Vabimo na občni zbor in novoletno srečanje Nove Slovenske zaveze v soboto, 7. decembra 2019 ob 10h v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani.
Občni zbor in novoletno srečanje Nove Slovenske zaveze
O
Grahovo v ognju groze
G
Ko je z okupacijo aprila 1941 razpadel politični sistem predvojne Slovenije in so se razrahljali dotedanji družbeni odnosi ter se je začelo obdobje zelo negotove prihodnosti, so že 22. junija 1941 z napadom Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo, ki je bila prva komunistična država na svetu in za vse komuniste obljubljena dežela, nastali ugodni pogoji za družbeni prevrat in izbruh svetovne revolucije, ki se prekriva s pravičnim bojem za nacionalno osvoboditev. Ideja takojšnjega odpora proti okupatorju je zato lahko izhajala samo iz neizmerne vere komunistov v zmago sovjetskega orožja, ki je bilo garancija tudi za zmago revolucije. Brez vere v odrešitev, ki je prihajala z vzhoda, se potem takem ne bi sprožila nobena partizanska puška. Ker so bili komunisti že pred vojno odločeni, da gredo v revolucijo za vsako ceno, je bila okupacija primerno izhodišče pri načrtovanju dokončnega boljševističnega prevrata ob koncu vojne. V normalnih razmerah ga ne bi bilo mogoče izpeljati. S spretno izdelano taktiko in po dovršeni krvavi strategiji pa je za njegovo uresničenje bilo mogoče prav med okupacijo izrabiti številna plemenita nacionalna čustva.
Dogodki na domačih tleh so sledili logiki dogodkov na vzhodni fronti. Tudi odpor proti okupatorju se je začel prav zato, ker je Kominterna pozvala komuniste po vsem svetu v boj za obstoj Sovjetske zveze, od katere je bila odvisna usoda svetovne revolucije. Komunisti so z odporom proti okupatorju storili tudi svojo internacionalistično dolžnost. Samo z zmago sovjetskega orožja je bilo povezano pričakovanje konca vojne, ob katerem je komunistična partija s prehodom v drugo fazo revolucije že od vsega začetka načrtovala množično odstranitev političnih in ideoloških nasprotnikov. Ker so zahodni zavezniki na drugi strani takšne načrte ogrožali, so nasprotovali njihovemu izkrcanju v Dalmaciji in v Istri, pa četudi jim je po izčrpanju domačega kmeta prav njihova materialna pomoč v največji meri omogočila preživetje.
Partizani so bili jasno izdelana politična vojska in priročno orodje komunistične partije za izvedbo revolucije. Bolj kot vojaški so bili zanje pomembni politični cilji. Vsak partizan je moral biti v vsakem pogledu vojak revolucije. Za njegovo politično izgrajenost so skrbeli politični komisarji, za partijsko pa njihovi namestniki. Komunistična partija s strogo hierarhično strukturo je učinkovito uveljavljala svojo politično voljo ne le med partizani, ampak v vseh oranizacijskih strukturah, ki jih je osnovala in vodila. Z razpredeno obveščevalno mrežo je globoko prodrla tudi v vrste nasprotnikov.
Začetki revolucije
Ko so nemške armade decembra 1941 na vzhodu doživele prve neuspehe, se je med slovenskimi komunisti in njihovimi zavezniki močno dvignila morala in okrepila vera v revolucijo. Večji kot so bili uspehi sovjetskega orožja, bolj so bili prepričani v njeno zmago. Čeprav ni vse potekalo tako hitro, kot so upali in napovedovali, saj so morali skorajšnji konec vojne v pretirani vnemi pogosto prestavljati, so se po boljševiškem katekizmu na ta trenutek vneto pripravljali.
Kumunisti so pod oznako Osvobodilne fronte že čez poletje 1941 intenzivno pletli terenske organizacije, ki so postale podlaga vsega njihovega nadaljnega političnega dela. Ugodna okoliščina je bila, da je italijanska vojska v Ljubljanski pokrajini čez zimo 1941/1942 opustila več izpostavljenih posadk v težje dostopnih podeželskih krajih. Vloga terenskih organizacij se je večala s širjenjem njihovih pristojnosti. Poleg vzdrževanja zvez s partizanskimi enotami, skrbi za njihovo prehrano in namestitev ter pridobivanja novih pristašev, so prevzemale tudi obveščevalne naloge in preraščale v organe nove oblasti. Opravljati so začele tudi bolj zaupne naloge proti političnim in ideološkim nasprotnikom. V glavnem so bile prav terenske organizacije tiste, v katerih se je odločalo, kje bodo partizani rekvirirali in koga bodo likvidirali.
Ko so komunisti spomladi 1942 v pričakovanju hitre sovjetske zmage organizirali splošno vstajo in predvsem na območjih Ljubljanske pokrajine ustanavljali prve sovjetske republike, so partizani 11. maja 1942 v večernih urah tudi v Grahovem napadli kolono petih italijanskih vojaških vozil, ki se je s hrano vračala v vojašnice na Bloke. Namen vojaške akcije, v kateri je padel en partizan, je jasno nakazoval poziv, ki se je dopoldne istega dne raznesel po vasi. Vsi moški v starosti od 18. do 55. leta so morali v gozdove, ker naj bi jih drugače za talce pobrala italijanska vojska. Ko so se po nekajurnem skrivanju iz gozdov vrnili, so v vas prišli partizani, zasedli pošto in prekinili vse telefonske in telegrafske zveze ter ljudi pred spopadom ponovno pozivali v gozdove, ker naj bi v Italiji prišlo do prevrata in svetovne revolucije. Večjih italijanskih represalij nad civilnim prebivalstvom v naslednjih dneh sicer ni bilo, čeprav je italijanska vojska grozila s požigi hiš, nazadnje pa je v okolici zgorelo le nekaj skednjev.
Partizani so v sodelovanju s terenskimi odbori začeli izvajati revolucionarno oblast z razglasi, s katerimi so prevzeli policijski nadzor nad prebivalstvom predvsem z omejitvami svobode gibanja in s prepovedmi vsakršne gospodarske aktivnosti, ki bi koristila okupatorski oblasti. Največje posledice za nadaljnji razvoj pa so povzročile rekvizicije in likvidacije. Patrulje iz bližnjih partizanskih taborišč so po nalogu terenskih odborov ali z odredbami vojaških komand brez priziva izvajale krvavi posel. Rekvirirale so premoženje in morile ljudi, ki so jih označili za italijanske ovaduhe in sodelavce, belogardiste ali narodne izdajalce. V Grahovem so 8. junija 1942 v večjem obsegu plenili pri veleposestniku in lesnemu trgovcu Krajcu, ki je bil eden najpremožnejših v tem delu Notranjske. Prav tako, kakor pri Krimski jami, so bile tudi v Grahovem poleg nekdanjih orožnikov med prvimi žrtvami partizanov ženske, ki so iz najrazličnejših razlogov prišle v stik z italijanskimi vojaki. Še pred veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 so bile kruto umorjene na Križni gori, kjer je bilo taborišče čete Zidanškovega bataljona.
Vaška straža
Vaško stražo v Grahovem so vaščani zaradi internacij in novih italijanskih groženj in pritiskov s požigi in izgoni v internacijo ustanovili sporazumno s člani terenskega odbora. Italijani so avgusta 1942 oborožili 30 oseb, ki so pri tem v prvi vrsti zasledovali lastno preživetje. Ko je v Grahovo 11. decembra 1942 s svojo skupino iz Ljubljane prišel France Kremžar, ki se je pred tem boril proti partizanom v Štajerskem bataljonu na Dolenjskem, je moštvo vaške straže pomladil in preuredil. Vpliv in kontrolo nad njo so si izpod italijanskega oklepa prizadevale pridobiti različne ilegalne in napol ilegalne protirevolucionarne skupine. Župnika Franca Kanduča, ki je bil kot begunec iz Krope tudi zaupnik Slovenske legije, so domači partizani ubili 26. decembra 1942 na poti od sv. maše pri Sv. Štefanu.
Po italijanski kapitulaciji se je glavnina vaške straže iz Grahovega priključila večji posadki v Pudobu v Loški dolini, kjer so jih v pričakovanju angleškega izkrcanja 13. septembra 1943 napadli partizani. Prva skupina se jim je po pregovarjanju in zagotavljanju amnestije predala, četudi so jih nato deloma na mestu pobili, deloma zmetali v jamo Kozlovka, deloma odpeljali pred partizansko vojaško sodišče v Kočevje, od koder so jih nato na različnih krajih pobili, več pa so jih mobilizirali tudi v partizanske enote. Druga skupina, ki jo je vodil France Kremžar, ob njem pa je bil tudi pesnik France Balantič, se je ponudbi za predajo odločno uprla. Partizani pa so imeli za obračun z njimi že pripravljeno zaplenjeno italijansko težko orožje in zajete italijanske topničarje, ki so za prost odhod iz Slovenije, podobno kot na Turjaku, s topovi razdejali utrjeno postojanko in zlomili odpor oblegancev. Le golemu naključju so se imeli zahvaliti, da jim je v gosti jutranji megli iz porušene postojanke uspel izpad.
Slovenska domobranska legija
Dobra desetina vaških stražarjev, ki se je rešila iz Pudoba, je po javorniških gozdovih prišla na Rakek, od tam pa v Ljubljano, ki so jo skupaj z glavnimi prometnimi povezavami takoj po italijanski kapitulaciji zasedli Nemci. Ker so bili zahodni zavezniki še daleč, je v protikomunističnem taboru v strahu pred popolnim fizičnnim uničenjem, ki ga je s seboj prinašal razkroj vaških straž in četniških enot Jugoslovanske vojske v domovini, ter v strahu pred zmago komunizma in njegovih posledic, kakor so jih poznali iz Sovjetske zveze, prevladalo mnenje, da se je ob ilegalni povezavi z legalno jugoslovansko londonsko vlado potrebno za boj proti komunizmu, kot največjemu narodnemu in idejnemu sovražniku, začasno dogovoriti tudi z nemškimi okupatorji, ki so na svetovnih bojiščih doživljali vse hujše poraze. Preživeli ostanki vaških straž so postali jedro nove vojaške organizacije, ki si je kot tedaj legalna sila s slovenskimi nacionalnimi obeležji pred nemško okupacijsko oblastjo poslušala v boju proti komunizmu pridobiti polno organizacijsko samostojnost. Po vzpostavitvi Pokrajinske uprave v Ljubljani in imenovanju generala Leona Rupnika za njenega predsednika je bila pod njegovim vodstvom z razglasom z dne 24. septembra 1943 ustanovljena Slovenska domobranska legija.
Z uničenjem vaških straž je revolucionarna oblast, ki je svojo samopotrditev v začetku oktobra izpeljala na zasedanju v Kočevju, kjer so na drugi strani na javnih procesih in po hitrih postopkih kot narodne izdajalce na smrt obsojali zajete vojaške, politične in ideološke nasprotnike, postala nesporen gospodar obsežnega območja Ljubljanske pokrajine zunaj železniških povezav in središč, ki so bila življensko pomembna za nemške oskrbovalne poti. Okrožna komisija VOS za cerkniško okrožje je sredi septembra na zaslišanja v Kočevje tudi iz Grahovega poslala več vaščanov, ki so bili prej pri vaški straži, in se nikoli več niso vrnili na svoje domove. Janez Drobnič, roj. 1875, p. d. Fužinar, ki je imel hčerko pri partizanih, je bil sicer pred partizanskim vojaškim sodiščem oproščen, a so ga domači vosovci pred domačo vasjo kljub temu prestregli in pobili. V večji nevarnosti so bili tudi drugi nekdanji vaški stražarji, ki so jih mobilizirani v partizanske enote in so med njimi veljali za nezanesljive.
