KategorijaKaj je treba vedeti

Poboji nasprotnikov komunistične revolucije

P
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Poboji nasprotnikov komunistične revolucije, ki so jih komunisti v Sloveniji izvedli med vojno 1941–1945 in po končani vojni do konec januarja 1946, predstavljajo najhujšo obliko revolucionarnega nasilja. Komunisti so zanje uporabljali izraza »likvidacija« in »justifikacija«. Ker so predstavljali grobo kršitev tedanjega mednarodnega humanitarnega vojnega prava, jih je treba obravnavati kot zločin proti človečnosti. Na Slovenskem so komunisti že med vojno pobili okoli 4.200 civilistov, ki so jih označili za »narodne sovražnike«. Še strahotnejše razsežnosti pa je pobijanje »narodnih sovražnikov« dobilo v prvih mesecih po končani vojni leta 1945. Tedaj je bilo brez vsakega predhodnega sodnega postopka pobitih okoli 12.000 pripadnikov Slovenskega domobranstva in verjetno blizu 100.000 pripadnikov vojaških formacij in civilistov iz drugih delov Jugoslavije, ki so bili v Sloveniji zajeti na umiku v Avstrijo, ali pa so jih Jugoslovanski armadi na avstrijskem Koroškem s prevaro izročili Britanci. Poboje je organiziral in vodil Oddelek za zaščito naroda (OZNA), ki je predstavljala tajno politično policijo komunistične partije, izvajali pa so jih pripadniki Korpusa narodne obrambe (KNOJ). Izvajali so jih naskrivaj na skrivnih lokacijah. Kot za to primerne lokacije so jim služila kraška brezna in jame, protitankovski jarki, opuščeni rudniški rovi in ugreznine, ki so nastale zaradi izkopa premoga. Na območju Slovenije je bilo doslej odkritih več kot 600 prikritih grobišč oziroma morišč. Najbolj množična grobišča se nahajajo v Kočevskem rogu, na območju Tezenskega gozda pri Mariboru, Starega Hrastnika, v Hudi jami (Barbarin rov), v bližnji in širši okolici Celja, v Dobovi, Crngrobu in na območju Kamniške Bistrice. Da bi komunistična oblast ta svoj zločin prikrila, je minister za notranje zadeve pri Narodni vladi Slovenije Zoran Polič 12. julija 1945 vsem okrožnim narodnoosvobodilnim odborom izdal ukaz, da je treba vsa ta grobišča zravnati z zemljo, kar je bilo tudi izvedeno.

Podatki o prikritih vojnih grobiščih so vzeti iz Evidence prikritih vojnih grobišč, ki jo je pripravil prof. dr. Mitja Ferenc. Podatke lahko pregledate s pomočjo zemljevida ali seznama. Opozorilo: prenos koordinat na GoogleMaps zemljevid ni popolnoma natančen, izvorni in točni podatki so na strani Geopedie.

Vetrinjska tragedija

V
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Na Vetrinjskem polju so bili poleg slovenskih domobrancev in skupine četnikov, ki so sestavljali Slovensko narodno vojsko, ter slovenskih civilnih beguncev tudi srbski protikomunisti, ki pa so si postavili zasilne šotore v posebnem taborišču na drugi strani polja. Proti koncu meseca maja so angleške vojaške oblasti sporočile, da bodo vse begunce, vojake in civiliste prepeljali iz Vetrinja, kjer so prebivali na prostem pod šotori in zavetji iz vej, v novo taborišče blizu Palmanove v Italiji. Najprej so odpeljali iz vetrinjskega taborišča Srbe in manjšo skupino Hrvatov. Med 27. in 30. majem leta 1945 pa so s tovornjaki iz Vetrinja odpeljali oddelke Slovenske narodne vojske in jih na železniških postajah spravili na tovorne vlake, ki pa niso vozili v Italijo, kot so obljubljali Angleži, temveč v Jugoslavijo. Po angleških zapiskih je bilo tiste dni izročenih komunistom v Jugoslavijo 11.850 Slovencev.
Angleško vojaško poveljstvo je izročilo domobrance in ostale protikomuniste v roke partizanom, v zameno so se partizanske enote umaknile s Koroške. Ta dogovor je bil sklenjen med angleškim brigadirjem Tobyem Lowom in jugoslovanskim polkovnikom Francem Hočevarjem. Angleži so nameravali v Jugoslavijo vrniti tudi civilne slovenske begunce. Tega niso storili zaradi posredovanja zdravnika dr. Valentina Meršola, civilnega predstavnika slovenskih beguncev na Vetrinjskem polju, kanadskega majorja Barreja in skupine angleških častnikov, med katerimi je bil tudi znani John Corsellis. Ti ljudje so z vračanjem civilistov odlašali toliko časa, da je prišel na Koroško maršal Aleksander, poveljnik zavezniških sil na jugu Evrope, ki je vračanje beguncev ustavil.
Partizani so izročene domobrance razdelili najprej po različnih koncentracijskih taboriščih, kjer so jih stradali in mučili. Glavna taborišča z ujetimi domobranci so bila Teharje, Kranj, Št. Vid (»škofovi zavodi«) in Škofja Loka. Od tam so v začetku junija vozili zvezane domobrance na skrivna morišča. Takih morišč je v Sloveniji zaenkrat odkritih nad 600, a še vedno odkrivajo nova. Največ ujetnikov so komunisti pomorili v breznih Kočevskega roga, v rovih Hrastniškega rudnika pa tudi v bližini teharskega taborišča.
Poročila o teh dogodkih imamo od živih prič, ki so se rešile – nekatere iz koncentracijskih taborišč, nekatere na poti na morišča in nekatere celo iz brezen, kamor so jih pahnili partizani. Med temi so svojo čudežno rešitev opisali in objavili bivši domobranci Milan Zajc, Tone Petkovšek, Vencelj Dolenc in France Dejak.
Komunistična oblast v Sloveniji je ta množični zločin tajila več kot 40 let, zdaj pa je jasno, da je bilo takrat na Slovenskem pomorjenih poleg Slovencev še nad 100.000 oseb drugih narodnosti, ki so jih partizani ujeli na begu k zahodnim zaveznikom.

