KategorijaDruge slovesnosti

Vetrinj – kako smo romali po poti Justina Stanovnika in sotrpinov

V

V soboto, 18. maja smo romali po poti naših povojnih beguncev preko Ljubelja na avstrijsko Koroško. Zgodovinski potek dogodkov nam je med potjo zelo nazorno predstavila dr. Helena Jaklitsch, organizacijski del pa je prevzel g. Lenart Rihar. V Vetrinju smo imeli sv. mašo v cerkvi nekdanjega samostana. V njej so se slovenski begunci množično zbirali k molitvi, ko so v zadnjih majskih dneh 1945 zvedeli za vračanje rojakov v Jugoslavijo. Pot smo nadaljevali v smeri, po kateri so šli pokojni Justin Stanovnik in sotrpini, ki so jih vozili v taborišče Teharje. Na poti smo se ustavili še v farni cerkvi v Šmihelu nad Pliberkom, kjer je bil krščen škof Gregorij Rožman. Po vrnitvi v domovino nam je gospa Vida Vrhnjak Duler omogočila obisk množičnega grobišča Žančani v bližini Slovenj Gradca. Naša zadnja postaja pa je bila cerkvica Sv. Ane nad Bukovžlakom, katere zvon je teharske taboriščnike spominjal na presežnost in jim dajal upanje v končno zmago dobrega.

Dan spomina v Borovnici

D

Župnija Borovnica pripravlja skupaj s svojci tradicionalni dan spomina na žrtve med vojno in po njej pomorjenih sovaščanov. Spominska slovesnost se bo pričela v farni cerkvi sv. Majete v Borovnici v nedeljo, 7. julija 2019 ob 10. uri z mašo, ki jo bo daroval župnik gospod Janez Šilar. Po maši bo pri spomeniku zamolčanim žrtvam revolucije kratka kulturna slovesnost z nagovorom gospe Judite Treven, predstavnice Nove Slovenske zaveze. V tem delu bo s pričevanjem nastopila tudi preživela priča revolucionarnega nasilja. 

Lepo vabljeni!

10. Pavlov pohod in maša za pobite v Rovtah

1

Nova Slovenska zaveza, Krajevni odbor Rovte, vas v soboto, 29. 6. 2019 vabi na tradicionalni, že 10. Pavlov pohod, ki se konča s sveto mašo. Prirejamo ga v spomin na hude dogodke iz leta 1942, ko so partizani po težkem mučenju v Češirkovem gozdu umorili Pavla Lukana iz Rovt ter še sedem drugih kmetov iz Podlipe in Zaplane. Edini njihov greh je bil, da niso soglašali s partizani.

(več …)

Postavljeni nad zgodovino

P

Hrastniški hrib je gora, ki je pogoltnila žive ljudi, umirajoče fante in može, tudi žene in dekleta; strašna gora, ki je slišala vzdihe in besede njihove skrajne stiske; strašna gora, ki je vzela vase njihov mrtvaški pot, ki pozna njihovo poslednjo zapuščenost, ki ve za njihove smrtne rane.

(več …)

Stari Hrastnik, 18. 6. 2019

S

Spominska sveta maša na morišču Stari Hrastnik bo na nedeljo Svete Trojice, 16. junija 2019 ob 16. uri. Po maši bo kratka spominska slovesnost. Mašo bo daroval g. Anton Trpin, župnik in dekan v Šentjerneju.

(več …)

Program slovesnosti 2019

P

VETRINJ – TEHARJE
Po poti Justina Stanovnika in sotrpinov
V soboto, 18. maja, romamo na avstrijsko Koroško. V vetrinjski cerkvi bo ob 10. uri sv. maša, ki jo bo daroval dr. Janez Juhant. Nato nadaljujemo pot, ki jo letos posebej posvečamo spominu na pokojnega Justina Stanovnika. Tako bomo šli od Celovca prek Pliberka do Slovenj Gradca in Teharij. Vodila nas bo dr. Helena Jaklitsch. Odhod avtobusa iz Ljubljane bo ob 8. uri, in sicer iz Šentvida spred škofovih zavodov.

KOČEVSKI ROG
V soboto, 1. junija, ob 11. uri bo v Kočevskem rogu pri breznu pod Krenom obletna spominska slovesnost. Avtobusi odpeljejo iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli.

STARI HRASTNIK
V nedeljo, 16. junija, ob 16. uri bosta na grobišču Stari Hrastnik spominska maša in žalna slovesnost. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 13.30 s parkirišča Tivoli.

