22. obletnica ustanovitve Nove Slovenske zaveze

2

22. OBLETNICA USTANOVITVE NOVE SLOVENSKE ZAVEZE

V prvi polovici maja je neopazno šel mimo nas 22. „rojstni dan“ Nove Slovenske zaveze. Zanimivo, da je bila 12. maja 1991, ko se je v občinski dvorani na Viču v Ljubljani zbralo na ustanovnem zboru 140 preživelih domobrancev, njihovih svojcev in svojcev drugih žrtev komunističnega nasilja, prav tako nedelja kot letos. Zbor je uvedel v delo profesor Justin Stanovnik s poglobljenim razmišljanjem, ki mu je dal naslov Preteklost: mera sedanjosti – temelj prihodnosti in na začetku citiral misel Vaclava Havla: Strah pred zgodovino ni pri nas samo strah pred prihodnostjo, ampak tudi strah pred preteklostjo. Rekel bi celo, da sta ta dva strahova med seboj pogojena. Ustanovni zbor je izvolil predsednika (dr. Tineta Velikonjo) in tajnika (g. Staneta Štrbenka) nove organizacije, ki se je opredelila kot „društvo z izvorom v medvojni Slovenski zavezi, koaliciji predvojnih demokratičnih strank“.
V 1. številki Zaveze – izšla je prav kmalu po ustanovitvi društva – je bil objavljen članek Slovenska zaveza, ki ga je napisal sedanji predsednik g. Anton Drobnič in z jedrnatimi besedami predstavil nastanek in delo Slovenske zaveze: Leta 1941 se je Slovenija znašla v viharju dveh totalitarnih ideologij, fašistično-nacistične in komunistične. Vojske prve so Slovenijo okupirale in razkosale na tri dele, komunisti pa so to narodno nesrečo izkoristili za izvedbo svoje revolucije. Slovenski demokratični tabor je aprila 1942 ustanovil Slovensko zavezo kot skupno predstavništvo demokratičnih političnih strank. Njen namen je bil ohraniti kontinuiteto slovenske oblasti v razmerah tuje okupacije, pripraviti civilni in vojaški odpor proti okupatorju in po vojni vzpostaviti demokratično politično in družbeno ureditev. Vse te dobre namene pa je zavrla revolucija, ki jo je na narodnem prizorišču zasnovala in izvedla KPS, zvesta članica Kominterne. Ta silna stiska je notranjske in dolenjske kmete prisilila k samoobrambi. Slovenska zaveza je podpirala in vodila protikomunistični odpor. V začetku leta 1944 se je razširila v široko demokratično koalicijo, ki pa so jo pozimi 1944/45 razbili Nemci in okrog sto vodilnih članov odpeljali v Dachau. „Zvestoba veri, narodnemu izročilu, svobodi in samostojnosti, to je Slovenska zaveza“, tako Anton Drobnič o predhodnici Nove Slovenske zaveze, ki je pred slabim mesecem stopila v 23. leto. (Več v: Zaveza št. 1 in Zaveza št. 2Zaveza št. 42, str. 13)

SPOMINSKA SLOVESNOST V KOČEVSKEM ROGU

LETOŠNJA OBLETNA SLOVESNOST V KOČEVGSKEM ROGU BO V NEDELJO, 9. JUNIJA, OB 11. URI. SVETO MAŠO BO VODIL NOVOMEŠKI ŠKOF MONSINJOR ANDREJ GLAVAN, PO NJEJ PA BO SPOMINSKI PROGRAM KOT OBIČAJNO.

