Spominska slovesnost ob Vseh svetih v Škofji Loki, 30. oktober 2018.
Nima vsako slovensko mesto 1000 let dolge zgodovine, Škofja Loka pa jo ima. Toda s tem, kar sta škofjeloško mesto in njegova okolica doživela v vojnem času, med komunistično revolucijo, se verjetno ne da primerjati nobenega dogajanja v dolgih stoletjih njene zgodovine. Tu so se v vojnem in povojnem času zgostili dogodki, ki uhajajo vsem običajnim predstavam in izkustvom vojne; dogodki, ki po svojem značaju izstopajo iz okvirov evropske civilizacije. Ti dogodki so po svoji nečloveškosti morda primerljivi le s strahotami turških vpadov ali morda turških predhodnikov – davnih, skoraj mitičnih pasjeglavcev, ljudstev iz zgodnjega srednjega veka.
To, kar so partizani delali na Notranjskem in Dolenjskem, je prišlo na Škofjeloško z majhnim časovnim zamikom, bilo pa je enako – enako neznansko in v nebo vpijoče. Pomislimo na krvavo rihto v Dolenji vasi 27. januarja 1943, ko so partizani prišli pomorit družino in prijatelje že prej umorjenega župana Franca Benedika.
Pomislimo na zlo, ki je doletelo deseterico izmed tistih ubogih ljudi, ki so se iz bližnjih hribovskih vasi in samotnih kmetij v strahu za življenje zatekli k sorodnikom v Škofjo Loko, misleč, da bodo tu vsaj na varnem. Toda niso bili na varnem; zvečer 14. marca 1944, ko so v Bičkovi in Čikovi hiši ti begunci ravno sedeli pri skromni večerji, so v obe hiši vdrli partizani in jih z brzostrelko, še pri mizi, postrelili. Starejši Ločani dobro veste, da je po tem pokolu na mestnem trgu stalo pripravljenih za pogreb devet krst; pobitih pa je bilo deset žrtev. Kajti fantiča, 6-letnega Janeza Pustovrha s sv. Ožbolta so položili v krsto k njegovi materi Ivani. Tako sta bila skupaj – v cvetu materinstva in v cvetu otroštva – položena v grob. Kaj so morali njuni bližnji ob tem doživljati? Morda so zmogli reči edinole s sv. Ambrožem, ki je svojemu mrtvemu bratu ob grobu dejal: »Pojdi pred menoj v tisti skupni dom, kamor vsi želimo in ki si ga zdaj bolj kot vse drugo želim tudi sam.« To je plemenit človek lahko rekel v duhu; toda navzven, kot človek v zgodovini, je vendar moral živeti in preživeti, stati inu obstati. Zato so prav na dan pogreba teh žrtev (18. 3. 1944) v Škofji Loki ustanovili domobransko postojanko; prva pot, na katero so loški domobranci stopili, je bil pogrebni sprevod žrtev iz Bičkove in Čikove hiše. Desetih žrtev v devetih krstah. Tako je bilo tudi marsikod drugod po Sloveniji: vaški stražarji in domobranci so iz lastnega, drastičnega izkustva vedeli, kaj branijo in pred čim se branijo.
In nazadnje, tisto najbolj nepojmljivo po koncu vojne, ko so 28. maja 1945 z vlakom pripeljali vrnjene domobrance s Koroške in jih odgnali na Loški grad, kjer so morali doživeti mučenje in množični pokol – in ob tem videti tudi popoln poraz pravice ter zmago največje krivice, kakršne ni videlo 1000 let škofjeloškega mesta in je ni poznala zgodovina Slovencev od Brižinskih spomenikov do danes. Njihove poslednje zdihljaje so slišali Lovrenška in Bodoveljska grapa, Veštrska soteska in mnogi samotni kraji. Tisti kamni, tista drevesa vedo stvari, ki sežejo le v malokatero človeško srce: nekatera srca zaklepa mrzla ideologija NOB-ja, druga (tudi naša srca) pa so premajhna, da bi vase lahko sprejela tako neznanske, gorostasne resnice – morda jih lahko sprejmemo le s sočutjem in molitvijo.
In vendar želimo to resnico sprejeti in ohraniti. Zakaj namreč prihajamo na spominske slovesnosti, zakaj poromamo k soteskam in breznom, kjer ležijo naši pokojni?
