KategorijaSlovesnosti

Kočevski Rog 2020

K

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Pred nami je naša osrednja spominska slovesnost, kjer se bomo spominjali množičnega pomora Slovenske narodne vojske v Kočevskem Rogu pred 75 leti.

Vabimo vas, da sveto mašo in slovesnost po njej ob breznu pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu spremljamo na sporedih TV Slovenija in Nova24.

Sveto mašo ob 75-letnici revolucije in množičnih pobojev bo daroval ljubljanski nadškof metropolit, predsednik SŠK msgr. Stanislav Zore ob somaševanju duhovnikov.

Spominska slovesnost po maši se prične z uvodno besedo Nove Slovenske zaveze, ki jo bo prebrala Jasmina Rihar.

Sledita nagovora predsednika vlade Janeza Janše in predsednika republike Boruta Pahorja.

TV Slovenija bo predvajala mašo in spominsko slovesnost z govori v več ločenih terminih in sicer:

  • sobota, 6. 6. 2020 ob 16:00 in 20:50 na TVS 3: govori,
  • nedelja, 7. 6. 2020 ob 10:00 na TVS 2: maša; ob 11:40 ter ob 19:20 na TVS 3: govori,
  • ponedeljek: 8. 6. 2020 ob 9:35 na TVS 3: govori.

Nadškof bo sveto mašo daroval na resničnem mestu poboja Slovenske narodne vojske, ob breznu pri Macesnovi Gorici. Zato vas še posebej vabimo, da vzpodbudite svoje sorodnike in prijatelje, naj s pomočjo televizije v duhu obhajajo sveto daritev za naše roške žrtve in njihove krvnike. Prva sveta maša ob pravem breznu slovenskih domobrancev, 75-letnica revolucije in 30-letnica prve roške slovesnosti so trije mejniki s pomembnimi sporočili.

  1. Premik naše slovesnosti k breznu pri Macesnovi Gorici nas opominja, da smo skoraj 30 let prihajali žalovat in obujat spomin k napačnemu breznu. Oblastniki, ki so si slovesnost po maši leta 1990 prisvojili, so to vedeli, a so nas pustili v zmoti. Toda resnica je prišla neizprosno na dan. Poslej bomo obhajali spomin na naše žrtve na kraju njihovega resničnega trpljenja.
  2. 75-letnica pobojev nas spominja na to, da je komunistična revolucija prekrila slovensko zemljo z dejanji, ki so Slovencem storila nepojmljivo zlo, povzročila nepredstavljivo trpljenje. Trpele so mučene in pobite žrtve; trpele so sirote in vdove; trpele so družine žrtev v dolgih desetletjih, ko svojega žalovanja ljudje niso smeli niti pokazati. Posredno pa je trpel in še danes trpi ves slovenski narod: kajti revolucija je s poboji odtrgala Slovence od tkiva evropske krščanske omike, v kateri smo se razvili v narod; pahnila nas je v barbarstvo, v katerem so desetletja vladali nasilje, pravica močnejšega, laž in predvsem strah …
  3. Spomin na 30-letnico prve roške slovesnosti je svetel in temen: svetel, ker je bila prvikrat ob roških breznih darovana sveta maša in so žalujoči po dolgih desetletjih lahko prvikrat javno pokazali svojo žalost; in temen, ker so si nasledniki krvnikov prisvojili slovesnost po maši za lažno rehabilitacijo. S geslom, da je bila sprava tedaj dosežena, je bila ob pomanjkanju pravih dejanj v resnici zavrta.

Zato smo ob letošnji priložnosti prosili najvišja predstavnika slovenske države, predsednika vlade in predsednika republike, da premerita daljo in nebesno stran slovenske poti k narodni spravi.

dr. Matija Ogrin

Zbrali smo se – nagovor v Lipici pri Škofji Loki

Z

Zbrali smo se, da bi obudili spomin na umorjene pokojne in da bi razmislili o duhovni dimenziji njihove žrtve ter o naši družbi.

