KategorijaObvestila

19. septembra letos smo se na predstavitvi tretje knjige Farnih spominskih plošč spomnili, koliko težav je bilo treba premagati, da je bilo v 255 župnijah iztrganih iz zamolčanosti in pozabe skoraj 15.000 imen žrtev komunističnega divjanja po naših vaseh in mestih v letih boljševiškega napada in državljanske vojne v Sloveniji. Izreden prikaz, kako strma in trnjeva je bila pot do posameznih spominskih plošč, najdemo v 45. številki Zaveze, str. 57 izpod peresa Vanje Kržan – o postavljanju in blagoslovitvi farne spominske plošče v Bizoviku pri Ljubljani. Priporočamo, da ga ob priliki preberete in da tudi sežete po omenjeni novi knjigi! Bralca, ki bo morda zmajal z glavo, da smo se oddaljili od gornjega naslova, naj pomirimo, da teme o septembru 1942 nismo pozabili, smo pa smatrali, da ne bo narobe, če novo knjigo vsaj omenimo, saj je tesno povezana tudi z imeni in dogodki izpred sedemdesetih let.

Loška dolina v krvavi in ognjeni poplavi komunizma

Tak naslov je dal nekdanji kranjski dekan Matija Škerbec v brošuri Rdeča zver, ki je leta 1950 izšla v Clevelandu, poglavju o Starem trgu in Loški dolini. Bil je namreč rojen v Starem trgu, zato je dolino pod Snežnikom in njene prebivalce dobro poznal. Znan je njegov stavek, da v Ložu ni bilo nobenega meščana doma, kadar so kmetje šli na polje. Seveda se je tudi v Loški dolini kasneje marsikaj spremenilo in pomagalo ustvariti klimo za razmah revolucije v letih 1941/1942. Že 16. marca 1942 so „borci proti okupatorju“ na domu v Igavasi ustrelili Franca Zigmunda in njegovo hčer Alojzijo, češ da sta izdajalca. 17. julija 1942 so odpeljali Kandaretovega Janeza iz Dan in ga umorili pri Knežji njivi. Med žrtvami revolucije v tem času sta bila tudi Franc Kraševec in Andrej Mulec iz Kozarišč; oba so po „likvidaciji“ vrgli v kraško jamo. (Zaveza št. 33, Ko so zagospodarili besi; Zaveza št. 45, V dolino je stopil umor;Zaveza št. 60, Rdeči udar na Notranjskem)
Ko so se italijanski karabinjerji in financarji 11. maja 1942 umaknili v Cerknico, je „ljudska oblast“ takoj organizirala narodno zaščito, ki so jo sestavljali predvsem mladi fantje; že 16. maja so v dolino spet vdrli Italijani in presenetili neizkušene zaščitnike: enajst so jih ustrelili in potem silili ljudi, da bi jih identificirali, toda ti so se delali, da jih ne poznajo, saj so se bali, da bodo Italijani požgali še njihove domove. Konec julija in v začetku avgusta 1942 je po dolini pustošila italijanska ofenziva in pustila za seboj strahotne posledice: okrog 200 postreljenih – samo v Babnem polju več kot 40, še več odpeljanih v internacijo, večina domov požganih in uničenih.

Boljševiški napad v začetku septembra 1942

Čeprav Škerbec v omenjeni brošuri piše tudi o nastanku vaških straž v dolini pod Snežnikom, bomo naslednji podatek povzeli po članku Franca Sterleta v Nedeljskem dnevniku 8. in 15. aprila 1970: 17. avgusta 1942 so bile vzpostavljene vaške straže v Danah, Vrhniki, Pudobu, Kozariščah, Podložu in Škriljah, torej šest postojank, ki so jim Italijani dali 24 pušk – dolgih francoskih „prekelj“.

Ko so partizani 2. septembra 1942 pozno zvečer prišli v Dane, so najprej blizu njegovega doma ustrelili 43-letnega Karla Žnidaršiča. Verjetno so pričakovali, da bodo pri Hauptmanu zajeli dansko vaško stražo. Že na dvorišču pred Hauptmanovo hišo so ustrelili Alojza Strleta. Ker so se jim Albin in Stanko Hauptman ter Franc Kraševec umaknili v nadstropje in se od tam branili, so hišo zažgali, Albinovo ženo pa ustrelili, ko je iz ognja reševala dveletnega sina. – Skoraj istočasno kot v Danah so se pojavili pri Mežnarjevih v Vrhniki pod Racno goro, na domu Hauptmanove žene. Mežnarjeva hiša je bila namreč določena za središče vaške straže, Frančiškin brat Jakob pa za njenega poveljnika. Menda so imeli šest pušk, toda tisti večer sta bila poleg Jakoba v hiši samo njegov brat Ivan in svak Janez Porok. Brez odpora so puške izročili. Ko so hišo temeljito izropali, so vse tri odpeljali s seboj in jih potem na pol žive vrgli v jamo pri Županovem lazu.

Preden so se partizani 2. septembra vrnili v svoje taborišče, so ustrelili še znanega vrhniškega zadružnika Jerneja Pojeta, bivšega orožnika Tomšiča in ženo Terezijo iz Viševka ter Mihaela Čača in njegovo ženo iz Pudoba. Pri Tomšičevih so tudi požgali domačijo. Če bi kdo mislil, da so Italijani iz Starega trga tisto noč šli gledat, kaj se dogaja v Danah, Vrhniki in drugod, bi se krepko zmotil. Zgodilo pa se je nekaj še bolj nenavadnega. V kaplaniji v Starem trgu so partizani pred nosom italijanske posadke ustrelili kaplana Franca Kramariča, v hiši nasproti kaplanije pa 50-letno ženo trgovca Teliča; kljub neposredni bližini italijanske postojanke so trgovino izropali, nato pa zažgali. Da bi opravičili umor pri ljudeh priljubljenega kaplana, so razširili razne klevete in laži, ki so kmalu postale del uradne zgodovine. Po padcu komunističnega totalitarizma se je v obrambo nekdanjega kaplana vključil tudi znani starotrški župnik in zgodovinar Janez Kebe. (Zaveza št. 45, Skromni začetki protirevolucionarnega odpora, str. 15)

Tudi Gorenjcem v septembru 1942 ni bilo prizaneseno

2. septembra 1942 je bil blizu Dupelj pri Križah ustreljen kranjski veterinar Vinko Bedenk. Ljudje so ga poznali kot sposobnega živinozdravnika in dobrega človeka. Tudi s partizani je Bedenk že od začetka imel dobre odnose, saj je bil liberalno usmerjen. Ko je prihajal prevezovat ranjenega komandirja Perka, pa je preveč odkrito izrazil dvom o smiselnosti odpora, ki zahteva toliko žrtev, in zato so ga obsodili na smrt.

