Rog 2011: Nagovor dr. Iva Keržeta

R

Spoštovani veterani, spoštovani gospe in gospodje!

Počaščen sem, da me je NSZ povabila naj izgovorim nekaj besed na tem posvečenem kraju. V ta namen bom izhajal, kot že toliko govornikov pred menoj, iz osebne izkušnje: iz boleče odsotnosti starega očeta, Zorka Ščuke, ki ga nisem nikoli spoznal, ker je v teh krajih poleti 1945 omahnil v brezno pod strelom komunističnega rablja. Bil je vodilni tržaški tigrovec, obsojen na smrt na 2. tržaškem procesu, a pomiloščen. Zaradi svoje proangleške nekomunistične usmerjenosti pa so ga slovenski komunisti pokončali s strelom v tilnik, najverjetneje avgusta 1945 na Konfinu. Njegovi pokončni, načelni drži, in drži vseh, ki so iz istih razlogov omahnili v ta gozdna brezna, se imamo zahvaliti za zgled, iz katerega raste in mora še dalje rasti tudi naša pokončnost. Slava jim!

 

Vendar v tem spominskem nagovoru se ne bi rad zaustavil le na ravni osebne zgodbe. Rad bi, da naš pogled za trenutek usmerimo v širši okvir, znotraj katerega je potrebno dojeti to strahotno zgodovinsko dogajanje, v katerega smo mi vsi zaradi njegove »nedokončanosti« še usodno vpeti. Tu ne mislim le na širši zgodovinski okvir, ki ga vsakoletni roški govori redno in natančno osvetljujejo, pač pa na nek drugačen, nam manj znan nadzgodovinski okvir, ki pa je bil žrtvam, ki so padale v ta brezna bolj znan kot si morda mislimo. Ta nadzgodovinski okvir ni vezan na kako bolj ali manj nedoločno in poljubno duhovno-zgodovinsko interpretacijo tega ali onega avtorja, pač pa gre za prerokbo, katere avtor je sama brezmadežna Devica Marija, in katere časo-prostorske koordinate so povsem določene: reče se jim Fatima 1917.

Tam je Mati Božja trem pastirčkom, Jacinti, Frančišku in Luciji, napovedala strahote druge svetovne vojne in divjanja totalitarizmov, če ljudje »ne bodo nehali žaliti Boga«. Mati Božja je pri tem napovedala veliki severni sij, ki je bil v noči iz 25. na 26. januar leta 1938 viden po vsej Evropi (tudi pri nas) in o katerem je rekla: »Ko boste videli neko noč razsvetljeno z neznano lučjo, vedite, da je to znamenje, ki vam ga Bog daje, da bo kaznoval svet zaradi njegovih hudodelstev z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve in Svetega Očeta«. Kmalu po tem nenavadnem modro-rdečem severnem siju se je dejansko začela druga svetovna vojna z vsemi napovedanimi grozodejstvi. Med njimi so tudi ta, o katerih nam govori kraj, na katerem smo danes zbrani. Glede na avtoriteto Nje, ki je (kakor Cerkev potrjuje) izrekla to prerokbo in glede na natančnost njene izpolnitve menim, da je fatimska prerokba neizbežen, nujen in ključen okvir, znotraj katerega kaže izmeriti to, kar se je pred 66 leti na tem kraju dogajalo.

Žrtve tega dogajanja so vključenost v to prerokbo imele jasneje v zavesti kot si morda mislimo. Imel jo je jasno v zavesti njihov duhovni nadpastir, škof Gregorij Rožman, ki se je na vso moč trudil, da bi slovensko ljudstvo v zadostni meri izpolnilo Marijine prošnje iz Fatime, po katerih bi bilo rešeno napovedanega gorja. Med temi prošnjami je zlasti izstopala pobožnost prvih sobot. Imel jo je pred očmi tudi France Balantič, osrednji pesniški izpovedovalec tega usodnega časa, saj je najverjetneje ravno iz poznavanja fatimskih sporočil zapisal ob začetku gorja, ki je prihajalo nad Evropo nam vsem znani verz: »prerokbe že zore v dopolnjevanje«. Fatimska sporočila so nenazadnje bila močno v zavesti našega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta, katerega god smo prvič praznovali ravno prejšnji petek. Vemo namreč, da je na njegovi zadnji poti v domači kraj imel v torbi podobice s sporočili iz Fatime, ki jih je nameraval deliti domačim in da je prav to gradivo, poleg članske izkaznice KA, tisto, ki je v očeh komunističnih rabljev zapečatilo njegovo usodo. Prav gotovo je torej tudi večina izmed padlih v teh breznih vedela za Fatimo in je vedela, da kar se jim dogaja je povezano z imenom tistega daljnega kraja na Portugalskem, v katerem je Božji jeza nad brezbožnim novoveškim človeštvom tako otipljivo stopil v zgodovino.

