Spominjamo se

Zgodovina Ajdovca
Preden spregovorimo o „osvoboditvi Ajdovca“, kot je uničenje te suhokrajinske vasi poimenoval Lado Ambrožič, pisec knjige Gubčeva brigada, poglejmo na kratko v v zgodovino ajdovške fare. V stoletju pred drugo svetovno vojno je od tu izšlo kar 20 duhovnikov, med njimi skopski škof dr. Janez Gnidovec, sedaj kandidat za blaženega. Septembra 1939 so v Ajdovcu dokončali gradnjo novega Prosvetnega doma, ki so ga poimenovali po rojaku škofu Gnidovcu in ga je prišel blagoslovit škof Rožman. Pri gradnji je sodelovala cela fara z mladim župnikom Gregorjem Malijem in novoizvoljenim županom Štefanom Vidrihom na čelu. V prvih mesecih okupacije je življenje v glavnem ostalo na starih tirnicah. Župansko službo je še naprej opravljal Štefan Vidrih, o katerem so menda celo na glavarstvu v Novem mestu govorili: „Vprašajte ajdovškega župana, ta vse ve in vam bo razložil“, bil pa je verjetno tudi član ilegalne Slovenske legije, vendar so za to le redki vedeli. Na Ajdovški planoti ni bilo nobene italijanske postojanke, zato so se v gozdarski koči na Frati blizu Brezove Rebri že zgodaj pojavili prvi partizani. Domačini so v začetku videli v njih borce proti okupatorju in celo župan jim je od časa do časa odpeljal ostanek živeža, ki ga je občina vsak mesec dobila za preskrbo prebivalstva. Kasneje, ko se je zvedelo, da glavni cilj onih na Frati ni upor proti okupatorju, so se simpatije sicer ohladile, vendar nikomur ni prišlo na misel, da bi jih izdal Italijanom. Tudi ko so Italijani junija 1942 bombardirali Globodol in na Jernejevo, 24. avgusta, v fari pobrali okrog 40 mož in fantov, od katerih jih je potem 14 umrlo na Rabu, Frata pa je medtem ostala nedotaknjena, so ljudje molčali in trpeli. Uradna zgodovina je vso krivdo za trpljenje naših ljudi na Rabu in po drugih italijanskih taboriščih naprtila protirevolucionarni strani, pri tem pa prezrla dejstvo, da so okupatorji preganjali ljudi tudi tam, kjer ni bilo nobene vaške straže, da so Italijani po Dolenjskem največ ljudi postrelili ali odpeljali v internacijo poleti 1942, ko še ni bilo vaških straž.

Vse leto 2012, ki se zdaj izteka, smo se v teh obvestilih NSZ spominjali strašnih dejanj, s katerimi se je pred 70 leti začenjala komunistična revolucija v Sloveniji. Spomnili smo na nekatere politične umore, s katerimi so se slovenski komunisti omadeževali že proti koncu leta 1941. Predvsem pa smo iz meseca v mesec obujali spomin na pomlad in poletje 1942, ko je teror nad slovenskimi katoličani, ki se niso hoteli priključiti OF, dobil neslutene razsežnosti – ko so šteli žrtve mučenj in likvidacij v desetinah in stotinah in je nezaslišani napad komunistov na slovenski narod povzročil ustanovitev prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom 17. julija 1942.

Zakaj se hočemo vsega tega spominjati – in ta spomin obuditi še enkrat ob koncu leta 2012?

Najprej zato, ker so te žrtve bili pošteni slovenski ljudje. Naši ljudje. Velika večina teh ljudi so bili zavedni slovenski katoličani. Svoje krščanske omike niso hoteli potlačiti, prikrojiti, zatajiti – zato niso mogli sodelovati s komunisti. Zadelo jih je nepojmljivo gorje. Sveto pravico imajo, da vemo resnico o njih. Iz hladnih senc morišč nam tiho šepetajo s Hamletom: „Razloži mene in mojo stvar tistim, ki je ne vedo.“

Nadalje se hočemo teh mučenih ljudi spominjati zato, ker nam sporočajo, da je grozota, skozi katero so morali iti, resnična možnost človekovega življenja: resnična možnost takoj, ko se zlomijo osnovni zakoni človeške civilizacije in omike. Če se ti zakoni kršijo in lomijo, potem grozota, skozi katero so šli, postane bivanjska možnost vsakega od nas. Zato ti trpeči ljudje niso kakšna pasivna teža zgodovine, ampak stoje ob nas in njihova usoda nam tiho spregovarja: „Tua res agitur – za tvojo stvar gre“. V nekem pomembnem pomenu besede je njihova stvar – stvar nas vseh.

