KategorijaObvestila

Pred 70 leti – v marcu 1942

P

Hubert Leiler, prva duhovniška žrtev boljševiškega terorja

Rojen je bil leta 1894 v Ribnici na Dolenjskem. Po končani gimnaziji v Ljubljani je vstopil v bogoslovje in leta 1917 v Trstu prejel mašniško posvečenje. Do leta 1932, ko se je zaradi fašizma umaknil v Slovenijo, je bil kaplan in župnik na Tržaškem. Ob začetku druge svetovne vojne je bil bolniški duhovnik v zdravilišču na Golniku. Naposled se je pred Nemci umaknil v Ljubljano. Tu sta ga februarja 1942 ustrelila dva vosovca in za posledicami ran je 21. marca 1942 umrl v ljubljanski bolnišnici. Postal je žrtev komunizma potem, ko se mu je uspelo rešiti pred fašističnim in nacističnim preganjanjem. (Palme mučeništva, str. 71; Zaveza št. 81)

OF izda Italijanom bivše jugoslovanske oficirje

V prvem letu vojne se je v Ljubljanski pokrajini znašlo nad tisoč nekdanjih oficirjev in podoficirjev, največ jih je seveda bilo v Ljubljani in med njimi precej neslovenskih. Italijani so jim dovolili bivanje in jim celo dajali skromno podporo. Eden izmed njih je bil polkovnik Jaka Avšič, ki ga je Mihajlović v začetku postavil za svojega namestnika za Slovenijo. Partija je skušala tudi oficirje pridobiti za takojšen oborožen nastop proti okupatorju, toda odziv je bil slab, ker je bila večina prepričana, da je treba z nastopom oboroženih oddelkov počakati do primernega trenutka. Ko so se pogajanja med Mihaljovićem in Titom razbila, je Avšič prestopil na partizansko stran in z njim se je vključilo v sodelovanje z OF tudi okrog 80 oficirjev. Partija, ki je v preostalih oficirjih videla nevaren potencial, se je odločila, da jih izda Italijanom in jim je v imenu OF po javni pošti poslala pozive za vstop v partizansko vojsko. Okupator je seveda opazil stotine enakih poštnih ovojnic, poziv je bil razkrit in dne 19. marca 1942 je bilo več kot tisoč oficirjev in podoficirjev poslanih v internacijo. (Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem, str. 172)

Italijansko maščevanje nad nemočnimi prebivalci vasi Koreno nad Horjulom

Na samotni Lešnjakovi domačiji med Samotorico in Korenom nad Horjulom je od konca septembra 1941 delovalo partizansko šolsko taborišče. Za zvezo taborišča z Ljubljano je s pomočjo horjulske Partije in OF skrbel dr. Cene Logar, ki je bil neposredno povezan s Kidričem. Preko Horjula so k četi iz Ljubljane prihajali novinci in oskrba pa tudi inštruktorji kot Franc Leskošek, Marjan Brecelj in drugi. Od tu so partizani v začetku decembra šli v napad na železniški most pri Preserju. Ker leži Lešnjakova domačija v dolinici, od koder ni nobenega razgleda, je poveljstvo čete konec februarja 1942 postavilo stražo na hribu pri Korenu, kjer je bil dober pregled proti Horjulu. Seveda so partizansko stražo kmalu opazili tudi Italijani in 3. marca 1942 je prišlo do spopada. Italijani so potem na Korenu požgali več domačij, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Do taborišča so prišli šele 8. marca, ko so  partizani že odšli drugam. (Zaveza št. 64, str. 20)

Italijanske represalije na Spodnjem Brezovem

Četa partizanov s Pugleda je 13. marca 1942 postavila zasedo na cesti Višnja Gora – Grosuplje na Stehanu. V prvem avtomobilu, ki so ga ustavili, sta bila dva Italijana mrtva, vozilo pa uničeno; šofer drugega avtomobila, v katerem se je vozil italijanski general, je uspel  še pravi čas obrniti in se umakniti. Partizani so se vrnili v svoje taborišče, na kraj napada pa je kmalu prišla močnejša italijanska enota s policijskimi psi, ki so odkrili sledi na Spodnje Brezovo. Partizani so res bili v vasi, preden so odšli v zasedo. Italijani so zato na Brezovem požgali več hiš in gospodarskih poslopij, moške pa odgnali na zaslišanje v Višnjo Goro. Ljudje so se pritoževali, zakaj so partizani prišli v vas, če so se pripravljali na akcijo, in jih tako izpostavili okupatorjevemu nasilju. (Zaveza št. 46, str. 32 – O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari)

