Božično srečanje Nove Slovenske zaveze

B

Dragi prijatelji, zbrali smo se na to predbožično soboto, da si voščimo vesel Božič in srečno novo leto. Voščila predstavljajo človeško stran naših srečanj. Z njimi si izrazimo prijateljstvo in medsebojno naklonjenost; z njimi potrdimo zaveze, ki smo si jih dali, ko smo pred dvajsetimi leti prišli skupaj. Naša voščila, tudi božična in novoletna, imajo še svojo spremljavo. To je veselje ali zadovoljstvo, da vezi, ki nas vežejo, delujejo. Da je Nova Slovenska zaveza živa skupnost. Ni treba več govoriti, vsi vemo, kaj to pomeni.

Ker nam je veliko do tega, da še naprej ostanemo taka skupnost, je prav, da se večkrat, tudi danes, vprašamo, kaj je z nami. Kaj počnemo na tem svetu? Kaj mu imamo povedati? Ali ima naša pripoved poslušalce? Kako visoko kotirajo naše delnice? Ali obstajajo možnosti, da bomo prihodnjemu času, ki se nenehno spreminja v sedanjost, predali svoja sporočila?

Vidite, mnogo nam je na tem, da bi bili v tem uspešni. To je zato, ker smo prepričani, da so v naših pripovedih skrita tako pomembna sporočila, da bi bila za svet, zlasti za slovenski svet, velika škoda, če zanje ne bi zvedel. Da je zgodba, ki jo imamo povedati, tako zelo važna, da narod, ki je naš narod, ne bi dorasel, če o njej ne bi bil obveščen, kaj obveščen, če je ne bi razumel in sprejel; da bi bil jezik, ki je naš jezik, revnejši, če se po njegovih prostorih ne bi pretakala resnica, iz katere je nastala ta zgodba. Upravičeno tako mislimo, ker nam svet okoli nas dokazuje, da je tako. S čim nam dokazujejo? S svojo nedoraslostjo, s svojo nerazumnostjo, kakor da se pred njim niso odgrnile neke zavese.

Začnimo. Ali ste slišali nedavno govoriti neke pomembne ljudi, da se je Demos 30. decembra 1991 razšel zato, ker je opravil svojo nalogo – da je postavil državo in s tem opravil svojo vlogo. Pomislite, govoriti jeseni leta 2009 – v jeseni, kakršna je – da je Demos pred osemnajstimi leti opravil svojo vlogo, se pravi ne vedeti, za kaj sploh gre. Ali po naše, ne poznati osnovnih prvin zgodbe, ki jo mi nosimo v svojem spominu. Če bi to zgodbo poznali, bi vedeli, da je Demos, s tem da je postavil državo, sicer postavil politične temelje našemu obstajanju, njegova zgodovina se pa še začela ni. S tem so ti gospodje povedali, da ne vedo, v kakšni zgodovini živijo: ne samo, v kakšni zgodovini smo živeli pred osemnajstimi leti, ko so neki ljudje v Dolskem arhivirali edini politični instrument, ki bi nam kazal pot, po kateri bi lahko šli v prihodnost, v kateri bi utegnili končno politično dorasti. Seveda jim moramo narediti globok poklon za delo, ki so ga zagledali in opravili, a od kod ta kratkovidnost in lahkomiselnost. A nazadnje, Dolsko je daleč. Naj bi se ozrli malo okoli sebe, saj ne bi mogli, da ne bi zagledali, kje smo. Ko bi poznali našo zgodbo, bi mogoče to storili? Naj torej povem že sedaj in tu; brez naše zgodbe ne bo šlo.

Do kdaj bomo morali še čakati? Quo usque tandem, kot je v neki podobni situaciji zavpil Cicero, do kdaj še? Ni minilo več kot pol leta, kar je sicer odlični Gregor Virant povedal na televiziji stavek, ki nas je vse porazil: »Domobranci so v 2. svetovni vojni naredili veliko zločinov.« Naj jih našteje, veliko naj jih našteje, sicer mu bomo vzeli moralno pravico, da še govori. Do vsakega človeka je treba biti pošten in pravičen, do domobrancev, ki so bojevali tako velik boj in potem doživeli tako krivično usodo, pa je treba bit dvakrat ali pa, če hočete, desetkrat pravičen. Še ta teden pa je tisti gospod, ki smo mu, kot sem rekel, nekoč ploskali, v pogovor z ministrom Zalarjem vpletel politično korektno izjavo: »obsojam sodelovanje z okupatorjem« – vemo, na koga je z njo mislil. S to strašno in žaljivo potvorbo ali, bolje, s to neobveščenostjo, je hotel reševati svojo retorično pozicijo na račun ljudi, ki so nekoč morali – ponavljam – morali vzeti nase najtežjo zgodovino, ki je bila kdaj naložena kaki generaciji v tem narodu. Žaljiva nevednost, pravim. Vsa Evropa je kolaborirala, vsa Evropa, Slovenija pa ni kolaborirala, predvsem pa ne tista Slovenija, ki jo je mislil dr. Gregor Virant. Tako je, vidite, s temi rečmi. Še enkrat: brez naše zgodbe ne bo šlo.

