Z dostojanstvom iz anonimnosti

Z

Ko smo v ožjem krogu somišljenikov pred več kot letom dni razpravljali o neaktivnosti Republike Slovenije in njenih upravnih ter pravosodnih organov pri reševanju vprašanja prikritih grobišč, morišč in uveljavljanju pravice do pokopa vseh pomorjenih žrtev revolucije, je nastala pobuda za vključitev tega tematskega sklopa v okvir univerzalnega periodičnega pregleda za Slovenijo. Ta mehanizem, ki ga izvaja Svet za človekove pravice pri OZN in vsako državo na svetu doleti od leta 2005 dalje periodično v okvirno petletnih ciklih, naj bi omogočal predvsem civilni družbi, da opozori širni svet na kršitve človekovih pravic v posamezni državi in tako države, izvoljene v Svet za človekove pravice, spodbudil k dajanju konkretnih obvezujočih navodil in priporočil. Tako bi teoretično države druga drugi pomagale k spoštovanju mednarodno privzetih pravic.

V prepričanju, da gre v primeru naše tematike za jasne in lahko zapisljive ter preprosto dokazljive kršitve človekovih pravic, smo pristopili k pisanju ustreznega dokumenta, a hitro prejeli opozorila pravnikov, da naša percepcija ni objektivno tolmačenje zapisanih mednarodnih konvencij in deklaracij. Več kot pol leta je trajala pot od prvih zametkov do končnega dokumenta, ki je objavljen v nadaljevanju. Dokument bo verjetno razočaranje za marsikoga, ki slovensko stvarnost pozna in si težko predstavlja, da je suhoparnost tega dokumenta ob taki temi na mestu. Ob tem pa je treba vedeti, da smo kot civilna družba v čudnem položaju, ko po treh desetletjih še nimamo zapisanih jasnih stališč, zahtev in predlogov glede pravnih okvirjev te države niti se ne zavedamo, da občutek, da se dogaja krivica, ni zadosten argument v boju za pravičnost in pravico. Država – še bolj pa mednarodna skupnost – sloni na togem in bolečem tolmačenju pravice, tako da je prizadetost možno uveljaviti zgolj in samo na konkretnem primeru kršitve zapisanega pravila ali prepovedi. V tem oziru se vedno znova postavi vprašanje pravičnosti samih konvencij, ki (namenoma?) ne obravnavajo nekaterih življenjskih situacij, ki so v slovenski zgodovini boleče zapisane kot v nebo vpijoči barbarski zločini.

Z nastalim dokumentom smo dosegli najprej nekaj reda v lastnem razumevanju razmišljanja in delovanja mednarodne skupnosti, v drugem planu pa se je pokazala dobrobit tudi v zapisanih in bolj sistematično urejenih vsebinskih sklopih nerešenih področij z interesnega področja Nove Slovenske zaveze in njenih somišljenikov v civilni družbi (kamor je treba nujno prišteti obe sopodpisani organizaciji: Združene ob lipi sprave in Komisijo pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci). Želimo, da bi se na grobo okostje tega dokumenta dodajale dodatne vsebine in predvsem rešitve za zaznane probleme.

Različne vrste žrtev je zapustila dediščina revolucije: najprej so tu mrtvi, ki so razsejani v anonimnosti po prikritih grobiščih. Kot kristjani verujemo, da so bili s samo mučeniško smrtjo pridruženi Kristusu in tako kvečjemu oni nam lahko pomagajo, ne mi njim z državnimi predpisi. Ukrepi, ki naj bi obravnavali pokojne, so v prvi vrsti namenjeni njihovim preživelim sorodnikom. Tako tudi mednarodna skupnost svoje konvencije in predpise o ravnanju z mrtvimi obravnava predvsem v luči spoštljivosti do živih, ki imajo pravice: pravico vedeti, kaj se je zgodilo, pravico odločati o mestu pokopa in načinu pogreba, pravico do žalovanja ter pravico do ustrezne poprave nastale krivice. Te pravice so bile živim po letu 1945 odvzete, v slovenskem tranzicijskem procesu pa so se te pravice obšle.

