Kontakt

25 let od postavitve farnih spominskih plošč v Dolnjem Logatcu

2

V nedeljo, 15. septembra 2019, ob 10. uri je bila v farni cerkvi Sv. Nikolaja maša za vse žrtve revolucije. Datum sovpada z obletnico, ko so na pobudo Nove Slovenske zaveze tudi v Logatcu postavili spomenik žrtvam v ‘svobodi’ umorjenim domačinom.

Spominsko slovesnost z mašo je pripravil lokalni odbor NSZ. Mašo za nedolžne žrtve revolucije je ob somaševanju daroval rojak g. Franc Maček. V svojem čustvenem nagovoru je poudaril pomen spomina na nedolžne žrtve. “Händlova Aleluja me je spomnila na veselje, ki ga v večnosti uživajo po vojni pobiti”. V nadaljevanju je svoje mislil razdelil na tri poudarke: spomin, hvaležnost in bolečino. Spomin na prezgodaj umrle rojake in na praznino, ki je za mnogo let nastala v domovih in cerkvi. Hvaležnost za dediščino, ki so jo nedolžno pobiti zapustili nam. Zamolčana resnica še vedno bega pošteno misleče o medvojni vlogi pobitih. Dejal je: “Treba je vedeti pravo resnico, ne potvorjeno. Kako se je vse začelo. Kdo je prvi udaril po Slovencu, bratu. Prvi partizanski strel ni bil sprožen  na okupatorja, ampak na Slovenca in še predno so se formirali domobranci, je padlo preko tisoč uglednih županov, duhovnikov in poštenih fantov”. Bolečina, ki ni samo bolečina mater in žena, ki so izgubile svoje sinove in može. To je tudi bolečina vseh nas, ker se nedolžno pomorjene še vedno zmerja z izdajalci.

Po maši je sledil kratek kulturni program in nagovor predsednika Nove Slovenske zaveze Matija Ogrina. Tudi on je poudaril pomen vedenja prave resnice. O njej pričajo pred četrt stoletja postavljene farne spominske plošče. Na teh ploščah so zapisane točne številke in resnična imena. Te plošče niso izkrivljena resnica! Prav tako simbolika bele barve plošč in kavljev na vrhu. Dejal je: »Danes je 15. september 2019, nedelja Žalostne Matere Božje. Češčenje Žalostne Matere Božje se je med Slovenci zelo razširilo – ne brez razloga, saj so naši predniki živeli v zgodovini, v kateri so izkusili nemalo bolečine. Zato jim je bila blizu podoba Marije s sedmerimi meči v srcu. To je slovenska Marija sedem žalosti. Toda tiste matere, žene in dekleta, ki so svojo bolečino ob nezaslišani smrti svojih mož, očetov, bratov reševale v molitvi k Mariji, kjer so se jagode rožnega venca mešale z njihovimi solzami – tiste matere bi razumele podobo, če bi slikar naslikal Mati Božjo tudi z sedmimi kavlji v srcu«.

Hvala organizatorjem in vsem sodelujočim, ki jih v kratkem sestavku nisem omenil, za lepo, s čustvi prepleteno, spominsko slovesnost.

Razočaranje nad svobodno Evropo

R

Pričakovanja zatiranih narodov glede Evrope oziroma tistega dela Evrope, ki je povojni čas mogla preživljati na varni strani železne zavese, so bila ob sesutju boljševiških režimov velika. Kako tudi ne. Svobodni narodi so se po drugi svetovni vojni lahko razvijali v skladu s svojimi željami: vsak zase in v medsebojnih povezavah. Evropska zveza je vzniknila iz najgloblje želje po polnem življenju v miru in sožitju, temu pa je kot naravna posledica sledila blaginja.

Nejasen občutek podobnosti in pobratenja med modernimi demokracijami in emancipacijskim totalitarizmom se pojavi šele po sesutju berlinskega zidu. Takrat si poprej ločena svetova končno pogledata v obraz in vidita, kako sta si podobna.

