KategorijaKočevski Rog

Rog 2015: nagovor Toneta Rodeta

R

S hizopom jih pokropi, 
z vejico roženkravta in rožmarina,
z blagoslovljeno vodo večnega spomina!
( … )

S hizopom jih pokropi
te mrtvaške križevepotce,
nage mučenike,
skozi ječ krike,
povezane kot na povodce
na blede žice,
zasramovane, zapljuvane v lice,
zlakotnele, poniževane,
na vretena natezane,
razčetverjene in razrezane
in v srce zaklane;
pognane v hribe
pod nože kot pod ostre šibe,
pehane nad brezen obronke
s telesi kot rože potonke
in s streli v vratove
vržene v podzemske rove,
v jame in prepade
med kamenje in gade,
kopa h kopi,
krvava reka …

O zemlja slovenska,
kdaj boš zrna semenska
dvignila iz jame … ?

Tine Debeljak, Črna maša za pobite Slovence.

Na tem svetem kraju, kjer so bili pred 70. leti mučeni in ubiti tisoči naših rojakov, bi se spodobilo samo moliti ali molčati. Kaj reči, da ne bi izzvenelo banalno, nespoštljivo, površno?

Zbrani smo, da se poklonimo žrtvam komunistične revolucije na Slovenskem. Spoštljivo se spominjamo predvsem vrnjenih domobrancev, neoboroženih članov Slovenske narodne vojske, mučenih in umorjenih po koncu druge svetovne vojne, zamolčanih vse do časa demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, sicer pa še vedno obrekovanih, brez dobrega imena in časti, ki si jo zaslužijo. K njim se vsako leto vrača duh s hvaležnostjo, s prepričanjem, da je njihova žrtev izprosila milost ter je že in bo še obrodila duhovne sadove za ves slovenski narod. Bog jim daj večni mir in večno srečo odrešenih, nam pa pogum in vztrajnost, da bomo zvesti pričevalci svojemu narodu!

Ta dan spomina potrebujemo živi, ne mrtvi.  V postmodernih časih se mnogim zdi spomin nekaj zastarelega, celo nelagodnega. Življenje nas vabi, naj živimo iz dneva v dan, od izkustva do izkustva. A le spomin nam daje perspektivo, zgodovina nas ukoreninja v čas, nam daje smer in smisel. Zaradi spomina vemo, kdo smo. Kot pravi filozof Milan Komar: »Človek nima preteklosti, človek je preteklost. Kar kdo ima, to lahko zavrže, kar pa je, tega ne more zavreči, to lahko samo potlači (… ). Sedanjost kot taka vsebuje in ohranja preteklost, sedanjost vsebuje in pripravlja prihodnost. Živeti polno in globoko sedanji čas pomeni živeti čas v vsej njegovi trirazsežnosti. To je pogoj naše zakoreninjosti v danem dejanstvu, naše človeškosti in vsega našega razmaha«.

Za pravilno osveščanje spomina pa moramo izhajati iz resnice. Biti ponižno odprti za vso nepredvidljivo, tudi bolečo težo resnice. Res je možno začasno zgraditi konsenz na mitu, vendar mit, ki temelji na laži, nima samo kratkih nog, temveč tudi rakavo drobovje in  zakrknjeno srce. 

Dovolite, da danes ponovim pomenljive besede ljubljanskega nadškofa in metropolita, izrečene pred nekaj tedni na Brezjah: »Ne moremo si torej zatiskati oči pred vso resnico, saj nas bo po Jezusovi besedi resnica osvobodila. Ko je namreč en del Evrope proslavljal mir in svobodo, si je drugi del Evrope nadel črne rute in potihoma, na skrivaj ihtel za pomorjenimi. To so bili strašni časi: eni so igrali na harmoniko in prirejali mitinge, drugi pa so padali v brezna in rudniške rove, za njimi pa so ostajali žalujoči, ki niso smeli žalovati. ( … ) Čeprav se je vojna končala, je po sredi našega naroda zazijal prepad, iz katerega še vedno vpije vprašanje, ki ga je Bog postavil Kajnu: „Kje je tvoj brat?“ (1 Mz 4,9).«

Zato nikakor ne moremo mimo dejstev, ki so pripeljala do ene izmed največjih tragedij v zgodovini slovenskega naroda. Ne moremo molčati, dokler ne bo napočil nov čas iskrenega skupnega vrednotenja vsega, kar se nam je zgodilo. Naša dolžnost in odgovornost je, da preprečimo, da bi se zmote in napake s preteklosti, ki so povzročile toliko gorja, še kdaj ponovile.

To pa je težka naloga, saj kot pravi mislec Alain Besançon v uvodu k slovenski izdaji knjige Zlo stoletja: “Spomin po naravi teži k izbrisu. Gre skoraj za biološki proces. Pogosto je bilo trpljenje pod komunizmom tolikšno, da ljudje o njem ne želijo govoriti. ( … ) Za delovanje spomina je potreben nenehen napor.” Besançon zaključi s to mislijo: “Slovenija je doživela poboj vojaških ujetnikov in družbene elite. Ta mirna dežela je imela osem koncentracijskih taborišč, več kot trideset taborišč prisilnega, “poboljševalnega” in “družbeno koristnega” dela. Deželo je režim stiskal v mislih in degradiral v navadah. Slovenski narod mora sam preprečiti brisanje spomina. Če ne poznamo preteklosti, smo v nevarnosti, da jo ponovimo.” 

Letos obhajamo 70. letnico konca II. svetovne vojne in prav je, da ob tej priložnosti obnovimo spomin na nekaj zgodovinskih dejstev s postaj slovenskega križevega pota, od nemškega napada na Jugoslavijo do tragičnega razpleta vojne: 

  • Vojno in okupacijo slovenskega ozemlja s strani nemških, italijanskih in madžarskih sil so komunistični aktivisti izkoristili kot edinstveno priložnost, da izpeljejo revolucijo.
  • Milovan Đilas priznava sledeče o načrtu partije: »Od vsega začetka je bilo jasno, da so si komunisti že pred kakršnim koli bojem z okupatorjem prizadevali za poznejšo izključno oblast, z namenom, da se je treba bojevati proti vsaki drugi skupini, ki bi se prav tako pripravljala na odpor proti okupatorju. Vse nekomuniste je bilo treba na koncu bodisi uničiti ali kompromitirati zaradi domnevne kolaboracije.«
  • Pred majem 1942, pod italijansko okupacijo, ko še ni bilo vaških straž, je komunistična Varnostnoobveščevalna služba (VOS) likvidirala v Ljubljani številne Slovence in so po vaseh partizani pod vodstvom partije z  usmrtitvami rojakov zastraševali prebivalstvo. Do srede julija 1942 so pomorili 1023 civilnih oseb, Slovencev. 
  • Zgodovinski pogled na potek vojne kaže, da sabotažne akcije partizanov niso bistveno ovirale okupacijskih sil. So pa te akcije sprožile težke povračilne ukrepe: aretacije, pošiljanje v koncentracijska taborišča. usmrtitve, streljanje talcev. 
  • Zato so se Slovenci od leta 1942 dalje odločali za samoobrambo in ustanavljali vaške straže, ki so nastale spontano in samoiniciativno. Sestavljali so jih možje,  ki so svoje družine in domove skušali braniti pred ropanjem, požiganjem in umori.
  • Z Dolomitsko izjavo so 28. februarja 1943 komunisti dokončno izločili iz OF vse nekomunistične organizacije ter si prisvojili absolutno vodstvo. 
  • Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so komunisti s pomočjo italijanskega orožja vaške straže in četnike premagali v Grčaricah in Turjaku.  Revolucionarji so se maščevali nad poraženci tako, da so mučili in pobili jetnike ter ranjence, kar je onemogočilo vsako misel na kasnejše sodelovanje. 
  • Ustanovitev Slovenskega domobranstva je bila odgovor na izredno stisko po zlomu Italije. Domobranstvo je nastalo kot reakcija na ravnanja komunistov, predvsem pod vtisom likvidacij ujetnikov na Kočevskem.
  • Zaradi prodiranja rdeče armade in domačih revolucionarjev sta se po 6. maju 1945 slovenski Narodni odbor in Slovenska narodna vojska večinoma umaknila v britansko okupacijsko cono na Koroškem, kjer so jih Britanci nastanili v taborišču Vetrinj. Z njimi je šlo nekaj tisoč civilistov.
  • Britanci so Slovenske domobrance konec maja predali Titovim četam, ki so zagrešile nad njimi množičen zločin. 
  • Po koncu vojne ni bilo prave osvoboditve temveč je zavladalo obdobje totalitarnega režima, očitnega teptanja človekovih pravic in obračunavanja z resničnimi in namišljenimi nasprotniki nove oblasti. 
  • Slovenija je bila resnično osvobojena šele 25. junija 1991.