Zgodovinske okoliščine so nam dobro znane. V Jugoslaviji in na Slovenskem je komunistična partija izkoristila okupacijo in vojne razmere za prevzem oblasti. Napadla je svoje dejanske in potencialne politične nasprotnike in mimogrede umorila še mnoge, ki to sploh niso bili. Večkrat so bile umorjene cele družine z otroki vred. Za izvedbo ubijalske revolucije so komunisti izkoristili narodno-osvobodilno razpoloženje in prevarali mnoge, ki so šli v partizane v dobri veri, vendar se s komunističnimi metodami in cilji niso strinjali. Če se kdo ni strinjal z njimi, so ga proglasili za izdajalca in tako opravičevali svoj teror ter z lažmi utirali pot ubijalski ideji komunizma.
Po končani vojni pa je komunistična oblast pobila okrog 15 000 prebivalcev Slovenije in več sto tisoč prebivalcev Jugoslavije, od tega največ Hrvatov.

Na Škofjeloškem so bili prvi primeri partizanskega nasilja že poleti in jeseni 1941. Nasilje se je nadaljevalo tudi v letu 1942, ko je bilo na Dolenjskem in Notranjskem najhujše. Največ medvojnih zločinov revolucionarne strani na Škofjeloškem je bilo v letih 1943 in 1944. Neposredno po koncu vojne pa so se tu zgodili množični zločini. Škofjeloški grad je postal ječa in mučilnica za vrnjene vojake Slovenske narodne vojske, ki je nastala iz domobrancev in pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini zaradi obrambe pred komunizmom. Nekateri so bili umorjeni na kraju samem, nekateri pa na drugih moriščih po Sloveniji. V okolici Škofje Loke je več morišč, kjer so bili umorjeni tudi pripadniki drugih vojsk in civilisti, predvsem Hrvati. Med umorjenimi Hrvati je bilo mnogo otrok.
Danes se spominjamo tudi več kot 900 fantov in mož, ki so bili doma iz Škofjeloškega, in so bili – kot vrnjeni in ujeti vojaki Slovenske narodne vojske – umorjeni v prvih tednih po vojni.

To so strašni podatki, ki govorijo o neizmerni količini trpljenja in uničenih življenj. Morda tako hitro naštevanje ne vzbudi ustrezno intenzivnega občutka skrajne zgroženosti, ki ga sicer vsi dobro poznamo, saj občasno obišče vsakogar izmed nas.

Revolucionarna stran je z odločilno pomočjo Sovjetske zveze zmagala. Konec vojne v Jugoslaviji in Sloveniji ni prinesel svobode. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je uspela v svojih prizadevanjih in zasužnjila slovenski narod. Čez 45 let pa je prišla svoboda. Socializem v Vzhodni Evropi je propadel. Propadlo je vse, za kar si je prizadevala medvojna generacija komunistov. Njihove ideje, ki so terjale toliko žrtev, so bile poražene. Živimo v času parlamentarne demokracije in svobodnega tržnega gospodarstva, kjer so pluralizem mnenj, svoboda govora, privatna lastnina in spoštovanje človekovih pravic stvar širokega konsenza.

Živimo torej v svobodnem, čeprav čudnem času. Čudnem zato, ker v naši družbi ni širokega konsenza glede zločinskosti komunizma; do tega obdobja mnogi nimajo racionalnega odnosa, ki bi bil v skladu z njihovimi siceršnjimi vrednotami. Ko nanese pogovor na te teme, mnogi sicer inteligentni in racionalni ljudje prenehajo razmišljati na smiseln način. Nepoznavanje dejstev je ovira za ploden dialog. Poznavanje dejstev in njihova absurdna interpretacije je še večja ovira za dialog. Smiseln odnos do zločinov iz tega obdobja, ki bi bil stvar konsenza velike večine, bi po mojem mnenju prinesel pomiritev strasti oziroma tako imenovano »narodno spravo«. Do nje pa ne more priti, ker ne moremo pristati na sedanje protislovno stanje, ko mnogi gojijo romantizirane simpatije do partizanske vojske in nekdanjega režima, ki je bil sicer v nasprotju z njihovimi sedanjimi demokratičnimi vrednotami. Po eni strani nas tako protislovno stanje lahko vsakokrat vznemiri, po drugi strani pa se moramo zavedati, da je to splošen pojav: namreč človeška nagnjenost k nesmiselnemu in iracionalnemu vrednotenju ter odločitvam, ki izhaja iz intimne pogojenosti nekega človeka. Vse to lahko opazujemo tudi v naših osebnih življenjih. Vendar stvar dobi usodnejšo težo, kadar gre za odnos do zločinov in trpljenja.

