Zaveza št. 96

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni

Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2015

Kazalo

[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Biti sokriv je huje kot biti avtor

Avtor: Lenart Rihar

1.1.1.

Čast se meri z veličino tistega, ki časti; žalitev z veličino tistega, ki je razžaljen. Virus lahko ubije otroka. Vol lahko nabode kravjega pastirja. Ne eden ne drugi ne moreta izročiti svojega življenja. Bitje ne more dati več, kakor je. Lahko pa uniči več, kot je on sam. Tako lahko je z eno samo bedasto kretnjo uničiti, kar so stoletja gradile delavne in spretne roke. V tem je demonski vpliv uničevanja. Če dobro, ki ga lahko storimo, omejujejo naše naravne sposobnosti, je zlo, s katerim lahko razdiramo , onkraj naših meja. 1

»Znamenje časov« je izraz, ki se ga v nekaterih krogih veliko uporablja in zato zlahka zdrkne med besedje, ob katerem nam pozornost splahni. Govornik ima s takimi izrazi bržkone ambicijo, da bi njegove besede zazvenele preroško, usodno. Vendar če niso odraz stvarnosti, potem ne izgubljajo le svoje retorične moči, ampak se je treba celo do osnovnega pomena dokopati z nekaj napora. S tem pa vzpostavljajo podobno nevarnost kot preobilica lažnih alarmov –, namreč da naposled ne reagiramo na resničnega. Poleg tega zadnjih 2000 let verjetno ni bilo nobene generacije, ki bi ne imela svojih napovedovalcev skorajšnjega padca določene družbe, če ne kar celega sveta.

Po drugi strani lahko v pogovoru z dr. Janezom Zdešarjem na naslednjih straneh najdemo več mest, kjer kritično motri slovensko dogajanje tik pred drugo svetovno vojno. Zaveda se, da gleda z današnje pozicije, a vseeno se čudi, kako da je bilo slovensko vodstvo tako slabo pripravljeno na vojno, kljub temu da se je dogajala španska državljanska vojna, da je svet hitro drsel v vojno. Večino teh opustitev ali celo napak se da razložiti, morda tudi opravičiti. Vendar njim, ne pa že kar vnaprej nam, ki smo se dolžni iz zgodovine česa naučiti. Še posebej zato, ker so bile žrtve nedopovedljivo velike.

Vzbujanju preplaha se torej izogibamo, a živimo sredi takega sveta, da nimamo pravice vnaprej odrekati usodnosti določenim pojavom, ki se kopičijo pod slovenskim nebom.

1.1.2. Barbar rovi – sedemdeseta in šesta obletnica

Ob modernem človeku je jamski človek videti kot gentleman, saj je častil mrtve ter ga je skrbelo onostranstvo. Psevdoznanstveni filmi nam ga sicer predstavljajo kot razumno opico. Vendar nas s tem samo tolažijo, češ da smo mi veliko manj neotesani, ker smo pač depilirane opice.

Fabrice Hadjadj ima pred očmi splošen odnos zahodnega sodobnika do smrti, zato je v njegovem navedku lahkotno ironičen nadih, ki utegne zdramiti tega ali onega bralca. Uzrtje slovenskega holokavsta, dojetje njegovih razsežnosti pa bi z besedami ne imelo dosti zveze. Bolečino, ki bi nas morala presekati, morda nakaže verz narodne pesmi: vem, da mi poči na grobu srce. Besed pravzaprav zmanjkuje tudi ob nikakršnem odnosu, ki ga Slovenija izpričuje do gore nepokopanih trupel. Pri nas je bilo za grobišča, morišča, množične poboje in podobne besede poskrbljeno, da učinkujejo bodisi alergeno bodisi kot nič. To nas je vsaj nekoliko opravičevalo – do odkritja Hude jame. Do tedaj je bilo dojemanje žrtev prepuščeno zgodovinski ozaveščenosti, družinski vzgoji, kontemplaciji, prizadeti človečnosti. To bi seveda moralo več kot zadostovati za primeren odnos. Pa vendar, v slogu skeptičnega apostola Tomaža: skoraj nihče se namreč ni srečal niti s kakim brezobličnim posmrtnim ostankom naših mučencev. Na množenje prizorišč nezaslišanega trpljenja, ki jih zaljšamo z izrazom grobišča, smo se navadili. Med šeststo in osemsto res ne opazimo razlike, če nas ne presune bodisi zločin nad enim samim človekom bodisi nad narodom. Z odkritjem rova sv. Barbare je bila daleč proč odrinjena še zadnja sprenevedavost. Pred nas so stopila nestrohnjena trupla, tudi ženska.[Stran 002] Vesoljna Slovenija bi morala, na smrt zaprepaščena in spreobrnjena, s sv. Tomažem pasti na kolena: Moj Gospod in moj Bog!

Tega seveda ni bilo. Ni bilo niti pokopa! Zelenjadarsko onegavljenje s posmrtnimi ostanki in plastičnimi zaboji ter vnovično barbarsko zapiranje sv. Barbare bi moralo spet pretrgati tempeljsko zagrinjalo. Besed za to ni.

1.1.3. 40 dni za življenje

Logika našega izkrivljenega prava je, da materina želja utemeljuje otrokovo vrednost. Če si ga želi, potem je človeško bitje in ga moramo spoštovati. Če ga ne želi, potem je nadležnež in ga lahko uničimo. Isto bitje pod vašim srcem je odvisno od vašega razpoloženja; ali bacil ali bodoči doktor znanosti.

Gornje obletnice padajo v vse bolj nenavadne družbene razmere. Od enoumja prestreljen postsocialistični človek je pred četrt stoletja nenadoma postal zunanje svoboden. V skladu z znanim sindromom je ohranil strahospoštovanje do terorističnih elit, ki so ga desetletja zatirale in ki mu, navzven prilagojene, kraljujejo še naprej. Svojo željo po izkazovanju svoje svobode, poguma in upornosti je naposled lahko pustil do izraza, a usmeril jo je po navodilih, kot mu jih je zapisovalo boljševiško nasilje. Slednje svoje poslanstvo nadaljuje v zasilni demokratični preobleki, pri čemer si podaja roke z zahodnim levičarstvom in porabništvom. Tako so tarča pomladne stranke, Cerkev, Evropa, demokracija, tržno gospodarstvo in sploh vrednotni ustroj, na katerem temelji urejen zahodni svet. Da na tem svetu, ki ga z veliko vnemo in veliko rušilno močjo uničujejo, istočasno perverzno parazitirajo, njihove debele kože ne moti.

Evropski parlament je marca letos sprejel resolucijo glede enakosti (ne enakopravnosti, ampak enakosti!!) spolov, ki vključuje tudi pravico do splava. Tarča so seveda redke evropske dežele, ki še varujejo pravico do življenja najšibkejših. V Sloveniji pa je komaj začeto leto zaznamoval nov napad na družino. Če abortus praktično vse od sprejetja ustave ni bil več omembe vredna tema, ker je bilo s tem v zvezi smrti željnim skrajnežem maksimalno ugodeno, so letos znova napadli družino in uzakonili – tokrat ne pobijanje – pač pa možnost barbarskega manipuliranja z že rojenimi otroki. Naj si bo dobesedno, da jih fizično prisilijo bivati v protidružinskem okolju, ali pa posredno, da jim z ideološkim zastrupljanjem onemogočajo kolikor toliko naraven, normalen in varen razvoj.

1.1.4. Volilni mehanizmi

Lenin, Hitler ali Jean-Bertrand Aristide. Vse sledi isti logiki, ki želi ustvariti novega človeka. Naša doba je polna hrupa in besa in zato toliko bolj v pričakovanju osvoboditelja. To pojasnjuje, kako lahko celoten narod dere za tiranom, ki veliko obljublja ali za utopijo, ki je v modi. Njihovi nameni se hitro izkažejo za zlohotne. Namesto da bi ljudstvo osvobodili, ga le še bolj stiskajo, pogosto z zelo dobrimi nameni. Vendar se ubogo ljudstvo iz tega nič ne nauči, nasprotno. Tako je pobito, da se zažene k naslednjemu lažnemu preroku in naslednjemu načrtu idealne države.

Tako stanje ni prišlo samo od sebe. Vanj smo spolzeli, kot bomo videli, deloma tudi po lastni krivdi. Seveda je bilo na zborovanju za družino in otroke lepo gledati množico ljudi, tudi tistih, ki »se ne mažejo s politiko«, na zborovanje pa so prišli, češ da to je pa res potrebno. Ni se mogoče dovolj načuditi kratkovidnosti in odsotnosti vzročno posledičnih povezav pri teh ljudeh. Če bi od začetka, od leta devetdeset sledili zahtevam, ki jih pred nas postavlja demokracija in pri tem upoštevali le nekaj bistvenih vrednostnih točk, kot jih navaja krščanski (družbeni) nauk, se ne bi bilo treba ogorčeno zbirati na ljubljanski trgih, pač pa bi politika v svojem izvornem pomenu dobila možnost, da zgledno uredi življenje v naši skupnosti.

Da: Broz, Kučan, Drnovšek, Jankovič, Cerar … tako se v grobem sliši zlovešč seznam na slovenskih tleh. »Ker se ljudstvo ničesar ne nauči … « Slovenija resnično svobodnih volitev in enakih štartnih pozicij za posttotalitarno in demokratično stran še ni imela. Čeprav je povsem nesprejemljivo že to, da v parlamentarni igri nastopajo totalitarni recidivi, se pravi stranke, ki so tako ali drugače naslednice in (latentne) zagovornice parapolitičnih organizacij iz časa totalitarizma. Če pa že so na sceni, bi morala imeti demokratična stran vsaj približno enake izhodiščne možnosti. Vendar je bila izigrana že s socialističnim ustrojem prvega parlamentarnega sklica, da ne govorimo o povsem neprimerljivih finančnih in nenazadnje know-how izhodiščih. K temu je treba prišteti vedno hujše stvari: večinsko medijsko enoumje, celostno obvladovanje gospodarstva, sodstva in šolskega[Stran 003]

Za življenje

Slika 1. Za življenje Janez Rihar

[Stran 004]sistema. Z dolgoletnim ustrahovanjem in teroriziranjem je bila demokratična stran tako ošibljena, da ni mogla suvereno nastopiti niti na ravni preprostih upravnih postopkov. Predvsem pa nikoli ne smemo pozabiti na zločinski vrh, na eksodus in genocid elite, zaradi katerih v Sloveniji nepopravljivo zija krater, kjer bi morale biti zdrave družine, kakovostni politiki in s tem razcveten splošno veljaven vrednostni svet. Namesto razmaha zdravih življenjskih sokov se nam dogajajo vsakršne mahinacije. A kljub naštetemu, kljub nepošteni igri in nenazadnje kljub banalnemu goljufanju na volitvah: toliko svobode je demokracija le prinesla, da se ne moremo otresti vse odgovornosti za katastrofalni rezultat, ki nam je v parlament naplavil dve tretjini posttotalitarcev.

1.1.5. Povprečni slovenski dobronamernež

Gospod Delarche, to moramo reči njemu v prid, ostaja prepričan, da med ljudmi sodi med smetano. Prepričan je, da brani svojo strpnost. Oblasti to odobravajo. Njegova mnenja zvesto ubogajo medijsko učiteljstvo. Če bi mu naznanili, da je soudeleženec pri množičnem umoru, bi padel s stola. Morda bi nas celo zadavil, da bi dokazal svojo nedolžnost.

Pa vendar: naši rojaki večinoma ne hodijo naokrog s škripajočimi zobmi, srepim pogledom in sekiro za pasom. Kdo je torej slovenski volivec? Že res, da je povprečen Slovenec nekoliko nergav, nezadovoljen in rad nabija čez tarče, ki mu jih nastavijo mediji. A po drugi strani je s sosedi večinoma prijazen. Rad priskoči na pomoč, tudi za udarniško delo je. Razume grozovitost srebreniškega pokola. Cerkve ne mara, ampak domači župnik je pa vseeno kar soliden možakar. V službi se ne pretegne, a kar je treba, naredi. Skrbi za svojo družino in pod roko pelje svojo ženo na sprehod …

A naj se vrnemo k Hadjadju: če bi mu uspeli dopovedati, »da je soudeleženec pri množičnem umoru, bi padel s stola«. Verjetno ravno slutnja te soudeleženosti pri vojnih in povojnih zločinih, pri ubijanju nerojenih botruje besnim reakcijam, kadar se ne more več izmotati z »modernimi« floskulami, ki imajo sicer status dogme.

Naloga, ki nas čaka, je torej prav v tem predočenju, kakšna diskrepanca je med našo dobronamernostjo in konkretno akcijo: ko se odločamo za razne cerarje, obenem pa jadikujemo, kako naši državi ne gre dobro. Kako naj bi ji neki šlo, če njenega krmila niti enkrat v četrt stoletja nismo v celoti dali demokratični strani? Nemogoče.

1.1.6. Dolžnost misliti

Kdor pusti, da delajo, kar se jim zljubi, je enak tistemu, ki ukazuje, kaj naj se dela. To je vse isto in gre skupaj. In ko pustimo, da delajo, delamo isti zločin, še strahopetno za povrh in za zraven. Povsod je neskončna strahopetnost. Biti sokriv, biti sokriv je huje kot biti avtor, neskončno huje (Charles Péguy).

Venomer se sprašujemo, kje je tista točka, kjer nismo več ujeti v (post)totalitarne primeže in se začne naša odgovornost. Odgovornost slovenskega kristjana, odgovornost povprečnega demokrata, odgovornost povprečnega oziroma večinskega volivca. Gledamo dvojno sliko. Na eni je volivec ujetnik tranzicijskega kalupa, na drugi pa se jasno vidi, da še zdaleč nismo povsem brez možnosti. Takoj, ko imamo možnost, pa se nam nalaga tudi soodgovornost oz. sokrivda za naš sproten in prihodnji položaj. Justin Stanovnik zato neprestano naglaša razumetje stvari in s tem v zvezi dolžnost, da mislimo. Pri tem ni abstrakten, ampak zmožnost našega dojemanja in razumskega pristopa izvaja iz vsakdanjosti, ko smo sposobni racionalno, celostno, dolgoročno reševati probleme doma, v službi itd. V tem se nam odpira perspektiva, da bistroumnost in smelost začnemo uporabljati tudi znotraj širše skupnosti.

Preveč je front, ki nas spodjedajo, saj so poleg domačih kvazipolitičnih, protičloveških tu še zunanje silnice, ki zlahka dosežejo interferenco in povečujejo nevarnost. Narušen mir na Vzhodu, sporadično ulično in drugo nasilje po Evropi, zbesnel islam, vrednostna dezorientiranost, impotenca evropske politike, Grčija v legalnih rokah skrajnežev in podobno. Doma pa se poleg že omenjenega spominjamo »demonstracije sile« za potrebe rušenja »neprave« vlade, gledamo spodbujanje nasilja po spletnih forumih, stigmatiziranje in ustrahovanje demokratične strani, ki ju izvajajo sodišča, diskriminatorne obravnave raznih pooblaščencev in varuhov, razvrednotenje Cerkve in njenega nauka in podobno. Vsekakor dovolj za zavest, da otopelost ni na mestu, dovolj za poziv k čuječnosti, prisebnosti, mišljenju in dejavnosti.

[Stran 005]

1.2. V času besov

Avtor: Matija Ogrin

1.2.1.

»Prišli so torej besi, kakor pravi Dostojevski … Veliko spoznanje slovenske zgodovine, spoznanje, ki bi ga morali vključiti v arcana imperii slovenske politike, bi moralo biti, da se v zgodovini pojavljajo besi in da jih je treba identificirati. Narodova kultura je malo vredna, če v trenutku, ko jo narod najbolj potrebuje, ni sposobna opraviti te naloge, se pravi, ni sposobna identificirati besov. Kajti v prihodnje se bodo besi še pojavljali, pojavljali se bodo v različnih oblikah, ne vedno v podobi politkomisarskih krvnikov, ampak lahko v povsem drugačnih podobah. Bodo pa za narodovo prihodnost in za narodovo zdravo in normalno življenje v zgodovini ravno tako usodni. In spet bo odvisno od kulture, ali bo sposobna, ali bo tako trezna, ali bo tako zrela, ali bo tako poglobljeno reflektirana, da bo izjavila: To so sile, s katerimi pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati!«

Justin Stanovnik, Zaveza 5, str. 40

1.2.2.

Česar hudobni duh v Sloveniji ni opravil s komunizmom, to po vsem videzu skuša doseči z razbitjem družine in sprevrnitvijo naravnega reda. Če se bo to, kar uvajajo spremembe Zakona o družini in družinskih razmerjih, uveljavilo, bo to za slovenski narod ponoven padec iz doseženega reda civilizacije – primerljiv tistemu, ki nas je zadel z revolucijo in koncem druge svetovne vojne.

Zanikanje biološkega spola kot enega od temeljev človekove identitete, »spreminjanje spola«, naposled pa fantomske, »nove oblike« družine, kjer bodo novi »starši« lahko »svojim« otrokom uradno spreminjali spol, pomenijo temeljno zanikanje stvarjenjskega reda človeka in sveta. Pomenijo radikalno zanikanje človekove ustvarjenosti in Boga Stvarnika. Izražajo pa tudi skrajno slast po obvladovanju narave in po spreminjanju vsega, kar je bilo poprej. Kajti ljudje, ki se jim človekov spol, poroka in družina ne zdijo vredni in lepi sami po sebi že zato, ker so izšli iz stvarjenja in jih navdaja stvarjenjski smisel, hočejo tem stvarem nasilno vtisniti svoj red, svoj vsiljeni, fabricirani smisel. Gejevska teorija spola in iz nje izvedeni politični aktivizem sta do presežka prignana oblika obvladovanja narave in nasilja proti ustvarjeni naravi.

Prišli so besi, ki navdihujejo ljudi, da sprevračajo red stvarstva in da potem porečejo, da je to sprevračanje »velik korak Slovenije na poti k pravičnosti«, kot se je glasil uvodni slogan poročil Radia Slovenija naslednje jutro po potrditvi zakona v parlamentu. Prišli so torej besi, ki ljudi navdihujejo, da bi dojenčke in otroke izpostavili v posvojitev tistim, za katere velja, da je v njihovih zvezah največ telesnega nasilja, največja nestalnost odnosov in komaj predstavljiva gostota promiskuitete. Prišli so besi, ki bi radi otrokom spreminjali spol – njihovo po božjih zakonih ustvarjeno naravo.

V Sloveniji se odvija vojna proti redu stvarjenja. Toda, ali se ta boj začenja zdaj, marca 2015? Kaj pa stotisoči splavov v povojnih desetletjih? Kaj pa stotine grobišč, stotine krajev slovenskega Roga? In odkritje Hude jame, se spominjate, ki je večino Slovencev pustilo tako malo vznemirjene, da so nekaj tednov potem zlahka sprejeli imenovanje neke ljubljanske vpadnice kot Titovo cesto (čeravno je to imenovanje potem Ustavno sodišče prepovedalo). Vse to je notranje povezano; red stvarjenja je v Sloveniji vnebovpijoče napaden in teptan že desetletja, tako zelo, da smo se ljudje tega navadili, skoraj kakor svojega suknjiča. Kakor smo prizadeti ob novih in novih dejanjih besnila proti moralnemu redu, nas to vendar ne sme povsem presenetiti; če pregovor pravi, da iz malega raste veliko, bi moralo biti samoumevno, da tudi iz velikega raste veliko – vendar mnogi Slovenci tega več ne vidijo.

Citat, ki stoji kot motto na vrhu tega sestavka, izhaja iz globokega spoznanja, da je človek v zgodovini izpostavljen tako vplivu demonov kakor angelov. Poleg dobrega delujejo v zgodovini tudi močne sile zla; besi se poslužujejo ljudi, ki se prepuščajo blodnim idejam, zgrešenim vodilom. Justin Stanovnik je v tem citatu mislil na čas ob začetku revolucije na Slovenskem – 1941 in 1942. V tistem usodnem času poglavitni intelektualci in vodilni predstavniki slovenske kulture niso prepoznali besov, niso identificirali sil, »s katerimi pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati«. Zdaj se je zgodilo skorajda enako. Pojavili so se besi, katerih dejanja bi lahko vodila k uničenju slovenske družine, k nepredstavljivo težkim posledicam – in vendar, »slovenska kultura« jih ni prepoznala, glavnina vodilnih intelektualcev in umetnikov ni izrazila pomislekov, kaj šele opozoril in svaril, ko je levica v parlamentu spremenila Zakon o družini. Glede bistvenih stvari našega obstoja je torej[Stran 006]

Angelov, ne demonov

Slika 2. Angelov, ne demonov Tamino Petelinšek

stanje podobno, kakor če bi svoje kulturne in znanstvene elite Slovenci sploh ne imeli. Edini, ki so v tej težki uri pomagali ljudem k dobremu, so bili duhovniki, ki so v zakristijah zbirali podpise vernikov za referendumsko pobudo.

Ko upamo na rešitev pred tem besnilom – t.j. na uspešno zavrnitev zakona na referendumu – lahko upamo samo na preprosto ljudstvo, na naravne ljudi z nekaj zdrave pameti, na resnične ljudi. Na eni strani so torej levičarska oblast, njihovi podporniki in etablirana kultura; na drugi strani preprosto ljudstvo in duhovniki s peščico krščanskih razumnikov. – Ali ni to podobno strukturi, ki smo jo Slovenci imeli v 19. stoletju? Takrat nasilna germanizacija, danes nasilna gejevska ideologizacija.

Slovensko ljudstvo in njegovi (podeželski) duhovniki, to je naveza, ki je ne kaže idealizirati, vendar pa je vsemu navkljub bila prav ta povezava v teku stoletij bistven dejavnik za vzpostavitev in ohranitev slovenskega naroda. Brez posebne kulturne elite, kakor jo razumemo danes, ali točneje, s svojo lastno elito, ki so jo predstavljali ljudje, kakor so bili Trubar, Svetokriški, Romuald, Baraga, Slomšek – in mnogi drugi. Ti so danes z nami na usoden način: ob njihovem delu moremo namreč posebej jasno prepoznati, kje danes delujejo besi in s katerimi silami pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati.

V tem boju, ki se bo, kakor kaže, ponavljal vsakič, ko bo levica dobila priložnost, gre za tako pomembne stvari, da bodo vanj, upam, posegali ne le besi, marveč tudi angeli in naši svetniki. Resnična zgodovina je splet vidnega in nevidnega. Upam, da bodo v tem spoprijemu stali ob nas naši pokojni in med njimi še posebej pokojne matere, ki so rodile nekdanje rodove naših prednikov in so v samotnih vaseh in na gorskih kmetijah v porodni stiski klicale na pomoč Mater Božjo, Jezusa in svetnike Božje; njih kličemo za pričo in na pomoč, ko stojimo ob isti zibeli in vodimo naprej njihovo nit življenja.

[Stran 007]

1.3. Svoboda, narava in resnica na glavi

Avtor: Brane Senegačnik

1.3.1. Prividi in breme svobode

Med zgodovinarji filozofije prevladuje mnenje, da se je pojem svobodne volje izoblikoval šele v pozni antiki, pravzaprav že v njeni krščanski etapi. Šele Avrelij Avguštin, za kristjane sv. Avguštin, je preoblikoval starodavni rimski pravni termin voluntas v filozofsko kategorijo, ki so jo uporabljali misleci v nadaljnjih stoletjih do danes.2 A to nikakor ne pomeni, da se ljudje niso že davno prej znašli v položajih, v katerih so »izkušali«, da imajo svobodno voljo: ko so čutili, da jim samo razumsko spoznanje tega, kaj je v kakem življenjskem položaju prav storiti, ni zadoščalo za odločitev in dejanje. Antični filozofi so v glavnem učili, da je za pravo spoznanje potrebno urediti čute, se pravi obvladati gone in poželenja. Tudi kasneje, ko se je v splošni kulturi uveljavil filozofski nazor, da ima človek svobodno voljo, odločanje v resničnem življenju ni postalo lažje. V sodobnih časih, ko v zahodni kulturi prevladuje naravoslovno in družboslovno razumevanje človeka, so se pokazale nove težave. Kako uskladiti željo po svobodi in željo po razumski razlagi človeškega sveta? V tej smeri je veliko poskusov, ki se ravnajo bodisi po nevrobioloških raziskavah (v filozofiji se ti poskusi uvrščajo na obsežno področje t. i. kompatibilizma, iskanja skladnosti med determinizmom in svobodno voljo) bodisi po kaki od različic socialne antropologije. Glavni plod tega pa je, da je postala svoboda v filozofiji (bolj kot kadar koli doslej) homonim: beseda, ki ima sicer povsod eno zvočno podobo, a povsod drugačen pomen. Postala je vir nesporazumov, ki daleč presegajo akademske kabinete in publikacije; v scientifičnem ozračju daje takt celotni zahodni kulturi. V imenu svobode se tu zahteva – in tudi uveljavlja – pravica, da se človek obravnava kot povsem naraven pojav ali kot proizvod družbenih procesov in kulturnih vzorcev, skratka, da se vpne v takšne ali drugačne vzročne verige. Svoboda naj bi veljala zlasti v odnosu do domnevno zatiralskih družbenih predsodkov, ki jih je v ljudeh ustvarila etična tradicija: obsevanje z lučjo znanstvene antropologije naj bi jih odpravilo.

Žal so obsevalne doze tolikšne, da ne učinkujejo le na predsodke, temveč tudi na razsodnost. Kar je že davno znano, postaja nevidno – ali prepovedano v javnosti. Če je namreč, kot pravi domneva te znanstvene antropologije, na koncu koncev vse samo fizikalno dogajanje, gotovo ni nezanimivo vprašanje, zakaj se morajo fizikalni procesi bojevati za svoje priznanje? In proti komu, za čigavo svobodo? In od kod so sploh prišli na svet vsi ti neznanstveni pojmi? A to so, kot vemo, metafizična vprašanja, ki sodobne družbe ne zanimajo. Isto velja, ko gre za obzorje radikalne sociologije: vprašanje, zakaj morajo razredno moralno osveščeni ljudje pomagati objektivnim družbenim procesom, ki potekajo onstran dometa individualnega človeka, je v naši družbi tradicionalistični predsodek, sad zgodovinsko preseženega mišljenja. Pripomniti, da je takšna morala podobna veri, da bo avtobus, na katerem se pelješ, prej prispel, če boš po njem tekel, velja tu za sovražni govor ali pa celo za meščanski cinizem. S takšnimi pojavi pa danes opravijo že novinarji, v najhujših primerih pa umetniki ali kaki drugi prevpraševalci realnosti poznokapitalistične družbe.

Dostojanstvenega bremena svobode pa se na ta način ne znebimo. Ne glede na to, kako ga imenujemo in pojmujemo, ali verjamemo vanj ali ga imamo le za privid, ostaja na naših plečih. Seveda pa je naše življenje z njim, osebno in družbeno, močno odvisno od tega, ali ga priznavamo, morda celo spoštujemo, ali ga zanikamo.

1.3.2. Po naravi kulturna bitja

Nekaj zelo podobnega lahko rečemo tudi o danes spet hudo vročem vprašanju, ali je človek naravno ali kulturno bitje. »Človek je po naravi kulturno bitje,« je nanj domiselno odgovoril nemški antropolog Arnold Gehlen. S tem je zavrnil dve obliki antropološke poenostavitve. Če rečemo, da je vse, kar človek počne, narava v nekih še neznanih oblikah, potem – poleg tega, da ne razmišljamo kot znanstveniki, temveč kot metafizični sanjači – pojem narave tako razširimo, da ima le še malo skupnega z biologijo, obenem pa zabrišemo temeljno ločnico med njim in ostalo naravo; ločnico, ki sicer ni povsem jasna in stabilna, a je vendarle potrjena tako s starodavno, kulturno utrjeno izkušnjo kot z vsakdanjim življenjem. Če pa po drugi strani pomen narave – biologije – povsem odpišemo, pristanemo v slepi ulici jalove kulturološke[Stran 008] poljubnosti. Obe poenostavljanji sta izraz težnje po umiku iz zahtevnega položaja na presečišču naravnega sveta in kulture, ki ne dopušča lahkih in dokončnih rešitev.3

Povsem nesporno je torej, da je človek biološko bitje, kot tudi to, da ga ni mogoče zadovoljivo razložiti v okviru biologije. Če človek naravo pojmuje na zelo različne načine in lahko posega v svojo biološko resničnost, s tem še ne odpravlja svoje izvorne naravne danosti. Zdravljenje npr. je odpravljanje neke naravne danosti (bolezenskega stanja), vendar je določeno z mejami neke druge danosti (telesnih zmožnosti) in ima za (idealen) cilj vzpostavitev neke druge naravne danosti – zdravega stanja. Podobno velja tudi za druge oblike posegov v telo, da so vezane na pogoje (ali celo merila4) naravnih danosti. (Človek ima očitno z naravo težave: ali je torej vanjo ujet ali pa je ta ranjena, v vsakem primeru pa ne more brez nje, a tudi ne samo z njo. A to je že spet metafizika … )

Med takšne temeljne danosti sodi tudi spol. Vsi ljudje smo (za zdaj) nastali s spolnim razmnoževanjem, iz dveh ljudi, in vsaka kultura, ki to dejstvo ignorira, je v pomembnem vidiku neresnična. Po svojem neposrednem biološkem izviru, materi in očetu, je vsak človek vpet tudi v kulturni in zgodovinski svet; zaznamovan je tako z njuno ljubeznijo kot z dramatičnimi nasprotji njunih oseb, ki so lahko v dopolnjujočem se ali konfliktnem razmerju. Tudi če ne odrašča z njima, ga ta izvir zaznamuje: je biološko dana praoblika človekove družbenosti.

Monstruozna ideja o kloniranju človeka (t. i. reproduktivno kloniranje) za zdaj še ni bila udejanjena; zato ne vemo, kakšne bi bile njene posledice za človeka. Nedvomno pa bi to ne pomenilo ustvarjanja novega človeka, temveč skrajno manipulacijo biološke danosti, ki bi zožila njegov biološki izvor in s tem njegov izvorni kulturni in zgodovinski svet. Pravzaprav bi ga samo odmaknila od pravega izvora: nespolno nastali človek, genetska kopija svojega »starša«, bi bil na neki način otrok svojih starih staršev, ki bi mu kultura (tehnično znanstvena in etična) pomagala zaživeti tako, da bi ga obenem odtrgala od njih. Nastal ne bi iz srečanja dramatičnih človeških razlik in odprtosti v resnični svet, temveč iz zaprte pameti.5

Človek ne more ustvarjati v pravem pomenu besede; ustvarjalnost je nekaj, kar ga presega. Svojim mejam se lahko približa ali jih celo razklene samo v odprtosti; takrat »ustvarja«: sodeluje v nastajanju resnično novega. Zaprta pamet, ki obravnava svet kot digestorij, pa gre ravno v drugo smer: resničnost zapira v meje svoje obvladovalne moči. V digestoriju lahko sreča le samo sebe, izven njega pa ne vidi ničesar. Zanjo ni pravih presenečenj, vsaka ustvarjalnost pa je presenetljiva.

1.3.3. Kjer stoji resnica na glavi

Vem: v razgretih razmerah, kakršne so danes v Sloveniji, se zdi iskanje argumentov komaj kaj več kot besedičenje. Socialistična medijska propaganda je že leta v polnem pogonu (nekaj časa se je zdelo, da sploh nima več tolikšnega obsega in virov); sodišča niti ne skrivajo več dvojnih kriterijev: za osamosvojitelje veljajo eni, za njihove nasprotnike drugi; nad skromne zametke zasebnega šolstva se zgrinjajo temni ideološki oblaki. Povsod v javnosti je slišati in videti samo ljudi – umetnike, intelektualce, aktiviste vseh generacij – ki jih protidemokratični bes poganja v kraljestvo neosocialističnih iluzij. Njihovo miselno votlo donenje je kulturni hit, ki ga vrtijo po medijih, v šolah, v gledališčih …

A kljub temu je potrebno misliti: kdo smo, od kod smo v resnici prišli, kam zares[Stran 009]

človek je po naravi kulturno bitje

Slika 3. človek je po naravi kulturno bitje Janez Rihar

gremo. V takšnih razmerah pomeni tako misliti veliko več kot samo misliti. Pomeni – tudi če tega nočemo – biti proti. Proti ideološkemu avtomatizmu, ki mu podlega toliko ljudi, proti logiki dominantnih kulturnih institucij, ki jim za bedno dnino služi toliko intelektualcev. Navsezadnje gre pri zdaj aktualnih vprašanjih slovenske – in nikakor ne le slovenske – družbe za vprašanja o človekovi svobodi, naravi in kulturi. Življenje je v besedi »da« in ne v besedi »ne«; a kjer stoji resnica na glavi, se obrne tudi to. Šele potem, ko bo spet shodila, bomo lahko šli za njo.

[Stran 010]

1.4. Odsotnost komunizma

Avtor: Helena Jaklitsch

1.4.1.

Letos se po svetu in pri nas spominjamo sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne. Eden od osrednjih letošnjih dogodkov je bila tudi spominska slovesnost v nekdanjem taborišču v Auschwitzu, kjer so se zbrali še živeči preživeli taboriščniki ter voditelji številnih držav. Glavno sporočilo dogodka, ki ga je bilo preko spleta mogoče spremljati tudi v živo, je bilo: »Naj se ta grozota nikoli več ne ponovi!«. Še istega večera je slovenska nacionalna televizija dobršen del večernih poročil namenila temu dogodku, kot uvod v pogovor z dvema gostoma pa so gledalcem pokazali krajši zgodovinski pregled taborišč po svetu, v katerih so umrli milijoni. Toda ta pregled je imel eno samo veliko napako, ki pa je ob poznavanju našega prostora niti ne moremo in ne smemo tako imenovati. Prispevek namreč niti z besedo ni omenjal koncentracijskih taborišč, ki so delovala na slovenskih tleh po drugi svetovni vojni. Tistih koncentracijskih taborišč, ki jih je vzpostavila povojna komunistična oblast. Desettisoči so končali v teh taboriščih, toda o njih v prispevku niti besede. Novinarka ni pozabila našteti nemških koncentracijskih taborišč, taborišč v burski vojni, japonskih taborišč, omenila je celo zločin nad Indijanci ter nam vsaj geografsko bližji Jasenovac, prispevek pa je zaključila s še delujočim taboriščem v Guantanamu na Kubi. Čeprav je več ljudi umrlo v sovjetskih kot pa v nacističnih taboriščih, si gulagi v prispevku niso zaslužili omembe. Pravzaprav je novinarka skrbno izpustila vsa koncentracijska taborišča, ki so jih vodili komunisti. No, saj niti ne vem, če se je pri tej »pozabi« na deset tisoče mučenih in zverinsko pobitih na slovenskih tleh in drugod po svetu, ki jih je pobil komunizem, sploh posebej potrudila. Zdi se, kot da v našem prostoru vlada kolektivna odpoved spominu na grozote, ki so se po drugi svetovni vojni dogajale na naših tleh. Prav tako je zabrisan vsak spomin na naša povojna koncentracijska in delovna taborišča, kjer razmere niso bile nič boljše kot v najhujših nemških koncentracijskih taboriščih in kjer psihično in fizično izživljanje nad zaprtimi osebami ni bilo nič manjše.

