AvtorUrednik

Spominjamo se: 20. februar 1942

S

Na današnji dan pred osemdesetimi leti, 20. februarja 1942, je bil v Ljubljani umorjen Avgust Praprotnik, predsednik Zveze industrialcev, bankir in podjetnik. Bil je bogat in protikomunistično ter prozahodno usmerjen liberalec, član vodstva Sokolske legije.

Avgust Praprotnik. Wikimedia.org

Kot tak je bil za komunistično partijo ovira pri uresničevanju njenih revolucionarnih ciljev, zato so se med njegove zaupnike vrinili obveščevalci Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte (VOS OF), zločinske teroristične organizacije, ki je po nalogu vodstva Komunistične partije Slovenije morila resnične, domnevne in potencialne nasprotnike komunizma, ki so jih revolucionarji pred ljudmi oklevetali kot narodne izdajalce.

Vosovski podtaknjenci so poročali, da jim je Praprotnik govoril, da pričakuje anglo-ameriško zmago, in da moramo Slovenci stopiti skupaj, preseči strankarska nesoglasja in ustvariti enotno fronto, kar seveda ni bilo v skladu z načrti  komunističnih revolucionarjev.

Zaradi vse večjega nasilja, ki ga je v namen povojnega prevzema oblasti v Ljubljani izvajala VOS, je Avgust Praprotnik poskušal prepričati okupacijsko oblast, da bi organizirali posebno enoto slovenskih policistov, ki bi civiliste varovala pred komunističnim terorjem. To njegovo prizadevanje je bilo sicer tudi v skladu z mednarodnim vojnim in okupacijskim pravom oziroma haaškimi konvencijami (česar še danes mnogi nočejo razumeti), kajti vosovci so bili civilisti, ki so morili civiliste, zato v tem oziru ne moremo govoriti o odporniškem gibanju, temveč je šlo za politično motivirani kriminal.

Vosovski varnostniki so umor izvršili v lokalu na Tavčarjevi ulici 4. Streljal je Edo Brajnik, sodelovali pa so še Štefan Babnik, Brane Božič, Zvonimir Runko in Ludvik Pangerc. Za zločinsko nakano so vedeli tudi Praprotnikovi zaupniki – vosovski podtaknjenci, uslužbenci ljubljanske policije – Alojz Tabernik, ki ga je, ironično, umorjenemu VOS podtaknil kot telesnega stražarja, ter Anton Vrečar in Avgust Jeranče, ki sta »hec«, kot je to imenoval slednji, spremljala iz kavarne Evropa. Ta dva sta po umoru šla na pokojnikov dom in skupaj z njegovo soprogo pričakala truplo, ki so ga pripeljali iz bolnišnice.

V slednjem lahko vidimo posebno obliko trdosrčnosti in osebne sprevrženosti, ki je bila značilna za revolucionarje. To je tudi pripomoglo k njihovi učinkovitosti: Osvobodilna fronta je v svojih prizadevanjih uspela in slovenski narod zasužnjila vse do leta 1990, odkar lahko svobodno govorimo o njenih zločinih in se javno spominjamo njenih žrtev, kot je bil to Avgust Praprotnik.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 19411945, Študijski center za narodno spravo, 2015, str. 125–128; Zaveza, št. 76, 20, 59, 66, 107)

Ob objavi Matice mrtvih

O

Ob koncu leta 2021, 80 let po napadu sil osi na Jugoslavijo, razkosanju Slovenije, njenem nasilnem raznarodovanju in začetkih komunistične revolucije, skratka, 80 let po času, »ko smo šli v morje bridkosti«, kot je tragično jasnovidno naslovil svojo knjižico, izdano leta 1942 v Washingtonu, p. Kazimir Zakrajšek, se na spletišču Nove Slovenske zaveze dosedanjim seznamom slovenskih žrtev komunizma pridružuje prenovljeni seznam Zdravka Novaka in Pavleta Borštnika Matica mrtvih.