Chantal Delsol

Na drugi strani železne zavese smo v istem času životarili. Kljub slaboumni nostalgiji, ki deloma prostovoljno deloma forsirano bdi nad našimi tremi tranzicijskimi desetletji, se tu in tam utrne informacija o celonočnem čakanju v neskončni vrsti na … eno (!) avtomobilsko gumo, o izmeničnih vožnjah s parnimi/neparnimi registrskimi številkami, o denarnih depozitih za odhod v tujino po nakupih olja, margarine, pralnega praška, o ničvrednih tisočakih v denarnici za jutranjo kavo in podobno.
Prva streznitev nas bržčas čaka že tu. Splošno prepričanje je bilo, da se ljudem pod socializmom toži po svobodi, po demokraciji, po odgovornosti, po redu, po poštenem delu in poštenem plačilu. A kaže, da so desetletja strahovlade in sprevrnjenih vrednot vse preveč naših ljudi pohabila. Poplitveni in otopeli smo bili dosti bolj, kot si drznemo priznati. Zdi se, da se podoba človeka iz zadnjih let socializma zelo približuje podobi današnjega migranta, ki ga na Zahod vleče le bleščavi del evropskega življenja.
To je bilo prvo veliko razočaranje za tisti del naroda, ki mu totalitarni čas ni uspel spriditi duha. Zakaj razočaranje? Ker so bile zaradi take mentalitete že prve volitve uspešne le na pol. Tako se je na obsežni boljševiški podlagi in s sprotnimi manipulacijami začel partijski sestop z oblasti na način, ki jo je ohranjal na vrhu. Vemo za ljudi, ki so junaško zdržali suženjska povojna desetletja, zlomila ali vsaj upognila pa jih je mlahavost rojakov, ko so v tranziciji kljub nesorazmerjem, goljufijam in lažem dobili možnost za alternativo, pa je niso izkoristili. Volili so zanikrno. Že od začetka, potem pa le še vse bolj. Namesto da bi tej močvari v slogu odločne denacifikacije rekli ne, smo se začeli pogrezati vanjo. Tako nam bo kot posledica preostalo občudovanje tistih sotrpinskih narodov, ki nas prehitevajo, ker so si znali izvoliti svoje Pučnike.
A vrnimo se k svobodni Evropi, čeprav so pravkar opisane stvari povezane tudi z njo. Na splošno so si ljudje kot rečeno od Evrope veliko obetali. Instant pričakovanja, vezana na boljši standard, so bila v slovenskem primeru po demokratičnih spremembah in osamosvojitvi hitro uresničena. Sledila so najnovejšemu sloganu oziroma obratu komunistične partije: »Evropa zdaj!«. Tako je zlasti v letih do 2008 Avstrijo znala prešiniti skrb, da jo kani nekdanja komunistična gubernija v blaginji celo prehiteti … Poznavalcu bi bila že takrat taka skrb odveč, potem pa je prišla še gospodarska kriza in začetek totalno enobarvnih vlad. Morda se sliši grobo, če rečemo neposredno (post)komunističnih vlad, a ob ideoloških bakhanalijah, ki smo jim priče od Dražgoš naprej, izraz povsem zbledi. Blaginja ostaja znatna, deloma zato, ker nas rešujejo evropske povezave, zlasti pa zato, ker resnico in primerjanje s standardom Zahoda prikriva medijski monopol. Kar je nezadovoljstva, se z istim medijskim kolesjem kanalizira proti osamosvojeni »državi«, proti opoziciji in proti Evropi. Kdor se ne spomni nazornih primerov iz vsakdana, naj si zavrti posnetek drhali in njihovih »elit« v Stožicah.
Tako je torej z Evropo in erozijo navdušenja nad njo pri rojaku, ki ga je poškodoval totalitarizem in ki je prepuščen glavnemu toku medijev.
A na Evropo moremo in moramo pogledati tudi skozi oči Slovenca, ki ga totalitarizem ni tako zelo prizadel in ki smo ga že prikazali razočaranega nad tranzicijskim sorojakom. Zanj cilj ni le blaginja, ki jo živi Zahod, pač pa se zaveda, da je ta sad etičnih, političnih in ekonomskih usmeritev. Od Evrope je pričakoval, da bo ključno pomagala pri presaditvi teh temeljnih postavk v mlade demokracije.
