KategorijaTeharje

Nagovor Marka Mehleta

N

 

(Teharje, 07.10.2012)

Spoštovani! Dovolite mi nekaj besed ob današnji slovesnosti v imenu mlajše generacije Slovencev, ki jim je mar za našo preteklost.

 

Človek bi ob vsem, kar se je nekoč dogajalo na tem kraju rad verjel, da je šlo za nekakšen zgodovinski nesporazum, napako ali neposrečen slučaj. Rad bi verjel, da se je nekdo le zmotil in da je v dobri veri del prebivalstva želel izvesti svobodoljubni prevrat v blagor vseh. Vendar je v to težko verjeti, ker mnogi tukaj zbrani, ki ste bili v dogodkih neposredno udeleženi veste, kako se je zgodba odvila. Videli ste neko posebno, strašno moč divjati po tej zemlji in ste jo čutili na lastni koži. Težko je verjeti v takšno dobronamernost, ker smo vsi videli posnetke in slike rudniških jaškov in kraških jam, in smo brali razne dokumente, ki nakazujejo drugačno zgodbo. Zlasti mladi bi radi verjeli, da je šlo le za nesporazum, ker nam ne gre v glavo, da sta bila komaj pol stoletja nazaj brat in sosed vrag. Ampak vsa naša dobra vera in in pripravljenost nekako ne moreta preko tega, kar vemo, da se je zgodilo. Ne gre za maščevalnost, gre za bolečino, ki jo nosimo v sebi. In za poštenost.

Vsa ostrina, ki jo premorejo besede, ne zadostuje, da se naša zgodba prebije v javnost, v zavest vseh Slovencev. Trkamo na vrata naroda in mu poskušamo odpreti ušesa. Zato smo tu in vztrajamo. In verjamemo, da je to pomembno. Naš glas je kakor krik otroka, ki joče od bolečine, pa vendar trpi v nemoči, ker ne najde pravih besed. Kdo nas bo osvobodil bremena naše preteklosti, ki zadeva naše in vaše, leve in desne? Ne ta liberalna stranka ne ona konzervativna, ne tretja popularna ne znajo ponuditi trajnih rešitev, prav tako ne filozofi, še manj pa gospodarstveniki. Toda prav danes se zdi, da je še edina skrb družbe gospodarstvo, ki naj bi bilo bolj pomembno od vseh zgodovinskih, političnih, kulturnih in verskih vprašanj, zlasti pomembnejše od zadeve, ki nas danes zbira na tem kraju. Kaj se dogaja z nami, da smo postali tako materialistični?

Vsak dan lahko slišimo v medijih ter pri bližnjih in prijateljih mnogo simptomatičnih izjav, ki nakazujejo, da naša kultura ne čuti več potrebe po samoohranjanju. Zgleda kot da je nekaterim vseeno, če bo zahodna krščanska civilizacija čez nekaj let ugasnila. Nezanimanje za politiko, skrb nad globalno prenaseljenostjo, pretiran skepticizem pri primerjalnem vrednotenju kultur ter povsod le objektivnost brez duše, nadvse hladna, razčlovečena objektivnost, vse to so simptomi tega pomanjkanja družbene samozavesti ali celo kulturnega samoohranitvenega nagona. To je problem ne le Slovencev, ampak celotne Evropske družbe. Če NE želimo biti to, kar smo, potem ne potrebujemo več društev in nevladnih organizacij, ne ministrstev za kulturo, niti muzejev, časopisov ali spominskih slovesnosti. Vse to, kar počnemo kot družba je sad našega prepričanja, da je naša kultura zares vredna in da nam je mar zanjo. Če pa takšnega prepričanja več ni, potem je popolnoma vse, kar se še v naši državi dogaja: vse novice iz medijev, vse televizijske oddaje, vsi koncerti, vse prireditve in zabave, vse javne razprave, forumi in okrogle mize, vse to so potem samo hrupi in nesnaga nekakšnega ogromnega tehničnega stroja, ki zadovoljuje zgolj organske potrebe prebivalstva, ki je indiferentno do vsega – pomembno mu je le, da stroj še naprej teče. Nekateri takšen stroj nazivajo zgodovina, drugi trg. Mi smo danes tu, ker verjamemo, da je naša družba več kot razredni boj ali prosti trg in da ima človek pamet, srce in dušo.

Kaj se mora spremeniti, da bomo Slovenci ozdravili zgodovinske rane? Kako predramiti družbo, da bo sposobna zaživeti v polnosti, s samozavestjo ter s prepričanjem v lastne vrednote? In najbolj pomembno: kako spodbuditi razpravo, da bo narod prenehal bežati pred lastno preteklostjo in se soočil z vprašanji, ki ostajajo nerešeni?

Prebujenje bo versko in krščansko, ali pa ga ne bo. Zagotovo ne bo gospodarsko, ker narod ne črpa svoje eksistenčne energije iz denarja in blaginje, iz gospodarskih forumov, iz izrednih penzij. Čeprav živimo v svetu materialnih potreb, se družba v resnici napaja iz duha, iz religije. Ta je tista, ki jo ohranja vitalno in ji da “željo po obstanku”. Evropska kultura je sad krščanstva, razvila se je takšna, kot se je, zaradi krščanstva, njene vrednote so se usidrale v zavest Evropejcev skozi stoletja krščanske vzgoje. Tudi konflikti, delitve in krize, ki se nas danes dotikajo imajo korenine v tej zgodbi. Zato se naše preteklosti ne da razrešiti brez sodelovanja tiste sile, ki je neločljivo povezana z oblikovanjem evropske ter slovenske kulture: to je religija. Cela Evropa se mora vrniti k veri, ali pa bo propadla.