Danes poznamo več seznamov teh žrtev. V treh knjigah Farnih spominskih plošč (Ljubljana 1995, 2000 in 2012), še popolneje pa na svojem spletišču je Nova Slovenska zaveza na podlagi dela Slovenskega spominskega odbora, krajevnih odborov, urednikov in drugih sodelavcev, katerih duša je bil dr. Tine Velikonja, objavila imena 14.901 žrtve iz 225 župnij v Republiki Sloveniji (medtem se je cerkvena upravna razdelitev marsikje spremenila). Podatki, ki obsegajo priimek, ime in leto rojstva ter smrti vsake žrtve, so razporejeni po zaselkih v posameznih župnijah. Njihova digitalna objava pa seveda omogoča različne oblike iskanja.
Še veliko podrobnejši je seznam, ki zajema vse osebe, ki so v sedanjih mejah Republike Slovenije med aprilom 1941 in januarjem 1946 izgubile življenje zaradi vojne, revolucije ali posledic vojne. Nastal je na podlagi zgodovinopisno-žrtvoslovne raziskave, ki jo je med letoma 1997 in 2012 izvajal Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani. Septembra 2021 je obsegal 99.880 žrtev. Dostopen je na spletu (https://www.sistory.si/zrtve), vendar podatki o povzročiteljih smrti tam niso na voljo.
Seznami smrtnih žrtev revolucionarnega nasilja v letih 1941–1945 so objavljeni tudi v delih posameznih raziskovalcev, župnij in društev, podrobno in sistematično pa jih zadnja leta s spremnimi študijami predstavlja Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane, ki je v svoji knjižni zbirki Revolucionarno nasilje od leta 2011 obdelal šest zaokroženih območij Republike Slovenije.
Do demokratizacije Slovenije so bile take raziskave izredno redke, zato pa jih je nekaj izšlo v zdomstvu in delno v zamejstvu.
Seznami žrtev tako okupatorjev kot revolucionarnega nasilja so začeli nastajati že med drugo svetovno vojno. Najbolj odmevni sta bili objavi seznamov žrtev komunizma v knjigah V znamenju Osvobodilne fronte (Ljubljana 1943) in Črne bukve (Ljubljana 1944).
Po vojni je nekaj pregledov izšlo že v begunskih taboriščih, nato pa v emigraciji, zlasti v brošurah dekana Matije Škerbca v Clevelandu v ZDA.
Sistematično delo za sestavo čim popolnejšega seznama pa se je začelo, potem ko je zaradi različnih pogledov na politiko in polpreteklo zgodovino leta 1963 prišlo do preloma v begunski veteranski organizaciji, Zvezi društev slovenskih protikomunističnih borcev, ki je bila dejavna v Argentini, ZDA in Kanadi. Ob njej je nastala nova ZSPD Tabor. Vsaka je imela svojo mesečno revijo. Obe sta izhajali v Argentini. Prva je izdajala Vestnik (izhajati je začel leta 1948 kot Šmartinski vestnik, ki je leta 1953 dobil novo ime, in zdržal je do leta 1993), druga, novonastala zveza, pa Tabor (v letih 1963 in 1964 sta najprej izšli dve številki glasila Vestnik borcev, nato je od leta 1964 do 2013 izhajal Tabor – od leta 2002 v Ljubljani). V obeh glasilih je seveda veliko gradiva o žrtvah vojne in revolucije.
Javni in kulturni delavec, pisatelj, zbiratelj zdomskega tiska Zdravko Novak (Ljubljana, 1909–Cleveland, 1971) in časnikar, pesnik, pisatelj in publicist Pavle Borštnik (Ljubljana, 1925–Cleveland, 2020) sta bila dejavna v ZSPD Tabor v Clevelandu in pri projektu zbiranja imen žrtev revolucije.
V letih 1968–70 so v Clevelandu izdali 4 zvezke publikacije Matica mrtvih, Podatki o Slovencih, pomorjenih po zločinski Osvobodilni fronti 1941–1945.
Leta 1970 so vse 4 zvezke ponatisnili v knjigi Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora, ki je navedla 9000 imen.
Leta 1975 je izšlo dopolnilo: Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941–1945, Dopolnilo.
Leta 1985 je izšla 2., precej dopolnjena izdaja Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941–1945.
Do smrti leta 1971 je glavnino tega zbiranja opravil Novak. Nasledil ga je Borštnik, ki je za drugo izdajo prečistil imena in dodal nova po podatkih, ki so jih mogli v emigraciji zbrati v tisku in od pričevalcev.
Nato se je lotil tretje izdaje, ki jo je dokončal leta 2013 in ni bila objavljena v tiskani, vendar je zdaj na voljo v digitalni obliki. Če je bila Bela knjiga urejena po krajih bivanja žrtev, je sedanji seznam Matice mrtvih urejen po letu smrti in abecednem vrstnem redu žrtev, obsega pa samo njihovo ime, priimek in bivališče. Z računalnikom se lahko vsekakor iščejo kraji in imena v različnih letih. Gre samo za žrtve, ki jih je povzročila revolucionarna stran. Na njem je več kot 20.000 imen, nekaj tudi iz prvih povojnih let.
Sam Borštnik se je zavedal, da ta seznam ni mogel biti ne znanstven ne dovolj preverjen, čeprav se je vsako ime običajno naslanjalo na dva vira. Nastajal je kot pričevanje in kot sad neverjetno zahtevnih prizadevanj naših ljudi, razkropljenih daleč od domovine, in to v pretežno hudih časih. Gotovo so v njem tudi odvečna imena ali pa katera manjkajo. Vsekakor je lahko tudi danes koristen pripomoček za primerjavo podatkov in imen ter nadaljnje izpopolnjevanje drugih seznamov.
Borštnik je želel izdati Matico mrtvih vsaj v digitalni obliki ob 70. obletnici konca vojne, leta 2015. Malo pred tem je od dr. Milka Mikole prejel še seznam kakih petstotih žrtev, ki so jih partizani pobili med vojno na Štajerskem, vendar mu je sam dr. Mikola pojasnil, da ni popoln, saj v njem manjkajo podatki za Zasavje in Posavje. Nekatera izmed teh imen je vsekakor Borštnik že imel v Matici mrtvih. Ni mu uspelo, da bi še to preverjal in združil na skupen seznam, zato je menil, da bi se ta seznam objavil samostojno ob Matici mrtvih. Njegovi načrti o objavi obeh seznamov pa se takrat niso uresničili.
Zdaj je na voljo njegov izvirni seznam iz leta 2013. Dr. Mikola pa je medtem svoj seznam, ki po vzorcu, ki se ga drži Študijski center za narodno spravo, obsega podrobnejše podatke o žrtvah, objavil v svoji monografiji Revolucionarno nasilje na Štajerskem (Celjska Mohorjeva družba in Inštitut Karantanija, Ljubljana 2014).
Vdova Pavleta Borštnika Mira Kosem je prijazno poiskala v moževi zapuščini Matico mrtvih, da je zdaj na razpolago slovenski javnosti.
Kako je seznam nastal, pa je zapisal sam Pavle Borštnik v še neobjavljenih spominih, ki nadgrajujejo njegovo avtobiografsko knjigo Moj čas (Mladika, Trst 2016). Posredno je odgovoril tudi na nekatere kritike na račun Bele knjige, ki jih je Tine Velikonja objavil v 1. knjigi Farnih spominskih plošč.