Ta veriga dogodkov na en ali drug način usodno zaznamuje slehernega Slovenca in nas slej ko prej privede do tragične resničnosti, ki jo skriva kočevski gozd. 

Po Sloveniji je dokumentiranih več kot 600 grobišč. Danes vemo, da se je ob koncu II. svetovne vojne na slovenskih tleh zgodil največji pomor neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni v Evropi, največji pomor neoboroženih prebivalcev Slovenije vseh časov, da je največje morišče Hrvatov v njihovi zgodovini na naših tleh in da gre za skupaj nad 100.000 pomorjenih, od tega več kot 15.000 Slovencev.  

Štiriindvajset let po osamosvojitvi, našo domovino, dejansko prestreljeno s prikritimi grobišči, domovino, kjer sicer ne vladata več enoumje in revolucionarni teror, še pestijo brezbrižnost, strah in samocenzura. Ranjen spomin izkrivlja preteklost, prevaran pogled sprejema namišljeno sedanjost, naivno upanje v prihodnost pa prebuja nove-stare utopije, ki spet obljubljajo, da je s človeško voljo možno doseči raj na zemlji. Slovenski sodobnik se zanima predvsem za samega sebe, se izogiba soočenju s preteklostjo in zapira oči pred verbalnim in telesnim nasiljem, pred malimi in večjimi krivicami, dokler se vrstijo in dogajajo drugim. Na sistemski ravni nam ujetost v vzorce iz starega režima, tako v politiki, pravu, kulturi, medijih in gospodarstvu ter neodločenost za pretrganje z nedemokratičnimi praksami, kratita življenjsko energijo, da se dušimo v malodušju in se vrtimo v začaranem krogu samouničevanja in navidezne brezizhodnosti, ki usodno vpliva na vse, predvsem pa na mlade.  Slovenci smo danes žal bolj atomizirana množica posameznikov kakor pa skupnost, ker trenutno še ne zmoremo zedinjenja okoli najbolj osnovnega vrednostnega skupnega imenovalca: da je vsako človeško življenje nedotakljivo in sveto, da so svoboda in pravičnost, odprtost za resnico v stvareh, dogodkih in ljudeh ter spoštovanje in sočutje do vsakega člana, civilizacijski imperativi zdrave družbe. Nemogoče je ustvariti trdno skupnost brez spoštovanja in skrbi za sočloveka, brez občutljivosti za krivico, ki se zgodi bližnjemu.

V časih, ko se na videz spet temni na obzorju, se ne smemo pustiti zavesti v malodušje. Iz nešteto grobišč se oglaša vest, ki se ne da utišati. Slovenci hočemo živeti v miru, spravljeni s seboj in med seboj. Prepričan sem, da je to iskrena želja tihe večine. Za to pa moramo ozavestiti in na novo ovrednotiti našo preteklost ter pretrgati s starim sistemom privilegijev, ideološkega favoriziranja in klientelizma ter enkrat za vselej vzpostaviti družbo enakih možnosti ter istih pravil za vse.  Spodbujati moramo veselje do življenja. Pogum za tveganje v zaupanju. Samoiniciativno ustvarjalnost. Delo za skupno. Odprtost za različne oblike slovenstva v zamejstvu in zdomstvu, odprtost za druge, ki želijo obogatiti naš skupni prostor. Verujmo in delajmo, da se bo proces soočenja z našo zgodovino pospešeno nadaljeval, da bo resnica zasijala v vsej svoji zapletenosti, žalosti in tragiki pa tudi v vsej slavi in veličini, za notranjo osvoboditev celotnega naroda in za sproščenost njegovih življenjskih sil. Upajmo, da se bodo dediči starega režima nekoč odrekli titoizmu in komunizmu znotraj t.i. Narodno osvobodilnega boja. Ob tem ostajamo odprti za vse, ki so v tem gibanju iskreno videli rešitev za slovenski narod, še posebno v pokrajinah, kjer se je ta boj poistovetil z resničnim bojem proti fašističnemu zatiranju, pa čeprav je bil zlorabljen za dosego ciljev komunistične partije – za totalitarni prevzem oblasti. 

Ob uvodu sem prebral odlomek iz Črne maše. Črno mašo je pesnik Tine Debeljak napisal v begunstvu, komaj štiri leta po množičnem pomoru z zvijačo vrnjenih rojakov, ločen od svoje družine, ki ni mogla za njim, v popolni negotovosti glede prihodnosti. A prav to navidezno brezupno izhodišče ga je utrdilo v veri, ga odprlo metafizičnemu razumevanju smisla zgodovine, ga soočilo s spoznanjem, da smo pokojni in živi eno občestvo, da smo lahko vsi udje Kristusovega mističnega telesa. S svojo Črno mašo je hotel vse Slovence, žive in pokojne, združiti okoli mašne daritve in jih zbrati v eno ljudstvo pred Bogom upanja, resnice in ljubezni. Z molitvijo zadoščevanja za lastne grehe in grehe vsega naroda, z darovanjem trpljenja naših rojakov, s prošnjo za žrtve in krvnike je ustvaril bogoslužno besedilo za blagoslov, odpuščanje in nov začetek.

Dragi rojaki, ne pozabimo, da so mnogi izmed teh, ki so bili tu pobiti, pravi Kristusovi mučenci, in zato naši priprošnjiki v nebesih za boljšo Slovenijo in boljši svet. Ti naši mučenci so izjemna duhovna sila, ki čaka, da jo resnično vzamemo za svojo in se je dejansko poslužimo, s sklenjenimi rokami. Priporočajmo jim našo sedanjost in prihodnost in živimo v prepričanju, da samo Kristusovo odrešenjsko sporočilo lahko premaga raka našega ranjenega duha.

Zato se zavedajmo nenadomestljivega poslanstva pričevanja, naj srce govori srcu. Zvestoba Bogu, našim rajnim, narodu in domovini, zavezanost resnici, svobodi in pravičnosti, hrepenenje po resničnem miru in sožitju so razlogi, da vztrajamo na tem mestu. 

Naj zaključim z verzi, ki sem jih zapisal pred dvajsetimi leti:

Ob oltarju,
ki je most v brezmejnost,
stik svetnega z Neskončnim,
tok ustvarjenega k Stvarniku,
most grešnega k podnožju Svetega,
vez preko časa in oceanov,
mólimo.

Tu so mučenci.
Njih telesa so pretrpela sovraštvo in smrt.
Njih duše uživajo Večnega, a njih spomin
še trpi krivico človeka.

O Bog, ti poravnaj, kar ni gladko,
Ti znižaj goré in zalij doline,
Ti sodi, Ti poplačaj; Ti vôdi  korake.

Prósimo Te za mrtve in žive, za žrtve in rablje,
za verne in neverne, za sovražne in ljubljene,
za te, ki poslušajo in tiste, ki nočejo slišati.

Za vse dvigamo pogled k Resnici.
Za vse je ne pozabimo za zastorjem izteklih ur.          

Sprejmi daritev,
sprejmi mrtvih dopolnjeni čas,
sprejmi živih iztekajoče se dni,
sprejmi molitev teh rok,
sprejmi križ teh ramen,
sprejmi molitev teh ust.

