Zaveza št. 102

1.1.1.

Leto, ki se je začenjalo z rekami beguncev in je imelo sprva pridih apokaliptičnega, je kasneje kazalo na mirnejše obdobje. A v to umirjenost je stopilo dogajanje, ki v nekem smislu še bolj spominja na poslednje reči: izkop in pokop posmrtnih ostankov tistih ljudi, ki jih je serijsko moril boljševizem. Ni moril samo njihovih teles, pobijal je tudi spomin nanje in onečaščal njihovo dobro ime. Slednje počne do današnjih dni, s čimer letošnje dogajanje ob izključevanju svojcev, ki jih povezuje Nova Slovenska zaveza, očitno podaljšuje prakso brezkončnih manipulacij s slovensko tragedijo. O tem je na naslednjih straneh mogoče prebrati veliko tehtnih misli, tu pa nekoliko poglejmo splošen slovenski kontekst, v katerem se to dogaja.

Vsak dan sproti smo zaprepaščeni, ko gledamo, koliko besed, morda celo src, se z domotožjem ozira v moreče obdobje boljševizma: lepo je bilo, nismo se prepirali, zdravstvo je bilo zastonj, vsi smo imeli službe in podobno poslušamo vedno znova. Večina ljudi je diametralnemu izkustvu navkljub sprejela ta zlagan prikaz resničnosti. Vendar so bili celo ti, ki se zavedajo lažne resničnosti, presenečeni nad neposrednim pogledom na to, kakšna beda je bila razlezena čez deželo, ko jim jo je delček odstrl dokumentarec¹ o jugoslovanski vojski. Blišč elite, blišč propagande in brezmejna mizerija neštetih, ki so bili ujeti v 28. odstotkih avstrijskega standarda: brez stanovanj, brez služb, brez bencina in osnovnih potrebščin. Stanovske organizacije so bdele nad svojimi člani in morebitnimi svobodnimi prebliski, novinar pa je (bil), kot pove Jože Smole, »družbenopolitični delavec, ki je zavestno privržen idejam marksizma in leninizma.« Film bežno prikaže tudi diktatorjevo smrt oziroma odzive nanjo. Da je bila stvar v vsej abotnosti sinhronizirana z najnovejšim dogajanjem, je poskrbela Kuba, ki se je s sorodno obscenostjo poslavljala od svojega trinoga. V tem smislu niti ni čudno, da so začeli deževati napadi na avtorja in na vsebino. Reakcija je bila hipna, javna televizija je oddajo skrivala iz enega v drugi kibernetični kot, obenem pa v novinarski izdelek še cenzorsko posegala.

Treba je poudariti, da film v grobem našteva le znana dejstva pravzaprav vsakdanjega socialističnega življenja in nekaterih njegovih ozadij, ki so nam deloma ušla iz zavesti. Še zdaleč ne prikazuje osrednjih, najbolj zavrženih vsebin boljševizma. O začetkih te vojske pove le to, da sega v obdobje »odpora partizanskih čet v drugi svetovni vojni, ki so ga vodili komunisti, da bi se borili proti okupatorju in da bi prevzeli oblast … « Najmanjšega namiga ni o dogajanju med vojno, s katerim se ta druščina brezpogojno zapisuje zlu.

Kar nas zanima, je pojav tako nesorazmerne reakcije, če se pomotoma najde nekdo, ki prikaže delček resnice tistega časa, ki ga je povrgla revolucija. Ves ta nevrotični kraval pač ne bi bil kaj posebnega, če bi se dogajal pred tridesetimi leti. Letos pa mineva četrt stoletja, odkar je bila ustanovljena samostojna država, ki naj bi bila tudi svobodna in demokratična. In ob vsem trudu, da bi bilo vendarle razkrito in razloženo zgodovinsko dogajanje spred sedemdesetih let, se je treba spotikati še ob sprotne tranzicijske zaplete, povzročene iz istega zgodovinskega središča, ki mu rečemo boljševiška revolucija.

Jasno je, da so v ozadju elite, ki od ideologij in mitov, ki jih slutimo za vsem tem, živijo. A njihova prozorna in otročje zbanalizirana sla po obvladovanju, bogatenju in onemogočanju drugače mislečih se v prizmi tako zlorabljene politeje strašno zaplete in zamegli. Posebej za [Stran 002]tistega, ki kompleksen ustroj države jemlje resno, kot je to značilno za demokratično čuteče ljudi. Tem ni vseeno za državo in njene sisteme in še posebej ne za njene prebivalce. A vse našteto je obvladovano od omenjenih elit. Nenehno kot v mravljišče dregajo v to ali ono konstitutivno ustanovo, kot je denimo družina ali parlamentarna demokracija ali osamosvojitev ali slovenski jezik ali teritorialna obramba, da potem demokratična stran na vse pretege skuša popravljati škodo. Ne samo da je na ta način nenehno ujeta v njihove zapredke in v reševanje iz njih, pač pa je treba vedno znova dogajanje motriti in ga verodostojno predstaviti ljudem, ki jih stvar iz enega ali drugega razloga presega. Kljub omenjeni omejenosti jim enostavne razlage, kako je za veliko večino teh stvari kriv boljševizem, ne pridejo do živega, za kompleksnejše vzročno posledične poti istega mehanizma pa nimajo volje in moči, da bi jih ponotranjili. In dejansko je to danes ena največjih težav: namreč da je povsem neučinkovito, če je slovenski problem identificiran bodisi v boljševiški revoluciji bodisi v današnjih političnih in drugih silah, ki se ji niso nikoli odpovedale. Največji in osrednji problem naroda in države ni prepoznan kot tak. Če v težavah ne vidimo ali nočemo videti, od kod izvirajo, jih bo težko odpraviti.

Tu se kaže ustaviti pri nekoliko manjši obletnici, da ne bo šla mimo nas brez omembe. Dvajset let je minilo, odkar je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela resolucijo 1096, ki nosi naslov O ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov. Ko človek bere ta dokument, ima mešane občutke. Na eni strani imamo tipično opreznost, na drugi pa genialnost malodane preroških besed za primer neuspešne tranzicije, ki jih ne bo odveč ponoviti: »Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko ‘žametna obnovitev’ totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.« Zares se lahko čudimo, od kje taka smela in možata dikcija neki zvodeneli evropski ustanovi le nekaj let po padcu komunističnih režimov. Med Evropejci, vzhodnimi in zahodnimi, je to opozorilo navzoče že dvajset let, a povprečna mentaliteta in povprečen uvid v realno stanje kljub njenemu potrjevanju v življenju caplja daleč za njo.

Od preostalega besedila bi lahko resoluciji to in ono tudi poočitali, zlasti glede na standarde Zaveze, a glede na stanje slovenske države in slovenske družbe bi bila že najmanjša njena implementacija strahoten korak naprej. Največji dokaz za to je dejstvo, da je slovenska politična večina, ki nas drži v pasteh preteklosti in v vsakršnem nazadovanju, nikoli ni hotela potrditi v parlamentu.

Predvsem pa navedeno opozorilo iz te resolucije po dvajsetih letih pred vesoljno Slovenijo, ki več kot očitno naše revije ne bere, postavlja vprašanje: kje smo? Smo se nevarnosti izognili ali pa smo ujeti v katero od postavk resolucijske grožnje? Veseli bi bili, če bi lahko rekli, da nas ne zadevajo. Nekoliko manj veseli bi bili, če bi bil lahko to začetek dolge študije, v kateri bi razpravljali, ali smo prizadeti v tem ali onem. Nas pa žal čaka kratek odgovor na negativnem polu.

V zadnjem obdobju je med mislečimi ljudmi utemeljeno in splošno sprejeto stališče, da tranzicija ni uspela. Torej nas citat brez dvoma zadeva. Oligarhijo, ki vlada v ozadju, je, ker svojim ljudem težje verjamemo, v splošno zavest umestil in sploh ubesedil eden njihovih ljubljencev. Da se demokracija, še bolj pa sodstvo, mediji in gospodarstvo ukrivljajo po nekem zunanjem pritisku, lahko vidi vsak kolikor toliko vešč opazovalec. Korupcija prav tako že nekaj let ni več tabu in je ni treba posebej dokazovati. Od primerjalnih kvalifikacij pravnega sistema ostaja le vtis poraznih postavk in prekrškarskega birokratizma, od tu naprej do vrhovnega nivoja pa je očitna ra-[Stran 003]zpoložljivost za skrajno brezsramno servisiranje postboljševiških elit. In smo že pri »najslabšem primeru«, pri žametni obnovitvi totalitarnega režima … Politične sile, ki nočejo sprejeti resolucije 1096 in ki koketirajo z nekdanjo državo, nekdanjimi ustanovami in nekdanjim režimom, imajo v parlamentu kar dvotretjinski delež glasov, a to je njihov daleč najmanjši oz. najslabši izkupiček. Izvršilna oblast, sodna oblast, birokratski aparat, šolska vertikala, znanost, sindikati, mreža »civilnih organizacij«, mediji in premnoge lokalne skupnosti pa beležijo oziroma od nekdaj ohranjajo še veliko višji procent enoumja. Zraven moramo prišteti tudi dejavnike, ki odločajo o pokopu žrtev boljševiškega nasilja. Se temu reče žametna obnovitev totalitarizma? Vsekakor so te pozicije, opremljene z demokratično fasado in celo z domnevno dostojnim pokopavanjem svojih sovražnikov, zaenkrat preudobne, da bi jih mikala še zadnja točka: strmoglavljenje formalne demokracije.

Figure 1. Kako do uspešnega prehoda? Ljubelj 1945 Lojze Erjavec

1.2.1.

Po 25 letih delovanja Nove Slovenske zaveze je z letom 2016 prišlo do prve večje preizkušnje. Preizkušnjo je prineslo dogajanje, povezano z izkopom žrtev iz Hude Jame in njihovim pokopom na Dobravi v Mariboru. Mnogi naši najbolj zvesti člani so bili ob tem izjemno razdvojeni, vznemirjeni in žalostni.

Upravičeno so imeli občutek, da oblast pri tem ravna samovoljno, brez upoštevanja želja svojcev, brez usklajevanja z društvi, ki svojce predstavljajo – še zlasti z NSZ. Posebej pa so upravičeno imeli občutek, da država na vso silo in vso moč hiti s čisto zunanjimi dejanji izkopa in pokopa žrtev, nič pa se ne spremeni pri globinskem odnosu do naših pokojnih: ne pove se, kdo so ti ljudje bili, kaj so hoteli in zakaj so bili umorjeni. Država jim ne povrne dobrega imena, ne pove, da gre za nedolžne žrtve komunistične revolucije, ne pove, da so to žrtve neizmerno težkega hudodelstva, ki se ga moramo kot narod osvoboditi, da bomo mogli normalno živeti. Začeti bi bilo treba z resnico o ljudeh in dogodkih, saj se je tudi revolucija začela z lažjo o ljudeh, ki so ji sledili umori teh ljudi. Začeti bi bilo treba z obsodbo zločinov in z rehabilitacijo nedolžnih žrtev. Na to je NSZ opozarjala 25 let svojega delovanja, a jo je državna oblast dosledno ignorirala. Ko je NSZ postavljala farne spominske plošče, je ob blagoslovitvi plošče potekal tudi pogrebni obred, in tako smo tam zapisane žrtve tudi simbolno pokopali. To je bil naš pristop, tedaj tudi edino mogoč: NSZ je pokojne pustila počivati, kjer so bili, pričevala pa je o resnici njihove usode.

Zdaj se je stvar nenadoma zasukala čisto drugače, kakor ni morda nihče med nami pričakoval: vlada, ki jo vodi levica – ob nji pa raznorodni drugi dejavniki – je izkop in pokop žrtev revolucije vzela v svoje roke, z njimi ravna po svojih predstavah in namenih: hiti z zunanjimi dejanji, povsem nedotaknjeno pa pusti resnico stvari, ki je pri tem bistvena. To, kar bi moralo biti prvo, je puščeno v temi; tisto, kar bi moralo biti sklep in dovršitev, pa je narejeno takoj in z vso naglico. Zaradi vsega tega smo mnogi dobili občutek, da pri tem pokopu vlada manipulira z žrtvami: uprizarja »spravna dejanja« in se z njimi predstavlja kot sredinska, vseslovenska politična usmeritev. Pri tem pa je veliko vprašanje, ali se je in se bo odnos Slovencev do resnice kaj spremenil?

Za člane in prijatelje Nove Slovenske zaveze je zelo pomembno, da v tej novi situaciji, ki nas po 25 letih delovanja prvikrat resno preizkuša, razumemo troje reči.

Prva stvar: država bo z izkopi žrtev nadaljevala in jih bo vodila po svoje brez večjega upoštevanja stališč svojcev; mislimo celo, da se bo to nadaljevalo pod katero koli vlado, ker bo skoraj vsaka politična usmeritev hotela iz te velike rane slovenskega naroda vendarle potegniti kakšno majhno korist tudi zase. Te besede so trpke, toda verjetno so resnične.

Druga stvar: Nova Slovenska zaveza tega dogajanja ne more preprečiti, saj ni politična sila in v politiki nima veliko realnih zaveznikov. NSZ pri izkopu in pogrebih žrtev lahko vpliva na nekatere detajle, ne pa na glavni tok dogodkov. Zelo pomembno je, da se tega zavedamo!

Tretja stvar: izbiramo lahko le med dvema možnostma. Bodisi da NSZ povsem obsodi in bojkotira izkopavanje ter pokop žrtev, dokler se s pravnimi dejanji ne spremeni odnos slovenske države do njih; v tem primeru bo država seveda nadaljevala z izkopavanji in pogrebi, NSZ pa bi se distancirala od vseh slovesnosti in kot člani NSZ ne bi šli na pogreb naših lastnih ubitih ljudi. S komer koli od naših zvestih in preizkušenih starejših ljudi sem govoril, se mu je ta možnost zdela neprimerna in nemogoča. Za sabo bi potegnila tudi razdor s Cerkvijo in neštete očitke, da smo proti spravi.

[Stran 005]

Ostane nam le še druga možnost, ta, po kateri gre NSZ že vse leto 2016: da sicer sodelujemo na slovesnostih ob pokopu žrtev, pri tem pa povemo tisto, česar tam nihče drug ne pove: kdo so ti pokojni ljudje in kaj je bila njihova stvar; in predvsem: da je resnica prva, zunanja dejanja pa drugotna.

To so tri ključne stvari, ki jih je treba razumeti, da v novi situaciji ohranimo enotnega duha Nove Slovenske zaveze.

Osnovna, čisto temeljna vrednost NSZ je v tem, da naši starejši ljudje imajo osebno izkustvo kataklizme, ki je prišla na slovenske katoličane; v njih živi spomin na pobite bližnje; v njih sta realno izkustvo in spomin na to, kaj je njihove ljudi, verne Slovence, zadelo z revolucijo in po nji. To izkustvo in z njim zvezan spomin je temeljni logos NSZ. V tem izkustvu, ki ga naši člani predstavljajo in nosijo s svojimi življenji, je bistvo NSZ. Lahko bi rekli: v njih je spoj najbolj temeljnih stvari iz najtežjega časa v zgodovini Slovencev: izkustvo – trpljenje – spomin – resnica. Člani Nove Slovenske zaveze nosijo v sebi, v svojih življenjih – veliko resnico tega časa.

Vsa vrednost našega društva, vsega njegovega delovanja je v tem, ali in koliko s svojim delovanjem izražamo refleksijo tega izkustva, te resnice, jo artikuliramo in jo v skladu z možnostmi družbeno uveljavljamo, ji dajemo prostor v družbi.

Evidentna naloga NSZ je torej, da skrbi še naprej za ohranjanje enotnosti in kontinuitete tega izkustva, to je resnice, ki jo v sebi nosijo naši ljudje, pričevalci o nasilju revolucije. Če smo prepričani, da sta to izkustvo in spomin jedro našega gibanja, naša podstava, potem naredimo vse, da ljudje, ki so nosilci tega spomina, ostanejo v Novi Slovenski zavezi nedeljeno povezani.

Figure 2. Preizkušnja v nepričakovanem arhiv Zaveze

1.3.1.

Pravzaprav je neverjetno, kako se v naši družbi vedno zgodi nekaj, da bi se ne zgodilo bistveno. Z besedo »bistveno« mislim na realno soočenje družbe s tistim, kar jo je najbolj zaznamovalo: to je revolucionarni projekt in njegove posledice; z besedo »realno« pa na takšno soočenje, v katerem bi bila pripoznana prava narava tega usodnega dogodka: to da je bil delo politike in da ga je treba tako tudi razumeti. Da je revolucija politična zadeva, je sicer komajda potrebno posebej ugotavljati, približno toliko kot odgovarjati na vprašanji v naslovu, zato je tem bolj nenavadno, da se to v javnih razpravah o njenih posledicah povsem spregleduje. Seveda ne povsod in vedno, vendar vsekakor v tistih, ki so najvplivnejše: v tistih, ki potekajo v forumih z neposrednim (formalnim) ali pa z največjim posrednim (javnomnenjskim) vplivom na odpravljanje družbenih poškodb, ki izvirajo iz revolucije. Razlogi za to spregledovanje bistvenega so seveda različni, odvisni od odnosa do revolucije. Lahko so torej plod dobrega razumevanja »revolucionarne stvari« in želje po ohranitvi njene dediščine, lahko pa plod velike naivnosti ali pa celo nenavadnega mešanja obojega, nekonsistentnih in pogosto protislovnih predstav o zgodovini in družbi. A brž ko izločimo politični moment, tu racionalen, miselno in etično dosleden odnos ni več mogoč; ostanejo le še postrevolucionarna premetenost, sanjava nezgodovinska pravičnost ali lunatično opotekanje med željami in resničnostjo. A naj prevladuje to ali ono, apolitična obravnava inherentno političnega pojava je nezadostna in v našem primeru celo zavajajoča. In ima velike – politične in kulturne – posledice. O tem sem na straneh Zaveze že pisal, ker pa se stanje stvari ne spreminja, ampak se kvečjemu poslabšuje,² mi ne preostane drugega, kot da z drugimi besedami in poudarki ponavljam že povedano.

1.3.2. Krvava igra besed

Zakaj ima revolucija značaj bistvenega (in seveda političnega) dogodka in kaj vse je bilo storjeno, da bi preživela v vsakršnih okoliščinah, tudi v postrevolucionarnem svetu? Revolucija je odločilno spremenila slovensko družbo, bolj kot karkoli drugega v novejši zgodovini: spremenila jo je fizično in kulturno v najširšem pomenu besede: torej ne le z množičnimi »likvidacijami«, temveč tudi z novimi, nasilno uveljavljenimi oblikami razumevanja sveta, človeka in življenja. Nasilni značaj teh revolucionarnih kulturnih sprememb se ne kaže le v polstoletnem ekskluzivizmu uradne marskistične doktrine, temveč tudi v reinterpretaciji vse zgodovine: v prilagajajočem prisvajanju vsega nemarksističnega, kar bi bilo mogoče tako ali drugače intepretirati kot idejno podporo revoluciji, in zaničevanju vsega tistega, kar je bilo v tem kontekstu neuporabno. Ta strateška naravnanost se je izkazala za posebej učinkovito po uradnem propadu komunističnih režimov, ko so si bili njegovi nosilci primorani nadeti druge podobe, da bi lahko preživeli neugodno klimo demokratične pomladi. Posebno poglavje v tem oziru nenehne adaptacije predstavlja odnos režima in njegovih političnih dedičev do dejanja, na katerem je (bil) utemeljen: do množičnih pomorov. Od vznesenega, epskega napovedovanja v času, ko so potekali,³ prek desetletij zaukazanega molka in kriminalizacije spomina nanje v [Stran 007] SFRJ do medlega obžalovanja »posameznih napak« v času nove, slovenske države, ki so mu vsako resnost jemali sočasno prikrivanje, minimaliziranje, protislovno hkratno sklicevanje na Titove komande in razlage, da je šlo za razbolene spontane reakcije »južnih« partizanov, ki da so maščevali pobite svojce. Tedaj sta bili skovani tudi najnizkotnejša fraza tega časa (»preštevanje kosti«) in najbolj lažniva stigma etično odgovornega raziskovanja zgodovine (»revanšizem«).

1.3.3. Zadrega namesto odrešitve

Sedaj, ko so se po mučnih in nečastnih letih sprenevedanja in nemoči začeli prvi pokopi pomorjenih, pa je nastal – bil ustvarjen? – spor med tistim, ki so si najbolj dejavno prizadevali za to temeljno civilizacijsko opravilo. Pozornost se je premaknila k izvedbenim, tako rekoč tehničnim vprašanjem, ob tem pa je nastal konflikt, ki je – seveda medijsko amplificiran – zasenčil osrednji pomen dogodkov. To se zdi skorajda banalno, morda vprašanje osebnega prestiža, a žal ni, ali vsaj ni samo to. Pravica in civilizacijska dolžnost pokopati mrtve sicer zadeva državo, a tudi svojce; državi v prvi vrsti nalaga, da pogreb omogoči, svojcem pa, da ga opravijo v skladu s svojimi prepričanji, vero in običaji. Naloga države je zaščititi identiteto mrtvih in živih; tako osebno kot skupinsko, kadar so ti povezani v skupino – kot so žrtve slovenske revolucije. Posamezni svojci in njihovo zastopništvo (v tem primeru je to Nova Slovenska zaveza) so tu prvi poklicani: imajo, da tako rečem, pravico izpolniti svojo civilizacijsko dolžnost. Vsako vsiljevanje, pa če še tako dobronamerno, deluje tu pokroviteljsko in s tem žaljivo, to pa v že tako bolečih okoliščinah potresa sol na odprte rane. In podvaja občutek družbene zaupuščenosti. Delovanje države potemtakem dosega učinek, ki je ravno nasproten njenemu namenu. Ne trdim, da se to dogaja namerno, ne trdim, da tistim, ki imajo v rokah formalne vzvode, za vse to ni mar, toda hierarhija vrednot je bila iz teh ali onih razlogov nekako sprevrnjena: administrativne možnosti so dobile večjo težo kot osebna človeška razmerja, ki so vendarle temelj evropske civilizacije; izkoristiti možnost čim hitrejšega pokopa je postalo pomembnejše kot zadostiti pietetnemu čutu svojcev.

1.3.4. Kaj je politizacija ali popačenje zaradi premajhnega formata

Ali ima to politično ozadje ali ne, je drugo vprašanje. Zagotovo pa je predmet političnih interpretacij. Po novem »spametovani«, k politični korektnosti nagibajoči se slovenski tednik je ta spor označil kot »del preurejanja desne politične poloble«. To je iz več razlogov nesprejemljivo razmišljanje. Omenil bom le dva: prvič, pojma »levo« in »desno« sta za slovensko družbeno resničnost neuporabna in zavajajoča (in vse sklicevanje na ustaljenost ne upravičuje njune uporabe, ampak samo poslabšuje življenjske pogoje javnega uma); in drugič, osnovna civilizacijska opravila ne morejo oziroma ne smejo biti predmet političnega spora: kdor se ne zavzema za njihovo izvrševanje, ne sprejema te civilizacije, ampak izstopa iz nje ali morda zagovarja neko bistveno drugačno. Nobenega od vpletenih v polemiko o delu Komisije vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč v tem smislu ni mogoče označiti preprosto za »desničarja«, pač pa je mogoče in tudi potrebno reči, da prizadevanje obojih sodi med temeljna civilizacijska opravila in da je nasprotovanje njihovemu delu – politično ali kulturno – vsaj blizu evropske civilzacijske meje. Tovrstno opredeljevanje samo je tako zares »politizacija« v slabšalnem smislu besede, »politizacija«, ki povzroča »pomanjšanje« temeljnih vprašanj: zavzemanje za civilizacijski temelj postane v tej perspektivi del igre vsakdanjih političnih nasprotij, ki so za povrh interpetirana v zavajajoče nerealni matrici (na Slovenskem disfunkcionalni kategoriji levo­desno).

[Stran 008]

1.3.5. Družba ni dvorišče

Neupoštevanje politične narave revolucije pomeni nerazumevanje le­te, neprepoznavanje njenih posledic oziroma oblik njenega obstoja v postrevolucionarni družbi. In s tem seveda podpira njeno »posmrtno« življenje in nenehno preobrazbo. Iz zelo kompetentnih psiholoških ust je bilo slišati, da so spori, ki jih je v družbi povzročila revolucija (in protirevolucija), podobni sporom med sosedi, ki so obsojeni na skupno uporabo dvorišča, vodnjaka, ceste itd. Slejkoprej se bodo torej morali usesti za mizo in se pobotati – k temu jih bo pač prisililo vsakdanje skupno življenje. Ta podoba je sicer optimistično lepa, vendar falzificira problem, ker ga ne predstavlja v realnih razmerjih in ne upošteva zgodovine: družbena realnost je nekaj drugega, bistveno bolj zapletenega kot so medsosedska razmerja. Čeprav so se v revoluciji izrazile neštete osebne zamere in neporavnani računi, neštete osebne ambicije in frustracije, je bilo bistveno, da so dobile ideološko podlago, okvir in pospešek, da so bile postavljene na novo antropološko in etično podlago. Marksizem človeka vidi predvsem kot družbenorazredno bitje, ki mu zgodovina nalaga brezobziren boj za interese svojega razreda – temu boju je bilo skozi pletež vidnih in nevidnih teoretičnih protislovij podrejeno vse osebno življenje in interesi. Samo zaradi tega je revoluciji lahko uspelo, uspelo v tem smislu, da je prevzela oblast, čeprav je bil, paradoksno, pravi nevidni motor njenih borcev in podpornikov zelo pogosto ravno zasebni interes (materialni, socialni ali psihološki).

1.3.6. Terapija namesto politike

Morda bi bilo za ponazoritev postrevolucionarnega stanja družbe in težav s sekundarnimi⁴ in medgeneracijskimi travmami,⁵ ki jih povzroča, namesto podobe s sprtimi sosedi primerneje uporabiti neko drugo – čeprav se vsaka podoba slejkoprej izkaže za nezadostno. Predstavljajmo si torej ljudi, ki so jim ubili starše, druge sorodnike in nekatere sosede, njih pa izgnali v okolico in si prilastili njihovo hišo. Desetletja so morali hoditi, najprej sami, potem s svojimi otroki, mimo lastne hiše, ki ni bila več njihova, in mimo vodnjaka in vrtov, kamor so bili brez spomina vrženi njihovi najdražji. O vsem tem pa so smeli le šepetati; če so prižgali na pločniku pred vrtno ograjo svečko, jih je lahko aretiral ljudski miličnik in sodnik jim je v imenu delovnega ljudstva naložil globo ali pa jih dal zapreti. Potem so se stvari spremenile in smeli so na glas spregovoriti o preteklosti. Njihovih otrok zdaj to ni več nujno zanimalo, v časopisih pa so brali in na radiu poslušali, da so revanšisti, ker prižigajo svečke in ker bi želeli dobiti nazaj svojo lastnino ali lastnino svojih staršev. Potem pa je bil sklenjen nekakšen kompromis: na steno hiše bodo lahko postavili tablo, kjer bo pisalo, kdo je bil nekoč njen lastnik, nič pa o tem, kaj se mu je zgodilo, kdo je bil in kaj je bil tisti, ki mu je to storil. Lastništvo hiše pa se seveda ne bo vnovič spreminjalo, ker da je bila dovolj ena revolucija. Obenem se pričakuje, da bodo ti svojci sedaj zadovoljni z družbo in življenjem in s samimi sabo; da bodo verjeli v pravičnost zakonov in tako vzgajali tudi svoje otroke. Če bodo imeli težave zaradi svoje čustvene prizadetosti, jim bodo razumevajoči terapevti velikodušno nudili vso strokovno pomoč. Morda celo zastonj. Kakorkoli že šepasta je ta podoba, ilustrira delček naše komplicirane resničnosti. Nikakor ne govori samo o težavah, ki so ljudi zadele zaradi nacionalizacije premoženja in političnih pomorov, temveč še bolj o izgubi »doma«, kulturnega, simbolnega doma, ki ga je predstavljala na nekem etičnem temelju postavljena družba; o izgubi hiše, ki je, pa kakor koli že razpokane [Stran 009] so bile stene in luknjičava streha, vendarle bila njihov dom. Nedvomno s(m)o žrtve revolucije tudi potomci neposrednih žrtev. Raziskovanje in zdravljenje pojavov sekundarne travmatizacije in medgeneracijske travme je nesporno pomembno in plemenito opravilo, in to ne samo na osebni, temveč tudi na družbeni ravni. Ne more pa nadomestiti soočenja s politično realnostjo revolucije. Še več, brez tega in brez jasnih etičnih koordinat, v katerih prevladujoči družbeni diskurz meri ta politični projekt, je vse to brez učinka in sploh brez možnosti za uspeh. Mnogi ljudje so res preživeli nezaslišano nasilje nad seboj in najbližjimi, vzdržali desetletja laži in prisilnega molka o tem, kar se jim je zgodilo – in ti so vsekakor lahko živi zgled v duhovno mlačni sedanjosti in izvor upanja za prihodnost. Vendar pa njihova tako rekoč svetniška drža ne kliče k ignoriranju zgodovinske družbene resničnosti, temveč spodbuja k njenemu razumevanju in k vzpostavljanju razmer, v katerih bodo njihove usode lahko zasvetile kot navdihujoče vrednote. To pa je v bistvu klic k spreminjanju politične realnosti, k odpravljanju modela, v katerem prave politike ni bilo, ker je bila politika v nekem drugem smislu vse, k uvajanju takšnega razumevanja politike, kjer bo le­ta skrb za čimboljše, čimbolj avtentično življenje vseh razsežnosti družbe, vseh zadev lastne polis, vsega, kar sestavlja njeno življenje, tistega skratka, kar pomeni starogrški izraz tà politiká in česar prevod je naša beseda »politika«.

1.3.7. Duhovnost, zgodovina in politika

Še ena stvar je, mimo katere nikakor ne moremo: dejstvo je, da v pristnem človeškem življenjskem obzorju vsaka smrt presega svet, ki je v dometu politike. Na poseben način to velja za tako »zgoščeno« smrt, kakršni smo priče ob množičnih pomorih, ki so bili za povrh desetletja zanikani. Tu se odpirajo osnovna antropološka vprašanja na najbolj pristen, oseben način. Res je sicer, da je vsaka politika izraz neke antropologije, a v mirnih časih, ko življenje poteka v okvirih civilizacijskih stalnic, na to nismo posebej pozorni. V prelomnih časih pa izbruhnejo dvomi in globinska spoznavna sla z vso silo na dan. Zato so takšni časi lahko tudi časi velikih spoznanj. Ali pa velikih zablod. Strašna dediščina revolucije od Kočevskega roga do Hude jame in Teharij usmerja misli k takim temeljnim premislekom. »Ecce homo,« zaslišimo v sebi ob prizorih v rudniške jaške zazidanih grmad trupel ali ob misli na tone industrijskih odpadkov, pod katerim ležijo stotine nepokopanih ljudi: »Glej, človek!« zaslišimo in to takoj prevedemo v vprašanje: »Kaj je človek?« Zato je seveda nadvse pomembno, da se z grozo množičnih pomorov soočamo tudi duhovno, meditativno in molitveno. Takšne pobude so v slovenskem prostoru k sreči kar žive, značilno pa je, da nastajajo zlasti na krščanski strani, znotraj katoliške cerkve ali ob njej, v tistem delu prebivalstva torej, nad katerim je najbolj divjalo revolucionarno nasilje. V njih je mogočen vir energije in navdiha za spravna prizadevanja, brez katerih je slovenska prihodnost zelo negotova. Poduhovljenost, pristno zanimanje za usodo drugega, izostren in poglobljen občutek za vrednost človeškega življenja, ki pritekajo od tod, presegajo konfesionalne in cerkvene okvire in napajajo celoten kulturni prostor. A ne molitev ne pristno zaskrbljena antropološko­etična refleskija nista sredstvi za beg iz zgodovine, temveč pot k globljemu razumevanju le­te. Z njima ne moremo nadomestiti vseh drugih oblik soočanja z živo dediščino revolucionarnega sovraštva in ne zaradi njiju pozabiti na to, da so se najbolj blodne antropološke predstave o človeku kot surovini zgodovinskih procesov realizirale v političnih projektih, da so postale politična realnost. S slednjimi se zato ne moremo zares spopasti, če ne upoštevamo njihove pojavne oblike. Po vodi ni mogoče drsati in v ledu ne plavati. Ali s še eno, zadnjo podobo: veren kirurg je prepričan, da je vsako življenje na koncu koncev v božjih rokah. Zato pred operacijo morda sklene svoje v molitvi; ko pa ima pacienta na mizi, vendarle prime za skalpel.

[Stran 010]

Figure 3. Izguba doma … Ljubelj 1945 Lojze Erjavec

[Stran 011]

1.4.1.

Tudi tokratno razmišljanje želim posvetiti žrtvam Hude jame in odzivu slovenske javnosti na ta okruten zločin komunistične totalitarne oblasti, ki je dolgih sedemdeset let čakal za stotimi metri pregrad, da ga ugleda luč sveta. Vem, da sem o tem pisala že v prejšnji številki Zaveze. Toda o takem zločinu je treba pisati, ga vedno znova vračati v našo zavest. Vse dotlej, dokler ne bo »katera od slovenskih violin ujela joka matere, ki so ji povedali, da ne bo več videla sina«, kot je zapisal gospod Justin Stanovnik. Zločin je bil namreč hud, prehud, zaradi česar ga vedno znova rinejo nazaj v kraška brezna, rudniške jame in tankovske jarke, da bi se tam skril pred obsodbo ljudi in zgodovine.

Konec oktobra smo v Spominskem parku Dobrava pri Mariboru pokopali zemeljske ostanke skoraj osemsto po vojni umorjenih in zazidanih v rov sv. Barbare. To je bila šele prva skupina fantov in deklet, katerih mlada življenja so končala puškina kopita opitih pogrebnikov. V Hudi jami naj bi počitka v blagoslovljeni zemlji čakalo še nekaj tisočev. Pretresljivo. Ob pokopu na pokopališču, urejenem nad grobovi žrtev, ki so prav tako žive dočakale konec vojne, nato pa bile zakopane v tankovske jarke, je bilo v tednih prej in potem izrečenih mnogo besed. Ni jih še konec, saj se mnogi s pokopom ‘na drugem koncu sveta’ ne strinjajo. Zdi se jim, da je bila s tem svojcem ponovno narejena velika krivica. Namesto da bi žrtve našle svoj zadnji počitek, če že ne na domačih pokopališčih, pa vsaj na Teharjah, ki so v teh letih, odkar smemo o pobitih glasneje govoriti, postale simbol vsega hudega, kar je slovenski narod doživel pred koncem vojne, predvsem pa po njej, so pomorjeni še vedno odrinjeni nekam daleč. Ali kot je ob pokopu žrtev Hude jame povedal predsednik Nove Slovenske zaveze: »Sorodniki, prijatelji in znanci žrtev smo s težkim srcem prišli v Maribor. Želeli bi si, da bi Helena Jaklitsch nam država prišla nasproti z večjim sočutjem in bi nas bolje vključila v postopke kot enakopravne partnerje že v času priprav in razmisleka o postopkih, ki so privedli do današnje slovesnosti. Tako bi že na začetku povedali, da se nam zdi najbolj potrebna identifikacija pokojnih. Da se nam zdi pomembno prenesti pokojne čim bližje domačim krajem. Da smo razočarani, ker državnega spomenika Teharje v 25-ih letih nismo bili zmožni urediti v dostojno pokopališče žrtev revolucije.« Nekateri drugi tega pokopa ne vidijo kot nove krivice, temveč kot končno uresničitev temeljne civilizacijske norme, ki zahteva grob za vsakega mrtvega, na katero je država v vseh 70­ih letih pozabila. Sedaj je država vendarle začela z izkopavanjem posmrtnih ostankov po vojni umorjenih, kar tisti drugi vidijo kot zadnji civilizacijski dosežek, ki je v vseh teh desetletjih še čakal državo. Pri tem izpostavljajo, da je oblast pokop več kot dostojno pripravila ter mu dala celo značaj pokopa na najvišji državni ravni. Velika pohvala ob tem gre zagotovo predsedniku države, ki je bil – dovolite mi, da ponovno posežem po besedah predsednika Nove Slovenske zaveze, izrečenih na pogrebu – »po 25 letih prvi predsednik države, ki mu vest ni dopustila umika v levo politično korektnost«.

O vseh teh besedah, izrečenih ali napisanih, sem v teh tednih tudi sama premišljevala. Predvsem o tem, ali je strah svojcev in vseh, ki so si desetletja prizadevali, da bi se pomorjeni vrnili v narodni spomin, upravičen ali ne. Ali je njihova bojazen, da bi s pokopom pobitih tako daleč stran od vsega bistvenega, pa če je bil ta še tako dostojen, mrtve dejansko dokončno izbrisali, resnično utemeljena? Bolj ko premišljujem o tem, bolj se zavedam, da ne bi smeli tako zlahka spregledati skrbi teh, ki se ne strinjajo s pokopom v Spominskem parku, ter se strinjati z besedami tistih, ki pravijo, da je pomembno predvsem to, da je država po [Stran 12] sedemdesetih letih molka vendarle izpolnila svojo civilizacijsko dolžnost ter poskrbela za dostojen pokop. Kaj če smo s tem, ko smo dovolili, da se žrtve pokopljejo na slovensko obrobje, dejansko dokončno pokopali možnost in nujnost, da odgovorimo na vprašanja medvojnih in povojnih pomorov, vprašanja začetkov ter vzrokov za odločitev številnih slovenskih domoljubov tistega davnega leta 1942, da tistega, ki si je prilastil slovensko zemljo, poprosijo za pomoč pri obrambi pred nasiljem, ki ni prihajalo od okupatorja, temveč od lastnih bratov. Vsi ti pomisleki so še intenzivneje prihajali na dan ob spremljanju poročanja slovenskih medijev ob pietetnih oktobrskih dogodkih. Na neki način se mi namreč vedno znova zdi, da so prav mediji tisti, ki največ povedo o tem, kako resno misli oblast v svojih izjavah in dejanjih. Ali je vse »šov«, za katerim se skriva točno določena agenda, ali pa so njena ravnanja pristna? Na nek način so mediji njen odsev, njena (ne)zavedna ubeseditev. Ali kot je nekoč rekel Jože Smole, pomemben mož preteklega sistema, v spomin pa nam je te besede zopet priklical Arehov dokumentarec, ki smo ga lahko gledali na nacionalni televiziji na predvečer spominjanja odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije: »Novinar je družbenopolitični delavec, ki je zavestno privržen idejam marksizma in leninizma,« in kot tak skrbi, da oblast, nasilno prisvojena, ostaja, – bi lahko še dodali.

Prav v luči tega razmišljanja sem v tistem mesecu spremljala medijske odzive na dogajanje okoli pokopa žrtev Hude jame. In veste, kaj sem opazila? Tisti dan, ko je bila pred Hudo jamo opravljena žalna slovesnost, so vsi osrednji spletni mediji o tem seveda poročali. Novica je bila objavljena na prvi strani spletnih portalov. Vse lepo in prav. Res je, vse lepo in prav. Toda, tu se zanimivo šele začne. Praktično vsi (osrednji) spletni mediji so po približno dveh urah novico umaknili z osrednjega mesta ter jo »pospravili« med ostale, obrobne dnevne novice. Nehote me je prešinila misel o morebitnem diktiranem ukazu. Preveč naključno se mi je zdelo, da so skoraj hkrati vsi portali »skrili« novico. Teorija zarote? Morda. Na to sem ponovno pomislila ob »zapletu«, ki se je zgodil le nekaj tednov kasneje, ko je nacionalna televizija takoj po javnem predvajanju iz arhiva umaknila oddajo o JLA, češ da niso bile urejene vse avtorske pravice, čeprav je bilo vse dokumentarno gradivo, prikazano v oddaji, vzeto iz njihovega lastnega arhiva. Bralec, ki torej tisti dve uri ni prebiral spletnih portalov, ni niti vedel, da so o tem poročali. Razen, če je globlje pobrskal med novicami. S tem pa je bila zagotovo zamujena še ena priložnost, da bi zamolčani zločin prišel globlje v zavest naroda.

V člankih so bile objavljane tudi slike, nastale tisti dan pred kapelico, ki stoji v bližini vhoda v jamo. Med njimi pa nisi našel slik, ki so pred devetimi leti pretresle slovenski prostor. Niso nas spomnili na debele dekliške kite, najdene v rovu. Ali pa na tistega nesrečneža, ki se je zakopan prebil skozi prve pregrade, nato pa razočarano ugotovil, da se kljub vsem naporom njegova življenjska pot končuje pred naslednjim zidom. Naključje? Mogoče, toda zakaj potem nikoli, kadar omenjajo škofa dr. Rožmana, ne pozabijo objaviti njegove slike na bežigrajskem stadionu. Nikoli. Pravzaprav omenjeno sliko pogosto objavijo celo takrat, ko članek škofa sploh ne omenja. Tudi v večini tiskanih medijev novica naslednji dan ni našla mesta, kot bi ga morala. So pa zato večjo pozornost namenili protestni izjavi zveze borcev ob žalni slovesnosti, ki je v tem videla politični spektakel in podlo dejanje, ki povzroča netenje sovražnosti. Enako se je zgodilo s članki, ki so tistega 27. oktobra poročali o pokopu pomorjenih v Spominskem parku na Dobravi pri Mariboru. Do večera je bila novica že skrita med ostalimi, manj pomembnimi. Enemu od osrednjih spletnih medijev se pokopa ni zdelo vredno niti omeniti, drugi pa je že dober teden prej objavil članek z naslovom »V neodkritih grobiščih več kot 100.000 žrtev španske drža-

[Stran 013]vljanske vojne«. Ta članek je bil nekaj dni objavljen celo pod rubriko Priporočeno. Vsi vemo, kakšne reakcije sproži v slovenskem človeku besedna zveza »španska državljanska vojna«. Za to je poskrbela sedemdesetletna »prava vzgoja«.

Glede na medijski odziv bi bili torej lahko upravičeno zaskrbljeni, da država s pokopom to zgodbo zgodovine, ne da bi jo ovrednotila in ustrezno umestila v zgodovinski spomin naroda, zaključuje. Postavlja med obrobne teme, ki jim je bilo namenjeno že zadosti pozornosti, zato se z njimi ni potrebno več ukvarjati. Kako torej naprej? Ali sprejeti tako držo ali pa vztrajati? Vztrajati, da ni dovolj le izpraznitev rova sv. Barbare, temveč vseh sedemsto in več morišč, nastalih na slovenskih tleh predvsem po drugi svetovni vojni, in vse žrtve dostojno pokopati. Ne le v Spominskem parku, temveč »čim bližje domačim krajem«. Poskrbeti za identifikacijo žrtev, da bodo vnuki vedeli, kje so končali njihovi stari očetje. Ali morda celo njihove stare mame. Vztrajati, da se poišče krivce za te pomore ter se jih pred zgodovino obsodi. Tiste krivce, ki so izdajali ukaze za zverinsko pokončanje vsem, ki se niso strinjali z zlorabo vojne za komunistično revolucijo. Vztrajati, da se zločinu doda tudi zločinca. Samo če bodo njihova ravnanja obsojena tudi pred zgodovino, se bodo naslednje generacije lahko učile, da se z umorom ne more in ne sme odstranjevati drugače mislečih. Nujno je potrebno nadaljevati z iskanjem resničnih vzrokov, ki so pripeljali do ustanovitve prve vaške straže julija 1942 in domobranske vojske dobro leto kasneje, ter se z njimi soočiti ter jih sprejeti. To soočenje z resničnostjo prvega leta vojne na naših tleh bo moralo prinesti tudi odpoved dosedanji mitologiji, ki ji pri nas pravijo zgodovina. Ali pa odpoved manipulaciji zgodovine, če komu izraz mitologija ni všeč. Delati je potrebno na tem, da se bomo kot narod zavedeli, da je z »zgodovino«, ki jo je totalitarna oblast napisala na sto tisoč pomorjenih in za katero njeni nasledniki vztrajajo, da se je ne sme podvreči ponovni presoji, kljub novim dokumentom, pričevanjem in odkritih moriščih, nekaj hudo narobe. Da mora biti nekaj hudo narobe s tistim, ki se boji vsakega soočenja s tehtnimi argumenti. Da ni mogoče verjeti tistemu, kar se ne sme podvreči ponovni presoji.

Večkrat sem v teh tednih zasledila očitek tistim, ki nasprotujejo pokopu žrtev Hude jame v Spominskem parku, da dejansko ne želijo, da se to vprašanje sploh kdaj reši. Da jim v resnici ustreza, da to ostaja nedokončana zgodba, ki jo lahko izkoriščajo v politične in druge namene. Dejansko se teh očitkov ne smemo ustrašiti. Ne gre za to, da bi svojci pomorjenih hoteli, da ostane ta del slovenske zgodovine za zmeraj nerešen. Če bi bilo tako, se pomorjenih ne bi spominjali v času, ko spomin ni bil dovoljen. Te očitke sama razumem predvsem kot vnaprejšnjo diskreditacijo vseh, ki vztrajajo v tem, da se naša polpreteklost vendarle razišče, ovrednoti, pobitim pa vrne dostojanstvo, ki si ga zaslužijo. Te očitke razumem tudi kot moralni pritisk na svojce pobitih. Tu ne gre za iskanje političnih ali drugih koristi, temveč predvsem za upravičeno spraševanje in skrb, da se ne bi zgodilo, da bi s pokopom pomorjenih na naše obrobje zaprli poglavje slovenske zgodovine, ki nas še danes tako globoko določa, ne da bi ga prej razčistili. In jo, kolikor je le mogoče, približali resničnosti. Šele ko bomo našo polpreteklost videli tako, kot je dejansko bila, Huda jama ne bo več huda, ampak bo prinesla možnost, da kot narod ponovno svobodno zadihamo.

[Stran 014]

2.1.1.

Pisati o polpretekli zgodovini Polhovega Gradca se na prvi pogled ne zdi nič posebnega, v resnici pa je to zahtevna in odgovorna naloga. Če samo prelistamo tri knjige: Marijan Slabe in Danijel Kaštrun, Župnija Polhov Gradec (Družina 1996 – 429 strani), Jožica in Jože Kavčič, V znamenje ujeti čas (Salve 2000 – 445 strani) in ponovno Jožica in Jože Kavčič, Ko je leto na Polhograjskem skoz’ (Salve 2005 – 626 strani), začutimo, koliko tehtnega gradiva o kraju in njegovih sedanjih ter nekdanjih prebivalcih je tu zbranega z veliko skrbnostjo in strokovnostjo, in nehote pomisliš, ali je sploh spodobno tej bogati zbirki draguljev dodajati navadne, neobdelane kamne.

Etnologinja Helena Ložar Podlogar je v spremni besedi h knjigi Ko je leto na Polhograjskem skoz’ med drugim zapisala sledeče: »Omenjena knjiga je potovanje po Polhograjskem, potovanje skoz prostor in čas, skoz vse letne čase z dvanajstimi smerokazi, s prazničnimi postanki vsak mesec ob drugi cerkvici in tihim pogovorom s svetnikom, ki je v njej našel svoj oltar, potovanje, ki človeka lahko duhovno obogati in pouči o zgodovini kraja, njegovih umetnostnih spomenikih, mu govori o življenju ljudi, njihovem delu, praznovanju, veselju in žalosti, potovanje mimo življenjskih mejnikov od rojstva do smrti. Avtorja sta znala prisluhniti ljudem in mnogo tega rešila pozabe. Do potankosti predstavljena kmečka opravila, žegnanja in procesije za različne namene s svojimi predpisanimi potmi, vsi pomembnejši svetniki, vsak s svojo legendo, romanja, kresovanja, na desetine pregovorov in rekov.

Koledarsko leto je razdeljeno na štiri letne čase: pomlad, ko sejemo in sadimo z mislijo, da bi Bog naklonil dobro rast; poletje, ko polje zori in pričakujemo letino ter se s skrbjo oziramo na nevihtne oblake; jesen, ki nam natrosi sadove našega dela in božje naklonjenosti; zimo, ko delo na polju počiva in je čas prepleten s prazniki ter prežet z ljudskim izročilom. V človekovem osebnem življenju pa govorimo o samo dveh letnih časih: o pomladi, ko se človek rodi, telesno in duhovno raste ter srka vase znanje, ki ga pozneje posreduje svojim otrokom in okolici, in o jeseni, ko se vsakdanji urnik v marsičem spremeni« (Ko je leto na Polhograjskem skoz’, str. 1 – 2).

Za izid knjige Župnija Polhov Gradec si je veliko prizadeval takratni župnik g. Danijel Kaštrun in dobršen del sam napisal. Izšla je ob 700­letnici župnije. Polhov Gradec je namreč najprej spadal pod prafaro Ljubljana Šentvid, ki je bila ustanovljena leta 1085, že leta 1296 pa je bila Polhov Gradec samostojna župnija. V Uvodni besedi župnik predstavi knjigo kot sliko bogate verske tradicije, ki je dolga leta plemenitila Polhov Gradec z vero in kulturo, ter spodbuja, naj s spoštovanjem gledamo na preteklost, da bomo iz vere in kulture mogli graditi boljšo prihodnost.

V knjigi je na kratko opisana tudi zgodovina komunistične revolucije, ki je župnijo hudo prizadela in njene rane niti po sedemdesetih letih še niso zaceljene. V velikem delu naše javnosti še vedno velja pravilo, da »zgodovine ni mogoče spremeniti«, in neradi slišijo govorjenje o žrtvah komunističnega nasilja. Tej tematiki naj bi bil namenjen današnji Kako se je začelo. Že vnaprej se opravičujemo, če bomo zgoraj omenjenim draguljem priložili kak grob, neobdelan kamen.

2.1.2. Ko se je bližala revolucija

V uvodnem razmišljanju smo ugotovili, kako zelo so bili Pograjci ob začetku druge svetovne vojne zasidrani v krščanski veri in kulturi. Naj to ugotovitev podkrepimo še s konkretnim primerom prof. Justina Stanovnika, velikega ljubitelja polhograjskih hribov in ljudi, ki je bil objavljen v 18. številki Zaveze pod naslovom [Stran 015]

Figure 4. Polhov Gradec pred vojno osebni arhiv Franceta Malovrha

Ljudje s Pustote. Koliko Pograjcev danes še ve, kje je Pustota, in se spomni ljudi, ki so do maja 1945 tam živeli, potem pa se pred rdečim nasiljem umaknili v daljno Argentino? Zapustili so domačijo, ki je nekoč zaradi trde in slabo rodovitne zemlje dobila ime Pustota, nato pa je zaradi odsotnosti ljudi, ki bi zanjo skrbeli in od nje živeli, to zares postala in jo je že močno načel zob časa. Nekdanji Pustotniki so medtem tam ob robu brezmejne argentinske pampe hrepeneli po svojem domu sredi polhograjskih hribov ter skrbeli za zvestobo verskemu in narodnemu izročilu. V večmilijonskem Buenos Airesu so se srečevali s Pograjci iz doline, ki so sodoživljali težo begunstva in skrb za zvestobo Bogu ter rodu in soustvarjali »argentinski čudež«.

Bistveni del kulture, ki so jo tako Pustotnikovi iz polhograjskih hribov kot drugi Pograjci iz doline prinesli s seboj v veliko mesto, je bilo praznovanje nedelje. Stanovnik o tem piše takole: »Kdor pozna pravo kmečko nedeljo, ve, da je to bila nekoč ena naših največjih kulturnih ustanov. Bil je to posvečen dan in zunanji znak te posvečenosti je bila tišina, ki je bila skoraj popolna. Tudi polje in gozd sta se vključila vanjo in iz hleva so prihajali samo najnujnejši glasovi. Poglavitni nedeljski dogodek je bila seveda maša. S Pustote niso hodili k maši v Šentjošt, kjer je bila njihova farna cerkev, ampak v Lučine, ki so bile skoraj pol bliže. K maši človek ni hodil sam, ampak je, če se je le pokazala kaka možnost, koga počakal ali dohitel, da je imel družbo. S Pustote so šli najprej na vrh, kjer je tedaj že stala Rojarska kapelica, od tod pa se jim je tudi odprl razgled, ki ga med tednom niso bili vajeni. Tu so malo počakali, da so prišli ljudje z Buhovega in Roj, včasih pa tudi z Rusovega, če so se tam odločili, da ne gredo na Črni Vrh. Družba, ki se je tako nabrala, že tu ni bila majhna, ko pa so se jim med potjo pridružili še Aličevi, jih je bila že [Stran 016] dolga vrsta, posebno pozimi, ko zaradi ozke gazi niso mogli hoditi drugače kot drug za drugim.

Ni jih bilo malo, ki so popoldne pot do cerkve in nazaj ponovili. Skoraj tako samoumevno, kot je bilo, da si šel k maši, je bilo namreč tudi to, da si šel popoldne k nauku. Skoraj vsi so se tega držali. Razlika je bila v tem, da se popoldne od nauka ni tako zelo mudilo domov. To je veljalo predvsem za mlade. Malo dlje so se zadržali že pri Lamovcovi kapeli, pri Rojarski pa so, vedoč, da se cel teden ne bodo videli, zavlačevali slovo, dokler je bilo mogoče. Pogosto se je dan že začel nagibati, ko se je mladina s Pustote spustila tistih nekaj sto metrov do doma. Poleti je sonce zašlo nekje za Lučinami, pozimi pa je imelo krajšo pot in je potonilo že za Žirovskim vrhom. Potem je na Planini zazvonilo avemarijo in družina je sedla k večerji. V mislih so tedaj že bili pri tem, kar jih je čakalo v prihodnjem tednu.«

Stanovnik se zaveda, da bo podoba, ki jo je tu narisal, temu ali onemu prelepa, vendar je prepričan, da je resnična. Čuti pa, da bi bilo treba dodati še dve stvari, »ki v pogovoru z ljudmi teh krajev spet in spet stopata v ospredje«: Ena od njih je molitev, ki so je bili vajeni pred jedjo in po jedi, ko so opoldne ali v petek ob treh popoldne zaslišali zvon, predvsem pa ob zimskih večerih; ta molitev jim je dajala posebno trdnost in moč za čas preizkušenj. Drugo pa je bil odnos med tistimi, »ki so nekaj imeli, in tistimi, ki so tudi nekaj imeli, a mnogi malo, včasih zelo malo. Gre za odnos med gruntarji in bajtarji. Ali je bilo veliko zavisti, ali se je čutilo celo sovraštvo? Danes, ko smo že vsi pohujšani, ti morajo ljudje, ki se neposredno spominjajo tistih časov, ponovno in ponovno zagotavljati, da zavisti in sovraštva enostavno ni bilo. Ljudje so svet, v kakršnega so se rodili, brez posebnih vprašanj sprejemali. Vedeli so, da imajo skrbi tudi tisti, ki imajo. Najvažnejše pa je bilo morda to, da se nihče ni povzdigoval, tudi če bi se lahko. Nihče ni mislil, da je kaj več. V resnici so bili vsi skromni ljudje.« Tako Justin Stanovnik v 18. številki Zaveze.

Decembra 1995 je bil v 19. številki Zaveze objavljen članek Domačije pod zvonom sv. Lenarta, ki obravnava razmere v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem takoj po nemški zasedbi in v času poljanske vstaje decembra 1941. Navedli bomo nekaj odlomkov, ki kažejo kulturo tamkajšnjih ljudi in tako dopolnjujejo Stanovnikov opis. Ko so si aprila 1941 okupatorji razdelili Slovenijo, je Črni Vrh prišel pod Nemčijo. Župnik Dovč je 10. maja zjutraj dobil namig, naj do večera odide, sicer ga bodo aretirali. Ker je nekaj podobnega pričakoval, je vzel že pripravljen nahrbtnik in odšel v Polhov Gradec, nato pa naprej na svoj dom v Ljubljano. Konec maja so Nemci pobrali vse duhovnike sosednjih župnij, med njimi tudi Viljema Pippa iz Lučin in Matevža Tavčarja iz Poljan. Skoraj vse gorenjske župnije so tedaj ostale brez duhovnika.

