1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza
1.1. Bistvo, zakrito v zmedi drobnarij
Lenart Rihar
1.1.1.
Letos spomladi sem bil na posvetu o slovenskem izseljenskem pisatelju Louisu Adamiču (1898–1951), ki je bil navdušen zagovornik in propagandist socialistične Jugoslavije v Severni Ameriki, dokler ga niso dejstva naposled pripeljala do korekcije stališč in do smrti v nepojasnjenih okoliščinah. Na tem simpoziju je nastopil tudi univerzitetni profesor zgodovine dr. John Enyeart s prispevkom o Adamičevem antifašizmu in antikolonializmu. Za normalnega udeleženca je bila frapantna reakcija študenta, ki je kar poskočil in potem z ostrim protestom posegel v debato. Strašno ga je namreč zmotilo dvoje: najprej škandalozna omemba ameriške revolucije v vrsti z drugimi, »pravimi«, »totalnimi« revolucijami (francosko, oktobrsko itd.), potem pa še besedna zveza »sovjetski kolonializem«, ki da je nemogoč in krivičen izraz, ker so se Sovjeti ja že po definiciji borili proti kolonializmu! Študenta v tej njegovi sveti jezi niso prav nič ovirala dejstva, denimo Vzhodna in Srednja Evropa, ki ju je Sovjetska zveza okupirala za pol stoletja.
Pri tem naj spotjo omenim še podrobnost, ki je obrobna ali pa tudi ne. Ta gospodič je bil prijetne zunanjosti, uglajenega obnašanja in je v stiku z neznanim soudeležencem simpozija izkazoval pristno prijaznost in človeško toplino …
Vemo, kako je z mlajšo generacijo. Da je ne zanima politika, da je ne zanima žgoča zgodovina. A če že bo kdo izmed njih nad čim iz teh torišč navdušen oziroma če bo že iz kakršnega koli razloga nekam nagnil tehtnico svojih afinitet in bo to pokazal z izbiro svoje majice, tam ne bo narisan portret Lamberta Ehrlicha ali Roberta Schumanna, pač pa dosti verjetneje Che Guevara in rdeča zvezda. Vemo torej, da je približno tako z mlajšo generacijo, a zakaj je tako in kaj storiti, da bi bilo perspektivneje, je drugo, zagonetno vprašanje.
Naslednja slika, ki mi vstaja pred očmi, je letošnja volilna nedelja. Nekaj korakov za sabo zaslišim pogovor dveh sovaščanov, starih okrog sedemdeset let, ki sta prihajala s stranske poti in korakala proti cerkvi k deseti maši. »Si že šel volit?« je rekla gospa z glasom, ki je izražal tudi komaj zaznaven ščepec demokratičnega angažmaja, češ prav bi bilo, da greš. Odgovor gospoda se je glasil: »Zakaj bi šel volit? Bo kaj večja pokojnina? Ne, ne grem na volitve, samo davki bodo višji.« Odgovarjal je mirno, in zagrenjeni stavki so padali dokončno kot cementni bloki. Kot bi pri sogovornici začutil tisti ščepec imperativa in ga poistovetil z »državo«, ki je kriva vsega slabega in ki ji zdaj z odločno besedo lahko pove, kar ji gre. Sogovornica je preprosta gospa. Argumenti vaške politične ozaveščenosti so proti takim močnim stavkom skopneli. Seveda, pokojnine so res majhne. Kako težko je iti skozi mesec, kako je ta in ta sovaščan umiral v bedi, se je pogovor speljal v varne vode … Ujela sta skupne registre in se soglasno in prijazno pomenkovala vse do cerkvenih vrat.
Preprosta ni bila samo gospa, ki je pred nesmiselnimi in po slovensko učinkovitimi stavki o volilni abstinenci umolknila, preprost je bil tudi gospod, ki si je borno pokojnino prislužil v tovarni. A vendar je svoje povedi vrgel z avtoriteto, za katero si čutil, da se hrabri v javnem mnenju, ki ga producirajo osrednji mediji. Pozdrava »Dobro jutro revščina« in »Jedli bomo travo« iz osamosvojitvenih časov sta spočela nešteto stavkov, ki se valjajo po radijskih in televizijskih programih, po navadnih in nedeljskih dnevnikih, za šanki in po elektronskih forumih, pot pa so našli tudi med zakmašne korake.
Pogovor dveh nedeljnikov je poslušal tudi človek, ki veliko premišljuje o teh rečeh, a bebava, z logiko povsem skregana izjava gospoda mu do današnjega dne povzroča težave. Ne zna sestaviti par preprostih stavkov, s katerimi bi jo bil učinkovito nevtraliziral. Lahko bi mu neprimerno in žaljivo rekel, da je bedak, ali pa mu, če bi imel možnost, dan za dnem razlagal, zakaj so v resnici pokojnine majhne in kako jih on sam s takimi stavki in svojo volilno abstinenco pomaga zmanjševati. A takrat, na tisto nedeljsko jutro je bil vsekakor tiho. In tako je še en neznaten drobec slovenske tranzicijske demokracije potonil v splošen političnodemagoški kaos.
Tretja slika. Bežen pogovor z uspešnim obrtnikom o stanju v državi in o razmerah, v katerih se mora zasebna pobuda znajti. »Pa še slabše bo,« je zaključil na rob času, ko je šest levičarskih strank še sestavljalo vlado in so nekateri uspešni podjetniki napovedovali celo odhod iz države, ki na vseh koncih duši privatno pobudo. Kako pa je na obrtni zbornici, ga pobaram? Bo kak revolt? Bo kako spoznanje vsaj za prihodnje volitve? »Ah, kje pa, polovica jih govori isto kot Mesec.«
Tako torej je z našim mladcem, našim privatnikom in našim upokojencem. Lahko smo zaslutili povprečnega rojaka, kakršen je izšel iz boljševiškega projekta. Ob takšni državniški, intelektualni in človeški kondiciji se ne kaže čuditi, da politični analitiki nimajo velike korajže pri napovedovanju, kdaj se bo naš politični prostor končno prevesil na demokratično stran. Vsak dan lahko preberemo kak bolj ali manj posrečen komentar, a praviloma se ukvarjajo s površnim strankarskim kupčkanjem. Ta nekoliko slabšalni izraz o strankah ni uporabljen za to, da bi se postavljali v nepregledno vrsto kričačev, ki napadajo parlamentarno demokracijo, pač pa gre za to, da je analiza vsakdanje politične predstave same na sebi absolutno nezadostna za razumevanje položaja.
Po drugi strani pa so korenine najmočnejših dejavnikov daleč, vsak dan dlje. Med vsakdanjo politiko in vzroki za zastoj tranzicije zeva vedno večja vrzel. Časovna, vsebinska, čustvena, življenjska. Živ stik z neposredno revolucionarno izkušnjo je že redkost, totalitarni čas, ki je časovno sicer manj oddaljen, pa prekrivata nostalgija in vedno nova propaganda. Tranzicija tako lebdi med nami kot neuspel projekt osamosvojiteljev, država se je iz realizacije tisočletnega sna preobrazila v nebodigatreba, ostanki ali nastavki domoljubja pa se skušajo sprevračati v vsakršne fobije.
Reference, se pravi boljševiške revolucije, na podlagi katere se vloge in posamezna dejanja različnih akterjev zbistrijo in zadobijo jasen vrednostni predznak, se torej politični komentatorji kar po vrsti izogibajo. Vsi verniki in rentniki mitske zgodovine seveda že po definiciji, od preostalih pa je treba dopustiti, da nekaterim boljševizem v smislu usodnega dnevnopolitičnega dejavnika morda res ne prihaja na misel. Še več pa je verjetno tistih, ki ga kot takega nočejo priznati oz. tematizirati zavestno. Bodisi zato, ker je to z mnogih vidikov nehvaležna naloga, ali pa zato, ker bi z njegovim uveljavljanjem spodmaknili kaka svoja lastna stališča. Jasno je, da se na tak način dnevnopolitični analitiki izgubljajo v zmedi drobnarij, bistvene silnice pa spregledajo. Pri tem je zanimivo, da ta tematika vseeno – kot bi izzivala ignorante – skače v polje dnevne politike in posledično v medijsko obstajanje. V zadnjem času kot dve skrajnosti v smislu negativnega in pozitivnega predznaka lahko omenimo strašljivo »proslavljanje« t. i. priključitve Primorske na eni strani in pogovor na javni televiziji med zgodovinarjema Dežmanom in Možino na drugi.
Nemalokrat je bilo na straneh Zaveze že opozorjeno, da ljudi vendarle vleče nekakšen vzgon po dobrem. Če jim je nekaj predstavljeno kot dobro in zašumi med ljudmi, da je tisto res dobro, se bodo postavili tja. In obratno: v Sloveniji so se ob začetku vojne samo boljševiki obrnili proti »imperialistom«, ko bi se bilo treba proti nacizmu in fašizmu, ljudje pa ju niso nikoli sprejeli. Niti zaživa, kaj šele potem, ko sta končno in upravičeno postala brez ostanka osovražena zgodovinska kadavra. Vsakomur, ki zna šteti in ki se mu upira sejanje nasilja, bi moralo biti jasno, da ju komunizem prekaša že v bistveno daljšem trajanju, v vsem neposrednem zlu pa prav tako. Ko bo to proniknilo v zavest političnih komentatorjev in posledično v zavest ljudi, se pravi, našemu upokojencu, obrtniku in študentu, izbira demokratičnih strank ne bo več vprašanje.
1.2. Poletni čas, nedopolnjeno vprašanje
Matija Ogrin
1.2.1.
V obrobnih dogodkih se kdaj pa kdaj pokaže globoka slika celote. Še zlasti, če so ti dogodki taki, da v sebi skrivajo kaj globokega. Če je tako, tak dogodek ni obroben, ampak središčen, čeravno navidez stoji kod ob robu. Tako je letošnje poletje 2018 minilo v šumnem vzdušju sestavljanja vlade – kar je nedvomno tema prvega reda in pomena za vso Slovenijo, toda nekoliko smo, ne brez žalosti, vnaprej pričakovali, kaj se bo zgodilo – ob tem pa je bolj ob robu javne pozornosti potekalo nekaj, kar je v resnici središčno in nosi globok pomen. To je bilo dogajanje, ki je sledilo televizijskemu intervjuju dr. Jožeta Možine z dr. Jožetom Dežmanom na TVS dne 22. julija 2018.
Verjetno je velika večina bralcev Zaveze ta intervju videla in ga ni treba obnavljati. Spomnim naj le na to, da je Dežman v tem pogovoru strnil dosedanjo vednost o revoluciji, podkrepljeno z novejšimi empiričnimi raziskavami o žrtvah 2. svetovne vojne pri nas, v tri lapidarne stavke: 1) da so partizani pobili več Slovencev kot okupatorjev; 2) da so pobili več neoboroženih kot oboroženih ljudi; 3) da so pobili več ljudi v času po vojni kakor v času vojne.
V teh stavkih sicer ni bilo ničesar bistveno novega; toda novo je bilo to, da so bili tako jedrnato in jasno povedani na javni TV Slovenija, v širokem medijskem prostoru, kjer je te besede slišalo desettisoče ljudi. Sledila je obse-
žna medijska gonja, ki sta jo sprožili ZZB in stranka SD. Toda zanimivo, da gonja ni bila usmerjena proti Jožetu Dežmanu, ki je te stavke povedal; lahko bi ga napadali, češ da ni več primeren za predsednika vladne komisije za prikrita grobišča itn. Toda ne. Orkestracija je bila naperjena skoraj izključno proti Jožetu Možini. Takoj je bilo jasno, da hočejo intervju z Dežmanom uporabiti za diskreditacijo in ukrepe proti Možini. Pravi cilj gonje in tudi formalnih ukrepov, ki zdaj pretijo v Zavodu RTV Slovenija, je oddaja Pričevalci.
Toda Jože Možina ni kdor koli. Napravil je dva odlična dokumentarna filma o osamosvojitvi Slovenije; z dokumentarcem Urok Depale vasi je predstavil specialno medijsko vojno proti J. Janši; posnel je več filmov o delu slovenskih misijonarjev v Afriki, najbolj znan med njimi je nagrajeni film o Petru Opeki. Med bralci Zaveze pa sta gotovo najbolj odmevala Možinova filma Zločin, ki ne zastara in Zamolčani – moč preživetja. In seveda skoraj 150 oddaj Pričevalci. Vse to je filmski opus, ki pomeni nekaj velikega, saj zajema izseke življenja Slovencev, ki jih ni zajel v filmsko besedo do nedavnega nihče drug. Še zlasti pa skoraj nihče ni tega delal v javnem zavodu RTV Slovenija, ki ima na tem področju velikanski primanjkljaj, saj je bil ta zavod medij iste oblasti, ki je množične pomore Slovencev nekoč izvedla. Možina je zato znotraj lastne ustanove nenehoma plaval proti toku, prebijal je okope nenapisanih pravil o molku in pozabi in s svojimi filmi priklical v slovensko javnost glasove, ki jim je bilo dano preživeti in zato pričujejo. Reči smemo, da je Jože Možina odpiral podobne, mestoma sploh iste teme, kakor NSZ – s to pomembno razliko, da je svoje delo opravljal v imenu in v službi javnega zavoda z dosegom v vsako slovensko vas, kar pomeni, da je s svojim pogumom in vztrajnostjo vendarle in kljub vsemu izbojeval bistvenim slovenskim temam trohico zemlje pod soncem prav tam, kjer je to vseskozi najbolj primanjkovalo: v slovenskih državnih oz. javnih ustanovah.
Ko se je konec julija začel načrten pogrom proti Možini, je bilo gledalcem Možinovih filmov jasno, da se dogaja prav očiten poskus retrogradnega procesa: izločiti še te edine prvine »drugega glasu« iz javnega prostora RTV. Zato je bil odziv v podporo avtorju Pričevalcev nenavadno velik in vztrajen, pojenjal ni čez vse poletje do septembra. Z javnim pismom je svoj apel direktorju zavoda RTV Slovenija poslala NSZ in številne druge ustanove in združenja: Komisija pravičnost in mir pri SŠK, Zbor za republiko, Združenje VSO, Slovensko zgodovinsko društvo za novejšo in sodobno zgodovino, Združenje za slovensko besedo, Svetovni slovenski kongres, Združenje novinarjev in publicistov, udeleženci Drage in številni posamezniki. Naposled je kritično maso vseh teh odzivov v bran zgodovinske resnice v slovenski javnosti skušala povezati skupina intelektualcev, ki je dne 14. septembra 2018 predstavila gibanje Glasno, namenjeno zaščiti pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Upamo, da so ti javni glasovi, združeni skupaj, močnejši kakor vsak zase …
Zato se torej zdi, da je letošnje poletje res na drastičen način pokazalo razliko med prividnim in bistvenim. Seveda vsi vemo, da je sestavljanje vlade skrajno pomembna in daljnosežna stvar; toda reči hočem, da je ta, zunanja plast resničnosti, bistveno odvisna od notranje, globlje plasti življenja Slovencev – in ta se je pomembno pokazala prav v tem, kar se je poleti godilo ob Jožetu Možini; proti njemu in še bolj njemu v bran. Bralci Zaveze to dobro vedo, saj se zavedajo, da njihova velika tema sega v osrčje slovenske zgodovine in da brez te teme ne bo prenove družbenega življenja, ali, kakor je nekoč dejal Justin Stanovnik: brez naše zgodbe ne bo šlo. Ali še z drugo besedo: koliko smo Slovenci zmožni spoznavati in sprejemati resničnost samo? To vprašanje ostaja odprto, ostaja nedopolnjeno, čaka na izpolnitev in ima zato strukturo upanja – zato pa je njegovo pravo mesto v srcu vsakega od nas.
1.3. Smrt svobodi govora – svoboda enoumju
Helena Jaklitsch
1.3.1.
Pisalo se je leto 1946. Bil je 20. februar, ko je predsedstvo Narodne vlade Slovenije takratnemu Ministrstvu za pravosodje poslalo dopis, ki v uvodnem stavku podčrtano opozarja, da gre za strogo zaupno zadevo. V njem predsedstvo sporoča, da finančni zakon o proračunu dohodkov in izdatkov federalne Slovenije za dobo julij-december 1945 ne bo izšel v Uradnem listu, da ga je treba natisniti v posebni številki uradnega lista, ki naj ima staro glavo, in da naj se natisne samo dvesto izvodov, ki naj se v celoti pošljejo predsedstvu vlade LRS (točno določeni osebi v točno določeno sobo). Sledi zelo jasno navodilo: »Mislim, da je stvar jasna. Izgleda naj, da je bil zakon izšel v Uradnem listu dne 27. septembra 1945 v štev. 38a. O tem naj javnost ničesar ne izve.« Dopis se konča s krilatico ‘Smrt fašizmu – svoboda narodu’. Preden nadaljujemo – zadnji tajni uradni list SFRJ je izšel avgusta 1991, zadnji tajni uradni list v Sloveniji pa, po do sedaj znanih podatkih, leta 1988.
Na ta dopis sem se spomnila ob rohnenju zveze borcev zaradi zdaj že razvpitega intervjuja, ki ga je imel dr. Jože Možina z dr. Jožetom Dežmanom v enem izmed julijskih nedeljskih večerov na RTV SLO. V tem izredno gledanem intervjuju je, in verjetno je to cvetober borcev še posebej razkurilo, dr. Dežman brez dlake na jeziku, predvsem pa zelo preprosto, barvito in razumljivo razkrival pravo naravo t. i. narodnoosvobodilnega boja, v katerem je komunistična partija popolnoma hladnokrvno in preračunljivo izrabila domovinska čustva zavednih Slovencev, da si je primorila oblast. Zveza borcev je generalnega direktorja RTV pozvala celo k razmisleku, ali so »oddaje Možine, ki potvarjajo našo preteklost in posledično sejejo med nami razdor in sovraštvo, primerne ali pa bi jih bilo najbolje ukiniti«. Se pravi oddaje, kot so Pričevalci, ki so že od vsega začetka trn v peti »komunističnim inkvizitorjem«, kot jih je poimenoval dr. Dežman. Da jih Pričevalci tako zelo motijo, ni nič presenetljivega. Nekaj so namreč suhoparne številke in pavšalno obmetavanje z izdajalci, nekaj drugega pa so osebne in predvsem pretresljive zgodbe posameznikov, ki so na svoji koži in na plečih svojih družin občutili komunistično med- in povojno nasilje in krivice. Za borce, tudi tiste, ki prejemajo borčevske privilegije, čeprav so morda v času vojne še nosili plenice ali pa jih niti še ni bilo, je verjetno še najbolj boleče, da je med pričevalci vedno več takih, ki so bili med vojno (sprva) naklonjeni partizanom, nato pa so, ker so nasprotovali komunističnemu pohlepu in zlorabi vojne za njihov vzpon, v enaki meri občutili komunistično zlo kot »ta beli«.
Predsednik Turnšek je bil ogorčen, ker so se v oddaji »zamolčala ali pa ponarejala dejstva in dogodki«. O tem, da v pismu nobene ugotovitve oz. trditve, izrečene v pogovoru, z nobenim protiargumentom ni zavrnil, temveč je udrihal kar tako počez, predvsem pa z govorico, ki je dišala po tisti izpred sedemdesetih let, je bilo že toliko povedanega, da o tem tu niti ne bi pisala. Raje se bom vrnila k v uvodu omenjenemu dopisu, na katerega sem se, kot sem omenila, spomnila ob obtoževanju borcev glede ponarejanja dejstev in dogodkov. Če ta dopis (kot toliko drugih, nastalih pod peresom komunizma) ni popolna ponaredba, potem res ne vem kaj je. »Javnost naj o tem ničesar ne izve,« je v njem jasno zapisano. To zahtevo ali bolje ukaz so ponavljali vsa naslednja desetletja. Javnost naj ničesar ne izve o vrnjenih domobrancih. Javnost naj ničesar ne izve o izpuščenih iz zaporov in na poti domov umorjenih. Javnost naj ničesar ne izve o čistkah v partizanskih vrstah ali o tem, da je partizanska stran pomorila več Slovencev kot okupator. Javnost naj ničesar ne izve o sodelavcih udbe in njenih/njihovih metodah dela. Javnost naj ničesar ne izve o privilegijih komunistične elite (o teh je Študijski center za narodno spravo izdal celo knjigo). Javnost naj ničesar ne izve o preganjanjih zaradi prepričanja (Angela Vode je bila persona non grata vse do svoje smrti). Javnost naj ničesar ne izve o vsebini povojnih arhivov.
»Javnost naj ničesar ne izve« ponavljajo tudi danes, samo da zdaj to poimenujejo drugače. »Odgovornost pomeni sprejeti odločitev, da se o določenih zadevah ne bo poročalo in o določenih stališčih ne bo razpravljalo. To ni cenzura, ampak odgovorno medijsko delovanje,« je odlično ubesedila razmišljanje levičarskega main-streama, kot se danes moderno reče, ena od sodelavk Mirovnega inštituta in seveda ‘medijska strokovnjakinja’. Bolj jasen poziv k cenzuri in omejitvi svobode govora vsem, ki drugače mislijo, si težko zamislimo. No, k temu je z uvedbo spletne policije še pred volitvami pozival podmladek stranke, ki je v novi vladi prevzela Ministrstvo za pravosodje. Tisto ministrstvo, ki je bilo pred dvainsedemdesetimi leti pozvano, naj »javnost ničesar ne izve«. Javnost naj ničesar ne izve o nevzdržnem zadolževanju države zaradi nenasitnih apetitov udbomafije in njenih podanikov. Javnost naj ničesar ne izve o kraji znotraj državnih podjetji, o iranskem pranju denarja, o nelegalnih prehodih meje, o statističnih podatkih
glede nasilja, povzročenega s strani migrantov. Javnost naj ne izve, da se mnogim zdi teorija spola čista norost, »omračitev uma«. Javnost naj ne izve za množične shode v podporo življenju, dostojanstvu vseh, tudi umirajočih in bolnih. Celo ono bi lahko ponovili »javnost naj ničesar ne izve o privilegijih komunistične elite« ali pa javnost naj ničesar ne izve o vsebini povojnega arhivskega gradiva, kar je še ohranjenega. Samo izraz komunistična bi bilo treba zamenjati, saj si danes pravijo drugače – »napredni« in »odprti«.
Ogorčenje nad intervjujem je izrazil tudi na novo (in prvikrat) izvoljeni poslanec državnega zbora, ki je svoje javno pismo, naslovljeno na generalnega direktorja RTV, zaključil s (praktično identičnim) pozdravom kot oni iz leta 1946: Smrt fašizmu – svoboda narodom. Vse lepo in prav. Leta 1991 smo v ustavo jasno zapisali, da je vsakomur »zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja«; lahko bi še dodali – če le tega človek izraža spoštljivo. Torej ima tudi poslanec kot človek pravico povedati svoje mnenje kadarkoli in kjerkoli, če je le spoštljiv. Toda uporaba pozdrava totalitarnega režima na dopisu z glavo državnega zbora naše države pa upravičeno zbudi ogorčenje pri vseh, ki so si želeli samostojno in demokratično Slovenijo; vseh, ki so zanjo v osamosvojitveni vojni dali življenje; vseh, ki so bili pod tem pozdravom poslani v povojna koncentracijska in delovna taborišča, doživeli politično gonjo, odvzem premoženja ter/ali so bili pod tem pozdravom krivično obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. Taka zloraba glave državnega zbora upravičeno zmoti vse, ki hočemo živeti v svobodni, demokratični in pravni državi. V državi, kjer pravice enega/ene skupine niso nad pravicami drugega/druge skupine, ampak smo vsi enakopravni! V državi, kjer imajo prostor na nacionalni televiziji tudi tisti, ki sedemdeset let niso smeli spregovoriti. Vsaj ne na glas ali javno. Saj veste, v duhu zgoraj napisanega – o tem naj javnost ničesar ne izve.
Poslanec iz stranke, ki domuje na naslovu nekdanje Komunistične partije, tistim drugim, ki morda nosijo drugačno zgodbo, kot je zapisana v njihovih uradnih zgodovinskih čitankah, torej ne priznava pravice do svobode govora. Nadnje kliče pogrom in pregon, čeprav v istem pismu izraža svojo skrb, ker želi del politike prepovedati kopanje drugače verujočih v burkiniju, ter opozorja, da po Evropi in v Sloveniji straši pošast nacionalizma, ksenofobije, islamofobije in sovraštva do drugih, zaradi česar si »takšnega revidiranja zgodovine na nacionalni televiziji ne bi smeli privoščiti«. Mimogrede, tudi on svojega poziva k cenzuri na RTV ni podprl s konkretnimi dokazi in argumenti, s katerimi bi ovrgel navedbe obeh zgodovinarjev, ki sta dobila besedo na javni televiziji tistega nedeljskega večera. Še bolj strašljivo je, da je lahko tako izključujoč človek, ki nima niti še štirideset let in ki naj bi se večino svojega življenja napajal v vrednotah demokracije in spoštovanju drugega. Naj ga torej ob tem zavzemanju za drugače verujoče in njihovo pravico do kopanja v obleki spomnim, da prav njegova stranka najbolj trdovratno nasprotuje uresničitvi odločbe ustavnega sodišča, s katero je to ugotovilo diskriminacijo otrok, ki obiskujejo zasebne šole. Pri tem je iz besed in ravnanja stranke in njenih poslancev (privržencev) popolnoma jasno, da je njihovo nasprotovanje naperjeno izključno in samo proti katoliškim šolam. Saj razumem njihov strah. 0,3 odstotka generacije se vsako leto izmuzne njihovemu neposrednemu ideološkemu nadzoru, ki so ga vzpostavili v javnih šolah. Naj bo gajba še tako velika, eno »gnilo« jabolko lahko uniči vsa druga … Od poslanca, glede na njegovo pismo, torej pričakujem, da bo napel vse sile, da bo stranka, ki ji pripada, naredila vse in še več za čimprejšnjo odpravo diskriminacije otrok na podlagi (katoliške) vere. Kar pa se tiče prepovedi revidiranja zgodovine, h kateri je pozival, pa bi si želela njegovega nekoliko boljšega poznavanja zakonitosti zgodovinopisja. Ni obdobja v zgodovini, ki bi bilo enkrat za vselej opisano. Vsak na novo odkrit dokument, pričevanje, arheološki ostanek zahteva ponoven razmislek o določenem času in dogajanju. Za podkrepitev tega naj si izposodim odgovor prof. dr. Kajetana Gantarja, izrečenega v intervjuju, ki ga je pred časom dal za Zavezo: »O Juliju Cezarju smo se dolgo učili, da je bil največji rimski državnik, da je delal za dobrobit Rimljanov, danes pa vemo, da je v Galiji nad keltskimi plemeni, ki niso bila nepismena, naredil pravi genocid.« Sicer pa naj mladega poslanca še spomnim, da so pravzaprav ‘njegovi’ največji mojstri njim prilagojenega ‘revidiranja’; da vsa ta desetletja interpretirajo zgodovino tako, kot jim paše; glede na trenutne potrebe za ohranitev oblasti. Najprej je bila komunistična revolucija, potem je ni bilo, zdaj je spet. Bili so povojni poboji, drugič spet ne, saj naj bi vojna pri nas trajala še globoko v poletje 1945. In tako naprej in naprej. Mimogrede, upam, da bo poslanec, ki s prstom kaže na drugače misleče in jih v pismu lahkotno obtožuje nacionalizma, ksenofobije, islamofobije in sovraštva do drugih, z enako obtožujočim javnim pismom obsodil vse, ki nasprotujejo pokopu med vojno pomorjenih Romov na ljubljanskih Žalah. Pričakujem, da bo odločno obsodil vse, ki zlivajo gnojnico po tistih, ki v ljubezni do domovine vidijo vrednoto, vse, ki katoličanom zanikajo pravico do aktivnega vključevanja v sodobno družbo, in vse, ki (skoraj) z inkvizicijsko gorečnostjo napadajo tiste, ki zagovarjajo spoštovanje človeka od njegovega spočetja do naravne smrti.
Da je »javnost naj ničesar ne izve« še danes vodilo kontinuitetnih strank, smo bili priče v času nastajanja nove vlade, ko se v medijskem prostoru ni prav dosti razglabljalo o strokovnih kompetencah ljudi, ki so prevzeli vodenje države, in o njihovih zakulisnih povezavah ter botrih, kar bi sicer upravičeno pričakovali. Smo pa bili zelo podrobno seznanjeni z delovanjem Štajerske varde. Tudi prva novica zgodaj zjutraj po prisegi v internetnih medijih ni bila nova vlada, temveč obrobne novičke. Tako smo v »najbolj obiskanem spletnem portalu« najprej izvedeli, da je pes ugriznil otroka. No, morda je bila pa tudi to svojevrstna simbolika, s katero je medij, zavedajoč se (obvezne in ne)predpisane (samo)cenzure, želel kaj sporočiti.
Javnost naj torej ničesar ne izve. To je mantra kontinuitete, to je mantra »odprtih« in »naprednih«. To je podlaga za cenzuro vseh, ki drugače mislijo. Pred sedemdesetimi leti so take zmetali v jame, danes jim demokracija, kolikor je vendarle imamo, vpetost v evropski prostor in internet tega ne omogočajo. Toda nastopa čas, ki bo zopet prinesel (pravzaprav je že pred vrati) boj za pravico do svobodne besede, svobodne misli. Pravico do drugačnega pogleda na svet in človeka, kot ga hoče vsiliti radikalna levica. Že današnji čas nam kaže, da bo ta boj trd, krut, neusmiljen in izključujoč. Na nas je, da se ne pustimo ustrahovati, da ne podležemo zmerljivkam, ki jih lepijo na normalnost, čeprav bo težko, glede na to, kdo obvladuje medije, šolstvo in sploh javni prostor. Toda vedeti moramo: če imamo radi svojo domovino, še nismo ksenofobi; če zagovarjamo družino, v kateri sta oče in mati, še nismo homofobi; če opozarjamo na nekompatibilnost islamskega dojemanja žensk s položajem žensk v zahodnem (v krščanstvu utemeljenem) svetu, še nismo islamofobi; če obsojamo žrtvovanje slovenskega človeka in njegove zvestobe narodu za potrebe komunističnih elit, še nismo izdajalci in kolaboracionisti. Bodimo torej čuječi in se z vso srčnostjo postavimo za vrednote, na katerih so naši predniki gradili Evropo in našo domovino. Brez skrbi, med njimi sta bili tudi odprtost in sprejemanje drugačnosti.
1.4. Povolilno razmišljanje: kako smo sem prišli in kam gremo?
Peter Sušnik
1.4.1.
V prejšnji številki Zaveze je bilo objavljeno stališče društva do državnozborskih volitev, ki so bile tik pred vrati. Jasno je bilo izraženo stališče vodstva društva glede udeležbe na volitvah (spomnimo: pozvali smo k čim večji udeležbi), glede podpore strankam (spomnimo: le glas strankam SDS, NSi ali SLS je sprejemljiva opcija) in tudi opozorilo glede blokade reševanja problemov, ki sodijo v poslanstvo NSZ in zaradi katerih obstaja, če vlade ne sestavijo stranke iz demokratičnega dela političnega sistema. Zdaj, ko so volitve štiri mesece daleč v preteklosti in ko mineva že prvi mesec od izvolitve vlade, je prav, da se ozremo na politični oder in opravimo resen razmislek o tem, kaj, kako in zakaj se je zgodilo, kar se je, ter kaj v prihodnosti storiti, da bo kdaj drugače.
Letošnjo zimo in pomlad so se strategi levega pola slovenske politike soočali z oblikovanjem svojih ciljev in na osnovi teh ciljev tudi taktike za njihovo doseganje. Čeprav je analiza preteklosti po svoje jalovo početje, saj ne glede na njeno kvaliteto ne spreminja stanja, nas bi morala opremiti s spoznanji glede bodočega ravnanja, tako lastnega kakor tudi nam nasprotnih političnih akterjev.
Prvi strateški cilj levice je bil zagotoviti, da samostojna oblast pod nobenim pogojem ne pripade strankam desnice. Poglavitni strateški cilj torej ni bil zagotoviti zmago eni izmed svojih strank, ampak zagotoviti strankam levice matematično parlamentarno večino.
Ta cilj je narekovalo spoznanje, da dobljeni glasovi Marjana Šarca na predsedniških volitvah niso samodejno prinesli anketnih rezultatov, ki bi dajali upanje na zmagoviti pohod Liste Marjana Šarca v predvolilnem obdobju. Sicer dobro utrjena na prvem mestu med levico, kljub temu ni imela potenciala za rast po vzorcu Drnovškove LDS ali Jankovićeve Pozitivne Slovenije ali končno Cerarjeve SMC, ki so v inerciji potrebovale le kakšen pospešek v medijski kampanji in ustrezno posrkale glasove svojim tekmicam z levega pola. Kanibalizem med volivci je bil dopusten, saj je na koncu mandatarstvo zagotavljalo razdelitev pogače in potešitev apetitov. Le enkrat se je tak načrt sfižil: ko je Borut Pahor obšel navodila svojih botrov in »podrl« Jankovića. Tega manevra levica Pahorju nikoli ni odpustila, saj je bilo takrat treba hitro aktivirati tožilstvo, sodnike, KPK in Viranta, da so spodnesli drugo Janševo vlado in preprečili »hajko« desnih strank po bankah, ki bi lahko prinesle škodo gospodarski in politični eliti levice.
Strategi levice so bili tokrat pred resnimi težavami glede taktike: kljub razpršenosti vdanega kadra (pustimo razloge za vdanost pri miru: podkupljenost, ambicioznost, izsiljevanost, strahopetnost ali ideološka predanost ne dela tu posebnih razlik, če so le zanesljivi, ko gre za vpliv strankarskih »baz« in odločitev »organov«), ki so ga naselili med vse stranke levice, je bil vpliv na neposredne voditelje skromen. Tako niso mogli računati na prostovoljno podreditev narcisoidnih predsednikov strank ali celo njihovo sodelovanje v spletkarjenju. Roko na srce, predsedniki strank niso niti programsko, kaj šele kadrovsko obvladovali svojih aparatov – uživali so v oblastnih ministrskih položajih in prepustili vodenje strank operativcem, ki pa so se svojega posla naučili v šolah Golobiča in LDS.
Oglejmo si nekaj taktičnih dilem in rešitev. SMC in njegov predsednik, hkrati predsednik vlade, je od izvolitve dalje postal dežurni kljukec s padajočo podporo od ankete do ankete. V scenariju A to ni bilo nič narobe, saj je imel vsa leta le eno nalogo: pripeljati mandat koalicije do konca in tako čuvati oblast. A ko je scenarij A, ki je predvideval nadomestitev Cerarja in njegovega SMC z novim obrazom in instant stranko (vlogo je dobil Marjan Šarec), zašel v težave zaradi neodzivnega volilnega telesa, je postalo jasno, da SMC ni odslužil svojega in je potreben v matematični formuli za zagotovitev večine. Skoraj prepričan sem, da so Cerarjevo narcisoidno užaljenost ob neubogljivih koalicijskih partnerjih in padajočih anketnih rezultatih spretno izkoristili: vdani prišepetovalci so mu le pihali na dušo, da je udaril po mizi in »odstopil«, kar so medijsko spretno obrnili v videz zlorabljenega državnika, ki mu grdi politični partnerji in strici iz ozadja nagajajo pri trudu za boljšo državo. Tako so ustavili padec podpore in trend celo obrnili, da se je nekaj naivnih volivcev celo potegnilo za »ubogega, prijaznega pravnega strokovnjaka«.
Tako so strategi taktično dobili dve »sredinski« stranki brez ideološko jasnih programov, ki naj bi bili sprejemljivi za skoraj vsakega volivca. Z zvesto Židanovo SD, naslednico partije, naj bi to zagotovilo trdno jedro bodoče koalicije. A ker ankete kljub temu niso dale zagotovil za matematično večino, je bilo treba aktivirati še programsko jasno in ozko usmerjene strančice, ki bi v poplavi predvolilne kakofonije vedno trobile le eno sporočilo in našlo tistih nekaj volivcev, kolikor jih je potrebnih za preskok parlamentarnega praga. Na sceno sta stopila Alenka Bratušek, ki je v neskončnost gonila zdravstvo (umetno ustvarjena tema, ki se je pojavila zgolj in samo za potrebe predvolilne kampanje) in tako nadgradila svoj poseben status v volilni kampanji (bila je edina ženska med voditelji strank, kar je samo po sebi zagotovilo izstopanje), ter Zmago Jelinčič v prehitevanju po desni. Strategi levice so ugotovili, da ljudstvo kljub vsemu glede migrantov, beguncev, tujcev in varnosti ni ravnodušno in da lahko predvsem SDS in SLS na tej točki dobita nekaj glasov, ki bi jih sicer ne. Čarovniki levice so nam tako pričarali radikalno desno Jelinčičevo stranko, v splošno zgražanje levice, medijev in v past volivcem, ki so bili dovzetni za populistično retoriko nacionalizma s primesjo socializma in pravičnosti. Ti dve stranki sta tako dobili svoji vlogi in prepričan sem, da sta v čustveno občutljivih temah (varnost pred tujci in skrb za lastno usodo v prikazanem katastrofalnem zdravstvenem sistemu) našli tistih nekaj volivcev za presenetljiv triumf na volilno nedeljo.
A še vedno je bila strategija ogrožena, saj je Karel Erjavec s svojim likom in delom zunanjega ministra uspešno sesuval podporo DeSUSu in resno ogrožal levo matematiko. Z meritvijo javnega mnenja je postalo jasno, da bo udeležba nizka, kar je prav takim majhnim strankam olajšalo delo, saj je bilo treba aktivirati le nekaj sto glasov, da se tehtnica nagne prav. Manever za rešitev DeSUSa je bil sijajen: na pomoč stopi Zoran Janković, ki v javnost lansira idejo levega bloka. V objem mu pade Karel Erjavec in tako z ljubljansko pomočjo aktivira tisto bazo, ki je nujna za skok čez parlamentarni prag in bi po vsej verjetnosti sploh ne šla na volitve, če bi Zoran Janković ne zastavil svoje neuradne kampanje med športno, kulturno in drugo srenjo v glavnem mestu, ki se je čutila resno eksistencialno ogrožena zaradi možne zmage drugačne politične opcije.
Taktika ni bila sijajna zgolj zaradi DeSUSove rešitve, temveč zato, ker je v hipu dala drugačno ključno temo predvolilnih soočenj: ali boste oblikovali »levi blok« ali pa boste izdali levico in se podali v koalicijo z Janezom Janšo? To ključno vprašanje je bila temeljna strateška dilema pri levih matematikih: ali jim bo uspelo zadržati samosvoje in narcisoidne predsednike strank v levi ogradi? Nevarnost je bila resna, saj so pustili predsednike levih strank v temi glede taktičnih odločitev, in glede na ankete, je obstajala nevarnost, da bi si domišljali, da so oni zaslužni za »dober« rezultat svoje stranke. Labilna sta bila predvsem Cerar in Bratuškova. Z medijsko gonjo, ki je našla povezovalni element v Janezu Janši, »radikalni« stranki SDS in njuni »protievropski nacionalistični« navezi z Orbanom, so zadeli omahljivce v srce: (a) slabe izkušnje z neprizanesljivostjo Janševih izrečenih in napisanih besed v preteklosti tako javno kot tudi zasebno; (b) vprašanjem časti in etične pokončnosti, ki narekuje javno odpoved koalicije z Janšo; (c) medijska podreditev vseh programskih tem zgolj temu osrednjemu vprašanju; (d) ustvarjanje vtisa, da le levi skupen blok lahko preživi in reši državo pred zlom, ki nam sicer grozi. V javnost, pred kamere in mikrofone so izvabili prisege, da česa takega ne bo. Tako je leva strategija dobila, kar je hotela. Levi blok, ki se sicer ni zavezal ničemur, razen da ne gre v vlado z Janezom Janšo, je dobil matematični rezultat, ki je pred volitvami preprečil prihod SDS na oblast, čeprav bi postal relativni zmagovalec. Taktično so iz tega zaklinjanja izvzeli Jelinčiča, ki s svojo radikalno retoriko kar naenkrat postane edini, ki bi lahko šel na oblast s SDS, kar pa bi, prvič, le potrdilo naslikano grozo Janševe radikalnosti, in drugič, pomenilo le, da se morebitna tehtnica da v roke kontrolirani stranki trde partije. Dobro so vedeli, da Jelinčič kot tehtnica tudi za Janšo ne bi prišel v poštev kot koalicijski partner, saj bi vik in krik iz Evrope preglasil vse drugo. Tako se je strategija tudi v taktičnem smislu dobro izšla.
Še en pomemben, čeprav stranski faktor naslikane radikalnosti Janše in SDS je treba omeniti: v neroden položaj je postavilo NSi, za katero so levi strategi še malo upali, da bi jo zvabili v vlado. Pritisk histerije o skoraj enotnem političnem odrekanju Janši je NSi postavil v skušnjavo, da se odreče trdnemu partnerstvu s SDS. Če bi argument radikalnosti prispeval še k čemu takemu, bi verjetno pokali zamaški penine, saj je bil to najbolj zaželen sveti gral: podpis pogodbe med levim blokom in NSi, ki bi pustil SDS v opoziciji!
Po volitvah smo tako dobili veliko predstavo za javnost, ki se je zapletala in razpletala o ključnem vprašanju: bo kdo popustil pod pritiskom in se mamljivim zvokom siren SDS uklonil? Nisem povsem prepričan, da so naši levi strategi mirno spali, vsaj do takrat ne, ko je Brglez dobil Cerarjev čevelj in ko je NSi zapustila pogajanja z levim blokom. Glasovi iz globin dajejo slutiti, da sta Cerar in Bratuškova kazala že zelo resna nagnjenja, da bi pustila političnega prvošolčka Šarca in Karla Erjavca ter se zmenila za dobre položaje pri Janši, vsemu medijskemu pritisku navkljub. Kaj se je res zgodilo tisti teden, ko so bili živci najbolj napeti, vedo le tisti, ki so bili zraven, a sliši se, da je na dan udaril zamerljivi karakter, podkrepljen z rahlo oholim in izključujočim nastopom, lasten predsedniku SDS. Ali je šlo za taktično pomoto v pričakovanju, da bo pritisk podpisnikov javnih pisem in celo predsednika države uklonil Šarca v veliko koalicijo? Za kaj takega ni bilo nikoli pogojev, saj so levi strategi kamniškemu igralcu razložili, da predsednik vlade, manjšinske ali pa večinske, nikoli več ne bo, saj je ta prilika edina. In tako smo dobili, kar smo dobili.
Brezprogramski petorček, ki se je lahko zmenil vse z NSi, se je toliko laže zmenil vse z (po duši in ideološki podstati) bližjo Levico. Stranki, ki ji raste podpora na vsakih volitvah znova. Nihče, razen najbolj naivnih sanjačev, resno ne pričakuje, da bo to sobivanje prineslo venezuelski socializem ali pregon kapitala in vrnitev v družbeno lastnino s samoupravljanjem. Največ bi v tem primeru izgubili prav kapitalsko najmočnejši levičarji. Nevarno je, da bi duh radikalnosti leve avantgarde dobil krila, saj leva elita še kako dobro ve, da revolucija žre svoje otroke z največjim apetitom, in tako ni pogojev, da bi pripustili Levico k levici v vlado. Vsi žarometi evropske levice bi se nenadoma nelagodno obrnili v to čudno državo, ki političnega amaterja na oblast pripelje v koaliciji s komunistično partijo. Flirtanje z revolucionarnimi idejami je sicer redna praksa evropskih socialistov, a skok v vladno koalicijo je tabu, saj radikalna stranka na oblasti postane, paradoksno, nekaj sprejemljivega. Tako bi zadržani volivci, sramežljivi in boječi zaradi nauka o grešnosti glasovanja za radikalne alternative, postali opogumljeni in bi svoje glasove prerazporedili. Nekaj podobnega se je zgodilo v Avstriji, ki je iz izobčenih svobodnjakov Jorga Haiderja naredila povsem resno in etablirano stranko z močno podporo. To korenito zamaje sistem dogovorjene delitve oblasti, kjer so volitve le demokratični ritual brez resnih posledic za družbeno in državno elito. Radikalna Levica zunaj koalicije torej skrbi za ustrezno naravnanost Židanove SD, ki mora paziti bolj na grožnjo z leve kot desne.
Po analizi doživetega in obrazložitvi strategije in taktike, ki jo je levica uporabila za svojo zmago, se vendar nujno soočimo še z najpomembnejšim vprašanjem: kaj je strategija desnice, da se nam zgodba ne ponovi na naslednjih volitvah?
Vsekakor so volitve tokrat potekale v bistveno spremenjenih okoliščinah, če jih primerjamo s prejšnjimi, ko je vodja opozicije sedel v zaporu. Sprijazniti se moramo, da je bilo vse skupaj zelo blizu temu, kar bi lahko poimenovali »normalno«. Ne zamenjati pojma »normalno« s pojmom »sprejemljivo« ali »dobro«! Ni ne eno ne drugo. Razmeram pa težko pripišemo izrednost ali posebnost.
Šok, da SLS tudi v drugo ni prišla v parlament, kaže na nesposobnost upravljalcev blagovne znamke z dolgo zgodovino, da bi prepričali vsaj potrebne štiri odstotke volivcev. Veliko vprašanje je, ali bo Marjan Podobnik pravi odgovor na to krizo: prav zaradi preteklih napak obeh bratov Podobnik in njunega mentorja Franca Zagožna je SLS prispela do dna, kjer je še danes. Ali se je v teh letih Marjan Podobnik česa naučil in nas bo presenetil?
NSi se je vrnil iz roba prepada, kjer se je znašel ob pogajanju z levim blokom. Vstop v koalicijo bi bila smrtna obsodba, kar so dojeli. Drugo vprašanje pa je, ali ima NSi dejanski potencial za nadaljnjo rast. Ob nesporni medijski nevtralnosti, ki je občasno mejila že na dobrohotnost, so bili tokrat dani pogoji, da bi razširila svoj domet. Zakaj ga ni? Ker ima težave s prepoznavnostjo in izražanjem svojih posebnosti, da bi volivce prepričala. Globoko v
zavesti volivcev (in članstva?) je NSi potrebna podpore zaradi zgodovinsko sentimentalnih razlogov, ne zaradi kadrovske ali programske ponudbe. V ta kontekst sodi tudi razumevanje krščanstva kot vira ekskluzivnosti pri političnem odločanju, kar pa že dolgo ne drži več. NSi čaka zahtevna naloga spoznavanja in sprejemanja svojega političnega poslanstva, ki mora najprej določiti svoje mesto ob SDS, kar je kritična točka za članstvo in volivce, hkrati pa opraviti resno analizo svojega odnosa do lastnih zgodovinskih osebnosti iz časa Demosa in SKD ter kasneje Andreja Bajuka. Dokler daje strankino vodstvo vtis, da bi do teh zadev želelo vzpostaviti primerno razdaljo ali celo vse skupaj sramežljivo potlačiti v pozabo, bo članstvo zmedeno, volilno telo pa iz previdnosti omejeno.
Najbolj kritična je strategija SDS, ki zaradi svoje velikosti (članstva in volilnega telesa) ter politične kilometrine nosi breme vodenja desnice. Pričakovanje, da bo relativna zmaga prinesla položaj, v katerem bi se nato lahko spogajala koalicija, je klavrno propadlo. To je znak za resen alarm. Nobenega upanja namreč ni, da bi ob ponovnih volitvah lahko pričakovali nenadno povečanje deleža glasov za NSi in SDS. Kljub škandalozno nizki volilni udeležbi je malo verjetno, da bi efekt morebitnega razpada vladne koalicije dodatnih deset odstotkov volilnega telesa prenesel na sedanjo desnico. Zdi se, da je strategija SDS trenutno usmerjena v pričakovanje, da bo slovenske volivce srečala pamet. Za kaj takega ni nobenih pogojev niti možnosti. SDS bo morala svoj položaj ter robne pogoje, ki na ta položaj vplivajo, resno proučiti in tudi kaj spremeniti. Ključno je spoznanje, da niso nujno vsi razlogi za nastalo situacijo zunaj stranke, na katere stranka ne bi imela vpliva.
Soočanje s kritičnim razmišljanjem je sicer temelj demokratičnega procesa, a kaže, da je vrsta doživetih in preživetih tragičnih krivic, ki so v zadnjih desetletjih zadele v največji meri prav SDS in njene vodstvene člane, pripeljalo do refleksnega gledanja na kritiko kot izdajstvo. Tako je uspelo levici s stalnim napadanjem kritično pohabiti desnico, saj ji je vcepila svoje lastne vzorce nedemokratičnega razmišljanja in delovanja, kjer avantgarda ve, kaj je dobro za ljudstvo, kdor pa se avantgardi upre, je izdajalec, ker ljudstvu škoduje. V desetletjih totalitarne vzgoje so tudi najbolj zagrizeni disidenti podzavestno privzeli vzorce obnašanja, ki jih niso mogli nadomestiti z izkušnjo demokracije, saj je ni bilo kje izkusiti. Demokracijo so v krvi imeli tisti, ki so jo izkusili v tujini in so zato znali razmišljati in ravnati drugače. To je bila kvaliteta tako Pučnika kot tudi Bajuka, ki pa sta žal zelo osamljena primera.
Razmislek o prihodnost sproži tudi vprašanje, ali v danih razmerah naša država potrebuje nekaj novega na demokratičnem polu politike. V tem kontekstu se je znova odprlo tudi razmišljanje o poslanstvu Nove Slovenske zaveze, saj se kot naslednik predvojne predhodnice nujno sooča tudi s politično vlogo. Ob 140. obletnici rojstva dr. Lamberta Ehrlicha nujno sine misel, da nimamo katoliškega in hkrati politično vizionarskega voditelja, ki bi trideset let po demokratičnih spremembah in osamosvojitvi lahko prevzel vodenje slovenske desnice. S svojim nastopom bi moral navdušiti tudi del tiste polovice volilnega telesa, ki je iz razočaranja nad vsem skupaj ostal doma, ker ne prepozna povezave med volilnim listkom in izboljšanjem lastne usode.
Če se je v preteklosti Nova Slovenska zaveza prepoznala bolj kot vest aktualnih strank pri vprašanjih žrtev revolucije in odprave posledic komunizma, bo morda zdaj čas, da ponovno premisli o svoji vlogi pri oblikovanju političnega programa za slovensko državo. Težko se izognemo kritiki, da nimamo strategije in da le čakamo na dejanja političnih somišljenikov in nasprotnikov ter delimo kritiko. Naše osnovno poslanstvo nam narekuje, da ne sedimo križem rok v čakanju in upanju, da nam bo rezultat naslednjih volitev všeč. Tveganje, da ne bo, je preveliko.
2. Kako se je začelo
2.1. Še nekaj pogledov na tragično leto 1942
Janko Maček
2.1.1.
V 108. številki Zaveze smo pod naslovom Dva svetilnika v viharju vojne in revolucije pisali o dveh duhovnikih: msgr. Francu Gabrovšku in msgr. Janezu Hladniku ter za ponazoritev razmer v času njunega delovanja navedli zgodbo o mornarjih, ki v temni noči bijejo boj s podivjano stihijo, pa do njih nenadoma prodre medla svetloba svetilnika in jim nakaže smer rešitve. Ko v teh dneh razmišljamo o rezultatih nedavnih parlamentarnih volitev, nam prihajajo na misel Župančičevi verzi: »mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran«.
