AvtorUrednik

Spominjamo se: 26. maj 1942, umor Iva Peršuha iz vodstva slovenske legije

S

Ivo Peršuh se je rodil leta 1898 v Zgornjih Lažah blizu Poljčan, gimnazijo pa je končal v Ljubljani. Sprva je želel študirati medicino, nato je kolebal med študijem prava in teologije, kamor se je naposled vpisal, vendar je študij opustil. Sprva je bil uradnik na Južni železnici, nato se je zaposlil na celjskem dopisništvu Slovenca, slednjič pa pri Vzajemni zavarovalnici. Poročil se je z učiteljico Vido Dežman, s katero sta imela dva otroka, Mirjam in Janeza. Bil je aktiven pri Marijini kongregaciji, Prosvetni zvezi in telovadnem društvu Orel.

Spomladi leta 1941 se je priključil Slovenski legiji, ilegalni odporniški organizaciji, ki so jo ustanovili mlajši člani SLS. S Fanoušem Emmerjem je sodeloval pri organiziranju Jugoslovanske vojske v domovini in postal njen poveljnik za mesto Ljubljana. Bil je tudi predstavnik slovenske legije v štabu majorja Karla Novaka. Izdajal je ilegalni časopis Prebujena Slovenija.

Komunisti, ki so želeli po vojni prevzeti oblast, so se najbolj bali protiokupatorskih aktivnosti, ki jim niso bile podrejene, zato so sklenili Iva Peršuha umorili. Atentat sta v Peršuhovi pisarni v prostorih Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi cesti izvršila vosovca Dušan Turk in Dušan Frank. Predstavila sta se mu kot katoliška študenta, iz torb potegnila pištoli in ga večkrat ustrelila v glavo, prsa in trebuh. Nato sta se pognala v beg, vendar avtomobila, ki bi ju moral čakati, ni bilo. Dušan Frank je klub temu uspel pobegniti, Dušana Turka pa so ranili karabinjerji. Ker ni mogel pobegniti, je storil samomor. Ta dan je na vosovskem sestanku umrlemu zločincu v slovo recitiral poezijo Karel Destovnik Kajuh.

Peršuh ni umrl takoj, temveč čez dva dni. Njegova sestra Vida se spominja, da jo je pred smrtjo še tolažil. Po vojni se je nova oblast polastila premoženja njegovih dedičev.

Eden izmed vodij VOS-a, Vito Kraigher, je kot ujetnik na zaslišanju pri Politični policiji Ljubljanske pokrajine aprila 1945 povedal, da so Iva Peršuha umorili na podlagi odloka OF o partizanski vojski kot edini dovoljeni slovenski oboroženi formaciji.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani, str. 144–148; Slavko Žižek, Ivo Peršuh – obletnica smrti, v: Zaveza št. 65)

,

Spominjamo se: 26. maj 1942, umor Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica

S
Lambert Ehrlich

Lambert Ehrlich se je rodil leta 1878 v Žabnicah pod Svetimi Višarjami v Kanalski dolini. V gimnazijo je hodil v Celovcu, teologijo je študiral v Rimu in Innsbrucku, kjer je tudi doktoriral. Posvečen je bil leta 1903. Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil leta 1919 imenovan za člana Jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V letih 1920 in 1921 se je v Parizu in Oxfordu izpopolnjeval iz etnologije in primerjalne religiologije. Slednjo je od leta 1922 dalje tudi predaval na ljubljanski Teološki fakulteti. Napisal je tudi več etnoloških in teoloških razprav. Kot izjemno izobražen in politično bistroviden človek je bil idejni vodja študentskega kluba Straža, člani katerega so med drugim tudi energično svarili pred nevarnostjo komunističnih idej.

Po okupaciji je pozval k ustanovitvi podtalne narodne vlade. Komunisti so kmalu začeli izvajati teroristične akcije v Ljubljani in na podeželju, zato je Lambert Ehrlich aprila 1942 italijanski okupacijski oblasti izročil spomenico, v kateri jo je kritiziral zaradi njenega nasilja in zaradi neučinkovitosti pri zaščiti civilnega prebivalstva pred terorjem, ki ga je izvajala OF. Italijanom je predlagal ustanovitev slovenskih policijskih enot, ki bi se borile proti komunističnemu nasilju.

V začetku leta 1946 so morali nemški ujetniki na Žalah izkopati posmrtne ostanke žrtev vosovskih atentatov Ehrlicha, Natlačena, Župca in Kiklja. Ostanke trupel so naložili na tovornjak, jih odpeljali proti Postojni in jih tam vrgli v neznano brezno.