Utrdi zvestobo teh src.
Utrdi pogum teh vesti.
Utrdi spomin teh duhov.

Po darovanem trpljenju,
po zadoščenju mučencev,
spreobrni nam duše.

Tone Rode

Obletna spominska maša v Kočevskem Rogu

O

Spoštovani!

Letošnja spominska slovesnost v Kočevskem Rogu bo v nedeljo, 14. junija 2015, ob 11. uri. Ob 70-letnici pobojev bo mašo za vse pokojne žrtve daroval mons. mag. Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit.

Slovesnosti se bodo letos prvič začele že s sveto mašo v kapeli pri breznu pod Krenom v soboto, 13. junija, ob 20. uri, ki jo pripravljajo mladi v sodelovanju z župnijo Kočevje. Po maši bo mladina ob breznu vodila celonočno molitveno bdenje, h kateremu smo vabljeni vsi kristjani našega naroda, da se v duhovnosti povežemo z našimi pokojnimi. Dodatne informacije in prijave na bdenjevrogu@gmail.com.

Od 10. ure dalje bo, kakor običajno, potekala ob breznu molitev rožnega venca.
Ob 10:45 bodo predstavniki Nove Slovenske zaveze ter političnih strank ob navzočnosti častne čete Slovenske vojske položili vence.
Po maši bo kulturni del slovesnosti s priložnostnim nagovorom.

Vabimo, da se v čim večjem številu odzovemo in na prizorišče prinesemo tudi farne spominske križe, ki bodo žrtvam na simboličen način izkazali povezanost z domačim okoljem, ki so mu bili nasilno iztrgani. Z lepimi pozdravi, na svidenje v Rogu!

Peter Sušnik,
predsednik NSZ

Nagovor škofa Andreja Glavana

N

Dragi bratje in sestre, svojci, sorodniki žrtev povojnih pobojev tu v roških breznih, spoštovani visoki gostje, predstavniki nekaterih političnih strank in vsi, ki prihajate sem, da se vsako leto poklonimo tem nedolžnim žrtvam. Hvala Bogu, da so minili vsaj časi, ko so zasliševali, grozili in preganjali zaradi – kot so rekli – ˝spodkopavanja družbene ureditve˝, vsakega, ki je obiskal ta brezna ali prižgal svečo poleg tega ali katerega drugega prikritega grobišča.
Vsako leto nas je, žal, manj, ker vsako leto veliko bližnjih svojcev odide s tega sveta tja, kamor je z vnebohodom odšel Kristus, ki je žrtvam in nam vsem prostor pripravil, če le verujemo v odrešenjsko moč Kristusovega križa in njegovo zmago nad smrtjo. Toliko bolj hvala vsem, ki ste prišli, še zlasti vsem pevcem in drugim sodelavcem. Tu bomo molili, ne bomo sodili, še manj obsojali. Izpolnili bomo duhovno delo usmiljenja, ki mu pravimo: »Za žive in mrtve Boga prositi!« Za vse tako nečloveško pobite, pa tudi za vse odgovorne za te zločine. Tudi zanje je Jezus umrl. Tudi On je bil žrtev slepega sovraštva.
Zbrali smo se na vigilijo binkoštnega praznika, ki je praznik ljubezni in začetek zmagoslavnega širjenja Cerkve v svetu, čeprav tudi za ceno mučeniške krvi in preganjanja. Na binkoštno vigilijo beremo vsako leto tudi odlomek iz preroka Ezekijela. Ta govori o dolini polni kosti, ki naj bi po Gospodovi besedi in v moči Božjega duha oživele. Kako čudovito zvenijo preroške napovedi ob teh roških breznih polnih kosti brez sodbe pobitih žrtev. Bog po preroku napoveduje: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, dvignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo … Svojega duha vdihnem v vas, da boste živeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil, govori Gospod.« (Ezk 37,12-14).

Dragi bratje in sestre!
To roško pogorje, in pravzaprav vsa Slovenija s preko 600 nekdaj prikritimi, danes pa večinoma že znanimi grobišči, je podoba te doline, o kateri govori prerok Ezekijel. Prerok nam govori o eshatološkem času, a njegove besede veljajo tudi za naš čas. A prej bi morala naša družba, če naj bo vsaj malo podobna civiliziranemu svetu, poskrbeti, da se te kosti dvignejo in z dolžno častjo in spoštovanjem zberejo in pokopljejo.
Zakaj do tega ne pride? Zakaj v našem narodu ne pride do ozdravljenja ran, do sprave? »Resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8,32). Resnica, da sta obe strani, revolucionarna in protirevolucionarna, nosili domovino v svojih srcih. Eni so si tudi nadeli ime, da je vsakemu lahko bilo jasno, da jim gre za obrambo domovine. A dogodki po decembru 1943, po konferenci v Teheranu, ko so zavezniki, ki so veljali za varuhe demokracije in svobode, iz pragmatizma odrekli zaščito, so pripeljali do tega, da je slovenske fante, organizirane v narodno vojsko, vihar zla in sovraštva pometal v kraška brezna in rudniške rove z obilno pomočjo tistih zaveznikov, v katere so naivno verjeli in jim slepo zaupali vse do zadnjih trenutkov, preden so šli na svoj zadnji križev pot in v smrt.
Sprava je možna, če žrtev in krivec, oziroma njihovi somišljeniki, presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje. Vendar težava je v tem, da še živi revolucionarji pojmujejo spravo le kot nalogo tistih, ki so krivice trpeli. Resnica pa je, da se je po vojni zgodil nečloveški poboj. In krivica do pobitih ni nič manjša za svojce, ki so se morali te krivice, ki jim je bila storjena, še sramovati. Vendar: »Kdor govori o odpuščanju,« je po pravici zapisal dr. Kremžar, »s tem priznava, da je bila krivica storjena.« Tisti, ki jim je bila krivica storjena, so bili po veliki večini kristjani in so krivcem odpustili po Jezusovem zgledu, ki je molil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34) A tolikokrat ponujena roka zaman čaka, da bi jo stisnila roka obžalovanja.
Ta brezbrižnost nas vse boli. Včeraj se je ves demokratični svet spominjal 70-letnice izkrcanja v Normandiji. Kako pretresljivo in ganljivo je bilo gledati, ko so ob tej obletnici stali skupaj tisti, ki so se na smrt sovražili in se drug proti drugemu borili – Nemci, Američani, Francozi, Angleži. Ganljivo je bilo gledati, kako se spravljena objemata predstavnika nekdanji nemški letalski oficir in francoski častnik. Kako da to pri nas ni možno?

Dragi bratje in sestre! Ali naj bomo brezbrižni ob ljudeh, ki zaradi ohranjanja privilegijev niso zmožni obžalovati krivice in povojnih pobojev in niso zmožni koraka sprave? Nemočni smo, saj kot narod nismo sposobni niti obsoditi vseh treh totalitarizmov. Potrebna bo Božja pomoč. »To nas postavlja pred nalogo dejavne ljubezni,« pravi že omenjeni dr. Kremžar, »ki presega golo odpuščanje in nas postavlja pred nalogo zadoščevanja.« »Ljubezen do konca, (Jn 13,1) je tista, ki podeljuje Kristusovi daritvi vrednost odrešenja in zadoščenja, sprave in zadostitve,« nas uči Katekizem Katoliške Cerkve (KKC 616).
Zadoščevanje, kot nas vabi Cerkev za prve petke v mesecu, za lastne in tuje grehe, ima smisel le v veri. Večji poudarek bomo morali dati zadostilni molitvi. Samo ta lahko omehča srce nekoga, da prizna krivdo in jo obžaluje.
Strinjam se z dr. Kremžarjem, ki je zapisal: »Če je ljubi Bog dopustil, da se je nad naš narod zgrnilo zlo v taki meri, ali ne pričakuje od vernega slovenskega ljudstva, da bo sledilo njegovemu zgledu? Za množično zablodo je treba, da se plamenčki neštetih osebnih molitev in zadostitev povežejo v kres skupne prošnje velikemu Očetu, za milost spreobrnjenja in sprave.«

Dragi bratje in sestre! Večina tistih, ki počivajo v teh breznih, je molila, ko so odhajali v smrt. O tem pričajo kupi rožnih vencev iz mnogih grobišč. Obljubimo in položimo ta sklep danes na oltar tudi mi, da bomo odslej zlasti ob prvih pekih še več molili za spravo v našem narodu. Borimo se proti vsaki pretirani ideološki zaprtosti in ozkosti, odprimo se svetlobi resnice. Očistimo narodne rane. V nasprotnem primeru nam bodo ideološki virusi okužili tudi našo narodno prihodnost in ogrožali zdravje slovenskega narodnega telesa.
Položimo slovensko spravo danes, na 1. soboto v Marijino Srce, naj nam ona, ki je mati vseh, izprosi spravo, da se edinost, sreča sprava, kot bi dejal pesnik Prešeren, k nam nazaj se vrnejo.
Amen.