Neinformiranost mnogih o komunističnih zločinih je žaljiva za žrtve. Mi žrtev nočemo pozabiti. Želimo ohranjati spomin na njih in pričevati za resnico. S premišljevanjem o tem trpljenju, s sočutjem do tuje bolečine, lahko postajamo boljši ljudje, kot je poudarjal Justin Stanovnik. Trpljenje, ki ga je povzročila revolucija, je bilo tako množično in silovito, ter plod tako velikega zla, da je to v našem narodu ustvarilo nek nov arhetip, ki ne bo nikoli pozabljen. To velja tako za neverujoče kot za verujoče: povojni poboji bodo za vselej ostali temeljna prvina slovenskega zgodovinskega spomina; opominjali nas bodo, kaj se lahko zopet pripeti, če ljudi omami demonično zlo.

Za verujoče pa je tu še dodatna dimenzija in ni vse tako turobno: verjamemo, da je ta rana rodovitna in lahko obrodi bogat sad, kar nam je hkrati sicer morda včasih težko doumeti in sprejeti.

Genialni teolog in filozof sveti Maksim Izpovedovalec, ki je bil tudi sam žrtev mučenja, je o trpljenju napisal: »Če se v blagostanju mesa ponavadi poveča silovitost greha, je očitno, da se v njegovem trpljenju ponavadi znova razcveti silovitost kreposti. Plemenito torej prenašajmo trpljenje mesa, ki nas očiščuje duševnih madežev in nam naklanja prihodnje veličastvo. Trpljenja sedanjega časa ni vredno primerjati z veličastvom, ki se bo razodelo v nas… Če je Bog trpel v mesu, ko je postal človek, kateri trpin se ne bi veselil, ker ima Boga za sodeležnika svojega trpljenja. Trpeti skupaj z njim namreč naklanja kraljestvo. Po resnici namreč govori ta, ki pravi: če z njim trpimo, bomo z njim tudi poveličani«.

Iz pričevanj vemo, da so mnoge žrtve komunizma umirale z molitvijo na ustih in tako dosegale skrajno čistost srca. Ljubljanski škof Gregorij Rožman je v svojih pridigah veliko govoril o trpljenju. Rekel je, da je trpljenje dobro za naše duše in da nas po njem Bog vodi k sebi; da križ ni lahek, vendar prek njega pridemo v nebesa. Ker nas je Kristus s trpljenjem odrešil, ima naše trpljenje odrešilno moč. Škof Rožman je rekel: »Problem trpljenja: temna uganka človeštva, muka za um in srca filozofov. V Kristusu in krščanstvu edino ga moremo zadovoljivo rešiti, dasi tudi le delno, popolna rešitev bo v večnosti: tudi kristjanu je trpljenje skrivnost Božje previdnosti, modrosti, ljubezni, pravičnosti«.
V eni svojih zadnjih pridig v Ljubljani, v postni pridigi na Veliki petek leta 1945, pa je povedal: »Najprej moramo s polnim zaupanjem stopiti v temo trpljenja in brezno bridkosti, v katero nas vodi Očetova roka, pa čeprav nam je nerazumljiva skrivnost, zakaj in čemu nas Bog ne rešuje sproti iz vsake stiske«.