Da, čeprav se megla še ni razkadila in še vedno capljamo v polmraku, je nujno, da še in še razmišljamo, kje smo obtičali in kam hočemo. Vemo, kakšen razdor je v zadnjih 70 letih nastal med nami in poznamo njegove korenine, pa kljub temu še mislimo na njegovo premostitev, saj se zavedamo, da narod brez nje ne bo mogel »stati inu obstati«. Seveda pa s tem nikakor ni mišljena sprava, kakršno nam vsiljujejo od prve spominske slovesnosti v Kočevskem rogu, s katero naj bi priznali, da so bili domobranci in drugi naši protirevolucionarji izdajalci-kolaboranti, partizani pa kristalno čisti borci proti okupatorjem. Ali ni značilno, da se v povolilnih razmišljanjih omenja kot pozitivno, da se je kampanja dosledno izogibala temam o vzrokih našega medvojnega razdora, ki so mu sledili povojni poboji z vsemi tabuji in zarotami. Izgleda, da se je precej izpel tudi neštetokrat ponovljeni refren: Ne vračajmo se v preteklost, zazrimo se v prihodnost in poskrbimo za nujne reforme, ki nam bodo prinesle boljše življenje. Že zdavnaj namreč ni skrivnost, da marsikaterega našega politika oziroma javnega delavca zanima predvsem, koliko bo v času svojega mandata pridobil na svoj račun, ne pa delo za skupno dobro vseh. Pri sklepanju povolilne koalicije oziroma poizkusih sestavljanja nove vlade jih bolj skrbi, s kom ne bi sodelovali, kot pa zakaj je sodelovanje nujno in kako z njim koristijo naši mladi državi in težko preizkušenemu narodu.
Ena prvih in temeljnih nalog Nove Slovenske zaveze je od začetka bila identifikacija-ugotovitev krivično pomorjenih, povrnitev njihovega dobrega imena in omogočanje pravice do groba, ki velja za eno temeljnih človekovih pravic. Tudi revija Zaveza je pri tem po svojih močeh sodelovala in s članki in razpravami pomagala pri razkrivanju resnice in uveljavljanju tolikokrat zatrtega oziroma pohabljenega zgodovinskega spomina. To je naša zaveza tudi za naprej, saj smo prepričani, da zločini ne morejo biti temeljni kamen naše države in da nam je za njen normalni razvoj poleg gospodarskih in finančnih reform potrebna tudi moralna prenova.
2.1.2. Usodno poletje 1942
Od pomladi do jeseni 1942 se je zgodilo toliko važnih dogodkov, da jih ni mogoče opisati v nekaj odstavkih. Naša »že napisana zgodovina« je o njih veliko pisala, bistvenega pa največkrat ni povedala. Pravzaprav se je marsikaj bistvenega zgodilo že leta 1941: 15. avgusta ustanovitev VOS, septembra Odlok o zaščiti slovenskega naroda in septembra 1941 tudi prve »likvidacije«, ki jih je v Ljubljani izvedla VOS nad tistimi, ki naj bi prekršili omenjeni Odlok in se s tem uvrstili med »narodne izdajalce«, beri nasprotnike komunizma. Slovenska, Sokolska in Narodna legija, ki jih je kmalu po začetku okupacije ustanovila protirevolucionarna stran, so bile z Odlokom o zaščiti prepovedane in že samo članstvo v kateri od njih je lahko zadostovalo za »likvidacijo«. OF in KPS sta si uzurpirali pravico do osvobodilnega boja in s tem usodnim monopolom močno razdelili Slovence. Glavni cilj partije je bil od vsega začetka izvedba revolucije in vzpon na
oblast; eno od važnih sredstev za dosego tega je bilo odstranjevanje (»likvidacija«) resničnih ali potencialnih političnih nasprotnikov, ki so jih pred tem razglasili za izdajalce. Vsakomur so dostopni uradni podatki, koliko takih izdajalcev je VOS »likvidirala«. Nekaj deset že leta 1941, spomladi 1942 pa je začelo to število skokovito naraščati in je ob ustanovitvi prve vaške straže doseglo oziramo preseglo število 1000. In če bi k temu prišteli še postreljene talce ter vse tiste, ki so umrli na Rabu in po drugih taboriščih. Bi nasprotna stran še vztrajala, da so vaške straže nastale iz želje pomagati okupatorjem oziroma obdržati staro oblast? Vaške straže so nastale v samoobrambi za zaščito življenja in premoženja pred revolucijo, delno pa tudi pred Italijani. O upravičenosti in namenu vaških straž bi lahko veliko povedal profesor dr. Lambert Ehrlich, ki ga je komunistična VOS »likvidirala« 26. maja 1942 v Streliški ulici v Ljubljani. Dr. Ehrlich je 1. aprila 1942 poslal Italijanom spomenico, v kateri je ostro kritiziral ukrepe italijanske oblasti v Ljubljanski pokrajini in opozarjal na težek položaj prebivalstva, podvrženega hudemu nasilju VOS in OF, ki je izvajala umore po vsej Dolenjski in Notranjski pa tudi v glavnem mestu, kot tudi represalijam okupatorja. Prav ta spomenica je bila na Rožmanovem procesu grdo zlorabljena, saj so oblasti povzemale predvsem njen zaključek v katerem je Ehrlich zaradi komunističnega nasilja, ki se je prav tedaj še krepilo, prosil oblasti, naj dovolijo ustanovitev avtonomnih varnostnih služb v obliki »meščanske straže in splošne narodne straže po vaseh.« Povojna komunistična oblast je seveda
»pozabila« povedati, da je spomenica v prvi vrsti ostra kritika italijanske okupacijske politike, v kateri je med drugim od Italijanov zahtevala, da zagotovijo najnujnejše pogoje za varno in mirno življenje ljudi, vrnitev Slovencev iz internacije in konfinacije, prenehanje požiganja vasi, že požgane pa naj okupacijska oblast obnovi in da večjo svobodo slovenskim časopisom (Zaveza, št. 15, str. 35).
Zgodba okrog Ehrlichove spomenice je lep primer, kako je nastajala naša »že napisana« zgodovina. Po letu 1945 so mnoge teme postale tabu in šele po dobrega pol stoletja se je o njih počasi spet začelo pisati in govoriti. Takoj po koncu vojne je v Kočevskem rogu, na Teharjah in na Hrastniškem hribu in po neznanih moriščih izginilo na tisoče nasprotnikov nove oblasti, ki bi lahko bili neposredni pričevalci mnogih medvojnih in povojnih dogodkov, toda nad njimi se je uresničila Balantičeva preroška napoved: »lep je molk s prstjo zasutih ust«. In tudi tisti, ki so pobite na omenjena morišča vodili in skrbeli, da se od tam nikoli niso vrnili, niso mogli govoriti, saj jih je k molku zavezovala zarota, ki marsikje velja še danes. Marsikateri svojec v Rogu in drugod pomorjenih, ki bi lahko vsaj nekaj povedal o njihovem življenju in tragični smrti, še danes, ko pogovor slučajno nanese na te dogodke, umolkne.
2.1.3. Hribernikov opis napada na postojanko vaške straže v Šentjoštu
Ko je nekdanji borec Dolomitskega odreda A. Kebe leta 1989 zaključeval svoj prispevek O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem, ki ga je potem objavila revija Borec, ga je od ustanavljanja vaških straž, ki jih opisuje in je bil večkrat udeleženec napada na katero od njih, ločila časovna razdalja skoraj 50 let. Kljub temu ali morda tudi zato je včasih v zadregi zaradi kakega datuma ali drugega konkretnega podatka navadno pomagal s kakim klišejem iz Sajetovega Belogardizma ali Hribernikove knjige Dolomiti v NOB, ki ji je Kardelj izkazal s svojim uvodom posebno priznanje.
Hribernik v svoji knjigi precej obširno, vendar tudi sprevrženo in neresnično opisuje napad na komaj ustanovljeno postojanko vaške straže v Šentjoštu. Seveda pred bralca najprej postavi sliko Šentjošta kot klerikalne, zaostale hribovske kmečke občine, kamor so pred drugo svetovno vojno hodili utrjevat zaostalost jezuiti in Ernest Tomec s svojimi mladci, ob začetku okupacije pa se je tu poleg domačih znašlo še nekaj drugih bogoslovcev in kaplanov ter usmiljenk. Pisec pri tem niti neomeni, da je tedaj pribežalo v Ljubljansko pokrajino nekaj tisoč beguncev z Gorenjske in s Štajerske in del teh, zlasti Gorenjci, so našli zatočišče tudi v Šentjoštu. Ali ne bi bilo normalno, da partizani s Kebetom vred, ki so se menda borili proti okupatorju, sprejema beguncev, ki so bežali pred njim, Šentjoščanom ne bi šteli v zlo?
Naslednji odlomek Hribernikove knjige, s katerim bi radi seznanili bralce, je v knjigi na strani 202: »Belogardisti v Šentjoštu so stalno trdili, da so bili prisiljeni prijeti za orožje in braniti svoje življenje, ker da so partizani kar naprej ropali in morili. Zato je treba povedati, da do tedaj, ko je bila v Šentjoštu ustanovljena oborožena postojanka, niso partizani izvajali nobenih akcij ali kakršnegakoli pritiska na prebivalstvo v tej občini. Aretirali so samo organizatorje bele garde, ki pa so jih tudi kmalu izpustili. Nasprotno pa so za umor aktivistov učiteljice Nagodetove, Mivška, Vrhovca in Lebna krivi šentjoški belogardisti. Razen tega se v času belogardistične postojanke v Šentjoštu na tem prostoru niso partizani nikdar spopadli z italijansko vojsko, ki naj bi zaradi teh bojev vršila represalije in izvajala pritisk, kot je bil to primer v drugih krajih«. Avtor Hribernik je pri tem čisto ‘pozabil’ na okoliščine aretacije štirih aktivistov.
»Kljub vsem opozorilom so v Šentjoškem župnišču po navodilih ljubljanskega vodstva nadaljevali s svojim podtalnim delom in vse bolj javnim hujskanjem zoper partizane. V petek zvečer 19. junija 1942 so partizani takratnega 4. bataljona Notranjskega odreda na osnovi informacij in po navodilih vodstva v Horjulu aretirali skupino belogardističnih voditeljev iz Šentjošta in na njihovih domovih izvedli rekvizicijo. Aretirane voditelje so pripeljali v partizansko taborišče z namenom, da jim bodo sodili.
Temu pa se je odločno zoperstavil sekretar Okrožnega komiteja Vrhnika Stane Kavčič. Poveljstvo bataljona jih je na izrecno zahtevo bataljonskega štaba, kljub prepričanju, da so to voditelji bele garde, izpustilo in jim celo vrnilo del rekviriranih predmetov in hrane. Na zahtevo Okrožnega sekretarja, naj se ne vmešavajo več v zadeve Šentjošta, nekaj časa do ustanovitve bega v tem kraju niso več ukrepali. Sekretar se je medtem zanašal, da se Šentjoščani ne bodo odločili še za zadnji korak- za narodno izdajstvo.
Poveljstvo Dolomitskega odreda in politično vodstvo na terenu sta sklenila, da je treba šentjoško postojanko takoj napasti. Napad dveh bataljonov se je začel 24. julija 1942 ob enajstih ponoči. Kljub temu, da odred tedaj še ni imel izkušenj z napadanjem utrjenih postojank, je 1. bataljon po srditem dvournem boju uspel zavzeti hrib nad šolo in cerkvijo, zgradbo konzuma in šolo z vsemi bunkerji ter od tam pregnati belogardiste, ki so se umaknili v cerkev in v farovž (str. 203) in se tam utrdili. Cerkev in župnišče sta bila tudi obdana z bodečo žico. Od tod je posadka, ki je štela 70 dobro oboroženih mož, uspešno odbijala vse napade. Napad se je nadaljeval vse do 3. ure zjutraj, ko so se partizani umaknili, ker je vodstvo odreda spoznalo, da bi bile pri dnevnem napadanju žrtve prevelike. In bilo je malo verjetno, da bi zavzeli postojanko potem, ko je propadlo presenečenje. Enote tudi niso imele težkega orožja, in bale so se italijanske intervencije iz postojank v Horjulu, Polhovem Gradcu, v Rovtah in na Vrhniki. Kot se je kmalu pokazalo, pa je bil ta strah neupravičen, saj Italijani niso intervenirali kljub temu, da se jim je zdel rezultat boja za komaj ustanovljeno postojanko že od začetka negotov. To je bil tudi dokaz, koliko so belogardiste cenili in koliko so bili pripravljeni zanje žrtvovati. Kasneje se je tudi pokazalo, da je postojanka ostala skoraj brez municije, saj so beli drugi dan poslali neko žensko v Horjul k Italijanom, naj pošljejo municijo. Prinesla je samo nekaj sto kosov.«
Šele 30. julija, skoraj en teden po napadu, so Šentjošt obiskali črnosrajčniki iz Horjula s poveljnikom Giamminolo na čelu, ki je potem podal obširno poročilo, med drugim tudi o ženski, ki je prišla v Horjul po municijo in jo skozi vse zasede odnesla v Šentjošt.
Partizani so med napadom izpraznili konzum in odpeljali več voz hrane ter drugega blaga, poslopje pa požgali. Nameravali so požgati tudi Skvarčetovo domačijo, pa sta pogorela samo kozolec in hlev, hiše se pa ogenj ni prijel in s tem rešil več članov družine, ki so skriti v podstrešni sobi čakali, kaj bo. Požgali so tudi mežnarijo, drugih poslopij v vasi pa tedaj niso požgali in tudi živine niso reševali, kot piše Hribernik v knjigi.
Naj tukaj opozorimo še na nekaj neresnic Hribernikovega pisanja. V času napada ni bilo okrog cerkve in župnišča še nobenih žičnih ovir. Šele kasneje so jih Italijani nekaj postavili. Na napad je posadko opozorilo pismo, ki so ga 24. julija proti večeru prinesli otroci iz Rovt; Šentjoška patrola, ki je na pismeni poziv odhajala v Rovte, je otroke prestregla blizu Potoka na cesti Šentjošt-Smrečje. Takoj so se vrnili nazaj v postojanko, vendar je bila že skoraj tema in možnosti za dodatno utrjevanje ni bilo več. Strelski jarek od župnijskega hleva do šole je bil izkopan že prej. V naglici so naredili še skromen okop pri mežnariji, enega ali dva na zahodni strani šole in verjetno enega na severni strani župnišča s pogledom proti Brniku.
V Šentjoštu tedaj ni bilo 70 branilcev, ampak je takih, ki so aktivno sodelovali v obrambi bilo komaj trideset. S tako majhnim številom branilcev zasedba položajev, kot jo navaja Hribernik, sploh ni bila možna. Na hribu Brinovec – nad šolo oziroma Skvarčetovo gostilno ni bilo ne bunkerja in ne branilcev, zato ni bil tam potreben noben juriš. Isto velja za hrib Kogelč nad cerkvijo, ki je od začetka bil čisto prazen. V šolo je pred napadom res šlo nekaj branilcev, ki naj bi bili bolj opazovalci kot branilci. V začetku napada so potem nekaj časa streljali skozi neutrjeno okno, ko pa so na vzhodni strani zaslišali lomljenje okenskih stekel, so na drugi strani poskakali ven in se umaknili po omenjenem jarku v župnišče. Cerkev sploh ni bila spremenjena v trdnjavo in iz nje ves čas napada nihče ni streljal, sta se pa že zvečer dva starejša moža povzpela v zvonik, da bi od tam opazovala okolico in v slučaju nevarnosti dala dogovorjen znak branilcem v župnišču. Tako se je tudi zgodilo in izvidnika sta se potem spustila na kor ter tam čakala razvoja dogodkov. Vrata zvonika so bila celo noč odklenjena, ker sta jih izvidnika ob vstopu pozabila zakleniti, pa vendar kljub vsem »silnim jurišem« noben partizan ni skušal vstopiti. Očitno so se striktno držali prepovedi obiskovanja cerkve. Mežnarjevi: 80-letna stara mati, njena hči Gabrijela ter 10-letna otroka Albinca in Rafko pa seveda take prepovedi niso imeli. Celo noč so napeto čakali, kdaj jih bodo obiskali napadalci. Oče Tine Malavašič, cerkovnik, organist in občinski tajnik v eni osebi ter sin Lojze sta bila med branilci, starejšega sina Alfonza, ki je študiral v Ljubljani, pa tisto noč ni bilo doma. Ko so torej stara mati, hči in otroka slišali, da se pri stranskem vhodu v mežnarijo nekaj dogaja, so skočili ven in kolikor mogoče hitro pretekli tistih deset ali nekaj več metrov do zvonika. Komaj so stopili v lopo, že so njihovo hišico, ki je bila še krita s slamo, zajeli ognjeni zublji. Potem so oni in oba moža izvidnika napeto prisluškovali, kaj se dogaja zunaj in tiste noči kar ni hotelo biti konec. Šele ko so zjutraj zaslišali pred cerkvijo znane glasove domačih vaških stražarjev, se jim je od srca odvalil kamen, saj so vedeli, da so rešeni.
Čeprav Hribernik v zvezi z vaško stražo v Šentjoštu selektivno našteje tudi nekaj podatkov, ki jim ne bomo oporekali, je celotna slika napadu neresnična, izkrivljena. Šentjoščani so za partizane, ki večinoma tedaj še niso nastopali pod tem imenom, zvedeli že septembra 1941, ko se je v Lesu – med vasema Samotoria
in Korena, naselila bivša Rašiška četa. To vedenje se je v času »poljanske vstaje«, ko je z one strani meje pribežalo v Šentjošt nekaj mož in fantov, da bi se rešili vstajniške mobilizacije, nekoliko poglobilo, vendar se je vse dogajalo onkraj meje, v nemški zasedbeni coni, kjer je bil od začetka strožji režim, so bila razna preganjanja, ki jih v italijanski coni ni bilo. Seveda so nekateri posamezniki vedeli, da za vsem tem preži nesreča, ki lahko doleti tudi naše ljudi tostran meje. Med temi ljudmi je bil Jakob Žakelj, ki se je tedaj vrnil z družino iz izgnanstva v Srbiji in morda je zato celo šel na kak razgovor v Ljubljano. Na praznik sv. treh kraljev l. 1942 sta z Vrhnike oziroma z Verda v Šentjošt prišla znani zadružnik Furlan in dr. Janko Grampovčan, da bi ustanovila podružnico vrhniške Zdravstvene zadruge. Sestanek je organizirala šola, saj je med učitelji bila tudi
Betka Nagode, tako rekoč soseda Furlanovih v Verdu. Sestanek ni uspel, verjetno po Žakljevi zaslugi, ker je odklonil ponudeno predsedniško mesto v Zadrugi, saj je v njej videl trojanskega konja OF. Februarja 1942 je fara dobila kaplana g. Jožeta Cvelbarja, ki naj bi pomagal bolehnemu in ostarelemu župniku Nagodetu. Nagode je že aprila 1942 umrl in Cvelbar je bil imenovan za župnega upravitelja. Hribernik mu pripisuje zasluge za nastanek bele garde – vaške straže v Šentjoštu. Toda kaj je Cvelbar mogel narediti v dveh mesecih? Lahko je imel kako pridigo o nevarnosti komunizma, lahko bi o tem s kom govoril, pa ljudi sploh še ni poznal. Kljub temu so partizani 20. aprila, pozno zvečer prišli ponj in ga odpeljali na sestanek v gostilno k Skvarčetu, na katerega so na hitro zbobnali celo vas in nekaj ljudi iz okolice. Obtožili so ga, da rovari proti OF, mu grozili in govorili, da ne sme nadaljevati s takimi pridigami itn. Jakoba Žaklja so uklenjenega prignali od pol ure oddaljenega doma, ga posadili za posebno mizo poleg Cvelbarja in obtožili zbiranja orožja, organiziranja be-ga ter okoriščanja v zadrugi. Zanj se je postavila 16-letna Zofka Maček in partizanskemu tožilcu odločno povedala, da obtožbe niso resnične. Na koncu so še ponovili, da so sedaj oni oblast, zagrozili s smrtjo vsakemu, ki bi nasprotoval OF in partizanom, potem pa nagnali kaplana domov, Žaklja pa ponovno zvezali in odgnali s seboj. V gozdu so ga spet zasliševali in mu grozili s smrtjo. Zjutraj so ga vendarle izpustili. Govorilo se je, da se je zanj zavzel vpliven sorodnik njegove žene in ga rešil smrti.
Tisti, ki so jih odpeljali 19. junija 1942, morda res niso bili voditelji bele garde. Ne vemo, ali je Kavčič to vedel, vsekakor pa so bili Šentjoščani njihove vrnitve veseli, saj so bili enotni in se niso delili na gruntarje in bajtarje, na bogate in revne, kot je ugotovil že dr. Cene Logar. K ustanovitvi šentjoške vaške straže je gotovo pripomogel kruti umor horjulskega župana Janeza Bastiča in njegove žene in divjanje
komandirja Gada po Brezovici, Drenovem Griču in Polhovem Gradcu. K težki odločitvi so pripomogle tudi italijanske represalije v Veliki Ligojni, Ljubgojni in drugod. Nikjer ni bilo zapisano, zakaj in kdaj se vas ali občina lahko upre komunističnemu nasilju. Ali ni bil upor upravičen tudi zato, da bi pred »osvoboditelji« in okupatorji rešili domačo vas? Ali ni bilo to reševanje bolj smiselno, dokler je bila vas še cela, prej kot bi »osvoboditelji« pobili župana in njegove odbornike?!
2.1.4. Pismo Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju, 6. avgusta 1942
Ko sem pred kratkim brskal po prvih zvezkih zbirke Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, sem imel pred očmi, da so omenjeni dokumenti nastajali prav v času, ko je v Šentjoštu nastopila vaška straža. Kako so torej vodilni slovenski komunisti in revolucionarji razmišljali o tem, kar se je tedaj dogajalo? Marsikaj o tem že vemo, vedno pa ta ali ona posebnost ostane neopažena, morda celo namerno porinjena v ozadje. Mojo pozornost je takoj pritegnil dokument št. 24 iz 3. knjige omenjene zbirke. Gre za pismo Lidije Šentjurc, članice poverjeništva CK KPS za Ljubljano od 6. 8. 1942, Edvardu Kardelju. Zame je seveda važno že to, da je v pismu omenjen Sv. Jošt, čeprav v nekoliko drugačni zvezi, kot sem pričakoval. Sledeči povzetek je skrajšan: »Pri Sv. Joštu je baje prišlo do spopada med partizani in zaščito, kar seveda bela garda izkorišča v svoje podle namene. (V vasi so partizani zahtevali, da zatrpajo cesto. Ko pa so Italijani potem začeli divjati po vasi, so se partizani potuhnili, kar je prebivalstvo ogorčilo. Ko so partizani naslednji dan pri Sv. Joštu zahtevali od zaščite, da ceste zatrpa, so ti izjavili, da le v slučaju, če jih bodo pred Italijani branili. Na izjavo češ da če so partizani brez strehe, naj bo pa še prebivalstvo, zaščita povelja ni izvršila in Italijani potem represalij res niso izvajali. Po odhodu Italijanov so partizani
zahtevali od zaščite orožje, čemur se je le ta uprla, nakar je prišlo do spopadov. Opis je menda avtentičen, mi pa zadeve še nismo uspeli kontrolirati.)«
»Karabinjerji so nekaj atletov odvedli v Italijo in tam nastopajo, naši slikarji pa na vse svinjarije molčijo in bodo šli razstavljat športne motive. V odgovor na to mislimo izdelati slikarsko mapo s komentarjem v verzih in motivi grozodejstev okupatorjevega terorja – brez kulturnikov.« V opombi 20 na strani 46 še piše: »Brošura V Kristusovem imenu je izšla šele leto kasneje, avgusta 1943. Izdala jo je Okrožna tehnika KPS Ljubljana, izdelal pa Vlasto Kopač v takratni tiskarni železniške direkcije«; na prvi pogled se zdi ta odstavek v pismu samo eno od vprašanj, ki jih Šentjurčeva sporoča Kardelju, po razmisleku pa pridemo do zaključka, da ni tako, saj se brošura V imenu Kristusovem ne tiče samo peščice kulturnikov, ampak ima širši pomen.
Hribernikova knjiga Dolomiti v NOB je izšla leta 1974, torej 32 let po dogodkih v Šentjoštu oziroma po citiranem pismu Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju. Za primerjavo knjige s pismom samo nekaj odlomkov: »Spremenjene razmere v Dolomitih so političnemu vodstvu na terenu in poveljstvu odreda narekovale vrsto novih ukrepov. Predvsem je bilo treba razviti bolj intenzivno politično delo na terenu in v enotah odreda, vzporedno s tem pa vojaško okrepiti odred in narodno zaščito. Velik problem je pomenila obramba osvobojenega ozemlja pred vse večjo sovražnikovo agresivnostjo. Vedno težje je bilo tudi preskrbovati odred, zaledne ustanove in pobegle partizanske družine. Pri vsem tem pa so odredne enote stalno izvajale akcije. Po napadu na Šentjošt je štab odreda točno določil prostor delovanja 1. in 2. bataljona za sodelovanje v rajonu. Za Šentjošt pa je bila posebej določena udarna četa, ki naj bi se stalno gibala v bližini postojanke, napadala ter uničevala njene patru-
lje in jim na ta način preprečevala vsakršno aktivnost.« (Dolomiti v NOB, str. 225)
»Malodušje se je začelo tudi v vrstah narodne zaščite. Štab Dolomitskega odreda o tem piše glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet sledeče: Dne 25. 8. so Italijani na Dobrovi poklicali 40 domačinov, naj se javijo v določenem roku. Med temi pozvanci je bil tudi komandant NZ in se tudi javil. Ravno danes smo dobili sporočilo, da se bodo pozivu odzvali tudi odbori NZ v Žažarju in Podlipi, če jih bodo Italijani poklicali. Mi jih resno svarimo, toda oni se bojijo in izgovarjajo, da jim bodo v nasprotnem slučaju požgali domačije in odpeljali roditelje.« (Dolomiti v NOB, str. 224)
»Bela garda je imela na razpolago vsa propagandna sredstva, predvsem pa prižnico. Sedaj je že sama aretirala simpatizerje OF, jim sodila in jih obsojala na ustrelitev, zapor in internacijo. Rekvirirala je njihovo imovino in požigala domove. Vse svoje akcije je izvajala v imenu Kristusa Kralja; ljudi je zapirala z besedami: »Aretiran si v imenu Kristusovem!« (Dolomiti v NOB, str. 223)
Pomudimo se še nekoliko pri pravkar obravnavanem pismu Lidije Šentjurc oziroma Hribernikovi knjigi Dolomiti v NOB. V pismu nam je nenavadno že to, da poroča o narodni zaščiti pri Sv. Joštu, ki je po našem skromnem vedenju nikoli ni bilo. Avtorica pisma ne pozabi dodati, da vest o sporu šentjoške zaščite s partizani ni preverjena. Kaj pa če je bil ta dogodek v Žažarju, o katerem imamo v zvezi z narodno zaščito cel kup podatkov, ki jih nameravamo podrobneje osvetliti v posebnem poglavju. »Sv. Jošt« je bil avgusta 1942 toliko znan, da ne bi bilo posebno čudno, če bi mu pripisali tudi kak ne-njegov dogodek. O tistem glavnem v Šentjoštu so Kardelju gotovo že poročali drugi, zato ga morda Šentjurčeva z nepopolno in nepreverjeno informacijo niti ni hotela obremenjevati. Hribernik je glede tega
jasen: Nova postojanka vaške straže v Šentjoštu je partizanom povzročila marsikatero težavo in zahtevala nekatere nove ukrepe, kot na primer ustanovitev posebne udarne čete, ki naj bi se stalno gibala v bližini postojanke, napadala njene patrulje in omejevala njihove aktivnosti.
Le kakšnih patrulj se je bilo treba bati Gadovi četi iz postojanke, kjer je trideset preprostih kmetov vzdržalo napad najmanj dvestoglave organizirane enote Dolomitskega odreda, ki so ji bili pridruženi tudi posamezniki ali enote narodne zaščite iz doline, uporabni vsaj za dostavo streliva oziroma odvoz in odgon nabranega »bojnega plena«?
30. julija 1942 okrog poldneva je prišlo v šentjoško postojanko sporočilo, da so dopoldne partizani izropali Možinetovo domačijo v Potoku, s seboj pa odpeljali gospodarja Jakoba Šubica, njegovo ženo Marjanco, njeno sestro Albino ter deklo Francko, pa še dva hlapca in dva dninarja. Vzeli so jih kar od dela na njivi oziroma senožeti. Domači sin Roman Malavašič, ki je leta 1941 v Šentjoštu pel novo mašo in bogoslovec Rado Jerman, ki je bil tedaj pri Možinetovih na počitnicah, sta partizane še pravi čas opazila in pobegnila skozi mala vrata v gozd, nato pa k sosedu Pišku ob nemški meji. V postojanki so na hitro sestavili patruljo in pod vodstvom poveljnika Igorja odhiteli v Potok. Seveda so prišli prepozno, niso pa vedeli, da je tedaj partizanska patrulja s prijetimi v bližnjem gozdu čakala večera in šele potem odšla proti taborišču.
V četrtek, 31. julija, se je od zaselka Kogel že zgodaj zvečer slišal pasji lajež. V postojanki so bili prepričani, da se partizani pripravljajo za ponoven napad. Bili so v strogi pripravljenosti, vendar se cel večer ni nič zgodilo. Ko se je nad Koglom nenadoma pokazal sij požara, so vedeli, pri čem so, vendar so se še vedno bali napada. Na Koglu je tisto noč pogorelo šest domačij, večino živine pa so odgnali s seboj. Najhuje je bilo pri Bradeškovih, po domače Štefancovih in pri Jesenovčevih, po domače Cvekovih, saj so pri obeh hišah poleg požiga in ropa ubili tudi očeta in mater, dveletna Cvekova Ljudmila pa je zgorela v plamenih rojstnega doma.
V zgodnjem petkovem jutru je patrulja iz Šentjošta odšla na komaj četrt ure oddaljeni Kogel. Med njenimi člani je bil tudi Franček Zorec, najprej partizan na Dobrovi, nato vaški stražar in domobranec v Šentjoštu ter Rovtah, kasneje še četnik Kocelj in ilegalec, ki je spomladi 1946 skupaj s Pavlom Žakljem pomagal v Italijo Milanu Zajcu, rešencu iz kočevskega brezna. Zorec je pred nekaj leti umrl na svojem domu v Lome Hermosa v Buenos Airesu, kjer na steni verjetno še vedno visi konec palice z vrezanim napisom Šentjošt 1946. Po letu 1990 je večkrat obiskal Šentjošt in obudil spomine z Bradeškovimi, ki jih je tisto petkovo jutro prvič srečal na pogorišču njihovega doma ob ustreljenem in od požara ožganem očetu ter materi, ki so ji poleg strela namenili še rano z nožem. Menda je pred smrtjo držala v eni roki dober mesec starega sinčka v drugi pa hlebec kruha. Ona je priganjala, da se umaknejo v gozd, ko so videli in slišali, da se je pri sosedih začela apokalipsa. Oče, ki je bil v prvi svetovni vojni ujet v Rusiji, je nekaj vedel o revoluciji, pa se ni mogel odločiti. Ko je zaropotalo po vratih in so takoj nato padla s tečajev, je bilo prepozno. Kot divje zveri so planili v hišo in v nekaj minutah opravili krvavo rihto. Je bila mar mati z dojenčkom v naročju del belogardistične patrulje? Je bil oče zato belogardist, ker je dan za dnem, od jutra do večera garal na svojih strmih njivicah, da bi preživel mlado družino? Je morda ta krvava rihta odpravila kako socialno razliko? Je pripomogla k »osvoboditvi malega človeka«? Na kako pretresljive prizore so naleteli šentjoški fantje ob prihodu na pogorišče, ki je malo prej še bilo topel dom dobrih ljudi? Ob mrtvem očetu in materi skušata mlajši dve pomagati najmlajšemu in ne moreta razumeti, zakaj se mati ne zmeni zanj. Da bi ga zaščitili pred jutranjim hladom, ga pokrijeta z okrvavljeno materino ruto. Starejša dva – osemletni Pavle in šestletna Mici sta že začutila, da se je nekoč prijazen dom spremenil v kraj groze in bežala k sosedu. Zorca se je posebno dotaknil dogodek ob prihodu patrulje na pogorišče Bradeškove domačije: »Mali otroček se je stiskal k materi, ki je imela prerezana usta in je izkrvavela. Otroka sem pobral in nekaj časa držal v naročju. Do smrti tega ne bom pozabil«.
Cvekova hiša je bila večinoma lesena in krita s slamo, zato se je podtaknjeni ogenj bliskovito razširil. Nikoli se ne bo vedelo, zakaj je najmlajša ostala v hiši in morala umreti v plamenih. Morda materi niso niti pustili, da bi jo vzela s seboj ali pa je v strahu in grozi nanjo pozabila. Patrulja je očeta in mater našla mrtva
nekoliko stran od pogorišča, poleg njih pa sta hlipala sin Ludvik in hči Julijana. Ostanke najmlajše so hitro našli, ko so nekoliko pobrskali po ogorkih in pepelu na pogorišču. Tudi najbolj trdi fantje – stražarji so bili ob tistih prizorih solzni in pretreseni in so se jim neizbrisno vtisnili v spomin.
Še bi lahko naštevali primere, ko je šentjoška patrulja hitela na pomoč ljudem, ki so bili v stiski zaradi komunističnega nasilja. Tako so 10. avgusta dobili obvestilo iz Lavrovca, da so terenci skupaj s partizani ponoči ustrelili Guzeljevo, Marjančnikovo mater, hčerko Albino pa težko ranili. Guzeljevega očeta Franca in sina Jožeta so partizani odpeljali že 30. julija hkrati z drugimi Možinetovimi. So bili Guzeljevi zato na poti revoluciji, ker so hodili v dnino k velikemu kmetu? Konkurenti pri eventualni delitvi zemlje najbrž niso bili. Kako je bilo mogoče naenkrat spodbuditi med sosedi tako sovraštvo, da se jim niti 59-letna mati in šibko dekle nista smilili. Težko usodo Guzeljevih opisuje Marija Treven v pred kratkim izdani knjigi Grenki spomini z Vrha Sv. Treh Kraljev.
14. oktobra 1942 je patrulja iz Šentjošta hitela v Butajnovo. Končanovi, po domače Starkeževi, so bili že celo poletje v Šentjoštu, ker so se bali partizanov. Tisti dan pa so odšli domov, da bi izkopali nekaj krompirja. Ko so zagledali,
da se njivi bližajo partizani, sta sin France in komaj 20-letna Marija bežala na eno stran, mati in starejša hči pa na drugo. France in Marija sta pritekla prav pred zasedo, stražar je streljal in oba smrtno zadel, hči Francka pa je bila samo ranjena.
Še eno šentjoško patruljo, ki je menda bila zadnja v letu 1942, bi radi omenili. Iz Šentjošta je po večjih pripravah odšla 7. novembra, njen cilj pa je bil gozd nad Kajndolom, kjer naj bi bil grob osmih Možinetovih in Janeza Kogovška iz Smrečja. Zato so s seboj vzeli devet preprostih lesenih krst. Šentjoškim pogrebcem se je s konji in vozom pridružila tudi Marjana Bradeško iz Hlevnega Vrha, da bi odpeljala posmrtne ostanke obeh Možinetovih hlapcev in obeh dninarjev na Vrh Sv. Treh Kraljev, kamor so dejansko spadali. Pet krst so odpeljali v Šentjošt, kjer so jih pokopali v blagoslovljeno zemljo. Roman Malavašič, ki se je 30. julija, ko so odpeljali osem Možinetovih, zadnji hip rešil, je sedaj že opravljal službo Rožmanovega tajnika in ni mogel priti na pogreb svojih sester Marjance ter Albine in svaka Jakoba.
Če po tem – upamo, da ne predolgem – razmišljanju še enkrat premislimo Hribernikov stavek o nalogi Gadove čete: stalno gibanje v bližini šentjoške postojanke in oviranje ter uničevanje njenih patrulj, ugotovimo, da to sploh ne drži. Pravzaprav Gad ni imel nobenega opravka s šentjoškimi patruljami, ampak s požiganjem preprostih domačij ter pobijanjem njihovih prebivalcev. Njegove naloge niso bile prav nič vojaške, ampak izrazito teroristične. Kaj mora imeti v prsih človek, da prestrašeni in obupani materi iztrga iz rok dojenčka, nje se pa vpričo ostalih otrok loti kar z nožem?! Sicer se je pa zelo hitro izkazalo, da take zverinske krutosti ne prenese niti najbolj krvava revolu-
cija. Ko so v Šentjoštu pokopavali Možinetove in očeta Kogovška-Šelovsa, je Gad že nekaj časa počival v skrbno prikritem grobu nekje pri Žibršah. Na smrt so ga obsodili njegovi prijatelji in večletni sodelavci, pa ne zaradi tega, kar je počel v Šentjoštu in okolici, ampak ker je postal nevaren tudi njim samim. Rovtarski rojak Karel Leskovec, kasneje partizanski komandant in avtor knjige Križpotja, ki je prvo obdobje svojega partizanstva leta 1942 preživel s komandirjem Gadom v udarnem vodu in bil navzoč tudi ob njegovi smrt, se je spominja takole: »Mate se je oprezno potegnil izpod odeje, vzel puško tovarišu, ki je spal tam blizu, se počasi približal spečemu Gadu in čisto od blizu pomeril. Strel je votlo zagrmel po taborišču. Ni se nam zdelo preveč po partizansko, vendarle tu ni bilo pomoči: vsi smo se ga bali. Zakopali smo ga nedaleč od taborišča, med dvema velikima skalama. Bila je že pozna jesen. Mokra in mrzla megla se je leno motovilila med golimi drevesi. Vse je kazalo, da ni več daleč čas, ko nas obiščeta mraz in sneg. Dežela se je odela v mir« (Križpotja 1, str. 202).
2.1.5. O žažarski narodni zaščiti
Za dobro razumevanje polhograjske in vrhniške polpretekle zgodovine je koristno poznati spomine Janeza Raztresena iz Žažarja, zato nekaj stavkov o njegovem življenju in delu. Ob devetdesetem rojstnem dnevu je namreč ing. Janez Raztresen na več kot sto tipkanih straneh za sorodnike in prijatelje pripravil razmnoženino pod naslovom Janez Raztresen Spomini 1916-2006. Škoda, da ti Spomini do sedaj niso izšli v knjižni obliki.
Janezov oče Pavel je bil rojen leta 1885 na
Planini (v šentjoški župniji), kjer so Raztresenovi tedaj opravljali cerkovniško službo. Kasneje so se preselili v Hlevni Vrh, saj je stari oče tam prevzel mežnarijo, bil pa je tudi krojač. Okoli leta 1910 je sin Pavel kupil Kofojevo bajto v Žažarju; tedaj se je tudi poročil, vendar mu je prva žena kmalu umrla, zato je bil Janez rojen leta 1916 iz drugega zakona. Vas Žažar je tedaj spadala pod občino Vrhnika, po cerkveni ureditvi pa s podružnico Sv. Ane pod faro Podlipa. Pavletov brat Janez je tedaj v Ljubljani študiral bogoslovje in pel novo mašo leta 1919; nazadnje je bil župnik na Suhorju v Beli Krajini, kjer so ga poleti 1942 ubili komunisti.
Pavletov sin Janez se je kljub slabim gmotnim razmeram domače hiše po končani osnovni šoli vpisal na realno gimnazijo v Ljubljani in se nekaj let tja vozil z vlakom; vsak dan je zato zjutraj moral prepešačiti iz Žažarja na Vrhniko in popoldne z Vrhnike v Žažar. Ko je dobil sobico v Blatni Brezovici, je postala pot v Ljubljano nekoliko znosnejša in leta 1937 je maturiral. Menda mu je oče tedaj rekel: »No jaz sem pri tebi svoje opravil, saj veš, da je lemenat zastonj!« Da, toda sina je mikala tehnika.
O svojem gimnazijskem šolanju je Raztresen zapisal sledeče: »Vseh osem razredov gimnazije sem bil gmotno med najrevnejšimi sošolci. Oče je sicer prispeval vsak mesec sto dinarjev za stanovanje, ostalo je pa bilo prosjačenje: kosilo in večerjo sem dobival sedem let na porti pri uršulinkah brezplačno; brezplačen je bil tudi zajtrk – skodelica mleka v mlekarni nasproti stolnice in en ali dva dni star kruh v pekarni poleg trgovine Šumi. Pri uršulinkah so se takrat hranili tudi trije bratje Korošec, med njimi Ladko, poznejši operni pevec« (Spomini, str. 24).
Kljub drugačni želji staršev se je Janez jeseni 1939 vpisal na Tehnično fakulteto. Sam pravi, da ni imel pojma, kakšne težave si je s tem nakopal, s kakšnimi stroški je povezan študij na Tehnični fakulteti. Januarja 1940 je dobi vpoklic na služenje vojaškega roka. Odločil se je za šolo letalskih tehničnih oficirjev in dobršen del svojega roka odslužil na letališču v Pančevu. Po enem letu, torej tik pred začetkom okupacije, se je že vrnil domov v Žažar.
»Kraljevina Jugoslavija je nepričakovano hitro razpadla. Nekih človeških žrtev med vaščani ni bilo. Po vojni sem izvedel, da so trije žažarski kmetje na skrivaj šli v 12 km oddaljene Žiri prosit Nemce, da bi zasedli tudi Žažar. Lokalna civilna oblast se ni menjala. V občini Horjul je ostal še naprej župan Bastič in ravno tako občinski tajnik. V Horjulu se je nastanila italijanska vojaška posadka, med njimi tudi fašisti bataljona ‘M’« (Spomini, str. 33).
Čeprav je Janez vmes skoraj za dve leti prekinil študij, se je pod Italijani spet lahko vpisal na tehniko. Tudi dovoljenje za potovanje v Ljubljano je še dobil. Ko se je tako nekoč mimo Andrejkove (Logarjeve) hiše vračal domov, so ga znaki z roko in trkanje na okno zvabili v hišo. Sprejel ga je univerzitetni profesor in trojni doktor čiste filozofije Cene Logar, ki je tedaj že organiziral OF in partijo v dolini. K sodelovanju je povabil tudi njega in mu izročil izvod Slovenskega poročevalca, da ga pokaže tudi drugim, zaupanja vrednim.
Janez Raztresen je po tem srečanju veliko razmišljal in prišel do zaključka, da so Logarjevi načrti nevarni za ljudi, saj se bodo okupatorji za vsak napad nanje maščevali. Gorele bodo vasi in streljali bodo nedolžne ljudi. In zakaj vse to? Da bi pomagali Rusom! Vsako popoldne je poslušal London, kjer je dr. Kuhar stalno opozarjal, da se je treba vzdržati nepremišljenih akcij proti okupatorju. Sklenil je, da ne bo sledil dr. Logarju, da pa tudi brata Petra, ki se je že povezal z OF na sosednjem Vrzdencu, ne bo oviral.
Proti koncu aprila 1942 so partizani v Zaklancu ustrelili malega trgovca Erbežnika, ki ga je Raztresen komaj poznal. Čeprav je bil sam prepričan o njegovi nedolžnosti, je za mnenje vprašal dr. Logarja. Ta pa je razmišljal drugače: »To je revolucija in žrtve morajo biti. Erbežnik je bil izdajalec!« Logar je Raztresenu še naročil, naj mu prinese seznam tistih, ki bi v Žažarju utegnili ovirati revolucijo. Nekaj mescev zatem so partizani umorili horjulskga župana Bastiča in njegovo ženo. Približno tedaj je bil umorjen na Zaplani župnik Jože Geoheli, na Suhorju v Beli Krajini pa Raztresenov stric župnik Janez Raztresen.
Sestanki OF po vaseh so se nadaljevali. V Žažar je iz Borovnice prišel tudi Stane Kavčič. V splošnem pa je žažarsko organizacijo vodil delavec Nace Šinkovec, ki je pogosto prihajal k Janezovemu bratu Petru in prinašal Poročevalca. Peter je bil določen za politkomisarja žažarske zaščite, komandir je pa bil Stanko Mlakar, brat kasnejše Janezove žene. V začetku julija 1942 se je v Žažarju oziroma v bližnjem taborišču ustavila Druga grupa odredov, ki jo je vodil znan španski borec Stane Rozman in je bila na pohodu z Dolenjske na Gorenjsko in Štajersko. Po odhodu Druge grupe so bili Žažarčani stalno v strahu, kdaj bodo prišli Italijani in izvedli represalijo zaradi zadrževanja partizanov. Vedeli so, da v Šentjoštu vaška straža skrbi za red in mir in tako tudi Italijani ne nadlegujejo vasi. Konec avgusta je žažarska delegacija, med njimi tudi Janez Raztresen, odšla v Šentjošt na posvet glede samozaščite. Dogovorili so se, da šentjoška patrulja pride v Žažar in mobilizira može in fante.
Konec decembra 1942 je Raztresen, ki ga je kapetan Vidmar že prej povišal v podporočnika, zvedel, da je v Žažarju ustanovljena samostojna postojanka, on pa določen za poveljnika. 6. januarja 1943 so fantje prišli v Žažar in se utrdili v šoli. Dodeljenih jim je bilo tudi 15 fantov iz Podlipe in Vrzdenca. 2. februarja 1943 zvečer so partizani napadli Žažar. Marsikdo je tedaj pričakoval, da se nekateri stražarji sploh ne bodo upirali partizanom. Partizani so klicali imena svojih obveščevalcev v postojanki, naj pridejo ven in se jim pridružijo, pa niti eden ni prišel. Ob zori so se napadalci nepričakovano umaknili. Če bi napad trajal še kako uro, bi v postojanki zmanjkalo municije. Pozneje se je govorilo, da je na Ključu pri Dobrovi, kamor so se partizani po napadu umaknili, na ujetnike iz Žažarja čakal sam Kidrič. Med stražarji ni bilo ne mrtvih in ne ranjenih.
Ob kapitulaciji Italije se je žažarska vaška straža razšla. Poveljnik Raztresen je odšel domov k staršem, fantje pa večinoma v Šentjošt oziroma na Vrhniko. V Žažar so tedaj prihajali domači partizani, kasnejši oznovci, vendar se jim je Raztresen spretno izogibal. Ko je obiskal Ljubljano in ugotovil, da študij na Tehnični fakulteti zaenkrat ni mogoč, je tudi na željo staršev odšel v Horjul in se prijavil k domobrancem. Sprejel ga je Alojz Bastič, ki pa ni skrival nezadovoljstva zaradi brata Petra, ki je ves čas sodeloval s partizani. Po nekako dveh mesecih je Janez odšel za nadomestnega poveljnika domobrancev v Polhov Gradec, kjer je potem ostal do konca vojne. V začetku leta 1945 je reševal angleškega pilota, ki je v bližini Polhovega Gradca odskočil iz angleškega lovskega letala. Raztresen bi ga moral izročiti poveljstvu v Polhovem Gradcu, dejansko pa ga je skrivaj odpeljal na samotno Zalaznikovo kmetijo med Vrzdencem in Žažarjem in ga tam skril. Ob koncu vojne, maja 1945, je Raztresenov oče odpeljal pilota na Vrhniko in ga predal polkovniku OZNE Francu Popitu, ki pa ga je strpal v Postojni v samico kot vohuna. Po petih tednih zapora so pilota vendarle poslali v Trst, kjer so ga z veseljem sprejeli njegovi tovariši.
Maja 1945 Janez Raztresen ni šel z domobranci na Koroško, ampak domov v Žažar, od koder so ga domači oznovci, ves čas povezani z bratom Petrom, odpeljali v zapor na Vrhniko, nato v Šentvid nad Ljubljano, kjer je bil sicer obsojen na 12 let prisilnega dela, vendar že avgusta 1945 pomiloščen. Komaj verjetno se sliši, da je že aprila 1952 diplomiral in bil potem večino svojega delovnega veka, več kot 38 let, zaposlen pri Metalni Maribor, kjer je kot strokovnjak za cevovode projektiral in bil odgovoren za izvedbo nekaterih največjih projektov tako doma kot v tujini. Kljub temu pa ga je vse do upokojitve spremljala senca njegove domobranske preteklosti.
Ob prehodu Druge grupe je bil doma v Žažarju, spremljal je vse takratne dogodke, vključno z italijanskimi represalijami in jih v Spominih tudi popisal: »8. julija je neka manjša skupina partizanov podžagala nepomemben lesen mostiček na cesti med Vrhniko in Ligojno, zatem pa na tej cesti iz zasede nad vasjo napadla italijansko vojaško kolono. Ni mi znano, če so Italijani imeli kaj izgub, toda njihovo maščevanje je bilo izredno. Iz Ljubljane je kmalu po napadu prišla specialna enota fašistov, ki so najprej postrelili nekaj ligojnskih kmetov, potem pa požgali celo vas z okoli sto gospodarskimi poslopji z živino vred. Črn dim se je valil vse do Ljubljane. Pred napadom so domači kmetje prosili partizane, naj ne napadajo Italijanov, toda vse prošnje so bile zaman.
Ko sem še isti dan proti večeru od daleč opazoval požgano vas in se seznanil s celotnim dogajanjem tega dne, sem prišel do prepričanja, da je bil namen napada predvsem prestrašiti vaščane in jih narediti brezdomce, ki se ne bodo več mogli oklepati svojih domov in bodo prisiljeni iti v partizane. Neke večje škode taki napadi okupatorju niso mogli napraviti. Tako je takrat ocenila to akcijo večina prebivalcev bližnjih vasi. Neprizadeti partizanski somišljeniki so verjetno sklepali, da se je šele sedaj začel pravi boj proti okupatorju. Ceno za ta boj plačujejo predvsem nedolžni – po načelu: žrtve morajo biti. Seveda se prebivalci s tem načelom niso strinjali in to je bil glavni vzrok, da se je protipartizansko razpoloženje začelo hitro širiti. Ni bilo temu vzrok neko idejno versko prepričanje ali vpliv duhovščine, kot se je to pozneje razlagalo.
Podoben primer bi se kmalu zgodil z vasjo Žažar. Skupina nekaj partizanov je »vpoklicala« žažarsko vaško zaščito, verjetno z namenom, da bi skupaj iz gozda Hrastje napadli italijansko kolono, ki se je bližala iz smeri Velike Ligojne. V tej zasedi je bil tudi brat moje žene Stanko Mlakar kot komandir zaščite. Člani zaščite so takoj spoznali namen akcije: izzvati Italijane, da bi po partizanskem napadu uničili vas. Po ločenem posvetu so se zaščitniki odločili, da maloštevilnim partizanom vzamejo puške, dokler ne mine italijanska nevarnost, po odhodu Italijanov pa se orožje vrne. Toda pri vračanju orožja je bil Mlakar s strani partizanov aretiran in grozila mu je smrt. Samo sreči se je treba zahvaliti, da se je tik pred likvidacijo pojavil Stane Kavčič-Đuro, ki je razsodil, da to ni sabotaža, ampak nenamerna mladeniška nepremišljenost. Za ta dogodek sem izvedel šele po vojni in priče še živijo.