3. septembra 1942 popoldne so Umnikovi iz Šenčurja v gozdu pripravljali steljo. Prbližali so se jim partizani in odpeljali očeta Antona, ki je bil leta 1932 kot šenčurski župan udeležen pri znanih šenčurskih dogodkih, potem pa skupaj s poslancem Janezom Brodarjem, dekanom Matijem Škerbcem in drugimi zaprt in sojen pred sodiščem za zaščito države v Beogradu.
Partizani so torej tisto popoldne kar skozi gozd in preko polja odpeljali Umnika v Hrastje na dom Janeza Brodarja, ki pa jih je še pravi čas opazil in se skril. Ko po daljšem iskanju Brodarja niso našli, so Umnika vpričo nekaterih članov Brodarjeve družine ustrelili in odšli.

V Olševku pri Šenčurju sta na Martinkovi domačiji gospodarila Janez Ferjan in žena Marija, rojena Jagodic. Janez je bil izučen mlekar, poleg tega pa tudi navdušen zadružnik in dejaven član katoliškega prosvetnega društva. Že avgusta 1942 so ga partizani prijemali, da skriva orožje in organizira belo gardo. 5. septembra so spet prišli in ponovili obtožbo. Janez in žena Marija sta jih zaman prepričevala, da nič od tega ni res; vpričo žene so Janeza Ferjana ustrelili in se izgubili v noč. (Zaveza št. 33, Slovenski katoliški politiki v boju z Beogradom in Moskvo, str. 11)

V sredo, 19. septembra smo v prostorih založbe Družina predstavili tretjo knjigo Farnih spominskih plošč – to ni le knjiga z imeni neimenovanih žrtev komunistične revolucije, je spomenik sam po sebi in spomenik vsem, katerih imena so izklesana v kamen spominskih plošč. Skupaj s prvo in drugo knjigo predstavlja tudi veliko delo in napor, ki je bil vložen v iskanje in zbiranje imen zamolčanih žrtev. Na predstavitvi so po uvodnem nagovoru direktorja založbe Družina, Toneta Rodeta sodelovali Anton Drobnič, predsednik NSZ ter Lojze Kočar in Justin Stanovnik.

Tretja knjiga Farnih spominskih plošč vsebuje sezname žrtev, ki so na farnih spominskih ploščah 68 župnij, postavljenih po letu 2000 in pripravljene sezname žrtev za 31 župnij, kjer farne spominske plošče niso postavljene. V dodatku poskuša tretja knjiga Farnih spominskih plošč še s kratkim opisom obnoviti in utrditi zgodovinski spomin na 14 usodnih medvojnih in povojnih dogodkov.

70-letnica prve vaške straže

Dne 8. julija letos smo v Šentjoštu pri Kapelici mučencev, ki je hkrati simbolni grob cele stotnije šentjoških fantov in mož, pomorjenih na Hrastniškem hribu ali morda celo v Barbarinem rovu, obudili spomin na ustanovitev prve vaške straže. Za njen ustanovni dan se šteje 17. julij 1942, ko je 34 mož in fantov pri belem dnevu prišlo v vas in jo zastražilo. Že v noči na 25. julij 1942 je komaj ustanovljeno postojanko napadel celoten Dolomitski odred ob podpori okoliških enot narodne zaščite. Nobenega Italijana tedaj ni bilo v Šentjoštu in nobena italijanska enota oblegani postojanki ni prišla na pomoč. Šentjoščani so tedaj branili svojo vas kot košček demokratičnega sveta, ki so ga njihovi napadalci z revolucijo rušili. Kdo je torej tedaj bojeval osvobodilni boj, boj proti okupatorju?

Maščevanje zaradi neuspelega napada

Je bil osvobodilni boj to, kar so partizani v prvih dneh avgusta 1942 počeli v okolici Šentjošta? V noči na 1. avgust so vlomili pri Bradeškovih in že na hišnem pragu ustrelili očeta Franca, mater pa, ki je pripravljena na beg držala v rokah dober mesec starega Lojzeta, so pokončali nekaj korakov od gorečega doma. Ko so zgodaj zjutraj na kraj dogodka prišli vaški stražarji, so pred pogoriščem ob mrtvi materi in njenem dojenčku našli štiriletno in dveletno hčerko, medtem ko sta 8-letni Pavle in 6-letna Marija s kraja groze že ponoči zbežala k sosedu. Podoben prizor je čakal stražarje pri Jesenovčevih, kjer sta nekaj metrov od požganega doma ležala umorjena oče Alojz in mati Ivana, poleg njiju sta trepetala in jokala 6-letni Ludvik in 4-letna Julči, nekaj ostankov dveletne Milene so pa našli na pogorišču.
Prav tisti ali morda naslednji dan so „osvoboditelji“ v bližini svojega taborišča pri Kajndolu pomorili osem Možinetovih iz Potoka: gospodarja Jakoba, njegovo ženo in njeno sestro pa deklo, dva hlapca in dva dninarja ter soseda Šelovsa, očeta desetih otrok; od doma so jih odpeljali že dan ali dva prej. Vseh devet so zagrebli v skupen grob. Dne 4. avgusta 1942 okrog dveh zjutraj so na njegovem domu v Butajnovi vpričo žene in petih otrok ustrelili Janeza Demšarja. Skoraj istočasno so vdrli v butajnovsko mežnarijo in ubili mladega cerkovnika Janeza Trčka. (Zaveza, št. 17 – vas na robu Polhograjskega hribovja; Zaveza, št. 59 – Teror zaradi strahu in strah pred terorjem)

Italijanske represalije v Podlipi in na Rovtarskem

V nedeljo, 2. avgusta 1942 je iz Logatca prišla posebna italijanska enota in en del se je takoj odpeljal v Podlipo, kjer so izgnali ljudi iz hiš in začeli požigati. Živina, ki je ostala v hlevih, je pretresljivo tulila, dokler se ni zadušila v dimu in plamenih. Kmalu je zagorelo tudi v Podpesku. Tu Italijani živine niso pustili zgoreti, ampak so jo odgnali s seboj. Vendar pa niso odpeljali samo živine, ampak tudi deset mož in fantov, ki so jih večinoma prijeli, ko so se vračali od maše v Podlipi. Vseh deset so ustrelili v gozdu med Podpeskom in Rovtami in jih kar tam zakopali. Kasneje se je govorilo, da je seznam desetih mož in fantov pripravil rovtarski župnik Zalokar, ki pa za to nikoli ni bil obsojen, čeprav je bil po vojni zaprt. Med ustreljenimi je bila večina takih, ki niso bili za OF. Italijani so tedaj požgali tudi na Praprotnem Brdu pri Pavlu Lukanu, ki so ga le nekaj dni prej ubili partizani. Vaške straže so nastale tudi zato, da bi ljudi in premoženje zaščitile pred Italijani. (Zaveza, št. 31, str. 13 – V boju s svojim narodom)
V Družini smo pred kratkim brali, da so se v Rovtah z mašno daritvijo spomnili 70. obletnice smrti desetih mož in fantov, ki so bili ustreljeni 2. avgusta 1942. Maševal je g. Anton Trpin, ki je bil ob smrti svojega očeta Matevža Trpina – enega od desetih talcev – star komaj dva meseca.

