Vranje pečine – govor ob spominski svečanosti

Dragi prijatelji, romarji vere, zvestobe in ljubezni! Pozdravljam Vas v svojem imenu in v imenu NSZ. Zahvaljujem se vam tudi za povabilo na to vašo komemoracijo, ko počastite spomin na vašetukajšnje mučence. Minilo je leto, ko smo spet tu na Zaplani in na Vranjih pečinah ob križu s trnovo krono, ob križu,ki je simbol naše vere,trpljeja, smrti in mučeništva. Tu ste ga postavili v spomin na dogodke, ki so pretresli vaše kraje v času druge svetovne vojne.

 

Vsi vemo, zakaj naVranjih pečinah. Ne bomoponovno pripovedovali podrobne zgodovine, ponovno navajali imen vseh tistih, ki so tu trpeli in umrli, ne njihovih različnih zgodb, a v končni posledici le enakih usod: vsi so tu dotrpeli in umrli, vsi so bili žrtve podivjanih ljudi, ki so se odrekli veri in civilizaciji. Šli so v gozd, ne zato,da bi osvobodili slovenski narod, ampak da bi ustvarili nov družbeni red brez boga in brez božjih vrednot. V gozd so potem na silo vodili vse tiste, ki jim niso bili po volji in jih morili na razne pretežno grozovite načine. Naj nam bo za danes tu dovolj omeniti samo smrt enaintridesetletnega župnika na Zaplani Jožeta Geohelija, ki so ga tistega 27.julija 1942 tu umorili in potem vrgli čez pečine, ne da bi ga pokopali. Njegovo truplo so našli šele novembra, dobre tri mesece kasneje, in ga krščansko pokopali. Lahko pa omenimo še može in fante iz Smrečja, Podlipe in Podpeska, ki so jih pomorili prav tako vse tu okrog partizanskega taborišča na Vranjih pečinah. Za vse ne bomo izvedeli nikoli, kdo so še bili in kje so tu po bližnjih gozdovih njihovi skriti, pozabljeni grobovi. Naj vsi, počivajo v miru, kjerkoli že je sedaj njihov grob! V Sloveniji je takih skritih in neznanih grobov veliko,zelo veliko in daleč preveč in vse zaradi vsiljevanja komunizma našemu slovenskemu narodu. Ne vemo, kaj vse te žrtve pomenijo v božjih načrtih, ki jih mi ljudje ne poznamo in ne moremo razumeti. Človeško gledano pa lahko razmišljamo in verjamemo, da so te mnogotere smrti nedolžnih ljudi – pri nas nekaj deset tisoč, ki so jih povzročili komunisti direktno ali posredno – v svetu pa na desetine milijonov, s še strašno gmotno škodo, postale znamenje komunizma, ki je odpiralo oči normalnim ljudem, da ideja komunizma ni znamenje napredka, ideja in duhovna energija, ki bi svet lahko vodila, izboljšala in omogočala boljše življenje na njem, ampak je ideja smrti, rušenja in zasužnjevanje človeka. Tako so te številne in krivične smrti morda le pripomogle in poleg drugih vzrokov bile povod, da je komunizem propadel …

Namera boljševikov, kar so slovenski komunisti bili in so še, z revolucijo spremeniti svet in človeško družbo na njem je, kot vidimo, po vsem tistem dogajanju med revolucijo in tudi po tem na Vranjih pečinah njenim nosilcem odvzela vse zadržke civiliziranega sveta in jih pahnila na pot zločinstva. V tistem času, ko se je to godilo, so našo slovensko deželo zasedli trije okupatorji in že zaradi tega je naša domovina preživljala težke čase. Okupatorji pa naše dežele v tistih nekaj letih druge svetovne vojne sami ne bi mogli uničiti ali bistveno prizadeti, ker jim je bila zato namenjena kratka zgodovinska pot, a komunistični partizani so jo s svojim delovanjem in s pomočjo okupatorja razbili navznoter in navzven, spravili v ruševine, povzročili strašansko trpljenje in pustili neizbrisne sledove zla, kot so tisoči smrti, obup in sovraštvo, žalost in bedo, narod pa so podjarmili v suženjstvo, ga vklenili v okove terorja in mu vzeli svobodo misli ter tolikim v znoju in odrekanju generacij pridobljeno premoženje. Zavrgli so vse ideale, tudi sam smisel in pomen življenja; oprli so se na otipljivo stvarnost materialnih dobrin, ki pa ni mogla uresničiti zadovoljstva vseh, ampak le izbrancev. Prav tam, kjer so obljubljali enakost in pravičnost, se je pokazala največja možnost za nepravično pridobivanje materialnih dobrin na račun drugega – to je sočloveka, predvsem tistega, ki se mu v njegovem nazoru ni pridružil. Ta je postal le material, ki ni pomenil nič, prav nič…le snov za izkoriščanje, bitja brez človeškega dostojanstva. Od tod, ob takem gledanju na človeka, je bila likvidacija le-tega enostavna in sprejemljiva. Uničenje in odstranitev človeka, ki je bil ali bi bil tej nazadnjaški in uničevalni ideologiji v napoto, se je skrilo pod strokovni in tuj izraz vzet iz finančne stroke. Bila je to beseda likvidacija, ki naj bi prikrila pravo besedo, se pravi slovensko besedo umor. Uporaba novih besed, njihov novorek, je imel namen skriti resnico in dati zločinu drugačen pomen – pomen na pravu utemeljenega uradnega dejanja, zgolj izbris neke moteče postavke ali številke. Prava beseda umor pa izrazi vso moralno zavrženost in grešnost zločina.

