Zaveza št. 11 – Meč in čast – izgubljeni boj Evelyna Waugha (Justin Stanovnik)


§

Pisatelj Evelyn Waugh (1903–1966) Slovencem ni neznan, čeprav ga naše prevajalsko
prizadevanje nikoli ni gledalo s tako naklonjenostjo kot druga imena na visokem nebu
lepe proze stoletja. Mogoče je temu krivo naše občutje, ki se je še vedno najraje
zadrževalo na obeh polih, v območju romantičnega sentimenta in nihilistične destrukcije.
Umetnost Evelyna Waugha pa temu občutju ni mogla ustrezati, ker teče vsa v ključu
značilnega humorja, ki ni nič drugega kot discilinirano vzdrževanje razdalje do stvari.
Šele ko si pisatelj zagotovi mesto, od koder je mogoče zajeti celoto, dovoli spregovoriti
svojemu okusu. In v govorici tega okusa brž spoznamo njen osnovni ton: tu sta zadržanost
in tišina. V njej so seveda tudi prvine, ki bi se lahko razrastle v ironijo in sarkazem,
a se to nikoli ne zgodi: v dosegljivosti tega okusa je tudi čut za izrednost visokega
moralnega dejanja, a to dejanje vedno zablesti pred nami v največji možni preproščini.
Osnovni kanon te govorice ne prenese visokih tonov.

Mogoče smemo to pripisati dejstvu, da Evelyn Waugh deluje v moči dveh velikih tradicij:
na eni strani je to uklanjanje avtoriteti stvarnosti in izkustva, ki je, se zdi, od
začetka vgrajena v nosilce otoške kulture, na drugi strani pa je to čut za dokončnost
zadnje odločitve in etično previsnost človekove poti, ki ga prinaša celinski katoliški
vzgon. Na to pomislimo pri vseh angleških konvertitih, čeprav bi se dalo [Stran 045]reči, da medsebojno obvladovanje obeh prvin pri Chestertonu in Greenu ni tako dosledno,
nenasilno in naravno kot pri Waughu.

V vzorni obliki – ko pravimo vzorni, ne mislimo na nič hotenega ali celo prisiljenega
– srečamo to posrečeno sožitje pri filozofu patru Fredericku Coplestonu. Tudi njegovi
spisi so vsi v območju tišine, ki smo jo ugotovili pri Waughu. Dosežena je ta tišina
s previdno hojo od dejstva do dejstva, od sklepa do sklepa, kjer smo pred vsakim korakom
opozorjeni, da bo to morda le poizkus in da se bomo čisto mogoče morali vrniti, a
ko pridemo na konec, vemo, da smo varno in dobro hodili in dosegli ne to, kar smo
želeli, ampak to, kar je bilo mogoče.

Svetloba in senca

Figure 22. Svetloba in senca Mirko Kambič

S povedanim hočemo opozoriti na to, da Slovenci Waugha ne poznamo dovolj in da mu
vstop v naš svet otežujejo stvari, ki bi jih utemeljeno imeli za odličnost. V nadaljevanju
se bo morda izkazalo, da ima pri tem opraviti tudi kaj čisto zunanjega, na primer
kulturna raven in splošna kakovost ljudi, ki so v preteklosti imeli poglavitno besedo
v založništvu, posebej pa še predsodki in varna hoja pred črto dovoljenega.