Ljudje so okupacijo najbolj občutili ob nedeljah in praznikih. Zvonovi niso vabili v cerkev in v zraku je visela neka čudna praznina. Tudi če so šli v cerkev in molili s cerkovnikom, to ni moglo nadomestiti nedelje, kot so je bili vajeni. V začetku junija 1941 so zvedeli, da bo za naprej ob nedeljah in praznikih redna služba božja v šentjoški podružnici sv. Andreja na Planini, ki je bila tedaj še pod Italijo, meja pa je bila še odprta. Ko je skupina Črnovršcev prvikrat šla k maši na Planino, so pri Lomovcovi kapeli naleteli na Italijane, ki so tam stali in jih gledali, niso jih pa ustavili. Tisto poletje so še večkrat šli na Planino – dve uri hoje tja in prav toliko nazaj. Duhovnik Srečko Huth se jim je takoj priljubil. Bil je majhne postave, pa dober govornik in pevec. 13. julija 1941 je bila na Planini slovesnost prvega obhajila za otroke Črnega Vrha, Lučin in Poljan. Slovesno je bilo tudi, ko je šentjoški novomašnik Malavašič imel na Planini ponovitev nove maše. Med pevci na koru je bil tudi organist iz Črnega Vrha in štirje gorenjski bogoslovci, ki so leta 1941 preživljali počitnice v Šentjoštu. V pros-

[Stran 017] torni planinski cerkvi je donela pesem Novomašnik, bod’ pozdravljen in vlivala upanje, da se bodo na Gorenjsko spet vrnili duhovniki. Opogumljeni so se ljudje vračali na svoje domove onkraj neoznačene meje. Tudi duhovnik je včasih odšel čez mejo in po samotnih domovih obiskoval bolnike ter ostarele, ki niso zmogli dolge poti na Planino. V civilni obleki z nahrbtnikom na rami je izgledal kot eden domačinov, pa vendar je bil v stalni nevarnosti, da ga bodo ustavili in prijeli.

Ko je bila meja oktobra 1941 prestavljena in je vas Planina s cerkvijo sv. Andreja pripadla Nemčiji, se je g. Huth preselil v Butajnovo in tam v cerkvi sv. Ane nadaljeval svoje delo. Tudi Planinci so sedaj hodili k maši v Butajnovo. V adventu 1941, ko se je pripravljala poljanska vstaja, so bili ljudje prestrašeni zaradi napovedane selitve in dvomov v dober izid vstaje. Prav na sveti večer je Stane Žagar v nekem hlevu na Bukovem Vrhu zaprisegel mobilizirance in Tone Peternel je kasneje zapisal v Spominih, da je Žagar preveč govoril o partiji in delavskem razredu, ne pa o boju proti Nemcem; nekaj mož in fantov je zato takoj po prisegi odšlo domov, češ da se niso prišli borit za komunizem.

Na božični dan je bilo slišati streljanje. Ogrinov oče, gospodar kmetije blizu Pasje ravni, je tedaj rekel: »Nič dobrega ne bo iz tega, ko na sveti dan streljajo.« Skrbelo ga je za sina Jožeta; 23. decembra zvečer so prišli ponj organizatorji vstaje in šel je z njimi v Bukov Vrh. Marca naslednje leto bi dopolnil 18 let. Očeta je skrbelo, ni pa mislil, da bo sin že naslednji dan, 26. decembra, mrtev obležal v grmovju pod Bukovim Vrhom. Na pol razpadlo truplo so našli šele pomladi, ko je skopnel sneg. Nemci niso dovolili, da bi ga prepeljali na pokopališče v Črni Vrh. Kar tam pod Bukovim Vrhom

Figure 5. Družina, v kateri je bil rojen Pavle Božnar (peti z leve)

[Stran 018]

so ga položili v krsto, šele po koncu vojne pa prenesli v blagoslovljeno zemljo k cerkvi sv. Lenarta.

V soboto, 27. decembra zjutraj so Nemci sklenili obroč okrog Pasje ravni in Bukovega Vrha. Partizani so nudili zadnji odpor na Skoblovi domačiji, potem pa se v varstvu noči izvlekli iz obroča ter odšli proti Dražgošam. Precej novincev se je tedaj izmuznilo domov, nekaj pa jih je šlo v Dražgoše. Že v soboto so Nemci požgali Plestenjakovo domačijo na Pasji ravni. Pri Jakobcu v Valterskem Vrhu so 29. decembra pred hišo ustrelili gospodarja Janeza Demšarja in hlapca Janeza Šubica. Naslednji dan so ponovno prišli, nanesli butar v hišo, kjer sta na parah ležala gospodar in hlapec, ter zažgali. Hkrati z mrličema je zgorela hiša in hlev. Pri Ostražu v Črnem Vrhu so 28. decembra požgali domačijo, gospodarja Silvestra Buha, ženo in sina pa ustrelili in vrgli v ogenj. V dneh okrog novega leta so Nemci prehajkali cel Črni Vrh in Poljansko dolino, še posebno pa okolico Pasje ravni, in pobrali več moških, ki so sodelovali v vstaji. Odpeljali so jih v zapore in dvanajst od njih 3. januarja 1942 ustrelili v Dragi pri Begunjah.

2.1.3. Pričevanje Pavla Božnarja o okupaciji in revoluciji na Polhograjskem

Za razumevanje polhograjske zgodbe je treba nekaj vedeti tudi o Božnarjevi rodbini. Doma so bili na Pristavi, ki se razteza ob levem bregu potoka Božna, tako rekoč sredi Polhovega Gradca. Oče našega pričevalca Pavel Božnar je prišel na Polhograjsko s Kremenjka v Poljanski dolini. Na Pristavi je kupil žago in mlin. Po njem je hiša dobila ime Pr’ Pavlet’. Leta 1895 se je poročil z Ano Setničar iz Setnika in rodilo se jima je 17 otrok; pet jih je kmalu umrlo, sedem sinov: Pavle, Alojz, Franc, Jernej, Janko, Anton in Milko ter pet hčera pa je odraslo. Oče Pavel je bil dober gospodar. Skrbno je vodil ter širil podjetje in ko so poprijeli še sinovi, je postalo prava družinska ustanova. Njihova je bila tudi žaga na Ljubljanici blizu Šentjošta. Že leta 1920 je oče Pavel napeljal elektriko, najprej za podjetje in domačo hišo, nato jo je dobila cerkev in župnišče, nazadnje pa še okolica.

Naš pričevalec Pavle Božnar je bil rojen leta 1897; bil je prvi izmed sedmih „Pavletovih“ sinov. Po osnovni šoli v Polhovem Gradcu je dokončal še trgovsko šolo v Ljubljani. Kot avstrijski vojak se je udeležil prve svetovne vojne na italijanski fronti, nato pa doma vodil podjetje, ki ga je podedoval po očetu, in trgoval z lesom. Poročil se je z Josipino Rihar s Pristave in rodilo se jima je šest hčera. Pravijo, da Pavle nikoli ni videl samo sebe in lastne družine, ampak je vedno imel pred očmi tudi domačo vas in faro. Poleg celodnevnega dela v podjetju je našel še čas za delo v raznih organizacijah in v pevskem zboru. Leta 1945 se je z najstarejšo 15­letno hčerko umaknil na Koroško in po treh letih begunskega taborišča v Avstriji odšel v Argentino, kjer se je za stalno naselil v Mendozi ter postal eden od štirih družabnikov velikega slovenskega keramičnega podjetja. Šele leta 1954 so za njim prišle še žena in pet hčera. Umrl je leta 1980 v Mendozi. Zapustil nam je dragoceno kroniko o vojni in revoluciji na Polhograjskem, ki je bila leta 1970 prvič objavljena v Buenos Airesu kot dokument št. 68 knjige Odprti grobovi III.

Pavletov brat Anton, rojen leta 1909, je v Ljubljani dokončal štiri razrede realne gimnazije, nato pa prostovoljno šel k vojni mornarici in se izučil za radiotelegrafista. Po odsluženi vojaški obveznosti se je zaposlil kot telegrafist pri trgovski mornarici v Splitu. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je bila njihova ladja v bližini irske obale. Nemška letala so jo bombardirala, vendar se je posadki uspelo rešiti na Irsko. Toni Božnar je nato prostovoljno pristopil k angleški vojski. Ko je zanj zvedel dr. Miha Krek, ki je bil tedaj v Londonu in je osebno poznal Tonijevega brata Pavleta, mu je predlagal, da bi šel kot njegov in angleški obveščevalec v Jugoslavijo. Toni je Krekov predlog sprejel in bil potem med tremi padalci, ki jih je v [Stran 019] noči na 19. marec 1943 angleško letalo pripeljalo iz Egipta in so odskočili nad Smrečjem oziroma Vrhom Sv. Treh Kraljev. Prav tedaj so vaški stražarji onkraj Polhovega Gradca napadali Dolomitski odred. Slučaj je hotel, da je bil med četniki, ki so na travniku onkraj Smrečja čakali na padalce, tudi Franc Zorec, doma v Šemlakovem mlinu blizu Dvora; prav on je prvi pritekel do smreke, v katero se je zapletlo Tonijevo padalo. Tako sta se v posebnih okoliščinah nepričakovano srečala dva Polhograjca in si postala več kot samo bojna tovariša. Sicer bomo pa v nadaljevanju naše zgodbe o obeh še govorili.

France Božnar je edini izmed šestih bratov sodeloval z OF. (O šestih bratih tukaj govorimo, ker je bil sedmi – Toni – tedaj pri Angležih v Egiptu.) Nimamo namena razglabljati, zakaj se je France tako odločil. V Sloveniji, še posebno pa v takratni Ljubljanski pokrajini v času vojne in revolucije niso bili redki primeri, ko sta se dva brata znašla vsak na svoji strani slovenske razdvojenosti, ko je en sosed bil na revolucionarni strani, drugi pa na protirevolucionarni. Do tega so privedle razne okoliščine, na katere posameznik večkrat ni mogel vplivati. Septembra 1942 so Italijani šest Božnarjevih, ne glede na njihovo svetovnonazorsko opredelitev, odpeljali v internacijo, ob kapitulaciji Italije pa je samo France prišel v nemško taborišče Buchenwald in tam po nekaj mesecih umrl.

Milko Božnar, rojen leta 1911, je maja 1945 kot domobranec šel na Koroško, doma pa so ostali žena Marija in trije otroci. Milko je imel srečo, da se je izognil vrnitvi iz Vetrinja in kasneje odšel v Kanado. Ko si je na daljnem kanadskem severu nekoliko uredil življenje, so za njim prišli še žena in otroci. Sin Jože je bil tedaj star 10 let, zato je s seboj v tujino ponesel živ spomin na rojstni Polhov Gradec in na Slovenijo. Po končani srednji šoli se je odločil

Figure 6. Žaga Pavleta Božnarja osebni arhiv Franceta Malovrha

[Stran 020] za študij teologije – najprej v Torontu, nato pa v Clevelandu, kjer je bil leta 1970 posvečen v duhovnika in sedaj že 44 let vodi nekoč popolnoma slovensko župnijo sv. Vida v Clevelandu.

Prav je, da med Pristavci vsaj omenimo tudi Riharjeve, po domače Pšavčeve. Pred več kot sto leti je namreč na Pristavi št. 1 imel usnjarsko delavnico France Rihar, poročen s sestro znanega polhograjskega župana Valentina Riharja. Njegova hči Josipina je postala žena našega pričevalca P. Božnarja, sin France Rihar, mlajši, rojen 1897, pa je za očetom prevzel usnjarsko delavnico in se poročil z mlajšo pričevalčevo sestro. Iz tega doma je med drugimi izšel letošnji zlatomašnik g. Janez Rihar. Zavedamo se, da bi bilo treba vsaj omeniti še marsikatero polhograjsko hišo in družino ali posameznika. Računamo na razumevanje, saj v zapis, ki je namenjen predvsem zgodovini revolucije, ni mogoče vsega vključiti.

Tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo je Pavle Božnar dobil mobilizacijski poziv in odšel k svoji enoti v Smrečje (med Šentjoštom in Rovtami). Na cvetno nedeljo zjutraj so zvedeli za nemško bombardiranje Beograda in še isti dan začeli mobilizacijo koles, konj ter volov z vozmi. O italijanskem napadu v Smrečju ni bilo nobenega znaka. Na veliki četrtek so dobili povelje za odhod. Na vozove so naložili orožje in nekaj prateža, zažgali barake, kjer so bili nastanjeni, razdrli telefonske ter druge naprave in odšli proti Stari Vrhniki. Med potjo so slišali detonacije ob razstrelitvi borovniškega mostu. Nekateri srbski oficirji so do Slovencev nenadoma postali nezaupljivi in surovi. Na Vrhniki so že srečevali vojake, ki so se vračali domov, češ da je vojne konec, in videli Vrhničane, ki so z veliko vnemo praznili dobro založena vojaška skladišča. Pavletova četa je nadaljevala pot in sredi noči prišla na Ig, kjer je bila na veliki petek zjutraj uradno razpuščena. Pavle se je vrnil domov v Polhov Gradec.

V začetku okupacije ni bilo čutiti kakih posebnih sprememb. V gradu se je čez nekaj časa naselilo kakih 80 italijanskih vojakov. Ljudje Italijanov na splošno niso marali in so bili prepričani, da njihova oblast ne bo dolgo trajala. Govoričenje, kako bodo dekleta tiščala za njimi, se ni uresničilo, saj so se jih, razen redkih izjem, izogibale. Božnar piše, da so bili Polhograjci o komunizmu razmeroma dobro poučeni; o razmerah v Rusiji in Španiji so brali, znano jim je bilo protidržavno komunistično rovarjenje med udeleženci orožnih vaj pred aprilom 1941, o nevarnosti brezbožnega komunizma so od časa do časa slišali v cerkvi itn. Požig Rašice so Polhograjci obsojali, saj so bili prepričani, da je bil izveden zgolj zaradi sovraštva do Slovencev. Ko je kmalu potem črnovrški župan Košir v razgovoru z Božnarjem omenil, da so pravi krivci tistega požiga in pokola partizani, mu ta ni mogel verjeti. Kako naj bi domači ljudje svojim rojakom povzročili tako gorje? Ob novicah o podobnih dogodkih drugod, o horjulskem županu Bastiču, ki so ga partizani hkrati z ženo pobili kar s krampom, o krvavih dogodkih v šentjoški občini pa se je kmalu prepričal, da je imel Košir prav.

Prva agitacija za OF je prišla v Polhov Gradec iz Horjula, sprva brez posebnega uspeha, ko pa so se vključili tudi nekateri horjulski izobraženci, so uspeli pridobiti nekaj uglednih družin in celo moža, ki je bil določen, da prevzame organizacijo Slovenske legije na Polhograjskem. Tako se je ustanovitev Slovenske legije za precej časa odložila. 1. maja 1942 se je pri Pavlu Božnarju oglasil France Velkavrh, Šetinov iz Babne Gore, ki je pred leti bil član fantovskega odseka in uslužbenec v Božnarjevem podjetju, tedaj pa agent Vzajemne zavarovalnice, krščanski socialist in že ugleden član OF. Skušal je pridobiti nekdanjega prijatelja za OF. Trdil je, da OF ni komunistična, da komunisti v njej samo sodelujejo tako kot vsi drugi, da sodelujejo tudi duhovniki, pravzaprav ves narod. Pavle je vztrajal, da je OF komunistična ustanova, ki bo narodu prinesla samo nesrečo. Istega dne je Velkavrh obiskal tudi župnika Vilfana, s katerim sta se spoznala, ko je bil ka-[Stran 021]

Figure 7. Skupina polhograjskih domobrancev

plan v Polhovem Gradcu, sedaj pa je bil tu kot begunec, ki so ga Nemci pregnali iz Nevelj pri Kamniku. Velkavrhovo agitacijo za OF je Vilfan na kratko zavrnil z besedami: „France, poglej, kaj piše na kaplanijskem zidu!“ Tam je namreč pisalo: „Smrt farjem!“

Nekega poznega popoldneva so Pavleta spet obiskali trije neznanci, ki so se predstavili kot zastopniki OF. Iz njihovega govorjenja in obnašanja je sklepal, da so prišli na oglede, kako bi ga „likvidirali“. Takoj po njihovem odhodu je naročil družini, da morajo biti odslej vsa dela v hlevu opravljena še pred nočjo, z mrakom pa vsa vrata zaklenjena. Vrata je dal utrditi z železnimi zapahi, na spodnjih oknih pa so že prej bile železne mreže. Upal je, da tako na miren način ne bodo mogli vdreti, hrupa si pa ne bodo upali delati.

Partizanom je bilo veliko do tega, da bi na spodnjem koncu polhograjske doline ob Dobrovi imeli varen prehod z Gorenjskega čez tamkajšnje hribe, čez banovinsko cesto Polhov Gradec–Ljubljana in Gradaščico ob njej, pa preko Babne Gore na Ključ ter naprej na Krim. Zato je bilo treba obvladati ljudi v tem območju: Babna Gora, Belca, Belo, Log, Hrastenice in že v dobrovski občini ležečo vas Hruševo. Zanimivo, da je bila narodna zaščita v teh vaseh dobro organizirana, medtem ko so zanjo v Polhovem Gradcu v začetku maja 1942 komaj vedeli.

Pri opisu napada na italijansko kolono pri Hrastenicah Božnar napačno omenja, da »so se Italijani vračali po banovinski cesti iz Ljubljane preko Viča in Dobrove v Polhov Gradec«. V resnici so se po neuspelem napadu na partizansko taborišče na Ključu vračali po cesti Polhov Gradec–Dobrova v Ljubljano. V [Stran 022] Hribernikovi knjigi Dolomiti v NOB sta napad na Ključ in italijanski poraz pri Hrastenicah obširno opisana. Navajamo nekaj bistvenih podatkov: V zgodnji pomladi 1942 je bilo zaradi odhoda velikega števila fantov in mož v partizane na Ključu, komaj 12 km iz Ljubljane, ustanovljeno partizansko šolsko taborišče. Novinci so prihajali predvsem iz Ljubljane in pred italijanskim napadom 7. maja je enota štela že 108 mož. Kljub slabi oborožitvi in neizkušenosti so vzdržali italijanski napad in se srečno prebili iz obroča. Ko se je izvedelo, da se Italijani vračajo v Ljubljano, jim je narodna zaščita iz Gabrja, Hrastenic in Hruševega pripravila zasedo. Italijani kaj takega sploh niso pričako-

Figure 8. Polhograjski domobranci na Verdu osebni arhiv Franceta Malovrha

vali in so se peljali po ozki dolini proti Dobrovi, kot da so na izletu. Naenkrat je z obeh bregov zaropotalo in v nekaj minutah so imeli, kot so kasneje sami poročali, 30 mrtvih – med njimi neki podpolkovnik – in več kot 80 ranjenih. (R. Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 134). Zanimivo, da Hribernik niti v že omenjeni knjigi niti v Spominih, ki jih je leta 1995 izdalo Znanstveno in publicistično središče, ne omenja represalije, ki so jo po 7. maju izvršili Italijani nad prebivalci Gaberja, Hruševega, Hrastenic in bližnjih vasi ter zaselkov, pač pa poroča o tem Pavle Božnar v svojem pričevanju. Takole piše: „Napad se je izvršil prav na meji naše in dobrovske občine, kjer se reče ,na Konfinu’, v soteski, kjer cesto skoraj izriva Gradaščica, ki tu skozi teče proti Dobrovi. Od Belce dalje se namreč dolina zožuje tako, da je ponekod prostora samo za cesto in rečico. Tako pri Hudapotniku, na Logu in onkraj Hrastenic, ‘na Konfinu’; tja priteče Žirovnikov graben, ki se malo niže izliva v Gradaščico. Ob Žirovnikovem grabnu pa vodi pot na Osredek in sv. Katarino.

Moj lesni izvoznik A. M. Friedrick me je opozoril, da zaradi smrti visokega oficirja in tolikih vojakov grozijo ljudem hude posledice, samo za padlega podpolkovnika naj bi bilo ustreljenih 100 talcev. Odločil sem se za posredovanje in g. Friedrick mi je omogočil sprejem pri visokem karabinjerskem oficirju v Ljubljani. Spotoma sem se ustavil v Gaberju pri Alojzu Ambrožiču, ki je bil očividec italijanske katastrofe ,na Konfinu’. Visoki karabinjer, ki je kot Goričan govoril slovensko, me je med drugim vprašal: , Povejte po resnici, kdo so bili tisti, ki so napadli naše ljudi. Morda domačini?’ Odločno sem zanikal, da bi napadalci bili domačini. Pojasnjeval sem, v kako težkem položaju so naši ljudje – brez kakršnekoli zaščite. Partizani pridejo, napadejo in odidejo, ljudi pa prepustijo na milost in nemilost oblastem. Ne morejo si prav nič pomagati, ogroženi so od obeh strani. Prosil sem, naj oblast ne kaznuje ljudi, saj so glede napada popolnoma nedolžni. [Stran 023]

Kljub mojemu prizadevanju ta intervencija represalij ni odvrnila. Po tistih vaseh so pobrali vse moške in jih najprej zaprli v cerkev na Hruševem, nato pa jih gnali še k Zdešarju na Babno Goro, kjer so jih zasliševali. Hoteli so vedeti, kje je kdo bil, ko je začelo pokati. Kdor je izjavil, da je bil doma ali da je takoj šel domov, so ga spustili. Vojaški tolmači – primorski rojaki so ljudem skušali pomagati. Ko je npr. Jakob Peklaj iz Dvora odgovoril, da je bil na njivi in se potem skril v grmovje, se je tolmač zadrl nad njim: ,Govori glasno! Ko je pričelo pokati, si takoj tekel domov.’ Jakob je to potrdil in bil izpuščen.“

Po zaslišanju v Babni Gori so približno osemdeset aretiranih privedli v Polhov Gradec in jih zaprli v gasilski dom. Nihče ni smel do njih in govorilo se je, da bodo vse postrelili. Pavlu se je posrečilo, da je od tam še rešil svojega delavca Jožeta Kozjeka. Po celonočnem zasliševanju so večino izpustili, trinajst pa so jih odgnali v Srednjo vas in v grabnu pod Jeriševim hlevom ustrelili. Preden so jih odpeljali, so dovolili, da jih je župnik Štrukelj spovedal. Mrtve so potem naložili na kamion in preko Šentjošta, Vrzdenca ter Horjula odpeljali na ljubljanske Žale. Božnar nadaljuje: „Kasneje se je govorilo, da so vsi postreljeni sodelovali pri napadu. Mnogi so temu verjeli, čeprav je bilo nenavadno, da so jih prej vodili po tako čudnih potih. Šele Lojze Ambrožič nam je s člankom v Vestniku razkril, da so bili Italijani tedaj povezani s partizani, ki so potem razširili vest o sodelovanju pri napadu, dejansko pa med postreljenimi ni bilo tistih, ki so sodelovali pri napadu, ampak sami protikomunisti. Partizani so s tem dosegli dvoje: opravičili podvig pred svojimi ljudmi in se hkrati znebili nasprotnikov.“

Na povezanost med Italijani in partizani pa kaže tudi sledeče: Kmalu po tistih krvavih dogodkih so Italijani za zvezo z Ljubljano popolnoma nehali uporabljati cesto Polhov Gradec– Dobrova in tudi cesto Zaklanec–Dobrova. Iz Polhovega Gradca so se vozili po slabši in nič manj nevarni cesti po dolini Prosce na Zaklanec, Horjul in Vrhniko. Tako so na tem delu Polhograjskega hribovja že tedaj zagospodarili partizani in malo kasneje so prav ti kraji pred vrati Ljubljane postali center slovenske revolucije.

Zdi se, da je Pavle Božnar pretežni del svojega pričevanja napisal v Mendozi, preden je bral Ambrožičev članek, ki je leta 1967 izšel v Vestniku. Oba z Ambrožičem sta bila begunca, vendar sta živela vsak na svojem koncu sveta in nista imela možnosti, da bi primerjala in usklajevala svoje spomine. Božnar piše, da se zaveda pomanjkljivosti nekaterih svojih podatkov. Tako postavi tudi partizanski napad na Nemce pri Zalogu časovno pred onega ,na Konfinu, čeprav je v resnici bilo obratno.

Kot navaja R. Hribernik v knjigi Dolomiti v NOB, je bil napad pri Zalogu 27. junija 1942. Oddelek nemških vojakov, samih starejših Avstrijcev, je namreč tu utrjeval mejo oziroma postavljal žične ovire. Partizani so natanko poznali njihov dnevni red in temu primerno organizirali zasedo. 27. junija ob sedmih zjutraj so Avstrijci v strnjeni koloni – četverostopu, kot piše Hribernik, prikorakali naravnost v zasedo, ki je poleg dveh puškomitraljezov imela tudi težki mitraljez. Od 70 vojakov – delavcev je bilo v nekaj minutah ubitih 27, devet pa ranjenih (Dolomiti v NOB, str. 157). Božnar piše, da so bili Nemci „oboroženi“ samo s krampi in lopatami, zato se sploh niso mogli braniti. Bilo naj bi jih samo 25 in partizani so potolkli vse razen enega, ki je skočil v potok in se skril pod melino. Menda so nekateri prosili, naj jim prizanesejo, ker imajo doma otroke, pa ni nič pomagalo. Torej to ni bil boj, ampak pokol. Domačini sicer niso marali Nemcev, vendar so tak način obsojali. Seveda so se tudi bali represalije, do katere pa ni prišlo, ker Italijani Nemcem na svojem okupacijskem teritoriju niso dovolili preiskave.

V času prehoda II. grupe odredov so bile na nogah vse italijanske posadke polhograjskega področja in okolice, dobile so pa tudi [Stran 024] okrepitve. Prav tedaj je bil ustanovljen Dolomitski odred in po nekaterih vaseh so se na hitro formirale in zaprisegale enote narodne zaščite. II. grupa je imela težave zlasti potem, ko so Nemci zasedli mejo. Pri prehodu so jo ovirale tudi pravkar postavljene žične prepreke. V noči na 10. julij so partizani napadli Polhov Gradec. Ni dvoma, da je bil ta napad namenjen predvsem odvračanju italijanske pozornosti od meje. Ob prvem svitu so se napadalci na hitro umaknili, ker so ugotovili, da Italijanom prihaja pomoč. Takoj zjutraj so Italijani po vasi in bližnji okolici pobrali moške, tudi več Božnarjevih delavcev, in jih odgnali v grad. Bilo je nevarno, da bodo spet odbirali talce. K sreči do tega ni prišlo, ker so menda ugotovili, da niso krivi za napad. Zgodilo pa se je nekaj drugega.

Malo pred poldnem so partizani od daleč streljali na most v Dolenji vasi in ubili italijanskega vojaka. Italijani so zato odgnali v Dolenjo vas pet aretirancev, jih na mostu zvezali skupaj in vžgali mednje položeno bombo, da jih je razmesarila. Tako so popolnoma nič krivi izgubili življenje sledeči: Anton Klemenčič, Janez Belec iz vasi Belo, Ivan Malovrh iz Srednje vasi in Cankar ter Založnik iz Podrebri. Drugi tak dogodek je bil, ko so partizani podrli mostiček na cesti v Prosci in cesto zasekali. Italijani, ki so hoteli imeti cesto odprto, so se sami lotili dela in pritegnili tudi nekaj domačinov. Ko so odstranjevali ovire, je eksplodirala bomba in ubila vse domačine ter menda tudi nekaj Italijanov. Ko razmišljamo o teh in podobnih partizanskih akcijah, razumemo, da je bil njihov namen pospešiti odhod domačinov v partizane, obenem se pa znebiti političnih nasprotnikov in s tem pripraviti teren za Dolomitsko republiko.

Vse navedeno je samo del tistega, kar je v usodnem poletju 1942 pritiskalo na prebivalce Polhovega Gradca in okolice, kajti pobijati so začeli tudi partizani. Pavle Božnar o tem piše takole: „Prvega so ,likvidirali’ šestdeset let starega posestnika Blaža Gorenca iz Dolenje vasi. Ko so gnali zaplenjenega vola skozi vas, se je neprevidno izrazil: ,Že spet enega ženejo.’ Še tisto noč so pobutali na njegova vrata, in ko je nič hudega sluteč stopil na prag, so ga ustrelili. Naslednji je bil na vrsti Leopold Kucler iz Dolenje vasi, oče sedmih nedoraslih otrok. Ubili so ga sredi dneva vpričo domačih. Staro Skodnico so ubili v njeni bajti v Bezenici pod Ključem. Prav tam je morala tragično umreti tudi Kalanova mati iz Dvora, ki je k Skodnici hodila na obisk. Sta bili pač nevarni, ker sta marsikaj vedeli, saj je bila Skodnikova hiša blizu Ključa. Staro Boštjanko iz Zavrha pri Brišah so surovo potegnili s peči in jo ubili. Hodila je k maši v Polhov Gradec in bi lahko kaj izdala. Mojega nekdanjega delavca R. Šuligoja, starega primorskega rojaka, so umorili v nekem dolenjevaškem hlevu tako, da so mu okrog glave ovili verigo in jo toliko časa zategovali, da so mu strli lobanjo. Gostilničarja Franceta Češnovarja, po domače Matocka, so ustrelili doma vpričo žene in otrok. Kako je to pobijanje vplivalo na ljudi, si lahko predstavljamo. Pomislimo samo, kako je vplival nehoteni uboj, ki se je okrog leta 1900 v naši občini zgodil v fantovskem pretepu: ljudje so se ga še dolgo potem z grozo spominjali.“ Tako Pavle Božnar v knjigi Odprti grobovi III., str. 30.

2.1.4. Zapoznela vaška straža

Ko beremo o začetkih revolucije v posameznih občinah oziroma župnijah, opazimo, da so nekoliko različni, njihov cilj pa je v glavnem isti: znebiti se političnih nasprotnikov in vliti ljudem strah v kosti. Tako so na primer v Horjulu, od koder naj bi se OF širila tudi na Polhograjsko, že aprila 1942 umorili trgovca Erbežnika, sredi junija pa župana Bastiča in njegovo ženo, medtem ko so v Polhovem Gradcu začeli s poboji manj pomembnih občanov: stara Skodnica iz Bezenice, njena prijateljica iz Dvora in stara Boštjanka z Zavrha pa Božnarjev nekdanji delavec Šuligoj, ki niti ni bil domačin. Od teh pobojev in seveda od ita-[Stran 025]lijanskih represalij, ki so bile vedno odgovor na kako partizansko akcijo, je bila do neke mere odvisna tudi ustanovitev vaške straže. Spomnimo se, kako so Italijani že v začetku maja 1942 zaradi partizanskega napada na njihovo kolono pri Hrastenicah pobrali po dolini vse moške; res da so jih potem ustrelili „samo“ 13, vendar je bil to za dolino hud udarec. Pa italijanski masaker na mostu v Dolenji vasi, kako je prizadel svojce in vse, ki so videli razmesarjena trupla nič krivih vaščanov, ali o tem samo slišali. Če upoštevamo še, da so nekateri vedeli za zvezo polhograjskih Italijanov s partizani, razumemo, zakaj so Polhograjci v avgustu 1942 odklonili italijansko ponudbo za ustanovitev vaške straže; o komaj ustanovljeni vaški straži v Šentjoštu so sicer nekaj slišali, prave zveze z njo pa niso imeli, zato so bile tiste vesti negotove, in kot je P. Božnar kasneje ugotovil, vsaj delno pomešane z nasprotno propagando.

12. septembra 1942 so Italijani na spodnjem koncu občine, vštevši Srednjo vas, pobrali vse moške od osemnajstega do petinpetdesetega leta in jih odpeljali v Ljubljano. Pristavci so upali, da bo italijanska maščevalnost s tem potešena, saj so imeli Italijani večino žrtev na spodnjem koncu. Toda naslednji dan – bila je nedelja – so prišli na vrsto tudi moški z zgornjega konca, razen vasi Setnik na meji šentjoške občine. Povedali so jim, da jih bodo zaščitili pred partizani in jih v spremstvu oklepnikov odpeljali v Ljubljano. Tri dni so bili zaprti v belgijski vojašnici, nato pa so jih v živinskih vagonih odpeljali na Reko in z ladjo naprej na Rab. Mesto Rab jim je bilo na prvi pogled všeč in pričakovali so, da bodo tam samo konfinirani, vendar so jih še isti večer peš odvedli v taborišče, kjer so že našli internirance iz drugih krajev. Komaj so se namestili po šotorih, je neko noč prišla nevihta z viharjem. Mnogo šotorov je zalila voda, ki je pridrla z bližnjega hriba. Nastala je panika, saj so nekateri mislili, da jih zaliva morje. Zjutraj je bilo v taborišču pravo razdejanje. Tudi sicer so bile razmere v taborišču nemogoče, hrana pičla ter slaba in postajalo je hladno. Kmalu so se pojavile še uši in griža. Zaradi oslabelosti so taboriščniki zbolevali tudi za drugimi boleznimi. Znano je, da so Italijani septembra 1942 v nekaj dneh pobrali vse moške v polhograjski in dobrovski dolini ter jih odpeljali na Rab, njihovo vračanje pa je kljub raznim prošnjam potekalo zelo počasi, vse do kapitulacije Italije, in za mnoge je dan rešitve prišel prepozno. Smrt je pač na Rabu imela bogato žetev. Božnar je prepričan, da so si nekateri domači somišljeniki KP in OF na razne načine prizadevali, da se interniranci, med katerimi je bilo veliko protikomunistov, čim dlje ali pa sploh ne bi vrnili.

Fantje iz Setnika, ki so poleg skritih terencev ostali doma, so bili v stalnem strahu, da jih bodo partizani mobilizirali. Želeli so, da bi se tudi v Polhovem Gradcu ustanovila vaška straža. Da bi svojci pred partizani imeli izgovor, naj bi jih sosednje vaške straže prišle mobilizirat. Do tega je res prišlo okrog svečnice 1943. „Mobilizirani“ Polhograjci so takoj odšli v Rovte na vojaško usposabljanje in čez dober mesec pod poveljstvom Ivana Skvarče iz Šentjošta že prišli v Polhov Gradec. Pridružilo se jim je še nekaj mož in fantov, ki so se medtem vrnili iz internacije. Odslej je tudi Polhov Gradec imel vaško stražo, ki se je po kapitulaciji Italije vključila v Slovensko domobranstvo (Odprti grobovi III, str. 38–48).

Omenili smo že, da je bilo šest bratov Božnar v internaciji na Rabu. Domov so se razen Franceta, ki so ga Nemci odpeljali v Buchenwald, vrnili vsi; nekateri prej, drugi kasneje. Kako je bilo s tem, zvemo iz Pavletovega pričevanja. “Precej Polhograjcev je tudi po ustanovitvi vaške straže še ostalo na Rabu oziroma po drugih taboriščih, kamor so jih z Raba preselili. Eno takih taborišč je bilo Renicci. Ob razpadu Italije so se tamkajšnji partizanski interniranci oborožili in prevzeli oblast, ki pa je trajala le kratek čas, kajti prišli so Nemci in vse internirance odpeljali v Buchenwald, kjer jih je mnogo pomrlo, med drugimi tudi France Božnar. Iz Reniccija so se rešili le tisti, [Stran 026]ki so ga zapustili pred partizanskim prevzemom oblasti in jo vsak po svoje ubrali domov.« (Odprti grobovi III., str. 47). Po oceni pričevalca je bilo vseh polhograjskih internirancev okrog 200, preživela pa jih je komaj polovica. Kdaj so Božnarjevi zvedeli, da je njihov Toni v noči na 19. marec 1943 odskočil iz angleškega letala nad Smrečjem, kjer so ga čakali Novakovi četniki, med njimi tudi polhograjski rojak Franc Zorec? Neke noči je potem Toni v

Figure 9. Namesto po vojni uničenega evharističnega križa so Polhograjci letos postavili nov križ, da bo spominjal na vero in kulturo prednikov in spodbujal k zvestobi njihovemu izročilu.

spremstvu Franca Zorca prišel na kratek obisk v Polhov Gradec. Za dobro uro sta se ustavila pri Pavletu, potrkala še pri Janku, nato pa pred svitom zapustila domačo vas. Komaj en teden po tem so polhograjski karabinjerji poklicali Pavleta in Janka na zaslišanje. Iz vprašanj, ki jima jih je zastavil poveljnik, ki je znal slovensko, je Pavle razbral, da je bratov obisk Italijanom prijavila partizanska stran.

Ob kapitulaciji Italije sta se Toni Božnar in Zorec znašla na Turjaku. Bila sta v skupini, ki je še pred partizansko obkolitvijo odšla na Zapotok. Toni Božnar se ves ta čas ni ločil od radioodajne postaje. Tudi ko so se umikali iz Zapotoka, je bilo tako. Toni se je ves čas bal, da bi prišel v roke Nemcem. Ko so pri Želimljah padli v partizansko zasedo, je Zorec takoj presodil položaj in zaklical Božnarju: „Beživa!“ Kmalu je opazil, da Božnarja ni med tistimi, ki so se prebili. Če bi se hotel Toni tedaj rešiti, bi moral zanemariti skrb za oddajnik in reševati svojo kožo, tega pa ni storil in je prišel s postajo vred v roke partizanov, ki so ga umorili kot toliko drugih v tistem težkem času.

Pavle Božnar ne omenja, ali je po vojni v Argentini kdaj srečal Franca Zorca. Brez dvoma sta si imela veliko povedati. Zorec je namreč med drugim še leta 1946 skupaj s Pavlom Žakljem iz Šentjošta vodil čez mejo v Italijo nekdanjega domobranca Milana Zajca, rešenca iz Kočevskega brezna. Pravijo, da na dolgi in nevarni poti od Šentjošta mimo Zavratca in skozi prostrani Trnovski gozd skoraj nikoli ni odložil težkega nahrbtnika in sedel, ampak se je samo naslonil na palico, ki si jo je urezal nekje ob začetku poti. Tisto palico je ob odhodu v Argentino odnesel s seboj in je do nedavnega še visela v njegovem domu v Loma Hermosa.

2.1.5. Zaključek

V začetku tega zapisa smo našteli knjige, ki so o Polhovem Gradcu in njegovih prebivalcih že napisane. Seveda pri tem nismo mislili na lite-[Stran 027] raturo, ki so jo pisali častilci Dolomitske republike in njene zgodovine. Naš namen je bil vsaj nekaj povedati o temah in ljudeh, ki so bili celega pol stoletja zamolčani, o katerih je bilo nevarno ali pa se sploh ni smelo govoriti. Zato smo tudi vzeli v roke pričevanje Pavleta Božnarja, ki je bilo že pred petdesetimi leti objavljeno v Argentini v knjigi Odprti grobovi III. Seveda pa se še kako zavedamo, da je ostalo še veliko nepovedanega. Že naslov tegale članka pove, da nameravamo govoriti predvsem o začetkih revolucije, čeprav vemo, da je ta svojo moč razkazovala tudi po koncu vojne, ko je dosegla svoj cilj: prevzem oblasti, in tedaj je tudi Polhov Gradec plačal velik krvni davek. Po neki logiki bi pričakovali, da bo ljudem tega področja s povojnimi poboji vsaj delno prizaneseno, saj so veliko pretrpeli zaradi okupatorskih represalij in ustanovili vaško stražo dobrega pol leta kasneje kot njihovi sosedje. Vendar ni bilo tako. Kot je razvidno iz knjige Farne spominske plošče, je v povojnih pobojih umrlo 130 Polhograjcev, kar pomeni 80 % žrtev protirevolucionarne strani ali 45 % žrtev vojne in revolucije, če upoštevamo, da je bilo vseh žrtev v fari 283, pri čemer pa niso upoštevani tisti, ki so umrli na Rabu oziroma po drugih okupatorskih taboriščih. Ne moremo drugače, kot da si tukaj dovolimo vprašanje, ki morda nikoli ne bo pravično rešeno: Koliko Slovencev, ki so umrli kot talci ali kot interniranci na Rabu in podobno, je bilo odločnih protirevolucionarjev, a jih vse statistike upoštevajo kot žrtve revolucionarne strani.

Leto 1994 je bilo za polhograjsko župnijo jubilejno, saj so 22. maja praznovali 250­letnico farne cerkve, 18. septembra pa 700­letnico ustanovitve župnije. Kljub tem pomembnim praznovanjem, ki so zahtevala veliko dela in priprav, pa so se v tem letu s posebno slovesnostjo spomnili tudi svojih zamolčanih faranov. Na pokopališču, blizu stranskega vhoda v farno cerkev, so postavili pomnik (farno spominsko ploščo) z imeni 140 žrtev medvojnega in povojnega komunističnega nasilja. Župnik je prvo nedeljo v juniju oznanil, da bo vsako nedeljo do blagoslova pomnika in simbolnega pogreba pri fari trikrat zvonilo, zadnje tri dni pred simbolnim pogrebom pa tudi pri podružnicah. Z nekaj težavami je bila za slovesnost blagoslovitve določena nedelja 3. julija. Vodil jo je kanonik Vinko Prestor iz Ljubljane, pretresljivo in pomembno pridigo med mašo pa je imel polhograjski rojak Jože Božnar, župnik pri sv. Vidu v Clevelandu, ki je posebej za to priliko prišel iz ZDA. V imenu domačinov je spregovoril preživeli teharčan Vinko Zibelnik. Naj navedemo nekaj stavkov, ki jih je v uvodu k maši povedal domači župnik: „Za našo župnijo je danes spravni dan in boli me, da ni nobenega, ki bi se javno pokesal. Prav te dni sem slišal verno ženo, ki so ji ubili moža, ko je rekla: ‘Jaz sem že zdavnaj odpustila, kako pa naj sicer živim.’ Sem pa te dni slišal tudi nekoga, ki je rekel: ‘Kaj se pa greste, saj je bila sprava narejena že v Kočevskem rogu!’ Ni dovolj samo neka formalna sprava, v kateri se nič ne prizna in nič ne kesa. Sprava je priznanje, kesanje in spreobrnjenje. Mrtvi in živi z obeh strani državljanske vojne morajo postati enakopravni. Pobitim državljanske vojne je treba vrniti dobro ime!“ (Župnija Polhov Gradec, str. 392)

Več kot 22 let je že preteklo od tiste nedelje, ko so imeli v Polhovem Gradcu simbolni pogreb, na katerem so bili izrečeni gornji stavki, ki so pa na moč podobni stavkom, ki smo jih pred kratkim slišali in brali ob – če smemo tako reči – tudi simbolnem pogrebu na mariborski Dobravi. Res je, da smo sedaj slišali tudi stavke: „Razumeti zločin v Hudi jami pomeni razumeti slovensko zgodovino. Imamo več tisoč žrtev zločina, a niti enega zločinca.“ „Ne spreminjamo zgodovine, spreminjamo prihodnost!“ Ali to pomeni, da se je v dvaindvajsetih letih vendarle nekaj spremenilo ali vsaj začelo spreminjati? Pa zaključimo z besedami nadškofa Cvikla, ki je vodil pogreb na Dobravi: „Molimo in prosimo, da bi njihova nedolžna žrtev prinesla nam vsem blagoslov!“

[Stran 028]

3.1.1.

3.1.2. Krvniki – pomilovanja vredni

Največkrat so žrtve postali tudi krvniki sami. Tudi o teh žrtvah enobejevska zgodovina molči. Moravška okolica pozna kar nekaj nekdanjih borcev, ki so po vojni živeli pomilovanja vredno življenje, kljub dobremu položaju in mnogoterim ugodnostim. Postali so vedno težji in neozdravljivi psihični bolniki. Z leti jih je čedalje bolj preganjala vest. Ljudje jim niso zavidali dobrega položaja in niti najmanjše maščevalnosti ni bilo v njih. Nasprotno, ugotavljali so, da se življenje maščuje samo po sebi.

Eden od žrtev svoje težke preteklosti je bil Ivan Cerar, doma iz Moravč, ki se je med komunisti ‘odlikoval’ s krutim pobijanjem, čeprav so mu komunisti ubili brata Cirila in Cirilova prijatelja Viktorja Vrečarja in Tineta Vehovca, ker so se upirali partizanski mobilizaciji. Ivan je bil prisoten tudi pri moriji na Turjaku septembra 1943 in tam zasmehoval zajetega nekdanjega moravškega kaplana Franca Malovrha. Po vojni ga je preganjala vest toliko časa, da mu je zameglila um. Tako je neki dan pribežal h Krulčevim v Češnjico in kričal: »Skrijte me, skrijte me, preganjajo me! Šestindvajset jih je!« In preganjali so reveža, dokler se ni obesil na domačem skednju!

Podoben nesrečnež je bil tudi Tone Brodar, ki pa se ni nikoli hvalil s svojo preteklostjo, bil je versko vzgojen, član katoliških društev in do konca življenja ostal cerkveni pevec. Po naravi je bil molčeč in zadržan. Vsem je hotel biti [Stran 029] naklonjen, do vseh dober. Morda je imel resen namen popraviti svojo zgrešeno preteklost. Znano je bilo, da je podpisoval odloke, s katerimi se odvzame premoženje vsem, ki so zapustili moravške vasi in bežali pred komunisti na Koroško; prav tako je že med vojno podpisal predloge za izgon nekaterih protikomunističnih družin, kasneje pa dal zapreti in zaslišati nekaj domobrancem naklonjenih ljudi. Po vsej verjetnosti je tudi njega vest pripeljala tako daleč, da se je nazadnje obesil. Morda ni bil več povsem prišteven? Preden je storil to strašno dejanje, je razmestil po sobi podobice Matere božje, sveče, rožni venec in blagoslovljeno vodo …

Eden od podivjanih domačih komunistov je bil tudi osemnajstletni Jože Otolani, po domače Kebrov Pepče, doma iz vasi Podstran. Pri teh letih je bil nezrel, nerazgledan, naiven in morda preveč častihlepen. Toda prav take mladeniče so potrebovali komunistični borci. Po nemški zasedbi je postal vodnik pri mladinski organizaciji Hitlerjugend, ko pa se je junija pojavila OF, je nemudoma presedlal tja in se imel za pomembnega borca in heroja zlih dejanj. Tudi on je prišel v Teharje, da nad domobranci pokaže svojo moč in nadutost. Po vojni je takoj postal funkcionar pri podjetju Kremen, ki je izvažalo kremenčev pesek. Razumljivo, da ga delavci niso upoštevali, kot si je on želel. Eden od delavcev mu je večkrat v obraz vrgel očitek, da ni nedolžen pri umoru njegovega očeta Janeza Pergarja. Preganjal ga je vedno večji nemir. Nikoli ni bil miren in brez skrbi. Vedno in povsod je imel občutek, da ga bo nekdo iz zasede ustrelil. Morda je zato vedno drvel na svojem motorju, kot da hoče ubežati svojim preganjalcem in smrti. Svoje nesrečno življenje je končal z vrvjo.

Strah in trepet vsej vrhpoljski okolici in še prek njenih meja je bil Franc Kaplja iz Zgornje Javorščice. Sam se je ponašal, da je pokončal nad dvajset žrtev. Ena izmed njih je bil mlad fant, po domače Možinov iz Kokošenj. Bil je edini sin matere vdove Ivane Jemec. Po naravi

Figure 10. Jože Javoršek

je bil plah in miren in ni nasedel komunistom, da bi šel v gozd, zato so ga prisilno mobilizirali in ga še ne daleč od doma ‘obsodili’ na smrt. Franc Kaplja ga je pobil s sekiro, pa ni bil edina žrtev Kapljeve sekire. Dva Javorščana sta ga našla, zbila zasilno krsto in ga ponoči skrivaj odnesla na pokopališče k Sv. Trojici in ga pokopala. Uboga mati jima je bila iz srca hvaležna.

Kaplja se svojih dejanj ni sramoval, nasprotno, še ponašal se je pred ljudmi in jih strahoval. Tako je neke noči prišel k vaščanu Francu Klopčiču malo dlje od Javorščice in mu zagrozil, da mora z njim. Bilo ga je strah in se je obotavljal, a Kaplja ga je prisilil z grožnjami. Ko sta prišla do znanega brezna, nedaleč od Klopčičeve domačije, mu je Kaplja ukazal, naj »mrhovino« spravi v globino. »Mrhovina« je bila ubita žrtev, ki se je zataknila med koreninami in vejevjem brezna. »Zakaj pa ti tega sam ne storiš?« ga je vprašal Klopčič. Kaplja pa [Stran 030]

Figure 11. Družina Javoršek v Buenos Airesu. Od leve proti desni – sedijo: sestra Pepca, mama Jožefa, ata Vincenc, sestra Marija; stojijo: Jože in bratje Tone, Vincenc in Valentin; na tleh sedita sinova sestre Pepce: Janez in Franci

mu ošabno odvrne: »Ta je dvajseti, ti boš pa enaindvajseti, če boš še kaj spraševal!« Klopčič je bil tako pretresen, da vso noč ni spal, in ko je zvedel, katera žrtev je bila »mrhovina«, je truplo znanca skrivoma izvlekel iz brezna. Prosil je svojega soseda Toneta Ravnikarja, naj mu pomaga. Izvlekla sta žrtev in jo pokopala v bližini brezna, kjer je verjetno še danes. S pokopom sta storila plemenito dejanje, toliko večje, ker je Kaplja prežal na vsak njun korak in besedo. Naužila sta se toliko strahu, da sta verjetno tudi zato oba umrla razmeroma mlada. Kaplja je padel v boju z Nemci v Voklem pri Ihanu.

Od l. 1945 do 1947 se je v Moravčah in okolici obesilo trinajst nesrečnikov, tudi takih, ki so bili razočarani nad komunistično oblastjo. Ti nesrečniki so prav tako žrtve revolucije, njihovo bedno življenje ostaja zamolčano, slavljeno pa je njihovo lažno junaštvo – hudodelstvo.

Kdo so bili njihovi idejni voditelji in prevaranti, ki so jih hujskali v sovraštvu do namišljenih nasprotnikov, jim lagali o junaštvu in jim obljubljali raj na zemlji po vojni? Nekatere smo našteli že v 98. št. Zaveze: Mitja Ribičič Ciril, Franc Rozman Stane, Dušan Kveder, Peter Stante, partizan Karo – politkomisar Zasavskega odreda in ob koncu vojne še Viktor Avbelj. Imeli so neomejeno oblast še daleč prek meja Moravške, ki so jo skrbno ‘čistili’ in ‘osvobajali’ nasprotnikov, jo varovali za svoje »v borbi pridobljeno osvobojeno ozemlje« in stegovali roparske kremplje daleč proti Dolenjski in Štajerski. Vodilni komunisti v Moravčah so jim zavestno ali slepo sledili in izvrševali njihove ukaze. To so bili: Ivan Pustotnik – predvojni komunist in upokojeni rudar iz [Stran 031] Zasavja, ki je z ženo l. 1937 pričel širiti komunistične ideje po Moravčah in širni okolici; pa Stane Cerar – delavec v tovarni v Jaršah, Alojz Pirnat iz Tuštanja, Tone Cerar – mlekar v Moravčah, Renato Jerič – pek v Moravčah in Ciril Grilj – čevljar v Moravčah. Komunističnim borcem so bila v zabavo tudi množična streljanja. V Jurjevčevem gozdu je pokopanih več duhovnikov in bogoslovcev, verjetno hrvaških, ki so jih po vojni na begu zajeli v Zasavju. Komunisti sami so gozd imenovali »farški britof«.

3.1.3. Streljanje talcev in požigi vasi

Veliko komunistično lažnivo sprenevedanje je bilo streljanje talcev. Domačine, kolikor se jih niso sami znebili, so komunisti ovajali Nemcem kot sodelavce in simpatizerje partizanov. Streljanje talcev je bila za komunistične borce ustaljena navada, saj so se hinavsko in na lep način znebili svojih nasprotnikov. Priljubljena metoda so bile partizanske ‘diverzantske akcije’, ki so škodovale nemškim oblastem, ali pa ropanje, npr. v papirnici Količevo, v mlekarni v Moravčah in drugod. Povračilni ukrep Nemcev je bil, da so se znesli nad nedolžnimi civilisti, jih zapirali v Begunje in streljal kot talce. Teh je bilo na Moravškem ustreljenih na desetine, nekaj tudi v Begunjah. Kot simpatizerje partizanov so zapirali in streljali može in fante, ki so jih komunisti vpregli v svojo službo in so zanje delali zaradi nevednosti, nepoučenosti in zapeljanosti. S streljanjem je bilo zadoščeno gestapovcem, večkrat pa tudi komunistom, ki so se znebili svojih idejnih nasprotnikov. Podlo dejanje so namesto njih opravili drugi. Oni so ostali čistih rok.

Pretresljivo je bilo npr. streljanje šestih talcev v Moravčah. Nemci so jih privezali na župnijsko drvarnico, in preden so jih postrelili, je žrtvam dekan Jernej Hafner izza okna tedaj še neporušenega župnišča dal sveto odvezo. Strašen prizor je opazoval skrivaj. Ljudje po vaseh so vedeli za mesta, kjer so bili talci ustreljeni in povedali zanje župniku Hafnerju. Kadar je hodil po podružničnih farah obhajat in previdevat bolnike, je na teh mestih molil in jih blagoslovil.

Žrtve gestapovskega maščevanja so bili tudi vaščani požganih vasi. Koreno, rojstna vas gospe Neže Hrovat, je bilo gnezdo partizanov, zato so ga Nemci požgali, kot sem opisala v pretresljivi pripovedi gospe Neže v 99. št. Zaveze. Morda najbolj grozen odziv gestapa na partizanske mitinge z veseljačenjem je bil požig vasi Hrastnik na Limbarski gori.

Hrastnik je bil ena od šestih raztresenih vasic na Limbarski gori. Tukaj so se komunisti načrtno shajali že pred vojno in si pridobivali privržence. Med vojno je bila zatočišče partizanskih tolp, saj so jih domačini osmih dobro stoječih kmetij močno podpirali, zlasti pozimi, poleti pa so prirejali mitinge in veselice. Hrastnik je obdajal gozd in je bil zato prikladno zavetje partizanov. Vaščanom so partizani zagotavljali, da na Limbarsko goro noga okupatorja ne bo stopila. A so se bridko zmotili.

Sobotnega popoldneva v juliju 1942 so organizirali miting, ali bolje rečeno, veselico s popivanjem. Proti večeru so vaščani opazili, da se po hribu bližajo nemški vojaki. Opozorili so partizane, naj se umaknejo, razbežijo v gozd, pa se v svoji prešerni nadutosti sprva za svarila še zmenili niso in namesto da bi se pripravili za obrambo, so se zadnji hip razbežali v gozd, tik preden so Nemci naselje obkolili. Nemočne domačine so prepustili nemškemu divjanju. Nemci so zbrali žene in otroke, da so jih odpeljali v nemško (delovno) taborišče, vas izropali, enajst moških pa privezali na žrd na skednju in jih zažgali, da so umrli strašne smrti v plamenih. Med njimi je bil tudi osemdesetletni starček, nekdanji župan v občini Peče.

Ko je nevarnost minila, so se hrabri partizanski borci spet pojavili in ubili trgovca Franca Dolinarja, skupaj s posestnikom Vidicem iz Peč. Pred časom sta napisala na nemško komando na Bled ovadbo, naj poskrbijo za red [Stran 032] v Hrastniku, ki ga partizani stalno nadlegujejo. Zato je po logiki komunistov hrastniško tragedijo zakrivil trgovec Dolinar. Ubili so mu še brata, drugega brata pa so ustrelili Nemci kot talca.

Nemci so dobro vedeli, da se partizani skrivajo v Zlatem Polju in tudi tam prirejajo mitinge in veselice. Opozarjali so ljudi, naj se ne družijo s partizani. Lepega dne so prišli v vas, jo zažgali in vaščane izselili. Iz istega vzroka so v Vrhu nad Pečami skupno z naseljem desetih kmečkih domov zažgali še žive gospodarje. Vse to samo zaradi brezbrižnih partizanov, ki jim ni bilo mar slovenskega življa. Bilo jim je dobrodošlo, če so se obupani moški zaradi nemškega nasilja vdali in pridružili partizanom.