Danes smo tu, da se spomnimo naših bližnjih. Njihove zgodbe so različne, vendar so se vsi znašli na tem kraju, ker so hoteli ubraniti dom, kulturo in vero. Naj nam ta spomin pomaga ljubiti to državo tudi tedaj, ko ni lahko, v današnji krizi. Misel na to, kaj vse so prestali nam da moč in pogum. Če so nam včeraj vzeli njihova življenja, se danes ne pustimo oropati ljubezni do te dežele.

Bodimo to, kar smo, in živimo to, kar nam je dano. Pokažimo svetu, da smo ustvarjalni in da zmoremo več. Zgodovina nam dokazuje, da so majhne skupine ljudi tiste, ki delajo spremembe, in ne masa.   Če nam želijo nekateri na vsak način dokazati, da smo manjšina, potem pokažimo, da lahko kot manjšina prekvasimo družbo. Svet ima denar, ima medije, ima oblast in ima nasilje, vendar imamo  mi nekaj močnejšega: imamo vero, imamo srce in imamo to dragoceno prepričanje, da  je to, kar počnemo, prav.

Hvala lepa!

 

Teharje 2012

T

Letošnji 7. oktober je prinesel letošnjo obletno spominsko slovesnost na Teharjah. Zbralo se je lepo število ljudi, sonce pa je otoplilo slovesnost, ki se je začela s sveto mašo, ki jo je daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih. V pridigi je znova povedal nekaj osnovnih dejstev v zvezi z žalostnim dogajanjem med revolucijo, ki se jih slovenski narod še vedno otepa, na koncu pa pozval k miru. Po sveti maši je sledila spominska slovesnost, na kateri smo po glasbenem programu slišali nagovore Marka Mehleta, Helene Jaklitsch in Boštjana Zadnikarja, ki jih tudi objavljamo.

Govore si lahko preberete tukaj:

 

Teharje 2011: Ite, missa est!

T

Počasi, tiho stopam v ta kraj. Kraj trpljenja, grozot, smrti. Kraj, ki prav zato neskončno presega moj um. Stopam s tesnobo v srcu in težkim korakom.
Za sabo puščam glasni, nori svet, ki me prepričuje, da je nebrzdano uživanje smisel življenja, kraja le napaka, uboj pa normalnost. Da ima družina lahko tudi dva očeta, da je splav pravica ženske, da vulgarno besedilo predstavlja višek sodobne literature, da so pesmi, ki jih slišim po radiu, vrhunec glasbene umetnosti. Taisti svet mi dopoveduje, da so Teharje kraj, kamor so upravičeno pripeljali sodelavce okupatorja, da so partizani iz moje rodne Primorske v svojem bistvu drugačni, da je Tito narodni heroj, da so komunisti osamosvojili našo domovino in da je Cerkev le središče moči in kapitala, homofobna inštitucija sredi sicer nadvse strpne družbe. Svet za mano me skuša zadušiti, ker glasno povem, da sem Božji otrok, in me označi za čudno, ker se iz lagodnega življenja v tujini vrnem v potapljajočo se Slovenijo. In kar je najhuje – takih očitkov sploh ne morem izpodbijati, saj svet pravi, da je itak vse relativno …

S temi sponami, ki me ne pustijo, da bi svobodno zaživela, prihajam semkaj – v eno izmed mnogih, z mučeništvom zgrajenih svetišč slovenskega naroda. In ko pokleknem pred veličino resnice, ki jo ta kraj razodeva, se naenkrat vse, kar mi je svet sprevračal, postavi na svoje mesto: Kri, na tem kraju prelita, mi razjasni, kaj pomeni ljubezen do matere, domovine, Boga. Tukajšnji mučenci mi s svojim zgledom pokažejo, kje je moje mesto, kaj je moje poslanstvo in kako ga izpolniti. Nebeški mir tega kraja mi namesto vprašanj zunanjega sveta ponudi dokončne odgovore. Kakšna jasnost, preprostost, svetloba! In ko izza oltarja zaslišim glas »Ite, missa est. Pojdite v miru!« vem, da moram dalje. Ne nazaj, naprej! Čeprav moram v isti svet, iz katerega sem prišla, ga sedaj dojemam drugače. Moja dolžnost je, da mu povem, kar sem tu doživela in za kar sem sedaj prepričana, da je prav. Da nadomestim glasove tistih, ki so za domovino in vero dali svoje življenje.
Zato, dragi bratje in sestre, obljubim, da bom v moči silnih milosti, ki so jih ti mučenci pridobili zame in za mojo domovino, med rojaki zagovarjala resnico in širila veselje. Tega so si želeli, za to so umrli. Njihova srčnost naj me pri tem krepi, zvestoba pa spodbuja k vztrajanju. Če bom padla, se spet vrnem na enega od teh posvečenih krajev, saj jih najdem vsepovsod. Tudi to, da jih je toliko, je – na nek način – milost. Hvala Ti, Bog, da mi prav v času, ko postajam soodgovorna za slovensko in krščansko družbo, odstiraš te velike tokove svoje ljubezni. Daj mi odprto srce, da jih bom sprejemala in z njimi združevala slovenski narod, da bo spet postal in ostal Tvoj. Amen.

 

Teharje 2011: Nagovor Federica Potočnika

T

Dragi rojaki, pozdravljeni!

