Kočevski Rog

Objavljamo posnetek sv. maše in kulturnega programa ob 24. spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu. Za snemanje in objavo se zahvaljujemo Socialni akademiji.

Vabimo vas k ogledu.

Dragi prijatelji, dragi rojaki, bodite iskreno pozdravljeni!

Hvala vam, da ste kot romarji prišli na ta kraj in se udeležujete naše slovesnosti v spomin na naše žrtve -  pomorjene slovenske domobrance in pripadnike slovenske narodne vojske. Vi ste tisti, ki nosite v svojih srcih dragocen in verodostojen spomin nanje, spomin, ki ga ni uspelo umazati blatenju in lažem.

Spoštovane gospe in gospodje, dragi Slovenci!

Ko mi je bilo zaupano, da na današnji spominski slovesnosti s tega mesta nagovorim tukaj zbrano množico in ko sem tuhtal, kako naj ta svoj nagovor oblikujem, sem sklenil, da bom podal zgolj svoje razmišljanje aktualnega slovenskega trenutka. Zato želim, da moje besede tako tudi razumete  – torej zgolj kot razmišljanje nekega državljana oz. pripadnika naroda, ki mu ni vseeno, kaj se z nami godi oz. kam kot narod gremo.

Dragi rojaki, pozdravljeni!

Priti v ta kraj je mlademu človeku vedno težka izkušnja. Zato ker je ta narava bila priča najhujšim zločinom proti človeštvu, kjer drevesa z debli, ranjenimi od strelov, pričajo o tej grozoti v spokojni tišini. Več kot to, Rog je žalostno prizorišče slovenske zgodovine, kjer se je temeljno spremenila usoda našega naroda.

Letošnja spominska slovesnost v Kočevskem rogu je minila v prijetnem vzdušju. Po slovesni sveti maši, ki jo je daroval apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz, je sledil kulturni program. Slišali smo govore naših odbornikov Federica Potočnika, Jožeta Pavliča in Boštjana Zadnikarja. Mašo in kulturni program je s petjem lepšal pevski zbor San Justo iz Argentine.

Bili so. Njih 12 tisoč. 12 tisoč fantov, ki so začuli klic domovine in stopili kot en mož v bran svojemu narodu, v zanj najbolj usodnih trenutkih.

Bila je tuja okupacija. Toda ne nemški nacist, ne laški fašist in ne Madžar niso tako frontalno in iz vseh registrov udarili po Slovencih kot so po lastnem narodu udarili naši krvni bratje, indoktrinirani z ideologijo, ki je črpala svoje sokove iz teoretičnih aksiomov nemške filozofske misli 19.stoletja in se hkrati preizkušala v praksi zlasti med Oktobrsko revolucijo ter Špansko državljansko vojno.

Mineva dvajseto leto, kar imamo svojo državo. Ob tem se mi vedno prikliče iz spomina zgodba iz mojih študentskih let. Kolegica iz Maribora, ki se je skoraj vsak vikend z vlakom peljala domov skupaj z mnogimi študenti iz tistega konca, je prišla nek ponedeljek vsa razburjena na fakulteto. Šepetaje mi je pripovedovala, kaj se je zgodilo na vlaku, ko so se peljali proti Mariboru. Nenadoma se je vlak ustavil – kar nekje med postajama – nastal je strašen trušč in v kupe so planili policaji in surovo odvlekli nekega študenta. Brez pojasnila. Vsi so bili strašno zmedeni in prestrašeni in so ugibali, kaj bi lahko to pomenilo. Nikomur ni nič padlo na misel. Rekla je še, da se ne more otresti strahu, ki ji ga je zapustil ta dogodek. Kasneje so fanta izpustili in prijateljem je na skrivaj povedal, da so ga zasliševali, ker naj bi bil član neke tajne organizacije, imenovane Zedinjena Slovenija. Seveda je moral podpisati, da ne bo nikomur nič pravil o tem, a svojim prijateljem se je moral zaupati, saj se je zanesel nanje.

Spoštovani veterani, spoštovani gospe in gospodje!

Počaščen sem, da me je NSZ povabila naj izgovorim nekaj besed na tem posvečenem kraju. V ta namen bom izhajal, kot že toliko govornikov pred menoj, iz osebne izkušnje: iz boleče odsotnosti starega očeta, Zorka Ščuke, ki ga nisem nikoli spoznal, ker je v teh krajih poleti 1945 omahnil v brezno pod strelom komunističnega rablja. Bil je vodilni tržaški tigrovec, obsojen na smrt na 2. tržaškem procesu, a pomiloščen. Zaradi svoje proangleške nekomunistične usmerjenosti pa so ga slovenski komunisti pokončali s strelom v tilnik, najverjetneje avgusta 1945 na Konfinu. Njegovi pokončni, načelni drži, in drži vseh, ki so iz istih razlogov omahnili v ta gozdna brezna, se imamo zahvaliti za zgled, iz katerega raste in mora še dalje rasti tudi naša pokončnost. Slava jim!

Spoštovane gospe in gospodje, dragi rojaki!

Vesel sem, da sem danes tukaj. Vesel sem, da smem biti danes tukaj. Da smem počastiti spomin naših pomorjenih junakov in da smem spregovoriti o resnici, tako dolgo zamolčani. Ne prav dolgo nazaj si tega ne bi mogel privoščiti. Pa kljub polnoletni demokraciji se stvari niso kaj dosti spremenile. Naš glas je moral pred 65 leti utihniti, ampak danes je močan, jasen, glasen, čeprav ga še vedno poskušajo utišati.

