Če nas boste napadli, se bomo branili

Č

Za uvod si osvežimo spomin na nekatere datume in dogodke, ki so se zgodili pred 70 leti – leta 1941: 27. marca 1941 so bile v Beogradu demonstracije proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu in skupina oficirjev je izvedla državni udar. Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so Nemci brez vojne napovedi silovito bombardirali Beograd. Med žrtvami tega nenadnega napada je bil tudi dr. Franc Kulovec; Slovenska ljudska stranka je tako v manj kot enem letu izgubila že drugega predsednika.

Nemškemu napadu na Jugoslavijo so se pridružile še Italija,  Madžarska in Bolgarija. Imele so lahko delo, saj se je jugoslovanska vojska le slabo upirala. Slovenijo so si med seboj razdelili trije okupatorji: Nemcija, Italija in Mad žarska. Na pobudo komunistov je bila tedaj v Ljubljani ustanovljena Proiimperialisticna fronta, ki se je po napadu Nemcije na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto in Slovenski porocevalec je postal njeno glasilo. Edvard Kardelj je že leta 1940 izjavil, da bodo komunisti šli v antifašisticni osvobodilni boj le, ce ga bodo lahko izkoristili za socialisticno revolucijo in ce bodo s tem koristili Sovjetski zvezi. Sedaj sta bila oba pogoja izpolnjena in partija je v avgustu 1941 izkljucno iz komunistov in skojevcev ustanovila Varnostno obvešcevalno službo, katere glavna naloga ni bil boj proti okupatorju ampak proti domacim politicnim in ideološkim nasprotnikom. 16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki je nastal iz Vrhovnega plenuma OF, izdal Odlok o zašciti slovenskega naroda in s tem prepovedal vse dejavnosti in vsako organiziranje izven OF. Za kršilce tega zakona je bila dolocena smrtna kazen po hitrem postopku. Partija si je tako prilastila monopol nad odporom proti okupatorju in »uzakonila« poboje ideoloških ter politicnih nasprotnikov, ki so jih zaceli vosovci v Ljubljani, na podeželju pa partizani oziroma terenski aktivisti. Ni res, da slovenska demokraticna stran sploh ni mislila na odpor proti okupatorju, kot je skoraj petdeset let ucila naša uradna zgodovina, saj je bila že 29. maja 1941 ustanovljena ilegalna vojaška organizacija Slovenske ljudske stranke Slovenska legija. Njen namen je bil pripravljati se za cas, ko bo napocil primeren trenutek, da bi v dogovoru z begunsko vlado in zahodnimi zavezniki zacela oborožen upor proti okupatorju. Treba je poudariti, da niti Slovenska legija niti Sokolska in Narodna legija, ki sta bili ustanovljeni nekoliko kasneje, v zacetku ni mislila na kakšen oborožen spopad s komunisti. Res je, da so jih imeli za idejne nasprotnike, vendar so še upali, da se bodo z njimi kljub vsemu dogovorili za skupen nastop proti okupatorju. Tudi potem, ko so pod streli vosovcev in drugih izvajalcev Odloka o zašciti slovenskega naroda že padale žrtve, demokraticna stran še ni nastopila z orožjem. O tem, kako je prišlo do spopada med revolucionarno in demokraticno stranjo na Grosupljem in v okolici, smo že pisali v 18. številki Zaveze. V današnjem Kako se je zacelo bomo grosupeljsko zgodbo iz 18. številke razširili z novimi pricevanji in spoznanji. Upamo, da bo tako tudi našim bralcem bolj zanimiva in da se bodo radi ustavili ob njej.

ZAČETKI REVOLUCIJE NA GROSUPLJEM

Ob knjigi Radka Polica Cudežna pomlad zacutimo vzdušje, ki je konec marca in v zacetku aprila 1941 vladalo v vasi ob križišcu dolenjske in kocevske železnice. Seveda se pri tem zavedamo, da pisatelj Polic gleda na vse dogodke skozi svoja ocala in jih tako predstavlja bralcu. Radkov oce je bil železniški uslužbenec, on sam pa je bil tedaj študent prava, povezan s komunisticno partijo, ne pa še njen clan. V grosupeljski dolini pred zacetkom druge svetovne vojne še ni bilo nobene partijske celice. V tovarni Motvoz in platno je bila organizirana simpatizerska skupina, katere pobudniki so bili tehniki in kvalificirani delavci, ki so prišli iz drugih tekstilnih središc, saj je bila tovarna še mlada in domaci delavci tako strokovno kot politicno neizkušeni. Ko so nekateri naprednejši Grosupeljcani hoteli leta 1940 ustanoviti kulturno društvo Vzajemnost, jim banska uprava ni izdala dovoljenja. Kljub temu so se po Policevi pripovedi marca 1941 dobro izkazali: v noci na 23. marec so po Grosupljem in okoliških vaseh raztrosili komunisticne letake proti pristopu k paktu, 27. marca dopoldne pa so v tovarni ustavili delo in cela dopoldanska izmena je v povorki odšla v sokolski dom, kjer sta zbrane nagovorila zdravnik dr. Franjo Podkoritnik in veterinar Stane Valentincic. Oba sta kasneje odigrala vidno vlogo pri »osvobodilnem« gibanju grosupeljskih komunistov.