Taki trenutki in taka ravnanja nehote pri človeku zbudijo ponoven razmislek o času in prostoru, kjer se ta kolektivna pozaba dogaja. O našem prostoru in našem času. Naš politični prostor je poln obsojanja zločinov, ki so se zgodili drugje. Ne samo politični prostor. Vsa naša družba je polna empatije do hudega, ki se dogaja daleč stran. Polni smo sočutja do ubogih in zatiranih v Guantanamu. Mnogi bi jim najraje na stežaj odprli vrata ter jim ponudili zatočišče v raju pod Triglavom. Morda jih pri tem omejuje zgolj strah pred tistim: »Kaj pa, če je res?« Prav tako trpimo s tistimi v Afganistanu, pa Iraku ter glasno protestiramo proti zlobnim Američanom. Sočustvujemo s svojci pobitih v Srebrenici. Naše občutenje do krivično obsojenih sega velikokrat celo več stoletij nazaj. Vse do vseh žrtev čarovniških procesov ali pa nesrečnikov na Bližnjem vzhodu, ki so končali v spopadih s križarji. Da, vse to zmoremo z vso ihto in mnogokrat izredno »izbranimi« besedami obsojati. Toda naš prostor in ljudje v njem nikakor ne zmorejo videti in obsoditi zločinov, ki so se v ne tako daljni preteklosti dogajali na naših tleh. Ta preteklost je celo tako blizu, da so nekateri izvajalci masakra še živi. Pa vendar nobene empatije s pobitimi. Ali s svojci pobitih, ki dolga desetletja ne samo, da niso vedeli, kje ležijo njihovi sinovi, očetje, možje, bratje ali celo žene, dekleta in otroci, ampak za njimi (javno) niso smeli žalovati. Naš prostor, ki je tako poln čustvene senzibilnosti do zatiranih na drugem koncu sveta, ne zmore obsoditi medvojnih likvidacij tistih, ki so se z besedami uprli komunistični ideologiji. Prav tako ob vsakoletnih »veseljačenjih« v Dražgošah ali pa v Frankolovem ne zmore prepoznati najmanj nespametnosti (da ne rečem zločinskosti) partizanskega načina »vojskovanja«, kjer niso cene plačali partizani, ampak več sto talcev, ki jih je okupator ustrelil ali obesil.

1.4.2. Nezaznavnost zločina

Mi bo kdo očital, da vedno znova pogrevam iste teme? Da je že zdavnaj prišel čas, ko bi morali preteklost pustiti ter končno začeti živeti sedanjost in prihodnost. Popolnoma bi se strinjala s tem, če me ne bi ta nezaznavnost zločina, storjenega na naših tleh, vedno znova vznemirjala. Ob takem pomanjkanju kakršnega koli občutja kesanja, groze, bolečine ali podobnih čustev, ki se sicer porodijo v ljudeh, ko so soočeni s tako grozljivimi zločini, kot jih razkriva Huda jama, katero koli od 600 evidentiranih povojnih grobišč ali pa Goli otok, se pač vedno znova sprašujem, kaj se je zgodilo z nami. Če ne zmoremo teh čustev do morišč na lastnih tleh, do vseh neštetih krivic, ki so jih doživeli tisti, ki so sicer morda[Stran 011] ušli smrti, vendar desetletja nato životarili od vseh »pozabljeni«, ker se je povojna oblast odločila, da so pač škodljivi sistemu, kako pristno je potem vse to »globoko občutenje in pretresenost« ob zločinih, ki se dogajajo daleč stran od nas? Nekje v svetu. Če ne zmoreš žalovati za tistimi, ki so ti po krvi najbližji, kako je lahko pristno tvoje žalovanje ob grozotah sveta? Toda ob tem sem pozorna še na nekaj. Kako to, da smo pretreseni nad vsemi žrtvami sveta, če jih le ni povzročil komunizem? Se pravi, celo na svetovni ravni smo se sposobni popolnoma odmakniti od zločinov, storjenih v imenu komunistične ideologije. Zanimivo je še nekaj. Ne samo do žrtev komunizma, tudi do katoličanov, ki so zaradi vere tako pri nas kot tudi marsikje drugje po svetu preganjani in ponekod svojo zvestobo veri plačujejo s smrtjo (spomnimo se samo obglavljenja 21 egiptovskih Koptov letos februarja), v našem prostoru ne zmoremo nobene empatije, nobene reakcije. Skoraj neopazno gredo taki dogodki mimo v našem medijskem prostoru, komentatorji pod članki pa po navadi ostanejo brez besed. Do katoličanov, tako kot do po vojni pobitih ne zmorejo nobene empatije. Če pa se že oglasijo, so ti odzivi medli, nekateri »privlečejo« na dan križarske vojne, drugi pa debato zaključijo v stilu »religije bi bilo itak treba prepovedati«.

1.4.3. Tiranija nad razumom

Toda to dvoje mora biti pri nas zagotovo nekako povezano. Sovraštvo do nasprotnikov komunizma in sovraštvo do katoličanov. Oboje je, gledano od daleč, popolnoma iracionalno. Prav zato pa je nujen pogled v našo zgodovino in na dogajanje na naših tleh pred sedemdesetimi leti. Ker drugače preprosto ne moremo razumeti našega časa in našega prostora. Leta 1945 je zmagala komunistična ideologija, komunisti so si utrli pot na oblast s pobojem več desettisočev, z montiranimi sodnimi procesi je ta oblast odstranila še tiste potencialne drugače misleče, ki jih ni likvidirala med vojno ali po njej. Svoje početje je morala opravičiti tako, da je v ljudeh začela načrtno in vztrajno gojiti sovraštvo do tistih, ki so morali umreti, ker so nasprotovali krvavi komunistični revoluciji. In ti so bili pokončni katoličani, ki so ljubili svojo domovino, svoj rod in svojo vero. Torej ni bilo dovolj samo sovraštvo do tistih, ki so se ji uprli. Potrebno je bilo zanetiti sovraštvo do vsega, kar so predstavljali. Torej tudi do vere in naroda. Toda tudi gojiti sovraštvo ni bilo dovolj. Zdi se, kot da so načrtno v ljudeh ubijali vsak občutek za zlo in občutenje krivde. Vse to pa so dosegli tako, da so ljudi ustrahovali do te mere, da so se odpovedali vsemu, kar je povezanega s slovenskim narodom. Odpovedati so se zato morali sami sebi. Njihov teror je bil sprva dobro viden. V obliki likvidacij, povojnih pobojev, zaplemb, množičnih montiranih sodnih procesov, izločanja ljudi, ki se niso strinjali s sistemom, iz javnega prostora. Ko je bil strah v ljudeh dodobra zakoreninjen, je njihov pritisk prešel v nevidno fazo stalne nadzorovanosti vsakega trenutka življenja vsakega izmed »preostalih«. Javnega ali zasebnega. Strah za lastno življenje je bil tako močan, resnična možnost, da bi ga izgubili, pa tako blizu, da zunanja sila ni bila več nujna ali potrebna. Vsak je vedel, kaj se mu bo zgodilo, če ne bo postal eno s sistemom. Ljudje so se naučili obstajati, vendar ne živeti. Sprejemati, vendar ne misliti. Ker je misel prinesla kritiko, kritika pa kazen – popolno družbeno izolacijo, lahko celo smrt. Čeprav navidezno svobodni, so bili po dvajsetih letih totalitarizma ljudje popolnoma podrejeni. Kot je nekje zapisal Drago Jančar: »Potem, ko je totalni sistem zajel vso družbo, jo do kosti prestrašil, si nekatere pridobil in druge podredil, je v mejah nadzorovane svobode večini pustil dihati. Kdor je hotel, se je težavam izognil. Kdor je mislil s svojo glavo, temu so se težave približale.« Nekritični masi ni bilo več treba vsiljevati totalitarne misli. Da bi nekako preživeli, so jo mnogi (podzavestno) vzeli za svojo. Stockholmski sindrom. Samo da v prejšnjem sistemu niso ugrabljali ljudi fizično, temveč njihovo misel.

Če se spet vrnem k vprašanju, kako to, da v Sloveniji ne zmoremo nobenega pietetnega odnosa do vseh desettisočev pomorjenih, nobenega obsojanja zločincev in nagnusnih zločinov, ki so jih ti storili. Morda pa je prav ta odpoved lastni misli in kakršni koli kritiki kriva za ali popolno odsotnost oz. apatijo dela državljanov ali pa njihovo popolno in neracionalno sovraštvo do vsega demokratičnega in katoliškega. Kot da bi jih to dvoje vedno znova na neki način nekje globoko v njih spominjalo, da so »prodali svoje duše« za hišo na kredit, ki ga na koncu ni bilo treba plačati, za službo, za katero se ni bilo treba prav posebej potruditi, za nekaj sindikalnih izletov in ugodnosti. Morda pa jih to dvoje spominja na to, da so bili pripravljeni za nekaj drobtinic (navidezno) udobnega in nekako mirnega življenja zamižati ter se obrniti stran od vseh, ki so v desetletjih totalitarizma izginili – bodisi v jamah bodisi v družbenem življenju. To je vsekakor velika (so)krivda, ki jo nosimo[Stran 012] v sebi. O tem sem prepričana, čeprav nisem psiholog. Vem pa, da tudi ti opozarjajo, kolikokrat otroci v sebi nosijo občutek krivde za stvari, ki so jih naredili odrasli. In v tem primeru se mi zdi, da je relacija nekako podobna.

Vsekakor se danes v našem prostoru srečujemo z nepredstavljivim sovraštvom. Sovraštvom, ki je v resnici usmerjeno v nas same, v to kar smo (bili), kar nas je določalo in oblikovalo skozi stoletja. In to sovraštvo ne škoduje nikomur drugemu kot nam samim. In namesto da bi se ga znebili, še vedno pustimo, da ga politična kontinuiteta neguje in vzdržuje. In ga brezsramno in brezkompromisno uporabi vedno, kadar se ji zdi, da je ogrožena njena oblast. Takrat vedno preko ideološko »enobarvnega« medijskega prostora z že ustaljenimi frazami reaktivira maso, ki je, zato, da je preživela, že zdavnaj nehala kritično misliti. Ki se je že zdavnaj zaradi strahu na eni in ugodnosti na drugi strani odpovedala vsaki zahtevi po razumski, logični in argumentirani utemeljitvi do drž, ki jih zagovarja kontinuiteta. Tako kot jih je takratna oblast sedem desetletji nazaj prepričala, da so bili umori nujni, da so bile likvidacije nujne, da so bile zaplembe nujne, da so bile čistke v javni sferi nujne, ker bodo s tem družbo očistili izdajalcev, izkoriščevalcev, tako počne ta ista oblast danes. S takim bremenom, kot ga nosimo že sedemdeset let, lažje razumem, zakaj argument nima pri nas nobene moči, zakaj temeljne civilizacijske norme nimajo nobene vrednosti. In prav zato je nujno, da se tudi po sedemdesetih letih oziramo v preteklost in zahtevamo, da se vsa beda razgrne. Da se gnojna rana očisti. Samo tako se bo lahko začel proces zdravljenja in osvobajanja od totalitarne oblasti.

Navkljub vsemu napisanemu, ki bi lahko na koga delovalo destruktivno ali ga utrdilo v prepričanju, da se nič ne da spremeniti, pa sama ne obupujem. Zavedam se, da je naloga vseh, ki še zmoremo kritično misliti, ki še zmoremo zaznavati storjene zločine in jih tudi obsojati in ki prav zaradi te občutljivosti še zmoremo zaznati krivice in preganjanja, ki se dogajajo drugače mislečim v našem prostoru, da vztrajamo. Naša naloga je, da kljub družbeni izolaciji na eni strani in nenehnemu pritisku, da bi se odpovedali lastnemu razumu in postali »eno z množico« na drugi strani, naš prostor soočamo z njegovim po komunizmu pohabljenim razumevanjem sveta. In pri tem moramo drug drugega podpirati, da tudi sami ne omagamo. Ker nekdo vendarle mora imeti rad naš narod, našo zgodovino, naše ljudi. Tudi tiste v Hudi jami.

1.4.4. Dodatek

»Večini so postopoma ubili značaj. Kamorkoli so prišli, so se naposlušali zgodb o narodnih izdajalcih, ki da jih je doletela pravična kazen. Počutili so se krive, ker so bili potomci ljudi, ki so se po kdo ve kakšnem spletu naključij znašli na seznamih sovražnikov. Pozabili so na to, da njihovi starši v veliki večini primerov niso zagrešili nič drugega kot to, da so se trudili za vsakdanje preživetje sebe in svojih družin. Bili so pač še otroci. V družbi so se delali nevidne. Hvaležni so bili vsakokrat, ko jih ni nihče spomnil, kdo so in kam spadajo. Sčasoma so pozabili tudi to, da so božji otroci. Prizadevali so si postati Titovi pionirji. Ja, na koncu so se mnogi od njih znašli na strani »zmagovalcev«. Nekaterim se je uspelo na družbeni lestvici povzpeti tudi zelo visoko, a prav ti si še zdaj najbolj odločno zatiskajo oči pred tem, kar se jim je v resnici zgodilo.«

(Zlata Krašovec o povojnih morilcih značaja, Reporter)

[Stran 013]

človek je po naravi kulturno bitje

Slika 4. človek je po naravi kulturno bitje Janez Rihar
[Stran 014]

2. Kako se je začelo

2.1. »Slovenec že mori Slovenca, brata« (Fr. Prešeren)

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

Komaj smo se poslovili od leta 2014, ko smo se spominjali 100-letnice prve svetovne vojne, že smo zakorakali v leto 2015, ki naj bi bilo v svetovnem merilu posvečeno 70-letnici zloma nacističnega totalitarizma in koncu druge svetovne vojne. 27. januarja 1945 je Rdeča armada prodrla do nemškega koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau in osvobodila tamkajšnje zapornike, med katerimi je bilo tudi mnogo Židov. Krematoriji, ki so do tedaj pogoltnili na stotisoče in milijone nedolžnih žrtev, so dokončno ugasnili. 27. januar je sedaj spominski dan holokavsta.

Slovenija je bila v drugi svetovni vojni razdeljena med tri okupatorje: Italijane, Nemce in Madžare in slovenske hrbte so upogibali trije totalitarizmi: fašizem, nacizem in komunizem. Prvega in drugega so k nam zanesli tuji zavojevalci in hkrati z njihovim propadom je ugasnila tudi njihova oblast, podobno kot krematorijske peči Auschwitza. Glede na to bi pričakovali, da bo maja 1945, ko se je cel svet veselil miru, svobode in novega življenja, tako tudi pri nas. Pa ni bilo, ni moglo biti tako, saj je bila pri nas poleg okupacije in vojne tudi revolucija oziroma državljanska vojna. Komunistični totalitarizem, ki je bil naš »domači proizvod«, je tedaj šele prišel na oblast in jo obdržal skoraj pol stoletja. Ko so nacistični krematoriji dokončno nehali delovati, so pri nas kočevska in druga brezna ter jaški in rovi šele odprli svoja temna žrela, potem pa se o njih in njihovih žrtvah cela desetletja ni smelo govoriti in do danes zanje ni bilo Nürnberga.

Ko je zgodovinar dr. Tone Ferenc leta 1995 – ob 50-letnici konca druge svetovne vojne morda imel pred očmi neko podobno sliko, saj je zanjo ob zbiranju gradiva za knjigo Dies irae nabral dovolj kamenčkov in kamnov, so se mu zapisali sledeči verzi:

Jaz tokrat praznoval ne bom
ne konca vojne in ne zmage;
zaprl se bom v svoj tihi dom
in molil za Slovence svoje drage,

za njih bom molil, ki so nekoč
bili so rdeči, beli, plavi
in vsak v svobodo svojo zroč,
izginili v gorja poplavi …

V vsakem KAKO SE JE ZAČELO skušamo razkriti delček dogajanja, ki je pripeljalo do tega, čemur smo priča ob 70-letnici, ki je tik pred nami. Zakaj – maloštevilni kot smo – še vedno stojimo na dveh bregovih? Čutimo, da bi bilo treba stopiti skupaj, toda kdo bo naredil vsaj zasilen most preko jarka, ki nas ločuje. Zakaj so eni prepričani, da so na drugi strani izdajalci, ki jih je zadelo upravičeno maščevanje revolucionarjev, ki pa so se menda borili proti okupatorju – za boljši jutri vseh? Se res ni mogoče pogovoriti in dogovoriti?

Tudi v tem KAKO SE JE ZAČELO nameravamo osvetliti nekaj konkretnih primerov naše polpretekle zgodovine z iskreno željo, da bi bila s tem položena vsaj skromna brv z enega na drugi breg naše razdvojenosti.

2.1.2. Še enkrat o Velikih Laščah

Ko sem prvikrat zbiral podatke o začetkih revolucije in odpora proti njej v Velikih Laščah, se je pisalo leto 1992. V lepem jesenskem dnevu sem prepešačil pot od Levstikovega doma sredi Lašč do Ulake in potem od Ulake na Veliko Slevico in nazaj v Lašče. Spotoma sem se razgledoval po okolici. Seveda so me zaradi Levstika zanimale Dolnje Retje in zaradi Stritarja Podsmreka, da ne govorim o Trubarjevi Rašici, vendar so bili za moj namen važni tudi Ulaka, Karlovica in Brankovo. Spotoma sem se pogovoril z nekaterimi domačini, ki jim sicer nisem bil popoln tujec, vendar naš pogovor ni bil čisto sproščen. Polstoletne zadržanosti pač ni mogoče kar čez noč pozabiti.

Pri tistem »popotovanju« še nisem poznal knjige Velikolaški in škocjanski holokavst, ki jo je uredil sedaj že pokojni pravnik France Nučič. Izšla je leta 1999, slabih šest let po blagoslovitvi farnih spominskih plošč 212 velikolaškim žrtvam komunističnega nasilja. Na veliki šmaren leta 1993 se je v Laščah zbrala velika množica sorodnikov in prijateljev do tedaj zamolčanih žrtev k simbolnemu pogrebu in blagoslovitvi obeležja, kjer jim od tedaj lahko prižigajo svečke spomina. V Škocjanu so to posebno slovesnost opravili 19. septembra istega leta za 88 njihovih faranov,[Stran 015]

Križmanova žena in šest otrok: gozdnega čuvaja Ignaca Križmana je 14. 2. 1942 vpričo žene "likvidirala" Dakijeva atrulja.

Slika 5. Križmanova žena in šest otrok: gozdnega čuvaja Ignaca Križmana je 14. 2. 1942 vpričo žene “likvidirala” Dakijeva atrulja. Slika iz knjige Velikolaški holokavst, str. 90)

med katerimi je tudi nekaj na Turjaku pomorjenih ranjencev. V omenjeni knjigi je zbranih več pričevanj o velikolaškem in škocjanskem »holokavstu« in poimenski seznam žrtev. Posebnost knjige je tudi, da so v njej predstavljeni člani odborov, ki sta skrbela za popis pomorjenih in postavitev farnih spominskih plošč.

Verjetno bo marsikateri bralec pomislil, zakaj ne opisujemo poti od Turjaka do Velikih Lašč, ki jo je septembra 1943 prehodila naveza šeststotih turjaških ujetnikov; za nekatere od njih se je ta pot končala na dvorišču Perhajeve gostilne oziroma v gozdu nad železniško postajo, za večino pa v Mozlju, Jelendolu in Grčaricah ali celo na Travni gori in v Mačkovcu. Ni dvoma, da so bili dogodki jeseni 1943 strašni in usodni, toda vzroki zanje izvirajo iz leta 1941 in 1942. Koliko so Laščani vedeli o ustanovitvi VOS in o Odloku za zaščito slovenskega naroda? Ko je okupatorska oblast po partizanskem napadu 6. januarja 1942 na karabinjersko postajo na Turjaku pozaprla 40 domačinov in jih postavila pred vojaško sodišče, so ljudje kljub nekaterim čudnim okoliščinam tega dogodka še simpatizirali s partizani. Tudi ko je Dakijeva patrulja 14. februarja 1942 na njegovem domu v Borovcu vpričo žene in šestih majhnih otrok »likvidirala« gozdnega in lovskega čuvaja Ignaca Križmana, so še verjeli, da je bil ta uboj delo divjih lovcev, ki jih je Križman preganjal. Ko pa je ista patrulja skupaj z domačimi terenci 24. aprila 1942 prišla na Brankovo in umorila 28-letnega Alojza Adamiča, so se zamislili. Adamiča, ki je po smrti Karla Grudna leta 1938 postal prednik fantovske Marijine družbe v Velikih Laščah, so vsi poznali, zato niso mogli sprejeti razlage, da je izdajal Italijanom in organiziral belo gardo, za katero je marsikdo tedaj prvič slišal. Kljub prepovedi OF se je Alojzovega pogreba udeležilo veliko ljudi. Še bolj kot umor Adamiča je Lašče in okolico pretresel zločin, ki se je zgodil v noči na binkoštno nedeljo, 24. maja 1942. Partizani so prišli na Rašico in iskali župana Ivana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Poldeta. Ker so že vedeli, da so na seznamu za »likvidacijo“, jih ni bilo doma in zato so samozvani sodniki po domovih pobrali dekleta,[Stran 016]

V tej hiši na Ulaki so do 24. 7. 1942 živeli Grudnovi in kasneje tudi sin Jože z družino.

Slika 6. V tej hiši na Ulaki so do 24. 7. 1942 živeli Grudnovi in kasneje tudi sin Jože z družino.

ki naj bi imela zveze z Italijani, jih prignali v županovo hišo in postrelili. Tako so morale umreti 21-letni Kristina Jaklič in Marija Mustavar ter še ne 17-letna Ana Prijatelj. Seveda ljudem pri tem ni ostalo skrito, da se nekaterim, ki so bile v resnici povezane z Italijani, ni nič zgodilo.

2.1.3. Tragična zgodba Grudnove družine

Komaj dva kilometra od Velikih Lašč leži na prijaznem hribčku vasica Ulaka. Tik pred vstopom v vas nas pozdravi novejša kapelica žalostne Matere Božje, le malo naprej pa najdemo pred Grudnovo hišo še drugo kapelico, posvečeno sv. Jakobu, ki jo je ob svoji zlati maši leta 1889 dal postaviti Jakob Gruden, Grudnov gospod. Na Grudnovi domačiji sta pred prvo svetovno vojno gospodarila Jože Gruden in njegova žena Angela, rojena Dednikar. Na rojstnem domu je živel tudi Jožetov brat France, ki je v Ljubljani dokončal meščansko šolo in bil potem v službi na sodišču v Velikih Laščah, obenem pa zastopal Vzajemno zavarovalnico. Gospodar Jože je kmalu po začetku vojne dobil cesarski poziv in poslali so ga na rusko fronto. Ženi Angeli in petim otrokom: Angeli, Jožetu, Francu, Alojzu in Karlu je bilo hudo med vojno, še huje pa, ko so malo pred koncem vojne zvedeli, da je oče padel na fronti. Ker je mati Angela težko nosila breme skrbi za domačijo in pet otrok, se je čez nekaj časa poročila s svakom Francetom in potem so v Grudnovi hiši zagledali luč sveta še Gabrijel, Marija, Vinko in Anica. France je bil skrben oče svojim in bratovim otrokom. Še naprej je opravljal službo na sodišču, delal pa tudi na kmetiji in rad pomagal sosedom. V času gospodarske krize je mnogim pomagal rešiti domačijo, tudi takim, ki so mu kasneje stregli po življenju.

Leta so tekla in otroci so odraščali. Jože se je izučil za tesarja, Angela in France pa sta že bila v službi v Ljubljani. Leta 1938 je smrt spet potrkala na Grudnova vrata; Karel je[Stran 017] zbolel za pljučnico in v nekaj dneh ga je pobralo. Imel je slovesen pogreb, saj je bil prednik Marijine družbe in član Fantovskega odseka. Prišlo je leto 1941 in z njim okupacija. Oče Franc je hitro spoznal resnične namene OF, zato je bil do nje zadržan. Tudi sosedom je odkrito povedal svoje mnenje, nikoli pa ga ni nikomur vsiljeval. Ko sta se Jože in Marija pripravljala, da bi šla na neki miting v soseščini, jima je rekel: »Marija, ti nimaš tam kaj iskati, Jože pa je dovolj star in naj se odloči po svoji pameti.«

Vse to seveda ni ostalo skrito terencem, ki so povsod imeli svoje oči in ušesa. Zamerili so mu tudi, da je kljub okupaciji ostal v službi na sodišču in da se je zavzel za sina Gabrijela ter druge, ki so jih Italijani po partizanskem napadu na Turjak obtožili sodelovanja z napadalci. Njegovo posredovanje pa očitno ni bilo posebno uspešno, saj se je Gabrijel vrnil iz zapora šele sredi julija, ravno pravi čas, da ga je potem doletela enaka usoda kot druge člane družine.

Zdi se, da je bil nazadnje za smrtno obsodbo Grudnove družine odločilen dogodek tik pred italijansko ofenzivo julija 1942. Vaščani Ulake so dobili ukaz, naj malo pod vasjo prekopljejo cesto. S tem naj bi preprečili prihod Italijanov iz Velikih Lašč. Oče Gruden je bil prepričan, da ta skromna ovira Italijanov ne bo ustavila, ampak jim celo dala povod za požig vasi in še kaj hujšega. Vaščani so upoštevali njegov nasvet in zasuli že izkopani jarek. Italijani potem na Ulaki res niso izvajali represalij, toda zgodilo se je nekaj drugega. Tiste dni se Italijani iz z bodečo žico obdanih in z bunkerji utrjenih Velikih Lašč sploh niso pokazali, so pa s topovi streljali na okoliške vasi, če so opazili ali samo domnevali, da so tam partizani. Nekaj granat je priletelo tudi na Ulako in Grudnova hiša je bila poškodovana, zato je družina 23. julija prenočevala pri sosedu, le najstarejši sin Jože je bil s prijateljem določen za stražo v bližnjem gozdu, kamor so vaščani zaradi strahu pred ofenzivo spravili nekaj imetja. Proti večeru je Jože za vasjo srečal nekaj fantinov, ki so mu povedali, da opazujejo, kje so Italijani. Večja italijanska enota je namreč tisto popoldne res prišla do Rašice in se tam utaborila, medtem ko so se velikolaški partizani oziroma terenci zbirali blizu Ulake; ko se je znočilo, jim je prišla še okrepitev iz odreda in potem so obkolili vas, pa ne zato, da bi jo branili pred Italijani, ampak povsem z drugim namenom. Njihov cilj sta bili Grudnova hiša in pa sosedova, kjer naj bi tisto noč spali Grudnovi.

Jože Gruden ni bil daleč od vasi, zato je takoj vedel, da se nekaj dogaja. V temi se je previdno približal domači hiši in mimo dveh stražarjev, ki ga nista opazila, ker sta bila zatopljena v pogovor, zlezel pod skedenj. Oba je kmalu prepoznal po glasu in potem napeto vlekel na ušesa njune besede. Vedela sta, da so Grudnove razen Jožeta dobili pri sosedu in da so vsi obsojeni na smrt. Verjela sta, da bodo pri Grudnu dobili veliko denarja, negodovala pa, da njima to ne bo kaj prida koristilo. Jože je z veliko težavo zadrževal kašelj, saj bi ga gotovo odkrili, če bi zakašljal. Od soseda se je od časa do časa slišalo zmerjanje in kričanje. Slišal je, kako na voz, ki so ga postavili pred domačo hišo, nosijo živež in drugo naropano blago; pobrali so prav vse, tudi prašiče so zaklali in naložili. Bilo je že proti jutru, ko so v voz zapregli vola, prignali iz hleva še drugo živino, od soseda pa očeta, obe sestri in brate Lojza, Gabrijela ter Vinka; mater, ki ni mogla hoditi, so naložili kar na kolca in odšli. Obsojence so gnali čez Laze, mimo Adamovega in Polzela, do gozdička Pungert blizu Karlovice, težko naložen voz pa je škripal po cesti po Mišji dolini. Mislili so, da bodo v Pungertu mirno opravili svojo krvavo rihto, nato pa mimo Novega Pota odšli na Travno goro, pa jim je ofenziva prekrižala načrte. Na Karlovici so namreč že bili Italijani. Partizanom se je naenkrat začelo muditi. Ukazali so žrtvam, naj se obrnejo proč od njih in pokleknejo. Ura je bila sedem zjutraj in na Slevici se je oglasil zvon. Oče, ki ni hotel poklekniti, je začel glasno moliti angelsko češčenje. Odjeknili so streli. Mater so pokončali kar s sekiro. Komaj 15-letna Anica se je v smrtnem strahu oprijela očeta in omahnila hkrati z njim, vendar jo je zadelo samo v roko. Eden izmed morilcev je to opazil in ponovno streljal nanjo; tudi tokrat zadetek ni bil smrten, je pa izgubila zavest. Morilci so hitro odšli s kraja svojega zločina. Hudo ranjena Anica se je čez nekaj časa zbudila iz nezavesti, se izvlekla izpod trupel in vsa omotična odtavala proti Petričevi domačiji, kjer so že bili Italijani. Še preden je prišla do hiše, ji je zmanjkalo moči in spet se je onesvestila. Potem ji je nudil pomoč vojaški zdravnik, kurat pa ji je podelil sveto maziljenje.

Aničino 19-letno sestro Marijo so odpeljali od doma hkrati z ostalimi, toda domači partizan Bavdek jo je kmalu ločil od kolone in odvedel nazaj na Ulako, da bi mu pokazala, kje imajo skrit denar. Po neuspešnem iskanju jo je odpeljal na svoj dom na Kaplanovo in zaprl v klet, sam pa na peči zaspal. Prebudil ga je[Stran 018]

Grudnova kapelica, postavljena ob zlati maši župnika Jakoba Grudna.

Slika 7. Grudnova kapelica, postavljena ob zlati maši župnika Jakoba Grudna.

oče, ki je slišal prihajati Italijane. Bavdek je bežal, toda Italijani so ga na begu ustrelili in potem zažgali Bavdkovo domačijo. Marijo so še zadnji čas rešili iz kleti in na zaslišanju je s pomočjo tolmača pojasnila, kako je prišla na Kaplanovo. Svojo pripoved je obrnila tako, da je tudi Bavdkova starša rešila gotove smrti. Kakšne načrte je imel Bavdek z Marijo, ki je bila njegova simpatija, ona mu pa tega ni vračala? Očitno jo je iz skupine odpeljal na svojo roko. Morda pa ni hotel sodelovati pri načrtovanem zločinu? Težko ranjeno Anico in Marijo so potem Italijani odpeljali v Ribnico v bolnišnico.

Trupla pomorjenih Grudnovih so cel tisti dan in še del naslednjega kljub soncu in vročini ležala na kraju zločina. Dokaj nazorno sliko tistega jutra v Karloviški dolini dobimo iz pripovedi Jožeta Ruparja v knjigi Velikolaški in škocjanski holokavst. Navajamo jo v nekoliko skrajšani obliki: »Strahotni in nepozabni spomini. Izpolnil sem dobrih dvanajst let. Zjutraj 24. julija 1942 je bilo pričakovati lep sončen dan. Malo pred 7. uro zjutraj sem šel klicat očeta, ki je kosil nedaleč od hiše, k zajtrku. Tik preden stopiva z očetom v hišo, zaslišiva kričanje sosedove matere, po domače Bobnarjeve: ,Menda ja ne boste napadli Italijane, saj jih je vse zeleno po dolini. Potem bojo pa nas pobili in požgali.’ Videl sem kakih deset partizanov, ki so že zavzemali položaje. Eden od njih je imel strojnico. Najraje bi skočil tja, da bi si jo ogledal, toda želja po močniku, ki je že čakal na mizi, je bila močnejša. Nismo še pojedli, že se je začelo streljanje in stekli smo po stopnicah v klet. Vse naokrog so treskale granate. Šele okrog poldneva je streljanje ponehalo in odločili smo se, da gremo ven. Naprej je šel oče z eno leto staro sestro v naročju. Z eno roko je držal otroka, drugo pa dvigal kvišku. Vsi ostali smo šli z dvignjenimi rokami za njim, proti nam pa Italijani z bajoneti na puškah. Bilo me je groza, da nas bodo kar nabodli. Eden se je zaletel v očeta in mu hotel iztrgati sestrico, pa sta priskočila druga dva in ga umirila. Potem so nas odvedli na vrh vasi k ostalim sosedom in postavili v vrsto k porušeni hiši, od koder je streljal partizan s strojnico. Bila je še tam, poleg nje pa je ves krvav ležal partizan. Oficir je vpričo nas na pol mrtvega ranjenca še dvakrat ustrelil. Bali smo se, da bo tudi z nami tako, toda odgnali so nas na Karlovico, kjer so imeli komando. Vse moške so zaslišali in kasneje se je zvedelo, da so tiste, ki junija in julija niso prišli po živilske karte, smatrali za komuniste in jih zato določili za talce.

Spomnim se, kako je teta nagovarjala očeta, naj gre v Lašče po karte: ,Saj imaš štiri otroke, ki nimajo kaj jesti.’ Oče je odvrnil: ,Ne bom šel, bo že kako.’ Pa teta ni odnehala in čez dan ali dva spet prišla: ,Lepo te prosim, jutri je zadnji dan, pojdi vendar po karte ali pa v gozd k partizanom!’ Oče je končno popustil in šel v Lašče. Vsi tisti, ki so šli po karte, so bili 24. julija po zaslišanju izpuščeni, druge pa so postrelili kot talce. Poleg Grudnovih, ki so jih ,likvidirali’ partizani, je bilo še 10 krst: 7 talcev, ki niso imeli nobene zveze z napadom na Italijane 24. julija zjutraj, in trije partizani.« Tako Jože Rupar s Poznikovega.

Šele 24. julija popoldne so Italijani ukazali prenesti pet pomorjenih Grudnovih na Karlovico, kjer so jih dali v zasilne krste in nato prepeljali na pokopališče v Velike Lašče. Velikolaški zdravnik dr. Ludvik Kožuh je opravil obdukcijo in nato so vseh pet pokopali v skupen grob. Od domačih je bil na pogrebu samo sin Jože, saj sta bili Marija in Anica v Ribnici.

Kako je torej bilo z Jožetom? Ko je 24. julija po odhodu partizanov prilezel iz skrivališča[Stran 019]

Ob prvi obletnici leta 1943 je o pokolu Grudnovih pisal Slovenski dom.