Iz dnevniških zapisov Mirka Geratiča

25. marec 1942
Kikljeva mama je prispela včeraj v Ljubljano. Prejela je brzojavko, da naj pride nujno v Ljubljano radi Jaroslava. Ni slutila, kaj prikriva brzojavka. Dospela je. Tu pa je zvedela grozno resnico. Uboga mati –
žalostna Mati božja naj jo tolaži. / … / Popoldne je bil pokopan Hubert Leiler. Množica ljudi ga je pospremila na božjo njivo. Pogrebni obred je opravil škof dr. G. Rožman. V slovo mu je govoril dekan Škrbec, na podlagi reka: »Kaj sem Ti storil, ljudstvo moje, ali s čim sem Te užalil, odgovori mi!« Razgalil je vso grdobijo in zločinsko delo Osvobodilne fronte, ko je pokazal na zadnje požige na Golem in Kureščku, katerih so sokrivi partizani s svojim zločinskim delom. Da, kdaj bodo prišli ljudje k pameti? Saj se celo med nekaterimi duhovniki najdejo, ki zagovarjajo O. F.! Strašna slepota je človeka! / … /

28. marec 1942
Sinoči so partizani zopet na ulici ustrelili tri moške in eno žensko, ker so bili baje ‘izdajalci’. Tako sem danes slišal zunaj na ulici. Zdi se, da je Ljubljana slepa in naivna ali pa zlobno neumna. Doslej
se še ni znašla, temveč slepo gre za komunističnimi partizani. Vsaj iz govorjenja na ulici in v lokalih je to spoznati. Hvala Bogu, da je prevzvišeni g. škof dr. Rožman v zadnjih dneh tako odločno nastopil ter obsodil zločinstva partizanstva. Jaroslav, naj bi ne bila tvoja kri prelita zaman. Prosi za nas in za tiste, ki še niso spregledali.“ (Zaveza 81 – Iz dnevniških zapisov Mirka Geratiča – Iz dnevnika II)

Pred 70 leti: umor Župca in Kiklja

P

Med zgodnjimi žrtvami boljševiškega terorja pred sedemdesetimi leti, spomladi 1942 v Ljubljani, sta bila študenta – takrat bi rekli akademika – Franček Župec in Jaroslav Kikelj.

Franček Župec je bil rojen leta 1920 v Borovcih pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v Slovenski Bistrici, kjer je oče leta 1924 kupil manjšo kmetijo. Leta 1932 je začel obiskovati klasično gimnazijo v Mariboru. Po maturi leta 1940 se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. S pomočjo znancev, ki so bili blizu Slovenski dijaški zvezi, se je aktivno vključil v takratno študentsko življenje in postal zelo dejaven na športnem področju. Italijani, ki so aprila 1941 zasedli Ljubljano, so grozili, da bodo prebegle štajerske in gorenjske študente pregnali ter zaprli univerzo. Zahtevali so ustanovitev posebne študentske organizacije pod svojim nadzorom. Župec, ki je bil tedaj tajnik Akademskega športnega kluba, je po posvetovanju s profesorji in na prošnjo rektorja univerze prof. Milka Kosa privolil, da je bil imenovan v odbor te nove organizacije. Komunisti, ki so bili zainteresirani za ukinitev univerze, so prepovedali sodelovanje v novi organizaciji. Zasledovali so člane direktorija, jih obtoževali izdajstva in jim grozili s smrtjo. Grožnja se je uresničila: Župec je 16. marca 1942 zvečer na Prisojni ulici v Ljubljani padel pod streli. (Več: Zaveza št. 64, Franček Župec – obletnica smrti; Zaveza št. 47, Trije grobovi na Žalah.)
Jaroslav Kikelj se je rodil 15. maja 1919 na Opčinah pri Trstu v železničarski družini. Pozneje je živel v Mariboru, kjer se je šolal na klasični gimnaziji. Leta 1939 je prišel v Ljubljano in se vpisal na medicinsko fakulteto. V Mariboru je bil član Marijine kongregacije, v Ljubljani pa je kmalu postal vodilni član in predsednik študentske podzveze Mladcev. S profesorjem Ernestom Tomcem se je udeležil dveh tečajev v Bohinju (1939 in 1940), pa tudi tečaja, ki je bil leta 1941 deloma v Ljubljani deloma v Šentjoštu nad Horjulom. Ker je bil predsednik študentskega medicinskega društva Vir, je tudi on postal član direktorija univerzitetne organizacije, ki je bila ustanovljena na zahtevo Italijanov, s čimer je tudi on pomembno pripomogel k ohranitvi ljubljanske univerze med vojno. To je bilo seveda v nasprotju z načrti komunistične OF glede univerze, zato je 18. marca 1942 v Streliški ulici v Ljubljani padel pod kroglo vosovskega morilca. Ob grobu mu je govoril škof Rožman. Kardelj je 29. marca 1942 pisal Titu: »Ljubljanski škof je dva študenta razglasil za krščanska mučenca in sedaj vodi ostro kampanjo proti OF in KP.« (Palme mučeništva, str. 381; Dr. Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 383; Zaveza št. 47; Miloš Metlikovič, Jaroslav Kikelj – v: Slovenec 1. 2.–12. 4. 1996; Vinko Škafar, Jaroslav Kikelj – Slomškova založba Maribor, 2001.)

