KategorijaKočevski Rog

S hizopom jih pokropi, 
z vejico roženkravta in rožmarina,
z blagoslovljeno vodo večnega spomina!
( … )

S hizopom jih pokropi
te mrtvaške križevepotce,
nage mučenike,
skozi ječ krike,
povezane kot na povodce
na blede žice,
zasramovane, zapljuvane v lice,
zlakotnele, poniževane,
na vretena natezane,
razčetverjene in razrezane
in v srce zaklane;
pognane v hribe
pod nože kot pod ostre šibe,
pehane nad brezen obronke
s telesi kot rože potonke
in s streli v vratove
vržene v podzemske rove,
v jame in prepade
med kamenje in gade,
kopa h kopi,
krvava reka …

O zemlja slovenska,
kdaj boš zrna semenska
dvignila iz jame … ?

Tine Debeljak, Črna maša za pobite Slovence.

Na tem svetem kraju, kjer so bili pred 70. leti mučeni in ubiti tisoči naših rojakov, bi se spodobilo samo moliti ali molčati. Kaj reči, da ne bi izzvenelo banalno, nespoštljivo, površno?

Zbrani smo, da se poklonimo žrtvam komunistične revolucije na Slovenskem. Spoštljivo se spominjamo predvsem vrnjenih domobrancev, neoboroženih članov Slovenske narodne vojske, mučenih in umorjenih po koncu druge svetovne vojne, zamolčanih vse do časa demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, sicer pa še vedno obrekovanih, brez dobrega imena in časti, ki si jo zaslužijo. K njim se vsako leto vrača duh s hvaležnostjo, s prepričanjem, da je njihova žrtev izprosila milost ter je že in bo še obrodila duhovne sadove za ves slovenski narod. Bog jim daj večni mir in večno srečo odrešenih, nam pa pogum in vztrajnost, da bomo zvesti pričevalci svojemu narodu!

Ta dan spomina potrebujemo živi, ne mrtvi.  V postmodernih časih se mnogim zdi spomin nekaj zastarelega, celo nelagodnega. Življenje nas vabi, naj živimo iz dneva v dan, od izkustva do izkustva. A le spomin nam daje perspektivo, zgodovina nas ukoreninja v čas, nam daje smer in smisel. Zaradi spomina vemo, kdo smo. Kot pravi filozof Milan Komar: »Človek nima preteklosti, človek je preteklost. Kar kdo ima, to lahko zavrže, kar pa je, tega ne more zavreči, to lahko samo potlači (… ). Sedanjost kot taka vsebuje in ohranja preteklost, sedanjost vsebuje in pripravlja prihodnost. Živeti polno in globoko sedanji čas pomeni živeti čas v vsej njegovi trirazsežnosti. To je pogoj naše zakoreninjosti v danem dejanstvu, naše človeškosti in vsega našega razmaha«.

Za pravilno osveščanje spomina pa moramo izhajati iz resnice. Biti ponižno odprti za vso nepredvidljivo, tudi bolečo težo resnice. Res je možno začasno zgraditi konsenz na mitu, vendar mit, ki temelji na laži, nima samo kratkih nog, temveč tudi rakavo drobovje in  zakrknjeno srce. 

Dovolite, da danes ponovim pomenljive besede ljubljanskega nadškofa in metropolita, izrečene pred nekaj tedni na Brezjah: »Ne moremo si torej zatiskati oči pred vso resnico, saj nas bo po Jezusovi besedi resnica osvobodila. Ko je namreč en del Evrope proslavljal mir in svobodo, si je drugi del Evrope nadel črne rute in potihoma, na skrivaj ihtel za pomorjenimi. To so bili strašni časi: eni so igrali na harmoniko in prirejali mitinge, drugi pa so padali v brezna in rudniške rove, za njimi pa so ostajali žalujoči, ki niso smeli žalovati. ( … ) Čeprav se je vojna končala, je po sredi našega naroda zazijal prepad, iz katerega še vedno vpije vprašanje, ki ga je Bog postavil Kajnu: „Kje je tvoj brat?“ (1 Mz 4,9).«

Zato nikakor ne moremo mimo dejstev, ki so pripeljala do ene izmed največjih tragedij v zgodovini slovenskega naroda. Ne moremo molčati, dokler ne bo napočil nov čas iskrenega skupnega vrednotenja vsega, kar se nam je zgodilo. Naša dolžnost in odgovornost je, da preprečimo, da bi se zmote in napake s preteklosti, ki so povzročile toliko gorja, še kdaj ponovile.

