Zaveza št. 107

1.1.1.

Le še tu in tam si lahko nazorneje predočimo slovenski svet, kakršen je obstajal, preden ga je zrušila revolucija. Ena teh možnosti se odpira prek izstopajočih ljudi, ki svoj življenjski lok vlečejo od predvojnega časa do danes. Redkost v tem primeru ni tako izrazita samo zato, ker so ti ljudje stari domala devetdeset let in več, pač pa je predvsem v tem, da so nekakšna napaka v sistemu: da ne bi smeli preživeti, ko so bili na pragu polnoletnosti ali nekaj starejši. Če pa že so in si niso utrli poti v svobodo, bi se morali zlomiti pod neznosnimi pritiski ideološke in represivne stiskalnice. A se niso. Zdržali so in ko je sinila svoboda, so se zbrali v Novi Slovenski zavezi.

Eden najvidnejših izmed te dobesedno na smrt razredčene skupinice je bil Tone Drobnič, pravnik, prvi generalni državni tožilec v samostojni Sloveniji in dolgoletni predsednik Nove Slovenske zaveze. O njem ne pišemo v hrano nostalgiji po nekem daljnem urejenem svetu. Prav tako ne pišemo o kurioziteti, ki je revolucijo in totalitarni čas preživela tako rekoč po pomoti. Ne! Po skoraj treh desetletjih je jasno, da razlogi za pisanje o takem človeku niso niti romantični niti pustolovski, pač pa je posredi razvidnost, da se v teh osebah skrivajo konstitutivne prvine tiste davne Slovenije. O teh prvinah, brez katerih naše prihodnosti ne bo, bo govor v naslednjih odstavkih.

1.1.2. Osebnost

V sami sredici so značaj in vrline, ki so krasile osebnost Toneta Drobniča. Nekaj tega bogastva najhitreje prestrežemo, če pogledamo naslove spominskih zapisov v sredici revije in ki smo jih slišali tudi na pogrebu: Neugnano srčen, zvest in odgovoren. Izraz srčen ima dva na videz zelo različna pomena, a oba sta vzvišene vsebine. Prvi zadeva srce, ljubezen, drugi pa moralno krepost, pogum. Obojega je imel pokojni Tone v izobilju. Občudovanja vreden domet ljubezni je izkazoval denimo z vsak danjo molitvijo za storilce zločina, za vse, ki sovražijo njega in Slovenijo. S pogumom je previharil čas enoumja in opravljal svoje odgovornosti. Zvestoba se ne konča ne pri bližnjih ne pri vrednotah, iz katerih je rasla nekdanja Slovenija. Zunaj vsakršnega stolčkarstva je za možnost svojega državotvornega dela v svobodni Sloveniji ostajal hvaležen, zvest in poudarjeno prizanesljiv do nekega politika oziroma njegove stranke, ki je takrat za to nosila znaten del zaslug. Čeprav je zelo trpel zaradi njenega vodstva, ki zna do današnjih dni politično vijugati vsevprek in je večkrat teptalo ali ignoriralo prizadevanja Nove Slovenske zaveze.

Morda je z zvestobo, ki v tem primeru na svojem robu prehaja bolj v lojalnost, povezana edina stvar, ki je pri Antonu Drobniču koga od somišljenikov tudi zmotila. Včasih se je namreč zdelo, da je bilo pravosodje oziroma pravna stroka med vsemi problematičnimi pojavi v naši državi pri njem deležna za kanček manj kritične obravnave. A to je niansa, omenjena le zato, da bi zapis komu ne zazvenel hagiografsko.

Pokončen mož, svobodnega duha, pravi o pokojniku njegova naslednica Barbara Brezigar. Tu ni kaj dodati. Le to, da obojega v slovenski družbi strašansko primanjkuje. Pokončnih mož in žena, ki si upajo besedo in dejanje zastaviti za pravo stvar, vsekakor. Prav tako pa svobodnega duha uspešno dušijo izkoreninjenost, strah, opreznost, malenkostnost, pritlehnost in vsakršna povprečnost. V naši družbi je vsaka jasna in razločna beseda razumljena kot ostrina, nestrpnost. V Tonetu Drobniču je bilo čutiti kvečjemu nestrpnost do sistematičnega zločina in krivic, njegova ▶ beseda pa je bila vseeno vselej odlo

na in natančna. Zato kaže za vse, ki niso imeli možnosti pobližje spoznati pokojnika in bi utegnili dobiti napačen vtis, poudariti še eno besedo Barbare Brezigar: bil je neverjetno topla in (znova) srčna oseba …

Smisel za ločevanje brez primere. Te vrline ni brez ostrega razuma in veliko modrosti. Njegovi sopotniki vedno poudarjajo, kako bister je bil in kako izreden spomin je imel. Osrednji rezultat teh darov pa je bil ta, da je vedno povsem zanesljivo ocenil situacijo in smer ohranjal brezhibno natančno.

1.1.3. Družina

Brez družine si tradicionalne Slovenije ni mogoče zamisliti. Tudi v tem Tone Drobnič prinaša v naš čas svetel zgled. Družina je stvar, ki je vedno tudi darovana. Vendar brez odprtosti za življenje, brez smisla za otroke, vnuke in pravnuke, brez tega da se v središču, v starših z vsakršno kakovostjo vzpostavlja gravitacija, ni družina ne velika ne povezana. Tone in Lidija Drobnič sta ustvarila mogočno družino, ki sta se je veselila in sta bila nanjo ponosna, obenem pa sta bila njeno središče. To so ob slovesu najbolj verodostojno pokazali vnuki, ki so se svojem dedku tako prisrčno zahvalili.

1.1.4. Delo

Da smo Slovenci priden narod, ne bi nihče zaključil iz opazovanja sodobne slovenske družbe. Laskavo oceno nam je prislužila tradicionalna Slovenija. Kako to gre, nam je zopet zgledno pokazal Tone Drobnič. Kadarkoli si govoril z njim, si se čudil, koliko stvari ima odprtih, zlasti na področju prava. Stregel je postopkom, ki jih je – mnogokrat edini – prepoznaval kot nujne za svobodnejše življenje in uspešnejšo tranzicijo, obenem pa je pomagal tudi neštetim posameznikom v najrazličnejših zagatah. Kako pionirsko, odločno, samoumevno in samostojno se je loteval stvari, dobro ponazori nastop v vlogi generalnega državnega tožilca, ko smo bili še povsem v Jugoslaviji. Takoj je prekinil vse funkcionalne in administrativne povezave z zveznim tožilstvom in tako slovensko tožilstvo dejansko osamosvojil že tri tedne pred plebiscitom in pol leta pred osamosvojitvijo države.

Samo z grenkobo zaradi izgubljenih možnosti nam uide misel, kje bi bila danes Slovenija, če bi jo vodili takšni ljudje! Resda so jih skoraj vse pobili ali pognali v tujino, a za prgišče jih je še ostalo. Drobnič je bil edini, ki mu je bila poverjena neka sorazmerno ustrezna odgovornost. Sicer pa o njihovi možnosti za vstop v politiko pravi Justin Stanovnik takole: »Tudi naši, da tako rečem, so s svojim obnašanjem dajali vedeti, da je to sedaj njihova igra; da taki ljudje, kot sem jaz, prihajajo iz neke druge zgodovine, ki so jo izgubili in naj sedaj ne vnašamo nemira še v njihove vrste.« Ni dvoma, da je tudi zaradi tega odrivanja danes postalo mogoče, da je bil premier tako rekoč že kdorkoli in da o lastnem opravljanju te funkcije lahko govori zadnji glumač, ne da bi se ob tem režala vesoljna Slovenija.

1.1.5. Misel

A vendar, tisto, kar bo za pokojnim Tonetom Drobničem v neposredno korist celotni družbi ostalo najbolj trdno, je njegova misel. Na srečo je, če je le našel čas, rad kaj napisal – in zapisana beseda ostane. Odlično je znal razložiti praktično katero koli vprašanje, naj je bilo še tako zagonetno, ideološki odgovori pa še tako zabetonirani. Na naslednjih straneh je mogoče prebrati njegov članek, s katerim zagledamo resnično, se pravi lažno in manipulativno podobo t. i. NOB.

Ob zgoraj naštetih vrlinah je vedno vključeval tudi zdravo pamet, veliko znanje in celosten pogled. Za ponazoritev lahko damo besedo tudi njemu, ko se spopada s krilatico o nujnosti upora proti okupatorju: Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadene civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih. Spoštovanje upravičenega upora je pravilno, izrekati spoštovanje konkretnemu komunističnemu NOB-ju v Sloveniji, ki se je začel in končal z zločinskimi umori več deset tisoč Slovencev in z neznatnimi žrtvami med okupatorji ter nas pripeljal v totalitarno Jugoslavijo, pa je perverznost brez primere.

Tone Drobnič je predobro poznal današnjega Slovenca, tudi njegovo oholost, zaradi katere noče prisluhniti izkušnjam in ga kaj zdrami šele, ko udari neposredno po njem. Zato misel, kot je zgornja, ne najde pravega odmeva. A zapisana je skupaj z nešteto drugimi in naj deluje vsaj po nas. Naša hvaležnost za delo in zgled našega nekdanjega predsednika je velika, a njegov življenjski sen se bo uresničil, če bomo rojake uspeli zbezati iz miselnih kletk v svobodo. ■

Figure 1. Lep, mladosten in urejen svet, čeprav v barakah tujine … Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe

1.2.1.

Štiri leta komunistične revolucije. Petinštirideset let totalitarnega režima. Nad četrt stoletja demokracije, vrsta svobodnih volitev, ko oddaja večina volilcev svoj glas strankam, obrnjenim v preteklost. Kako je to mogoče? Ali ne zato, ker je tam prikrita gora neporavnanih krivic, nerazčiščenih laži in nesojenega nasilja, ki kot strašen moralni magnet z nevidno silo priklepa našo družbo na tiste dni?

Mnogi pozabljajo, čeprav vedo, kakšno je bilo življenje še pred nekaj desetletji, redkokdo se hoče spomniti, kaj se je godilo v naši domovini večji del prejšnjega stoletja, in malokdo vidi jasno, kaj se dogaja danes. Za razumevanje sedanjosti je potreben spomin. Seči je treba s spominom v desetletja partijskega totalitarizma in še nazaj, v čase, ko je KPS med nami netila revolucijo.

Med vojno in okupacijo so komunistični likvidatorji pobili po vaseh in mestnih ulicah blizu tisoč rojakov, predno se jim je posrečilo izzvati odpor in samoobrambo ljudstva. Po vojni so poleg razoroženih domobrancev, članov slovenske narodne vojske, pomorili na naših tleh nad sto tisoč ujetnikov in potencialnih političnih nasprotnikov raznih narodnosti. To je bil zločin proti človeštvu, ki po mednarodnem pravu ne zastara, a tudi ne izgine iz zavesti ljudstva.

Petdeset let kasneje je demokracija prinesla dovolj svobode, da je o teh dogodkih lahko obveščen vsak, ki hoče. Vendar, kako je mogoče, da kljub temu nobena od slovenskih demokratičnih vlad ne državni zbor ne predsednik države še ni javno obsodil ne teh ne drugih umorov, ki jih je izvajala partija ‘v imenu ljudstva’. Ali izvoljeni predstavniki ljudstva ne čutijo in ne razumejo, da so s svojim mandatom sprejeli dolžnost razgnati meglo, s katero so komunisti desetletja ovijali svoje laži in zločine?

Samo omenjene likvidacije zavednih narodnjakov bi bile dovolj, da bi za vedno onemogočili politično delovanje članov organizacije, ki je te umore spočela in izvedla, ne glede na imena, ki si jih kasneje nadevala. Ali ni krivda partije že to, da je morila svoje idejne nasprotnike pod nalepko NOB, to je v imenu svobode? Kljub vsemu temu ali pa prav zato je naša država edina v Evropi, ki ni javno obsodila zločinov komunističnega totalitarizma.

Kako je to mogoče?

Po vojni so prišle na vrsto obsodbe in eksekucije poštenih rojakov po scenariju ‘ljudskih sodišč’. Kdaj bodo demokratične oblasti Republike Slovenije javno izjavile, da ta sodišča niso bila ne ljudska ne legalna ne legitimna ter da je šlo pri tem za politične zločine? Kako je mogoče, da slovenske oblasti ne pokažejo toliko spoštovanja do demokracije, da bi z razčiščenjem krivic, ki so se godile ‘v imenu ljudstva’, tej besedi vrnile čast?

Kako je mogoče, da po vsem, kar je znanega o komunistični revoluciji na Slovenskem, celo nekateri predstavniki demokracije še vedno kot omamljeni zro mimo dejstev in ponavljajo staro zgodbo o NOB skupaj z ljudmi, ki so bili do zadnjega odgovorni za obstoj komunističnega totalitarizma? Kako je mogoče, da ne vidijo, da se skrivajo pod plaščem teh kratic množična morišča in grobišča in tudi partijska diktatura? Nekateri so v NOB res sodelovali s komunisti v dobri veri. Taki so bili prevarani in spadajo med žrtve komunizma. A kako je mogoče, da se mnogi demokrati pustijo varati v tem pogledu vse do danes?

Kako je mogoče, da nekaterim rojakom še ni jasno, da sta totalitarizem in demokracija nezdružljiva, še več, nasprotujoča si načina družbene ureditve? Demokracija ne more ‘netravmatično’ nastati iz totalitarizma, ker je med njima globok in nepremostljiv prepad oz. nasprotje. Marksistični totalitarizem je po svojem bistvu nasilen, krivičen in potemtakem nemoralen, medtem ko je demokracija kot sistem zamišljena prav na moralnih principih svobodnih oseb in brez teh osnov ne more rasti. Ali so res ljudje, ki mislijo, da bodo, podobno kakor so v času realsocializma iznašli nekakšno vmesno formulo ‘samopravnega gospodarstva’, zdaj odkrili ‘pragmatično’ pot, po kateri naj bi se propadli totalitarizem brez zlih posledic prelevil v pravo demokracijo? Ali ni dovolj razvidno, da pripelje taka pot le v vsesplošni relativizem in razkroj moralnih vred not?

Svoboda ni postala vrednota šele, ko so partiji začele polzeti iz rok vajeti, katere je brezobzirno uporabljala dolga desetletja. Tudi resnica ni pridobila svoje nepreklicne veljave s tem, da je pričela popuščati cenzura totalitarne države, in pravica je v vseh časih edini trden temelj zdravih družbenih odnosov.

Moralne vrednote svobode, resnice in pravice sprejema družba ali neokrnjene in se s tem krepi ali pa jih zavrača in s tem stopi na pot razkroja. To drži danes, kot je držalo, odkar živi človeški rod, a se zdi, da ne prizadene nekdanjih komunistov in njih naslednikov, ker zanje moralnih vrednot enostavno ni. Pravila igre si krojijo po potrebi. Težko pa je razumeti, da nekateri demokrati prisegajo na vso lestvico moralnih vrednot, a le za prihodnost, za preteklost pa so jih pripravljeni žrtvovati na oltarju pragmatizma in nekonfliktnosti. Celovito sprejemanje moralnih načel je temeljna zahteva za vsakega demokratičnega politika. Toliko bolj, če je kristjan.

Nakazana problematika ima izhodišče v starem, že omenjenem vprašanju, na katerega se ni nikoli odgovorilo. Kako je mogoče, da je bilo ob pričetku totalitarnega režima, meseca junija leta 1945, pomorjenih nad deset tisoč Slovencev, razoroženih, ujetnikov, ki jim ni bilo sojeno in to po vsej slovenski zemlji, pri tem pa se ni odkrilo ne ubijalcev ne pomočnikov ne ukaza, nobene odgovorne osebe, čeprav vemo, da so tedaj imeli vse niti v rokah partija in njeni državni funkcionarji? Tisti, ki so odločali, tisti, ki so morili, tisti, ki so umore zakrivali in opravičevali, in tudi tisti, ki so zanje vedeli in molčali, nosijo na sebi težko krivdo, ob kateri se zde ostali moralni prekrški malenkostni. Nekateri od njih se poskušajo z vsemi močmi rešiti obsodbe javnega mnenja. Drugi molčijo in varajo sami sebe. Umor enega samega razoroženega vojnega ujetnika je po naravnem in po mednarodnem pravu zločin. Pri nas pa je umor tisočev le neprijetna zgodovinska anekdota brez pravnih ali političnih posledic.

Kako naj zraste na takih temeljih zdrava, pravna država? Če ni odgovornosti za množične poboje, zakaj naj bi se vznemirjali ob gospodarskih poneverbah tistih, ki so desetletja javno razpolagali z narodnim premoženjem, ne da bi jim bilo treba za to dajati kak odgovor? Če so lahko tisočem jemali življenja, svobodo in dobro ime, ne da bi bili zato klicani na odgovor, zakaj naj bi oni in njih dediči zdaj delali pošteno?

Ni mogoče razumeti, da slovenska oblast v vseh letih ni izrekla o teh množičnih pobojih jasne moralne obsodbe niti ni našla ene same osebe, ki bi bila odgovorna zanje. Nihče noče maščevanja, obsodba zločina in zločincev pa je stvar javne morale, ki šele omogoča pošteno nadaljnjo pot.

Kdor misli, da se bo izognil konfliktov v slovenski družbi z odlaganjem te problematike na čas, ko bodo pomrli krivci, priče in svojci žrtev, se strašno vara. Skrivanje glave v pesek ni politična modrost. Neporavnanih in nepriznanih krivic ni mogoče pomesti pod preprogo. Ali jih bodo demokratične oblasti imenovale in razčistile ali pa bodo soodgovorne za korupcijo pravosodnega sistema in za moralno razkrajanje družbenega organizma.

Tudi politični polarizaciji v družbi se ne da izogniti s sprenevedanjem ne z begom v prihodnost, marveč z razčiščenjem tega, kar je bilo in kar je. Le na osnovi resnice je mogoče graditi zdravo prihodnost, pričeti zdraviti rane ter varovati družbo pred novimi skrajnos tmi.

Figure 2. Bodo nove generacije začele razumevati tragiko in perverznost revolucije? arhiv Zaveze

Ob vsem tem se človek, ki gleda slovensko stvarnost iz daljave, začuden sprašuje tudi, kako je mogoče, da demokratična slovenska država 27. aprila še vedno uradno praznuje nacistično­boljševiški praznik. Ne glede na to, ali je bila Antiimperialistična fronta ustanovljena tega ali onega aprila, dejstvo je, da je bila ta fronta komunistični konstrukt in neposredna posledica nemško­sovjetskega pakta med ministroma Ribbentropom in Molotovom. Slovenska KP je tedaj sledila Stalinovemu diktatu in ustanovila politično organizacijo, katere namen je bil odpor proti zahodnim, kapitalističnim državam, ki so bile takrat edini odkriti nasprotniki nacističnega, fašističnega in komunističnega totalitarizma. Ni šlo za ‘ljudsko vstajo’, marveč za fronto, ki je povezovala nasprotnike demokratično urejenih držav. S kakšno pravico so komunisti kasneje, ob nemškem napadu na ZSSR, zahtevali za svojo preimenovano fronto monopol nad odporom proti okupatorju? In to dejanje komunistične partije je tudi zdaj v demokratični Sloveniji osnova državnemu prazniku. Kako je to mogoče?

Konec koncev, če je mogoče, da je bil izvoljen za prvega državnega predsednika demokratične države eden najvidnejših nosilcev komunističnega enoumja, ki je bil vseskozi nasproten slovenski osamosvojitvi; če se vrstijo od ljudstva izvoljene vlade, ki pod vedno novimi obrazi skrbijo za ohranjanje starih struktur, starih laži in koristi nekdanjih elit, se ne smemo čuditi, da politična struktura ob iskanju ’nekonflikne’ politike ne more priti do resnično pravne države.

Slovenski komunisti so se pri boljševiških učiteljih dobro naučili tehnike pranja možganov, kar so kasneje v domovini dosledno izvajali. Vendar jim ta naloga ni povsem uspela. Ni malo rojakov, ki so prebili leta enoumja in realsocializma kljub vsem pritiskom in nasilju pokončni in jasnih pogledov, zvesti spominu in resnici. Mnogo je med njimi skritih junakov, ki so veliko pretrpeli. Zaslužijo priznanje in nekoč jim bo slovenski narod javno izrazil hvaležnost! Ti, preizkušani rojaki, njih potomci pa tudi drugi, ki so se pozneje pričeli zavedati, se zdijo sicer še kot glas vpijočega v puščavi, a tega glasu, ki oznanja resnico in je zato porok svetlejših, lepših dni, ni mogoče utišati.

Zaradi njhove zvestobe spominu in zavezanosti resnici smemo upati na dan, ko bodo nove generacije Slovencev pričele razumevati vso perverznost in tragiko komunistične revolucije. Takrat bodo zmajevali z glavami in se začudeno spraševali: Kako je bilo vse to nekoč mogoče? ■

1.3.1.

Zaledna, podstatna problematika slovenske kulture, skrita pod minljivimi, efemernimi pojavi na tržnici kulturniškega prerivanja, je njena odtrganost od duhovnega sveta, njena radikalna ločitev od obzorja presežnega in svetega, njeno ponikanje v nižje plasti vase zaprtega človeškega izkustva. V teh plasteh pogosto ne more nastati nič drugega kot nekomunikativna, nepoetična in nelepa cerebralna igra, pogosto s pretenzijami po pridiganju nihilizma.

Sodobna slovenska kultura se od duhovnega sveta krščanskega izročila oddaljuje in ločuje že zelo dolgo, postopoma in v manjših korakih že stoletje ali dve. To oddaljevanje je dobilo svoje posebno ogrinjalo ali naličje v splošnem prepričanju, da se je slovenska kultura pravzaprav začela šele včeraj, na kratko rečeno, začela naj bi se s Prešernom in Cankarjem, prej pa ni bilo ničesar. Celo nekateri izobraženi ljudje mislijo, da se je vse začelo v 19. stoletju, da pred Prešernom in Cankarjem Slovenci praktično nismo imeli knjižnega jezika in književnosti.

Poudariti je treba, da ta zavest, ki temelji na pretrganju povezave s stoletji slovenske in evropske krščanske kulture, nikakor ni samo posledica revolucije; nasprotno: pri naši izobraženski in kulturni eliti je obstajala že ob koncu 19. stoletja in se je postopoma, v desetletjih, širila iz izobraženskih krogov med ljudstvo. Postopno pretrganje s krščanskim duhovnim, slovstvenim, folklornim idr. izročilom, ki je hkrati potekalo tudi v širokem evropskem ozadju, je bilo pri nas zaledje, na katero se je cepila tudi ideja o novem redu, o pravični brezrazredni družbi, o revoluciji …

Po revoluciji se je ta proces stopnjeval: ko je povojni režim po kakšnem desetletju odpravil najbolj togi diktat socialističnega realizma v umetnosti in se je področje kulture nekoliko sprostilo, so se okrog leta 1960 sprostile tudi sile, ki so poleg kakovostnih stvaritev moderne umetnosti prinesle na prizorišče obilico umetnostnega nastopaštva in samosilništva pod etiketami umetnostne neoavantgarde in eksperimentalne umetnosti. Njihov glavni način učinkovanja in uveljavljanja je – žal nič drugega kot – družbena provokacija: izdelovati samozvane »umetnine«, ki do te mere nasprotujejo občemu okusu in žalijo človeški čut za to, kaj je sprejemljivo in primerno, da vzbudijo namerno povzročeno nestrinjanje, zgražanje publike kot hoteni, nameravani dosežek. Klika sodelujočih pisunov in mnenjskih voditeljev v medijih nato obsodi »nazadnjaško« občinstvo in vzame v bran napadene »umetnike«, katerih »umetniška svoboda« je bila »og rožena« zaradi omejenosti in topoglavosti publike.

Deviacije sodobne »kulture« (slovenske, a tudi širše po Evropi) so na tem ozadju nekoliko bolj razumljive. V naši percepciji je problematično zlasti to, da opazimo predvsem ekscese – denimo dela dveh tovrstnih »umetnic«, ki sta letos prejeli nagrado Prešernovega sklada. Takšne »umetniške« ekscese opazimo pač le zato, ker z izrecnim žaljenjem okusa in občih človeških vrednot delujejo kot hotena, skrbno premišljena družbena provokacija. Zato jih je opazila nemara vsa Slovenija. Težava in zmota je v tem, da je v resnici tudi velika večina preostale tako imenovane »umetnosti« in »kulture«, ki jo dandanes srečujemo, enake vrste: prav tako je prazna, duhovno mrtva ali nihilistična, polna praznih videzov – le družbena provokacija ji manjka, zato ne občutimo, da je prav tako uperjena zoper kulturo in zoper človeka.

V takšnem okolju razumen človek poseže tja, koder lahko upa, da bo našel kaj dobrega. K začetkom in izročilom. Spominjam se nekega davnega pogovora, ko sem v študentskih letih kot novinar govoril s tedaj že upokojenim igralcem Borisom Kraljem. Kritiziral je tedaj moderne, vodilne gledališke režiserje (mdr. D. Jovanoviča), za katere je rekel, da so svoje umetnostne eksperimente privlekli iz alternativnih gledališč, kamor spadajo, in z njimi okupirali osrednje umetnostne ustanove, zlasti Slovensko narodno gledališče, tako da si tam ne moreš več ogledati klasične gledališke predstave. To je rekel Kralj leta 1993 in od takrat se je verjetno stanje še močno poslabšalo. Toda kaj je bilo v nasprotju z negativnostjo tedanje etablirane slovenske kulture za Borisa Kralja svetlo in vredno? Vprašal me je, kaj mislim, kje se je začela njegova umetnostna vzgoja? Na moje presenečenje (res, čeprav sem se strinjal, sem bil takrat osupel, da se sme tako govoriti) je stari dramski umetnik začel razlagati, da je svoja prva doživetja estetskega in umetniškega prejel – v domači cerkvi: z materjo je bil v cerkvi, gledal je slike križevega pota, lepe podobe, lepe barve, kipe svetnikov, obdajalo jih je lepo petje … To, je rekel Boris Kralj, je bila njegova prva in temeljna estetska vzgoja. Kakšna tolažba zdrave pameti in čistega čuta za lepo se nam danes zdijo takšni stavki! In zakaj je bilo za dečka Borisa Kralja to izkustvo tako močno in pomembno, da se ga je spominjal kot nečesa temeljnega še v poznih letih, malo pred smrtjo? Verjetno tudi zato, ker je v oltarnih podobah slovenskega baroka v domači notranjski cerkvici izkusil nevidno, toda bogato vez nekdanjih stoletij svetega, lepega in resničnega s svojim sodobnim, tukajšnjim zdaj. ■

Figure 3. Nevidna vez stoletij Janez Rihar

1.4.1.

Današnja mladina pravi, da jih preteklost ne zanima. Da so to stvari, ki se tičejo njihovih staršev in starih staršev. Da se sami ne želijo obremenjevati s tem, kar se je dogajalo tam nekje, v prazgodovini, se pravi med drugo svetovno vojno in po njej. Ker to nima nobene veze z njihovimi sedanjimi skrbmi. Ob pogovoru z njimi, če ravno nanese na to temo, ugotoviš, da tudi v resnici ne vedo prav dosti o za nas tako usodnem času. Pa tu ne gre za poglobljena znanja. Tuji so jim že najosnovnejši pojmi, s katerimi smo sami zrasli gor. Pojmi, ki so bili del naše vsakdanje govorice. Tako zelo vsakdanje in pogoste, da so se ukoreninili globoko v našo zavest in podzavest. Brez teh besed ne le da težko razložimo, temveč še težje razumemo, kaj se je dogajalo pri nas, zakaj je bil pretekli sistem, ki se je miselno in oblastno globoko zaril tudi v navidezno demokratično državo, tako zelo slab.

Mladi so siti besede komunizem in vseh njegovih izpeljank; zdi se jim, da ga stari vedno znova privlečejo na dan ter mu pripisujejo vse zlo tega sveta. Mladim se je zato beseda že krepko priskutila, še posebej, ker je zanje to res beseda iz neke daljne preteklosti, ki ni kriva za to, kar se dogaja danes. Za to je kriv pokvarjeni kapitalizem. Vsaj tako jim govori ves javni prostor. Mladim beseda komunizem pred očmi ne nariše krivic in zločinov, ki jih je ta sistem prinesel mnogim, ne le v Sloveniji. Ob tej besedi jim je v resnici nekoliko zoprno, ker slutijo, da se bo pogovor, če nekdo uporabi to besedo, spet vrnil v svet, ki ni njihov in je očitno le izvir prepirov in razhajanj med odraslimi.

Za mlade so priimki Korošec, Ehrlich, Natlačen, Vovk preprosto priimki in nič drugega. Ko pojasniš, da je bil Korošec eden najpomembnejših in največjih slovenskih politikov v prvi polovici 20. stoletja, se pri večini še vedno ne prižge noben ‘Aha, saj res’. Le nekaj se jih morda bežno spomni, da so nekoga s takim priimkom omenjali pri pouku zgodovine. ‘Kako? A Ehrlich je bil Slovenec? A ni to nemški priimek?’ se bodo vrstila vprašanja ob omembi priimka tega velikega moža. Ne vedo, da je bil zaveden Slovenec, ki je na Koroškem še pred prvo svetovno vojno občutil zlo nacizma. Še manj, da je že v začetku 30. let prejšnjega stoletja vabil mlade na Svete Višarje, kjer jim je razlagal o višarski Sloveniji; o Sloveniji kot samostojni državi med državami drugih evropskih narodov. Ideja samostojne Slovenije je vzniknila med hrabrimi voditelji narodnoosvobodilnega boja, prej je ni bilo. Tako so jim povedali v šoli, tako kričijo vsakoletni govorci na proslavah ali drugih ‘pomembnih’ obletnicah, tako slišijo v medijih, torej bo že res. Tega, da je bil Ehrlich po naročilu komunistične partije maja 1942 umorjen, ker je bil edini sposoben organizirati odpor proti okupatorju mimo komunistov, kot je v nekem pogovoru priznal povojni zgodovinar Ferdo Gestrin, še niso nikoli slišali. Ne, tudi ob Gestrinu se obraz mladega človeka ne spremeni v smislu ‘za tega sem pa že slišal’. Nič ne vedo o tem, da je bil iz istega razloga ubit Natlačen, njegovo truplo pa je povojna oblast sredi noči izkopala in ga odvrgla neznano kam; čisto medlo se jim svita, kdo bi bil škof Vovk. Da sploh vedo kaj o njem, je verjetno bolj zasluga filma z naslovom Goreči škof, ki ga zadnji dve leti vrtijo po župnijskih dvoranah, kot pa česa drugega. Nekoliko bolj suvereni so ob omembi Rožmana. ‘A ni to tisti škof, ki je med vojno sodeloval z okupatorjem?’ Tudi to so slišali v šoli; v osnovni in v srednji. Pa še na fakulteti, če je le bila prilika. O tem, da je moral tudi on zaradi nacizma bežati s Koroške, da je med vojno posredoval za več kot tisoč petsto ljudi in jih s tem rešil smrti ter da materi narodnega heroja, ki je hotela v povojnem montiranem sodnem procesu pričati v njegovo bran, povojni oblastniki niso pustili spregovoriti, ne vedo nič.

Prav tako samo skomignejo z rameni ob omembi Kardelja, Kidriča, Marinka, Mačka ali Ribičiča: ‘Kaj imamo mi s temi priimki?’ Da so ti ljudje »zaslužni« za sto tisoč pomorjenih na naših tleh po tem, ko se je vojna že končala, ter za njihov izbris iz javnega spomina, za totalitarni režim, ki smo ga, ne želeč, prisilno, srkali več kot štiri desetletja, za preganjanje katoličanov in vseh, ki se s komunistično oblastjo niso strinjali – to ni njihova zgodovina, zato jih ne zanima. Saj niti nisem prepričana, če jim ne delam krivice, ko rečem, da jih ne zanima. Morda sploh ne gre za to, da o tem ne bi hoteli čisto nič vedeti. Verjetno gre zanje za nekaj tako odmaknjenega, tako tujega, da se s tem ne morejo poistovetiti; gre za nekaj, kar ne paše v svet, v katerem živijo; v svet, v katerem lahko izbirajo, kjer jim je vse dovoljeno, kjer ni omejitev in kjer jih nihče ne preganja. V svet, ki se dogaja na Instagramu, Youtubu in Snapchatu. Prav tako se jim zdi popolnoma nenavadna, neresnična misel, da bi ta svet njihovih starih staršev in celo pradedkov in prababic sploh imel kakršen koli vpliv na to, kar se jim dogaja danes. V tej luči nas niti ne preseneti, da ne pomislijo, da je karkoli narobe recimo s tvitom, ki ga je ob prazniku dan žena čivknil osrednji muzej novejše zgodovine Slovenije. Zapisali so, da so se ženske v Sloveniji približale enakopravnosti tudi leta 1945, ko je bila pri nas uzakonjena splošna volilna pravica. Sistem, ki ga stari starši tako kritizirajo, očitno sploh ni mogel biti tako slab, saj je končno dal ženskam volilno pravico! Bravo! Da te volilne pravice vse do konca osemdesetih let, ko se je začel proces osamosvajanja, niso mogli uresničevati ne moški ne ženske, niti ne pomislijo. Kako bi, če pa jih sistemi, v katerih rastejo, ne učijo iskati nelogičnosti v naši uradni zgodovini, opozarjanje domačih na to pa je, vsaj tako se zdi mladim, zgolj premlevanje enih in istih stvari.

Zdi se, da predstavlja prav ta njihova popolna odsotnost misli, da bi jih totalitarni svet kakorkoli zaznamoval ali sooblikoval današnji, tudi njihov način dojemanja prostora in časa, enega največjih uspehov teh, ki so s komunistično revolucijo in nasiljem prišli na oblast in tam še vedno ostajajo. Pri mladih jim je namreč uspelo doseči tako temeljit izbris spomina, da ti sploh ne vedo, da se za vsemi novimi obrazi, navideznimi novimi ponudbami skriva ‘dobra’ stara rdeča garda, ki hoče večno oblast. Uspelo jim je doseči, da besede staršev in starih staršev, ki skušajo svojim otrokom in vnukom dopovedati, da še vedno nimamo prave demokracije, da se pri nas revolucija kot stalen boj za ohranjanje oblasti in privilegijev še vedno nadaljuje, ne zaležejo. Čeprav so popolnoma potopljeni v svet revolucije oz. njenih produktov, so mladi prepričani, da z njo nimajo ničesar; da so popolnoma svobodni v svojem kritičnem pogledu na svet. Niso sposobni dojeti, da je njihova kritika pogosto zgolj nekritično ponavljanje besed, ki jih v njihova usta polagajo dediči nosilcev revolucije. Mladi tako sploh ne vidijo niti se ne zavedajo, kako globoko je poškodovan njihov miselni svet. Kako ga obvladuje totalitarna misel, ki si je najprej nasilno, potem pa na najbolj prefinjen način utrla pot v naše možgane. Ne vedo, da so tudi oni, čeprav so otroci mileniuma, del te totalitarne hipnoze. Nihče jim ne pove, da so brali cenzurirane pravljice, da se učijo iz učbenikov in knjig, ki jih pišejo braniki pridobitev revolucije, da berejo in spremljajo medije, ki jih ustvarjajo dediči Visoke šole za politične vede. Niti ne zavedajo se, da so del prostora, v katerem ni mesta za resnico. Kjer je vsak, ki skuša razkrinkati vso bedo, ki jo je v naš narod prinesel komunizem, nemudoma diskreditiran, obtožen in onemogočen.

Ob vsem tem seveda ne vidijo, da tudi danes ostaja globok prepad med ‘našimi’ in ‘vašimi’; enak prepad, kot je obstajal takrat, ko so bili njihovi starši in stari starši mladi. Da imajo ‘naši’ odprta vrata do najvišjih in najvplivnejših delovnih mest; ne zato, ker so najsposobnejši, ampak, ker so ‘naši’. Da imamo celo nekatera področja, ki so dosegljiva samo ‘našim’. Da se radodarno deli državni denar predvsem tistim, ki so ‘naši’; pa naj bo to v gospodarstvu, med ▶

Figure 4. Mladi s spominom Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe

nevladnimi organizacijami ali v kulturnem prostoru. Pravzaprav so tisti, ki najbolj črtijo našo narodno dediščino, najbolj zametujejo vse, kar je povezano s slovenstvom, najbolj nagrajeni. Mladi, ker jih to ne zanima, ker tega ne razumejo, ker tega ne povezujejo s sedemdesetletno revolucionarno ugrabitvijo oblasti, ne morejo razumeti, da zametovanje in uničevanje narodne zavesti služi zgolj in samo tem, ki so že toliko let pri koritu. Z ljudmi brez identitete, brez korenin, brez občutka za lastno (narodno) vrednost in brez ponosa je lahko manipulirati in jih obvladovati.

Vse do sedaj napisano bi lahko bralca vrglo v obup ali vsaj v popolno resignacijo v duhu ‘ni nam več pomoči’. Toda končati tu bi bilo nepravično in nepošteno do mladih, pa tudi do vseh, ki so v vsem tem času kljubovali totalitarni miselni poškodovanosti. Ki so se trudili, da smrt in izguba domovine za toliko zavednih Slovencev ne bi bila zaman. Nujno je treba vztrajati, si vedno znova vzeti čas za mlade in jim potrpežljivo in vztrajno, v njim razumljivi govorici kazati, kako zelo je tudi njihov svet, pa naj bo časovno še tako zelo odmaknjen, zaznamovan in poškodovan zaradi sedemdesetletnega totalitarizma. Vzeti si je treba čas, vedno znova in znova, ter jih spodbujati h kritičnemu motrenju sedanjega časa v luči naše revolucionarne polpreteklosti. Mladi so bolj dojemljivi, kot se nam zdi, če le ne obupamo prehitro nad njimi. In če ne iščemo takojšnjih rezultatov. Za vsako spremembo je potreben čas. Ampak brez vztrajnega in stalnega dela ne gre. In brez naše notranje trdnosti, zgrajene na resnici. Lahko tudi z veliko začetnico. Zato le ne obupajmo. Zgodovine niso nikoli spreminjale množice, temveč angažirani posamezniki, ki so si upali stopiti naprej in se postaviti za dobro in pravo stvar. ■

1.4.2. dodatek

“Res, kaj se zgodi s človekom, ki ne govori – ki ne govori v pravem pomenu besede? Morda ste opazili, da nisem rabil besede molčeči človek. To sem storil zaradi tega, ker molčeči človek v svoji notranjosti kljub zunanjemu molku v sebi izdeluje stavke. Moral bi reči nemi človek. Ali morda utišani človek. Človek, ki svojih stavkov na noben način ne izdeluje. K temu moramo pripomniti še to, da se v tistem prostoru, kjer bi se to moralo dogajati – izdelovanje stavkov – da se tam počasi, a usodno – za posameznika, pa tudi za govorečo narodovo skupnost usodno – dogaja tisto, kar postaja tudi za posameznika nevarno. Tako se namreč spleta osnovno tkivo totalitarne družbe: namesto da bi v upornem posamezniku nastajala distanca do oznanjevalcev in varuhov obveznih resnic, se v njem počasi in nezavedno oblikuje distanca do sebe. V totalitarni družbi postaja posameznik vedno bolj in vedno večja neznanka samemu sebi.”

Justin Stanovnik

2.1.1. Dražgoška bitka

Skoraj smo se že navadili, da vsakoletna slovesnost ob obletnici dražgoške bitke – letos je od nje že 76 let – razpiha meglo z bregov naše razdvojenosti in nas trdo postavi na realna tla.

Ko je Tito kmalu po odkritju mogočnega spomenika (1976) obiskal Dražgoše, se je menda ozrl po pobočjih Jelovice in rekel: »Pa zakaj se niso umaknili tja gor?« Ni znano, kdo in kaj mu je odgovoril na to vprašanje, ki bi ga lahko zastavil tudi kak manj pomemben opazovalec dražgoških dogodkov. Eden možnih odgovorov bi lahko bil tale: »Ker so vodstvu komunistične partije, ki jih je malo prej grajalo, hoteli dokazati svojo aktivnost.«

Cankarjev bataljon je v prijazno vasico pod »Goro« prišel na silvestrovo 1941 in že naslednji dan priredil miting v gostilni pri Birtu, na katerem je politkomisar in član CK KPS Stane Žagar vaščane, ki so se bali nemških represalij, prepričeval, da je nacistična zver na koncu svojih moči. Razgledani Pikcov oče se ni strinjal z njim: Če nemška armada ogroža Moskvo, kako ji bo kljubovala peščica golorokih kmetov! Tudi drugi vaščani so prosili partizane, naj gredo na Jelovico in jih bodo tam oskrbovali s hrano in vsem potrebnim. Zdrava kmečka pamet je hitro sprevidela, da se bodo partizani tudi kasneje lahko še umaknili, za vas in vaščane pa ne bo več rešitve. Štab bataljona je kljub temu odločil, da ostane v vasi.

Strah vaščanov je bil upravičen, saj so kljub oviranemu pretoku novic v tistih napetih dneh nekaj vedeli o akcijah Cankarjevega bataljona v zadnjih tednih, med drugim o zasedi blizu Rovta pri Sv. Lenartu, ki jo je pripravil koloni nemških policistov in jih je 12. decembra tam padlo 45. To je bil seveda primeren uvod v poljansko vstajo, je pa nedvomno prebudil tudi nemško pozornost.

Kot navaja Martin Premk v knjigi Poljanska vstaja, se je mobilizacijskim patruljam pridružilo okrog tristo mož, vseh pa naj bi v vstaji sodelovalo 380, največ iz takratnih občin Poljane in Javorje. Premk piše tudi o prisegi zbranih novincev: prva je bila 24. decembra v Koširjevem hlevu na Črnem Vrhu, druga pa 27. decembra na Kovskem Vrhu. Pri obeh je govoril Stane Žagar, ki pa je menda preveč poudarjal vlogo delavskega razreda in komunistične partije, zato so nekateri takoj godrnjali, da se niso prišli borit za komunizem, in so kasneje tudi odšli domov.

Nemci so že na božični dan prek italijanskega ozemlja dovažali svojo vojsko v Črni Vrh, iz Poljan pa prodirali proti Vinharjam in Bukovemu Vrhu. 27. decembra je bil nemški obroč okrog Pasje ravni in Bukovega Vrha sklenjen; bataljon in vstajniki so se čez dan še upirali, naslednjo noč pa so se izmuznili iz obkolitve in odšli proti Dražgošam. Precej mobilizirancev je tudi tedaj še izginilo domov. Nemci bataljona na tej poti niso ovirali, so pa gotovo bili na tekočem o njegovih premikih in se pripravljali na končni obračun.

Drugi miting v Dražgošah je bil na dan sv. treh kraljev v sokolskem domu. S. Žagar se je v govoru navduševal nad Dražgoško republiko in ob tem pripomnil: »Nemci se sprehajajo doli spodaj, gor’ se pa ne upajo. Če pa pridejo, jim bomo že pokazali!« Verjetno so tedaj na Rudnem že postavljali težke topove. Napad se je začel v petek, 9. januarja, s topniškim obstreljevanjem. V noči na petek je padlo precej snega in potem snežilo še dva dni. Debela snežna odeja je ovirala prodiranje nemške pehote. Partizani so se v nedeljo ponoči umaknili, vaščani pa so bili sedaj prepuščeni strahotnemu nemškemu maščevanju. Kot talce so postrelili 41 mož in fantov, med katerimi sta bila dva stara komaj 13 let; 81 žensk, otrok in starčkov pa so odpeljali v taborišče Šentvid

Figure 5. Črni Vrh, v ozadju Pasja ravan; 27. decembra 1942 se je tu Cankarjev bataljon izmuznil iz obkolitve in odšel v Dražgoše.

nad Ljubljano. Ko so izgnance gnali proti Rudnem, kjer so jih čakali kamioni, je za njimi že gorela vas. Kasneje je poseben minerski oddelek ostanke požganih hiš še razstrelil in zravnal z zemljo. Enako tudi znano baročno cerkev sv. Lucije.

Pogreb 41 pomorjenih domačinov in devetih padlih partizanov je bil šele po enem tednu. Prišli so možje iz Selc, skopali jamo na pokopališču in vanjo znosili posmrtne ostanke žrtev. Okostja v prosvetnem domu so bila menda nametana, kot da so bili najprej pobiti, nato pa je zagorelo, v župnišču pa skrčena, kot da so jih zažgali žive. Pogrebni obred je opravil nemški duhovnik Besel, ki je posebej zato prišel iz Škofje Loke.

Pa tudi zmaličene kosti v grobu pri cerkvi niso imele miru. Ko je bil leta 1976 zgrajen spomenik, ob katerem se sedaj vsako leto zbirajo častilci dražgoškega mita, so v njegovo veliko žaro prenesli tudi posmrtne ostanke talcev in padlih partizanov. Kljub nasprotovanju mnogih domačinov so njihovim tragično umrlim svojcem vzeli grob v posvečeni zemlji in jih brez imena in križa zaprli v svoj ideološki spomenik.

2.1.2. „Vemo, kdo so osvoboditelji in kdo izdajalci“

Dnevnikovo poročilo o letošnji dražgoški proslavi ima naslov: »Vemo, kdo so osvoboditelji in kdo izdajalci!« To so besede slavnostne govornice – igralke Lare Jankovič, ki je med drugim povedala sledeče: »Dovolite, da brez zadržkov še enkrat povem: Vemo, kdo so osvoboditelji in kdo izdajalci. Vemo, kdo piše ▶ zgodovino, zato zame sprave ni in je ne potrebujem … Obsojam vse, ki hujskajo ljudi, potvarjajo zgodovino in iz u

benikov brišejo poglavja o NOB … Obsojam vse, ki z Rimskokatoliško cerkvijo delajo razdor med narodom, širijo sovraštvo ter nestrpnost …« Čeprav s tem plohe nerealnih obtožb in očitkov še ni bilo konec, jih tu ne bomo ponavljali. Moramo pa se vprašati, kdo je bil pri nas v času druge svetovne vojne, ko je divjala tudi revolucija oziroma državljanska vojna, povzročitelj najhujšega prelivanja krvi, moramo se vprašati, ali se polstoletni totalitarizem, ki se je začel s Hudo Jamo in podobnimi kraji groze, lahko imenuje osvoboditev. Ali slavnostni govornik in nekaj somišljenikov, ki mu ploskajo, res lahko odločajo o spravi in njeni potrebnosti? Ali narod, ki je šel skozi takšno gorje in je zato razdvojen, res ne potrebuje sprave, da, ali bo brez nje sploh preživel?

