Nagovor urednika Zaveze na Občnem zboru NSZ

N

Drage gospe, spoštovani gospodje, dragi prijatelji! Kadar sem na tem, da moram premisliti, kaj bom pred vami povedal, se slej ali prej vedno srečam z mislijo, da smo posebni ljudje v tem, da nikoli ni tako malo ljudi nosilo tako velikega spomina. Malo nas je zato, ker smo šli skozi čas, ki je pogoltnil mnogo naših prijateljev; drugih pa ni tukaj zato, ker so se rešili le tako, da so odšli po svetu. Spomin pa je velik zato, ker so v njem zgodbe, kako so naši ljudje zginjali pod zemljo in kako so se drugi izgubljali v širni svet. Nič podobnega se nam še ni zgodilo, ne tu v deželi pod Triglavom, ki smo si jo naredili za svojo zgodovinsko domovino, ne kje drugje. Ravno nam je bilo naloženo, da gremo skozi ta izredni in zgoščeni čas. Skratka, naše prebivanje na tem prostoru je bilo zgodovinsko.

Druga svetovna vojna je bila tako nenavadna, da jo prav zajamemo le tako, da jo označimo za evropsko državljansko vojno. Tudi to je povsem novo. Poznamo stoletno vojno, poznamo tridesetletno vojno, kaka posamezna država je doživela tudi državljansko vojno, evropske državljanske vojne pa še ni bilo. Sedaj pa je prišlo do tako vsesplošne delitve, da so ene države stale na strani civilizacije, kakor se je razvila v zgodovini in ki je stala na temelju človeških svoboščin in državljanskih pravic, druge pa so se odločile, da postavijo človeka na nove temelje, v katere pa niso bile vzidane človekove svoboščine in človekove pravice. Prišlo je do spopada med državami demokratične in totalitarne družbene zasnove. Spopad se je začel 1. septembra 1939 in končal 9. novembra 1989, ko je padel berlinski zid, kot simbol zadnjega od treh totalitarizmov. Evropska državljanska vojna je trajala skoraj natanko petdeset let, od 1939 do 1989, dva meseca manj. Tega dne so slovenski domobranci, ki so takrat že 44 let pomorjeni ležali pod zemljo, postali zmagovalci. Boljševikom, njihovim morilcem, pa je taisti dan odkazal prostor med premaganci. Tako se je končala evropska državljanska vojna. Kako je prišlo do tega, da so boljševiki dobili tako moč, da so leta 1945 pomorili celotno domobransko vojsko in povzročili eksodus ali izselitev 6.000 ljudi? En vzrok je treba iskati doma, drugega pa v tujini. Doma so vstopile v igro tri stvari: prvič so bili samo v Sloveniji boljševiki iz take snovi, da so izvedli revolucijo, drugič pa so bile samo v Sloveniji tudi sile, liberalci in krščanski socialisti in kocbekovci, ki so jim pri tem pomagali, tretjič pa so samo v Sloveniji boljševiki uprizorili rezistenco ali tako imenovani osvobodilni boj tako, da so se ga polastili – da so ga konfiscirali ali zaplenili – vse druge, ki bi si omislili boj proti okupatorju v lastni režiji, pa proglasili za izdajalce in nanje uvedli odprt lov. Drugi vzrok pa se je vzpostavil zunaj. Avgusta 1941 sta v Argentina Bay na Newfoundlandu Churchill in Roosevelt sklenila – med drugim – da bosta v zavezništvo sprejela tudi Sovjetsko zvezo. V tistem trenutku je bila vržena kocka, ki je odločila usodo srednje in vzhodne Evrope. Že od vsega začetka je bilo jasno, da bo za vojne usluge Stalina treba plačati in od vsega začetka je bilo tudi jasno, s kakšno valuto bo Stalin zahteval, da se ga plača. Naslednja tri ali štiri leta so se narodi tega prostora borili za stvari, ki so bile že zdavnaj odločene. Da sta se leta 1943 v Teheranu Roosevelt in Churchill odločila, da zapustita Mihajlovića in preneseta pomoč na jugoslovanske komuniste, je bilo zato, da je Stalin lahko tako dobil celotno srednjo in vzhodno Evropo. (Nekoliko tudi zato, da je v zameno Churchill dobil proste roke v Grčiji in da je tako zavaroval svoj dostop do bližnejvzhodne nafte. Da je Churchill z vtikanjem v tujo državljansko vojno kršil mednarodno pravo ni dosti vznemirjalo ne njega ne nikogar drugega.) Toda brez britanskih mahinacij boljševiki državljanske vojne v Sloveniji kljub ugodni politični konstelaciji ne bi dobili. A težišče odgovornosti je le na nas samih. Zato moramo v refleksiji ali samospraševanju o tem, kakšni gremo v prihodnost, postaviti dvoje pomembnih vprašanj. Najprej kakšni smo Slovenci, da so iz nas izšli boljševiki, ki so bili iz take snovi, da so mogli narodu v času njegove največje nesreče postaviti ultimat. Kakšni ljudje so to morali biti, Kardelj, Kidrič, Leskovšek, Maček, itd, itd. V nobenem drugem narodu boljševiki niso zmogli takšne arogance. Kakšni smo torej Slovenci? Zamisliti se moramo nad seboj. Pa tudi, kakšni so boljševiki, da so v poznih sedemdesetih letih, ko so že videli – ko niso mogli, da ne bi videli – da jim je zgodovina odpovedala podnajemniško pogodbo in jih odslovila, kakšni so morali biti, da so brez najmanjšega sramu na način velike politične intrige začeli postavljati figure za novo politično igro? Iz kakšnega materiala so ti ljudje, da so to zmogli? In po letu 1990, ko skoraj ne moremo verjeti, da jih poraz, ki so ga doživeli, ni prisilil, da so začeli listati po svojem albumu s slikami svojih nekdanjih storitev, kako to, da jih ni popadla groza nad tem, kar so sedaj videli in jih ni prisilila, da se zatečejo v politično puščavo vzhodno od raja. Kako to, da so, kakor da ni bilo nič, pobrali orodje in začeli graditi nove templje moči na osrednjem odru politike? Zapustil jih je vsak sram.