To pa je težka naloga, saj kot pravi mislec Alain Besançon v uvodu k slovenski izdaji knjige Zlo stoletja: “Spomin po naravi teži k izbrisu. Gre skoraj za biološki proces. Pogosto je bilo trpljenje pod komunizmom tolikšno, da ljudje o njem ne želijo govoriti. ( … ) Za delovanje spomina je potreben nenehen napor.” Besançon zaključi s to mislijo: “Slovenija je doživela poboj vojaških ujetnikov in družbene elite. Ta mirna dežela je imela osem koncentracijskih taborišč, več kot trideset taborišč prisilnega, “poboljševalnega” in “družbeno koristnega” dela. Deželo je režim stiskal v mislih in degradiral v navadah. Slovenski narod mora sam preprečiti brisanje spomina. Če ne poznamo preteklosti, smo v nevarnosti, da jo ponovimo.” 

Letos obhajamo 70. letnico konca II. svetovne vojne in prav je, da ob tej priložnosti obnovimo spomin na nekaj zgodovinskih dejstev s postaj slovenskega križevega pota, od nemškega napada na Jugoslavijo do tragičnega razpleta vojne: 

• Vojno in okupacijo slovenskega ozemlja s strani nemških, italijanskih in madžarskih sil so komunistični aktivisti izkoristili kot edinstveno priložnost, da izpeljejo revolucijo.

• Milovan Đilas priznava sledeče o načrtu partije: »Od vsega začetka je bilo jasno, da so si komunisti že pred kakršnim koli bojem z okupatorjem prizadevali za poznejšo izključno oblast, z namenom, da se je treba bojevati proti vsaki drugi skupini, ki bi se prav tako pripravljala na odpor proti okupatorju. Vse nekomuniste je bilo treba na koncu bodisi uničiti ali kompromitirati zaradi domnevne kolaboracije.«

• Pred majem 1942, pod italijansko okupacijo, ko še ni bilo vaških straž, je komunistična Varnostnoobveščevalna služba (VOS) likvidirala v Ljubljani številne Slovence in so po vaseh partizani pod vodstvom partije z  usmrtitvami rojakov zastraševali prebivalstvo. Do srede julija 1942 so pomorili 1023 civilnih oseb, Slovencev. 

• Zgodovinski pogled na potek vojne kaže, da sabotažne akcije partizanov niso bistveno ovirale okupacijskih sil. So pa te akcije sprožile težke povračilne ukrepe: aretacije, pošiljanje v koncentracijska taborišča. usmrtitve, streljanje talcev. 

• Zato so se Slovenci od leta 1942 dalje odločali za samoobrambo in ustanavljali vaške straže, ki so nastale spontano in samoiniciativno. Sestavljali so jih možje,  ki so svoje družine in domove skušali braniti pred ropanjem, požiganjem in umori.

• Z Dolomitsko izjavo so 28. februarja 1943 komunisti dokončno izločili iz OF vse nekomunistične organizacije ter si prisvojili absolutno vodstvo. 

• Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so komunisti s pomočjo italijanskega orožja vaške straže in četnike premagali v Grčaricah in Turjaku.  Revolucionarji so se maščevali nad poraženci tako, da so mučili in pobili jetnike ter ranjence, kar je onemogočilo vsako misel na kasnejše sodelovanje. 

• Ustanovitev Slovenskega domobranstva je bila odgovor na izredno stisko po zlomu Italije. Domobranstvo je nastalo kot reakcija na ravnanja komunistov, predvsem pod vtisom likvidacij ujetnikov na Kočevskem.

• Zaradi prodiranja rdeče armade in domačih revolucionarjev sta se po 6. maju 1945 slovenski Narodni odbor in Slovenska narodna vojska večinoma umaknila v britansko okupacijsko cono na Koroškem, kjer so jih Britanci nastanili v taborišču Vetrinj. Z njimi je šlo nekaj tisoč civilistov.

• Britanci so Slovenske domobrance konec maja predali Titovim četam, ki so zagrešile nad njimi množičen zločin. 

• Po koncu vojne ni bilo prave osvoboditve temveč je zavladalo obdobje totalitarnega režima, očitnega teptanja človekovih pravic in obračunavanja z resničnimi in namišljenimi nasprotniki nove oblasti. 

• Slovenija je bila resnično osvobojena šele 25. junija 1991.

Ta veriga dogodkov na en ali drug način usodno zaznamuje slehernega Slovenca in nas slej ko prej privede do tragične resničnosti, ki jo skriva kočevski gozd. 

Po Sloveniji je dokumentiranih več kot 600 grobišč. Danes vemo, da se je ob koncu II. svetovne vojne na slovenskih tleh zgodil največji pomor neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni v Evropi, največji pomor neoboroženih prebivalcev Slovenije vseh časov, da je največje morišče Hrvatov v njihovi zgodovini na naših tleh in da gre za skupaj nad 100.000 pomorjenih, od tega več kot 15.000 Slovencev.  