Z nemško ofenzivo konec oktobra in v začetku novembra 1943 so partizanske enote, v katere je bilo mobiliziranih tudi veliko neizkušenih, orožja neveščih in za orožje nesposobnih ljudi, množično razpadale. Poleg nemške vojaške sile so razpad partizanskih enot povzročale tudi dezertacije, do katerih je zaradi slabih medčloveških odnosov in neizdelane vojaške strategije prihajalo že pred nemško ofenzivo, množične pa so postale med ofenzivo, ko so se posamezni deli partizanskih enot razbežali in med seboj izgubili vsak stik. Največ tistih, ki so takrat od partizanov dezertirali, so bili nasprotniki komunistične ideologije. Zaradi drugačnega dojemanja sveta, odnosa do življenja in na podlagi lastnih doživetij med partizani niso videli svojega mesta med njimi. Večinoma so se zatekli na svoje domove in se skrivali pred novimi mobilizacijami.
Domobranska postojanka v Grahovem
Z nemškimi enotami so se med ofenzivo na prejšnjih mestih pojavili tudi prvi domobranci. Kremžar je s svojo skupino ponovno prišel tudi v Pudob, kjer so se iz Loške doline, Blok in okolice zbirali vsi tisti, ki so se izognili mobilizaciji v partizane ali so od njih zbežali. Ker se zaradi bližine obsežnih gozdov, ki Loško dolino obdajajo z vseh strani, niso počutili dovolj varne, so odšli v Grahovo, ki je bilo bližje železniški postaji in močnejšim domobranskim in nemškim enotam na Rakeku. Prvi domobranci so v Grahovo prišli konec oktobra 1943. Kremžarjeva skupina je vas že od prej poznala, vendar pa ta zdaj ni bila več taka, kot so jo ob italijanski kapitulaciji zapustili. Šest nemških bombnikov je namreč Grahovo sredi dneva, 30. septembra 1943, bombandiralo in ga razdejalo. Nemška letala so sledila vojaški komori Tomšičeve brigade, ki se je ne glede na možne posledice namestila v vasi, ki je v dobri uri utrpela 25 civilnih žrtev, v glavnem otrok in žena, poleg tega pa je bilo še 25 težje in 30 lažje ranjenih.
Po seznamu 4. čete 4. domobranskega bataljona v Cerknici, z dne 21. novembra 1943, je bilo v postojanki v Grahovem 63 domobrancev. V strahu pred partizansko mobilizacijo pa so vsakodnevno prihajali novi, večinoma mladi fantje, stari med 15 in 20 let, ki so v novo nastali domobranski postojanki iskali predvsem varnost in zaščito. Jedro postojanke je predstavljal Kremžarjev krog, moštvo pa so sestavljali domobranci iz Grahovega in okolice, iz območja sv. Trojice, iz Blok in iz Loške doline. Organizacija nove vojaške formacije je bila še na začetku in je v vseh pogledih imela veliko slabosti in pomanjkljivosti. Domobranci so bili nastanjeni na več mestih v vasi, ena njihovih glavnih nalog pa je bila stražarska služba. Glavnina moštva s poveljstvom je bila sredi vasi v Krajčevi hiši, ki je stala nasproti cerkve. Ker je imel Jože Baraga, ki so ga partizani po zaslišanju v Kočevju sredi oktobra ubili v Jelendolu, v njej v najemu trgovino, so jo imenovali tudi Baragova hiša. Manjši deli domobranske posadke so bili še v Sokolskem domu, v bližnji Krajčevi vili in v Fužini na severo-vzhodni strani vasi.
Ko se je nemška ofenziva končala in je nemška vojska odšla, so v izpraznjen prostor takoj, ko so o tem dobili zanesljive obveščevalne podatke, prišli partizani. Razbite in zdesetkane enote XIV. divizije, ki so preživele nemško ofenzivo, so se že po 14. novembru 1943 začele zbirati v Loški dolini. V Vrhniki pri Ložu se je najprej nastanil štab Tomšičeve brigade, za njim pa tudi divizijski štab. V neposredni bližini je bila tudi Šercerjeva brigada. V divizijskem štabu, ki ga je medtem obiskal tudi komandant glavnega štaba Franc Rozman – Stane, so analizirali posledice ofenzive in skupaj s cerkniškim okrožnim odborom OF tudi ugotovili, da so nekdanji vaški stražarji med nemško ofenzivo izrabili priložnost za pobeg k domobrancem. 22. novembra 1943 so razglasili, da za domobrance ne bo nobene milosti in da jih morajo partizani začeti takoj uničevati. Napovedali so, da bo domobranskim družinam zaseženo premoženje, v posebnih primerih pa naj bi jih iz njihovih domov tudi izgnali.
Z obnavljanjem razbitih enot in predvsem z mobilizacijo v Loški dolini ter na Blokah partizanski štabi niso bili zadovoljni. Večina za orožje sposobnih moških se je mobilizaciji že prej izognila. Iz Loške doline je zadnja večja skupina odšla pod domobransko zaščito na Rakek tik pred prihodom partizanov, na Blokah pa partizanom v prvih dneh po nemški ofenzivi ni uspelo mobilizirati niti enega moškega. Na boljši mobilizacijski odziv niso imeli večjega vpliva niti številni partizanski mitingi, na katerih je sodelovala kulturniška skupina XIV. divizije. Večji izplen kot pri mobilizaciji so partizani dosegli pri rekviriranju premoženja. Za prehrano partizanskih enot in njihovih štabov so zato prav družinam, iz katerih so moški odšli k domobrancem ali pod njihovo zaščito, iz hlevov jemali še zadnjo živino in iz shramb še zadnja živila, ter jih tako spravili na rob preživetja. Ob zahtevi za izgon cele vasi pa tudi izgoni posameznih družin niso bili več redki.
Priprave za napad na postojanko
Po prvih obveščevalnih sporočilih, da se v Grahovem snuje domobranska postojanka, partizanskim štabom ni uspelo pridobiti zanesljivih podatkov o njeni številčni moči in oborožitvi ter o razpoloženju posadke. Razpolagali so le z obvestili, da je okrog sto domobrancev nastanjenih v štirih poslopjih, ki niso bila utrjena in da na cestah, ki vodijo v vas, stražijo. Z ozirom na cilje partizanskega boja in smisel njihovega prizadevanja niso bili v nikakršnih dvomih, kakšne bodo njihove nadaljne naloge. Tudi CK KPS je 20. novembra 1943 vse partijske celice v partizanskih enotah opozoril, da je njihova prva naloga po končani nemški ofenzivi uničevanje nasprotnika, še preden bi se mogel utrditi in da morajo v najkrajšem času osvoboditi ves teritorij, ki so ga imeli pred ofenzivo.
Ukaz za napad na domobransko postojanko v Grahovem je 22. novembra 1943 izdal štab XIV. divizije v Loški dolini. Za uničenje postojanke je bila določena Tomšičeva brigada, ki so ji dodelili oddelek z gorskim topom, medtem ko je morala Šercerjeva brigada poskrbeti za zavarovanje napada v primeru pomoči, ki bi postojanki v Grahovem prihajala od zunaj. Vse priprave in premike so morali pripraviti v največji tajnosti. Štaboma obeh brigad je bilo posebej naročeno, naj partizane na napad vojaško in politično pripravita, ker gresta v prvo partizansko akcijo po nemški ofenzivi, ki mora na vsak način uspeti.
Številčno stanje obeh brigad se je med nemško ofenzivo močno zmanjšalo. Predvsem zaradi dezerterstva jih je bilo tudi poslej ob vsakem novem štetju manj. Šercerjeva brigada je tako 22. novembra 1943 imela na mestu 478 borcev, Tomšičeva brigada, v kateri se je skupno število pred nemško ofenzivo povzpelo že krepko čez tisoč, pa je brez enega od bataljonov za napad razpolagala z okrog 430 borci. Med njimi je bilo tudi 36 žensk, ki so bile na položajih od bolničark pa vse do komisark bataljonov.
S položajev v Loški dolini je glavnina obeh brigad krenila čez Knežjo njivo v Metulje na Bloke in se od tam mimo Velikih Blok premaknila na Ulako in na Radlek pod Slivnico, kjer so 23. novembra potekale zadnje priprave za napad na Grahovo. Medtem, ko so se enote Tomšičeve brigade začele v mraku bližati vasi in jo z vseh strani obkoljevati, je Šercerjeva brigada z zasedami zapirati dohode v vas. Najbolj pomembno je bilo vprašanje, kako bodo zasedli položaje sredi vasi okrog glavne postojanke v Krajčevi hiši.
Domobranci pred napadom
Podatki o zbiranju partizanov v Loški dolini in o premikih partizanskih enot čez Bloke so prišli tudi do domobrancev v Grahovo. Prinašali so jih njihovi sorodniki in drugi, ki so se bali za njih, prav tako pa tudi begunci, ki so jih partizani izgnali in so bežali pred njimi pod domobransko zaščito. Domobranci so zato napad pričakovali. Večina je bila po lastnih izkušnjah prepričana, da pojavljanje partizanskih enot v bližini postojanke ne pomeni nič drugega kot skorajšnji napad. Pred več kot deset dnevi so se iz Loške doline v precej podobnih okoliščinah prej umaknili.
Domobransko vodstvo v Grahovem očitno ni računalo na to, da bi jim partizani mogli do živega. Ali niso vedeli za njihovo število in bojno moč, ali pa so jih podcenjevali? Težko bi se mogli zanašati na lastno moč, saj je bila večina domobrancev vojaško neizkušena, veliko pa se jih je v postojanko zateklo v strahu pred partizansko mobilizacijo. Kljub temu so bili domobranci odločeni, da se bodo ubranili morebitnega napada. V skrajni sili so računali tudi na pomoč. Partizani se po ofenzivi, ki jih je močno prizadela, še niso pokazali v večji vojaški akciji. Njihovo bojno moč je bilo zato težko pravilno oceniti.
Namestnik poveljnika postojanke, Stanko Tomažič, je bil na dan napada, 23. novembra 1943, v štabu 4. domobranskega bataljona v Logatcu, kjer je za posadko zahteval okrepitev, strelivo in avtomatsko orožje. Na posvet v Logatec je isti dan s poveljnikoma domobranskih postojank v Ceknici in v Begunjah šel tudi poveljnik grahovske postojanke Kremžar. Ko sta se na poti ob pol sedmih zvečer srečala, ga je Kremžar obvestil, da so begunci iz Starega trga prinesli sporočila, da se okrog Dan v Loški dolini giblje 200 partizanov in mu naročil, naj razpošlje izvidnice ter naj ima posadko v pripravljenosti.
Med domobranci v Grahovem se je ob novicah o premikih večjega števila partizanov, ki so jih tistega dne prinesli tudi civilisti iz Velikih Blok, pojavila napetost in zaskrbljenost. Po vrnitvi iz Logatca so domobranski poveljniki v Grahovem še enkrat presodili položaj. Poveljnik cerkniške postojanke Rado Petrovič in Lojze Debevc, p.d. Gornji Kranjc, iz Begunj sta se nato odpeljala, iz Grahovega pa je ob pol devetih zvečer proti Blokam odšla patrulja 25 domobrancev, ki pa ni opazila nič sumljivega in ni sporočila, da bi se vasi kdo približeval.