Vosovski umori v februarju 1942

V

Pred sedemdesetimi leti

Dne 30. januarja 1942 je bogoslovec Lojze Hostnik v svoj dnevnik zapisal: „Odločili smo se za trpljenje.“ Vemo, kaj je Hostnik s temi besedami vzel nase. Zapisi v dnevniku mladega semeniščnika nam kažejo globino človeka, ki je nazadnje daroval svoje življenje kot mnogi drugi. (prim. Zaveza 77, Mesto na gori, Iz dnevnika Lojzeta Hostnika)

Dne 1. februarja 1942 je izšla šesta številka Svobodne Slovenije, ki je pod naslovom „Ne tirajte slovenskih družin v žrelo gestapa“ prinesla poročilo o dražgoški bitki in o krutem nemškem maščevanju nad vaščani. Poročilo se zaključi z vprašanjem, zakaj glasilo OF Slovenski poročevalec tako kratko omenja dogodke v Dražgošah, o žrtvah in strašnih grozotah pa sploh ne govori. (prim. Zaveza 32, Prvo leto okupacije)

8. februar je bil pred 70 leti pomenljiv dan. Takrat je Slovenski poročevalec takole poročal: „Slovenske narodne množice vneto pozdravljajo tolmačenje izvršnega odbora OF, ki napoveduje, da bo kaznovan s smrtjo vsak poskus, organizirati na slovenskem ozemlju kakršno koli vojaško formacijo izven slovenskih narodno osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite. Zatrite do kraja vse protiljudske in protinarodne elemente, vse podpihovalce državljanske vojne, vso peto kolono – tako pravijo slovenski rodoljubi.“
V isti številki ilegalnega glasila beremo tudi „Pismo plenumu OF“, ki ga piše neki terenski odbor OF: „Odločno zahtevamo smrt izdajalcem slovenskega naroda in smrt beli gardi. Odločno smo proti vsakemu organiziranju izven OF. Izjavljamo, da bomo proti vsakemu takemu grupiranju izven OF nastopili z orožjem! Hočemo enotnost slovenskega naroda!“ (prim. Zaveza 22, Komunistični teror nad slovenskimi učitelji leta 1942)

Na današnji dan, 18. februarja 1942, so vpričo žene in šestih otrok ustrelili lovskega in gozdnega čuvaja Naceta Križmana iz Borovca – novica o Križmanovi smrti je ljudi vznemirila, a mislili so, da je bil Križman pač nekomu na poti kot gozdni in lovski čuvaj. (Zaveza 7, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije)

20. februarja 1942 so člani VOS opravili „justifikacijo“ tudi nad Avgustom Praprotnikom, ki je bil od srede dvajsetih let prejšnjega stoletja med vodilnimi predstavniki industrijskega podjetništva na Slovenskem. Zapis o umoru se je ohranil v arhivih vosovskih likvidacij; ovrednotenje tega in premnogih pobojev čaka na objektivno obravnavo zgodovinarjev. (prim. Zaveza 76, Iz arhiva vosovskih likvidacij)

Ne pozabimo jih.