Kot veste, je bila prva spominska slovesnost v Rogu leta 1990 in letos bomo že štiriindvajsetič romali na ta s krvjo in trpljenjem tisočev naših fantov in mož posvečeni kraj, ki pa je tudi po 68 letih za nekatere še vedno tabu oziroma ideološka tema. Kljub lepim besedam o pieteti do mrtvih ne marajo, da bi se izvedela vsa resnica o njihovi smrti in bi najraje zavili v meglo še tisto, kar je že pricurljalo na dan. Kaj nam pomeni Kočevski rog, zakaj že skoraj pol stoletja romamo tja? Gotovo najprej zato, da tam – na kraju mučeniške smrti naših sorodnikov, prijateljev in sosedov, ob breznu, kjer še danes nepokopane ležijo njihove kosti – zanje molimo, se udeležimo svete daritve, pa tudi prižgemo svečko spomina in se v tihoti poklonimo njihovi žrtvi, da ob vsem tem naberemo novih moči za vztrajanje v zvestobi njihovemu izročilu, da obnovimo vero v to, da njihova smrt ni bila dokončna polomija, kot so mislili njihovi morilci, ampak prehod v boljši svet, od koder še vedno spremljajo nas in našo domovino, in ne nazadnje, da molimo tudi za njihove morilce.
Je pa Kočevski rog tudi simbol vseh šeststo grobišč, s katerimi je posejana Slovenija, predvsem pa grobišč, kjer se je končal križev pot vrnjenih domobrancev, je tudi vrh tistega, kar se je začelo jeseni 1941 z ustanovitvijo VOS in z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda, se razplamtelo spomladi in poleti 1942 in dobilo drastično potrditev jeseni 1943 na Turjaku, v Grčaricah, Mozlju in po drugih krajih. Nasproti sta si stali dve strani, obe slovenski: ena je napadala, druga se je branila; prva je svoj napad in uničenje nasprotnika že od vsega začetka načrtovala, drugi je bil obrambni boj vsiljen in ko je bila po koncu vojne že razorožena in nesposobna za obrambo, jo je bilo treba še fizično uničiti.
Pomudimo se za trenutek še pri tem, kako se datum letošnje spominske slovesnosti 9. junij ujema z datumom dogodkov pred oseminšestdesetimi leti. Ko so v „osvobojeni“ Ljubljani po 20. maju zvedeli, da jim bodo Angleži izročili domobrance, ki so se zatekli k njim na Koroško, je nastal tehnični problem, kako bodo kos tolikšni množici. Nekaj izkušenj za hitro in učinkovito reševanje problema ujetnikov so že imeli od Krimske jame, Žiglovice in drugih morišč medvojnega časa in glede na to so bila za vrnjene skozi karavanški predor določena brezna Kočevskega roga. Prvi vlak z vrnjenimi je odpeljal iz Šentvida 1. junija zvečer in prispel v Kočevje malo pred jutrom. Tovarna smrti v Rogu je torej začela delovati 2. junija in ta dan je padel v jamo Milan Zajec. V naslednjih dneh je vlak vsak dan pripeljal okrog 800 ujetnikov in delo se je po tekočem traku nadaljevalo. Franc Dejak je prišel v Kočevje 8.junija sredi noči in še isto dopoldne se je tudi on znašel v jami. Cel dan so potem padale v jamo nove žrtve. 9. junija, ko je France Kozina še bil v jami, ni bilo več streljanja. Naslednjo noč se je tudi on rešil in tako postal eden od pričevalcev o pokolu domobrancev v tednu med 2. in 9. junijem 1945 v Kočevskem rogu.
Ko bomo 9. junija ob jami pod Krenom, nam bo morda stopila pred oči katera od teh slik izpred 68 let. Gotovo bomo pri tem mislili tudi na prepotrebno spravo, h kateri nas spodbujajo tudi tisti, ki so tedaj goli in bosi ter pretepeni, vendar z molitvijo in odpuščanjem v srcu, stopali k jami in padali vanjo, ki pa nas hkrati zavezujejo, da vztrajamo pri trdnem temelju: da brez resnice ni in ne more biti sprave. (Več Zaveza št. 2 – Doumeti RogZaveza št. 50, str. 50; Zaveza št. 66, str. 80)

O avtorju

Avtor Urednik