Pred osemdesetimi leti, 28. februarja leta 1942, so partizani v Sostrem napadli družino Urbanc. Ob enih ponoči so vdrli v hišo in Ivana Urbanca ustrelili v prsa in glavo, njegovo hčer Ivanko, staro 21 let, na podstrešju umorili z nožem, devetnajstletno hčer Marijo pa ustrelili v glavo, vendar je napad preživela. S kroglo v glavi je živela še do leta 1951, ko je zaradi možganske krvavitve umrla. Morilci so iskali tudi njunega brata Janeza, gimnazijca, ki je bil skrit za pečjo in ga niso našli. Zločin se je dogajal pred očmi sedmih otrok.
Morilci so Ivana Urbanca obdolževali izdajalstva, kar je bila standardna lažna obdolžitev, ki so jo uporabljali za vsakogar, ki se je komunistom zdel morebitna ovira na njihovi poti do oblasti, ali pa se jim je kakorkoli zameril. Njegovi hčeri, Ivanko in Marijo, pa so obdolževali, da sta se družili z Italijani.
To je sicer samo eden od mnogih primerov, ko so pripadniki OF morili ljudi zaradi različnih stikov z italijanskimi vojaki. Mnogokrat je šlo zgolj za to, da so ljudje za zaslužek za vojake opravljali kakšna obrtniška dela, za smrtno obsodbo pa je bilo dovolj tudi, če je kakšna prodajalka ali natakarica pri svojem delu z vojaki prijazno klepetala. Včasih pa so bila dekleta – po pravici ali po krivici – tudi osumljena romantičnih vezi z Italijani. Umorjena mlada dekleta je partijska propaganda avtomatično označila kot denunciantke, kar je komaj verjetno tudi pri tistih, ki so se z njimi resnično družila tudi v prostem času. Le zakaj bi mladi vojaki v družbi lepih deklet premišljevali o OF in poizvedovali o njenih dejavnostih? In tudi če bi se to res kdaj zgodilo, le kako bi za to izvedeli komunisti? Ker torej ni šlo za resnično denunciantstvo, so si levičarski, »napredni« revolucionarji očitno zadali tudi naloge »moralne policije«, in vsak sum na nemoralo kaznovali s smrtjo.
Tako je bila na primer z nožem umorjena tudi natakarica Dragica (Branka) Gregorič iz Zgornjega kašlja. Po pisanju Slovenca se naj bi ta zločin zgodil 21. februarja 1942, vosovski vir pa poroča, da se je zgodil v marcu, ko so vosovski varnostniki v baraki v Mostah »s hladnim orožjem zabodli italijansko vlačugo in denunciantko Gregoričevo«, umoriti pa so nameravali še dve njeni prijateljici, vendar ju takrat ni bilo doma.
(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 81; Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 220–221)