Iz Borštnikovih zapiskov
Kot prvo nalogo ZSPB TABOR smo si zadali sestaviti seznam žrtev komunistične revolucije, in če le mogoče, vključiti seznam vrnjenih domobrancev. V Vetrinju je bil sicer napravljen podroben seznam vseh tam navzočih domobrancev, toda bil je poslan »v Italijo« s prvim transportom in je končal v arhivu Ozne. Kasneje pa je bil istotam, se pravi v Vetrinju, »po spominu« izdelan nov seznam vrnjenih v treh kopijah, ki pa so vse skrivnostno »izginile« in smo jih v 60. letih iskali brez uspeha. Treba je bilo začeti znova, in ker v tistem času ni bilo govora, da bi informacije te in podobne vrste lahko dobili iz domovine, smo samo pozvali člane organizacije, naj pobrskajo po spominu in zapišejo imena soborcev, za katere vedo, da so bili v Vetrinju, pa jih zdaj ni med nami.
Stvari smo se torej lotili na najbolj »elementaren«, pa gotovo ne znanstven način. Imena je zbiral in potem urejeval v posamezne skupine Zdravko Novak. Neizmerno aktiven človek, ki mu je v razmeroma kratkem času, ki mu je bil odmerjen v emigraciji, uspelo zbrati neverjetno količino dokumentarnega materiala.
Novak, morda v prizadevanju, da zbere čim več imen, ni poskrbel za neko kontrolo zbranega gradiva in je pri tem zagrešil določene »začetniške« napake. Nekdo se je, recimo, pojavil na seznamu žrtev iz svoje domače vasi; potem je recimo nekdo iz Argentine poslal seznam domobrancev na tej in tej posadki in tisti »nekdo« z vaškega seznama se je pojavil tudi na tem, ki je prišel z »juga«. Kasneje je nekdo prispeval seznam domobranskih podoficirjev in na njem je bil spet isti »nekdo«, ki se je morda mesece kasneje pojavil tudi na seznamu novoimenovanih domobranskih oficirjev iz Vetrinja. Tako je bil eden in isti človek »registriran« štirikrat. Ti, tu in tam zgrešeni podatki so bili objavljeni v prvi izdaji Bele knjige leta 1970.
Leta 1984 pa je France Grum obiskal Argentino, in takrat so mu ljudje iz »stare« zveze izročili seznam borcev, sestavljen v – Vetrinju, se pravi, izročili so mu eno od treh kopij. S tem je bila omogočena druga izdaja Bele knjige, katero sem v celoti oskrbel jaz sam v Washingtonu. Trajalo je domala leto dni, da sem vsa imena zapisal na ločene kartice in tako odkril in odstranil dvojne ali celo trojne vknjižbe. (Računalnik se je pojavil, ko sem imel vse delo že zaključeno.)
Tudi druga izdaja ni bila ne popolna ne brez napak. Zbirati imena brez vsakršne možnosti, da bi uporabil podatke, vsebovane v farnih, župnijskih knjigah, je bilo neverjetno težavno, posebej še, ker se fantje med vojno niso drug drugemu formalno predstavljali. Dovolj je bilo: »Jaz sem Jože, iz Ribnice doma …«
Potem so se v domovini razmere spremenile toliko, da so si ljudje sploh upali spregovoriti o vrnjenih domobrancih in se začeli ozirati za podatki v farnih knjigah. Toda ljudje pri Novi Slovenski zavezi, ki je takrat nastala, niso razumeli našega položaja: mi smo bili lahko veseli, da smo dobili ime in priimek posameznika pa njegovo rojstno vas. Da bi iskali še podatke o dnevu rojstva, o teku življenja pred vojno, podatke o starših etc., o tem nismo mogli niti sanjati.
Zdaj je izdelana tretja verzija Bele knjige, čeprav ni jasno, če bo kdaj zagledala beli dan. Doma je namreč v teku obširna akcija istega namena in razmere tam so danes neprimerno boljše kot »zunaj«.
Vsekakor pa je bilo »zunaj« opravljeno važno delo in v zadoščenje mi je, da je v njem tudi veliko, če ne večina, mojega osebnega prizadevanja …

