Pomladna iniciativa

P

Shakespeare, Julij Cezar
Antonij: Ne govorim, da bi zvračal, kar je Brut govoril. A sem tu zato, da povem, kar vem. (106/107)
Antonij: O pamet! Odšla si med živali divje! Razsodnost vso ljudje so izgubili. (110/111)

Naročeno mi je bilo, naj poiščem nekaj besedi v odgovor na vprašanje, ki stoji v naslovu mojega prispevka. Dobili ste ga v programu za današnje srečanje. Slovenija, kje si? Kaj se je s teboj zgodilo? Vsak od vas, ki ste danes prišli sem, je svoj odgovor že prinesel s sabo, zato se bo odgovor, ki ga bom ponudil jaz, soočil s tistimi, ki že izdelani čakajo tukaj. Razumljivo je pričakovati, da se vsa soočenja ne bodo razšla v soglasju. Ali naj zato taktiziram: poslušam v prostor, kaj se na splošno govori in misli, in temu primerno oblikujem svojo ponudbo? Ali pa naj ponovim Antonijeve besede nad mrtvim Cezarjem: »Ne zavračam, kar je Brut govoril, a sem tu zato, da povem, kar vem«. Mogoče se vam bo zdelo, da je ta moj odgovor prišel pred vas na previsokem koturnu, a vem, da ne morete, da se ne bi z njim strinjali. Če hočemo priti k sebi, vsak zase in vsi skupaj in nazadnje cel narod, smemo dati pravico javnosti samo tistim stavkom, ki so prej mogli iti skozi mrežo naših izkustev in naše pameti. Tistim stavkom, ki so to predhodno preizkušnjo prestali, pa pravico javnosti moramo dati! Ali preprosto, povedati moramo, kar mislimo.

Antonij, ki je govoril nad mrtvim Cezarjem, je bil, kakor vemo, lisjak. Jaz lisjak ravno nisem, lahko pa da stavki, ki jih bom povedal tukaj, nimajo pravice do moralnega in stvarnega certifikata. O tem ne morem soditi in odločati sam. Vem pa, da sem bil prisiljen dolga leta te stavke pošiljati skozi vedno gostejšo mrežo izkustva in pameti, če sem jo sredi enoumja, ki je vedno tudi brezumje, hotel obdržati človeško in za silo uporabno. Desetletja in desetletja smo morali to početi vsi, saj ne morete, da se ne bi spominjali. Ne vsi, ne vsi. Od kod sicer toliko slovenske poškodovanosti in vdaje!

Nekatere stvari torej vem in te nameravam tukaj povedati, kakor jih vem. Samo tega poleg vsega ne vem, če sem izbral tiste stvari, ki imajo pravico do vaše pozornosti. Izbor je pomemben. Vsak čas zahteva, da se naša pozornost posebej obrne na nekatera vprašanja. Zato smo že slišali, da je čas uganka. Zato je čas uganka, ker ne vemo, če vidimo prave reči.

Torej, o čem naj govorim? O dokapitalizaciji Slovenije? O tej točki in o stvareh, ki gravitirajo v to točko, vam ne morem ničesar povedati. Lahko vam pa predstavim nekatere druge stvari, ki sem jih registriral, spremljajoč sedanjo in preteklo zgodovino svojih ljudi.

