Zaveza št. 10

1.1.1.

Naša uvodna besedila želijo seznanjati slovensko javnost o pogledih Nove Slovenske zaveze na vsakokratno kulturno in politično stanje v državi. Gledanje NSZ se v marsičem razlikuje od gledanja drugih opazovalcev, ker nujno vnaša v to gledanje svojo poučenost iz preteklosti, poleg tega pa ji njeno naporno obstajanje v sedanjosti zaukazuje pozornost in prisebnost. Posebej dobro se namreč zaveda, kaj so neizpolnjena pričakovanja. Že prvi dan svobode so se, nesramno in žaljivo, pojavili na forumu ljudje, ki so še malo prej z vsako besedo, ki so jo spregovorili, svobodo zasmehovali, sedaj pa so vse in vsakogar poučevali, kaj to je. Čistega in jasnega neba torej v deželi že od prvega dne ni bilo. Poznali smo bili Hölderlinove stihe »Vesel z otokov daljnih vrne se mornar domov na mirne vode« in tolažili so nas, ker smo sredi onega tujstva čutili, da je svoboda človekova prava domovina. A ko je posijala, kot pravimo, ni bila taka, kot smo jo v sebi slikali, ko je še ni bilo. Potem pa se je to občutje širilo v drugo spoznanje: vse, kar se pričakuje, pride takšno, nepopolno in oblomljeno. A nič za to. Svoboda, čeprav ni čisto takšna, kot smo jo bili pričakovali, je tukaj in nazadnje si bo njena svetloba pokorila vse.

Zaenkrat torej, prav zato, ker svoboda še ni vse presvetlila, slovenski svet obremenjuje še mnogo stvari. V tem komentarju bomo poskušali na nekatere pokazati. Pobirali jih bomo z obrobja, a vse bodo, upamo, kazale na sredo, kamor bo nazadnje bralec, sledeč tem majhnim kazalcem, sam izpisal sodbo o času, ki ga živimo.

Uvodoma bi lahko rekli, da to ni visok čas: njegovi ljudje letamo kot večerne lastovke, nizko ob tleh in za majhnim plenom. Ne ženemo se za razgledi, od koder bi lahko izrekali pomembne besede. Če bi kdo rekel, da je to čas niča, bi morali takoj še pristaviti, da tudi ta ni pridobljen z visokega razgleda. Ubožnost časa se kaže tudi v tem, da to ni čas izjav. To se kaže tudi v tem, da najbolje uspevajo tisti, ki se podrejajo strujanju časa in govorijo tako, da ne rečejo ničesar. Neizjavnost sodobnega govora imamo lahko za znamenje

časa in naše kalkulacije, če tega ne bi upoštevali, bi bile zelo pomanjkljive.

Od kod ta človekova neambicioznost? Zakaj nam zadostuje to, kar je v dosegu roke? Kako to, da tisto, kar je dlje in višje, celo sovražimo?

Splošno ozadje, na katerem se izrisuje čas, kot smo ga pokazali, je gotovo ustvarilo odzivanje večinskega človeka na to, kar je doživljal v preteklosti. Totalitarni čas je bil namreč čas trdilnih stavkov. Vprašanj, za katera pravijo, da so pobožnost uma, ni gojil. Na ušesa ljudi so udarjale trditve, ki pa so, ker so bile ideološke in torej prazne in nezanimive, počasi postajale muka. Pamet večinskega človeka se jim ni mogla upirati tako, da bi jih razkrojila, zato se jim je uprla tako, da se je enostavno zaprla. Nevečinski človek pa se je med tem bil že vdal ali pa so ga utišali. Večinski človek pa je potem, prepuščen sebi, naredil še sklep, ki usodno sega v današnji čas: niso prazni in nesmiselni samo ideološki splošni stavki, ampak splošni stavki sploh. Ta sklep je eden od kanalov, po katerem priteka nič v postkomunistični čas. Iz obupa se je človek zaprl v krog, kamor prava vprašanja ne segajo in ki ga obdaja krožnica, na kateri se v večnem krogoteku sopogojuje to dvoje: proizvajati in trošiti. Nevečinski človek tu s svojimi stavki nima nobenih možnosti. Samozadovoljni moderni Arhimed mu ne dovoli, da bi se dotikal njegovih krogov. To je ena reč. Druga pa je neko pohujšanje.

Nosilci nekdanje totalitarne ideološke oblasti so se, potem ko je njihov svet zgrmel, odločili, da ne odidejo. Čeprav jim je zgodovina ukazala, da se umaknejo vzhodno od foruma, so uporno in kljubovalno vztrajali tam, kjer so bili in kakor so bili. Pri tem pa so si izmislili formulo, s katero so upali, da bodo ublažili svoje tujstvo: odločili so se za spreminjanje. Ob tem pa so se zgodile tri stvari. Najprej je ta odločitev za spreminjanje vnesla v prostor neusahljiv vir nedoločenosti in negotovosti. V takem svetu se nikoli ne ve, kje je kdo in kaj je kdo. Vedno je mogoče trditi, da te ni tam, kjer te iščejo. Nadalje pa je bilo za večino ljudi, pa najsi so s [Stran 002]preteklim svetom delali še take komproinise, dokaj jasno, da je ta svet moralno zelo obremenjen, predvsem pa je s sedanjostjo, kakor je zasnovana, v popolnem neskladju. A ta svet je sedaj bil kar tu in čeprav proti temu svetu niso mogli nič – morda tudi niso hoteli – niso mogli zanikati, da je vse skupaj le veliko pohujšanje. V jedru tega pohujšanja je bil presenetljiv uvid, da je na svetu vse mogoče: če je to, kar se tu dogaja, mogoče, potem svet ni prostor pravičnosti. In roka, ki se je že stegovala, da bi kaj premaknila, se je umaknila, in pamet, ki se je že zbirala, da bi kaj rekla, se je vrnila vase. Na drugi strani pa so tisti – in s tem bomo sliko dopolnili – ki so se s preteklim sistemom spajdašili, bili potrjeni. Njihov nihilizem je bil še trdnejši.

Opisano stanje se zrcali v neki veliki odsotnosti: v odsotnosti kulturnega prostora. Mogoče je odsotnost prehuda in krivična beseda, točneje bi bilo mogoče reči, da je še tu, a je njegova vrednostna moč oslabljena in da včasih pride do njegove eklipse. Kulturni prostor ima pravico, da se tako imenuje, takrat, kadar temelji na nekaj osnovnih stavkih, ki ne dovoljujejo, da bi se v njem dogajalo karkoli. Prostor sam, njegov duhovni namen – zavest ljudi v času – deluje tako, da se nekatere stvari sploh ne morejo pojaviti, če pa se že pojavijo, se umaknejo, ker čutijo, da v njem ne morejo obstajati. To, čemur pravimo kultura, ni nič drugega, kot izgrajevanje tega prostora, pri čemer je treba vedeti, da to nikakor ni načrtovan postopek, ampak srečno soobstajanje mnogih rodovitnih duhovnih dejanj.

Ni treba posebej poudarjati, da se duhovni prostor spreminja in da včasih izgine povsem. To je vselej takrat, kadar se nekaznovano izrekajo groteskni in žaljivi nesmisli – nekaznovano seveda v okviru zakonodajnih kompetenc kulture. Če je bil kulturni prostor uničen, potem je mogoče izreči vse. Besede, pa naj bodo še tako nezaslišane, nimajo v sebi te moči, da bi izrekovalca udarile nazaj po zobeh. Čutijo, besede, da jim prostor ne priznava več potrebne veljave.

Tak primer je na primer odpor, ki ga je nedavno doživela trditev, da je bil nekdanji komunistični režim nelegitimen. Oglasili so se profesorji. Oglasili so se novinarji. Iz tega kvartirja smo slišali, da »polemika o legalnosti, /legitimnosti/ zločinskosti režima, ki smo ga vendar vsi skupaj tako ali drugače živeli, meji že na svojevrstno perverznost …« Kaj je na tem »perverznega«, raje pustimo. Veliko priznanje pa avtorju izrekamo za tisti del, kjer pravi, da smo ta režim »vsi skupaj tako ali drugače živeli«, pri čemer mislimo, da bi bilo treba tisti »tako ali drugače« izgovoriti s posebnim poudarkom. A to je nekaj obrobnega v primerjavi z naslednjim. Avtor pravi, da v vsaki dobi in povsod pride do legalnih zločinov in da, če jemljemo za mero dejstvo, da se dogajajo zločini, za nobeno dobo ne bi smeli reči, da je nelegitimna. Avtorju očitno ni prišlo na misel, da je sicer res, da se v vsaki dobi dogajajo pravni zločini, a je med dobami ta razlika, da se v nekaterih okoljih ti zločini dogajajo proti zakonodaji, v drugih pa v skladu z zakonodajo. Do zločinov pride tu in tam, a vse enačiti, bi bilo nekaj podobnega, kot reči, da je zahteva, da se operacije opravljajo z aseptičniin orodjem, nesmiselna, češ da se tudi operacije, kjer rigorozno izvajajo to zahtevo, včasih končajo z bolnikovo smrtjo.

Ena od prvin anaforičnega niza, na katerem je dr. Ljubo Bavcon zgradil svoj članek Demokratična pravna država in »afere« (Delo, 12. 6. 93), pravi tudi, da je »stvar subjektivne ocene«, če kdo označuje našo preteklost za zločinsko. Torej tako: so nekateri ljudje, ki imajo politično organizacijo družbe, ki je izvedla dejanja presežnega zla, kot so Rog, dachauski procesi, Goli otok, za zločinsko, a je to stvar njihove osebne ocene, kakor je stvar njihovega okusa, da imajo rajši Murna kot Ketteja. Analogno bi morali reči, da so pač ljudje, ki mislijo, da so kraji množičnega zločina, kot so Auschwitz, Treblinka, Begunje, proizvod od političnih zločincev obvladovane dobe, a je to stvar subjektivne ocene. Če bi se sedaj začudili, da je kaj takega mogoče reči, bi vtis, ki bi ga gornji stavki morali narediti na bralca, samo zameglili.

A zgodbe pravzaprav še ni konec. Dr. Bavcon naprej še pravi, da ljudje, ki komunistično preteklost ocenjujejo za zločinsko, delajo »očitno« to zato, da bi pripravili teren za »čistke«. Ni čisto jasno, zakaj je zadnja beseda v navednicah.

Mogoče je to zato, da ima avtor na razpolago dve besedi: najprej besedo čistka, ki aludira na to, kar je počel z ljudmi Stalin, potem pa še tisto besedo v narekovaju, ki mu omogoča, da se vsak čas umakne, češ [Stran 003]da je mislil na blažjo varianto te besede, recimo zgolj na odstranjevanje kompromitiranih ljudi z vplivnejših položajev. Jasno je, kaj hoče dr. Bavcon doseči: hoče denuncirati ljudi, ki so pripravljeni razumeti in sprejeti preteklost v njeni nepolepšani podobi in mislijo, da se je šele tako mogoče boriti za demokracijo. Dr. Bavcon pa jih povezuje s čistkami, te pa se povezujejo, čeprav imajo častitljivo starost, dandanes predvsem s Stalinom.

Figure 1. V samoti

V nadaljevanju članka so še nekatere stvari, ki morda niso tako usodno važne, so pa izredno zanimive za mores, kot jih izkazuje čas. Dr. Bavcon pravi, da se dobro spominja povojnih »čistk«, za katere priznava, da so bile »veliko bolj krute«. (Veliko bolj krute od katerih?) Tistih »čistk« (ne vem, zakaj jih deva v narekovaje, saj so bile to prave, krvave čistke) se torej dobro spominja. Žal pa iz članka razberemo, da se ne more spomniti, da bi te »čistke« že takrat »silovito napadal«, kakor so on in njegovi prijatelji »silovito napadali« kazensko zakonodajo, ki je bila v nasprotju z demokratsko pravno državo – »vsaj od začetka osemdesetih let«.

Neki namig med vrsticami le dobimo, zakaj se pisec »čistkam« že tedaj, takoj po vojni, ni uprl. Dr. Bavcon namreč pravi, da so »medtem« – se pravi enkrat od vojne do danes – »civilni narodi« dobili neka besedila (splošno deklaracijo o človekovih pravicah, mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, evropsko konvencijo o človekovih pravicah), ki tiste reči, ki jih pokrivajo čistke, prepovedujejo početi. Iz tega, kar je med vrsticami, bi torej človek lahko mogel razbrati, da takrat, takoj po vojni, te stvari še niso bile registrirane kot nekaj prepovedanega in da dr. Bavcon ni imel v rokah še pravih papirjev, da bi protestiral. Šele »medtem« so ti dokumenti bili objavljeni, tako da se je od osemdesetih let dalje lahko »silovito uprl« vsakemu poskusu, tlačiti človekovo svobodo. Tudi malo manj natančen bralec se bo pri tem verjetno spomnil, da so bile temeljne stvari o človekovem dostojanstvu, predvsem o njegovi svobodi in enakosti, napisane že [Stran 004]mnogo prej, v Ameriški deklaraciji o neodvisnosti (1776) in v francoski Deklaraciji o pravicah človeka in državljana (1791). Ker je v omenjenih besedilih bila konstitucija človekove polnoletnosti, če smemo tako reči, izražena na tako veljaven in slovesen način, se samo čudimo – naj nam bo to enkrat le dovoljeno – da tako poučen človek v njih ni videl dovolj močnega moralnega branika pred človekovim zasužnjenjem.

Če že omenjamo povojne »čistke«, potem ne smemo mimo načina, kako so se izvajale: izvajale so se z nezaslišanim mučenjem ljudi. Glede mučenja bi morali reči dve stvari. Prvič je vloga mučitelja na najnižji stopnji človekove degeneriranosti. Za to službo so delovne organizacije, kot so bile gestapo, udba, enkavede in druge, zaposlovale moralno zelo prizadete ljudi. Drugič pa mučenja kakih sto let pred letom 1917, ko sta to umetnost znova vpeljala v politiko Lenin in Dzerzynski, v evropskem prostoru praktično ni bilo več. Tako nas vsaj poučujejo zgodovinarji.

Toda bolj kot vse drugo je važna tu neka spremna misel. Videli smo tu, da se šolani, gojeni, rekli bi lahko celo, rafinirani pravni um ne more odlepiti od preteklosti, ki jo je ljubil in dal zanjo del življenja. A glede te preteklosti so že takrat mnogi čutili in vedeli, danes pa bi to moralo biti jasno vsem, da je bila zločinska. Tu je razlog za paniko. Kako pa se bodo iz preteklosti rešili preprosti ljudje, ki imajo samo to, kar so doživeli, svoje izkustvo? Komunisti in nekomunisti! Kako se bodo izmotali iz moralnih težav, v katere so se bili zapletli z majhnim, a pogostim poklekanjem pred vseprisotnim sekretarskim aparatom, kar sedaj od časa do časa v njihovem spominu oznanja svojo zavratno prisotnost. Kako se bodo rešili ljudje, ki jih ni nihče izučeval v umetnosti razločevanja.

Opazovanje življenja okoli sebe nas poučuje, da je kulturni prostor v postkomunističnem svetu bistveno oslabljen. Ne samo da ne protestira, ko se flagrantno greši proti zakonom, ki jih je postavil. Njegovo slabost oznanja že to, da se stvari, proti katerim bi moral nastopiti, sploh pojavijo. Dejstvo je, da večina teh, ki stopajo na takšne in drugačne tribune, s kulturnim prostorom sploh ne računajo.

Poleg tega pa se ustvarja neka nova duhovna in politična klima. Nosilci te klime niso samo ljudje nekdanjega političnega aparata. To so predvsem ljudje, ki so delali v institucijah, ki jih je ta aparat ustanavljal in vodil, in so to imeli za nekaj najbolj samoumevnega na svetu. To so tudi ljudje, ki so pretekli svet sprejeli in so se nanj tako navadili, da ga niso imeli za nekaj tujega in jih je zato njegov konec, ko je prišel, šokiral. Bistvo pa je to, da so nastop novega sveta morali sprejeti na znanje, a so to storili neradi in z odporom. Vsi ti predstavljajo določeno družbeno snov, katere duhovni in politični vzgon je tak, da se bo iz nje prej ali slej izoblikovala nova levica. O njej bomo v tem komentarju še govorili, a si prej oglejmo nekaj primerov, kako se ta skupina generira in nekoliko tudi, kako deluje.

Figure 2. Za žejo – vodnjak in vrata

Dne 10. maja 1990 se je na radiu 1 na začetku oddaje studio ob 17h pripetilo nekaj nenavadnega. Bil je to dan, ko se je konstituiral prvi posttotalitarni parlament. V studio je bil povabljen tudi dr. Bučar, predsednik novo izvoljenega parlamenta. Prišel je s polurno zamudo. Vo[Stran 005]diteljica oddaje Vesna Burnik je reagirala razdraženo, s slabo prikrito napadalnostjo: da na to niso navajeni, da se kaj takega pač še ni zgodilo. Bučar se je opravičil in še povedal, da zamude ni čisto sam kriv, saj je prišel že mnogo prej, a so ga lep čas pošiljali po hiši, kakor da ne vedo, kam z njim. Voditeljica ga je osorno zavrnila, da so ga pač morali čakati in prekinila nadaljnje poskuse opravičevanja. V poslušalcih je ostal zelo neprijeten vtis. Še danes se človek sprašuje, zakaj je Vesna Burnik mislila, da sme ali celo mora ravnati s predsednikom prvega demokratičnega parlamenta kot nataknjena učiteljica s šolarčkom, ki je zamudil nekaj minut pouka. To ni moglo biti stvar osebnega nerazpoloženja, tu ni moglo iti na primer za ustaljeni red hiše. To je bil vendar poseben čas, po mestu je vel duh zgodovine in nekaj tega je moralo biti tudi v tisti hiši. Kaj je novinarko tako globoko vznemirilo, da je šla, ne preko navadne vljudnosti, ampak se njena arogantnost ni ustavila niti pred prvim človekom suverenega narodnega predstavništva, legitimno izvoljenega in ne postavljenega od partijske hierarhije. Le kako so njene nekdanje kolegice, pomisli človek ociozno, reagirale, če sta zamudila na radiu Kidrič ali Maček? A to ni važno. Važno pa bi bilo, če bi nam Vesna Burnik mogla povedati, zakaj je ravnala, kakor je ravnala. Če bi nam to zelo dobro razložila, če bi v sebi identificirala najgloblje vzgibe za svoje ravnanje, bi namreč že nekoliko vedeli, kako je sestavljen tisti instinkt, ki poganja duhovno mašinerijo nove levice. Zelo mnogo bi tako izvedeli, a ne bomo, ne da bi nam Vesna Burnik tega ne hotela povedati, ampak zato, ker je stvar po eni strani zelo zapletena, potem pa to tudi niso ljudje, ki bi dovoljevali, da bi vprašanja vanje pronicala prav globoko. Ampak od tistega maja naprej je postala Vesna Burnik znamenje, ob katerem smo prepoznavali množico podobnih prizorov.

Pičlo leto za tem se je na TV pripetil majhen dogodek, katerega zunanja neznatnost ne ustreza pomenu, ki ga nosi. Zgodilo se je med pogovorom, ki ga je vodil novinar Lado Ambrožič z gospo Drago Ahačičevo. Spretno kot vedno je novinar vijugal od vratc do vratc – v treh letih so novinarji zelo napredovali, svoja visceralna nagnjenja so že znali podrejati subtilnemu nadzorstvu ega – a, kot pravi Horac, včasih zakinka celo sicer tako odlični Homer. Za bežen trenutek, za drobec sekunde je zakinkal tudi Ambrožič, zapustila ga je milost ideološke prisebnosti. Da se bo vse bolje razumelo, je treba povedati, da je bila gospa Ahačičeva, kot vedno, vsa in brez ostanka na strani narodnoosvobodilnega boja, Ambrožičeva naloga pa je seveda bila, držati se »strokovnosti«. In tedaj se je zgodilo. Ko sta se tako prijazno pogovarjala, kot »dva neopažena«, se je zgodilo. Nenadoma zaslišimo Ambrožiča, ko pravi – mislim, da je šlo za sprenevedanje ali nekaj podobnega – da je tega mnogo tudi »z naše strani«. Samo bežen trenutek – in čar »strokovnosti« je zginil povsem: Ambrožič se je znašel na strani Ahačičeve.

Figure 3. Starina

Izkazalo se je, da imamo svojega človeka na TV, da je tam »naš« človek. Obenem pa je človek ob tej majhni besedi pomislil, da je ves slovenski svet posejan z »našimi« ljudmi, ne samo tam, kjer je čisto človekova osebna stvar, čigav je, ampak tudi tam, kjer bi ljudje morali biti »strokovni«: v šolski zbornici, na institutu, v banki, v tisočih odborih. Svet nove levice je svet »naših« ljudi. In potem »naši« ljudje prirejajo partizanska slavja, kjer imajo visoki državni uradniki ognjevite govore za »našo« stvar in TV vse verno in primerno pobožno beleži in prenaša. In potem vidimo na ekranu, kako prihajajo borci v stotinah in tisočih in očitno nihče ne pomisli, da je neokusno in obsceno, da se tako razkazujejo, medtem ko se oni drugi ne morejo zbirati, ker so jih vse, neoborožene in celo zvezane, pobili. Astronomsko daleč od tega, da bi se kateri od njih zaradi tega počutil samega. Nič čudnega, mar nismo rekli, da ne vidijo radi, da bi vprašanja vanje pronicala pregloboko. Pri tem pa »naši« ljudje na TV poskrbijo, da med večernim dnevnikom kamera niti [Stran 006]huškne ne mimo kake farne spominske plošče, ki so jo tisto nedeljo odkrili. Instinkt, o katerem smo prej govorili, jih poučuje, da bi to lahko škodilo »naši« stvari.

Problem, ki ga nova levica predstavlja za politično kulturo države, ni v problematičnosti njenega programa, ampak prej v odsotnosti programa sploh. Problem je v njeni kulturni in politični nedefiniranosti. Nova levica je zaenkrat le zasilen kulturno političen pojem, s katerim je mogoče zajeti določeno splošno, kulturno in politično razpoloženje, za katero se ve predvsem to, da je vezano na strukture, ki so izšle iz totalitarnega monizma, in na strukture, ki so se razposedle po ključnih mestih civilne družbe.

Vse to gotovo ne prispeva k preglednosti družbe. Poleg tega se kar naprej dogajajo stvari, ki nas silijo, da se sprašujemo: Kaj od vsega je mogoče videti in česa ni mogoče videti? Naravno je, da bi radi vedeli, kdo je generator stanja, ki ga javnost, potem ko zanj zve, poimenuje z ambivaletnim izrazom afere. Ob vsaki na novo odkriti aferi nam povedo neko zgodbo, ki pa so si vse v tem podobne, da nimajo pravega konca. Tista praznina je takšna, da je ni mogoče ne videti, in ljudje nimajo ničesar, s čimer bi jo zapolnili, razen z novimi vprašanji, ki, neodgovorjena, rodijo spet nova, dokler se nazadnje čez vse ne razlije veliko nezaupanje. In sedaj pride tisto, kar je najvažnejše in kar bi bilo treba posebej poudariti: človek bi mislil, da bo kdo od odgovornih ljudi, kdo od šefov večjih strank, stopil naprej in iz svoje obveščenosti pred ljudmi potegnil poglavitne črte slovenske sedanjosti, predvsem pa, kaj iz teh črt sledi. Zakaj tega nihče ne naredi? Ali niso sposobni stopiti tako daleč nazaj, da bi videli celoto in jo razumeli? Ali pa bi to znali, pa se jim zdi nevarno, tako se izpostavljati, in se zato rajši omejujejo na vedno popravljivo pragmo? Ali pa je tudi nje zajela splošna postmoderna negotovost in strah pred celoto? Morda pa jih je kratka politična izkušnja do kraja poučila o poglavitni lastnosti postkomunističnega prostora: da nešteto majhnih in velikih črnih lukenj bistveno onemogoča njegovo obvladljivost.

Vedno znova nas razmislek, pa naj smo ga začeli že kjerkoli, pripelje do istega: ali smo demokratično prenovo postavili na prave temelje? Vsi problemi, ki vstajajo pred nami, nam skušajo dopovedati, da so tu sedaj zato, ker tam, kjer se je končal totalitarni svet in se je začela demokracija, niso bili narejeni nekateri temeljni premisleki. Čutimo, da smo obtoženi nekega umanjkanja: da je spet bil neki čas večji, kot smo bili pripravljeni biti mi.

Tak problem so tudi tako imenovani udbovski dosjeji. Zgodba je dokaj znana. Vsak, ki je imel z udbo kaj opraviti, je imel posebno mapo. To pa so bili zelo različni ljudje. Predvsem so bile to žrtve. Toda napačno bi bilo misliti, da so bile žrtve samo tisti, ki so bili opazovani in se je o njih poročalo. Žrtve so bili tudi tisti, ali vsaj mnogi od tistih, ki so bili prisiljeni to početi. Če bi se spuščali v te reči, bi bili kmalu sredi najbolj zavrženih in temnih strani totalitarnega sistema. Koliko neznanih in bridkih človeških dram se je tu odigralo! Pa tudi, koliko podlosti se je tu nakopičilo, saj je ovajanje sočloveka od vseh prepovedi z največjimi črkami izpisana. Toda kakor so dosjeji nekoč izpodkopavali normalno tkivo družbe, tako danes, ko je njihov čas minil, predstavljajo spet zadrege, strah, nevarnost, skrivno orožje, grožnje. Kaj napraviti z njimi?

Nekateri so za to, da se, ne glede na okoliščine in posledice, objavijo. Drugi bi jih hoteli videti uničene vse. Spet drugi bi jih dali v varstvo posebno zaupni skupini ljudi. Vsak od predlogov, se zdi, ima svoje pomanjkljivosti.

V resnici je samo en način, kako se rešiti tega zavratnega ostanka preteklosti. Tiste mape in fascikle je treba narediti nepomembne! A kako jih napraviti nepomembne? Kako doseči, da bodo zgubili svojo strupeno moč in postali zgolj kosi papirja, ki ne bodo mogli več nikomur škoditi, ki se jih ne bo nihče več bal, ki ne bodo mogli več terjati, da se kaznujejo odurna in odvratna dejanja preteklosti. Samo en način je, da se to doseže: da se vsa družba, ves narod osvobodi preteklosti, v celoti in popolnoma, da se tej preteklosti odrečemo kot nečemu blodnemu, na vseh področjih, v kulturi, v politiki, v medijih, kot skupnost in kot posamezniki. Samo taka odpoved, izrečena v jeziku politike in kulture, na volitvah, kjer se postavlja demokratična oblast, in v umetnosti, kjer se izraža globinski človek, bi v ljudeh ustvarila gotovost, da je preteklost dokončno mrtva in nenevarna. Samo ob [Stran 007]taki gotovosti bi pošasti preteklosti izgubile svojo moč.

Figure 4. Povabilo

Zgodbe z dosjeji nas opozarjajo, da zgodovine ni mogoče ukaniti. To ravno pa so v času, ki ga po pravici imenujemo veliki prehod, mislili vsi: ne samo poražene sile, ampak tudi sile, ki so si naložile, da ta veliki prehod izpeljejo – sile slovenskega Demosa. Mislili so ljudje, ki so se zbrali v tej druščini, da bo mogoče iti mimo nekaterih reči z zaprtimi očmi. A se je že takrat vedelo in je postajalo z vsakim dnem bolj jasno, da je to velika iluzija. Dosjeji so dober primer za to, čemur pravimo nemezis zgodovine – ponovno in boleče srečanje z nepokopano preteklostjo.

Če bomo hoteli iti kolikor toliko varno naprej, se bo treba torej vrniti in sicer prav na začetek, ne v leto 1990, ampak v leto 1941, in se vprašati, kako se je vse začelo. Če bomo postavljali prava vprašanja in nanja prisebno, nepopustljivo in pogumno odgovarjali, se bo nateklo v našo sedanjost toliko svetlobe, da si pošasti preteklosti ne bodo več upale noter.

Nova Slovenska zaveza ima te stvari za zelo pomembne – za pogoj, brez katerega ni nič. Zato predlaga državnemu zboru in vladi države Slovenije, da se brez predsodkov in odprtega uma posvetita vprašanjem, ki jih pred obe visoki ustanovi postavlja v Izjavi, ki sledi temu besedilu.

1.2.1.

Predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije gospodu Hermanu Rigelniku, predsedniku Vlade republike Slovenije gospodu Janezu Drnovšku

1.2.2. A. Preambula

Izhod iz totalitarizma in vzpostavitev demokratične kulture v njeni politični, gospodarski in duhovni biti je temeljna naloga države Slovenije. Če ta cilj ne bo dosežen, ne bodo dani pogoji, da država uresniči to, na čemer temelji in iz česar izvaja svojo upravičenost: vzpostavitev nacionalne države Slovencev v modernem pomenu te besede. Odprava totalitarizma je utemeljena na splošnem zgodovinskem uvidu, ki je bil verificiran na svobodnih volitvah in deklariran po predstavnikih, ki jih je splošna volja izbrala.

Totalitarizem je uvedla zmagovita stran v državljanski vojni. Ko bi državljanske vojne ne bilo ali ko bi se državljanska vojna končala z zmago druge strani, Slovenci ne bi pristali v totalitarizmu, prav gotovo pa si nam ne bi bilo treba očitati, da smo si ga naložili sami. Odprava totalitarizma in vzpostavitev demokracije pomeni torej logično zanikanje državljanske vojne, v njenem potekanju in v institucijah, ki jih je uveljavila.

Ali drugače: odprava totalitarizma pomeni tudi moralno in politično rehabilitacijo strani, ki je državljansko vojno zaradi specifičnih razmer, med katere spada zlasti okupacija, izgubila. Vzgon, ki jo je namreč nosil, je bilo ravno hotenje, da ostanemo Slovenci v orbiti evropske civilizacije, kakor se je bila oblikovala in izoblikovala v zgodovini in ki jo je mogoče zajeti v izraze kot so politični pluralizem, pravna država, človekove pravice, svobodno gospodarstvo.

1.2.3. B. Dejstva in razmisleki

Ob zgornjih temeljnih in razvidnih relacijah je za razumevanje časa in njegovih zahtev treba upoštevati še nekatera dejstva in spremne okoliščine.

1. Z razmerami, kakršne je uveljavila državljanska vojna, se je bistveno zmanjšal potencial narodove demokratične zavesti. Največji vpliv na to zmanjšanje sta imeli dve dejstvi: vojaški del protikomunističnega upora je bil holocidno uničen, hkrati pa je njegov civilni del, zlasti ljudje, ki so predstavljali njegovo zavestno jedro, moral v tujini iskati zatočišče pred podobnim uničenjem. To je bil biološki in duhovni odtok tistih sil, ki bi edine mogle resneje ovirati radikalnost totalitarističnih ambicij.

Poglavitna posledica tega je bila ta, da obrata na koncu osemdesetih let niso izvedle izvorno demokratične sile, ampak sile, ki so se iz teh ali onih razlogov odlepile od totalitarnega ambienta in ki jim prav to izhodišče ni dovoljevalo jasnega uvida, iz česa izhajajo in k čemu hočejo. Kako šibek in negotov je bil slovenski odpor proti totalitarnemu nasilju, kaže dejstvo, da je pri nas skoraj v celoti izostalo disidentstvo, ki je bilo tako značilno za ostali del komunističnega imperija: ni bilo ljudi, ki bi jasno in zavestno, s polno moralno prisebnostjo, dokončno in brezpogojno, s podrtimi mostovi za seboj, obsodili največje nasilje nad človekom, ki je jemanje njegove osnovne svobode. V tej luči laže razumemo dejstvo, da se je vidnejši odpor proti komunizmu pri nas začel šele takrat, ko je že bilo jasno, da je sam uvidel svojo nemoč, a še tedaj nosilci tega odpora in upora niso videli strukture nove igre: niso opazili, da ne gre za umik, ampak le za novo fazo tega trdoživega organizma.

Bistvo stvari je torej v tem, da so bili uničeni ali odstranjeni zavestni nosilci demokratične kulture. Ostali so samo nosilci totalitarnega projekta in ljudje, ki so se temu projektu od začetka podredili – podredili so se mu zato, ker niso vedeli, kaj je prava svoboda, tega pa niso vedeli zato, ker je niso dovolj ljubili. Tako smo dobili novo večino: to so ljudje, ki ranjeni od preteklosti nosijo svojo nemoč v sedanjost in to sedanjost tako oblikujejo – kakor nekoč tudi sedaj niso pripravljeni stvari misliti in domisliti. To je naša resničnost. Sedanji slovenski človek se oprime vsake pretveze, samo da se ni treba odločiti, da ni treba misliti. Ta človek ima eno samo trdno referenčno točko – trenutno korist. Slovenski narod se počasi spreminja v skupnost malo preplašenih in malo nervoznih potrošnikov. Z državljansko vojno je iz narodovega organizma odtekel duhovni kvas, ki ga je ohranjal v območju moralne in vrednostne občutljivosti.

2. Z ljudmi, katerih osnovno določilo je bilo to, da so se bili vdali, so se oblikovale in polnile znanstvene, pedagoške in kulturne institucije, predvsem pa se je iz teh ljudi gradila vodilna administracija. To je glavni razlog, da iz vodilnih upravno-administrativnih središč ne prihajajo predlogi in osnutki zakonov, ki bi, samodejno in iz intenzivnega uvida v miselno zasnovo časa, pospeševali prehod iz totalitarizma v demokracijo. Nekdanja vpletenost, ki se je začela in pogosto res tudi končala z vdajo, jih v podtoku njihove misli bremeni, da gledajo – večidel, kot rečeno, nezavedno – z nenaklonjenostjo na razcvet demokratične kulture in duhovne svobode – dela jih, da nekdanjo psovko spremenimo v tehnično oznako, re–akcionarne. Ko na te stvari opozarjamo, imamo pred sabo dva cilja: prvič bi radi tem ustanovam podržali zrcalo, drugič pa mislimo, da je treba spet in spet opozarjati na izpostavljeno vlogo politike v postkomunističnih družbah. Prehod iz totalitarizma v demokracijo, ki je tako globinski in celoten, da ga prav razumemo samo, če ga povežemo s pojmi revolucionarnega, je mogoče izpeljati – v logiki taktov, ki jih je intoniralo leto 1989 – samo z zavestnim posegom zavesti, če se nam je dovoljeno tako izraziti.

Najbližja podoba zgornjega, v poglavitnih potezah povzetega stanja, je somrak. Njegova najpomembnejša dejanskost pa je v tem, da ne omogoča svobode, ki je gledanje in videnje. Da se to stanje popravi in da se utrdi pričakovanje svobode – idia kai demosia (v zasebnem in javnem življenju), kot bi rekel Sokrat – predlagamo nekaj dejanj tako na ravni zakonodaje kot tudi na ravni izvršne oblasti.

1.2.4. C. Dejanja in ukrepi

V smislu zgornjih predlogov pozivamo državni zbor, da kot najvišja politična avtoriteta, kot predstavnik in nosilec narodove volje, spoznavajoč nujne zahteve časa, sprejme, razglasi in opremi z zakonskimi določili naslednja besedila:

[Stran 009]

1. Izjava o državljanski vojni. Ta mora vsebovati naslednje prvine: državljanska vojna je bila posledica neločljive povezanosti med tako imenovano osvobodilno vojno in totalitarnim projektom; kakor je narodnoosvobodilni boj sam po sebi gesta svobodnega človeka, tako je gesta svobodnega človeka tudi boj proti politični in duhovni sužnosti, s katero je grozil totalitarni projekt: v državljanski vojni smo imeli opraviti z zavestno kolaboracijo borcev proti okupatorju s tujo in sovražno ideološko in vojaško silo na eni strani in s taktičnim soobstajanjem s tujo in sovražno ideološko in vojaško silo na drugi; to nesorazmerje občutno modificira značaj vpletenosti obeh strani; poglavitna objektivna posledica specifičnega slovenskega osvobodilnega boja je bila uvedba totalitarizma in odvzem osnovnih človekovih in državljanskih pravic; s povratkom v demokracijo prehajamo v osnovne koordinate stanja, za katero se je borila stran, ki je v državljanski vojni izgubila.
2. Izjava o slovenski politični emigraciji. Ta mora vsebovati naslednje prvine: dejstvo, da so morali zvesti, dostojni in pošteni ljudje, blateni in zasramovani, zapustiti dom in oditi v tujino, je najbolj neznosna krivica, ki lahko zadene človeka: ta krivica se sedaj popravlja tako, da se slovenskim ljudem, ki so leta 1945 in pozneje morali od doma, ker so stali na strani svobode in kulture, prizna človeška in politična integriteta; to se pokaže predvsem tako, da se naenkrat in vsem podeli slovensko državljanstvo, če jim je bilo odvzeto, in da se tistim, ki se želijo ali začasno ali za stalno vrniti, prizna pokojnina po obstoječih slovenskih zakonih; vrnitev izgnancev samih in njihovih neposrednih potomcev se podpre tako, da se zakonsko pospeši vrnitev razlaščenega imetja; vsi politični emigranti se s slovesnim državnozborskim aktom sprejmejo v narodno in državno občestvo, hkrati pa se prekličejo vsa pravna dejanja, ki so bila narejena z namenom, da jim škodijo.
3. Izjava o ničnosti privilegijev, ki izhajajo iz sodelovanja v državljanski vojni. Ta izjava mora vsebovati naslednje stvari: izrek o osnovni enakosti državljanov Slovenije; izrek o ukinitvi vseh fevdalnih predpravic, s katerimi so se utrdili nosilci totalitarnega sistema, naj bodo te materialnega, socialnega ali političnega značaja.
4. Izjava o slovenskem holokavstu. Ta izjava mora vsebovati: priznanje holokavsta in njegovo zgodovinsko ozadje; zagotovilo, da se bodo žrtve holokavsta popisale in njihovim svojcem izdale potrebne listine; skrb, da se izda obsežna monografija o holokavstu.
5. Izjava o moralnem, političnem in civilizacijskem značaju Komunistične partije Slovenije. Ta izjava mora vsebovati: dejstvo, da je poseg komunistične partije v slovensko zgodovino pomenil izstop iz evropske civilizacije; dejstvo, da je partija izkoristila narodovo nesrečo za dosego svojih oblastniških in ideoloških koristi; dejstvo, da je partija narod politično razlastila in uvedla monokratsko strahovlado; dejstvo, da so se v svetu, ki ga je ustvarila, dogajali težki in odurni zločini fizične in pravne narave; moralno zahtevo, da imajo nekdanji pripadniki partije po svojih močeh dolžnost, da stanje, ki so ga bili ustvarili, popravljajo.

V smislu uvodnih ugotovitev in razmislekov predlagamo tudi vladi države Slovenije, da pripravi zakonske osnutke in naredi ukrepe v okviru svojih pristojnosti z namenom, da se uravnovesijo kričeča in neznosna družbena nesorazmerja, ki izhajajo iz državljanske vojne in vlade totalitarizma. Tu mislimo predvsem na naslednje stvari.

• Ustanovitev zgodovinskega instituta, ki bo raziskoval: začetek, razvoj in konec slovenskega protikomunističnega upora; nastanek slovenske politične emigracije, njeno usodo in njene dosežke; politični totalitarizem in njegov vpliv na slovensko kulturo in politično zavest; zgodovino sprejemanja evropskih demokratičnih načel v slovenski prostor in nastajanje elementov lastne demokratične kulture.
  V ustanovnem aktu se mora posebej precizirati vpliv pristojnih delov civilne družbe na delo instituta. Mora se nadalje zagotoviti, da bo institut trajna znanstvena ustanova, organizirana bodisi samostojno bodisi v okviru drugih tovrstnih znanstvenih organizacij, posebej pa je treba poskrbeti, da bodo v njem delali ljudje, katerih dela dokazujejo njihovo demokratično in humanistično usmerjenost, zlasti pa čut za objektivnost in strpnost. Bližnja naloga instituta bo dokončanje in ažuriranje Bele knjige, daljna pa znanstven popis vseh žrtev vojne v čimbolj izčrpnem kategorialnem zajetju. Po sebi se razume, da bo institut servisni znanstveno–strokovni [Stran 010]organ parlamentarne komisije za raziskavo povojnih pobojev.
• Ustanovitev slovenske zgodovinske biblioteke. To bo ustanova, ki ne bo samo skrbela za spodbujanje in izdajanje zgodovinskih besedil, ki bodo obravnavala deprivilegirani in zamolčani del slovenskega življenja. To bo predvsem središče, ki bo z natečaji, razpisi in nagradami spodbujalo umetniška dela, ki bodo hotela v zadnji dosegljivi resničnosti razumeti ljudi in njihova dejanja, ki so bila v preteklosti nasilno izkrivljena in iz zavesti javnosti izgnana. Vsi se lahko strinjamo s tem, da je neznosno in nedopustno, da ostajajo dogodki, kot je holokavst, nedotaknjeni od umetniških energij naroda.
• Takojšnji razpis natečaja za ureditev Kočevskega Roga. Kočevska brezna in jame, predvsem pa jamo pod Krenom, je treba z državnim aktom proglasiti za posebno področje in ga urediti tako, kot zahteva prostorska in duhovna ekologija kraja. Z istim aktom je treba zavezati občine, da se s podobno skrbjo zavzamejo za morišča na svojih območjih. Predvsem pa je treba nemudoma izdelati pogoje za razpis natečaja za cerkev v Rogu, ki mora stati najkasneje za spominske slovesnosti ob petdesetletnici roške morije.
• Ureditev vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu. Pri tem se morajo upoštevati predpisi in mednarodna merila, ki veljajo za vojaška pokopališča. Spomenik tam pokopanim vojakom bo s svojimi sredstvi postavila Nova Slovenska zaveza.
• S posebno izjavo ministrstva za kulturo in ministrstva za znanost je treba zagotoviti, da bodo organizacije civilne družbe, ki delujejo na kateremkoli zamolčanem področju slovenske preteklosti in sedanjosti, imele enakopraven dostop do sredstev, ki se v kulturne in znanstvene namene razdeljujejo organizacijam in združenjem. Neznosno je na primer, da Zaveza, ki jo izdaja NSZ, na prošnjo za sorazmerno dotacijo ni dobila niti odgovora. Upira se nam, da bi s točnejšimi izrazi označili stanje, ko organizacije in ustanove, ki so desetletja neomejeno izkoriščale narodovo imetje, ob takem ignoriranju še naprej dobivajo družbeno podporo.
• Ministrstvo za notranje zadeve mora takoj organizirati posebno skupino za raziskovanje zločinov, ki jih je zmagovita stran v državljanski vojni zagrešila bodisi med vojno bodisi po vojni. Ti zločini morajo biti registrirani in opisani, ne glede na to, ali jih bo državni tožilec predložil sodnim oblastem ali ne.

1.2.5. D. Sklepne misli

Nova Slovenska zaveza se zaveda, da uresničitev zgoraj navedenih predlogov, čeprav jim ni mogoče odrekati minimalnih teženj, pomeni veliko delo. Toda, ko smo se odločili, da jih postavimo, nas niso gnale samo koristi območja, ki ga po svoji programski zasnovi podpiramo. Gnal nas je luciden uvid, da bo mogoče urediti slovenski kulturni in politični prostor tako, da se bo v njem lahko razvijala demokratična kultura, samo tedaj, če bodo te zahteve sprejete in uresničene. Predstavljajo namreč zgodovinski condicio sine qua non. Mogoče bo tej prognozi laže verjel tisti, ki si bo ogledal dosedanje politične uvodnike revije Zaveza. Tam smo, takrat še sami, govorili stvari, ki danes postajajo priznana in aktualna tema na najbolj kompetentnih tribunah. To dejstvo omenjamo samo zato, ker mislimo, da pomeni nekakšno priporočilo za predloge, ki jih tu postavljamo. Pričakujemo torej, da bosta tako državni zbor republike Slovenije kot tudi vlada države Slovenije zgornjemu besedilu posvetila pozornost, ki bo sorazmerna teži vprašanj, ki jih odpira.

Svet, v katerem živimo, nas dramatično opozarja, da je nevaren. Njegovo osnovno sporočilo je to, da smo nazadnje navezani samo nase, da se na koncu lahko zanesemo samo nase. Uredimo torej svojo hišo čimprej!

2.1.1.