Še drug podoben primer. Nad Ligojno, na najvišjem predelu ceste Vrhnika-Horjul je križišče Razpotje, kjer se tudi odcepi pot za Žažar. Poleti 1942 so partizani na tem križišču naredili slabo zamaskirano zasedo, v katero je bila vključena tudi žažarska zaščita. Tudi to zasedo je vodil že omenjeni Stanko Mlakar. Partizani, ki so sodelovali v zasedi, so bili skriti nekoliko višje v gozdu. Italijani so se pripeljali na odprtem tovornjaku. Ko je Mlakar videl, da so na tovornjaku tudi civilisti in celo ženske, ni dal povelja za napad. Čim so se Italijani odpeljali, so partizani Mlakarja aretirali in obsodili na smrt. Pri sojenju je bil tudi dr. Logar in zahteval likvidacijo po hitrem postopku. In tudi tokrat ga je rešil Stane Kavčič.
Vojaško nepomembni napad na italijansko kolono na cesti Horjul-Vrzdenec je imel za posledico požig vasi Ljubgojna. Vas leži en kilometer zahodno od Horjula. Tudi za to zasedo so partizani vpoklicali zaščitnike iz sosednjih vasi, med drugimi tudi iz Žažarja. Skriti malo višje v gozdičku, okoli dvesto metrov zahodno od Ljubgojne, so streljali na kolono, ki se je počasi pomikala proti Vrzdencu. Italijani so se ustavili in takoj zaradi te akcije izropali ter požgali vas, med ostalimi tudi hišo župana Bastiča, čeprav so njega skupaj z ženo nekaj tednov prej umorili partizani kot izdajalca.« (Spomini, str. 38-39) V knjižici županove hčerke Marice Bastič Ljubgojna, draga vas domača, ki je pri nas izšla po osamosvojitvi, je sicer napad opisan nekoliko drugače, je pa napad vsekakor bil in sledila mu je italijanska represalija.
2.1.6. Zaključek
Ponovno smo razmišljali o usodnih dogodkih revolucionarnega leta 1942. Nekatere med njimi smo že obravnavali v tej rubriki. Ob izvajanju Odloka o zaščiti slovenskega naroda je padlo mnogo slovenskih rodoljubov, ki naj bi se zaradi sodelovanja z okupatorjem sami izločili iz narodne skupnosti, medtem ko se je ta borila proti okupatorju. Kdo pa je tedaj bil narod? Kaj so zagrešili katoličani s Cerkvijo vred, da jih je ta skupina, ki je odkrila drug temelj za bodočnost na popolnoma drugi ideologiji, o kateri je zmotno verjela, da je blizu sodobnemu človeku in da ji lahko neomejeno zaupa, onemogočila. To zaupanje je bilo tako močno, da se niso ustavljali niti pred umori sonarodnjakov. In kdo je začel z umori? Prva vaška straža je bila ustanovljena 17. julija 1942 v Šentjoštu zaradi samoobrambe. In že prve tedne po njenem nastanku so morali pretrpeti Šentjoščani kruto kazen.
Kocbek je po umoru dr. Lamberta Ehrlicha zapisal sledeče: »Nekdo, ki je odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namere.« Kdo je tako odgovornost naložil VOS-u oziroma mu dal pooblastila? Edini ustanovitelj VOS-a je bil Edvard Kardelj, »zavezniki«, tudi Kocbek in njegovi katoličani v OF, niso bili niti vprašani in kasneje niso imeli kakršnekoli pravice vplivati na VOS, saj je bil ta neposredno podrejen CK. Po aretaciji hinjskega kaplana Henrika Novaka in učiteljice Darinke Čebulj s strani partizanov, ki so ju potem poniževalno in kruto zasliševali, nazadnje pa umorili, je bil Kocbek poslan v Hinje, da bi domačinom govoril po nedeljski maši. Z ostalimi izvršniki je bil tedaj že na Tisju nad Dobrepoljem. Kocbek je že pred začetkom govora začutil, da bo težko vzpostavil stik s poslušalci, čeprav se je med govorom na vse načine prizadeval, da bi do tega prišlo, a očitno mu ni uspelo. Sam pri sebi je našel opravičilo, da so njihovi nedostopnosti krivi kmečka zaostalost in negativni vplivi kaplana in učiteljice. Kasneje, ko je bila že znana njuna kruta usoda, je v dolgem pogovoru s Kidričem razjasnil pomisleke in potrdil pravilnost svoje poti.
Hribernik v svoji knjigi kot eno od posledic ustanovitve šentjoške vaške straže omenja malodušje narodne zaščite. J. Raztresen je že na primeru Ligojne spoznal, da ljudje v napadu na Italijane v bližini njihove vasi ne vidijo kakih splošnih koristi, ampak le nepopisno škodo za vas. To se je zgodilo kljub prošnji, naj tam ne napadajo Italijanov. Nekoliko kasneje ob priliki žažarske zasede so to sprevideli že zaščitniki sami in tistih nekaj partizanov, ki so bili z njimi, razorožili. Tako ni prišlo do napada.
Večkrat smo že zapisali, da so bili Krimska jama, Mihčevo brezno, jama Kozlovka in tudi gozd nad Kajndolom le priprava na Rog, Teharje, Hrastniški hrib in druge podobne kraje, ki so dobili svoj strašni pomen po koncu vojne – junija 1945. Jame, ki smo jih našteli v začetku, so pomagale k uresničitvi prvega cilja: priti na oblast. Kasneje našteti kraji naj bi omogočili doseči še drugi cilj: ostati na oblasti in uresničiti nov družbeni red.
Ko se je maršal Tito v viharnem dopoldnevu 26. maja 1945 pojavil na balkonu ljubljanske univerze, da bi pozdravil evforično razpoložene Ljubljančane, je med drugim povedal, da izdajalci in sodelavci okupatorja kmalu ne bodo več gledali lepih slovenskih planin. Na koga je pri tem mislil, ni treba izgubljati besed.
In potem so jih cele kompozicije živinskih vagonov vozile v roška brezna, jih noč za nočjo gole, bose in pretepene gonili po tisti strmi poti od Pustovega znamenja v opuščene jaške Hrastniškega hriba. Mnogi so pomrli po drugih moriščih in spet drugi leta in leta hirali po raznih zaporih. O vsem tem se ni smelo govoriti in še manj pisati, vnos emigrantske literature pa je bil strogo prepovedan. Kdo temu času, ki je trajal do leta 1990 in se v nekem smislu spet vrača, lahko reče zlati čas, čas svobode?
Miserere nobis, Domine!
3. Mesto na gori
3.1. Lambert Ehrlich – narodov svetilnik in smerokaz
Janez Juhant
3.1.1.
Spoštovani duhovniški sobrat, cenjeni sin slovenske matere, koroški rojak, božji služabnik Lambert Ehrlich!1
V prizadevanju za današnjo spominsko slovesnost kot tudi za vsa druga srečanja s Teboj me ni vodila osebna težnja, pač pa navdihovala Tvoja bogata vsestranska in izrazito človeška, verska in narodna osebnost. Prepričan sem, da tako razmišljamo ne le vsi tukaj zbrani, pač pa še številni drugi ozaveščeni, pošteni in verni Slovenci. To velja najprej za spoštovanega Rožmanovega naslednika nadškofa Zoreta. Dalje je tu gospod Kovač, ki je z iskreno ljubeznijo do Tebe daroval za kip in uredil vse, da ga lahko danes blagoslovimo. Tvoj lik je navdihoval mladega kiparja Tadeja Torča, da nam je poustvaril Tvojo podobo, ki so jo ulili v delavnici mojstra Romana Kamška. Hitro in velikodušno je zastonj opravil vsa kamnoseška dela gospod Vojko Možina. Vse iz hvaležnosti za dar Tvojega plodnega in vsestranskega duhovniškega življenja. Zato moremo verni in drugi domoljubi iz ljubezni do Boga in narodovih izročil, za katere si živel in umrl, ob 140. obletnici Tvojega rojstva hvaležni Bogu in Tebi opraviti zahvalno Kristusovo daritev. Tudi Tvoje življenje je bilo kalvarija. Zavedamo se svojega dolga do Boga in naroda, do Tebe in vseh drugih žrtvovanih sester in bratov Tvojega ljubljenega naroda. Upamo, da smo tako Božje občestvo, da postane »daritev nam življenje celo«, »oltar najlepši je srca oltar«.
Danes smo mala čreda v primerjavi z množico, ki se je v grozni stiski zbrala ob Tvojem grobu. Težko je podoživljati, kaj so čutili takrat verni in drugi Slovenci, ko so 26. maja 1942 onemeli pokleknili ali celo omočili svoj robec
v Tvojo kri. V največji narodovi stiski si jim bil Ti kot narodov svetilnik in smerokaz, a si še Ti moral omahniti na Streliški ulici. Koliko se jih je takrat zavedalo usodnosti Tvoje smrti? Brez dvoma je številne zajel zlovešči strah in boleča slutnja, da se majejo dosedanji temelji človeka in družbe. Tvoj škof Rožman je bil takrat pri papežu. Papež in vodstvo Cerkve so bili zate celo preveč, kot pravi Jurčec, znamenje reda in okvir zvestobe resnici. Večina teh, ki so se konec majskih dni leta 1942 na Žalah množično zgrnili k zadnjemu slovesu od Tebe, se je zavedala usodnosti časa. Gnalo jih je spoštovanje do Tebe in volja do svobode, da so premagovali teroristični strah, ki se je plazil po Ljubljanski pokrajini. Drugače so svobodo razumeli
oni, ki so z lažjo in umori postavljali svet na glavo. Treba je bilo umoriti celo spomin nate in na vse, ki ste kljub tektonskim družbenim premikom ostali zvesti resnici, pravičnosti in do tedaj svetim izročilom človeštva. Zato so odstranili vse Vaše zemeljske sledi, da Vas nikoli več ne bi bilo.
Da bi še kar vladali, poskušajo še danes brisati vsak spomin na Te in na vse, kar je povezano z vero in resnico, narodno častjo, čutom za pravičnost. Zdi se, da je dvajseto stoletje s svojimi drznimi posegi v srčiko človeka in človeštva nalomilo in celo uničilo ustaljene družbene temelje in okvire dosedanje civilizacije. Zato družba nič več ne zagotavlja temeljev, iz katerih bo živela. Celo vesoljna in Cerkev na Slovenskem se je skupaj s posvetno družbo zamajala in utrpela marsikatero usodno razpoko, ki še danes vernim in celo njihovim voditeljem jemlje pogum za odločnost ter spodbujanje k sodelovanju za zvestobo resnici in pravičnosti. Drugi Vatikanski cerkveni zbor je zato očitno programsko spodbudil: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebej vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.«
Ta naloga ostaja smerokaz za življenje in delo klerikov in laikov, če hočemo, da bomo vsaj v Cerkvi danes svetu zagotavljali temelje, iz katerih bo moglo živeti človeštvo. Ti si nam neomajen zgled te trdnosti, upanje, da je vedno mogoče ostati zvest trpečim sestram in bratom: od gospodinj na Koroškem do zapostavljenih Slovencev v Versaillesu, mladih, ljudi v misijonih ter zapisanih smrti med vojno, skratka vsem zapostavljenim. Nisi naiven in nedelaven stal ob tektonskih spremembah. Zaznal si jih in se nanje poznavalsko odzival, proti njim si zastavil življenje. Polkovnik italijanske vojske, je to dojel, ko je dejal, da bi morali pisca Spomenice in njene prinašalce italijanski oblastem takoj postreliti.
Kot pravi Girard, so se stare družbe utemeljevale na žrtvovanju nedolžnega. Veliki duhovniki v Izraelu so iznašli misel, »da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod«. Zgodba 20. stoletja se je obrnila: številni oziroma brezštevilni so morali umreti za nekatere izbrance. Estonski škof, jezuit Profittlich je bil ob zasedbi sovjetov prepričan le, da je božjih rokah. In »to nas je rešilo«, je zapisal zdravnik Silvester Krčmery iz Slovaške. Reševala nas je zvestoba številnih mož in žena resnici do smrti, med njimi ruskega patriarha Tihona, o katerega usodi si pisal v Času že leta 1923 v razpravi Ruski boljševizem, ter vseh drugih mučencev in mučenk od Litve do Albanije od Slovenije do Rusije.
Tudi Ti si hodil po ozki poti zvestobe Bogu in narodu do konca, saj si kot razgledan človek družbenih in političnih izkušenj vedel, kam to pelje. Tudi ti si živel neminljivo upanje, da noben očenaš ni bil izmoljen zastonj in nobeno trpljenje ni bilo zaman. V tej veri si živel in v njej po zadnji mašni daritvi v akademskem domu tudi umrl.
Ob Tvojem liku in kipu se zbiramo, ker tako verujemo tudi mi, prepričani, da je to polno življenje katoličana, človeka in naroda. Tektonski premiki sicer lahko majejo zemljo, a ljudje ne moremo živeti od potresov in rušenj, pač pa od zveste in neustavljive ljubezni, ki gradi, zbira, povezuje in zagotavlja temelje življenja in preživetja. Verjamem, da je ozaveščanje ob Tebi, Terčelju, Krašni in drugih pričevalcih milostni trenutek Slovenije in Cerkve na Slovenskem.
Brez dvoma je krščanstvo raslo iz človeškega dna in iz preizkušenj, v veri, da se človeška nemoč spopolnjuje v Božji moči. Nismo mi odrešeniki, pač pa služabniki vere, kot pravi že apostol Pavel. V tem upanju gradimo na moči Tvojega in pričevanja vseh drugih, katerih število vsaj delno razodevajo farne plošče, razsute po Sloveniji. Zato verjamemo v luč tudi v teh zahtevnih časih. Tega ne morejo vzeti predsodki, ki še visijo nad Tabo in vsemi izbrisanimi in zasvajajo srca Slovencev, posebno mladih rojakov z razklanostjo in s sovraštvom.
Tvojemu liku še niso posvečene oddaje na naših nacionalnih medijih, nisi še dobil domovinske pravice v šoli in politiki, v znanosti in celo ne polno v Cerkvi. Ali jo boš kdaj, ne vemo. Ne glede na vse to pa trdno verujem, da je Tvoje življenjsko sporočilo brezpogojno pomembno za preživetje ne le Slovencev, pač pa narodov na Višarskem križišču in v Evropi, kakor si spregovoril leta 1935 na Višarjah. V tem upanju smo hvaležni za Tvoj dar in dar vseh, ki so šli po poti neomajnega pričevanja, in verjamem, da ta dar oživlja nove krščanske in narodne osebnosti v njihovem prizadevanju za blagoslov v družinah, v vzgojno-izobraževalnih, duhovnih gospodarskih in političnih procesih družbe. To je namreč naša prihodnost in upanje na preživetje.
Hvala Ti!
3.2. Lambert Ehrlich – pokončen Slovenec in izjemen vizionar
Helena Jaklitsch
3.2.1.
če bi danes med Slovenci naredili kratko anketo ter jih povprašali, ali vedo, kdo je bil dr. Lambert Ehrlich, bi marsikdo v nevednosti le zmajal z glavo. Pri tistih, ki bi se jim njegovo ime vendarle zazdelo znano, pa je zelo mogoče, da bi nekje iz njihovih globin, ne da bi se zavedali, od kot se je vzel, zazvenel odgovor »narodni izdajalec«. Kot takega ga je v javni spomin in v svoje učbenike zapisala komunistična oblast, pri tem pa ji je bilo malo mar, da pred zgodovino in ljudmi z lažjo maže velikega domoljuba, pokončnega Slovenca in izjemnega vizionarja. Na ta način je želela pred ljudmi upravičiti umor človeka, ki bi bil »edini sposoben organizirati odpor poti okupatorju mimo njih«, kot je nekoč priznal eden izmed povojnih zgodovinarjev. Seveda tega ni mogoče prebrati v njegovih objavljenih zgodovinskih zapisih, njegovo priznanje je pribeleženo le kot izrečena beseda stanovskemu kolegu.
Kdo je bil dr. Lambert Ehrlich, ki se ga je komunistična partija tako bala, da se ni zadovoljila z njegovim umorom, temveč je po vojni z oskrunitvijo njegovega groba poteptala temeljne civilizacijske norme? Rojen je bil v Žabnicah, vasi pod Svetimi Višarij, ki je takrat še spadala pod Koroško, globoko vernim in narodno zavednim staršem. Čas njegove mladosti je bil zaznamovan z nasilnim ponemčevanjem vsega, kar je spominjalo na tisočletno prisotnost slovenskega človeka na koroški zemlji. Kot odličnjak se je vpisal na teološko fakulteto in bil leta 1902 posvečen v duhovnika. Deloval je kot kaplan v Beljaku, v celovški stolni župniji, potem pa postal škofov tajnik ter profesor v celovškem bogoslovju. Rad je opravljal duhovniško službo, z vso gorečnostjo pa je svoje moči razdajal za svoje rojake. Bil je pobudnik ustanovitve številnih slovenskih delavskih, izobraževalnih in narodnobuditeljskih društev na Koroškem, Narodne čitalnice v Celovcu, ustanovitelj Slovenske krščanske socialne zveze za Koroško, katere naslednica je Krščanska kulturna zveza, ki še danes kot ena izmed dveh osrednjih kulturnih organizacij po njegovem zgledu budi in krepi narodno zavest koroških Slovencev. Brez njega ne bi bilo slovenskega katoliškega prosvetnega doma v Tinjah. »Če je Bog postavil slovenski narod na Koroško, ima ta narod na Koroškem tudi pravico do obstoja. Kdor je proti temu, naj pokaže od Boga izrecno povelje, naj poda dokaze! Tega poslanstva Nemci ne morejo pokazati, torej imamo Slovenci pravico do obstanka in dolžnost, da izpolnjujemo božjo voljo, da ostanemo, da se branimo,« je pozival svoje rojake na Koroškem. Tako jasno je zastavil svojo besedo proti nemškemu potujčevanju in proti temu se je boril z vsemi svojimi močmi in preštevilnimi talenti. Le skrajno sprevržen ali pa popolnoma neveden človek mu zato lahko lažnivo ali krivično očita izdajo lastnega naroda. Najhuje pa je, da so mu tako etiketo dali tisti, ki so zaradi lastnih interesov podpisali pakt o sodelovanju s človekom, ki je izdal ukaz: »Naredite mi to deželo spet nemško.«
Po koncu prve svetovne vojne je bil kot odličen poznavalec koroških razmer imenovan v delegacijo, ki je na mirovni konferenci zastopala interese slovenskega naroda. Takrat je spoznal, da za velesile narod, ker nima svoje samostojne politične tvorbe, sploh ne obstaja, zaradi česar so bili Slovenci nemočni v svojih naporih, da bi Koroška ostala del slovenskega ozemlja. Že takrat je v njem začela zoreti ideja o samostojni Sloveniji, ki jo je kasneje razvijal in zanjo navduševal mlade, ki so se zbirali okoli njega na Svetih Višarjah.
Zaradi svoje izrazito narodnozavedne drže je moral po prvi svetovni vojni zapustiti Koro-
ško. Prišel je v Ljubljano, kjer je že kot mednarodno uveljavljen strokovnjak nadaljeval svoje profesorsko delo na teološki fakulteti mlade slovenske univerze. Tudi tu je posebno skrb izkazoval revežem, pri ljudeh je spodbujal misijonsko zavest, saj je želel »osvojiti ves svet za Kristusa Kralja«. Svoj čas je še posebno rad namenjal študentom. Leta 1932 je kot študentski duhovnik ustanovil akademski klub Straža. Njene člane je spodbujal k javnemu delovanju, pri tem pa poudarjal doslednost pri vzgoji mladih izobražencev v idejno neupogljive katoličane in narodno zavedne Slovence, občutljive za stisko sočloveka. Ko je prišel čas, so njegovi stražarji ob robu kraških jam in v rudniških jarkih umirali v zvestobi svojemu narodu in veri. Dr. Ehrlich tudi ni ostal slep za preganjanje slovenskih rojakov na oni strani meje z Italijo ter na to opozarjal tako svetno kot cerkveno oblast.
Vedel je, koliko zla je boljševistična revolucija prinesla sovjetskemu človeku, zato je bil neomajen nasprotnik komunizma. Boj proti njemu je bil zanj tudi boj za slovenstvo. Danes, ko otipljivo čutimo posledice revolucije na narodnem telesu, spoznavamo, kako dobro je razumel komunizem. Ko so stražarji in druge katoliške študentske skupine, ki jih je spremljal kot duhovnik, preprečile komunistični prevzem študentskega gibanja na ljubljanski univerzi, si je nakopal njihovo nepomirljivo sovraštvo. To se je po začetku vojne samo še krepilo, saj dr. Ehrlich niti takrat ni miroval. Še preden je vojna dosegla naše kraje, je pozival vodilne slovenske politike, da naredijo vse, kar se da, da utrdijo položaj Slovencev med zavezniki. Predlagal je ustanovitev ilegalne slovenske vlade, za katero okupator ne bi vedel, njen cilj pa naj bi bila ustanovitev Združene Slovenije, v kateri bi bili tudi Primorska in Koroška. Vanjo je želel vključiti vse, tudi komuniste. Zavedal se je, da je v vojni, v kateri je načrt vseh treh oz. štirih okupatorjev uničenje slovenskega naroda, treba sodelovati. Toda pri tem ni bil naiven – od komunistične partije je pričakoval jasno zavezo, da se bo držala dogovorjenih ciljev, ki bodo v korist vseh Slovencev, od slovenskega političnega vodstva pa, da se bo ob morebitnem nespoštovanju dogovorjenega učinkovito zavarovalo. Toda kakor kralj Joakim ni upošteval preroka Jeremija, tako tudi slovenski politični vrh takrat še ni doumel Ehrlichovega preroškega vpogleda v prihodnost, ki je prinesla strašljive posledice za vse.
Slaba dva meseca pred smrtjo je dr. Lambert Ehrlich italijanskim okupacijskim oblastem poslal spomenico, ki je bila po vojni deležna popolne zlorabe s strani nove oblasti in, kar je še huje, takratnega zgodovinopisja. Tako prvi kot drugi sta zamolčala, da je bila spomenica v prvi vrsti ostra kritika italijanske okupacijske politike, ne le prošnja oblastem za ustanovitev avtonomne varnostne službe kot zaščita pred komunističnem terorjem. V spomenici je dr. Ehrlich jasno zapisal, da je položaj slovenskega naroda obupen, »ne le zaradi nekrščanskega in barbarskega ravnanja okupacijskih oblasti in rastočega komunističnega oziroma partizanskega nasilja nad nezaščitenimi civilisti v mestih in na podeželju, ampak tudi zaradi očitnega cilja vseh kompetentnih faktorjev osi: uničenje slovenstva kot takega«. Da je imel dr. Ehrlich prav, ko je opozarjal pred krutostjo brezbožnega komunizma, dokazuje prek tisoč imen, zapisanih na ljubljanskih farnih ploščah, žrtvah revolucionarnega nasilja, ki jih je Nova slovenska zaveza z veliko požrtvovalnostjo in trudom postavila pred dvajsetimi leti. Četudi bi samo ta imena spominjala na krut revolucionaren obračun z narodno zavednimi Slovenci, ki si niso želeli totalitarne oblasti, bi bil ta zločin vreden največje obsodbe pred zgodovino. Toda tem imenom se pridružujejo še imena tisočih in tisočih, zapisanih na farnih ploščah po vsej Sloveniji.
26. maja 1942 se je na Streliški ulici v Ljubljani končalo življenje tega velikega moža, skupaj z njim pa je usahnilo tudi mlado življenje študenta Viktorja Rojica. Nobeno herojstvo ni bilo ubiti 64-letnega človeka, čeprav se je njegov morilec vse življenje ponašal z nazivom narodni heroj. Z njegovim umorom se je revolucija udejanjila na najbolj krvav način, zato dr. Ehrlich upravičeno dobiva prvo mesto med slovenskimi mučenci v postopku beatifikacije.
Dr. Ehrlich je v svojem času dal odgovor za prihodnost našega naroda. Njegova vizija, da bi slovenski narod zaživel v samostojni državi znotraj svobodne Evrope, se je uresničila 25. junija 1991, ko je Slovenija postala samostojna in mednarodno priznana država. Toda to ne pomeni, da nam dr. Ehrlich ničesar več ne more dati. Ravno nasprotno! Njegov zgled neomajne zvestobe slovenskim koreninam in krščanski veri, njegov pogum in njegovo neutrudno delo za slovenski narod bi morali navduševati in oplemeniti vse nas, še posebej pa mlade, ki so poklicani, da spreminjajo svet na bolje; ki so poklicani, da poiščejo novo vizijo za prihodnost našega naroda; vizijo, ki mu bo dala novega zagona in novih moči. Morda se ob teh besedah komu porajajo črne misli, saj se zdi, da vse, za kar so si prizadevali naši predniki, razpada pred našimi očmi; da nikoli ne bo bolje, saj našo državo znova in znova vodijo ljudje, ki je nimajo radi. Toda tudi v Ehrlichovem času se je ideja o samostojni Sloveniji zdela nedosegljiva, a mu to ni vzelo poguma, da zanjo ne bi navduševal svojih rojakov. Želela bi si, da bi bila danes tu množica mladih, ki bi s svojo prisotnostjo potrjevala svoje navdušenje nad tem izjemnim možem. Toda posledice večdesetletnega omalovaževanja in brisanja spomina nanj in na druge velike može, ki jih je dal slovenski narod, so vidne. Majhne ljudi je pač strah velikanov duha, ob katerih njihova majhnost še bolj prihaja do izraza. Nič čudnega, da zato še z večjo zagrizenostjo brišejo njihove sledove, čeprav slutijo, da bo »pravični, ko umrje, obsodil živeče hudobneže … videli bodo konec modrega … Videli bodo to in se rogali … In zatem bodo postali zaničevan mrtvak, sramota med mrtvimi na veke … in njih spomin bo izginil« (Mdr 4).
Naša naloga, ki jo na poseben način danes s to slovesnostjo že uresničujemo, torej ostaja. Vrniti izjemnega moža v narodni spomin za naš mladi rod. Da bo lahko ob njegovem zgledu rastel, se kalil in navduševal za nesebično delo za našo skupno prihodnost. Da bo ob njegovem zgledu našel svoj odgovor za prihodnost našega, slovenskega naroda.
3.3. Sile peklenskega zla nad Ajdovcem
Vanja Kržan
3.3.1.
Tokrat objavljam spomine mladega dekleta iz Dolenjske. Zapisovala jih je od prvih vojnih dni in še dve leti po vojni. Opisuje strahote vojne, ki so jih trpeli njena družina, sorodniki in vsi pošteni ljudje v Ajdovcu in okolici.; nad njimi so se znašali Italijani, kasneje Nemci, partizani in posamezni legisti, ki so oboji sodelovali z Italijani. Natančnost njenega pričevanja in podatkov, pa pripoved o mnogih znanih dejstvih, doslej že objavljenih v Zavezi, sta me prepričala, da je njeno pisanje resnično in verodostojno. Iz njenega pričevanja je razvidno, da so ji pri pisanju pomagale še druge priče dogodkov. Toda avtorica zapiskov hoče ostati anonimna. Čeprav so bili doslej avtorji mojih zgodb kot tudi vseh drugih v Zavezi navedeni poimensko, bom tokrat morala napraviti izjemo. Vedno bolj je razumljivo, da je v ljudeh še vedno strah pred pritiski, ki se jim nespravljiva in brezpravna država še vedno noče odreči. Večinoma pa nekateri pričevalci občutijo, da se pritisk nanje, zastraševanje in grožnje celo stopnjujejo.
Naša pripovedovalka se predstavi: »Nekateri začnejo pisati spomine z rojstnimi podatki. Jaz tega ne morem pisati. Prav nič se ne spominjam ne svojega rojstva, ne okoliščin, ki so bile z njim v zvezi. Bila sem pač takrat še premajhna, pa tudi dolgo je že, odkar sem se rodila. Kaj vse sem počela, ko še nisem hodila v šolo, se spominjam bolj malo.« Izvemo pa, da je imela lepo otroštvo v igranju s sosedovo Mimico; zelo rada je hodila v šolo, bila vedno odličnjakinja, rada je brala in se zanimala za mnoge stvari. Težka bolezen meningitis jo je že zapisala smrti, a so jo po čudežu zadnji hip rešili zdravniki iz novomeške bolnice. Kot dekle je bila vključena v Marijino družbo, a žal je vojna prekinila brezskrbno mladost. Dnevnik pričenja z opisom prvih vojnih dni, a za nas postane zanimiv in zelo sporočilen s petkom 23. oktobra 1941, »ko je zapadel prvi sneg in ob enajsti uri dopoldne pridejo v vas doslej nepoznani prvi partizani.«
23. oktober 1941! Ali nas zgodnji dan partizanske okupacije vasi kaj preseneti? »Takoj so okrog vasi postavili straže in niso pustili nobenega iz vasi. Stanovali so v dveh hišah. Pri Rozmanovih je bila glavna komanda. Zvečer so sklicali sestanek, na katerega smo morali vsi. Na sestanku so povedali, da so danes zavzeli našo vas Brezovo Reber. Naslednji dan bodo Ajdovec in tako vas za vasjo, dokler ne bodo osvobodili vse Slovenije. Mi pa smo se tresli v smrtnem strahu, da bi prišli Italijani, vas zažgali, nas pa pregnali, če bi v vasi našli partizane.«
»V nedeljo, 25. oktobra 1941, so odšli štirje partizani v Stražo in pričeli streljati na italijansko konjenico. Zato so Italijani zaradi maščevanja pobrali vse moške v Podgori in jih odpeljali v zapor.«
»V petek, 12. novembra 1941, pa pridejo Italijani v našo vas, ker so zvedeli, da so bili v njej partizani. Zato so po hišah delali preiskave; dva moška, Hočevarja in Bajca, so odpeljali v Novo mesto v zapor. V Velikem Lipovcu so vzeli še Zupančiča. Vse tri so v Novem mestu zasliševali, ker pa od njih niso nič zvedeli, so jih po štirinajstih dneh izpustili. Partizani pa so še kar naprej prihajali v vas. Podnevi so bili v vasi, spat pa so šli v gozd. Komando pa so imeli pa v Frati.«
»Vse to se je ponavljalo do pomladi 1942. Tega leta je bilo že veliko več partizanov in niso se več tako skrivali, delovali so že vse bolj javno. Zdaj so začeli ljudi tudi pobijati, tiste, ki niso bil z njimi, ali pa tudi iz osebnega maščevanja. Spomladi 1942. so celo napadli karabinjerje v Žužemberku. Zato so ti naslednji dan naredili ofenzivo. Na Ostrem vrhu so opazili tri partizane, zato so vsa poslopja v zaselku požgali, preden so odhiteli za njimi. V Globodolu so vse tri zajeli in ustrelili. Nato so prišli v
našo vas in ostali do pete ure popoldne. Komaj pa Italijani odidejo, že so v vasi partizani. Bilo jih je okoli štirideset.«
»V soboto, 11. aprila 1942, pride v vas neki Hrvat, ki je prodajal blago že včasih pred vojno. Partizani ga takoj primejo in ubijejo. Zakopljejo ga v našem gozdu, toda tako plitko, da so truplo raznesle lisice. Na belo nedeljo so partizani v naši vasi zopet imeli sestanek, na katerem so Tineta Mirtiča izvolili za vaškega zaščitnika.«
»Partizani so se še kar naprej množili, imeli vedno več moči in zmanjkovalo jim je hrane. Zato so prisilili vaške fante, da so morali z njimi na Prajtanovo graščino rekvirirat hrano. Svoje ljudi so imeli tudi v Straži in ti so jim zvesto pomagali: Ti so bili: Franc Špringer, Alojz Bartolj, Franc Slapničar, Rakošetov, Smoličev in Čampa. Ti so fante iz Straže prisilili, da so hodili z njimi rekvirirat na Prajtanovo. Pobrali so jim vso živino in žito, ker pa niso mogli vsega takoj pojesti, so v bližini Brezove Rebri napravili več skrivališč za hrano. Tako smo živeli obdani s samimi partizani in smo se upravičeno bali Italijanov. In res, lepega jutra priletijo letala in bombardirajo Globodol ter pri tem ubijejo moža in ženo. Prestrašeni smo bili tudi v naši vasi, ker so dalj časa krožili nad našo vasjo. V Frati pa so letala pobila tudi nekaj partizanov. Partizani so zahtevali, da se v vasi takoj zgradi zaklonišče. Vaški fantje so ga gradili ves teden, nam pa ni nič koristil.«
»Partizani so čedalje bolj kazali pravo lice. Vedno več je bilo pobojev nedolžnih ljudi. V naši okolici so pobili meni poznane nedolžne ljudi: iz Grč Vrha Pekčevega Franceta in žensko Kusovko, Jakšetovega Gustelna in Mihiča; v Podgori so Murnovi družini vse izropali, mater, hčer in sina pa prignali na Brezovo Reber. Očetu in dvema sinovoma se je posrečilo zbežati in zatekla sta se k Italijanom. Mladoletnega sina, ki je bežal z materjo, so čez dva dni ustrelili nekje pri Biču blizu Brezove Rebri. Mater in hčer pa so na prošnjo drugih ljudi izpustili. V tem času so ubili so tudi župnika iz Prečne, mojo sestrično Micko iz Ponikve pri Trebnjem in še ogromno drugih. Nič kolikim družinam so vse izropali. Trepetali smo pred Italijani in pred partizani, pred nobenim nismo bili varni. Iz Straže so v našo vas pribežali pred Italijani Špringer, Rakoše, Bartolj, Čampa in Slapničar.«
»12. avgusta so pričeli Italijani hudo ofenzivo. Na Kočevskem so požgali vse kočevske vasi, ker so bile prazne (kočevski Nemci so se izselili v Krško, naše ljudi iz Krškega so Nemci izselili v Nemčijo, kočevski Nemci pa so zasegli njihovo imetje). Takrat so pobili tudi veliko partizanov in civilistov. Prestrašeni smo tudi mi begali v gozd s hrano in obleko, v strahu, da Italijani razširijo ofenzivo do naših krajev. Nekega dopoldneva v avgusta 1942 so nenadoma vdrli v vas Italijani in možje se niso utegnili poskriti. Tresli so se, da jih ne bi poslali v internacijo. Naredili pa so nam veliko škode s tem, ker so čez noč okrog vasi po njivah izkopali zaklonišča. Naslednji dan so odšli v Veliki Lipovec, tam pobrali vse moške in jih poslali na otok Rab. V treh mesecih so skoraj vsi pomrli od lakote in vsega hudega. S tem so tudi Italijani pokazali pravo lice, saj so pobijali Slovence ali kot talce ali so jih pošiljali v internacijo.«
»V petek 16. oktobra 1942 so ob šestih zjutraj spet prišli v vas partizani in obkolili Vidrihovo hišo. Dva sta vdrla v hišo in vprašala za gospodarja Štefana. Ta je bil še v postelji, in ko je zaslišal partizane, se je silno prestrašil, saj je slutil, kaj nameravajo. Ni se še utegnil obleči, ko ga partizana zvlečeta iz postelje in zahtevata, da mora z njima v gozd. Štefan pa ni hotel, saj je dobro vedel, kaj bodo partizani z njim naredili. Partizanoma se je hotel iztrgati iz rok, a so navalili nanj še ostali partizani. Njihov vodja je uvidel, da ga ne bodo mogli privleči do gozda, zato ga je kar na pragu njegove rojstne hiše ustrelil v prsi in to vpričo njegove žene, otrok, matere, očeta in sestre. Vendar je bil še toliko pri močeh, da se je privlekel do Bobnarjevega poda, tam pa je obležal. Partizani so še naprej streljali za njim in eden mu je z dumdumko razmesaril roko. Vsa vas in fara je jokala, ker je bil spet umorjen nedolžen in pošten človek. Povelje za uboj je dal njegov lastni bratranec Valentin Mirtič.«
Ko so vaški fantje videli, da so ponovno ubili nedolžnega in poštenega gospodarja in družinskega očeta, so uvideli, da lahko kaj podobnega doleti vsakega od njih. Odšli so v Žužemberk k karabinjerjem po orožje, da se bodo lahko branili. Dopoldne ob deveti uri sta odšla moj brat Albin in Alojzij Mirtič, morilčev brat, popoldne pa še Srečko Rozman. Prisiljeni so bili prijeti za orožje, drugače bi pobili vse naše najboljše ljudi. Zbali so se še posebno zato, ker so poleti 1942. dobili več grozilnih pisem od partizanov. Zato so se že poleti 1942. naši fantje zbirali v Štajerski bataljon, da se ubranijo komunistov. Tako je v borbi proti komunizmu pri Prečni l. 1942 padlo 17 komunistov. Še naprej so iskali pomoč pri Italijanih, ker sami ne bi mogli obstati in priti do orožja. Pravili smo jim legisti, za partizane so bili izdajalski ‘belčki’. Mi nismo vedeli, zakaj jim pravijo ‘belčki’.«
3.3.2. Ustanovitev Legije in maščevanje komunistov
Po vsem, kar nam je doslej zapisala anonimna pričevalka, lahko uvidimo, v kako težkih razmerah, med dvema sovražnima ognjema, je živelo okupirano prebivalstvo v Ljubljanski pokrajini. Ali naj v teh nemogočih razmerah dopustijo, da komunisti pobijejo vse, ki so bili proti nasilju in lažnim govoricam o Osvobodilni borbi in se zato niso hoteli pridružiti partizanom? Ali pa so prisiljeni, da branijo svoja življenja in trdo prigarano imetje? Komunisti pa so odgovorili s še večjim sovraštvom in maščevanjem.
»V nedeljo 18. oktobra 1942 zjutraj so prišli legisti skupaj z italijanskimi vojaki na Štefanov pogreb. Partizani so namreč zagrozili s smrtjo vsakemu, ki bi šel za Štefanovim pogrebom in si tako brez prisotnosti Italijanov ne bi upal nihče. Pogreb je bil z mašo, pevski zbor je pel žalostinke, tudi Štefan je bil cerkveni pevec. Zapeli so mu tudi na grobu. Gospod župnik Gregorij Mali je imel pri odprtem grobu zelo lep govor in smo skoraj vsi jokali. Štefan je bil nedolžna žrtev, ki zdaj počiva v božjem naročju.«
»V ponedeljek 19. oktobra se je v Ajdovcu za stalno naselili legija. Ustanovila se je v Gnidovčem prosvetnem domu, zgrajenem pred tremi leti. S prvo patruljo, ki je prišla na Brezovo Reber, je pristopil k Legiji še Jože Mrvar. Na koncu vasi so legisti odvedli komuniste, ki so prišli iz Straže: Maro in Petra Čampa, Rakošetovo mater in hčerko Malko, drugi so se jim poskrili. Odgnali so jih v Žužemberk in Italijani so jih poslali v internacijo.«
»Mi smo bili nepopisno veseli postojanke legistov v Ajdovcu, češ da nam zdaj partizani ne morejo več do živega, saj so patrulje legistov vsak dan hodile v vsako vas. O, kako hudo smo se motili! V torek 20. oktobra 1942 so v Borštu legisti ujeli izdajalca Valentina Mirtiča in pri njem našli seznam 40 ljudi iz naše fare, ki so jih partizani obsodili na smrt. Za nekatere
je imel še fotografije, da bi jih zagotovo pobili. Zaprli so ga v Žužemberk in v sredo 21. oktobra ustrelili. Naslednji teden je pristopil k Legiji v Ajdovcu še Jože Gole; Milana Vrvarja pa si niso upali sprejeti, ker so vedeli, da sodeluje s partizani.«
»Partizani so imeli svoja zaklonišča in postojanko v Frati, zato so legisti sklenili, da jih onemogočijo. Za pomoč so poklicali legiste iz Žužemberka in skupaj so odšli v Frato. Toda vsi partizani so jim ušli in se umaknili v gozd pri Babnem polju. Legisti so poslopje zažgali. Partizani so imeli kar tri zaklonišča. Legisti so jih spraznili in nekaj hrane in orožja odpeljali v Ajdovec, dva polna voza pa v Žužemberk. Vse preostalo so v Ajdovcu razprodali.«
»Toda partizani so se hitro opomogli. V petek, 3o. oktobra, so ponoči prišli ropat k Vidrihovim in Rozmanovim. Vsakemu so vzeli enega prašiča, moko, oblačila in Vidrihovim še junca.«
»Sobota 31. oktobra. Zjutraj so se Vidrihovi in Rozmanovi umaknili v Ajdovec pod zaščito, ker so se bali partizanov, da jih pridejo pobit. Vidrihovi so stanovali v prosvetnem domu, Rozmanovi pa v gostilni pri Iskrovih.«
»Petek 14. novembra 1942. Partizani so zopet ropali v Dolnji Straži pri Črvanovih. Legisti so ugotovili, da partizani hodijo na roparske pohode približno vsakih štirinajst dni. Zato so legisti stražili na Brezovi Rebri skoraj vsako noč. A v svojih vrstah so ponovno imeli izdajalca in tako ni bilo ves čas nobenega partizanskega roparja na spregled. Pa še k Mrvarjevim so poslali svojega izvidnika, komunista Rakošeta iz Straže. Pri ljudeh je poizvedoval, kolikokrat in kdaj pridejo legisti v vas. Tako so bili komunistični roparji natančno obveščeni in brez skrbi ropali vsem, ki imajo sinove pri Beli gardi, kot so komunisti pravili za legiste. Legisti so kmalu zvedeli za izdajalca. Zato so takoj poslali patruljo v vas k Mrvarjevim. Pri njih so naleteli na komunista Rakošetovega Toneta in ga aretirali, prišli so tudi po Mrvarjevo Milo in jo odgnali v Žužemberk na zaslišanje. Naslednji dan so odgnali v Žužemberk še Nado in Mrvarjevo mamo na zaslišanje. Po treh tednih so mamo izpustili, Nado, Milo, Milana in Rakošetovega Toneta pa poslali v Italijo v internacijo. Tako smo imeli nekaj časa pred partizani mir in tudi legisti so že kar brez skrbi hodili po vaseh. Vendar to ni trajalo dolgo, spet so se začeli pojavljati partizani in neke noči spet prišli ropat k Vidrihovim, ki so se takrat mudili doma na Brezovi Rebri, da pospravijo pridelke. Zato so zjutraj skupaj z Rozmanovimi ponovno zbežali v Ajdovec. Ljudje iz drugih vasi so vedeli povedati legistom, da se partizani kar naprej zbirajo na tej strani Krke. Legisti se za te govorice še zmenili niso. Bili so trdno prepričani, da partizanov ni veliko in da jim nič ne morejo.«
»Sobota 28. novembra 1942. Zjutraj so dobili ajdovski legisti iz Žužemberka povelje, da se morajo vsi preoblečeni in oboroženi legisti takoj umakniti iz Ajdovca in priti v Žužemberk, ker je v Ajdovcu prenevarno. Takoj dopoldne so odšli, v Ajdovcu so ostali le domači fantje, ki še niso imeli obleke ne orožja. Fantje in vsi vaščani so se tresli v smrtnem strahu, kdaj pridejo partizani in vse pobijejo. Zato so šli vsi možje iz vse fare v Žužemberk in prosili Italijane, naj jim vrnejo postojanko, ker bodo drugače vsi uničeni. Ves dan so jih prosili, pa niso nič dosegli. Zato so prosili Italijane, naj jim
dajo vsaj orožje, da se bodo lahko sami branili. Dobili so zaboj bomb in Leganov France iz Sel je imel spravljeno puško iz bivše jugoslovanske vojske. Podnevi so stražili dom in sebe, ponoči pa so prišli iz Žužemberka v patruljo legionarji, da so se domači fantje, ki so stražili domove, počutili bolj varni. Partizani so bili o vsem vedno obveščeni, ker je legiste izdajal njihov soborec. Kadar so šli v patruljo, je izdajalec podtikal obvestila na določene kraje in s tem o vsem obveščal partizane. Tudi neka ženska iz Šmavra je prišla vohunit, pa so jo takoj zaprli v prosvetni dom.«
»V nedeljo 29. novembra 1942 popoldne so ponovno prišli partizani na Selo h Gnidovčevim in Leganovim ropat. Bili so brez skrbi, ker v Ajdovcu ni bilo več postojanke; do noči, ko pride patrulja iz Žužemberka, pa bodo že izropali in se umaknili. Najprej so se spravili nad Gnidovčevo domačijo. Odpeljali so jim 12 glav goveje živine, 11 ovac, 12 prašičev, vso obleko, perilo, posteljnino, ves živež do zadnje skorje kruha. Ostalo jim je samo to, kar so imeli na sebi. Ko so odpeljali vse Gnidovčevo premoženje, so šli izropat še Leganove.«
»Malo pred tem so šli legionarji iz Žužemberka v patruljo v Ajdovec, na poti že zvedo, da partizani ropajo na Selih. Pospešeno so odšli na Selo in napadli roparje v trenutku, ko so imeli na vozovih vse Leganovo premoženje. Boj je trajal od štirih popoldne do noči. Partizani so imeli položaj na hribu, legisti v dolini. Kljub temu so se morali partizani s precejšnjo izgubo in brez Leganovega premoženja umakniti. Leganovi so nato z vozov pobrali svoje blago. Sin Jože je svoje orodje in oba šivalna stroja odpeljal v Ajdovec in tam skril. Naslednjo noč pa so partizani ponovno prišli k Leganovim in odpeljali vse, česar prejšnje popoldne niso mogli. Tako so bili tudi Leganovi ob vse premoženje.«
»Torek 1. decembra 1942. Bilo je že malo pred sedmo uro zjutraj. Moja sestra Anica in Ivanka Bobnar sta šli ravno k maši. Nenadoma naletita na partizansko patruljo, ki ju ni pustila naprej. Posrečilo se jima je zbežati po poti, ki je partizani niso poznali. Povedali sta legistom, da prihajajo partizani. Komaj so stekli vsak na svoje mesto, je že začelo pokati. Partizani so napadali s treh strani. Bila sem ravno v cerkvi pri maši, ker sem se v Ajdovcu pri Iskri učila za šiviljo. Vsa sem se tresla in z menoj vred vsi ostali, ker smo vedeli, da so naši fantje skoraj brez orožja. Kljub temu so partizane kar dobro odbijali z bombami, vmes pa v zvoniku bili plat zvona, da bi priklicali Žužemberčane za pomoč. K sreči so se partizani z enim ranjenim kmalu umaknili. Legisti so tudi imeli enega ranjenca, ki so ga šele čez dve uri odpeljali v bolnico, ker si prej niso upali. Čakali so, da se vse pomiri. Zdaj so prišli v Ajdovec in po okoliških vaseh tudi Italijani in legisti, a nikjer ni bilo o partizanih ne duha ne sluha. Proti večeru so Italijani odšli nazaj v Žužemberk, legisti pa so za stalno ostali v Ajdovcu. Tako nam je prvi december spet prinesel vznemirjenje in žalost, česar vse življenje ne bomo pozabili.«
»Petek, 4. decembra 1942. Ob sedmih zjutraj so partizani spet napadli Ajdovec, kot da bi se hoteli prepričati o moči legistov. Zdaj so ti imeli nekaj več orožja, zato so se partizani hitro umaknili.«
3.3.3. Partizani skrbno pripravljajo napad na Ajdovec
»Nihče izmed nas ni slutil, kaj partizani nameravajo, zakaj preverjajo oborožitev in moč legistov. Ko so napadli 1. decembra, so se hoteli prepričati, koliko orožja imajo. Ko so videli, da ga nekaj le imajo, so se rajši umaknili. Ko so ponovno napadli čez tri dni, so se prepričali, da so se v Ajdovec vrnili tudi legisti iz Žužemberka, zato so se ponovno umaknili. Pripravljati so se začeli na napad, da končno uničijo postojanko legistov v Ajdovcu. Že štirinajst dni pred napadom so hodili po okolici Ajdovca in opazovali vse, kar jih je zanimalo. V našo veliko nesrečo pa nihče niti zaslutil ni, kaj se pripravlja, kaj nas čaka.«
»V ponedeljek 7. decembra so partizani ponovno prišli k Vidrihovim in k Rozmanovim po krompir, zelje in vino, kolikor so sploh še imeli. Nato so odšli k Mavarjevim in zahtevali Jožetov delež, mimogrede pa odpeljali krompir in jabolka. Obenem pa zahtevali, naj gredo v Ajdovec po Jožeta in ga pripeljejo k partizanom. In to v najkrajšem času, drugače bo prepozno, ker bodo napadli Ajdovec in potem vse dobili v roke … Toda kdo jim je to takrat verjel?«
»Torek 8. december 1942, praznik Brezmadežne. Popoldne ob enih spet pridejo partizani v našo vas Brezova Reber. Obkolili so vas in nihče ni smel iz nje. Najprej so ponovno šli k Vidrihovim in Rozmanovim ropat, kolikor jim že prej niso vsega pobrali. Nato pride partizan k nam in Maverjevim. Zagrozil nam je, da morajo Maverjevi dobiti iz postojanke v Ajdovcu sina Jožeta, mi pa mojega brata Albina. Sicer nam bodo vse izropali, nas pa pobili.