Ena od vasi, ki je morda med vojno največ pretrpela, je Prikrnica na Šmohorskem griču s cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata. Vas je bila manjša, vsi so se med seboj dobro razumeli, vsi so bili verni in pošteni, vsa mladina je pred vojno sodelovala v katoliških in kulturnih društvih v Moravčah. Partizani so se že jeseni l. 1941 pričeli zbirati po okoliških gozdovih, ustrahovali so, grozili in na različne načine škodovali miroljubnim družinam tudi v Prikrnicah. Kmalu so ljudje sprevideli, da gre samo za komunizem; partizani so postali stalni neljubi gostje vasi in sprehajalci po okoliških gozdovih. Zaradi pripravne lege so vas izbrali za oddih v prostem času, ustanovili v njej svoj štab, prihajali v vedno večjih skupinah, prirejali mitinge z veselicami in silili vaščane, da se jih udeležijo. Avgusta 1943 so izvedli v vasi splošno mobilizacijo. Mobilizirani fantje so takoj uvideli, da je zanje edina rešitev beg. Zdaj so se partizani še bolj znašali nad družinami, jim pokradli ves živež in grozili: »Pokazali bomo, kaj smo!« Hudodelstev ni bilo konca.

Avgusta 1944 so skozi vas prignali posestnika in mlinarja, vernega in poštenega moža in očeta Janeza Pergarja iz sosednjih Svinj (današnjih Vinj) in ga čez nekaj dni po mučenju in zasliševanju ubili pod vasjo Spodnja Javorščica, ženi pa lagali, da so ga poslali na Dolenjsko. Pred partizanskim nasiljem niso bili varni do marca 1945, ko je nekaj pogumnih fantov – domobrancev pregnalo partizane iz Prikrnice, med njimi tudi Prikrničan Vinko Novak.

V Prikrnicah od tega dne ni bilo o partizanih ne duha ne sluha. Domačini so se zelo oddahnili in bili domobrancem hvaležni, oni pa so se na vsakem koraku lahko prepričali, kako so domačinom potrebni, da jih varujejo pred divjanjem komunističnih samooklicanih oblastnikov.

3.1.4. »Čutil sem se v vesti vezanega, da ljudem pomagam«

To so besede Jožeta Javorška, kmečkega fanta iz Moravč, po domače se je reklo pri Antonovčevih, iz številne družine. Jože je bil najstarejši. Videli bomo, zakaj se je odločil za domobranstvo. Svoje doživljanje v burnih revolucionarnih letih je opisal v znani knjigi Revolucija okoli Limbarske gore, Buenos Aires1979, iz katere tudi povzemam njegovo zgodbo in kruto medvojno obdobje na Moravškem. Vsa vojna leta je ostal pošten, resnicoljuben, narodno zaveden in veren.

Maja 1942 ga je njegov zaupni prijatelj Vinko Novak na samem opozoril, da partizanstvo ni nič drugega kot komunizem in nobena osvobodilna fronta. O komunizmu so verno mladino poučevali že pred vojno v katoliških organizacijah in društvih. Kljub teoretičnemu védenju pa si nihče niti v sanjah ni predstavljal, kaj resnično komunizem je in kakšno nepredstavljivo zlo prinaša. Toda zlo je prihajalo tudi od Nemcev. Kako ubežati enemu in drugemu?

Konec oktobra 1942 so Jožeta Javorška mobilizirali Nemci. Gestapo je v Kamniku organiziral neke vrste civilno policijo, sestavljeno iz Nemcev in Slovencev, oblečenih v civilna oblačila, saj so bili tako oblečeni tudi partizani. Hodili naj bi po hribovskih vaseh in gozdo-[Stran 33]vih, ker so okolico dobro poznali, ljudem bi se izdajali za partizane. Jože je prosil orožniškega poveljnika, naj ga oprostijo, ker se mu taka služba upira. Ta pa mu je zabrusil: »Ako ne greš, bom sporočil na gestapo v Kamnik in naj napravijo z vsemi vašimi, kar hočejo.« Za vso družino je bila to prehuda grožnja.

Na Brezjah pri Moravčah so domače fante, iz Moravč so bili trije, gestapovci poučili, kako poizvedovati za partizani po vaseh, zlasti hribovskih, kako hoditi po gozdovih, kako napasti vas, če so v njej partizani, kaj storiti v borbi itd. Vsi so bili v civilnih oblekah, nemški in ‘slovenski gestapovci’ so bili oblečeni podobno kot partizani, tudi kape so imeli podobne, kakšen celo z zvezdo. Jožeta je vse dni, ko so obiskovali ljudi, obhajala groza in sklenil je, da bo ljudem pomagal kolikor bo mogel, saj so verjeli, da so oni resnični partizani. Jože se je zavedal, da sam nosi glavo naprodaj, ker je mnogim ljudem na skrivaj povedal, da v resnici niso gestapovci, in jih opozoril, naj bodo previdni. Še prav posebno mu je bilo hudo, če je opazil, kako se pošten gospodar in oče zaupno pogovarja z gestapovcem, misleč, da je partizan; ali pa so dekleta poizvedovala za fanti, ki so bili resnično partizani. Vedno je našel priliko, da jih je skrivaj opozarjal. Gestapovci so vsak večer naredili zapisnik. Kako so se končali ti številni obhodi, Jože ni nikoli zvedel. Na enem svojih pohodov so se ustavili na hribu Murovica in iz razdalje spremljali hud spopad med Nemci in partizani, ki so imeli na hribu partizansko gnezdo. Verjetno so gestapovci zvedeli zanj prav na tem gestapovsko­partizanskem pohodu v eni od vasi na Murovici.

Po teh obhodih so jih nastanili na Brdo pri Lukovici v Kersnikovo graščino.

Jože si je že doma ranil nogo, rana se je zagnojila in bolela ga je vsa noga. Komandant policije mu je dal dovoljenje za zdravniški pregled in obisk na domu, da se preobleče. V gozdiču tik pred Moravčami planeta nadenj dva partizana in ga odvedeta v gozd, za njim pa še nekatere druge Moravčane, znane s teh poho-

Figure 12. Jože Javoršek in Gefka Grintal sta se poročila 23. aprila 1960. Nevestina priča je bil njen brat Luka Grintal (oče gospe Kati Bajuk), ženinova priča pa njegov brat Tone Javoršek.

dov. Ko je bila že tema, so partizani vse izpustili, Jožeta in njegova dva znanca iz Moravč pa odpeljali. Znancev ni nikoli več videl. Jožeta so privedli v Češnjice v partizansko hišo pri Cesarju, polno višjih partizanskih oficirjev. Sprva so ga grobo zasliševali, nato pa pohvalili za njegovo nenasilno obnašanje po vaseh med pohodom. Stražarja sta ga odpeljala do hleva, nato pa preprosto odšla. Ostal je sam. Kaj naj stori? Ali naj se vrne nazaj na Brdo? Ali naj se oglasi doma? Zmolil je očenaš na čast božji previdnost, kot jim je vedno priporočal župnik Jernej Hafner. Odšel je domov, da staršem pove, kaj se je z njim dogajalo. Zgodaj zjutraj se je prestrašen vrnil na Brdo, kjer ga je zasliševal komandir. Moral je biti zelo previden, [Stran 034]

Figure 13. Poroka Jožeta Javorška in Genovefe, roj. Grintal: ženin desno od neveste; drugi z desne stoji prof. Bajuk.

da se mu ne bi zareklo, da je bil v času obhodov v partizanski vasi Češnjice pri Cesarju.

Zdravnik v Domžalah mu je dal potrdilo, da ni sposoben za naporno hojo, in čez nekaj tednov je bil odpuščen. Vrnil se je domov. Bal se je gestapovcev, če bi zvedeli, da je med pohodi skrivaj opozarjal ljudi po hribovskih vaseh, da naj bodo previdni, ali je celo komu naravnost povedal, da niso partizani, kot se pretvarjajo. Kaj bi v tem primeru naredili z njim gestapovci, je lahko vsakomur jasno. Bal pa se je tudi domačinov, da bi mu očitali njegovo delo za gestapo, saj ga je marsikdo prepoznal. Naj navedem le nekaj stavkov iz njegovega razmišljanja v tistem času: »Čutil sem se v vesti vezanega, da ljudem pomagam, da jih zaradi nevednosti in neprevidnosti ne doleti kaj hudega. Saj je bila za večino že partizanska nadloga zadosti huda. Čemu bi še nacistično gorje klical nanje? Če bi delal v korist gestapa, se ne bi rešil smrti oni večer pri Cesarju. Še danes se čutim mirnega. Hvaležen sem Bogu, da sem delal, tako kot sem. Ne vem pa, kako so drugi prisilni mobiliziranci na teh pohodih ravnali. Doživljal sem na teh nesrečnih in prisiljenih pohodih mnogokrat naravnost nepopisne trenutke, ko sem moral gledati, kaj so gestapovci delali s temi hribovskimi ljudmi, kako so ljudi skušali, te uboge, poštene kmečke Slovence, utrujene od dela, do skrajnosti naveličane partizanskega in nemškega nasilja. To je bilo nekaj nepopisnega.« Kakšno krivico delamo poštenim fantom, ko jih še danes zmerjamo z izdajalci slovenskega naroda, kar Jože Javoršek in mnogi drugi niso bili. Ali kdaj pomislimo, kakšne stiske so doživljali, ko so se znašli v primežu dveh sovražnikov? Velikokrat je kar čez noč postal sovražnik sovaščan, sosed, nekdanji sošolec, kolega iz fantovskih dni?

Tako je razmišljal Jože Javoršek, ko se je rešil nesrečne in prisiljene službe Nemcem januarja 1943. Pomladi so se ga lotili partizani.[Stran 035] Uporabili so ga za nevarna kurirska opravila, ki bi ga stala življenje, če bi ga Nemci na kakšni od teh poti prestregli. Prijatelj Vinko Novak iz Prikrnice ga je posvaril, da ga s tem partizani preizkušajo, ali jih bo ubogal. In še vrsto drugih hudobnih zvijač so mu nastavljali: »Sedaj vidiš, kje smo in kaj moramo pričakovati od vsega tega,« mu je pojasnjeval Vinko.

V začetku avgusta 1943 je Jože dobil poziv k partizanom. Mobilizirali so tudi po drugih vaseh Moravske doline. Vinko je pobegnil in ni utegnil nikogar o pobegu obvestiti, pa tudi Jože ni mogel dobiti z njim zveze. Kako težko se je odločal za partizane, a je končno sklenil: »Grem. Toda ob prvi priliki bom ušel.« Solzna mama ga je v slovo poškropila z blagoslovljeno vodo. Še v zreli starosti se je spominjal, kako neznansko težka je bila tista pot do tja, kamor so mu določili priti. Najraje bi se nekam skril, a kam, da ga ne bi našli? In če ga ne bi, bi se maščevali nad domačimi!

V hiši, kamor so mu določili priti, je bilo veliko nepoznanih partizanov, same »višje glave« in domači so bili videti nervozni. Ob hlevu so posedli vpoklicani v partizane, razen mladega, petnajst ali šestnajst let starega fanta, ki je sedel malo proč in ga je stražil partizan. Jože je slišal višjega partizanskega častnika, ki je vprašal o njegovi ‘krivdi’. Stražar mu je na tihem nekaj odgovoril. Poveljnik pa nato: »A tako? Pazite nanj! Bo pa tam v gmajni malo zakašljal!« Nekje med potjo je izginil. Kako srhljiva dobrodošlica za partizanske novince.

3.1.5. »Ne bom ostal pri tej podivjani bandi«

Že takoj ob prihodu v partizane se je fantom pričel odpirati grozljiv svet, ki si ga do takrat niti v najbolj morečih sanjah ne bi mogli predstavljati. Mnogi fantje so se zlasti na začetku pridružili partizanom iz nevednosti in naivnosti, saj so verjeli partizanom, da osvobajajo domovino, in verjeli njihovim obetavnim obljubam. Ali pa so se jim pridružili zaradi ustrahovanja, da se ne bi maščevali nad njimi in njihovimi družinami; spet drugi zaradi nevzdržnega partizanskega ali nemškega terorja in groženj. Veliko jih je bilo mobiliziranih v nemško vojsko in nekateri se po dopustu niso hoteli vrniti, pa so jih mobilizirali partizani. Mnogi so že prepoznali komunistično zlo in se pred partizani skrivali. Kaj vse so ti preprosti, dobri in pošteni fantje in možje pri partizanih videli, spoznali in doživeli! Če so jih česarkoli osumili, so nenadoma izginili in se iz gozda nikoli več vrnili, kot oni petnajstletni nesrečnik, ki je »tam v gmajni malo zakašljal«.

»Strašno, strašno, kaj se je dogajalo in kaj smo videli,« je zapisal Jože v spominih na tiste mesece, ki jih je prestajal skupaj z drugimi fanti med partizani. Prizori si sledijo eden za drugim. V svoje veliko olajšanje se je v gozdu srečal s svojim prijateljem in odslej z največjim zaupnikom Janezom Jerino iz Prikrnice, da sta drug drugemu lajšala življenje. Razdeljeni so bili v več skupin, najštevilnejši so bili najmlajši fantje pod dvajset let, ki so občasno imeli tudi ‘pouk’.

Janezova skupina je že naslednji dan po prihodu odšla v Tuhinjsko dolino proti Motniku, od tam v vas Laze, ostale skupine v druge smeri. Kaj se je pred tem tam dogajalo v hiši in pred hišo pri Vidicu v Lazah, Janez in ostali vpoklicanci niso vedeli. Hiša je bila lepo, veliko poslopje s trgovino in gostilno. Skupaj z ostalimi je moral iz hiše nositi na določen kraj razne stvari: oblačila, čevlje, odeje, posodo, jestvine in še in še. Z grozo je opazil, da po tleh ležijo mrliči, domači, ki so jih postrelili in potem izropali. »Grozno, grozno jih je bilo videti!« je kasneje pretresen šepetal prijatelju Janezu. »Partizani so se smejali in z veseljem kradli, ropali in nam nalagali. Vse smo morali znositi sem gor, v Menino planino, kjer je bilo zbirališče naropanega. Eden od partizanov je prignal še tri debele vole. Vidiš, tako se dela v gozdu! Ne bom ostal pri tej podivjani bandi!« Oba je grabil vedno večji obup. Še isti dan po tako pretresljivem ‘praktičnem pouku’, jim je partizan vcepljal komunistične ideje, partizanka, [Stran 036] vodja voda, je brez vzroka kričala nad njimi, bila je »od samega vraga«. Hrana iz kotla je bila neprepoznavna: nekakšna neslana čorba, neokusna in pičla. Spali so v gozdu po tleh, ob vsakem vremenu.

Naslednji dan se je vsa partizanska drhal, z novinci vred, premaknila na Sv. goro nad Litijo. Ob cerkvi je bilo pokopališče. Kaj so lahko verni kmečki fantje videli tam? Ravno takrat je bil pogreb, med vojno brez duhovnika, zato je starejši spoštovan mož iz iste vasi kot pokojnik, molil rožni venec. Partizani so ga takoj po pogrebu odgnali s pokopališča v gozd malo proč od cerkve in ga ubili, eden od fantov ga je moral zakopati kar tam. Potem so vse pogrebce, skupaj s sorodniki pokojnika in pravkar ubitega odvedli na pogorišče Turističnega doma na Sv. gori. Silili so jih, naj skupaj z njimi plešejo ob zvokih harmonike. »Joj, prejoj, zakaj še nismo pobegnili!« je oba prijatelja ponovno grabil obup.

Ko so se kmalu nato zvečer vračali na Moravško, so neke noči padli v nemški obroč, tam nekje nad Savo. Veliko partizanov je padlo, prisiljeni mobiliziranci so se predali. Rakete so razsvetljevale noč, regljali so mitraljezi, četa, v kateri sta bila Jože in Janez, je dobila ukaz, naj bežijo. Bežali so vso noč, Jože je prepoznal pokrajino nedaleč od Kolovrata; nato so še kar naprej bežali prek neke soteske in spet v dir čez hrib. Ustavili so se šele v Pšenku na Moravškem, blizu vasi Podoreh, kjer so dobesedno popadali po tleh. Tam je moral Jože s partizanom na rekvizicijo po vasi. Ljudje so ga poznali, toda nikjer mu niso dali jesti! Bil je s partizani! Bolj kot lakota ga je mučilo spoznanje, da so ga ljudje imeli za izdajalca, njega, poštenega, vernega kmečkega fanta!

Že čez dva dni so odrinili proti Savi do Senožeč, na nasprotnem bregu je bila Jevnica. Morali bodo prebresti Savo. Groza in strah, ostaja samo molitev za srečno zadnjo uro in za rešitev, če je božja volja. Nihče od njih še nikoli ni stopil v Savo, zdaj pa naj deročo prebredejo! Vse naokrog sami partizanski stražarji. V Senožečah je bila vedno močna postojanka nemške policije. Tokrat nikjer nikogar! (Kasneje na Koroškem je Jože na neki nemški kmetiji od njihovega hlapca zvedel, da je bil ta hlapec takrat orožnik na tem kraju. Povedal mu je, da so se partizani z Nemci zmenili o nenapadanju!)

Že bredejo do ust v vodi. Držijo se za roke. Jožetu voda spodnaša noge, ovira ga težka obleka. Zakaj ni že prej pobegnil? Vsi drgetajo od strahu in mraza. Ko zlezejo iz reke, prične močno deževati. V nalivu in z vso naglico lezejo v hrib onstran železnice. Ko pridejo na planjavo, nekaj partizanov začne striči žico na meji med Nemčijo in Italijo. Nemške policije še vedno nikjer! Gredo mimo požgane vasice, le tri starčke srečajo. »Ne smem ostati s temi podivjanci, ne da mi vest, da se jim pridružim! Videl si, kaj so delali na Tuhinjskem, na Sv. gori nad Litijo, tudi tukaj si videl požgano cerkev in šolo,« je Jože prigovarjal prijatelju Janezu. Na begu bi se jima pridružila še dva znanca iz Moravč. Skupaj naredijo načrt. Jože pregovori stražarja, če sme v vas, da prinese malo vina. Ta mu dovoli. Spomnil se je vasi in hiše z dobrimi ljudmi, pri katerih se je ustavil, ko se je ob razsulu Jugoslavije vračal iz Zagreba. Zdaj poleg vina dobi od njih potrebne napotke, poleg tega izve, da v vasi ni nobenega, ki bi bil za partizane, razen pri hiši na vrhu hriba.

Ob mraku so vsi štirje na dogovorjenem mestu na pokopališču. Strah, tišina. Znanca oklevata. Ko jima Jože seže v roke, oba jokata, ne upata si zbežati. Jože ne izgublja trenutkov in steče, Janez za njim, urno po dolgi njivi s koruzo in na koncu njive popadata v koruzo. Med oddihom zmolita nekaj očenašev in še nekaj drugih molitvic v zahvalo, da sta srečno ušla, pa še za nadaljnjo srečno pot. »Bil je trenutek, da ga ni mogoče popisati,« se je Jože spominjal vse življenje. Prespala sta v hlevu pri obveščenih poštenih ljudeh, prav tako naslednja dva dni, nato pa ju je gospodar javil na nemško mejo med Šmartnim in Sv. Križem. Tam je bil eden od graničarjev koroški Slove-[Stran 037]

Figure 14. Ob praznovanju 50-letnice poroke Jožetovih staršev Vincenca in Jožefe Javoršek so se zbrali vsi bratje in sestre s soprogami oz. soprogi.

nec, ki ju je pospremil do višje obmejne komande v Javorju nad Litijo. Od tam sta ju dva orožnika odpeljala v Trbovlje na gestapo. Jožeta so temeljito zaslišali, a zelo je pazil, da ni izdal nobene hiše, naklonjene partizanom. Iz Trbovelj sta ju dva gestapovca odpeljala v kaznilnico v Maribor, kjer so bili zaprti ujetniki – nekdanji delavci keramične tovarne, ki so jih že pred tem večinoma postrelili. Gestapo je šele kasneje odkril, da so imeli komunisti vse delavce vprežene v svojo službo, a niso bili vsi do kraja pokvarjeni in marsikdo je delal za komuniste bolj iz nevednosti in zapeljanosti. Tako je Jožetu povedal eden od preživelih ujetnikov. Po dveh mesecih sta bila oba, Jože Javoršek in Janez Jerina, konec avgusta 1943 izpuščena iz zapora. Toda ukazano jima je bilo, da morata v Avstrijo na delo.

Ukaza nista izvršila. Janez se je zaposlil v Kamniku, Jože pa je šel za hlapca v Domžale, k Vinku Mullerju, lastniku hiše, kjer je bilo skladišče naropanega blaga, ki so ga terenci odvažali partizanom, kar je Jože uvidel šele kasneje. Strašansko mu je nasedel, kajti ‘trgovec’ je bil ovaduh, njegova dekla pa zlobna terenka. To je odkril čez kake tri mesece, ko mu je februarja 1944 neki moški, spet terenec, prinesel pismo, da se mora v nekaj dneh ob določeni uri javiti na določeno mesto ob neki žagi. Zvita dekla je izvabila iz odkritosrčnega in naivnega Jožeta odgovor, da nikamor ne gre, hoče mirno živeti in delati. Toda njegov gospodar Vinko ga je spravljal v vedno večjo nevarnost. Na vozičku s konjsko vprego je moral voziti domžalskega zdravnika k težkim partizanskim bolnikom in ranjencem po različnih vaseh. Marca 1944 je moral Mullerja peljati v Kranje brdo nad Krašnjo. Šla sta peš navkreber, pred vasjo srečata partizansko stražo, v vasi vse polno partizanov, toda nihče ju ni ustavljal, Vinko je prosto hodil po hišah. Morda je nosil obveščevalno pošto? Zdaj šele je Jože spoznal, da mu preti nevarnost, da mora čimprej zbežati od svojega gospodarja Vinka Mullerja. Poleg vsega se mu je za nohtom gnojilo, tako da je zelo težko delal, a ni utegnil do zdravnika. Proti večeru, ko je vse posle že opravil, je nujno moral peljati na Rodico zavoje nekega blaga za Adamove. Že [Stran 038] med potjo ga je nekdo s kolesom ustavil, če je on tisti, ki služi pri Vinku, ko pa je pri Adamovih razlagal blago, se je nenadoma spet pojavil in ob njem še nekdo drug, oba partizanska terenca: »Ti greš zdaj z nama!« Zgrabila sta ga in odgnala v Domžale, v klet vile gradbenega podjetnika Sršena, zdaj v lasti partizanov. Velik, debel in v obraz rdeč partizan se je vstopil predenj: »Tako, zdaj te pa imamo, ne boš nam več ušel! Zate je škoda ‘šusa’. Te bomo že drugače pospravili.« Dvakrat ga je s pestjo udaril po obrazu tako silovito, da se je onesvestil.

Ponoči so ga, privezanega na vrvi kot žival, gnali navkreber v vas Vašemberg k Jurkovcu, kot se je reklo po domače, in ga zaprli v hlev. Stražil ga je partizan, tudi na dvorišču jih je bilo vse polno. Zdaj pa je šlo zares. Jože je bil je čisto iz sebe, brez vsakršne moči pa tudi volje, da bi se kako rešil. Tolažila ga je misel, da je bil na praznik sv. Jožefa pri sv. spovedi in sv. obhajilu, da je bil tisti dan, ko so ga prignali k Jurkovcu praznik Gospodovega oznanjenja. Predvsem pa je bil prepričan, da oče in mama doma molita zanj! Kar naprej je ponavljal: »Marija Pomagaj z Brezij, pomagaj mi!«

Stražar v hlevu je zaspal, iz hiše se je slišala harmonika, ples, vriskanje. Previdno je odprl vrata. Roki je imel še vedno zvezani, prst ga je bolel čedalje bolj. Stražar pred hlevom se je sprehodil proti hiši in nazaj za hlevom. »Bog in sveti križ božji!« si je rekel in stekel. Tekel je in tekel, slišal strele in tekel še naprej in navzdol čez jašek v smeri proti Dobu, padal in se prekopiceval čez grmovje in se ustavil šele ob reki Bistrici. Skril se je pod grmovje, brez moči obsedel in čakal, da mine policijska ura. Z zobmi si je mukoma razvezal roki. Zatekel se je k znankama v Domžalah, očistili in obvezali sta mu prst. Sprva ga sploh nista prepoznali, ker je bil v obraz čisto spremenjen, sta mu povedali. Zdaj ni imel več časa za razmišljanje. Sporočil je domačim, da je živ, in se brez oklevanja odločil. S Štefanom Bergantom sta se s prvim vlakom odpeljala na Tirolsko v Lienz. Pri zaslišanju na orožniški postaji v Domžalah ni nikogar izdal: ne Vinka Mullerja in njegove dekle, ne trgovca, ki je skladiščil za partizane več vozov raznega materiala, ne ljudi v Sršenovi vili, ne vasi Vašemberg in Jurkovičeve hiše. Takšno je bilo Jožetovo ‘maščevanje’.

»Da sem se rešil in ostal živ, se moram zahvaliti božji pomoči in molitvi staršev. Nisem se rešil zaradi kake spretnosti, ker sem bil čisto brez vsake moči. Zavedal sem se, da je bilo nemogoče, da bi se rešil: bil sem zvezan, zaprt v hlevu, poleg mene stražar in pred vrati stražar. Kako sem lahko z zobmi pregrizel močno vrv, ubežal pred streli obeh stražarjev? Rešila me je posebna božja previdnost in Marijina pomoč. To bom trdil, dokler bom živ. Vedno bom ostal hvaležen Bogu in Marijinemu varstvu.«

3.1.6. »Hočemo ostati zvesti veri in narodu«

Na delo na Tirolsko je pomladi 1944 skupaj z Jožetom odšlo tudi nekaj njegovih prijateljev. Ob nedeljah so se sestajali in obžalovali, da morajo biti hlapci tujcem na tujih tleh, medtem ko komunisti pobijajo Slovence. Zvedeli so, da se na Gorenjskem ustanavljajo domobranci. Mednje je Jožeta in brata Ivana (kasneje je padel v borbi z Nemci) vabil Vinko Novak. V roke jim je prišla prav tista izdaja Slovenca, v kateri je bil natisnjen govor škofa Gregorija Rožmana, ki je v njem javno povedal, kaj je komunizem in ga obsodil. Fantje so se pričeli vračati. Jože je sprva okleval, molil za razsvetljenje, nato pa se neko soboto zvečer odločil in se v nedeljo zjutraj s prvim vlakom odpeljal v Slovenijo. »Zdelo se mi je, da je prišel čas, ko je treba pokazati, da hočemo ostati zvesti veri in narodu. Nikakor ne gre, da bi komunisti zavladali nad slovenskim narodom kar tako, brez vsakega odpora. Živo sem se zavedal: moram iti; čas je prišel.«

Najprej se je javil v Kranju, od tam so ga poslali na domobransko postojanko v Predoslje k poveljniku Francu Jenku, kamor je prišel 20. avgusta 1944. Ni mu bilo žal, da se je vrnil. Spoznal je pogumne, dobre, verne fante [Stran 039] in nekaj odličnih mož. Vedno bolj je uvideval, kako potrebno je domobranstvo; partizani so v spopadih z domobranci prej ali slej pobegnili, v veliko zadovoljstvo hvaležnih vaščanov. Kjerkoli so se pojavili, so jih bili veseli in jim bili zelo hvaležni. Velikokrat so jih prosili, naj po njihovi vasi in okolici delajo nočne pohode. Domobranci – domačini so vedeli za partizanska gnezda, poznali so kraje, kar je bilo za partizane zelo neugodno. Veseli so jih bili Moravčani, saj so na ‘osvobojenem moravškem ozemlju’, ki so ga partizani imenovali »Mala Rusija«, od pomladi l. 1944, živeli pod strogim nadzorom komunistov in se brez dovolilnic niso smeli gibati zunaj tega ozemlja, razen ‘njihovih’ ljudi.

Na domobranski postojanki so bila za starešine in desetarje odlična predavanja , ki so jih vodili akademski izobraženci iz Ljubljane. Po tečaju so se opogumljeni domobranci še bolj zavedali svoje dolžnosti do svojega naroda. Imeli so svojega kurata, mladega duhovnika Viktorja Zormana, ki jih je ob pogrebu kakšnega domobranca bodril, da imajo priprošnjike pri Bogu in pogumne pričevalce v borbi proti zlu uničevalnega komunizma; zelo dobro jih je poučil, kaj domobranec sme napraviti in česa ne sme. Opozarjali so pred maščevalnostjo. V Moravčah so aretirali nekdanjega rudarja iz Zagorja Ivana Pustotnika, ki je pred vojno v Moravčah organiziral prvo partijsko celico, med vojno pa so v komuniste sprejemali v gozdu, za cerkvico Žalostne Matere Božje na Hribcah. Pustotnik je povedal imena vseh enajstih pomembnih komunistov, toda ob koncu so domobranci vse izpustili na svobodo, češ da jim ne morejo dokazati zločinov. »Če kdo pade v borbi, v zasedi, ob napadu je nekaj drugega, kar tako ustreliti nekoga je pa spet nekaj drugega. Treba jim je tudi dati priložnost, da se na smrt pripravijo,« sta bila Jože in Vinko Novak istega mnenja. Domobranci so vedeli za domačine, ki so sodelovali s partizani, a se niso maščevali nad njimi, tudi ob koncu vojne ne. To je bilo ‘po domobran39 sko’. Ali naj bi ravnali ‘po partizansko’? Marsikoga, ki so ga ujeli ali našli v skrivališču, so sprejeli medse, ker so se ujetniki ‘skesali’, nato pa so jim pobegnili in se iz njih norčevali. Eden takih je bil Ludvik, brat Jožeta Vesela Viktorja, komandanta bataljona. Domobranci so v vsakem ujetniku prepoznali ali znanca izpred vojne ali sovaščana. Ali naj jih ustrelijo? Oba Veselova sta bila skupaj z Jožetom v Fantovskem odseku pred vojno. »To je bila naša domobranska dobrota,« je zapisal Jože in nikdar mu ni bilo žal, da je tako ravnal, čeprav je poslušal tudi očitke in pomisleke zaradi prizanesljivosti.

V začetku marca 1945 so Jožeta Javorška in še nekaj moravških domobrancev poslali na obširno področje postojanke v Št. Vidu pri Lukovici, na željo tamkajšnjega poveljnika Jožeta Cerarja in četniškega vodja Vinka Novaka. Področje je bilo zelo obširno, tja do Save, in veliko bolj nevarno, z mnogimi terenci in partizanskimi brigadami po hribih in hribovskih vaseh. Domobranske postojanke so se ustanavljale tudi po drugih naseljih in v spopadih s partizani so ti bežali, ozemlje pa je bilo s tem dosti bolj varno. Nemškim orožnikom domobranci niso zaupali, ker so vedeli, da sodelujejo s partizani, tako kot na velikonočno nedeljo 1944, ko so Nemci začeli z veliko ofenzivo, a so jo z dogovorom s partizani po treh dneh opustili.

Čim bolj so domobranci preganjali partizane, tem bolj so se širile laži, klevete in sovražno govorjenje o ‘belčkih’. Med drugim so razširili laž, da so ‘beli’ zažgali grajsko kapelo v graščini Zalog. Graščina je bila požgana že prej, kapela, že močno poškodovana, je stala nekoliko proč ob zidu grajskih razvalin. Marca 1945 so domobranci v stolpu kapele odkrili partizansko tiskarno: razmnoževalnik, ogromno tiskovin – sama komunistična propaganda – in ogromno praznega papirja. Razmnoževalnik in nekaj praznega papirja so odnesli, tiskovine s komunistično propagando pa znesli k vodnjaku kakih deset metrov stran od kapele in zažgali. [Stran 040]

Figure 15. Jože Javoršek v narodni noši in žena Gefka ter sestra Marija z družino (mož Miha Koželnik, hčerki Marta in Tončka) septembra 1962, ko so v okraju Ramos Mejia v Slomškovem domu praznovali 100-letnico smrti bl. škofa A. M. Slomška.

Partizani so se znesli tako, da sta še isti večer dva partizana, ki sta bila skrita v hiši bližnje vasi, znesla v kapelo butare in jo zažgala. Po butare in lestev sta prišla k Janezu Kunaverju, po domače Brežnarju, ki je bratranec gospe Ane Šplajt, roj. Kunaver (predstavila sem jo v 98. št. Zaveze in mi je povedala za ta dogodek). Ves strop – dragoceno umetniško delo – je zgorel, oltar in okvir oljnate podobe sv. Jožefa sta bila ožgana, toda podoba je ostala nedotaknjena. Za župnika Jerneja Hafnerja, ki je v kapeli opravil spravno slovesnost, je bil to čudež.

Nazadnje je prišel tisti srečni dan, ko je slavnostna izdaja Slovenca prinesla vest, da je bila 3. maja na Taboru v Ljubljani oklicana slovenska država. Oklicali so jo predstavniki predvojne slovenske legitimne oblasti, ki jim legalno ni bila nikoli odvzeta, ampak ugrabljena, in skupaj z njo ves slovenski narod. Ljudje so bili novice neizmerno veseli, toda že so se pojavile govorice, da se bo treba za nekaj časa umakniti. Strah pred komunisti je bil prevelik …

V prvih majskih dneh so se iz Moravške doline in okolice vile kolone družin, ki so se umikale na Koroško, vse domobranske posadke iz Moravč, iz Št. Vida pri Lukovici in okolice, posamezniki, duhovniki, kurati, bogoslovci, vsi, ki so si reševali gola življenja in niso hoteli ostati v svobodi komunističnega pekla. Z Moravčani je odšel tudi njihov župnik Jernej Hafner. Sprva je okleval, ko pa je po radiu slišal govor partizanskega duhovnika Metoda Mikuža, je sklenil: »Partizanskemu škofu pa ne bom služil!«

Moravški župnik Jernej Hafner je bil edini duhovnik na Gorenjskem, ki med vojno ni bil izseljen. Gestapovcem je pokazal neko listino s Hitlerjevim žigom iz časa, ko je vodil v Nemčijo športnike. Znal je zelo dobro nemško in se pred Nemci dobro izgovarjal. Izkazalo se je, da je božja previdnost hotela, da je lahko v strašnem vojnem času ostal vsaj en duhovnik, ki je ljudem pomagal, kolikor je mogel. Še zlasti v prvem letu vojne, ko še niso bili v toliki nevarnosti pred domačimi partizani, so že v soboto popoldne hodili k njemu k spovedi, tudi iz zelo oddaljenih župnij. Toda ni čepel v Moravčah. Vsa vojna leta je hodil na oddaljene župnije, krščeval, pripravljal otroke na prvo sv. obhajilo, spovedoval, maševal, prevideval bolnike in pokopaval. Predvideval je tudi kakega umirajočega ranjenega partizana. Vsak teden je odšel v en kraj in tako počasi obhodil veliko [Stran 041] župnij. Videl je ogromno trpljenja in gorja. Ljudi je tolažil, pravilno svetoval in mnogi so hodili k njemu po nasvete.

Odšel je z drugimi na Koroško. Po taboriščih je z begunci prenašal vse nadloge in križe, tudi s šegavostjo in zdravim humorjem, čeprav je pričel bolehati. Ostal je na Koroškem in tam umrl. Svoje Moravčane je imel rad in bil z njimi povezan do konca. Podobno kot moravški kaplan Janez Dolšina, čeprav je bil v Moravčah le enajst mesecev, se je Moravč in Moravčanov spominjal vse življenje: »Da, moravška fara, ponosna, lepa, velika fara svetega Martina! Imel sem čast, da sem bil tam nastavljen za kratko dobo enajst mesecev … pa mi je vendar srce obviselo na tistih dobrih, poštenih ljudeh, ki sem jih spoznal v tistem kratkem času. Res sem jih rad imel in jih še imam.

Moravčani ste posebne vrste ljudje: vdani, zavedni, požrtvovalni, odločni do skrajnih meja. Nikoli ne bom pozabil tistih sto in več moravških fantov, ki so se teden za tednom zbirali v kaplaniji, da je bila dvorana vedno premajhna … šele takrat, ko so padli drug za drugim naši najboljši, smo zagledali pravi obraz komunizma brez maske …«

In tistih sto in več moravških fantov je bilo večinoma pobitih …

Dodajmo še pripis edino še živečega Jožetovega brata Toneta iz Buenos Airesa, ki nam ga je poslal letos poleti.

3.1.7. Spomini na brata Jožeta Javorška

Jože Javoršek se je rodil 18. februarja 1915 v Moravčah pri Antonovčevih v kmečki družini kot prvi otrok od devetih materi Jožefi Javoršek rojeni Klopčič in očetu Vincencu Javoršku. Za njim so se rodili še: pet fantov (France, Ivan, Tine, Vine in Tone) ter tri dekleta (Ivanka, Jožefa in Marija). Brat France je umrl še kot otrok, star dve leti, za »špansko boleznijo«.

Brat Ivan (1919) se je vrnil z ruskega bojišča maja 1944. Dodeljen je bil v gorenjski četniški odred. Večkrat se je zadrževal na domobranski postojanki na Gorenjskem. Padel je v borbi s partizani v Trsteniku pri Kranju novembra 1944, ker so bili izdani. Jože je vedno mislil, da bo prevzel kmetijo kot najstarejši sin. Že od mladih let se je zanimal za delo na kmetiji in živinorejo. Kot otrok je bil nadarjen učenec. Bil je tudi ministrant. Vedno je sodeloval v mladinskih organizacijah in bil dober igralec na ljudskih odrih.

Pred vojno je bil večkrat klican na orožne vaje. Mobiliziran je bil v jugoslovansko vojsko. Po razpadu Jugoslavije se je vrnil domov. Ker je delovne moči primanjkovalo, so Nemci, ki so zasedli Gorenjsko (tudi Moravče), zahtevali, da gredo na delo na večje kmetije. Tako je sestra Ivanka morala iti pomagat v Škofjo Loko, Jože pa v Domžale. Ko so prišla težka leta, se je bilo treba odločiti … Ker je bil oče Vincenc po prvi svetovni vojni štiri leta ujetnik v Rusiji, je dobro poznal, kaj je komunizem. Dne 8. maja 1945 je tudi Javorškova družina zapustila svoj dom in se pridružila koloni beguncev, ki so bežali čez Ljubelj v Avstrijo.

V Buenos Aires je z ladjo vsa družina prispela dne 28. 11. 1948. Jože se je 23. 4. 1960 poročil v provinci Mendoza z Genofevo Grintal. V zakonu ni bilo otrok. Bil je pa Jože zelo ponosen na svojih 20 nečakov. Bil je aktiven član v slovenski skupnosti v Buenos Airesu v okraju Ramos Mejia, kjer stoji Slomškov dom. Dolga leta je bil mežnar. Bil je član dramske skupine in mentor ministrantov. V tujini ga je vseskozi zelo zanimalo, kaj se dogaja v prelepi Sloveniji. Z veseljem je prebiral pisma, ki so mu jih pošiljali sorodniki, ki so ostali v Sloveniji. Žal pa Slovenije ni več obiskal. Umrl je v Buenos Airesu 25. 1. 1988, star 73 let.

Napisal brat Tone Javoršek, Buenos Aires, julija 2016. ■

Vir: Revolucija okoli Limbarske gore, dokument XIV, Buenos Aires 1979

[Stran 042]

3.2.1. Črmošnjice – Tschermoschnitz, Pekarna Josipa Obajdina

Figure 16. Črmošnjice po drugi svetovni vojni Janko Lubej

Figure 17. Oskar Obajdin – model za kip pionirja – partizanskega kurirja⁷

Družina Oskarja Obajdina je v času druge svetovne vojne živela v Črmošnjicah pri Semiču.

»Črmošnjice so bile več stoletij, vse do začetka druge svetovne vojne, največji kočevarski kraj na dolenjski strani Kočevskega roga. Pred vojno je bila tu občina, fara, imeli so orožniško postajo, tri trgovine in pet gostiln. Veliko kočevarskih vasi je bilo vezanih na Črmošnjice: Resje, Ribnik, Štale, Smrečnik, Komarna vas, Topli Vrh in druge. To je bilo zlasti videti ob nedeljah, ko so Kočevarji iz vseh vasi prišli v Črmošnjice k maši in jih je bilo vse polno.« (Dolenjski list, A. Bartelj, 9. 7. 1987) V Črmošnjicah je stala velika sedemrazredna osnovna šola. Domačini, tudi Obajdinovi, so govorili v kočevarski nemščini.

Oskarjev oče Josip Obajdin (roj. 11. 10. 1908) je bil izučeni pek, rojen v Podmelnici pri Slunju v Liki na Hrvaškem. Oskarjeva mama Marija Teresia Grill (roj. 30. 5. 1911), ki so jo klicali Mari, pa je bila Kočevarka iz Starih Žag. Bila je hči Johanna in Sophie Grill. Imela je dve sestri, Elizabeth oz. Liso (roj. leta 1914, [Stran 043] poročeno Spreitzer) in Sophie (roj. 1924, poročeno Wittine, ki živi v Kanadi).

Leta 1941 in 1942 je nacistična propaganda dosegla, da so se Kočevarji množično odločali za izselitev v »staro domovino« Nemčijo. Vendar so jih nemški okupatorji preselili kar v Posavje, na izpraznjene slovenske domačije.

V Črmošnjicah pri Semiču sta si Josip in Marija Obajdin sredi vasi zgradila lepo hišo, v kateri je obratovala pekarna, ki se je imenovala Pekarna Josip Obajdin. Josip Obajdin je bil podjeten mož, decembra 1933 je pred Zbornično komisijo v Novem mestu uspešno opravil mojstrski izpit za peka (Obrtniški glasnik, Ljubljana 1933, št. 4–10). V Izvestju dopisne trgovske šole iz Ljubljane za leto 1934 zasledimo podatek, da je Jože (Josip) Obajdin iz Črmošnjic tedaj obiskoval drugi letnik dopisne trgovske šole.

V družini peka Josipa Obajdina se je rodilo šest otrok: Traudi (9. 4. 1933) je bila najstarejša, Oskar (18. 6. 1935) je bil drugi otrok, za njim so se rodili še Marija (1. 12. 1937), ki so jo klicali Ria, Johann (8. 4. 1939) in Joško (3. 2. 1941). 19. marca 1943 se je Josipu in Mariji rodil še zadnji, šesti otrok, Franc.

Ko se je velika večina Kočevarjev izselila iz Črmošnjic, se je Josip Obajdin odločil, da bo ostal s svojo mlado družino doma, v pravkar dograjeni hiši. Med drugimi Kočevarji so tedaj iz Starih Žag odšli tudi starša Marije Obajdin, Johann in Sophie, ter njena sestra Elizabeth (poročena Spreitzer) z družino ter njena mlajša sestra Sophie Grill.

Črmošnjice in druge kočevske kraje so zasedli partizani, ki so se jim pridružili tudi nekateri domačini, okoli vratu so imeli zavezane rdeče rute. V Starih Žagah je bilo toliko partizanov, da so kraj imenovali kar mala Rusija. Vodilni člani OF so se naselili v prazne stavbe in v domove Kočevarjev. Gibanje domačinov je bilo strogo omejeno, partizani in terenski sodelavci OF, so nadzorovali vsak njihov premik. »V nižinskih vaseh, Kočevskih Poljanah, Občicah, Malem Riglju, Starih Žagah, Črmoš-

Figure 18. Edina ohranjena slika družine Obajdin: levo oče Josip Obajdin, desno mama Marija, v sredi Marijina sestra Sophie Grill, ki drži v naročju nečaka Joška. Spredaj stojijo Oskar, Johann, Marija (Ria) in Traudi. Slika je nastala najverjetneje pozno jeseni leta 1941.

njicah in Srednji vasi, ki so po kapitulaciji Italije postale del »osvobojenega ozemlja«, je bila večina slovenskega in preostalega kočevarskega prebivalstva vključena v različne dejavnosti, ki so bile povezane z oskrbovanjem borcev, na primer peka kruha, pranje, šivanje in krpanje oblačil in podobno.« (Marija Makarovič, Črmošnjiška in Poljanska dolina in njeni ljudje, str. 230, Založba ZRC, 2005) V Črmošnjicah je v hosti in v vasi deloval glavni štab komandanta Franca Rozmana Staneta. Pek Josip Obajdin je redno pekel kruh za ta štab.

Sosedje Obajdinovih so se pisali Turk, otroci obeh družin so bili med seboj sošolci in dobri prijatelji. Turkova družina je bila delno pri partizanih. Med partizani sta bila dejavna Viktor, ki je bil sicer čevljar, in Silvo Turk. [Stran 044]

20. oktobra 1943 so partizani prišli v pekarno Josipa Obajdina in družino Obajdin zaklenili v kuhinjo. Obhodili so vse prostore in pobrali vse, kar se je dalo, odnesli so moko, zaklali šest prašičev, plen naložili na voz in odpeljali. Odnesli so tudi štofe, blago v balah, po katerega je šel Josip Obajdin večkrat v Karlovac. Oskar Obajdin meni, da so tedaj že vedeli, da bodo njihove starše čez par dni umorili.

V jutru dne 23. oktobra 1943 se je pred Obajdinovo hišo ustavil Silvo Turk, brat njihovega soseda Viktorja Turka, in osemletnemu Oskarju Obajdinu vzel šolski nahrbtnik. Dejal mu je, da ga ne bo več rabil. Kot da bi vedel, kaj se bo čez par dni zgodilo. Oskarju je bilo zaradi tega dejanja zelo hudo, nahrbtnik mu je namreč kupil oče in je bil nanj zelo ponosen. Silvo Turk leta 2016 še živi v Ljubljani, je član zveze borcev NOB, po vojni je bil oficir v Beogradu. Oskar bi Silva Turka še leta 2016 vljudno prosil, naj mu vrne tako drag mu nahrbtnik.

Istega dne, 23. oktobra 1943, so štirje partizani prišli v pekarno, da bi odvedli peka Josipa Obajdina. Oskar se je tedaj potepal po vasi. Ko je prišel domov, je videl pred hišo partizana in je izvedel, kaj se dogaja. V pekarno so vstopili trije partizani in so Josipu Obajdinu, ki je šel v kuhinjo po vžigalice, da bi zakuril krušno peč, ukazali, da mora dati roke kvišku in da mora z njimi v hosto. Oče je bil presenečen in je najprej mislil, da se šalijo, saj je vsak dan pekel kruh za štab komandanta Staneta. Ko je njegova žena Marija slišala, kaj so ukazali, je rekla, da kamor gre mož, gre tudi ona. V naročju je držala sedemmesečnega dojenčka Franca in je odšla z njimi. Oskar se še danes spominja, kako je njihova mama tedaj jokala, otroci so bili otrpli in niso mogli razumeti nasilnega dogajanja.

Partizani so neznano kje tri dni zadržali zakonca Obajdin in njunega dojenčka Franca. Obajdinovi otroci, stari od dveh do desetih let, so doma zaman čakali, kdaj se bosta starša vrnila.

Tretji dan so partizani rekli Josipu in Mariji Obajdin, da lahko gredo domov, vendar so ju v gozdu v Gričicah hladnokrvno ustrelili v hrbet. Mama je tedaj držala v rokah dojenčka Franca, ki ni bil zadet od krogle in je padel ob svoji umorjeni mami. Eden izmed partizanov, ki je bil tam, je zelo oslabljenega dojenčka prinesel nazaj v vas. Obajdinovi otroci so ga vprašali, kje so starši, in ta jim je odgovoril: »Ne bodo več prišli.« Pri Obajdinovih je ostalo šest otrok, poslej sirot. Mama Marija je bila ob usmrtitvi stara 32 let, oče Josip 35 let.

Ko so starše ubili, je družina Viktorja Turka sprejela pet Obajdinovih otrok za nekaj tednov pod streho, potem pa so jih prevzeli drugi rejniki. Dan po umoru Obajdinovih staršev, 24. oktobra 1943, so se Obajdinovi otroci, zdaj sirote, tresli v grozi v kleti pri sosedovih, medtem ko so Nemci bombardirali bližnjo vas Brezje (od leta 1952 Brezovica pri Črmošnjicah).

Obajdinovi otroci niso nikoli našli kraja, kjer sta bila umorjena njihova starša. Omenjajo gozd Gričice kot kraj, kjer naj bi se zgodil ta partizanski zločin. Kočevarka Slavka Matkovič je v svojem pričevanju v knjigi Marije Makarovič, Črmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje (Založba ZRC, 2005) omenila, da so bile prav Gričice glavno morišče partizanov. Ni znano, da bi po demokratizaciji Gričice nad Črmošnjicami v sklopu raziskave o prikritih grobiščih kdo raziskoval. V vasi Gričice, kočevarsko Obermitterdorf (danes uradno Komarna vas, turistično naselje smučarskega centra Bela) je Komunistična partija v razseljeni in opustošeni vasici po odhodu Italijanov, avgusta 1943, tri mesece pred ubojem Obajdinovih, ustanovila t. i. oficirsko šolo glavnega štaba NOV in POS (Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije).

3.2.2. Otroštvo Franca Obajdina in pripoved njegovih prvih rejnikov, Matkovičevih iz Črmošnjic

Dojenčka Francija Obajdina je po umoru staršev konec oktobra 1943 takoj sprejela v rejo [Stran 045] Alojzija Matkovič iz zaselka Novi Tabor, ki je prej služila pri Obajdinovih, vendar ni stanovala pri njih. Ni slučaj, da so partizani dojenčka prinesli k Alojziji Matkovič. Alojzija Matkovič je med vojno sodelovala s partizani, pri Matkovičevih je imel postojanko del glavnega štaba OF, in v hišo so redno zahajali partizanski komandirji. V knjigi Marije Makarovič Črmošnjiška in Poljanska dolina in njeni ljudje, ki je izšla leta 2005, je Slavka Matkovič, Alojzijina hči, pripovedovala: »Oče je bil frizer, pisal se je Zvonimir Matkovič, rojen je bil 1908. S starši je najprej živel v Dugi Resi, potem pa v Črnomlju, kjer se je spoznal z mojo mamo Alojzijo Kump, ki je bila rojena 1907 v kočevarski družini. Mama je bila hči velikega kmeta v Črmošnjicah. Po poroki sta se naselila v Novem Taboru, kjer je imela mamina teta majhno hišo z nekaj zemlje. Ko sem bila stara štiri leta, jo je teta prepisala na moje ime. Na Novem Taboru se je rodil tudi brat Marjan. Zdaj pa tako kot jaz živi v Črmošnjicah. Novi Tabor so Italijani požgali med roško ofenzivo. /…/

Po izselitvi Kočevarjev smo ostali v vasi sami. Naša družina se ni hotela izseliti, čeprav je bila močna propaganda. Tudi k nam so prišli in nagovarjali mamo, da naj gremo. Ona jim je odgovarjala, da v Nemčiji nima kaj iskati. Res pa je, da tudi tisti, ki so šli, so dali svoje skozi. Čez nekaj časa so prišli k nam partizani in rekli, da se moramo izseliti. Preselili smo se v mamino rojstno hišo – ker se je njen brat Andrej izselil z družino na Štajersko, je bila prazna. Izselil se je tudi brat Johan, ki je z družino živel v Mašlju, po poklicu je bil poštar za Črmošnjice in okolico in je imel dobro službo. Izselila se je tudi mamina sestra Zala, ki je živela z možem v Črmošnjicah. Ona je bila šivilja, on pa krojač. Izselila se je tudi sestra Hilda, ki je živela z možem in tremi otroki v Novi Gori.

Andreja in Johana so na Štajerskem še isti večer, ko so prišli tja, aretirali partizani in ju na strašen način umorili. Teta Hilda, ki se je s Štajerskega preselila naprej v Avstrijo, potem pa v Ameriko, je pisala, da je videla, kako je eden od njiju umrl v groznih mukah, ker so ga zažgali. Takrat so ubili od devet do trinajst ljudi. Bili so hujši kot živali. /…/

Ko smo prišli v Črmošnjice, je bila vas skoraj prazna. V vasi je ostala samo Turkova in Obajdinova družina pa župnik Franc Zajc s kuharico Lizi. Bila je strašno dobra ženska. Prijazna. Otrokom je rada dala piti mleko, ker je redila dve kravi, pa jabolka in drugo sveže ali suho sadje. Takrat je bil v vasi tudi glavni štab NOV. Mama je sodelovala z OF. Del štaba je bil tudi v naši hiši. Spominjam se, da so v farovžu delali kiparji. Med njimi je bil Nikolaj Pirnat. Tudi nas otroke je skiciral. Bila je tudi Alenka Gerlovič, ki je risala. Bili so še drugi. Nam otrokom so dajali svinčnike, radirke, zvezke. /…/

Figure 19. Semič, farna spominska plošča v 90. letih album družine Obajdin

[Stran 046]Med vojno, ne spominjam se katerega leta, so partizani prišli k Obajdinovim in odpeljali moža in ženo. Hoteli so odpeljati samo moža, pa je njegova žena rekla, da kamor odpeljejo moža, naj odpeljejo še njo. Tako se je tudi zgodilo. S seboj je vzela šestmesečnega otroka. Ostalih pet otrok je ostalo doma. Videti je, da otročička le niso mogli ubiti in so ga prinesli moji mami. Starša pa so ustrelili. Takrat je šest otrok ostalo brez staršev. /…/ Enega so vzeli Obajdinovi znanci iz Podturna, enega pa pri Kumu v Poljanah. Deklico Rio je vzela naša soseda Neža Valenčič in jo je kasneje posvojila. Nekega večera leta 1943 /najverjetneje pravilno 1942, op. Z. A./ so prišli partizani tudi po našega očeta. Ker potomci še živijo, ne bom povedala, kdo so bili – in so ga odpeljali. Nikoli več nismo slišali zanj. Govorili so le, da so ga ubili v gozdu nekje v Gričicah, kjer je bilo glavno partizansko morišče v teh krajih. Ne vem, kaj bi tako hudega storil. Mama se je potem prebijala sama. Vso vojno je sodelovala z partizani. Po vojni je celo dobila borčevsko pokojnino, ker so nekateri ljudje pričali zanjo, da je sodelovala s partizani. /…/ Po vojni se Kočevarjem, ki so ostali tukaj, ni prav nič dobro godilo. Nismo smeli govoriti kočevarsko. Govorili smo le doma, in še to naskrivaj, da nas niso slišali. Bili smo v strahu. Ko smo bili zunaj, smo govorili slovensko. /…/

29. januarja 1946 – bil je grozen mraz – so k nam prišli oznovci. Že med tem, ko so mamo, brata in mene nagnali na tovornjak, je prišla soseda s košem, da je iz mamine prodajalnice odnesla cigarete, vžigalice in drobne potrebščine, ki jih je mama med vojno nabavljala za partizane, po vojni pa jih je tudi prodajala. Poleg naju je imela mama na skrbi tudi že omenjenega Obajdinovega sina, ki je bil takrat star štiri leta. Njega niso odpeljali. S seboj ga je vzela Francka Bohte iz Travnega Dola, kasneje poročena Vidmar, ki je pomagala mami v gospodinjstvu in na njivah. Nje niso odpeljali. Z malim Francijem je šla na njen dom v Travnem Dolu. /…/« 9. julija 1987 je Slavkina mama Lojzka (Alojzija) Matkovič, ki je med vojno sodelovala s partizani, povedala za Dolenjski list: »Moj mož je bil Hrvat, živeli so v Metliki, potem pa so se preselili v Črmošnjice. Njegov oče je bil frizer, prav tako trije sinovi. Vendar sem kmalu ostala sama z dvema otrokoma. Moža so mi 1942 ubili in šele lani sem izvedela, da je njegov grob tu blizu, pod Toplim vrhom. /…/ Lado Ambrožič je bil pred vojno nadučitelj na črmošnjiški šoli, potem je bil partizanski oficir in je veliko hodil k nam, pa Nikolaj Pirnat, slikar, ki je bil zelo dober človek. /…/ Poleg svoje družine sem skrbela še za enega tujega otroka. Starše so likvidirali, ostalo je šest otrok, meni pa so prinesli najmlajšega, pol leta je bil star. Tri leta je ostal pri nas. /…/ Nikoli ne bom pozabila, zima je bila, 29. januarja, ko so v hišo prišli oznovci. Nič nam niso povedali, za kaj gre. Dali so nam deset minut časa, denar smo lahko vzeli in za preobleč in mene z otrokoma stirali ven. Tudi tistega malega, ki je bil pri meni tri leta, nisem smela vzeti s seboj. Pred hišo je stal hlapec, blizu 80 let je bil star. Neka ženska, ki je bila z njim, je pokazala nanj: ‘Ta je tudi Kočevar!’ in tako so še njega stlačili v avto. Našega malega posvojenčka je obdržala služkinja, preselila se je v Travni Dol in tam skrbela zanj. Še preden so nas odpeljali v novomeške zapore, so oznovci pobrali mast, klobase, cigarete. Osem dni smo bili zaprti v Novem mestu, ne da bi nam povedali zakaj. /…/«

Po osmih dneh so Matkoviče iz Novega mesta peljali v Maribor. »Zaprli so nas v stavbo bogoslovja, tam je bilo še ogromno drugih, mislim, da nas je bilo več tisoč. Pol leta smo bili tam. Kakšno življenje, kot v taborišču! Po več deset jih je umrlo vsak dan, bedna hrana, griža je razsajala.« Sin Marjan se spominja, da so mrtve nalagali na tovornjak, nazaj pa pripeljali prazne krste, kar je trajalo pol leta. »Potem so nas prepeljali v Dravograd. Tam smo se prvič dobro najedli, za zadnjo večerjo smo dobili golaž in polento. Potem so nas po progi [Stran 047] nagnali do avstrijske meje, kakih trideset nas je bilo, in nas nagnali čez mejo. ‘Zdaj pa pojdite s trebuhom za kruhom!’ so nam rekli za popotnico.« Avstrijci so jih prijeli in odpeljali v taborišče pri Beljaku. »Nas so dali v slovenski lager, hlapca pa v kočevarski. /…/«

Kočevarka Lojzka Matkovič je preko partizanskih sorodnikov in partizanskih oficirjev, ki jih je poznala iz Črmošnjic, dosegla, da ji je beograjski maršalat dovolil, da se je 11. junija 1947 vrnila v domovino, ker je ves čas vojne delala za partizane. V pogovoru za Dolenjski list si še leta 1987 ni upala povedati, da so tako njenega moža kot zakonca Obajdin, umorili partizani. Njena hči Slavka pa je leta 2005 v pričevanju za knjigo Marije Makarovič povsem odkrito pričala o medvojnih in povojnih dogodkih. Oče Slavke Matkovič je vpisan v Čr-

Figure 20. Franz Obajdin v Nemčiji spomladi 2014, v ozadju Alojzija Obajdin album družine Obajdin

mošnjicah na farni spominski plošči z žrtvami druge svetovne vojne in revolucije ob Josipu in Mariji Obajdin.