V našem prikazu se bomo od Waughovih del omejili izključno na njegovo vojno trilogijo:
Sword of Honour – Meč časti. To je zgodba o Guyu Crouchbacku, o tem, zakaj in s kakšnimi
upi je šel v vojno, kako je v njej zorel in kakšen človek je, ko je bilo vsega konec,
odhajal domov. Usoda Guya Crouchbacka je sicer usoda enega človeka, a je povedana
tako, da iz njene pripovedi prihajajo glasovi o tem, kaj je ta vojna sploh bila. Junak
te zgodbe se odpravi v boj v upanju, da bodo tam odpadle stene njegove osamljenosti
in brezciljnosti, da bo udeleženost v tem boju potešila njegovo potrebo po smislu.
Toda dogodki, v katere se med vojno zapleta, izkušnje, ki se mu ob tem nabirajo, se
vedno bolj določno iztekajo v spoznanje, da so bili začetni veliki upi prazni. Zgodovina
ne odrešuje človeka, človek je odrešen le tedaj, če sprejme življenje, kakršno mu
je naloženo. Zgodba govori o tem, kako meč časti vedno bolj izgublja lesk, dokler
se na koncu ne izkaže, da se je uporabljal za cilje, ki mu jemljejo pravico do visokega
imena. Pred nami je, širše gledano, pripoved o zgodovini in življenju. Ker je povedana
lepo in v tišini, kot smo na začetku rekli, ne zapuščamo njenega prizorišča s potrtostjo,
ampak z občutkom, da smo spoznali neko [Stran 046]resnico, ki je, kot znano, v vsakem primeru osvobajajoča.

Za nas pa je ta velika pripoved zanimiva še iz nekega drugega razloga. Tretji del
trilogije, njegova zadnja tretjina pravzaprav, se dogaja na ozemlju nekdanje Jugoslavije
in pripoveduje o stvareh, ki so za dolgo dobo odločale o usodi tega sveta. Vidimo
ne samo, kaj se je tu godilo, ampak zaslutimo – mogoče bi smeli reči, da kar vemo
– zakaj se je vse godilo, kakor se je godilo. Čeprav prizorišče dogajanja ni bila
Slovenija, ampak južni deli nekdanje države, Lika, Bosna, Dalmacija, vse velja mutatis
mutandis tudi za Slovenijo, saj so bile metode, ki so jih zavezniki uporabljali na
tem koncu sveta, uveljavljane tudi pri nas. O vsem tem pripoveduje tretji del Waughove
trilogije: Brezpogojna vdaja. Z njim se bomo seznanili v posebnem besedilu, v tem
pa bomo skušali odgovoriti na vprašanje, od kod je pisatelj črpal snov, kako je prišel
do tega, da je tako dobro poznal razmere v medvojni Jugoslaviji in politiko, ki so
jo Britanci uveljavili na njenem ozemlju v odnosu do odporniških skupin. Pri tem se
bomo tesno naslanjali na dve knjigi. To so najprej Dnevniki Evelyna Waugha, ki jih
je uredil Michael Davie (Penguin, 1979) in Življenjepis Evelyna Waugha, ki ga je napisal
Christopher Sykes (Penguin, 1977).

Vse se je začelo konec junija 1944. Stari Waughov znanec Randolph Churchill, sin predsednika
vlade Winstona Churchilla, povabi pisatelja, da odide z njim na Hrvaško. Upal je,
da bo Waugh kot katoličan ugodno vplival na razmere v katoliški Hrvaški in morda celo
na odnose med katoličani in pravoslavnimi. Poleti 1944 je bila usoda povojne Jugoslavije
že več kot pol leta, morda že celo leto, odločena. Angleži so že odvzeli svojo podporo
generalu Mihajloviču, denar, orožje, politična naklonjenost, vse je šlo tedaj k Titovi
komunistični gverili. Glavna dejavnika pri tem sta bila, čeprav so pred njima poiskali
stik s partizani že drugi, William Deakin, profesor v Oxfordu, in nekdanji diplomat
Fitzroy Maclean. Kakor se je Maclean še pozneje (1976) hvalil, sta opravila veliko
delo: morala sta, kot pravi, prebiti zaroto molka, s katerim sta partizane ovila London
in Kairo. Na podlagi njunih poročil in njune analize stanja je bil Mihajlovič izključen
iz igre in odpisan, odslej je bil za britansko vlado Tito njen človek na Balkanu.
Maclean tudi ne pozabi povedati, da ima pri tem velike zasluge Winston Churchill.
On je bil tisti, ki ga je že julija 1943 postavil za osebnega predstavnika pri Titu,
in na njegovo pobudo je septembra 1943 odšel v Jugoslavijo: »Direktna intervencija
predsednika vlade je končno razbila zaroto molka.« Mi bi pri tem dodali, da je Maclean
dobro vedel, kakšen svet s tem pomaga postavljati, saj je bil v Moskvi v letih 1937
in 1938 in je moral iz prve roke vedeti, kaj je komunizem.