Nagovor predsednika NSZ

N

Spoštovani Msgr. Andrej Glavan, predsednik Slovenske škofovske konference, dostojanstveniki slovenske Cerkve, predstavniki slovenske politike in javnosti ter vsi, ki ste s svojo navzočnostjo danes potrdili pomembnost spomina in iskanja resnice.

 

Verjetno je danes v slovenskem narodu le malo stvari, ki bi poenotile ljudi s plebiscitarno enotnostjo tako, kot en sam občutek: razočaranje. Zdi se, da smo vsak zase in vsi skupaj razočarani, čeprav vsak zaradi svojih razlogov: nad politiko, nad šolstvom, nad gospodarstvom, nad pravosodjem, nad vlado, nad socialno državo, nad mladino, nad Cerkvijo. Lahko bi vse skupaj strnili v enostavno ugotovitev: razočarani smo, saj 23. decembra 1990 nismo glasovali za tako samostojno državo, kot jo danes imamo. Stvari bi morale biti drugačne!

 

V preteklih nekaj letih smo večkrat zasledili poskuse intelektualcev, da bi našli nekaj določnega, kar bi lahko izpostavili kot zgodovinsko križišče, kjer smo po letu 1991 zašli in izgubili optimistično enotnost, ki nas je takrat ponesla v samostojnost. Ker tega enkratnega dogodka nismo našli, smo se zadovoljili s pojasnilom, da smo priča »krizi vrednot«. Tako naj bi bila »kriza vrednot« kriva tudi za razočaranje, ki nas navdaja s pesimizmom.

 

Danes, ko se oziramo na prehojeno pot oblikovanja države, lahko iščemo vzporednico med našo enotnostjo in Jezusovo priliko o sejalcu, ki nas pouči, da je seme »padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo.« (Mr 4, 5-6)

 

Naša enotnost pred skoraj četrt stoletja je povsem enaka temu semenu – brez globokih korenin, brez podlage. Obnašali smo se, kakor da je naše zgodovinsko izhodišče kristalno jasno, da je vrednostni sistem naroda povsem določen in nesporen in da nam manjka zgolj pravni okvir državnosti.

 

To, da smo se danes že petindvajsetič zapored zbrali tu, v Kočevskem rogu, nas sooča s kruto zgodovinsko resnico: država sama po sebi ne pomeni enotnosti naroda. Prav to soočanje pa je potrebno, če želimo državnost ne le ohraniti ampak tudi razviti.

 

Kočevski rog, kot metafora za vse kraje groze in smrti na našem državnem ozemlju, nas sooča z vprašanjem civilizacijskega temelja naše državnosti. Če iz leta v leto romamo od grobišča do grobišča ter gledamo enako podobo, mar ni vsakdanje življenje zgolj banalnost?

 

Evropska civilizacija in kultura krščanskega etosa, ki je v stoletjih oblikovala slovenski narod, od nas zahteva, da se najprej opredelimo do tega, kar v nas zre – nemo, a odločno.

 

Najprej je pred nami civilizacijska zahteva, da mrtve dvignemo iz anonimnosti: trupla razsejana po Sloveniji morajo dobiti imena in priimke – postati morajo zgodovinske osebe, dobiti morajo svoje prepoznane sorodnike, ki bodo za njimi lahko iskreno in nemoteno žalovali – na znanem kraju. Komu služi ta nepopustljiva anonimizacija zgodovinskega spomina? Komu lahko služi, da se ne dovoli ugotoviti kdo so, ki tukaj počivajo? Komu služi, da se ne izda niti uradnega dokumenta, da je oče, sin, brat, stric, mož umrl in da bi bil v matični knjigi uradno zapisan kot mrtev?

 

Ko bomo z vso vestnostjo in poštenostjo lahko rekli, da smo naredili vse, da bi odkrili in raziskali vsa prikrita grobišča po Sloveniji ter z iskrenim srcem priznali, da smo s strokovno vestnostjo zaključili postopek identifikacije trupel, bomo za vse tiste, ki bodo kljub temu ostali brez imena, morali poskrbeti za dostojen pokop in urejen grob.

 

In ko bomo opravili to civilizacijsko dejanje, bo pred nami najpomembnejše vprašanje za prihodnje rodove: zakaj so umrli?

 

To vprašanje naslavlja temeljni razlog za narodno neenotnost: državljansko vojno, ki traja, a se je ne zavedamo in se je ne trudimo končati.

 

Ko se je leta 1990 odvila prva slovesnost v Kočevskem rogu, zmotno imenovana tudi spravna, smo se znašli na točki zgodovinskega izziva, da državljansko vojno končamo – v interesu narodne enotnosti pred razglasitvijo državnosti. Nekateri smo bili prepričani, da je tista slovesnost začetek iskrenega poskusa, da pretekle zablode priznamo in si prizadevamo za rast na novih temeljih.

 

Danes je ta izziv bistveno težji, a težavnost tega izziva zgolj raste in nikakor s potekom časa ni pričakovati, da bi kdo drug namesto slovenskega naroda opravil soočenje z lastno zgodovino. Prav zaradi nesporne ugotovitve, da državljanska vojna v vsej silovitosti divja po brezmejnosti interneta, v pismih časopisnih bralcev in po vseh drugih dopuščenih oblikah udejanjanja pravice do svobode govora, da razplamteva čustva do skorajšnje blaznosti sodelujočih, si jemljem pravico, da kot državljan te države terjam odgovor političnih akterjev v demokratičnem predvolilnem času:

 

Kako boste državljansko vojno ustavili?

 

Stranko za nastajajočo stranko, ki se udeležuje boja za oblast in s tem boja za pravico do odločanja o bodočnosti mojega naroda, zaman čakam, da narodu razloži, kako si predstavlja pot v prihodnost, če je le-ta najprej povezana s preteklostjo.

 

Zavzeti odnos do vprašanja »zakaj so umrli«, pomeni zavzeti odnos do vprašanja »kaj so bili?« Pred seboj nimamo žrtev vojne, saj niso umrli v oboroženih spopadih. Pred seboj tudi nimamo obsojenih zločincev, saj jim ni bilo sojeno.

 

Da je po 69. letih iz zgodovinskega spomina naroda izpuščena resnica o tem, da niso le umrli, ampak da so bili izbrisani, ne le fizično, v jamah odročne divjine, ampak tudi iz javnega in zasebnega zavedanja. Da je bila odvzeta pravica do žalovanja njihovim svojcem z grožnjo kazenskega pregona in da je narodu odvzeta pravica, da bi se jih spominjal kot tiste, ki so imeli prav in so zaradi svojega poguma končali mučeniške smrti.