A naj za uvod raje postavim pred vas prej še neko podobo. Pred štirinajstimi leti sem v literarni prilogi nekega vodilnega nemškega dnevnika bral esej Thomasa Rietzschla z naslovom Peterburške melanholije. V njem pisec pripoveduje, kako je ruski pisatelj Gogolj videl Zlodeja, kako po Nevskem prospektu v Petrogradu prižiga cestne svetilke, da bi vse naokoli prikazal v lažni svetlobi – da bi svet prikazal v napačni, se pravi v lažni svetlobi. Kadar me je pozneje obiskal spomin na to branje, sem v njem vedno, kot prvič, videl nepreseženo obvestilo o tem, kar se je Slovencem zgodilo v 20. stoletju. Ne morem si predstavljati podobe, ki bi bolj zadela in bolj smiselno predstavila vdor ideologije, ki je umetna in nenaravna svetloba in daje realnosti umetno in nenaravno podobo. Dve počeli sta si v slovenskem dvajsetem stoletju stali nasproti: naravna misel in naravni jezik in umetna misel in umetni jezik ali ideologija. In njuni tako zelo različni realizaciji! Kakor vsi drugi narodi smo tudi Slovenci mednarodni subjekt. Zato nam je zmaga umetne in nenaravne svetlobe ali ideologije, do katere je v Sloveniji prišlo, bila v določeni meri naložena tudi od zunaj. Ker pa smo, čeprav mednarodni, vendarle subjekt, ki ga označuje suverenost kulturne in politične identitete, smo za izstop – deloma je bil to tudi izgon – iz območja naravnega v območje umetnega v zadnji analizi krivi tudi ali celo predvsem sami. A vstop v območje umetnega je potem ohranil značaj ekskurzije – polstoletne ekskurzije – in mu ni bilo dovoljeno postati zgodovina. Zato moremo in moramo sedaj izpeljati vrnitev v območje naravnega. Vrnitev je tista središčna beseda sedanjega časa, nad katero bi morala krožiti naša misel, da bi razumela logiko vrnitve in njen itinerarij. Vrnitev v območje naravnega mora postati ekonomski, kulturni in politični program sedanje zgodovine. V tem ni nič poljubnega, nekaj, kar bi mogli še izbirati ali za kar bi se lahko opredeljevali ali odločali, ampak nekaj, kar stoji pred nami kot preživetveni aksiom.

Naj že sedaj povemo, kaj mislimo, da je treba v sedanjem času posebej in konkretno vedeti. Vsega drugega se bomo v okviru raziskovanja vzročnega ozadja sedanjosti dotaknili pozneje. Vrnitev v območje naravnega bo omogočil le velikopotezen politični načrt, ki bo lahko nastal in se postavil samo v okviru novega družbenega dogovora, h kateremu bodo pristopile vse tiste izvorno demokratične sile, ki se bodo pripravljene potegovati za dvotretjinsko zasedbo državnega zbora, s ciljem, da sprejmejo novo ustavo in v njenem okviru in na njeni osnovi mirovno pogodbo po državljanski vojni. Izvorno besedilo novega družbenega dogovora bo moralo biti načelno, da bo lahko nosilo politično perspektivo, in določno in konkretno, da bo lahko tudi obvezno. In podpisnice bodo morale tako zelo razumeti pomen dogovora, da bodo mogle poskrbeti, da bo vsakemu Slovencu – dobesedno vsakemu – znano, da gre za drugi plebiscit.

Volitve s plebiscitnim značajem bodo omogočile ustavno podlago za Drugo republiko. Promotorji Prve republike leta 1990 so, zanašajoč se na tradicionalne parametre človekove narave, verjeli, da se boljševiki, po tolikem zgrmetju in po tolikih njihovih zločinih, ki so spregovorili iz nastalih ruševin, preprosto ne bodo več upali na Forum. Da pa so to proti našemu pričakovanju kljub temu storili, s tem so dokazali, da so drugačni. Dokazali so, da so imeli prav tisti, ki so že takrat, ko so leninski agenti po zgledu na Nevskem prospektu, tudi po slovenskih mestih in vaseh prižigali svetilke, ki so svetu dajale lažno podobo, da so že tedaj hoteli slovenskemu svetu dopovedati, da so ti ljudje predvsem drugačni. In o tem bi bilo sedaj treba nekaj povedati.