Slika 8. Ob prvi obletnici leta 1943 je o pokolu Grudnovih pisal Slovenski dom.

pod skednjem, je k njemu takoj prišel sosed z naročilom, naj hitro gre za drugimi na Karlovico. Seveda ni ubogal, ampak šel v Velike Lašče, pa ne k Italijanom, ampak k prijateljem. Pri njih je zvedel, da so domači mrtvi in dobil tudi obleko, da se je mogel udeležiti pogreba. Tri dni po pogrebu je bil klican na italijansko poveljstvo v Velike Lašče, da bi izmed osumljencev, s katerimi so ga soočili, določil zločinca. Ko so šli mimo njega, mu je eden zamrmral: »Nihče jih ne bo obudil.« Jože se je ob tem zamislil, in čeprav je vedel, da so nekateri tako ali drugače sodelovali pri zločinu, ni nobenega pokazal. Za nekaj časa se je zatekel k sestri Angeli v Ljubljano, ko pa so se razmere nekoliko umirile, se je vrnil na Ulako. Iz Ribnice sta prišli tudi sestri Marija in Anica. Čez dan so delali na kmetiji; zvečer je šel Jože v gozd ali na kak kozolec, sestri pa v Velike Lašče k Jelenčevim.

V začetku maja 1945 sta odšli sestri na Koroško, Jože pa je ostal doma. Ker ni zaupal »osvoboditeljem«, se ni šel javit na prvi poziv, ampak se je nekaj mesecev skrival. Tiste, ki so se javili, so takoj zaprli in potem vsak dan vodili po trgu. Morali so kričati: »Mi smo izdajalci slovenskega naroda«, legati na tla in jih poljubljati. Nekatere so že prve dni odgnali iz trga in ni jih bilo nazaj. (Velikolaški in škocjanski holokavst, str. 107) Po več kot trimesečnem skrivanju je Jožetova previdnost nekoliko popustila in nekega jutra je padel v zasedo. Odpeljali so ga v Novo mesto in postavili pred sodišče. Evforija in maščevalnost zmagovalcev sta tedaj že nekoliko odnehali, zato je bil obsojen na denarno in pogojno zaporno kazen in se je kmalu vrnil domov. Spomladi 1947 se je poročil s Francko Zadnik z Ulake in Grudnova domačija je spet začela kazati znake življenja, saj se je rodilo šest otrok: trije sinovi in tri hčere; predzadnji je bil Vinko, ki sedaj gospodari na Grudnovini in smo mu dolžni zahvalo za marsikatero podrobnost te zgodbe.

Marija in Anica sta v begunskem taborišču na Koroškem spoznali angleškega zdravnika,[Stran 020]

Znamenje na kraju zločina nad Grudnovimi v Pungertu pri Karlovici.

Slika 9. Znamenje na kraju zločina nad Grudnovimi v Pungertu pri Karlovici.

ki je služil v angleški zasedbeni armadi, bolje rečeno, najprej je šla k njemu Marija za gospodinjsko pomočnico, nato pa še Anica za pestunjo. Tudi ko je bil zdravnik premeščen in se je družina preselila v Nemčijo, sta odšli z njo. V Nemčiji sta med slovenskimi begunci, ki so bili tam zaposleni kot gozdni delavci, spoznali Janeza Dernulca iz Pake pri Strugah in Mirka Juga iz Poljčan na Štajerskem. Hitro so ugotovili, da imajo veliko skupnega in med njimi so se spletle prijateljske vezi. – O Dernulčevih piše Vanja Kržan v 51. številki Zaveze pod naslovom Za vas ni več vrnitve: Na božični dan leta 1943 zvečer so prišli partizani k Dernulčevim in ukazali, naj se v pol ure pripravijo za odhod v Kočevje. Doma je bila mati s šestimi otroki v starosti od šestnajst do pet let; oče je bil že nekaj časa v Ljubljani, Janez (1921) in Mirko (1923) sta bila pri domobrancih, Jože (1925) pa v internaciji v Buchenwaldu. Doma je bila tudi stara mati, ki pa se je pisala drugače in je zato niso imeli na seznamu. Živež in vse, kar je bilo kaj vrednega pri hiši, so naložili na voz in odpeljali, mater z otroki in še nekaj drugih družin pa del poti spremljali in nato nagnali, da so sami nadaljevali pot v Kočevje. O Janezu je treba tudi povedati, da je bil maja 1945 kot domobranec iz Vetrinja vrnjen na Teharje, vendar je na poti s še nekaterimi sotrpini pobegnil in se rešil gotove smrti. – Ko je bil omenjeni zdravnik končno demobiliziran, je odšel z družino domov v Anglijo in kmalu uredil, da sta tudi Marija in Anica dobili dovoljenje za Anglijo. Leta 1948 sta prišli v Cardiff, Walles, nekaj kasneje pa za njima tudi Janez Dernulc in Mirko Jug. Marija se je poročila z Janezom in imela sta dva otroka, Anica pa z Mirkom Jugom in rodili so se jima štirje otroci.

2.1.4. Zaključek

Pomudimo se še nekoliko pri dogodkih 23. in 24. julija 1942, ki so bili usodni za Grudnove. Od Rašice do Ulake je komaj dva kilometra in približno toliko je od Velikih Lašč na Ulako. Težko si predstavljamo, da 23. julija popoldne Italijani v Velikih Laščah in njihova ofenzivna enota, ki je prišla od Iga oziroma Škofljice, ne bi prav nič vedeli, da se na Ulaki nekaj pripravlja, vendar se topovi iz Lašč tisti dan niso oglasili in »ofenziva«, ki bi v pol ure lahko dosegla Ulako, se je ustavila na Rašici. Še teže si predstavljamo, da partizani tisti večer niso vedeli, kakšna sila steguje kremplje po njih, in so se lotili podviga, ki so ga že nekaj časa načrtovali, in pri tem jih prav nič niso skrbele represalije, do katerih je moralo priti. Nasprotno, bile so jim celo potrebne, saj so hoteli, da ljudi prevzameta strah in groza. Rupar s Poznikovega piše, kako je drgetal od strahu. V takem vzdušju ljudje pokola Grudnove družine niso mogli vzeti pod drobnogled, saj je bil samo del vse tiste groze, in nekateri so hitro verjeli, da so Grudnovi res imeli neko zvezo z Italijani. Drugi, ki jih ni bilo mogoče tako hitro prepričati in se s tem niso strinjali, so previdno molčali, ker so vedeli, da niso nikjer varni in da ne morejo nikomur zaupati. Bobnarjeva mati s Poznikovega, ki je tisto jutro s preprosto kmečko pametjo ugotovila, kako nesmiseln in nevaren je napad peščice partizanov na dobro oborožene Italijane, ki jih »je bilo vse zeleno« v dolini pod Poznikovim, je bila nekaj ur kasneje sama – brez moža in brez doma – z majhnimi otroki. Mogoče je kdaj razmislila, da je bil cilj napada omogočiti umik odreda in težko obloženega voza proti Travni gori, kljub svoji pronicljivosti bi težko sprejela razlago, da je bilo požgano Poznikovo brez[Stran 021] očetov in gospodarjev potrebno revoluciji, ki je bila glavni cilj partizanov.

Upamo, da ne bo odveč, če 24. julij 1942 na Ulaki in v Karloviški dolini primerjamo z dogodki, ki so se skoraj istočasno odvijali v Rovtah nad Logatcem. Italijani so tisto pomlad tudi Rovte obdali z bodečo žico, na redkih prehodih pa postavili španske jezdece, pri katerih je stala straža in pregledala vsakega, ki je prišel ali odšel iz vasi. Odkar so Italijani požgali vas Ceste in ustrelili nekaj domačinov, so se jih ljudje bali in moški iz okolice so ob nedeljah hodili k maši v Podlipo. V soboto, 24. julija, so partizani odpeljali 46-letnega Pavla Lukana, očeta petih otrok, ki je gospodaril na svoji kmetiji na Praprotnem Brdu, poleg tega pa bil tudi predsednik Kmetijske zadruge in agilen član gasilskega ter prosvetnega društva. V začetku julija so ga obiskali Italijani in zahtevali, da v svojem gozdu odstrani ovire na cesti proti Smrečju. Ubogal jih je, čeprav je vedel, da se bo s tem zameril partizanom, ki so taborili nedaleč od tam. Rovte so bile blizu in lahko bi se tja zatekel vsaj ponoči, vendar na to ni pomislil niti tisto soboto, čeprav je prejšnjo noč slišal oddaljeno streljanje in videl sij ognja, ki je prihajal od Šentjošta, kjer so partizani Dolomitskega odreda napadali komaj ustanovljeno postojanko vaške straže.

Prav tedaj kot Lukana oziroma naslednji dan so partizani pripeljali v taborišče več mož in fantov, jih sedem ustrelili in v bližini zakopali. Med ustreljenimi je bilo celo nekaj članov Narodne zaščite iz Podlipe. Že v noči na 27. julij so odpeljali na Vranje pečine zaplanskega župnika Jožeta Geohelija. Njemu niti groba niso privoščili, ampak so na pol mrtvega pahnili preko pečine in pustili ležati med skalami in grmovjem.

2. avgusta 1942 so se nad okolico Rovt spravili Italijani. V ta namen se je pripeljal poseben oddelek iz Logatca; večina se je razkropila po Podpesku, lovila moške in požigala domačije, drugi pa so se odpeljali požigat Podlipo. Izmed zajetih moških – nekaj so jih prijeli, ko so šli od maše v Podlipi – so jih odbrali deset in postrelili v Lukančkovem gozdu. Skupina Italijanov se je na povratku v Rovte ustavila na Praprotnem Brdu in med drugim požgala tudi domačijo Pavla Lukana, ki so ga en teden prej odpeljali partizani in ustrelili. Kmalu potem se je v Rovtah ustanovila vaška straža. (Rovte v viharju vojne in revolucije, str. 25)

Še bi lahko naštevali podobne primere, vendar upamo, da je bralec iz že opisanih začutil

Spominski kamen z imeni pomorjenih Grudnovih v Pungertu.

Slika 10. Spominski kamen z imeni pomorjenih Grudnovih v Pungertu.

stisko, ki je pritiskala na ljudi tiste dni leta 1942. Kdo more po vsem tem še trditi, da so bili Laščani in Rovtarji, ki so pristopili k vaški straži, sodelavci okupatorja in izdajalci? Ali ni partija že celo leto pred nastopom prve vaške straže ustanovila VOS – varnostno obveščevalno službo, o kateri je Kardelj marca 1942 pisal Titu: »Dejansko je ves aparat (organizacija VOS) sestavljen iz članov partije. Eksekucijski aparat sestoji iz okrog 50 mož, oboroženih z revolverji in bombami, ki so se dobro izvežbali. Ti fantje delajo vse mogoče stvari: skoraj dnevno padajo denuncianti, okupatorski hlapci itd. Nobena policijska zaščita ne reši tistih, ki jih vosovci vzamejo na muho … Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične ljudske oblasti.« (Dokumenti ljudske revolucije, 1. knjiga, str. 342)

Vemo, da je VOS v začetku delovala predvsem v Ljubljani, na podeželju pa so to delo opravljali partizani in domači terenci. In kdo so bili Kardeljevi »denuncianti, okupatorski hlapci«? So bili Nace Križman, Alojz Adamič, Pavel Lukan iz Rovt in Grudnovi[Stran 022] res »denuncianti, okupatorski hlapci«? V 8. številki Svobodne Slovenije, ilegalnega lista Slovenske ljudske stranke, ki je začel izhajati konec novembra 1941, potem ko je izšlo že 30 številk Slovenskega poročevalca, je bil objavljen članek Bratomor: »Razumemo, če nas preganja osvajalec. Vemo, da od njega nimamo nič pričakovati. A kako razumeti, da Slovence z največjo vnemo, premišljeno in hladnokrvno koljejo ljudje, ki trdijo, da so edini in najboljši Slovenci? Fronta ni do sedaj pobila nobene nemške ali laške vodilne osebnosti, njene slovenske žrtve pa gredo v stotine.«

Od tega članka v Svobodni Sloveniji do prve vaške straže je moralo preteči še nekaj mesecev. In Velike Lašče? F. Saje, ki v Belogardizmu z nekaj stavki opiše, kako je v Velikih Laščah neposredno po italijanski ofenzivi nastala vaška straža, pokola Grudnovih sploh ne omenja in Nande Gorjup je zanj zgolj »okupatorski hlapec«, ki se je najprej celo vrinil v partizanske vrste, nato pa postal »komandant bele garde«. (Belogardizem, str. 538) Celo zbornik Velike Lašče, ki je izšel leta 1986, ob 400-letnici Trubarjeve smrti, več kot 200 velikolaškim žrtvam komunističega nasilja ne nameni niti enega stavka. Pa vendar so bili tudi oni Laščani, bili so pošteni in zavedni Slovenci. Vaške straže niso nastale iz želje po sodelovanju z okupatorjem, ampak v skrajni stiski za ohranitev golih življenj. Vaške straže v Velikih Laščah oziroma na Slevici in Karlovici niso ustanovili kaplani in klerikalni župan, ampak nevzdržno komunistično in okupatorsko nasilje, ki se je prav 24. julija 1942 pokazalo v vsej svoji grozovitosti.

Otipljivo sliko tistega časa pokaže tudi tale dogodek: Prav v tistih najbolj napetih dneh je imel župan Paternost opravke v Ljubljani in se je med drugim pogovarjal tudi z Milošem Staretom. Beseda je nanesla na to, da bodo verjetno v Laščah kmalu ustanovili vaško stražo. M. Stare je takoj pokazal svoje nezadovoljstvo in začel navajati razloge proti takemu izhodu iz stiske: Orožje iz rok okupatorja, kaj bodo rekli Angleži in londonska vlada, ki ima že itak preveč težav! Ali ne bi torej še nekoliko potrpeli in počakali? Paternost, ki je tudi sam že od maja bil v nevarnosti za življenje, ki je neposredno občutil stisko svojih občanov, ob tem ni mogel ostati miren: »Gospod, vi tega ne razumete. Ko bi živeli na deželi, bi videli, da ne moremo več čakati, ker nas bodo vse pobili.« Na hitro se je poslovil in ves pretresen odšel. M. Stare zaključuje: »In tako je bilo povsod, kjer so nastajale vaške straže. Morali so se braniti, če so hoteli živeti.« (Dr. Kolarič, Škof Rožman, VI, str. 282)

Župan Paternost tedaj najbrž ni slutil, kaj vse ga čaka v bližnji prihodnosti. 8. septembra 1943 so postale Velike Lašče nekakšen center, kjer so se odločale važne stvari. Kaplan Franc Malovrh in župan Paternost sta se zavzemala za dogovor s partizani o skupnem boju proti Nemcem, za kar pa druga stran sploh ni pokazala posluha. Skozi Velike Lašče so se na Turjak pomikale kolone vaških stražarjev in drugih beguncev. V nedeljo, 12. septembra, je bil v gradu posvet, na katerem se je pokazala tragična neenotnost protikomunističnega tabora. Župan ni imel veliko možnosti za odločanje, se je pa pridružil mnenju, da Turjak ni primeren za obrambo in je s prvo skupino odšel na Zapotok, kasneje pa z enotami z Zapotoka v Ljubljano. Nazaj v Velike Lašče je prišel konec novembra 1943 z domobransko četo, ki jo je vodil Danilo Capuder. V noči na 3. december 1943 je Velike Lašče napadla 14. divizija. Slabo utrjena postojanka ni vzdržala napada in je proti jutru podlegla. Nekaj branilcev je padlo v boju, precej se jih je rešilo z izpadom, okrog 60 pa so jih napadalci ujeli oziroma so se sami predali. Vse te, tudi ranjence, so takoj pobili. Poveljnik Capuder je padel že med bojem. Okrog 60 trupel padlih in pomorjenih so zagrebli najprej za pokopališkim zidom, kasneje pa so jih svojci prekopali na pokopališče. Ob tej priliki so partizani požgali šolo, sodnijsko poslopje in večjo zgradbo, imenovano Vatikan, kjer je sedaj Levstikov dom. Župana Paternosta so med napadom prijeli in do danes se ni zvedelo za njegov grob. Ivo Žajdela v knjigi Velikolaški holokavst sicer omenja govorice, da so po napadu v bližini sv. Roka ob cesti proti Kočevju našli županovo obleko, vendar je ostalo pri tem, saj so se tisti, ki bi o tem lahko kaj povedali, zavili v molk.

V pravkar omenjeni knjigi najdemo dokaj natančne podatke o 212 žrtvah komunističnega nasilja, ki so z imeni in priimki napisane na farnih spominskih ploščah v Velikih Laščah. Bilo bi jih zanimivo primerjati z žrtvami revolucionarne strani, vendar nam ni uspelo zbrati ustreznih podatkov. Pri žrtvah protirevolucije bode v oči podatek, da jih je bilo od skupnega števila 212 kar 159 pomorjenih po maju 1945. Ni se treba posebno truditi, da nam ob tem stopijo pred oči še nekatera dejstva. Večkrat slišimo, da so bili dogodki po koncu vojne, maja in junija 1945, ko je zlo doseglo naravnost grozljive[Stran 023] razsežnosti, nekakšna stranpot osvobodilnega boja, v resnici pa so bili načrtovana in izpopolnjena oblika tistega, kar se je 24. julija 1942 začelo v Pungertu. Izvajalci so vseskozi nastopali kot „ljudska oblast“, čeprav to nikoli niso bili. Svojim žrtvam niso vzeli samo življenja, ampak so jih tudi do kraja ponižali, jim vzeli človeško dostojanstvo. Pa njihove žrtve? Ali ni bilo vsem skupno, da so šli v smrt z molitvijo na ustnicah ali pa vsaj v srcu? V Pungertu so Grudnovi molili angelsko češčenje, ko so odjeknili streli; na čelu kolone obsojencev, ki so jih gnali v gozd nad velikolaško železniško postajo, so dr. Kožuh in brata Rožanec molili rožni venec in domobranci, ki so goli in bosi ter pretepeni stopali na Hrastniški hrib oziroma proti jami v Macesnovi gorici, so molili v srcu, ker z ustnicami skoraj niso mogli.

Pri Grudnovih na Ulaki še cela desetletja ni bilo miru. Čeprav oče Jože ni počel drugega kot skrbel za dom in družino, so se vrstile preiskave in klicali so ga na zaslišanja. Ko sta Marija in Anica iz Anglije – najprej sami in kasneje z družinama – prišli na obisk, so jih zasledovali in zasliševali. Niti mrtvim Grudnovim niso dali miru, saj so že med vojno podrli njihov spomenik na pokopališču in razbili tudi obeležje v spomin župniku Jakobu. Kljub vsemu temu je oče Jože otroke svaril pred sovraštvom in zlasti na bolniški postelji – umrl je leta 1992 za rakom na pljučih – večkrat govoril, da so starši in bratje v Pungertu trpeli kratek čas, njihovi rablji pa morajo leta in leta prestajati svoj zemeljski pekel: čez dan izgledajo kot zmagovalci, ponoči pa trepetajo od strahu pred svojimi žrtvami.

2.1.5. div3-dodatek

»Letos bo od te slovesnosti minilo 25 let, ko smo Slovenci mislili, da bomo to travmatično točko slovenske zgodovine lahko zaključili, da bomo pokopali mrtve in označili njihove grobove, a se to na žalost ni zgodilo. Če lahko razumem, da je to skrivanje v času socializma trajalo 45 let, pa težko razumem, da je že 25 let, odkar imamo demokratično ureditev, a imamo le malo pokazati glede označevanja grobov in pokopa žrtev. Njihovi svojci zdaj z bolečino v srcu zapuščajo ta svet, saj so upali, da bodo v novi slovenski državi izvedeli, kje ležijo njihovi domači in kje jim lahko prižgejo svečo. / … / Najbolj strahotno je bilo, ko smo 24. februarja 2009 naleteli na prvo žrtev na vrhu tega nasutja. To je bil t. i. begunec, ki je pokol preživel, in se je skušal plaziti iz rova, našel je kos železniške kretnice ter kopal majhne grude ilovice ter prodiral centimeter za centimeter, medtem ko so na drugi strani ves čas dovažali material v jamo. Dokler ni naletel na betonski okvir, obnemogel in obležal. Takšnega smo tudi našli. / … / Vendar je odkritje Hude jame bilo prehudo, ustavilo se je vsakršno evidentiranje, prekopavanje, sondiranje, urejevanje teh grobišč. Sistem, ki je bil postavljen v letih 2006–2008, je porušen. Na eni strani poslušamo floskule o pravici do groba, na drugi strani pa se spopadamo z odporom istih struktur. Politika govori s figo v žepu in ne le, da ne omogoča, tudi onemogoča civilizacijsko ravnanje z mrtvimi.«

(Dr. Mitja Ferenc ob obletnici okritja Hude Jame, MMC)

[Stran 024]

3. Pripovedi

3.1. Uničeno življenje maturanta

Avtor: Vanja Kržan

3.1.1.

V 95. številki Zaveze smo predstavili družino sodnika Franca Kovača iz Vodmata v Ljubljani, njegove žene Marije roj. Konšek in njunih sedmih otrok v članku z naslovom »Zahvaljen bodi Gospod za svoje mučence«. Podobno kot na tisoče slovenskih družin, je po vojni razpadla tudi družina Kovačevih: najstarejši sin Janez (1924) je bil ubit v Kočevju, drugi France (1928) je bil iz Teharij kot mladoleten izpuščen, tri sestre so pred komunističnim nasiljem zbežale na Koroško in se kasneje naselile v Argentini. Poleg Franceta sta ostala doma še Pavel(1932) in Jože(1937) in vsak na svoji koži izkušala totalitarno nasilje po vojni. Življenjsko pot jezuitskega patra Franceta smo na kratko že predstavili v omenjenem članku in na koncu tudi zločin nad maturantom Pavletom. Zločin je v javnosti prvič razkril p. France Župančič v pogrebnem nagovoru ob Pavletovi smrti, januarja 2014. Oba so aretirali in odpeljali v zapor junija 1951 na dan pred pisno maturitetno nalogo iz matematike. Spomnimo, kako je p. Župančič končal svoj pogrebni nagovor.

Ko so Franceta Župančiča peljali iz samice v zaporu na Poljanskem nasipu k zasliševalcu, »mi je rodni brat Janez na poti v sodniško dvorano mimogrede šepnil: ‘Pavle je v bolnišnici. Zmešalo se mu je …’ Ko sem se po petih mesecih vrnil iz zapora, sem Pavleta obiskal na njegovem domu. Nepremično je sedel za mizo. Na moj pozdrav ni odgovoril. Tudi pogledal me ni. S sklonjeno glavo je sedel za mizo. Bil sem pretresen. Zelo mu je moralo biti težko pri srcu. Še zdaj ne vem, ali me je takrat prepoznal kot starega prijatelja ali ne … Kot maturanta sva šla včasih skupaj na sprehod na bližnji Golovec. Kaj se je z njim dogajalo v zaporu, nihče ne ve. Kadarkoli je napeljal pogovor na tisto obdobje njegovega življenja, je Pavle vedno postal (čudno) vznemirjen … Sam sem pozneje o tem razmišljal in zdi se mi zelo verjetno, da so hoteli iz Pavleta izsiliti izjavo, kakšna je bila vsebina pisma, ki mi ga je moral izročiti. Ker on o tem ni imel pojma – jaz mu je niti z besedo nisem omenil – je njemu, ki je bil vedno izredno iskren in resnicoljuben, to povzročilo takšno notranjo stisko, da je ni mogel prenesti. V času gimnazijskih let so ga v razredu vsi poznali kot prijaznega, ustrežljivega, iskrenega in izredno resnicoljubnega sošolca. Pavletov brat Jože mi je tudi povedal, da so v januarju 2014 pri slikanju Pavletove glave na lobanji odkrili stare poškodbe. Jože jih povezuje z mučenjem v zaporu po aretaciji l. 1951. Zadnja leta, ko sva se srečevala v Mariboru, kjer je živel pri svojem bratu Jožetu, je bil redkobeseden, a vselej prijazen. Takšen mi bo tudi ostal v hvaležnem spominu.

Naj zdaj po skoraj 63 let dolgem zemeljskem križevem potu mirno počiva na Božjem Jezusovem srcu in čaka na poveličano telesno vstajenje od mrtvih!«

Nobenemu od svojih domačih ali poznanih Pavle nikoli ni z besedico črhnil, kaj se je dogajalo z njim v zaporu in kasneje v umobolnici. Jasno je bilo vsem le to, da po zaporu in ‘zdravljenju’ v umobolnici ni bil več tisti Pavle, kakršnega so domači in prijatelji poznali. Postal je vase zaprt in molčeč, a kot vedno prijazen in ustrežljiv.

Podobno kot brat France, ki je bil takrat že pri jezuitih v Zagrebu, je bil tudi Pavle plemenit, velika dobričina in resnicoljuben. Oba z mlajšim bratom Jožetom sta bila dobra pevca in kitarista. Med vojno sta pri sv. Jožefu veliko nastopala, med drugim tudi v drami Edvarda Gregorina »Oče naš«, ki se je posvečala socialni tematiki. Gregorin je bil dramski igralec in je igral vlogo Kristusa. Po vojni je bil seveda takoj ob službo. Kljub resnicoljubnosti je Pavle vedel, da ne sme v zadnjem letniku gimnazije povedati, kaj misli študirati, zato je govoril, da bo študiral agronomijo, p. France Župančič pa si je izmislil, da gre študirat matematiko. Pri Kovačevih na Starem Vodmatu so imeli velik vrt, ki so ga obdelovali tudi fantje, Župančič pa je bil dober matematik, tako da je bila izbira njunega izmišljenega študija za ljudi sprejemljiva. A ne za ovaduhe, ki jih je Pavletu nastavila Udba. Pavle je odkritosrčno zaupal prijatelju Jožetu Dergancu, ki je bil pri Kovačevih brezplačno na stanovanju in hrani kot še nekateri drugi, ki so uživali gostoljubje Kovačevih, da misli tudi on vstopiti k jezuitom. Derganc pa ga je ovadil… kot je mnogo let kasneje izvedel Pavletov brat Jože. Pri Kovačevih je v povojnih letih stanovala tudi sestra pokojnega slovenskega pesnika, ki naj bi ovajala Pavleta.

[Stran 025]

Odslej so varuhi državne varnosti prežali nanj. Če se jim je že Pavletov brat France izmuznil k jezuitom v Zagreb, se jim na noben način ne sme še Pavle. Skovali so peklenski načrt, kako bodo maturantu to preprečili in ga uničili za vse življenje. Že v članku v Zavezi št. 95 smo videli, da je popoldne pred pisno maturitetno nalogo iz matematike neznana ženska prinesla h Kovačevim ovojnico, češ da Župančičevega Franceta (prav tako maturanta) ni doma, zato naj mu jo kar Pavle izroči, stanovali so le kakih dvesto metrov stran. V ovojnici da so pisne maturitetne naloge iz matematike, je še povedala ženska. Ustrežljivi Pavle jo je takoj, seveda zaprto, odnesel do Župančičevih. Zvečer jo je France na samem odprl in v ovojnici zagledal dvajset lističev z enako vsebino, češ da pri nas ni verske svobode in podobna ‘sovražna’ in ‘protidržavna’ hujskanja. Ovojnico z lističi je takoj zažgal, ne da bi Pavletu o vsebini kaj povedal. France je bil že pred tem kot gimnazijec eno leto v zaporu in je slutil, v kakšno past sta padla s Pavletom. Naslednji dan po kosilu, ko je France čakal Pavla, da gresta na sprehod na Golovec, se je pri Kovačevih pojavil predstavnik službe državne varnosti, kot je povedal. Po hišni preiskavi so oba, Pavleta in Franceta odpeljali v zapor in nekaj mesecev nista vedela drug za drugega.

Med preiskavo so temeljito prebrskali Pavletovo sobo. Verjetno si nihče od domačih ni predstavljal, kako peklenski načrt se je pričel uresničevati. Uslužbenec državne varnosti, ki je stražil mamo v kuhinji – celo ona je bila tako zelo ‘državi nevaren element’, da jo je bilo treba stražiti, ji je zafrkljivo dejal: »Vi ste pa znali otroke vzgojiti za Nemce.« Mama mu je mirno odgovorila: »Mar sta bila Marx in Engels Slovenca?« Tudi se ni preveč razburjala, ko so domači opazili, da so ob preiskavi iz nekdanje sobe najstarejšega Janeza, umorjenega v nekje Kočevskem rogu, ob preiskavi odnesli njegov, za tiste čase najboljši fotografski aparat, ker je bil Janez odličen fotograf. Tudi zato so delali preiskave, da so lahko kradli.

Minili so poletni meseci, Pavletovi sošolci so se vpisovali na univerzo, a o Pavletu ni bilo ne duha ne sluha. Oče, nekdanji sodnik, je poizvedoval povsod. Spomnil se je na ženo svojega brata Josipa, ki je bila teta partizanske spomeničarke Valči Šubičeve. Ta je Kovačevemu očetu povedala, da je bil Pavle tri mesece zaprt v zaporih Udbe na Beethovnovi ulici v kletnih prostorih zgradbe nekdanjega notranjega ministrstva. (Zapore je Udba polnila vse do leta 1965. Šele letos si je javnost

Celica na Beethovnovi

Slika 11. Celica na Beethovnovi SCNR

lahko ogledala to sramoto boljševističnega sovraštva; so edini ohranjeni zapori izmed vseh številnih po Sloveniji.)

V mislih si lahko predstavljamo ‘sodno obravnavo’ Udbe: iz Pavleta so hoteli izsiliti priznanje, da je vedel za vsebino ovojnice, da je sam natipkal lističe s protidržavno vsebino, če morda kdo drug, naj pove kdo? Komu razen Francetu Župančiču jih je še raznesel? Zakaj je razširjal protidržavno propagando? Zakaj misli, da nova oblast ne dovoljuje verouka v šoli? Kdo ga navajal k sovražnemu pisanju? Itd … Vedno resnicoljuben, pošten in dober Pavle pa ni vedel in mogel ‘priznati’ drugega kot resnico.

Po mnenju boljševiških zasliševalcev Pavle noče priznati resnice, zato ga morajo v to prisiliti. Kako? Za boljševiške krvnike zelo preprosto: z mučenjem. Sam zapor s temnico je za take ‘zakrknjence’, kot je Pavle, premalo. Ga bodo že ‘zmehčali’ za priznanje ‘krivde’. Posluževali so se različnih metod: žrtev so izstradali in dehidrirali s pitjem slane vode, pretepali z vrečami peska, saj je Pavletu ostala brazgotina na lobanji vse življenje. Da bi žrtev hitreje in do konca zlomili tudi psihično, so mučna večurna zasliševanja[Stran 026] nadaljevali ponoči, noč za nočjo; ali pa so s snopom bleščeče svetlobe naravnost v oči uničevali žrtev do popolne fizične in psihične izčrpanosti, med zaslišanjem ali v celici. Dosti kasneje je eden od Kovačevih sosedov na Ravnikarjevi ulici (bil je Udbovec) v pijanosti razlagal, da so Pavleta imeli zvezanega na visoki dvometrski ‘postelji’ iz desk in mu z 200-vatnimi reflektorji svetili v oči, poleg tega pa mu je ves čas enakomerno kapljala na glavo voda. Ali je Pavle svojo ‘krivdo’ končno priznal? Morda so le redki posamezniki mučenja prestali brez psihičnih ali drugih doživljenjskih posledic. Po vsej verjetnosti je mučenje dobrosrčnega in rahločutnega Pavleta prizadelo za vse življenje, predvsem pa mučenje v umobolnici. Vstop k jezuitom mu je bil onemogočen. Njegovo življenje uničeno.

Lazarist Franc Sodja, Bogu predan duhovnik in globoko čuteč mislec, je boljševiške načine telesnega in psihičnega mučenja v večletnem zaporu umetniško izrazil v svoji knjižici »Pred vrati pekla«. Že naslov sam daje slutiti njeno srhljivo vsebino, ko pa knjižico odložimo, lahko samo strmimo nad mučeniško svetostjo njenega avtorja na eni strani in nerazumljivim zlom in sovraštvom na drugi strani. Pavle o svojem čutenju »pred vrati pekla« ni spregovoril. Eden izmed tisočih. Ali se Cerkev na Slovenskem zaveda neprecenljive vrednosti trpljenja svetniških škofov, duhovnikov, redovnikov, redovnic in bogoslovcev? Morda vsaj v letošnjem letu posvečenega življenja ne bi smele biti prezrte mučeniške žrtve njihovih sobratov in sosester na krvavečem telesu naše Cerkve.

Eden verodostojnih dokazov, kako so lahko potekala tedanja in kasnejša udbovska zaslišanja, je zapis nekdanjega udbovca Zdenka Zavadlava (Pisma izza odra, Grafis trade, Grosuplje 2002, iz dosjeja Zavadlav, 1944–1994). Takole je zapisal: »Sam sem si (podobno kot trojka) zaslužil ‘junaka našega časa’ zaradi ‘dezerterstva’ iz Udbe, ko sem menda kot edini primer odpovedal službo na Udbi ter šel prostovoljno v ‘proizvodnjo’, kot so tedaj temu rekli. Pri tem sem postal v tistih časih vedno bolj sovjetizirane in nedemokratske policije privlačen primer, zbirališče ‘ponižanih in užaljenih’ policajev ter njihov svetovalec.«

Zato je v udbovskem zaporu prestal metode fizičnega in psihičnega mučenja in jih tudi opisal: »Vse to skupaj seveda ni bila niti tuja ali okupatorska agentura niti kakršnokoli drugačno zločinstvo zoper ‘narod’, bili pa so grehi zoper ‘oblast’, zato je bilo treba iz nas napraviti zločince v smislu grehov zoper narod, takih, konjunkturnih tisti čas.

Za tak postopek so morali imeti biriči tudi primerne zasliševalne metode. Ali so jih imeli in kakšne so bile? V glavnem so bile klasične kot pri vsaki pred- in medvojni policiji, deloma naučene od starejših revolucionarjev, ki so predvojne metode izkusili, deloma pa so bile tiste medvojne direktno izkušene. To je bilo predvsem nameščanje v bunkerjih in samicah, osamitev, puščanje brez zaslišanj v negotovosti, pretepanje in fizično mučenje vseh vrst, znanih iz opisa starih revolucionarjev za kraljevo predvojno policijo in iz direktnih izkušenj od nacističnega in fašističnega okupatorja in njegovih sodelavcev, nočno bujenje, nočna zaslišanja, zaslišanja na pritrjenem sedežu in z lučjo. Skratka, vse to, kar je bilo do osvoboditve in takoj po njej kot nehumano prepovedano, je bilo spet v praksi.