 

Letos, 25 let po padcu berlinskega zidu, ki je simbolično predstavljal tudi dokončen zlom komunizma, bi normalnost zahtevala, da se slovenski narod poenoti glede sledečih ugotovitev:

 

prvič, da je bila ideologija komunistične partije, njenih predhodnic, njenih naslednic in njenih podložnic v OF, Sloveniji vsiljena in da bi brez psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je v deželo pripeljala, ta ideologija ne preživela;

drugič, da je revolucija na slovenskih tleh zaradi tuje ideologije izzvala odpor in oborožen upor;

tretjič, da prav uspešnost revolucije in posledična totalitarna vladavina komunizma ter socializma sama po sebi dajeta zgodovinsko priznanje, da je bil odpor in upor potreben in da je Slovenija na slabšem, ker totalitarnosti ni pobegnila;

četrtič, da ni mogoča sprava brez zavedanja, da je komunizem svetovno zlo, ki nima opravičila, povsem enak fašizmu in nacizmu po metodah dela in po zapuščini;

petič, da je nesprejemljivo utemeljevati slovensko državnost na vrednotah, ki sprejemajo ali opravičujejo totalitarnost.

 

25 let naše demokratične rasti je zadostno izkustvo, da se iz totalitarnega sistema ne more kar preiti, »tranzitirati«, v demokratično družbo. Ne pravno, ne ekonomsko, ne socialno, ne politično ni mogoča metamorfoza totalitarnosti v demokratičnost, odprtost in svobodo. Vrednostno izhodišče enega je potrebno zanikati, da lahko sprejmeš drugo.

 

Ker kot narod želimo obdržati navidezne »dobrine« oziroma »pridobitve« socializma, hkrati pa ne želimo prepoznati, da so to sadovi sistema temelječega na revolucionarnem nasilju, laži, kraji in množični likvidaciji nasprotnikov (bodisi z umorom ali z izgonom v begunstvo), se vedno znova znajdemo, razočarani in pesimistični, na istem, kot smo bili.

 

Ti sadovi, okusni in narodu všečni, so bili na razpolago zgolj v okviru, ki ga je totalitarnost zagotavljala. Kar si ukradel, si lahko dal zastonj naprej. Če si storil krivico, si lahko drugemu dal privilegij. Ko bomo to manipulacijo prepoznali, se bomo lažje soočili z realnostjo. Dokler se pa o viru teh sadov kot narod ne poenotimo, pa bo vedno ostalo upanje naivnih, da bo nov obraz, nova stranka, ali nova generacija prinesla tudi formulo pravične tranzicije, ki bi hkrati obdržala pridobljeno in vrnila krivično odvzeto ter izbrisala spomin narodu tako, da bomo srečno živeli skupaj, brez oblikovanega in izpovedanega odnosa do metaforičnega Kočevskega roga.

 

Ta utopija, ki nam razlaga, da je važen pogled naprej in zagovarja pozabljivost kot rešitev za skupno srečno življenje rabljev in žrtev, nas hkrati posiljuje s politično in družbeno korektnostjo novih vrednot osebne svobode, človekovih pravic in enakosti. Ta utopija ne priznava moralnih avtoritet ali načel. Ta utopija nam razlaga, da je vse relativno – celo ali tudi resnica, ki da ni samo ena.

 

Ta utopija nas je razvrednotila, saj le družba, kjer je vse relativno, lahko odpravi zlo, greh in krivdo. In v tem se skriva vsa beda izgovora, da imamo krizo vrednot: dokler ne znamo zločinu reči zločin, dokler ne pokopljemo svojih mrtvih in dokler iščemo izgovore proti obsodbi storilcev, drugih vrednot nimamo pravice postavljati in presojati.

 

To utopijo pasivno podpira tudi Evropa, ki je pravilno pogojevala vstop novih članic s popolnim sodelovanjem s tožilstvom haškega tribunala za pregon zločinov iz obdobja nacionalnih balkanskih vojn 20. stoletja, se je znašla pred moralnim izzivom, saj ni jasno, kako je brez pogojevanja odprla vrata vsem, ki pa niso moralno in pravno razčistili svojega odnosa do istovrstnih zločinov v imenu komunizma oziroma socializma. Je genocid v imenu nacionalne prevlade strahotnejši od genocida v imenu politične ideologije?

 

Naša naloga je, da se upremo skušnjavi pozabe in minimalizacije v imenu upanja na enotnost. Smo odločno PROTI: proti anonimnosti, proti izgubi zgodovinskega spomina in proti manipulaciji s prirojenimi vrednotami.

 

Čez točno leto dni, v nedeljo 7. junija 2015, se bomo ponovno zbrali na tem mestu na spominski slovesnosti ob 70 letnici triumfalne norije revolucije. Po 25-ih letih bodo povabljeni da se te slovesnosti udeležijo vsi, ki bodo iskreno pripravljeni končati državljansko vojno z obsodbo vrednot in metod revolucije ter obžalovanjem posledic, ki jih je njena zmaga zadala našemu narodu. Lepo bi bilo, če bi od takrat dalje prva nedelja v juniju postala državni praznik, dan spomina in premišljevanja, ki bi nam narekoval dostojen vsakoleten premislek slovenske krvave zgodovine neenotnosti.

 

Molimo za spravo naroda, ki bo iskrena, odkritosrčna in dokončna. Naj nas pri tem spremlja Božji blagoslov in priprošnja nedolžnih, ki so padli v veri v Boga, za slovenski narod, za našo domovino Slovenijo!

Mir z vami

M

ZADNJA POT MUČENCEV (Otmar Mauser)

(Pesem je bila objavljena v časniku Slovenska misel v Torontu, junija 1965, št. 13, str. 12 ter v 84. številki Mi med seboj, glasilu Nove  slovenske zaveze)

Skozi gozd kolona čudna se pomika,

telo ob telesu, tako da drug se drugega dotika.

Tesno jih žica skupaj povezuje,

je v meso, da bolečina ostra v vsaki rani kljuje,

kri curlja, kot po nevihti voda z mokrih listov,

blede obrazi, oči jim steklenijo,

od muke strašne se solzijo.

 

Omagal je nekdo in obvisel na žici,

kot blaznežu sta se mu razširili zenici,

iskale luči so, kot včeraj v temnici,

a luči ni, le temna noč ga okrog in okrog obdaja…

Jezus! Marija!

 

Ne čuti udarcev več…

V večnost se zazrl je pogled-in glej!

Kot meč-svetla zarja temno noč razdvaja-

tako nekdaj Rdeče morje se je razdvojilo,

rešilo izvoljeni narod in sovrage potopilo.

 

Med stenami teme zdaj zarja jasna pušča svojo sled,

po njej hodijo mučenci za zadnji svoj obred.

V zboru molijo svojo spravno molitev:

»Za grehe, za življenje naroda,

za njega rešitev sprejmi Gospod

to našo krvavo daritev!

 

Naj zarja kot nam mu zasveti na pot,

ki  vodi k Tebi, Dobroti vseh dobrot…!«

Tako molijo in padajo v jame,

v naročje zemlji, da jih poslednjič objame,

kot dobra mati svojega sina,

ko sneli so ga s križa Človeka-Trpina.

 

Ob grobu ni človeka ki pokropil bi telesa;

le bombe in ognjena toča mednje pada,

trga prsa, ude, kot čekani zlega besa,

ki v uživanje mu je sadistična naslada.

 

Potem še strašen pok in jama se zasuje,

med truščem zemlje glasove še se čuje,

ki prosijo za milost svoje rablje.

Grohot peklenski spremlja zadnje prošnje,

dokler tišina grozna se ne spusti na groblje.

Mir z vami, bratje…In slava vašemu spominu!

 

RESNICA,  SPOMIN,  SOČUTJE

Pesem Otmarja Mauserja ZADNJA POT MUČENCEV nam je odstrla delček tistega, kar se je v pozni pomladi 1945 dogajalo na tem mestu. Pa ne samo tu. Širom po slovenski zemlji so jame, brezna, globeli, rudniški rovi, tankovski jarki, … goltali trupla tisočev, kruto umorjenih brez sodb.

 

RESNICA

Resnica o pobojih je bila preveč kruta in nedoumljiva normalnemu človeku, zato jo je bilo potrebno skriti v najbolj odročne kraje Slovenske zemlje ter jo tam s pomočjo laži in ustrahovanja tudi dolga leta po vojni ohranjati nedotaknjeno.

