Odziv političnih komisarjev. Ob ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu

Zanimivo je bilo opazovati, kakšni so bili odzivi znanih ljudi, strank in organizacij, ko je po dolgoletnem sodnem mrcvarjenju in zavlačevanju nižjih sodišč končno Vrhovno sodišče RS sodbo proti škofu Rožmanu in ministru Kreku 1. oktobra 2007 razveljavilo in je nato Okrožno sodišče v Ljubljani 10. aprila 2009 kazenski postopek ustavilo. Odzivi na popolno izgubo te najhrupnejše in politično najbolj izkoriščane in zlorabljene sodbe povojnega revolucionarnega pravosodja, odzivi na uničenje najbolj obetavne in v času ponovnega vzpona komunistične oblasti in ideologije najbolj potrebne obsodbe so vredni obširne obdelave in obsežnega poročila. Takšnega časa in prostora tukaj nimamo. Zato bomo skušali prikazati samo nekatere reakcije tako prizadetih kot tudi neprizadetih, ki pa hočejo veljati kar za javnost in stroko.

Prizadeta Ljubljanska nadškofija se je na razveljavitev sodbe oktobra 2007 navzven dobro odzvala s tiskovno konferenco in z odločno javno izjavo nadškofa Alojza Urana, čeprav se je ta dotikala bolj sodnega postopka kot osebnosti škofa Rožmana. Znotraj Cerkve pa ni bilo opaziti kakšnega posebnega veselja ali hvaležnosti: nobene slovesne zahvalne maše, devetdnevnice ali druge pobožnosti, nobene pridige ali predavanja, še nujno potrebnega kratkega obvestila vsem vernikom po župnijah nekdanje Rožmanove škofije ni bilo. Tudi na Teološki fakulteti se ni zgodilo nič posebnega. Niti drugega kipa poleg Erlichovega na fakultetnem dvorišču nismo dočakali. Nasprotno, v dveh letih med razveljavitvijo sodbe in ustavitvijo postopka je bila v okviru slovenske Cerkve edina prireditev o škofu Rožmanu znani forum v Lovranu. Tam pa so predvsem ugajali nasprotnikom sodne razveljavitve in kot nadomestilo za razveljavljeno sodbo poskušali uveljaviti duhovno in moralno obsodbo škofa Rožmana z oznovskim »pastirskim pismom«, podtaknjenim njegovemu nasledniku škofu Antonu Vovku.

Še manj so se v slovenski Cerkvi ukvarjali z ustavitvijo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu in z njegovo dokončno rehabilitacijo. Čeprav gre za veliko zmago škofa Rožmana, njegove resnice in pravice, tudi resnice o slovenskem odporu proti boljševiškemu napadu, zlasti pa za skoraj neverjeten dvig slovenskega pravosodja, slovenske demokracije iz mlakuže gnijočih ostankov boljševizma, so cerkveni ljudje ostali vidno zadržani, skoraj brez besed. Nobene visoke besede, nič o osebnosti in delu škofa Rožmana, nič o njegovi vrnitvi, le nekaj besed o postopku in še to na nižji ravni. Kot da bi ta uspeh bil nekako v nadlego, kot da ne vedo, kaj bi z njim. Tudi znotraj slovenske Cerkve se ni zgodilo nič niti v ljubljanski nadškofiji, kot da bi šlo za neznanega tujca, za katerega zadošča časopisna novica. Ustavitev postopka je imela malo odmeva tudi v laičnih katoliških krogih doma in v tujini. Kot bi pričakovali česa bolj grmečega, slavnostnega in bi bila dejanja pravosodja preveč vsakdanja.