Prihajam med vas najprej s spoštljivim spominom do tega kraja in do dogodkov v njem, pa tudi z željami in pričakovanji. Imam željo, da bi se na ta kraj hodili žrtvam poklonit brez grenkega občutka, da pravici ni bilo zadoščeno, in gojim tudi pričakovanje, da bo to slej ko prej tako.
Na tem kraju se je dogajalo neznosno trpljenje. Si ga preprosto ne znam predstavljati. Ljudje, ki so doživljali svoje zadnje trenutke, ki so vedeli, da se bliža njihov konec, in ki so vedeli, da to ni pravično. Nastavili so lice. Udarjeni so bili. Nastavili so drugo lice in bili znova udarjeni. Dali so obleko, dali so plašč in bili še bolj udarjeni. Dali so življenje in tudi to ni bilo dovolj, saj so jih prekrili s smetmi. Kdaj je sploh dovolj? Kako je gledati v puškino cev? Kakšna
nemoč! Prav nič jim ne zavidam.

Si tudi ne morem predstavljati besa, ki je pripeljal do takih skrajnih dejanj. Kaj se je dogajalo v glavah tistih, ki so držali puške? Ali so videli, da je na drugi strani cevi ČLOVEK? Ali so si domišljali, da tako osvobajajo domovino, ali so se zavedali, da bratu, sosedu, prijatelju odvzemajo življenje? Življenje … najdražje, kar imamo, to je naše vse! Me zanima, ali so kdaj stali na kupu trupel – torej oseb z imeni in priimki, z dostojanstvom! – in bili zadovoljni, če ne ponosni, na ta svoja dejanja. Zavedeni, zaslepljeni, spremenjeni v zveri. Ali so lahko mirno hodili po svetu, ne da bi jih vest preganjala? Kako lahko živiš, potem ko narediš nekaj takega? Kako lahko sploh narediš kaj takega? Tudi njim ne zavidam.
Tak je obraz groze, ki so jo morali eni in drugi nositi s seboj. Ampak tega ne smemo prenašati naprej. Mlade generacije moramo delovati skupaj, ne narazen, če želimo svojo domovino peljati naprej. Dobro se moramo zavedati grozot, ki ste jih doživljali, se od njih naučiti in jih nikoli ponoviti kakor tudi ne dopustiti, da se kdaj ponovijo. Ne smemo nemo gledati, kako se današnja družba še vedno deli glede na dogodke izpred 65 let. Želimo si svetlo prihodnost.
Veliko se je govorilo o spravi, malo naredilo, a dejstvo je, da jo potrebujemo in do nje bo moralo priti. Ampak kaj je sprava? Sprava ni skupen obisk nekega predsednika vlade in nadškofa na enem od naših morišč. Sprava ni stisk rok nekega predsednika in nadškofa v Kočevskem rogu. Se sprašujem, ali sta to sploh prava predstavnika vpletenih strani. Dobivam namreč vtis, kot da je bila naša državljanska vojna med Cerkvijo na eni strani in demokratično izvoljeno slovensko vlado na drugi. Osebe, pri katerih mora priti do sprave, ste vi. Med vami, ki ste bili prizadeti, in tistimi, ki so trpljenje povzročili. Konec koncev tudi med nami vsemi, ki še danes čutimo posledice teh dogodkov.
Kako? Drznem si reči, da preprosto: Treba je odstraniti gnile temelje in postaviti nove, zdrave. Zdravi temelji slonijo na resnici, na zgodovinskih dejstvih,  na tem, da rečemo bobu bob, da priznamo vse totalitarizme kot slabe in da so ti ljudje, ki so bili na teh krajih pomorjeni, vse prej kot drugorazredni. Na tej osnovi lahko začnemo graditi. Režimske propagande ne smemo zamenjati za zgodovino. Ta že dolgo časa sloni na lažeh, pa čeprav so dejstva jasna. Nekateri celo mislijo, da je bilo pomorjenih premalo in da je to okoli nas le odraz pravične kazni. Predstavljajte si, kakšna zaslepljenost mora vladati med
nekaterimi. In rečem zaslepljenost, saj si resnično težko predstavljam, da bi bil kdo tako gnil v sebi, da bi to morijo zavestno podpiral.
Od krvnikov poslušam tudi to, da se je treba pogovarjati. In se strinjam, pogovarjati se je treba. Pomagati jim je treba, da se otresejo vsiljenih  prepričanj, da razumejo, da je to okoli nas narobe, da slišijo zamolčano plat zgodbe, da bodo lahko tudi oni prišli do resnice. In ko bo končno prišlo do tega, da vsi razumemo kaj se je zgodilo, kdo je izrabil boj proti okupatorjem za dosego oblasti, kdo se je šel revolucijo in kdo se je pred njo branil, kdo je streljal in kdo je padal … Ko bo to vsem jasno, je sprava na dlani.
Mi moramo razumeti, da je pranje možganov predolgo trajalo, da bi lahko čez noč kritično spregledali, kar so nekoč zagovarjali. Čas je potreben, ampak bo, ker mora biti. Razum mora prevladati, ker tako je prav.
Želim si, da v nas ne bi bilo občutka grenkobe. Želim, da bi bilo pravici in pravičnosti zadoščeno. Vem, da bo, to ni vprašanje. Ampak želim si to čim prej, ker ne bo samo moralno zadoščenje žrtvam in vsem, ki so to morijo preživeli. Ko bo prišla resnica na dan, bodo tudi tisti, ki so držali puške v rokah, lažje razumeli in prenašali svojo težko krivdo.
Razčistilo se bo. Resnica bo prevladala, ker resnica vedno prevlada. Bodimo torej brez skrbi – končalo se bo tako, kot se mora. Hvala lepa!