Izjava Nove Slovenske zaveze ob posegu ljubljanskih oblasti v mašo za domobrance

I

Uvod
Od leta 1993 dalje je skoraj vsako leto v mesecu novembru Nova Slovenska zaveza v sodelovanju z Župnijo Ljubljana – Sveti Jakob pripravila sveto mašo v grajski kapeli Sv. Jurija na Ljubljanskem gradu ter molitve in krajšo slovesnost na Orlovem vrhu. Slovesnost je obujala spomin na oskrunjeno pokopališče in tam pokopane domobrance. Najmanj enkrat je tudi garda Slovenske vojske slovesnost počastila z navzočnostjo.

(več …)

Orlov vrh, 2021

O

Obredni pokop, spoštovanje grobišča in ohranjanje spomina na umrle prednike so pomembni pokazatelji, po katerih zgodovinarji ločujemo misleče ljudi od človečnjakov. Sledi pogrebnih ritualov in kultnih prostorov odkrivajo arheologi po vsem svetu. Megalitski grobovi, mastabe, hipogeji, piramide, gomile, mavzoleji, katakombe … Najlepši antični spomeniki na Slovenskem so nagrobni spomeniki; kip Emonca, grobnica Enijcev v Šempetru, ptujski Orfejev spomenik itn.

(več …)

Teharje 2021 – nagovor tajnika NSZ

T

Z vami bi danes želel razmišljati o spomenikih. Splošno privzeto akademsko definicijo vloge spomenikov povzema tudi Urad visokega komisarja Združenih narodov: spomeniki igrajo ključno vlogo pri razumevanju družbenih vrednot, ohranjanju kolektivnega zgodovinskega spomina in hkrati nudijo izostritev pogleda na določene osebe ali dogodke iz preteklosti, kar nam močno oblikuje razumevanje sedanjosti. Del zgodovinske stroke vidi v taki razlagi potrebo po aktivističnem pristopu k oblikovanju in postavitvi novih spomenikov z namenom, da se zavestno uravnoteži morebitno dolgoletno enostransko razumevanje zgodovine s spoznanji in vrednostnim sistemom današnje družbe.

(več …)

Teharje 2021. Vabilo na spominsko slovesnost

T

Nova Slovenska zaveza in Župnija sv. Martina na Teharjah vabita k obletni sveti maši, ki bo na rožnovensko nedeljo, 3. oktobra 2021 ob 11. uri v teharski župnijski cerkvi. Mašo bo daroval upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Pri maši in slovesnosti bo pel zbor Župnije sv. Cecilije iz Celja.

Po maši bo kratek kulturni del slovesnosti, zbrane bo nagovoril g. Peter Sušnik, tajnik Nove Slovenske zaveze, s petjem bosta slovesnost obogatila solista Andreja Zakonjšek Krt in Primož Krt.

Iz Ljubljane je organiziran prevoz, odhod avtobusa izpred dvorane Tivoli je ob 9h. Prijave za prevoz zbiramo na tel. 01 425 15 37 ali na e-pošti info@zaveza.si.

Slovesnosti v spominskem parku Teharje ne bo zaradi epidemioloških razmer; tudi v cerkvi moramo upoštevati veljavne zaščitne smernice.

Vabljeni!

Stari Hrastnik 2021

S

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Vabimo vas na tradicionalno spominsko slovesnost na Starem Hrastniku, ki bo v nedeljo, 20. junija 2021 ob 16. uri. Sveto mašo na tem velikem morišču na Hrastniškem hribu bo daroval domači župnik g. Franc Ornik, somaševal bo g. Anton Trpin, dekan v Šentjerneju. S petjem bodo slovesnost polepšali pevci iz Šentjerneja. Po maši bo zbrane nagovorila ga. Pavlinka Korošec Kocmur, hčerka rešenca s Teharij.

Avtobusni prevoz iz Ljubljane odpelje iz parka Tivoli ob. 13.30, prijave zbiramo pri Novi Slovenski zavezi na naslov info@zaveza.si ali na tel. 01 425 15 37.

Vabljeni!

Marko Kremžar, RIP. 17. april 1928–11. junij 2021

M

Dr. Marko Kremžar je eden tistih redkih Slovencev, ki jim je bilo dano preživeti najtežje trenutke slovenske zgodovine – nato pa razviti izpolnjeno in ustvarjalno življenje misleca, šolnika, pisatelja in politika, življenje ene osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije, iz katerega so prejemali in bodo še zajemali številni Slovenci po svetu in doma.