Mnogo hitreje in bolj prizadeto se je na zadnje sodne odločitve odzvala škofu Rožmanu in Cerkvi nasprotna stran, predstavniki, zagovorniki in prijatelji totalitarne oblasti, ki je Rožmana obsodila. Z grozo so dojeli, da je ustavitev kazenskega postopka proti škofu Rožmanu usodno izmaknila temeljni kamen velike boljševiške laži o narodnem osvobodilnem boju. Zato so pohiteli, da bi na vse načine, tudi z neresnicami zmanjšali pomen te ustavitve, nastalo praznino pa zapolnili z novimi lažmi in obsodbami.

Med prvimi se je 18. 4. 2009 razpisala novinarka Ranka Ivelja, specialistka za cerkvene zadeve pri časopisu Dnevnik. V dolgem članku pod naslovom »Škof Rožman: svetnik, zločinec, človek« se prizadevno trudi na vse načine zmanjšati pomen škofove sodne rehabilitacije. Pravi, da bi bil Rožman pravno polno rehabilitiran samo, če bi »sodišče odločalo o njegovi krivdi ali nedolžnosti«, česar pa ni storilo. Ne ve, da sodišče po zakonu lahko odloča samo o krivdi, nikoli o nedolžnosti. Sodišče lahko odloči, da je obdolženec kriv, ali pa obtožbo zavrne. Nikoli ne more odločiti, da je obdolženec nedolžen.

Novinarka poudarja, da je sodišče postopek ustavilo »zaradi različnih dejstev«. Od teh dejstev omenja samo obdolženčevo smrt, molči pa o daleč najpomembnejšem dejstvu, da je državno tožilstvo še pred sodno odločitvijo umaknilo obtožbo za vse vojne zločine, torej za najtežji del obtožbe. Ni je umaknilo iz formalnih razlogov, ampak zato, ker »teh dejanj in vzročne zveze s konkretnimi posledicami ni moč dokazati«, kakor je izrecno zapisano v izjavi tožilstva in tudi v sodnem sklepu. Ne gre torej za »formalno« ustavitev, ampak za vsebinsko presojo državnega tožilstva in za umik obtožbe, ker za večji del obtožbe ni nobenih dokazov. To pa pomeni, da dokazi in argumenti komunističnega sodišča ne zadoščajo niti za resen sum, kaj šele za obsodbo. Dnevnikova specialistka tega ne pove, očitno ji tega tudi njeni »znani pravni strokovnjaki«, na katere se sklicuje, niso povedali. Na njihovo srečo jih ni imenovala.

Za preostali del obsodbe, ki govori o nedovoljeni kolaboraciji, Ranka Ivelja pravi, da »tako in tako ni pomembna«, čeprav Rožmanu tudi to srdito očitajo že čez 60 let. Ali s tem poskuša omalovaževati pomen sodne ustavitve postopka? Čudno pa se bere tudi njeno nadaljevanje, da »Rožmana zanjo sploh niso obtožili«, čeprav naj bi bila kazniva po 3. členu tedanjega Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ampak so »Rožmana po vojni obtožili le za vojno zločinstvo«. V resnici je bil škof Rožman obtožen in obsojen prav po 3. členu ZKLD, ne samo za vojne zločine iz 3. točke, ampak tudi po 4. točki (strani od 12 do 16 sodbe), ki govori o vojaški kolaboraciji in ne o vojnih zločinih. Ali sodbe, ki jo obravnava, ni videla?

Novinarka pa ne pozabi poudariti, da Rožman sedaj velja za nedolžnega samo s pravnega vidika. Pravo in sodišča pa za boljševike nikoli niso bili pomembni, zanje je vedno bila odločilna samo politična volja in sodba partije, sodišče je moralo tej slediti brez ugovora, kot izrecno določa zloglasni 28. člen njihovega Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe. Zato tistega, ki bi pravno rehabilitacijo škofa Rožmana poskušal vzeti zares, novinarka vnaprej obtoži kar za »instrumentalizacijo škofa Rožmana«. Zelo komunistično!