A resnice se ne da izbrisati. Lahko jo zanikaš, izkrivljaš, umažeš, s silo zatreš, pahneš v najgloblja kraška brezna in rudniške rove, nanjo navoziš kupe smeti, jo zazidaš z enajstimi pregradami, zapreš v nedostopne arhive … vedno bo našla pot na plano. Vedno! Včasih s pomočjo redkih prič, če teh ni, nemo spregovore kosti, kite las, rožni venci…

SPOMIN

Tu smo zbrani, da počastimo spomin tistih, ki tu počivajo …in tu smo zbrani v opomin … v opomin tistim, ki v dogodkih po končani vojni (še vedno) ne vidijo nič tragičnega in usodnega za slovenski narod, češ, saj je normalno, da zmagovalec pobije svoje nasprotnike, sploh če so bili »kolaborantje« in »sodelavci okupatorja«, »izdajalci slovenskega naroda«. Tako so jih označili in mirno pobijali vsepovprek… tudi ranjence, tudi tiste, ki so ostali doma in so se šli javit na razglas; ti so bili ubiti preventivno. Se zavedamo, kaj pomeni človeka ubiti preventivno? Kaj pa ženske in otroci, tisoči beguncev od drugod … Za njih niti odgovora nimamo.

Ne samo, da so obglavili narod, pohabili so tudi nas, pohabili do te mere, da to kar nekako sprejemamo in mislimo, da bomo brez iskrenega soočenja s to nedvomno največjo tragedijo v zgodovini slovenskega naroda lahko živeli naprej. Sedaj vedno bolj spoznavamo, da to ne gre in kako visoko ceno vsi vsakodnevno plačujemo za to …

Na  zločinsko indoktrinacijo je opozoril pisatelj Drago Jančar: »Zadnji veliki zločin totalitarizmov je bila indoktrinacija celih rodov otrok in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.«

Pokojni akademik dr. Jože Trontelj pa je dejal: »Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako, ne dovolj pregledan, neovrednoten izrinili iz naše zavesti … Če ne bomo gojili in obnavljali pravičnega zgodovinskega spomina, bomo še enkrat doživeli pretresljivi fiasko gesla, znanega iz časov po prvi svetovni vojni-Nikoli več! … Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev-če bo brezčutno preslišal tudi zadnji krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost-nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neka vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.«

Skoraj enako misel srečamo v predgovoru knjige z naslovom Zlo stoletja, francoskega avtorja Alaina Besancona, ki je pred kratkim izšla pri založbi Družina: »Slovenski narod  mora sam preprečiti brisanje spomina. Če ne poznamo preteklosti, smo v nevarnosti, da jo ponovimo.«

Eden izmed zadnjih takšnih poskusov brisanja spomina  je tudi predlog spremembe zakona o arhivih.

V čem je pravzaprav pravi smisel našega zbiranja ob grobovih mučencev? Ne samo, da ohranjamo spomin nanje, ki so tu izgubili življenje in da počastimo te posvečene kraje slovenske zemlje. To, a vendar več kot to. Zbiramo se pravzaprav zaradi nas, ki smo še vpeti v človeško zgodovino; oni, ki so tam čez tega več ne potrebujejo. To potrebujemo mi, če hočemo dozoreti v zrelo družbo. Družbo, ki zna obsoditi zla dejanja, ne glede na kateri strani so storjena, družbo, ki zna prepoznati, kaj je resnično dobro za narod in domovino, družbo, kjer resnica in pravica nista vsakodnevno zlorabljeni,  družbo, kjer ima svoje mesto, ki ji gre, tudi Resnica, pisana z veliko, in predvsem družbo, ki se ne sprašuje o temeljnih  civilizacijskih dejanjih-dostojno pokopati vse svoje mrtve ter ohranjati verodostojen spomin nanje-ker so zanjo samoumevna.

SOČUTJE

Izgubili smo sočutje kot ljudje in kot narod. Tako smo danes v stanju, ko del slovenskega naroda, ki ga revolucionarno nasilje med in po vojni ni tako hudo prizadelo, preprosto zato, ker je bilo med vojno pod drugačnim režimom, nekako stoji ob strani. Kot da se ga Kočevski rog in druga množična grobišča ne tičejo. Del Slovencev ne razume nujnost in vsiljenost državljanske vojne, ki je bila potrebna, da je komunistična partija lahko uresničila svoje sanje o revoluciji in prevzemu oblasti. Vaški stražarji niso imeli izbire vstopiti ali ne v državljansko vojno. Vse ostalo je bilo le nujna posledica te prve odločitve.

Kje je torej sočutje Slovencev do svojih bratov Slovencev, kje je sočutje do nedolžno pobitih do velikega trpljenja, ki so ga ljudje na Notranjskem in Dolenjskem med vojno nosili na svojih plečih, kje je sočutje do Cerkve in duhovnikov, ki so zgodaj sprevideli kaj stoji za tako imenovanim »osvobodilnim bojem« in z dolžno skrbjo svarili ljudi ter zato plačali zelo visoko ceno, mnogi celo z mučeništvom in smrtjo, mnogi z izgnanstvom, kje sočutje do močno preganjane Cerkve po vojni, ko so zapirali duhovnike za prazen nič, ko so na vse mogoče načine ovirali delovanje Cerkve in ustrahovali vernike, kje sočutje do ubogih vdov in otrok pobitih, ki ob vsem zapostavljanju in šikaniranju niti vprašati niso smeli kje je njihov mož oz. oče, kje je sočutje do množice beguncev, ki so za vedno zgubili domovino in je njihov dom postala tujina … ?

Sočutja ni, ker so nam umazali in potvorili zgodovinski spomin ter zameglili resnico.

Leta laži, prikrivanj in indoktrinacije so naredila svoje. Postali smo pohabljen narod. Ne moreš biti sočuten, če verjameš, da je bil škof Rožman izdajalec slovenskega naroda, če verjameš, da je Cerkev pravzaprav kriva za tak grozljiv razplet dogodkov po vojni, češ da je  med vojno zavedla ljudi, če verjameš, da so bili domobranci nacisti, ki so se borili za Veliko Nemčijo, če verjameš, da povojni pomori niso nič takega, saj so pobijali »le« »izdajalce« in »sovražnike slovenskega naroda« …

V našem narodu je potrebno  ponovno obuditi sočutje, ki bo temeljilo na resnici. Pokojni akademik, dr. Jože Trontelj pravi: »Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno.«

Časi za našo domovino so zelo resni. Ti, ki počivajo tu, so zastavili svoja mlada življenja za vero, narod in domovino. Naj nam ne bo težko zastaviti svoje besede in svojih moči za vrednote, za katere so oni umirali. Še posebno dolžnost pa imamo stopiti v bran resnici. Samo ona nas bo osvobodila. France Kozina, eden izmed rešencev iz Kočevskega roga je 4. marca 1998 svojemu znancu med drugim zapisal: »Kar me je tedaj leta 1945 vleklo iz množičnega groba, je bila sila po strašni resnici.« Naj bo sila po resnici tudi za nas tista, ki nas bo povlekla iz te navidez brezizhodne jame zlaganosti, zmedenosti, otopelosti in razdeljenosti. Verjamem, da naš narod še premore toliko zdravih moči in zdrave pameti, da bo obrnil voz v pravo smer.

Storimo, kar lahko. Predvsem pa izkoristimo svojo volilno pravico. To smo dolžni njim, ki se jih danes s ponosom spominjamo, to smo dolžni svojemu narodu, to smo dolžni svoji ljubi domovini.

Kočevski Rog 2014

K

Nova Slovenska zaveza in župnija Kočevje vabita na obletno spominsko slovesnost z mašo, ki bo v soboto, 7. junija, ob 11. uri ob breznu pod Krenom. Po maši bo kratek spominski program.

Odhod avtobusa iz Ljubljane bo ob 8. uri s parkirišča pod športno dvorano Tivoli. Prijave za avtobusni prevoz vsak delavnik med 10. in 12. uro na tel. 01/425-15-37.