Pokol Kozinovih iz Zapotoka pri Sodražici

Ko je Daki konec maja 1942 „osvobodil“ Sodražico, je takoj začelo delovati „ljudsko“ sodišče. Prva, ki so jo privedli pred sodnika Stanteta, je bila učiteljica Ivanka Škrabec Novak, nato pa je že bil na vrsti France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Kozinčevi so bili trdna in verna kmečka družina.
Oče Janez se je poročil s Francko Trdan iz Sušja. Skrbno sta gospodarila na srednje veliki kmetiji in rodilo se jima je enajst otrok: pet deklet in šest fantov. Med fanti je bil najstarejši Janez, rojen 1907, ki pa se je kot otrok prehladil in postal hrom. Kljub temu se je izučil za urarja. France, drugi po vrsti, je bil ob začetku okupacije star dobrih trideset let. Že zgodaj so ga vabili k sodelovanju z OF, on pa je bil za vsa vabila gluh. 29. maja 1942 je prišla ponj patrulja iz „osvobojene“ Sodražice in sodnik Stante ga je obsodil na smrt. Odpeljali so ga pod Boncar in umorili na kraju, kjer so tedaj pobili tudi 16 Romov. Za grob se je kmalu izvedelo in 19. avgusta 1942 so njegove posmrtne ostanke slovesno pokopali na domačem pokopališču v Zapotoku. Med pogrebci je bil tudi mlajši brat, bogoslovec Mirko.
S tem pogrebom so se Kozinčevi še dodatno zamerili OF in partizanom, ki so 25. avgusta 1942 pozno zvečer obkolili domačijo. Še preden so vlomili v hišo, je Mirko zlezel na podstrešje in se skril. Ker „lemenatarja“ niso našli, so pahnili v klet očeta, mater in tudi hromega sina Janeza in jih kruto pobili. Mirko – Vladimir Kozina je 31. maja 1945 pel novo mašo v Anrasu na Tirolskem in novomašni pridigar je bil škof dr. Gregorij Rožman. V knjigi Slovenija v plamenih, ki je leta 1975 izšla v Buenos Airesu, je Vladimir Kozina popisal mučeništvo svojih najbližjih.

Umor dveh belokranjskih duhovnikov

Zvečer 6. julija 1942 so se partizani oglasili v župnišču v Dragatušu, ga izropali, župnika Jakoba Omahna in kaplana Škerlavaja pa odpeljali s seboj na Maverlen. Isto noč so izropali tudi Šimčevo domačijo v Podlogu pri Dragatušu in odpeljali gospodarja Matija Šimca ter njegovega 22-letnega sina Franca. Kaplana so čez nekaj časa izpustili, župnika in Šimčeva dva pa so umorili. Zvedelo se je, da so župnika pred smrtjo hudo mučili. (Zaveza št. 48, str. 21 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)
Eno znanih partizanskih morišč v Beli krajini je bilo na Brezovi rebri pod Peščenikom. Do tja sta vodili dve poti: ena preko Osojnika, druga pa mimo Malin. Tako so vaščani teh vasi večkrat opazovali, kako se je partizanska patrulja vračala proti Peščeniku in vodila s seboj rekvirirano živino, včasih pa tudi ujetnike, ki so jih večinoma poznali. Po suhorskega župnika Janeza Raztresena so prišli 21. julija 1942 opoldne in ga potem vodili skozi Osojnik. Pretresljiv opis njegove smrti najdemo v knjigi Jožeta Javorška, Spomini na Slovence III. (Zaveza št. 15, str. 14 – Taborišča in morišča; Zaveza št. 46, str. 22 – Poligoni zločina – Brezova reber)

Komunistični napad na Borovnico

Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo društveno in strankarsko življenje v Borovnici zelo razgibano. Leta 1939 je bila ustanovljena prva celica KP; niti Vrhnika tedaj še ni imela partijske organizacije. Že avgusta 1941 so začeli organizirati tudi odbore OF. Kako močan vpliv je imela OF spomladi 1942 na Borovnico in okolico, dokazuje dejstvo, da je v začetku maja samo z Brega in s Pakega odšlo v partizane 32 moških. Veliko Borovničanov je tedaj še verjelo, da je edini cilj OF in partizanov izgon okupatorja. Temeljito spremembo tega gledanja je prinesla nedelja 12. julija, ko so partizani proti koncu popoldneva iz bližnjega grmovja ustrelili očeta Emila Vičiča, ki je pred domačo hišo sedel z družino, 17-letno hčerko Ivko pa smrtno ranili in je umrla nekaj ur kasneje. Ko se je stemnilo, so se pojavili na drugi strani železniške proge pri Lončarjevih in umorili očeta Franca, mater Frančiško, 21-letnega sina Franca in 18-letno hčerko Maro. Tako se je v septembru 1942 tudi v Borovnici ustanovila vaška straža. (Zaveza št. 11, str. 10 – Borovnica 1942)

Kruto maščevanje nad ljudmi stopiške fare

Isto nedeljo kot v Borovnici, to je 12. julija 1942, je v Hrušici, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, že zjutraj šlo od hiše do hiše opozorilo, naj vaščani ne gredo k maši v Stopiče. Prejšnji dan popoldne je prišlo do prvega spopada med partizani in „štajerskim bataljonom“, ki se je že nekaj časa zadrževal okrog Stopič, večinoma na robu gozda pri Šentjoštu. Partizani so končno spoznali, da „štajerci“ niso komunisti ampak nacionalna ilegala. Sredi dopoldneva so obkolili županovo hišo. Prijeli so župana in njegovega 17-letnega sina Jožeta ter ju odpeljali proti Gabrju. Spraševali so tudi za starejšega sina Lojzeta, vendar so se zadovoljili z odgovorom, da ga ni doma. Če bi tedaj naredili preiskavo, bi ga našli v podstrešni sobi. Pri Turkovih na Zajčjem Vrhu so se oglasili še pred zajtrkom in zahtevali, da oče Franc gre z njimi na sestanek v Gabrje. V naslednjih dneh so vzeli še Matija Turka iz Verduna, njegova svaka Alojza in Antona Vidmarja iz Šentjošta, Alojza Kastrevca iz Hrušice, Franca Ovnička iz Zajčjega Vrha in več drugih. Nekatere so potem izpustili, druge pa pomorili zaradi „sodelovanja s prepovedano organizacijo“. 29. oktobra 1942 so v Stopičah pokopali v blagoslovljeno zemljo deset žrtev komunističnega nasilja, ki so jih legisti pripeljali iz okoliških gozdov. (Zaveza št. 49, str. 15 – Nacionalna ilegala in komunistično maščevanje nad ljudmi stopiške fare; Zaveza št. 50, str. 18 – Vsak odpor zunaj Partije je izdaja)