Prav na zacetku Cudežne pomladi je Polic zapisal sledece: »Danes, v petek 4. aprila 1941, so prenehali voziti vlaki. Tako moreca je ta tišina, še posebej, ker živim z železnico, odkar sem na postaji v Rožnem dolu zagledal luc sveta. Drugi dan je prinesel oce s postaje vest, da je stopil v veljavo vojni vozni red; poslej bo vozil na vseh progah le po en potniški vlak v vsaki smeri, in sicer ponoci in zatemnjen… Še isto noc sem odpotoval s prvim takšnim vlakom z ženo in osemnajstmesecnim sinkom v Crnomelj, ker menimo, da bo Bela krajina ob prvem sovražnikovem naletu le nekoliko bolj odmaknjena kot Grosuplje s svojo tovarno in križišcem. In tako sem dneve aprilskega zloma doživel v Crnomlju. V sredo zvecer, 9. aprila 1941, so obticali trije transporti celjskega rezervnega polka na crnomaljski postaji. Ni šlo ne proti Karlovcu, kjer so že razglasili Neodvisno državo Hrvatsko, ne nazaj proti Novemu mestu in Ljubljani, ker so bile vse postaje že polne in v prav takšni agoniji. Sivolasi polkovnik, celjski mešcan, je dal svojemu polku na crnomaljski postaji prvo in zadnje povelje v tej vojni, ki ni bila vojna: ,Puške na kup in potem vsakdo, kakor ve in zna’… Drugi dan ob zori se je zacela tragikomedija. Crnomaljske gospe v spalnih srajcah in domacih haljah, kmetje z vozovi, kanižarski cigani, Kocevarji že v crnih uniformah, ves ta ljudski klobcic se je skotalil na vagone z moko, rižem, oljem, sladkorjem, marmelado, jajci, krompirjem, pomarancami, senom, bencinom, voli, otrobi,… Kricijo, preklinjajo, tepejo se, lezejo drug preko drugega, gomazijo, grabijo… Ali je to moja domovina? Ves petek in vso soboto vsepovsod tišina, grobna tišina. Radio Ljubljana sporoca poziv slovenskega narodnega sveta k tradicionalnemu slovenskemu miru in redu…. Po cestah patruljira ,narodna straža’, crnomaljski mešcani s puškami in belimi trakovi na rokavih. Tu pa tam je že slišati nemške besede… Na velikonocno nedeljo ves dan drvijo nemške motorizirane kolone in zavite v oblake prahu izginjajo proti Vinici. Nekateri se ustavijo na trgu pred gradom. Ljudje jih gledajo in obcudujejo: ,Da, to je vojska.’ Cez dva dni, v torek 15. aprila, so se po crmošnjiški cesti vsule kolone italijanskih bersaljerov s copi petelinjih peres na celadah; veselo so cebljali, se režali, mahali ljudem ob cesti in metali poljubcke ženam in dekletom. ,To je pa cudna vojska,’ so ugotavljali crnomaljski možaki. Ta dan so zaceli spet voziti vlaki po obicajnem voznem redu. Hitim domov v Grosuplje. Gledam z vlaka: cešnje se že oblacijo v belo, breze v zeleno, vsa krajina v najnežnejšo sinjo tancico. Kot vsako pomlad. Tedaj zagledam visok mlaj in na njegovem vrhu plapola nemška, hitlerjevska rdeca zastava s crnim kljukastim križem… Srce se hoce ustaviti ob tej bolecini. Si še ti, moja domovina?« (R.P., Cudežna pomlad, str. 7–9) Ne vemo, v katerem kraju ob železnici je Polic zagledal tisti mlaj s hitlerjevsko zastavo, ki pa gotovo ni bil edini; prav on v knjigi Belokranjski odred piše o prohitlerjevski evforiji v Beli krajini in po dolenjskih vaseh. Seveda pri tem previdno zamolci, koliko so tedaj k navdušenju za Nemce pripomogli komunisti, ki so se ubogljivo držali navodil Kominterne o spoštovanju nemško-sovjetskega pakta. Je Polic vedel, da je bila Angela Vode izkljucena iz partije, ker teh navodil ni upoštevala? Zakaj se naši zgodovinarji tega vprašanja do danes niso lotili, medtem ko je bilo na primer za razprave o domobranski prisegi porabljenega že cele gore papirja? Kmalu po vrnitvi iz Bele krajine je Radko Polic vzpostavil zvezo s komunisticno centralo v Ljubljani in se zacel sestajati s Tonetom Tomšicem. Kot inštruktor centralnega komiteja je konec maja 1941 med grosupeljske somišljenike prišel Adolf Jakhel, »vecni« študent slavistike, ki se je že leta 1933 pridružil partiji. Njegovo prvo delo na Grosupljem je bila ustanovitev okrožnega komiteja KP in sam je prevzel funkcijo sekretarja. Prvenstvena naloga, zaradi katere so Jakhla poslali iz Ljubljane, je torej bila organizirati na tem koncu skupino komunistov, ki bodo prevzeli nadzor nad vsem dogajanjem. Zanimiva je pripoved, kako so tedaj vrinili svojega cloveka med »klerikalce «, da bi kaj vec zvedeli o njihovih pripravah »za boj za oblast, ko bo nastopil trenutek, se pravi proti osvobodilnemu gibanju«. Ceprav komaj verjamemo, da bi bila že tedaj na terenu kaka resna organizacija Slovenske legije, je ta pripoved dober dokaz, da je partija razmišljala, kako bi njeno delo v kali zatrla. Ali ni znacilno, da organizator grosupeljskih komunistov že junija 1941 zasleduje Slovensko legijo in njen »boj za oblast oziroma nasprotovanje osvobodilnemu gibanju«. Iz pravkar organizirane partije je po 22. juniju 1941 izšla pobuda za ustanovitev OF v grosupeljski dolini. Polic pripoveduje, da je bil ustanovni sestanek okrožnega odbora OF Grosuplje 28. septembra 1941 v gostilni Pri Joškovcu v Racni. Iz Ljubljane sta prišla na sestanek dr. Aleš Bebler in Jože Rus. Za predsednika odbora so izbrali veterinarja Valentincica, clani pa so bili Jakhel, Polic, zdravnik dr. Podkoritnik, šolski upravitelj s Kopanja in še nekateri. Slovenskega porocevalca so grosupeljski somišljeniki od maja 1941, ko je izšla prva medvojna številka, dobivali iz Ljubljane, v zacetku skromnih pet izvodov, proti jeseni 1941 pa že 50 izvodov. Razdeljevali so ga v glavnem v tovarni in delavci ter delavke