Kako se je začelo – december 1942

K

Zgodovina Ajdovca
Preden spregovorimo o „osvoboditvi Ajdovca“, kot je uničenje te suhokrajinske vasi poimenoval Lado Ambrožič, pisec knjige Gubčeva brigada, poglejmo na kratko v v zgodovino ajdovške fare. V stoletju pred drugo svetovno vojno je od tu izšlo kar 20 duhovnikov, med njimi skopski škof dr. Janez Gnidovec, sedaj kandidat za blaženega. Septembra 1939 so v Ajdovcu dokončali gradnjo novega Prosvetnega doma, ki so ga poimenovali po rojaku škofu Gnidovcu in ga je prišel blagoslovit škof Rožman. Pri gradnji je sodelovala cela fara z mladim župnikom Gregorjem Malijem in novoizvoljenim županom Štefanom Vidrihom na čelu. V prvih mesecih okupacije je življenje v glavnem ostalo na starih tirnicah. Župansko službo je še naprej opravljal Štefan Vidrih, o katerem so menda celo na glavarstvu v Novem mestu govorili: „Vprašajte ajdovškega župana, ta vse ve in vam bo razložil“, bil pa je verjetno tudi član ilegalne Slovenske legije, vendar so za to le redki vedeli. Na Ajdovški planoti ni bilo nobene italijanske postojanke, zato so se v gozdarski koči na Frati blizu Brezove Rebri že zgodaj pojavili prvi partizani. Domačini so v začetku videli v njih borce proti okupatorju in celo župan jim je od časa do časa odpeljal ostanek živeža, ki ga je občina vsak mesec dobila za preskrbo prebivalstva. Kasneje, ko se je zvedelo, da glavni cilj onih na Frati ni upor proti okupatorju, so se simpatije sicer ohladile, vendar nikomur ni prišlo na misel, da bi jih izdal Italijanom. Tudi ko so Italijani junija 1942 bombardirali Globodol in na Jernejevo, 24. avgusta, v fari pobrali okrog 40 mož in fantov, od katerih jih je potem 14 umrlo na Rabu, Frata pa je medtem ostala nedotaknjena, so ljudje molčali in trpeli. Uradna zgodovina je vso krivdo za trpljenje naših ljudi na Rabu in po drugih italijanskih taboriščih naprtila protirevolucionarni strani, pri tem pa prezrla dejstvo, da so okupatorji preganjali ljudi tudi tam, kjer ni bilo nobene vaške straže, da so Italijani po Dolenjskem največ ljudi postrelili ali odpeljali v internacijo poleti 1942, ko še ni bilo vaških straž.

Ustanovitev vaške straže
Do spremembe je prišlo 16. oktobra, ko so oni s Frate na Brezovi Rebri ustrelili župana Štefana Vidriha. Nekateri možje in fantje niti pogreba niso počakali, ampak so že na dan uboja odšli v Žužemberk in se ponudili za vstop v vaško stražo. Tako je v Ajdovcu nastala vaška straža, ki naj bi štela 70 mož, vendar je bilo orožja komaj za polovico. Utaborili so se v za obrambo neprimernem Gnidovčevem domu in tu sta jih v noči na 12. december napadli Gubčeva in Tomšičeva brigada. Kljub veliki premoči napadalcev je obramba vzdržala do jutra 12. decembra, ko je Dom zajel ogenj in ni bilo vode za gašenje. Goreli so tudi cerkev, župnišče in šola. Med bojem in ob odhodu iz gorečega Doma je padlo 16 branilcev, dva sta umrla v plamenih, 27 pa so jih ujeli in odgnali na Brezovo Reber, kjer jim je sodilo posebno “sodišče“. 21 na smrt obsojenih so po mučenju še isti večer umorili in zagrebli v bližnjem gozdu.