Randolph Churchill in Evelyn Waugh sta preko Gibraltarja, Alžira, Neaplja in Barija
10. julija prispela na Vis. Tu je bil Titov glavni štab, tu je bila angleška vojna
misija z Macleanom. O njem je zapisal v dnevnik: »trmast, breznačelen, častihlepen,
verjetno hudoben človek.« Billa Deakina je že prej srečal v Bariju in takoj ugotovil,
da je »iskren Titov navdušenec«. Tudi mu ni ušlo, da ga vsepovsod obdajajo »srpi,
kladiva in komunistične parole«.

Med tem ko je pisatelj čakal, da odleti v bazo na Hrvaškem, je prebiral Macleanova
ugodna poročila, a vseeno pristal ob zaključku: »Prezgodaj je še, da bi si oblikoval
mnenje. Toda do zdaj nisem videl še ničesar, kar bi upravičevalo Randolphovo zatrjevanje
papežu, da je glavna smer gibanja nasprotna komunizmu.«

Vzporedno in v oklepaju bi bilo morda zanimivo ponoviti začudenost Waughovega življenjepisca
nad tem, kako različno so Britanci gledali na rezistenco v Franciji in v Jugoslaviji.
Francoske odporniške sile, ki so jih zelo dobro oskrbovali in so imele odlične zveze
z Anglijo, so neprenehoma svarili, naj se vzdržijo prenagljenih dejanj: do Mihajlovičevih
četnikov, ki so se sami držali tako priporočanih načel, pa so izražali nestrpnost
in nezaupanje. Obtoževali so jih tudi, da vzdržujejo skrivne zveze s sovražnikom.
Toda to je bilo delno in v nekem smislu nujno, tako so delala vsa odporniška gibanja.
»Samo, v francoskem primeru so bila taka dejanja sprejeta z razumevanjem, Mihajloviču
pa so jih zamerili in jih šteli za dokaz dvojne igre.«

Waugh in Churchill sta odletela z Visa v Topusko na Hrvaškem 16. julija. Pristanek
bi lahko bil usoden, ker letalo ni zadelo letališča in je pristalo na njivi v bližini.
V nesreči sta bila oba hudo ranjena in so ju že naslednji dan odpeljali nazaj v Bari
v vojno bolnico. Na Hrvaško sta se vrnila šele po 10. septembru 1944. Oba Angleža
sta se naselila [Stran 047]v taborišču nedaleč od Topuska. Waugh je začel izvrševati dolžnosti, ki mu jih je
nalagalo članstvo »37. britanske vojaške misije«. To so bile dolžnosti zveznega častnika.
Poleg tega pa se je razgledoval, razmišljal in komentiral. Med drugim zapiše: »Opomba
k jugoslovanski politiki: boj proti Nemcem jih ne zanima, v celoti jih zaposluje državljanska
vojna.« Ob tem izrazu »državljanska vojna«, ki se mu danes v slovenski strokovni javnosti
tako nasprotuje, je zanimivo, pomisli človek – spričo dejstva, da se v njihovih besedilih
iz medvojne dobe kar naprej ponavlja – da Britanci nikoli niso imeli nobenih težav,
kako je treba označiti jugoslovanski medvojni [Stran 048]spopad. »Civil war« – državljanska vojna se jim je zdelo najpriročnejše in najbolj
naravno poimenovanje tega, kar so videli. Zdi se tudi, da je razmeroma kmalu spregledal
igro komunističnih partizanov: »Trudijo se, da bi nas z lahno naivnimi poskusi prevarali
do te mere, da bi verjeli, da imajo njihove drobne vojaške akcije ta namen, da prekinjajo
poti nemškemu umiku.«

Vpis nekaj dni pozneje je zanimiv tudi za Slovence neposredno. Pove namreč, da se
je odločil, da »odpotuje s klerikalcem dr. Snojem v Slovenijo«. Toda iz vpisa slab
teden za tem že zvemo, da so mu »preprečili iti v Slovenijo z izgovorom, da je pot
čez sovražnikovo ozemlje nevarna, v resnici pa zato, da bi mi preprečili potovati
s Snojem«.