Odsotnost celovitega programa ali jasnega načrta, ki bi civilno družbo in politiko neposredno po demokratičnih spremembah vodil v procesu soočanja z množico množičnih morišč in grobišč, nam danes nalaga, da se kot država in družba pogovorimo in odločimo, kako naprej. Zdi se, da smo korakali po poti spoznanj in se sproti odločali, kaj bi storili. Danes vemo, da smo soočeni z več kot sedemstotimi prikritimi grobišči, ki v nas ob vsakem izkopu znova zbudijo vprašanje: Kdo je tu? Z oddaljenostjo začetnega spravnega procesa, ki je iztiril že na vprašanju obsodbe množičnih pobojev, se je oblikovalo tudi bolj jasno stališče do pojma “dostojen pokop”.

Ni povsem jasno, kaj so ustanovni člani Nove Slovenske zaveze načrtovali glede ureditve vprašanj mrtvih, a članki iz zgodnjih številk Zaveze nas napeljujejo, da je bil njihov trud najprej usmerjen v zagotovitev spomina z napisom na farne spominske plošče. Hkrati je bila pomembnejša naloga društva ovreči krivičnost prikazov domobranstva in vaških straž kot izdajstva ter osvetliti revolucijo kot zlo, ki je narodu naredilo največ hudega. Seznanitev z dolgo zamolčanim trpljenjem slovenskih mučencev je služila enemu izmed temeljnih poslanstev preživelih mladih, kasneje ponosnih ustanoviteljev društva: razširiti pričevanje o tem, kaj se jim je zgodilo, ker so bili pokončni. Več kot očitno je vladalo prepričanje, da bo ravnanje z mrtvimi v sodobni in demokratični družbi urejal sistem in državni aparat sam, opremljen z vestjo, zdravo pametjo in osnovno človekovo moralo.

Danes se o odnosu do mrtvih izrisuje bolj jasna zahteva, ki jo deloma pogojuje tudi razvoj mednarodne zavesti glede načina urejanja množičnih grobišč. V prvi vrsti nam je iz skoraj neposredne soseščine znan primer Srebrenice ter nekaterih drugih množičnih grobišč. V preteklem letu smo zasledili tudi dokumente OZN glede množičnih grobišč, ki jih je zagrešila in zapustila islamska država ISIL na območju Iraka. Podobna praksa se uveljavlja tudi na drugih koncih sveta od Afganistana do držav podsaharske Afrike. Gre sicer za sodobna konfliktna žarišča, a večja časovna oddaljenost ne vpliva na pričakovanje, da bo analogna praksa uporabljena tudi za reševanje slovenskih odkritih lokacij.

V osnovi naj bi praksa terjala odkritje grobišča, ustrezno forenzično arheološko in antropološko raziskavo na terenu, dokumentiranje kraja zločina z jasnim popisom, video in fotografskim gradivom. Opravila naj bi se ekshumacija posmrtnih ostankov, pri čemer naj bi se v največji možni meri poskrbelo za individualizacijo (kar pripada enemu telesu naj bi bilo ločeno od drugih) ter se odvzelo vzorce za kasnejšo analizo DNK. Preiskovalni organi (policija, kriminalisti, tožilstvo) naj bi zagotovili ustrezno raziskavo in preiskavo zločina.

Slovenska sodobna praksa, ki velja predvsem od leta 2015 dalje, je glede navedenih postopkov skladna s pričakovanji, a le do dveh kritičnih točk: dela preiskovalnih organov in analiz DNK. O preiskovalnih organih bi na tem mestu niti ne načel razprave, saj je bila aktivnost nekje med simbolično in formalno. Glede analiz DNK pa je bila šele ob Hudi Jami in delih pri izkopavanju in prekopu posmrtnih ostankov privzeta praksa, da forenziki odvzamejo in hranijo desne stegnenice (najbolj primerne za odvzem DNK) ločeno za kasnejšo analizo. Pod nadzorom in vodstvom Nacionalnega forenzičnega laboratorija v okviru Policije je prišlo do hranjenja teh vzorcev za kasnejšo ugotovitev identitete umrlih. Na tej točki pa se je postopek ustavil, kar smo izpostavili kot eno izmed glavnih zahtev v sklopu ženevskega postopka.