Tega smo se hudo prestrašili, zato smo nekaj živeža in oblačil takoj poskrili po vasi.«
»V sredo, 9. decembra 1942. Ob štirih popoldne pridejo v vas legisti z vozovi. Maverjevi in mi smo hitro naložili na vozove obleko, hrano in najpotrebnejše ter odpeljali v Ajdovec. Naše imetje smo zložili k Zupančičevim, Maverjevi pa so šli stanovat v mežnarijo.«
»V četrtek 10. decembra smo na vozove naložili še preostanek imetja, da so ga legisti odpeljali v Ajdovec. Pred legisti so bili na vasi partizani, zato smo zelo hiteli. Bilo je nevarno.«
»V petek 11. decembra 1942 zjutraj je nameraval komandant ajdovskih legistov skupaj še z dvema legistoma v Žužemberk z namenom, da dobijo več vojaštva v Ajdovec. Bili so že pozni, zato so se odločili, da odidejo naslednji dan. Toda naslednjega dne je bilo že prepozno.«
3.3.4. Sile peklenskega zla nad Ajdovcem
V noči od 11. do 12. decembra so se nad Ajdovcem razbesnele sile peklenskega zla, ki zmore krvoločno pobijati, mučiti, zažigati. Naša anonimna pričevalka je opisala tudi to noč, nepopisna groza bo za vedno ostala. »Že takoj zvečer je bila vsa fara polna partizanov, a legisti tega niso vedeli in so brezskrbno hodili po vasi. Ko se je dodobra znočilo, se je zaslišalo močno lajanje psov. Zadoneli so koraki, zagledale so se sence. Fantje so postali pozorni, vsi z legisti vred so odhiteli v prosvetni dom, dva pa v zvonik zvonit na pomoč. Partizani so že napadali, slišalo se je vedno močnejše streljanje. Ko je hitel skozi vrata v dom, so ranili v nogo Jožeta Jarca, Martinovega iz Dolnjega Ajdovca.«
»Fanta v zvoniku sta bila oborožena vsak z eno puško in bombami. V prosvetnem domu je bilo okrog sedemdeset fantov, več kot polovica jih je bilo brez orožja. Imeli so samo petindvajset pušk francoske izdelave in dva mitraljeza. Eden se je pri prvem strelu polomil. Sama zgradba doma ni bila zavarovana, razen na eni strani, kjer so imeli okna na pol založena z opeko. Na nasprotni strani ceste pred domom so bila naložena metrska drva. Ta drva so bila za naše fante usodna, ker so partizanom služila za zaklonišče. Napadali sta Gubčeva in Tomšičeva brigada. Gubčeva je napadala, Tomšičeva je bila bolj v zasedi. Istočasno so napadali še Žužemberk, da fantje ne bi šli pomagat v Ajdovec.«
»Fantje so se kljub slabi oborožitvi hrabro borili. A med njimi je bil spet izdajalec, ki je takoj ob napadu skočil skozi okno in nato partizane opogumljal, da so oni v domu skoraj brez orožja. Začeli so še bolj divje napadati in vpili: »Beli, predajte se!« Oni znotraj so se jim oglasili: »Rajši damo življenje za domovino in Kristusa!« Medtem je nekaj partizanov hotelo z druge strani priti v župnišče. Pristavili so k oknu lestev. Takoj nato je krogla s podstrešja ranila partizana na lestvi. Sprožil jo je župnikov brat Alojzij Mali, ki je bil bratu za hlapca. Partizani takoj odgovorijo z bombo v glavna vrata in vdrejo v župnišče. Štirje partizani so zgrabili župnikovega brata, da bi ga vrgli v goreče župnišče. Silovito je vse štiri pahnil proč in zbežal. Streljali so za njim, a jim je kljub ranam ušel. Ko je bilo župnišče v plamenih, so se partizani pomaknili proti cerkvi. Za streljanje legistov iz prosvetnega doma se niso zmenili. Zlahka so prišli do cerkve: polijejo z bencinom glavni oltar in ga zažgejo. Nato še stranske oltarje in naenkrat je bila cerkev v plamenih. Ko se je razbesnel plamen v glavnem oltarju, je partizanka Mara Rupena iz Mirne Peči vzklikala, da ji še nikdar v življenju srce ni tako igralo kot zdaj, ko vidi, kako lepo plapola podoba sv. Trojice v glavnem oltarju.«
»Fanta v zvoniku sta streljala, dokler ju niso dosegli plameni. Začela sta se spuščati po vrvi navzdol, eden od njiju pade na tla in si zlomi nogo. Drugi se oprime strelovoda in vpije partizanom, da se jim preda. Srečno pristane na tleh. Takoj ga zgrabijo partizani, on pa hitro vrže bombo, ki jo je ves čas držal v roki in zbeži. Nanj začnejo streljati s strojnico, a srečno zbeži. To je bil Petkov France iz Gornjega Ajdovca. Drugi, Dominik Jarc, tudi iz Gornjega Ajdovca, pa ni imel take sreče. Takoj ko se je predal, ga zgrabijo partizani in ga priženejo pred mežnarijo. Partizani so ga prebadali z nožem do smrti. Zapustil je pet nedoraslih in nepreskrbljenih otrok.«
»Takoj po polnoči, bila je že sobota 12. december, se partizani priplazijo za skladovnico drv in zdaj še lažje obstreljujejo prosvetni dom. Fantje so se vztrajno branili, vendar premoči niso vzdržali. Partizani so ves čas, že ko je gorelo župnišče in cerkev, igrali na harmoniko, vriskali in peli. Ta strašni boj je trajal do štirih zjutraj. Ponovno so vpili, naj se predajo. Niso se hoteli, zato so šli še do župnika, češ, njega bodo poslušali. Župnik Gregor Mali pa je bil od strahot noči tako ves iz sebe, da ni hotel nikamor. Namesto njega so odgnali duhovnika Antona Pavliča, ki je bil begunec. Moral je pred prosvetni dom in vpiti branilcem, naj se predajo. Ker so branilci še naprej metali bombe, je bil pri tem lažje ranjen. Partizani so s še večjo silo navalili na dom, dokler ni pričela goreti streha. Proti jutri so zgorela še vrata, galerija in vse, kar je bilo v domu lesenega. Fantje so nekaj časa gasili z vinom, ker vode niso imeli, a ves trud je bil zaman. Dom je bil v ognju. Namestnik komandanta Alojz Zupančič iz Žužemberka zavpije: »Fantje, premagani smo, naj zbeži, kdor more! Za nas je boj končan!« Nastala je grozna panika, vsi bi se radi rešili, toda kako? Uspelo je samo nekaterim. Partizani so pri vratih in vseh oknih stali s strojnicami. Zato so jih večino od njih postrelili, osemindvajset pa zajeli. Vse to se je zgodilo okrog šeste ure zjutraj med strahotnim vpitjem. Ko sta dva legista, Murnov France (Franc Legan) iz Sel in France Papež iz Podlipe (hlapec pri Vidrihovih), videla, kako zajete fante vežejo, sta raje zgorela in skočila v dom. Tak je bil konec postojanke legistov – domoljubov iz Ajdovca. Morda bi bil konec drugačen, ko bi prišli na pomoč fantje iz Žužemberka, kot so obljubili. Italijani so jim to preprečili, ker so bili povezani s partizani. To smo zvedeli šele kasneje.«
»Vse zajete fante so zvezane okrog osme ure zjutraj prignali na Brezovo Reber. Zaprli so jih v našo, Pustovo hišo: najprej v kamro nasproti
hiše, iz nje pa vsakega posebej vodili v hišo na zaslišanje. Po zaslišanju so jih zaprli v hlev, proti večeru pa odvedi na morišče. Ko se je naredil mrak, so po tri in tri zvezali skupaj, še prej pa slekli in sezuli; skoraj gole so v zimski noči odgnali na morišče. Niso jih postrelili, ampak strahotno mučili. Komisija, ki jih je odkopala čez tri mesece, je ugotovila, da so bili vsi zverinsko pobiti. Bili so tako izmaličeni, da jih ni bilo mogoče prepoznati, razen po kakšni posebnosti, za katero so vedeli domači. Glave so bile videti kot buče, ki so že pričele razpadati in gniti, pet pa so jih celo živih zakopali. Zakopali so jih v plitki jami v Zalokah kakih 500 m od moje vasi Brezove Rebri. Tu so pobili 21 naših najboljših fantov, izpustili so jih samo sedem. Samo iz naše fare jih je bilo pobitih trinajst: iz Brezove Rebri Jože Gole, Alojzij Mirtič, Franc Cikanek, Srečko in Andrej Rozman. Iz Planega Vene Krese. Iz Ajdovca Milan Zupančič, Feliks Legan, Ferdinand Štrumbelj in Jože Jarc. Iz Sel Ciril Gnidovec. Iz Boršta Mihael Hrovat. Iz Srednjega Lipovca Alojzij Novinc.«
»Jutro 13. decembra je bilo v Ajdovcu nepopisno grozno: požgano župnišče, prosvetni dom, cerkev, po tleh trupla mrtvih fantov. Samo iz moje fare jih je tu obležalo enajst in iz Žužemberka osem. V Ajdovcu pobiti iz Brezove Rebri: Jože Maver, ki je obležal že v prosvetnem domu pri vratih in je še živ zgorel. Moj brat Albin Pust je obležal mrtev za cerkvijo za glavnim oltarjem. Franc Krese iz Planega je obležal mrtev na domačem dvorišču, Dominik Jarc iz Ajdovca pa za mežnarijo. Alojzij Praznik iz Boršta je obležal mrtev pred Zupančičevo hišo z rožnim vencem v roki. Jožeta Kužnika iz Srednjega Lipovca so našli mrtvega na cesti pri Jarčevi hiši, Alojzija Zakrajška pa za cerkvijo. V domu sta zgorela Franc Legan in Franc Papež iz Podlipe. Iz Sel je bil to noč mrtev Feliks Gnidovec, iz Gornjega Ajdovca Jernej Gorenc. Iz žužemberške fare je v Ajdovcu obležalo mrtvih pet fantov, po imenu vem samo za Alojzija Župančiča (imena drugih sem pozabila). Tudi te fante so v Ajdovcu slekli, sezuli in jim pobrali vse, kar je bilo vrednega. Celo mrtvih niso pustili na miru: trupla so brcali, pljuvali, zasmehovali in kričali nanje vse mogoče.«
»Vaščani smo do skrajnosti potrti hodili po pogorišču. A od žalosti in groze ni mogel govoriti nihče. Govorilo je nekdanje središče naselja: porušena in požgana cerkev, porušeno župnišče, požgan prosvetni dom. Po tleh pa mrtvi fantje. Popoldne so partizani zažgali še šolo. Po hišah so takoj pričeli preiskovati, če bi se slučajno kdo od legistov skrival. Pri Zupančičevih so našli Andreja Rozmana iz Brezove Rebri. Takoj so ga odvedli na Brezovo Reber in ga tam z drugimi vred ubili. Z našimi mrtvimi fanti je bila naša fara izbrisana, kot da je ne bi nikdar bilo. Pa še jim ubijanja ni bilo zadosti. Zvečer so na pragu domače hiše ubili gospodarja Gnidovca iz Gornjega Ajdovca. Že popoldne so vaščani pokazali svoje spoštovanje do mrtvih: vsa trupla so naložili na voz in jih odpeljali na Selo na pokopališče. V nedeljo 13. decembra je bil pogreb naših dragih – žrtev strašne morije. Poslovili smo se od njih z mašo zadušnico. Maševal je še Gregor Mali. Vseh šestnajst fantov so pokopali v skupen grob. Kako nepopisno žalosten je bil pogled na šestnajst krst! Šestnajst umorjenih mladih življenj! Naj njihova žrtev ne bi bila zaman!«
Krivico bi storili partizanom, če ne bi omenili med njimi kakšne svetle izjeme. Eno takih omenja tudi naša anonimna pričevalka. »Vidrihovim, ki so začasno prebivali v prosvetnem domu, kamor so prepeljali vse svoje premoženje, je vse zgorelo, sami so bili ranjeni in bi vsi zgoreli, če jih ne bi rešil dober partizan. Pristavil je lestev k oknu in najprej vzel deklico Ireno iz goreče stavbe. Nato so se po lestvi rešili še ostali: Julka Vidrih in Vidrihova oče in mama. Partizani v tisti naglici niso utegnili ugotavljati, ali so rešenci ‘belčki’ ali pa simpatizerji partizanov, so jim izdali celo dovoljenje za bolnico, čeprav so Vidrihove v resnici ‘imeli na piki’. Spremljala sta jih lahko še Fana Vidrih in begunski duhovnik Anton Pavlič.«
Naša anonimna pričevalka hrani tudi vse zapisnike zaslišanj umorjenih in preživelih. Podpisali so jih navzoči funkcionarji: Bolko Brezar, Šerakovič, Novljan, Velko Kočevar in Rudi Hrast. Za nas ostaja zanimiv nagovor ajdovskega župnika Gregorja Malija osem mesecev po ajdovski tragediji, posvečen žrtvam v Ajdovcu.
3.3.5. Žrtvam v Ajdovcu
Naša pričevalka je v svojih zapiskih objavila tudi govor ajdovskega župnika Gregorja Malija svojim potrtim župljanom. Posvetil ga je žrtvam v Ajdovcu. »Že je preteklo osem mesecev od one strašna noči, v kateri ste se tako junaško borili za vero, pravico in nadaljnji obstanek naših domov. Ni vas preplašila silna premoč vaših sovražnikov, ki so vas napadli po navodilih rojaka izdajalca. Silna je bila vaša bolečina, ko ste videli, kako morilci in krvniki slovenskega naroda zažigajo župno cerkev. V srce vas je rezalo vriskanje razbojnikov, ki so ob igranju harmonike in huronskim vpitjem rušili naše oltarje – skrunili tabernakelj.
Vztrajali ste na svojih mestih do zore, dokler ni zgorela streha nad vašimi glavami. Tedaj ste, tvegajoč vse, napravili izpad, niste se strahopetno predali, niste prosili milosti, ampak ste se pogumno poskusili rešiti preko množic podivjanih razbojnikov. Toda uspelo je le nekaterim.
Žalosten, srce trgajoč je bil prizor, ko je šlo enaindvajset vrlih fantov, branilcev vere in naroda z zvezanimi rokami mimo šestnajstih padlih bratov. Kot hudodelce so vas med pretepanjem in mučenjem gnali proti Brezovi Rebri, kjer vas je sodila zločinska OF. Ko so ti ‘sodniki’ zahtevali, da jih pozdravite po njihovem načinu, vas ni bilo strah izpovedati, da je vaš pozdrav samo: »Živel Kristus Kralj!« Zvesti zgledu prvih mučencev ste med strašnimi mukami dali svoje življenje in izpričali svojo vero.
V Ajdovcu stoji ožgano, na pol porušeno zidovje božjepotne cerkve sv. Trojice. Niti sledu ni od nam tako dragih oltarjev. Veliki zvon, ki mu je celo prva svetovna vojska prizanesla, saj je bil zaradi zgodovinske vrednosti vrnjen že iz vojaških skladišč, je zdaj uničen. Bridek je pogled na ruševine komaj pred štirimi leti zgrajenega Gnidovčega doma, šole in župnišča. Naši rojaki so bili, ki so izdali in zažgali župno cerkev, v njej so bili krščeni in v njej prejeli tolike milosti. Poznamo vas, poznamo
tiste, ki so čestitali morilcem in požigalcem za uspešno opravljeno ‘akcijo’. Pa tudi tiste, ki še danes vohunijo in izdajajo. Malo jih je, toda njihov zločin je velik.
Dne 25. marca 1943 so bila prepeljana iz Brezove Rebri razmesarjena in oskrunjena trupla 21 mučencev, da zdaj počiva skupaj vseh 39 žrtev zaslepljenosti. Dobri narodnjaki vedno krasijo skupni grob teh naših najdražjih. In ker nimajo več svoje župnijske cerkve, se zlasti ob nedeljah popoldne tukaj množično zberejo: molijo rožni venec in črpajo moči, da ne omagajo na križevem potu naše župnije.
Možje in fantje! Razkropljeni ste po drugih krajih. Pridite domov, da se znova postavimo v bran zločinskim izdajalcem in očistimo oskrunjene domačije.
Najprej bomo postavili Gnidovčev dom, ki bo nudil prvo, zasilno bivališče nam in Evharističnemu Kralju. Nato bomo začeli pripravljati vse potrebno, da se ponovno postavijo cerkev, šola in župnišče. Te nove stavbe bodo najlepši in res trajni spomenik padlim možem in fantom. Oni naj bodo vsem nam svetal zgled, da bomo tudi mi znali hoditi po pravi poti; da bomo znali tudi mi žrtvovati vse, da bo zopet očiščen in osvobojen naš dragi dom.
Vi pa, dragi mučenci, ki ste, trdno upam, prejeli plačilo svojega pričevanja, naj čutimo, da nas s svojo priprošnjo pri Bogu podpirate, prosite še naprej, da bomo vztrajali do konca, da ne omagamo na poti, ki je pred nami.«
Zdaj vemo, kako se je pisala naša pričevalka in od kod je bila doma. Še naprej je pisala zelo zanimiv dnevnik o dogodkih med vojno in še prva leta po vojni. Morda bomo po njem še kdaj pobrskali.
4. Pripovedi
4.1. Zločini ob Pohorski vzpenjači
Štefan Škafar
4.1.1.
Pričujoči zapis2 govori o usodnih dogodkih po drugi svetovni vojni, kot se jih Edi Brodnjak spominja kot devet let star fant. Pove tudi zgodbo svojega starejšega brata Mihaela, ki so ga komunisti s pomočjo XVI. divizije ubili.
Edi Brodnjak, se je rodil 15. septembra 1936 na naslovu Firmova ul. 37, preimenovana leta 1947 v Grizoldovo ul. 40, Radvanje, očetu Mihaelu, in materi Katarini, roj. Tomažič. Sedaj stanuje v Sp. Jakobskem dolu. Ob obisku avtorja članka je vse, objavljeno v Večeru, znova potrdil kot resnično. Pokazal je tudi, kje točno je zaliti Kašanov bunker, kjer so po vojni ubijali ujete ljudi. Od mladosti je bil muzikant. Že pri šestnajstih letih je prvič igral na poroki. Najprej se je naučil igrati na frajtonarco, ker pa je bila po vojni v modi klavirska harmonika, se je pri Hartmanu naučil tudi te. Na gostije je tako s seboj vzel kar obe harmoniki. Brodnjakovi so glasbeno nadarjena družina. Že ata je popravljal inštrumente, več Edijevih bratov je igralo pri raznih glasbenih zasedbah. Glasbeni talent je podedoval tudi njegov sin Edi ml., ki igra pri Viničarjih in pri Najvirtih in tudi sam izdeluje frajtonarce. Pri Pohorskih fantih je po vojni na harmoniko igral Edijev starejši brat. Ker se je zaradi prometne nesreče umaknil v Nemčijo, je ansambel iskal nadomestnega harmonikarja. Izbrali so Edija in tako je postal član ansambla Pohorski fantje.
4.1.2. Pomor ujetnikov
Edi Brodnjak torej kot priča pripoveduje o dogodkih v Radvanju in okolici današnje Pohorske vzpenjače med vojno in po njej. Takrat je bil še mlad fant in Pohorska vzpenjača še ni bila zgrajena. Številni Radvanjčani so med vojno skopali štiri bunkerje ob vznožju Pohorja, da so se lahko skrili pred letalskimi bombnimi napadi. Tako so iz Maribora stari avtobusi ob alarmu pripeljali ljudi pod Pohorje, da so se lahko skrili, tudi v gozdu. Za potokom malo višje v hribu sta bila izkopana dva bunkerja. Prvi bunker se je imenoval Mesičkov, drugi malo više pa Krčekov bunker. Ob potoku navzdol sta bila še dva bunkerja, prvi je bil Golažev, drugi pa Kašanov.
Trije mladi fantje so se leta 1945, kmalu po končani drugi svetovni vojni, najbrž konec maja ali junija, s fračami igrali v bližini zdajšnje gostilne Pohorka v Mariboru. Nekega popoldneva se je v gozdu na gozdni poti, ki je vodila do potoka, naenkrat pojavil črn osebni avtomobil. Fantje, ki so se tam igrali, so se skrili, da jih izstopajoči iz avtomobila ne bi opazili. Bila sta dva moška in ena ženska. Trojica je nadaljevala pot peš za potokom v hrib, kjer sta bila prva dva bunkerja. Fantje so skrivaj opazovali obiskovalce in jih radovedno spremljali, kaj si ogledujejo. Kmalu so se vrnili, šli mimo avtomobila in naprej ob potoku navzdol do drugih dveh bunkerjev, Golaževega in Kašanovega. Vrnili so se ter se odpeljali. Naslednji dan so ljudje iz okolice Pohorske vzpenjače izvedeli, da so še tisto noč pripeljali ujete ljudi po Pohorski cesti in naprej po Zaveršnikovi mimo takratne hiše Alojzije Krajnc. Takrat je to bila obgozdna cesta, ki je vodila do travnika, kjer sta zdaj parkirni prostor in ribnik. Tisto noč so zbudili gospo Krajnc in si izposodili dve sekiri, ki so ju nato vrnili, umazani od krvi. Ga. Krajnc je sosedom takoj povedala, kaj se je zgodilo, vendar so tam vojaki že postavili stražo. Po vojni so go. Krajnc kljub vsemu pustili pri miru, najbrž zaradi sina Ivana, ki je bil v Titovi gardi. Vojaki so bili iz
XVI. divizije, bivali so v radvanjski šoli in na griču, ki se je imenoval Špesov püngrat. Tem vojakom je bilo potem tudi naloženo, da zadelajo vhod v bunker. Do tja ni bilo mogoče več priti, ker je bil ves prostor okrog bunkerja zastražen. Na koncu so z ročnimi granatami porušili in zasuli vhod v bunker.
Kašanov bunker, samo v njem so pobijali ujete ljudi, je bil največji, dolg je bil vsaj 12 metrov ali več in je imel še stranske rove. Vhod in začetek bunkerja je bil podprt z bruni, dalje v notranjosti pa je bil lapor dovolj stabilen, da se ni rušil in da ga ni bilo treba zaščititi z bruni. Na vprašanje, koliko je bilo pobitih v tem bunkerju in kdo vse, Edi odgovori, da od pol avtobusa in več oz. do sto ljudi, kot trdijo nekateri drugi sosedi (Erika in Peter Hercog z Macunove ulice). Namreč, teden pred prijetjem brata Miha je zmanjkalo pol Radvanjčanov. Dve družini Weiss, ki so bili zelo dobri ljudje, nato družina Kašan, Šmidt … Glavni organizator teh prijetij je bila komunistka Pintar z ulice Ob ribniku, nato gospa Fabijan, gospod Jerman in komunist Boužek iz Macunove ulice. Ob tem je treba omeniti še prigodo družine Boužek. Boužekovega sina so komunisti tudi prijeli. Skupaj z bratom Mihom je bil v nemški vojski. Zaprt je bil v kadetnici. Žena Anđelka je, ko je za to izvedela, šla k možu in ga prosila: »Ti si partizan, pa zdaj reši svojega sina iz zapora«! Odgovoril ji je: »To, kar si je zaslužil, naj odsluži!« Nato je gospa sama šla v kadetnico, prosila oficirja za sina in ga tako rešila. G. Edi je bil vsako leto poklican k Boužeku in mu je igral za rojstni dan in god, včasih tudi celo noč. Ko je bil vinjen, je Boužek večkrat izjavil: »Jaz sem bil na vahti, ko so Brodnjaka pobasali, pretepli in vrgli na voz.« Boužek je tudi nekaj časa stražil bunker.
Še druga starejša dva brata sta bila vpoklicana v nemško vojsko. Eden je bil vpoklican v Arbeitsdienst ter skupaj z njim sosed Maks Brglez. Čez čas sta bila prekomandirana v SS skupino – Panzer divizijo. Sosed Brglez je s fronte pobegnil v Rusijo. Za Nemce je bil pogrešan. Domov se je vrnil prek Beograda z Rdečo armado in činom polkovnika. Po vojni je bil zaposlen v UDB-i v Ljubljani. Avto je lahko parkiral, kjer je hotel. G. Ediju je povedal: »Jaz sem vozil ujetnike v zapor, drugi so jih potem mučili. Ko bi ti, Edi, vedel, kako so jih tu notri matrali.« G. Edi mu odgovori: »Potem si ti že bil poleg, če veš.« Maks: »Ne, jaz sem jih le coj vozil.« Vsako leto je sosed prišel pogledat ta bunker. »Morda ga je mučila storjena krivica. Bil je kolega mojih starejših bratov,« pove g. Edi.
4.1.3. Umor brata Miha
Mihael Brodnjak, po domače Miha, je bil rojen 21. avgusta 1915 v Bolzanu na Tirolskem v Italiji, kjer sta starša v času Avstro-Ogrske in prve svetovne vojne živela in se tam tudi poročila. Oče, tudi Mihael Brodnjak st., roj. 29. avgusta
1890 v Zavrču, srez Ptuj, je bil uslužbenec državnih železnic, v začetku kot kurjač, na koncu pa kot strojevodja. Številna Brodnjaka družina se je po prvi svetovni vojni, avgusta 1919, iz Bolzana preselila v Maribor. Najprej so stanovali na Studencih v Stritarjevi ul. 7, nato pa v Firmovi ul. 37, danes Grizoldovi ul. 40 v Zg. Radvanju. Edijev brat Miha je bil najstarejši fant v družini. Leta 1941 je služil vojaški rok v starojugoslovanski vojski v Beogradu. Po kapitulaciji se je vrnil domov v Radvanje. Nekaj poti je prepotoval z vlakom, nekaj s konji, nekaj poti pa je prehodil peš. Kmalu je dobil poziv v nemško vojsko. Ker ni hotel iti v nemško vojsko, se je doma skrival šest mesecev. Oče je za Miho v kleti pod šporhetom naredil luknjo – bunker. Čez dan se je skrival v bunkerju, ponoči pa je hodil spat v posteljo. Nekega dne, ko je šel na stranišče, ga je soseda, gospa Sovič videla. Stranišče je bilo namreč zunaj v drvarnici. »Edo, jaz sem Miheja vidla,« je povedala g. Ediju. Ni ga zatožila. Bali so se, ker je vedela zanj. Zaradi varnosti se je Miha z družino preselil k sestri Tončki na Grizoldovo ulico. Tam so pod mizo tudi izkopali jamo – bunker, čez pa položili preprogo. Ker so ga Nemci večkrat iskali, se je po šestih mesecih skrivanja javil v nemško vojsko Wehrmacht. Njegov rajon v nemški vojski je bil v Slovenj Gradcu pa vse do Maribora. Ker je bil poročen, je tako lahko ohranjal stik z družino. Z njim je šel v nemško vojsko tudi sosed Postružnik, ki je po vojni dobil Šmidtovo hišo, tj. tam kjer je potem bila drevesnica. Gospoda Šmidta so po vojni tudi likvidirali. Hišo je dobil kot agrarno.
Miha je bil po poklicu čevljar, opravljen je imel tudi izpit za čevljarskega mojstra. Po končani drugi svetovni vojni je približno tri tedne še delal pri čevljarju Kekecu, na vogalu Zvezne in Rožnodolske ul. v Zg. Radvanju, kjer je bila
čevljarska delavnica. Neko noč v začetku junija, morda že maja, so prišli v Mihovo stanovanje, ga razmetali, Miha pretepli, ga vrgli na konjski voz in odpeljali. »Bili so iz XVI. divizije in dva domačina s konjskim vozom, oče Jerman in sin Branko Jerman.« Tisto noč se je izgubila vsaka sled za bratom. Njegovo ženo Ivanko pa so z dvema otrokoma in njeno sestro, ki je takrat živela pri njej, vrgli iz stanovanja. »Moja mama,« pravi g. Edi, »jih je vzela pod streho, čeprav jih je bilo v hiši, v kateri sta bila samo dva prostora, že šest. Kmalu za tem je Ivanka rodila še tretjega otroka, ki mu je dala ime Miha. Bila je brez dohodkov. Vse nas je preživljal oče.« V eni postelji so spali po trije. Hoteli so izvedeti, kaj se je zgodilo z bratom, kam so ga tisto noč odpeljali. Žal pa ni bilo sledu o njem. Žena Ivanka je šla na sodišče vprašat, kje je mož, pa je dobila odgovor, da oni nič ne vedo in da naj vpraša XVI. divizijo po možu, saj so v bližini. Tudi Boužek je priznal g. Ediju, da je bila XVI. divizija. Kje so ubili Miho Brodnjaka, še sedaj ne vedo.3
Kako ga je iskal brat Edi, pripoveduje sam: »Mislili smo, da je Miha v tistem bunkerju, ki so ga takrat poskušali zasipati. Sestra Julčka me je nagovorila, da greva gledat. Straže ni bilo več in zemlja se je posedla, tako da je nastala velika luknja. Sestra mi je dala svetilko in me nagovorila, naj se splazim noter. Ko sem prišel do dna, je bilo vse krvavo in polno trupel. Bil je neznosen smrad in polno muh. Napeto sem gledal, ali bi kje videl brata, ker pa so bila trupla pri vhodu zasuta z zemljo, dalje v notranjosti pa ležala drugo čez drugo, ga nisem videl. Na vrhu teh trupel pa je bilo truplo deklice, stare kakih sedem let, z belim predpasnikom. Ker je bil smrad neznosen, sem splezal ven in sestri povedal, da brata nisem našel.« Ko so se Nemci tik pred koncem okupacije začeli umikati, so prišli tudi do Miha in ga vabili, naj se z njimi umakne na varno v Nemčijo. Ni se hotel umakniti. Ženi in vsem je odgovarjal, da so tisoči bili v nemški vojski: »Jaz nisem nikomur nič hudega storil. Imam čisto vest.«
»Nekaj let kasneje so prišli na obisk sorodniki moje žene in me prosili, da jim pokažem ta bunker, o katerem sem jim že prej razlagal. Ko smo prišli tja, so v potoku ob bunkerju ležale človeške kosti. Eno lobanjo sem vzel v roke in v njej je zaškrobotalo. Bila je krogla,« še pove g. Edi. Najprej so ujete ljudi potolkli s sekirami, nato pa so jih še postrelili. Tako neurejeno stanje je trajalo vse do graditve Pohorske vzpenjače. Do takrat so živali (lisice) raznesle kosti ubitih ljudi. Kosti so ležale v potoku in vse naokrog v gozdu. Še celo otroci so se igrali s kostmi, lobanjami. Turisti in drugi ljudje so se zgražali nad tem. Prvi direktor Pohorske vzpenjače, športnik in pozneje tudi športni delavec Franci Čop (1914 Jesenice–Maribor 2003), ki se je z rodnih Jesenic leta 1932 priselil v Maribor, je ob odprtju prve krožne kabinske žičnice v Jugoslaviji (4. avgusta 1957) z delavci na spodnji strani bunkerja, približno pet do šest metrov niže postavil škarpo – zid, potok pa preusmeril v to zajezitev. Zid je bil višji od bunkerja, tako da je voda zalila bunker in se je ustvarilo umetno jezero. Po pripovedovanju sosedov so delavci okrog ležeče kosti znosili nekaj v luknjo bunkerja, večino pa odpeljali neznano kam. Do bunkerja bi se dalo priti, če se vodo spusti iz zajezitve. Ob vhodu oz. nad vhodom v bunker sedaj leži debelo požagano drevo, kot se vidi tudi na fotografiji. G. Edi še pove, da je sin pogrešanega brata Anton Brodnjak skupaj s turističnim društvom, občino in sponzorji uredil ta prostor v spomin na očeta in vse, ki počivajo tam notri. Postavili so uto in žago za žaganje hlodov ter uredili majhen park. Na koncu zapisa v Večeru apelira, da bi si tudi to morišče, kjer so po vojni pobijali, zaslužilo spominsko ploščo žrtvam pobitih.
Dodajam, da so bili ti zločini storjeni po vojni brez sodbe, brez dokazov krivde, brez možnosti obrambe, nezastarljiva kazniva dejanja in ni prav, da zanikovalci teh zločinov še zmeraj hočejo krojiti javno mnenje in nočejo sprejeti resnice.
5. Revolucija na Primoskem
5.1. Primorskim mučencem*4
5.1.1.
Vernih duš dan … Duša se mi pogreza v bolestne spomine in srce mi trepeče v živi boli. V duhu objemIjem vso rodno primorsko deželo, posejano z grobovi in napojeno s krvjo. Naenkrat se mi zazdi, da je ob spominu vernih duš zadrhtela vsa primorska zemlja ter se razklala kot biserna školjka. Iz nje pa, glej, vstajajo motne postave, ki se uvrščajo v dolgo, dolgo vrsto … In že mi prihajajo naproti. Dolga nepregledna procesija jih je. V rokah nosijo palme in ogrnjeni so v škrlatne halje. Prihajajo. Obrazi so jim razsvetljeni in slovesni, čela okrašena z lavorikami zmage. Naši mučenci prihajajo v luči poveličanja …
5.1.2. Maziljenci Gospodovi
Prvi stopajo maziljenci Gospodovi. Nevidna roka nosi pred njimi bandero s sliko prvega mučenca sv. Štefana in z napisom: “Ker smo kot sv. Štefan neustrašeno izpričevali Resnico, smo bili vredni postati krvave žrtve na Njenem oltarju.” Za znamenjem stopata — sobrata v življenju in smrti — mlada cerkljanska kaplana Lado Piščanc in Ludvik Sluga. Sledita jima v rdečem ornatu mučencev prijatelja duhovnika Pisk Anton in Zavadlav Izidor, skrbna dušna pastirja ob srednjem Sočinem toku. Za njima stopata svečenika duhovnika Lojze in Obid Alojzij, ki sta prišla pastirovat med ljudstvo ob Soči iz dveh skrajnosti slovenske dežele, a sta v zahvalo prejela iz rok svojih duhovnih otrok grenki kelih sovraštva in končno strašno smrt. Sledi jima prof. Filip Terčelj, rahla pesniška duša, otrok verne Vipavske, ki je prižigal luč prosvete celi Primorski, v zameno pa prejel zapor in konfinacijo, begunstvo in slednjič kroglo v tilnik iz rok lastnih bratov. Za njim sta se pomikala dekan Perkan in duhovnik Sancin, enako krvavi žrtvi komunističnega besa. Svečeniško skupinico je zaključevala trojica duhovnikov: Anton Šatej, župnik štanjelski, France Gabrejna, župnik loziški, ter Ernest Bandelj, župnik brejski, katerih po nasilnem tujcu prelita kri je namočila vipavsko zemljo in katerih okrutna smrt je pretresla toliko src.
5.1.3. Jagnjeta Kristusova
Za duhovniki so prihajale tihe žrtve, ki so si bile v življenju izbrale Gospoda za svoj delež. Prvo se je pomikalo “jagenjce božje” brat Andrej Reja, redovnik kapucinskega samostana v Sv. Križu na Vipavskem, otrok sončnih Brd, ki je s svojim nasmehom in frančiškansko dobroto dvigal srca naših Vipavcev k Bogu in katerega je v dejanski službi ljudstva raznesla partizanska mina. Za njim so hiteli bogoslovci in semeniščniki z Rudijem Trčkom na čelu, ki so padli kot žrtve vojnih grozot.
Izobraženci
In že je v sprevodu vihralo bandero s sliko sv. Pavla z “uma ostrim mečem” v roki in z blestečim napisom: “Resnica zmaguje!” Za novim banderom se je vila vrsta primorskih izobražencev, ki so padli v borbi proti angelu laži in teme. Kot prva je korakala četvorica sijajnih mladih fantov: prof. Ciril Šinigoj, dr. Jožko Kogej, dr. Stanko Vuk ter dr. Ernest Jazbec. Z njimi so padli štirje stebri primorskih Slovencev in njih vrzel je nenadomestna. Sledili so številni narodni delavci, ki so sredi plodovitega dela položili glavo na oltar domovine: odlični urednik “Demokracije” dr. Andrej Uršič iz Kobarida, neustrašeni antikomunistični borci dr. Šmajd, dr. Martelanc, dr. Martinjak ter Hrvat dr. Protulipac, ki se vsled najvišje krvave žrtve, katero so doprinesli v Trstu, smejo upravičeno prištevati med najbolj izbrane primorske spoznavalce. Za njimi so bili uvrščeni ostali odlični primorski sinovi, bodisi da jih je rdeča revolucija poklala izven Primorske, kot bana Marka Natlačena, pisatelja Narteja Velikonjo in uradnika Danila Ferjančiča, bodisi da so s svojo krvjo orosili rodne kraje, kot dr. Petrič iz Vipave ali kot skromna nameščenca Peter Keber iz Bukovice in Edi Devetak z Vrha sv. Mihaela …
5.1.4. Naši ljudje obeh spolov, vseh stanov, starosti in poklicev …
A glej, novo bandero! Na njem je narisana vsa Primorska, iz katere rase pod nebo kelih z žuborečo krvjo. Krog keliha besede: “Kelih nedolžne krvi v zadoščenje za grehe zaslepljenih bratov”. Za banderom se vije brezkončen sprevod mož in fantov, žena in deklet. Zastopniki so slehernega predela Primorske, slednje vasi, skoro vsake hiše. Predstavniki so vseh stanov in poklicev, vseh starosti, vseh nazorov. Vsa Primorska je tu zastopana, ves naš narod je poosebljen v njih. To so resnični poslanci slovenskega ljudstva, ki izpričujejo pred vsem svetom: “Naša kri je največji dokaz, kako slovenski narod odklanja komunistično prevaro! Naša kri to priča!”.
Na čelu te nepregledne procesije zaklanih žrtev so stopali trije božji hlapci, trije kremeniti vipavski katoličani: Jože Brecelj iz Šturij, Ciril Lisjak iz Velikih Žabelj, Ivo Bric iz Dornberga. Rdeči moloh jih je nasilno pokončal, da bi s svojo živo vero in zdravo narodno zavestjo ne obvarovali ljudstva pred njegovim žrelom. Za to trojico pa je stopala neizmerna množica, ki ji ne vemo imena. Morda bi izjemoma imenovali le nekaj vidnejših postav: tam stopata 75-letni starček Andrei Mišič in njegov sin Anton, ki sta bila od partizanov ubita na krut način pred lastno hišo v Kredu dne 13. okt. 1944; sledi jima 77 letni starček Batič France, ustreljen v Oseku dne 9. sept. 1944; tu je Lavrenčičeva družina iz vasi Logje, ki je bila zaklana na prvi petek oktobra 1944, ko se je vračala iz cerkve od sv. obhajila; tam je Bevčarjeva družina iz Ročinja: bratje Andrej, Antonija, Frančiška, Marija in Jožefa, ki so bili v maju 1944 odpeljani s Kambreškega in usmrčeni na poti proti Kostanjevici; spet tam je Ferletičeva družina iz Opatjega sela, po nedolžnem zaklana v septembru 1943; in spet Mrakova družina iz Spodnjega Cerovega … Glej vrsto klenih mladih fantov: Dušana Žigona iz Štandreža, Kamila Maraža iz Vrtojbe, Ludvika Rutarja iz Zatolmina, Alojzija Vodopivca iz Dornberga, Rudolfa Drnovščka in Hermana Prinčiča iz Kozane, Henrika in Gabrijela Mozetiča iz Bilj … Glej vrsto žen! Ali jih poznaš? Saj ni mogoče! Poglej, tam stopa Šuler Ana iz Čezsoče pri Bovcu, ki je bila umorjena skupno s sinom Pavlom; tam pa sestri Bric Angela in Jožefa iz Prvačne, ki sta bili pobiti skupno s Suličem Andrejem, Suličevo Zoro in Suličevo Marijo v septembru 1943. Za temi stopa Marija Gabrijelčičeva iz Goljevice pri Gorenjem polju, ki je bila mučena in pokončana tam pod Sv. Gendro … Samo oglej si še nekatere izmed neštetih: Marijo Škvarčevo iz Cola, z bodalom zabodeno v Orehovljah; Marijo Lišterjevo iz Drežnice; Rozalijo Kobalovo iz Cola; Elizabeto Kovačevo iz Lokavca; Marijo Mavričevo iz Gorenjega polja; Marjetico Velikanjevo iz Spodnje Idrije …
5.1.5. Lilije iz Marijinih vrtov
In spet se je pomikalo bandero s sliko brezmadežnega Jagnjeta sredi lilij in z napisom: “Slovenski deviški mučenci obkrožajo brezmadežno Jagnje”. In za banderom je hitela truma belooblečenih, s palmovimi vejami v rokah, pevajočih pesem, ki drugim ni bila dana. Prvo se je pomikalo nedolžno jagnje Renata Saksida, triletna deklica, ubita od partizanov v Biljah dne 22. avgusta 1943. Slični porednim ovčkam so se zadaj podili trije dečki. “Sem li tudi jaz izdajalec?” je smehljaje vprašal Lavrenčičev iz vasi Logje prijatelja Slavka iz Kamenj in Martina Breclja iz Zapuž. “Na prvi petek, ko sem bil prej pri sv. maši sprejel Jezusa, sem si moral grob izkopati …” “Tudi jaz sem si ga moral tam pri Gaberjah na Vipavskem, skupno z atom in dvema sestrama!” je hitel štirinajstletni Martin. In že je sledila nežnobela skupina deklet: z rajsko veselim nasmehom na ustnah je stopala Malka Purgar, nedolžna žrtev cerkljanske tragedije; pevaje so ji sledile tri šturske Marijine družbenice: Marica, Angela in Stanislava Brecelj, ponos in dika vipavske mladine. Nato pa so sledile nepregledne trume drugih belooblečenih deklet, ki jih tu ne moremo imenovati, a vendar vsaj Vere Lestanove iz Mirna ne smemo pozabiti.
Vernih duš dan … Grobovi, posejani širom Primorske, se odpirajo in iz njih vstajajo žrtve strašne vojne vihre, vstajajo, proseč blagodati naše molitve, vstajajo, dvigaje roke v nemi prošnji: “V Bogu se nas spominjajte, bratje, da bo naša kri Gospodu prijetna daritev!”
Molimo, bratje, za naše vojne žrtve!
5.2. Hoja duhovnika Stanka Sivca skozi ogenj5
Kristina Rihar
5.2.1.
Bila je še zima tistega dne, ko sem prvič obiskala Petrov dom v Šempetru. Tudi g. Stanko je tam živel domačnost s svojimi sobrati. Kot vedno je bilo njegovo veselje pristno in iskreno, ker smo se ponovno srečali. Tak je pač vedno bil in samo takšnega sem poznala.
Beseda nama je hitro stekla in kmalu sem namesto odgovora dobila vprašanje. Zanimal se je namreč, če sem prebrala njegovo knjigo, o kateri sva že prej kdaj govorila. Takrat je bil moj odgovor »ne«, ki je zavzetega moža takoj dvignil s stola in knjiga s skorajšnjim posvetilom je bila že na mizi. Spominjam se, da sem jo sprejela iz njegovih rok ne samo kot knjigo, ampak kot veliko dragocenost, zakaj prav kot tako mi jo je izročil.
Slišala sem že kaj o njej in si nekaj predstavljala, seveda pa niti približno ne vsega, kar je ta mož zmogel preliti na papir. »Je bilo vse to res?!« sem se in se še sprašujem, ko mi ves veder in spokojno šaljiv stopa pred oči. To so torej sadovi, sem razmišljala, in še preden sem končala z branjem, sem knjigo ponudila še s. Kristini, s katero sva bili takrat v isti skupnosti.
Tako se je posredno porodila misel, da bi ga povabili in predstavili v reviji Zaveza …
Čas in Gospodov nenadni klic pa nas je vse prehitel. Ko sem ga ponovno obiskala, je bil telesno že precej šibak, a v pogovoru še vedno svež in iskriv. Pripovedovala sem mu o naši zamisli in je bil tega vidno vesel, vendar je le še nemočno skomignil z rameni, češ, zdaj je moj čas preblizu …
V naslednjem hipu me je presenetil s svojo skrbjo: »Zdaj ste torej brez moje knjige, kajne?« Odgovorila sem, da nam je skupna in to nikakor ni problem. Seveda se ni vdal: »Tisto kar njim pustite, vam bom dal pa drugo, saj jih imam še.« Tisti dan mi jo je pozabil izročiti. Potem se to ni moglo več zgoditi … Dobila sem jo pozneje, iz njegove zapuščine. Naj bo ta ali ona, prav vsak izvod mi je ravno tako dragocen, kakor tisti prvi iz njegovih rok.
Velikane našega časa piše zgodovina prejšnjega. Tako pač je. Naš Gospod lahko živi in raste v tistih, ki ostanejo majhni. Si želim, da tega ne bi pozabila, saj prilik ne manjka, čeprav si podobnih nikakor ne gre želeti.
S. Sonja Pirc
5.2.2.
Knjigo Skozi ogenj je v letu 2015 izdala Goriška Mohorjeva družba; naslednje leto jo je zaradi velikega povpraševanja ponatisnila. Meni je prišla v roke v začetku letošnjega leta prek s. Sonje, kateri jo je s posvetilom podaril avtor sam. Hitro me je pritegnila s slikovito pripovedjo, še bolj pa z močnim pričevanjem g. Stanka Sivca o prestanem trpljenju, njegovem in njegovih ljudi, v prelomnih časih 20. stoletja, najprej pod nasiljem fašizma, nato komunizma. Pomislila sem, da bi bil pogovor z njim zanimiv za Zavezo, vendar se je njegova življenjska pot na tem svetu tedaj že iztekala; 5. julija 2018 je v 93. letu starosti umrl v domu za ostarele duhovnike v Šempetru pri Gorici.
Urednica knjige dr. Mira Cencič, ki je s svojo besedo pospremila knjigo na pot, pravi, da je avtor začel s pisanjem v 90. letu svojega življenja. »Doživetja so bila v njem živa, spremljala so ga vse življenje, kot nočna mora pa so še celo desetletje motila njegovo spanje. Čutil je dolžnost podariti osebne spomine javnosti in jih v nekaj mesecih spravil na papir« (5). Sivčeva kalvarija, popisana v tej knjigi, se je začela v letih bogoslovja; zrežirana je bila tako, da naj bi Stanka odvrnila od namena postati duhovnik. Avgusta 1949 je bil aretiran, sledilo je leto »družbeno-koristnega dela« v Litostroju in Tacnu. V letih 1951/53 je sledila ponovna aretacija, samica, montiran sodni proces v Tolminu, od tam nazaj v Ljubljano z obsodbo na
tri leta in pol strogega zapora s prisilnim delom na Žalah; končno pomilostitev.
Preden vstopimo v krutost »prevzgojnih metod« komunističnega režima, se nam v prvem poglavju odstre pogled na Stankova otroška leta: »Po Božji dobroti sem prišel na svet na praznik svetega Jožefa, 19. marca 1926, na Livku, v zaselku Golobi. Domačiji so rekli pri Jakopovih. Moja starša sta bila oče Jožef (1883) in mama Alojzija r. Matelič (1892), doma iz vasice Jevšček. Poročila sta se na Livku leta 1914.« (13) Že v naslednjih vrsticah začutimo, da ti kraji ležijo na izpostavljenem območju s težko zgodovino. Oče je bil kmalu po poroki mobiliziran, Italijani so že prvi dan vojne z Avstrijo pri Jakopovih postavili skladišče orožja, ob umiku leta 1917 pa hišo razstrelili. Po vojni je bilo treba vse začeti znova. Čezmerno delo in pomanjkanje sta očetu najedla zdravje. Ko je 1930. umrl, je na manjši gorski kmetiji mama ostala sama s šestimi otroki, med njimi je bil predzadnji štiriletni Stanko. Težko so se prebijali, vendar so ostali skupaj in ohranili domačijo. Stankovi spomini na otroštvo so kljub temu svetli in polni veselih prigod.
Fašizem so otroci občutili predvsem v šoli. Tisti, ki so izhajali iz narodno zavednih družin in se niso vpisali v osnovnošolsko fašistično organizacijo, so doživeli marsikatero krivico. Stanko jo je na primer občutil pri ocenah; njegova sestra Marica naj bi kot najboljša učenka prejela nagrado v Kobaridu, a je ostala brez nje, ker »mi takim ne dajemo nagrad« (26). Drugi pol dogajanja je predstavljala župnija – tam sta se domovinska zavest in ljubezen lahko krepili. Vas je dihala s cerkvenim letom in ob modrih dušnih pastirjih ostala zvesta Bogu in narodu. »Slovenski nauk v cerkvi je bila prava šola za jezik in vero. Prepevali smo z g. Martinčičem na vse grlo slovenske in cerkvene pesmi, še zaznali nismo, kdaj smo od enih prešli na druge, vse nam je bilo sveto, tudi ‘Na planincah sončece sije’« (39).
Jeseni leta 1938 je na Livek prišel za župnika beneški duhovnik Evgen Ošnjak, ki je v mladem in zavzetem mašnem strežniku Stanku zaslutil duhovniški poklic. Že po nekaj mesecih ga je, »pastirčka«, presenetil z vprašanjem, če bi šel študirat za duhovnika. »Nikdar niso šle moje misli dlje od Matajurja, Kuka,
Krna in Kanina. V nežnih otroških letih sem si predstavljal, da je onstran teh mogočnih gora konec sveta. Šele počasi se je to obzorje širilo, toda nikdar do Gorice, kjer naj bi študiral. … Ustrašil sem se nepoznanega, ustrašil sem se študija, saj bi raje pohajal za kravicami in prepeval … « (42-43). Odločitev je bila težka tudi za mamo; na kmetiji bodo pogrešali par marljivih rok in kako bodo, brez očeta, zmogli vzdrževati mladega študenta? Da fant ni znal latinščine, za župnika ni bil problem; čez počitnice naj prihaja v župnišče, pa ga bo naučil sklanjatev. Župnik Evgen je uspel in Stanko Sivec mu je bil za to hvaležen vse življenje.
Septembra 1939 je v Gorici začel prvo gimnazijo v »čudoviti stavbi malega semenišča nadškofa Sedeja«. Tam so ostali le eno leto, saj se je že začenjala druga svetovna vojna. Semenišče je zasedla italijanska vlada, oziroma rdeči križ, gojenci pa so naslednja leta dokaj mirno preživeli v Castelleriu pri Vidmu.
Padec fašizma je Sivec kot sin Primorske spremljal s tihim zadoščenjem in prepričanjem, da je Bog edini Gospod zgodovine, vstajalo pa je seveda tudi vprašanje, kakšna prihodnost se nakazuje rojakom. »Do takrat sem o partizanih slišal le od daleč. Zame je bilo to še vse megleno in skrivnostno. Slišali smo že marsikaj, kar me je začelo skrbeti. Na drugi strani sem si želel, kot vsi Primorci, da bi končno le zasijala svoboda in bi prišli v objem ljube domovine« (53). Partizani so bili »naši fantje«, govorili so slovensko, celo k maši so prišli, motila pa je rdeča zvezda. »Župnik je seveda jasno povedal, da je to znak komunizma, in od takrat se je veter v naši hiši obrnil ne od osvobodilnega gibanja, temveč od komunizma. Od takrat smo bili zaznamovani, pa ne, ker bi držali z okupatorjem, temveč ker smo se držali krščanskega nauka« (53).
Leta 1944, ko je Stanko stopil v 6. razred, so višje letnike preselili nazaj v Gorico, v Centralno semenišče. Šolsko leto se je zaključilo zgodaj in konec vojne je Stanko dočakal doma na Livku. Z velikim pričakovanjem je rastel tudi strah, kaj bo prinesla prihodnost. Pod zavezniki, do septembra 1947, Livčanom ni bilo hudega; neobdavčeni so svobodno in s kmečko preudarnostjo tehtali prihajajoče ideje o zlatih časih, ko davkov ne bo več, ko bo tudi kmet delal le po osem ur, hodil na dopust in imel visoko penzijo … Po priključitvi k Jugoslaviji je bilo konec takih vaških parlamentov, »ne zato, ker niso bili več potrebni, ampak zato, ker smo bili ‘svobodni’ in nihče ni mogel več izražati svojih misli« (61).
Že pod zavezniki so nekateri začeli dvigati glave, izkoristili so svobodo, ki so jo takrat zares imeli, se navduševali nad novimi idejami z Vzhoda, demonstrirali proti zaveznikom in nagajali sovaščanom, ki »po duši niso bili njihovi«. Pri Jakopovih so demonstranti, potem ko so šli v Kobarid prepevat partizanske pesmi, nazaj grede uničili vse cvetje na oknih in vpili »Dol z belo gardo!« Pa je bil Stankov brat pri partizanih desetar in se je vrnil domov ranjen. Obe sestri so med vojno zaradi partizanov zaprli Italijani, pa kljub pritiskom nista ničesar izdali. »Še nekaj hujšega se je začelo govoriti, celo s strani takih, ki so do zadnjega nosili črno srajco: »Ko pridejo »naši«, boste viseli.« Tak duh je nastal tudi po livških vaseh in prvič razdvajal ljudi v »naše« in »vaše«. In kako ne bi s strahom razmišljali, kakšni prihodnosti gremo naproti« (62).
Zadnji dve leti gimnazije, ki jih je Sivec še preživel v Gorici v Sedejevem semenišču, sta minili v resnem študiju in hkrati v negotovosti in razpetosti med ljubeznijo do domovine ter grozečim strahom: »Kaj je lepšega za rodoljuba kot to, da pride pod okrilje svojo domovine. /…/ V našem primeru pa smo se bali, ker je domovino zasužnjil brezbožni komunizem« (64). Naj ostane v Gorici ali se poda v negotovost? Zanj je bila odločitev jasna: ostal bo na svoji zemlji, pa naj se zgodi karkoli, in »ta karkoli se je za mnoge tudi zgodil.« Pogovarjal se je le z najbolj zaupnimi, »kajti takrat so bili nekateri »naši« tako daleč, da ni bilo pametno o tem govoriti. Oni so že bili gotovi svojega stališča in šli svobodi naproti kot vojni heroji. Mi pa smo tiho premišljevali in se o marsičem spraševali, kako je mogoče, da se človek v nekaj letih tako oddalji drug od drugega, ko vendar imamo skupne korenine, skupno vero in smo si vsi želeli skupni dom brez negotovosti in strahu, saj smo pod fašizmom vsi živeli v strahu in negotovosti. Zdaj pa, ko se nam odpirajo vrata v domovino, zopet doživljamo negotovost in strah« (65).