Štiriindvajset let po osamosvojitvi, našo domovino, dejansko prestreljeno s prikritimi grobišči, domovino, kjer sicer ne vladata več enoumje in revolucionarni teror, še pestijo brezbrižnost, strah in samocenzura. Ranjen spomin izkrivlja preteklost, prevaran pogled sprejema namišljeno sedanjost, naivno upanje v prihodnost pa prebuja nove-stare utopije, ki spet obljubljajo, da je s človeško voljo možno doseči raj na zemlji. Slovenski sodobnik se zanima predvsem za samega sebe, se izogiba soočenju s preteklostjo in zapira oči pred verbalnim in telesnim nasiljem, pred malimi in večjimi krivicami, dokler se vrstijo in dogajajo drugim. Na sistemski ravni nam ujetost v vzorce iz starega režima, tako v politiki, pravu, kulturi, medijih in gospodarstvu ter neodločenost za pretrganje z nedemokratičnimi praksami, kratita življenjsko energijo, da se dušimo v malodušju in se vrtimo v začaranem krogu samouničevanja in navidezne brezizhodnosti, ki usodno vpliva na vse, predvsem pa na mlade.  Slovenci smo danes žal bolj atomizirana množica posameznikov kakor pa skupnost, ker trenutno še ne zmoremo zedinjenja okoli najbolj osnovnega vrednostnega skupnega imenovalca: da je vsako človeško življenje nedotakljivo in sveto, da so svoboda in pravičnost, odprtost za resnico v stvareh, dogodkih in ljudeh ter spoštovanje in sočutje do vsakega člana, civilizacijski imperativi zdrave družbe. Nemogoče je ustvariti trdno skupnost brez spoštovanja in skrbi za sočloveka, brez občutljivosti za krivico, ki se zgodi bližnjemu.

V časih, ko se na videz spet temni na obzorju, se ne smemo pustiti zavesti v malodušje. Iz nešteto grobišč se oglaša vest, ki se ne da utišati. Slovenci hočemo živeti v miru, spravljeni s seboj in med seboj. Prepričan sem, da je to iskrena želja tihe večine. Za to pa moramo ozavestiti in na novo ovrednotiti našo preteklost ter pretrgati s starim sistemom privilegijev, ideološkega favoriziranja in klientelizma ter enkrat za vselej vzpostaviti družbo enakih možnosti ter istih pravil za vse.  Spodbujati moramo veselje do življenja. Pogum za tveganje v zaupanju. Samoiniciativno ustvarjalnost. Delo za skupno. Odprtost za različne oblike slovenstva v zamejstvu in zdomstvu, odprtost za druge, ki želijo obogatiti naš skupni prostor. Verujmo in delajmo, da se bo proces soočenja z našo zgodovino pospešeno nadaljeval, da bo resnica zasijala v vsej svoji zapletenosti, žalosti in tragiki pa tudi v vsej slavi in veličini, za notranjo osvoboditev celotnega naroda in za sproščenost njegovih življenjskih sil. Upajmo, da se bodo dediči starega režima nekoč odrekli titoizmu in komunizmu znotraj t.i. Narodno osvobodilnega boja. Ob tem ostajamo odprti za vse, ki so v tem gibanju iskreno videli rešitev za slovenski narod, še posebno v pokrajinah, kjer se je ta boj poistovetil z resničnim bojem proti fašističnemu zatiranju, pa čeprav je bil zlorabljen za dosego ciljev komunistične partije – za totalitarni prevzem oblasti. 

Ob uvodu sem prebral odlomek iz Črne maše. Črno mašo je pesnik Tine Debeljak napisal v begunstvu, komaj štiri leta po množičnem pomoru z zvijačo vrnjenih rojakov, ločen od svoje družine, ki ni mogla za njim, v popolni negotovosti glede prihodnosti. A prav to navidezno brezupno izhodišče ga je utrdilo v veri, ga odprlo metafizičnemu razumevanju smisla zgodovine, ga soočilo s spoznanjem, da smo pokojni in živi eno občestvo, da smo lahko vsi udje Kristusovega mističnega telesa. S svojo Črno mašo je hotel vse Slovence, žive in pokojne, združiti okoli mašne daritve in jih zbrati v eno ljudstvo pred Bogom upanja, resnice in ljubezni. Z molitvijo zadoščevanja za lastne grehe in grehe vsega naroda, z darovanjem trpljenja naših rojakov, s prošnjo za žrtve in krvnike je ustvaril bogoslužno besedilo za blagoslov, odpuščanje in nov začetek.