Na vrtiljaku, ki se mu po zapisu Ranke Ivelja reče instrumentalizacija škofa Rožmana, je po njenem mnenju poleg izvršilne oblasti trinajst let »bolj ali manj vneto krožila tudi sodna oblast«. Sodniki bodo te ocene zelo »veseli«. Kljub temu naj bi še vedno ne bilo jasno, česa je Rožman kriv. Po njenem vendar mora biti nečesa kriv! Kot je značilno za vso našo levičarsko srenjo, tudi Ranka Ivelja ve, kaj je o tem zapisal neki tujec v Angliji, nič pa ne pove, kaj o tem že več kot pol stoletja pišejo Slovenci, ki niso »na pravi strani«.

Po vsestranskem omalovaževanju pravne rehabilitacije škofa Rožmana se novinarka potolaži in pohiti še v nasprotno smer. Razveljavljeno kazensko sodbo velikopotezno nadomesti z novo obsodbo Rožmana, izrečeno v »pastirskem pismu škofa Vovka« za novo leto 1946 in bučno razglašeno leta 2008 na zloglasnem 4. forumu v Lovranu. In zopet novinarka očita Cerkvi, da kar molči o hudih obtožbah, da ne pozna samospraševanja in da noče priznati krivde. Sodba iz leta 1946 je pozabljena, boljševiški napad na Cerkev pa se lahko nadaljuje.

Že 22. aprila 2009 je isti časopis objavil članek zgodovinarja Janka Pleterskega »Razsodba o Rožmanu«. Avtor najprej pohvali predhodnico Ranko Ivelja, da je s svojim člankom razveselila tistega, ki »bi rad bil ali ostal prostodušen državljan«. Ni pojasnil, koga si pod tem opisom predstavlja, najbližja pa mu je ugotovitev novinarke, da se je »sodna oblast zdaj za zmeraj odrekla ovrednotenju Rožmanove osebne dileme in razumevanju njegovega časa«.

Tudi on torej ne ve, da demokratična sodna oblast ne deluje po politični volji kot nekdanja totalitarna in se ničemur svojevoljno ne »odreka«, ampak odloča po zakonu, ki ga je izdal parlament. Prav tako ne ve, da sodišče ne vrednoti niti obdolženčevih osebnih dilem in ne njegovega razumevanja časa. Po predpisanem redu vrednoti samo dokaze, ki so jih stranke predložile v zvezi z obtožbo. Neverjetno, kako se je piscu – in pred njim novinarki, na katero se sklicuje – posrečilo z enim samim kratkim stavkom pokazati vso nevednost in nepoznavanje demokratičnega pravosodja ter se tako diskvalificirati za resno pisanje o sodnih odločitvah.

V iskanju nadomestila za sodno oblast, na katero ni več računati, in za razveljavljeno obsodbo škofa Rožmana se tudi Janko Pleterski zateče k forumu v Lovranu. Tako kot novinarka v »pismu škofa Antona Vovka« najde nadomestilo za razveljavljeno obsodbo in za oblast, ki se je odrekla ovrednotenju škofa Rožmana. Še več, tam je poleg fašizma, nacizma in komunizma, ki jih obsoja resolucija evropskega parlamenta, odkril tudi začetek četrtega totalitarizma – klerofašizma, brez katerega naj ne bi mogli pravilno razumeli drugih treh. Začetek klerofašizma naj bi bila »neosnovana razlaga papeževih besed«. V praznino, ki je »pravo stran« vznemirila z ustavitvijo sodnega postopka proti Rožmanu, je tako Pleterski zvrnil še svoj voz gnoja in ni se bati, da bi kulturni boj in narodni razdor ponehala!

Že 25.aprila 2009 je Dnevnik pod naslovom »Vodstvo RKC je doseglo svoj namen« objavil še tretji sestavek o ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu. Pisec je dr. Ljubo Bavcon, profesor kazenskega prava. Najprej je pohvalil članek Ranke Ivelja in povedal, da njenih izvajanj ne bo kritiziral, ampak jih bo samo dopolnil. Tako so očitne pravne napake v njenem članku dobile javni blagoslov vrhovnega strokovnjaka kazenske pravne stroke, na katerega se novinarka tudi sklicuje.

