KategorijaObvestila

Julij 1942 – Kako se je začelo

J

Umor dveh belokranjskih duhovnikov

Zvečer 6. julija 1942 so se partizani oglasili v župnišču v Dragatušu, ga izropali, župnika Jakoba Omahna in kaplana Škerlavaja pa odpeljali s seboj na Maverlen. Isto noč so izropali tudi Šimčevo domačijo v Podlogu pri Dragatušu in odpeljali gospodarja Matija Šimca ter njegovega 22-letnega sina Franca. Kaplana so čez nekaj časa izpustili, župnika in Šimčeva dva pa so umorili. Zvedelo se je, da so župnika pred smrtjo hudo mučili. (Zaveza št. 48, str. 21 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)
Eno znanih partizanskih morišč v Beli krajini je bilo na Brezovi rebri pod Peščenikom. Do tja sta vodili dve poti: ena preko Osojnika, druga pa mimo Malin. Tako so vaščani teh vasi večkrat opazovali, kako se je partizanska patrulja vračala proti Peščeniku in vodila s seboj rekvirirano živino, včasih pa tudi ujetnike, ki so jih večinoma poznali. Po suhorskega župnika Janeza Raztresena so prišli 21. julija 1942 opoldne in ga potem vodili skozi Osojnik. Pretresljiv opis njegove smrti najdemo v knjigi Jožeta Javorška, Spomini na Slovence III. (Zaveza št. 15, str. 14 – Taborišča in morišča; Zaveza št. 46, str. 22 – Poligoni zločina – Brezova reber)

Komunistični napad na Borovnico

Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo društveno in strankarsko življenje v Borovnici zelo razgibano. Leta 1939 je bila ustanovljena prva celica KP; niti Vrhnika tedaj še ni imela partijske organizacije. Že avgusta 1941 so začeli organizirati tudi odbore OF. Kako močan vpliv je imela OF spomladi 1942 na Borovnico in okolico, dokazuje dejstvo, da je v začetku maja samo z Brega in s Pakega odšlo v partizane 32 moških. Veliko Borovničanov je tedaj še verjelo, da je edini cilj OF in partizanov izgon okupatorja. Temeljito spremembo tega gledanja je prinesla nedelja 12. julija, ko so partizani proti koncu popoldneva iz bližnjega grmovja ustrelili očeta Emila Vičiča, ki je pred domačo hišo sedel z družino, 17-letno hčerko Ivko pa smrtno ranili in je umrla nekaj ur kasneje. Ko se je stemnilo, so se pojavili na drugi strani železniške proge pri Lončarjevih in umorili očeta Franca, mater Frančiško, 21-letnega sina Franca in 18-letno hčerko Maro. Tako se je v septembru 1942 tudi v Borovnici ustanovila vaška straža. (Zaveza št. 11, str. 10 – Borovnica 1942)

Kruto maščevanje nad ljudmi stopiške fare

Isto nedeljo kot v Borovnici, to je 12. julija 1942, je v Hrušici, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, že zjutraj šlo od hiše do hiše opozorilo, naj vaščani ne gredo k maši v Stopiče. Prejšnji dan popoldne je prišlo do prvega spopada med partizani in „štajerskim bataljonom“, ki se je že nekaj časa zadrževal okrog Stopič, večinoma na robu gozda pri Šentjoštu. Partizani so končno spoznali, da „štajerci“ niso komunisti ampak nacionalna ilegala. Sredi dopoldneva so obkolili županovo hišo. Prijeli so župana in njegovega 17-letnega sina Jožeta ter ju odpeljali proti Gabrju. Spraševali so tudi za starejšega sina Lojzeta, vendar so se zadovoljili z odgovorom, da ga ni doma. Če bi tedaj naredili preiskavo, bi ga našli v podstrešni sobi. Pri Turkovih na Zajčjem Vrhu so se oglasili še pred zajtrkom in zahtevali, da oče Franc gre z njimi na sestanek v Gabrje. V naslednjih dneh so vzeli še Matija Turka iz Verduna, njegova svaka Alojza in Antona Vidmarja iz Šentjošta, Alojza Kastrevca iz Hrušice, Franca Ovnička iz Zajčjega Vrha in več drugih. Nekatere so potem izpustili, druge pa pomorili zaradi „sodelovanja s prepovedano organizacijo“. 29. oktobra 1942 so v Stopičah pokopali v blagoslovljeno zemljo deset žrtev komunističnega nasilja, ki so jih legisti pripeljali iz okoliških gozdov. (Zaveza št. 49, str. 15 – Nacionalna ilegala in komunistično maščevanje nad ljudmi stopiške fare; Zaveza št. 50, str. 18 – Vsak odpor zunaj Partije je izdaja)

Ustanovitev prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom

Z mašo pri kapelici mučencev in spominsko slovesnostjo v Šentjoštu smo se letos 8. julija spomnili ustanovitve prve vaške straže – 17. julija 1942. Na ta dan pred sedemdesetimi leti je 34 mož in fantov prišlo v vas in jo zastražilo. Že pred tem so se nekateri ob večerih zbirali na skritih krajih, oboroženi z ilegalnim orožjem iz leta 1941. Seveda so bili zato v nevarnosti tudi pred Italijani, ki so marsikje zaradi nepomembnega incidenta požgali celo vas, prebivalce pa odpeljali v internacijo ali jih postrelili kot talce. Nastop vaške straže 17. julija so odobrili tudi Italijani in dali nekaj orožja. Že v noči od 24. na 25. julij je Dolomitski odred, ki je tedaj štel več kot dvesto mož, napadel komaj ustanovljeno postojanko. Nobenega Italijana tedaj ni bilo v Šentjoštu, nobena italijanska enota iz okolice oblegancem ni prišla na pomoč. Proti komu se je tedaj boril Dolomitski odred, ki je imel na svoji zastavi rdečo zvezdo – proti okupatorju ali proti demokratičnim Slovencem, ki so branili svoja življenja in premoženje? Je napad na Šentjošt mogoče razložiti kot osvobodilni boj? Mar ni res, da so šentjoški branilci tedaj branili svojo vas – kot košček demokratičnega sveta, njihovi napadalci pa so ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in izropana vas? (Zaveza št. 17 – Vas na robu Polhograjskega hribovja; Zaveza št. 64, str. 17 – Zgodnji znanilci revolucije; Zaveza št. 85, – Ob 70. obletnici vaške straže v Šentjoštu)