Poleg teh ‘klasičnih’ metod pa so se uporabljale seveda kot poglavitne stalinistične enkavedejevske, tiste, v obliki posebnega načina ‘pranja možganov’. To je bilo predvsem začetno pisanje življenjepisov ter iskanje nesoglasja med napisanim; to je bilo sklicevanje na partijnost in vzbujanje k nekakšnemu ‘avtodafejevskemu’ kesanju, v katerem je bil zasliševalec mehak za ‘priznanja’; to so bile obljube o izpustu za ceno priznanja lastne krivde ali obtožbe drugih zaprtih ali svobodnih (sam sem imel tako ponudbo in poziv za obtožbo gestapovskega pokojnega generala in predvojnega revolucionarja Petra Stanteta – Skale). Pisanje zapisnikov je bilo dvoumno s podpisovanjem vsakega stavka in z možnostjo poznejšega sestavljanja posameznih delčkov v priznanje čisto drugega značaja; vprašanja so bila vnaprej pripravljena ter so se konzilijsko obravnavala.«

Zdenko Zavadlav še nadaljuje: »Med zasliševanji je bilo lahko tudi duševno ‘zdravljenje’ z elektrošoki in zasliševanje v fazi prebolevanja elektrošoka. Pri tem je (kot pri meni) prisostvoval celo psihiater prof. dr. Kanoni, nekdanji uradni zdravnik Ozne. Z vsem tem se je ustvarilo vzdušje, ko je zasliševanec lahko vse priznal, kar je seveda bila končna zahteva zasliševalcev; brez priznanja tedaj tudi ni bilo obtožbe in obsodbe zaradi dokazovanja vsemogočnosti in nezmotljivosti Udbe, oblasti in politike, ki jo je predstavljala.«

V letih po vojni in še danes se slišijo govorice o mnogih, ki so jih kot politične zapornike tedanjega režima ‘zdravili’ in psihično uničili, še večkrat pa pustili umreti v takratni[Stran 027] umobolnici Centralnih zaporov Ozne na Poljanskem nasipu.

3.1.2. Iz zapora na ‘zdravljenje’ v umobolnico

Ko so Pavleta iz Udbovskega zapora na Beethovnovi premestili na ‘zdravljenje’ v umobolnico na Poljanskem nasipu, kdaj domači niso zvedeli, je smel Pavleta obiskati oče. Pred obiskom so poskrbeli, da so ‘bolniku’ zakrili poškodbe po stolčenemu obrazu in glavi, kako, s čim, domači niso vedeli. Pavletov obraz je bil namreč nenaravno zabuhel. Lahko je zabuhlost prekrila shujšanost in poškodbe, ni pa mogla Pavletove popolne čustvene otopelosti. Oče je bil zelo pretresen, mami pa ni kaj dosti povedal o Pavletu, je bilo že leto 1945. zanjo hud udarec.

Pavletova nečakinja Tadeja Kovač hrani Zdravniško potrdilo o njegovem ‘zdravstvenem’ stanju, z dne 31. maja 1952, leto potem, ko so ga na dan pred pisno maturitetno nalogo iz matematike vrgli v Udbovske zapore na Beethovnovi. Zdravniško potrdilo nosi žig bolnišnice za duševne in živčne bolezni Polje – Ljubljana.

»Tov. Pavel Kovač, rojen 13. 6. 1932. v Novem mestu, stanujoč v Ljubljani, Ravnikarjeva 10, po poklicu dijak, se je zdravil v tukajšnji bolnišnici od 26. 7. 1951 do 25. 10. 1951. Ob prekinitvi mature, t.j. v juniju 1951. je bil brez dvoma že duševno bolan. Imenovani se je predstavil pri kontrolnem pregledu dne 30. 5. 1952. Ugotoviti moramo, da je še vedno precej vase zaprt in čustveno nerazgiban. Ne moremo ga torej smatrati kot duševno povsem zdravega. Dejansko je tak, kot je bil ob času odpusta, ko je bil označen kot le izboljšan, torej ne duševno zdrav.

Diagnoza: schizophrenia / duševna razcepljenost/

S.f. – s.n.!

Šef oddelka: Ravnatelj:

Dr. Vončina Niko Prof. dr. Kanoni Janez

To ‘zdravniško potrdilo’ je že na prvi pogled nesramna farsa brez primere in najbolj verodostojna osebna karakteristika prof. dr. Kanonija, takratnega ravnatelja bolnišnice za duševne in živčne bolezni v Polju. Pavle je torej samovoljno »prekinil maturo«(!), ker je bil »brez dvoma«(!) že takrat »duševno bolan(!)« Iz teh ugotovitev sledi ‘diagnoza’ prof. dr. Kanonija: schizophrenia / duševna razcepljenost/.

Konec prostosti …

Slika 12. Konec prostosti … SCNR

Po njegovem strokovnem mnenju je zaradi Pavlove bolezni schizophrenie nedvomno prišlo do prekinitve mature, Pavle pa ostaja še vedno precej »vase zaprt in čustveno nerazgiban«.

Kakšno je bilo Pavletovo psihično stanje od odpusta 25. 10. 1951 do kontrolnega pregleda 31. 5. 1952.? Domače okolje in domači so bili Pavletovo edino in najučinkovitejše zdravilo. Iz pričevanja domačih in neke dijakinje, ki jo je poučeval matematiko, je razvidno, da si je Pavle po mučenju v zaporu doma opomogel: uspešno jo je poučeval matematiko; junija je opravil maturo; kot vedno je dobro igral tarok, ki je bila priljubljena igra Kovačeve mame Cike. Pridno ji je pomagal pri hišnih opravilih. Tudi razgovoril se je, doma so zapeli, mama je zaigrala na citre. Nikoli in nikdar – do konca življenja pa ni črhnil besedice o zaporu in mučenju, ki ga je prestajal. Morda od tod diagnoza prof. dr. Kanonija, da je bolnik »še vedno precej vase zaprt«. Ker je bil ob času odpusta »označen kot le izboljšan, torej ne duševno zdrav«, z diagnozo »schizophrenia«, zdravniška etika prof. dr. Kanonija obvezuje, da se tov. Pavel še nadalje ‘zdravi’ v bolnišnici za duševne in živčne bolezni na Poljanskem nasipu.

[Stran 028]

Glavna značilnost shizofrenije je razklana, dvojna osebnost bolnika, ki jo izraža enkrat na en način, drugič na drug, česar pri Pavletu niso nikdar opazili. Na njegovo boljše ali slabše počutje in na odzivanje na okolico je vplivalo izključno ‘zdravljenje’ z elektrošoki, z inzulinsko komo in z različnimi zdravili. Vidno se mu je stanje poslabšalo po letu 1952, ko so ga pričeli ‘zdraviti’ za shizofrenijo…

Po takratni medicinski doktrini so shizofrenijo zdravili z elektrošoki in z inzulinsko komo. Vendar je povojna psihiatrija pod nadzorom Udbe in vodstvom dr. Kanonija obe doktrini tudi zlorabljala za mučenje in hkrati za psihično uničevanje ‘bolnikov’, lahko pa je ‘bolnik’ preprosto umrl med samim postopkom zdravljenja pri inzulinski komi. Koliko elektrošokov v živo je moral Pavle pretrpeti in koliko inzulinskih kom je prestal, o tem Kovačevi nimajo nobenih zdravniških izvidov, še manj, v kakšnem stanju se je Pavle po njih nahajal. Po vsem, kar so mi o njem povedali, sem prepričana, da je bilo Pavletovo življenje od obetajočih devetnajstih let maturanta pa do smrti samo še umiranje na obroke z boljšimi in slabšimi počutji.

Kako so paciente in Pavleta ‘zdravili’ z elektrošoki? Na tilnik so mu pritrdili elektrode, jih aktivirali, kar je sprožilo zelo hude krče, ki so lahko povzročili celo zlom udov. Po mnenju psihiatrov terapija z elektrošoki deluje učinkovito na ‘psihotično simptomatiko’, zelo negativno pa na zmožnost spominjanja. (Šele mnogo let kasneje so paciente najprej uspavali, potem pa jim dali mišični relaksant.)

Zdravljenje z inzulinsko komo (inzulin je v majhnih količinah zdravilo za bolnike s sladkorno boleznijo, ker v krvi zniža raven sladkorja) je po pripovedovanju Pavletovega brata Jožeta, zgledalo takole: pacientom in Pavletu so vbrizgavali injekcijo s 15-timi mililitri inzulina. Po vsaki injekciji se je, podobno kot drugi pacienti, Pavle začel potiti, postajal je bled, občutil je tesnobo, strah in končno izgubil zavest zaradi prenizke vsebnosti sladkorja v možganskih celicah. Pri vsaki komi odmre določeno število možganskih celic. Po dvajsetih minutah pacienta prebudijo z injekcijo glukoze, sicer lahko umre. Po takratnih govoricah so mnoge pustili umreti … To je bila t. im. ‘ruska kura’, znana pod imenom ‘umetno spanje’. Kako dolgo so z ‘rusko kuro’ zdravili Pavleta, ni nikoli nihče zvedel. Brat Jože trdi, da zelo dolgo. Mnogi bolniki so po zdravljenju z elektrošoki in z inzulinsko kuro zapadli v tako depresijo, da so delali samomore. Jožetu

Pavletovi srečni trenutki z mamo doma (po letu 1965)

Slika 13. Pavletovi srečni trenutki z mamo doma (po letu 1965)

je znan primer filmskega režiserja Maria Šubica, ki se je obesil.

Po ‘ruski kuri’ in elektrošokih je bil Pavle dalj časa povsem omotičen in odsoten, kar pred zdravljenjem ni bil. Ko ga je oče nekoč obiskal, je povedal, da je živ mrlič, popolnoma odsoten in z očetom ni spregovoril besedice, tako da ta ni vedel, ali ga je sploh prepoznal ali ne. Domov ga v ‘takem stanju’ niso smeli vzeti.

Saj so ga vendar ‘zdravili’! Po slabem letu in pol je 2. septembra 1953 zdravniška komisija izdala izvid in strokovno mnenje, da je na podlagi predloženih zdravniških izvidov in podatkov v spisu osebnega pregleda ponovno ugotovila »shizophrenijo«, in »otopelost« po insulinski kuri. Podala je tudi mnenje, da bo pacientova delazmožnost od 26. julija 1953 do 31. avgusta 1954 še nadalje padala za več kot 75 procentov. V navidezni ali resnični skrbi za Pavletov nadaljnji študij v izvidu še pripišejo: »Če ne bi bil v tem času usposobljen za študij, naj se oceni splošna delovna sposobnost. Izjavo so podpisali zdravniki dr. Vilko Rupnik, dr. Jože Bohinjec in Tone[Stran 029]

Zadnja Pavletova fotografija

Slika 14. Zadnja Pavletova fotografija

Peskar. Zagotovo so bili takrat med zdravniki tudi pošteni in strokovno sposobni zdravniki, ki so na tihem vedeli za izdajstva medicinske etike, toda kdo bi si drznil zoperstaviti vsemogočni Udbi? Eden izmed poštenih je bil primarij moškega oddelka dr. Vončina Niko in kasneje dr. Švabova v Polju.

3.1.3. Umiranje na obroke maturanta Pavleta

Razumljivo, da Pavle ni bil nikoli več ‘usposobljen’ za študij. Po trinajstih letih ‘zdravljenja’ za shizofrenijo je januarja l. 1964. pisala mama hčerkam v Argentino: »Pavleta smemo vsak četrtek vzeti iz bolnice. Ob osmih zjutraj greva jaz ali Jože ponj, zvečer ob sedmih mora biti spet v bolnici. Bolnica je nekdanja Prisilna delavnica na Poljanskem nasipu. Za hišnega zdravnika ima sošolca iz gimnazije dr. Miklavža Kušeja, drugače ga še ob četrtkih ne bi dali ven. Saj je bolnica teh revežev prepolna! Naš Pavle je samo zagrenjen in otrpel, da je ves počasen. Tudi dve naši sorodnici sta ga videli in obe jokali … Sama sem ga izprosila pri zdravniku, da sme ob četrtkih domov, a se mu strašno upira vrniti nazaj!! Zdravila za opoldne mu dajo s seboj. Če včasih kakšno božično s teto zapojemo, Pavle sedi v kotu pod jaslicami in lepo basira. Zame je vsak četrtek Pavletovo oživljanje doma svetal dan, ker je ubita tista moreča monotonost in skrb zanj.« Nečakinja Tadeja, ki je po letu 1964 z mamo Ciko kot majhna deklica obiskovala Pavleta, se spominja, kako mučne so bile dolge ure čakanja, da sta smeli videti Pavleta. Vsakič je mama morala od zdravnika najprej dobiti pisno dovoljenje!

Za mamo in domače Pavle ni bil nikoli shizofrenik, samo »zagrenjen in otrpel, da je ves počasen.« Ob četrtkih je takoj pričela z delovno terapijo, ki je Pavleta prebujala iz otrplosti in počasnosti. V svoj dnevnik ali v pismih hčerkam je zapisala: «Nanosi in nadrobi mi premoga in naseka drv, skupaj prebirava fižol, rozine, namelje drobtine in podobna pomožna dela. Popoldne pa tarokiramo[Stran 030] z očetom in zapojemo.« Življenjski pogum ji je dajala vera v Boga. V njenem dnevniku lahko preberemo: »Lepota življenja je v Bogu, od katerega imamo vse, prav vse. Sovraštvo je tema. Brez Boga zame ni življenja.« … »Blaženo srečanje s Križanim doživiš, če odpuščaš z njegovimi besedami: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Za Križanega so vredni Očetovega odpuščanja …« Gotovo tudi za mamo Ciko.

Leta 1965 je umrl oče in skrb za Pavletovo zdravje je odslej mamo Ciko še bolj bremenila. Kdaj so Pavleta premestili iz umobolnice na Poljanskem nasipu v bolnišnico v Polju, ni znano, verjetno po letu 1970. Sčasoma so ga zaposlili v delavnici bolnišnice, kjer je opravljal v mučnih dolgih letih najrazličnejša enolična dela. Popoldne je lahko hodil domov, sprva dvakrat na teden, kasneje bolj pogosto in končno vsak dan. Pot iz Polja do doma in zjutraj nazaj je vsak dan prehodil peš. Tudi ob koncu tedna je bil sčasoma doma, a se je moral vedno vrniti. Brat Jože pravi, da je bil sprva na zaprtem oddelku in je delil sobo z najhujšimi kriminalci, ki jih je sodišče poslalo na psihiatrično opazovanje, pa tudi z nekdanjimi partizani, ki so ponoreli zaradi t. im. partizanske bolezni. Kriminalci so mu vedno pokradli hrano, ki jo je prinesel od doma. Toda Pavle ni nikoli ničesar povedal, nikoli se ni pritoževal in potrpežljivo prenašal še tako težke psihične bolnike. Nihče od domačih ni vedel, kaj doživlja, kako doživlja, nikoli ni potožil, da bi ga kaj bolelo. Če se ga je kdaj lotila gripa, ni povedal. Kadar se je slabo počutil, se je kljub slabemu počutju vračal v Polje. O mučenju v zaporu, o ‘zdravljenju’ z elektrošoki in inzulinsko kuro je molčal kot grob. Morda so mu v zaporu zagrozili, da ga bodo sicer ubili, kot trdi brat Jože. Pavle bi se pustil prej ubiti, kot pa da bi o tem spregovoril. Jože trdi, da je bil Pavle najbolj krotak človek, kar jih je kdaj v življenju srečal. Ustrežljiv in vedno prijazen, toda kadar se je s kom rokoval je gledal v tla, nikoli ni nobenega pogledal v oči, nobenemu odgovoril na vprašanje, ali samo s kakšno besedo. Le nasmehnil se je, toda ali je kaj čutil do tistega, s katerim se je rokoval? Nemiren je postal samo takrat, kadar bi se npr. moral odpraviti spat, pa se je v kopalnici kdo zadrževal ali so imeli obisk, pa se mu je zdelo neprimerno, da odide spat.

Tudi ob prvih obiskih sester in nečakov iz Argentine je njegovo izražanje čustev ostalo nespremenjeno. Njegov nečak Gregor Batagelj je dobil občutek, kot da Pavle živi za neko pregrado in nobenemu ne dopušča, da bi jo podrl in vstopil v njegovo doživljanje. Sestram se je nasmihal kot iz vljudnosti, toda kaj je občutil, ko jih je po tolikih letih ponovno videl? Spoštovali so to pregrado in vedeli, da preko nje ne morejo; spoštovali tudi zaradi trpljenja, ki ga je prestal in v njem niso gledali shizofrenika, ampak dragega brata, ki so ga uničili z mučenjem v udbovskem zaporu in še posebej z ‘zdravljenjem’ na psihiatriji. Ob drugem obisku l. 1995 se Gregor spominja, da je bil Pavle dokaj boljši. Predlagal je celo, da bi šli skupaj na pokopališče in v cerkev. Prav gotovo so takrat ‘zdravljenje’ z elektrošoki in inzulinsko kuro že prenehali.

Kljub Pavletovi nedostopnosti so sestre vedele, da jih ima rad, saj so to čustvo lahko razbirale iz njegovih pisem. Zanimivo, da je svojo notranjost lahko izražal samo s pisanjem. Januarja 1964 jim je naslovil pismo: »Drage vse tri sestrice … vesel sem, ker niste pozabile name.« Leto kasneje se eni od sester zahvaljuje za razglednico, ki mu jo je poslala za god: »Voščilo me je razveselilo. Vrtnice na voščilnici me razvedrijo po svoji lepoti tudi na sliki. Iz njih me ogreva utrip tvojega toplega sestrskega srca. V molitvi se vas redno spominjam. Saj v bolnici imam dovolj časa, da razmišljam o vaših razmerah, ki mi jih mama iz pisem prikazuje … ne pišem preveč rad. Raje bi osebno stisnil bratsko roko. Končam s pozdravi za vse svoje nečake in nečakinje …prekomorske bratske poljube pa za nagrado. Bog Vas čuvaj! Vaš Pavle.«

Topla in prisrčna notranjost, a plaha in zadržana zunanjost! V pismih izraža tudi svoje počutje, o katerem doma ni spregovoril: »Poletna vročina me preveč pobira, zato bolj slabo spim in grem podnevi malo počivat. Zdrav sem še, a ne prav trdno. Večkrat me manjše slabosti zapeljejo za seboj. Grem kar leč, ko mi stopi v glavo, kam v hladnejši prostor. Dobro mi dé, da me spuste dvakrat na teden domov, da se zamotim s petjem in igranjem na kitaro. Z mamo bolj malo muzicirava, nas radio spodriva. V bolnici nimam prilike muzicirati in prepevati, zato imam zanemarjen glas in šibka pljuča.«

Vsi so vedeli, da zelo rad prebira knjige, posebno nabožne in rakovniške knjižice, ki mu jih je kupovala mama. Sestram je pisal: »Pregledujem knjige in druge stvari, ki so ostale po očetu, bratih in sestrah. Letos sem prebral polovico, ostalo pa pregledal. Prebral sem »Z ognjem in mečem«, »Potop 1«, Potop 2«, »Na polju slave«, »Mali vitez«. Prebral bom v celoti Sv. pismo nove zaveze, posoja mi ga neki bolnik. Evangelije sem že, Apostolska pisma pa zdaj mislim. Razen uvodov in[Stran 031]

Pavletove sestre v Argentini leta 2014 (od leve proti desni): Katica por. Dimnik, Marjana por. Batagelj in Tinka por. Fink.

Slika 15. Pavletove sestre v Argentini leta 2014 (od leve proti desni): Katica por. Dimnik, Marjana por. Batagelj in Tinka por. Fink.

daljših razlag mi kolikor toliko razumljivo postaja. Z mamo sva naročena na Ognjišče in Družino. Mama posluša Radio Vatikan vsak večer po tranzistorju, ker ga po radiju preveč motijo. Športa kaj dosti ne zasledujem. Brskam po knjižnici za zgodovino, zemljepisom, vernostjo, modroslovjem, glasbo in vsem, kar drži človeka pokonci …« Mama pa dodaja: »Moj Pavle samo v knjigah tiči. Ko bo izšel nov zemljepisni atlas, ga ne bo mogoče odtrgati od njega.« Njegovo zelo priljubljeno branje do konca življenja so bili življenjepisi svetnikov. Vsakemu je vedel povedati vse o življenju njegovega krstnega zavetnika, tudi o svetnikovih krepostih.

Zanimiv je odnos Pavletove mame do sina. V njenem dnevniku tu in tam najdemo besedici ‘ubogi revež’, ko piše o Pavletu. Ko je z leti pogosteje prihajal domov, ni bila niti najmanj v zadregi, kako z njim ravnati. Ohranila je svojo zdravo pamet, odločnost, predvsem pa globoko vero in zaupanje v Boga, ki jih ne bo nikoli zapustil. »Z božjo pomočjo se pa res vse prestane,« je zapisala v svoj dnevnik. »Saj bi človek še kar živel, če bi vedel, da še kaj lepega dočaka. Pišem pisma in me veseli, da imam še komu potožiti svoje križe in težave.«

Mama je bila še vedno družabna in je bila vesela obiskov. Obiskovale so jo sorodnice, stare znanke in prijateljice. Zelo rada in dobro je igrala tarok, zato je imela svoje izbranke, ki so znale dobro tarokirati. Imele so svojo zabavo, saj je zmagovalka za nagrado dobila npr. bonbon. Pavle se je naučil taroka že v dijaških letih in se je igri rad pridružil.

Mamo je precej zaposlilo pisanje pisem v Argentino, najprej hčerkam, kasneje vnukom, saj je mama dočakala visoko starost 96-tih let: umsko čila, telesno pa onemogla. Napisati je morala veliko čestitk za praznike, godove in rojstne dneve. Tudi pri tem ji je pomagal Pavle, zlasti pri pisanju in risanju čestitk. Sin Jože ji je zato kupil pisalni stroj, pridno se je[Stran 032] v svoji visoki starosti učila tipkanja. Želela je, da bi se ga naučil še Pavle in pisanje bi jima bilo olajšano. Toda krotki in ubogljivi Pavle se ni hotel in verjetno tudi ni zmogel naučiti. Mamo je utrjevala vera, da jo vedno in povsod spremlja Bog in je »pri delu z menoj,« je zapisala v dnevnik. »To čutim in doživljam, kako ga torej ne bi mogla hvaliti za njegovo vidno pomoč. Ostal mi bo do konca zvest.« Na smrt je bila pripravljena. Soglašala je z Gregorčičem: »Umreti bratje težko ni, pustiti nade, to boli.« Ali bo sploh kdaj dočakala, da se bo Pavle končno za stalno vrnil domov? Umrla je l. 1988, umsko čila, a telesno onemogla. Njen dnevnik še danes hrani vnukinja Tadeja (1964), Jožetova hčerka.

3.1.4. »Telo in duša čutita napor«

Bila so obdobja, ko se je Pavletovo zdravstveno stanje vidno poslabšalo, kar tudi lahko razberemo iz maminega dnevnika: »Pavle je res priden. Bojim se zanj, ker ne vem, zakaj je tako shujšal. Noče jesti in skrbi me zanj, da nima sušice.« Vse pomladne mesece marca, aprila in maja 1977. mama ugotavlja, da Pavle že dopoldne doma kar obleži, čeprav se mora vsako jutro vrniti v Polje. Bili so dnevi, ko je poležaval tudi popoldne. In obdobja, ko skoraj nič ni jedel. »Odhaja zdoma v Polje brez zajtrka. Pavleta ne pripravim, da bi pojedel, kar mu pripravim. Ne vem, kaj mu dela želodčne težave. Bojim se, da ne zapade v tako kritično stanje, kot je bil nekoč.«

Želodčne težave, hujšanje in utrujenost so postali stalnica Pavlovega življenja, ali kot je sam zapisal v pismu sestri marca 1983: »Nimam posebnega teka: injekcije in tablete krajšajo čas … Ponoči nisem spal. Malo me je gnalo …«

Zakaj občasna poslabšanja zdravja je morda ugotovila Tadeja. Že kot majhna deklica je hodila z mamo Ciko, kot so pravili Kovačevi mami, obiskovat Pavleta. Navezala sta se drug na drugega in Tadeja je vedela, da jo ima Pavle rad.

Povedala mi je, da so bila obdobja, ko se Pavle domov ni vračal, ker so ga zadržali v Polju. Izgovor je bil, da ima npr. slabo kri. Resničnega vzroka niso nikoli povedali. Katera zdravila so mu dajali, doma niso nikoli vedeli, odmerjeno dozo različnih tablet in pilul je prinesel vsakič domov v škatlici. Bilo je že po letu 1995, ko se Tadeja spominja dogodka, ki jo je pretresel. Pavle je kot vsako jutro odšel zdoma v Polje. Popoldne so sporočili iz bolnice, da ga ne bo domov, ker se slabo počuti. Prejšnji dan in še zjutraj je bil tak kot vedno, zato jo je zaskrbelo in je odšla v Polje. K njemu ji niso dovolili, ona pa je vztrajala, da bi ga rada videla. Čez nekaj časa je zagledala dva strežnika, ki sta držala Pavleta vsak pod enim komolcem in ga dobesedno nesla po stopnicah, ker Pavle sploh ni mogel stopiti na noge in so mu bingljale v zraku. Tudi spregovoril ni, še običajnega nasmeha ni premogel. Zakaj je bil tak? Kaj so delali z njim? Tega Tadeja ni zvedela in je še danes prepričana, da je bil Pavle verjetno marsikdaj preizkusni zajček za različna zdravila in ‘terapije’. Tudi tokrat, saj si sicer ni mogla predstavljati, zakaj nenadoma taka sprememba. Domneva, da so bile različne tablete in injekcije vzrok, kadar dalj časa skoraj nič ni jedel in se je slabo počutil.

Kadar je odhajal zdoma v Polje, je Tadeja velikokrat gledala za njim skozi okno. Vsakič, ko je bila na semaforju rdeča luč za pešce, je Pavle stisnil glavo med ramena in stekel čez cesto. Nič ni pomagalo opozarjanje. Tadeja domneva, da je bilo to bežanje pred lučjo posledica mučenja v zaporu. Kdor ga je tako videl steči, si je lahko sam pri sebi mislil: »Glej ga, norca!« Kako znamo ljudje krivično obsojati …

V pismu sestri v Argentino januarja 1982 Pavle potoži o naveličanosti in slabem počutju: dan za dnem se mu ponuja le rutina vsakdanjega, enoličnega ročnega dela, v morečem okolju in ob ubijajočem delu delavnice Saturnusa v bolnici, v družbi z različnimi psihičnimi bolniki, brez upanja, da se bo sploh kdaj lahko vrnil domov. Takole v nekaj preprostih stavkih opiše sestri svoje stanje: »Ponoči nisem spal. Malo me je gnalo …Telo in duša čutita napor, ki človeka iztiri za normalno življenje v duhovnem in telesnem zadržanju … Ne vem, kako to, da ročno delo čisto spremeni človeka glede na študenta ali kasnejši čas. Tu sam napor v priložnostni zaposlitvi, tam negotovi spomini v vrtincu vsakdanjosti. Kaj ima človek od nedokončanih korakov, kaj od spominov pri slabem razpoloženju. In vendar čas ravno tako teče, številke se enako pišejo …«

Skromno opisovanje Pavletovega životarjenja bi bilo zelo pomanjkljivo, če ne bi omenila velike požrtvovalnosti, pozornosti in skrbi njegovega brata Franceta, jezuitskega patra na župnijah v Borovnici in zadnja leta življenja v Dravljah. Poleg dela in obveznosti v domači župniji, ki je ni nikoli zanemarjal, je vedno našel čas za svojo ostarelo mamo in brata[Stran 033] Pavleta, da jima je nudil fizično pomoč in duhovno tolažbo. V svojih dnevniških zapisih, ga mama Cika velikokrat omenja, npr.: »Popoldne mogoče še draveljski sine prihiti za nekaj trenutkov, da ga naprosim, da mi preloži sode kislega zelja v drvarnico …« Teh »nekaj trenutkov« je bilo zelo veliko, žrtvoval jima je svoj, skromno odmerjeni, prosti čas. »Za velikonočno nedeljo 8. aprila 1977 nas je sine počastil z mašo na našem domu. Do solz me je ganila njegova iskrena dobrota in darežljivost. Po maši je takoj odhitel, ker je imel izposojen avto in ga je moral do pol treh vrniti. Vem, da ima veliko težav in tudi preveč zdrav ni, a kar pozablja nase. Franceta sem pa res vesela. Pavleta pa tudi, saj tako voljno nosi svoj križ, za katerega le Bog ve.« Priložnostni darovi, ki jih je p. France dobival od hvaležnih župljanov, so največkrat poromali do mame in Pavleta, bodisi bonbonjera ali flanelasta srajca. »Res je dobra duša. In še se je udaril po čelu, da je pozabil prinesti krvavice. Hvala Bogu, naj jih sami pojedo.«

P. France in Pavle sta bila velikokrat na samem v njegovi sobi. Kako sta prebila te trenutke, je ostala njuna skrivnost. France je veliko časa žrtvoval za Pavleta, ko si je ta pri raztovarjanju kamiona zlomil petno kost s skokom na tla. Zlom je bil tako kompliciran in kost se je tako počasi celila, da so morali Pavletu trikrat menjati mavec in je kar dalj časa moral preležati v bolnici pozimi 1976./1977. Vsega hudega vajeni Pavle bi to obdobje še dosti teže prenašal, če ne bi imel ob sebi požrtvovalnega Franceta, ki mu je posredoval tudi pojasnila in napotke zdravnikov. Mamo Ciko je skrbelo: »Ali bo Pavletova noga sploh kdaj zaceljena, saj je tako rad hodil domov in ni mel druge možnosti kot pešačiti?« Ko se je iz bolnice vrnil v Polje, je opravljal lažja dela kot npr. lepljenje cen na izdelke.

Tragična smrt p. Franceta je bila za Pavleta in mamo hud udarec. Kako jo je preboleval Pavle ni znano. Mamine prve besede pa so bile: »Saj je bil France za ta svet predober.« Enako lahko rečemo tudi za Pavleta. Toda njega je Bog hotel imeti na tem svetu še šestintrideset let po smrti njegovega dragega brata p.Franceta. Morda pa zato, da je vse dolgo življenje mučeniško pričeval o dobi, ko je Slovenijo preplavljalo sovraštvo. S svojim trpljenjem, ki ga je tako krotko prenašal, je zadoščeval za težko doumljivo zlo, ki se je zgrnilo nanj že v mladosti in ga nikoli ni mogel resnično doumeti. Uničeno življenje obetajočega maturanta in plemenitega devetnajstletnega fanta je Bog po svoji nedoumljivi skrivnosti spremenil v sebi prijetno daritev in v blagor mučenca Pavleta. V blaženosti večne Ljubezni Pavle spoznava, da njegovo trpeče življenje ‘bolnika shizofrenika’ ni bilo zaman.

Šele leta 2004. se je Pavletu ponudila možnost, da je za vedno zapustil bolnico v Polju, ker ga je brat Jože šele po smrti žene lahko vzel k sebi domov. Po mnenju prizadevne dr. Švabove Pavle že dalj časa ni potreboval bolniške oskrbe. Umrl je januarja 2014. Njegov prijatelj in s Pavletom istočasno aretiran in zaprt maturant, jezuitski pater France Župančič, je končal svoj poslovilni govor ob Pavletovi žari v cerkvi z besedami: »Po 63 letih njegovega mučeniškega življenja in mučeniške smrti se je pridružil in v polnosti zaživel v kraljestvu svetih pri svojem Očetu in Bogu. Pri njem je končno našel svoj dom, ki mu ga je pripravil Kristus, zmagovalec nad vsakršnim zlom in hudobijo.«

[Stran 034]

3.2. Spomini na težke dni pred 70 leti

Avtor: Jurij Pavel Emeršič

3.2.1.

Ida Meglen (roj. Sever, po domače Jakelj) iz Kompolj je bila leta 1945 stara 16 let. V 58. številki Zaveze je Ivanka Kozlevčar že objavila obsežen pogovor z Ido in njenima sestrama. V pričujočem članku se je Ida osredotočila na umik na Koroško, angleško izdajo in izročitev partizanom ter teharsko kalvarijo. V opombi sem še kratko osvetlil zadnji spopad slovenskih domobrancev s partizani pri boroveljskem mostu in pojasnil nekatere podatke z navedki iz Zdešarjeve knjižice Spomini na težke dni; Jakljeva Ida in Janez Zdešar sta bila namreč vrnjena z istim transportom ob koncu maja 1945.

3.2.2.

Ko se je med 4. in 5. majem po Dobrepoljski dolini razširila novica, da se bo domobranska vojska umaknila, so se Jakljevi pridružili množici beguncev, ki so se odpravili na Koroško. Poleg mame in očeta so šle na pot tri Jakljeve hčerke. Najnujnejše so naložili na sosedov voz. Najprej so prespali pri sorodnikih v Šmarju, nato pa z vozom skozi Ljubljano in Kranj proti Ljubelju. Živo se spominja gneče in pisane množice, ki se je umikala skozi napol zgrajeni tunel. Ob izstopu iz tunela se je konvoj ustavil, saj je pri dravskem mostu prišlo do spopada, pri katerem je Rupnikov bataljon pregnal partizane, in se je množica ponovno umaknila nazaj skozi tunel na jugoslovansko stran.6 V Rupnikovem bataljonu je sodeloval tudi Idin brat Jože. Pred tunelom so nato obtičali dan in noč, nato pa so se odločili za umik čez prelaz. Ko so prišli čez na Koroško, so se zgnetli na Vetrinjsko polje. Ido so obdelana polja spomnila na Dobrepoljsko dolino.