Uspešno opravljeni maturi so sledile počitnice na domačih senožetih in travnikih z mislijo na bližajočo se priključitev Jugoslaviji. »V ljudeh je vse vrelo. Eni so bili v strahu, drugi v pričakovanju. Mnogo mladih iz cone A je zapustilo svoje ognjišče in so šli raje na tuje kot pod krvavo rdečo zvezdo, saj so se tudi na Primorskem dogajale stvari, ki so vcepljale strah in grozo. Drugi pa so rajali in peli in neka domačinka je bila celo prepričana, da bi raje šla v Sibirijo, kakor da bi jedla ameriško čokolado.« Iz razdalje sedemdesetih let se avtorju teh spominov zapiše še pretresljiva ugotovitev, da »mnogi pozabljajo, kaj se je takrat zaradi partizanov dogajalo v srcu mnogih razmišljujočih in zavednih Primorcev« (68).
Do septembra 1947 je postalo povsem jasno, da »v narodnem osvobodilnem boju ni bila glavna sestavina osvoboditev od okupatorja, temveč je vedno bolj izstopala ideologija komunizma« (68). Ko je dan po priključitvi čez Livek šla jugoslovanska vojska, je pesem knojevcev zvenela tuje, neslovensko, »skoraj pogrebno«, da se je ob njej zbudil grenak spomin na nekdanje fašistovske pesmi. »Knojevci so zavzeli položaje na meji in z mitraljezom v roki spremljali vsako gibanje ob meji, velikokrat je tekla kri. »Ljudska« armada je bila daleč od ljudi, /…/ nobenih stikov ni bilo z njo, četudi so mimo naše hiše prihajali in odhajali knojevci, še pozdraviti se jih nismo upali. Velika pregrada je bila med nami in njimi« (69). Sprememba se je hitro začutila tudi v vsakdanjem življenju, v uvedbi živilskih in tekstilnih kart, praznih trgovinah, obvezni oddaji živine, v neizpolnjenih obljubah. Življenje je postalo zelo trdo, daleč od obljubljenega raja, za dom je ostalo komaj za sproti.
Kljub takemu vzdušju in negotovi prihodnosti Stanko ni omahoval; nadaljeval bo izbrano pot, vstopil bo v bogoslovje in to v Ljubljani. Podobe s tiste poti, ko se je čez Jesenice peljal v Ljubljano, so ostale zelo žive: »Vse novo, pokrajina, ljudje in mišljenje. Ljudje po kupejih so bili bolj tihi, zaprti vase. Pozneje sem postal tak tudi sam, ker sem počasi spoznal, zakaj so zaprti, zakaj malo govorijo, zakaj ni veselja na njih obrazih. Nad vsemi je visel Damoklejev meč in vrata do soseda, do sošolca, še do sorodnikov so se zaprla in le z najzanesljivejšimi si se mogel sproščeno pogovarjati« (71).
Življenju v bogoslovju avtor v knjigi spominov namenja le nekaj vrstic, iz katerih veje vesela hvaležnost za vse, kar mu je bilo dano v tem novem okolju, ki ga je občutil kot »pravi slovenski dom«. Pozneje izvemo, da je že v tem času izkusil zaslišanja s strani Zdenka Roterja na Cankarjevi ulici. Poletne počitnice je preživljal doma na Livku, kjer se je zaradi izpostavljene lege krepko občutil nov režim, zlasti v pogostih obiskih udbovcev, ki so iskali vedno nove »sodelavce«. Najprej so podlegali taki, ki so imeli nad sabo kak prekršek: »Če nisi pristal na sodelovanje, na poročanje, so te razkrinkali in posledice si si moral sam pripisati. Ko so te imeli v kleščah, si bil njihov, z dušo in telesom, in mnogi so zato opustili Boga in še lepo dediščino družine« (75). Nič čudnega torej, da se je tudi v Sivčevem primeru mehanizem nadzora sprožil prej, kot bi mladi bogoslovec utegnil »spodkopati temelje socialistične federativne demokratične Jugoslavije«. Ko je namreč na smrt obsojeni župnik Kragelj poslal iz zapora faranom listič s prošnjo, naj posredujejo zanj, je Stanko avgusta 1949 v njegovo podporo utegnil zbrati le nekaj podpisov; v zgodnjem jutru ga je kot »sovražnika domovine« prišel iskat oborožen miličnik in ga odpeljal na Udbo v Tolmin. Domovina, po kateri je pod fašizmom tako zelo hrepenel, ga je zdaj aretirala, da ne bi uničil »dosežkov borcev narodnega osvobodilnega gibanja« in svoboščin, ki jih uživajo »pošteni delovni ljudje«.
Za prvih nekaj ur so ga zaprli v bunker. »Znašel sem se v pravem zaporu, zgubil sem prostost, zgubil stik z ljudmi, zgubil stik z lepo naravo. So trenutki, ko zgubiš vsako orientacijo, vsako pametno razmišljanje, ker se vse postavi na glavo in te novi ljudje okrog tebe gledajo kot prevratneža, zločinca, nebodigatreba. Kaj se je zgodilo, se vprašaš, kaj bo odslej s teboj? /…/ Skrbno sem počasi prefilmal vse štiri stene, strop in tlak, in opazil na eni steni z ostrim predmetom izrisano livško cerkev in tako sklepal, da je bil tu šest mesecev zaprt naš župnik Jožko Kragelj (dec. 1948 – ju. 1949). To me je pomirilo, obenem pa vznemirilo, češ, ali bom šel po njegovi poti glede obsodbe« (78).
Že prvi dan je na zaslišanju postalo jasno, da ne gre le za kaznivo dejanje zbiranja podpisov, ampak ga bodo na vsak način skušali odvrniti od namere, da postane duhovnik in ga pridobiti za sodelavca Udbe. Preden so se spet začela vsakodnevna zasliševanja, so mu za naslednjih štirinajst dni pripravili mikaven scenarij: nihče se ni zmenil zanj, nastanjen je bil v dežurni sobi brez kontrole z nezaklenjenimi vrati in nezaščitenimi okni, hrano pa je dobival iz oficirske menze. »Že dolgo nisem jedel takih dobrot,« se spominja Sivec (79). Udbovci, oficirji in miličniki so bili že takrat posebna kasta s privilegiranimi dopusti, specialističnimi zdravniškimi pregledi, posebnimi trgovinami itd. Za njih, ki so bili »na pravi strani«, se je »raj na zemlji« že uresničeval. Pravzaprav se je začel uresničevati že v času »osvobodilnega boja«, se spet spomni Sivec, ko so se na primer pri njih doma oficirji »pri obloženi mizi krohotali in zbijali šale, navadni partizani pa so si nedaleč pod odprto lopo kuhali skromen obed« (82).
Lepega dne so Stanka Sivca nepričakovano izpustili. Na pot iz Tolmina na Livek se je odpravil peš, da bi čimprej prišel do svojih, a šlo je le za birokratski trik in prostost je užival komaj eno uro. Doba »prevzgoje« se je nadaljevala, sprva spet na Udbi, potem v zaporu v Tolminu, od tam pa je bil poslan v koncentracijsko taborišče, najprej v Litostroj in za tem v Tacen, vsega skupaj eno leto. Niso ga zlomili,
vendar je bil prehod v resnično vsakdanje življenje zaznamovan s prestanim celoletnim mučenjem in hudimi preizkušnjami. »Za menoj je hodila misel, da me nekdo opazuje, da me nekdo spremlja kakor senca, ki se je ne moreš znebiti. Kako globoko so nam vcepili strah« (140).
Razmere v prvem taborišču nam Sivec predstavi v več kratkih poglavjih s sledečimi naslovi: Prihod v Litostroj, Poveljnik Litostroja Perčič, Življenje v taborišču, »Gospod paznik«, Obleka in hrana, Cigareta in Litostroju ob rob. Bil je dodeljen k izkopu in prevozu gramoza, ves dan na odprtem in pod budnim očesom paznika z brzostrelko. Sivec oceni, da je v tem času na prisilnem delu v Litostroju bilo prek osemsto ljudi. Navzven je bil »red in mir« ohranjen z visoko bodečo žico in stražnimi stolpi, znotraj pa je vladala lakota in tiranija ter stroga hierarhija, v kateri se je tisti, ki se je povzpel, izživljal nad trpini pod seboj in se
skušal prikupiti svojim nadrejenim. »V Litostroju so pazniki imeli menzo poleg taborišča in kar jim je od mize ostalo, so zmetali v za to izkopano jamo in nekega dne sem na tem smetišču zagledal kos polente. Kos polente na smetišču in zraven mi, ki smo bili lačni do smrti. Večjega protislovja si takrat nisi mogel misliti. /…/ Pa nisi smel stati ob pogledu na polento, a te je ta polenta spremljala ves dan in še naprej do današnjih dni« (100). Ko se v zatonu življenja Sivec spominja Litostroja, se iz njega usujejo besede »zasužnjena mladost, poteptana človečnost, uničena prihodnost, razočaranje nad domovino, pretrgane človeške vezi, vrženost na slepi tir, sprevrženost vrednot, uničenje preteklosti, povzdigovanje laži, teptanje resnice, nemoč poštenosti, bahavost nasilja, teptanje pravičnosti, moč sovraštva, brezizhodnost, sovražno okolje, nezaupljivost med sotrpini« (101-102).
Litostroju je sledil Tacen. »Kamion je že brnel, mi smo kot vžigalice sedeli drug ob drugem in pazljivo sledili vožnji, prepričani, da gremo domov. Če bomo šli proti Ljubljani, kjer bomo dobili odpustnice, bo to dobro znamenje. Pa ni bilo tako. Kamion jo je ubral proti Gorenjski in prvo razočaranje smo že zaslutili. Pripeljali so nas v Tacen, na grad Rocen. S kamiona smo hitro odnesli svojo bogatijo in jo ubrali peš do dveh barak. Dokončna ugotovitev: ne domov, temveč »nova destinacija« – nov lager, kjer bosta delo in trpljenje« (107).
Za »družbeno koristno delo« je bila v Tacnu določena gradnja šole za udbovske kadete, poznejše policijske šole. Za taboriščnike spet vsak dan ista pesem: ob 5h zjutraj vstajanje ob udarcu na gong, pospravljanje ležišča, zbor pred barako, vodena kaša, »ki ni imela okusa ne po ječmenu ne po mleku«, tih odhod na delo »s sklonjenimi glavami, kakor da gremo na morišče«, z »isto kanglo z vodo, ki nam je ponoči služila za male potrebe«, delo od šeste ure pa do štirih popoldne. Namesto počitka je delu pogosto sledila »socialistična prevzgoja«, ko se je upravnik z miličniki izživljal nad trpini. »Neverjetno, kako je človek iznajdljiv v hudobiji, koliko nadrobnosti najde, da drugega spravi v obup, ker ima nad teboj popolno oblast in ob tem uživa, da drugi trpijo« (113). Tudi »arestantsko spanje« je nekaj drugega kot na svobodi. »V budnosti in v spanju si nesvoboden človek in vse to pritiska dan in noč nate, tako da si včasih zjutraj bolj utrujen kot zvečer, ko si legel k počitku« (114).
Pisem, paketov in obiskov v taborišču ni bilo. Sivec je v Tacnu delal najprej kot zidarski pomočnik, kasneje kot priučeni zidar. Nekega dne je bil klican na razgovor z Ivanom Mačkom, ki ga je povprašal po študiju. Ko je povedal, da je bogoslovec, se je usulo nanj »vse, kar premoreta slovenski in srbski jezik žaljivega, podlega in sramotnega«. Le kdo ga je preslepil, da se je »v teh zmagovitih časih socialistične preobrazbe naše družbe odločil za najbolj nazadnjaški, sprevržen in škodljiv študij«? »Bolj je po meni treskalo, grmelo in me tlačilo«, pravi, »kot deseturno težko delo« (118).
Razmere v obeh taboriščih so bile tako hude, da so bili zaporniki prepričani, da se bo za njimi izgubila vsaka sled. »Neizogibno greš koncu naproti in si ne upaš več razmišljati v tej smeri, ker ti zmanjka poguma in se upreš uničenju. S svoje strani sem se tudi pripravljal na tak konec, ko ne bom več videl mame, brata in sester ter prijateljev in izročil nadaljnji potek v roke usmiljenega Boga, ki mi je vedno stal ob strani in mi dajal voljo, da vztrajam« (131).
Svojevrstno trpinčenje je bilo tudi to, da nihče od zapornikov ni vedel, kdaj se bo iztekel čas njegovega suženjstva. V popolni odvisnosti od muhavosti svojih tiranov in njihovih potreb so budno spremljali vsako znamenje, ki bi lahko nakazovalo rešitev. Čas odhoda je prišel iznenada, še ta na nečloveški način; v naglici iztrgan iz skupine se srečnež ni uspel niti posloviti od sotrpinov. Za Sivca je ta trenutek prišel po dvanajstih mesecih. Pred odhodom na prostost je moral tako kot vsi drugi podpisati izjavo, da ne bo nikomur govoril o tem, kar je v času zapora prestal.
V novem šolskem letu 1950/51 Sivec ni smel obiskovati predavanj, živel je v bogoslovju in študiral sam, kar je občutil kot bridko krivico. Ko so v eni od udbinih preiskav semenišča v njegovi sobi našli pismo zaprtega bogoslovca, ki sicer ni vsebovalo nič obremenilnega, je oblast dobila povod, da Sivca ponovno zapre. Pristal je v Centralnih zaporih, v samici št. 50. Sivec jo je po petdesetem psalmu poimenoval »Miserere«, – Usmili se me. Ker iz najdenega pisma niso mogli »inscenirati procesa«, so ga obravnavali s skupino aretiranih primorskih duhovnikov, ki so bili obdolženi »špijonaže«. Preiskava je trajala devet mesecev, sedem od teh je preživel v samici.
Začutimo z avtorjem nekaj utripov te grozljive resničnosti:
»Zasliševanja so bila tempirana na razne vzgibe, ki bi mogli vplivati na moje odločanje, razmišljanje in tako priznati vse obtožbe, se strinjati z njihovimi načrti z menoj. Nekatere »močne teme« so se večkrat ponavljale na tak ali drugačen način, iz vseh mogočih zornih kotov, in mi tako »dajale možnost«, da ja spoznam svojo zavoženo pot in zadiham v socialističnega človeka, ki bo osvobojen vseh tabujev, predsodkov, saj oni »mi hočejo le dobro« . /…/ Koliko gorja se je pri vsakem zasliševanju vrinilo v mojo dušo in ti si sam, brez sorodne duše, brez svetovalca, včasih potrt, zmeden, tudi naveličan vsega, saj si noč in dan pod istim nakovalom, pod istimi pritiski, pod istimi očmi, ki te prebadajo, ti režejo dušo in te ne pustijo pri miru. Boš vzdržal ali boš klonil?
Tega sem se bal, samega sebe sem se bal, ker vem, da sem slabič« (147).
Po vsakem zaslišanju so od zaslišanca zahtevali podpis zapisnika, ki ga je le-ta občutil kot podpis predaje. »Nato prideš v celico, v samo revščino, kjer je slamarica brez vzglavja, soba brez obešala, v kotu kibla. Vrata se zapro, ključ opravi svoje, da si na varnem, luč ti vzamejo in v samici je popolna tema: tema v sobi, tema v tvoji duši. Zdaj pa spi, če moreš, ko te je preiskovalec prerešetaval od pete do glave, ti očital najhujše, ti napovedoval temno prihodnost prisilnega dela. Zdaj spi, če moreš, ob naskakovanju morečih sanj, ko te priganjajo z bičem in vsemi drugimi mučili, ki so možna le v sanjah, in te sanje so me spremljale še dogo potem na prostosti. Celo desetletje so me ponovno in ponovno aretirali, zasliševali, me premeščali iz enega taborišča v drugo. Tako močno so delovala ta zaslišanja, da so postala del mojega vsakdana, četudi sem bil že dolgo na omejeni svobodi, saj v socialistični državi smo zlasti bogoslovci in duhovniki bili izpostavljeni strelovodi, kamor je udarjala ihta rdeče zvezde«(148-149).
»V tem notranjem viharju, ki sem se ga bal kakor otrok, ki so ga zapustili sredi pragozda, me ljubi Bog ni zapustil. Svojčas je rekel: »Dano vam bo.« Tudi meni, obupanemu, je bilo dano. Od zgoraj, po molitvi rožnega venca. Rožnega venca nisem imel, imel pa sem deset prstov. Zdravemarije, očenaši, slava Očetu in premišljevanje Jezusovega in Marijinega življenja so mi sproti prinašali tolažbo, usmeritev, stanovitnost, trdnost, veselje, hvaležnost, vse, kar sem potreboval vsak dan, četudi ni bilo ne maše ne spovedi ne obhajila. Bog ima tisoče načinov, da te drži pokonci«(149).
»Kako nemočen, ponižan, brezpraven, razosebljen se čutiš v samici: nič nimaš, kadarkoli hočejo, te pokličejo na zaslišanje. Če se jim ljubi, ti odvzamejo hrano, te ne pustijo na zrak na notranje dvorišče, te lahko strpajo v bunker za blindiranimi vrati. Vse to ti pride na misel in te tlači, četudi dejansko ne boš deležen vsega tega, toda taka misel pritiska nate in te ne pusti noč in dan. Ko naletiš na sadističnega udbovca, se ga že v mislih bojiš, kaj bo počel s teboj, kaj si bo izmislil, da bi te še bolj mučil, kajti človek je bolj iznajdljiv v hudobiji kot v dobroti in sadist ima dvojno korist, ko se nad teboj znaša: sam uživa in še nabira točke pri nadrejenih« (150).
Edini svetel dogodek v tem času je bil nekajminutni sprehod po notranjem dvorišču, a tudi tega so z omejitvami kaznjencem zagrenili skoraj do norosti. »Nisem smel pogledati ne desno ne levo, le pred seboj, pogled uprt v tla, kjer je bil sam brezčuten beton, le poslušal si tihe in enakomerne korake pred seboj in za seboj. V noben obraz nisi smel pogledati, v nobene oči se zazreti. Skoraj bi eksplodiral od napetosti, ki se je nabirala v tebi ob desetih ali več sotrpinih, ki so tudi oni tiho korakali pred in za teboj. /…/ O, vsak od teh trpinov ima kaj povedati, kaj sporočiti, kaj svetovati, o čem se pogovarjati. Pa je vse zapečateno s sedmimi pečati, ki jih je Udba ustvarila. Zato so koraki taki, kakršni so, usta zaprta, pogledi sklonjeni, misli zatrte, prihodnost v megli in zdravje vedno bolj skrhano. To je zapor v zaporu, ječa v ječi, pekel v peklu. Kako smo iznajdljivi, ko je treba drugega ne spraviti s tega sveta, ker to je rešitev. Držati ga do grla v vodi, da se potaplja, a se ne potopi, se davi, a se ne zadavi, umira, a ne umre, to pa je peklenska hudobija« (151-152).
»Noč je za spanje, toda v zaporu ne smeš normalno spati, to je prevelik luksus in privilegij svobodnih ljudi. Ker nisi več normalen človek, ne smeš normalno spati kot navadni smrtniki. Imenitno so poskrbeli za duševni počitek. Vsake pol ure je paznik prižgal luč in pogledal skoz kukalo v vratih. Prve tedne te to vsakikrat strese, gledaš, kaj se dogaja, ker še nisi prišel s telesom in dušo v zapor in te nenadna svetloba spravi s tira. S tedni in meseci se na marsikaj privadiš in spiš v presledkih, po kapljicah. Seveda je taka noč bolj podobna raztrgani plahti, ki jo imaš v dežju nad sabo. /…/ Pa še nekaj hujšega je obteževalo naše noči: zasliševali so me samo ponoči, od 11. do 12. ure, ali od 11. do 1. po polnoči« (153-154).
»Neke noči me je nenadoma prebudil obupen krik v bližnji samici. Mož je tako močno rjovel, da me je vsega treslo in sem drgetal kakor ob vetru listi na drevesu. /…/ Pa se je kmalu končalo: paznik ali dva sta ga krepko prijela, brez besede vlekla po hodniku in kmalu je nastala mučna tišina. »Razgrajača« so zavlekli v bunker, za njim zaprli železna vrata in od tam nista več prihajala jok in stok. /…/ Le nas po samicah je to pretreslo do kosti in tisto noč si je vsak zapomnil: noč obupa, noč, v kateri razmišljaš, ali se ne bo tudi tebi kaj takega lahko zgodilo, da ti popustijo živci in da ne boš več vedel, kaj delaš?« (154).
Sad devetmesečne preiskave je bila obtožnica, ki je Sivca bremenila sovražnega rovarjenja proti državi, »špijonaže gospodarskega, političnega in vojaškega značaja«. V roke jo je
dobil dan ali dva pred sodnim procesom, marca 1952 v Tolminu. Zdaj bodo obtožbo z vsemi izmišljotinami, neštetokrat izrečenimi njemu in soobtoženim na zaslišanjih, slišali tudi njihovi ljudje! Kako bodo sprejeli? »Kuga sovraštva do vsega, kar je predstavljalo teh sedem obtoženih, je preplavila mlade, odrasle in tudi starejše, ki niso bili pripravljeni samostojno gledati na novo stvarnost, ki se je uradno začela leta 1945. Tudi taki, ki so bili prepričani, da je to montiran proces, so dostavljali: »So že kaj zagrešili, zastonj jih niso zaprli,« kakor so govorili nekateri Livčani, ko so me zaprli. Tak je človek« (187).
Za obsodbo so izbrali praznik sv. Jožefa, da bi se dogodka lahko udeležilo kar največ ljudi. Očrniti vernikom pastirje, to je bila posebna skrb oblasti. »Po enotedenskem grmenju na sodišču se je ulila ploha s točo, ki je klestila po nas z visokimi kaznimi. Sodnik Sartori je obsodbe bral počasi in naglas, da nam je ušesa trgalo: prvi obtoženi g. Ivan Kobal na 18 let strogega zapora s prisilnim delom, g. Ivan Hlad na 16 let…, g. Ljubo Marc na 10 let…, g. Karel Klinkon na 9 let, g. Ludvik Šturm na 10 let, bogoslovec Stanislav Sivec na 3,5 let in g. kaplan Robert Zadnik na 1 leto« (191).
Kar samo se človeku zastavlja vprašanje, ki so si ga takrat zastavljali obtoženi duhovniki: Kako se je moglo to zgoditi njim, ki so bili pod fašizmom zaradi ljubezni do domovine najbolj na udaru, zdaj pa jih je ta domovina zaznamovala kot največje sovražnike ljudstva? »Ljudje so držali z nami in mi z njimi, bili smo kot ena družina. Sedaj pa je naenkrat nastala velikanska razdalja med »ljudstvom« in vsem, kar diši po veri. Kakšno razdvojenost so ustvarili ustvarjalci novega reda … « (192).
Po Tolminskem procesu je obsojence pot vodila v Ljubljano, da »odslužijo« zaporno kazen in prisilno delo. Sivca je na Miklošičevi spet čakala samica, potem pa delo na Žalah. V veliko olajšanje mu je bilo, da so ga nastanili v barako s samimi duhovniki, ki so ga bratsko sprejeli medse. Ko je bilo delo na Žalah končano, so Sivca vrnili na Miklošičevo, tudi zdaj v duhovniško družbo. »Pestra družba duhovnikov: škofijskih, frančiškanov, jezuitov, lazaristov, salezijancev, križarjev, kapucinov in mogoče še kak predstavnik kakega drugega reda. Jaz sem bil edini bogoslovec, najmlajši, in čutil sem se kot benjaminček med preizkušenimi v življenju« (200). V tej sobi med starejšimi sobrati je kljub odvzeti prostosti doživel veliko lepega, med drugim ilegalno sv. mašo, ki je zahtevala izredno iznajdljivost, ne le v pridobivanju vsega potrebnega za maševanje, ampak tudi v izvedbi sami, kajti dogodek je moral ostati skrit pred sobratom, ki bi lahko nehote pri nadrejenih razkril ta sveti podvig.
Januarja 1953 je za Sivca prišla amnestija. »V zaporu ne napovedujejo ne slabih ne dobrih novic, vse je zavito v skrivnost, konspirativnost, da si tudi ob veselih novicah negotov, ali je res, kar si slišal. Tako sem tistega dne slišal paznika, ki mi je v sobi rekel. »Sivec, vzemite vse svoje stvari in gremo«. Tudi vesele novice pridejo lahko kakor strela z jasnega. Podzavestno sem pričakoval nekaj podobnega, dejansko pa nisem bil pripravljen hitro reagirati: vzeti svojo revščino in nekako izginiti iz sobe. Preveč stvari me je vezalo nanjo, navezan sem bil na vsakega sobrata, vsak je imel nekaj, kar je bogatilo tudi moje dneve /…/ Kako ga moreš zapustiti kar tako, brez pozdrava, brez zahvale. Kako bridko je tako slovo in vendar sem moral prav tako zapustiti sobo, kjer sem bil na najboljši visoki šoli življenja, kjer niso govorile knjige, kjer niso govorili profesorji za katedrom, ampak je govorilo dolgoletno trpljenje, dolgoletna zvestoba Kristusu, dolgoletna revščina v vseh pogledih. Skoraj v solzah sem zapuščal ta sveti kraj, kjer se je molilo in tudi darovala Jezusova daritev na križu« (209).
Po poldrugem letu odvzete prostosti ga je zdaj čakalo le še nekaj formalnosti v uradu in seveda spet podpis izjave, da o vsem prestanem ne bo ničesar govoril. Na škofiji, kamor se je podal, je ob škofu Vovku našel zbranih še nekaj pomiloščenih duhovnikov. Škof, čeprav nikoli zaprt, je iz lastnih izkušenj še predobro poznal taktiziranje Udbe in je bil svojih zvestih sobratov neizmerno vesel. »Vsakemu je ob slovesu dal večjo vsoto, saj smo zgledali kakor največji berači, vendar zadovoljni, kakor vojaki, ki se vračajo domov po dolgotrajnih bojih« (210).
Doma, kamor ga je vleklo srce, je Sivec našel mamo hudo bolno, prestano trpljenje ji je izpilo moči. »Tako pod fašizmom kot pod komunizmom smo bili na udaru. /…/ Naša družina, zlasti mama, ki je bolj občutila trpljenje in krivice, je živela v nekem pregnanstvu, četudi smo tako zelo ljubili svojo domovino in jezik /…/ Mama na postelji je bila živa žrtev hudobne preteklosti, ki je neusmiljeno udarjala na njeno materinsko srce in na njeno slovensko pokončnost« (212-213). Pokopali so jo v maju istega leta.
Po nekaj dneh se je Sivec vrnil v bogoslovje. Zdaj je predavanja lahko prosto obiskoval, saj je bila teološka fakulteta leta 1952 izključena iz Univerze. Čakala pa ga je še ena preizkušnja, služenje vojaškega roka. Vpoklican je bil v juliju 1953. Skrbelo ga je, kako bo shajal kot bivši zapornik, »špijon« in bogoslovec. Poslan je bil v Kikindo. Kmalu so poskrbeli, da je postal »garjava ovca«, ki se je je treba izogibati, da ne bi okužil še drugih. Vojni tovariši so s strani oficirja protiobveščevalne službe, ki jih je nalašč za to obiskal, dobili prijazno javno povabilo: »Vedno sem vam na razpolago, da mi vse poveste, kaj bo delal in govoril, s kom se bo družil, kam bo hodil, ko boste hodili v mesto« (230). Minilo je tudi to leto in pol in ob koncu vojaščine mu je komandir v knjižico zapisal, da je bil dober vojak.
Tu se pripoved spominov konča. Avtor le še kratko opiše pot do cilja, mašniškega posvečenja, po katerem je ves čas hrepenel in zaradi katerega je prestajal vse trpljenje, ter glavne postaje dušnopastirskega dela. V bogoslovje se je vrnil januarja 1955, ko so njegovi sošolci delali že po župnijah. 29. junija istega leta je bil po rokah svetniškega škofa Antona Vovka v ljubljanski stolnici posvečen v duhovnika. Čakalo ga je še eno leto intenzivnega študija v bogoslovju, da je nadoknadil zamujeno. Pred veliko nočjo 1956 je dobil prvi dekret za Šempas , od tam je bil leta 1965 poslan na Otlico, od leta 1974 je deloval v Bovcu , od leta 2002 do 2013 pa v Prvačini. Do lanskega leta je tam ostal še kot duhovni pomočnik, zadnje mesece svojega bogatega življenja pa je preživel v duhovniškem domu v Šempetru pri Gorici.
Kar bralca v Sivčevih spominih preseneča, je jasnost njegovih besed in hkrati odsotnost vsake sledi zagrenjenosti ali maščevanja ob vsem prestanem. Ne išče krivcev in ne obsoja, gre mu le za to, da popiše, kaj se je v resnici dogajalo. Opraviči šibkejše, ki so se pod pritiskom nasilja upognili in iz daljave mirno motri dela svojih rabljev, ki so takrat čez noč pozabili vero in svoj rod ter iz koristoljubja začeli hlapčevsko služiti »blagru socialistične prihodnosti«. Ni naiven, jasno mu je, da gre za sistematično čiščenje idejnih nasprotnikov: »najprej so jih med vojno pospravljali, po vojni obsojali, nato smo prišli na vrsto mi z upravno kaznijo in s prisilnim delom, vmes pa so odstranjevali nepotrebne doma in čez mejo, kakor lovci, ki vedo, koliko divjačine mora živeti in koliko ne« (127). Neomajno zaupa v Boga in pota njegove Previdnosti ter zdrži; odpušča vse, zato ohranja v sebi luč in mir srca.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 10. julija 1996 razveljavilo sodbo Tolminskega procesa. Ob omembi tega pa se začuti nek odtenek grenkega: »Razveljavitev obtožbe in umaknitev obtožnice je slovensko časopisje objavilo sredi aprila 1997 z manj mastnimi črkami, kot so jih uporabili leta 1952, ko je bila objavljena obtožnica. Tudi katoliška časopisa sta se na to razveljavitev odzvala neprizadeto in ravnodušno, opisala sta pač dogodek brez posebnega sočutja do krivično obsojenih, brez komentarjev in obsojanja krivice.«
Morda je tudi ta brezbrižnost Sivcu dala zagon, da se je lotil pisanja spominov na tiste dni! Čas celi rane, zločin pa ostane zločin, vreden obsodbe takrat in danes. Dva od takrat po krivem obtoženih duhovnikov sta preživela vsak po skoraj deset let strogega zapora s prisilnim delom, ostali so na isti način prestali več kot polovico določene kazni. »Kakšna sramota in krivica se nam je takrat zgodila!« se ob tem zapiše Sivcu (251). Lahko smo mu hvaležni, da je zbral pogum in moč za pričevanje, ki nam ga je pred iztekom svoje zemeljske poti zapustil. Knjiga »Skozi ogenj« je dokument neprecenljive vrednosti za čas, v katerem spet prihajajo na plan simboli komunističnega režima, ki je pokončne Slovence in kristjane trpal v zapore in samice, jih vlačil na mučna zaslišanja in po sodnih procesih ter jih uničeval s prisilnim delom v taboriščih, če že ne s smrtjo.
6. Zavezin pogovor
6.1. Notranja moč resnice, da pride na dan
Jurij Pavel Emeršič
6.1.1. Pogovor s Francetom Cukjatijem6
France Cukjati se je rodil 15. februarja 1943 v Šentgotardu pri Trojanah. Njegov oče je leto dni zatem padel kot partizan, kljub temu pa je bila po vojni družina v nemilosti pri komunističnih oblasteh; zapečatili so jim trgovino in jo izropali, ovdovela mati pa je bila deležna hudih pritiskov, ker je kot učiteljica ohranila vero in hodila v cerkev. Po končani osnovni in srednji šoli je Cukjati vpisal in končal prvo stopnjo študija gradbeništva, nato odslužil vojaški rok, vstopil v jezuitski red, v Zagrebu končal triletni študij filozofije in v Frankfurtu diplomiral iz teologije. Kasneje je zapustil jezuitski red, v Sloveniji končal študij medicine, se poročil in imel štiri sinove. V času slovenskega osamosvajanja je postal direktor zdravstvenega doma na Vrhniki, sodeloval pri ustanavljanju zdravniške zbornice in bil štiri leta njen generalni sekretar. V času Bajukove vlade je postal državni sekretar za osnovno zdravstvo, leta 2000 pa je bil izvoljen za poslanca v Državni zbor, postal vodja poslanske skupine SDS, leta 2004 pa predsednik Državnega zbora. Ves čas je bil aktivno prisoten v pomembnih družbenopolitičnih forumih in organizacijah. Leta 2016 je bil izvoljen za predsednika Zbora za republiko, ki ga od takrat vodi.
France Cukjati je avtor številnih strokovnih člankov in monografskih publikacij. Zadnjo je izdal lansko leto, v njej pa se je dotaknil zelo globoke teme: skrivnosti zla. Med odstiranjem pojavnih oblik zla avtor bralca pripelje v vrtinec komunistične revolucije na Slovenskem. Revolucije, ki je Slovencem dala veliko število mučencev. Ker se je avtor s knjigo dotaknil najbolj temeljnega poglavje naše zgodovine, smo ga prosili za pogovor.
6.1.2.
• Gospod Cukjati, prosim Vas za kratko predstavitev družine, v kateri ste bili rojeni.
Rojen sem bil kot četrti, najmlajši otrok v hribovski vasici Šentgotard pri Trojanah. Oče je imel vaško trgovino, mati je bila učiteljica, ob tem pa nas je zaznamovalo tudi trdo delo na hribovski kmetiji.
• V knjigi Slovenske podobe zla, ki ste jo letos izdali pri Celjski Mohorjevi družbi, ste razgalili najtemnejše plati komunistične revolucije in njene partizanske vojske, v kateri je sodeloval tudi vaš oče. Kakšne so bile okoliščine njegovega vstopa v partizane? Imate kakšne informacije o njegovem življenju v tem času?
Mama je kasneje večkrat poudarila, da »so prišli po njega in ga odpeljali«. In da ji je takrat rekel: »Veš, Marija, jaz ne bom nikoli prijel za puško!« Bil je pač »mirovnik« in znan kot zelo dober in blag človek. Zato je v Kamniško-zasavskem odredu dobil nalogo ekonoma. Hodil je po kmetijah in zbiral hrano za odred. Kadar ni ničesar dobil, pa je ponoči prišel kar domov v Šentgotard in v trgovini napolnil svoj nahrbtnik. Decembra 1944 je s skupino partizanov padel v nemške roke in bil ustreljen. Kot študent sem iskal informacije, ali je in kako je njegova skupina padla v nemško zasedo, pa nisem našel nobenih podatkov. Ostaja sum, da je bilo to v sklopu notranjega čiščenja partizanskih enot, saj je bil že njegov oče, moj stari oče, v kraju zelo spoštovana in pomembna oseba, ki si je pri komunistično nastrojenem(ih) sosedu(ih) nabrala kar nekaj nevoščljivosti in sovraštva.
• Čeprav je Vaš oče leta 1944 padel kot partizan, je bila po vojni družina deležna številnih pritiskov povojne oblasti. Kje je tičal raz-
log za tak odnos? Kako ste doživljali te pritiske?
Spomnim se, da so po vojni – tam nekje leta 1950 – prišli moški v usnjenih oblačilih in mrkih obrazov ter takoj zapečatili trgovino. V naslednjih dneh so sosedje vozili vsebino v novo zadružno trgovino na Trojanah, pri čemer pa marsikateri voz, do vrha naložen, ni prišel do Trojan, ampak je bil izpraznjen kar v bližnjem gozdu. Bil je čas ropanja! Prišli so tudi, da nam vzamejo zemljo, s katero smo lahko preživeli enega konja, dve kravi in dva prašiča. Pa je stari oče s sekiro stopil na prag in grozeče zamomljal: »Dovolj sem dal! Dal sem sina! Kdor bo stopil na mojo zemljo, mu bom razčesnil lobanjo!« Tudi skromna hribovska zemlja je takrat pač pomenila preživetje. Ohranili smo jo, a začel se je dolgotrajen psihični pritisk na mamo, naj vsaj javno preneha s svojimi otroci hoditi v cerkev. Ob nedeljah so jo klicarili na občinski, nič kolikokrat pa tudi na okrajni centralni komite ZK v Trbovljah. Spominjam se, kako je po zaslišanjih pogosto prihajala objokana, in nekoč je vpričo otrok padla pred križem na kolena in jokala, jokala. Čeprav je veljala za eno najboljših učiteljic v trboveljskem okraju, so jih grozili s preselitvijo ali celo izgubo službe, če bo še naprej hodila v cerkev. Na koncu so ji celo ponudili, da ji vsako nedeljo plačajo avtobus za Ljubljano in kosilo za vso družino, če bi namesto doma hodila v cerkev v Ljubljano. Pa ni klonila. V veliko moralno oporo ji je bil prijatelj Vinko Guna ki je bil kot učitelj prav tako preganjan zaradi krščanstva, a je kljub vsemu ostal pokončen.
• Tako kot Vi so številni otroci po drugi svetovni vojni odraščali brez lika očeta. Nam lahko poveste, ali ste in kako ste čutili posledice umanjkanja očetovega lika v družini?
Mati se ni ponovno poročila. Očeta se ne spominjam. Niti dve leti nisem bil star, ko je padel. Imel pa sem starega očeta, ki mi je ostal v spominu kot dober, pošten in pokončen človek. Pa tudi oče je bil v materinih besedah še vedno živo prisoten. Čutili smo, da ga še vedno spoštuje in ljubi.
• Po končani srednji šoli vas je študijska pot vodila od Zagreba, Ljubljane, pa vse do Frankfurta, pri čemer ste študirali gradbeništvo, teologijo, filozofijo in nazadnje medicino. V Nemčiji ste se poglabljali tudi v psihologijo in antropologijo. Verjetno ste lahko onkraj železne zavese videli povsem drug znanstveni pristop, saj so v komunističnih državah takrat verovanje obravnavali kot psihično motnjo in skušali vzpostaviti monopol celo nad človekovo duševnostjo.
Zagotovo. Če je bilo na Zahodu glavno gibalo raziskovanja o človeku vprašanje oziroma radovednost o skrivnosti človekove duševnosti, o mehanizmih človekovega delovanja, odločanja in reagiranja na zunanje zahteve in notranja doživetja, vprašanja o človekovi stiski in iskanju sreče ter življenjskega smisla, pa se je režim za železno zaveso zanimal za človekovo duševnost predvsem z vidika, kako ga obvladati in si ga podrediti. Za najpomembnejše vrednote, na katerih temeljita človekova samostojnost in pokončnost, so se v zgodovini izkazale zasebna lastnina, vera v Boga in tradicionalna družina. In prav te je marksizem že sredi devetnajstega stoletja razglasil za največje ovire razvoja komunizma. Pojavila se je skrajno utilitaristična filozofija, ustvaril se je svetovni nazor, katerega cilj ni bil odgovor na pomembna bivanjska vprašanja, ampak kako deformirati človeka, da ga bo možno dokončno zmanipulirati.
• Med drugo svetovno vojno in po njej so ljudje zelo trpeli pod totalitarnimi režimi. Mnogi otroci so gledali, kako so jim krvniki pobili starše. Mnogi so bili poslani v otroška taborišča. Mnogi so bili še dolgo po vojni poniževani in ustrahovani. To je gotovo pustilo hude posledice. Kako je režimska psihiatrija reševala njihove travme? Ali se je po osvoboditvi leta 1991 stanje kaj izboljšalo?
Preživeli sorodniki po vojni pobitih žrtev so doživljali hude psihične travme. Pa ne samo zato, ker so bili po nedolžnem pobiti, ampak tudi zato, ker so morali molčati in niso smeli javno žalovati. Utilitaristično pohabljena psihiatrija je te množične travme serijsko ignorirala. Še bolj grozljiv pa je bil odnos do otrok, ki so šli skozi razne »petričke«. Da ne govorimo o komunistični »pedagoški stroki«, ki je šolske otroke pomorjenih žrtev javno psovala za kolaborante, izdajalce in podgane.
• V Slovenskih podobah zla ste omenili psihiatra Kostnapfla, ki se je po vojni ukvarjal z vojnimi travmami nekdanjih partizanov. Omenjeni psihiater je gotovo izvedel številne grde podrobnosti iz krvave komunistične revolucije. Je bil tudi sam v službi vladajočega sistema? Zakaj so se komunistični oblastniki sploh lotili psihiatrične obravnave nekdanjih klavcev?
Vsaka vojna pusti za sabo množico psihično motenih. Že navadni bojni spopadi, pri katerih si prisiljen streljati že po načelu samoobrambe, puščajo v duši težke stvari. Neizmerno težji pa so notranji pretresi, ko človek muči in umori zvezanega človeka, ki ti ne pomeni nobene grožnje in ti ni ničesar storil. Takih grozot se ne da izbrisati in ne da pozabiti. Človek je z njimi za vedno zaznamovan. Zato je jasno, da je po vojni mnogo partizanov in likvidatorjev iskalo psihiatrično pomoč. Ker je vladal zakon molka, je bilo tudi zdravljenje teh nesrečnikov skrbno nadzorovano. Režim jih je zaupal psihiatru Kostnapflu, ki je bil tudi aktiven član Udbe. Njihove izpovedi so pretresljive. Še bolj pretresljivo, grozljivo pretresljivo pa je, da je psihiater najbolj naraven nemir zdrave vesti obravnaval kot »patološke nanašalne misli«. Zdravil je le s pomirjevali in prepričevanjem, da niso storili nič narobe. S tem je nesrečnikom že v načelu preprečil ozdravljenje oziroma osvoboditev od bremena, ki je možna le po poti spoznanja in priznanja. Človek se mora s svojo žalostno zgodovino pogumno soočiti, jo priznati in se je »pokesati«. Ni druge poti!
• Ko ste po letu 2000 aktivneje vstopili v politiko, ste odločno reagirali na levičarske poskuse uvajanja oplojevanja samskih žensk z biomedicinsko pomočjo leta 2001, leta 2012 na sporni družinski zakonik, leta 2015 pa na grob poseg Cerarjeve vlade na področje družinske politike s sporno novelo zakona o zakonski zvezi. V eni od svojih izjav ste spomnili, da je pred slabimi 100 leti s politiko napadov na družino pričela Sovjetska zveza, saj je v tej skupnosti moža in žene, ki se jima rodijo otroci, videla »starokopitno trdnjavo vere«. Zdi se, da danes levica z drugimi sredstvi nadaljuje uničevanje klasične družine … Kje se danes, ko se je komunistični režim že sesul, napajajo ideologi revolucije, kakšni so danes njihovi prevratni načrti, kakšni so njihovi dolgoročni cilji?
Vesel sem, da spoštovanje narave in naravnih zakonitosti visoko kotira v zavesti sodobnega človeka. Nespoštovanje teh zakonitosti ogroža ne le podnebno harmonijo in rastlinski ter živalski svet, ampak tudi in predvsem človeka, ki je v celotnem vesolju najbolj ranljivo bitje. In prav družina kot varno zavetje novega življenja pomeni verodostojno spoštovanje naravne zakonitosti človeštva. Ne razumem, kako je možno v enaindvajsetem stoletju zagovarjati popolno razvrednotenje klasične družine in celo neko nenaravno pojmovanje spola. In to v času, ko so genske osnove spola jasne in so primeri »nejasnega« spola le izraz redkih primerov genske anomalije. Še manj pa razumem, od kod ta neverjetna, dobesedno histerična volja, razvrednotiti družino. Razumljivo ostane le to, na kako nori ideologiji temeljijo ta gibanja in kako usodno zna biti za zahodno civilizacijo, če bo prevladala taka miselnost.
• Kritično ste se odzvali na postavitev spomenika žrtvam vojn, ki stoji na Kongresnem trgu. Opozorili ste, da so idejni očetje postavitve spomenika nekdanji komunisti in njihovi sopotniki. In da spomenik ne razkriva resnice o komunistični revoluciji, ampak jo skuša prikriti.
Ob otvoritvi spomenika sem začutil, kako je to»krasno« in stanju primerno! Vsak predsednik se bo od predsedniške palače lahko sprehodil po aleji nesmrtnih zločincev (Kidrič, Kardelj, Stane Rozman) in se nato poklonil veličastnemu spomeniku njihovim zamolčanim žrtvam. Brez imen in s tem do konca razčlovečenim! Tako podlega odnosa do zgodovinske resnice nisem pričakoval. Zame je to spomenik slovenski slepoti, slovenskemu brezvestnemu sprenevedanju, spomenik skrajno žaljivemu nespoštovanju žrtev slovenskega komunizma. Ne najdem izrazov, da bi lahko adekvatno opisal to zavrženo idejo.
• Ob odprtju spornega spomenika smo tam videli tudi nekatere posameznike pomladne strani. Se nam ponavlja zgodba krščanskih socialistov, ki so šli v kolaboracijo s komunisti? Gre po Vašem mnenju za posledico naivnosti, neznanja, za preračunljivost ali še za kaj hujšega?
Ideja, kako ob tem osrednjem spomeniku zamolčati največji zločin v zgodovini slovenskega naroda in kako doseči popolno razčlovečenje žrtev, je bila gotovo skrbno načrtovana in zelo premišljena. Pri njeni uresničitvi pa je verjetno botrovala tudi naivnost mnogih, ki se po sebi zavedajo žalostne slovenske zgodovine. Nekoč bomo verjetno rekli, da je to tudi spomenik naivnosti slovenskega naroda, s katerim zakulisna paradržava tako lahkotno manipulira.
• Francoski zgodovinar Besançon je v knjigi Zlo stoletja zapisal, da se kristjani po padcu berlinskega zidu še nismo otresli komunističnih idej, ki so preživele pod krinko humanitarnosti in zaradi napačnega prakticiranja sprave; namesto resnične sprave se je zgodila lenobna in nekrepostna pozaba komunističnih zločinov. Pozabilo se je tudi na številne slovenske mučence, ki bi se jim lahko priporočali, pa se jih po cerkvah redko omenja … Kot teolog, filozof in katoličan gotovo premišljujete o tem. Kakšne drže in poteze v zvezi s tem si želite od krščanskega občestva in njegovih voditeljev?
Ko sem vstopal v zdravniški stan, so nas stari kolegi radi opozarjali, da če hočemo razumeti pacienta, moramo najprej razumeti okolje, v katerem živi, in njegovo osebno zgodovino. Človek je nadčasovno bitje, ki ne živi samo v tem trenutku, ampak nosi v sebi tudi vso svojo preteklost in ves potencial svoje prihodnosti. In kako naj razumemo narod, če ne poznamo njegove zgodovine? Ignorirati zgodovino pomeni ignorirati duhovno jedro naroda. Ignoranca zgodovine pomeni ignoranco naroda. Politika, ki to počne, ne more razumeti svojih državljanov in je do njih zato tako lahkotno krivična. Spomin na žrtve komunizma pa ni
samo spomin na zločin, da se ne bi nikoli več ponovil, ampak tudi zavest, da se v kritičnih trenutkih, kot je bila komunistična revolucija, najdejo tudi številni ljudje, ki se odločno uprejo barbarskemu pobijanju drugače mislečih. Čeprav sami postanejo žrtve, so dokaz, da še tako krut režim ne more človeka tradicionalnih civilizacijskih vrednot kar tako spremeniti v »novega človeka«, o kakršnem sanja vsak totalitarizem.
• Naj se v drugem delu najinega pogovora bolj dotaknem vaše zadnje knjige. Kako je dozorela odločitev, da boste v času, ko večina bralcev posega predvsem po lahkotnem čtivu, pisali o Zlu?
Ta knjiga je zelo dolgo zorela. Lahko rečem, da njeni začetki segajo v čas mojega študija v Frankfurtu pred skoraj petdesetimi leti. Takrat sem zasnoval knjižico »Od kod in kam. Človekova bivanjska usmerjenost«, ki je šele pred štirimi leti zagledala luč sveta. V njej sem razgrnil skrivnost izvora človekove osebnosti in njegove notranje usmerjenosti v dobro. Ob predstavitvi knjige sem tudi povedal, da čeprav je besedilo staro, mu ne bi ničesar dodajal, razen morda poglavje o skrivnosti izvora človekovega zla. Kdor razmišlja o skrivnosti dobrega, se ne more izogniti nasprotju, to je skrivnosti zla. Potreboval sem le še nekaj let intenzivnega dela in knjiga je tu. Največjih skrivnosti človeka pa se ne da »prijeti« z orodji pozitivnih znanosti. Tu je potrebna tudi intuicija in »pesniško čutenje«. Zato sem razpravo o zlu začel s konkretnimi primeri in bralca prosil, da te primere v miru prebere in dovoli, da spontano delujejo nanj. Le če pri tem začuti skrivnost človeškega zla, naj nadaljuje z branjem. Ker smo Slovenci doživeli bestialnost vseh treh totalitarizmov prejšnjega stoletja in ker so te zgodbe še žive v našem zgodovinskem spominu, sem za izhodišče vzel »Slovenske podobe zla«. Slovenski primer namreč predstavlja zelo poučno zgodbo o izvoru, delovanju in posledicah zla.
• V knjigi ste odkrito spregovorili o pravem temelju Zla, ki ga lahko iščemo v peklu. Podobno kot veliki ruski misleci (Bulgakov, Solženicin in drugi), ki so v jedru komunizma prepoznali Satana, ste tudi vi v komunističnem divjanju razbrali njegovo delovanje. Mnogi vaški stražarji, domobranci in drugi uporniki proti komunizmu so verjetno intuitivno zaznali temačno mistiko in se ji uprli.
Ob dejstvu, da se je tudi po vzpostavitvi popolne oblasti nad narodom nadaljevala nezaslišana lahkotnost mučenja in pobijanja – celo potem, ko je to škodilo samim oblastnikom –, ko torej ta bestialnost ni služila ničemur več, so tudi žrtve doživljale, da je to zlo namenjeno samemu sebi. Že ruska pa tudi slovenska komunistična revolucija je porodila takšno količino trpljenja in takšno obvladovanje naroda, da je to preseglo celo sama pričakovanja revolucionarjev. Žrtve pa so pri tem pogosto začutile, da je v ozadju nadčloveški razum, nadčloveško zlo. Pa vseeno ne moremo kar tako postaviti trditve, da so v ozadju – ne »satanski«, ampak – Satanovi načrti. Ugotovimo lahko le, da je treba tudi tej trditvi pustiti odprta vrata, ker doslej nismo našli ustreznejše razlage.
• Po vojni so komunisti spomin žrtev zapacali z lažmi, jih diabolizirali in mnogi počnejo to še danes. Je po tako dolgem in strahotnem linču sploh mogoče oprati njihovo ime? Bo po tolikih desetletjih poneumljanja povprečni Slovenec sploh še dovzeten za zgodovinsko resnico?