 

 

Teharje 2011: Govor predsednika NSZ

T

Spoštovani romarji na Teharje, na kraj neizrekljivih zločinov in trpljenja množice slovenskih mož in žena, romarji na kraj, kjer so umirali ali odkoder so odhajali v smrt še vedno zamolčani, neobstoječi  ali pa zaničevani slovenski mučenci in mučenke!

Današnje spominsko  razmišljanje  začnimo z lansko zaključno besedo, ki izhaja iz  splošnega človeškega spoznanja: Samo z resnico o preteklosti bomo razumeli sedanje stanje in bomo znali odločati o prihodnosti!

To spoznanje se je dramatično in povsem jasno izkazalo letos  z nepopravljivim razsulom vladajoče koalicije in katastrofalnim padcem slovenske vlade.  Vladajoče leve stranke nikakor niso razumele sedanjega stanja in niso znale odločati o prihodnosti, ker nočejo spoznati resnice o preteklosti.  Vladajoči niso razumeli sedanjosti in propadli so, ker niso poznali resnice o preteklosti. Vztrajali so pri komunističnih partijskih »resnicah« in navadah iz prejšnjega stoletja in jih utrjevali z novimi lažmi. Vsa drugačna spoznanja in dejstva so  zavračali kot nedopustno revizijo tiste zgodovine, ki so jo sami postavili. Sedaj je resnica, so gola dejstva revidirala njihovo govorjenje in ravnanje ter jih pogreznila v preteklost brez sedanjosti in brez prihodnosti.

Kaj nam je propadla koalicija in njena vlada zapustila po treh letih vladanja in drsenja v lažno preteklost na področju, ki je v središču delovanja in pozornosti Nove slovenske zaveze? Ničesar! Evropskih konvencij in deklaracij  o obsodbi vseh totalitarizmov, temeljnega evropskega spoznanja resnice o preteklosti  niso sprejeli. Z »vojnimi« zakoni so žive in mrtve nasprotnike boljševiške revolucije in njihove svojce tudi formalno potisnili  med drugorazredne državljane. Mrtvih niso izkopali in identificirali, niso   jim dali javnega groba niti skupne grobnice.  Tudi ta spomenik, pod katerim stojimo, je še vedno brez imen in brez zgodovine.

Vlada in njena ministrstva niso izpolnila nalog, ki jih nalaga zakon o vojnih grobiščih. Niso vzpostavili registra vojnih grobišč, niso odmerili, odkupili  in uredili zemljišč z grobišči in niso jim dodelili statusa kulturnega spomenika. Ustavili so sondiranje in raziskavo grobišč. Hudo jamo  so zaprli,  ustavili raziskave in izkop žrtev. Spreminjajo jo v muzej,  kjer si bodo turisti in drugi obiskovalci proti plačilu tešili svojo radovednost na ostankih žrtev najhujšega zločina. Poleg anonimnega spomenika tukaj nad nami in anonimne »drvarnice« pri breznu pod Krenom bo tako »pietetni muzej« v Hudi jami tretja velika materializirana žalitev mrtvih in živih žrtev nečloveškega boljševizma.

Tako je, kjer o grobovih  svojih žrtev odločajo tisti, ki so jih umorili ali njihovi nasledniki! Vladne Komisije za prikrita grobišča sicer niso razpustili, čeprav je bila nekajkrat tik pred tem. Onemogočili so jo na manj opazen način. Odvzeli so denar za njeno delo in kadrovsko izpraznili  službo za vojna grobišča, ki je bila  strokovna in administrativna podpora komisije.

Tudi spremenjeni Zakon o žrtvah vojnega nasilja, ki je že sam po sebi  nejasen,  mnoge upravne enote izvajajo ozko z iskanjem nemogočih razlogov za zavrnitev zahteve. V uradnem postopku pa za mnenje vprašujejo celo tiste, ki so vojno nasilje povzročili.  Če pa že komu uspe na prvi stopnji, mu pozitivno odločbo razveljavi ministrstvo za delo v revizijskem postopku. Pogubno stanje, zakone imamo, krivice ostajajo, žrtve pa umirajo!

Pred dnevi  je časnikar v kratkem opisu padlega predsednika vlade zapisal, da  mu nekaj simbolnih gest za spravo in umiritev ideoloških strasti ne moremo odrekati: »Šel je pred Hudo jamo z nadškofom Stresom, se udeležil spominske slovesnosti in maše pod Krenom.«  Ali je šlo res za spravo in umiritev ideoloških strasti?

Na zunaj je bilo res tako videti, videz je bil dober. Za videz je tudi šlo! Če  stvari pogledamo navznoter, poiščemo vzroke in posledice,  pa bomo videli vse kaj drugega. Sprave in umiritve niti simbolno ne!  Najbolj prizanesljivo gledano je šlo predvsem  za postavljanje pred volivci in javnostjo. Bolj analitičen pregled pa pokaže, da je šlo pri obisku Hude jame vsaj objektivno tudi  za potiskanje škofov na zaničevan položaj poveljnikov oboroženega protikomunističnega odpora,  najmanj pa za prezirljivo ignoriranje  Nove slovenske zaveze kot legitimnega predstavnika umorjenih slovenskih bataljonov in predstavnika njihovih brezpravnih svojcev.  Če je šlo za spravo, zakaj je šel v Hudo jamo s škofom, zakaj ne s predstavnikom Nove slovenske zaveze, s katerim od preživelih slovenskih vojakov?  In če že s škofom, zakaj z ljubljanskim, zakaj ne s celjskim, v katerega pristojnosti je Laško s Hudo jamo?