so ga potem raznesli po okoliških vaseh. V prvih številkah, ko še ni bil glasilo OF, je list napadal angleške in ameriške imperialiste in domaco kapitalisticno gospodo, ki da je s svojo izdajalsko politiko pripeljala do okupacije Jugoslavije. Že pred napadom Nemcije na Sovjetsko zvezo, še bolj pa potem, je spodbujal k zaupanju v Sovjetsko zvezo in njeno Rdeco armado. Ko je postala zaradi povecanega števila izvodov dostava iz Ljubljane nevarna, so organizirali svojo ciklostilno tehniko. Matrice s tekstom so seveda dobivali iz Ljubljane. Skozi celo zimo 1941–1942 so tako razmnoževali Porocevalca v samotni hiši na koncu Št. Jurija in delavke iz Št. Jurija in Ponove vasi so ga nosile v tovarno, od koder je potem po ustaljenih poteh šel v vasi. Podobno in še bolj izpopolnjeno tehniko so leta 1942 imeli v stiškem okrožju in se celo lotili tiskanja Kratke zgodovine VKPb (vsezvezne kom. partije boljševikov). Upamo, da ta zadnji podatek ne potrebuje še posebnega komentarja. Na ukaz centralnega komiteja je bila 30. oktobra 1941 ustanovljena grosupeljska partizanska ceta, ki je v zacetku štela 9 mož. Vodila sta jo Jakhel kot poveljnik in Polic kot politicni komisar. Bilo je mišljeno, da bodo sodelovali v Zasavju pri preprecevanju nemškega preseljevanja, vendar zaradi novo zapadlega snega niso odšli na pot. Tako je bila prva akcija grosupeljske cete »likvidacija« domnevnih domacih izdajalcev, ki jo Ivan Ferlež v knjigi Druga grupa odredov takole opisuje: »Za prvo nalogo, ki naj bi omogocila bolj varno politicno delo na terenu pa tudi povecala varnost cete, si je cetno vodstvo dolocilo ocišcenje Grosuplja in okolice od najbolj zagrizenih izdajalcev in okupatorjevih sodelavcev. Tako se je ceta 10. novembra razdelila v tri patrulje, ki naj bi kaznovale izdajalce v Grosupljem, Šmarju in Lipljenih. Uspela je le akcija v Grosupljem. Naslednjega dne so se vse tri patrulje zbrale in ceta je zaplenila nekaj živeža v gradu Boštanj, ki je bil last hitlerjanca grofa Lazarinija. Nato se je 12. novembra vrnila v taborišce nad Znojilami. (Druga grupa odredov, str. 160) V tovarni Motvoz in platno so tedaj »likvidirali « vratarja Antona Kneza, ki je bil doma na Perovem. Ni skrival, da se ne strinja z vsem, kar se je v tistih mesecih dogajalo v tovarni, kjer je pravzaprav vse šlo mimo njega. O tem je potožil tudi grosupeljskemu orožniku, ki je po aprilu 1941 ostal v službi, bil pa hkrati povezan z OF. Štirinajst dni po tistem razgovoru je Kneza ustrelil sodelavec iz tovarne, ki je tedaj že bil v grosupeljski ceti. Vsa tovarna se je sicer udeležila Knezovega pogreba, vendar je bilo kar precej takih, ki uboja niso obsojali. Prepricalo jih ni niti dejstvo, da karabinjerji do tedaj niso delali prav nobenih težav, ceprav so v tovarni ves cas razdeljevali Slovenskega porocevalca in po nalogu OF pošiljali tudi druga obvestila v vasi grosupeljske okolice. Ta in oni je morda tedaj pomislil, kakšni borci proti okupatorju so to, da ubijajo svoje ljudi, vecina pa je pomisleke takoj potlacila z izgovorom, da je nekaj že moralo biti. Zanimivo je, da Ferlež v omenjeni knjigi porocilu o prvi akciji grosupeljske cete dodaja še splošen opis razpoloženja ljudi do partizanov: »Dolenjsko prebivalstvo je nudilo partizanom vso podporo in jih prikrivalo. Zato italijanske oblasti niso dobile o njih nobenih podatkov in niso vedele, kam naj usmerijo svoje oborožene akcije; kadar pa so se za kaj takega pripravili, so bili partizani vedno pravocasno obvešceni, da so se lahko izognili nezaželenim spopadom.« (Druga grupa odredov, str. 165) Ta opis lepo potrjuje našo trditev, da v zacetku celo tisti, ki so v partizanih videli idejne nasprotnike, do njih niso bili sovražno razpoloženi, kaj še, da bi jih izdajali Italijanom. Spomnimo se mirnopeškega kaplana Šinkarja in križniškega patra Norberta v Metliki, spomnimo se profesorja Antona Ovna iz Stranske vasi pri Semicu, ki je še spomladi 1942 odkrito debatiral z zdravnikom dr. Mihelcicem; in prav dr. Mihelcic je potem v taborišce belokranjskih partizanov prinesel ukaz za aretacijo in »likvidacijo« profesorja Ovna, velikega ljubitelja Bele krajine in zavzetega narodnoobrambnega delavca. Kdo je torej v casu velike narodove stiske, ko bi bila potrebna najvecja enotnost, zacel boj za oblast, kdo je zlorabil osvobodilni boj za unicevanje domacih politicnih nasprotnikov!? BOŠTANJSKA VAS V LETU 1942 Dva kilometra jugovzhodno od Grosupljega leži obcestna vas Veliko Mlacevo. Cesta, ki nas pripelje od Grosupljega, se prav na zacetku vasi razcepi in potem z enim krakom hiti proti Lucam in Krki, z drugim pa ob robu Radenskega polja in vecinoma vzporedno s kocevsko železnico proti Racni in Cušperku. Dolenjska železnica se približa Mlacevu od druge strani in se nato usmeri na vzhod proti Žalni in Višnji Gori. Na osamelem hribcku ob jugovzhodnem robu s travniki in njivami pokrite ravnine med Mlacevim in cesto proti Lucam nas vznemirijo razvaline gradu Boštanj, ob vznožju grajskega grica pa se beli podružnicna cerkev sv. Martina. Zgodovinski zapisi pripovedujejo, da je kralj Ferdinand leta 1549 dovolil kranjskemu deželnemu upravitelju Jakobu pl. Lambergu, da na kraju starega gradišca pozida utrjen dvorec in mu da novo ime Weissenstein – Boštanj. Leta 1652 je grad prišel v last grofa Eberharda Ursinija Blagaja. On in njegovi nasledniki so potem tu gospodarili vec kot 250 let. Ko