Ustanovitev prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom

Z mašo pri kapelici mučencev in spominsko slovesnostjo v Šentjoštu smo se letos 8. julija spomnili ustanovitve prve vaške straže – 17. julija 1942. Na ta dan pred sedemdesetimi leti je 34 mož in fantov prišlo v vas in jo zastražilo. Že pred tem so se nekateri ob večerih zbirali na skritih krajih, oboroženi z ilegalnim orožjem iz leta 1941. Seveda so bili zato v nevarnosti tudi pred Italijani, ki so marsikje zaradi nepomembnega incidenta požgali celo vas, prebivalce pa odpeljali v internacijo ali jih postrelili kot talce. Nastop vaške straže 17. julija so odobrili tudi Italijani in dali nekaj orožja. Že v noči od 24. na 25. julij je Dolomitski odred, ki je tedaj štel več kot dvesto mož, napadel komaj ustanovljeno postojanko. Nobenega Italijana tedaj ni bilo v Šentjoštu, nobena italijanska enota iz okolice oblegancem ni prišla na pomoč. Proti komu se je tedaj boril Dolomitski odred, ki je imel na svoji zastavi rdečo zvezdo – proti okupatorju ali proti demokratičnim Slovencem, ki so branili svoja življenja in premoženje? Je napad na Šentjošt mogoče razložiti kot osvobodilni boj? Mar ni res, da so šentjoški branilci tedaj branili svojo vas – kot košček demokratičnega sveta, njihovi napadalci pa so ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in izropana vas? (Zaveza št. 17 – Vas na robu Polhograjskega hribovja; Zaveza št. 64, str. 17 – Zgodnji znanilci revolucije; Zaveza št. 85, – Ob 70. obletnici vaške straže v Šentjoštu)

Pokol Romov iz Kanižarice pri Črnomlju

V nedeljo 19. julija 1942 zgodaj zjutraj so partizani Belokranjskega odreda obkolili romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju. Prebudili so še speče prebivalce in jim ukazali, naj se zberejo na cesti, obenem pa že začeli požigati njihove skromne domove. Le redki so tedaj uspeli pobegniti, vse ostale pa so v deževnem nedeljskem jutru odgnali mimo Dragovanje vasi proti Doblički Gori in Mavrlenu. Pretresljiv je bil pogled na ženske z otroki v naročju, drugi otroci pa so se mamic držali za krilo. Nenavadna je bila tudi slika zvezanih moških, ki so na ramah nosili zaklane kozličke. Dva dni kasneje so vse te jetnike, tudi ženske in otroke, tudi dojenčke pokončali v gozdu blizu Mavrlena. Po italijanskem poročilu je bilo tedaj odpeljanih 61 Romov, nekatera poročila pa menijo, da jih je bilo precej več. (Zaveza št. 43, str. 13 – Zamolčani genocid; Zaveza št. 48, str. 16 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)

Smrt vidovskega župnika Karla Žužka

Na vidovski planoti nad Cerknico je po 1. juniju 1942 vladala revolucionarna oblast, izvajala agrarno reformo in delila zemljo svojih nasprotnikov. Kljub svarilom nekaterih faranov je župnik Žužek zaprosil novo oblast za dovoljenje za potovanje v Cerknico. Z dovoljenjem v žepu je 14. julija 1942 odšel na pot, vendar ni prišel daleč. Le nekaj sto metrov od vasi so ga ustrelili, zvlekli pod cesto in površno zakopali. Pozneje so razširili vest, da so ga morali ustaviti, ker je nameraval odnesti Italijanom seznam članov OF na Vidovskem. Ko je samo nekaj dni zatem na planoto udarila ofenziva, so Italijani naredili pravi masaker nad prebivalci, ki bi ga verjetno župnik vsaj delno preprečil, če bi bil še živ. (Zaveza št. 25, str. 10 – Teror povzroči državljansko vojno)

Zakaj so se Meniševci uprli boljševiškemu nasilju?

Že 19. oktobra 1941 so partizani v sodelovanju z nekaterimi domačini napadli Italijane v Bezuljaku. Italijani so zato zaprli okrog 50 domačinov, vendar so jih kmalu izpustili, saj jim niso mogli dokazati zveze z napadom. Tedaj je tudi župnik Turk v cerkvi javno svaril pred „podvigi nerazsodnih ljudi, ki povzročajo samo gorje in škodo“. Partizani so imeli taborišče v Zali, kasneje pa pri kožljeških žagah. Ko med domačimi fanti ni bilo pravega odziva za odhod v gozd, je neki partizan na Kožljeku opozoril: „To vas ne bo rešilo. Vaša usoda je kljub temu v naših rokah. Le nekaj strelov bomo na pravem kraju oddali in Kožljek bo gorel.“ Napoved se je uresničila 4. julija 1942, ko so partizani pri Kožljeku oddali nekaj strelov na Italijane in se umaknili, oni so pa nato požgali celo vas. Vaščani, ki so tedaj že poznali zgodbo o dekletih in drugih žrtvah Krimske jame, pa še vedno niso bili navdušeni za partizane.
V viharni noči 27. julija so partizani v Begunjah kruto umorili Janeza Hitija, njegovega brata Franceta pa odpeljali s seboj in ga kasneje vrgli v Mihčevo brezno. Ta zločin je bil neposredni povod, da so se Meniševci odločili za samoobrambo. Vedeli so, da bi partizani tisto noč iz Begunj odpeljali še več mož in fantov, če jim načrtov ne bi prekrižal strel, ki je zadel Janeza. Vedeli so, kaj so Italijani naredili z moškimi iz Otav. Stiska je prikipela do vrhunca. (Zaveza št. 24, str. 12 – Komunisti udarijo po Menišiji; Zaveza št. 68, str. 14 – Boj Meniševcev za golo življenje)

V nedeljo 26. julija 1942 proti večeru je v župnišče na Zaplani vdrla skupina partizanov. Pri tem so na župnišče streljali, kot da bi bili v njem oboroženi nasprotniki, čeprav je le malo pred tem bil tu župnikov gimnazijski sošolec, partizan, ki je lahko ugotovil, da v hiši razen župnika in njegovih domačih ni nikogar. Ob vpadu je bil župnik lažje ranjen, pa so ga kljub temu odpeljali s seboj na Vranje pečine, kjer so ga zasliševali in mučili, nato pa na pol živega vrgli preko pečine. Niso ga pokopali, ampak nametali nanj samo nekaj skal in vej. (Zaveza št. 5 – Vrhnika – poletje 1942; Zaveza št. 51 – Duhovnik Jože Geoheli; Zaveza št. 83, str. 23 – V viharju boljševiškega terorja)