Kočevski Rog 2014 – vabilo

K

Spoštovani!

Vabimo vas k obletni sveti maši in spominski slovesnosti, ki bo v Kočevskem Rogu v soboto, 7. junija z začetkom ob 11. uri. Sveto mašo bo vodil škof Andrej Glavan.

»Nič tako velikega, kot je Kočevski Rog, se Slovencem ni zgodilo, odkar nekoliko vemo zase. Druga stvar, mimo katere ne moremo, pa je podoba, da Kočevski Rog, kljub svoji presežni velikosti, še ni stopil v slovensko zavest. To je tako čudno, da nam, potem ko smo pregledali vso skalo človeških defektov, ne preostane nič drugega, kot da se vprašamo, kaj je z našo normalnostjo. Toda, se takoj popravimo, ali ljudje ne počnejo vsega, kar se od ljudi pričakuje: ali ne hodijo v službo, ali ne kupujejo in prodajajo, ali ne pišejo in berejo knjig, ali ne hodijo na koncerte, na festivale in v gledališča, ali ne iščejo pravice na uradih in sodiščih, ali ne pišejo sožalnih pisem in svatbenih čestitk? Vse to počnejo, a je vendar odločitev, da Kočevskega Roga ne bodo videli, tako nenavadna, da je ne moremo razložiti drugače kot z njihovo okrnjeno normalnostjo. Nobenega izgovora ne najdemo, ki bi to dejstvo zmanjšal ali celo izbrisal. Saj je zgodba, ki je vezana na Kočevski Rog, nemalo vznemirljiva in pretresljiva; saj so v njej nastopile sile, glede katerih tudi za bitje v stanju najbolj rudimentarne učlovečenosti ne more ostati skrito, da so v tistih gozdovih priredile gigantski etični spopad med dobrim in zlim – primarni spopad, v katerega je človek vpleten od začetka, spopad med svetlobo in temo. Da se je tam zgodila, v najbolj zgoščeni obliki, temeljna drama sveta. Nesprejemanje Kočevskega Roga je odraz krize slovenskega duha – v tem, kar v najgloblji osnovi je, v sposobnosti videnja in razločevanja.«

Justin Stanovnik, Zaveza št. 66

Nagovor Jožeta Pavliča

N

 

Dragi prijatelji, dragi rojaki, bodite iskreno pozdravljeni!

Hvala vam, da ste kot romarji prišli na ta kraj in se udeležujete naše slovesnosti v spomin na naše žrtve –  pomorjene slovenske domobrance in pripadnike slovenske narodne vojske. Vi ste tisti, ki nosite v svojih srcih dragocen in verodostojen spomin nanje, spomin, ki ga ni uspelo umazati blatenju in lažem.

 

Pred dobrima dvema desetletjema nas je prišlo sem na Rog še 30 000, danes nas je mnogo manj in mi smo tisti, ki nosimo spomin naprej še bolj odločno in zvesto.

Tu Pod Krenom ob enem velikih grobišč, na mestu masovnega morišča stojimo  danes, da bi se jih spominjali takih, kot so zares bili in so nam ostali dragi. Žalosti nas njihova kruta in nerazumljiva usoda in sprašujemo se,kako se je moglo zgoditi to, kar seje. Navdaja nas sočutje do njih in njihovih svojcev. Spominjamo se tudi teh od njih, ki jih ni več in so se pridružili že svojim pobitim. Predstavljamo si, kaj so preživeli eni in drugi.

Prvi mučeniško smrt, drugim je ostalo mučeniško življenje. Eni so odšli v večnost takoj, že takrat, drugi so šli za njimi večinoma kasneje. Prvi počivajo tukaj zasuti pod težo razstreljenih skal in zemlje, drugi na domačih pokopališčih v posvečeni zemlji. Tako eni in drugi čakajo vstajenja in plačila za svojo veliko žrtev. Mi, ki stojimo tu nad temi kamni ob morišču in na grobišču pa se jih lahko le ljubeče spominjamo in molimo zanje. Tudi prosimo jih lahko, da nam svoje žrtvovanje in trpljenje obrnejo v dobro pri Bogu v prid našega razdeljenega in težkim preizkušnjam izpostavljenega naroda. Obljubimo jim, da se bomo borili do konca za resnico in njihovo pravico.Pretresa nas boleča misel, da jim niso privoščili niti groba. Po vsem zaničevanju, poniževanju in mučenju jim po smrti tudi groba niso dovolili. Zavrgli so jih kot smeti. Sprašujemo se, kakšni so bili ljudje, ki so z njimi to počeli in kakšno sovraštvo jih je gnalo v taka nezaslišana in nesmiselna dejanja. Prizadeli pa niso le tistih pomorjenih, ampak so skoraj še huje prizadeli njihove svojce, ki jim niso pustili niti žalovati.  Morišča, kot je tole Pod Krenom, in še številna druga drugod po naši lepi, z mučeniško krvjo napojeni

slovenski deželi, govorijo sama zase. Vseeno je čudno, da te govorice mnogi od slovenskih ljudi ne slišijo ali ne razumejo. Umrlo je toliko naših bratov, dobrih sinov dobrih slovenskih staršev, poštenih zakonskih mož in ljubečih očetov, izobražencev, delavcev in kmetov, samih mladih mož, polnih moči, z ljubeznijo in vero zazrtih v prihodnost, pripravljenih na ustvarjalno in požrtvovalno delo za svoje najbližje in za domovino – bili so vendar cvet naroda in njegova bodočnost. Kakšna škoda in skoraj biološki kolaps za tako majhen in delaven narod.

Nasilje in interes revolucije sta jih pahnila organizirano v strašno smrt,  v  brezna in jame, ter jih tako poskušala izbrisati iz našega občestva, jih narediti neobstojne in nevredne, izbrisane iz zgodovine. Da bi to dosegli, so se zgodila vsa ta sramotna in zločinska dejanja, ki pa se še niso končala ali poskušala kako popraviti, ampak s svojimi posledicami še kar trajajo: ni obžalovanja in pripravljenosti na spravo. Načrtno se vzdržuje sovraštvo in opravičuje zločin, da bi storilci zločinov lahko obstali in uživali sadove svoje krvave rabote.

Človek se sprašuje, kako je možno, da se je vse to zgodilo. Kakšni ljudje so bili med nami, ki so to počeli ali dopustili? In so še danes! Postavlja se vprašanje, kaj je pravzaprav človek. Kakšni besi se morejo v njem sprostiti, ko se odpove božjim zapovedim in da prosto pot zlu, svojim blodnim strastem in iztirjenemu umu. Človek v svoji domišljavosti in notranji slepoti pozabi, kako majhen je, odvisen, omejen, ranljiv in umrljiv pa dvigne roko nad naravo, sočloveka in hoče biti bog, vsemogočni človek,ki je sam merilo sebi in vsemu. Noče, da bi bil komu pokoren in odgovoren. Kot tak je nevaren samemu sebi in družbi, saj ta že ima svoja merila, svoje zakone kakor narava, ki se jih ne sme prekoračiti. V tkivo človeške družbe so vendar tudi vkodirani prastari naravni zakoni, ki so dani od Stvaritelja vesolja  in vsega živega. Z razvojem družbe pa so se pojavljale nove božje in človeške postave. Te so človeku in človeški družbi zagotavljale obstoj in razvoj. Če so bile kršene ali nespoštovane, so nastale posledice – navadno razkroj in propad. Brez vrednot, moralnih zakonov in pravil, ki jih določa tudi človekov razum, urejene in za življenje sposobne človeške družbe ne more biti. Iztiri se v zločin in propad. Tukaj smo na kraju, kjer je bil storjen velik zločin, tu se je bohotilo zlo revolucije v mejah presežnosti. Šlo je za mučenje in organizirano pobijanje pobijanje idejnih nasprotnikov. Žival, če pobija, dela to nagonsko in iz potrebe po hrani. Ne ubija pripadnikov svoje vrste. Človek pa dela to zavestno in izživlja svojo pokvarjeno naravo iz ideoloških razlogov.