Na Vetrinjskem polju so si okrog voza, ki so si ga delili s sosedi, s plahtami uredili zasilno zatočišče. V Celovec so hodili po hišah prosit za hrano. Velikokrat so bili lačni in so upali, da bodo lahko odšli od tam. Ob koncu maja je prišel Idin brat Jože povedat, da bodo domobranci šli v naslednjih dneh v Italijo, kjer naj bi bile za begunce razmere boljše. Vprašal je ali bi šli tudi oni. Idina družina se je odločila, da bodo šli nazaj vsi skupaj. Angleži so jih naložili na tovornjake in jih odpeljali v smeri proti Pliberku. Kmalu so ustavili na širokem polju, kjer so ločili domobranske vojake od civilistov.7 Oboroženi Angleži so jih obkolili. Ida je videla, kako je žena Vuka Rupnika pokleknila pred angleškega oficirja in ga pregovorila, da njenega moža niso vkrcali na vlak, ampak so ju odpeljali.8 Prevarani begunci so jokali in[Stran 035]

Jakljevi po vojni

Slika 16. Jakljevi po vojni

pokleknili, duhovnik Tone Polda pa jim je dal odvezo. Z druge strani so se med tem že približali partizani, ki so prevzeli begunce in jih naložili na velike kombije. Odpeljali so jih v Pliberk in jih vkrcali na živinske vagone. Nato so se vozili celo noč. Na postajah so vstopali partizani in tepli domobrance, jim jemali ure … Zjutraj so okoli sedmih prišli v Celje. Bilo je na telovo. Tam je bilo zbrane polno partizanske vojske, oficirji so bili na konjih. Začel se je križev pot. Tepli so jih in zmerjali. Ido je partizan udaril, njeno mamo pa so zmerjali s »kurbo staro«. Domobranci so morali med potjo proti teharskemu taborišču legati na tla in vstajati, partizani pa so jih tepli, da se je kar kri cedila. Ida se spominja, da so bili vsi pločniki krvavi. To se je nadaljevalo vse do Teharij. Številni so padli na tla in niso prestali poti. V Teharjah so jih razporejali po barakah (Ida je bila v številki 4). Njenega brata domobranca so ločili od družine. Dva dni so se še gledali čez ograjo in si mahali, po dveh dneh pa so ga odpeljali v smrt. Razmere v barakah so bile grozne. Stradanje, podgane, zasliševanja, zmerjanje in pretepanje na vsakem koraku. Edina uteha je bil zvon pri sv. Ani. Ida se spominja pobega skupine domobrancev in partizanskega vpitja in streljanja (natančen opis pobega v Zdešarjevi knjižici Spomini na težke dni, op. Emeršič). Spomni se tudi uspešnega pobega komandirja čete Ludvika Hrena iz Podgorice (Polišec po domače), ki se je skril v luknjo, kamor so hodili enkrat na dan opravljati potrebo, nato pa izkoristil ugoden trenutek in se rešil. Pobeg je uspel tudi Vinku Levstiku. V Idini skupini je bilo njegovo dekle, Marija, ki je bila zelo srečna, da se je Vinko rešil. Po kakšnem tednu so jo poklicali in skupaj z nekaj dekleti odpeljali.9 Ida se spominja, kako je v barako prišel nekega večera partizan in rekel, naj se javi 20 deklet, da bodo prale in kuhale domobrancem. Ko se je hotela javiti Idina mama, so ji rekli, da je prestara. Namesto mame se je hotela javiti Idina sestra, a jo je sestrična intuitivno potegnila nazaj iz vrste prostovoljk, ki so bile verjetno zlorabljene in nato ubite. Idina sestra je tudi videla, kako so mamam jemali dojenčke in jih pekli na soncu.

[Stran 036]

M. Mikola: Dokumenti in pričevanja … II. del

Slika 17. M. Mikola: Dokumenti in pričevanja … II. del SCNR, 2008

Avgusta je prišla komanda, da gredo domov. Z vlakom so jih odpeljali v Ljubljano, kjer so jih zaprli v neko šišensko šolo, kjer so jih za silo očistili. Od tam pa so jih odpeljali v šolo v Velike Lašče. Tam so zadržali očeta, ostale Jakljeve pa so pustili domov. Očeta so mučili še nekaj tednov. Med stražarji je bil tudi njihov sosed iz Kompolj. Na hrbet so očetu pripeli napis, da je izdajalec slovenskega naroda. S tem napisom so ga vlačili po Velikih Laščah. Kasneje so ga zaprli še enkrat, ker so mu očitali skrivanje krompirja v času obvezne oddaje. Ko so prišli domov, je bilo doma vse izropano. Kmetovati so začeli iz nič. Ida je poudarila, da je bilo okoli njih več takšnih trpinov; omenila je sosedo, ki je ostala sama, brez moža in sinov. Ljudje so se jih izogibali in si niso upali čisto nič vprašati. Obiskala jih je tudi kompoljska terenka in jim zabičala, da morajo biti tiho.

In tiho so bili do leta 1991.

Slika 18.

Sliki Dobrepoljske doline in Vetrinjskega polja, na katerega Ida zaradi bolečih spominov ni šla nikoli po letu 1945.

Slika 19. Sliki Dobrepoljske doline in Vetrinjskega polja, na katerega Ida zaradi bolečih spominov ni šla nikoli po letu 1945.
[Stran 037]

3.3. Moji spomini na dogodke pred II. svetovno vojno, med njo in po njej – II. del*

Avtor: Emil Žagar

3.3.1. Žalostno leto 1945 v Stopičah

Po povratku iz zapora avgusta 1945 sva bila z bratom zelo srečna, da sva bila spet doma z najinimi dragimi. Smo pa vsi zelo pogrešali našega dobrega očeta, ki je bil aretiran v juliju, dober mesec pred najinim povratkom domov. Takrat, konec junija in v juliju, so rdeči oblastniki organizirali prave racije med prebivalstvom. Aretirane so obdolževali sodelovanja z domobranci in jih strpali v na hitro organizirana koncentracijska taborišča. Moj oče je bil takrat obsojen na deset let strogega zapora s prisilnim delom, v nekaj urah, v skupinski sodbi štiriindvajsetih obtožencev, brez prič in odvetnikov, in ne da bi mu navedli eno samo slabo dejanje. Rdečim oblastnikom ni bilo dovolj, da so napravili toliko gorja med vojno, nadaljevali so s trpinčenjem prebivalstva. Ljudje so veliko trpeli, najhujše pa je bilo še pred njimi.

Prve mesece po vojni so ljudje pri nas mislili, da se je veliki večini domobrancev uspelo rešiti in da so nekje v Avstriji ali Italiji na varnem. Niso vedeli, da je večina teh mož in fantov padla v roke partizanom in da so jih nato njihovi specialni oddelki v množičnih pobojih pomorili. Potem se je v naših krajih začelo šušljati, da so nekatere ujeli in pobili, pa so ljudje vendarle še upali. Končno pa se je resnica o množičnih pobojih razvedela, postalo je jasno, da je bila velika večina tistih, za katere se je upalo, da so še živi, pobitih. V naši majhni stopiški fari, ki je takrat štela dobrih dva tisoč prebivalcev, je bilo 264 žrtev komunistične revolucije. Med temi so bili v večini domobranci, ubiti po koncu vojne. Bilo je strahotno. V nekaterih vaseh je bila prizadeta vsaka druga ali tretja družina. Kot neka mora se je takrat naselila nad našim Podgorjem, zelo je trpelo veliko ljudi. In z njimi smo globoko, odkrito sočustvovali vsi drugi, tudi tisti iz manjšine, ki niso bili pristaši domobrancev.

Ljudje pri nas so takrat iskali pomoči in tolažbe pri Bogu. Naša farna cerkev, ki je bila že prej vedno dobro obiskovana, je bila v teh časih ob nedeljah in praznikih pri obeh mašah nabito polna. Posebno pretresljivo je bilo med mašami takrat, ko so ljudje vsi stoje, skoraj kričeč peli: »Marija, pomagaj nam vojskini čas, vse ljudstvo ječi in prosi naglas, Marija, Marija, pomagaj nam Ti!!!« Vsi smo bili globoko presunjeni, na ženski strani v cerkvi pa je toliko mater, sester, hčera, žena in deklet, mnoge v črnih rutah, jokalo skoraj na glas.

Sicer pa na našem koncu takrat ni bilo nasilja, ki bi ga proti nam, bivšim domobrancem, izvajali le maloštevilni partizani domačini, kakor se je to menda dogajalo v nekaterih drugih krajih naše Dolenjske. Razen dveh so bili vsi naši domači bivši partizani zmerni ljudje. Zahvaljujoč le-tem, posebno še Jožetu Udovču iz Stopič, ki je bil partizanski oficir in spoštovan od vseh, tista dva nagnjena k nasilstvu nista napravila dosti škode. Z enim od njiju pa sem imel opraviti tudi jaz, ko je nekoč v družbi z mlajšim moškim vdrl v našo hišo. Takrat sva bila doma sama z mlajšim bratom Tonetom, ki je takoj spoznal, da sem v nevarnosti, in tekel po pomoč ter se zelo hitro vrnil z Udovčem, ki je stanoval samo kakih sto metrov od nas. Prišel je še pravi čas. »Obiskovalca«, precej vinjena, sta me že začela maltretirati in mi groziti z revolverjem. Sam Bog ve, kako bi se vse končalo, če ne bi bilo Udovča. On pa je hitro napravil red in oba nasilneža izgnal iz naše hiše. Ko se spominjam tistih časov, se kar čudim, da ni bilo še več nasilja, ker je rdeči režim preko radia, časopisov, mitingov kar naprej ščuval ljudi proti »izdajalcem«.

Kar zadeva materialno stran življenja, smo imeli mi, tako kot takrat skoraj vsi ljudje, dosti problemov. Manjkalo je posebno vprežne živine, ki je bila takrat nujno potrebna za obdelavo polja. Partizani so nam popolnoma izpraznili hlev. Pa so se stvari izboljšale, zahvaljujoč dobroti, poštenju in čutu solidarnosti med ljudmi. Mamin brat nam je dal kravo. Neki mož iz precej oddaljene vasi, pri katerem so partizani po vojni pustili enega naših konj, je le-tega sam vrnil, takoj ko je izvedel, da je naš. Naši sosedje so nam rade volje posojali konja ali vola, kadar smo to potrebovali. Medsebojna pomoč, vzajemnost, solidarnost takrat v tistem našem Podgorju, kjer so živeli preprosti ljudje, niso bile fraze, temveč resnično način življenja. Vedno se s hvaležnostjo spominjam tistih ljudi.

[Stran 038]

Pokopališče v Stopičah - v ozadju farne spominske plošče z imeni 264 žrtev komunistične revolucije

Slika 20. Pokopališče v Stopičah – v ozadju farne spominske plošče z imeni 264 žrtev komunistične revolucije

3.3.2. Šolanje, prva zaposlitev, študij

Dobro leto po končani vojni, julija ali avgusta 1946, sem ves srečen dobil sporočilo, da sem sprejet v Srednjo ekonomsko šolo – Ekonomski tehnikum – v Novem mestu. Študij je trajal normalno tri leta, dve sošolki in jaz pa smo vse opravili v dveh letih: prvi letnik normalno, drugi letnik med poletnimi počitnicami 1947, tretji letnik spet normalno. Zaključni izpit, maturo, smo vsi trije opravili konec junija 1948. Nikdar nisem obžaloval, da sem se vpisal v tisto šolo, kjer so nam dijakom dali solidne osnove za poznejše poklicno življenje na področju gospodarstva. Imeli smo odlične profesorje. Še danes čutim hvaležnost do teh ljudi, posebno do profesorja Marna, ki nas je učil računovodstva, in do profesorja Černeta, ki je predaval politično ekonomijo in nam dal brez strahu vedeti, da marksizem ni alfa in omega ekonomsko-družbenih naukov in da ne škodi nikomur, ki res hoče postati dober gospodarstvenik, če se seznani z marksizmu konkurenčnimi gospodarskimi teorijami. Na žalost sta ga ta njegov pogum in poštenje, kakor sem zvedel nekaj let pozneje, drago stala …

Kmalu po maturi sem dobil sporočilo, da sem določen za službo v Sarajevu. Seveda nisem bil navdušen, da grem tja, pa ni bilo izbire. V začetku septembra sva tako odpotovala tja skupaj s še enim sošolcem. Dodelili so naju Ministrstvu za finance Bosne in Hercegovine, od koder so nas pošiljali v pomoč računovodskim oddelkom različnih gospodarskih podjetij, ki so bila takrat vsa v državni lasti. Na strokovnem področju sem takrat tam veliko pridobil. Potrjeno mi je tudi bilo, da prava politična barva vodilnih uslužbencev ne pomeni nobene garancije za uspešno poslovanje podjetij. Pa tudi na splošno mi ni bilo žal, da so me poslali tja dol. Ugotovil sem, da je bila tudi tam večina ljudi dobrih in delavnih, ne glede na narodnost in vero. Mojega takratnega šefa Osmana Alajbegovića sem vedno štel med najboljše predpostavljene, kar sem jih imel med svojo poklicno kariero. Zahvaljujoč njemu sem se jeseni 1949 lahko vpisal kot izredni študent na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani in z njegovo pomočjo sem septembra 1950 dobil dovoljenje, da zapustim službo in se vpišem kot redni študent v drugi letnik te fakultete.

Nekje leta 1949, ko sem se s svoje misije zopet za nekaj dni vrnil v Sarajevo, sem izvedel novico, ki me je presunila. Eden od kolegov mi je zelo zaupno povedal, da so nekaj dni prej udbovci aretirali pomočnika ministra za finance, ki je bil odgovoren tudi za naš oddelek. Aretirali da so ga neko jutro pred poslopjem, kjer je stanoval, ga takoj tam začeli pretepati, ga strpali v avto in odpeljali. Kolega je slišal, da ga sumijo informbirojevstva. Pozneje se je izvedelo, da so takrat po vsej Jugoslaviji aretirali dosti članov komunistične partije, jih fizično in moralno neverjetno maltretirali in jih internirali na Golem otoku, kjer da jih je veliko pustilo življenje.

Leto 1950 je bilo za mene dvakrat srečno. Naš dragi oče je bil po petih letih trpljenja v zaporih, taboriščih in gradbiščih v Sloveniji, na Hrvaškem in v Novem Beogradu izpuščen na svobodo, jaz pa sem postal redni slušatelj ljubljanske univerze.

Kot študent seveda nisem mogel dobiti štipendije. Malo so mi pomagali starši, posebno s hrano, bil pa sem tudi sam aktiven v različnih zaposlitvah. Za sobo, ki so mi jo dali na razpolago pri prijazni družini v Trnovem, sem jim pomagal pri vrtnarstvu, petkrat na teden sem prisostvoval kot pomožni nadzornik večernim študijem na vajeniški šoli na Viču itd. V četrtem letniku pa sem postal pomožni[Stran 039]

Železniška postaja Kandija v Novem mestu

Slika 21. Železniška postaja Kandija v Novem mestu Splet – Wikipedija

asistent pri profesorju dr. Pokornu, kar mi je tudi prinašalo nekaj gotovine. S študijem na Ekonomski fakulteti sem bil zelo zadovoljen. Imeli smo dobre profesorje, ki so znali zmerno »dozirati« takrat vladajočo marksistično »znanost«. Med njimi sem najbolj cenil dr. Pokorna, profesorja financ. Pred vojno je bil advokat v Ljubljani, krščanski socialist, med vojno partizan, takoj po vojni pa kratek čas pravosodni minister vlade republike Slovenije. Pa je kmalu odstopil, ker je ugotovil, da ne more nič proti strahotnemu terorju, ki ga je takrat izvajal Titov režim. In kot profesor se ni bal imenovati za svojega pomožnega asistenta mene, čeprav je dobro vedel, da nisem najbolje zapisan.

Na naši fakulteti jaz takrat nisem čutil kakega posebnega političnega pritiska. Bilo je seveda treba od časa do časa prisostvovati kakemu mitingu in malo zaploskati, drugače pa smo imeli kar mir. Jasno pa, da nismo bili vsi »enaki«. To se je dobro pokazalo na primer pri podeljevanju štipendij, posebno pa tudi, ko so v četrtem letniku organizirali obisk nekaterih gospodarskih podjetij v Zahodni Nemčiji. Kaka tretjina našega letnika se ni mogla udeležiti tistega zanimivega in poučnega potovanja, ker nismo mogli dobiti potnih listov. Smatrali so nas za nezanesljive, za državljane drugega razreda, kakor je rekel prof. dr. Pokorn. Njega je to zelo razjezilo, pa ni mogel storiti ničesar, čeprav je interveniral na Ministrstvu za notranje zadeve.

3.3.3. Napad na škofa Vovka

Januarja 1952, takrat sem bil v tretjem letniku ekonomske fakultete, sem bil priča dogodku, ki me je strahotno pretresel. Neke nedelje sem se z jutranjim vlakom odpeljal na kratek obisk k staršem v Stopiče. Nisem vedel, da je bil na istem vlaku tudi ljubljanski škof msgr. Vovk z dvema duhovnikoma, tudi on namenjen v mojo rojstno vas na blagoslovitev novih orgel v naši župnijski cerkvi. Ko se je vlak ustavil na novomeški postaji, potoval sem v prvem ali drugem vagonu spredaj, sem izstopil in takoj zaslišal močno kričanje ter ob zadnjem delu vlaka opazil skupino kakih[Stran 040]

Škof Anton Vovk po zažigu na železniški postaji v Novem mestu, ko je bil na poti v Stopiče, da bi blagoslovil nove orgle

Slika 22. Škof Anton Vovk po zažigu na železniški postaji v Novem mestu, ko je bil na poti v Stopiče, da bi blagoslovil nove orgle

petdeset ljudi, ki so kričali, mahali z rokami in kazali pesti. Večina potnikov je že odšla s postaje, jaz pa sem, kot še dva ali trije drugi, opazoval to neobičajno dogajanje. Potem je nekdo rekel: »Manifestirajo proti ljubljanskemu škofu.« Približal sem se razjarjeni skupini in skozi odprto okno vagona kmalu zagledal strahovit prizor. V kupeju je stal škof Vovk in njegovo oblačilo na ramah je bilo v plamenih. Kot sem zvedel pozneje, je eden tistih nasilnežev, ki so prisilili škofa in oba duhovnika takoj, ko so izstopili, da se vrnejo, v kupeju zlil iz steklenice na škofa bencin, drugi pa je prižgal ogenj. Bil sem pretresen. Skupaj z nekim moškim sva se pognala v vagon in se prerinila do kupeja, kjer je stal škof. Ogenj je bil že pogašen, škofu se je posrečilo s suknjo pogasiti ogenj, verjetno s pomočjo tistih dveh duhovnikov. Stal je močno opečen po vratu in glavi in slišal sem ga vzklikniti razjarjeni tolpi, ki ga je še naprej psovala: »Kaj sem vam storil?«

Midva s tistim moškim sva skušala govoriti z napadalci v vagonu, pa so bili kot divji, nihče naju ni poslušal. Ugotovila sva, da sama ne moreva nič in da je treba iskati pomoči. Tekel sem v postajno poslopje, trkal in razbijal po vratih in okencih, pa je bilo zaman. Vse je bilo zaprto, zaklenjeno, nikjer žive duše. Napadalci so dobro organizirali svoje sramotno nasilje. Nato sem tekel v restavracijo nasproti postaje v upanju, da bom od tam lahko telefoniral na milico, pa so mi rekli, da nimajo telefona. Odločil sem se, da grem sam na milico v Novo mesto, oddaljeno od tam kake pol kilometra. Tekel sem torej tja in jim povedal, kaj se dogaja na železniški postaji, pa so mi odgovorili, da so že obveščeni in da so miličniki gotovo že na licu mesta. Pozneje sem zvedel, da sta kmalu po mojem odhodu res prišla na postajo dva miličnika in tudi zdravnik, ki je škofa obvezal, da pa drhal ni dovolila, da bi ga odpeljali v novomeško bolnico. Namestili so ga v čakalnici, kjer so ga še naprej zasramovali, nato pa se je, zelo trpeč, z obema duhovnikoma odpeljal s prvim vlakom v Ljubljano, kjer so ga takoj odvedli v bolnico.

Jaz sem iz Novega mesta odhitel globoko pretresen v Stopiče, kjer je pred cerkvijo veliko ljudi čakalo na škofa, in povedal župniku, kaj se je zgodilo v Novem mestu. O tistem napadu sem govoril v Stopičah, pa potem tudi v Ljubljani, kjer sem skušal organizirati protestno izjavo novomeških študentov, pa mi ni uspelo. Dogodek sem opisal tudi v pismu svojemu stricu Alojziju Turku, ki je bil takrat župnik v Skopju in pri katerem so kasneje, ko so ga prišli aretirat, udbovci to pismo tudi našli. Moja »ocena« se je zaradi tega pri oblastnikih seveda še poslabšala. Pozneje sem dobil potrjeno, da je bila tista divjaška agresija proti škofu Vovku organizirana in izvedena s sodelovanjem Udbe.

3.3.4. Ovaduštvo na fakulteti in v vojski

Ko sem bil v tretjem letniku ekonomske fakultete, sem se zbližal z enim od kolegov, ki mi je večkrat ponudil in naredil kakšno uslugo. Z njim sem se spoprijateljil in sem mu tudi zaupal nekatere stvari, ki jih drugim nisem pripovedoval: o pobijanju med vojno v naši fari, o množičnih pobojih domobrancev po končani vojni pri Hrastniku, o napadu na škofa Vovka … Ostala sva v stikih še po končanem študiju na univerzi in še tudi potem, ko sem bil jaz že v inozemstvu, kjer me je v prvih letih tudi nekajkrat obiskal. Izredno sem bil prizadet, ko sem pred kakimi dvajsetimi leti izvedel, da je ta možakar delal za Udbo že v času najinega šolanja, da je bil eden od njihovih ovaduhov, da me je pod krinko prijateljstva ovajal.

[Stran 041]

Stran z osebnimi podatki iz vojaške knjižice Emila Žagarja (levo) in stran (desno) iz vojaške knjižice z oceno: "Kao vojak pokazao se odličan. Nastavu voj. stručnu i političko savladao odlično (5). Kaznovian nije. Disciplinovan, naredjenja je izvršavao sa voljom i na vreme. Pohvaljivan 2 puta."

Slika 23. Stran z osebnimi podatki iz vojaške knjižice Emila Žagarja (levo) in stran (desno) iz vojaške knjižice z oceno: “Kao vojak pokazao se odličan. Nastavu voj. stručnu i političko savladao odlično (5). Kaznovian nije. Disciplinovan, naredjenja je izvršavao sa voljom i na vreme. Pohvaljivan 2 puta.”

Po končanem študiju na ekonomski fakulteti sem bil kmalu poklican na odslužitev enoletnega vojaškega roka in bil dodeljen pehotnemu bataljonu v mestecu Kočani, kakih 15 km od bolgarske meje v Makedoniji. Naš bataljon so sestavljali rekruti iz različnih delov Jugoslavije. Kmalu sem ugotovil, da smo bili v tisti odročni kot države poslani taki, za katere se ni bilo bati, da bi pobegnili v komunistično Bolgarijo.

Ko sem bil tam kake štiri mesece, sem bil poklican v pisarno političnega komisarja, ki mi je dal vedeti, da pozna mojo zgodbo, da pa upa, da se zavedam svojih državljanskih dolžnosti ter da računa na mene, da mu bom takoj javil, če bi opazil kako škodljivost ali slišal kaj sovražnega proti domovini … Dodal je, da zahteva konkretno od mene, da opazujem nekega Slovenca, lemenatarja, doma iz okolice Maribora, ki je bil tudi v naši četi. Imena se ne spominjam več. Nisem imel poguma, da mu rečem ne, in sem mu obljubil, da bom lemenatarja »spremljal« in mu poročal, če bi slišal od njega kaj sovražnega. Seveda sem takoj sklenil, da lemenatarja opozorim, naj bo previden. Tri dni sem premišljeval, kako naj mu to povem. Ko sva bila nekoč sama, sem mu najprej rekel, naj mi priseže, da ne bo nikomur povedal, kar mu bom sporočil. Prisegel je, potem pa sem mu pojasnil, kakšno misijo mi je zaupal politični komisar. Na moje veliko presenečenje je semeniščnik bruhnil v smeh in mi odgovoril: »Milan, kar miren bodi! Jaz tebe po nalogu politkomisarja nadziram že tri mesece.«

Sicer pa na svojo vojaščino nimam slabih spominov. S kolegi smo se dobro razumeli in oficirji ter podoficirji v naši četi so bili z nami korektni. Nekaj dni pred svojim odhodom domov sem doživel celo prijetno presenečenje. Komandir našega voda poročnik Marković me je poklical in mi napisal v vojaško knjižico pohvalno oceno.

[Stran 042]

3.3.5. Namesto v službo v zapor

Konec septembra 1955 sem odslužil vojaški rok in se vrnil k svojim v Stopiče. Takoj sem začel z iskanjem zaposlitve in imel srečo. Zahvaljujoč priporočilu direktorja tovarne čevljev Planika v Kranju, kjer sem delal nekaj mesecev pred odhodom k vojakom, sem že dva tedna po povratku iz vojske dobil sporočilo, da sem sprejet kot računovodja v tovarni usnja na Vrhniki in da moram začeti z delom takoj. 17. oktobra 1955 sem tam nastopil službo, pa sem bil že isti dan aretiran. Nisem pozabil prizora: ko mi je direktor razlagal organizacijo podjetja in opisoval mojo funkcijo, je močno potrkalo na vrata in vstopila sta dva mlajša moška, ki sta se predstavila kot člana TNZ Novo mesto z nalogo, da me aretirata. Direktor je skušal intervenirati, rekoč, da gre gotovo za pomoto, ker da ima on o meni najboljše informacije. Pa je bilo zaman. Odpeljala sta me v avtomobilu v novomeško jetnišnico, kjer so mi prebrali sklep Okrožnega sodišča Novo mesto o moji aretaciji in o uvedbi preiskave proti meni, ker da sem »utemeljeno osumljen kaznivega dejanja vojnega hudodelstva …, s tem, da sem v maju 1944 kot domobranec 51. čete v Beli Cerkvi sodeloval pri aretaciji in ustrelitvi neugotovljenega ranjenega partizana, in sicer, da sem sodeloval kot vodja patrulje in da nosim kot tak glavno odgovornost pri ubitju ujetnika.«

Udarilo me je kot strela z jasnega neba. Ta totalno lažniva, groteskna obtožba me je zelo prizadela. Res je bilo, da sem v maju 1944 kot novi domobranec 51. čete v Beli Cerkvi, fante star takrat dobrih 15 let, bil v patrulji, prvič in zadnjič v svojem življenju, ko je bil ustreljen neki ujetnik. Toda ne jaz ne nihče drug razen vodje patrulje ni imel pri tem najmanjše odgovornosti. In sedaj sem obtožen kot prvenstveno odgovoren za partizanovo smrt! Aretirali so me in me obtožujejo umora, ne da bi mi predhodno postavili najmanjše vprašanje. Skušal sem protestirati, pa mi niso dali do besede. Odvedli so me v samico, ne samo z zamreženim, temveč tudi z deskami zabitim oknom.

Spati seveda tisto noč nisem mogel. Pred očmi so se mi zvrstili dogodki tistega tragičnega prvega maja 1944, ko sem prvič v življenju prisostvoval resnični vojaški operaciji. Naša, 51. domobranska četa je imela na levem bregu reke Krke, poleg tiste v Beli Cerkvi, kjer je bil tudi komandir čete, še tri druge postojanke: v Kronovem, v Dragi ob mostu čez Krko in v Dobravi. Tisti dan zjutraj, po neuspelem partizanskem napadu na domobransko postojanko Šentjernej, sem bil prisoten v patrulji petih do šestih mož, ki je bila iz Bele Cerkve poslana na desni breg Krke. Poleg podnarednika Jožeta Ovnička, ki je vodil patruljo, sva bila navzoča še jaz in moj prijatelj, kake tri leta starejši Janez Grilc, dijak iz Novega mesta, ter še dva ali trije drugi domobranci. V vasi Čadraže smo srečali patruljo iz postojanke v Dragi, ki je tisto jutro ujela v vasi Dolenje Gradišče nekega partizana in ga privedla v Čadraže, ker jim je povedal, da je tam na vzhodnem koncu vasi skril svojo puško. Patrulja iz Drage nam je predala ujetnika, da ga odvedemo h komandirju čete v Belo Cerkev. Napotili smo se po najkrajši poti mimo Čudovanovega mlina in žage v smeri Gorenja Gomila, Draga, Bela Cerkev. Patrulja je napredovala v sestavu: spredaj dva domobranca in med njima ujetnik, zadaj ostali domobranci. Na poti, kakih sto metrov naprej od Čudovanove domačije, kjer pot zavije skozi gozd, pa je vodja patrulje Ovniček nenadoma, ne da bi nam predhodno dal kakršnokoli znamenje, ustrelil partizana v hrbet in mu nato, ko je bil ujetnik že na tleh, oddal še en strel. Vsi smo bili silno presenečeni, kot paralizirani, ko smo slišali strel in videli pasti partizana pred nami, sredi poti.

Nihče od nas ni odobraval te ustrelitve. Moj prijatelj Grilc, ki so mu partizani leta 1943 v Novem mestu ubili očeta, je močno protestiral. Komandir naše čete nadporočnik Dimitrij Veble, prej advokat v Novem mestu, je bil silno jezen in razburjen, ko je zvedel, kaj se je zgodilo. Ovniček je zatrjeval, da ustrelitve ni premislil in da svoje dejanje obžaluje, da pa je bil naenkrat prevzet s silnim besom, ko se je spomnil, kako so mu partizani leta 1942 na Zajčjem Vrhu pod Gorjanci, v njihovi rojstni vasi, pred domačo hišo ubili brata, družinskega očeta, popolnoma nedolžnega. Pa to ni pomirilo komandirja, ki je Ovnička kaznoval.

Spominjal sem se, da se je takrat o tistem dogodku v Beli Cerkvi in okolici veliko govorilo in vedelo vse, tudi da je ujetnika ustrelil podnarednik Ovniček. Več domačinov je namreč videlo, kako je bil partizan ujet, in tudi vedelo, v kakšnih okoliščinah je bil ustreljen. V eni od patrulj sta bila navzoča tudi dva domobranca, domačina iz Bele Cerkve, ki sta o vsem, kar sta vedela, gotovo govorila z nekaterimi ljudmi tamkaj. Prepričan sem bil, da so preiskovalci tam o tistem dogodku zasliševali ljudi in da jim o meni nihče ni mogel povedati ničesar obremenilnega. Kako je torej mogoče, da me sedaj kar naenkrat tako strahotno obtožujejo?

[Stran 043]

Po teh premišljevanjih sem prišel do prepričanja, da udbovci poznajo resnico o dogodkih tistega usodnega dneva, da me načrtno, vedoma obdolžujejo po krivem. Postalo mi je jasno, da bi bilo nesmiselno skušati jih prepričati, da sem nedolžen, ker so to oni prav dobro vedeli.

Sklenil sem torej, da pred njimi zanikam, da bi bil prisoten v patrulji, ko je bil partizan ustreljen, in da prihranim svoje izpovedi za sodišče. Takrat sem še mislil, da so sodišča, deset let po končani vojni, vsaj deloma nehala biti v službi rdečega režima in da ponovno funkcionirajo kot ustanove, ki iščejo resnico. Pa sem se zmotil! Sodni kazenski postopek proti meni je bil tipičen primer udbovskih, pa tudi sodnih laži in manipulacij, tipičen primer teptanja elementarnih človekovih pravic!

Ko so me torej naslednje jutro odvedli na zaslišanje, sem zanikal, da bi bil prisoten, ko je bil partizan ujet, kar je bilo res. Zanikal pa sem tudi, da bi bil prisoten v patrulji, ko je bil ujetnik ustreljen, čeprav sem v resnici bil takrat prisoten, toda tako kot vsi ostali člani tiste patrulje razen podnarednika Ovnička popolnoma nedolžen glede smrti partizana. Tako kot tudi vsi ostali člani patrulje sem bil tudi jaz šokiran in sem obsojal usmrtitev ujetnika!

Pozneje sem ugotovil, da sem imel prav, da se nisem hotel spustiti s preiskovalci v dokazovanja. Oni so takrat že poznali vse okoliščine, v katerih je bil ujetnik ustreljen, in vedeli, da je bil edini krivec podnarednik Ovniček. Vedeli so tudi, da je bil Ovniček takoj po vojni ujet in ustreljen in da torej ni bilo nobenega razloga za kako preiskavo. Ta njihova preiskava je bila v resnici sestavni del udbovskih operacij na vsem teritoriju takratne Jugoslavije. V nekaterih vzhodnoevropskih državah so se takrat začeli majati temelji komunističnih vladavin in zato so rdeči oblastniki v Jugoslaviji iz previdnosti spravljali na »varno« tiste, ki so se jim zdeli potencialno nevarni. S svojimi »preiskavami« so iskali razloge, izgovore za aretacije »nevarnih«. In takrat so imeli za nevarnega tudi mene. To sem dobil tudi potrjeno veliko let pozneje, ko sem v prilogi tednika »Demokracija« od 20. 3. 2008 bral kopijo dokumenta »Navodila za spremljanje politične emigracije«, ki jih je naslovil nekdanji komunistični republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl na svoje udbovce. V tistem dokumentu je tudi moje ime med najbolj nevarnimi. Še danes ne vem, s čim sem si zaslužil to »častno« mesto! Odgovor na moja povpraševanja, zakaj so me aretirali in tako strahotno obdolžili popolnoma nedolžnega leta 1955, je jasen: ker so me hoteli »spraviti na varno«.

V nadaljevanju bom na kratko opisal to njihovo »preiskavo« in nato svoja sojenja, kakor je razvidno iz zapisnikov o zaslišanjih, ki so še ohranjeni.

V prvih mesecih preiskave, ki so jo začeli že aprila 1955, so bili preiskovalci perfektno informirani o dogodkih prvega maja 1944. Domačini iz okolice Bele Cerkve, ki so bili očividci takratnih dogodkov, so povedali: da je bila o begajočem partizanu, ki je bil opažen v Gorenji Gomili, obveščena domobranska postojanka Draga, oddaljena od tam samo nekaj sto metrov; da je od tam zelo hitro prišla patrulja, ki je partizana ujela v Dolenjem Gradišču. Da je ta patrulja na povratku z ujetnikom v Čadražah srečala patruljo iz postojanke Bela Cerkev, kateri ga je predala, da ga odvede na komando čete v Belo Cerkev. Da je ta druga patrulja, potem ko so na vzhodnem koncu vasi Čadraže iskali z ujetnikom njegovo skrito puško, odšla z njim po najkrajši poti v smeri proti Dragi in Beli Cerkvi. Da je bila ta patrulja vso to pot do kraja ustrelitve videna s partizanom v popolnem sestavu petih do šestih mož ter da je bil ujetnik ustreljen na sami poti. Preiskovalci so tudi vedeli, da je patruljo vodil podnarednik Jože Ovniček in da se je govorilo, da je on ustrelil ujetnika. Zvedeli so tudi, da smo bili takrat prisotni v patrulji tudi jaz, moj prijatelj Janez Grilc in še dva mlajša moška doma iz okolice Bele Cerkve, da pa o nas ni nihče nikdar slišal, da bi imeli kakršno koli odgovornost pri uboju ujetnika.

Od nas petih takrat v patrulji s partizanom so bili trije – oba domobranca, fanta domačina iz okolice Bele Cerkve in podnarednik Ovniček – takoj po vojni ujeti in ubiti in preiskovalcev seveda niso zanimali. Ovnička kljub temu niso mogli popolnoma izpustiti, kakor so to storili z onima dvema, ker se je o njegovi vlogi pri dogodkih tistega dne vedelo veliko. Edina živa in zato za udbovce zanimiva sva bila midva z Grilcem, toda on je živel v Južni Ameriki in je bil nedosegljiv. Jaz pa sem jim bil pri rokah, poleg tega pa štet za nasprotnika in kot tak že dolgo časa »spremljan«.