Umor prvega belokranjskega duhovnika in njegovih sosedov

9. junija 1942 se je partizanska patrulja z Brezove rebri pojavila na Krvavčjem Vrhu. Odpeljali so duhovnika Jožefa Kofalta in 41-letnega kmečkega gospodarja Jožeta Pluta ter njegovo ženo Frančiško. Kofalt je leta 1934 pel v Semiču novo mašo in bil nato kaplan v Leskovcu pri Krškem, dokler ga Nemci niso izgnali na Hrvaško, od koder je po nekaj mesecih prišel v rojstni kraj in živel pri materi in teti. Pribežal je pred Nemci, umorili pa so ga partizani, ki so govorili, da se borijo proti okupatorjem. In zakaj so umorili Plutova? So ju imeli zato za nevarna, ker sta bila napredna kmeta? (Zaveza št. 46, – Poligoni zločina, Brezova reber)

Italijanske represalije zaradi partizanske zasede pri Cestah

11. junija 1942 so partizani – večinoma so bili to fantje z Logaškega in Rovtarskega, ki so posebej zato prišli s Ključa – pri zaselku Ceste, ob cesti Logatec-Rovte, iz zasede napadli italijansko kolono, ki je v Rovte peljala hrano za vojake in domače prebivalstvo. Štirje Italijani so bili pri tem mrtvi in zato so Ceste požgali, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Čeprav so napad začeli partizani in je iniciativa bila v njihovih rokah, so Italijani zasegli partizanski puškomitraljez, na katerem je bil podpis Franca Hladnika s Petkovca. Italijani so naslednji dan pridrli na Petkovec, prijeli Franca Hladnika in 18-letnega Janeza Cigaleta ter ju ubili na robu bližnjega gozda. Ljudje so bili prepričani, da je bil mitraljez Italijanom namerno podtaknjen in so imeli Hladnika ter Cigaleta za žrtvi revolucije. (Zaveza št. 52, – Pomlad in poletje 1942)

Umor Mravljetovih na Brezovici ter horjulskega župana Bastiča in njegove žene

13. junija 1942 zvečer, bil je petek, so partizani, ki so prišli s Ključa, pri Mravljetovih na Brezovici ubili očeta Antona in sinova Franceta ter Vinka, Toneta pa odpeljali s seboj in ga umorili na Ključu. Naslednji večer so v Ljubgojni na domu horjulskega župana Ivana Bastiča vse izropali, župana in njegovo ženo Marjano pa odpeljali s seboj in ju v zgodnjem nedeljskem jutru umorili komaj 1 km od doma. Sin Lojze je po pogrebu staršev izrekel znane besede: „Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil:“ (Zaveza št. 35, – V dolino je stopil umor; Zaveza št. 17, – Vas na robu polhograjskega hribovja)

Mračen kresni večer v Rožnem Dolu pri Semiču

Na kresni večer, 23. junija, so se partizani s Kleča pod Mirno goro oglasili v podružnični šoli v Rožnem Dolu in zahtevali, da upraviteljica Marica Nartnik gre z njimi na zaslišanje. Zaman se je učiteljica branila, da ponoči ne bo šla od doma, zaman so bile materine prošnje, naj hčerko pustijo, ker je bolehna. Odpeljali so jo, bolje rečeno odvlekli, v taborišče in po zasliševanju in mučenju umorili. Po več mesecih se je zvedelo za njen grob in 1. aprila 1943 so vaški stražarji prepeljali njene posmrtne ostanke v Semič. Nartnikova je bila ena tistih učiteljic, ki so svoje življenje posvetile vzgoji preprostih kmečkih otrok. Bila je članica Katoliške akcije in je poleg rednega dela v šoli skrbela tudi za versko in kulturno vzgojo deklet v Rožnem Dolu. Pri tem ji je pomagala Karlina Jakša s Pribišja, ki je bila sicer zaposlena kot služkinja v Ljubljani. Njo so umorili na Brezovi rebri malo prej kot Nartnikovo. (Zaveza št. 22, str. 18 – Umor na Kleču pod Mirno goro; Zaveza št. 46, str. 21 – Poligoni zločina)

Rešenci z vlaka in Krimska jama

V nedeljo 28. junija 1942 so Italijani v obširni raciji, ki je zajela predvsem Bežigrad, deloma pa tudi Moste in Zeleno jamo, prijeli veliko Ljubljančanov. Na dvorišču Belgijske kasarne so jih „sortirali“ in določene za internacijo še isti večer v živinskih vagonih odpeljali proti Italiji. Pri Verdu so vlak z interniranci napadli partizani. Prav to noč je namreč Druga grupa odredov nameravala prestopiti železniško progo in preko Polhograjskih hribov oditi na Gorenjsko. Z napadom na vlak naj bi zamotili Italijane in omogočili grupi varen prehod preko proge. Partizani, ki niso vedeli, kdo je na vlaku, so tako rešili več kot 300 internirancev in jih odgnali v taborišče pri kožljeških žagah v bližini Krimske jame. Na izbiro so jim dali tri možnosti: da se pridružijo partizanom, da se vključijo v delovno enoto na Kočevskem in da se vrnejo domov. Tiste, ki so se prijavili za povratek domov – menda jih je bilo 12 – so takoj ločili od ostalih in močneje zastražili, saj so jih obsodili za izdajalce. Čeprav do danes za to ni dokaza, se sklepa, da se je njihova pot končala v Krimski jami. Krimska jama je bila tedaj že znana kot kraj, kjer so partizani obračunavali s svojimi nasprotniki oziroma tistimi, ki so jih smatrali za nasprotnike. (Zaveza št. 48, str. 42 – Osvoboditev; Zaveza št. 50, str. 39 – Osvoboditev; Zaveza 25, str. 10 – Teror povzroči strah in državljansko vojno)

„Osvobodilni boj“ v šentjernejski dolini

Avgusta 1941 je za kaplana v Šentjernej prišel Vinko Kastelic, ki je leta 1940 pel novo mašo v rojstnem Šmihelu pri Žužemberku in nato še eno leto nadaljeval bogoslovne študije. Njegov brat Jože, izseljenski duhovnik v Argentini, se je nekaj let prej ponesrečil v argentinskih gorah, drugi brat Anton pa je bil do nemške zasedbe župnik na Jesenicah. Novi šentjernejski kaplan se je z vnemo lotil dela in med drugim prevzel tudi skrb za komaj začeto Katoliško akcijo kmečkih fantov. Šentjernejčani so prve partizane, „ki so na kapah še nosili slovenske zastavice“, kot je nekje zapisal Ivo Pirkovič, večinoma gledali s simpatijo in jih imeli za četnike. Kaplan Kastelic, ki je seveda imel o komunizmu razčiščene pojme, je o tem včasih tudi na prižnici kaj omenil. Janez Guštin, eden izmed članov njegove Katoliške akcije, je bil pozimi 1941/1942 na posebnem tečaju za kmečke fante v Ljubljani, za kar so seveda zvedeli tudi nasprotniki. Poleg tega so odkrili tudi povezavo med novomeško nacionalno ilegalo in Šentjernejem. To je bilo dovolj za smrtno obsodbo kaplana Kastelica. Prijeli so ga 27. junija popoldne, ko je šel v Šmarje pripravljat otroke na prvo obhajilo. Že nekaj dni prej so odpeljali v gozd Janeza Guština, Antona Krhina in Jožeta Luzarja; vsi so bili člani Katoliške akcije in vse so mučili in umorili. (Zaveza št. 29, str. 28 – Dvojna vloga začetnih komunističnih zločinov)

