Kontakt

Slovesnosti v letu 2020

S

VETRINJ
V soboto, 23. maja, romamo na avstrijsko Koroško. V vetrinjski cerkvi bo ob 10. uri sv. maša, ki jo bo daroval dr. Andrej Poznič. Ljudsko petje bo na orglah spremljala Veronika Karner. Pot nadaljujemo proti Plešivcu, kjer si bomo ogledali Omanove freske. Šli bomo skozi Šentvid na Glini, da se spomnimo tamkajšnjih slovenskih beguncev. Sledi kosilo v Bilčovsu in zaključna molitev v Marijini cerkvi na Vrbskem Jezeru. Vodila nas bo dr. Helena Jaklitsch, po koroškem pa tudi Marija Gruškovnjak. V primeru napolnitve drugega avtobusa ga bo vodil mag. Jurij Emeršič. Odhod iz Ljubljane bo ob 8. uri, in sicer iz Šentvida spred škofovih zavodov.

KOČEVSKI ROG
V soboto, 6. junija, ob 11. uri bo v Kočevskem rogu pri breznu pod Krenom obletna spominska slovesnost. Avtobusi odpeljejo iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli.

STARI HRASTNIK
V nedeljo, 21. junija, ob 16. uri bosta na grobišču Stari Hrastnik spominska maša in žalna slovesnost. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 13.30 s parkirišča Tivoli.

ŠENTJOŠT
V nedeljo, 28. junija, ob 10. uri bo obletna spominska slovesnost v Šentjoštu.

SVETE VIŠARJE
V nedeljo, 2. avgusta, bo tradicionalno 32. romanje treh Slovenij na Svete Višarje. Program se začne ob 10.30 s predavanjem koroškega Slovenca, duhovnika, dekana, kulturnika in predsednika Krščanske kulturne zveze Janka Krištofa, ob 12. uri bo sv. maša, po maši pa sledita kulturni program in druženje. Prevoz organizira turistični urad Družine TRUD.

ROVTE
Spominska slovesnost bo v nedeljo, 23. avgusta. Ob 15. uri bo sv. maša, po njej spominska slovesnost. Odhod avtobusa iz Ljubljane ob 13.30. Vstopne postaje so še na Vrhniki, Logatcu oz. drugih krajih ob poti.

VRANJE PEČINE
Spominska slovesnost s sveto mašo bo v nedeljo, 6. septembra ob 10. uri.

FERDRENG (PODLESJE)
V septembru bo spominska slovesnost v Ferdrengu, v povojnem ženskem taborišču na Kočevskem. Datum in podrobnejše informacije bomo objavili naknadno.

TEHARJE
Obletna spominska slovesnost bo v nedeljo, 4. oktobra, ob 11. uri. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli.

Prijave za avtobusne prevoze sprejemamo na telefonski številki 01 425 15 37 vsak delavnik med 10. in 12. uro. Pridržujemo si pravico do morebitnih sprememb in dopolnitev. Priporočamo, da spremljate tudi obvestila v tedniku Družina.

+ Stane Štrbenk, RIP (1927–2019)

+

Stane Štrbenk (1. jan. 1927 – 10. dec. 2019) je bil eden preživelih domobrancev, ki so čutili, da morajo s svojim življenjem pričevati. In res je pričeval – z izjemno dejavnostjo, zaupanjem in optimizmom. Bil je med ustanovnimi člani Nove Slovenske zaveze in vodil njen ustanovni zbor.

»Ker sem bil sam veliko let predsednik, vem, kdo je nosil najtežja bremena. To je zagotovo Stane Štrbenk, ki je bil dolga, dolga leta tajnik Nove Slovenske zaveze in je dejansko opravljal še vse ostale naloge NSZ.«