se je v zacetku 20. stoletja Terezija Ursini porocila z baronom Ludvikom Lazarinijem, lastnikom cušperške grašcine, je Boštanj prešel v last Lazarinijev. Zadnji boštanjski baron je bil Ludvikov sin, rojen leta 1907, ki pa se je v prvem letu okupacije odselil v Avstrijo in Boštanj je prevzela italijanska družba Emona. Gotovo bi bilo zanimivo še kaj vec zvedeti o gradu in njegovih lastnikih, toda naša današnja zgodba je povezana s polpreteklo zgodovino grosupeljske doline oziroma s krvavo revolucijo, ki se je tu zacela že konec leta 1941. Kakšno vlogo je imel pri tem Boštanj? Ker stoji grad takorekoc na robu Velikega Mlaceva, bi pricakovali, da bo imel mlacevsko hišno številko, v resnici je pa bila ob njegovem portalu tablica Boštanjska vas 1. Še nekaj tablic Boštanjske vasi so imeli skromni domovi grajskih uslužbencev in delavcev; Javornikovi, o katerih bomo govorili nekoliko kasneje, so na primer imeli tablico Boštanjska vas 4. V eni od boštanjskih hišic je okrog leta 1930, po smrti moža, ki je bil zaposlen v gradu, živela vdova s tremi otroki. V tistem casu se je vec mlacevskih mož in fantov vozilo na delo v Ljubljano. Zgodilo se je, da je bil njihov sodelavec pri gradbenem podjetju tudi Ivan Debernardi, Primorec in begunec pred fašisticnim nasiljem. Na priporocilo Mlacevcev je Ivan prišel »stanovat« k omenjeni vdovi in se odslej tudi sam vozil na delo z Mlacevega. Leta 1934 je pri hiši zajokal cetrti otrok. Ivan je skrbel za družino in tudi sosedje so bili zadovoljni z njim razen nekaterih, ki se niso mogli sprijazniti z njegovim »neurejenim« družinskim življenjem. Po aprilu 1941 je Debernardi vec mesecev imel delo na Grosupljem pri gradnji barak za italijansko vojsko. Ko je bila ta gradnja koncana in je bilo spet treba na delo v Ljubljano, je bilo za pot v mesto potrebno posebno dovoljenje. Zaradi tega dovoljenja se je Debernardi nekajkrat oglasil na karabinjerski postaji, kjer so pa bili zaposleni tudi bivši domaci orožniki. Ivan niti ni potreboval njihove pomoci, saj je sam dobro govoril italijansko, je pa zato postal sumljiv grosupeljskim »rodoljubom «, ki so v njem zagledali nevarnega izdajalca in ga obsodili na smrt. Nekega zgodnjega jutra v marcu 1942 se je vdovini hišici približal »likvidator«, domacin iz Racne, ki je natanko poznal razmere. Vdova in otroci so še spali, Ivan pa se je odpravljal na vlak, zato je v hiši gorela luc in tudi vhodna vrata so bila že odprta. Morilec se je brez težave prikradel v vežo, kot je bilo v nacrtu, saj bi streljanje zunaj opozorilo Italijane na železniški postaji. Z na strel pripravljeno pištolo v roki je nestrpno cakal, da bi žrtev stopila iz sobe, in ko se je to koncno le zgodilo, jo je zasul s smrtonosnimi kroglami. Ivan Debernardi, begunec pred fašizmom, je bil tako likvidiran kot fašisticni ovaduh, izdajalec osvobodilnega gibanja. Kdo naj to razume? Le kaj je Debernardi vedel, kaj bi sploh mogel izdati? Zakaj se »likvidatorju«, ki se je menda boril tudi za socialno pravicnost, ni smilila vdova, ki je spet ostala sama – sedaj s štirimi nepreskrbljenimi otroki? »Tako se bo zgodilo z vsakomer, ki bo nasprotoval OF«, je bila ena od parol tistih dni. Je Debernardi sploh nasprotoval OF! V dolini je zavladal strah, ki so ga še povecale italijanske represalije, ki so navadno sledile takim »osvobodilnim« akcijam. Kar trije Javorniki: praded, ded in oce so si sledili v službi boštanjskega grajskega konjušnika in kocijaža. Oce Franc je z veseljem opravljal svoje delo in bil ponosen nanj. Skrbel je za konje, kot da bi bili njegovi. Mlacevci, ki so delali na polju, so že po glasu poznali drdranje grajske kocije in vedeli, da Javornik samo v skrajni sili požene konje v dir. Kadar so zaslišali, da grajska kocija drvi po cesti, so se takoj ozrli v nebo, da bi ugotovili, od katere strani prihaja nevihta. Baron in Javornik sta se dobro razumela, pa vendar se je ta spustil v potegavšcino, zaradi katere je izgubil službo. Ponaredil je namrec kljuc grajske kleti in od casa do casa izmaknil steklenico ali dve vina. S tem je svojim sodelavcem in sodelavkam naredil veliko veselje, ki ga niti niso posebno skrivali in je zanj kmalu izvedel tudi baron. Poklical je kocijaža k sebi in mu povedal, da je bil sicer z njegovim delom zadovoljen in bi mu njegov prestopek rad oprostil, toda zaradi drugih zaposlenih tega ne sme narediti. Javornik je tako izgubil službo pri baronu in od tedaj pomagal mlacevskemu tesarskemu mojstru pri postavljanju kozolcev in streh na raznih poslopjih. Kasneje se je celo porocil z mojstrovo hcerko Jožefo in prevzel obrt. V družini Franca Javornika je bilo pet otrok: France (1925), Slavko (1928), Janez (1933) in Jožefa (1927) ter Vera (1930). Ceprav je oce kar dobro zaslužil in niso trpeli pomanjkanja, je nanj v zacetku mocno vplivala komunisticna propaganda o pravicnejšem družbenem redu, ki naj bi zavladal v deželi po izgonu okupatorja. Svojega prepricanja ni skrival pred ljudmi in bi bilo upraviceno sklepanje, da so Italijani zato poleti 1942 celo družino odpeljali v internacijo. Toda že površen pregled dogodkov tistega casa nam pokaže, da so bili odpeljani v internacijo tudi taki, ki nikoli niso imeli simpatij do OF oziroma do spremembe družbenega reda. Ko so nekega jutra v aprilu 1942 Italijani pridrli v Ponovo vas in okoliške zaselke, so po hišah pobrali vse odrasle moške, ponekod pa tudi ženske. Od teh so jih potem odbrali kakih 40 in odpeljali v internacijo. Med tako interniranimi je bilo vec fantov, ki so jih partizani vabili v svoje vrste, pa se niso odzvali. Po kakšnem oziroma cigavem kriteriju so potemtakem odlocali, kdo naj gre v internacijo? (Ljudje in dogodki – Št. Jurij 1941–1945, str. 23)