Umik na Koroško

U
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Omenjeni dogodki pa niso spremenili vojaškega položaja, ki se je zgrinjal nad Slovenijo. V smeri proti Italiji se je lahko umaknilo k zahodnim zaveznikom le okrog 2000 primorskih domobrancev. Za večino je ostala odprta le pot na Koroško, kjer so angleški oddelki že zasedli Celovec in prišli do reke Drave.
Hitro napredovanje partizanov, ki so postali med tem del Titove jugoslovanske armade, je preprečilo umik domobranskega bataljona v Novem mestu, pod poveljstvom stotnika Stamenkoviča, ki je štel okrog 1800 mož. Ko so ti videli, da so odrezani od glavnine, jih je poveljnik razpustil z navodilom, naj skušajo v manjših skupinah priti čez mejo na Koroško. Nekaterim se je to posrečilo, nekaj se jih je še dolgo po koncu vojne skrivalo pred partizani v bližini doma, ostale pa so partizani ujeli in pomorili. Ista usoda je doletela tudi domobranske ranjence, ki jih je bolniški vlak peljal iz Ljubljane proti Koroški. V bližini Radovljice so ga zajeli partizani. Lažji ranjenci so se pravočasno z begom rešili, težje ranjene pa so partizani pomorili.
Civilni begunci, ki so zadnje tedne prihajali v Ljubljano z Dolenjske in Notranjske, so se prve dni maja pričeli pomikati po gorenjski cesti proti Kranju. Ljubljano so zapustili domobranci in zadnji begunci 9. maja 1945 zvečer. Naslednji dan so mesto brez boja zasedli partizani. Glavnina domobrancev, skupno okrog 12.000 mož, se je umikala skozi Kranj in Tržič na Koroško. Istočasno je šlo v isti smeri tudi okrog 8.000 civilistov, v glavnem družine, nekateri z vozovi, ki so jih vlekli konji, večina pa je hodila peš. Ta dolgi sprevod beguncev so med potjo v bližini Tržiča partizani nekajkrat napadli, a so jih enote gorenjskih domobrancev in udarni bataljon majorja Cofa uspešno zavrnili. Beguncem se je po nekaj dneh posrečilo, da so pod varstvom domobranskih čet prišli na Ljubelj in skozi takrat še nedokončani predor na Koroško. Na koncu begunske kolone je kot zadnja zaščitnica skozi ljubeljski predor odšel domobranski bataljon pod poveljstvom majorja Cofa.
Že na koroški strani blizu kraja Borovlje so partizani zasedli cesto in s tem zaprli prehod čez Dravo. Tu so se domobranci 11. maja 1945 zadnjikrat spopadli s partizani in po kratkem boju odprli dolgi vrsti beguncev pot čez reko Dravo.
Na drugem bregu Drave so domobranci predali orožje angleškim vojakom, ki so usmerili vojaške enote pa tudi civilne begunce iz Jugoslavije na Vetrinjsko polje pred Celovcem, kjer jih je vzela v zaščito angleška vojska. To je bilo potrebno, ker so bile takrat v okolici Celovca partizanske enote, ki so lovile posamezne begunce in jih nasilno vračale v Jugoslavijo.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se je na povabilo celovškega škofa odpeljal v Celovec že nekaj dni prej. Ko je videl, da pri zaveznikih, ki so tedaj prihajali na Koroško, ne bo mogel posredovati za prihajajoče begunce, se je hotel vrniti v Ljubljano, a je bila pot nazaj že nemogoča. Kot zaveden Slovenec in globoko veren ter socialno čuteč katoliški škof, ki je bil vedno zvest cerkvenemu nauku, je dr. Rožman od prvih umorov, ki so jih izvedli komunisti nad njegovimi verniki, neustrašno svaril pred nevarnostjo brezbožnega komunizma. Zato ga je v njegovi odsotnosti po vojni obsodilo slovensko sodišče, ki je bilo takrat slepo orodje totalitarnega režima, na osemnajst let prisilnega dela.