Tukaj smo pri morišču in grobišču, na kraju, kjer je bil storjen zločin…velik zločin in se je tu zlo revolucije bohotilo v mejah presežnosti. Šlo je za mučenje in pobijanje. Žival, če pobija, dela to nagonsko v obrambi in iz potrebe po hrani. Navadno ne pripadnikov svoje vrste. Tudi človek ubija živali za hrano, a človeka po božji zapovedi ne bi smel. Morda sme kdaj, če je napaden in se brani. A še  to mu je težko storiti, če nosi v sebi svarilo zapovedi »ne ubijaj!«. Zločinci to naredijo in delajo iz neke pokvarjene sle, iz zlobe in ob preziranju vseh človeških vrednot ali moralnih zapovedi, v največji sebičnosti in dandanašnji v obsegu gorostasnosti, kar jim omogoča sodobna tehnologija. Tako ob namernem umoru človeka govorimo o zločinu ali zločinskem dejanju, ki ga pravo sankcionira kot zločin, o načrtnem pomoru več ljudi ali skupin ljudi pa lahko govorimo o velezločinu ali celo genocidu, politocidu ali holokavstu. Partizanska slovenska morišča so tako strašljiva po izvedbi in gorostasna po številu žrtev, da so si zaslužila ime velezločina, to je genocida ali bolje politocida, imajo pa še specifično obeležje bratomora s kajnovskim svetopisemskim sindromom.

Vse to  se je dogajalo v tistem neznosnem času na Rogu tu pri breznih Pod Krenom, na Macesnovi gorici pa pri Ušivi jami in še kod, na Teharjih, Hrastniškem hribu, Žančanih, Krimu in Mokrcu, v Hudi jami, Podutiku, v breznih Pri konfinu in Dolini zvončkov. Da ne naštevamo dalje še vseh drugih in tistih še izza časa vojne kot Turjak, Vel.Lašče in Mozelj itn. Na stotine je grobišč in morišč in na tisoče je žrtev. Tako so komunistični partizani z zločinsko prelito krvjo in morišči zaznamovali geografijo naše Slovenije in jo potem v času svoje oblasti  tudi duhovno pohabili.

Ko danes pogledamo, kaj smo Slovenci in naša postkomunistična oblast storili, da bi to deželo ozdravili takih in drugačnih ran, vidimo, da skoraj nič. Morali so nam sicer dopustiti dostop do grobišč, a kaj dosti več ne. So pa še skrite jame in prav malo je bilo narejeno na tem, da se vse žrtve poiščejo, izkopljejo iz brezen  in prekopljejo v posvečeno zemljo ali na primerne kraje, kjer jim bo vrnjeno človeško dostojanstvo s pravico do groba in kjer bodo enakovredni vsem drugim  mrtvim, ki čakajo na vstajenje. Ne samo žrtve in njihovi svojci, tudi narava nam bo hvaležna, če jo razbremenimo te neznosne namembnosti in obskurne naloge skrivanja žrtev.

Ne bom vas več zadrževal z naštevanjem tega, kaj ni bilo storjeno in bi v zdravi družbi moralo biti. Preveč je vsega tega. Vse to samo povečuje našo bolečino, jezo in obup. Vprašujemo se: je možno, da so bili med nami ljudje, ki so to počeli in nam naredili kot narodu tolikšno škodo? O pač so bili in takih je veliko še danes! Še bi streljali in metali v jame! Takšni nastopajo celo v naših prominentnih medijih.

Kako naj se torej kot družbena skupnost počutimo mirne in varne, če je to možno, da se iz človeka nenadoma porodi zver ? Če tisočletja civilizacije in kulture tega niso mogla preprečiti! Če človeka nobena izkušnja ne izuči in se kar naprej igra z utvarami in neodgovorno upira božjim in človeškim postavam!

Sami se prav dobro zavedamo in čutimo, kako se izvaja še v tem času nasilje nad nami – nad tistimi, ki smo zavrnili in zavračamo nasilno ideologijo komunizma in si želimo pravo demokracijo. Neprestano nas žalijo in imajo za neumne, manjvredne, še naprej prezirajo naše žrtve in nas ovirajo, da bi jih dostojno pokopali, se iz nas norčujejo kot nekoč, polastili so se tiska, ki jim služi kot prej pod diktaturo, nam grozijo javno in prikrito, nesramno se polaščajo skupnega premoženja, poslužujejo se laži in obrekovanja proti nam in ljudem, ki se jim zoperstavijo, izpodbijajo vse naše predloge in nas ovirajo v delovanju, predvsem pa nam razbijajo institucije in uničujejo državo, ki smo si jo s težavo in srečno priborili.

Ljudje iz bivšega režima, dediči nekdanje komunistične diktature delajo in naredijo vse, da ustvarjajo nekakšno latentno stanje državljanske vojne in kaos. V takih razmerah se teroristi in revolucionarji dobro znajdejo in skoraj vedno, poslužujoč se kakršnihkoli sredstev, tudi preživijo in uspevajo. Z ideološkimi temami in strahom mobilizirajo svoje ljudi, plašijo pa omahljivce v nasprotnem taboru. Za sedaj moramo reči, da kar dobro uspevajo. Mahinacije jim rojevajo sadove. V kalnem znajo uspešno ribariti. Do kdaj in kako še, je vprašanje. Svetovna in domača kriza se zgrinja tudi nanje in nad vse nas. Težko je ugibati, kakšne bodo posledice. Nihče ne more predvideti, kaj se bo dogajalo.

Eno je gotovo: Zgodovina je komunizem obsodila in ga poslala v stečaj, na smetišče zgodovine, kot pravimo. Večini držav v svetu, kjer je vladal, se ga je uspelo rešiti in kot tak, kakršen je bil, se ne bo mogel več povrniti. Vstaja nov in drugačen svet. Bo Slovencem sreča mila, da se ga bomo znebili tudi mi in našli pravo pot v  prihodnost. To je odvisno od naše pameti in prisebnosti. Tudi odgovornosti in seveda tudi nekaj sreče. Breme, ki ga nosimo s seboj, je veliko in težko. Nekako ga bomo morali obvladati ali se ga znebiti. S pametnim dogovorom med sprtimi stranmi skoraj ne bo šlo. Če je ena stran – tista, ki je bila v revoluciji po čudnem spletu okoliščin popolnoma premagana v fizičnem pomenu besede, je pa danes zgodovinsko vseeno moralna zmagovalka – pripravljena na dogovor in spravo v duhu resnice in pravičnosti, smo prepričani, da druga na to ni in ne bo. Kljub zgodovinskim dejstvom, dokumentom in argumentom se z lažmi  rešuje in sklicuje na mit NOb-eja. Od nas Slovencev, nas volivcev bo odvisno, katera politična stran bo dobila dovolj politične teže –  takšno težo, da bo spor in spravo lahko rešila politično in po svoje, vendar modro in pravično v sozvočju z resnico, le z resnico in pravičnostjo.

Torej ljudje so tisti, ki bodo odločili, kaj bo z našo Slovenijo. Potrebno jih je poučiti in jim predstaviti resnico, težo problema in njihovo odgovornost!

Po končani slovesnosti se tam spodaj na cesti, kjer NSZ prodajo zadnjo številko svoje revije in knjigo Resnica o domobranstvu, zaustavite za trenutek, žrtvujte kak evro in ponesite kaj od tega tiska med ljudi, med tiste, ki ne vedo ali dvomijo ali nočejo vedeti, kaj se je v Sloveniji resnično zgodilo! Naj se o tem poučijo in prevzamejo svoj del odgovornosti za slovensko prihodnost. Hvala, ker ste me poslušali in hvala tudi za vse, kar boste še dobrega naredili za naše žrtve, za njihovo stvar in dobro naše nesrečne domovine! Hvala za vašo zvestobo in čuvanje spomina na naše mrtve!

 

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.