Dragi rojaki, ne pozabimo, da so mnogi izmed teh, ki so bili tu pobiti, pravi Kristusovi mučenci, in zato naši priprošnjiki v nebesih za boljšo Slovenijo in boljši svet. Ti naši mučenci so izjemna duhovna sila, ki čaka, da jo resnično vzamemo za svojo in se je dejansko poslužimo, s sklenjenimi rokami. Priporočajmo jim našo sedanjost in prihodnost in živimo v prepričanju, da samo Kristusovo odrešenjsko sporočilo lahko premaga raka našega ranjenega duha.

Zato se zavedajmo nenadomestljivega poslanstva pričevanja, naj srce govori srcu. Zvestoba Bogu, našim rajnim, narodu in domovini, zavezanost resnici, svobodi in pravičnosti, hrepenenje po resničnem miru in sožitju so razlogi, da vztrajamo na tem mestu. 

Naj zaključim z verzi, ki sem jih zapisal pred dvajsetimi leti:

Ob oltarju,
ki je most v brezmejnost,
stik svetnega z Neskončnim,
tok ustvarjenega k Stvarniku,
most grešnega k podnožju Svetega,
vez preko časa in oceanov,
mólimo.

Tu so mučenci.
Njih telesa so pretrpela sovraštvo in smrt.
Njih duše uživajo Večnega, a njih spomin
še trpi krivico človeka.

O Bog, ti poravnaj, kar ni gladko,
Ti znižaj goré in zalij doline,
Ti sodi, Ti poplačaj; Ti vôdi  korake.

Prósimo Te za mrtve in žive, za žrtve in rablje,
za verne in neverne, za sovražne in ljubljene,
za te, ki poslušajo in tiste, ki nočejo slišati.

Za vse dvigamo pogled k Resnici.
Za vse je ne pozabimo za zastorjem izteklih ur.          

Sprejmi daritev,
sprejmi mrtvih dopolnjeni čas,
sprejmi živih iztekajoče se dni,
sprejmi molitev teh rok,
sprejmi križ teh ramen,
sprejmi molitev teh ust.

Utrdi zvestobo teh src.
Utrdi pogum teh vesti.
Utrdi spomin teh duhov.

Po darovanem trpljenju,
po zadoščenju mučencev,
spreobrni nam duše.

Tone Rode

Spoštovani!

Letošnja spominska slovesnost v Kočevskem Rogu bo v nedeljo, 14. junija 2015, ob 11. uri. Ob 70-letnici pobojev bo mašo za vse pokojne žrtve daroval mons. mag. Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit.

Slovesnosti se bodo letos prvič začele že s sveto mašo v kapeli pri breznu pod Krenom v soboto, 13. junija, ob 20. uri, ki jo pripravljajo mladi v sodelovanju z župnijo Kočevje. Po maši bo mladina ob breznu vodila celonočno molitveno bdenje, h kateremu smo vabljeni vsi kristjani našega naroda, da se v duhovnosti povežemo z našimi pokojnimi. Dodatne informacije in prijave na bdenjevrogu@gmail.com.

Od 10. ure dalje bo, kakor običajno, potekala ob breznu molitev rožnega venca.
Ob 10:45 bodo predstavniki Nove Slovenske zaveze ter političnih strank ob navzočnosti častne čete Slovenske vojske položili vence.
Po maši bo kulturni del slovesnosti s priložnostnim nagovorom.

Vabimo, da se v čim večjem številu odzovemo in na prizorišče prinesemo tudi farne spominske križe, ki bodo žrtvam na simboličen način izkazali povezanost z domačim okoljem, ki so mu bili nasilno iztrgani. Z lepimi pozdravi, na svidenje v Rogu!