Skoraj vse zahteve za »približevanje Evropski zvezi« so vezane na prilagoditev ekonomije. Zadostiti je treba kar mnogim in zahtevnim postavkam, ki izkazujejo delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost za soočanje s konkurenco in tržnimi silami v EZ. Slovenija je nekako navila kazalce, da je bilo paragrafom ustreženo. Pretihotapljena socialistična substanca očitno ni nikogar v EZ pretirano vznemirjala. Nadalje je treba izkazati sposobnost za prevzem in učinkovito izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz članstva v EZ, vključno z zavezanostjo ciljem politične, gospodarske in monetarne unije. O tem ne kaže izgubljati besed. Bolj kot se oddaljimo od strogo formalnega nivoja, bolj nazadnjaške sile varajo temeljne postulate Zveze.
Teorija širitve EZ naposled zahteva tudi prilagoditve na področju demokratične ureditve. Tu bi morali vzpostaviti stabilne institucije, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic ipd. Kam je Evropa gledala, ko je presojala slovenski domet na tem področju, ni jasno. Vsekakor so bila v tem pogledu naša pričakovanja najbolj prizadeta. Kolikokrat smo se tolažili: »Tole bo pa Evropa mimogrede spravila v red.« A tudi nekateri največji in najpomembnejši državni sistemi so delali naprej z nekdanjo miselnostjo – nemoteno, kot bi se z demokratizacijo ne zgodilo nič.
Pravzaprav se je v tem razmerju med Evropo in novimi članicami zgodilo to, kar venomer opažamo tako v Evropi kot doma. Nekakšna nebistvenost, nekakšna birokratska zahtevnost pri drobnarijah, temeljne stvari pa kot da ne obstajajo. Kot bi Srednje in Vzhodne Evrope ne maličil neki vseobsegajoči polstoletni kolos. Kot bi se rakavega obolenja lotevali s stiskanjem aken. Neverjetno je, kako zlahka največje in najočitnejše stvari preprosto ne obstajajo. Kako se je to moglo zgoditi, kako se lahko kaj takega dogaja?
Vsekakor Slovenije nazaj v svojo sredo ni sprejela Evropa, kakršna je začela svojo svobodno pot po vojni. Tegobe so bile hitro pozabljene, dolg do dežel na vzhodni strani železne zavese, ki so bile žrtvovane sovjetskemu imperializmu, prav tako. Kaj se je pod tem režimom dogajalo pol stoletja, je na Zahodu zanimalo samo kakega posameznika. Ostale sta zajeli ignoranca in lagodnost.
Pa še nekaj je zajelo zahodno stran železne zavese. Vse bolj in bolj jo je imela v pesti neka mehka oblika prisile, neka socialistična metamorfoza, prilagojena na demokratični milje. V tem se skriva razlaga, zakaj je Evropa Slovenijo medse sprejela brez bistvenih priprav, začenši s totalnim zanemarjenjem omenjene denacifikacije. Pardon, gre sicer za isto stvar, a da bomo natančni: dekomunizacije.
Vrnimo se k motu tega sestavka. Kaj je torej zagledal posttotalitarni evropski obraz, ko se je po petdesetih letih zazrl v zahodnoevropskega? Naj nam to za sklep razloži ista francoska filozofinja: »Naš čas, ki skuša emancipacijo razsvetljenstva oziroma moderno uresničiti z izbrisom vsakršne ukoreninjenosti, proizvaja družbe, ki so podobne družbam, o katerih so sanjali komunisti. Sleherna država Zahoda do neke mere uresničuje načrt, ki je zelo podoben Marxovemu. Postmoderna danes v nekaterih državah Evropske zveze, med njimi tudi v Franciji, deluje kot ideologija, ki se na narode pogosti lepi umetno in izsiljeno. Nazadnje doživljamo enako razklanost, kot so jo doživljale tradicionalne države, ki so zaradi toka časa in po volji elit morale sprejeti zahodni način življenja in vrednote ter so se divje in obupano upirale ukrepom, ki so se jim zdeli nezmerni z ozirom na njihova takratna pričakovanja. Dolžni smo se pospešeno emancipirati, kot bi bili otroci na treningu ali podaniki samooklicano razsvetljenega trinoštva. Dovolj je, da pogledamo s kakšno ihto in odločnostjo evropska uprava v vseh svojih državah vsiljuje teorijo spola. V teh primerih se na nasprotnike gleda kot na sovražnike, ker je emancipacijska misel postala ideologija. V resnici pa je od nekdaj bila in bi morala ostati proces človeške rasti, ki nenehno tiplje in se sprašuje v bojazni pred možnimi izgredi.«