Narodni odbor za Slovenijo in tretji maj 1945

N
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Jeseni leta 1944 so vsa predstavništva predvojnih slovenskih demokratičnih strank ustanovila skupni Narodni odbor za Slovenijo (NO). Tega so sestavljale naslednje stranke: Slovenska ljudska stranka (SLS), Slovenska demokratska stranka (SDS) in demokratično krilo Socialistične stranke (SS). NO je bil zakoniti predstavnik slovenskega naroda, ker so ga sestavljali zadnji svobodno izvoljeni politični predstavniki. Člani NO so kmalu po ustanovitvi podpisali Narodno izjavo, v kateri določajo okvirni program slovenskih demokratičnih strank. Izjava vsebuje naslednje zahteve: 1) Državna združitev vsega slovenskega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo. 2) Narodna država Slovenija naj bo del demokratične, federativne in socialno pravične kraljevine Jugoslavije. 3) Jugoslavija naj bo federativna država, v kateri bo imela zvezna oblast le tiste naloge in pravice, katere ji bodo po ustavni pogodbi podelile države članice. 4) Potrebna je socialna in gospodarska preosnova, ki bo državljanom zagotovila človeka vredno življenje.
Narodno izjavo NO je podpisalo kasneje še 290 bivših županov, poslancev in javnih delavcev. NO je imel v načrtu povezati vse domobrance iz Ljubljanske pokrajine, Gorenjske in Primorske ter ilegalne oddelke kraljeve vojske (četnike) v Slovensko narodno vojsko, ki bi prisegla zvestobo kralju in se s tem vključila v sklop zavezniških sil.
To se ni zgodilo prej in je bila Slovenska narodna vojska razglašena šele 3. maja 1945, ker je nemška Gestapo konec leta 1944 in začetek leta 1945 polovila več kot sto demokratičnih politikov in vplivnih ljudi, višje domobranske oficirje, predstavnike ilegalnih legij ter tudi častnike in domobrance po bataljonih, za katere so zvedeli, da so člani podtalne protinemške mreže. Najbolj znana med ujetimi politiki sta bila prof. Gosar in prof. Šolar, med vojaki pa polkovnika Peterlin in Dežman, stotnik Ilovar ter poveljnik stiškega udarnega bataljona major Križ. Ujete civiliste in domobrance so Nemci odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer so ostali do konca vojne. Ob koncu vojne so komunisti v Dachauu ujete domobranske častnike, ki so preživeli, zvezane skrivaj prepeljali v Jugoslavijo in jih na božičnem procesu obsodili na smrt.
Z namenom, da bi pred zavezniki vse demokratične sile pokazale svojo enotnost, je NO sklical 3. maja 1945 sredi okupirane Ljubljane v dvorani na Taboru zasedanje slovenskega parlamenta, v katerem so bili, poleg še pred vojno svobodno izvoljenih poslancev in županov, prisotni tudi zastopniki vseh ilegalnih demokratičnih organizacij. Temu zgodovinskemu zasedanju je kot najstarejši izvoljeni poslanec predsedoval časnikar Franc Kremžar. Parlament je potrdil NO, kateremu je predsedoval dr. Jože Basaj, kot slovensko vlado, razglasil osvoboditev Slovenije in ustanovitev slovenske države v okviru kraljevine Jugoslavije. Vse protikomunistične vojaške edinice so preimenovali v Slovensko narodno vojsko. General Rupnik je po kratkih pogajanjih z NO odstopil kot poveljnik domobrancev, na to mesto pa je NO imenoval polkovnika Krenerja. Kmalu za tem so se pričeli domobranski oddelki skupaj s tisoči civilnih beguncev umikati čez Karavanke na Koroško.