Pokol Romov iz Kanižarice pri Črnomlju

V nedeljo 19. julija 1942 zgodaj zjutraj so partizani Belokranjskega odreda obkolili romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju. Prebudili so še speče prebivalce in jim ukazali, naj se zberejo na cesti, obenem pa že začeli požigati njihove skromne domove. Le redki so tedaj uspeli pobegniti, vse ostale pa so v deževnem nedeljskem jutru odgnali mimo Dragovanje vasi proti Doblički Gori in Mavrlenu. Pretresljiv je bil pogled na ženske z otroki v naročju, drugi otroci pa so se mamic držali za krilo. Nenavadna je bila tudi slika zvezanih moških, ki so na ramah nosili zaklane kozličke. Dva dni kasneje so vse te jetnike, tudi ženske in otroke, tudi dojenčke pokončali v gozdu blizu Mavrlena. Po italijanskem poročilu je bilo tedaj odpeljanih 61 Romov, nekatera poročila pa menijo, da jih je bilo precej več. (Zaveza št. 43, str. 13 – Zamolčani genocid; Zaveza št. 48, str. 16 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)

Smrt vidovskega župnika Karla Žužka

Na vidovski planoti nad Cerknico je po 1. juniju 1942 vladala revolucionarna oblast, izvajala agrarno reformo in delila zemljo svojih nasprotnikov. Kljub svarilom nekaterih faranov je župnik Žužek zaprosil novo oblast za dovoljenje za potovanje v Cerknico. Z dovoljenjem v žepu je 14. julija 1942 odšel na pot, vendar ni prišel daleč. Le nekaj sto metrov od vasi so ga ustrelili, zvlekli pod cesto in površno zakopali. Pozneje so razširili vest, da so ga morali ustaviti, ker je nameraval odnesti Italijanom seznam članov OF na Vidovskem. Ko je samo nekaj dni zatem na planoto udarila ofenziva, so Italijani naredili pravi masaker nad prebivalci, ki bi ga verjetno župnik vsaj delno preprečil, če bi bil še živ. (Zaveza št. 25, str. 10 – Teror povzroči državljansko vojno)

Zakaj so se Meniševci uprli boljševiškemu nasilju?

Že 19. oktobra 1941 so partizani v sodelovanju z nekaterimi domačini napadli Italijane v Bezuljaku. Italijani so zato zaprli okrog 50 domačinov, vendar so jih kmalu izpustili, saj jim niso mogli dokazati zveze z napadom. Tedaj je tudi župnik Turk v cerkvi javno svaril pred „podvigi nerazsodnih ljudi, ki povzročajo samo gorje in škodo“. Partizani so imeli taborišče v Zali, kasneje pa pri kožljeških žagah. Ko med domačimi fanti ni bilo pravega odziva za odhod v gozd, je neki partizan na Kožljeku opozoril: „To vas ne bo rešilo. Vaša usoda je kljub temu v naših rokah. Le nekaj strelov bomo na pravem kraju oddali in Kožljek bo gorel.“ Napoved se je uresničila 4. julija 1942, ko so partizani pri Kožljeku oddali nekaj strelov na Italijane in se umaknili, oni so pa nato požgali celo vas. Vaščani, ki so tedaj že poznali zgodbo o dekletih in drugih žrtvah Krimske jame, pa še vedno niso bili navdušeni za partizane.
V viharni noči 27. julija so partizani v Begunjah kruto umorili Janeza Hitija, njegovega brata Franceta pa odpeljali s seboj in ga kasneje vrgli v Mihčevo brezno. Ta zločin je bil neposredni povod, da so se Meniševci odločili za samoobrambo. Vedeli so, da bi partizani tisto noč iz Begunj odpeljali še več mož in fantov, če jim načrtov ne bi prekrižal strel, ki je zadel Janeza. Vedeli so, kaj so Italijani naredili z moškimi iz Otav. Stiska je prikipela do vrhunca. (Zaveza št. 24, str. 12 – Komunisti udarijo po Menišiji; Zaveza št. 68, str. 14 – Boj Meniševcev za golo življenje)

Zverinski umor zaplaninskega župnika Jožeta Geohelija

V nedeljo 26. julija 1942 proti večeru je v župnišče na Zaplani vdrla skupina partizanov. Pri tem so na župnišče streljali, kot da bi bili v njem oboroženi nasprotniki, čeprav je le malo pred tem bil tu župnikov gimnazijski sošolec, partizan, ki je lahko ugotovil, da v hiši razen župnika in njegovih domačih ni nikogar. Ob vpadu je bil župnik lažje ranjen, pa so ga kljub temu odpeljali s seboj na Vranje pečine, kjer so ga zasliševali in mučili, nato pa na pol živega vrgli preko pečine. Niso ga pokopali, ampak nametali nanj samo nekaj skal in vej. (Zaveza št. 5 – Vrhnika – poletje 1942Zaveza št. 51 – Duhovnik Jože Geoheli; Zaveza št. 83, str. 23 – V viharju boljševiškega terorja)

Junija 1942 – Kako se je začelo

J

Umor prvega belokranjskega duhovnika in njegovih sosedov

9. junija 1942 se je partizanska patrulja z Brezove rebri pojavila na Krvavčjem Vrhu. Odpeljali so duhovnika Jožefa Kofalta in 41-letnega kmečkega gospodarja Jožeta Pluta ter njegovo ženo Frančiško. Kofalt je leta 1934 pel v Semiču novo mašo in bil nato kaplan v Leskovcu pri Krškem, dokler ga Nemci niso izgnali na Hrvaško, od koder je po nekaj mesecih prišel v rojstni kraj in živel pri materi in teti. Pribežal je pred Nemci, umorili pa so ga partizani, ki so govorili, da se borijo proti okupatorjem. In zakaj so umorili Plutova? So ju imeli zato za nevarna, ker sta bila napredna kmeta? (Zaveza št. 46, – Poligoni zločina, Brezova reber)

