Zadnje objave

Teharje, nagovor Slavka Žižka

T

Že leta zapored se na prvo nedeljo v mesecu oktobru zbiramo tu na Teharjah, kraju – enem od mnogih v naši prelepi domovini – ki je prepojen s krvjo, obdan z žalostjo in spominom na naše drage sestre in brate. Bili so krivično pomorjeni, oropani življenja, pravice do groba in dobrega imena. Čeprav nas je vsako leto manj in komaj kakšen pridružen na novo, prihajamo zaradi neporavnanega dolga do dogodkov v preteklosti, ki je naložen nam in bo – vse tako kaže – ostal še našim potomcem. Noben narod ne more biti in obstati s takšnim bremenom časa, ki se je začel z umori – več sto žrtev v jeseni 1941 in pomladi 1942 – in končal v pobojih tisočih ob koncu vojne.


Razmišljanja o tem strašnem času, o dogodkih na Teharjah in drugod so delili z nami že mnogi govorniki pred menoj. Sam pripadam generaciji, rojeni v začetku šestdesetih; prihajam s severovzhodnega dela Slovenije in nimam med ubitimi nobenega prednika ali sorodnika. Nisem ne zgodovinar ne raziskovalec, zato me je vabilo Nove Slovenske zaveze k besedi presenetilo, spravilo celo nekoliko v stisko, saj se ne čutim niti vrednega niti kompetentnega, da bi govoril na tem svetem kraju.
V času obiskovanja srednje šole in opremljen z znanjem zgodovine iz učbenikov tipa Sajetov belogardizem sem doma večkrat zapadal v polemike s starši, ki so mojemu vedenju oporekali ali celo nasprotovali. Oba, oče in mati, brez formalne izobrazbe, sta mi brez uspeha poskušala dopovedati, da med nacizmom in komunizmom – razen v barvi in oznaki – ni bistvene razlike. Kljub temu da je oče kot prisilni mobiliziranec v nemško vojsko in kasneje vojak tako imenovane Jugoslovanske ljudske armade govoril iz lastnih izkušenj, in da je mati, medvojna pregnanka v Bosno, bila dokazano prikrajšana za nekatere ugodnosti, ker je zaradi svojega osebnega prepričanja zavrnila članstvo v Zvezi borcev, me to ni prepričalo v nasprotno. Prvi dvom mi je vzbudila šele drobna knjižica z naslovom V Rogu ležimo pobiti, ki mi jo je podaril domači župnik. Branja sem se lotil bolj zaradi njegovega opozorila, naj jo berem naskrivaj in pazim, da me pri tem kdo ne zaloti, kot pa iz radovednosti. Takrat zame še neverjetna vsebina me je šokirala, toliko bolj, ker so bila v knjigi napisana dejstva, o katerih sta mi govorila že starša, čeprav knjižice nista poznala. Seme dvoma v lastno prepričanje, ki je bilo s tem branjem zasejano, je zraslo do želje po resnici. Tako sem v sorazmerno kratkem času na različne načine pridobil veliko takrat še prepovedane literature in zaradi tega nekajkrat tvegal tudi zaplete pri prehodu državne meje.
Danes državne meje v takšni obliki ni več, pa tudi strah je nepotreben. A meje med nami in vami, med našimi in vašimi so ostale in zdi se, kot da je resnica – ta sveta stvar – še zmeraj za železno zaveso, priklenjena na verigo sovraštva, ki ji preprečuje, da bi se osvobodila in zaživela. Ko smo v devetdesetih letih dobili lastno državo, sem bil prepričan, kako bo sedaj vse drugače, kako bo vse prav in kako bo konec krivic. A začetnemu zanosu je prehitro sledilo razočaranje in spoznanje, da so ti, ki so med vojno in toliko let po njej imeli v zakupu resnico, dobro podučili svoje naslednike, ki sicer na bolj prefinjen način nadaljujejo delo svojih duhovnih staršev.
Tako še vedno poslušam zmerljivke o izdajalcih, kolaborantih, revanšistih in kar je še takega. Kako krivično. Ozmerjati z izdajalci ljudi, katerih edini »greh« je bil upor proti terorju rdeče zvezde in ki so bili zaradi ljubezni do vrednot, kot so Bog, narod, domovina, ob življenje ali pregnani na tuje, kjer so ob borbi za vsakdanje preživetje uspeli ohraniti slovenski jezik in ljubezen do domovine ter narodno zavest prenesti na mlajše rodove vse do danes, je popolnoma nerazumljivo in skregano z definicijo izdajstva.