Ne, že dolgo jih poznamo in ne damo se več preslepiti! Neizmerno trpljenje in velika smrt nam neprisebnosti ne dovolita. Videz  deluje pri tistih, ki so videli samo predsednikovo pot z nadškofom v Hudo jamo  in njegovo  udeležbo pri lanski spominski slovesnosti na Rogu. Pozornost pa je treba posvetiti pravemu namenu in posledicam njegove udeležbe. Borut Pahor, predsednik stranke, ki je pravna in idejna naslednica zločinske Komunistične partije Slovenije, morilke žrtev v roških breznih in drugih jamah po vsej Sloveniji, je na lansko spominsko slovesnost šel zato, da bo tam govoril, da bo govoril  romarjem, zbranim ob breznu z žrtvami komunizma. Tako se je tudi zgodilo.

Že sam Pahorjev namen in njegova uresničitev sta nekaj, kar je v normalnem svetu nepojmljivo brezobzirno in neizmerno nedostojno.  Še posebej zato, ker je to storil v dogovoru z drugimi, brez privolitve prizadetih in proti jasno izraženem nasprotovanju Nove slovenske zaveze. Svojo brezobzirnost, robato ignoranco do umorjenih in popolno odsotnost sočutja do žalujočih pa je potrdil s svojim nagovorom. Ni obsodil morilcev, obsodil je žrtve, da so držale roko okupatorju! Morilci so s povojnim  maščevanjem samo pretiravali. Morili so torej upravičeno, le nekaj oseb so preveč ubili! Nič o komunističnem napadu na slovenski narod, niti besede o partizanskih grozotah spomladi 1941, ki so povzročile in določile vse žrtve in vse  trpljenje Slovencev do padca komunizma in odrešitve leta 1991.

Kljub predsednikovemu neznanju o bližnji slovenski preteklosti in njegovi brezbrižnosti do silnega trpljenja, do stvarnega in moralnega razdejanja, ki so ga Slovencem povzročili njegovi strankarski predniki in somišljeniki z boljševiškim nasiljem, ne smemo pretiravati z zgražanjem nad njim. Je pač otrok svojega kraja in svojega časa! Oboje pa deluje skrajno megleno  in zmedeno po visoko povzdignjenem komunističnem načelu, da je  resnic  več. Zato je v Sloveniji vse polno čudnih resnic o času druge svetovne vojne, ne samo pri komunistih, tudi pri mnogih demokratih, celo pri kristjanih.

Omenimo jih samo nekaj. Nekdanji partizan, eden redkih, ki išče resnico, nam že dolga desetletja ponuja deklaracijo o spravi, katere podlaga je ugotovitev, da je bil t. im. narodno osvobodilni boj veliko moralno dejanje, obenem pa veliko zlo za slovenski narod. Velika zmota! Zlo ne more biti obenem tudi moralno dejanje.

Večkrat smo že brali, da so se nasprotniki revolucije upravičeno uprli nasilju, da je šlo za dovoljeno samoobrambo, vendar tega ne bi smeli storiti z orožjem. Upor brez orožja proti orožju, ni obramba. Pri brezvestnem napadalcu je le vzpodbuda k še večjemu nasilju.

Večina govornikov ali piscev, ki namerava kaj povedati o medvojnem dogajanju, pripoved začne z izpovedjo svoje vere.  Do padca komunizma se je to dogajalo tako, da je govornik najprej povedal modro misel Marksa ali Lenina, kasneje tudi Tita, nato pa je lahko nadaljeval tudi s kritično pripovedjo o gradnji prašičje farme ali z razlago delovanja toplotne črpalke. V letih po osamosvojitvi   obvezni credo  izražajo z besedami o pravici do oboroženega upora proti okupatorju, o moralni dolžnosti upora proti okupatorju, o veličastni vstaji proti okupatorju, o zmagovitem NOB-ju, celo o svetem boju proti okupatorju.

Komunistični NOB je torej sveta krava Slovencev, po letošnjem Prešernovem nagrajencu celo »temeljno dejanje« Slovencev. To je dogma, o tem se ne razpravlja in se ne sme razpravljati. Pa bi morali razpravljati in razmišljati tudi o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji se pravica do upora sme uveljaviti, kakšna je odgovornost tistega, ki sproži oborožen upor proti obstoječi oblasti. Upor pomeni vojno, pomeni smrt in trpljenje.  NOB ni bil samo potikanje odraslih in zdravih ljudi po gozdovih, bil je tudi neznosno trpljenje in grozovita smrt neštetih otrok, žena, ujetnikov,  bolnikov in starcev. Bil je materialno in moralno razdejanje domovine in naroda. Zato ne gre govoriti o moralni veličini boja proti okupatorju,  obenem pa se zgražati nad neznanjem in  nemoralnostjo Pahorja in njemu podobnih otrok sedanjega časa.