Župnik Janko Komljanec se ni hotel umakniti

Janko Komljanec je bil v Prečni pri Novem mestu več let kaplan, leta 1937 pa je bil prav tam umeščen za župnika. Ko so v aprilu 1941 tudi v njegovi župniji zbirali podpise za priključitev Nemčiji in na podružnični cerkvi v Zalogu izobesili nemško zastavo s kljukastim križem, je temu nasprotoval in se sam s študentom Tršarjem povzpel v zvonik ter odstranil zastavo. Kljub temu je pri partizanih že zgodaj dobil črno piko, ker je govoril o nevarnosti fašizma, nacizma in komunizma. Ko so Italijani uvedli posebna dovoljenja za vožnjo s kolesom, je rekel, da raje hodi peš, kot bi se klanjal okupatorju, je pa vendar šel prosit za Frančka Sajeta, kasnejšega avtorja knjige Belogardizem, ki so ga zaprli zaradi sodelovanja s partizani. Prav Saje je bil potem med tistimi, ki so Komljanca 15. junija 1942 odpeljali na grad Hmeljnik in ga obsodili na smrt. Ko so mu že pred tem grozili, so ga mnogi nagovarjali, naj se za nekaj časa umakne v Novo mesto, on pa o tem ni hotel nič slišati. Hkrati z župnikom so tedaj odpeljali tudi farovškega hlapca Lojzeta Pašiča in Antona ter Lojzeta Murglja z Dalnjega Vrha. Vse štiri so 17. junija pokončali v dolinici za Hmeljnikom. (Zaveza št. 50, str. 23 – Vsak odpor zunaj Partije je izdaja)

S čim sta si zaslužila smrtno obsodbo župnik Nahtigal in kaplan Cvar iz Šentruperta?

17. junija zvečer, ko so bili župnik Komljanec in sotrpini iz prečenske fare že v grobu, so partizani prišli v Šentrupert in odpeljali župnika Franca Nahtigala in kaplana Brulca. Iskali so tudi kaplana Franca Cvara, ki pa se je tisti dan umaknil k salezijancem v grad Škrljevo, da bi se v miru pripravil na smrt, ki jo je pričakoval. Njega so aretirali naslednji dan popoldne. Brulca so potem izpustili, župnika in kaplana Cvara pa umorili v gozdu pod Cirnikom. Hkrati z njima je moral umreti tudi Anton Jamnik, ki je kot begunec pred Nemci živel v Šentrupertu. Nekaj dni pred tem je iz doline odšlo več fantov, da bi se pridružili nacionalni ilegali. Ivan Korošec v svoji knjigi Prva nacionalna ilegala str. 58 piše, da šentrupertska duhovščina ni imela povezave z odhodom teh fantov in da je župnik Nahtigal celo svaril pred tem, ker se mu je zadeva zdela prezgodnja in bi utegnila prinesti več škode kot koristi. Na letakih, ki so jih tedaj nabili po Šentrupertu, pa je pisalo, da so bili župnik Nahtigal, kaplan Cvar in drugi obsojeni na smrt zaradi Osvobodilni fronti sovražnega in slovenskemu narodu škodljivega delovanja. (Zaveza št 50, str. 26)

Hubert Leiler, prva duhovniška žrtev boljševiškega terorja

Rojen je bil leta 1894 v Ribnici na Dolenjskem. Po končani gimnaziji v Ljubljani je vstopil v bogoslovje in leta 1917 v Trstu prejel mašniško posvečenje. Do leta 1932, ko se je zaradi fašizma umaknil v Slovenijo, je bil kaplan in župnik na Tržaškem. Ob začetku druge svetovne vojne je bil bolniški duhovnik v zdravilišču na Golniku. Naposled se je pred Nemci umaknil v Ljubljano. Tu sta ga februarja 1942 ustrelila dva vosovca in za posledicami ran je 21. marca 1942 umrl v ljubljanski bolnišnici. Postal je žrtev komunizma potem, ko se mu je uspelo rešiti pred fašističnim in nacističnim preganjanjem. (Palme mučeništva, str. 71; Zaveza št. 81)

OF izda Italijanom bivše jugoslovanske oficirje

V prvem letu vojne se je v Ljubljanski pokrajini znašlo nad tisoč nekdanjih oficirjev in podoficirjev, največ jih je seveda bilo v Ljubljani in med njimi precej neslovenskih. Italijani so jim dovolili bivanje in jim celo dajali skromno podporo. Eden izmed njih je bil polkovnik Jaka Avšič, ki ga je Mihajlović v začetku postavil za svojega namestnika za Slovenijo. Partija je skušala tudi oficirje pridobiti za takojšen oborožen nastop proti okupatorju, toda odziv je bil slab, ker je bila večina prepričana, da je treba z nastopom oboroženih oddelkov počakati do primernega trenutka. Ko so se pogajanja med Mihaljovićem in Titom razbila, je Avšič prestopil na partizansko stran in z njim se je vključilo v sodelovanje z OF tudi okrog 80 oficirjev. Partija, ki je v preostalih oficirjih videla nevaren potencial, se je odločila, da jih izda Italijanom in jim je v imenu OF po javni pošti poslala pozive za vstop v partizansko vojsko. Okupator je seveda opazil stotine enakih poštnih ovojnic, poziv je bil razkrit in dne 19. marca 1942 je bilo več kot tisoč oficirjev in podoficirjev poslanih v internacijo. (Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem, str. 172)

Italijansko maščevanje nad nemočnimi prebivalci vasi Koreno nad Horjulom

Na samotni Lešnjakovi domačiji med Samotorico in Korenom nad Horjulom je od konca septembra 1941 delovalo partizansko šolsko taborišče. Za zvezo taborišča z Ljubljano je s pomočjo horjulske Partije in OF skrbel dr. Cene Logar, ki je bil neposredno povezan s Kidričem. Preko Horjula so k četi iz Ljubljane prihajali novinci in oskrba pa tudi inštruktorji kot Franc Leskošek, Marjan Brecelj in drugi. Od tu so partizani v začetku decembra šli v napad na železniški most pri Preserju. Ker leži Lešnjakova domačija v dolinici, od koder ni nobenega razgleda, je poveljstvo čete konec februarja 1942 postavilo stražo na hribu pri Korenu, kjer je bil dober pregled proti Horjulu. Seveda so partizansko stražo kmalu opazili tudi Italijani in 3. marca 1942 je prišlo do spopada. Italijani so potem na Korenu požgali več domačij, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Do taborišča so prišli šele 8. marca, ko so  partizani že odšli drugam. (Zaveza št. 64, str. 20)