Če pade dovzetnost za zgodovinsko resnico, pade tudi razumevanje naroda v njegovi zgodovinski razsežnosti. S tem pa se razblini tudi pozitiven odnos do naroda, do ljudstva, do skupnosti, ki ji človek pripada. In današnji člo-
vek res v veliki meri postaja individualist, izgubljen v morju praznine in nesmisla. A kaj je človek brez preteklosti? Kaj je narod brez zavesti o svoji preteklosti? Nezanimiva in nepredvidljiva praznina. S tem se izgublja tudi poezija in pestrost življenja. Tudi zato slovenski narod postaja vse bolj duhovno osiromašen. A v vsaki novi generaciji se spontano prebuja vprašanje, kdo so predniki, kako so živeli, kaj razmišljali in kaj počeli. Tega interesa se nikoli ne bo dalo v celoti zadušiti. Ker pa nekdanji ideološki stroj ne more več dosledno slediti zakonu molka in se žalostna zgodovina vedno znova prebija na dan, skušajo razvrednotiti in ignorirati narodovo zgodovino v celoti. A resnica ima neko notranjo moč, da prej ali slej pride na dan. Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo dovzetni za zgodovinsko resnico. Morda bo prav ta čut za resnico značilnost nove družbene elite.
• Graditev civilizacije terja veliko večji napor kot revolucija in rušenje starega reda. Slovenski nacionalni program, začetke meščanstva in demokracijo so komunisti načrtno in hitro uničevali. Pri tem so uporabljali najbolj nizkotne prakse in ljudi, ki jim jih je uspelo izpriditi in mobilizirati v zelo kratkem času. Kateri so bili (poleg vojne) glavni komunistični aduti, ki so jim omogočili priti na oblast?
Mnogo je bilo okoliščin, ki so bile naklonjene komunistični revoluciji. Čas vojne, čas sovražne okupacije in velike narodove stiske je predstavljal idealno okolje za vzpostavitev in izvajanje revolucionarnega nasilja. Prepogosto pa pozabljamo na ključni element, to je »obremenjenost« protikomunistične strani s tradicionalnimi civilizacijskimi vrednotami. Spopad človeka, ki mu je dovoljeno ali celo ukazano, da »laže, krade in ubija«, s človekom, ki ima do podzavesti ponotranjena načela »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, se za civiliziranega človeka ne more dobro končati. Človek zahodne kulture se lahko suvereno spopada v okolju pogovora, dialoga, prepričevanja, v okolju barbarskega nasilja, kjer ni nobenih omejitev in nobenih pravil krvave igre, pa je bolj ali manj nebogljen. Tak spopad se večinoma konča s trenutno fizično izgubo, a dolgoročno z moralno zmago.
• Komunisti so po prevzemu oblasti povsem ugrabili državo in jo izkoriščali kot svoj fevd. V Slovenskih podobah zla pa opozorite na tragično dejstvo, da se je rdeča aristokracija na oblasti obdržala tudi po osamosvojitvi. Na vseh družbenih nivojih, v državnih institucijah, v medijih …Zato pri nas ne more priti do resnega soočenja s polpreteklo zgodovino. Kako takšno stanje vpliva na »narodno psiho«? So razen odločne lustracije še kakšni izhodi iz tunela?
V okolju, kjer ni bila izpeljana spektakularna lustracija, kot na primer v Zahodni Nemčiji po drugi svetovni vojni ali v Vzhodni Nemčiji po padcu Berlinskega zidu, patološka pohabljenost javnih institucij, kot sta na primer šolstvo in sodstvo, pa ostaja, je nujno potrebno vzpostaviti trajno budnost in pripravljenost na radikalnejše ukrepanje. Če bi na primer zdravnik namerno postavil napačno diagnozo zato, da bi z napačnim posegom onesposobil pacienta, bi moral takoj trajno izgubiti licenco. Enako bi moral sodnik, ki namerno pošlje ne-
dolžnega človeka v zapor, zato da ga onesposobi za politično tekmo, ali zato, da zaščiti pravega zločinca, bi moral trajno izgubiti sodniški mandat. Za kaj takega pa je potrebna kritična javnost kot naraven obrambni sistem pred infektom. Ta javnost pa se res zelo počasi ustvarja, predvsem če jo merimo po razgledanih, pokončnih in pogumnih novinarjih.
• Pokončni in pogumni novinarji so zaradi svoje glavne odlike pogosto tarča nizkotnih napadov. Enega takih je s strani Zveze borcev pred nekaj tedni doživel Jože Možina, ki z odkrivanjem resnice očitno moti nekdanje revolucionarje. Se vam zdi, da je po 70 letih laganja in krepitve novega družbenega razreda, ki je po revoluciji zasedel odgovorna mesta v državi, mogoč prehod v »normalnost«? Vlada, katere obrisi se kažejo, gotovo ne bo v pomoč normalizaciji razmer … ?
Histeričnih izpadov predsednika ZZB smo že vajeni. Omenjeni gospod očitno ne pozna
zgodovine, če ga navajanje že davno dokazanih dejstev tako zelo vrže iz tira. Ni on problem. Problem je nacionalna RTV, ki se tako servilno obnaša do tega in takšnih gospodov. Če bi bila inštitucija, ki jo plačujemo vsi državljani, vsaj v načelu ideološko nevtralna, bi zagovarjala resnico in odločno ščitila tudi in predvsem tiste svoje novinarje, ki sogovorniku dovolijo izpovedati resnico. To usodno in globoko razdeljenost slovenskega naroda je možno – tako kot vsak resen medčloveški spor – preseči le z resnico. Resnico, ki zahteva veliko iskrenega pogovora in medčloveškega spoštovanja, da se jo končno obojestransko prizna in uveljavi. Prav to pa je naloga »nacionalne« RTV. Dokler ne bomo imeli take osrednje medijske hiše ali takih osrednjih medijev, smo obsojeni na uničujoče brezno razkola. Kdor v kulturnem demokratičnem svetu zanikuje holokavst, je javno zasmehovan ali pa celo kazensko preganjan. Pri nas pa kdor omeni ali opozori na slovenski holokavst, je opljuvan in celo preganjan. In to skoraj trideset let po padcu komunizma. Obstaja upravičena bojazen, da bo nova vlada to žalostno podobo slovenske politične realnosti ponovno zabetonirala.
6.1.3.
Ameriški filozof in pisatelj George Santayana je zapisal: »Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni, da jo še enkrat doživijo.« Na to maksimo sem se večkrat spomnil, ko sem prebiral Slovenske podobe zla. V knjigi dr. France Cukjati s svojimi bogatimi političnim, filozofskim, medicinskim znanjem spomni na Zlo, ki smo ga Slovenci doživljali v 20. stoletju. Ob tem si upa prestopiti Rubikon in podati iz imanentnega v območje temačne mistike, iz katere je zajemal komunizem – ideologija, ki je zelo pohabila slovenski značaj in ga ob umanjkanju lustracije po letu 1990 še vedno hromi.
Podaljševanje totalitarnega režima je možno le v okoljih s šibkim zgodovinskim spominom. Kjer ni spomina, se ljudem kmalu začno cediti sline po »egiptovskih loncih mesa«. Ker takšno stanje starim elitam v Sloveniji ugaja, so pričeli odkrito pozivati, naj se ne brska več po zgodovini, naj se pusti zgodovino zgodovinarjem, naj se ne drega v stare rane itn. Takim pozivom so sledili tudi mnogi zgodovinarji; na knjižne police prihajajo in dobivajo nagrade »zgodovinske« knjige, ki nekritično utrjujejo staro revolucionarno mitologijo, času druge svetovne vojne pa se sestavljavci zgodovinskih pol na maturi raje izognejo. Pričujoča knjiga je upor zoper ta nevarni trend, ki nas lahko hitro pripelje do tega, na kar opozarja George Santayana.
Verjetno si nihče ne želi ponovitve polstoletnega komunističnega terorja. Ali pač? Če pogledamo slovensko družbo v letu 2018, hitro ugotovimo, da imamo med nami kar precej gorečih »vernikov« komunizma. Proust je nekoč zapisal: »V svet verovanj razumski razlogi nimajo vstopa.« Režimskim fanatikom zato pričujoče Cukjatijevo delo ne more pomagati. Za takšne primere je potrebna intenzivnejša terapija. V veliko korist pa je lahko to čtivo intelektualno poštenim iskalcem zgodovinske resnice, pa tudi tistim s šibkejšim spominom. Predvsem od njih je odvisno, na katero stran se bo prevesila tehnica. Če se bo namreč ta »mlačna« sredina pričela spominjati, se z njo ne bo več moglo manipulirati. Slovenske podobe zla imajo terapevtski učinek zoper »politično demenco«, ki je nastala kot posledica strahu. Obetavno bi bilo že, če bi se slovenski volivec spomnil vsaj obdobja 4-letnega mandata in se na tej podlagi odločal, komu bo zaupal prihodnjega. Le tisti, ki se spominja, lahko samostojno načrtuje prihodnost. »Kdor ni dedič, ne more biti pionir,« je modro zapisal judovski filozof Heschel.
Če se bomo torej pričeli spominjati preteklosti, se bomo izognili grožnji njene ponovitve. Varuhom revolucionarnih izročil prebujanje zavesti o preteklosti seveda ni po volji, zato bodo Slovenske podobe zla v javnosti prezrte. Delo namreč ni le jasna vojna napoved pozabljanju, ampak tudi kažipot h krščanskim koreninam naše evropske civilizacije. Nasprotniki svobode in evropske demokratične tradicije se dobro zavedajo, da je obvladovanje spomina v spopadu za prihodnost Evrope ključnega pomena. Že Orwell je v svojem delu 1984 preroško zapisal: »Kdor obvladuje preteklost, obvladuje tudi prihodnost.«
Jurij Pavel Emeršič v knjigi Franceta Cukjatija Slovenske podobe zla
7. Iskanja in besede
7.1. Klic obupa
(Draga mama)
France Cvelbar
7.1.1.
Ko bodo odkopali
naše bele kosti,
me ne boš prepoznala,
saj vsa naša zapestja
žica je zvezala.
Našim razbitim lobanjam
je ostal le krik:
Zakaj?
Na vse strani:
Zakaj?
Iz očesnih votlin:
Zakaj?
Mati! Zakaj? Zakaj? Zakaj?
O strašni Rog smrti,
o strašni bik ubijalec,
o strašne jame naše usode.
O strašni kamni človeških src.
8. Studencev močnih, čistih sem željan
8.1. Usmiljenje kot aluzija odrešenja
Justin Stanovnik
8.1.1.
Na prvi pogled marsikdo ne vidi velike razlike med solidarnostjo in usmiljenjem. Za oba pojma bi bilo mogoče reči, da izražata naklonjenost do drugega človeka – zlasti v razmerah, ki jih imamo za nenavadne. Za večino ljudi bi bilo to dovolj in se jim ne bi zdelo potrebno, da bi se ubadali z vprašanjem, kaj pomeni en pojem in kaj drugi in v kakšnem odnosu sta si med seboj. Tudi mi se ne bi lotili razmišljanja, ki ga nakazuje naslov, ko se ne bi v nas nakazovala slutnja, da nam bo ravno globlji uvid v naravo solidarnosti in usmiljenja nekoliko razložil, odkod nelagodnost – če že ne prava zaskrbljenost – s katero nas navdaja stanje v sedanji kulturi.
Naša izhodiščna točka je vprašanje občutljivosti. Tisti, ki raziskujemo določeno zgodovino, se pogosto znajdemo pred tem, da kak zelo dramatičen dogodek v območju neslišane človeške skrajnosti, ne najde niti približno ustreznega odziva v ljudeh, ne takrat ko zanj zvejo, pa tudi ne pozneje, ko je v njih s svojim pretresljivim sporočilom že nekaj časa obstajal. Naše začudenje se vsakič še poveča, ko pomislimo, da tu niti ne gre za ljudi, ki bi jim ideološki položaj branil, da bi se prepustili energijam, ki prihajajo iz nečesa, kar je pred njimi: iz nečesa velikega, neznanskega, presežnega. Nobena ideologija, nobene življenjske izkušnje, nobena zgodovina ne stoji med njimi in tem, kar jim je posredovano. In vendar! Kako naj si razložimo, da stvari niso več vznemirljive: najprej velike, potem pa tudi majhne? Ali, da se popravimo, da niso vznemirljive, če se zgodijo ali so se zgodile v pokrajinah, kamor ne sega interes – neposredni, oprijemljivi interes. Toda, mar ni tako, da ima človek neko naravo? Da človek nekaj je? Kako da se torej ne uveljavi, v vsem, kar je? Tega si ni mogoče razložiti drugače kot tako, da kultura, s svojimi v razvoju civilizacije prevzetimi in postavljenimi umetnimi normami, določeno govorico avtentične človekove narave dopušča in določene ne. Nekatere človekove možnosti tako niso več legitimne, kultura jih ne sprejema v svoj program. Določena človekova občutljivost ima takó možnost, da se aktivira, določena pa te možnosti nima. Človekova sposobnost sprejemanja sveta in odzivanja na svet lahko postane takó enostranska – takó v eno smer naravnana – da ostanejo nekatere stvari, po sebi velike, v celoti neregistrirane. To pa pomeni, da jih tako rekoč ni.
Taka velika reč je povojni umor slovenske domobranske vojske. S katerekoli strani se že odločimo, da bomo ta umor gledali, vedno bo pred nami vstala velikost, s katero se ne bomo mogli pomiriti, dokler ji ne bomo priznali značaja presežnosti. Okvir, ki zahteva, da se ta velikost tako razume, je slovenska zgodovina. V njej se kaj primerljivega ni bilo zgodilo. Če hočemo velikosti tega umora nekoliko zadostiti, moramo pomisliti najprej na način, kako je bil uprizorjen: na vso organizacijsko mašinerijo, ki so jo komunisti postavili na noge, da so mogli pokončati tako veliko število ljudi; potem pa tudi na ubijanje samo, ko so deset dni zapored gonili pred brezna mlade ljudi, do brezumja trpinčene, a s še toliko življenja v sebi, da je vsakega mogla zajeti groza konca; ko so tista brezna deset dni tulila, dobesedno tulila – iz njih so prihajali kriki in tožbe in jok in prošnje; ko komunisti tem, ki so jih nameravali uničiti, do konca niso povedali, kaj jih čaka – kakor nacisti svojim žrtvam niso povedali, kam grejo, dokler pred njimi niso zazijale peči. Na to velikost moramo najprej pomisliti. To velikost nam posreduje osnovni človeški čut. To razume, to ima v sebi vsak človek, za to niso potrebne nobene šole. Potem pa moramo pomisliti še na interese narodovega fizičnega in duhovnega obstoja. Pomisliti moramo, da so komunisti, s tem da so ubijali tiste ljudi, v resnici ubijali narodovo dušo, kakršna se je naredila v stoletjih civilizacije in kulture. Pomisliti moramo na to, da so tistih deset dni izločevali iz naroda tiste ljudi, ki so bili pripravljeni nesti njegove izkušnje v prihodnost: ki so jamčili za kontinuiteto njegove zgodovine v civilizaciji.
Velikost, na katero smo tu pokazali, bi morali zagledati in razumeti vsi ljudje. Vsi bi morali biti od nje presunjeni: že kot ljudje, še preden bi v njih stekel zahtevnejši premislek o duhovnih, moralnih, političnih vidikih tega umora; še preden bi se ljudje kot zavestni pripadniki civilizacije zavedeli, da je to bil genocid, z vsem, kar ta beseda pomeni: z njegovo protičloveškostjo, z njegovim napadom na človeka kot človeka, z njegovo radikalno prepovedanostjo, z njegovo brezprizivno obsojenostjo. S tem smo hoteli povedati, da mislimo na velikost, ki – še pred vsako refleksijo – naredi, da se nanjo človek odzove na tisti ravnini, ki jo zgolj čuti, kjer se vse dogaja samodejno, temeljno človeško, kjer ni udeležena nobena druga stvar razen gledanje prizorov, ki ne morejo, da ne bi bili grozljivi.
In vendar. In vendar mi, ki s svojim pisanjem polnimo strani Zaveze in se k tem ljudem pogosteje vračamo in jih bolj razumemo – rekli bi lahko, da smo njihovo stvar vzeli za svojo – ne samo presenečeni, ampak naravnost šokirani opažamo, da veliki umor iz leta 1945 ni vstopil v zavest slovenskega človeka. Naša začudenost se seveda samo poveča, ko se spomnimo, da tu ne gre za ljudi, ki so svojo moralno in politično integriteto investirali v nekdanji komunistični projekt, ali pa za tiste, ki so se, opogumljeni od uspeha prvega, od njegove neskončne lahkosti, odločili, da izpeljejo še drugega: Uvideli so, da jim postmoderni nihilizem daje možnost, da se v okviru demokratskih institucij znova politično polastijo naroda, a pri tem natanko vedo, da jim to ne bo uspelo, če ne bodo rešili intaktne mitske podobe NOB. Če bi šlo za te ljudi, bi razumeli, da se zapirajo pred moralno logiko genocida; če bi se ji namreč prepustili, ne bi mogla, da ne bi bistveno prizadela njihove zavratne politične volje. A, kakor rečeno, ne gre za te ljudi. Gre za ljudi, ki nimajo neposredne zveze ne s prvim ne z drugim naklepom zoper slovensko politično kulturo. Tu gre za navadne ljudi, za večinske ljudi, bi lahko rekli. To so ljudje, ki jih nobena duhovna nuja ne priganja, da bi si izoblikovali lastno duhovno in politično podobo; ljudje iz mehke gline, primerki, ki jih čas vedno in povsod množično izdeluje; ljudje, ki svojo srečo in svoj notranji mir dosegajo tako, da živijo, kakor se od njih pričakuje – kakor jim ukazuje duh časa. Hoi polloi – večinski ljudje.
V uvodu smo omenili začetno slutnjo, da bi nam razmišljanje o dveh pojmih, o solidarnosti in usmiljenju, o tem, kako nanju gleda in kako ju razume čas, kateremu od obojega daje prednost, morda omogočilo razumetje tega časa in bi nam lahko kaj povedalo o notranji vrednosti sedanje kulture – o njeni zadostnosti oziroma nezadostnosti.
Ponovimo še to začetno misel, da sta si oba pojma pomensko sorodna v tem, da na različne načine oba izražata skrb za sočloveka. Ta, če smemo reči, drugačnost v istem, je ravno stanje, ki daje lepe metodične možnosti za raziskovanje. Glede razlike med njima pa na začetku povejmo le to, da je solidarnost nekaj zunanjega, da jo je mogoče, ne glede na to, iz kakšnih notranjih pobud prihaja, opredeliti, formalizirati in zakonsko fiksirati; usmiljenje pa je nekaj notranjega in te notranjosti, ne glede na obseg in oblike njegove zunanje realizacije, nikoli ne izgubi, ampak ohranja neposredno zvezo človeka s človekom. Na kratko: solidarnost je mogoče izreči, a je ne hkrati čutiti, ne da bi v tem bilo kaj protislovnega; usmiljenje izreči, a ga ne hkrati čutiti, pa je protislovje, ki je empirično sicer možno, a ostane spaka in nestvor.
O solidarnosti so seveda napisane knjige, prav tako o usmiljenju. Mi nimamo ne časa ne ambicije, da bi se seznanjali s tem nakopičenim védenjem. Nas zanima samo to, v kakšnem odnosu do njiju je sedanja kultura in kaj s tem odnosom pove o sebi.
Solidarnost ni tako stara beseda, kot je usmiljenje. O usmiljenju govorijo najstarejše knjige in spisi, solidarnost pa se je rodila tako rekoč z novim vekom. To ni nobena slučajnost ali kaka nepomembna obrobnost, ampak nam veliko pove o notranji ali organski razliki med obema pojmoma. Solidarnost kot socialno in etično držo je kot posebno človekovo možnost odkrila moderna Evropa. Solidarnosti človek ni odkril v intenzivnem raziskovanju samega sebe: ni je našel na poti v svojo notranjost, ki jo je tako zelo priporočal že sv. Avguštin, ampak je nastala oziroma je morala nastati potem, ko se je človek obrnil v svet, ven iz sebe: ko mu ni bilo več dovolj življenje v sebi in v Bogu, ki ga je našel v sebi, ali bolje, ko mu ni bilo več dovolj življenje, ki je teklo na vertikalni poti od sebe do Boga – itinerarium mentis in Deum, popotovanje duha k Bogu, kakor se je izrazil v trinajstem stoletju sv. Bonaventura – ampak ga je zamikalo potovanje v družbo, v živi svet ljudi.
Tu je bil prostor, ki je rodil idejo solidarnosti – najprej politične solidarnosti. Dokler je človek verjel v nespremenljivost narave in sveta, radikalen poseg v svet ni imel smisla. Smiselno je bilo sodelovanje z njim. Ko pa je vera v temeljno danost in dobrost sveta odšla in se je pokazala možnost za radikalne spremembe, je bil poseg v svet seveda smiseln. A smiseln je bil samo, če je obetal biti uspešen; k uspešnosti pa je veliko lahko prispevala solidarnost – strnjenost, zvestoba, trdnost sil, ki so šle v boj za spremembe. Vse revolucije, od velike francoske dalje, so se vodile v znamenju solidarnosti. Znano je, da je drugo geslo francoske revolucije, bratstvo, ponekod za določen čas zamenjala beseda solidarnost.
Po letu 1848 je solidarnost postala ideološka parola delavskega razreda v boju za emancipacijo. Po Marxu mora solidarnost spremljati delavski razred med bojem, z zmagovito revolucijo pa se bo družba tako spremenila, da potrebe po solidarnosti, pa tudi potrebe po kakršnikoli drugi ideologiji ne bo več. Nemški socialist Wilhelm Liebknecht je sredi devetnajstega stoletja v solidarnosti videl poglavitno značilnost socializma: »Pojem splošne človeške solidarnosti je najvišji kulturni in moralni pojem; ta pojem uresničiti je naloga socializma.« Da je družbene sile, ki so besedo solidarnost izpisovale na svoje prapore in ji dajale vidno mesto v svojih programskih dokumentih, obvladoval nov duh, ki se je zavedal, da ne gre samo za zmago novega, ampak tudi za poraz starega, ilustrirajo besede, ki jih je izrekel bavarski revolucionar Kurt Eisner v revolucijskem letu 1919 in so ohranjene v nekem zasebnem pismu: »Ne, nič več o ljubezni, o sočutju, o usmiljenju! V plavžih znanstvene misli je že zažarela nova beseda: hladna, kot jeklo trda beseda solidarnost.« Solidarnost je bila torej nova evropska beseda, ki je nastala kot sredstvo in kot program na levici v boju za novo družbo.
Razvoju, ki se je tako uveljavil, ni manjkalo izzivalnosti. Začutile so jo tudi krščanske sile in se ob njej zavedele svoje notranje resničnosti: da se je nekaj tega, kar se sedaj oznanja s solidarnostjo, v krščanskem kozmosu uresničevalo že od začetka. Res so krščansko socialno dejavnost gnale druge sile, sile, ki so nosile druga imena –»ljubezen, sočutje, usmiljenje« – konkretni učinki pa so bili isti. Če torej socializem nosi solidarnostna ideja, nosi krščanstvo še bolj, le da tu ni posledica nekega slučajnega razvoja, neke ideje, nekega domisleka, ampak je vgrajena v temeljne nauka samega –še več, je z njim pravzaprav identična. Poleg tega pa nad njo stojijo božje obljube.
To je vse res. Vendar je med krščanskim socialnim naukom in solidarnostjo socialistične Evrope velika razlika: solidarnost je imela to na sebi, da je bila zgolj politična, nastala je iz političnih razlogov in se je uresničevala s političnimi sredstvi. Cerkev pa je oznanjala evangelij – idejo bližnjega in pravičnost med ljudmi – a ni niti mogla niti hotela biti politična. Bila je nekaj neskončno bolj pomembnega: bila je v svetu in ga presegala. Toda sedaj se je na loku zgodovine izpisovala beseda politika, za katero se je vedelo, da je zgolj stvar človeka. Vsem pa je obljubljala ne samo realne, ampak tudi radikalne in celostne rešitve.
V Evropi sta se tako oblikovali dve sili: Cerkev, ki je poleg eshatološke ali končne odrešenosti dajala človeku tudi možnost reševanja socialnega vprašanja s postopki in načini, ki jih je priporočal in dopuščal evangelij, in nove duhovne in politične sile, ki so eshatološko ali zadnjo odrešenost postavile iz transcendence v zgodovino in v okviru zgodovine obljubljale človeku ne samo lajšanje socialnega zla, ampak njegovo dokončno odpravo. Nastala sta dva koncepta reševanja človeškega vprašanja. In ni si prav težko predstavljati, da je bila nova solidarnost z vero v radikalne politične rešitve nekakšna skušnjava za del tradicionalnega krščanstva. Ta skušnjava ni bila majhna, a je bila dovolj prozorna, da ji krščanstvo nikoli ni resneje nasedlo.
Tu o tem ne bi govorili, ko ne bi želeli dopolniti svoje pripovedi o solidarnosti z dejstvom, da so tudi na krščanski strani nastala gibanja, ki so, ne da bi odstopala od krščanskih duhovnih izhodišč, iskala rešitve političnega in socialnega vprašanja z energijami, ki jih je imela v sebi ideja solidarnosti. Sem spadajo predvsem razna krščanskosocialna gibanja v prvi polovici dvajsetega stoletja, ki jih poznamo tudi iz slovenske zgodovine. Iz slovenske zgodovine tudi vemo, da so ta gibanja zaradi naboja, ki so ga nosila v sebi, vedno presegala okvir socialne akcije in hotela biti tudi duhovno prenoviteljska. Tako imenovani krščanski socializem je ena reč, druga pa je krščanski solidarizem. Zahteve, ki jih je postavljal krščanski solidarizem, so izhajale iz človekove osnovne družbenosti in kot naravno dejstvo niso predstavljale nobenega nasilja. Tudi takrat ne, kadar naj bi za njihovo uresničitev poskrbela država. Solidarizem kot etično načelo krščanskega družbenega nauka se je razvijal zlasti na nemškem kulturnem področju na prelomu med devetnajstim in dvajsetim stoletjem.
To so bili koncepti politične solidarnosti, utemeljene v krščanskem duhovnem uvidu. V drugi polovici dvajsetega stoletja pa je pojem solidarnosti dobil določeno vlogo tudi znotraj teologije, v zvezi z novimi duhovnimi pristopi na področju soteriologije. Mi te okoliščine ne bi vpletali v svoje razmišljanje, če te novosti ne bi bile v določeni zvezi z novimi teološkimi strujami, ki jih poznamo pod imeni: politična teologija, teologija osvoboditve. Potrjujejo namreč po svoje tezo, ki se nam počasi oblikuje pod rokami, da se solidarnost, pa naj prihaja že od koderkoli, dokončno, kot po neki nujnosti, vedno ustali v politični fakturi. Ali niso novi, tako nastali teološki impulzi dajali spodbude za osvoboditev ubogih, vendar ne prvenstveno za njihovo duhovno osvoboditev, ampak za družbeno. Kakor da bi se sedaj reklo: Iščite najprej zemeljsko kraljestvo in ono drugo boste dobili povrhu.
Morda se bo komu zdelo, da smo pojem solidarnosti preveč vezali na nastanek in razvoj socializma kot ideje in kot gibanja. Moderna Evropa namreč ni bila samo socialistična, ampak tudi liberalna. Pravzaprav bi morali reči, da je bila najprej liberalna in šele potem socialistična. Socialistični Evropi smo dali prednostni poudarek zato, ker je solidarnost ravno v okviru socializma dobila ideološko radikalizacijo, kot bojno geslo in kot utopični cilj. Tako se je določneje pokazalo to, kar hočemo na njej poudariti – njena političnost.
Kakor smo rekli, je moderna Evropa bila – in je – tudi liberalna. In, kar je važno, tudi liberalni Evropi solidarnost ni bila tuja. Da je bilo to manj opazno, je zato, ker solidarnost ni bila del njene politične retorike. Liberalna Evropa je svojo politiko uveljavljala v jeziku, ki sicer ni bil popolnoma varen pred ideološkimi izstopanji, a ga je kontrolirala na eni strani precizija pravne tradicije, na drugi pa formalna disciplina nastajajočih humanističnih znanosti, predvsem zgodovine, sociologije in politologije.
Ena od prvin liberalne Evrope, ki bi ji lahko priznali solidarnostni značaj, je njena politika. Politika liberalne Evrope je demokracija in v demokraciji je nosilec suverenosti ljudstvo – torej vsak človek, ne glede na stan, rojstvo in premoženje. S tem, da je bil vsakemu človeku podeljen status državljana, je – spričo očitnih razlik med ljudmi, ki kar kličejo po kriteriju sprejemljivosti in nesprejemljivosti – bilo narejeno dejanje, ki mu ni mogoče jemati značaja prvinske človeške solidarnosti.
Druga prvina liberalne Evrope, ki tudi izhaja iz solidarnostnega impulza, pa je njena socialna politika, ki se je iz skromnih začetkov v nekaj sto letih razvila v mogočen sistem vsakovrstnega varstva tistih, ki se iz kakršnihkoli razlogov niso mogli enakovredno podrediti poglavitnemu načelu liberalne ideje: maksimalna investicija človekovih sil za maksimalno osvajanje bogastva.
Tudi za solidarnostna dejanja moderne države, politična in socialna, velja, da se ne glede na to, iz kakšnih nagibov so nastala, nujno formalizirajo v predpise in zakone, ki ne morejo delovati drugače kot po logiki aparata ali mehanizma. Ne moremo reči, da ta dejanja niso koristna, saj dosežejo, da družba funkcionira, da ne pade v nered in kaos. Toda njihova povnanjenost, njihova mehaničnost, njihova avtomatičnost jih postavlja v neko protislovje – hočejo biti človeška, a so hkrati daleč od človeškosti. S tem, da je solidarnost države postala izterljiva pravica državljanov, in s tem, da so državljani prek države in njenih ustanov zagotavljali solidarnost drugim državljanom, je bil pretrgan osnovni neposredni človeški tok med ljudmi. Z vsemi se je sedaj nekaj zgodilo, s tistimi, ki so imeli zakonito pravico, da dobivajo, in s tistimi, ki so imeli zakonito dolžnost, da dajejo: tisti, ki so dobivali, so polagoma pozabili, da so prejemniki, in tako pozabili na človeški odziv tistega, ki dobi; tisti, ki so dajali, pa so se polagoma navzeli zmotne zavesti, da so s tem, ko so izpolnili državljansko solidarnostno dolžnost, izpolnili tudi že človeško.
Solidarnostni mehanizem moderne države je izrinil mnogo starejši in mnogo finejši medčloveški regulativ – usmiljenje. Naj povemo še to, kar za našo temo ni bistveno, a je zanimivo. Čim bolj se je sistem dajanja in prejemanja formaliziral in tako izgubljal začetno naravnost, toliko bolj so se tudi ljudje začeli obnašati nenaravno: tisti, ki so dobivali, so kmalu terjali vedno več in vedno bolj arogantno – spomnimo se samo na šokantno zahtevnost ljudi ob naravnih nesrečah – tisti, ki jih je država obvezovala, da dajejo, pa so začeli dojemati državo, kot nekaj tujega in zgolj obvezujočega, ker se je naravni značaj solidarnostnega dejanja vse bolj izgubljal.
Po vsem, kar je bilo tu povedano, bi bilo sedaj mogoče reči, da je solidarnost – tista, ki se poteguje za strnjenost skupine, ki se je znašla v nevarnosti ali krizi, in tista, ki zadeva »razdedinjene tega sveta« – civilizacijska dobrina, a vodi po sebi in po svojih posledicah v odtujenost. To je zato, ker je solidarizirani svet ustvaril varljiv videz, da usmiljenje ni potrebno.
Usmiljenje ima, kot smo rekli uvodoma, nekaj skupnega s solidarnostjo – obema je skupna ideja reševanja drugega. Ko pa ta pojem nekoliko bolj premislimo, se pred nami odkrije nekaj svojevrstnega.
Usmiljenje je starodavna človekova stvar. V času, ko so ljudje brez dvoma bili solidarni drug z drugim, a še niso vedeli, kako bi temu rekli, so že imeli ime za usmiljenje. Ljudje krščanske poučenosti ob tej besedi takoj pomislimo na zgodbo o usmiljenem Samarijanu, ki govori o popotniku, ki so ga na poti iz Jeruzalema v Jeriho napadli razbojniki, ga pretepli, oplenili in v ranah pustili tam ležati. Ključni stavek se glasi: »Ko pa je neki popotni Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil.« Ker je to klasično mesto za to besedo nabito z energijami mnogih razumetij in mnogega samospraševanja ljudi, ki so zgodbo v stoletjih brali, predvsem pa poslušali, ni nerazumno, če pričakujemo, da nam bo prav na tem mestu kaj odkrila o sebi. Nekaj nam bi pokazalo že to, če bi uresničili domislek in zgodbo prebrali v drugi verziji: da bi na primer rekli, da je bil Samarijan z ubogim popotnikom solidaren, da mu je izkazal solidarnost. Ob tem bi bili nekoliko šokirani sami, ne samo zaradi ustaljene oblike, v kateri zgodbo poznamo, in jo tako, kot otroci sprejemajo pravljice, tudi mi sprejemamo samo v tej obliki, ampak tudi zato, ker bi bil sedaj pred nami neki čisto drug človek: ne bi bil to več »usmiljeni Samarijan«, ampak nekdo drug.
Usmiljenje, se zdi, nastane v človeku samodejno. Težko si predstavljamo, da bi si lahko rekli: Ta človek se nam bo smilil. Ta človek se nam mora smiliti. Čisto lahko pa si na primer pravimo: S tem in tem človekom moramo biti solidarni. Pri usmiljenju nima volja kaj opraviti. Človeku se kdo zasmili preprosto zato, ker je usmiljen. Usmiljenje prihaja iz človekove notranjosti, pravzaprav je z njo identično. Nekateri ljudje so pač usmiljeni. Čisto lahko, da nekoč niso bili taki, potem pa jih je kaj spremenilo: neki uvid, ki je sledil kakemu doživetju ali pa tudi ne, je šel skozi njihovo notranjost in jo naredil drugačno. Ta drugačnost je zdaj takšna, da je človek, ki jo nosi v sebi, usmiljen. Tu smo morda zadeli ob eno najbolj bistvenih reči, ki zadevajo usmiljenje: na njegov duhovni izvor. Kultura, ki je usmiljenju naklonjena in usmiljenje podpira, je v poudarjenem smislu duhovna kultura. / Ne razumna ali razumska, iz te lahko prihaja solidarnost. / Z duhovnostjo ni tako kot z razumom – ne moremo je poljubno in po potrebi aktivirati.
To, kar smo pravkar povedali, bi lahko izrazili tudi drugače. Z usmiljenjem je vedno povezano to, čemur pravimo videti, ali bolje, opaziti, zagledati. Da se v človeku vzbudi usmiljenje, mora najprej nekaj zagledati. V njem mora biti posebna duhovna inteligenca, ki vidi, opazi, zagleda, razume, ne karkoli, ampak človekovo stisko in človekovo bolečino. Tu bi se morda kdo oglasil in rekel, da je to, o čemer govorimo, zgolj etičnost. Mislimo, da je več: poudarjena inteligenca, ki človeku da, da zagleda koga v stiski in to stisko začuti. Ali pa jo more začutiti, ne da bi jo na neki način občutil kot svojo?
V drugi pesmi zbirke Rekviem ruske pesnice Ane Ahmatove se odigra prizor, ki v zgoščenem pesniškem jeziku govori natanko o tem: o duhovni inteligenci usmiljenja. Scena je naslednja: rumeni mesec stopi v kočo ob Donu, prešeren, vesel, »s klobukom postrani«. A tu je že nasprotje: Rumeni mesec zagleda senco:
Tu je žena bolna,
tu je žena sama.
Potem sledita še dva stiha, ki povesta, zakaj je žena bolna in sama:
V grobu mož, v ječi sin.
Molite zame.
Za nas, ki pesem beremo s posebej usmerjeno pozornostjo, je najvažnejša vrstica: Rumeni mesec zagleda senco. Senca je seveda le podoba, v resnici ni nobene sence, ampak pravo gorje: bolezen, osamljenost, nasilje, smrt. Potem še besede žene v zadnji zapuščenosti: Molite zame. A ko ta zadnji verz preberemo, že vemo, da je sedaj sredi te bede usmiljenje, da je nad to bedo že razlito usmiljenje. Za nas je seveda važno to, da usmiljenja ni zbudilo naštevanje gorja, ampak že njegova senca. Pesem govori o fini občutljivosti, s katero hodi po svetu usmiljenje.
Če nam je z zgornjo sliko uspelo povedati, s kakšnimi tankimi antenami so opremljeni ljudje, ki nosijo v sebi snov, ki je v stanju zatrepetati v usmiljenju, potem nas bo z naslednjo še bolj. Prizor, na katerega vas bomo opozorili, vsi prav dobro poznamo in nosi naslov Svatba v Kani galilejski. Nanjo sta bila povabljena tudi Jezus in Marija. Tu se je potem zgodila tista znana reč, spremenjenje vode v vino, a mi te zgodbe ne obnavljamo zaradi tega. Tam so bile namreč izgovorjene tudi neke besede, ki niso stale tako v središču, za nas pa, ki razmišljamo o usmiljenju, nenadoma dobijo pomen, za katerega začutimo, da ga moramo zelo dobro razumeti. Ko je svatba že nekaj časa tekla, je stopila Marija k Jezusu in rekla: Vina nimajo. Saj je mogoče, mar ne, da te besede slišimo stokrat, potem pa se nam nenadoma stoprvič zgodi, da v njih nekaj zagledamo: da so to najbolj rahločutne besede, kar smo jih prebrali v besedilih, ki jim pravijo literatura, ali pa so bile uporabljene v tisoč vsakdanjih ali manj vsakdanjih stavkih, ki smo jih mi izrekli drugim ali pa so jih drugi izrekli nam.
Da so nas te besede tako pritegnile, pride tudi od tega, da so bile izrečene v kontekstu povzdignjene zgodbe; in od tega, da so postavljene tako jasno in preprosto, da imamo občutek, da bodo tam stale za zmerom – tako nepremakljive se zdijo v svoji preprostosti; in od tega, da od njih prihaja neznan mir in gotovost in posvečenost.
Posebej pa nas ob njih obide misel, da je to stavek, ki bi lahko obstal izpisan nad vsakim razumetjem tuje nesreče, ki se zgodi na tem svetu: nad vsakim od brezštevilnih razumetij brezštevilnih stisk, v katerih se znajdejo ljudje. V tem stavku je izrečeno priznanje vsem tistim, ki hodijo okoli tako, da vidijo. Ne kakor v paketih, kot se baje pravi v nekem jeziku, ampak tako, da vidijo, opazijo, razumejo. Vina nimajo, je stavek, ki sta ga rodila razumetje in sočutje, dve besedi za eno stvar. In kadarkoli se ponovi – nikakor ne ravno v tej obliki – se zgodi ena od najlepših in največjih stvari, ki se lahko zgodi med ljudmi: razumetje in sočutje.
Krščanska kultura je dosegla to zavidljivo višino, da se za ta stavek ljudem ni treba vedno znova odločati, ampak je postal del življenja. Iz knjig pisatelja Ivana Tavčarja je znan izraz »uboga žival«. Tisti, ki poznamo govorico njegovih krajev, vemo, da ga ni naredil sam, ampak ga je prevzel od svojih ljudi. Nekoč je torej obstajala kultura– ali še? – ki je ljudi izučila v tako izostreno pozornost, da je človeku, ki se je mučil ali z otroki ali z dolgovi ali s strmo hribovsko njivo, rekel »uboga žival«: da so ga
razumeli in se jim je zasmilil. Pravzaprav so s tem naredili še nekaj več. Če prav pomislimo, so mu s tem izrazom dali veliko priznanje.
Govorimo o usmiljenju. Seveda imamo pri tem svoj namen. Z usmiljenjem, ki smo ga identificirali kot avtentičen izraz človekove občutljivosti, bi radi izmerili občutljivost kulture v celoti. Merjenje seveda ni naš zadnji cilj. V resnici bi radi etablirali usmiljenje v njegovi prvobitni vrednosti. Pri tem smo morali opustiti nekaj stvari. Ene pa bi se le še radi dotaknili. Radi bi zavrnili neki pomislek.
Nekateri pravijo: Danes nihče noče, da bi se komu smilil. S tem hočejo reči, da je usmiljenje poniževalno. Mogoče mnogi res tako pravijo, a to delajo iz nevednosti, iz nadutosti modernega človeka na višku tehnološkega razvoja. Mi postavljamo nasprotno trditev: Človek usmiljenje zasluži. Usmiljenje človeka ne degradira, ampak ga ravno v njegovi nesreči in nemoči povzdigne v prvotnem dostojanstvu. Izkazano usmiljenje je priznanje človekove človeške vrednosti. Nesreča, ki se je ne dotakne nobeno usmiljenje, ostane zgolj poraz, dokončno samo poraz in zgolj prizadetost, od ničesar dotaknjena– factum brutum. Človeka ne poniža usmiljenje, ampak ravnodušnost –neusmiljenje.
Tudi ko bi se koncept socialne države obdržal in morda še izpopolnil; tudi ko bi solidarnost, ki jo državljani po državnih ustanovah zagotavljajo sodržavljanom, ohranila sedanji obseg in se morda še povečala; tudi ko bi vse to šlo po sreči, solidarnost ne bi izgubila inherentnega kulturnega deficita, o katerem smo govorili zgoraj. A tu je še neka dodatna reč. Država kot garant delovanja trga, ki je središčni instrument kapitalističnega gospodarstva, in država kot garant solidarnostne zaščite državljana sta v notranjem in trajnem nasprotju. Iz tega sledi, da ima solidarnost svoje meje. Kako je s to rečjo?
Avgusta leta 1980 je bil v Gdansku ustanovljen delavski sindikat Solidarnost, prvi demokratični sindikat v kaki komunistični državi. Eden njegovih duhovnih voditeljev je bil od začetka teolog in filozof Józef Tischner. Dve leti pozneje, leta 1982, je v Gradcu izšla njegova knjiga Etika solidarnosti s podnaslovom Načela novega upanja. V njej je Tischner razložil svoje poglede na vlogo solidarnosti v državi. Tischner je ekonomijo družbe v okviru države skušal razložiti na modelu razgovora. Postavkam, na katerih mora stati razgovor: da je to, kar kdo pravi, resnica; da to, kar kdo pravi, tudi misli; da človek govori zato, da bi ga razumeli –ustrezajo paralelne predpostavke v ekonomiji: da je to, kar se producira, za družbo koristno; da se producira in prodaja po razumni ceni in da je delo primerno plačano. Oba modela, razgovorni in ekonomski, sta utemeljena v spoznanju, da se moramo tako v razgovoru kot v ekonomiji, tudi če varamo, delati, da tega ne počnemo. Tischner postavlja oba modela na neki osnovni antropološki model, ki je prvotnejši. V temelju tega modela je zaupanje med ljudmi, ki je nenapisan medčloveški pakt. Kdor ta pakt prekrši, stori dejanje, ki zasluži ime izdaja.
Jozef Tischner je leta 2001 umrl in takrat se je, kot je navada ob smrti, o njem veliko pisalo. V dvajseti številki revije Transit je kanadski filozof Charles Taylor ocenil Tischnerjevo vlogo solidarnosti v državi. Njegova ocena je približno tale: Tischnerjeva moralna ekonomija je neuresničljiva, ker nasprotuje trgu. »Kapitalistična ekonomija temelji na neki molče sprejeti predpostavki, da razdeljevanje dela in dohodka sledi zakonom trga.« To je ena reč. Druga pa ni ekonomska, ampak politična. »Moderna družba je tudi demokratična. To pomeni, da je suveren ljudstvo, da pojem ljudstvo obsega vse ljudi, da so vsi člani skupnosti enaki in da zato ne sme biti diskriminacije.« V moderni državi součinkujeta torej dve ravnini: naravna zakonitost tržne produkcije in moralne zahteve naravnega prava. Ti dve ravnini delata s svojimi divergentnimi zahtevami globok rez v moderni kapitalistični družbi: tolčeta se kapitalistično in demokratično načelo. Kaj lahko torej solidarnost kot načelo demokracije naredi? Nič drugega kot to, da neki nujni naravi – kapitalističnemu gospodarstvu – postavi okvire in jo z njimi kroti. Mi živimo v globoki dilemi. Mi delamo z dvema nasprotujočima si osnutkoma družbenega življenja.«
Mislim, da zgornji shematični prikaz v celoti podpira našo trditev, da ima solidarnost poleg tega, da prihaja iz neke druge, nekrščanske duhovne kulture, v sebi tudi to, da ima svoje meje: da je omejena. Zdelo se nam je potrebno, da pridemo do tega spoznanja. Sedaj namreč lahko rečemo o usmiljenju nekaj, česar še nismo: Usmiljenje nima meja. Usmiljenje kot realizacija seveda ima meje, usmiljenje kot dejanje ima meje. Usmiljenje kot usmiljenje pa je stanje duha in nima meje: Ne more biti količina, ni ga mogoče meriti, ni ga mogoče omejevati. Usmiljenje, dajanje in prejemanje, se dogaja v prostoru svobode, ki temu, kar je v njem, daje možnost, da doseže polnost.
Na kakem mestu tega razmišljanja je bralec morda dobil vtis, da smo proti politični solidarnosti, ki jo zagotavlja moderna država. Mogoče je kdo dobil celo vtis, da se zavzemamo za predmoderno obliko reševanja socialnih problemov – za sámo prednovoveško državo. Če bi kdo domneval kaj takega, bi se seveda motil. Mi smo za državo, kakor se je izoblikovala v legitimnem razvoju civilizacije, z vsemi njenimi ustanovami. Politično reševanje socialnega vprašanja v okviru države je seveda lahko samo solidarnostno. Duh države je razum, govorica razuma so zakoni. Država ni tu zato, da bi se ji kdo smilil. Naj imajo dejanja države takšno ali drugačno pobudo, vedno jih vodi ena sama reč: ratio skupnosti, ki je država. Če državo pojmujemo kot skupnost državljanov, potem smemo reči, da je država zaradi države; da je smoter države država. V tem okviru je solidarnost legitimna, a se mora nujno zavedati svojih meja.
Tega razmišljanja smo se lotili iz skrbi za ravnotežje obstoječe kulture. To ravnotežje se nevarno nagiba in obstaja nevarnost, da se bo podrlo. Kaj pomeni ravnotežje v družbi? Ravnotežje v družbi pomeni navzočnost vseh prvin človeka, preslikanih v prostor skupnosti. Stopnja pripuščenosti ali priznanosti človekovih prvin v prostoru skupnosti določa kulturo kakega časa. Sedanja kultura ni v ravnotežju, ker se duhovne prvine človeka v njenem prostoru ne čutijo več legitimne. To smo hoteli dokazati z razpravljanjem o pojmu usmiljenja.
V nekem smislu velja gornja analiza tudi za krščansko kulturo. Nismo delali nobenih statističnih pregledov, a se ne moremo znebiti vtisa, da tudi tu že nekaj let udarja ob naša ušesa predvsem beseda solidarnost. Razumljivo je, da tečejo sodobna krščanska besedila, ki iščejo družbene rešitve, v kodu te besede. Toda zakaj se tako malo naredi, da bi se obnovila starodavna in izvorna krščanska kultura usmiljenja: kot duhovni pendant h krščanskim solidarnostnim dejavnostim, ki tekmujejo s solidarnostnimi dejanji liberalne države. V pastoralnih besedilih zadnjih desetletij let zelo redko slišimo besedo usmiljenje, kar seveda ne pomeni, da je sploh ni. To se nam zdi nekoliko čudno, saj je usmiljenje, če nekoliko pomislimo, reševanje človeka: z usmiljenjem rešujemo človeka v njegovem dostojanstvu. Ali se to ne sliši kot daljni daljni odmev nekega presežnega dogajanja? Kot nekaj podobnega, kot nekaj kakor, kot neko posnemanje? Posnemanje Odrešenja.
A ostanimo v svetu kulture. Ali nismo v uvodu rekli, da gre za njeno občutljivost? Kako to, da se njene antene ne zatresejo ob umoru dvanajst tisoč vojakov mlade slovenske vojske? To je zato, ker živimo zunaj. Na obodu. To je zato, ker vsa kultura živi zunaj. Na obodu. To je zato, ker je tam, od koder prihajata razumetje in usmiljenje, praznina. Ali to pomeni, da je ta kultura tudi že mrtva? Ali je res tako, da je vse, kar še zmore, samo še prazna igra, zunaj človekove in družbene resničnosti?
9. Slovenske teme
9.1. Kdaj bodo slovenske žrtve dobile tako zadoščenje?
Janez Juhant
9.1.1.
Nedavno posvetovanje v Berlinu je bilo v mednarodno pod naslovom »Obdelati preteklost, obremenjeno z nasiljem – Učiti se ob nemških izkušnjah. Organizirali so ga: Komisija nemške škofovske konference Iustitia et Pax (Berlin), Delovno združenje za pomoč (deželam) v razvoju (Köln) in Ustanova Maksimilijan Kolbeja (Berlin). Gostitelji iz Nemčije so povabili predstavnike držav, v katerih se tudi sami ukvarjajo z vprašanji, kako predelati nasiln preteklost. Tu so bili udeleženci iz Burundija, Centralnoafriške republike, Ruande, Sudana, Šri Lanke, Kolumbije, Gvatemale, Albanije, Bolgarije, Slovenije, Švice. Domačini, ki so tudi sami aktivni delavci v teh organizacijah, delujejo v travmatično obremenjenih območjih na različnih koncih sveta.
Vojna, revolucija s poboji oziroma genocidom ali totalitarni režimi imajo dolgotrajne in hude posledice za posameznike in celotno družbo. Zato je izjemno pomembna izmenjava izkušenj, kako predelati to nasilno preteklost oziroma kako se spoprijemati s posledicami vojn ali revolucij in znova vzpostaviti ravnotežje v razklani družbi. Nemčija ima za seboj bolečo izkušnjo nacizma, v vzhodnem delu tudi komunizma. V času druge svetovne vojne, ki sta jo zakrivila oba totalitarna sistema – nacizem in komunizem, ki sta sodelovala pri zatiranju tujih ljudi, pa tudi lastnih državljanov. Uvod v krvavi ples druge svetovne vojne je bila pogodba med Hitlerjem in Stalinom (Ribbentrop-Molotov) leta 1939, ki je bila z napadom obeh držav na Poljsko in kasneje na baltske države začetek svetovne vojne. Na srečanju v Berlinu je nepoznavanje zgodovinskega ozadja v razpravah večini gostov iz neevropskih držav povzročalo težave in zato smo poznavalci s svojimi posegi dopolnjevali razumevanje zapletenih razmer. Na posvetu so nas vse zelo prizadele boleče izkušnje tragedij omenjenih narodov, ki se še danes spoprijemajo z zahtevno dediščino vojn in genocida. V njih se zrcalijo tudi travme naše preteklosti. Srečanje je bilo za vsakogar pomemben življenjski izziv. Vsak se je moral odzvati z osebnim. Že ob uvodni predstavitvi udeležencev je bila poudarjena vzajemnost, ki zahteva vživljanje v drugega kot osnovni pogoj za reševanje medčloveških zadev. Vsakega udeleženca je predstavil neposredni sosed, ki je sedel ob njem. Oba sta imela časa dvajset minut, da sta izmenjala informacije ter nato drug drugega predstavila ostalim udeležencem. Ker smo udeleženci vsak na svoj način vpeti v delovanje za očiščevanje nasilne preteklosti, smo dajali temu pri predstavitvi glavni poudarek. Zanimivo je bilo prisluhniti, a tudi zahtevno posredovati naprej, kako to doživlja sosed. Nauk vaje je bil, da se očiščevanje preteklosti dogaja prek sočloveka in je sposobnost vživljanja v drugega pogoj uspešnega dialoga med različnimi ljudmi. Podobno velja za vzpostavljanje dialoga med nekdanjimi nasprotniki. Zato je, če dosledno razmišljamo, demokracija bistveni pogoj za izhod iz kateregakoli nasilnega stanja v preteklosti. To velja seveda tudi za slovensko družbo, kar pomeni, da je sestavni del demokratičnih procesov pri nas urejanje spoštovanja vseh ljudi, še posebej tudi med vojno in po vojni prizadetih oziroma zamolčanih in izbrisanih iz javne zavesti, celo iz zavesti potomcev žrtev. Demokratična družba je dolžna ustvarjati pogoje za spoštovanje vseh ljudi, kar seveda pomeni tudi rehabilitacijo zapostavljenih, prizadetih in odrinjenih na družbeni rob.