Domobranska postojanka v Grahovem ni imela neposredne zveze niti s štabom bataljona v Logatcu niti z organizacijskim štabom Slovenskega domobranstva, slabe pa so bile tudi povezeve s sosednjima postojankama v Cerknici in v Begunjah, ki sta bili tako kot grahovska oranizacijsko kot tudi bojno še neusposobljeni za večje vojaške posege. Navkljub prepoznani nevarnosti so se v Grahovem preveč zanašali na pomoč, ki naj bi prišla iz bližnje Cerknice, poleg tega pa upali in se slepili, da do napada ne bo prišlo
Na večer partizanskega napada je bilo v Grahovem, na izpostavljeni prometni poti, ki cerkniško dolino v več smereh povezuje z Blokami in Loško dolino, 78 domobrancev. Med njimi so bili tudi mladoletni. Razdeljeni so bili v posadke po vasi. V Krajčevi hiši nasproti cerkve, kjer je bil sedež postojanke, je bilo nekaj več kot trideset domobrancev. Na poveljstvo postojanke je bila usmerjena tudi glavna ost partizanskega napada in prav Krajčeva hiša je postala prizorišče grozovitih dogodkov.
Napad na domobransko postojanko
Partizani so se hiši v temni noči s torka 23. novembra na sredo 24. novembra 1943 okrog pol desetih zvečer pritajeno približali. Pod vodstvom partizana, ki se je pred vojno v Grahovem izučil mesarske obrti, za vodiča pa jim je bil še domači obveščevalec, je 2. bataljon Tomšičeve brigade v vas prišel iz zahodne strani. Pred vasjo so obšli prve hiše, prekoračili cesto proti Martinjaku, se prikrili med poslopji, zasedli bližnje hiše in se pri cerkvi in župnišču z orožjem upirjenim proti postojanki namestili v ugodne položaje.
Po prvotnem partizanskem načrtu naj bi se naskok začel ob desetih zvečer na dan znak z raketo, vendar se je vse skupaj začelo že nekoliko prej. Ko je stražar pred Krajčevo hišo opazil napadalce in je bila izstreljena svetlobna raketa, je počil prvi strel blizu župnišča. Nato je počilo v drugo in v tretje, kar je izvalo splošno streljanje. Poleg streljanja se je okrog postojanke slišalo divje vpitje, grožnje, kletve in zmerjanje. Medtem so domobranci v postojanki organizirali obrambo.
Po prvih strelih sredi vasi so partizani začeli stiskati obroč okrog vasi, zasedati posamezne hiše ter jih pleniti. Domobranci iz drugih posadk v vasi so se pred napadom partizanov umikali in se iz njihovega objema po večini izmuznili in rešili v bližnje gozdove. Iz nadaljnega boja s partizani pa so bili izključeni in je posadka v Krajčevi hiši ostala sama. Samo dobre tri desetine domobrancev so se poslej upirale veliki premoči Tomšičeve brigade, ki je neposredno oblegala postojanko sredi vasi in je štela čez štiristo partizanov in partizank.
Po približno enournem streljanju je napad pred glavno postojanko nekoliko popustil. Partizani so okrog postojanke sloneli v zaslonih in se za naskok še dolgo niso odločili. Čeprav so imeli ogromno premoč, se niso upali blizu. Divje so vpili in pozivali obkoljene domobrance, naj se predajo. Medtem se je v vas z osebnim avtom skupaj z dvema domobrancema pripeljal poveljnik domobranske postojanke v Cerknici Rado Petrovič. Nenavadno je bilo, da so uspeli priti skozi močno partizansko zasedo, ki jo je pri Marofu med Martinjakom in Cerknico postavil bataljon Šercerjeve brigade, in se pridružili oblegancem v Krajčevi hiši.
Topovski ogenj
Do enih ponoči so okrog postojanke brez posebnega učinka streljali mitraljezi, regljale strojnice in pokale puške. Potem so partizani pripeljali težko orožje in ob ostrih bliskih in grmenju začeli streljati z dvema topovoma. V temi sprva niso bili najbolj uspešni, proti jutru pa je oblegano hišo začelo vse bolj stresati in zidovje se je pod silo granat začelo rušiti in zasipati oblegance. Kremžarjeva skupina je topovsko obleganje pred nedavnim izkusila že v Pudobu, vsi drugi pa so strašno topovsko obstreljevanje občutili prvič. Granate so padale na hišo z vseh strani, ker so partizani topove tudi premikali.
Med prvimi je topovska granata že nekoliko v jutranjih urah ubila poveljnika cerkniške postojanke Petroviča, ki je bil na mestu mrtev. Domobranci so upali na pomoč, ki pa je ni bilo. Partizani so jih vso noč pozivali, naj se predajo. Proti jutru se je boj stopnjeval. Okrog šeste ure so padle prve večje žrtve. Skupina domobrancev je poskusila z izpadom, toda partizani so vse takoj postrelili in jih zložili v vrsto pred cerkvijo. Preostalim so ponovno zagotavljali, da jim jamčijo življenje, če se predajo. Med topovskim ognjem so mladi in vojaško neizkušeni fantje v postojanki jokali, klicali starše na pomoč in molili. Domobrancem so se pridružili, da bi bili varni pred partizani. Čeprav so, tako kot starejši, vedeli kaj jih čaka, če se partizanom predajo, so v obupu vendarle upali, da se ne bo zgodilo najhujše.
Po sedmi uri zjutraj je partizanom uspelo vdreti v pritličje hiše. Več kot deset mladih fantov se jim je predalo. Zvezali so jih in jih odvedli v zgornji del vasi, kjer je bil partizanski štab. Med njimi je bil tudi mlad fant, ki ni bil oborožen in je zvečer prišel v postojanko samo zaradi večje varnosti v primeru napada. Ob njem sta se v bojnem metežu v Baragovi trgovini znašli tudi dve trgovki. Domobranci, ki se niso hoteli predati, so se umaknili v gornje prostore hiše in se borili naprej. Ker so odločno branili stopnišče, si partizani niso upali iz pritlična v prvo nadstropje hiše.
V ognju groze
Ker partizani oblegane postojanke po zavzetju pritličja še vedno niso mogli osvojiti, so približali top in pod zapornim ognjem v zidu hiše naredili veliko luknjo. Več domobrancev je bilo pri tem ranjenih. Partizani so po končanem topovskem ognju jurišali, vendar so bili odbiti. Zagrozili so, da bodo zažgali, če se ne predajo. Ker so bili oblegani domobranci po vseh dotedanjih izkušnjah s partizani prepričani, da se jim v ujetništvu ne obeta drugega kot strašna smrt, tega nikakor niso hoteli storiti. Partizani so nato v zavzeto pritličje postojanke prinesli slamo in hišo sredi dopoldneva zažgali. Ta del domobrancev, med njimi poveljstvo postojanke in pesnik France Balantič, so večinoma hudo ranjeni v goreči hiši rajši živi zgoreli, kot da bi se predali. Sedem se jih je v zadnjem trenutku srečno rešilo s skokom čez goreče stopnice v skrivnem prostoru pod veliko živinsko vago pred hišo.
Med napadi na postojanko, ki so tudi med partizani zahtevali več ranjenih in nekaj mrtvih, se je skupini domobrancev iz oblegane postojanke posrečilo zateči na bližnji zvonik. Partizani so ob istem času in iz istih razlogov kot Krajčevo hišo zažgali tudi zvonik. Od zvonika se je nato vnela tudi cerkev. Od šestih domobrancev na zvoniku se je dvema ob poznejšem odhodu partizanov posrečilo čudežno rešiti iz goreče cerkve, dva sta zgorela, enega so zadele krogle pri skoku iz plamenov zvonika na stransko kapelo, eden pa se je pri poznejšem skoku s cerkvene strehe močno poškodoval. Iz goreče cerkve so domačini lahko rešili le najbolj dragocene stvari. Krajčeva hiša je gorela z velikim plamenom, cerkev pa v gostem dimu. Stopnice v zvoniku so bile lesene in so gorele. Razdejanje je bilo popolno: genj, dim, ruševine, padle žice električne napeljave in tresenje električnega toka, vpitje, streljanje.
Ko je bil boj že končan, so partizani h goreči hiši iz štaba v zgornjem delu vasi privedli domobrance, ki so se jim prej predali. Slečene v spodnjem perilu in pretepene so enega za drugim streljali ter napol mrtve metali v ogenj. Večina je bila še živa, saj jih niso streljali do smrti. Vpili so ter prosili pomoč. Enega od njih so pred smrtjo prisilili, da je držal žico pod električno napetostjo. Z rožnim vencem v roki je ves tresoč s prosečim pogledom klical svoje starše preden je svoje mlado življenje pustil v plamenih goreče hiše. Drugemu je prav nasprotno pred gotovo strašno smrtjo uspelo srečno pobegniti, tistim pod veliko živinsko vago pa je bilo dano, da so slišali hropenje, stokanje in umiranje svojih sotrpinov. Nihče od njih ni mogel dati nikoli več ničesar na partizanske obljube.
Nekaj partizanov je po končanem boju po hišah iskalo tudi vaščane, ki so jih imeli zapisane na posebnem spisku. Prisilili so domačine, da so jih spremljali in jim kazali pot od vrat do vrat. Vse tiste, ki so prijeli, so privedli na sredo vasi. Nekateri so si v zadnjem trenutku izprosili življenje. Za tri starejše može, dva sta bila stara čez sedemdeset let, eden pa čez štirideset, ni bilo usmiljenja. Pobili so jih pred bovščevo hišo, nasproti goreče domobranske postojanke, in jih na dolgi lestvi, kakor hlebce v peč, položili na ogenj.
Na pogorišču
Ko je Tomšičeva brigada pod poveljstvom komandanta Staneta Semič – Dakija končala krvavi posel, so njegovi partizani iz goreče postojanke pobrali vse, kar ni pogorelo. Popolnoma so izropali Baragovo trgovino in dve domačiji v vasi. Veliko hrane so zaplenili tudi po okolici. Rekvirirali so pri tistih, ki niso bili naklonjeni partizanom. Odšli so proti Blokam in za seboj so pustili veliko pogorišče, ki so ga do mraka nadzorovale partizanske patrulje in zasede. Kolona domobrancev in nemških vojakov iz Rakeka je v Grahovo prišla naslednji dan 25. novembra 1943.