Seveda pa tako kakor pri prvih dveh piscih tudi pri profesorju Bavconu očitno ne gre za stroko in pravo, gre samo za ideologijo in politiko. To nedvomno pokaže sam v svojem članku, pokazal pa je že prej, ko je pisal o razveljavitvi sodbe proti Rožmanu. Že na začetku članka profesor zapiše za svoje pisanje odločilno neresnico, da se po razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje »pristojni državni tožilec ni odločil ne za vztrajanje pri prvotni obtožbi, ne za njeno spremembo, niti za umik obtožbe«. Zato naj bi sodišče po zakonu moralo ustaviti postopek.

Če bi bilo res, kot trdi profesor, da se državni tožilec ni odločil ne za vztrajanje pri obtožbi, ne za spremembo obtožbe niti ne za umik obtožbe, bi sodišče po izrecni zakonski določbi novo sojenje opravilo po obstoječi prvotni obtožbi (1. odst. 428. člena ZKP: »Če se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se vzame za podlago prejšnja obtožnica…«). Zaradi tožilčevega molka torej postopka ne bi bilo mogoče ustaviti.

Bavconova trditev pa ni samo pravno zmotna, ampak je tudi povsem neresnična. V resnici je pristojna državna tožilka dne 6. februarja 2009 sodišču glede obtožbe jasno sporočila svoj predlog, »da sodišče ravna po 1. odst. 428. člena ZKP« in »za podlago vzame besedilo razveljavljene sodbe … na strani 3 do besede “domovine”, na straneh 12 do 19 … ter na strani 27 glede pravne kvalifikacije«. »V ostalem pa obtožbo … z dne 10. avgusta 1946 zoper dr. Gregorija Rožmana in dr. Miha Kreka … umikam«. Tožilka se je torej odločila za umik dela obtožbe glede vojnih zločinov in za manjšo spremembo preostalega dela obtožbe glede kolaboracije. Vse to je razvidno tudi iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10. aprila 2009, ki pravi, da se postopek ustavi »iz razloga po 3. in 1. odstavku 293. člena ZKP«. Razlog po 1. odstavku je, »če tožilec umakne obtožnico …«, kar je sodišče obširno opisalo tudi v obrazložitvi svojega sklepa.

Zakaj je profesor sledil Ranki Ivelja in tudi sam že na začetku zapisal neresnično podlago svojega članka? Niti pomisliti ne moremo, da profesor ne bi poznal zakona! Prav zato, ker vemo za njegovo veliko strokovno znanje, smo še bolj začudeni, zakaj o stvareh svoje stroke piše zmotno, kot ne bi smel noben njegov študent. Seveda, ne gre za neznanje, gre za ideologijo in politiko. Ko so v nevarnosti pridobitve boljševiške revolucije, se namesto meščansko uglajenega strokovnjaka pokaže trda roka varuha totalitarne preteklosti. To se v tem članku ni zgodilo prvič in ne samo enkrat.

Neresnična je tudi profesorjeva trditev, da je sodišče postopek ustavilo po 139. členu ZKP. Zakonsko določbo, po kateri je sodišče res ustavilo postopek, smo navedli že zgoraj. Takšna trditev pa je tudi v očitnem nasprotju s profesorjevo prvotno navedbo, da je sodišče postopek ustavilo, ker tožilec ni ničesar odločil o obtožbi. Vse kaže, da Bavcon sploh ni prebral sodne odločbe, ki jo komentira in ocenjuje. Govori na pamet, vendar ne po strokovnem premisleku, ampak po trenutni politični potrebi.