O mučeništvu pa je škof Rožman na drugem mestu povedal: »Mučeništvo je za tistega, ki samo človeško misli, nekaj strašnega, kar strese nas, ko čujemo o groznih mukah in nasilni smrti – a z Božjega gledišča je mučeništvo nekaj čudovito lepega…V devetnajstih stoletjih Cerkve ni bilo niti enega stoletja, v katerem ne bi bilo mučencev – zdaj tu, zdaj tam. Danes govorimo o mučeništvu tudi pri nas, prvič v naši zgodovini. Cela reka milosti teče iz žrtev mučenikov na vso Cerkev in njene ude, zlasti pa na duše istega naroda, iste dežele, kjer so vzcvetele krvavordeče rože pravega mučeništva«.

Tako je govoril škof Rožman, in ko se danes spominjamo žrtev revolucionarnega zla na Škofjeloškem, moramo poskušati razumeti to rano v njeni metafizični razsežnosti kot nekaj plodnega. Zavedati se moramo, kakšno bogastvo so lahko za nas naši mučeniki, ki so s svojo smrtjo prešli v sfero, v katero lahko tudi mi vstopamo med molitvijo. Ves čas pa lahko slutimo njihovo nežno, tiho prisotnost in bližino, ki je skrivnostno sobivanje vidne in nevidne resničnosti.
Umorjeni vojaki Slovenske narodne vojske in vse druge žrtve komunizma: vi ste naša bolečina, naš ponos in naša moč. Hvaležni smo vam za vašo žrtev, ki nam posvečuje domovino.

Na pokopališču Lipica pri Škofji Loki, 30. oktobra 2019

25 let od postavitve farnih spominskih plošč v Dolnjem Logatcu

2

V nedeljo, 15. septembra 2019, ob 10. uri je bila v farni cerkvi Sv. Nikolaja maša za vse žrtve revolucije. Datum sovpada z obletnico, ko so na pobudo Nove Slovenske zaveze tudi v Logatcu postavili spomenik žrtvam v ‘svobodi’ umorjenim domačinom.

Spominsko slovesnost z mašo je pripravil lokalni odbor NSZ. Mašo za nedolžne žrtve revolucije je ob somaševanju daroval rojak g. Franc Maček. V svojem čustvenem nagovoru je poudaril pomen spomina na nedolžne žrtve. “Händlova Aleluja me je spomnila na veselje, ki ga v večnosti uživajo po vojni pobiti”. V nadaljevanju je svoje mislil razdelil na tri poudarke: spomin, hvaležnost in bolečino. Spomin na prezgodaj umrle rojake in na praznino, ki je za mnogo let nastala v domovih in cerkvi. Hvaležnost za dediščino, ki so jo nedolžno pobiti zapustili nam. Zamolčana resnica še vedno bega pošteno misleče o medvojni vlogi pobitih. Dejal je: “Treba je vedeti pravo resnico, ne potvorjeno. Kako se je vse začelo. Kdo je prvi udaril po Slovencu, bratu. Prvi partizanski strel ni bil sprožen  na okupatorja, ampak na Slovenca in še predno so se formirali domobranci, je padlo preko tisoč uglednih županov, duhovnikov in poštenih fantov”. Bolečina, ki ni samo bolečina mater in žena, ki so izgubile svoje sinove in može. To je tudi bolečina vseh nas, ker se nedolžno pomorjene še vedno zmerja z izdajalci.

Po maši je sledil kratek kulturni program in nagovor predsednika Nove Slovenske zaveze Matija Ogrina. Tudi on je poudaril pomen vedenja prave resnice. O njej pričajo pred četrt stoletja postavljene farne spominske plošče. Na teh ploščah so zapisane točne številke in resnična imena. Te plošče niso izkrivljena resnica! Prav tako simbolika bele barve plošč in kavljev na vrhu. Dejal je: »Danes je 15. september 2019, nedelja Žalostne Matere Božje. Češčenje Žalostne Matere Božje se je med Slovenci zelo razširilo – ne brez razloga, saj so naši predniki živeli v zgodovini, v kateri so izkusili nemalo bolečine. Zato jim je bila blizu podoba Marije s sedmerimi meči v srcu. To je slovenska Marija sedem žalosti. Toda tiste matere, žene in dekleta, ki so svojo bolečino ob nezaslišani smrti svojih mož, očetov, bratov reševale v molitvi k Mariji, kjer so se jagode rožnega venca mešale z njihovimi solzami – tiste matere bi razumele podobo, če bi slikar naslikal Mati Božjo tudi z sedmimi kavlji v srcu«.