Kako drugačni so torej boljševiki od drugih političnih in družbenih kompetentov? Njihova drugačnost sega tako visoko ali tako globoko, da jo zajamemo samo s pojmom absolutne nevezanosti. Toda nevezanost je vseeno mogoče že izpeljano dejstvo in kljub vsemu drugotno. Prav na dnu vzgona, ki jih nosi, je oblast. V Orwellovem romanu 1984 razlaga O’Brien to stvar svoji žrtvi takole: »Partija hoče oblast zaradi nje same. Nas zanima samo oblast. Ne bogastvo, razkošje, dolgo življenje ali sreča: samo oblast, čista oblast. Oblast za nas ni sredstvo, oblast je cilj.« (1984/3,3) Človeku, ki oblast zagleda v taki luči, oblast pripada – hotel sem že reči, »ima do nje pravico«, a to ne bi bilo prav. Tu ni nobene pravice, tu je samo dejstvo, da sta človek in oblast ena stvar. Tu pa pride sedaj nevezanost, v pomenu, da več ne velja: smem ali ne smem, ampak samo, kako. Pri komunistih je vsako vprašanje zgolj tehnično vprašanje. Samo, kako.

To je mislil Moša Pijade, ki je leta 1954 na Tretjem plenumu CK ZKJ v obračunu z Djilasom rekel: »Djilas misli, da je svoboden človek in komunist. Mislim, da komunist ni več. Jaz nisem svoboden človek, sem pa komunist.« Svoboden človek, vidite, pomeni tudi ali predvsem, kaj človek sme in česa ne sme. Tako se sprašuje svoboden človek. To vprašanje postavlja svobodnega človeka.

Ko so boljševiki 16. septembra 1941 – dobre štiri mesece po okupaciji – s tako imenovanim zaščitnim odlokom zaplenili narodu suverenost in obenem že vnaprej obsodili na smrt vsakogar, ki bi se upal delovati za narodove koristi na način, kakor se njemu zdi prav, koristno, pametno, ali ki bi si celo drznil sodelovati z vojsko, ki jo je v domovini vzdrževala njegova legitimna vlada v Londonu, si ti ljudje vprašanja, ali se to sme ali ne sme, ali je dovoljen atentat na narod – med okupacijo – ne samo niso postavljali, ampak ga zanje sploh ni bilo. Vprašanje je bilo zgolj tehnično: Kako? Ko je mati slikarja Izidorja Moleta poleti 1945 na masovnem sestanku vprašala, naj ji povejo, kje imajo njenega sina, so se tisti pri mizi in v prvih klopeh spogledali, potem pa se začeli na glas in prisrčno in dolgo smejati.

Na tako težko razumljiv – v resnici pa na nerazumljiv način – so boljševiki drugačni. Slovensko varianto tega čudenja – ali te zgroženosti – mi je izrazila Škindrova Fanika iz Gradeža nad Turjakom nekoč takole: »Takih, kot so bili tisti iz gozda, ni bilo še nikoli nikjer!«

Edini zgodovinsko primerljivi ljudje so bili francoski Jakobinci, ki so se še ravno pravi čas, kakor da bi jih zgodovina pripravila, iz francoskih razsvetljencev razvili in izoblikovali na predvečer revolucije, da so mogli v njej ne samo sodelovati, ampak da so iz nje naredili to, kar je bila. Tudi še potem, ko nje same ni bilo več, ko so bile samo še njene stoletne posledice, ne samo za francosko, ampak tudi za vso evropsko zgodovino.

Jakobinci so delovali kot protopartija: s središčem v Parizu, z dva ali tri tisoč podružnicami po celi Franciji, z disciplino, primerljivo s poznejšo partijsko, z načrtnim polaščanjem ključnih mest v državni administraciji, zlasti v revolucijskem sodstvu, in nazadnje, ko so imeli že vse v rokah, še z oficialnim prehodom iz tako imenovane konstitucionalne vlade v revolucionarno vlado. Z ideološkimi in političnimi podružnicami v Italiji, na Poljskem, v Avstriji, v Angliji so se Jakobinci odzivali na kominternski instinkt partije. Ni čudno, da je italijanski marksist Antonio Gramsci dokazoval revolucionarni značaj italijanske Komunistične stranke leta 1920 z organiziranostjo, analogno jakobinski diktaturi 1793–1794. Ghita Ionescu – Politika in boj za srečo – pravi o tem naslednje: »Tedaj so Jakobinci, z zlitjem državne in partijske oblasti v svojih rokah, postali predhodniki tistih ideoloških političnih partij, ki trdijo, da za javno srečo lahko poskrbi ljudstvo samo preko vmesne centralne agencije partijske države.«