Italijanske represalije zaradi partizanske zasede pri Cestah

11. junija 1942 so partizani – večinoma so bili to fantje z Logaškega in Rovtarskega, ki so posebej zato prišli s Ključa – pri zaselku Ceste, ob cesti Logatec-Rovte, iz zasede napadli italijansko kolono, ki je v Rovte peljala hrano za vojake in domače prebivalstvo. Štirje Italijani so bili pri tem mrtvi in zato so Ceste požgali, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Čeprav so napad začeli partizani in je iniciativa bila v njihovih rokah, so Italijani zasegli partizanski puškomitraljez, na katerem je bil podpis Franca Hladnika s Petkovca. Italijani so naslednji dan pridrli na Petkovec, prijeli Franca Hladnika in 18-letnega Janeza Cigaleta ter ju ubili na robu bližnjega gozda. Ljudje so bili prepričani, da je bil mitraljez Italijanom namerno podtaknjen in so imeli Hladnika ter Cigaleta za žrtvi revolucije. (Zaveza št. 52, Pomlad in poletje 1942)

Umor Mravljetovih na Brezovici ter horjulskega župana Bastiča in njegove žene

13. junija 1942 zvečer, bil je petek, so partizani, ki so prišli s Ključa, pri Mravljetovih na Brezovici ubili očeta Antona in sinova Franceta ter Vinka, Toneta pa odpeljali s seboj in ga umorili na Ključu. Naslednji večer so v Ljubgojni na domu horjulskega župana Ivana Bastiča vse izropali, župana in njegovo ženo Marjano pa odpeljali s seboj in ju v zgodnjem nedeljskem jutru umorili komaj 1 km od doma. Sin Lojze je po pogrebu staršev izrekel znane besede: „Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil:“ (Zaveza št. 35, – V dolino je stopil umor; Zaveza št. 17, – Vas na robu polhograjskega hribovja)

Mračen kresni večer v Rožnem Dolu pri Semiču

Na kresni večer, 23. junija, so se partizani s Kleča pod Mirno goro oglasili v podružnični šoli v Rožnem Dolu in zahtevali, da upraviteljica Marica Nartnik gre z njimi na zaslišanje. Zaman se je učiteljica branila, da ponoči ne bo šla od doma, zaman so bile materine prošnje, naj hčerko pustijo, ker je bolehna. Odpeljali so jo, bolje rečeno odvlekli, v taborišče in po zasliševanju in mučenju umorili. Po več mesecih se je zvedelo za njen grob in 1. aprila 1943 so vaški stražarji prepeljali njene posmrtne ostanke v Semič. Nartnikova je bila ena tistih učiteljic, ki so svoje življenje posvetile vzgoji preprostih kmečkih otrok. Bila je članica Katoliške akcije in je poleg rednega dela v šoli skrbela tudi za versko in kulturno vzgojo deklet v Rožnem Dolu. Pri tem ji je pomagala Karlina Jakša s Pribišja, ki je bila sicer zaposlena kot služkinja v Ljubljani. Njo so umorili na Brezovi rebri malo prej kot Nartnikovo. (Zaveza št. 22, str. 18 – Umor na Kleču pod Mirno goro; Zaveza št. 46, str. 21 – Poligoni zločina)

Rešenci z vlaka in Krimska jama

V nedeljo 28. junija 1942 so Italijani v obširni raciji, ki je zajela predvsem Bežigrad, deloma pa tudi Moste in Zeleno jamo, prijeli veliko Ljubljančanov. Na dvorišču Belgijske kasarne so jih „sortirali“ in določene za internacijo še isti večer v živinskih vagonih odpeljali proti Italiji. Pri Verdu so vlak z interniranci napadli partizani. Prav to noč je namreč Druga grupa odredov nameravala prestopiti železniško progo in preko Polhograjskih hribov oditi na Gorenjsko. Z napadom na vlak naj bi zamotili Italijane in omogočili grupi varen prehod preko proge. Partizani, ki niso vedeli, kdo je na vlaku, so tako rešili več kot 300 internirancev in jih odgnali v taborišče pri kožljeških žagah v bližini Krimske jame. Na izbiro so jim dali tri možnosti: da se pridružijo partizanom, da se vključijo v delovno enoto na Kočevskem in da se vrnejo domov. Tiste, ki so se prijavili za povratek domov – menda jih je bilo 12 – so takoj ločili od ostalih in močneje zastražili, saj so jih obsodili za izdajalce. Čeprav do danes za to ni dokaza, se sklepa, da se je njihova pot končala v Krimski jami. Krimska jama je bila tedaj že znana kot kraj, kjer so partizani obračunavali s svojimi nasprotniki oziroma tistimi, ki so jih smatrali za nasprotnike. (Zaveza št. 48, str. 42 – Osvoboditev; Zaveza št. 50, str. 39 – Osvoboditev; Zaveza 25, str. 10 – Teror povzroči strah in državljansko vojno)

„Osvobodilni boj“ v šentjernejski dolini

Avgusta 1941 je za kaplana v Šentjernej prišel Vinko Kastelic, ki je leta 1940 pel novo mašo v rojstnem Šmihelu pri Žužemberku in nato še eno leto nadaljeval bogoslovne študije. Njegov brat Jože, izseljenski duhovnik v Argentini, se je nekaj let prej ponesrečil v argentinskih gorah, drugi brat Anton pa je bil do nemške zasedbe župnik na Jesenicah. Novi šentjernejski kaplan se je z vnemo lotil dela in med drugim prevzel tudi skrb za komaj začeto Katoliško akcijo kmečkih fantov. Šentjernejčani so prve partizane, „ki so na kapah še nosili slovenske zastavice“, kot je nekje zapisal Ivo Pirkovič, večinoma gledali s simpatijo in jih imeli za četnike. Kaplan Kastelic, ki je seveda imel o komunizmu razčiščene pojme, je o tem včasih tudi na prižnici kaj omenil. Janez Guštin, eden izmed članov njegove Katoliške akcije, je bil pozimi 1941/1942 na posebnem tečaju za kmečke fante v Ljubljani, za kar so seveda zvedeli tudi nasprotniki. Poleg tega so odkrili tudi povezavo med novomeško nacionalno ilegalo in Šentjernejem. To je bilo dovolj za smrtno obsodbo kaplana Kastelica. Prijeli so ga 27. junija popoldne, ko je šel v Šmarje pripravljat otroke na prvo obhajilo. Že nekaj dni prej so odpeljali v gozd Janeza Guština, Antona Krhina in Jožeta Luzarja; vsi so bili člani Katoliške akcije in vse so mučili in umorili. (Zaveza št. 29, str. 28 – Dvojna vloga začetnih komunističnih zločinov)