A ozrimo se še na kako drugo stran našega sedanjega političnega obzorja. Vsepovsod se sprašujejo, zakaj ima Slovenija večje težave s premagovanjem sedanje krize, ki je zajela Evropo in svet; večje kot na primer Nemčija, Francija ali Avstrija. Številne okrogle mize in paneli skušajo s podrobnimi analizami ugotoviti izvor te slovenske nezadostnosti, dokler se iz ozadja ne začnejo sami po sebi vsiljevati izrazi, kot so prestrukturiranje ali strukturne reforme, ne da bi kdo natanko povedal, kaj to pomeni. Nato pa končno zaslišimo stavek: Več bo treba delati. Ali: Zakaj pa nismo konkurenčni? Ali: Potrebujemo celovite reforme. Potem pa končno nastopi še profesor ekonomist in pove, da mu je neki manager iz tujine, ki ga je bil seznanil z našimi razmerami, rekel, da bi njega bilo sram, če bi delavci v njegovem podjetju dobivali tako nizke minimalne plače. Takoj zaslutimo, da je tu iztočnica, ki nas pelje do odgovora na naše vprašanje. Odgovor je v kvaliteti managementa, v njegovem osnovnem izkustvu in v njegovem znanju: tisti, ki vodijo zapadno gospodarstvo, so se oblikovali na konkurenčnem terenu odprtega liberalnega gospodarstva, naši pa v zavarovanem socialističnem rezervatu, v nekakšnem peskovniku, bi lahko rekli. V svobodnem gospodarstvu so si šefi morali vodilna mesta priboriti, v socializmu pa so bili več ali manj nastavljeni. A world of difference, cel svet razlike, bi rekli Angleži. A profesor Tajnikar, ki nam je o tem pripovedoval, zaključka, ki smo ga mi tu naredili, ni naredil. Zakaj ne?

A to vprašanje ima širši lok. Na terenu Slovenije so po prvi Jugoslaviji postavili še dve državi: eno so postavili leta 1945 boljševiki, eno pa je, potem ko je boljševiška morala iti v stečaj, leta 1990 postavila demokratična rezistenca. A v kako različnih razmerah! Komunisti so 1945 svojo državo postavljali s poštenimi, vzgojenimi in odgovornimi ljudmi – z ljudmi, ki so bili, lahko rečemo, po naravi graditelji. Demokrati pa so iz ruševin stare postavljali svojo s pohujšanim in poškodovanim človeškim materialom, z ljudmi, ki se niso oblikovali v svobodnem svetu, v svetu odgovornosti za sebe in za druge.

Mislim, da ni nikogar, ki ne bi videl te komaj izmerljive razlike. Prehod iz boljševiške totalitarne države v državo, ki jo obvladujejo načela demokratične kulture, je herkulovska, se pravi neznansko težka naloga. Ruski disidentski pisatelj Andrej Sinjavski je nekoč, ko je vse to gledal, to težavo izrazil s klasičnim vprašanjem: »Ali bo kdaj mogoče spremeniti piramide v Partenon?« To se pravi na eni strani maso naloženega kamenja, ki jo obvladujeta samo s poizkušanjem dobljena kvadrat in trikotnik, na drugi strani pa stavba, ki vse od takrat, ko je bila v 5. stoletju pred Kristusom zgrajena v demokratični Grčiji, velja za najlepši in najfinejši dosežek svetovne arhitekture. Ali bo to sploh kdaj mogoče, se je spraševal Sinjavski. Tako se sprašujemo tudi mi. Njegovo vprašanje mi, ki nosimo v spominu neko zgodbo, prav dobro razumemo. Tisti pa – med njimi zelo mnogi Slovenci – ki te zgodbe ne poznajo, pa imajo to vprašanje za nesmiselno.