Domobranska prisega

D

Prisega je slovesna obljuba, da bo kdo drugemu ali za drugega nekaj storil, dopustil ali trpel. Gre za enostranski pravni posel, za enostransko izjavo volje v korist drugega brez nasprotne obveznosti. Zato je svoboda in prostovoljnost izjave podvržena najstrožjim merilom, ko gre za presojo pravne veljavnosti prisege.
Prisego je treba razumeti tako, kakor jo je razumel tisti, ki se je z njo obremenil. Brez pomena je, kako jo razume oni, v katerega korist je dana, ali kako jo razumejo drugi. Če pa je o vsebini prisege dvom, je treba upoštevati tisto razlago, ki izjavitelja najmanj obremenjuje, ki mu nalaga najmanjšo obveznost.
Množična prisega urejenih vojaških enot in prostovoljnost sta nasprotna pojma. Tudi domobranci na prisego niso prišli prostovoljno, ampak po vojaškem ukazu kot vojaška enota. Na povelje so dvignili roke in po diktatu so izgovarjali besedilo prisege. Povelje je domobransko vodstvo dalo na zahtevo in grožnjo Nemcev. Takšna, večkratno ukazana prisega nima pravne veljave niti za posameznika niti za vojaško enoto.
Domobranska prisega tudi vsebinsko ni bila veljavna, ker ni bila dana določeni osebi, ampak “svojim nadrejenim”, to je nedoločenemu številu neimenovanih oseb. Ni bila usmerjena proti partizanom in osvobodilnemu boju, ampak izrecno le “proti komunizmu in njegovim zaveznikom”. “Zavezniki” so po tedanji terminologiji bili zlasti krščanski socialisti, levi del sokolov in skupina slovenskih kulturnikov. Zahodni zavezniki Francija, Anglija in Združene države Amerike niso bili zavezniki komunistov, ampak države Jugoslavije, katere komunisti niso priznavali.
Prisegel je zlasti del domobranskih posadk iz Ljubljane in bližnje okolice, nihče pa od Gorenjskih domobrancev in Primorske varnostne straže. Prisegli tudi niso domobranski častniki, ker jih je že vezala prisega Jugoslaviji.

Domobranska prisega ni prisega zvestobe Hitlerju ali Nemčiji. Je le obljuba skupnega boja proti komunističnemu nasilju v Sloveniji. Ne za Nemčijo in njene vojaške ali politične cilje, ampak le za “slovensko domovino”. Po določbi Haaških vojnih konvencij iz leta 1907 gre za pravno dovoljeno izjavo lojalnosti do okupatorske sile, ki je dala orožje. Z nastankom Slovenske narodne vojske 3. maja 1945 je izjava lojalnosti prenehala veljati.

Izjava, da se bodo “bojevali v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije”, jasno pove, da domobranci niso del nemške oborožene sile, ampak samostojna domača, tj. slovenska oborožena enota. Določno pove, da gre za dve različni oboroženi sili pod dvema različnima poveljnikoma.