Prvič, sem prihajamo predvsem zato, da ohranjamo spomin na njih, mučene in pobite – kot ljudi, kot osebe. Več kot vemo o njih, bolje se jih lahko spominjamo kot konkretnih ljudi. K temu sodijo vsa prizadevanja, da se izve čim več o njihovih življenjih in o podrobnih okoliščinah njihove smrti, kot tudi, da se žrtve identificira in da se z analizo DNK vzpostavi genetska povezava med njimi in živečimi sorodniki. To je zelo pomembno in se mora nadaljevati. Po drugi strani je bistveno, da na žrtve nasilja gledamo kot osebe, to pomeni, kot bitja z neuničljivim, osebnim jedrom, neuničljivim zato, ker je bilo ustvarjeno po božji zamisli iz Stvarnikove roke je oseba izšla, k njemu se je vrnila in v njem, tako verujemo, ti ljudje živijo in so nam navzoči.
Drugi pomemben razlog, zakaj se srečujemo ob mislih na pokojne, zakaj romamo na odmaknjene kraje, kjer so zasuti, je, da se spominjamo tega, kaj so hoteli s svojo odločitvijo, da se ne pridružijo OF in da ostanejo neodvisni od komunizma. Da torej premišljujemo, kaj je bila njihova »stvar«? Zadnje besede, ki jih izreče umirajoči Hamlet, preden ga zagrne molk, so prošnja prijatelju: »Razloži mene in mojo stvar, tistim, ki je ne vedo!« Kaj je bila »moja stvar« domobrancev in drugih žrtev revolucije? To je kompleksno vprašanje, vendar se ne motimo dosti, če kratko odgovorimo: hoteli so ohraniti slovenski svet, kakor jim je bil izročen; svet, ki se je razvil v stoletjih krščanske omike in so ga gradili z lastnim življenjem; svet, ki ga je utelešala domača kmetija, polja, delo, cerkev, znamenja ob poteh … To je bil svet, ki gotovo ni bil lahek in idiličen, marveč tudi težak in trd, vendar je pošten človek v njem mogel preživeti. Tega sveta niso hoteli zamenjati za lažno postavljen svet ideologije. Kot je zapisal Justin Stanovnik, ti ljudje »niso brez razloga poiskali drug drugega, ampak zato, ker so hoteli braniti sebe, svojo družino, svojo vas, svojo slovensko in krščansko tradicijo – svojo v zgodovini pridobljeno istovetnost, svojo identiteto – to, kar so bili, po slovensko povedano. Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti.« To je bila njihova »stvar« in to moramo razumeti.
In tretje, zaradi česar se zbiramo in kar želimo ohraniti, je spomin na to, kar se je družinam naših pobitih zgodilo potem, po pokolih in po zmagi revolucije: spomin na svet sirot brez očetov in ovdovelih mater, spomin na zaničevane otroke, na lačne družine, na neznanske krivice, ko je bilo celo bolečino žalovanja mogoče pokazati le s tihoto črne rute, s črno obleko v cerkvi … To je svet naših ljudi, kakršen je ostal po velikem uničenju, svet, ki bi ga smeli imenovati z bibličnim izrazom »Izraelov preostanek«. Ali bo ta preostanek pognal zeleno mladiko?
Tako se nam strnejo tri načela ali razlogi, ki jih imamo posebej v srcu ob naših pokojnih: pokojni kot osebe, njihova »stvar« ali kultura in slovenski »Izraelov preostanek«.
V življenju slovenske družbe je danes toliko stvari, sredi katerih nam je tesno in kažejo, kot da slovenski narod izgublja stik s sabo: noče vedeti za svojo zgodovino in zato ne ve, kaj sploh hoče biti; zdi se, kakor da izgublja svojo v stoletjih težko pridobljeno podobo in istovetnost … Kako zelo drugačno življenjsko držo so izpričali domobranci in drugi nasprotniki revolucije, ki so vedeli, kaj so in kaj hočejo biti.
Ob vseh svetih nam je posebej v mislih, da ti naši pokojni naprej živijo v Bogu, kot pravi Knjiga modrosti:
Duše pravičnih pa so v Božji roki
in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo.
V Božji roki so ohranjena tudi vsa njihova dobra dela, tudi vsa njihova dobra prizadevanja za ohranitev tega, kar so bili in kar so hoteli biti. – Da bi le tudi mi, sodobni Slovenci, uvideli, kaj smo, in spoznali, kaj hočemo biti.