Skrivnostni gozd

Figure 23. Skrivnostni gozd Mirko Kambič

Waugh je seveda bil v visokem partizanskem štabu. Tam je bilo vse tako urejeno, da
bi dobival najboljše vtise. Toda kljub temu se je prava pokrajina jela bolj in bolj
dvigati iz megle. K temu so prispevali majhni dogodki. Recimo kako različno so komunisti
postopali s sopotniki in možnimi zavezniki. Monsignor Rittig, kanonik v stolnici Sv.
Marka v Zagrebu, je bil zelo zelo v časteh, ker je pomenil »dragoceno vez med njimi
in spodobnim svetom«. Čisto drugače je bilo z Avgustom Košutičem, Mačkovim namestnikom
v vodstvu Hrvaške kmečke stranke, in Radičem, sinom umorjenega ustanovitelja te stranke,
ki sta prišla iz Zagreba, da bi se pogovarjala o koaliciji s komunisti. Ob tem Waugh
pripominja, da ne vesta dobro, za kaj gre, in da nimata pojma o intenzivnosti komunistične
oblasti. A bolj važno je to, da so vsak njun stik z britanskima oficirjema spremljali
z negodovanjem in sumničenjem. Prišlo je celo do zgovornega incidenta. Ko je Košutič
1. oktobra odhajal od kosila z britanskimi oficirji, so ti s presenečenjem opazili,
da ga je prijela tajna policija in nekam odpeljala. »Randolph je, na pol pijan, zdrvel
k Hebrangu, komunističnemu šefu, in pošilja vse od takrat neskončne telegrame.«

Med tem je vedno pogosteje prihajalo tudi do napetosti med njim in Randolphom. Waugh
je imel o svojem šefu določeno mnenje, njegov dnevnik je poln kritičnih opažanj in
opomb. Ni ga motilo samo to, da pije, hujše se mu je zdelo »pomanjkanje intelektualne
iznajdljivosti in živosti«. Imel ga je po svoje rad, a se je ob njem strašno dolgočasil.
Vzrok je bil »njegov otroški mehanični spomin, kjer ponavljanje nadomešča misel«.

Telegram dne 30. novembra, da je prestavljen v Dubrovnik, je zato prišel kot olajšanje.
Do Splita naj bi potoval z džipom, ko bo pot prosta. Ko mu 2. decembra javijo, da
je pot varna, se takoj odpravi in pride 4. decembra v Split, od koder ga pokličejo
v Bari na posvet. Tu zve od prijatelja, ki se je pravkar vrnil iz Aten, da tam komunisti
oblegajo skromno angleško posadko. Ob tem zapiše v dnevnik (13. decembra 1944) nekaj
misli splošnega značaja: »Vsa krivda je na strani časopisov in politikov doma v Angliji.
Nikoli niso hoteli uvideti, da niso partizani nikjer nič drugega kot disciplinirana
revolucionarna vojska. Povsod so jih označevali za ‘rodoljube’, za ‘odporniške skupine’,
za ‘osvobodilno vojsko’, besedo ‘komunist’ pa so, če so jo sploh rabili, devali v
narekovaje, češ da je navadna nemška propagandna laž.«

Istočasno so iz Jugoslavije že začele prihajati vesti, da se odnos komunističnih partizanov
do zahodnih zaveznikov spreminja. Vedno več je nestrpnosti in arogance. Tako 14. decembra
1944 najdemo takle zapis: »Spričo dejstva, da je sedaj Tito nesporni de facto dedič
Jugoslavije, začenjajo partizani v Dubrovniku in drugod postopati z britanskimi zavezniki
vedno bolj ukazovalno.«

