140-letnica rojstva Lamberta Ehrlicha (1878–1942)

1

V torek, 18. 9. 2018 ob 18h bomo na dan 140-letnice rojstva Lamberta Ehrlicha v cerkvi Vseh svetih na Žalah v Ljubljani darovali sv. mašo in po njej pred cerkvijo blagoslovili njegov doprsni kip. Slovesnost bo vodil gospod nadškof in metropolit Stanislav Zoré. Ob blagoslovitvi kipa bo zbrane nagovorila dr. Helena Jaklitsch. Pri slovesnosti bo sodeloval pevski zbor Anton Foerster ter solist Marcos Fink. Vabljeni!

Prof. dr. Lambert Ehrlich, rojen 18. 9. 1878 pod Višarjami, je bil človek globoke vere, vrlin in izredne delavnosti, izjemno sposoben duhovnik, profesor, vzgojitelj, socialni in misijonski delavec, znanstvenik, politični delavec, organizator, mučenec in svetniška oseba.
Šole je obiskoval v domačih Žabnicah v Kanalski dolini, maturiral je v Celovcu (v slovenščini s temo „Prešernova doba in njen pomen za razvitek slovenskega slovstva“. Vpisal se je na teologijo v Innsbrucku, bil 1902 posvečen v duhovnika celovške škofije, to leto študiral še v Rimu, v Innsbrucku pa leta 1903 postal doktor iz teologije. Bil je kaplan v Beljaku, v celovški stolnici, škofov tajnik in profesor v bogoslovju. Odločilno je sodeloval pri ustanovitvi in delovanju krščanskih slovenskih društev na Koroškem: izobraževalnih ustanov (»rešiti narodu narodnost in vero«), posojilnic, bratovščine Presvetega Srca Jezusovega za duhovnike (Tinje); organiziral in vzgajal je mlade, tudi gospodinjske pomočnice. Verjetno je sodeloval pri nastanku knjige Aus dem Wilajet Kärnten (Iz dežele Koroške), ki prikazuje neznosen pritisk germanizacije na Slovence v šolstvu in v javnosti nasploh. Med prvo svetovno vojno je deloval med vojaki, leta 1919 pa kot odposlanec jugoslovanske vlade na konferenci v Versaillesu za rešitev Koroške. O tem je napisal razpravo (419 strani in 139 prilog, prepisov uradnih dokumentov). Po plebiscitu se je moral umakniti v Jugoslavijo. Postal je profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani za primerjalno veroslovje, apologetiko in misijologijo. Izpolnjeval se je v Parizu in Oxfordu. Napisal je knjigo Božje kraljestvo na zemlji, razprave o veri, misijonih, marksizmu, razvojni teoriji, prvotnih ljudstvih (mednarodno uveljavljen teoretik). Predaval je na mednarodnih misijonskih konferencah, eno je leta 1930 organiziral v Ljubljani. Istega leta je postal študentski duhovnik, zbiral, organiziral in utrjeval študente z versko in narodnostno vzgojo v duhu nesebičnega delovanja, ki ga je izpričal tudi osebno.
Vse od študija v Innsbrucku, tembolj pa od konference v Parizu se je zavedal pomena širitve narodne zavesti med Slovenci ter védenja o Slovencih v mednarodnih krogih. Leta 1935 je na Višarjah spregovoril: »A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne ločuje, marveč jih združuje.« Kmalu po začetku vojne je 24. nov. 1941 napisal izjavo Slovenski problem, kjer poudarja vlogo Slovenije v povezavi z drugimi narodi v združeni Evropi. Končno je v stiski okupacije in revolucije, ko so začeli komunisti pobijati vidne narodne in verske osebnosti, spomladi 1942 poslal spomenico okupatorjem. Od Italijanov je zahteval, naj se nedolžne internirane in aretirane Slovence izpusti ter se časopisom dovoli večja svoboda. Predlagal je, naj Slovenci dobijo dejansko upravno oblast, da se prepreči nasilje nad nemočnim prebivalstvom. Dežurni polkovnik je prinašalcem izjave dejal, da bi bilo treba avtorja in njih, ki so jo prinesli, takoj postreliti.
Končno ga je 26. maja 1942 na Streliški ulici v Ljubljani komunistični likvidator ustrelil skupaj s študentom Viktorjem Rojicem. Od letos je kot božji služabnik skupaj z ostalimi mučenci prvi na seznamu slovenskih pričevalcev s krvjo, ki jih je Kongregacija za zadeve svetnikov sprejela v postopek.

Avtor Urednik