Delno nam je na ta vprašanja odgovorilo že gornje razmišljanje o Dražgošah, ki so do 31. decembra 1941 živele svoje tradicionalno življenje. Nemška okupacija aprila 1941 ga je vznemirila, ne pa uničila. Nemcev niso marali in verjeli so, da bodo izgubili vojno in odšli, do tedaj pa je treba nekako preživeti. Ko so v vas prišli partizani, so jih sprejeli kot svoje, s katerimi se lahko pogovarjajo. Prosili so jih, naj gredo v njihove koče na Jelovico in tja jim bodo vozili hrano in vse potrebno. Niso bili uslišani! In kako je bilo po koncu vojne, ko so »osvoboditelje« prosili za pomoč pri obnovi požgane in razrušene vasi? Pristojnega ministra, ki bi čisto lahko bil eden tistih, ki so jih imeli prve dni januarja 1942 v gosteh, je moral Pikcov oče kar grobo odsloviti, da jim ni namesto nekdanje vasi postavil kolhoza. In kakšne težave so imeli, da so končno dobili novo cerkev?

V Ljubljanski pokrajini je bilo v času dražgoške bitke še razmeroma mirno. Horjulski Italijani na primer sploh niso opazili partizanov, ki so se od septembra 1941 zadrževali na samotni Lešnjakovi domačiji nad Horjulom. Dr. Cene Logar, ki je te partizane večkrat obiskal, takole piše v Spominih (Borec 1973, št. 6‒7, str. 571): »Ko sem se 9. ali 10. januarja 1942 mudil pri partizanih v Lesu, sem slišal z Gorenjskega topovsko streljanje. Vedel sem, da je to proti gorenjskim partizanom, zato sem šel še isti dan poročat v Ljubljano. Kolikor se spomnim, sem dobil zvezo s Francem Leskoškom. Kaže, da je bilo to tiste dni najbolj neposredno sporočilo o dražgoški bitki.«

Partizani z Lešnjakove domačije so 5. decembra 1941 še sodelovali v napadu na železniški most pri Preserju, po vrnitvi pa je del te enote odšel čez mejo in se vključil v Cankarjev bataljon, drugi del pa je ostal na domačiji do začetka marca 1942, ko je partizanski stražar ustrelil italijanskega seržanta in so potem Italijani požgali Koreno, vaščane pa zaprli oziroma odpeljali v internacijo.

S prihodom pomladi 1942 so se začele partizanske »akcije«, ki so jih ljudje doživljali predvsem kot »likvidacije« političnih nasprotnikov, večkrat tudi samo idejnih, včasih pa celo kot osebno maščevanje. 18. februarja 1942 je nekaj mož Dakijeve leteče patrulje prismučalo z Blok do Borovca pri Velikih Laščah, kjer so vpričo žene in šestih otrok ustrelili gozdnega in lovskega čuvaja Naceta Križmana. Novici o tej kruti smrti ljudje niso posvetili posebne pozornosti, saj so mislili, da je bil Križman kot čuvaj nekomu na poti. Nekoliko bolj je ljudi pretresel umor 28­letnega Alojza Adamiča iz Brankovega pri Velikih Laščah, ki so ga ustrelili 22. aprila 1942 na njegovem domu. Bil je predsednik (prednik) Marijine družbe v Velikih Laščah in član Katoliške akcije. OF je pred pogrebom razširila vest, da je izdajal Italijanom, in odsvetovala udeležbo na pogrebu, kljub temu pa je prišlo izredno veliko ljudi (Zaveza št. 7).

Figure 6. Krimska jama je bila ena prvih kraških jam, v katero so že spomladi in poleti 1942 metali svoje žrtve – med njimi begunjska dekleta in žene, rešence z vlaka; kaj so ti izdali?!

Partizani s Krvave peči so se 23. aprila 1942 pojavili na Šentviški planoti. Najprej so se ustavili v Tavžljah na domu vidovskega župana Antona Tekavca, ki se je malo prej vrnil iz Ljubljane, kamor je kot župan večkrat šel po opravkih. Odklonil je, da bi šel z njimi, zato so ga kar doma ustrelili. Na Rudolfovem so iskali Pavletovega Andreja, ki ga pa ni bilo doma. Pri Sv. Vidu so pri delu v pisarni ustrelili občinskega tajnika Franca Strleta, že sredi noči pa na Osredku še odbornika Valentina Strleta.

Svojci pobitih in drugi Vidovci se niso mogli sprijazniti s tem, da so jim kar tako »vzeli« župana in njegove sodelavce. Vedeli so, da niso imeli nobene zveze z Italijani. Nekateri domači fantje so iz skrivališč dvignili orožje, nabrano aprila 1941 na tamkajšnji obrambni liniji, in se potem ob večerih zbirali pri Makovcu na Rudolfovem. Zaradi tega so bili v nevarnosti pred partizani, pa tudi pred Italijani. Čez dober mesec, 26. maja popoldne, je na Rudolfovo spet prišlo kakih 15 partizanov s Krvave Peči. Domači fantje, ki so bili o tem vnaprej obveščeni, so takoj pustili svoje vsakdanje delo in se zbrali v Makovčevi hiši, ki so jo še dodatno utrdili. Z njimi je bil tokrat tudi vidovski kaplan Pezdir, ki jim je priporočal: »Branite se, a ne ubijajte.«

Partizani so zahtevali, naj jim odprejo vrata, da se bodo pogovorili, in ko se to ni zgodilo, so brez vsakega zavarovanja motovilili po dvorišču. V vsem tem času od strani branilcev ni padel niti en strel. Šele ko se je neki partizan z bombo v roki prek nizke hlevske strehe približal oknu v prvem nadstropju, je eden branilcev spustil mimo njega nekaj kratkih rafalov iz puškomitraljeza. Napadalec se je prestrašil in se takoj spustil na tla. Kmalu potem so partizani odšli.

Pa tudi branilci se po tistem niso več počutili varne v Makovčevi hiši in so se umaknili na hrib nad Tavžljami, kjer se jim je pridružilo še nekaj fantov. Ker je v noči na 31. maj deževalo, so se zatekli v najbližjo hišo v Tavžljah, zunaj pa postavili stražo. Zgodaj naslednje jutro je stražar opazil, da partizani sklepajo ▶ obro

okrog Tavželj. Branilci so se po presoji položaja odlo

ili za umik in v gosti jutranji megli neopaženo odšli na Rakek, od koder so se z vlakom odpeljali na Brezovico pri Ljubljani. Nekateri od njih so kasneje šli na Dolenjsko in se priključili Štajerskemu bataljonu, k Sv. Vidu pa so se vrnili šele v začetku leta 1943, ko je bila tudi tam že nekaj mesecev legalna vaška straža.

Julija 1942 je seveda tudi na Vidovsko planoto udarila italijanska ofenziva. Na tem uničevalnem pohodu so Italijani ustrelili več kot petdeset mož in fantov, okrog osemdeset so jih odgnali v internacijo, večino vasi na planoti pa požgali. Partizani so tik pred ofenzivo ubili vidovskega župnika Karla Žužka, ko se je z njihovim dovoljenjem odpravil v Cerknico; pri Sv. Vidu je bilo namreč tedaj osvobojeno ozemlje. Komaj tristo metrov pod vasjo so mu postavili zasedo. Nekaj mesecev kasneje je truplo slučajno odkril domačin, ki je delal v gozdu. Terenci so razširili govorico, da je bil obsojen na smrt, ker so pri njem odkrili seznam mož in fantov, ki naj bi jih Italijani postrelili ali odpeljali v internacijo. Ko bi bil župnik med ofenzivo še živ, bi morda preprečil vsaj del morije, če že ne vso, v svoji fari. Očitno so hoteli komunisti prevaliti na župnika odgovornost za italijansko nasilje, ki so ga s svojim nerazumnim početjem pred ofenzivo sami povzročili. Kdo je torej na Vidovskem bil izdajalec in kdo osvoboditelj?!

V maju 1942 je tudi v Loškem potoku prišlo do spontanega upora proti komunističnemu nasilju. Ko so se oktobra 1941 po napadu na Lož pri Beli Vodi pojavili prvi partizani, ki jih je marsikdo še imel za četnike, je prebivalstvo skoraj brez izjem simpatiziralo z njimi, ko pa

Figure 7. Od začetka leta 1942, posebno pa še spomladi in poleti so se odpirali novi in novi grobovi najboljših Slovencev.

Figure 8. Maja 1942: pogreb Miha Turka, ene izmed številnih žrtev komunističnega nasilja na Dolenjskem

je bil konec januarja 1942 na svojem domu ustreljen kmet in prevoznik (»furman«) Janez Debeljak, so začeli razmišljati. 31. januarja 1942 sta zgodaj zjutraj – še po temi – v Belo Vodo prismučala znani partizan Daki in njegov spremljevalec. Kar na dvorišču sta čakala, da je Debeljak, ki je bil namenjen v hlev krmit konje, stopil iz hiše in ga ustrelila. Skoraj nihče ni verjel razlagi, da je Debeljak izdal partizane, ki so jih Italijani presenetili na Debelem Vrhu. S tem, za tisti čas še nenavadnim umorom se tudi kaplan Puhar, ki je tiste partizane kljub italijanski prepovedi cerkveno pokopal, ni strinjal in od tedaj v pridigah opozarjal na nevarnost komunizma. Nobenega dvoma ni, da so Potočani ob začetku okupacije bili dokaj enotno proti Italijanom, kar pa še ne pomeni, da so bili vsi za partizane. To se je nazorno pokazalo ob umoru Janeza Debeljaka, ko se mnogi s tem niso strinjali, drugi pa sprejeli razlago, da je pač dobil tisto, kar je kot izdajalec zaslužil.

Partizani so 9. maja 1942 napadli karabinjersko postajo v Loškem potoku. Na pomoč je prišla vojska z Blok in z njo so potem odšli tudi karabinjerji; Loški potok je tako postal osvobojeno ozemlje. Pred odhodom so Italijani ustrelili Franca Šego ter Jakoba in Janeza Bartol, ki z napadom na karabinjerje niso imeli prav nobene zveze. Odziv na mobilizacijo, ki jo je razglasila nova oblast, je bil slab, saj so bili ljudje zaradi italijanske represalije prestrašeni. Moški so se zbirali v gostilnah in se posvetovali, kaj bi naredili. Skupina članov Fantovskega odseka se je nenadoma odločila: »Saj imamo orožje. Ne bomo ubogali onih v gozdu.« Vzeli so orožje, skrito od razpada jugoslovanske vojske, odšli na Tabor in ga zastražili. K Italijanom v Ribnico je odšel odposlanec, da bi ▶ pojasnil situacijo in prosil za zaščito, toda Italijani so ga zaprli. Partizani so ob nastopu potoških fantov izginili iz vasi, da bi se pripravili na protiudar. V nedeljo dopoldne so partizani, zbrani iz bližnje in manj bližnje okolice, obkolili Tabor. Branilci, ki so hitro ugotovili njihovo premoč, so se umaknili v zvonik in se od tam skušali braniti. Z njimi je bil tudi kaplan Puhar, ki je ob začetku napada ravno hotel začeti dopoldansko mašo. Ko so partizani zažgali vrata zvonika in so zagorele še stopnice v zvonik, so se branilci in kaplan z njimi predali. Partizani so jih odpeljali v svoje taborišče. Izjemoma jih niso »likvidirali«, ampak potaknili v svoje vrste, kaplana pa izpustili. Odšel je v Ribnico, kjer pa so ga Italijani zaprli. Dober mesec kasneje je nova oblast že delila zemljo, vendar so se 29. julija Italijani vrnili in tedaj je bilo samo v Beli Vodi in Travniku požganih 130 hiš ter gospodarskih poslopij, nekaj moških so ustrelili kot talce, večino pa odpeljali v internacijo.

Kljub polstoletnemu zapovedanemu molku in kljub zaroti molka, ki še danes marsikoga zavezuje – cilj obojega je bil spremeniti zgodovino – prihaja prava zgodovina tako ali drugače na dan. Rov sv. Barbare bi glede na konstrukcijo enajstih pregrad lahko stoletja in tisočletje skrival strahotni zločin, ki se je tam zgodil, pa vendar je njegova skrivnost razkrita že po nekaj desetletjih. Sama od sebe se nam vsiljuje misel, da tudi to in druga podobna dejstva vplivajo na zaroto molka, ki spričo njih že izgublja svoj smisel. Racionalnemu bralcu je morda tudi tole naše ponavljanje že odveč, vendar mislimo, da so po sedemdesetih letih zamolčanosti in izkrivljenih informacij nekatera poglavja naše polpretekle zgodovine potrebna posebne osvetlitve, da je še in še treba dokazovati, da mnogi med vojno in po njej »likvidirani« niso bili kolaboranti – sodelavci okupatorja, kar ta splošno osovražena beseda po domače pomeni, ampak pošteni Slovenci, ki pa se svetovnonazorsko oziroma politično niso strinjali z OF, ki jo je od začetka organizi­

Figure 9. Znamenje v Pungertniku pri Karlovici, kjer je bilo pomorjenih pet Grudnovih

rala in v vsem bistvenem vodila komunistična partija. Med mnogimi pričevanji, ki o tem govorijo, bomo tukaj omenili samo še tri, kdor pa želi vedeti več, naj seže po zborniku Temelj prihodnosti, ki ga je leta 2015 ob sedemdeseti obletnici konca vojne in začetka totalitarnega režima izdala Nova Slovenska zaveza.

Ko že poznamo zgodbo vidovske fare, poglejmo še sosednje Begunje pri Cerknici, kamor je leta 1938 prišel novi župnik Viktor Turk. V začetku svoje duhovniške službe je bil Turk devet let kaplan v Cerknici, zato je tamkajšnje razmere kar dobro poznal. Versko in prosvetno življenje v Begunjah je bilo ob njegovem prihodu lepo razvito, v malo prej zgrajenem prosvetnem domu so na primer imeli knjižnico z več kot štiristo knjigami. Od delavcev, ki so na Kožljeku gradili vodovod, pa so v faro prihajale tudi »napredne« ideje. Italijanov, ki so aprila 1941 prišli na Menišijo, ljudje na splošno niso marali in so verjeli, da njihova oblast ne bo dolgo trajala. Že poleti 1941 je od delavcev na Kožljeku pricurljala novica, da se v gozdovih zbirajo četniki, ki bodo pregnali Italijane. Ko so se nato v Zali res pojavili oboroženi možje, so jim že rekli partizani. V noči z 19. na 20. oktober 1941 so ob istem času kot Lož napadli Italijane v Bezuljaku, ki so varovali tamkajšnje skladišče streliva. Zaradi tega so Italijani zaprli okrog trideset domačinov, vendar so jih kmalu izpustili, saj proti njim niso imeli nobenih dokazov. K izpustitvi je gotovo pripomogel tudi župnik Turk, ki je v nedeljo s prižnice obsodil podvige nerazsodnih ljudi in pozval k pameti. K obsodbi ga je spodbudilo posebno pismo škofa Rožmana, namenjeno duhovnikom: »V teh razmerah moramo vplivati na vernike, da ne store ničesar, kar bi dalo oblastnikom povod za strožje nastopanje. In molite na čelu svojih vernikov, molite, da se nas Bog usmili!« Kot eno nadnaravnih sredstev je škof priporočal pobožnost devetih prvih petkov, ki se je na pobudo župnika Turka v Begunjah lepo prijela, zato poglejmo, kaj o njej piše dr. Metod Mikuž v knjigi Pregled zgodovine NOB. »Ker je organiziranje prvih oboroženih kontrarevolucionarnih oddelkov naletelo na težave in ker je okupator razpustil vse klerikalne in politične organizacije, gospodarskim pa postavil komisarje, si je kontrarevolucija na začetku uspešno pomagala s cerkvenimi organizacijami in družbami, ki so še ostale. Poleg tega je Rožman vpeljal tudi posebno cerkveno pobožnost devetih prvih petkov. Namen je bil prozoren: Ves slovenski narod naj bi opravljal to pobožnost in si pri tem želel miru in konca okupacije. Razen tega pa je hotel z njo doseči tudi masovno obiskovanje cerkva, kjer so tedaj imeli nagovore in pridige z vsebino, ki je ni težko uganiti. Tako je ta pobožnost postajala od meseca do meseca določnejša propaganda za belo gardo in kontrarevolucijo. Zanimivo, da je škof uvedel to pobožnost septembra 1941, natanko takrat, ko se je OF že razvila do tistih revolucionarnih oblik, ki so zahtevale prve odloke SNOO. To uvedbo je torej treba objektivno imeti za prvi udarec po slovenskem narodu, organiziranem v OF« (Pregled 1, str. 320). Tako skoraj trideset let po tisti škofovi okrožnici piše zgodovinar in teolog dr. Metod Mikuž, ki je dobro vedel, da pobožnosti, kot so prvi petki, nikakor ni mogoče primerjati z Odlokom o zaščiti naroda oziroma z VOS (varnostno obveščevalno službo), ki jo je Kardelj 15. avgusta 1941 ustanovil kot specialno partijsko enoto za odstranjevanje domačih političnih nasprotnikov.

V Begunjah leta 1941 še ni bilo VOS, njeno delo pa so opravljali domači partizani in terenci. Že 18. decembra 1941 so pri belem dnevu sredi Begunj ustrelili še ne 18­letnega Marjana Pregeljca, menda po pomoti, saj naj bi bil prava tarča njegovi svak trgovec Meden. Zares se je začelo pomladi 1942: pri trgovcu Matičiču so izropali trgovino, njega pa odpeljali s seboj; izpraznili so tudi Medenovo trgovino s kolesi. V gozd so odpeljali Jožeta Kranjca iz Dobca in bivšega orožnika Mirka Koširja, ki se ni vrnil in se za njegov grob nikoli ni zvedelo. Tedaj je že »obratovala« Krimska jama in v njej je med drugimi izginilo sedem begunjskih deklet in žena, češ da so se družile z Italijani in izdajale. Pavlo Knap iz Otav in njeno mater so vrgli v Mihčevo brezno, ker naj bi bili krivi za smrt dvajsetih otavskih mož in fantov, ki so jih Italijani postrelili pri Stražišču.

Figure 10. Mihčevo brezno, oktobra 1942; slovenske vloge tistega leta: eni so ljudi ubijali in metali v brezna, drugi so jih od tam jemali in pokopavali v blagoslovljeno zemljo. Brezna nas ločujejo še danes.

V viharni noči 27. julija so partizani umorili 22­letnega Janeza Hitija, njegovega brata Franceta pa odpeljali v gozd in vrgli v Mihčevo brezno. Zvedelo se je, da so nameravali tedaj postreliti še nekatere Begunjčane. Po pogrebu Janeza Hitija je v Begunjah nastala vaška straža. Vanjo se je vključila večina mož in fantov, ne glede na pripadnost prejšnjim strankam. Na dan pred vsemi svetimi se je oddelek vaške straže odpravil k Mihčevemu breznu in Jože Kranjec ter Lojze Debevec sta se po vrveh ▶ spustila v globino in tam poiskala truplo Franceta Hitija, ki so ga še isti dan pokopali na begunjskem pokopališču. Tako so se porazdelile slovenske vloge tistega leta: nekateri so ljudi ubijali in metali v brezna, drugi so jih od tam pobirali in pokopavali v blagoslovljeno zemljo.

Francetov pogreb je vodil župnik Viktor Turk, ki je eno leto kasneje tudi sam padel pod komunističnimi streli v Bavdlah pri Grčaricah. Turk je čisto v začetku odobraval partizansko gibanje, ker je verjel, da je njegov namen odpor proti okupatorju. Bil je povezan z vidnim predstavnikom OF iz Cerknice in je redno dobival Slovenskega poročevalca. Ko so septembra 1943 – po kapitulaciji Italije – brigade obkolile Begunje in so tudi na cerkev letele topovske granate, se je menda dal prepričati, da je predaja rešitev za vas in prebivalce, saj so napadalci obljubljali amnestijo. Toda takoj po predaji so župnika in še nekatere prijeli ter odpeljali v kočevske zapore. Zapiski njegovih izjav, ki jih je dal tamkajšnjim zasliševalcem, so ohranjeni v Arhivu Slovenije. Navedli bomo samo nekaj odlomkov: »Okupacija po Italijanih me je močno prizadela, ker sem poznal ravnanje Italijanov na Primorskem in poznal tudi naše ljudi. Bil sem pa prepričan, da okupacija ne bo dolgo trajala, ker bodo zmagali Angleži. Do OF sem bil dobro razpoložen vse do lanskega leta, ko so padli moji stanovski tovariši in nekaj mož, ki sem jih osebno poznal: župan Brulc v Šmihelu, Hrovat in Mišjak, župnik Komljanec in profesor Ehrlich. Videl sem, da naši najboljši padajo.

Do organizacije vaške straže v Begunjah je prišlo po sili razmer. Italijani so požgali Kožljek in grozili, da bodo požgali Bezuljak, Dobec in Begunje, ker smo vsi partizani. Ko so

Figure 11. Cerkno v snegu (Tragedija v Cerknem)

bile težave prevelike, so se fantje in možje iz vseh vasi v fari zmenili, da gredo prostovoljno v internacijo, in so šli v Cerknico. Kdo je dal iniciativo za to, mi ni znano. Vaška straža je bila ustanovljena po umoru bratov Hiti 27. ali 28. julija. Ni bil namen organizirati belo gardo s kakšnimi jasnimi političnimi cilji, temveč samo vaško obrambo, ki naj brani imetje vasi in življenje vaščanov. V beli gardi sem vsaj lokalno videl zgolj borbo za obstanek vasi in za vero – proti komunizmu« (Zaveza št. 26, str. 82 – ARS, Referat II, Glavni štab, fasc. 6 in Referat 1, fond 1515).

Veliko bi tu lahko še povedali o polpretekli zgodovini Begunj, vendar se bomo omejili le na dva podatka: 1. Po Okoliševi knjigi Žrtve druge svetovne vojne je bilo v begunjski fari po 15. maju 1945 še 173 žrtev, večinoma iz vrst domobrancev, vrnjenih iz Vetrinja na Teharje. 47. domobranska četa, ena od čet Rupnikovega bataljona, je bila sestavljena pretežno iz Meniševcev in drugih Notranjcev, vodil pa jo je tudi na njeni zadnji poti Jože Kranjc, ki se je jeseni 1942 prvi spustil v Krimsko jamo in v Mihčevo brezno. 2. Kar 19 begunjskih deklet in žena naštejemo na seznamu žrtev, ki so šle skozi Teharje. Kje naj iščemo vzrok za to? Gotovo najprej pri Krimski jami in Mihčevem breznu, pa tudi pri drugih podobnih krajih, kjer so »osvoboditelji« pokazali, da se jih je treba bati.

Velike Lašče smo že omenili, ko smo se spomnili nekaterih dogodkov iz prvih mesecev leta 1942, toda tisto je bil komaj začetek. Na binkoštno soboto, 23. maja, zvečer so partizani na Rašici iskali župana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Leopolda. Ker njih niso našli, so se znesli nad dekleti, ki naj bi bile izdajalke. Na domovih so pobrali, jih privedli v županovo hišo in postrelili sledeče: Kristino Jaklič, Marijo Mustavar in Marijo Prijatelj, ki je izpolnila komaj 17 let. V noči na 24. julij, ko so italijanske ofenzivne čete prenočevale na dobra dva kilometra oddaljeni Rašici, so partizani izropali Grudnovo domačijo na Ulaki, sedem Grudnovih pa odpeljali s seboj, in sicer: očeta Franca, mamo Angelo, sinove Alojza, Gabrijela in Vinka ter hčeri Marijo in Anico. Vse, razen Marije, ki jo je partizan Bavdek odpeljal na svoj dom in so jo tam rešili Italijani, so potem v poletnem jutru, ko se je z druge strani že bližala ofenziva, v gozdičku Pungertnik onkraj Karlovice postrelili oziroma pobili. 14­letna Anica je bila po naključju zadeta samo v roko; omedlela je in kot mrtva obležala med trupli. Zaradi približevanja Italijanov so se morilci hitro umaknili. Ko se je Anica čez nekaj časa zbudila iz nezavesti, je odtavala s kraja smrti in kmalu naletela na Italijane, ki so jo odpeljali v bolnišnico.

Grudnovi so bili pri OF že od začetka slabo zapisani, saj je oče Franc tudi med okupacijo obdržal službo na sodišču v Velikih Laščah. Za njihovo smrtno obsodbo pa je bil po vsej verjetnosti odločilen dogodek tik pred italijansko ofenzivo. Ko so vaščani na ukaz partizanov malo pod vasjo prekopali cesto, kar naj bi ▶ Italijanom prepre

ilo dostop na Ulako, je Gruden menil, da bi to lahko izzvalo italijansko represalijo, ki bi uničila vas, če ne še kaj hujšega, ustavilo pa jih prav gotovo ne bi. Vaščani so Grudnu prisluhnili in že izkopani jarek zasuli. Potem italijanske represalije res ni bilo, toda zgodilo se je partizansko maščevanje. Tisto jutro, ko so partizani v Pungertniku opravili »krvavo rihto« nad Grudnovimi, so pri Poznikovem napadli Italijane iz zasede in ti so zato streljali talce. Tako je bilo potem na pokopališču v Velikih Laščah poleg petih Grudnovih, ki so jih pokopali v skupen grob, še deset krst: sedem talcev, ki s spopadom pri Poznikovem niso imeli skoraj nobene zveze, in trije partizani.

Anica Gruden je v začetku maja 1945 z množico drugih odšla na Koroško in se več let kasneje ustalila v Angliji, kjer sta si z Mirkom Jugom, tudi beguncem, spletla družinsko gnezdece. Ko je pred nekaj leti spet obiskala domovino, je nastopila v tv­oddaji Pričevalci in brez znakov sovraštva ter maščevalnosti povedala svojo zgodbo (Zaveza, št. 96, str. 14).

V Karlovici pri Velikih Laščah so 5. julija 2015 odkrili spominsko znamenje, na katerem so skupaj zapisani padli partizani in med vojno ter po njej pomorjeni protirevolucionarji, med njimi pet članov Grudnove družine. Plošče z imeni partizanov so bile pred obnovo pritrjene na tamkajšnjem šolskem poslopju. V vabilu na otvoritveno slovesnost je velikolaški župan Zakrajšek zapisal sledeče: »Nekoč so skupaj obiskovali isto šolo, k molitvi jih je vabil isti zvon, skupaj so zapeli v gostilni …« Res je bilo tako, toda sedaj nas loči jarek naše razdvojenosti.

2.1.3. Dvojna tragedija v Cerknem pozimi 1944

Ne bomo presenečeni, če bo kdo zmajal z glavo, češ po kakšni logiki uvrščate tole poglavje v cikel Kako se je začelo, vendar smo prepričani, da je tema primerna, če smo se odločili za razpravo o izdajstvu in izdajalcih med drugo svetovno vojno in po njej. K temu nas spodbuja tudi dr. Zdenko Roter, ki v lansko leto izšli knjigi Pravi obraz takole piše: »Leta 1945, po koncu vojne, je bilo jasno, da je bilo medvojno vedenje duhovnikov v različnih delih republike različno. Drži, da je duhovščina na Dolenjskem in Notranjskem soorganizirala oborožene skupine, ki so sodelovale z okupatorjem. Drži pa tudi, da je bila duhovščina na Primorskem patriotska in da so mnogi neposredno sodelovali z OF. Na Gorenjskem in Štajerskem, kjer je bila nemška okupacija, pa so praktično vse duhovnike izgnali na Hrvaško, tako da so bili ljudje skoraj čisto brez duhovnikov. Tako v teh krajih duhovščina ni mogla sodelovati z okupatorjem. A nova država teh razlik ni upoštevala in je na svoj način preganjala ali vsaj omejevala tudi delovanje teh duhovnikov« (Pravi obraz, str. 145).

Tragedija v Cerknem pa nam je do neke mere blizu tudi zato, ker smo se po letu 1991, ko je bila na Lajšah prvič maša za vse medvojne žrtve na Primorskem in simbolični pogreb cerkljanskih žrtev, v tem kasneje lepo urejenem spominskem kompleksu večkrat udeležili spravne slovesnosti in o dogodkih leta 1944 marsikaj zvedeli, vendar morda še premalo za temeljito razumevanje. Kdor se želi o tem dobro poučiti, naj vzame v roke knjigo zgodovinarja dr. Borisa Mlakarja Tragedija v Cerknem pozimi 1944, ki v Uvodu takole piše: »Pisec tega besedila sem rojak iz Cerknega, vendar brez neposrednih povezav z dogodki v daljni zimi 1944, kar velja tako za generacijske kot tudi morebitne družinske povezave. Toda kot poklicni raziskovalec novejše slovenske zgodovine in kot zavestni spremljevalec preteklosti in tudi sedanjosti svojega rojstnega kraja ter njegovega širšega območja, to je rovtarskega dela severovzhodne Primorske, sem vsaj od mladeniških let in posebej po začetku študija zgodovine omenjene dogodke imel stalno pred očmi. Kot šolar sem se seveda udeleževal

Figure 12. Spomenik 47 padlim tečajnikom na Brdcih nad Cerknim (Tragedija v Cerknem)

vsakoletnih komemoracij za padle tečajnike partijske šole pri spomeniku nad vasjo, toda šele v kasnejših letih sem s kopičenjem informacij, k čemur so pomembno pripomogle najdbe zadevnih arhivskih dokumentov, prišel do spoznanja, da velja temu posvetiti tudi del svojega raziskovalnega zanimanja« (Tragedija …, str. 10). O Cerkljanih, ki so jih obsodili na smrt, češ da so Nemcem izdali partijsko šolo, in med katerimi sta bila tudi kaplana Lado Piščanc ter Ludvik Sluga, piše dr. Tamara Griesser Pečar v knjigi Cerkev na zatožni klopi: »Dne 3. februarja 1944 se je zgodilo nekaj, kar je prebivalstvo v Cerknem in okolici zelo razburilo. VOS je justificiral 15 Slovencev, med njimi oba cerkljanska kaplana, Ladislava Piščanca in Ludvika Slugo ter učiteljico Pavlo Paa. Kaplana so komunisti že novembra 1943 zaprli in po tednu dni zasliševanja in mučenja izpustili. Potem sta bila ves čas pod nadzorom. Cerkno je bilo v partizanskih rokah. Nemci so samo tu in tam prihajali. Dne 27. januarja 1944 pa so napadli partijsko šolo v Cerknem in ubili 47 tečajnikov. Pokrajinska komisija VOSa (PK VOS) je hitro našla izdajalce. Odločila se je, da so to bili po večini tisti, ki so poleti 1942 na nacionalistični bazi sodelovali z majorjem Darewskim, predstavnikom angleške misije pri 9. korpusu. Takrat je obveščevalna služba 9. korpusa raziskala zadevo in ugotovila, da jim ni ničesar očitati. VOS jim ni mogla do živega, vse kaže, da se je zato maščevala … Pokrajinska VOS je izdal komunike, da so organi VOS justificirali ‘organizirano skupino narodnih izdajalcev in okupatorjevih hlapcev v Cerknem’. Štirinajst »obsojencev« je končalo v breznu na Lajšah, petnajsti Jože Bavcon je bil pa le ranjen. Posrečilo se mu je pobegniti in se rešiti. Po vojni je skušal doseči obnovo procesa, vendar ga nihče ni hotel poslušati. Med zločini, ki jih našteva omenjeni komunike, je tudi ta ‘da so organizirali nemški napad na šolo v Cerknem in priskrbeli vodnika, ki je neopaženo pripeljal nemško vojsko. S tem so neposredno povzročili smrt 47 aktivistov. VOS je v primeru petnajstih Cerkljanov in v mnogih drugih prekoračil celo odredbe revolucionarnega sodstva’ (Cerkev na zatožni klopi, str. 34–36).

Preden skušamo bralcu vsaj nekoliko približati 27. januar 1944 v Cerknem in dogodke, ki so mu sledili, na hitro poglejmo nekaj podatkov iz zgodovine tega takrat partizanskega kraja. Od srede 19. stoletja je bilo Cerkno središče občine in sodnega okraja, kar mu je že pred prvo svetovno vojno dajalo značaj trga. Leta 1869 je tu nastala ena prvih narodnih čitalnic na Goriškem. Iz Cerkna je izšel znani goriški nadškof Frančišek B. Sedej. Italijanska okupacija po prvi svetovni vojni in priključitev Primorske Italiji Cerkljanom nista prinesli ▶

Figure 13. 8. septembra 1943: cerkljanski mladinski pevski zbor s kaplanom Piščancem in gostoma Ljubom Marcem ter Mirkom Renerjem (L. Marc, Črepinje)

ni dobrega, saj se je skoraj hkrati začelo fašistično zatiranje in raznarodovanje. Je pa Cerkno z rapallsko mejo postalo obmejno mesto in v njem so zrasle velike vojašnice, kjer so se nastanile razne enote italijanske vojske, karabinjerji, financarji itn. Domače učitelje in uslužbence so prestavili v notranjost Italije, na njihovo mesto so pa prišli Italijani. Slovenščina je bila s tem iz javnega življenja skoraj čisto izrinjena, se je pa ohranila v cerkvah (pridige, petje, verouk, nekatere verske organizacije). Pritisk s strani oblasti je ponekod izsilil tudi italijanske obrede oziroma pridige, kar pa je veljalo le za priseljene civiliste, kajti vojaki so itak imeli svoje vojaške kaplane. Cerkljanski dekan Ivan Kunšič, ki je bil že leta 1919 interniran na Sardinijo, je leta 1929 imel probleme zaradi jezika v cerkvi. Še več skrbi so oblasti imele z župnikom Ivanom Mozetičem v Ravnah pri Cerknem, ki je otrokom preprečeval vpis v fašistično organizacijo Balilla. Represivni aparat na dobršnem delu Primorske se je sprožil tudi leta 1937, ko so ugotovili, da cerkljanski kaplan Kretič uči otroke slovenske pesmi, in to ne samo nabožnih, po drugi strani pa se brani opraviti mašo ob tridesetem dnevu smrti neke fašistke, češ da je za to pristojen vojaški kaplan. Jeseni 1941 je za kaplana v Cerkno prišel Lado Piščanc in slabo leto kasneje se mu je pridružil še novomašnik Ludvik Sluga. Ker je dekan Kunšič, rojen leta 1872, vse bolj bolehal, je bil za prodekana imenovan že omenjeni župnik Mozetič.

Medtem ko se je cerkljanski fašio ukvarjal z dekanom Kunšičem in njegovimi kaplani, se je približala druga svetovna vojna. Obmejni kraji, kot je bilo Cerkno, so to približevanje že nekaj časa čutili. V zraku je bilo splošno prepričanje, da bo »srbska« vojska z Italijani hitro pometla. Seveda je sledilo razočaranje, ker se to ni zgodilo. Čeprav vojaškega spopada niti ni bilo, so bili prebivalci obmejnih krajev prizadeti. Tik pred napadom na Jugoslavijo jih je namreč oblast preselila v notranjost Italije, in ko so se čez nekaj časa vrnili, so bili domovi izropani. Slovenija je bila razdeljena med tri okupatorje, pa tudi med okupiranimi Slovenci se je že kazal razdor: OF oziroma KPS in tisti, ki so se ji pridružili, so po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo zahtevali takojšen odpor proti okupatorju za vsako ceno, medtem ko so nekdanje tradicionalne stranke zagovarjale politiko čakanja in varovanja človeških življenj ter premoženja. Na Primorskem je bila ta delitev bistveno manjša, saj so imeli fašizem, pod katerim so trpeli dvajset let, za največje zlo in so brez večjih pridržkov prisluhnili organizatorjem OF iz osrednje Slovenije, ki so pozivali k uporu, pri tem pa zamolčevali revolucijo in neizogibne žrtve.

V Cerknem je prvi odbor OF nastal spomladi 1942, skoraj hkrati pa tudi rajonski komite KPS z rojakom Tomom Brejcem na čelu. Prvi partizani, ki so se pojavili v Cerknem – tedaj so jim večinoma še rekli četniki – so bili iz Tolminske čete; vodila sta jo Cerkljana Čelik in Platiša. Proti koncu leta 1942 in pozimi 1943 so tudi Cerkljani odhajali v partizane in okrog božiča 1942 nekateri padli v boju z Italijani. Kljub naraščajočemu odporniškemu gibanju pa je fašistična oblast še vedno nadzirala duhovnike in preprečevala uporabo slovenščine v necerkvene namene. Kot drugod po Primorskem je tedaj tudi Cerkno dobilo svoj Nucleo mobile – premični policijski oddelek (120 mož) za preganjanje partizanov. Poleg tega je bilo v trgu 220 vojakov planincev, štiristo pripadnikov obmejne straže pa še orožniki in financarji. Kljub tej navidezni moči pa se je režim sesuval sam vase in se nezadržno bližal koncu.

V sredo, 8. septembra 1943, so Cerkljani zvedeli za kapitulacijo Italije. Cerkveni mladinski zbor, ki je dopoldne pel pri prvem obhajilu, je popoldne imel zabavo na Gradišču nad vasjo. Z njim so bili domači kaplan Piščanc in njegova gosta Mirko Rener ter Ljubo Marc. Ko so zvedeli, da »Italije ni več«, so začeli prepevati slovenske pesmi. Drugi dan sta se gosta poslavljala, Piščanc pa ju je zadrževal: »Počakajta, sedaj pridejo naši, naša partizanska vojska.« Res je kmalu prišel manjši oddelek partizanov in na poveljstvu garnizije za hteval predajo orožja in odhod vojske iz Cerknega. V naslednjih dneh je vojska odšla in z njo tudi večina Italijanov – civilistov. Oblast v trgu je najprej prevzela »Partizanska komanda«. Cerkljansko se je vključilo v splošno primorsko vstajo in iz prostovoljcev se je formiral Cerkljanski odred, ki je zavaroval trg, en del pa je odšel na goriško fronto. Ko so Nemci fronto prebili, so se Cerk ljani vrnili domov ali pa se vključili v nove brigade. Cerkno je postalo središče partizanskega ozemlja na severnem Primorskem in tu oziroma v okolici so se nastanili razni štabi, na primer štab 9. korpusa, in občasno tudi njihove enote.

Konec septembra je v Cerkno prišla Pokrajinska komisija VOS, ki jo je vodil Miro Perc. Važno vlogo, vsaj v začetku, je pri cerkljanskem VOS imel znani Bojan Štih, ki je že oktobra 1943 sodeloval pri tako imenovani »gestapovski« preiskavi. Kakšno zvezo pa sploh ima ta preiskava z naslovom našega poglavja? 13. avgusta 1943 se je na Javornik s padali spustila tričlanska britanska misija Livingstone II, ki jo je vodil major Neville Darewski. Sodelovali so na goriški fronti, ob nemški ofenzivi pa so se skupaj s partizani umaknili na sever in 21. oktobra prišli v Cerkno. Darewski je po prihodu na slovenska tla imel težave pri vzpostavitvi zveze s Kairom, še bolj pa, ker ni bilo napovedanih letalskih pošiljk za partizane. ▶

Figure 14. Spominski podobici cerkljanskih kaplanov Lada Piščanca in Ludvika Sluge (Tragedija v Cerknem)

Partizansko vodstvo je bilo do tega kritično in mu ni zaupalo. V tistem tednu, ko se je zadrževal v Cerknem, je nezaupanje podkrepil tudi sam s preveč odkritimi razgovori z nekaterimi domačini, za katere je sodil, da so partizanstvu in komunizmu nasprotni. Menda je celo govoril, da Angleži, ki so tedaj še podpirali Mihajlovića, v Jugoslaviji ne bodo dopustili zmage komunizma. Zasedli da jo bodo zavezniki, domačini pa naj do tedaj podtalno organizirajo nacionalistične skupine, ki bodo ob zlomu Nemčije prevzele oblast. Darewskega so iz Cerkna zelo hitro poslali v Šebrelje z izgovorom, da gre za njegovo varnost, v resnici pa je bila to internacija. V začetku januarja 1944 je bil poklican v Glavni štab (v Kočevski rog), kjer mu je major Jones povedal, da je odpoklican. Nato je več kot dva meseca čakal na vrnitev v Kairo. Ko je končno prišel tja, je napisal obširno poročilo, kjer je omenil partizanske očitke na račun Britancev, pa tudi partizansko poročilo, kako so v Cerknem odkrili in likvidirali »gestapovsko tolpo« – in svoje mnenje, da bi na svobodnih volitvah v Sloveniji večina volila jugoslovansko nacionalistično stranko, ne pa komunistov. Čeprav so Darewskega sumili zveze z Gestapom, nič od tega ni bilo res, v očeh Angležev pa je seveda upravičevalo postopek proti njemu.

Figure 15. Hrbtna stran podobice z imeni krivično pomorjenih na Lajšah (Tragedija v Cerknem)

Konec oktobra 1943 je cerkljanska VOS strpala v zapor večje število partizanov, ki so jih nabrali kar v tamkajšnjih vojašnicah. Navajajo se različne številke, ena od prič trdi, da jih je bilo 43. Bili so to v glavnem gorenjski partizani, ki naj bi bili poslani od Gestapa oziroma njegove šole v Škofji Loki. Na Gorenjskem je bil tedaj vse splošen strah pred Gestapom. Do takega stanja je v glavnem prišlo, ker sta se KPS in OF za Gorenjsko zapletli v nekakšna pogajanja s »protifašisti« v nemških vrstah. Do neke mere je to veljalo celo za Prešernovo brigado, ki se je nekajkrat znašla v nemški pasti. Z nemške strani je pri tem igral glavno vlogo šef gestapa Rozumek. Glavni osumljenec »gestapovske« preiskave je pa bil rudarski inženir Helmut Ranzinger, ki je bil zaposlen v rudniku bakra Škofje pri Cerknem. Ko je rudnik ob kapitulaciji Italije nehal obratovati, je bil Ranzinger nekaj časa na Škofjeloškem kot inštruktor partizanskih minerjev. Zaradi slabega zdravja se je vrnil domov v Cerkno in konec oktobra 1943 so ga zaprli. Iz zaslišanj je razvidno, da Ranzinger z Gestapom dejansko ni imel zveze, bil pa je povezan s četniško organizacijo v Ljubljani in je od nje prišlo v Cerkno nekaj pošiljk ilegalnega lista Zarja svobode, glasila Slovenske narodne skupnosti. Na zaslišanju, ki je bilo grobo in podprto z mučenjem, je Ranzinger označil sebe za vodjo plave garde v Cerknem, kaplana Piščanca pa za vodjo bele garde. Pri tem je treba upoštevati, da je izraz bela garda lahko pomenil tudi samo idejne nasprotnike komunizma, kar so Piščanc in nekateri drugi seveda res bili.

In zaključek »gestapovske« preiskave? Od partizanov, osumljenih gestapovstva, jih je menda sedem ali osem bilo obsojenih na smrt, druge pa so poslali nazaj v enote. Ranzinger in domačin Gantar sta bila 6. novembra obsojena na smrt. Piščanca so obsodili na internacijo v Cerknem s tem, da lahko opravlja verske obrede, drugi cerkljanski »belogardisti« pa so bili oproščeni, seveda pa so ostali pod nadzorstvom partizanske obveščevalne službe. Po večini so se spet vključili v zbiranje pomoči ali opravljanje raznih del za partizane, saj so to na Cerkljanskem tedaj počeli prav vsi.

KPS je imela kot nesporna voditeljica partizanskega gibanja izredno trdno organizacijo. Z razvojem partizanstva in naraščanjem števila članov partije se je pokazala potreba po dodatni vzgoji članov in formiranju funkcionarjev. Jeseni 1942 je Centralni komite naložil svojemu ideologu Borisu Ziherlu, naj pripravi študijski material za dodatne partijske tečaje. Tako je julija 1943 v Rogu začela delovati Višja partijska šola in skozi dvanajst tečajev te šole je do konca vojne šlo več kot petsto komunistov.

Kmalu pa se je pokazala potreba po taki šoli tudi na pokrajinski ravni, zato je Aleš Bebler dobil nalogo, da na Primorskem organizira »partijski tečaj za kadre«. Kapitulacija Italije in dogodki po njej, ko je k partizanom in v partijo pristopilo veliko Primorcev, so to potrebo še povečali. Naj tukaj omenimo tudi primorsko »značilnost«, da so med vojno »iz taktičnih razlogov« sprejemali v partijo tudi verne ljudi. Bebler in Leskošek sta tako konec oktobra 1943 na Vojskem organizirala prvi tečaj, ki so se ga udeležili samo Primorci, na drugem pa so že bili tudi Gorenjci in šola je dobila naziv Partijska šola pri PK KPS za Primorsko Slovenijo in pri PK KPS za Gorenjsko. Do januarja 1944 se je v različnih krajih zvrstilo šest tečajev te šole, v Cerkno pa se je preselila 21. januarja 1944, v času šestega tečaja; na tem tečaju je bilo vpisanih 106 tečajnikov, na prejšnjih pa od trideset do šestdeset. Od začetka šole je bilo odprto vprašanje zaščite šole; s preselitvijo šole v Cerkno se je zdel ta problem zaradi močnih partizanskih enot v kraju in okolici do določene mere rešen, kar pa se je izkazalo za zmotno in usodno.

Jutro 27. januarja 1944 je obetalo lep dan. V Cerknem je bilo že od zgodnjih ur živahno, saj je bilo poleg drugih prebivalcev tu tudi več kot sto udeležencev šestega tečaja partijske šole. Okrog sedmih so nekateri že zajtrkovali, drugi so se v gručah pogovarjali na ulici, tretji so se še zadrževali po stanovanjih ali se že učili za izpite, ki naj bi jih opravili v naslednjih dneh. Ko je na vzhodni strani vasi odjeknilo nekaj posameznih strelov, se zanje nihče ni zmenil, ko pa so se nato oglasili še rafali mitraljezov, je bilo očitno, da gre za nemški napad, in nastala je panika. Ker odpora skoraj ni bilo, so Nemci hitro prodrli do središča vasi. Tečajniki in prav tako nekateri oboroženi partizani sploh niso vedeli, kaj se dogaja, in so se odločili za umik iz vasi. Tisti, ki so kraj nekoliko poznali, so bežali po dolini proti Novakom in Trebenčam, večina tečajnikov, ki je bila v Cerknem komaj nekaj dni, pa se ni znala orientirati in so sicer bežali stran od začetka nemškega udara v smeri proti zahodu in severu, kar pa je bilo neugodno, saj so morali teči navkreber po griču Brdce in po Labinjskem klancu. S tem so se izpostavili nemškim mitraljezom na vzhodnih položajih nad vasjo. Več kot polovica tečajnikov je bežala po tej poti, in ko so jih dohiteli nemški vojaki, so jih pokončali še z bombami, pištolami in celo z bajoneti. Na Brdcih je bilo vse krvavo še potem, ko so pobrali ranjene in padle. Ko je po eni uri nemškega divjanja od Čeplaza, kjer je bil štab 31. divizije, priletelo nekaj partizanskih min, so ▶

Figure 16. Od petnajstih na smrt obsojenih Cerkljanov se je samo Jožko Bavcon rešil iz brezna. (Tragedija v Cerknem)

Nemci hitro odšli in se nemoteno vrnili v Idrijo.