Kardelj je leta 1941 v pismu Titu pisal, kako je mogoče izrabiti okupatorjeva maščevanja in požiganja vasi, saj da prebivalstvo pred terorjem beži v hribe in je treba represalije preprosto izzvati ter da le tolčenje in sejanje preplaha začetek državljanske vojne razvije v korist Partije. Čeprav smo lahko te omenjene besede citirane prebrali kdaj tudi že v glavnih medijih, pa se to in še mnogo drugega ne prepozna kot dokaz, da je šlo med drugo svetovno vojno pri nas v prvi vrsti za revolucijo in ne zgolj za osvoboditev trpečega naroda, kot to še vedno trmasto trdijo tovariši. Pri umorih in pobojih je šlo za sistematičnost in zaukazanost, ne le zgolj za napake in pomote, kot temu radi rečejo. In ljudje so se v strahu za svoja življenja – ta pa so bila v letih 1941–42 zelo poceni – oprijeli vsake bilke, ki je ponujala rešitev. Da Komunistični partiji takrat ni bil glavni cilj pregnati okupatorja, ampak likvidirati politične nasprotnike, dokazuje številčno razmerje žrtev med enimi in drugimi. Samo v Ljubljani in bližnji okolici je bilo v prvih dveh letih vojne ubitih 180 Slovencev in komaj kakšen okupator, čeprav so se njegovi oficirji dnevno šopirili po mestnih ulicah. Že omenjeni Kardelj je celo pobesnel, ko so mladeniči na svojo pest z odvrženo bombo ubili ljubljansko fašistično funkcionarko in s tem ogrozili načrte in delovanje Komunistične partije. Slednja je ob kapitulaciji Italije pustila mirno oditi požigalce slovenskih vasi in se raje posvetila uničevanju tistih v lastnem narodu, ki niso nasedli njenim lažem.
Hitro po ustanovitvi Nove Slovenske zaveze sem se ji pridružil. V želji čim globlje spoznati tragiko medvojnega in povojnega dogajanja sem sledil spominskim slovesnostim in se udeleževal srečanj v različnih krajih žalostnih dogodkov. Slišal sem veliko tragičnih zgodb, spoznal ljudi, ki so imeli srečo in preživeli, ter sorodnike tistih, ki te sreče niso bili deležni. S komerkoli sem se pogovarjal – med njimi so bili nekateri, ki so preživeli Teharje – nihče ni izražal sovraštva do teh, ki so jim povzročili zlo, ali kazal želje po maščevanju. Izražali so le bolečino nad storjenim in žalost, da ni prostora za grobove žrtev. A zdi se, da bi prenekateri v maniri preteklih časov želeli prepovedati še to. Kako krivični so očitki o revanšizmu, ko pa se vendar ve, da se nihče ni nikomur maščeval in da tudi odgovorna oblast zaradi storjenih zločinov in krivic ni nikogar kaznovala ali prikrajšala za privilegije. Aktualnega predsednika vlade moti sprevračanje zgodovine. A zgodovine se ne da prevračati. Zgodovina je takšna, kakršna je. Z lažjo se lahko sprevrača le resnico, a slednja pride kljub temu enkrat na plano – kot so prišle v marcu pred desetimi leti ženske kitke iz Barbarinega rova. Žal pa je lažje prebiti enajst betonskih pregrad kot pa eno samo v človeškem srcu.
Sveti papež Janez Pavel II. je dejal, da »nobeni dogovori, nobeno zgolj zunanje reševanje ne pelje k spravi, pač pa je to pot v prostranosti duha in srca. Kdor gleda s srcem, kdor je očiščen sovraštva in druge zunanje navlake, se mu bo v prostranih bistrinah duha zasvetila resnica.«
Ne dolgo tega je v enem od osrednjih slovenskih dnevnikov avtorica v svojem razmišljanju, ki mu je dala naslov »Brez priznanja resnice sprave ne bo« med drugim zapisala, da prihodnosti brez soočenja s preteklostjo ni in da je zanikanje dejstev največja ovira na poti do sprave. Citirano še kako drži. A nanaša se na zločinski pokol v Srebrenici. Zastavlja se vprašanje, kdaj bomo pri nas v javnem diskurzu z enako mero empatije zmogli pogled v lastno preteklost? Pokojni duhovnik Janez Zdešar, rešenec iz teharskega taborišča, je dejal: »Sprava je možna, je nujna in je težka.« Mirno lahko zatrdim, da so na strani žrtev to težko pot že zdavnaj prehodili.
Letos poleti sem imel ob 75. obletnici izkrcanja zaveznikov priložnost obiskati Normandijo. Tam sem lahko na marsikaterem vojaškem pokopališču ali ob spominskem obeležju videl drugega ob drugem položene vence nekdanjih vojnih nasprotnikov in plapolanje zastav obojih. Nekoč med seboj vojskujoči se so se uspeli spraviti, si odpustiti. A to je bilo možno, ker so Nemci kot narod jasno in glasno obsodili nacizem in razčistili s svojo negativno preteklostjo. S tem so nakazali pot k medsebojnemu sožitju in sobivanju. V Sloveniji pa se zdi, da bo vprašanje, kdaj bo komunizem prepoznan kot zločinski in totalitaren, še dolgo ostalo neodgovorjeno.
Danes je rožnovenska nedelja. Z globokim spoštovanjem se spominjam pokojne gospe Lojzke Debevc, ki je – dokler je le mogla – s svojo glasno molitvijo rožnega venca od morišča do morišča spreminjala naša pota v romanja. Njeno enakomerno nizanje jagod z glasom, ki je dal slutiti, da skriva neizmerno bolečino, je opominjalo, da je bila ta molitev, ki je zrasla iz vere otroških src, vsakdanja duhovna hrana mnogih, ki so šli v krivično smrt. To potrjujejo na moriščih najdeni rožni venci.
Naši pokojni s strani države morda še dolgo ne bodo dobili primernega, resničnega zgodovinskega spomina, a pri Bogu – to trdno verjamem – so že dolgo priprošnjiki našega naroda.
Zdrava bodi, moja lepa domovina, zdrava bodi …