Značilnost našega stanja in védenja je tudi dejstvo, da o polpreteklem času, katerega bistveni dogodki so bili na Kranjskem,  največ govorijo ljudje izven tega ozemlja. Zato je njihova presoja vprašljiva, pogosto očitno napačna. Za primer poglejmo Primorsko. Vsi pripovedujejo in govorijo, kako strašno je bilo fašistično preganjanje primorskih Slovencev, ki so se zato upravičeno uprli z oboroženo organizacijo TIGR.  Z navdušenjem govorijo o primorskih duhovnikih, ki so bili zvesto na strani preganjanega ljudstva, junaški Čedrmaci.  Na drugi strani meje pa so po njihovem gledanju in govorjenju bili izdajalski nasprotniki boja proti fašizmu, sodelavci okupatorja, ki so jih v izdajo in v  ljudstvu sovražno delovanje vodili pokvarjeni duhovniki.  Celo v Družini je odličen katoličan o nekih duhovnikih  pomembno poudaril, da so to bili primorski duhovniki, ne domobranski!
Čeprav Primorcem verjamemo vse o fašističnih zločinih in preganjanju in nimamo v mislih nič lepega o fašistih, pa vendar ne moremo mimo brez primerjave s t.im. Ljubljansko pokrajino pod italijansko okupacijo in komunističnim nasiljem. Fašisti so na Primorskem res morili Slovence. Po podatkih v Enciklopediji Slovenije so v 25 letih fašistične oblasti na Primorskem ubili 16 Slovencev, za katere je znano, kdaj in kje so bili ubiti in kje so pokopani. Preganjali so tudi duhovnike, vendar nam ni znano, da bi umorili tudi kakšnega slovenskega duhovnika.

Poglejmo čez mejo v našo ožjo domovino. Komunistični partizani so v prvem letu »osvobodilnega boja« pred začetkom samoobrambnega odpora Vaških straž neposredno umorili blizu 1500 neoboroženih Slovencev, mož in žena, tudi 20 duhovnikov in redovnikov ter več celotnih družin z dojenčki vred. Ne preprosto ustrelili kot fašisti Primorce, večino so grozovito mučili in tudi žive metali v brezna. Da o ropanju premoženja in uničevanju slovenskih domov niti ne govorimo.  Vse to so počeli Slovenci   svojim znancem in  sovaščanom.

Upoštevaje število prebivalcev že primerjava števila umorjenih fašističnih in komunističnih žrtev nedvoumno pokaže, da je bilo nasilje komunistov v t.im. Ljubljanski pokrajini neznansko hujše kot fašistično na Primorskem.  Grob račun pokaže, da je bilo komunistično nasilje v prvem letu »osvobajanja« takšno, kot če bi fašisti v 25. letih na Primorskem umorili več kot 30.000 Slovencev.  Umorili pa so jih 16, s tem je oborožen upor TIGRa opravičen.  Oborožen odpor Vaških straž proti komunističnim morilcem pa je za iste razlagalce zgodovine »narodna izdaja« in   »zločinska kolaboracija«, duhovniki, ki so s svojimi verniki trpeli pod boljševiškim terorjem,  pa »pokvarjeni belogardisti«, ki so hlepeli za izgubljeno oblastjo.  Na eni strani junaški Čedrmaci, ker so branili slovenski jezik, na drugi strani zločinski izdajalci, čeprav so branili slovenska življenja in domove.

Te velike laži in hinavščine mnogi tudi med kristjani nočejo videti in ne spoznati. Je pač prijetno in lepo biti na »pravi strani«, med junaki »največjega moralnega dejanja«, zmagovitega upora malega naroda proti svetovnemu fašizmu. Kot nas je poučil Kocbek in za njim še mnogi, zlo pri tem  ne šteje, je  del veličastja. V takšni moralni zmedi so zrasli tudi kučani in pahorji, stanovniki in tũrki, tudi mnogi demokrati. Zato ne poznajo resnice o preteklosti in ne morejo upravljati sedanjosti. Prihodnosti pa z njimi sploh ne bo, saj vemo, da prihodnost na laži ni mogoča!

{gallery}2011_teharje{/gallery}

Teharje 2009

T

Spoštovani!
Pravkar je za nami teharska nedelja. Tisti, ki smo bili na Teharjah in tisti, ki nas ni bilo tam – vrnimo se tja s svojo mislijo, poglobimo se v ta kraj. Od tam lahko odidemo v svet boljši, kakor smo bili, kot je rekel Justin Stanovnik v osrednjem govoru na slovesnosti. Lepo vas vabimo, da preberete njegov govor Jezik, pogum in usmiljenje in ohranite Teharje v svoji misli.
Oči, ki so na tem svetu ugasnile na Teharjah, so žive in večno odprte v nekem drugem svetu: pred njihovim pogledom stojimo.
Z Bogom,

Uredništvo

Jezik, pogum in usmiljenje

J

Na začetku te spominske slovesnosti čutim najprej čast in dolžnost, da pozdravim spoštovane in odlične goste, gospoda škofa dr. Antona Stresa, novega teharskega župnika g. Miha Hermana, predstavnike družbenih in političnih ustanov in organizacij, sorodnike, krajane in prijatelje tistih, ki se jih tu spominjamo, in vse ljudi dobre volje: pozdravljeni in zahvaljeni, da ste prišli.

Zbrali smo se pri maši za pokojne, ki so tukaj, preden so jih odpeljali v smrt, preživljali zadnje dneve in zadnje ure. In kakor sorodniki in prijatelji ob vsaki taki maši, potem ko se konča, še postojijo ob grobu in govorijo o pokojniku in njegovih zadevah, ko je še živel, pa tudi o njegovih zadevah, ko ga ni bilo več na svetu. To je preprosto zato, ker smo ljudje tako narejeni, da o tem, kar smo imeli ali imamo radi, radi tudi govorimo. Če ob tem ugotovimo, da je pokojnik ostal v spominu ljudi približno tak, kakršen je v skladu z našim védenjem bil, smo pomirjeni, če pa se o njem napletajo neresnice, čutimo, da ga moramo braniti in zavarovati. Gotovo ste opazili, da govorim – kako bi rekel – v podobi. To je zato, ker bi rad čim bolj nazorno pokazal, kako zelo naravno je, da tudi po maši za teharskimi žrtvami še malo počakamo in premislimo, kako so stale njihove zadeve, ko so še živeli, in kako stojijo sedaj, ko ne živijo več – ko jih že štiriinšestdeset let ni več na svetu.