Zakaj govorim o tem? Zato ker drugačnosti leninskega, in s tem tudi slovenskega boljševizma ni mogoče razumeti, če ga ne povežete z začetnim jakobinskim uporom, ki je bil, gledan v celotnem kompleksu, tako radikalen in celovit, da ga je samo tako mogoče nekoliko razumeti, da ga postavite ob začetni edenski upor: Non serviam – Ne bom služil. Ampak to je bilo pred zgodovino. V zgodovini pa se je to zgodilo samo enkrat – z jakobinsko-boljševiškim kompleksom, v okviru nastajanja »druge Evrope«. Kar sem hotel povedati s kratko aluzijo na to zgodbo, ni mogoče to, da to niso ljudje, s katerimi bi človek želel ob sobotah igrati tarok, ampak da so to ljudje, s katerimi ni mogoče postavljati države.

Naj vam posredujem majhno, a prepričljivo ilustracijo. Aleksandru Kerenskemu so do smrti – umrl je leta 1970 v Združenih državah – očitali, da kot predsednik Začasne vlade poleti 1917 ni odstranil Lenina, saj je vendar vedel, da ga vzdržujejo nemški fondi, pa tudi zakaj. Kerenski se je vedno branil s sklicevanjem na zakonitost. Lenin je bil končno formalno del esteblišmenta. Lenin pa s pučem 10. oktobra seveda niti pomislil ni na zakonitost. Tedaj se je Kerenski iz Zimskega dvorca, na katerega so jurišali leninski čekisti, rešil samo z begom.

Ta zgodba je zanimiva, ker ima slovenski odmev. Znano je, da je Lovro Hacin, vodja ljubljanske policije, ob prihodu Italijanov aprila 1941, poln hudih slutenj, prigovarjal banu dr. Marku Natlačenu, naj jim izroči seznam vodilnih slovenskih komunistov. Natlačen je zgroženo dejal, da tega ne more, in seznam sežgal. Leto in pol pozneje, 13. oktobra 1942, pa je v njegovo stanovanje prišel atentator in mu, preoblečen v duhovnika, izročil »nujno pismo«. Med tem ko ga je Natlačen, sklonjen nad mizo, bral, je Franc Štadler potegnil revolver in zamišljenega bralca ustrelil v čelo. Ta umor ima znamenjski značaj. To je bil protoboljševiški umor in ima na sebi vse moralne in politične znake boljševiške vstaje proti civilizaciji. Sedaj pa še ironija, ki kliče po moralnem filozofu, da jo razreši. Kakšen odnos je zgodovina zavzela do Štadlerja nas nekoliko pouči okoliščina, da je umrl leta 2000; da je torej pokoj in udbovsko pokojnino užival 35 let in da ga v desetletju po Demosovi vladi nihče ni vprašal, zakaj je ravnal z Ehrlichom in Natlačenom, kakor je ravnal.