Lambert Ehrlich je bil umorjen na Streliški ulici ob osmih zjutraj, ko se je vračal na teološko fakulteto od maše v Cirilovem domu v poznejši Ljudski kuhinji. Hkrati z njim je bil umorjen tudi študent Viktor Rojic, ki so ga morilci zamenjali za Cirila Žebota, ki je običajno spremljal Ehrlicha. Streljala sta vosovca Franc Stadler – Pepe in Kamilo Kratochwill – Mile. Pri zločinu so sodelovali še vosovci Sabina Mavsar – Breda, Lidija Dermastja – Liza, Džuro Frelich – Džordže, Jurij (morda Gläsenerr), Drago Pauk – Peter in Andrej Dolenc – Koki.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani. str. 138–140; Cvetka Hanuna, Mesto na Gori, v: Zaveza št. 80)

Spominjamo se: 23. maj 1942, umor štirih članov družine Lichtenberg

S
mati osmih otrok Jožefa Lichtenberg

Karl Lichtenberg je bil bratranec turjaškega grofa, toda družina je obubožala. Poročen je bil z Jožefo Saksida, s katero sta imela osem otrok. Živeli so v Bevkah, kjer je bil Karl oskrbnik posestva Ivana Tavčarja, pisateljevega sina. Živeli so v skromni hiši tik ob Ljubljanici, sredi barjanskih travnikov, približno en kilometer od vasi.

Partizani so to družino napadli že na sveti večer leta 1941, vendar jih je Karl odgnal s puško. Pri tem je bila dveletna hči Vera ranjena v roko in v nogo in se je dlje časa zdravila v bolnici. Od takrat dalje je družina Lichtenberg prenočevala pri sosedih. Tam so jih partizani zopet napadli 23. maja. Prišli so umorit vse družinske člane, starejše od štirinajst let. Wanda Lichtenberg je bila stara šestnajst let, vendar se je rešila, ker se je skrila pod posteljo. Leta 1995 je po spominu opisala, kaj se je zgodilo.

Niso jih postrelili hkrati, temveč v časovnih presledkih, da so zadnji morali gledati umiranje tistih, ki so bili na vrsti pred njimi. Najprej so se lotili Ide. Ponudili so ji življenje, če gre z njimi. Dekle je ponudbo odločno zavrnilo: »S takimi barabami pa ne! Raje v smrt.« Petronila je omedlela, ko je videla, kako so ustrelili Ido. Naslednjo so ustrelili Petronilo; pred strelom so jo spravili k zavesti. Kot tretja je bila na vrsti mati Jožefa, nazadnje pa so ustrelili še očeta. Po končanem pokolu, ropanju in požrtiji so partizani odšli. Mati in Ida sta bili takoj mrtvi, Petronila in oče sta pa bila težko ranjena. Wanda se spominja, da so mlajše hčere še nekaj časa po odhodu partizanov zadrževale dih, ker so se bale njihove vrnitve. Naposled pa so v obupu in grozi začele glasno jokati.

Na binkoštno jutro sta Wanda in Jožica odšli v Ljubljano in na nekem italijanskem poveljstvu povedali, kaj se je ponoči pri njih zgodilo. S precejšnjo zamudo so prišli Italijani z reševalnim avtomobilom in odpeljali očeta in Petronilo v bolnišnico, osirotele otroke v Lichtenturn, mater in Ido pa v mrtvašnico. Oče in Petronila sta v bolnišnici kmalu umrla. Vse štiri umrle so pokopali 26. maja na ljubljanskih Žalah. Preživele hčere niso bile pri pogrebu, sinova Marjan in Herbert sta pa bila v internaciji v Italiji.

Iz arhivskih virov je razvidno, da je sredi junija prvi bataljon Ljuba Šercerja poročal: »23. 5. je patrulja 4. čete likvidirala denuncianta grofa Lichtenberga, njegovo ženo in dve hčeri.«

(prim. Janko Maček, Kako se je začelo, v: Zaveza, št. 51; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje na osrednjem Notranjskem, str. 37, 38)

Spominjamo se: 18. maj 1942, umor peterice iz Dobrunj in Bizovika pri Ljubljani

S

V nedeljo, 17. maja popoldne so partizani prijeli dva Bizovičana, osemnajstletnega organista Janeza (Ivana) Pavčiča, dijaka petega letnika učiteljske gimnazije in člana Katoliške akcije, enaindvajsetletnega pleskarja Franceta Jakoša, ter tri Dobrunjčane, devetnajstletnega pleskarja Franca Jakoša ml., njegovega triinpetdesetletnega očeta Franca Jakoša st., čevljarja in cerkovnika (bratranca oziroma strica prej omenjenega Jakoša) ter enaindvajsetletnega Milka Cankarja, bivšega telovadnega učitelja Zveze fantovskih odsekov.