Udbovci so z ozirom na vse, kar se jim je zdelo možno in zanje koristno, s sodelovanjem bivšega domobranca, ki so ga že prej gnjavili v drugih zadevah in to pot dokončno spravili v strah, sfabricirali popolnoma lažen opis ujetja in ustrelitve partizana. Iz dveh patrulj so napravili eno samo, mene, fantiča starega[Stran 044]

Novo mesto, kjer je Emil v letih 1955/56 preživel skoraj 15 mesecev v zaporu zaradi obsodbe za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva, ki ga ni storil. Leta 2007 je bil krivde oproščen.

Slika 24. Novo mesto, kjer je Emil v letih 1955/56 preživel skoraj 15 mesecev v zaporu zaradi obsodbe za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva, ki ga ni storil. Leta 2007 je bil krivde oproščen.

takrat dobrih 15 let, čisto novega v 51. četi in brez vsake vojaške izkušnje, pa za voditelja vsega. So pa še povečali mojo krivdo. Po ujetju partizana naj bi jaz na povratku blizu Čadraž odslovil del patrulje, sam pa naj bi z Ovničkom in Grilcem odvedel ujetnika v bližnji gozd, kjer naj bi ga vsi trije ustrelili. Tako so mene napravili trikratno krivega za ujetnikovo smrt: kot vodjo patrulje, kot tistega, ki je z odslovitvijo dela patrulje odločil, da se partizana ubije, in končno kot onega, ki je na ujetnika tudi sam streljal.

Na osnovi teh satansko, več kot očitno lažnivih trditev, v popolnem nasprotju z vsem, kar so izpovedale verodostojne priče domačini, izključno na osnovi teh njihovih trditev je TNZ Novo mesto napisalo 8. X. 1955 proti meni kazensko prijavo:

»Žagar Milan je utemeljeno osumljen, da je nekako v mesecu maju 1944 kot član 6/7 mož obsegajoče patrole 51. dom. čete iz Bele cerkve sodeloval pri aretaciji neznanega ranjenega partizana, katerega so nato, po mučenju, ustrelili v gozdu last Čudovan Ane v Čadražah. Iz zaslišanja XY-a je razvidno, da je bil vodja zgoraj navedene patrole Žagar Milan in nosi kot tak glavno odgovornost pri uboju ranjenega partizana.«

To kazensko prijavo so preiskovalci argumentirali z naslednjimi trditvami: 1. maja 1944 naj bi jaz prišel iz postojanke Bela Cerkev, ki naj bi bila informirana o prisotnosti na terenu begajočega partizana, kot vodja patrulje in v spremstvu domobrancev Grilca in Ovnička na postojanko Draga. Tam naj bi jaz nabral še nekaj domobrancev in se nato s patruljo, ki da je štela 6 do 7 mož, podal v lov za ubežnikom, ki je bil kmalu nato ujet v Dolenjem Gradišču. Na povratku patrulje s partizanom naj bi jaz v Gorenji Gomili, tam, kjer se pot odcepi proti Čadražam, zahteval od domobrancev, pripadnikov postojanke Draga, da nadaljujejo pot v svojo postojanko, sam pa naj bi, z Ovničkom in Grilcem, odgnal ujetnika v bližnji gozd v smeri proti Čadražam, kjer naj bi ga vsi trije ustrelili in se nato preko Drage vrnili v Belo Cerkev.

TNZ je kazensko prijavo takoj poslalo Okrožnemu javnemu tožilstvu v Novo mesto, ki jo je dva dni nato poslalo okrožnemu sodišču.[Stran 045] Le-to je 17. X. 1955 sprejelo sklep o otvoritvi preiskave zoper mene in naredbo o moji aretaciji, ki je bila izvršena, kot sem opisal zgoraj, še isti dan. 15. XII. 1955 je javni tožilec naslovil na Okrožno sodišče Novo mesto proti meni obtožbo. Ta obtožba je kopija kazenske prijave z izjemo dveh trditev. Po kazenski prijavi naj bi bil vodja patrulje jaz, tukaj pa javni tožilec trdi, da smo patruljo vodili jaz, Grilc in Ovniček. Ker pa se je celo njim zdela trditev, da bi trije vodili patruljo 6 do 7 mož, smešna, so število domobrancev v patrulji enostavno povečali na 10.

Moji preganjalci so do sedaj napravili vse, da bi, če že ni bilo mogoče popolnoma razbremeniti Jožeta Ovnička, glavnega in edinega krivca za smrt ujetnika, vsaj močno zmanjšali njegovo vlogo. Iz mene pa napravili vsaj sokrivca, soodgovornega za partizanovo smrt, če me že niso mogli obtožiti kot glavnega krivca.

Prva sodna obravnava proti meni je bila 19. I. 1956. Potem ko je javni tožilec prebral obtožbo, me je predsednik sodnega senata poklical k zagovoru.

V svojem zagovoru sem najprej izjavil, da v celoti zanikam prikaz dogodkov po javnem tožilcu. Na kratko sem sam opisal dogodke tistega dne in povedal, da sta bili dve patrulji, da sem bil jaz v tisti iz Bele Cerkve, da ni bilo na povratku nobenega cepljenja patrulje in da je edini krivec za ujetnikovo smrt Jože Ovniček, jaz pa da sem, tako kot vsi drugi v patrulji razen Ovnička, popolnoma nedolžen.

Priče domačini, očividci dogodkov, so s svojimi izjavami v celoti potrdili moj opis dogodkov, razen seveda ustrelitve same, ker tega niso videli. Potrdili so, da sta bili takrat na terenu dve patrulji in da je partizana ujela tista iz postojanke Draga, da sta se obe patrulji srečali v Čadražah in da je od tam patrulja iz Bele Cerkve odvedla ujetnika po najbližji poti v smeri proti Dragi in Beli Cerkvi. Te priče so potrdile, da je bil ujetnik ves čas do kraja ustrelitve v spremstvu celotne patrulje 5 do 6 mož, da je bil ustreljen na sami poti in da je bila patrulja videna samo nekaj minut pred ustrelitvijo v sestavi: spredaj dva domobranca z ujetnikom med seboj, zadaj ostali domobranci. Potrdili so tudi, da ni bilo nobenega cepljenja patrulje iz postojanke Bela Cerkev, ki je vodila partizana, kar so udbovci hoteli prikazati kot pripravo za uboj, torej kot dokaz, da sem bil z ubojem tudi jaz soglasen. Izjave teh prič so v celoti zanikale obtožbo. Po končani razpravi sem povedal, da je bilo dokazano, da nisem imel pri tistem uboju nobene krivde in da pričakujem oprostitev. Potem pa je bila razglašena sodba:

»Ž. M. je kriv, da je proti pravilom mednarodnega prava izvršil poboj vojnega ujetnika s tem, da je dne 1. maja 1944 kot član približno 10 mož obsegajoče patrole 51. dom. čete iz Bele cerkve ujel v Dol. Gradišču pri posestniku Fabjanu skrivajočega se neugotovljenega ranjenega partizana iz brigade Fontanot, ga nato odpeljal v Čadraže, kjer ga je najmanj z dvema domobrancema Grilcem in Ovničkom na poti skozi gozd ustrelil. Zakrivil je s tem kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike … in se obsodi na 6 let strogega zapora.«

Takoj sem povedal, da se bom proti obsodbi pritožil in da bom pritožbo napisal sam. Zagovornik me je razočaral, saj si skoraj ni upal odpreti ust, čeprav je bilo več prilik, kjer bi lahko interveniral. Pozneje sem ga razumel. Tudi advokati so takrat živeli v strahu. Moji starši so mi povedali, da takrat, ko sem bil aretiran, niso mogli najti v Novem mestu nobenega odvetnika, ki bi si upal prevzeti mojo »afero«, in da so bili primorani iskati mojega branilca v Ljubljani.

Ko sem nekaj časa nato dobil pismeni odpravek sodbe z obrazložitvijo, sem bil še bolj presenečen. Sodniki so napisali, da je bilo med razpravo dokazano, da sem bil v patrulji, ki je ujela partizana, da smo na povratku odslovili del patrulje in odpeljali ujetnika v gozd in ga tam ustrelili, čeprav je bilo dokazano ravno nasprotno.

Moji pritožbi, ki sem jo vložil 4. II. 1956, je Vrhovno sodišče LRS 6. IV. 1956 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je menilo, da je bilo v trenutku ustrelitve ujetnika z njim ca. 6 domobrancev in da ni dokaza, da bi na ujetnika streljal tudi jaz. Za možno pa so imeli, da sem bil jaz sporazumen z ostalimi člani patrulje glede poboja partizana in navedli dva lažna, že večkrat izpodbita argumenta: da je Ovniček pred ubojem odslovil del patrulje in da je moj prikaz ustrelitve neverjeten, ker bi ob streljanju partizana v hrbet obstajala nevarnost, da bi bili s strelom zadeti domobranci, ki so šli pred partizanom.

V novem sojenju sem bil 24. V. 1956 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu obsojen na eno leto in pol strogega zapora z že znano lažno utemeljitvijo. Odpadel pa je izrek, da[Stran 046] sem prav jaz streljal na ujetnika. V obrazložitvi je navedeno, da ni dokazano, da bi bil kak dogovor med člani patrulje, da se jetnika ustreli. So pa sodniki dodali, da sem dajal protipartizanske izjave, da sem verjel domobranski propagandi ter da sem rad prostovoljno odhajal v patrulje in da iz tega izhaja, da sem vnaprej pristal na vse, kar taka patrulja na svojem pohodu stori! Kot nekak zaključek je navedeno, da »je zadostno dokazano, da je on v obliki patrole najmanj petih mož sodeloval pri poboju ujetega partizana v čadraškem gozdu.« Iz tega popolnoma jasno izhaja, da sodniki niso imeli nobenega dokaza o moji krivdi in da so me ponovno in vedoma obsodili po krivem.

9. VI. 1956 je moj odvetnik vložil pritožbo, v kateri je ugovarjal kazenski odgovornosti samo zaradi pripadnosti neki formaciji, katere član je samovoljno storil kaznivo dejanje. 23. XI. 1956 je vrhovno sodišče mojo in odvetnikovo pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo razloge, ki jih je navedlo nižje sodišče.

S tem je postala moja obsodba na eno leto in pol strogega zapora dokončna. Bilo mi je jasno, da imam pred seboj še kakih pet mesecev življenja v jetnišnici. Potem pa je prišlo presenečenje. Nekaj dni pred koncem leta sem bil iz zapora odpeljan v pisarno sodnika, ki je predsedoval obema sodnima razpravama proti meni. Predlagal mi je, naj napišem prošnjo za pogojni izpust iz zapora, kar sem storil takoj. In dva ali tri dni nato je 28. XII. 1956 Okrožno sodišče v Novem mestu sprejelo sklep o odpravi preiskovalnega zapora zoper mene in moji takojšnji izpustitvi iz zapora.

Seveda sem bil zadovoljen, malo pa tudi začuden. Rekel sem si, glej, mogoče jih sedaj pa le malo peče vest in hočejo vsaj delno popraviti krivice, ki so mi jih storili. Pa sem se zmotil! S predčasnim izpustom iz zapora so udbovci hoteli samo pripraviti teren za izvedbo načrta, da iz mene napravijo svojega špijona. Pa so se pošteno zmotili!

3.3.6. Odhod v tujino in po 51 letih oprostitev krivde

Po izpustu iz zapora je bila moja prva skrb iskanje službe, kar se je takoj izkazalo kot zapletena zadeva. Delovno mesto mi je bilo nekajkrat obljubljeno v različnih podjetjih, pa je vsakokrat neka skrivnostna sila preprečila, da me dejansko zaposlijo. To silo sem kmalu identificiral v osebi K., člana novomeškega TNZ, ki me je kmalu poklical v svoj urad in mi povedal, naj si glede službe ne delam nobenih utvar, razen če sem pripravljen sodelovati z njimi, to se pravi zanje vohuniti. Pod tem pogojem mi je službo tudi obljubil. Ker na njegov predlog nisem pristal, mi je zabičal, naj stvari dobro premislim in mu nato sporočim, svojo govoranco pa je pospremil z grožnjami, rekoč, da še nisem odslužil vse kazni, da so še druge stvari … Kmalu nato pa me je sprejel v službo v tovarno Telekomunikacije v Šiški v Ljubljani moj bivši kolega z ekonomske fakultete Lipovec, ki je bil tam finančni direktor. K. je to takoj zvedel, mi dal v avli ljubljanske pošte rok do konca maja s pripombo, da je to njegova zadnja ponudba preden … Takrat pa mi je bilo vsega dovolj in sem se odločil, da se od Jugoslavije dokončno poslovim. V noči med 24. in 25. majem 1957 mi je s pomočjo sorodnikov moje kasnejše svakinje, ki so živeli čisto blizu italijanske meje, uspelo ilegalno pobegniti v Italijo, skupaj s svojim bivšim sošolcem iz gimnazije in prijateljem Cirilom Guštinom. Prišla sva v Trst, od tam pa po nekaj tednih tudi ilegalno v Francijo, kjer živim še danes.

Leta 2003 sem obiskal Zgodovinski arhiv Slovenije za Dolenjsko v Novem mestu, kjer sem dobil na vpogled dokumente v zvezi s kazensko-sodnim procesom proti meni leta 1955/56, ki sem jih tudi kopiral. Dosje se mi je zdel kompleten, manjkali so samo zapisniki o posvetovanjih sodnih senatov pred izrekom sodb 19. I. 1956 in 24. V. 1956. Kuverte so bile sicer tam, toda odprte in brez zapisnikov o posvetovanjih …

Bistvene papirje sem poslal na vpogled ljubljanski odvetnici, gospe Lidiji Grbec, ki je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo in sodni postopek proti meni s predlogom, naj Vrhovno sodišče RS sodbo spremeni in mene oprosti krivde in kazni. Gospa odvetnica je uspela. 20. IX. 2007 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razsodilo, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in da se mene oprosti obtožbe, da sem proti pravilom mednarodnega prava sodeloval pri poboju ujetega partizana 1. V. 1944. Na osnovi te razsodbe sem čez nekaj časa prejel v poravnavo 8.500 evrov.

Čez nekaj časa sem zvedel, da G., nekdanji član TNZ Novo mesto in vodja preiskave proti meni leta 1955/56, živi na Gorenjskem in da je nekoč celo nekoga spraševal po meni. Telefoniral sem mu in mu predlagal, da se srečava. Res sva se nato srečala v neki prijetni restavraciji na Gorenjskem. Takoj sem mu povedal, da ne gojim proti njemu sovraštva,[Stran 047]

Pogled na Stopiče v snegu

Slika 25. Pogled na Stopiče v snegu Spletna stran Župnije Stopiče

ker me fizično ni maltretiral, da pa bi vendarle rad vedel, sedaj ko sem prebral vse, kar se nahaja v mojem dosjeju, kako je mogel pisati proti meni tako neverjetne, otroško groteskne trditve. Čisto resno mi je odgovoril, da je bilo po vojni toliko stvari in da se moje zadeve popolnoma nič več ne spominja.

Najino kosilo je potekalo v kar prijetnem ozračju, preden pa sva se ločila, mi je kot mimogrede povedal, da je edino, česar se še spominja, da je moral pri nas na domu v Stopičah izvršiti preiskavo takrat, ko sem bil jaz aretiran. In da je takrat ugotovil, da je bila naša mama najboljša prijateljica še iz mladostnih let neke Gorenjke, s katero sta se srečevali na shodih Katoliške akcije. Rekel mi je, da je videl pisma, ki sta si jih ti dve dekleti/ženi izmenjali vse do konca II. svetovne vojne. Dodal je, da je bila Gorenjka med vojno članica Črne roke, izdajalka ter da je zaradi nje izgubilo življenje veliko ljudi na Gorenjskem. Po vojni pa da je pobegnila v inozemstvo.

Odgovoril sem mu, da se gotovo moti. Naša mama je res imela neko zelo dobro prijateljico na Gorenjskem še iz mladih let, ki je po vojni večkrat prišla na kratke počitnice k nam v Stopiče s svojima dvema otrokoma približno moje starosti, enkrat ali dvakrat tudi z možem. Pa je G. trdno vztrajal pri svojem. Ostalih nekaj dni sem v Ljubljani izkoristil, da sem s pomočjo svojih sester in prijateljev ugotovil, da naša mama ni bila nikdar članica Katoliške akcije, ampak Orlica, in da se je kot taka na orlovskih srečanjih seznanila z Gorenjko, s katero je ostala prijateljica do svoje smrti. Da je ta njena prijateljica živela ves čas na Gorenjskem, se tam poročila in imela dva otroka ter da je njen mož padel kot partizan zadnje leto vojne. Nekaj let po vojni se je zopet poročila in je prihajala s svojimi na kratke počitnice k nam v Stopiče, skoraj vse do svoje smrti.

Ugotovil sem, da je G. zamenjal orlovsko društvo s Katoliško akcijo, prijateljico moje mame, pošteno in vsem dobrohotno žensko, pa z gestapovsko vohunko, ki je menda res obstajala v vojnih letih na Gorenjskem. Krona vsega pa je bila, da se je ugotovilo, da je G. dobro poznal družino prijateljice moje mame. Spoznal sem, da mi je lagal kot pravi profesionalec. Od takrat naprej se nisem več spraševal, kako so si preiskovalci, med njimi v prvi vrsti on, med preiskavo proti meni upali popolnoma ignorirati očitno resnične opise dogodkov po verodostojnem pričanju domačinov in jih zamenjati z očitno lažnivimi zgodbami, ki so si jih izmislili sami. Telefoniral sem G. in mu povedal svoje ugotovitve. Odgovoril mi je, da res ne ve, kako se je mogel tako zmotiti … Potem pa sem z njim prekinil vsak stik. Postal mi je popolnoma odvraten. Razumel sem, da je kot udbovec moral lagati v škodo poštenih državljanov, nisem pa mogel dojeti, da je s to ostudno, satansko navado nadaljeval še kot upokojenec.

[Stran 048]

3.4. Hude preizkušnje Prosenčeve družine

Avtor: Vida Cvelbar

3.4.1.

V aprilu leta 1941, ko je tudi naše kraje dosegla druga svetovna vojna, je v Dolenji vasi št. 21 pri Zagorju živela šestčlanska družina Prosenčevih: oče Anton, mati Ivana, sin Jože, hčerka Francka, najmlajša hčerka Pavelca ter očetova sestra Zefa. Oče Anton je bil lastnik 2,7 ha zemljišča s pripadajočo hišo, zato je preživljal svojo družino s kmetovanjem na tem posestvu, mati pa je gospodinjila, skrbela za otroke in seveda tudi kmetovala. Pri delu ji je vedno pomagala tudi teta Zefa, ki je ves čas živela z njimi v skupnem gospodinjstvu. Oče Anton je kot ugleden kmet poleg dela na svojem posestvu opravljal še službo župana občine Zagorje. Njegov sin Jože pa je takrat že začasno bival v Ljubljani, kjer je obiskoval srednjo tehnično šolo, smer elektrotehnika. Tudi mlajša hči Pavelca je začasno bivala v Mariboru, kjer je obiskovala učiteljišče.

Prosenčeva družina je bila tako navzven videti urejena, ugledna in perspektivna ter brez posebnih problemov. Toda to je bil le videz, saj sta pred tem oče in mati prestala že neverjetne preizkušnje, ki jih nikoli nista mogla povsem preboleti. Najprej je bil oče ob treh majhnih otrocih (dveh dečkih in deklici) leta 1914 vpoklican v avstroogrsko vojsko, na soško fronto. Zapustiti je moral ženo in tri majhne otroke za tri leta in osem mesecev. Zato je ob neprestanem strahu, kaj se bo zgodilo z očetom, vsa skrb za posestvo in otroke padla na mater Ivano, ki ji je pri tem pomagala teta Zefa. Najhuje za mater pa je bilo to, da v teh štirih letih skoraj ni vedela, kje je oče in kako je z njim. Še manj pa, kdaj se bo vrnil in če se bo sploh kdaj vrnil. Pri vseh nevarnostih, ki jih je oče doživljal na fronti, pa je imel srečo, da se je lahko živ in kolikor toliko zdrav vrnil domov. Potem je družina srečno zaživela skupaj in leta 1918 se je staršema rodil še sinček Jože, leta 1919 sinček Ivan ter leta 1922 še hčerka Francka. Poleg staršev in tete Zefe je bilo tako v družini še šest otrok, a kaj, ko je že leta 1923 Zagorje zajela epidemija španske gripe in v treh tednih so zaradi te gripe zaporedoma pomrli kar štirje Prosenčevi otroci. Poleg najstarejših treh otrok še leta 1919 rojeni Ivan, medtem ko je leto starejši Jože gripo preživel. Najmlajšo Francko pa so starši na veliko srečo odpeljali k oddaljenim sorodnikom, preden je družino dosegla španska gripa. Tako so jo rešili skoraj gotove smrti. Že naslednje leto, to je 1924., pa se je Jožetu in Francki pridružila še novorojena sestrica Pavelca. Odslej sta Prosenčeva starša imela vsaj še tri žive otroke, da je družina ponovno kolikor toliko normalno zaživela.

Že v aprilu 1941 pa so Nemci zasedli mesto Maribor, kjer je Prosenčeva Pavelca obiskovala učiteljišče. Nemška oblast je razpustila Zavod šolskih sester, kjer je Pavelca stanovala, zato ta šolanja ni mogla več nadaljevati v Mariboru. S pomočjo brata Jožeta pa ji je le uspelo priti v Ljubljano, ki je bila takrat pod italijansko in ne nemško upravo. Lahko je tudi nadaljevala šolanje na tamkajšnjem učiteljišču. A kaj, ko so Nemci kmalu zasedli tudi Zagorje in 27. 9. 1941 sredi noči pridrveli s tovornjakom k Prosenčevim ter zaradi očetovega županovanja občini Zagorje vse člane družine, ki so bili takrat doma, nasilno izselili. Dovolili so jim samo pol ure časa, da si vsak vzame največ 10 kg prtljage s seboj, in jih odpeljali najprej v Brestanico, od tam pa v Visoko pri Sarajevu. Torej v Bosno. Tam so jih nastanili v povsem izpraznjeno hišo, ki so jo morali pred tem zapustiti tamkajšnji dotedanji lastniki, ker so jih ustaši prav tako nasilno izgnali. Poleg štiričlanske Prosenčeve družine je v tej hiši stanovala še ena slovenska družina iz Štajerske, ki so jo nemški vojaki tudi nasilno izselili v Bosno. Kuhinja je bila za obe družini skupna. Hrane pa je bilo zelo malo. Nekaj prehrambenih izdelkov jim je dajala tamkajšnja občinska uprava, a kaj ko so bile nekatere stvari komaj uporabne. Med drugim je bila moka pomešana z ostanki žitnih klasov in zato za kruh skoraj ni bila uporabna. Manj moteče je bilo, če so iz te moke skuhali žgance. Tako so bile rese manj opazne. Čez nekaj časa je hčerki Francki le uspelo najti občasno zaposlitev v bližnjem frančiškanskem samostanu in potem se je vsa družina laže preživljala.

Sin Jože, ki se je šolal v Ljubljani, je skupaj s svojimi sorodniki, to je Marinkovo družino (mati Terezija Marinko je bila sestra očeta Antona Prosenca), pri kateri je stanoval, ves čas poizvedoval, kam so Nemci izselili njegovo družino. Obojim skupaj se je posrečilo ugotoviti, da so v Visokem pri Sarajevu, a kako jih rešiti, je bila prava uganka. V Zagorje se niso smeli vrniti zaradi nemške zasedbe, v Ljubljani pa je bila italijanska uprava. Po zaslugi neverjetne iznajdljivosti in vztrajnosti Marinkove matere Terezije jim je uspelo prepričati italijansko upravo, da jim je izdala osebne dokumente za vse štiri nasilno izseljene člane Prosenčeve družine. Potem pa se je Marinkov zet Uroš odpravil[Stran 049]

Teta Zefa, oče in mati leta 1961

Slika 26. Teta Zefa, oče in mati leta 1961

z vsemi osebnimi dokumenti v kraj Visoko, v Bosno. Kljub zapletom in nevarnostim, ki so jim pretile med petdnevnim potovanjem od Visokega do Ljubljane, je rešitelj Uroš 17. 12. 1941 z vlakom le pripeljal v Ljubljano vse izseljene člane Prosenčeve družine. Družina Marinko jim je takoj gostoljubno odstopila svojo podstrešno sobo in jih sprejela v svoje gospodinjstvo, saj sami Prosenčevi niso imeli nikakršnih prihodkov za preživljanje. V tej sobi je sedaj šestčlanska Prosenčeva družina preživela preostanek druge svetovne vojne in bila svojim sorodnikom neizmerno hvaležna, da so jih pripeljali nazaj v Slovenijo ter jih celo sprejeli v svoj dom. Sedaj je bila vsa Prosenčeva družina končno skupaj in vsi so upali, da se bodo po končani vojni lahko vrnili v Zagorje, na svoj dom.

V novembru leta 1944 je bil edini še živeči sin Jože vpoklican v domobransko vojsko. Vsak dan je moral kot elektrotehnik hoditi na delo v elektrotehnične delavnice, ki so bile v prostorih tedanje Srednje tehnične šole na Aškerčevi cesti v Ljubljani. Stanoval je lahko še vedno pri sorodnikih, skupaj s svojimi starši. V popoldanskem času pa je Jože obiskoval še delovodsko šolo ter v aprilu 1945 uspešno opravil mojstrski izpit. Edina danes še živeča sestra pravi, da ne ve, ali je brat sploh kdaj nosil orožje, ker ga domov ni nikoli prinesel. Tako je Jože delal do začetka maja 1945, to je do odhoda domobrancev iz Slovenije. Sam pa takrat ni bežal iz Slovenije, ker je bil prepričan, da se mu ne more nič zgoditi, ker ni nikomur nič hudega storil. Žal pa je slabo presodil, saj so mu osvoboditelji že 10. maja 1945 poslali poziv, da se mora 12. 5. 1945 javiti v Zavodu sv. Stanislava. Odšel je tja in nekateri so ga tam videli še nekaj dni po tem, nato pa je za njim izginila vsaka sled. Njegovi sestri sta pri uradnih organih takoj poizvedovali, kje je njun brat, da bi mu dostavili vsaj nekaj osebnega perila ali hrane, a nista nikoli dobili nikakršnega podatka o njem. To poizvedovanje jima je kasneje celo škodilo, saj so ju obtožili, da sta se takrat aktivno ukvarjali z propagando v korist domobrancev.

Poleg nenadne izgube sina pa je v tem času družina doživljala še razna ponižanja. Tako je kmalu po 9. maju 1945 takratni ulični poverjenik zahteval, da mora hčerka Francka ribati[Stran 050] stanovanje v soseščini, ki sta se vanj po 9. maju vselili dve partizanki. Lastnik stanovanja pa je bil trgovec s sadjem, ki mu je oblast odvzela del hiše. To delo je morala Francka opravljati večkrat. Tudi takrat, ko so tedanji oblastniki v del hiše nekega drugega lastnika naselili oficirsko družino, lastnika omenjene hiše pa utesnili v manjši del iste hiše. Zadolžena je bila, da pred vselitvijo oficirske družine počisti oficirju dodeljen del hiše, kamor se je potem vselila njegova družina.

Dne 28. 5. 1945 pa so Prosenčeve obiskali predstavniki takratne notranje uprave z namenom, da vse člane družine aretirajo in odpeljejo v zapor. Takrat so bili doma oče, Francka in Pavelca. Zato so vse tri odpeljali v takratne zapore na Miklošičevo cesto. Mama in teta Zefa pa sta bili na veliko srečo na njivi sorodnikov stanodajalcev pri današnjem živalskem vrtu in ju zato niso odpeljali ne takrat in tudi ne kasneje. Francko in Pavelco so zaprli v isto zaporniško sobo, kjer je bilo od 20 do 25 zapornic stisnjenih v enem prostoru. Nekaj sta jih na videz poznali, a zapornice se niso upale pogovarjati med seboj, ker so bile vse prestrašene in nezaupljive. Večji del dneva so vse zapornice tiho posedale po tleh, vsaka zase, in molčale. Med njima znanimi zapornicami je bila v visoki nosečnosti Zdešarjeva Marinka, sestra Janeza Zdešarja, ki nam je sedaj znan po pobegu iz teharskega taborišča. V isti zaporniški sobi je bila tudi žena dotedanjega trgovca Šarabona, prav tako hči Narteja Velikonja. Zapornice so ležale na golih tleh in brez odeje. Izjeme so bile le tiste zapornice, ki so odejo slučajno prinesle s seboj. Hrane je bilo zelo malo. Predvsem so zapornice hranili z zelenjavnimi juhami. Kruha pa je bilo le pol kilograma na dan za štiri osebe. Torej je vsaka zapornica za ves dan dobila osminko kilograma kruha. Zapornice so se najbolj razveselile polente, če so jo kdaj dobile. To so lahko po malem uživale dalj časa in tako potešile lakoto vsaj za nekaj časa. V zaporu sta jih enkrat obiskala Mitja Ribičič in Matija Maček. Vsako zapornico posebej sta vprašala: »Zakaj si v zaporu?« Skoraj vse so odgovarjale: »Ne vem.« Nekatere izmed njih tudi zaslišane še niso bile, obsojena pa še ni bila nobena izmed njih. Onadva pa sta vsaki odgovorila: »Lažeš!« Nekega dne so zapornice slišale zunaj zgradbe strašljive zaporedne eksplozije. Mislile so, da je to letalski bombni napad na Ljubljano in so bile zato zelo, zelo prestrašene. V resnici pa so bile to zaporedne eksplozije municije, ki je zagorela, naložena na stoječem vlaku na železniški postaji v Ljubljani. Posamezne kose vagonov je razmetavalo na vse strani; neko kolo je odneslo skoraj do Šmartinske ceste. V paniki, ki je zaradi tega nastala v zaporniški sobi, so zapornice različno reagirale. Ene so bile čisto panične, med temi je ena v strahu potisnila svojo glavo celo v posodo, poimenovano »kibla«, ki je stala v kotu sobe in nadomeščala WC. Med njimi pa je bila tudi zapornica, ki je izkoristila paniko za to, da je Prosenčevi Francki izmaknila skrbno čuvan delček kruha, ki si ga je ta prihranila, da ga bo raje pojedla zvečer namesto opoldan in s tem preprečila nočno kruljenje po želodcu.

Dne 2. 7. 1945 je Mitja Ribičič v imenu OZNE poslal Javnemu tožilstvu kazensko ovadbo zoper očeta Antona Prosenca z utemeljitvijo: »… da je njegova družina izrazito be-ga …« in da »… so se pri njem na domu večkrat sestajali domobranci …« ter da »… je njegov sin Jože bil Dmb in imenovani sigurno ve, kje se skriva.« Jože pa je bil uradno pozvan, da se mora javiti v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Torej je edino oblast vedela, kje je, najmanj pa je vedel o tem oče. Isti dan je Mitja Ribičič sestavil ovadbo tudi za hčerko Francko z naslednjo utemeljitvijo: »Imenovana je iz družine, ki je bila popolnoma na strani be-ga. Sama to utemeljuje s tem, da je bila proti komunizmu. Pri njih so se večkrat sestajali razni Dmb in prav tako je bil njen brat Jože Dmb. Prizna, da se je z zanimanjem udeleževala protikomunističnih predavanj v kino Sloga. Zanika, da bi se aktivno udejstvovala za be-ga propagando.« Verjetno je bila isti dan napisana ovadba tudi za mlajšo hčerko Pavelco Prosenc, le da kopije te ovadbe ni bilo mogoče najti v Arhivu Slovenije.

Dne 21. 7. 1945 so bile na vojaškem sodišču izrečene sodbe za vse tri Prosenčeve. Glasile pa so se takole:

Anton Prosenc je bil obsojen na eno leto omejitve svobode s prisilnim delom, in sicer pogojno za dve leti ter izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo dveh let. Moral je tudi plačati denarno kazen.

Francka Prosenc je bila obsojena na dve leti omejitve svobode s prisilnim delom ter pet let izgube državljanskih in političnih pravic.

Pavelca Prosenc pa je bila obsojena na eno leto omejitve svobode s prisilnim delom ter izgubo državljanskih in političnih pravic za eno leto.

V naslednjih dneh po izrečeni sodbi so očeta Prosenca odpustili iz zapora in se je lahko vrnil domov. Francko in Pavelco pa so skupaj z drugimi zaporniki v spremstvu strelskega[Stran 051] voda Ljubljanske čete peš odpeljali po Miklošičevi cesti preko Tromostovja, Mestnega in Starega trga na Karlovško cesto do samostana na Rakovniku. Po mestu so ob cesti stali naščuvani ljudje, ki so nanje kričali: »Ubijte jih, ubijte jih!« in pljuvali po zapornikih. Naslednji dan so vse zapornike z Dolenjskega kolodvora (danes železniške postaje Ljubljana Rakovnik) z vlakom odpeljali v Kočevje in jih tam namestili v kazensko taborišče. To je bilo sredi mesta, ob reki Rinži, kjer je stalo več lesenih barak z zaporniki. Med kaznjenci v Kočevju so bili predvsem izobraženci in ljudje, ki so imeli doma več premoženja. Npr. veliko trgovcev (med njimi veletrgovec Volk), več opernih pevcev, arhitektov, režiserjev in kulturnih delavcev. Vsak kaznjenec in prav tako vsaka kaznjenka so morali dvakrat na dan iti peš na železniško postajo in od tam sami prinesti štiri metre dolgo leseno desko debeline dva in pol centimetra ter jo odložiti pri zaporniških barakah. Deske so uporabljali za gradnjo novih lesenih barak, da so širili taborišče. Včasih pa so morali kaznjenci oditi tudi na gozdno jaso nad Kočevjem, kjer so grabili seno.

Dne 10. avgusta 1945 so Francko in Pavelco izpustili iz kočevskega taborišča. Takrat nista videli nikogar izmed tamkajšnjih kaznjencev, ki bi ga še izpustili iz zapora, a njima so rekli, da sta izpuščeni zaradi splošne amnestije. Zaradi odvzema vseh državljanskih pravic nista imeli nikakršnega osebnega dokumenta, prav tako tudi nista imeli nič denarja za vozovnico, zato so jima dali neko potrdilo za vožnjo z vlakom do Ljubljane. Ves čas med potjo z vlakom ju je bilo strah, če bo kdo od njiju zahteval osebne dokumente. Bali sta se tudi, kako bo v Ljubljani, če jih ne bodo na železniški postaji spet aretirali in pljuvali po njih. Toda nihče jih v Ljubljani ni čakal. Zato sta bili presrečni, ko sta lahko vstopili v Marinkovo hišo, kjer sta bivala starša in teta Zefa.

