KategorijaDruge slovesnosti

Nagovor na spominski slovesnosti v Teharjah 2017

N

Spoštovani svojci mučenih in umorjenih, tu ali od tu odpeljanih na druga morišča, spoštovani g. škof, duhovniki, predstavniki političnega sveta, vsi navzoči, lepo vas pozdravljam v imenu Nove Slovenske zaveze.
Prišli smo na ta sveti kraj Slovenske zemlje, da se poklonimo spominu neizmernega trpljenja in mučenja; spominu tistih, ki so po strahovitem mučenju že tu omagali in počivajo pod temi kupi smeti in industrijskih odplak, ki nas obdajajo; spominu tolikih od tu neznano kam odpeljanih v smrt, spominu skoraj do smrti izstradanih, ki so zaradi mladoletnosti sicer preživeli, pa se je za njimi izgubila sled na poti domov, in spominu tistih, ki so se z zadnjimi močmi privlekli domov a jih je še dolga leta mučil spomin na preživeli pekel Teharskega taborišča. (več …)

Zaklanec 2017: Glasovi resničnosti nad Zaklancem

Z

Ko prihajamo k umorjenim v Širokem potoku, čutimo, da je z njihovo strašno usodo nastal na naši strani neki dolg. S tem, kar so morali pretrpeti v svoji zadnji uri, v smrtni stiski in zapuščenosti, nam je naložen neki dolg, ki ga imamo do njih. Na posebno hud način so se zadolžili tisti, ki so takrat ubijali ali pri tem pomagali. Na drug način pa smo zadolženi vsi tisti, ki smo pozneje le izvedeli, da se je nekaj hudega zgodilo.
Kakšen je slovenski dolg do žrtev Širokega potoka? Prav je, da imamo v mislih troje stvari.