Čeprav je bila postojanka v Grahovem uničena in je veliko domobrancev umrlo grozovite smrti v ognju, se jih je veliko tudi rešilo, večji del posadke pa je bil že od prvih ur napada izključen iz boja. Od 78 domobrancev, kolikor jih je bilo na večer napada v Grahovem, se jih je rešila več kot polovica. Izvidnica, ki so jo pred napadom poslali na Bloke, se ni več vrnila. Z izpadi iz stranskih posadk se je prav tako rešila velika večina. Razmeroma veliko se jih je rešilo tudi iz nemogočega položaja v Krajčevi hiši in na cerkvi. Pod veliko vago se je rešil tudi težko ranjen Anton Strle iz Vrha v Loški dolini, ki se je nato zdravil v Ljubljanski vojni bolnici. Partizani, ki so odšli iz goreče hiše, niso opazili, da se je sedmim domobrancem uspelo rešiti pod veliko vago in so bili trdno prepričani, da so popolnoma vsi domobranci v Krajčevi hiši zgoreli. V sredo 24. novembra 1943 so ves dan čepeli pod vago in čakali noči. Ko so partizani že odšli, so se v temi okrog devetih zvečer spravili na cesto in odšli proti Cerknici. Po odhodu partizanskih zased sta se z ostanka strehe na stranski kapeli rešila tudi dva poponoma okajena domobranca, ki sta se ves dan med požarom na cerkveni strehi umikala pred ognjem in srečno dočakala rešitev. Edinstven je bil samostojen pobeg Franca Komidarja iz Klanc v Loški dolini, ki se je strašne smrti v goreči hiši uspel rešiti že čisto pred likvidatorjem. Vlika večina domobrancev, ki se je v Grahovem srečno rešila, je bila pobita v povojnih množičnih pobojih.
Število žrtev
Partizani so bili prepričani, da je v Krajčevi hiši zgorela celotna domobranska posadka. V vojaškem poročilu Glavnega štaba partizanskih enot o boju XIV. divizije v Grahovem so decembra 1943 poudarili predvsem ugotovitev, da je bila v obupnem odporu domobrancev popolnoma likvidirana celotna posadka in da je bilo pri tem ubitih 63 sovražnih vojakov. Tej navedbi sledi tudi vsa povojna partizanska literatura. Glede na število rešenih in na konkretne podatke je jasno, da je številka izrazito pretirana. V popisu žrtev spopada je v grahovski mrliški knjigi navedenih 34 oseb, prav toliko jih moremo zaslediti v gradivu Komisije za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravnodvomljivih procesov in drugih nepravilnosti občine Cerknica, ki je izšlo leta 1996 pod naslovom Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem. Nekateri domačini k tej številki naknadno dodajajo omenjene tri vaščane, medtem ko nekateri očividci dogodkov in pogreba navajajo do 41 trupel. V poročilu, ki ga je o dogodku 1. 12. 1943, objavil tednik Domoljub se navaja okrog 35 žrtev.
O žrtvah med partizani se v literaturi omenja podatek, da je imela Tomšičeva brigada 3 mrtve in 7 ranjenih, trije pa naj bi od nje v Grahovem tudi pobegnili. V poročilu višjih partizanskih vojaških enot številk sploh ne navajajo, ampak dajejo samo oceno, da so bile izgube na njihovi strani neznatne. Na drugi strani so v poročilu v Domoljubu in v drugih medvojnih ljubljanskih časopisih želeli poudariti, da je ob odločni obrambi domobrancev padlo tudi veliko partizanov, kar pa naj bi partizansko vodstvo želelo na vsak način prikriti.
Pokop žrtev
Ostanki sežganih človeških trupel so začeli kmalu močno zaudarjati. V vasi se je širil neznosen smrad, ki ga je bilo še težje prenašati, ker so bila okna hiš po letalskem napadu večinoma brez stekel zabita z deskami. Razpadajoča trupla so izpod ruševin hiše pobirali domačini in vaščanni iz sosednjih vasi, ki so iz Baragove trgovine pobrali še zadnje, kar je bilo za odnesti. Ker ni bilo krst, so tisto, kar je od trupel še ostalo, postavljali na odeje. Črni ožgani zglavniki, kakor iz peči, so bili večinoma neprepoznavni, brez rok in nog. Na župnijskem pokopališču so jih položili v skupen grob, ki ga je povojna partijska oblast prepovedala vzdrževati in je do leta 1990 ostal zravnan z zemljo.
Sklep
Napad na Grahovo je prvi napad partizanov na domobrance. Po nemški ofenzivi, še ni bilo jasno, s kakšno bojno silo razpolagajo eni in drugi. Ob vsej prizadetosti zaradi grozovitosti partizanskega ravnanja je napad razkril slabosti domobranske vojaške organizacije. Domobranci so ob uničenju postojanke v Grahovem morali spoznati, da bo za boj proti partizanom potrebna boljša vojaška usposobljenost, boljša povezanost med domobranskimi enotami in boljša oborožitev. Nenavadno je bilo, kako so mogli pričakovati napad in se zanašati na pomoč, ki je ni bilo. Neposredna posledica padca postojanke v Grahovem je bil umik postojank iz Cerknice in Begunj, kjer bi se tragedija lahko ponovila. Razvoj domobranstva je bil zaradi tega poraza začasno zaustavljen. Prav tako je padec postojanke pospešil izgone domobranskih družin na večjem delu Notranjske. S storjenimi hudodelstvi v Grahovem pa se niso strinjali vsi partizani. Čeprav se je strateški položaj partizanskega gibanja s teheransko konferenco od zunaj in s preživetjem med nemško ofenzivo na znotraj popravljal, so mnogi partizani iz obeh brigad, ki sta sodelovali v napadu na Grahovo, dezertirali. Ker se v imenu človečnosti niso mogli strinjati s postopanjem partizanskih štabov, so bili v podobni nevarnosti, kakor tisti starejši vaščan, ki v svoji prizadetosti ni mogel razumeti dogodkov pred gorečo hišo, in je zato moral tudi sam končati v ognju. V Grahovem se je tudi prvič zgodilo, da so partizani svoje nasprotnike v večjem številu na grozljiv način likvidirali pri belem dnevu in tako rekoč na očeh javnosti, ki pa je morala o dogodku pred gorečo Krajčevo hišo molčati skozi celotno povojno obdobje.
Uporabljeni viri in literatura:
Arhiv Republike Slovenije, AS 1931 – šk. 461, šk. 931; AS 1852 – šk. 5.
Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943-1945, Ljubljana 2003.
Dom in svet, 1944, leto 56, str. 155-157.
Domoljub, Ljubljana, 1. december 1943, št. 46, str. 3.
Milan Guček, Strmi lazi, Šercerjeva brigada I, Ljubljana 1984.
Stane Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996.
Pričevalci / ustni viri: A. T., D. J., F. H.
Stane Semič – Daki, Najboljši so padli III, Ljubljana 1972.
Slovenec, 27. nov 1943, št. 270, str. 2.
Franci Strle, Tomšičeva brigada 1943, Ljubljana 1989.
Vinko Šega, Dano tisto uro, Ljubljana 2008.
Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov VI, knjiga 8 in 9, Ljubljana 1962.
September 1942 – Kako se je začelo
S
19. septembra letos smo se na predstavitvi tretje knjige Farnih spominskih plošč spomnili, koliko težav je bilo treba premagati, da je bilo v 255 župnijah iztrganih iz zamolčanosti in pozabe skoraj 15.000 imen žrtev komunističnega divjanja po naših vaseh in mestih v letih boljševiškega napada in državljanske vojne v Sloveniji. Izreden prikaz, kako strma in trnjeva je bila pot do posameznih spominskih plošč, najdemo v 45. številki Zaveze, str. 57 izpod peresa Vanje Kržan – o postavljanju in blagoslovitvi farne spominske plošče v Bizoviku pri Ljubljani. Priporočamo, da ga ob priliki preberete in da tudi sežete po omenjeni novi knjigi! Bralca, ki bo morda zmajal z glavo, da smo se oddaljili od gornjega naslova, naj pomirimo, da teme o septembru 1942 nismo pozabili, smo pa smatrali, da ne bo narobe, če novo knjigo vsaj omenimo, saj je tesno povezana tudi z imeni in dogodki izpred sedemdesetih let.
Loška dolina v krvavi in ognjeni poplavi komunizma
Tak naslov je dal nekdanji kranjski dekan Matija Škerbec v brošuri Rdeča zver, ki je leta 1950 izšla v Clevelandu, poglavju o Starem trgu in Loški dolini. Bil je namreč rojen v Starem trgu, zato je dolino pod Snežnikom in njene prebivalce dobro poznal. Znan je njegov stavek, da v Ložu ni bilo nobenega meščana doma, kadar so kmetje šli na polje. Seveda se je tudi v Loški dolini kasneje marsikaj spremenilo in pomagalo ustvariti klimo za razmah revolucije v letih 1941/1942. Že 16. marca 1942 so „borci proti okupatorju“ na domu v Igavasi ustrelili Franca Zigmunda in njegovo hčer Alojzijo, češ da sta izdajalca. 17. julija 1942 so odpeljali Kandaretovega Janeza iz Dan in ga umorili pri Knežji njivi. Med žrtvami revolucije v tem času sta bila tudi Franc Kraševec in Andrej Mulec iz Kozarišč; oba so po „likvidaciji“ vrgli v kraško jamo. (Zaveza št. 33, Ko so zagospodarili besi; Zaveza št. 45, V dolino je stopil umor;Zaveza št. 60, Rdeči udar na Notranjskem)
Ko so se italijanski karabinjerji in financarji 11. maja 1942 umaknili v Cerknico, je „ljudska oblast“ takoj organizirala narodno zaščito, ki so jo sestavljali predvsem mladi fantje; že 16. maja so v dolino spet vdrli Italijani in presenetili neizkušene zaščitnike: enajst so jih ustrelili in potem silili ljudi, da bi jih identificirali, toda ti so se delali, da jih ne poznajo, saj so se bali, da bodo Italijani požgali še njihove domove. Konec julija in v začetku avgusta 1942 je po dolini pustošila italijanska ofenziva in pustila za seboj strahotne posledice: okrog 200 postreljenih – samo v Babnem polju več kot 40, še več odpeljanih v internacijo, večina domov požganih in uničenih.
Boljševiški napad v začetku septembra 1942
Čeprav Škerbec v omenjeni brošuri piše tudi o nastanku vaških straž v dolini pod Snežnikom, bomo naslednji podatek povzeli po članku Franca Sterleta v Nedeljskem dnevniku 8. in 15. aprila 1970: 17. avgusta 1942 so bile vzpostavljene vaške straže v Danah, Vrhniki, Pudobu, Kozariščah, Podložu in Škriljah, torej šest postojank, ki so jim Italijani dali 24 pušk – dolgih francoskih „prekelj“.
Ko so partizani 2. septembra 1942 pozno zvečer prišli v Dane, so najprej blizu njegovega doma ustrelili 43-letnega Karla Žnidaršiča. Verjetno so pričakovali, da bodo pri Hauptmanu zajeli dansko vaško stražo. Že na dvorišču pred Hauptmanovo hišo so ustrelili Alojza Strleta. Ker so se jim Albin in Stanko Hauptman ter Franc Kraševec umaknili v nadstropje in se od tam branili, so hišo zažgali, Albinovo ženo pa ustrelili, ko je iz ognja reševala dveletnega sina. – Skoraj istočasno kot v Danah so se pojavili pri Mežnarjevih v Vrhniki pod Racno goro, na domu Hauptmanove žene. Mežnarjeva hiša je bila namreč določena za središče vaške straže, Frančiškin brat Jakob pa za njenega poveljnika. Menda so imeli šest pušk, toda tisti večer sta bila poleg Jakoba v hiši samo njegov brat Ivan in svak Janez Porok. Brez odpora so puške izročili. Ko so hišo temeljito izropali, so vse tri odpeljali s seboj in jih potem na pol žive vrgli v jamo pri Županovem lazu.