Nedavno smo na televiziji gledali spopad med zagovorniki in nasprotniki priznanja, ki ga je predsednik države podelil nekemu gospodu, ki je bil poleg vsega drugega tudi notranji minister totalitarne boljševiške države. Gospoda, ki sta tej predsednikovi provokaciji nasprotovala, Omerza in Pogorelec, če se še spomnite, sta pokazala veliko prisebnost in obveščenost, a nečesa nista videla. Ko sta njuna nasprotnika ponovno in ponovno kazala na različna dejanja, s katerimi so boljševiške oblasti demokratske spremembe ne samo ovirale in ogrožale, ampak včasih tudi podpirale, nista bila v stanju – ker nista bila v posesti zgodovinskih informacijah, s katerimi razpolaga naša zgodba – da bi njihove napore ustavila z uničujočo pripombo: »To ste počeli zato, da bi si za vsak primer zagotovili legitimno nadaljevanje politične igre v državi, ki ste jo nekoč v krvi in ognju uničili, sedaj bi pa hoteli v njej nadaljevati svojo politično igro.« Da ta dva odlična gospoda te možnosti nista videla, nas utrjuje v prepričanju, da brez naše zgodbe ne bo šlo.

Ali naj vas ob tem spomnim, da so boljševiki to dvojno igro enkrat že zaigrali – v velikem slogu. Ali ne bi bilo dobro, da bi se ob tem še enkrat vsi spomnili na to, da je dvojna igra njihov osnovni talent. Ena igra je vedno za javnost, a ta je samo za videz; druga igra pa je zanje, njihova prava igra, v kateri gre zares. Natanko to se je dogajalo v letih 1941 in 1945: narodnoosvobodilni boj so bojevali za javnost, za slovenske oči in za angleške oči: v resnici pa so vseskozi gnali svojo stvar, ki je bila revolucija in samo revolucija in nič drugega kot revolucija. Italijanov in Nemcev in njihovih različnih ideologij nas je rešilo zavezniško orožje po svetovnih frontah. Postreljeni talci po Sloveniji in požgane vasi po Sloveniji, frontno vojskovanje pa Pasji ravni in v Dražgošah, vojaški pohodi na Štajersko in tako dalje in tako dalje, pa so bili za demonstracijo. Nekaj deset tisoč ljudi je moralo umreti zato, da so boljševiki lahko uprizarjali to pošastno in cinično igro. Videz in resnica: manipulacija.

Dvojna boljševiška igra: ena zares, ena za videz, za bluff, za manipulacijo. V tej dvojnosti je njihova slava in njihovo prekletstvo: sebe vedno rešijo, to, za kar so se obligirali, da bodo skrbeli, pa vedno propade. Pred nami je neizpodbiten dokaz: leta 1990 so pustili, da je njihova država propadla, sami pa so se rešili v postboljševizem, kjer ženejo svojo stvar naprej. Kakšna pa bo naslednja faza – bodo uprizorili še eno dejanje v tej samo sebe uničujoči maniri?

Nekateri – mnogi pravzaprav – pravijo, da je bilo pod komunisti bolje. Iz tega bi kdo sklepal, da so bili komunisti uspešni administratorji države. Toda temeljna resnica nekdanje boljševiške države je bila ta, da je to bila vzdrževana država. Od leta 1950 je Jugoslavija dobivala od Amerikancev tri milijarde dolarjev nepovratnih sredstev na leto. Ta denar je bil tisti skrivnostni uspeh boljševiške režije: dejstvo, da so kakor plačana ljubica dobivali mesečno apanažo za garsonjero nekje v predmestju svetá in košto. Leta 1970 ali kako leto prej pa je vzdrževalnina ugasnila. In kako se je začelo? Ali se spomnite, kako je Franc Popit izza mikrofov beograjske skupščine – ko se je inflacija začela vzpenjati v vrtoglave višine – vpil: »Ali ne bo že kdo poskrbel za ta dinar?« Takega, ki bi poskrbel za dinar, pa boljševiki niso imeli. Takega, ki bi naredil kaj resničnega, med boljševiki ni bilo. Zato je šla njihova država v nič.

Boljševiki znajo skrbeti samo zase. To pa virtuozno, neprekosljivo. To je njihov talent.

Naj ponovimo. Brez naše zgodbe ne bo šlo. Naša zgodba je edinstvena zato, ker je v njej tudi pripoved o tem, kako se je začelo. To pa pomeni nič manj kot to, da ima naša zgodba značaj zgodovine: da je zgodovinski dokument. Začelo pa se je tako, da sta Slovenijo napadla italijanski fašizem in nemški nacizem, takoj za tem ali skoraj takoj zatem pa še slovenski boljševizem. A slovenski boljševizem ne bi mogel nič, če se ne bi napadalcem na lastni narod pridružila še peta kolona, ki po definiciji prihaja iz lastne sredine – se pravi slovenske. Napadalcem so se pridružili liberalci in katoliški disidenti: krščanski socialisti in kocbekovci. Mi smo to zgodbo očistili vsega ne bistvenega in jo sedaj pripovedujemo v bistveni, čisti, transparentni in vsem umljivi obliki. Vsi jo lahko razumejo in vsi lahko sprejmejo njeno sporočilo.