Hvala organizatorjem in vsem sodelujočim, ki jih v kratkem sestavku nisem omenil, za lepo, s čustvi prepleteno, spominsko slovesnost.

Teharje, nagovor Slavka Žižka

T

Že leta zapored se na prvo nedeljo v mesecu oktobru zbiramo tu na Teharjah, kraju – enem od mnogih v naši prelepi domovini – ki je prepojen s krvjo, obdan z žalostjo in spominom na naše drage sestre in brate. Bili so krivično pomorjeni, oropani življenja, pravice do groba in dobrega imena. Čeprav nas je vsako leto manj in komaj kakšen pridružen na novo, prihajamo zaradi neporavnanega dolga do dogodkov v preteklosti, ki je naložen nam in bo – vse tako kaže – ostal še našim potomcem. Noben narod ne more biti in obstati s takšnim bremenom časa, ki se je začel z umori – več sto žrtev v jeseni 1941 in pomladi 1942 – in končal v pobojih tisočih ob koncu vojne.


Razmišljanja o tem strašnem času, o dogodkih na Teharjah in drugod so delili z nami že mnogi govorniki pred menoj. Sam pripadam generaciji, rojeni v začetku šestdesetih; prihajam s severovzhodnega dela Slovenije in nimam med ubitimi nobenega prednika ali sorodnika. Nisem ne zgodovinar ne raziskovalec, zato me je vabilo Nove Slovenske zaveze k besedi presenetilo, spravilo celo nekoliko v stisko, saj se ne čutim niti vrednega niti kompetentnega, da bi govoril na tem svetem kraju.
V času obiskovanja srednje šole in opremljen z znanjem zgodovine iz učbenikov tipa Sajetov belogardizem sem doma večkrat zapadal v polemike s starši, ki so mojemu vedenju oporekali ali celo nasprotovali. Oba, oče in mati, brez formalne izobrazbe, sta mi brez uspeha poskušala dopovedati, da med nacizmom in komunizmom – razen v barvi in oznaki – ni bistvene razlike. Kljub temu da je oče kot prisilni mobiliziranec v nemško vojsko in kasneje vojak tako imenovane Jugoslovanske ljudske armade govoril iz lastnih izkušenj, in da je mati, medvojna pregnanka v Bosno, bila dokazano prikrajšana za nekatere ugodnosti, ker je zaradi svojega osebnega prepričanja zavrnila članstvo v Zvezi borcev, me to ni prepričalo v nasprotno. Prvi dvom mi je vzbudila šele drobna knjižica z naslovom V Rogu ležimo pobiti, ki mi jo je podaril domači župnik. Branja sem se lotil bolj zaradi njegovega opozorila, naj jo berem naskrivaj in pazim, da me pri tem kdo ne zaloti, kot pa iz radovednosti. Takrat zame še neverjetna vsebina me je šokirala, toliko bolj, ker so bila v knjigi napisana dejstva, o katerih sta mi govorila že starša, čeprav knjižice nista poznala. Seme dvoma v lastno prepričanje, ki je bilo s tem branjem zasejano, je zraslo do želje po resnici. Tako sem v sorazmerno kratkem času na različne načine pridobil veliko takrat še prepovedane literature in zaradi tega nekajkrat tvegal tudi zaplete pri prehodu državne meje.