Bilo je najverjetneje leta 1947, ko so iz Karlovca prišle po štiriletnega Francija Obajdina tete po očetovi strani. Ker pa mož ene izmed tet ni hotel, da ostane pri njih, so Francija odpeljali v sirotišnico v Pulo. V Puli je bil nekaj let, potem pa so ga preselili v otroški dom v Metliko, kjer je preživel še nekaj otroških let. Pogosto je bil lačen, zato je nekdo posredoval zanj, da bi ga prevzeli na neki kmetiji v Semiču. Hodil je v šolo in je delal na kmetiji, toda ni mu bilo dobro. Končno je petnajstleten spomladi 1958, po posredovanju mamine sestre, tete Lize (Elizabeth Spreitzer), preko Rdečega križa odšel s svojo sestro Rio, Johannom in Joškom v Nemčijo, kjer živi še danes.

3.2.3. Oskar Obajdin – model za kip pionirja – partizanskega kurirja

Osemletnega Oskarja Obajdina, živahnega in zvedavega dečka, je sprejel župnik Franc Zajec (1879–1951) v črmošnjiškem župnišču. Župnik Zajec je služboval v Črmošnjicah v zelo težkem času, od leta 1933 do leta 1951, težko je govoril, pestile so ga hude zdravstvene težave. Oskar je pasel krave, večkrat so ga pošiljali z nahrbtnikom po nakupe v Semič, vsak dan je moral ministrirati. S strani župnika je bil Oskar pogosto tepen, zato včasih po tri dni ni šel v farovž, spal je kar na podu. V župnišču so stanovali še župnikova sorodnica, šestnajstletna Marija, ki ji je mama umrla ob porodu, in kuharica Liza, ki je skrbela za Oskarja kot druga mama.

Črmošnjiško župnišče so od 17. oktobra 1943 do 18. aprila 1945 zasedali partizanski likovniki, med drugimi Milena Dolgan (1917– 1945), Alenka Gerlovič (1919–2011), Vito Globočnik (1920–1946), Lojze Lavrič (1914– 1954), Ive Šubic (1922–1989) in Nikolaj Pirnat (1903–1948). Likovniki so izdelovali žige, [Stran 048]

Figure 21. Črmošnjiško župnišče po vojni Janko Lubej

risbe, grafike, lutke in scenarije za potrebe partizanskega tiska, za grafični ateljeje Centralne tehnike KPS, za agitpropagando OF.

Figure 22. Kiparka Milena Dolgan med modeliranjem v črmošnjiškem župnišču, ok. 1943–1944 Muzej novejše zgodovine Slovenije

Partizanski likovniki so stanovali v prvem nadstropju črmošnjiškega župnišča, v »škofovi« in v »kaplanovi sobi«, ki sta imeli vsaka svojo peč. V kotu »škofove« in »kaplanove« sobe so visele brzostrelke. V teh sobah so partizanski likovniki ustvarjali. Oskar pa je spal v sosednji sobici, ki so jo zaradi mraza, in ker vanjo ni nikoli posijalo sonce, imenovali sibirska soba. Šola je bila v vojnem času praktično ukinjena. Oskar se ne spominja, da bi mu partizani dali kakšen zvezek ali pisalo, da bi lahko sam pisal ali risal. Župnik je stanoval v prvem nadstropju na desni strani predsobe, kuharica Liza pa v pisarni v pritličju.

Leta 2016 se Oskar Obajdin še dobro spominja slikarja Vita Globočnika, ki ga je tedaj portretiral.

Partizanski likovniki, ki so zasedali črmošnjiško župnišče, so v roke osemletnega dečka Oskarja, ki so mu njihovi partizanski tovariši ubili oba starša, položili eno izmed brzostrelk, ki je visela v kotu v sobi. Na glavo [Stran 049]

Figure 23. Vito Globočnik, portret Oskarja, črmošnjiško župnišče, leta 1943 ali 1944 Muzej novejše zgodovine Slovenije

so mu dali partizansko titovko, da jim je poziral kot model za pionirja – partizanskega kurirja. Sicer Oskar ni opravljal kurirskih del za partizane. Mlada partizanka, kiparka Milena Dolgan, ga je modelirala v živo v improviziranem ateljeju v župnišču, Vito Globočnik je tam naslikal njegov portret, Ive Šubic ga je risal. Eden izmed likovnikov je tedaj oblikoval tudi glavo, portret Oskarja Obajdina v naravni velikosti, ki nam ga do zdaj ni uspelo odkriti.

Alenka Gerlovič je v knjigi Okruški življenja opisala čas od 17. oktobra 1943 do 18. aprila 1945, ko je bila med partizanskimi likovniki v Črmošnjicah:

»Likovniki smo našli svoje prostore v župnišču. Naselili smo se v treh prostorih v prvem nadstropju, sprva le v dveh večjih sobah, medtem ko je bila srednja prehodna, kot nekakšna predsoba. Tam je hranil župnik na polici debele nemške nabožne knjige. V našo sramoto moram priznati, da smo dobršen del njegove nemške knjižnice porabili kot toaletni papir. S trudom in tveganjem natisnjene in prinesene tiske partizanskih tiskarn smo namreč skrbno hranili.

Župnik Zajc je stanoval v sobi na vrtno stran. Bil je star, zagrenjen možakar, ki se je pogovarjal le sam s seboj. Na stara leta mu je stregla Štajerka Lizika, ki ga je ob večerih pri-

Figure 24. Levo: Oskar Obajdin, podoba iz leta 1941, desno: kip Milene Dolgan, iz leta 1943–1944

ganjala k molitvi rožnega venca. Skozi vrata smo slišali njuno žebranje. Z Liziko smo bili likovniki v dobrih ‘trgovskih’ odnosih. Mi smo poskrbeli za ‘gospoda’ tobak, ona pa nam krompir, ki smo ga pekli v peči na žerjavici, in celo mleko. K hiši je spadala še župnikova bližnja sorodnica, šestnajstletna Marica, ter osemletni Oskar. Oskar je bil eden od šestih otrok vaškega peka Kočevarja Obajdina, ki so ga partizani baje skupaj z ženo ustrelili, ker je izdajal. Kočevarica Lojzka mi je leta 1982 pripovedovala, da je imel radijsko postajo skrito pod podom, in da je prav on povzročil bombardiranje vasi Brezje. Obajdinove otroke sirote so razdelili družinam po vasi, Oskarja je prevzela Lizika iz župnišča. Bil je naš model za pionirja. Risal ga je Ive, modelirala pa Milena Dolgan. V ateljeju je bil kuhan in pečen, ko smo začeli z vajami za lutkovno gledališče.«

Oskar je bil model za pionirja partizanskih likovnikov, piše Alenka Gerlovič. Oskar [Stran 050]

Figure 25. Alenka Gerlovič, od 17. oktobra 1943 do 18. aprila 1945 partizanska likovnica v Črmošnjicah http://www.partizanskogledalisce.si/738/

Obajdin je bil zgolj vojna sirota in ni imel nikogar, ki bi ga tedaj zaščitil, nedolžen otrok, ki ga nihče ni čuval in obvaroval, in ki se je počutil, kot da se dogaja nekaj imenitnega, nekaj pomembnega. Nič ni vedel o zlorabah, skritih namenih in totalitarnih ideologijah.

Alenka Gerlovič je kot partizanka morala dobro vedeti, zakaj se je sirota Oskar Obajdin znašel v mrzli sobici v prvem nadstropju v župnišču, ki so ga zasedali ona in njeni partizanski tovariši, zato je njen zapis o peku Kočevarju Obajdinu, da so ga partizani »baje skupaj z ženo ustrelili, ker je izdajal« toliko bolj žalostno prikrivanje. Partizani so zakonca Obajdin resnično umorili in o tem ni bilo tudi tedaj nobenega dvoma. Partizani so zasedli župnišče 17. oktobra 1943, Oskar je po umoru staršev prišel v župnišče nekaj tednov kasneje.

Alenka Gerlovič je leta 2011 v svoji knjigi Okruški življenja v opravičilo za dejanje krutega partizanskega umora (po nedolžnem, brez sodbe) civilistov Josipa in Marije Obajdin prikazala kot izdajalca. Kako se lahko nedolžna umorjena žrtev brani pred krivimi obsodbami? Partizani in njihovi podporniki so iskali in si po potrebi izmišljevali priročne izgovore za med vojno in po vojni izvršena neopravičljiva grozodejstva in pomore.

Oskarja Obajdina je zelo prizadela neosnovana obtožba, ki je omenjena v knjigi Alenke Gerlovič. Tudi sam se je ob obiskih domovine večkrat srečal s Kočevarko Lojzko (Alojzijo Matkovič), ki jo omenja Alenka Gerlovič v svojem spisu, in so skupaj iskali razloge za umor Oskarjevih staršev. Vendar tudi Lojzka Matkovič Obajdinovim nikoli ni niti z besedo omenila, da bi Josip Obajdin kogar koli ogrožal in da bi partizanom dal kakršen koli povod za katero koli nasilno dejanje.

Oskar Obajdin je leta 2016 izvedel, da je njegovega očeta zatožil partizanom njemu znani zdaj že pokojni domačin, ki je bil tudi sam pri partizanih in je bil z Josipom Obajdinom v sporu.

Bronasti odlitek kipa pionirja – partizanskega kurirja je bil skozi tri desetletja, od leta 1962 do leta 1990 najvišje priznanje za zvezni, jugoslovanski Festival kurirček iz Maribora. Festival za pionirje so priredili vsako leto v počastitev dneva JLA (Jugoslovanske ljudske armade). Prireditev so spremljali uniformirani predstavniki jugoslovanske armade. Naloga festivala je bila ohranjanje spomina in spodbujanje ustvarjanja na tematike, povezane z NOB.

Odlitek kipa so v letih trajanja festivala med drugimi prejeli: Ive Šubic, Janez Vidic, Desanka Maksimović, Branko Čopić, France Bevk, Tone Seliškar, Andjelka Martić, Aleksa Mikić, Kristina Brenkova, Ivan Potrč, Mile Klopčič, Ahmet Hromadžić, Joža Hrovat, Dušan Petričič, Ivo Zorman, Dragan Lukić, Mladen Veža, Pionirska knjižnica, Ciril Cvetko, Mitja Ribičič Ciril in zbor Carmina Slovenica.

[Stran 051]

3.2.4. Partizanski svet otrok pionirjev-kurirjev, borcev, lutk in agitpropa včeraj in danes

Partizanski kipar Lojze Lavrič je v črmošnjiškem župnišču rezljal marionete po motivih Nikolaja Pirnata, partizanski likovniki so v vojnem in povojnem času prirejali mitinge za pionirje, prireditve, pri katerih so politične govore spremljale gledališke igre ali lutkovne predstave, ki se jih Oskar še danes dobro spominja.

Lutkovne igrice in potujoča gledališča so bile pomemben del komunističnega propagandnega aparata – agitpropa, ki je bil povzet po sovjetskem modelu. Partizanski kulturniki so s svojo ustvarjalnostjo izdatno prispevali k doseganju totalitarnih ciljev komunistične partije. Mnogi izmed njih so se po končani vojni prijemali za glavo, ko so se z grozo zavedeli, pri čem so sodelovali. Kulturne dejavnosti, tudi lutke in lutkovne igrice, so bile medij, preko katerega je partija učinkovito indoktrinirala že najmlajše generacije otrok med vojno in po vojni.

Leta 1942 je bila v okviru kongresa USAOJ (Zedinjene zveze antifašistične mladine Jugoslavije) v Bihaću ustanovljena Zveza pionirjev – borcev. Partija ni imela najmanjših pomislekov, ko je oboroževala in za dosego svojih revolucionarnih ciljev v vojnem času uporabljala tudi otroke. Z lutkovnimi igricami so poskušali pritegniti otroke, da bi prostovoljno in z navdušenjem sodelovali v partizanskih otroških pionirskih odredih, pri opravljanju kurirskih opravil in v diverzantskih akcijah. Otrokom, udeleženim v pionirskih vojaških odredih, so dodeljevali partizanska imena.

V črmošnjiškem župnišču so v zadnjih mesecih leta 1943 vadili lutkovno igro Jurček in trije razbojniki. V knjigi Partizansko lutkovno gledališče, ki je izšla pri založbi Borec leta 1979, je ponatis igre. V igri nastopata partizanski kurir Jurček, partizan Pavliha in partizanski komandanti kot nosilci vsega dobrega. Med razbojnike, nosilce vsega zla, je Alenka Gerlovič uvrstila lik hitlerjevca Frica, fašista Benita in domobranca Janeza. Razbojnike je bilo treba uničiti. Če sta leta 1943 hitlerjanec in fašist predstavljala realnega okupatorja dežele, je lik domobranca Janeza predstavljal sorojaka, notranjega sovražnika, domačine, ki so bili partizanom v napoto in vse, ki so se po nasilju, ki so ga izvajali partizani v prvih letih vojne, odkrito in z orožjem uprli partijskemu terorju in izvajanju komunistične revolucije.

Partizan Pavliha na »srečnem« koncu zgodbe pokonča vse tri razbojnike z enim samim strelom, ker, kot piše v igri, so se morali postaviti v vrsto za odstrel, in igra se zaključi: »Tiho! V vrsto! Treh krogel je škoda za vas. (Ustreli. Trije razbojniki padejo). Zbor za odrom poje: Svoboda, svoboda, svoboda zlata, svoboda zlata prišla je spet« (str. 151).

Alenka Gerlovič je opisovala: »/…/ V zadnjem dejanju, ko osvobajajo partizani taborišče, je Vito streljal za odrom iz prave brzostrelke. Spustil je rafal v leseno tnalo, da ne bi preluknjal poda. Streljal je tudi namesto Pavlihe, ki na koncu igre z enim strelom ustreli

Figure 26. Kipar Lojze Lavrič, rezljanje marionet za igro Jurček in trije razbojniki v sobi črmošnjiškega župnišča, v ozadju partizanska grafika, v kotu brzostrelka. Leto 1943 ali 1944 Muzej novejše zgodovine Slovenije

[Stran 052]

Figure 27. Otroci – pionirji – borci na prvem kongresu USAOJ v Bihaču, decembra 1942, Pionirski list, leto 1971

tri razbojnike. /…/ Vaje za predstavo smo imeli v naših delovnih prostorih v črmošnjiškem župnišču. (str. 47) /…/ V Črmošnjicah so nas gledali vsi, otroci in odrasli, več odraslih, kajti otrok je bilo v porušeni vasi malo« (str. 50).

Igro je napisala Alenka Gerlovič, vendar pri svojem tekstu za predstave v javnosti ni imela umetniške svobode, moral ga je odobriti Agitprop Centralnega komiteja komunistične partije, ki ga je vodil Aleš Bebler Primož, ki se je šolal v Sovjetski zvezi in kalil v španski državljanski vojni in revoluciji. Sovjetski kulturniki, ki so bili kompromitirani s stalinistično ideologijo, so v potujočih vlakih uporabljali lutke, gledališče in kulturne mitinge za indoktrinacijo »neukih ljudskih množic« in za vzpostavitev komunističnega, socialističnega režima, zato so bili teksti in predvajane vsebine podvrženi strogi oceni komisije agitpropovske partijske cenzure.

Kaj je sredi vojne in okupirane dežele zmotilo Aleša Beblerja – Primoža v lutkovnem tekstu Alenke Gerlovič?

»Pomisleke je imel le glede zaključnega prizora, saj je po prvotnem besedilu Pavliha likvidiral razbojnike kar na lastno pest. Primož je menil, da bi moral Pavliha vsaj omeniti sklep sodišča, kar sem v besedilu tudi popravila« (str. 112). Lutkovni igri je zato Alenka Gerlovič za videz pravičnosti in zakonitosti, da gledalci ne bi posumili, da partizani delujejo izven zakona, poslušno dodala stavek: »Kdo je kriv, so razsodili že sodniki« (str. 151). Partizanski lutkarji so potovali z lutkovno igro po zavzetih vaseh. Z lutkami so nastopali tudi v belokranjskih vaseh. »Partizanskega komandanta je igral Zdravko Klemenčič Palček, komaj štirinajstletni dečko. Palček je tudi streljal za odrom, spočetka z brzostrelko. Toda na eni izmed predstav v Beli krajini je dvignil med otroškim občinstvom s streljanjem tak preplah, da so odtlej strele nadomestili zgolj z udarci po deski« (str. 65).

Alenka Gerlovič se je spominjala, da je bil Oskar v ateljeju »kuhan in pečen«, ko so začeli z vajami za lutkovno gledališče.

Vojni otroci, mnogi med njimi sirote, so morali poslušati zvoke strelnega orožja tudi [Stran 053] izza odra partizanskih lutkovnih predstav. V svoji naivni nevednosti so še leta po vojni ploskali tem lutkam in so se jih veselili tudi otroci, ki so jim Pavlihi, to je partizani, na lastno pest, brez sodbe, v vzporednem, resničnem svetu, ubili starše. Med tovrstnimi otroki so bili Oskar, njegovi bratci in sestrice.

Kakšen smisel imajo sploh partizanske lutke in govor o njih v Slovenskem kulturnem prostoru leta 2016? Niso partizanske lutke samo stvar neke zaprašene preteklosti v oddaljenih Črmošnjicah?

Leta 2015, ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, in začetka t. i. svobode ter vzpostavitve komunističnega režima v Sloveniji, je skupina slovenskih kulturnikov s podporo ministrstva za kulturo in s pomočjo evropskih sredstev za politične potrebe sodobnih zagovornikov totalitarnega komunizma in v želji, da bi se lik partizana v slovenskem prostoru ohranil zgolj kot mit, kot del popularne kulture, del nezavednega in nosilec vsega dobrega in pozitivnega, lotila rekonstrukcije partizanskega lutkovnega gledališča in igre Jurček in trije razbojniki.

Medvojna in povojna indoktrinacija očitno ni bila popolna, treba je ponoviti lekcijo za sodobne šolarje, ki ne vedo več, kdo mora biti v slovenskem prostoru za vse čase in brez ugovorov ‘ta dobri’ oziroma tisti, ki je bil na pravi strani zgodovine in kateri sodobniki so za vse čase upravičeni do gmotnih privilegijev, položajev ter časti, ki izhajajo iz vse bolj oddaljene partijske medvojne in povojne zgodovine.

V rekonstrukciji igre so posegli v originalni tekst Alenke Gerlovič tako, da so spremenil konec »/…/ saj je prvotni, zgodovinski, ki ga je treba razumeti v duhu vojnega časa, z današnjega vidika preveč okruten« (časopis Delo, 9. 5. 2015). Morda režiser ni pomislil, da se človek v svojem čutenju bolečine skozi stoletja ni spremenil. Kar je okrutno za današnje otroke in za sodobnega človeka, je toliko bolj okrutno za osebe, ki se znajdejo sredi grozot vojne. Za okrutnost na kateri koli strani in v katerem koli času ne more biti nobenega opravičila. Originalni konec zgodbe Jurček in trije razbojniki se je režiserju zdel za današnji čas »nesprejemljiv«, zato ga je pustil odprtega. Očitno je treba ohraniti čisti lik partizana za vsako ceno, tudi če je v načrtovani rekonstrukciji potrebno spremeniti tekste lutkovnih iger že pokojnih avtorjev.

V nelagodje mnogih več kot 600 odkritih partizanskih množičnih morišč neizpodbitno kvari partizansko idilo in mitizirano podobo »dobrega partizanskega bojevnika« v slovenskem prostoru. Še tako domiselne lutke ne bodo mogle spremeniti tega žalostnega in tragičnega zgodovinskega dejstva.

Tako na mitizirane upodobitve oboroženih pionirjev – partizanskih kurirjev kot na lik Jurčka – partizanskega kurirja, ki nastopa v partizanski igri Jurček in trije razbojniki, je potrebno gledati iz širšega konteksta promoviranja uporabe in zlorabe otrok za potrebe revolucionarnega, gverilskega in vojnega udejstvovanja. Vsako sklicevanje na to, da so v času vojne in revolucije uporaba in oborožitev otrok normalni in opravičljiv pojav, bi bilo samo izraz brezmejnega cinizma.

3.2.5. Oskarjeva leta po vojni – delovne brigade in poskus umika iz komunistične »svobode«

V času vojne in po vojni se Oskar ni mogel srečevati s svojimi brati. Obajdinovi otroci so bili v povojnem času pri različnih družinah in povsem odtujeni med seboj, občutili so, da nimajo staršev, zgodba vsakega izmed njih bi bila vredna spomina. Po vojni Kočevarji niso smeli več govoriti v svojem jeziku. Šele več kot desetletje po vojni, kot doraščajoči in odrasli, so se lahko Obajdinovi otroci v Nemčiji ponovno zbirali. Povezovala jih je teta Elizabeth Spreitzer, sestra njihove umorjene mame.

Leta 1949 so Oskarja partizani »nahecali«, češ »kaj boš delal pri tistemu župniku, on tebe same slabe stvari uči«. In je šel na delovno [Stran 054]

Figure 28. Oboroženi pionirji, prihod pionirjev odreda Ratitovec iz Železnikov na mladinsko konferenco v Cerkno februarja 1945, Pionirski list št 34, l. 1971

brigado na avtocesto Zagreb–Beograd. Star je bil trinajst let in ne bi smel delati, zato je nosil vodo. Nato je šel na udarniško delo v Črnomelj, kjer je en teden delal v tovarni igrač. Tam je bilo zbirališče, od koder so se odpeljali v Ivanič Grad na Hrvaškem. Po dveh mesecih udarniškega dela je šel delat v Kranj, v Iskro. Ker je želel prevzeti domačo pekarno, je potem leta 1950 odšel v Dolenjske Toplice, kjer se je izučil za peka. Od 25. maja 1953 do 1. oktobra 1955 je delal kot pek v Novem mestu. Od tod je šel služiti vojaški rok v Našice na Hrvaškem.

Leta 1952 se je poskušal z dvema prijateljema ilegalno umakniti čez mejo pri Jesenicah. A zajeli so ga graničarji, ga zaprli ter tri dni tepli na sodišču v Novem mestu, tako da ga je bilo potem strah vračati se v Novo mesto. Sodišče v Novem mestu je bilo tedaj prepolno podobnih zapornikov, državljanov, ki so jih graničarji ujeli pri poskusu umika čez mejo. Mnogi so končali svoje življenje pod streli na obmejnem pasu. Ko je Oskar pozneje srečal nekoga iz Novega mesta, ki je sodeloval pri njegovem prijetju, mu je zaupal, da bi tedaj tudi sam odšel čez mejo.

[Stran 055]

3.2.6. Zgodba tete Elizabeth Spreitzer, ki je leta 1958 združila pet Obajdinovih otrok v Nemčiji

Oskarjeva teta Liza (Elizabeta Spreitzer, rojena Grill) je po odhodu iz domače vasi leta 1941 s svojo družino, možem Jožetom (Joužl, roj. leta 1906), z otroki Irmo, Sophio in Marijo, s sestro Sophie Grill in s starši (Oskarjevimi starimi starši), preživela preseljensko kalvarijo. Namesto v Nemčijo so prišli do Krškega, kjer so jih nastanili v župnišče. Ob koncu vojne je Jože Spreitzer dobil poziv od Ozne na zaslišanje v Novem mestu. Komaj dvanajstletno hčerko je s konjsko vprego poslal nazaj domov. Jožefa Spreitzerja od tedaj niso več videli, njegova žena Elizabeth Spreitzer pa je ostala vdova s štirimi otroki.

Za knjigo Marije Makarovič Črmošnjiška in Poljanska dolina in njeni ljudje je Heinrich Spreitzer, brat Jožeta Spreitzerja, povedal (str. 492): »Leta 1906 se je rodil Jože, Joužl. Oče mu je kupil posestvo, žago in mlin v Divjem Potoku pri Kiklšu. Joužl je imel že leta 1939 svoj tovornjak. Z njim je vozil žagane deske v Metliko. Drugi pa so jih vozili na vozovih s konjsko vprego. Takrat so bili tovornjaki še redkost. Mislim, da so mu ga nekateri zavidali. Leta 1941 sta se z ženo Lizo in štirimi otroki izselila v Krško. Mislili so, da gredo v Nemčijo, tako kot so jim obljubili. Ko pa so prišli v Krško, so debelo gledali. V Krškem se je začel ukvarjati s prevozništvom. Junija 1945 je prvikrat prišel obiskat svoje starše v Stare Žage, naša družina se namreč ni izselila. Ko je prišel drugič, bilo je poleti 1945, na obisk z dvema otrokoma, so

Figure 29. Oskar Obajdin pred obnovljeno domačo hišo, v ozadju župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Črmošnjicah leta 2012 album družine Obajdin

[Stran 056]

Figure 30. Oskar Obajdin 28. aprila 2016 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije med pripovedovanjem življenjske zgodbe. Pred njim je bronasti odlitek kipa.

ga odpeljali v Novo mesto. Tam ga je na notranjem odseku zasliševal partizanski kapetan Divjak. Po zaslišanju ga nismo videli nikoli več.«

Povojna oblast je po vojni na krut način izgnala Kočevarje iz Posavja. Hči Elizabete Spreitzer, Sophie Spreitzer, poročena Hubl, ki živi v Nemčiji, se dobro spominja tedanjega časa in ga je zaupala Oskarjevi ženi Alojziji Obajdin. Poleti 1947 so od tedanje oblasti dobili ukaz, da v času treh ur zberejo, kar zmorejo nesti s seboj. Iz Videm­Krškega so odšli v Maribor, potem dalje v zbirno taborišče, »Barackenlager« Hrastovec. Bilo je približno 300 ljudi, starih, mlajših in otrok. »Ni bilo ne vode ne hrane ne stranišč – le bolezni, smrt in obup.«

Razsajala je griža, ljudje niso imeli kje sedeti, veliko otrok je tedaj umrlo, drugi so bili zelo oslabeli, zato so mlajše od desetih let preselili v neki otroški dom (Kinderheim). Čez dva meseca so jih ponovno predali staršem. »Barackenlager« je bil razpuščen. Nato so morali pešačiti 30 kilometrov pod strogim nadzorstvom in brez vode, ležali so na golih tleh. V Zidanem mostu so šli na vlak, v živinske vagone, in so se peljali proti Ljubljani, skozi Jesenice in v Beljak. Ob prihodu na cilj v Beljaku se je Elizabetina mama Sophia Grill ob izstopu z vlaka hudo oslabljena zaradi pomanjkanja hrane in vode, velikega napora in žalosti, zgrudila na tla in umrla. Ostale so nastanili v taborišče Špital (Spittal). Sophie Stelzer se spominja, da so se oktobra preselili v Gradec, v »azilni dom«, začasno taborišče. Kasneje so bili dodeljeni v neki uršulinski samostan. Otroci so odšli v šolo, odrasli pa na delo, predvsem delo na polju. Avstrijska oblast jih ni rada sprejela. Njena teta Sophie Grill (roj. leta 1924, sestra Elizabethe Spreitzer in Marije Obajdin) je delala v neki gostilni. Ponudila se ji je priložnost za delo v Kanadi. Odplula je v Kanado, kjer se je hitro naučila jezika in se je prilagodila vsakdanjiku, vsak mesec je pošiljala svojemu očetu Jožetu Grillu nekaj prihranjenih dolarjev kot pomoč. Po poroki se piše Wittine in živi v Kanadi. Tudi Sophijina sestra Irma (roj. leta 1933) je iz Avstrije odšla v Kanado, Sophie, Maria in Jože Spreitzer so odšli s svojo mamo Elizabeth in s starim očetom Jožefom Grillom naprej v Nemčijo.

Leta 1958 je odšla v Kanado še Marija Spreitzer, ki zdaj živi v Kaliforniji. Sophie Spreitzer, por. Hubl, je ostala v Nemčiji s svojo mamo Elizabeth, postala je bančna uslužbenka in kasneje tajnica v veliki pivovarni.

Marca 1958 je Oskarjeva teta Elizabeth Spreitzer preko Rdečega križa uredila, da so lahko [Stran 057] odšli iz Slovenije v Nemčijo njeni nečaki Ria, Joško, Johann in Franc. Najprej so živeli v Heidelbergu, kjer so se eno leto učili nemškega jezika. Joško je bil zelo nadarjen za jezike, učil se je nemško, rusko in angleško, Franc je šel v trgovsko šolo, Johann se je učil zidarstva, potem se je preselil v Avstralijo, kjer je leta 2010 umrl. Ria je šla v Offenburg, kjer je obiskovala trgovsko šolo, bila je odlična učenka. Poročila se je z domačinom in imela tri hčerke. Tudi ona je že več let pokojna.

Obajdinovi so bili nadvse hvaležni teti Elizabeth Spreitzer za izjemen napor, ki ga je vložila v to, da jih je v času, ko je bila sama najbolj potrebna pomoči, ponovno zbrala, in da jim je pomagala oditi v Nemčijo ter v prvih letih bivanja v novi deželi. Leta 1965 se je z motorjem smrtno ponesrečil 21­letni Elizabetin najmlajši sin Jože, ki se je rodil med vojno v Krškem. Elizabeth je umrla v Nemčiji leta 1996, v starosti 82 let.

Decembra 1958 je Oskar Obajdin uradno zaprosil za potni list, da bi za božič obiskal brate in sestro. Pri postopku ni imel težav. V Nemčiji se je naučil nemškega jezika in pridobil nemško državljanstvo.

Dekle Oskarja Obajdina, Alojzija Zupančič, roj. 31. julija 1939 v Goriški vasi pri Mirni Peči, si je dve leti prizadevala pridobiti potni list, da bi šla za njim, kar ji je leta 1960 nazadnje uspelo, in sicer po posredovanju odvetnice Ljube Prenner. V šestdesetih letih se je s svojo družino preselila v Nemčijo še zadnja izmed Obajdinovih otrok, najstarejša hči peka Josipa in Marije, Traudi.

3.2.7. Oskarjeve poti domov

Obajdinov dom v Črmošnjicah še stoji. Hišo peka Obajdina je povojna oblast prodala, vanjo so najprej vselili neko družino Škof. Domačo hišo so Obajdinovim po vojni nacionalizirali in po demokratizaciji potomcem ni uspelo uveljaviti denacionalizacijskega postopka. Zdaj tam stanuje družina, ki je hišo obnovila, kar Oskarja veseli.

Oskar in Alojzija Obajdin živita v Heilbronnu in imata sina Thomasa. V Nemčiji je Oskar najprej delal kot pek, potem pa pri montaži v tovarni za avtomobilsko orodje.

Ob počitnicah se je Oskar skozi leta vračal v rojstno vas Črmošnjice in se je srečeval z ljudmi, ki so bili pred odhodom v tujino del njegove življenjske zgodbe. Z Viktorjem Turkom ml. (Vikcem) (1933–2015), sinom soseda Viktorja Turka, so imeli Obajdinovi vedno lepe odnose in so ga ob obiskih domovine redno obiskovali.

Konec aprila 2016 je Oskar Obajdin obiskal Muzej novejše zgodovine Slovenije, ki hrani originalni kip pionirja partizanskega kurirja in repliko kipa v bronu. (Bronasti kipi so razsejani po Sloveniji in Jugoslaviji.) Oskar se je v kipu prepoznal in je pred zbranimi pričami povedal svojo zgodbo.

Vsa povojna leta si mnogi niso upali govoriti o tem, kar se je zgodilo, in še danes, več kot 25 let po demokratizaciji Slovenije, je veliko stvari, ki si jih ljudje, ki so preveč hudega doživeli, ne upajo izreči na glas.

Odslej bo kip pionirja – partizanskega kurirja, delo kiparke Milene Dolgan, pripovedoval zgodbo Oskarja Obajdina.

[Stran 058]

3.3.1.

Zdaj je, kar je. Kolo časa gre naprej. Ob 120. obletnici rojstva naše dobre in modre mame in 130. obletnici rojstva našega atka bi rada zapisala nekaj utrinkov iz trpkega življenja naše družine, tudi zato, ker me je neko leto ob spominski slovesnosti v Kočevskem rogu k temu spodbudil dr. Janez Zdešar, pisec knjižice Spomini na težke dni. Med kratkim razgovorom sem mu namreč omenila, da sem doma v Žvirčah pri Hinjah, komaj dvajset kilometrov od Kočevskega roga.

Ko so minirali roška brezna, so do nas prihajali zvoki eksplozij in videli smo tudi plamene ter temne oblake dima. Dobro se še spomnim, kako sva jih nekega dne z mamo zaznali na njivi, od koder je bil dober razgled do roških gozdov. Mama se je zazrla v daljavo, se oprla na motiko, nato pa omahnila na zemljo, jecljajoč besede: »Oh, zdaj je vzelo našega Mirka!« (Ravno je dopolnil 20 let.) Z bolečim vzdihom se je izgubila v nezavest.

Dobro leto pred tem, 22. aprila 1944, so nam partizani odpeljali očeta in ga umorili. Niti danes, po 72 letih, ne vemo, kje počivajo njegovi posmrtni ostanki. 15. marca 1945 so partizani požgali našo vas Žvirče, nas pa izgnali. Kot begunci smo se zatekli k sorodnikom Žužkovim v Struge. Bilo nas je devet, prava mala četica: sedem otrok, mama in 80­letna babica.

V noči na 9. april 1945 je mama ob postelji zagledala očeta, ki ji je naročil oziroma ukazal: »Pepa, brez odlašanja moraš z družino od tod! Takoj, takoj!« Kam pa naj gremo in zakaj? Ko se je zdanilo, je mama pohitela k Poljanskemu Janezu, sosedu Žužkovih, ki je imel voz in konja. Bolj rotila kot prosila ga je, naj nas odpelje proti Kompolju. O očetovem naročilu mu sploh ni govorila, zato voznik ni mogel dojeti, kaj se dogaja. Na poti je potrkala na vrata mnogih hiš, da bi nas sprejeli. Seveda neuspešno. Vsak, ki se je ozrl na voz, poln otroških glav, med njimi pa še 80­letna stara mama, se je prestrašil in nas ni upal sprejeti pod streho. Mame pa to ni zbegalo, ampak je vztrajala, kot prava svetopisemska žena. Nadaljevali smo pot, ki se je zavlekla do pozne noči. Končno so nas po daljšem razmišljanju pod svojo streho sprejeli Strnadovi v Prigorici pri Vidmu.

In kaj smo zvedeli čez dva dni? Žužkova hiša, ki smo jo 9. aprila zjutraj tako na hitro zapustili, je bila 11. aprila ob napadu partizanskih letal na Struge popolnoma uničena, pri

Figure 31.

Figure 32. Naša mama Jožefa Pugelj

[Stran 059] sosedu Bačniku pa so na domačem dvorišču obležali mrtvi 49­letni gospodar Jože, njegova 39­letna žena Marija in 6­letna hčerka Kristina. Mama je tako spoznala, kako prav se je odločila, saj je rešila življenje svoji številni družini. Ostali smo v Prigorici in od tu dvakrat na teden pešačili na Žvirče obdelovat naše njive. Posadili smo krompir, fižol, zelje in vse drugo … Poleg tega smo tudi pospravljali ruševine naše domačije. Vse druge dni pa smo pomagali Strnadovim pri delu na njihovi kmetiji; Strnadova mama je večkrat rekla, da je naš prihod k njim prinesel poseben Božji blagoslov.

Ob 120. obletnici rojstva naše dobre, nepozabne mame mi stopa pred oči njena trdna pokončnost in nezlomljiva vztrajnost; tudi v najtežjih življenjskih preizkušnjah ni omahovala, ampak v neomajni veri in zaupanju v Boga vztrajala pri delu za družino in dom. Te vrstice sem napisala v hvaležen spomin mojih staršev in v spodbudo mladim, da bi vztrajali pri svojih krščanskih koreninah. V spomin in v srce naj si zapišejo pregovor: KADAR JE STISKA NAJHUJŠA, JE BOŽJA POMOČ NAJBLIŽJA!

3.4.1.

Pod večer 28. maja 1945 na tovorni postaji Škofja Loka skočim ob zverinskem vpitju z vagona in stečem proti šesteroredu Gorenjcev IV. polka SNV in z njimi vred na »Lezi, poljubi zemljo!« enako storim tudi jaz. Stojimo pa spet tečemo. Kmalu za mano krik: »Odvrzi kovček!« Ozrem se napol levo. Partizan nižje rasti bi me po treh skokih dosegel in z dvignjeno brzostrelko mahnil po glavi. Izpustim kovček in se naglo pomešam med vojake. On si je prisvojil moji dve črtasti obleki iz volnene česanke, temno modro in kavno rjavo, najboljše spodnje perilo, slovenski misal s popolnim naslovom in risan portret, ki mi ga je naredil vlakar, poznejši akademski slikar Izidor Mole. Ostal sem v obnošeni sivo cajgasti obleki in v nizkih čevljih, kakor sem prišel iz šole na dan odhoda … Tak sem se po dobrih treh mesecih vrnil domov. Oče je kot bolničar v psihiatrični bolnici slekel mrtvaku črno obleko – ki je ni bilo mogoče zlikati – da sem lahko šel v cerkev na veliki šmaren … Ti pa, Drago Vraničar, si se kot bivši frizerski pomočnik, po vojni pa kot prvi loški župan ponašal v oblekah še ne šestnajstletnega fantiča. To ti zlahka odpustim.

Po desetletjih me je obiskal v Kočevski Reki sošolec Miro Bonča in me vprašal, ali zvonovi nove cerkve brezhibno delujejo. In je takoj, brez uvoda pristavil: »Tisti dve ženski, ki sta fantom v grajski ječi rezali moda, se v samostojni Sloveniji kar ne kažeta iz hiše.« Pri tem se mi je oživel spomin: V prepolni dvorani loškega gradu sem stal v prvi vrsti, ko si prišel ti, Drago, s tema pribočnicama, obstal pred starejšim Jožetom Pernetom z Loma nad Tržičem, poveljnikom kovorske posadke. Gotovo si slišal, da je pred odhodom enote izpustil vse priprte terence. Oškornjen si ga iznenada močno brcnil med noge, da je brez glasu padel na pod in si po nezavestnem zaplesal. Za teboj pa še obe gošarki. Prinesli so vedro vode in jo pljusnili po njem. Ni se zganil; odnesli so ga v deki. Ustrelili so ga šele po treh dneh tepeža in pljuvanja po Tržiču.

Če sta torej oni dve onečaščali s kastracijo pogumne fante pred smrtjo, jih nista brez tvoje odločitve in pomoči. (Ali so tudi telovadca, inž. Janka Habiča iz Vevč, ki je v grajski kleti ležal na tleh?) Takšno gnusno početje z neoboroženimi fanti in možmi, ki so branili domovino pred zblojenim jugosovjetskim vandalizmom, je bilo pravo nadaljevanje jakobinsko francoske, ruske in španske komunistične revolucije med zasedbo treh zavojevalcev. Po Kardeljevi ugotovitvi: »V vojni se bo dalo kaj napraviti.«

Drago, soodločal si tudi, naj 250 otrok, ki so jih odvzeli hrvaškim beguncem v istem času na škofjeloškem področju, pobijejo in vržejo v [Stran 060]

Figure 33. Pisma v onostranstvo arhiv Zaveze

[Stran 061] Matevževo jamo v gozdu nad Staro Loko. Župan Brodar je napotil vse uslužbence na železniško postajo, »ker bodo pripeljali hrvaško vlado«. Tam je neka žena odprla okno kupeja in občinski tajnici Francki Grohar Bernik izročila dojenčico. A je k njej pristopil postajni prometnik Klulej: »Ti si nadzorovana, tebi bodo otroka vzeli. Daj ga meni!« Ko se je deset let pozneje Franckina hči Mija vozila v Ljubljano na medicino, ji je isti Klulej navrgel: »Tista deklica lepo raste, radi jo imamo.« Menda se je poročila, imela družino … Bila je edini otrok, ki je od dvesto petdesetih preživel. Na dan nedolžnih otročičev popoldne je tam maša s komemoracijo … Drago, če se nisi spokoril in kot župan nepristransko služil vsem občanom, potem se nisi izmaknil sodbi Kristusa, ki mu je Oče izročil oblast, da sodi. Si se zaradi nekaj let slave in moči za vso večnost prepustil Asmodeju?

France BUČAR, kot kapetan Ozne si me v civilni obleki še najstnika sredi marca 1947 s triki in grožnjami pridobil za »lojalnega državljana«. Ob koncu vojne si še z drugimi v Slovenj Gradcu »počel neumnosti«, kakor si v intervjuju imenoval tiste grozljive, smrtonosne norčije. Kljub temu da si v Škofovih zavodih opravil gimnazijo. Pozneje so te namesto pravnika Franca Miklavčiča, krščanskega socialista, ki v partizanih ni vstopil v KP, poslali na študij v ZDA. Zato si lahko tudi kot disident dobro shajal in končno prijadral v samostojno Slovenijo. Že v času odjuge je inž. Strgar pripravil duhovne vaje za katoliške izobražence, z njimi si pa tudi ti lahko uredil svoje povojne »neumnosti« z voditeljem p. Markom Rupnikom, D. J. A stare naveze s komunisti so še nadalje prevladovale in z izjavo »samo čez moje truplo!« si onemogočil, da bi izvedli demokratično tranzicijo. Vseeno pa si v knjigi Usodne odločitve (iz)povedal marsikatero resnico. Tudi slednjo: »Brez prihoda sovjetske (4. ukrajinske z maršalom Tolbuhinom) armade bi komunizem ne zmagal v Srbiji (ker je bila večinsko kraljevska, četniška!), še manj pa v drugih republikah.« … Kadar sem nadomeščal župnika v Bohinjski Bistrici, si bil pri nedeljski maši in obhajilu zjutraj ob sedmih in se po zajtrku podal k svojemu tropu ovac. Upam, da te je usmiljeni Bog sprejel vsaj kot rožnatega ovna.

Naj se spomnim še tebe, Tone Kranjc, alias Ivan, oznovski eksekutor. Sestanki z oznovcem, ki je ponujal denar za vohljanje, pa z zaloško »Sonjo« z njenimi koketnimi kretnjami niso vžgali, zato so mi namestili tebe. Kljubovanje naj bi se končalo s strelom. Po neuspelih sestankih si me zaskočil blizu hiše Vasje Kogoja, generala VDV­ja, ko sem oktobra 1949 šel k večernicam. Voznik je v loku obrnil kabriolet; izstopil si, me zgrabil, potisnil v avto, prisedel, premestil pištolo iz zadnjega v stranski desni žep, zaprl streho in mi zagrozil: »Ne boš več videl domačih!« Kratko sem se priporočil angelu varuhu in kolikor mogoče mirno dejal: »Zakaj mi ne pustite, da pridem do cilja? Želim iti v misijone v Indijo.« Ti bi me bržkone počil za bolniško secirnico, če ne že prej in odvrgel v Ljubljanico. Zate preprosta rutina … A po kratkem premisleku si ukazal: »Tone, vozi v centralo!« Ustavili smo se pri predzadnji hiši na desni pred Karlovškim mostom in po treh stopnicah sestopili v kletne prostore. Tam mi je trebušasti nadrejeni velel: »Poročal boš, kaj se tam dogaja!« Odšel sem domov, sledil je še sestanek z Rinom Simonetijem na domači občini, prav tam spet s teboj, Tone Kranjc … Čudno, da me nisi tistikrat počil, ko sem izjavil, da na sestanek ne pridem več. Naj ti Bog to všteje v dobro. Goreče sem molil, ukrepal – in čez nekaj dni pristal v zagrebškem Redu, ustanovljenem v 16. stoletju za obrambo in širjenje vere … Še z enim pajdašem si nato prišel na moj dom: »Kje je fant, kam je odšel?« Sestre so vztrajale: »Ne vemo!« … Skozi desetletja sem čutil ogroženost in stikanje za mano po telefonu in pismih. Za ’karakteristiko’ ste nabrali kar 28 strani. Bog je močnejši od vsake Udbe. Na srečo se nisem vozil z avtom, le z motorji … Pa ti, Tone Kranjc, še hodiš po zemlji Prešerna, krščanskih prednikov? Ti je uspelo s spovedjo omiliti mletje Božjega mlina?

[Stran 062]

4.1.1.

Vanja Kržan že vrsto let predano zbira in na straneh Zaveze razkriva zgodbe o trpljenju med vojno ter o mnogih krivicah in žalitvah, ki so jih ljudje prestajali po njej. Čeprav so tudi njo že od mladih let spremljali dogodki, ki jih je prežemalo zlo totalitarnih časov, pa je doslej njena zgodba za bralce Zaveze ostajala bolj ali manj nepoznana.

Rojena je bila leta 1941 na Jeseniškem. Po poklicu je anglistka in francistka, za svoje osrednje poslanstvo pa je po poroki in rojstvu prvega od šestih otrok sprejela vlogo žene in matere. Je dobra poznavalka zakonskih in družinskih tem ter odkrita zagovornica pro-life stališč. V začetku sedemdesetih let je začela o različnih doživetjih z otroki ter o svojih izkušnjah v družini in zakonu pisati v Družinini rubriki Pri nas doma, ki je kasneje prerasla v samostojno prilogo Naša družna. Kot publicistična sodelavka je sodelovala tudi pri revijah Tretji dan, Cerkev v sedanjem svetu, Božje okolje … O teh temah je veliko tudi predavala in kot pričevalka nastopala po župnijah, pri veroučnih skupinah … Leta 1990 je izšla njena (doslej edina) knjiga Beseda, ki opogumlja, svoje zanimanje za družbeno-politične teme pa že vrsto leto udejanja kot zvesta sodelavka pri reviji Zaveza.

V izrečenem, zapisanem ter vsem, kar gospa Vanja počne, je moč čutiti izjemno človeško in duhovno globino ter velik čut za resnico. Preizkušnje, ki jih ji je prineslo življenje, sprejema z velikim zaupanjem v »nezmotljivi kompas božje navzočnosti«. Tudi zato so njene misli in njena življenjska drža pravzaprav eno samo pričevanje.

4.1.2.

Kdo je Vanja Kržan? Kako bi bralcem Zaveze predstavili svojo življenjsko zgodbo?

V bistvu sem najprej žena in mama, že štiriindvajseto leto babica, morda kdaj postanem še prababica. Rojena sem bila leta 1941. Otroštvo in mladost sem preživljala na Jesenicah. Mama je bila po rodu Jeseničanka, oče Ljubljančan in kot metalurg zaposlen v Železarni Jesenice. Maturirala sem na jeseniški gimnaziji in po nekaj letih diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po končanem študiju angleščine in francoščine sem se zaposlila v Mladinski knjigi in se še isto leto poročila. Oba z možem sva v zakon prinesla več dobrih kot slabih lastnosti in se že triinpetdeseto leto usklajujeva, da živiva v lepem zakonu. V zakonu sva oba trdno držala za krmilo in vedno zaupala nezmotljivemu kompasu božje navzočnosti. Ta je še vedno najbolj trden in zanesljiv smerokaz najinega zakona. Oba izhajava iz družin s šestimi otroki in oba sva vedno čutila ne le varnost, temveč tudi pripadnost svojima rodnima družinama. Prepričana sem, da ta pripadnost pogojuje pripadnost človeka svojemu narodu in domovini. To so naju prepričali tudi najini otroci.

Kakšno je bilo življenje v vaši družini?

Pestro, zanimivo, bogato z mnogimi spoznanji in doživetji, tudi preizkušnjami, a končno – vedno osrečujoče. Na otroke sva prenašala vse dobro, kar sva sprejela od svojih staršev, bratov in sester. Otroci so imeli mnogo bratrancev, sestričen ter tudi prijateljev, midva z možem pa prav tako veliko sorodnikov in prijateljev, tudi iz zakonske skupine. Nikoli nismo bili vase zaprta družina. Podobno kot se zgodi v pravljicah, sem leto dni po poroki povila sinčka. Takrat sem šele doumela, da je otrok zastonjski dar Božje ljubezni. Nedoumljivi čudež Božje stvariteljske moči! Zdaj sem ta čudež držala v rokah in ga občudovala! Moj otrok! Polna hvaležnosti sem si zaželela, da bi lahko še večkrat doživela [Stran 063]

Figure 34.

ta čudež. ‘Moj’ otrok? Pa je res samo ‘moj’? Osmi dan po porodu je sinček zbolel zaradi infekcije v porodnišnici. Nekaj dni je bilo njegovo življenje v božjih rokah. Zdaj je postal samo božji, odvisen le od mojih prsi in prizadevanja zdravnikov. Postala sem bogatejša za še eno spoznanje, najdragocenejše v življenju matere: ‘moj’ otrok ne pripada samo meni ali nama z možem. Pripada Bogu, rodila sem ga za večno življenje! Njegovo ozdravljenje zame ni bilo samo ponoven čudež Božje ljubezni, za vse življenje me je obogatilo tudi s tem spoznanjem.

Rodila sem pet fantov in deklico. Z lahkim srcem sem se odločila, da pustim službo. Zakon in materinstvo z vso težko ‘prtljago’ vred, sta se mi zazdela lepša in bogatejša kot vsak drug poklic, ki bi ga opravljala. Torej sta moje poslanstvo! Na poseben način ga je ‘potrdil’ najin zadnji sin, ki je odrasel fant, hkrati pa otrok z motnjo v duševnem razvoju. Šele potem je prišlo na vrsto trgovanje s preostalimi talenti. Nobenega ne smem zakopati, pa naj bo še tako nepomemben. To sem uresničevala tudi s predavanji in svojim publicističnim delom, ki sem ga bogatila z mnogimi novimi spoznanji strokovne francoske literature in ameriškega gibanja Pro Life, Za življenje. Zato sem lahko l.1985 napisala v Družino serijo zelo odmevnih člankov. Z rojstvom vsakega od otrok se je moja ljubezen do življenja samo še pomnožila.

Čas revolucionarnega boljševističnega nasilja med in v letih po vojni ste doživeli kot majhna deklica. Kako je s spomini na tista leta?

Že kot otroci, kasneje pa kot dijaki, smo se v tistih strupenih povojnih letih učili kritično presojati, v kakšni družbenopolitični ureditvi živimo. Na začetku osnovne šole sicer še nismo dojemali, da živimo v laži in manipulaciji. Kot Titovi pionirčki smo ob praznovanju komunističnih praznikov po oknih učilnic lepili zastavice, v sprevodih glasno skandirali, mahali z zastavicami, kadar se je skozi Jesenice pripeljala kolona črnih avtomobilov, ki je maršala [Stran 064] spremljala na poti v Kranjsko Goro … Z grozo smo gledali filme, ki so prikazovali strahote ‘belogardistov’, izdajalcev, ki so mučili partizane. Niti sanjalo se nam takrat ni, kdo so ‘beli’ in zakaj so izdajalci.

Najbrž ste se strahot sovražnih totalitarnih časov, ki jih popisujete v Zavezi, začeli zavedati precej kasneje?

V živem spominu mi je ostal 22. junij 1952, dan, ko naj bi bila na Jesenicah prvič po vojni sveta birma. Birmovat naj bi prišel škof Anton Vovk. Zjutraj smo vstali v nenavadno birmansko jutro. Po ograjah in izložbenih oknih so bili nalepljeni listki, na katerih je bila narisana škofova roka, od nje je na otroško glavo kapljala kri, spodaj pa je bil napis: »Roka morilskega škofa ne bo blagoslavljala naše mladine!« S tega listka mi je jasno spregovorila do takrat neznana hudobija, sovraštvo. In laž! Saj vendar roka škofa ne more biti krvava! In birmanci si želimo njegovega blagoslova!

Kako je torej bilo na birmanski dan?

Škofa je ob prihodu na Jesenice sprejela množica ljudi na obeh straneh ceste: vsi uradniki in delavci železarne, ki jim je bilo strogo zaukazano, naj onemogočijo škofov prihod, sicer bodo izgubili službo; poleg njih mladina iz različnih šol in uslužbenci podjetij. Vsa jeseniška drhal pa se je zbrala pod stopniščem cerkve, navalila na avto, udrihala po njem, grozila škofu in kričala psovke. Prostaške afežejevke in nahujskana mladež so ‘obdelovali’ množico vernikov, birmancev in botrov, ki so se zgrinjali v cerkev. Aktivistke so jo zaklenile, domači župnik je pričel z mašo, ljudstvo pa pelo kot še nikoli. Z obzidja ob strani cerkve nas je skozi okna ‘nadzirala’ množica, ki je ves čas prepevala: »Na juriš, na juriš, na juuuriš!«, najglasneje ob smrtni tišini in glasnem smrkanju med povzdigovanjem. Po maši so vernike in prestrašene ‘birmance’, ki smo morali v mimohodu mimo njih, pozdravili s sočno ploho prostaškega besednjaka! To nenavadno in nepričakovano ‘birmovanje’ me je za vedno utrdilo v veri in zaznamovalo v spoznanju, kako veliko je sovraštvo do verujočih. Škof Vovk je v mojih otroških očeh postal nenavaden junak. Kasneje smo zvedeli, da sta ga v Žirovnici na cesti ustavila dva fanta z Jesenic in ga posvarila, naj se ne peljejo naprej, saj se pripravlja napad nanj. Škof Vovk pa je odločno odgovoril: »Gremo naprej!« In je šel naprej do Jesenic, še isto leto do Novega mesta, ves čas naprej skozi mukotrpna leta do smrti. Moje otroško občudovanje je danes preraslo v čaščenje svetniškega škofa.

Še bolj so vas zaznamovala gimnazijska leta.