Imejmo torej Fatimo v zavesti tudi mi, ko prihajamo vsako leto na tega in na podobne kraje. A spomnimo se obenem, da Fatima ne pomeni le upravičene Božje kazni za naše zablode. Pomeni tudi upanje. Na koncu drugega dela Fatimskega sporočila namreč Marija pravi, da bo »končno Moje Brezmadežno Srce slavilo veliko zmago. Sveti Oče Mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo dano obdobje miru«. Med Marijinimi prošnjami, ki naj bi odvrnile predvideno Božjo kazen je poleg pobožnosti prvih sobot bila tudi prošnja, naj papež posveti Rusijo Njenemu Brezmadežnemu Srcu, da bi se spreobrnila od komunizma. To se je zgodilo šele pod Janezom Pavlom II. in sicer 25. marca 1984. Šest let potem se je komunizem v Evropi dejansko zrušil.

Ob tem ni mogoče spregledati, da je med nami že dolgo živa zavest, da so za zlom komunizma pri nas in za državno osamosvojitev, katere 20. obletnico letos praznujemo, zaslužni zlasti naši mučenci. Da je to bil čudež, ki so nam ga izprosili s svojo krvjo. Tudi ta razlaga ima svojo osnovo v fatimskem sporočilu, saj njen zadnji, tretji del govori o tem, kako Gospodovi angeli zbirajo kri mučeniških žrtev totalitarnega nasilja v kristalnih škropilnicah in z njo blagodejno škropijo svet. Kri mučencev, kakor je že rekel Tertulijan, je tako postala seme kristjanov.

Toda če v tej fatimski optiki gledamo na kraj, na katerem se danes nahajamo, pa tudi na širšo slovensko situacijo v katero smo vkleščeni, se nam vendarle zastavlja nelagodno vprašanje: glede na to, da 20. let po osamosvojitvi vidimo, kako je bila odprava komunizma, ki jo je osamosvojitveno dejanje obetalo, dokaj površinska, saj ostaja titoistična mitologija močno zasidrana v srcu slovenskega slehernika, se namreč sprašujemo ali je bil tako pičli rezultat vreden tako velike cene, ki so jo pred Bogom plačali ti, ki se jih danes spominjamo. Ali ni bil strašanski dolg, ki so ga vnaprej plačali prevelik glede na to, kar sedaj imamo? A zlahka vidimo, da nelagodnost tega vprašanja ne zadeva nikogar drugega kot nas samih, ki tukaj stojimo. Mogočen kapital milosti, ki so nam ga prislužili naši mučenci, ostaja namreč neizrabljen, dokler ga sami ne začnemo koristiti. Kaj moramo torej storiti? Prositi. Prositi naše mučence, prositi za čudeže: v vsakdanjih stvareh, v težjih življenjskih situacijah, pa tudi v naši skupni želji po globokem družbenem preobratu naše ljube Slovenije. Prosímo – in nam bo dano – zagotavljam vam iz lastne izkušnje. In prosimo najprej prvega izmed njih, bl. Alojzija Grozdeta, da bo tako postal tudi prvi slovenski svetnik. Če mi je torej dovoljeno prenesti znamenite besede sedaj že bl. Janeza Pavla II. na našo situacijo, bi rekel: ne bojmo se naših mučencev! Ne bojmo se jih prositi! Tu so, da nam pomagajo. Želijo nam pomagati. Želijo premakniti Slovenijo k Bogu. Odprimo jim vrata na stežaj!

 

O avtorju

Avtor Urednik