Veliko domačinov je pomagalo pobirati ranjence in mrliče. Ranjence so odnesli v Gospodarski dom. Negovale so jih tudi ženske, ki so bile kasneje zaradi nemškega napada likvidirane. Pogreb padlih je bil že naslednji dan; večino so položili v skupni grob, peterico pa so v krstah pokopali posebej. Pogreb je bil s cerkvenimi obredi, ki jih je vodil kaplan Piščanc. Vsega je padlo 26 tečajnikov, devet pripadnikov zaščitne čete in 13 drugih, torej 48 oseb. Enega zaščitnika kasneje niso več upoštevali in tako je na spomeniku na Brdcih z imenom in priimkom vklesanih 47 padlih ali kot pravi Vinko Šumrada v pesmi Sedeminštirideset, ki so jo kasneje recitirali ob obletnicah pokola: »Sedeminštirideset novih krst, sedeminštirideset grobov, sedeminštirideset mladih ljudi zakrila je prst, da zrasel naš dom bo lepši in nov …«

Ko je 27. januarja 1944 132 mož druge čete Heinejevega bataljona pod vodstvom nadporočnika Teichmanna odšlo na pot proti Cerknemu, je bil v načrtu napad na podoficirsko šolo 31. divizije, ki naj bi zadal udarec 9. korpusu. Priprave so tekle v strogi tajnosti in tisto jutro niti Teichmannovi vojaki ob odhodu iz Idrije niso vedeli, kam in zakaj se odpravljajo. Med pohodom je bila ukazana popolna tišina in tako je bil njihov prihod v Cerkno presenečenje za vse tam in v okolici nastanjene brigade in divizije. Nemci so šele kasneje ugotovili, da niso napadli podoficirske šole, ki je malo prej prenehala delati, ampak partijsko šolo. Znano je, da je usodnemu 27. januarju, ko je po Cerknem divjala nemška Teichmannova četa in povzročila smrt tolikih obetajočih mladih ljudi, v zelo kratki časovni razdalji sledil 3. februar, ko sta se domača partija in VOS znesli nad domačimi političnimi nasprotniki ali morda samo kritiki, ki naj bi z izdajo povzročili to, kar se je zgodilo 27. januarja. Prvemu delu tragedije je sledil drugi del. Dr. Vida Deželak Barič o tem v Oceni Mlakarjeve knjige Tragedija v Cerknem takole piše: »Gre za raziskavo tragičnih dogodkov v Cerknem konec januarja in v začetku februarja 1944, ki jih je povzročil nemški napad na partijsko šolo v Cerknem 27. januarja 1944, čemur je sledila 3. februarja 1944 usmrtitev domačinov, ki so jih partizanske oblasti obtožile izdaje partijske šole in jim s tem pripisale krivdo za žrtve ob nemškem napadu. V časovnem razponu enega tedna se je torej dogodila tragedija v dveh medsebojno vzročno­posledično povezanih dejanjih, v katerih se prepleta okupatorjevo nasilje nad slovenskim narodom z nasiljem znotraj samega naroda, to je z nasiljem partizanskega gibanja nad domačim nasprotnikom oziroma nad ljudmi z zadržano držo do partizanov« (Prispevki za novejšo zgodovino 2001/1, str. 164).

Niso še bile ugotovljene posledice nemškega napada, že so se kresala mnenja, kako je do tega sploh moglo priti, zakaj ni bilo bolje poskrbljeno za varnost. Razprave in preiskave o tem so se dolgo vlekle in se pravzaprav nikoli niso zaključile. Zelo hitro pa se je našel odgovor oziroma izgovor, da je bila po sredi izdaja in določeni so bili tudi »izdajalci«.

Že dan po nemškem napadu je bil aretiran Mirko Hojan, načelnik štaba 31. divizije. Zasliševali so ga v Davči, obsodili na smrt in ustrelili. Ker je bilo to takoj po katastrofi v Cerknem, se je že govorilo, da je on izdal partijsko šolo. Vendar je Ivan Bratko 2. februarja 1944 v poročilu PK KPS za Primorsko takole pisal: »Vodstvo bele in plave garde v Cerknem in dejanski organizatorji izdajstva dne 27. januarja so tisti ljudje, ki so bili aretirani v zvezi z afero Ranzinger že konec oktobra 1943. To sta oba kaplana, zlasti Piščanec, ter krog okrog njiju (učiteljica Paa itd). Formalnih dokazov njihovega izdajstva najbrž ne bomo dobili« (Tragedija v Cerknem, str. 115). Kaže pa, da se je zadeva pripravljala že prej, kajti 2. februarja zvečer je v Cerkno prišel varnostni bataljon baškega okrožja, patrulja zaščitne čete PK VOS in še nekateri drugi. Aretacije po hišah so v glavnem izvajali nedomačini. Do jutra 3. februarja so aretirane zadrževali v Juškovem kozolcu v Cigunci, nato pa jih odpeljali na Lajše ter se ustavili na Kladenjski senožeti, kjer je bilo brezno v Mišilajci. Čez dan so jih pri seniku zasliševali. Zapisnika niso pisali. Kaplan Piščanc je ostajal miren in zasliševalcem odgovarjal z argumenti. Zvečer tik pred temo so zasliševalci razglasili nekakšno sodbo, vsi so bili obsojeni na smrt. Seveda je bilo ob tem mnogo prošenj in joka. Posamezno so jih nato vodili k breznu, vsakega ustrelili v tilnik in potisnili v globino. Ob streljanju sta se skušala izviti Kavčič in Bavcon, vendar je le slednjemu uspelo preusmeriti strele toliko, da v trenutku, ko je padel v brezno, ni bil smrtno ranjen.

Še med streljanjem se je za hribom zaslišalo drugo streljanje in vosovci so mislili, da prihajajo Nemci, zato so v naglici še preostala trupla zmetali v brezno ter ga zasilno zamaskirali. Ko so okoli brezna še malo počistili, so že v temi odšli. Ne vemo, ali so že takrat pustili stražo, zanesljivo pa je bila tam naslednjega dne. Zaslišal jo je namreč Bavcon, ki je že tisti dan hotel priti iz brezna. Preživel je tudi zato, ker je bil dobro oblečen, s seboj je imel več robcev, da se je zasilno obvezal, in tudi žganje. Kasneje mu je s pomočjo zlaganja trupel uspelo priti ven in se je v zavetju noči napotil proti Cerknemu. Ustavil se je pri sorodnikih svoje žene in tam so poklicali italijanskega zdravnika dr. Sticchija, ki mu je po krajšem oklevanju prišel pomagat. Od tam so tudi sporočili njegovi družini, da je ostal živ. Toda tedaj se je v Cerknem že širila govorica, da so nekateri na Lajšah preživeli. Vosovci so že 5. februarja izvršili preiskavo pri družinah Kavčič, Bavcon in Piščanc. Končno so ugotovili, da v breznu manjka Bavcon. Do te ugotovitve so prišli, ko so hoteli vzeti njegov usnjeni površnik. Čez nekaj časa je Bavcon odšel v Gorico, kjer je pri sorodnikih prebil ves čas do konca vojne. 8. februarja 1944 je bil v Cerknem izobešen tale komunike in pozneje razširjen po Primorski:

»Organi varnostno obveščevalne službe so dne 5. II. 1944 ob peti uri justificirali organizirano skupino narodnih izdajalcev in okupatorjevih hlapcev v Cerknem:

1. Piščanec Lado, kaplan, Barkovlje

2. Sluga Josip, kaplan, Visoko pri Kranju

3. Bevk Filip, kmet, Cerkno

4. Paa Pavla, učiteljica, Dol. Otlica

5. Sedej Pavla, šivilja, Cerkno

6. Mlakar Anton, kmet, Lazec

7. Ambrožič Janez, zidar in kmet, Otalež

8. Bogataj Rudolf, čevljar, Gor. Lazne

9. Zorzut Karlina, hišnica, Kojsko

10. Ržen Angela, šivilja, Cerkno

11. Mezek Katarina, kmetica, Cerkno

12. Purgar Malka, služkinja, Zakriž

13. Rojc Franc, trgovec, Cerkno

14. Bavcon Josip, šofer, Gradiška

15. Kaučič Albert, mesar in strojar, Cerkno ▶

Iz obširnega opisa zlo

inov, ki naj bi jih zagrešili obsojenci, navajamo samo dve točki, ki se nanašata na izdajo partijske šole, in zaključek:

7.) Organizirali so nemški napad na šolo v Cerknem in poskrbeli za vodnike, ki so po skrivnih poteh neopaženo pripeljali nemško vojsko do šole.

8.) S svojim izdajalskim dejanjem so neposredno povzročili smrt 47 najboljših mladih slovenskih ljudi.

Voditelja te zločinske skupine sta bila kaplana Piščanec in Sluga, ki sta ob vsaki priliki vršila svoje protinarodno, razdiralno delo. Kjerkoli sta mogla, sta škodovala osvobodilni borbi in sabotirala odredbe naše oblasti.

Sodba naj bo vsem, ki še mislijo z okupatorjevo pomočjo terorizirati slovenski narod in dušiti njegove osvobodilne težnje, poslednji opomin in mejnik v njihovem protiljudskem so delovanju z okupatorjem. (Tragedija v Cerknem, str. 133, 134).

Zavedajoč se velikega, delno prikritega razburjenja med Cerkljani in tudi drugimi Primorci, ki so zlasti kaplana Piščanca poznali kot duhovnika in pesnika, sta partija in VOS organizirali kampanjo, da bi ljudem pojasnili „veleizdajniško delovanje in upravičen konec petnajstih belogardistov“. Velik miting je bil 13. februarja v Cerknem in nato še po drugih krajih. Nezadovoljstvo in strah pri ljudeh pa sta kljub temu ostala. Prizadeti so bili tudi primorski duhovniki, ki so Piščanca in Slugo dobro poznali in bili prepričani o njuni nedolžnosti. Nekateri so si upali to tudi v pridigi javno povedati. Mati učiteljice Paa je ob vsaki priliki javno opozarjala na krivičnost obsodbe njene hčere in se zato celo sporekla s šefom VOS Mirom Percem. Čeprav je bila VOS z odlokom SNOO že februarja 1944 ukinjena, so se vosovci materi maščevali. V začetku maja 1945 so jo zaprli in ustrelili. Leta 1962 so bili objavljeni nemški dokumenti o napadu na Cerkno, s čimer je dokazano, da Nemci za partijsko šolo sploh niso vedeli, toda na spomeniku nad Cerknim pod imeni 47 padlih slušateljev še vedno piše: „Bili so žrtve belogardističnega izdajstva in nemškofašističnega napada.“ Tudi v znanem zgodovinskem romanu Ukana so Piščanc in njegovi sotrpini prikazani kot izdajalci. Josip Bavcon, ki se je februarja 1944 rešil iz brezna na Lajšah, je bil po koncu vojne več kot eno leto zaprt; nikoli ni bil obsojen, vendar so mu že odobreno pokojnino odvzeli, tako rekoč do svoje smrti 1984 pa je živel pod nadzorom.

2.1.4. Zaključek

Zaključek po tem, kar predolgem razpravljanju bo kratek. Ne moremo se strinjati s parolo, da vemo, kdo so bili izdajalci in kdo osvoboditelji. Dokler imamo vsak svojo resnico, dokler govorimo vsak svoj jezik, bomo to težko vedeli in tudi do sprave, ki nam je še kako potrebna, če hočemo „stati inu obstati“, ne bomo prišli. In kaj lahko naredimo? Ali sploh moremo kaj narediti? Eno od sredstev za vpliv na razmere v demokratični družbi, in to naj bi naša vsaj do neke mere bila, so nedvomno volitve. Izkoristimo ga! Hkrati pa so nam na razpolago tudi nadnaravna sredstva. Škof Rožman, ki je med nadnaravnimi sredstvi priporočal tudi „kontrarevolucionarne“ prve petke, je v pismu duhovnikom zapisal: „In molite, molite, da se nas Bog usmili!“ Pa še – ali sploh vemo, da imamo toliko mučencev, ki nam tam zgoraj lahko pomagajo, le verjeti moramo v moč njihove priprošnje, biti moramo z njimi v navezi?!! ■

Figure 17. Zakaj torej potrebujemo spravo? arhiv Zaveze

3.1.1.

V zadnji, 106. številki Zaveze sem bralcem obljubila, da bom tokrat objavila nadaljevanje o medvojnem in povojnem življenju v Dravljah pri Ljubljani, predvsem pa o težkem življenju družine Koman in krutem uboju sina Poldeta. Po svojih zapiskih nam bo spregovorila že pokojna Poldetova najstarejša sestra Milica. S pričevanjem sestre Martine (klicali so jo Darinka) smo se že seznanili.

Te zapiske je gospa Milica naredila po vojni kot spomin in opomin svojima dragima nečakoma s preprosto, z iskreno in dobronamerno željo, da ohranita spomin na svoja stara starša Angelo in Leopolda Koman in še posebno na svojega strica, vsem dragega Poldka (1927), ki je umorjeni brat sestre Milice (1929), Martine (1931) in najmlajše Marije (1941), matere obeh Miličinih nečakov. Gospa Martina nam je že predstavila tragično smrt mladoletnega Poldka in vse zlo, ki je doletelo družino po vojni. Današnjo zgodbo sem izbrskala iz pisnih virov zdaj že pokojne najstarejše sestre Milice. Naslovila jih je Moja resnica, v podnaslovu pa dodala nemški rek: Jede Geschichte hat drei Seiten: meine, deine und wie’s wirchlich war. (Vsaka zgodba ima tri plati: mojo, tvojo in tisto, ki je resnična.) Prisluhnimo ji.

»Draga nečaka, želim vama spregovoriti o letih trpljenja, ki so prizadela našo družino tako močno, da vidva še danes čutita posledice. Čas trpljenja, ki ga ni bilo konca, se je iz neskončnosti spremenil v preteklost … Spomin je že nekoliko obledel. Vse tisto, kar je takrat iz zunanjega sveta vplivalo na našo duševnost, gre zdaj po obratni smeri, iz duševnosti v zunanji svet. Vendar vsega razočaranja, trpljenja in resničnih muk ne morem več izpovedati, ker enostavno ni besed, s katerimi bi lahko vse to popisala. Svojega kolega Dušana sem nekoč vprašala, če kaj bere, kaj se je dogajalo na Teharjah, v Rogu itd. Povedal mi je, da je bilo še stokrat huje, kot je opisano v knjigah. Nekje sem prebrala misel Daljnega vzhoda: Če si izgubil ugled, nisi izgubil nič; če si izgubil zdravje, si izgubil pol življenja; če si izgubil upanje, si izgubil vse. Zase lahko rečem, da sem takrat izgubila upanje, tako veliko je bilo trpljenje.«

3.1.2. Prva razočaranja

Ob pričetku vojne se je Milica večkrat spomnila obdobja, ko je hodila v peti razred: septembra 1939 se je začela druga svetovna vojna. »Še zdaj vidim starejše fante višjih letnikov, kako so vsak dan stali ob zemljevidu Evrope, gledali, do kam so prodrli Nemci, in debatirali. Nas, deklet, to ni zanimalo, saj je bilo dogajanje daleč od nas, tam nekje za devetimi gorami, in se nas ni tikalo. Ko bi takrat vedele, kako kmalu bo to gorje vojne prišlo tudi do nas!« Verjetno si je takrat malokdo predstavljal, da bo vojna prišla tudi do nas, predvsem pa, da bo navrgla še večje zlo: boljševistično revolucijo.

»Ob pričetku vojne smo bili vsi za OF. Prepričani smo bili, da je naša ‘osvoboditeljica’. Spomnim se, da smo doma imeli letak ali morda kar časopis, ki ga je izdajala OF. Skrivali smo ga pod predalom v kuhinji. Navdušeni smo bili nad vsebino in gesli, saj OF še ni pokazala prave podobe, kar se je zgodilo leta 1942. Takrat so se začele vrstiti likvidacije samih uglednih, poštenih in narodno zavednih Ljubljančanov. Eden prvih žrtev je bil industrijalec Avgust Praprotnik. Razširile so se govorice, da ga je ubil Štefan Babnik iz Dravelj; ker naj bi bil ranjen tudi sam, je nekaj dni kasneje umrl. Takrat pri nas za vzrok njegove smrti nismo vedeli. Spominjam se veličastnega in množičnega pogreba. Pogrebci pa so bili vsi simpatizerji partizanov. Po likvidacijah takih ljudi se je naše navdušenje za partizane pričelo ohlajati.

Ugotavljali smo, da so iz Dravelj odhajali v partizane taki, ki niso bili nikoli z ničimer zadovoljni, ki so veljali za lenuhe in so bili nasprotniki verskega življenja. Glavni je bil Kraščkov Pavle, ki je bil že pred vojno komunist. Babnikov France, Štefanov brat, je bil po vojni likvidator večine vrnjenih draveljskih domobrancev in glavna priča pri skoraj vseh sodnih procesih. Bil je tudi ovaduh v zaporih domobrancev na škofjeloškem gradu, kjer je prepoznal Žagarjevo Maro. Najbrž ni imel nič proti njej, zato je ostala živa. Tudi v Škofovih zavodih ni manjkal. Berličev Srečo ga je videl skozi okno, kjer je na dvorišču z glavo prikimaval ali odkimaval, koga naj ubijejo in koga ne. V partizane so odšli tudi vsi fantje iz Lončarjeve bajte na Vodnikovi 200. Njihova bajta je ‘slovela’ kot bajta ‘lumpenproletariata’. Lahko rečem, da jih je iz Dravelj odšlo v partizane kar lepo število. Razen redkih izjem je s partizani na tak ali drugačen način sodelovala večina Draveljcev. Marsikaj sem o padlih partizanih in partizanstvu zvedela šele iz nagrobnih govorov. Za partizane pa niso bili ‘primerni’ kar vsi. ‘Preverjeni borci’ so se takih na ‘lep način’ znebili. Moj bratranec Franci Dermastja in še nekateri njegovi kolegi iz Dravelj so že imeli pripravljene nahrbtnike, da se pridružijo partizanom. Pa jih je ‘ne ve se kdo’ izdal Italijanom. Tisto noč, ko so fantje nameravali v gozd, so napravili racijo, jih prijeli in poslali na Rab. Nekaj jih je umrlo od lakote, Franci se je srečno vrnil in se pridružil domobrancem, saj mu ni preostalo drugega.«

3.1.3. Prve žrtve

»Poleti 1942 so partizani pričeli pobirati može ‘za odstrel’ kar iz njihovih domov. V neposredni bližini naše hiše so na Draveljsko 10 prišli po Jožeta Šimnovca. Imel je majhnega otroka, žena Ančka je bila noseča. Kaj se jim je Jože za­

Figure 18. Gospa ing. Milica Koman – maj 1969

meril, ne ve nihče. Pred vojno je bil zelo aktiven pri kulturno­prosvetnih društvih in pri Orlih. Verjetno tudi pri arondaciji zemljišča za cerkev v Dravljah, ko naj bi vsak posestnik odstopil nekaj zemlje v okolici Vodnikove šole. Po poklicu je bil zavarovalni zastopnik Vzajemne zavarovalnice. Njen uslužbenec je bil tudi Marijan Dermastja ­ Urban, kasnejši znani komunist in župan mesta Ljubljane. Pri likvidaciji Jožeta Šimnovca je bil navzoč Franci Jenko, partizan iz Dravelj. Z Jožetom sta skupaj sodelovala pri Orlih in vedel je, da je Jože poštenjak. Zapomnil si je mesto, kjer so ga pokopali. Krivična smrt ga je tako pretresla, da je sklenil pobegniti ob prvi priložnosti. Če pobijajo take ljudi, kot je bil Jože, so partizani ničvredneži. Domačim je povedal, kam so Jožeta zagrebli. Šele naslednje leto jim je uspelo, da so ga pokopali na draveljskem pokopališču. Medtem je žena rodila hčerkico Ančo. Franci je končno iz partizanov pobegnil in se šel javit Italijanom: raje je šel v internacijo, kot da bi še naprej sodeloval s partizani pri pobijanju Slovencev. Vrnil se je iz internacije, se pridružil domobrancem, a na Koroško ni hotel bežati. Šel se je javit partizanom, ki so ga zaprli in v ječi verjetno mučili do smrti. Domačim pa so javili, da je naredil samomor. ▶

Druga partizanska žrtev že l. 1942 je bil France Pesjak s takratne Kamnogoriške 20. Bil je poro

en z Antonov

evo Bernardo in o

e dveh deklic. Tudi on je bil nekdanji

lan kulturno­prosvetnega društva. V gozd so odpeljali oba z ženo Bernardo. Po kakem tednu so njo poslali domov in takoj je prišla k nam. Bila je tako vsa iz sebe, da je dobesedno letala po kuhinji. Ni mogla govoriti niti jokati ne, ampak je samo hlipala: »Angela, kaj sem videla! Joj, kaj sem videla!« Nekaj časa je tako hlipala, potem jo je mama nagovarjala, naj vendar pove, kaj je videla, saj ji bo potem lažje. Pa je samo zbegano odkimavala, ničesar naj si ne drzne povedati, so ji zagrozili v gozdu. V nas otroke je ob tem prizoru vstopila groza. Od takrat naprej nas je bilo strah. Naš ata se je ves čas zavedal, da lahko pridejo neke noči tudi ponj, ga odpeljejo in ubijejo. Naša hiša je bila tik ob žični ogradi bloka in upali smo, da bi lahko priklicali pomoč, če bi se kaj takega zgodilo. Toda oče je vedel, da se na italijansko pomoč ne sme zanašati. Njegov prijatelj prof. Sever z Ježice mu je povedal, da so tudi ponj prišli trije partizani. Kričal je na vse pretege, da bi ga Italijani slišali, a zaman. Sam se je spopadel z ugrabitelji in posrečilo se mu je, da niso vdrli v hišo in ga odpeljali. Po vojni je bežal in umrl v Ameriki. Našemu atu so zaupni znanci povedali, da se je znašel na listi za umor. To so preprosto sklenili na partizanskem sestanku, ki so ga imeli Hafner, Riha in Brajnik iz takratne Bitenčeve ulice. Domobrancem je uspelo, da so zapisnik zaplenili in ga pokazali atu. Od takrat naprej je imel ata vedno pripravljeno sekiro za pečjo, da bi se branil. Hafnerja, Riho in Brajnika je kasneje ubila Črna roka. Grožnja atu in pripravljena sekira je v nas, otrocih, grozo stopnjevala.

Še kar naprej so se vrstili partizanski umori. Ubili so Jožeta Krajška (1931), še dečka, ki je šel k stari mami v smeri proti Dobrovi. Zakaj skoraj še otroka? Za partizane naj bi bil ‘belogardistični’ kurir. Tudi celotnim družinam niso prizanesli. Pobili so družino Rapotec, stanovali so na Levičnikovi 6: očeta, mater in hčerko Angelo. Ubili so jih na poti proti Dobrovi, da bi kupili živila, zlasti meso in mesne izdelke, in jih prodajali naprej. Partizani so ubili najprej očeta, in ker se ni vrnil domov, sta žena in hčerka šli za njim poizvedovat. Pričakali so še njiju in ju ubili. (Morda je bilo obratno.) Kaj več o družini se ni vedelo, ker so šele pred kratkim prišli v Dravlje. Velik strah in ogorčenje je povzročil izkop okoli desetih partizanskih žrtev. Bili so iz Glinc, Po dutika in Ježice. Da bi jih sorodniki lahko prepoznali, so jih dali na ogled med Kamnogoriško in Vodnikovo cesto. Smrad razpadajočih trupel je naš odpor do komunističnega izživljanja nad nasprotniki revolucije samo še povečal. Čez dan ali dva so nekaj teh žrtev pokopali na draveljskem pokopališču v vrsti eno za drugo od groba Jožeta Krajška in Jožeta Šimnovca naprej. Šele v samostojni Sloveniji so nekatere prekopali na domača pokopališča v njihovih župnijah.«

3.1.4. Ali so našega Poldka res ubili?

Polde Koman je bil najstarejši od Komanovih otrok in edini sin. Bil je še dijak klasične gimnazije, ko se je jeseni 1944 z nekaterimi dijaki in z več študenti pridružil domobrancem. Ata in mama sta mu branila, a družba mladih somišljenikov in njegovo mladostno navdušenje za osvobojeno Slovenijo brez komunističnega terorja sta prevladala. Vojaško življenje mu je bilo neznanka, v njem sta kipela idealizem in mladostna vznesenost. Z domobranci je stražil progo Ljubljana–Borovnica, kjer so dočakali svobodo. Prisluhnimo spet sestri Milici: »Še danes vem, da je bil 6. maj 1945 lep, sončen dan. Polde je prišel domov po slovo. Domobranci so se zbirali v Ljubljani na kolodvoru in čakali na odhod na Koroško, kamor bi se odpeljali 7. maja. Bil je vesel, tolažil nas je, da bo njihovo izgnanstvo trajalo le kake tri tedne. Partizani bodo medtem Ljubljano zavzeli, vendar se bodo domobranci vrnili z Angleži in skupaj pomagali Slovencem do resnične osvoboditve. Ta čas naj se dobro imamo. Mama ni bila tako brez skrbi: naročala mu je, naj pazi nase, da se mu kaj ne zgodi. On pa se je poslavljal, kot da bi šel na izlet. Že je odhajal skozi vrata in po stopnicah; mama je hitela za njim do hišnih vrat in še naprej po stopnicah, jokala in moledovala, naj ne odhaja …

Po Celovški cesti so se valile trume vojakov, civilisti z vpregami in culami, kolesi in podobnimi vozili, naloženimi z vsem svojim premoženjem. Naš ata je odločil, da mi ne gremo nikamor. Naši sorodniki Dermastijevi so spraševali, ali naj gredo ali ne. Ker mi nismo odhajali, so tudi oni ostali doma. Šli so le najstarejši: Franci, Fanči, Vera in Mici. Zakaj sta se Vera (1928) in Mici (1929) tako odločili, mi ni bilo nikoli jasno, saj nista ničesar naredili. Franci je bil domobranec, Fanči pa dekle poveljnika draveljskih domobrancev Franca Grisa ­ Radota, zato so jo mnogi imeli ‘v želodcu’. Odšla je večina domobrancev iz Dravelj. Odšli sta tudi dve družini z otroki, Smoletova in Šepinova. Poleg teh pa še Jožetovi, sinova Tone in Ivan s svojima družinama. Nasprotno pa je večina Draveljcev, ki je sodelovala s partizani, živela v radostnem pričakovanju svobode, mi pa seveda razočarani, polni strahu in ugibanj, kaj nas zdaj še čaka …, in navsezadnje polni groze, ko smo slišali za govorice o vrnjenih domobrancih.

Moralo je biti že konec julija 1945. Ata so že zaprli, mame še ne. Imela sem šestnajst let in sem vsak dan hodila delat na kmetijo Pri Pikcu v Vižmarjih. Pešačila sem ob železniški progi. V železničarski hiši ob progi (nekje ob tovarni Dekorativne) so stanovali Peternelovi iz Dravelj, vsi v družini zelo ‘zgrajeni’. Gospodinja je verjetno večkrat opazila, da hodim mimo. Nekega jutra me je pričakala in brez vsakega sočutja pričela pripovedovati, da hodi k njim fant (verjetno zaradi njihove hčerke), ki je partizan. Povedal je, da je bil priča dogodka v taborišču pri Kranju, ko so ubili naše­

Figure 19. V nedeljo k maši – Milica in Martina Koman

ga Poldka. Niti besede nisem spravila iz sebe, tudi zajokala nisem. Imela sem občutek, kot da mi je to povedala bolj privoščljivo kot sočutno. Novica me je vidno prizadela in ženska je spremenila ton glasu. Nisem je več slišala, odtavala sem naprej po poti. »Ne, to ne more biti res!« je bila moja prva misel. »To je moral biti kdo drug!« Spomnila sem se, kako nam je Poldi včasih pripovedoval, da ga kolegi ▶

Figure 20. Polde Koman v najstniških letih

večkrat zamenjajo z njegovim domobranskim kolegom, nekim Šefom. Njegov oče je bil pek na Starem trgu. Gotovo so ubili njega, ne našega Poldka! Kot brez misli sem pritavala na kmetijo. Pri Pikcu smo tisti dan želi, menda je bil oves, še danes ne vem, kaj. Za nobeno rabo nisem bila. Samo posedala sem po snopih. Ko sem zvečer prišla domov, mami nisem upala ničesar povedati. Že tako je bila vsa potrta zaradi atove aretacije. Sama pri sebi sem v tistih dneh neprestano premlevala, kar mi je povedala Peternelova.

Avgusta, po amnestiji, so iz Škofovih zavodov pričeli prihajati bedni jetniki, nekdanji domobranci. K Pikcu je prišel Martnakov Martin. Zagledala sem ga v hiši, na klopi ob peči. Ves shujšan, lačen in tako beden je bil! Bridko sem začela jokati, še danes ne vem zakaj: ali zaradi njegove žalostne podobe ali zaradi misli, kaj pa, če Poldka resnično ne bom nikoli več videla. V tistem času je prišlo iz Škofovih zavodov nekaj mladoletnih jetnikov. Ti so verjetno razširili govorice o našem Poldku. Do mame niso takoj prišle, čudila pa se je, kako to, da Poldka še ni. Neko jutro po maši so mami prinesle na nos resnico o Poldku draveljske ženske. Domov je prišla do konca obupana. Šele takrat sem ji zaupala, kaj je meni tisto jutro povedala Peternelova. Mama se je hotela prepričati, če so govorice resnične. Takoj je šla poizvedovat, kdo je tisti fant, ki ga je omenila Peternelova, češ da je bil ob uboju prisoten. Zvedela je, da stanuje na Podutiški (nekje v okolici današnje gostilne Jež). Našla ga je in povedal ji je vse, kako je bilo. Prav tako kot je kasneje opisal France Kozina in po njegovem opisu tudi grof N. Tolstoj v angleški izdaji svoje knjige, kjer govori o vrnjenih Kozakih in omenja tudi domobrance. Ko se je mama vrnila domov, nama je z Darinko, ona je imela štirinajst let, jaz šestnajst, Marija štiri leta, pripovedovala vse, kar je zvedela. Darinka je pričela jokati, sama nisem mogla.«

3.1.5. Mučna poizvedovanja še naprej

»Naše poizvedovanje o Poldku in želja, da o njem izvemo čim več resničnih podrobnosti, se s tem še nista končali. Mama še vedno ni povsem verjela, kar ji je o Poldku povedal partizan. Podobno kot jaz je tudi ona dvomila o njegovi smrti. Morda pa ga imajo kje zaprtega? Širile so se govorice o zaporih na Kočevskem. Zato je še od drugih izpuščenih iz Zavodov hotela potrditev tega, kar je že vedela. Spet je zvedela za enega, ki je bil v četi, ko so Poldka ustrelili. To je bil Magistrov, Vidin brat. Stanovali so v tisti lepi leseni vili pod hribom na Pržanu. Takoj sem ga obiskala. Zgrozila sem se, ko sem ga zagledala: nemočno je ždel na oblazinjenem stolu, pravi okostnjak! Povedal mi je, da ni bil poleg, ampak je za njegovo smrt slišal od drugih. Dal mi je naslov nekega Bojana Pippa, ta pa je bil s Poldetom v isti četi. Stanoval je v bližini Stadiona na Koroški cesti. Takoj

Figure 21. Brezskrbna otroška leta Milice, Poldeta in Martine

sem šla še do njega, čeprav ga nisem poznala. Spet sem naletela na okostnjaka. Spomnim se, da je še na oblazinjenem naslonjaču imel podloženo blazino. Našega Poldka prej ni poznal, bil pa je poleg, ko so ga ubili. Povedal je isto, kot sem že vedela. Poldka so ustrelili ponoči z 29. na 30. maj. Točno pa ne more povedati, ob kateri uri, ker so jim takrat ure že pobrali. Menda je bilo okoli polnoči. Leta 1996, ko sem ga ponovno obiskala, se je spomnil, da so Poldka ustrelili podnevi. Večini preživelih domobrancev pa se je ta strahotni dogodek vtisnil v spomin na nočne ure.

Vendar še vedno nisem mogla verjeti, da so Poldka resnično ubili. Spomnila sem se, da so ga kolegi večkrat zamenjali z nekim Šefom, pravili so, da sta si bila podobna. Zvedela sem, da je ta stanoval na Starem trgu in doma so imeli pekarno. Morda pa bi šla poizvedovat še k njim. Postopala sem pred pekarno, a vstopiti si nisem upala. Da bi pa kar odšla, pa tudi nisem hotela. Nekaj časa sem postopala po okolici, nato sem se spet vrnila. Za peka in pomočnika sem postala sumljiva, saj smo bili takrat vsi prestrašeni in nezaupljivi. Ne vem kdo, pek ali pomočnik v beli halji, je prišel ven in me nekaj časa neprijazno gledal. Ustrašila sem se in brez besede hitro odšla. Morda so me imeli za vohunko, ki jo je hitro ‘pobrisala’, potem ko so jo zasačili pri vohunjenju … Šele dosti kasneje sem zvedela, da je Poldkov domobranski kolega Marijan Šef ostal živ. Po študiju medicine je vstopil k jezuitom in v cerkvi sv. Jakoba imel novo mašo l. 1966. Seznanila sem se tudi z njegovo sestro Blandino.«

To pa je vse, kar so lahko do takrat Komanovi zvedeli o ubitem Poldku. Negotovost, iskanje sledi za pobitimi, zlovešč molk boljševističnih zmagovalcev so bili za svojce hudi psihični pritiski. Vendar je Komanovim uspelo zvedeti zelo veliko: Polde je resnično mrtev, njegovo truplo so zagrebli nekje na Zlatem ▶ polju v Kranju. Tiso

i in tisoči svojcev pobitih še danes ne vedo popolnoma ničesar o svojih dragih, ki so neznano kdaj in kje za vedno izginili. Ob njihovih imenih je le pripis ‘pogrešani’. Od te nepregledne množice ostaja le peščica teh, ki so zanje domači zvedeli in jih pokopali v blagoslovljeno in prekrvavljeno slovensko zemljo. Žal še vedno zaman pričakujejo, da se bodo njihovi dragi domači vrnili v javnost z imeni. Namesto molka, prikrivanja in laži naj že končno spregovorijo resnične in prave besede! Pa tudi take, ki bodo brez sprenevedanja razkrile resnico o pobitih, izdanih in prevaranih partizanih, ki so se idejno razšli z boljševistično revolucijo, njenim nasiljem in terorjem.

3.1.6. Ata in mama v zaporu

»Ata so zaprli konec junija 1945, še preden smo zvedeli za Poldkovo smrt, mamo pa septembra. Oba v zapore na Miklošičevi.« (O njunem zaporniškem obdobju je znano le to, kar je povedala že Darinka v prejšnji Zavezi.) »Še prej so neznanci naredili hišno preiskavo, premetali vso hišo in pobrali vse, kar je bilo bratovega: rojstni list, spričevala, pisma, fotografije, obleko, čevlje. Takrat nismo pomislili, da so ga ubili in morajo zato izbrisati vsako sled za njim. Polde Koman ne obstaja več!

Ko sem mnogo let kasneje premišljevala o maminem zaporu, sem prišla do spoznanja, da je prav zapor in stik z drugimi ženskami mamo rešil psihičnega zloma in propada. Če bi ostala doma, bi shirala od bolečine. V zaporu pa se je srečala z drugimi ženami in materami, ki so jim pobili po več otrok in vrh vsega še moža. To ji je gotovo delno pomagalo prenašati lastno bolečino. Verjetno tudi skrb, ker smo me tri ostale doma popolnoma same. Najmlajša Marija je bila stara šele štiri leta.« (V skopih obrisih je spomine na tisto jesen in dolgo zimo, ko so bile vse tri deklice same doma, opisala že Darinka.) »A to so le drobci tistih strašnih mesecev. Ves čas sem premišljevala, s čim le sta si mama in ata nakopala zapor? Ko je mama od fanta iz Podutiške, ki je bil z drugimi domobranci v četi, ko so ubili Poldeta, z gotovostjo zvedela, da je mrtev, se je takoj oblekla v črnino in pri gospodu Tomlju naročila mašo zadušnico. Tudi sama sem več let nosila črnino. To je bil takrat edini način, da smo lahko javno izrazili svoje žalovanje. Zvedeli smo, da je draveljske komuniste njena črnina zelo bodla v oči in že zato je bilo mamo treba odstraniti iz javnosti.«

3.1.7. Sodni proces

»Grozen je občutek, ko po dolgem času spet zagledaš ljubljeno bitje, in to vklenjeno. Ata so pripeljali v sodno dvorano vklenjenega kot najhujšega zločinca in veš, kako je to krivično, kakšno ponižanje je zanj! Kljub bolečini sem bila ves čas nanju ponosna. Mama je pred sodniki jasno in glasno povedala: »Mi idejno nismo bili za komunizem, ker nam to prepoveduje vera!« Pri tej izjavi nama je z Darinko zastal dih. Kaj bodo storili z mamo? Njena izjava mi je dala pogum in odločnost, da sem se uprla moškemu, ki nas je prišel iskat, da bi vse tri odpeljal v mladinske domove. »Nikamor ne gremo!« sem se mu odločno postavila po robu. Ostale bomo same, dokler se mama ne bo vrnila iz zapora.« Neznani moški je brez besede odšel. Živele smo samo od tega, kar so nam dali dobri ljudje, od podpore dveh atovih bratov in svojega truda.

Takrat sem velikokrat premišljala, zakaj so zaprli ata in mamo. Seveda, sin je bil domobranec, toda ali sta bila ata in mama odgovorna za njegovo odločitev?

Že pred vojno sta veljala za poštenjaka in vernika. Ata so vsi poznali zaradi družbenih in gospodarskih dejavnosti in med vojno zaradi njegovih protikomunističnih nazorov. Bili smo odprta družina, veliko znancev, prijateljev in sorodnikov nas je obiskovalo, tudi duhovniki, ▶

Figure 22. Komanovi otroci z mamo in stricem (očetovim bratom) pred domačo hišo

ki so se nam, deklicam, priljubili zaradi dobrote in prisrčnosti. Razumljivo, da je bila po vojni naša družina ‘ožigosana’ kot hudo ‘ klerikalna’. Gospod Bartol, nekdanji kaplan v Tržiču pri g. Vovku, je kot ekspozit v Dravljah pripravljal novo župnijo in učil v šoli verouk. Stanovanja ni imel, v mežnariji je živela mežnarjeva družina, zato so ata in mamo prosili, če bi ga za nekaj let sprejela pod našo streho. Sprejela sta ga, čeprav si je mama naložila težko breme. Mi smo se utesnili v nadstropju, g. Bartolu sta odstopila obe sobi v pritličju. Mama mu je vsa leta tudi kuhala, prala in likala, po potrebi sprejemala obiske, kadar g. Bartola ni bilo doma. Srčno je bil g. Bartol izredno dober človek. Vse do zadnjega je razdajal siromakom, celo svoje edine čevlje, češ da si bo kupil nove. Imel je zelo občutljive noge, polne žuljev in otiščancev. Z nama z Darinko se je vedno šalil in razumel vse otroške potegavščine, zato sva ga krstili za ‘dušico’. K nam je hodil na obiske tudi katehet g. Lojze Kambič, prefekt v Škofovih zavodih, ki je na naši šoli poučeval verouk. Ob nedeljah po maši je prihajal na zajtrk g. Stane Kregar in se mi smejal, ko sem govorila, da bom postala profesorica risanja, posebno še, ko je videl moje ‘risbice’. Ata in mama sta prijateljevala tudi z g. Jožetom Pleničarjem, upraviteljem naše šole Valentina Vodnika; pa z g. Sodjo, ki je bil na univerzi profesor angleščine. Zaradi bloka je marsikateri znanec pri nas prenočeval ali se nekaj dni pri nas zadrževal. K nam so zahajali nekateri atovi službeni kolegi, tudi z majhnimi otroki. Nama z Darinko se je priljubila prisrčna dveletna deklica Marija, hčerkica atovih znancev, ki sva jo zabavali tudi tako, da sva jo vozili z ročnim vozičkom, ona pa je vriskala od veselja. Ob njeni otroški prisrčnosti sva se tako ‘razvneli’, da sva prosili mamo, naj še ona rodi deklico. In res, leta 1941 je mama rodila sestrico Marijo. Ko sem odraščala, sem vedno bolj spoznavala mamino ▶

dobroto in plemenitost. Danes mi je jasno, zakaj smo bili po vojni trn v peti novim oblastnikom, ne le zaradi Poldkovega domobranstva.«

3.1.8. Heroji po vojni

»Na binkoštno soboto l. 1946 se je mama nenadoma pojavila doma. Sodišče jo je marca oprostilo, na svobodo pa so jo spustili šele tri mesece kasneje. Od presenečenja in veselja smo bile vse iz sebe. Toda treba je bilo preživeti. Mami so bile odvzete vse državljanske pravice, zato nikjer ni mogla dobiti službe. Ostala je tudi brez živilske karte, saj je bila parazit takratne družbe. Ata je bil po treh letih zapora izpuščen in iz istega razloga je bil še on nekaj časa brez službe. Že med vojno smo bili hudo lačni, in če nam zdaj ne bi pomagali nekateri dobri ljudje in dva atova brata, bi spet stradali, kljub temu smo bili bolj lačni kot siti. Vendar je mami uspelo, da je ves čas pošiljala po tri pakete v zapore: za ata, teto Francko Dermastijo in njenega moža, strica Franceta. Bila je heroj! Predvojni znanci so se raztepli, mnogi Draveljci nas niso več poznali in so nas celo poniževali. Redkokateri prejšnji prijatelj in znanec naše družine se nam je v tistih časih upal približati.

Mama je ostala heroj še leta po vojni. Kmalu zatem, ko se je vrnila iz zapora, so jo klicali na OZNO na Karlovško cesto. Tam so jo zasliševali in hoteli zvedeti, kaj mislijo in govorijo o takratnih razmerah njeni znanci, prijatelji in sorodniki. Morala se je javljati tudi pri posameznih oznovcih, ki so jo o tem zasliševali. Živela je pod strašnim pritiskom. Tičala je samo doma, nikamor si ni upala, samo da ne bi koga srečala. Vse opravke in pota sva namesto nje storili midve z Darinko. Le ob nedeljah in praznikih je hodila k sv. maši, in še to v mesto v stolnico, da bi lahko na zaslišanjih rekla, da ni nikogar srečala in z nikomer govorila, kar je bilo res. Ko tega pritiska ni mogla več prenašati, je oznovskim zasliševalcem povedala, da na zaslišanja ne bo več hodila, naj jo raje še enkrat zaprejo. Preveč je bilo zanjo psihičnih muk in trpljenja. Dobro so vedeli, da jo lahko zlomijo. Naša mama je bila resnično zlata mama in heroj, ki se je drznila upreti OZNI! Kljub vsem posledicam, ki bi lahko sledile.«

3.1.9. Otroci – nič manjši heroji

Koliko bolečih spominov se je zarezalo med vojno in po vojni v otroške duše! Koliko muk in trpljenja, duševnega in telesnega, so prestajali in se pri tem vzgajali v rahločutne, srčno dobre, poštene, odgovorne in delovne ljudi. O tem nas prepriča še eden od spominov gospe Milice. Naslovila ga je Kruh. Čudežna beseda vseh, ki so ga bili lačni. Posvetila mu je posebno stran v svojih spominih in ga z lepo pisavo spoštljivo napisala.

»Kmalu ko so mamo zaprli, nam je nekdo, ne vem več kdo, dal približno kilogram moke. Še nikdar ni nobena od naju z Darinko sama zamesila kruha. Bili pa sva neštetokrat poleg, ko ga je mesila mama. Zdaj, ko bi ga morali sami zamesiti, naju je postalo strah. Morali sva poslati paket tudi mami in atu v zapor, me doma smo bile tudi lačne. Kaj pa, če se nama kruh ne posreči? Vsa odgovornost je padla name, najstarejšo. Preden sem začela mesiti, sva z Darinko pregledali vse kuharske knjige, kar smo jih imeli, tudi staro kuharico sestre Felicite Kalinšek, že brez platnic. Tudi v njej nisva našli recepta, kako se zamesi kruh. Našli sva le navodilo, kako se zamesi potica. Z veliko tremo sem se spravila na delo. Darinka je ves čas stala poleg, gledala in brala navodila kuharice o testu za potico. Še danes, kadar se spomnim teh trenutkov, me zgrabi groza in dobim kurjo polt. Tako zelo sem se takrat bala, da mi kruh ne bi uspel. Vsi bi ostali lačni! Od takrat imam veliko spoštovanje do kruha. Končno je bilo testo zgneteno, pustili sva ga vzhajati in ▶

nazadnje spekli. Kruh nama je uspel! Bil je dober, niti preveč niti premalo slan. Pojedle smo vsega, večino pa dale atu in mami v paketa. Kasneje mi ni bilo več težko zamesiti kruha, zelo sem se izurila. L. 1946 smo dobivali na karte v glavnem rženo moko. Testo iz te moke je bilo zelo trdo, podobno testu za rezance. Takoj prvi dan je bil kruh zelo okusen in ne tako trd kot naslednje dneve, star pa je bil spet zelo dober. Ta doživetja ob kruhu, veselje ob gnetenju testa in občutek, da smo vsaj nekoliko potešile lakoto sebi, pa še mami in atu v zaporu, me še danes navdaja s spoštovanjem do kruha, da bi lahko pokleknila pred njim.«

3.1.10. Heroji so bili tudi duhovniki

»Najbolj svetla osebnost, ki jo bom vse življenje nosila v srcu, je bil naš dobri in plemeniti predvojni znanec, ‘dušica’ g. Bartol. Kasneje je bil župnik v Preski in je tam umrl 2. oktobra 1964, tam je tudi pokopan. On je zame eden najlepših likov duhovnika, kar sem jih doslej poznala, če ne sploh najlepši. Tudi njega so po vojni takoj zaprli za kakih pet let. Ko je bil še zaprt, sem nekoč obiskala njegovo gospodinjo. Ponujala mi je klobaso, jaz pa sem se branila, češ naj jo raje pošlje v zapor g. Bartolu. Pa mi je odvrnila, da ji je g. Bartol sporočil, naj mu sploh ne pošilja paketov, dokler bodo otroci lačni. Mislil je nas tri, ki smo bile doma same in nepreskrbljene. Res bi bile lačne, če ne bi dan na dan ‘natepale’ kisle repe, ki smo jo kisale doma, in domačega krompirja. Velikokrat sem ob srečanju s kakim duhovnikom pomislila, kaj bi on storil, če bi bil v podobnem položaju, kot je bil takrat g. Bartol. Imel je velik čut za drugega. Dobro vem, da je mamo in verjetno tudi ata (čeprav on tega ni nikoli hotel povedati) kasneje velikokrat prepričeval, da smo me tri doma bolj trpele kot onadva v zaporu. Mama se je dala prepričati, ata pa takrat še ne. O svojem zaporu je pričel pripovedovati šele dva meseca pred smrtjo. Najhuje mu je

Figure 23. Zadnja Poldetova fotografija – sedemnajstletni domobranec

bilo takrat, ko so ga v zaporu pretepali. Čeprav mame niso, so pa ženske drugače poniževali. Najhujše je bilo zanjo duševno trpljenje, ko je bila od nas treh ločena.