Vedeli smo, da živimo v komunizmu, to besedo smo zdaj poznali. V gimnaziji smo v spoznanjih, kaj vse naj bi komunizem sploh bil, še bolj napredovali. Govorilo se je, da je naša jeseniška gimnazija t. i. ‘kazenska’ gimnazija oziroma gimnazija, kamor so kazensko nameščali profesorje, ki niso imeli ‘moralno­političnih’ kvalifikacij! Za dijake je bilo dobro, da so bili brez njih, saj nas niso obremenjevali, ampak kvalitetno poučevali in vzgajali s svojim zgledom. Pred oči mi živo stopajo nekateri liki mojih profesorjev. Denimo profesorica za slovenščino. Bila je mednarodno priznana strokovnjakinja za starocerkveno slovanščino, v nas pa je prebujala veselje do lepote slovenskega jezika in slovstva, do slovenstva in nam s tem obujala narodno zavest. Ali prof. Jože Tomažič, ki nam je že otrokom pričaral na oder jeseniškega gledališča eno od svojih številnih Pohorskih pravljic in bajk, kasneje pa nadaljeval z ljudskimi igrami. [Stran 065]

Nepozabna ostaja velika krivica, ki se je zgodila profesorju zgodovine. Bil je izreden strokovnjak, človek širokih obzorij, s klasično izobrazbo filozofije, latinščine in grščine. Njegova osebnost ter njegova predavanja iz zgodovine so razodevala veliko znanje, svobodomiselnost in neuklonjivost režimu. Pred vojno je bil dve leti profesor zgodovine na realki v Ljubljani, takoj po ‘osvoboditvi’ pa je zaradi svoje drže ostal brez službe. Šele po posredovanju profesorjevega očeta pri povojnem kulturnem ministru Edvardu Kocbeku sta z ženo dobila zaposlitev na ‘kazenski’ jeseniški gimnaziji, kjer sta ostala do upokojitve. Vsa dolga profesorska leta je bil trn v peti jeseniškim občinskim ‘funkcionarjem’. Nanj so dobesedno prežali. Končno so dočakali, na kar so prežali. Razlog za prisilno upokojitev je bila razglednica, ki jo je leta 1974 iz zdravilišča napisal dijakom svojega razreda: »Lepo Vas pozdravlja Vaš, trenutno ex­razrednik. Za življenje Vam navajam dva izreka: »Spominjaj se Gospoda, svojega Boga v dnevih svoje mladosti, preden pridejo leta, ko porečeš: Niso mi všeč.« – »Skrbite najprej za Božje kraljestvo in njegovo pravico, vse drugo Vam bo navrženo.« Sin partijskega funkcionarja, dijak gimnazije, je skrivoma odnesel razglednico na občinski partijski komite. Profesorju so občinski hlapci režima za vedno prepovedali vstop v razred! Brez razloga! Od dijakov svojega razreda se nikoli ni mogel posloviti, niti oni od njega. Nikoli ni dobil pojasnila, zakaj so ga upokojili. Kakšno nasilje totalitarne diktature!

Bralci Zaveze vas poznamo kot tisto, ki že dolga leta zbira in objavlja zgodbe ljudi o najbolj grozljivih dogodkih slovenskega naroda. Kdaj in kako ste se znašli v tem?

Prva leta po osamosvojitvi in po padcu Demosa so me pričela vznemirjati politična vprašanja. Takrat sem nekaj člankov napisala za novo nastali časopis Slovenec in se lotevala takratnih družbenih dogajanj. Vedno sem imela čut za resnico, pravico in zelo odklonilen od-

Figure 35.

nos do laži in sprenevedanja. Slovenec je prenehal izhajati in prepričana sem bila, da zame ni več možnosti, da objavljam članke. Danes vidim, da so spomini na krivice do ‘kazensko’ nameščenih profesorjev na jeseniški gimnaziji, predvsem pa meni takrat še neznane zgodbe nekaterih dijakov in dijakinj, tudi mojih sošolcev, botrovale odločitvi, da začnem pisati v Zavezo.

Morda je bilo ‘odločilno’ nedeljsko jesensko popoldne leta 1997. Z nedopovedljivimi občutki sem obstala pred farno spominsko ploščo na ljubljanskih Žalah. Obsevala jo je mehkoba zadnjih sončnih žarkov. Strmela sem v množico pozlačenih črk, ki so dajale imena pomorjenim žrtvam, ob njih »navpični drevored« letnic njihove nasilne smrti. Na plošči sta vpisani tudi imeni moževe tete in strica. Ugrabili so ju jeseni 1945 v Trstu, stlačili v avto in pripeljali v ljubljanske zapore. Za njima je izginila vsaka sled. Štirje nedorasli otroci so sami [Stran 066]

Figure 36.

brez sorodnikov ostali v Trstu. Z različnimi transporti so jih raztepli po vsem svetu … Pa ime mojega bratranca, rosno mladega domobranca v zadnjih mesecih vojne v Ljubljani … Pred spomenikom me je nenadoma obšla velika žalost: Kaj se je z nami zgodilo? Kako nekaj strašnega so nam storili! Hkrati sem občutila nekaj svetega, saj smo s temi mučenci neločljivo povezani. »Izrael slovenski, odkupljen zdaj še za ceno svoje krvi«. Resnično, Izrael slovenski … in vsak od nas del njega.

Se spomnite, kdaj ste objavili prvič? Morda veste, koliko pričevanj ste v teh letih že objavili?

Kmalu po blagoslovitvi farne spominske plošče sem o tem svojem doživljanju napisala članek za Družino. Nedolgo zatem me je prof. Justin Stanovnik peljal na Dolenjsko k neki starejši ženi. Bila je še mlado dekle, ko so ji partizani naredili hudo krivico, ki jo je zelo težko prebolela. Njeno pričevanje je bilo objavljeno v 32. številki Zaveze. Za prvi članek mi je gospod Stanovnik izročil posnetek iz Argentine, kjer sta hčerka in mama opisovali težko življenje družine čevljarja iz Dravelj pri Ljubljani. Mama pa še večletno trpljenje v delovnem zaporu v Brestanici. Mlajši otroci so bili prepuščeni sami sebi, životarili so doma in po zavodih. Oče je bil prav tako zaprt. Članek sem napisala v 30. številki Zaveze. Od takrat dalje sem s kakšno izjemo pisala skoraj v vsak zvezek.

Kako se lotite pisanja takšnih zgodb? Kako se pripravite nanje?

Zame je najpomembnejši človek – pripovedovalec zgodbe, vzroki njegovega trpljenja, doživljanje bolečine, peza krivic in ponižanj, pa tudi [Stran 067] mukotrpno življenje v desetletjih po vojni. Vse to je mojega pričevalca ali pričevalko za vedno zaznamovalo. Največkrat ga ne poznam, še manj njegove zgodbe. Običajno je sorodnica ali sorodnik žrtve. Živo jo nosijo v spominu skupaj z njegovim trpljenjem in storjenimi krivicami. Sami so postali nekakšni ‘dediči’ žrtve, saj se je nad njimi nagrmadilo dolgoletno trpljenje in bolečina, kar še danes nosijo v sebi.

Ali iščete tudi arhivske dokumente?

Zgodovinski in arhivski podatki lahko meni zgodbo osvetlijo, potrebni pa so zgodovinarjem in raziskovalcem. Meni pa se ‘v živo’ predstavijo žrtve same oziroma najbližji svojci umorjenih. Šele pripovedovalec zgodbi vdihne srce in dušo, pa še vse drugo, kar jo spremlja. Arhivske dokumentacije marsikdo od mojih pripovedovalcev nima. Največkrat hranijo le mrliške liste, za katere so morali po osamosvojitvi poskrbeti sami. Na njih ni nikoli naveden razlog ali točen datum smrti. Edino, kar je napisano, je nesramno pojasnilo, kot npr., da 1. 12. 1945. ‘imenovani ni več preživel’.

Pretresel me je arhivski zapis o mladem in lepem dekletu iz Bohinjske Bistrice, ki se je nekega nedeljskega popoldneva s konjsko vprego odpeljalo k sorodnikom na Češnjico. Domov se ni vrnilo nikoli več. Več let po vojni je nekdanji partizan družini povedal o njenem ‘zaslišanju’. Med drugim jim je zatrdil tudi, da ni eden tistih številnih, ki so jo mučili in posiljevali. In kaj sem o tem prebrala v arhivu? Le to, da je bilo zaslišanje neuspešno, ker ‘imenovana’ v procesu zaslišanja ni sodelovala. Tretjo noč da je od utrujenosti že bledla in zmedeno govorila, tako da od nje niso izvedeli nič določenega.

Pričevanj se je nabralo že cela vrsta. Kako pridete do njih?

Običajno ne iščem zgodb, ampak ljudi. Na različne načine zvem zanje, največkrat od njihovih znancev, sovaščanov ali sorodnikov. Zelo redko naletim na koga, ki bi se sam ponudil, da mi zaupa svojo težko pripoved. Spomnim pa se neznane gospe, ki se mi je kar po telefonu ponudila, da mi pove svoje povojno trpljenje. Bila sem malce negotova, a nisem želela opustiti take izjemne priložnosti, da se mi nekdo kar sam ponudi. In ta gospa mi je imela kaj povedati! Izhajala je iz srečne uradniške družine iz trnovske fare v Ljubljani, mama je imela veliko vrtnarijo. Po vojni so iz Vetrinja vrnili očeta in dva sinova, eden je bil že profesor, drugi študent medicine. Vsi trije so bili ubiti v Kočevju. Mama in devetletna deklica, ljubljenka očeta in obeh bratov, sta v borbi za preživetje z garanjem na vrtnariji dušili svojo bolečino. Še veliko let po vojni sta upogibali hrbet pod biči novih oblastnikov. Za deklico je bil fizični napor prevelik, tako da je danes upognjena starka z uničeno hrbtenico in kolki.

Vidite, če se ne bi odzvala njenemu povabilu, bi bila Zaveza osiromašena za enega od dokumentov naše krute preteklosti. Pričevalci, ki še vedno molčijo, se niti ne zavedajo, da s svojim molkom to kruto poglavje slovenske zgodovine siromašijo. [Stran 068]

Kako pristopate do ljudi? Kaj doživljate ob srečevanju s pričevalci, ki vam zaupajo svoje bridke spomine?

Na poti k pričevalcu se sprašujem, kako mi bo uspelo, da bodo meni, neznanki, zaupali svojo zgodbo. Vsak jo je dolga leta nosil globoko zakopano v svoji notranjosti. Sprašujem se, kaj mi bo povedal, kako mu bo to uspelo. Razmišljam, ali bom njega in pripoved dovolj dobro razumela. Bom razumela tudi vsa čustva in vse tisto, česar ne bo mogel izraziti zaradi bolečih spominov. Na pragu hiše ali stanovanja nekaj trenutkov postojim in v mislih prikličem tistega pravega Duha, ki bo oba razsvetljeval. Med pogovorom navadno tudi pričevalec išče besede, ki bodo dovolj dobro osvetlile pripoved. K vsakemu pričevalcu, pričevalki pristopam z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo, da mi hoče zaupati stvari, ki so del njegove notranjosti. Mnogi ne poznajo Zaveze, zato jim revijo in njeno poslanstvo najprej predstavim. Vedeti morajo, da njihovo pričevanje ne bo predmet plehkega pisanja v stilu rumenega tiska.

Ko z mnogimi novimi spoznanji in podatki odhajam od pričevalca, me že skrbi, kako bom zgodbo napisala. Pričevalec bo moral v njej prebrati in začutiti vse tisto, kar mi je povedal. Pa še več, tudi tisto, kar ob zgodbi še vedno doživlja. Ko pričnem s pisanjem, premlevam misli in prestavljam stavke. Še prej pa se v duhu pomudim pri glavnemu pričevalcu, pri junaku zgodbe, da bi iz onstranstva blagohotno spremljal pisanje zgodbe. Vsi so umrli zaradi resnice, pravice, poštenja, domoljubja, mnogi zaradi svoje vere. Vse to mi daje upanje, da so že svetniki pri Bogu. Verujem tudi, da je med njimi tudi možica mučencev.

Kako vas pa navadno sprejmejo?

Odzivi so zelo različni. Doslej me je le ena gospa zavrnila že pri vratih, ena pa odklonila pogovor po telefonu. Največkrat me sprejmejo negotovo, a rade volje. Najlažje, z zaupanjem in hvaležnostjo, so mi odpirali vrata na Jesenicah in v okoliških krajih. Če ne mene, poznajo družino moje mame. Prav vsi, brez izjeme, pa mojega strica, ki je bil omenjeni profesor zgodovine na gimnaziji. Pri predstavitvi sem velikokrat povedala, da sem profesorjeva nečakinja. To je pomagalo, da je pogovor stekel skoraj prijateljsko. Prav vsi pripovedovalci mi ostanejo v spominu, vendar eni bolj jasno, drugi manj. Zelo različnih značajev so. Eni so manj, drugi bolj zgovorni. Vsak ima svojo, enkratno zgodbo, vsak jo pripoveduje po svoje.

Je veliko takih, ki še vedno molčijo in držijo svoje zgodbe v sebi? Se vam zdi, da je današnji čas še vedno nenaklonjen in sovražen, da je ta molk razumljiv?

Zakaj nekateri molčijo, ne razumem vedno, a njihov molk spoštujem. Komunistični teror je zasejal v ljudi tak strah, da se ga nekateri ne morejo otresti. Težje pa razumem gospo, ki mi je po telefonu odklonila pogovor s svojo mamo, čeprav je še vedno čila in ima dober spomin. Vedela sem, da bi mi svojo zgodbo rade volje povedala. Odločati v imenu mame ni bilo spoštljivo. Hčerko je verjetno vodila bojazen pred morebitnimi posledicami za kariero ali strah za prihodnost njenih otrok. »Saj veste, ‘kako’ je danes,« je še dodala. Saj je ‘tako’ tudi zaradi takih, ki se bojijo posledic. Mnoge je strah, da utegnejo izgubiti službo. V današnjih [Stran 069]

Figure 37.

časih je to možno. Možno je tudi kaj drugega, saj nam še vedno deli pravico in kroji resnico revolucionarno pravo. Včasih me kdo celo vpraša, če sem že kdaj občutila kakšne posledice zaradi pisanja v Zavezo. Zatrdim mu, da še nikoli. Ob tem se večkrat spomnim ruske disidentke Tatjane Goričeve, ki je zapisala: »Komunistu nikdar ne verjemi, nikdar mu ne zaupaj in nikdar se ga ne boj!«.

Mnogi mladi fantje so se iz gozda vrnili povsem ‘drugačni’, kot so tja odhajali. Sorodnikom in sosedom so po vojni delali tako hude stvari, da ti raje molčijo. Zato še vedno vztrajno molči gospod iz Ljubljane. Razumem tudi, da mi je pogovor odklonila gospa, ki je sorodnica umorjenega med vojno. Njena družina živi v dobrih sosedskih odnosih z družino, ki je imela med vojno tesne povezave s partizani in ima na vesti umor oziroma zelo dobro vedo za vse okoliščine. Ali naj zdaj sorodnica umorjenega s svojo pripovedjo za Zavezo naredi razdor med družinama? Verjetno je bolje, da še naprej obe družini živita v miru. Prepričana pa sem, da bi družini zaživeli v še večjem, resničnejšem miru, če bi se dokončno na državni ravni, na ‘obeh straneh’ stvari razčistile in bi se dokopali do resnice.

Kaj pričevalci, ki spregovorijo, največkrat začutijo, ko se izpovejo? Jim je vsaj malo v uteho, ko vidijo in preberejo zgodbo?

Nekateri so se odločili, da svojo izpoved trpljenja ohranijo zase kot svetinjo, saj je bila v vseh povojnih letih prevečkrat opljuvana in onečaščena s klevetami in lažjo. Ko spregovorijo, pa jo prinesejo na svetlo in očistijo vseh [Stran 070] ogabnih pljunkov in hudobije. Takrat opazim, da so kljub bolečini in žalosti tega veseli. Z nekakšno pobožnostjo jemljejo v roke fotografije svojih dragih domačih in mi jih kažejo. Velikokrat se moram jokati z jokajočimi ali prinašati mir tistim, ki vso noč pred mojim prihodom niso spali. Bali so se, ker se bodo morali ponovno srečati s svojo bolečino, saj ne želijo, da bi jo oživljali. Kot da jo želijo zakopati enkrat za vselej. Ko pa je njihova pripoved enkrat objavljena, napisana kot zgodovinski dokument v poplavi lažne zgodovine, so veseli. Celo nekako ponosni so in hvaležni, saj so prvič v sedemdesetletnem obdobju molka lahko izpovedali svojo, doslej zamolčano resnico. Zavezo, v kateri je objavljena njihova zgodba, bodo poslali svojim sorodnikom, mi pravijo.

Nekje zapišete, da niso tako redke pohvale ljudi, katerih zgodbe objavljate.

Ja, drži. Eden se mi je celo zahvalil pismeno, ena z drobnim darilcem, tudi s povabilom na kosilo. Z eno od pričevalk si dopisujeva, druga, zdaj že pokojna, me je večkrat poklicala po telefonu in povabila na klepet ob kavici. Vedo, da pri Zavezi vsi delamo brez denarnega plačila. Njihova hvaležnost mi je največja nagrada za delo. Hvaležna sem jim za pogum in voljo, da so se leta dolgo po osamosvojitvi trudili za pridobivanje mrliških listov; da so se morali znajti pri iskanju arhivskih dokumentov. Obhodili so mučna, dolgotrajna pota po arhivih in sodiščih za vrnitev premoženja. Če jim je vse to vsaj delno uspelo, je bilo to zame največje plačilo.

Kaj pa nespodbudni, zaviralni odzivi na vaše pisanje?

Nekajkrat sem prejela kritičen odziv na pisanje. Enkrat zaradi nesporazuma, dvakrat sta se oglasila svojca opisane žrtve, ker sta imela povsem nasprotni stališči kot pripovedovalec zgodbe. Mnoge je namreč z leti prepričala ‘drugačna’ resnica. Slišala sem tudi mnenje, da so moji članki preveč čustveni, solzavi in premalo dokumentirani. Čustvenost je morda izraz mojega sočutja ali poglobljenega odnosa do pripovedovalca. Prepričana sem, da je pri mojem načinu pisanja največji ‘dokument’ pričevalec sam, skupaj z natančnimi letnicami, navajanjem krajev in okoliščinami pobojev, s fotografijami žrtev in sorodnikov, umrlih ali še živih. Zavedam se, da so moje zgodbe le kapljice v morju trpljenja, krivic in laži revolucionarnega nasilja, ki ga v celoti lahko opisujejo le zgodovinarji in raziskovalci arhivov s svojim prepotrebnim, utrujajočim delom in raziskovanjem.

Kaj pa tisti, ki so morili ali dajali ukaze za umore? Se vam je morda zaupal tudi kdo od njih?

Morilci so velikokrat vse življenje trpeli, če se jim je pričela oglašati vest. Običajno so morali moriti po ukazu svojih nadrejenih. Če bi svoja težka dejanja izpovedali, bi bili za vedno onemogočeni. Vezala jih je zapoved molka in bojazen pred uničujočimi posledicami. Nadrejeni so jih službeno premeščali v drug kraj, na drugo službeno mesto. Ali pa so sami hoteli kraj zapustiti.

Velikokrat pričevalci domnevajo, kdo naj bi bil morilec, ali kdo naj bi dajal ukaze za umore. Ko sem pred leti opisovala zgodbo ustreljenega fanta, ki se ni hotel pridružiti partizanom, je v istem naselju morilec še živel. Fanta je nekdo ustrelil konec aprila, na dan, ko se je slavil Hitlerjev rojstni dan. Vsi v naselju so za morilca vedeli: živi v isti veliki hiši ob cesti kot med vojno. Zadaj so bile zapuščene njive in [Stran 071] travniki. Prišla sem do vežnih vrat in pozvonila. Vse je bilo grozeče tiho, nikjer nikogar. Oglasil se je lajež. Vsaj to! Odprlo se je zgornje okno. Koga iščem? Okno se je zaprlo in nisem vedela, ali je bil to tisti, ki ga iščem. Čez nekaj časa mi je odprl hišna vrata. Pred mano je stal starček mrkega obraza. Takoj mi je bilo jasno, da nisem dobrodošla. Predstavila sem se, ni me povabil naprej, vendar sem šla za njim v kuhinjo. Ali morda on kaj ve v zvezi z umorom fanta na drugi strani ceste, pod robom gozda? Nič določenega. Začel se je razburjati, zakaj ga različni ljudje kar naprej nadlegujemo z raznimi vprašanji, če pa nič ne ve. Marsikaj da se je dogajalo takrat v tistih dneh, ko se je slavil Hitlerjev rojstni dan, se je končno le spomnil. Pri tem dnevu je ostalo, njegova pripoved je bila vedno glasnejša, nepovezana. Ritensko se je umikal proti kuhinjskim vratom. Zakaj ga nadlegujemo, rad bi že enkrat mir! Šel je v vežo in proti dvoriščnim vratom, od tam na gank in po lesenih majavih stopnicah na dvorišče. Zbala sem se, da bom ostala sama v zaklenjeni hiši, zato sem pohitela za njim. Zaslišala sem lajež, zagledala psa, starčka pa nikjer, kot da bi se vdrl v tla. Verjetno je izginil v hlev. Postalo mi je tesno pri srcu. Čim prej od tod! Ta starček mi je ostal v spominu kot lik osamljenega, skrajno zapuščenega in zagrenjenega človeka. Zakaj ni mogel izpovedati svoje krivde? Verjetno je do konca življenja ostal ujet v prekletstvu molka. Kako krivično do vseh, ki so morili, velikokrat po ukazu nadrejenih!

Ali vam o morilcih svojih domačih pripovedujejo tudi pričevalci vaših zgodb?

Mnogi od pričevalcev zanje vedo ali sumijo, kdo so. Zgovoren primer sem doživela na Blejski Dobravi, ko sem obiskala sina predvojnega lesnega trgovca, ki je med vojno izginil in sam Bog ve, v katerih gozdovih tam okoli trohnijo njegove kosti. Že takoj, ko sem vstopila v kuhinjo, mi je pokazal na hišo nasproti njegove. »Poglejte na drugo stran ceste! V njej živi visok politični funkcionar, tukajšnji domačin. On bi sigurno vedel, kje trohni moj oče. Če ga ni ubil sam, pa je gotovo dal povelje za njegov umor.« Gledala sem v tisto smer, pa se mi je skozi obilico zelenja prikazala samo streha: hiša stoji tik ob cesti, okoli visok kamnit zid, za zidom poganja še višja živa meja. »Njega ni nikoli videti. Ima že več kot devetdeset let. Pogosto se ustavlja pred hišo rešilni avto jeseniške bolnice. Veste, taki ljudje, kot je on, ne morejo niti živeti niti umreti!« Iz njegovega glasu nisem razbrala niti najmanjšega sovraštva, prej sočutje.

Ob mnogih pripovedih sem spoznala, da otroci umorjenih staršev ne morejo sovražiti njihovih morilcev. Še manj si želijo maščevanja. Vedo za njihovo dolgoletno trpljenje, ki jim ga niti najmanj ne privoščijo. Pravijo mi, da s sovraštvom v srcu ne bi mogli živeti. Pričevalka Tereza iz Postojne je bila sprva do konca zaprepadena, ko ji je morilec očeta, eden od občinskih funkcionarjev iz povojne Postojne, priznal svoj zločin. Bilo je v restavraciji, mnogo let po zločinu. Do mize, kjer je s prijateljico in njenim fantom sedela takrat dvajsetletna Tereza, se je na lepem primajal pijan moški, župan Postojne. Fant ga je prosil, naj jih ne moti. Prišlek se je vzravnal, se pričel trkati na prsi in hripavo izdavil: »Mar ne veš, kdo sem? Jaz sem tisti, ki sem ubil njenega očeta! Da, jaz!« Z iztegnjeno roko je kazal na Terezo. Čez nekaj let je z drvečim avtomobilom zgrmel v prepad. Naj bi sicer zaprepadena Tereza skesanega, zapitega, duševno trpečega človeka zasovražila? Sčasoma je njegov izbruh in [Stran 072]

Figure 38.

priznanje krivde razumela kot izpoved nesrečnega človeka. Skesal se je svojega mladostnega dejanja in ga celo priznal, pred njo! Nihče od njegovih ‘nadrejenih’ se ni nikoli vprašal, kako naj take žrtve odrešijo ukletosti molka.

Vaši zapisi so pogosto prave spominske razglednice. Morda s kakšnim namenom?

Težko, a hkrati milo se mi stori, če hišo in okolico najdem tako, kot je bila takrat, ko se je zgodil zločin. Spominjam se obiska pri sinu, ki so mu na pragu domače hiše v Mojstrani ustrelili očeta. Ko sem prišla do hiše in obstala pred njo, sem v vsej krasoti pomladnega jutra najprej zagledala mogočno ‘pročelje’ severne triglavske stene. Vrhovi očaka so bili še pokriti s snegom. Njegov oče je bil že pred vojno izkušen planinec, bil je prvi, ki je s preprosto vrvjo, navadnimi okovanimi gojzarji in cepinom preplezal severno triglavsko steno. Mnogo nemških in avstrijskih gornikov mu je zaupalo službo vodiča. Toda med vojno je njegovo priljubljeno vodništvo po triglavskem kraljestvu in okoliških vršacih za partizane postalo izdajalski posel. Ustrelili so ga na hišnem pragu. Obležal je z obrazom obrnjen proti svoji priljubljeni steni. Takih in drugačnih razglednic ne opisujem jaz, ampak so bleda preslikava živih spominskih podob domačih. Še vedno jih imajo pred očmi in nosijo v srcih.

Omenim lahko še Blaščeve pečine nad Dovjem, ki se svetijo s svojo belino med zelenimi smrekami, da jih že od daleč opaziš s ceste. Bile so grob nedolžnemu šestnajstletnemu pastirčku, ki so ga partizanski morilci pahnili s stene, ker bi utegnil izdajati Nemcem, kje se zadržujejo. Pokrajinsko razglednico nosi v svojem srcu tudi pripovedovalka iz Zvirč: hišo očetovo, njen rojstni dom, dom njenih sester in bratov so jim nenasitni partizanski roparji izropali do golih sten in hišo zažgali. Domoljubni otroci so po vojni zgradili novo. Ob njej [Stran 073] je njiva, ta pa še danes ista. Šele ko prideš na njivo, v daljavi zagledaš kočevske gozdove. Bilo je že konec vojne, ko sta z mamo prav na tej njivi okopavali krompir. Nenadoma sta zaslišali zamolklo bobnenje eksplozije in nato dim nad gozdovi v daljavi. »Moj Franci! Moj sin!« je zaječala mama in se ob motiki sesedla na tla. Doslej le strašne slutnje so jima razkrile skrivnost, o kateri so takrat vsi šepetali.

Zapisali pa ste tudi, da »med vojno ni bilo koščka naše domovine, ki ga ne bi pustošila morilska revolucija« …

S tem stavkom nisem mislila toliko na slovenske pokrajine, ampak na tiste samotne in odmaknjene kraje daleč od naselij, s kočo, z nekaj zaplatami zemlje in njivico za lažje preživetje, kot je bilo na primer nekje v moravških hribih, kjer so vdovi ustrelili edinega sina. Ali pa tista območja, ki so bila za Nemce strateško nepomembna. Eno takih je bil Sv. Križ, danes Planina pod Golico. V gozdovih pod Golico so se varno utaborili različni partizanski odredi in odbori z namenom, da ‘čistijo’ širše območje pred ‘domačimi izdajalci’ in se po svojih zločinskih poteh umaknejo na varno. V moj otroški spomin se je vtisnila požgana hiša s Planine pod Golico. Takrat se mi niti sanjalo ni, da so njeni črno­ožgani zidovi neme priče zločinske revolucije. To sem dojela šele kasneje, ko sem v eni od svojih pripovedi odkrila skrivnost teh ožganih zidov. V hiši je živela vdova s tremi odraslimi sinovi, ki so veljali za ‘izdajalce’, saj niso delali za partizane. Nekega večera, ko sta se dva vrnila s popoldanskega ‘šihta’, so ju že pred hišo ustrelili, mrtva vrgli v hišo, mamo privezali k šivalnemu stroju in hišo zažgali. Usoda tretjega sina je ostala neznana, ker se je skrival, a partizani so mu prišli na sled in izginil je neznano kdaj in kje.

Katera območja pa v Zavezi še niso bila predstavljena? Kaj imate še v načrtu?

Moji pripovedovalci verjetno tudi odslej ne bodo s Celjskega, Štajerskega, s Primorske in iz Prekmurja. Doslej sem objavila dve zgodbi s Primorske in dve s Krasa, ker sem le tu našla pričevalce. Veliko piscev, zgodovinskih strokovnjakov in arhivarjev strokovno in celovito odkriva in piše s teh koncev: na primer dr. Milko Mikola je v več izdajah popisal celotno celjsko okrožje, ki je po njegovem mnenju tisto, ki je utrpelo največje število žrtev. Zgodovinar dr. Renato Podbersič pa z mukotrpnim delom vedno bolj ‘odkriva’ rodno Primorsko med revolucijo. Štajerska je bila s preverjenim opisom zločina nad Pohorskim bataljonom delno že predstavljena, Prekmurje je v zadnjih letih stopilo v javnost z zločinom nad duhovnikom Danielom Halasom. Zame je delo, ki bi s pričevalci predstavilo tudi ta območja, preobširno in preveč zahtevno. Koroško je že dokaj celovito predstavil zgodovinopisec iz Slovenj Gradca.

Ko ravno omenjate dežele. Na Gorenjskem je bila situacija nekoliko specifična – ni v takem kontrastu z Ljubljansko pokrajino, kot sta npr. Štajerska in Primorska, pa vendar. Je tudi razumevanje revolucionarnega dogajanja med gorenjskimi ljudmi lažje kot med Štajerci in Primorci?

To je vsekakor res. Največ mojih pričevalcev je iz Ljubljanske pokrajine in z Gorenjske. Morda mi je revolucionarno dogajanje v teh pokrajinah bližje prav zaradi tega. Značilnost Ljubljanske pokrajine je najprej v tem, da je revolucionarno nasilje že v prvem letu vojne postalo za civilno prebivalstvo nevzdržno. Poleg tega tudi vedno večje zavedanje, da je ‘narodnoosvobodilna vojna’ le krinka komunistov, da z revolucijo pridejo na oblast. Posebnost Ljubljanske pokrajine je bila tudi v tem, da je bila pod italijansko okupacijo, z Italijani pa so komunisti dobro in spretno sodelovali. Že prvo leto vojne so komunisti pobili več sto civilistov v Ljubljani in na podeželju, zato so se začele ustanavljati vaške straže in kasneje domobranstvo. Gorenjsko si je s trdo roko podredila nemška okupacijska oblast in revolucionarna pest je udarila šele jeseni 1943 [Stran 074] in vzporedno z revolucijo je nastajalo domobranstvo, vendar se je do konca vojne razvilo le do Radovljice. Gornja Savska dolina je ostala zgolj področje posameznih partizanskih ‘akcij’ in neumornega pobijanja razrednih sovražnikov, vzporedno s tem pa krutega maščevanja Nemcev.

Tudi Štajerska je bila od vsega začetka pod nemško okupacijo. Revolucionarno nasilje in njegovi cilji niso povzročili nastanka domobranstva. Pošteni rodoljubi so se pričeli boriti proti Nemcem, sčasoma tudi proti vedno hujšemu nasilju partizanov. Pomislimo samo na hrabri Pohorski bataljon, ki so ga komunisti sami izdali Nemcem.

Primorska je več kot dvajset let trpela pod fašističnim jarmom in ko se je po kapitulaciji Italije partizanstvo hitro pričelo širiti, so Primorci sprva sprejemali partizane kot osvoboditelje izpod fašizma. Pa so se kmalu pričele pojavljati prve žrtve narodno­zavednih domoljubov. Opisala sem jih v štirih pripovedih. Mnogi so razočarani spregledali in bili ‘kaznovani’ s smrtjo, mnogi pa niso hoteli spregledati.

S pisanjem o krivicah in trpljenju, ki so ga ljudje prestajali v času boljševističnega nasilja med vojno in po njej, nedvomno želite, da Slovenci pravično in pošteno ovrednotimo svojo preteklost. Kje se napajate?

K pisanju me spodbuja mnogo lastnih spoznanj, ki se ‘napajajo’ ob sodoživljanju iskrenih in globoko doživetih spoznanjih mojih pričevalcev. Pa tudi ob sočutju do telesnega in duševnega trpljenja nedolžnih ljudi enega mojih pričevalcev so denimo dokončno uničili v takratni umobolnici v Polju. Koliko nedolžnih, poštenih, delovnih in vernih ljudi, starih ali rosno mladih, otrok, deklet, žena in mater, mladoletnih fantov, starejših mož, uglednih gospodarjev, intelektualcev, narodno zavednih pokončnih stebrov naroda je bilo pobitih! Njihovega trpljenja si ne predstavljam, tudi v njihovih pripovedih ga težko opišem, vedno pa ga sodoživljam. Mnogi pričevalci se napajajo ob živem in trajnem vrelcu Resnice, Pravice, Ljubezni in Usmiljenja. Podobno je tudi meni ta živi vrelec napajališče pri pisanju. Zgodbe v meni še bolj oživijo in postanejo več kot le zbiranje zgodovinskih podatkov. Neusahljivo napajališče mi predstavlja tudi ogorčenje, ki ga čutim nad krivicami, sprenevedanjem, manipuliranjem, zavajanjem itd. Omenila sem že, kako smo bili z vsem tem okuženi že v otroških in mladih letih, toda že kmalu sem vedno bolj spoznavala resnico. Kadar danes hodim po nekaterih jeseniških ulicah, sem ogorčena in žalostna, ker tako dolgo nisem vedela, kako krvave so te ulice ali kakšne strahote so se dogajale v stavbah, mimo katerih sem vsak dan hodila. Moje napajališče vedno bolj postajajo predvsem na novo odkriti zgodovinski viri in strokovno dognana raziskovalna dela mlajših zgodovinarjev. Teh je vedno več in želim biti poučena o resničnih zgodovinskih dejstvih.

Ljudje vam odpirajo vrata v svoj notranji svet, v vas »butajo žalostne, jok zbujajoče zgodbe« … Priznavate, da vas pretrese, da ste pogosto zgroženi in ganjeni. Vas je katera od zgodb posebej pretresla?

Vedno me zelo pretresejo zgodbe, ko so vpričo otrok pobijali mamo ali očeta ali kar oba hkrati: v kuhinji, v veži, hlevu, na domačem dvorišču. Otroci so to strahoto videli, slišali … Zgrožena sem, ker takih zgodb ni tako malo. Niti dve pripovedi si nista enaki in vsaka me neprijetno vznemiri, saj je bilo zlo boljševistične revolucije [Stran 075] zelo ‘iznajdljivo’ in ‘raznoliko’. Človek lahko samo strmi, kakšne metode ustrahovanja, nasilja in raznih načinov trpinčenja so znali boljševiki uporabljati, da dosežejo svoj edini cilj: priti na oblast!

Zelo me je pretresla zgodba Marjana s Hrušice. Takrat je bil star devet let, hodil je v osnovno šolo in bil sošolec mojih dveh sester. Njegov oče je bil župan na Hrušici že pred vojno in vsa vojna leta. Imeli so majhno kmetijo in gostilno. Hrušica je bila majhna vasica na obmejnem pasu ob karavanškem predoru, zato so v gostilno večkrat zahajali nemški uslužbenci, veliko je bilo tudi koroških Slovencev, kar je bilo za očeta dovolj obremenilno dejstvo. Po vojni, na god sv. Ane, ko je družina sedla h kosilu, je pozvonilo. Marjanova edina, takrat devetnajstletna sestra, je hitela odpirat. Zaslišal se je strel. Mama je zakričala in še ona stekla v vežo. Še en strel. Obe trupli sta obležali v krvi na tleh, morilci pa so stopali preko trupel še naprej v kuhinjo. Iskali so še eno žrtev, očeta. Ta je čepel skrit pod mizo. Izvlekli so ga, še tretjič se je sprožil strel in tudi oče je obležal mrtev. Marjan je skrit za kamnitim stebrom v veži vse to videl in slišal. Težko si je predstavljati, kakšno je bilo odslej Marjanovo otroštvo, kakšna njegova mladost, kakšna njegova zrela leta. Ko mi je izpovedal svoje trpljenje, sva se poslavljala v isti obokani veži in pri istih vratih, kjer so vdrli morilci. Na skrinji v veži sem opazila gorečo svečo. Nameraval jo je odnesti na grob. Z grenkobo, ki je še nisem doživela pri nobenem pričevalcu, mi je dejal: »Rad bi zvedel samo, zakaj so mi to storili!« Marjanov ‘to’ še vedno ostaja neizrekljiva bolečina, ki danes ne premore več trohice sovraštva. On še vedno čaka na odgovor. Sluti, da ga verjetno ne bo dočakal.

Tudi zgodb s pobijanjem mater ni tako malo?

Sploh ne! Taka je tudi zgodba poštene in verne kmečke družine iz Poljanske doline s šestimi majhnimi otroki. Pred njihovimi očmi so partizani odvlekli mamo pred hlev in jo ustrelili. Vso noč so otroci v grozi trepetali in jokali stisnjeni v zakonski postelji mame in očeta. Nihče od sosedov, ki so prav tako v grozi poslušali njihovo vekanje in molili, si ni upal do njih!

Pretresejo me tudi zgodbe o ubojih deklet, enega ali kar več hkrati, mnogih še mladoletnih deklic. Tako so iz vasi v Horjulski dolini v eni noči pobili očeta, njegovo ženo in mater dveh mladoletnih hčera in še dve dekleti iz dveh sosednih hiš. Ali so fantje v gozdu res podivjali, da so počenjali tako ogabne reči?

Grozljiva je tudi zgodba gospe Neže, ki danes živi v Domžalah. Njen dom, skromna domačija njenih staršev, bratca in sestrice je stala na samem v moravških hribih. Novembra 1942 so v hišo vdrli partizani. Mama je zaslutila nekaj hudega, devetmesečno Nežo je stiskala v naročju, jo objemala, poljubljala in se jokala. Petletna sestrica, ki je stala poleg mame, se vsega še danes spominja. Njun devetletni bratec je bil očitno že toliko ‘odrasel’, da bi utegnil kaj izdati. Vpričo vseh so ga kar v kuhinji ustrelili, zatem s sekiro pobili očeta in mamo, še prej ji iztrgali deklico iz naročja.

Kako pa so se potem znašli in preživeli otroci – sirote?

Naj nadaljujem kar z zgodbo gospe Neže. Obe sestrici so izročili sosedi, dokler ni prišla ponju stara mama, ki pa so se ji komunisti še naprej ‘maščevali’, saj so ji še isto poletje umorili ostali dve hčerki in sina. Večina povojnih učiteljic je grdo izživljala svojo sovražnost nad deklicama. Brez sredstev za preživljanje sta skupaj s staro mamo dobesedno stradali. Starejša sestrica je v zadnjem stadiju tuberkuloze dve leti nepremično obtičala v mavčnem oklepu. Dneve in noči. Bile so brez osnovnih higienskih pripomočkov, odklonili so jim vsakršno pomoč! Nerazumljivo mi je, zakaj so Neži podlo nagajali tudi kasneje, ko je bila v službi, že poročena in sta z možem imela samostojno obrt. Nihče se ni niti njej niti njeni sestri opravičil ali priznal krivdo, povedal resnico. Neža je vedela za storilce, ki so zasedali ugledna službena mesta. [Stran 076]

Spominjam se tudi pripovedi hčerke o tem, kako so ustrelili očeta številne družine in kmečkega gospodarja iz Martuljka. Bilo je v nedeljo zvečer, ko je bila vsa družina zbrana v hiši. Ob obisku mi je najstarejša hčerka, sedanja gospodinja, pokazala prav tisto mesto v hiši, kjer je ata obležal v mlaki krvi. Neštetokrat ga je že prehodila. Še danes se živo spominja prizora! Po vojni je bilo sirotam zaplenjeno vse premoženje: lepi travniki in plodne njive vmes, v ozadju še gozd. To je bil edini vir preživetja številne družine! Vendar to ni motilo krojilcev povojne oblasti. V tem lepem okolišu nekdaj srečne domačije, so si nekateri ‘zaslužni’ izbranci zgradili svoje počitniške hiše. Med njimi tudi znan politični funkcionar.

Lahko bi rekli, da tudi preko vaših zgodb resnica končno prihaja na dan, čeprav le po delčkih. Nekje ste zapisali, da pot do narodne katarze in resnične sprave vidite v pripovedovanju, pisanju in presojanju o vseh dejstvih, vzrokih, krivicah in zločinih le v duhu medsebojnega dialoga?

V zadnjih petindvajsetih letih je bilo napisanih zelo veliko resnično strokovnih zgodovinskih in dokumentiranih del. Med njimi tudi taka, ki bi morala biti zgodovinski učbeniki za dijake in predvsem študente zgodovine. Pred tem nas je poplavljala samo hrabra in zlagana partizanščina. Koristilo mi je, da sem se z njo nekoliko seznanila vsaj v povezavi s svojimi pripovedmi.

Vesela sem naših mlajših, resnično strokovnih zgodovinarjev, ki odkrivajo in brez političnih ovir pišejo. S svojimi neizpodbitnimi dejstvi pričajo o zlaganosti naše bližnje preteklosti. Pomemben delež pri odkrivanju resnice predstavlja tudi zdomska literatura, zlasti pričevanja in strokovna literatura pregnanih argentinskih Slovencev. Vtis imam, da današnji ‘zgodovinarji’, ki so še vedno nasprotniki resnice in neizpodbitnih zgodovinskih dejstev, vso strokovno literaturo preprosto ignorirajo. Kako dolgo še nameravajo trobiti ‘svojo resnico’?

Kako vi vidite uveljavljanje medsebojnega dialoga, ki je nekakšen moderen imperativ, v praksi?

Najprej bi morali vsi vedeti, kaj pravi dialog sploh je, šele nato ga lahko uveljavljamo v praksi. Pravi dialog je spoštljivo, pošteno in obojestransko iskanje čiste resnice in samo resnice brez laži in potvarjanja resničnih dejstev. Če govorimo o medsebojnem dialogu, je to pogovor, iskanje, usklajevanje mnenj vedno dveh oseb ali skupin ljudi; je odkritosrčno prizadevanje obeh, da se z resnico, kakršna je, oba dobro seznanita. Resničen dialog namreč vodi iskrena želja, da se z resnico soočita in jo končno za svojo sprejmeta obe strani. Osnova vsakega pravega dialoga je dobro poznavanje, nikoli pa potvarjanje in skrivanje zgodovinskih dejstev. Naša zgodovinska ‘stroka’ še vedno ignorira temeljni razlog za nastanek revolucije, ki je bil cilj zlagane komunistične osvobodilne fronte. S terorjem med revolucijo in po njej je vsilila narodu usodno razklanost. Ta je še danes največji razlog razdvojenega in sprtega naroda. Če bomo pošteno in iskreno sprejeli resnična zgodovinska dejstva, bo storjen ogromen korak do narodne sprave. Zakaj jih revolucionarna stran še vedno skriva in potvarja? Zakaj oživlja duha revolucije? To so še vedno nerazčiščena vprašanja. Nanje bo morala odkrito odgovoriti sama. [Stran 077]

Figure 39.

O pogojih za dialog se malo govori …

Ne upošteva se dejstva, da so maloštevilni, toda razmeroma že dobro organizirani predvojni komunisti takoj ob napadu na Sovjetsko zvezo ‘strnili’ svoje vrste, ustanovili OF in že septembra 1941 enostransko razglasili, da bodo vsak boj proti okupatorju imeli za narodovo izdajstvo. Ta odlok je pomenil razkol med narodom in boj komunistov za oblast, saj so že tistega leta pričeli pobijati. Z umori pokončnih in narodnozavednih Slovencev so povzročili vedno večji razkol naroda. Nasilje nad Slovenci in vedno večje število pobitih Slovencev je postajalo očitno, a dobro prikrito in z lažjo opravičeno. Vse večje je bilo tudi razočaranje ljudi, saj so ‘narodnoosvobodilni boj’ razumeli kot borbo proti Italijanom in Nemcem, ne pa kot pobijanje poštenih Slovencev, dostikrat tudi njihovih najbližjih domačih! Istega leta, avgusta 1941, je Centralni komite KPS ustanovil Varnostnoobveščevalno službo (VOS). Spomladi in poleti 1942 je bilo pomorjenih več sto Slovencev. Ti umori niso bili predmet samovolje, kot bi danes radi prikazali, ampak sestavni del partijsko­partizanske taktike. Z revolucionarnim terorjem so bili ustvarjeni pogoji za prevzem oblasti, ko se »kolje vse, kar pride pod nož«, kot se je glasilo Kardeljevo navodilo Zdenki Kidrič. Nujnost samoobrambe je bila vedno večja, zato je razumljivo, kaj je temu sledilo. Kako se je nadaljeval očiten ali prikrit komunističen teror po vojni, bolj ali manj do naše osamosvojitve, vsega tega in še mnogo česa, večina Slovencev ne ve, zlasti ne mlajši. Ali jih ne zanima ali se nočejo zanimati. Če bodo enkrat znana vsa dejstva in sprejeta kot osnova medsebojnega dialoga, bo storjen že ogromen korak do narodne sprave. Menim pa, da bo pot do sprave še dolga. [Stran 078]

Kako pa spravo doživljajo vaši sogovorniki? Ko opisujete njihove odzive, precejkrat prikažete, da grozodejstev niso pozabili, da pa so povečini vsi odpustili. Kaj je s sovraštvom in revanšizmom, ki ga tem ljudem očitajo?

Za moje pričevalce beseda ‘sprava’ počasi postaja že sprevržena, prazna, celo žaljiva in ponižujoča. Razumejo jo tako, naj le žrtve in njihovi domači, priznajo svoje grehe in zločine, ki se jim krivično očitajo. Vrh vsega naj se zanje pokesajo! Ali naj bi bila to pravična pot do sprave? Njihove iskrene izpovedi me vedno znova prepričajo o njihovi spravni drži. V dolgih sedemdesetih letih trpljenja, solza, garanja za preživetje, molitev in darovanja vsega hudega na spravni oltar Križanemu in Vstalemu so me prepričali, da so morilcem svojih dragih prej ali slej že odpustili. Tudi zaradi spomina na svoje drage umorjene, ki so v smrtni uri groze molili za odpuščanje svojim sovražnikom. Danes mnogi ne bi bili take osebnosti in tako plemenitih značajev, če bi ne odpuščali. Razumljivo je, da vsega prestanega gorja z mnogimi krivicami vred ne bodo nikoli pozabili, kar pa še ne pomeni, da ne odpuščajo! Več kot upravičeno pričakujejo, da bodo tudi morilci njihovih dragih priznali svojo krivdo. In jo tudi obžalovali. Vključno z vsemi krivicami in ponižanji sedemdesetih let. Kesanje, priznanje in opravičilo naj ne bo le v besedah, ampak tudi v resničnih spravnih dejanjih! Enkratno dejanje še ni spravno dejanje celotnega naroda.

Težo in odrešilnost odpuščanja ste izkusili tudi sami ob tragični izgubi svojih otrok …

Trdno sem prepričana o milosti odpuščanja, ki je božji dar vsem, ki zanjo prosijo. To je moja dragocena osebna izkušnja. Doživljala sem jo ob smrti svojih treh nedolžnih sinov. Sama nisem nikdar iskala in zvedela za storilca, pijanega šoferja, ki je nesrečo povzročil. Pravili so, da je politik s krvavimi rokami; na predvečer prvega maja je drvel z mercedesom na proslavo v Gorico. Nihče ni nikoli ničesar povedal, niti se opravičil ali nama z možem priznal svojo krivdo. Le iz arhivskega dokumenta sem povsem slučajno mnogo let kasneje razbrala, da je pogreb najinih otrok spremljala tedanja UDBA. Zakaj, ne veva.

Kje pa v luči razmišljanja o spravi vidite slovensko Cerkev?

Nisem še slišala, da bi kdo omenil, da je govorjenje o medsebojnem odpuščanju še zdaleč premalo za resnično spravo. Ali naj moji pripovedovalci že sedemdeseto leto samo jokajo, trpijo, molijo, se žrtvujejo in odpuščajo? In mi vsi, ki nas je tlačil komunizem in smo še danes tlačani idejnih naslednikov komunizma? Naj iz dneva v dan pohlevno prenašamo nove krivice in sprenevedanja? Poslušamo vedno nove laži? Sprejemamo vedno nova ponižanja? Omenila sem že, kakšno sosledje je potrebno za resnično spravo! In da mora biti sprava v duhu resničnega dialoga in zato obojestranska. Sicer bo pot do sprave celotnega naroda, do resnice in končno do obsodbe komunističnega režima še dolga in naporna. Puhlo je besedičenje: Odpustimo drug drugemu in si sezimo v roke! Velikokrat pomislim, kako veliko število duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov in redovnic je moralo umreti, tudi mučeniške smrti. Kaj vse so morali prestajati še po vojni! Zakaj Cerkev ne seznani mladih z vsemi dejstvi in vso resnico? Zakaj mnogi duhovniki še vedno obsojajo škofa Rožmana, češ, kako je mogel zapustiti svoje ovce? »Kaj sem jaz, da bi sodil?« nas opominja sedanji papež. [Stran 079]

Imate kakšen konkreten predlog, kako naj Cerkev nagovori mlade o ‘ohranjanju zgodovinskega spomina’, saj o tem nikakor niso dovolj poučeni?

Cerkev ima v demokraciji veliko več možnosti, kot jih je imela v mojih mladih letih. Takrat še veroučnih srečanj, kaj šele duhovnih vaj ni smelo biti, niti v cerkvenih prostorih ne. Danes imajo mladi razna druženja, srečanja, prireditve, predavanja, okrogle mize ali Stično mladih … Bojim se, da vodje mladih in organizatorji raznih srečanj in združenj doslej še pomislili niso, da bi kdaj povabili profesorje zgodovine, strokovnjake in resnične poznavalce naše žalostne in za vse nas tako usodne preteklosti. Saj vendarle imamo že dosti mlajših zgodovinarjev in strokovnjakov za novejšo zgodovino. Žal mi je mladih, ker zlaganost sedanjosti in nepoznavanje prave zgodovinske preteklosti botruje že njihovi sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Brez poznavanja preteklosti pa narod nima prihodnosti. Ali ne bodo ponavljali istih napak, ki so nam znane tako s strani levice kot desnice? Žal jim je rečeno le, naj bodo zazrti v prihodnost. Zato pa niti sedanjosti ne spremljajo kritično. Tudi nam starejšim je bila v naših mladih letih obljubljena »lepša in boljša prihodnost«. Že Titovi pionirčki smo vsak dan pred in po pouku navdušeno zakričali: »Za domovino s Titom!« »Naprej!« In smo šli in še vedno gremo vsi naprej, z zmaličenim poznavanjem preteklosti. Kakšna prihodnost nas čaka, nam kriči že sedanjost.

Ste vi mlade o tem morda že kdaj nagovorili? Kaj bi jim bilo nujno treba povedati?

Zanimiva vprašanja. Nikdar me še nihče ni povabil, da bi spregovorila o tej temi. Zelo sem bila vesela že tega, da je vnukinja omenjene gospe Neže iz Domžal svojim sošolkam in sošolcem na lastno pobudo in njihovo odobravanje prebrala pripoved iz Zaveze, v kateri je njena babica opisala svoje težko, mučeniško življenje sirote brez staršev. Vedno pozabljamo, kakšno trpljenje in koliko hudih krivic in trpkih ponižanj so doživljali tudi otroci in mladi še vsa povojna leta! Ali je morda vnukinja gospe Neže svoje sošolce ‘obremenila’? Nasprotno, malenkostno jim je odgrnila pogled v drobec polpretekle zgodovine slovenskega naroda, ki je sploh ne poznajo. Kako naj jo? Od malega jim pere možgane marksistično šolstvo in lažna komunistična ideologija še danes. Prostodušno izjavljajo: »Domobranci so izdajalci, le kako so lahko od okupatorja vzeli orožje?« S tem je zanje poznavanje tega zgodovinskega obdobja končano. Žal je med temi dijaki in študenti obetajoča inteligenca naroda in nosilka vrednot, kot so zvestoba narodu, domovini in Bogu!

In kaj bi mladim povedala, me sprašujete? Vse to, kar sem danes vam in še več. Navrgla bi jim še, da jih pogrešamo pri spominskih slovesnostih v Kočevskem rogu ali na Teharjih in še kje. Veliko mladih pevskih zborov imamo, pevcev, recitatorjev, molivcev itd. Hvala Bogu, skupinica mladih molivcev vsako leto priroma peš v Kočevski rog in v molitvi in postu prebedi noč pred spominsko slovesnostjo. Morda bi kakšna druga skupina mladih romarjev poromala s kolesi? Mladi so iznajdljivi, predvsem pa veliki prijatelji resnice. Naj jih osvobaja zlaganosti! Naj jim bo zvesta spremljevalka na poti v prihodnost in kažipot v večno Življenje.

Generacija ustanovnih članov Nove Slovenske zaveze je že razmeroma v letih. Zdaj se je sestava v upravnem odboru sicer pomladila, zdi pa se, da praviloma ni nikjer videti otrok omenjene generacije. Kaj vi mislite, se dogaja? Je prenos teh vrednot tako težak?

Verjetno ustanovni člani Nove Slovenske zaveze niso vabili medse svojih otrok niti ne [Stran 080]

Figure 40.

drugih mladih. Srčno upam, da bodo to storili člani današnjega pomlajenega upravnega odbora, ko bodo njihovi otroci odrasli. Že danes pa bi lahko vabili več mladih, jim predstavili svoje delo, svoje poslanstvo in razloge za nadaljnji obstoj Nove Slovenske zaveze. Saj bomo drugače še naprej ostajali brez mladih in postajali vedno bolj okostenelo, neznano in nezanimivo društvo.

Ali se vam zdi, da ste se kaj spremenili, odkar obiskujete svojce žrtev, pišete njihova pričevanja in jih objavljate v Zavezi?

Odkrili so mi doslej neznani svet strahot in trpljenja, ki ga do takrat nisem poznala, še slutila ne. Kljub branju Črnih bukev v mlajših letih in nekaterih bridkih mladostnih izkušenj so bila moja dotedanja spoznanja o strahotah komunistične revolucije kot uvertura v nekakšno diabolično skladbo, ki bi jo lahko danes imenovala Ples hudiča ali pa Pred vrati pekla, kot je v svoji izpovedi trpljenja naslovil svojo knjigo lazarist Franc Sodja. Tako in podobno stanje je doživljalo veliko mojih pripovedovalcev. S tem so mi poglabljali spoznanja o lažni boljševiški preteklosti, imenovani narodnoosvobodilna borba. Seznanjali so me vsak s svojim trpljenjem in bolečinami, ki so bile podobne tisočim drugim. Zdaj dobro razumem njihove trditve: »Nikoli si nismo predstavljali, da človek lahko toliko pretrpi.« Občudujem jih in se čudim njihovemu življenjskemu pogumu in notranji moči. Od kod so jo črpali? Vsi so mi zatrjevali, da samo iz vere, molitve in odpuščanja. Celo iz pomilovanja morilcev, saj so [Stran 081] sčasoma spoznavali njihovo bedno životarjenje in žalostno smrt. Spremenili so moj pogled na trpljenje. Večkrat pomislim, kako naši ‘križi in težave’ splahnijo ob njihovem herojskem sprejemanju in prenašanju trpljenja in krivic.

Od pričevalcev se učim strpnosti, saj še vedno upajo, da resnica enkrat le pride na dan. Večina trpinov je že pokojnih in uživajo zasičenost Resnice, Pravice in Ljubezni. To je nezmotljivo upanje nas vseh. Svojim pričevalcem bom vedno hvaležna za gostoljubne sprejeme, za njihova iskrena pričevanja, ki so jih zmogli kljub ponovnemu oživljanju bolečin. Hvaležna sem za spletanje prijateljskih vezi in prijetne urice klepeta, pa za duhovno globoko doživete trenutke umiranja in smrti ene mojih pričevalk.