Anton Drobnič

Z izjemno vztrajnostjo in pravniškim znanjem je premagal administrativne ovire pri registraciji NSZ, ki je bila ustanovljena spomladi 1991. Nato je opravljal brezštevilna tajniška in organizacijska dela društva vse do nedavnega. NSZ je zastopal v parlamentarni komisiji za popravo krivic, kjer je deloval na stotinah sej; kot pravnik je mnogim ljudem pomagal pri pripravi vloge za to komisijo. Vodil je vse pravne posle v zvezi z izgradnjo farnih spominskih plošč na ljubljanskih Žalah in še marsikod ter pomembno prispeval k pridobitvi društvenih prostorov.
S tem in mnogočem plemenitim je izpolnil življenje, ki mu ga je previdnost ohranila kljub strahotam revolucije, kljub zaporniškemu trpljenju in poznejšim boleznim. Ob svoji devetdesetletnici je gospod Stane povedal:
»Vesel sem življenja! Rad živim! Hvaležen sem Bogu, da sem preživel. Na življenje sem vedno gledal z dobre plati. V vseh prelomnih trenutkih sem imel neizmerno srečo. Vse, kar sem načrtoval sam ali s prijatelji NSZ, se je dobro izšlo. Če sem hotel normalno živeti, sem moral odpuščati in v nebistvenih stvareh popuščati«.

Od gospoda Staneta Štrbenka se bomo poslovili v sredo, 18. decembra, ob 14. uri, izpred vežice sv. Nikolaja na ljubljanskih Žalah. 

Gospod, daj mu večni pokoj,
in večna luč naj mu sveti!
Amen

»Čudil sem se, kako to, da mi je dal, ali me je morda poznal? Ta dogodek me je vse življenje spominjal na dobro v človeku.«

Pogovor s Stanetom Štrbenkom, Zaveza št. 105

Občni zbor območnega odbora Rovte

O

V nedeljo, 1. decembra 2019 vabimo v Rovte, v Cvetkovo hišo (stara šola), ker bo ob 17. uri občni zbor Območnega odbora NSZ Rovte. Ob 18. uri bo sledila predstavitev knjige Rupnikov bataljon avtorja Aleša Noseta.

(več …)

Obletna sveta maša v Grahovem

O

V soboto, 23. novembra 2019 ob 18. uri bo v Grahovem obletna sveta maša za žrtve revolucije, ki so 24. novembra 1943 zgorele v Krajčevi hiši in župnijski cerkvi. Maševal bo cerkniški župnik gospod Milan Kavčnik. Po sveti maši bo molitev za rajne in blagoslov pri spomeniku v Spominskem parku Grahovo nasproti cerkve.

Vabljeni!

(več …)

Izjava Nove Slovenske zaveze ob odkritju ostankov pokojnih

I

Pokopališče slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu v Ljubljani

Nekaterih padlih domobrancev zaradi razmer vojne in revolucije ni bilo možno pokopati v domačem kraju. Za njih je Slovensko domobranstvo uredilo konec leta 1943 vojaško pokopališče na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu. Po vojni je revolucionarna oblast to pokopališče uničila in grobove onečastila. Raznesla se je govorica, da so posmrtne ostanke pokojnih izkopali in odnesli neznano kam. Izkazalo se je, da je to bila načrtno plasirana laž in da so padli slovenski domobranci večinoma še vedno pokopani v svojih grobovih.

Komisija za vprašanja prikritih grobišč je izvedla sondiranje zemljišča na Orlovem vrhu dne 7. in 14. 11. 2019. Cilj sondiranja je bil ugotoviti, ali se na Orlovem vrhu še nahajajo posmrtni ostanki pokopanih vojakov. Izvajalci sondiranja so odkrili zemljo s petih (5) grobov, v njih so našli naslednje:

  • En grob je bil prazen, vseboval je le sledi sprhnele krste, toda brez človeških ostankov; domnevamo, da je bil to eden tistih redkih pokopanih, ki so jih svojci še pred koncem vojne legalno prekopali in pokopali v družinski grob.
  • Dva grobova sta bila oskrunjena: večina telesnih ostankov pokojnih manjka, toda v obeh grobovih so ostali večji deli okostja: v enem grobu cela desna roka s ključnico, v drugem grobu stopalo. Ta grobova dokazujeta, da pripoved o povojnem izkopavanju in oskrunjenju pokopališča ni izmišljena, ampak je deloma resnična. (V jami teh dveh grobov so našli tudi originalni nagrobnik, ki mu manjka le majhna kamnita plošča z imenom in datumi pokojnega vojaka. To ploščo z napisom so evidentno odklesali iz nagrobnika in je na mestu ni bilo najti.)
  • Poglavitno in nepričakovano odkritje je bilo, da dva grobova vsebujeta celotne, nedotaknjene telesne ostanke pokojnika. S tem je bil namen sondiranja več kot dosežen, najdbe so dokumentirali, grobove ponovno zasuli.

