Pokop Škofa Rožmana. Povratek v domovino po 68 letih

P

Pokop Škofa Rožmana. Povratek v domovino po 68 letih

Slovesen pokop škofa Rožmana bo v soboto, 13. aprila, ob 15. uri v ljubljanski stolnici. Mašo bo daroval ljubljanski nadškof mons. Anton Stres ob somaševanju škofov in duhovnikov. Ljudje se bodo v soboto lahko od škofa poslovili vse od 9. ure dalje, ko bo ležal na katafalku. Ob 14. uri bo organizirano prebiranje odlomkov iz Rožmanovih pridig. Pokopali ga bodo v kripto stranske kapele sv. Marije Magdalene v stolnici.

V soboto bo v ljubljanski stolnici zadnje slovo od nekdanjega škofa dr. Gregorija Rožmana.Pred enim mesecem je skoraj neopazno šla mimo nas 130-letnica njegovega rojstva; nekateri smo pričakovali, da bomo že tedaj kaj zvedeli o njegovem napovedanem povratku v domovino, vendar se to ni zgodilo. Prav je, da se vsaj sedaj na kratko ozremo na življenjsko pot škofa Rožmana in si vzamemo nekaj trenutkov za razmislek.

Gregorij Rožman je bil rojen 9. marca 1883 v vasici Dolinčiče v župniji Šmihel pri Pliberku ob vznožju Pece, kjer po narodni pripovedi spi kralj Matjaž. Več desetletij kasneje je sam zapisal, da je že kot osnovnošolec imel težave z nemškim učiteljem: „Menda ne misli gospod Trunk resno, da je Šmihelčan Rožman, ki so mu že v drugem razredu ljudske šole prisoljene klofute nemškega učitelja vzbudile tako narodno zavest, ki je nič ubiti ne more, da je ta postal izdajalec naroda in začel sodelovati z nacisti, ki so mu vse škofijsko imetje ukradli in vse bližnje sorodstvo razlastili in preselili.“ (J. Kolarič, Škof Rožman I., str. 21)

Jeseni 1896 je Gregor v Celovcu začel obiskovati gimnazijo in hkrati postal gojenec celovškega Marijanišča. Osem gimnazijskih let je hitro minilo in leta 1904 je z odličnim uspehom opravil maturo. Tisto leto so v Podjuni kar tri fare – poleg Šmihela še Vogrče in Pliberk – imele nove maše in domači študenti so pridno pomagali pri pripravah. Slavoloki, ki so jih tedaj pripravili, so tri leta kasneje, 4. avgusta 1907, pozdravljali tudi novomašnika Rožmana. Po novi maši je bilo pred njim še eno leto bogoslovja, nato pa je šel za kaplana v Borovlje.

Že po enem letu kaplanske službe ga je škof Kahn na priporočilo dr. Lamberta Ehrlicha poslal na Dunaj, da je nadaljeval bogoslovne študije in dosegel doktorat iz bogoslovja, bil nato nastavljen za prefekta v celovškem Marijanišču, kmalu pa tudi začel predavati cerkveno pravo in moralko na bogoslovnem vseučilišču. Poleg tega je ves čas pomagal v dušnem pastirstvu. Kot profesor in kot dušni pastir ni nikoli delal razlik med pripadniki obeh narodnosti na Koroškem, ampak s svojimi nastopi vedno deloval pomirjevalno.

Proti koncu prve svetovne vojne je postalo očitno, da bodo na ozemlju avstro-ogrske monarhije zrasle nove države, in tudi na Koroškem so se narodnostna trenja s političnega področja prenesla na vojaško področje. Jugoslovanske čete so zasedle del južne Koroške, pa tudi nasprotna stran ni mirovala, ampak ustanovila tako zvane brambovce, „Volkswehr“. Meja med ozemljem, ki so ga imeli zasedenega Jugoslovani, in ozemljem, ki so ga držali „folksverovci“, ni bila trdna in prihajalo je do grobih kršitev. Podjuna je zaradi teh dogodkov veliko trpela, brambovci so videli glavne nasprotnike v slovenskih duhovnikih in bili do njih sovražno razpoloženi, oskrunili so nekatere cerkve in izropali župnišča. Vse to je seveda občutil in zaradi tega trpel tudi profesor dr. Rožman, ki se je v času pred plebiscitom zavzemal za priključitev k Jugoslaviji, obenem pa že zgodaj realno ocenil, da bo plebiscit izgubljen. (J: Kolarič, Škof Rožman I., str. 141)