* * *
Najprej smo preprosto dolžni, da ljudi, ki so tu izdihnili, ne pozabimo. Da se spominjamo njihovih imen, življenjskih zgodb, njih kot resničnih oseb. In predvsem, da se spominjamo, kaj se jim je zgodilo, ko so jih v tisti mrzli noči 20. novembra 1942 partizani odpeljali, iztrgali iz domačih hiš v temo gozda in jih tam na grozljiv način pokončali. Kar štiri od njih so bila še dekleta. Kako je mogoče pokončati mlado dekle, ki bi moglo postati žena in mati novih življenj, središče nove družine … Kako je mogoče pokončati takšen cvet, dvigniti roko nad takšno bitje, ki je polno prihodnosti … Ali ni v takem dejanju konec prihodnosti – zlasti storilca, morda pa tudi konec prihodnosti skupnosti, ki bi dopustila, da to dejanje izgine v pozabi? Vsakogar od njih je v življenje poklical Stvarnik, ki »kliče vsako zvezdo po imenu«, kot pravi psalmist (Ps 147,4), tembolj vsako osebo, in ji s tem daje bivanje in svetost. Tudi vsakega od sedmerih je klical po imenu v življenje, dokler jih niso neki ljudje odvedli v nedopovedljivo bolečino umora, ki je vso horjulsko dolino prekril z grozo in neznanskim.
Drugo, česar se spominjamo ob žrtvah Širokega potoka, je, kakšni so bili kot ljudje – ali z drugo besedo, kakšen je bil njihov duhovni svet, njihova kultura. Justin Stanovnik je zapisal, da so si tisto noč v Širokem potoku stali nasproti ljudje dveh vrst: »tisti, ki so bili pod obljubo služenja – služenja svoji družini, svoji vasi, svojemu mestu, svoji domovini, nesrečniku, ki se je stokajoč kdaj oglasil. In tisti, ki so se odločili služiti samemu sebi, svoji iz Uporništva spočeti odločitvi, da bodo služili samo sebi in tistim, ki so jim služiti ukazali.« Sedmeri pokončani v Širokem potoku so bili zavezani služenju soljudem zato, ker so bili – v zadnji konsekvenci – zavezani služiti Bogu. V tej zavezi je bila njihova najgloblja vez, ki jih je zavezovala tudi bližnjim, svoji dolini in svoji domovini. In v tem je tudi bistvena, nepremostljiva razlika med ubitimi in ubijalci. Ubiti so bili ljudje, ki so s svojimi življenji nosili mnoge vezi in zaveze, ki jih stvarjenjski red nalaga človeku zato, da človek v njih zraste in se izpolni kot človek. Po domače rečeno: ubiti so soljudem nosili življenje. Ubijalci pa niso nosili in prenesli nad sabo nobene vezi – razen tiste temne, močne zaveze, da jih v boju za oblast združuje skupen zločin – zato so soljudem nosili smrt.
Žitje in bitje sedmerih umorjenih iz Zaklanca se je oblikovalo ob izročilu slovenske krščanske omike. In ko so se morali odločati, ali tudi kljub pritiskom ostanejo pri tem, da iz njihovih družin nihče ne bo sodeloval s komunisti, so se v njih oglasila stoletja slovenske krščanske omike: oglasila se je njena jasna beseda o tem, kaj je prav, kaj je krivično, kaj je človeka vredno in nevredno – in ostali so pri svojem. Ostali so to, kar so bili. Velika stvar: ostali so to, kar so bili! Tedanji čas pa je bil tak, da so za to zvestobo plačali ceno, ki je nikakor ne smemo pozabiti. Kako pomembno je to danes, ko nam hočejo dopovedati, naj tudi mi postanemo drugačni, naj pustimo staro in postanemo nekaj drugega. Ne pozabimo na njih.
Verjetno smemo reči, da se je duh teh pokojnih, še zlasti starejših treh, v mnogočem navezoval na izročila prejšnjih stoletij. Kaj je bila vsebina te duhovne navezanosti, nam posredno pričuje neko staro, mnogo starejše besedilo, ki pa je nastalo prav v Zaklancu. To je Rokopis iz Zaklanca ali pesmarica Janeza Škofa, napisana leta 1828. V njej je pisec zbral 121 cerkvenih pesmi, ki so jih ljudje peli v bližnji okolici – nekatere takrat novejše in nekatere že takrat zelo stare. Ne moremo se z besedo muditi ob tem sicer nadvse zanimivem rokopisu. Le to recimo, da ta prvovrstna priča duhovne zgodovine horjulske doline obsega – poleg mnogih drugih – izrazito veliko pesmi o Svetem Rešnjem Telesu in pesmi o Mariji. Ti dve veliki temi močno zaznamujeta Rokopis iz Zaklanca; o tem bi bilo vredno premišljevati. Naj navedem le eno kitico stare Marijine pesmi, ki so jo, prav mogoče, prepevala tudi štiri dekleta, dve materi in oče, ki se jih danes spominjamo:

Taushentkrat ſi ti zheſhena,
O Maria, roshni zvet,
Tvoje glihe ni obena,
take nima zeli ſvet,
kar ſe koli roshiz najde,
Obena taku shlahtna ni,
V tebi ſe vſa miloſt najde,
Ah, dodel jo meni ti.

Najsi je lepota teh verzov še tako preprosta in domača, vsebujejo globok in pristen vzgon k stanju človeške izpopolnitve ob tisti zadnji meri, ki jo v človekovo življenje polaga – Stvarnik. Ni gotovo, ali so pokojni, ki se jih spominjamo, peli natanko to pesem; peli pa so zagotovo mnoge podobne, ki so v njihovih dušah obnavljale visoki vzpon človečnosti, ki ga nosijo stoletja slovenske krščanske omike.

Tretje, na kar mislimo ob žrtvah iz Širokega potoka, je to, kako je bil z dejanji, v katerih so ugasnila njihova življenja, prizadet naš slovenski svet, kako je bil naš duh za desetletja vržen iz tira, um Slovencev pahnjen iz ravnotežja in mere, življenje naše družbe vrženo iz stanja človeške normalnosti. Normalnosti in človeške mere v naši družbi ne bomo mogli obuditi, obnoviti, če ne bomo izpolnjevali dolga do naših pokojnih, tako hudo preizkušenih – vsaj s tem, da se spominjamo njihove stiske in bolečine …
Hkrati nas pobiti v Širokem potoku opozarjajo, da bo nad njimi in nad nami vsemi nekoč zadonel glas tiste zadnje sodbe, na kateri so vsa človekova dela poklicana pred zrcalo večne resnice in bo pred pravično sodbo stopila tudi zgodovina. O tem govori pesem slednica, ki so jo pokojni tolikokrat slišali pri mašah za rajne in je na izviren način zapisana tudi v Rokopisu iz Zaklanca:

Straſhni dan bo dan plazhila:
Semla bo ſe v prah sdrobila
Prizha Davida in Sibila.
Grosen ſtrah bo ſvet obdajal,
Kader bo ſodnik perhajal,
K ojstri ſodbi zhlovk vſtajal.
Jela bo trobenta peti,
Mertvim po grobeh germeti,
K ſodbi iti jim veleti.