V Isakovićevem romanu Hip 2 vidimo tudi naslednji prizor. Glavni junak knjige, komunist, hoče očetu, pravoslavnemu duhovniku v neki južnosrbski vasi, povedati, kaj so komunisti, in pravi: »Oče, mi smo zgodovina.« Na to pripomni oče: »Hudobna zgodovina ste.« Ta odgovor nas takoj spomni, da se vprašamo, zakaj se je ta zgodovina, ta hudobna zgodovina, tako uspešno uveljavila ravno v Sloveniji. Iz kakšne snovi smo? Ali nas bi moralo začeti skrbeti? Kaj je napeljalo na primer Vidmarja, ki je brez dvoma prebral veliko knjig, da je o domobrancih rekel, da so »nečista kri«. Kaj ga je sililo v ta rasistični stavek? Kaj je z nami? In drugo vprašanje, ravno tako pomembno, če ne bolj, kaj je s kocbekovci. Kako je ta rahločutni, iz poetske snovi narejeni gospod mogel po umoru Ehrlicha zapisati v dnevnik: »Danes se je začela slovenska vstaja.« Kakšen pomen pa naj bi imela vstaja proti Ehrlichu? In liberalci, kdaj so zapustili visoko kulturo prešernovske paradigme in podlegli protikrščanski histeriji, ki je potem napolnjevala njihove energetske celice in jih končno naredila za vdano orodje boljševiške strategije. Kdaj so zapustili prapore, ki so jih pred njimi nosili Mill, Hayek, Popper; kdaj so pozabili na visoko sokolsko misel Tyrševo? Po neznanski katastrofi, ki nas je zadela, se sprašujemo, kaj je s Slovenci, da smo se v kritičnem času odpovedali preprosti osnovni pameti? Če rečeš kritično besedo o Kocbeku, si intelektualci začnejo trgati oblačila, ko pa so se razkrile strahote rova Svete Barbare, pa so ostali ravnodušni. Vsaj rekel ni nihče ničesar. Fašizem in nacizem za Slovence nista predstavljala nobene skušnjave ali skoraj nobene skušnjave. Boljševizem pa je, kakor se je izkazalo, imel s svojo utopistično univerzalno podobo neustavljiv mik. To si lahko razložimo le tako, da smo si v zgodovini pridobili nacionalno zavest, hkrati pa ostali na ravni politične infantilnosti ali nedoraslosti. Če je to res – in kako ne bi bilo moglo biti res – potem nas je ta strašna izkušnja naučila nekaj, o čemer moramo kar naprej govoriti in kar moramo kar naprej ponavljati in kar mora postati rekurentni stavek naše pajdeje, naše kulture, našega šolstva, naše katoliške poučenosti. Ta stavek se glasi: »Ne smemo biti neumni. Nikomur ni dovoljeni biti neumnemu.« Sprejeti moramo aksiom, da je dvakrat dva štiri in ne tri ali pet kot nas tako pogosto prepričujejo naši mediji, in da skozi točko zunaj premice lahko potegnete eno samo vzporednico in ne dveh ali treh in da je stavek »Cel dan je deževalo, zvečer pa so bila tla mokra« sprejemljiv, stavek »Cel dan je deževalo, zvečer pa so bila tla suha« pa ne, čeprav nas ravno o tem prepričujejo – ne da bi za trenutek zardeli – ljudje, ki so nekoč uprizorili Barbarin rov. Kakor smo se Slovenci vdajali boljševizmu v času, ko se je z revolucijo polaščal naroda, tako smo se mu tudi v času, ko je imel nad nami absolutno oblast, vdajali do take mere, da je to imelo že značaj kolaboracije. Oboje je deformiralo naš narodni