Jakobinska dediščina je boljševike katapultirala v orbito, ki ni bila vključena v sistem omrežja, ki moralno napaja kozmos. Tam so bili odvisni samo od sebe. Zavest, da so bogovi – da jim je vse na razpolago, da poljubno ravnajo z vsem in vsakomur – se je v takem okolju razvila v celoti. Toda, ker v resnici niso bili bogovi, se je njihovo radikalno razpolaganje s svetom izrodilo v zgolj manipuliranje. Manipulirali pa so res v božanskem slogu: zato so vse – ali skoraj vse – revolucije dobili in vse države, ki so jih s svojimi revolucijami postavili, zapravili ali preprosto izgubili. (Država je bit – politična bit ali ustanova. In politika ni manipulacija, ampak skrb. Politika je torej skrb – skrb pa ni polaščanje in zaplemba, ampak predpostavlja dopuščanje resničnosti.) To je poglavitni razlog, zakaj slovenska varianta izhoda iz boljševiškega totalitarizma ne deluje in ne bo delovala. Postboljševizma v duhovnem in moralnem smislu namreč ni. To je samo ime za čas, samo časovna oznaka. Boljševiki v tem, kar so, nikoli ne nehajo biti. Kako pa to vem? Ali imam za to kak dokaz? Da, mislim, da ga imam. Oblikuje se mi iz naslednjega vprašanja: Ali je kdo od boljševikov že napisal spomine, ki bi lahko nosili naslov Confessiones – Izpovedi? Koliko boljševiških izpovedi pa obstaja? Koliko tisoč? Kako to, da ni nobene, praktično nobene? To je zato, ker ti ljudje niso v stanju opraviti refleksije, ker se niso sposobni kesati. Ker se bogovi, tudi umišljeni, ne kesajo. »Volga ruskega trpljenja,« pravi Solženicin. Če bi kesanje bilo, bi se našlo tudi pero, mar ne? Ko gledamo to sceno, si pravimo: tu ni bilo nobene misli, tu ni bilo premisleka. Tu ne bo nikoli nobenega premisleka. Tu je še vse tako, kakor je bilo.

Jakobinsko-boljševiški vzgon se je izoblikoval v neki neznani, zgodovinsko neopredeljivi lokaciji. Ko se je Alexis de Tocqueville, francoski politični mislec, mučil z vprašanjem, od kod ta duh, od kod ta misel, od kot ti ljudje, je svojo nemoč – bilo je to sredi 19. stoletja, leta 1858 – v pismu prijatelju takole izrazil: »V francoski revoluciji je virus neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije, toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih družbenih nemirih minulih stoletij. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmerom smo namreč med istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od vsega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih dejanjih nekaj nerazloženega. Čutim, kje je ta neznani predmet, toda trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga prekriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča bodisi, da bi se ga zares dotaknil bodisi da bi ga videl.« (Francois Furet, Misliti francosko revolucijo, str. 188)

To nenavadno talentirano besedilo je bilo povedano dobre pol stoletja po jakobinskem terorju, ko je avtor čutil, da je še »zmeraj pred istimi ljudmi«, dobre pol stoletja pozneje pa so pod Leninovim vodstvom to »v njenem duhu in njenih dejanjih nerazložljivo stvar« ponovili Rusi; čez dobri dve desetletji potem pa še enkrat Slovenci v čisti obliki – od vseh evropskih narodov samo Slovenci! Še to zaskrbljujočo posebnost so pokazali Slovenci, da so invazijo tega »virusa nove in neznane vrste« podprli s silami, ki so se vse razvile na tleh domače tradicionalne kulture. Vsaka prihodnja globlja analiza narodnega duha se bo morala s to pogubno gostoljubnostjo temeljito spopasti – pri čemer bo lahko svojo vznemirjenost izrazila z istimi stavki, kot je čutil, da jih mora izreči Alexis de Tocqueville.

Politično mladi narodi imajo vse razloge, da se vztrajno in zavestno uvajajo v zahteve, ki jih postavlja obstajanje v zgodovini. Zgodovina zahteva predvsem dve duhovni pridobitvi: identiteto in suverenost, zavest identitete in zavest suverenosti. Vsako od obeh stanj predstavlja seveda neko silo, neko moč, neko energijo. A to ni dovolj. Vsako mora imeti tudi sociološko in politično formo, ki jima daje razumnost in učinkovitost. Tej obliki se pravi ustanova. Življenje v zgodovini je možno le preko ustanov. Posameznik in ustanova si nista v nasprotju, ampak se dialektično dopolnjujeta: drug drugega omogočata.

»Ustanove so nosilci civilizacije,« kakor je rekel Jean Monnet.