Prijeli so tudi Milkovo dekle Ivanko in njeno prijateljico Mici iz Zadvora. Partizani so jih odgnali čez Zadvorski hrib preko Podlipoglava in Panc v Blisko vas pri Polici. Obe dekleti so zjutraj izpustili, ostalih pet pa so v hiši čevljarja Kadunca zasliševali in hudo mučili. Od njih so hoteli izsiliti priznanje, da skrivajo orožje. (Že pred njihovo aretacijo so namreč aktivisti OF širili govorice, da Janez Pavčič skriva orožje, in mu grozili.) Brez dokazov so jih v ponedeljek, 18. maja 1942 »obsodili« na smrt. V gozdu za vasjo so jim ukazali, da si skopljejo grob, vendar zaradi izmučenosti tega niso mogli storiti. Umorili so jih s krampom in lopato. Med partizani so bili tudi Dobrunjčani. Eden izmed mučiteljev naj bi bil Vinko Mojškrec, Janeza Palčiča pa naj bi umoril njegov sošolec iz osnovne šole.

Skoraj leto dni pozneje, 20. marca 1943, so vaški stražarji iz Dobrunj in Bizovika našli njihova trupla v Krčmarjevi hosti med Troščinami in Blisko vasjo pri Polici. Na truplih so bili sledovi mučenja. Na kraju umora pri Bliski vasi je bil leta 1999 postavljen spominski križ.

(prim. Janko Maček, Polica v viharju komunistične revolucije, v: Zaveza št. 77; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 19411945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 85, 97, 137, 138; Vanja Kržan, Pripovedi, v: Zaveza št. 66)

Spominjamo se: 17. maj 1942, množični umor romov v soteski Iške

S

Prva četa Šercerjevega bataljona je najverjetneje iz »preventivnih razlogov« (da ne bi v prihodnosti kdo Italijanom govoril o partizanskih položajih), umorila večjo skupino Romov iz vasi pod Krimom. Umorjene so bile cele družine, nad katerimi so se partizani po pričevanju očividca iz Tomišlja znašali že, ko so jih gnali na morišče.

O tem množičnem umoru se je ohranilo tudi poročilo Šercerjevega bataljona, v katerem piše: »1. četa likvidirala po zaslišanju organizirano cigansko vohunsko tolpo, ki je štela 42 članov. Zaplenjeni so bili trije konji.« V rokopisnem Operacijskem dnevniku Šercerjevega bataljona pa so za 17. maj o dejavnosti 1. čete napisali: »Striženje deklet na Igu, ki so hodile z Italijani. Prevzem oblasti po organih O.F. Likvidacija ciganske tolpe broječe 42 člana in denuncijanta Jenkota, Markuna in špijona iz Novega mesta. Isto Škulj Jožeta iz Škrilj. Mobilizacija prostovoljcev in vaške zaščite.«

Poveljnik čete, ki je zagrešila ta zločin, je bil Alojz Popek (Milan Vandek), politični komisar pa Alojz Kusold – Vasilij. Bataljonu Ljuba Šercerja je poveljeval Tone Vidmar (Luka Suhadolc), politični komisar pa je bil Mirko Novak – Fric. Ta dva sta o tem zločinu poročala Notranjskemu odredu, katerega poveljnik je bil Bojan Polak – Stjenka, politični komisar pa Janez Hribar.

Posmrtni ostanki umorjenih so bili izkopani leta 2017. Odkrili so 53 okostij – verjetno so partizani poleg Romov tam umorili tudi nekaj Slovencev. Med umorjenimi je bila skoraj polovica otrok, mlajših od štirinajst let; približno polovica je bila žensk, med njimi ena v visoki nosečnosti. Na mnogih otroških okostjih niso našli strelnih ran, kar potrjuje, kar se je takrat govorilo med ljudmi, da so jih namreč partizani umorili tako, da so jih prijeli za noge in z njimi treskali ob drevesna debla.

Po vojni so bili Bojan Polak, Janez Hribar, Tone Vidmar in Alojz Popek razglašeni za narodne heroje.