Razumeti moramo, da so analiza DNK in postopki, ki so na to analizo vezani, relativno nova veda, ki se razvija iz leta v leto in dobiva tudi komercialne namene. Pri soočenju z željo svojcev, ki bi ob povečanem tempu izkopov množičnih grobišč želeli čim prej priti do odgovorov o usodi svojcev, smo trčili ob obilico težav in nedorečenih pravil. Prva in najpomembnejša je dilema glede namena analize DNK: obstaja vrsta različnih znanstvenih metod, ki jih narekujejo nameni preiskovalca. Splošna in danes široko uveljavljena komercialna analiza, ki za nekaj deset evrov stroška ugotavlja izvor posameznika na osnovi analize DNK, daje odgovore o sorodstvenih povezavah po moški in ženski liniji tja do šestega kolena. Tak test je, glede na pričakovanje, da bo po slovenskih vaseh obilo sorodstva že v četrtem kolenu ali celo ožje, povsem neuporaben za analizo konkretnih ožjih sorodstev, ker bodo rezultati zajeli bistveno preširok krog možnih sorodnikov in jih bomo vznemirjali po nepotrebnem.

Soočeni smo torej z dilemo, v kakšnem obsegu zgraditi bazo podatkov o DNK izkopanih. Pri tem se najprej nujno soočimo z dejstvom, da slovenski policijski laboratorij niti približno ni kos obsegu nekaj tisoč potrebnih analiz, ki so časovno zamudne, ne da bi pri tem tvegal popoln zastoj rednega dela. Ideja je torej, da bi se celoten postopek izvajal s pogodbenimi partnerji iz tujine, ki bi v okviru ICMP (Mednarodne komisije za pogrešane osebe) lahko tehnično pomagali pri taki zahtevni nalogi. K tej pomoči so se zatekli tudi v Srebrenici in tako združevali različne svetovne strokovnjake in laboratorije. Problem pri tem je dvojen: najprej bi morala Slovenija priznati, da nalogi ni kos, česar ob obotavljanju političnega vrha glede pomembnosti vprašanja množičnih prikritih grobišč ni pričakovati, nato pa bi morala ustrezno zagotoviti pravne okvirje za zaščito zasebnosti podatkov o DNK.

Analize DNK in podatki o tem so danes tržno blago. Z njimi služijo različne organizacije, ki z izmenjavo podatkov in prodajo podatkov drugim raziskovalnim ustanovam služijo denar. Dobra posledica je nižanje cene testiranja, slaba pa je komercializacija zapisov. Če smo v dobrih tridesetih letih, kolikor je stara ta znanost, prišli do takega razmaha, je pričakovati, da bo v naslednjih nekaj desetletjih razmah ob komercializaciji še bistveno večji. Si res želimo, da so podatki iz analiz DNK tržno blago? V kakšne namene in komu smo pripravljeni predati svoje genetske zapise?

Analiza DNK izkopanih pokojnikov je relativno preprosto področje, dokler ostanemo zgolj na znanstveni ravni metod analize. Problem je, da s samo analizo podatkov o mrtvih nismo prišli nič bliže identifikaciji žrtev. Za napredek potrebujemo najprej nekaj, s čimer bomo dobljene podatke primerjali in ugotovili sorodstveno vez. Tega problema slovenska zakonodaja ne rešuje in smo na polju povsem novega področja preiskovalnih znanosti.