Takšni umori kot na Vranjih pečinah med drugo svetovno vojno so se dogajali povsod po Sloveniji, še posebej pa na področju Ljubljane in Ljubljanske pokrajine, kjer so tista prva leta bili okupatorji Italijani. Ukazani in izvrševani pa so bili s strani pristašev in stranke komunistične partije, nosilke zmotne in zločinske ideologije Engelsa in Marksa, dodelane po Leninu in Stalinu. Slovenski komunisti so se za revolucijo šolali v Moskvi, prakticirali pa v Španiji. Pri nas se je praksa ilegalnega polaščanja oblasti začela med vojno s partizanstvom. To je bila praksa in, kot vidimo iz dogodkov na Vranjih pečinah, tudi dobra šola morilcev za veliki umor, za genocid po vojni. Ko smrti in trpljenja še ni bilo dovolj, so ga svojo mero, in to ne majhno, dodali še totalitarni in zločinski okupatorji. Vendar njihov teror je šel na račun odgovora za izzivanja komunističnih partizanov.. Vendar tako,kakor so za zločine in trpljenje, ki so jih komunistični partizani povzročili sami, so odgovorni zaradi neodgovornega in namernega izzivanja tudi za vse zločine in drugo trpljenje ljudstva povzročeno s strani okupatorja – ne le tukaj na Zaplani, ampak povsod po Sloveniji.

Zgodovina je že in bo še povedala svoje. Če tega ne bi povedala zgodovina v svojih zapisih, bo o tem pa pričala ljudska pripoved. Ta bo tako za Vranje pečine kot za druga partizanska morišča značilna – izražala bo strah in ljudsko grozo, ki bo večja kot tista v spominih na turške čase Danes nimamo časa, da bi se ustavljali ob imenih ljudi, ki so se spravili s svojo ideologijo nad sočloveka in nad naš narod.. Še preveč so znana. Niti ob imenih morilcev na Vranjih pečinah. Tudi njihova imena so znana in nekaterih je znana tudi njihova kasnejša usoda. Močno so, žal, v negativnem smislu zaznamovali s svojimi deli našo slovensko zgodovino, ki prej nikoli ni poznala kaj tako groznega in škodljivega. Niti v turških časih! Saj takrat, ko smo se branili, smo Slovenci bili enotni in nas ni razdvajalo sovraštvo.Čeprav so naši komunistični partizani svoja dejanja, tudi ta na Vranjih pečinah, razglašali za herojska, spet vidimo, da bi namesto besede herojska, morali uporabiti besedo zločinska in celo kajnovska.. Kot taka so se in se bodo ohranila v ljudskem in zgodovinskem spominu.

