Postavljeni nad zgodovino

P

Hrastniški hrib je gora, ki je pogoltnila žive ljudi, umirajoče fante in može, tudi žene in dekleta; strašna gora, ki je slišala vzdihe in besede njihove skrajne stiske; strašna gora, ki je vzela vase njihov mrtvaški pot, ki pozna njihovo poslednjo zapuščenost, ki ve za njihove smrtne rane.

Kdo so bili ti fantje in možje? Če hočemo z eno mislijo zaobjeti to, kar so hoteli, se jim najbolj približamo, če povemo, da so ti fantje hoteli predvsem ohraniti slovenski svet, v katerem so se rodili – svet stare slovenske krščanske omike, ki jim je dal življenje: domača kmetija, polja in travniki, kapelice in znamenja, delo, molitev, pesem, in spet delo … in predvsem – domači ljudje. Ko je bil ta svet napaden z revolucijo, so ga ti fantje hoteli ohraniti. Zato so ga morali braniti. Tak je bil njihov čas. Ko so pred komunističnimi likvidatorji branili svoje domače, svoje hiše in vasi, so hkrati z vsem tem branili tudi omiko in vrednote tistega sveta, ki jim je nekoč dal življenje. Tako usoden je bil čas. Da bi v letu 1942 ali ’43 človek lahko ohranil tradicijsko krščansko omiko, namesto da bi pripomogel k strahovladi in tiraniji komunizma, je bil prisiljen v izbire in odločitve, s katerimi je zastavil nič manj kakor svoje življenje.
In drugo, kar ob teh ljudeh tako zelo bije v oči kot nekaj velikanskega, gorostasnega: kljub temu, da so bili tako zvesti, jim je usoda namenila nepredstavljivo gorje in nepojmljivo smrt; kljub temu, da so v stiski vojnih let sprejeli tako pogumne odločitve, se izpostavili za svoje ljudi in svoje vasi, jim je bilo nazadnje na tem svetu poplačano z največjo katastrofo in bolečino, s smrtjo v črnem osrčju te gore. To, da so bili za pogum in zvestobo, za nekaj dobrega, ti fantje in možje poplačani s takšnim kelihom, jih postavlja nad nas, postavlja jih nad slovensko zgodovino – dotika se z nečim svetim in presežnim.


H gori, ki je pogoltnila ljudi s tako izjemno usodo, pridejo le posebni ljudje. Tisti, ki prihajamo sem in na podobne kraje slovenske kataklizme, smo namreč nekoliko posebni ljudje. Posebni in drugačni od večine smo v tem, da nočemo pozabiti na njih, ki so bili tu okrutno pobiti in jih je gora pogoltnila in so jih ljudje pozabili.
Nas, ki prihajamo na Hrastniški hrib in na druge kraje trpljenja po Sloveniji, dela za posebne ljudi dvoje stvari, ki sta posledici volje po spominu, po resnici. Oboje katekizem naše vere uvršča med dela usmiljenja.
Prvo, kar je za naša prizadevanja, za vse naše slovesnosti značilno, sodi med telesna dela usmiljenja: mrtve pokopavati. Vse naše slovesnosti so namreč pogrebne maše za večni blagor pokojnih in za spravo – uveljavitev resnice – med živimi.
Drugo, kar je značilno za nas, še bolj pa je bilo značilno za matere pobitih, za neveste in sestre pomorjenih, pa sodi med najbolj težke in nerazumljive odlomke katekizma: med duhovnimi deli usmiljenja do bližnjega je namreč zapisano tudi: krivico voljno trpeti. To je stavek, ki bi potreboval veliko teološko razlago in ki je sam po sebi skrivnosten. Krivico voljno trpeti. Neznansko trpljenje, ki je zadelo svojce tu pobitih po vojni, je bilo v veliki večini prav to, čeprav se uboge metere, neveste in sestre tedaj niso zavedale: njihovo trpljenje je bilo veliko duhovno delo usmiljenja: krivico voljno trpeti.
Kakor veliko trpljenje naših pobitih, tako bo tudi to veliko duhovno delo obrodilo svoj sad ob svojem času. Nemogoče je, da ga ne bi obrodilo. Vera v to nas dela radikalno posebne in drugačne ljudi od večine Slovencev našega časa; daje pa nam tudi notranjo trdnost in svobodo.