Od samega začetka raziskovanja vprašanj grobišč in morišč je nastajalo več različnih seznamov pokojnih. Danes vemo, da za najpopolnejša seznama veljata dva: farne spominske plošče in seznam žrtev druge svetovne vojne, ki ga je napravil Inštitut za novejšo zgodovino. Prvi je ožji (približno petnajst tisoč imen) in hkrati tudi bolj podatkovno skop, drugi je širši (kakih sto tisoč imen) in je dopolnjen tudi z nekaterimi bolj uporabnimi podatki. Smiselno bi bilo, da bi kot uradno bazo podatkov, ki bi postala javna in javnosti dostopna ter ustrezno vzdrževana, država določila inštitutovo. Tam bi poimenske podatke in že zbrane podatke lahko dopolnjevali s podatki o sorodstvu in hkrati zagotovili tudi podatke o morebitnih darovalcih primerjalnih vzorcev DNK.

Trenutna slovenska zakonodaja predvideva, da Policija lahko hrani vzorce DNK največ tri leta, hramba vzorcev DNK in vzpostavljanje drugačnih javnih ali zasebnih baz podatkov pa je strogo prepovedana. V primeru množičnih grobišč je tako časovno omejevanje povsem zgrešeno in tudi tukaj potrebujemo zakon, ki bi hrambo vzorcev DNK za potrebe primerjave z vzorci DNK izkopanih žrtev zaupal pooblaščeni organizaciji za nedoločen čas. Kdo bi ta pooblaščena organizacija bila, je seveda odprto, a najbolj logična je prav Policija.

Primer Srebrenice, ki je terjala med 8000 in 8100 žrtev, kaže na uspešnost analize DNK samo pod pogojem, da se aktivno vključi čim več sorodstva. Za dosedanjo identifikacijo 6.838 žrtev je bilo treba vzeti vzorce 22.160 družinskim članom. Taka baza podatkov je bistven pripomoček preiskovalcem, ki lahko sorodstveno vez ugotavljajo z večjo stopnjo ujemanja in tako izločijo tveganje nepopolnih zapisov DNK, do katerih lahko pride tudi zaradi težkih postopkov izločanja DNK iz oddanih bioloških vzorcev. Če je želja sorodstva, da pride do identifikacije izkopanih žrtev, bomo v civilni družbi (tudi Cerkvi) morali na široko zastaviti akcijo spodbujanja k oddaji lastnih vzorcev v državno bazo.

Vzpostavitev državne baze DNK za svoje žive državljane je nov problematičen podvig, glede na aktualno zakonodajo in primerljivo pravno prakso. Taka baza podatkov mora biti državno “zaklenjena” pred uporabo v drugačne namene. Predstavljati si je treba, da bo skušnjava Policije v prihodnosti velika, da bi v okviru preiskav drugih kaznivih dejanj dobljene neznane vzorce DNK na prizoriščih tistih zločinov primerjala s tako široko bazo. Saj ni rečeno, da bi našla konkretnega storilca, a pokazala bi se lahko sorodstvena vez in tako precej olajšala preiskavo. Večina držav pozna bazo DNK za osebe, ki so že v kazenski evidenci. Izogniti se moramo zlorabam podatkov v namene, ki darovalcem teh vzorcev prej niso bili znani in z njimi v času oddaje niso soglašali.

Ali se vzorec DNK lahko uporabi tudi po smrti in čigava last je? Tudi to vprašanje ni rešeno v zakonodaji. Naš interes je, da se vsi vzorci, oddani za potrebe identifikacije neznanih pokojnikov iz množičnih grobišč, lahko uporabljajo tudi po smrti darovalcev. Nesmiselno bi bilo obiti dejstvo, da je velik del potencialnih darovalcev, ki so hkrati tudi najbližji sorodniki žrtev, krepko v letih. Veliko vprašanje je, če bomo lahko postopke identifikacije zaključili v času njihovega življenja. Tako mora ostati v javnem interesu, da se ohranijo njihovi vzorci z vsemi omejitvami, ki so obstajale v času darovanja.