Ko se s Cerkniškega polja mimo Cajnarjev povzpnemo do Sv. Vida, se pred nami odpre čudovit svet. Na višini okrog 800 m so okrog nas razvrščeni položni griči in blage doline. Tu se začne Bloška planota, ki jo je Valvasor imenoval središče Kranjske dežele. Oddaljena je komaj petdeset kilometrov od Ljubljane, zato ni čudno, da je bila tudi v času druge svetovne vojne in revolucije prizorišče zgodovinskih dogodkov. Cela Bloška planota spada pod občino Cerknica. Cerknica je tudi cerkveno središče teh krajev. Vse tri župnije, ki pokrivajo Bloško planoto: Sv. Vid, Sv. Trojica in Bloke spadajo pod cerkniško dekanijo.

Vzhodno od Sv. Vida so med travnike in gozdove posajeni zaselki vidovske fare: Rudolfovo, Lešnjaki, Tavžlje in Ravne. Na severu je zaselek Zala, blizu njega pa soteska potoka Zale, ki teče proti vzhodu in se pod Osredkom izliva v Iško. Mimo farne cerkve sv. Vida nas makadamska pot popelje proti jugu skozi Jeršiče in Polšeče. Kar hitro dosežemo 865 m visoko ravan Nadliškega griča, kjer stoji cerkev sv. Urha, podružnica fare Sv. Trojice. Že Rimljani so tu imeli svojo utrdbo, v srednjem veku pa je bil na tem kraju protiturški tabor. Malo pod cerkvijo sv. Urha najdemo ostanke gradu Nadlišek. Domačini so ga imenovali Pajkovo. Zgradil ga je bil leta 1686 turjaški grof Auersperg. Zadnji lastnik Pajkovega je bil lesni trgovec Karel Kovač iz Starega trga pri Ložu. V času ofenzive leta 1942 so ga požgali Italijani. Na istem kraju je bil že v 16. stoletju utrjen grad, ki je uspešno kljuboval Turkom, ko so leta 1546 in 1559 tod ropali in morili.

Blizu Pajkovega leži nad grapo potoka Zvirščice vasica Hiteno, malo dalje proti vzhodu pa Zavrh, Mramorovo, Storovo, Gradiško in Andrejčje. Na jugozahodni rebri pod Pajkovim so zaselki Zgornji in Spodnji Zales ter Bočkovo. Že smo v dolini in mimo Sv. Trojice nas naša cesta popelje do Lovranovega, kjer se priključi na širšo cesto, ki od Velikih Blok vodi na Cajnarje. Od tu ni več daleč do Ulake, kjer je druga podružnica trojiške fare, posvečena sv. Nikolaju. Na tej strani so še zaselki Jeršanovo, Rožanče, Hribarjevo in Sleme, ki tudi spadajo pod zvon Sv. Trojice. Pri Ulaki se začne Bloško polje. Tu je najprej vas Velike Bloke, malo naprej pa Nova vas, ki sta edini večji naselji na Bloški planoti. Druge vasice in zaselki imajo le po nekaj domačij, ki se držijo skupaj na kaki položni rebri ali v prijazni dolinici, kjer ob lepem vremenu sploh nimamo občutka, da smo na nadmorski višini 800 m. Marsikatera vasica je obdana s sadovnjaki, malo odmaknjene pa so njive in travniki. Med vasicami sicer ni več stezic, »ki so včasih bile«, toda tudi poti in ceste, ki so sedaj razpredene po planoti, se lepo vključujejo v pokrajino in ne motijo njene ubranosti. Zanimiva so imena vasi in zaselkov. Nekatera od njih nam dajo slutiti, da je na področju sedanje vasi bila morda nekoč ena sama domačija. Take vasi so: Andrejčje, Jeršanovo, Hribarjevo in druge.

S hriba sv. Urha se nam odpira razgled tudi na širšo okolico. Preko Bloške police vodi cesta v Lož in Stari trg. Za Loško dolino se dviga 1796 m visoki Snežnik. Na jugu zapirata Bloško planoto nekaj nad 1000 m visoka hriba Županšček in Blošček. Proti Cerkniškem polju jo zapira gozdnata Slivnica, na severu pa jo omejuje soteska potoka Zale, onkraj katere se proti Otavam in Rakitni širijo prostrani gozdovi. Vidovska vasica Osredek leži na skrajnem severovzhodnem delu Bloške planote, prav nad koritom Iške.

Figure 5. Seljakova domačija v Lovranovem pri Sv. Trojici okrog leta 1940

[Stran 012]

Iška izvira vzhodno od Velikih Blok pod zaselkom Lužarji, ki že spada pod Velike Lašče. Z vidovske in trojiške strani se svet v sotesko Iške spušča precej strmo, na njeni desni strani pa je skoraj navpičen in naravnost divji. Mačkovec je visok okrog 900 m, le malo višji kot Bloška planota, toda njegove prepadne stene in strmi bregovi padajo naravnost v kanjon Iške. Onkraj Krvave peči prehaja Mačkovec v mogočno gmoto Mokrca. Krim, ki s svojim podnožjem sega na levi breg Iške, ni tako strm kot Mačkovec in Mokrec, vendar s svojimi temnimi gozdovi daje vtis resnega čuvarja nad Rakitniško planoto in tja do obrobja Ljubljane.

2.1.2. Bloke in fara sv. Trojice

Farna cerkev sv. Trojice stoji nekako na sredini trojiške fare. Zidali so jo v letih 1664 in 1680. Župnija je bila ustanovljena šele leta 1876. Civilno-upravno je to področje vedno spadalo pod Bloke. V zadnjem času tudi trojiško župnijo upravlja bloški župnik.

V začetku našega stoletja je tu župnikoval Ljudevit Bajc, ki je prišel iz Selc na Gorenjskem. Sezidal je za tisti čas kar moderno župnišče. Dal je pregraditi prostoren farovški hlev in en del hleva preuredil v prosvetni dom in knjižnico. Zelo se je trudil, da bi odvrnil ljudi od izseljevanja. Mnogi so tedaj odhajali s trebuhom za kruhom v Nemčijo, Belgijo in Holandijo, predvsem pa v Francijo in Ameriko. Kruh v rudnikih in gozdovih je bil skromen in grenak. Le redki so uspeli in si gmotno opomogli, mnogi pa so se v tujem svetu izgubili in moralno propadli. Prenekatera bajta v trojiški fari je zato ostala prazna. V Gradiškem na primer so tako ostale naseljene samo hišne številke tri, pet in šest.

Od leta 1938 do 1959 je za trojiško župnijo skrbel župnik Ivan Mramor. Sedaj je že v šestinosemdesetem letu, vendar se še dobro spominja medvojnih in povojnih dogodkov, ki jih je sodoživljal s farani Sv. Trojice. Skromna hišica na robu Velikih Lašč, kjer upokojeni župnik že nekaj let stanuje, je bila prav primeren kraj za poslušanje njegove resne in preudarne pripovedi.

Pred vojno in revolucijo so skoraj vsi Trojičani bili verni. Redno so hodili v cerkev. Celo »nauk« v nedeljo popoldne je bil dobro obiskan. Ko se je na cvetno nedeljo 1941 začela vojna in je bila razglašena mobilizacija, so vsi možje in fantje, ki so bili vpoklicani, prišli v cerkev k zakramentom in nato odšli na zbirna mesta. Tudi z učitelji se je župnik dobro razumel.

Figure 6. Seljakova družina leta 1936 – sedijo z leve proti desni oče Janez, mama Amalija, stari oče Matevž, očetova sestra Francka in njen mož Jože

Prosveta pri Sv. Trojici pred drugo svetovno vojno ni bila posebno razvita. Nekateri fantje so bili vključeni v Fantovski odsek, dekleta pa v Dekliški krožek v Novi vasi na Blokah, kjer je bil kaplan in kasnejši župnik Hren navdušen organizator prosvetnega dela. In kako je bilo z verskimi organizacijami? V Novi vasi je župnik Hren poleg Marijine družbe organiziral tudi Katoliško akcijo, pri Sv. Trojici so pa imeli samo Marijino družbo.

V Novi vasi je od leta 1932 delovala tudi Zveza kmečkih fantov in deklet.

Znano je, da so komunisti ponekod močno vplivali na delovanje te Zveze in jo skušali narediti za protiutež katoliških verskih in prosvetnih organizacij. Med ustanovitelji Zveze kmečkih fantov in deklet v Novi vasi naj omenimo Toneta Šraja in gostilničarja Stanka Lenarčiča. Že junija 1941 sta bila oba med organizatorji OF za Bloško planoto.

Preko Blok je nekdaj vodila tovorna pot, ki je povezovala osrednjo Slovenijo s Koprom in Trstom, pa tudi z Reko in Istro. Ni čudno, da je Levstik svojega Martina Krpana postavil na Notranjsko k Sveti Trojici. Po letu 1857, ko je od Ljubljane proti Trstu in Reki stekla železnica, je tovorništvo zamrlo. Kmetijstvo je ostalo glavni vir za preživljanje, toda bloška zemlja zaradi velike nadmorske višine ni preveč radodarna. Glavni pridelek je bil [Stran 013]krompir. Znani so bili bloški voli, ki so jih večinoma prodajali za izvoz v Italijo. Pozimi so mnoge družine izdelovale zobotrebce in drugo suho robo, nekateri možje in fantje so pa hodili sekat in tesat v gozdove na Gorenjsko in Dolenjsko, včasih celo v Slavonijo. Skoraj vsaka bloška vas je imela gostilno. Večina gostilničarjev je bila liberalno usmerjenih in mnogi so kasneje sodelovali z OF. Čeprav je smučanje na Blokah bilo že od nekdaj v navadi, saj so bile ob hudih zimah smuči glavno prometno sredstvo, se je zimski turizem pred drugo svetovno vojno komaj začel uveljavljati in dohodkov od njega še ni bilo. V teh razmerah so ljudje živeli skromno, toda mirno in večinoma kar zadovoljno.

2.1.3. Začetek druge svetovne vojne in revolucije

Leta 1936 je bila na Velikih Blokah dograjena vojašnica. Kmalu nato se je v njej naselil bataljon vojakov. Zelo blizu Blok je potekala utrjena Rupnikova linija, ki naj bi varovala mejo proti Italijanom.

Ko je 6. aprila 1941 izbruhnila vojna, se bloški vojaki niso izkazali. Namesto proti zahodu so že v ponedeljek 7. aprila odšli preko Lužarjev proti Velikim Laščam in Dobrepolju. Nekje v Suhi krajini je bataljon razpadel in vojaki so odšli na svoje domove. Domačini so vdrli v vojašnico na Velikih Blokah in raznesli precejšnje zaloge hrane ter opreme. Nekateri so se tedaj zanimali tudi za orožje in municijo. Govorili so, da vojna še ni končana, ampak se bo šele začela.

V ponedeljek, 14. aprila, so Bloško planoto zasedli Italijani. V Novo vas so prišli karabinjerji in tudi v vojašnici na Velikih Blokah so se naselili italijanski vojaki. Bloški župan je še naprej ostal Jožef Rudolf z Velikih Blok, pri Sv. Vidu pa Anton Tekavec iz Tavželj. Življenje v prvih mesecih okupacije je bilo precej mirno. Italijani so izdali odlok o oddaji vsega orožja in vojaške opreme, ki so jo ljudje odnesli iz vojašnice. Da bi kontrolirali izvajanje tega odloka, so delali preiskave po hišah, toda pri tem niso bili preveč dosledni. Občina je bila na strani ljudi in ni hotela nič vedeti, kje bi lahko bilo skrito orožje ali oprema. Italijani so se zadovoljili z nekaj malenkostmi, ki so jih ljudje vrnili.

Poleti 1941 so začeli prihajati na Bloke nekoliko nenavadni turisti, ki so najprej pomagali pri košnji na kmetiji Jožeta Barage – Sobotnika v vasi Zavrh, blizu Sv. Urha. Kasneje so se največ shajali pri Zakrajškovih, po domače Miščevih v vasi Ravnik. Zakrajškovi so imeli kmetijo, toda sin Lojze je kljub temu nekaj časa delal v kočevskem rudniku, nekaj časa pa kot sekač v gozdovih na Hrvaškem. Za ilegalno delo ga je kmalu po okupaciji pridobil Tone Šraj iz Nove vasi, ki je bil med prvimi pobudniki OF na Blokah. Med kosci pri Sobotniku in obiskovalci pri Zakrajškovih so bili: Janez Hribar, Ivan Novak – Očka, France Popit, Ignac Voljč, Ljubo Šercer, Stane Semič, Tone Vidmar in drugi. Vse njihovo delo je bilo strogo tajno. K Zakrajšku so prihajali ponoči. Čez dan so ostajali v hiši, zvečer pa so imeli sestanke na Ravniku ali pa odhajali v okolico. Včasih so se zadrževali tudi na Hribarjevem pri Kraševcu. Med drugimi sadovi njihovih obiskov je bila tudi ustanovitev partijske celice v Novi vasi avgusta 1941 in na Ravniku septembra 1941. Člani komunistične partije so postali mali kmetje in njihovi sinovi, ki so že od začetka bili tesno povezani z ilegalnim gibanjem.

Figure 7. Zadnja predvojna birma pri Sveti Trojici. Škof dr. Gregorij Rožman z duhovniki gre iz župnjišča v cerkev

[Stran 014]

Septembra 1941 je bil v Mrharjevem mlinu v soteski Zale tečaj o partizanski gverili. Vodil ga je Ljubo Šercer. 19. oktobra so partizani napadli Italijane v Ložu. Italijani so zato uvedli policijsko uro in začeli zasledovati partizane. V decembru so v Ljubljani prijeli Ljuba Šercerja in ga ustrelili. Konec decembra je potem bil ustanovljen Šercerjev bataljon in njegov prvi komandant je postal Miloš Zidanšek.

8. februarja 1942 je Zidanšek s še dvema spremljevalcema prišel na Hribarjevo h Kraševcu. Prav tedaj se je v vasi pojavila italijanska patrola. Kraševčevi so predlagali partizanom, naj se skrijejo na podstrešje, toda Zidanšek je kljub temu stekel med hišami, da bi se rešil v gozd. Na koncu vasi je pritekel ravno pred Italijane. Začelo se je streljanje in Zidanšek je tam obležal mrtev.

25. marca 1942 je na Ravniku prišlo do spopada med nekaj partizani in tremi italijanskimi vojaki, ki so v vasi kupovali jajca. Padla sta en Italijan in en partizan. Še isti dan so Italijani požgali celo vas. Cerkev na Ravniku je bila požgana dva dni kasneje. Baje je niso zažgali Italijani.

Po požigu vasi Ravnik so ravniški terenci odšli preko Iške in v nekaj dneh zgradili taborišče na Mačkovcu blizu gozdarske hiše Predgozd. Z njimi je sodeloval tudi gozdni čuvaj Kovačič in njegova družina. Zaradi svoje izredne lege je Mačkovec kmalu postal važen terenski center, od koder so obvladovali Bloško planoto pa tudi področje do Roba in Velikih Lašč. Tu je nastal tudi zbirni center za partizanske novince. Od časa do časa se je v Predgozdu mudil tudi Daki s svojimi partizani ali pa Tone Vidmar s svojo enoto s Kožljeka.

2.1.4. »Če so pa takega moža ubili …«

Večina prebivalcev Bloške planote je v začetku s simpatijami spremljala OF in prve partizane. Kmalu pa so se začeli kazati znaki, da glavni cilj OF ni boj proti okupatorju, ampak komunistična revolucija in uvedba novega družbenega reda. Ni bilo težko spoznati, da so vsi vidnejši predstavniki OF obenem tudi člani komunistične partije. O komunizmu so pa ljudje vedeli vsaj toliko, da so se ga lahko bali. Trojiški župnik Mramor, ki se sicer ni brigal za politiko, je ob neki priložnosti možem in fantom svoje župnije jasno povedal, da z OF prihaja komunizem. Župnik Hren je pogosto svaril pred ne

varnostjo brezbožnega komunizma. Pri Sv. Vidu so pa ljudi posvarili kar komunisti, ko so 23. aprila 1942 ubili uglednega posestnika in župana vidovske občine Antona Tekavca. Isto noč so ubili še občinskega tajnika Franceta Strleta in odbornika Valentina Strleta. Med ljudmi sta zavladala strah in negotovost. Kaj naj naredijo, da bodo ohranili vsaj golo življenje? Vedeli so, da so nekateri njihovi sovaščani že stopili na komunistično stran in da bodo sedaj skušali pridobiti še druge. Vedeli so, da Italijani ne bodo držali križem rok, ampak bodo izkoristili nastale razmere za uničevanje slovenskih domov in življenj. Zaradi vsega tega so bili tisti pomladni meseci leta 1942 za večino Bločanov meseci težkih in usodnih odločitev.

Nekateri so se tedaj odločili za umik. Odšli so na Bloke in nato naprej v Ljubljano ali pa celo v Italijo. Za ta umik se je uveljavil poseben izraz: »Šli so pod zaščito.« Ob potoku Zvirščici je imel svojo domačijo mizar Martinčič. Po domače se je pri njih reklo na Fužini. Za tiste čase je bil Martinčič zelo napreden. V njegovi veliki delavnici je delalo do petnajst pomočnikov in vajencev. Že leta 1938 sta Martinčič in njegov svak Seljak iz Lovranovega uredila vodno turbino in imela lastno elektriko. Cela Bloška planota je tedaj še svetila s petrolejkami. Vodo sta izkoriščala tudi za pogon delovnih strojev.

Oskrbnik gradu Pajkovo je zgodaj spomladi leta 1942 povabil Martinčiča v grad na pogovor. Martinčič je pričakoval, da se bo pogovor sukal okoli OF, pa je kljub temu bil presenečen, ko je v gradu srečal prijatelja iz vojaških let in slišal njegov pozdrav: »Smrt fašizmu!« Odgovoril je z vprašanjem: »Kdo je fašist?« »Kdor ni komunist.« Nekdanji prijatelj mu je nato razlagal, kako bodo komunisti sami ustvarili sovražnika, da bodo lahko začeli boj in v njem zmagali. Povedal je, da bodo začeli pobijati župane in druge vplivne može. Mnogi se bodo zaradi tega prestrašili in zbežali.

Po tem pogovoru je bil Martinčič zelo zamišljen. Nekaj časa je še okleval, nato je sprevidel, da je življenje več vredno kot imetje. Strpal je v torbo nekaj najnujnejših stvari, vzel ženo in oba otroka ter se preko Blok odpravil v Ljubljano. Ustavil se je šele nekje v Italiji. – Tudi Koroščevi z Bočkovega, ki so imeli mlin, so se umaknili v Ljubljano.

[Stran 015]

Peter Modic s Hribarjevega se je tudi bal partizanov. Nekaj časa je bil na Blokah, nekaj časa v Ljubljani. Le tu in tam je še prišel pogledat domov. Verjetno ni niti mislil, da je v tako veliki nevarnosti. 6. maja 1942 ob enih ponoči so Modičevo hišo nenadoma obkolili partizani. Peter je spal v pritličju. Ko je zaslišal pasji lajež, je takoj stekel na podstrešje, da bi se skril. Razbili so okno Petrove sobice, razbili bi tudi vrata, če jim oče ne bi takoj odprl. Našli so ga na podstrešju. Njegov vrstnik z Ravnika, ki je bil med partizani, ga je brcal in govoril: »Zakaj nisi bil z nami?« Poveljnik, ki ni govoril po bloško, je baje rekel: »Pusti ga, sedaj je vse končano.« Mati je pri tem omedlela. Peter je nekajkrat ponovil: »Če bom padel, bom po nedolžnem.« Oče je ves čas molčal. Ko so zahtevali vrv, da bi Petra zvezali, jim je oče dal konopec. Kasneje se je zvedelo, da so Petra ubili na Mačkovcu in da so ga pred smrtjo mučili. V knjigi Dnevi preizkušnje je podrobno opisana Petrova zadnja pot, sodba in usmrtitev. Pravijo, da je v tem opisu mnogo neresničnega. Le zakaj je pisec hotel še po petindvajsetih letih – knjiga je izšla leta 1977 – oblatiti svojega vrstnika in ga prikazati kot izdajalca? Morda zato, da bi dokazal svojo poštenost?

Njegova pripoved nas ne prepriča. Vemo pa, da so tedaj na Mačkovcu vladali zakoni stalinistične partije, zakoni revolucije.

Figure 8. Skupina gojenk dekliškega zavoda Lichtenturn v Ljubljani s svojo prefekto – druga z desne je Milka Seljak iz Lovranovega

V Lovranovem št. 3 ob cesti Velike Bloke–Cajnarje je živel s svojo družino kovaški mojster Janez Seljak. Tu je ob potoku Gradiščici imel za tiste čase moderno kovačnico. Izdeloval je sekire, plenkače in cepine; zato so mu ljudje rekli sekirni kovač. Preko neke zadruge v Ljubljani je uvažal švedsko jeklo, ki ga je znal izredno dobro obdelati in kaliti. Njegovo orodje je zato bilo vedno iskano in cenjeno. V svoji kovačnici je Seljak zaposloval kakih pet vajencev in pomočnikov. Tudi med njimi so se leta 1941 in 1942 čutili vplivi novega reda. Večkrat je z njihove strani padla pikra beseda o garanju in izkoriščanju. Mojster je opazil, da so mu včasih namerno naredili škodo v delavnici. So pač mislili, da se s tem borijo proti kapitalizmu.

Glas o uboju vidovskega župana Tekavca in njegovih sodelavcev se je hitro razširil po Bloški planoti. Seljak si je tedaj ob potoku blizu doma uredil skrivališče. Odslej je prenočeval v skrivališču. Ko so nekoč prišli partizani in ga iskali, jih je žena odpravila z izgovorom, da je šel po opravkih in se še ni vrnil. Svak Martinčič ga je nagovarjal, da bi obe družini skupaj odšli pod zaščito. Seljak se ni mogel odločiti za odhod. Rekel je: »Kam naj grem s tolikšno družino? Šest majhnih otrok in sedmi je na poti! Nikamor ne bom šel. Kar bo, pa bo.« Konec junija se je pri Seljaku oglasil znanec iz vasi Zales. Zaupno je povedal Seljaku, da se mu ni treba skrivati, da naj kar mirno spi doma. Oče je verjel in od tedaj prenočeval doma.

Bilo je v ponedeljek 13. julija 1942. Proti večeru je prišla domov na počitnice starejša hčerka, ki je med šolskim letom stanovala v Ljubljani v Lichtenturnu. Ob običajni uri se je družina mirno odpravila k počitku. Ob enajstih ponoči je zaropotalo po vratih. Oče je vstal in šel odpirat. Bili so partizani. Dva sta vstopila in ukazala očetu, naj se obleče, da bo šel z njimi. Sedel je na klopi pri peči in se obuval. Tedaj je vstala tudi mati. Skrbelo jo je za očeta, pa sta jo partizana pomirila, da bo drugi dan dopoldne že doma. Preden so odšli, je eden od partizanov še pogledal v sobo, kjer je spala trinajstletna hčerka, ki je popoldne prišla iz Ljubljane. Vprašal je, koliko je stara. Oče je odgovoril, da enajst let.

Skupaj z Janezom Seljakom so tedaj odpeljali tudi njegovega brata Ludvika. Vzeli so ga spotoma v njegovi hiši pri Sv. Trojici. Seljakovo sosedo Ivano Korošec so prijeli že prej. Čakala je z njimi pred Seljakovo hišo, da se je oče pripravil za pot. Spotoma so vzeli še mater mizarja Martinčiča Frančiško Korošec. Vodili so jih preko Zavrha in Ravnic v sotesko Iške in nato po strmem bregu Mačkovca v taborišče pri Predgozdu.

[Stran 016]

Ludvik Seljak in Ivana Korošec sta se drugi dan vrnila. Bila sta utrujena, še bolj pa prestrašena. Besede so jima le težko šle iz ust. Baje so jima oni na Mačkovcu zagrozili, da ju bodo ponovno prišli iskat, če bosta kaj preveč govorila. Ludvika so potem med ofenzivo prijeli Italijani in ga odpeljali v internacijo. Po kapitulaciji Italije se je težko bolan vrnil domov. Preko Grahovega naj bi odšel v Ljubljano v bolnico. 23. novembra 1943, ko sta Tomšičeva in Šercerjeva brigada napadli Grahovo, je tako bil v grahovski postojanki. Čeprav ni bil vojak, se je znašel v goreči cerkvi. Pravijo, da je ves opečen še živ skočil z zvonika. Pokopali so ga skupaj z branilci Grahovega.

Janez Seljak in Frančiška Korošec se nikoli nista vrnila in nikoli niso zvedeli za njun grob. Seljakova žena je že 14. julija obiskala nekatere domačine, za katere je mislila, da bi lahko pomagali. Obljubili so ji pomoč, naredili pa niso ničesar. Čez nekaj dni so spet prišli partizani. Iz kovačnice so pobrali vse sekire, plenkače ter drugo orodje. Žena jih je vprašala, čemu jim bo vse to. Odgovorili so ji, da oče pri njih dela in zato potrebuje orodje. Pobrali so tudi posteljnino in nekaj obleke. Ko pa je partizan domačin zahteval še očetovo suknjo in čevlje, je ženi prekipelo: »Naj pride domov in naj vzame, kar hoče. Če ste ga pa ubili, je najbolje, da pobijete še mene in otroke.« Hudo so jo gledali, vendar so nehali nositi na voz in kmalu so odšli.

Italijanska ofenziva je za nekaj časa prekinila govorice o Seljaku. Potem pa se je spet govorilo. Oglarica iz Iške, ki je bila o vsem vedno dobro obveščena, je še po enem letu govorila, da je Seljak živ in da ve, da se mu je sedem mesecev po prisilnem odhodu od doma rodil sin. Domači so dolgo upali, da se bo oče morda le vrnil, toda upanje se ni uresničilo. Kasneje je celo Sobotnik iz Zavrha povedal, da je prosil za Seljaka, pa ga partizanski poveljnik ni hotel poslušati. Eden izmed domačinov, ki je bil tudi obljubil pomoč za Seljaka, je pred nekaj leti na smrtni postelji podzavestno ponavljal njegovo ime in se spraševal, zakaj so ga ubili.

Mnogi ljudje z Bloške planote, ki so Seljaka poznali kot poštenega in vernega moža, so se prav zaradi tega uboja opredelili proti OF. »Če so ubili takega človeka, jim res ne moremo zaupati. Ne moremo biti s takimi, ki pobijajo delavne in poštene ljudi.« Tako so govorili.

2.1.5. Italijanska ofenziva in začetek vaških straž

V drugi polovici julija 1942 je italijanska ofenziva udarila tudi na Bloško planoto. Partizanske enote so jo pričakovale in so se pravočasno umaknile. Tudi večina terencev je odšla v gozd in se rešila. Hudo škodo in trpljenje pa so Italijani povzročili civilnemu prebivalstvu.

Organizacija OF na Bloški planoti je bila tiste dni pred ofenzivo izredno delavna. Italijani so tičali v kasarni na Velikih Blokah in v utrjeni Cerknici, v okolici Blok, pri Sv. Trojici in pri Sv. Vidu pa je bilo »osvobojeno ozemlje«. Za nedeljo 28. junija popoldne so terenci povabili prebivalstvo severnega dela planote na grad Pajkovo, da bi na zborovanju izvolili »narodnoosvobodilni odbor« za svoje področje. Kandidate za odbornike so seveda predlagali terenci – komunisti, ki so tudi prevzeli glavne funkcije v odboru. Za sedež odbora so določili grad Pajkovo, oddaljen komaj uro hoda od Velikih Blok, kjer je bila močna italijanska posadka. Naslednji dan, na praznik sv. Petra in Pavla, naj bi bilo za južni del planote podobno zborovanje pri Sv. Duhu, pa so ga zmotila italijanska letala, ki so bombardirala vas. Tako je vas Sv. Duh pogorela že pred začetkom ofenzive. V tistih dneh se je ponekod na Bloški planoti in v Loški dolini tudi že začela agrarna reforma. »Strokovnjaki« so hodili po vaseh in načrtovali, kako bodo v novem redu razdelili zemljo.

Pred začetkom ofenzive so vasi dobile ukaz, naj zasekajo in prekopljejo ceste in pota, po katerih bi lahko prišli Italijani. Možje in fantje so potem morali stražiti pri teh ovirah. Nekateri kmetje so odgnali v gozd živino in odpeljali v skrivališča tudi nekaj hrane ter drugih potrebščin. Mnogi pa so ostali doma, saj so verjeli, da se jim ne bo zgodilo nič hudega, ker niso ničesar zakrivili.

Toda italijanski uničevalni stroj ni izbiral. Požgali so Pajkovo, Polšeče, Štrukljevo vas, Lešnjake, Osredek in za silo obnovljeni Ravnik. Po drugih vaseh so požgali več posameznih domačij. Na svojem uničevalnem pohodu po planoti so Italijani ustrelili več kot petdeset mož in fantov, okrog osemdeset pa so jih odgnali v internacijo. Samo pri Sv. Vidu so v skupni grob pokopali osemnajst mož in fantov.

[Stran 017]

Tik pred ofenzivo so partizani ubili vidovskega župnika Karla Žužka. Pri Sv. Vidu je bilo tedaj »osvobojeno ozemlje«. Partizani so vedeli, da se župnik odpravlja po opravkih v Cerknico, saj so mu za pot izdali posebno dovoljenje. Komaj tristo metrov pod vasjo so mu ob cesti postavili zasedo. Ko je prišel do njih, so ga ustrelili, njegovo truplo pa zavlekli v jarek blizu ceste in napol zakopali. Nekaj mesecev kasneje je truplo slučajno odkril neki domačin, ko je delal v gozdu. Terenci so med ljudmi razširili govorico, da je bil župnik obsojen na smrt, ker so pri njem našli dolg seznam mož in fantov, ki naj bi jih Italijani postrelili ali odpeljali v internacijo. Župnik prav gotovo ni šel tožit svojih faranov Italijanom. Ko bi bil med ofenzivo še živ, bi morda uspel preprečiti italijansko morijo v svoji fari. Očitno je, da so komunisti hoteli na župnika prevaliti odgovornost za italijansko nasilje, ki so ga povzročili sami s svojim nerazumnim početjem pred ofenzivo.

V začetku avgusta je vihar italijanske ofenzive na Bloški planoti utihnil. Za njim je ostalo veliko opustošenje in žalost. Še hujši kot to opustošenje pa je bil strah in občutek popolne negotovosti za naprej. Ljudje so videli, da so prepuščeni samim sebi, da ne morejo od nikogar pričakovati pomoči. Poleg tega je med ljudmi nastalo tudi mučno nezaupanje. Sosed ni več zaupal sosedu, da ga morda ne bo zatožil partizanom ali pa Italijanom. V tej hudi stiski so tudi po vaseh Bloške planote nastale vaške straže: pri Sv. Vidu, na Hitenem, na Runarskem, na Benetah, v Topolu, na Velikem vrhu, na Hudem vrhu in morda še kje. Kasneje so se male vaške straže, raztresene po vaseh in zaselkih južnega dela Bloške planote, skoncentrirale pri Fari v Novi vasi, kjer so utrdili nekdanji letalski hangar. Tudi vaška straža s Hitenega se je preselila v Novo vas. Na svoji prvotni postojanki pa je ostala vaška straža pri Sv. Vidu.

Že pred avgustom 1942 sta bila na tem koncu Notranjske dva poskusa upora proti komunističnemu nasilju. 15. maja je trinajst fantov iz Loškega potoka izkopalo svoje orožje. Zbrali so se v cerkvi na Taboru, da bi nastopili kot vaška obramba. Že čez dva dni so jih partizani spravili iz cerkve in zvonika in vključili v svoje vrste. – Pri Sv. Vidu so bili ljudje po uboju treh uglednih mož vznemirjeni in prestrašeni. Tudi tu so fantje sklenili, da se bodo branili. Po 23. aprilu so se nekaj časa samo ponoči zbirali na Rudolfovem pri Makovčevih. 27. maja so prišli partizani sredi popoldneva in napadli Makovčevo hišo. Fantje so napad odbili in se premaknili na grič nad Tavžljami. Ko so jih 1. junija začele obkoljevati večje partizanske sile, so se izmuznili iz obroča. Odšli so na Rakek in se z vlakom odpeljali na Brezovico pri Ljubljani, kjer je bil doma vidovski kaplan Pezdir, ki je od 27. maja dalje bil s fanti. – Oba omenjena upora sta bila spontana. Fantje so brez vednosti Italijanov vzeli v roke orožje, ki so ga skrivali od aprila 1941. Bili pa so maloštevilni in slabo organizirani, zato niso mogli vzdržati v boju proti močnejšemu in dobro organiziranemu nasprotniku. Legalne vaške straže na Bloški planoti so nastale šele po italijanski ofenzivi, ko so ljudje doživeli grozoto nasilja in uničenja, ki so ga povzročili tako partizani kot Italijani.

Figure 9. Seljakovi – drugi in tretji rod – od leve: mama Metoda, hčerka Mihaela, sin Lojzek, hčerka Dona in oče Lojze

2.1.6. 8. september 1943

Minilo je krvavo leto dvainštirideseto. Marsikdo je upal, da bo naslednje leto bolj mirno. V začetku je tako tudi kazalo. Julija 1943 je bila v Novi vasi birma, h kateri so prišli tudi otroci od Sv. Trojice. Otroci od Sv. Vida so tedaj šli k birmi v Begunje. Birmoval je škof Rožman. Vsekakor je to bil vesel dogodek za celo planoto, čeprav so se na obzorju že spet kazali temni oblaki.

Kapitulacijo Italije so bloški stražarji dočakali popolnoma nepripravljeni. Takoj po 8. septembru so odšli Italijani iz Nove [Stran 018]vasi in z Velikih Blok. Preko Blok so hitele tudi dolge kolone Italijanov, ki so zapuščali Dolenjsko. Izogibali so se krajev, ki so jih že zasedli Nemci. 10. septembra je vaška straža v Novi vasi sprejela zahtevo komiteja KPS in OF Bloke – Sv. Vid za pogajanja. Partizanski „parlamentarci“, ki jih je vodil Franc Popit, so prišli na pogovore v Novo vas. Zahtevali so brezpogojno predajo vaške straže. Delegacija vaške straže, ki jo je vodil Franc Omerza – Orehek, ni sprejela partizanskih pogojev. Župnik Hren na pogajanjih neposredno ni sodeloval.

V noči med 12. in 13. septembrom sta se pred Novo vasjo pojavili Gradnikova in Šercerjeva brigada. Pripeljali so se z italijanskimi kamioni in s seboj privlekli tudi topove. Vaška straža je ponovno zavrnila zahtevo za predajo. Šercerjevci so na hribčku pri Runarskem postavili topove, ki so jih baje upravljali Italijani, in začeli streljati na hangar. Takega napada stražarji niso mogli vzdržati. Na hangarju se je pojavila bela zastava in fantje so brez orožja začeli prihajati iz postojanke. Okrog dvesto mož razorožene vaške straže so nato partizani postrojili na trgu sredi vasi. Prav tedaj so se v Novo vas pripeljali Kardelj, Maček in še nekateri voditelji revolucije. Partizani so razdelili vaške stražarje v dve skupini: poveljnika in nekaj vodilnih mož in fantov so zaprli v klet konzuma in jih kasneje odpeljali na sojenje v Kočevje, ostale pa so razporedili v svoje enote.

Figure 10. Cerkveni pevski zbor fare Sv. Trojica – dirigira organist in pevovodja Milan Žnidaršič

Po daljšem iskanju so s pomočjo Dakijevega polbrata našli tudi župnika Hrena. Po hitrem postopku so ga obsodili na smrt in ga ustrelili v strelskem jarku za poslopjem konzuma. Najprej so ga kar tam zagrebli, potem pa dovolili, da ga pokopljejo na pokopališču. Ivan Maček se v svojih Spominih na strani 208 spominja, kako je bilo tedaj v Novi vasi. Pove, da je tedaj h Kardelju in k njemu prišla skupina »terenskih političnih delavcev« z vprašanjem, kaj naj naredijo z župnikom Hrenom. Oba sta si bila edina, da ga je treba takoj »likvidirati«. Kljub stiski tistih dni so pri pogrebu župnika Hrena bili navzoči trije duhovniki: župnik Mramor od Sv. Trojice, Andrej Makovec in Franc Hiti. Po letu 1945 je bil Hrenov grob zabrisan. Šele župnik Kastelic je dal na grobu narediti okvir.

2.1.7. Morija po koncu vojne

Možje in fantje južnega dela Bloške planote, ki so jih partizani septembra 1943 prisilno vključili v svoje enote, so se po nemški ofenzivi večinoma vrnili domov in potem pristopili k domobrancem. Vaška straža s Sv. Vida se je po kapitulaciji Italije urejeno umaknila v Borovnico, kjer se je skupaj s tam zbranimi oddelki vaških straž vključila v slovensko domobranstvo. Niti pri Sv. Vidu niti drugje na planoti ni bilo nobene domobranske postojanke. Možje in fantje teh krajev, ki so vstopili k domobrancem, so bili razporejeni po okoliških postojankah. Maja 1945 so odšli na Koroško in bili vrnjeni v domovino. Njihove poti so se končale na množičnih moriščih.

Tudi tistim, ki so ostali doma, maj 1945 ni prinesel miru in varnosti. Omenili bomo samo primer Koroščevega očeta z Jeršanovega št. 2. V družini je bilo osem otrok, šest fantov in dve dekleti. Najstarejši sin France je od pozne jeseni 1943 bil pri domobrancih v Grahovem, kjer je tedaj bilo več fantov iz trojiške fare. Tudi oče je bil v Grahovem »pod zaščito«. Imela sta srečo, da sta preživela partizanski napad: sin France je bil tisti večer v patroli in je tako ostal zunaj napadalskega obroča, oče pa se je skril v hiši, kjer je stanoval, in ga niso odkrili. Kasneje je bil oče na Rakeku in tudi petnajstletni sin Jože je bil z njim. Sin France je maja 1945 odšel na Koroško, oče in sin Jože pa sta se vrnila domov.

11. junija 1945 v jutranjih urah so Jeršanovo obkolili vojaki. Prišli so tudi h Koroščevim, preiskali hišo in ukazali [Stran 019]očetu, naj gre z njimi. Odpeljali so ga proti Sv. Vidu. Mati in sedem otrok so se težko poslovili od očeta. Spremljali so ga del poti in jokali. Od Sv. Vida so očeta prepeljali v Cerknico in nato v škofove zavode v Št. Vid nad Ljubljano. 16. avgusta ga je v Št. Vidu še videla neka ženska iz vasi Polšeče, ki se je po amnestiji vrnila domov. Po njenem pripovedovanju se je tudi on takrat odpravljal domov. Mati in otroci so ga zaman čakali. Ni se vrnil in nikoli niso dobili nobenega obvestila o njem. Govorilo se je, da so ga ubili nekje pri Cajnarjih, ko se je vračal domov. Toda to so bile le govorice. Dolgo niso vedeli, ali naj molijo za njegovo zdravje ali za njegov večni mir. Koliko družin je v tistih mesecih in letih živelo v negotovosti za svoje očete in sinove!

2.1.8. Epilog

Preden zaključimo naš sprehod po Bloški planoti, naj povemo, da smo v začetku mislili govoriti predvsem o dogodkih iz fare Sv. Trojice. Toda razgledi s Sv. Urha so bili širši in v pogovoru s Trojičani smo začutili, da so se tudi usodni dogodki polpretekle dobe odigravali v širšem krogu. Ljudje iz mirnega zaselka Lovranovo so se nenadoma začeli zaskrbljeno ozirati proti soteski Iške in omenjati Predgozd na Mačkovcu. Vasica Ravnik je postala znana po vsej planoti, saj so iz nje prihajale vesti in odločitve, ki so bile usodne za vse. Dogodki v vidovski fari so pretresli tudi Bločane in Trojičane, ne samo domačih faranov. Topovski streli na letalski hangar nad Novo vasjo so odmevali tudi pri Sv. Trojici in pri Sv. Vidu.

Ko v sončnem nedeljskem popoldnevu vstopimo v hišo v Lovranovem, najdemo petinosemdesetletno mater v kuhinji z drobno, črno knjižico v roki. Zbrano nam odzdravi. Odkrije nam, da v nedeljo rada kaj prebere iz molitvenika. Povemo ji, da kar ne verjamemo, da je ona tista, ki je pred enainpetdesetimi leti ostala sama s šestimi otroki in nekaj mesecev po izgubi moža dala življenje še sedmemu. Vedro nas pogleda in reče: »Mislite? Saj mi je lepo. Imamo tako dobre ta mlade.« Preseneti in razveseli nas ta odgovor, ki je na prvi pogled zelo preprost, pa vendar pove, da sta tu ljubezen do otrok in veselje do življenja zmagala nad žalostjo in zagrenjenostjo.

Ta občutek nas spremlja tudi pred ploščo na pročelju farne cerkve sv. Trojice, kjer je vklesanih šestinštirideset imen iz šestnajstih vasi in zaselkov, šestinštirideset žrtev stalinistične revolucije, med njimi tudi Janez Seljak. Tudi oni so ljubili življenje. – Blizu pokopališkega obzidja se začenja gozd. Rahel vetrič šelesti skozi veje smrek. Vse je oblito s soncem in nad vsem počiva mir nedeljskega popoldneva.

3.1.1.

[Stran 021]

Figure 11. Jesenski dan I. I. Levitan

3.2.1.

[Stran 023]

Figure 12. Grmi krvavi ti iz prsi rasto Matej Metlikovič

4.1.1.

19. septembra ob dveh popoldne bo minilo petnajst let, kar so vaški stražarji po sedemdnevni borbi zapustili goreči turjaški grad. V dolgih vrstah smo odhajali in ta pot je bila za večino pot v smrt, zakaj dane besede komunist nikoli ne drži. Petnajst let je tega in naprosili ste me, da bi se z vami vred spomnil svojih dragih prijateljev in znancev, vseh tistih, s katerimi sem delil usodo sedmih dni na gradu in usodo kočevskega gradu, ko smo po ozkih cestah obračunavali z življenjem skupaj z junaki iz Grčaric. Petnajst let je že tega in od te tragedije smo odmaknjeni že tako daleč, da so mnogi med nami, ki si je ne znajo več predstavljati. Pregloboko smo že zašli, že smo pozabili v svoji lagodnosti, da je bil nekoč drug čas, čas, ko si šel zvečer spat in nisi vedel, ali boš spal do jutra ali morda celo večnost. Sredi tujega sveta, ki ni brez krivde za našo veliko tragedijo, smo v nekaj borih letih pozabili na velike žrtve naših ljudi, ki so z nami rastli, ki so bili naši prijatelji in naši znanci, naši sorodniki, morda naši bratje in naši očetje.

Prijatelji moji, narod, ki tako hitro pozablja lastne žrtve, je slab narod. Tak narod nima več močne hrbtenice in se bo stopil v tujini kakor mrtev cvet. Svetu grozi nov Turjak. Svet je Turjak, ki se mu zna zgoditi, da se bo svobodni svet zaprl za zidove, namesto da bi branil svoje postojanke in stvari. Če se to zgodi, tedaj bomo doumeli preteklost znova. Bog daj, da se ne bi!

Ne želim nocoj govoriti v svojem imenu, govoriti hočem v imenu tistih, s katerimi sem delil usodo in jih danes ni več. Kadar govorimo o živih ljudeh, se nam rado zgodi, da z grenkobo v srcih. Kadar pa govorimo o tistih mrtvih, ki so prestopili zadnje pragove, tedaj lahko odrinemo grenkobo in misli na maščevanje. In to smo katoličani dolžni, zakaj maščevanje nas dela podobne tistim, proti katerim smo se borili. Ve se za pravico, toda nikoli naj se ne pozabi, da ima vsak človek dušo, da je vsak od Boga ustvarjen, čeprav se tega ne zaveda. Vsak, ki na maščevanje misli, vsak, ki po maščevanju seže, greši in skruni sveto idejo, za katero so se tisoči borili iz prepričanja. Vem in priznam, lažje se je boriti komunistu, ki ne pozna ne božje ne človeške postave, kakor katoliku, ki hoče ostati katolik. Vem pa tudi, da je končna zmaga na strani poštenega, na strani tistega, ki v najhujšem času zamori maščevanje v sebi in ostane človek. Padli so turjaški borci, ki so se branili, toda pred zgodovino bodo ostali moralni zmagovalci. Ko se jih danes spominjam in jih vidim kot žive pred seboj, vem, da tako mislijo in da bi enako govorili kakor jaz.