Župnik Janko Komljanec se ni hotel umakniti

Janko Komljanec je bil v Prečni pri Novem mestu več let kaplan, leta 1937 pa je bil prav tam umeščen za župnika. Ko so v aprilu 1941 tudi v njegovi župniji zbirali podpise za priključitev Nemčiji in na podružnični cerkvi v Zalogu izobesili nemško zastavo s kljukastim križem, je temu nasprotoval in se sam s študentom Tršarjem povzpel v zvonik ter odstranil zastavo. Kljub temu je pri partizanih že zgodaj dobil črno piko, ker je govoril o nevarnosti fašizma, nacizma in komunizma. Ko so Italijani uvedli posebna dovoljenja za vožnjo s kolesom, je rekel, da raje hodi peš, kot bi se klanjal okupatorju, je pa vendar šel prosit za Frančka Sajeta, kasnejšega avtorja knjige Belogardizem, ki so ga zaprli zaradi sodelovanja s partizani. Prav Saje je bil potem med tistimi, ki so Komljanca 15. junija 1942 odpeljali na grad Hmeljnik in ga obsodili na smrt. Ko so mu že pred tem grozili, so ga mnogi nagovarjali, naj se za nekaj časa umakne v Novo mesto, on pa o tem ni hotel nič slišati. Hkrati z župnikom so tedaj odpeljali tudi farovškega hlapca Lojzeta Pašiča in Antona ter Lojzeta Murglja z Dalnjega Vrha. Vse štiri so 17. junija pokončali v dolinici za Hmeljnikom. (Zaveza št. 50, str. 23 – Vsak odpor zunaj Partije je izdaja)

S čim sta si zaslužila smrtno obsodbo župnik Nahtigal in kaplan Cvar iz Šentruperta?

17. junija zvečer, ko so bili župnik Komljanec in sotrpini iz prečenske fare že v grobu, so partizani prišli v Šentrupert in odpeljali župnika Franca Nahtigala in kaplana Brulca. Iskali so tudi kaplana Franca Cvara, ki pa se je tisti dan umaknil k salezijancem v grad Škrljevo, da bi se v miru pripravil na smrt, ki jo je pričakoval. Njega so aretirali naslednji dan popoldne. Brulca so potem izpustili, župnika in kaplana Cvara pa umorili v gozdu pod Cirnikom. Hkrati z njima je moral umreti tudi Anton Jamnik, ki je kot begunec pred Nemci živel v Šentrupertu. Nekaj dni pred tem je iz doline odšlo več fantov, da bi se pridružili nacionalni ilegali. Ivan Korošec v svoji knjigi Prva nacionalna ilegala str. 58 piše, da šentrupertska duhovščina ni imela povezave z odhodom teh fantov in da je župnik Nahtigal celo svaril pred tem, ker se mu je zadeva zdela prezgodnja in bi utegnila prinesti več škode kot koristi. Na letakih, ki so jih tedaj nabili po Šentrupertu, pa je pisalo, da so bili župnik Nahtigal, kaplan Cvar in drugi obsojeni na smrt zaradi Osvobodilni fronti sovražnega in slovenskemu narodu škodljivega delovanja. (Zaveza št 50, str. 26)

Pred 70 leti – v marcu 1942

P

Hubert Leiler, prva duhovniška žrtev boljševiškega terorja

Rojen je bil leta 1894 v Ribnici na Dolenjskem. Po končani gimnaziji v Ljubljani je vstopil v bogoslovje in leta 1917 v Trstu prejel mašniško posvečenje. Do leta 1932, ko se je zaradi fašizma umaknil v Slovenijo, je bil kaplan in župnik na Tržaškem. Ob začetku druge svetovne vojne je bil bolniški duhovnik v zdravilišču na Golniku. Naposled se je pred Nemci umaknil v Ljubljano. Tu sta ga februarja 1942 ustrelila dva vosovca in za posledicami ran je 21. marca 1942 umrl v ljubljanski bolnišnici. Postal je žrtev komunizma potem, ko se mu je uspelo rešiti pred fašističnim in nacističnim preganjanjem. (Palme mučeništva, str. 71; Zaveza št. 81)

OF izda Italijanom bivše jugoslovanske oficirje

V prvem letu vojne se je v Ljubljanski pokrajini znašlo nad tisoč nekdanjih oficirjev in podoficirjev, največ jih je seveda bilo v Ljubljani in med njimi precej neslovenskih. Italijani so jim dovolili bivanje in jim celo dajali skromno podporo. Eden izmed njih je bil polkovnik Jaka Avšič, ki ga je Mihajlović v začetku postavil za svojega namestnika za Slovenijo. Partija je skušala tudi oficirje pridobiti za takojšen oborožen nastop proti okupatorju, toda odziv je bil slab, ker je bila večina prepričana, da je treba z nastopom oboroženih oddelkov počakati do primernega trenutka. Ko so se pogajanja med Mihaljovićem in Titom razbila, je Avšič prestopil na partizansko stran in z njim se je vključilo v sodelovanje z OF tudi okrog 80 oficirjev. Partija, ki je v preostalih oficirjih videla nevaren potencial, se je odločila, da jih izda Italijanom in jim je v imenu OF po javni pošti poslala pozive za vstop v partizansko vojsko. Okupator je seveda opazil stotine enakih poštnih ovojnic, poziv je bil razkrit in dne 19. marca 1942 je bilo več kot tisoč oficirjev in podoficirjev poslanih v internacijo. (Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem, str. 172)

Italijansko maščevanje nad nemočnimi prebivalci vasi Koreno nad Horjulom

Na samotni Lešnjakovi domačiji med Samotorico in Korenom nad Horjulom je od konca septembra 1941 delovalo partizansko šolsko taborišče. Za zvezo taborišča z Ljubljano je s pomočjo horjulske Partije in OF skrbel dr. Cene Logar, ki je bil neposredno povezan s Kidričem. Preko Horjula so k četi iz Ljubljane prihajali novinci in oskrba pa tudi inštruktorji kot Franc Leskošek, Marjan Brecelj in drugi. Od tu so partizani v začetku decembra šli v napad na železniški most pri Preserju. Ker leži Lešnjakova domačija v dolinici, od koder ni nobenega razgleda, je poveljstvo čete konec februarja 1942 postavilo stražo na hribu pri Korenu, kjer je bil dober pregled proti Horjulu. Seveda so partizansko stražo kmalu opazili tudi Italijani in 3. marca 1942 je prišlo do spopada. Italijani so potem na Korenu požgali več domačij, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Do taborišča so prišli šele 8. marca, ko so  partizani že odšli drugam. (Zaveza št. 64, str. 20)