ŠENTJOŠT
V nedeljo, 30. junija, ob 10. uri bo obletna spominska slovesnost v Šentjoštu. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 8.30 s parkirišča Tivoli.

SVETE VIŠARJE
V nedeljo, 4. avgusta, bo tradicionalno 31. romanje treh Slovenij na Svete Višarje. Program se začne ob 10.30 s predavanjem pravnika, vrhovnega in nekdanjega ustavnega sodnika Jana Zobca, ob 12. uri bo sv. maša, ki jo bo skupaj z izseljenskimi in drugimi duhovniki daroval koprski škof dr. Jurij Bizjak, po maši pa sledita kulturni program in druženje. Prevoz organizira turistični urad Družine TRUD.

ROVTE
Spominska slovesnost je predvidena za nedeljo, 25. avgusta. Ob 15. uri bo sv. maša, po njej spominska slovesnost. Odhod avtobusa iz Ljubljane ob 13.30. Vstopne postaje so še na Vrhniki, Logatcu oz. drugih krajih ob poti.

VRANJE PEČINE
Spominska slovesnost bo v nedeljo, 1. septembra. Podrobni podatki bodo objavljeni v medijih in na spletni strani Nove Slovenske zaveze.

FERDRENG (PODLESJE)
V nedeljo, 8. septembra, bo ob 10. uri spominska slovesnost v Ferdrengu, v povojnem ženskem taborišču na Kočevskem. Podrobni podatki bodo objavljeni v medijih in na spletni strani Nove Slovenske zaveze.

TEHARJE
Obletna spominska slovesnost bo v nedeljo, 6. oktobra, ob 11. uri. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli.

Prijave za avtobusne prevoze sprejemamo na telefonski številki 01 425 15 37 vsak delavnik med 10. in 12. uro. Pridržujemo si pravico do morebitnih sprememb in dopolnitev. Priporočamo, da spremljate tudi obvestila v tedniku Družina.

Poslovili smo se od prof. Justina Stanovnika

P

V ponedeljek, 4. februarja 2019 smo se na Žalah v Ljubljani poslovili od gospoda profesorja Justina Stanovnika, enega ustanoviteljev društva Nova Slovenska zaveza in dolgoletnega in prvega urednika revije Zaveza. Pogrebno sveto mašo je ob somaševanju skoraj dvajsetih duhovnikov daroval nadškof dr. Anton Stres, pel je pevski zbor iz Šentjošta, po obredu sta spregovorila gospod Lenart Rihar, urednik revije Zaveza in gospod Peter Sušnik, predsednik našega društva. Pokojnega gospoda Justina je na zadnji zemeljski poti spremila velika množica, poleg sorodnikov in prijateljev tudi številni občudovalci, med njimi mnogi znani Slovenci, ki znajo ceniti njegov neumoren napor za širjenje resnice, pravice in družbene odgovornosti v naši domovini.    

Arhiv posnetkov radia Vatikan:
Sveta maša za pokojnega prof. Justina Stanovnika
Uvod v sveto mašo za pokojnega prof. Justina Stanovnika
Pridiga med sveto mašo za pokojnega prof. Justina Stanovnika
Nagovora za pokojnim prof. Justinom Stanovnikom

Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti

B

Spominska slovesnost ob Vseh svetih v Škofji Loki, 30. oktober 2018.