Pronicljiv opis boja za Ajdovec je podal Tine Velikonja v 7. številki Zaveze pod naslovom Ni nas izučilo – Ob 50-letnici napada na Ajdovec: „Dogodki so se vrstili osem tednov čisto in jasno kot v grški drami: umor, beg, upor, napad, poraz v ognju in smrt … Dva stražarja sta zlezla v zvonik klicat pomoč. Zvonila sta na vso moč, da je odmevalo po dolini Krke prav do Novega Mesta. Ogenj ju je pregnal. Pomoč naj bi bila obljubljena, zato tudi zvonjenje kot klic na pomoč. Zvonovi so se slišali še kam dlje kot do Žužemberka, Mirne Peči in Straže, kjer so bile postojanke; v osem kilometrov oddaljenem Žužemberku je bilo nekaj sto italijanskih vojakov in najmanj sto vaških stražarjev, vendar pomoči ni bilo od nikoder.“ Domačini pomnijo, da v cerkvi razen tistih dveh v zvoniku ni bilo nobenega branilca, vendar Ambrožič piše, kako so se morali partizani, ki so vdrli v cerkev, boriti z belogardisti. Lojze Vršnik, ki je bil med napadalci, je decembra 1955 v Dolenjskem listu objavil spomine na ono apokaliptično noč v Ajdovcu. Omenja, da sta se iz zvonika spustila dva stražarja. Ogenj je požiral zvonik in „bilo je videti zvonove, ki so od vročine začeli dobivati rdečkasto barvo in kmalu zgrmeli na tla“.

Zmagovalci so se v Ajdovcu in okolici zadrževali do torka 14. decembra in pred odhodom še ustrelili na dvorišču domače hiše v Gornjem Ajdovcu 56-letnega očeta Franca Gnidovca. 16 branilcev, ki so padli med bojem oziroma pri odhodu iz gorečega Doma, so vaščani odpeljali na Sela in jih brez krst pokopali v skupnem grobu. Tudi posmrtne ostanke 21 žrtev iz gozda pri Brezovi Rebri so marca 1943 prenesli v blagoslovljeno zemljo. Šele tedaj je duhovnik blagoslovil tudi grob očeta Franca Gnidovca. (Zaveza št. 40, Kako je komunistična gverila osvobajala Ajdovec)

Po birmi, ki je bila v Ajdovcu septembra 1947, je škof Anton Vovk zapisal v svoj dnevnik, da sta farna cerkev in župnišče v razvalinah, da je bila zato birma v podružnični cerkvi sv. Nikolaja na Selih, kjer je tudi pokopališče in kjer so menda še edini nedotaknjeni in nezravnani z zemljo domobranski grobovi. Dodal je še, da grobov sam ni videl, ker so na novem delu pokopališča in mu o njih v Ajdovcu tudi ni nihče povedal, ga je pa OZNA po povratku v Ljubljano krepko prijemala, češ da jih je posebej obiskal in tam molil. (Anton Vovk, V spomin in opomin, str.162)

Kljub vsemu hudemu, ki ga je ajdovška fara pretrpela decembra 1942 ali pa morda prav zaradi tega, je bilo od tu veliko domobrancev, ki so končali svojo pot po koncu vojne, večinoma vrnjeni s Koroškega, in se za njihove grobove še danes ne ve. Njim in seveda tudi tistim iz leta 1942, ki so pokopani na Selih, v spomin, so v Ajdovcu postavili farno spominsko ploščo, ki je bila blagoslovljena 18. julija 2010. Na njej je vklesanih 142 žrtev komunističnega nasilja iz ajdovške fare. V nedeljo, 16. decembra 2012, ob 70-letnici dogodkov, ki so težko prizadeli ajdovško faro in se za vedno zapisali v njeno zgodovino, so v Ajdovcu slovesno sprejeli relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta, ki je tudi pred sedemdesetimi leti dobojeval svoj dobri boj in zaslužil krono mučeništva. Naj on, ki se je upiral nasilju z besedo in molitvijo, prosi za prepotrebno spravo v našem narodu!

O avtorju

Avtor Urednik