Vsa slovenska zgodovina, z vsemi akterji, z velikimi in malimi dejanji, bo nekoč stala pred sodbo – stala bo v čisti resnici. Čas se bo končal, življenja se bodo iztekla, na koncu bo ostal čisti facit. Naši pokojni nam govore, kako pomembno je, da v resnici stojimo že zdaj.

* * *
Prikličimo si v duhu pred oči fotografije teh štirih deklet.
Nasmeh 16-letne Bernarde Dolinar je tak, da če si ga prikličemo v spomin, nam v oči prikliče težke solze. Njen nasmeh je potopljen v misterij, iz katerega mi, živi ljudje, nikoli ne bomo prejeli odgovora, zakaj obstaja zlo, zakaj obstaja izvirni greh, zakaj je moralo slovenske katoličane zadeti takšno trpljenje …
Če gledamo v njeno obličje z mislijo na to, kaj je morala prestati, kako je morala iti svojemu koncu naproti, naproti smrti svojih 16-ih let, se nam zdi, kakor bi njen nasmeh prihajal iz sveta, v katerem še ni bilo zla, kakor bi prihajal iz sveta, v katerem zlo nima mesta, vsekakor ne zmage.
V njenem nasmehu je več kot sled sence zarje tiste dobrote in polnosti biti, ki je bila, preden je bil svet. Zato, ker Stvarnik vsako zvezdo kliče po imenu. Zato smo ob misli na njih lahko boljši ljudje.

Zaklanec, 25. junija 2017

Zaklanec pri Horjulu: blagoslov obeležja

Z

Vljudno vas vabimo na blagoslov spominskega obeležja v Širokem potoku (Prosca) pri Zaklancu pri Horjulu, v nedeljo, 25. junija ob 10. uri. Sveto mašo bo daroval msgr. Franci Petrič, nagovoril nas bo dr. Matija Ogrin.

Spominsko obeležje bo blagoslovljeno na kraju, kjer je bilo pred 75. leti s strani boljševistične revolucije kruto umorjenih 7 vaščanov: 4 dekleta, 2 materi in oče.

Program spominskih svečanosti v letu 2017

P

Vetrinj

V soboto, 20. maja bomo romali na avstrijsko Koroško v Vetrinja, kjer bo ob 11. uri spominska maša.
Avtobus iz Ljubljane odpelje ob 8. uri izpred dvorane Tivoli.

Ljubljana

V soboto, 27. maja ob 11. uri bo v ljubljanski stolnici spominska slovesnost ob 20-letnici postavitve Farnih spominskih plošč. S seboj prinesite spominske križe.

Kočevski rog

V soboto, 3. junija ob 11. uri bo v Kovčevskem rogu, pri breznu pod Krenom obletna spominska slovesnost.
Avtobusi iz Ljubljane odpeljejo ob 8. uri izpred dvorane Tivoli.

Stari Hrastnik

V nedeljo, 11. junija ob 16. uri bo na Starem Hrastniku spominska maša in žalna slovesnost.
Avtobus iz Ljubljane odpelje ob 14. uri izpred dvorane Tivoli.

Dolenja vas pri Ribnici

V nedeljo, 18. junija ob 16. uri bo v Dolenji vasi pri Ribnici pogrebna slovesnost ob pokopu žrtev izkopanih iz brezna Žiglovica.
Avtobus iz Ljubljane odpelje ob 15. uri izpred dvorane Tivoli.

Zaklanec pri Horjulu

V nedeljo, 25. junija bo ob 10. uri v Širokem potoku (Prosca) blagoslov spominskega obeležja na mestu, kjer je bilo pred 75 leti umorjenih sedem vaščanov.
Avtobus iz Ljubljane odpelje ob 9. uri izpred dvorane Tivoli.