Kakšna je ta politična potreba, je sam razložil in razločno povedal v tretjem odstavku članka. Tam pravi, da bi Rožman že vsaj od leta 1964 veljal za rehabilitiranega, če leta 1945 ne bi pobegnil v tujino. Zato je po njegovem vse, kar se je glede obsodbe Rožmana dogajalo v pravosodju od leta 1995 do zdaj, »zunajpravno, politično manipuliranje, zloraba kazenskopravnih inštitutov, katere edini smisel in namen je razglasiti poražence iz druge svetovne vojne za zmagovalce boja proti komunizmu«. Tako gospodje sodniki in tožilci, zdaj veste, kaj o vas in o vašem delu v demokratični in pravni Sloveniji sodi vaš učitelj, socialistični zaslužni profesor.

Tudi pri opisu rehabilitacije je profesor za svoje ideološke potrebe brez strokovnega sramu pomešal zakonsko rehabilitacijo in izbris obsodbe iz kazenske evidence po 103. členu Kazenskega zakonika s sodno rehabilitacijo po krivem obsojenega po 30. členu Ustave RS in 13. členu ZKP. Profesor izbris obsodbe iz evidence in razveljavitev obsodbe seveda dobro razlikuje. Kadar pa nastopa kot varuh revolucije, tudi zanj velja marksistično pravilo, da je pomembno samo tisto, kar koristi delovnemu ljudstvu oziroma njegovi avantgardi. Pri tem so zakoni in pravna pravilnost povsem postranska stvar!

Profesor piše, da bi Rožmanu »tukaj regularno sodili«, če ne bi pobegnil. To pa že postavlja vprašanje, ali je profesor res »edini tujec v Jeruzalemu«. Ali ni še ničesar slišal o povojnem revolucionarnem sojenju, o tisočih »regularnih« sodb, ki jih je moralo sedanje pravno sodišče razveljaviti, ker niso bile zakonite? Ali nič ne ve za ljubljanskega sodnika dr. Janeza Tominca, ki je po mnenju OZNE vrhniškim veljakom sodil preveč normalno in so ga zato kar med obravnavo zaprli in obsodili na večletni zapor? Ali za ljubljanskega tožilca Sama Dostala, ki se ni mogel sprijazniti z »regularnim« sojenjem in je naredil samomor? Ali za obsodbo celjskih trgovcev na zaporno kazen, ki so jih nemudoma prepeljali v Ljubljano in »regularno« obsodili na smrt? Ali za povojno izjavo Rožmanovega sodnika dr. Heliodora Modica, da se sramuje obsodbe generala Rupnika? Obsojen je bil na istem procesu kot Rožman in ni bil na begu! Ali za Hudo jamo in 580 drugih morišč? Zelo regularno!

Profesor piše, da so v postopku obnove trije različni senati okrožnega sodišča v Ljubljani in senat višjega sodišča v Ljubljani sodbo vojaškega sodišča iz leta 1946 »spoznali za zakonito, pravilno in pravično«. Kot bi ne vedel, kar vsi vedo in je bilo že neštetokrat zapisano, da obnova postopka proti škofu Rožmanu sploh ni bila dovoljena in zato nikoli izvedena. Vsi štirje senati so odločili samo to, da se obnova postopka ne dovoli. Vsak profesorjev študent pa mora opolnoči vedeti, da sodišče v tej predhodni fazi ne sme in ne more razpravljati o »zakonitosti, pravilnosti in pravičnosti« pravnomočne sodbe, zato česa takega tudi ne more »spoznati« in ne odločiti. Neverjetno, kako globoko v blato nevednosti se profesor v skrbi za pridobitve revolucije lahko pogrezne. Je pa razumljivo, saj je boljševiška obsodba škofa Rožmana in ministra Kreka bila velika dragocenost revolucije.