Sveti Urh

S
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Na Svetem Urhu pri Ljubljani je bila od jeseni 1942 postojanka vaške straže, po ustanovitvi domobranstva pa domobranska postojanka. V noči na 19. september 1943 je postojanko, v kateri je bilo 36 mož, napadel 4. bataljon Cankarjeve brigade. V napadu je sodelovalo dvesto (po nekaterih virih tristo) partizanov, ki pa kljub veliki številčni premoči postojanke niso uspeli zasesti. V spopadu je življenje izgubilo 19 partizanov (po nekaterih virih 30), medtem ko na protirevolucionarni strani ni bilo smrtnih žrtev. Po neuspelem napadu so se partizani razbežali ter za sabo pustili več deset lahkih minometov ter drugo orožje. Kasneje je partizanska stran, verjetno tudi zato, da bi omilila svoj poraz, razširila vest, da naj bi članom postojanke na pomoč prišli Nemci, vendar tega viri ne potrjujejo. Partizani so domobransko postojanko poskušali še večkrat zasesti, vendar so bili pri tem vedno neuspešni.
Predvsem konec leta 1943 in v prvi polovici leta 1944 je policija, ki jo je vodil dr. Lovro Hacin, na Svetega Urha pripeljala in tam usmrtila okoli 120 obsojenih terenskih delavcev in drugih aktivistov Osvobodilne fronte (OF) (po podatkih dr. Tineta Velikonje naj bi jih bilo 129), vendar naj bi te po usmrtitvi pokopali drugje, ne na Svetem Urhu. Da bi priznali kazniva dejanja, so nekatere izmed zaprtih in obsojenih že v zaporu mučili. Ker je zaradi tega prišla tamkajšnja domobranska postojanka na slab glas, so njeno posadko junija 1944 premestili v Rupnikov bataljon.
Po vojni je komunistična oblast zaradi teh usmrtitev Sveti Urh postavila za simbol zločinskosti protirevolucionarnega boja. V tej luči je izvedla več sodnih procesov, na katerih je med drugim sodila celo ljudem, ki z medvojnim dogajanjem na Svetem Urhu niso imeli nič (vojaškega kurata Petra Križaja je v božičnem procesu po krivem obsodila na smrt z obešenjem, ki so ga tudi izvedli), Sveti Urh razglasila za »najstrahotnejše belogardistično morišče« ter tam uredila muzej, ki naj bi dokazoval zločinskost protirevolucionarnega tabora. Temu naj bi pritrjevalo tudi tendenciozno delo Štefanije Ravnikar Podbevšek, ki je trdila, da naj bi tam domobranci zverinsko mučili in pobili celo do tisoč ljudi, med njimi je navajala tudi imena ljudi, ki so bili po vojni še vedno živi. O tem, da je izjave prič pridobivala z grožnjami in ustrahovanjem, je v svojih spominih pisala tudi Angela Vode. Po vojni so na Svetem Urhu sicer izkopali 87 trupel, za katere je oblast trdila, da gre za domačine, ki so bili žrtve domobranskega nasilja. Ker pa večine izkopanih trupel domačini niso prepoznali, so prenehali z identifikacijami in nadaljnjim izkopavanjem.
Po mnenju strokovnjakov so na Svetem Urhu pokopani tako pobiti in pomorjeni domobranci kot pobiti in pomorjeni partizani – med njimi tudi taki, ki so bili tam sicer pokopani, vendar so umrli drugje. Na Svetem Urhu ležijo tako partizani, ki so padli ob septembrskem napadu na postojanko pri Svetem Urhu, borci iste brigade, ki so marca 1944 padli v boju z domobranci pri Javorovici, partizani iz Šentpavla in Šmartna na Dolenjskem, ki so bili prav tako ubiti med bojem, kot tudi žrtve medvojnih pobojev, ki jih je v širši okolici izvajal Oddelek za zaščito naroda (OZNA).
Kot izhaja iz zgoraj napisanega, je komunistično zgodovinopisje z nepopustljivo dokončnostjo brez kakršnekoli znanstvene podlage že izreklo svojo sodbo o Svetem Urhu, dejansko pa resna, strokovno in ideološko neobremenjena zgodovinska raziskava o dogajanju na Svetem Urhu še ni bila narejena.

Komunistična kolaboracija s fašisti

K
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Za začetek partizanske kolaboracije z italijanskimi fašisti na naših tleh bi nedvomno lahko šteli zvezo D’Amato – Kraigher. Poveljnik Varnostno obveščevalne službe (VOS) Vito Kraigher je preko svoje žene Emilije Kraigher v letu 1942 vzpostavil zvezo z Angelom D’Amatom, visokim italijanskim funkcionarjem, kasnejšim poveljnikom karabinjerjev. Na tej podlagi so se začeli vršiti različni dogovori o italijanski oskrbi partizanov in o izpustitvi talcev, ki so bili partizani. Jugoslovanski oficirji, ki niso prestopili na stran NOB, so bili za revolucionarno stran nevarni, zato so poslali vsem oficirjem odprto dopisnico z vabilom, da naj pristopijo k OF, vedoč, da bodo zaradi splošne cenzure to prestregle italijanske oblasti. To se je res zgodilo in Italijani so zato (kot predvideno) poslali vse jugoslovanske oficirje in podoficirje v internacijo. Brez slednjih se ni bilo mogoče bati nastanka nekomunističnega odporniškega gibanja. Zaradi omenjenega sodelovanja s Kraigherjem in skupnih akcij je italijansko vojaško sodišče D’Amata obsodilo na smrt, o čemer pričajo dokumenti obsodbe v arhivu v Rimu. Javno dostopni dopisi iz arhiva pričajo tudi o partizanski nameri napada na Ljubljano v juniju 1942, zaradi česar so italijanske oblasti iz Ljubljanske pokrajine odvedle v taborišča 25.000 za vojsko sposobnih Slovencev. Sklepno dejanje partizansko-fašističnega sodelovanja je bilo septembra 1943, ko so italijanski vojaki s topništvom ob boku partizanov streljali na grad Turjak, kjer so se zadrževale vaške straže. Podobno so se na strani partizanov tudi proti četnikom pri Grčaricah borili tudi Italijani. V zameno so jim partizani omogočili prost odhod v domovino.