Italijanske represalije na Spodnjem Brezovem

Četa partizanov s Pugleda je 13. marca 1942 postavila zasedo na cesti Višnja Gora – Grosuplje na Stehanu. V prvem avtomobilu, ki so ga ustavili, sta bila dva Italijana mrtva, vozilo pa uničeno; šofer drugega avtomobila, v katerem se je vozil italijanski general, je uspel  še pravi čas obrniti in se umakniti. Partizani so se vrnili v svoje taborišče, na kraj napada pa je kmalu prišla močnejša italijanska enota s policijskimi psi, ki so odkrili sledi na Spodnje Brezovo. Partizani so res bili v vasi, preden so odšli v zasedo. Italijani so zato na Brezovem požgali več hiš in gospodarskih poslopij, moške pa odgnali na zaslišanje v Višnjo Goro. Ljudje so se pritoževali, zakaj so partizani prišli v vas, če so se pripravljali na akcijo, in jih tako izpostavili okupatorjevemu nasilju. (Zaveza št. 46, str. 32 – O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari)

Iz dnevniških zapisov Mirka Geratiča

25. marec 1942
Kikljeva mama je prispela včeraj v Ljubljano. Prejela je brzojavko, da naj pride nujno v Ljubljano radi Jaroslava. Ni slutila, kaj prikriva brzojavka. Dospela je. Tu pa je zvedela grozno resnico. Uboga mati –
žalostna Mati božja naj jo tolaži. / … / Popoldne je bil pokopan Hubert Leiler. Množica ljudi ga je pospremila na božjo njivo. Pogrebni obred je opravil škof dr. G. Rožman. V slovo mu je govoril dekan Škrbec, na podlagi reka: »Kaj sem Ti storil, ljudstvo moje, ali s čim sem Te užalil, odgovori mi!« Razgalil je vso grdobijo in zločinsko delo Osvobodilne fronte, ko je pokazal na zadnje požige na Golem in Kureščku, katerih so sokrivi partizani s svojim zločinskim delom. Da, kdaj bodo prišli ljudje k pameti? Saj se celo med nekaterimi duhovniki najdejo, ki zagovarjajo O. F.! Strašna slepota je človeka! / … /

28. marec 1942
Sinoči so partizani zopet na ulici ustrelili tri moške in eno žensko, ker so bili baje ‘izdajalci’. Tako sem danes slišal zunaj na ulici. Zdi se, da je Ljubljana slepa in naivna ali pa zlobno neumna. Doslej
se še ni znašla, temveč slepo gre za komunističnimi partizani. Vsaj iz govorjenja na ulici in v lokalih je to spoznati. Hvala Bogu, da je prevzvišeni g. škof dr. Rožman v zadnjih dneh tako odločno nastopil ter obsodil zločinstva partizanstva. Jaroslav, naj bi ne bila tvoja kri prelita zaman. Prosi za nas in za tiste, ki še niso spregledali.“ (Zaveza 81 – Iz dnevniških zapisov Mirka Geratiča – Iz dnevnika II)

Med zgodnjimi žrtvami boljševiškega terorja pred sedemdesetimi leti, spomladi 1942 v Ljubljani, sta bila študenta – takrat bi rekli akademika – Franček Župec in Jaroslav Kikelj.

Franček Župec je bil rojen leta 1920 v Borovcih pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v Slovenski Bistrici, kjer je oče leta 1924 kupil manjšo kmetijo. Leta 1932 je začel obiskovati klasično gimnazijo v Mariboru. Po maturi leta 1940 se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. S pomočjo znancev, ki so bili blizu Slovenski dijaški zvezi, se je aktivno vključil v takratno študentsko življenje in postal zelo dejaven na športnem področju. Italijani, ki so aprila 1941 zasedli Ljubljano, so grozili, da bodo prebegle štajerske in gorenjske študente pregnali ter zaprli univerzo. Zahtevali so ustanovitev posebne študentske organizacije pod svojim nadzorom. Župec, ki je bil tedaj tajnik Akademskega športnega kluba, je po posvetovanju s profesorji in na prošnjo rektorja univerze prof. Milka Kosa privolil, da je bil imenovan v odbor te nove organizacije. Komunisti, ki so bili zainteresirani za ukinitev univerze, so prepovedali sodelovanje v novi organizaciji. Zasledovali so člane direktorija, jih obtoževali izdajstva in jim grozili s smrtjo. Grožnja se je uresničila: Župec je 16. marca 1942 zvečer na Prisojni ulici v Ljubljani padel pod streli. (Več: Zaveza št. 64, Franček Župec – obletnica smrti; Zaveza št. 47, Trije grobovi na Žalah.)
Jaroslav Kikelj se je rodil 15. maja 1919 na Opčinah pri Trstu v železničarski družini. Pozneje je živel v Mariboru, kjer se je šolal na klasični gimnaziji. Leta 1939 je prišel v Ljubljano in se vpisal na medicinsko fakulteto. V Mariboru je bil član Marijine kongregacije, v Ljubljani pa je kmalu postal vodilni član in predsednik študentske podzveze Mladcev. S profesorjem Ernestom Tomcem se je udeležil dveh tečajev v Bohinju (1939 in 1940), pa tudi tečaja, ki je bil leta 1941 deloma v Ljubljani deloma v Šentjoštu nad Horjulom. Ker je bil predsednik študentskega medicinskega društva Vir, je tudi on postal član direktorija univerzitetne organizacije, ki je bila ustanovljena na zahtevo Italijanov, s čimer je tudi on pomembno pripomogel k ohranitvi ljubljanske univerze med vojno. To je bilo seveda v nasprotju z načrti komunistične OF glede univerze, zato je 18. marca 1942 v Streliški ulici v Ljubljani padel pod kroglo vosovskega morilca. Ob grobu mu je govoril škof Rožman. Kardelj je 29. marca 1942 pisal Titu: »Ljubljanski škof je dva študenta razglasil za krščanska mučenca in sedaj vodi ostro kampanjo proti OF in KP.« (Palme mučeništva, str. 381; Dr. Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 383; Zaveza št. 47; Miloš Metlikovič, Jaroslav Kikelj – v: Slovenec 1. 2.–12. 4. 1996; Vinko Škafar, Jaroslav Kikelj – Slomškova založba Maribor, 2001.)