Preden so se partizani 2. septembra vrnili v svoje taborišče, so ustrelili še znanega vrhniškega zadružnika Jerneja Pojeta, bivšega orožnika Tomšiča in ženo Terezijo iz Viševka ter Mihaela Čača in njegovo ženo iz Pudoba. Pri Tomšičevih so tudi požgali domačijo. Če bi kdo mislil, da so Italijani iz Starega trga tisto noč šli gledat, kaj se dogaja v Danah, Vrhniki in drugod, bi se krepko zmotil. Zgodilo pa se je nekaj še bolj nenavadnega. V kaplaniji v Starem trgu so partizani pred nosom italijanske posadke ustrelili kaplana Franca Kramariča, v hiši nasproti kaplanije pa 50-letno ženo trgovca Teliča; kljub neposredni bližini italijanske postojanke so trgovino izropali, nato pa zažgali. Da bi opravičili umor pri ljudeh priljubljenega kaplana, so razširili razne klevete in laži, ki so kmalu postale del uradne zgodovine. Po padcu komunističnega totalitarizma se je v obrambo nekdanjega kaplana vključil tudi znani starotrški župnik in zgodovinar Janez Kebe. (Zaveza št. 45, Skromni začetki protirevolucionarnega odpora, str. 15)
Tudi Gorenjcem v septembru 1942 ni bilo prizaneseno
2. septembra 1942 je bil blizu Dupelj pri Križah ustreljen kranjski veterinar Vinko Bedenk. Ljudje so ga poznali kot sposobnega živinozdravnika in dobrega človeka. Tudi s partizani je Bedenk že od začetka imel dobre odnose, saj je bil liberalno usmerjen. Ko je prihajal prevezovat ranjenega komandirja Perka, pa je preveč odkrito izrazil dvom o smiselnosti odpora, ki zahteva toliko žrtev, in zato so ga obsodili na smrt.
3. septembra 1942 popoldne so Umnikovi iz Šenčurja v gozdu pripravljali steljo. Prbližali so se jim partizani in odpeljali očeta Antona, ki je bil leta 1932 kot šenčurski župan udeležen pri znanih šenčurskih dogodkih, potem pa skupaj s poslancem Janezom Brodarjem, dekanom Matijem Škerbcem in drugimi zaprt in sojen pred sodiščem za zaščito države v Beogradu.
Partizani so torej tisto popoldne kar skozi gozd in preko polja odpeljali Umnika v Hrastje na dom Janeza Brodarja, ki pa jih je še pravi čas opazil in se skril. Ko po daljšem iskanju Brodarja niso našli, so Umnika vpričo nekaterih članov Brodarjeve družine ustrelili in odšli.
V Olševku pri Šenčurju sta na Martinkovi domačiji gospodarila Janez Ferjan in žena Marija, rojena Jagodic. Janez je bil izučen mlekar, poleg tega pa tudi navdušen zadružnik in dejaven član katoliškega prosvetnega društva. Že avgusta 1942 so ga partizani prijemali, da skriva orožje in organizira belo gardo. 5. septembra so spet prišli in ponovili obtožbo. Janez in žena Marija sta jih zaman prepričevala, da nič od tega ni res; vpričo žene so Janeza Ferjana ustrelili in se izgubili v noč. (Zaveza št. 33, Slovenski katoliški politiki v boju z Beogradom in Moskvo, str. 11)
Farne spominske plošče – predstavitev knjige
F
V sredo, 19. septembra smo v prostorih založbe Družina predstavili tretjo knjigo Farnih spominskih plošč – to ni le knjiga z imeni neimenovanih žrtev komunistične revolucije, je spomenik sam po sebi in spomenik vsem, katerih imena so izklesana v kamen spominskih plošč. Skupaj s prvo in drugo knjigo predstavlja tudi veliko delo in napor, ki je bil vložen v iskanje in zbiranje imen zamolčanih žrtev. Na predstavitvi so po uvodnem nagovoru direktorja založbe Družina, Toneta Rodeta sodelovali Anton Drobnič, predsednik NSZ ter Lojze Kočar in Justin Stanovnik.
Tretja knjiga Farnih spominskih plošč vsebuje sezname žrtev, ki so na farnih spominskih ploščah 68 župnij, postavljenih po letu 2000 in pripravljene sezname žrtev za 31 župnij, kjer farne spominske plošče niso postavljene. V dodatku poskuša tretja knjiga Farnih spominskih plošč še s kratkim opisom obnoviti in utrditi zgodovinski spomin na 14 usodnih medvojnih in povojnih dogodkov.
Kako se je začelo – Kriki do neba v poletju 1942
K
70-letnica prve vaške straže
Dne 8. julija letos smo v Šentjoštu pri Kapelici mučencev, ki je hkrati simbolni grob cele stotnije šentjoških fantov in mož, pomorjenih na Hrastniškem hribu ali morda celo v Barbarinem rovu, obudili spomin na ustanovitev prve vaške straže. Za njen ustanovni dan se šteje 17. julij 1942, ko je 34 mož in fantov pri belem dnevu prišlo v vas in jo zastražilo. Že v noči na 25. julij 1942 je komaj ustanovljeno postojanko napadel celoten Dolomitski odred ob podpori okoliških enot narodne zaščite. Nobenega Italijana tedaj ni bilo v Šentjoštu in nobena italijanska enota oblegani postojanki ni prišla na pomoč. Šentjoščani so tedaj branili svojo vas kot košček demokratičnega sveta, ki so ga njihovi napadalci z revolucijo rušili. Kdo je torej tedaj bojeval osvobodilni boj, boj proti okupatorju?
Maščevanje zaradi neuspelega napada
Je bil osvobodilni boj to, kar so partizani v prvih dneh avgusta 1942 počeli v okolici Šentjošta? V noči na 1. avgust so vlomili pri Bradeškovih in že na hišnem pragu ustrelili očeta Franca, mater pa, ki je pripravljena na beg držala v rokah dober mesec starega Lojzeta, so pokončali nekaj korakov od gorečega doma. Ko so zgodaj zjutraj na kraj dogodka prišli vaški stražarji, so pred pogoriščem ob mrtvi materi in njenem dojenčku našli štiriletno in dveletno hčerko, medtem ko sta 8-letni Pavle in 6-letna Marija s kraja groze že ponoči zbežala k sosedu. Podoben prizor je čakal stražarje pri Jesenovčevih, kjer sta nekaj metrov od požganega doma ležala umorjena oče Alojz in mati Ivana, poleg njiju sta trepetala in jokala 6-letni Ludvik in 4-letna Julči, nekaj ostankov dveletne Milene so pa našli na pogorišču.
Prav tisti ali morda naslednji dan so „osvoboditelji“ v bližini svojega taborišča pri Kajndolu pomorili osem Možinetovih iz Potoka: gospodarja Jakoba, njegovo ženo in njeno sestro pa deklo, dva hlapca in dva dninarja ter soseda Šelovsa, očeta desetih otrok; od doma so jih odpeljali že dan ali dva prej. Vseh devet so zagrebli v skupen grob. Dne 4. avgusta 1942 okrog dveh zjutraj so na njegovem domu v Butajnovi vpričo žene in petih otrok ustrelili Janeza Demšarja. Skoraj istočasno so vdrli v butajnovsko mežnarijo in ubili mladega cerkovnika Janeza Trčka. (Zaveza, št. 17 – vas na robu Polhograjskega hribovja; Zaveza, št. 59 – Teror zaradi strahu in strah pred terorjem)
Italijanske represalije v Podlipi in na Rovtarskem
V nedeljo, 2. avgusta 1942 je iz Logatca prišla posebna italijanska enota in en del se je takoj odpeljal v Podlipo, kjer so izgnali ljudi iz hiš in začeli požigati. Živina, ki je ostala v hlevih, je pretresljivo tulila, dokler se ni zadušila v dimu in plamenih. Kmalu je zagorelo tudi v Podpesku. Tu Italijani živine niso pustili zgoreti, ampak so jo odgnali s seboj. Vendar pa niso odpeljali samo živine, ampak tudi deset mož in fantov, ki so jih večinoma prijeli, ko so se vračali od maše v Podlipi. Vseh deset so ustrelili v gozdu med Podpeskom in Rovtami in jih kar tam zakopali. Kasneje se je govorilo, da je seznam desetih mož in fantov pripravil rovtarski župnik Zalokar, ki pa za to nikoli ni bil obsojen, čeprav je bil po vojni zaprt. Med ustreljenimi je bila večina takih, ki niso bili za OF. Italijani so tedaj požgali tudi na Praprotnem Brdu pri Pavlu Lukanu, ki so ga le nekaj dni prej ubili partizani. Vaške straže so nastale tudi zato, da bi ljudi in premoženje zaščitile pred Italijani. (Zaveza, št. 31, str. 13 – V boju s svojim narodom)
V Družini smo pred kratkim brali, da so se v Rovtah z mašno daritvijo spomnili 70. obletnice smrti desetih mož in fantov, ki so bili ustreljeni 2. avgusta 1942. Maševal je g. Anton Trpin, ki je bil ob smrti svojega očeta Matevža Trpina – enega od desetih talcev – star komaj dva meseca.
Pokol Kozinovih iz Zapotoka pri Sodražici
Ko je Daki konec maja 1942 „osvobodil“ Sodražico, je takoj začelo delovati „ljudsko“ sodišče. Prva, ki so jo privedli pred sodnika Stanteta, je bila učiteljica Ivanka Škrabec Novak, nato pa je že bil na vrsti France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Kozinčevi so bili trdna in verna kmečka družina.
Oče Janez se je poročil s Francko Trdan iz Sušja. Skrbno sta gospodarila na srednje veliki kmetiji in rodilo se jima je enajst otrok: pet deklet in šest fantov. Med fanti je bil najstarejši Janez, rojen 1907, ki pa se je kot otrok prehladil in postal hrom. Kljub temu se je izučil za urarja. France, drugi po vrsti, je bil ob začetku okupacije star dobrih trideset let. Že zgodaj so ga vabili k sodelovanju z OF, on pa je bil za vsa vabila gluh. 29. maja 1942 je prišla ponj patrulja iz „osvobojene“ Sodražice in sodnik Stante ga je obsodil na smrt. Odpeljali so ga pod Boncar in umorili na kraju, kjer so tedaj pobili tudi 16 Romov. Za grob se je kmalu izvedelo in 19. avgusta 1942 so njegove posmrtne ostanke slovesno pokopali na domačem pokopališču v Zapotoku. Med pogrebci je bil tudi mlajši brat, bogoslovec Mirko.
S tem pogrebom so se Kozinčevi še dodatno zamerili OF in partizanom, ki so 25. avgusta 1942 pozno zvečer obkolili domačijo. Še preden so vlomili v hišo, je Mirko zlezel na podstrešje in se skril. Ker „lemenatarja“ niso našli, so pahnili v klet očeta, mater in tudi hromega sina Janeza in jih kruto pobili. Mirko – Vladimir Kozina je 31. maja 1945 pel novo mašo v Anrasu na Tirolskem in novomašni pridigar je bil škof dr. Gregorij Rožman. V knjigi Slovenija v plamenih, ki je leta 1975 izšla v Buenos Airesu, je Vladimir Kozina popisal mučeništvo svojih najbližjih.