Iz naše zgodbe sledijo važni zaključki: Gibanje, za katerim stojimo, je zgodovinsko čisto. V družbi, v kateri jezik velja kot menjalno sredstvo, je to mogoče dokazati. Protikomunistični upor je zgodovinsko čist. Ni pa čist, izmerjen v človeški meri. Nobeno gibanje, izmerjeno s to mero, ni čisto. Tudi med protikomunističnimi uporniki so se, kakor pravi dr. Peter Celestin Jelenc, »v podivjanem času dogajale reči, za katere bi raje videli, da se ne bi«. Toda, mislimo, da smemo reči, da jih je njihova neznanska smrt tudi v tej točki očistila.

Pravzaprav bi morali biti veseli, da lahko tako govorimo, ne da bi delali komu ali čemu silo. Vsi veste, da je nedavno imel shod tako imenovani Forum za republiko. Od njega vedno veliko pričakujemo: jasnih idej v zamegljenem horizontu posttotalitarne države in varnih izhodišč v državi z dvojnim dnom. A se je resnici na ljubo iz stavkov, ki smo jih slišali kmalu, videlo, da so bili včasih pred uporabo poslani v higienske komore politične korektnosti. Potem pa je prišel Janša z idejo, da potrebujemo »drugo republiko«. To pa je bilo nekaj radikalno novega in nekaj bistvenega. Ko smo to frazo pozneje razumeli v njenem celotnem idejnem ambientu, smo videli, da pomeni temeljno korekcijo kurza, ki jo ne takrat ne pozneje nismo mogli razumeti drugače kot sprejetje in vključitev političnega sporočila naše zgodbe. Vedeli smo namreč, da ima geslo »druge republike« perspektivo samo takrat, če bo stala na zgodovini. Če pa ne bo stala na zgodovini, pa nobena nova republika ne bo nič pomagala: ne druga, pa tudi ne tretja ali četrta ali peta. S pohabljenim zgodovinskim spominom ne bomo ničesar naredili.

S tem narodom je treba govoriti odkrito. Spomnite se Peterletove kandidature za predsednika države. Leto in dan se je trudil pod nebom – kot Prešernov nomad – potem pa so ga zadnja dva dni mediji sprovocirali, da je priznal, da je bil med ustanovitelji samostojne Slovenije. In kaj se je zgodilo? Volilci so ga zato kaznovali, ne samo tako, da ga niso izvolili, ampak tako, da so nad njim izvedli volilni masaker. Malo tudi zato, ker so začutili, da bi bil kot ustanovitelj samostojne Slovenije vse leto moral govoriti drugače. S tem narodom je treba govoriti odkrito: brutalno odkrito. Zakaj? Zato ker mnogi Slovenci, ne samo pešadinci, ampak tudi zelo visoke šarže, mislijo, da se bomo pretihotapili v demokracijo brez tranzicije. Tako primitivni so in neumni; in tako malo jih je sram, če pred vso Evropo razkazujejo svojo politično infantilnost. Danes se nam tam še smejejo, jutri nas bodo prezirali.

Vas pa, še preden vam voščim praznike – vesel in ganjen, da ste postavili tako Novo Slovensko zavezo, da smo lahko nanjo ponosni; da prihajate na naše praznike in spominske slovesnosti; da ste tako velikopotezno omogočili Rožmanov spominski november; da zgodbo, o kateri že ves čas govorimo, nosite v spominu in jo živite –; še preden izrečem tiste besede, ki prinesejo s seboj vonj po kadilu in poticah, še prej vas moram prositi, da nam pomagate, da bo Zaveza šla po Sloveniji. Saj veste, da v tem pogledu vsakdo lahko nekaj naredi – reče na primer kje kako besedo ob ugodnem času. To je ena stvar. Druga pa so naše farne spominske plošče. Naredite vse, tukaj pa res vse, da boste na obletnico posvetitve šli ven iz cerkve – in pred njo, pred tistimi imeni, če nič drugega, zmolili nekaj očenašev v spomin tistim, ki so se borili za tako veliko reč in zato šli skozi tako neznansko smrt. Naredite to, tudi če boste samo tuji, naredite to! Pomagajte ohranjati njihov spomin do takrat, ko bo prišel čas, ki jih bo sam od sebe dvignil v slavo. Ta čas bo prišel, nemogoče je, da ne bi. Toliko smo že videli, da vse enkrat pride. Da je svet varovan prostor. Sedaj pa še vesel Božič in srečno, zadovoljno in zdravo novo leto. Bog vas živi!

Zavod Sv. Stanislava, 19. december 2009

O avtorju

Avtor Urednik