Komunistična kolaboracija z nacisti

K
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Rusko naklonjenost Nemčiji lahko zasledimo že precej pred drugo svetovno vojno. Ne nazadnje so bili mnogi ruski plemiči nemškega rodu, med njimi tudi carica Katarina Velika. Vojaško sodelovanje med Rusijo in Nemčijo je v 18. stoletju potekalo na visoki ravni. Med prvo svetovno vojno je Nemčija potrebovala končanje vojne z Rusijo, kar pa ob carski vladavini ni bilo mogoče. Nemčija je finančno omogočila Leninov ilegalni prevoz v Rusijo, propagando ter izvedbo oktobrske revolucije, po kateri je 3. marca 1918 v Brest-Litovsku s Sovjetsko zvezo podpisala mirovno pogodbo.

Po Versajski mirovni pogodbi sta bila Nemčiji orožarska industrija in vojaški razvoj omejena, česar pa Hitler ni upošteval. Nemčija in Sovjetska zveza sta 23. avgusta 1939 podpisali pakt Hitler-Stalin (Ribbentrop-Molotov), 28. septembra 1939 pa t. i. »Mejno in prijateljsko pogodbo«. Oba sporazuma sta imela tajni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav. Stalinu naj bi pripadel vzhodni del Poljske, baltske države, Finska in Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San. Obe državi sta podpisali tudi tri gospodarske sporazume. Nemčija je bila zelo odvisna od surovin, ki jih sama ni imela, zato je iz Sovjetske zveze uvažala nafto, nikelj in fosfate. Ker Nemčija zaradi angleškega bojkota po svetu ni mogla sama nakupovati surovin, je Sovjetska zveza zanjo kupovala tudi surovine, ki jih sama ni imela. Na Stlinovo željo so Nemci posredovali tudi pri reorganizaciji rdeče armade. Sovjetski častniki so se izobraževali v nemškem generalštabu, Gestapo pa pri sovjetskem Ljudskem komisariatu za notranje zadeve (NKVD), od koder so prišli tudi načrti za koncentracijska taborišča. Ob začetku druge svetovne vojne je nad Nemčijo še vedno ležala svetovna trgovinska blokada, primanjkovalo ji je surovin in prehrambenih artiklov. Sovjetska zveza je zato Nemčiji priskrbela zaloge nafte, plina in žita, medtem pa je njeno prebivalstvo masovno umiralo od lakote. Končno sodelovanje se je manifestiralo v skupnem napadu na Poljsko. Iz sovjetskega oporišča v Murmansku pa je Nemčija napadla Norveško.
Po vzoru Sovjetske zveze so tudi slovenski komunisti iz Jugoslavije sodelovali z nacistično Nemčijo. Po začetku vojne so pripravili več zborovanj, kjer so zahtevali priključitev določenih delov ozemlja k nemškemu rajhu in pozdravljali Hitlerja. Komunistična partija je pozivala h kolaboraciji z nacisti. Tito je javno nagovoril komuniste, naj se zaposlijo v nemških službah. V Gestapu, ki je pripravljal deportacije Slovencev iz zasedenega ozemlja, so delovali Slovenci, ki so potem postali vidnejši člani komunistične partije. Komunistična partija je ustanovila Protiimperialistično fronto, ki je na shodih kritizirala »imperialistični« Anglijo in Francijo ter pozdravljala nacistično Nemčijo, kljub temu da je slednja okupirala in odganjala Slovence v koncentracijska taborišča. Navidezni preobrat se je zgodil po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, ko je Komunistična partija Slovenije po direktivi iz Moskve preusmerila boj proti imperializmu v boj proti fašizmu in Protiimperialistično fronto preimenovala v Osvobodilno fronto, dejansko je prihajalo tudi po tem do sodelovanja z Nemci.
Tako so se februarja 1942 partizani na Bledu z vodjo Gestapa dogovarjali o nenapadanju železniških prog in cest ter o tem, da se bodo vzdržali akcij proti okupatorju. Ko so kljub dogovoru izvajali manjše akcije, so Gestapu kot krivce imenovali Slovence, ki so imeli do Osvobodilne fronte odklonilen odnos. Okupatorjeve represalije so tako prizadele nedolžne ljudi. Po tem vzoru so postojanke Gestapa sklepale sporazume z lokalnimi partizani komunisti, v zameno pa je Gestapo iz zaporov izpuščal komuniste. Na podoben način je bilo sklenjeno, da partizani ne napadajo transportov med Beljakom in Vidmom. Septembra 1943 so partizani in SS na Goriškem podpisali sporazum, da imajo partizani lahko oborožene sile, a da ne smejo ovirati premikanja nemške vojske. Naslednje leto so oboji podpisali nov sporazum, ki je obnovil določilo o nenapadanju in partizanom jamčil svobodno ozemlje Primorske z izjemo desetih kilometrov pasu ob železnici. Sporazum hrani arhiv v Ljubljani. Tovrstni sporazumi so vsebovali tudi določilo, da se mora o morebitni manjši akciji predhodno obvestiti napadeno postojanko in da mora biti prizadejana škoda majhna, da se lahko hitro popravi. Vest o podpisanem sporazumu je prišla tudi v Ljubljano, kjer je general Rössener 7. julija 1944 v razglasu izjavil, da sporazum v Ljubljani ni sprejet. Posledica tega sporazuma je bila, da ob partizanskem napadu na domobransko postojanko v Črnem vrhu zaradi premirja nemška vojska kljub prošnji napadenih ni posredovala. Aprila 1945 se je premirje prekinilo, ko sta se zaradi pomanjkanja hrane in streliva pri Ilirski Bistrici partizanom predali dve nemški diviziji. Predane vojake so partizani postrelili in prosto prišli do Trsta.