Kako je bilo torej z Javornikovimi? Starejša hci Joža in sin France sta bila julija 1942 dober teden pri partizanih. Ko sta se vrnila domov, ju je oce pospremil na karabinjersko postajo in prijavil njuno vrnitev. Popisali so ju in takoj izpustili, oceta pa pridržali in odpeljali na Rab. Štirinajst dni kasneje so odpeljali v Treviso tudi mater in otroke. Franceta, ki je že izpolnil 17 let, so tam vtaknili v taborišce za moške, vsi drugi otroci pa so lahko ostali z materjo. Od vseh se je najprej vrnil oce, saj je bil na Mlacevem in v okolici potreben za postavljanje ostrešij. Naslednji se je vrnil sin France, ki je pristopil k vaški straži, februarja 1943 so prišli domov Vera, Slavko in Janez, mati in Joža pa šele malo pred kapitulacijo Italije. MAR JE BIL TO OSVOBODILNI BOJ? Prva konkretna akcija grosupeljske partizanske cete v novembru 1941 je bila »likvidacija« vratarja v grosupeljski tovarni. Po njegovi smr ti so še bolj nemoteno odnašali blago in razpo šiljali Slovenskega porocevalca. V marcu 1942 je morilska krogla v njegovem skromnem domu zadela 55-letnega Ivana Debernardija, kot smo že opisali. Obtožili so ga, da vohuni za Italijane. Nekega zimskega vecera 1942 je izginil Janez Rebolj iz Ponove vasi. Ceprav ni bil navdušen za OF, se je dogovoril s clanom vaške narodne zašcite, da prinese na dolocen kraj vojaško bluzo, ki jo je hranil od aprila 1941. Nikoli se ni vrnil in za njim se je izgubila vsaka sled. O njegovem izginotju se ni izvede lo nic dolocenega, le šušljalo se je, da je bil izdajalec. Sredi aprila 1942 so Italijani odpeljali v internacijo okrog 40 ljudi iz Ponove vasi in okoliških zaselkov. Nekateri so to takoj povezali z nenadnim izginotjem 15-letnega Ivana Jakopina, ceš da je šel k Italijanom in zatožil ljudi, da sodelujejo z OF in partizani. Napovedali so mašcevanje. Res so partizani oziroma domaci zašcitniki 22. aprila ponoci prišli k Jakopinovim, ki so živeli v zaselku Benata pri Ponovi vasi. 44-letnega oceta so potolkli s sekiro že na hišnem pragu, ko jim je odprl vrata, mamo Marjeto in štiri otroke pa so pobili kar na posteljah. Jakopinovi so leta 1925 pribežali pred fašizmom z Unca pri Rakeku. Preden so se ustalili v Ponovi vasi, so nekaj casa živeli na Žalni, nato pa v mežnariji v Dolah pri Polici, kjer je oce prevzel službo cerkovnika pri podružnicni cerkvi sv. Lucije. Vecino dela pri cerkvi je opravila mati, kajti oce se je zaposlil kot tesac pri lesnem trgovcu Drobnicu na Polici. To službo je obdržal tudi po preselitvi v Ponovo vas. Po koncani osnovni šoli se je ocetu pri tesanju pridružil tudi najstarejši sin Jože. Franci Pograjc Cele tedne sta preživela v gozdu in vztrajno izdelovala trame. Mama Marjeta je bila ob smrti v zadnjih mesecih nosecnosti. Hcerka Anica je bila stara sedemnajst let, Vinko enajst, najmlajši Štefan pa komaj šest let. Ko se je zvedelo, kaj so naredili z Jakopinovimi, so bili ljudje v bližnji in daljnji okolici pretreseni in prestrašeni. Na vecer pred tem nezaslišano krutim umorom so opazili, da so se domaci voditelji revolucije zbrali v Brinškem gradu, kjer so navadno imeli sestanke. Nekdo je s Police na motorju pripeljal Lada Potokarja. Casopisi so potem porocali, da je bil tisti vecer pri »sojenju« navzoc tudi grosupeljski zdravnik, ki je naslednje jutro s karabinjerji opravil mrliški ogled v Jakopinovi hiši. Domaca OF je skušala krivdo za ta umor naprtiti Ivanu Jakopinu, vendar ji ni uspelo prepricati ljudi o Ivanovem sodelovanju z Italijani. Nobenih dokazov za to ni bilo in nobenih znakov, da bi bil fant sploh še živ. V dolini sta zavladala molk in strah. Marsikomu je ta zlocin odprl oci, da to ne more biti osvobodilni boj, boj proti okupatorju, ampak revolucija. Somišljeniki OF pa so pomor Jakopinovih odobravali in govorili o pravicni kazni za izdajalce. (Ljudje in dogodki …, str. 25) Komunisticna OF je tisto poletje v grosupeljski okolici zagrešila še vec umorov, ki jih ni bilo mogoce opraviciti z bojem proti okupatorju. Tu bomo seveda omenili le nekatere. 7. avgusta ponoci so v Št. Juriju umorili Marijo Debelak, necakinjo dolgoletnega šentjurskega župnika Janeza Debelaka. Marija ali farovška Mici, kot so jo klicali, se je bližala šestdesetim, vendar je še pomagala pri vsakem delu pri farni cerkvi, bila pa je dejavna tudi pri prosvetnem društvu in imela velik vpliv na mladino. Ljudje iz Št. Jurija in okolice so se v velikem številu udeležili pogreba in s tem pokazali, kaj si mislijo o takem osvobodilnem boju. – V noci med 13. in 14. avgustom so odpeljali Ludvika Rosija iz Velikega Mlaceva in Zofijo Globokar z Žalne. Globokarjeva je delala v upravi tovarne Motvoz in platno, bila pa je tudi cerkvena pevka. Ko so jo odpeljali, so razširili govorice, da se je vlacila z Italijani in izdajala. Ko bi bilo na tem le malo resnice, bi Italijani že zdavnaj zaprli marsikaterega clana tovarniške uprave, ki je delal za OF. Trupli Globokarjeve in Rosija so vaški stražarji dobra dva meseca kasneje našli v gozdu pri Polževem in ju prepeljali v blagoslovljeno zemljo. – Cevljarja Janeza Šemeta z Lobcka so spomladi 1942 prišli »mobilizirat « domaci zašcitniki, ceš da bo v gozdu partizanom popravljal cevlje. Odpeljali so ga nekam proti Polževem in ni se vec vrnil. V cem je ta skromni mož prekršil Odlok o zašciti slovenskega naroda? Ko so se po drugih hišah že odpravili k pocitku, je Šeme ob medli svetlobi petrolejke še vlekel dreto. Vaški fantje so ob vecerih radi prišli k Šemetu, saj je bil zgovoren mož in poleg tega je imel tudi prikupno hcerko. Pogovarjali so se o raznih temah, in ko je nekoc debata nanesla na komunizem, je cevljar za trenutek celo prenehal z delom, pogledal po vasovalcih in pribil: »Veste, fantje, pri komunistih ni Boga!