Julij 1942 – Kako se je začelo
J
Umor dveh belokranjskih duhovnikov
Zvečer 6. julija 1942 so se partizani oglasili v župnišču v Dragatušu, ga izropali, župnika Jakoba Omahna in kaplana Škerlavaja pa odpeljali s seboj na Maverlen. Isto noč so izropali tudi Šimčevo domačijo v Podlogu pri Dragatušu in odpeljali gospodarja Matija Šimca ter njegovega 22-letnega sina Franca. Kaplana so čez nekaj časa izpustili, župnika in Šimčeva dva pa so umorili. Zvedelo se je, da so župnika pred smrtjo hudo mučili. (Zaveza št. 48, str. 21 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)
Eno znanih partizanskih morišč v Beli krajini je bilo na Brezovi rebri pod Peščenikom. Do tja sta vodili dve poti: ena preko Osojnika, druga pa mimo Malin. Tako so vaščani teh vasi večkrat opazovali, kako se je partizanska patrulja vračala proti Peščeniku in vodila s seboj rekvirirano živino, včasih pa tudi ujetnike, ki so jih večinoma poznali. Po suhorskega župnika Janeza Raztresena so prišli 21. julija 1942 opoldne in ga potem vodili skozi Osojnik. Pretresljiv opis njegove smrti najdemo v knjigi Jožeta Javorška, Spomini na Slovence III. (Zaveza št. 15, str. 14 – Taborišča in morišča; Zaveza št. 46, str. 22 – Poligoni zločina – Brezova reber)
Komunistični napad na Borovnico
Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo društveno in strankarsko življenje v Borovnici zelo razgibano. Leta 1939 je bila ustanovljena prva celica KP; niti Vrhnika tedaj še ni imela partijske organizacije. Že avgusta 1941 so začeli organizirati tudi odbore OF. Kako močan vpliv je imela OF spomladi 1942 na Borovnico in okolico, dokazuje dejstvo, da je v začetku maja samo z Brega in s Pakega odšlo v partizane 32 moških. Veliko Borovničanov je tedaj še verjelo, da je edini cilj OF in partizanov izgon okupatorja. Temeljito spremembo tega gledanja je prinesla nedelja 12. julija, ko so partizani proti koncu popoldneva iz bližnjega grmovja ustrelili očeta Emila Vičiča, ki je pred domačo hišo sedel z družino, 17-letno hčerko Ivko pa smrtno ranili in je umrla nekaj ur kasneje. Ko se je stemnilo, so se pojavili na drugi strani železniške proge pri Lončarjevih in umorili očeta Franca, mater Frančiško, 21-letnega sina Franca in 18-letno hčerko Maro. Tako se je v septembru 1942 tudi v Borovnici ustanovila vaška straža. (Zaveza št. 11, str. 10 – Borovnica 1942)
Kruto maščevanje nad ljudmi stopiške fare
Isto nedeljo kot v Borovnici, to je 12. julija 1942, je v Hrušici, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, že zjutraj šlo od hiše do hiše opozorilo, naj vaščani ne gredo k maši v Stopiče. Prejšnji dan popoldne je prišlo do prvega spopada med partizani in „štajerskim bataljonom“, ki se je že nekaj časa zadrževal okrog Stopič, večinoma na robu gozda pri Šentjoštu. Partizani so končno spoznali, da „štajerci“ niso komunisti ampak nacionalna ilegala. Sredi dopoldneva so obkolili županovo hišo. Prijeli so župana in njegovega 17-letnega sina Jožeta ter ju odpeljali proti Gabrju. Spraševali so tudi za starejšega sina Lojzeta, vendar so se zadovoljili z odgovorom, da ga ni doma. Če bi tedaj naredili preiskavo, bi ga našli v podstrešni sobi. Pri Turkovih na Zajčjem Vrhu so se oglasili še pred zajtrkom in zahtevali, da oče Franc gre z njimi na sestanek v Gabrje. V naslednjih dneh so vzeli še Matija Turka iz Verduna, njegova svaka Alojza in Antona Vidmarja iz Šentjošta, Alojza Kastrevca iz Hrušice, Franca Ovnička iz Zajčjega Vrha in več drugih. Nekatere so potem izpustili, druge pa pomorili zaradi „sodelovanja s prepovedano organizacijo“. 29. oktobra 1942 so v Stopičah pokopali v blagoslovljeno zemljo deset žrtev komunističnega nasilja, ki so jih legisti pripeljali iz okoliških gozdov. (Zaveza št. 49, str. 15 – Nacionalna ilegala in komunistično maščevanje nad ljudmi stopiške fare; Zaveza št. 50, str. 18 – Vsak odpor zunaj Partije je izdaja)
Ustanovitev prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom
Z mašo pri kapelici mučencev in spominsko slovesnostjo v Šentjoštu smo se letos 8. julija spomnili ustanovitve prve vaške straže – 17. julija 1942. Na ta dan pred sedemdesetimi leti je 34 mož in fantov prišlo v vas in jo zastražilo. Že pred tem so se nekateri ob večerih zbirali na skritih krajih, oboroženi z ilegalnim orožjem iz leta 1941. Seveda so bili zato v nevarnosti tudi pred Italijani, ki so marsikje zaradi nepomembnega incidenta požgali celo vas, prebivalce pa odpeljali v internacijo ali jih postrelili kot talce. Nastop vaške straže 17. julija so odobrili tudi Italijani in dali nekaj orožja. Že v noči od 24. na 25. julij je Dolomitski odred, ki je tedaj štel več kot dvesto mož, napadel komaj ustanovljeno postojanko. Nobenega Italijana tedaj ni bilo v Šentjoštu, nobena italijanska enota iz okolice oblegancem ni prišla na pomoč. Proti komu se je tedaj boril Dolomitski odred, ki je imel na svoji zastavi rdečo zvezdo – proti okupatorju ali proti demokratičnim Slovencem, ki so branili svoja življenja in premoženje? Je napad na Šentjošt mogoče razložiti kot osvobodilni boj? Mar ni res, da so šentjoški branilci tedaj branili svojo vas – kot košček demokratičnega sveta, njihovi napadalci pa so ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in izropana vas? (Zaveza št. 17 – Vas na robu Polhograjskega hribovja; Zaveza št. 64, str. 17 – Zgodnji znanilci revolucije; Zaveza št. 85, – Ob 70. obletnici vaške straže v Šentjoštu)
Pokol Romov iz Kanižarice pri Črnomlju
V nedeljo 19. julija 1942 zgodaj zjutraj so partizani Belokranjskega odreda obkolili romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju. Prebudili so še speče prebivalce in jim ukazali, naj se zberejo na cesti, obenem pa že začeli požigati njihove skromne domove. Le redki so tedaj uspeli pobegniti, vse ostale pa so v deževnem nedeljskem jutru odgnali mimo Dragovanje vasi proti Doblički Gori in Mavrlenu. Pretresljiv je bil pogled na ženske z otroki v naročju, drugi otroci pa so se mamic držali za krilo. Nenavadna je bila tudi slika zvezanih moških, ki so na ramah nosili zaklane kozličke. Dva dni kasneje so vse te jetnike, tudi ženske in otroke, tudi dojenčke pokončali v gozdu blizu Mavrlena. Po italijanskem poročilu je bilo tedaj odpeljanih 61 Romov, nekatera poročila pa menijo, da jih je bilo precej več. (Zaveza št. 43, str. 13 – Zamolčani genocid; Zaveza št. 48, str. 16 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)
Smrt vidovskega župnika Karla Žužka
Na vidovski planoti nad Cerknico je po 1. juniju 1942 vladala revolucionarna oblast, izvajala agrarno reformo in delila zemljo svojih nasprotnikov. Kljub svarilom nekaterih faranov je župnik Žužek zaprosil novo oblast za dovoljenje za potovanje v Cerknico. Z dovoljenjem v žepu je 14. julija 1942 odšel na pot, vendar ni prišel daleč. Le nekaj sto metrov od vasi so ga ustrelili, zvlekli pod cesto in površno zakopali. Pozneje so razširili vest, da so ga morali ustaviti, ker je nameraval odnesti Italijanom seznam članov OF na Vidovskem. Ko je samo nekaj dni zatem na planoto udarila ofenziva, so Italijani naredili pravi masaker nad prebivalci, ki bi ga verjetno župnik vsaj delno preprečil, če bi bil še živ. (Zaveza št. 25, str. 10 – Teror povzroči državljansko vojno)
Zakaj so se Meniševci uprli boljševiškemu nasilju?
Že 19. oktobra 1941 so partizani v sodelovanju z nekaterimi domačini napadli Italijane v Bezuljaku. Italijani so zato zaprli okrog 50 domačinov, vendar so jih kmalu izpustili, saj jim niso mogli dokazati zveze z napadom. Tedaj je tudi župnik Turk v cerkvi javno svaril pred „podvigi nerazsodnih ljudi, ki povzročajo samo gorje in škodo“. Partizani so imeli taborišče v Zali, kasneje pa pri kožljeških žagah. Ko med domačimi fanti ni bilo pravega odziva za odhod v gozd, je neki partizan na Kožljeku opozoril: „To vas ne bo rešilo. Vaša usoda je kljub temu v naših rokah. Le nekaj strelov bomo na pravem kraju oddali in Kožljek bo gorel.“ Napoved se je uresničila 4. julija 1942, ko so partizani pri Kožljeku oddali nekaj strelov na Italijane in se umaknili, oni so pa nato požgali celo vas. Vaščani, ki so tedaj že poznali zgodbo o dekletih in drugih žrtvah Krimske jame, pa še vedno niso bili navdušeni za partizane.