Italijanske represalije na Spodnjem Brezovem

Četa partizanov s Pugleda je 13. marca 1942 postavila zasedo na cesti Višnja Gora – Grosuplje na Stehanu. V prvem avtomobilu, ki so ga ustavili, sta bila dva Italijana mrtva, vozilo pa uničeno; šofer drugega avtomobila, v katerem se je vozil italijanski general, je uspel  še pravi čas obrniti in se umakniti. Partizani so se vrnili v svoje taborišče, na kraj napada pa je kmalu prišla močnejša italijanska enota s policijskimi psi, ki so odkrili sledi na Spodnje Brezovo. Partizani so res bili v vasi, preden so odšli v zasedo. Italijani so zato na Brezovem požgali več hiš in gospodarskih poslopij, moške pa odgnali na zaslišanje v Višnjo Goro. Ljudje so se pritoževali, zakaj so partizani prišli v vas, če so se pripravljali na akcijo, in jih tako izpostavili okupatorjevemu nasilju. (Zaveza št. 46, str. 32 – O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari)

Iz dnevniških zapisov Mirka Geratiča

25. marec 1942
Kikljeva mama je prispela včeraj v Ljubljano. Prejela je brzojavko, da naj pride nujno v Ljubljano radi Jaroslava. Ni slutila, kaj prikriva brzojavka. Dospela je. Tu pa je zvedela grozno resnico. Uboga mati –
žalostna Mati božja naj jo tolaži. / … / Popoldne je bil pokopan Hubert Leiler. Množica ljudi ga je pospremila na božjo njivo. Pogrebni obred je opravil škof dr. G. Rožman. V slovo mu je govoril dekan Škrbec, na podlagi reka: »Kaj sem Ti storil, ljudstvo moje, ali s čim sem Te užalil, odgovori mi!« Razgalil je vso grdobijo in zločinsko delo Osvobodilne fronte, ko je pokazal na zadnje požige na Golem in Kureščku, katerih so sokrivi partizani s svojim zločinskim delom. Da, kdaj bodo prišli ljudje k pameti? Saj se celo med nekaterimi duhovniki najdejo, ki zagovarjajo O. F.! Strašna slepota je človeka! / … /

28. marec 1942
Sinoči so partizani zopet na ulici ustrelili tri moške in eno žensko, ker so bili baje ‘izdajalci’. Tako sem danes slišal zunaj na ulici. Zdi se, da je Ljubljana slepa in naivna ali pa zlobno neumna. Doslej
se še ni znašla, temveč slepo gre za komunističnimi partizani. Vsaj iz govorjenja na ulici in v lokalih je to spoznati. Hvala Bogu, da je prevzvišeni g. škof dr. Rožman v zadnjih dneh tako odločno nastopil ter obsodil zločinstva partizanstva. Jaroslav, naj bi ne bila tvoja kri prelita zaman. Prosi za nas in za tiste, ki še niso spregledali.“ (Zaveza 81 – Iz dnevniških zapisov Mirka Geratiča – Iz dnevnika II)

Pred 70 leti: umor Župca in Kiklja

P

Med zgodnjimi žrtvami boljševiškega terorja pred sedemdesetimi leti, spomladi 1942 v Ljubljani, sta bila študenta – takrat bi rekli akademika – Franček Župec in Jaroslav Kikelj.

Franček Župec je bil rojen leta 1920 v Borovcih pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v Slovenski Bistrici, kjer je oče leta 1924 kupil manjšo kmetijo. Leta 1932 je začel obiskovati klasično gimnazijo v Mariboru. Po maturi leta 1940 se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. S pomočjo znancev, ki so bili blizu Slovenski dijaški zvezi, se je aktivno vključil v takratno študentsko življenje in postal zelo dejaven na športnem področju. Italijani, ki so aprila 1941 zasedli Ljubljano, so grozili, da bodo prebegle štajerske in gorenjske študente pregnali ter zaprli univerzo. Zahtevali so ustanovitev posebne študentske organizacije pod svojim nadzorom. Župec, ki je bil tedaj tajnik Akademskega športnega kluba, je po posvetovanju s profesorji in na prošnjo rektorja univerze prof. Milka Kosa privolil, da je bil imenovan v odbor te nove organizacije. Komunisti, ki so bili zainteresirani za ukinitev univerze, so prepovedali sodelovanje v novi organizaciji. Zasledovali so člane direktorija, jih obtoževali izdajstva in jim grozili s smrtjo. Grožnja se je uresničila: Župec je 16. marca 1942 zvečer na Prisojni ulici v Ljubljani padel pod streli. (Več: Zaveza št. 64, Franček Župec – obletnica smrti; Zaveza št. 47, Trije grobovi na Žalah.)
Jaroslav Kikelj se je rodil 15. maja 1919 na Opčinah pri Trstu v železničarski družini. Pozneje je živel v Mariboru, kjer se je šolal na klasični gimnaziji. Leta 1939 je prišel v Ljubljano in se vpisal na medicinsko fakulteto. V Mariboru je bil član Marijine kongregacije, v Ljubljani pa je kmalu postal vodilni član in predsednik študentske podzveze Mladcev. S profesorjem Ernestom Tomcem se je udeležil dveh tečajev v Bohinju (1939 in 1940), pa tudi tečaja, ki je bil leta 1941 deloma v Ljubljani deloma v Šentjoštu nad Horjulom. Ker je bil predsednik študentskega medicinskega društva Vir, je tudi on postal član direktorija univerzitetne organizacije, ki je bila ustanovljena na zahtevo Italijanov, s čimer je tudi on pomembno pripomogel k ohranitvi ljubljanske univerze med vojno. To je bilo seveda v nasprotju z načrti komunistične OF glede univerze, zato je 18. marca 1942 v Streliški ulici v Ljubljani padel pod kroglo vosovskega morilca. Ob grobu mu je govoril škof Rožman. Kardelj je 29. marca 1942 pisal Titu: »Ljubljanski škof je dva študenta razglasil za krščanska mučenca in sedaj vodi ostro kampanjo proti OF in KP.« (Palme mučeništva, str. 381; Dr. Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 383; Zaveza št. 47; Miloš Metlikovič, Jaroslav Kikelj – v: Slovenec 1. 2.–12. 4. 1996; Vinko Škafar, Jaroslav Kikelj – Slomškova založba Maribor, 2001.)