In če sedaj pomislimo na človeka, ki je najmočnejše legitimiral boljševiško agresijo na slovenski narod, se nam spet in spet trdovratno vračata dve nemalo protislovni sili njegovega vzgona: pripadnost krščanski duhovni substanci – temu, kar poimenujemo z besedo credo – in globoko nezaupanje in celo primarni odpor in sovraštvo do ustanove, ki je objektivni družbeni prostor vsega, kar beseda credo nosi. Krščanstvo in Cerkev: duh in ustanova – sprejetje enega in zavračanje drugega. Kako pa se je moglo zgoditi to, da je Edvard Kocbek zavrgel Cerkev, ker je ustanova, in sprejel Partijo, ki je bila stokrat ali tisočkrat bolj ustanova, kot je bilo to, kar je zavrgel?

Konec koncev je tisto, kar nazadnje odloča, politična kultura, ki je pa seveda ni, če ni splošne kulture. To velja za nosilce demokracije, kakor tudi za njene bolj ali manj visoke uradnike. Ko je predsednik republike dr. Danilo Türk v nedeljo 8. 3. 2009 na obisku v Trbovljah povezal Barbarin rov s pojmom »drugorazredna tema«, bi čisto lahko pozneje pomislil sam – ali pa bi ga na to opozoril kateri od njegovih uslužbencev ali prijateljev – da je bil to faux pas, po katerem se preprosto ni mogoče vrniti na oder. Da Turkov resonančni prostor te odzivnosti ni zmogel, smo bili, ne brez določenega nelagodja, opozorjeni dobro leto za tem, ko nas je Delo (1. junija 2010) seznanilo, da je nemški zvezni predsednik Horst Köhler odstopil zgolj zato, ker je bil del javnosti kritičen do njegovega zagovora nemške vojaške vpletenosti v tujini, do njegove misli, »da sta red in varnost po svetu pogoj za prosperiteto vseh držav, tudi Nemčije.«

Moralna glomaznost trboveljskega incidenta – v vsej velikosti se je pokazala šele potem, ko se je dogodek odigral – tega bonusa morda na dovoljuje, a čas, ki ga ima kdo na voljo za premislek, bi moral imeti vsaj začetne možnosti za uvidevno oceno. Da pa »drugorazrednost Hude jame« ni izsilil kak tak trenutek, ampak je prišla naravnost iz konsolidirane ideološke osnove, lahko z gotovostjo sklepamo iz govora, ki ga je imel predsednik Türk 26. aprila ob tako imenovanem Dnevu upora proti okupatorju. Ta govor pa obsega štiri tipkane strani in je trajal četrt ure, raje več, in je v celoti izdelan z vzorno ideološko askezo. Za nas, ki smo ta govor poslušali, pa je že ob izvajanju, potem pa ob ponovnem branju, ker nismo mogli prav verjeti, da smo prvič prav slišali, za nas pa je ta govor pomenil žalitev, ki ji njene žaljivosti nismo in nismo mogli izmeriti. Spet in spet smo se spraševali: Ali smo okupirani? In potem: Ali si svoboden narod sme dovoliti, da mu njegov predsednik – of all people – ob slovesni uri ponareja zgodovino in spreminja identiteto?

In ukaz, ki smo si ga ob tem postavili sebi in vsem Slovencem, ki se odzivajo na to ime, se glasi: Doseči moramo, da bomo ob državnih praznikih – in vedno in vedno – dovolili javno prebirati samo besedila, ki bodo v skladu s kolektivnim matičnim listom, ki ga je izdelala in potrdila zgodovina, ne pa branje sumljivih konstruktov bankrotirane ideologije.

Zato naj obvelja načelo, ki ga je postavil stari Lukian:
Hos epráhthe eipeîn – Govoriti, kakor je bilo!

Zlasti in predvsem pa:

V LAŽI IN ZLOČINU VEČNO NE BOMO MOGLI ŽIVETI! PA TUDI OMEJEN ČAS NE. LAŽ IN ZLOČIN NE POTREBUJETA VEČNOSTI, DA UBIJETA ALI POSAMEZNIKA ALI NAROD.

Otočec, 17. september 2011

O avtorju

Avtor Urednik