Teharje, nagovor Slavka Žižka

T

Že leta zapored se na prvo nedeljo v mesecu oktobru zbiramo tu na Teharjah, kraju – enem od mnogih v naši prelepi domovini – ki je prepojen s krvjo, obdan z žalostjo in spominom na naše drage sestre in brate. Bili so krivično pomorjeni, oropani življenja, pravice do groba in dobrega imena. Čeprav nas je vsako leto manj in komaj kakšen pridružen na novo, prihajamo zaradi neporavnanega dolga do dogodkov v preteklosti, ki je naložen nam in bo – vse tako kaže – ostal še našim potomcem. Noben narod ne more biti in obstati s takšnim bremenom časa, ki se je začel z umori – več sto žrtev v jeseni 1941 in pomladi 1942 – in končal v pobojih tisočih ob koncu vojne.


Razmišljanja o tem strašnem času, o dogodkih na Teharjah in drugod so delili z nami že mnogi govorniki pred menoj. Sam pripadam generaciji, rojeni v začetku šestdesetih; prihajam s severovzhodnega dela Slovenije in nimam med ubitimi nobenega prednika ali sorodnika. Nisem ne zgodovinar ne raziskovalec, zato me je vabilo Nove Slovenske zaveze k besedi presenetilo, spravilo celo nekoliko v stisko, saj se ne čutim niti vrednega niti kompetentnega, da bi govoril na tem svetem kraju.
V času obiskovanja srednje šole in opremljen z znanjem zgodovine iz učbenikov tipa Sajetov belogardizem sem doma večkrat zapadal v polemike s starši, ki so mojemu vedenju oporekali ali celo nasprotovali. Oba, oče in mati, brez formalne izobrazbe, sta mi brez uspeha poskušala dopovedati, da med nacizmom in komunizmom – razen v barvi in oznaki – ni bistvene razlike. Kljub temu da je oče kot prisilni mobiliziranec v nemško vojsko in kasneje vojak tako imenovane Jugoslovanske ljudske armade govoril iz lastnih izkušenj, in da je mati, medvojna pregnanka v Bosno, bila dokazano prikrajšana za nekatere ugodnosti, ker je zaradi svojega osebnega prepričanja zavrnila članstvo v Zvezi borcev, me to ni prepričalo v nasprotno. Prvi dvom mi je vzbudila šele drobna knjižica z naslovom V Rogu ležimo pobiti, ki mi jo je podaril domači župnik. Branja sem se lotil bolj zaradi njegovega opozorila, naj jo berem naskrivaj in pazim, da me pri tem kdo ne zaloti, kot pa iz radovednosti. Takrat zame še neverjetna vsebina me je šokirala, toliko bolj, ker so bila v knjigi napisana dejstva, o katerih sta mi govorila že starša, čeprav knjižice nista poznala. Seme dvoma v lastno prepričanje, ki je bilo s tem branjem zasejano, je zraslo do želje po resnici. Tako sem v sorazmerno kratkem času na različne načine pridobil veliko takrat še prepovedane literature in zaradi tega nekajkrat tvegal tudi zaplete pri prehodu državne meje.
Danes državne meje v takšni obliki ni več, pa tudi strah je nepotreben. A meje med nami in vami, med našimi in vašimi so ostale in zdi se, kot da je resnica – ta sveta stvar – še zmeraj za železno zaveso, priklenjena na verigo sovraštva, ki ji preprečuje, da bi se osvobodila in zaživela. Ko smo v devetdesetih letih dobili lastno državo, sem bil prepričan, kako bo sedaj vse drugače, kako bo vse prav in kako bo konec krivic. A začetnemu zanosu je prehitro sledilo razočaranje in spoznanje, da so ti, ki so med vojno in toliko let po njej imeli v zakupu resnico, dobro podučili svoje naslednike, ki sicer na bolj prefinjen način nadaljujejo delo svojih duhovnih staršev.
Tako še vedno poslušam zmerljivke o izdajalcih, kolaborantih, revanšistih in kar je še takega. Kako krivično. Ozmerjati z izdajalci ljudi, katerih edini »greh« je bil upor proti terorju rdeče zvezde in ki so bili zaradi ljubezni do vrednot, kot so Bog, narod, domovina, ob življenje ali pregnani na tuje, kjer so ob borbi za vsakdanje preživetje uspeli ohraniti slovenski jezik in ljubezen do domovine ter narodno zavest prenesti na mlajše rodove vse do danes, je popolnoma nerazumljivo in skregano z definicijo izdajstva.
