Evropa v resnici, Slovenija še globoko v lažeh

E

Latvijski partizan Vasilij Kononov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice

»Za Evropsko sodišče za človekove pravice so tudi 70 let pozneje vloge, ki so jih v 2. svetovni vojni igrali eni in drugi, jasne.« Tako je pod udarnim naslovom »Zgodovina je ena« v reviji Mladina št. 5/2009 zagotavljal Peter Petrovčič, ko je poročal o sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Vasilij Kononov proti Latviji. S to sodbo je evropsko sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Latvije, s katero je bil kot vojni zločinec obsojen Vasilij Kononov, poveljnik enote Rdečih partizanov, ki je leta 1944 v neki vasi v Latviji umorila šest moških, ki so od Nemcev dobili orožje za obrambo, eden je bil tudi član Latvijske narodne straže, in tri ženske, od katerih je bila ena v zadnjem obdobju nosečnosti in so jo živo vrgli v ogenj, češ da jih je partizansko sodišče obsodilo na smrt, ker so bili izdajalci in okupatorjevi sodelavci, skratka nacisti. Evropsko sodišče je v senatu, ki mu je predsedoval slovenski sodnik Boštjan M. Zupančič, s štirimi glasovi proti trem razsodilo, da so bile usmrtitve izvršene na vojnem območju, pri čemer naj bi bilo »bistveno, da je šest od devetih usmrčenih vaščanov dobilo orožje od nemške vojaške uprave in so tako pritožnik in njegovi soborci imeli upravičen razlog, da štejejo te vaščane za kolaboracioniste nemške vojske«, kot naj bi zapisal Peter Pavlin v reviji Pravna praksa. V Sloveniji take razlage lahko slišimo in beremo večkrat na dan.

P. Petrovčič se je navduševal: »Gre za precedenčno odločbo, ki bi v prihodnje lahko veljala za zgled v številnih drugih podobnih sodnih procesih, ki tečejo, in v sodbah v postkomunističnih in postsocialističnih državah. Seveda tudi v Sloveniji, kjer pa je bila želja po maščevanju povojni oblasti manjša in se je pokazala šele v preteklem mandatu, ko je bila na oblasti desnica.« P. Pavlin je menil, da sodba »končuje razprave glede medvojnih kolaboracij nacističnih kolaboracionistov na ravni evropske konvencije o človekovih pravicah in Evropskega sodišča za človekove pravice. Rezultat ni samo posredna pravna obsodba nacistične kolaboracije, marveč tudi njena moralna obsodba, kar je razvidno zlasti iz tona sodbe.«

Zgodovinar dr. Božo Repe se je te sodbe strokovno veselil: »Pomembna je zlasti zato, ker ne dovoljuje revizije zgodovine, niti relativizacije enovite protifašistične koalicije niti relativizacije kolaboracije, poleg tega pa jasno nasprotuje teoriji o „dvojni okupaciji“ (fašistični in komunistični), ki se pojavlja tudi pri nas …« Dr. Jože Pirjevec pa se je zasanjal: »Zdi se mi, da je mednarodno sodišče z oprostitvijo Kononova poudarilo pomemben princip, da namreč sodobna ureditev Evrope, njena zgodovina in pravo temeljijo na obsodbi nacifašizma kot absolutnega zla. Enačiti tiste, ki so se borili proti nacifašizmu s tistimi, ki so ga kakorkoli podpirali ali z njim sodelovali, ni dopustno. Pa tudi, če so bili žrtve nasilja.« Profesor dr. Ljubo Bavcon pa je ponovno izpovedal svojo vero, da je predpise, ki veljajo za sojenje okupatorjem in sodelavcem, »nedopustno uporabiti za sojenje pripadnika tiste strani v vojni, ki je bila nasprotna silam osi in domačim pomagačem.« Okupator ali sodelavec je torej absolutni zločinec, komunist je absolutni pravičnik!

Tudi drugi slovenski časopisi so poročali o »Zupančičevi« nadvse modri »protifašistični sodbi«, ki je prepovedala revizijo zgodovine: Zgodovina je že napisana, zgodovina je ena in ena bo ostala! Veselje in navdušenje v rdeči Sloveniji, konec strahu med ostarelimi borci in slovenskimi kononovi! Nikoli ne bo revizije naše zgodovine, so si oddahnili zgagasti novinarji in upehani zgodovinarji. Partizanska NOB je na evropski ravni pravno in moralno zavarovana. Joj, kako je lepo biti nedotakljiv!

Čez dve leti pa se je v Strassburgu zabliskalo in hudo zagrmelo, da se je stresla in zbudila v leve zmote in utopije zasanjana Evropa. Resnici je bilo dovolj komunističnih laži in liberalnega sprenevedanja in po sedemdesetih letih je planila na dan. Veliki dom Evropskega sodišča za človekove pravice je 17. maja 2010 v zadevi Kononov po pritožbi Latvije razglasil novo sodbo. S štirinajstimi glasovi proti trem je kot najvišja evropska sodna stopnja razveljavil »Zupančičevo« sodbo in ponovno ter dokončno uveljavil obsodbo Kononova kot vojnega zločinca. Vsi iz boljševiških zločinov, laži in prevar in iz liberalnega intelektualističnega sprenevedanja skrbno sestavljeni miti o junaškem partizanskem boju med drugo svetovno vojno so se v temeljiti in jasni, šestdeset strani dolgi sodbi zrušili v prah. Evropski sodniki so se iz politike in pravnih formalizmov vrnili v živo pravo in v čutečo človečnost! Tudi slovenska zgodovina bo lahko ostala živa, brsteča in cvetoča, v stalni rasti in zorenju.

Slovenci groma iz Strassburga še niso slišali, saj so se zgagarji, repeti in pirjevci z vsemi partizani zavili v smrtni molk in o zadnji, najvišji evropski sodbi ne pišejo in ne poročajo. Že dva meseca bridko jokajo ob mrtvi »Zupančičevi« sodbi in je kar ne morejo pokopati, saj bodo z njo morali pokopati tudi sami sebe! Slovenskim kononovim je vsa Evropa odločno in jasno povedala, da so zločinci.

Ljubljana, 10. 8. 2010

O avtorju

Avtor Urednik