Dvanajstega septembra sem z množico drugih vstopil skozi velika grajska vrata. Lep je bil turjaški grad. Nekoč so v njem živeli hrabri borilci proti Turkom. Še je v kapeli glava Herberta Turjaškega. Turška sablja je odločila to glavo od telesa in za težke zlatnike jo je družina odkupila. Tedanji borec in mučenik je gledal ven v branilce pred novimi Turki, v branilce pred lastnimi rdečimi brati. Mogočni zidovi so strmeli proti Zapotoku, pozdravljala ga je Mala vas ter vsenaokrog gozdovi v jesenski lepoti. V kotu na dvorišču je bil gozdar in oskrbnik, takoj za vrati kapele. V grajski obokani kleti, lepo poslikani, je nekoč pridigal Primož Trubar, prvi protestant, človek, ki nam je dal prvo knjigo.

Zakaj smo šli v grad? Tolikokrat sem že slišal, da je bilo napak, da je bila to vojaška neumnost. Nisem vojak, toda priznam rad, da je bila napaka. Toda lahko je spoznati napa[Stran 025]ko potem. Ko smo odhajali na grad, so bili partizani že na poti iz Ribnice, in sicer v spremstvu italijanskega topništva in tankov. Tedaj je padla misel, da je treba braniti Ljubljano, da je Turjak močna postojanka in da bo v doglednem času prišla pomoč. Rekarjev France iz Zdenske vasi je vrgel geslo: Fantje, v Turjak, in če tudi napravimo iz njega Alcazar. In smo šli.

Že v ponedeljek so prišli partizani s kamioni in na cesti, ki pelje proti Velikim Laščam, se je vnel boj. Partizani so bili v premoči in so strahovito tolkli v gmajni. Tedaj je padel komandant Bambič. Toda kmalu se je bojna sreča obrnila. V močnem zaletu so vaški stražarji pognali preko ceste sovražnika, ki se je nato v divjem begu spustil proti Rašici. Z nočjo pa so se umaknili v grad. Zaledje ni bilo branjeno in zjutraj je bil grad obkoljen. Težke mine so pričele orati po strehi in dvorišču. Zapotok je molčal. Vaški stražarji so samo z mitraljezi in puškami pričeli braniti grad. Začela se je tragedija, ki skoraj nima primere v slovenski zgodovini. Do vode skoraj nismo mogli, ker so vodnjak načrtno razbili. Opeke s streh so izginile, v zrak so štrlele samo še late. V okna smo naložili vreče peska, moke, riža, vse, kar smo imeli pri roki. Mina za mino je treskala na dvorišče in grad se je tresel v temeljih. Toda vaški stražarji so stali pri oknih in gradu se ni mogel nihče približati. Tedaj so vragi zažgali pristavo pod gradom. Plameni so butali proti zidu, toda grad se ni vnel: zaman so bili vsi napori. In teda,j me je nekaj udarilo, zidovje se je zamajalo in dim in hrušč je bil tolikšen, da se ni videlo nikamor. Takoj smo vsi uganili: topništvo. Smrtna ura za Turjak je prišla. Po dvesto in več granat je padlo na Turjak na en sam dan. Ambulanto z ranjenci smo hitro prestavili v najmočnejši vogalni stolp. Po sobah, kjer so bili branilci, je bilo kakor v peklu. Dim in omet sta zastrla vsak pogled in v ustih smo imeli prah starih turjaških zidov. Italijanski oficirji so merili dobro, z višin so pošiljali granate naravnost v okna. V sredo ponoči je odšla z Zapotoka posadka plavih. Spomnim se, da sem gledal skozi okno, ko je butnil plamen na hribu. Zažgali so, česar niso mogli vleči s seboj. In vsi smo vedeli, da smo [Stran 026]sedaj sami, tako sami kakor otrok v gmajni. Okoli in okoli partizani v bratstvu z Italijani, v gradu pa šeststopetdeset mladih fantov in mož, ki so vedeli, da konec ni več daleč. Drobno je utripalo upanje na pomoč, toda pomoč ni prišla. V nočeh smo čuli. Topovi so ustavili ogenj, tu in tam je zadel kak strel in oblegovalci so nas skušali minirati. Paziti smo morali na vse. Ranjenci v ambulanti so se množili, dr. Kožuh je imel dela čez glavo. Toda ni bilo več vode, ni bilo več obvez. Počasi smo se vsi pripravili na konec. Naj mimogrede omenim le: rdeči tisk doma se je na široko razpisal o Turjaku in veliki zmagi partizanov. Toda pojdite v Rim, v Beneško palačo, kjer je nekoč vladal Mussolini. Tam je muzej in tam boste lahko brali, kaj je italijanska vojska pripomogla k osvoboditvi Jugoslavije. In našli boste poleg mnogih slovenskih vasi tudi sliko Turjaka. Črno na belem je razodeto veliko prijateljstvo in mi, ki smo bili priče Turjaka, lahko rečemo, da bi brez italijanskega topništva Turjak nikoli ne padel. Zato ostajajo zame in za mnoge moralni zmagovalci Turjaka vaški stražarji, ki so cel teden brez vode in hrane z navadnim orožjem odbijali slovenske rdeče brate in laške vojake, ki so ob svoji kapitulaciji opravili najbolj umazano delo, kar so ga mogli.

Figure 13. Turjaški grad

Prišla je nedelja, lepa jesenska nedelja in granate so znova začele rušiti grajski zid. Maševati ni bilo mogoče, ker so bile vse sobe zadimljene in se je omet s sten in stropov usipal na vse kraje. Toda kar niso opravile granate iz laških topov in tankov, je opravil izdajalec. Neki Prajer je pomagal, da je na neko najmanj zavarovano mesto prilezel partizanski mitraljezec in nenadoma so na dvorišče pričele padati krogle. Po lestvi so prilezli drugi, zažgali tramovje, dim je zajel grad in na hodnikih se je začela zadnja borba. Vodil jo je Rekarjev France iz Zdenske vasi. Toda pritisk je bil presilen in ko je Kadunc dobil cel rafal čez hrbet, so komandanti s Pernetom na čelu sklenili predajo s posebnim ozirom na to, da je bila dana amnestija za vse. Ogenj se je ustavil in vaški stražarji so se začeli predajati. Psovke, preklinjanje, kraja in čez vse to dim in ogenj gorečega gradu. Eni so vpili Evviva l’Italiano, drugi pa Grad je sezidal slovenski tlačan, podrl pa ga je slovenski partizan.

V ambulanti se je odvijalo zadnje dejanje. Dr. Kožuh je odhajal in naprosil Mrvarja iz Žužemberka in mene, naj prevzameva seznam ranjencev in ostaneva pri njih. Ostala sva. Moj dragi prijatelj Kadunc je umiral, ležal je na nosilih, roke in noge so mu bile že mrtve, govoril je tiho in v roki je tiščal majhen bel rožni venec. Prosil je za vodo. Prvemu partizanu, ki se je pojavil na vratih, sem predal seznam in ga prosil, če smem po vodo. Dovolili so mi in sem šel. Mučil sem se okoli štirne, toda v njej je bila samo še črna brozga. To sem nesel Francetu in koj nato so mene in Mrvarja pognali pod grad. Za nama stok ranjencev, pred nama strahovito tuljenje. Pred tankom je stal italijanski tenente in okrog njega partizani. Vzeli so nam denar, prstane, vse, kar je imelo kakšno vrednost. Potem so nas zvezali s telefonsko žico po dva in dva in vmes potegnili vrv. In odšli smo na pot. Nekdo je igral na harmoniko in med psovanjem smo prišli do Rašice, kjer so nas čakali ljudje s škafi vode in sadjem. Toda partizan na konju je nagnal ljudi, škaf je nekdo prevrnil in sadje razmetal. Prišli smo do Lašč in tam je bilo zaslišanje ali [Stran 027]bolje rečeno psovanje. Pero Popivoda, Kokalj z Iga, dr. Brilej in še nekateri so govorili, da je bilo sklenjeno: glavo za glavo. O amnestiji vse tiho. Drugo noč, spomnim se pa dobro, da je lilo kot iz škafa, grmelo in bliskalo, so ubili 64 prvih borcev, med njimi dr. Kožuha, sodnika Zalokarja, oba Rožanca in vse oficirje in komandante. Ob istem času so bili na Turjaku že mrtvi tudi vsi ranjenci. Postrelili so jih tam pri stari grajski lipi. Ostali smo romali v Kočevje, v ječe Kočevskega gradu. Tam smo našli borce iz Grčaric, našli Martinčiča, Ilijo Kaleniča in še mnoge. Govorili smo z duhovnikom Mikužem, ki je v duhu odpadel že tedaj in vendar ostal še duhovnik z duhovniškim posvečenjem.

Figure 14. Turjaški grad – nekdanji vhod

Prišel je kočevski proces in tedaj so odromali na zadnjo pot kaplana Šinkar in Malovrh in mnogo ostalih. V Mozlju ali Bog ve kje jih pokriva kočevska zemlja. Tudi ubogi Ilija Kalenič, ki je na celem svetu imel samo majhnega otroka in ženo z zlomljeno hrbtenico, tudi tega so ubili. Na bangerje male celice, v kateri sva preživela teden dni skupaj, je zapisal: Zadnji pozdrav sinčku in ženi.

V teh bojih sem ostal živ, doživel še to in ono, nikoli pa nisem pozabil svojih tovarišev. Še danes mi prihajajo pred oči obrazi vseh.

Rekel sem že, da ne govorim v svojem imenu. Govorim v imenu mrtvih, ki spe mirno, čeprav ne vemo za njih grobove. Mirno in brez maščevalnosti gledajo na nas.

Dragi prijatelji, na ta večer smo se spomnili na naše mrtve. Bili so to naši fantje in naši možje in stali so na braniku za nas vse in za nas vse so padli. Bodimo zvesti svojim mrtvim in bodimo jim hvaležni za vse, kar so nam dali. Slava jim in njih spomin naj bo čist v naših srcih in srcih naših otrok.

4.1.2. Besedilo na plošči v spomin branilcem Turjaka

BRANILCEM TURJAKA VOJAKOM SLOVENSKE PROTIKOMUNISTIČNE VOJSKE V NEENAKEM IN VSILJENEM BOJU OD SOVRAŠTVA BRATOV IN OROŽJA ZAVOJEVALCEV PREMAGANIM OD SLEPOTE TUJEGA NAUKA POKONČANIM V ZAGOTOVILO TRAJNEGA NARODOVEGA SPOMINA V LETU GOSPODOVEM DEVETNAJSTOTRIINDEVETDESETEM V TRETJEM LETU SLOVENSKE DRŽAVE ZA PETDESETLETNICO POSTAVILA

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA

4.2.1.

Z vdajo vaških stražarjev na Turjaku 19. septembra 1943 in na Velikem Osolniku 15. septembra, s partizanskim uničenjem vaških straž na Notranjskem (16. –18. septembra), ki navodila, naj se premaknejo v bližino železnice, niso sprejele, s partizanskim zajetjem bataljona stražarjev pri Stični 11. septembra, z umikom vaških straž iz Novega mesta in okolice proti nemški meji ob Krki 11. septembra, s prihodom vaških stražarjev z Zapotoka v noči od 14. na 15. september, s prihodom vaških stražarjev s Sv. Vida in Rakitne v Borovnico ter z odhodom dolomitskih vaških straž na Vrhniko (slednje so se delno razšle) je prenehal sistem samoobrambe proti komunističnemu nasilju in terorju v obliki vaških straž.

To je bila zgodovinska prelomnica v odporu demokratično in krščansko mislečih Slovencev proti revolucionarnim slovenskim komunistom. To je bil dramatičen konec prvega dela tragedije slovenske državljanske vojne. Nekateri levičarsko usmerjeni zgodovinarji spodbijajo, da je bila v Sloveniji državljanska vojna, češ da so vaški stražarji nastopali skupaj z Italijani, pozneje pa kot domobranci z Nemci. Toda od 9. septembra 1943 pa do nemške ofenzive v drugi polovici oktobra – do takrat je trajalo pobijanje vaških stražarjev – je bila na Dolenjskem prava državljanska vojna. V tistem času ni bilo ob vaških stražah nobenega Italijana. Prav za prav so Italijani bili pri partizanih in upravljali topove za streljanje na Grčarice in Turjak. Da je bila v Jugoslaviji državljanska vojna, prizna Milovan Djilas v knjigi »Wartime« (New York–London 1976). Poglavje »The Civil War within a War« obsega 85 strani. Tudi Walter Roberts, angleški zgodovinar v ameriški diplomatski službi, ima v knjigi »Tito, Mihajlovič and the Allies 1941–1945« (New Brunswick 1972) poglavje »Civil War«, ki obsega 104 strani.

Tako kot četniški major Karel Novak in kot partizani in Nemci je tudi generalštabni podpolkovnik Ernest Peterlin pričakoval, da bo po padcu fašizma v Italiji kmalu prišlo do zavezniškega izkrcanja nekje v Istri in hrvaškem Primorju. (Izkrcanje na Siciliji je bilo že 10. julija.) Kot ilegalni poveljnik vaških straž, imenovan na to mesto od Slovenske legije, je Peterlin izdal povelje, da morajo vaške straže zapustiti svoje postojanke in oditi na odprt teren takoj, ko se bo Italija vdala. To pa se je splošno pričakovalo. To je bilo tudi prepričanje v vodstvu Slovenske legije (dr. Šmajd, Stare, Križman, Smersu in drugi). S tem se je strinjala tudi Slovenska zaveza, ki je predstavljala politično vodstvo, sestavljeno iz treh bivših demokratičnih strank: SLS, JNS in dela socialdemokratov.

Spričo zavezniškega izkrcanja na Siciliji in padca fašizma si je Peterlin skupaj z orožniškim kapetanom Francem Šturmom zamislil 19 bataljonov iz tedanjih vaških straž in iskal, v nekaterih primerih tudi imenoval, poveljnike zanje, večinoma prejšnje poveljnike vaških straž, ki so se kaj bolj izkazali. Ti bataljoni naj bi se zbrali v njim najbližjih petih okrožjih: Krim, Rakitniška planota, Javornik–Snežnik, Mala gora pri Ribnici, Mirensko–Škocjanski hribi ter Polhograjski dolomiti. Tem okrožjem bi poveljevali aktivni oficirji. A realizacijo teh načrtov je prehitela italijanska kapitulacija.

V svojem organizacijskem in operativnem načrtu za odhod vaških straž na teren je Peterlin predvideval možnost skupnega nastopanja vaških stražarjev in partizanov proti Nemcem. Tudi vodstvo Slovenske legije je računalo vsaj na znosno razmerje med ilegalnimi vaškimi stražami (goščarji) in partizani.

Na iniciativo krščanskega socialista dr. L. Udeta je dr. Šmajd privolil v pogovore z izvršilnim odborom OF v drugi polovici junija 1943 (Kocbek »Listina«, str. 115), a pogojev, ki jih je Šmajd stavil, OF ni sprejela. Le nekaj dni kasneje je iskal stik s partizani tudi major Novak. Ni mi znano, ali s privoljenjem Vojnega sveta (polkovnik Vauhnik, podpolkovnik Prezelj in podpolkovnik Peterlin) in s privoljenjem Slovenske zaveze. Odgovora Novak ni dobil, vendar je zapovedal četnikom, naj se ob srečanju pogovarjajo s partizani, zaradi česar je prišlo do tragičnega primera v Družinski vasi 30. julija 1943. Partizanski Dolenjski odred je tam obkolil 17–člansko četniško patrolo. Ko se je ta hotela prebiti iz partizanskega obroča, je četniški vodja prepovedal uporabiti orožje, sklicujoč se na Novakovo zapoved. Spomladi 1943 je tudi škof Rožman po stiškem opatu dal povprašati preko duhov[Stran 029]nika M. Mikuža, ali bi bil možen pogovor z OF. Odgovora ni bilo.

Figure 15. Turjak pred napadom

V prepričanju, da bo razmerje med novo ilegalo in partizani znosno, sta z malim Planinskim četniškim odredom, 50–60 mož, z Orel pri Ljubljani zjutraj 8. septembra prišla na Turjak stotnik Albin Cerkvenik in predstavnik Slovenske legije kaplan France Malovrh. Ta četniški odred je s privoljenjem Slovenske zaveze organizirala Slovenska legija, da bi vaški stražarji vanj raje vstopali kot med Novakove četnike, in bi ne bil navezan na postojanko. Odred torej ni bil pod majorjem Novakom.

V Velikih Laščah sta Cerkvenik in Malovrh prepričala župana Paternosta, da se bodo poslej vaški stražarji borili skupaj s partizani proti Nemcem. Zato je župan izdal na lepaku poziv za mobilizacijo. Pogovori in priprave v tej smeri so trajale dva dneva, od 9. do 11. septembra.

Ker sem mnenja, da je bila ta dejavnost predstavnika Slovenske legije in aktivnega oficirja zelo značilna, naj navedem, kaj je k temu pripomnil sodelavec majorja Novaka Rudolf Žitnik, ki je tiste dni hotel za Novakov štab poizvedeti, kakšen je položaj v Grčaricah, a se je pred Ribnico moral obrniti nazaj.

»Po nočnem potikanju po vrhovih hribov sva drugi dan 11. septembra 1943 okoli treh popoldne prispela v Velike Lašče. Bilo je tam kakor v panju. Zbirale so se in še prihajale nove edinice Vaških straž. Čudno vrvenje je bilo tam tisti dan. Posamezne gruče so med seboj razpravljale. Okrog štirih sta pridrvela z motorjem dva mlajša uniformirana človeka, svojih čepic pa nista imela na glavi, takoj sta odšla v občinsko pisarno na pogovore k županu Paternostu.

Vprašal sem Janka Debeljaka, ki je prejšnji dan ostal v Laščah in ni bil z nami v Žlebiču, kaj se dogaja.

Povedal mi je, da sta ta dva z motorjem partizanska parlamentarca iz Ribnice, da so se o skupnem nastopu Vaških straž in partizanske vojske že včeraj dogovarjali, danes pa, da se urede le še neke formalnosti. Dogovor da je bil: Vse edinice Vaških straž, zbrane v Velikih Laščah, prevzamejo obrambo ceste pri Turjaškem gradu in preprečijo Nemcem eventualni vdor v Velike Lašče–Ribnico–Kočevje in naprej proti Sušaku. V ta namen je župan Paternost odredil mobilizacijo vprežne živine, voz in rekvizicijo hrane, ki naj se takoj odpelje v Turjaški grad. Pred gradom pa naj se cesta proti Ljubljani na več mestih prekoplje, da se onemogoči nemškim tankom in avtomobilom prehod. Ta županov poziv na mobilizacijo je bil nabit na občinski deski in še na nekaterih drugih hišah. Enega sem snel in vzel s seboj v Ljubljano.

Osupla sva z Jankom Debeljakom ugibala, kaj sedaj. Pridružil se je nama še neki major, o katerem ne vem, kje živi, in ne bom imenoval njegovega imena. Jasno se nam je zdelo, da je tu komunistična past.

Odšel sem v občinsko pisarno, ker se je morda kakih 10–15 ljudi pogovarjalo z županom.

Prosil sem za besedo in Paternost mi jo je dal. Tole sem govoril: ‘Slišal sem o vaših pogovorih s partizani. Lepo vas prosim, ne verujte jim! Poglejte, kaj so storili z našimi borci v Grčaricah. Ne hodite na Turjak. Vi ne morete preprečiti Nemcem vdora na Dolenjsko, če bodo Nemci tja hoteli. Vso obrambo trga obrnite proti partizanom in zberite vse Vaške straže proti njim. Ponovno vas prosim, ne zaupajte komunistom. Niso Grčarice zadosten zgled?’

Paternost mi je odgovoril: ‘Razumem Žitnika. Je ranjen in zmučen in nezaupljiv. Mi dogovora ne bomo preklicali. Storili bomo, kar smo se domenili.’

Po županovem odgovoru nisem vedel, kaj naj storim. Oglasil se je za menoj nek mlad kaplan in dejal s poudarkom: ‘Zdi se mi, da ima Žitnik prav.’ Hvaležen sem ga pogledal in odšel iz sobe. Zunaj sem zvedel, da se dotični duhovnik piše Dolšina. Preje ga nisem poznal.

Z majorjem Držanom, nekaterimi drugimi oficirji in neko zdravnico smo odšli v Ljubljano. Močno smo bili zaskrbljeni, a mene je [Stran 030]še posebno bolela usoda Grčaric, saj sem imel tam mladoletnega sina.

Nespodbitna resnica je, da je bila koncentracija Vaških straž na Turjaku odrejena za nastop proti Nemcem – ne pa proti partizanom!«

Žitnik pravi nato, da »je bila razumljiva želja, da bi kljub vsem zločinom, ki so jih do tedaj zakrivili komunisti proti slovenskemu ljudstvu, prišlo do skupnega nastopa proti njim (Nemcem). Tudi Grčarice so pričakovale združitev s 300 oboroženimi četniki iz Like, da bi potem skupaj ovirali prehod nemških čet preko slovenskega ozemlja. (Vestnik 1959, št. 9, str. 130–131 – Naslov članka Nekaj o Turjaku.)

Ko so kasneje Nemci zvedeli za to stališče Slovenske legije in za Malovrhove in Paternostove priprave za skupno nastopanje s partizani, morda tudi za letak, so v začetku pomladi 1944 zaprli dr. Šmajda, župnika Križmana in prof. Verbica, češ da so ob italijanski vdaji »dali parolo, naj gredo vaške straže v gozd in naj streljajo na Nemce« (Saje, 588). Vse tri so kmalu izpustili. V istem času so pa zaprli tudi stotnika B. Ilovarja, glavnega domobranskega obveščevalnega oficirja. Verjetno so Nemci zvedeli, da je Ilovar že pod Italijani sodeloval s Šmajdom in Slovensko legijo. Rekel pa bi, da so prof. Verbica zaprli bolj za videz, saj je kot viden član akademskega društva Straža bil za to, da vaške straže ostanejo na postojankah.

Kot omenjeno, je pri Malovrhu in Paternostu trajalo prepričanje o možnosti sodelovanja s partizani proti Nemcem dobra dva dneva, dokler nista 11. septembra od dr. Blatnika zvedela za razrušene Grčarice. Kljub temu je stotnik Cerkvenik kot poveljnik vseh enot na Zapotoku odgovoril na partizanski ultimat za predajo: »Smo Slovenska narodno–osvobodilna vojska v sestavu jugoslovanske armade … cilj je osvoboditev slovenskega naroda od vseh tlačiteljev … orožja ne bomo odložili, ker vemo, da je v skladu s cilji zavezniških sil in koristim slovenskega naroda, če je danes čimveč orožja in rok dvignjenih proti okupatorju. Zato pričakujemo in upamo, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje. Prosimo vas, odredite … , da ne bo prišlo do nepotrebnih spopadov z oddelki naših brigad … Mi smo dali povelje, da naši oddelki ne napadajo vaših, dokler se ne urede medsebojni odnosi. To povelje ne velja za primer napada z vaše strani. Ker nam je v prvi vrsti na tem, da zaščitimo svoj narod, zato smo veseli vaše pripravljenosti za sestanek … jutri 13. septembra ob 11. uri dopoldne.« Če je Cerkvenik napisal ta odgovor v nedeljo, 12. septembra popoldne na Zapotoku in če prejšnji večer na Turjaku ni prišel v stik z Malovrhom, bi bilo možno, da tedaj še ni vedel za padec Grčaric. Vendar se nagibam k mnenju, da je bil poziv na lojalno sodelovanje mišljen kot podlaga za pogovor, ki naj bi bil pri snidenju s partizani na Kureščku.

Podpolkovnik Peterlin je v svojem načrtu tudi predvideval, da bodo vaški stražarji razorožili čimveč Italijanov in tako prišli do orožja in municije. Toda to jim je uspelo le v treh manjših primerih: na Ižanskem, pri Stični in pri Hinjah. V vseh drugih krajih, v velikem obsegu zlasti v Novem mestu, so Italijani izročili orožje partizanom, kot je velel ukaz italijanskega vrhovnega štaba. Ta je računal, da bodo Anglo–Amerikanci kmalu tudi politično dali prednost Titu, Mihajloviča pa pustili ob strani.

Kaže, da Peterlin in politiki Slovenske zaveze ter Slovenske legije niso kaj več razmišljali o tem, ali je v mali Ljubljanski pokrajini prostor za dve ideološko–politično tako različni ilegali. Zdi se, da so močno računali na čimprejšnje izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji in da, če bo do trenja s partizani prišlo, ne bo dolgo trajalo.

(V Franciji je bilo več odporniških gibanj: tri v Petainovi Franciji, v zasedenem delu pa pet. In pri tem je sodelovalo šest nekdanjih političnih strank, ki so sestavljale Conseil National de la Resistence. Močno je bilo odporniško gibanje komunistične partije, ki je v svojem rajonu v severovzhodni Franciji počistila z nasprotniki in skušala obvladati tudi ostala gibanja. Francoski komunisti so sicer začeli svojo rezistenco šele po nemškem napadu na Sovjetsko Rusijo. Torej so čakali eno leto. Vendar je sredi l. 1943 de Gaullov zastopnik Jean Moulin pridobil vsa gibanja za skupno narodno bazo in priznavanje generala de Gaulla v Londonu. Tudi v Italiji so bila po njeni kapitulaciji vsaj tri močnejša gibanja in nekaj manjših. Močna komunistična garibaldinska brigada, ki je tesno sodelovala s slovenskimi partizani vzhodno od Soče, je v začetku skušala uničiti demokrščansko brigado Osoppo v Furlaniji, a končno so vse priznale Odbor za narodno osvobojenje (CNL). In poljski primer: Tam so bila štiri gibanja, ki se niso grizla med seboj. Nobeno teh ni bilo komunistično, ker so Poljaki [Stran 031]okusili sovjetski komunizem že l. 1919 in l. 1920 z bitko na Visli. Zakaj je bila v Sloveniji ena sama rezistenca, precej sofistično, a neprepričljivo dokazuje zgodovinar Janko Pleterski v knjigi »Slovenki upor 1941« str. 218 –219.)

Kot glavno zbiralno bazo si je Peterlin zamislil turjaški grad s širšo okolico. Tako bi tudi ta baza, kot četniška v Grčaricah, bila na črti Ljubljana–Reka. »Načrt za osredotočenje belogardističnih oddelkov okrog Turjaka in Velikih Lašč je imel sicer nekatere taktične prednosti, saj je omogočal posredovanje proti Ribnici, Grosupljemu in Dobrepoljam ter umik v Ljubljano …« priznavajo partizanski sestavljalci obširne knjige Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, Ljubljana 1978, 3. izd., str. 521.

Glede odhoda s postojanke in o zbiranju na Turjaku je nekdanji poveljnik vaške straže Bizovik–Sv. Urh zapisal: »Poleti 1943 sem prejel od poveljstva zapečateno pismo z navodilom, da ga smem odpreti po ukazu. To povelje je napisal Peterlin, izročil pa mi ga je njegov pomočnik. Ko je 8. septembra bila javljena kapitulacija Italije, sem 9. septembra zjutraj poslal kurirja v Ljubljano z namenom, da mi od poveljstva prinese navodila za nadaljnje ravnanje. Ker ta ni mogel preko bloka v Ljubljano, sem pozval poveljnika vaške straže na Rudniku Janeza Gruma in v njegovi prisotnosti odprl navedeno pismo, v katerem sem bil imenovan za poveljnika bataljona vaške straže Bizovik in Rudnik … V povelju je bila odrejena koncentracija vaških straž na gradu Turjak« (Stane Bitenc, »Gradivo k Turjaku«, Vestnik 1960, št. 9.)

Figure 16. Turjak po napadu

Na to Peterlinovo povelje so 9. septembra zapustile svoje postojanke vaške straže Ig, Tomišelj, Podpeč, prostovoljci iz vaške straže Notranje Gorice ter Pijava Gorica. Na turjaški grad so prišle zvečer. Ena teh je vozila s seboj italijanski top, a brez municije. Zato so odstranili zapirač in top pustili pod cesto. Naslednji dan so te vaške straže odšle na Zapotok.

Istega dne so zapustile svoje postojanke vaške straže D. M. Polje s Šmartnim, Bizovik s Sv. Urhom in Rudnik z Orlami. Prek Orel in po severnem pobočju Molnika ter skozi Repče in Slivnico smo že v temi prišli v Šmarje in končno v Št. Jurij pri Grosupljem. Naslednji dan sta se nam pridružili vaška straža Šmarje, ki je najprej hotela na Turjak skoz Pijavo gorico, a so jo tam zadržali terenci z ugodnih višjih položajev, in močna vaška straža Polica.

Sredi dopoldneva 10. septembra je motorist tja pripeljal dr. Šmajda, ki je poveljnikom sporočil, da je podpolkovnik Peterlin odklonil, da bi prišel na teren. Sporočilo je bilo za nas hudo razočaranje, a po drugi strani nujno potrebno, da smo se vedeli ravnati za naprej. Šmajd je svetoval, naj začasno ostane naš poveljnik stotnik Cerkvenik. Priznati je treba, da je Šmajd kot predstavnik Slovenske legije čutil dolžnost, da nam sporoči to Peterlinovo odločitev. Iz Št. Jurija je motociklist odpeljal Šmajda na Turjak, kjer je isto sporočil Malovrhu – Cerkvenik je bil tisto uro ali v Laščah ali na Zapotoku – in se po isti poti in po kratkem pogovoru z nami vrnil v Ljubljano.

V Št. Juriju zbrane vaške straže so v soboto, 11. septembra, med deseto in enajsto uro prišle na Turjak. Še isti dan popoldne je bila na Cerkvenikov ukaz komora teh vaških straž prepeljana na Zapotok, moštvo pa je prišlo tja v nedeljo, 12. septembra dopoldne. Vse imenovane vaške straže so prišle na turjaški grad na Peterlinovo povelje.

Takoj po padcu četniške posadke v Grčaricah 10. septembra je še isti dan štab 14. partizanske divizije pozval vaške straže ribniške doline in Suhe Krajine, naj se predajo partizanom. Ultimat je bil do nede1je, 12. septembra do 3. ure. Prinesel ga je iz Ribnice od partizanov zajeti parlamentarec dr. Blatnik Paternostu in Malovrhu v Lašče. (Odgovor na ta ultimat sem že omenil.)

Toda partizani niso čakali, da ultimat poteče. Krepko oboroženi z italijanskim orožjem in topovi so začeli pritiskati na [Stran 032]vaške straže v ribniški dolini in približno ob istem času v Žužemberku. Ker predstavnikom vaških stražarjev v Ribnici ni uspelo pregovoriti Italijanov, da bi jim izročili orožje (pogovore je vodil podpolkovnik Dežman kot komandant mesta), so se vaške straže Stara cerkev pri Kočevju, Dolenja vas, Breže pri Ribnici, Sv. Gregor z delom vaških straž Sodražica in Velike poljane skupaj z Dežmanom v noči od 10. na 11. september umaknile čez Malo goro v Dobrepolje. Del poti se je z njimi umikal tudi Novakov četniški odred, ki ga je vodil kapetan Vojči Fajdiga–Lipa, ki je skupaj z dolenjevaškimi stražarji 10. septembra hotel iti na pomoč Grčaricam, a mu to ni uspelo. Drugi del poti pa je nadaljeval po cesti do Velikih Lašč in se ustavil na Robu. V nedeljo popoldan so te vaške straže prišle na Turjak in na Cerkvenikovo povabilo tudi Fajdigovi četniki.

V grad so prišle tudi vaške straže Velike Lašče in Rob ter vaške straže iz bližnjega Škocjana, ki je imela svoj vod v gradu že tri mesece prej, ter del vaške straže iz Št. Jurja. To nedeljo (12. septembra) so prišle do Vidma tudi vaške straže iz žužemberške okolice (Žužemberk, Dobrnič, Sela–Šumberk, Zagradec) in nato šle na turjaški grad. Že v temi so prišle v grad dobrepoljske posadke (Kompolje, Struge, Žvirče, Ambrus in Hinje ter Krka). Večji del teh vaških straž, kot tudi omenjeni četniki, so pozno popoldne tega dne zapustili grad, prekoračili ozko pa precej globoko dolino med gradom in Cretežem ter se nato zadrževali na rahlem pobočju med to vasjo in Zapotokom. V gradu pa so ostale vse dobrepoljske vaške straže, majhna škocjanska, šentjurska ter manjši deli drugih postojank. Skupaj čez 700 vaških stražarjev. Poleg njih pa čez 50 civilistov, med temi 26 duhovnikov in bogoslovcev.

Vse te vaške straže so zapustile svoje postojanke zaradi partizanskega pritiska od južne strani. Če bi bili ostali doma, bi jih partizani z italijanskimi topovi razbili posamezno.

Kot značilen primer neenotnosti med oficirji se je v preteklih letih često omenjalo posvetovanje v gradu v nedeljo, 12. septembra popoldne. Navzoči so bili Jože Bajc za vaško stražo Velike Lašče, Stane Bitenc za Bizovik, Franc Žuraj za Škocjan, Tone Perne za vaško stražo v Dobrepoljah in morda z njim tudi France Kadunc. Dalje aktivni oficirji: podpolkovnik Josip Dežman, kapetan Janko Debeljak, kapetan Ivan Drčar in kapetan Vojči Fajdiga–Lipa. In duhovniki: Karel Škulj, dolenjevaški župnik (v kraljevi Jugoslaviji narodni poslanec v prvi narodni skupščini 1921 – 1924), France Malovrh, salezijanec dr. Franc Blatnik, Ivan Lavrih, Jaka Mavec in Janez Dolšina. Ter civilisti: velikolaški župan Ivan Paternost, zdravnik dr. Ludvik Kožuh, vodilna člana akademskega kluba Straža Franc Casar ter Ludvik Arko in najbrž še kdo. (Nekateri poveljniki so prišli v grad z motocikli nekaj ur pred glavninami svojih postojank.) Pri tem posvetovanju je četniški kapetan Janko Debeljak načel vprašanje skupnega poveljstva. Torej tudi nad vaškimi stražami, ki jih je Peterlin v svojem načrtu razglasil, kot že omenjeno, za Slovensko narodno vojsko kot sestavni del jugoslovanske armade. Po vsej verjetnosti je Debeljak to izvedel od majorja Novaka v Ljubljani, ta pa od Vojnega sveta. Debeljak je to leto in prejšnje veliko hodil po Dolenjskem in obiskoval posadke vaških straž, ki so se okrog Novega mesta imenovale Legija smrti. Večkrat skupaj z majorjem Novakom, včasih tudi sam kot njegov namestnik. Često je glasno pokazal s svojimi pripombami, da mu vaške straže niso všeč, češ da to ni prava jugoslovanska vojska, čeprav so tej Legiji pomagali aktivni oficirji Kranjc, Vasiljevič in še nekateri Novakovi ljudje.

Na Turjaku se je Debeljaku nudila priložnost, da bi na podlagi vojaških pravil jugoslovanske vojske (Pravila službe) dosegel, da bi bil vsem v gradu in na položajih zunaj postavljen za poveljnika mihajlovičevsko usmerjen aktivni oficir. Ta pravila so zahtevala, da je v danem položaju poveljnik oficir z najvišjo stopnjo. V tem primeru je bil to podpolkovnik Josip Dežman. Debeljak je izvajal: vrhovni poveljnik jugoslovanske vojske v Sloveniji je major Novak, on pa njegov namestnik. Ker pa je v gradu po stopnji najvišji podpolkovnik Dežman, zato prepušča poveljstvo njemu. Temu predlogu so nasprotovali poveljniki vaških straž. Že omenjeni Stane Bitenc je zapisal: »Na sestanku sva bila od legijskih častnikov z Jožetom Bajcem. Oba sva vedela, da je poveljnik Legije podpolkovnik Peterlin, namestnik pa stotnik Cerkvenik in da ne more pripasti poveljstvo častniku višjega čina, ki se slučajno znajde na položajih moštva Legije.« (Pripombe in pojasnila k ‘Svoboda v razvalinah, Grčarice–Turjak–Kočevje’, Buenos Aires, 23. februarja 1962. Rokopis.)

[Stran 033]

Ko bi bil v gradu navzoč Peterlin, bi do te scene sploh ne bilo prišlo. Po jugoslovanskih vojaških pravilih je generalštabni podpolkovnik imel prednost pred podpolkovnikom, ki ni bil štabni, neglede ali je bil ta po službenih letih starejši. Žal je Peterlin odklonil prevzeti osebno poveljevanje na Turjaku in Zapotoku, kjer je bilo 1600 vaških stražarjev.

Ni poročila, da bi se poveljniki ribniških vaških straž potegovali za Dežmanovo poveljstvo, čeprav je, kot rečeno, v Ribnici nastopal kot komandant mesta. Morda zato ne, ker je bila pri Dežmanu opazna neka živčnost in nedoslednost v stališčih, kar sem sam opazil na Zapotoku. In v njegovih nogah je bila opazna šibkost. Mož ni bil več mlad, saj je začel v 1. svetovni vojni kot avstrijski lajtnant. In večini na Turjaku in Zapotoku je bil neznan. K Debeljaku pripominjam, da je z majhno skupino 12–15 mož prišel z vlakom iz Ljubljane do Lašč. Zaradi partizanskega pritiska pa so se morali tam ustaviti, pozneje pa se priključiti skupini kapetana Fajdige, ki je potem štela 50–60 mož.

Končno je ostalo pri prejšnjem: poveljniki vaških straž so tudi poslej priznavali stotnika Cerkvenika. Zanj je to nedeljo taktično bil tudi Franc Casar, ki je Bitenca prosil, da naj vztraja pri Cerkveniku, ker mu je bil ta le bolj sprejemljiv kot pa Mihajlovičevsko usmerjeni Dežman. A končno tudi četniki niso sprejeli Dežmana in ohranili za poveljnika kapetana Fajdigo. (Na Zapotoku je poveljstvo tega odreda prevzel kapetan Drčar, ker je po pravilih imel prednost pred Fajdigom.)

Pripomniti moram, da Cerkvenika pri posvetu v gradu ni bilo, ker je okrog poldne odšel na Zapotok, kot pove Stane Bitenc. Tudi v mojem spominu je, da je prijahal na Zapotok okrog ene popoldne, kakšne pol ure po končani maši, ki jo je opravil kaplan Franc Šeškar. Zato je Cerkvenik najbrž odšel iz gradu pred Dežmanovim prihodom in se nista srečala.

Čeprav je Cerkvenik 13. septembra zapisal v poročilu v Ljubljano, da je Dežman že v soboto 11. septembra v Dobrepoljah »povzročal precej zmede«, pisec teh odstavkov ni nikoli smatral neenotnosti pri posvetu za hujšo krizo, ker je vse to potekalo znotraj turjaškega gradu. Če pa tu posežem en dan naprej, naj rečem: usodna kriza se je začela v ponedeljek, 13. septembra in trajala v torek ves dan, ker poveljniki v gradu niso resno jemali Cerkvenikovih povelj za izpad.

Močan vtis pri pogovorih na turjaškem gradu je napravila pripoved dr. Blatnika, ki je prejšnji dan, 11. septembra, dosegel pri partizanih, da je njega in kapetana Fajdiga partizanski motorist zapeljal v Grčarice, kjer sta na lastne oči videla razbito četniško postojanko in ujete ter ranjene in mrtve četnike. Fajdiga je ugotovil, da so Grčarice padle zaradi topovskih strelov. – K temu je že omenjeni Bitenc zapisal: »… meni se je čudno zdelo, kako da on (Blatnik) govori takorekoč v prid partizanom, ko je primerjal partizane z našo vojsko in namigaval, ali ne bi bilo pametno stopiti v pogajanja. Oni urejeni, bolje oboroženi, železna disciplina. V mislih pa je treba imeti, da je bil takrat dr. Blatnik poslan v grad kot njih ujetnik z nalogo parlamentarca. (»Pripombe in pojasnila».) Glede na to je bilo sklenjeno, da naj Blatnik skuša doseči pri partizanih v Laščah, naj operacijo proti Turjaku odložijo, kar je bil vojaško gledano precej naiven sklep. Bolj realističen pa je bil predlog, da je treba takoj zasesti položaje na Sv. Ahacu, proti Rašici in Laščam.

Figure 17. Zidovi Turjaka nekdaj

Med pogovori je Dežman večkrat temperamentno izrazil zahtevo, da mora večina[Stran 034] stražarjev ven na teren. S tem je le potrdil, kar se je godilo že dva dneva in pol po Cerkvenikovi odredbi, namreč odhajanje stražarjev čez podturjaško ozko, a kar globoko dolino, na Čretež in na Zapotok.

Pri pogovorih v gradu so razpravljali tudi o zvezah z Ljubljano in glede ključa za dešifriranje nekaterih brzojavk, ki jih je prejel radiotelegrafist. Tega ključa na Turjaku in Zapotoku ni nihče imel. (To omenja knjiga »Svoboda v razvalinah«, str. 83.) Zadeva glede šifer ni povsem jasna. Ker je Cerkvenik sporočil 13. septembra proti večeru Malovrhu v grad »Dražo sem obvestil o situaciji in prosil za instrukcije,« to dokazuje, da je Božnar imel šifre za zvezo z generalom Dražo Mihajlovičem. Ker pa sem v preteklih letih večkrat slišal, da so bile šifre v Gospodarski zvezi v Ljubljani, in ker je ta nakupovalna zadruga bila domena Ehrlichovih stražarjev, se nagibam k misli, da so ti hoteli poslati svoje poročilo begunski vladi v Kairo, od tam pa naj bi šlo v London.

Nekaj sporočil v Kairo je Božnar z Zapotoka oddal najbrž nešifriranih. Npr.: »Od 13, sedaj sem pri Turjaku v odredu bivše vaške straže. Slovenska legija so bivše vaške straže, ki so se do sedaj borile proti komunistom, po razpadu Italije pa so se povlekle v gozdove za borbo proti Nemcem.« Ta radiogram je bil očitno oddan, preden je Cerkvenik zvedel za uničene Grčarice. Naslednji pa je bil verjetno oddan v šifrah: »Od 13, od kapetana Cerkvenika, ki ga bom imenoval Triglav. Jugoslovanska vojska v Sloveniji je pod poveljstvom podpolkovnika Peterlina, a poveljnik na terenu sem jaz. (Seveda bi proti tej navedbi protestiral major Novak. J. G.) Glavna koncentracija je okrog Turjaka … partizani, ki so jim Italijani predali veliko količino orožja, nas pozivajo, da se jim vdamo. Okupatorja sploh ne napadajo, ampak samo Slovence, da bi na ta način prišli na oblast. Namenoma so razbili Borov (Novakov) četniški odred, kjer je bilo več mrtvih in ranjenih, a usoda ostalih je neznana. « (Radiograma navaja Belogardizem, str. 599.) Ker so 15. septembra zjutraj partizani zajeli Božnarja, prav za prav je počakal nanje, so tedaj dobili v roke vse njegove radiograme in razne ključe za šifre.

Proti koncu pogovorov in posvetovanj – najprej v enem, nato v dveh prostorih v gradu – je bil storjen sklep, da je nujno treba poslati v Ljubljano kurirja, da poroča o položaju na Turjaku in okrog njega političnim in vojaškim voditeljem ter se vrne z navodili za naprej. Javila sta se za to pot dva kurirja: dr. Ludvik Arko, ki je bil vodilni uradnik v Gospodarski zvezi, in Franc Casar. Ta dva nista bila vaška stražarja, pač pa člana akademskega kluba Straža in nista mislila vojaško, ampak politično.

Kakor so takoj drugi dan, 13. septembra, dogodki dokazali, še bolj pa naslednje dni, je Casar dal poveljniku najmočnejše dobrepoljske vaške straže Tonetu Pernetu naročilo, da morajo v gradu počakati na njegovo in Arkovo vrnitev in se šele nato odločati dalje. Sicer tako le sklepam, a samo tako je mogoče razumeti, zakaj so Perne in drugi dobrepoljski poveljniki v ponedeljek zvečer odklonili Cerkvenikov poziv, ki ga je z Zapotoka prinesel Malovrh, da morajo napraviti izpad. In usodno so odklonili Cerkvenikovo dvojno povelje za izpad tudi v torek pozno zvečer; izpad naj bi izvršili po 11. uri, ko bo odhajala vsa skupina z Zapotoka proti Želimljem. Če bi bili turjaški prejeli tako povelje od podpolkovnika Peterlina, bi ga gotovo izvršili.

