Zaveza št. 11 – Morilca se mi hoče (Branko Rebozov)


§

Zadal mi je neozdravljive rane,
toda v odprtem hrabrem boju
me premagati ni mogel,
nebo in zemlja bosta temu priči.

Šele po zahrbtni podli izdaji
me je po grozotnem mučenju
zvezanega peljal v gozd
in mi v grozo spremenjen
nagemu zaobrnil glavo k tlom,
v temi kot v rogu in skrivaj,
kot je v naravi vseh zločinov.

Ko me je v tilnik ustrelil,
so z menoj v brezno padle tudi zvezde,
goreča sonca, vrteča se po gori
krvavih trupel mladeničev in mož,
izdaje iste žrtve in morije.

Le to bi vedel rad,
če mu je roka vztrepetala,
ko je sprožil, trenilo kaj oko,
ko me je videl padati v prepad.

Zdaj, morilec moj in brat,
se čudežno spreminjajo reči,
ko veter cvili v polju, žvižgam jaz,
in pojem jaz, ko gozd šumi.

Skrivnostne klice okoli mene,
ko so prodirale v osrčje zemlje,
so prebile tudi mene in me pile,
muževnost njihova sem jaz;
na vse strani neso me korenine,
že zelenim, cvetim, izraža me pomlad,
že se razraščam v novo rast in čas.

Zdaj mene boš poslušal v šumu trav,
v katerih se boš odpočival,
in bo iz mojih brun ti hiša,
v kateri boš prebival,
in bom njen prag,
po katerem boš prihajal in odhajal,
in tvoje hišne duri bom,
ki jih boš odpiral in zapiral,
in miza hrastova bom v tvoji izbi,
za katero se boš vsedal,
kdaj radosten in kdaj potrt
po mojih žilah v trdem lesu gledal,
iz smreke, ki se razrastla je iz mojih prs,
morda bo narejena tvoja krsta,
v katero polože te,
preden boš zagledal se v svoj grob
in čutil, kaj je brat,
kako objem njegov je sladko blag.

Le to bi vedel rad,
če si matere se svoje spomnil,
kaj ti čutilo je srce takrat,
ko spremenil v pošast si svoj obraz
in stisnil, kakor zver zobe,
to rad bi vedel, brat.

§

Domobranec Branko Rebozov

Figure 20. Domobranec Branko Rebozov

Date: 2010