Tako že s prvo mislijo zadenemo ob dejstvo, da se jim kakor nekoč tudi danes godi krivica: ne samo takrat, ko so jih gole in pretepene podili na Hrastniški hrib ali pa pehali v Hudo jamo; tudi še potem, ko so jih drugič ubijali, takrat ko so se zavedeli, da morajo ubiti še njihov spomin in so na kraje, kjer so ležali, začeli valiti kiklopske skale molka. Za ta molk so potem skrbeli tako, da so najeli na tisoče plačanih rok, takšnih, ki so znale pisati, in takšnih, ki so znale izdelovati in nastavljati prisluškovalne naprave – po hišah, po pisarnah, po delavnicah. Obojih je bilo v tej domovini veliko – takrat in sedaj. Tisti, ki se jih danes spominjamo, so bili torej tako ubogi, da jim niso vzeli samo mladih življenj, ampak tudi čast in dobro ime, do česar ima pravico še tak siromak.

Kakor vidite, ne govorim samo o enem umrlem, kakor sem začel, ampak o mnogih umrlih. Samo od tu so ji odpeljali v dveh skupinah, najprej od 1. do 9., potem pa od 21. do 23. junija 1945 4000 ljudi, zvečine mladih fantov in mož, potem pa še približno 100 deklet in žena. Kdo so bili ti ljudje? To so bili ljudje, ki se niso slučajno zbrali in ki niso slučajno postali skupina, ki niso brez razloga poiskali drug drugega, ampak zato, ker so hoteli braniti sebe, svojo družino, svojo vas, svojo slovensko in krščansko tradicijo – svojo v zgodovini pridobljeno istovetnost, svojo identiteto – to, kar so bili, po slovensko povedano. Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti.

Spričo te okoliščine pa naš jezik – naše govorjenje – nujno dobiva značaj političnega. Ne more biti tako, da o umoru tolikega števila ljudi ne bi govorili tako, da bi naš govor nujno začel iskati podobo političnega. Če hočemo govoriti o ljudeh, ki so umrli zato, ker so hoteli obstajati v duhovnem prostoru, ki se imenuje civilizacija, naš govor ne more ostati nepolitičen. Če bi ostal, ne bi bil resničen. Političen govor pa je posoda tiste misli, ki preiskuje, kaj si človek sme misliti o sebi in kaj si narod sme misliti o sebi, pa tudi to, kar si narod mora misliti o sebi, če hoče ostati narod.

Tu pa naletimo na hude težave – in na nove naloge. Če hočemo servisirati politični govor, moramo imeti politični jezik, kakor se je izoblikoval naravno in svobodno. Naš jezik pa je ranjen. Ljudje, ki so nasledili te, ki so jih pomorili in odstranili in se potem polastili domovine, so imeli tàko politično dušo, da ni mogla, če je hotela uresničevati svoje ambicije, ostati vezana na normalni jezik.

Kako je ranjenost jezika nastajala in rastla, naj najprej nakažem na nekaj izrazih. Najprej na izrazu, ki ga je nedavno iznaša neka gospa. Njena iznajdba se glasi: »katoliški totalitarizem«. Izraz »katoliški« je vezan na mnoge stvari, tudi na neprijetne, »katoliškega totalitarizma« pa ni. Ta izraz je ponaredek ali falzifikat. In če sedaj za trenutek tudi na to besedo pomislimo kot na menjalno sredstvo, ne za stvari, za kar uporabljamo denar, ampak za misli, potem je kmalu jasno, da tudi tu, ravno tako, kakor če bi vtihotapili v menjalni sistem ponarejene bankovce, nastaja velika zmeda. Ne da ne bi mogli več kupovati in prodajati, ampak se nam bo zgodilo nekaj veliko hujšega – počasi ničesar več ne bomo mogli povedati. In če je, nadalje, Kočevski Rog »napaka«, kaj pa je potem to, kar je bila nekoč napaka? In potem, kaj pa je Kočevski Rog? Nič, saj ga ni več, zakaj Kočevski Rog prav gotovo ni napaka. Torej ga ni. Kaj pa na primer »narodnoosvobodilni boj«? Kaj pa naj bi to bilo? Ali naj bi bile sile, ki so ta boj bojevale, tiste, ki so v prvem letu svojega obstoja nasilno odvzele življenje 1.500 Slovencem, v drugem samo jeseni 600, v tretjem in četrtem letu pa domala 20.000. Kakšen »narodnoosvobodilni boj« pa je to? Kaj pa beseda »osvoboditi«, kaj pa pomeni ta beseda? Ko so slovenske »osvobodilne« sile osvobodile Slovence, so jim na mah vzele »človekove pravice«. Ali je narod »svoboden« šele takrat, ki nima več človekovih pravic? Kaj pa »sovražni govor«? Ali ste že opazili, da je »sovražnega govora« lahko obtožen tudi človek, ki trdovratno vztraja pri tem, da je dvakrat dva štiri (ali pa pri čem podobnem)? Dvakrat dva je seveda štiri, pravijo, a včasih nastane položaj, da je bolj pripravno, če je 2 x 2 = 5. Tedaj je jasno, spet pravijo, da samo sovraštvo lahko žene človeka, da tišči s svojim 2 x 2 = 4.