Če povzamemo: od petih odkritih grobov kar štirje vsebujejo bodisi večje posmrtne ostanke bodisi popolno okostje pokojnih.

S temi rezultati, ki jih je pridobila državna komisija za vprašanja prikritih grobišč, je nedvoumno dokazano, da je vest o oskrunjenju pokopališča po vojni resnična, vendar je hkrati služila kot laž o popolni odstranitvi vseh posmrtnih ostankov. Ta laž se je prijela in so ji ljudje splošno verjeli do danes. S tem je povojna revolucionarna oblast uničila spomin na Orlov vrh kot pokopališče padlih domobrancev. Da pravi namen oblasti ni bil odstraniti dejanske ostanke pokojnih, ampak uničiti le simbolni značaj pokopališča, dokazuje barbarski odnos, s katerim so iz omenjenih dveh grobov del pokojnika izvrgli, del pustili v grobu.

Nova Slovenska zaveza podpira prizadevanja Komisije za vprašanja prikritih grobišč, da se o pokojnih padlih domobrancih zbere verodostojna dokumentacija in da država Slovenija zagotovi primerno pietetno ureditev pokopališča na Orlovem vrhu. Dodajamo, da so pokojni bili kristjani in da je treba z njihovimi ostanki ravnati v skladu s krščansko duhovno kulturo.

Zbrali smo se – nagovor v Lipici pri Škofji Loki

Z

Zbrali smo se, da bi obudili spomin na umorjene pokojne in da bi razmislili o duhovni dimenziji njihove žrtve ter o naši družbi.

Zgodovinske okoliščine so nam dobro znane. V Jugoslaviji in na Slovenskem je komunistična partija izkoristila okupacijo in vojne razmere za prevzem oblasti. Napadla je svoje dejanske in potencialne politične nasprotnike in mimogrede umorila še mnoge, ki to sploh niso bili. Večkrat so bile umorjene cele družine z otroki vred. Za izvedbo ubijalske revolucije so komunisti izkoristili narodno-osvobodilno razpoloženje in prevarali mnoge, ki so šli v partizane v dobri veri, vendar se s komunističnimi metodami in cilji niso strinjali. Če se kdo ni strinjal z njimi, so ga proglasili za izdajalca in tako opravičevali svoj teror ter z lažmi utirali pot ubijalski ideji komunizma.
Po končani vojni pa je komunistična oblast pobila okrog 15 000 prebivalcev Slovenije in več sto tisoč prebivalcev Jugoslavije, od tega največ Hrvatov.

Na Škofjeloškem so bili prvi primeri partizanskega nasilja že poleti in jeseni 1941. Nasilje se je nadaljevalo tudi v letu 1942, ko je bilo na Dolenjskem in Notranjskem najhujše. Največ medvojnih zločinov revolucionarne strani na Škofjeloškem je bilo v letih 1943 in 1944. Neposredno po koncu vojne pa so se tu zgodili množični zločini. Škofjeloški grad je postal ječa in mučilnica za vrnjene vojake Slovenske narodne vojske, ki je nastala iz domobrancev in pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini zaradi obrambe pred komunizmom. Nekateri so bili umorjeni na kraju samem, nekateri pa na drugih moriščih po Sloveniji. V okolici Škofje Loke je več morišč, kjer so bili umorjeni tudi pripadniki drugih vojsk in civilisti, predvsem Hrvati. Med umorjenimi Hrvati je bilo mnogo otrok.
Danes se spominjamo tudi več kot 900 fantov in mož, ki so bili doma iz Škofjeloškega, in so bili – kot vrnjeni in ujeti vojaki Slovenske narodne vojske – umorjeni v prvih tednih po vojni.

To so strašni podatki, ki govorijo o neizmerni količini trpljenja in uničenih življenj. Morda tako hitro naštevanje ne vzbudi ustrezno intenzivnega občutka skrajne zgroženosti, ki ga sicer vsi dobro poznamo, saj občasno obišče vsakogar izmed nas.