Šentjošt

V nedeljo, 2. julija ob 10. uri bo boletna spominska slovesnost v Šentjoštu.
Avtobus iz Ljubljane odpelje ob 8. uri izpred dvorane Tivoli.

Rovte

Spominska slovesnost je predvidena za nedeljo, 20. avgusta.

Vranje pečine

Spominska slovesnost bo v nedeljo, 3. septembra.

Teharje

Obletna spominska slovesnost je predvidena za nedeljo, 1. oktobra.
Avtobus iz Ljubljane odpelje ob 8. uri izpred dvorane Tivoli.


Prijave za avtobusni prevoz vsak delavnik na tel. 01/ 425 15 37.

Pridržujemo si pravico do morebitnih sprememb in dopolnitev. Zasledujte tudi Obvestila v tedniku Družina.

Obletno srečanje članov Nove Slovenske zaveze 2016

O

Spoštovane članice, člani, prijateljice in prijatelji!
V imenu upravnega odbora društva vas vabim na obletno družabno srečanje s kosilom, ki bo v soboto, 10. decembra 2016 ob 10. uri v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.
Za nami je dogodkov in občutkov polno leto in zato se bomo ob priliki prazničnega srečanja najprej pogovorili o stvareh, ki nam ležijo na duši in so vezane na preteklost. Načrtov in idej za naše delo v prihodnje nam tudi ni zmanjkalo in zato Vas vabim, da se naša in vaša razprava dotakne tudi skupne prihodnosti.

Glasbene točke in nagovor vodstva društva bodo uvod v splošno razpravo, srečanje pa je odprto in zato vabim tudi vaše prijatelje in znance.
Upam, da se pridružite v čim večjem številu!
Vsem, ki se iz takih ali drugačnih razlogov našega srečanja ne boste mogli udeležiti, pa že zdaj voščim blagoslova polne božične praznike in vsega dobrega v prihodnjem letu!
Peter Sušnik, predsednik

 

Blagoslovitev doprsnega kipa dr. Marka Natlačena ob cerkvi vseh Svetih na Žalah

B

natlacen_20-11-2016Spoštovani
Pred nami končno stoji spomenik dr. Marka Natlačena!
Spomenik dr. Marka Natlačena, bi moral stati že pred 9. leti, v Mančah njegovi rojstni vasi. Nekaj dni pred otvoritvijo se je oglasil ajdovski predsednik zveze borcev, da spomenika se ne sme postaviti na državno zemljišče. Postavitev smo odložili za čas, ko bodo ljudje bolje spoznali človeka, ki je veliko dobrega naredil za Slovenijo pod kraljevino Jugoslavijo. (več …)

Žalna slovesnost v Škofji Loki

Ž

skofjaloka2016

Ob bližajočem se Dnevu spomina na mrtve je bila v petek, dne 28. oktobra 2016 ob 16.00 uri na pokopališču Lipica v Škofji Loki žalna slovesnost v spomin žrtvam povojnih pobojev na škofjeloškem. Slovesnosti so se udeležili med drugim podžupan občine Škofja Loka mag. Robert Strah, predstavniki veleposlaništva Republike Hrvaške v Sloveniji, gospod Petar Antunović iz Zveze hrvaških društev Slovenije, nekdanji vodja oddelka za vojna grobišča na Ministrstvu za delo, družino,  socialne zadeve in enake možnosti mag. Marko Štrovs, predsednik komisije za odkrivanje in evidentiranje grobišč medvojnih in povojnih pobojev na območju Škofje Loke ter občinski svetnik dr. David Jezeršek in nekdanji predsednik omenjene komisije gospod Vincencij Demšar. (več …)

Pokop žrtev iz Hude Jame – nagovor predsednika NSZ

P

img_9520Spoštovani predsednik Republike Slovenije, spoštovani mariborski nadškof in metropolit, cenjeni navzoči!

Samoumevno nas kot ljudi pretrese usoda 778 žrtev, odkritih 3. marca 2009 za enajstimi pregradami zapuščenega rudniškega rova sv. Barbare v Hudi Jami. Ali nas enako pretrese, da smo potrebovali sedem let, da samoumevno sprejmemo iznos in katoliški pogreb pokojnih? (več …)

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.