Foto: Arhiv Družine

Bralci Zaveze verjetno vedo, da je imel dr. Kremžar dva brata, ki sta bila oba ubita v času vojne in revolucije: brat Marjan, duhovnik, je bil ubit v Srbiji, ko je duhovno skrbel za izseljene Slovence; brat France je skupaj s pesnikom Balantičem zgorel v domobranski postojanki v Grahovem. Tudi Marko se je, še mladoleten, pridružil domobrancem, izkusil izdajstvo Angležev, strahote taborišča v Škofovih zavodih, sodnijske zapore, zavod za prevzgojo, nato beg čez zasnežene Karavanke in več let taboriščne priprave na usodo emigranta, dokler ni leta 1949 prišel v Argentino, kjer je bilo treba začeti iz nič.
Marko Kremžar in njegovi sopotniki so v emigraciji, daleč od doma, naredili čudovite stvari – toda v resnici ne iz nič, marveč iz spomina na pobite brate in prijatelje; iz zavesti poslanstva in pričevanja o veliki preizkušnji; iz aktivnega nadaljevanja slovenskega krščanskega izročila; iz zagnane in pogumne, osebno živete udeležbe v času, svojem in skupnostnem slovenskem času …

Tako je življenje dr. Kremžarja postalo obsežna, impresivna stavba političnega in družbenega dela za slovensko skupnost v Argentini in za zgodovinsko Slovensko ljudsko stranko v emigraciji; zaslužen je bil za vzpostavitev slovenskih izobraževalnih ustanov v Buenos Airesu, zlasti znamenitega Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka (1960), ki deluje še danes; ustvaril je pomemben opus socialno-politične misli, literarnih in memoarskih del s spomini na revolucijo, begunstvo in zdomstvo. Trajno pomembna je njegova misel, ki jo razvija v knjigi Prevrat in spreobrnjenje (1992) in drugih spisih, da brez osebnega moralnega spreobrnjenja težko spoznamo resnico, tudi zgodovinsko resnico. Naše spoznanje in delovanje sta odvisna od spreobrnitve srca.

Delo dr. Kremžarja je bilo zato sprva pomembno predvsem za slovensko skupnost v Argentini in za slovensko politično emigracijo; tako se je zdelo. Ob njegovi smrti pa z več distance vidimo, da je njegovo delo imelo občeslovenski pomen, da je pomembno za nas vse. Njegova prizadevanja, da je SLS v emigraciji v teku dolgih svinčenih desetletij vzdrževala stike s krščansko-demokratskimi strankami v zahodni Evropi, jih seznanjala s stališči Slovencev in tako pripravljala podporo osamosvojitvi; njegovo posredovanje pri argentinski vladi v času slovenskega osamosvajanja – vse to ima trajno vrednost, ker je vgrajeno v temelje obstoja slovenske države. Na znanstvenem področju je posebej pomembna njegova monografija Izhodišča in smer katoliškega družbenega nauka (1998), ki je izjemno aktualna danes in v prihodnje, saj nudi krščanski družbeni nauk životvorne odgovore na razne probleme sedanjosti. Danes se večkrat omenja le solidarnost, toda prav tako pomembna načela – še posebej za Slovence – so tudi subsidiarnost, vzajemnost, pravičnost.

Dr. Kremžar je bil velik realist, znotraj svojega realizma pa izjemno svetel in optimističen človek. Spomnim se nekega pogovora, ki se je dotikal raznih težav in (po mojem tedanjem mnenju) slabih izgledov slovenske prihodnosti. Prijazno in vedro, a prav tako energično me je zavrnil: »Kje pa, prepričan sem, da je pred Slovenci še veliko več prihodnosti kakor pa imajo za sabo preteklosti!« Na ta stavek dr. Kremžarja se večkrat spomnim, ko me dajejo slabe misli. Stavek z veliko težo, ki mu daje veljavo življenje, izpolnjeno z dobro uporabo časa in delom – pa tudi z resnim duhovnim življenjem.
Marko Kremžar je bil, čeprav o tem skorajda ni govoril, tudi človek intenzivnega duhovnega življenja: velik pomen je pripisoval molitvi za zadoščevanje grehov, zadostilni molitvi za zlo, storjeno v slovenski zgodovini in delujoče v spremenjenih oblikah še danes … Njegovo svetlo prepričanje o slovenski prihodnosti – kdo ve, od kod se je bolj napajalo: iz Kremžarjeve vitalne in delovne osebnosti ali iz njegove trdne vere?