Danes državne meje v takšni obliki ni več, pa tudi strah je nepotreben. A meje med nami in vami, med našimi in vašimi so ostale in zdi se, kot da je resnica – ta sveta stvar – še zmeraj za železno zaveso, priklenjena na verigo sovraštva, ki ji preprečuje, da bi se osvobodila in zaživela. Ko smo v devetdesetih letih dobili lastno državo, sem bil prepričan, kako bo sedaj vse drugače, kako bo vse prav in kako bo konec krivic. A začetnemu zanosu je prehitro sledilo razočaranje in spoznanje, da so ti, ki so med vojno in toliko let po njej imeli v zakupu resnico, dobro podučili svoje naslednike, ki sicer na bolj prefinjen način nadaljujejo delo svojih duhovnih staršev.
Tako še vedno poslušam zmerljivke o izdajalcih, kolaborantih, revanšistih in kar je še takega. Kako krivično. Ozmerjati z izdajalci ljudi, katerih edini »greh« je bil upor proti terorju rdeče zvezde in ki so bili zaradi ljubezni do vrednot, kot so Bog, narod, domovina, ob življenje ali pregnani na tuje, kjer so ob borbi za vsakdanje preživetje uspeli ohraniti slovenski jezik in ljubezen do domovine ter narodno zavest prenesti na mlajše rodove vse do danes, je popolnoma nerazumljivo in skregano z definicijo izdajstva.
Kardelj je leta 1941 v pismu Titu pisal, kako je mogoče izrabiti okupatorjeva maščevanja in požiganja vasi, saj da prebivalstvo pred terorjem beži v hribe in je treba represalije preprosto izzvati ter da le tolčenje in sejanje preplaha začetek državljanske vojne razvije v korist Partije. Čeprav smo lahko te omenjene besede citirane prebrali kdaj tudi že v glavnih medijih, pa se to in še mnogo drugega ne prepozna kot dokaz, da je šlo med drugo svetovno vojno pri nas v prvi vrsti za revolucijo in ne zgolj za osvoboditev trpečega naroda, kot to še vedno trmasto trdijo tovariši. Pri umorih in pobojih je šlo za sistematičnost in zaukazanost, ne le zgolj za napake in pomote, kot temu radi rečejo. In ljudje so se v strahu za svoja življenja – ta pa so bila v letih 1941–42 zelo poceni – oprijeli vsake bilke, ki je ponujala rešitev. Da Komunistični partiji takrat ni bil glavni cilj pregnati okupatorja, ampak likvidirati politične nasprotnike, dokazuje številčno razmerje žrtev med enimi in drugimi. Samo v Ljubljani in bližnji okolici je bilo v prvih dveh letih vojne ubitih 180 Slovencev in komaj kakšen okupator, čeprav so se njegovi oficirji dnevno šopirili po mestnih ulicah. Že omenjeni Kardelj je celo pobesnel, ko so mladeniči na svojo pest z odvrženo bombo ubili ljubljansko fašistično funkcionarko in s tem ogrozili načrte in delovanje Komunistične partije. Slednja je ob kapitulaciji Italije pustila mirno oditi požigalce slovenskih vasi in se raje posvetila uničevanju tistih v lastnem narodu, ki niso nasedli njenim lažem.
Hitro po ustanovitvi Nove Slovenske zaveze sem se ji pridružil. V želji čim globlje spoznati tragiko medvojnega in povojnega dogajanja sem sledil spominskim slovesnostim in se udeleževal srečanj v različnih krajih žalostnih dogodkov. Slišal sem veliko tragičnih zgodb, spoznal ljudi, ki so imeli srečo in preživeli, ter sorodnike tistih, ki te sreče niso bili deležni. S komerkoli sem se pogovarjal – med njimi so bili nekateri, ki so preživeli Teharje – nihče ni izražal sovraštva do teh, ki so jim povzročili zlo, ali kazal želje po maščevanju. Izražali so le