Revolucionarna stran je z odločilno pomočjo Sovjetske zveze zmagala. Konec vojne v Jugoslaviji in Sloveniji ni prinesel svobode. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je uspela v svojih prizadevanjih in zasužnjila slovenski narod. Čez 45 let pa je prišla svoboda. Socializem v Vzhodni Evropi je propadel. Propadlo je vse, za kar si je prizadevala medvojna generacija komunistov. Njihove ideje, ki so terjale toliko žrtev, so bile poražene. Živimo v času parlamentarne demokracije in svobodnega tržnega gospodarstva, kjer so pluralizem mnenj, svoboda govora, privatna lastnina in spoštovanje človekovih pravic stvar širokega konsenza.

Živimo torej v svobodnem, čeprav čudnem času. Čudnem zato, ker v naši družbi ni širokega konsenza glede zločinskosti komunizma; do tega obdobja mnogi nimajo racionalnega odnosa, ki bi bil v skladu z njihovimi siceršnjimi vrednotami. Ko nanese pogovor na te teme, mnogi sicer inteligentni in racionalni ljudje prenehajo razmišljati na smiseln način. Nepoznavanje dejstev je ovira za ploden dialog. Poznavanje dejstev in njihova absurdna interpretacije je še večja ovira za dialog. Smiseln odnos do zločinov iz tega obdobja, ki bi bil stvar konsenza velike večine, bi po mojem mnenju prinesel pomiritev strasti oziroma tako imenovano »narodno spravo«. Do nje pa ne more priti, ker ne moremo pristati na sedanje protislovno stanje, ko mnogi gojijo romantizirane simpatije do partizanske vojske in nekdanjega režima, ki je bil sicer v nasprotju z njihovimi sedanjimi demokratičnimi vrednotami. Po eni strani nas tako protislovno stanje lahko vsakokrat vznemiri, po drugi strani pa se moramo zavedati, da je to splošen pojav: namreč človeška nagnjenost k nesmiselnemu in iracionalnemu vrednotenju ter odločitvam, ki izhaja iz intimne pogojenosti nekega človeka. Vse to lahko opazujemo tudi v naših osebnih življenjih. Vendar stvar dobi usodnejšo težo, kadar gre za odnos do zločinov in trpljenja.

Neinformiranost mnogih o komunističnih zločinih je žaljiva za žrtve. Mi žrtev nočemo pozabiti. Želimo ohranjati spomin na njih in pričevati za resnico. S premišljevanjem o tem trpljenju, s sočutjem do tuje bolečine, lahko postajamo boljši ljudje, kot je poudarjal Justin Stanovnik. Trpljenje, ki ga je povzročila revolucija, je bilo tako množično in silovito, ter plod tako velikega zla, da je to v našem narodu ustvarilo nek nov arhetip, ki ne bo nikoli pozabljen. To velja tako za neverujoče kot za verujoče: povojni poboji bodo za vselej ostali temeljna prvina slovenskega zgodovinskega spomina; opominjali nas bodo, kaj se lahko zopet pripeti, če ljudi omami demonično zlo.

Za verujoče pa je tu še dodatna dimenzija in ni vse tako turobno: verjamemo, da je ta rana rodovitna in lahko obrodi bogat sad, kar nam je hkrati sicer morda včasih težko doumeti in sprejeti.

Genialni teolog in filozof sveti Maksim Izpovedovalec, ki je bil tudi sam žrtev mučenja, je o trpljenju napisal: »Če se v blagostanju mesa ponavadi poveča silovitost greha, je očitno, da se v njegovem trpljenju ponavadi znova razcveti silovitost kreposti. Plemenito torej prenašajmo trpljenje mesa, ki nas očiščuje duševnih madežev in nam naklanja prihodnje veličastvo. Trpljenja sedanjega časa ni vredno primerjati z veličastvom, ki se bo razodelo v nas… Če je Bog trpel v mesu, ko je postal človek, kateri trpin se ne bi veselil, ker ima Boga za sodeležnika svojega trpljenja. Trpeti skupaj z njim namreč naklanja kraljestvo. Po resnici namreč govori ta, ki pravi: če z njim trpimo, bomo z njim tudi poveličani«.