Saj vidite, mar ne, skoraj vsak dan, da kake stvari preprosto ne morete več povedati? Ali niste doživeli, ne da bi vam kdo pripovedoval, ampak ste to sami skusili, da imata od dveh stavkov: »Cel dan je lilo, zvečer pa so bila tla mokra« in »Cel dan je lilo, zvečer pa so bila tla suha,« oba enake možnosti, da bosta obveljala? Zelo pogosto se vam torej zgodi, da česa ne morete sporočiti ali povedati, in to tem bolj pogosto, čim važnejša je stvar, ki jo želite sporočiti.

In kaj je bolj važno kakor je to, kar se je zgodilo s temi, ki so, pred več kot pol stoletja, v zadnji zapuščenosti umirali ali tukaj ali pa kje drugod, tudi v krajih in tudi tako, in tudi na tak način, da ne bi verjeli, ko ne bi vedeli, da je bilo res.

Toda vemo, da je bila tista groza nad grozami res, in se sprašujemo, kako si tisti, ki so to storili, in tisti, ki ženejo njihovo stvar naprej, še upajo hoditi po Sloveniji – potem, ko je čas tako dramatično potrdil, kdo so bili in kaj so bili. A to niso ljudje, ki bi imeli talent za zardevanje; kako bi mogli pričakovati, da bi potem, ko so jim bili izstavljeni taki dokumenti, kot je Barbarin rov, potegnili politične konsekvence in odšli? Tako kot se je izrazila Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku, ki so ji drugo jutro po padcu gradu za železniško postajo v Velikih Laščah ubili dva brata, tretjega pa dober mesec kasneje v Jelendolu. Rekla je: »Naši so bili premalo krvoločni, takih, kot so bili oni iz hriba, pa ni bilo še nikoli nikjer.«

Da bomo torej lahko še kaj povedali, moramo »varovati jezik«. Ta stavek ne pomeni nič drugega, kot govoriti pošteno, ali govoriti resnico. To pa lahko delamo vsi, mar ne.

Predvsem pa moramo govoriti takrat, ko je treba. Nedavno mi je neka gospa, eden najboljših ljudi, povedala naslednje. Nekoč je sedela v damskem salonu, pod havbo, kot se reče, nekaj metrov stran, tudi pod havbo, pa dve drugi gospe. Nenadoma pravi ena od njiju: »Še premalo so jih pobili.« Če človek kaj takega sliši, ne bi smel biti tiho. Naj ne bo slišati preveč patetično, toda včasih se zazdi, kakor da bi ves svet čakal na vašo besedo. Nočem vas vznemirjati in pretiravati, a vseeno: včasih je tako, kakor da bi ves kozmos umolknil in čakal, kaj boste rekli. Ko je gospa izpod havbe zaslišala tisti stavek – najbolj pokvarjeni stavek, ki ga je v sedanjem času mogoče sestaviti iz slovenskih besedi – je bogve iz katerega razloga obsedela. (Bodimo tiho, vsem se to dogaja.) Bolj važno je nekaj drugega. Kaj pravite, koliko gospa bi tako ravnalo? Odgovorite si z odstotkom. Mi pa končajmo svoje razmišljanje z nekaj vprašanji:

Ali Slovenci že vemo, kaj se pravi biti državljan? Demokracijo sestavljajo državljani, državljana pa ni brez minimalnega poguma. Poleg državljanov imamo namreč tudi podanike. Demokracija, sestavljena iz podanikov, pa je karikatura države. (Ali je to politično govorjenje? Da. To je politično govorjenje.) Kaj pa usmiljenje? Ali ni tako, da v človeka, ki ima kaj zgodovinske domišljije, na tem kraju ne more, da ne bi stopilo usmiljenje? Ko tam doli onstran barak na cesti, ki pelje iz taborišča, zagledaš mlade fante, ki jim boljševiki vežejo roke, najprej vsakemu posebej, potem pa še po dva skupaj, fante, za katere veš, da jim bo čez dve uri ali malo več na Hrastniškem hribu ali v Barbarinem rovu vzeto ‘ljubo življenje’, kot pravi stari Homer, ali je mogoče, da te, ko to gledaš, ne bi zalilo usmiljenje. (Ali je tudi to politično govorjenje? Tudi. Kakšna družba ljudi pa naj bi bila država, če se po medčloveških prostorih ne bi pretakalo usmiljenje? Mi pravimo usmiljenje. Danes pa vsi gonijo samo o solidarnosti. Kaj pa je, prosim vas, solidarnost v primeri z usmiljenjem, ki ima prvo berilo v evangeliju?) Če pa nas ta kraj opozarja, kakor smo videli, na tisto fino reč, ki se imenuje jezik, ki nam omogoča, da lahko kdaj pa kdaj kaj povemo in ostanemo ljudje; če nas ta kraj uči o tako visokih rečeh, kot so jezik, pogum in usmiljenje, ali ni potem tako, da imamo vse možnosti, da odhajamo od tod boljši ljudje; in upamo, da to mnogim tudi uspe.

Da torej odhajamo od tukaj boljši ljudje! – A sedaj pomislite, kakšen honorar je bilo treba za to učno uro plačati! Tisti, ki bo zaslutil, kaj pomeni Huda jama, Kočevski Rog, Brezova Reber, Krimska jama, Maverlen itn. itn. itn. – ali si bo tak človek potem upal izostati od te ure? Manjkati na tej uri? Ali ne bo potem vedno več ljudi, ki jim ne bo več tuja misel, da nam je bila na velikem prelomu časov, ki je pred nami, ta ura dobrotno prirejena zato, da bomo mogli še štirideset dni in štirideset noči potovati do svete gore Horeb.

Teharje, Bukov žlak – nedelja, 4. oktober

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.