Nima vsako slovensko mesto 1000 let dolge zgodovine, Škofja Loka pa jo ima. Toda s tem, kar sta škofjeloško mesto in njegova okolica doživela v vojnem času, med komunistično revolucijo, se verjetno ne da primerjati nobenega dogajanja v dolgih stoletjih njene zgodovine. Tu so se v vojnem in povojnem času zgostili dogodki, ki uhajajo vsem običajnim predstavam in izkustvom vojne; dogodki, ki po svojem značaju izstopajo iz okvirov evropske civilizacije. Ti dogodki so po svoji nečloveškosti morda primerljivi le s strahotami turških vpadov ali morda turških predhodnikov – davnih, skoraj mitičnih pasjeglavcev, ljudstev iz zgodnjega srednjega veka.
To, kar so partizani delali na Notranjskem in Dolenjskem, je prišlo na Škofjeloško z majhnim časovnim zamikom, bilo pa je enako – enako neznansko in v nebo vpijoče. Pomislimo na krvavo rihto v Dolenji vasi 27. januarja 1943, ko so partizani prišli pomorit družino in prijatelje že prej umorjenega župana Franca Benedika.
Pomislimo na zlo, ki je doletelo deseterico izmed tistih ubogih ljudi, ki so se iz bližnjih hribovskih vasi in samotnih kmetij v strahu za življenje zatekli k sorodnikom v Škofjo Loko, misleč, da bodo tu vsaj na varnem. Toda niso bili na varnem; zvečer 14. marca 1944, ko so v Bičkovi in Čikovi hiši ti begunci ravno sedeli pri skromni večerji, so v obe hiši vdrli partizani in jih z brzostrelko, še pri mizi, postrelili. Starejši Ločani dobro veste, da je po tem pokolu na mestnem trgu stalo pripravljenih za pogreb devet krst; pobitih pa je bilo deset žrtev. Kajti fantiča, 6-letnega Janeza Pustovrha s sv. Ožbolta so položili v krsto k njegovi materi Ivani. Tako sta bila skupaj – v cvetu materinstva in v cvetu otroštva – položena v grob. Kaj so morali njuni bližnji ob tem doživljati? Morda so zmogli reči edinole s sv. Ambrožem, ki je svojemu mrtvemu bratu ob grobu dejal: »Pojdi pred menoj v tisti skupni dom, kamor vsi želimo in ki si ga zdaj bolj kot vse drugo želim tudi sam.« To je plemenit človek lahko rekel v duhu; toda navzven, kot človek v zgodovini, je vendar moral živeti in preživeti, stati inu obstati. Zato so prav na dan pogreba teh žrtev (18. 3. 1944) v Škofji Loki ustanovili domobransko postojanko; prva pot, na katero so loški domobranci stopili, je bil pogrebni sprevod žrtev iz Bičkove in Čikove hiše. Desetih žrtev v devetih krstah. Tako je bilo tudi marsikod drugod po Sloveniji: vaški stražarji in domobranci so iz lastnega, drastičnega izkustva vedeli, kaj branijo in pred čim se branijo.
In nazadnje, tisto najbolj nepojmljivo po koncu vojne, ko so 28. maja 1945 z vlakom pripeljali vrnjene domobrance s Koroške in jih odgnali na Loški grad, kjer so morali doživeti mučenje in množični pokol – in ob tem videti tudi popoln poraz pravice ter zmago največje krivice, kakršne ni videlo 1000 let škofjeloškega mesta in je ni poznala zgodovina Slovencev od Brižinskih spomenikov do danes. Njihove poslednje zdihljaje so slišali Lovrenška in Bodoveljska grapa, Veštrska soteska in mnogi samotni kraji. Tisti kamni, tista drevesa vedo stvari, ki sežejo le v malokatero človeško srce: nekatera srca zaklepa mrzla ideologija NOB-ja, druga (tudi naša srca) pa so premajhna, da bi vase lahko sprejela tako neznanske, gorostasne resnice – morda jih lahko sprejmemo le s sočutjem in molitvijo.
In vendar želimo to resnico sprejeti in ohraniti. Zakaj namreč prihajamo na spominske slovesnosti, zakaj poromamo k soteskam in breznom, kjer ležijo naši pokojni?
Prvič, sem prihajamo predvsem zato, da ohranjamo spomin na njih, mučene in pobite – kot ljudi, kot osebe. Več kot vemo o njih, bolje se jih lahko spominjamo kot konkretnih ljudi. K temu sodijo vsa prizadevanja, da se izve čim več o njihovih življenjih in o podrobnih okoliščinah njihove smrti, kot tudi, da se žrtve identificira in da se z analizo DNK vzpostavi genetska povezava med njimi in živečimi sorodniki. To je zelo pomembno in se mora nadaljevati. Po drugi strani je bistveno, da na žrtve nasilja gledamo kot osebe, to pomeni, kot bitja z neuničljivim, osebnim jedrom, neuničljivim zato, ker je bilo ustvarjeno po božji zamisli iz Stvarnikove roke je oseba izšla, k njemu se je vrnila in v njem, tako verujemo, ti ljudje živijo in so nam navzoči.
Drugi pomemben razlog, zakaj se srečujemo ob mislih na pokojne, zakaj romamo na odmaknjene kraje, kjer so zasuti, je, da se spominjamo tega, kaj so hoteli s svojo odločitvijo, da se ne pridružijo OF in da ostanejo neodvisni od komunizma. Da torej premišljujemo, kaj je bila njihova »stvar«? Zadnje besede, ki jih izreče umirajoči Hamlet, preden ga zagrne molk, so prošnja prijatelju: »Razloži mene in mojo stvar, tistim, ki je ne vedo!« Kaj je bila »moja stvar« domobrancev in drugih žrtev revolucije? To je kompleksno vprašanje, vendar se ne motimo dosti, če kratko odgovorimo: hoteli so ohraniti slovenski svet, kakor jim je bil izročen; svet, ki se je razvil v stoletjih krščanske omike in so ga gradili z lastnim življenjem; svet, ki ga je utelešala domača kmetija, polja, delo, cerkev, znamenja ob poteh … To je bil svet, ki gotovo ni bil lahek in idiličen, marveč tudi težak in trd, vendar je pošten človek v njem mogel preživeti. Tega sveta niso hoteli zamenjati za lažno postavljen svet ideologije. Kot je zapisal Justin Stanovnik, ti ljudje »niso brez razloga poiskali drug drugega, ampak zato, ker so hoteli braniti sebe, svojo družino, svojo vas, svojo slovensko in krščansko tradicijo – svojo v zgodovini pridobljeno istovetnost, svojo identiteto – to, kar so bili, po slovensko povedano. Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti.« To je bila njihova »stvar« in to moramo razumeti.
In tretje, zaradi česar se zbiramo in kar želimo ohraniti, je spomin na to, kar se je družinam naših pobitih zgodilo potem, po pokolih in po zmagi revolucije: spomin na svet sirot brez očetov in ovdovelih mater, spomin na zaničevane otroke, na lačne družine, na neznanske krivice, ko je bilo celo bolečino žalovanja mogoče pokazati le s tihoto črne rute, s črno obleko v cerkvi … To je svet naših ljudi, kakršen je ostal po velikem uničenju, svet, ki bi ga smeli imenovati z bibličnim izrazom »Izraelov preostanek«. Ali bo ta preostanek pognal zeleno mladiko?
Tako se nam strnejo tri načela ali razlogi, ki jih imamo posebej v srcu ob naših pokojnih: pokojni kot osebe, njihova »stvar« ali kultura in slovenski »Izraelov preostanek«.
V življenju slovenske družbe je danes toliko stvari, sredi katerih nam je tesno in kažejo, kot da slovenski narod izgublja stik s sabo: noče vedeti za svojo zgodovino in zato ne ve, kaj sploh hoče biti; zdi se, kakor da izgublja svojo v stoletjih težko pridobljeno podobo in istovetnost … Kako zelo drugačno življenjsko držo so izpričali domobranci in drugi nasprotniki revolucije, ki so vedeli, kaj so in kaj hočejo biti.
Ob vseh svetih nam je posebej v mislih, da ti naši pokojni naprej živijo v Bogu, kot pravi Knjiga modrosti:
Duše pravičnih pa so v Božji roki
in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo.
V Božji roki so ohranjena tudi vsa njihova dobra dela, tudi vsa njihova dobra prizadevanja za ohranitev tega, kar so bili in kar so hoteli biti. – Da bi le tudi mi, sodobni Slovenci, uvideli, kaj smo, in spoznali, kaj hočemo biti.