Iz pričevanj vemo, da so mnoge žrtve komunizma umirale z molitvijo na ustih in tako dosegale skrajno čistost srca. Ljubljanski škof Gregorij Rožman je v svojih pridigah veliko govoril o trpljenju. Rekel je, da je trpljenje dobro za naše duše in da nas po njem Bog vodi k sebi; da križ ni lahek, vendar prek njega pridemo v nebesa. Ker nas je Kristus s trpljenjem odrešil, ima naše trpljenje odrešilno moč. Škof Rožman je rekel: »Problem trpljenja: temna uganka človeštva, muka za um in srca filozofov. V Kristusu in krščanstvu edino ga moremo zadovoljivo rešiti, dasi tudi le delno, popolna rešitev bo v večnosti: tudi kristjanu je trpljenje skrivnost Božje previdnosti, modrosti, ljubezni, pravičnosti«.
V eni svojih zadnjih pridig v Ljubljani, v postni pridigi na Veliki petek leta 1945, pa je povedal: »Najprej moramo s polnim zaupanjem stopiti v temo trpljenja in brezno bridkosti, v katero nas vodi Očetova roka, pa čeprav nam je nerazumljiva skrivnost, zakaj in čemu nas Bog ne rešuje sproti iz vsake stiske«.

O mučeništvu pa je škof Rožman na drugem mestu povedal: »Mučeništvo je za tistega, ki samo človeško misli, nekaj strašnega, kar strese nas, ko čujemo o groznih mukah in nasilni smrti – a z Božjega gledišča je mučeništvo nekaj čudovito lepega…V devetnajstih stoletjih Cerkve ni bilo niti enega stoletja, v katerem ne bi bilo mučencev – zdaj tu, zdaj tam. Danes govorimo o mučeništvu tudi pri nas, prvič v naši zgodovini. Cela reka milosti teče iz žrtev mučenikov na vso Cerkev in njene ude, zlasti pa na duše istega naroda, iste dežele, kjer so vzcvetele krvavordeče rože pravega mučeništva«.

Tako je govoril škof Rožman, in ko se danes spominjamo žrtev revolucionarnega zla na Škofjeloškem, moramo poskušati razumeti to rano v njeni metafizični razsežnosti kot nekaj plodnega. Zavedati se moramo, kakšno bogastvo so lahko za nas naši mučeniki, ki so s svojo smrtjo prešli v sfero, v katero lahko tudi mi vstopamo med molitvijo. Ves čas pa lahko slutimo njihovo nežno, tiho prisotnost in bližino, ki je skrivnostno sobivanje vidne in nevidne resničnosti.
Umorjeni vojaki Slovenske narodne vojske in vse druge žrtve komunizma: vi ste naša bolečina, naš ponos in naša moč. Hvaležni smo vam za vašo žrtev, ki nam posvečuje domovino.

Na pokopališču Lipica pri Škofji Loki, 30. oktobra 2019

Orlov vrh – domobransko pokopališče

O

Pred organizacijo Slovenskega domobranstva so bile žrtve revolucije navadno pokopane na t.i. domačih pokopališčih. Z ustanovitvijo Slovenskega domobranstva pa so bili formirani udarni bataljoni, ki so bili nameščeni po raznih krajih, sestavljali pa so jih slovenski fantje iz različnih predelov. Tudi v manjših posadkah večjih krajev so bili nameščeni fantje iz drugih vasi.

Ustanovitev in prvi pokopi

Zato je nastala ideja o posebnem domobranskem pokopališču, ki je bila nato uresničena na Orlovem vrhu v Ljubljani. Uredili so ga konec leta 1943, prvi pogreb pa je bil 9. decembra 1943.

Orlov vrh, 1944

Skupno naj bi bilo pokopanih med 146 padlih. Prvi naj bi bili pokopani domobranci iz Šentjerneja, ki so kot padli ob partizanskem napadu na Kočevje, v domači vasi pa niso mogli biti pokopani, ker so Šentjernej v tistem času nadzorovale revolucionarne partizanske enote.

Zadnji pogreb na Orlovem vrhu je bil verjetno 30. aprila 1945.