Peter Sušnik,
predsednik NSZ

Dragi bratje in sestre, svojci, sorodniki žrtev povojnih pobojev tu v roških breznih, spoštovani visoki gostje, predstavniki nekaterih političnih strank in vsi, ki prihajate sem, da se vsako leto poklonimo tem nedolžnim žrtvam. Hvala Bogu, da so minili vsaj časi, ko so zasliševali, grozili in preganjali zaradi – kot so rekli – ˝spodkopavanja družbene ureditve˝, vsakega, ki je obiskal ta brezna ali prižgal svečo poleg tega ali katerega drugega prikritega grobišča.
Vsako leto nas je, žal, manj, ker vsako leto veliko bližnjih svojcev odide s tega sveta tja, kamor je z vnebohodom odšel Kristus, ki je žrtvam in nam vsem prostor pripravil, če le verujemo v odrešenjsko moč Kristusovega križa in njegovo zmago nad smrtjo. Toliko bolj hvala vsem, ki ste prišli, še zlasti vsem pevcem in drugim sodelavcem. Tu bomo molili, ne bomo sodili, še manj obsojali. Izpolnili bomo duhovno delo usmiljenja, ki mu pravimo: »Za žive in mrtve Boga prositi!« Za vse tako nečloveško pobite, pa tudi za vse odgovorne za te zločine. Tudi zanje je Jezus umrl. Tudi On je bil žrtev slepega sovraštva.
Zbrali smo se na vigilijo binkoštnega praznika, ki je praznik ljubezni in začetek zmagoslavnega širjenja Cerkve v svetu, čeprav tudi za ceno mučeniške krvi in preganjanja. Na binkoštno vigilijo beremo vsako leto tudi odlomek iz preroka Ezekijela. Ta govori o dolini polni kosti, ki naj bi po Gospodovi besedi in v moči Božjega duha oživele. Kako čudovito zvenijo preroške napovedi ob teh roških breznih polnih kosti brez sodbe pobitih žrtev. Bog po preroku napoveduje: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, dvignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo … Svojega duha vdihnem v vas, da boste živeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil, govori Gospod.« (Ezk 37,12-14).

Dragi bratje in sestre!
To roško pogorje, in pravzaprav vsa Slovenija s preko 600 nekdaj prikritimi, danes pa večinoma že znanimi grobišči, je podoba te doline, o kateri govori prerok Ezekijel. Prerok nam govori o eshatološkem času, a njegove besede veljajo tudi za naš čas. A prej bi morala naša družba, če naj bo vsaj malo podobna civiliziranemu svetu, poskrbeti, da se te kosti dvignejo in z dolžno častjo in spoštovanjem zberejo in pokopljejo.
Zakaj do tega ne pride? Zakaj v našem narodu ne pride do ozdravljenja ran, do sprave? »Resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8,32). Resnica, da sta obe strani, revolucionarna in protirevolucionarna, nosili domovino v svojih srcih. Eni so si tudi nadeli ime, da je vsakemu lahko bilo jasno, da jim gre za obrambo domovine. A dogodki po decembru 1943, po konferenci v Teheranu, ko so zavezniki, ki so veljali za varuhe demokracije in svobode, iz pragmatizma odrekli zaščito, so pripeljali do tega, da je slovenske fante, organizirane v narodno vojsko, vihar zla in sovraštva pometal v kraška brezna in rudniške rove z obilno pomočjo tistih zaveznikov, v katere so naivno verjeli in jim slepo zaupali vse do zadnjih trenutkov, preden so šli na svoj zadnji križev pot in v smrt.
Sprava je možna, če žrtev in krivec, oziroma njihovi somišljeniki, presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje. Vendar težava je v tem, da še živi revolucionarji pojmujejo spravo le kot nalogo tistih, ki so krivice trpeli. Resnica pa je, da se je po vojni zgodil nečloveški poboj. In krivica do pobitih ni nič manjša za svojce, ki so se morali te krivice, ki jim je bila storjena, še sramovati. Vendar: »Kdor govori o odpuščanju,« je po pravici zapisal dr. Kremžar, »s tem priznava, da je bila krivica storjena.« Tisti, ki jim je bila krivica storjena, so bili po veliki večini kristjani in so krivcem odpustili po Jezusovem zgledu, ki je molil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34) A tolikokrat ponujena roka zaman čaka, da bi jo stisnila roka obžalovanja.
Ta brezbrižnost nas vse boli. Včeraj se je ves demokratični svet spominjal 70-letnice izkrcanja v Normandiji. Kako pretresljivo in ganljivo je bilo gledati, ko so ob tej obletnici stali skupaj tisti, ki so se na smrt sovražili in se drug proti drugemu borili – Nemci, Američani, Francozi, Angleži. Ganljivo je bilo gledati, kako se spravljena objemata predstavnika nekdanji nemški letalski oficir in francoski častnik. Kako da to pri nas ni možno?