Kako se je začelo – vosovski umori

K

Vosovski umori konec leta 1941 in v začetku 1942

Poglavitna naloga Vos, na katero je bil Kardelj tako ponosen, je bila zasledovanje in pobijanje domačih političnih nasprotnikov. Pred sedemdesetimi leti, konec leta 1941 in v začetku 1942, so se zlasti v Ljubljani vrstile likvidacije resničnih in samo domnevnih nasprotnikov OF in partije.
Dne 4. decembra ob pol dveh popoldne je v bližini cerkve sv. Jerneja v Šiški, zadet od strelov vosovskih atentatorjev, umrl 23-letni inženir montanistike Fanouš Emmer. Njegov oče Franc Emmer, po rodu Čeh, je bil pred vojno zaposlen pri okrajnem glavarstvu v Kranju, mati je pa bila iz znane kranjske družine Šavnikovih. Že v začetku maja 1941 se je Fanouš zaradi Nemcev umaknil v Ljubljano, kjer je takoj začel z organizacijo odpora proti okupatorju, najprej med bivšimi jugoslovanskimi oficirji, nato še med študenti. Pri tem delu je prišel v stik tudi s komunistično organizacijo. V uradnem poročilu o njegovi smrti, ki ga je 9. decembra 1941 objavil Slovenski poročevalec, je menda prvič omenjen izraz »bela garda«, domoljubni Emmer pa je prikazan kot agent gestapa. (Več: Zaveza št. 66, Fanouš Emmer)

Nekaj dni po Emmerjevem umoru, 11. decembra 1941, je bil v Polju pri Ljubljani na poti domov ustreljen sindikalist Vinko Vrankar. (Več: Zaveza št. 47, str. 92: Ustanovitev vaške straže pri Devici Mariji v Polju)
<p style=”margin-bottom: 0cm” align=”JUSTIFY”> V poročilu, ki ga je 9. decembra 1941 objavil Slovenski poročevalec, med drugim piše, da je Fanouš Emmer vlomil pri idustrialcu Avgustu Praprotniku in mu izmaknil neke dokumente ter denar. Praprotnika so vosovci ustrelili 20. februarja 1942 sredi Ljubljane. (Več: Zaveza št. 76, str. 75: Iz arhiva vosovskih likvidacij)

Slovenska zaveza

Večkrat slišimo, da legitimni predstavniki predvojne oblasti na Slovenskem v začetku okupacije niso znali usmeriti narodnih sil k enotnemu cilju in s tem preprečiti revolucijo. Ali je bilo v danih razmerah to sploh mogoče? Ali je bil slovenski demokratični tabor res zadovoljen z okupacijo in ni podvzel nobenih ukrepov proti njej? Slovenska ljudska stranka, ki je bila na zadnjih predvojnih volitvah prepričljiva zmagovalka, je le dober mesec po začetku okupacije ustanovila ilegalno vojaško organizacijo Slovensko legijo, nekoliko kasneje pa sta bili ustanovljeni še Sokolska in Narodna legija. Cilj vseh treh je bil upor proti okupatorju v primernem trenutku.
Le nekaj ur po nemškem napadu so se v Ljubljani zbrali predstavniki slovenskih političnih strank in ustanovili Narodni svet, ki pa so ga Italijani kmalu razpustili. Komunistična partija kot ilegalna organizacija v ta svet ni bila sprejeta. Predlog nekaterih, da bi tedaj vzpostavili neko podtalno narodno oblast, je bil zavrnjen, češ da se je treba dogovoriti z begunsko vlado. Šele po dolgih pripravah je bila spomladi 1942 ustanovljena Slovenska zaveza, v katero so bile vključene vse slovenske politične stranke razen komunistične partije, pa tudi z njo naj bi dosegli sporazum o enotnem nastopanju proti okupatorju ali vsaj o medsebojni toleranci. (Več: Zaveza št. 42: Slovenska Zaveza; Zaveza št. 49, str. 97: Spomini in pogledi; Zaveza št. 1: Slovenska zaveza).