Pisec se čudi, zakaj je vrhovno sodišče zadevo vrnilo nižjemu sodišču v novo sojenje, čeprav »ni mogoče, da ne bi vedelo za 139. člen ZKP, ki to možnost izključuje«. Res je, sodišče mora postopek ustaviti, če ugotovi, da je obdolženec umrl. Vendar vrhovno sodišče ne sme samo ugotavljati smrti obdolžencev, ker to ni pravno ampak dejansko vprašanje, ki ga mora ugotoviti pristojno nižje sodišče (427. člen ZKP). Ne gre misliti, da profesor tega ne ve, tudi tukaj gre samo za njegovo revolucionarno »nevednost«, ki jo osebno poznan že od maja 1990, ko sva se s profesorjem prvič srečala.

O vrhovnem sodišču profesor še piše, da ni sledilo razumnemu stališču in predlogu vrhovne državne tožilke, naj sodbo samo spremeni in kazen zniža. Ni znano, kako bi profesor razumnost tega stališča povezal s svojim prejšnjim stališčem, da bi moralo vrhovno sodišče postopek zaradi smrti obdolžencev ustaviti. Oboje ni mogoče, zato tudi ni oboje razumno!

Svoj zagovor revolucionarnega sodstva profesor konča z ugotovitvijo, da je za partizansko stran ta primer bil »pravno gledano zakonito, pravično in pravilno rešen pred skoraj pol stoletja«. Pri sedanji sodni obravnavi te zadeve pa so po njegovi oceni »kazensko pravo, njegova načela in pravila izključno sredstvo političnih odločitev in manipulacij«. Še malo joka, kako lepo »je šla vsa zadeva v pozabo in bi tam tudi ostala, če je ne bi oživili nekdanji domobranci in njihovi podporniki v rimskokatoliški cerkvi, potem ko se jim je zazdelo, da je dozorel čas za rehabilitacijo kolaboracije in narodnega izdajstva«. Zelo boljševiško!

Tako je zaslužni profesor s svojim jasnim stališčem, da je nekdanje partijsko pravosodje bilo zakonito, sedanje demokratično pravosodje pa je politično manipulativno, temeljito dopolnil pisanje prvih dveh Dnevnikovih iskalcev tolažbe in nadomestka za ustavljeni postopek. Drugih žalujočih, kot so Mladina, Spomenka Hribar in še nekateri, tukaj ne kaže obravnavati, saj so v sovražnem pisanju proti Rožmanu in Cerkvi padli celo pod strokovno raven Ranke Ivelja in Dnevnika. Nujno pa je potrebno omeniti izvirni prispevek dr. Janeza Stanovnika, vodje borcev in njihovih vrednot. Njegova misel močno presega samega Bavcona in izjemno učinkovito kaže, kako neznosna je zgodovinska, pravna in moralna stiska nekdanjih boljševikov po izgubi partijske sodbe proti škofu Rožmanu. Staremu komunistu najvišjega ranga, javno razglašenemu ateistu ni v tej boljševiški žalosti ostalo nič drugega, kot da na škofa Rožmana namesto partijske kliče kar božjo sodbo, da na pomoč boljševikom pokliče samega Boga!

Čas je res dozorel, saj ga ni mogoče večno goljufati! Tudi največja laž ne bo več pomagala. O junaškem boju proti okupatorju si pripovedujejo samo še nekdanji »zmagovalci«, ki so pred brezni streljali slovenska dekleta, žene in zvezane vojne ujetnike, fašiste pa prisrčno pospremili do meje. Slovenija in Evropa vedno bolj spoznavata boljševiško laž, nasilje in zločinstvo, tudi boljševiški zahrbtni napad na slovenski narod in častni odpor Slovencev proti komunističnemu terorizmu. Pravna rehabilitacija škofa Rožman in ministra Kreka je del tega spoznanja. Besen odziv varuhov revolucije pa dokaz za dozorelost časa.

Anton Drobnič

Ljubljana, 5. sept. 2009

Zaveza št. 74