A tudi Perne je, kot vse kaže, mislil bolj politično kot vojaško, čeprav je bil rezervni oficir. Kot diplomiran jurist je bil vsa študentovska leta član kluba Straža kot Arko in Casar. Člana tega kluba sta bila tudi poveljnika Kadunc in Pograjc ter dva brata Rožanc in še dva, če ne trije študenti, ki so bili v Dobrepoljah navadni vaški stražarji. Tudi ti so mislili bolj politično kot vojaško, že zato ker prej nikoli niso bili vojaki. K Pernetu dodajam: bil je prvi poveljnik največje dobrepoljske vaške straže v Kompoljah od srede septembra 1942 do začetka pomladi 1943. Ker pa je pred vojaki preveč glasno govoril, da Italija zgublja in bodo prišli Angleži, so ga Italijani na ovadbo nekega špijona odstavili. Po daljšem presledku je v začetku maja prevzel poveljstvo mornariški narednik Stane Golob, ki ga je predlagala na to mesto Slovenska legija. Takoj drugi dan po italijanski kapitulaciji pa so Dobrepoljci Goloba odstavili in postavili nazaj Perneta. Otipljiv dokaz, da je klub Straža hotel idejno–politično obvladati vaško stražo v Dobrepoljah. To je bilo tem laže izvedljivo, ker je bil z njim tudi kaplan Ivan Lavrih, ki je spomladi 1942 največ pripomogel, da so se v Dobrepoljah uprli partizankemu nasilju in ustanovili vaško stražo.

Uradno so postavljali poveljnike vaškim stražam Italijani. V večini primerov na predlog Slovenske legije, dobrepoljskim [Stran 035]vaškim stražam pa na predlog kluba Straža. Ker Italijanov ni bilo več, so se politiki Straže in poveljniki v Dobrepoljah čutili svobodne napraviti zameno Golob – Perne. In prepričani so bili, da jim ni treba poslušati stotnika Cerkvenika, še manj pa organizacijskega predstavnika Slovenske legije Malovrha. Ta dva dobrepoljskim poveljnikom v gradu praktično nista pomenila nič, kakor je letos (1993) dejal župnik Ivan Lavrih, ki je preživel Turjak.

S Casarjevim naročilom Pernetu, da naj Dobrepoljci počakajo v gradu na njegovo vrnitev, se začne turjaška tragedija. Perne in ostali poveljniki so naročilo vzeli zares – toda pol ure po odhodu iz gradu je bil Casar že mrtev, dr. Arko z obema motoristoma pa ujet. Na poti v Ljubljano so jih na Škofljici prijeli terenci. Ker je Casar hotel pobegniti, so ga ustrelili. Arko je bil nato odveden v partizanke zapore v Trebnje in v oktobru ustreljen pri Novem mestu, motorista Marjan Končan in Viktor Habič pa v Kočevje, kjer sta bila oba obsojena na smrt v famoznem sodnem procesu. Usodno za vse v turjaškem gradu pa je bilo, da za ta tragični dogodek niso zvedeli, ampak so zvesti Casarjevemu naročilu zaman čakali na njegovo vrnitev.

Figure 18. Zidovi Turjaka danes

Nekaj, bi rekel, začarane tragike za Turjak je bilo tudi v tem, da je patrola Ivana Boha, ki se je v ponedeljek zvečer vrnila iz Želimljega na Zapotok, zvedela, da so na Škofljici terenci ubili nekega kurirja, a na Zapotoku, kot se spomnim, se ni nihče ob tej vesti vprašal, kaj če ni bil to eden od dveh kurirjev s Turjaka, ki sta odšla v Ljubljano prejšnji dan.

Nerazumljivo je bilo zadržanje poveljnikov v gradu predvsem zato, ker so v nedeljo vsi zvedeli, nekateri pa že v soboto v Dobrepoljah, da so Grčarice padle pod topovskimi streli. Zvestoba Casarjevemu naročilu in klubska zavednost sta te poveljnike in študente napravila tako slepe in tope, da niso bili sposobni upoštevati dejstva, kako so bile Grčarice uničene. Začeli so se predajati prepričanju, da tudi s topovi ni mogoče razbiti debelih turjaških zidov. Niso bili sposobni oceniti, kaj pomeni partizansko obkoljevanje gradu. Mi na Zapotoku pa smo s prostimi očmi opazovali že v ponedeljek, še bolj pa v torek, kako partizani skušajo priti čim bliže gradu.

Morda je tu mesto, da v nekaj stavkih nakažem ozadje Casarjevega naročila Pernetu, kot ga jaz razumem. Že v prvem letu vojske se je videlo, z vsakim letom pa bolj in bolj, da starešine akademskega kluba Straža nastopajo vedno bolj kot samostojna politična skupina. V začetku še v okviru SLS, po uboju dr. Natlačena v oktobru 1942 pa neglede na SLS in Slovensko legijo. Skupina je bila udarno protikomunistična in je izdala in razmnožila več odločnih člankov. Enega, Izdajalska zarota KPS, OF zoper slovenski narod, že maja 1942 in ga podpisala: »Izdala in založila vodilna plast slovenskega naroda«. Poudarjala je izključno slovensko pot. Izhodišče slovenskega programa mora biti samo Slovenija in slovenski narod, kot je njihov duhovni vodja in politični mentor dr. Ehrlich baje odgovoril Natlačenu v začetku leta 1942. Zato so dosledno zavračali vsako misel na Jugoslavijo, pa tudi jugoslovanski okvir, za katerega je bila SLS doma in dr. Krek v Londonu. Zato so bili proti generalu Mihajloviču in četništvu na Slovenskem. Sistematično so se pripravljali, da kot skupina prevzamejo vodstvo SLS in katoliške politike. V tem so bili otroci svojega časa – mala kompaktna skupina naj prevzame politično vodstvo. Zato se je po umiku dobrepoljskih vaških straž iz domačih krajev – kot omenjeno, je ta skupina bila za to, da vaške straže ostanejo na svojih postojan[Stran 036]kah – in po prihodu na Turjak Casar hotel pogovoriti s svojo politično ekipo v Ljubljani in s Peterlinom ter na podlagi teh pogovorov prinesti dobrepoljskim v gradu navodilo, kaj storiti v prihodnje in koga poslušati, da ne bi kdo drug, npr. stotnik Cerkvenik, ki je sodeloval s Slovensko legijo, poveljeval tem vaškim stražam. Zanj in za njegovo ekipo je bil odločilen le podpolkovnik Peterlin. Tega je sicer Slovenska legija pridobila, da je prevzel ilegalno vodstvo vaških staž, a je bil opazno naklonjen stražarski skupini, bodisi ker je videl v tej večjo politično iniciativnost bodisi zaradi tedaj večkrat slišane obljube, da ga bo po koncu vojne ta skupina postavila na čelo slovenski vojski.

S povedanim smo hoteli na kratko pokazati na vojaške in politične razmere, ki so vladale na področjih, pomembnih za usodo Turjaka. O tem, kako so potekali boji za Turjak sam, od dneva do dneva, in kaj se je dogajalo na Zapotoku in na Velikem Osolniku, pa bralec lahko dobi razmeroma natančno sliko iz knjige Stalinistična revolucija na Slovenskem in iz knjige Svoboda v razvalinah. Če pa bo imel toliko vztrajnosti, da bo prebral še nekatere od Turjaških zgodb, ki sledijo temu spisu, bo lahko podoživel nekaj tega, kar so ohranili v spominu ljudje, ki so na ta ali oni način šli skozi Turjak in vse sami videli.

5.1.1.

Letos septembra bo 50 let od žalostnih dni na gradu Turjak, kjer je po mojih računih izgubilo življenje nad 500 mladih slovenskih fantov in kakšna desetina mož. Od teh naj omenim dva, ki še posebej zaslužita spomin, to sta dr. Kožuh in dr. Zalokar. Oba sta prišla na grad z namenom, da rešujeta življenja in lajšata trpljenje, in to sta nadvse vestno opravljala, pa so partizani oba umorili v Velikih Laščah. Pišem seveda po spominu pol stoletja pozneje in 20.000 km daleč od kraja dogodkov. Upam, da bo bralec to dobrohotno upošteval.

Kapitulacijo Italije sem dočakal v vaški straži na Polici. Večina smo sila neradi sprejeli orožje od Italijanov, toda znašli smo se v precepu in smo se morali odločiti, ali bomo gledali, kako bodo naši domovi pogoreli, in pahnili tiste, ki bi še lahko ostali na svojih domovih, to je stare ljudi in žene, v brezupno bedo, mi mlajši moški pa bi tako umirali v koncentracijskih taboriščih, če nas ne bi že prej postavili ob steno in postrelili, ali se temu uprli. Mi smo živeli od zemlje in za zemljo. Če nam kdo požge gospodarsko poslopje in orodje, zemlje ni mogoče več obdelovati, posebno še, če žene in starci ostanejo sami. Sosednjo vas Sp. Brezovo so požgali (13. 3. 1942) in tudi vas Pristavo nad Višnjo Goro (18. 6. 1942).

Figure 19. Nace Ahlin – Liparjev Nace iz Dednega dola

Moške so pustili doma, ker se je zanje zavzel višnjegorski kaplan (Milan Kopušar), a kakšna beda bi bila, če jim ne bi pomagala cela fara. Če pa bi celo faro požgali in še sosednjo in še sosednjo, kdo bi pa potem pomagal. Bežati ni bilo moč nikamor, zaslužiti nikjer nič, tudi trgovine so bile prazne, saj še žeblja ni bilo mogoče kupiti, tudi če bi imel denar. Vas Polica je bila še posebej nesrečna. Za vasjo so imeli dva tabora partizani, ki so venomer hodili čez vas na Dolenjsko in v Kočevje. Fantje so jim morali kazati pot, kmetje pa voziti stvari, orožje pod gnojem v košu za gnoj mimo Italijanov. V vasi je bil terenec, ki jih je k temu priganjal; siti so bili tega, in ko je mož bil neki večer pijan, so ga prijeli in spravili v Višnjo Goro k Italijanom, rekoč, da je to mož, ki jih priganja k sodelovanju s partizani. Partizani so 5. 10. 1942 na rožnovensko nedeljo zvečer prišli na Polico po Jožeta Zupančiča p. d. Možaka in ga v prerivanju, ko se je branil oditi, smrtno ranili. Vaščani so bežali k Italijanom in zahtevali pomoč, oni pa so jim ponudili puške. Šli so po okoliških vaseh in prosili za pomoč. Vaški možje so se odločili, da naj mlajši fantje gremo na Polico pomagat. Nam se je upiralo iti v vojsko in vzeti orožje od Italijanov, pa so nas tolažili, da, ko bo šlo proti koncu vojne, bomo pa vsi skupaj udarili po Italijanih in jih po bližnji poti po[Stran 037]slali na njihove domove. Upah smo, da bo našo deželo osvobodila zmagovita angloameriška armada. Ko so Italijane pregnali iz Afrike, se je to upanje še okrepilo. Po Mussolinijevem padcu smo upali, da bo kmalu konec Italije. Na dan kapitulacije nas je poveljnik Benko, študent doma z Iga, star okoli 23 let, sklical na teraso pred cerkvijo in nam rekel nekako takole: »Italija je kapitulirala in pričakujem, da se bodo zavezniki prav kmalu izkrcali v Istri ali celo v Trstu. Mi ne bomo poskušali zasesti Slovenije in obračunavati s partizani, to lahko počaka, mi bomo rajši šli proti zapadni meji, zasadili slovensko zastavo v Trstu in Gorici in si zagotovili pravične meje. Najprej gremo do gradu Turjak, kjer se bomo sestali z drugimi in organizirali vojaške enote, potem pa šli skupaj na zahod. Nihče ne mora biti zraven, opozarjam vas pa, da je to prilika, ki je ne smemo zamuditi. Naši očetje so se leta 1918 razšli domov, češ vojske je konec, in zaradi tega smo izgubili Primorsko. Izgubili bi tudi Štajersko, če se ne bi našel general Maister, razvil v Mariboru slovenske zastave in razglasil, da je tu Slovenija.« Bil sem rahlo razočaran, ker ne bomo nič udarili po Lahih, a če se mi ponuja tako važno opravilo, kakor so pravične meje in osvoboditev Primorske, mi je pa ugajalo, saj bi se še dolga leta potem junačil, da sem bil pri tem jaz zraven. Rekel je, da pojdimo sedaj na domove, si pripravimo nahrbtnike in se do večera zberemo za odhod. Tako je tudi bilo. Od 150 fantov se jih zvečer ni vrnilo okoli 20, a prišlo je 30 novih in tako smo skupaj povečerjali in počasi odšli prek Grosuplja v Šentjurje, kjer je bilo okoli 80 fantov pri vaški straži pod poveljnikom Danilom Capudrom. On je bil sprva poveljnik na Polici in si je pridobil spoštovanje nas vseh, ker je bil korajžen, podjeten, požrtvovalen in istočasno prijazen fant, star 22 let. Ostanek noči smo prespali pod nekim kozolcem. Pred poldnem je bil zbor; komaj smo se zvrstili v mali vasici, saj nas je moralo biti okoli 400. Danilo naj bi še ostal v vasi dan ali dva, vsi drugi pa bi šli takoj naprej na Turjak. Rabili so še desetino za okrepitev Danilove čete, vsi bi radi ostali z njim, moral je izbirati sam in bil sem nemalo počaščen, ko je izbral tudi mene. Tako sem se ločil od svojih treh bratov in drugih soborcev s Police. Prespali smo na podstrešju pekarije, zjutraj pa je prišel še mlajši Capudrov brat Jelo iz Ljubljane. Ravno je maturiral in je prišel obiskat Danila. Tudi on je bil prijeten, bister fant, hitro smo mu našli puško in ga proglasili za vojaka. Na gradu Boštanj je bilo okoli 60 fantov, njihov vodnik je bil mlajši poročen mož. Menil je, da je vojske konec, in ker ni nobene prave komande, je najboljše, če gredo domov, saj niso nikomur nič žalega storili. Komaj teden za tem so ga partizani pobrali, zaprli za dan ali dva v Grosuplju, potem pa ustrelili kakor mnogo drugih. Na gradu Boštanj je bilo še okoli 30 fantov, ki niso vedeli, kaj storiti. Danilo je menil, da gremo mi tja z dvema desetinama, vprašamo, če hoče kdo iti z nami, in poberemo orožje, ki je tam. Ko smo prišei tja, so nam povedali, da po Dolenjskem partizani mobilizirajo in vlak poln partizanov prihaja proti nam. Danilo je rekel, da bi bilo treba železnico razkopati, češ naj hodijo peš. Šli smo za vas Mlačevo, izbrali pripraven prostor in začeli z golimi rokami pobirati kamenje in ga kopičiti čez progo. Komaj smo nametali nekaj karjol kamna, že zaslišimo pihanje vlaka od Velike Loke. Vozil je čisto počasi in skozi vsako okno je gledalo polno partizanskih glav, tudi na strehi jih je bilo kakor mravelj. Bili smo iznenadeni, a nam ni bilo treba dolgo čakati kaj storiti, ker so nenadoma začeli vsi na vso moč streljati na nas. Pobrali smo jopice in urno odšli v Boštanjski grad na srečo vsi zdravi. Nismo dolgo čakali, že so začeli streljati na nas s puškami in strojnicami. Na gradu je bilo nekaj strojnic in mu[Stran 038]nicije, pa smo jim lahko vrnili, a zabave je bilo kmalu konec, ker so začeli streljati s težkim minometom. Že v prvi uri obstreljevanja sta bila ranjena Jože Javornik s Sp. Brezovega in France Bajželj iz Grosuplja. Oba je ranila ena granata. Pri prenosu v zavetje je bil ranjen še en fant iz Šentjurja. Dobil je kroglo v trebuh in kar takoj izgubil zavest. Vedeli smo, da je izgubljen. Danilo je opravil dve leti medicinske fakultete v Ljubljani in je tokrat bil glavni zdravnik. Ocenil je Jožetovo rano za težko, a ne smrtno, ker je bilo presekano samo debelo meso. Moral bi šivati, a ni imel s čim. Francetova rana je bila lahka. Med tem se je zmračilo, zvrstili smo se okoli oken in počasi vsi zaspali. Zbudila nas je močna eksplozija. Zaminirali so nam glavna vrata, in to pred našim nosom. Nastalo je močno streljanje. Nasproti vrat je bila neka koča, morda stražarnica, nekateri so trdili, da je nekdo notri. Vrgli smo nekaj bomb, pa je bilo vse tiho. Kar naenkrat pa skoči ven človek in zdirja v strmino pod grad. Še malo več streljanja in nekaj bomb in čez čas se še ena postava utrga ven in zbeži dobesedno pred našimi očmi. To omenim zato, ker sem jaz in mnogi drugi vedno mislili, da so partizani strahopetci, ker so izza grmov streljali na posameznike, kar mi ni bilo všeč, vendar me je ta primer prepričal, da znajo biti tudi hrabri, včasih morda bolj, kakor smo bili mi. Proti jutru je nastopila gosta megla in Danilo je menil, naj bi šel jaz z desetino pregledat teren proti hribu v smer Šentjurje. Če ne bi bilo nikogar, bi mu poslal sporočilo, mi pa bi ostali v zasedi ob stezi, da bi šli drugi varno mimo.

Ker partizanov ni bilo, so ranjenega Jožeta Javornika pustili na gradu v oskrbi salezijanskega duhovnika in oskrbnice, Franceta Bajžlja pa smo vzeli s seboj na Turjak. France je kmalu začel zaostajati in neki starejši kmet nam je posodil šajtrgo in otep slame, da smo ga odpeljali s seboj. Danilo je šel z desetino v Šentjurje, da bi tam pobral nahrbtnike in fante in prišel za nami na Turjak.

Na grad Turjak smo prišli zgodaj popoldne. Najprej smo Franceta spravili v »bolnico«. Ta je bila pri glavnih vratih na levi skozi kapelo. Z desne strani so bila tla na debelo postlana s slamo za ležišče, na levi pa je bilo nekaj miz in omara z zdravili. V sobi je bil mož čokate postave, star okoli 50 let. Predstavil se je za dr. Ludvika Kožuha. Bil je čisto sam, niti ni imel nobenega ranjenca. Povprašali smo ga za poveljstvo in nekdo je s prstom pokazal na dvorišču moža, starega okoli 30 let, oblečenega v uniformo bivše jugoslovanske armade, pa brez znakov in čina. Predstavil se je kot poveljnik na Turjaku in pomočnik poveljnika brigade polkovnika Dežmana, ki da je ostal na Zapotoku z glavnino. Poklical je nekega fanta in mu naročil v kratkih, jedrnatih besedah, naj nam najde položaj. Tega je našel na desni strani gradu, na koncu več hodnikov in skladišč, ki so bila polna moke, municije in vina, kar je naredilo na nas dober vtis, češ lačni ne bomo. Nismo pa bili zadovoljni z našim položajem. Prostor je moral biti dolga leta hlev, verjetno za konje, saj je bil brez lesenega ali kamnitega tlaka, vse je bilo prašno in samo dan poprej je bila tu klavnica, ker so na tleh ležali ostanki črev, parklji in rogovi. Če bi nam dali karjolo, lopato in malo slame, bi bilo morda zadovoljivo. Nič takega ni bilo, zato smo s koli v kotu izkopali jamo, zagrebli ostanke, kožo pa porabili za ograjo ali steno, saj smo ugotovili, da nimamo stranišča. Zunaj smo nalomili smrekovih vej za na tla. Dobili smo hlebček kruha in toplo hrano z merico črnega vina. Ko smo to použili, se je zbudilo nekaj korajže. Povprašal sem za brate in prijatelje s Police, a oni so bili z glavnino na Zapotoku. Bil je že skoraj mrak, našega Danila pa od nikoder. Moj poveljnik je bil mlad fant, študent, star okoli 20 let, doma iz okolice Ljubljane. Pisal se je Rak. Menil je, da bi šli pogledat, k je je Danilo. Dobili smo še četo Dobro oljcev in za vasjo Turjak počasi lezli proti Šentjurju. Še predno smo prekoračili cesto Škofljica–Velike Lašče je priropotalo iz smeri Lašče troje tankov. Obrnili so se proti gradu Turjak in začeli divje streljati. Ne samo da je bilo neznansko glasno, tudi bliskalo se je, kadar so iz gradu zadeli tanke. Mi smo se stiskali ob strani v neki kotanji. Ko je malo potihnilo smo slišali italijansko kričanje. Nekateri so razumeli njihov jezik in so trdili, da tanke vozijo Lahi, partizani pa jih od zadaj priganjajo. Medtem se je popolnoma znočilo in prišlo je povelje: nazaj na grad. Noč je bila čisto mirna. Zjutraj sem se malo ogledal. Skoraj v sredini dvorišča sem videl sveže izkopano,jamo. Kmalu so prinesli krsto. Pred krsto je stopal mlad, meni neznan duhovnik, za krsto pa brat, dr. Kožuh in dr. Zalokar. Slednjega sem poznal, ker je bil nekaj let pred tem sodnik v Višnji Gori. Po kratki molitvi in blagoslovu so ga pokopali brez ceremonij, kakršne so v navadi ob pokopu vojakov. Takoj za tem je bil zbor za skupino od 200 do 300 fantov. Povedali so [Stran 039]mi, da so doma iz okolice Trebnjega. Ti fantje so bili zelo ugledni, postavni in samozavestni; čeprav niso bili v uniformah, so delali vtis, da med njimi vladata red in disciplina. Poleg cele vrste strojnic so imeli majhen top in rečeno mi je bilo, da je to protitankovski top. Po štetju so težko obloženi odšli z gradu na Zapotok. Takoj za tem je bil še en zbor za vse, saj nas je bilo toliko, da je bilo dvorišče popolnoma polno. Po dolgem preštevanju in računih so nas razdelili v čete in bataljone. Kam sem pripadal, se žal ne spomnim, vem pa, da je bil poveljnik moje čete že prej omenjeni študent Rak, vodnik pa brat Danila Capudra Jelo. Naj tu povem, kar sem pozneje po koncu bitke izvedel. Danilo je šel z vso prt1ja~o in fanti proti Turjaku, kakor je obljubil. Cisto blizu gradu pa je trčil v kolono partizanov, ki so šli proti Šentjurju ali Grosuplju. V kratkem spopadu in zmedi so pustili na cesti voz z nahrbtniki in bežali v zavetje gozda. Fante in verjetno tudi Danila je to prizadelo in začeli so izgubljati korajžo. Drug za drugim so odšli na svoje domove, kjer so jih polovili partizani in domala vse pobili. Kmalu popoldne se je začelo streljanje. Začele so padati granate iz težkih minometov, a veliko sreče niso imeli, ker so se šele učili; vsi streli so končali v okolici gradu. Postavili smo dva minometa na dvorišče in izstrelili nekaj strelov v smer, od koder so streljali oni. Zdi se mi, da je bil že prvi dan pretrgan vodovod. Pozabil sem omeniti, da se je, še ko smo stali v zboru, na dvorišču pojavila skupina okoli 10 mož, oblečenih v enaka oblačila zelene barve z nekoliko črnimi progami, kar bi v našem dialektu rekli rižasto. Ne bi mogel reči, da je izgledalo kot uniforma, saj so bile hlače pumparice, a vse je bilo enotno krojeno in lepo tudi. Postaven mož kakih 35 let je stopil na nekakšen zaboj in na ves glas rekel nekako tole: »Jaz sem kaplan Malovrh. Prihajam iz Zapotoka. Imel sem priložnost opazovati tisto množico več kakor 2000 fantov. So veseli in korajžni, prepričan sem, da bodo sposobni za vsako nalogo. Upam, da ste tudi vi enako pripravljeni na vse, jaz pa bom ostal z vami in delili si bomo usodo.« Takoj za tem je stopil na isto mesto mož kakih pet let starejši in bolj suhe postave. Dejal je: »Jaz sem profesor Petelin. Prišel sem med vas, da vam pomagam, kolikor morem, pri obrambi tega pomembnega gradu.« Povedal je še nekaj o borcih v Španiji, kako so dolgo junaško branili neki grad pred podobno druščino, kakor ga bomo morali verjetno tudi mi. Če so Španci uspeli, zakaj ne bi mi. Mene in verjetno še koga je iznenadilo, ker ni bilo več niti besede o naših mejah, o zaveznikih, če in kdaj se bodo pojavili na naši obali. Z vodnikom Jelom Capudrom sem se prav dobro razumel, pa sem ga vprašal, kaj je s tem. Rekel je, da bomo šli na zahod, a moramo čakati oddelek srbskih četnikov, ki marširajo iz Like. Ko pridejo, gremo skupaj naprej. Turjak pa je treba braniti, ker so tu zaloge hrane in municije, pa še bolnica bo tu, ker sta tu dva zdravnika. Odgovor me je precej –pomoril in pozneje sem izvedel, da je bilo dejansko tako zamišljeno, samo mi smo sramotno slabo branili našo trdnjavo.

Figure 20. Francka Ahlin – Liparjeva mati iz Dednega dola

Drugi dan so že zgodaj začeli z obstreljevanjem. Še pred poldnevom je Jelo Capuder šel preko dvorišča, padla in eksplodirala je granata in ga ranila v debelo meso ene noge. Odnesli smo ga v bolnico, položili na mizo. Pristopila sta oba doktorja in nam zagotovila, da rana ni nevarna. Že tedaj je bilo okoli 10 ranjencev, večinoma ranjenih, ko so vlekli vodo iz vodnjaka, kajti to je bila edina voda za 800 ljudi. Mislim, da sem tedaj opazil tudi dve deklini, stari okoli 20 let. Pomagali sta nekaj na slami ležečim ranjencem. Ne vem, zakaj sta bili tam, vem pa, da po predaji nista bili zaprti z nami.

[Stran 040]

Prihodnji dan sem šel hitrih korakov čez dvorišče. Bil sem že na drugi strani, ko je za menoj počilo in me vrglo v steno kakor kos papirja. Tudi mene so odnesli v bolnico in že med potjo sem čutil mokro v čevljih. Nekaj me je peklo v debelem delu noge. Tudi mene so potolažili, da bom zaradi te rane lahko še dolgo živel. Obvezali so me in mi dali merico grenke kave. Tedaj smo bili vsi žejni, ranjenci pa še bolj. Hodil sem brez palice, vendar me je motilo, ker sem moral ležati samo na eni strani ali pa na trebuhu. Mislim. da so isti dan partizani poizkusili srečo s tanki. To pot so priropotali sredi dneva in nekoliko bliže zidov. Pogodili so nekaj oken in ranili nekaj fantov, potem pa spet odšli. Takoj za tem so prišli poslanci na grad in ponudili začasno premirje. Nisem bil zraven, a govorilo se je, da nam ponujajo častno kapitulacijo in jamčijo življenje vsem, če odložimo orožje. Mislim, da se je to ponovilo dva ali trikrat, vendar nam niti na misel ni prišlo, da bi se vdali in menili smo, da lahko tako vzdržimo mesece, če bo treba. K temu so nas spodbujali tudi govorniki, saj smo vse dneve imeli obiske in eden najboljših govornikov je bil Karel Mauser, ki je pozneje napisal vrsto knjig, žal nobene o Tur jaku. Zelo dobro je poznal fašizem, nacizem in seveda komunizem, kaj hočejo in zakaj se moramo proti tem zlom upirati. Če pa je bilo še kaj časa, smo igrali karte in peli. Ob večerih, ki so bili dolgi in temni, smo imeli prave koncerte. Neki mlad fant gosposkega videza je od sile lepo igral klavir. Postavili so ga ob steno blizu notranjega okna, da smo igro lahko vsi slišali in občudovali, potem pa so se kosale skupine iz raznih krajev in pele lepo in glasno, da je odmevalo od gora. Tudi partizani so poslušali in menda je bilo v Laščah, ko sem slišal pripombo: saj vas je škoda pobiti, ker tako lepo pojete. Žal je bil to glas vpijočega v puščavi. Že poprej sem omenil, da so streljali s težkim orožjem na nas. Padalo je vse naokoli. Mislim, da gradu ni zadel več kakor vsak deseti strel. Dan pred kapitulacijo pa smo okoli četrte ure popoldne opazili spremembo. Zadel je prav vsak strel. Ze tedaj so porušili del zidu, ki je bil debel okoli dva metra in vdal se je obok v naši sobi. Na srečo je streljanje po eni uri prenehalo. Tisti večer nismo več dosti peli, bili smo zaskrbljeni, pa suha grla smo imeli, ker je bila merica vode vsak dan bolj skopa. Tedaj je bila dvanajsta ura za spremembo taktike v obrambi gradu. V tej noči bi morali dve skupini iti iz gradu in prepoditi topove. Ves čas obleganja so bila glavna vrata založena s skladovnico bukovih polen. Tretji večer obleganja je skupina kakih 60 fantov šla ven. Ne vem, kdo jo je vodil in kakšen je bil cilj. Poveljniku Raku je uspelo pridružiti tri iz naše čete, eden od teh je bil moj prijatelj Vinko Mehle iz Stare vasi. Obljubil nam je, da nam bo prinesel vode v steklenici, ki smo mu jo naprtili. Žal ni nič prinesel. Povedal je, da so šli v dolino v smeri Želimelj. Bili so tik ob potoku, slišali in vonjali so svežo vodo, do potoka pa niso šli, ker so pri njem taborili partizani. Razen tega meni ni znano, da bi kdo poskušal iti iz gradu ali bi prišel noter. Zadnje jutro na gradu se je začelo streljanje s prvo svetlobo in ni prenehalo do okoli desete ure. Granate so grmele brez presledka in niti ena ni zgrešila. V steni našega položaja je zazijala široka odprtina, in če niso delci granat, so pa kamni zadeli prav vsakega. Umikali smo se za druge stene v skladišču, za kupe moke in riža, hodili in plezali drug čez drugega, orožje pa pustili za seboj, saj nam je bilo samo v napoto. Nekako pol ure pred koncem je bil ranjen osemnajstleten mladenič, doma iz vasi Peč. Del bombe ga je zadel v nos. Bil je tik mene, pobral sem ga in nesel v bolnico. Žal je bila tam taka gneča, da ni bilo moč priti noter. Stisnila sva se v kapeli v kot, od nekega pomočnika pa sem izprosil obveze in sam obvezoval in tolažil prestrašenega mladeniča. Kakor hitro so topovi potihnili, so se že slišali predlogi: vdajmo se. Eni so tudi trdili, da so partizani že na strehi in da grad gori. V tem trenutku je prišel moj poveljnik Rak z mojim sovaščanom Jožetom Koščakom in že prej omenjenim Cenetom Mehletom. Imeli so še puške in divje so klicali: »Ne, ne, mi se ne predamo! Ni res, da grad gori! Če pa je kdo na strehi, bomo pa mi obračunali z njim.« Po nekem brunu so vsi trije splezali na streho, vihteli puške in na ves glas kričali: »Hura, juriš, četa v napad« in podobno. Nisem mogel drugega kakor občudovati peščico mladih fantov, nobeden ni bil velikan po telesu, ampak po neuklonljivem duhu. Na strehi niso našli nobenega partizana, a medtem so fantje že odmetavali drva od vrat in jih odpirali. Pritekla sta tudi poveljnik gradu Žerjav in kaplan Malovrh. Malovrh je tiho stal v kapeli, poveljnik pa prosil, naj se ne predajajo. Ves rdeč v obraz je potem, ko je že kakšna stotina šla ven z rokami gor, le odpasal pas in rekel: »Če tako hočete, pa se vdajmo,« in še sam šel ven. Medtem je prišel Rak s svojimi fanti s strehe ves obupan in prišel je s palico Jelo Capuder. Rak je menil, da kar nare[Stran 041]dimo, naredimo složno. Capudru je svetoval, naj ostane med ranjenci, a ta se je branil. Odšli smo ven in partizani so nam kazali naprej. Znašli smo se čisto spredaj. Dolgo smo čakali, na desni je stala vrsta topov. Takrat je bila tam gola planjava, sedaj pa je na tem mestu gozd. Okoli topov smo videli skupine italijanskih častnikov, eni so nas med tem čakanjem prišli pogledat in občudovat svoj uspeh. Partizani so jih prijazno pozdravljali, jim čestitali, segali v roke in celo objemanja je bilo nekaj. Dan je bil vroč in žeja je bila huda. Prišla je skupina prestrašenih žena. Prosili smo za vodo in ena je prinesla posodo vode, a partizan je že kričal, da ni vode za te pse. Rak ga je srdito zavrnil: »Dolžni ste nam dati vodo, posebno pa ranjencem, kako pa naj drugače hodijo!« Utihnil je in dobili smo merico vode, a kmalu zatem je prišla dvojica višjih in divje napodila žene. Prinesli so kupe vrvi in kose bodeče žice ter začeli povezovati najprej z žico dve roki ali dveh rok skupaj na vrv. Po urah čakanja smo šli proti Laščam. Takrat ob tej poti ni bilo dosti hiš in še tistih nekaj je bilo videti mrtvih. Šele na križišču ceste, ki pride iz Ribnice, je stal en sam debel mož, star vsaj 70 let ali več, in se na ves glas drl: »Smrt izdajalcem, smrt fašizmu!« in podobno. Moram poudariti, da je to bil edini človek civilist in še star zraven, ki je rekel žal besedo, vsem drugim sta se brala strah in pomilovanje na obrazu in so spoštljivo molčali.

Figure 21. Turjak – Pogled iz doline

V Velikih Laščah ne daleč od železniške postaje je stala prostorna baraka in bila je enonadstropna. Razvezali so nas in spustili noter. Tu so bila stranišča in pitna voda. Jej, kako je bilo to dobro! Tudi smo se malo umili, saj smo bili po enem tednu prahu in bombardiranja umazani kakor pujski. Polegli smo in poizkušali spati, a ne tako partizani. Celo noč so kurili velike ognje, pekli pečenko, pili vino, peli in se veselili, poleg tega pa so venomer streljali v zrak, a ne vedno. Neki fant iz Dobrepolja je ta večer dobil kroglo v roko. Zjutraj sta se hrušč in praznovanje končala in s prvim dnem sem se hotel malo razgledati okoli sebe. Zvedel sem, da je bil zadnji dan smrtno zadet v glavo France Bajželj. Naenkrat sem zagledal dr. Zalokarja. Slonel je ob steni in v naročju pestoval skoraj prazen nahrbtnik. Bil je lepo oblečen v pumparice, nosil je klobuček in videti je bil kakor lovec. Takoj me je spoznal, se veselo nasmehnil in vprašal po nogi. Nogo sem že pozabil, saj sem se zdaj sekiral za glavo. Povedal je, da je dr. Kožuh tudi tu, ranjenci pa so ostali v gradu. Mislil je, da so že vse pomorili. To me je prestrašilo, saj tega ja ne bi smeli, to je zločin. »Seveda, seveda,« je kimal, »a ti ljudje ne spoštujejo nobenih pravil.« »In kaj bo z nami,« sem vprašal. »Tu in tam bodo komu prizanesli, večino pa bodo pobili,« je kakor prerok vedel, kaj nas čaka. Povedal je, da nam iz Zapotoka niso prišli pomagat, ker so že tretji dan odšli v Ljubljano. Tudi to me je na vso moč iznenadilo, nič podobnega nisem pričakoval. Prišel je avto, izstopilo je nekaj visokih glav. Pozornost je vzbudil mož, star 45 let, v lepi uniformi italijanskega častnika in v blestečih škornjih, na rami pa mu je visela ogromna pištola, le kje jo je staknil. Od daleč je izgledal kakor Mussolini. V dvorani je završalo: to pa je dr. Brilej. Stopil je na nekakšen oder, nas nekaj časa pozorno ogledoval, potem pa, ko se je nagledal, začel z zmerjanjem, očitanjem izdajstva, podlosti, žalitve naroda ipd. Kar naenkrat se je oglasil kaplan Malovrh, hotel nas je zagovarjati. Ves divji je dr. Brilej kar tulil: »Tiho mi bodi, ti umazana farška kurba, ali te pa pokončam kar tu vpričo vseh!« Seveda je utihnil. Če bi mu pokazal dokaz velik kakor Triglav, bi ga ta v svoji jezi in sovraštvu ne videl. In glej, kar kmalu zatem se je oglasil še dr. Kožuh. Očital je, da so ga odstranili od ranjencev, nje pa pustili [Stran 042]same. Jej, kako je besnel dr. Brilej: »Zapri umazani izdajalski gobec, vsi tvoji grehi so nam znani, mi bomo obračunali s takimi, kakor si ti. Nič se ne skrivaj za svoje ranjence, mi bomo poskrbeli zanje tako, kakor zaslužijo!« Ves besen je nekam izginil, nikoli več ga nisem videl. Drugi tovariši pa so posedli okoli mize in začeli klicati imena po seznamu. Poklicali so vse častnike do vodnikov, poleg pa še dr. Kožuha in dr. Zalokarja, prof. Petelina, ranjenega Jela Capudra in kaplana Malovrha. Postavili so jih v kot barake, drugi pa smo se zvrstili mimo njih, povedali ime, priimek, naslov in v kateri enoti smo služili. Pozneje sem izvedel, da te informacije po mednarodnih predpisih tudi smejo zahtevati in nič več. Izpustili so tedaj vse duhovnike, bogoslovce in vsakega, ki je trdil, da je bil nasilno mobiliziran. Menim, da so tedaj izpustili okoli 200 fantov. Jaz sem sklenil, da ne bom lagal, saj je to greh in nemoško, in tako je storila večina, čeprav nas nihče ni učil, kaj naj rečemo. Popoldne so začeli poveljnike iz kota spet klicati in po dva in dva skupaj vezati z bodečo žico. Našteli smo jih 50. Ko so jih imeli sparjene, so jih začeli vezati na vrv in roke navzkriž, to pomeni, da je en par dal roko nazaj, drugi par pa naprej. Vsi nemi od strahu smo to opazovali, vedeli smo, da to pomeni odhod na streljanje. In glej, ti ljudje, ki so tako slabo organizirali obrambo Turjaka, so se obnašali sedaj kakor junaki, nobeden ni pokazal strahu, ponosno in kljubovalno so prenašali bolečine, ni besede pomilovanja od nikogar niti strahu, prej bi rekel, da so pomilovalno gledali mučitelje, češ najejte in napijte se naše krvi. Še pred nočjo so jih odpeljali proti železniški postaji in od teh 50 se je rešil samo Rak. Noč, ki je sledila, je bila tiha, praznovanje je bilo mimo. Dopoldne so nas poklicali iz barake, povezali dva in dva z bodečo žico in odpeljali na železniško postajo, kjer je čakal vlak in kakšnih deset živinskih vagonov. Zlezli smo noter in na vrata sta se usedla dva partizana, še mlada, v zgodnjih 20–tih letih in, po narečju bi sodil, doma iz okolice Blok. Bila sta prijazna in zgovorna. Povedala sta, da so v Grčaricah zajeli okoli 200 ta plavih, samih mestnih škricev, ki zaslužijo, da jih bodo pobili, mi pa da smo videti spodobni pobje in da je bil razlog, da smo šli k vaškim stražam, gotovo tehten. Če bi imela kaj govoriti, nas gotovo ne bi pobili. To smo seveda radi poslušali. Ko smo prišli v Kočevje, so nas izročili neki ženski enoti. Bile so same mlade frklje, lepo oblečene in še lepo so dišale. Že v vagonu sem si zrahljal žico, če bi se mi ponudila prilika, bi ušel. Zvezan sem bil s Cenetom, in ko sem mu to povedal, me je okregal, češ da ni lepo, da bi samo jaz odnesel kožo, skupaj moramo držati in zaupati v Boga, če smo vredni, nas bo rešil ali pa ne, enkrat itak moramo umreti. Tako modrovanje sem še dostikrat slišal v poznejših tednih. Pred dvonadstropno zidano zgradbo, verjetno šolo v prejšnjih časih, je bila voda in glej, naenkrat so prinesli kup vojaških posodic z žlicami in vsak je dobil mero juhe, ki je imela okus po repi, poleg pa vsak okoli 300 g težek hlebček dobrega kruha. Se razume, da je bilo to presenečenje in nas je spravilo v dobro voljo. Stražarji so bili s hrvaške strani, niso govorili po naše in niso bili strupeno sovražni. Imeli smo še kakšno liro in so nam prodajali cigarete, zvečer smo že poizkusili malo zapeti in to se je prihodnji dan še ponovilo. Silili smo v stražarje, naj nam povedo, kaj bodo napravili z nami. Zvedeli nismo nič. Ugibali smo, morda bomo šli v rudnik na delo, saj smo videli lokomotivo, ta pa rabi premog. Drugi dan popoldne so nas poklicali in napotili v leseno barako skoraj na vogalu ali čez cesto. Tu smo že spet šli mimo neke komisije, drug za drugim; najprej so ocenili čevlje in obleko. Kdor je imel kaj vrednega, so ga slekli, pustili bosega ali brez hlač, iz žepov pa so izpraznili prav čisto vse, tudi šibice, kresilo, cigarete, svinčnike, predvsem pa ure in denar. To nas je prepričalo, da čakamo na streljanje. Prostora je bilo dosti, ležišča v eno nadstropje in še kar čista, a korajža je upadla popolnoma. Polegli smo in večina se ni en teden niti obrnila. Samo ležali smo brez besede in zanimanja, kaj se dogaja okoli nas. Jaz sem vendar malo mislil, kako bi se dalo spraviti iz te zagate. Od prvega dne so vsak dan prišli v barako trije ali štirje s pištolami oboroženi partizani in poklicali po imenu par ali dva in že v baraki povezali ter odpeljali. Nobeden od teh se nikoli ni vrnil. Mislil sem, kaj če bi se spravili in po dva in dva skočili nanje, jim vzeli pištolice in korakali za njimi ven. Ceneta sem prvega pridobil za podvig. Malo nerad, a meni na ljubo bi šel še Jože Koščak zraven, tudi Jože Žgajnar bi poizkusil, a kje najti še štiri. Vsi po vrsti so odgovarjali, da se ne bojijo umreti, samo da nas čimprej postrelijo. Kam bi bežali in po kaj, smrti ne bomo ušli. Kakor hitro je človek rojen, je obsojen na smrt. Verujejo v Boga in posmrtno večno življenje, nikomur niso nič žalega storili, če jih ubijejo, bodo šli v nebesa. Saj v nebe[Stran 043]sa bi tudi jaz rad šel, ker sem bil v taki neprijetni situaciji. Celo pekel bi izgledal bolj privlačen kakor Kočevje ob tem času, ampak smrt bi le rad malo odrinil. Komaj sem dopolnil 21 let, pa naj se poslovim od tega sveta? Pa mati je leto poprej kupila veliko košenino na koncu vasi. Bila je hudo zapuščena, a s Francetom in Poldetom smo popravili pot, po kateri bi vozili gnoj gor in kosili bi dvakrat na leto. Lahko bi redili tri pare volov različnih starosti in za kmeta takrat ni bilo večjega ponosa kakor par lepih volov. Ja, pa France in Polde sta tik pred odhodom natočila več kakor 100 kg ajdovega medu, saj sem se ga najedel pred odhodom, a ko bi le še enkrat mogel pomočiti vanj težko zagozdo kruha in naravnost v usta, samo še enkrat. Jej, pa tam v smeri Police sem opazil deklino, za katero sem bil gotov, da je najbolj vrla in najlepša na celem svetu in jaz sem ji to tudi brez ovinkov povedal pač iz razdalje, ker sem se zavedal, da ljubezen do dekleta je ogenj, če se preveč igraš z njo, lahko povzroči tudi škodo. Če bi jo le enkrat mogel objeti in k sebi stisniti, ja, potem pa naj me počijo. Le kako bi tele bedačke obudil k življenju? Na misel mi je prišlo, da bi zažgal barako sredi noči, ko večina partizanov spi, par stražarjev bi upihnilo življenje tu in tam komu, a večina bi ušla. To bi nemara poizkusil, a kje dobiti šibice. S Cenetom sva pretaknila vse kote za primeren kos lesa, tudi tega ni bilo najti. Tudi sem imel dvome, bi li fantje bežali pred ognjem. Kaj pa če bi ostali na svojih mestih, zgoreli in jaz bi poleg obilice drugih grehov imel na vesti še umor vseh, ki bi pri tem izgubili življenje. Po dobrem tednu bivanja v tej baraki je prišel partizan in začel kričati: »Vsi ven pred barako!« Postavili so nas pred barako v vrste po dva in začeli vezati roke z bodečo žico. Vezala nas je okoli desetina mladih fantov, oblečenih v smučarske obleke. Vsi so bili videti mestni frkolini in vsi surovi. Mene so povezali s Cenetom. Poskusila sva sabotirati tako, da rok nisva držala tesno skupaj. Partizan je to opazil in se hudo razjezil. Neusmiljeno je oba obrcal, potem pa zvezal tako trdo, da sem jaz takoj zatem izgubil zavest in padel na tla. Še dodatno brcanje me ni oživilo, zato so popustili žico in mi pomagali na noge. Ko so vse povezali, so prinesli še vrvi in nas privezali še na vrv, to pot pa navzkriž, torej roke naprej, roke nazaj. Vedeli smo, kaj to pomeni, a na naše začudenje nismo zavili proti gozdu, temveč na glavno cesto proti Ribnici. Tedaj je pristopila železničarska brigada, to so res bili sami železničarji v svojih uniformah in ves čas so se obnašali spodobno, nobene kletvine ali brce, pač pa je desetina, ki nas je povezala, jahala na konjih včasih zadaj včasih ob straneh. Tepli so nas z biči ali pa brcali in zraven preklinjali s krepkimi kletvinami, kar jih premore naš jezik in še sosednji. Hoditi tako povezani in še sestradani je bilo od sile počasno in pogosto smo padali. Ravno to padanje pa sva s Cenetom izkoristila, da sva zrahljala žico, kar je omogočilo beg. Od Kočevja do Ribnice je menda malo čez 10 km, a mi smo hodili od jutra do mraka. Mračilo se je, ko smo videli v daljavi Ribnico, in priganjanje se je stopnjevalo, padanje pa tudi. Ko smo prešli Nemško vas, je bilo že prav temno. V Ribnici je bilo vse svetlo. Pri samotni kmetiji tik pred Ribnico je na levi strani bil nekak potoček ali kanal. Razmišljal sem, naj skočiva levo prek kanala, ker ga konj ne bo mogel preskočiti, ali stečeva desno okoli vogalov, kjer bi našla kritje, če bi streljali za nama. Odločili sva se za drugo. Nihče ni streljal za nama, tudi konj ni bilo. Obrnila sva se proti gozdu v smer Ilove gore.