Kako se je začelo – 70 let

K
Dražgoše pred sedemdesetimi leti

V nedeljo, 8. januarja 2012 je bila v Dražgošah spet slovesnost ob obletnici dražgoške bitke. Mediji so poročali o slovesnosti tako, kakor narekuje enobejevski mit o tej bitki. Spomin na to nesrečno dogajanje pred sedemdesetimi leti si osvežimo z odlomkom iz knjige Ivana Jana Vrh v Dražgošah. Zjutraj na novo leto 1942 so predstavniki zaskrbljenih Dražgošanov prišli v štab Cankarjevega bataljona s prošnjo, naj se bataljon premakne kam drugam in tako reši vas pred uničenjem. Dobili so odgovor, da bodo partizani ostali v vasi in jo „branili“. Nekaj dni kasneje je bil v vasi miting, po katerem je preudarni Pikcov oče povedal sledeče: „Napeto smo poslušali Žagarjevo predavanje. Govoril je tako, da nam je po žilah zastajala kri. A odkrito povedano, njegovim zagotovilom, da je nemška zver v zadnjih krčih in da so ji ure štete, nismo verjeli. Čeprav smo bili mi, kmetje, naivni, smo vendarle mislili trezno.“ Nemški napad se je začel 9. januarja zjutraj in boji so trajali do 11. januarja zvečer, ko so se partizani umaknili proti Jelovici. Z njimi je odšlo le nekaj vaščanov, ostali pa so bili prepuščeni nemškemu maščevanju, ki je bilo strahotno. (Vrh v Dražgošah, str. 101)

Selški župan Franc Benedik je v okviru svojih možnosti skušal pomagati Dražgošanom. V veliki meri je bila njegova zasluga, da Nemci zaprtih Dražgošanov niso odpeljali v kako uničevalno taborišče, ampak so jih po nekaj tednih izpustili. Partija ga je kljub temu obsodila kot izdajalca in avgusta 1942 so ga ustrelili. Nekaj mesecev kasneje so na domu v Dolenji vasi umorili še Benedikovo ženo Ano, sina Franca in nekaj sovaščanov. O dražgoški bitki se še po sedemdesetih letih govori kot o edinstveni bitki v takratni okupirani Evropi, pri tem se pa komaj omeni trpljenje vaščanov in se skriva neizmerna krivica, ki je bila prizadejana Benedikovim in drugim v Dolenji vasi. Seveda, saj bi resnica o vsem tem razblinila mit o dražgoški bitki. (Več v: Zaveza št. 19 – Dražgoše in Zaveza št. 73 – Komunistični bič nad Dolenjo vasjo).

Kako se je začelo – pred sedemdesetimi leti

K

V letu 2012 se bodo druga za drugo vrstile obletnice dogodkov, ki so leta 1942 – pred sedemdesetimi leti – usodno zaznamovali našo zgodovino in katerih posledice čutimo še danes: pod krinko odpora proti okupatorju je Komunistična partija sprožila krvavo revolucijo proti domačim idejnim in političnim nasprotnikom, ki so bili zato za obrambo lastnih življenj prisiljeni sprejeti orožje od okupatorja. Naj takoj poudarimo, da je do prvih vaških straž prišlo šele potem, ko so revolucionarji pobili več sto poštenih Slovencev – med njimi so bili župani, duhovniki, člani Katoliške akcije in drugi.

Seveda se boljševiška revolucija pri nas ni začela šele leta 1942, ampak se je pripravljala že prej. Na peti konferenci KPJ oktobra 1940 v Zagrebu je Kardelj izjavil, da bodo jugoslovanski komunisti šli v protifašistični boj le, če ga bodo lahko spremenili v socialistično revolucijo in če bodo koristili Sovjetski zvezi. Kominterna je namreč tedaj od vseh svojih članic zahtevala dosledno spoštovanje nemško-sovjetskega pakta. Zato aprila 1941 po okupaciji Slovenije v Ljubljani ni bila ustanovljena Osvobodilna fronta (OF), ampak Protiimperialistična fronta (PIF). (Glej Zaveza, št. 56, Antifašizem po meri kominterne)

Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo se je PIF preimenovala v OF in Slovenski poročevalec je postal glasilo OF. Značilno je, da Fronta ob ustanovitvi ni izdala proglasa v lastnem imenu, pač pa v imenu KPS, in da se v njem posebej obrača na komuniste, češ da je politika meščanskih strank doživela popoln polom in da je edino KPS poklicana voditi osvobodilni boj slovenskega naroda. (Zaveza, št. 66, str. 19, Politični umor Fanouša Emmerja)