Oskrunitev grobov

Po tem, ko je slovensko narodno ozemlje okupirala komunistična oblast, se je začelo brisanje spomina na protirevolucionarni odpor. Verjetno so že leta 1946 na Orlovem vrhu oskrunili pokopališče, izkopali naj bi vse pokopane in jih odpeljali – nikoli se ni izvedelo, kam so jih odvrgli. Glede na zapis iz Družine so sicer nemški ujetniki na veliki teden leta 1947 na ljubljanskih Žalah izkopali 15 trupel medvojnih žrtev revolucionarnega terorja, po tem zapisu naj bi v tem času izvedli tudi odkop grobišča na Orlovem vrhu.

V povojnem času

“Vsak grob v spiralah okrog križa je imel takrat še nizek nagrobnik z imenom pokopanega. Ta pogled na še urejeno pokopališče je trdno zasidran v mojem spominu. Ko so leta 1946 morali na ukaz iz Beograda vsa taka pokopališča zravnati z zemljo, smo še vedno nekateri vedeli, kaj je bilo tam. Nihče nas ni oviral, če smo kasneje prišli tja, le za vse svete in verne duše je ob debelem hrastu stal miličnik in pazil, da ne bi kdo prižgal sveče.” (Iz Zavezinega pogovora z dr. Marjanom Smolikom)

Sam sem si na tihem mislil, da je oblast nehote poskrbela za »častno stražo« padlim.

dr. Marjan Smolik

Po osamosvojitvi

Kljub osamosvojitvi se odnos državnih in lokalnih oblasti do oskrunjenega pokopališča ni spremenil. Leta 1993 je zato Nova Slovenska zaveza v izjavi o nalogah države pri prehodu iz totalitarizma v demokracijo opredelila tudi potrebo po ureditvi Orlovega vrha:

4. Ureditev vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu. Pri tem se morajo upoštevati predpisi in mednarodna merila, ki veljajo za vojaška pokopališča. Spomenik tam pokopanim vojakom bo s svojimi sredstvi postavila Nova Slovenska zaveza.

Zaveza 10, 1993, str. 7

Prizadevanja dosedaj niso obrodila sadov. Nasprotno, leta 2014 je Mestna občina Ljubljana uradno zahtevala odstranitev skromnega in že večkrat oskrunjenega železnega križa, ki je označuval domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu in nadomeščal prvotnih 140 nagrobnih križev.

Grobišče je bilo uvrščeno na seznam t.i. “prikritih vojnih grobišč”, ki sicer vsebuje večinoma morišča, t.j. kraje, kjer so izvajali izvensodne poboje. Ostanki grobišča ležijo na jugovzhodnem delu ljubljanskega grajskega griča, okoli 580 m jugovzhodno od gradu. Po tej evidenci je bilo tam pokopanih 146 domobrancev.

Duhovni spomin Nove Slovenske zaveze ob vseh svetih 2019

D

Lipica pri Škofji Loki, 30. oktober 2019
Na pokopališču Lipica pri Škofji Loki bo 30. oktobra ob 14.30 spominska slovesnost z molitvami za žrtve povojnih pobojev na Škofjeloškem. Liturgični obred bosta vodila dekan dekanije Škofja Loka gospod Gregor Luštrek in gospod župnik Alojzij Snoj. V kulturnem delu slovesnosti bodo nastopili pevci Škofjeloškega okteta in Mestni pihalni orkester. Zbrane bo nagovoril član upravnega odbora Nove Slovenske zaveze gospod Jan Peršič.

Kočevski Rog, 31. oktober 2019
V četrtek, 31. oktobra, bomo poromali k breznom v Rogu. Dela ob izkopavanju brezna pod Macesnovo Gorico, kjer so zdaj že odstranili minirano skalovje in prišli do kosti pomorjenih, nam bo na samem kraju predstavil geograf, krasoslovec in jamar dr. Andrej Mihevc. Pri Macesnovi Gorici se zberemo pribl. ob 13. uri (možna je tudi udeležba z osebnimi avtomobili). Ob 15. uri bo tradicionalna molitev ob breznu pod Krenom, ki jo prireja župnija Kočevje. Avtobus odpelje ob 11. uri s parkirišča Tivoli. Prijave za prevoz na tel.: 01 425 15 37 ob delavnikih med 10. in 12. uro oz. na e-naslov info@zaveza.si.

Radovljica, pod Pustim Gradom, 1. november 2019
Na Vseh svetih dan bo po sveti maši (ki se prične v župnijski cerkvi ob 10h) kratka molitev in spominska slovesnost ob 11.15 na grobišču pod Pustim gradom pri Radovljici. Molili bomo za čez 800 beguncev pred revolucijo, ki so bili tu pobiti, med njimi ženske in otroci – ter za njihove rablje.