Ves čas pogovora govorite o pričevalcih, o katerih pišete že skoraj dvajset let. Pa vendar je ta beseda danes bolj znana zaradi oddaje Jožeta Možine. Kako gledate na njegovo delo?

Njegovo delo je neprecenljive vrednosti za sedanjost in prihodnost. S svojimi besedami bi njegove oddaje imenovala kar ‘živi arhiv še živečih pričevalcev in njihovih oživljenih zgodb’. Ta njegov arhiv ne bo nikoli končal v Vevčah, nihče ga ne bo mogel zapreti ali v njem karkoli črtati, nihče več utišati pričevalcev. Njegovo zadnje delo, doktorska disertacija na šeststotih straneh pa je skoraj megalomansko delo. Pomembno tudi zato, ker je s preciznim navajanjem golih dejstev drugega za drugim odkrival vzroke in posledice nastanka komunistične revolucije. Več kot očitno razgrne dejstvo, da je bila naša NOB čista laž revolucionarnih krvnikov in njihove borbe za prevzem oblasti.

Morda za konec še beseda o najnovejšem dogajanju, pokopu žrtev iz Hude jame?

Živo imam v spominu pogreb nedolžnih žrtev iz Hude jame v Dobravi pri Mariboru. Z mešanimi občutki sem stopila do groba. Vanjo so položili krsto z okostjem. Simbolično mi je predstavljala vsa iznesena okostja iz jame. Morda je med njimi tudi kakšen trpin s Teharij? Gnala me je nekakšna ‘sveta dolžnost’, da se v imenu pričevalca z Jesenic spomnim mučeniške smrti njegove matere in očeta in hkrati njegove tete in strica. Obe družini z majhnimi otroki sta bili vrnjeni iz Vetrinja na Teharje. Tam so otroke ločili od staršev. Slovo mojega pričevalca od očeta je bilo le bežno srečanje ob žični ograji. Oče je s prsti skozi ograjo božal njegovo drobno ročico. Vedel je, da zadnjič. Starše obeh družin skupaj z drugimi zapornicami in zaporniki so neke noči odpeljali s Teharij. Sam Bog ve, kje so njihova okostja, sem pomislila ob odprtem grobu. So morda tukaj, na Dobravi? Malo verjetno. Morda še med neizkopanimi okostji v Hudi jami ali v rudniku Pečovnik? Ali pa so za vedno zasuta v globinah Hrastniškega hriba ali neznano kje? Bomo kdaj okostja vsaj teh pokopali v blagoslovljen grob na Teharjah ali v Ljubljani? Ali bodo prišli med nas s spomenikom vseh žrtev revolucije? Same neznanke, ki sejejo nezaupanje. Naj naši mučenci, kjerkoli že trohnijo, prosijo za nas, za ves slovenski narod! Pobožno sem pokropila krsto, vrgla nanjo rdeč nagelj in pomislila na besede preroka: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih očistili z Jagnjetovo krvjo … in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči (Raz 7, 14)«.

Gospa Vanja, iskrena hvala za pogovor.

[Stran 082]

5.1.1.

Figure 41.

[Stran 083]

Figure 42. Gospod, prišel je čas – Ljubelj 1945 Lojze Erjavec

[Stran 084]

6.1.1. Uvod

Konec druge svetovne vojne je močno zaznamoval slovenski narod. V enem samem mesecu je Slovenijo zapustilo preko dvajset tisoč ljudi, od tega več kot deset tisoč slovenskih domobrancev, ki so bili konec maja 1945 vrnjeni in izvensodno pomorjeni v Kočevskem rogu, Teharjah ter drugih krajih po Sloveniji. Poleg mladih fantov je Slovenija v veliki meri izgubila svojo intelektualno, gospodarsko, politično, kulturno in prosvetno elito, saj so takrat v begunstvo odšli predvojni poslanci, župani, člani narodne vlade, vodilni člani predvojnega demokratičnega tabora, univerzitetni in srednješolski profesorji, številni duhovniki. Odhod te množice, ki se je preko Tržiča pomikala proti Ljubelju, je ostala v spominu mnogim ljudem. Čeprav se o njih v naslednjih desetletjih v Sloveniji ni smelo govoriti, ali pa jih je javni prostor omenjal le z najslabšimi pridevniki, je vendarle njihova zgodba po naši osamosvojitvi postopno prihajala na plan. Tako je vedno več takih, ki jim besede Vetrinj, Peggetz, Špital ali Judenburg ne zvenijo več tuje, temveč vedo, da se za njimi skriva zgodba o slovenskih beguncih, ki so se maja 1945 znašli na avstrijskem Koroškem ter v begunskih taboriščih v Peggetzu, Špitalu, Judenburgu, Št. Vidu na Glini preživeli naslednja tri, štiri leta. Vedno več je tudi takih, ki vedo povedati, da so Slovenci v skrajno neugodnih okoliščinah in barakarskem okolju s svojim znanjem, iznajdljivostjo in marljivostjo uspeli resnično vzpostaviti človeka vredno življenje. Navduševali so ne le angleško vodstvo taborišč, temveč tudi vse, ki so imeli možnost vpogleda v njihov taboriščni vsakdan. K temu odkrivanju zamolčane zgodbe je ogromno prispevala Rafaelova družba s svojo razstavo fotografij iz življenja slovenskih beguncev, s katero že leta gostuje po različnih koncih Slovenije, obiskala je tudi že zamejce in rojake po svetu, del te zgodbe pa so prenesli tudi v fotografsko monografijo Cvetoči klas pelina.

Toda še vedno skoraj nikomur v Sloveniji nič ne povedo imena krajev, kot so Monigo, Servigliano, Senigallia ali Barletta. Iz zapisa besed se nam sicer lahko zazdi, da gre za kraje, ki se nahajajo v Italiji, toda skoraj nihče jih ne bi povezal z usodo povojnih slovenskih beguncev. Da, ob koncu druge svetovne vojne se je tudi v Italiji znašlo nekaj tisoč Slovencev, ki so naslednja leta, prav tako kot slovenski begunci na avstrijskem Koroškem, preživeli v taboriščih, ki pa so bila razpršena po različnih koncih Italije. Tudi njihova zgodba je zanimiva. Morda nekoliko bolj razdrobljena, saj so jih pogosteje selili, vendar kljub temu navdušujoča. Zdi se namreč skoraj nemogoče, da bi lahko tudi tu Slovenci, podobno kot na oni strani Karavank, uspeli organizirati svoje taboriščno življenje tako, da so pri vodstvu taborišča zbujali občudovanje in začudenje, kako je lahko tako majhna skupina tako povezana in tako izstopajoče drugačna od vseh drugih beguncev, ki so si delili taboriščni prostor. Tako med Slovenci ni manjkalo bogatega kulturnega življenja, posebno skrb so namenjali raznovrstnim oblikam izobraževanja, tako formalnega kot neformalnega, vse njihovo bivanje pa je prepletala močna verska dejavnost. Da bi nekoliko popravili to krivico ter v naš zgodovinski spomin vrnili tudi slovenske begunce v Italiji ter njihovo veliko zvestobo slovenskemu narodu, čeprav več sto kilometrov od domovine, bomo v naslednjih nekaj številkah poskusili [Stran 085]vsaj nekoliko orisati njihovo življenje v taboriščih v Italiji. Toda še prej najprej nekaj besed o tem, kako so se sploh znašli tam, kakšna je bila njihova pot ter koliko jih je sploh šlo v Italijo.

6.1.2. Odhod iz domovine

Tik pred koncem druge svetovne vojne je bilo jasno, kdo bo v Sloveniji zmagovalec, saj so v zavezništvu s sovjetsko Rdečo armado pod vodstvom Komunistične partije postali zmagovalci tudi partizani. Demokratični tabor v Sloveniji je vse do konca vojne upal, da bodo Slovenijo zasedle zahodne zavezniške enote (Američani in Angleži) in da bodo skupaj z njimi dosegli državno­pravno združitev vsega slovenskega narodnega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo. O tem, da bi se umaknili iz domovine, nekaj dni pred koncem vojne ni nihče razmišljal. Narodni odbor za Slovenijo, ki mu je zakonitost slovenskega narodnega predstavništva po vojni priznal celo zgodovinar Metod Mikuž,¹⁰ je 3. maja 1945 sklical prvo sejo začasnega slovenskega narodnega predstavništva, na njej pa je predsednik narodnega odbora dr. Jože Basaj prisotnim med drugim dejal: »V odločilnem času ste bili povabljeni na sejo začasnega slovenskega narodnega predstavništva. Čas nujno zahteva, da narod po svojih predstavnikih izrazi svojo voljo na zunaj in na znotraj in da okrepi svojo obrambo proti invaziji terorja in boljševizma, ki ne pozna narodne sprave, čeprav je triletna državljanska vojna zahtevala že toliko krvi in uničila toliko narodnega premoženja. Na znotraj narod pričakuje odločno besedo oblasti, ker dogodki hitro dozorevajo in obstoji nevarnost, da narodna akcija za združitev vseh Slovencev v Zedinjeno Slovenijo pride prepozno. Na zunaj je položaj tak, da je zadnja ura, da se ustvari stik z velikimi demokratskimi zavezniki na zahodu. /…/ Skoro triletna vojna je v demokratičnih strankah ustvarila enotno voljo, da boljševizem in terorizem na Slovenskem ne bosta zavladala.«¹¹ Toda namesto zahodnih zaveznikov so na koncu Slovenijo s pomočjo Sovjetske zveze zasedli partizani, oblast pa je prevzela Komunistična partija. Med mnoge Slovence, še posebej na Dolenjskem in Notranjskem, ki so že med drugo svetovno vojno občutili nasilje komunistične revolucije, se je ob koncu vojne naselil strah pred neobrzdanim nasiljem nove oblasti. Tudi komunistično vodstvo je dalo jasno vedeti, kaj čaka tiste, ki so jih sami označili za izdajalce. Pri tem ni bilo pomembno, ali je bil kdo res izdajalec ali pa je bil le nasprotnik komunistične ideologije in je za komuniste, ki so prevzeli oblast, že vnaprej predstavljal opozicijo. Zaradi tega so se številni odločili, da se za štirinajst dni, morda nekaj tednov umaknejo na Koroško. Marko Kremžar je o tem, zakaj so se ljudje odločili za odhod, zapisal: »Ko se je v maju leta 1945 pričela valiti po slovenskih cestah reka beguncev pred komunisti, to ni bil organiziran ali predvidevan podvig. Strah pred krvoločnostjo komunističnih partizanov je bil tako splošen in globok, da je pognal na ceste tisoče rojakov, ki niso vedeli drug za drugega. Dovolj je bilo, da se je zvedelo: ‘Domobranci se umikajo, partizani prihajajo’, da je množico ljudi prevzel strah in mnoge pripravil do tega, da so zapustili dom. Ne za dolgo, so mislili, le do Ljubljane, dokler ne pridejo zavezniki …, morda do Kranja …, le čez Ljubelj … do Angležev. Nihče ni zapuščal domovine, le umakniti so se hoteli za nekaj časa, da rešijo življenje, dokler se stvari ne umirijo.«¹² V začetku maja 1945 so se tako mnoge družine in posamezniki, skupaj z glavnino Slovenskega in gorenjskega domobranstva oziroma Ljubljanske in Gorske divizije Slovenske narodne vojske ter drugimi vojaškimi enotami (nemška vojska, četniki in drugi), pridružili množici ljudi, ki [Stran 086]se je preko Ljubljane pomikala proti Ljubelju, manjši del pa se je na ono stran Karavank umikal po Mežiški dolini v Pliberk ter preko Jezerskega v Beljak.

Večina teh, ki so prišli med prvimi na Koroško, se v Celovcu ni niti ustavljala (ali pa zgolj za nekaj dni), temveč je nadaljevala pot proti Lienzu, ki je bil že na tirolski strani. Tisti, ki so ostali v Celovcu, so poiskali prenočišča v šolah, župniščih, tamkajšnjih hotelih, pri znancih ali sorodnikih. Nekateri begunci so odšli v Beljak, nekateri so si našli nastanitev v okolici Baškega jezera. Naslednje skupine beguncev, ki so prišle čez Karavanke po 10. maju, so že nameščali v zasilno taborišče v Vetrinju. Tako člani Narodnega odbora kot večina teh, ki je prišla na Koroško, pa si je želela čim prej priti v Italijo, med drugim prav zaradi bojazni, da ne bi Koroške zasedli partizani in bi bili prisilno vrnjeni v Jugoslavijo. Vsem je bilo namreč jasno, kaj bi to zanje pomenilo, zato se begunci na Koroškem niso počutili varno. Takole se spominja Nežka Čampa, doma iz Mozlja pri Kočevju, ki se je, stara 15 let, skupaj z družino peš odpravila naprej proti Ljubljani, od tam pa preko Kranja proti Ljubelju: »V vasi Ferlah gremo na vlak – del skupine pa gre naprej peš. Na prihodnji postaji zagledamo vojake, misleč, da so Angleži, a ko pogledamo točneje, vidimo partizane, strah se stopnjuje. Peljemo se z vlakom čez Dravski most. Na postaji izstopimo. Tu čakamo naslednjega vlaka. Okrog 7. ure se odpeljemo proti Celovcu. Zopet nova skrb, kje bomo prenočili. Posedemo se na postaji – dva domobranca gresta v mesto za prenočišče. Čez kakšno uro pride eden nazaj v civilu. Opozori nas, naj gremo molče za njim, ker se tu potikajo naši sovražniki. Pripelje nas v park, kjer so bili Hrvatje. Vzeli so nas v varstvo. Prespali smo pod milim nebom na pesku. Zopet se nas polašča obup.«¹³

6.1.3. V Italijo

Beguncev, ki so prihajali na Koroško, je bilo vedno več, in da bi vsaj malo sprostili prostor za nove in nove begunce, so Angleži te, ki so prvi prišli v Celovec in Beljak, s kamioni odpeljali v Italijo. Tako naj bi v petek, 11. maja 1945, iz Beljaka odšlo okoli 600 slovenskih beguncev, naslednji dan pa naj bi iz Celovca preko Beljaka v Italijo v Videm odpeljali še okoli 500 ljudi. Med njimi naj bi bila poleg civilistov tudi večina štajerskih slovenskih častnikov.¹⁴ Po drugih podatkih naj bi 12. maja Angleži s kamioni v Italijo odpeljali okoli 800 Slovencev, ki so bili nastanjeni v Jesuitenkaserni v Celovcu.¹⁵ Ali so to vsi begunci, ki so jih iz Avstrije še prepeljali v Italijo, ali je bil kasneje še kakšen kamion, ni jasno, vse pa kaže na to, da so bili Slovenci s Koroške v Italijo pripeljani zgolj v teh dveh dneh in da so se kasneje v Italijo mimo obmejnih kontrol prebili le še posamezniki. Med temi, ki so Koroško zapustili kasneje, sta bila tudi Tine Debeljak in Bogumil Remec. Prav v tem prevozu Slovencev v Italijo je mogoče verjetno tudi nekoliko bolj razumeti zaupanje slovenskih beguncev do Angležev, ko so jim ti konec maja zatrjevali, da bodo slovenske domobrance in kasneje tudi civiliste prepeljali v Italijo.

Slovenski begunci, ki so bili prepeljani s Koroške v Italijo, pa niso bili prvi Slovenci, ki so se ob koncu vojne znašli v Italiji. Tja so se namreč začeli prvi organizirano umikati primorski domobranci. Konec aprila je general Miodrag Damjanović, Mihailovićev zastopnik, ki je na Primorsko prišel spomladi 1945 z na-[Stran 087]

Figure 43. Lojze Erjavec

menom, da prevzame vrhovno vodstvo nad združenimi slovenskimi in srbskimi vojaškimi enotami, ki bi se povezale v protikomunistični fronti, vsem svojim enotam izdal povelje za umik na desni breg Soče, skupaj z njim pa je pod vodstvom generala Ivana Prezlja odšel tudi del slovenske narodne vojske, štajerski četniki ter večji del primorskih domobrancev. Ob prihodu v Furlanijo so prišli v stik z zavezniškimi vojaškimi oblastmi, večina primorskih domobrancev je bila z ladjami prepeljana do Tagliamenta, od tam pa so jih Angleži, ki »jih niso neprijazno sprejeli«, odpeljali v taborišče v Ceseni, od koder so jih 13. maja preselili v taborišče v Forliju.¹⁶ Taborišče v Ceseni je bilo postavljeno na nogometnem igrišču, obdano je bilo z žično ograjo, stražili pa so ga indijski vojaki. V taborišču se je znašlo predvsem nekaj primorskih domobrancev, med katerimi se je večina odločila, da prestopi med civiliste. V taborišču so Slovenci skupaj z ostalimi taboriščniki organizirali versko in kulturno življenje. O tem, kakšna je bila ta pot, je v svojih spominih pisal tudi Janez Arnež: »Približal se je konec vojne in v zadnjih dneh aprila 1945 sem s skupino domobrancev, ki se je zbrala v tržaškem domobranskem štabu, odšel v pristanišče. Šli smo v skladiščno poslopje, kjer smo bili malo kriti pred streljanjem, ki je prihajalo iz višine nad mestom. Partizani so bili že v mestu. Sredi noči smo končno izpluli na neki hrvaški ladji. Menda smo bili zadnji v konvoju. Slediti konvoju je bilo nujno, ker smo se le tako lahko izognili minskemu polju, ki je bilo znano le voditelju konvoja. Bilo je hladno majsko jutro in vsaj eno letalo sem videl v zraku. Zaradi varnosti sem razdrl neko hrvaško zastavo, ki sem jo našel na ladji, in s prijateljem sva razgrnila [Stran 088]

Figure 44. Lojze Erjavec

po krovu slovensko kombinacijo zastave, da bi letalo lahko ugotovilo, da nismo kakšen sovražni oddelek. Letalo Spitfire nas je preletelo in odletelo. Po barvah je pilot verjetno ugotovil, da ni bilo vzroka za sumničenje. Na koncu vožnje smo videli nekaj potopljenih ladji, menda so jih letala potopila, ko so nanje streljali z ladij. Pristali smo menda v bližini izliva Tilmenta (Tagliamento) v morje. Ladja zaradi plitkosti ni mogla do obale. Do tja smo priveslali na gumijastih čolnih, ki smo jih našli na ladji. /…/ Slovenci smo morali čakati vsaj dva tedna, preden so novozelandski vojaki na naše ponovne prošnje prišli do nas in nas odpeljali na tovornih avtomobilih. Sedel sem prav na robu tovornjaka in gledal smerokaze, da sem ugotavljal smer vožnje. Bil sem pripravljen na odskok, če bi se tovornjak usmeril proti vzhodu. Ustavili smo se v taboriščih Forli in Cesena. To sta bili veliki taborišči, kjer so se zbirali tudi tisti, ki so hoteli še ostati v vojaških formacijah in so jih nato kmalu odpeljali v vojaško taborišče Eboli. /…/ Vse tiste »Tržačane in Goričane«, ki nismo hoteli imeti ničesar s kakšno vojaško organizacijo, so končno namestili v civilnem taborišču Riccione.«¹⁷ S Primorske pa se v Italijo niso umaknili samo primorski domobranci, temveč so se tja zaradi nevarnosti nasilja partizanskih enot umikali (dokler je bilo to mogoče) tudi primorski politiki, duhovniki, goriški bogoslovci ter mnogi, ki se s komunistično ideologijo niso strinjali.

V italijanskih taboriščih so se znašli tudi Slovenci, ki so bili med vojno mobilizirani v nemško vojsko, predvsem z Gorenjske in s Štajerske. Ob izkrcanju zaveznikov na Siciliji in v južni Italiji leta 1943 so se mnogi znašli v zavezniških ujetniških taboriščih, kjer so jim dodelili različna dela (v bolnišnicah, skladiščih [Stran 089]ipd.). Nekateri so bili sprejeti tudi v angleško kraljevo letalstvo (RAF), znotraj katerega je septembra 1944 nastal tudi prvi kr. jug. bataljon, ki je imel okoli šeststo vojakov, od teh pa jih je bila skoraj polovica Slovencev. Ob koncu vojne so bili pozvani, da naj se ponovno vrnejo v Jugoslavijo, vendar se večina zaradi poznavanja razmer v Jugoslaviji in tudi zaradi lastnega nestrinjanja s komunistično ideologijo za to ni odločila, zaradi česar so se ponovno znašli v taboriščih.

6.1.4. Koliko?

Če je mogoče zelo natančno določiti število slovenskih beguncev, ki so se znašli v avstrijskih taboriščih, pa je mogoče o njihovem številu v italijanskih taboriščih ugotoviti le posredno. V Avstriji so namreč Angleži redno vodili mesečna statistična poročila, znotraj katerih so po narodnosti razdelili tudi Jugoslovane, in sicer na Slovence, Hrvate in Srbe. Na podlagi teh poročil lahko zelo natančno spremljamo spreminjanje števila slovenskih taboriščnikov znotraj vseh štirih koroških taborišč, v katerih so se konec maja 1945 znašli Slovenci. V Italiji pa ni bilo tako. Vse begunce, ki so prišli iz Kraljevine Jugoslavije, so vodili pod enotno oznako »Jugoslovani«. Izjema je bilo le taborišče v Serviglianu, kjer je taboriščni vodja Peter S. Lancaster v tedenskih poročilih posebej vodil število Slovencev, Hrvatov in Srbov. Po njegovem odhodu se je to spremenilo in pod rubriko »nacionalnost« najdemo samo še zapis »Jugoslovani«.

V primerjavi z Avstrijo so bila tudi poročila taboriščnih uprav v taboriščih v Italiji veliko bolj skopa in pomanjkljiva. Le redko je v arhivih mogoče najti dokument, v katerem bi bili posebej omenjeni Slovenci, če pa pri tem upoštevamo še dejstvo, da so se, za razliko od Avstrije, kjer so bili praktično vsi Slovenci naseljeni v štirih, kasneje pa celo treh taboriščih,¹⁸ slovenski begunci v Italiji znašli razpršeni v številnih taboriščih ter da so se v treh letih, kolikor jih je večina preživela tam, večkrat selili, je seveda takšna razlika razumljiva. Poleg tega je bila avstrijska Koroška zgodovinsko veliko bolj povezana s Slovenci, kar je bil verjetno tudi razlog, da je bilo ločevanje med posameznimi narodi veliko bolj prisotno, medtem ko so bila italijanska taborišča, v katerih so bili slovenskih begunci, pomaknjena krepko na jug Italije. Tako so nam lahko pri ugotavljanju števila slovenskih taboriščnikov v Italiji v pomoč poročila o volitvah v slovenski taboriščni odbor, objavljena v časopisu Zedinjena Slovenija, ki so ga izdajali Slovenci najprej v taborišču v Serviglianu, nato pa vse do odhoda v svet še v Senigaliji. V teh poročilih je namreč med drugim navedeno, koliko je bilo vseh volilnih upravičencev. Poleg tega je dobrodošel seznam imen Slovencev, ki so se v taborišču v Serviglianu oktobra 1945 zaobljubili Kraljici presvetega rožnega venca. Upoštevajoč torej različne vire, lahko ugotovimo, da naj bi svoj začasni dom v taboriščih v Italiji našlo med štiri do pet tisoč Slovencev, kar pravzaprav sploh ni majhna številka (številka pa je še večja, če bi prešteli tudi vse Slovence, ki so se po vojni zatekli v Rim). Iz pisma škofa dr. Rožmana papežu Piju XII. pa izvemo, da je s Koroške v Italijo v taborišče v Monigu prišlo tudi 62 škofijskih duhovnikov ter kar nekaj bogoslovcev.¹⁹

Kot že omenjeno so bili Slovenci v Italiji razpršeni po različnih taboriščih. Tako so se znašli med drugim v taboriščih v Riccioneju, Eboliju, Modeni, Jesiju, Forliju, Fermu, Reggio Emiliji, Traniju, Bologni, pa tudi v Barletti, Meranu, Viscu, Miramaru. Nekateri so ostali tudi v Trstu in Gorici ter tu veliko prispevali k obuditvi kulturnega in prosvetnega življenja [Stran 090]

Figure 45. Lojze Erjavec

zamejcev, ki so bili pod fašistično Italijo izredno preganjani. Predvsem člani Narodnega odbora ter nekateri drugi vidni slovenski predvojni politiki in duhovniki so odšli v Rim, kjer so preko Slovenskega socialnega odbora pomagali slovenskim beguncem v Italiji in Avstriji. Pred odhodom v Argentino se je večina Slovencev znašla tudi v taborišču v Bagnoliju pri Neaplju, ki ni bilo klasično povojno begunsko, temveč predvsem prehodno taborišče, v katerem so begunci čakali na ladje, ki naj bi jih popeljale novi domovini naproti. Večina beguncev je v tem taborišču preživela le nekaj dni, morda tednov.

6.1.5. Prihod v Videm

Kot vidimo, so bili begunci v Italiji razpršeni po različnih taboriščih, najmočnejša skupina slovenskih beguncev pa je vendarle ostala skupaj. V tej skupini so bili praktično vsi, ki so bili prepeljani s Koroške, pridružili pa so se jim še nekateri drugi posamezniki ali manjše skupine. Negotovost, ki so jo čutili begunci ob odhodu iz domovine, se je vsekakor nadaljevala tudi na poti s Koroške, iz Celovca proti Beljaku in Italiji, prav tako pa tudi niso bili lepo sprejeti v Vidmu. Ob prihodu so jih namreč »pričakali komunisti, ki so vpili nanje in jih zmerjali«, kot se je spominjala tistega časa takrat komaj 19­letna Marjana Kovač, ki je odšla iz Ljubljane 5. maja, medtem ko je njena mama ostala doma.²⁰ O neprijaznem sprejemu je v svojem dnevniku pisala tudi Nežka Čampa: »Danes smo izvedeli, da gremo naprej v Italijo. Z veseljem in žalostjo smo prejeli to novico. Radi bi še malo počakali, da bi zvedeli kaj o domobrancih. Ob 7. uri nas odpeljejo z avti. Okrog [Stran 091]

Figure 46. Lojze Erjavec

11. ure v Beljaku. Tu dobimo domačine iz Briž. Od njih izvemo, da so odšli naši naprej. Ob 10. zvečer prišli v Udine. Zopet zaničljivi pogledi, grožnje in pljuvanje. Partizanov povsod dovolj. Prenočišče pod milim nebom. Hrane celi dan nič.«²¹

V Vidmu so begunci ostali dva do tri dni. Sprva so jih sicer želeli namestiti v prostore tamkajšnje šole, vendar so bili v njej že drugi ljudje, zato jih je nekaj ostalo tam, nekatere pa so nastanili v prostorih nekdanjega samostana. Ko so šli begunci peš od vojašnice, kjer so jih sprejeli, do šole, so jih ob cesti pričakali »radovedni in besni titovci«. V šoli, kjer so bili nastanjeni, ni bilo postelj, tako da so spali na odejah, ki so jih razprostrli po tleh. V vseh treh dneh, ki so jih preživeli v Vidmu, je imel duhovnik Alojzij Košmerlj za slovenske begunce šmarnice s petimi litanijami ter mašo, v teh dneh pa so tudi veliko molili rožni venec ter tako iskali uteho in moč za nadaljnjo pot.²² Košmerlj je bil sicer do odhoda na Koroško maja 1945 župnik pri sv. Petru v Ljubljani. Svojo srebrno mašo je obhajal na južnem Tirolskem v cistercijanski župniji v Meranu, kamor se je zatekel po umiku iz Slovenije. Tam je nekaj časa pomagal v župniji, nato se je pridružil slovenskim beguncem v Vidmu. Kasneje se je Košmerlj mestu vodje dušnega pastirja odpovedal, saj ga je odhod iz domovine ter smrt toliko slovenskih fantov in begunstvo preveč prizadel. Šele v Argentini je potem ponovno duhovno zaživel ter opravljal dušno pastirstvo med Slovenci vse do svoje smrti 27. julija 1974.²³ Da bi jim bilo ob vsem tem lažje, so ob večerih prepevali slovenske pesmi.

[Stran 092]Hrana v teh nekaj dneh je bila skromna, čeprav je bila »nekoliko boljša od one v Celovcu«. V času bivanja v Vidmu naj bi partizani odpeljali štiri begunce, med njimi tudi duhovnike, pa tudi sicer naj bi si partizani prizadevali »vriniti v naše prostore, a italijanska policija jih ne pusti blizu«.²⁴

Sprva je bilo predvideno, da naj bi vse slovenske begunce iz Vidma odpeljali že 14. maja 1945, vendar se to ni zgodilo, čeprav so bili begunci že zjutraj, takoj po zajtrku, pri katerem so dobili kavo in piškot, kar naj bi zadostovalo za celodnevno potovanje, pripravljeni za odhod. Ta dan so popoldne v taborišče v Monigu pri Trevisu odpeljali le del Slovencev, medtem ko je druga skupina še eno noč prespala v Vidmu. Te, ki so zapustili Videm šele naslednji dan, so razdelili v skupine po 30 ljudi ter jih naložili na 30 kamionov, verjetno pa so na tak način potovali tudi prvi dan. Tako prva kot druga skupina je prišla v Monigo okoli osmih zvečer. Begunce so nastanili v kasarne, kjer so bile »sobe snažne, samo ležišče na cementnih tleh, brez slame in desk«, sobe pa so bile tudi brez vode in luči.²⁵ Po treh mesecih v Monigu so jih konec avgusta 1945 preselili v taborišče v Forliju, kjer so ostali le nekaj dni, nato pa je bil večji del Slovencev odpeljan v taborišče v Servigliano, manjši del se je selil v taborišče Fermo, nekaj pa jih je ostalo v Forliju. Tudi del teh, ki so ostali v Forliju ali pa so bili prepeljani v Fermo, se je kasneje preselil v taborišče Servigliano. V tem taborišču so Slovenci ostali slabo leto, nato pa so jih preselili v taborišče v Senigalijo št. 9. Begunce naj bi preselili južneje predvsem zaradi »toplejšega podnebja in zaradi lažje prehrane«.²⁶

6.1.6. Monigo

Monigo, ki je danes eno izmed mestnih četrti v Trevisu, takrat pa je bilo to naselje od mesta oddaljeno tri kilometre, so Slovenci poznali že iz časa italijanske okupacije, saj je bilo v tamkajšnji vojašnici v letih 1942–1943 eno izmed fašističnih koncentracijskih taborišč za civiliste, kamor so zapirali tudi Slovence (nekateri so bili tja prepeljani iz Gonarsa).

V Monigu so se slovenskim beguncem, ki so prišli iz Vidma, pridružili tudi nekateri Slovenci, ki so pobegnili iz vetrinjskega taborišča. Razlogi za to so bili različni, večina pa si je le želela pridružiti družinskim članom, ki so bili ob prihodu na Koroško poslani v Italijo. Eden izmed teh je bil tudi Božidar Fink. Fink je 8. maja 1945 zapustil Ljubljano ter odšel preko Ljubelja na Koroško v Vetrinj. Čeprav je bil tudi sam domobranec, ni bil med tistimi, ki so jih konec maja vrnili. Zaradi slabih bivanjskih razmer v Vetrinju je namreč močno zbolel, zaradi česar ni bil sposoben sam oditi na vlak. Takoj ko se je toliko pozdravil, da je bil sposoben za na pot, se je skupaj s svojim mlajšim bratom Nacetom ter še z enim fantom odpravil peš na italijansko stran (skoraj 400 kilometrov), saj so bili tam že njegovi starši, bratje in sestre ter zaročenka Valentina Kovač. Prva ovira, na katero so naleteli pri svojem begu, je bil dravski most, ki so ga takrat že stražili Angleži, prehod čez most pa brez posebnih dovoljenj ni bil možen (sami so bili poleg tega še ubežniki). Izkoristili so trenutek nepazljivosti straže ter uspeli varno priti na drugo stran. Pot jih je nato vodila preko Dolomitov do Belluna, pri čemer naporna in nevarna pot ni bilo najhujše, s čimer so se morali soočati. Vso pot do Moniga jih je namreč pestila huda lakota, saj s seboj niso imeli nobene hrane. Na poti so bili tako precej odvisni od dobrih ljudi, ki so jih srečevali. Tako jim je pomagala mlajša žena, sicer že na italijanski strani (prej se niti niso upali ustavljati), ki jim je pripravila nekaj hrane, čeprav so imeli pri hiši umirajočega očeta.

[Stran 093]

Figure 47. Lojze Erjavec

Finku je v spominu ostala tudi starejša ženica, ki jim je, ko so jo prosili za nekaj kruha, odstopila svojo živilsko nakaznico (takrat je bilo mogoče hrano kupiti le z nakaznicami), rekoč: »Fantje, taki ste, kot je moj sin nekje na fronti«. Nekdo drug je prišel iz Vetrinja v Italijo z italijanskim konvojem v začetku julija 1945, ko so iz Vetrinja v Italijo odpeljali Italijane, pri čemer se je skupaj s še enim prijateljem izdajal za Italijana, čeprav noben od njiju ni znal dobro italijanščine.

V taborišču v Monigu se je tako znašlo okoli 1.500 Slovencev, večinoma z Dolenjske in Notranjske, v taborišču pa so bili tudi begunci drugih narodnosti, med drugim Poljaki, Hrvati, Francozi in Italijani. V treh mesecih, ki so jih preživeli tam, so se Slovenci izkazali kot odgovorna in zaupanja vredna skupina, kar je prepoznalo tudi angleško taboriščno vodstvo, ki jim je že kmalu po prihodu zaupalo večino tistih vodstvenih mest, ki so jih lahko prevzemali taboriščniki, čeprav so bili, kot omenjeno, v taborišču tudi pripadniki drugih narodov. V teh treh mesecih so slovenski begunci postavili temelje svojega begunskega življenja.

[Stran 094]

7.1.1.

Okoli vseh svetih prireja Nova Slovenska zaveza po vsej Sloveniji spominske slovesnosti za tiste vojake Slovenske narodne vojske, ki so že med vojno in še po njej plačevali ceno za obrambo tradicionalne omike, ki je vladala v Sloveniji in v Evropi. Tako se godi tudi ob spominu na tiste vojake, pa tudi civilne ljudi, ki so odšli od nas kot žrtve tega boja. To delamo na različne načine. Za letos predlagam, da za uvod preberemo odlomke, ki jih je zapisal zgodovinar msgr. Rudolf Klinec, doktor zgodovinskih znanosti, maja 1945, ko je zvedel za žaljivi in nečloveški komunistični zločin. Msgr. Rudolf Klinec je bil vodilni zgodovinar krščanske kulture na slovenskem Primorskem. Svoje navedke sem povzel po njegovi knjigi »Dnevniški zapisi 1943–1945«. Knjigo sta uredila zgodovinarja Peter Černic in Renato Podbersič ml. Izbral sem tiste odlomke v knjigi, ki govorijo, kakšno razpoloženje je v zgodovinarju povzročila vest o tem, na kar so bili ti vojaki s tem obsojeni. Zakaj sem izbral ravno tega avtorja? To sem storil zato, ker se globoko sklada z našim razumevanjem. Kakor njega, tudi nas obhaja dvojna misel. Na eni strani tega ne moremo razumeti, na drugi strani pa v tej strašni odločitvi, ki je pomenila gotovo smrt te mlade vojske, vidimo, kakor zgodovinar Klinec, posebno izbranost tistih sil, ki vodijo svet in mu kažejo pot, hkrati pa nam, Slovencem, dajejo priznanje za naše katoliško prebivanje v zgodovini in za vztrajanje v krščanstvu tudi v nevernem modernem svetu.

Naj začnem z navajanjem teh odlomkov, iz katerih boste tudi vi razbrali žalost in obup, pa tudi slovensko odločitev, ki je bila takšna, kakršna je bila – tudi v ne tako hudih okoliščinah – skozi vso zgodovino. Začnimo!

Takole piše msgr:

Popoldne sta dospela iz Moniga dr. Prešeren in goriški sodnik dr. Mihelič, ki sta prinesla neverjetno strašno vest: Angleži so predali Titu 10.000 slovenskih domobrancev. Domobranska tragedija na Koroškem je nekaj nezaslišanega. Angleži so se jim hinavsko lagali, da jih pošiljajo v Italijo, zato se je priglasilo za odhod tudi kakih 600 civilistov. Nabasali so jih na vlake, nekatere teh so baje plombirali, in jih odpeljali s Koroškega – v Jugoslavijo. Z vlaka, ki je šel proti Celju, so nekateri, redki, poskakali na tla in zbežali. Zajete domobrance pobijajo, še vedno, po 10 do 200 na noč. Poklali so takoj vse oficirje in podoficirje, moštvo pa držijo v ječah. Ko so odšli prvi konvoji s Koroškega, ni tam nihče sumil, kam jih peljejo. Ko pa so prispeli nazaj prvi ubežniki, ki so se rešili, jim niso hoteli verovati, hoteli so jih celo zapreti, češ da hočejo širiti porazne vesti. Ko pa so prišli spet drugi ubežniki, so šli častniki k angleškemu komandantu, ki je hinavsko zanikal in celo protestiral, kako mu morejo podtikati tako podlost. Strašne vesti držimo tajno, da ljudje ne zvejo in ne obupajo. Toda v vseh je bridko razočaranje nad Angleži. Mi smo zaupali vanje!

Ampak kako so mogli Angleži to storiti? To je podlo izdajstvo. Potem se je približal skupini še cerkovnik Lovrenčič: »Če pa je to res, potem imejmo od danes dalje samo črne maše. Padel je naš cvet. Naših najboljših sinov ni več.« Solze so nam zaigrale v očeh. Tudi jaz sem se umaknil, da me ljudje ne bi spraševali dalje.

Popoldne sta se pojavila med nami dva akademika. Prišla sta iz Padove. Potrdila sta vesti s Koroškega. Vsak dvom je tako izključen. Ne preostane nam drugega, kot da se vržemo pred Bogom na kolena in da ječimo v solzah: »O Bog, zakaj si to dopustil? Naj bo njihova kri odkupnina za vse grehe slovenskega ljudstva. Usmili se nas, usmili!« [Stran 095]

Vzpon za rešitev:

»V duši ostaja dvom. Toliko smo molili, tako vršili spokorne tedne, klicali k Mariji Pomagaj in vršili pobožnosti prvih petkov in prvih sobot. Veljali smo za svet narod, za Marijino ljudstvo … A zastonj. Narod je zašel v komunizem, brezboštvo je zmagalo, dobri so zadeli križ begunstva in konfinacije, najboljši pa so bili predani smrti! Kot bi nič ne pomagalo! Kot bi nas bil zapustil sam dobri Bog.« Potem pa, kot bi monsignor obsodil lastne besede: »Ne! Ni tako! Bog nas posebej ljubi, Bog nas hoče poplačati za našo vernost – zato je naredil iz nas narod soodrešujočih, zato nam je dal največje odlikovanje: svetnike mučence!«

Vendar nam medtem, ko smo pogreznjeni v to našo vsenarodno žalost, sredi joka še vstajajo vprašanja: Zakaj je Bog vse to dopustil? V odgovor dobimo: »Moja pota niso vaša pota in vaše misli niso moje misli.« In kakšne so te božje misli – sv. véra nas uči, da so zaslužna samo dela pravičnih. Nedolžna kri Kristusova nas je odrešila, nedolžna kri mučencev je bila seme novih kristjanov in nedolžna kri slovenskih mučencev je kupna cena za odplačitev vseh naših narodnih grehov. Da, smrt najboljših je naša rešitev, ker je zadostila tudi za naše osebne grehe. Kri teh naših mučencev je najbolje zagotovilo naše boljše bodočnosti! Resnično, smemo reči s Cankarjem, še nam bodo cveteli kostanji! Naši padli so naša bolest, a tudi naš ponos. So naša bolest: ko je kralj David zvedel, da je Jonatan padel, je klical: »Naj sonce več ne posije nate, dežela moja, in rosa naj te več ne ohladi, ker so na tebi padli junaki in jih ni več.« Naj dostojanstvena resnost in občutena žalost dokazujeta popolno razumevanje strašne slovenske tragedije. Naši padli so tudi naš ponos! Zgovorne priče so našega boja. Svedoki našega narodnega odpora proti pogubnemu komunizmu.

Msgr. nadaljuje:

Vsi živimo pod vtisom strašne vesti. Angležem več ne zaupamo! V tej vojni smo prišli do strašnih spoznanj: Doma smo spoznali, kaki okrutneži so bili fašisti in Nemci in kakšni so bili boljševiki. Tu pa smo spoznali Angleže. Videli smo, da niso vojaki, ampak trgovci, ki bi prodali lastno mater, če bi jim tako kazalo.

Po tem uvodu zgodovinarjevih mislih morda lahko nadaljujemo tudi mi:

Dragi prijatelji, dragi udeleženci spominskega shoda, posvečenega ljudem vaših krajev, vrnjenim vojakom Slovenske narodne vojske, žrtvam vojnega zločina, udeležencem evropske državljanske vojne, ki je sredi 20. stoletja izbruhnila med tradicionalno demokratično Evropo, med Evropo torej, kakršna se je oblikovala na podlagi svobodnega uma, oblikovanega pod vplivom antične politične misli in krščanskega eshatološkega oznanila na eni strani, na drugi strani pa na uporniškemu vzgonu treh brezbožnih totalitarnih ideologij: fašizma, nacizma in boljševizma. Ponosni smo lahko, da so se tudi Slovenci odločili za ta obrambni boj; da so se tudi naši ljudje odločili in branili svojo kulturo in civilizacijo – slovensko kulturo in civilizacijo in evropsko kulturo in civilizacijo.

Totalitarni napad se je v Sloveniji začel s to ideološko specifiko, da so ga hkrati izvedli vsi trije evropski totalitarizmi: obe buržoazni varianti, italijanski fašizem in nemški nacizem, skoraj hkrati pa se je obema pridružil še naš socialistični totalitarni projekt boljševiškega tipa, oblikovan z domačimi resursi. Vsi trije so ogrožali slovenstvo, kakor se je izoblikovalo v naročju krščanstva in antične miselne in politične kulture. Prva dva v svojstvenem napadu na slovensko naravo, najbolj zahteven in temeljit in radikalen pa je bil boljševizem.

Kaj pa je v resnici narava boljševizma, je seveda zelo zahtevno vprašanje. Na začetku bi morali pokazati na njegov izstop iz civilizacije in njegovo popolno zanašanje na izbrano ideologijo. Na splošno bi lahko rekli, da je boljševizem v svojem začetnem nastopu živel v absolutni veri v svoj prav. Njegovo spočetje sovpada s predhodnimi ali začetnimi takti [Stran 096]prosvetljenstva, ki so človeka zagledali v posebni vlogi v kozmosu in v posebni luči. V svojem spoznanju boljševizem bolj slutim kot poznam, in ko ne bi imel slovenskega boljševiškega izkustva, o njem ne bi prav veliko vedel. Včasih si moram priznati, da solidne knjige o boljševizmu ne poznam ne v slovenščini in ne v kakem drugem evropskem jeziku. Zdi se, da je osnovna misel boljševizma ta, da človekov um presega božjega. Preprosto povedano, da bi človek v odvisnosti od svojega uma izdelal boljši svet, kot je ta, ki prihaja iz božjih rok. Iz tega je izhajala tudi misel, da bi bili njegovi pristaši boljši oblikovalci zgodovine, kot je bil in je Bog. Da bi njihov um bil v stanju oblikovati svet brez pomanjkljivosti in brez zla. Francoski jakobinec Saint Just je zato rad govoril o »srečnem človeku«. Njegov stavek je bil: »Sreča je nova ideja Evrope.« Te misli – če jih bere kristjan – takoj opozorijo njegovo miselnost, da je na povsem tujem terenu. Ko sem prvič naletel na to oceno, me je to srečanje takoj, lahko bi rekli neposredno, usmerilo nazaj v moje krščansko védenje. Od nekod se mi je utrnil spomin na enega od davno prebranih psalmov, ki se mi je z nekimi specifičnimi črtami, takoj ko sem ga prebral, zapičil v spomin. Njegovo besedilo se je glasilo: »Glej, prihajam, da izpolnim Tvojo voljo.« Že od vsega začetka, pa tudi zmerom pozneje sem dobil občutek, da sem z njim prebral najbolj varno od možnih teorij, ki se nanašajo na prebivanje v svetu. To je s tolikšno silo delovalo v meni, ker sem bil že izučen v direktnih posledicah katastrof tiste filozofije, ki je bila sedaj tudi že v Sloveniji in mislila drugače kot jaz. Tako drugače, da sem ji moral odreči pripadnost.

Ampak boljševiški začetniki so mislili, da smejo vse, da jim je vse dovoljeno. Toda prav misel, da človek sme vse, prav za to misel je težko verjeti, da človeka ne prestraši, ko jo zazna v sebi. Ruska Čeka, »Rdeči meč«, je baje izdajala glasilo, ki je nastopalo z geslom: »Nam je dovoljeno vse.« Ampak kakor smo pravkar rekli, ta misel bi morala biti človeku tuja. Morala bi ga prestrašiti. Meni pa se zdi, da je misel, ki jo najdete v knjigi psalmov, mnogo bolj človeška, ker dovoljuje človeku, da ostaja v svojih dimenzijah: »Glej, prihajam, da izpolnim Tvojo voljo.« Samo do te besede ima človek pravico – samo v njenem okviru je človek čist. Ta misel – ta prošnja – v celoti ustreza človekovim razsežnostim. Daje mu ustvarjalno varnost.

Snov, ki omogoča človeku, da postane boljševik, je upor, oziroma, Upor. Samo če besedo pišemo z veliko, je nekoliko nakazan njen brezkrajni domet. To je njena celovitost in radikalnost. Na prvi mah se zazdi čudno, da Upor kljub vsemu ni usmerjen v nič, ni ničen, ampak se na nekaj nanaša. Včasih se človeku zazdi, da se od nečesa hrani, včasih pa človek mimogrede pomisli, da boljševizmu, kljub vsemu, pogosto ni dano dolgo živeti. Kljub zunanjemu videzu, kljub njegovi radikalni Upornosti mora nositi v sebi neko protislovno slabost, ki dosega, da kljub uporniški neustvarjalnosti stvari tudi postavlja. Potem pa, da mu kljub tej protislovni moči manjka moči, da bi tako ustvarjene stvari vzdrževal in ohranjal. Manjka mu, če smemo tako reči, materinskega počela (ki v kozmosu uravnava življenje). Zato so boljševiki – dokler je trajal njihov čas, lahko bi rekli njihov Upor – postavljali imperij za imperijem, potem pa, ko je ta čas minil – na veliko presenečenje sveta, brez posebnega hrupa – dovoljevali, da so se ti imperiji rušili in končno porušili in prenehali obstajati. V taki nepričakovani obliki se je uveljavljal boljševizem – v Sloveniji kot v Sovjetski zvezi. Taka je razumnost in danost boljševizma. Ali kdaj pomislimo na to? Mogoče bi morali. Boljševizem je bil nekaj, kar je prišlo, uprizoril neizmerljivo – dobesedno neizmerljivo – količino bolečine, potem pa odšel, kot da se ne bi bilo nič zgodilo. Ne, še več. Ko je odšel – ko odhaja, bi morali reči, saj je še tukaj, mar ne? – je zahteval, da mu kultura narodov, ki se jih je bil polastil, izda od zgodovinarjev potrjene dokumente, da je narodom [Stran 097]prinesel svobodo, da jih je celo odrešil. In mi, ki se izmučeni vračamo nazaj v zgodovino, kaj smo doživeli? Kdo pa je dobil volitve za prvega predsednika republike Slovenije? Kdo? Pustimo, kakšni so bili ljudje. Mislimo na to, kaj so pomenili. Predsednik demokratične Slovenije je v tekmi z dr. Jožetom Pučnikom postal Milan Kučan! Kakšni pa smo, da smo po 70­tih letih totalitarnega vegetiranja to storili? Sami sebi storili? Ali vas je že kdaj obšla misel, da bi ob tem kdo lahko sklepal, da smo nekoč šli skozi neke specifične delavnice, kjer so nas umetelno nastavili za prihodnost. Za kako dolgo prihodnost?

Ali spričo tega, čemur pravimo »boljševiško 20. stoletje«, ni tako, da bi se morali potem z nami zgoditi dve stvari. Prvič, Slovenci bi morali dobiti spomin. Morali bi; zaradi dostojnosti in zaradi spoštovanja pred toliko bolečino, skozi katero je moral iti slovenski človek, ali ni tako, da bi se v njem moral narediti prostor za Spomin. Da bi imeli kam spraviti svoj spomin.

Takšna in podobna vprašanja se nam postavljajo že mnogo let. Včasih smo slišali, da to niso prava vprašanja. Mi, tisti ki smo jih nosili v sebi, pa smo vedeli, da so, a jih nismo smeli javno postavljati in nanje iskati odgovorov. A smo jih vedno bolj – bolj in bolj – imeli za svoja vprašanja in hkrati nikoli nismo nehali verjeti, da so to vprašanja vseh Slovencev. Da imajo vso pravico, da se uveljavijo kot avtentična slovenska vprašanja. Ali bo končno prišel kdo od kod in nam povedal, da smo mi tisti, da je nam zgodovina naložila postaviti temelje nove zgodovine?

Potem pa je slovenska TV neke nedelje, po terorističnem napadu v Bruslju, priredila televizijsko miselno predstavo z nekaterimi evropskimi poslanci. Razgovor se je gibal vzdolž dimenzij tega terorističnega izbruha. Razprave so se udeležili Lojze Peterle, Tanja Fajon, Romana Tomc, Ivo Vajgl, Milan Zver in Igor Šoltes (če se prav spominjamo). Odgovarjali so na vprašanja voditeljice in si jih, vsak v skladu s svojimi izkušnjami in svojo poučenostjo, tudi izmenjavali med seboj. Nobeden pa se ni vdal skušnjavi in opozoril na to, da so tudi posegi slovenskih revolucionarjev – partizanov – med vojno spominjali na teroristično strategijo. Tako je razprava potekala vse do konca, ko je voditeljica, vidno vznemirjena od podob, ki so jih povabljenci polagali pred njo na mizo, začutila, da mora postaviti odločilno vprašanje. In potem so bili njeni gosti, pa tudi mi doma pred sprejemniki nad vprašanjem, ki smo ga zaslišali, vznemirjeni in pozorni. Vprašanje, ki ga je voditeljica postavila, se je glasilo: Kaj mora torej Slovenija storiti? Zdi se, da je bilo vprašanje za vse prisotne presenetljivo napeto in obetavno. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi z nami pred televizorji. Udeleženci TV nastopa so se spogledali in kakor bi se neka misel selila od enega do drugega, končno stopili pred nas z odgovorom: »Slovenija mora napisati Zgodovino!« Bralci mi gotovo ne bodo zamerili, če bom navkljub vsem pravopisnim navadam besedo zgodovina napisal z veliko začetnico. Zgodovina, tako nespoštovana, tako žaljena, tako brezobzirno izkoriščana, tako brutalno ugrabljena iz območja svetišča resničnega človekovega spomina in potem poslana na najbolj zloglasne in pokvarjene ceste, kjer so ji odvzeli še dostojanstvena oblačila resnice in jih menjali za ponošene in obrabljene halje laži. Nekateri gledalci smo začutili zadovoljstvo, da se Slovencem obeta, da bo nekoč v bližnji prihodnosti zanje napisana zgodovina. Zgodovino bomo potrebovali, če bomo morda kdaj v prihodnosti hoteli vedeti, kdo smo. Zaradi pomembnosti tega stavka ga moramo napisati še enkrat: Slovenci moramo napisati zgodovino! Začutili smo, da je pravkar bil izražen ukaz vseh ukazov. V sredi naše vznemirjenosti je stala beseda Zgodovina. Če bomo imeli Zgodovino, se je glasil občutek, ki je šel skozi nas, bomo znova pravi politični ljudje, in ljudje tudi sicer.

Slovenci smo bili torej okupirani, hkrati [Stran 098]pa so se nas polaščali boljševiki. Kako je to potekalo? Naj to razložim z dvema prizoroma:

Zvečer 14. junija 1942 so v neki samotni hiši na obrobju naše doline zaslišali krik horjulskega župana: »Kaj sem vam storil? Zakaj me pobijate? Moj Bog, moj Bog!« Ko smo letos tam odkrivali spominski križ, mi je eden od tamkajšnjih ljudi povedal, da župana drugo jutro, ko ga je šel kropit, zaradi razbitega obraza ni bilo mogoče prepoznati. Neprepoznaven je od udarcev s črnim obrazom ležal poleg ustreljene žene. A takšni prizori, bilo jih je v domovini sto in sto, so takrat vznemirili ljudi, ne samo tistega večera oziroma tistega jutra.

Ko je dr. Cene Logar pred leti opisoval boje iz tiste doline, seveda o tem umoru ni nič vedel. A dobro je zanj vedel eden od sinov umorjenega, ki je tisto jutro stal med kropilci. Ljudje, ki so stali tam ob krsti, so zaslišali njegove glasne besede: »Jaz se bom branil.« A naj vam ponudim še eno sliko, da bo moja pripoved lahko bolj zaključena: Neko kmečko dekle mi je nedaleč od kraja zgornjega dogajanja povedalo svojo zgodbo. V nekem boljševiškem taborišču višje gori v hribih je imela brata. Nekega večera je potrkal na polkno sobe, kjer so spala domača dekleta. Rekel je: »Ali imate nekaj lir, da bom jutri lahko šel na Vrhniko?« Potem je dostavil še: »Tam gori ne morem več živeti. To niso moji ljudje.«

Odkar sem poznal ta stavek, sem ga pri sebi velikokrat ponovil. »To niso moji ljudje.« Kako preprost in resničen stavek! Zaslužil bi Nobelovo nagrado. Za kaj vse jo ljudje dobivajo! Ta stavek, izgovorjen ob oknu neke preproste kmečke kamre, pa je izzvenel, ne da bi ga kdo opazil. Koliko takšnih stavkov, tako vznemirljivih, tako resničnih, tako mirnih, a tako odločnih pa je katerega od tistih večerov bilo izgovorjenih in v neskončnem prostoru izgubljenih, v neskončni čas izzvenelih? Eleganca tega stavka in njegova dokončnost človeka prevzameta. Pa tudi ponos, ki nas obdaja ob dejstvu, da je bil njegov avtor preprost slovenski kmečki mizar, ki se je z njim uvrstil v vrhunsko evropsko elito. Kaj pa plačilo? Kaj pa nagrada? Po letih služenja v SNV se je znašel v Teharjah. Tam smo ga skraja še videli, potem pa je izginil v rumeni ilovici Bukovžlaka ali pa so ga odpeljali v Hudo jamo ali pa na Hrastniški hrib. Tam ga nismo več videli.

A vrnimo se nazaj, na začetek. Če se še spomnite, sem vas tam seznanil s tem, kako se je zgodovinar msgr. Rudolf Klinec odzval na dva načina na vest, da so Angleži vrnili slovensko vojsko jugoslovanskim boljševikom. Najprej se je njegova užaljena notranjost že vzpenjala v upor, potem pa se je v njem oglasil kristjan – še več, bi lahko rekli, Kristusov učenec – in videl sedaj v tem, kar je imelo prej pred njim videz kazni, dejanje božje ljubezni. Izrekel je neveljavnost svojih začetnih besedi in prosil, bi lahko rekli, naj bo razumljen iz tega, kar je rekel potem, ko je spregledal, kaj je resnica – tega sveta in vseh svetov.

To omenjam zato, ker so popravki, kakor je bil ta, nekaj zelo človeškega, še posebej pa zato, ker se je nekaj takega zgodilo tudi v samem Vetrinju na Koroškem. Zato, skratka, ker je bila v tem velika slovenska duhovna zmaga.