V uzurpaciji te poklicanosti je slovenski Narodnoosvobodilni odbor, ki je nastal iz Vrhovnega plenuma OF, septembra 1941 izdal Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, po katerem je bil odpor proti okupatorju dovoljen le v okviru OF, kakršnokoli združevanje in organiziranje izven OF pa je bilo proglašeno za izdajstvo, ki se kaznuje s smrtjo. Partija je s tem uvedla monopol nad odporom proti okupatorju in »uzakonila« pobijanje političnih nasprotnikov. Že avgusta 1941 je Partija v Ljubljani ustanovila VOS (varnostno obveščevalno službo), o kateri je Kardelj v nekem pismu Titu zapisal, da »se je vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične oblasti«. (Dokumenti, 1. knjiga, str. 342)

O ustanovitvi VOS in njenih akcijah v jeseni 1941 v Ljubljani piše Ivo Žajdela v knjigi Zasuta usta, Ljubljana 1996. Med drugim sta bila v tem času izvršena atentata na generala Leona Rupnika in šefa policije dr. Lovra Hacina, ki se pa nista posrečila. (Zasuta usta, str. 14) O ljubljanskih vosovcih in njihovem delu izčrpno piše v tudi Slavko Žižek. (Zaveza št. 76, str. 73, Iz arhiva vosovskih likvidacij) O vosovskem umoru enega prvih organizatorjev odpora proti okupatorju Fanouša Emmerja Žižek v omenjenem članku ne piše, verjetno zato, ker je ta umor precej natančno opisan v Zavezi št. 66. Zanimiva je trditev, da je Emmer, ki je bil bratranec dr. Vilfana, še poleti 1941 mislil, da tistih »nekaj čebinskih turistov« ne more bistveno vplivati na tok dogodkov v okupirani Sloveniji. Ko se je septembra 1941 zvedelo, da Partija in OF »uzakonjata« monopol nad odporom proti okupatorju, so nekateri bivši jugoslovanski oficirji bili mnenja, da je treba proti temu ukrepati, in so zahtevali orožje. Emmer se je menda glede tega obrnil na Natlačena, ki pa ga je odločno zavrnil, češ da Slovenci medsebojnih političnih problemov ne bomo reševali z orožjem. Vosovci so Emmerja ustrelili 4. decembra ob pol dveh popoldne za cerkvijo sv. Jerneja v Šiški. Slovenski poročevalec je 9. decembra 1941 objavil uradno sporočilo OF o »justifikaciji« Fanouša Emmerja. Kar devetkrat je v tem sporočilu omenjena bela garda. Med »dejanji kriminalnega značaja«, ki jih sporočilo pripisuje Emmerju, je tudi kraja dokumentov in denarja pri industrialcu Avgustu Praprotniku. Vosovci so Praprotnika ustrelili 20. februarja 1942 v centru Ljubljane. O tem piše Žižek v že omenjenem članku Iz arhiva vosovskih likvidacij, Zaveza št. 76.

V noči na 5. december 1941 je skupina partizanov, ki so v ta namen prišli s Samotorice nad Horjulom, s pomočjo minerjev iz Ljubljane napadla in za nekaj ur onesposobila železniški most pri Preserju na progi Ljubljana-Postojna. Pri tem so bili 4 italijanski vojaki mrtvi, 3 pa ranjeni. Italijani so zato 69 nič krivih moških iz okoliških vasi postavili pred vojaško sodišče in 16 na smrt obsojenih so 10. marca 1942 ustrelili v Gramozni jami v Ljubljani. (Zaveza št. 51)

12. decembra 1941 je Cankarjev bataljon, ki je tedaj štel okrog 60 mož, iz zasede presenetil nemško patrolo, v kateri so bili sami starejši Avstrijci. Padlo je 45 policistov. Že naslednji dan so partizani prišli v Vinharje v Poljanski dolini in začele so se priprave za vstajo. Nemški orožniki so se iz Poljan umaknili v Škofjo Loko. Dne 24. decembra popoldne je Stane Žagar na Bukovem Vrhu zaprisegel novince. Z njegovim govorom, ki ga je imel ob tej priliki, so bili nekateri nezadovoljni in so takoj po zaprisegi odšli domov. Že na božični dan so Nemci, ki so prišli od Poljan pa tudi z italijanske strani, partizane pri Črnem Vrhu in Pasji ravni obkolili in začeli so se boji. 27. decembra zvečer so se partizani izvlekli iz obroča in se odpravili proti Dražgošam. Nemci so med bojem in pozneje požgali nekaj domačij, ustrelili nekaj moških, druge pa odpeljali v zapore in jih 3. januarja 1942 dvanajst ustrelili v Dragi pri Begunjah. (Zaveza št. 19, str.16 – Domačije pod zvonom sv. Lenarta)