Ljubljanski grad – Orlov vrh. Nedelja, 3. november 2019
V nedeljo, 3. novembra ob 11. uri se zberemo pred vhodom na Ljubljanskem gradu k molitvi za padle domobrance, pokopane na Orlovem vrhu na grajskem griču, sledi sveta maša. Po dostopnih podatkih je bilo tam pokopanih čez 140 vojakov. Njihove grobove je revolucionarna oblast po vojni oskrunila. Nedavno so odstranili celo križ, ki ga je Nova Slovenska zaveza postavila na njihovih grobovih. Bodimo mi njihov nagrobni križ.

Stari trg pri Ložu – Viševek. Nedelja, 3. november 2019
V nedeljo, 3. novembra, ob 15. uri bo v Viševku sveta maša; daroval jo bo gospod Simon Onušič; po njej bo pri farnih spominskih ploščah krajša spominska slovesnost.

Nova Slovenska zaveza

25 let od postavitve farnih spominskih plošč v Dolnjem Logatcu

2

V nedeljo, 15. septembra 2019, ob 10. uri je bila v farni cerkvi Sv. Nikolaja maša za vse žrtve revolucije. Datum sovpada z obletnico, ko so na pobudo Nove Slovenske zaveze tudi v Logatcu postavili spomenik žrtvam v ‘svobodi’ umorjenim domačinom.

Spominsko slovesnost z mašo je pripravil lokalni odbor NSZ. Mašo za nedolžne žrtve revolucije je ob somaševanju daroval rojak g. Franc Maček. V svojem čustvenem nagovoru je poudaril pomen spomina na nedolžne žrtve. “Händlova Aleluja me je spomnila na veselje, ki ga v večnosti uživajo po vojni pobiti”. V nadaljevanju je svoje mislil razdelil na tri poudarke: spomin, hvaležnost in bolečino. Spomin na prezgodaj umrle rojake in na praznino, ki je za mnogo let nastala v domovih in cerkvi. Hvaležnost za dediščino, ki so jo nedolžno pobiti zapustili nam. Zamolčana resnica še vedno bega pošteno misleče o medvojni vlogi pobitih. Dejal je: “Treba je vedeti pravo resnico, ne potvorjeno. Kako se je vse začelo. Kdo je prvi udaril po Slovencu, bratu. Prvi partizanski strel ni bil sprožen  na okupatorja, ampak na Slovenca in še predno so se formirali domobranci, je padlo preko tisoč uglednih županov, duhovnikov in poštenih fantov”. Bolečina, ki ni samo bolečina mater in žena, ki so izgubile svoje sinove in može. To je tudi bolečina vseh nas, ker se nedolžno pomorjene še vedno zmerja z izdajalci.

Po maši je sledil kratek kulturni program in nagovor predsednika Nove Slovenske zaveze Matija Ogrina. Tudi on je poudaril pomen vedenja prave resnice. O njej pričajo pred četrt stoletja postavljene farne spominske plošče. Na teh ploščah so zapisane točne številke in resnična imena. Te plošče niso izkrivljena resnica! Prav tako simbolika bele barve plošč in kavljev na vrhu. Dejal je: »Danes je 15. september 2019, nedelja Žalostne Matere Božje. Češčenje Žalostne Matere Božje se je med Slovenci zelo razširilo – ne brez razloga, saj so naši predniki živeli v zgodovini, v kateri so izkusili nemalo bolečine. Zato jim je bila blizu podoba Marije s sedmerimi meči v srcu. To je slovenska Marija sedem žalosti. Toda tiste matere, žene in dekleta, ki so svojo bolečino ob nezaslišani smrti svojih mož, očetov, bratov reševale v molitvi k Mariji, kjer so se jagode rožnega venca mešale z njihovimi solzami – tiste matere bi razumele podobo, če bi slikar naslikal Mati Božjo tudi z sedmimi kavlji v srcu«.

Hvala organizatorjem in vsem sodelujočim, ki jih v kratkem sestavku nisem omenil, za lepo, s čustvi prepleteno, spominsko slovesnost.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.