 

 

Slovesnost ob 140-letnici rojstva dr. Lamberta Ehrlicha, nagovor

S

Spoštovani zbrani, dragi prijatelji,
če bi danes med Slovenci naredili kratko anketo ter jih povprašali, ali vedo, kdo je bil dr. Lambert Ehrlich, bi marsikdo v nevednosti le zmajal z glavo. Pri tistih, ki bi se jim njegovo ime vendarle zazdelo znano, pa je zelo mogoče, da bi nekje iz njihovih globin, ne da bi se zavedali od kot se je vzel, zazvenel odgovor »narodni izdajalec«. Kot takega ga je v javni spomin in v svoje učbenike zapisala komunistična oblast, pri tem pa ji je bilo malo mar, da pred zgodovino in ljudmi z lažjo maže velikega domoljuba, pokončnega Slovenca in izjemnega vizionarja. Na ta način je želela pred ljudmi upravičiti umor človeka, ki bi bil »edini sposoben organizirati odpor poti okupatorju mimo njih«, kot je nekoč priznal eden izmed povojnih zgodovinarjev. Seveda tega ni mogoče prebrati v njegovih objavljenih zgodovinskih zapisih, njegovo priznanje je pribeleženo le kot izrečena beseda svojemu stanovskemu kolegu. (več …)

Novo: Grenki spomini z Vrha Svetih Treh kraljev

N

Nova Slovenska zaveza, območni odbor Rovte, vabi na predstavitev nove knjige Grenki spomini z Vrha Svetih Treh kraljev.

Avtorica Marija Treven je v njej zbrala pričevanja o trpljenju vrhovskih družin med in po drugi svetovni vojni. Gost na predstavitvi bo dr. Stane Granda. Predstavitev bo v nedeljo, 13. 5. 2018 ob 19. uri v Stari šoli v Rovtah.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.