Dragi bratje in sestre! Ali naj bomo brezbrižni ob ljudeh, ki zaradi ohranjanja privilegijev niso zmožni obžalovati krivice in povojnih pobojev in niso zmožni koraka sprave? Nemočni smo, saj kot narod nismo sposobni niti obsoditi vseh treh totalitarizmov. Potrebna bo Božja pomoč. »To nas postavlja pred nalogo dejavne ljubezni,« pravi že omenjeni dr. Kremžar, »ki presega golo odpuščanje in nas postavlja pred nalogo zadoščevanja.« »Ljubezen do konca, (Jn 13,1) je tista, ki podeljuje Kristusovi daritvi vrednost odrešenja in zadoščenja, sprave in zadostitve,« nas uči Katekizem Katoliške Cerkve (KKC 616).
Zadoščevanje, kot nas vabi Cerkev za prve petke v mesecu, za lastne in tuje grehe, ima smisel le v veri. Večji poudarek bomo morali dati zadostilni molitvi. Samo ta lahko omehča srce nekoga, da prizna krivdo in jo obžaluje.
Strinjam se z dr. Kremžarjem, ki je zapisal: »Če je ljubi Bog dopustil, da se je nad naš narod zgrnilo zlo v taki meri, ali ne pričakuje od vernega slovenskega ljudstva, da bo sledilo njegovemu zgledu? Za množično zablodo je treba, da se plamenčki neštetih osebnih molitev in zadostitev povežejo v kres skupne prošnje velikemu Očetu, za milost spreobrnjenja in sprave.«

Dragi bratje in sestre! Večina tistih, ki počivajo v teh breznih, je molila, ko so odhajali v smrt. O tem pričajo kupi rožnih vencev iz mnogih grobišč. Obljubimo in položimo ta sklep danes na oltar tudi mi, da bomo odslej zlasti ob prvih pekih še več molili za spravo v našem narodu. Borimo se proti vsaki pretirani ideološki zaprtosti in ozkosti, odprimo se svetlobi resnice. Očistimo narodne rane. V nasprotnem primeru nam bodo ideološki virusi okužili tudi našo narodno prihodnost in ogrožali zdravje slovenskega narodnega telesa.
Položimo slovensko spravo danes, na 1. soboto v Marijino Srce, naj nam ona, ki je mati vseh, izprosi spravo, da se edinost, sreča sprava, kot bi dejal pesnik Prešeren, k nam nazaj se vrnejo.
Amen.

Spoštovani Msgr. Andrej Glavan, predsednik Slovenske škofovske konference, dostojanstveniki slovenske Cerkve, predstavniki slovenske politike in javnosti ter vsi, ki ste s svojo navzočnostjo danes potrdili pomembnost spomina in iskanja resnice.

Verjetno je danes v slovenskem narodu le malo stvari, ki bi poenotile ljudi s plebiscitarno enotnostjo tako, kot en sam občutek: razočaranje. Zdi se, da smo vsak zase in vsi skupaj razočarani, čeprav vsak zaradi svojih razlogov: nad politiko, nad šolstvom, nad gospodarstvom, nad pravosodjem, nad vlado, nad socialno državo, nad mladino, nad Cerkvijo. Lahko bi vse skupaj strnili v enostavno ugotovitev: razočarani smo, saj 23. decembra 1990 nismo glasovali za tako samostojno državo, kot jo danes imamo. Stvari bi morale biti drugačne!

V preteklih nekaj letih smo večkrat zasledili poskuse intelektualcev, da bi našli nekaj določnega, kar bi lahko izpostavili kot zgodovinsko križišče, kjer smo po letu 1991 zašli in izgubili optimistično enotnost, ki nas je takrat ponesla v samostojnost. Ker tega enkratnega dogodka nismo našli, smo se zadovoljili s pojasnilom, da smo priča »krizi vrednot«. Tako naj bi bila »kriza vrednot« kriva tudi za razočaranje, ki nas navdaja s pesimizmom.

Danes, ko se oziramo na prehojeno pot oblikovanja države, lahko iščemo vzporednico med našo enotnostjo in Jezusovo priliko o sejalcu, ki nas pouči, da je seme »padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo.« (Mr 4, 5-6)

Naša enotnost pred skoraj četrt stoletja je povsem enaka temu semenu – brez globokih korenin, brez podlage. Obnašali smo se, kakor da je naše zgodovinsko izhodišče kristalno jasno, da je vrednostni sistem naroda povsem določen in nesporen in da nam manjka zgolj pravni okvir državnosti.

To, da smo se danes že petindvajsetič zapored zbrali tu, v Kočevskem rogu, nas sooča s kruto zgodovinsko resnico: država sama po sebi ne pomeni enotnosti naroda. Prav to soočanje pa je potrebno, če želimo državnost ne le ohraniti ampak tudi razviti.

Kočevski rog, kot metafora za vse kraje groze in smrti na našem državnem ozemlju, nas sooča z vprašanjem civilizacijskega temelja naše državnosti. Če iz leta v leto romamo od grobišča do grobišča ter gledamo enako podobo, mar ni vsakdanje življenje zgolj banalnost?