« Ko Janeza Šemeta ni bilo vec, se je marsikdo spomnil teh njegovih besed. – Alojza Šemeta, tajnika obcine Slivnica – Žalna so nekega avgustovskega popoldneva vprico žene ustrelili med delom na travniku pri Blatu. Ali je zaradi tega, ker je tudi po italijanski zasedbi še delal na obcini, zaslužil smrt? – 19. novembra 1942 so prišli partizani v hišo šentjurskega organista Antona Kraljica. Isti vecer so iskali tudi Toneta Doblekarja, ki pa se je še pravi cas umaknil, saj ga je prijatelj obvestil o nevarnosti. Pri Kraljicu so opravili rekvizicijo, nato pa zahtevali, da Anton gre z njimi. Ko se ga je žena oklenila in prosila, naj ga pustijo, so jo grobo odrinili, njega pa ustrelili. Na pol mrtev je obležal na dvorišcu in žena ga je z ocetovo pomocjo spravila v hišo; mocno je krvavel in pocasi umiral. Po opravljenem delu so morilci odšli v bližnjo gostilno in s petjem in vriski proslavili uspešno akcijo. Cez nekaj casa so prišli pogledat, ce je organist res mrtev, nato pa so se izgubili v noc. Komunisticni teror, ki ga še danes prikazujejo kot osvobodilni boj, in okupatorske represalije, so ljudi spravile v tako stisko, da so se odlocili za samoobrambo. Na Polici je nastala vaška straža konec septembra 1942. Nekako ob istem casu so se v gradu Boštanj zbrali možje in fantje z Velikega in Malega Mlaceva, Lobcka in Zagradca. Za poveljnika boštanjske posadke je prišel iz Ljubljane Franci Pograjc, uslužbenec Vzajemne zavarovalnice, doma iz Celja. V Škocjanu pri Turjaku so ustanovili vaško stražo v zacetku novembra 1942, fantje in možje s šentjurskega konca pa so bili v zacetku pri vaški straži v Šmarju in šele spomladi 1943 je bila ustanovljena postojanka v Št. Juriju – pod poveljstvom Danila Capudra. Ali je odvec, ce se ponovno vprašamo, zakaj so nastale vaške straže, ki smo jih tu našteli, in seveda tudi druge po takratni Ljubljanski pokrajini? Mar zato, da bi pomagale italijanskim fašistom pri zatiranju »osvobodilnega« gibanja, kot neredko še danes trdijo zagovorniki zlocinskih dejanj nad poštenimi Slovenci, ki so jih leta 1942 zagrešili pod imenom antifašisticnega boja? Komu še ni jasno, da so vaške straže nastale kot samoobramba pred komunisticnim in okupatorskim nasiljem, zaradi zašcite slovenskih življenj in premoženja, nikakor pa ne zaradi pomoci okupatorju oziroma kolaboracije z njim!

USODNA JESEN 1943

Z ustanovitvijo vaških straž se je komunisticni teror bistveno zmanjšal in Italijani so ime li manj vzroka za represalije nad prebivalstvom, zato se je življenje vsaj do neke mere uredilo. Žal je bilo to le kratko zatišje pred novim viharjem. Kapitulacija Italije ni prišla nepricakovano, pa vendar vaške straže nanjo niso bile pripravljene. Protirevolucijska stran niti v tako usodnem casu ni zmogla potrebne enotnosti, medtem ko so komunisti dosled no sledili svojemu glavnemu cilju, ki je bil uveljavitev totalitarne oblasti. Italijane so pozorno pospremili do meje, saj so se sami le tako – ponekod seveda ob podpori italijanskih topnicarjev in tankistov – lahko posvetili doma cim nasprotnikom. Ko so opravili s cetniki v Grcaricah, so vse svoje sile usmerili proti Turjaku in nekaterim drugim postojankam vaških straž. Turjak je bil v tistih dneh tragicni in usodni epicenter slovenske državljanske vojne. V medvojnih spominih dobrepoljskega kaplana Ivana Lavriha, ki jih je pod naslovom V primežu revolucije izdala Družina, beremo, kako je v soboto 11. septembra 1943 skozi okno kaplanije opazoval kolone vaških stražarjev, ki so skozi Videm hitele proti Turjaku. V nedeljo po deseti maši je sklenil, da tudi sam gre pogledat na Turjak. S seboj ni vzel niti najmanjše stvari, saj se je nameraval zvecer vrniti. Seveda to ni bilo mogoce, ker so pri Rašici že bili partizani Tomšiceve brigade, ki je zacela obkoljevati Turjak. Vaški straži s Police in iz Šmarja sta že v petek 10. septembra 1943 zapustili svojo postojanko in se na poti na Turjak ustavili v Št. Juriju, kjer sta poleg domace posadke našli vaške straže iz okolice Ljubljane: Polja, Bizovika, Podpeci, Tomišlja, Iga in Pijave Gorice. Naslednji dan so vse naštete vaške straže razen domace nadaljevale pot na Turjak. (Stalinisticna revolucija I., str. 330) Domaca šentjurska posadka se je razdelila: en del se je odpravil proti Turjaku, kamor je prišel šele v nedeljo 12. septembra, drugi del pod vodstvom Danila Capudra pa je že v soboto okrog poldneva prišel na grad Boštanj, kjer je bilo okrog 30 fantov pod poveljstvom Francija Pograjca. Poglejmo nekoliko bolj natancno, kako je bilo tiste dni na Boštanju. Ko se je zvedelo za kapitulacijo Italije in so Italijani s postojank Grosuplje in Spodnja Slivnica na hitro odšli, se je tudi dobršen del boštanjske posadke razšel po domovih. Vecinoma