Dobro leto pred koroškim plebiscitom je bila v Ljubljani ustanovljena slovenska univerza, ki je poleg drugih fakultet imela tudi popolno teološko fakulteto, in dr. Rožman je bil povabljen, da na njej prevzame stolico za cerkveno pravo. Vabilu se je odzval in v začetku leta 1920 začel predavati v Ljubljani, pravno pa še ostal profesor na celovškem bogoslovnem učilišču, kjer pa po plebiscitu zanj ni bilo več mesta. Maja 1928 je ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič dopolnil 78 let in se – čeprav se je še čutil sposobnega za opravljanje odgovorne službe – vendarle odločil zaprositi za pomožnega škofa. Dne 17. marca 1929 je tako Sveta stolica imenovala dr. Gregorija Rožmana za ljubljanskega pomožnega škofa s pravico nasledstva; posvečenje je bilo 14. julija istega leta in že 1. avgusta 1930 je dr. Rožman postal 29. redni škof v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral stavek: Crucis pondus et praemium – Križa teža in plačilo. Kljub temu da so se tedaj na obzorju že zbirali temni oblaki, nihče ni mogel slutiti, da bo ta teža le nekaj let kasneje tako zelo pritisnila na mladega škofa in na njemu zaupano „čredo“; ni mogel slutiti, da bo zaradi svoje službe postavljen tudi pred usodne politične odločitve, na katere se nikoli ni pripravljal, saj jih sploh ni pričakoval.

Aprila 1941 je bila Slovenija razdeljena med tri okupatorje; precejšen del ljubljanske škofije je prišel pod Italijo in tu je nastala tako imenovana Ljubljanska pokrajina. Ker so Nemci na svojem zasedbenem področju takoj začeli ponemčevati in preseljevati, je veliko tamkajšnjih prebivalcev pribežalo v Ljubljansko pokrajino, kjer so bili Italijani razmeroma tolerantni, in Ljubljana je tako postala Slovenija v malem. Že konec leta 1941 se je stiski zaradi tuje okupacije pridružila še domača nevarnost: komunisti so pod znamko upora proti okupatorju začeli revolucionarni boj za spremembo družbenega reda in prevzem oblasti. V času do ustanovitve prvih vaških straž, to je do poletja 1942, so „likvidirali“ več sto političnih nasprotnikov – poštenih in zavednih Slovencev – medtem pa so Italijani zaradi partizanskih diverzij uničili cele vasi, prebivalce pa odpeljali v internacijo, kjer so množično umirali zaradi bolezni in lakote. Ob kapitulaciji Italije so partizani vse svoje sile, ponekod v povezavi z Italijani, usmerili proti vaškim stražam in prišlo je do množičnih pobojev. Kot odgovor protirevolucionarne strani je jeseni 1943 nastalo Slovensko domobranstvo.

Ljubljanski škof dr. Rožman ni mogel ostati odmaknjen od vseh teh dogodkov in ob velikem eksodusu v začetku maja 1945 je na povabilo celovškega škofijskega ordinariata tudi on odšel na Koroško. Vrnitev v Ljubljano potem ni bila več možna. Angleške vojaške oblasti so ga konfinirale v Celovcu, v Ljubljani pa je bil avgusta 1946 v odsotnosti obsojen na 18 let zapora s prisilnim delom, na 10 let izgube državljanskih pravic in zaplembo vsega premoženja. Leta 1948 je preko Švice končno prišel v ZDA in se naselil v Clevelandu v slovenski župniji sv. Lovrenca. Tam je 16. novembra 1959 umrl in bil potem pokopan na pokopališču slovenskih frančiškanov v Lemontu pri Chicagu. Nominalno je do smrti ostal ljubljanski škof, v Ljubljani pa je bil 1. decembra 1946 kljub nasprotovanju oblasti za pomožnega škofa posvečen kanonik Anton Vovk. (Več o tem Zaveza, št. 76, str. 65 – Petdesetletnica smrti škofa RožmanaZaveza št. 62, str. 66 – Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman)

Razmišljanje ob praznih grobovih (prim. Zaveza št. 37, str. 89)

V teh dneh, ko bo škof Rožman končno dobil zadnje počivališče v domovini in se nekaj več govori o pieteti do mrtvih, nehote mislimo tudi na tiste, ki jim do danes ni bila vrnjena pravica do groba in spoštljivega pokopa. Kot beremo, je na veliki petek oziroma na veliko nedeljo 1946 o tem v ljubljanski stolnici govoril takratni generalni vikar Anton Vovk. Verjetno je pri tem imel v mislih dr. Lamberta Ehrlicha, bana Marka Natlačena in druge, ki so jih nemški ujetniki po naročilu totalitarne oblasti malo prej izkopali na ljubljanskih Žalah in odpeljali neznano kam. Na podoben način so tedaj oskrunili in izropali tudi domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu in še danes se ne ve, kam so bili odpeljani in vrženi posmrtni ostanki tam pokopanih. Seveda generalni vikar ni mogel povedati kaj več, kot to, da so grobovi rajnih skozi zgodovino bili kraj spoštovanja in le divje hijene so jih kdaj pa kdaj oskrunile. Kakšen je bil tisti čas po koncu druge svetovne vojne pa priča tudi dejstvo, kako je škof Vovk izrazil sožalje ob smrti Gregorija Rožmana: „Imeli ste mrliča pri Sv. Lovrencu. Veliko smo mislili tiste dni na vas. Več nismo smeli.“ Slovenska notranja uprava je namreč tedaj prepovedala zvonjenje in kakršnokoli javno omenjanje Rožmanove smrti, češ da je bil zločinec.

O avtorju

Avtor Urednik