(prim. Jože Možina, Slovenski razkol, str. 122, 123)

Vabili: Vetrinj in Kočevski rog

V

Naj vas spomnimo in z nekaj več podatki ponovno povabimo na romanje v Vetrinj po poteh naših izdanih in pobitih, nato pa na obletno spominsko slovesnost v Kočevski Rog.

Romanje v Vetrinj: sobota, 21. 5. 2022

Napolnjen je že prvi avtobus, drugi bo peljal ob zadostnem številu prijav.
Prijave zbiramo na tel. 01 425 15 37 ali na info@zaveza.si. Odhod avtobusa je iz Šentvida pri Ljubljani, iz parkirišča ob Škofovih zavodih ob 8:30.
Maša v Vetrinju je ob 11h, daruje jo dr. Andrej Poznič. Po maši pot proti Plešivcu, obiščemo Šentvid ob Glini, kosilo v Bilčovsu in zaključek v Marijini cerkvi na Vrbskem jezeru.
Vodijo dr. Helena Jaklitsch, Marija Gruškovnjak in Jurij Pavel Emeršič.

Kočevski Rog: sobota, 4. 6. 2022

Avtobus odpelje s parkirišča Tivoli ob 8:30.
Prijave zbiramo na tel. 01 425 15 37 ali na info@zaveza.si . Maša bo ob 11h pri kapeli mučencev ob jami pod Krenom. Somaševanje vodi msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik SŠK. Slavnostni govornik bo Jan Peršič, član odbora NSZ.

VABLJENI!

Predvidene spominske slovesnosti v letu 2022

P

Vetrinj

V soboto, 21. maja, romamo na avstrijsko Koroško. V vetrinjski cerkvi bo ob 11. uri sv. maša, ki jo bo daroval dr. Andrej Poznič. Po maši pot nadaljujemo proti Plešivcu, kjer si bomo ogledali Omanove freske. Šli bomo skozi Šentvid ob Glini, da se spomnimo tamkajšnjih slovenskih povojnih beguncev. Sledilo bo kosilo v Bilčovsu in zaključna molitev v Marijini cerkvi na Vrbskem jezeru. Vodila nas bo dr. Helena Jaklitsch, po Koroškem pa tudi Marija Gruškovnjak. Odhod iz Ljubljane bo ob 8.30, in sicer iz Šentvida spred škofovih zavodov.

Kočevski rog

V soboto, 4. junija, bo obletna spominska slovesnost ob 11. uri v Kočevskem rogu. Avtobusi odpeljejo iz Ljubljane ob 8.30 s parkirišča Tivoli.

Stari Hrastnik

V nedeljo, 19. junija, bo obletna spominska slovesnost ob 16. uri na grobišču Stari Hrastnik. Avtobus bo odpeljal iz Ljubljane ob 13.30 s parkirišča Tivoli.

Šentjošt

V nedeljo, 26. junija, bo obletna spominska slovesnost ob 10. uri v Šentjoštu. Avtobus bo odpeljal iz Ljubljane ob 8.30 s parkirišča Tivoli.

Rovte

V nedeljo, 21. avgusta, bo v Rovtah ob 15. uri sv. maša, po njej pa spominska slovesnost. Odhod avtobusa iz Ljubljane bo ob 13.30. Vstopne postaje bodo še na Vrhniki, Logatcu oz. drugih krajih ob poti.

Vranje pečine

Spominska slovesnost s sveto mašo bo v nedeljo, 4. septembra, ob 10. uri.

Ferdreng (Podlesje)

V septembru bo spominska slovesnost v Ferdrengu, v povojnem ženskem taborišču na Kočevskem. Datum in podrobnejše informacije bomo objavili naknadno.

Teharje

Obletna spominska slovesnost bo v nedeljo, 2. oktobra, ob 11. uri. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 9. uri s parkirišča Tivoli.

Spominjamo se: 22. april 1942, umor družine Jakopin

S

V noči od 21. na 22. april 1942 so partizani umorili sedem članov družine Jakopin: štiriinštiridesetletnega Jožeta, njegovo nosečo ženo, devetintridesetletno Marjeto, osemnajstletnega sina Jožeta, sedemnajstletno hčer Anico, enajstletnega sina Vinka in šestletnega sina Štefana.