Evropska civilizacija in kultura krščanskega etosa, ki je v stoletjih oblikovala slovenski narod, od nas zahteva, da se najprej opredelimo do tega, kar v nas zre – nemo, a odločno.

Najprej je pred nami civilizacijska zahteva, da mrtve dvignemo iz anonimnosti: trupla razsejana po Sloveniji morajo dobiti imena in priimke – postati morajo zgodovinske osebe, dobiti morajo svoje prepoznane sorodnike, ki bodo za njimi lahko iskreno in nemoteno žalovali – na znanem kraju. Komu služi ta nepopustljiva anonimizacija zgodovinskega spomina? Komu lahko služi, da se ne dovoli ugotoviti kdo so, ki tukaj počivajo? Komu služi, da se ne izda niti uradnega dokumenta, da je oče, sin, brat, stric, mož umrl in da bi bil v matični knjigi uradno zapisan kot mrtev?

Ko bomo z vso vestnostjo in poštenostjo lahko rekli, da smo naredili vse, da bi odkrili in raziskali vsa prikrita grobišča po Sloveniji ter z iskrenim srcem priznali, da smo s strokovno vestnostjo zaključili postopek identifikacije trupel, bomo za vse tiste, ki bodo kljub temu ostali brez imena, morali poskrbeti za dostojen pokop in urejen grob.

In ko bomo opravili to civilizacijsko dejanje, bo pred nami najpomembnejše vprašanje za prihodnje rodove: zakaj so umrli?

To vprašanje naslavlja temeljni razlog za narodno neenotnost: državljansko vojno, ki traja, a se je ne zavedamo in se je ne trudimo končati.

Ko se je leta 1990 odvila prva slovesnost v Kočevskem rogu, zmotno imenovana tudi spravna, smo se znašli na točki zgodovinskega izziva, da državljansko vojno končamo – v interesu narodne enotnosti pred razglasitvijo državnosti. Nekateri smo bili prepričani, da je tista slovesnost začetek iskrenega poskusa, da pretekle zablode priznamo in si prizadevamo za rast na novih temeljih.

Danes je ta izziv bistveno težji, a težavnost tega izziva zgolj raste in nikakor s potekom časa ni pričakovati, da bi kdo drug namesto slovenskega naroda opravil soočenje z lastno zgodovino. Prav zaradi nesporne ugotovitve, da državljanska vojna v vsej silovitosti divja po brezmejnosti interneta, v pismih časopisnih bralcev in po vseh drugih dopuščenih oblikah udejanjanja pravice do svobode govora, da razplamteva čustva do skorajšnje blaznosti sodelujočih, si jemljem pravico, da kot državljan te države terjam odgovor političnih akterjev v demokratičnem predvolilnem času:

Kako boste državljansko vojno ustavili?

Stranko za nastajajočo stranko, ki se udeležuje boja za oblast in s tem boja za pravico do odločanja o bodočnosti mojega naroda, zaman čakam, da narodu razloži, kako si predstavlja pot v prihodnost, če je le-ta najprej povezana s preteklostjo.

Zavzeti odnos do vprašanja »zakaj so umrli«, pomeni zavzeti odnos do vprašanja »kaj so bili?« Pred seboj nimamo žrtev vojne, saj niso umrli v oboroženih spopadih. Pred seboj tudi nimamo obsojenih zločincev, saj jim ni bilo sojeno.

Da je po 69. letih iz zgodovinskega spomina naroda izpuščena resnica o tem, da niso le umrli, ampak da so bili izbrisani, ne le fizično, v jamah odročne divjine, ampak tudi iz javnega in zasebnega zavedanja. Da je bila odvzeta pravica do žalovanja njihovim svojcem z grožnjo kazenskega pregona in da je narodu odvzeta pravica, da bi se jih spominjal kot tiste, ki so imeli prav in so zaradi svojega poguma končali mučeniške smrti.

Letos, 25 let po padcu berlinskega zidu, ki je simbolično predstavljal tudi dokončen zlom komunizma, bi normalnost zahtevala, da se slovenski narod poenoti glede sledečih ugotovitev:

prvič, da je bila ideologija komunistične partije, njenih predhodnic, njenih naslednic in njenih podložnic v OF, Sloveniji vsiljena in da bi brez psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je v deželo pripeljala, ta ideologija ne preživela;

drugič, da je revolucija na slovenskih tleh zaradi tuje ideologije izzvala odpor in oborožen upor;

tretjič, da prav uspešnost revolucije in posledična totalitarna vladavina komunizma ter socializma sama po sebi dajeta zgodovinsko priznanje, da je bil odpor in upor potreben in da je Slovenija na slabšem, ker totalitarnosti ni pobegnila;

četrtič, da ni mogoča sprava brez zavedanja, da je komunizem svetovno zlo, ki nima opravičila, povsem enak fašizmu in nacizmu po metodah dela in po zapuščini;

petič, da je nesprejemljivo utemeljevati slovensko državnost na vrednotah, ki sprejemajo ali opravičujejo totalitarnost.