Pred sedemdesetimi leti

Dne 30. januarja 1942 je bogoslovec Lojze Hostnik v svoj dnevnik zapisal: „Odločili smo se za trpljenje.“ Vemo, kaj je Hostnik s temi besedami vzel nase. Zapisi v dnevniku mladega semeniščnika nam kažejo globino človeka, ki je nazadnje daroval svoje življenje kot mnogi drugi. (prim. Zaveza 77, Mesto na gori, Iz dnevnika Lojzeta Hostnika)

Dne 1. februarja 1942 je izšla šesta številka Svobodne Slovenije, ki je pod naslovom „Ne tirajte slovenskih družin v žrelo gestapa“ prinesla poročilo o dražgoški bitki in o krutem nemškem maščevanju nad vaščani. Poročilo se zaključi z vprašanjem, zakaj glasilo OF Slovenski poročevalec tako kratko omenja dogodke v Dražgošah, o žrtvah in strašnih grozotah pa sploh ne govori. (prim. Zaveza 32, Prvo leto okupacije)

8. februar je bil pred 70 leti pomenljiv dan. Takrat je Slovenski poročevalec takole poročal: „Slovenske narodne množice vneto pozdravljajo tolmačenje izvršnega odbora OF, ki napoveduje, da bo kaznovan s smrtjo vsak poskus, organizirati na slovenskem ozemlju kakršno koli vojaško formacijo izven slovenskih narodno osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite. Zatrite do kraja vse protiljudske in protinarodne elemente, vse podpihovalce državljanske vojne, vso peto kolono – tako pravijo slovenski rodoljubi.“
V isti številki ilegalnega glasila beremo tudi „Pismo plenumu OF“, ki ga piše neki terenski odbor OF: „Odločno zahtevamo smrt izdajalcem slovenskega naroda in smrt beli gardi. Odločno smo proti vsakemu organiziranju izven OF. Izjavljamo, da bomo proti vsakemu takemu grupiranju izven OF nastopili z orožjem! Hočemo enotnost slovenskega naroda!“ (prim. Zaveza 22, Komunistični teror nad slovenskimi učitelji leta 1942)

Na današnji dan, 18. februarja 1942, so vpričo žene in šestih otrok ustrelili lovskega in gozdnega čuvaja Naceta Križmana iz Borovca – novica o Križmanovi smrti je ljudi vznemirila, a mislili so, da je bil Križman pač nekomu na poti kot gozdni in lovski čuvaj. (Zaveza 7, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije)

20. februarja 1942 so člani VOS opravili „justifikacijo“ tudi nad Avgustom Praprotnikom, ki je bil od srede dvajsetih let prejšnjega stoletja med vodilnimi predstavniki industrijskega podjetništva na Slovenskem. Zapis o umoru se je ohranil v arhivih vosovskih likvidacij; ovrednotenje tega in premnogih pobojev čaka na objektivno obravnavo zgodovinarjev. (prim. Zaveza 76, Iz arhiva vosovskih likvidacij)

Ne pozabimo jih.

Vosovski umori konec leta 1941 in v začetku 1942

Poglavitna naloga Vos, na katero je bil Kardelj tako ponosen, je bila zasledovanje in pobijanje domačih političnih nasprotnikov. Pred sedemdesetimi leti, konec leta 1941 in v začetku 1942, so se zlasti v Ljubljani vrstile likvidacije resničnih in samo domnevnih nasprotnikov OF in partije.
Dne 4. decembra ob pol dveh popoldne je v bližini cerkve sv. Jerneja v Šiški, zadet od strelov vosovskih atentatorjev, umrl 23-letni inženir montanistike Fanouš Emmer. Njegov oče Franc Emmer, po rodu Čeh, je bil pred vojno zaposlen pri okrajnem glavarstvu v Kranju, mati je pa bila iz znane kranjske družine Šavnikovih. Že v začetku maja 1941 se je Fanouš zaradi Nemcev umaknil v Ljubljano, kjer je takoj začel z organizacijo odpora proti okupatorju, najprej med bivšimi jugoslovanskimi oficirji, nato še med študenti. Pri tem delu je prišel v stik tudi s komunistično organizacijo. V uradnem poročilu o njegovi smrti, ki ga je 9. decembra 1941 objavil Slovenski poročevalec, je menda prvič omenjen izraz »bela garda«, domoljubni Emmer pa je prikazan kot agent gestapa. (Več: Zaveza št. 66, Fanouš Emmer)

Nekaj dni po Emmerjevem umoru, 11. decembra 1941, je bil v Polju pri Ljubljani na poti domov ustreljen sindikalist Vinko Vrankar. (Več: Zaveza št. 47, str. 92: Ustanovitev vaške straže pri Devici Mariji v Polju)
<p style=”margin-bottom: 0cm” align=”JUSTIFY”> V poročilu, ki ga je 9. decembra 1941 objavil Slovenski poročevalec, med drugim piše, da je Fanouš Emmer vlomil pri idustrialcu Avgustu Praprotniku in mu izmaknil neke dokumente ter denar. Praprotnika so vosovci ustrelili 20. februarja 1942 sredi Ljubljane. (Več: Zaveza št. 76, str. 75: Iz arhiva vosovskih likvidacij)

Slovenska zaveza

Večkrat slišimo, da legitimni predstavniki predvojne oblasti na Slovenskem v začetku okupacije niso znali usmeriti narodnih sil k enotnemu cilju in s tem preprečiti revolucijo. Ali je bilo v danih razmerah to sploh mogoče? Ali je bil slovenski demokratični tabor res zadovoljen z okupacijo in ni podvzel nobenih ukrepov proti njej? Slovenska ljudska stranka, ki je bila na zadnjih predvojnih volitvah prepričljiva zmagovalka, je le dober mesec po začetku okupacije ustanovila ilegalno vojaško organizacijo Slovensko legijo, nekoliko kasneje pa sta bili ustanovljeni še Sokolska in Narodna legija. Cilj vseh treh je bil upor proti okupatorju v primernem trenutku.
Le nekaj ur po nemškem napadu so se v Ljubljani zbrali predstavniki slovenskih političnih strank in ustanovili Narodni svet, ki pa so ga Italijani kmalu razpustili. Komunistična partija kot ilegalna organizacija v ta svet ni bila sprejeta. Predlog nekaterih, da bi tedaj vzpostavili neko podtalno narodno oblast, je bil zavrnjen, češ da se je treba dogovoriti z begunsko vlado. Šele po dolgih pripravah je bila spomladi 1942 ustanovljena Slovenska zaveza, v katero so bile vključene vse slovenske politične stranke razen komunistične partije, pa tudi z njo naj bi dosegli sporazum o enotnem nastopanju proti okupatorju ali vsaj o medsebojni toleranci. (Več: Zaveza št. 42: Slovenska Zaveza; Zaveza št. 49, str. 97: Spomini in pogledi; Zaveza št. 1: Slovenska zaveza).