Jeseni 1945 je hči Pavelca želela nadaljevati študij, a ji oblastniki niso hoteli nostrificirati spričevala o končanem učiteljišču, zato ni mogla nadaljevati šolanja. Zaposlitve pa sestri tudi nista mogli dobiti nikjer, ker sta bili brez državljanskih pravic. Ob vsem tem pa je družina doživljala še pritiske. Npr.: Na dan volitev, v novembru 1945, so prišli na dom Prosenčevih volilni aktivisti in jih priganjali, da morajo na volišče. Tudi pojasnilo, da so brez državljanskih pravic, ni zaleglo, morali so z njimi na volišče. Ker pa hčerke Pavelce takrat ni bilo doma, šla je s prijateljico v kino, ki je bil takrat v današnji Slovenski

Sin Jože, Francka, Pavelca v maju 1940

Slika 27. Sin Jože, Francka, Pavelca v maju 1940

filharmoniji, so jo poiskali kar v kinu, in to na način, da so med predvajanjem filma po zvočniku pozvali: »Pavelca Prosenc naj se takoj javi pri vhodnih vratih stavbe.« Pavelca je bila vsa prestrašena, ker je bila prepričana, da jo bodo zopet aretirali in zaprli, a je vseeno odšla tja. Pred vhodom je zagledala džip s šoferjem, ob njem pa soseda aktivista, ki ji je dejal, da mora takoj z njima na volišče. Pojasnila mu je, da nima volilne pravice. On pa je dejal: »Saj je vseeno, le v pravo skrinjico moraš vreči kroglico.« Torej jo je takoj opozoril, da ne sme vreči kroglice (danes bi bil to volilni listič z obkroženimi imeni kandidatov) v tisto drugo volilno skrinjico, kamor so volivci takrat vrgli leseno kroglico, če se s predlaganim kandidatom niso strinjali, ampak v prvo, kar je pomenilo, da se volivec s kandidatom strinja. Nestrinjanje pa je bilo za volivca takrat lahko nevarno, ker so prisotni člani volilne komisije slišali padec lesene kroglice v leseno skrinjico in to je bilo dovolj, da se je volivec znašel na seznamu tistih, ki delajo proti državi. V tistem času smo imeli celo otroci v osnovni šoli napis na najdaljši steni učilnice: »Kdor ni z nami, je proti nam.«[Stran 052] Zato so vsi ljudje imenovali to drugo skrinjico »črna skrinjica«, kar je najbrž pomenilo, da te lahko nekdo »očrni« (prijavi). Po tem napotku soseda je Pavelca vstopila v džip, onadva pa sta jo odpeljala na volišče.

Zaradi odvzema državljanskih pravic takratni oblastniki niso izdali nikakršnih osebnih dokumentov niti Prosenčevemu očetu niti Francki in ne Pavelci. Potovanja pa so bila takrat mogoča le z vlakom, kjer so večkrat tudi koga legitimirali. Zato so se Prosenčevi bali celo voziti z vlakom, saj je bilo potrebno vsakemu posebej pojasnjevati, zakaj so brez vseh dokumentov. Ob tem pa so se vedno počutili prizadeti zaradi ponižanj, ki so jih ob tem doživljali.

Razočaran nad vsem, kar se je dogajalo z njegovo družino v Ljubljani, je oče zaprosil novo oblast, naj mu dovoli, da se z družino vrne v domačo hišo v Zagorje, od koder so jih nasilno pregnali nemški vojaki. Dobil pa je odgovor, da je njegova hiša in vse zemljišče državna lastnina, ker je to zasedel nemški okupator. Prosenčevi so tako ostali brez stanovanjske hiše in brez vsakršnega premoženja. Zaposlitve pa tudi ni bilo mogoče dobiti, čeprav se je takrat veliko ljudi zaposlilo brez posebnih šol in le po opravljenem trimesečnem tečaju. Drugega jim ni preostalo, kot da še naprej ostanejo v podstrešni sobi svojih sorodnikov v Ljubljani, saj niso imeli možnosti za samostojno preživetje.

Oče Prosenc pa je vseeno vztrajal in tedanjo oblast ponovno prosil, naj vendar dovolijo, da se njegova družina vrne na svoj dom v Zagorje. Zato je končno dobil odločbo Okrajnega sodišča v Trbovljah, ki je bila izdana 26. 2. 1946 in je v njej sodišče odločilo: »Prosenc Antonu se vrača v last vsa njegova premična in nepremična imovina, zlasti nepremičnina vpisana pod vl. št. 79 k. o. Zagorje … in se vzpostavi stanje, kakor je bilo pred okupacijo.« Sodišče je med drugim utemeljilo odločbo takole: »Iz uradnega potrdila MNO iz Ljubljane, odd. za notranjo upravo, z dne 22. 9. 1945, št. 6283, izhaja, da je predlagatelj živel od 17. 12. 1941 v Ljubljani, torej ves čas okupacije do osvoboditve, in da v tem času ni v kriminalni razvidnici in v kazenskem registru javnega tožilstva v Ljubljani zabeleženih nobenih kazni in tudi ni iz spisov razvidno o njegovem moralnem vedenju ničesar neugodnega.«

Torej je imelo civilno sodišče takrat o Prosenčevemu očetu najboljše mnenje. Zato se upravičeno lahko vprašamo, zakaj pa ga je vojaško sodišče po ovadbi OZNE zaprlo za dva meseca in pogojno obsodilo na eno leto zapora, z odvzemom državljanskih pravic za dobo dveh let. To je dober dokaz, da je bila takrat OZNA država v državi in da civilna sodišča niso vedela, kaj je odločilo vojaško sodišče, čeprav se je odločalo o civilni osebi. Sodišči pa sta v tem primeru uporabili celo povsem nasprotna merila za presojo iste civilne osebe.

Po vsem tem so se končno leta 1946 Prosenčevi – oče, mama in teta Zefa – vrnili domov v Zagorje. Toda dom je bil povsem izropan in prav tako hlev. Tudi nikakršnega orodja ni bilo več pri hiši, brez tega pa ni bilo mogoče kmetovati. Zato je bilo potrebno začeti vse znova, za kar pa so potrebovali finančna sredstva. Zaradi tega sta Francka in Pavelca ostali v Ljubljani pri sorodnikih, kjer sta še vedno iskali zaposlitev. Nikakor pa je nista mogli najti, ker sta bili brez državljanskih pravic. Pavelci je končno uspelo najti zaposlitev pri Iliriji, in sicer leta 1947, Francka pa je dobila zaposlitev šele 1. 2. 1948 pri Dinosu. Zelo težko pa je bilo obema, ko sta morali pri vstopu v službo napisati življenjepis, kjer je bilo potrebno popisati tudi svojo zaporniško kalvarijo. Od Francke so celo po dveh letih službovanja pri istem podjetju ponovno zahtevali, da napiše življenjepis, čeprav se je komaj še spomnila, kaj je prvič napisala … Kasneje tudi Francka k sreči ni imela težav v službi, saj je bila zelo vestna in delavna.

V obnovo doma v Zagorju so vsi družinski člani vlagali ves svoj prosti čas in vsa prihranjena sredstva, a že leta 1954 se je izkazalo, da tudi v Zagorju ne gre tako, kot so Prosenčevi pričakovali. Tedanji oblastniki so jim nacionalizirali že tri parcele v ravnini. Na teh parcelah so zgradili stanovanjske bloke. Zaradi vedno manjšega posestva se je izkazalo, da starša niti finančno niti fizično ne bosta zmogla obnoviti in vzdrževati doma. Poleg tega so se v soseščini zaradi del v rudniku začele pojavljati razpoke na nekaterih hišah, da so se stanovalci morali izseliti drugam. Zato se je Prosenčeva družina odločila, da tudi preostanek premoženja v Zagorju oče ponudi tamkajšnjemu rudniku v odkup. Ta je 1954. odkupil hišo in preostanek zemlje, a kaj, ko so Prosenčevi za vse svoje premoženje dobili komaj triindvajset odstotkov dejanske vrednosti. Ob zaposlitvi obeh hčera so potem vsi skupaj iskali možnost za nakup stanovanja v Ljubljani, da bi končno spet zaživeli v svojem domu. Zaradi nacionaliziranega dela posestva in nato še edino možne slabe prodaje preostalega premoženja so imeli zelo omejena sredstva za nakup primernega stanovanja v[Stran 053] Ljubljani. Leta 1954 pa so našli starejšo hišo na Viču, ki sta jo v času nakupa zasedala dva najemnika, oba z neprofitno najemnino. Zato je bila prodajna vrednost hiše nižje ocenjena, a njim edino dostopna. Vedeli so, da takih najemnikov lastnik ne more preprosto izseliti iz hiše, če jim prej ne preskrbi nadomestnega stanovanja. Upali pa so, da se bo eden ali drugi najemnik enkrat izselil sam, le nekaj časa bo potrebno počakati. Boljša rešitev zanje takrat ni bila mogoča. V upanju na prostovoljno izselitev vsaj enega izmed njihovih najemnikov se je leta 1957 vsa družina ponovno preselila v Ljubljano k Marinkovim sorodnikom, v že znano podstrešno sobo. Toda čakati so morali še do leta 1962, da so se lahko vselili le v spodnji del svoje hiše. Na izselitev druge najemnice, ki je zasedala zgornjo etažo njihove hiše, pa so čakali še nadaljnja štiri desetletja. To se je zgodilo šele celo desetletje po osamosvojitvi Slovenije, ker je stanovanjska zakonodaja tudi takrat ostala nespremenjena. Torej so lahko Prosenčevi razpolagali s celotno svojo hišo šele enkrat po letu 2000. Očitno je, da je bila takrat veljavna zakonodaja glede podeljevanja pravic bistveno bolj naklonjena najemnikom kot pa lastnikom nepremičnin.

Zaradi prestanih hudih preizkušenj in naporov je žal oče kmalu zbolel, mati pa je kljub vsemu še lahko preživela nekaj lepih starostnih let s hčerkama v lastni, čeprav takrat le delno uporabljeni hiši.

Kasneje je Francka ugotovila, da so izgnanci upravičeni do izplačila rente, zato je zaprosila svojo občinsko upravo, da ji prizna status izgnanke. Vlogi je priložila tudi vse potrebne dokaze, da so jo Nemci leta 1941 skupaj z družino izgnali v Bosno. Vedela je, da so mesečno rento prejemali vsi, ki jim je bil priznan status izgnancev. Žal pa je tudi tukaj naletela na ovire, saj ji občinska uprava nikoli ni priznala statusa izgnanke, ampak le status begunke.

Hčerki Francka in Pavelca sta ne le vsa povojna leta, ampak tudi po osamosvojitvi Slovenije poizvedovali, kaj se je zgodilo z njunim bratom. Želeli sta izvedeti vsaj to, kje je umrl

Sin Jože v dijaških letih

Slika 28. Sin Jože v dijaških letih

in kje je pokopan. Vedno pa sta tudi kasneje dobivali enake odgovore, in sicer da nimajo nikakršnih podatkov o njunem bratu. Zadnjo poizvedbo je dala Francka kot edina še preživela članica družine leta 2014. Svojo prošnjo je tokrat naslovila na Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, potem ko je ta javno objavil končne ugotovitve znanstvene raziskave o vseh žrtvah na območju Slovenije v letih 1941 do 1946. Žal pa so ji tudi oni odgovorili tako kot vsi do tedaj vprašani, in sicer da nimajo nikakršnega podatka o njenem bratu Jožetu Prosencu. Človek komaj verjame, da je to mogoče še v enaindvajsetem stoletju.

Vsa navedena dejstva sem povzela po pripovedovanju še živeče Francke Prosenc in po dokumentih, najdenih v Arhivu Slovenije.

[Stran 054]

4. Iskanja in besede

4.1. Pesem o goreči sveči

Avtor: Ivan Hribovšek

4.1.1.

Razlil se mrak je ko krhka` kovina,
za njim počivajo otrple stene,
od sveče luč drsi, drobi se v pene
in v mrak udarja, da zveni tišina.
Vznemirja plamen se ob godbi tihi
in krčevito svetle prste izteza,
vsak hip se znova brez moči pogreza,
kot bi prekrili ga jokavi vzdihi.
A vedno znova koprni v višave,
ne sluti, da si tla sam izpodjeda,
nebes in sonc ga mamijo bleščave.
Naposled splahne kakor senca bleda,
do kraja vdano v godbi se daruje
poslednji zvok, nato nas noč zasuje.
[Stran 055]

Od sveče luč drsi, drobi se v pene

Slika 29. Od sveče luč drsi, drobi se v pene Tamino Petelinšek
[Stran 056]

5. Zavezin pogovor

5.1. Iz idejnega nasprotnika nikoli nismo naredili sovražnika

Avtor: Lenart Rihar

5.1.1. Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem, II. del

Dr. Janez Zdešar

Slika 30. Dr. Janez Zdešar

Kaj se je dogajalo na Čebinah aprila 1937?

Uradno naj bi se tam zgodil ustanovni kongres KPS. To je zgodovinska laž. Resnica je, da je bil to neki slabo pripravljen sestanek partije, ki se je hotela malo preusmeriti, da ne bi navzven izgledala tako komunistična, ampak bolj domovinsko usmerjena. Na Čebine jih takrat skoraj polovica ni našla poti do cerkvice, kjer naj bi bil ob 22. uri sestanek. Začeli so potem po eni uri, pa ne v cerkvi, ampak pri mežnarju. Ob 4h, ko so začeli prvi delavci odhajati na delo, so morali že izginiti. Poslušali so torej ti dve uri, kar je Kardelj govoril, ploskali so, pa je bilo sprejeto. Ni bil noben ustanovni občni zbor. Ker je bila slovenska partija ustanovljena že leta 1920, ni mogla biti ustanovljena tam. Šlo je za sestanek, za katerega Kardelj sam pravi, da je šlo za preusmeritev, se pravi v duhu ljudske fronte, ki se začne leta ’35. 1930 npr. se je začel antifašizem. Takrat so komunisti spet postali borci za versajsko Jugoslavijo. Od ’23. do ’35. so se borili za Podonavske sovjetske ljudske republike. Oni so vsakih nekaj let menjali svojo osnovno usmeritev. Od leta ’20 do ’23 so bili pa najhujši unitaristi, po srbsko so hoteli imeti vse po vsej Jugoslaviji. Neznačajni do konca. To nakazuje, s kakšno partijo smo imeli opravka leta 1941.

Ali ni bilo takrat nekega bolj drastičnega preloma s starimi? Prej ste govorili, da so izumrli Klopčič in ti.

Okrog leta 1930 je bil tisti prelom, potem starokomunisti niso nič več pomenili. Začeli so ti novi in že takrat so imeli v Ljubljani nekje eno zborovanje, nekaj malega. Potem so bile pa čistke v partiji – v veselje teh mladih. Kidrič je norel in neprestano govoril, da so v slovenski komunistični partiji sami trockisti,[Stran 057] to pa je najhujše, kar je lahko rekel. Tako je norel od tega, da so rekli, da se ga morajo rešiti in so ga poslali v Francijo, kjer je že bil Cene Logar. Tam sta se zagledala v neko deklico, iz česar je med vodilnima komunistoma nastala ljubezenska afera. Iz Titovega obiska nastane dodatna napetost, ker ni bilo jasno, koga kominterna hoče. To, te napetosti med njimi itd. je vse opisano v delu Tito, Zbrana dela, v komentarjih. Nič ni bilo jasno, niti to, katero vodstvo je pravo, se pravi ali morajo poslušati Pariz, Dunaj ali Prago. To je zelo komplicirano, ampak zelo zanimivo, kako je to potekalo.

Kako so izbirali svoje vodstvo?

Leta 1937 je Tito postal – ne sekretar partije – pač pa opolnomočeni s strani kominterne, in sicer z nalogo, da gre pogledat, kakšne so razmere v jugoslovanski komunistični partiji, torej doma v domovini. Ker se je bal, da ga bodo »počistili«, je izrabil priložnost, čez pol leta poklical še Kardelja in potem sta onadva sama povsem samovoljno počistita s starim vodstvom.

Precej ustaljena praksa …

Seveda. Imamo denimo tisto zadevo junija ’44, ko da Maček Kidriča zapreti za nekaj dni zaradi zavezniškega milijona dolarjev. Spuščen je bil šele po priznanju zmote in po Titovi urgenci. Potem imamo leta ’66 Kardelja in Rankoviča. Pepca Kardelj nekje piše: »Ko bi vi vedeli, kako sva midva takrat trpela.« Bilo je namreč jasno, da bo Tito enega izbral, drugega pa zavrgel. Ponoči so slišali avto in poslušali, ali se bo ustavil pred njihovimi vrati in ga bodo odpeljali …

Nam lahko malo predstavite, kaj kominterna sploh je?

Kominterna, komunistična internacionala, je osnovna celica, ki usmerja politiko komunističnih partij po vsem svetu. Ustanovil jo je Lenin leta 1919. Njen cilj je spodbuditi svetovno revolucijo in svet pripeljati v socializem, v komunistično brezrazredno družbo. V rokah ima vse vzvode, od najhujših obveščevalnih služb, preko terorizma, preko propagande, preko pridobivanja zvez z različnimi dejavniki po vsem svetu.

Kdo jo vodi?

Tja do leta 1935 naj bi kominterna še bila nekaj, kar je bilo ločeno od Stalina, po tem letu pa rečejo, da je zdaj dejansko samo še podaljšana roka Stalina, se pravi, da je bila vsa sovjetska imperialistična politika nad kominterno. Torej popolnoma v službi sovjetskega komunističnega imperija.

Kdor hoče razumeti vse to dogajanje tistega časa, mora razumeti kominterno. Splača se prebrati npr. spomine Matije Mačka. Ta ima največ napisano o tem, kako je tam živel, kako je svoje dvome, ko je slišal, da jih Stalin pobija, nesel h Kardelju, ta pa mu je rekel, da o tem rajši ne govori itn. Polno takih zanimivih reči je notri.

Koliko so bili naši komunisti povezani z Rusi, s kominterno?

Popolnoma. Sem ravno pisal o slovenskih komunistih in kominterni. Tekst v treh delih, z vsemi opombami.

Je bil v Rusiji tudi nedavno ovadeni Ribičič?

Tudi Ribičič je bil tam. Sicer pa on ni bil predvojni komunist. Njega so tja poslali šele oktobra 1944, in sicer v vojaško akademijo NKVD Dzeržinski. To je bila univerza za zločine in za tajne službe. Tam je bil do aprila 1945. Mesec pred koncem vojne pa ga je Kardelj poklical in poslal v Trst, ker naj bi bil Trst zgled upora komunističnega delavca proti fašizmu. No, pa so potem Nemci prehitro odšli pa zavezniki prehitro prišli in tako namen ni bil dosežen.

Španska državljanska vojna – maslo kominterne?

Ja in ne. V Španiji je bilo že 70, 80 let silno močno, to sem šele zadnji dve leti malo bral, anarhistično delavsko gibanje. To so bili tisti anarhisti, ki so v drugi polovici leta ’36 (približno julija je bil upor Franca) pobili grozno število duhovnikov, redovnic in tudi 12 škofov. Ampak v vse to so se takoj vpletli Rusi in so pošiljali iz Moskve svoje agente.

Rusi so podpirali, kolikor se je dalo, po drugi strani pa so gledali, da bi stali čim bolj v ozadju, da so lahko očitali fašizmu, ki je poslal kakih sto tisoč vojakov, pa Hitlerju, ki je poslal svoje letalstvo, da so tam Guernico razbili in podobno.

Ja, veste, to je toliko pripovedovati. Španska vojna je silno komplicirana, komunisti so predvsem izrabili to iniciativo španske[Stran 058] strahotno proticerkvene in podivjane ljudske množice, prevzem pa jim ni uspel.

Pa Slovenci?

Slovenski komunisti so povsod iskali borce in so bili vsi mogoči poskusi, da bi jih spravili v Španijo. Enkrat so najeli celo ladjo, na kateri je bilo kakih 800 prostovoljcev iz Jugoslavije, pa so jih, namesto da bi prišli do Marseilla, pri Dubrovniku zajeli in je bil škandal. Niso znali biti dovolj konspirativni. Na nekem seznamu je bilo Slovencev zapisanih 289. Zraven so bili taki kot Stane Rozman. V Španiji so se učili, kako se pobija.

In so se šli borit z anarhisti?

Do konca so bili skupaj. Ampak ne skupaj tako, da bi rekli, mi pa vi se bomo združili. Komunisti so jih hoteli počasi eliminirati, da bi oni dobili oblast. Ampak jim, kot rečeno, ni uspelo.

Se pravi logika vedno podobna, že spotoma poskusiti malo …

Ja. In zato je tudi prišlo do bitk tudi med njimi.

In kako se je ta stvar končala?

S porazom anarhistov in komunistov. Franco je s pomočjo Nemcev in Italijanov zasedel Madrid, ki je padel kot zadnji.

Kaj je pomenila španska vojna v svetovnem pomenu?

Kot sem že omenil, je tu Rusija, kjer vlada komunizem že desetletje in pol, na drugi strani imamo poskus v Španiji, potem imamo še Kitajsko, ki je tudi že na pol komunistična. Tako se je že takrat nakazovalo, da to ni samo evropski pojav, ampak da ima komunizem s svojo komunistično internacionalo, vodeno iz Moskve, svetovne razsežnosti. In istočasno je to seveda pomenilo tudi zaostrovanje političnega položaja v Evropi sami. Če je Španija v vojni in se sovjetska Rusija vmešava, je jasno, da se morajo tudi drugi temu politično prilagoditi. In zato je potem v Nemčiji Hitler to izrabil za svoje vojaško izobraževanje, svojega letalstva, pa tudi svojih čet, podobno Italijani, ki so jih tja poslali. Sovjetska Rusija ni poslala svoje vojske, pač pa tiste t.i. internacionalne brigade. Tudi Slovenci so bili v internacionalnih brigadah, ki so bile vodene od partije.

V Sloveniji je to čas Čebin.

Ja, to je čas, ko je prišlo do zaostrovanj in do ločitve duhov v Evropi in seveda tudi v Sloveniji. Glavni pomen Čebin je v tem, da je KP začela načrtno popolnoma z novim elanom z idejo ljudske fronte. Če pa je seveda fronta, potem veste, da so zadaj komunisti. Leta 1920 so govorili o delavski fronti, leta ’35 govori Kardelj o slovenski fronti, potem začnejo leta ’37 govoriti o ljudski fronti, potem leta ’41 nastopi protiimperialistična fronta, no potem pa še osvobodilna fronta. Že izraz fronta bi Slovencem moral dati misliti.

V čem je pomen npr. ljudske fronte?

Ljudska fronta naj združuje vse, ki so proti najhujšim sovražnikom Evrope, to se pravi v očeh komunizma takrat nacizem in fašizem: »Mi se moramo zbrati vsi skupaj brez ozira na svoje politično gledanje, na svoj politični nazor, temu se odpovemo, to ni aktualno, gre za enotnost nastopanja,« ali, kot oni to imenujejo, za akcijsko enotnost. Tudi to je bil tipičen izraz takratnih komunistov. »Si ti za to, da v Ljubljani konkretno Univerza dobi medicinsko fakulteto?« Takrat je namreč še ni bilo. Nekaj komunistov, vsi ti naši Kraigherji, pa tile okoli, so ustanovili neko združenje in nastopili: ali ste vi za to in to? Vsak pameten Slovenec je za to. In so jih vabili notri v to skupno fronto, da se borimo za pridobitev ljubljanske univerze, da dobi medicinsko fakulteto.

Slutimo limanice …

Oni so dobro preštudirali; to še ni organizacijska enotnost, ampak zgolj akcijska, za neko konkretno akcijo, hic et nunc, tukaj in zdajle. Potem pa, ko ljudje grejo za to stvar, dejansko, življenjsko, se začnejo spoznavati med sabo; en komunist z nekomunistom, se začnejo ceniti, se začnejo pridobivati. Pametna stvar v povezavi z borbenim komunistom pritegne. In tako komunisti počasi dobijo oblast v tej akcijski enotnosti, iz katere potem nastane organizacijska enotnost. Seveda pod vodenjem partije.

Tako je šlo s krščanskimi socialisti; najprej simpatije, češ, da, saj smo tudi mi za to … Ta strategija utemelji tisti izrek Petana ali profesorja Tomca: s komunisti nikdar sodelovati. Tudi če gre za dobre stvari, tudi če bodo jutri organizirali procesijo sv. Rešnjega telesa. To opozorilo dobro izraža to zavest in to nevarnost, še posebej zato, ker so bile njihove akcije takrat dejansko po večini pametne, npr.[Stran 059]

Dr. Janez Zdešar pred rovom sv. Barbare

Slika 31. Dr. Janez Zdešar pred rovom sv. Barbare Tamino Petelinšek

stavka kranjskih tekstilnih delavcev, ki so bili zelo slabo plačani. Tam so se iz krščanskih socialistov, ki so jih komunisti pridobili na svojo stran, močno okrepili. Podobno v okolici Ljubljane, Vevče in podobno. Iz tega zaledja so imeli v Sloveniji svoje glavne sile, ki so bile poleti leta 1941 prve partizanske čete. Ne iz partijcev, ampak iz krščanskih socialistov. Vse to je nastalo preko ljudske fronte in akcijske enotnosti.

In sredi takega delovanja trešči druga svetovna vojna.

Meni se zdi, ko gledam na nas, na naše katoliško slovensko ozadje, da smo mi delali napako. Morda je zdaj krivično to kritizirati, zdaj se lahko govori, ko je vse šlo mimo, ampak mi bi morali vedeti, da bo – kot znamenje časa je bila španska vojna – vedeti bi morali, da bo Jugoslavija nujno prišla na vrsto. Pa vem, takrat, tega se pa že malo spominjam, o tem nihče ni govoril, kje pa. Da bi nas napadli in to, sploh ne. Pa ne da bi verjeli Hitlerju, ampak pač kot da tega ne bo. Mi, naše politične stranke smo bili, pogojno rečem, nepripravljeni, premalo pripravljeni, premalo. To bi pa res morali, realni politiki bi morali imeti to možnost pred očmi, pa ni bilo govora o tem. Moral bi dati malo preveriti tole svoje mnenje, da so premalo gledali na to: pazite, prišla bo okupacija. Baje so se šele potem zadnje leto samo pri ljudski stranki spomnili nekaj in so rekli, če bomo napadeni, bosta dva ostala tu, dva gresta, eden v Rim, eden pa v London itn. In po mojem bi bilo treba že takrat, in to je spet moja kritika, definirati slovenske nacionalne interese za »obnašanje« med okupacijo. Morali bi reči: okupacija bo prišla, kaj so naši interesi, če bomo okupirani. Kaj je tisto, kar moramo tedaj storiti, kako se moramo obnašati, kako moramo to sprejeti? Po mojem bi že takrat morali postaviti neko ilegalno vlado za čas okupacije. Napadeni smo bili aprila ’41, Avstrija, Anschluss je bil leta ’38.[Stran 060] Najpozneje po ’38., ’39. bi morali mi nekaj takega imeti, pa kolikor vem iz zgodovine, na kaj takega nihče ni pomislil. Mi smo se šli takrat neodvisnost z banovino Hrvatsko, z upanjem, da jo bomo dobili tudi Slovenci. Notranjepolitično smo bili zelo aktivni, nismo pa mislili na nevarnost okupacije. To je malo moja kritika glede tega časa, je pa nisem še nikjer slišal.10

Kako bi vi definirali takratne nacionalne interese?

Na splošno bi bilo treba reči: mi Slovenci moramo priti ven iz te okupacije, iz te vojne, v kateri bodo zmagali zavezniki. To je bilo za nas tako kot dogma.

Sicer pa najprej to, da moramo iz te vojne iziti s čim manj izgubami življenj in izgubami imetja, premoženja. Ker smo tako majhen narod, da je nemogoče, da bi se šli ne vem kaj. Gledati moramo na to, da ostanemo pri življenju in pri imetju. To je prva točka v skupnem nacionalnem interesu.

Druga točka bi bila: nikdar se sprijazniti s tem, da smo okupirani, ampak vedno misliti, načrtovati upor. Upor, uporništvo gojiti. Ampak komunisti so ravno tukaj rekli: samo mi smo ta upor in sicer takojšnji in totalni in oboroženi. In to je bil ekskluziven monopol[Stran 061] in seveda v vsenarodnem smislu popolnoma zgrešen. Ampak če bi mi to do takrat že definirali, bi se potem veliko lažje spopadli s partizanskimi manipulacijami.

In tretjič, to uporništvo proti okupatorju nikoli ne bi smelo Slovencev notranjepolitično razdvajati, temveč povezovati. In to je to ravno ta zadnja točka, ki so jo partizani izrabljali. Ko bi že takrat na to mislili pa dali nekaj na formulacije, in če bi take ilegalne brošure imeli takrat leta ’39, ’40; dve leti smo imeli časa, pa ni čisto nič takega bilo. Vse to, kar so potem v nekaj mesecih naredili partizani oz. OF. Pa bi bilo lahko to narediti. Tako bi nekako pripravili ljudi, da bo prišla okupacija. Meni se zdi, da je bil tukaj naš greh.

Saj verjetno bi se vojna izšla razmeroma normalno, če ne bi tu vmes prišel komunizem?

Poslušajte, kaj pa Belgija, Holandija pa Danska itn.? Imeli so svoje simbolične akcije, potem pa so se z neprimerno manj izgubami lepo vrnili v normalno življenje. Sicer je bilo pri nas drugače, mi smo Slovani, Slovenci, tam niso raznarodovali, pa vendar bi se ta varianta nekako dala ujeti tudi v naš sklop. Toda ne …

Revolucija z današnjimi očmi, zakaj je v zadnjem nasledku šlo?

Ne vem kje, nekje v svojih dnevnikih Kocbek odločno pove, da gre za zadnjo resničnost sveta, za oblast. Tisto, ki jo hudič hoče dati Kristusu. On, ki je nima. Zadnja resničnost pa je sovjetska. Sovjetska zveza kot imperij. Za to je šlo. In kdor tega ni videl, ta je bil na pol slep. Slepote je bilo več tam, kjer so bile komunistične partije močne.

Kako se je komunistična partija prijemala?

KP so bile pa najbolj močne v polindustrijskih ali pa v še popolnoma agrarnih državah. V razvitih državah niso bile tako močne. V teh deželah so sicer imeli komunistične partije, ampak niso nikoli nič pomenile. Zanimivo, da so bile komunističnemu vplivu manj podvržene severne nekatoliške države s severne cone Evrope, ne pa južne, Španija, Francija, Italija, Balkan. Šlo je za tisto, to je moj izraz, nesveto trojico: za last, oblast in slast. Če imaš last, imaš oblast, če imaš oblast, imaš pa slast.

To se vseeno sliši v človeških merah …

Če pa hočemo zdaj komunistično revolucijo v Sloveniji moralno ovrednotiti, je šlo za najogabnejšo izdajalsko kolaboracijo med kominterno in KPJ oziroma KPS, in sicer za imperialistično, ideološko, že dvajset let pripravljano in večkrat spodletelo revolucijo. Tisto, kar so že poskušali, so zdaj izvršili. Ampak te osnovne teze, tega vam nobeden od etabliranih zgodovinarjev ne bo predstavil.

Vse mogoče navajajo, industrijo, delavsko vprašanje, leta ’31 tisto strahotno gospodarsko krizo, vse to bodo navajali, ampak zakaj res gre v tej revoluciji, tega pa ne.

Katere so bile ključne osebe?

V kominterni sta bila dva, to je bil Stalin, o tem ni dvoma, ki je že skoraj od vsega začetka, od leta ’24 ali ’25, začel in je potem vedno bolj, tako da je tam od leta 35, ko je bil 7. kongres komunistične internacionale in zadnji od kongresov v Moskvi, držal že vso to komunistično internacionalo v rokah svojega imperija in svoje Sovjetske zveze. Povsem si jo je podvrgel.

Jugoslovanska pa ima tisti kvartet, kot rečejo,to so bili Tito, Hrvat-Slovenec, Črnogorec Djilas, Srb Ranković in Slovenec Kardelj. Ti so delali pri nas revolucijo. V jugoslovanskem okviru. V slovenskem merilu pa smo imeli trio v zasedbi Kardelj, Kidrič in Maček. Vsi drugi priimki, kot so Leskošek, Marinko, Šentjurc, so bili manj močni. Ribičič je bil denimo specialist v UDBI, zelo važen, terorist, če hočete, ampak ni bil v rangu Mačka.

So bili to velikaši tudi za kominterno?

Kje pa! Teh par mandeljcev je tukaj pomembnih, istočasno pa v Moskvi, to je jasno iz literature, ki sem jo bral in videl, jugoslovanska partija za kominterno ni pomenila nič. To so tisti psi, ki nas bodo ubogali, tako ali tako nas morajo, če ne, jih bomo pa pospravili. Tam so delali veliko politiko kot v imperialističnem svetu Francozi, pa Angleži, pa Nemci, malo še kakšen Italijan. Uradni jezik pa[Stran 062] je bil nemški. V kominterni so se večinoma pogovarjali nemško.

Ali jim je sploh šlo kaj po zlu ali so brez napak uresničili svoj program?

Mislim, da je tu pravilno, da se napake gledajo z njihovega vidika, ker dostikrat rečejo, da so bile napake tisto, čemur mi pravimo zločin. Torej taktičnih napak je partija naredila toliko, da se človek samo čudi, kako da je sploh obstala. Ena taka je bila na primer junijski proglas. Tito je razglasil socialistično revolucijo, Moskva pa je zahtevala narodno. Češ šele na podlagi te etape bomo počasi dobili toliko moči, da bomo šli v drugo. Ne začeti z drugo, če prve ni. A Tito je bil tako goreč, je tako koprnel po revoluciji, pol leta prej se mu je ponesrečilo in tega ni upošteval in jo je razglasil. To je tisto tipično jugoslovansko, kot podrepniški psi. So bolj zvesti kot gospodar. To je Tito delal. To je bila čisto taktična napaka takrat z njihovega vidika, gre za zanikanje svetovne revolucije.

Spomladi 1942 so v Sloveniji ustanovili prvo proletarsko brigado. Ali veste, kaj pomeni proletarska brigada z ozirom na druge vojaške enote?! Proletarski bataljoni in brigade, to je vojska politične stranke, to je tako kot SA, Sturmbatallion11 pri Hitlerju. Ali pa »Fasci italiani di combattimento12« pri Mussoliniju. Se pravi, politična stranka ima vojsko, s čimer so sporočali: partija hoče nastopiti z vojaško močjo. Komaj 14 dni je trajalo, takoj je prišla prepoved, to je še vse notri v njihovih dokumentih. Imajo pa v Starem trgu še vedno spominsko ploščo, ki se nanaša na proletarsko brigado.

Potem na primer, če vzamete, kakšen rompompom je delal Tito junija ’41. Odslej pa morajo takoj vsi partijci ven v upor. V Sloveniji jih je bilo takrat okrog 1200, pa jih je šlo v hosto kvečjemu 500 do 600. Drugi so se poskrili. Nobenega resničnega ljudskega odpora.