Vosovski umori v februarju 1942

V

Pred sedemdesetimi leti

Dne 30. januarja 1942 je bogoslovec Lojze Hostnik v svoj dnevnik zapisal: „Odločili smo se za trpljenje.“ Vemo, kaj je Hostnik s temi besedami vzel nase. Zapisi v dnevniku mladega semeniščnika nam kažejo globino človeka, ki je nazadnje daroval svoje življenje kot mnogi drugi. (prim. Zaveza 77, Mesto na gori, Iz dnevnika Lojzeta Hostnika)

Dne 1. februarja 1942 je izšla šesta številka Svobodne Slovenije, ki je pod naslovom „Ne tirajte slovenskih družin v žrelo gestapa“ prinesla poročilo o dražgoški bitki in o krutem nemškem maščevanju nad vaščani. Poročilo se zaključi z vprašanjem, zakaj glasilo OF Slovenski poročevalec tako kratko omenja dogodke v Dražgošah, o žrtvah in strašnih grozotah pa sploh ne govori. (prim. Zaveza 32, Prvo leto okupacije)

8. februar je bil pred 70 leti pomenljiv dan. Takrat je Slovenski poročevalec takole poročal: „Slovenske narodne množice vneto pozdravljajo tolmačenje izvršnega odbora OF, ki napoveduje, da bo kaznovan s smrtjo vsak poskus, organizirati na slovenskem ozemlju kakršno koli vojaško formacijo izven slovenskih narodno osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite. Zatrite do kraja vse protiljudske in protinarodne elemente, vse podpihovalce državljanske vojne, vso peto kolono – tako pravijo slovenski rodoljubi.“
V isti številki ilegalnega glasila beremo tudi „Pismo plenumu OF“, ki ga piše neki terenski odbor OF: „Odločno zahtevamo smrt izdajalcem slovenskega naroda in smrt beli gardi. Odločno smo proti vsakemu organiziranju izven OF. Izjavljamo, da bomo proti vsakemu takemu grupiranju izven OF nastopili z orožjem! Hočemo enotnost slovenskega naroda!“ (prim. Zaveza 22, Komunistični teror nad slovenskimi učitelji leta 1942)

Na današnji dan, 18. februarja 1942, so vpričo žene in šestih otrok ustrelili lovskega in gozdnega čuvaja Naceta Križmana iz Borovca – novica o Križmanovi smrti je ljudi vznemirila, a mislili so, da je bil Križman pač nekomu na poti kot gozdni in lovski čuvaj. (Zaveza 7, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije)

20. februarja 1942 so člani VOS opravili „justifikacijo“ tudi nad Avgustom Praprotnikom, ki je bil od srede dvajsetih let prejšnjega stoletja med vodilnimi predstavniki industrijskega podjetništva na Slovenskem. Zapis o umoru se je ohranil v arhivih vosovskih likvidacij; ovrednotenje tega in premnogih pobojev čaka na objektivno obravnavo zgodovinarjev. (prim. Zaveza 76, Iz arhiva vosovskih likvidacij)

Ne pozabimo jih.

Kako se je začelo – vosovski umori

K

Vosovski umori konec leta 1941 in v začetku 1942

Poglavitna naloga Vos, na katero je bil Kardelj tako ponosen, je bila zasledovanje in pobijanje domačih političnih nasprotnikov. Pred sedemdesetimi leti, konec leta 1941 in v začetku 1942, so se zlasti v Ljubljani vrstile likvidacije resničnih in samo domnevnih nasprotnikov OF in partije.
Dne 4. decembra ob pol dveh popoldne je v bližini cerkve sv. Jerneja v Šiški, zadet od strelov vosovskih atentatorjev, umrl 23-letni inženir montanistike Fanouš Emmer. Njegov oče Franc Emmer, po rodu Čeh, je bil pred vojno zaposlen pri okrajnem glavarstvu v Kranju, mati je pa bila iz znane kranjske družine Šavnikovih. Že v začetku maja 1941 se je Fanouš zaradi Nemcev umaknil v Ljubljano, kjer je takoj začel z organizacijo odpora proti okupatorju, najprej med bivšimi jugoslovanskimi oficirji, nato še med študenti. Pri tem delu je prišel v stik tudi s komunistično organizacijo. V uradnem poročilu o njegovi smrti, ki ga je 9. decembra 1941 objavil Slovenski poročevalec, je menda prvič omenjen izraz »bela garda«, domoljubni Emmer pa je prikazan kot agent gestapa. (Več: Zaveza št. 66, Fanouš Emmer)

Nekaj dni po Emmerjevem umoru, 11. decembra 1941, je bil v Polju pri Ljubljani na poti domov ustreljen sindikalist Vinko Vrankar. (Več: Zaveza št. 47, str. 92: Ustanovitev vaške straže pri Devici Mariji v Polju)
<p style=”margin-bottom: 0cm” align=”JUSTIFY”> V poročilu, ki ga je 9. decembra 1941 objavil Slovenski poročevalec, med drugim piše, da je Fanouš Emmer vlomil pri idustrialcu Avgustu Praprotniku in mu izmaknil neke dokumente ter denar. Praprotnika so vosovci ustrelili 20. februarja 1942 sredi Ljubljane. (Več: Zaveza št. 76, str. 75: Iz arhiva vosovskih likvidacij)

Slovenska zaveza

Večkrat slišimo, da legitimni predstavniki predvojne oblasti na Slovenskem v začetku okupacije niso znali usmeriti narodnih sil k enotnemu cilju in s tem preprečiti revolucijo. Ali je bilo v danih razmerah to sploh mogoče? Ali je bil slovenski demokratični tabor res zadovoljen z okupacijo in ni podvzel nobenih ukrepov proti njej? Slovenska ljudska stranka, ki je bila na zadnjih predvojnih volitvah prepričljiva zmagovalka, je le dober mesec po začetku okupacije ustanovila ilegalno vojaško organizacijo Slovensko legijo, nekoliko kasneje pa sta bili ustanovljeni še Sokolska in Narodna legija. Cilj vseh treh je bil upor proti okupatorju v primernem trenutku.
Le nekaj ur po nemškem napadu so se v Ljubljani zbrali predstavniki slovenskih političnih strank in ustanovili Narodni svet, ki pa so ga Italijani kmalu razpustili. Komunistična partija kot ilegalna organizacija v ta svet ni bila sprejeta. Predlog nekaterih, da bi tedaj vzpostavili neko podtalno narodno oblast, je bil zavrnjen, češ da se je treba dogovoriti z begunsko vlado. Šele po dolgih pripravah je bila spomladi 1942 ustanovljena Slovenska zaveza, v katero so bile vključene vse slovenske politične stranke razen komunistične partije, pa tudi z njo naj bi dosegli sporazum o enotnem nastopanju proti okupatorju ali vsaj o medsebojni toleranci. (Več: Zaveza št. 42: Slovenska Zaveza; Zaveza št. 49, str. 97: Spomini in pogledi; Zaveza št. 1: Slovenska zaveza).