Spominjam se, da sem bila prisotna na sodnem procesu proti g. Bartolu l. 1946. Celo nekateri od tistih, ki so se imeli za verne, hodili v cerkev in poznali njegovo dobroto, so na razpravi kričali proti njemu. Zazdeli so se mi kot drhal, ki je pripravljena obsoditi g. Bartola na smrt. Bil je le eden izmed mnogih povojnih duhovnikov, ki so morali prestajati hudo trpljenje. Nadškofa Vovka, ki so ga noč za nočjo zasliševali, psihično mučili, na vse mogoče načine oteževali njegovo služenje vernikom in lopovsko onemogočali njegova birmovanja, smo imeli ves čas za svetnika. Zelo velikokrat se še danes spomnim nanj. Z grenkobo v srcu mi je prišel na misel tudi takrat, ko sem bila v Zagrebu pri maši v katedrali ▶ na dan obletnice smrti kardinala Stepinca: do zadnjega kotička napolnjena cerkev in vse ljudstvo je prepevalo in molilo … Ko bi bil le med Slovenci tako živ spomin na škofa Vovka!

Gospod Bartol je tudi dobro razumel, kaj smo zgubili z našim Poldkom. Saj ga je poznal od otroških let! Vselej kadar nas je obiskal, je mamo prepričeval (verjetno tudi ata), naj vsem odpusti. Še pred vojno, ko je bil pri nas tri leta na stanovanju, hrani in vsej oskrbi, je lahko spoznal mamino dobroto in požrtvovalnost. Mama je res znala velikodušno odpuščati. Toda edina, ki jo je sploh prosila odpuščanja je bila gospa Hafnerjeva iz Bitenčeve ulice. Kaj naj bi ji mama odpustila? Hafnerjevi so moža med vojno ubili (menda Črna roka) in po vojni je ostala sama s tremi majhnimi otroki. Razumljivo, da si je dala duška in prišla na sodišče pričat proti naši mami in Dermastijevi teti. Obe so namreč obtožili, da sta zakrivili vse umore daleč okrog. Gospa Hafnerjeva je po letu 1963 hudo zbolela, menda je imela raka. Istočasno je bila na smrt bolna tudi njena mama. Pater France Kovač, draveljski kaplan, je Hafnerjevo obiskoval. Neko dopoldne – slučajno sem prišla iz službe domov, ker sem morala na teren – je k nam prišel p. Kovač. Še danes ga vidim: naslonil se je na kuhinjsko ‘kredenco’ in začel pripovedovati, da je bil spet na obisku pri g. Hafnerjevi. Ta našo mamo prosi odpuščanja! Mama ni vedela, da je gospa Hafnerjeva bolna, in je sprva pomislila, da je to njena mama, ki pa se je pisala drugače. Zdaj sem se v pogovor vmešala še jaz. S patrom Kovačem sva ji komaj dopovedala, da ne gre za mamo Hafnerjeve, ki je sicer tudi bolna, ampak za njeno hčerko. Ko je to doumela je takoj prostodušno rekla: »Zaradi mene naj kar mirno umre, jaz sem ji že davno odpustila!« Kaplan se je tako razveselil, da je kar poskočil in zažarel od veselja. Hafnerjeva je kmalu zatem umrla. Ponovno sem spoznala mamino velikodušnost in globoko vernost, da je tako zlahka odpustila.

Gospod Bartol je ob koncu življenja zbolel za gangreno na nogah. Zelo je trpel, kar se mu je poznalo že na obrazu. Nekoč mi je rekel, da bi si zaradi bolečin kar sam odsekal nogo, če bi imel sekiro. Takrat sem se prepirala z Bogom in mu očitala, zakaj tako dobrega človeka preizkuša s tolikim trpljenjem, čeprav tudi on ni bil brez napak. Očitali so mu, če je bil kdaj pijan; kako ne bi bil, ko pa je tako malo jedel. Ko je bil po operaciji brez noge in ponoči ni mogel spati, mi je pripovedoval, da v mislih hodi po svoji fari in za vsako družino pomoli vsaj Zdravo Marijo. Gotovo ta njegova molitev in vse darovano trpljenje nista bila zaman. Bizantov oče iz Seničice je bil partizan. Imel je dva sinova in oba sta kasneje postala duhovnika, eden lazarist, drugi jezuit. Verjetno je tega krstil še gospod Bartol. Spominjam se njegove nove maše l. 1995. Bila sem pri maši in ves čas jokala od ginjenosti. Vsa dobra dela gospoda Bartola, darovano trpljenje in molitve so nedvomno obrodili bogate sadove ob svojem času.«

3.1.11. »Čudno, da pes voha izdajalsko kri«

Šele v letih naše samostojnosti so Komanovi zvedeli nekaj več o smrti svojega Poldka. Milica med svojimi zapiski hrani pričevanji dveh domobrancev, Franceta Kozina in Milana Zajca, ki sta bila ob ustrelitvi Poldka skupaj z njim v četi. Ta se je na poti iz Vetrinja v Škofove zavode in od tam v Kočevje ustavila v taborišču v Kranju. Komanovim sta o tem strašnem dogodku pripovedovala, ko sta prvič po pobegu čez mejo (oba sta se rešila iz kočevskega brezna) prišla na obisk v Slovenijo.

»Tisti torek 29. maja je bila že noč, ko smo prišli v severni del taborišča. Posedli in polegli smo kar zunaj po dvorišču. Zjutraj so nas spustili v barake. Komaj smo se dobro namestili, so začeli brskati po nahrbtnikih. Tega fanta z očali od prej nisem poznal. Postal sem pozoren, ko je nastala na lepem okrog njega gneča in zaslišal sem vpitje partizanov. Da so ▶

Figure 24. Končno je Komanova družina normalno zaživela, vendar žal brez ljubljenega Poldeta – od leve: agronomka Milica, mama, jezikoslovka Marija, profesorica matematike in fizike Martina in oče

našli municijo. To naj bi bile dve ali tri krogle, pa tudi izpraznjena granata, ki naj bi mu služila kot posodica za pitje in ni predstavljala nobene nevarnosti. Po eni od verzij pa naj bi imel pištolo. Domobranec, ki je bil z njim skupaj v šotoru na Vetrinjskem polju, trdi, da to ne more biti res. Pištolo so si izmislili partizani. Polde se je že pomešal med druge sotrpine. Na poznejši poziv, kdo je to bil, se je sam prostovoljno javil. Eden od partizanov ga je pričel s pištolo tolči po obrazu in mu s pištolo v ustih izbijal zobe. Potem so ga odpeljali. Kaj so v resnici dobili pri njem, nismo nikoli videli.

Zvečer zbor. Postrojili so nas v dve vrsti, precej narazen drugo od druge. Na povelje smo se posedli. Pripeljali so fanta. Roke je imel zvezane na hrbtu z žico. Bil je brez očal. Njegovi črni lasje so se lepili na čelo od strjene krvi. Moral se je plaziti po sredini špalirja od vzhodne na zahodno stran in nazaj. Za njim je stopal partizanski oficir, postaven, ▶

Figure 25. Milica pri priljubljenem delu na vrtu – maj 1969

močan, temnejši. Najbrž je bil komisar, saj smo tudi kasneje videli, kako je vse skakalo okrog njega, kakor hitro se je prikazal. Spominjam se, da je imel na sebi angleške jahalne hlače, značilno prešite. Škornje je imel tako pološčene, da so se svetili. Mračilo se je že, vendar sem vse dobro videl, saj sem sedel le nekaj metrov proč. Omenjeni oficir je držal v rokah nemško strojno puško. Imela je velik magazin, za kakih 20 nabojev. Menim, da so imeli Rusi ravno tako puško za model, iz katerega so napravili brzostrelko tipa ‘kalašnikov’. Preden je Poldeta ustrelil, mu je porinil v usta samokres in drobil zobe s suvanjem po ustih na levo in desno. Po dolgem pretepanju ga je udaril s puškinim kopitom, da je fant padel vznak. Ko se je Polde dvignil, mu je komisar ukazal, naj leže. Polde ga je vprašal, ali na hrbet ali na trebuh. Ves razjarjen je rabelj zakričal: »Na trebuh!« Pri tem ga je brcnil z okovanimi čevlji tako močno, da je Polde scela silovito padel z obrazom na zemljo. Partizan mu je stopil na hrbet. Igral se je s puško, divje repetiral in premikal vzvode, kot da se je nekaj pokvarilo. Pri tem je preklinjal, ker mu puška ne dela, da bi ubil belo svinjo. Izstrelil je v zrak dva ali tri strele. Takoj nato je hladnokrvno naperil cev na fantov tilnik in spustil rafal. Razmesaril mu je tilnik in glavo. Slišalo se je, kot da je zavrela kri, ki je brizgnila iz rane. Telo je negibno obležalo.

Z grozo smo opazovali dogajanje. Saj smo vedeli, da so ti ljudje vsega zmožni, vendar kar je preveč, je preveč! Nobenega skrivanja, javni umor, brez strahu pred odkritjem dejanja. Nihče ni računal s tem, da bi bilo mogoče koga samovoljno ubiti. Oficir je nato vabil še nas, naj se javi, kdor hoče, da še njega ustreli. Seveda se ni nihče oglasil. Nato je dodal, četudi se zdaj nihče ne javi, nas ‘to’ vseeno še vse čaka. Danes vemo, da so Poldeta ubili nam v svarilo. Naj spoznamo, kdo so oni in kaj smo mi! Truplo so pustili ležati kar tam. Zjutraj 30. maja je prijezdil v taborišče komandant. Oholo je sedel na krasnem konju v lepi ▶

partizanski uniformi. Ogrnjen je bil s plaščem kot s pelerino. Ob konju ga je spremljal velik pes. Pričel je ovohavati truplo. Komandant je cinično siknil: ‘Čudno, da pes hoče vohati izdajalsko kri!’ Ukazal je, naj Poldetovo truplo vržemo v latrino, čez nekaj časa pa, naj ga zakopljemo. Severozahodno je bil topolov drevored. Tam je nekaj domobrancev izkopalo jamo in vanjo so zagrebli truplo našega soborca Poldeta.«

Milica je še zvedela, da nihče ni točno vedel, koliko je bila ura ponoči med 29. in 30. majem, ko so ubili Poldeta; morda okoli polnoči ali okrog druge ure zjutraj. Ure so jim že prej pobrali. Nekateri pa nasprotno trdijo, da se je umor zgodil podnevi. Ali se jim je obraz ubitega sotrpina vtisnil v spomin ves svetal? Oficir, ki ga je ustrelil, je bil po pripovedovanju Milana Zajca doma z Vrhnike in se je kot partizan boril na Primorskem.

Po tem bolečem spoznanju, ki je Komanovim dokončno osvetlilo kruto resnico, se je Milica ponovno podala v naporno, strokovno in dolgotrajno iskanje bratovega trupla. Dosti točno ji je preživeli domobranec, tudi priča Poldetovega umora, pokazal kraj, kjer so domobranci pokopali Poldeta, nekje nasproti današnje kranjske porodnišnice. Iskala sta zaman, saj je bilo po petdesetih letih ozemlje nekdanjega taborišča že pozidano s stanovanjskimi bloki.

3.1.12. Petdeset let po smrti brata Poldka

Kaj še je zapisala sestra Milica v svojih spominih petdeset let po smrti svojega brata? Šele takrat se je lahko v javnosti pojavilo njegovo ime. »Danes, 30. maja, mineva petdeset let, odkar so v Kranju ubili našega dragega, ljubljenega, nikoli pozabljenega Poldeta Komana (20. 10. 1927–30. 5. 1945). Niti osemnajst let še nisi dopolnil. Bil si ponos in ljubezen mame, očeta in svojih sester. Zato nam je srce zakrvavelo, ko so te nedolžnega ubili na tako grozovit način. Ni jim bilo dovolj, da so te ubili, uničili so vsak spomin nate, zabrisali vsako sled. Nisi ostal samo v naših srcih, spominjajo se te mnogi tvoji soborci in sotrpini na križevem potu slovenskih domobrancev, ki so tvoje ime ponesli po vsem svetu.« (S pisano besedo F. Kozina in po njegovem pripovedovanju Nikolaj Tolstoj.) »Me, tvoje sestre, še vedno iščemo tvoje kosti, ker bi jih rade položile k mami in atu v blagoslovljeno zemljo. Maša zadušnica bo danes, 30. maja, ob sedmih zvečer v novi draveljski cerkvi. Naslednja pa bo v Kranju, v župniji Zlato polje 2. junija, prav tako ob sedmih zvečer. Tam nekje v bližini počivajo Tvoje kosti.«

Za epilog svojim spominom na brata je Milica zapisala nekaj stavkov iz knjige Mimo smrti v svobodo Staneta Pleška, ki je v letih po naši osamosvojitvi umrl v Kanadi. Skupaj z bratom sta se rešila iz zapora v Škofovih zavodih, pobegnila na Koroško in od tam v Ameriko. Knjiga je polna vere in zaupanja v Očetovo voljo in Božjo Mater po molitvi rožnega venca. »V tistem času bi lahko to molitev imenovali kar ‘Slovenski rožni venec’. Težka kot skala je bila pot v izdajo, mučna komunistična ječa, strašno beganje in skrivanje pred rokami domačih ljudi. Vendar je bilo tudi to življenje, celo najboljša šola življenja … V trpljenju sem našel vrednost življenja …Velik sem bil v prejemanju Božje pomoči, velik moram biti tudi v hvaležnosti … Sovraštvo me ni strlo. Bil sem preklinjan, Bog pa me je še bolj blagoslavljal. Tako dolgo me je pustil trpeti, dokler mu nisem v zahvalo rekel: ‘Zgodi se Tvoja volja!’ V tej predanosti je življenje. Zdaj pa si želim samo miru, miru …«

Gospa Milica Koman je po težki bolezni in trpljenju umrla decembra 2015. Tako kot ona je množica žalujočih svojcev šele po smrti našla svoje ‘pogrešane’ drage domače v objemu Božje ljubezni. V njeni svetlobi ji je končno zažarelo obličje njenega dragega brata Poldka. ■

Figure 26. Brez zemlje, a živa Janez Rihar

3.2.1.

Prav na dan, ko je spet pritisnil mraz iz Dražgoš, je prišel na naslov Vseposvojitve naslednji post scriptum:

“Mislim, da smo mi kot domobranska družina mnogo bolj nastradali, kot sem si včasih mislila. Tisto globinsko – strahovi, nezaupanje, občutek, da ni za nas prostora na svetu … No, kakor kdo, ampak tako nekako … Zrasla sem na mogočni kmetiji, ki je bila vsaj štiri stoletja v rokah iste družine, zdaj pa ji slabo kaže … Saj ne morem posploševati … Ampak zase vem, kako zelo me je bilo strah v otroštvu … V zadnjih letih sem tisti strah dojela kot nekaj, kar sem podedovala po svojih pobitih sorodnikih … Grozo v mučenju, pred smrtjo, v smrti … Prejela sem dediščino svojih prednikov … Jo čutim in nosim v sebi, ne glede na to, da so umrli precej let pred mojim rojstvom …”

Gospa, ki je to napisala, torej nima dedkov partizanov. Zato njen tihi glas ni ozvočen. Ne posluša je več tisoč ljudi skupaj z ministrsko ekipo in državnim vodstvom. Mediji je ne zaznajo. A del Slovencev je vseeno prepričan, da je prav ona s svojimi domobranskimi koreninami med tistimi, ki delajo razdor v narodu in širijo sovraštvo in nestrpnost, ko premišljujejo o nedolžno pobitih svojcih in svoji zaznamovanosti.

To gospo ravno toliko poznam, da vem, da ima v rokavu še vse drugačne, veliko močnejše adute, kot si zaradi nje ogroženi sploh morejo zamisliti. Nima sicer moža s kravato, a z možem imata vsega zavidanja vredno družino s kopico otrok in vnukov. Dihajo krščanski zrak in rastejo. Z njimi raste naravna modrost tistih, ki skozi trpljenje, trud in razdajanje zorijo v žilave, pokončne in srčne ljudi. Le kdo je lahko ob takih ljudeh razkačen? Najbrž tisti, ki je sam drugačen.

Naša gospa je pismu priložila sliko rože, ki poganja iz niča ob odtočni cevi in dopisala: “Toliko strašnega se mi je že zgodilo, da sem kot rastlina, ki raste brez zemlje, pa vendar še živi …”

Brez ustrezne zemlje je pri nas ogromno ljudi – živih z utišanimi glasovi in mrtvih z zasutimi usti. Kot vedno je Vesolje tudi tu dosledno in blagoslavlja jih s trdoživostjo. Varuhi spomina si prizadevamo, da pridejo tudi na zaslužen dober glas. ■

4.1.1.

V 90. letu starosti je 18. januarja v Ljubljani umrl Anton Drobnič, pravnik, pričevalec, predsednik Nove Slovenske zaveze, družinski oče, če omenimo le nekaj njegovih življenjskih vlog.

Anton Drobnič se je rodil leta 1928 na Blokah in odraščal v številni družini. Med drugo svetovno vojno se je pridružil domobrancem in se kot mladoletni vojak Slovenske narodne vojske pred komunističnim nasiljem skupaj s soborci umaknil na Koroško, se nastanil na Vetrinjskem polju, bil vrnjen, preživel grozote v Zavodu sv. Stanislava, bil avgusta 1945 izpuščen in dobil enoletno prepoved šolanja. Šolanje je nadaljeval septembra 1946 na ljubljanski klasični gimnaziji, kjer je spoznal bodočo ženo Lidijo.

Kot zagovornika demokracije in pravnega reda sta se včlanila v organizacijo, katere namen je bil odcepitev Slovenije iz Jugoslavije na demokratičen, torej nenasilen način. Organizacija je bila leta 1949 razkrita in poslana sta bila na »prevzgojno« prisilno delo (delno sta ga, ne sicer sočasno, preživela na istem kraju, v taborišču Ferdreng na Kočevskem).

Po prestanem prisilnem delu je nadaljeval študij na klasični gimnaziji ter se vpisal na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je diplomiral leta 1955, leta 1969 pa je opravil pravosodni izpit. Od leta 1956 je bil zaposlen kot pravni referent na tedanjem Državnem zavarovalnem zavodu, Direkciji za SR Slovenijo v Ljubljani, kjer je opravljal splošno pravne zadeve in posebne zavarovalniške pravne posle na kazenskem, finančnem in upravnopravnem področju. Pri vnovični reorganizaciji zavarovalništva leta 1967 je vodil pravne in organizacijske posle pri ustanovitvi zavarovalnice Sava in nato pri ustanovitvi pozavarovalnice. Kot višji svetnik je opravljal dela pomočnika in namestnika generalnega direktorja ter vodje splošnega sektorja. Nekaj časa je bil tudi zunanji predavatelj za zavarovalno pravo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Poklicno pot je v 70. letih nadaljeval kot samostojni odvetnik (v odvetniški pisarni se je pridružil ženi Lidiji), oktobra 1990 pa ga je tedanja slovenska skupščina imenovala za prvega generalnega državnega tožilca. Med drugim je bila v času njegovega vodenja tožilstva leta 1996 ustanovljena Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve, pristojna za pregon organiziranega kriminala. Na položaju prvega tožilca je bil izpostavljen številnim politično motiviranim poskusom diskreditacije in odstavljanja – tudi zaradi njegovega zavzemanja za rehabilitacijo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Kljub številnim oviram je bil prav Anton Drobnič najbolj zaslužen za dejansko razveljavitev sodbe zoper škofa Rožmana – na podlagi njegovih zahtev je vrhovno sodišče leta 2007 sodbo razveljavilo in jo vrnilo pred okrožno sodišče, ki je leta 2009 kazenski postopek zoper medvojnega ljubljanskega ordinarija dokončno ustavilo. Primer Rožman pa je le vrh ledene gore Drobničevega neutrudnega prizadevanja za pravo in pravičnost – v postopkih poprave krivic in rehabilitacije je pravno pomagal in svetoval mnogim prizadetim.

Anton Drobnič se je v javni spomin zapisal tudi kot predsednik društva Nova Slovenska zaveza in človek, ki se je z jasno besedo opredelil do nekdanjega nedemokratičnega sistema ter medvojnih in povojnih pobojev. To njegovo poslanstvo je izviralo iz prepričanja, ki ga je pred nekaj leti ubesedil v pogovoru za revijo Zaveza: »Že pred padcem komunizma in osamosvojitvijo Slovenije sem svoje preživele prijatelje in znance opozoril, da nismo ostali živi kar tako brez smisla in dolžnosti, ampak nas je Bog rešil tedanje krute smrti zato, da bomo ▶

Figure 27. Tone Drobnič

pričali o resnici. Pa tudi na to, naj ne pričakujemo priznanja ali celo nagrade, ampak nasprotovanje in blatenje vse do smrti. Res so nekateri oblateni že odšli, druge nas ne čaka nič boljšega, a vendar je treba vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico laže spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.«

Bil je tudi med ustanovitelji ustanove Memores (skupaj z dr. Jožetom Dežmanom in drugimi), ki naj bi skrbela za kakovostno obravnavanje bolečih zgodovinskih tem iz slovenske polpretekle zgodovine.

Ko se ob njegovi smrti oziramo na ogromno delo, ki ga je opravil pri ozaveščanju javnosti o totalitarni preteklosti in njenih lovkah, ki ovijajo sedanjost, si smemo priklicati v spomin njegovo optimistično napoved: »Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta Božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar.«

Njegov poziv k dejavni državljanski drži in zgled demokratične jasnosti, ki nam ga je zapustil z lastnim ravnanjem, ostajata velik izziv in vabilo k spremembam slovenske družbe. ■

Figure 28. Sveta maša za pokojnega Toneta v prepolni cerkvi Primož Lavre, Reporter

4.2.1.

Nova Slovenska zaveza je nastala v času slovenske pomladi in Anton Drobnič je bil eden njenih glavnih ustanoviteljev. Preživeli člani protikomunističnega odpora so se zavedali, da so kataklizmo 1945 preživeli zaradi poslanstva, da bodo o nji pričevali. Anton Drobnič je kot pravnik še posebej čutil potrebo po organizaciji, ki naj v slovenskem narodu obudi spomin na žrtve revolucije, pobite v Rogu in na drugih moriščih, in začne izpolnjevati, kar jim dolgujemo. Bil je eden od nosilcev velikega skupnega dela – za evidentiranje žrtev, za postavitev farnih spominskih plošč, za odkrivanje in označitev morišč, za simbolni pokop s sv. mašo in za spominske slovesnosti na moriščih. Drobničeva velika zasluga je, da je skušal vsemu temu delu NSZ najti pravno podlago, kar je bilo težko, a neogibno potrebno. Ta pot je bila zaradi kontinuitete z zakonodajo in miselnostjo stare države polna ovir, toda neutrudni in vztrajni Drobnič jo je vselej našel.

Ko je spomladi leta 1991 izšla prva številka revije Zaveza, je Anton Drobnič napisal njen prvi, programski članek. Idejo »narodne samostojnosti in slovenske svobode« je že tedaj izvajal iz tradicije zedinjene Slovenije iz 19. stoletja in njen vrh videl, prek zgodovinskih menjav in okljukov, v Slovenski zavezi, ki je leta 1942 postala najširša slovenska demokratična koalicija. Takole je Drobnič zapisal aprila 1991:

»Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti nečloveškemu komunizmu in vsakemu drugemu nasilju, to je Slovenska zaveza. Ta zaveza je veljala med vojnimi strahotami, nanjo smo se sklicevali skozi dolgo dobo revolucionarnega nesmisla in s to zavezo smo dosegli novo slovensko pomlad in novo upanje.«

4.2.2. * * *

V tem »novem upanju« je bil Tone Drobnič pozneje, kakor vsa njegova generacija in še mlajše, trpko razočaran. Pričakoval je to, kar bi bilo v pravu edino pravično: da Republika Slovenija z ustavnim zakonom obsodi revolucionarno nasilje, zlasti vse revolucionarne umore, in tako z enim aktom odvzame legalnost in legitimnost tudi terorističnim združbam, ki se v publicistiki imenujejo »partizanska sodišča«, ter tako povrne dobro ime in nedolžnost vsem, ki so bili tam obsojeni. Za Drobniča, ki je v pravu videl eminentno sredstvo za udejanjanje resnice in pravice, je bilo strašno, ko je spoznal, da je demokratična država Slovenija pravzaprav posvojila revolucionarno pravo in je namesto splošne obsodbe in razveljavitve vseh procesov prepustila, naj posamezni državljani, kakor kdo zmore, sami obnavljajo sodne postopke, se spoprijemajo s sodnimi stroški in duševnimi pritiski v ponovnih procesih. Podobno je bil prepričan glede pobitih žrtev v breznih: najprej jim je treba vrniti dobro ime, jih rehabilitirati, šele nato bi izkop žrtev in urejanje grobov imela smisel. Zelo ga je bolelo, da glede tako pomembnih stvari tudi na politični strani, ki ji je s srcem pripadal, ni bilo soglasja. Kljub tem razočaranjem je Anton Drobnič kot pravnik v okviru danih zakonskih možnosti pomagal ali svetoval v številnih sodnih postopkih, kjer je šlo za najhujše krivice komunističnega režima.

O trpljenju, ki je zadelo naše ljudi z revolucijo, smo namreč vajeni premišljevati predvsem kot o osebnem trpljenju, izgubi, krivici. Ti spomini ostajajo med nami kot osebna bivanjska bolečina. Drobnič pa je to osebno izkustvo posamičnega človeka v zgodovini hotel združiti z redom prava in zakonov. S svojimi govori, članki in zlasti pravnimi postopki, ki jih je vodil ali pri njih svetoval, je osebne zgodbe naših ljudi naredil vsaj nekoliko tudi za stvar države, za javno stvar Republike Slovenije. ▶

Ta sinteza je veliko delo Antona Drobniča – ne le za stvar NSZ, ampak za demokratično kulturo slovenskega naroda v celoti.

4.2.3. * * *

O tem, kakšna stiska je prišla nad slovenske katoličane z vojno in revolucijo in kako močno so fantje, kot je bil Tone Drobnič, čutili, da morajo proti tej stiski kaj narediti za svoje ljudi, da morajo sprejeti preizkušnjo, ki je prišla nadnje, in odgovoriti s svojim življenjem – o vsem tem nam nekaj pove to, kako sta se šla Tone Drobnič in njegov prijatelj prijavit za vstop k domobrancem. Ko sta prišla tja, sta slišala, da fantov iz njunega letnika, 1928, ne sprejemajo, ker so premladi. Bog ve, na kaj je v tistih trenutkih mislil Tone Drobnič. Morda na znance, ki so jih odpeljali in so izginili, ali na umorjeno sorodnico, učiteljico Anico Drobnič, ali na svoje domače, izpostavljene v samotni vasi sredi notranjskih gozdov. Bog ve. Fanta sta stopila naprej in rekla, da sta rojena v letu 1927.

Od časov grške tragedije naprej velja, da se značaj osebe najbolj razkrije v njenem dejanju, bolj kakor v besedah. To dejanje, kako sta 16­letna fanta vstopila med domobrance, nam razpre neki svet, razpre nam zgodovinsko obzorje največje stiske in nevarnosti, na tem obzorju pa se kaže Tone Drobnič kot neugnano srčen, zvest in odgovoren fant – in tako je odgovarjal življenju tudi pozneje, v zaporu in na prostosti, dokler se mu ni izteklo. Zdi se, da vsa prej omenjena dela Antona Drobniča dobe pravo podobo v luči tega dejanja.

Danes so časi drugačni, potrebne pa so nam enaka srčnost, enaka pravičnost in zvestoba.

Bog vam daj dobro, gospod Tone! ■

4.3.1.

Dragi gospod Drobnič,

Vaše življenje kaže, da nikoli niste izbirali lahkih poti. Tako tudi ni bilo enostavno opravljati funkcijo prvega generalnega državnega tožilca mlade države, ki se je poskušala izviti iz spon nedemokratičnega režima, v katerem je vladala anomija, in zadihati v demokraciji, v kateri domuje vladavina prava. Za odločitev konec leta 1990, da speljete ločitev slovenskega tožilstva od jugoslovanskega, ko samostojna država še niti ni obstajala, sta bila potrebna pogum in jasna vizija. Pogum in vizijo ste imeli takrat in kasneje, in to vsem pritiskom navkljub.

Čeprav ste bili le na koncu svoje profesionalne kariere tožilec, ste dobro vedeli, kakšen problem predstavlja organiziran in resen gospodarski kriminal. Niste čakali, da bo zakonodajalec sprejel predpis z vsemi potrebnimi in nepotrebnimi določbami, ampak ste kot odličen pravnik in strateg na podlagi ene same določbe v tožilskem zakonu ustanovili Skupino državnih tožilcev za posebne zadeve, ki je na ozemlju cele države začela pregon najbolj zahtevnega kriminala. In to odločitev kljub javnemu pogromu obranili pred Vrhovnim sodiščem RS, ki vam je dalo prav.

Vsi na državnem tožilstvu smo v času vašega mandata spoznali, da ste pokončen mož, svobodnega duha in gospod z veliko začetnico. Svojih sodelavcev, vsem preteklim izkušnjam navkljub, nikoli niste gledali s predsodki. Tisti, ki vas niso poznali, so vam sicer očitali marsikaj. Če bi vas ti ljudje hoteli poznati in če bi vas poznali, vam ne bi mogli očitati ničesar slabega. Mi pa smo vedeli, da ste časten in sočuten mož, pri katerem vedno pretehta moč argumenta nad argumentom moči.

Tisti, ki smo imeli to srečo, da smo bili vaši ▶

ožji sodelavci – kar nekaj nas je bilo takih, ki V zadnjih mesecih smo vas obiskovali na smo bili iz generacije vaših otrok – in smo se z vašem domu. Pogovori so postajali krajši kot vami bolj zbližali, smo v vas prepoznali never­ včasih. In zadnjič sva se srečala kakšen dan jetno toplega in srčnega človeka. Spustili ste pred božičem. Vesela sem, da sem vas videla. nas v svoj svet, da smo doživeli, kako radi ima­ Malo se mi je zdelo, da se počasi poslavljate, pa te svojo družino in še posebej vnuke, in videli, sem vseeno upala, da vas še kdaj obiščem. Ni kako vas bolijo krivice, ki jih niso hoteli priz­ nama bilo usojeno. nati in popraviti. Vašo družbo smo iskali tudi, Ampak, res je, kar pravi Kant: Kdor živi v ko ste odšli v pokoj. Dvajset let je minilo od spominu drugih, ni mrtev, je samo oddaljen. takrat, naši stiki pa se niso prekinili. Redno Mrtev je tisti, ki ga pozabijo. Gospod Drobnič, smo se srečevali v bližini vašega doma in se vedno boste v mojem in našem spominu. Popogovarjali. Prav nič manj si nismo imeli po­ čivajte v miru. vedati kot takrat, ko smo še skupaj delali. Spo­ Draga gospa Drobnič, Lidija, Katja, Tomaž mini na te trenutke so danes živi bolj kot kdaj in Mateja, izrekam vam iskreno sožalje, svoje in hvaležna sem za te pogovore in te spomine. in svojih sodelavcev. ■

Figure 29. Zadnje slovo na pokopališču Foto Primož Lavre, Reporter

4.4.1.

Dragi Tone, draga Lidija in vsa Drobničeva družina, dragi pokojnikovi prijatelji!

Poslavljamo se od moža, ki je skoraj devetdeset let užival dar življenja. Poznali smo ga kot slovenskega domoljuba, krščanskega demokrata, antikomunista, odličnega pravnika, odgovornega javnega delavca in zanesljivega prijatelja.

Poslavljamo se od človeka, ki je doživel revolucijo, vojno in po njej nasilje nedemokratične oblasti z mučenjem in ječo vred.

Projektu demokratizacije in osamosvajanja se je dejavno priključil kot krščanski demokrat in pravni strokovnjak. Hotel je svobodo za vse, politiko brez nasilja, ki bo delala za skupno dobro, zgodovinarje in sodnike, ki bodo zavezani resnici.

Na predlog Demosove vlade je postal prvi demokratično izvoljeni generalni državni tožilec v Sloveniji. Hvaležen sem mu, da je bil pripravljen prevzeti eno od najtežjih nalog demokratične preobrazbe v samostojni Sloveniji. Lotiti se je moral tožilstva, ki je v času komunizma po diktatu Partije igralo bolj politično kot pravno vlogo.

Nasledil je sistem, ki v osnovi ni bil postavljen zaradi varstva državljanov, ampak za varstvo vladajočega razreda. V mnogočem sam in ob močnem nasprotovanju podedovanih, pa tudi dela novih struktur se je lotil umeščanja generalnega tožilstva v nov, demokratičen okvir z močno voljo, jasno govorico in ostro pravno logiko. Tožilstvo je hotel vrniti njegovemu temeljnemu namenu, v službo človeku in njegovi skupnosti, pravno stroko pa rešiti politične podrejenosti. Ne poznam para njegovemu smislu za razlikovanje, brez katerega pravo, politika in etika nujno končajo v megli.

Tisto, kar je delal, gre pod oznako pravne države. Očitek o ideološkosti se da razumeti samo v tem, da je njegovo delo zadelo ideologe nepravne države. Tik pred osamosvojitvijo je doživel celo gibanje za svojo odstavitev z več kot trideset tisoč podpisi, med katerimi ni manjkal podpis takratnega predsednika države. Razlog ni bila ideologija, ampak njegova trdna volja, da svobodna Slovenija uvede resnično pravno državo. V pravni državi imajo tudi mrtvi svoje dostojanstvo, jasno je razlikovanje med napako in zločinom, med kaznovanjem in maščevanjem.

Tone Drobnič se je trudil popraviti čim več krivic, zadanih ljudem v času komunističnega totalitarizma. V marsičem je uspel, v marsičem pa samo deloma, ker ga je zlasti pri težjih primerih sistemsko okolje blokiralo. Je pa na njegovo pobudo po številnih ovirah prišlo do razveljavitve montirane sodbe proti škofu Rožmanu. Drobničevo vztrajanje je tako pomagalo, da je padel vsaj del vsiljenega mita o izdajalcih in osvoboditeljih.

Toneta smo poznali po zavezanosti resnici in pravici. V tem je bil lahko tudi oster, trd, celo neizprosen, vendar nikoli na škodo resnice ali spoštovanja človekovega dostojanstva.

Kdor pa je z njim prijateljeval, je lahko začutil fina, srčna vlakna njegove osebnosti, ki so se hranila s transcendenco.

Poslavljamo se od ene zadnjih prič z izkušnjo revolucije in genocidnega bratomora. Priče, ki nam je iz prve roke in do konca jasne glave lahko povedala, kako je bilo in zakaj. Kar je Tone povedal in kar je izkusil, si je treba zapomniti. Kar pa je v različnih vlogah dobrega storil, je vredno spoštljivega priznanja in trajnega hvaležnega spomina.

Gospod ga je poklical v pokrajino, “ki je oko ni videlo in uho ne slišalo”. Pokrajino, ki ne pozna Roga, Teharij, ne Ferdrenga, ne zamolčanih in ne odkritih grobov, ne rovov s kitami mater in deklet. Pokrajino milosti, ki ji je tuje vsakršno sovraštvo in jo je namenil tistim, ki sledijo klicu njegove ljubezni. ▶

Draga Lidija, dragi svojci, Tone je preživel hud čas. Ni ga zaznamoval z grenkobo, ampak z vero v resnico in voljo, da ga spremeni. Zato je tudi on zaznamoval svoj čas. Ko vam izrekam krščansko sočutje in gotovost v božjo pravičnost, delim ob njegovi odlični osebnosti z vami ponos in hvaležnost, ki gre samo velikim ljudem.

Hvala, dragi Tone, in počivaj v miru. ■

4.5.1.

Sredi Ljubljane in po vsej Sloveniji stojijo številni spomeniki »padlim v revoluciji«, mnogi živi revolucionarji pa še danes od slovenske države prejemajo izredne pokojnine in druga priznanja za svoje posebne »revolucionarne zasluge«.

Komunistična revolucija je prevzem oblasti z zločinskim nasiljem. Revolucionarne zasluge so torej zasluge za zločinsko nasilje, posebne pokojnine in drugi privilegiji za revolucionarne zasluge so nagrade za zločine. Teh je bilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej na tisoče. Že spomladi leta 1942 je vsako partizansko taborišče imelo svoje morišče in vsa Slovenija je posejana s stotinami povojnih »grobišč«, kar je olepševalna beseda za partizansko morišče. Če pustimo ob strani vse drugo revolucionarno nasilje, imajo nekateri Slovenci samo pri brezpravnem pobijanju Slovencev vsaj trideset tisoč »revolucionarnih zaslug«.

Čeprav uradna Slovenija revolucionarne zasluge še vedno nagrajuje in plačuje s posebnimi pokojninami in drugimi borčevskimi dobrotami, se revolucionarji, ki so se še nedavno z njimi na vsa usta hvalili z govorjeno in na njihovo nesrečo zlasti s pisano besedo, občasno zavedajo, da je njihova revolucija s strašnim nasiljem in grozotami v javnosti že razgaljena, da kljub raznim koprenam, s katerimi jo pokrivajo, ni več družbeno priznano dobro delo, ni več moralno politična kvalifikacija in priporočilo. Zavedajo se, da je zločin čaščen in nagrajen samo v družbi, v kateri imajo oblast zločinci. Zato so po sramotnem propadu komunističnega totalitarnega sistema in nastopu demokratične oblasti začeli na vso silo in na vse načine zanikati revolucijo – ne da bi se odrekli revolucionarnim nagradam – in na vsa usta poudarjati tako imenovani NOB – narodnoosvobodilni boj. Nič ne vemo za revolucijo, pravijo, borili smo se za osvoboditev naroda.

Tokrat se ne bomo spuščali v nasprotje med njihovimi zvenečimi besedami in za slovenski narod pogubnimi sadovi njihove »borbe«. To nasprotje je kričeče in razvidno vsem mislečim Slovencem, zaradi česar se jih je velika večina uprla temeljni »pridobitvi NOB« – komunistični Jugoslaviji in se odločila za samostojno in demokratično Slovenijo. Ogledali si bomo njihove besede same, pravi pomen teh besed in njihovo zlorabo.

Kot rečeno, zaslužni revolucionarji zadnja leta pozabljajo in zanikajo revolucijo in na vso moč poudarjajo »NOB – narodnoosvobodilni boj«. NOB naj bi v nasprotju z revolucijo pomenil boj za narodno, t. j. nacionalno osvoboditev. Ali je »narodnoosvobodilni boj« res nasprotje komunistični revoluciji ali pa gre samo za zlorabo in prevaro?

V Komunistični partiji Jugoslavije, katere ▶

sestavni del je bila tudi Komunistična partija Slovenije, je občevalni jezik pred drugo svetovno vojno in po njej bil srbščina. Besede, ki so jih komunisti izgovarjali ali zapisali, je zato treba razumeti v njihovem izvirnem srbskem pomenu. V srbščini besedi »narod, naroden« pomenita »ljudstvo, ljudski«. Seveda komunisti tudi pojma ljudstvo niso uporabljali v njegovem širšem pomenu kot skupnost prebivalcev določene države, ampak v ožjem pomenu kot skupnost preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva, prirejenem za partijske potrebe v skupnost izkoriščanih delavcev in malih kmetov – proletarcev. V partijskem jeziku in dokumentih uporabljena beseda narod torej pomeni izkoriščano ljudstvo, ki se mora z razrednim bojem – revolucijo rešiti vladajočega razreda in samo prevzeti oblast. Narodnoosvobodilni boj zato ne pomeni boja proti tujemu okupatorju za nacionalno osvoboditev, ampak boj za osvoboditev ljudstva – delavskega razreda in prihod na oblast njegove avantgarde – komunistične partije. NOB je torej isto kot revolucija, ne njeno nasprotje.

Takšno razlago pojma NOB potrjuje tudi dejstvo, da sta Komunistična partija Slovenije, ki je začela NOB v Sloveniji, in njen ideolog Edvard Kardelj že leta 1938, torej tri leta pred sovražno okupacijo Slovenije, pisala in govorila o nujnosti »narodnoosvobodilnega boja«. Očitno je, da z narodnoosvobodilnim bojem niso mislili na boj proti sovražnemu okupatorju, ki ga še več let ni bilo, ampak na »osvoboditev ljudstva«, kot nekateri zagovorniki revolu-▶

Figure 30. Med kolegi na enem od srečanj Nove Slovenske zaveze

cije pišejo in priznavajo tudi danes, t. j. na raz redni boj, na revolucijo.

Drugače kot v srbščini imata besedi »narod, naroden« v slovenščini predvsem pomen, ki je enak pojmu »nacija, nacionalen«, samo včasih pomenita »ljudstvo, ljudski«. Srbski »narod« zato v slovenščini ne more ostati nepreveden, treba ga je spremeniti v slovensko »ljudstvo«. Če ta beseda narod ni prevedena, dobi v slovenščini drugačen pomen, kot ji je namenjen v srbskem originalu.

Slovenski komunisti so besedo narod včasih pravilno prevedli v ljudstvo: prvotne narodne odbore so spremenili v ljudske odbore, prvotno Jugoslovansko narodno armado so popravili v Jugoslovansko ljudsko armado, Narodno milico so kasneje popravili v Ljudsko milico, FNRJ so pravilno prevedli v FLRJ, narodne republike v ljudske republike itd. V drugih primerih, zlasti v tistih, ki so povezani z medvojnim dogajanjem, prevoda niso napravili in so tudi v slovenska poimenovanja in besedila prenesli srbski besedi narod in naroden. S tem je tisto, kar je v srbščini pomenilo ljudstvo, ljudski, v slovenski rabi dobilo napačen pomen nacija, nacionalen. Narodnoosvobodilni boj je zato pravilno ljudskoosvobodilni boj, narodna osvoboditev je pravilno ljudska, razredna osvoboditev, t. j. revolucija.

Slovenski komunisti in revolucionarji so tako dvoumnost besed narod, naroden v slovenščini zlorabili za svoje namene. Kadar se hvalijo z revolucijo, besedo narod razlagajo kot ljudstvo, kadar hočejo revolucijo skriti in zanikati, se obešajo na njen glavni slovenski pomen kot nacija, nacionalen. Nič novega, saj je bil ves komunistični sistem zgrajen na laži in prevari, zlasti prav na spremembah pravega pomena številnim besedam, ki so jih potem razlagali tako ali drugače.

Naj samo mimogrede omenimo, da se pojem boja za narodno kot nacionalno osvoboditev prilega predvsem prizadevanjem na političnem, kulturnem in gospodarskem področju.

Ko gre za vojaške akcije in za pravi boj z orožjem, pa govorimo o boju za osvoboditev zasedene domovine ali državnega ozemlja. Zato tudi Stalin po nemškem vdoru v Sovjetsko zvezo ni oklical narodnoosvobodilnega boja, ampak je pozval k domovinski vojni. Tudi to dokazuje, da slovenski komunisti z NOB niso mislili na boj proti okupatorju, ampak na razredno revolucijo, na boj proti razrednim in političnim nasprotnikom.

Takšno naravo njihovega boja lepo kaže tudi njihov bojni pozdrav ali geslo: Smrt fašizmu – svoboda narodu. Niso rekli »smrt okupatorju« ali smrt Italijanom, Nemcem, kar bi bil povsem jasen poziv na vojaški upor proti sovražni okupaciji za osvoboditev slovenske domovine. Raje ideološko in politično: smrt fašizmu! Za fašiste pa so komunisti imenovali svoje razredne in politične nasprotnike, tako tiste v domovini kot one v tujini, ne okupatorske vojake. Njihovo bojno geslo »smrt fašizmu« zato ni bil poziv na boj proti sovražnemu okupatorju, ampak je bil v resnici poziv na boj proti razrednim in političnim nasprotnikom komunistične partije, poziv na revolucijo in nasilno polastitev oblasti. Za drugi del partizanskega bojnega gesla »svoboda narodu« smo že povedali, da bi se moral pravilen prevod glasiti »svoboda ljudstvu«, kot so ga zlasti na Primorskem pravilno uporabljali.

Ne samo komunistična dejanja in njihovi sadovi, tudi njihove besede torej dokazujejo, da partizanski NOB ni bil boj za osvoboditev slovenskega naroda izpod sovražne okupacije. Osnovni namen tega boja je bila nasilna odstranitev idejnih in političnih nasprotnikov komunistične partije in nasilna polastitev državne in družbene oblasti. Med NOB in revolucijo ni nobenega nasprotja, gre za isti pojav z dvema različnima imenoma, ki pa oba pomenita isto: revolucionarno nasilje. Sklicevanje na besedo »narod, naroden« v slovenski partizanski terminologiji, da bi skrili in zanikali komunistično revolucijo, je še ena od mnogih komunističnih prevar. ■

5.1.1.

Če se ozremo nazaj v zgodovino in primerjamo med sabo njena kritična obdobja, bomo začutili, da ni nobeno pretiravanje, če pravimo, da tisti trije meseci leta dvainštiridesetega pomenijo najbolj dramatičen del naše preteklosti. Mogoče z besedo dramatičen tedanjemu času že nekaj jemljemo, ker bi jo mogoče kdo povezoval z dramo kot igro. Tam namreč ni bilo nobene predstave in nobenih gledalcev. Tam ni bilo nič umišljenega, vse je bilo zares: mrtvi po dejanju niso odložili svoje oprave v garderobah; ljudje, ki so se odločili za nasprotne strani, po predstavi niso šli skupaj v kavarno. Zato je metaforična povezava z odrom mogoče zavajajoča. To življenje je bilo realno v najbolj izključujočem pomenu te besede. To življenje je bilo do skrajnosti napeto; kakor tetiva, ki brni na meji vzdržljivosti; bilo je nevarno tako zelo, da ne samo vsako dejanje in vsaka beseda, že zgolj misel je lahko pomenila vpletenost, ki se je končala s smrtjo. Bilo je tudi usodno, zakaj ljudje se niso odločali samo zase in za svoj čas, ampak tudi za prihodnost, lahko bi rekli, za zgodovino.