značaj, tako da moramo, ko gledamo okoli sebe, vedno znova ugotavljati, da smo totalitarno poškodovan narod. Tega se moramo zavesti in iz tega se moramo nujno izkopati. Ne recite, da tu ne moremo nič. Vsak lahko nekaj naredi. Vsi se lahko naprimer držimo gesla: ne smemo biti neumni, ne smemo biti neumni. Od nekaterih stvari ne smemo odstopiti. Na primer od tega, da moramo imeti katoliško stranko in da mora vsak politično odrasel človek nekaj narediti za njeno promocijo, da se ta stranka spet postavi na noge. Naj nihče ne reče, da ne more nič. Vsak ima jezik, vsak ima prijatelje, vsak lahko postane oblikovalec javnega mnenja. Pa tudi, da nikoli ne bomo volili drugih strank razen svoje, svojo pa vedno. Ali ste že opazili, da so danes katoličani tisti, ki jih tepejo in žalijo. Ljudje, ko se jih sme tepsti in žaliti in, če bo spet kdaj tako naneslo, tudi ubijajo. Ali ste že kdaj koga slišali, da so bili katoličani med revolucijo tisti, ki so tvegali svoje življenje za obramb o svobode in človečanske dostojnosti; da smo mi branili – ante litteram – človekove pravice? Ali je kdaj že kdo javno rekel, da smo bili v totalitarizmu samo katoličani javno drugačni in da smo zaradi te drugačnosti leta 1990 prispevali Demosu tistih borih 3 % večine, da je lahko sestavil vlado. Kdo nas bo branil, če ne sami; kdo se bo postavil za nas, če ne sami? Katoliška politika ima veliko in neizkoriščeno zaledje, v njene registre gravitira 30 % ali 40 % volilcev. Vodstvo stranke pa naj bo še tako domiselno, spretno in delavno, ne more do vseh, sami moramo stopiti zraven. Kadar kliče zgodovina – in kdo bi danes mogel preslišati njen glas – se pravi človek ne more ustavljati. Se pravi človek ne bo ustavljal. Drugič pa so tu naši prijatelji, ljudje, ki so jih mučili in ubijali. Predvsem pa žalili. Boljševiški prezir do človeka je bil predvsem žaljiv. Zato moramo biti z vsem srcem na strani fantov, ki so bili v celoti izročeni njihovi arogantnosti. Ko pomislimo na vse, kar so storili Slovencem in Slovenkam, ostanemo nemi pred vprašanjem: Kako si še upajo hoditi po Sloveniji? Kako si še upajo podnevi hoditi po Sloveniji? Zakaj ne počakajo noči, ki je njihov svet? Misel, da je človek v stanju nekaj narediti, človeka nujno spremeni. Ustavite se kdaj pred katero od farnih spominskih plošč in preberite kako ime: kako se je kdo pisal, kako mu je bilo ime, iz katere vasi je bil, koliko je bil star. Tudi če ga ne poznate, vas bo obšel občutek, da ste ga poklicali nazaj. To lahko naredite vedno ali skoraj vedno. Včasih pa vzemite s sabo tudi rože, nagelj ali vrtnico ali kaj drugega. Naredite, da bo to postala navada vaše hiše. Naredite, da se bo videlo, da niso pozabljeni. Pokažite, da je v tem narodu še nekaj ljudi, ki vedo zakaj so umrli. Ob vsaki jubilejni obletnici farne spominske plošče pa poskrbite, da se bodo prebrala vsa njihova imena, za vsako vas posebej. Vidite, to lahko zmerom naredimo, če le hočemo.

Zavod Svetega Stanislava, 4. april 2009

O avtorju

Avtor Urednik