Kolaboracija

K

Kolaboracija pomeni sodelovanje. Od druge svetovne vojne se tujka kolaboracija uporablja predvsem za sodelovanje z okupatorjem, tj. za sodelovanje z oboroženo sovražno silo, ki je vojaško zasedla državo. Pod vplivom Sovjetske zveze ima beseda kolaboracija zlasti pomen nedovoljenega sodelovanja.
Sodelovanje z okupatorjem se deli na več vrst. Glavna ločitev je na dovoljeno in nedovoljeno sodelovanje. Dovoljeno sodelovanje z okupatorjem je lahko nujno, potrebno, koristno ali taktično sodelovanje. Nujno in potrebno je sodelovanje na tistih področjih javne uprave, brez katerih življenje ljudi in preživetje naroda ni mogoče. Koristno ali taktično je tisto sodelovanje, ki je nedvomno v dobro narodu in domačim prebivalcem, čeprav se deloma pokriva tudi z interesi okupatorja.
Nedovoljeno sodelovanje z okupatorjem je brezpogojna dejanska pomoč in namenoma dana podpora za dosego okupatorjevih vojaških in političnih ciljev. Ta pomoč je lahko vojaška, gospodarska ali politična.
Takrat, ko okupator izvršuje svojo dolžnost skrbeti za življenje in varnost prebivalcev, sodelovanje ni samo pravica domačih prebivalcev, ampak lahko tudi dolžnost, ker okupator do mirovne konference predstavlja začasno zakonito oblast. To velja zlasti, ko gre za slabotne ljudi, kot so otroci, bolniki, ženske, stari in onemogli.
Kolaboracija sama po sebi – četudi nedovoljena – po kazenskem zakonu predvojne Jugoslavije, ki je veljal med drugo svetovno vojno, in tudi ne po našem sedanjem kazenskem zakonu ni bila kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje so bile samo posamezne, natančno določene oblike kolaboracije, kot na primer služba v sovražnikovi vojski med oboroženim spopadom ali gospodarska pomoč sovražniku.
Od druge haaške konvencije leta 1907, ki je uredila vojno okupacijsko pravo, je bila dovoljena kolaboracija v vseh zasedenih deželah v Evropi, v nekaterih pa tudi nedovoljena. Brez dovoljene kolaboracije preživetje okupiranega naroda ne bi bilo mogoče, saj nikjer ne morejo vsi do zadnjega v upor in na bojišče.
Oborožen odpor vaških straž in domobranstva med drugo svetovno vojno v Sloveniji je bil ob nedejavnosti okupatorja samoobramba proti neoviranemu komunističnemu revolucionarnemu terorju, ki je množično in na grozovit način moril Slovence in grozil z uničenjem demokratičnega dela slovenskega naroda, ki se ni uklonil boljševiškemu diktatu. Legalizacija vaških straž in domobranstva pri okupatorju je zato bila dejanje po mednarodnih konvencijah dovoljenega in nujnega sodelovanja, nujnega za varnost in preživetje domačih prebivalcev.

Žrtve revolucije pred organizacijo vaških straž

Ž
[listmenu menu=”Kaj je treba vedeti” menu_id=”Kaj je treba vedeti”]