Sredi decembra se odpelje, še vedno član Macleanove misije, v Dubrovnik in kmalu ugotovi,
da so stvari, za katere je slišal v Bariju, povsem resnične. Njegova služba, ki naj
bi bila v tem, da naj bi spodbujal partizane k aktivnosti proti umikajočim se Nemcem,
doživlja doslej neznane in nesmiselne omejitve. Čuti, da ga povsod nadzorujejo. Komuniste
moti zlasti stik z ljudmi, ki prihajajo k njemu zaradi dokumentov za izselitev. Predvsem
pa jim grejo na živce njegove zveze s katoliškimi duhovniki. Waugh namreč sedaj ne
misli več samo na svojo vojaško službo in vlogo. Zadal si je novo – politično. Sklenil
je, da bo napravil za angleško politično in intelektualno javnost poročilo o stanju
Katoliške cerkve v komunistični Jugoslaviji. Vsa ta dejavnost je končno pripeljala
do nečesa, čemur ne moremo reči drugače kot izgon, čeprav ni bil izpeljan na izrecen
način, ampak preko raznih intrig in travestij. Waugh se proti temu ni boril, ker je
menil, da ima dovolj jasno sliko o stanju, o katerem je želel govoriti. V Dubrovniku
je [Stran 049]položaj med tem postajal vedno bolj nevzdržen. Nazadnje je prišlo tako daleč, da je
vojaški poveljnik mesta zahteval, da se dnevno javlja pri njem. Poleg tega pa od svojih
nadrejenih ni dobil prave podpore. Ti niso hoteli mnogim težavam in zapletljajem,
ki so se sedaj začeli gostiti med njimi in Titom, dodajati novih. 20. februarja 1945
je mesto zapustil in se odpeljal v Bari.

Toda naj nam bralci oprostijo, da se ustavimo, še preden se poslovimo od tega dela
Waughovih dnevnikov – zlasti, ker bo večina dobila to številko Zaveze za praznik Treh
kraljev – ob nekem zapisu, ki je poln tiste preproste lepote, ki je za pisatelja tako
značilna. Na ta praznik, 6. januarja 1945, stoji v dnevniku tale zapis: »Obhajilo
v frančiškanski cerkvi. Nikoli prej nisem pomislil na to, da je razglašenje Gospodovo
na poseben način praznik umetnikov. Z dvanajstdnevno zamudo, po sv. Jožefu, po angelih
in pastirjih, celo po volu in oslu, pride karavana s svojimi paži, črnimi fanti z
nojevimi peresi. Tja jih pripeljeta knjižna učenost in razmišljanje. Opravili so dolgo
pot čez puščavo, sijajnim darilom se pozna dolga pot in niso niti od daleč tako bleščeča,
kot so bila takrat, ko so jih zavijali v Babilonu. Naredili so bili strahovite napake
– celo Heroda so vpraševali za pot in tako povzročili umor nedolžnih otrok. Toda nazadnje
so le prišli v Betlehem, njihovi darovi so bili sprejeti – njihovi preroški darovi,
ki so na večih mestih stopili v jezik Cerkve. Zares popolna alegorija.«

Sedaj se je Waugh lahko posvetil svojemu poročilu. Že v začetku decembra si je pri
Macleanu, ki je bil še vedno njegov šef, zagotovil dovoljenje, da začne s potrebnimi
pripravami za poročilo o verski situaciji v Jugoslaviji. Tudi njegov neposredno predpostavljeni
v Bariju, major John Clarke, se je strinjal z načrtom. Osnutek je predvideval tri
točke: iti v Rim in doseči zasebno avdienco pri papežu, dokončati poročilo o razmerah
v Jugoslaviji, nato iti v Anglijo in predložiti poročilo Foreign officeu.

Waugh je 24. februarja odšel iz Barija v Rim in bil 2. marca 1945 sprejet pri Piju
XII. Pred svetim očetom je razgrnil svoje poglede na razmere v Jugoslaviji. Na Waughovo
prošnjo sta govorila francosko in pisatelj se spominja, da je papež pazljivo poslušal
in na koncu dejal: »Ca n’est pas la liberté« – To pa ni svoboda. Obiskovalec je odhajal
prepričan, da je papež razumel, čemu je prišel. »In to je bilo vse, kar sem hotel.«

Po sprejemu je imel v Rimu še nekaj srečanj, med pomembnejša je štel pogovor z državnim
podtajnikom Tardinijem, potem pa je 4. marca odšel nazaj v Bari in se lotil poročila.
Sredi marca je bilo delo v glavnem končano, zato je odletel v London, da bi ga še
izpilil in nato predložil zunanjemu ministrstvu. Dokončevalna dela so se tako zavlekla,
da je to lahko naredil šele konec marca. Poročilo je nazadnje nosilo uradni naslov
Cerkev in država v osvobojeni Hrvatski.