bolečino nad storjenim in žalost, da ni prostora za grobove žrtev. A zdi se, da bi prenekateri v maniri preteklih časov želeli prepovedati še to. Kako krivični so očitki o revanšizmu, ko pa se vendar ve, da se nihče ni nikomur maščeval in da tudi odgovorna oblast zaradi storjenih zločinov in krivic ni nikogar kaznovala ali prikrajšala za privilegije. Aktualnega predsednika vlade moti sprevračanje zgodovine. A zgodovine se ne da prevračati. Zgodovina je takšna, kakršna je. Z lažjo se lahko sprevrača le resnico, a slednja pride kljub temu enkrat na plano – kot so prišle v marcu pred desetimi leti ženske kitke iz Barbarinega rova. Žal pa je lažje prebiti enajst betonskih pregrad kot pa eno samo v človeškem srcu.
Sveti papež Janez Pavel II. je dejal, da »nobeni dogovori, nobeno zgolj zunanje reševanje ne pelje k spravi, pač pa je to pot v prostranosti duha in srca. Kdor gleda s srcem, kdor je očiščen sovraštva in druge zunanje navlake, se mu bo v prostranih bistrinah duha zasvetila resnica.«
Ne dolgo tega je v enem od osrednjih slovenskih dnevnikov avtorica v svojem razmišljanju, ki mu je dala naslov »Brez priznanja resnice sprave ne bo« med drugim zapisala, da prihodnosti brez soočenja s preteklostjo ni in da je zanikanje dejstev največja ovira na poti do sprave. Citirano še kako drži. A nanaša se na zločinski pokol v Srebrenici. Zastavlja se vprašanje, kdaj bomo pri nas v javnem diskurzu z enako mero empatije zmogli pogled v lastno preteklost? Pokojni duhovnik Janez Zdešar, rešenec iz teharskega taborišča, je dejal: »Sprava je možna, je nujna in je težka.« Mirno lahko zatrdim, da so na strani žrtev to težko pot že zdavnaj prehodili.
Letos poleti sem imel ob 75. obletnici izkrcanja zaveznikov priložnost obiskati Normandijo. Tam sem lahko na marsikaterem vojaškem pokopališču ali ob spominskem obeležju videl drugega ob drugem položene vence nekdanjih vojnih nasprotnikov in plapolanje zastav obojih. Nekoč med seboj vojskujoči se so se uspeli spraviti, si odpustiti. A to je bilo možno, ker so Nemci kot narod jasno in glasno obsodili nacizem in razčistili s svojo negativno preteklostjo. S tem so nakazali pot k medsebojnemu sožitju in sobivanju. V Sloveniji pa se zdi, da bo vprašanje, kdaj bo komunizem prepoznan kot zločinski in totalitaren, še dolgo ostalo neodgovorjeno.
Danes je rožnovenska nedelja. Z globokim spoštovanjem se spominjam pokojne gospe Lojzke Debevc, ki je – dokler je le mogla – s svojo glasno molitvijo rožnega venca od morišča do morišča spreminjala naša pota v romanja. Njeno enakomerno nizanje jagod z glasom, ki je dal slutiti, da skriva neizmerno bolečino, je opominjalo, da je bila ta molitev, ki je zrasla iz vere otroških src, vsakdanja duhovna hrana mnogih, ki so šli v krivično smrt. To potrjujejo na moriščih najdeni rožni venci.
Naši pokojni s strani države morda še dolgo ne bodo dobili primernega, resničnega zgodovinskega spomina, a pri Bogu – to trdno verjamem – so že dolgo priprošnjiki našega naroda.
Zdrava bodi, moja lepa domovina, zdrava bodi …