V viharni noči 27. julija so partizani v Begunjah kruto umorili Janeza Hitija, njegovega brata Franceta pa odpeljali s seboj in ga kasneje vrgli v Mihčevo brezno. Ta zločin je bil neposredni povod, da so se Meniševci odločili za samoobrambo. Vedeli so, da bi partizani tisto noč iz Begunj odpeljali še več mož in fantov, če jim načrtov ne bi prekrižal strel, ki je zadel Janeza. Vedeli so, kaj so Italijani naredili z moškimi iz Otav. Stiska je prikipela do vrhunca. (Zaveza št. 24, str. 12 – Komunisti udarijo po Menišiji; Zaveza št. 68, str. 14 – Boj Meniševcev za golo življenje)
Zverinski umor zaplaninskega župnika Jožeta Geohelija
V nedeljo 26. julija 1942 proti večeru je v župnišče na Zaplani vdrla skupina partizanov. Pri tem so na župnišče streljali, kot da bi bili v njem oboroženi nasprotniki, čeprav je le malo pred tem bil tu župnikov gimnazijski sošolec, partizan, ki je lahko ugotovil, da v hiši razen župnika in njegovih domačih ni nikogar. Ob vpadu je bil župnik lažje ranjen, pa so ga kljub temu odpeljali s seboj na Vranje pečine, kjer so ga zasliševali in mučili, nato pa na pol živega vrgli preko pečine. Niso ga pokopali, ampak nametali nanj samo nekaj skal in vej. (Zaveza št. 5 – Vrhnika – poletje 1942; Zaveza št. 51 – Duhovnik Jože Geoheli; Zaveza št. 83, str. 23 – V viharju boljševiškega terorja)
Junija 1942 – Kako se je začelo
J
Umor prvega belokranjskega duhovnika in njegovih sosedov
9. junija 1942 se je partizanska patrulja z Brezove rebri pojavila na Krvavčjem Vrhu. Odpeljali so duhovnika Jožefa Kofalta in 41-letnega kmečkega gospodarja Jožeta Pluta ter njegovo ženo Frančiško. Kofalt je leta 1934 pel v Semiču novo mašo in bil nato kaplan v Leskovcu pri Krškem, dokler ga Nemci niso izgnali na Hrvaško, od koder je po nekaj mesecih prišel v rojstni kraj in živel pri materi in teti. Pribežal je pred Nemci, umorili pa so ga partizani, ki so govorili, da se borijo proti okupatorjem. In zakaj so umorili Plutova? So ju imeli zato za nevarna, ker sta bila napredna kmeta? (Zaveza št. 46, – Poligoni zločina, Brezova reber)
Italijanske represalije zaradi partizanske zasede pri Cestah
11. junija 1942 so partizani – večinoma so bili to fantje z Logaškega in Rovtarskega, ki so posebej zato prišli s Ključa – pri zaselku Ceste, ob cesti Logatec-Rovte, iz zasede napadli italijansko kolono, ki je v Rovte peljala hrano za vojake in domače prebivalstvo. Štirje Italijani so bili pri tem mrtvi in zato so Ceste požgali, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Čeprav so napad začeli partizani in je iniciativa bila v njihovih rokah, so Italijani zasegli partizanski puškomitraljez, na katerem je bil podpis Franca Hladnika s Petkovca. Italijani so naslednji dan pridrli na Petkovec, prijeli Franca Hladnika in 18-letnega Janeza Cigaleta ter ju ubili na robu bližnjega gozda. Ljudje so bili prepričani, da je bil mitraljez Italijanom namerno podtaknjen in so imeli Hladnika ter Cigaleta za žrtvi revolucije. (Zaveza št. 52, – Pomlad in poletje 1942)
Umor Mravljetovih na Brezovici ter horjulskega župana Bastiča in njegove žene
13. junija 1942 zvečer, bil je petek, so partizani, ki so prišli s Ključa, pri Mravljetovih na Brezovici ubili očeta Antona in sinova Franceta ter Vinka, Toneta pa odpeljali s seboj in ga umorili na Ključu. Naslednji večer so v Ljubgojni na domu horjulskega župana Ivana Bastiča vse izropali, župana in njegovo ženo Marjano pa odpeljali s seboj in ju v zgodnjem nedeljskem jutru umorili komaj 1 km od doma. Sin Lojze je po pogrebu staršev izrekel znane besede: „Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil:“ (Zaveza št. 35, – V dolino je stopil umor; Zaveza št. 17, – Vas na robu polhograjskega hribovja)
Mračen kresni večer v Rožnem Dolu pri Semiču
Na kresni večer, 23. junija, so se partizani s Kleča pod Mirno goro oglasili v podružnični šoli v Rožnem Dolu in zahtevali, da upraviteljica Marica Nartnik gre z njimi na zaslišanje. Zaman se je učiteljica branila, da ponoči ne bo šla od doma, zaman so bile materine prošnje, naj hčerko pustijo, ker je bolehna. Odpeljali so jo, bolje rečeno odvlekli, v taborišče in po zasliševanju in mučenju umorili. Po več mesecih se je zvedelo za njen grob in 1. aprila 1943 so vaški stražarji prepeljali njene posmrtne ostanke v Semič. Nartnikova je bila ena tistih učiteljic, ki so svoje življenje posvetile vzgoji preprostih kmečkih otrok. Bila je članica Katoliške akcije in je poleg rednega dela v šoli skrbela tudi za versko in kulturno vzgojo deklet v Rožnem Dolu. Pri tem ji je pomagala Karlina Jakša s Pribišja, ki je bila sicer zaposlena kot služkinja v Ljubljani. Njo so umorili na Brezovi rebri malo prej kot Nartnikovo. (Zaveza št. 22, str. 18 – Umor na Kleču pod Mirno goro; Zaveza št. 46, str. 21 – Poligoni zločina)
Rešenci z vlaka in Krimska jama
V nedeljo 28. junija 1942 so Italijani v obširni raciji, ki je zajela predvsem Bežigrad, deloma pa tudi Moste in Zeleno jamo, prijeli veliko Ljubljančanov. Na dvorišču Belgijske kasarne so jih „sortirali“ in določene za internacijo še isti večer v živinskih vagonih odpeljali proti Italiji. Pri Verdu so vlak z interniranci napadli partizani. Prav to noč je namreč Druga grupa odredov nameravala prestopiti železniško progo in preko Polhograjskih hribov oditi na Gorenjsko. Z napadom na vlak naj bi zamotili Italijane in omogočili grupi varen prehod preko proge. Partizani, ki niso vedeli, kdo je na vlaku, so tako rešili več kot 300 internirancev in jih odgnali v taborišče pri kožljeških žagah v bližini Krimske jame. Na izbiro so jim dali tri možnosti: da se pridružijo partizanom, da se vključijo v delovno enoto na Kočevskem in da se vrnejo domov. Tiste, ki so se prijavili za povratek domov – menda jih je bilo 12 – so takoj ločili od ostalih in močneje zastražili, saj so jih obsodili za izdajalce. Čeprav do danes za to ni dokaza, se sklepa, da se je njihova pot končala v Krimski jami. Krimska jama je bila tedaj že znana kot kraj, kjer so partizani obračunavali s svojimi nasprotniki oziroma tistimi, ki so jih smatrali za nasprotnike. (Zaveza št. 48, str. 42 – Osvoboditev; Zaveza št. 50, str. 39 – Osvoboditev; Zaveza 25, str. 10 – Teror povzroči strah in državljansko vojno)
„Osvobodilni boj“ v šentjernejski dolini
Avgusta 1941 je za kaplana v Šentjernej prišel Vinko Kastelic, ki je leta 1940 pel novo mašo v rojstnem Šmihelu pri Žužemberku in nato še eno leto nadaljeval bogoslovne študije. Njegov brat Jože, izseljenski duhovnik v Argentini, se je nekaj let prej ponesrečil v argentinskih gorah, drugi brat Anton pa je bil do nemške zasedbe župnik na Jesenicah. Novi šentjernejski kaplan se je z vnemo lotil dela in med drugim prevzel tudi skrb za komaj začeto Katoliško akcijo kmečkih fantov. Šentjernejčani so prve partizane, „ki so na kapah še nosili slovenske zastavice“, kot je nekje zapisal Ivo Pirkovič, večinoma gledali s simpatijo in jih imeli za četnike. Kaplan Kastelic, ki je seveda imel o komunizmu razčiščene pojme, je o tem včasih tudi na prižnici kaj omenil. Janez Guštin, eden izmed članov njegove Katoliške akcije, je bil pozimi 1941/1942 na posebnem tečaju za kmečke fante v Ljubljani, za kar so seveda zvedeli tudi nasprotniki. Poleg tega so odkrili tudi povezavo med novomeško nacionalno ilegalo in Šentjernejem. To je bilo dovolj za smrtno obsodbo kaplana Kastelica. Prijeli so ga 27. junija popoldne, ko je šel v Šmarje pripravljat otroke na prvo obhajilo. Že nekaj dni prej so odpeljali v gozd Janeza Guština, Antona Krhina in Jožeta Luzarja; vsi so bili člani Katoliške akcije in vse so mučili in umorili. (Zaveza št. 29, str. 28 – Dvojna vloga začetnih komunističnih zločinov)
Župnik Janko Komljanec se ni hotel umakniti
Janko Komljanec je bil v Prečni pri Novem mestu več let kaplan, leta 1937 pa je bil prav tam umeščen za župnika. Ko so v aprilu 1941 tudi v njegovi župniji zbirali podpise za priključitev Nemčiji in na podružnični cerkvi v Zalogu izobesili nemško zastavo s kljukastim križem, je temu nasprotoval in se sam s študentom Tršarjem povzpel v zvonik ter odstranil zastavo. Kljub temu je pri partizanih že zgodaj dobil črno piko, ker je govoril o nevarnosti fašizma, nacizma in komunizma. Ko so Italijani uvedli posebna dovoljenja za vožnjo s kolesom, je rekel, da raje hodi peš, kot bi se klanjal okupatorju, je pa vendar šel prosit za Frančka Sajeta, kasnejšega avtorja knjige Belogardizem, ki so ga zaprli zaradi sodelovanja s partizani. Prav Saje je bil potem med tistimi, ki so Komljanca 15. junija 1942 odpeljali na grad Hmeljnik in ga obsodili na smrt. Ko so mu že pred tem grozili, so ga mnogi nagovarjali, naj se za nekaj časa umakne v Novo mesto, on pa o tem ni hotel nič slišati. Hkrati z župnikom so tedaj odpeljali tudi farovškega hlapca Lojzeta Pašiča in Antona ter Lojzeta Murglja z Dalnjega Vrha. Vse štiri so 17. junija pokončali v dolinici za Hmeljnikom. (Zaveza št. 50, str. 23 – Vsak odpor zunaj Partije je izdaja)
S čim sta si zaslužila smrtno obsodbo župnik Nahtigal in kaplan Cvar iz Šentruperta?