Čas druge svetovne vojne in okupacijo slovenskih dežel s strani okupatorja je Komunistična partija (KP) izkoristila za izvedbo komunistične revolucije, pri čemer je to lahko izvajala predvsem (ali samo) v Ljubljanski pokrajini, saj italijanske okupacijske oblasti vsaj sprva niso nastopile nasilno. Ljubljanska pokrajina je zaradi tega postala celo zatočišče več deset tisoč beguncem iz nemškega okupacijskega območja, kjer je nemški okupator takoj ob prevzemu oblasti začel izvajati številne represalije nad domačim prebivalstvom. Da je bil primarni cilj KP predvsem revolucija in ne odpor proti okupatorju, je mogoče sklepati že iz tega, da je prve mesece vojne in okupacije, ko je bila SZ zaveznica Nemčije, KP ljudi pozivala k nenapadanju. Šele julija 1941, ko je Nemčija napadla SZ, je začela KP spodbujati ljudi k odporu. Osvobodilna fronta pod vodstvom KP je tako kot svoj edini zunanji cilj izpostavila boj proti okupatorju, s tem pa si je vsaj na začetku pridobila naklonjenost ljudmi. Toda KP je že zelo kmalu monopolizirala OF, prepovedala vsak odpor izven nje ter začela pravo propagandno vojno proti vsem, ki so opozarjali na nevarnost komunistične revolucije, zelo kmalu pa je začela tudi z umori idejnih nasprotnikov.
Že 15. avgusta 1941 je Centralni komite Komunistične partije Slovenije (CK KPS) ustanovil Varnostnoobveščevalno službo (VOS), ki je bila od vsega začetka podrejena izključno partiji. Ena temeljnih nalog VOS poleg nadzora okupatorja in protikomunističnega tabora je bil umor tistih, ki so nasprotovali komunistični revoluciji, ter tistih, ki bi lahko organizirali odbor proti okupatorju mimo nje. Da bi to preprečila, je KP vsakega, ki je nasprotoval revoluciji, že vnaprej označila za izdajalca in sodelavca okupatorja. Na seji Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO), ki je bila 16. septembra 1941, je partija prepovedala organiziranje kakršnegakoli odpora zunaj OF, vsakega, ki bi te prepovedi ne upošteval, pa obsodila na smrt. Na tej seji je ustanovila tudi posebna tajna in nagla sodišča, ki so odločala o krivdi posameznikov. Na odločitev sodišča pritožba ni bila mogoča, prav tako ni bilo potrebno predhodno zaslišanje obtoženega. S tem je partija uvedla monopol nad odporom ter »uzakonila« pobijanje političnih nasprotnikov. Na tej podlagi so mnoge razglasili za izdajalce, ne glede na to, ali so resnično sodelovali z okupatorji ali pa je šlo le za ljudi, ki so nasprotovali komunistični revoluciji in so bili sposobni organizirati odpor proti okupatorju brez OF ali celo proti njej. Pri tem je pomembno izpostaviti, da je VOS ubijala v glavnem samo Slovence, medtem ko na strani okupatorjev niti eden njegovih pomembnejših predstavnikov ni postal žrtev komunističnega nasilja. Do konca leta 1941 so VOS oziroma partizani ubili okoli 120 Slovencev, partizansko revolucionarno nasilje (v Ljubljanski pokrajini – v drugih okupacijskih conah zaradi represivne oblasti to sploh ni bilo mogoče) pa se je stopnjevalo vse do poletja 1942. V štirimesečnem obdobju od aprila do vključno julija 1942, ko je bila ustanovljena prva vaška straža, je bilo s strani partizanov pobitih skoraj 700 civilistov. Skupaj od začetka vojne do julija 1942 okoli 900 ljudi. Med pobitimi oz. pomorjenimi so bili med drugim otroci, mladoletniki, pa tudi ženske in stari ljudje. Žrtve partizanskega nasilja so bile tudi družine (v najmanj 28 družinah sta bila ubita vsaj dva člana, največkrat pa je bilo žrtev znotraj družine celo več oz. so pobili celo vso družino). Večina žrtev partizanskega terorja do ustanovitve vaških straž je bila torej civilistov in ne okupator, kar je izrednega pomena za razumevanje dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem.
Med žrtve revolucije lahko posredno prištejemo tudi vedno hujše okupatorjeve povračilne ukrepe za partizanske akcije, mnoge slabo pripravljene in izvedene, številne bi lahko označili kot izrazito lahkomiselne ali brezobzirne v odnosu do civilnega prebivalstva. Nekateri napadi na okupacijske enote so bili tako že vnaprej brez koristi ali celo nesmiselni, sprožili pa so ostre reakcije okupatorja do civilnega prebivalstva (streljanje talcev, požiganje naselji). Partizanske enote so se po takih akcijah večinoma umaknile in prepustile prebivalce na milost in nemilost okupatorju.
Zaradi vsega tega je bilo prebivalstvo v vedno večji eksistencialni stiski. Da bi se zaščitili pred partizanskim revolucionarnim nasiljem, so začele spontano nastajali vaške straže. Prva je bila ustanovljena 17. julija 1942 v Šentjoštu nad Horjulom, nato pa so se razširile po vsej Ljubljanski pokrajini.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.