Bilo je to 31. maja 1945, na praznik svetega rešnjega telesa, če se ne motim. Spričo dejstva, da je to bil praznik, se je celotno vetrinjsko taborišče dvignilo že v zgodnjih jutranjih urah in se je čez travnike odpravilo proti veliki samostanski cerkvi. V tistem premikanju je bilo toliko ljudi, da bi se dalo govoriti o množici. Toda kmalu, mogoče že na začetku, se je v njej začelo čudno premikanje, ki je bilo prej podobno zmedi kot pa načrtni hoji proti cerkvi. Kot se je pozneje razvedelo, je na poti, čisto nepričakovano, prišlo do snidenja med množico, ki je šla k maši, in med nekimi slučajnimi ljudmi, ki so ravnokar prihajali iz gozdov na jugu in izginjali v množici na celovškem in vetrinjskem polju. To so bili tisti pogumni vojaki in možje in žene, ki so tvegali beg iz kolone, ko so jih oboroženi boljševiki vodili iz Pliberka, Slovenj Gradca in Velenja v smeri [Stran 099] Celja. Ta beg se jim nikakor ne bi posrečil, če bi se kolone pomikale tako, kot so se bile pomikale ponoči, ko so jih spremljali izučeni partizani. Tu med vasmi in majhnimi mesti pa so stražo že opravljali za to posebej mobilizirani domačini. Ti pa so nekoliko zasumili, zakaj gre, in se temu primerno zadržali. Se pravi, beg je bil mogoč.

A kar se je potem na vetrinjskem polju zgodilo, je bilo to, da je množica vernikov na poti v cerkev od prišlekov izvedela, da so govorice o angleški izdaji, ki so se zadnje dni širile po taborišču, a so jih angleški, pa tudi slovenski oficirji označevali za neizpodbitno absurdne, bile za vse neizpodbitno resnične.

Kaj je s temi sporočili vstopalo v množico, ki se je pomikala k maši? Zato bi bil nujno potreben nadarjen in svojega dela vajen poznavalec sveta. Kaj je tedaj vstopalo v notranjost teh ljudi? Spraševali so se, zakaj so štiri leta živeli, ali pa, zakaj so sploh živeli. Zakaj so od večera do večera tvegali življenja? Vsako lajanje psov je pomenilo grožnjo. Ob tem se je skraja enotna smer razklala v deset negotovih smeri. Bilo jih je mnogo, položaj, v katerem so se znašli, pa je vsakomur dopovedoval, da je sam, da je popolnoma sam. Morali bi uporabiti nekaj vrstic o tisti absolutni zapuščenosti. Neko dekle izpod Šmarne gore je izbralo travnato grbino na pašniku, stopilo nanjo in zavpilo na ves glas: »Ali ne bo že vendar sodni dan.« Morda je bila intenzivnost trenutka tako velika, da jo je pripeljalo do tiste točke v jeziku, ki je najbolj ustrezala trenutku. To je zdaj konec vsega. »Ali ne bo že sodni dan?« To je omogočal reči slovenski jezik.

Kako pravilno je bil izbran ta klic slovenskega dekleta – a saj ni bil izbran, prišel je, milostno je prišel – in pomiril množico. Seveda je ni povsem pomiril. Pomagal je le, da je obstala, obstala toliko, da je skozi njo lahko šel trenutek velikega spoznanja, ne spoznanja, velike slutnje, kakšno vlogo je in bo tem preganjanim ljudem dano igrati. In res! V domovini so prav tisti čas ljudje, ki so se odločili, da bodo boljševiki, ravno tedaj ubijali mlade ljudi, ne v tisočih, v desettisočih. Tukaj, v revščini izgnanstva, pa mlado dekle kliče k Bogu za sodni dan, ker ve, da dobri Bog tega ne bo storil. Tak jezik je bil Slovencem dan, da so nekoč mogli govoriti.

Tako smo prišli do konca. Naj ponovim še zadnji stavek, ki ga sicer že poznate, saj je bil skrit za vsemi, ki sem jih povedal. A naj ga vseeno ponovim: Spričo vsega, kar smo Slovenci doživeli, vse to edinstveno izkustvo se mora zliti v eno spoznanje: ne smemo dovoliti, da 20. stoletje odide, ne da bi nas naredilo za boljše ljudi. Z boljšimi ljudmi mislimo zdrav narod. Naš povratek v zgodovino mora biti dejanje zrelega naroda. Do zrelosti bomo prišli šele takrat, ko bomo vsi razumeli, kaj pomenita ti dve besedi: boljši ljudje. Kako pa bi živeli po 20. stoletju, če po njem ne bi postali boljši ljudje? Povejte to vsem, ki jih poznate: Če jih poznate pet, povejte petim. Če jih poznate deset, povejte to desetim. Če jih poznate dvajset, jih s tem seznanite dvajset. Če jih poznate sto, poskrbite, da bo za to, kar veste sami, zvedelo še sto ljudi. Če poznate vse ljudi, naredite, da bodo zvočniki, ki jih s svojo mislijo napajate vi, pritegnili vse ljudi.

[Stran 100]

7.2.1.

Dvomim, da bi se na kateri izmed naših spominskih slovesnosti v preteklosti zbirali s tako mešanimi občutki, kot jih občutimo danes. Kdo bi si mislil, da bomo po petindvajsetih letih življenja v lastni državi, rojeni v demokraciji, soočeni z vprašanji, ki posegajo v same temelje naših prepričanj: političnih, kulturnih, moralnih in celo verskih? Da bi naš današnji trenutek v prostoru in času lahko dojeli in opredelili, se najprej pogovorimo o tem, kdo smo in kaj nas opredeljuje.

Smo žrtve komunistične revolucije. Nekateri neposredno, saj jim je revolucija vzela starše ali stare starše, strice ali tete, brate ali sestre. Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela. Vsem je vzela pravico do svobode in svobodnega mišljenja, do svobodnega govora in pisanja, do enakopravnosti v družbi in pred državo. V nas je vsadila strah pred jasno in iskreno besedo. Učila je naše otroke, naše sosede, naše sodržavljane, da smo obsojeni na življenje poražencev na napačni strani zgodovine. Vsega tega naj ne bi znali sprejeti kot logično posledico upora zmagovalcem.

Opredeljuje nas žalost, saj se zbiramo, da bi skupaj objokovali elito, ki jo je revolucija pobila. Opredeljuje nas prizadetost, da ni bila dovolj le smrt elite, ampak zahteva po njenem izbrisu iz narodove zavesti. Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval. Opredeljuje nas upanje, da naše slovesnosti in prizadevanja odpirajo oči našemu narodu, da spozna krivico, ki jo trpimo in jo ustrezno popravi.

Čakamo, da slovenska zgodovina 20. stoletja postane odraz resnice: bili smo napadeni od zunaj, a so nas zaradi revolucije napadli tudi sonarodnjaki, ki so se postavili nad človeka, nad narod in nad Boga. Izzvali so odpor, ki so ga z ukradenim monopolom nad resnico obsodili in brez milosti pobijali, preganjali, ustrahovali in zatirali.

Ko užaloščeni čakamo zadnjih 25 let, se v nas poraja utemeljen sum, da ta država ni nova, demokratična in naša, ampak le metamorfoza prejšnje. Kako naj si drugače razložimo dejstvo, da ob več sto znanih lokacijah morišč in prikritih grobišč ter množici okostij z jasnimi znaki nasilja družba v tem še vedno ne prepozna sistematičnega zločina, ki bi ga enoglasno obsodila? Je sploh mogoče, da med nami živijo ali so živeli izvrševalci, odločevalci, pomočniki in očividci tega sistematičnega zločina, ki v vseh teh letih ne čutijo potrebe, da bi se svojih dejanj spovedali in pokesali ter z iskreno željo po popravi krivic pomagali, da bi se dejstva ugotovila? Bridko je spoznanje, da je ta kolektivni zločin tako velik, da je bil zanikan in prikrit, da je bila pred spremembo oblasti sistematično očiščena vsaka evidenca in s strahom zapovedana pozaba vsem, ki bi lahko kaj o njem povedali. S tem se je zločin zagrešil tudi nad današnjo mlado državo, ki ji je naloženo breme shizofrenega odnosa do lastne preteklosti.

Kdaj lahko pričakujemo izpolnitev naših pričakovanj? Kar smo si predstavljali kot samoumevno zaradi osnovne človeške poštenosti in narodove izkušnje s totalitarnim režimom (jasno obsodbo revolucije, odgovornost zločincev, vrnitev dobrega imena pobitim in preganjanim), se ni zgodilo in ne kaže, da se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Kakor otrok odrašča in prihaja do lastnih spoznanj, tako naša država očitno potrebuje čas in zrelost, da doseže spoznanje o lastni zgodovini. Naša naloga je, da k temu prispevamo in od družbe vztrajno terjamo opredelitev do resnice in dejstev, ki [Stran 101]jih poznamo. Eno izmed področij, kjer se to opredelitev terja, je tudi odnos do mrtvih.

Pred nami je do zdaj najbolj resen in hkrati največji poskus države, da enega izmed največjih odkritih morišč uredi v skladu s civilizacijskimi normami zahodne krščanske kulture. Sedem let po javnem odkritju rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem je država lovila sapo in iskala pogum, da se s tem odkritjem sooči. Pri tem iskanju je državni aparat pozabil na ključno stvar: da je to naloga naroda in javnega dialoga. Reševala so se tehnična vprašanja, pozabila so se čustva žalujočih sorodnikov.

Država je sprejela načrt, po katerem bo množično morišče Huda jama v celoti raziskano, trupla pokojnikov (tudi iz jaškov) bodo iznešena, deležna ustrezne forenzične preiskave z namenom zagotovitve možne identifikacije ter posamično pokopana. Da bi se delo v jaških lahko začelo, je potrebno že najdene žrtve iz rudnika pokopati. Kam?

Danes stojimo v Spominskem parku Teharje, ob nedokončanem spomeniku, ki mu je avtor predvidel tudi vlogo simboličnega pokopnega mesta. Žal, ta spominski park za zdaj ni opredeljen kot pokopališče. Žal, ta spominski park ni urejen kot grobnica ali kostnica. Žal, tu teh, skoraj 800, žrtev iz rudnika Huda jama jutri ne moremo pokopati, saj kaj takega pravno ni mogoče.

Ali naj se z izkopom in pokopom žrtev čaka do ureditve Teharij? Protislovna ugibanja o identiteti žrtev in hkratno zagotovilo, da bo storjeno vse, kar forenzična stroka zna, da bodo trupla sledljiva, njihova identifikacija možna ter zavedanje, da smo kot katoličani dolžni mrtve pokopati, sta prevesili tehtnico na stran nadaljevanja del v rudniku Huda jama. Zaveza države je, da bo uredila Spominski park Teharje in ob koncu izkopa žrtev tu omogočila pokop njihovih identifikacijskih vzorcev. Seveda smo nejeverni: vajeni smo prelomljenih obljub, drugorazrednosti, prezira. Toda naša dolžnost je državo držati za besedo in ji ne nasprotovati v izvedbi častnih dejanj.

Nevarnost je, da v tem slutimo prevaro in v pogrebu pokojnikov politično potegavščino. Morda se bojimo, da gre za poslednji udarec po mrtvih in klofuto živim sorodnikom.

Kaj pa, če ne? Kdo bo v tem primeru dal odgovor pred Gospodom, če bomo krivi za nepokopane tisoče?

Poudarjam, kar je že 25 let zapisano kot zaveza Nove Slovenske zaveze: razgrniti resnico in dokazati zločin nad mrtvimi; poiskati mrtve, jih krščansko pokopati in njihova imena zaznamovati.

Od nekdaj smo bili za to, da žrtve iz morišč prenesemo v domače grobove, kjer bi bilo to možno. Prizadevamo si, da bi v državno zavest stopile vse žrtve, ki družinskega groba ne bodo našle. Ta zavest lahko pride do izraza s častnim pokopom v glavnem mestu ter ustreznim spomenikom žrtvam revolucije. Sprevrženi spomenik, ki zdaj nastaja v središču Ljubljane, nas od tega oddaljuje.

Vsem, ki zaradi upanja ali prepričanja, da v rovu sv. Barbare leži njihov ljubljeni in pogrešani sorodnik, in se ne strinjajo z odločitvijo države, da izkopane neidentificirane žrtve pokopljejo v Maribor, izrekam globoko obžalovanje, da kot civilna družba nismo bili dovolj močni, da bi dosegli drugačno odločitev. Hkrati pa izražam tudi svoje osebno prepričanje, da bo v danih razmerah to najhitrejša pot k potrditvi vaših domnev, saj se bo lahko z identifikacijo žrtev začelo prej, kot če bi čakali na ureditev Teharij.

Pot do te identifikacije bi lahko bila še krajša, a v to bi se morala vključiti tudi Zveza borcev NOB in njihovi somišljeniki ter dokazati, da izrečene besede obžalovanja zločinov tudi resno mislijo: naj pozovejo svoje člane in podpornike k pričevanju, naj poiščejo evidence taborišč in zapornikov ter transportov, naj razkrijejo vse, kar je zaradi zaveze molku zakrito.

Trupla iz slovenskih morišč bodo ta molk obsodila. Vsak izmed nas ima pred seboj odločitev glede udeležbe na predvidenih pogrebnih slovesnostih. Bodo razlogi za izostanek [Stran 102]dovolj tehtni, da bo vest mirna? Prizori iz Hude jame, Krimske jame, Košnice, Konfina in vseh naslednjih odkopanih slovenskih krajev groze bodo mitologijo zadnjih 70 let omajali in pred družbo in državne voditelje postavili jasno vprašanje: Kje najdete razloge, da revolucije ne obsodite, saj je zločin tako očiten?

Pogrebne slovesnosti bodo s tem vprašanjem postavile tolikokrat zlorabljeno besedo “spravo” v povsem nov kontekst. Naša naloga je, da resnico in bolečino iz naših spominskih slovesnosti prinesemo kot naš prispevek za novo poglavje slovenske zgodovine.

7.3.1.

1) Evangelij 15. navadne nedelje odgovarja na vprašanje: Kaj je tisto najvišje pravilo, ki ga mora človek upoštevati in se po njem ravnati, če hoče, da bo imelo njegovo življenje smisel in bo doseglo svoj cilj? Prav to vprašanje zastavi Jezusu neki učitelj postave – danes bi rekli teolog: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Jezus mu odgovori: Ti si vendar učitelj postave in moraš vedeti, kaj piše v Svetem pismu. No, kaj piše? In ta odgovori pravilno: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso močjo in z vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Ja, kdo pa je moj bližnji?« vpraša pismouk. In Jezus odgovori s priliko o dobrem Samarijanu, ki razkriva božje naročilo: Moj bližnji je vsak človek, posebno človek v stiski.

To je osnovno pravilo evangelija, ki ga je evropski in slovenski človek skozi stoletja sprejemal kot vodilo svojega ravnanja in ga je po svojih močeh skušal uresničiti. Od krščanskega srednjega veka naprej je Evropa prepredena z bolnišnicami, zavetišči za popotnike in sirote, menzami za reveže. V nekaterih primerih je uresničevanje evangeljskega načela ljubezni uspelo v junaški meri, kot svetnikom, ali pa pomanjkljivo, a z dobro voljo, kot pri mnogih preprostih ljudeh. In če ga je kršil, je kristjan vedel, da je prelomil pravilo, na katerem temeljijo družba, vera in civilizacija.

2) Če odmislimo francosko revolucijo z njenim nasiljem in nacionalistične ideologije 19. stoletja, ki so širile mržnjo in nezaupanje med evropskimi narodi, opažamo, da so to evangeljsko pravilo zavrgli prav totalitarni režimi 20. stoletja: fašizem, nacizem in komunizem. Po Evropi se je bliskovito razpasla prava poplava nasilja, saj vsi trije totalitarizmi kot temeljno pravilo namesto ljubezni postavljajo sovraštvo. Sovražiti je bilo potrebno nekoga, ki je druge rase, narodnosti, drugega družbenega sloja ali v nasprotnem političnem taboru. Pustimo danes ob strani fašizem in nacizem, ki sta bila veliko zlo za slovenski narod, a pri nas nista imela idejnih pristašev ne na levi ne na desni strani, in razmišljajmo o komunizmu, ki je tako tragično zaznamoval polpreteklo slovensko zgodovino.

Komunizem kot politična ideologija gradi na sovraštvu, stavi na sposobnost sovraštva v človeku, na sovraštvu, ki zagotavlja notranjo enotnost med revolucionarji in je gonilna sila revolucije. To je novo v svetovni zgodovini. Pri Leninu je zmožnost sovraštva videti neomejena, neizčrpna, stalno budna. Vsaka njegova odločitev, vsak nastop, vsaka beseda je odraz popolnega zaničevanja in mržnje do nasprotnika. Ta filozofija temelji na nekakšni darvinistični viziji zgodovinskega razvoja kot okrutna, brezkompromisna dinamika nasilja in boja enega družbenega razreda nad drugim za [Stran 103] rojstvo novega človeka, nove družbe, drugačne prihodnosti. Pri nas so to sovraštvo zasejali komunisti in s tem porušili temelje narodne enotnosti in možnega sožitja. Kidrič, Kardelj in drugi komunistični voditelji so bili polni prezira do nasprotnikov, ki naj bi bili ničvredna raja ogabnih, strahopetnih, podlih izdajalcev. To sovraštvo se je s partijskega vrha širilo med preproste partizane in jih zastrupljalo.

Odkod to sovraštvo? Sveto pismo nam odgovarja: iz napuha, ki ga v človekovo srce zaseje oče laži. Ko je nebo prazno, na mesto Boga stopi človek, ki se ima kot član Partije za bitje višje narave, za avantgardo človeštva. Ta pozna zgodovinske zakonitosti in smer zgodovine, goni pa ga pošastna volja do moči, ki neusmiljeno tepta in zatira vse, kar bi jo moglo ovirati na poti do oblasti.

Taka ideologija je mogoča samo v svetu brez Boga, pri človeku brez Boga. »Brezbožnik« zavrača sleherno višje bitje, vsak zakon, ki si ga ni sam postavil. Kot je dejal Dostojevski: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Vse, kar pripomore k zmagi revolucije. Človek brez Boga zavrača vsako misel na presežno in na večnost, vse bistveno je tu in sedaj, v tem času in prostoru. V svojem bežnem zemeljskem trenutku vidi edini smisel svojega življenja in delovanja.

Komunisti vedo, v kakšno smer gre zgodovina, vedo tudi, da gre po poti revolucije. Revolucijo pripravljajo z brutalno odločnostjo. Če je potrebno nasilje, bo pač nasilje. »Razpnite čez ves svet vešala!/Vaš bog so: rop, požig, umor! /Divjajte! Kri je zakričala! /Glavo je dvignil v nas upor!« zapiše partizanski pesnik Matej Bor leta 1941. Kakšno nasprotje z usmiljenim Samarijanom! Namesto Boga so odslej oni protagonisti zgodovine. V svoje roke so vzeli usodo naroda, da ga popeljejo, kot pravijo, v novo dobo enakosti in svobode. Na tej poti ne poznajo moralnih zadržkov; kot je dejal Lenin, »se revolucija direktno opira na nasilje in ni podvržena nobenemu zakonu«. Če se mimo teh visokozvenečih objestnih izrazov

Figure 48. Kardinal dr. Franc Rode med pridigo

spustimo na realna tla, kot jih je tlakoval komunizem, se Partija izkaže kot navadna zločinska organizacijo, njeni člani pa kot dejanski ali potencialni teroristi.

3) Komunistična partija se je leta 1941 odločila za revolucionarni prevzem oblasti v Sloveniji. Napad tujih okupatorskih sil je ustvaril pogoje in je bil zanjo znamenje, da je nastopila priložnost za izvajanje revolucije. Ni jim bilo mar za želje in potrebe slovenskega naroda. Izkoristili so odpor ljudstva proti okupatorju. »Z [Stran 104]zvijačo, točneje s prevaro so komunisti pridobili pod krinko osvobodilnega boja za revolucijo velike dele slovenskega prebivalstva. To je gotovo nekaj najpodlejšega in najbolj zavrženega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom« (Aleksander Bajt, Bergmanov dosje, str. 945­946).

Julija 1938 je v partijskem glasilu Slovenski poročevalec pisalo: »Kdor daje svoje lastne ali strankarske interese nad interese naroda, ta smrtno greši nad narodno bodočnostjo.« S temi besedami je opredeljen pojem narodne izdaje. Kdo je strankarske interese postavil nad interese naroda? Slovenski komunisti so zagrešili ta zločin v času sovražne okupacije in izkoristili ponižanje, bedo in nemoč naroda, da so se polastili oblasti nad njim.

Uporaba osvobodilnega boja za izvedbo revolucije je prevara in izvirni greh Partije. S tem so legitimirali protirevolucijo. Če nasprotniki komunizma niso hoteli čakati kot žrtvena jagnjeta križem rok na prihod komunizma, na lastno smrt in na smrt svojih družin, na propad svojih idealov in stoletnega krščanskega izročila, so se morali upreti. Ni jim preostalo drugega kot odločitev za protinasilje, za oborožen upor proti revoluciji. Morali so se povezati in se vojaško organizirati, na primer v vaške straže. Preprosto ni bilo izbire. Kar so izbrali, so jim vsilili komunisti. Resničnega narodnega izdajalca torej ni iskati med kontrarevolucionarji, ampak med tistimi, ki so v nebrzdani sli po oblasti prisilili domoljubne in demokratične sile, da so sprejele orožje od okupatorja.

4) Ko se po 70. letih spominjamo tragičnih let revolucije in povojnih pobojev, se sprašujem, če bi se glede na naš geopolitični položaj mogli izogniti nesreči, ki nas je doletela. Verjetno bi bilo manj gorja, ko bi med okupacijo zavzeli podobno stališče kot nekateri drugi evropski narodi – Danci, Nizozemci, Belgijci …, ki so se odločili za pasivni odpor, vedoč, da se usoda vojne ne odloča pri njih, temveč med vojskujočimi se velesilami. S tem so se izognili veliki materialni škodi in so obvarovali mnogo življenj. Pri nas je bilo drugače. Maloštevilna, a dobro organizirana KP je prevzela pobudo za upor, ker je v kaotičnih vojnih razmerah videla zgodovinsko priložnost za prevzem oblasti nad narodom. Zmagala je in po vojni do kraja razkrila svoj zločinski obraz z umorom desettisočev nedolžnih rojakov. Vso težo tega slepega sovraštva so doživeli tudi vaši kraji, vaše družine.

So vse te žrtve zaman? So vsi ti možje in fantje, ki so se borili za drugačno Slovenijo, za vero in svobodo in so umirali z molitvijo v srcu, zgolj nesrečne žrtve napačnega razpleta zgodovine? Nikakor! Sveto pismo nam odgovarja: »Duše pravičnih so v Božji roki, v očeh nespametnih se zdijo mrtvi, toda oni so v miru. Bog jih je preizkusil in spoznal, da so vredni. Kakor zlato v topilnici jih je prečistil in sprejel kakor žgalno žrtev« (Mdr 3, 1­5).

Oni so živi in pri Bogu prosijo za nas in za slovensko domovino, ki letos obhaja 25­letnico samostojnosti. In prav v tej luči se nam razkriva skrivnostni pomen njihove mučeniške smrti: na izvoru samostojne in neodvisne Slovenije je tudi njihovo hrepenenje po svobodni domovini, njihovo trpljenje, ponižanje in nasilna smrt.

Kar pa zadeva nas, slovenske kristjane, si vzemimo kot trajno in najbolj gotovo načelo vsake humane družbe: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso močjo, z vsem mišljenjem in svojega bližnjega – tudi nasprotnika – kakor samega sebe.«

[Stran 105]

7.4.1. Pokop žrtev iz Hude jame – nagovor predsednika NSZ

27. oktober 2016

Spoštovani predsednik Republike Slovenije, spoštovani mariborski nadškof in metropolit, cenjeni navzoči!

Samoumevno nas kot ljudi pretrese usoda 778 žrtev, odkritih 3. marca 2009 za enajstimi pregradami zapuščenega rudniškega rova sv. Barbare v Hudi jami. Ali nas enako pretrese, da smo potrebovali sedem let, da samoumevno sprejmemo iznos in katoliški pogreb pokojnih?

Razumevanje današnjega dogodka terja od nas premislek o vrednotah slovenskega naroda.

Naš narod je razdeljen. Vir delitev niso človeška trupla, ki iz 600 in več prikritih morišč širom Slovenije prihajajo na površje. Vir delitev tudi niso tisti, ki ta morišča odkrivajo ali obeležujejo. Vir delitev je odnos do zločina, ki je te žrtve in ta morišča povzročil.

Slovenski narod je razklan najprej zato, ker nekateri zločina ne vidijo in ne priznajo. Med tistimi, ki zločin prepoznavamo, je spet delitev v iskanju razlogov za zločin: nekateri jih iščejo pri žrtvah, drugi jih vidimo pri zločincih. Ker se radikalno razhajamo pri vrednotenju naše preteklosti, nismo zmožni skupaj gledati v prihodnost. Narod nima enotnega moralnega, etičnega in vrednostnega sistema, s katerim bi vrednotil zločin, zločince, žrtve in posledice Hude jame. V tem se razlikujemo od drugih narodov, ki so sposobni enotne samokritike temnih senc v svoji zgodovini: holokavst, apartheid, suženjstvo in podobni ekscesi so splošno prepoznani kot nezaslišani in z občutkom krivde in sramote sprejeti kot trajen zgodovinski madež.

Samostojna, demokratična in pravna država Slovenija, rojena pred četrt stoletja, je prinesla pričakovanje, da bo na osnovi novih, deklariranih vrednot vzpostavila pravičnost in enakopravnost tudi v odnosu do narodove zgodovine. Ker s tem odlaša, narašča razočaranje, saj novo državo državljani čedalje bolj dojemamo kot nadaljevanje vrednostnega sistema totalitarne predhodnice, ki smo ga s plebiscitom zavrgli.

Slovenska država nikoli ni opredelila povojnih množičnih umorov kot sistematičnega kolektivnega zločina, ki ga je načrtovala, organizirala, izvedla in prikrila Komunistična partija. Zato tudi odgovornost Partije ali njenih voditeljev nikoli ni bila zahtevana.

Razumeti zločin v Hudi jami pomeni razumeti slovensko zgodovino 20. stoletja. Žrtve v Hudi jami niso posledica nagonske krvoločnosti posameznikov ali osamljene vojaške skupine, ki bi jo opoj zmagoslavja zanesel. Huda jama ni bila izjema ali napaka – bila je premišljeno zasnovana, organizirano izvedena in kasneje skrbno prikrita, podobno kot druga prikrita povojna morišča.

Od slovenske države sorodniki žrtev ne pričakujemo opravičila za zločin: ker ta država umora ni zagrešila, se ji tudi opravičevati ni treba. To pa ne pomeni, da sme država opustiti pregone tistih, ki so zločine storili, prikrili

Figure 49.

[Stran 106]

Figure 50. Pokopališče Dobrava, pokop ubitih v rudniku Huda jama, za krsto svojci pobitih. Ivo Žajdela

ali jih danes opravičujejo. Imamo več tisoč žrtev zločina, a niti enega zločinca.

Odpor do raziskovanja in pregona, ki ga zaznavamo v delu državnih organov, ter cinizem in ironičnost, s katero se teh tem lotevajo nekateri mediji, nas napeljuje na vprašanje: je obsodba zločina v Hudi jami nepotrebna? Ali pa gre za strah pred razkritjem razsežnosti sokrivde za storjene zločine? Med nami so ljudje, ki javno razlagajo pogoje, pod katerimi se jim zdi Huda jama celo sprejemljiva, naš današnji obred pa zasmehujejo. Kje so meje svobode izražanja? Pri že omenjenih narodih z izkušnjo sramote v lastni zgodovini vidimo, da kaj takega ni niti spodobno niti dopustno.

Sorodniki, prijatelji in znanci žrtev smo s težkim srcem prišli v Maribor. Želeli bi si, da bi nam država prišla nasproti z večjim sočutjem in bi nas bolje vključila v postopke kot enakopravne partnerje že v času priprav in razmisleka o postopkih, ki so privedli do današnje slovesnosti. Tako bi že na začetku povedali, da se nam zdi najbolj potrebna identifikacija pokojnih. Da se nam zdi pomembno prenesti pokojne čim bližje domačim krajem. Da smo razočarani, ker državnega spomenika Teharje v 25­ih letih nismo bili zmožni urediti v dostojno pokopališče žrtev revolucije.

Hvaležen sem predsedniku države za njegovo prizadevnost pri tem prvem dejanju pietete. V času odkritja Hude jame je bil predsednik vlade. Po 25 letih je prvi predsednik države, ki mu vest ni dopustila umika v levo politično korektnost. Prepričan sem, da ste na današnji pogreb prišli z iskreno željo, da s pogrebom pokojnih storimo korak nazaj k civilizaciji, od katere nas je oddaljilo barbarsko ravnanje z mrtvimi zadnjih 70 let. Dih nam jemlje spoznanje, da so med žrtvami ženske in otroci, ki med žrtvami terjajo še posebno sočutje. Vaša prisotnost izkazuje spoštljiv spomin na pokojne: poštene in nedolžne fante, ki so bili pripravljeni braniti svoj dom, narod in vero. Zaradi tega so in vedno bodo junaki.

Spoštovanih pokojnikov ne poznamo po imenu. Do danes ni bila identificirana niti ena izmed žrtev. Prepričan sem, da bomo kmalu našli pravo znanstveno metodo, ki jim bo vrnila identiteto in jim omogočila vrnitev v objem domačega groba. Žal pa ni znanstvene metode, s katero bi jim vrnili ugled, spoštovanje ali pripravili njihove krvnike, da bi obžalovali svoj zločin. Molimo in prosimo, da bi njihova nedolžna žrtev Sloveniji prinesla blagoslov.

[Stran 107]

7.5.1.

Še kot mladostnika so me nagovarjale slike redkih časopisov, ki so mi prišli v roke. V spomin se mi je vtisnila neka taka podoba, ki jo imam še vedno pred očmi. Morda se je takrat večkrat ponavljala podobna tematika ali pa je le moje vživetje v dogajanje poskrbelo za živ spomin. Še vedno imam pred očmi sliko pogreba na oddaljenem vojnem območju. Slika prikazuje nepopisno gnečo na tesnih ulicah nekega mesta, v ospredju pa z zastavami prekrite krste na ramenih temno zagorelih prebivalcev Bližnjega vzhoda. Iztegnjene roke množice valovijo proti rjavim krstam. Tudi oči vseh prisotnih izražajo spoštovanje do padlih junakov. Med njimi je v ospredju črnolas mladenič, morda brat ubitega. Pogreb, slovesno vzdušje, njegove oči pa izražajo nekaj zares velikega …

Nikoli si nisem mislil, da se lahko znajdem v podobni situaciji. Ne potujem na oddaljeni Bližnji vzhod. Domači kraji me prevzamejo povsem dovolj … Čeprav naši kraji niso podvrženi vojnim razmeram, pa nas preveva neko posebno stanje. Bela garda, naziv, ki so ga komunisti za svoje potrebe iznašli kot žaljivko, še vedno deluje. Podobno je z imenom domobranci, vaški stražarji in tja do zadnje žrtve revolucije. Tudi beseda zveza Nova Slovenska zaveza povzroči nekakšen vonj po zatohlem, če slučajno priplava v povprečno slovensko kuhinjo. Po pomoti se kdaj iz prsi, polnih zadrege, izvije tudi: »Aja, pa saj si drugače kar v redu možak …« Smisel besedne zveze fant od fare je čisto izgubljen.

»Blaž, jaz ne bi. Prosim, nesi ti!« In že se skozi gnečo, za križem in državno zastavo ter pred predsednikom republike prebijam iz cerkve v Begunjah. Krsta z vso težo pritiska k tlom, odločujoči so še enkrat zmogli nemogoče: za deset Slovencev ena krsta! Začutim trenutek zgodovine. Trenutek bi bil lahko resnično slovesen, če bi čustva vseh Slovencev temeljito prevetrila vse kotičke naroda. Kamere snemajo, Bog ve, kaj bodo ob teh slikah govorili novinarji. Sprevod se zaradi gneče ustavi, krsta z vso težo pritiska k tlom. Pogrebci se bežno spogledamo in na skrivaj grizemo ustnice. Slovenska sprava je očitno desetkrat težja, kot je videti! Za nami se prebijajo otroci z otroško krsto. Za njimi pa obrazi, čakajoči na bežne trenutke, ko se odprejo vratca temnih škatlic, ki shranjujejo barvne trenutke zgodovine.

Če ne bi bilo zakona o pokopu, ki ga je na predlog NSi sprejel državni zbor, sploh ne bi bilo pogreba, govori mlado in staro. Toda v resnici so že pred dvema letoma na begunjskem pokopališču pokopali žrtve iz Mačkovca. Takrat so sledili le zakonu, večnemu zakonu, da je mrtve potrebno pokopati. Kako da se je te dni v Sloveniji pojavil tak elan in vnema za pogrebe? Sum na taka spravna dejanja mečejo že besede Jožeta Dežmana, izrečene v Studiu ob sedemnajstih na dan pogreba v Mariboru. Dejal je, da je predlog za dopolnilo zakona, ki ga je predlagal SDS, nekvalificirano iskanje pozornosti in usmerjeno stran od sprave. SDS je namreč predlagal dopolnilo, da bi bila ob izkopu posmrtnih ostankov pobitih obvezna prisotnost organov pregona. V tem primeru bi po njegovih besedah do onemoglosti čakali na prihod omenjenih organov … Za kakšne vrste sprave se torej potegujejo predsednik Pahor in njegovi sodelavci? Morda za spravo, kot smo jo preživljali že v deklarirani totalitarni državi, ki so nam jo, krvavo, priborili revolucionarji. Takrat v SFRJ, kjer so se sistematično kršile človekove pravice in smo to tudi navedli kot enega poglavitnih razlogov za odhod iz bivše države. Ali je pogrebni elan vračanje, sicer na demokratičen način, pred Temeljno ustavno listino republike Slovenije, pred Ustavo? Razburjenje je seveda odveč. Vračanje bomo verjetno občutili le demokratično razmišljujoči Slovenci. Za večino pa seveda ne bo sprememb … [Stran 108]

Figure 51. Krimska Jama 2016 – Čemu otroci?!

Kot je poudarila gostja iste oddaje na Radiu Slovenija: Izdajalci nikoli ne morejo biti junaki! Komunisti, ki so se najprej polastili OF, so že septembra 1941 sprejeli »Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja«. Vsako udejstvovanje izven OF in partizanskih enot, pa četudi proti okupatorju, je bilo s tem »odlokom« označeno za izdajstvo. Če v tem smislu beremo različne izjave o izdajalcih, je vse logično. Seveda, saj nas je vendar večina izven njihovega društva. Torej smo po njihovo vsi izdajalci. Zares so torej »izdajalci«: še nerojen otrok, enomesečni dojenček, otrok, star dve do tri leta … in ostali iz Krimske jame! In ostali iz preostalih preko 600 morišč … Ali pa je vendarle že čas, da dobijo stvari in ljudje prava imena!?

Krščanskemu obredu je v Begunjah sledil govor svojcev. V slovo le enemu od osemindvajsetih. Čeprav tudi omenjeni svojci niso sigurni, ali so med pokojnimi tudi njihovi domači. Ker naj bi na Komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč »še zbirali sredstva« za DNK identifikacijo. »Zbirajo sredstva!« potem ko je ista država odklonila ponudbo komercialne družbe iz tujine, da brezplačno opravi vse potrebne analize. Potem ko ima vsaka krsta v Srebrenici svoje ime in priimek. Slovenski svojci, do izmaličenosti ranjeni v svojem življenju, so pripravljeni sodelovati pri takem sprenevedavem protokolarnem norčevanju iz logike in ljudi. Svojih, slovenskih ljudi in splošno veljavne logike! Istočasno se seveda v firme stricev iz ozadja preko javnih naročil pretakajo lepi denarci. Imen torej žrtve nimajo. Bili naj bi na napačni strani zgodovine. Kot da se Slovenci nismo odrekli SFRJ, ker je bila na napačni strani zgodovine. Ali ni SFRJ priborila ravno tista prava stran? Do kdaj se bomo še šli slepe miši? Kosti žrtev torej ta vlada noče prepustiti svojcem, ampak jih vpričo njih pokopava. Žrtve nimajo imen. So žrtve izvensodnih umorov. Človek dobi občutek, da bi bile žrtve pač umorjene sodno, če bi le delova-[Stran 109]la sodišča. Krivda tako ostaja kar a priori na strani žrtev. Ali tudi Islamska država ali Al Kaida izvajata izvensodne umore? Dobro ime žrtev je zadnja stvar, ki jo lahko pričakujemo od tovrstnih spravnih dejanj in pobudnikov. V istem Studiu smo tudi izvedeli, da je Erwin Rösener, ki je pokopan na ljubljanskih Žalah, verjetno večji vojni zločinec kot kdorkoli iz Hude jame. Je sporočilo povsem jasno? Žrtve iz Hude jame naj bi bili manjši vojni zločinci od Rösenerja. Podobno naj obvelja tudi za ostale jame, med njimi Krimsko.

Krimska jama leži v občini Borovnica. Ker država ni naredila potrebnega, je eden od tamkajšnjih občinskih svetnikov čutil potrebo, da občina zagotovi sredstva za pogreb nepokopanih mrtvih. V svojih nastopih se je vedno izogibal vprašanjem o vzrokih zločinov, povezanih s Krimsko jamo. Organizirala se je skupina prijateljev in se je lotila dejanskega dela. Iz zagotovljenih sredstev iz občinskih proračunov (Borovnica in Cerknica) so kupili nekaj delovne opreme in goriva. Delali so kot prostovoljci: traktoristi, fizični delavci s samokolnicami, jamarji … Iz medijev pa veje zlagani optimizem: izvemo, da je država začela skrbeti za rešitev vprašanja sprave. Če pa se pozornost javnosti obrne le preveč v smer reševanja prikritih grobišč, nam borci za vrednote NOB povedo, da so tisti, ki skrbijo za pokop žrtev revolucije, še večji izdajalci. Kot je bila Krimska jama orodje ustrahovanja za celo osrednje območje Slovenije, predvsem za Notranjsko, imajo v Srbiji stolp, imenovan Ćele kula. Stolp so leta 1809 zgradili Turki in vanj kot opomin krajevnemu prebivalstvu vzidali lobanje pobitih srbskih kmetov. Že enainpetdeset let kasneje je lokalni paša ukazal stolp porušiti, vendar krajevni Turki tega niso dopustili. Priborjenih »vrednot« si očitno niso pustili odvzeti, strah med prebivalstvom bi prehitro popustil. Ćele kula ostaja na Balkanu simbol neke skrajne oblike azijskega vojaškega sodstva. A zgodovina se kar naprej ponavlja v taki ali drugačni obliki, zdaj tu, zdaj tam. Vendarle že dolgo velja, da je nedolžen vsak, ki ni bil pravnomočno obsojen. Sodbe so sicer odvisne od pravičnosti sodnikov in nivoja razvitosti družbe. Podobno lahkotno kot tisti skrajneži, ki so Krimsko in druge jame zakrivili, ki so si jih izmislili, skrbno načrtovali in Slovence premišljeno pehali v smrt, tudi njihovi idejni nasledniki kažejo svoj civilizacijski nivo. Danes bi pričakovali vsaj opravičilo in pa dolg spisek preostalih morišč, ki so jih »borci« ves čas totalitarne SFRJ skrbno nadzirali in vzdrževali v anonimnosti, tudi s pomočjo rdeče JLA. Ali je to kaj drugega kot prikrivanje vojnih zločinov?

Zmaga Demosa na prvih demokratičnih volitvah, plebiscit za samostojno Slovenijo in razglasitev države z uspešno obrambo samostojnosti niso bile dovolj, da se dandanašnji ne bi izvajala mafijska denarna in druga politika tako na nivoju občin kot tudi širše. Odvisno pač od izražene volilne volje, ki jo vedno znova vsiljujejo množična glasila. Tako se vedno znova poskuša že začrtane smernice preobrniti v korist mafije, ki smo ji želeli izmakniti podstat z demokratizacijo. Krimska jama je popoln dokaz, za katere vrednote so se borili »borci«. O ciljih NOB se je že v petdesetih, s knjigo The New Class (šele nedavno prevedena v slovenščino!) jasno izrazil Đilas, eden Titovih najtesnejših sodelavcev. Z njo si je prislužil dolgoleten zapor in utišanje. Zahodne evropske države so iz druge svetovne vojne izšle z nekajkrat nižjim odstotkom mrtvih. Najvišje odstotke so si poleg Jugoslavije, prislužile še Litva, Latvija, Poljska, torej države, kjer se je odvijal boj za prevlado »novega razreda«.

Narod torej ostaja brez pomembnega dela svojega telesa. Poštenost in pravičnost pa si kot narod po odločitvi za krivičnost le stežka spet pridobivamo. Zahodna Evropa, ki ni poznala »vrednot NOB«, se je že kmalu po vojni normalno razvila. Proti fašizmu, nacizmu in komunizmu pa se je uprla že vsa Evropa. Čas je za svobodo, inovativnost in ustvarjalnost tudi pri nas.

[Stran 110]

7.6.1.

Ko sem zadnjič pripravljala prispevek za neko drugo konferenco, sem še enkrat prebrala svoj prispevek za »Vseslovenski zbor kristjanov in ljudi dobre volje«, ki je bil v Šentvidu 12. novembra 2011. Ugotovila sem, da se od takrat ni skoraj nič spremenilo, na nekaterih področjih pa je danes še slabše, kot je bilo takrat. Naj začnem torej podobno kot takrat in spomnim na to, da je bila Slovenija po osamosvojitvi zgled za celoten prostor bivše Jugoslavije, ker v nobeni od prejšnjih jugoslovanskih republik prehod v čas po hladni vojni ni potekal tako hitro in na videz neproblematično. Slovenija je bila gospodarsko najmočnejša republika prejšnje Jugoslavije, pa tudi celotnega komunističnega sveta Vzhodne Evrope. Bruto domači proizvod na osebo (BIP) je bil leta 1990 dvakrat večji kot npr. na Madžarskem. To je bil tudi vzrok, da je potem že 1. maja 2004 Slovenija postala članica Evropske unije in da je lahko 1. januarja 2007 uvedla evro. Prav v omenjenem obdobju je Slovenija imela učinkovito desnosredinsko vlado, ki je vladala cel mandat in je celo leta 2008 uspešno predsedovala EU. V letu 2008 je skoraj 50 % državljanov Slovenije imelo zaupanje v vlado, to je bilo nad povprečjem OECD, po podatkih, ki jih je nedavno objavil OECD v informativnem biltenu, pa se je sedaj Slovenija znašla na dnu lestvice. Zajetih je bilo 40 držav po celem svetu. Zaupanje v vlado je leta 2015 padlo na okoli 19 % in je bilo s tem za 30 % nižje kot leta 2008 – in seveda daleč pod povrečjem OECD, ki je pri okoli 42 %.³⁰ To je zelo zaskrbljujoče, vendar za tistega, ki redno spremlja položaj v Sloveniji, ni presenetljivo.

Poglejmo najprej področje gospodarstva. Na lestvici ekonomske svobode sveta, ki jo je objavil Inštitut Fraser v letnem poročilu za 2016, prikazuje pa stanje iz leta 2014, je Slovenija najslabše uvrščena med članicami Evropske unije. Znašla se je na 97. mestu od 159 držav. Pred njo so Estonija (19), Češka (31), Slovaška (39), Poljska (40), Albanija (42), Bolgarija (45), Madžarska (57), Makedonija (65), Hrvaška (81), Bosna in Hercegovina (91).³¹ Študija analizira 42 kazalnikov iz petih področij, in sicer prisotnost države v gospodarstvu, pravni sistem in lastninske pravice, trdnost valute, svobodo mednarodne trgovine in ekonomske predpise. Najnižjo oceno je Slovenija dobila na področju prisotnosti države v gospodarstvu, tukaj je zasedla celo 147. mesto od 159. To seveda ni presenetljivo. Država je še vedno lastnica podjetij v vrednosti 11 miljard dolarjev. Zelo neuspešna je tudi na področju pravnih predpisov, kjer je zasedla 123. mesto. Predpisi omejujejo posojila na trgih, omejujeo delo in poslovanje. Prevelika birokracija onemogoča nastajanje novih podjetij in projektov v razumnem času, zato se podjetniki po začetnih poskusih odločajo za druge države, ki so gospodarstvu bolj naklonjene. Prehod iz državnega kapitalizma – nič drugega namreč komunistično gospodarstvo ni bilo – v socialno­tržno gospodarstvo v Sloveniji torej ni bilo preveč uspešno. Vzrok za to je bil in je še vedno, kot je napisal ugledni švicarski časnik Neue Züricher Zeitung leta 2011, socialistični balast, ki ga država ves čas vleče za seboj, balast, ki so ga druge postkomunistične države že zdavnaj zavrgle.³²

Tranzicija v Sloveniji poteka povsem drugače kot domala v vseh postkomunističnih državah Vzhodne Evrope. Medtem ko je večina teh z radikalnimi reformami prestrukturirala [Stran 111]svoje gospodarstvo, je Slovenija obdržala stare strukture in šla po poti majhnih korakov, ki pa so celoten proces zelo podražili. Zaradi tega je dramatično padla konkurenčnost Slovenije v primerjavi z drugimi državami EU. Na lestvici, ki ga objavlja švicarski »World Competitiveness Center« [Svetovni konkurenčnostni center], ki meri štiri področja, namreč ekonomsko uspešnost, vladno učinkovitost, poslovno učinkovitost ter infrastrukturo, je Slovenija pristala na 43. mestu od 61.³³ To je sicer v primerjavi s pred letom dni napredek za šest mest, ne moremo pa prezreti, da so napredovale tudi druge nekdanje komunistične države.

V Sloveniji gospodarstvo seveda ni napredovalo zaradi ukrepov sedanje vlade, temveč zaradi privatnega sektorja, ki je dobro reagiral na okrevanje svetovnega gospodarstva. Izvoz se je izredno povečal. Slovenija je torej napredovala kljub sedanji vladi. Vlada se v glavnem ukvarja samo z lastnimi aferami, edino, kar je na gospodarskem oz. finančnem področju zmogla, je mini davčna reforma, kateri pa gospodarstvo ne daje ravno pozitivne ocene, ker to, kar daje v en žep, vzame iz drugega. Davek na dobiček podjetij je zvišala od 17 na 19 odstotkov. Mimogrede še podatek, da je Slovenija zdrsnila pri pridobivanju kreditov navzdol za sedem mest, pristala je na 133. mestu med 190 državami na lestvici Svetovne banke za poslovanje.³⁴ O delu sedanje vlade pove veliko tudi dejstvo, da je računsko sodišče zaradi pomanjkanja revizijskih dokazov oktobra meseca zavrnilo izrek mnenja o zbirni bilanci stanja državnega proračuna ob koncu lanskega leta.³⁵ Ugotovilo je nepravilnosti v višini 6 miljard evrov. Ta znesek v vrednosti presega dve tretjini letnega proračuna.³⁶ Zato je od ministrstva za finance zahtevalo predložitev odzivnega poročila s popravljalnimi ukrepi in podalo priporočila za izboljšanje priprave te bilance. Pred finančno krizo, ki je Slovenijo zelo prizadela, je bila ta pod vlado pomladne opcije na zelo dobri poti – sprejela je npr. zakon o uravnovešenju javnih financ –, kar je bilo moteče za omrežja v ozadju, ki se napajajo iz podjetij v državnem lastništvu.

Pred kratkim so bili iz t. i. »Bad bank« (DUTB) na nedostojen način odslovljeni tuji vrhunski strokovnjaki,³⁷ ker so začeli delati red in prodajati podjetja, iz katerih se ta omrežja napajajo. S tem je bila npr. preprečena prodaja holdinga Sava. Finančne strokovnjake so odslovili, ker da so si delili previsoke plače, kar je v Sloveniji vedno zelo učinkovit argument.

Vzroki za slabo stanje, na katere opozarjajo mednarodne študije, se že leta bistveno ne spreminjajo: neučinkovita birokracija, omejen dostop do finančnih virov, zaprtost za tuje ideje in investicije, visoka davčna obremenjenost, neprilagodljivost in nenaklonjenost reformam, neprimerna delovnopravna zakonodaja in vpletenost države v gospodarstvo, kar zvišuje stroške poslovanja. Država je prisotna v podjetjih, v katerih nima kaj iskati in kjer je v neposredni konkurenci s privatnimi podjetji. Kadrovanje podjetij v državnem lastništvu poteka po političnih kriterijih. Neposrednih tujih vlaganj je izredno malo, in sicer zaradi strahu pred tujimi investicijami, ki ga podpira določena politična opcija, ki se boji za svoje stolčke. Ta hoče preprečiti, da bi v Sloveniji zavladalo pravo socialno­tržno gospodarstvo oz. pravična država, v kateri bi bila v ospredju kvaliteta in znanje in ne neke tajne politične povezave iz prejšnjih časov.

Privatizacija državnega premoženja poteka izredno počasi. Kljub zavezi EU se npr. NLB še vedno ni prodala. Vprašanje je, ali se bo to [Stran 112]sploh zgodilo. Tisto premoženje, ki pa je bilo prodano, je bilo privatizirano na izredno netransparenten način. Ta netransparentnost je bila namerna, zato da so se premoženja polastili ljudje, ki pravzaprav niso imeli nobenih sredstev, pa tudi ne potrebnega znanja. Kako je mogoče, da so lahko nekateri brez vsakega kapitala kupovali podjetja in za to dobili kredite državnih bank? Jamčili pa so zgolj s podjetji, ki so jih šele kupovali. V finančni krizi je veliko takih podjetij šlo v stečaj, oškodovani so bili zaposleni. Ker pa so ta podjetja velikokrat bila prodana tudi po sumljivo nizkih cenah, premoženje podjetij se je na čuden način zmanjševalo, so bili oškodovani tudi vsi davkoplačevalci. Tukaj je potrebno v prvi vrsti omeniti menedžerske odkupe podjetij. Generalni sekretar Transperancy International v Sloveniji Vid Doria je leta 2014 izjavil: »Kljub navideznemu naporu za povečanje transparentnosti v javnem delovanju opažamo, da še vedno ni zadostne politične volje za vzpostavitev učinkovitega sistema proaktivne transparentnosti. Ugotavljamo, da se zakonov ne spoštuje, nadzor je šibak, ob tem pa še vedno nimamo vzpostavljene zakonodajne sledi in tako državljani nimamo vpogleda v procese odločanja. Pri upravljanju z državnim premoženjem in javnim dobrim še vedno prevladujejo interesi v prid določenim interesnim skupinam.«³⁸

Proces lastninjenja in privatizacije je pustil vidne posledice. Pri preprečevanju prodaje se vedno znova pojavlja izgovor, da prodaja ni v »nacionalnem interesu«. Ekonomist Bernard Brščič je ocenil, da je »nacionalni interes eden izmed najbolj zlorabljenih pojmov slovenskega politično-ekonomskega besedišča … priročna retorična figura, ki so jo posamezne politične skupine uporabile za sleparsko prikazovanje zasebnega interesa kot javnega, z namenom, da bi se nekdanja državna lastnina znašla v ‘pravih’ rokah, rokah ‘tovarišije’«.³⁹

Posledica vsega tega je tudi visoka nezaposlenost, predvsem mladih, dobro izobraženih ljudi, ki odhajajo v tujino in se po vsej verjetnosti ne bodo več vrnili. Slovenija pa bi jih potrebovala, če hoče nekaj spremeniti na boljše.

Vendar vse to ni samo – in sploh ne v prvi vrsti – problem gospodarstva. Tudi na politični ravni ni bilo prave prelomnice med totalitarnim režimom in demokracijo. Kot je napisal korespondent FAZ Karl­Peter Schwarz, so »komunistične strukture … živahno preživele«.⁴⁰

Velik problem v Sloveniji predstavlja sodstvo. Pravna država ne deluje, lahko celo trdimo, da v Sloveniji trenutno ni pravne varnosti, ker ni enakosti pred zakonom. Medtem ko sodstvo ne zasleduje resničnih krivcev, se vrstijo kazenske ovadbe in postopki proti znanim predstavnikom ‘pomladne’ politične strani: predstavnikom civilne družbe, politikom, novinarjem, teologom, ker se poslužujejo ustavne pravice svobode govora. Po osamosvojitvi na področju sodstva ni bilo potrebnih sprememb. V kratkem času, ko niso vladale stranke kontinuitete, je vlada sicer začela uveljavljati spremembe, vendar za njihovo polno uveljavitev ni imela dovolj časa. Nihče od odgovornih za zločine med komunističnim režimom se ni zagovarjal na sodišču. Za namestnika tajne policije Ozne po vojni in soodgovornega za povojne umore Mitjo Ribičiča naj ne bi bilo dovolj dokazov.

Sojenje ne poteka v razumnem roku, zadeve se vlečejo leta in leta in včasih zastarajo. Ker je Slovenija v številnih primerih kršila pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, so se nekateri obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ustavno sodišče je ugotovilo, da »bivši jugoslovanski in v njegovem okviru slovenski ustavni in državno institucionalni sistem v nasprotju z izročili evropske pravne civilizacije ni postavljal v ospredje človekovih pravic in ni izoblikoval pravnih omejitev državni oblasti in [Stran 113]njenemu nasilju«.⁴¹ Očitno se še nismo povsem oddaljili od tega sistema. Sodni postopki so dolgotrajni, izreki sodb so pogosto brez zadostne utemeljitve, delno celo brez vsake utemeljitve. Isti sodniki sodijo po pritožbah, pa tudi v sodbah, ki jih pošilja višja inštanca v ponovno sojenje, kar je v pravni državi nedopustno. Prav tako tožilci sodelujejo v kazenskih postopkih, na katere bi lahko vplivali njihovi osebni interesi. Seveda z razliko od sodnikov tožilcev v takih primerih ni moč zavrniti zaradi pristranskosti, kljub temu da je v pravnih državah samoumevno, da v takih postopkih ne sodelujejo in da se iz takih postopkov že sami izločijo. V omenjenih primerih gre za zlorabo prava.

Delno so sodniki posredno ali neposredno obremenjeni s preteklostjo. Tako sicer v Sloveniji obstaja en sam lustracijski zakon, to je sodniški zakon, ki v 3. odstavku 8. točke določa, da tisti, »ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine«, nimajo pogojev za pridobitev trajnega sodniškega mandata, vendar se zakon ne izvaja. Imamo sodnike, ki sicer ne bi smeli imeti trajnega mandata, npr. odhajajoči predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša. Da velik del sodstva v Sloveniji ne deluje po pravnih normah, veljavnih v demokratičnih državah, kažejo primeri iz zadnjega časa. Najbolj znan, še zdaleč pa ne edini, je proces ‘Patria’, ki je bil poskus izločiti neljubega vodjo največje opozicijske stranke v Sloveniji iz politike. Spomnimo se še vsaj na primere Kangler in Novič. Zadnji je že leto in pol v zaporu na podlagi zelo dvomljivih obtožb. Spomnimo se tudi zelo aktualnega problema ugrabitve koroških dečkov s strani socialnega skrbstva, ki je lep čas tudi onemogočalo oz. omejevalo stike vnukov s starimi starši. Dr. Verica Trstenjak, ki predava evropsko pravo na dunajski univerzi, se čudi, kako je mogoče, da se ne izvaja odločitev ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da so se kršile človekove pravice. V intervjuju je poudarila tudi, da bi morali v Sloveniji upoštevati moralne norme in da bi morali voditelji prevzeti odgovornost in odstopiti. Poudarila je, da pride sicer tudi v tujini do nepravilnosti, vendar, kadar se zgodijo, nekdo prevzame zanje odgovornost.⁴²

Odmevno je bilo poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) – Slovenija je njegova članica vse od leta 1993 naprej –, ki je do konca leta 2014 iz Slovenije prejelo več kot 8400 tožb. Razsodilo je 323 primerov in kar v 304 primerih (to je 94%) ugotovilo kršitev človekovih pravic. Če primerjamo število prebivalcev v EU, potem je Slovenija prva po številu ugotovljenih kršitev človekovih pravic med 47 državami članicami EU. Glede tega je Slovenija na isti ravni kot Rusija.⁴³

V Sloveniji vlada tako brezpravje kot tudi zloraba prava. Kaj je to, je pred kratkim v intervjuju razložil odhajajoči predsednik Ustavnega sodišča Miroslav Mozetič, za katerega je oboje zelo nevarno: »Kaj pomeni brezpravje? Pomeni, da vlada ‘pravica’ močnejšega. Zloraba prava pa je huda iz nekega drugega razloga. Pravo namreč zlorablja tisti, ki je v pravni državi pristojen, da uporablja moč, moč prava, ki ima torej oblast. Tisti, ki ima pravico, da uporablja moč in silo. Iz tega razloga je zloraba prava gotovo hujše zlo. Seveda imam tu v mislih razmerje države do državljana. Če človek živi v državi, ki trdi, da je pravna, potem pričakuje, da bodo pristojni ravnali po pravilih in načelih pravne države, predvsem da bodo ta pravni red uporabljali pravično, tj. enako za vse. Zato je oboje zelo hudo in narobe. Pravo je potrebno [Stran 114]

Figure 52. Je tranzicija uspela? arhiv Zaveze

[Stran 115]ravno zato, da se urejajo družbeni odnosi in da ne prevlada vojna vseh zoper vse ter da ne prevlada tisti, ki je močnejši. In če tisti, ki bi morali spoštovati načela pravne države, ta načela kršijo ali jih celo zlorabljajo, je to znak, da je nekaj hudo narobe.«⁴⁴

Pred nekaj meseci je Sodni svet predlagal reformo imenovanja sodnikov. Po 130. členu slovenske ustave sodnike voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta.