To so bili meseci, ko je, Slovenija gorela. Gorela je najprej v podobi svojih vasi. Kamorkoli si tisto poletje šel, povsod je veter prenašal vonj po ožganem. Obstojnosti tega vonja smo se vsi čudili: segal je v pozno jesen, niti sneg ga ni pregnal. Polastil se je dežele in legel nanjo, kot da hoče ostati za zmerom. Z vonjem, ki so ga izdihovala pogorišča, se je družil vonj po smrti. Za današnja ušesa je to mogoče tuje, a smrt ima svoj vonj, to smo takrat dokončno spoznali. Ko smo zjutraj vstali in zvedeli: »Prišli so ponoči in ga ubili,« se nas je vsakič neubranljivo polastilo občutje, da je to bila tudi naša smrt. Dobro smo namreč vedeli, da je šla mimo naših vrat in bi čisto lahko pobutala tudi pri nas. Iz tega védenja je prihajalo občutje, da je bila to tudi naša smrt. In to je imelo svoj vonj. In ko smo ga potem našli ležečega pred vrati, ko smo ga pokopavali brez duhovnika, ko smo nad njim sami okorno in zatikajoče brali dolžne besede iz knjige, ki smo jo našli v omari v zakristiji, je vse to imelo svoj vonj. Vonj po smrti torej in vonj po pogorišču. Takoj bo kdo rekel, da ima tak vonj pač vojna. Toda za nas je bila vojna čisto nekaj drugega. Kadar so prišli Italijani in odpeljali ljudi, je bila to vojna in je imelo drugačen vonj in naša jeza in zamera sta bili drugačni.

V tistih pomladnih in poletnih mesecih dvainštiridesetega leta pa je Slovenija gorela tudi v nekem drugem pomenu. To so bili namreč meseci, ko je nastopila nujnost velike odločitve. Ljudje so čutili, da so pred neznansko pomembnim razpotjem in da z odločitvijo, po kateri poti naprej, ne bo nikomur prizaneseno in da bo vsakomur segla do zadnjega dna. Začela se je delati meja in je tekla in razdeljevala: vas od vasi, hišo od hiše. Nemalokrat je sekala družine. Začelo se je kazati, počasi in vedno določneje, kaj ljudje v resnici so. Izbira, pred katero so stali, se je spremenila v mero njihove zvestobe. Na površino so prihajale davno zat rte misli, oglasile so se zamere, za katere se je že mislilo, da so se bile pozabile, in nenadoma so se, spodbujeni od velike možnosti, razrastli skrivni dvomi, planili so na dan in ljudje so bili nenadoma čisto drugačni. In se je zgodilo, da prijatelj ni več spoznal prijatelja, ne sosed soseda, ne brat brata. Velik čas je udaril med ljudi in ljudje so nenadoma začutili, kaj so in kam spadajo. Ljudje so se odločali, kot se niso še nikoli v zgodovini. In ker je odločanje nazadnje zmerom dejanje človekovega duha, je imel duh vedno zadnjo besedo, pa naj je šlo za še tako zunanje reči. Ko se je zaslišalo geslo: »Vzeli jim bomo«, so se ljudje razdelili: »Zakaj bi jemali?« so rekli eni, drugi pa: »Kar naj jim vzamejo, zakaj bi imeli nekateri več.« In ko je udarila ob jutrih vest: »Ubili so ga«, se je v ljudeh dvignil upor: »Kdo jim je dal to pravico?« Ali pa so ▶

rekli: »Prav mu je, vedno je hotel biti prvi. Nekaj je že moral storiti.« In tako dalje in temu podobno. Ljudje so bili preizkušani in vedelo se je – vsak zase je dobro vedel – da gre za zelo važne reči. Zato smemo reči, da je Slovenija v tistih mesecih gorela ne samo v podobi svojih vasi, ampak da je požar zajel tudi duha njenih ljudi. Morda se nam ne bo zato zamerilo, če pravimo, da to ni bil samo strašen čas, ampak tudi velik čas. In če bi se kdo strinjal, da je to bil velik čas, potem velja še drugo: da se je dovoljeno vanj vračati samo tistim, ki so pripravljeni.

Ko pravimo, da je to bil čas preizkušnje, ko so ljudje šli kakor skozi plavže, v katerih se je izkazalo, kaj od rude je kovina in kaj žlindra, hočemo s tem povedati, da nenadoma ljudje niso bili več samo ljudje, ampak so poleg tega bili še ljudje, ki so bili ali pogumni ali bojazljivi, taki, ki so odpirali neznancem in jim dajali jesti, in taki, ki so zakopavali zase, taki, v katerih sta se oglasili zgodovina in omika s svojimi ukazi in zahtevami, in taki, v katerih se ni nič oglasilo, ker v njih nikoli nič ni bilo.

Ljudje pa se niso samo odločali, ampak so tudi odločali in odločili. Dandanašnji smo se navadili misliti, da zgodovina teče zunaj volje ljudi. Resnica je diametralno nasprotna: vse se nazadnje zgodi tako, kot hočejo ljudje. Iz tega sledi, da so ljudje za svoja dejanja odgovorni in da je zgodovina delo ljudi. Odgovornosti za zgodovino ne odvezujemo nikogar, njen lok sega od najbolj neznatnega človeškega bitja do najbolj obdarjenega. Vprašanja, ki jih ima na programu zgodovina, se postavljajo pred ljudi v tako prvobitnih oblikah, da so dostopna za vsako pamet in za vsako dušo: daljnosežna zgodovinska vprašanja se namreč postavljajo pred konkretnega človeka kot vprašanja dobrega in zlega, lepega in grdega, kot vprašanja, ki zadevajo zvestobo in nezvestobo, pamet in brezumje. Za odgovore na ta vprašanja pa smo pristojni vsi.

V tistih mesecih dvainštiridesetega, ko je gorela Slovenija, smo torej odločali o svoji prihodnosti. Ni bilo vseeno, kaj si rekel ali mislil, kaj si storil in kaj opustil, ali si pokleknil ali si stal. V tistih mesecih so se mnogi Slovenci odločili za komunizem, ali kar je isto, niso se odločili proti komunizmu. Ta odločitev ni bila brez posledic. Nastopile so določene spremne okoliščine in volja teh ljudi se je uresničila. Zato velja skrajno porazna resnica, da smo si Slovenci komunizem naložili sami. To je tisto izvorno dejstvo, iz katerega so izšle vse poznejše anomalije. Najvažnejše pa so tri posledice te prvotne odločitve. Prvič je tu naša povojna kolaboracija s komunizmom. Razumljivejša nam postane, če pomislimo, da komunizem ni bil čisti tujek, da je bil vsaj deloma tudi naše delo, zato so ljudje laže pozabili na njegovo monstruozno naravo. Drugič je tu sramoten izid prvih povojnih demokratičnih volitev, ko smo Slovenci, podobno kot narodi skrajnega Balkana, znova izvolili komunistično predsedstvo in je le za las manjk alo, da niso komunisti zmagali tudi v parlamentu. Tudi tu ni mogoče zanikati vpliva za četne odločitve med vojno in povojne vdaje. Nazadnje pa je tu dejstvo, da smo voljni prenašati civilno družbo, ki jo vodi in kontrolira permutirana partijska elita in katere edina naloga je ovirati razvoj civilne družbe, ki bi ustrezala duhu demokracije. To ustvarja shizofreno kulturno, politično in gospodarsko situacijo, ki onemogoča, da bi narod prišel k sebi in zasnoval učinkovit projekt svoje prihod nosti.

Človek je torej bitje, ki oblikuje svojo zgodovino, in narodi si kujejo svojo usodo sami. Človek seveda lahko postane tudi predmet zgodovine, tako da dela z njim, kar hoče, kar pomeni samo, da drugi delajo z njim, kar hočejo. Če hoče narod postati posestnik svoje usode, mora živeti prebujeno življenje. Ta budnost ali prebujenost je potrebna predvsem zato, da narod ne zapade v brezumje, da ne degenerirajo senzorji, ki mu omogočajo orientacijo v zgodovinskem prostoru. V tistih mesecih dvainštiridesetega je del slovenskega naroda, velik del slovenskega naroda, zajelo

brezumje. /…/ ▶

Figure 31. Iz uročenega zaliva na odprto morje arhiv Zaveze

Ko danes razmišljamo o teh rečeh, ne moremo, da ne bi mislili na svoj sedanji čas. Ozremo se okoli sebe in si ne moremo prikrivati: spet smo sredi brezumja. Odpremo radio, pogledamo na ekran, prelistamo časopis – in čutimo se napadene. In ko se vprašamo, kaj je tisto, kar je v nas ogroženo in napadano, nazadnje ugotovimo, da je to pamet. To, kar nas žali, kar tolče ob nas, ni govorjenje zoper naše interese in vrednote, ampak način, kako se govori zoper naše interese in vrednote, da se namreč napadajo na način brezumja. In ker je to brezumje prevladujoče, ker prihaja od vsepovsod in hkrati narašča, tako da ljudi preplavlja, so to tudi že njegove vsesplošne posledice: ljudem se jemlje osnovna gotovost. Etika javne besede, samostojnost medijev, avtonomnost visokih pedagoških in znanstvenih ustanov: kaj te besede sploh pomenijo? Ali niso samo način, kako je danes mogoče izrekati in širiti cinizem? /…/

V nas vstopa temna slutnja in se izoblikuje v misel: to je natanko tako, kot je bilo leta dvainštiridesetega. V nekem učbeniku je nekoč stalo: če hočete, da se vaši načrti uresničijo, potem je najprej treba uveljaviti brezumje.

Kakor nekoč Slovenska zaveza, mora zato danes tudi Nova Slovenska zaveza, njena naslednica, klicati v polje javnega življenja pamet in razum in zahtevati, da postaneta nosilca celotne kulture. Sama bo, šibka kakor je, lahko malo naredila. A nekaj je že, če na stvari opozarja. Danes gre predvsem za to, da se začne graditi nova civilna družba. Nova Slovenska zaveza bo hotela biti ena od prvin nove civilne družbe, ne najmanj pomembna, saj ima neposredno zgodovinsko zvezo s časom, ko je bila civilna družba zgrajena na nečem, kar smo v našem stoletju spoznali kot neprecenljivo vrednoto – na normalnosti. Tu sta dve stvari: najprej pamet, ki je, kakor vemo, utemeljena v spominu, in normalnost, v znamenju katere stoji vsa velika umetnost in vsi veliki etični nauki človeštva in ki jo imata tako posameznik kot tudi skupnost, kadar resnice ne postavljata, ampak jo s spoštljivim poslušanjem odkrivata. In na ti dve besedi, pamet in normalnost, bi se morali kar naprej sklicevati tisti, ki bi radi, da izplujemo iz Uročenega zaliva na odprto in veliko morje. ■

5.1.2. dodatek

“Morda pa bo tudi kakšen Čedermac kdaj spoznal, da je obramba življenja in doma pred domačimi nasilniki vredna vsaj toliko spoštovanja kot obramba jezika pred fašisti. Navsezadnje pa fašisti na Primorskem v 24 letih le niso umorili nobenega slovenskega duhovnika ali bogoslovca, komunisti pa so jih v dveh letih kar devet. Vsaj svojo zgodovino bi lahko tudi Primorci bolje poznali, da ne bi tako vzvišeno in izključujoče sodili naše.”

Anton Drobnič

6.1.1. Pogovor z Ivanko Kozlevčar Černelič³

Gospa Kozlevčarjeva je že vsa leta od ustanovitve aktivna članica NSZ in sodelavka revije Zaveza. Že kmalu po prvih številkah je objavila nekatere svoje pesmi. Čeprav je doma na Gorenjem Brezovem pri Višnji Gori, njeni članki za Zavezo niso omejeni le na domači kraj, ampak se je lotila različnih, tudi zahtevnejših tem. V več nadaljevanjih je objavila dopisovanje med Danijelom Šerkom in Mirkom Javornikom ter med Šerkom in Francetom Koblarjem. Raziskala je delo in življenje duhovnika Antona Grčmana, višnjegorskega rojaka. Omembe vredna je njena skrb za rojstno kmetijo in za pomoč bolnim, ostarelim sestram. Zadnje desetletje ali več je preživela veliko časa na Brezovem. Če kdo, ona dobro razume, kako težko je marsikje življenje na kmetih, in marsikatera nekoč uspešna kmetija v zadnjem času tudi propade.

Kot slavistka je pri Zavezi tudi lektorirala. Sodelovala pa je tudi pri urejanju in lektoriranju marsikatere knjige, npr. Kako se je začelo Janka Mačka.

6.1.2.

Nedavno ste praznovali 85 let. Ob tem jubileju vam želimo, da vam zagnanost ne pojenja! Kakšni pa so vaši spomini na otroštvo?

Hvala! Že doma me je kot nekaj samo po sebi umevnega spremljalo vsakodnevno delo. Moje otroštvo je zorelo v veliki družini. V mojem času smo živeli skupaj starši, sedem otrok, dva strica in teta. Ker so odrasli domači živeli v medsebojnem sožitju in harmoniji, me je to prav zaznamovalo. Doživljala sem pomirjujoč občutek varnosti. Ne spominjam se prepirov med odraslimi. Skupaj smo dobro živeli. Gotovo pa so morali odrasli tudi kaj potrpeti, vendar smo se imeli radi.

Prvi težji spomin, ki sega pred vojno, je bila poskusna splošna mobilizacija 1939. leta. V vasi sta nastala jok in tarnanje: »Vojna bo!«

Kaj je vaša družina pomenila v vaši vasi?

Ker smo živeli na koncu vasi, smo bili deležni občasnih obiskov beračev in popotnikov, ki so imeli pri nas precej reden postanek, ker so jih v vasi pošiljali naprej, naša hiša je bila pa zadnja. Navadno smo jim dali jesti in jih prenočili. Prinesli pa so tudi kaj novic. Ker so bili moški pri hiši, se jih nismo bali.

Spominjam se tudi ljudi, ki so prosili za delo ali za pomoč, ker so bili brez dela. Tako je oče nekoč za odhajajočim zavzdihnil: »Poglej, kakšen zdrav in močan človek, pa nima dela!« Takrat je bilo zelo veliko mladih, ki so živeli v brezizhodnem položaju. Kljub medsebojni pomoči so bili nekateri zelo revni, posebno če se je pridružila pijača ali kakšna druga nesreča. Mi pa smo imeli dovolj za preživetje. Morda je že od takrat v moji zavesti spoznanje, da moraš biti vesel, da imaš kaj delati. Pridelati si moraš vsakdanji kruh ­ delo in prekletstvo. Ne zdi se mi prav, da od skupnosti samo zahtevaš, ne da bi dal od sebe vse, kar zmoreš.

Kakšna je bila družbena podoba vašega okolja?

Vasi okrog Višnje Gore so bile kmečke, vendar je bilo v vsaki vasi le nekaj kmetij, ki so živele samo od kmetijstva, drugi pa so se ukvarjali še s kakimi obrtniškimi dejavnostmi. Možnosti za zaposlitev ni bilo dosti. Redki so dobili delo na železnici ali v tovarni Motvoz na Grosupljem. O predvojnem in medvojnem dogajanju na našem območju pripoveduje Nace Ahlin v člankih, objavljenih v Zavezi (Višnja Gora pred vojno in prvo leto vojne, št. 42; Med svojimi in tujci, št. 11). Tudi Višnjani niso bili rav-▶

Figure 32.

no premožni, a so kljub temu prebivalce iz okolice imeli bolj za kmetavzarje, vendar se kmečka mladina zaradi številčne premoči ni kar tako dala. Vasi so bile večinoma cerkveno usmerjene in so podpirale ljudsko stranko, mesto pa liberalno. Močno sta vplivala dva sodnika, dr. Josip Rus, ki je uveljavljal komunistične ideje, in sodnik dr. Ivan Zalokar, ki je bil krščansko usmerjen in je z ženo dosti dobrega naredil za kmečke ljudi. Meščani so se udejstvovali v športu v sokolskem domu, saj Sokol ni bil ukinjen, kmečka mladina pa bolj v kulturnem življenju v prosvetnem domu pri Fari. Večinoma je bila včlanjena v Marijino družbo. Zelo razvita je bila pevska kultura. Vsaka vas je imela nekaj dobrih pevcev, znani so bili zlasti Leskovčani in Dednodolci, in ob poletnih večerih so prepevali tudi po vaseh. Kot otroka so me najbolj očarale godba in »orlice« (t. j. dekleta iz dekliškega krožka) pri telovskih procesijah ter fantovski zbor na prvo nedeljo v mesecu.▶

Se spominjate za

etka vojne?

Ob kapitulaciji Jugoslavije so vsi naši moški prišli domov. Mimo naše odro

ne vasi je v tistih

asih bežalo veliko vojakov. Zelo so prosili za civilne obleke, tudi delovne hlače so bile dobre.

Ste zaznali začetke delitev v narodu?

Sprva ljudje nismo mislili na delitev. Prvi človek iz Višnje Gore, ki je bil določen, da gre s svojim sinom v partizane, je pred odhodom prišel prosit Šrangarjevega očeta, naj po potrebi poskrbi za njegovo družino. Brez strahu ga je torej obvestil o svoji nameri in ga prosil za podporo, ker da mu bolj zaupa kot svojim. Oba s sinom sta padla.

Kako se spominjate začetkov partizanstva?

Že kmalu po kapitulaciji Jugoslavije so začeli prihajati moški, ki so vpraševali za pot, da bi nekam šli. Tak človek se je pridružil pri mizi, tudi prespal na klopi pri peči. Pozimi 1941/42 se je pa že vedelo, za kaj gre, predvsem zaradi nastopov oboroženih aktivistov, ki so sklicevali sestanke v naših vaseh. Nekoč je prišel stric z nekega takega sestanka. Spominjam se njegovih besed, ko je rekel, da kdor bo to vojno preživel, bo dober. Vedel je, kako stvari stojijo. Partizani so že delali provokacije in moški so morali, čeprav neoboroženi, sodelovati, npr. pri praznjenju skladišč v Višnji Gori itd. Kdor je odklonil sodelovanje, je bil v smrtni nevarnosti in se je moral začeti skrivati.

Vaš oče je bil pri Italijanih osumljen organiziranja oboroženega upora in sodelovanja v njem …

Od pomladi 1942. leta moški v našem koncu iz strahu pred partizani niso več spali doma. Dostikrat so spali pri nas na kozolcu. Za veliko noč 1942. pa so Italijani zaprli mojega očeta. Naprtili so mu vse mogoče stvari, obtožen je bil celo sodelovanja pri poboju fašistov pri Podlipoglavu. »Nekomu« je postal nadležen. Če se domači ne bi zelo potrudili, da je prišlo do sodnega postopka, bi mojega očeta Italijani ubili vsaj kot talca. Tako pa je oktobra prišel domov.

Kakšna je bila splošna reakcija na revolucionarne prijeme?

Po umorih političnih nasprotnikov na Polici je bilo že precej jasno, da gre za življenje, zato so se začeli zbirati po vaseh in si prizadevali priti do kakega orožja, da bi se branili. Prelomnica je bila italijanska ofenziva. Takrat smo z grozo gledali goreče vasi jugozahodno od Grosuplja. Do nas ofenziva ni prišla, prizadela pa je sosednjo poliško faro, ki je bila do tedaj partizansko območje. Jeseni, po italijanski ofenzivi, je na Polici nastala postojanka vaške straže in moški so se umaknili tja. O teh razmerah pripoveduje Nace Ahlin v članku Nobeden ni pokazal strahu (Zaveza št. 10). Doma smo ostale same ženske, starejši moški in otroci. Odkar so bile postojanke vaških straž, partizani niso več toliko prihajali. V začetku januarja 1943 je prišlo več brigad, da bi zavzele Polico. Takrat je v naši vasi prišlo do spopada med partizani in patruljo vaških stražarjev. Partizani so zažgali dve hiši, Police pa jim ni uspelo zavzeti. Takrat so pri nas temeljito »rekvirirali«, niso nam pa požgali in ostali smo živi. O tem sem podrobno pisala v članku Spopad na Gorenjem Brezovem.

Vaš zapis Spopad na Gorenjem Brezovem januarja 1943, ki je izšel v Zavezi št. 26, je zgleden Zavezin zapis. Na eni strani »na znanstven način« in s filigransko natančnostjo opiše dogodke in dejstva tistega dne ter opravi z »epskimi« zapisi partizanske strani, istočasno pa opozarja na problem, kako »ostati človek« tudi v človeških skrajnostih. Poleg

Figure 33.

tega pa kot magnetograf postreže s stavkom vašega strica: »Težko bo kdo ostal živ, v Višnji Gori v oštariji komunisti pijejo z Italijani.«

Seveda. Sumili smo, da gre za dogovore med Italijani in partizani, saj so Italijani pustili partizanom v mnogočem proste roke, zlasti pa se je to pokazalo pri kapitulaciji Italije.

Kaj se vam je torej pri revolucionarjih tako uprlo?

Komunistični aktivisti so bili ljudje, ki niso uživali spoštovanja. Nastopali so gospodovalno, s pištolo za pasom. Ideal jim je bila Sovjetska zveza, ljudje pa so nekaj vedeli, kaj so tam delali s kmeti; politične nasprotnike so brezobzirno likvidirali, to je morili, tudi na do tedaj neznano surov način. Poleg tega so jih sumili povezav z okupatorji.

Kako ste dočakali zmago revolucionarjev ob koncu vojne?

Očetovi bratje domobranci (Jože, France in Tone Kozlevčar) so odšli na Koroško. Vse tri so nekje umorili. Jožeta, ki je bil na Grosupljem, po nekih govoricah v Kočevju. Zelo ▶

zamerim komunisti

nim zmagovalcem, da nam ne povedo niti tega, kje ležijo pomorjeni. Jaz sem dočakala »osvoboditev« v Ljubljani. Stric Jože mi je naročil, naj počakam, da se vse umiri, in potem grem domov. Tako sem res ravnala in šla dvanajstletna peš domov. Samo tega se spomnim, da sem šla še z nekimi s Spodnjega Brezovega, drugih podrobnosti s te poti pa ne. Velik šok sta povzročila dva mladoletna domobranca iz vasi, ki sta se vrnila avgusta. O tem govorim v pesmi Vrnitev, Zaveza št. 13. O pobitosti zaradi prepuščenosti samovolji zmagovalcev in žalosti zaradi pomorjenih pripovedujem v člankih Vsesvetno razmišljanje, Zaveza št. 15, in Moje odkrivanje Roga, Zaveza št. 33. Seveda je bilo težko za vse, ki so kjerkoli izgubili svojce v vojni.

Kakšna je bila povojna usoda vaše družine?

Po vojni smo bili obravnavani kot nekakšni »kulaki«. Ostali so nam en vol in tri krave, bili smo skoraj brez obleke in nismo dobivali »točk«, za katere se je lahko kaj kupilo. Starejši sestri sta nesli v Ljubljano včasih kak nahrbtnik moke, vsaj do Grosuplja peš, da sta jo zamenjali za cunje. Še sedaj težko zavržem že zelo izrabljene stvari. Strah, da ne bo kaj obleči, je ostal. Morili so nas obvezna oddaja in zelo visoki davki. Mučne so bile kontrole in zelo ponižujoč odnos oblastnikov. Kmečki ljudje so imeli svoj ponos, da z delom znajo poskrbeti zase in da spoštujejo določene moralne norme. Nenadoma pa to ni bilo več nič vredno. Če ti v hišo kar naprej kdo hodi in vpije nate, če te na vseh uradih obravnavajo kot kmeta ponižujoče, pusti to določene posledice. Moja domača sestra je vse te občutke večkrat strnila v stavek: »Kako smo bili zaničevani!« Še zdaj grem s tesnobo na kak urad. Moje starejše sestre, ena se je kmalu poročila, so strašno garale. Preostali dve sta po očetovem zaporu z navadno koso sami pokosili vse, najprej lucerno, nato deteljo, potem travo. Kosili sta cel mesec, dostikrat od štirih zjutraj do desetih dopoldne. Danes niti dva moška ne bi zmogla tega. Temu povojnemu garanju žensk v spomin sem napisala Pesem domobranskih mater, ki sem jo prebrala ob odkritju farne spominske plošče v Višnji Gori in je objavljena v Zavezi št. 21.

Kako se je vaš oče soočal z novo oblastjo?

Očeta so hoteli aretirati avgusta 1945, pa smo ga nekako obranile. O tem in naših razmerah govori članek Sila spomina v Zavezi št. 72. Moj oče je bil tak, da se ni sprenevedal. Ko je bil sestanek za uvedbo zadruge, je gotovo res povedal, kaj si misli o komunističnem gospodarstvu. Da ne bo šlo, da bi ljudje, ki delajo, in ljudje, ki ne delajo, skupaj dobro živeli. Ko so organizirali brigade za podiranje drevja v Kočevju, je gotovo res rekel, da ženske niso za tako delo. Zato pa je bil 1949. leta aretiran in zaprt. Dolgo nismo vedeli, kje je. Najprej je delal v Litostroju, kjer je bilo zelo hudo. Sosedov fant, zidarski vajenec, ga je tam videl, pa si nam ni upal povedati. Ata nam je šele kasneje povedal, kako so bili lačni in so zavijali noge v cementne vreče. Povedal nam je še, da so tudi v najtežjih okoliščinah posamezniki ostali človeški. Pod kakšnim kamnom se je namreč kdaj pa kdaj pojavil kakšen kos kruha. Sin sozapor- ▶

nika pa mi je po demokratizaciji omenil, da so našega očeta hudo pretepali, ker je rad kaj pripomnil. Oče nam ni nikoli pripovedoval o tem. Potem je delal na gradbišču hidrocentrale Medvode, nazadnje pa v Podgori, kjer so zidali stanovanjske bloke. Tam sva ga obiskali z mlajšo sestrico, ki je prišla sama od doma. Ker sva bili črno oblečeni, je očeta zaskrbelo, kaj se je zgodilo. Povedali sva mu, da je umrla mamina mama in da smo mu pisali kartico: »A je niste dobili?« Oče se je obrnil na paznika, češ kako pa, da mi je niste dali. Paznik je nemudoma zaključil obisk in očeta odvlekel. Kaznjenec pač ni smel imeti najnedolžnejših pripomb. Bili sva priči tega, kako zelo je bil ustrahovan.

Iz zapora se je vračal januarja 1951. leta proti večeru v nekakšnih capah proti domu. Najmlajši otrok Rezi je imela tedaj sedem let in je prestrašena pritekla v hišo in starejši sestri rekla, da gre neki berač. Ustrašile so se, bile so same, mama je bila tedaj zaprta zaradi neizpolnjevanja naložene obvezne oddaje.

Čeprav o zaporu ni želel pripovedovati, je nekoč dejal, da je bilo prestajanje jugoslovanskega zapora veliko težje kot italijanskega.

Kako ste kot mladostnica zoreli ob starših zapornikih?

Vse bridkosti sem nosila v sebi. Že med vojno so nam otrokom zabičali, da ne smemo nič videti, nič slišati in nič govoriti. Danes bi temu rekli avtocenzura. Gotovo pa so v internatu vsi vedeli, kako je z mano. Prefekta Danila Kočevarjeva je bila do mene uvidevna. Imela pa sem »angela varuha«. Neka kolegica je bila do mene izredno prijazna, tudi v počitnicah po osmi gimnaziji je prišla k nam domov. Tako čudno se mi je zdelo, da se tako zelo zanima zame. Bila je partizanka in sem bila do nje že zato previdna, pa saj tudi nič »sovražnega« nisem počela.

Kako vam je iz vaše nezavidljive situacije uspelo priti na ljubljansko gimnazijo?

V življenju sem imela čudne priložnosti, bi rekla, da me je spremljala božja previdnost. Ko je bila italijanska kapitulacija, ni bilo več šole. Jaz sem takrat končala četrti razred. Učiteljica gospa Terezija Samec, hči znanega kemika dr. Maksa Samca, se je odločila, da bo nekaj otrok pripravila za gimnazijo. V gostilni pri Bašarju so dali na razpolago neko sobo in ona nas je tam v letu 1943/44 pripravljala za prvo gimnazijo. V tem času je bilo pri nas do junija 1944. »osvobojeno ozemlje«. Nato so prišli v Višnjo Goro domobranci. Samčeva nam je tudi v Ljubljani vse organizirala, tako smo lahko delali sprejemne izpite in potem še izpit čez prvo gimnazijo. S tem sem se lahko vpisala v drugi razred gimnazije na nunsko gimnazijo. Tista spričevala so nam kasneje priznali.

Gospa Samčeva je bila lep primer skrbi za sočloveka in ljubezni do bližnjega. Moja življenjska usoda bi bila brez nje popolnoma drugačna. Sploh sem imela dobre učiteljice, zlasti Primorki, gospe Bratina in Čotar. Po vojni sem se lahko redno vpisala v tretji razred že pre imenovane nunske gimnazije, višje razrede pa sem obiskovala na šentjakobski in poljanski gimnaziji. V internat me sicer niso sprejeli, se je pa zgodilo, da je bila neka moja rojakinja sprejeta, pa se je kasneje odločila, da bo ▶

stanovala raje pri sestri. Namignila mi je, da naj jo nadomestim v internatu. Tako sem na tihem dobila njen prostor in sem bila za štiri leta preskrbljena.

Vaši spomini na internat?

V internatu sem bila večinoma v Domu Anice Černejeve na Poljanah (bivši Lichtenthurn). V internatu je bil velik pritisk. Z nedeljsko mašo je bilo težko. Dopoldne je bila učna ura in prepovedali so nam vsak izhod, seveda zaradi maše. Vsi prefekti se niso tega držali tako zelo zares. Če bi me slučajno srečala upravnik Capuder ali moja prefekta Danila, bi se naredila, kot da me ne vidita, in bi srečno prišla v učilnico brez incidenta. Lahko pa je bilo tudi drugače. Tako me je ob vrnitvi nekoč zalotila tovarišica Vera. Odpeljala me je v svojo učilnico pred svoja dekleta in me sramotila. Ne spomnim se, da bi katera od deklet kaj pripomnila. Vsa dekleta so bila sicer bolj ali manj versko vzgojena, čeprav so se kazala večinoma indifirentna, kakšne sovražnosti pa ni pokazala nobena. Po javnem sramotenju pa sem bila premagana: nedeljsko mašo sem prestavila na večer. Tako sem bila včasih ob večerjo. Pomemben dogodek je bila resolucija Informbiroja. Zaradi vprašanja gojenke, zakaj so sneli sliko Stalina s stene, smo imeli celo vrsto prevzgojnih predavanj, ki jih pa nismo razumeli.

Kako pa je bilo z redovnicami?

V tem obdobju so izgnali redovnice še iz zadnjih prostorov, ki so jih lahko do takrat obdržale. Ob mojem prihodu so bile sestre še v stavbi, ki je stala sredi lepo obdelanega vrta, to je bil Dom duhovnih vaj, imele pa so še kapelo, ki se drži stavbe administrativne šole. Drugo so jim že vse vzeli. Videvali smo jih, ko so hodile druga za drugo v kapelo. Prav rada bi se jim pridružila, pa na to ni bilo misliti, ker bi se tako poslovila iz internata. Za njihov izgon so »režiserji« zlorabili gojence obeh domov. Najprej se je začelo govoriti, kako se šopirijo v lepi hiši, mi pa se neznansko stiskamo. Potem so določene osebe hodile na skrivnostne sestanke, končno pa je izbruhnilo: »V nedeljo popoldne bomo nagnali sestre!« Med gojenkami se sploh ni komentiralo. Vedelo se je le, da je vse pod nadzorom, da imajo določene zaupne osebe posebne naloge. Bila sem v hudi stiski in odločila sem se, da bom prosila za izhod, in dovoljenje sem tudi dobila. Morda mi je prefekta hotela prihraniti težave. Tako pri izgonu nisem bila zraven. Spomnim se samo tega, da so Marijin kip po vrvi spustili iz niše nad vhodom Doma duhovnih vaj, pa to je bilo najbrž naslednji dan. O tem sem pripovedovala v članku Sprenevedanje, Zaveza št. 40.

Študirali ste slavistiko!

Na slavistiko sem se vpisala, ker sem zelo rada brala. Ljubezen do knjig sem ohranila. Po prvem letniku smo morali iti v brigado. To je bil pogoj za vpis v drugi letnik. Kdor ni imel nikogar, ki bi mu napisal zdravniško potrdilo, da je za to nesposoben, je moral iti. V Zenici smo gradili neko cesto. Nakladanje samokolnic se mi ni zdelo težko, tudi pogradi v barakah so bili znosni. Odprta stranišča in kupi kosti in ostalih smrdljivih odpadkov v bližini kuhinje pa so bili grozni. Kar naprej so nas nekaj vzgajali in »izgrajevali«. Sama pri sebi pa sem mislila na naše doma, ki se dušijo v delu, medtem ko se jaz klatim po Bosni. Uspešno sem končala slavistiko.

Figure 34.

Kako ste doživljali svoje profesorje v novih političnih okoliščinah?

V tistem času so bile čistke povsod, tudi na Univerzi. Ko sem bila že na Pivki, je bila Slodnjakova afera. Bili smo ogorčeni. Študentje so tudi protestirali proti temu, da bi Slodnjaka kar odslovili z univerze. Za Pirjevca, ki je bil med pomembnejšimi izvajalci te gonje, smo vedeli, kako je usmerjen, vendar se je zdelo nemogoče, da se tako izobražen človek popolnoma podredi partijski zahtevi. Za univerzitetno kariero si moral biti politično ustrezen. V petdesetih letih je bilo to popolnoma jasno, zato je ob tej aferi prišlo do kadrovskih sprememb na slavistiki.

Slodnjak je bil eden najboljših profesorjev. Dal nam je sistematičen pregled dogajanja v določeni dobi in vanj postavil literate. Tak celovit pogled zdaj najbolj manjka, tako na univerzah kot na gimnazijah.

Kje se je udejanjala partijska politika med študenti?

Mladinska organizacija na Univerzi, katere člani smo seveda morali biti, je vedno imela kake naloge. Enkrat so nas vse spravili na realko, v ▶

Figure 35.

neko veliko sobo. Takrat so nastopili proti kolegu Janezu Plestenjaku in še nekaterim. Doživeli smo trd politi

ni govor; Plestenjak je bil na tapeti, ker da hodi na predavanja tudi na Teološko fakulteto. Glavni očitek je bil, da se klerikalna miselnost kar vleče in da je treba s takimi ljudmi obračunati. Po tem govoru smo obnemeli. Mi pa bi verjetno takrat morali zavpiti, da takega tipa že ne moremo imeti med seboj … Potem pa je nenadoma vstala Ančka Razpotnikova, vsa čast ji, in rekla, da je ona tudi verna. V tisti tišini je bilo to junaško dejanje in po vsem, kar je prestala do tedaj, še večje! Takoj za njo pa sem dobila korajžo tudi jaz, da sem vstala. Sama ne bi zmogla takega dejanja. Celotno zborovanje je tako zvodenelo in iz vsega skupaj ni bilo nič. Glavni hujskač je spretno prekinil naše izrekanje za vero. Med nami je bilo namreč še veliko takih, ki so se začeli pripravljati, da bi vstali. Res je pomembno, da se človek ne pusti ustrahovati, je pa včasih zelo težko.

Študentsko življenje predstavlja najbolj razgibano obdobje življenja. Tudi vam?

Sama sem si prizadevala, da bi čim prej doštudirala, vsakič v prostem času pa sem šla domov pomagat, saj je bilo doma kar hudo. Za razelektritev sem si zapisala kakšno pesem.

Po diplomi so vas kot odlično diplomantko poslali na delo!

Po diplomi februarja 1957 so me poslali na Pivko, v tistem času so se začele osemletke. Tam sem učila od aprila do konca naslednjega šolskega leta. V začetku sem stanovala kar v šolskem kabinetu ob učilih. Naslednje leto pa sem že stanovala v sobi, ki je bila zares skromno opremljena. Na razpolago pa sem imela majhen kuhalnik, da sem si lahko pogrela zajtrk. Opoldne smo hodili na kosilo v gostilno. Plače so bile skromne. Za en bicikel so bile potrebne tri mesečne plače. Vse profesorice smo bile revne. Če smo pekle palačinke, je vsaka prinesla s seboj krožnik in vilice. Prvi pribor sem si kupila v Trstu 1958. leta, ko sem šla s profesorji novomeške gimnazije tja na izlet. Še sedaj ga imam. V trgovini se ni tako vse dobilo kot sedaj. Neka mama mi je vsake toliko časa dala pol litra mleka.

Na Pivko imam lepe spomine, saj so bili starši in mladina zelo prijazni. Bila sem razredničarka v razredu s čez štiridesetimi otroki. Učila pa sem v štirih razredih. Kot začetnica sem imela ogromno dela. Učencem sem morala pregledovati domače naloge, saj so doma redno pisali spise, vsako konferenco šolsko nalogo, domače branje. Za povrh in za »lepši jutri« sem delala z železničarji, ki niso imeli zadostne izobrazbe, bili pa so zelo prizadevni. Problem pa je bilo iti k maši. Vsako soboto smo imeli še pouk. Ravnatelj nam je dal prve ure, da smo lahko tekli na postajo. Z vlakom sem se peljala do Ljubljane, od tam v Višnjo Goro in od tam pet kilometrov peš domov. V nedeljo smo šli k šesti maši, po kosilu pa spet na železniško postajo. Pozimi je bilo grozno mraz. Ko sem v nedeljo zvečer prišla na Pivko, me je čakala ledena soba.

Kako ste doživljali svobodo?

Na Pivki sem šla samo dvakrat k maši, ko nekako nisem odšla domov. Zdelo se mi je, da me ljudje gledajo z nezaupanjem. Niso vedeli, kako naj si razlagajo pojav učiteljice v cerkvi. Je morda provokacija ali jih je prišla nadzorovat. Ravnatelj me ni poklical na pogovor, morda se mu le ni zdelo primerno. Na Pivki je bil doma naš vrstnik profesor Smrdel. Bil je vesel in bister fant. Kasneje sem zvedela, da naj bi naredil samomor, kar se mi je zdelo skoraj nemogoče. Ko sem prebirala knjige o tigrovcih, sem našla podatek, da je raziskoval njihovo delovanje na Pivki, kar mi je vzbudilo črno misel, saj je bilo to tedaj nevarno.

Sledi služba na Brezovici …

Bilo je precej drugače kot na Pivki. Ravnatelj mi je šel zelo na roke, tudi profesorji smo se dobro razumeli. Bila pa sem revež, podnajemnik, zato v kraju nepomembna. Imela sem veliko dela. Pisala sem profesorsko nalogo in opravila profesorski izpit. Otroci so bili zelo pridni in vzgojeni. V osmem razredu sem sama peljala cel razred v Split in tam smo dvakrat prespali. Prenočišče smo imeli na dveh koncih. Sama sem spala pri dekletih, fantje so razumeli, da se morajo odgovorno obnašati.

Vse je bilo v redu.

Otroci so se mi še najbolj odprli, če so dobili nalogo, naj opišejo kak dogodek preteklega tedna. Takrat so še kar nekaj napisali. Da pa bi sami govorili o čem iz preteklosti, ne, ne, to je bilo vse »varno« skrito pod pokrovom molka. Vladala je posebna psihoza. Nekateri so med seboj nekaj šepetali o pobojih Mravljetovih, Novakovih, Remškarjevih. Nemogoče pa je ▶

bilo, da bi karkoli takega prišlo do ušes nove učiteljice. Opazila pa sem otroke iz posameznih družin, ki so se mi smilili, ker so morali že pred šolo marsikaj opraviti doma. Opazila sem tudi, da so bile nekatere mame videti zelo prizadete od hudega.

Na Brezovici sem hodila k maši v Ljubljano. Če bi hodila kar tam, bi imel težave ravnatelj in tudi mene bi minirali. Tega si nisem želela. Zdelo se mi je ponižujoče, da ne morem itik maši tam, kjer so hodili moji učenci. Upam, da so čutili mojo solidarnost.

Naslednja postaja: Inštitut za slovenski jezik.

Na Inštitut za slovenski jezik sem prišla jeseni 1962. Tinka Orožnova mi je sporočila, da je tam razpisano mesto sodelavca. Prijavila sem se in bila sem sprejeta. Člana uredniškega odbora Anton Bajec in France Tomšič sta bila moja profesorja na univerzi, načelnik leksikološke sekcije pa je bil Janez Tominec. Inštitut je imel za seboj težke čase. Njegov zaščitnik Fran Ramovš je 1951. leta umrl. Decembra 1952 so zaprli profesorja Jakoba Šolarja, enega naših najvidnejših slavistov, ki je bil do takrat glavni snovalec bodočega slovarja. Aretacijo si je zaslužil tudi z voščilom F. S. Finžgarju januarja 1952, v katerem zaradi ogorčenja nad atentatom na škofa Vovka in preganjanjem pisca knjige Strah in pogum pravi: »Kaj so ti norci na najvišjih mestih res izgubili glave! Prevzeli so resnico in pravico v svoje roke, možno je samo, da bodo uničili Slovenijo za vedno. Tako do dna hudobnih in pokvarjenih ljudi si sploh nisem mogel kdaj predstavljati.« (Jakob Müller: Jakob Šolar in Stane Suhadolnik, Jezikovni zapiski 1998, str. 24.) Udba je voščila »prejela«, še preden bi jih utegnil prebrati naslovnik. Obsojen je bil na montiranem Šolar­Fabijanovem procesu. Leta 1961 je moral inštitut zapustiti tudi pesnik Božo Vodušek.

Kako je bilo pa s strokovnim delom?

Inštitut za slovenski jezik je leta 1962 izdal Pravopis, ki je vzbudil hud vihar in obtožbe njegovih sestavljavcev. Bilo je kar malo vprašljivo, če bodo sestavljavci Pravopisa lahko ostali uredniki bodočega slovarja. Zanje se je takrat zavzel Josip Vidmar. Verjel je, da bodo le oni lahko izpeljali to veliko delo. Zaradi zahtev po slovarju sodobnega knjižnega jezika so v leksikološki sekciji zaposlili več ljudi. Pomembna je bila pridobitev Staneta Suhadolnika (1959), nekdanjega Šolarjevega dijaka, ki je ohranil stike s Šolarjem, se posvetoval z njim in s svojimi izrednimi organizacijskimi sposobnostmi uspešno zagnal in vodil projekt slovarja.

Ko sem prišla na inštitut, je bil slovar še v fazi intenzivnega zbiranja in urejanja gradiva. Inštitut je imel veliko honorarnih sodelavcev, ki so izpisovali gradivo. Vse te ljudi je bilo treba izučiti in precizirati pravila. Na tisoče listkov je bilo treba po določenih pravilih urediti v kartoteke itd. Z Marijo Janežičevo sva bili na inštitutu navadno cele dneve, saj so honorarni sodelavci delali tudi popoldne. Uredniški odbor se je ukvarjal z vzorci redakcij posameznih besednih vrst, izborom besed itd. Povezali so se zlasti s sorodnim češkim inštitutom in pregledovali rešitve v istovrstnih tujih slovarjih. Zaradi zahtev po čimprejšnjem izidu slovarja je bil delovni pritisk kar hud.

Figure 36.

Zelo smo hiteli s sestavljanjem slovarja, prva knjiga je leta 1970 končno le izšla.

V kaj je bila tokrat usmerjena ost kritike?

Ob izidu prve knjige je bilo sicer slovesno. Član uredniškega odbora Mile Klopčič je uredil, da smo bili sprejeti v Cekinovem gradu. Doživeli pa smo tudi hudo kritiko in profesor Janko Jurančič nam je rekel, da bi zaradi navedbe pozdrava Hvaljen (bodi) Jezus (Kristus), ki je sicer omejen na krščansko okolje, knjiga skoraj končala v Vevčah. Mile Klopčič očitno ni izpolnil pričakovanj politikov in ni mogel biti več predsednik uredniškega odbora. Bil je spoštljiv do Bajca, Tomšiča in Legiša, pa tudi celemu kolektivu je izkazoval različne pozornosti, da ne bi bila sivina vsakdanjosti prehuda. Ni nas zmerjal s črnuhi kot nekateri drugi. Človeški element je bil v tistem času zelo pomemben. Pripravljala se je nova skupina sodelavcev, ki jih je profesor Urbančič poslal na Češko. Tam so res pridobili moderno vedenje o jezikovnih zvrsteh, slovenskega jezika pa niso poznali tako kot preizkušeni člani uredniškega odbora. Pri težavnem slovarskem delu so vztrajali le nekaj časa, vendar jim je pomenilo solidno osnovo za nadaljnjo kariero. Tako so prihajali vedno novi sodelavci, ki jih je bilo ▶

treba uvajati v slovaropisno delo. Treba je vedeti, da smo vse pisali na roke, da je bilo treba za usklajevanje delati ve

kartotek in da je teorija in praksa razlagalnega slovarja pri nas šele nastajala. Potrebni sta bili velika potrpežljivost in vnema za delo, če naj se projekt dokonča. Tedaj so vdirali v slovenščino srbohrvaški izrazi, do katerih so imeli nekateri veliko toleranco, tudi iz političnih razlogov. Pri tem so bili zelo pomembni Gradišnikovi nastopi. Zdelo se je pomembno, da se slovensko izrazje kodificira.

Takrat srbohrvaščina, danes angleščina …

O vsem tem se danes premalo govori, zato imamo tudi tako zmedo s preferiranjem angleščine. Ali smo Slovenci ali nismo? Ali so naši kulturniki zaman tolkli lakoto iz ljubezni do jezika svojega rodu? Zmeraj me zjezi, če kdo omenja našo majhnost. Fizični obseg je, kakršen je, kvaliteta in človeško dostojanstvo pa sta odvisna od nas. Ko sem brala Čapkove Pogovore z Masarykom, se mi je še jasneje izrisalo, kako razgledan voditelj je to bil in kakšne ideološko omejene voditelje smo imele totalitarne države, velike in majhne. In vendar so toliko ljudi ustrahovali. Tudi pametnih, ki so celo podlegli njihovim blodnim idejam, skreganimi z resničnostjo.

Dr. Jaklitscheva se v prejšnji številki Zaveze v članku z naslovom Jezik z lažnivo vsebino ob Slovarju slovenskega knjižnega jezika sprašuje, ali je dovoljeno jezik podrediti političnim vrednotenjem. Zakaj so besede vaški, domobranski ipd. še vedno ideološko ovrednotene?

Ko sama prelistavam slovar, v katerega sem vložila toliko svojih življenjskih moči, me marsikaj spravlja v nelagodje. Politično vrednotenje pomenov besed vsekakor ne spada v slovar. Tega se je uredniški odbor vsekakor zavedal, zlasti ob pregledovanju tovrstnega ruskega slovarja. Temu so se skušali izogniti tako, da so se pred razlago dajala pojasnila, kje ali pri kom ima beseda tak pomen. Tak je primer izrazov bela garda, belogardist, vaška straža. Osrednjo razlago naj bi imel izraz bela garda, ki je razložen protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji. Tukajšnji del razlage med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji se je praviloma dajal v pojasnilo pred razlago, tako naj bi se primer glasil med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji protirevolucionarna organizacija. Najbrž bi bilo prav: oborožene protirevolucionarne enote. Glede na razlago bi pa seveda bilo na mestu pojasnilo med revolucijo v Sloveniji. Protirevolucija se pojavlja seveda ob revoluciji. Obstoječa rešitev je nastala zaradi razmejevanja pojmov v Sovjetski zvezi in pri nas. Izraz vaška straža, ki je predstavljen kot zgodovinski termin, ima pojasnilo med narodnoosvobodilnim bojem in razlago oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani. Pojem časovno ni pravilno omejen, vaške straže so bile v začetku revolucije in tudi pojasnilo med revolucijo v Sloveniji bi bilo ustreznejše.