Figure 22. Sedanji Turjak – Notranjost

Medtem ko sem bil jaz na Turjaku, so trije moji bratje odšli z glavnino pod poveljstvom polkovnika Dežmana naprej. Povelje je bilo, da gredo tja nekam nad vrhniške [Stran 044]hribe, noben pa ni vedel po kaj in zakaj. Šli so skozi požgano vas Želimlje in naleteli na partizansko zasedo. Pokanja je bilo dosti in tudi zmešnjave, a povečini so prišli skozi. Na Igu pa je kolona zavila na cesto proti Ljubljani. Nemška straža je zahtevala, da odvržejo orožje na kup in kolona je začela odmetavati orožje in šla v Ljubljano. Ko so bratje to videli, so se obrnili, češ k Nemcem pa ne gremo. Zadosti grdo je bilo, ker smo sprejeli orožje od Italijanov in se nam očita sodelovanje s fašizmom, z Nemci pa nikoli. To je storilo nad polovico fantov. Odšli so domov v veliko veselje matere, ki je ostala sama na kmetiji. V jeseni je dosti dela, kopala je krompir, žela ajdo in koruzo in odpravljala živino. France in Polde sta ji pomagala. Žal smo imeli soseda, ki ju je šel zatožit v Višnjo Goro. Prišli so in ujeli pri delu Franceta in Poldeta, en teden sta bila zaprta v Grosuplju, potem pa ju je rešil terenec iz Višnje Gore, ker je bil sovrstnik Franceta, ki so ga te prijateljske vezi rešile gotove smrti. Mož je še živ in lani sem ga obiskal in se mu za to plemenito dejanje zahvalil. Brata so poslali pod stražo v brigado v vas Metnaj pri Stični. Poveljnik ju je bil vesel, češ da take postavne fante hudo rabijo. Po telesu smo bili vsi velikani, skoraj dva metra visoki in močni ljudje. Pokazal jima je težke strojnice, ki jih bosta nosila, in položaje, kjer bosta spala. Dal jima je veliko mero riža, kuhanega kajpak. Po kosilu je bilo treba pomiti posodo v grapi pod vasjo. Ko sta končala, sta zavila v nasprotno smer proti domu. Medtem sem tudi jaz prišel domov in veselje je bilo veliko, posebno materino, saj je spet imela sinove žive in zdrave doma. Skrivali smo se po gosti goščavi čisto blizu doma in opazovali, kaj se doma in v vasi dogaja. Mami pomagati seveda nismo več poskušali, pa je bilo obupno težko gledati, kako je mati težko delala, mi pa gledali. Tudi so partizani vsaj dvakrat na teden prišli naokoli in vselej kaj odnesli. Vsi štirje smo pred vojno kupili nova kolesa, ker smo mislili, da denarja ni vredno hraniti. Ob zlomu Italije smo jih odpeljali k sosedu na podstrešje. Partizani so mater tako dolgo strašili in ji grozili, da jo bodo obesili kar v hiši na štangi, kjer se sušijo plenice, če so otroci, da so jo upognili in jim je pokazala, kje so bicikli skriti. Mi smo to par 100 m stran vse slišali in v nas je pokala jeza, imeli smo puške in imelo nas je, da bi jih postrelili, a Lojze je bil odločno proti.

Bili smo v večni nevarnosti, da nas ujamejo, in bile so težave s prehrano. Partizani so nam pokradli vse, kar je bilo kaj vrednega. Posebno so iskali mast, moko in med. Mati je to skrbno spravila v veliko lončeno posodo in zakopala v kopico gnoja ob štali. Primanjkovalo je kruha, pa lačni nismo bili. Preko noči je mati naluščila malo fižola in ga skuhala, zraven pa še malo jabolk in je šlo. Pričelo je deževati in pričakovati je bilo snega. Začeli smo misliti, kako bo, ko bo zapadel. Naši zavezniki so bili še v Rimu in prav nič se jim ni mudilo proti severu. Kaj bomo mi, v snegu nas bodo hitro izsledili, to pot pa gotovo ne bo nobene pomoči od nikoder. Pretehtali smo prav vse možnosti, našli pa nobene. Odločili smo se za Ljubljano in domobrance.

Dogodki, ki so sledili, so mene vrgli v to pusto deželo Avstralijo, Franceta v Kanado, Ivan, ki je bil najstarejši in se je že nekaj let prej priženil v vas Plešivico pri Žalni, tako da vojnih časov ni delil z nami, je pred tremi leti umrl v Argentini star 86 let. Lojzeta in Poldeta so vrnili s Koroške, oba so ubili. Po pričevanju ubežnikov je Lojze pokopan v Teharjah pri Celju, Polde pa nekje v Kočevju. Menim, da bi se spodobilo, da bi svobodna, demokratična, neodvisna Slovenija zdaj povedala, kje in kako so izgubili življenje. Nobeden od nas treh, ki smo preživeli, ni odnesel iz domovine nič, nismo niti dostikaj imeli. Nam je tujina dala dosti več, kot bi nam kdaj dala domovina. Smo pa daleč vsak zase in nikjer ni tako lepo kakor v Dednem Dolu. Lagal bi, če ne bi priznal, da pogrešam gozdove, zelene hribčke naokoli pa tisti lepi, kristalno čisti potok, ki teče po dolini. Tu imam udobje in mir, ki si ga tam ne more privoščiti niti minister niti heroj. V neizmerno zadoščenje mi je tudi zavest, da sem storil, kar je bilo v moji moči, da bi odvrnil od domovine največjo nesrečo, ki ji je grozila, to je komunizem. Zavest, da se nisem pustil potegniti za nos, niti zvabiti niti prestrašiti komunistom, mi je in vedno bo v veliko zadoščenje. Počakal bom tu, da me pokliče neskončno modri Sodnik.

Adelaide, 23. junija 1993

5.2.1. Pripoveduje Tone Kastelic

Tone Kastelic je preživel Turjak in se izognil povojnim pobojem domobrancev. Sedaj živi v Argentini, doma pa je iz vasi Predole, kjer se je rodil leta 1925. Naselje leži ob kočevski progi blizu Grosupljega nekako na sredi med Slivnico in Čušperkom. Proga se tu že vzpenja nad grosupeljsko ravnino po obronkih hribov Gradišče, Griči, Jelovec, Ostri vrh in Drenovec proti Zdenski vasi. Pod vasjo se razteza zamočvirjeno Radensko polje, s katerega se kot otok dviga hrib Kopanj s farno cerkvijo. Onkraj strmih gozdnatih hribov proti Turjaku pa se skrivajo komaj znane vasice Rožnik, Železnica, kjer so njive temno rdeče, Lipljene in Staro Apno. Če se danes podaš iz teh vasic po kolovozni poti v gozdove, boš kmalu naletel na tablo, ki z napisom opozarja na možnost srečanja z medvedom.

Gozdnati hribi, skrite vasice in bližina Grosupljega so nudili idealne razmere za partizanske enote na tem področju. Tone Kastelic takole pripoveduje.

5.2.2.

Prvi aktivisti OF so se pri nas pojavljali že konec leta 1941, predvsem pa spomladi 1942. Niso bili iz naših krajev. V manjših skupinah so nas obiskovali tudi partizani. Gledali smo jih z naklonjenostjo in jih imeli za našo osvobodilno vojsko. Radi smo jim pomagali. Toda naše simpatije so začele kopneti, ko smo izvedeli za prve umore slovenskih ljudi. Partizani in aktivisti OF so jih opravičevali, da so bili to izdajalci in še nekateri naši ljudje so na začetku govorili: »Nekaj je že naredil, kar tako ga niso ubili!« Niso si mogli predstavljati vse zločinskosti tistih, ki so partizansko gibanje vodili. Oči so se nam zares odprle šele, ko so se začele likvidacije v naši neposredni bližini. Ubili so Lojzeta Šemeta, občinskega tajnika iz Mlačevega. Vsi smo ga poznali kot razgledanega in poštenega moža. Bil je mlad, delaven in od vseh spoštovan. Kmalu je prišel na vrsto še njegov brat, ki je kmetoval na domu, kjer se je po domače reklo pri Tičarju.

Kljub temu, da so partizani delali veliko propagando, da bi se jim mladi pridružili, ni šel v hosto nihče iz naše vasi. Poskušali so na razne načine. Kadar so se vasi bližale italijanske patrole, so mlajše moške odpeljali v hrib, češ, pobrali vas bodo in zaprli. Toda vedno smo se vsi vračali nazaj in nihče ni hotel ostati pri njih. Nazadnje so izbrali preizkušeno taktiko in nam pripravili prav umazano igro. V noči med 12. in 13. junijem so zaminirali in poškodovali železniški mostiček, pod katerim teče ozka cesta iz Račne v našo vas in naprej proti Slivnici. Prepričani so bili, da se bomo ustrašili italijanskih represalij in nas bo vsaj nekaj odšlo v partizane. Toda možje v vasi so se odločili, da ne bežimo nikamor in da vsi skupaj zbrani kar v vasi počakamo Italijane. Res so se kmalu pripeljali z oklepnim vlakom, preiskali bližnje hiše, zasliševali, nato pa moške naložili na vlak in odpeljali v kočevske zapore. Zasliševali so nas tri dni in silili k priznanju, da sodelujemo s partizani. Iz Kočevja so nas vklenjene peljali v ljubljanske zapore, kjer se je zasliševanje nadaljevalo. Poslikali so nas kot zločince kar s treh strani, nam dali številke, moja je bila 1942, in nas kmalu zatem odpeljali v internacijo. Najprej smo prišli v Treviso, kjer smo ostali do novembra, nato pa so nas premestili v mnogo slabše taborišče Renicci. Smrtnost je bila velika. Zmrzovali smo, saj je kot nalašč padel sneg, kar je redkost za ta del Italije. V tem in prejšnjem taborišču smo ugotovili, kaj pomeni dobra organizacija. Imeli pa so jo le komunisti in njihovi privrženci. Povsod so bili zraven, da so prišli do kakršnihkoli privilegijev, v internem vodstvu, v kuhinji, pri delitvi hrane in drugje.

Ko smo bili mi v taborišču, so se začele konec leta 1942 in v začetku leta 1943 ustanavljati vaške straže. Tako se je organizirala tudi postojanka na Kopanju. Naši ljudje so takrat postavili Italijanom pogoj, da nas vse izpustijo iz internacije. Aprila 1943 se je to res zgodilo. Starejši moški so po vrnitvi ostali doma, mladi pa smo se priključili vaški straži. Na Kopanju nas je bilo 17 in smo spadali pod večjo postojanko v Dobrepolju. Naš poveljnik je bil Franc Šobac – sijajen fant. V času velikih partizanskih napadov v marcu na postojanke vaških straž na Korinju, Ambrusu in drugje, smo se umaknili v Dobrepolje, potem pa se spet vrnili na Kopanj. Partizanov nismo napadali in tudi ni bil nikoli naš namen, da bi pobijali Slovence. Bili smo res dobesedno vaška straža, ki naj zaščiti naše ljudi. Tudi do simpatizerjev in aktivistov OF smo bili [Stran 046]strpni, saj so bili vendar naši ljudje. Med njimi je bilo mnogo poštenjakov; bili so le drugačnega, največkrat proticerkvenega prepričanja. Za zgled bi omenil zgodbo o treh dekletih, ki naj bi delale za OF. Avgusta leta 1943 so jih Italijani odpeljali v ljubljanske zapore. Kdo jih je ovadil, ne vem. Naši fantje so rekli, da smo tu, da branimo narod. Takoj so odšli v Ljubljano kot delegacija in še isti večer dekleta pripeljali domov.

Figure 23. Eden turjaških stolpov

Prišel je 8. september, dan, ko je Italija kapitulirala. Še nekaj dni smo ostali na Kopanju. Potem je prišlo povelje, da se pridružimo dobrepoljski postojanki. Imel sem občutek, da nihče ne ve dobro, kako naprej, še najmanj naši poveljniki. Po nekaj dneh smo se z zbranimi enotami preko Vodic podali proti Turjaku. Še danes mi ni jasno, zakaj nismo takrat razorožili Italijanov. Vso pobudo smo prepustili partizanom. Obenem pa smo tudi te pustili na miru, ker nam ni bilo do pobijanja. Zunaj gradu smo se zadrževali še dva dneva. Šele, ko se je začel napad, smo dobili povelje, da se vsi umaknemo v grad. Vsega skupaj se nas je zbralo okrog 700. Večina se je čutila v tej veliki trdnjavi varna, precej pa jih je imelo drugačne izkušnje in so se preko Zapotoka napotili proti Ljubljani. Ostali te možnosti nismo izkoristili, čeprav bi se prve dni dalo, ker smo zaupali poveljnikom. Ti so računali na pomoč od zunaj, ki pa je ni bilo. Le enkrat je nad nami zakrožilo letalo. Partizani pa so si krepko pomagali z italijanskimi topničarji. Ti so začeli rušiti grad. Zdi se mi, da so se že v soboto, 18. septembra, partizani prebili v notranjost in zasedli grajske zidove. Priznati moram po pravici, da nismo bili preveč borbeno razpoloženi. Pri mnogih fantih sem opažal pravi odpor, da bi streljali na partizane. Čudna je bila narava naših ljudi: neradi so ubijali, obenem pa se niso prav nič bali smrti, ko so stali pred njo. Kar se ubijanja tiče, so bili partizani povsem drugačni. Ubijali so radi.

V nedeljo je bilo našega odpora konec. Pokazala se je bela zastava in začela se je predaja. Pod gradom so nas postavili v vrsto in najprej pobrali vse, kar smo imeli vrednega pri sebi. Nato so nas navezali na tri vzporedne vrvi tako, da o begu niti pomislil nisi. Vrvi so imeli dovolj, saj je bila blizu grosupeljska tovarna motvoza in platna. Še danes imam občutek, da smo se obnašali zelo ponižno in vdano. Tako zvezane so nas peljali v Lašče in nas zaprli v skladišče kmečke zadruge. Tam so nas naslednji dan popisali in prvič zaslišali. Okrog 50 so jih kar tam postrelili. Prepričani smo bili, da to čaka vse. A bili smo povsem mirni. Neki partizan je med nami odkril svojega bratranca in ga vprašal: »Zakaj si tu, kako da si tu?« In ta mu je odgovoril: »Kje pa misliš, da bom, saj naša stran je prava.« Spet drugi je vzel v roke rožni venec in dejal: »To je naša rešitev!« Čez nekaj dni so nas z vlakom odpeljali v Kočevje, pozneje pa v Ribnico. Zaprli so nas v kasarno. Za večino zajetih je bila to zadnja postaja pred moriščem. Mladoletnike, ki še nismo dopolnili 18 let, med njimi tudi mene, so pustili pri življenju. Ne vem, če je to veljalo za vse. Iz Ribnice so nas lačne, utrujene in strte odpeljali v Grosuplje. Od tam so poklicali naše očete, da so jamčili s svojimi podpisi, da bomo čakali doma na morebitno mobilizacijo in da ne gremo nikamor drugam. Takrat pa se je že začela nemška ofenziva in partizani so izginili. Tri mladoletnike, ki so se pokazali iz kleti, kjer so nas imeli zaprte, so Nemci postrelili, ker so mislili, da so partizani. Mene so zajeli in ko smo se sporazumeli, kdo sem – med njimi je bil tudi koroški Slovenec –, so me uporabili za vodiča. Kmalu sem prišel srečno domov. Kljub očetovemu podpisu sem se odpravil v Ljubljano in se vpisal k domobrancem. Po kratkem vojaškem bivanju na realki – ravno v tistem času je bil v Ljubljani slove[Stran 047]sen pokop kočevskih žrtev – so me poslali v Kočevje. Tu sem ostal do konca vojne kot telefonist. V tem letu in pol so partizani večkrat napadli Kočevje, vedno brez uspeha. V spominu mi niso ostali tako zelo srditi boji, ko je šlo včasih za las, kot dogodek v naši sobi mesec dni pred koncem vojne. Poslušali smo radio London, da smo bili na tekočem, kaj se dogaja na svetovnih bojiščih. Na lepem smo ta večer zaslišali po radiu sporočilo slovenskim domobrancem, naj se že vendar pridružijo partizanom, če se hočejo rešiti. Enega od fantov je to tako razjezilo, da je pograbil radijski aparat in ga treščil ob steno.

In prišel je konec. Umikali smo se proti Ljubljani. Ko smo prišli do Lašč, smo zgubili zvezo z Ribnico. Dva sva šla pregledat linijo in ugotovila, da se umika tudi ribniška postojanka. Srečal sem poveljnika našega bataljona in vprašal, kam smo namenjeni. Odgovoril mi je, da v gorenjske ali koroške hribe. A tako, sem pomislil, spet nam pripravljajo Turjak. Če se že moram kje potikati, se bom raje po domačih gozdovih, ki jih dobro poznam, na Turjak pa nikoli več! Z umikajočo se vojsko sem šel še do Pijave Gorice, tam pa sva s prijateljem izginila.

Po domačih hribih in gozdovih sem se skrival do avgusta. Čeprav so bile zveze slabe, smo vendar vedeli, kaj se dogaja. Najbolj pogumni, ki so se bili že rešili v Italijo, so se občasno vračali, da bi reševali skrivače. Po tej zvezi sva šla na pot tudi midva. Nekje na Blokah nas je bilo že šest, pri Rakeku pa je naša skupina štela že sedemnajst domobrancev. Ko smo v bližini Postojne iskali vodo, smo padli v partizansko zasedo. Rešili smo se brez izgub. Prebili smo se do Italije in pridružili našim v begunskem taborišču Treviso. Nadaljnja pot emigrantov pa je znana.

Figure 24. Petdeset let potem – Polica, oktober 1992

5.3.1. Pripoveduje Alojz Sterle

Čeprav sem bil ob dogodkih na Turjaku star šele šestnajst in je od takrat minilo že petdeset let, se jih dobro spominjam, kot sploh vsega, kar sem doživel med drugo svetovno vojno. Nisem se potuhnil in nikdar prikrival, da sem bil tam, se pri Kočevju rešil z begom, bil domobranec in po čudni sreči preživel Teharje. Spomine sem nosil s seboj in v sebi, se pogovarjal z znanci in prijatelji, takim, ki so mi oporekali, pa rad zabrusil resnico. Največkrat pa sem te spomine obujal s tovariši pri železnici, s katerimi sem delal kot tovorni delavec. 25 let sem se vozil 6 dni v tednu med Ljubljano in Beogradom. Včasih smo obstali za nekaj dni in ko so prišli na vrsto partizani. bela in plava garda ter domobranci, zgodb ni bilo konca.

Tistega dne, mislim, da je bilo 9. septembra, sem v gozdu vlačil tramove za soseda in ravno zapregal konja, ko so stopili predme. Nisem se jih ustrašil, saj sem jih spoznal, čeprav jih prej nisem videl. Bili so četniki, ki so se zaclnje tedne sukali po naših krajih in imeli stike z legional ji v Skocjanu. Ti so jim dajali hrano in morda tudi orožje. Ni jih bilo več kot deset. Kasneje sem odkril, da je bil eden od njih Franc Malovrh. Oblečeni so bili v brezhibne uniforme s kokardami na kapah in otovorjeni z nahrbtniki. Dva sta nosila kotel.

»Fant, peljal nas boš na Turjak. Italija je propadla. Tam se zbirajo posadke.«

Kotel so naložili na voz. Odpeljal sem domov na Gradež samo toliko, da sem naložil podnico. Nametali so nahrbtnike, sedli in se odpeljali v grad. Ni bilo daleč.

[Stran 048]

Tam je bilo živo. Prihajale so skupine z vseh strani, peš in z vozovi. Odleglo mi je, ko sem zagledal Škocjance. Do večera so prišli vsi, tudi brat Jože. Ostal bom, saj drugega mi tako ne kaže. Zunaj bo vroče, pa kdorkoli bo prišel.

Figure 25. Delno obnovljeni Turjak

Voz in konja so vzeli. Naslednje dni so z vpregami vozili municijo proti Zapotoku k podpolkovniku Dežmanu. Vedel sem zanj, saj je bil v stari Jugoslaviji komandant ribniškega garnizona. Nisem ga videl, da bi hodil v grad. Municije smo imeli dovolj. V skladišču je bila naložena meter in pol visoko. Nekaj je je bilo že od prej, ker je bila v gradu postojanka vaške straže in nekaj Italijanov, največ pa smo je zaplenili na razkrižju zgoraj na vasi naslednji dan ali dva. Tam smo postavili zelo močno zasedo proti Nemcem, ki smo se jih najbolj bali, bolj kot partizanov. Vedeli smo, da so dobro oboroženi in nas bodo pobili kot mačke, če ne bomo pazili. Namesto njih pa je zaseda ponoči pričakala italijansko divizijo, ki se je umikala po cesti iz ljubljanske smeri, in jo razorožila. Nismo jemali toliko orožja, saj smo ga imeli dovolj, ampak strelivo. Dobili smo tudi dva težka in nekaj lahkih topov. »Municije in hrane imamo za pol leta,« sem slišal neštetokrat.

Škocjanske legionarje sem dobro poznal, saj sem zadnje mesece hodil tja v varstvo čez noč z ostalimi iz okoliških vasi, ki so imeli koga pri njih. Zdeli so se mi pravi vojaki. Ob napadu decembra 1942 so se dva dneva branili pred veliko močnejšim napadalcem in se niso vdali niti takrat, ko je začela goreti šola, v katero so jih stisnili. Franc Bambič in kasneje Franc Žlender – Žuraj sta kot poveljnika skrbela za red in disciplino. Niso se držali samo v vasi, ampak so patruljirali daleč naokrog, celo do Golega in Zapotoka. Ob njih sem se počutil varen.

V gradu smo se namestili po kleteh. Mi smo si izbrali lutrovsko kapelo. Ker nas je bilo okrog 60, smo komaj našli prostor za vse. Takoj sem dobil puško. Vzel sem jo s ponosom in zadrego. Nisem znal streljati. Bil sem sicer krepak, slišal pa, da udari nazaj, če je ne držiš previdno. Zlezel sem prav na vrh in skozi lino poslal ducat strelov v zrak. Zdaj sem vedel vse. Ko bo borba, je itak bolj važno, da poka, kot da natančno meriš. Bil sem nestrpen in komaj čakal, kdaj se bom lahko izkazal.

V nedeljo, 12. septembra, sem bil že v zasedi v gozdu nekje daleč proti Velikim Laščam. Zdaj smo vedeli, da so nam nevarni predvsem partizani. Nemcev še ne bo tako kmalu. Partizani se pripravljajo, da bi nas napadli. Nič nočejo slišati, da bi šli skupaj. Malo me je bilo strah, saj so se razširile govorice, da prihajajo na nas s tanki, vendar pa tega dne ni bilo nikogar.

V ponedeljek, 13. septembra, so se pripeljali na dveh tovornjakih in kot zaščita peš ob cesti. Naša zaseda je bila dobro postavljena, v Žabjaku zraven smrečja. Po krajšem spopadu so partizani poskakali z vozil in zbežali. Nekaj je bilo ujetih. Zaplenjena tovornjaka so pripeljali v grad. Mene so pustili v gradu in sem samo poslušal, kako je bilo. Naša morala je bila na višku. Zdelo se nam je, da nam nihče ne more priti blizu. Hudo nam je bilo za Jožetom Bambičem, poveljnikom turjaške vaške straže, ki je v tem spopadu padel. Pokopali smo ga na dvorišču za grajsko kapelo.

V grad je prišlo v nekaj dneh skoraj tisoč ljudi. Nekaj skupin je menda odšlo naprej proti Zapotoku. Ne zdi se mi, da jih je bilo toliko, kot govorijo številke. Vojakov je bila dobra polovica, ostalo pa civilisti, predvsem ženske in večji otroci, pa tudi starejši moški. Nisem jih štel, saj se nismo sprehajali kar tako in hodili po kleteh. Na dvorišče smo šli samo, če smo imeli opravke. Tam so v velikih kotlih kuhali hrano. Kar naprej smo vrteli kolo in spravljali vodo iz vodnjaka.

Po ponedeljkovi zmagi smo namerno zapustili položaje v okolici. Nihče nas ni pregnal od tam. Pripravljalo se je na dež in so menili, da se bo težko braniti na prostem v mokroti. Le kdo bo skrbel za hrano in strelivo za tiste na položaju! Vsi smo se potegnili v grad, ki se nam je zdel nepremagljiv. Sam sem slišal Žuraja: »Če zasedejo Turjak, jim dam celo Jugoslavijo!«

[Stran 049]

Zdaj pravijo, da nismo ravnali prav. Meni se je zdelo, da nas je veliko, samih pravih borcev, da smo dobro oboroženi in navsezadnje v trdnjavi z zidovi, ki so bili videti neprobojni. Kdo nam kaj more! Zakaj bi se zunaj izpostavljali zahrbtnim partizanskim strelom. Da le zdržimo nekaj tednov ali kaj, potem se bo že pokazalo. Prišla bo pomoč iz Ljubljane, mogoče pa Angleži z reške strani.

Že v enem ali dveh dneh so se začeli partizani previdno približevati in streljati proti gradu. V začetku s težkimi mitraljezi, ki niso napravili posebne škode. Ni bilo prave borbe iz oči v oči, ne na začetku, še manj kasneje. Grad tega ne dopušča. Spodnjih oken sploh nismo branili. Zid je bil predebel in se ni videlo ničesar, pa tudi previsoko so bila. Če bi se povzpel nanje in zlezel skozi, da bi videl ven, bi jo hitro staknil. Zasedli pa smo zgornja okna s strojnicami, zlasti proti vzhodni in severni strani. Streljali smo bolj po pameti, saj so bili partizani v zaklonih in se niso kazali. Prvi dan napada so porabili tudi mene, potem pa so iskali in izbirali najbolj izkušene. Na položajih pri oknih ni bilo nikdar več kot petdeset borcev, pa še ti niso imeli kaj početi. To ni bil turški napad, da bi moralo vse na obzidje. Vznožja gradu se z oken ni dalo videti in smo zlasti ponoči metali tik ob zidu ročne bombe kar na slepo.

Že prve dni je pred grad pripeljal tank. Legionarji so imeli pripravljene steklenice z bencinom in jih baje nekaj zmetali navzdol, zatem pa ročne bombe, da bi zagorelo. Tank se je hitro umaknil in nato streljal z varne razdalje natančno skozi prečno okno severnega stolpa pod grbom. Granate so zadevale nasprotni zid v zaklonišču, da je letel omet na vse strani. Med ljudmi, ki so bili zgneteni tam, je bilo nekaj strahu, pa nobene žrtve.

Da gre zares, smo začutili šele, ko se je začel napad z minami, ki je bil čedalje bolj silovit. Samo v noči med sredo 15. in četrtkom 16. septembra so stražarji našteli, da je na grad padlo 370 min. Razbile so vso opeko na strehi, na dvorišču pa povzročile pravo razdejanje, zlasti okrog vodnjaka, ki je bil najbolj izpostavljen. Tam je bilo največ ranjenih. Izbirali smo predahe, da smo šli po hrano in vodo. Kuharji so kar vztrajali pri svojih kotlih, tam nekje, kjer so zdaj stopnice v dvorano. Z vodo pa je bilo hudo in smo z njo zelo varčevali.

Pogajanja so se nam zdela jalov posel. Partizanski kurirji so prihajali z belo zastavico in smo jih spuščali v grad. Z nezaupanjem smo gledali skupino pogajalcev, med katerimi sta bila Žuraj in Paternost, in klicali za njimi: »Glejte, da nas ne boste predali!» Ko so se vrnili, so povedali vedno isto zgodbo. Partizanom so predlagali, da gremo vsak zase in napademo Nemce, oni pa so zahtevali popolno predajo in obljubljali amnestijo. Mi s škocjanskega konca komunistom nismo zaupali in nismo verjeli v njihove obljube.

Nismo čutili, da smo brez pravega vodstva. Kot prava komandanta sta nastopala pred nami Žuraj in Malovrh, ki smo jima zaupali. Nista bila preveč navdušena za izpad in sta z njim odlašala, vendar smo tako mislili tudi ostali. Čemu bi zapuščali zavetje debelih zidov, založeni z vsem za dolgo, zunaj pa bi morali shajati samo s tistim, kar bomo nesli s seboj. Pa civilisti, ali jih bomo kar prepustili partizanom? Kaj bo z ranjenci? Kdor je imel svojega med njimi, je hotel ostati za vsako ceno. Kljub temu smo računali, da poskusimo priti ven v nedeljo, 19. septembra zvečer, če se ne bo do takrat kako obrnilo. Tudi ranjence bomo nosili s seboj.

Figure 26. Zunanjost Turjaka – Detajl

Mene ni skrbelo in se nisem bal. Čutil sem, da nisem sam, da smo močni in do zadnje[Stran 050]ga dne nisem pričakoval, da se bo tako končalo. Ljudje so bili varno v zakloniščih; zdelo se nam je, da se bo nekako vse rešilo v naše dobro. Nismo glasno molili, hodili pa smo k mašam v grajsko kapelo. Ljudje iz našega konca smo zares živeli po veri, obenem pa v trdi resničnosti. Kako smo samo spoštovali nedeljo! Moja mama je že v soboto olupila krompir in ga namočila v vodo in nabrala solato, tudi kosili smo sveže prejšnji dan. Zdaj pa se nam je zdelo, da moramo racunatl samo nase.

Nedelja, 19. septembra, je vse obrnila na glavo. Že navsezgodaj se je na Strmcu oglasil top velikega kalibra in težke granate so tolkle po zidu na vzhodni strani gradu. Zdaj tam zakrivajo pogled drevesa, takrat pa je bilo to tako od blizu, da bi lahko zalučal kamen in zadel. Zid je bil hitro prebit in zazijala je nekaj metrov velika odprtina. Ob njej se je podrl še strop, da so se videli zgornji prostori. Ni bilo več kot deset granat, pa so napravili tako škodo. Kasneje smo slišali, da so izstrelili vse, kar so imeli. Partizani niso poskušali vdreti skozi vrzel. Še vedno je bila visoko in imeli bi prehude žrtve.

Figure 27. Notranjost Turjaka – vhod v galerijo

Ker je lutrovska kapela čisto zraven, smo se Škocjanci umaknili v sobe v južnem delu gradu pri glavnem vhodu. Bali smo se namreč, da bo prvo na vrsti naše zaklonišče. Po nekaj urah smo izvedeli, da so prišli partizani na neki način v severni stolp in da streljajo z mitraljezom po dvorišču. Ne da se jih pregnati. V tem so se zaslišal klici, da gori v bližini skladišča s strelivom in zares smo zaduhali dim. Če to zagori, bo grad zletel v zrak z nami vred.

Tedaj so legionarju v naši sobi popustili živci. Doma je bil iz Malih Lipljen, komaj poročen, z mlado ženo in otrokom. Mislil je, da se bo tako rešil. Začel je vpiti: »Predajmo se, predajmo se!« Ne da bi koga vprašal, je na puško privezal rjuho in jo pomolil skozi okno na vzhodni strani.

Vodstvo je izvedelo, kaj se dogaja. Prišel je Žuraj, poslušal, in izjavil: »Če je tako, pa se vdajmo! Rešili bomo civiliste. Za nas je to konec!«

Partizani niso skušali prodreti v grad in so se držali v varni razdalji. Kako so tekli pogovori, ne vem. Že pred drugo uro smo z dvignjenimi rokami, brez orožja, zapuščali grad. Pri tem sem si mislil: »Skupaj gremo na pot, kot smo se skupaj borili, pa naj bo, kar bo!« Pred vhodom je že stal tank s topom, ki je meril na dvorišče. Peljali so nas pod grad. Vezali so nas po dva z žico, nato pa na skupno vrv tako, da smo eno roko imeli prosto. Ko smo odhajali v koloni navzgor proti marofu, smo videli, kako so na severni stolp napeljane lestve, zvezane med seboj in potegnjene do grajske line nad grbom. Tega se ni dalo napraviti od zunaj. Baje so bili zraven neki Dolenjci, ki so prišli v grad med zadnjimi. Imeli so polne nahrbtnike, ki jih ni nihče pregledoval.

Grad ni padel vojaško, ampak z izdajo! Ni gorel, vsaj tako ne, da bi se videli plameni ali večji dim. Razdejali in požgali so ga naslednje dni.

Zgoraj na vasi so nas vodili na travnik in tam pod Strmcem je vsa vrsta posedla. Stražarji nas niso pretepali, le ogledovali in zmerjali. Odganjali so svojce, ki so silili k nam s pijačo. Spominjam se ženske z otrokom, ki je jokala: »Pustite mi moža!« In odgovora: »Prej bi ga imeli doma. Zdaj je pa naš!«

Tako zvezani smo čakali do večera, ko so nas v sprevodu gnali v Velike Lašče. Pri železniški postaji so nas razvezali in zaprli v silos ali skladišče. Šele kasneje sem izvedel, da so že na Turjaku spustili domov ženske in otroke, pa tudi nekaj starejših [Stran 051]mož, kot tudi za usodo ranjencev. Zaprti nekje zgoraj v tistem poslopju tudi nismo vedeli, da že pobijajo, saj je pokalo kar naprej.

Čeprav stoji grad komaj kilometer od naše vasi, sem vanj ponovno vstopil šele po 46 letih, ko je bila blagoslovljena in posvečena grajska kapela.

5.4.1. Po pripovedovanju Škindrove Fanike z Gradeža

Letos na binkoštno nedeljo se je ob enem od grobov za škocjansko cerkvijo zbrala manjša skupina ljudi. Okoli groba so gorele lučke, na njem pa so ležali trije veliki šopki belih in rdečih rož. Nenavaden kraj za tako praznovanje, bi pomislil tujec, ki ne pozna kraja in njegove preteklosti, če bi mu kdo povedal, da so se ti, ki sedaj tu molče in slovesno zrejo predse, zbrali za petdeseto obletnico birme. Nenavadno ali ne, tu so sedaj stali, že vsi v letih, trije nekdanji birmanci: Rudi, Franci in Marija. Od botrov je bila tam samo Marijina botrica, teta Fanika. Tista dva, ki sta vezala birmo Rudiju in Francitu, pa sta btla v grobu, pred katerim so sedaj stali.

Pravzaprav sta bila tam davno toliko let, kolikor sta njuna duhovna varovanca nosila znamenje milosti, ki sta ga dobila pri birmi. Še ne polne štiri mesece po teh binkoštih, septembra 1943, so se v teh krajih namreč godile stvari, ob katerih je mnogo mladih ljudi izgubilo življenje. Med njimi sta bila tudi Rudijeva in Francijeva strica, ki sta ju otroka bila šla prosit, da bi jima bila za botra. Tam sta sedaj ležala, poleg njiju pa še tretji brat, Jože, najmlajši, ki takrat, pred petdesetimi leti, ni imel nobene botrske naloge. Kaj se je zgodilo tako nenavadnega, da je trem fantom iz Škindrove hiše na Gradežu pri Turjaku bilo vzeto življenje, še preden je kateri dosegel trideseto leto? In toliko drugim. Kaj se je zgodilo?

Zgodil se je Turjak. Ko pravimo Turjak, se v mnogih ljudeh sproži vrsta slik, ki so si jih ustvarili z branjem ali poslušanjem, v drugih se zgodi bore malo. Mogoče se kdo spomni na neko davno šolsko uro: mnogim je Turjak samo ime nekega kraja. Vendar je Turjaku zagotovljeno posebno mesto v slovenski zgodovini. Zakaj Turjak ni samo kraj, kjer so se teden dni odvijali najbolj dramatični dogodki, ampak je znamenje, ki nam, če ga dobro premislimo, pripoveduje o neki zelo pomembni stvari: kakšne sile so si stale nasproti v eni največjih in najusodnejših vojn, ki jih je bil slovenski narod – v državljanski vojni. Na Turjaku se je jasno pokazalo, da je prav različni značaj teh sil poglavitni razlog, da so eni dobili in drugi zgubili. Različnost je bila v tem, da so eni napadali in da so se drugi branili. Če se potrudimo in ti dve besedi prav razumemo, se nam odpre, kaj je gnalo in nosilo ene in kaj druge. Ti, ki so se branili, so bili prav zato, ker so bili branilci, drugačni. Branilec hoče najprej in v prvi vrsti varovati in šele potem ubijati; poleg tega so ti branilci bili iz snovi, ki jo je izoblikoval nauk, ki ni puščal nobenega dvoma o tem, da je treba varovati vsako življenje. In čeprav je kruti vojni čas ta nauk postavil v drugačne okvire, je bil vendar v bistvu tu in je deloval v vsakem posamezniku in v skupini kot celoti. Ti, ki so napadali, pa so prav kot napadalci imeli pred sabo nekaj povsem drugega; v njih je bila uničevalna, rušilna sla. To že samo zase veliko pomeni, poleg tega jih že zdavnaj ni več dosegal klic nauka, ki ukazuje, da je treba človeka predvsem varovati. Na Turjaku sta se spopadli dve skupini, ki sta bili tako različni, kot sta bila različna pola, na katerih sta se organizirali: razlika med njima ni bila samo stvar zgodovine, ampak je segala v človeške možnosti sploh.

Vse se je zgodilo pravzaprav v enem tednu, v tistem najbolj usodnem tednu med dvema nedeljama, med 12. in 19. septembrom 1943. V Gradu je bilo kakih sedemsto branilcev in vsak bi zaslužil, da se njegova zgodba opiše. Mi se bomo v svoji pripovedi omejili prvič časovno. Govorili bomo o zadnjih dveh dnevih, predvsem pa o dnevu neposredno po vdaji; omejili se bomo tudi vsebinsko tako, da bomo skušali osvetliti usodo tistih turjaških branilcev, ki so bili med obleganjem ranjeni, a bomo še te skušali zajeti v zgodbi enega od njih. O njem se nam je posrečilo zvedeti nekaj več, poleg tega pa ga že poznamo iz uvodnega prizora te pripovedi. Obudili bomo spomine, ki so nam po petdesetletju še živi, na [Stran 052]

Figure 28. Vaška straža v Škocjanu

Figure 29. Bratje in bratranci – Od leve trije Bavdkovi fantje z Gradeža: Jože (23), France (25), Leopold (29); Perhaj Ivan (21) iz Medvedjice in dva brata Zabukovec, Ivan (31) in Jože (33) iz Zabukovja; na desni trije Nučičevi fantje iz Velikih Lipljen: Alojz (23), Anton (25), Jože (31) – Vsi so bili ustreljeni na Turjaku ali v Laščah, razen Nučiča Jožeta, ki je bil ubit 1945

[Stran 053]Franceta Bavdka ali Škindrovega Franceta, ki je bil na Turjaku ranjen in tam, dan po predaji, 20. septembra, ustreljen.

Škindrovi fantje – pravzaprav samo Polde in France, Jože je šel naravnost na Turjak – so se na poti iz Škocjana, kjer so bili pri vaški straži, na Grad za trenutek ustavili doma na Gradežu. Bil je 9. september 1943. Ker se je dan že nagibal in se jim je mudilo, ni bilo časa, da bi jim mati kaj skuhala, ampak so po najkrajši poti krenili proti Gradu. Nekaj časa ju je spremljala sestra Fanika, a sta jo brata kmalu poslala nazaj, češ da bosta sama laže hitreje stopila, pa tudi ona bo bolj varna doma, ker se že noči. Tako so se ločili. Prve dni z Gradu ni bilo posebnih novic. Ljudje tja tudi niso dosti hodili, ker legionarji obiskov niso želeli. Po nedelji 12. septembra pa se je od tam prvič zaslišalo nekaj več streljanja. To je sprva iz dneva v dan, potem pa že iz ure v uro postajalo močnejše in gostejše. Vedno bolj je bilo jasno, da se med branilci in napadalci bije boj in da se, kakor so legionarji dolgo upali, ne bo mogoče izogniti spopadu.

Streljanje iz pušk in strojnic in eksplozije minometnih min so napolnjevali prostor v trikotniku med Gradežem, Zapotokom in Osolnikom; včasih je bojna vihra butala in segala tja do Barja na eni in Lašč na drugi strani. V četrtek so ljudje v Gradežu, ki so napeto poslušali in po glasovih, ki so prihajali gor od Gradu, sklepali, kaj se tam dogaja, ugotovili, da je v boj stopilo nekaj novega. Takoj je bilo jasno, da so to topovi, a da z njimi streljajo novi zavezniki komunistov, tedaj seveda še niso vedeli. Vedeli pa so in se jasno zavedali, da se lahko slabo konča. Začeli so se bati. Poleg lukenj, ki so jih skozi debele zidove vrtale topovske granate, so jih skrbele še druge stvari: kaj bo z ranjenci; kaj če jim bo zmanjkalo vode; ali je, če pride do najhujšega, še mogoče narediti izpad ali pa so tudi poti v dolino proti Želimlju že zasedene.

Ne da bi imeli natančnejša poročila – Grad je bil obkoljen in se ni bilo več mogoče prebiti do njega – so ljudje čutili, da se boj odvija vedno hitreje in da je stiska branilcev vse hujša. Zato se je zgodilo, kar se je v svetu, kakršen je bil tam in takrat, moralo zgoditi: v nedeljo sredi dopoldnega, ko se je bobnenje od Gradu stopnjevalo vedno bolj, tako da tega ljudje po vaseh niso bili več v stanju prenašati, ker so dobro vedeli, kaj pomeni za one v Gradu, se je sredi doline, ki pada v grosupeljsko smer, nenadoma oglasil zvon. Zvonilo je pri Materi Božji v Železnici, v cerkvici, ki je slab streljaj od škocjanske cerkve niže v dolini. Zvonilo je počasi, ni bil to plat zvona, a so ljudje v zvonjenju slišali nujo, kot da bi bil kdo tolkel po zvonu in klical na pomagaj. In so začele prihajati, po najkrajših stezah, skozi gozdove in senožeti, z Gradeža, s Sloke gore, iz Velikih in Malih Lipljen, iz Rožnika, iz Vodic in Zabukovja – ženske, stare in mlade, so prihajale z otroki in mala vaška cerkvica se je napolnila od vrat do oltarja in mnogo src se je zlivalo v eno prošnjo, v eno molitev in v en krik: O Bog, usmili se nas! Mati Božja, reši jih! Prepeli so mnogo pesmi, najbolj goreče in silovito pa tisto, ki se je takrat največ pela in so jo vsi dobro znali: Marija, pomagaj nam v vojskinem čas’!