Dolnji Logatec – farne spominske plošče

D

V nedeljo, 15. 9. 2019 ob 10. uri Vas vabimo, da se udeležite svete maše in spominske slovesnosti ob 25. obletnici postavitve in blagoslova farnih spominskih plošč pri župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Dolnjem Logatcu. Sveto mašo bo daroval g. Franc Maček, po maši bo zbrane nagovoril predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin.

(več …)

Spominska maša v Rovtah

S

Vabimo Vas na spominsko slovesnost in sveto mašo za žrtve vojn, ki bo v Rovtah v nedeljo, 25. 8. 2019 ob 15 uri. Sveto mašo za padle domobrance, žrtve prve in druge svetovne vojne ter vojne za Slovenijo bo daroval upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres. Po maši bo spominska slovesnost, zbrane bo nagovoril dr. Janez Zorec. 
 
Spominska slovesnost ima tri poudarke. Spominjamo se 75-letnice postavitve Marijine kapelice, posvečene Mariji, Kraljici Slovencev. Kapelico so dali postaviti rovtarski domobranci 5. novembra 1944 v spomin na vse žrtve prve in druge svetovne vojne. Seznam žrtev so dopolnili leta 1993 in tako zapisali žrtve od posvetitve kapelice do konca vojne ter žrtve vojne za samostojno Slovenijo. Posebej stojijo farne plošče, na katerih so zapisana imena žrtev povojnega nasilja.
 
Spomnili se bomo tudi 75-letnice protikomunističnega shoda, ki je bil v nedeljo, 27. avgusta 1944 v Rovtah. Udeležil se ga je tudi prezident Ljubljanske pokrajine general Leon Rupnik s soprogo in sinom Vukom.
 
Obenem bomo slovesno obhajali Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga praznujemo vsako leto 23. avgusta.
 
Posebej smo vabljeni, da na slovesnost pridemo s farnimi spominskimi križi. 
 
Avtobus iz Ljubljane odpelje izpred Hale Tivoli ob 13.30. Prijavite se lahko vsak delovnik 10. do 12.ure na sedežu NSZ (tel. 01 425–15–37).

Vetrinj – kako smo romali po poti Justina Stanovnika in sotrpinov

V

V soboto, 18. maja smo romali po poti naših povojnih beguncev preko Ljubelja na avstrijsko Koroško. Zgodovinski potek dogodkov nam je med potjo zelo nazorno predstavila dr. Helena Jaklitsch, organizacijski del pa je prevzel g. Lenart Rihar. V Vetrinju smo imeli sv. mašo v cerkvi nekdanjega samostana. V njej so se slovenski begunci množično zbirali k molitvi, ko so v zadnjih majskih dneh 1945 zvedeli za vračanje rojakov v Jugoslavijo. Pot smo nadaljevali v smeri, po kateri so šli pokojni Justin Stanovnik in sotrpini, ki so jih vozili v taborišče Teharje. Na poti smo se ustavili še v farni cerkvi v Šmihelu nad Pliberkom, kjer je bil krščen škof Gregorij Rožman. Po vrnitvi v domovino nam je gospa Vida Vrhnjak Duler omogočila obisk množičnega grobišča Žančani v bližini Slovenj Gradca. Naša zadnja postaja pa je bila cerkvica Sv. Ane nad Bukovžlakom, katere zvon je teharske taboriščnike spominjal na presežnost in jim dajal upanje v končno zmago dobrega.

Dan spomina v Borovnici

D

Župnija Borovnica pripravlja skupaj s svojci tradicionalni dan spomina na žrtve med vojno in po njej pomorjenih sovaščanov. Spominska slovesnost se bo pričela v farni cerkvi sv. Majete v Borovnici v nedeljo, 7. julija 2019 ob 10. uri z mašo, ki jo bo daroval župnik gospod Janez Šilar. Po maši bo pri spomeniku zamolčanim žrtvam revolucije kratka kulturna slovesnost z nagovorom gospe Judite Treven, predstavnice Nove Slovenske zaveze. V tem delu bo s pričevanjem nastopila tudi preživela priča revolucionarnega nasilja. 

Lepo vabljeni!

10. Pavlov pohod in maša za pobite v Rovtah

1

Nova Slovenska zaveza, Krajevni odbor Rovte, vas v soboto, 29. 6. 2019 vabi na tradicionalni, že 10. Pavlov pohod, ki se konča s sveto mašo. Prirejamo ga v spomin na hude dogodke iz leta 1942, ko so partizani po težkem mučenju v Češirkovem gozdu umorili Pavla Lukana iz Rovt ter še sedem drugih kmetov iz Podlipe in Zaplane. Edini njihov greh je bil, da niso soglašali s partizani.

(več …)

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.