In navsezadnje je med razlogi, zakaj teh ljudi – ljudi bolečin in gorja – ne smemo pozabiti, tudi ta, da nam spomin na njihove usode edini lahko kaže nastanek in potek slovenske državljanske vojne tako, kakor se je res odvijala. Bili so komunistični umori, stotine strahovitih dejanj – nekateri menijo, da je žrtev čez tisoč; šele potem je nastal odpor proti komunizmu. Usode teh ljudi, ljudi bolečin in gorja, nam suvereno, vzvišeno nad dvome, kažejo, kaj se je dogajalo, kako se je dogajalo in zakaj je bilo odpor proti komunizmu treba organizirati.

Njihova ugašajoča življenja nam govorijo pomembne, nadvse pomembne reči. Nikakor ne smemo biti gluhi. Zato bomo v letu 2013 nadaljevali in se spominjali na čas izpred 70 let. Sledili bomo letu 1943 in skupaj z vami skušali razumeti njegova sporočila.

Ob koncu leta 2012 se še enkrat ozrimo na nekatera od njih – da ohranimo svoj človeški obraz.

Ko se je že zdelo, da se je vihar komunističnih umorov nekoliko polegel, je Ljubljano in Slovenijo pretresla vest o umoru nekdanjega bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena. 13. oktobra 1942 dopoldne ga je v njegovi hiši v Ljubljani z dvema streloma iz pištole umoril vosovski likvidator Franc Stadler – Pepe. Ta v duhovnika preoblečeni morilec je tisto jutro pozvonil pri vratih Natlačenove hiše v takratni Ciril-Metodovi ulici in se predstavil kot trebanjski kaplan, ki od dekana Tomažiča prinaša važno pismo in želi takojšen odgovor. Služkinja ga je spustila v stanovanje in medtem ko je dr. Natlačen bral „dekanovo“ pismo, je morilec iz neposredne bližine streljal nanj, nato pa zbežal, čeprav sta ga Natlačenova žena in starejši sin Marko skušala zadržati.

Vemo, da je imela Partija dr. Natlačena že nekaj časa na seznamu za likvidacijo. Josip Vidmar piše v knjigi Obrazi, str. 485 o seji Izvršnega odbora OF v prvih dneh maja 1942, na kateri so „razpravljali tudi o usmrtitvi Marka Natlačena. Ta primer bivšega bana je bil edini v celi vrsti likvidacij narodnih izdajalcev, ki je bil nemara zaradi njegove politične važnosti predložen Izvršnemu odboru v razsodbo ... Obtožno gradivo se meni ni zdelo dovolj tehtno, zato sem obsodbo odklonil. Kardelj, ki je bil navzoč, stvari ni hotel dramatizirati in je po krajšem razgovoru predlog umaknil.“

Umor noseče učiteljice Ivanke Škrabec Novak

28. maja 1942 zjutraj so Italijani v Sodražici nenadoma pobrali šila in kopita in se odpeljali v Ribnico. Kmalu po njihovem odhodu so v trg prišli partizani, ki jih je vodil Daki. Profesor France Novak, mož učiteljice Ivanke, rojene Škrabec – ker je bil Novak viden član Straže, ju je decembra 1941 poročil dr. Lambert Ehrlich – se je zadnji trenutek umaknil pred partizani, učiteljico pa so še tisto popoldne na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Vmes so jo sramotili. Po zborovanju so jo sicer izpustili, vendar ukazali, da ostane doma.

Naslednji dan, 29. maja zjutraj, so na »bloku« pod Zamostecem ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali od Ribnice. Sodnik Stante jih je zaslišal in po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom sodraškega prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem pobili – vse brez izjeme, tudi dojenčke. Popoldne istega dne so v Zamostecu aretirali 33-letnega Franceta Kozino. »Sodišče« v Sodražici je tudi njega obsodilo na smrt in še isto noč so ga ustrelili pod Boncarjem. Po učiteljico Ivanko so prišli 3. junija zvečer – naslednji dan je bil praznik sv. Rešnjega telesa. Odpeljali so jo v gozd nad Jagerbirtom in jo tam zverinsko pobili. Zaman jih je prosila, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bo rodila otroka. (Zaveza št. 22, – Umor dveh dolenjskih učiteljic)

1. maj 1942

V proglasu CK KPS za 1. maj 1942 je pisalo takole: »V najkrajšem času bo slovenski narod izvojeval svojo največjo in odločilno bitko. Leto 1942 bo leto osvoboditve.« Mnogi so temu verjeli. V Borovnici je na primer samo iz dveh vasi odšlo v gozd 32 fantov in mož. Govorilo se je, da bodo tisti, ki se ob pravem času priključijo partizanom, imeli po osvoboditvi razne prednosti. (Zaveza št. 11, str. 10 – Borovnica 1942 – Začetek državljanske vojne)