Ko je tam na oni strani Grad že gorel, ko so partizani s strehe že obvladovali notranje dvorišče in vhode, ko so bile odprtine v zidovih že tako velike, da jih ni bilo mogoče več braniti, so tu molili in prosili. Najbrž tega niso vedeli, a so v resnici prosili za čudež. Čudeža pa ni bilo. Zakaj ga ni bilo, se sprašujemo še danes. Mogoče je hotel Bog utrditi svoje ljudstvo.

Figure 30. Predvojni Škocjan

Ko se je Fanika Bavdek ali Škindrova Fanika nazaj grede gnala v hrib proti Gradežu, jo je že od daleč zajelo vpitje, da je obstala: Vdali so se! Naši so se vdali! Če je prej hitela, je sedaj tekla, pa tudi druge žene in dekleta so tekle, mimo vasi dol proti Gradu. Ko so prišle do marofa, so zagledale prvi del naveze: ob dolgi, iz več kosov sestavlje[Stran 054]ni vrvi so bili z obeh strani z žico privezani fantje. Matere, žene in dekleta so begale ob vrsti in klicale in iskale svoje. Fanika je končno našla najstarejšega brata Poldeta. Kje je oče? Ne vem. Kje je Jože? Ne vem. Kje je France? Ranjen je. Kje. Na Gradu? Ne vem.

Tu je bilo sedaj jasno predvsem eno: da sta tu dva svetova. Eni so se smejali in vriskali, pa tudi vpili nad temi, ki so tam stali zvezani, jih tepli in se jim rogali. Drugi pa so tiho jokali; tako je bilo hudo, da niso še jasno doumeli, kaj se je zgodilo; samo tam so stali, pogledovali proti svojim in jokali. Potem pa jih je nenadoma obšlo, da svojih, tako zvezanih in žaljenih, ne smejo več gledati. Počasi so se začeli obračati in odhajati. Kateri od njih se je še ustavil in šel nazaj, a je tudi on spoznal, da je to preveč, in nazadnje še sam odšel. Tako so oni v vrsti večidel ostali sami prav do večera, ko so jih začeli, privezane na vrvi, voditi proti Laščam.

Tudi Fanika Bavdek se je vrnila domov na Gradež. Pot ni dolga, z nočjo je bila že doma. Od Gradu gor je prihajal hrup mitinga: harmonika, vriski, smeh. Hodila je okoli hiše, znotraj ni vzdržala. Potem pa, šlo je že na polnoč, prideta dva partizana, doma nekje od Turjaka. Prišla sta ji povedat, da je France hudo ranjen in naj hitro gre na Turjak. Ali ju je France prosil, da to naredita, ali sta to storila sama od sebe, danes nihče več ne ve, a je vendar njuno dejanje rahel in ganljiv plamenček v viharju zmagoslavnih strasti.

Fanika se je takoj odpravila na Grad. Ko je prišla tja, je precej videla, da je prišla med ruševine, objel jo je vonj po ožganem, nekateri leseni deli so še goreli. Plameni so dovolj osvetljevali okolico, da so se videli še zadnji prizori veselja. Vendar je hrup začel počasi ugašati. Ranjence so med tem bili prepeljali ali prenesli v graščinsko poslopje pod Gradom. Fanika je stopila v podolgovat prostor in tam, prav pri vratih, zagledala Franceta. Takoj se je videlo, da je hudo ranjen; dobil je več strelov skozi trebuh. To se je zgodilo že zelo pozno, ko so bili partizani že na strehi in obvladali hodnik, na katerega si moral, če si hotel iz sob, ki so se že podirale in gorele. France je skočil prvi in takoj zavpil, da je zadet. Nato so na hodnik skočili ostali fantje in ranjenca toliko zaščitili, da so ga lahko odnesli v ambulanto, kjer ga je obvezal dr. Kožuh, ki je tam skrbel za ranjence, ki jih je bilo vedno več. Čeprav je bil France močno ranjen in je kri že silila skozi debele obveze, ni tožil in stokal, samo žejen da je, zelo žejen, on in ostali, zato naj Fanika gre domov in skuha veliko, zelo veliko čaja in ga nemudoma prinese na Grad. Sestra je še opazila, da vsi niso bili tako hudo ranjeni in da bi kateri, če bi se potrudil, še lahko pobegnil. Razlog, da tega ni nihče poskušal, je bil v glavnem ta, da so partizani ranjencem obljubljali, naj samo malo potrpijo, da jih bodo, brž ko bo mogoče, spravili v bolnico. Potem je odšla.

Doma je materi naročila, naj napolni s čajem vse steklenice, kar jih je v hiši. Potem pa je naredila še neko pot. Šla je v Škocjan v župnišče, kjer je bila na počitnicah Kati Breznik, sestra bogoslovca Breznika, ki ga je bila opazila med ranjenci v tisti hiši pod Gradom. Breznik je za to ni prosil: to je storila sama od sebe, ker sta si bili s Kati dobri. Breznika je poznala vsa fara. Ljudje so vedeli, da je doma z Brda pri Lukovici, da je končal 4. letnik bogoslovja in da je v škocjanskem župnišču zato, ker ne more domov na počitnice. Ko je po 8. septembru vse šlo na Grad, je šel z njimi še on. In tam ga je zadelo, ko je skrbel za ranjence. Obenem je v Škocjanu Fanika še poskrbela, da so obvestili tudi nekatere druge ljudi, ki so imeli na Gradu ranjene sorodnike. Potem sta s Kati šli nazaj na Gradež, si naložili steklenice s čajem, kolikor sta jih mogli nositi, s sabo pa vzeli tudi nečaka Rudija, ki mu je bil, kakor vemo, France ne samo stric, ampak tudi boter. Fantu je bilo na Gradežu tako všeč, da je tam preživel cele mesece. Obenem pa se je spomnila, da France leži na golih deskah in da bi mu prav prišla blazina, zato je vzela eno s postelje in jo dala Rudiju, naj jo vzame s seboj.

Ko so prišli v sobo z ranjenci, so Fanika, Kati in Rudi našli prostor že dosti bolj poln, kot ga je Fanika malo prej zapustila. Tu so bili ljudje iz Zabukovja, Malih Lipljen in od drugod in pomagali ranjencem, kolikor so mogli in kakor so znali. V prostoru sedaj ni bilo nobenega partizana, ne stražarja ne koga drugega. Stražar je bil samo zunaj pri vratih. Največji revež med ranjenci je bil Bajžljev Marjan iz Grosupljega, ki je bil tako prizadet, da se sam ni mogel niti ganiti. Njegovo zgodbo moramo omeniti, da nam bo jasna neka okoliščina, ki se bo pojavila v nadaljevanju te pripovedi. Marjan se ni mogel premakniti, a bi nujno moral ven. Ker Fanika sama tega ni mogla urediti, saj, nevajena tega dela, sploh ni vedela, kako naj se stvari loti, ji je prišla na pomoč [Stran 055]Kati. Tej je šla stvar z ranjencem bolje od rok: ko ji je še Fanika pomagala, da se ju je ranjeni oklenil, jima je uspelo, da sta ga spravili pokonci in da ga je Kati lahko odpeljala. Pomembno pri tem je to, da se je Kati zaradi tega opravka tam zadržala dlje kot drugi.

Figure 31. Bogoslovec Lojze Breznik

Tedaj se je namreč zgodilo nekaj, kar je jasno in zlovešče napovedovalo nadaljnji potek dogajanja. Ko je Fanika pomagala Kati spraviti ranjenca iz prostora, je hotela nazaj k bratu, a ji stražar pri vratih tega ni dovolil. Ko je tako tam stala, ne vedoč, kaj naj naredi, se med vrati pojavi mali Rudi in ves iz sebe in očitno zaradi nečesa silno vznemirjen nepremično gleda teto. (»Gleda me s tistimi svojimi rjavimi očmi, da tako še nisem videla človeka gledati.«) Potem smukne mimo stražarja, zgrabi teto za roko in jo vleče proč, da ju oni pri vratih ne bi slišal: Teta, saj bodo vse pobili! Fanika: Tiho bodi, kaj le govoriš. Rudi pa stoji tam, maha z rokami in se ozira proti vratom: Teta, saj sem slišal. Sam sem ga slišal, ko je rekel: Spravi te ljudi ven, potem pa začni streljati!

Kljub grozljivemu okolju Fanika tega ni mogla verjeti. Nekaj časa sta se z Rudijem še tam zadrževala in zaman skušala priti v prostor z ranjenci, potem pa sta poiskala prvo gozdno stezo proti domu na Gradež. Komaj se steza prevesi čez rob, ki preprečuje neposreden pogled od tam nazaj na marof in grad, zagledata, kako jima dol od vasi nasproti prihaja mati, ki se je namenila, ker od skrbi doma ni več strpela, da pogleda, kaj se dogaja na Gradu. Morda pa bi šla celo v Lašče, kamor je slišala da so bili odpeljali moža in oba sinova, Poldeta in Jožeta. Malo so med potjo govorili. Povedali so si, kaj se je med tem zgodilo, kaj je po vsem mogoče pričakovati in kaj bi se kljub vsemu dalo še ukreniti. In tam, na tisti stezi, so tudi zvedeli, kako se je nazadnje vse zgodilo.

Novica je prišla v dveh sunkih. Najprej sta prišla od Gradu gor oče in mati iz Zabukovja, ki ju je Fanika prej videla na Gradu pri ranjenem sinu. Že po hoji se jima je videlo, da prinašata nekaj hudega. Žena, ki je prihajala, je Škindrovo mater dobro poznala. Ustavila se je pred njo in rekla: »Neža, kar domov pojdi sedaj. France je že mrtev. Vsi so mrtvi, nobenega ni več.« V tem je prišla že tudi Breznikova Kati. Z ranjencem, ki ga je bila peljala ven, se je toliko zamudila, da je, ko se je z njim vračala, vse videla. Vsak od ranjencev je moral iz prostora. Ko se je pokazal na vratih in stopil na prvo stopnico, je partizan, ki je tam stal, dvignil revolver in ga ustrelil v glavo. Drug za drugim so tako padali v kotanjo pod stopnicami. Prvi je prišel na vrata France. Na trebuh, kamor je bil ranjen, je stiskal blazino, ki mu jo je bil prinesel Rudi. Bil je že tako oslabel, da se je hkrati, ko se je prikazal, tudi zgrudil. Ker partizan ni vedel, kaj naj naredi, zavpije eden okoli stoječih: »Stisni ga, kaj se bo martral!« Tako so ga ustrelili, ko je bil že na tleh.

Bogoslovec Lojze Breznik pa se je takole poslovil od sestre Kati: »Lepo pozdravi gospodinjo v škocjanskem župnišču. Lepo me je sprejela in prijazno stregla. Kati, midva pa se vidiva, kaj ne? Tam gori.«

Poleg Lojzeta Breznika so med turjaškimi ranjenci ustrelili še dva bogoslovca, Matevža Krmelja in Jožeta Logarja. Oba sta bila Gorenjca, prvi iz Stare Loke, drugi pa iz Vodic nad Ljubljano, in oba sta se znašla na Turjaku, ker sta bila na počitnicah na Dolenjskem, eden v Račni, drugi pa v Dobrepolju. Med bogoslovce lahko štejemo še četrtega, abiturienta Jožka Klopčiča iz Vrhpolja pri Moravčah, ki se je že bil vpisal na teologijo; tudi njega je tisti čas zalotil na počitnicah na Dolenjskem.

Glede števila turjaških ranjencev so navedbe različne. Knjiga Svoboda v razvalinah (F. Grum in S. Pleško, Cleveland 1961) pravi, da je bilo ob predaji v Gradu 36 ranjencev, [Stran 056]ljudje pa so ob prekopavanju našli 28 trupel. Kaj se je zgodilo z ostalimi, knjiga ne pove. Mogoče so bili le laže ranjeni in se jim je zdelo bolj pametno, da se uvrstijo med tiste, ki so jih potem peljali v Lašče in naprej v Ribnico in Kočevje. Za nekatere se je ugotovilo, da so res tako naredili. Pobegnil je, tudi to beremo v omenjeni knjigi, Ludvik Hren, ki je pozneje postal domobranski oficir.

Pobite ranjence, ki so ležali pod stopnicami na kupu, so prepeljali na turjaško pokopališče in jih tam zasuli v skupen grob. Od nekod so pripeljali lojtrski voz in komaj je mogoče verjeti, da so vse spravili na pokopališče z eno vožnjo. Vse se je moralo zgoditi prav kmalu, ker ljudje, ki so bili tam, pripovedujejo, da je še precejšen del poti tekla kri z voza na cesto in dalje v kanal.

Ko so zvedeli za Francetovo smrt, so se Škindrovi odpravili domov na Gradež. Na srce jim je legla žalost in slutnja še hujšega. Tudi domača hiša jim skrbi ni odvzela, prej jim jo je večala. Vsa vas je bila na nogah. Ljudje niso vedeli, kaj naj naredijo. Vse je bilo iz uma. Naslednje jutro je Škindrova mati šla v Lašče, da poizve, kaj je z možem in Poldetom in Jožetom. Ker je ni hotelo biti domov, se je proti večeru Fanika odločila, da stopi pogledat, če se morda le ne vrača. Ni hodila dolgo, ko je zagledala, kako prihajata gor po stezi, oče in mati. Ko so se sešli, mati ni rekla ničesar, oče pa se je za trenutek ustavil pred hčerko in, ne da bi dvignil glavo, rekel: »Ob vse smo. Sedaj smo ob vse.« Nato so se trudno vsi obrnili v breg. Vse je bilo še tako blizu, da niso mogli še prav razumeti, kaj se je zgodilo. Samo to so čutili, da se je v njih odprla velika praznina, in tudi to so tedaj že vedeli, da se v tej praznini zgubljajo vsi človeški glasovi.

V Laščah sta Škindrov oče in Škindrova mati, ki je prišla tja ravno še pravi čas, še enkrat in zadnjič videla svoja sinova. Bil je torek, 21. septembra 1943. Od množice ujetih – bilo jih je nekaj več kot šeststo – so izbrali šestdeset in jih, kot vedno, privezali z žico na dolgo vrv. Potem so jih peljali čez progo v plitko dolino za postajo. Od tam so se potem zaslišale strojnice. Tako se je zgodilo, da je bila Poldetova in Jožetova zadnja pot tako speljana, da sta se še enkrat videla z očetom in materjo. Ali so si kaj rekli? Ne, ne oče ne mati nista nikoli omenila, da bi si bili kaj rekli.

V zimi med triinštiridesetim in štiriinštiridesetim so po vaseh v škocjanski fari poleg drugega dela imeli še enega: zbijali so krste. Pri Škindrovih so naredili tri. In potem so, meseca maja, ko se je bila naredila že prava pomlad, šli odkopat svoje ljudi, najprej v Lašče, potem pa še na Turjak. Vse so prepeljali na domače pokopališče ali, kakor pravi Škindrova Fanika, »vsi so prišli domov«. Pokop na škocjanskem pokopališču je bil zelo preprost.

Župnik in kaplan sta krste pred cerkvijo najprej sprejela, tako da sta nad njimi molila. Potem pa so jih znesli v velik skupen grob; ker jih je bilo veliko, so jih položili v dve vrsti v višino. Duhovnika sta nad njimi prebrala besede, ki jih Cerkev ob takih priložnostih zapoveduje prebrati. Pogrebci so čakali, da so ljudje odšli in nato začeli počasi zasipati. Najprej so kepe votlo udarjale ob krste, potem pa so glasovi postajali vedno tišji. Ljudje niso več veliko jokali; to je bilo že zdavnaj in obilno opravljeno.

Figure 32. Marijina cerkev v Železnici – Pogled s škocjanske strani

Na višinah okoli pokopališča so na robovih gozdov stali v zasedah domobranci: četa ali dve. Gledali so dol na pokopališče in opazovali, kaj se dogaja. Čudno, pomisli človek, tam so stali, tako blizu, in niso vedeli … Česa vsega tedaj niso vedeli!

Sedaj je vse to že zelo daleč. Čas se je odmaknil v preteklost za pet desetletij ali za pol stoletja. Iz te razdalje je potankosti že težko razločiti, vedno bolje pa se vidi celota. In se vprašamo: Kako to, da je prišlo do tega poraza? Pred tem vprašanjem ljudje obstanejo in ne odgovorijo takoj. Potem pa, ko odgovorijo, hočejo biti jasni: Premalo so bili pogumni. Ne bi se smeli zapreti v Grad. Potem pa dostavijo, kakor da bi bilo to bistveno: Niso bili krvoločni. Ko bi bili taki, kot so bili oni drugi, bi bili zmagali. »Takih, kot so bili naši komunisti, pa ni bilo nikoli nikjer«.

6.1.1.

Poraz četniške postojanke v Grčaricah po tridnevnih bojih od 8 do 10. septembra 1943 je bil za demokratične in protikomunistične Slovence hud udarec in velik neuspeh v odporu proti komunističnemu terorju in nasilju. he doma v Sloveniji in nato po svetu nismo veliko govorili in pisali o tem porazu. Najbrž zato, ker mu je devet dni kasneje sledil številčno veliko večji poraz vaških stražarjev na Turjaku. V Grčaricah so partizani dobili v roke blizu 200 četnikov, na turjaškem gradu pa se je partizanom končno vdalo čez 700 vaških stražarjev in z njimi vred več kot 50 civilistov, med njimi 26 duhovnikov in bogoslovcev. In na Notranjskem sta v tistih dneh partizanski brigadi (Šercerjeva in Gradnikova) v napadih na posamezne postojanke zajeli čez 500 vaških stražarjev, uporabljajoč pri tem italijanske topove.

Namestitev Dolenjskega četniškega odreda (imenovanega tudi Centralni) v Grčaricah je zamislil in odredil generalštabni major Karel Novak, ki ga je konec 1. 1941 general Draža Mihajlovič postavil za poveljnika Jugoslovanske vojske v domovini. Tega je za poveljnika VJvD na jugoslovanskem ozemlju postavila begunska vlada v Londonu. Omenjeni četniški odred se je od zgodnje pomladi do junija 1943 zadrževal v bližini Rovt nad Logatcem in tam narasel na 80 mož. Sredi junija se je podal mimo Vrhnike čez Barje v Iško vas. (Ne na Krim!) Most čez Ljubljanico pri Podpeči je kljub italijanskim stražam ponoči brez ovire prekoračil, ker je v maju odred dejansko postal legaliziran, kar pa je le počasi postajalo znano. V Iški vasi se je odredu pridružilo nekaj novih članov iz Sokolske legije ter aktivnih oficirjev, zapustilo pa ga je 8 ali 9 oficirjev, ko so zvedeli za Novakove stike z Italijani. (Vaške straže Ig, Tomišelj in Rudnik so na njihovo prošnjo tem oficirjem pomagale priti nazaj v Ljubljano.) Sredi julija je četniški odred odšel na Dolenjsko in se nastanil v gradu Otok, vzhodno od Novega mesta. To postojanko je četnikom določil general Gambara, poveljnik XI. italijanskega korpusa v Ljubljani. Na Otoku je k odredu pristopilo le nekaj čez 100 legionarjev. (Okrog Novega mesta so se vaške straže imenovale Legija smrti.) Četniški odred je s tem narasel na 200 mož. Zadnje dni avgusta se je odred premaknil do kočevske železnice in doživel 3. septembra pri Ortneku napad Tomšičeve brigade. Napad so četniki odbili, pri čemer je sodelovala tudi vaška straža Sv. Gregor. Še isti dan so po stanskih poteh četniki prišli v Grčarice, ki leže severozahodno od Kočevja. Sicer pa je bil dohod do te skoro izpraznjene kočevarske vasi najlažji iz Dolenje vasi. Seveda se je takoj po svojem prihodu v Grčarice odred začel utrjevati, in to v dveh stavbah zraven cerkve ter tudi to vključil v utrjeni prostor.

Figure 33. Pokop junakov iz Grčaric – Domobranci spremljajo pokojne na pokopališče v Hrvači avgusta 1944

Major Novak je v svojem načrtu imel zamisel širše četniške baze, ki bi jo zgradil s pritegnitvijo srbskih četnikov iz Like. Tako bi bila ta baza v stalnem stiku z liškim četniškim odredom in bila bi na črti Ljubljana–Reka. Pri tem je Novak močno računal na zavezniško izkrcanje v severnem Jadranu.

Ker v mesecih pred septembrom 1943 Novak ni dobil dva tisoč zahtevanih vaških stražarjev za svoj odred, ki mu jih je bila obljubila Slovenska zaveza, se je zadnje dni avgusta osebno napotil k liškemu odredu, ki mu je poveljeval generalštabni major Slavko Bjelajac. Ta je Novaku obljubil 300 četnikov. Prav za prav mu jih je moral prepustiti po odredbi generala Mihajloviča, za kar je tega predhodno prosil Novak. Obe[Stran 058]nem sta se Novak in Bjelajac dogovorila glede nadaljnjih načrtov, zlasti radijskih zvez. V tem primeru se je Novak izkazal za iniciativnega oficirja.

Obljubljeni srbski četniki so bili del posebne skupine liškega odreda v Srbskih Moravicah ob Kolpi. Na pot proti Grčaricam so odšli iz postojanke 7. septembra, torej poldrugi dan pred razglasitvijo italijanske vdaje. En del te četniške skupine je seveda ostal v postojanki.

Dne 5. septembra je bila na dveh kamionih pripeljana v Grčarice večja količina orožja, municije in živeža. Prevoz je spremljal Novakov politični sodelavec Rudolf Žitnik, član vodstva JNS. Skoro ni bilo dvoma, da so vse to namenili četniškemu odredu Italijani. General Gambara je hotel po četnikih, ki so imeli radijsko zvezo z jugoslovansko begunsko vlado v Kairu, dobiti stik z zahodnimi zavezniki. Po padcu fašizma pa je bil pripravljen za stik s komunisti, sicer pa je preganjal partizane skoraj do zadnjega tedna.

Dne 6. septembra je četniški odred v Grčaricah slovesno praznoval rojstni dan kralja Petra II., ki je bil v Londonu.

V noči od 7. na 8. september je Šercerjeva partizanska brigada zasedla položaje okrog Grčaric in 8. septembra začela z napadom na četniško postojanko. Za zavarovanje tega napada je bila pri Dolenji vasi Tomšičeva brigada, pri Kočevski Reki pa Gradnikova. Ker so partizani napadali le s pehotnim orožjem, so četniki napad uspešno odbijali. In ker uradna kapitulacija Italije še ni bila objavljena, so Italijani čez dan z artilerijo obstreljevali položaje okrog Grčaric.

Tu naj se oddaljim od naslova. Po zavezniškem izkrcanju na Siciliji 10. julija in po padcu fašizma 25. julija sta slovenska komunistična partija in partizansko poveljstvo zelo računala z možnostjo izkrcanja zahodnih zaveznikov na Jadranu. Zato so koncentrirali vse udarne brigade na Dolenjsko in Notranjsko, z Gorenjske so potegnili Prešernovo brigado, s Primorske Gradnikovo in s Štajerske Šlandrovo brigado. V obširni knjigi »Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945« beremo: »Med najvažnejše ukrepe, ki naj bi osvobodilnemu gibanju zagotovili, da na slovenskem ozemlju, zasedenem po Italiji, pobere plodove zmage protifašističnih sil nad italijanskim fašizmom, je šteti tudi osredotočenje vseh sil narodnoosvobodilne vojske na Dolenjskem in Notranjskem, da bi bila zmožna razorožiti italijansko vojsko ter plavi in beli gardi onemogočiti, da bi se polastili orožja in oblasti pod okriljem odhajajočega okupatorja« (str. 492). Podobno misel izraža tudi M. Mikuž: »Obstajala je le nevarnost, da bi se beli in plavi ob kapitulaciji Italije ne dokopali do orožja in oblasti, kar bi precej poslabšalo položaj« (Pregled NOB, III., str. 24). Citata dokazujeta, da sta se partizansko vojaško vodstvo in Komunistična partija zavedala, da je bilo vaških stražarjev pred italijansko vdajo skoro 2000 več kot partizanov.

Na možnost izkrcanja zahodnih zaveznikov v južni Dalmaciji, Albaniji in Grčiji so močno računali tudi Nemci, ki so po padcu fašizma ustanovili v Srbiji posebno poveljstvo in pripravili pet motoriziranih divizij z namenom, da takoj po italijanski vdaji, o kateri so bili prepričani, zasedejo prejšnje italijanske položaje ob jadranski obali.

Da se vrnem k naslovu. Kako je potekal tridnevni boj v Grčaricah, najde bralec podrobneje v knjigi »Stalinistična revolucija na Slovenskem I«, str. 318–322, ter v knjigi »Svoboda v razvalinah« s podnaslovom »Grčarice–Turjak–Kočevje« (Cleveland 1961), ki je bila pred dvema letoma ponatisnjena v Sloveniji. Bralcu bo tako jasno, da so tretji dan bojev Grčarice končno padle pod grantami iz italijanskih topov. Te so morali uporabljati italijanski oficirji ob grožnji nanje namerjenih revolverjev in pušk. Partizani so tedaj prvič uporabili topove v napadanju nasprotnikovih postojank, kar je bil važen mejnik v načinu bojevanja.

Grčarice pa verjetno ne bi bile padle, ko bi Novaku obljubljeni liški četniki dejansko prišli na pomoč. Vsaj izpad bi bil omogočen. Toda ko so srbski četniki zvedeli 9. septembra zjutraj, če ne že prejšnji večer, za italijansko vdajo, niso nadaljevali svoje poti, ampak se vrnili v Moravice. (Tako pripoveduje Karel Novak v svojih spominih »Moj vojno–politički rad, 1941–1945«. Sokolski vestnik, Milwaukee, USA, 1987, štev. 1–4. – Dejansko so bili spomini napisani decembra 1946.) Liški četniki so se pač zavedeli, da je z italijansko vdajo nastopila zanje važna sprememba, zato so se vrnili, da bi v Moravicah bili v stalnem stiku s poveljstvom odreda. Z njihovega stališča je bila ta odločitev razumljiva, usodna pa za četnike v Grčaricah. Major Novak, ki je bil vse tri dneve bojev v Ljub[Stran 059]ljani in po radijski zvezi dajal četnikom v Grčaricah povelja, pa je bil prepričan, da bodo liški četniki še pravočasno prišli na pomoč njegovemu odredu in mu zato ni dovolil izpada 8. septembra in prav tako ne 10. septembra. Zahteval je, naj vzdržijo, ker pomoč prihaja. V tem je bila tragika četniškega poraza v Grčaricah.

Iz omenjenih dveh knjig bo bralec zvedel, da je 10. septembra popoldne poveljnik kapetan Milan Kranjc pripravljal izpad iz postojanke, ne glede na Novakova povelja iz Ljubljane. Toda med temi pripravami je bil smrtno zadet in volja za izpad je prenehala.

Ob koncu tridnevnih bojev se je partizanom vdalo 171 četnikov, padlih je bilo 11, med njimi poveljnik Kranjc, in 17 ranjenih, med temi težko ranjenimi prvi poveljnik major Danilo Koprivica. ki si je ob vdaji

vzel življenje. Večino zajetih četnikov so partizani postrelili brez sodnega procesa pri Mozlju, južno od Kočevja, 12 vodilnih pa so odbrali za famozni sodni proces od 8. do 10. oktobra v Kočevju. Vsi so bili obsojeni na smrt. Partizani so imeli 11 padlih in 18 ranjenih, kot navaja levičarski zgodovinar Tone Ferenc, »Kapitulacija Italije in NOB v Sloveniji v jeseni 1943«, 1967, str. 182.

Eden redkih preživelih četnikov Jože Sladič (umrl 1992 pri Clevelandu) je po dvajsetih letih napisal članek »Nesmrtnim borcem Grčaric« (Vestnik, 1963, XIV, VIII–IX (sic!). V njem pravi, da Grčarice ne bi nikoli doživele poraza, kot so ga, ko ne bi prišlo iz Ljubljane iz štaba povelje »Vzdržite! Pomoč prihaja.« In dalje: »Skoro stoodstotno sem prepričan, da bi se rešili z begom iz kočevskih zaporov, če ne bi prek župnišča dobili sporočilo, da ‘se nam ne bo zgodilo nič žalega, ker da se je za nas zavzela angleška vlada’.« Po njegovem prepričanju je glavni krivec za poraz Grčaric major Novak: »Ne bi bilo Družinske vasi in ne Grčaric, ko ne bi bilo vašega strogega povelja pregovarjati se s partizani … Ustanavljanje posadk kot Grčarice je v danih razmerah pomenilo toliko kot lastni grob. Kje je torej ostalo povelje za izpad, ki bi ga vi (Novak) morali izdati takoj po prejemu vesti o napadu in obkolitvi Grčaric. Te vesti so vas dosegle že 8. septembra.«

Figure 34. Kočevje oktober 1943 – Prvi stalinski proces v Sloveniji – Prizor s kočevske ulice

Partizanski napad na Grčarice je imel pomembne posledice v Ljubljani. Za napad je od majorja Novaka vsekakor zvedel Vojni svet, v katerem so bili polkovnik Vauhnik in podpolkovnika Prezelj in Peterlin, od teh pa Slovenska zaveza in vodstvo Slovenske legije. Vodstvo te se je naslednji dan, 9. septembra dopoldne, zbralo na sejo, ne le zaradi italijanske kapitulacije in novega položaja, ki so se v njem znašle vaške straže – te so prejšnji dan prekrstili v »slovenske goščarje« za razliko od partizanov – ampak je bil tudi pogovor o partizanskem napadu na Grčarice. Pod vplivom tega napada je na posredovanje svojega rojaka veletrgovca Mejača iz Komende šel župnik Križman 9. septembra na pogovor h generalu Roesnerju. Najbrž po posvetu z vodstvom Slovenske legije. Tole slednje sicer le sklepam, toda samo v tem nepričakovanem napadu vidim vzrok za spremembo v mišljenjih in stališčih Zaveze in Slovenske legije glede Nemcev. Pod vplivom tega napada je bilo dano vaškim stražam na Notranjskem navodilo, naj se približajo železnici Ljubljana–Postojna, ki so jo nadzorovali Nemci. Ne dolgo prej pa je bilo tem vaškim stražam sporočeno, naj bi se zbrale v predelu Krima in Rakitniške planote ter v predelu Snežnika in Javornika. Spremembo v stališču glede Nemcev vidim tudi v odgovoru, ki ga je odbornik Slovenske legije A. Križman dal 9. septembra popoldne poveljniku vaške straže na Vrhniki (Radu Pavliču) na vprašanje, ali sme sprejeti nemško vabilo za sodelovanje, da sme. Napad na Grčarice je namreč kaj hitro razblinil vsa pričakovanja, da bo možno sodelovanje med goščarji in partizani v boju proti Nemcem, ali pa vsaj neko znosno razmerje med njimi. Uničenje Grčaric pa je bil tudi otipljiv dokaz za Vojaški svet in za politike Slovenske zaveze, da so slovenski komunisti slej ko prej odločeni uničiti idejno-političnega nasprotnika in tekmeca z vsemi možnimi sredstvi. Še bolj pa je to komunistično namero potrdil partizanski napad[Stran 060] na Turjak. Za tega je najvplivnejši član v vodstvu Slovenske zaveze in Slovenske legije dr. Šmajd zvedel v torek, 14. septembra zjutraj iz Cerkvenikovega pisma, ki je bilo z Zapotoka prineseno v Ljubljano prejšnji večer. Napad na Grčarice in njihovo uničenje ter napad na Turjak so pri odločujočih bistveno pripomogli k prepričanju, da se mora naša samoobramba pred komunističnim nasiljem in terorjem nadaljevati tudi pod nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine. Na podlagi tega spoznanja je Slovenska zaveza ta dan dala polkovniku A. Kokalju dovoljenje za vojaške pogovore z Nemci. Morda bi smel reči, da ga je prosila za to. Ko pa so 15. septembra opoldne prišli v Ljubljano vaški stražarji (goščarji) z Zapotoka, je napad na Turjak postal splošno znan. Saj so ga na Zapotoku opazovali dva dneva. Ob razlagi, ki sem jo skušal dati v temle odstavku, postane razumljivo, zakaj je dr. Šmajd šel 16. septembra na pogovor h generalu Roesenerju za ustanovitev novih oboroženih enot, ki bi bile naslednik vaških straž.

7.1.1.

Gornji naslov, izposojen iz znanega filma režiserja Petra Weira, se kar ponuja ob dveh knjigah iz leta 1991; z njima se je namreč v našo zavest vzdignila skupina književnikov, povezanih generacijsko in tudi svetovnonazorsko, ki so bili dotlej mrtvi v dvojnem pomenu besede: telesno in kulturno. Kakor pove podnaslov zbornika Jutro pozabljenih, je to »antologija padlih, pobitih, prepovedanih, zamolčanih, pozabljenih«. Medtem ko je institucionalna literarna zgodovina partizansko literaturo odkrivala in raziskovala, v zadnjem času celo kritično ovrednotila, je bila književna ustvarjalnost nasprotne strani izbrisana iz povojnega kulturnega prostora. Z izjemami, kakršna je bil Balantič in deloma Hribovšek, se imena nezaželenih pesnikov v literarnih zgodovinah niso niti omenjala, zaman bi jih iskali tudi v kakem leksikonu ali priročniku. (Enciklopedija Slovenije jih je po osamosvojitvi začela uvrščati, tako vsaj kažeta članka o Ivanu Hribovšku in Francetu Kunstlju, ki ju Leksikon CZ Slovenska književnost iz leta 1982 še ne pozna.) Izgubljena pesniška generacija se je zdaj tako rekoč iz nič prikazala v dveh publikacijah, v antologiji Jutro pozabljenih (Celje, Mohorjeva družba 1991) in v študiji Slovenski dunajski krog 1941–1945 (Ljubljana, Cankarjeva založba 1991). Urednik prve in avtor druge, slavist in pesnik France Pibernik, je že leta 1971 v reviji »Prostor in čas« opozoril na 50–letnico Balantičevega rojstva z Epitafom na grobu zavrženega pesnika, ki je bil v načinu konkretne poezije sestavljen iz črk pesnikovega imena in rojstne letnice.

Vendar je bil »zavrženi pesnik« edini izmed svojih vrstnikov, ki je tudi v prvih dveh povojnih desetletjih, ko je bila objava njegovih verzov v tej deželi še nepredstavljiva, imel svoj krog bravcev, posebno med študenti slavistike, čeprav je bil ta krog gotovo precej ozek. Vzrokov za to, da Balantič ni zatonil v pozabo s svojimi sopotniki vred, je bilo kar nekaj, ne le ta, da je bila njegova poezija s svojo eksistenčno grozo in temnim erosom drugačen glas v gluhem času lopatarske verzifikacije. Neka srhljiva fascinacija je nedvomno sevala iz pesnikove smrti v plamenih grahovske postojanke, iz smrti torej, ki se je tako dramatično ujela z naslovom zbirke V ognju groze plapolam. Balantičevo podtalno navzočnost v tistem času pa je omogočala tudi čisto zunanja okoliščina, da je imel – edini med mrtvimi pesniki – že objavljeno zbirko pesmi in sonetni venec. Njegove pesmi so bile bravcu, ki se je zanje intenzivneje zanimal, tako ali drugače le dostopne, ali v izvodih obeh medvojnih objav, ki so preživeli čistke, ali pa v katerih od tistih, ki so izhajale v zamejstvu. V tem je bila tudi občutna Balantičeva prednost pred Hribovškom, ki je svoje pesmi sicer sam pripravil za natis, vendar so prvikrat izšle šele leta 1965 v Buenos Airesu in so zato pri nas verjetno dosegle le zelo majhen krog bravcev. (V ilustra[Stran 061]cijo naj omenim, da sem Hribovškovo zbirko dobila le naposodo za nekaj dni, medtem ko sem imela »svojega« Balantiča v miniaturki, ki je izšla v Celovcu.) Samo ugibati je mogoče o nagibih, zavoljo katerih se je tedanji režim leta 1966 odločil, da dovoli izid Balantičeve Muževne steblike – ena od možnosti bi lahko bila ta, da se zajezi uvoz zamejskih izdaj; morebitni škodljivi učinek dekadentne poezije bi se dal v domači objavi ublažiti s primernim uvodom in še posebej z opombami, ki bi postavile kritično razdaljo do pesnikove osebnosti in njegove odločitve v državljanski vojni. Vendar so takoj po natisu očitno prevladali drugačni premisleki; kakor je znano, je bila naklada v celoti uničena. Med knjižničarji je takrat krožila anekdota, kako je upravnik neke študijske knjižnice v provinci na zahtevo iz Ljubljane, naj vrne obvezni izvod, ker da so v njem odkrili napako, odgovoril, da so napako opazili že sami in izvod pri priči uničili. Muževna steblika je nato izšla leta 1984, potem ko je bilo že osem let v obtoku Balantičevo Zbrano delo iz Argentine. Medtem je pesnikovo ime že prodrlo v literarno zgodovino in publicistiko, njegove pesmi pa skupaj s Hribovškovimi tudi v nekatere antologije, tako v reprezentativnega Živega Orfeja kakor tudi v Šalamunov in T. Brejčev izbor 57 pesmi od Murna do Hanžka (obe antologiji sta izšli leta 1970).

Vsa taka in podobna, znana in manj znana dejstva iz Balantičevega kontroverznega posmrtnega življenja je kronološko razvrstil France Pibernik v dodatku k monografiji Temni zaliv Franceta Balantiča (1989), ki že nakazuje pesnikovo renesanso v naslednjih letih. Pričujoči zapis jih na kratko povzema samo zato, ker je do nedavnega prevladoval videz, kakor da je Balantič osamljen primerek sicer odličnega pesnika, ki je po spletu nesrečnih okoliščin zablodil na »napačno« stran; isto velja tudi za sicer dosti manj znanega Hribovška. Pibernikovi knjigi to podobo bistveno spreminjata: Balantič in Hribovšek odslej nista več marginalna posameznika na praznem ozadju, temveč pesniški vrh neke izgubljene generacije. Na straneh antologije Jutro pozabljenih so oživela izbrisana imena in mladi obrazi avtorjev (urednik je knjigo opremil tudi s fotografijami vseh književnikov), ki so bili ob času svoje smrti še neuveljavljeni, njihova dela pa raztresena po predvojnem in medvojnem revialnem tisku in zbornikih, kolikor niso sploh ostala v rokopisu. Velika večina je začela objavljati šele tik pred vojno ali med njo in se še ni utegnila profilirati; koliko gradiva se je izgubilo ali uničilo, pač ne bo več mogoče dognati. Vsekakor je France Pibernik za to društvo mrtvih pesnikov naredil tisto, kar je v preteklih desetletjih za partizansko literaturo postorila institucionalna literarna zgodovina. Z njegovo antologijo in študijo o dunajskem krogu sta postavljeni v širši okvir tudi izdaji Balantičevih in Hribovškovih pesmi, ki ju je pripravil že prej, kakor tudi njegovi monografiji o teh dveh pesnikih.

Delo za Jutro pozabljenih je nedvomno občutno presegalo običajno uredniško prakso. Urednik je moral namreč najprej opraviti vse pripravljalne postopke, kakor so zbiranje primarnega gradiva in dokumentacije. Med uvodna dela je pač sodil pregled tedanjega časopisja in zbornikov, pa tudi poznejšega emigrantskega tiska. Sicer pa je Pibernik uporabil predvsem dva metodološka prijema: pogovor s pričami, med katerimi so nekateri imetniki rokopisnega gradiva, ter iskanje dokumentov po arhivih in knjižnicah. Urednikova zahvala osebju desetih kulturnih ustanov, ki so mu omogočile dostop do gradiva, že sama kaže, kako široko je seglo raziskovalno delo. O težavah, s katerimi se je pri tem srečeval, je marsikaj povedal v intervjuju, ki ga je za letošnjo julijsko/avgustovsko številko »Ognjišča« pripravil Božo Rustja (Raziskovalec del zamolčanih književnikov). Normalno delo na tem področju je bilo vse do osamosvojitve zelo ovirano, delno celo onemogočeno; za nekatere vire so bila potrebna posebna dovoljenja, arhiv Udbe pa je Piberniku ostal zaprt do letošnjega maja. Podobne ovire so se pokazale tudi ob iskanju preživelih svojcev, prijateljev in znancev pobitih pesnikov ter ob srečanjih s temi potencialnimi pričami. Precej jih je živelo v emigraciji, drugi spet so bili za pogovor pripravljeni – ali pa tudi ne; poleg tega je po več ko štirih desetletjih spomin pri posameznikih pač različno jasen in zanesljiv. Tako je marsikaj ostalo fragmentarno; ne le pesniška zapuščina, tudi življenjska zgodba marsikaterega teh mladih literatov je ostala nepopolna, zlasti ker pri mnogih ni bilo mogoče ugotoviti okoliščin, kraja in natančnejšega časa smrti.

Kljub takim in podobnim pridržkom je uspeh urednikovih prizadevanj impresiven: izbrana besedila 21 književnikov, pospremljena s krajšim uvodom, z biografskimi orisi ter z bibliografskimi podatki o objavah v tukajšnjem in emigrantskem tisku, pa tudi o ohranjenih rokopisih. Kakor [Stran 062]opozarja urednik, seznam zamolčanih književnikov s tem še ni popoln; vendar se ne zdi verjetno, da bi se splošna podoba z morebitnim odkritjem še katerega imena bistveno spremenila.

Avtorji v zborniku so razvrščeni po letnicah rojstva in tako je na prvi pogled razvidno, da gre v glavnem za generacijo, rojeno v letih med 1914 in 1925. Nekako zunaj tega okvira ostajata književnika na čelu antologije, in to ne le po rojstni letnici, temveč tudi zato, ker ju je beroče občinstvo bolj ali manj že poznalo. Narte Velikonja, veliko starejši pisatelj, je svoja popularnejša dela objavil že v 20. in 30. letih, res pa ga vse do leta 1991 v Sloveniji niso več tiskali. Zato pa bi tržaškega pesnika Stanka Vuka komajda lahko šteli za pozabljenega ali zamolčanega (izbor iz njegovih del je izšel leta 1959, pisma 1989), posebno še, ker je njegova nepojasnjena smrt razvnemala ne le vedno nova ugibanja o morivcih, temveč tudi domišljijo priznanih ustvarjalcev, kakor sta Boris Pahor in Fulvio Tomizza.

Če torej štejemo Velikonja in Vuka za že znana avtorja (oba najdemo tudi v Leksikonu CZ Slovenska književnost iz leta 1982), ostane sklenjena generacija 19 literatov, od katerih sta bila najstarejša, France Kunstelj in Lado Piščanec, rojena l. 1914, najmlajša, Leopold Legat in Odon Peterka, pa l. 1925. Njihovi rojstni kraji, ki so pri nekaterih močno obarvali njihovo literarno delo, so raztreseni od Trsta do Maribora in Slovenskih goric pa od Kočevskega prek Dolenjske do Bohinja, Jesenic in Kamnika. Kraj smrti je pri večini neznan; pri petih je to zanesljivo ali domnevno Teharje, vsaj pri dveh Kočevski Rog, pri enem Jelendol. Trije so bili umorjeni kot civilisti že med vojno; Lado Piščanec, Franček Prelog in Lojze Grozde (slednjemu je teolog dr. Anton Strle že leta 1944 posvetil življenjepisni oris z naslovom Slovenski mučenec Lojze Grozde). Med vojno je izgubila življenje na partizanski strani četverica krščanskih socialistov, Janez Klarič, Tone Čokan, Janez Tominc in Franček Štabuc; nekateri v okoliščinah, iz katerih je mogoče sklepati, da so jih likvidirali njihovi sobojevniki sami. Urednika v tej domnevi potrjuje tudi dejstvo, da se je uradna literarna zgodovina njihovim imenom izognila, čeprav je sicer zelo skrbno in prizadevno odkrivala partizanske avtorje. Za Karlom Starcem, ki je bil mobiliziran v nemško vojsko, se je izgubila sled nekje na ruski fronti. Vsi drugi so umrli v domobranskih uniformah, večinoma pomorjeni po vojni, le dva od njih, Balantič in Janez Borštnar, sta padla med vojno. Med mrtvimi pesniki so bili štirje duhovniki, trije še gimnazijci, vsi drugi študenti različnih strok: medicine, slavistike, teologije, kemije, zgodovine in prava. Kar trije so študirali klasično filologijo, torej prav tisto stroko, ki jo je nova oblast po vojni v srednji šoli tako uspešno zatolkla; morda ne čisto brez razloga – kaj, če res navaja k deviantnemu mišljenju? Navsezadnje je precejšen del teh literatov prišel prav iz gimnazije v Škofovih zavodih, kjer so bili deležni temeljite klasične izobrazbe. V svetovnonazorskem pogledu je bila nedvomno velika večina katoliškega prepričanja, vendar z različnimi odtenki, med katere sodijo tako krščanskosocialne ideje kakor tudi nekateri svobodomiselni pogledi (slednje zapaža Janko Kos npr. pri pesnikih dunajskega kroga).