Kako se je začelo – 70 let

K
Dražgoše pred sedemdesetimi leti

V nedeljo, 8. januarja 2012 je bila v Dražgošah spet slovesnost ob obletnici dražgoške bitke. Mediji so poročali o slovesnosti tako, kakor narekuje enobejevski mit o tej bitki. Spomin na to nesrečno dogajanje pred sedemdesetimi leti si osvežimo z odlomkom iz knjige Ivana Jana Vrh v Dražgošah. Zjutraj na novo leto 1942 so predstavniki zaskrbljenih Dražgošanov prišli v štab Cankarjevega bataljona s prošnjo, naj se bataljon premakne kam drugam in tako reši vas pred uničenjem. Dobili so odgovor, da bodo partizani ostali v vasi in jo „branili“. Nekaj dni kasneje je bil v vasi miting, po katerem je preudarni Pikcov oče povedal sledeče: „Napeto smo poslušali Žagarjevo predavanje. Govoril je tako, da nam je po žilah zastajala kri. A odkrito povedano, njegovim zagotovilom, da je nemška zver v zadnjih krčih in da so ji ure štete, nismo verjeli. Čeprav smo bili mi, kmetje, naivni, smo vendarle mislili trezno.“ Nemški napad se je začel 9. januarja zjutraj in boji so trajali do 11. januarja zvečer, ko so se partizani umaknili proti Jelovici. Z njimi je odšlo le nekaj vaščanov, ostali pa so bili prepuščeni nemškemu maščevanju, ki je bilo strahotno. (Vrh v Dražgošah, str. 101)

Selški župan Franc Benedik je v okviru svojih možnosti skušal pomagati Dražgošanom. V veliki meri je bila njegova zasluga, da Nemci zaprtih Dražgošanov niso odpeljali v kako uničevalno taborišče, ampak so jih po nekaj tednih izpustili. Partija ga je kljub temu obsodila kot izdajalca in avgusta 1942 so ga ustrelili. Nekaj mesecev kasneje so na domu v Dolenji vasi umorili še Benedikovo ženo Ano, sina Franca in nekaj sovaščanov. O dražgoški bitki se še po sedemdesetih letih govori kot o edinstveni bitki v takratni okupirani Evropi, pri tem se pa komaj omeni trpljenje vaščanov in se skriva neizmerna krivica, ki je bila prizadejana Benedikovim in drugim v Dolenji vasi. Seveda, saj bi resnica o vsem tem razblinila mit o dražgoški bitki. (Več v: Zaveza št. 19 – Dražgoše in Zaveza št. 73 – Komunistični bič nad Dolenjo vasjo).

Kako se je začelo – pred sedemdesetimi leti

K

V letu 2012 se bodo druga za drugo vrstile obletnice dogodkov, ki so leta 1942 – pred sedemdesetimi leti – usodno zaznamovali našo zgodovino in katerih posledice čutimo še danes: pod krinko odpora proti okupatorju je Komunistična partija sprožila krvavo revolucijo proti domačim idejnim in političnim nasprotnikom, ki so bili zato za obrambo lastnih življenj prisiljeni sprejeti orožje od okupatorja. Naj takoj poudarimo, da je do prvih vaških straž prišlo šele potem, ko so revolucionarji pobili več sto poštenih Slovencev – med njimi so bili župani, duhovniki, člani Katoliške akcije in drugi.

Seveda se boljševiška revolucija pri nas ni začela šele leta 1942, ampak se je pripravljala že prej. Na peti konferenci KPJ oktobra 1940 v Zagrebu je Kardelj izjavil, da bodo jugoslovanski komunisti šli v protifašistični boj le, če ga bodo lahko spremenili v socialistično revolucijo in če bodo koristili Sovjetski zvezi. Kominterna je namreč tedaj od vseh svojih članic zahtevala dosledno spoštovanje nemško-sovjetskega pakta. Zato aprila 1941 po okupaciji Slovenije v Ljubljani ni bila ustanovljena Osvobodilna fronta (OF), ampak Protiimperialistična fronta (PIF). (Glej Zaveza, št. 56, Antifašizem po meri kominterne)

Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo se je PIF preimenovala v OF in Slovenski poročevalec je postal glasilo OF. Značilno je, da Fronta ob ustanovitvi ni izdala proglasa v lastnem imenu, pač pa v imenu KPS, in da se v njem posebej obrača na komuniste, češ da je politika meščanskih strank doživela popoln polom in da je edino KPS poklicana voditi osvobodilni boj slovenskega naroda. (Zaveza, št. 66, str. 19, Politični umor Fanouša Emmerja)

V uzurpaciji te poklicanosti je slovenski Narodnoosvobodilni odbor, ki je nastal iz Vrhovnega plenuma OF, septembra 1941 izdal Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, po katerem je bil odpor proti okupatorju dovoljen le v okviru OF, kakršnokoli združevanje in organiziranje izven OF pa je bilo proglašeno za izdajstvo, ki se kaznuje s smrtjo. Partija je s tem uvedla monopol nad odporom proti okupatorju in »uzakonila« pobijanje političnih nasprotnikov. Že avgusta 1941 je Partija v Ljubljani ustanovila VOS (varnostno obveščevalno službo), o kateri je Kardelj v nekem pismu Titu zapisal, da »se je vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične oblasti«. (Dokumenti, 1. knjiga, str. 342)