Čeprav so naši »osvoboditelji« za prepričevanje sveta in v svoje poveličevanje dali napisati toliko knjig, narediti filme in RTV oddaje, prihaja čas, ki razkriva in bo še bolj razkril njihova zla in škodljiva dela. Mnogi so se sicer tega že zavedli in si ob teži krivde v obupu in brezizhodnosti sodili sami. Namesto priznanja in kesanja so raje izbrali smrt. Mnogi pa kar vztrajajo. Vztrajajo v sovraštvu in se prepričujejo drug drugega, da so se borili za svobodo, čeprav tiste svobode ni bilo nikjer.Ne glede na toliko hotene in toliko tiste prave slepote bodo posledice ob spregledanju svojega početja hude za vse – tudi za nas.. Odpirale bodo oči tudi tistim, ki danes nočejo videti ničesar ne za nazaj in ne za naprej. Rezultati njihove oblasti in vladanja so tu s krizo, ki kaže šele prve obrise naše gospodarske katastrofe in nadaljevanje moralne in politične krize …

Vam, ki nosite v sebi spomin na toliko trpljenja in toliko žrtev, ki ste ljudje pravičnosti in zvestobe tem žrtvam in njihovim vrednotam, imate zanje toliko razumevanja in usmiljenja, ne bi smel govoriti toliko grozotah zločinov, ko so vam pravzaprav v živem spominu in še pred očmi, ste zaradi njih sami ranjeni, moral bi vam več govoriti o današnji krizi kot posledici teh zločinov, in izgledih za našo sedanjost in prihodnost vseh nas. Stanje je katastrofalno. Saj to tudi sami vidite in neprestano poslušate, kaj se dogaja z nami in našo državo na gospodarskem, političnem in zlasti moralnem področju.

Vam, vsaj večini, pa so te stvari jasne in veste, da je tako.kot je, zato, ker je komunizem ljudem vzel vrednote in porušil pravni red. Ljudje danes ne živijo v resnici in nočejo biti nikomur odgovorni. Odrekli so se spominu in resnici pa tudi vsem drugim etičnim vrednotam, ki veljajo že od nekdaj. Odtod ta kriza v naši deželi.

Sama zgodovina in lastna izkušnja nas uči, da brez etičnih vrednot življenje preide v kaos in smrt. Moralni zakoni in etične vrednote so nosilci življenja človeške družbe in njenega razvoja. Revolucija in njeno nasledstvo je do danes pri nas vzela pomen mnogim moralnim vrednotam in takorekoč uničila pravni red, kar že ima in bo še imelo hude posledice.

Spoštovanje moralnih vrednot pa je nuja. Ljudje civilizacije so to doumeli in spoznali kot božje zapovedi ali naravne zakone življenja in jih sprejeli. Najpomembnejše in bistvene za človeka so združene že v Mojzesovi knjigi kot Deset božjih zapovedi. Iz teh potem izhajajo vse druge razen ene, ki je Kristusova in je najpomembnejša in najgloblja od vseh. »Ljubite svojega bližnjega kakor samega sebe in nikomur ne storite česa, kar bi želeli, da drugi ne storijo vam!«

Ker se kriza pri nas zaostruje, pa zadnje čase le slišimo veliko govoriti o moralnih načelih, o pravih vrednotah. Ljudje spoznavajo, kako pomembne so za življenje. Učijo jih izkušnje.. Tiste materialne, ki jih propagira marksizem, povedo zdaj že izkušnje, ne zadoščajo, ne prinašajo napredka in življenja, pač pa smrt in uničenje. Vseeno pa največ slišimo o krizi gospodarstva in politike, ne toliko o krizi duha, krizi moralnih vrednot.. Vendar prav kriza duha je vzrok za vse hudo in če ne bomo rešili najprej te krize, ne bomo rešili nič, tudi našega gospodarstva in politike ne. Posledično ne niti naše tako težko priborjene slovenske države, saj vrednote so tisto, kar je mera in zaveza, ki kot mreža povezujejo in varno držijo kakršnokoli skupnost v ravnovesju in več, vodijo jo, nosijo jo naprej, k uspešnosti in napredku.

Morda vas s tem že nekoliko utrujam. A vedite, hotel sem po vsem tistem hudem o preteklosti in naših žrtvah, govoriti še o nas, o naši skupnosti, o naši državi in naši domovini, ki je v krizi, v brezizhodni krizi – gospodarski in predvsem moralni krizi. Želimo pa si vsi državo, ki bo zdrava, demokratična in svobodna, uspešno in prijazno domovino, tako, ki nam ne bo mogla biti mačeha in bomo nanjo ponosni.