Politična klima, ki je obvladovala Foreign office (zunanje ministrstvo) in War office
(vojno ministrstvo) je bila takšna, da za besedila te vrste ni bila ugodna. Tu je
bil Tito še vedno »središče upanja in občudovanja«. Waugh pravi, da »navdušenje za
Sovjetsko zvezo ni bilo več na taki višini, kot jo je doseglo 1942, a je bilo 1945
še vedno toliko živo, da je od tod tudi na jugoslovanske komunistične voditelje sijalo
nekaj toplote in ugleda«.

Oglejmo si sedaj na kratko poročilo samo. Uvodoma ugotavlja Waugh, da jugoslovanski
komunisti, pa naj je drugod prišlo že do kakršnihkoli sprememb, še vedno izrekajo
neokrnjeno marksistično vero. Med to vero in krščanstvom – v njunih različnih pojmovanjih
narave in človeka – obstaja temeljno in nepomirljivo nasprotje. Do sedaj je komunizem
imel v glavnem opraviti s pravoslavjem, ki se od katolištva razlikuje po tem, da se
je od nekdaj rado podrejalo cesarjem in vladarjem, in po tem, da je dediščino apostolov
zožilo na vzhodno mistiko, daleč od človeških obligacij, ali pa na opravljanje obredov,
brez povezave z moralnimi dolžnostmi in družbenimi obveznostmi. Sedaj pa je komunizem
dosegel dežele s katoliško kulturo, kjer bo odnos med Cerkvijo in državo povzročil
huda trenja. To se bo brez dvoma pokazalo na primeru Hrvaške.

Zadnji del uvodnega poglavja pa je po našem mnenju najvažnejši, ker ne zajema samo
verskega vprašanja, ampak ima tudi širše kulturne in politične implikacije. Poleg
tega pa v polni meri velja tudi za Slovenijo. Takole se glasi: »Podpora, ki jo je
Velika Britanija dajala narodnoosvobodilnemu gibanju, je bila velika in po mnenju
nekaterih odločilna. Zato na Britaniji, zaradi uspeha, ki ga je ta podpora imela,
leži posebna odgovornost.«

[Stran 050]

V nadaljevanju govori poročilo o jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski, za katero
pravi, da je organizirana revolucionarna armada, ki je ideološko monolitna skupnost.
In nato nadaljuje: »Režim, ki ga ta vojska postavlja za umikajočimi se Nemci, ima,
že za površnega opazovalca, večino znakov nacizma …« Sploh je nosilec oblasti zgolj
Partija, ki v vojski deluje prek političnih komisarjev, sicer pa prek tajne službe
Ozne in partijcev v različnih komitejih.

Potem govori poročilo o ustaštvu. Poudarja njegovo zločinsko naravo in ga primerja
z organizacijami, kot so Komunistična partija v SZ, jurišnimi nacističnimi oddelki,
falangisti v Španiji. Po letu 1941 je ta organizacija zagrešila mnogo zločinov predvsem
proti Srbom, pa tudi proti Judom, s čimer si je Paveličeva Hrvaška hotela pridobiti
nemško naklonjenost. Katoliški kler žal tu ni postavil pravega zgleda. Vidna in bleščeča
izjema je bil seveda zagrebški nadškof Stepinac.

V nadaljevanju govori poročilo o Pravoslavni cerkvi kot o tisti veliki verski organizaciji,
na katero se bo Tito naslonil – spričo okoliščin, o katerih smo že govorili – ko »bo
vzpostavljal oblast v novi Jugoslaviji«. Zdi se, da je Waugh stvari tu umeval zelo
shematično in zato vsaj v tem primeru zašel v pretiravanje. Titu je bila za vzpostavitev
oblasti dovolj prekaljena profesionalna Partija in politična policija.