Kaj pa zgledi rabe?

Takole nabrani so videti res zelo ideološki. Upoštevati je treba, da je slovar temeljil na pisanih virih, kakršni so pri nas tedaj pač bili. Zamejski in izseljenski tisk ni smel biti upoštevan, meje so bile zaprte. Védenje je bilo omejeno ali pa se ni smelo izraziti. Nadzor je bil vsestranski. Ali mislite, da bi v slovarju lahko napisali zločini komunistov ali partizanske likvidacije družin? Mislim pa, da je redaktor lahko primere do določene mere ideološko nevtraliziral, če se je tega zavedal ali če je to hotel. Po mojem mnenju morajo biti primeri ideološko čim bolj nevtralni v vsakem času. Vsako kritično branje slovarja ali česarkoli drugega je dobrodošlo. Nedvomno jasno kaže, da ima slovar pečat svojega časa in ga zato ni mogoče kar ponatiskovati. Potreben je nov slovar, ki bo slovaropisno izpopolnjen in vsebinsko verodostojen. Gotovo pa bo do določene mere spet imel pečat svojega časa.

Kdor je živel v mojih časih, ve, da je bilo težko živeti tako, kot hočeš in meniš, da je prav. Smo se trudili! Nekoč je rekel prof. Justin Stanovnik: »Saj smo bili v času Titove Jugoslavije nekakšni kolaboranti!« Delali smo za to, vsi smo bili za to, da Slovar izide. Vsi po svetu so ga že imeli, mi pa ne. Tudi mali slovanski narodi. Delali smo tudi iz domoljubja, čeprav so nas poniževali.

Spominjam se, da so nas nekoč spravili v veliko dvorano na Akademiji in nam prali možgane, češ kakšni črnuhi da smo na našem inštitutu. »Res niste za drugo, kot za razgnati!« Ni bilo lahko. Res se je bilo treba potruditi, da smo med seboj ohranili vsaj toliko spoštovanja, da smo mogli skupaj delati in občutiti človeške stiske in težave drug drugega. Morda sem v pripovedi o inštitutu povedala preveč temnega. Razveseljevali so nas drobni uspehi, vsa majhna in večja praznovanja, za katera je poskrbel Stane Suhadolnik in jih je polepšala Marija Dolenc, naša inštitutska mati, pa tudi drugi člani.

Ste stalna sodelavka Zaveze …

V pokoj sem šla, ko sem imela 60 let in dovolj službenih let. Moj mož je tedaj smrtno zbolel in po enem letu umrl. Takrat sem bila od vsega hudega precej zdelana. Potrebna sem bila predaha. Jezikovno sem bila kar razgledana, lahko bi delala še kaj strokovnega. Imela sem vse izpite za magisterij in precej narejeno nalogo. Podvomila sem v svoje moči in vedela sem, da moram skrbeti za hčer, bolno mamo in osamelo sestro doma. Tako sem se odločila za ljudi. Zvedela sem za Zavezo in z gospo Janežičevo sva šli v Šiško in ponudili sodelovanje pri lektoriranju. Obe sva vedeli za pomorjene in za dosti prikrivanih krivic, pa sva želeli vsaj nekaj pomagati. Profesor Stanovnik je rekel, naj raje kaj napiševa. Tako sem sklenila, da moram malo pregledati, kako je bilo s tem pri nas. Nekaj sem sicer vedela iz lastne izkušnje in pripovedovanja. Želela sem pa pripovedovati o resničnih stvareh brez pretiravanja. Na zalogi sem imela nekaj pesmic. Začela sem pisati o dogajanju na območju Višnje Gore, dodala pa sem še nekaj zgodb, ki so mi jih povedali drugi, ko sem prišla z njimi v stik.

In potem se je delo razraščalo

»Kriva« sem za kakšno pričevanje drugih avtorjev, saj sem vzpodbudila različne osebe, da so se odločile in zapisale svoje zgodbe. Ančka ▶

Razpotnikova je opisala svojo usodo in usodo svoje družine. Kristina Krekova je napisala temeljni

lanek, ki ga je kasneje njena sestra Jelka Dolinar nadgradila v knjigo, kar si je Kristina zelo želela. S Kristino sva bili sosedi, bila je res dobra ženska. Svojim preprostim sozapornicam je pomagala, da so prišle do odškodnin. Gospa Breznikova mi je na kraju samem pripovedovala o usodi turjaških ranjencev, med katerimi je bil njen brat. Sama je bila zraven, ko so jih streljali. Z gospodom Dimnikom sva obiskala Veliki Osolnik, da sva raziskala usodo zajetih in pobitih stražarjev, med katerimi je bil njegov brat. V Anki Komanovi sem spoznala učiteljico, ki je rajši izgubila službo, kot pa da bi zatajila svoje prepričanje. Na obisku pri Jakljevih in sestri ter hčeri Jožeta Turšiča sem odkrila, da so že med vojno pregnali cele družine z določenih območij, in sem dojela, zakaj so maja 1945 bežale cele družine s starimi in otroki na Koroško, saj ne bi več smele na svoje domove. Kako čudežna je bila rešitev Opekovega očeta, Turšičevega sotrpina, morda prav zato, da bi sin Peter Opeka pokazal, kako je treba reševati socialne probleme s samožrtvovanjem; nič ni zastonj. Zelo me je ganil pogovor z gospo Ano Jenkovo, to lepo ženo, že bolno za rakom, ki je z velikim mirom pripovedovala o tragični, a veličastni usodi svoje družine in stricu duhovniku, ki se je zavestno odločil, da deli svojo usodo z ranjenci. Pripravila sem besedila, ki jih omenjate v uvodu, za natis, in jim napisala vsaj kratke komentarje. Pri ljudeh, ki sem jih srečevala, ni bilo sovraštva ne maščevalnosti, vendar pa nekaj grenkobe in žalosti. To so bili delavni ljudje in vsi so si življenje nekako uredili, tudi če so začeli z nič. V Bukovici mi je gospodar rekel: »Ob moji 60­letnici smo se poveselili, saj se nismo, dokler so živeli starši.« Ubili so jim tri sinove in preživeli so kalvarijo zaradi sina skrivača; niso se mogli veseliti.

Predvsem Notranjci smo v Zavezinih nadaljevanjih (od 64.–68. številke) radovedni brali dopisovanje Mirka Javornika z Danielom Šerkom, kar ste uredili in objavili!

Ne vem, kaj mi je bilo, da nisem bolje izkoristila stika s Šerkom. Stvari nisem mogla izpeljati bolje, ker sem bila v tistem času zelo zaposlena razmerami doma. Gospod Šerko je dal NSZ korespondenco z Mirkom Javornikom in Francetom Koblarjem. To dopisovanje se mi je zdelo zelo pomembno in bi bilo škoda, če bi se na kakršenkoli način izgubilo. Gospod Šerko je skrbno hranil ta pisma in jih nosil po svetu. Želel jih je nekomu izročiti in jih je končno izročil Zavezi. Zdelo se mi je, da bi morali to bralci vedeti in verjetno je lahko Zaveza ponosna, da so pisma izšla na njenih straneh. Zelo mi je žal, da ga nisem še kaj več povprašala, saj sem imela njegov naslov. Na obisk v domovino pa v tistem času ni več prišel. Predstavlja lik požrtvovalnega, kulturno osveščenega podjetnika.

Kako ocenjujete pisatelja Mirka Javornika?

Mirko Javornik je znal dobro opazovati in pi- ▶

Figure 37.

sati. Čeprav je bil iz skromnih razmer, je bil kritičen do komunizma. Ko ga je Vidmar na poti na zasedanje PEN­a v Barceloni snubil za sodelovanje, ga je Javornik gladko zavrnil. Ni mu prišlo na misel, da bi se za ugodno kritiko udinjal levičarjem. To nekaj pomeni. Po vojni, ko je bil za mejo, si je zelo prizadeval, tudi v povezavi s Krekom, da bi bila Slovenija samostojna. Takrat je bilo to težko, saj je le Jugoslavija veljala za legitimno.

Ob Javorniku je zanimiva tudi Šerkova usoda

Lesna industrija v Cerknici vsaj z eno nogo temelji na njihovi tovarni. Tik pred vojno so jo Šerkovi želeli posodobiti in so naročili modernejše stroje. Zaradi vojne stroji niso dospeli na cilj, po vojni pa jih je Šerko vzel s seboj v Ameriko. Zelo je želel spet nekje postaviti na noge lesno industrijo. Brata Šerko sta se vsemu odpovedovala in garala, da bi v »novem kraju« vzpostavila lesno industrijo. Taki so bili včasih podjetniki.

Anton Grčman in njegova pisma svakinji

Pisma mi je izročila gospa Zajčeva iz Višnje ▶

Gore z namenom, da se nekje objavijo. Izročila sem jih gospodu Grilu. Ker iz tega ni bilo nič, imela pa sem kopijo, sem menila, da se ne smejo izgubiti, ker imajo pričevanjsko vrednost. Urednik Stanovnik je pristal, da izidejo v Zavezi. Napisala sem jim kratke uvode. Ker je bil Anton Grčman doma iz sosednje vasi, mi je bil njegov lik zelo blizu. Poznala sem njegovo družino, ki je žal izumrla. Oskrbela sem napis njegovega imena na družinskem grobu, sam pa počiva v cerkvi, ki jo je v veliki meri sam zgradil v Córdobi v Argentini, kot mi je povedal brat kardinala Rodeta. Ta je o Grčmanu predaval v Buenos Airesu. Tudi nekaj njegovih slik je ohranjenih.

Kdaj ste si ustvarili družino?

Ko sem se poročila, sem bila stara 39 let. Moj mož je bil vdovec in je imel sina. Za seboj je imel težko življenje. Doma je bil iz Dečnega sela. Družino so Nemci izselili. Žal mi je, da nisva zapisala dogodkov iz tega obdobja. Po vojni se je zaposlil v Zagrebu, študiral ob delu in ob delu tudi končal triletno eksportno akademijo. Žena mu je umrla po treh letih za rakom. V najinem času je delal kot računovodja. Rodila se nama je hčerka, ki nama je bila v veliko veselje. Žal sva živela skupaj samo dvajset let. Poznal je tegobe življenja, vendar je bil optimističen in vesel človek. Ob poroki sem prevzela možev priimek in tako se podpisujem s priimkom Černelič v jezikoslovnih in drugih strokovnih člankih. Dekliški priimek Kozlevčar pa uporabljam v člankih v Zavezi, ker so zlasti prvi pripovedovali o dogodkih v domačih krajih, kjer nas poznajo pod tem priimkom. Naj vedo, kdo pripoveduje o njih.

Ste ljubezen do jezika posredovali svojim?

Upam, da so se je kaj nalezli. Hči je diplomirana slavistka in se ukvarja s poučevanjem slovenščine. Moti pa me, da se dandanes besede tako površno izgovarjajo, celo v pogovorih na televiziji, včasih kar nekaj bebljajo sebi. Če imaš kaj povedati, povej razločno in ne kot da tekmuješ, kako hitro boš kaj zdrdral. Več pozornosti moramo posvečati kulturi govora.

Slovenščina je zelo lepa z melodijo in ritmom osrednjega govora, z upoštevanjem ožine in širine samoglasnikov in pravilno trdo izgovarjavo šumevcev.

Kako je z rojstno kmetijo?

Otroci smo se razšli. Doma so ostali starši in starejša sestra. Sprva se je še veliko obdelovalo, potem pa čedalje manj. Po očetovi in mamini smrti smo še nekaj časa imeli krave in s še eno sestro sva si razdelili skrb zanje, saj jih domača sestra ni mogla sama pomolsti. Ko sem dobila vnuke, nisem mogla več toliko pomagati in smo krave prodale, vendar smo še nekaj obdelovale. Želele smo, da bi sestra lahko ostala do konca doma, saj je dosti pregarala. Lani je meseca aprila umrla in domačijo je prevzel nečak, ki je že prej opravljal dela s strojem. Zdaj se počutim razbremenjeno. Prepričana sem na- ▶

Figure 38.

mreč, da smo dolžni naše domačije ohranjati! Če ni ljubezni do domačije, ni ljubezni do domovine. Imela sem ta privilegij, da sem študirala, in hotela sem vsaj tako izraziti hvaležnost. Sicer imam pa kmečko delo rada. Če si zdrav in močan, je velik užitek, da kako delo opraviš in se to tudi vidi, potem pa greš z zadoščenjem k počitku. Saj nismo bili samo žalostni, ko smo bile mlade, smo rade prepevale in razumeli smo se, hvala Bogu.

Za konec …

Ko gledam nazaj na svoje življenje, bi rada na koncu dodala še tole: če je liberalni Masaryk javno rekel, da verjame v delovanje božje previdnosti v zgodovini, tudi jaz rečem, da morem verovati v delovanje božje previdnosti v mojem življenju; če to ni prehud napuh. ■

Figure 39. Kletev nad tiste, ki nočejo miru arhiv Zaveze

7.1.1.

Videl sem človeka, ki je umiral in sem razumel.

Star je.

Videl sem podrta mesta, ruševine, na pol ponorele ljudi in sem razumel.

Vojska.

Videl sem mladega človeka, ki je bil slep, igral je na harmoniko in je bil dobre volje. Razumel sem.

Živi v duši.

Videl sem ljudi brez doma, matere s culami in rajdo otrok in sem razumel.

Upanje imajo.

Videl sem Barbiko, dekletce devetih let in nisem razumel. Stal sem in gledal kosti, ki so ležale na materinih rokah, skremžen obrazek, ki ne more odpreti ust.

Ste že kdaj videli smrt, ki prihaja s koraki, tihimi, da jih navaden človek ne sliši? Ne?

Jaz sem jo videl.

Pri Barbiki.

Pozabljene Dražgoše, krej v bregu. Preklet tisti, ki je položil roke nate, preklet do zadnje ure, do hipa vsaj, ko bo Barbika za vselej umrla.

Verujete, da more trpljenje enega otroka rešiti svet?

Ne?

Potem niste videli Barbike. Jaz sem jo videl in verujem.

Prstki – vžigalice.

Noge – drobna leskova šiba.

Telo – omlačen snopek ajde.

In to je človek, ki živi od tiste ure, ko so Nemci zravnali Dražgoše s tlemi, ko so moški v gorečih hišah noreli, ko je sin popeljal očeta na prag, da je oba prekosil rafal.

Gleda in ne razumem.

Da bi bil kralj, bi pokleknil pred razrušeno telesce.

Da bi bili ljudje človek, bi jokali.

V baraki šestnajst je bila spočeta kletev za tiste, ki nočejo miru.

O, da bi bil vsak vsaj človek!

8.1.1.

Maja 1945 so se iz Slovenije v Avstrijo in Italijo umaknili tudi številni študentje; med njimi je bilo tudi nekaj takih, ki so morali študij prekiniti že med vojno, saj je bila ljubljanska univerza nekaj časa zaprta. Že v Vetrinju je slovenski taboriščni odbor pozval vse študente in osmošolce, ki so bili v taborišču in bi želeli nadaljevati študij na univerzi v Italiji, da se prijavijo v glavni taboriščni pisarni. To je bil še čas, ko so bili begunci prepričani, da jih bodo preselili v Italijo, zaradi česar naj bi škofijska dobrodelna pisarna poskušala najti za študente v Italiji zavod, kjer bi lahko stanovali in tudi študirali. Toda problem je bil trši, kot se je zdelo na prvi pogled. Begunci namreč brez posebnih dovoljenj niso smeli potovati iz ene v drugo okupacijsko cono ali v sosednjo Italijo. Toda to ni oviralo Jožeta Jančarja, takrat študenta medicine in enega tesnejših sodelavcev Johna Corsellisa, ki je kot humanitarni delavec skrbel za slovensko begunsko skupnost v vetrinjskem taborišču (kasneje pa v taborišču Peggetz), kasneje pa priznanega psihiatra v Veliki Britaniji. Jančar se je s soglasjem Corsellisa odpravil v Italijo, da bi v Padovi za vse slovenske študente, ki bi izpolnjevali pogoje, uredil vpis na tamkajšnjo univerzo. Pot je bila zahtevna, saj ni imel dovolilnice, zaradi česar se je moral skrivati pred britansko varnostno službo. Po 170 kilometrih hoje je končno prečkal mejo, se z vlakom odpeljal v Padovo ter se tam srečal p. Antonom Prešernom. P. Prešern, nečak škofa Antona Bonaventure Jegliča, je med Slovenci veljal za najbolj znano in najvplivnejšo slovensko osebnost v Rimu. Na papeški univerzi Gregoriana je doktoriral iz teologije in filozofije, po drugi svetovni vojni pa je bil eden od tistih, ki so iz Rima najbolj pomagali slovenskim beguncem. Bil je tudi eden od idejnih pobudnikov in ustanoviteljev Slovenika v Rimu ter postal tudi njegov prvi rektor. Po posredovanju p. Prešerna se je Jančar srečal z rektorjem univerze v Padovi ter se dogovoril, da bo univerza sprejela osemdeset slovenskih študentov, vendar zaradi previsoke šolnine ter drugih stroškov, povezanih s študijem, in zaradi prevelikega logističnega zalogaja do uresničitve te ideje ni prišlo, zato so morali slovenski študentje, ki so bili v taboriščih na Koroškem, iskati rešitev znotraj angleške okupacijske cone.⁴

Ker sprva ni kazalo, da jim bo sploh uspelo urediti vpis na univerzo v Gradcu, ki je bila tistim na Koroškem najbliže, je skušalo slovensko taboriščno vodstvo nekako urediti »vseučiliško mesto« kar v taborišču v Peggeztu. Med taboriščniki so bili namreč tudi univerzitetni profesorji, ki so bili naprošeni, da za študente pripravijo tedensko dve uri predavanj. Za področje prava je bil naprošen Stanko Masič, medicino naj bi prevzel dr. Valentin Meršol, področje kemije dr. Ludvik Žagar in prirodopis dr. Mihelčič.⁵

Na italijanske univerze so se želeli vpisati tudi študentje, ki so že maja 1945 prišli v Italijo. Tisti srečnejši so se že kmalu lahko vpisali na univerzo v Bologni, nekateri pa tudi na univerzo v Padovi in v Rimu, večina pa se jih je vendarle znašla skupaj s slovenskimi begunci v različnih taboriščih po Italiji. Problem teh taborišč je bil, da so bila preveč oddaljena od univerzitetnih središč, da bi lahko dnevno obiskovali fakulteto, univerzitetna taborišča pa so bila prepolna. To je seveda pomenilo, da so morali vsaj za nekaj časa odmisliti vpis na univerzo.

Tisti študentje, ki se jim je uspelo že v prvih mesecih vpisati na univerzo v Bologni, so decembra 1945 dobili tudi dovoljenje za preselitev v Transit Camp Bologna, v katerem so bili tudi študentje drugih narodnosti (Albanci, Srbi, Litvanci, Madžari in Estonci), skupaj nekaj več kot dvesto. Tu so ob podpori dr. Antona Štuklja ustanovili Slovenski akademski klub, ki ga je Štukelj tudi vodil. Kot je razvidno s seznama, ki ga je dr. Miha Krek poslal Antoniu Sorrieri, namestniku vodje UNRRE⁶, so v študijskem letu 1945/46 v taborišču v Bologni stanovali naslednji študenti:

Št. Priimek in ime Domači kraj

1. Arnež Janez Ljubljana

2. Bah Stanislav Ljubljana

3. Bercieri Avrelija Ljubljana

4. Berlec Ivan Vas, Kamnik

5. Bitežnik Mitja Gorica

6. Bratina Vojmir Ljubljana

7. Brezigar Zoran Ljubljana

8. Fajs Rudolf Ljubljana

9. Flisar Franc Tešanovci

10. Golob Božidar Ljubljana

11. Gorenšek Franc Celje

12. Gostinčar Janez Kleče

13. Jaklič Doroteja Ljubljana

14. Jaklič Zdenka Ljubljana

15. Jakus Cvetka Hodoš

16. Kuk Avguštin Zgornja Pristava, Konjice

17. Levstik Jože Prigorica, Dolenja vas

18. Merala Marija Ljubljana

19. Merala Marjan Ljubljana

20. Mikolič Milena Slovenj Gradec

21. Pestotnik Božena Ljubljana

22. Pezdirc Bogomir Ljubljana

23. Puhan Karel Bogojina

24. Strle Marija Ravne, Bloke

25. Šah Maks Lisce, Celje

26. Šifrer Janko Šalska vas, Kočevje

27. Šivic Nikolaj Novo mesto

28. Škele Jože Ljubljana

29. Štavdohar Miha Ljubljana

30. Štrancar Marjan Ljubljana

31. Štukelj Tone Ručetna vas, Črnomelj

32. Tavčar Ljubomira Ljubljana

33. Trobec Janez Ljubljana

34. Turk Marija Jelševnik, Črnomelj

35. Vodopivec Stojan Ljubljana

36. Volovšek Dragotin Rogaška Slatina

37. Vovk Franc Dolenja vas, Višnja Gora

38. Zakrajšek Francka Škrabče, Bloke

39. Ziherl Stane Škofja Loka

40. Zorec Tila Stična

Poleg teh »srečnežev«, ki so lahko takoj nadaljevali študij, pa je v taborišču v Riccioneju ostalo še šest študentov, v taborišču Senigallia enajst in v Serviglianu kar štiriinšestdeset študentov, njihova glavna skrb pa je bila, kako priti do tako želenega študija. Zanje se je zelo zavzel dr. Miha Krek, ki je aprila 1946 pisal na upravo UNRRE, organizacije, ki je po vojni skrbela za taborišča po Italiji, ter jih prosil za pomoč pri iskanju prostora za slovenske študente v taboriščih v bližini univerz. Da je ▶

bilo vsem njegovim prošnjam in prizadevanjem ugodeno, je mogoče sklepati iz tega, da je vseh 81 študentov iz taborišč v Serviglianu, Senigal liji in Riccioneju v naslednjem študijskem letu dobilo mesta v taboriščih v bližini univerzitetnih mest, kar pomeni, da so se lahko vpisali na želene študije.

Akademsko društvo Slovenija

Da bi ne zapravljali časa, medtem ko so čakali na ugodno rešitev prošnje, so se slovenski študentje v taborišču v Serviglianu organizirali v Akademsko društvo Slovenija, skrajšano SKAD Slovenija. Zaradi odhoda nekaterih študentov je delo društva po ustanovitvi za nekaj časa zamrlo, zaradi česar so 6. maja 1946 znova sklicali občni zbor z namenom, da obudijo njegovo delovanje. Zbora se je udeležilo 44 akademikov, na njem pa so soglasno sprejeli »novo formulacijo programa« društva, s katerim so »serviglianski akademiki manifestirali svojo voljo po edinosti, voljo, da postavijo kot temelj svojega delovanja katolicizem in slovenstvo. Slovenski katoliški akademiki v slovenski skupnosti nočejo več biti rušilni element, ampak poroštvo za vstajenje slovenskega naroda. Zavedajo se, da je spoštovanje postavne oblasti, priznanje svojih narodnih predstavnikov, edina pot do /nečitljivo/, da pa nergaštvo, sebičnost, strankarstvo in rušenje avtoritete vodi v zmedo in v sužnost«. Kot so zapisali v poročilu o občnem zboru, objavljenem v taboriščnem časopisu Zedinjena Slovenija: »Slovenski katoliški akademiki čutijo dolžnost, da danes še prav posebno nastopijo v prvih vrstah za vstajenje slovenstva in uveljavitev novega katoliškega reda med Slovenci. Prepričani so, da bodo le po tej poti, ki so si jo začrtali, in pa s temeljito poklicno izobrazbo ustvarili slovenskemu narodu novo inteligenco, ki mu ne bo več v prokletstvo, ampak v blagoslov.«⁷

Na občnem zboru so volili tudi novo vodstvo društva. Z osemindvajsetimi glasovi za in štirimi proti je vodenje društva prevzel Srečko Pregelj, ki je v svojem nagovoru predvsem poudaril, da je »želja nas vseh študirati, zato bo novi odbor storil vse, da preskrbi serviglianskim akademikom strokovne knjige, da nam ne bo čas brezplodno potekal v brezdelju. Misliti moramo na svoj prerod, na pravo duhovno in srčno vzgojo«. Da bi lahko to dosegli, so sklenili, da bodo redno organizirali društvena predavanja o svetovnih problemih, »na katera si mora znati bodoči inteligent odgovoriti«. Sklenili so še, da se bodo »z vsemi silami trudili za pravo edinost katoliških slovenskih vrst« ter k sodelovanju povabili vse dobro misleče. »Katoliška ideja nam mora postati resničnost in slovenstvo ne prazen zvok.«⁸ Na podlagi tega sklepa so nato redno organizirali predavanja, katerih nosilci so bili predvsem taboriščni intelektualci. Izdajali so tudi svoj časopis Nova doba – glasilo slovenske akademske mladine v emigraciji.

SKAD Slovenija je svoje delo nadaljeval tudi po preselitvi v taborišče v Senigalliji. Organizirali so nekaj predavanj, namenjenih tako članom društva kot drugim taboriščnikom. Če se je le dalo, so na vsakem sestanku, te pa so imeli praviloma vsak teden, skušali dobiti predavatelja, ki jim je spregovoril na določeno temo. V začetku oktobra 1946 so potrdili prejšnje vodstvo, le dva meseca kasneje pa je na izrednem občnem zboru vodstvo prevzel Dare Pregelj, podpredsednik je postal Jože Petrič, tajnik Franc Breznikar, blagajnik Lojze Avanzo, študijski referent Franc Logar, knjižničar Simon Rajer. Društvo je imelo tudi nadzorni odbor, ki so ga sestavljali predsednik Slavo Batagelj, prisednika pa Pavle Fajdiga in Zdenko Osana.⁹

Zelo odmeven in dobro obiskan je bil tudi študijski teden, ki ga je društvo pripravilo v februarju 1947. Na študijski teden so bili povabljeni predvsem akademski starešine, akademiki, člani in nečlani društva in tisti gimnazijci, ki so obiskovali višje razrede. Znotraj vsakega študijskega dne so pripravili dve predavanji.

Člani SKAD so v začetku novembra 1947 organizirali tudi socialne dneve z naslovom Rešitev socialnega vprašanja, rešitev človeške družbe. V okviru teh dnevov so imeli vsak večer dve predavanji, na katerih so obravnavali vprašanje gospodarskega liberalizma, socializma, vprašanje zasebne lastnine in pravičnih plač ter vprašanje razmerja med delom in kapitalom. Predavanj se je redno udeleževalo prek tristo taboriščnikov. Po vsakem predavanju je sledila tudi živahna razprava, ki so se je udeležili poslušalci.¹⁰

V novembru 1947 je SKAD za svoje člane pripravil vsaj dvotedenski filozofski tečaj. Vsak večer so imeli na sporedu dve predavanji, odziv poslušalcev pa je bil tudi tu zelo dober, saj je bil tečaj dobro obiskan. Predavanja so bila s področja metodike, znanstvenega dela, logike itd., med predavatelji pa je bil tudi prof. Geržinič.¹¹ Decembra so pripravili recitacijski večer, na katerem so prebirali dela slovenskih pesnikov in pisateljev.

Toda želja po študiju ostaja

Toda vsej tej dejavnosti navkljub je večina študentov predvsem želela nadaljevati študij. Tem so se postopno pridružili tudi tisti, ki so končali slovensko begunsko gimnazijo. Med prvimi, ki so maturirali že v Monigu ter odšli na študij, je bila tudi Janja Žužek iz znane družine Žužek (njen brat je bil p. Miha Žužek). Ker slovenska begunska gimnazija ni bila javno priznana, je morala pred vpisom na univerzo opraviti še italijansko maturo. V taborišču v Monigu je ostala do oktobra 1945, ko je odšla na študij medicine v Rim. Sama je o tistem času povedala: »V begunskem taborišču sem bila pet mesecev, do oktobra 1945. Slovenski duhovnik, lazarist Wolbang je dobil precej mest na Univerzi v Padovi za slovenske maturante, ki so odšli ravno pred maturo iz Slovenije. Ker se je na medicinsko fakulteto vpisalo že 1200 začetnikov, sem dobila mesto v Rimu. Tam so mi šolske sestre, ki so pribežale iz Maribora nekaj let prej, ko so Nemci zasedli severni del Slovenije, dajale zastonj zajtrk in večerjo. Z dvema dekletoma sem bila v isti, zelo prijazni sobi. Že pokojna mati Angela Bakovec, slovenska uršulinka v Rimu, je pomagala študentkam na razne načine s svojo korajžo in milino. Pater Prešern, glavni asistent za slovenske province jezuitov, je v Rimu »našel« majhno žepnino in skromno kosilo ter večerjo za slovenske študentke in študente v študentski menzi. Decembra 1946 je maršal Tito zahteval, da se vsi pobegli iz Jugoslavije (tudi posamezniki, ki so živeli izven taborišč in begunci v taboriščih) vrnejo v Jugoslavijo. Pater Prešern pa je znova pomagal in dobil pri OCAU (Obra Catolica Asistencia Universitaria), organizaciji, ki je dala možnost visokošolskega študija mladi inteligenci iz prizadete Evrope, v Madridu dvajset štipendij za slovenske fante in šest štipendij za slovenska dekleta.«¹²

Za slovenske študente v begunstvu je bilo zelo uspešno študijsko leto 1946/47, saj se jih je lahko kar enainosemdeset vpisalo na univerzo v Bologni. Pri študiju so bili zelo uspešni in zavzeti. Tako so februarja 1947 poročali v Zedinjeni Sloveniji: »Doslej še noben Slovenec ▶

Figure 40. Študentje so si občasno privoščili tudi izlet Lojze Erjavec

ni padel ali bil odklonjen od izpitov. Če Bog da, se nam za junij obeta nekaj doktorjev.«¹³

Bogato kulturno in versko življenje slovenskih begunskih študentov

Čeprav daleč od svojih domačih in slovenske begunske skupnosti so tudi v univerzitetnih taboriščih slovenski duhovniki poskrbeli za to, da slovenski študentje ne bi ostajali brez duhovnega spremstva. Tako v Padovi kot v Bologni je zanje skrbel najprej duhovnik Jože Cukale, po njegovem odhodu pa je namesto njega prišel duhovnik Jože Snoj. Študentje so se tako redno udeleževali slovenskih maš, pred božičem so imeli duhovno obnovo, na veliko noč pa so se pripravljali na skupnih duhovnih vajah. Slovenci so na prve petke organizirali molitveno uro, redno pa se dobivali pri molitvi rožnega venca. Tudi oni so se, po zgledu slovenske begunske skupnosti v taborišču v Serviglianu, junija 1947 posvetili Marijinemu brezmadežnemu srcu.

Če poznamo življenje slovenskih beguncev v taboriščih po Italiji in na Koroškem po drugi svetovni vojni ter njihovo izredno pestro in bogato kulturno življenje, nas prav nič ne preseneti, če so se na tem področju izkazali tudi slovenski študentje. Imeli so svoj pevski zbor, ki je redno pel pri svetih mašah, imel pa je tudi nekaj odmevnih in dobro obiskanih samostojnih koncertov.

Takole so po letu dni študija strnili svoje občutke študentje v Bologni: »Minilo je eno leto, odkar smo si slovenski akademiki oskrbeli od zavezniških oblasti možnost študija v Bologni. Iz vseh slovenskih taborišč, Modene, Riccioneja, Senigallije in Servigliana, smo se podali v Bologno, spočetka sicer negotovi, toda polni dobre volje in pripravljenosti. Po premostitvi mnogih težav smo uspeli. Danes je naše taborišče pravi mednarodni akademski dom. Poleg

Slovencev, ki nas je 81, so tu še Hrvatje, Srbi, Albanci, Madžari, Litvanci in Estonci. Razumevanje je odlično. Po enem letu moremo pokazati poleg študijskih uspehov, saj smo položili že preko 100 izpitov, tudi uspehe na kulturnem in športnem področju. …

Za božič smo pripravili latinsko mašo in slovensko zborovsko petje božičnih pesmi, ki smo jih peli pri polnočnih mašah v kapeli pri jezuitih. Lepo petje je želo polno priznanje od strani vseh, ki so ga slišali. Čeprav niso razumeli besedila, je vendar mehkoba in melodičnost slovenske božične pesmi vzbudila polno občudovanje.

…

Prejšnji duhovnik č. g. Cukale nas je zapustil in vstopil v jezuitski red, pa ne iz obupa nad nami. Prav nasprotno: med nami se je počutil zelo dobro in ob slovesu, ko smo mu zapeli ‘Naj čuje zemlja in nebo’, se mu je utrnila debela solza. Toda božji klic je bil močnejši. …

Preko velikih počitnic smo letovali ob Gardskem jezeru pod šotori. Imeli smo se sijajno. Kopanje, sončenje in gore! Kaj hočete še več! Tudi sedaj pozimi so najbolj navdušeni odšli smučat v tirolske gore. …

V zadnjih tednih je taborišče srečno prestalo krizo, v kateri se je nahajalo zaradi raznih nerodnosti in iz njih izvirajoče nevšečnosti. Zdaj je pa zopet vse v najlepšem redu. Po ukazu zavezniškega poveljstva so morali taborišče zapustiti vsi nedijaki, tj. tranzitovci, ki pač niso imeli smisla za red in snago ter poštenost. …

Te dni nas je obiskala zavezniška komisija, v kateri sta bila britanski in ameriški podpolkovnik. Pregledala sta vse prostore v taborišču. Po njunem odhodu nam je poveljnik taborišča ves vesel sporočil, da je dobil od zavezniškega poveljstva pohvalno pismo o vzorni snagi, čistoči in redu v našem taborišču. Tudi mi smo te pohvale veseli. Saj smo čistili spalnice, učilnice in stopnišča, da je bilo veselje! Kuluk imamo tudi v našem taborišču in delamo v drvarnici, kuhinji in na dvorišču. Razen tega pa ima še vsak po vrstnem redu nočno stražo ter mora predvsem paziti na avtomobile in bencin. Vsak pa pride na vrsto po šestih tednih.

Ob večernih urah se zbiramo v učilnici ob topli peči in zapojemo kako lepo slovensko narodno ali umetno pesem in si tako krajšamo

čas.«¹⁴

Kot že omenjeno, je nekaj Slovencev študiralo tudi v Padovi. Ti so prav tako ustanovili svoj študentski Klub slovenskih akademikov v tujini, prek katerega so predvsem navezovali stike s slovenskimi študenti na drugih univerzah. Nekaj slovenskih študentov pa je študij nadaljevalo v Rimu.

Zavedati se je treba, da tudi študentom ni bilo lahko in da so se srečevali s podobnimi težavami kot Slovenci v drugih taboriščih. Skromna je bila prehrana ter bivanjske razmere, študij je bil drag, prav tako študijska literatura. Brez pomoči Slovenskega socialnega odbora v Rimu ter Katoliške lige v Ameriki bi verjetno marsikateri študent ne zmogel zaključiti študija.

Od prihoda v Italijo do jeseni 1948, ko je večina študentov emigrirala v Argentino ali Kanado, je na italijanskih univerzah diplomiralo štirinajst Slovencev, nekateri študentje pa so si med tem časom zagotovili štipendije za nadaljevanje študija v Španiji ali Belgiji.¹⁵ Med tistimi, ki so nadaljevali študij medicine v Španiji, je bil tudi Ciril Rozman, ki je kasneje postal izredno priznan zdravnik. Na fakulteto za medicino v Barceloni se je vpisal z maturitetnim spričevalom slovenske begunske gimnazije. Leta 1967 je postal redni profesor za interno medicino na univerzi v Salamanci, dve leti kasneje pa predstojnik Klinike za interno medicino, katedre za interno medicino in podiplomskega študija hematologije v Barceloni. Za svoje delo na področju medicine je prejel ▶

Figure 41. Bagnoli – tik pred odhodom Lojze Erjavec

tudi najvišja španska državna odlikovanja, veljal pa je za enega vodilnih specialistov na področju interne medicine v Španiji.

Slovensko bogoslovno semenišče v izseljenstvu

Maja 1945 so se iz Slovenije najprej na Koroško, nato pa v Italijo umaknili skoraj vsi bogoslovci ljubljanskega semenišča, vsi slušatelji Teološke fakultete v Ljubljani ter večje število profesorjev in članov semeniškega vodstva. Polovica bogoslovcev je bila konec maja 1945 skupaj z domobranci vrnjena v Slovenijo, preostale pa so zavezniške oblasti prepeljale v Italijo v taborišče v Monigu. Ker so bogoslovci želeli končati študij ter prejeti mašniško posvečenje, so se povezali z dr. Alojzijem Odarjem, ki je bil prav tako v taborišču, ter prišli do ideje, da bi ustanovili začasno slovensko bogoslovno semenišče v begunstvu. Po posredovanju slovenskih salezijancev dr. Andreja Farkaša in dr. Alojzija Tomca so dobili na razpolago za silo opremljene prostore v benediktinski opatiji Praglia. Kljub splošnemu pomanjkanju tako učnih pripomočkov, knjig in učbenikov kot oblek in obutve je 38 slovenskih bogoslovcev 1. junija 1945 začelo poslušati predavanja. Kongregacija za semenišča in univerze je na prošnjo Alojzija Odarja, ki je prevzel vodenje slovenskih bogoslovcev, priznala to kontinuiteto kot ljubljansko Teološko fakulteto in semenišče. Na fakulteti je poučevalo devet profesorjev.¹⁶

Ker so postale razmere v Pragliji nevzdržne, se je Slovensko semenišče v izseljenstvu 11. septembra 1946 preselilo v Briksen na južnem Tirolskem, v prostore briksenškega semenišča, v bogoslovju pa so se jim pridružili novi bogoslovci iz taborišč v Avstriji in Italiji.

Finančno podporo za vzdrževanje semenišča in fakultete je sprva poleg Slovencev iz Amerike zagotavljala Kongregacija za semenišča in univerze, vendar je bilo te podpore vedno manj, poleg tega pa italijanske oblasti niso bile naklonjene slovenski fakulteti v obmejni provinci. Semeniško vodstvo si je zaradi tega prizadevalo, da bi se semenišče preselilo v Rim, bogoslovci pa bi študij teologije nadaljevali na Gregoriani, vendar do tega ni prišlo. V tem času je duhovnik Janez Hladnik sporočil, da je škof škofije San Luis, osemsto kilometrov zahodno od Buenos Airesa, pripravljen sprejeti slovensko semenišče. S privoljenjem škofa dr. Rožmana in soglasjem Kongregacije za semenišča in univerze se je slovensko semenišče preselilo v Argentino. Večina bogoslovcev in profesorjev je tja prek zbirnega taborišča v Bagnoliju odplula decembra 1947.¹⁷

Repatriacija in odhod v svet

Tako kot slovenski begunci v taboriščih v Avstriji so bili različnim pritiskom s strani taboriščnih uprav podvrženi tudi Slovenci v taboriščih v Italiji, pri čemer so bili ti pritiski vendarle nekoliko manjši na italijanskem polotoku. To pa ne pomeni, da se ob njih begunci niso nelagodno počutili. Izkušnja z vračanjem domobrancev ter njihova usoda je globoko zaznamovala slovensko begunsko skupnost, v kateri je bil ves čas prisoten strah, da bi tudi tistih, ki so ostali na drugi strani meje, ne vrnili v domovino. Ko so nekatere Slovence iz zbirnega taborišča v Bagnoliju konec leta 1947 ali pa v prvi polovici 1948 naložili na vlake ter jih odpeljali na sever, v Nemčijo, od koder naj bi odpotovali v svet, so se ti organizirali in na vseh večjih križpotji organizirali »stražo«, ki je preverjala, ali je vlak ubral pravo smer ali pa morda zavil proti Jugoslaviji.¹⁸

Da bi taboriščnike prepričali, da bi se vrnili domov, so postopno začeli zmanjševati že tako skromne obroke hrane, v luči tega so jih tudi preselili iz bolj urejenega taborišča v Serviglianu v Senigallijo, kjer so bile razmere za bivanje veliko slabše.

Slovence je še posebej prizadela zahteva po zmanjševanju, kasneje pa celo po odpravi kulturnih dejavnosti, ki so bile zanje in za njihovo skupnost bistvene. Bogato in predvsem kakovostno kulturno življenje, ki je med tolikimi gledalci in poslušalci zbujalo veliko občudovanje, je dajalo slovenskim taboriščnikom tisto samozavest, ki so jo v zahtevnih razmerah potrebovali. Postopno so taboriščni vodje povečevali tudi pritiske na taboriščno šolstvo, še posebej na obe slovenski begunski gimnaziji, ki sta vzgajali bodočo inteligenco. Poudarjali so, da ni naloga taborišč, da beguncem zagotavlja izobrazbo, temveč predvsem, da mlade naučijo delati in da jih pripravijo za samostojno življenje zunaj taborišča. V tej luči so ukinili plačo učiteljem, ki je že sicer bila skromna, plačevali pa so jo le nekaj mesecev. Septembra 1946 so iz taborišča v Senigalliji izgnali 29 duhovnikov, med katerimi je bilo kar pet takih, ki so poučevali na slovenski begunski gimnaziji, kasneje pa je sledil izgon še nekaterih učiteljev. Taki odhodi so prizadeli učiteljski zbor, ki je moral znotraj omejenega števila beguncev poiskati ustrezno nadomeščanje. K sreči jim je v veliki meri to tudi uspelo. Morda ne s pedagoško kvalificiranim kadrom, toda vsaj z učitelji, ki so bili strokovno podkovani v predmetu, ki so ga prevzeli.

V taborišča so začele prihajati tudi repatriacijske komisije, ki so zasliševale taboriščnike ter jih obenem prepričevale, da naj se vrnejo v domovino. Komisije so življenje doma slikale v najlepših barvah, vendar pisma svojcev, ki so prihajala od tam, tega niso potrjevala. O tem, da doma ni tako, kot bi želele prikazati oblasti, so pričali tudi tisti, ki jim je ▶

uspelo iz Slovenije pobegniti, prav tako niso imeli dobre izkušnje tisti, ki so se vendarle odločili za repatriacijo. Pretresljiva je izpoved Jožeta Snoja. Njegov oče se je vrnil v domovino, in čeprav mu je bilo obljubljeno, da mu bo ob vrnitvi vrnjena zaplenjena hiša, se to ni zgodilo. Pred vojno je oče delal na železnici, kjer so ga po vrniti tudi zaposlili. Razlog, da je dobil službo, je bil verjetno predvsem v tem, da je oblast pričakovala, da se bosta vrnila tudi sin in žena, vendar se za to nista odločila. Šest mesecev po prihodu so očeta aretirali, ga obtožili sabotaže ter obsodili na dvajset let zapora. Očetova mama, ki je ostala v Sloveniji, se je na sodbo pritožila, saj je bila po njenem mnenju previsoka kazen. Na sodbo se je pritožil tudi tožilec, ki je menil, da bi moral oče dobiti še strožjo kazen. Mama na svojo pritožbo nikoli ni dobila odgovora; čez dva meseca je brez kakršnega koli pojasnila dobila nazaj le sinovo obleko. Šele po osamosvojitvi, ko so domači sodišče zaprosili za gradivo, povezano z družino Snoj, so dobili tudi sodbo, s katero je bil oče obsojen na dvajset let zapora, na njej pa je bilo s svinčnikom zapisano, da je bil ustreljen, napisan pa je bil tudi datum ustrelitve. Domači so bili sicer ves čas prepričani, da oče ni načrtoval nobene sabotaže, iz sodbe pa je bilo razvidno, da jim tega dejansko tudi ni uspelo dokazati.¹⁹

Kljub vsem tem pritiskom pa se jih je le malo odločilo za vrnitev v domovino. Večina je izbrala Argentino, ki je po zaslugi duhovnika Ignacija Hladnika odprla vrata desettisočem Slovencev, tudi starejšim in otrokom, nekateri pa so se odpravili v Kanado, Brazilijo, Čile, Združene države Amerike ter v razne evropske države. Konec leta 1947 in v začetku leta 1948 so tako večino beguncev prepeljali v zbirno taborišče Bagnoli pri Neaplju, od koder so nato odpluli v svet. Z njihovim odhodom je Slovenija dokončno izgubila svojo politično, gospodarsko, kulturno in prosvetno elito, predvsem pa globoko verne in narodno zavedne rojake. ■

Figure 42. Univerzi naproti Lojze Erjavec

9.1.1.

Ko se je iztekalo leto 2017, smo bili priča še enemu dejanju v igri, ki bi jo lahko poimenovali Vsem mora biti jasno, da se pri nas spoštujejo pravila. Kadar se ne, je to zato, da ostanemo na oblasti mi.

Tudi tokrat so, kot že mnogokrat do sedaj, vsi akterji odigrali svojo vlogo. Vlada in člani vladnih strank so naredili vse, da ostane tako kot do sedaj. Še več; namignili so, da lahko rušitelje njihovega monopola oblasti kaznujejo tako, da se njihov položaj, ki so jim ga oni določili po občutku, še poslabša. Mediji so zopet, z natakarsko uslužnostjo, poskrbeli, da smo Slovenci dobili postreženo, ne kar bi nam pripadalo, če bi nas spoštovali kot državljane, ampak kar so oni presodili, da nam zadostuje. Potem je tu še demokratična opozicija, ki državljanom ob takih priložnostih stvari nikakor ne zmore predstaviti skozi prizmo demokratičnosti, temveč raje odigra vlogo, ki ji jo določijo oblastniki. Seveda je ta opis vlog zelo poenostavljen in do nekaterih tudi krivičen. Obstajajo svetle (in redke) izjeme, ki pri tem početju ne sodelujejo in poskušajo delovati v zavedanju, da po svojih močeh prispevajo k boljši družbi.

26. oktobra 2012 so štirje državljani Republike Slovenije, katerih šoloobvezni otroci obiskujejo Osnovno šolo Alojzija Šuštarja, skupaj z Zavodom svetega Stanislava (v okviru katerega deluje tudi OŠ AŠ) na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložili pobudo za oceno ustavnosti prvega stavka drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). 4. decembra 2014 je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da je omenjeni stavek ZOFVI v delu, ki se nanaša na javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z Ustavo. Za odpravo te neskladnosti je dalo sodišče Državnemu zboru leto dni od objave v Uradnem listu 9. januarja 2015.