Umorjeni so bili na svojem domu v Ponovi vasi št. 54 pri Št. Juriju pri Grosupljem. Jože, Marjeta in najstarejši sin so se leta 1925 zaradi fašizma priselili v okolico Grosupljega z Unca pri Rakeku. Umorjeni so bili najverjetneje zato, ker je njihov sin oziroma brat, petnajstletni Ivan, nekaj dni prej odšel od doma in tudi komuniciral z Italijanskimi vojaki. V Št. Juriju, Ponovi vasi in okolici so Italijani izvedli racije 16. aprila in aretirali okrog štirideset ljudi. Nekateri vaščani in domači terenci OF so te aretacije povezovali z Ivanovo komunikacijo z Italijani in z njegovim izginotjem.

Na večer pred umorom so ljudje videli, da so se domači revolucionarji zbirali v graščini Brinje v Grosupljem, kjer so navadno imeli sestanke, in da je nekdo tja z motorjem pripeljal Lada Potokarja, aktivista rajonskega odbora OF s Police. Morilci so prišli ponoči k Jakopinovim v Ponovi vasi in potrkali na vrata. Oče Jože je vstal s postelje in jih odprl, naslednji hip pa je po njem nekdo zamahnil s sekiro; padel je na tla in obležal. Potem so umorili še njegovo nosečo ženo in štiri otroke. Po pripovedovanju naj bi bilo truplo noseče matere še posebej potolčeno.

Domači partizani so torej iz maščevanja zaradi domnevne krivde odsotnega Ivana umorili celo družino, ki ni imela prav nobene krivde v zvezi z njegovimi morebitnimi denunciacijami. Umorili so jih verjetno tudi zato, da bi med ljudi zasejali strah pred nastajajočo revolucionarno oblastjo: najbrž so želeli, da ljudje vidijo, kaj se zgodi z družinami domnevnih denunciantov. Zato so umorili nedolžne ljudi z otroki vred. Zaradi tovrstnega srhljivega nasilja partizanov, ki ga je bilo spomladi leta 1942 ogromno, pa je bilo povsem upravičeno in smiselno, da so po vaseh začele nastajati oborožene protipartizanske vaške straže.

Grob umorjene družine Jakopin je bil po vojni zravnan z zemljo, danes pa čezenj teče pot.

(prim. Janko Maček, Kako se je začelo, Zaveza št. 18; Kako se je začelo, Zaveza št. 59; Kako se je začelo, Zaveza št. 84; Ivo Žajdela, Zasuta usta, samozaložba, 1996, str. 103)

Spominjamo se: 17. april 1942, umor družine Čuk

S

V zgodnjih jutranjih urah 17. aprila 1942 so bili v ne povsem pojasnjenih okoliščinah ubiti trije člani družine Čuk: mož in žena, dvainštiridesetletni Lenart in osemintridesetletna Evgenija, rojena Kuštrin, ter njuna hči Ivanka oziroma Vanda, ki je bila v času umora stara dve leti. Ubiti so bili na svojem domu na Podutiški cesti 51 v Kosezah pri Ljubljani. Hiša, ki stoji še danes, se je nahajala zelo blizu žice, ki so jo Italijani postavili slaba dva meseca pred tem zločinom, vendar ga žal ni uspela preprečiti. Lenart in Evgenija sta umrla ponoči, hči Ivanka-Vanda pa je za posledicami ran umrla ob pol sedmih zjutraj v ljubljanski bolnišnici.

Razlog umora ni znan. Možno je, da sta zakonca Čuk, ki sta se v Ljubljano priselila iz Bilj pri Gorici, postala tarča napada, ker sta bila emigranta s Primorske. Mnogi Primorci so se preselili v Kraljevino Jugoslavijo zaradi težkih razmer, ki so v Italiji za Slovence nastale, ko je na oblast prišel fašizem. Primorski emigranti pa so seveda znali italijansko in so se verjetno občasno pogovarjali z vojaki, kar je bilo za nekatere aktiviste OF že dovolj, da so take ljudi imeli za izdajalce in jih celo sumili denunciantsva.