Slovesnosti v jeseni 2019

S

Teharje
V nedeljo, 6. oktobra, ob 11. uri bo obletna žalna slovesnost v Spominskem parku Teharje. Somaševanje bo vodil upokojeni škof msgr dr. Stanislav Lipovšek. Avtobus bo odpeljal iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli. Kdor bo želel, se bo v Celju lahko pridružil peš romarjem. Prijave za prevoz na tel.: 01 425 15 37 ob delavnikih med 10. in 12. uro oz. na e-naslov info@zaveza.si.
V soboto, 2. novembra, ob 15. uri bo molitev s sv. mašo vodil celjski opat Marjan Jezernik.

Kucja dolina – Podutik
V nedeljo, 20. oktobra, ob 15h bo žalna slovesnost v Kucji dolini.

Kočevski Rog
V četrtek, 31. oktobra, bomo obiskali brezna v Rogu. Dela na izkopavanju brezna pod Macesnovo Gorico nam bo na licu mesta predstavil geograf in jamar dr. Andrej Mihevc. Ob 15h bo molitev ob breznu pod Krenom. Avtobus odpelje ob 12. uri s parkirišča Tivoli. Prijave za prevoz na tel.: 01 425 15 37 ob delavnikih med 10. in 12. uro oz. na e-naslov info@zaveza.si.

Ljubljanski grad – Orlov vrh
V nedeljo, 3. novembra, ob 11. uri bo maša v grajski kapeli za padle domobrance, ki so počivali na po vojni oskrunjenem pokopališču na Orlovem vrhu.

Stari trg pri Ložu – Viševek
V nedeljo, 3. novembra, ob 15. uri bo v Viševku sv. maša, po njej pa bo pri farnih spominskih ploščah krajša spominska slovesnost.

Ljubljana – Zavod sv. Stanislava in stolnica
V soboto, 16. novembra, bo minilo 60 let od smrti škofa dr. Gregorija Rožmana. Ob tej priložnosti bo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu spominski zbor. Nagovorili nas bodo: p. dr. Metod Benedik, dr. Stane Granda, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Helena Jaklitsch, dr. Renato Podbersič in dr. Bojan Zadravec. Ob 15. uri pa bo v stolnici sv. maša, ki jo bo vodil nadškof msgr. Stanislav Zore.

Vabimo: Teharje 2019

V

V nedeljo, 6. oktobra, ob 11. uri bo obletna žalna slovesnost v Spominskem parku Teharje. Somaševanje bo vodil upokojeni škof msgr dr. Stanislav Lipovšek. Po sveti maši bo zbrane nagovoril član Nove Slovenske zaveze g. Slavko Žižek.  Avtobus bo odpeljal iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli. Kdor bo želel, se bo v Celju lahko pridružil peš romarjem.

(več …)

In memoriam: Ivan Oman

I

Zapustil nas je eden od očetov slovenske države, Ivan Oman (1929-2019). Ob njegovem slovesu bralce vabimo k branju pogovora, ki smo ga z njim objavili v eni od številke revije Zaveza.