Izhajali smo iz krščanskih temeljev, tako nas je povezovalo prepričanje, da se težke stvari med ljudmi rešujejo po duhovni poti. Nemčija ima sistemsko celovito in strukturno domiselno urejeno ter civilno-družbeno podprto dejavnost za odpravo sistemskih, družbenih in osebnih travmatskih posledic totalitarne preteklosti. Zaradi zavesti o odgovornosti za nasilje nad ljudmi drugih narodov si Nemci v omenjenih organizacijah ob podpori države prizadevajo, da bi pomagali ljudem v drugih državah pri odpravi posledic preteklega nasilja. Teden dni trajajoča učna delavnica je poglabljala teoretične osnove in spodbujala praktične procese spoprijemanja z razsežnostjo tega zla.
Hutujski dominikanec z Burundija še danes ne more verjeti izjavi svoje 18-letne nečakinje, ki je dejala pred genocidom v Ruandi: »Vse je treba pobiti«. Isti je ob razpravah o Afriki izrazil skrb, ali bo ob posledicah kolonializma, globalnih spopadov, ob rastočem trgovskem vplivu Kitajske ter strateško-političnem prizadevanju Rusije v Afriki mogoče vzpostavljati miroljubne odnose. Več dežel je še vedno v vojni ali se borijo z njihovimi posledicami. Škof Daniel iz Kartuma (Sudan), ki se ima za naslednika Ignacija Knobleharja, je izpostavil zahtevno krščansko pot dialoga, za katerega se od začetkov trudijo številnih kristjani, čeprav tudi v Sudanu obtožujejo Katoliško cerkev, da je kriva za razdvajanja v družbi. Bolgar Genčev iz ustanove Belenski otok (komunistično koncentracijsko taborišče od 1949-1960, nato zapor) je izpostavil usodo v komunizmu 20 let zaprtega bolgarskega literata, ki ga je hotel predsednik države odlikovati, a je bil trikrat zapisan v dosjejih policije, in sicer zato, ker je moral na zaslišanju podpisati, da ne bo pobegnil iz dežele. Ni bil odlikovan, dvoumnost zapisa pa so pojasnili šele po smrti.
Caritas in Misereor sodelujeta pri raziskavi krute preteklosti v Burundiju. 40-letna vojna na Sri Lanki je bil strahoten družbeni izziv, svoje je dodal še cunami. Celo Švica še ni uredila vsega v zvezi z odnosom do nacizma, nam je pojasnil predstavnik, ki deluje v nemškem Delovnem združenju. Kako odpraviti povojno trpljenje v Kolumbiji, kjer vlada prodaja zemljo tujim firmam, domačini pa so pahnjeni v revščino? Kako spodbujati k spravi razklano družbo v Guatemali? Ob tem sem sam lahko opisal položaj v Sloveniji in tudi nakazal razsežnosti posledic totalitarizmov v Evropi in po svetu. Tudi kolega Banushi iz Albanije je dejal, kako težko se odgovorni lotevajo rehabilitacije žrtev in celovite obsodbe bivšega režima. Nemški predstavniki so nizali zgodovinska dejstva in teološke osvetlitve, ki so nujne za obdelavo genocidne preteklosti. Na mesto instrumentalnega gledanja na človeka, kakršno je značilno za režime, mora stopiti človečnost, ki omogoča praktično uveljavljanje spravnih procesov. Pogoj je vsestranska zgodovinska osvetlitev –»topografija terorja« , da ljudje dobimo občutek za to, kako je bila človeškost zlorabljena, ker je teror, ko je ljudi ponižal na številke, zabrisal. Nacisti so jih celo vrezali ljudem v kožo, komunisti pa so, podobno kot prvi, izključili neposredna soočenja, montirani ‘procesi’ so temeljili na predhodnih s terorjem izsiljenih ‘priznanjih’. Genocid je popolna izključitev človeškosti: zločinci podpisujejo, ‘strojno’ izvajajo dekrete, so (le) ‘izvrševalci’ ‘brezosebnih’ ukazov, streljajo v tilnik. Izstopiti iz te brezosebnosti pomeni vračati se k človeškosti in spoštovanju žrtev. Težka je pot do rehabilitacije žrtev in priznanja zlih dejanj storilcev, a edino ta odpira pot v krog človeške skupnosti, ki je pripravljena priznati celovito, tudi zločinsko resnico.
Nemci so nam predstavili ključne točke totalitarnega nasilja in genocida, ki so jih v spomin žrtvam ter opomin zanamcem zaznamovali kot spominske muzeje: Nacistična hiša Wannsee je leta 1942 gostila naciste, odgovorne za genocid nad Judi. Blizu je koncentracijsko taborišče Sachsenhausen in sovjetsko taborišče Berlin-Hohenschönhausen in jetnišnica sovjetske KGB v Potsdamu. Strahospoštovanje vzbuja kompleks ministrstva vzhodnonemške tajne službe Stasi. Važen spomenik je berlinski zid, pa Jahnova (prej Gauckova) ustanova za arhive in muzej Stasija ter druga spominska obeležja nacistične in komunistične preteklosti. Za njihovo ureditev so se zavzemale tudi žrtve nasilja. Kdaj bodo naše dobile takšno zadoščenje? Nekatere zdaj v
muzejih – nekdanjih zaporih – lahko govorijo o minulem trpljenju. Spominska cerkev Marija Regina Martyrum (Marije Kraljice mučencev) v Berlinu – ob njej je karmel ter spominsko obeležje Plötzensee – je posvečena vsem katoličanom, žrtvam nacističnega režima. Tudi novi parlament, ki smo ga obiskali, je znamenje preseganja delitve in simbol politike nemške države za odpravo pregrad med ljudmi, kar je spodbujalo tudi begunsko politiko Angele Merkel, ki pa zdaj dobiva nove razsežnosti. Šolarji in ostala javnost, ki obiskuje spominska obeležja in se seznanja s polpreteklostjo, raste v iskanju resnice o polpreteklosti in se uči sprejemati in obdelovati njena bremena, da bi ne ponavljali odklonov od človeškosti oziroma stranpoti. Javna medijska in politična osveščenost razčiščuje rane, osvobaja žrtve in kliče k spravi.
Eno prihodnjih srečanj načrtujemo tudi v Sloveniji. S podobno izmenjavo izkušenj upamo tudi pri nas spodbuditi procese sprave. To vključuje demokratizacijo naše družbe, se pravi uveljavljanje demokratičnih standardov v družbenem poslovanju. Treba je reči odločen ‘ne’ vsakemu izključevanju in ponavljanju nečloveškosti. Npr. tega, kar si je privoščil predsednik borčevske organizacije, ki zanikal slovenski genocid oziroma izvensodni poboj naših rojakov. Prav tako družba ne more temeljiti na prikritih, medijskih, političnih in gospodarsko-socialnih pritiskih, ki smo jim priča v naši družbi. Obdelava slovenske nasilne preteklosti je obremenjena z ustvarjanjem monopolov, ki so jih s terorjem in nasiljem ustvarili predniki sedanjih ‘levičarjev’. Ti poskušajo tudi v formalni demokraciji z nepoštenimi sredstvi in ob podpori pridobitev polpretekle dobe izrabljati demokratične procese za zagotavljanje nadaljnjih privilegijev. Zato je resnica o zgodovini ključni pogoj za uveljavljanje demokratične družbe, odprava vsake laži pa pot iz nasilja v družbo dialoga in demokracije. Razumljivo torej, da dediči bivših nasilnežev si še vedno prizadevajo, da bi obšli ali celo nasilno izključiti demokratične postopke. Enakopravnost vseh prizadetih je temelj pravne, medijske in politične kulture. Sestavni del demokracije je torej, da ima vsak enake možnosti, da ne glede na svoj izvor lahko uveljavlja svoje pravice in to terja ustrezno moralno, pravno, politično, medijsko in vsako drugo družbeno podlago demokratične države. Dokler ne bomo sistemsko zagotavljali te uravnoteženosti v pravnem, medijskem, gospodarskem in vsem drugem življenju, težko govorimo o uveljavljeni demokraciji v slovenski družbi in državi.
10. Kočevski Rog
10.1. Na teh svetih tleh Kočevskega Roga
Marija Zgonc
10.1.1.
Na teh svetih tleh Klo Veronike ne Simona, niti matere, da bi sina vsaj mrtvega še enkrat objela. Samo zmerjanje, kleočevskega Roga so nam naši pomorjeni še posebno blizu. Svoj križev pot so prehodili sami; ni bitev, smrt, zločin. Še danes so ožigosani in ne morejo se braniti; zato smo mi, da njim v bran povemo resnico.
Doma smo imeli križev pot vsak dan: brezupno čakanje na njihovo vrnitev, razbite družine, izropane domačije, brezmejna žalost mater, očetov, žena, deklet; strah, žalitve in norčevanja, neštete krivice; nasilne smrti očetov in zamolčana resnica je nas otroke zaznamovalo za vse življenje.
Kdaj bo slovenski človek res v globini srca zaslutil to veliko trpljenje in sklonil glavo pred tako veliko narodovo izgubo?
10.2. Tukaj je končala hrbtenica narodovega telesa
Jurij Pavel Emeršič
10.2.1.
»Kar človek seje, to bo tudi žel,« je zapisal sv. Pavel v pismu Galačanom. Vsako naše dejanje, dobro ali slabo, odmeva v našem življenju in v življenjih ljudi okoli nas. Nekatera dejanja, kot na primer Brutov atentat, Pilatova razsodba, odkritje novega sveta, izum tiska ali pa teorija relativnosti in stopinje na Luni, se neizbrisno vtisnejo v zgodovino. Najbolj usodno pa zaznamujejo človeško zgodovino ideje. Ideje, ki jih zasejejo posamezniki ali pa filozofske šole. Od misli starih Grkov, Jezusove nove zapovedi, srednjeveške sholastike, humanizma, pa tja v novoveški racionalizem. V 18. stoletju pa je Evropo preplavil nov idejni tok, ki ga prepoznamo pod imenom razsvetljenstvo. Njegovi nosilci so prinesli v družbo veliko svežih idej, ki pa so imele to čudno lastnost, da so se hitro sprevrgle v svoje nasprotje. Privrženci novega nauka so razglašali svobodo, pa so v francoski revoluciji ustvarili diktaturo. Govorili so o privatni lastnini, ob tem pa plenili premoženje. Govorili so o verski svobodi, ob tem pa rušili cerkve, pobijali duhovnike in izvedli genocid nad katoliško pokrajino Vendeja.
To jakobinsko nasilje in teror je preučeval francoski zgodovinar Tocqueville. Leto dni pred svojo smrtjo je v pismu prijatelju potožil, da je izčrpan, ker ne najde pravih besed, s katerimi bi opisal grozljive razsežnosti revolucionarnega terorja. »V tej bolezni francoske revolucije je nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste … Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? … Kdo jo nadaljuje? … «
Jakobinski prevzem oblasti sta natančno preštudirala Karl Marx in Friedrich Engels. V svojih besedilih sta nadgradila ta nevarni virus, ki ga je nato Lenin izpustil. Najprej v ubogo Rusijo. Od tam pa so ga širili agenti Kominterne na Zahod. Na univerze, med kulturnike, pisatelje, krščanske socialiste … K nam so ga prinesli Kidrič, Kardelj, Maček, Bebler, Marinko in drugi komunisti, ki so se tik pred vojno spajdašili s Hitlerjevimi nacisti.
Vojna je bila trenutek, ko je bil naš narodni organizem najšibkejši. Razbit, okupiran in ponižan. In prav tisti trenutek so komunisti izkoristili za začetek revolucije. Moriti so pričeli ugledne vaščane, voditelje mladine, meščanske politike, pokončne katoličane … Slovenska zgodovina je pričela beležiti prve politične umore, ki so že v prvem letu vojne šli v stotine. Po prvem šoku se je del najpogumnejših odločil, da se bo komunističnim teroristom uprl. Ti uporniki zoper komunistično Zlo so prepoznali pravo naravo neznane, slovenstvu tuje ideologije. Ideologije, ki je mnoge Slovence pobesnela. Mnoge pa tako prestrašila, da so tiho in oprezno opazovali dogajanje. In s svojo pasivnostjo tudi oni omogočili razmah komunizma.
Zgodovinski potek je pogosto globoko krivičen. Temačna komunistična mistika je zmagala v preštevilnih slovenskih dušah. Partizani so morili tukaj in na drugih 700 množičnih moriščih po Sloveniji. Niso morili okupatorjevih vojakov. V vrstah pred jamami so stali sestradani in pretepeni ujetniki različnih narodnosti, razoroženih protikomunističnih vojska, civilisti, dekleta in otroci. Gole in zvezane s telefonsko žico so krvniki suvali, jim zaradi zlatega zoba razbili glavo, jih pokončali s strelom v tilnik, rafalom iz mitraljeza ali pa jih žive pahnili v jamo, kjer so umirali z molitvijo na ustih. Med njimi je bil tudi pesnik Hribovšek, ki je leto pred tem preroško zapisal: »Obrazi so vsi črni, razkopani, v globokih brazdah upanje zasuto.« In podobno kot umirajoči Jezus kliče pesnik nebeškemu Očetu: »Kako si daleč, daleč od mene. Joj, zasij v temo, pokliči, obudi me, roko mi daj … «
Partizanski rablji so s krvavimi rokami zapustili to prizorišče. Svojo vest so mirili z
alkoholom in diaboliziranjem pobitih, ki so jih razglasili za izdajalce, njihova imena zasvinjali z goro laži, na njihova trupla pa potresli smeti.
Tukaj je končal najodličnejši del narodnega telesa, njegova hrbtenica. Inteligentni, pridni kmetje, delavci, pesniki, dijaki in študenti … Naš razum se izčrpava, ko razmišljamo, zakaj so morali umreti … Na tako grozovit način. Ali pa je to del skrivnostne božje kombinatorike, del velikega načrta v katerem Bog celo lastnemu Sinu ni prizanesel?
Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih zvestih …
V desetletjih po vojni se je po mikrofonih ob spremljavi harmonik opevalo partizane, rdečo zvezdo, Tita in partijo. Laž potrebuje glasno odobravanje in aplavz. Le v tišini domačih izb se je tiho govorila resnica. In kdor je v tistih svinčenih letih pošteno in bistroumno motril družbeno dogajanje, je lahko že takrat jasno videl legitimnost domobranskega boja. Videl pa je lahko tudi rezultate partizanskega boja: uničenje demokracije, nasilne zaplembe imetja, montirani sodni procesi, cenzura, zatrtje ideje samostojne in svobodne Slovenije, teror tajne službe, nesramno bogatenje šefa države in buržujski življenjski slog partijske elite, uničevanje starih tradicij, družinske travme, ki trajajo do danes … . Zgodovina je počasi a vztrajno razgaljala pravo naravo komunizma. Ob koncu osemdesetih so pričele pospešeno padati še zadnje maske; na dan so prišla pričevanja o komunističnih zločinih, tudi o tem v Kočevskem Rogu.
Okosteneli komunistični sistem se je zrušil brez napada sosednjih kapitalističnih držav, brez zarote »domačih izdajalcev«, brez enega samega strela. Sistem, ki je najprej pričel razpadati na Poljskem, je v nekaj letih padel sam od sebe. Brezverci vidijo v tem splet naključij, posledico slabe ekonomije … , duhovno poglobljeni opazovalci pa prepoznavajo v tem delovanje božje roke. Roke, ki lahko tudi po krivih črtah ravno piše …
Po svetu stoji zelo veliko cerkva. Romanskih, gotskih, baročnih, renesančnih, neoklasicističnih, modernističnih … Mi pa danes častimo Boga pod mogočnimi drevesi Kočevskega roga, ki je med svetimi kraji edinstven. S krvjo mučencev prepojena arena, med brezni in nebom, stičišče pekla, zemlje in nebes. To je kraj slovenskega velikega petka. To je kraj premišljevanja skrivnosti trpljenja in hvalnic Bogu, ki je premagal smrt. In nam odprl vrata v nebesa, kjer se bomo srečali z našimi mučenci.
12.000 slovenskih mučencev v zboru nebeščanov zagotovo ne stoji križem rok; med drugim jih lahko tukaj na zemlji prosimo, naj posredujejo pri Bogu, da se vrne k nam zdrava pamet. Da odstranimo vso totalitarno navlako. Da vzravnamo hrbtenice in okrepimo klecava kolena. Da ugotovimo, da zgodovina ni slepa usoda. Da smo mi tisti, ki lahko preusmerimo tok zgodovine. Kaj prinaša jutrišnji dan, ne vemo. Vemo pa, da je Bog na naši strani. In da je pred nami milostni čas. Sveti Pavel nam kliče: »Glejte, zdaj je dan rešitve!« Tomaž Akvinski pa dodaja: »Novo pride, staro mine … Noč premaga dan svetal.«
Dvanajst tisoč slovenskih mučencev, prosite za nas.
11. Vetrinj
11.1. Bakla resnice za kres upanja7
Andrej M. Poznič
11.1.1.
Zemlja je znova naredila krog okoli sonca in maj se bohoti v naših deželah. Spet pa smo tukaj, da se spomnimo najbolj temačnih dni naše polpreteklosti, ki še vedno povzročajo bolečino.
Več kot pol stoletja je minilo, odkar smo v Sloveniji lahko javno spregovorili o vseh partizanskih zločinih. Ne le tistega v Kočevskem rogu, temveč na več kot 600 moriščih po vsej deželi, pa tudi onih, ki so jih storili med vojno, ko so prihajali k poštenim ljudem ponoči in jih mučili in morili, kakor se jim je zahotelo. V tem času smo doživeli kratek čas strahu vseh teh morilcev, ko so se resnično bali, da bi jih klicali na odgovornost pred sodišča. Potuhnili so se in se skrili, kakor so strahopetni vajeni narediti, da preživijo. Ko pa so opazili, da je preveč pomembnih stvari, ki jih mora ena generacija opraviti, saj pri nas ni šlo le za prehod iz komunističnega, ateističnega enoumja v demokracijo, temveč tudi za osamosvojitev Slovenije, kar je že samo po sebi silno zahteven proces, kakor smo videli pri propadlem poskusu Katalonije, da bi postala samostojna, in ko so opazili polovičarstvo slovenskega človeka, ki so ga sami 70 let nemoteno vanj sadili, so spet dvignili glave in se ponovno razbohotili, da se zdi, da spet živimo v tistih rdečih časih, ki smo jih s takim navdušenjem zapustili leta 1991. Da, vsakega normalnega človeka bi spreletel srh, ko se vozi v Ljubljano, kjer od napuha prevzet župan spet postavlja simbole totalitarizma in zatiranja na mestne vpadnice. Spet obujajo staro ikonografijo in ponavljajo tako ali drugače »mi smo zmagali in zato imamo prav« ne le tedaj, ko smo vas pobijali, zatirali in izkoriščali, temveč zdaj in vekomaj … Ker zato gre, za zdaj in vekomaj. Spet poslušamo najhujšo psovko, ki so si jo komunistični partizani izmislili za tiste, ki nikakor nočejo pristati na njihove laži in način mišljenja, kaj šele, da bi enako delali: spet so začeli govoriti o izdajalcih, a kaj, ko bi ta očitek lahko prilepili tudi nanje, saj danes ne le vemo, temveč zlahka dokažemo, da so partizani ne le sodelovali z okupatorjem, temveč da so po duhu in miselnosti eno z njim, saj je nacionalsocializem prav tako socializem kakor internationalsocializem, ki nam vlada in nas mori, vse odkar so na ruskih tankih sredi 1944. leta, ko so Rusi vkorakali v Beograd, prevzeli oblast v Jugoslaviji in ob koncu vojne s pomočjo iste Rdeče armade tudi pri nas. Da, k tragiki naše zgodovine smemo prišteti tudi to, da se zavezniki niso potrudili, da bi zasedli zahodni del Jugoslavije in tako dejansko vzpostavili jaltski 50-50, ki je veljal za ta del Balkana.
Smo torej spet pred sovragom, ki se zdi prenovljen in okrepljen. Spet se zdi premočan in nepremagljiv, nam pa se zdi, da ni več nikogar, ki bi visoko dvignil baklo resnice in pričevanja, ki v temo rdeče poplave vnaša upanje. In prav tak občutek so morali imeti najprej vaški stražarji, ko so se uprli gošarjem in bili premagani na Turjaku in bili pobiti v proslulem kočevskem procesu, podoben občutek so morali imeti domobranci, ko so sicer partizane premagali, a niso imeli za hrbrom podobne vojske kakor premaganci, ki so tako v strahu in trepetu, ali so domobranci že odšli, vstopali v Ljubljano in druge kraje Slovenije in tako postali vladarji tam, kjer bi morali biti hlapci. In tako so se morali počutiti tudi begunci, ki so v tej cerkvi dan in noč nepretrgoma molili, ker sta bila stiska in trpljenje tako velika, da bi bilo upravičeno vpiti na tem križu skupaj s Kristusom: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« In tako so se morali počutiti tudi tisti, ki so morali v izgnanstvo in so tam daleč v Argentini dvignili baklo resnice in skrbeli zanjo, dokler je niso smeli prenesti nazaj v Slovenijo, kjer je prižgala nov kres upanja.
Kdor je že četrt stoletja ob tej bakli in v Sloveniji skrbi zanjo, ve, kako je bil zatiran, preganjan, zapostavljan in kako oviran, ko istočasno gleda in čuti, kako lažniva stran dobiva vse državne podpore, da ohranja svojo mistiko in pravljice. In zdaj, ko smo toliko let bolj stari, se zdi, da ni več mladih, ki bi zapolnili prazne vrste. Zdi se, da bo kres upanja in resnice znova postal le bakla v novi poplavi rdečega morja. Ne le, da se zdi, iskreno si priznajmo: »Tako je!« Zdi se mi potrebno, da si tako iskreno, brutalno, boleče priznamo to resnico, sicer bomo omagali in obupali. Utvara ni nikoli dobra, pa čeprav za hip tolaži tako kakor šilce in žganje, ki povzročata odvisnost. Očitno je, da je resnica vedno znova pribita na križ in vedno znova po človeških merilih poražena … in prav takrat, ko se zdi, da bo laž zmagala, se vse sesuje v prah in pepel prav zaradi tiste peščice zvestih, ki so vse prenesli zaradi ljubezni do resnice, kajti ljubezen do resnice je le ena, ker je resnica ena in je vedno skladna sama s seboj in ker se prej ali slej razodene kot Oseba, ki je Bog, ki je Ljubezen. Če pa smo z Bogom in je Bog z nami, kdo je zoper nas? kliče svetopisemski pisatelj v temo obupa skupnosti, ki je bila preganjana, zatirana, in se je zdelo, da bo zdaj zdaj vsega konec.
Zato, dragi bratje in sestre, ali smo še vedno resnicoljubni in polni upanja, da je naša naloga pričevanje za resnico in skrb za baklo upanja? To je edini problem, ki ga imamo. Vse ostalo, pa naj bo še tako pomembno, boleče ali težko, ni nič, če so temelji zdravi. Zato je današnji dan, v tem trenutku, ko smo tik pred volitvami, s katerimi si bomo začrtali pot za naslednja štiri leta, naš trenutek spraševanja vesti in obnavljanja zaveze. Vedno znova potrebujemo Novo zavezo, v našem narodu pa Novo Slovensko zavezo, da bomo resnico ljubili in zanjo goreli, da bo ta ogenj znamenje upanja za vsakega, ki hoče ogreti svoje srce v tem mrazu laži in sprenevedanja.
Ljubezen do resnice osvobaja, ker razbija okove greha in smrti, sužnosti in sovraštva, a boj je še vedno težak in žrtve so velike. Četudi gre za pričevanje o revoluciji in njenih ciljih, ki se tako sistematično in smrtonosno izvajajo do današnjih dni nad našim ubogim narodom, da se že svita dan našega narodnega konca, kljub temu ne smemo zapustiti bakle in naše naloge, saj ne vemo, kako bo Bog naše pričevanje obrnil, da bo pripomoglo k dobremu. Saj ne vidimo tako daleč v zgodovino, vidimo pa lahko daleč nazaj in se soočamo z dejanji, razlogi in posledicami, ki nam določajo sedanjost, in o tem lahko pričamo, o tem lahko govorimo in tako popravljamo smer sedanjosti. To pa je naša naloga in zato smo danes tukaj.
Dobro je poznati resnično zgodovino, pričevati zanjo in se ne naveličati in zaupati, da je resnica sama po sebi dovolj privlačna, da bo vedno vnela nove in nove pričevalce, ki bodo spraševali vest in dvigali upanje v vsaki generaciji. In Bog si vedno prihrani dovolj takih pričevalcev, tudi v najhujši temi, grehu in smrti, ki govorijo o življenju, ki ljubijo, ker je Bog ljubezen, ki upajo proti upanju in verujejo, da nas bo resnica osvobodila.
Ne boj se, mlada čreda, saj ne gre zato, da zmagaš, ampak zato, da zvesta sebi pričuješ in ohranjaš. Za obe nalogi nas bo vedno dovolj.
12. Spominske slovesnosti
12.1. Nočemo, da se dobro in hudo pomešata v kaotični madež8
Matija Ogrin
12.1.1.
Na začetku prve knjige Farne spominske plošče, kamor je vključena tudi farna plošča hotenjske župnije, Justin Stanovnik premišljuje o tem, kaj pomenijo imena, zapisana na plošči. »Imena niso navadne besede, ki jih uporabljamo za pripovedovanje tisoč zgodb in opisovanje tisoč stvari. Za vsakim imenom je življenje, kakršnega ni bilo prej in ga ne bo več in je zato edinstveno: neponovljivo, nezamenljivo, neizmerljivo. Toliko imen … toliko imen!« In nadalje pravi Justin Stanovnik, ko se bo naše oko, naš duh ustavil ob določenem imenu, bomo morda vprašali pokojnega človeka, ki stoji za tistim imenom: »Katere sanje pa so bile s teboj strte in kateri upi s teboj ubiti, kdo je bil zadnji v tvoji misli in na čem se ustavilo tvoje oko, preden je za zmerom ugasnilo?« Vsakemu od njihovih obrazov je »druga duša vlila drugo podobo in druga pot zarisala drugo, samo njemu lastno usodo«.
Te tako raznolike osebe, tako raznolike človeške zasnutke, njihova tako različna nagnjenja, želje in namene pa je prestregla vojna z revolucijo, jim zastavila pot, jim vzela svobodo in jih potisnila na meje skrajnih preizkušenj. Najsi so bile njihove poprejšnje človeške zgodbe in poti še tako raznolike, so zdaj bili, velika večina, potisnjeni v položaj, ko so se morali pred komunistično revolucijo braniti. Sebe, svoje domače, svojo vas. Neredki med temi fanti in možmi so se zavedali, da s svojim odporom ne branijo le svojih življenj, ampak tudi vrednote, ki so se izoblikovale v stoletjih slovenske in evropske krščanske omike. Vrednote, ki so jih izoblikovale zapovedi: Ne ubijaj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne želi svojega bližnjega blaga! Iz hudih izkušenj pomladi in poletja 1942 so dobro vedeli, da komunistična revolucija v temelju krši vse te zapovedi, slutili so, da bo razrušila svet, ki jim ne nekoč dal življenje. Hoteli so se zavzeti za tradicionalen slovenski svet, ki po svoji socialni podobi ni bil idiličen, vendar je bil urejen po resnici in pravici toliko, da je bilo v njem mogoče živeti. Za mnoge težko, toda bilo je mogoče živeti. Nov svet, ki so ga postavljali komunisti z revolucionarnimi umori, pa je bil že po prvih dejanjih tak, da v njem človek, ki je spoštoval Deset zapovedi, ni mogel preživeti. Branilci Hotedršice in drugih notranjskih vasi so branili svet, ki je bil napaden.
12.1.2. * * *
A tudi mi, ki se zbiramo ob farnih ploščah, smo, čeprav nas je malo, v nekem pogledu posebni ljudje. Čutimo, da ne smemo pozabiti na resnico: na resnico o tem, pred kakšne hude izbire je čas postavil ljudi, ki so tu zapisana njih imena, na resnico o tem, kakšno zlo in trpljenje je prišlo nadnje, kakšen konec so morali prestati.
Slovenija danes živi v nasprotju z resnico skoraj na vseh področjih javnega življenja. Politiki, ki izključujejo in sovražijo, podtikajo izključevanje svojim političnim nasprotnikom na pomladni strani. Tisti, ki demonizirajo zmagovalca nedavnih volitev, veljajo kot zmerni in tolerantni. Ljudje, ki zastopajo naravna stališča ljudske politike, stališča zdrave pameti, so razglašeni za skrajno desnico. Tisti, ki hočejo v gospodarstvu ohraniti sistemsko korupcijo, s katero so prisesani na državne finance, pravijo, da je zavzemajo za »slovenski nacionalni interes«. Aktivisti anarho-liberalnih skupin, ki hočejo spremeniti družinsko zakonodajo in imajo danes izjemno velik vpliv v javnih ustanovah, medijih in politiki (in jezdijo na večinskem valu sodobne zahodne politične kulture), razglašajo sami sebe kot ranljivo skupino, kot zatirane in drugačne. To je le nekaj primerov, ki kažejo kot na dlani, kako sprevrnjena je danes raba slovenskega jezika v javnosti. Tisti, ki krojijo glavna javna občila, so ukrojili tudi medijsko govorico tako, da je pomen besed kontaminiran in sprevrnjen. Ukrojili so, bolje, razkrojili so slovensko besedo tako, da v javnosti ne more več poimenovati resnice. Ni čudno, če tudi o tistih, ki so bili nekoč zvesti in pogumni, danes vse hudo in lažnivo govorijo.
Ljudje, ki prihajamo k farnim ploščam in na morišča ter ohranjamo spomin, pa hočemo živeti v resnici. Resničnost hočemo videti takšno, kakršna je. V tem smo drugačni od večine. Vemo, da kar je bilo storjeno, je bilo storjeno in bo za vedno ostalo ne le del naše preteklosti, marveč bo vplivalo tudi na našo sedanjost in prihodnost. Zato hočemo razlikovati med dobrim in hudim, nočemo, da se dobro in hudo pomešata v kaotični madež, ki ga je najbolje potlačiti v pozabo in v podzavest. Zato smo mi tisti, ki smo v resnici drugačni, ki smo obrobni in izključeni.
Njihova skupna stvar, njih, ki so zapisani na farni plošči, je bila ohranitev življenja in doma, ohranitev skupne krščanske omike.
Naša skupna stvar je ohranitev spomina in resnice – kar znova pomeni ohranitev krščanske omike. To je tisto, kar nas dela posebne in zares drugačne od velike večine. Svet se je od tedaj tako spremenil, da smo postali neznatna manjšina
12.1.3. * * *
Imena na tej farni plošči odpirajo s svojimi nasilno pretrganimi življenjskimi zgodbami toliko razgledov, toliko vprašanj – o zgodovini, o trpljenju, o krivici, o vnebovpijoči krivici. Vendar se mi zdi, da smo po vseh teh premislekih na pravi sledi zlasti takrat, ko s pretrganimi nitmi njihovih življenj navežemo bolj oseben stik, ko se jih dotaknemo z nitjo lastnega življenja. Njihova nasilno utrnjena, presekana življenja imajo namreč moč, da nas nagovarjajo, vzpodbujajo in navdihujejo. Mislim na to, da njihove sanje, želje in nameni, njihovi načrti in zasnutki, o katerih je Justin Stanovnik zapisal, da stojijo za vsakim imenom na plošči, ves notranji dinamizem osebe, ki je bil nasilno pretrgan in ustavljen, nas tiho nagovarja: kakšen je moj življenjski dinamizem? Ali sem na pravem mestu svojega življenja ali sem iztiril? Ali gredo moje moči, pobude, želje, moji odnosi z bližnjimi v pravo smer ali morda k utopijam in zastranitvam? In ne nazadnje: ali mi dobro Slovenije, dobro moje domovine, pomeni toliko, kot je njim, ki so tu zapisani?
To in mnogo več tiho sprašujejo in porajajo ta imena na farni plošči. Gospod kliče vsakega od njih po imenu, zato vsako ime na plošči, pa tudi vsako ime nas tukaj, sije s svojim obličjem, s svojo potjo in cilji.
12.2. Sedem klafter globoko zakopana pravica9
Franci Seničar
12.2.1.
Danes je nedelja, Gospodov dan, 21. nedelja med letom po liturgičnem poimenovanju. Prvi dan v tednu. Začetek nečesa novega. Hvala Bogu, z vsako nedeljo doživljamo začetek novega. Ti začetki ne temeljijo zgolj na štetju in poimenovanju dni, ampak na globoki in temeljni resnici Gospodovega vstajenja. Ta resnica je osnova vsega, kar v svojem življenju kot kristjani gradimo. Iz nje izhajamo in vanjo se vračamo. Tako v vsakem začetku vidimo novo možnost, kako uresničiti svoje življenje in kako sami sebe uresničujemo v njem. To uresničevanje pa temelji na resnici. Gospodovo vstajenje je resničen dogodek z nepredvidljivimi posledicami. Če bi to ne veljalo, potem zgodovine Cerkve in njenega pojavljanja v dva tisoč letih po Kristusu, „našega štetja“ enostavno ne bi bilo oz. ne bi bilo več. Tudi izraza, da Cerkev misli v stoletjih (nadškof Šuštar), ne bi mogli mnogostransko razumeti. To je tisti nadškof in metropolit, ki so mu ob blagoslavljanju lipe na Trgu republike vzeli glas in prisotnost Cerkve zavili v molk. Je bila njegova pojava tako moteča za temeljni trenutek mlade države? Besede blagoslova kličejo prisotnost božjega po navzočnosti Cerkve, ki je skrivnostno telo Vstalega in znamenje njegovega delovanja v svetu. Cerkev, mi, je v svetu delujoči Gospod. Od tod pomenljivost našega obstajanja in zavedanja „znamenja, ki se mu bo nasprotovalo“. Vse, kar je povezano s tem, je posledično dokaz, da živimo kot pričevalci Resnice.
Zbrani smo v Rovtah, v župnijski cerkvi, posvečeni sv. Mihaelu nadangelu. Obhajamo svete skrivnosti, ob katerih bi radi utrjevali svoj spomin in spominjanje. To je zopet tisto dejanje Cerkve, ki združuje v sebi tri komponente časa: preteklost, sedanjost, prihodnost. Vse te smeri človeškega in njegove zgodovine se srečujejo v tem skrivnostnem dogajanju. Naše srečevanje z Gospodom in med seboj ni zgolj zunanji dej spomina, ampak sega v samo srčiko dogodkov, ki jih vključujemo v svojo današnjo prisotnost na tem čudovitem delu naše lepe domovine. Prikličimo v zavest tudi besede Svetega pisma: Spominjaj se, Izrael!
Petindvajset let od postavitve farnih plošč. Izraz prehaja že v tehničnega, ker takoj vemo, kaj se skriva za njim. To so nagrobniki z napisanimi imeni vseh, ki so morali biti zamolčani; o njih se ni smelo javno govoriti vse do padca komunizma in osamosvojitve. Javno ne, je pa bila beseda o njih navzoča med nami, v naših srcih, naših pogovorih, našem spominu. O vsem tem nam pa niso mogli zapovedati, da naj ne obstaja. Kronski dokaz za trditev, da vse, kar ostaja v srcu kot središču človekove intime, največje ponotranjenosti, preživi še tako težke čase prepovedovanja, šikaniranja, sramotenja, drugo-, tretjerazrednosti in podobnega, kar je del naše skupne hoje po poteh zgodovine. Srcu ni mogoče ukazovati. Srce samo ve, kaj obdrži in kaj izvrže.
Na to veliko dejstvo človekove biti, položeno v nas po Stvarnikovi roki, pa vsi ukazi, prepovedi in kaznovanja ne morejo vplivati niti vanj posegati. Župnija Rovte je bila ena prvih, ki se je odločila znova sprejeti svoje zamolčane rojake, jih sprejeti v svojo sredo in povedati, da so del zgodovine in dogajanja tukaj in da bodo to tudi ostali; da so živi del narodovega telesa.
Petinsedemdeset let od ustanovitve slovenskega domobranstva, slovenske narodne vojske. Vemo, kako se glede tega dejstva, slovenskega domobranstva, lomijo kopja. Zanimivo, da po razmeroma kratkem obdobju (jesen 1943, pomlad 1945) obstoja tako buri duhove. Od leta 1945 pa do danes je na tapeti, se ustavljamo ob njem kot dejstvu, ki ga ne gre prezreti. Pa naj to dejstvo ocenjujemo pozitivno ali
negativno. Mislim, da je vzrok tega obstajanja osnovni motiv nastanka: braniti dom!
Kaj je dom, kako velika vrednota je, kaj pomeni slehernemu človeškemu bitju, za kaj je prikrajšan, če ga izgubi, kaj vse bi naredil, da ga ustvari in tudi obrani pred napadom, kaj pomeni izguba doma, kako dom kot tak zaznamuje človeka (prav tako njegova izguba) itd., dobro ve vsak izmed nas. In ker je bil dom v središču medvojnega dogajanja in v tako veliki nevarnosti, ostaja vse, kar je povezano z njim, predmet našega spominjanja. Gorje človeku, ki dom izgubi, ki mu ga uničijo, zravnajo z zemljo! Človek ostaja brez svetišča, v katerem bi polnil svoje življenje in se pripravljal na samostojno pot kot posameznik in narod. Od tod taka navezanost nanj, taka skrb zanj in tako velika pripravljenost braniti ga, se zanj boriti tako, da zastaviš zanj svoje življenje.
Če nekaj braniš, pomeni, da je to ogroženo. S tem si ogrožen tudi ti. In kako reagiramo v takih priložnostih življenja? Branimo se! „Jaz se bom branil!“ so besede, ki so bile izrečene nedaleč od tod iz ust mladega človeka, ko je stal ob mrtvaškem odru svojih umorjenih staršev.
„Jaz se bom branil!“ Ta stavek ni stavek kar tako, ampak pove veliko več. Kar je napadeno, obsojeno na izginotje, je pa hkrati pomembna dobrina in vrednota, zahteva odgovor. Ne zgolj teoretičnega razpravljanja, ampak v smislu obraniti tisto, brez česar človekovo življenje ni več življenje. Je kvečjemu propadanje, umiranje na obroke. Dom sodi k dediščini, ki smo jo prejeli od dedov; pomeni sveto dediščino, ki je povezana z ohranitvijo in posredovanjem naslednjim rodovom. Stvari niso zgolj enoznačne. Kaj vse je povezano z besedo, pojmom dom? Vse tisto, kar nas drži pokonci in nosi v sebi garancijo, zagotovilo, da sta smer in pot življenja varni, trdni in vodita k cilju. Dom braniti sodi k zavezanosti življenju. Mati, domovina, Bog! Ali niso to vrednote, ki jih pomeni dom?
Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. To je 23. avgust. Ne bomo ponavljali, zakaj je prišlo do ustanovitve tega, za nas pomembnega dneva. Že samo omenjanje spominjanja nam pomaga seči v globino odločitve za tak korak. Samo po dobrem tednu od podpisa pogodbe o nenapadanju in zavezništvu držav Nemčije in Sovjetske zveze, izvedla sta ga zunanja ministra obeh držav Ribbentrop in Molotov, se je začela II. svetovna vojna.
Prvi september 1939 je zaznamoval napad na Poljsko in izbrisanje ter razdelitev tisočletne poljske države. Kaj je to pomenilo, ne zgolj za Poljsko, temveč za vso Evropo in svet, odkrivajo vedno nova raziskovanja in poglabljanje v to, eno najtežjih obdobij za Evropo in svet.
Dejstvo je povezano s človekom, z ljudmi, ki so postali žrtev požrešnega vojaškega stroja, ki je sejal smrt in trpljenje, ne glede na žrtve, trpljenje, krivice, pomanjkanje, razsulo v materialnem in moralnem pogledu. Terjal je davek, ki ga štejemo v desetinah milijonov smrti človeških bitij in z vsemi nepredvidljivim posledicam. Še vedno jih občutimo, vse to dogajanje ostaja stalnica tudi našega življenja in pomeni nekakšen primež, ki nas vedno znova zasleduje.
Nikakor nas ne pusti vsebina tega dneva kot taka neprizadetih, ampak nas
nagovarja še posebej s svojo človeško noto in poudarkom. Zakaj se spominjamo? Ker hočemo ostati ljudje! Brez spomina in dejstva spominjanja umira človek v nas. Je kaj hujšega od te ugotovitve?
Se nas morda ob tem dotakne lik iz del našega, slovenskega največjega pisatelja Ivana Cankarja, katerega življenje je dobršen del potekalo v neposredni bližini, hlapec Jernej, ki je ugotovil, da je pravica sedem klafter globoko zakopana v zemljo. Zamenjajmo in nadomestimo besedo pravica s sestro, ki sliši na ime resnica. Velika nevarnost je, da se z njo, namreč z resnico, želi početi isto. Naš spomin in spominjanje vedno znova, vsako leto, v osebnem in skupnem doživljanju zgodovine in njenih dejstev pa to preprečuje.
Zato se srečujemo z nasprotovanjem, ki na trenutke presega vse meje okusa, še toliko bolj dobrega okusa. Spomin je ena od lastnosti duše, njena nepogrešljiva komponenta. Zanemarjati jo, bi lahko pomenilo izpostaviti se nevarnosti nebivanja in izpostavljati se kulturi nesmisla in neživljenja, zapadati civilizaciji obupa. Ali bi se s tem morda ne izneverili tistemu, ki nam je zagotovil: „Jaz sem Resnica!“ Ne samo izneverili, zatajili bi ga! Poznamo tudi nadaljevanje: „Kdor bo mene zatajil pred ljudmi …“
Spomnimo se besed papeža Frančiška, da kristjan ne sme prenehati sanjati o boljšem svetu. „Svet mora biti lepši, skupaj ga gradimo, roke si podajmo, vzcvete naj ljubezen,“ nas spominja preprosta ritmična pesem! Sanjati ne v smislu nedela in neprizadevanja. Sanjati v svetopisemskem pomenu. Kdor sanja, se zavezuje k trdemu delu: uresničiti vizijo boljšega sveta, delati za bolj pošteno družbo, živeti bolj iskrene odnose, čutiti s sočlovekom (raje recimo bližnjim, kar je bolj povedno in namenjeno srcu, ne samo razumu), gojiti empatijo, reči laži ne, zlesti iz naslonjača skrbi za zgolj lastno ugodje, sebe raztelovaditi v vseh smereh in pomenih te besede (poiskati človeka v sebi, ki dremlje v nezadovoljstvu in naveličanosti) itd. Vse to pa nam omogoča dejstvo spomina in spominjanja. Ne nasedajmo ničemur, kar bi nas odvračalo od tega konstitutivnega deja človekove osebnosti, torej naše osebnosti! Spomin nam bo pomagal trdno stati v času in prostoru, ki nam ga je podarila in predvidela božja Previdnost. Tudi to, da smo danes tu, je korak k uresničitvi sanj o boljšem svetu. Saj smo kristjani? Mar ne?
Dovolite mi, da sem nekoliko oseben. Spominjam se svojih sošolcev bogoslovcev, ki so izgubili očete v letu 1945 ali pa med vojno. Premalo smo se zavedali bolečine, ki jih je spremljala. Eden teh je tudi vaš rojak, župnik in dekan g. Anton Trpin. Z njim je povezan moj prvi prihod v Rovte ob novi maši + duhovnika Lojzeta Kavčiča. Ko smo se srečevali, smo živeli vsak s svojo zgodovino. Nismo se posebej spuščali v osebna doživljanja. Od takrat pa do danes je potekla vrsta let. Spomin sega zelo globoko in daleč. Tudi do njihove bolečine in nikoli izrečene tožbe o njej. Danes se z vso rahločutnostjo in spoštljivostjo sklanjam k njej. Šele danes lahko doumem, kaj so oz. ste vsi tisti, ki vas je življenje na podoben način zaznamovalo, doživljali in še doživljate. Žal nas ni nihče vpeljal na to pot sočutja in razumevanja življenjske situacije bližnjega. Življenje samo nas je pripeljalo do tega. Morda kdaj malo pozno, prepozno pa nikoli.
Kdaj razumemo življenje? Takrat, ko se vživimo v življenjsko situacijo drugega!
Kdaj dozorimo? Takrat, ko to življenjsko situacijo začutimo kot svojo!
Kdaj pa ustvarjamo bližino? Takrat, ko o tej situaciji spregovorimo in sami sebe slišimo; ne slišijo nas samo drugi!
Empatija je premalo. Obogatiti in oplemeniti jo mora sočutje, ki ga lahko imenujemo božjo nežnost. Z njo se v našem življenju odraža prava podoba človeka, ki je nasprotje tistega: Človek človeku volk.
Razumeti pomeni stopiti v čevlje vsakega, s katerim deliš življenje in vrednote.
Gotovo nas današnja božja beseda, še posebej lik voditelja božjega ljudstva stare zaveze, Jozueta, nagovarja in potrjuje v našem razmišljanju: „Izberite danes …“ (Joz 24,15a). Ali pa stavek iz evangelija: „Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67) Torej: odločitev, odločitve, časi odločitev, odločilni časi. To so milostni trenutki v življenju, ki jih ne smemo zamuditi. Če jih, se vse (lahko) obrne na glavo. Vzgoja za odločitev je pomembna in v človekovem razvoju ne sme manjkati. Za vzgojo nekdaj je to veljalo kot aksiom (matematična resnica, ki nam pomaga priti do pravilnega rezultata; če se ji izneverimo, je ne upoštevamo, pravilen rezultat zaman pričakujemo).
Kaj pa vzgoja danes? Mislim, da ugotavljamo velik minus glede usmerjanja k odločitvi in še posebej k pravilni odločitvi. Bolj v tistem smislu, kaj meni bolj koristi, kje bom najlažje prišel skozi, kako bom brez prevelikega truda bolj udobno užival. Seveda taka vzgoja ne pozna truda in pripravljenosti za vsako ceno osvojiti vrhove, ki jih imenujemo vrednote. Ker ni prave volje, ni truda, resnega napora in pripravljenosti na žrtve, da ne govorimo o nepredstavljivosti zasledovanja idealov in doseganja visokih ciljev.
Odločitev, odločitve zaznamujejo naše življenje, naša življenja. Te so vedno nekaj težkega v pomenu, da nosijo težo glede prihodnosti, ki je odvisna od pravilnosti odločitev. Pa ne samo zame osebno, za nas tukaj in sedaj, ampak za rodove naprej. Na to razsežnost odločitve danes pozabljamo. Ali če bi rekli pravilneje: naš čas temu ne daje pravega poudarka. Kaj vse se lahko iz takega in tako neodgovornega pristopa k odločitvi kot nepopravljivo ali težko popravljivo izcimi; žal nikoli brez posledic.
Teža odločitve pa je tudi v tem, da zanjo ni časa na pretek. Potreben je vizionarski pogled, ki v trenutku povzame dogajanje, ki določa smer in način poteka. Taki trenutki so res težki, nikakor pa življenje z njimi ne skopari.
To nam predoča zgodovina, polpretekla in pretekla. Tudi zgodovina odrešenja.
Človeka lahko definiramo kot bitje odločitve, odločitev, svojih in odločitev drugih. Kakšna odgovornost!
Danes se soočamo z mnogimi odločitvami, narejenimi pred 77 leti, pred 75 leti, pred 73 leti. Soočamo se tudi s tistimi, ki so jih naredili: revolucionarna komunistična stran, protirevolucionarna stran vaških straž, domobranska stran, zopet revolucionarna komunistična stran in zavezniška stran (posebej angleška).
Čas pa pokaže, kaj je prav, potrdi ali ovrže pravilnost ali nepravilnost. Zato ga zgodovina in znanost tako upošteva. Iz časovne razdalje zasije objektivnost presojanja.
Te odločitve nam danes sporočajo: Quidquid agis, prudenter agas et respice finem! Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec!
Pustimo sedanjost. Dovolimo spominu, da nas popelje v preteklost, v čas, ki je klical po odločitvah. Pravilnih, ali kakor ponavadi rečemo, pravih odločitvah. Vsem tistim, ko so te in take odločitve zmogli, se danes klanjamo in občudujoče zahvaljujemo. Naši, slovenski mučenci, prosite za nas.
Šentjošt, Rovte, Vrh Svetih treh kraljev in imena mnogih drugih krajev po naši domovini Sloveniji izgovarjamo z velikim spoštovanjem. Z vedno večjim. Amen.
12.3. V imenu nepopustljive pravičnosti!10
Stane Granda
12.3.1.
Ko se človek iz doline vzpenja v tukajšnje kraje, se sprašuje, kdaj in zakaj so ljudje naselili tukajšnji svet. Glede na dejstvo, da se Rovte pred letom 1500 v zgodovini ne omenjajo, smemo domnevati, da gre za tako imenovani višinski val poselitve slovenskega ozemlja, ki je trajal od 13. do 15. stoletja. Na to kaže tudi samo krajevno ime Rovte. To ne pomeni, da pred tem sem ni stopila človeška noga. O tem nam govorijo arheološke najdbe, določena ledinska imena kot Gradišče, Ajdovski grad in ne nazadnje tudi cerkev sv. Nikolaja, ki je med starejšimi patrociniji in tudi zaščitnik trgovcev.
