Dragi člani Nove Slovenske zaveze, dragi sorodniki mučenih in pobitih žrtev!
Na današnji dan, 13. oktobra 2022, so bila končana dela za izkop žrtev v breznu Macesnova Gorica v Kočevskem Rogu. Za podrobno razlago o tem ima polnomočja Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč; toda mi moramo povedati, kaj današnji 13. oktober pomeni nam, Novi Slovenski zavezi.
Arheologi, ki so vodili ekshumacijo žrtev iz brezna, povedo, da so zdaj izkopani vsi ostanki žrtev in izneseni na ravnico pred jamo, kjer so jih preučili antropologi. Kosti naših pokojnih zapolnjujejo dva velika zabojnika in še veliko jih je na ravnici, sortiranih v večje in manjše kupe. Ocenjujejo, da bo končno število žrtev iz Macesnove Gorice verjetno seglo do 3.000 oseb. Tudi tiste pokojne so iznesli, ki so se še živi zatekli v stranske rove in dvorane kraške jame; arheologi povedo, da je bilo v eni takšni dvorani 24 žrtev, ki so tam skupaj počasi umirale …
Prizadevno delo vse skupine je bilo tako temeljito, da v breznu ni več nobene človeške kosti, ki bi tam čakala poslednjih časov. Na današnji dan so začeli z demontažo odra in lestev, po katerih so se delavci spuščali v jamo, in v tem smislu je današnji 13. oktober 2022 mejnik: izkop žrtev je končan.
***
Nekaj velikega se je končalo. Končala se je zakritost največjega zla in zločina, zakritost največjega trpljenja v slovenski zgodovini. Brezno, ki je skrivalo to strahoto, zasuto s skalovjem, večkrat zaminirano, ponovno zasuto in pogozdeno s smrečjem, da bi bilo neopazno, brezno v nadzorovanem kočevskem območju, o katerem se je desetletja šepetalo s strahom in v solzah – to brezno je zdaj odprto in prazno. Začeli so umikati lestve za dostop in prazno brezno spet postane nedostopno. In to prav na 13. oktober, ki je dan zadnjega prikazovanja Božje matere Marije in sončnega čudeža v Fatimi leta 1917.
***
»Zakaj nič ni skrito, kar bi ne postalo očito; in nič ni postalo skrito kakor zato, da pride na dan.« (Mr 4,22) Nekaj novega se začenja: možnost, da v večji meri obudimo sočutje do njih, da ob njihovih kosteh občutimo dostojanstvo oseb in prekršeno nedotakljivost skrivnosti življenja. Možnost, da z razkritimi ostanki pobitih domobrancev v nas raste razkritost resnice o njih: kdo so bili, kaj so hoteli, kaj so neki ljudje nad njimi storili? Skozi kakšno poslednjo bolečino so šli? Skozi kakšno poslednjo stisko?
Začenja se proces sprejemanja naših pokojnih kot oseb v slovenskem narodnem občestvu.