V novoletnem jutru 1942 je bil celoten Cankarjev bataljon – okrog 200 mož – že v Dražgošah. Vaščani so bili zaskrbljeni in so prosili poveljstvo, naj se premaknejo kam drugam. Odgovor je bil, da bodo ostali v vasi in jo branili. Zlasti Stane Žagar je zatrjeval, da je Nemčija tik pred zlomom in da napad ne bo preveč resen. Vendar ni bilo tako. Nemški napad se je začel 9. januarja zgodaj zjutraj in je trajal do 11. januarja zvečer, ko so se partizani in z njimi nekaj vaščanov umaknili proti Jelovici. Večina vaščanov je ostala v vasi in Nemci so se nad njimi zverinsko maščevali. Vsa poslopja s cerkvijo vred so požgali in zravnali z zemljo, 41 moških so postrelili ali pa žive spehali v ogenj, starce, ženske in otroke pa odpeljali v Šentvid nad Ljubljano. (Zaveza št. 19 – Dražgoše; Zaveza št. 73 – Komunistični bič nad Dolenjo vasjo)

V letu 2012 bomo občasno spremljali koledar teh hudih obletnic in obujali spomin na prve nedolžne žrtve revolucije.

Slovenska replika. e-novice

S

Spoštovani!
Obvestili bi vas radi, da je 77. številka Zaveze že dostopna na naših spletnih straneh.
Posebej bi vas radi opozorili na javno izjavo Nove Slovenske zaveze o majskih političnih nastopih predsednika D. Türka. Izjava ima naslov: Slovenska replika. Razumeli boste, zakaj slovenska. Govori namreč z gledišča integralne narodove zgodovine nasproti neki zgodovini, ki jo je postavila za svoje potrebe neka stranka.
Z lepimi pozdravi,
tajništvo NSZ

Odgovori na ‘Kviz zmage’

O

Spoštovani!

Na spletni strani Nove slovenske zaveze smo objavili odgovore na vprašanja, ki so jih dediči revolucije na Slovenskem zavajajoče postavili šolarjem v t.i. „Kvizu zmage“. Kviz je Društvo piscev zgodovine NOB poslalo vsem slovenskim osnovnim, splošnim in strokovnim srednjim šolam. Kviz je potekal od 1. februarja do 15. marca, ocenjevalna komisija se je sestala 31. marca 2010. ZZB NOB je izžrebane odgovore nagradila s skupno 6.500 €. Je mogoče resnico o zgodovini kupiti?

Tajništvo NSZ

Preživetje Slovenije. e-Novice NSZ

P

Spoštovani!

Na spletišču Nove Slovenske zaveze je objavljen esej Justina Stanovnika Preživetje Slovenije. Izšel bo v 76. številki Zaveze, ki pravkar dospe v naše nabiralnike, na spletni strani pa nam je dostopen že sedaj.
To besedilo je sestavljeno v logiki velikonočnega voščila: išče temeljev za nov začetek našega skupnostnega življenja, zato vam z njim še posebej voščimo upanja in blagoslova Velike noči.

Tajništvo NSZ

Predsedniki RS o nasprotnikih revolucije. e-Novice NSZ

P

Spoštovani!
Na spletni strani Nove Slovenske zaveze je Anton Drobnič objavil pregled o tem, kašen odnos so dosedanji trije predsedniki Republike Slovenije imeli do Slovencev, ki jih je prizadela revolucija in njeno nasilje. Članek ima naslov Predsedniške resnice in laži.
Hkrati vas obveščamo, da si prizadevamo spraviti v primerno elektronsko obliko vse številke revijeZaveza, da bo zaklad pričevanj in misli v njih čim bolj dostopen vsakomur. Trenutno je na spletu elektronska izdaja dvajsetih številk Zaveze v delovni verziji.
Z dobrimi željami!
Tajništvo NSZ

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.