Kako podrobno bi lahko identificirali izkopanega posameznika? Brez primerjalnega vzorca, ki bi bil od prav od posameznika (šop las ali kaj drugega, kar bi bilo ohranjeno izpred njegovega izginotja), bo identifikacija točno določene osebe težka. Zavedati se moramo, da sedanja znanost nima prav lahke naloge pri določanju DNK iz vzorcev, ki so stari sedemdeset let in več ter so bili podvrženi vplivom časa in okolja. Morda se z razvojem znanosti to v prihodnje spremeni in zato ne gre zametovati vzorcev. Že primeri iz Srebrenice so pokazali, da so po razvoju novih inštrumentov bistveno laže prišli do boljših podatkov. Za zdaj bi se morali osredotočiti na ugotavljanje čim bolj jasne sorodstvene vezi, da lahko pristopimo in po 75 letih seznanimo živeče sorodnike: našli smo vašega očeta, vašega strica, vašega brata, bratranca … V kakšnem primeru bo takoj jasno, za koga točno gre, v nekaterih primerih bo zgolj ožji krog možnih: če je bilo več bratov, več stricev, več bratrancev. O smiselnosti podrobnejše analize in s tem povezanih dodatnih stroških bodo takrat morali odločati sorodniki. Bolj verjetno je večje število razočaranj ob opravljenih analizah, saj bo nedvomno veliko delnih rezultatov, ki bodo dali le usmeritve, ne pa odgovorov. A v hrepenenju po informacijah, ki jih čutimo ob pritisku ljudi na Novo Slovensko zavezo in t. i. Dežmanovo komisijo ter Policijo ob vsakem novem odkritem grobišču, bo vsaka novica dobrodošla in bo predstavljala kamenček v mozaiku odgovora na vprašanje o preteklosti.

Če bi bila iskrena želja vseh, da iz anonimnih tisočev trupel v dostojen spomin vrnemo ljudi, ki imajo imena, družine in svoje zgodovinske identitete, bi ovire z lahkoto preskočili.

Ker te želje za zdaj ni, se zanašamo na lastno iznajdljivost, kako v upanju na bodoče spremembe vendar storiti kaj konkretnega. Tako nam strokovnjaki priporočajo sledeče:

  1. zapišite imena, priimke, rojstne datume ter vse druge osebne podatke (imena staršev, bratov, sester, stricev in tet, bratrancev in sestričen) vseh pobitih pogrešanih sorodnikov in svojo sorodstveno vez z njimi;
  2. zapišite čim več znanih dejstev o njihovih zadnjih dneh, predvsem s kom so takrat bili in kje ter ali je bil še kdo drug iz poslednje družbe ubit;
  3. zapišite morebitne fizične posebnosti, ki trajno ostanejo na okostju (zlomi, deformacije …);
  4. zapišite in opišite morebitne kose nakita, ki so jih morda nosili kot osebne predmete;
  5. z vatirano palčko si zjutraj na tešče popraskajte po zunanjih dlesnih pri zadnjih zobeh in palčko zavijte v papirnati robček. Ponovite še enkrat na drugi strani z drugo palčko …;
  6. vse skupaj zapakirajte v navadno papirno kuverto, ki ni obložena s plastiko, in jo zaprite. Na kuverto napišite svoje podatke. Hranite jo doma in sorodnikom razložite, za kaj gre.

Tak postopek bo zagotovil zajem podatkov, ki bodo bistveno pomagali v dopolnjevanju baze podatkov o pokojnikih in v kasnejši analizi DNK.

Čakali smo 25 let, da je država sistematično pristopila k urejanju prikritih množičnih grobišč. Želja po kompleksni ureditvi pravnega položaja analiz DNK in identifikacije pokojnih iz prikritih morišč in grobišč je povezana tudi z željo, da bi slovenska politika prisluhnila sorodnikom v njihovih željah po resnici in prepoznala ta proces kot del soočenja z lastno zgodovino.

Besedilo je bilo objavljeno v Zavezi, št. 114, decembra 2019.

O avtorju

Avtor Urednik

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.