Pobudniki ocene ustavnosti so v vlogi navedli več členov Ustave, ki jih prvi stavek drugega odstavka 86. člena krši. Omenil bi samo 57. člen, ki neposredno govori o šolanju in izobraževanju in se nahaja v tistem delu, kjer so naštete človekove temeljne pravice in svoboščine. V celoti se 57. člen Ustave glasi: »Izobraževanje je svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.«

86. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja govori o financiranju tistih šol, ki jih ustanovijo zasebniki in jim država podeli koncesijo za opravljanje javne službe v vzgoji in izobraževanju. V celoti se 86. člen ZOFVI glasi:

»(1) Zasebnim šolam, ki izvajajo javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, osnovnega glasbenega izobraževanja, srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja, ali gimnazijam pripadajo sredstva iz državnega proračuna oziroma proračuna lokalne skupnosti, če izpolnjujejo naslednje pogoje:

da glasbena šola v vzgojno­izobraževalnem glasbenem programu izvaja pouk najmanj treh orkestrskih inštrumentov in ima vpisanih najmanj 35 učencev,

da imajo zaposlene oziroma drugače zagotovljene učitelje oziroma vzgojitelje, potrebne za izvedbo javno veljavnega programa v skladu z zakonom in drugimi predpisi.

(2) Zasebni šoli, ki izvaja programe iz prvega odstavka tega člena, se za izvedbo programa zagotavlja 85% sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole. Zasebnim šolam ne pripadajo sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo.▶

Figure 43. Totalitarci in spoštovanje pravil arhiv Zaveze

(3) Zasebne šole lahko sodelujejo na natečajih za učila in učne pripomočke, ki so namenjeni javnim šolam.«

Ustavno sodišče je Državnemu zboru naložilo, da do 10. januarja 2016 uskladi sporni stavek ZOFVI z Ustavo. Do konca leta 2017 Državni zbor kršitve Ustave ni odpravil. Poenostavljeno rečeno je krivica, ki jo je priznalo Ustavno sodišče, v tem, da Republika Slovenija dela razlike med šoloobveznimi otroki. Tistim otrokom, ki obiskujejo šolo, ustanovljeno s strani lokalne skupnosti, šolanje financira 100 %, tistim, ki pa hodijo v zasebno šolo, ki izvaja isti program, pa samo 85 %. Zakaj na videz tako preproste stvari Državni zbor ne naredi? Zakaj noče izenačiti manj kot 1 % otrok z njihovimi vrstniki? Še več, poslanci vladne koalicije so poskušali to neenakost še povečati s tem, da bi se delež državnega financiranja zasebnih šol zmanjšal pod 85 %.

Najpogostejši izgovor, ki ga uporabljajo branilci ohranjanja neenakosti, je, da bi izenačitev vseh šoloobveznih otrok ogrozilo sistem financiranja šol, ki so jih ustanovile lokalne skupnosti. Tako bi po njihovo izenačitev pravic 1 % otrok s pravicami 99 % otrok ogrozilo celoten sistem osnovnošolskega izobraževanja. Že bežen pogled v zgodovino pa nam pokaže širšo sliko.

V slovenski prostor je obvezno osnovnošolsko izobraževanje uvedla Marija Terezija, ki je za otroke od šestega do dvanajstega leta uzakonila splošno šolsko obveznost. S tem se je šolanje iz zasebnega področja preselilo v javno. Država je javni interes, da imajo podložniki neko minimalno izobrazbo, postavila nad posameznikovo svobodo izobraževanja. Po letu 1945 je takratna oblast to svobodo še dodatno okrnila s tem, ko je zahtevala, da posameznik lahko obiskuje samo tiste šole, ki jih je ustanovila država. To so opravičevali z razlago, da želijo dvigniti kulturo ljudstva. Pri tem je zanimivo, da je bila ob koncu 18. stoletja (čas, ko je Marija Terezija uvedla šolsko obveznost) pismenost na območju, poseljenem s Slovenci, okrog 10 %, leta 1931 pa že čez 90 %.

Seveda ima pojem »pismenost« v osemnajstem drugačen pomen kot »pismenost« v dvajsetem stoletju. Če bi delali znanstveno študijo, bi bila primerjava obeh kot primerjava jabolk in hrušk. Kljub temu pa omenjena podatka jasno kažeta, da se je raven »kulture ljudstva« že pred drugo svetovno vojno kar krepko dvignila. V resnici je uzakonitev izključno državnih šol služila totalitarni oblasti, da je mladim predstavila enostranski pogled na svet. Tako je Komunistična partija Jugoslavije nad otroki lažje izvajala ideološko nasilje. Če si izposodim izraz papeža Frančiška (ki ga večkrat uporabi, da izrazi svojo skrb in ogorčenje nad poskusi vsiljevanja za družino uničujočih ideologij), olajšali so si »ideološko kolonizacijo« Slovencev. Ker je pri nas, kljub padcu komunizma, šolski sistem še vedno skoraj 100 % državen, smo tako kot družba še bolj dovzetni za s strani države diktirane ideologije, ki spodkopavajo temelje družbe in družino.

Če povzamem svoje razmišljanje, lahko rečem, da Državni zbor oziroma vladni poslanci nočejo odpraviti kršitve Ustave, ker bi država z izenačitvijo otrok v državnih in zasebnih šolah izgubila monopol nad vzgojo in izobraževanjem. Očitno se ravnajo po načelu »Kdor si lasti mladino, tistemu pripada prihodnost«, ki mu je sledil tudi Hitler v svoji izgradnji tisočletnega Rajha.

Ker vzdrževalci neenakega stanja vztrajno trdijo, da bi bila odprava kršitve Ustave finančno pogubna za celoten sistem osnovnošolskega izobraževanja, je smiselno preveriti, če to res drži. Ali smo zaradi obstoječega neenakega stanja na področju osnovnošolskega izobraževanja kot družba finančno na boljšem? Najprej moramo ločiti med dostopnostjo do osnovnošolskega izobraževanja na eni strani in izvajalci tega izobraževanja na drugi strani.

Dostopnost osnovnošolskega izobraževanja omogoča država s tem, da del davkov nameni za financiranje javnega programa, ki ga ▶

izvaja osnovna šola. V družbi vsi pristajamo na tihi dogovor, da je v javnem interesu, če imajo vsi otroci možnost osnovnega izobraževanja. Tako vsi davkoplačevalci pristajamo na omejevanje ekonomske svobode. Pristajamo, da država del davkov, ki nam jih pobere, nameni za vzgojo in izobraževanje. Prav tako starši dopuščamo, da država namesto nas oziroma skupaj z nami pripravlja naše otroke na življenje. S tem je staršem okrnjena svoboda do vzgoje in izobraževanja lastnih otrok. Prav tako pa je otrokom okrnjena osebna svoboda, saj morajo del svojega življenja obvezno preživeti v šolskem okolju.

Izvajalce javnega osnovnošolskega izobraževanja v Sloveniji delimo na javne in zasebne. Vsi, tako javni kot zasebni, izvajajo program, ki jim ga predpiše država. Poleg tega lahko vsaka šola ponuja tudi program, ki jo dela drugačno od drugih. Kljub temu, da izvajajo enak program, pa država ne financira vseh v enaki meri. Javnim šolam nameni 100 %, zasebnim pa zgolj 85 % za enako delo. Poleg tega so zasebni izvajalci javnega osnovnošolskega programa na slabšem tudi zaradi načina ustanovitve. Po ZOFVI je vsaka lokalna skupnost dolžna zgraditi in vzdrževati javno šolo. Sredstva za izgradnjo šole torej posredno prispevamo davkoplačevalci. Zasebni izvajalec pa mora zgraditi (najeti) in vzdrževati zgradbo, v kateri poteka osnovnošolski program, z lastnim denarjem.

Vsem, ki jih skrbi dostopnost osnovnošolskega izobraževanja, lahko pritrdimo, ko zagovarjajo javno financiranje osnovnošolskega izobraževanja, ne moremo pa pristati na vsiljevanje samo državnih izvajalcev. Če za dostopnost osnovnošolskega izobraževanja velja prepričanje, da imamo kot družba večje koristi, če se vsi davkoplačevalci delno odpovemo ekonomski svobodi, starši delno svobodi do vzgoje in izobraževanja svojih otrok (lahko bi tudi rekli, da pristajamo na ponudbo družbe, da nam pomaga vzgajati in izobraževati otroke na tistih področjih, za katere smo sami manj usposobljeni), otrokom pa okrnimo osebno svobodo, pa tako prepričanje glede izbire izvajalca osnovnošolskega javnega programa v družbi ni splošno sprejeto. Za ponazoritev tega nesmisla naj navedem primer iz vsakdanjega življenja. Vsi udeleženci se pokoravajo cestnoprometnim predpisom, ker je to za družbo dobro in koristno, čeprav zato lahko kakšen posameznik trpi trenutno škodo (npr. nepravočasen prihod iz točke A v točko B …). Verjetno pa nihče ne bi pristal, da bi morali uporabljati samo vozila, ki bi nam jih ponudila država.

Čas je, da tudi iz področja osnovnošolskega izobraževanja izženemo totalitarne ostaline. ■

10.1.1.

Minilo je 75 let od časa, ko je boljševistična revolucija začela terjati krvni davek tudi v naši dolini. V dolino je stopil umor. Zgodil se je poskus uboja duha – klenega, poštenega, svobodnega, domoljubnega človeka v tej dolini. Z ropom, požigom in poboji civilnih prebivalcev so temu preprostemu krščanskemu človeku vsilili boj – boj za gola življenja, vero in domovino; potem so ga označili za razrednega sovražnika, kolaboranta in izdajalca. Tako so naše očete, stare očete, strice, brate, sosede najprej diskreditirali in nato likvidirali. In v katerem od več kot 600 morišč ležijo, še danes ne vemo. To ni travmatiziranje, to so dejstva naše preteklosti in zdi se mi nujno, da jih povem.

Ko smo se pred 26 leti osamosvajali in kovali načrte, da bomo najmanj druga Švica, nismo niti približno slutili, kako težko breme je na nas odložilo pol stoletja komunizma, čeprav smo poslušali od starejših in modrejših, preizkušanih od komunistov, da potrebujemo vsaj 40 let, da se otresemo te zmote. V resnici smo mislili in pričakovali, vsaj mi mladi, da bo politika to sama uredila, in to veliko prej. Toda žal se je del politike odločil, da bremena ne gre zavreči in ga je uporabil za razkol naroda in posledično za prevzem oblasti. In tudi v demokraciji se nadaljujejo nenormalnosti: namesto obsodbe komunizma kot totalitarnega sistema se nadaljuje poveličevanje NOB, namesto obsodbe krvnikov jim z državniškimi častmi postavljamo nove spomenike, na čast največjemu bi poimenovali vpadnico v Ljubljano. Rdeča zvezda, simbol zmote, se vrača na ulice in državne proslave. In žrtve so še naprej izdajalci in zločinci junaki.

In tako je danes človeku iz te doline ponovno vsiljen boj. Boj za golo resnico. Boj za dostojen pokop naših sorodnikov in sokrajanov, predvsem pa boj za to, da se povrne njihov ugled. To ni pozivanje k vojni. To je poziv vsem nam, da ohranimo normalnost. To smo dolžni zanamcem. Dolžni smo gojiti spravo. Vendar sprava ni stvar enkratnega dejanja, pa še to s figo v žepu. Sprava ni nabiranje političnih točk. Je proces in se udejanja na več ravneh, vendar ne brez iskrenosti in mimo resnice.

In kaj lahko storimo mi? Bolečo resnico te doline je potrebno povedati na glas, vsem in kljub vsemu. To je naš dolg do prednikov in dolžnost do zanamcev.

10.2.1. Uvod

Ob 75­letnici revolucionarnega nasilja v horjulski dolini in okolici je Študijski center za narodno spravo 20. oktobra 2017 v Horjulu organiziral znanstveni posvet z naslovom »To je bil uboj duha. – Kaj dolgujemo zanamcem?« Poleg prispevkov drugih avtorjev in razstave, ki je obravnavala prepovedano in cenzurirano literaturo med leti 1945 in 1991, je bila na posvetu izpostavljena tudi problematika internirancev iz Horjula in njegove bližnje okolice.

Najprej je potrebno spoznati vzroke enega izmed pogostih ukrepov okupatorskih sil, to je interniranja domačega prebivalstva. Kako je bilo prve dni okupacije v Horjulu oziroma njegovi ožji okolici, dobro orišejo spomini domačinov. Najprej spomini Marice Cerar ­ Bastič, zapisani v knjižici Ljubgojna, draga vas domača, in spomini narodnega heroja Rudolfa Hribernika ­ Svaruna, ki je svoje občutke o tem času strnil v knjigi Spomini. K jasnejši sliki o preučevanem času pa pripomore tudi knjiga Joškos Kinder – Flucht und Alija durch Europa, 1940–1943, Josef Indigs Bericht. Gre za vtise Juda Josefa Indiga, ki je med julijem 1941 in julijem 1942 s še nekaterimi drugimi Judi bival na gradu Lesno Brdo nedaleč od Horjula. Slednji v dojemanju tedanjih dogodkov nastopa kot neobremenjen pričevalec, zato so njegovi spomini še posebej dragoceni.

Pomembno ločnico v odnosu italijanskega okupatorja do domačega prebivalstva so zaznamovali nasilje pripadnikov Osvobodilne fronte pod vodstvom Komunistične partije nad posameznimi domačini, in napadi na lokalno infrastrukturo ter na posamezne italijanske vojaške formacije. Okupator je svojo okupacijsko politiko po teh napadih zaostril. Vse pogosteje se je posluževal izgona lokalnega prebivalstva v različna koncentracijska taborišča. Ta ‘disciplinski ukrep’ je bil v mnogih primerih nesorazmeren temu, koliko so partizanske akcije prizadele okupatorjeve sile. Po kapitulaciji Kraljevine Italije so se nekateri že internirani domačini srečali tudi z ostrejšim nemškim taboriščnim sistemom.

10.2.2. Prihod Italijanov v horjulsko dolino

Druga svetovna vojna se je za Slovence začela 6. aprila 1941, z nemškim, italijanskim in madžarskim napadom na ozemlje Dravske banovine, ki je bila v okviru tedanje Kraljevine Jugoslavije. Nemški invaziji iz Avstrije je sledilo hitro prodiranje proti Karlovcu in Zagrebu. 11. aprila, ko se je jugoslovanska vojska že umaknila, so začele hitreje prodirati še italijanske enote, in sicer v smeri Ljubljane in Kočevja. Italijani so svoj napad izvedli z ozemlja Julijske krajine. Po enajstih dneh je država kapitulirala. Po že vnaprej izdelanem načrtu so Nemci okupirali Gorenjsko, severni del Dolenjske, Štajersko in severozahodni del Prekmurja, Italijani so dobili Notranjsko z Ljubljano in večji del Dolenjske, Madžari pa so zasedli preostali del Prekmurja. Pet vasi v okolici Obrežja in Nove vasi je zasedla 10. aprila ustanovljena Neodvisna država Hrvaška (NDH). Demarkacijska črta med italijanskim in nemškim zasedbenim ozemljem je v naših krajih potekala po bivši rapalski meji približno do Žirov, kjer je zavila in šla po severni strani Polhovega Gradca in naprej proti Šentvidu nad Ljubljano, ki je pripadal Nemcem, nato pa po Savi skoraj do sotočja s Kamniško Bistrico in Ljubljanico ter naprej proti vzhodu. Prebivalci horjulske doline so se bili tako primorani soočiti z italijanskim okupatorjem in režimom, pod katerega upravo je področje prišlo. Marica Cerar, rojena Bastič, takrat že v najstniških letih, se spominja prihoda italijanskih vojakov v Horjul takole: »Drugi dan, na veliki četrtek²⁰, zagledamo kolono vojakov. Prihajali so od Vrzdenca, pred njimi nekaj motornih koles. Bilo je okrog opoldanske ure. Naša hiša je bila prva v vasi od tiste strani. Ustavili so se in posedli po našem in Vovkovem vrtu. Bili so trudni, zaprašeni, preplašeni. Nikakršna podoba ‘zmagujoče’ Mussolinijeve vojske. Mami so se smilili, saj je dobro pomnila prvo svetovno vojno, trpljenje in stradanje vojakov, med katerimi je bil tudi naš oče. Rekla je: ‘Lačni vojaki so reveži.’ Prinesla je hleb svežega kruha, stala na hišnem pragu in delila kos za kosom vsem, ki so ga želeli. Vsi smo čutili, da je s to potezo omilila napetost, naš strah in preprečila kak surov nastop vojakov. Venomer so očeta nekaj spraševali, končno smo le razumeli, da sprašujejo, če je v okolici kaj Črnogorcev. Teh so se bali. Zagotovili smo jim, da jih ni. Nato so se počasi začeli pomikati proti Horjulu. Zasedli so šolo, oficirji so se nastanili tudi po hišah. Kljub tragiki okupacije je bilo tedaj vse mirno, nobenega nasilja nad prebivalstvom.« Na dokaj podoben način je prodor okupatorske italijanske vojske doživel Rudolf Hribernik, ki se je z dolgo kolono vojaštva srečal ob cesti sredi Horjula. Italijanski vojaki so, ko so dokončno uvideli, da se je jugoslovanska vojska zares umaknila, korakali dokaj brezbrižno. Večinoma na glavah niso nosili čelad, puške pa so po Hribernikovem opisu nosili po lovsko. Nekateri so zaradi žuljev šepali. Obnašali naj se ne bi prav nič sovražno. Številni so nasmejanih obrazov pozdravljali domačine z mahanjem rok in živahnim govorjenjem. Posebne pozornosti so bila deležna dekleta in žene. V takem čudnem ozračju je začetni strah začel popuščati tudi pri nekaterih domačinih, ki so italijanskim vojakom začeli vračati pozdrave.

Italijani so celotno slovensko zasedeno ozemlje Kraljevini Italiji formalno priključili 3. maja 1941. Kljub temu pa območja novo ustanovljene Ljubljanske pokrajine niso smatrali za del italijanskega nacionalnega ozemlja. Za pravo nacionalno mejo je veljala po prvi svetovni vojni določena rapalska meja. Stara meja je bila tako ohranjena kot policijska, carinska in davčna meja. Prebivalcem Ljubljanske pokrajine pa ni bilo treba služiti vojske. Zasedeno ozemlje so si prizadevali le postopoma fašizirati in poitalijančiti ter ga tako v popolnosti vključiti v svojo državo. Svoje cilje so, za razliko od ostalih dveh okupatorjev na Slovenskem, skušali uresničiti postopoma. Posledično so bila tudi njihova oblastniška postopanja drugačna. Italijanska okupacijska politika, ki je zadevala tudi območje horjulske doline, je bila v primerjavi s prijemi ostalih okupatorskih režimov milejša. Še posebej permisivno so nove oblasti postopale v začetnem obdobju okupacije. Oblasti v Ljubljani so dopuščale izvajanje kulturnih dejavnosti, delovanje prosvetnih ustanov in nepolitičnih društev, izhajal je slovenski tisk. Ljubljanska univerza je bila sicer nekajkrat zaprta, vendar je okupator ni ukinil. Kar nekaj študentov univerze pa je bilo odvedenih v internacijo. Na območje Ljubljanske pokrajine se je v obdobju do kapitulacije Italije septembra 1943 zateklo veliko število Slovencev iz nemškega okupacijskega območja in beguncev od drugod. Na tak način je Ljubljano doživel tudi Jud Josef Indig, ki je sem dopotoval iz Zagreba. S pokrajinskimi in lokalnimi oblastmi se je skušal dogovoriti o prihodu in nadaljnjem bivanju približno 40 mladih judovskih beguncev iz Zagreba. Razliko med ustaškim območjem in od Italijanov okupi rano Ljubljano je opisal takole: »Kakšno nasprotje med Zagrebom in Ljubljano! Tam umori in sadizem, tukaj okupirano območje, kjer lahko poslušajo tuje radijske postaje in berejo časopise nevtralnih držav. Celo v opero lahko hodijo in nihče jih ne zmerja, če so Judje.« Podobne razmere so ob okupaciji vladale tudi v horjulski dolini. Občina je pomagala štajerskim

beguncem, ki so jih naselili po razli

nih hišah. Ve

ina jih je jeseni 1941 odšla v Ljubljano. Nova oblast je zahtevala osebne izkaznice za vse ob

ane, uvedene so bile živilske karte z odrezki za sol, sladkor, olje, meso, riž in ostalo.

10.2.3. Začetki delovanja OF v dolini

Glavni politični organizator KPS in OF v dolini je bil dr. Cene Logar po domače Andrejkov. Leta 1913 rojeni Logar je bil študent filozofije. Med drugim je študiral tudi v Pragi in Parizu. Že leta 1937 se je v Pragi srečal z Borisom Kidričem, ki se je tja zatekel kot politični emigrant. V tujini sta skupaj sodelovala od leta 1939. Po vrnitvi v domovino Logarju zaradi njegove komunistične aktivnosti v tujini ni uspelo dobiti službe, ki bi ustrezala njegovi izobrazbi. Kapitulacijo in okupacijo Jugoslavije je tako dočakal doma, v Horjulu. Navodila za organizacijo Komunistične partije in OF na tem območju je Logar prejel neposredno od svojega mentorja Borisa Kidriča. Najprej mu je bilo naročeno, da naj poroča o politični situaciji v dolini. Da bi sam lahko nemoteno potoval od vasi do vasi, je od občine sprejel delo, ki je vključevalo popisovanje hiš in ljudi. Skupaj s Kidričem sta se nato na podlagi te terenske analize dogovorila za ustrezno smer politične agitacije.

Horjulski rajon OF je bil s strani sekretarja vrhniškega okrožja, pod pristojnost katerega je novoustanovljeni rajon spadal, potrjen na okrožnem sestanku septembra 1941. Pod vrhniškim okrožjem so bili rajoni Vrhnika, Borovnica, Logatec, Horjul. Sekretar vrhniškega okrožja OF je bil tedaj Franc Popit ­ Jokl. Hkrati so med članstvo KPS sprejeli prve člane prav tako novoustanovljene horjulske partijske celice. Logar je bil na sestanku uradno izbran za sekretarja horjulskega rajona OF in partijske celice.

10.2.4. Partizanske akcije in prve aretacije

28. oktobra 1941 je vodstvo horjulskega rajona OF iz Ljubljane dobilo navodilo, da morajo pri evharističnem križu nad Horjulom, postavljenim leta 1935, organizirati velik kres. Ob samem kresu so protagonisti na križ izobesili veliko jugoslovansko zastavo z rdečo zvezdo. Približno ob istem času so partizani, nastanjeni v taborišču v Lesu za Korenom, dobili povelje iz Ljubljane, da naj gredo ostrič neko horjulsko dekle, ki naj bi imelo razmerje z Italijanom, ki je bil nastanjen v njihovi hiši. Med dogodkom je dekletovo vpitje priklicalo Italijana, ki je bil nato med prerekanjem ubit. Po dogodku so Italijani prvič izvedli obsežne aretacije. V internacijo so tako odpeljali brate Franca, Andreja, Tineta, Toneta in Bernarda Prebila, Janeza in Lojzeta Rožnika ter Nika Logarja.

Obsežnejše aretacije domačinov so nato sledile 9. februarja. Zaradi suma sodelovanja s partizani, taborečimi za Korenom, so bili priprti Tine in Jaka Logar, Andrej Korenčan, Anton Zdešar, Janez Stanovnik, gostilničar Franc Muha in horjulski župnik Nastran. Gostilničarja in duhovnika so kmalu zatem izpustili, ostale priprte pa so odpeljali v internacijo.

Aretacije so sledile tudi partizanskemu umoru trgovca Janeza Erbežnika iz Zaklanca 21. aprila 1942. Zaklančan je bil star 63 let, umorjen pa ob cesti blizu Horjula. Obtožen je bil vohunjenja in izdajanja informacij Italijanom. Kot lokalni trgovec je z njimi verjetno prihajal v rednejše stike, kar ga je stalo življenja. Erbežnika se v svojih zapisih spominja tudi mentor judovskim beguncem, ki so v tem času še vedno bivali na gradu Lesno Brdo: »Neke noči v začetku junija so prišli partizani v njegovo hišo in zahtevali, da gre z njimi, če ne, bo dobil kroglo v glavo. Odpeljali so ga v gozd, kjer ga je sodišče obsodilo na smrt zaradi izdaje. Nihče ni pojasnil, kaj naj bi bil izdal. Kmalu po obsodbi so ga ustrelili in pustili ležati ob cesti (verjetno Horjul–Vrhnika). Na njem je bil listič z napisom »Izdajalec«. Zjutraj so ga našli kmetje in prenesli v njegovo hišo.« Dokazov, ki bi podkrepili obtožbe partizanov, ni. Tudi Indig jim ne verjame, saj je Erbežnika v času bivanja na gradu osebno spoznal. Cene Logar prav tako poroča o uboju zaklanškega trgovca, in sicer kot vzrok za italijanske aretacije, ki so sledile v tednih po umoru, Erbežnika pa označi za okupatorjevega špijona. Logar se je aretacijam izognil z umikom v ilegalo.

10.2.5. Zaostritev okupatorjevih ukrepov

Kot že omenjeno, so partizani taborili v taborišču v »Lesu« za Korenom, in sicer približno do marca 1942. Pogosto pa so patruljirali tudi po pobočjih samega Korena. Nekako februarja so Italijani v Horjulu partizanske straže na sneženih pobočjih Korena z daljnogledi opazili in jih napadli, kasneje pa so napadli tudi partizansko taborišče. Tedaj je okupator vas Koreno požgal, veliko domačinov pa odpeljal v internacijo.

Partizanskemu umoru župana Bastiča, njegove žene in mladega Valentina Lavriše je 1. julija sledil italijanski požig Ljubgojne pri Horjulu. Enota Savinjskega odreda naj bi v bližini vasi Italijanom pripravila zasedo. Italijani so se maščevali s požigom vasi. Marica Cerar ­ Bastič se dogodka spominja drugače. Pravi, da je četa italijanskih vojakov res korakala skozi vas. S hriba nad hišami se je oglasila ena sama strojnica in ranila tri italijanske vojake. Napadel naj bi jih en sam domačin, ki je malo prej pritekel iz vrzdenške smeri in nato zbežal. Nekaj hiš v vasi se tisto popoldne ni vnelo, zato so šli nekateri vaščani v Horjul prosit karabinjerje, naj ohranijo vsaj preostale hiše. Italijani so obljubili posredovanje pri vojaških oblasteh. Domačini so se malce pomirili. Nekateri so svoje imetje zopet znosili v hiše in hleve. Naslednji dan so se vojaki vrnili in požgali še preostanek vasi. Pripoved o enem samem partizanu, ki je streljal na Italijane, v svojem pričevanju podaja tudi Justin Stanovnik, rojen nedaleč stran v vasici Lesno Brdo.

Čez osem dni, 9. julija 1942, so okupatorji požgali še vas Ligojno pri Vrhniki, ubili pa so tudi nekaj domačinov. Represalija je bila odgovor na partizansko streljanje na Italijane, ki so skušali popraviti prekopano cesto Vrhnika–Ligojna–Horjul.

Nekako od aprila 1942 dalje so partizanske enote taborile na hribu Ključ. Na območju se je formiral Dolomitski odred. Po cestah Horjul–Polhov Gradec, Horjul–Drenov Grič in pa Horjul–Dobrova se je okupator premikal le še ob redkih priložnostih. Oblikovalo se je torej manjše polosvobojeno ozemlje. 12. septembra je okupator proti dolomitskim partizanom sprožil večjo ofenzivo, ki je trajala do 18. septembra. Poleg bojev omenjeni čas najbolj zaznamujejo splošne množične aretacije povečini civilnih oseb po celotnem področju Ljubljanske pokrajine. Horjulska dolina pa tudi deli polhograjske so konec ofenzive dočakali praktično izpraznjeni. Predvsem moški, stari med 17 in 55 let, so bili aretirani in internirani, povečini v taborišče Rab. V horjulski občini je bilo interniranih 82 ljudi: v vasi Podolnica 42, v Brezju je bilo v internacijo odpeljanih 33 moških in 7 žensk, v samem Horjulu pa tedaj naj ne bi internirali. Možno je, da so vasi, kot je Brezje, tedaj plačale najvišji davek prav zaradi bližine partizanskega taborišča na Ključu, ki se je nahajalo skoraj neposredno nad vasjo.

10.2.6. Rab, Renicci, Buchenwald

Domačini, internirani v veliki ofenzivi pomladi in jeseni 1942, so bili v veliki večini prepeljani na otok Rab. Koncentracijsko taborišče je bilo tu ustanovljeno v juliju leta 1942. Iz Ljubljanske pokrajine je bilo po arhivskih podatkih za časa delovanja taborišča sem prepeljanih več kot 7.500 oseb. Poleg splošnih ▶ slabih življenjskih razmer in nasilja je internirance iz

rpavalo predvsem delo v kamnolomu in pa visoke temperature poleti ter mraz, padavine in veter v zimskih mesecih. Jetniki so sprva bivali v majhnih šotorih, kjer je lahko bivalo do šest oseb. Zamenjali so jih šele po uničujoči nevihti januarja 1943. Šotore se počasi nadomestile lesene oziroma zidane barake. Najpogostejša vzroka smrti interniranih v rabskem taborišču sta bila izčrpanost in lakota. Na Rabu naj bi življenje izgubilo okoli 870 Slovencev. Okupator je internirance iz taborišč izpuščal postopoma in zelo počasi. Razlogi so bili različni: od prenatrpanosti taboriščnih kapacitet, v nebo vpijočih slabih razmer v določenih taboriščih do pomanjkanja delovne sile v Ljub ljanski pokrajini.

Manjša skupina horjulskih internirancev je bila ob koncu leta 1942 preseljena iz taborišča na Rabu v taborišče Renicci v srednji Italiji. Zaradi velikega števila smrtnih žrtev in slabih razmer na Rabu so Italijani jetnike selili po drugih taboriščih. Skupino okoli desetih horjulskih internirancev pa naj bi v Renicci razporedili tudi zaradi obdelovanja njiv v okolici.

8. septembra 1943 je Kraljevina Italija kapitulirala. Negotovi čas so v številnih italijanskih taboriščih izkoristili partizansko usmerjeni interniranci in začeli ustanavljati bojne oddelke. Slednji naj bi razorožili italijansko taboriščno upravo in sami osvobodili taborišča. Podobno se je zgodilo tudi v taborišču Renicci. Nekatere ujetnike je že v taborišču, nekatere pa na poti domov prestregla nemška vojska. Veliko internirancev s horjulskega območja je pristalo v Buchenwaldu v Nemčiji. Kot prisilni delavci so

Figure 44. Šotorišče v italijanskem taborišču Rab

Figure 45. Fotografija skupine internirancev iz Horjula in okolice je verjetno nastala po osvoboditvi taborišča Stassfurt. Stojijo od leve proti desni: Karel Zalaznik, Pavel Oblak, Matej Smrtnik, Alojz Stanovnik, neznan. Sedijo od leve proti desni: Janez Lešnjak, neznan, Miha Žvokelj, Feliks Urbančič, Ivan Jurca.
Neznani osebi sta Ciril Gorup (Maribor), Franc Košmrl (Sodražica).

opravljali dela v gradbeništvu, kamnolomih, orožarski industriji in podobno. Sicer niso bili nastanjeni v matičnem taborišču nedaleč od Weimarja, ampak v različnih drugih taboriščih, ki so spadala pod upravo glavnega koncentracijskega taborišča Buchenwald. Nekateri so tako bili v taborišču Flossenbürg in Stassfurt, spet drugi drugje. Takoj po kapitulaciji Italije so se iz Reniccija vrnili le tisti interniranci, ki so taborišče zapustili pred partizanskim prevzemom oblasti.

Še posebej zanimiva je zgodba že omenjene skupine osmih internirancev s horjulskega ▶

Figure 46. Podpisi jetnikov na zadnji strani zgornje fotografije. Poleg podpisov so pripisali še ime domačega kraja. Spodaj je viden tudi zapis imena taborišča in datum nastanka fotografije.

območja ter enega Mariborčana in Sodražana, katerih zgodba ostaja zavita v skrivnost. Zanimivo je, da je skupina večino internacije in selitve med taborišči preživela skupaj. Po spletu različnih dogodkov sta jih sprva italijanski, nato pa nemški okupator selila od Raba poleti 1942, preko Reniccija do taborišča Stassfurt. Po osvoboditvi maja 1945 se je skupina še več kot mesec dni zadrževala v taborišču, nato pa so se postopoma vračali domov.

10.2.7. Zaključek

Italijanski okupator je poleti in jeseni nedvomno občutno zaostril okupacijsko politiko. Temu je poleg drugih dejavnikov botrovala tudi vse večja partizanska aktivnost. Italijani so začeli izvajati hude represalije: streljanje talcev, požige vasi in množične aretacije. Zdi se, da je bil učinek nemajhnega števila partizanskih akcij nesorazmeren z nasilnostjo okupatorjevih represalij.

Številna nasilna partizanska dejanja proti domačemu prebivalstvu so med Italijane vnašala nemir in represivne metode le še stopnjevala. Vodja judov z Lesnega Brda Josef Indig je v svojih spominih zapisal, da ljudje po celi Sloveniji govorijo o izdajalcih in da lahko vsak mimogrede dobi kroglo v glavo, ter da so med »partizansko« vojno zaradi krvavega maščevanja bolj trpeli Slovenci kot pa fašisti. Pogosto je partizanskim napadom proti okupatorju sledil njihov hiter umik. Civilno prebivalstvo pa je bilo nato izpostavljeno krutim represalijam. Ustanovitve vaških straž po slovenskih vaseh tako pogosto niso pripomogle le k zmanjšanju partizanskega revolucionarnega nasilja nad prebivalstvom, ampak tudi k omejitvi okupatorjevega nasilja.

Po ofenzivi 12. septembra 1942 so Italijani skorajda izpraznili polhograjsko in horjulsko dolino. Pri interniranju med domačini skorajda niso delali izjem. Tako je bilo na primer interniranih šest bratov Božnar iz Polhovega Gradca. Družina je sicer veljala za katoliško usmerjeno. Posedovali so tudi žago in mlin. Tudi pri Dolinarjevih iz Zaklanca v bližini Horjula so Italijani v internacijo odpeljali tri sinove, Franceta, Jakoba in Naceta. Sin Tone pa je bil celo član vaške straže v Horjulu. 20. novembra so partizani od hiše odpeljali očeta Janeza, mamo Marijo in hčeri Ivano in Bernardo ter jih s še nekaterimi drugimi v bližnjem kamnolomu umorili. Nekatere aretacije in internacije posameznikov so bile zgolj naključne. Domačini so bili tako zajeti pri delu na cesti ali ko so pomagali pri sosedu ali pa opravljali dninarsko službo ravno v tistem kraju, kjer je okupator tedaj izvajal internacije. Znašli so se ob napačnem času na napačnem kraju. Odprto ostaja vprašanje, koliko ljudi, ki so bili sicer po svojem prepričanju protikomunistično usmerjeni in jih določena literatura navaja kot žrtve partizanske revolucionarne strani, je trpelo in umrlo v okupatorjevih koncentracijskih taboriščih.

Tudi protagonista začetkov OF in Kidričevega večletnega sodelavca Ceneta Logarja je po vojni doletela tragična izkušnja internacije, kateri se je med drugo svetovno vojno večkrat izognil. Po koncu vojne je bil član agitpropa CK KPS in celo načelnik ideološkega oddelka. Tri leta je bil nato predavatelj na ljubljanski univerzi. Februarja 1949 so ga aretirali. Do novembra 1953 je bil nato zaprt v Ljubljani in na Golem otoku. Junija 1958 je bil Logar zopet zaprt in izpuščen šele novembra 1962. Zaradi informbiroja je v zaporu skupaj preživel približno sedem let. Prav tako so bili zaprti štirje njegovi bratje. ■

10.3.1.

Junija letos je bila svetovna premiera igre »Across the Iron Curtain« ­ Preko železne zavese, poučne igre, namenjene mladim po letih in po srcu. S tem drobnim podatkom pričenjam svoje današnje razmišljanje predvsem zato, ker se še vedno mnogi, ko se odpre tema o polpretekli zgodovini sprašujejo: ali ni ta tema že preživela; zakaj po vseh teh letih sploh odpirati vprašanje o grozotah, ki ga je povzročil komunizem ipd. Zanimivo, da se ob vprašanju spominjanja grozot holokavsta ali zločinov na območju nekdanje Jugoslavije, ne v okviru strokovnih ne vsakdanjih debat, tega ne vpraša nihče. Še nam, ki vemo, da lahko med enim in drugim nasiljem vlečemo vzporednice, manjka samozavesti, da če o teh resničnih dogodkih iz domače preteklosti govorimo, to ni nič nazadnjaškega. Predvsem to ni nekaj, zaradi česar bi se počutili kot ideološki skrajneži, za kar nas pogosto skušajo označiti. Take izkušnje imam tudi sama, ko sem kot ena mlajših poslank državnega zbora RS javno obsojala komunistično nasilje in ob tem doživljala napotke, po letih in izkušnjah starejših politikov ali kakšnega cerkvenega dostojanstvenika, da se naj vendarle že neham ukvarjati z »domobranci«.

Ampak ta tema je še kako živa. Brutalnost komunizma je pustila, če hočemo priznati ali ne, rane na srcu in duhovnem življenju ljudi. Na obeh straneh. Številni so zaradi lažnive propagande in obljube privilegijev, še preden so se dobro zavedali napačnega koraka, podlegli pritisku in postali sostorilci. Naša pravica in naša dolžnost pa je, da se o revolucionarnem nasilju pogovarjamo na vseh ravneh in z vsemi.

V tem razmišljanju se bom spraševala, koliko so nam pri tem v pomoč domači in mednarodni dokumenti: dokumenti Sveta Evrope in Evropske unije, odločitve slovenskih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice. Že grob pregled posameznih dokumentov omenjenih evropskih institucij da odgovor, da nikakor ne gre za obrobno temo, kot bi pri nas to mnogi radi prikazali. Prav preko teh dokumentov je na vsako generacijo uperjen prst, da mora prispevati svoj delež k spremembam ­ k normalizaciji, k celjenju ran naroda kot celote. Gre namreč za večno skrb – skrb za človekove pravice in človekovo dostojanstvo.

Vsem nam je znano, da pojem človekovih pravic ni nastal od danes na jutri. Prav zaradi tragične izkušnje treh totalitarizmov je bilo naravno, da je zavedanje o pomenu človekovega dostojanstva, kot temelja za človekove pravice, stopilo izrazito v ospredje po letu 1940. Množične kršitve človekovih pravic in kršitve človekovega dostojanstva so bile način delovanja povojnih revolucionarjev ob prevzemanju oblasti. Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo in dolžnost države je, da ga varuje. Ampak kako naj ga država varuje, če jo vodijo ljudje, ki najbolj brutalno nasilje označujejo kot »preventivne akcije, akcije v dobro ljudstva, države, sistema…«?

V Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je Skupščina Republike Slovenije razglasila, da jo sprejema tudi ob dejstvu, da »SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin«. Povedano drugače, Slovenci smo se na plebiscitu jasno opredelili, da nočemo več živeti v državi, kjer se kršijo človekove pravice. Takrat smo se zavezali, da bomo v novi državi ravnali drugače. Kako dobri smo v tem? Kako daleč smo prišli? Kot država, kot družba, kot posamezniki?

Če izpostavim le nekatere dogodke letošnje leta, lahko rečem, da nismo prišli prav daleč. Ne v simbolnem smislu, sodeč po prizorih, ki smo jim bili priča v juniju na Kongresnem trgu (prireditev Nosil bom rdečo zvezdo). Ne v ▶

Figure 47. Napredujemo ali nazadujemo? arhiv Zaveze

formalno pravnem smislu, saj so kazniva dejanja komunistov in njihovi sodelavcev, s katerimi so kršili temeljne človekove pravice in svoboščine, ostala nekaznovana. Celo več, ostajali so na odgovornih javnih mestih in še danes nam na mnoge načine kažejo, da jim je demokracija breme.

Če ne bi bilo posameznih odločitev Ustavnega sodišča, ki je družbenemu vzdušju navkljub sprejelo pomembne odločitve, bi bilo razlogov za pesimizem še več, sploh ker najvišji politični organ ­ Državni zbor RS – niti na načelni ravni ni obsodil zločinov komunističnega režima.

Da je rep, s katerim udriha rdeči zmaj, dolg in da je njegova moč velika, so relativno zgodaj spoznali člani Parlamentarne skupščine Sveta Evrope in sprejeli Resolucijo Sveta Evrope 1096 (1996) o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih komunističnih totalitarnih režimov. Ta je zelo jasno opozorila na nevarnosti v primeru neuspešnega prehoda iz komunističnega režima v nov sistem. Poudarja, da bo v primeru neuspelega tranzicijskega procesa v najboljšem primeru prišlo do oligarhije namesto demokracije, da bo vladala korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bomo priča »žametni obnovitvi« totalitarnega sistema. Da pri nas potekata oba procesa, pred katerima je Svet Evrope opozarjal pred dobrimi dvajsetimi leti, je več kot jasno. Ampak večina si pred tem zakriva oči.

Da laže ovrednotimo aktualne politične razmere, se moramo večkrat spomniti, da je po sprejemu omenjene resolucije v letu 1997 v Državnem zboru RS prišlo do pobud, da bi sprejeli Zakon o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima in predlog Resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima. V parlamentarno proceduro sta ga vložila poslanca Janez Janša in Lojze Peterle. Oglasil se je predsednik republike Milan Kučan s svojim pismom Državnemu zboru RS. V pismu je zapisal, da mu vest in odgovornost nalagata sporočiti »državnemu zboru in s tem tudi širši javnosti svoje prepričanje, da sta oba predložena dokumenta politično in moralno neutemeljena in škodljiva, pravno pa nedopustna.« Nadaljevanje je znano in tako takrat kot danes zelo predvidljivo. Dokumenta nista bila sprejeta. Predloga sta padla že na matičnem odboru za notranjo politiko, ki ga je vodila poslanka Darja Lavtižar Bebler, sicer dolgoletna članica raznih odborov za človekove pravice doma in v tujini.

Dvajset let pozneje smo na istem. Državni zbor še vedno ni sprejel kakšnega pravno zavezujočega dokumenta, ki bi obsodil totalitarni komunistični sistem. Zadnji poskusi so vezani na Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki so jo poslanci Evropskega parlamenta sprejeli leta 2009 in jo je Državni zbor vzel le na znanje.

Pri sprejemanju Resolucije Sveta Evrope 1481 (2006) o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov v letu 2006 sem kot slovenska predstavnica v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope sodelovala tudi sama. Skupaj s kolegom Lindbladom iz Švedske, ki danes vodi Platformo evropskega spomina in vesti, sva tistega ledenega januarja opravila vrsto pogovorov v podporo resoluciji in predlaganim priporočilom. Izid je bil negotov do konca. Resolucija je bila sprejeta, za sprejem priporočil pa je zmanjkalo nekaj glasov. Resolucija v uvodnem delu totalitarnim komunističnim režimom, ki so vladali Srednji in Vzhodni Evropi, brez izjeme pripisuje množično nasilje nad človekovimi pravicami. Opominja na znano zablodo, ki jo zagovorniki komunizma ponavljajo še danes, češ, zločini so bili opravičljivi, saj je bilo vse le v dobro ljudstva. Kako so s taktiko »da večkrat ponovljena laž postane resnica« ubili duha, prepoznavam tudi v tem, da je mogoče slišati celo od naših ljudi: »Saj so mu res naredili krivico, ampak malo je tudi sam iskal.« ali pa »Ja, je imela malo predolg jezik, pa so jo, mladoletno, odpeljali partizani …«. In noben od njiju se ni vrnil. ▶

Za zlo

ine ne more biti opravičila. V tej zvezi je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) izdalo izjemno pomembno sodbo v zadevi Kononov proti Latviji. Vasilli Kononov je bil poveljnik latvijskih partizanov, ki so med vojno napadli latvijsko vas z izgovorom, da so med vaščani oboroženi sodelavci okupatorja in izdajalci. Latvijsko sodišče je po več kot desetletnem sojenju končalo postopke in Kononova obsodilo za vojne zločine in zločine zoper človečnost, čeprav se je branil s klasičnimi partizanskimi stališči: da je bil na »pravi strani«, da so bili pomorjeni belogardistični in nacionalistični izdajalci, ki so imeli nemško orožje, in tako naprej. Njegovi ugovori niso prepričali ne latvijskih vrhovnih sodnikov, ki so ga obsodili, niti Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je po pritožbi Kononova, kasneje pa Latvije, pritrdil odločitvi latvijskega sodišča. Prav to jasno stališče je botrovalo začudenju mnogih, tudi mojemu, ob odločitvi ESČP v zadevi Janowiec in drugi proti Rusiji (zločini v gozdovih pri Katinu), ko se je postavilo na stališče, da ni pristojno odločati ali je Rusija odgovorna za kršitev obveznosti iz konvencije, ki varuje pravico do življenja.

Celo v Evropi, kot vidimo, večkrat zaškriplje … Tako smo Slovenci še v težjem položaju, saj ni tiste trdne in jasne zaslombe, kot bi jo pričakovali. Naših nalog ne bo nihče rešil namesto nas, zato bo najbolje, da čimprej začnemo. In prva od vseh nalog je soočenje z resnico. ■

10.3.2. dodatel

“Širša posledica polstoletne Bavconove pogubne miselne dominacije nad slovenskim pravom in politiko, ki je preprečila pregon najhujših zločincev in jih povzdignila v heroje, je nerazčiščen odnos do preteklosti in razdvojenost naroda ob vedno večjem sovraštvu, vračanje v totalitarno preteklost ter splošno duhovno in materialno zaostalost pa tudi politična apatija in neverjetna toleranca do zločina in zločincev ter vsakršne nezakonitosti. Posledica niso samo politične sodbe, ampak poguba za ves narod in državo. Kjer sta resnica in pravica sistemsko onemogočeni, ni svobode in ne napredka.”

Anton Drobnič

10.4.1.

Za uvod navajam krajši izsek pričevanja Janeza Marolta s Korena,²¹ ki nam govori o tem, kako je vojni in povojni čas prizadel njega in njegovo družino.

Oče Štefan je bil prvi v horjulski občini, ki so ga zaprli Italijani. Mama je odšla k škofu Rožmanu, da je posredoval zanj in je bil nato izpuščen. Ker so mu partizani grozili s smrtjo, je stopil k vaškim stražarjem in kasneje k domobrancem. Tik pred koncem vojne ni bil več vojni obveznik in je kot civilist zapustil rodni kraj ter se s številnimi domačini iz Horjula in okolice odpravil na Koroško. Že od nastopa revolucije dalje je bil na seznamu za odstranitev, zato je bilo begunstvo zanj edina rešitev. 8. maja 1945, ko je zapuščal Koreno, si ni mislil, da se ne bo več vrnil domov in da ga bo pot peljala daleč čez morje. Mesec dni po njegovem odhodu se je rodila najmlajša hčerka Lojzka. Decembra istega leta je zaradi bolezni umrla hčerka Rezka, stara komaj dve leti. Za njeno smrt je izvedel šele čez pol leta. Doma je pustil ženo in šest otrok. S stricem in teto so ostali sami na kmetiji in so morali prevzeti skrb za družino in obdelavo zemlje. Doletela jih je zaplemba premoženja (gozd so dobili nazaj šele po letu 1990) in številne obvezne oddaje. Otroci so bili v šoli šikanirani in prezirani, ker je bil oče označen kot narodni izdajalec. Kot se spominja sin Janez, mu je učiteljica pri zgodovini dala slabo oceno in ga ni hotela spustiti v naslednji razred, ker ni hotel sprejeti njenega mnenja.

