Odprto pismo predsedniku Republike Slovenije. Proti malikovanju zločinca

Spoštovani dr. Danilo Türk, predsednik republike!

Na navadna pisma nam ne odgovorite, zato vam tokrat pišemo odprto pismo o vaši izjavi, ki jo je 22. marca 2009 objavila STA. Na vprašanje o imenovanju po maršalu Titu ste povedali: »Maršal Tito je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod.«

Tak slavospev velikemu morilcu ste izpovedali v času, ko Slovenijo pretresa grozljivo odkritje maršalove zločinske kompleksnosti v Hudi jami, v času, ko se kljub pleskanju še razločno bere vaša izjava o drugorazrednosti takšne teme in ko na kraju neznanskega zločina žrtvam še niste prižgali niti simbolne svečke.

Poročilo predsednika NSZ na občnem zboru

Zavod sv. Stanislava, Ljubljana, 4. aprila 2009

Družbeno in politično stanje ob koncu 18. leta organiziranega delovanja NSZ bomo lahko razbrali in razumeli, če si pokličemo v spomin delo in nastope naše organizacije v preteklem letu. Ne vse, bilo jih je mnogo, ampak samo glavne, ki ne spadajo v redno delovanje, ampak pomenijo naš zavestni odziv na aktualno stanje in dogajanje v naši državi in v naši družbi.

I

Pomemben dogodek preteklega leta je bil državniški obisk angleške kraljice Elizabete II. v mesecu oktobru. Ob pripravah na ta obisk, ki so bile v rokah predsednika republike, smo pričakovali primeren odziv na še ne poravnano krivico, ko so angleški politiki in vojaški poveljniki zadnje dni maja 1945 Slovensko narodno vojsko z domobranci in vsemi drugimi nekomunisti, ki so jih najprej sprejeli v varstvo kot begunce, s prevaro izročili jugoslovanskim boljševikom v grozovito smrt. Zato smo konec septembra 2008 predsedniku Danilu Türku poslali pismo z vprašanjem, kakšna zagotovila je zahteval ali dobil od angleške strani, da bo angleška kraljica lahko mirne vesti obiskala Slovenijo.

Nagovor urednika Zaveze na Občnem zboru NSZ

Zavod Svetega Stanislava, 4. april 2009

Drage gospe, spoštovani gospodje, dragi prijatelji!

Kadar sem na tem, da moram premisliti, kaj bom pred vami povedal, se slej ali prej vedno srečam z mislijo, da smo posebni ljudje v tem, da nikoli ni tako malo ljudi nosilo tako velikega spomina. Malo nas je zato, ker smo šli skozi čas, ki je pogoltnil mnogo naših prijateljev; drugih pa ni tukaj zato, ker so se rešili le tako, da so odšli po svetu. Spomin pa je velik zato, ker so v njem zgodbe, kako so naši ljudje zginjali pod zemljo in kako so se drugi izgubljali v širni svet. Nič podobnega se nam še ni zgodilo, ne tu v deželi pod Triglavom, ki smo si jo naredili za svojo zgodovinsko domovino, ne kje drugje. Ravno nam je bilo naloženo, da gremo skozi ta izredni in zgoščeni čas. Skratka, naše prebivanje na tem prostoru je bilo zgodovinsko.