Slovenski dunajski krog 1941–1945 v več pogledih dopolnjuje biografsko–bibliografske podatke v Jutru pozabljenih, čeprav se skupini književnikov v teh dveh knjigah ne ujemata v celoti. Z imenom dunajski krog je Pibernik označil gorenjske maturante Škofovih zavodov, ki jih je meja odrezala od možnosti, da bi študirali v Ljubljani, in so se zato skušali vpisati na dunajsko univerzo, tam pa so se jim pridružili še nekateri dijaki s Štajerskega. Ta skupina literarno nadarjenih študentov se je zbirala okrog Janeza Remica in izdala tudi rokopisni zbornik, ki se je ohranil v enem samem izvodu brez naslovne strani. Pibernik ga analogno po dijaškem literarnem glasilu iz zavodov imenuje »Dunajske domače vaje« in ga v celoti ponatiskuje na koncu svoje knjige. Sicer pa je študija o dunajskem krogu zasnovana podobno kakor Jutro pozabljenih: splošnemu orisu nastanka in značaja mlade literarne skupine sledijo z bibliografijo opremljeni življenjepisi peterice najizrazitejših avtorjev, od katerih trije – Remic, Hribovšek in Starc – sodijo med mrtve in zamolčane, medtem ko sta štajerska pesnika, France Filipič in Jože Šmit, preživela in svoj glavni opus ustvarila po vojni; prav ta dva sta tudi Piberniku posredovala veliko dragocenih podatkov.

Medtem ko je Slovenski dunajski krog v celoti monografska študija, pa v Jutru pozabljenih sestavljajo glavnino leposlovna besedila različnih zvrsti; prevladujeta poezija in pripovedna proza, manj je esejistike, dramski fragment je en sam. Gotovo je najizrazitejši del tega zbornika lirika, v veliki [Stran 063]meri nadaljevanje tistega toka v predvojnem pesništvu, ki je svoj vrh dosegel z Antonom Vodnikom in Božom Voduškom. Gre torej za liriko, ki je pri nekaterih avtorjih izrazito religiozna, skoraj pri vseh pa se loteva metafizičnih in eksistencialnih vprašanj, razpeta med »varljivo večnostjo in ničem«, kakor je Remic označil Voduškovo poezijo. Ves ta blok pesniških besedil še čaka na podrobnejšo analizo in ovrednotenje, kakršnega sta bila doslej že deležna Balantič in Hribovšek, pred nedavnim tudi v esejih Tarasa Kermaunerja in Nika Grafenauerja in zlasti še v študiji Janka Kosa Živi in mrtvi (Sodobnost XL, 1992, št. 4). Tu sta prvikrat postavljena drug ob drugem »dionizični« Balantič, dedič baroka, in »apolinični« Hribovšek, občudovavec antike, kot enakovredna, čeprav med seboj zelo različna ustvarjavca, ter uvrščena v zgodovini novejše slovenske lirike v linijo zgodaj dozorelih in zgodaj umrlih pesnikov: Ketteja, Murna, Kosovela in Kajuha.

Z literarno produkcijo njunih sopotnikov se Kos ne ukvarja podrobneje, vendar zapaža v njej »vrsto skupnih motivnih, tematskih in celo formalnih značilnosti«, po katerih se ta poezija razločuje od sočasne partizanske. V čem naj bi bile te značilnosti, koliko gre pri njih za nadaljevanje pesniške tradicije ali za naslonitev na tuje zglede, koliko pa za oseben, avtentičen glas, ostaja vprašanje za prihodnje literarnozgodovinske analize. Ta vprašanja je na več mestih načel že Pibernik, ko je v biografskih orisih opozarjal na stilno pripadnost posameznikov kateremu od sočasnih literarnih tokov (v zvezi z ekspresionizmom bi se dalo morda kaj reči tudi o Starčevem dramskem poskusu). Ponekod se je dotaknil tudi njihovega literarnega obzorja, na katerem so, kakor za zdaj kaže, kraljevali pesniki francoske moderne ob Rilkeju, Hölderlinu in Rusih.

Pripovedniški del zbornika je nedvomno šibkejši; proza pač zahteva neko življenjsko izkušnjo, kakršna zgodaj umrlim pisateljem ni bila dana. Večidel so zastopani s kratkimi zgodbami iz kmečkega ali polproletarskega okolja, pogosto z močno lokalno barvo, neredko z moralno poanto ali s socialnim poudarkom. J. Kos izvzema iz povprečja novelo Franceta Kunstlja; ta je zapustil tudi dovolj obsežen in izrazit opus, da ga je bilo mogoče v emigraciji izdati v samostojni prozni zbirki.

Med esejisti stoji v ospredju Janez Remic, ob Balantiču in Hribovšku nesporno tretje pomembno ime zamolčane generacije, tudi intelektualno najmočnejša osebnost dunajskega kroga. Ker pa njegova nadarjenost ni bila obrnjena v leposlovno ustvarjanje, temveč v filološko in literarno vedo (študiral je klasično filologijo in pripravljal disertacijo o Platonu), je tudi njegova zapuščina ostala predvsem obetaven in zanimiv nastavek. O Remičevem širokem obzorju, logičnem in natančnem načinu mišljenja ter izražanja pričata v zborniku ocena Voduškove pesniške zbirke Odčarani svet, kakor tudi kratki, a zanimivi esej Naslov romana, priostren v dosledno izpeljano tezo. Še posebej preseneča njegova zgodnja zrelost v presoji političnega položaja Slovencev v stari Jugoslaviji s poudarkom na veliki odgovornosti slovenske inteligence pri ohranjanju narodove identitete. Ta zrelost se kaže že v prispevku, ki ga je kot gimnazijec objavil v zavodarskih »Domačih vajah«: »Strašno je dejstvo, da se moramo v lastni državi bojevati za svoje šolske knjige, da moramo materialno uničevati sebe, da moramo raznarodovati svoje fante pri vojakih … Avstrija nam je zgled, kako propade država z več narodi; in kakor se vidi, nas ni izučila« (Slovenski dunajski krog, str. 14).

Pibernikovi knjigi odpirata novo stran v naši polpretekli literarni zgodovini; sta prvi dosežek in hkrati izziv za nadaljnje delo na tem področju, posebno še, ker se je z izginom cele pesniške skupine nasilno pretrgalo neko zelo izrazito izročilo naše predvojne književnosti in je nastala neka nenaravna vrzel, ki se je začela polniti šele z novim pesniškim rodom v 60. letih. Vendar je na društvo mrtvih pesnikov tudi iz razdalje več ko štirih desetletij težko gledati le kot na nekakšen literarni kuriozum. Besedila in zgodbe kratkega življenja puščajo v bravcu občutek prizadetosti, ne le zavoljo osebne usode mladih književnikov, temveč tudi zavoljo spoznanja, da je bil s pomorom tolikšnega dela tedanje mlade generacije uničen ustvarjalni polet ter moralni in intelektualni potencial, ki je nato občutno manjkal v narodovem povojnem duhovnem življenju.

8.1.1.

Tri leta so minila od prve slovesnosti v Kočevskem Rogu v spomin na zločinsko pomorjeno slovensko domobransko vojsko. Pobite protikomunistične borce je tedaj javno priznala slovenska Cerkev in jih s pogrebnim obredom sprejela v občestvo svojih mrtvih. Rečeno je bilo, da je bila opravljena sprava z mrtvimi.

Pri tej zgodovinski slovesnosti je sodeloval tudi predsednik predsedstva Republike Slovenije. Zato se je zdelo, da je slovenski medvojni protikomunistični upor priznala tudi slovenska pokomunistična država. Tak vtis je utrjevala tudi ugotovitev o koncu državljanske vojne, ki jo je malo prej v svojem nastopnem govoru razglasil predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta.

Zdelo se je torej, da je vzpostavljeno temeljno soglasje o medvojnem dogajanju in izpolnjen osnovni pogoj za začetek slovenske sprave. Od tu naprej je bilo pričakovati, da bo država – ki je čez eno leto postala samostojna – enakopravno obravnavala udeležence državljanske vojne, odkrila in pojasnila zločine petdesetletnega komunističnega nasilja, razkrila in onemogočila komunistične tajne službe, popravila storjene krivice in se sama pravno in dejansko odtrgala od nasilne preteklosti. Potem bi prišla sprava in slovenski narod bi srečno zaživel.

Žal, pravljica! Resnica je bila drugačna. Kazala se je že na Rogu. Tedanji in sedanji vrhovni predstavnik slovenske države tam ni zmogel javno stopiti do brezna s tisoči zločinsko pobitih slovenskih mož in fantov, položiti šopka rož ali prižgati svečke. V svojem dolgem govoru ni imenoval pomorjenih slovenskih domobrancev, čeprav ni pozabil z imenom omeniti njihovih nasprotnikov. Ob spominu na strašni slovenski holokavst ne on in ne njegovi politični spremljevalci niso zmogli ničesar človeškega. Storili so samo toliko, kolikor so bili trenutno prisiljeni storiti kot politiki. Ostale so samo prazne besede in roke v žepih. In seveda sporočilo:

Je čas vojne in je čas miru. V vojni se pač pobija, sedaj pa nam dajte mir, pustite preteklost zgodovini!

Sami pa je niso pustili. Preden je od Roga ’90 preteklo leto in je bila Slovenija v najbolj kritičnih dnevih osamosvajanja, ko je bila politična enotnost za slovenski narod življenjska nujnost, si je predsednik in večina članov predsedstva vzela čas in stopila na čelo politične gonje proti državnemu tožilcu, ker je prišel iz vrst preživelih udeležencev slovenskega protikomunističnega upora. Še več, predsednik Milan Kučan si je med upravnim postopkom za registracijo društva Nova lovenska zaveza dovolil nezakonito intervencijo z javno izjavo, da gre za prepovedano nacistično organizacijo. Postopek za registracijo je zastal in zadeva je bila izročena v odločitev predsedstvu Republike Slovenije. K sreči tam le niso bili samo člani centralnega komiteja in zato poskus, da predsedstvo prevzame njegovo vlogo, ni uspel. Odločili so zgodovinarji, ki so zanikali predsednikovo sodbo. Vendar ta njihovih ugotovitev ni sprejel in svoje krivične sodbe ni preklical.

Takšen odnos najvišjih državnih predstavnikov do slovenskega protikomunističnega odpora je s pomočjo recikliranih ostankov komunistične partije v različnih demokratičnih ovojih privedel do paničnega »ustavljanja desnice«, do razbitja nekomunistične koalicije in do padca nekomunistične vlade. In potem so stvari tekle, kot so morale teči: od slabega k slabšemu.

Danes smo priča številnim gospodarskim aferam, v katerih so praviloma udeleženi nekdanji komunisti in njihovi nasledniki. Kot nekoč jim gre tudi sedaj predvsem za denar, samo ideoloških mask ne morejo več najti. Bolj spretni so sodelavci komunistične tajne policije. Ti uspešno varajo volilce z masko nacionalizma. O popravi krivic govorijo samo še prizadeti, razkrivanje komunističnega nasilja in njegovih nosilcev nima prave državne in politične podpore.

[Stran 065]

Največja ovira, da bi našli pot do narodove sprave in boljšega življenja, je nerazčiščen odnos do preteklosti. Nova slovenska država se niti pravno niti moralno še ni ločila od prejšnjega nedemokratičnega režima. Nasprotno, prizadevanja za vzpostavitev državnopravne zveze z medvojno komunistično revolucijo in s povojno totalitarno državo so vedno bolj drzna in vedno bolj odkrita.

Predsednik Kučan se od Roga ’90 dalje udeležuje samo proslav ene strani v državljanski vojni. Drugi strani pa vztrajno priporoča molk in prepustitev zgodovini. Trije predsedniki – Kučan, Rigelnik in Drnovšek – podpisujejo državne osmrtnice revolucionarjem najhujšega imena, medtem ko za tisoče njihovih žrtev niso oskrbeli niti mrliških listov in jih ne priznavajo niti kot mrtvih. Njihova morišča so še povsem neraziskana in brez znamenj, njihova pokopališča še vedno oskrunjena in ne obnovljena.

Borci, ki se pridušajo, da ni bilo nobene revolucije, še vedno prejemajo posebne pokojnine za »posebne revolucionarne zasluge« v Jugoslaviji, v Italiji, v Avstriji, v Španiji in v Grčiji. Ni dovolj, da Slovenci plačujejo za nasilje v Sloveniji, plačevati morajo tudi nasilnikom v tujini. Na drugi strani tisti, ki so kaj storili proti nelegitimni komunistični državi, še vedno veljajo za kriminalce. Nova slovenska država tako priznava, da je bilo nasilno rušenje prve Jugoslavije dovoljeno in še danes nagrajeno delo, delovanje proti nasilni komunistični Jugoslaviji pa zločin.

Tako se je moralo zgoditi tudi to, kar je letos poleti storil predsednik slovenskega parlamenta mag. Herman Rigelnik, ko je v odgovoru na poslansko vprašanje dr. Franca Zagožna brez kakršnekoli ustavne ali zakonske podlage javno obvestil poslance, da je Državni zbor »naslednik kočevskega zbora«, katerega 50. obletnico bomo proslavili v oktobru. V ta namen je nato sklical poslanske skupine in jim predlagal slavnostno zasedanje Državnega zbora meseca oktobra v Kočevju. Za popolno sliko sedanjih politikov je treba dodati, da se je shizofrenemu zasedanju demokratičnega parlamenta v dvorani krvavega kočevskega zbora, ki je za Komunistično partijo Slovenije in njen zločinski VOS »legaliziral« medvojne in povojne množične poboje in postavil »revolucionarno-pravne« temelje polstoletne komunistične diktature, po izjavi predsednika Rigelnika uprla ena sama stranka, le Slovenski krščanski demokrati. Ob tej priložnosti tudi ni bilo slišati zahteve predsednika države in njegovih tovarišev, da je treba pretekle dogodke prepustiti zgodovinarjem.

Iz preprostega krščanskega pogreba 8. julija 1990 v Kočevskem Rogu so naredili tribuno za politično in osebno uveljavitev. Spravo z mrtvimi so razglasili za politično spravo, ki za naprej zahteva molk o storjenih zločinih. Nobena kamera ni videla in omembe vredno ni bilo, da je med mašo pri obrednem podajanju rok k predsedniku Kučanu pristopil preživeli domobranec in mu podal roko v pozdrav miru in sprave. Navadno rokovanje predsednika z nadškofom v odmoru po maši pa je bilo razglašeno za obred sprave.

Samostojno Republiko Slovenijo bi radi naredili za naslednico rdeče revolucije, parlamentarno demokracijo za naslednico komunistične diktature, vse samo zato, da bi komunistični reformatorji kljub propadu komunistične države še naprej obdržali z revolucijo osvojeno oblast in med komunistično diktaturo »pridobljene pravice«.

Zato so kolajne, prejete iz rok sedanjega predsednika države in nekdanjega predsednika partije, tako potemnele, da so jih odlikovani politični prvaki morali vrniti. Škoda, da so temni lesk opazili šele potem, ko se je zasvetil na prsih bojevnikov za nasledstveno zvezo med krvavo revolucijo in samostojno Slovenijo. Lahko bi že prej vedeli, da volk tudi v ovčjem kožuhu ostane volk. In ne bi z volkovi tulili.

8.2.1.

28. januarja letos je bilo v Književnih listih Dela objavljeno razmišljanje Martina Ivaniča o Slovenski enciklopediji – nacionalki. Bila naj bi krona znanstvenoraziskovalnega dela in kulturne zrelosti katerekoli nacije, prelivanje vedenja o razvoju, ustvarjanju in zgodovinski identiteti naroda v gradivo trajne vrednosti ter izjemni organizacijski, finančni in založniški projekt. Z obžalovanjem opaža ne samo, da je hudo padlo število kupcev, ampak tudi splošno nezanimanje javnosti, ki ni opravičljivo. Ista javnost, ki se komaj odzove na izid nacionalke vsako jesen, se dvigne kot eno ob takih mukah enodnevnicah, kot so Premiki in Skrivnost države.

Skušal bi ugotoviti, kaj je eden od domnevnih vzrokov za tako stanje. Omejil se bom na najbolj delikatno snov, na gesla, ki kakorkoli obravnavajo obdobje druge svetovne vojne, delno pa tudi kasnejšo komunistično vladavino.

Žal izhaja nacionalka v spremenljivih časih, ki so takemu projektu skrajno nenaklonjeni. Čeprav se je že pri prvi knjigi leta 1985 dalo slutiti, da se stari red podira in da bo komunizem slej ko prej poražen in bo moral oditi s prizorišča, so avtorji lahkomiselno in lagodno pisali svoje. Niso se trudili, da bi zasejali najlnanjši dvom v totalitarni projekt, čeprav so se že na vseh koncih kazale razpoke, ker niso tvegali sporov z vodečo partijsko nomenklaturo. Ivanič sicer zagotavlja, »da je bilo polno samoizpraševanja in živahnega soočanja z zarjavelimi političnimi veljaki«, vendar tega ni videti. Prav rad bi izvedel, pri kakšnih zapisih so bili spori in kako so se končali.

Tako pa je delo razklano; vsaka knjiga je malo drugačna in vnaša nove prvine, vendar pa se večina avtorjev še lovi. Ker so žal vajeni pisati in delati po starem »z enostranostmi v vsebini in interpretaciji«, od njih ne smemo preveč pričakovati.

Upoštevamo, da bo »nacionalka vedno nosila pečat časa«, vendar bi morala vsaj sprotno slediti in povzemati najnovejša dognanja in študije, ki jih je vsaj nekaj že na razpolago (Mlakar, Godeša, Starič, prispevki v Zavezi, Taboru, Vestniku in drugod). Že ob lahkotnem in netendencioznem brskanju po teh knjigah pa je očitno, da so se sodelavci premalo potrudili, da so izhajali iz desetletja utečenih in lagodnih rešitev, ki jim jih je nudila režimska znanost, daleč od tega, da bi bili, kot obljublja direktor projekta Janko Kos, »popolnoma strokovno znanstveno podjetje«.

Vsebine prvih petih knjig ne bi podrobneje analiziral, za zgled bi se ustavil samo ob geslu Kočevski Rog v 5. knjigi. T. Ferenc je posvetil celo stran NOB v tej pokrajini, za konec pa dodal deset vrstic o povojnih pobojih. Imenovani sta najbolj znani brezni in omenjena spravna slovesnost s fotografijo. O partizanski aktivnosti na tem področju pišejo še sledeča gesla: Kočevje in NOB, Kočevski partizanski odred, Kočevsko okrožje in Kočevsko vojno področje. Iz neznanega razloga so pustili Kočevski proces in Kočevski zbor za kasneje. Predstavili ju bodo pod gesloma Sodni proces proti vojnim zločincem v Kočevju in Zbor odposlancev slovenskega naroda. Ta sprememba ne pomeni samo vnaprejšnjega vrednotenja, ampak zmešnjavo, ki jo je težko opravičiti.

Predočil bi namreč rad, kakšna je še vedno 5. knjiga, čeprav je bila redakcija zanjo končana julija 1991. leta, torej dobro leto po večstrankarskih volitvah in ravno po razglasitvi samostojne države. Omenjeni pomor počasi prodira v narodovo zavest. Zlasti po Dolenjski in Notranjski hodimo od hiše do hiše in zbiramo imena, po farnih cerkvah in pokopališčih pa postavljamo nagrobne plošče ali spomenike. Dejanje samo, genocid, vojni zločin ali kakorkoli ga že označimo, zasluži resnejšo in podrobnejšo obravnavo. Tako pa vse kaže, da bo v vsej nacionalki, ko bo izšlo vseh 12 ali 13 knjig, napisano o vsem, kar se je dogajalo v Kočevju in njegovi okolici, stokrat več kot o dogodku, po katerem bo ostal Kočevski Rog trajni simbol človeške zavrženosti in krutosti, tako kot Auschwitz, Katyn in Polja smrti.

Bojim se, da bo treba teh prvih pet knjig na[Stran 067]tisniti znova, z vsemi popravki in dodatki, in se jih ne bo dalo rešiti s prilogo. Ustavil bi se bolj podrobno pri zadnji, 6. knjigi, katere redakcija je bila zaključena maja 1992., skoraj dve leti po uvedbi demokracije pri nas. Komunizem se je dokončno sesul, pustil za seboj neizmerno gorja; vztraja samo na Kubi, Kitajskem in v Severni Koreji. Upravičeno bi zato pričakovali, da bo nacionalka po nekaj letih z njim obračunala podobno, kot je s fašizmom in bo z nacizmom: da ga bo obsodila kot zločinskega in z njim vse tiste režime, ki jih je vzpostavil. S tem bi morala seveda tudi postaviti slovenski protikomunistični upor v času državljanske vojne na pravo mesto, saj se sklicuje, »da ji gre za trajnejše vrednote«. Žal se to ni zgodilo.

Tako še vedno ni nobenega ravnovesja med stranema, ki sta bili sprti v državljanski vojni, čeprav je na obeh straneh sodelovalo približno enako število vojakov in simpatizerjev. Res je, da zgodovino piše zmagovalec, morali pa bi vsaj čutiti željo po izenačevanju.

Uredništvo ni zavzelo globalnega odnosa do tistega časa in prepušča avtorjem, da se znajdejo kakor vedo in znajo. V osnovi pa je ravno izbira sodelavcev sporna. Ni razvidno, po kakšnih kriterijih so jih izbirali. Morda zaradi poznavanja krajev ali obvladovanja stroke, ali kar tako, saj so porabili tudi ljudska zgodovinarja Francija Strleta in Antona Kebeta. Naštel sem najmanj 33 avtorjev, kar je preveč, saj je tako skupino težko voditi in usmerjati. Enotno bi moralo biti vsaj izrazoslovje. Največ so napisali T. Ferenc, T. Traven, Z. Klanjšek in M. Ževart, ki ravno ne slovijo po objektivnosti in ne morejo skriti, na kateri strani imajo srce. Ostalim so zaupali največ dve gesli.

Ne trdim, da ni napredka. Omenjeni so domobranski oficirji (F. Krener, L. Križ), pa pozabljena France Kremžar, komandant domobranske postojanke v Grahovem in četniški poveljnik Milan Kranjc, smrtno ranjen v Grčaricah; kulturniki iz politične emigracije (Krivec, Kunčič) in kulturnik umorjeni domobranec (F. Kunstelj), izpuščen pa Peter Križaj, edini slovenski duhovnik, ki je bil po vojni obsojen na smrt z obešenjem in je bila sodba izvršena! Niso pozabili politikov iz emigracije (M. Krek, M. Kremžar) in znanstvenikov (R. Lenček, R. Ložar), vendar vse zelo na kratko. Od enot na protikomunistični strani je samo kratek zapis o Legiji smrti.

O partizanski strani je v 6. knjigi kar 70 zapisov, od katerih so nekateri zelo obsežni. Izgleda, da bodo v nacionalko uvrstili vse narodne heroje, pa naj bodo še tako nepomembni; vse generale, tudi tiste, ki so igrali klavrno vlogo ob napadu na Slovenijo (K. Kolšek); vsakega gospodarstvenika, pa čeprav je prilezel na direktorski stolček izključno po partizanski liniji in svoje gigantsko podjetje spravil na beraško palico.

Še več pa je obsežnih tekstov o delovanju partizanskih enot. Podrobnosti so utrujajoče, polne kratic, preobrazb, z menjavanjem nazivov in poveljniškega kadra. Če malo poznamo razmere med drugo svetovno vojno v Sloveniji, vemo, da so bile te transformacije pogosto samo fiktivne. Vseh slovenskih partizanov je bilo komaj za divizijo, pa so se šli korpuse. Izgleda, da bi avtorji s tem želeli dokazati, da smo Slovenci »državotvoren in vojaški narod«.

Pri predstavljanju in opisovanju oseb dobimo pogosto vtis, da je snov prepisana iz priročnika »Kdo je kdo?«. Preveč naštevanja del in funkcij, nič pa ocene, kakšen je obravnavani človek bil zares in kaj je pomenil. Za zgled bi se ustavil pri geslu: Vladimir Krivic–Matevž. Ivanu Križnarju je uspelo na šestino strani stlačiti kar 25 funkcij, ki jih je omenjeni opravljal v življenju, od člana SKOJ–a do sodnika Ustavnega sodišča. Kdo bo iz podatka, da je bil javni tožilec LRS (1948–1949), izluščil, da je bil zato tudi tožilec na dachauskih procesih, kar je bila edina resnična zanimivost o njem in bi nekaj povedala? Pa nič zato, če bi bili dachauski procesi spodobno obravnavani kje drugje. Vendar, če poiščemo geslo v drugi knjigi, kjer se je o njih razpisal Martin Ivanič, takrat še podpredsednik komisije CK ZKS za zgodovino ZKS, bomo razočarani. Nobenega imena obtožencev, sodnikov in tožilcev, ne sodbe in njene usode; samo megleno fantaziranje o stiskah tistega časa, ki so narekovale ta danes nerazumljiva dejanja. Ker pa se morda še spominjamo, da je bil glavni obtoženec najbolj znanega procesa Branko Diehl, lahko v isti knjigi poiščemo pet vrstic o njegovih šolah in funkcijah, sledi pa suhoparen stavek: »Septembra 1947 so ga aretirali in na dachauskem procesu aprila 1948 obsodili na smrt.« Pričakovali bi torej, da bi avtorji skušali nadoknaditi zamujeno in namerno opuščeno in izrabili prvo priložnost, da bi se dodatno razpisali.

Ivanič omenja tudi »strokovno kritični pre[Stran 068]udarek in zorenje,–, ki naj bi ju kazali avtorji in naj bi bila od knjige do knjige bolj opazna. Žal tega nisem zasledil in bi se ustavil pri razmeroma nevtralnih geslih, ki se začenjajo z ljudstvom: Ljudska demokracija (B. Repe), Ljudska fronta, Ljudskofrontno gibanje (F. Filipič), Ljudska fronta Jugoslavije, Ljudska republika Slovenija, Ljudska skupščina FI.RJ (J. Starič – Vodušek), Ljudska oblast (T. Ferenc. M. Strobl), Ljudska mladina Jugoslavije, Ljudska mladina Slovenije (N. Urbanc), Ljudski odbor (M: Strobl).

Gesla so obdelana na videz korektno in iz distance, vendar v nekem arhaičnem jeziku, kot bi bila snov prepisana iz priročnika za partijske tečajnike v Kumrovcu. Niti eden od avtorjev si ni vzel časa, da bi razmišljal, kaj so te organizacije, gibanja in institucije bile v resnici. Če bi se vsaj malo potrudili, bi vnesli v svojo razlago vsaj nekaj od tega, kar bom naštel: ljudskofrontna gibanja, kamor spada tudi OF, so bila trojanski konj, krinka, za katero se je skrivala partija, da je izrabila svoje sopotnike in si osvojila oblast. Ko je svoje režime vzpostavila, so bile množične ljudske organizacije samo transmisija, saj so bili njihovi funkcionarji del partijske birokracije; na volitvah je nastopal samo po en kandidat, ki je bil tako izvoljen že vnaprej, parlament je bil samo fasada, za katero je o vsem odločala partija itd. Čeprav so to dejstva, ki so že oguljena, tako so znana, pri razlagalcih omenjenih gesel niso deležna niti besede.

Posebno obravnavo zasluži zapis T. Ferenca: Ljubljana od 1941 do 1945. Značilna je že slikovna oprema. Na fotografiji, ki naj bi predočila delovanje protikomunistične strani, stojita Rupnik in Rožman v družbi nemških oficirjev na Kongresnem trgu ob domobranski paradi. Da bi bralec vsaj malo zaslutil, kakšen čas je to bil, bi bilo pošteno objaviti vsaj še fotografijo ustreljenega Ehrlicha pred Ljudsko kuhinjo. Vosovski umori po Ljubljani in po ostali Sloveniji, ki so zanetili državljansko vojno, so namreč opisani takole: »Ljubljančani so se tudi odlikovali z najdrznejšimi oboroženimi akcijami (napadi na prometne naprave, razoroževaje okupatorjevih vojakov, usmrtitve okupatorjevih sodelavcev in nasprotnikov NOV).« In takle stavek se je vrinil v edicijo,

ki naj bi bila shramba trajnih vedenj! Lahko, da so vosovci napadli kakšno prometno napravo v Ljubljani in razorožili nekaj italijanskih vojakov, v resnici pa je bil njihov skoraj izključni posel, da so pobijali neoborožene politične nasprotnike, katerih edina krivda je bila, da so zavračali komunizem in se niso hoteli pridružiti OF.

Po Ferencu je bila OF ustanovljena, 26. aprila 1941, striktno se drži naziva, narodnoosvobodilni boj in NOB. Naštel bi nekaj pojmov iz njegovega slovarja, ki so nam tako zlezli v kosti, da ne opazimo takoj, da je z njimi kaj narobe: »Napredni kulturni delavci, žrtve fašističnega nasilja, ni bilo možnosti za protiokupatorsko sodelovanje, narodnoosvobodilnemu gibanju sovražni tabor, pojasnjevanje enotnosti OF (Dolomitska izjava), osvobojeno ozemlje, slovenski kolaboracionistični uradi in oboroženi oddelki, osvobodili Ljubljano«.

Zanimiv je tale stavek: »Nemška in domobranska policija sta izvajali množične aretacije, pripadnike narodnoosvobodilnega gibanja sta pobijali pri Sv. Urhu in na raznih krajih Gorenjske.« Za tisto, kar naj bi se dogajalo na Urhu, nič več ne dolži urhovske posadke. Ker pa vemo danes že malo več, kako je bilo s temi poboji, bi lahko pustil Urha pri miru in zapisal kako drugače: »Domobranska policija je aretirala partizanske aktiviste in terence in jih najmanj sto pobila v okolici Ljubljane.«

Ne pričakujem, da si bodo uredniki nacionalke vzeli naše pripombe in očitke k srcu. Pred dobrim letom je eden od njih, Lan Brenk, oholo in posmehljivo zavrnil misel, da je pri nas divjala državljanska vojna in se izrazil nekako takole: »Enciklopedija Slovenije ne bo reševala domobrancev in jih oprala zgodovinske krivde, ko so šli v kolaboracijo z okupatorjem!«

Na take izjave lahko rečemo sledeče: »Kar imejte jo, svojo nacionalko! Vendar pazite, da ne bo postalo vaše pisanje čez deset let ničvreden papir, kot so Titova in Kardeljeva dela! Ne čudite se, če bodo ljudje spoznali, da so vaše knjige slaba naložba s preveč pokvarljivim blagom, in bodo raje počakali, da vas sreča pamet.«

8.3.1.

Naj za uvod opišem dogodek z neke ameriške univerze.

Problem Amerike je v tem, da je »svobodna dežela (free country)«, kar pomeni med drugim tudi to, da imajo vsi državljani enake pravice. Če gremo tako po stopničkah logičnega sklepanja naprej (eno sledi iz drugega), pridemo do kategoričnega spoštovanja človečanskih pravic in svoboščin ne glede na barvo … in končno do tega, da mora biti na vsaki univerzi vsaj en temnopolt (da ne rečem črn) študent. Če so trije, je vse skupaj še nekako obvladljivo, če pa jih je recimo 5 %, potem pa se izcimi zgodba, ki je žal resnična.

Ti študentje potem po logiki stvari ustanovijo Black Student Union – Zveza temnopoltih študentov (da ne bi kdo slučajno pomislil, da obstaja White Student Union – Zveza belih študentov; čim bi jo kdo ustanovil, bi ga takoj obtožili rasizma). Zdaj pa k prej omenjenemu dogodku.

Februar je mesec, posvečen zgodovini temnopoltih Američanov – Black History Month. Ob tej priložnosti so vsepovsod različne predstave, proslave, razstave … na to temo. Tako je knjižnica znane ameriške univerze priredila razstavo o zgodovini prizadevanj za odpravo suženjstva. Temnopolti študentje so bili mnenja, da razstava preveč poudarja zasluge belcev in na ta način žali temnopolte Američane, ker izničuje njihov prispevek k aboliciji. Temnopolti študentje bi lahko poslali protestno pismo knjižnici, lahko bi se pritožili pri študentski vladi, lahko bi tudi objavili svoje zgražanje v enem od šolskih časopisov (vsaj dva sta jim na voljo), končno pa bi lahko poslali pismo tudi predsedniku univerze. Ampak ne, stvari so se lotili bolj direktno. Razstava je bila odprta le nekaj dni, ko so se v nedeljo zvečer, četrt ure pred polnočjo, ko zapirajo knjižnico, natepli temnopolti študentje v razstavne prostore in zahtevali, da se razstava zaradi žaljive vsebine takoj odstrani. Vratar in študent, ki izposoja knjige, sta jih poskusila prepričati, da bi stvar preložili na naslednje jutro, ko bi bila prisotna kakšna kompetentna oseba. Temnopolta druščina pa je ne samo vztrajala pri svojem, ampak začela tudi groziti, češ da bodo vse skupaj razbili. Vratarju ni preostalo drugega, kot da je zbudil predsednika knjižnice, ki se je tudi skušal pogajati in odložiti zadevo, a prav tako brez uspeha. Predsedniku knjižnice ni preostalo drugega, kot da je sam (s pomočjo vratarja in omenjenega študenta za izposojo knjig in morda še koga) znosil eksponate sredi noči v nekakšno deponijo. Temnopolti študentje pa so v dostojanstveni drži nadzirali njihovo početje.

Sledi reakcija univerze, profesorjev, študentov. Skratka, iskanje krivcev. Vsi so nenadoma ugotovili, da razstava res ni bila na mestu, postavljalci razstave so se pokesali, ker so ravnali premalo odgovorno. Študentje so v glavnem molčali. Študentske organizacije pa so bile v svojih izjavah zelo previdne in so trobile v isti rog kot vsi ostali. Predsednik univerze (kot npr. pri nas rektor) se je užaljenim študentom opravičil in obljubil, da bo v bodoče on osebno pazil, da do česa takega ne bo več prišlo. Obenem jim je obljubil, da bo on sam poskrbel za pospešeno uresničevanje njihovih zahtev, ki so jih že prej naslovili na univerzo (vsak študent bi moral obvezno poslušati vsaj en predmet iz »Black History«, da se vsem študentom omogoči poslušanje tovrstnih predavanj na drugih univerzah vključno z brezplačnim prevozom in šolnino, da se čimprej nastavi večje število temnopoltih profesorjev – spomnimo se na naš »republiški ključ«! itd.) in da se bo z njimi sestal vsakih štirinajst dni in jim poročal o tem, kaj je bilo narejenega. In tako se tudi v resnici dogaja: vsakih štirinajst dni se predsednik univerze opravičuje predstavnikom Zveze temnopoltih študentov, ker še niso zaposlili večjega števila črnih profesorjev in podobno. Presenetljivo ali pa tudi ne je dejstvo, da načina protesta temnopoltih študentov ni nihče obsodil, kaj šele, da bi bili kaznovani za to. Če bi kaj takega naredili beli študentje kakršnekoli interesne skupine, bi zagotovo razpustili njihovo društvo, organizatorjem akcije pa bi izročili opomin pred izključitvijo z univerze.

S tem v zvezi bi spet in ponovno opozorila na knjigo Malikovanje zločina, ki jo je napisal Narte Velikonja in kjer razlaga, kako so ljudje reagirali na eksekucije, ki jih je izvajala OF med vojno: Je že kaj naredil! Nekaj bo že na tem! In vse skupaj je bilo le še stvar propagande, lansiranja govoric.

Na ta dogodek sem se spomnila ob poslušanju okrogle mize o beguncih. Izrečene [Stran 070]so bile besede: Amerikanci so zainteresirani za Afričana, ker jim prinese kolajno, Slovenci so zainteresirani za športnike iz Bosne. Govorili so še o tem, kdo od beguncev se bo vrnil v Bosno, kdo se bo hotel vrniti in kdo se ne bo hotel vrniti, če ne bo Bosna taka, kot si jo zamišlja. Povedali so še, da se beguncem v Sloveniji dobro godi, marsikomu materialno celo bolje kot prej v domovini, zato bo skušal marsikdo ostati. Voditeljica je skrbno izbirala besede, da ne bi bil kdo od prisotnih (prisotni so bili samo Bosanci) užaljen. Vse lepo in prav. Vsakomur od nas se begunci smilijo. Vsi smo jim pripravljeni pomagati in jim tudi pomagamo po svojih močeh. Pomagamo jim tudi na silo (s pomočjo državnih sredstev, ki se tako ali drugače izvlečejo iz naših žepov). Vendar bomo morali prej ali slej izreči pošteno in odprto besedo (brez dlake na jeziku) o vseh posledicah prevelikega doseljevanja neslovenskih Jugoslovanov v Slovenijo. Posledice pa bodo glede na to, da bo veliko število beguncev ostalo v Sloveniji, še hujše in drugačne, morcla celo nepredvidljive. Zato bi se morali prej pogovoriti in analizirati vnaprej. Žal je ogromno tu že zamujenega. Spet bi rada opozorila na miselni eksperiment v povezavi z brainstormingom namesto eksperimenta v živo (bolje je preprečevati kot zdraviti), v Sloveniji se že vsa leta borimo s posledicami nepremišljenih (da ne rečem zlonamernih) dejanj (najbolj eklatantne so bile t. i. zgrešene investicije). Zakaj ne bi zdaj, ko smo na svojem (pomeni sami zase – očitno se bojim, da ne bi kdo česa narobe razumel), delali drugače, zakaj ne bi stvari temeljito premislili vnaprej. Ampak ne. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Lepo po starem. Bumf v bazen! Bomo potem ugotavljali, če je notri voda. Če je voda vrela. Če, karkoli že. Potem. Ves čas se borimo s posledicami nekih preteklih dejanj, političnih odločitev, samoupravnih odločitev, smo vsi za, vsi smo za, potem pa pit, ha–ha zares, vsi Blatničani zbrani.

Prijatelj se je po sili razmer odločil za nakup stanovanja v Štepanjskem naselju. Okrog njega živijo sami Bosanci (ki imajo seveda slovensko državljanstvo), vsi se poznajo med seboj, vsi ga opazujejo, ker se ne vključi v njihovo družbo, ves čas delajo hrup, okrog sebe praktično ne sliši slovenske besede, sploh nima občutka, da živi v Sloveniji. In tako je povsod, kjer so se naselili (ali so jih naselili) prebivalci iz drugih delov bivše Jugoslavije. Če kdo kaj reče, je takoj šovinist. Nihče si ne upa nič reči. Lahko mu kdo kaj naredi. Njemu ali njegovi lastnini. Ali je sožitje možno? Je, če pozabiš na svojo integriteto, če se prilagodiš v lastni domovini »slovenskim državljanom«, ki so bili zaradi visokih političnih ciljev masovno naseljeni po Sloveniji.

Šli smo se kopat na Soro. Skoraj ne slišiš slovenske besede.

Pomislim na Istrane. Demokratična hrvatska oblast jim skuša na podržavljeno družbeno imovino naseliti Vukovarce, ki so popolnoma drugačne mentalitete, ki bodo razbili sožitje Istranov; sožitje je očitno zelo krhka stvar. Tudi Bosanci so v prej omenjeni oddaji govorili o sožitju, ki je bilo nekdaj v Bosni, pa so jim ga od zunaj razbili. In ni ga več. Kot bi počil milni mehurček. V TV dnevniku so kazali umik Srbov z Igmana – kot Huni, kjer so jezdili, ni več rasla trava.

To so posledice »tekovin revolucije«.

Misli mi tečejo naprej. Zakaj ne bi bilo neko tako omizje sestavljeno iz Slovencev, ki so morali po drugi svetovni vojni pobegniti po svetu, ker bi jih sicer doma pobili. Ali bomo kdaj videli resnično voljo, da se da beseda vsem, ki imajo kaj povedati o resnici druge svetovne vojne, se pravi o OF, NOB in pobojih, ki so bili na moč podobni etničnemu čiščenju v Bosni. Tako omizje z voditeljico, ki bi prav tako strpno in z veliko mero obzirnosti vodila pogovor. Ves čas pazila, da ne bo rekla napačne besede.

Bila sem na slovesnosti ob lipi sprave. Vse bolj partizanska se mi zdi. Na spominski maši je nadškof Šuštar govoril o spravi, odpuščanju, ljubezni do sovražnikov.

Prilika o neusmiljenem hlapcu

»Tedaj je pristopil k njemu Peter in mu rekel: ‘Gospod, če greši zoper mene moj brat, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?’ Jezus mu pravi: ‘Ne rečem ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.’

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. In ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, njegovo ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je predenj padel in ga prosil: ‘Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem.’ Usmilil se je gospod tega hlapca, ga oprostil in mu dolg odpustil. Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki [Stran 071]mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ‘Plačaj, kar si dolžan!’ Njegov sohlapec pa je predenj padel in ga prosil: ‘Potrpi z menoj in vse ti povrnem.’ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga. Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek pravit svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ‘Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil?’ In razsrdil se je njegov gospod in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.« Iz evangelija po Mateju

Dobro vračati s hudim, je peklensko.

Hudo vračati s hudim in dobro vračati z dobrim, je človeško.

Hudo vračati z dobrim, je božansko.

Figure 35. Ali ga bosta ta dva popravila?

Torej se od ljudi (samo od določenih ljudi!) zahteva božansko ravnanje. Spomnim se neke daljne tete. Verna ženica. Velikonočno pridigo je župnik posvetil spravi in odpuščanju, izhajajoč iz dejstva, da je Kristus na križu prosil svojega očeta, naj odpusti Judom, ki so ga tako zverinsko mučili in na koncu tudi zverinsko ubili. In je šla teta k spovedi. Župniku v spovednici je rekla: Jaz jim ne odpustim. Jaz nisem za spravo. Zakaj ne, je zanimalo župnika. Zato, ker je za odpuščanje potrebno vsaj malo kesanja. Jaz pa ne vidim pri nikomer od teh, ki so pobijali naše fante po vojni, niti najmanjšega sledu kesanja. Pa ti je dal odvezo, je zanimalo mene. Menda že, je odgovorila. Presenetil me je ton njenega glasu. Tako odločen, ne vem, kakšen izraz bi uporabila, tako nenavaden je bil ton njenih besed. Pomislila sem, kako je govorila včasih: Vi mlajši nimate nobenega odnosa do vere in cerkve. Nas so pa vzgajali v veri, cerkev je za nas od vsega najpomembnejša v življenju. Tokrat pa so njene besede izzvenele skoraj tako, kot bi ji bilo popolnoma vseeno, četudi ji župnik ne bi dal odveze, četudi bi jo (morda se bo slišalo grobo, ampak tak občutek sem imela ob njenih besedah) župnik vrgel iz cerkve, povedala je tako kot misli in tega ne misli spremeniti. Spomnim se tudi njenih besed ob »spravi« na Rogu. Samo njih sprašujejo, če so za spravo. Nas pa nihče nič ne vpraša. In z drobno, suho roko, stisnjeno v pest, je požugala po zraku in udarila po mizi: Ne, mi že nismo za spravo. Za tako spravo že ne. In kaj je mislila s tem, da ni za takšno spravo. Za kakšno spravo. Za tako spravo, ki je podobna sožitju mojega prijatelja sredi bosanskega naselja. Navaditi se, da v lastni domovini vsi okoli tebe govorijo tuj jezik, da ne naštevam, da se obnašajo popolnoma drugače, kot bi se Slovenci. In prav taka je naša toliko opevana »sprava«. Vi, ki ste bili na strani protikomunizma, sklonite glave iz hvaležnosti, da se gremo spravo, da se lahko reče tu pa tam kakšno besedo o pobojih, da se govori o vračanju nacionaliziranega (ukradenega) premoženja … Medtem bomo mi živeli v vilah (sedaj je na poziciji mlajša generacija), mi smo premladi, da bi imeli kaj s tem, ampak naši očetje so se borili na pravi strani, ves svet jim to prizna (genialna propaganda; človek si ne more kaj, da ne bi občudoval, po drugi strani pa mi ves čas hodi po glavi prej omenjena knjiga Narteja Velikonje) in mi smo na to ponosni.