Kardelj je leta 1941 v pismu Titu pisal, kako je mogoče izrabiti okupatorjeva maščevanja in požiganja vasi, saj da prebivalstvo pred terorjem beži v hribe in je treba represalije preprosto izzvati ter da le tolčenje in sejanje preplaha začetek državljanske vojne razvije v korist Partije. Čeprav smo lahko te omenjene besede citirane prebrali kdaj tudi že v glavnih medijih, pa se to in še mnogo drugega ne prepozna kot dokaz, da je šlo med drugo svetovno vojno pri nas v prvi vrsti za revolucijo in ne zgolj za osvoboditev trpečega naroda, kot to še vedno trmasto trdijo tovariši. Pri umorih in pobojih je šlo za sistematičnost in zaukazanost, ne le zgolj za napake in pomote, kot temu radi rečejo. In ljudje so se v strahu za svoja življenja – ta pa so bila v letih 1941–42 zelo poceni – oprijeli vsake bilke, ki je ponujala rešitev. Da Komunistični partiji takrat ni bil glavni cilj pregnati okupatorja, ampak likvidirati politične nasprotnike, dokazuje številčno razmerje žrtev med enimi in drugimi. Samo v Ljubljani in bližnji okolici je bilo v prvih dveh letih vojne ubitih 180 Slovencev in komaj kakšen okupator, čeprav so se njegovi oficirji dnevno šopirili po mestnih ulicah. Že omenjeni Kardelj je celo pobesnel, ko so mladeniči na svojo pest z odvrženo bombo ubili ljubljansko fašistično funkcionarko in s tem ogrozili načrte in delovanje Komunistične partije. Slednja je ob kapitulaciji Italije pustila mirno oditi požigalce slovenskih vasi in se raje posvetila uničevanju tistih v lastnem narodu, ki niso nasedli njenim lažem.
Hitro po ustanovitvi Nove Slovenske zaveze sem se ji pridružil. V želji čim globlje spoznati tragiko medvojnega in povojnega dogajanja sem sledil spominskim slovesnostim in se udeleževal srečanj v različnih krajih žalostnih dogodkov. Slišal sem veliko tragičnih zgodb, spoznal ljudi, ki so imeli srečo in preživeli, ter sorodnike tistih, ki te sreče niso bili deležni. S komerkoli sem se pogovarjal – med njimi so bili nekateri, ki so preživeli Teharje – nihče ni izražal sovraštva do teh, ki so jim povzročili zlo, ali kazal želje po maščevanju. Izražali so le bolečino nad storjenim in žalost, da ni prostora za grobove žrtev. A zdi se, da bi prenekateri v maniri preteklih časov želeli prepovedati še to. Kako krivični so očitki o revanšizmu, ko pa se vendar ve, da se nihče ni nikomur maščeval in da tudi odgovorna oblast zaradi storjenih zločinov in krivic ni nikogar kaznovala ali prikrajšala za privilegije. Aktualnega predsednika vlade moti sprevračanje zgodovine. A zgodovine se ne da prevračati. Zgodovina je takšna, kakršna je. Z lažjo se lahko sprevrača le resnico, a slednja pride kljub temu enkrat na plano – kot so prišle v marcu pred desetimi leti ženske kitke iz Barbarinega rova. Žal pa je lažje prebiti enajst betonskih pregrad kot pa eno samo v človeškem srcu.
Sveti papež Janez Pavel II. je dejal, da »nobeni dogovori, nobeno zgolj zunanje reševanje ne pelje k spravi, pač pa je to pot v prostranosti duha in srca. Kdor gleda s srcem, kdor je očiščen sovraštva in druge zunanje navlake, se mu bo v prostranih bistrinah duha zasvetila resnica.«
Ne dolgo tega je v enem od osrednjih slovenskih dnevnikov avtorica v svojem razmišljanju, ki mu je dala naslov »Brez priznanja resnice sprave ne bo« med drugim zapisala, da prihodnosti brez soočenja s preteklostjo ni in da je zanikanje dejstev največja ovira na poti do sprave. Citirano še kako drži. A nanaša se na zločinski pokol v Srebrenici. Zastavlja se vprašanje, kdaj bomo pri nas v javnem diskurzu z enako mero empatije zmogli pogled v lastno preteklost? Pokojni duhovnik Janez Zdešar, rešenec iz teharskega taborišča, je dejal: »Sprava je možna, je nujna in je težka.« Mirno lahko zatrdim, da so na strani žrtev to težko pot že zdavnaj prehodili.
Letos poleti sem imel ob 75. obletnici izkrcanja zaveznikov priložnost obiskati Normandijo. Tam sem lahko na marsikaterem vojaškem pokopališču ali ob spominskem obeležju videl drugega ob drugem položene vence nekdanjih vojnih nasprotnikov in plapolanje zastav obojih. Nekoč med seboj vojskujoči se so se uspeli spraviti, si odpustiti. A to je bilo možno, ker so Nemci kot narod jasno in glasno obsodili nacizem in razčistili s svojo negativno preteklostjo. S tem so nakazali pot k medsebojnemu sožitju in sobivanju. V Sloveniji pa se zdi, da bo vprašanje, kdaj bo komunizem prepoznan kot zločinski in totalitaren, še dolgo ostalo neodgovorjeno.
Danes je rožnovenska nedelja. Z globokim spoštovanjem se spominjam pokojne gospe Lojzke Debevc, ki je – dokler je le mogla – s svojo glasno molitvijo rožnega venca od morišča do morišča spreminjala naša pota v romanja. Njeno enakomerno nizanje jagod z glasom, ki je dal slutiti, da skriva neizmerno bolečino, je opominjalo, da je bila ta molitev, ki je zrasla iz vere otroških src, vsakdanja duhovna hrana mnogih, ki so šli v krivično smrt. To potrjujejo na moriščih najdeni rožni venci.
Naši pokojni s strani države morda še dolgo ne bodo dobili primernega, resničnega zgodovinskega spomina, a pri Bogu – to trdno verjamem – so že dolgo priprošnjiki našega naroda.
Zdrava bodi, moja lepa domovina, zdrava bodi …