O ustanovitvi VOS in njenih akcijah v jeseni 1941 v Ljubljani piše Ivo Žajdela v knjigi Zasuta usta, Ljubljana 1996. Med drugim sta bila v tem času izvršena atentata na generala Leona Rupnika in šefa policije dr. Lovra Hacina, ki se pa nista posrečila. (Zasuta usta, str. 14) O ljubljanskih vosovcih in njihovem delu izčrpno piše v tudi Slavko Žižek. (Zaveza št. 76, str. 73, Iz arhiva vosovskih likvidacij) O vosovskem umoru enega prvih organizatorjev odpora proti okupatorju Fanouša Emmerja Žižek v omenjenem članku ne piše, verjetno zato, ker je ta umor precej natančno opisan v Zavezi št. 66. Zanimiva je trditev, da je Emmer, ki je bil bratranec dr. Vilfana, še poleti 1941 mislil, da tistih »nekaj čebinskih turistov« ne more bistveno vplivati na tok dogodkov v okupirani Sloveniji. Ko se je septembra 1941 zvedelo, da Partija in OF »uzakonjata« monopol nad odporom proti okupatorju, so nekateri bivši jugoslovanski oficirji bili mnenja, da je treba proti temu ukrepati, in so zahtevali orožje. Emmer se je menda glede tega obrnil na Natlačena, ki pa ga je odločno zavrnil, češ da Slovenci medsebojnih političnih problemov ne bomo reševali z orožjem. Vosovci so Emmerja ustrelili 4. decembra ob pol dveh popoldne za cerkvijo sv. Jerneja v Šiški. Slovenski poročevalec je 9. decembra 1941 objavil uradno sporočilo OF o »justifikaciji« Fanouša Emmerja. Kar devetkrat je v tem sporočilu omenjena bela garda. Med »dejanji kriminalnega značaja«, ki jih sporočilo pripisuje Emmerju, je tudi kraja dokumentov in denarja pri industrialcu Avgustu Praprotniku. Vosovci so Praprotnika ustrelili 20. februarja 1942 v centru Ljubljane. O tem piše Žižek v že omenjenem članku Iz arhiva vosovskih likvidacij, Zaveza št. 76.

V noči na 5. december 1941 je skupina partizanov, ki so v ta namen prišli s Samotorice nad Horjulom, s pomočjo minerjev iz Ljubljane napadla in za nekaj ur onesposobila železniški most pri Preserju na progi Ljubljana-Postojna. Pri tem so bili 4 italijanski vojaki mrtvi, 3 pa ranjeni. Italijani so zato 69 nič krivih moških iz okoliških vasi postavili pred vojaško sodišče in 16 na smrt obsojenih so 10. marca 1942 ustrelili v Gramozni jami v Ljubljani. (Zaveza št. 51)

12. decembra 1941 je Cankarjev bataljon, ki je tedaj štel okrog 60 mož, iz zasede presenetil nemško patrolo, v kateri so bili sami starejši Avstrijci. Padlo je 45 policistov. Že naslednji dan so partizani prišli v Vinharje v Poljanski dolini in začele so se priprave za vstajo. Nemški orožniki so se iz Poljan umaknili v Škofjo Loko. Dne 24. decembra popoldne je Stane Žagar na Bukovem Vrhu zaprisegel novince. Z njegovim govorom, ki ga je imel ob tej priliki, so bili nekateri nezadovoljni in so takoj po zaprisegi odšli domov. Že na božični dan so Nemci, ki so prišli od Poljan pa tudi z italijanske strani, partizane pri Črnem Vrhu in Pasji ravni obkolili in začeli so se boji. 27. decembra zvečer so se partizani izvlekli iz obroča in se odpravili proti Dražgošam. Nemci so med bojem in pozneje požgali nekaj domačij, ustrelili nekaj moških, druge pa odpeljali v zapore in jih 3. januarja 1942 dvanajst ustrelili v Dragi pri Begunjah. (Zaveza št. 19, str.16 – Domačije pod zvonom sv. Lenarta)

V novoletnem jutru 1942 je bil celoten Cankarjev bataljon – okrog 200 mož – že v Dražgošah. Vaščani so bili zaskrbljeni in so prosili poveljstvo, naj se premaknejo kam drugam. Odgovor je bil, da bodo ostali v vasi in jo branili. Zlasti Stane Žagar je zatrjeval, da je Nemčija tik pred zlomom in da napad ne bo preveč resen. Vendar ni bilo tako. Nemški napad se je začel 9. januarja zgodaj zjutraj in je trajal do 11. januarja zvečer, ko so se partizani in z njimi nekaj vaščanov umaknili proti Jelovici. Večina vaščanov je ostala v vasi in Nemci so se nad njimi zverinsko maščevali. Vsa poslopja s cerkvijo vred so požgali in zravnali z zemljo, 41 moških so postrelili ali pa žive spehali v ogenj, starce, ženske in otroke pa odpeljali v Šentvid nad Ljubljano. (Zaveza št. 19 – Dražgoše; Zaveza št. 73 – Komunistični bič nad Dolenjo vasjo)

V letu 2012 bomo občasno spremljali koledar teh hudih obletnic in obujali spomin na prve nedolžne žrtve revolucije.

Slovenska replika. e-novice

S

Spoštovani!
Obvestili bi vas radi, da je 77. številka Zaveze že dostopna na naših spletnih straneh.
Posebej bi vas radi opozorili na javno izjavo Nove Slovenske zaveze o majskih političnih nastopih predsednika D. Türka. Izjava ima naslov: Slovenska replika. Razumeli boste, zakaj slovenska. Govori namreč z gledišča integralne narodove zgodovine nasproti neki zgodovini, ki jo je postavila za svoje potrebe neka stranka.
Z lepimi pozdravi,
tajništvo NSZ

Odgovori na ‘Kviz zmage’

O

Spoštovani!

Na spletni strani Nove slovenske zaveze smo objavili odgovore na vprašanja, ki so jih dediči revolucije na Slovenskem zavajajoče postavili šolarjem v t.i. „Kvizu zmage“. Kviz je Društvo piscev zgodovine NOB poslalo vsem slovenskim osnovnim, splošnim in strokovnim srednjim šolam. Kviz je potekal od 1. februarja do 15. marca, ocenjevalna komisija se je sestala 31. marca 2010. ZZB NOB je izžrebane odgovore nagradila s skupno 6.500 €. Je mogoče resnico o zgodovini kupiti?

Tajništvo NSZ

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.