In resnico bodo potiskali pod preprogo toliko časa, da bo popolnoma vseeno … Da bo samo še povest za zgodovinsko čitanko.

Prav tako bo najbrž slovenski jezik in kultura samo še mrtvo etnografsko blago v muzejih; razumel pa tako in tako ne bo nihče. In tudi ne bo nikomur mar.

8.4.1.

Naši potomci bodo vpraševali, ali je bila potrebna, ali je bila nujna? Odgovor je enostaven. V jeseni 1944 je postajalo jasno, da bo v Jugoslaviji zmagala revolucija. Naša levica, s tem mislim partijo in njene zaveznike, znane pod imenom NOB, je kazala od vsega začetka rdečega terorja, da za rojake, ki niso sprejemljivi za komunizem, v Sloveniji ne bo obstanka. Pobijanje in mučenje v prvi fazi rdečega terorja ter tragedija septembra in oktobra 1943 (Turjak, Kočevje, Jelendol) so kazali na smrtno nevarnost za lep del rojakov, če bi ostal doma. Razne Titove in druge obljube, amnestije, dogovori, da bodo premagani ohranili vsaj življenje, so bili dosledno in to nemudoma kršeni. Na vprašanje, ali je bilo res potrebno oditi toliko civilistom, ženam, otrokom, je lahko odgovoriti. Med revolucijo in po zmagi se smrt tudi pred njimi ni ustavila. Demokratična opozicija je še med revolucijo dobila v roko podatke o kartoteki KPS, ki je vsebovala 25.000 nasprotnikov. Pomen kartoteke je bil jasen takrat, še bolj pa danes.

Politična emigracija je pri umiku priznala izgubo bitke v domovini, vendar je trdno računala, da boj in vojna proti komunizmu nista končana.

Z umikom na Koroško se je tako začela prva, in upajmo, zadnja slovenska politična emigracija. V naši zgodovini imamo primere umika protestantov, redkih politikov in vojakov leta 1918 in komunistov med obema vojnama. Vsi ti so bili maloštevilni in jih komaj štejemo v kategorijo političnih emigrantov.

Še danes je med emigranti živ spomin na prepričanost, da umik na Koroško ne bo trajal dolgo. V domovini smo zgubili bitko, vojna proti komunizmu pa traja. Angleška vlada, predvsem Churchill, je načrtovala blokiranje prodora komunizma na zahod. Angleži so upali na koncentracijo jugoslovanske opozicije v Sloveniji. Jeseni 1944 smo imeli na Primorskem močne srbske enote četnikov, nedičevcev in predvsem Ljotičevih dobrovoljcev. Na teritoriju Slovenije so bile močne nacionalne ruske, vlasovske sile. Na žalost so odpovedali Hrvatje; ti so, namesto da bi se pridružili, celo uničili del srbskih četnikov, ki so skušali prodreti iz Bosne v Slovenijo.

Konec tega upanja je bila predaja nemškega korpusa med Reko in Ilirsko Bistrico 24. aprila 1945. Ta predaja je odprla pot JLA proti Trstu. Prvi so bili na udaru Srbi. Ti so se na hitro, in ne da bi obvestili Ljubljano, umaknili preko Gorice v Italijo. Ta nenadni umik je preprečil načrtovani odhod domobrancev in civilistov iz Ljubljane proti Italiji. Preostala je pot na Koroško.

Konfrontacija med Sovjeti in zavezniki, še posebej proti novi Jugoslaviji, je bila veliko upanje naših beguncev. Podrobni angleški načrt za udar na Jugoslavijo je bil napravljen. Prodor komunizma so hoteli ustaviti na starih jugoslovanskih mejah. S tega vidika je lažje razumeti taktični tajni dogovor med Jugoslavijo in Angleži. Znani dogovor je v 1. členu povedal vse: JLA se umakne do 19. maja, vračanje beguncev se začne 24. maja. Jugoslovani so bili ustavljeni na stari avstrijski meji, begunci, domobranci, četniki, hrvaška vojska in civilisti so plačali račun. Vsi pogoji za slovensko politično emigracijo, ki je trajala dve generaciji, so bili s tem podani.

Umik emigracije iz domovine ni bil po godu novim oblastnikom. Partizani, če hočete JLA, so dobili posebni nalog, da pustijo na miru Nemce, da pa poskusijo ustaviti emigrante. Rezultat je bila bitka na Dravskem mostu, usodna za 180 partizanov. Z gledišča dileme NOB ali državljanska vojna je ta zadnja bitka zanimiva. Svoječasno slavljeni začetek upora je bil 22. julij 1941. Takrat je bil napaden neki naš rojak. Tako imamo na samem začetku in na koncu »NOB«, ali če hočete upora, prisoten čisti element državljanske vojne. Mogoče še velja povedati, da ves april in maj 1945, z izjemo predaje nemškega korpusa na Primorskem, ni bilo kakih omembe vrednih spopadov z Nemci. Zgodovinsko torej ni mogoče govoriti o vojaški osvoboditvi Slovenije, ampak o zasedbi.

Od vsega začetka emigracije je obstajal Narodni odbor za Slovenijo. Ta je bil edini organizirani politični faktor. Predstavniki SLS, liberalcev in socialistov so sestavljali odbor 13 članov. SLS je imela večino s sedmimi člani. Kot posamezniki so stali ob strani številni stražarji, zagovorniki slovenske države.

[Stran 073]

Še v Celovcu je Narodni odbor poskusil intervenirati za begunce pri Angleški vojaški upravi. Upali so doseči preselitev v Italijo, tam bi se počutili varnejše. Angleži so bili nedostopni. Osebno je interveniral v angleškem štabu poveljnik domobrancev, tedaj formalno že Slovenske vojske, general Krener. Brez uspeha, angleški general mu je zabrusil: izpolnil bom vsa povelja in isto pričakujem od vas.

Zaradi vrnitve 8243 domobrancev, med njimi nekaj sto civilistov, je med emigracijo prišlo do burnih debat in očitkov, zakaj se preselitev v Italijo ni preprečila. Zadeva je bila nesmiselna. To je tako, kot očitek direktorju banke, zakaj ni preprečil ropa. Nihče ni mogel računati, da bodo begunci postali žrtev enega največjih zločinov proti človeku, da bodo krivci Angleži, ki naj bi bili vzorniki moderne demokracije. Še manj pa smo predvidevali grozno usodo vrnjenih.

Predsednik Narodnega odbora je bil v začetku emigracije dr. Basaj. Dva njegova sinova, mladoletnika, sta bila vrnjena in pogubljena. Dva aktivna, dinamična politika, dr. Albin Šmajd in Andrej Uršič, prvi prvak SLS, drugi liberalec, sta se umaknila v Trst. Šmajd je bil kmalu ugrabljen, pripeljan v Ljubljano in skrivoma ubit. Andrej Uršič, Primorec, je bil nepreviden, ker je hodil v cono B, tam so ga prijeli in skrivoma ubili.

Dr. Ciril Žebot, neformalni voditelj stražarjev, je bil v Rimu. Imel je dokaj povezav s Poljaki. Delal je za idejo intermarija, podonavske politične povezave, zgodaj je emigriral v ZDA.

V Washingtonu je postal redni univerzitetni profesor ekonomije. Imeli so ga za voditelja gibanja za osamosvojitev Slovencev. Sodeloval je z guvernerjem, senatorjem Lauschetom. Obljubljal je članke o Sloveniji v New York Timesu. Znane so njegove knjige o Sloveniji. Bil je dominantna osebnost, mogoče preveč, mogoče zato privrženci samostojnosti niso nikdar organizirali pomembne lastne, vseslovenske aktivne politične strukture.

Od maja 1945 do zaključka odhoda v prekomorje 1948 je bilo nekaj povezave iz zamejstva v Slovenijo. Nazaj so skrivaj hodili preživeli domobranci, v glavnem je šlo za reševanje ljudi v smrtni nevarnosti, sorodnikov. Nikakor ni šlo za poskus kake gverile, politične akcije. Nova oblast se je tega bala, na to se je neupravičeno izgovarjala pri opravičevanju genocida. V eni takih akcij je po neprevidnosti padel v roke Ozni polk. Bitenc. V to obdobje spada Matjaževa vojska. Šlo je za mrežo upornikov, predvsem na Štajerskem. Tudi tu ni šlo za kako gverilo, organizirano opozicijo. Polkovnik A. Glušič je to vodil s Salzburškega. Na Koroškem je koordiniral delo France Grum. Za organizacijo je stala ameriška CIA, ki je hotela imeti podrobnejše informacije o razvoju doma. CIA je v teh letih skozi skoraj 10 let organizirala tako mrežo po vsej vzhodni Evropi. Posebno so bili pri roki uporniki v Ukrajini (Banderovci) in na Baltiku. Uporabljali so se avioni. Precej avionov je bilo zbitih, posadke, preko 135 oseb, so Sovjeti na tihem likvidirali. Vse to je zaradi učinkovite infiltracije sovjetske tajne policije KGB doma in zunaj propadlo. Zavezniki so začeli s taktiko čakanja.

Figure 36. In gorje poti, ki nima človeka, da bi hodil po njej

Dr. Miha Krek je vodil slovenski dobrodelni odbor v Rimu. Ta je organiziral emigracijo v Argentino. Krek sam se je izselil v ZDA. Ameriška vlada je njega in druge vzhodnoevropske politike finančno skromno podprla. Čas Kreku in kolegom ni bil naklonjen. Zavezniki so primerni moment obračuna s Sovjeti v prvih povojnih letih zamudili. V taktiziranju s Sovjeti so bili vzhodnoevropski politiki potisnjeni ob stran. To še posebej velja za Kreka, Titov spor z Moskvo je Ameriki ustrezal. Krek, četudi v ZDA nekako osamljen, je prevzel vodstvo Narodnega odbora. V tem obdobju so pritisnili stražarji na vključitev v odbor. Krek je odklonil, takratna taktika [Stran 073]stražarjev, državo takoj in za vsako ceno, je bila preradikalna in prezgodnja. Odbor je v začetku ohranil princip federativne kraljevine Jugoslavije. Počasi se je nagibal k suverenosti. Za božič 1974 je v poslanici Odbor že načrtoval suverenost naroda z jasno definicijo »Republika Slovenija, mednarodno priznana samostojna demokratična država«.

Po Kreku je prevzel vodstvo Narodnega odbora, preimenovanega v Slovenski narodni odbor (SNO), dr. Miloš Stare. Rojen je bil 1905 v Dolu pri Domžalah. Pravnik, vodja ljubljanske radijske postaje, poslanec leta 1938. Vso vojno je živel v ilegali, skrivajoč se pred Nemci, pred VOS-om. VOS ga je poskusil ugrabiti po vojni v Trstu, ugrabitelja je spretno odrinil, avto je odpeljal brez njega. V Argentini je delal v začetku kot delavec pri gradnji letališča, kasneje je bil uradnik v državni službi. Ustanovil je Svobodno Slovenijo, danes najboljši tednik v diaspori. SNO je vodil demokratsko, odprto, pluralistično. V odboru SNO pod njegovim vodstvom ni nikdar prišlo do večjih nesporazumov. V odbor so bili povabljeni tudi stražarji. Stare je imel karizmo, bil je izvrsten govornik brez branja, udaren in prepričljiv. Osebno sva se mnogo srečevala, zame je bil načelen, pameten, sposoben. 1984 je umrl. Najzvestejši Staretov sodelavec v stranki in naslednik v predsedstvu SNO je bil g. Rudi Smersu. V Jugoslaviji poslanec, med vojno je bil v vseh ilegalnih organizacijah SLS, vojaških in civilnih. Za razliko od Stareta je Smersu manj karizmatičen, bolj siva eminenca. Živi v Buenos Airesu.

Demokrati so imeli v eksilu inž. Ladislava Bevca. Gradbeni inženir, sokolski funkcionar v konfrontaciji s Poličem, Lubejem in Rusom. Gestapo ga je imel zaprtega od jeseni 1944 do marca 1945. Emigriral je v Kalifornijo. Vodil je SDS skoraj do smrti leta 1988.

Politična emigracija se je množila tudi po 1945. letu. Odskočil je že marsikak vidnejši komunist. Večinoma se niso pridružili že obstoječi politični emigraciji. Eden od razlogov bi mogel biti njihova levičarska preteklost, počutili so se nelagodno v stiku z žrtvami iz leta 1941/1945. Izstopata dve osebnosti.

Dr. Ljubo Sirc, sin industrialca iz Kranja. Vedno je kazal intenzivno zanimanje za politiko. Med vojno je bil v okviru Stare pravde v OF. Stara pravda, neprijetna KPS, je bila vržena iz OF. Še sredi vojne se je s težavo prebil v Švico. Po neki nerazumljivi logiki se je 1944 vrnil v Split v prekomorske brigade. 1946/47 je, legalno in odkrito, skušal organizirati opozicijo. Sledil je zapor, znani Nagodetov proces. Po dolgoletni ječi je Sirc ilegalno zapustil Slovenijo in se končno zaposlil na Univerzi v Glasgowu. Sirc se je sicer pozno, toda še za časa diktature, vračal v Slovenijo.

Druga markantna osebnost je bil pokojni prof. France Jeza, krščanski socialist. Med vojno je moral delati za VOS, v Trstu mi je do podrobnosti pravil o možnosti, da bi rešil Tomšiča. Naloga za to partija ni izdala! Zaradi pritiska Ozne, naj postane konfident, se je umaknil v Trst. Žal po intervenciji režima ni nikdar dobil stalne službe. Bil je verjetno največji pobudnik za slovensko državo v dobi, ko je to bilo nevarno. Ideji je bil predan globalno, napisal je knjigo, delil je letake obiskovalcem iz Slovenije, spomenice je množično pošiljal v domovino. Bil je trn v peti režimu. Režim ni ukazal ugrabitve ali česa hujšega. Razlog bi mogel biti, da ga je ščitilo svoječasno delo za partijo in dejstvo, da je vztrajal pri fikciji NOB. Zanj je bila glavna osamosvojitev Slovenije, manj pa osvoboditev izpod jarma diktature. Stiki s politično emigracijo niso uspeli. Bil je samorastnik.

Za zaključek naj naštejem glavne aktivnosti emigracije.

a) Prvič – že samo dejstvo obstoja tako številne politične emigracije je bilo živ spomin in opomin, da so komunisti prevzeli vlado s surovo silo, nelegitimno.

b) Publicistika, posebno pričevanje o nesmiselnosti in grozoti revolucije. Argumenti o rdečem terorju 1941/42, ki je vsega kriv, ki bi moral biti glavni objekt sprave, so prepričljivi, neizpodbitni. Opisovanje, očitek genocida po vojni, po zmagi revolucije, je partijo postavil ob zid, do samega priznanja. Pravljice o NOB, s katero ni bil nihče skregan, in obrekovanje nedovoljene kolaboracije na drugi strani je niso rešile odgovornosti. V publicistiki je vodila Svobodna Slovenija. Tabor in Vestnik, domobranski glasili, sta na tisočih straneh podala zvesto pričevanje medvojnega obdobja. Na strani stražarjev so ogromno delo opravili Slovenska država, Sij slovenske svobode in drugi.

Stalni, načelni, nepopustljivi pritisk na vse možne mednarodne forume. To, pravijo, je poleg papeža, Solidarnosti in Lecha Walense največ pripomoglo k zatonu komunizma. Mnogi naši begunci so dosegli visoka mesta v novih državah v politiki, še bolj v[Stran 075] gospodarstvu. Posebno so vidni dr. Alojzij Ambrožič, nadškof torontske nadškofije, kandidat za kardinalski klobuk, g. Jože Kastelic, stavbenik, verjetno največji mecen slovenske skupnosti. V Italiji je obstal drugi veliki mecen, hotelir g. Vinko Levstik. V Argentini imamo nič manj kot Zupanov in Oblakov gospodarski imperij, v daljnji Avstraliji sta brata Sajovic, eden politik, avstralski senator, drugi s tovarnami v mnogih državah.

c) Povezava emigracije z zamejstvom. Tu je pomembna predvsem Draga, ki jo je v glavnem ustvaril politični emigrant prof. Jože Peterlin, pa Koroški dnevi, zamejska publicistika. Ni bilo lahko, zamejci so bili v prvih letih neinformirani, terorizirani, kasneje so kazali, s častnimi izjemami, predvsem zavzetost za svoje manjšinske pravice. Problem konfrontacije z diktaturo v matici je bil zanje drugotnega pomena.

d) Povezava z domovino. Obstajali so mnogi, predvsem osebni kanali. Vse je bilo zelo konspirativno, otežkočeno zaradi meje in silnih razdalj. Poudariti moram, da nikdar ni prišlo do kake podtalne akcije proti režimu. Temu se je izogibalo. Bilo je nevarno, tako doma kot tudi zunaj. Verjetnost uspeha, prodora, ni opravičevala rizika. Travma genocida, rdečega terorja se je obdržala skozi dve generaciji.

Delo politične emigracije je bilo težavno. Ker skozi desetletja ni bilo prave perspektive, ker ni bilo upanja na skorajšnjo spremembo, ni bilo podpore, sodelovanja, da o kaki finančni podpori niti ne govorim. Mednarodna politika taktiziranja, čakanja, poudarek na status quo posebno v SFRJ je bilo težko breme. Vodila nas je zvestoba in dolžnost do naroda in še posebej do pokončanih legij slovenske vojske, žena in otrok.

Ambicija slovenske politične emigracije je bila s svobodnimi volitvami, aprila 1990, izpolnjena. Politični pluralizem je bil glavni cilj politične emigracije. SNO je prenehal delovati. Narod je volil, kakor je volil. Izbira nam v diaspori večinoma ne ustreza, volji naroda se uklanjamo. Današnja politična garnitura, kakršna pač je, je ta trenutek legitimni predstavnik nove svobodne Slovenije.

Emigracija v domovini tik pred volitvami 1990 ni bila prisotna. Skozi dolga leta, vse do časa volitev, je diktatura v marsičem že popuščala. Nikakor pa ni popustila na področju emigracije. Celo osebnosti, ki so leta

1990 prispevale levji delež k demokratizaciji, si niso upale ali želele sodelovanja emigracije. Ne smemo pozabiti, da so bili skoraj vsi povezani z revolucijo ali kasnejšo diktaturo. Emigracija ni bila dobrodošla, povabljena. V tistih časih, tik pred volitvami, je to še vedno pomenilo prepoved vstopa na meji ali kako nesrečo doma. Sam, ki nisem bil v državljanski vojni, sem šele eno leto po demokratizaciji dosegel izbris iz črne knjige na meji.

Kaj je emigracija pričakovala od nove demokratične družbe? Prav gotovo nobene posebne nagrade, slave, revanšizma, zmagoslavja. Kar smo pričakovali, je » izenačenje s slovenskimi državljani, z vsemi moralnimi in materialnimi pravicami in dolžnostmi, ki so nam bile vse od leta 1941 naprej odvzete, ker smo izbrali pot političnih emigrantov«.

V tem, kar smo dobili oziroma ne dobili, je naše veliko, veliko razočaranje. V tem je danes kriza bivše politične emigracije, vsega izseljenstva, ki sedaj izgineva bolj kakor za časa enoumja. V tem pa leži tudi velika škoda za RS, izseljenstvo bi moglo biti pri roki v mnogočem, v politiki, posebno v mednarodni areni, še posebej pa v gospodarstvu. Velik kapital bi se vrnil v Slovenijo, z resnimi dolgotrajnimi investicijami. Še večja izguba pa je praktično znanje v vodenju modernega podjetništva, ki smo si ga pridobili v desetletjih.

Figure 37. Kraji slovenskega vračanja – Bohinj

a) Državljanstvo. Najmanj smo pričakovali problemov na tem področju. Kako smo se [Stran 076]zmotili! Člen 41 DZ določa, da mora del politične emigracije za državljanstvo zaprositi. To je sedaj, šele po treh letih (!), odpravljeno, s tem tudi zakoni SFRJ, ki so odvzeli državljanstvo. Nerazumljiv je postopek za potrdilo o državljanstvu. Oblasti ne potrdijo, da so vlogo prejele. Po raznih neprijetnih intervencijah dobiš potrdilo v 6 do 12 mesecih. Danes, v času računalnikov, je ugotovitev rojstva, domovnice za bivšega emigranta, s tem državljanstva, stvar 48 ur! Zakaj to zamujanje? Zakaj to nagajanje?

b) Zakon o denacionalizaciji predvideva odškodnino za zaplenjena posestva, stavbe političnih emigrantov, če je bil že opravljen prepis. Argument je bil, da se ne sme delati novih krivic. To določilo krši nujno, samo po sebi umevno povračilo ukradenega premoženja, aplicirano že stoletja v vseh demokratskih deželah. (Vojni dobičkarji!)

d) Volilna pravica. Aplikacija te ustavne pravice za državljane v tujini je bila čista šikana. Emigranti so morali izraziti pismeni namen, da bodo volili. Kaj takega svet še ni videl. Končno smo dobili volilnice, preračunano tako, da lep del ni mogel pravočasno voliti. Glasovalo je v diaspori kakih 4.000 ljudi, manjka podatek, ali so te volilnice dobili in ali so vsaj teh 4.000 glasov upoštevali.

e) Zastopniki v tujini. Po zaslugi bivšega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla je večina zastopnikov iz bivše diplomacije SFRJ. Kakšen uspeh bodo imeti ti zastopniki v sodelovanju z emigranti, če so prej, večinoma, radi ali neradi bili konfidenti Ozne, nam politični emigraciji nenaklonjeni, neprijazni, sovražni, nevarni.

f) Zastopniki emigracije, izseljenstva doma. Doma se gnetejo številne organizacije, ki bi rade posredovale in delale z emigranti. Emigranti bi morali imeti svojega zastopnika v državnem zboru, imajo ga Italijani, teh je 2.500, imajo ga Madžari, teh je 8.000. Še bolj kot v zboru bi morali imeti emigranti, izseljenci svojega moža v državnem svetu. Izseljenska interesna skupnost odtehta kulturno, politično, predvsem pa gospodarsko večino interesnih skupin, ki imajo svoje mesto v svetu. Emigranti ostajamo subjekt, dober za folkloro, za obiske raznih politikov RS, za kako nabirko in turistične obiske. Slovenska demokracija, pasivno in aktivno soodločanje, za emigrante ne obstaja!

g) Kot zanimivost citiram slovensko ustavo, ta določa »posebno skrb« za izseljence.

Te skrbi še nismo odkrili, nasprotno, izseljencem računajo potrdilo o državljanstvu dvajsetkrat več kot doma, potni list petkrat več. In še notranje ministrstvo uporablja za izseljence v glavnem navadno pošto. To pa traja po 2, 3 mesece.

h) Za krvavi teror obdobja 1941–1946, za vojne zločine in zločine proti človeku, se mora v RS položiti račun. To bo pojasnilo resnico o dogajanjih, to bo svarilo za bodoče generacije. Sodne preiskave morajo steči z vsemi posledicami. Nobena pravna, svobodna, demokratska država ni vredna tega imena, če se temu izogiba. RS je strahotno počasna, nevarnost mednarodne interpelacije postaja dejstvo. Slovenija ne sme ostati dežela nepopravljenih številnih in groznih krivic.

Za zaključek še nekaj besed o spravi. Emigracija je ni prosila, je ni zahtevala, sprejela pa bi jo z odprtimi rokami in z občutkom 50 let dolgega, zaključenega poslanstva in z velikodušnostjo. Prizadeti se morajo zato odločiti po svoji vesti, prostovoljno. Bili so razni poskusi. Najprej so poskusili z abolicijo. Lipa sprave! Sledil je poskus v Rogu, leta 1990. Simbolične besede predsednika niso zadovoljile niti formalno niti vsebinsko. Leta 1991 so napravili resen poskus v Svetovnem slovenskem kongresu. Po sorazmerno skromni, pomanjkljivi izglasovani poslanici, ki ni bila nikdar javno objavljena, ni bilo premika. Zabeleženih je bilo nekaj predlogov, ki skušajo ustvariti simetrijo odgovornosti in krivde. Poudarek, da smo vsi grešniki, da smo vsi delali napake, pobotajte se, podajte si roko, ni sprejemljiv, manjka predhodno priznanje, obžalovanje, manjka identifikacija grešnika. Zločin je bil enostavno prevelik, da bi šlo brez tega. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, kaj je predmet sprave ali, bolje rečeno, opravičila, obžalovanja. Iskati moramo krivdo v dejanjih, ki so povzročila državljansko vojno. To pa je nedvomno obdobje rdečega terorja v letih 1941–1942. Tu je začetek in konec one glavne krivde. Vse, kar se je dogajalo kasneje, je samo posledica!

Primerjajmo slovensko tragedijo s holokavstom, s pokolom Armencev. Nedvomno so Izraelci v svoji zgodovini zakrivili marsikatero napako proti Nemcem, poljski Izraelec je umoril nemškega diplomata v Parizu itd. Vendar vsi grehi Izraela ne dajejo niti najmanjšega opravičila za holokavst. Brandt in Nemci so to razumeli, priznali so, opravičili so se in celo plačali so. Armenci so se skozi stoletja upirali Turkom. Bilo je obdo[Stran 077]bje, ko so Armenci v takem uporu pobili do 40.000 Turkov. Tudi ta greh Armencev ne more služiti kot izgovor za zločin genocida. Naš slovenski primer ni problematičen. Za rdeči teror v letih 1941–1942 ni bilo niti najmanjšega veljavnega povoda. V tem obdobju, kakor čudno to zveni, je zatirani narod samo trpel, grozno trpel, ni se branil, lahko bi, vendar ni udaril nazaj. Krivda in odgovornost ležita v tem obdobju. Vsak drugačen pristop k spravi je nesmiseln, nemoralen, nesprejemljiv. Trati se čas, ki beži. Podaljšujeta se travma, ki se je naš narod, v našo skupno škodo, ne more rešiti.

Ozračje, ki danes prevladuje na straneh odgovornih, žal ne izključuje možnosti, da do sprave med živimi ne bo prišlo. Narod ostaja razcepljen. To bo škodovalo vsestranskemu razvoju.

Ostajajo druge možnosti. V Franciji še danes, po 200 letih po revoluciji, niso prišli do zgodovinske resnice in zaključka. Zadnje čase so prišle na dan podrobnosti o pokrajini Vendee, zahodno od Pariza. Revolucionarji so na grozen način uničili življenje 600.000 ljudi. Celi kmečki predeli so bili opustošeni. Raziskujejo še danes, do zaključka in sodbe še niso prišli. Mogoče bomo tudi v Sloveniji morali čakati na sodbo zgodovine še 100 ali več let. Tako dolgo čakanje ne bo dobro!

V Sloveniji pripravljate zakon o popravi krivic žrtvam boljševizma. Zakon mora biti širok, obsegati mora žrtve rdečega terorja v letih 1941–1942. Specifično se mora zakon spoprijeti s številnimi likvidacijami VOS-a. Podrobno mora omeniti kočevski proces in izvensodne justifikacije tistega časa. Dokončno se mora tudi definirati v zakonu, da so žrtve padle kot dejanski ali potencialni nasprotniki porajajoče se diktature. Zakon mora tudi poudariti, da žrtve niso bile krive nedovoljene kolaboracije ali celo izdajstva. Oborožene enote so delovale povsem v skladu s haškimi konvencijami. Povsem enako, kot je to bilo v vseh preostalih evropskih državah, okupiranih po Hitlerju in Mussoliniju. TAKO FORMULIRAN ZAKON BI MOGEL SKORAJ V CELOTI NADOMESTITI SPRAVO.

8.5.1.

V juniju je preteklo 80 let od rojstva Jožeta Beraneka, nadarjenega risarja, ki je zlasti v medvojnih letih dosegel s svojimi ilustracijami znanih slovenskih in tujih povesti izredno priljubljenost med slovenskim občinstvom.

Figure 38. Jože Beranek pri risanju

Jože Beranek je bil češkega rodu, rodil se je 22. junija 1913 v Piskovi Lhoti, okraj Podebrady na Češkem, vojaškemu godbeniku Janu in materi Vilemini, roj. Teplicky. Z družino (še dveh sester in brata) se je leta 1922 preselil v Ljubljano. Leta 1930 je končal meščansko šolo, pet let pozneje pa diplomiral na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo tehnične srednje šole v Ljubljani. Dobil je štipendijo za nadaljevanje študija na Visoki šoli za umetnost v Pragi, a se moral že po enem letu zavoljo materine smrti vrniti domov. Zaposlitev je našel v tovarni »Saturnus« v Ljubljani kot – danes bi rekli industrijski oblikovalec – dizajner. Vmes je odslužil vojaški rok in se vrnil s činom podporočnika. Leta 1940 se je poročil z Marijo Lu[Stran 078]pinc, ki mu je leta 1943 rodila sina Marka. Časopis »Slovenec« ga je leta 1941 pogodbeno nastavil za risarja – ilustratorja. Iz tega časa je tudi večina njegovih časopisnih in knjižnih ilustracij. Jeseni 1944 je vstopil v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva. Tu je skrbel za ilustracije in opremo revije Slovensko domobranstvo

Figure 39. Beranek v Goršetovi risarski šoli

Figure 40. Beranek – Trnovo – Suha igla, 1945

in zasnoval vrsto propagandnih plakatov. Verjel je zagotovilu svojega soseda komunista Brozovičarja (tega je med vojno ščitil), da se mu ne bo nič zgodilo, in se maja 1945 ni umaknil na Koroško. Dne 11. maja so ga doma aretirali in odpeljali v Št. Vid. Še 18. maja mu je vojak, ki ga je vodil na delo, dovolil, da se na brž oglasi pri do

Figure 41. Beranek – Ilustracija iz Jalnove povesti Trop brez zvoncev

Figure 42. Beranek – Ilustracija k povesti Jožeta Tomažiča Pastirčkova nebesa

[Stran 079]mačih. Ti so že slišali za množične poboje in so ga hoteli skriti, a prepošteni Jože se je rajši vrnil, da ne bi zavoljo njega »nastradal« dobri vojak. Od tedaj je za njim izginila vsaka sled. Vdova Marija je na svojo prošnjo dobila 8. 11. 1946 uradno potrdilo, da je bil 2. 6. 1945 izpuščen in se ne ve, kje je sedaj. Šele leta 1969 je dobila izpisek iz mrliškega lista in potrdilo, da ga štejejo za mrtvega od 1. 6. 1945.

Figure 43. Beranek – Domobranski plakat

Figure 44. Dokument, ki dokazuje, kako se je OZNA norčevala iz Beranekove žene

Beranek je bil izjemno nadarjen in plodovit risar. Prav za prav je bil samouk, ki si je nabiral znanje s prerisavanjem starih mojstrov in tedaj znanih risarjev slikanic.

Dobro je obvladoval anatomijo človeka in živali, že iz šole pa tudi perspektivne konstrukcije. To mu je omogočalo domišljati večje figuralne kompozicije, postavljene v prepričljiva realna prizorišča. Občasno je Beranek zahajal k akad. slikarju Božidarju Jakcu, ki mu je pomagal z nasveti in navodili. Ko je bila leta 1944 ustanovljena privatna risarsko šola akad. kiparja Franceta Goršeta, je postal njen vnet učenec. Tam sem ga spoznal in postala sva več kot zgolj risarska kolega. Na njegovo željo sem ga začel uvajati v grafično ustvarjanje. Še posebej ga je navduševala tehnika suhe igle, v kateri je izdelal nekaj ljubljanskih motivov.

V sodelovanju s pisateljem Jožetom Tomažičem je ilustriral večino njegovih Pohorskih pravljic in Pohorskih bajk, tako Botro vilo, Dravsko rožo, Drvarko Marijo, Pastirčkova nebesa, Oglarjevega sina idr. Z naslovnimi stranmi je opremil tudi večino knjig tedanje Slovenčeve knjižnice: Janeza Jalna Trop brez zvoncev, Ovčarja Marka, R. Haggarda Rozamundo idr. Najzgodnejše ohranjene ilustracije pa so iz Domoljuba za povest Rada Murnika Matajev Matija.

Njegovo nedvomno najbolj odmevno in najobsežnejše delo pa je slikanica »Quo vadis« H. Sienkiewicza v več kot štiristo risbah. Te se odlikujejo z izvrstnimi karakterizacijami oseb romana in s presenetljivo natančnim upodabljanjem tedanjih navad, antičnih noš in arhitektonskih ambientov. Mojstrsko je znal poustvarjati razpoloženjsko klimo tistega rimskega časa. Povrhu tega pa je ta risarski dosežek sila blizu dosti poznejšim »stripovskim« uprizoritvam, saj je pravzaprav vse povedano v podobi, tako da je besedna spremljava komaj še potrebna. S to risarsko mojstrovino si je Beranek zagotovil ugledno mesto v tej veji likovnega izražanja. Toda tudi med prej omenjenimi ilustriranimi povestmi je nemalo sugestivnih risb, ki bodo ostale vzgled dobre knjižne ilustracije.

[Stran 080]

Jože je bil miren, resen, malce zadržan, nikoli prehitre, predvsem pa ne žaljive besede, vedno pripravljen pomagati bližnjemu v potrebi. Bil je bister, duhovit sogovornik, včasih ne brez pikrega humorja, ki ga je znal dobro izkoristiti v svojih ilustracijah in plakatih. Šport je gojil že izmlada, bil je dober smučar, planinec – tudi vojaški rok je odslužil pri planincih – metal je kopje, še posebej pa se je uveljavil kot nogometni vratar pri rakovniškem Korotanu. Predvsem pa je bil trden, pokončen značaj, ki se ni bal javno izpostavljati svojega katoliškega in antikomunističnega prepričanja.

Tudi za ceno lastne – kot vedo povedati priče – mučeniške smrti ne!

9.1.1.

V času surove, neusmiljene okupacije, kot je bila nemška, italijanska in madžarska v Sloveniji, je bilo ovaduštvo še en način borbe proti političnemu nasprotniku. Partija se je te, za storilca sorazmerno nenevarne borbe, posluževala v polni meri. Tu ni šlo za kake posamične akcije. Partija, šolana v Kominterni, je ovaduštvo uporabljala organizirano, smotrno, učinkovito in množično. Tito je že 5. junija 1941 nakazal ovaduštvo partije v povelju partijcem: vstopajte v službe pri okupatorjih, na ta način bomo v stanju informirati se in škoditi naši opoziciji.

Ena največjih ovaduških akcij, brez sličnega primera pri drugih narodih in revolucijah, je bila ovadba bivših slovenskih oficirjev in podoficirjev. Po zlomu Jugoslavije so se koncentrirali v Ljubljani. Osnovan je bil njihov odbor, pomagal je tudi gen. L. Rupnik. Dobivali so socialno podporo. Tu je partija spomladi 1942 morala dobiti imena in naslove. Začelo se je novačenje teh za partizane. Uspeha je bilo malo. Izgovor je bil, da v tem času ni nobene perspektive za tako uspešno akcijo. VOS – OZNA je Italijanom »priporočila« aretacijo in interniranje. Preprosto so razposlali preko javne pošte 600 (šeststo!) poštnih, odprtih dopisnic z mobilizacijskim pozivom. Italijanom je bilo lahko po teh pozivih odvleči vseh 600 v internacijo. Da je to KPS storila, obstoje dokazi:

a) Policijski komisar Kazimir Kukovič, kasneje ubit, je to povedal Francu Glavaču.

b) Tega ovaduštva ni zanikal pri zasliševanju v aprilu 1945 dr. Vito Kraiger, v letu 1941–1942 operativni šef VOS-a (Vestnik 10/11/12/ 1982 4 Bs As.).

c) V zasliševalnem aktu gen. Lea Rupnika, 1946 v Ljubljani A 344100/1835 stran 5 vrsta 43/46 »Posledice (nastopa KPS 1941–1942 o. p.), najprej teror, potem pa izročitev vseh nacionalnih in narodnih elementov za italijanska koncentracijska taborišča.«

Posledice tega ovaduštva so bile za partijo kolosalne. Iznebili so se, brez strela, brez tveganj, en gros, profesionalnih vojakov, potencialnih nasprotnikov.

Opozicija ovaduštva organizirano ni uporabila. Ban Natlačen je dal sezname KPS uničiti. Pregled poročil, ki so jih konfidenti pošiljali karabinjerjem in italijanskim divizijam in se hranijo v arhivu Notranje uprave na Beethovnovi, ne odkrije ničesar. Partija bi triumfirala, ko bi imela kakšen pomemben dokazni material. Liste župnikov, ki so jim jih očitali, so samo in skoraj brez izjeme seznami zapornikov internirancev, za katere so prosili.

9.2.1.

Peter URBANC

1 Daleberry Place

Don Mills Ont.

M3B 2A5 Canada

dne 5. avgusta 1993

Javno tožilstvo RS Tavčarjeva 9

61000 Ljubljana

Predmet. Prijava kazenskega dejanja, nedovoljen poseg nad zemeljskimi ostanki.

V Slovencu, 10. julij 1993, stran 10, prvi odstavek je bilo zapisano

»Sredi junija 1945 je ministrstvo za notranje zadeve pod ministrom Zoran Poličem ukazalo podrejenim, naj odstranijo in zravnajo z zemljo vsa pokopališča, kakor tudi posamezne grobove okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsako sled za njimi.«

Na podlagi tega ukaza, za katerega se more zadolžiti g. Zoran Polič, so podrejeni ukrepali.

Nedvomno stojimo tu pred zločinom, ki je definiran v kazenskem pravu, veljavnem v RS v tistem času. G. Zoran Polič je glavni osumljenec.

Zastaranje zločina ni, ker se vse do 1990 ni moglo ukrepati.

S spoštovanjem

dr. Peter Urbanc

9.2.2.

Peter URBANC

1 Daleberry Place

Don Mills Ont.

M3B 2A5 Canada

Dne 5. avgusta 1993

Svet za varstvo človekovih pravic

Tomšičeva 5

61000 Ljubljana

Cenjeni,

eden največjih barbarizmov, primitivnosti v silno sramoto Slovenije, je bilo oskrunjenje grobov političnih nasprotnikov partije. Ta primitivizem še danes traja. Še vedno se hodi na Žalah (tako je namerno napravljeno) preko nasprotnikov revolucije.

Vaš odbor je eminentno za to poklican, da se te krivice popravijo in odgovorni pokličejo na zagovor. Prilagam nekaj prilog, ki zadevo nakazujejo.

Da se je kršila in se še krši eminentna človekova pravica do groba, je očitno.

S spoštovanjem

dr. Peter Urbanc

10.1.1.

Avto pustimo pri kapelici v Bukovžlaku. Tam ni nikoli gneče. Z menoj sta sestri Zina in Zora. V prazničnem pričakovanju se vzpenjamo po cesti, speljani mimo travnikov in njiv. Preblizu taborišča in odlagališča odpadkov je niso dovolili graditi. Pobočje ni pozidano s hišami in branjeno z ograjami. Ni zlovoljnih gospodarjev, ki bi vsak pohod na grič jemali za vdor v posest. S te strani so Vrhe s cerkvico Sv. Ane ohranile značilnost slovenske pokrajine, moti le potuhnjeno jezero sumljive barve.

Varnostniki usmerjajo avtomobile, ki bi radi čim više. Pozorni so in vljudno domači. Zgoraj je pravo žegnanjsko razpoloženje z vso navlako, brez katere ne gre. Jasa pred cerkvijo se polni tudi zunaj sence, kjer je prejšnja leta trdovratno zijala praznina. Dvatisoč nas je zagotovo, morda tri ali štiri tisoč. Za letos nam pripravljajo presenečenje. Od ust do ust se širi vest, da bo mašo vodil torontski nadškof in naš rojak Lojze Ambrožič. Skušah smo ga privabiti že na Rog, pa ni šlo. Pripeljal ga je Zdešarjev Janez.

Ni tako vroče, kot je bilo na poti v hrib, ker piha veter in se včasih tako zažene, da se ustrašim za šotor z oltarjem. Maša je slovesna. Nadškof je naših let, izgleda pa precej mlajši. Velik je, kar atletski. Govori gladko, čeprav je zapustil Slovenijo, ko je bil star 15 let. Jasno sporoča, da bo maševal za pomorjene domobrance in poudari, da si je za to priložnost izposodil Rožmanovo škofovsko palico. Pridiga kanonik Viljem Pangerl. Pravi govornik. Sprava je odločitev žrtev in morilcev. Bog naj presodi, koliko je krivde in koliko greha. Da se v Mariboru zavedajo, kaj pomenijo Teharje in Sv. Ana za njihovo škofijo. Po svojih močeh bodo skrbeli, da bo kraju vrnjena človeška podoba in zgodovina. Pevski zbor iz Stuttgarta je številen, pa vseeno prešibek. Na tem mestu na gori se glasovi kar izgubijo.

Ko si podajamo roke, se prepoznavamo v pomenljivem zadoščenju. Za nami je že Rog. Veliko se nas srečuje vsako nedeljo. Z obhajilom ni zadrege. Pevci odganjajo tišino. Blagoslov je mogočen in čutimo, kako se širi do zadnjega kotička slovenske zemlje.

Figure 45. Množica pri Sv. Ani

Figure 46. Del procesije od Sv. Ane v Bukovžlak

Po maši procesija do taborišča. Pot so pospravili nalašč za nas. Sprevod se le počasi razvije. Nekje spredaj molijo rožni venec, poskušamo skupaj, pa ne gre, ker sunki vetra odnašajo glasove. Za nami se pogovarjajo. Zdaj nas je videti še več kot zgoraj. Toliko nas je bilo tisti petek, ko so nas gnali s celjskega kolodvora. Pogled s poti ni spodbuden. Na desni se prikaže gora štorske žlindre in smeti, na levi piritni odpadki, ki se vsuvajo v jezero in ga rdečijo. Race se brezskrbno podijo po gladini. V gozdu si [Stran 083]oddahnemo in lovimo senco. Ko smo spet na soncu, je na desni zravnana gora smeti. Na cilju smo.

Ploščad, kjer je bilo taborišče, izgleda kot čudna nezdrava stepa. Nekam izgubljeni smo v naravi skaženih oblik. Grozeča pregrada, zglajeno in skoraj do konca zasuto piritno odlagališče, ki ga mukoma prerašča redka trava, odbijajoča žična ograja, ki nam ne dovoli do grobov, in ciprese, ki se tepejo z ostalim drevjem.

Postavim se nekam tja, kjer je morala biti naša baraka in se obrnem proti križu. Na dvignjenem delu je bila komanda. Program se že odvija, čeprav se nismo še vsi zbrali. Kaj se jim tako mudi. Ujamem govor domačina, ki pripoveduje zgodbo tega kraja.

Pavlinka Korošec občuteno spleta in povezuje. Janez Lampret je vidno ganjen in mu glas boleče drhti. Petru Venclju sem hvaležen za jasno besedo. Pevcem pomaga zvočnik in bolje obvladujejo prostor. Ivan Korošec se razgovori kot starogrški pevec. Kdaj bo prišel na dan s svojo zgodbo o begu, ki ni bil kar tako. Pri begu iz taborišča so se rešili samo štirje in on je eden od njih. Raje pripoveduje sentimentalno zgodbo o otrocih, ki so gledali sprevod domobranskih častnikov, med katerimi ,je bil tudi njihov oče. Ne vem, zakaj so nam jih takrat pokazali, pretepene do nerazpoznavnosti. Tista, da so taboriščniki kot eno zapeli Gor čez izaro, je vseeno prehuda. Ljudje okrog mene so srečni. Sijejo od zadovoljstva. To je prava beseda.

Kraj zapuščamo, kot da bežimo. Na njem ni ostal kamen na kamnu. Tu nimamo kaj več iskati. Nezadovoljen sem, pa ne vem zakaj, bolj s samim seboj. Sester ne najdem. Mimo avtomobilov se prerinem do ceste. Ujamem besede: »Na Rogu je bilo lepše.« Res je. Rog je kraj, kamor gremo radi in ga zapuščamo potešeni. Za tole na Teharjah pa ni zdravila. Sv. Ana je premalo. Še tako zelenje, darilni oltar in kapelice bodo ostali nebogljeni pred faraonskimi velikani, ki jih je na tem prostoru nagrmadil človek.

Vseeno bomo še prihajali in se morda navadili. Prihajali bomo, dokler nam bodo dopuščale moči. Upamo, da bo bolečina otopela, čeprav bomo vedno mislili nanje, ki ležijo pot tisto težo.

10.2.1.