Slovesnosti v jeseni 2019

S

Teharje
V nedeljo, 6. oktobra, ob 11. uri bo obletna žalna slovesnost v Spominskem parku Teharje. Somaševanje bo vodil upokojeni škof msgr dr. Stanislav Lipovšek. Avtobus bo odpeljal iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli. Kdor bo želel, se bo v Celju lahko pridružil peš romarjem. Prijave za prevoz na tel.: 01 425 15 37 ob delavnikih med 10. in 12. uro oz. na e-naslov info@zaveza.si.
V soboto, 2. novembra, ob 15. uri bo molitev s sv. mašo vodil celjski opat Marjan Jezernik.

Kucja dolina – Podutik
V nedeljo, 20. oktobra, ob 15h bo žalna slovesnost v Kucji dolini.

Kočevski Rog
V četrtek, 31. oktobra, bomo obiskali brezna v Rogu. Dela na izkopavanju brezna pod Macesnovo Gorico nam bo na licu mesta predstavil geograf in jamar dr. Andrej Mihevc. Ob 15h bo molitev ob breznu pod Krenom. Avtobus odpelje ob 12. uri s parkirišča Tivoli. Prijave za prevoz na tel.: 01 425 15 37 ob delavnikih med 10. in 12. uro oz. na e-naslov info@zaveza.si.

Ljubljanski grad – Orlov vrh
V nedeljo, 3. novembra, ob 11. uri bo maša v grajski kapeli za padle domobrance, ki so počivali na po vojni oskrunjenem pokopališču na Orlovem vrhu.

Stari trg pri Ložu – Viševek
V nedeljo, 3. novembra, ob 15. uri bo v Viševku sv. maša, po njej pa bo pri farnih spominskih ploščah krajša spominska slovesnost.

Ljubljana – Zavod sv. Stanislava in stolnica
V soboto, 16. novembra, bo minilo 60 let od smrti škofa dr. Gregorija Rožmana. Ob tej priložnosti bo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu spominski zbor. Nagovorili nas bodo: p. dr. Metod Benedik, dr. Stane Granda, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Helena Jaklitsch, dr. Renato Podbersič in dr. Bojan Zadravec. Ob 15. uri pa bo v stolnici sv. maša, ki jo bo vodil nadškof msgr. Stanislav Zore.