Zaključek je posebej zanimiv in ga zato navajamo v celoti: »Velika Britanija je s
svojo podporo zelo prispevala k utrditvi režima, ki sedaj grozi, da bo uničil katoliško
vero v pokrajini, kjer je okoli pet milijonov katoličanov. Znotraj njihove dežele
ni zanje nobenega upanja. Tito se je na zunaj izrekal za mnoga liberalna načela, vključno
s svobodo veroizpovedi. Morda je še vedno dovzeten za priporočila močnih zaveznikov.
Če bi mu dali čutiti, da jim stanje Cerkve pod njegovo oblastjo povzroča skrbi; da
ni cilj zavezniške politike, da se zamenja en nedemokratičen režim v Evropi tako,
da se zamenja z drugim; da ne morejo imeti za sprejemljivo vlado, ki krši enega od
načel Atlantske listine; če bi vse to povedali, bi morda toliko spremenil svojo politiko,
da bi Cerkev imela možnost preživetja.«

Omemba Atlantske listine je zanimiva in pomembna. Avgusta 1941 sta se nekje na severnem
Atlantiku sešla Franklin D. Roosevelt, predsednik ZDA, in Winston Churchill, predsednik
vlade Velike Britanije, in po več sestankih 14. avgusta podpisala izjavo o vojnih
namenih in načelih, po katerih naj bi se uredil povojni svet. Ta izjava je pozneje
dobila ime Atlantska listina in je postala sestavni del mnogih poznejših mednarodnih
političnih dokumentov. Med drugim tudi izjava, ki jo je med triintridesetimi državami
1. januarja podpisala tudi Jugoslavija. Medvojna Slovenska zaveza je v 4. številki
29. julija 1942 objavila poglavitne člene te izjave. Naj ponovimo nekatere: »Atlantska
listina … določa … da je zaveznikom osnova in izhodišče za preureditev sveta status
quo pred izbruhom vojne in da so trdno odločeni … povrniti onim narodom pravice suverenosti
in nezavisnosti, ki so jim bile s silo odvzete ter tako vzpostaviti svet v prejšnje
stanje.« Nadalje: »Stoječ na stališču status quo pred izbruhom vojne priznavajo vse
zavezniške velesile in ostale države kontinuiteto držav, ki so jih zasedle osne sile,
in pravico zakonitega predstavništva in oblasti edino suverenom, predsednikom in vladam
teh držav.« Spričo omenjenih načel postaja vprašljivo, če ni Velika Britanija delovala
proti načelom, ki jih je podpisala, ko je, sicer v skladu s svojimi vojnimi nameni,
podpirala subverzivni režim, ki je bistveno spreminjal status quo v smislu osnovne
politične ureditve, in tako sodelovala pri vzpostavljanju stanja, ki je narodom v
Jugoslaviji jemal osnovne človekove in državljanske pravice.

Poročilo je nazadnje prispelo v zunanje ministrstvo, kjer je povzročilo nemajhno zadrego.
Državni tajnik Antony Eden ga je poslal britanskemu veleposlaniku v Beograd, da izrazi
o njem mnenje in da svoje pripombe. Veleposlanik Stevenson je odgovor poslal čez dva
meseca.

Zunanje ministrstvo je imelo do poročila vseskozi sovražen odnos. Vključevalo je namreč
kritiko njegove politike. Poleg tega pa je to besedilo motilo igro, ki jo je vodila
vlada. Treba je bilo nekaj ukreniti. Odpirali sta se dve možnosti: ali diskreditirati
pisca ali pa diskreditirati besedilo.

V napadu na pisca so podčrtavali predvsem okolnost, da je poročilo pisal častnik,
ko je bil še na dolžnosti in da je torej izrabljal informacije, ki mu jih je omogočal
službeni položaj. Ne samo, da ni imel pravice do objave takega besedila, ampak tudi
ne bi smel z njegovo vsebino seznanjati nikogar [Stran 051]zunaj FO in WO. Če bi se kaj takega nedvomno dokazalo, bi to lahko bil razlog, da
se postavi pred vojno sodišče, češ da je razširjal tajnosti, ki niso v interesu vlade
njegovega veličanstva. Iz različnih razlogov, predvsem pa iz bojazni pred tiskom,
so to smer napada nazadnje opustili.