so menda imeli namen samo obiskati domace in se vrniti na grad, vendar so jih dogodki prehiteli, nekateri pa so bili že odloceni, da ostanejo doma. Zdi se, da boštanjski poveljnik ni imel nobenih konkretnih navodil iz Ljubljane, sicer bi verjetno že v petek ali vsaj v soboto odšel na Turjak. So morda mislili, da so v utrjenem gradu varni? Obširen, precej pesniški opis takratnih razmer na Boštanju najdemo v Slovenskem domu 28. oktobra 1944 pod naslovom Boštanj – Poveljnikoma Capudru in Pograjcu v spomin. Napisal ga je Vinko Žitnik, domacin, ki je te kraje in ljudi dobro poznal. Žitnikova zgodba se zacne v soboto 11. septembra 1943, ko je Capuder s svojimi možmi že bil na Boštanju, z idilicno sliko lepe jesenske sobote: »Na položnem holmu ob jugovzhodnem robu široke zelene plošce travnatega Loga med Grosupljem, Gatino in Mlacevom stoji grad; s temnobelim licem gleda ponosno proti Ljubljani; resen in molcec je, pogrezajoc se v spomine stare slave. Pod gradom so polja in senožeti. Kmetje kopljejo krompir, trgajo koruzo in pospravljajo fižol; majhni in neznatni so, podobni rjavim crvom, ce jih gledajo oci z gradu; od njih plane prostor sprošceno proti Ljubljani s plašcem žlahtnih jesenskih barv; za Ljubljano se v soncu beli zobovje snežnikov… Poveljnika Danilo in Franci slonita na grajskem oknu in gledata proti Grosupljemu …« Sicer vidita lepoto jesenske pokrajine, vendar so njune misli cisto drugje. Muci ju negotovost in »tema, v kateri dalje sežeš, kot vidiš«. Oba sta slišala, da so partizani že v Višnji Gori in da nudijo amnestijo; menda je po Dolenjskem pristopilo k njim že precej vaških straž. Nic cudnega, ce od nikoder niso dobili navodil in so bili povsem prepušceni samim sebi. Tudi sama sta v podobni situaciji, vendar odlocena, da se branita, ce ju bodo napadli. Z gradu so zapazili, da se je na mlacevski postaji ustavil vlak, s katerim se je iz Višnje Gore pripeljal oddelek partizanov. Ni dolgo trajalo in preko polja se je približala skupina partizanov z belo zastavo. Capuder je z dvema legistoma šel k njim pred grajska vrata. Ko so zahtevali popolno predajo, jih je odlocno zavrnil: »Branili se bomo, ce nas boste napadli. Pravico imamo. In to je zadnja beseda.« Branilci so racunali, da tisto noc še ne bo napada, zato se je Capuder z nekaj fanti odpravil novacit v vasi proti Polici, da bi povecal število boštanjske posadke. Vrnili so se šele proti jutru, ko so zvonovi že naznanjali nedeljski dan. Njihov uspeh je bil skromen. Okrog poldneva se je pricel napad. Med grajske hleve in na dvorišce so padle prve mine, ki pa niso povzrocile žrtev. Ko je streljanje cez nekaj casa prenehalo, se je pred vhodom pojavila ženska z listicem v roki: »Zadnjic vam nudimo amnestijo. Ce ne boste takoj odložili orožja, bomo zaceli s topovi. Odgovorite po tej ženski! « Poveljnika sta prebrala listic in se kratko posvetovala, nato pa je Capuder skoraj zakrical: »Povejte jim, da mi ne napadamo, ampak oni. Ce res nocejo prelivati bratovske krvi, naj se umaknejo. Ne vdamo se in se ne bomo!« Komaj se je ženska odmaknila od gradu, so spet zaregljale strojnice in mine so padale na strehe in na dvorišce. Kmalu so priletele tudi prve topovske granate. Napad je trajal do vecera in se nadaljeval v noc med nedeljo in ponedeljkom. Bilo je že cez polnoc, ko »so se s peklenskim pokom razletela dvorišcna vrata. Tudi podboje je odneslo in razdrobilo. V grajskem obzidju je zazijala široka vrzel. Toda z dvorišca sta zaklokotali dve strojnici in nihce ni tvegal, da bi vdrl. Poveljnika Capuder in Pograjc sta po posvetu odlocila, da je treba pred svitom narediti izpad. Prvi bo šel Capuder s polovico moštva, za njim pa Pograjc z ostalimi. Smer poti: Št. Jurij – Turjak. Ko se je na dolino spustila gosta megla, je streljanje povsem utihnilo. Capuder in 32 mož so bili pripravljeni za odhod. Podal je roko Pograjcu in rekel: »Pustil sem ti 27 fantov. Žal Franceta ne moremo pokopati. Pridite za gotovo za nami! Zbogom!« V najvecji tišini so odšli skozi vzel v obzidju in se ugreznili v sivo meglo. Pograjc in njegovi so napeto cakali, kdaj bodo tam zunaj zaprasketali streli in naznanili spopad. Toda bilo je vse tiho, pac pa so zagoreli grajski hlevi in svetloba požara je razsvetlila grad in okolico. Morali so cakati, da je ostrešje hlevov v glavnem dogorelo, nato pa so tudi oni, otovorjeni s težkimi nahrbtniki, previdno zlezli skozi vrzel, zavili na levo v gozdicek in izginili v gosti megli. Žitnikov zapis o napadu na Boštanj, ki smo ga tu povzeli v poenostavljeni in skrajšani obliki, se pretežno ujema s porocilom v knjigi Lada Ambrožica Cankarjeva brigada. Navajamo: »3. bataljon je 11. septembra iz Višnje Gore skozi Mlacevo prišel k boštanjskemu gradu, kjer so se bili utrdili belogardisti. Vodil jih je znani Danilo Capuder, ki je prej poveljeval belogardisticni posadki v Šentjurju pri Grosupljem. Od prejšnje posadke je pri njem ostalo le še 30 zvestih belogardistov, iz okolice Grosupljega pa se mu jih je prikljucilo še 15. Najprej se je bataljon z njimi pogajal, toda zaman. Zato je naslednjega dne podnevi zacel s pomocjo delov 4. bataljona napad. Uporabil je dva protitankovska topa in težke minomete ter napadal do noci. Ponoci so minerci razbili glavna vrata, toda bombaši kljub temu niso mogli vdreti v grad. Vselej so jih beli odbili.