Višinska kolonizacija je za razumevanje tukajšnjega dogajanja zelo pomembna. Za posledico je imela vsaj dve dejstvi. Zaradi tega, ker je tu zemlja manj primerna za poljedelstvo, se je izoblikoval poseben tip kmetij, ki so živele pretežno od gozda in živinoreje. Grunt je tukaj obsegal okoli sto hektarov zemlje. Seveda jih je bilo malo. Že 1830. leta le šest. Več je bilo tedaj manjših kmetij, pa tudi ne toliko, kot bi pričakovali. Da pa so te kmetije kot gospodarske enote nastale in obstale, so morali kmetje ustvariti zanje pogoje, to je izkrčiti in kultivirati tukajšnji svet v zadostnih površinah. O tem nam govorijo razmeroma velike travnate planjave, ki so gotovo bile iztrgane prvotnemu gozdu. Ta agrarno-zgodovinska dejstva je treba imeti v zavesti, ker je to vplivalo tudi na psiho ljudi. Zemlja in njeni pridelki imajo ne samo izjemen pomen, ampak predstavljajo tudi vir obstoja. Boj zanje je boj za preživetje. Tukajšnji ljudje so zaradi trdote življenja samozavestni, trdni, ponosni, ker drugače sploh ne bi obstali. Ker se je bilo treba preživljati z veliko truda in napora, so na rezultate svojega dela, posest in pridelke bili in so silno navezani. Prehrana je bila namreč v preteklosti silno skromna, zlasti pa premalo krepka. Glavna za-
bela je bilo mleko. Naravne nesreče ali kraja živil so takoj življenjsko ogrozile tukajšnje ljudi. Kultiviran svet, njihova obdelovalna zemlja dejansko ni kapital, ampak orodje za preživljanje. Sama od sebe, brez zahtevnega in težkega obdelovanja, ne da nič. Vse je treba iz nje iztisniti. Zato so prebivalci Rovt poseg v svoje tukajšnje, s krvjo in znojem pridobljene pridelke gledali kot na poseg v svoje življenje, kot njegovo ogrožanje. Navezanost na zemljo je za slovenskega in srednjeevropskega kmeta značilna, v hribovitih predelih pa je ta še bolj izrazita. Zlasti pri malih kmetih. V Rusiji, ki je bila komunistom od oktobrske revolucije vzor, so ta razmerja popolnoma drugačna. Zemlje je dovolj in rodi že »na pogled«. Iz zgodovine sovjetskega kmetijstva vemo, da je bila tam večja težava pospraviti kot pa pridelati poljske pridelke. Še pod vladavino Hruščova smo lahko brali, da je na poljih zaradi slabega transporta ostala tretjina in več žita.
Rovte so bile kot sedež občine pred II. svetovno vojno družbeno zelo razvita in aktivna vas. Niso imele samo župnije in šole, ampak tudi vrsto inštitucij in društev, kot na primer prosvetno društvo s knjižnico, godbo, strelsko društvo, protituberkulozno ligo, vzajemno podporno društvo v nesrečah in druge. Tisti, ki so imeli les in živino za prodajo, so zaradi bližine Trsta in Italije že vse 19. stoletje in kasneje nekako uspevali. Tudi gospodarskega vpliva tihotapstva v času stare Jugoslavije ne gre podcenjevati. V tridesetih letih so začeli graditi tudi Rupnikovo linijo, ki je marsikomu prinesla dodaten zaslužek oziroma nov finančni vir. Iz literature ni zaznati, da bi pri prebivalcih tukajšnjih krajev to dvignilo občutek državljanske pripadnosti. Neposredno soočenje s slabo vojaško organizacijo jih je prej prepričalo, da od te države nimajo veliko pričakovati.
Ob pripravah na naše današnje srečanje sem še malo pogledal v socialne razmere. Te nam v veliki meri, in to tudi za starejša obdobja, razkriva franciscejski kataster. Tu so stoletja bili predvsem kmetje. Čistih obrtnikov ni bilo. V nasprotju s pričakovanji ni prevladoval gozd, bilo ga je okoli četrtine celotne površine, ampak travniki in pašniki, ki jih je bilo nad polovico. Njiv je bilo okoli petino skupnih površin. Nekateri so se ukvarjali dodatno tudi z malimi oziroma hišnimi in storitvenimi obrtmi. Zelo razširjen je bil lan. V prvi polovici 19. stoletja je bilo v katastrski občini Rovte 133 s številkami označenih hiš. Od tega pa jih je bilo kar sto bajtarskih, katerih lastniki so se preživljali z dnino. Za občino Rovte imamo tik pred II. svetovno vojno podatek, da je bilo v občini 326 hiš, od tega 203 posestniške, 69 bajtarskih in 67 najemniških. Kot vidimo, se je posest zelo drobila, število bajtarjev pa se ni bistveno povečalo. Njihov delež v celoti se je celo zmanjšal. Povedano drugače, kmetijsko-socialne razmere so se še poslabšale. Nekatere ženske so se dodatno preživljale tudi s čipkarstvom. O njih je treba še dodati, da sta bila vloga in pomen žensk bistveno drugačna kot pri velikih kmetijah. Gospodinje drobnih kmetij, ki niso zmogle preživljati običajno številnih družin, so dejansko podpirale tri vogale pri hiši. Pravzaprav je bila ta popolnoma njihova domena, ker se je moral kmečki gospodar udinjati drugje, da so člani njegove družine lahko preživeli. Prav zaradi svoje vloge v drobnem kmečkem gospodarstvu ženske niso bile izvzete izpod drobnogleda revolucije. Ubiti gospodinjo je pomenilo obglaviti kmetijo.
Drobljenje kmetij je bil tragičen proces tako v gospodarskem kot političnem oziru. Socialne napetosti so se povečevale in potrebne je bilo veliko modrosti vaških funkcionarjev, župana in odbornikov ter seveda duhovščine, da je vas kot skupnost delovala. To je silno pomemben in za razlago nadaljnjega dogajanja ključen podatek. Prav mali posestniki so bili na svojo zemljo najbolj navezani in največji sovražniki kakršnihkoli idej in načrtov o oblastnem odvzemanju in združevanju zemlje. Na eni strani so najbolj podpirali ideje o agrarni reformi, na drugi so bili smrtni sovražniki kolektivizacije, zadrug v boljševističnem smislu. Krekove in druge zadruge, ki so delovale pri nas, so slonele na zasebni lastnini in solidarnosti, ne pa na zadružni posesti nepremičnin. Prav z malimi kmeti je imela Leninova Rusija največ težav.
O trpljenju tukajšnjih ljudi med II. svetovno vojno je bilo že toliko in tako kvalitetno napisanega, da se v podrobnosti ne morem spuščati niti jih ponavljati. Še zlasti, ker nisem našel nobenih novih dejstev. Javno pa je treba pohvaliti vrsto ljudi, ki so dogajanje temeljito raziskali po vseh pravilih zgodovinske znanosti. Zlasti bi omenil Janka Mačka, Marka Štrovsa, Franca Kogovška, Justina Stanovnika in vrsto drugih. Imamo kar nekaj monografij. Branje knjige Janka Mačka o Rovtah in Mojce Treven o eni izmed vaških skupnosti je nekaj najbolj pretresljivega. Po njunem opisovanju tukajšnjih razmer človek ne more spati. Rjovi! Tu je bila vojna totalna. Niti zarodki ji niso ušli! Ko človek prebira to pretresljivo literaturo, trpi že zaradi same vsebine, ko pa vidi fotografije otrok ob pobitih starših, je človeško zlomljen.
Naslednje leto v tem času pa bomo imeli v rokah že znanstveno monografijo o tem
Osamljen spominski križ
Peter Hladnik
tragičnem obdobju slovenske zgodovine. Tudi že zgoraj omenjenim ne odrekamo vrhunskosti.
Glede na odmev tukajšnjih spominskih slovesnosti v slovenski javnosti, je nekatere stvari, čeprav so vsako leto povedane, treba ponoviti. Tukajšnji ljudje so bili narodno vselej zavedni. Doslej ni nihče navedel podatka, da bi se tukajšnji ljudje razpada Jugoslavije veselili. Nihče ni pozdravil okupatorja z zastavami njegove države in kakšnimi manifestacijami, kot jih poznamo drugod po Sloveniji, zlasti v nemško korist. Ni znan niti en podatek, da bi med tukajšnjimi ljudmi bil kdo, ki bi se navduševal za fašizem ali nacizem. Nasprotno. Italijanski okupator jim je bil odvraten, zavračali, sovražili in prezirali so ga. Kljub temu pa treznim na kraj pameti ni padlo, da bi skušal popraviti tisto, česar ni zmogla armada kraljevine Jugoslavije. Mnogi so na glas govorili, da še nobena okupacija v zgodovini ni bila trajna, pa tudi ta ne bo. Niti ni znan primer, da bi naši kmetje kadarkoli nasprotovali želji komunistov in njihovim simpatizerjem, da bi kmetije združili v zadruge in na njih živeli kot zadružniki. Hoteli so le ostati na svojem in ob svojem. Tudi oni so verjeli v enakost, in to takoj po smrti, ne pa v neskončni prihodnosti.
V političnem pogledu so bili tukajšnji volivci večinsko na strani SLS, vendar niso predstavljali njenega konservativnega, ampak krščanskosocialni del. S tukajšnjega območja je doma Krekov sodelavec Janez Hladnik (starejši), ki ga prištevamo k začetnikom slovenskega zadružništva. To ni bilo samo oblika medsebojne pomoči na podlagi solidarnosti, ampak je prav zaradi svoje vsebine krepilo med članstvom občutek vzajemne soodvisnosti, pomagalo je presegati ostrine socialnih razlik. Bilo je branik tako pred ostrinami kapitalizma kot komunizmom. Prav uničevanje kmečkih zadrug na podlagi solidarnosti je ena od vezi, ki povezuje komunizem, fašizem in nacizem.
V to izrazito kmečko okolje, ki nikakor ni bilo povsem nekonfliktno niti ne idejno homogeno, obstajali so tako ljudje liberalne kot komunistične orientacije, je spomladi 1942 posegla revolucija. Na njenem udaru je bil tako kmet – posestnik kot članstvo v vaški samoupravi in vaških organizacijah. Da o cerkvenih niti ne govorimo. Vsebino in takt ji je v veliki meri dajal dr. Cene Logar, ki je v svoji ideološki zaslepljenosti, zaradi tega je bil po II. svetovni vojni kar šest let na Golem otoku, na podlagi socialnega izvora in položaja v vaški skupnosti, brez minimalnega dokaza krivde začel določati izdajalce in poskrbel za njihove likvidacije. Kolikor sem mogel ugotoviti v okolju rojstnega kraja svojih staršev, se resnični izdajalci ljudem niso smilili, povsem drugače pa je bilo, ko za take trditve in oznake, še manj pa za posledice ni bilo realnih dejstev. Nasilne, krute, predvsem pa neosnovane usmrtitve so bile največji vzrok protikomunističnega odpora. Omenjeni akademsko v tujini izobraženi mož se ni motil v ugotavljanju krutih družbenih razlik, tako kot njegovi somišljeniki pa je povsem zgrešil načine in možnosti njihovega reševanja. Smrtne sovražnosti med premožnimi in revnimi ni bilo, predvsem ne take, ki bi ljudi vodila v medsebojno ubijanje. Premalo je upošteval realnost slovenskih in srednjeevropskih razmer, resnico je videl le v knjigah, ne pa okoli sebe, slepo je verjel v Stalinov Kratek kurs VKPb in stalinsko urejanje družbenih razmer, premalo ali nič ni upošteval Janeza Evangelista Kreka, rešitev je videl v Leninu, ne pa v Kristusu. Socialna analiza privržencev nasprotnih taborov bi marsikaj povedala, vendar od nje odrešujočega odgovora ni pričakovati. V predvojni Jugoslaviji je bil komunizem tudi miselna moda in so se ga oprijeli številni pripadniki bogatih meščanskih in tudi kmečkih družin, kar je v nasprotju z vso revolucionarno teorijo. So bili Kidrič, Bebler, Kardelj in še številni drugi proletarci ali »buržuji«?
Ker so partizanskim kazenskim akcijam navadno sledili tudi italijanski okupatorji, ki so pobijali na nacionalni osnovi, ne pa na podlagi političnih simpatij, se je ljudi polaščalo občutje totalne zapuščenosti. Nikogar niso videli, ki bi jih ščitil. Ponekod so italijanski okupatorji celo dokončali delo, ki so ga začeli partizani s svojo likvidacijo. Prvi so pobili družinskega očeta, drugi požgali domačijo. Ni nelogično, da so mnogi videli povezave med početji prvih in drugih. Danes vemo, da so obstajale. To je poglavitno ozadje, zakaj je bila po vzoru Šentjošta 12. avgusta 1942 ustanovljena na Rovtah MVAC – Bela garda. Popolnoma utemeljeno je razpravljati o kolaboraciji, o zločinih in podobnem, toda težko je, če to počne tisti, ki je že od leta 1939 kolaboriral s Hitlerjem, težko je, če je ljudi sam porinil v samoobrambo, neki partizanski vir takšne enote imenuje kot kmečko samozaščito; težko je, če je žrtev revolucije 312, okupatorja 46 in protipartizanskega tabora 9. Ob takšnih številkah je treba upoštevati še mobilizacije. Strinjamo se, da je zločin zločin, ne glede na število mrtvih, toda izhajati je treba iz kronologije ter upoštevanja posledic in vzroka. Belogardistična oziroma domobranska grupacija v Rovtah je nasploh nekaj posebnega v slovenskih razmerah. Spomladi 1943 je imela skoraj sedemsto mož. Bila je izjemno dobro oborožena, saj so mnogi imeli odlične puške Mauser, moderne italijanske M 91/38, nekaj mitraljezov in ročne bombe. Vsekakor v vseh ozirih vsega spoštovanja vredna vojaška enota, ki pa ni nikoli presegla vsebine in oblike dobesedne vaške straže. Njena defenzivnost je vojaško nerazumljiva. Razdeljeni so bili v štiri čete, ki so se držale postojank. Operativnih posegov na teren, ki so edini uspešni v protigverilskem boju, praktično niso izvajali. Bolj so se obnašali kot posadke nekdanjih protiturških taborov kot pa dobro organizirana vojska z jasnim ciljem. Da o vojaških metodah, po katerih je napad najboljša obramba, niti ne govorimo. Tudi njihova protirevolucionarnost je vprašljiva, saj poizkusi, da bi jih pridobili za četniško stran, niso imeli uspeha. Ta podatek dovoljuje domnevati, da če ne bi bilo partizanskega terorja nad tukajšnjim prebivalstvom, ogrožanjem obstoja kmeta, sploh ne bi bilo oboroženega odpora proti partizanom. Ne nazadnje so bili z nekaterimi do včeraj sovaščani. Ob kapitulaciji Italije, ki jih je presenetila, niso imeli povezav z centralo organizacije, ki je bila v Ljubljani. Ostali so praktično nedotaknjeni in se pred 75 leti prelevili v domobrance, ne da bi bistveno spremenili svojo naravo. Še vedno je bila njihova temeljna naloga braniti svoje domove, svoje družino, svoje borno premoženje. Kot taki so bili napadeni od Nemcev. Poleti 1944. leta so celo zgradili kapelico v spomin padlim svojim tovarišem in partizanom, kar je verjetno edinstven slovenski, če ne evropski primer spravnega ravnanja v vojnem času. Bili so med zadnjimi Slovenci, ki so se umaknili na Koroško. Nekateri so se poskrili doma, ker so bili prepričani, da se njihovi s Koroške kmalu vrnejo. Popolna dezorientacija nad širšim dogajanjem! Mogoče so ravno zaradi svoje, recimo temu specifičnosti plačali po vojni tako visok krvavi davek. Bili so žrtev takratne splošne slovenske politične nerazgledanosti, ki ni uvidela spopadanja totalitarizmov in demokracije in se temu idejno in predvsem vojaško prilagodila. Ni slučajno 23. avgust, takrat je bila pred 25 leti odkrita tudi tukajšnja farna plošča, svetovni, ne slovenski ali krajevni dan boja proti vsem totalitarizmom in drugim avtoritarnim režimom.
Spoštovani. Tukaj nismo zbrani zaradi zgodovine, še manj politike, najmanj pa razpihovanja strasti in nestrpnosti. 367 žrtev vojne, katerih smo se v duhu spravne kapelice na pokopališču spomnili pri sveti daritvi, nas ne obvezuje za preteklost, ampak nam nalaga obveznosti v prihodnosti. Niso umrli za smrt, umrli so za naše življenje. Ker so bili žrtev totalitarizma, jih lahko vidimo tudi kot one, ki so darovali življenje za demokracijo, ki jo danes uživamo. Potemtakem ni res, da smo Slovenci dobili državo skoraj brez žrtev. Malo jih je bilo v vojni za Slovenijo, veliko pa v zgodovini, samo videti jih nismo sposobni. Poleg spomina in molitve smo dolžni najprej pomagati ustvarjati tako skupnost, da se take strahote ne bi ponovile. V knjigi, ki jo bomo prihodnje leto skupaj prebirali, ugleden zgodovinar ugotavlja, da je bila največja napaka podcenjevanje nasprotnikov. Slovenske in svetovne razmere nas opozarjajo k budnosti. Spomnimo se Srebrenice, poglejmo v Venezuelo, ki bi lahko bila najbogatejša država na svetu, pa ljudje zaradi ideologije vladajočih umirajo od lakote. Med nami živijo številni, ki na eni strani povojne poboje zanikajo ali upravičujejo ali pa grozijo, da je v slovenskih opuščenih rudniških rovih še dovolj prostora in da bodo dokončali delo, ki je bilo poleti 1945 malomarno opravljeno. Pot za njihovo zločinsko delo jim tlakujejo oni, ki bi razpravljanje o teh najbolj tragičnih trenutkih slovenske zgodovine z ustrahovanjem zgodovinarjev, grožnjami z odpovedjo službe ali pa uporabo leninistično-stalinističnega besednjaka o revizionizmu radi onemogočili. Ne spreglejmo, da so bile pred kratkim prav v zvezi s tem v Kopru demonstracije, ki jih je organizirala organizacija, ki jo bogato financira država, pobudo zanjo pa je dal državnozborski poslanec stranke, ki slovenskemu parlamentu predseduje. Nisem slišal, da bi se novi predsednik parlamenta od tega distanciral. Na tem mestu se moramo vprašati, kdaj bo slovenski parlament sprejel zakon, ki bo zakonsko prepovedal omalovaževati povojne poboje. V zvezi z najnovejšim političnim terorjem o tem vprašanju, ki smo mu priče zadnje tedne, obstaja tudi velika nevarnost, da bomo njihovemu zastraševanju nasedli in bodo začeli z nami manipulirati, postali bomo njim podrejeni. Mi moramo določati vsebino in smer diskusije, ki pelje v boljšo, bolj demokratično družbo. Zaradi našega preživetja! Zakaj ne bi tukaj zbrani postavili logaški občini zahtevo, da pred znano nekdanjo logaško klavnico postavi ustrezen pomnik.
Ključno vprašanje naše človeške in narodne prihodnosti je, kako ustvariti družbo, kjer taka grozodejstva ne bodo mogoča. Sveti oče Frančišek je pred nedavnim po katekizmu prepovedal izrekati in izvrševati smrtno kazen. Niti vsi katoličani ga v tem ne podpirajo. Nekateri poudarjajo pomen izobrazbe. Ta ničesar ne rešuje. V vseh totalitarizmih so pri zločinskih dejanjih sodelovali vrhunski znanstveniki. Tudi naš nesrečni bližnji rojak dr. Cene Logar ni bil brez šol, saj je doktoriral na pariški univerzi. Nekateri poudarjajo pomen kulture – koliko njenih tovrstnih zlorab je bilo samo v slovenski nedavni preteklosti s strani vrhunskih, mednarodno uveljavljenih kulturnikov. Poglejmo samo nesrečnega Kocbeka, ki mu pomanjkanje tovrstnih talentov in znanja ne more nihče očitati.
Navidezno brezupno iskanje rešitve je resnično navidezno. Imamo tako imenovano zlato pravilo, ki pravi, da ne smemo ničesar storiti drugemu, kar ne želimo, da bi drugi storil nam. To pravilo je staro skoraj toliko kot človeštvo. Tudi Kristus ga je povzel, vendar mu je dal novo trdilno obliko. Ne, kar nočeš sebi, ne delaj drugim, ampak, kar hočeš sebi, delaj drugim! (Mt 7,12) Različni oblastniki, nekatere religije in ideologije, predvsem pa vsi trije totalitarizmi so se trudili, da bi to praspoznanje v nas zatrli, in so bili pri tem v veliki meri uspešni. Ljudi, ki so se zavzemali za pravico, so razglašali za bolne na duhu, Božjega sina so celo križali. Začnimo pri sebi in prepričajmo bližnjo in širšo okolico, da je nasilno delovanje, moritev v imenu svetle prihodnosti nekaj najbolj zavrženega in obžalovanja vredno. Da kaj takega uresničimo, moramo biti tudi aktivni državljani. Slišati nas morajo, čutiti nas morajo, bati se nas morajo v imenu naše nepopustljive pravičnosti! Marsikdo si misli, da je ta ideja utopistična, neverjetna. Znano je, da imajo nekakšne na videz neuresničljive ideje včasih tudi to lastnost, da se uresničijo. Če ne bi bilo tako, tudi Slovenci danes ne bi imeli svoje države. Ne čakajmo na druge. Začnimo tukaj in zdaj. Škodilo gotovo ne bo. Vaš rojak Janez Hladnik, o katerem ste pred nedavnim predstavljali knjigo, ni nikogar čakal, od nikogar ni dobil navodil, ampak je storil, kar mož je storiti dolžan, in tako rešil nekaj tisoč Slovencev. Spoštujmo svoje prednike.
Resnica hrani in oblači revne ter dela države bogate in varne11
Stanislav Zore
12.3.2.
Dragi bratje duhovniki, spoštovani gostje, dragi bratje in sestre. V naši stolnici smo se zbrali, da bi počastili žrtve totalitarnih in avtokratskih režimov, da bi zanje molili, da bi prečistili svojo vest in da bi oblikovali spravi odnos do totalitarizmov preteklosti, za katere pa se zdi, da le niso povsem v preteklosti, ampak ohranjajo svoje poganjke tudi v naše dni in v našo družbo.
Ko je kardinal Robert Sarah nagovoril ljudi v Le Puy du Fou v francoskem departmaju Vendeja, kjer se je po mnenju nekaterih zgodovinarjev zgodil prvi genocid moderne dobe, ko so v treh letih revolucionarji pomorili med 170.000 in 200.000 kmetov in njihovih družin, jim je povedal, da s tem dajejo živeti „tem sto tisočim žrtvam nasilja, možem, ženam in otrokom. Glas dajete vsem, ki so jih hoteli utišati, ker so zavračali laž ateistične ideologije. Čast dajete tistim, ki so jih hoteli potopiti v pozabo, ker si niso pustili iztrgati svobode do vere in do obhajanja maše. Samo to vam pravim: vaše delo je pravično in potrebno! S svojo umetnostjo, pesmimi in junaškimi dejanji podarjate dostojen pokop vsem tem mučencem, ki jih je revolucionarno sovraštvo hotelo pustiti brez groba“ (R. Sarah, Le Puy-de-Fou, 12. avgusta 2017).
Tudi mi hočemo s to sveto mašo položiti v Božje srce vse, ki so bili pomorjeni od vseh totalitarizmov preteklega stoletja. Hočemo se spomniti vseh žrtev, ki so jih zmetali v goltanec novega sveta, ker na tem novem svetu zanje ni bilo prostora. Pretresljivo je, kako malo je prostora na svetu, na katerem ni prostora za Boga. Ko Boga izključimo iz sveta, postane svet tako zelo majhen, da pomorijo na desetine milijonov ljudi za vzpostavitev sveta po okusu totalitarizmov.
Kako je to mogoče? To vprašanje se vedno boleče zareže v človekovo misel in srce. Kako je mogoče, da ljudje tako do konca pozabijo biti človeški, da so sposobni ubijati zaradi ubijanja?
Slišali smo pripoved o prvem bratomoru. Kajn je dvignil roko nad svojega brata Abela. Ni prenesel, da je bila Abelova daritev boljša od njegove. In ker sam ni bil sposoben boljše daritve, pa tudi Abelu ni privoščil boljše daritve, se je odločil, da bo Abela ubil. Zvabil ga je na polje – polje je bilo njegovo, Kajn je bil poljedelec – in tu na polju je umoril svojega brata.
Tretja skušnjava, ki jo doživi Kristus v puščavi, kot smo slišali v evangeljskem odlomku, je najprivlačnejša od vseh. Vidi vsa kraljestva sveta, položena predenj, da jih vzame. To je zapeljiva skušnjava (…) po oblasti: nadzorovati in ukazovati vsem in vsemu. Ponujen mu je sam vrh hierarhije, da bi vsemu vladal – animalistična želja vsake gole opice: poslušnost vseh, imeti najčudovitejša posestva, imeti moč graditi in povečevati, možnost neomejene čutne zadovoljitve. Toda to še ni vse. Takšen status prinese tudi neomejeno priložnost, da se razodene notranja tema. Sla po krvi, posiljevanju in uničevanju je še kako del privlačnosti oblasti … Moč pomeni tudi sposobnost za maščevanje, za zagotavljanje podrejenosti in uničenje sovražnikov. Daj Kajnu dovolj moči in ne bo samo ubil Abela. Najprej ga bo na vse mogoče načine in v nedogled mučil. Šele potem ga bo ubil. In nato se bo lotil vseh preostalih.“ (J. B. Peterson, 12 pravil za življenje, 175).
Zakaj človeštvo dovoli, da Kajn postane Kajn? Zakaj dovoli, da Kajn lahko pride do tako neomejenega nadzora nad vsemi? Zakaj dovoli, da Kajn jemlje, kar ni njegovo: najprej imetje in potem tudi življenje, včasih pa življenje,
zato da dobi imetje? Ali se to lahko zgodi brez nekakšnega pristanka drugih?
Dovolite, da spregovorim nekaj besed o Aleksandru Solženicinu, ki je svet, zlasti zahodni svet pretresel s knjigo Otočje Gulag. Med vojno je bil na fronti. Lastni rojaki so ga aretirali, pretepli in vrgli v ječo. Zbolel je za rakom. Nacizem in komunizem sta mu življenje spremenila v pekel. Lahko bi postal zagrenjen. Lahko bi preklel Boga. „Toda veliki pisatelj, veliki srčni branilec resnice ni dovolil, da bi se njegov razum usmeril v maščevanje in rušenje. Namesto tega je odprl oči. Med svojimi mnogimi preizkušnjami je naletel na ljudi, ki so ohranili plemenito držo kljub grozovitim okoliščinam. Poglobljeno je razmišljal o njihovem vedenju. Potem si je postavil najtežja vprašanja: Je osebno prispeval h katastrofi svojega življenja? In če je, kako? Spomnil se je svoje brezpogojne podpore komunistični partiji v mladih letih. V mislih je obnovil vse svoje življenje. V taboriščih je imel veliko časa. Kaj je naredil narobe v preteklosti? Kolikokrat je ravnal proti svoji vesti, se vključil v dejanja, za katera je vedel, da so slaba? Kolikokrat je izdal samega sebe in lagal? Je kak način, da popravi svoje grehe iz preteklosti, se jih tu v blatnem peklu sovjetskega gulaga pokesa?
Solženicin je vzel podrobnosti svojega življenja pod drobnogled in temeljito razmišljal o njih. Zastavil si je drugo vprašanje pa tretje. Lahko zdaj neham delati take napake? Lahko zdaj popravim škodo, ki so jo povzročili moji spodrsljaji v preteklosti? Naučil se je gledati in poslušati. Odkril je ljudi, ki so bili kljub vsemu iskreni. Razstavil se je košček za koščkom. Vse, kar je bilo nepotrebno in škodljivo, je pustil umreti in potem je vstal. Nato je napisal Otočje Gulag, zgodovino sovjetskega sistema kazenskih taborišč. To je močna, zastrašujoča knjiga, napisana s silovito moralno močjo neolepšane resnice. Solženicinovo pisanje je docela in dokončno razbilo intelektualno verodostojnost komunizma kot ideologije in kot družbe. S sekiro se je lotil drevesa, katerega grenki sadovi so ga tako revno hranili – čeprav je bil navzoč pri njegovi saditvi in jo je podpiral.
Odločitev enega človeka, da spremeni svoje življenje, namesto da bi preklinjal svojo usodo, je do obisti pretresla ves patološki sistem komunistične tiranije (J. B. Peterson, 12 pravil za življenje, 150-151). Teh besed nisem navedel zato, da bi žrtve totalitarizmov napravil kakorkoli odgovorne za to, da so postali žrtve. Moj namen je, da smo tudi mi vedno znova do kraja iskreni v presoji sebe in svojih ravnanj. Ali moje sedanje ravnanje kakor koli pripomore, da se na svetu uveljavljajo ljudje, dejanja in razmere, ki težijo po totalitarizmu.
A pri tem Kajn ve, da ne dela prav. Zato se tudi spreneveda in na Božje vprašanje: »Kje je njegov brat Abel?« odgovori z drugim vprašanjem: „Sem mar jaz varuh svojega brata!“ Kajn ve, da greši, a greši vseeno, saj hoče dobiti absolutno oblast nad vsem in nad vsemi. Zato so Kajni vseh časov in vseh sistemov, fašistični, nacistični in komunistični, skrivali svoje zločine za dvoumne besede, kot so „končna rešitev“ ali pa „čiščenje“, skrivanju so služile pregrade v rudniških rovih, miniranje kraških brezen in najstrožja zapoved molka.
A so šli še dlje. Potrebno je bilo narediti še en korak: potrebno je bilo počistiti tudi arhive, v katerih bi lahko ostali sledovi totalitarnega delovanja. A kot pravi Igor Grdina, rokopisi ne gorijo, kakor je svetu oznanil Bulgakov, zato so stvari jasne: „verodostojna poročila so se ohranila tudi o dogajanjih, pri katerih je bilo narejeno vse, da bi bodisi ostala brez prič bodisi ne bi nihče verjel tistim, ki so jih preživeli. Arhive je mogoče uničiti, spomin pa je mnogo bolj trdoživ. Tisti njegovi prameni, ki ne žive kar tako, marveč vsemu navkljub, so praviloma tudi resnicoljubnejši od aktov, za katere njihovi ustvarjalci vedo, da bodo lahko ohranjeni za naslednja stoletja, in so zato prenapolnjeni s preimenovanji stvarnosti“ (Igor Grdina, Dnevnik, 4. 1. 2014).
Nocoj smo pred Njim, ki je pot, resnica in življenje. Pred njim se ponovno odločamo za resnico, čeprav jo bo treba plačati. Kajti „govoriti resnico pomeni prinašati v Bit najboljšo resničnost. Resnica gradi stavbe, ki lahko stojijo več tisoč let. Resnica hrani in oblači revne ter dela države bogate in varne. Resnica zmanjšuje strašno zapletenost človeka v preprostost njegove besede, da lahko postane partner namesto sovražnik. Resnica dela preteklost resnično preteklost in omogoča najboljšo prihodnost. Resnica je največji, neizčrpni naravni vir. Je luč v temi“ (J. B. Peterson, n.d. 218).
Gospod, ko nocoj pred tvoje obličje polagamo svoje prošnje za vse, ki so jih zmleli zobje fašizma, nacizma in komunizma, te prosimo, naj ostajamo neomajno zavezani resnici. Naše oči naj vedno iščejo resnico in naša usta naj vedno govorijo resnico. Kajti resnica nas bo osvobodila (Jn 8,32). Amen.
12.4. Dodatek
Tamara Griesser-Pečar
12.4.1.
Totalitarne sisteme in pojave moramo ocenjevati po enakih kriterijih. Značilnosti totalitarnih sistemov so: prevladujoča ideologija, osebni kult diktatorja, odreditev posameznika skupnosti, polastitev celotnega prebivalstva, enotnost vej oblasti, enostrankarski sistem, nesvobodne volitve, permanentne kršitve temeljnih državljanskih in človekovih pravic, popolno obvladovanje medijev, umetnosti in znanosti, indoktrinacija od zibelke do krste, politična policija, tajni zapori in tajni uradni listi, koncentracijska in delovna taborišča, militarizacija družbe in privilegiji določene skupine oz. stranke, ki jo je za komunistični jugoslovanski režim, Milovan Đilas imenoval »novi razred«.
Hočemo, da se vse to ponovi? Hočemo živeti v državi, v kateri se neprestano kršijo človekove pravice?
13. Po branju
13.1. Thomas Bremer et al.: Pričevalci za Boga. Vera v komunističnem času
Janez Juhant
13.1.1. Thomas Bremer, Burkhard Hanecke z Andreo Claußen, Aleno Kharko in Ruth Kubina (ur. – I. del) ter Thomas Bremer, Burkhard Hanecke s Pavlom Aničićem, Antje Bräcker, Beltramom Gielejem in Aleno Kharko (ur.- II.del)
Zeugen für Gott. Glauben in kommunistischer Zeit/Pričevalci za Boga. Vera v komunističnem času (Aschendorff Verlag, Münster 2014 in 2015)
Slovenci sicer imamo že kar nekaj popisano, kdo in kaj vse je pretrpel v času komunizma v Sloveniji zaradi kljubovanja lažnim totalitarnim metodam. Eden izmed popisanih je gotovo nadškof Vovk, ki ga predstavlja tudi ta knjiga – besedilo sta pripravila Blaž Otrin in prof. dr. Anton Štrukelj. Sicer bi iz Slovenije lahko navedli še marsikoga, npr. prof. dr. Lamberta Ehrlicha in prof. Filipa Terčelja. Podobno bi seveda tudi iz drugih držav lahko omenili – kot omenjata tudi izdajatelja – skoraj neštevilne množice pričevalcev tega obdobja, ki bi jih lahko uvrstili ozirom bi jih celo morali uvrstiti v seznam najbolj izpostavljenih pričevalcev za Boga v času totalitarizmov 20. stoletja. Trpljenja, uničenja duhovnih oziroma materialnih dobrin, pohabljanja in pomorov žrtev je samo pod komunizmom toliko, da lahko brez dvoma zapišemo, kot pravi evangelist za Jezusa: »Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.« (Jn 21, 25) Kdo bi mogel popisati vse, kar so prestali ljudje, od nerojenih otrok do betežnih stark. Na pohodu je bilo dobesedno splošno uničevanje človeka in njegovih dobrin pod fašizmom, nacizmom in komunizmom ter vsemi drugimi nasilnimi režimi po Evropi in svetu.
Knjiga, ki v dveh delih na dobrih šeststo straneh prikazuje življenja, mučenja in smrti izrazitih osebnosti iz polpretekle komunistične polpreteklosti v Evropi, je pretresljiv dokument trpljenja in mučeniških smrti predvsem krščanskih osebnosti. Ker so verni ostali zvesti resnici in so si evangelij vzeli za vodilo življenja, jih je sistem laži najbolj krvavo preganjal. Sistem laži ni prinesel resnice, zato so bile ustanove in ljudje, ki so živeli in delovali za resnico, deležni najbolj krutega preganjanja in zatiranja. Obenem »nas je to rešilo«, kot uvodoma pove urednik z besedami naslova člankov »Thissavedus« slovaškega zdravnika Silvestra Krčmeryja. (1924–2013) Zvestoba resnici, pravičnosti in dostojanstvu osebe in človekovih pravic, za kar so živeli in umirali omenjeni in vsi drugi neznani pričevalci, so bile rešilne bilke trpečih in umirajočih in so sporočilo in upanjem preživelim. Vse to tudi nas zavezuje k zvestobi resnici, tako da ohranjamo in obujamo spomin na pričevalce in tudi sami lahko vztrajamo v zvestobi veri in človeškemu dostojanstvu, ki so ga izpričali oni. V ospredju obravnave so torej vidne oziroma vodilne osebnosti krščanskih cerkva (in muslimanske skupnosti v BiH), med njimi patriarhi, kot ruski Tihonov, Ambrosius iz Gruzije, ali škofje Golubev iz Ukrajine, Profittlich iz Estonije, Vovk iz Slovenije, Metodi Gogov iz Makedonije ter duhovniki oziroma profesorji Danev iz Bolgarije, Srb Savo Jović iz BiH, Staniloae iz Romunije, Litaunieks iz Letonije. Izstopajo tudi žene oziroma redovnice, kot Anna Abrikossova iz Rusije, Maria Vojtechna Hasmadova oziroma sestra Vojtechna iz Moravske, Anna Timar iz Madžarske ali Natalija Nikolin iz Rusije, vsega skupaj skoraj 50 pričevalcev dežel Srednje in Vzhodne Evrope.
Večino so mučili in zaprli, številne so umorili ali so umrli zaradi posledic prestanega trpljenja. Nekateri so celo preživeli kljub izsiljevanjem in mučenjem, s čimer bi jih zlomili k usmerjenim priznanjem. Temu so služili tudi pritiski na sorodnike, dolgotrajno trpljenje v preiskovalnih in izvršilnih zaporih, izguba premoženja, službe in državljanskih pravic. Zapletene zrežirane sodne postopke in prisilne metode režima poznavalsko opisuje ruski Žid Vasilij Grossman v svoji knjigi z naslovom Vse teče, ko pravi: »Kdo je kriv, kdo bo odgovarjal … . Potrebno je premisliti in ne hiteti z odgovorom. Tu so lažniva inženirska in literarna izvedenska mnenja ter govori, ki so razkrinkavali sovražnike ljudstva, tu so zaupni razgovori in prijateljska priznanja, vnesena v ovadbe, ter poročila ovaduhov in denunciantov. Ovadbe so bile pred ukazom za aretacijo, spremljale so preiskovalni postopek in vplivale na obsodbo … Na eni strani verige sta se dva človeka pogovarjala za mizo in srebala čaj, za tem je bilo pri svetlobi prijetne namizne svetilke s senčnikom napisano prebrisano sestavljeno priznanje ali pa je imel na kolhoznem zboru aktivist preprost govor. Na drugi strani verige pa so bile brezumne oči, razbite ledvice, od krogle zdrobljena lobanja, skorbutna trupla v taboriščni, napol v zemlji iz brun zgrajeni mrtvašnici ter gnojni gangrenozni prsti na nogah, ki so odmrznili v tajgi.« (67)
Čeprav pri nas v Sloveniji pogosto slišimo, kako naj bi bilo v bivši Jugoslaviji za večino ljudi vse lepo in prav, zelo nazorno zavračajo takšna mnenja pretresljiva pričevanja ljudi, ki jih je sistem preganjal in sicer ne le iz prvih letih komunizma za časa škofa Vovka, pač pa tudi ob zadnjih izdihljajih sistema. Taka je izpoved pravoslavnega duhovnika Save B. Jovića, ki so ga 14. maja 1980 (!), teden dni po Titovi smrti, ‘povabili’ na razgovor. Sledil je preiskovalni zapor ter priprava na proces. 6. oktobra istega leta je bil skupaj s kolegom Nedjo Janjićem, še dvema katoliškima duhovnikom in islamskim hodžo obsojen na šest let zapora. Prebil ga je, deloma v Tuzli, v glavnem pa v zloglasnem zaporu in delovnem taborišču v Zenici, večkrat v samici enega kvadratnega metra, ob neprestanem mučenju paznikov in kriminalnih sojetnikov. Nasprotno temu, kar se v Sloveniji govori, kako naj bi bilo za večino ljudi v Jugoslaviji dobro, ta pričevanja potrjujejo zločinske posledice režima. Ravno v tem času so bili številni v preiskovalnih zaporih in kot politično preganjani in obsojeni ob koncu bivše države doživljali strahotna mučenja ter bili deležni nečloveških obravnav. Aretirali so jih, ne da bi svojci vedeli, kje so oziroma kaj se je z njimi zgodilo. V uporabi so iste metode, kot so stalnica totalitarnih režimov. Dobro je, da si prikličemo v spomin, da je tajna policija Jugoslavije konec osemdesetih let (1987) izdala tajna navodila za preganjanje in likvidacije političnih nasprotnikov. Sodišča in drugi organi pregona so do konca tudi v Jugoslaviji delovala po enako nečloveških metodah kot v začetku totalitarne diktature. Politični jetniki so bili ravno tako tarče drugih jetnikov, ki so bili obsojeni zaradi kriminalnih dejanj, in pogosto so bili odvisni od njihove nečloveškosti, ki jo je spodbujal režim.V knjigi je zgodba dominikanca R. Paršića iz Bola na Hrvaškem, ki je bil med leti 1944 in 1957 v različnih zaporih
na Hrvaškem, tudi na Golem otoku. Tam je opravljal Sizifovo delo in gledal »stalno smrti v oči«. Še huje mu je pripovedoval sozapornik Makedonec o trpljenju žensk, ki so ob morskem zalivu morale »polagati dinamit, da so pripravljale kamen za gradnjo.« (I/221) Podrobneje avtorja opisujeta seveda tudi križev pot, maltretiranje in zažig škofa Vovka, ki ga je nad njim izvajala slovenska UDBA pod vodstvom M. Ribičiča in Z. Roterja. Omer Nakičević iz BiH je bil zaslišan, mučen in obsojen skupaj z drugimi muslimani na dolgotrajno ječo po bosanskih delovnih zaporih.
Sicer je knjiga v dveh delih izjemen prispevek k poznavanju svetniških likov krščanstva v izrednih oziroma kar nadčloveško izzivalnih družbenih razmerah. Številni kristjani so razumeli čas kot izziv za svoj krščanski poklic, ki so ga v ponižni in zvesti službi Bogu in svojim vernim opravili kot božje poslanstvo. To ne velja le za škofe ali duhovnike, pač pa prav tako za redovnice in redovnike ter številne laike. Vse je odlikovala neomajna zvestoba krščanskemu poklicu do mučeništva. Da bi ohranjali to zvestobo, so se tajno ali odkrito upirali pritisku režima, ne da bi odstopili od zvestobe Kristusu in Cerkvi. Čeprav je totalitarni režim pritiskal na predstavnike različnih veroizpovedi, je v vseh državah veljal najstrožji režim nadzora in obravnave posebno za katoličane zaradi njihove mednarodne povezanosti, ki jo predstavlja papeška služba v Cerkvi.
Na drugi strani ob zvestobi enih (vernih) prav tako izstopa nezvestoba drugih, tudi vernih, celo bližnjih sobratov, sorodnikov ali sodelavcev, ki so, kot je zapisal Grossman, omogočili, da je režim ustvaril dve kategoriji ljudi: zatirane in zatiralce. Tudi škofje in duhovniki so bili sodelavci in so omogočili ter so sodelovali pri tem, da so si diktatorji lahko podredili njihove verne ljudi, saj je, kot ugotavljata Bauman in Arendtova, sistem deloval na popolni pokorščini. Ta dvojnost se je ohranila v postkomunističnih deželah in tudi v demokratičnih razmerah skušajo bivše sile ohraniti to dvojnost (dihotomijo) naših in vaših, pri čemer danes ljudi nagrajujejo z ustreznimi finančno-položajskimi prijemi, ki so še možni in izvedljivi v formalno demokratičnih razmerah. Zato je boj za demokracijo stalen napor in tega se je treba zavedati vsak dan, če hočemo graditi demokratično družbo. Številni so dali za to življenje, zato je zvestoba tem svetlim osebam naše preteklosti tudi naša obveza za sedanjost krščanskega poklica v demokratičnih razmerah.
Knjigi sta izjemno pomembni tudi za Slovenijo, posebej za slovenske kristjane, saj prikazujeta trpljenje kristjanov pod nacizmom in pod komunizmom, ki je trajal še dlje kot prvi in pustil strahotnejše posledice pohabljanja ljudi in celotne družbe kot nacizem. Spričo sedanje brezbrižnosti in nostalgije po komunizmu, ki jo širi postkomunistična oblastna garnitura, da bi čim dlje ohranjala privilegije in zadrževala v svojih rokah politično in predvsem ekonomsko oblast, je toliko bolj pomembno poudarjati zgodovinsko resnico trpljenja ljudi pod komunizmom, saj nas edino zavest resnice lahko reši, kakor je za ceno smrti reševala številne pričevalce v preteklosti. Morda nam bo uspelo to spoznanje posredovati tudi slovenskemu narodu in posebej slovenskim katoličanom. Od tega spoznanja ni odvisno le razumevanje polpreteklosti, pač pa celo naše preživetje.
14. Popravki
14.1. Div2
14.1.1.
Zaveza 104, str. 22: na fotografiji sta novomašnik Kozina in anraški kaplan Georg Schuchter.
Zaveza 106, str. 62: Zina Velikonja je maturo opravila v Peggetzu in ne v Vetrinju
Zaveza 108, str. 20: na fotografiji je Matija Lamovšek in ne Janez Hladnik.
15. Iz arhiva
ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
BUENOS AIRES
Ramon L. Falcon
NJEGOVI SVETOSTI
PAPEŽU PAVLU VI.
V a t i k a n
Sveti Oče,
z vero in zaupanjem v Vašo pravično dobrotnost in očetovsko uvidevnost se v stiski pietetnih čustev in bolečine ter v krščanskem usmiljenju do rajnih sinov, očetov, bratov, zakoncev, sorodnikov, rojakov zatekamo k Vam, sveti oče, v prepričanju, da bo po Vašem blagem prizadevanju in razumevajočem posredovanju moglo biti zadoščeno četrtstoletni krivici, zagrešeni nad množico mrtvih sinov našega malega, mučeniškega slovenskega naroda.
To našo narodno tragedijo povzemamo le v glavnih obrisih, saj vemo, da ste po svoji vsestranski zavzetosti za usode vseh ljudstev Zemlje poučeni tudi o usodnosti, ki je ob koncu druge svetovne vojne leta 1945 zadela okrog dvanajst tisoč slovenskih protikomunističnih borcev, vojščakov za obrambo krščanske vere, svoje domovine in svojine, organiziranih v domobranskih in četniških vojaških formacijah.
V te obrambne odrede so se povezali naši sinovi potlej, ko so v Jugoslaviji (katere sestavni del tvori naša ožja domovina Slovenija) komunistične partizanske enote započele pod krinko upora proti okupatorju borbo za nadoblast brezbožne in protibožne vladavine. V ta namen so sprožile bratomorno preganjanje rojakov, ki so ostajali zvesti svoji veri in idealističnim življenjskim nazorom.
Ob koncu vojne se je glavnina protikomunističnih borcev umaknila na Koroško – to je starodavna slovenska dežela, priključena s sklepom mirovne pogodbe po prvi svetovni vojni Avstrijski republiki. Tam so se v dobri veri zatekli pod zaščito angleških okupacijskih čet. Po nerazumljivem postopku ali nemara zaradi netočne poučenosti je ta vojaška komanda izročila in brezpogojno predala večino omenjenih slovenskih borcev kot ujetnike Titovim zmagovitim partizanskim odredom.
Tako prevzete protikomunistične vojščake in še nekaj na domačih tleh zajetih so potlej z redkimi izjemami – ponovno poudarjamo že po končani vojni – razorožene, brez zakonitih ali kakršnihkoli sodnih postopkov, po predhodnem mučenju in po večini z žico povezane – masovno pomorili. Trupla pobitih so omahnila ali so jih pometali v naravna brezna, v kraške in druge jame, jih ponekod razstrelili in povsod zasuli ter zravnali z zemljo, da ni ostalo sledu za grobovi.
Nekaj takih žrtev izmed tistih, ki so le ranjeni in ne do smrti zadeti popadali v omenjene skupne grobove, nad katerimi so se usmrtitve vršile, so se po milosti božji utegnili v noči, preden so jih zasuli, rešiti in se pred preganjanjem umakniti v tujino. Tu žive skupaj z ostalimi ideološkimi emigranti. Še več živečih prič je najti v domovini, kjer pa so obsojeni na molk. O podrobnosti dejanj in krajev obstaja že nekaj pričevalne literature, izdane – iz razumljivih vzrokov – v tujini. Za neobjavljene primere se še zbira podatke.
Vse navedeno pa so že dopolnjena, nespremenljiva dejanja, o katerih sodbo prepuščamo z naše strani Bogu in zgodovini. Gornje vrstice imajo le namen obuditi Vam, sveti oče, v spominu ta drobec žalostne zgodovine naših dni, tragedijo našega malo znanega, a nič manj krutega slovenskega Katyna, da Vam bo laže razumeti namen naših želja in hotenj.
Letos mineva 25 let, odkar nas spremlja ne samo bolečina žalovanja za izgubljenimi svojci in rojaki, čemur ni več človeške pomoči, temveč nas muči tudi trpka zavest, da leže kosti njih, ki so se žrtvovali mučeniške smrti za vero in svobodo domovine, še vedno zavržene, zaničevane kot ostanki izvržkov človeške družbe in v neblagoslovljeni zemlji.
Ostajajo, kamor so padali krivično pomorjeni, kamor so jih namesto molitev spremljale v poslednji pozdrav le kletve, namesto rešnjega blagoslova dinamit in granate in so jih škropili curki lastne krvi v zameno za kaplje očiščevalne blagoslovljene vode.
Tam ostajajo zasuti – in z njimi prekletje, ne da bi jih kdaj lahko kdo preložil na božjo njivo, ne da bi jim kdaj kdo lahko blagoslovil njih poslednje zemsko domovanje, ne da bi kdaj kdo mogel zasaditi vsaj skromen križ nad njihova brezimna ležišča.
In ne da bi jim doslej kdaj priznal zmagoviti brat vsaj svojstvo premaganega nasprotnika in jim kot takim izkazal posmrtno čast, kakršna gre junakom – ne zločincem! – čeprav premaganim.
Težko je prenašati spoznanje, da ne opravimo naše krščanske in pietetne dolžnosti za mučeniške svojce in rojake; še težje je odhajati s tega sveta materam, ženam, hčeram, sestram v zavesti, da niso mogle in znale doseči blagoslovljenega mirnega pokoja za svojce.
V taki stiski se obračamo na Vas, sveti oče, s prošnjo za posredovanje in pomoč. Iz poročil posnamemo, da je v Vaših namerah sprejeti v avdienco sedanjega predsednika Jugoslovanske socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza – Tita, ko bo le–ta vrnil obisk predsedniku Italijanske republike. Z zaupanjem in vdano si upamo prositi Vas, sveti oče, da ga ob tej priliki opozorite na gori opisano stanje in s tem v zvezi na človečansko dolžnost, ki ga veže kot sedanjega državnega mogočnika – tem bolj po sklenjenem konkordatu – da ukrene potrebno, kar bi vsaj v mali meri izravnalo dolga leta trajajoče krivično in grešno stanje.
Uvidevamo, da je ponekod tehnično nemogoče dvigniti kosti – npr. iz globin kraških brezen – in jih prenesti na krščanska pokopališča. Ne vidimo pa nikakršnih ovir za ljudi dobre volje, da ne bi mogla biti dana taka možnost, kjer je to izvedljivo, omogočiti naknadna verska opravila nad grobovi, kjer je prekop stvarno nemogoč ter postaviti na takih mestih križno ali kako drugačno znamenje rajnim v čast in spomin.
To, sveti oče, je naša prošnja in srčna želja. Prepričane smo, da bomo pri Vas našle razumevanje, v Vas pa najboljšega, najprimernejšega in avtoritativnega zagovornika naših hotenj.
Zaradi lažjega in neposrednejšega sporazumevanja dodajamo temu originalnemu tekstu v našem slovenskem – še veren prevod v Vašem italijanskem materinem jeziku.
Zahvaljujemo se Vam za vso dobrohotnost, ki jo bomo od Vaše svetosti deležne v tej naši nuji in Vas prosimo apostolskega blagoslova za nas in naše družine. Me pa bomo v naših molitvah prosile Vsemogočnega, naj Vas obdarja v Vaši težki in odgovorni pastirski dejavnosti s posebno milostjo modrosti, da bo moglo človeštvo po Vaših preudarnih sklepih lažje premagovati blodnje naših viharnih dni.
Odbornice, članice in somišljenke ZVEZE SLOVENSKIHMATER IN ŽENA v BUENOS AIRESU, Argentina, v predstavništvu vseh prizadetih slovenskih mater, žena in deklet v domovini in tujini.
V Buenos Airesu, na Vernih duš dan 1970