Vsekakor pa je težko pojmljivo, da kdo umori dveletnega otroka. To takrat seveda še daleč ni bil edini tak primer. Samo spomladi in poleti leta 1942 so enote pod poveljstvom komunistične partije v Ljubljanski pokrajini umorile več deset otrok, v glavnem zato, ker so njihovi starši bili dejanski, potencialni ali namišljeni nasprotniki komunistične zarote za prevzem oblasti, oziroma so za revolucionarje kako drugače predstavljali oviro. Človeka pa čudi tudi dejstvo, da ta sprevržena dejanja – ki jih je bilo toliko, da so zanje vendar vedeli mnogi – med samimi privrženci OF niso imela večjega odmeva in zaradi težko pojmljive malomarnosti pri dojemanju stvarnosti pri njih niso povzročila večjih pomislekov. To žal predstavlja moralno breme na dušah vseh, ki so se – kljub temu, da so za te primere vedeli – v tistem času odločali za kakršnokoli sodelovanje z OF, tudi če sami niso sodelovali pri nobenem zločinu. (Preseneča pa tudi, da še danes mnogi ignorirajo to razsežnost OF, in ti težki zločini pri njihovem vrednotenju takratnega dogajanja ne igrajo skoraj nobene vloge.) Mnogi se naj bi namreč za sodelovanje z OF odločali iz naivne dobronamernosti. Vendar če nekako še lahko razumemo, kako so naivne ljudi komunisti lahko zavedli, da je bil »izdajalec« denimo Marko Natlačen, pa nikakor ni mogoče nikogar dobronamernega zavesti, da je bila izdajalka na primer dveletna Ivanka-Vanda Čuk, ena najmlajših žrtev OF v Ljubljani.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 84, 107)

Spominjamo se: prvi teden aprila 1942

S

Te dni se spominjamo štirih Ljubljančank, ki so jih v začetku aprila 1942 umorili pripadniki VOS OF.

2. aprila, na Veliki četrtek, so vosovci ob pol devetih zjutraj umorili oseminštiridesetletno vdovo s petimi otroki Marijo Longer. Umorili so jo v Trnovem na Cerkveni ulici, v trafiki pri Petelinovem mostu čez Gradaščico. (Ulico so po vojni preimenovali in se zdaj še vedno imenuje Eipprova, po vosovcu Ernestu Eyppru.) Marija Longer je delala v trafiki; doma je bila iz Vipavske doline, kot mlado dekle pa je služila v Trstu, zato je dobro znala italijansko in je večkrat klepetala z vojaki, ki so pri njej kupovali cigarete, kar je bil za VOS zadosten razlog za umor, po katerem so jo komunisti oklevetali kot »izdajalko«, kar je bila običajna laž v podobnih primerih.

5. aprila, na Veliko noč, so ob pol petih popoldne na grajskem griču umorili dvajsetletno Bredo Hvale. S komandantom straže na Ljubljanskem gradu sta bila par, zato jo je VOS označil za »italijansko denunciantko in vlačugo«. Nekaj časa sta jo opazovala in zasledovala vosovca Stanislav Ključar in že omenjeni Ernest Eypper. Ustrelili so jo trije vosovci – Silvo Hrast, Ladislav Vidrajs in neki Šuštar z vzdevkom »Crni« (o tem, kje se je Breda Hvale na dan umora nahajala, jih je obvestil Peter Verbič, pri načrtovanju zločina pa je sodeloval še neki Ros, morda Matija Ros) – ko sta zaljubljenca sedla na klopco na ovinku sprehajalne steze. Mlada Ljubljančanka je bila takoj mrtva, njen spremljevalec pa je bil samo ranjen. Ladislav Vidrajs je v poročilu posebej poudaril, da »naš namen ni bil likvidirati komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti«.

6. aprila, na Veliki ponedeljek, je bila umorjena osemnajstletna frizerka Ivanka Hribar iz Bizovika. Oefarski terenci so jo osumili, da se z italijanskimi vojaki, ki so zahajali v frizerski salon, zapleta v romantične zveze, zato so jo sklenili umoriti. Na bizoviškem polju jo je z nožem zaklal neki domačin s Fužin in jo zakopal v kup gnoja na njivi. Mrtvo je na polju našel neki hlapec, umila pa jo je njena mati, ki je naštela štiriindvajset ran. Terenci so seveda nato razširili govorice, da je umorjena mladenka bila »italijanska ljubica«, kar naj bi opravičevalo umor.

7. aprila ob pol štirih zjutraj pa je zaradi strelnih ran umrla devetindvajsetletna uradnica iz Šiške Eva Wiederwohl. Ustreljena je bila že 1. aprila, ko so na Vekoslava Strnada in na njo streljali vosovci in ju ranili.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 83, 84, 136, 279; Slavko Žižek, Iz arhiva vosovskih likvidacij, v: Zaveza št. 76; France Ložar, Ivanka Kozlevčar, Spominski utrinki iz medvojnega Bizovika, v: Zaveza št. 66)

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.