KategorijaSpominjamo se

Spominjamo se: 28. februar 1942

S

Pred osemdesetimi leti, 28. februarja leta 1942, so partizani v Sostrem napadli družino Urbanc. Ob enih ponoči so vdrli v hišo in Ivana Urbanca ustrelili v prsa in glavo, njegovo hčer Ivanko, staro 21 let, na podstrešju umorili z nožem, devetnajstletno hčer Marijo pa ustrelili v glavo, vendar je napad preživela. S kroglo v glavi je živela še do leta 1951, ko je zaradi možganske krvavitve umrla. Morilci so iskali tudi njunega brata Janeza, gimnazijca, ki je bil skrit za pečjo in ga niso našli. Zločin se je dogajal pred očmi sedmih otrok.

Morilci so Ivana Urbanca obdolževali izdajalstva, kar je bila standardna lažna obdolžitev, ki so jo uporabljali za vsakogar, ki se je komunistom zdel morebitna ovira na njihovi poti do oblasti, ali pa se jim je kakorkoli zameril. Njegovi hčeri, Ivanko in Marijo, pa so obdolževali, da sta se družili z Italijani.

To je sicer samo eden od mnogih primerov, ko so pripadniki OF morili ljudi zaradi različnih stikov z italijanskimi vojaki. Mnogokrat je šlo zgolj za to, da so ljudje za zaslužek za vojake opravljali kakšna obrtniška dela, za smrtno obsodbo pa je bilo dovolj tudi, če je kakšna prodajalka ali natakarica pri svojem delu z vojaki prijazno klepetala. Včasih pa so bila dekleta – po pravici ali po krivici – tudi osumljena romantičnih vezi z Italijani. Umorjena mlada dekleta je partijska propaganda avtomatično označila kot denunciantke, kar je komaj verjetno tudi pri tistih, ki so se z njimi resnično družila tudi v prostem času. Le zakaj bi mladi vojaki v družbi lepih deklet premišljevali o OF in poizvedovali o njenih dejavnostih? In tudi če bi se to res kdaj zgodilo, le kako bi za to izvedeli komunisti? Ker torej ni šlo za resnično denunciantstvo, so si levičarski, »napredni« revolucionarji očitno zadali tudi naloge »moralne policije«, in vsak sum na nemoralo kaznovali s smrtjo.

Tako je bila na primer z nožem umorjena tudi natakarica Dragica (Branka) Gregorič iz Zgornjega kašlja. Po pisanju Slovenca se naj bi ta zločin zgodil 21. februarja 1942, vosovski vir pa poroča, da se je zgodil v marcu, ko so vosovski varnostniki v baraki v Mostah »s hladnim orožjem zabodli italijansko vlačugo in denunciantko Gregoričevo«, umoriti pa so nameravali še dve njeni prijateljici, vendar ju takrat ni bilo doma.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 19411945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 81; Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 220–221)

Spominjamo se: 20. februar 1942

S

Na današnji dan pred osemdesetimi leti, 20. februarja 1942, je bil v Ljubljani umorjen Avgust Praprotnik, predsednik Zveze industrialcev, bankir in podjetnik. Bil je bogat in protikomunistično ter prozahodno usmerjen liberalec, član vodstva Sokolske legije.

Avgust Praprotnik. Wikimedia.org

Kot tak je bil za komunistično partijo ovira pri uresničevanju njenih revolucionarnih ciljev, zato so se med njegove zaupnike vrinili obveščevalci Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte (VOS OF), zločinske teroristične organizacije, ki je po nalogu vodstva Komunistične partije Slovenije morila resnične, domnevne in potencialne nasprotnike komunizma, ki so jih revolucionarji pred ljudmi oklevetali kot narodne izdajalce.

Vosovski podtaknjenci so poročali, da jim je Praprotnik govoril, da pričakuje anglo-ameriško zmago, in da moramo Slovenci stopiti skupaj, preseči strankarska nesoglasja in ustvariti enotno fronto, kar seveda ni bilo v skladu z načrti  komunističnih revolucionarjev.

Zaradi vse večjega nasilja, ki ga je v namen povojnega prevzema oblasti v Ljubljani izvajala VOS, je Avgust Praprotnik poskušal prepričati okupacijsko oblast, da bi organizirali posebno enoto slovenskih policistov, ki bi civiliste varovala pred komunističnim terorjem. To njegovo prizadevanje je bilo sicer tudi v skladu z mednarodnim vojnim in okupacijskim pravom oziroma haaškimi konvencijami (česar še danes mnogi nočejo razumeti), kajti vosovci so bili civilisti, ki so morili civiliste, zato v tem oziru ne moremo govoriti o odporniškem gibanju, temveč je šlo za politično motivirani kriminal.

Vosovski varnostniki so umor izvršili v lokalu na Tavčarjevi ulici 4. Streljal je Edo Brajnik, sodelovali pa so še Štefan Babnik, Brane Božič, Zvonimir Runko in Ludvik Pangerc. Za zločinsko nakano so vedeli tudi Praprotnikovi zaupniki – vosovski podtaknjenci, uslužbenci ljubljanske policije – Alojz Tabernik, ki ga je, ironično, umorjenemu VOS podtaknil kot telesnega stražarja, ter Anton Vrečar in Avgust Jeranče, ki sta »hec«, kot je to imenoval slednji, spremljala iz kavarne Evropa. Ta dva sta po umoru šla na pokojnikov dom in skupaj z njegovo soprogo pričakala truplo, ki so ga pripeljali iz bolnišnice.

V slednjem lahko vidimo posebno obliko trdosrčnosti in osebne sprevrženosti, ki je bila značilna za revolucionarje. To je tudi pripomoglo k njihovi učinkovitosti: Osvobodilna fronta je v svojih prizadevanjih uspela in slovenski narod zasužnjila vse do leta 1990, odkar lahko svobodno govorimo o njenih zločinih in se javno spominjamo njenih žrtev, kot je bil to Avgust Praprotnik.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 19411945, Študijski center za narodno spravo, 2015, str. 125–128; Zaveza, št. 76, 20, 59, 66, 107)

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.