Večina nas zdaj pogreša tako domovino in nam je hudo, ker ni taka. Revolucija ali če rečemo z ironijo in olepšano NOB ni uničila le toliko življenj,toliko družin in materialnih dobrin,ampak je , kot smo že rekli, pustila opustošenje tudi na moralnem področju. V kaotičnosti povojnih in poosamosvojitvenih razmer smo ostali ubogi, v marsičem dezorientirani in brez tistih resničnih in pravih vrednot, ki bi nas združevale in vodile naprej. Slovenci smo postali razdvojeni, obupani in prestrašeni.. Skrite sile zla pa delujejo še vedno – tudi danes in predvsem zdaj – vztrajno in prefinjeno, da bi v ljudeh zatrle spomin, izničile vrednote in jim vzele prav tisto, kar je moč in odlika človeškega duha, kar je sila, ki lahko vzpostavi zdravo in pravno državo.

Verjamem, da vi omenjene moralne vrednote še poznate in jih tudi imate v sebi. Žlahtnost in plemenitost svojega duha dokazujete s tem, da vas je ta danes usmeril in pripeljal sem na to mesto.Zvesti ste svoji veri, svojemu prepričanju, svojim prednikom, ki se jih spominjate s hvaležnostjo in ljubeznijo in ne nazadnje z gorečo in vdano molitvijo, ki nas nosi, da se oziramo globlje in dlje, kot bi se zdelo komu potrebno.

Dragi romarji, dragi prijatelji, Tukaj smo, upam, eno. Istih misli istih čustev in zvesti našemu spominu. Ne pustimo si ga vzeti! Poskrbimo, da bo ostal živ in da se bomo še srečevali na posvečeni, s krvjo naših dragih mučencev obliti slovenski zemlji in bomo s tem ohranjali spomin nanje ter tako ostali zvesti tudi njihovim vrednotam, vrednotam svobode in demokracije. Ni nam vseeno, kako je in bo s spominom na naše tako velike in tako ljubljene žrtve in ni nam vseeno tudi glede vrednot, ki jih, prejete od svojih prednikov, spoštujemo in nosimo zakoreninjene v sebi. Naj bi veljale v naši deželi! Poskrbimo, da se bo naša domovina vrnila k resnici in obudila spomin, se vrnila k tistim pravim vrednotam in zaživela srečna in zdrava. Naši domovini, ki, kot vidimo, ji še do danes ni uspelo preboleti tragične zgodbe revolucije in vprašanje je, če ji to tudi bo, če se ne bo povrnila k vrednotam civilizacije.

Ko gledamo stanje, v katerem je naša država, nam mora postati jasno, da ni vseeno, kako živimo. Živeti je treba v resnici in zavestno s svojim spominom. Ne pustimo si prati možganov! Zavesti se moramo in, preden nam bodo uničili z muko in žrtvami ustvarjeno lastno državo, stopimo skupaj! Odločimo se, da moramo živeti iz našega spomina in resnice! Ostanimo zvesti nedolžnim žrtvam in ne dovolimo tistim, ki so jih povzročili, da nam še naprej krojijo usodo! Bodimo zvesti, odgovorni in prisebni! Zavedimo se vrednot, ki jih nosimo globoko v sebi in naredimo kaj za nesrečno domovino! Ne vem, kako bi vam položil na srce pomembnost zvestobe domovini in svojim prednikom, za katero je umrlo toliko naših najboljših ljudi. Veliko odgovornost imamo. Zavezuje nas zakon zvestobe in pravice. V demokratični državi ima ljudstvo v rokah mehanizme, da odloča o svoji usodi. Odgovorno je za izbiro voditeljev. Zato mora preudarno in modro uporabljati te mehanizme. Volitve so izbira – preizkus pameti in prisebnosti ljudi. Če volimo politične voditelje, ki vodijo državo slabo, smo soodgovorni.in pokazali smo svojo nesposobnost pametne presoje. Ne bomo imeli pravice pritoževati se, če bo šlo vse na slabše in v propad. Samo preudarnost in odgovornost državljanov, njihova zvestoba in spoštovanje vseh moralnih vrednot, lahko ustvarijo zdravo in uspešno državo Ob spominu na naše nedolžne žrtve in mučence za vero in domovino, v naši zvestobi njihovim idealom, poskušajmo biti odgovorni in preudarni, ko bomo spet izbirali voditelje! Volimo tiste, ki spoštujejo naš spomin in našo zvestobo žrtvam! Poskrbimo za dostojen spomin na naše žrtve, sebi in potomcem pa s prisebnostjo in zdravo pametjo zagotovimo varno sedanjost in prihodnost!

Nisem hotel biti predolg in oprostite, če se vam je zdelo, da sem bil. To sem vam hotel povedati. Hvala za potrpljenje in pozornost, s katerima ste me poslušali! Pozdravljeni in še na svidenje!

2. september 2012