Po dobrih štirih letih begunskega taborišča je šel oče decembra 1949 v ZDA, v Cleveland. Tam si je poiskal delo in po svojih močeh skrbel tudi za družino doma. Po desetih letih so šli za njim otroci Štefan, Micka in Lojzka (stari 20, 18 in 14 let). Nato sta se jim leta 1962 pridružila še mama Micka in sin Andrej.

Da bi se kmetija obdržala, je Janez ostal doma. Prvič so bili kot družina skupaj šele po 23 letih, ko je šel Janez na obisk v Ameriko. Do takrat nima nobene skupne fotografije z očetom.

Pričevanje Janeza Marolta nam prinaša pretresljivo zgodbo, ki je za vedno zaznamovala Andrejeve s Korene. Pa ta ni edina taka zgodba iz Horjula in okolice. S tako ali podobno usodo so ostale zaznamovane mnoge družine. Zaznamovanost je doletela celotno dolino in jo spremlja do danes. To je del horjulske zgodovine, ki ne sme in ne more biti pozabljena.

10.4.2. Zakaj je ta zgodba – ena od mnogih – pomembna za poznavanje preteklosti, sedanjosti in kaj nam prinaša za prihodnost?

Sodelavci Študijskega centra za narodno spravo (SCNR = Study Center for National Reconciliation) že od ustanovitve zbiramo pričevanja političnih zapornikov, izgnancev in drugih žrtev totalitarnih režimov ter njihovih svojcev, ki so trpeli zaradi izvajanja nasilja ter kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so jih nad Slovenci zagrešili totalitarni sistemi v 20. stoletju. Na podlagi sistematičnega zbiranja pričevanj je bil oblikovan Arhiv Študijskega centra za narodno spravo, v katerem je shranjenih čez 400 pričevanj v pisni, zvočni in video obliki. O vsakem zbranem pričevalcu vodimo evidenco z vsemi zbranimi podatki in medijskimi zapisi.

Pričevalci so praviloma starejši, pričujejo pa o dogodkih, ki so jih doživeli kot mladostniki ali otroci. Nekateri pričevalci so pri pogovoru zelo odprti in brez zadržkov nizajo ▶ številne, tudi travmati

ne dogodke, drugi pa bole

e spomine potisnejo v pozabo in jim oživljanje prizorov iz preteklosti zbudi ponovne travme in bolečine. Mnogi so dolga leta molčali, in sicer zaradi strahu pred reakcijami na delovnem mestu, med sosedi, prijatelji, in ne nazadnje tudi zaradi ohranjanja ‘miru’ med sorodniki in v družini, da se ne bi komu zamerili. Prav tako utihnejo, kadar zaznajo, da jim družbena klima ni naklonjena in so njihove pripovedi označene kot »drugorazredne«. Ko postanejo v starejših letih od zunanjih dejavnikov neodvisni, pa so pripravljeni zgodbo deliti tudi s širšo javnostjo. Pomemben moment pri izpovedi predstavlja prav primarna družina. Če so se v njej o preteklih dejanjih več pogovarjali in odprto govorili o svojih spominih in travmah, se lažje odprejo tudi izven družinskega okvira in zgodbo predstavijo širšemu krogu. V nasprotnem primeru je izpoved težja. Mnogi pravijo, da jih v poznem življenjskem obdobju žene neka notranja sila, ki jim pomaga, da spregovorijo in to čutijo tudi kot dolžnost. Razbremenili so se mnogih skrbi za preživetje družine in imajo več časa za razmišljanje. V olajšanje sta jim tudi večja časovna oddaljenost dogodkov in demokratizacija družbe po osamosvojitvi Slovenije. Velika spodbuda za posameznike so oddaje, članki, knjige in razprave, v katerih so objavljena pričevanja, podobna njihovim.

10.4.3. Uporaba pričevanj

Pričevanja na SCNR uporabljamo za različne namene, pri čemer se v prvi vrsti upošteva želja pričevalca. Namenjena so za objavljanje v prispevkih in raziskovalnih nalogah, kot dopolnjevanje arhivskih dokumentov ter za objavljanje v dokumentarnih filmih. Do sedaj smo izdali 21 knjig, od tega jih kar dve tretjini vključuje pričevanja. Pričevanja predstavljajo pomembno gradivo za nadaljnje raziskave in analize, predvsem zaradi dejstva, ker je ogromno dokumentarnega in arhivskega gradiva iz polpretekle slovenske zgodovine uničenega oziroma še ne dostopnega.²² Med sestopanjem z oblasti je stara politična garnitura v Sloveniji uničila kar okoli 80 odstotkov arhivskih dokumentov, iz česar posledično izhaja, da je na podlagi samo pisnega gradiva, dokumentov in literature težko sestaviti verodostojno sliko polpretekle zgodovine. Pričevanja vključujemo v vzgojno­izobraževalno delo in druge oblike sodelovanja z mladimi (gostovanja na šolah, zgodovinska poletna šola, pričevanjska srečanja v zaporniških celicah …). Prav tako so pričevalci sopotniki na okroglih mizah in konferencah, kjer smo uvedli prakso, da je eden od panelov navadno posvečen pogovoru s pričevalci ali je predvajan krajši izsek vnaprej posnetega pričevanja. Pričevanja redno objavljamo v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče.²³

Pričevanja, predvajana v tem kontekstu, so zelo odmevna, na kar kažejo tudi odzivi poslušalcev, ki se nam na podlagi objavljenih pričevanj kasneje oglasijo, dodajo pripombe, priporočijo nove pričevalce, skratka, pomagajo širiti krog tistih, ki jih nagovarjamo. Na Radiu Ognjišče deluje tudi spletna stran, kjer je možno pričevanja spremljati v avdio obliki in prisluhniti posnetim oddajam za nazaj.

Naši pričevalci prihajajo praktično iz celotnega slovenskega ozemlja, snemamo pa tudi zamejce in Slovence po svetu. Sodelavci Študijskega centra za narodno spravo aktivno sodelujemo s slovenskimi skupnostmi v Argentini, Združenih državah Amerike in Kanadi. Med njimi smo posneli precej pričevanj in pridobili nekaj arhivskega gradiva iz osebnih zbirk. Tudi ta pričevanja redno objavljamo na Radiu Ognjišče ali jih uporabljamo pri izdajanju knjig in prispevkov.

Kljub tehnično skromnejšim izdelkom (razpolagamo z nekaj amaterskimi kamerami, diktafoni, fotoaparati) skušamo zagotoviti čim večjo uporabnost posnetih pričevanj, predvsem se trudimo, da bi le­ta v kakršnikoli obliki dosegla čim večjo strokovno in širšo zainteresirano javnost.

10.4.4. Izzivi

Pridobiti pričevalca ni vedno lahko. Osebna izpoved zahteva precej napora od tistega, ki zgodbo pripoveduje, prav tako pa je potrebna ▶

Figure 48. Predavateljsko omizje

posebna spoštljivost in sočutje tistega, ki sprašuje ali posluša. Mnogi pričevalci svojih zgodb do sedaj niso zaupali nikomur, niti svojim prijateljem, sorodnikom ali najbližjim družinskim članom. Niso redki pojavi, ko mož in žena drug drugemu več let nista upala spregovoriti o nasilju, ki sta ga preživeli njuni družini. Zgodbe so zakopane globoko v posamezniku in jih pričevalci niso pripravljeni deliti s komerkoli. Prav tako starši svojim otrokom večkrat zamolčijo bolečo preteklost, v želji, da zaradi tega ne bi imeli težav pri šolanju, iskanju službe in podobnem.

Največ naših sogovornikov prihaja iz vrst medvojnega in povojnega protikomunističnega tabora. Sledijo jim obsojeni na sodnih procesih, politični zaporniki, tisti, ki so tr peli kot otroci, begunci v taboriščih na Koroškem in v Italiji, izseljenci ter prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Zelo malo pa je takih, ki so bili na strani partizanov ali ki so v povojnem času sodelovali z novim političnim sistemom.

Med ljudmi je še vedno prisoten strah in ne vedo, kdaj, kako in ali sploh spregovoriti. Razmere v slovenski družbi tudi dobrih 70 let po koncu druge svetovne vojne ne nudijo dovolj varnega okolja, kjer bi si ljudje upali spregovoriti o kočljivih in bolečih dogodkih življenja pod totalitarizmi, brez strahu, da bodo utrpeli kakršnekoli posledice. Mnogi čutijo, da je bolje molčati.

Opažamo, da število pričevalcev niha tudi sorazmerno s trenutno politično situacijo v Sloveniji. V primeru, da je ta bolj dramatična in napeta (npr. v času pred volitvami, pred napovedanimi množičnimi shodi …) se število pričevalcev zmanjša. Čeprav smo bili z določenimi za snemanje že dogovorjeni, so nam sodelovanje naknadno odpovedali. V odgovoru in opravičilu so nam sporočijli, da trenutno ni primeren čas za to, da bi podali pričevanje, da bodo še nekoliko počakali, da npr. nimajo zgodbe, ki bi bila vredna objave in podobno. Strah in negotovost jih odvrneta od tega, da bi svojo zgodbo zaupali raziskovalcem ali celo širši javnosti.

Naša generacija je ena zadnjih, ki lahko prisluhne neposrednim pripovedim žrtev in njihovih svojcev, ki so trpeli med drugo svetovno vojno in po njej. Zato je toliko pomembneje, da zberemo čim več osebnih in družinskih zgodb, ki so, poleg tega, da imajo veliko pričevanjsko vrednost, tudi pomemben zgodovinski vir (1). Predstavljajo dopolnitev in osvetlitev tistih dogodkov, o katerih ni ohranjenih dokumentov ali pa so dokumenti uničeni. Sive lise so velike predvsem pri gradivu, ki se nanaša na medvojno revolucionarno nasilje partizanskih enot, na množične povojne usmrtitve političnih nasprotnikov, na lokacije številnih grobišč, na delovanje tajne politične policije, na izvensodne procese in pri gradivu, ki kaže na privilegiran položaj nosilcev oblasti in njihovih sodelavcev po drugi svetovni vojni.

Drugi pomemben razlog za zbiranje zgodb je soočenje posameznika s svojo osebno preteklostjo (2), težkimi dogodki, ki jih je preživel, z bolečinami, s spominom, travmami, ki jih je doživljal še dolga leta po tem, ko se je na zunaj nasilje sicer že končalo. Kot ugotavljata družinska terapevta zakonca Erzar in mnogi drugi raziskovalci s tega področja, se travme, če niso izpovedane, prenašajo iz generacije v generacijo in »… pri tem zdravljenje spomina ni odvisno od let, ki so pretekla od travme, temveč od količine solz, ki so bile pozneje lahko izjokane v varno naročje.«²⁴ Torej potrebujemo varno okolje, zaupanje in sočutje človeka, da mu lahko razkrijemo svoje težke spomine. Šele izpoved in razkrivanje bolečine omogoča začetek zdravljenja in osvobajanje od težkih preživelih dogodkov. Povedano velja enako za žrtve, ki so nasilje trpeli, kot za rablje, ki so nasilje izvajali. Ugotavljamo, da je molk še mnogo globlji na partizanski kot na protikomunistični strani. Duša slovenskega človeka je globoko zakopana v molk. Procesa žalovanja mnogi niso zaključili oziroma niso imeli prilike, da bi ga sploh za čeli.

Tretji, prav tako pomemben moment pri zbiranju zgodb je ozaveščanje mlade generacije z dogodki iz preteklosti. Samo človeku je lastno, da ima zgodovino in da se spominja svoje preteklosti.²⁵ Če je zgodovina učiteljica življenja, mora biti prav poznavanje narodove zgodovine temelj za gradnjo vrednostnega sistema, za učenje in spoznavanje o tem, kaj sploh so človekove pravice in kam vodi njihovo grobo kršenje. Na SCNR kopije posnetkov vedno damo tudi pričevalcu, da jih shrani v svoj družinski arhiv. Tako je na voljo tudi njegovim potomcem.

Prizadevanja sodelavcev Študijskega centra za narodno spravo gredo v smeri, da bi v bližnji prihodnosti postavili spletno stran, na kateri bi bilo mogoče spremljati video posnetke pričevanj, ki bi bili opremljeni s fotografijami, dokumenti in širšim zgodovinskim orisom. Zgodbe žrtev in njihovih svojcev bodo na ogled tudi v kletnih prostorih nekdanjih zaporniških celic na Beethovnovi 3 v Ljubljani, kjer načrtujemo odprtje muzeja totalitarizmov. Poleg slikovnega gradiva bomo predvajali zvočne in video posnetke.

10.4.5. Pričevalci iz Horjula

Ko sem nekoliko brskala po posnetkih, arhivu in objavljenih zgodbah, sem zasledila, da je o Horjulu zapisanih kar nekaj spominov. Najprej moram omeniti Zavezo, glasilo Nove Slovenske zaveze, ki je začela prva v Sloveniji objavljati spominske zgodbe. Eden njenih najbolj vestnih in zvestih zapisovalcev osebnih zgodb za horjulsko dolino je gotovo Janko Maček, prav tako Vanja Kržan in Justin Stanovnik. Sledijo jim še drugi.

Izrednega pomena za sodobno horjulsko zgodovino so zapisi Justina Stanovnika, Janeza Zdešarja in Marice Cerar Bastič, objavljeni v različnih publikacijah. O dogajanju v horjulski dolini med drugo svetovno vojno in po njej je zbranih tudi več video in avdio pričevanj. Med njimi so osebne in družinske zgodbe, ki so jih na Radiu Ognjišče in v oddaji Pričevalci na RTV Slovenija predstavili Franc Lončar, Antonija in Bernard Marolt, Janez Marolt, Frančišek Slabe, Ivanka Košir (rojena Urbančič), Nežka Tominec in verjetno še kdo.

Vse zgodbe, ki jih hranimo v arhivu Študijskega centra za narodno spravo, govorijo o krutosti totalitarnih režimov, o hudih posledicah, ki so jih prinesle kršitve človekovih pravic in dostojanstva in ne nazadnje o vojni kot izjemnem času, ki je za dolga desetletja zaznamoval slovensko narodno telo v domovini, zamejstvu in po svetu. Kljub težkim okoliščinam pa so se ljudje soočili z danim položajem, se spoprijeli s težavami, iz njih izšli močnejši in si poiskali način življenja, ki jim je omogočil preživetje. ■

11.1.1. Založba Dragar, 2017

Knjigo Milanke Dragar smo v Škofji Loki ali še bolje v Stari Loki težko pričakovali. Spet se je potrdilo dejstvo, da mora priti nekdo »od zunaj« in nam nastaviti ogledalo. To nalogo opravlja knjiga s pomenljivim naslovom Dediščina molka, ki jo je več let skrbno pripravljala avtorica, ki ni domačinka, pa vendar jo je zamolčana zgodba po drugi svetovni vojni v okolici Škofje Loke pobitih Hrvatov in njihovih otrok tako pretresla, da se je o tem odločila pisati. Tudi zato, ker se je pred tem že srečevala z žrtvami Srebrenice, predvsem z ženskami, ki so preživele tamkajšnja posilstva in poboje. Milanka Dragar je rojena v Srbiji v Soko banji, leta 1960 se je pri dvajsetih preselila v Slovenijo in ostala. Je avtorica 29 knjig, piše poezijo in prozo, v zadnjem času so najbolj znana njena dela o blaženem Lojzetu Grozdetu (Zvest križanemu, 2010; Sem Lojze Grozde, 2013; Nagovori, bl. Lojze Grozde, 2014) in dr. Antonu Strletu (Življenje iz vere, 2009).

Knjiga Dediščina molka je raziskovalno delo, podprto z dokumenti in arhivskimi viri, njeno največjo vrednost pa predstavljajo prav pričevanja domačinov, svojcev, tudi preživelih, likvidatorjev in njihovih potomcev.

Spremne besede treh pomembnih oseb, kardinala Vinka Puljića, zdravnika prof. dr. Miljenka Dorića in zgodovinarke doc. dr. Tamare Griesser Pečar nam že v uvodu nakažejo, da je namen knjige približati se resnici in pomagati k sestavitvi mozaika zamolčane zgodovine. Dr. Griesserjeva tudi pravi, da ni moč ocenjevati dogodkov med zadnjo vojno na tleh nekdanje Jugoslavije (Srebrenica) ločeno od vsega, kar se je dogajalo v komunistični Jugoslaviji oziroma že med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Spet se izkaže za potrjeno dejstvo, da kdor ne pozna svoje zgodovine, je obsojen, da jo ponavlja.

Knjiga je razdeljena na trinajst delov, posamezna poglavja pa uvajajo dobro izbrani citati iz Svetega pisma. V obsežnem uvodnem zgodovinskem pregledu se avtorica pomudi ob razlagi zapletene etnične sestave prostora nekdanje Jugoslavije in nas ob ključnih zgodovinskih dejstvih, povezanih s prvo svetovno vojno, pripelje do leta 1941. Tu se pripoved zgosti, ves čas sta v ospredju slovenska in hrvaška zgodba, avtorica pa vleče vzporednice s Sovjetsko zvezo in njenimi vplivi na potek dogodkov. Že tu srečamo prva pričevanja oseb, ki nam še bolj slikovito orišejo čas in dogodke, ki so jih živeli. Tako rekoč iz prve roke izvemo tudi o dogodkih maja 1945, med drugim tudi iz dnevnika Božidarja Bajuka, ki ga je pisal v begunstvu v času od začetka maja 1945 pa do konca leta 1947.

Skozi pripovedi si v živo predstavljamo zmedo in negotovost tistega maja 1945. Množice ljudi, ki se skozi Slovenijo umikajo proti severu; civiliste, vojake, kolesarje, vozove, živino, železniške konvoje … Umik čez Ljubelj in druge mejne prehode, množice beguncev na Vetrinjskem polju in nato šok ob vračanju razoroženih pripadnikov Slovenske narodne vojske, civilistov in pripadnikov drugih vojska nazaj za železno zaveso, vse podprto z dokumenti in pričevanji.

V četrtem delu se avtorica posveti Škofji Loki in okolici. Živo začutimo, kako zadah preteklosti sili iz jam in brezen in kako travmatične so izkušnje grozodejstev za svojce ne samo žrtev, pač pa tudi krvnikov. Zavemo se, da smo prav vsi zaznamovani z zlom, ki so ga povzročali ali doživljali naši predniki.

Več kot 50 pričevalcev odstira resnico, o kateri so morali vsaj pol stoletja molčati. Zanimivo je, da prav vsi govorijo enako zgodbo. O Hrvatih, ki so jih do Žabnice pripeljali z vlakom, nato pa jih peš gnali v Crngrob in jih zaprli v tamkajšnjo mežnarijo. Otroke so že prej ločili od staršev in jih zaprli v lesene barake za Kamnitnikom. Od tam so jih vozili v vas Pevno, jih pobili brez strelnega orožja in vrgli v t. i. Matjaževo jamo. Pričevalci iz sosednje vasi Moškrin se spominjajo joka in klicev napol živih otrok ter krvavega potoka, ki je tekel skozi njihovo vas. Zaradi okužene vode je umrl tudi eden izmed vaščanov, kmalu zatem pa se je eden od likvidatorjev pred jamo obesil.

Beremo pričevanja tistih, ki se spominjajo samih dogodkov, in tistih, ki so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in še kasneje spuščali v jamo na lastno pest. Pri vsakem spustu so iz jame iznesli kosti.

V zadnjem delu knjige avtorica izpostavlja tudi etično vprašanje pravice do groba in dobrega imena. Vsem po vojni pobitim sta bili ti dve pravici odvzeti in tudi danes, po sedemindvajsetih letih življenja v demokratičnem sistemu, jima še nismo zadostili. Kakšno je stanje sedaj? O tem v knjigi spregovorijo tudi nekdanji predsedniki Komisije za evidentiranje prikritih grobišč pri občinskem svetu občine Škofja Loka.

Največja vrednost knjige je prav v tem, da ne komentira in ne daje zaključkov. Te si moramo ustvariti sami. Prvič pa imamo na enem mestu pregled dogajanj v Škofji Loki in okolici v maju in juniju 1945, pripoved in pričevanja so umeščeni v širši zgodovinski okvir, ki nam odstira dogodke izpred 70 in nekaj let. Za tako veliko delo se lahko avtorici Milanki Dragar iskreno zahvalimo! Hkrati je knjiga poziv vsem nam, naj bomo iskalci resnice. Zavoljo naših otrok in generacij, ki prihajajo. ■

Figure 49.

11.2.1. Študijski center za narodno spravo, 2017

»Hkrati se zahvaljujeva vsem tistim prijateljem in znancem, ki so iz vrednot NOB ustvarili verske dogme in vsak pogovor o njih razumeli kot napad na svojo vero. Zaradi njihove neomajne prepričanosti, da so komunistični ateisti, ki pristajajo zgolj in samo na znanstveno resnico, sva jim ustregla in pristopila k pisanju knjige na znanstvenih temeljih. Še posebej pa se zahvaljujeva vsem tistim, ki ljubijo resnico in so s svojim delom prispevali k izidu te knjige.«

(Iz uvoda avtorjev)

11.2.2.

Zgodovino si nove generacije predstavljamo filmsko. Bolj ko je oddaljena, bolj je črno­bela in do prapoka tudi skoraj brez zvoka. Res je v veliki meri zavita v meglo in deležna različnih interpretacij. Za nameček se pri nas iz totalno spolitizirane šole preteklosti vleče predstava o zgodovini, ki so jo ustvarjali mirnodobni vojaki revolucije. Pomislimo le na nepopustljivost poimenovanja štetja let mimo Kristusa. Kot da se želimo požvižgati na ves civilizirani svet. Mladost pa na svojih krilih prinaša tudi vzvišen pogled na starejše generacije. V luči mladih so videti starejši nespametni zaradi svojih številnih napačnih odločitev. Mladi si vedno predstavljajo, da bo njihov svet lepši in bolj razumen, a žal še ne poznajo vseh zakonitosti sveta in človeka.

Kakšno predstavo pa imamo o ideji sokolstva in kako zelo različne so interpretacije tega pojava na območju nekdanje Jugoslavije? Branje slovenske, hrvaške in srbske verzije prvega zadetka o Sokolu na spletu bi bilo prav komično, če ne bi iz različnosti razlag štrlela bolestna slabost naše narodne zavednosti. Medtem ko iz hrvaške razlage vejeta ponos in narodna čvrstost ter kljubovanje pritiskom srbske hegemonije, je iz kombinacije srbske in slovenske razvidno slovensko udinjanje čemurkoli, samo da ne bi bilo treba priznati svojih krščanskih korenin. Kako lahkotno se pomembne stvari spremenijo v nepomembne in pojavijo poudarki tam, kjer jih ne bi smelo biti. Tudi sicer v zadnjem času čedalje bolj spoznavamo, da dejstva in argumenti v našem političnem prostoru ne veljajo nič več. Zato velja blagrovanje in iskanje resnice skoraj za neplodno.

Kljub temu sem bil branja Prevaranih sokolov zares vesel. Knjigo sem doživljal kot starega znanca, ki sem ga že dolgo čakal in končno dočakal. Gre za zgled profesionalnega pristopa dveh uglednih univerzitetnih profesorjev; na svojem strokovnem področju sta ocenila, da je revolucija tudi to področje zlorabila. Zanimiv in v našem »strokovnem okolju« edinstven je njun pristop k pisanju: opisujeta Sokola, eno oko pa imata neprestano usmerjeno v revolucionarje. Ob imenu Sokol si vsak predstavlja, da gre predvsem za področje telovadbe. V resnici pa je Komunistična partija že vsaj zadnje desetletje pred začetkom druge svetovne vojne zlorabila vse dobro v tej organizaciji, kar bi lahko služilo njenim interesom. Zaradi številnosti članstva je bila skušnjava, da bi prevzeli organizacijo v lastno korist, velika. V primeru sokolov je bila še posebej zlorabljena narodna zavednost sicer levo usmerjenega dela Slovencev. To »nesramno obtožbo« avtorjev potrjuje objavljeno pismo Edvarda Kardelja Titu (januarja 1943), ko mu povsem jasno in s kančkom ironije pove, da je slovenski Glavni štab zaradi »našega ugleda pri masah« vsaj še nekaj časa treba obdržati slovenski. Hkrati pa mu zagotavlja, da je »vojska popolnoma v rokah Partije«. »Ko bomo imeli vse niti v svojih rokah, bomo pričeli s postopno unifikacijo (jugoslovanske) vojske.« To se je po propadu Nemčije tudi nemudoma zgodilo.

Seveda so sokolsko levo usmerjenost komunisti dodatno zlorabili in izostrili v protikatoliško nasilje, saj je bil predvojni Sokol pomemben bazen protikatoliškega razpoloženja. Pomembno delovanje protokomunističnega

krila v Sokolu je bila diferenciacija znotraj organizacije. Danes v medijih tak proces poimenujejo radikalizacija. Celo pri nas ima radikalizacija negativen predznak. Pionirji tega dogajanja so bili »levi« sokoli, ki so bili partijski vrinjenci v Sokol. Kako neverjetno so se trudili, da bi ohranili vtis, da so prvenstveno sokoli! Labilnim sokolom so prav oni pomagali, da so tudi sami dozoreli za revolucionarne prijeme. Omenjeno Kardeljevo pismo Titu predstavlja enega od vrhov ilustrativnosti knjige. Naziv narodni izdajalci so komunisti v svoji maniri rokohitrskega sprevračanja resnice pripisali nasprotni strani, saj so bila dejstva in lastni načrti očitno narodno izdajalski ter v narodnostnem smislu perverzni. Ko bodo taka, celo dokumentirana dejstva iz korespondence »avantgarde slovenske narodno osvobodilne borbe« omenjena v slavnostnih govorih naše politike, se bo hujskaštvo kar samo umaknilo s partizanskih spominskih slovesnosti. Zveni neverjetno, da je bilo Kardeljevo pismo objavljeno med Dokumenti ljudske revolucije že 1978. leta. Narod, ki ne bere, je lažje obvladovati razklan. Ob tem je zanimivo, da je ravno branje sovjetske ustave in drugih propagandnih izdelkov bistveno prispevalo k novačenju novih pripadnikov sovjetske ideje.

Knjiga obsega prek petsto strani, pa ni predolga, saj je branje vabljivo, zanimivo in dobro strukturirano. Med branjem sem občudoval delavnost in dobro organiziranost obeh avtorjev. Delo sta zastavila široko, izbrala sta si dobre svetovalce in morda tudi odlične mentorje. Ob branju se mi je neprestano zbujalo občudovanje, da sta lahko sama odkrila tako pomembne dokumente v tako različnih arhivskih ustanovah. Obdelala sta veliko arhivskega gradiva. Za bralce sta izbrala posamezna zlata zrna. Teh zrn pa se je nabralo za veliko vrečo!

Preberemo lahko veliko citatov, ki so natisnjeni v ležečem tisku in so tako jasno ločeni od njunega besedila. Oblikovala sta preplet spominov akterjev nasprotujočih si strani, ki so izšli v Sloveniji. Za objektivizacijo osebnih pričevanj sta spretno vpletla tudi arhivska dejstva. Ob besedilu se niza prek petsto opomb in nad dvajset slik. Po vsem zapisanem je morda odveč le zadnji stavek: »Ali še obstaja dvom, da so bili sokoli zlorabljeni in prevarani?«

Jedro knjige namreč predstavlja vprašanje, ali so sokoli kot skupina res pristopili v OF. Osvobodilni fronti naj bi se pridružili »levi sokoli«. Ves ta »zgodovinski šlager« naj bi pomagal ustvarjati vtis, da so pred in med vojno imeli vsi družbeni deležniki (razen Katoliške cerkve) željo po komunističnem preustroju. Iz arhivskih virov ter pričevanj je očitno, da so se komunistični agitatorji sicer res vključevali v sokolsko članstvo in napredovali po karierni lestvici, vendar so bili zaradi širjenja komunističnih idej prav najvidnejši iz Sokola izključeni. Izključeni sokoli, ki to niso več bili, pa so potem sodelovali v OF. Najprej so pristopili k Društvu prijateljev Sovjetske zveze, nato v Protiimperialistično fronto, ki se je končno prelevila v Osvobodilno fronto.

Vsebina knjige se po uvodu začne z razlago osnovnih načel sokolstva. Načela njihovega »globalnega« ustanovitelja Tyrša so presenetljivo lepa, narodnostno zavedna in plemenita. Sokol na Češkem je nastal kot slovanska protiutež nemški (telovadni) prevladi. Sokolska misel pa se tiče predvsem vzgoje: 1. telesne, 2. nravstvene, 3. narodne in 4. demokratske. Koga ne bi navdušilo? Študenti so idejo iz Prage prinesli v slovensko okolje, kjer se je dobro prijela. Z ukrepom jugoslovanskega podržavljenja Sokola 1924. leta pa se preobrne smisel ljubezni do naroda iz slovenstva v jugoslovanstvo. Gibanje vse bolj postaja orodje za propagando jugoslovanskega unitarizma. Med obema vojnama pa se je v Sloveniji hkrati začelo tudi intenzivno iskanje možnosti za širjenje komunistične ideje. Med sokoli je bila zaradi ▶ Karađorđevićevih zlorab organizacije močna kritična »opozicija«. Tudi zaradi sokolskega poudarjanja pripadnosti slovanstvu je bilo nosilcem sovjetske ideje laže zlesti pod perje slovenskih sokolov. Poglejmo eno od opisanih nenavadnosti in nelogičnosti. Sokol v Kraljevini Jugoslaviji je začasno gostil Ruskega sokola v emigraciji, ker je bil v Sovjetski zvezi že ukinjen. Komunistični agitatorji pa so sovjetsko idejo znotraj Sokola kljub temu uspešno gradili. Vpričo ukinjenih so torej »levi sokoli« navduševali članstvo za rablja ukinjevalca.

Branje knjige odpira tudi vprašanje vzgojnega delovanja med mladimi. Načrtno delo znotraj Sokola se je začelo 1932. leta. Med vzgojni kader se je vrinilo nekaj »prepričanih« zanesenjakov; tako so telesni vzgoji dodajali tudi inštrukcije nezadovoljstva in zgodbe iz sovjetske pravljice. Iz statistike sokolov komunistov je razvidno, da je bila indoktrinacija in vzgoja mladih sokolov zelo uspešna. Ob začetku vojne so bili komunisti med sokoli najbolj številni med letniki 1919 do 1926, torej v starosti od 15 do 22 let. Taka mladina je zaradi svoje zaletave zavesti sposobna opraviti vsa nepredstavljiva grozodejstva. Ker so v tem obdobju po naravi naivni, so sposobni postati občudovalci česarkoli, če se jim to predstavi v privlačni luči. Pograbijo vsako idejo, ki v sebi nosi kak ideal, ki odstopa od uveljavljenega. V svoji zaletavosti niso sposobni preveriti podanega. Zveni neverjetno, ko prebiramo cele skupine izjav, zbranih v knjigi, ki trdijo, da so bili navdušeni nad Sovjetsko zvezo. In to v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se Sovjeti lahko pohvalili le z neskončnim nasiljem celo nad lastnimi privrženci.

V tej luči je treba znova premisliti omalovažujoč pogled na število komunistov v začetku vojne pri nas. Če število 1280 komunistov primerjamo s številom nekaj sto prihajajočih borcev ISIS iz Sirije v celo Evropo, smo lahko zaskrbljeni. Očitno se politika ne zaveda nevarnosti takih ekstravagantnih ponudb za mlade. Še bolj sumljiva postane nenavadna ljubezen nekaterih politikov do posameznega sirskega begunca. Prevzela me je misel o zagnanosti, veri in uspehih propagandnega delovanja med mladimi. Neverjetno je neustavljivo delovanje vaditeljev, spletanje mrež in iskanje pozicij v širši družbi, in to kljub grožnjam in zaporom. Samo zloraba mladih in njihova naivnost je lahko razlog njihove tako velike predanosti. Za idejo narodne osvoboditve je padel marsikateri mladec, kot na primer Vurnikov sin, v resnici le kot postranska škoda neke vosovske akcije. Med njimi je bilo tudi mnogo narodno zavednih Primorcev, ki »niso prenašali fašistov iz Kranjske«. S čim jim jih je uspelo prepričati? V oči bode kritika takratne socialne stiske, ko plača očeta ni zadostovala za preživljanje družine s petimi otroki!?

Avtorja se sicer sprehodita skozi vsa obdobja sokolstva. Iz Leninove knjige Proletarska revolucija sta v poglavju z naslovom Scenarij komunistične revolucije pripravila izvleček osnovnih načel prevratnikov. Ob vseh podobnostih teorije s prakso lahko bralec le začudeno prikimava. Sledi razvoj dogodkov, ki so privedli do »taborskega procesa«. Ob tem je zanimivo prebiranje življenjepisov komunističnih akterjev tega dogajanja. Ker je prišlo do izključitve komunistov, je sledilo taktiziranje s Sokolom po sugestijah Lenina. Namenu uničenja organizacije je sledil poskus prevzema na zvitejši način. Pretehtala je ugotovitev, da so liberalci vedno odprti za novosti, hkrati pa si je bilo pri njih mogoče zagotoviti tudi finančne vire. Vratolomno pirueto so izpeljali z adaptacijo internacionalnega komunizma v navidezen nacionalni komunizem, ki naj bo prilagojen sokolski ideji. Z vključitvijo v Sokol so si omogočili tudi prostor za legalno delo, ki naj bi bilo le dopolnilo ilegalnega. Sledi opis širjenja komunistične ideje in predstavitev članov Sokola, ki so po stali prepričani komunisti. Iz sokolov je bil namreč zbran del bodočega udarnega jedra ljubljanskega VOS­a in mnogi vidnejši funkcionarji povojnega režima. Sledi opis dogajanja po napadu na Jugoslavijo: ustanovitev Sokolskega vojnega sveta in Sokolske legije ter poskus zbližanja z OF. Od predstavnikov OF pa jim ni uspelo dobili zagotovila zvestobe Jugoslaviji in kralju. Zanimiva so poročila in pričevanja različnih udeležencev ustanavljanja OF. Ob branju skoraj razumemo zasliševalca, ki lahko primerja izjave različnih sostorilcev. Zakaj niso svojih izjav medsebojno uskladili niti v povojnem režimu? Njihove trditve dajejo jasno sliko, da jim je šlo le za pripravo razmer, primernih za izvedbo revolucije. Ko so bile ustrezne, se je Revolucija začela, »za narod« pa so vzpostavili kovnico lepih besed in zavajajočih nerealnih obljub. Komunisti so delovali na mnoge različne načine. Tako so zadostili potrebam vseh vrst različno vodljivih ljudi. Hkrati so znotraj svojih kanalov v OF rovarili proti vsem svojim »zaveznikom«. Klestili so jih tako kadrovsko kot materialno. Sledi razdelek o lažni utvari o slovenski vojski. Vsebina se zaokroži z jagodo na torti, ko so julija 1945 navdušenci za telesno kulturo razpustili celo lastno organizacijo. Sklicali so zbor predstavnikov, na katerega so smeli priti le od partije potrjeni, ter se ukinili. S tega zborovanja izvira dvoumno izrečen stavek staroste slovenskega sokolstva dr. Murnika: »Kralj je mrtev, živel kralj.« Takoj je namreč sledila preobrazba celotne družbe, za dokaz pa se je Štafeta kralja Petra II. Karađorđevića preobrazila v Titovo štafeto oz. Štafeto mladosti. Od Sokola pa razen trenda levosti ni ostalo niti pero. ■

Figure 50.

12.1.1.

Figure 51. Viktor Tominec – prvi z leve na jesen 1945 med šentjoškimi skrivači

Na svojem domu v Clevelandu je 22. novembra 2017 v 99. letu starosti v krogu svoje družine umrl Viktor Tominec, edini še živeči član prve šentjoške vaške straže in branitelj Šentjošta ob znanem napadu v noči na 25. julij 1942. Bil je seveda tudi v patrulji, ki je popoldne pred napadom odšla v Rovte, pa je na poti srečala otroke, ki jih je prav on poznal, s sporočilom o napadu in se še pravi čas vrnila v postojanko.

Ko so 7. maja 1945 šentjoški domobranci in civilisti, ki so se odločili za umik, odšli proti Vetrinju, je Viktor s še petimi drugimi ostal in se skrival, dokler niso konec septembra 1945 odšli prek Zavratca in Trnovskega gozda čez mejo v Italijo. Med skrivanjem v šentjoških gozdovih in pohodom skozi neznani Trnovski gozd so bili večkrat v nevarnosti, vendar se je vse srečno končalo. Na poti v Italijo jih je bilo sedem, saj se jim je v šentjoškem skrivališču pridružil Pavle Žakelj: kot domobranec je bil iz Vetrinja prek Škofje Loke vrnjen v Šentvid, od koder je v neki viharni noči pobegnil in prek polhograjskih hribov prišel domov. Do tedaj so skrivači sicer nekaj slišali o vračanju domobrancev, vendar tem vestem niso verjeli; šele Pavletov prihod jim je odprl oči. V Italiji se je Viktor kmalu ločil od skupine in odšel v Avstrijo. Ko se je leta 1961 poročil, je ob družinskem ognjišču včasih morda skoraj pozabil na grenkobo begunstva. Njegova življenjska sopotnica Nežka Logar je bila doma iz Zaklanca pri Horjulu in tudi ona je bila begunka, saj so partizani novembra 1942 prav iz njene vasi odpeljali sedem vaščanov, med njimi štiri dekleta, tako rekoč njene vrstnice, in jih umorili.

Leta 1994 je bil Viktor prvič na obisku v Sloveniji. Obisk je bil organiziran in ameriški Slovenci so v Ljubljano prileteli s posebnim letalom, se udeležili spominske slovesnosti v Kočevskem rogu, obiskali Teharje in še nekatere druge kraje. Viktor se je tedaj povezal z Novo Slovensko zavezo in po vrnitvi v Cleveland napisal pismo, ki je bilo objavljeno v 12. številki revije Zaveza. „Mogoče vas bo zanimalo, kako živi in dela naša mala skupnost tu v Clevelandu. Vedno manj nas je, pa vendar skušamo obdržati tradicijo prireditev in srečanj, ki je stara že več kot štirideset let … Vsako leto na spominski dan konec maja imamo mašo v cerkvi Lurške Matere Božje v predmestju Clevelanda, pri kateri se spominjamo predvsem pomorjenih žrtev komunističnega nasilja, pa tudi drugih naših rajnih. Septembra romamo k Žalostni Materi Božji, kakih sto kilometrov zahodno od mesta. Tudi to romanje je posvečeno predvsem žrtvam komunističnega nasilja. Udeležba je vedno velika in pridejo tudi Slovenci iz Kanade.

Slovesnost v Rogu me je pretresla. Odpuščanje da, toda pozabiti ne smemo. Najbolj žalosten kraj zame so bile Teharje. Sramotenje ▶

teharskih žrtev se še vedno nadaljuje z odlaganjem vseh vrst odpadkov.

Ko sem se pripravljal za odhod nazaj v Ameriko, me je sestra vprašala: ‘Kam zdaj greš? Domov?’ Odgovoril sem: ‘Da, domov.’ Čutil sem, da je bila užaljena. Toda Amerika mi je postala druga domovina, molim pa še vedno po ‘naše’, po slovensko.“

Zadnja leta gospod Viktor ni več prišel v domovino, saj so njegova častitljiva leta s seboj prinesla tudi marsikatero tegobo, je pa še vedno prišlo od njega kako pisemce s „prilogo“, ki je bila več kot članarina ali naročnina za Zavezo. Bolelo ga je, ko so drug za drugim pred njim odhajali še zadnji sočlani DSPB (Društva slovenskih protikomunističnih borcev); ob smrti Franka Šege (7. februarja 2013) je na primer takole pisal: „Odšel je Frank Šega, skoraj edini še aktiven član našega društva, zato je prav, da se ga spomnite tudi v Zavezi. Ko te ni več, te tukaj kar hitro pozabijo. Tudi s škofom Rožmanom bi lahko bilo tako, saj že sedaj napolnimo komaj en avtobus za romanje v Lemont. In tudi na drugih srečanjih ter romanjih nas je vsako leto manj, mlajši rod ima pa svoje potrebe in skrbi.“

„Everything ceases, only God remains – Vse mine, samo Bog ostane!“ Na te besede, napisane v obvestilu o Viktorjevi smrti, se spomnimo ob gornjem njegovem pismu. Lahko si predstavljamo, da je v tistih zadnjih zemeljskih urah Viktor na nekem ovinku v Trnovskem gozdu še enkrat srečal sestro, ki ga je vprašala: „Kam greš zdaj? Domov?“ Odgovor je bil isti kot pred leti, le pomen je bil drugačen. Trnovski gozd pa je nenadoma izginil in Viktor se je videl v Šentjoštu na prostoru med obema cerkvama. V „ta mali“ cerkvi je klenkal stari zvon, on pa je po „naše“ molil: „Oče naš, ki si v nebesih …“

Svojcem in prijateljem gospoda Viktorja Tominca izrekamo iskreno sožalje, njemu pa se zahvaljujemo za vse njegovo delo in zvestobo. Naj uživa večno srečo v nebeškem domu! ■

12.2.1.

Figure 52.

Lani na praznik sv. Štefana je na svojem domu na Dobračevi pri Žireh umrl naš član in prijatelj Alfonz Zajec. Rodil se je 1. januarja 1932 očetu Ivanu Anžetu in Mariji, roj. Oblak, Žunarjevi iz Stare vasi. Poleg Alfonza, ki je bil šesti po vrsti, so bili v družini še trije bratje (Polde, Tone in Viktor) in štiri sestre (Marta, Irena, Vida, Metka).

Iz otroških let se je Alfonzu vtisnila v spomin birma leta 1943. Birmovalec je bil celovški škof Rohracher. Birmo je tedaj v Žireh prejelo okrog tristo otrok. Med kandidati so bili tudi trije Anžetovi otroci, ki jih je oče tik pred birmo obvestil: „Vi boste šli k birmi, ko bo v Žiri prišel slovenski škof.“ Alfonza in Vido je potem leta 1946 birmal beograjski škof dr. Ujčič, Ireni pa je v begunskem taborišču Servigliano zakrament birme podelil italijanski škof. ▶

Partizani so 29. novembra 1943 ubili očeta Anžeta. Alfonza tisti nesrečni večer ni bilo doma, ker je oče že zjutraj Ireno in njega poslal k teti v Rovte. To je verjetno pripomoglo k temu, da se je Alfonz s travmo v zvezi z očetovo smrtjo spoprijemal laže kot drugi bratje in sestre. Vest o smrti Anžeta Zajca je v zgodnjih jutranjih urah obšla celo žirovsko kotlino in okolico. Očeta so v domači hiši položili na mrtvaški oder in ljudje so ga v velikem številu prihajali kropit. Alfonz je prišel na pogreb, ki je bil v sredo, 1. decembra 1943. Za družino so se začeli težki dnevi. Mati je za nekaj časa izgubila vso voljo do dela in življenja. Za nikogar in za nobeno stvar se ni več zanimala. Tako je moral Alfonz kot najstarejši od tistih otrok, ki so ostali doma, prevzeti očetovsko vlogo za mlajše otroke, kmalu pa tudi vlogo gospodarja – moškega v hiši.

Koliko otrok je pa sploh še ostalo doma pri materi? Polde, kasnejši duhovnik, Marta in Irena so šli v emigracijo, brat Viktor je bil po vrnitvi iz Vetrinja ubit, brat Tone pa je bil v ruskem ujetništvu in se je šele leta 1947 za krajši čas vrnil domov. (Podrobneje o družini si lahko preberete v naši reviji Zaveza, številka 54, september 2004.) Doma pri materi so ostali torej le Alfonz, Metka in Vida, ki pa je bila leta 1952 zaradi načrtovanja pobega čez mejo obsojena na dve leti in pol zapora. Hišo in trgovino so jim podržavili in v hiši dodelili stanovanje dvema družinama. Ko je Alfonz hotel postati trgovski vajenec, ga zaradi „slabega obnašanja med vojno“ niso sprejeli. Končno pa se je izučil za čevljarja in postal vesten uslužbenec Alpine. Od začetka decembra 1964 do konca avgusta 1965 je bil Alfonz na obisku v Argentini. Obiskal je brata, obe sestri, strica, teto ter druge sorodnike in znance, saj je želel vedeti, v kakšnih razmerah živijo, in se srečati z njimi kot z odraslimi osebami. Takrat ni vedel, da se je z Marto († 2015) in Poldetom († 1975) srečal zadnjič. S sorodniki po vsem svetu je želel ostati v stiku in je vztrajno pisal pisma, čeprav niso vedno prispela na cilj ali pa odgovorov nanje ni bilo. (Mnogo let kasneje se je razveselil internetne povezave, ki je pa skoraj ni uporabljal.)

Po vrnitvi se je leta 1967 poročil in v srečnem zakonu s Pavlo Kavčič so se rodile tri hčere. Kljub zahtevni službi v Alpini in skrbem za družino ter dom pa je Alfonz še našel čas in moči za mnoge druge dejavnosti na kulturnem, verskem in verjetno še kakem področju. Zelo se je trudil, da bi se našli posmrtni ostanki brata Viktorja, ki je menda svojo pot končal v Lovrenški grapi. Žal identifikacija ni odkrila tega, kar je pričakoval. Kljub temu se je udeleževal komemoracij, ki jih je Nova Slovenska zaveza priredila ob kostnici na pokopališču Lipica pri Škofji Loki.

Nova Slovenska zaveza mu je hvaležna za popis vseh žrtev druge svetovne vojne in komunističnega nasilja na Žirovskem ter za prizadevanje za postavitev posebnega znamenja zamolčanim žrtvam žirovske fare. Bil je tudi stalno pripravljen pomagati, da se ugotovi in ohrani resnica o naši polpretekli zgodovini. Prav objektivnost je bila vodilo, ki je Alfonza vedno znova spodbujala, da je neutrudno iskal in s pomočjo gradiva dokazoval, kaj in kako se je dejansko zgodilo v vsakem primeru posebej. To je delal s požrtvovalnostjo in se za vsak primer zavzel, kot bi šlo za njegovega lastnega. Kot član Združenja lastnikov razlaščenega premoženja je marsikomu pomagal tudi na tem področju.

Vsem svojcem gospoda Alfonza Zajca izrekamo ob njegovem odhodu iskreno sožalje, njemu pa naj Bog obilno poplača njegovo delo in mu da večni mir. ■

Appendix A.1.1

Vsem bralcem Zaveze in članom

Nove Slovenske zaveze voščimo

blagoslovljene velikonočne praznike!

Uredništvo

Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe

Appendix A.2.1