« (Cankarjeva brigada, str. 267) Kronist Cankarjeve brigade seveda ne pove, da so partizani že 13. septembra grad izropali in zažgali, omeni pa, da so legisti ušli. Starejši Mlacevci, ki se še spominjajo napada na Boštanj, so prepricani, da so napadalci imeli samo en top. Ne vemo, kako se je prebijala Capudrova skupina, in ne poznamo imen fantov, ki so jo sestavljali. Knjiga Stalinisticna revolucija I. omenja na strani 330, da je Capuder po preboju z gradu Boštanj hotel iti na Turjak, vendar je zaradi partizanskega obroca prišel samo do Škocjana in nato skupino na Pancah razpustil. Po ustanovitvi Slovenskega domobranstva je postal domobranec in bil poveljnik postojanke v Velikih Lašcah. Ko je 3. decembra 1943 Lašce napadla 14. divizija, je bil med padlimi tudi poveljnik Capuder. – Franci Pograjc in njegovi so 13. septembra kljub partizanskim zasedam prišli na Turjak in potem cel teden vztrajali pri obrambi. V nedeljo 19. septembra 1943 so bili vkljuceni v tisto žalostno procesijo proti Velikim Lašcam. Med 60 žrtvami, ki so jih »zmagovalci« 21. septembra 1943 postrelili v gozdu nad velikolaško železniško postajo, sta bila tudi Franci Pograjc in clan njegove boštanjske posadke Alojzij Mohar s Plešivice. Bila bi potrebna daljša razprava, da bi vsaj v glavnih obrisih povedali, kakšnim preizkušnjam so bili v tistih jesenskih dneh izpostavljeni fantje in možje nekdanje boštanjske posadke. Casopis Slovenec se je 19. marca 1944 spomnil trinajstih clanov boštanjske vaške straže, ki so bili tedaj pomorjeni kljub tolikim obljubam o amnestiji. Alojza Moharja s Plešivice smo že omenili; njegovega brata Jožeta in Albina Verbica so iz zapora v Ribnici pripeljali na Grosuplje in umorili, ceprav sta bila le kratek cas pri vaški straži; Alojzij in Martin Javornik ter Anton Rozman z Velikega Mlaceva in Anton Okorn iz Boštanjske vasi so koncali svoj križev pot v Jelendolu. Kar nekaj clanov boštanjske posadke so partizani tedaj našli doma: nekateri so po 8. septembru odšli iz postojanke in ostali doma, drugi pa so bili v Capudrovi skupini, ki ni mogla na Turjak. Slovenec je 23. novembra 1944 pisal o petih fantih iz Luc, ki so 8. septembra odšli domov; nameravali so se samo posloviti in vzeti nekaj prtljage. Povratek na Boštanj so jim preprecili partizani, ki so že zaceli z mobilizacijo. Vseh pet Lucanov je bilo potem v Cankarjevi brigadi, ki se je v drugi polovici septembra in skoraj cel oktober zadrževala okrog Sv. Križa pri Litiji in varovala osvobojeno ozemlje pred nemškim vdorom. Po dobrem mesecu so se luški fantje oglasili doma, vendar je ponje prav kmalu prišla patrulja ter jih odpeljala nazaj v brigado. Obtožili so jih dezerterstva in postrelili. Njihove tragicne zgodbe pa s tem še ni konec. Na podoben nacin kot fantje iz Luc je prišel v brigado tudi France Javornik iz Boštanjske vasi št. 4, ki je po 8. septembru tudi ostal doma. V brigadi so vedeli, da so Lucani njegovi znanci, zato so Franca dodelili v skupino, ki je na smrt obsojene pospremila na morišce. Nobena redkost namrec ni bila, da so morali sorodniki ali kolegi na tak nacin dokazovati pripadnost gibanju, v katerega niso prišli prostovoljno. Z izpolnjevanjem takih nalog je marsikdo prišel tako dalec, da potem zanj ni bilo vec poti nazaj. – Imel je pa kocijažev sin iz Boštanjske vasi sreco, da je v zacetku novembra 1943 ob nemškem napadu na Ilovi gori uspel oditi domov, še preden so ga zajeli Nemci. Opis bitke na Ilovi gori obsega v knjigi Cankarjeva brigada celih 30 strani in na koncu je receno, da je bila to za Cankarjevo in Ljubljansko brigado velika katastrofa, saj sta izgubili najmanj sto borcev. Ljudje iz Boštanjske vasi in Mlaceva so tedaj videli množico ujetnikov, vecinoma mladih mobilizirancev, ki so jih Nemci pripeljali z Ilove gore. France Javornik je bil potem domobranec v Višnji Gori in v Št. Vidu pri Sticni. Maja 1945 je z drugimi šel na Koroško, domov se pa ni vec vrnil. Domaci do danes niso izvedeli, kje trohnijo njegove kosti. Morilec Debernardija si je vec let po vojni sodil sam. Ocitno ni imel lahkega življenja. O svojih vosovskih podvigih je veckrat sam pripovedoval. Izgledalo je, kot da se s tem hvali, kdor pa ga je bolje poznal, je vedel, da mu njegove žrtve ne pustijo mirno spati. Zlocin pac ostane zlocin, pa tudi ce je prikazan v še tako lepi luci. – Te dni smo izvedeli iz medijev, da se clani najvišje slovenske znanstvene ustanove niso mogli zediniti o obsodbi povojnih pobojev. V naši reviji je bilo že veckrat poudarjeno, da je korektna obravnava povojnih pobojev možna le ob razumevanju in priznanju medvojnih dogodkov. Kaj je privedlo do ustanovitve vaške straže na Boštanju? Mar ne vosovsko- partizanski teror, ki smo ga skušali v tej zgodbi vsaj nekoliko približati bralcu. Kdo še danes verjame, da so bili umori vratarja Kneza, Debernardija iz Boštanjske vasi, Jakopinovih iz Ponove vasi in drugih osvobodilno dejanje? Spomnimo se, kaj je narocil Danilo Capuder ženski, ki je 12. septembra prinesla na Boštanj partizanski ultimat: »Povejte jim, da mi ne napadamo, ampak oni. Ce res nocejo prelivati bratovske krvi, naj nas pustijo pri miru!« Je mogoce razložiti pokol 28 ranjencev na Turjaku z antifašisticnim osvobodilnim bojem? Ali ni že cas, da bi se koncno dogovorili o dogodkih, ki so se zaceli pred 70 leti? Prav gotovo, vendar ta dogovor brez priznanja resnice ne bo mogoc!

(Janko Maček, Zaveza 80, Kako se je začelo)

O avtorju

Avtor Urednik