Vsekakor je na tem ozadju zrasel v osebi Marka Kremžarja izjemen lik spoprijema Slovenca s krivično zgodovino – da, lik zmage nad njo, ki jo človeku omogoča duhovno življenje, notranja svoboda, odgovorna raba pameti in svobodne volje. To zgodovino je skušal tudi razumeti, vse življenje je stal v nji in jo premišljeval – še njegov zadnji članek v Zavezi (št. 117) preučuje prav možna ozadja angleške izdaje domobrancev v Vetrinju. Toda premagoval jo je zlasti z notranjo svobodo človeka, ki hoče udejanjiti resnične možnosti svojega bitja, svojega osebnega časa in skupnosti, ob tem pa se zaveda, da stoji na Božji dlani. Tako inspirirana Kremžarjeva misel o slovenskem narodnem drevesu z deblom v Sloveniji, ki s svojimi vejami sega v svet, bo v prihodnje še bolj relevantna, ne le v zdomstvu, marveč v domovini.

Bog vam daj dobro, gospod Marko!

Ljubljana, 13. junij 2021
Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza

Kočevski Rog 2021 – Nagovor predsednika Nove Slovenske zaveze

K

Razbijali so po vratih. »Medtem so se razletele šipe okna … nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih … Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu z bajonetom prebodel vrat.« (Janko Maček, Zaveza, št. 68)
Tako se je začelo. Tako se je začela revolucija. Tako so komunisti sredi največje narodne nesreče – v vojni in okupaciji – napadli svoj narod. Tako se je začelo tisto nepojmljivo, med Slovenci še ne videno. Le počasi so ljudje zapopadli to neznansko stvar, z vsakim umorom je postajalo bolj jasno, čez 1.000 je bilo ubitih v pol leta 1942 … Imeli so nemogočo izbiro: ali stopijo na stran tistih, ki so ubijali in ropali, ali pa se zoperstavijo in se branijo. Kdo so bili ti ljudje, ki so se branili v letu 1942 in pozneje? Bili so ljudje s svojimi poklici in delom, kakor mi; bili so ljudje s svojimi željami in načrti, kakor mi; bili so ljudje s pomanjkljivostmi in napakami, kakor mi. Zelo različni ljudje. Nekaj pa so imeli skupnega: njihov duhovni svet so oblikovala stoletja slovenske krščanske kulture: njihovo delo in molitev, procesije za blagoslov polja, češčenje nebeških priprošnjikov in Matere božje, kapelice in sveta znamenja, domači običaji v cerkvenem letu od božiča prek velike noči do časa po binkoštih, in predvsem petje, petje … Vse to je bilo neposredno nadaljevanje slovenske krščanske dediščine stoletij – in ta dediščina jim je pomagala vedeti, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno in pravično. In ko so se v letu 1942 in pozneje odločali, kaj jim je storiti, je v njih delovala ta dediščina.
Ko torej rečemo, da so se vaški stražarji in pozneje domobranci uprli revoluciji, moramo reči natančneje: njihovo delovanje v zgodovini je bil seveda odpor proti revoluciji. Toda v svojem bivanjskem jedru so predvsem hoteli preživeti – toda tako, da bi ostali, kar so bili. Če bi se za preživetje skušali priključiti revoluciji, bi se moralo njihovo notranje jedro spremeniti. Spremenilo bi se nekaj v njihovi biti. Ljudje, ki se jih tu spominjamo, pa so hoteli ravno ostali to, v kar so jih izoblikovali domača hiša in cerkev, molitev in delo, prosvetna društva, petje in veselje. Hoteli so ostati to, kar so v globini bili in kar so vedeli, da hočejo biti. To je bilo, po našem mnenju, temeljno dejanje istovetnosti in v tem dejanju je tudi globoka pritrditev življenju. Najprej svojemu življenju, kar je čisto prva pritrditev; nato življenju bližnjih, ki jih je bilo treba zavarovati.
Takšna pritrditev življenju ima vedno prav. Zgodovina je dramatično pokazala, da so naši pobiti imeli prav. Totalitarna država, ki jo je postavila revolucija, je propadla; vstala je samostojna slovenska država, ki je zrasla iz molitev in žrtve pobitih; zrasla je iz globinske slovenske istovetnosti vseh demokratov, kakršno so hoteli v usodnih časih ohraniti tudi vaški stražarji in domobranci; vstala je tudi iz državniške misli, ki so jo po Lambertu Ehrlichu nadaljevali preživeli slovenski demokrati v emigraciji, zlasti v Argentini – že v taboriščih vse od leta 1945 in jo občudujemo v njihovih revijah, kakor so Slovenska država, Slovenska pot, Smer v slovensko državo, Sij slovenske svobode – in mnoge druge publikacije, ki so izhajale desetletja pred osamosvojitvijo.
Slovenska država je zrasla iz 1000 let dolgega slovenskega verskega in kulturnega izročila od Brižinskih spomenikov do današnjih dni. Vaški stražarji, domobranci in drugi demokrati so to 1000 let dolgo pot vedoč ali nevedoč utrjevali naprej; komunistična revolucija pa jo je uničevala, a uničiti je ni mogla. Pritrditev življenju ima vedno prav – zato, ker nadaljuje božji stvariteljski dej »bodi človek«, četudi ga uresničuje v še tako težkih okoliščinah.