17. junija zvečer, ko so bili župnik Komljanec in sotrpini iz prečenske fare že v grobu, so partizani prišli v Šentrupert in odpeljali župnika Franca Nahtigala in kaplana Brulca. Iskali so tudi kaplana Franca Cvara, ki pa se je tisti dan umaknil k salezijancem v grad Škrljevo, da bi se v miru pripravil na smrt, ki jo je pričakoval. Njega so aretirali naslednji dan popoldne. Brulca so potem izpustili, župnika in kaplana Cvara pa umorili v gozdu pod Cirnikom. Hkrati z njima je moral umreti tudi Anton Jamnik, ki je kot begunec pred Nemci živel v Šentrupertu. Nekaj dni pred tem je iz doline odšlo več fantov, da bi se pridružili nacionalni ilegali. Ivan Korošec v svoji knjigi Prva nacionalna ilegala str. 58 piše, da šentrupertska duhovščina ni imela povezave z odhodom teh fantov in da je župnik Nahtigal celo svaril pred tem, ker se mu je zadeva zdela prezgodnja in bi utegnila prinesti več škode kot koristi. Na letakih, ki so jih tedaj nabili po Šentrupertu, pa je pisalo, da so bili župnik Nahtigal, kaplan Cvar in drugi obsojeni na smrt zaradi Osvobodilni fronti sovražnega in slovenskemu narodu škodljivega delovanja. (Zaveza št 50, str. 26)
Pred 70 leti – v marcu 1942
P
Hubert Leiler, prva duhovniška žrtev boljševiškega terorja
Rojen je bil leta 1894 v Ribnici na Dolenjskem. Po končani gimnaziji v Ljubljani je vstopil v bogoslovje in leta 1917 v Trstu prejel mašniško posvečenje. Do leta 1932, ko se je zaradi fašizma umaknil v Slovenijo, je bil kaplan in župnik na Tržaškem. Ob začetku druge svetovne vojne je bil bolniški duhovnik v zdravilišču na Golniku. Naposled se je pred Nemci umaknil v Ljubljano. Tu sta ga februarja 1942 ustrelila dva vosovca in za posledicami ran je 21. marca 1942 umrl v ljubljanski bolnišnici. Postal je žrtev komunizma potem, ko se mu je uspelo rešiti pred fašističnim in nacističnim preganjanjem. (Palme mučeništva, str. 71; Zaveza št. 81)
OF izda Italijanom bivše jugoslovanske oficirje
V prvem letu vojne se je v Ljubljanski pokrajini znašlo nad tisoč nekdanjih oficirjev in podoficirjev, največ jih je seveda bilo v Ljubljani in med njimi precej neslovenskih. Italijani so jim dovolili bivanje in jim celo dajali skromno podporo. Eden izmed njih je bil polkovnik Jaka Avšič, ki ga je Mihajlović v začetku postavil za svojega namestnika za Slovenijo. Partija je skušala tudi oficirje pridobiti za takojšen oborožen nastop proti okupatorju, toda odziv je bil slab, ker je bila večina prepričana, da je treba z nastopom oboroženih oddelkov počakati do primernega trenutka. Ko so se pogajanja med Mihaljovićem in Titom razbila, je Avšič prestopil na partizansko stran in z njim se je vključilo v sodelovanje z OF tudi okrog 80 oficirjev. Partija, ki je v preostalih oficirjih videla nevaren potencial, se je odločila, da jih izda Italijanom in jim je v imenu OF po javni pošti poslala pozive za vstop v partizansko vojsko. Okupator je seveda opazil stotine enakih poštnih ovojnic, poziv je bil razkrit in dne 19. marca 1942 je bilo več kot tisoč oficirjev in podoficirjev poslanih v internacijo. (Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem, str. 172)
Italijansko maščevanje nad nemočnimi prebivalci vasi Koreno nad Horjulom
Na samotni Lešnjakovi domačiji med Samotorico in Korenom nad Horjulom je od konca septembra 1941 delovalo partizansko šolsko taborišče. Za zvezo taborišča z Ljubljano je s pomočjo horjulske Partije in OF skrbel dr. Cene Logar, ki je bil neposredno povezan s Kidričem. Preko Horjula so k četi iz Ljubljane prihajali novinci in oskrba pa tudi inštruktorji kot Franc Leskošek, Marjan Brecelj in drugi. Od tu so partizani v začetku decembra šli v napad na železniški most pri Preserju. Ker leži Lešnjakova domačija v dolinici, od koder ni nobenega razgleda, je poveljstvo čete konec februarja 1942 postavilo stražo na hribu pri Korenu, kjer je bil dober pregled proti Horjulu. Seveda so partizansko stražo kmalu opazili tudi Italijani in 3. marca 1942 je prišlo do spopada. Italijani so potem na Korenu požgali več domačij, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Do taborišča so prišli šele 8. marca, ko so partizani že odšli drugam. (Zaveza št. 64, str. 20)
Italijanske represalije na Spodnjem Brezovem
Četa partizanov s Pugleda je 13. marca 1942 postavila zasedo na cesti Višnja Gora – Grosuplje na Stehanu. V prvem avtomobilu, ki so ga ustavili, sta bila dva Italijana mrtva, vozilo pa uničeno; šofer drugega avtomobila, v katerem se je vozil italijanski general, je uspel še pravi čas obrniti in se umakniti. Partizani so se vrnili v svoje taborišče, na kraj napada pa je kmalu prišla močnejša italijanska enota s policijskimi psi, ki so odkrili sledi na Spodnje Brezovo. Partizani so res bili v vasi, preden so odšli v zasedo. Italijani so zato na Brezovem požgali več hiš in gospodarskih poslopij, moške pa odgnali na zaslišanje v Višnjo Goro. Ljudje so se pritoževali, zakaj so partizani prišli v vas, če so se pripravljali na akcijo, in jih tako izpostavili okupatorjevemu nasilju. (Zaveza št. 46, str. 32 – O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari)
Iz dnevniških zapisov Mirka Geratiča
25. marec 1942
Kikljeva mama je prispela včeraj v Ljubljano. Prejela je brzojavko, da naj pride nujno v Ljubljano radi Jaroslava. Ni slutila, kaj prikriva brzojavka. Dospela je. Tu pa je zvedela grozno resnico. Uboga mati –
žalostna Mati božja naj jo tolaži. / … / Popoldne je bil pokopan Hubert Leiler. Množica ljudi ga je pospremila na božjo njivo. Pogrebni obred je opravil škof dr. G. Rožman. V slovo mu je govoril dekan Škrbec, na podlagi reka: »Kaj sem Ti storil, ljudstvo moje, ali s čim sem Te užalil, odgovori mi!« Razgalil je vso grdobijo in zločinsko delo Osvobodilne fronte, ko je pokazal na zadnje požige na Golem in Kureščku, katerih so sokrivi partizani s svojim zločinskim delom. Da, kdaj bodo prišli ljudje k pameti? Saj se celo med nekaterimi duhovniki najdejo, ki zagovarjajo O. F.! Strašna slepota je človeka! / … /
28. marec 1942
Sinoči so partizani zopet na ulici ustrelili tri moške in eno žensko, ker so bili baje ‘izdajalci’. Tako sem danes slišal zunaj na ulici. Zdi se, da je Ljubljana slepa in naivna ali pa zlobno neumna. Doslej
se še ni znašla, temveč slepo gre za komunističnimi partizani. Vsaj iz govorjenja na ulici in v lokalih je to spoznati. Hvala Bogu, da je prevzvišeni g. škof dr. Rožman v zadnjih dneh tako odločno nastopil ter obsodil zločinstva partizanstva. Jaroslav, naj bi ne bila tvoja kri prelita zaman. Prosi za nas in za tiste, ki še niso spregledali.“ (Zaveza 81 – Iz dnevniških zapisov Mirka Geratiča – Iz dnevnika II)
Pred 70 leti: umor Župca in Kiklja
P
Med zgodnjimi žrtvami boljševiškega terorja pred sedemdesetimi leti, spomladi 1942 v Ljubljani, sta bila študenta – takrat bi rekli akademika – Franček Župec in Jaroslav Kikelj.
Franček Župec je bil rojen leta 1920 v Borovcih pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v Slovenski Bistrici, kjer je oče leta 1924 kupil manjšo kmetijo. Leta 1932 je začel obiskovati klasično gimnazijo v Mariboru. Po maturi leta 1940 se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. S pomočjo znancev, ki so bili blizu Slovenski dijaški zvezi, se je aktivno vključil v takratno študentsko življenje in postal zelo dejaven na športnem področju. Italijani, ki so aprila 1941 zasedli Ljubljano, so grozili, da bodo prebegle štajerske in gorenjske študente pregnali ter zaprli univerzo. Zahtevali so ustanovitev posebne študentske organizacije pod svojim nadzorom. Župec, ki je bil tedaj tajnik Akademskega športnega kluba, je po posvetovanju s profesorji in na prošnjo rektorja univerze prof. Milka Kosa privolil, da je bil imenovan v odbor te nove organizacije. Komunisti, ki so bili zainteresirani za ukinitev univerze, so prepovedali sodelovanje v novi organizaciji. Zasledovali so člane direktorija, jih obtoževali izdajstva in jim grozili s smrtjo. Grožnja se je uresničila: Župec je 16. marca 1942 zvečer na Prisojni ulici v Ljubljani padel pod streli. (Več: Zaveza št. 64, Franček Župec – obletnica smrti; Zaveza št. 47, Trije grobovi na Žalah.)
Jaroslav Kikelj se je rodil 15. maja 1919 na Opčinah pri Trstu v železničarski družini. Pozneje je živel v Mariboru, kjer se je šolal na klasični gimnaziji. Leta 1939 je prišel v Ljubljano in se vpisal na medicinsko fakulteto. V Mariboru je bil član Marijine kongregacije, v Ljubljani pa je kmalu postal vodilni član in predsednik študentske podzveze Mladcev. S profesorjem Ernestom Tomcem se je udeležil dveh tečajev v Bohinju (1939 in 1940), pa tudi tečaja, ki je bil leta 1941 deloma v Ljubljani deloma v Šentjoštu nad Horjulom. Ker je bil predsednik študentskega medicinskega društva Vir, je tudi on postal član direktorija univerzitetne organizacije, ki je bila ustanovljena na zahtevo Italijanov, s čimer je tudi on pomembno pripomogel k ohranitvi ljubljanske univerze med vojno. To je bilo seveda v nasprotju z načrti komunistične OF glede univerze, zato je 18. marca 1942 v Streliški ulici v Ljubljani padel pod kroglo vosovskega morilca. Ob grobu mu je govoril škof Rožman. Kardelj je 29. marca 1942 pisal Titu: »Ljubljanski škof je dva študenta razglasil za krščanska mučenca in sedaj vodi ostro kampanjo proti OF in KP.« (Palme mučeništva, str. 381; Dr. Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 383; Zaveza št. 47; Miloš Metlikovič, Jaroslav Kikelj – v: Slovenec 1. 2.–12. 4. 1996; Vinko Škafar, Jaroslav Kikelj – Slomškova založba Maribor, 2001.)
Vosovski umori v februarju 1942
V
Pred sedemdesetimi leti
Dne 30. januarja 1942 je bogoslovec Lojze Hostnik v svoj dnevnik zapisal: „Odločili smo se za trpljenje.“ Vemo, kaj je Hostnik s temi besedami vzel nase. Zapisi v dnevniku mladega semeniščnika nam kažejo globino človeka, ki je nazadnje daroval svoje življenje kot mnogi drugi. (prim. Zaveza 77, Mesto na gori, Iz dnevnika Lojzeta Hostnika)
Dne 1. februarja 1942 je izšla šesta številka Svobodne Slovenije, ki je pod naslovom „Ne tirajte slovenskih družin v žrelo gestapa“ prinesla poročilo o dražgoški bitki in o krutem nemškem maščevanju nad vaščani. Poročilo se zaključi z vprašanjem, zakaj glasilo OF Slovenski poročevalec tako kratko omenja dogodke v Dražgošah, o žrtvah in strašnih grozotah pa sploh ne govori. (prim. Zaveza 32, Prvo leto okupacije)
8. februar je bil pred 70 leti pomenljiv dan. Takrat je Slovenski poročevalec takole poročal: „Slovenske narodne množice vneto pozdravljajo tolmačenje izvršnega odbora OF, ki napoveduje, da bo kaznovan s smrtjo vsak poskus, organizirati na slovenskem ozemlju kakršno koli vojaško formacijo izven slovenskih narodno osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite. Zatrite do kraja vse protiljudske in protinarodne elemente, vse podpihovalce državljanske vojne, vso peto kolono – tako pravijo slovenski rodoljubi.“
V isti številki ilegalnega glasila beremo tudi „Pismo plenumu OF“, ki ga piše neki terenski odbor OF: „Odločno zahtevamo smrt izdajalcem slovenskega naroda in smrt beli gardi. Odločno smo proti vsakemu organiziranju izven OF. Izjavljamo, da bomo proti vsakemu takemu grupiranju izven OF nastopili z orožjem! Hočemo enotnost slovenskega naroda!“ (prim. Zaveza 22, Komunistični teror nad slovenskimi učitelji leta 1942)
Na današnji dan, 18. februarja 1942, so vpričo žene in šestih otrok ustrelili lovskega in gozdnega čuvaja Naceta Križmana iz Borovca – novica o Križmanovi smrti je ljudi vznemirila, a mislili so, da je bil Križman pač nekomu na poti kot gozdni in lovski čuvaj. (Zaveza 7, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije)
20. februarja 1942 so člani VOS opravili „justifikacijo“ tudi nad Avgustom Praprotnikom, ki je bil od srede dvajsetih let prejšnjega stoletja med vodilnimi predstavniki industrijskega podjetništva na Slovenskem. Zapis o umoru se je ohranil v arhivih vosovskih likvidacij; ovrednotenje tega in premnogih pobojev čaka na objektivno obravnavo zgodovinarjev. (prim. Zaveza 76, Iz arhiva vosovskih likvidacij)
Ne pozabimo jih.