V tem pa je – 17. maja 1945 – prispelo mnenje k poročilu od britanskega veleposlaništva
v Beogradu, ki je omogočilo realizacijo druge smeri napada. Veleposlanik Stevenson
je celotno poročilo opremil s sumom neobjektivnosti, češ da ga je pisal avtor, ki
zaradi svojega katolištva nikakor ni mogel biti objektiven in ni mogel gledati na
stvari brez predsodkov. Beograjski dopis je poleg vsega važen za nas še iz dveh razlogov.
Prvič se v njem spet pojavlja sintagma »državljanska vojna« kot najbolj naravna oznaka
za medvojno dogajanje v Jugoslaviji. Druga stvar pa je ta, da tu prvič nastopa kasneje
tolikanj ponavljani poizkus razbremenjevanja komunističnega sistema: v neurejenih
razmerah osrednja oblast ne more obvladovati ekscesov na obrobju, zlasti pa ne more
kontrolirati nasilnih elementov, ki se zbirajo predvsem v tajni policiji. Ta misel
se v tej ali oni obliki pri nas še danes ponavlja: Partija ni vedela.

Opozorilo na odgovornost, ki jo ima Britanija za povojne razmere v Jugoslaviji, ker
je bistveno pripomogla, da se je sistem uveljavil, je veleposlanik Stevenson gladko
prešel. Čisti cinizem je dostavek, da je mera zatiranja Katoliške cerkve v Jugoslaviji
pač odvisna od velikosti komunističnega vpliva v vladi. Tudi njim je tedaj že moralo
biti jasno, da bodo tam imeli vpliv samo komunisti.

Tako vplivni instituciji, kot je bilo zunanje ministrstvo, Evelyn Waugh seveda ni
bil kos. A je vendar poskrbel še za eno dejanje, ki ga imamo lahko hkrati za epilog
te žalostne zgodbe. Pridobil je katoliškega poslanca v parlamentu kapetana McEwena,
da je zunanjemu ministru Edenu postavil parlamentarno vprašanje, kaj namerava storiti
vlada, da se olajša položaj katoličanov na Hrvaškem pod Titovo oblastjo, spričo odgovornosti,
ki jo ima Britanija zaradi podpore komunističnemu osvobodilnemu gibanju. Eden se je
izgovoril, da iz dejstva britanske podpore partizanskemu nacionalnemu gibanju ne sledi
nobena odgovornost za notranje politične razmere, ki jih je to gibanje uveljavilo.
Za politične razmere v Jugoslaviji je izključno odgovorna jugoslovanska vlada. Poslanec
McEwen je nato nadaljeval: »Ali ne bi vseeno kazalo, da se maršalu Titu nedvoumno
pove, da nikakor ni politika zavezniških sil, da se potem, ko je v Evropi bila odpravljena
ena nedemokratična sila, taka sila nadomesti z drugo?« Politična levica v skupščini
je začutila, da je položaj nevaren. Vskočil je neki komunistični poslanec in z nekim
povsem irelevantnim dopolnilnim vprašanjem speljal nadaljnje razpravljanje v brezizhodne
meandre parlamentarne procedure.

Tako se je končal boj Evelyna Waugha – s porazom. Upamo, da je bralcem Zaveze jasno,
zakaj smo to zgodbo ponovili. Tako se ni ravnalo samo v primeru hrvaških katoličanov,
ampak tudi takrat, ko je šlo za politično prihodnost velikega dela Evrope. Tudi Slovenije.

V nadaljevanju te zgodbe bomo z analizo romana Brezpogojna vdaja skušali razbrati,
kako je pisatelj Evelyn Waugh z močjo svoje ustvarjalne pesniške moči predelal svoje
skušnje in jih dal izrekati prvemu človeku svoje pripovedi, častniku Guyu Crouchbacku.

Date: 2010