Pripadniki Slovenske narodne vojske in drugi nasprotniki revolucije, ki se jih tukaj spominjamo, so zato prestali nepojmljivo gorje. Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju. Spomin na pobite je bil izbrisan, postali so ne-osebe. Topel spomin nanje je živel le v srcih bližnjih – doma in po svetu.
V domovini se je začel spomin na pokojne žrtve javno obujati zlasti potem, ko so preživeli udeleženci demokratičnega odpora v maju 1991 ustanovili Novo Slovensko zavezo (NSZ). Ti naši ustanovitelji so zdaj večidel pokojni. Kar so pomembnega naredili, pa bo ostalo za vselej: obudili so spomin na te, ki so izginili na stotinah morišč po Sloveniji, in niso mirovali, dokler niso našli svojcev pobitih; s svojci so raziskali okoliščine, zbrali podatke o pokojnih in jih zapisali na farne spominske plošče. To delo se je pričelo že takoj v letu 1991; postavili so 256 farnih spominskih plošč, skromnih, a hkrati monumentalnih, široko po Sloveniji – in na njih imena in letnice za več kot 15.000 oseb. S tem so napravili nekaj izjemnega; naredili so to, kar bi morala storiti slovenska država, vendar tega ni hotela: raziskati usode pomorjenih in jih vrniti v občestvo Slovencev. Tu je NSZ resnično delovala v modusu države, delovala je tako, kot delujejo države: da po vojni preštejejo pokojne in jih pokopljejo. Ta dejanja so bila državotvorna, ker so bila v jedru naravnana k restituciji slovenske skupnosti in k restituciji pravice. Ali ni to, vzdrževanje skupnosti in pravice, bistvo države? Prav za to je šlo ljudem, ki so se zoperstavili revoluciji, kakor tudi preživelim, ki so pozneje postavili NSZ.

In kaj je v teh 30 letih samostojnosti napravila za pomorjene žrtve revolucije država Slovenija? Odgovori niso veseli, saj so večino časa državo vodili nasledniki tistih, ki so tukaj pobijali. Kaj država misli o neki stvari, to država pove samo na en način: s svojimi zakoni.
Mrliških listov država za vse te žrtve nikoli ni izdala; mrliški listi kot izkaz, da je oseba obstajala in da je zdaj pokojna, so bili izdani le za tiste posamezne žrtve, za katere so to zahtevali svojci, in še do tega je večkrat prišlo le v sklopu drugega pravnega postopka, npr. dedovanja. Za pobite osebe, žrtve revolucije država Slovenija v 30 letih nikoli ni uradno priznala niti tega, da so nekoč obstajale in da so mrtve! Nikoli ni obsodila pobojev in drugih zločinov komunistične revolucije kot zavrženih dejanj. Nikoli ni ugotovila, da so bile žrtve ubite protipravno in da zato veljajo za nedolžne. Država Slovenija nikoli ni razveljavila krivičnih političnih sodb z enim samim pravnim dejanjem, ampak je bilo vedno naloženo ubogim sivolasim ženicam, vdovam in sorodnikom pobitih, da so sami vlagali pritožbe, se sami mučili s pravno razveljavitvijo krivičnih sodb – ko bi vendar to morala storiti država! Krivično, kako krivično! To je spričevalo države Slovenije po 30 letih – ker so jo kar 23 let vodili politični dediči tistih, ki so tukaj ubijali in ki so svoj politični prostor osvojili samo tako, da so bili njihovi politični nasprotniki goli, sestradani in izmučeni vrženi v brezno. To je bistvo revolucije.
Zato so naši pokojni, ki se jih danes spominjamo, pravno izobčeni iz države Slovenije. Zakon o žrtvah vojnega nasilja pa sploh izrecno pove v 6. členu, da naši pokojni niso žrtve vojnega nasilja – razglašeni so za sodelavce okupatorja. Tako imenovani vojni zakoni so jim celo odvzeli status vojaških oseb in jih postavili v pravno praznino. Postavili so jih zunaj zakona. Vojni zakoni so pravna kodifikacija, s katero je levica v demokratični državi Sloveniji utrdila doseženo stanje državljanske vojne – verjetno zato, da jo lahko nadaljuje.
Stališče Nove Slovenske zaveze, ki združuje svojce in prijatelje pobitih, je še vedno, da v državi Sloveniji manjka krovni zakon tega področja, ki bo ugotovil, da je v Sloveniji bila komunistična revolucija in da so njena dejanja zavržena. Šele od tam dalje imajo drugi zakoni lahko smiselne učinke.
Edini zakon, ki na tem področju deluje, je Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Omogočil je obsežne raziskave in ekshumacije posmrtnih ostankov; vladna komisija za prikrita grobišča je na tem področju naredila zelo veliko. Toda tudi ta zakon je levica znala speljati v slepo ulico. Izkopani so bili že ostanki tisočerih žrtev; toda večine dejansko ni moč dostojno pokopati, ker se vsak župan lahko upre, kakor ljubljanski, da na njegovem pokopališču ne bo grobov domobrancev. Zakaj? Ker manjka krovni zakon, ki bi uredil temeljne kategorije celotnega problema. Ostanki tisočerih žrtev tako leta in leta čakajo v plastičnih vrečah in zabojih v raznih depojih in kostnicah, in jih ni mogoče pokopati. Zato se med našimi člani, t.j. med svojci pobitih, upravičeno sliši glasove, da je treba ekshumacije ustaviti, dokler se ne uredi poglavitni okvir.
Kakor po vsaki vojni bi tudi po državljanski vojni v Sloveniji morali skleniti mirovno pogodbo. Komunistična revolucija ima po svojih neznanskih razsežnostih centralno mesto v novejši slovenski zgodovini. Središče revolucije pa je Rog! Tako simbolno kakor glede obsega zločina. Brez Roga Slovenije ni mogoče razumeti.
Zato menimo, da bi obsodba revolucije dejansko imela vlogo mirovne pogodbe. Kajti, če ne že poprej, bi nam zadnje leto dni v času epidemije moralo odpreti oči, da se državljanska vojna nadaljuje v drugačnih oblikah, morda celo stopnjuje. Skrajna levica že leto dni z dejanji dokazuje, da ji ne samo red, zakonitost in skupno dobro, ampak tudi človeška življenja niso vredna nič; z življenji drugih razpolaga kot z materialom za dosego oblasti. Kakor je bila komunistična stranka od leta 1941 ter pozneje nič drugega kot teroristična organizacija, tako tudi njihove skrajno leve naslednice danes uporabljajo lažni videz, da so politične stranke, v bistvu pa razmišljajo in delujejo kot politične milice.

Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z nepripoznanim in neobžalovanim zločinom komunistične revolucije država Slovenija ne more živeti. Dlje ko poskuša problem odlagati, globlje drsimo.
Drugo, s tem tesno povezano spoznanje pa je: tega, kar je potrebno storiti, v Sloveniji ne more storiti sfera civilne družbe; kar je potrebno storiti, mora storiti demokratična politika. Samo demokratična politika, vključno z demokratično levico, kolikor pri nas obstaja, lahko to stori.


Sredi vseh težav se mora naš pogled vrniti v Kočevski Rog. Vživeti se moramo v njih, ki so tu v strahoti stali na robu brezna in – padli. Ob primerjavi z njimi, ki se jim je življenje tako kruto končalo, začutimo, koliko možnosti mi v resnici imamo za uresničevanje dobrega in pravičnega; v primeri z njimi imamo kljub vsem težavam ogromne možnosti; imamo čas, imamo še en dan, in še en dan, in še en dan, ko lahko toliko storimo. Toliko resničnih možnosti, ki kličejo v izpolnitev, v uresničitev tega, kar je res in prav. Ta navdih, ki se dotika skrivnosti, je bogata in neizčrpna svetla stran groze Kočevskega Roga.
Mi torej, ki moramo s svojimi življenji še toliko uresničiti, izpolniti svoj čas s svojim bitjem, se vračajmo k njim, ki so morali ob robu brezna izpustiti vse … Zadnja stvar, ki so jo izpustili iz svoje roke, so bili rožni venci. Iztrgali so jim jih iz rok, sami jih ne bi izpustili. Zdrava Marija, Angelov pozdrav, je v ljudskih prepesnitvah živela med Slovenci do danes vsaj 800 let. Predniki teh fantov in oni sami niso izpustili iz svojih rok in src te molitve, ki povezuje vso slovensko zgodovino in je spremljala tudi grozoto Roga. Dokler bo ta, njihova molitev živa med nami, najpomembnejšega še nismo izgubili.

dr. Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza, predsednik

Kočevski Rog 2021

K

Dragi prijatelji Nove Slovenske zaveze, spoštovana širša javnost!

Vabimo vas k obletni sveti maši in spominski slovesnosti za pobite domobrance v Kočevskem Rogu, ki bo v soboto, 5. junija 2021 ob 11. uri. Mašo bo daroval upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres na grobišču Pod Krenom. Med slovesnostjo po maši bo zbrane nagovoril predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Pel bo moški pevski zbor Prijatelji iz Šentvida pri Stični, sodeloval bo solist Marko Fink.

Slovesnost bo spet potekala javno, kakor v preteklosti, vendar udeležence prosimo, naj upoštevajo varnostne ukrepe, zlasti primerno medosebno razdaljo.

V Kočevski Rog organiziramo tudi avtobusni prevoz, ki bo odpeljal iz parka Tivoli ob Celovški cesti v Ljubljani ob 8.30. Prijave sprejemamo na telefon 01 425 15 37 ter na e-pošto info@zaveza.si.

Lepo vabljeni k romanju in duhovni zbranosti v Rogu ob 30. obletnici Nove Slovenske zaveze in države Slovenije!

Nova Slovenska zaveza

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.