Za spremembo se navajata dva argumenta, namreč da so pritiski politike na sodstvo in drugič, da je sodstvo dovolj zmožno, neodvisno in nepristransko. Docent za pravo človekovih pravic dr. Jernej Letnar Černič opozarja: »Predlog Sodnega sveta, da bi izvolitve sodnikov rednih sodišč odvzeli zakonodajni veji oblasti, je zaskrbljujoč, saj načenja veljavno ustavno razmerje moči med vsemi tremi vejami oblasti. Istočasno ukinja edini nadzorstveni mehanizem nad delom Sodnega sveta. V tako mladi in nezreli demokratični in pravni državi bi takšen korak pomenil dva koraka nazaj v preteklost in bi, ob krizi pravne države v praksi, posegel tudi v formalne temelje in predpostavke za delovanje pravne države.«⁴⁵

T. i. udbovski amandma je propadel, temu je posebno glasno nasprotoval tedanji prvi predsednik državnega zbora dr. France Bučar. Tudi tukaj izstopa Slovenija v EU. Ker ni bilo lustracije, so seveda obremenjeni ljudje ostali na svojih pozicijah. V Frankfurter Allgemeinen Sonnstagszeitung je Karl­Peter Schwarz pred leti napisal nekaj, kar še velja: »Slovenija je postala neodvisna leta 1991. Na mesto komunističnega asbolutizma je stopil pluralni strankarski sistem, država je postala članica Nata in EU, ampak v sodstvu je ostalo vse pri starem. Sodniki, ki so nekdaj sprejemali politične obsodbe, še vedno uradujejo, in isti novinarji, ki so jim ploskali, pišejo še danes uvodnike. Isti ljudje, ki so prej predpisovali marksizem in jugosla115 vizem, sedaj poučujejo o liberalizmu in parlamentarizmu, o akcijskem pravu, o svobodi medijev in pomenu državljanske zavesti.«⁴⁶

Ker ni bilo lustracije, paralelna omrežja obvladujejo državo na vseh področjih – v politiki, sodstvu, medijih, bankah, gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, turizmu, zunanji trgovini itn. – ter onemogočajo delovanje pravne države, razčiščevanje preteklosti in sprejemanje potrebnih reform. Predstavniki oblasti velikokrat vzbujajo vtis, kot da bi bili zgolj lutke nekoga v ozadju. Te stare naveze, ki skrbijo tudi za podmladek v lastnih vrstah in skrbijo za elitno izobrazbo svojih otrok, pridejo na površje tisti trenutek, ko nekdo ogroža njihove privilegije. Prav zato je bil npr. insceniran proces »Patria«. Afera, poimenovana po finskem podjetju za oklepna vozila Patria, se je začela 2008, tik pred parlamentarnimi volitvami z obtožbami korupcije proti Janezu Janši, kar je usodno vplivalo na potek volitev. Pred zadnjimi državnozborskimi volitvami pa je bil insceniran njegov odhod v zapor, kar je zaznamovalo že druge volitve in njihov izzid postavilo pod vprašaj. Vlade do sedaj stanja niso uspele spremeniti – seveda tiste redke, ki so to sploh hotele. 70 % vseh vlad je bilo dosedaj v rokah t. i. levice. Prva vlada Janeza Janše je tako npr. zaman skušala zamenjati direktorja NLB. Pred kratkim je prišlo v javnost, da menda plače vodstva Sava Kranj presegajo kapitalsko vrednost podjetja. Ker se ta stara omrežja čutijo ogrožena, netijo nezaupanje do tujega kapitala, preprečujejo socialno­tržno gospodarstvo in pravno državo, ki bi temeljila na enakosti pred zakonom, kakovosti dela in znanju. Kdaj bomo temu naredili konec?

Če spremljamo seje parlamenta ter seje raznih parlamentanih komisij in odborov, smo lahko samo zgroženi nad izjavami nekaterih poslancev, pa tudi nad tem, da poslanci enostavno ne prihajajo na seje različnih komisij, [Stran 116]potem pa pred razpravno dvorano pijejo kavo. Lahko smo zgroženi nad tem, da se vse, kar opozicija predlaga, zavrže, ne glede na to, za kaj gre. Demokracija ne pomeni samo uveljavljanje volje večine, ampak tudi spoštovanje manjšine – ne samo narodnostne, temveč tudi politične, verske, svetonazorske itd. Tega spoštovanja v Sloveniji ni zaslediti ne v parlamentu in ne v sodstvu, pa tudi ne na drugih področjih, npr. v zgodovinopisju.

Problem Slovenije je nerazčiščena komunistična preteklost. Že sami začetki Jugoslavije so zaznamovani s krvjo dejanskih in domnevnih nasprotnikov režima in vse do propada režima so bile kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na dnevnem redu. Začelo se je takoj po koncu druge svetovne vojne z množičnimi poboji. Neposredno po koncu vojne so umorili okoli 15.000 pripadnikov domobranskih enot in številne civiliste. V več kot 600 prikritih grobiščih – v kraških jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskih jarkih, v izkopanih jamah – pa ne ležijo samo posmrtni ostanki domačih ljudi, temveč še najmanj 100.000 oseb drugih narodnosti. Dolgo se o teh umorih ni smelo govoriti, po osamosvojitvi pa pri levi politični opciji, ki je bila večinoma na vladi, ni bilo prave volje, da bi se s temi zločini soočila, žrtve identificirala in jih pietetno pokopala. Kljub temu da je pred sedmimi leti javnost šokiralo odkritje množičnega grobišča v rudniku Huda jama, ki ima v Sloveniji podobno simbolno moč kot Katyn za Poljsko, je vprašanje vojnega in povojnega komunističnega nasilja še vedno drugorazredna tema, če uporabimo besede prejšnjega slovenskega predsednika Danila Türka, ki je pravkar pogorel pri kandidaturi za mesto generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov. Zelo povedno je tudi to, da ni primernega spoštovanja do mrtvih. Na pokopališču Dobrava v Mariboru se je 27. oktobra 2016 na pogrebu 795 žrtev iz Hude jame, ki so bile odkrite za enajstimi pregradami 3. marca 2009, znašel celoten državni vrh Hrvaške (od predsednice republike, predsednika vlade pa do predsednika Sabora). S tem so hrvaške oblasti pokazale, da imajo drugačen odnos do žrtev, kot ga ima uradna Slovenija. Od slovenskih oblastnikov je bil na pogrebu namreč samo predsednik države. Naj ponovim besede, ki jih je izrekel predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik na istem pogrebu: »Razumevanje današnjega dogodka terja od nas premislek o vrednotah slovenskega naroda. Naš narod je razdeljen. Vir delitev niso človeška trupla, ki iz 600 in več prikritih morišč širom Slovenije prihajajo na površje. Vir delitev tudi niso tisti, ki ta morišča odkrivajo ali obeležujejo. Vir delitev je odnos do zločina, ki je te žrtve in ta morišča povzročil.«⁴⁷

Velike težave so tudi zato, ker je bilo ob osamosvojitvi in v prvih letih po tem, okoli 80 % arhivskega gradiva uničenega. Obstaja upanje, da je v beograjskih arhivih marsikaj ohranjeno. Žal so pogajanja o sukcesiji šele na začetku. Do sedaj so se več ali manj sporazumeli samo o razdelitvi veleposlaništev in konzulatov, niso pa se še prav lotili drugih perečih področij, recimo bančnega sektorja in skupnih arhivov. Sestavljena je bila sicer skupna arhivska komisija, ki naj bi obravnavala problematiko arhivov, v katero je vsaka država naslednica imenovala člana, sporazumeli so se, da se ustanovijo podkomisije. Trenutno nekaj kaže, da se stvari premikajo naprej. Delajo se popisi in začenja se skeniranje dokumentov, vendar se arhivske zapuščine tajne politične policije še vedno niso lotili. Seveda tudi Slovenija ni pokazala preveč velike vneme, da se to uredi.

Slovenija ni sprejela nobenega pravno zavezujočega dokumenta, ki bi obsodil komunistični totalitarni sistem. Državni zbor je vzel »Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu«, ki jo je sprejel Evropski parlament leta 2009 in v kateri je razglasil 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totali-[Stran 117]tarnih in avtoritarnih režimov, zgolj ‘na znanje’. Sklep vlade Janeza Janše o obeleženju tega datuma pa seveda ni zavezujoč.

Predsednik Ustavnega sodišče Miroslav Mozetič je pred nedavnim v intervjuju z Demokracijo izjavil: »Pravno državo kot institucijo smo nekako formalno zgradili. Bojim pa se, da nam je ni uspelo uresničiti, da nam ni uspelo spraviti v življenje vseh načel in vrednot, ki pomenijo vsebino oziroma bistvo pravne države. Z žalostjo ugotavljam, da je vedno več znakov, ki kažejo, da nam ni uspelo s tranzicijo iz totalitarne v pluralno, demokratično državo, ki spoštuje človekove pravice. Ni nam povsem uspelo vzpostaviti države, kjer vlada pravo po načelih pravičnosti in ne pravo po načelih totalitarizma. Vedno več stvari in dogodkov kaže na to, da se uresničuje tista grozljiva napoved, ki jo je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope zapisala v Resoluciji št. 1096 v letu 1996, ko je svarila pred nevarnostjo neuspešne tranzicije.«⁴⁸ Kako pa se je glasila napoved Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Ta je v »Resoluciji o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov« v točki 3. opozorila na sledeče: »Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko ‘žametna obnovitev’ totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.«⁴⁹

Z novelo arhivskega zakona leta 2014 je bil spremenjen arhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet leta 2006; ta je omogočal neomejeno dostopnost do gradiva, ki je nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja 1990. Ščitil je zgolj žrtve. Novela na perfiden način arhivsko gradivo zapira in ne razlikuje med žrtvami in storilci ter uvaja nedostopnost občutljivih osebnih podatkov tako še živih nosilcev javnih služb pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. 5. 1990 kot tudi tistih, od smrti katerih še ni poteklo deset let, če je datum smrti znan. Če ni znan, pa velja doba 75. let. Raziskovalcem je sicer odprta možnost vpogleda v gradivo preko arhivske komisije, vendar je vse odvisno od sestave te komisije. Trenutna je sicer raziskavam polpreteklosti izredno naklonjena, verjetno pa je, da se bo to z naslednjo komisijo spremenilo.

Slovenija se s svojo preteklostjo ustrezno ne sooča, tudi ne v šolah. Večdesetletno marksistično šolanje je pustilo močne sledove. Potrebno bi bilo zamenjati učne načrte, predvsem pri poučevanju zgodovine, ampak tudi tukaj so močna ozadja, ki to preprečujejo. Trenutno si levica prizadeva za potvorbo osamosvojitve. Za to naj bi se borili vse od leta 1941 naprej. Spomnimo se samo na izjavo zadnjega šefa Komunistične partije Milana Kučana, da osamosvojitev ni bila »njegova intimna opcija«.

Več kot pet desetletij je prevladovala interpretacija NOB in povojnega časa, ki jo je potrebam komunistične oblasti prikrojilo režimsko zgodovinopisje, kar je bilo usodno predvsem na šolskem področju. Več generacij je zraslo s to falsifikacijo, ki je mnogim narodnozavednim katoliško usmerjenim Slovencem vtisnila pečat kolaboracije. Upor proti okupatorju pod vodstvom OF oz. partizanov je bil prikazan kot edini obstoječi. Tega ni bilo moč postaviti pod vprašaj. Nujna je nova interpretacija zgodovine, in sicer taka, ki bi odstranila potvorbe in odložila plašnice z oči – taka, ki bi brez predsodkov uveljavila nepristransko zgodovinopisje. Seveda je razumljivo, da imajo mnogi politiki in zgodovinarji, ki so bili prej v službi režimske politike, težave. Marsikje pa prevladuje tudi mnenje, da naj pozabimo ali vsaj zatisnemo oči pred določenimi [Stran 118] dejstvi oz. da naj prepustimo zgodovino zgodovinarjem. Seveda to stališče zagovarjajo predvsem tisti, ki nasprotujejo razkrivanju polpretekle zgodovine. Nekateri tiste, ki pišejo zgodovino, ki sloni na dejstvih, ki so bila dolgo zamolčana, zmerjajo, da so revizionisti. Pri tem pa seveda pozabljajo, da je prav revizija instrument vsakega zgodovinarja, ki dela po pravilih stroke. Vsakikrat, kadar pridejo na dan nova dejstva, ki kažejo drugačno sliko, je potrebo sliko spremeniti. Naj se ustavimo pri praznovanju 27. aprila kot dneva upora proti okupatorju. 27. aprila 1941 ni bilo ne Osvobodilne fronte ne upora proti okupatorju – takrat je bila Komunistična partija kot sekcija Kominterne še zaveznica nacistične Nemčije. Šele ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, se je Protiimperialistična fronta, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941 in ki je bila usmerjena proti angleškim, francoskim in ameriškim imperialistom in »domači gospodi«, preusmerila v boj proti okupatorju in se preimenovala v Osvobodilno fronto. Bila je pod popolno kontrolo KP. Vrhovni plenum OF je z odloki 16. septembra 1941 monopoliziral upor in sprejel t. i.. »zaščitni odlok«, ki je bil potem podlaga za umore zavednih Slovencev. Te je izvrševala VOS, ki je bila ustanovljena sredi avgusta 1941, pa tudi druge partizanske enote. Kdaj bomo torej odpraviti ta praznik brez vsebine?

Tudi ob ustanovitvi Študijskega centra za narodno spravo (ŠCNS), ki proučuje kršitve človekovih pravic in nasilja totalitarnih režimov na Slovenskem, se je izkazalo, da zgodovinarji leve tranzicijske opcije niso pripravljeni sodelovati pri obravnavi vseh totalitarizmov po enakih kriterijih. Seveda je moteče, da je največ odprtih vprašanj prav pri obravnavi komunističnega totalitarizma. ŠCNS, ki ga je vlada ustanovila spomladi 2008 in je začel delovati 1. maja 2008, nadaljuje delo »Odseka za popravo krivic«, ki ga je ustanovil minister za pravosodje dr. Lovro Šturm in ki je bil do takrat na Ministrstvu za pravosodje. Ob tem se je pokazalo, da nekatere vidne predstavnike politike, zgodovinopisja, publicistike pa tudi tiste prejšnjega režimskega prava, torej predstavnike predvsem leve opcije, moti že sam obstoj takega centra, čeprav imajo podobne inštitucije v domala vseh nekdanjih komunističnih državah.

V zadnjem času se opaža renesansa komunističnih simbolov in parol na različnih proslavah, kar ne ovira najvišjih državnih predstavnikov, da se teh ne bi udeleževali. Imenovanje ceste po Titu v Ljubljani (na Hitlerjev rojstni dan!) je ustavilo šele ustavno sodišče, ker je prišlo do zaključka, da je »oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno.«⁵⁰ Prejšnji predsednik države Danilo Türk je odlikoval zadnjega šefa Udbe, izdan je bil jubilejni kovanec s podobo partizanskega komandanta Franca Rozmana­Staneta in peterokrato zvezdo itn. In častna četa slovenske vojske je sodelovala pri odkritju spomenikov v Bazi 20 na Kočevskem; med temi spomeniki je tudi spomenik enemu najhujših krvnikov Ivanu Mačku – Matiji. Trenutno smo priča tudi zlorabe otrok v šolah. Tako je vodstvo OŠ v Ajdovščini na otvoritvi nove šole otrokom na glavo nadelo kape z rdečo zvezdo, simbolom prejšnjega totalitarnega sistema. Spomnimo se, da je na proslavi ob osamosvojitvi bila umaknjena zastava s tem simbolom in dala prostor novi zastavi, simbolu demokratične, svobodne Slovenije. Zelo močne so še posledice večdesetletnega marksističnega šolanja, tako npr. v gledanju in ocenjevanju verskih skupnosti, predvsem Katoliške cerkve.

Poseben problem v Sloveniji so mediji; o pluralnosti in uravnovešenosti medijev ne moremo govoriti. Teolog dr. Ivan Štuhec je napisal, da so »strukture slovenske medijske pokraji-[Stran 119]ne zrcalo politike«.⁵¹ Eden od glavnih stebrov demokracije so svobodni mediji, ki so važna kontrolna inštanca oz. kot se velikokrat imenujejo, četrta veja oblasti. Povprečni državljan ni dobro informiran in to je usodno prav na volitvah. Večina medijev je sicer prišla v privatne roke, vendar v last podjetij, tesno povezanih s silami kontinuitete – in brez vsega pot119 rebnega profesionalnega znanja. Najnovejša lestvica nevladne organizacije »Novinarji brez meja« [»Reporters without borders«] ugotavlja dramatični zdrs Slovenije s 30. mesta leta 2008 na 40. mesto leta 2016 – od lanskega leta je nazadovala za pet mest.

Tranzicija v Sloveniji vsaj doslej še ni bila uspešna.

7.7.1.

Težko se vživljamo v vzdušje med slovenskim in katoliškim prebivalstvom v vihri vojne in revolucionarnega nasilja. 13. oktobra 1942, v najhujšem letu terorja, ko so umorili Ehrlicha in še okoli 1000 zavednih Slovencev, je revolucionar Pepe preoblečen v talar stopil v Natlačenovo pisarno, se predstavil kot trebanjski kaplan s pismom in zahteval odgovor za dekana Tomažiča. Medtem ko si je ban natikal očala, da bi bral pismo, ga je napadalec hladnokrvno ustrelil. Kljub posredovanju žene in sina je uspel pobegniti. Italijani so dopolnili krvni davek in isti dan pred banovo hišo ustrelili 24 talcev, nabranih po ljubljanskih zaporih. Zakaj je moral umreti ta odlični kristjan, spoštovani državnik, politik in človekoljub, ki so ga cenili tako pred vojno v Dravski banovini kot med vojno v Ljubljanski pokrajini. Celo njegovi nasprotniki so ga imeli za dobrega in nesebičnega, kar ni presenetljivo, če vemo, da je zapisal tudi tole: »Človek, ki ga sedanji družbeni red, boj za vsakdanji kruh, kar sili v materializem, potrebuje, da se od časa do časa odtrga od sveta in materialnih skrbi in se pogovori v samoti s svojim Stvarnikom.« Apostola Pavel in Barnaba sta učila, kot beremo v Apostolskih delih: »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.« Utemeljeno se sprašujemo, zakaj so morali ravno slovenski kristjani skozi take stiske. Ali je na to vplivalo grdo ravnanje krščanskih gospodarjev s svojimi hlapci, ki so postali novi revolucionarni gospodarji in zatiralci slovenskega, posebej vernega ljudstva, ali pa je bila morda ta krutost posledica prikrivanja slabe vesti tistih, ki so v sebi ubili človeške in krščanske ideale? Kam je odšla krščanska razsodnost, ki naj bi urejala odnose med ljudmi, jih spodbujala k ljubezni in sodelovanju? Očitno je zlezla komunistična zvitost celo pod kleriške talarje. Ta pretkanost in brezobzirnost je pred vojno v duhovniških talarjih zavajala svet in gradila revolucijo že na gradu Goričane, med vojno pa morila zavedne kristjane. Kako dojeti krutost, nečloveški prezir in nenormalnost, ki je zajela deželo? Zakaj še danes ta pohabljenost hromi naš razvoj, da se otepamo s polresnicami, pretvarjanjem in lažmi? Krvniki še danes veljajo za heroje, rodoljubi, ki so zvestobo veri in narodu plačali z življenjem, pa so oklevetani. Žal se še danes celo dostojanstveniki v talarjih in kolarjih priklanjajo ljudem, ki nam še naprej kradejo družino, dom in domovino. Kaj je v Sloveniji še pristnega, resničnega in kje so božji temelji, iz katerih bomo gradili novo nebo in novo zemljo, o čemer govori Razodetje? Kje so danes neustrašni kristjani, pripravljeni zastaviti vse za resnico, pravičnost in svobodo vsakega človeka?!

[Stran 120]In ravno zaradi tega neurejenega stanja smo se zbrali k spominski svečanosti za pokojnim dr. Markom Natlačenom, politikom, ki je svoje duhovne sile zastavil za blagor slovenskega naroda in bil za to tudi umorjen. Zakaj se ga spominjamo in molimo zanj? Najprej nam v smislu današnjega evangelija to narekuje krščanska ljubezen. Ta nas spodbuja k pozornosti do vseh zatiranih, zamolčanih, zasutih in izbrisanih iz narodnega in celo krščanskega spomina. Ljubezen nam narekuje, da kot verni in zavedni kristjani in rodoljubi ne stojimo v vrsti s tistimi, ki so vpili »Križaj ga!«, pač pa sočustvujemo z žrtvami in obenem v srcih nosimo njihovo hrepenenje po svobodi, resnici, pravici ter upanje v rešenje z vstalim Odrešenikom. Ljubezen nam narekuje, da se tudi mi zavzemamo za človeka v stiski in za resnico in pravičnost, se upiramo lažem v nas, med nami in v naši družbi. Zato je naša krščanska in narodna dolžnost, da v samostojni Sloveniji oživljamo spomin na tiste, ki so jih umorili in izbrisali spomin nanje, ter oznanjamo čim bolj celovito resnico o naši preteklosti. Tudi apostoli so Judom kljub nasprotovanju oznanjali Kristusa križanega in vstalega in tako spreminjali tok zgodovine. Kristjani in vsi ljudje dobre volje, ki smo pripravljeni zastaviti svoje življenje za resnico in pravico, bomo gradili novo nebo in novo zemljo. V njej se bodo svetila tudi imena naših mučencev Natlačena, Ehrlicha, Stanovnika,Velikonje, Nagodeta, Terčelja, Krašne in vseh drugih pobitih in zamolčanih. Tako bomo tudi mi zastavljali svoja življenja, da bo med nami več pravičnosti, miru in sožitja. V molitvi se bomo upirali zlu in zdržali v sedanjih stiskah ter dajali poguma drugim, ki ne vedo za razlog našega upanja.

Spominjamo pa se pomorjenih in vseh rajnih tudi zato, da bi molili za njihov pokoj. Molitev nas namreč odpira v duhovni svet in razširja naš pogled iz vsakdanjosti v duhovne višave. Z dr. Markom Natlačenom se tudi mi v svojih stiskah zatekamo h Gospodu, da bi nam dal moči in upanja. V molitvi je naše srce odprto tudi za stisko rabljev, ki so morili med vojno in po njej. V molitvi se naše srce zavzema, da bi vsem pomorjenim omogočili dostojen kraj počitka in miru. Molimo pa tudi za naše sestre in brate, ki so ujetniki laži in v njej vztrajajo, da bi spregledali. V molitvi bomo tudi našo raztrgano zemeljsko resničnost dvigali k nebeškim željam v upanju, da bo Bog dopolnil, kar manjka naši človeški slabosti. V veri v Obujenega in Vstalega bomo iskali in našli moč za upanje v prihod novih nebes in nove zemlje, tudi odrešene slovenske zemlje.

7.8.1.

Kardelj je nekoč svojim sodelavcem učinkovito razložil, zakaj se je vojna partiji zdela priložnost za dosego oblasti, ki je nikakor ne smejo izpustiti; ki je za nobeno ceno ne smejo izpustiti. Če se znajdeš v nekem prostoru, ki ima samo en izhod, potem je, če je v tebi nekaj poštenja in stvarnosti, na vprašanje, zakaj si zlezel ravno skozi tisto luknjo, naravno, da odgovoriš, da si to storil zato, ker je to bila edina možnost. Ko boljševiki navajajo deset razlogov, zakaj so odprli »narodnoosvobodilni boj«, bo samo naravno, da so v odgovoru nakazali edini veljavni razlog: da so to storili zato, da so si rešili življenje. In zakaj so torej boljševiki organizirali enobe? Naravno in logično, zato, da so si rešili življenje. Se pravi, svoje boljševiško življenje. Druge možnosti ni bilo. Zato je Kardelj nekoč govoril svojim naslednje besede: »Za nas je važno, da bo reakcija (!) razbita na narodnoosvobodilnih pozicijah.«

[Stran 121]Izbor teh besed kaže, da so boljševiki povsod pozorno računali z instinkti, ki so jih zavezniki nosili v sebi, instinkti, ki so bili politični in ne razredni, kakor so bili tisti, ki so jih v sebi nosili sami, a so vedeli, da jih morajo za široko publiko skrivati.

Okoliščina, ki je bila v tej situaciji ključna, pa je bila ta, da so to intrigo razumeli samo nekateri Slovenci. Mnogi se ob tem niso zavedeli, za kaj gre. Če upoštevamo Sokratove besede, v njih v nekem pomenu ni bilo duše. Sokrat je namreč nekje izjavil, da lastna duša – če obstaja – nujno pride slej ko prej v skrb za dušo skupnosti. Poleg tega pa moramo upoštevati, da so boljševiki poznali mnogo »povesti«, s katerimi so omamljali ljudi. Poljski filozof Leszek Kolakowski je nekje to dejstvo zajel z besedami, da so ideje respiratorni sistem komunizma. To se pravi, da jim omogoča življenje, politično življenje seveda. Hkrati pa jih to loči od sličnih tiranij fašističnega izvora, ki tega tako važnega dejstva za obstoj politične organizacije totalitarnega tipa nimajo in zato v začetni fazi spopada po navadi tudi izgubljajo. Boljševiki pa so bili briljantni v iznajdevanju in obrambi takih »idej«. To spoznanje izvira iz spoznanj, z enim od katerih nas je seznanil Wolfgang Leonhard: »V letih 1936–1938 je bilo v SZ aretiranih sedem milijonov ljudi – 10.000 na dan, dve leti vsak dan.« Naši politični izletniki v Moskvi so to seveda vedeli, a jih vendar to ni odvrnilo od tega, da so lastni narod vdelali v ta sistem.

Tudi bolj etablirana in manj etablirana Ljubljana je eno takih nakan slavila dan na dan. Ko je Josip Broz 26. maja 1945 z balkona ljubljanske Univerze naznanil idejo, ki je pomenila nič manj kot slovenski genocid, so slovenske množice na Kongresnem trgu samo vzvalovile in zahrumele. Seveda takrat ljudje zvečine niso vedeli, napoved česa prihaja z balkona; čez nekaj mesecev pa je večina od njih to zvedela, a čudo prečudno, nikomur od njih ni prišlo na misel, da bi nekdanje sotrudnike iz istega trga povabil nazaj na tisti znameniti kraj, da bi tam zmolili CONFITEOR.

V očeh naroda, ki se je oblikoval v zgodovini – se pravi v okviru evropske civilizacije – temu projektu ali tem projektom ni bilo mogoče reči drugače kot zaplemba naroda. Vse v soglasju s časom: totalitarizem dveh zavojevalcev, zgodba o dveh zavojevalcih: enega od zunaj in enega od znotraj. V enem od osnovnih besedil slovenskega partizanstva, v tako imenovani Dolomitski izjavi od marca 1943, je boljševiški izbor ideološko in genetsko registriran in priznan. Tam stoji stavek: »KPS je zgrajena in vodena po organizacijskih in političnih načelih boljševizma.«

Stanje, ki so ga s svojo ideologijo v Sloveniji uveljavili boljševiki, je imelo predvsem eno lastnost: nepredstavljivo, dobesedno nepredstavljivo je povečalo in širilo pojem bolečine. Bolečina, o kateri govorim, ni bila samo uresničena, fizično uresničena, ampak je bil obsojen in po možnosti tudi zatrt njen krik: zaukazano ji je bilo molčanje. Valovi bolečine, ki jih je gnal veter sovraštva po Sloveniji, so poznali samo silovitost – človek jim ni videl konca. Bolečine kljub njeni neznanskosti ni bilo zato nikjer. Saj veste, kaj bi vam tedanji ljudje pripovedovali (ne vsi, ne vsi): »Ni je smelo biti.« Čisto lahko se zna zgoditi, da se bo v naslednjem stoletju – če ne že prej – zgodovina naše civilizacije prelomila. Preveč očitno je, da zanjo skrbijo in jo vodijo ljudje, ki Evrope ne razumejo, ki mislijo, da je njena edinstvena vrednost zbiranje in razdeljevanje »kohezijskih sredstev«. Da so tista reč, za katero v resnici gre – evropski milijoni. Tako zoženo je njihovo gledanje.

Zase moram tu povedati – če se ne bo bralcem zdelo premalenkostno – da sem svoje življenje v boljševizmu preživel kot učitelj. To je bil razlog, da me je veliko reči te »politične« kulture sicer zadelo, nekaterim pa sem se tudi umaknil. Posebno se rad spominjam nekaterih fantov in deklet iz Loške doline, ki sem jih, bogve zakaj, posebej učil. Kaj takega nisem [Stran 122]videl ne prej, ne pozneje. Sedeli so tam z rokami na hrbtu – kaj takega od njih nisem nikoli zahteval – in me uro za uro pozorno gledali in poslušali. Čim resnejše reči sem jim pripovedoval, tem bolj so bili pozorni. Na nek način so njihove oči pripovedovale, da so doživeli izjemne reči.

Res, kaj je s slovenskim doraščanjem? Kdo jim v tej izjemni dobi vsakega življenja posreduje bistvene reči, predvsem pa njene razlage. Ko doraščajo, ni nikogar, če niso vzgajani od izjemnih staršev, ki bi jih varno vodil skozi džunglo časa. Ali veste, kaj se je zgodilo 15. maja 1945, ko so novinarji izvedeli, da so boljševiki fizično uničili mlado domobransko vojsko: sklenili so, ne čisto vsi, ne čisto vsi seveda, da o tem, kljub vsemu, ne bodo govorili.

To je bil čas, ki je tako ravnal s svojimi prebivalci. Vzemimo pismo Edvarda Kardelja 22. 11. 1942 Jaki Avšiču v Dolomite: »Naša politika mora biti končno taka, da bo belogardistično-mihailovićevska do kraja ostala zaveznik okupatorjev in ne bo mogla delati nobenih manevrov.« (Mislim, da je tu uporabil neko neponovljivo besedo.) Kardelj prepričuje Avšiča, da bodo uspeli, če bodo vztrajali »v najodločnejši vojni proti okupatorjem, ker bo bela garda le tako morala služiti okupatorju in bo tako izgubila tiste zaveznike, ki si jih želi za jutri«. Kardeljev trik temelji torej na »najodločnejši vojni proti okupatorjem«, kar pomeni, da se odpoveduje logiki gverilskega bojevanja, ne glede na usodo prebivalstva. Kardelj hoče Avšiču zabičati, da mora že sedaj misliti na prihodnost, da bi jim bili »lažji jutrišnji dnevi«, ko bodo postavljali boljševiško državo in hkrati ne bodo mogli več tako učinkovito izkoriščati »narodnoosvobodilnega boja«. Posebej pa se jim ne bo treba več tako ozirati na koristi prebivalstva.

Tudi način, kako so boljševiki umevali likvidacije svojih nasprotnikov, kaže konferenca na Cinku julija 1942. Tam so udeleženci končno prišli do zaključka – do tolažljivega zaključka – ki ga lahko razumemo tako, da se ni treba bati, da so člani KP osovraženi zaradi tega, ker so večinsko izbrani za eksekutorje. To jih ni treba vznemirjati, ker so ugotovili, da so ljudje že tako ideološko izvežbani, da jih umori več ne vznemirjajo. Naj še kar naprej veselo pobijajo.

Družba je prišla v stanje, ko ljudje niso več poslušali sami sebe. Zgodovinar Repe je nekoč trdil – to je bilo v času, ko ni bilo več mogoče dvomiti v globalno vrnitev demokracije – naslednje: »Z uvedbo večstrankarske demokracije je obstajala možnost, da bi se Katoliška cerkev postavila na druge temelje.« Res, kje smo? Ali ne bi bilo predvsem od partije pričakovati, da bi se postavila na drugačne temelje? V takem stanju smo se znašli.

In ali se je oglasil kdo od visoke slovenske elite in hotel vedeti, kako to, da še nimamo filmov o Hudi jami. Ali pa filma o Kočevskem rogu. In ali je katera od slovenskih violin že ujela jok matere, ki so ji povedali, da ne bo več videla sina? In ali je kdo od 300 etabliranih pesnikov že napisal pesem o tem? Ali sploh še kaj razumemo, če se tako osnovni stvari ne čudimo? Ali poznate Eliotov izrek o »mrtvi civilizaciji«? Ali ni razumetje nekaterih temeljnih reči pogoj, da jezik ostaja sredstvo dogovarjanja? Seveda pa predvsem sporočanja.

[Stran 123]

7.9.1.

»Kot partizan sem pomagal partiji na oblast, sedaj se pa čutim dolžnega, da vam pomagam, da jo spravimo z oblasti.« Ta Bučarjev stavek sem si zapomnil iz najinega pogovora še v letu 1988. On nam je namreč pisal statut – društvena pravila za Slovensko kmečko zvezo (SKZ). Sedaj, ko prebiram knjigo o tem za osamosvojitev izredno zaslužnem možu, knjigo, ki je več kot življenjepis, se mi ob branju zastavlja prenekatero vprašanje. Izreden mož, pa tudi kontroverzen, če pomislim na njegov stavek, s katerim sem to pisanje začel, ter na njegov naravnost junaški podvig v Strasbourgu. Še posebej je treba omeniti njegov nastopni govor (kot predsednik skupščine), ko je govoril o »usodni zmoti, ki nas je prizadela kot mnoge katastrofalne nesreče v narodovi zgodovini«. Ko to primerjam z nekaterimi njegovimi poznejšimi stališči, odločitvami in dejanji, – res – kaj naj mislim?

Poleg tega se mi zastavlja še kar nekaj vprašanj. »V svoji vojaški karieri se nisem nikoli povzpel prek položaja navadnega vojaka,« trdi dr. Bučar (str. 66). Kaj ta trditev pomeni? Kaj hoče s to trditvijo prikriti? In zakaj? Že kot četni politkomisar ni bil navaden vojak. Dogajanje na Koroškem – v Celovcu ob koncu vojne leta 1945 opisuje kot poveljujoči, ne kot navadni partizanski vojak. Nemški kapetan, ki mu je predal kasarno (str. 47) je ni izročil navadnemu vojaku, pač pa oficirju, ki ni mogel biti manj kot podporočnik. Na strani 45 beremo, da so 20. maja 1945 dobili ukaz, da se morajo umakniti za staro jugoslovansko mejo. Del njih je odšel v Pliberk. Na strani 50 Bučar pove, da je bila njegova enota nazadnje nastanjena v Pliberku. Vsekakor za sprejem in spremljanje transportov z domobranci. (Za enoto s to nalogo, in to v tuji okupacijski coni, bi se pa pričakovalo, da bo njen poveljnik vsaj kapetan.) O tej stvari govori tudi Niko Grafenauer (str. 566), ko pravi: »Bučar je bil partizanski poveljnik, ki je sodeloval pri vračanju slovenskih beguncev iz Vetrinja v Slovenijo.«

Iz Pliberka je bila enota premeščena v Dravograd, od koder so Bučarja premestili v OZNO. Tako so lahko potem videli mladega oznovsekga kapetana (str. 66).

V Ozno seveda niso sprejeli kogarkoli. Moral je biti temeljito preverjen, da spada v to ustanovo. Najprej je seveda moral biti v partiji. O vstopu v partijo Bučar govori skorajda kot o nečem banalnem. Kot da bi vstopil v partijo na namig, da bi odklonitev lahhko pomenila, da se ne bi vrnil s kakšne patrole … Vendar je bil že član SKOJ­a, Zveze komunistične mladine.

Vsekakor je bil Bučar kocbekovski krščanski socialist, ki so pa končno skoraj vsi pristali v partiji. Med redkimi izjemami, ki niso vstopili v partijo, je bil Kocbek. Seveda je vstopil tudi Bučar. In kot partijec četni politkomisar, saj je spadal »med najbolj zavedne v enoti« (str. 39). Bučar v Ozni. Izgleda, da bi Bučar tako kot članstvo v partiji tudi delovanje v Ozni rad preprosto zbanaliziral, kar je razumljivo, saj je kar mogoče, da svoje oznovske službe ni ravno z veseljem opravljal in da je ravno v svojem oznovskem času pričel razmišljati in spoznavati, kakšno »svobodo« je priboril. Udbovec, ki sem ga spoznal v Škofji Loki, njegov sodelavec v Ozni, je dejal: »Na hodniku sva se srečala, sicer pa drug za drugega nismo smeli vedeti, kaj delamo.« Zato ni čudno, da bi svoje oznovstvo rad odpravil s tem, da reče: »Tam sem bil samo pisun.« Kar spet ne drži – tako kot ne tisto, da je bil samo navaden vojak.

Tako razmišljanje o Bučarjevem oznovstvu bi zaključil z njegovimi mislimi: »… vsi pa nosimo odgovornost, čeprav ne neposredno, za vsa dejanja organizacij, v katerih smo sodelovali in v katere nas je zaneslo tudi brez naše zavestne odločitve, zanesla usoda od leta 1941 naprej. Brez tega priznanja ne moremo priti do narodne sprave, brez narodne sprave pa za [Stran 124]nas kot narod ni preživetja.« Ta misel je seveda pomembno (in hvalevredno) priznanje. Prav lahko pa da tudi izmikanje pred kakšno eventuelno povsem konkretno odgovornostjo.

Njegova odločitev za partizane? Takole pravi: »To je bila neke vrste hipoteka, ki me je spremljala ves čas partizanstva.« Najbrž tudi še pozneje, ne le v času partizanstva. Kaj lahko da se je zgodilo kaj, za kar bi raje videl, da se ne bi bilo.

Pozneje kot univerzitetni profesor je postal disident. Bil odstranjen z univerze ter utišan. Proti koncu osemdesetih let, v času »slovenske pomladi«, se je tej pomladi tudi pridružil. Po volitvah na cvetno nedeljo 1990 je postal predsednik demokratično izvoljene skupščine. Iz njegovega nastopnega govora, ki sem ga že omenil, naj povem še en stavek: »Politična stranka (partija) je to (državljansko) vojno začela prav z namenom, da si prisvoji monopol oblasti in da s položajev te oblasti po svojih predstavah preoblikuje narodovo usodo.« Torej popolnoma jasno spoznanje, da je partija izkoristila priložnost, da je napadla svoj lastni narod z namenom, ki ga je Bučar v enem stavku preciziral. In vendar: tisti, ki so se temu napadu uprli, da bi uresničitev tega namena preprečili, so bili zanj še vedno kolaboranti! Ni uspel sleči partizanske srajce, kljub temu da so ga sami izključili iz svoje druščine.

Kaj je vendar botrovalo njegovemu stališču do »ustavljanja desnice«? Kaj naj si mislimo o njegovih nesmiselnih očitkih, da so klerikalci nevarnejši od komunistov? Le kdaj bo na Slovenskem postalo jasno, da so v demokraciji vse politične opcije legitimne, med njimi seveda tudi krščanska demokracija, enako kot na primer liberalna ali socialnodemokratska. Povrh vsega so pa ravno nemški krščanski demokrati (klerikalci?) imeli zasluge za mednarodno priznanje slovenske države. Kaj bi bilo, če ne bi bil na čelu osamosvojitvene vlade ravno krščanski demokrat (klerikalec?)?

In potem, kako to, da se je Bučar pridružil levemu delu Demosa v paktiranju s komunisti pri rušenju vlade pod vodstvom krščanskega demokrata? Zaključiti moramo tako, da bo nasprotno tistemu, s čimer sem to pisanje pričel: dr. Bučar je kot politik pomagal partiji obdržati oblast.

7.9.2.

Figure 53.

Rosvita Pesek
BUČAR

Mohorjeva založba Celovec
format 17,5 x 24 cm
trda vezava, 658 strani

[Stran 125]

8.1.1.

Letos 23. julija je v Kanadi umrl naš prijatelj dr. Peter Urbanc, rojen leta 1924 v Olševku pri Preddvoru kot sin koroških emigrantov. Njegova starša sta namreč po neuspelem plebiscitu pribežala v Jugoslavijo. Izmed treh bratov je bil Peter drugi po vrsti; starejši od njega je bil Tone, mlajši pa Vlado. Peter je v Ljubljani dokončal klasično gimnazijo, nato pa študiral pravo, najprej v Ljubljani, nato pa v Padovi in Milanu, kjer je leta 1945 dosegel doktorat. Kasneje je na univerzi v Bruslju diplomiral še iz novinarstva.

Kot študent je trgoval z znamkami in zato veliko potoval na relaciji Ljubljana­Beograd in Ljubljana­Milano. Med vojno je bil nekajkrat zaprt: najprej skoraj eno leto v italijanskem taborišču, leta 1943 v ustaškem zaporu v Zagrebu, nato pa v Trstu, ker so ga Nemci osumili, da prenaša četniško pošto. Ob koncu vojne, leta 1945, je ostal v Milanu, odšel nato za nekaj časa v Južno Ameriko (Čile in Venezuela), leta 1951 pa se je ustalil v Torontu v Kanadi, ki je postala njegova druga domovina. Že v Venezueli je delal v turizmu, po prihodu v Toronto pa skupaj s prijateljem dr. Žužkom ustanovil potovalno agencijo in jo potem vodil več kot 40 let. Pri svojem delu je prepotoval tri kontinente in tekoče govoril osem jezikov.

V Torontu sta si dr. Urbanc in njegova slovenska izvoljenka Lea ustvarila prijeten dom, v katerem so se jima rodile tri hčere in sin Marcel. Ko je mama Lea po 51 letih umrla, se je dr. Urbanc ponovno poročil, tudi tokrat s Slovenko, ki mu je ostala zvesta sopotnica do konca njegove zemeljske poti.

V času študija se Peter Urbanc politično ni udejstvoval, po prihodu v Kanado pa se je takoj povezal s tamkajšnjo slovensko skupnostjo in se vključil v politično delo. Kmalu je postal tajnik begunske Slovenske demokratične stranke, kasneje pa tudi opravljal delo tajnika Slovenskega narodnega odbora, najvišjega političnega organa slovenske emigracije. V Torontu je bil ves čas povezan z domobranskim društvom Tabor, pisal v njihovo glasilo, se udeleževal njihovih srečanj in večkrat nastopil kot govornik na spominskih slovesnostih, posebno na že tradicionalni spominski slovesnosti v Midlandu, kjer poleg božjepotne cerkve kanadskih mučencev stoji tudi domobranski križ, v spomin na po vojni pomorjene domobrance in vse žrtve komunističnega nasilja. Kot razgledan pravnik, ki je živel v svobodnem svetu in imel dostop do tujih arhivov, se je lotil vprašanja, kako so nemško in italijansko okupacijo v času druge svetovne vojne preživljale nekatere zahodnoevropske države, in prišel do spoznanja, da vsakega sodelovanja z okupatorjem ne gre metati v isti koš, da za sobivanje potrebno sodelovanje niti ni kolaboracija. Močno ga je zanimala tudi zgodovina Slovenije in Jugoslavije v času druge svetovne vojne in takoj po njej. Iz teh njegovih raziskav so nastali članki in razprave, ki jih je objavljal v raznih emigrantskih listih, po osamosvojitvi pa tudi v domovini. Redno je pisal tako imenovana Tiskovna poročila o razmerah v Slovenji in jih pošiljal na različne naslove v ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji, zadnja leta pa tudi v Sloveniji. Leta 2015 je ob Urbančevi 90­letnici izšla v Ljubljani knjiga „Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije“, ki jo je uredil Matej Leskovar in k raznim še neobjavljenim ter že objavljenim jubilantovim razpravam še sam napisal obširno Spremno besedo.

Čeprav je Udba imela dr. Urbanca na posebnem seznamu nevarnih emigrantov, je začel takoj po osamosvojitvi prihajati v Slovenijo in se je – verjetno še pred njeno uradno ustanovitvijo – povezal z Novo Slovensko zavezo. Udeležil se je enega naših zgodnjih srečanj v Suhem Dolu pri Šentjoštu. Bil je v veliki skupini Slovencev iz ZDA, ki so leta 1992 organizirano prišli v domovino, obiskali Teharje in [Stran 126]se udeležili spominske slovesnosti v Kočevskem rogu.

V 6. številki Zaveze, septembra 1992, je že izšel njegov članek Nepozabni Rog: „Kolikor današnja Slovenija razočara, odtehta ta svečanost v Rogu. Če kam, bodo ljudje še prihajali na ta posvečeni prostor, vse dokler bo narod živel. Tu je kraj naše največje tragedije, tu se začenja nujna moralna prenova in dvig.“ V naslednjih številkah Zaveze se drug za drugim vrstijo Urbančevi prispevki: Medvojna Slovenija in ovaduštvo ter Kratek historiat slovenske politične emigracije v 10. številki; Evropska odporniška gibanja 1939–1945 v 12. številki; Kolaboracija s stališča mednarodnih določil in prakse v 14. številki; Naj opozorimo, da je 14. številka izšla septembra 1994 po Urbančevem junijskem predavanju v Ljubljani, na katero je bil očitno pozoren tudi dr. Zdenko Roter, saj v knjigi Padle maske (str. 489–491) takole piše: „Z neke vrste teoretično podlago je usmeritev cerkvene politike nadgradil tudi v tujini živeči profesor dr. Peter Urbanc s svojim odmevnim javnim predavanjem, 21. junija 1994, na Teološki fakulteti v Ljubljani.“ V 32. številki je Zaveza objavila Urbančevo recenzijo knjige Marco Cuzzi, L’occupazione italiana della Slovenia 1941–1943. Dr. Urbanc, ki je prebrskal tudi marsikateri italijanski arhiv, v tej recenziji takole komentira Cuzzijev podatek o ustrelitvi dr. Aleša Stanovnika junija 1942: „Izdan okupatorju s strani OF, ki je edina vedela za njegovo skrivališče. – Ovaduštvo je bilo rutinsko orodje KPS. Dva največja primera: Izdaja 600 oficirjev in podoficirjev Italijanom in dezinformacija o pripravljanju vojaškega upora v sami Ljubljani. Italijani so reagirali z racijami in odpeljali v taborišča blizu 35.000 Slovencev.“

Tudi naše društveno glasilo Mi med seboj je skozi več let skoraj v vsaki številki prineslo kak prispevek dr. Urbanca: poleg Tiskovnih poročil še kako kritično razpravo ali pismo, npr. Odprto pismo predsedniku republike Slovenije in podobno. Torej imamo dovolj razlogov, da se dr. Urbancu ob slovesu zahvalimo za njegovo veliko delo pri odkrivanju resnice in za sodelovanje z Novo Slovensko zavezo.

Slovenska skupnost v Torontu in svojci so se od pokojnega poslovili v petek, 29. julija 2016, s sv. mašo v cerkvi Brezmadežne, nato pa je bil pogreb na pokopališču Assumption. V duhu se jim pridružujemo in gospodu Petru želimo, naj počiva v božjem miru.

8.1.2.

Figure 54.

[Stran 127]

8.2.1.

Sredi letošnjega poletja je umrl Tone Kavčič, doma z Bezuljaka na Notranjskem. Bezuljak spada pod zvon sv. Jerneja v Begunjah. Iz iste fare, vendar sosednje vasi Dobec, pa je bil doma znani Jože Kranjc, komandir 46. čete, s katero je tudi Tone Kavčič prehodil del svoje življenjske poti. Pokojni Tone nam v spominu ostaja vesel, priden, pošten, z dobrim spominom, odkritosrčen in pripravljen za vsakršno pomoč. Bil je silno komunikativen, zelo rad je pripovedoval svoje spomine. Bil je naš dolgoletni in aktiven član, dejaven tudi pri vzpostavljanju delovanja Nove Slovenske zaveze. Rad se je udeleževal prireditev, ki jih je organizirala Zaveza. Dejavno je sodeloval pri postavitvah farnih spominskih plošč. Rad je pomagal najrazličnejšim ljudem, da so preko Komisije za popravo krivic vlagali svoje prošnje. Z veseljem se je izkazal tudi kot priča.

Tone je izhajal iz revne bajtarske družine s petimi otroki. Očetu Francu (1902) in materi Antoniji(1903) so se rodili: France (1928), naš Tone (1929) in leta 1931 še Marija. Micka je umrla že s šestimi leti. Ker so imeli doma neznatne možnosti za delo in preživetje, se je oče odpravil na delo v Francijo. Tam je trdo delal v kamnolomu. Leta 1941 se je oče vrnil in leta 1942 se je rodila še Ana, po vojni, l. 1946, pa še Ivanka. Kmalu po vojni je začel bolehati in leta 1956 je umrl za silikozo.

Bezuljak je revna notranjska vas. Sredi vasi so hiše, ki so veljale za bogate, na obrobju nad vasjo pa so živeli bajtarji, kočarji. Tonetu, doma z zgornjega konca vasi, je ostal za vse življenje v spominu dogodek, ko si je od soseda sposodil vola, da bi pospravil voz sena. Najprej je pomagal, da je sosed pospravil svoje seno. Ko je bilo to opravljeno, se je sosed ozrl v nebo in mu dejal: »No, sedaj pa je lahko dež.« Zelo ga je zabolela ta neobčutljivost za drugega. Drugič sta šla z očetom pomagat bogatemu kmetu v gozd. Ob malici jima je bogatin zabrusil: »Glej, ko se boš ti tako pisal kot se jaz in ko boš imel kmetijo, boš pa tudi ti tako jedel.« To je Toneta celo življenje bolelo. Za nameček je šel že kot desetleten otrok za pastirja in na Kožljeku pasel živino. Ni zdržal, ušel je domov.

Kako bi si lahko zamislili ugodnejše pogoje za uspeh socialne revolucije! Kdo bi lahko bil boljši pripadnik gibanja, ki si je želelo pravičnejšo razdelitev dobrin? Na Notranjskem so ravnokar prišle na dan podrobnosti v povezavi s Krimsko jamo. Čedalje več je objavljenih podrobnosti o tem, kako se je začelo. V Bezuljak se je leta 1942 nenadoma vrnil eden od sosedov. Prišel je po več mesecih. Vrnil se je iz gozdov v okolici Krima. Neki drug domačin je poskrbel, da so temu dezerterju prestrelili noge in ga obesili na vejo. Tam je več dni v strašnih mukah umiral.

Tonetov starejši brat je kasneje odšel k domobrancem. Leta 1944 pa se je razvedelo, da ima neki mladenič v vasi doma puško, in ko so izvedeli tudi oni, so ponj prišli domobranci in ga na silo mobilizirali. Neka terenka pa je nato prišla h Kavčičevim in rekla njihovi mami: tudi vašega bodo prišli iskat. Mama se ni obirala: »Tone, pojdiva na Rakek«. Tam je pričakovala zaščito za tako mladega fanta. Sprejeli so ga in mu dodelili delo v kuhinji. Ker je bil visoke postave, mu je poveljnik kmalu dodelil orožje in obleko. Ob nočnem napadu na Borovniški most je bil ravno na straži na Rakeku in iz daljave slišal bliske in grmenje bombardiranja. Konec vojne je dočakal na progi v Lazah, od koder se je umaknil v Vetrinje in nato pristal v Teharjah, v baraki za mladoletne. Tam je bil zelo lačen. V bunkerju je še z drugimi videl nahrbtnike in po njih iskali hrano. Ko so jih pri tem opravilu zasačili, so dva taka iskalca hrane kaznovali s smrtjo. Njemu pa se je uspelo izmuzniti in se izogniti smrti. Po amnestiji so ju z bratom izpustili. Domov sta se vračala ločeno, vsak s svojo popotno druščino. Tone [Stran 128]

Figure 55.

je šel z vlaka v Planini, France pa na Rakeku. Sicer so že prej po barakah iskali močne fante »za delo na posestvih«, v resnici pa so jih poslali proti domu, kjer jih je pričakala zaseda terencev. Tako je končal tudi Tonetov starejši brat France. Zadnji amnestirani mladoletni domobranci, iz cele barake jih je ostalo le osem, so se 15. avgusta peljali proti domu. Po besedah Alojza Šviglja iz Begunj so se trije Notranjci, med njimi je bil tudi pokojni Tone Kavčič, celo pot iz Ljubljane prerekali, ali bodo izstopili v Planini ali na Rakeku. Švigelj ju je prepričal za Planino in jima zaradi njune izčrpanosti tudi pomagal do doma.

Naslednja rešitev življenja je sledila v prihodnjih dneh, ko se je bilo potrebno »javiti« na lokalni OZNI. Na poziv neznane ženske sta se s Švigljem le »na pol javila« in hitro izginila domov. Tako mu je zopet uspelo ostati živ. Po tem so se s Švigljem in Tonetovim očetom odpravili na železniško progo v Borovnici. Še spomladi leta 1946 sta s Švigljem ob obisku lokalne gostilne doživela strelski napad. Le beg ju je rešil pred smrtjo. Strah, ki se ga je naužil, mu je ostal do konca.

Oče, ki je bil doma z Žirovskega Vrha, je po prihodu domov leta 1945 rekel: »Če bi bil jaz tukaj, bi naša družina bila na drugi strani!« Mama pa mu je odgovorila: »Nikoli!« Čeprav so bili Italijani tujci, pa so le plačali hrano, ki so jo želeli. To ni bila navada domačih. Kljub vsemu je morda ravno očetovo stališče pomagalo, da je kasnejša povojna oblast Tonetu dodelila kakšno njivo.

Pokojni Tone, ki je po vseh kalvarijah preživel vojno, je kmalu skrbel še za svoji mlajši sestri, saj je oče kmalu umrl. L. 1949 je šel še enkrat k vojakom. Kasneje se je zaposlil na žagi in nato opravljal delo logarja na Gozdnem gospodarstvu. Oženil se je s Tonco, ki je bila tudi iz številne družine s Padeža. Njenega očeta so ubili partizani. Šla je s trebuhom za kruhom in se zaposlila v tovarni Brest. Poročila sta se, vendar potomcev žal nista dobila. Tone je bil kasneje tudi lovec in gasilec. Njegova največja želja pa je ostala, da bi postal pravi kmet. Tak, ki ima za malico lahko tudi klobaso. Uspelo mu je. Še predno se je oženil, je kupil staro hišo sredi domače vasi. Kupil si je tudi vola, traktor, avto. Vse svoje moči sta z ženo usmerila v postavitev prave kmetije. Dokupila sta še nekaj njiv …

Bil je vdovec zadnjih dvaindvajset let. Ni obupoval, pač pa je skrbel za gospodinjstvo in pridno gospodaril na kmetiji. Šele po osamosvojitvi pa je začel govoriti o medvojnih stvareh, čeprav so ga celo nečaki kdaj vprašali: »Stric, ali ste bili tudi vi v partizanih?«

V imenu Nove Slovenske zaveze izrekamo iskreno sožalje Tonetovima sestrama Ani in Ivanki ter ostalemu sorodstvu in pokojnikovim prijateljem.

9.1.1.

Vsem bralcem Zaveze voščimo doživete božične praznike in vse dobro v novem letu!

Uredništvo

Figure 56. Jaslice v taborišču Lojze Erjavec

9.2.1. Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji 1945-1951

V Sloveniji so bila po vojni komunistična koncentracijska taborišča!

Figure 57.