Nekoč je na Hrastniškem hribu stala vas Stari Hrastnik z devetimi kmetijami. Devet je pravljično število in tudi to, kar se je z vasjo zgodilo, je podobno pravljici: rekli bi lahko, da se je vas vdrla v zemljo in da jo je gora požrla. Gora, spodkopana, polna rudniških rovov in jaškov, udrtin in razpok, ki se kdaj pa kdaj ob potresih in hudournih vodah strese, da njen del kot plaz zdrsne in zgrmi v dolino. Nemirna in nevarna gora, polna mrtvih, polna nedolžne krvi. Ta gora je simbol Slovenije. Liberalizem, socializem in komunizem in zlasti praktično brezboštvo, praktično ravnanje, kakor da Boga ni nad nami, vse to je Slovenijo v nemajhni meri spodkopalo, izvotlilo, jo prepredlo s prazninami in razpokami, dokler se ni v revoluciji sesedla, spodsula in pogoltnila vase tisočev, tisočev nedolžnih. To je Hrastniški hrib – simbol vsega, kar nas je Slovence v 20. stoletju doletelo. Vse izgine, vse se vdere v zemljo, gora pogoltne staro vas, le nekaj je še ostalo na površju: kapelica se ni pogreznila, kapelica Žalostne Matere božje, ob kateri je bežal rešenec Lojze Opeka in se zaobljubil, da jo bo obnovil.


Med temi, ki so na Hrastniškem hribu dotrpeli in v njem izdihnili, so tudi mnogi domobranci iz šentjernejske fare. Prav iz njihove domače okolice se je ohranil tudi majhen, toda dragocen rokopis, ki so ga uporabljali v Gorenjem Vrhpolju, podružnici župnije Šentjernej, sredi 18. stoletja, zato ga imenujemo Vrhpoljski rokopis. Besedilo pobožnosti v tem rokopisu je prepisano iz duhovnih knjig 18. stoletja, na nekem mestu pa ima Vrhpoljski rokopis drugačno besedilo: vsebuje molitveni spomin Jezusovih peterih krvavih ran, kar je motiv, ki je bil nekoč globoko vraščen v slovensko krščansko kulturo. Starejši se gotovo spominjate, da so stari ljudje, ko so kaj prav nujno prosili, rekli: za pet ran Božjih te prosim … Prav gotovo so to ali kakšno podobno molitev poznali tudi šentjernejski in mnogi drugi fantje, ki so končali na Hrastniškem hribu. Takole pravi Vrhpoljski rokopis:
»Gospod Jesu Chriſte, ſ toimi petmi Karvavimi Ranami, katere je tebi na Krishu ta Lubesen prute nam Sturila, … pridi toiem Shlushabnikam hpomozhe, katere si ti s tojo drago Kriujo odreisheu …«
Tako bi lahko rekli, če smemo, da so šentjernejski fantje – in mnogi, mnogi drugi – nesli stare molitve svojih slovenskih prednikov k peterim Jezusovim ranam semkaj, na Hrastniški hrib in h kapelici Žalostne Matere Božje, k jaškom in breznom. Nesli so te molitve, verjamemo, na svojih lastnih telesih, v svojih lastnih ranah in bolečinah. Verjamemo, da se zato nevarni in nemirni Hrastniški hrib kot simbol ne bo dokončno in za vselej podrl ter pokopal Slovence pod seboj; marveč verjamemo, da bo ta hrib govoril svojo mogočno besedo vsakomur, ki išče zdravilno moč resnice.

O avtorju

Avtor Urednik