25 let naše demokratične rasti je zadostno izkustvo, da se iz totalitarnega sistema ne more kar preiti, »tranzitirati«, v demokratično družbo. Ne pravno, ne ekonomsko, ne socialno, ne politično ni mogoča metamorfoza totalitarnosti v demokratičnost, odprtost in svobodo. Vrednostno izhodišče enega je potrebno zanikati, da lahko sprejmeš drugo.

Ker kot narod želimo obdržati navidezne »dobrine« oziroma »pridobitve« socializma, hkrati pa ne želimo prepoznati, da so to sadovi sistema temelječega na revolucionarnem nasilju, laži, kraji in množični likvidaciji nasprotnikov (bodisi z umorom ali z izgonom v begunstvo), se vedno znova znajdemo, razočarani in pesimistični, na istem, kot smo bili.

Ti sadovi, okusni in narodu všečni, so bili na razpolago zgolj v okviru, ki ga je totalitarnost zagotavljala. Kar si ukradel, si lahko dal zastonj naprej. Če si storil krivico, si lahko drugemu dal privilegij. Ko bomo to manipulacijo prepoznali, se bomo lažje soočili z realnostjo. Dokler se pa o viru teh sadov kot narod ne poenotimo, pa bo vedno ostalo upanje naivnih, da bo nov obraz, nova stranka, ali nova generacija prinesla tudi formulo pravične tranzicije, ki bi hkrati obdržala pridobljeno in vrnila krivično odvzeto ter izbrisala spomin narodu tako, da bomo srečno živeli skupaj, brez oblikovanega in izpovedanega odnosa do metaforičnega Kočevskega roga.

Ta utopija, ki nam razlaga, da je važen pogled naprej in zagovarja pozabljivost kot rešitev za skupno srečno življenje rabljev in žrtev, nas hkrati posiljuje s politično in družbeno korektnostjo novih vrednot osebne svobode, človekovih pravic in enakosti. Ta utopija ne priznava moralnih avtoritet ali načel. Ta utopija nam razlaga, da je vse relativno – celo ali tudi resnica, ki da ni samo ena.

Ta utopija nas je razvrednotila, saj le družba, kjer je vse relativno, lahko odpravi zlo, greh in krivdo. In v tem se skriva vsa beda izgovora, da imamo krizo vrednot: dokler ne znamo zločinu reči zločin, dokler ne pokopljemo svojih mrtvih in dokler iščemo izgovore proti obsodbi storilcev, drugih vrednot nimamo pravice postavljati in presojati.

To utopijo pasivno podpira tudi Evropa, ki je pravilno pogojevala vstop novih članic s popolnim sodelovanjem s tožilstvom haškega tribunala za pregon zločinov iz obdobja nacionalnih balkanskih vojn 20. stoletja, se je znašla pred moralnim izzivom, saj ni jasno, kako je brez pogojevanja odprla vrata vsem, ki pa niso moralno in pravno razčistili svojega odnosa do istovrstnih zločinov v imenu komunizma oziroma socializma. Je genocid v imenu nacionalne prevlade strahotnejši od genocida v imenu politične ideologije?

Naša naloga je, da se upremo skušnjavi pozabe in minimalizacije v imenu upanja na enotnost. Smo odločno PROTI: proti anonimnosti, proti izgubi zgodovinskega spomina in proti manipulaciji s prirojenimi vrednotami.

Čez točno leto dni, v nedeljo 7. junija 2015, se bomo ponovno zbrali na tem mestu na spominski slovesnosti ob 70 letnici triumfalne norije revolucije. Po 25-ih letih bodo povabljeni da se te slovesnosti udeležijo vsi, ki bodo iskreno pripravljeni končati državljansko vojno z obsodbo vrednot in metod revolucije ter obžalovanjem posledic, ki jih je njena zmaga zadala našemu narodu. Lepo bi bilo, če bi od takrat dalje prva nedelja v juniju postala državni praznik, dan spomina in premišljevanja, ki bi nam narekoval dostojen vsakoleten premislek slovenske krvave zgodovine neenotnosti.

Molimo za spravo naroda, ki bo iskrena, odkritosrčna in dokončna. Naj nas pri tem spremlja Božji blagoslov in priprošnja nedolžnih, ki so padli v veri v Boga, za slovenski narod, za našo domovino Slovenijo!