Spoštovani!
S temi spominskimi utrinki želimo obujati spomin na to, kakšna je bila v usodnem letu 1942 dejanska kronologija revolucije, ki je zanetila slovensko državljansko vojno. Ko se bomo teh temnih dni pred 70 leti spominjali v mesecu maju in pozneje, je prav, da se zavedamo, da so rasli umori in žrtve tedaj že v stotine po vsej osrednji Sloveniji – in da naši tukajšnji utrinki ne morejo storiti kaj več kakor drobne luči, ki dajejo slutiti razsežnost nočne pokrajine.
V drugi polovici maja se bomo posebej spominjali prof. dr. Lamberta Ehrlicha, umorjenega 26. maja 1942, ter vas povabili na zgodovinski simpozij, posvečen njegovi osebnosti.
Prosimo, povabite svoje prijatelje, naj se naročijo na obvestila Nove Slovenske zaveze na naslovu<http://eepurl.com/ir59o>.

Pomudimo se še pri nekaterih dogodkih iz aprila 1942.
Dne 6. aprila 1942 je bila sprejeta ustanovna listina Slovenske zaveze. Navedimo samo zadnji člen, ki se glasi: »Priprave za narodno osvoboditev je treba prvenstveno voditi po koristih in razmerah slovenskega naroda samega. Zato je pri maloštevilnosti naroda treba ljudem zavarovati življenje in premoženje, kar se le da, ne da bi prodajali svojo narodnost in sodelovali ali pomagali sovražniku. Kdor posredno ali neposredno ovaja domače ljudi ali zadeve okupatorjem, je izdajalec. Kdor danes iz strankarskih ali ideoloških razlogov koga ubije, mu grozi s smrtjo ali z nepomembnim junačenjem povzroča žrtve, ta je sovražnik naroda in pomaga okupatorju pri njegovem rabeljskem
delu. Kdor uravnava svoje osvobodilno delo po navodilih kake nenarodne ali tuje organizacije ali sile, vprega naš narod v tuje službe in je izdajalec naroda.« (J. Vodušek-Starič, »Dosje« Mačkovšek, Zaveza 42.)

Ehrlichova spomenica italijanskim oblastem

Še dober mesec nas loči od 70. obletnice smrti dr. Lamberta Ehrlicha, profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani in duhovnega voditelja stražarjev, kot se je imenovala ena od dveh pomembnih organizacij takratnih slovenskih katoliških študentov. Leta in leta smo poslušali in brali, kakšen klerofašist je bil dr. Ehrlich in kako je sodeloval z italijanskimi okupatorji, nismo pa imeli prilike, da bi se seznanili z resnično vsebino njegove spomenice, ki jo je 1. aprila 1942 izročil italijanskim oblastem v Ljubljani. V njej sicer govori o vosovskih in partizanskih zločinih, vendar je večji del spomenice namenjen odkriti kritiki okupacijske oblasti. »Slovenci so gledali na priključitev Italiji kot na manjše zlo, če so primerjali stanje v Ljubljanski pokrajini s strahotnim preganjanjem Slovencev na slovenskem ozemlju, ki so ga zasedli Nemci. Vendar so bili vsi slovenski juristi mnenja, da po mednarodnem pravu more Italija izvrševati le začasno državno oblast, kakor ji to dovoljuje vojaška zasedba … Končni pravni položaj slovenskega ozemlja bi se uredil šele ob sklepanju miru. O 'debelaciji', to je popolni podreditvi zdaj še ne more biti govora, ker je državna oblast kr. Jugoslavije od mnogih držav še pravno priznana …
Prve tri mesece je bilo stanje v Ljubljanski pokrajini povoljno in je vsem Slovencem veljala za mirni azil … Danes so se razmere popolnoma spremenile in zdi se, da se Slovencem pod nemško okupacijo v marsikaterem oziru bolje godi kot pod italijansko … Ne moremo se otresti vtisa, kakor da gre oblastem le bolj za to, da pod pretvezo zatiranja komunizma na vse mogoče načine prizadevajo in šikanirajo slovensko ljudstvo … Sinteza vseh dogajanj na celotnem slovenskem ozemlju nas sili do sklepa, da je končni namen vseh kompetentnih faktorjev Osi: popolno uničenje slovenstva kot takega.« (Glej Ehrlichov simpozij v Rimu, Mohorjeva Celje 2002, str. 268 – 277)
Prvotno besedilo spomenice je bilo z manjšimi spremembami poslano v vednost slovenskim članom begunske vlade v Londonu in v tej obliki se je ohranilo. Po naročilu škofa Rožmana je Ehrlich omenjeno spomenico 14. aprila 1942 priredil za Sveti sedež in domnevno jo je škof osebno izročil ob svojem obisku Vatikana v maju 1942. Njeno besedilo je za tisk pripravila Marija Vrečar in je bilo objavljeno leta 2002 v Acta ecclesiastica Sloveniae 24, str. 620)