… da se pripravijo na novi čas. Zelo dobro so vedele, da ta prihaja. Tudi mi smo vedeli. Toda oni so bili organizirani in so se pripravljali organizirano na prihajajoči čas. Mi pa?

(več …)

Spominska maša v Rovtah

S

Vabimo Vas na spominsko slovesnost in sveto mašo za žrtve vojn, ki bo v Rovtah v nedeljo, 25. 8. 2019 ob 15 uri. Sveto mašo za padle domobrance, žrtve prve in druge svetovne vojne ter vojne za Slovenijo bo daroval upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres. Po maši bo spominska slovesnost, zbrane bo nagovoril dr. Janez Zorec. 
 
Spominska slovesnost ima tri poudarke. Spominjamo se 75-letnice postavitve Marijine kapelice, posvečene Mariji, Kraljici Slovencev. Kapelico so dali postaviti rovtarski domobranci 5. novembra 1944 v spomin na vse žrtve prve in druge svetovne vojne. Seznam žrtev so dopolnili leta 1993 in tako zapisali žrtve od posvetitve kapelice do konca vojne ter žrtve vojne za samostojno Slovenijo. Posebej stojijo farne plošče, na katerih so zapisana imena žrtev povojnega nasilja.
 
Spomnili se bomo tudi 75-letnice protikomunističnega shoda, ki je bil v nedeljo, 27. avgusta 1944 v Rovtah. Udeležil se ga je tudi prezident Ljubljanske pokrajine general Leon Rupnik s soprogo in sinom Vukom.
 
Obenem bomo slovesno obhajali Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga praznujemo vsako leto 23. avgusta.
 
Posebej smo vabljeni, da na slovesnost pridemo s farnimi spominskimi križi. 
 
Avtobus iz Ljubljane odpelje izpred Hale Tivoli ob 13.30. Prijavite se lahko vsak delovnik 10. do 12.ure na sedežu NSZ (tel. 01 425–15–37).

Vetrinj – kako smo romali po poti Justina Stanovnika in sotrpinov

V

V soboto, 18. maja smo romali po poti naših povojnih beguncev preko Ljubelja na avstrijsko Koroško. Zgodovinski potek dogodkov nam je med potjo zelo nazorno predstavila dr. Helena Jaklitsch, organizacijski del pa je prevzel g. Lenart Rihar. V Vetrinju smo imeli sv. mašo v cerkvi nekdanjega samostana. V njej so se slovenski begunci množično zbirali k molitvi, ko so v zadnjih majskih dneh 1945 zvedeli za vračanje rojakov v Jugoslavijo. Pot smo nadaljevali v smeri, po kateri so šli pokojni Justin Stanovnik in sotrpini, ki so jih vozili v taborišče Teharje. Na poti smo se ustavili še v farni cerkvi v Šmihelu nad Pliberkom, kjer je bil krščen škof Gregorij Rožman. Po vrnitvi v domovino nam je gospa Vida Vrhnjak Duler omogočila obisk množičnega grobišča Žančani v bližini Slovenj Gradca. Naša zadnja postaja pa je bila cerkvica Sv. Ane nad Bukovžlakom, katere zvon je teharske taboriščnike spominjal na presežnost in jim dajal upanje v končno zmago dobrega.

Dan spomina v Borovnici

D

Župnija Borovnica pripravlja skupaj s svojci tradicionalni dan spomina na žrtve med vojno in po njej pomorjenih sovaščanov. Spominska slovesnost se bo pričela v farni cerkvi sv. Majete v Borovnici v nedeljo, 7. julija 2019 ob 10. uri z mašo, ki jo bo daroval župnik gospod Janez Šilar. Po maši bo pri spomeniku zamolčanim žrtvam revolucije kratka kulturna slovesnost z nagovorom gospe Judite Treven, predstavnice Nove Slovenske zaveze. V tem delu bo s pričevanjem nastopila tudi preživela priča revolucionarnega nasilja. 

Lepo vabljeni!

10. Pavlov pohod in maša za pobite v Rovtah

1

Nova Slovenska zaveza, Krajevni odbor Rovte, vas v soboto, 29. 6. 2019 vabi na tradicionalni, že 10. Pavlov pohod, ki se konča s sveto mašo. Prirejamo ga v spomin na hude dogodke iz leta 1942, ko so partizani po težkem mučenju v Češirkovem gozdu umorili Pavla Lukana iz Rovt ter še sedem drugih kmetov iz Podlipe in Zaplane. Edini njihov greh je bil, da niso soglašali s partizani.

(več …)

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.