Vabimo: Teharje 2019

V

V nedeljo, 6. oktobra, ob 11. uri bo obletna žalna slovesnost v Spominskem parku Teharje. Somaševanje bo vodil upokojeni škof msgr dr. Stanislav Lipovšek. Po sveti maši bo zbrane nagovoril član Nove Slovenske zaveze g. Slavko Žižek.  Avtobus bo odpeljal iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli. Kdor bo želel, se bo v Celju lahko pridružil peš romarjem.

(več …)

Dolnji Logatec – farne spominske plošče

D

V nedeljo, 15. 9. 2019 ob 10. uri Vas vabimo, da se udeležite svete maše in spominske slovesnosti ob 25. obletnici postavitve in blagoslova farnih spominskih plošč pri župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Dolnjem Logatcu. Sveto mašo bo daroval g. Franc Maček, po maši bo zbrane nagovoril predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin.

(več …)

In memoriam: Ivan Oman

I

Zapustil nas je eden od očetov slovenske države, Ivan Oman (1929-2019). Ob njegovem slovesu bralce vabimo k branju pogovora, ki smo ga z njim objavili v eni od številke revije Zaveza.

… da se pripravijo na novi čas. Zelo dobro so vedele, da ta prihaja. Tudi mi smo vedeli. Toda oni so bili organizirani in so se pripravljali organizirano na prihajajoči čas. Mi pa?

(več …)

Spominska maša v Rovtah

S

Vabimo Vas na spominsko slovesnost in sveto mašo za žrtve vojn, ki bo v Rovtah v nedeljo, 25. 8. 2019 ob 15 uri. Sveto mašo za padle domobrance, žrtve prve in druge svetovne vojne ter vojne za Slovenijo bo daroval upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres. Po maši bo spominska slovesnost, zbrane bo nagovoril dr. Janez Zorec. 
 
Spominska slovesnost ima tri poudarke. Spominjamo se 75-letnice postavitve Marijine kapelice, posvečene Mariji, Kraljici Slovencev. Kapelico so dali postaviti rovtarski domobranci 5. novembra 1944 v spomin na vse žrtve prve in druge svetovne vojne. Seznam žrtev so dopolnili leta 1993 in tako zapisali žrtve od posvetitve kapelice do konca vojne ter žrtve vojne za samostojno Slovenijo. Posebej stojijo farne plošče, na katerih so zapisana imena žrtev povojnega nasilja.
 
Spomnili se bomo tudi 75-letnice protikomunističnega shoda, ki je bil v nedeljo, 27. avgusta 1944 v Rovtah. Udeležil se ga je tudi prezident Ljubljanske pokrajine general Leon Rupnik s soprogo in sinom Vukom.
 
Obenem bomo slovesno obhajali Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga praznujemo vsako leto 23. avgusta.
 
Posebej smo vabljeni, da na slovesnost pridemo s farnimi spominskimi križi. 
 
Avtobus iz Ljubljane odpelje izpred Hale Tivoli ob 13.30. Prijavite se lahko vsak delovnik 10. do 12.ure na sedežu NSZ (tel. 01 425–15–37).

Vetrinj – kako smo romali po poti Justina Stanovnika in sotrpinov

V

V soboto, 18. maja smo romali po poti naših povojnih beguncev preko Ljubelja na avstrijsko Koroško. Zgodovinski potek dogodkov nam je med potjo zelo nazorno predstavila dr. Helena Jaklitsch, organizacijski del pa je prevzel g. Lenart Rihar. V Vetrinju smo imeli sv. mašo v cerkvi nekdanjega samostana. V njej so se slovenski begunci množično zbirali k molitvi, ko so v zadnjih majskih dneh 1945 zvedeli za vračanje rojakov v Jugoslavijo. Pot smo nadaljevali v smeri, po kateri so šli pokojni Justin Stanovnik in sotrpini, ki so jih vozili v taborišče Teharje. Na poti smo se ustavili še v farni cerkvi v Šmihelu nad Pliberkom, kjer je bil krščen škof Gregorij Rožman. Po vrnitvi v domovino nam je gospa Vida Vrhnjak Duler omogočila obisk množičnega grobišča Žančani v bližini Slovenj Gradca. Naša zadnja postaja pa je bila cerkvica Sv. Ane nad Bukovžlakom, katere zvon je teharske taboriščnike spominjal na presežnost in jim dajal upanje v končno zmago dobrega.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.