Pod Krenom, nedelja 4. julij 2010

Preden bom za 21. spominsko slovesnost na Kočevskem rogu v imenu Nove Slovenske zaveze prebral priložnostno besedilo, mi dovolite, da vse pozdravim. Najprej ugledne goste, v prvi vrsti ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa, novomeškega škofa Andreja Glavana, vse številne duhovnike somaševalce, posebej kočevskega župnika Toneta Gnidovca, ki ima to v sebi, da se ne utrudi bedeti nad tem krajem, takoj za tem pa, samo zato na drugem mestu, ker se ne morem k vsem obrniti hkrati, tudi vse odlične predstavnike slovenskega političnega in civilnega življenja, ki ste prišli sami, saj Kočevski Rog ni kraj, kamor bi ljudi posebej vabili, a ste vseeno prišli, ker ste tako hoteli in tisti, ki ste tako hoteli, zahvaljeni za to. In, na zadnjem mestu, a res nikakor ne nazadnje, pozdravljeni, prisrčno in iskreno pozdravljeni vsi, ki ste napolnili prostore med temi smrekami in pred tem skromnim svetiščem. Pripeljalo vas je sem ali usmiljenje ali spomin, ali slovenska ali človeška zavest, ali pa plemeniti upor zoper nasilje. Pozdravljeni! Mnogih, ki so hodili sem leta in leta, ni tukaj več. Bog jim daj dobro za dolgoletno zvestobo. Namesto njih so vedno prihajali novi in še prihajate. Dajete nam upanje, nam in drug drugemu, da človeka ni mogoče uničiti, kljub vsemu ne. Zahvaljeni tudi za to.

Kočevski Rog, breznina!

(Narodna)

Kočevski Rog gre že v dvajseto leto. Kot Katrca, o kateri pojejo završki fantje v Maistrovi pesmi, bi človek pomislil, ko bi si upal. A tu ne gre za to, da bi si človek moral upati. Spomin pride sam od sebe, človek ne more nič za to, pa naj prinese še tako žalost. Če je bila slovenska Katrca leta 1945, ko so ji tu pobijali fanta, stara dvajset let, je danes stara štiriinosemdeset. Koliko jih je pa sploh še lahko prišlo? In ali bo drugo leto in leto za tem tukaj še katera? In če poleg tega še pomislimo, da je bila, ko je lahko prvič prišla v svoje Rute, stara že petinšestdeset let! Kaj pa je z našo domovino Slovenijo?

Doumeti slovenski Rog

Doumeti Rog! – Ste kdaj slišali, ste kje brali ta klic, to željo, ta nasvet? Doumeti Kočevski Rog, ki je postal Slovenski Rog! – Doumeti Rog pomeni doživeti ga z dušo, s srcem in z glavo, premisliti ga do konca. Domisliti tako tistega boljševiškega, uresničenega leta 1945 v krvi in bolečini, v množični smrti, kot tudi tega demokratičnega, simboličnega, ki v ljubezni in milosti traja od leta 1990 do danes.

Ob koncu današnje 20. spominske slovesnosti na Rogu, ko smo jo – upam – že doživeli z dušo in srcem, se z mislijo in umom ozrimo na začetek, na prvo spominsko prireditev 8. julija 1990. Tako bomo lahko videli razliko med tedaj in sedaj, razdaljo med obljubami tistega časa in resnico današnjega. – Ali nam bo ta primerjava pokazala svetlobo in potrdila upanje ali bomo videli samo temo in obup.

Spoštovani!

To, da lahko danes stojim tukaj pred vami na mestu, ki je zaznamovano z bolečino, krivico, ki je bila storjena, ter neusmiljenim slom po ubijanju in s tem izničenju tistega, kar je najbolj sveto, in to je človeško življenje, je zame posebna čast in privilegij. Seveda pa tudi velika odgovornost, ki jo čutim do vseh, ki nepokopani ležijo v svojih preranih grobovih, v katere jih je nasilno, brez dokazovanja krivde, pahnila revolucionarna oblast.

Vsem, ki ste tu v Rogu ali drugod po številnih množičnih moriščih po Sloveniji izgubili svoje najdražje, izrekam globoko sožalje in razumevanje za vašo bolečino.

Spoštovani!

Zahvaljujem se organizatorjem današnje spominske slovesnosti, da lahko v imenu študentov spregovorim na tem svetem kraju. To je bil nekoč kraj trpljenja in smrti, in je danes za nas kristjane kraj spomina in upanja v vstajenje.

Pred štiriinšestdesetimi leti je tukaj umolknil glas njih, ki so ostali zvesti tradiciji, kulturi in veri. Bili so pravi disidenti, in na koncu plačali s krvjo. Ponosni smo lahko, dragi rojaki, na toliko pričevalcev!

Pol stoletja ideološkega monopola ter manipuliranja z resnico ni moglo mimo brez posledic. Cele generacije ljudi so bile vzgojene v tem duhu, možje in žene, ki so odraščali v komunizmu in živeli s temi ideali. Zlezli so jim pod kožo in postali njihova identiteta. Ta identiteta se sedaj ruši ob mnogih odkritjih, ki nedvoumno kažejo na pogubni značaj narodnoosvobodilnega boja ter kasnejše komunistične države. Kako naj vsi ti ljudje kar naenkrat spremenijo odnos do tega, kar so toliko časa slavili? To je korak, ki zahteva veliko poguma in nadnaravno odprtost: lahko rečemo spreobrnjenje. Mar je mogoče, da je bilo vse skupaj v resnici velika prevara? Mnogi so tako ostali brez idealov ter postali ravnodušni do preteklosti, češ: »Pustimo te kosti, živimo sedanjost!«. Ravnodušni tudi do vsega drugega.