O tem sem ravno bral pri Albertu Svetini.

Potem spomladi pobijanje pa borbe, kar je bila gledano z njihove strani napaka: prezgodaj so začeli. Mislili so, da bo leta ’42 vojne konec. In zato so rekli, da je to zadnja faza, torej morajo zdaj izvesti pobijanje. Vsebine, pobijanja po lastnem načrtu niso zgrešili, čas pa. Zato, ko so šli potem ’42. leta poleti in jeseni na Primorsko in na Štajersko, tam niso toliko pobijali, so spremenili taktiko, ker so vmes le videli, da še ne bo konca vojne.

Potem na primer, kar so delali s Kocbekom, je bila tudi napaka, ker je le kazal precej odpora. Šele 28. februarja ali 1. marca ’4313 je izšla Dolomitska izjava; torej oni so rabili leto in pol, da so ga utišali in rekli, to je to, ne boš imel svoje stranke.

Vojaško gledano je bila zanje silno težka zima 44/45; to je bila poguba za partizane: stradali so, razcapani, lačni, žejni, ušivi; tega niso predvidevali oziroma domobranci smo imeli že takrat povsod okoli tudi po gozdovih oblast in niso mogli več toliko pleniti. O tem, da je bilo to nekaj groznega, mi je nekoč pravil Bučar, prav tako se da čutiti tudi v dnevniku Maksa Šnuderla. Zato tudi vedno rečem, da partizani te vojne niso dobili, oni so preživeli. Če bi šlo še malo naprej, bi jih domobranci vojaško onemogočili.

Potem npr. kakšne njihove notranje: po tistem desantu na Drvar maja ’44 je Maček dobil pooblastilo, da začne delati OZNO kot tisto komunistično silo, ki bo v prvih dneh revolucije morala tako ali drugače eliminirat vse nasprotnike. Tako je bila celo partija sama eno leto notranje sterorizirana. Kardelj ne, ker je bil direktno pri Titu ali pa na Visu, medtem ko so bili Kidrič in drugi že vsi odvisni od OZNE.

Te stvari so dokumentirane?

Vse, čisto vse, kar sem tukaj rekel. Od Mačka ima Godeša. Vojaške poraze ima Bučar osebno, pa tudi direktno iz dokumentov vem za omenjene reči. Denimo tisto o prezgodnjem pobijanju. O proletarskih brigadah je tudi dokumentirano. V Dokumentih ljudske revolucije najdete vse.

Kakšne možnosti je imela protikomunistična stran, kje so bile njene napake?

[Stran 063]

Zdešarjeve roke in njegov rožni venec

Slika 32. Zdešarjeve roke in njegov rožni venec Tamino Petelinšek

Ja, to je dobro vprašanje, jaz nisem tako mislil tudi v to smer, mi, protikomunistična stran smo imeli precej napak. Glejte, mi tega, kar oni pojmujejo pod besedo tehnika, enostavno nismo imeli. Na primer, da bi bili mi, kot sem prej rekel, vsaj malo pripravljeni na okupacijo. Nismo imeli svojih javk. Torej organiziranih ilegalnih povezav, ilegalnih tiskarn. Zakaj so pa oni lahko to imeli? Za širjenje svojih idejnih programov, za propagando pod okupacijo, to so bile silne akcije, grafiti ipd. Zakaj nismo mi prvi tega sprožili proti Italijanom? Prvi je bil listek za OF. Pa to bi lahko mi. Po drugi strani pa istočasno uradne dolžnosti, da gre Rožman k Grazioliju povedat svojo korektnost in svojo lojalnost; upravičeno, morda kakšno besedo malo preveč, ne kot trosijo laži o njem, ampak vendar. Enostavno ta pasivna rezistenca je bila malo vidna.

Glejte, kako je bilo to genialno, jaz tega ne bom nikoli pozabil: 1. december leta ’41 je bil praznik ujedinjenja Jugoslavije iz leta ’18, državni praznik v stari Jugoslaviji. In veste kaj naredijo komunisti? Oni proglasijo ta dan: od sedme do osme zvečer ne sme biti v Ljubljani nobenega Ljubljančana na cesti. Kaj je lažje, kot to narediti in ubogati. Ti se bojiš teh reči iz raznih ozirov. Pa je čisto uspelo. Potem so to še enkrat naredili, takrat pa smo mladci pa stražarji šli in vpili po ulicah. Glejte, kako je to genialno: demonstracija v tem, da ne demonstriraš, da je prazno, da so ulice prazne. In te reči so imeli oni izredno izdelane, ampak tega so se učili in obenem so take akcije poznali tudi iz svoje mednarodne prakse. Za nas je bila to novost, nov stil. Vse to bi lahko naredili mi, brez težav, pa bi bilo takoj majčkeno bolj jasno, kako se ne hodimo samo poklanjat Italijanom.

Ampak v vsaj eni podobni akciji vem, da ste bili udeleženi tudi vi.

Raznašal sem Svobodno Slovenijo, to je bil takratni ciklostil časopisa, ki še vedno izhaja. To smo imeli dobro izdelan sistem po rajonih. Mene je pri raznašanju tega kontroliral Miloš Kobal, upokojeni polkovnik UDBE, po[Stran 064] izobrazbi zdravnik psihiater, ki je še januarja lani predaval na fakulteti za kriminologijo in policijske vede. Imam dokument, ko Borut Miloš Kobal piše, da je Zdešarja videl, kako je aktovko nosil in jo odložil tam in tam. Spraševal se je, če je bila prazna pa take reči, in je potem poročal Rudiju Janhubi. Rudi Janhuba je bil pa tisti, ki je bil takoj po vojni urednik Slovenskega poročevalca in kasneje Dela. Saj smo delali to, saj smo tudi mi, ampak škoda, kaj vse bi še lahko.

Kam je izginil predvojni vpliv katolištva, znotraj katerega se pravzaprav ne bi smela zgoditi revolucija?

Glejte, te likvidacije, poboji, umori po cestah, to so šli od junija, julija ’41. Konec meseca je bilo že ne vem koliko, že kakih 40, 50 ljudi pobitih. Poslušajte, to je bil strah, mi smo se bali. Kam je šel vpliv … Čisto enostavno, to je bil strah pred terorističnimi fizičnimi likvidacijami. Pa še nečesa ne smemo pozabiti, kar se zelo premalo poudarja. Gre za naše vodilne, kot je bil kakšen Stare in ti na policiji: ti so bili v ilegali, vendar ne v eni, ampak v dveh ali pa celo v treh; bili so v ilegali pred komunisti, da jih ne bi dobili, pa streljali, pa tudi pred Italijani, ali celo pred Nemci, ker je bil Gestapo tudi med Italijani. Tako je težko delati. Medtem so se komunisti skrivali le pred okupatorjem, mi jih nismo streljali.

Poleg tega so bili oni ilegale vajeni?

Poleg tega pa so bili oni legalnega, pol legalnega in ilegalnega, kot sami to formulirajo, od vsega početka navajeni, študirali so to, se v tem vadili itn. Pa še nekaj je bilo, spet ena taka kritika, ki jo je treba premisliti, koliko je upravičena in koliko drži. Slovenci oz. večinske politične stranke do tedaj, da ne rečem še sedaj, nismo znali voditi države. Z vso administracijo, z vsemi svojimi uradi, z vsem, kar je treba, tudi s policijo, tega mi nismo bili navajeni. Zato nismo znali voditi države, ki bi s svojimi represivnimi ukrepi, kot danes rečejo, znala uspešno preprečiti začetke revolucionarnega terorizma partije. Država, kot je Francija z De Gaulom, je rešila problem s teroristi, ki so delali v interesu imperialistične Sovjetske zveze in proti narodnim interesom. Imam knjigo, ki opisuje, kako so v Švici dali 10 ali 15 švicarskih komunistov vohunov za SZ leta ’40 ali ’41 postreliti.

Zdaj pa povem nekaj, kar sem vedno znova slišal, ampak ne vem zagotovo, kaj vse je res. Vsekakor je res, da so leta 1942 vaške straže nekje na Dolenjskem dobile vse komunistično vodstvo skupaj. Vsi so bili tam Kidrič, Kardelj itd. Imeli so jih zajete menda v nekem določenem prostoru med dvema hišama ali tremi in so potem šli v Ljubljano vprašat, kaj naj naredijo, in je bil takrat vprašan menda dr. Lenček kot moralni teolog. In baje so rekli, da jih je treba spustiti. Take reči bi moralo rešiti vojaško sodišče v nekaj dneh.

Kako je bilo pa s krščanskimi socialisti, ki ste jih že omenjali?

Najprej bi rad povedal, da pri tej temi običajno vidimo samo Kocbeka. Vendar ne smemo pozabiti, da so bili krščanski socialisti pravzaprav politično sindikalno društvo, ki so prihajali iz krščanstva, iz solidarizma, pred prvo vojno. Počasi so se preimenovali v socialiste, v krščanske socialiste. Potem je papež Pij XI. leta ’31 v Quadragesimo anno jasno povedal, da je ta izraz krščanski socialist sam sebi nasprotujoč: ne more biti pravi socialist, kdor je pravi kristjan, ker pod socializmom danes razumemo to in to. Šlo je predvsem za vprašanje terminologije proti zmešnjavi v cerkvi, ne pa za nekaj končnega. Philippe Hussard, ki je bil sicer tudi sam krščanski socialist, je takrat, da bi ustregel papežu, začel govoriti o krščanskih aktivistih. Ampak naši so se šli še naprej svoje krščanske socialiste. Pomagal jim je pa pater Angelik Tominc, ljubljanski frančiškan, brat Romana Tominca. To je bila sindikalna organizacija katoliških krščanskih delavcev, ki so pa vedno bolj začeli simpatizirati z marksizmom. In vedno bolj so se približevali pravemu socializmu, dokler se niso leta ’40 dejansko totalno predali partiji na razpolago. Ampak o tem bom še govoril.

To gibanje je bilo torej ena plat. Kocbek je sicer na neki način spadal v ta krog, po drugi strani pa ni bil povezan s tem. Kocbek je bil samostojen fantast, ki je skušal iz čiste filozofije prehajati na konkretno, na narodno življenje, na socialno vprašanje in po tej poti se je začel bližati temu, kar so bili sindikalisti kot Fajfar in podobni, ki so izšli iz Krekove družine. Te reči so precej komplicirane in se nisem vanje poglabljal v potankosti. Pomembno se mi zdi poudariti, da ne gre samo za Kocbeka, ampak tudi za Fajfarja. Pozabljamo, kaj so dejansko bili krščanski[Stran 065] socialisti oziroma kaj niso več bili. Torej krščanski socialisti v svojem delavskem gibanju so se čutili vedno bolj ogrožene od tistih, ki niso zabredli v rdeče vode in ki so bili organizirani kot Slovenski združeni delavci ali nekaj takega14, ne vem več. Zato so leta ’40 rekli, da ne morejo več obstajati in je najboljše, da se grejo pogovarjat s komunisti. Tako so se junija tega leta brez vednosti svojega članstva šli v Laško pogovarjat s Kidričem in Leskovškom in se jim tam popolnoma predali, za sodelovanje brez pogojev. Namesto množični samomor neke stranke to imenujejo pravilna odločitev, apoteoza; da so dokončno dosegli svoj cilj.

Kolikšno politično silo so predstavljali?

Krščanski socialisti so bili precej močni in so v resnici tisti, ki so takrat cepili slovenski katolicizem. Vedno znova poslušamo tudi Franca M. Dolinarja, ki po mojem nima čisto pravih pojmov o razkolu med stražo in mladci. Ah, dajte no! Straža pa mladci smo se prepirali, tudi po neumnem, tu je marsikaj res. Ampak kar se tiče enotnosti celotnega katolištva v primeru takratne politične situacije, smo si bili popolnoma na jasnem, ni bilo nobene sence, absolutno nič. Razdor so vnesli krščanski socialisti in Kocbek in Fajfar, ki se predajo in prodajo partiji. Vse to, kar se tukaj pogovarjava, imam napisano, z datumi in vsem, s citati in podobno. Tako da vam bo lažje razumeti.

Dolinar je napisal, kako je bila Katoliška akcija bojevita in tako naprej. Čas je bil militanten, ne pozabite tega. To je bila Španija, v Evropi se je absolutno začelo zaostrovanje in del tega je bilo čutiti tudi v Sloveniji. Ampak nikoli nismo iz idejnega nasprotnika naredili svojega sovražnika. To je tisto, kar jaz vedno rečem, tu je bila meja in mi smo se je držali, komunisti se pa tega niso držali. Torej Straža pa Mladci, tudi če je bilo kaj neumnega, to ni pomenilo razcepa v katoliškem taboru. Na eni strani je bila katoliška stranka SLS, pa mladci pa stražarji, pa dekliški in fantovski odseki, na drugi pa krščanski socialisti, ki so bili številčno kar močni. Zanimivo pa je, da tisti pravi socialisti, ki jih je imel Jelenc in ki jih je bilo veliko manj, nikoli niso nič cenili komunistov in so tudi nastopili proti njim. Krščanski socialisti pa so se pustili »pocuzati« v partijske celice.

Janez Stanovnik je bil tudi zraven, kaj ne?

Ne, ta je bil v SLS.

Mislim tega, ki je še živ.

Aja, tega! No, ta, na katerega sem jaz mislil, je pa, mislim, njegov oče ali pa stric.15 Zanj se je zanimal Kardelj iz Moskve, češ zakaj ga ne obdelate, da bo prišel počasi k nam in bi začel v SLS minirati.

Ampak ta mlajši pa je bil krščanski socialist?

Ta je pa tudi bil v začetku ene vrste krščanski socialist, sicer pa je že kot gimnazijec zašel v komunizem. Ampak tisti starejši Stanovnik je znan, ker je cepil SLS. Krščanski socialisti so cepili krščansko delavstvo, Šolar in Kocbek pa intelektualce.

Najbolj presenetljivo pa je to, da je na drugi strani pravi socialist, dr. Jelenc, ki je umrl v Argentini, prispeval najboljšo kratko definicijo komunizma: to je organizirano zlo.

To se pravi, da je to spet dokaz za to, da je šla v emigracijo takorekoč cela demokratična paleta.

Vsa paleta, vsa demokratična je šla. Da.

Liberalci …

Da, seveda, liberalci tako ali tako, tudi ta socialist, ki jih niti ni bilo toliko, ampak so šli.

To je treba poudariti, ker se vedno govori, kot da je bila povojna diaspora neki ozki politični …

Ne, ne, ne, vsa paleta, vsa demokratična, liberalci, klerikalci, socialisti. Ampak krščanski socialisti in Kocbek s svojo kulturno sekcijo so začeli padati noter in postajali vse bolj rdeči, čim globlje so jih komunisti potegnili vase.

[Stran 066]

6. Slovenske teme

6.1. Kaj je totalitarizem in kako je do njega prišlo

Avtor: Justin Stanovnik

6.1.1. Nekaj pogledov in nekaj poti

Drugo in mogoče zadnje slovensko razpotje:

Janšev recept: Najprej resnica o preteklosti in sprava na osnovi te resnice. In potem neobremenjen pogled v prihodnost. To je tako vse, da ni zunaj tega nič.

Novinarjevo vprašanje: Ali nimate vsega dovolj? Ali kdaj pomislite na odhod?

Janez Janša: Če bi to storil, bi dal prav tistim, ki so zlorabili številne institucije slovenske države za obračun s politično konkurenco. Na tisti točki se začne vdaja. Tam je konec upanja. Kaj šele upanja na boljšo prihodnost.

Luka Mesec (Citira – ponovno in ponovno – Alberta Einsteina): »Norost je delati vedno isto stvar in pričakovati drugačen rezultat.«

Komentar: Postboljševiške socialistične skupine (sodeč po njenem radikalnem slovarju ZL gravitira v to smer) si v svoji retoriki dajo veliko opraviti z »demokratičnim socializmom«. A socializem, ki so ga ljudje s tega idejnega pola kdaj postavili, ni bil nikoli »demokratičen« (zunaj zapovedanega slovarja seveda). Prej ali slej so morali – ali pa so to uvideli že pred svojo stvariteljsko gesto – narediti prostor za kak »centralni komitet«. Ali, kakor se je izrazil Václav Havel, ruski socializem ni postal totalitaren, kljub temu, da je bil socialističen, ampak zato, ker je socialističen.

Totalitarizem je, če ga hočemo locirati v njegovem polnem razmahu, stvar 20. stoletja. Z njegovim imenom nimamo Slovenci nič; nekoliko več so si nekateri med njimi dali opraviti s tem, kaj naj bi pomenil; še več pa vemo o njem iz svoje izkušnje, manj tisti, ki so z njimi kolaborirali, več – mnogo preveč pa tisti, ki nas je prisilil v spopad s seboj.

Že v uvodu bi morali povedati, kateri ljudje so v njem zagledali uporabno plovilo za svojo avanturo v času, ki bo njim samim in – kakor so tudi verjeli – ljudem v celoti omogočil najlepšo in najbolj varno izvedbo te avanture. V zvezi s tem ne bi bilo odveč, če bi opazili in registrirali ne nezanimivo okoliščino, ali nam je ta politični instrument prišel v roke sam po sebi ali pa so se vsaj nekateri od nas zanj nemalo trudili in so imeli potem nekoliko več besede, kaj in kako z njim. Pravzaprav bi morali reči, edino besedo. Naj torej začnemo.

Totalitarizem je družbeni in politični sistem, ki ga še najlaže in najkrajše opišemo, če pokažemo na njegovo nasprotje, ki je demokracija. Demokracija ja naraven red. Zakaj pravimo naraven? Zato, ker ga sestavljajo stvari, kakršne so po naravi. Kristjani bi lahko rekli, kakršne so prišle iz božjih rok. Studenec je studenec, reka je reka, mati je mati, človek je človek in država, država. Morda katera od teh reči – ali pa tudi večina ali celo vse – ne dajejo te podobe, a vendar ima vsaka od stvari ali bitij v sebi prvine, ki jih ustvarjalne sile v družbi vzamejo za izhodišče svojih obnovitvenih prizadevanj. Če so te ustvarjalne sile narejene iz snovi, ki zmore razumeti ukaze za taka prizadevanja, seveda.

Gotovo ste že začutili, da bi človeku v tej vlogi še najbolj pristajala beseda pastir. Kar ponovimo še enkrat: človek je, kadar je človek, pastir.

Ena beseda je torej politika, visoka in plemenita beseda, ki jo uporablja človek, kolikor ni nič drugega kot človek. Druga beseda je pa manipulacija. Manipulacija pomeni v slovenščini dobesedno »v rokah vrteti«, »v rokah prekladati«. Neko stvar ali pa tudi nekega človeka prestavljati in preusmerjati tako dolgo, dokler ni v položaju, v katerem ga hočeš imeti. Nič pri tem ne misliš, kakšen je prišel »iz božjih rok«, ampak misliš samo na to, kako ali kakšnega ga hočeš imeti. V takem primeru se nikakor ne moreš imeti za pastirja, postal si manipulator. Včasih – tudi to bi bilo tu treba omeniti – pa poslušaš kako govorjenje ali pa opazuješ kako delovanje, ki bi hotelo veljati za politiko, ti pa, tudi če temu pritrjuješ, veš, da je vse to manipulacija. Tudi to je dobro vedeti.

Da se vrnem na začetek: govorimo o totalitarizmu. V dvajsetem stoletju je zaradi druge svetovne vojne tudi nas zadelo to, kar nismo nikoli pričakovali: totalitarizem. Mislili smo, da se kaj podobnega z nami ne more, pa tudi ne sme zgoditi. Naše politično mišljenje in življenje ni bilo takšno, da bi se katero od obojega moglo spremeniti v totalno manipulacijo. »Po perverzni logiki slučaja«, kakor je bilo nekje rečeno, pa je tako naneslo, da so našo domovino napadli vsi trije totalitarizmi,[Stran 067] ki so se opredmetili v Evropi: nacizem, fašizem in boljševizem. Slovenci smo bili preko naših predstavnikov v londonski vladi v antitolitarnem vojnem in političnem zavezništvu. Še pred koncem septembra 1941 je Atlantsko listino podpisala tudi Sovjetska zveza in tako, čeprav totalitarna, postala del zahodnega zavezništva. Položaj je bil sedaj tak, da sta bila fašizem in nacizem že v Sloveniji, prišla sta z invazijo italijanskih in nemških čet 6. aprila. Toda dokler je bila SZ vezana na pogodbo, ki jo je bila sklenila s Hitlerjevo Nemčijo in skupaj z njo napadla Poljsko in baltske države, slovenska boljševiška ekspozitura Italijanov in Nemcev ni obremenjevala s »fašizmom« in »nacizmom«, ampak se je udobno zadovoljevala z »imperialističnimi osvajalci«.

Po 22. juniju 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo in totalitarnega zavezništva med nacizmom in boljševizmom ni bilo treba več upoštevati, pa je slovensko boljševiško vodstvo čutilo, da lahko začne z uresničevanjem svojih sanj. Vedeli so namreč ti ljudje, da v narodu, ki je preko krščanstva tako trdno povezan z izvorno evropsko mislijo, dolgo ali pa nikoli ne bodo mogli uresničiti svojega družbenega projekta, ki zahteva tako nenaravno preoblikovanje človeka in tako neznosni ritual krvi in nasilja. Razen v vojni! Razen v vojni.

Vedeli so, da se nikoli ne bodo ideološko udejanili, če bodo zamudili vojno. Ta gotovost je bila med njimi tako trdna, da je v stanju – bolj kot vse drugo – razložiti njihovo skrajno intenzivnost, pa tudi njihovo »nečloveško nečlovečnost«, če uporabimo izraz, ki ga je za svoje ljudi uporabljal Himmler.

Kakšen obračun so morali boljševiki opraviti s seboj, nekoliko razumemo, če se zavemo, da je njihova strategija zahtevala nič manj kot napad na lasten narod. A, še prej, ne smemo pozabiti, da se poleg vsega tu nahajamo v nekem drugem svetu. Kakšen je ta svet bil, nam utegne nekoliko približati svetloba nekega stavka, ki ga je izrekel Moša Pijade na 3. plenumu CK ZKJ med partijsko razpravo o Djilasu. Rekel je: »Jaz nisem svoboden človek, mislim pa, da sem komunist.« Ta stavek nam pravzaprav pove več, kot ta trenutek potrebujemo. Pove nam, da komunistom ni bilo treba delati obračunov s seboj pred vsakim nenaravnim dejanjem, ki je bil pred njimi, ampak da je vsak od njih že zdavnaj naredil to s seboj, enkrat za vselej. Ker ni dvoma, da je bil začetni obračun notranja stvar vsakega posebej, tu ne bomo razglabljali, kateri obredni skupni trenutek je bil najbolj primeren za ta odločilni poseg vase.

Naj bo že kakorkoli, boljševiki so naredili načrt, kako tirati narod v zanko, iz katere ne bo rešitve. Kdo konkretno je izdelal ta načrt, ni gotovo, mogoče je to odkril kak zgodovinar, a okoliščine tudi tu kažejo v neko smer. Dr. Vida Deželak navaja neko Kardeljevo misel, ki jo je – ponovil, verjetno – na nekem tečaju v začetku leta 1944 v Kočevskem rogu: »Vojna mora nujno voditi reakcijo do tega, da se bo razkrinkala kot izdajalska.« Reakcijo – demokratsko večino slovenske družbe – je treba prisiliti, da bo od Italijanov zahtevala orožje. Eksplicitno povedano: z umetno povzročenim terorjem pognati nemočno prebivalstvo k Italijanom po orožje za obrambo svojega življenja. Kako lahko, kako preprosto, kako pokvarjeno, kako protinaravno. Dobro leto je trajal ta teror, 900 ljudi je bilo zverinsko pobitih (med umori so se dogajale »grde reči« kot se je izrazil eden slovenskih zgodovinarjev). Pismo z odgovarjajočo vsebino je Edvard Kardelj konec novembra 1942 pisal generalu Jaki Avšiču v Dolomite. V njem je vzpodbujal generala, naj pri terorju vztrajajo, da bodo ljudje še naprej prisiljeni braniti sebe in svoje reči z italijanskim orožjem, da si ne bodo česa izmišljali in končno pokvarili tako čudovite igre. Če jih bodo komunisti varovali pred tem in partizani držali v tem, kar so sedaj, jih bodo uničili Angleži in Američani, ko bodo prišli – njihovi tako težko pričakovani zavezniki! Kardelj je končal svoje pismo z dodatnim argumentom: sedaj je treba opraviti tisto delo, ki ga je treba opraviti, da bi nam bili lažji jutrišnji dnevi«. Tako so Slovenci Slovence naredili za izdajalce.

Ena od slovenskih scen:

Jehuda Bauer, po besedah dr. Ota Lutharja moralna avtoriteta, zlasti v vprašanjih rasizma, antisemitizma in holokavsta, je v intervjuju, objavljenem v Delu 16. 8. 2014, na Lutharjevo vprašanje, kaj je treba reči na dejstvo, da je bilo pomorjenih na tisoče slovenskih protikomunističnih bojevnikov, odgovoril, da pri tem lahko naredi vzporednico z Zahodom, recimo z Norveško. Kot smo v tem besedilu že povedali, so bili vaški stražarji in slovenski domobranci v najbolj resničnem pomenu besede vojaki slovenske narodne vojske. Izšli so, za njegovo obrambo, neposredno iz slovenskega naroda. Spričo okoliščine, da je bila druga svetovna vojna evropska državljanska vojna med totalitarizmi in demokracijo, so se bojevali za Slovenijo in za Evropo. Ko jih rešimo navlake časa, se zasveti ta resnica. In kaj so za to dobili? Poglejte malo okoli sebe! Docent dr. Oto Luthar ve ali pa bi moral vedeti, kdo so bili vaški stražarji in kdo so bili domobranci[Stran 068] in kdo so bili člani nacistične stranke Nasjonal samling in Vidkun Quisling, in vendar je molčal, ko je pred njim nekdo delal enačaj med enimi in drugimi!

V zgornjih stavkih smo v nekaj potezah skušali prikazati drugi del velike boljševiške manipulacije s slovenskim narodom. Naj dostavimo še dva stavka – zaradi pomanjkanja časa in prostora – o tem, kako je potekal prvi del. Umori so se kot temeljna prvina boljševiškega projekta začeli že proti koncu leta 1941, spomladi naslednje leto pa so postajali vedno pogostejši in se zgostili v višek maja in junija, ko ljudje niso mogli več prenašati groze, ki je ob večerih legala na njihove vasi in njihove doline, zlasti po tistem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani. To je bil čas, ko so slovenski boljševiki uporabili vse svoje sile za uresničitev naročila, ki se je plazilo po gozdovih in grapah: »Naredite, da se bodo ljudje bali!« In ljudje, ker so pač bili ljudje, so se bali – tako zelo, da so orožje za svojo obrambo vzeli tem, kjer ga sicer nikakor niso hoteli. To so storili šele potem, ko je število tako pobitih – v prvinskem pomenu te besede – doseglo skoraj tisoč. Takšno je bilo stanje po prvem delu te velike manipulacije – ki je še danes, po sedemdesetih, letih ne moremo in ne moremo razumeti.

To je ena stvar. Druga pa govori o tem, zakaj je toliko ljudi bilo pripravljenih sodelovati pri tej nepojmljivi zgodbi. Zgodbi, ki je tako neznosna, kot je njen naslov: »Zaplemba naroda.« Omenili, zaradi pomanjkanja prostora in časa res samo omenili, jo bomo zato, ker hkrati povzema in ilustrira témo, ki se ji posvečamo. Kaj pa je totalitarizem, če ne zaplemba naroda ali polastitev naroda. V tem modusu so slovenski boljševiki v svoji domovini dosegli totalitarno oblast – tudi v kostumih ideoloških božjepotnikov! A kakor sem obljubil: skušal bom biti kratek.

Dokument, ki sem ga jaz uporabil za izhodišče, se glasi Odlok slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda. Izdelan in sprejet je bil ta Odlok 16. septembra 1941 s strani SNOO, v katerega se je – morda prav za te potrebe – spremenil Vrhovni plenum OF.

Omenil bom nekatere od tistih prvin tega Odloka, ki kažejo na politični značaj in politične cilje njegovih avtorjev.

Odlok najprej uvede pojem »izdajalca«. Potem ko odloči, da se »izdajalci« kaznujejo s smrtjo, pove še, kdo spada v to kategorijo. To so tisti, »ki zaradi svoje ali sebične skupinske koristi zbirajo in odvajajo narodne sile za borbo proti osvoboditvi slovenskega naroda ali nudi za tako borbo pomoč s kakršnimikoli sredstvi.

Komentar tega odstavka pojasnjuje, »da se smrtna kazen razteza na vsakogar, ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz Narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom Osvobodilne fronte.« V nadaljevanju pa se Odlok posveti vprašanju sodstva. Tu določa, da to področje izvajajo posebna sodišča; da morajo biti nadalje postopki nagli, ustni in tajni; da osebno zaslišanje krivca ni potrebno; da pritožbe ne pridejo v poštev; da se kazen izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih določa sodišče.«

Vsakdo, ki prebere ta »pravna načela«, ve, da »sodnik«, ki se po njih ravna, lahko obsodi na smrt vsakogar, za katerega se je odločil bodisi sam bodisi ljudje, ki s takim sodnikom razpolagajo. Totalitarizem v Sloveniji ni zavladal šele maja 1945, ampak že 18. septembra 1941, če vse premislimo pa že prej.

Slovenski boljševiki, ki so s pobijanjem Slovencev – morali bi pravzaprav reči slovenskih katoličanov – na rafiniran način hoteli doseči dva cilja: da bi jih prvič odstranili in tako že sedaj poskrbeli, kakor se je izrazil Edvard Kardelj, da bi bili jutrišnji dnevi lažji, obenem pa jih kompromitirali pri zaveznikih s tem, da bi jih prisilili, da bi se branili z italijanskim orožjem in da bi se zato nad njimi maščevali tudi zavezniki, morda že takoj, prav gotovo pa ob koncu vojne. Tako so slovenski boljševiki ustvarili položaj, na katerega so se slovenski katoličani odzvali tako, kakor je tak položaj razumel šesti predsednik države Izrael Begin, ki je nekoč rekel: »Judje ne smejo biti nikoli več pasivne žrtve.« To pripombo imamo lahko za svojevrstno podporo slovenskemu odporu proti boljševiškemu totalitarizmu.

Ko skušamo nekoliko razumeti, kako je bilo mogoče, da so boljševiki moralno tako neselektivno izdelovali svoja sredstva za vzpon na oblast in potem, ko se je vzpon začel, natanko tako neselektivno izbirali med tistimi, ki jih je prinašal čas, bi bili nemalo veseli, če bi kje naleteli na knjigo, ki bi nas o tem poučila. Toda – mogoče bo kdo rekel, da je ta misel malce predrzna in prehitra – dvomim, da boste tako knjigo našli, v obliki, v kakršni bi si jo človek želel. Ne bom tega skušal razlagati, a to je mogoče razložiti samo s hipotezo, da ne obstaja človek, ki bi zmogel razumljivo predstaviti vso zapletenost in protislovnost boljševiškega kompleksa.

Njihovo zagonetno bit je mogoče vsaj nakazati z dejstvom, da so v zgodovini, vsaj do sedaj,[Stran 069] vse revolucije dobili, po revoluciji pa vse države izgubili. Ta ugotovitev nas postavlja v neko atmosfero, kjer ne vlada več samo tema, svetlobe pa v njej tudi ni toliko, da bi lahko rekli, da smo kaj razbrali in razumeli. Še največ jasnosti se bo razlilo po vas, če boste prebrali kakšno genialno pripoved, recimo Bese, roman ruskega pisatelja Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. Ko ga boste odložili, boste imeli občutek, da se nahajate v nekem svetu, ki je sicer umišljen, obenem, na neki način, pa zelo zelo resničen – in vam že dolgo znan. Kako pa, da je tak svet sploh mogoč, pa še vedno ne boste vedeli!

Toda kljub povedanemu ni mogoče reči, da boljševiki niso imeli stičnih točk z evropsko zgodovino. Tudi sami – predvsem pa Rusi – so se pogosto sklicevali na francoske jakobince.

Kot pravi zgodovinar Johathan Israel v svoji zajetni knjigi (Revolutionary Ideas – The Rights of Man to Robespierre) je francosko revolucijo mogoče razložiti predvsem z radikalnostjo francoskega razsvetljenstva. Spričo te zveze omagajo vse druge. V tem duhu je osrednje mesto dobila in tam svetila beseda védeti. V prvi polovici 18. stoletja so se po Franciji začele širiti družbe za mišljenje (sociétés de pensée) in leta 1793, na višku jakobinske diktature, dosegle število 2000. Nastajalo je nekaj, kar je bilo vedno bolj podobno poznejši Partiji. Besedi védeti, misliti sta postali nosilki novega družbenega samozavedanja. Važno pa je bilo predvsem to, da je duh, ki je žarel iz teh dveh besedi, zlasti po izbruhu revolucije, dobival vedno bolj protikrščanski značaj. Pisatelj Ghita Ionescu (Politics and the Pursuit of Happiness) pravi, da sta od treh revolucij angleška in ameriška ostali v krščanskem političnem konceptu, francoska pa je bila v jedru svoje biti pritikrščanska. Potem pa navedel še radikalnega zgodovinarja revolucije J. Micheleta, ki je to opažanje takole izrazil: »Na prizorišču vidim samo dve dejstvi, dve načeli, dva igralca in dve osebi: krščanstvo in revolucijo.« Podobno je mislil zgodovinar in politik Alexis de Tocqueville, ki je isto občutje opisal takole: »V vseh velikih revolucijah pred francosko so ali napadali zakone, prepričanja ljudi pa spoštovali; ali pa tisti, ki so tolkli po religiji, niso izzivali civilnih norm. Toda v francoski revoluciji so bili verski predpisi odpravljeni skupaj s civilnimi zakoni. Človekov duh je v celoti izgubil ravnotežje.«

Še bolje – klasično, bi morali reči, ali pa celo nesmrtno in nedosegljivo – pa je Tocqueville, potem ko se je nekega dne cel dan mučil s pojmom francoske revolucije, njeno neulovljivost zvečer takole izrazil v pismu nekemu prijatelju:

»Poleg tega je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije, toda neumirjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih družbenih nemirih minulih stoletij. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmerom smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od vsega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih dejanjih nekaj nerazloženega. Čutim, kje je ta neznani predmet, toda trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga prekriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča bodisi da bi se ga zares dotaknil bodisi da bi ga videl.«

Kako smo že rekli? Nedosegljivo, ganljivo, resnično!

Takšno je stanje Slovenije po njenem 20. stoletju – tudi če ga preletiš na hitrico, kakor smo to storili mi – da stopi vate misel, ki obeta, da te potem, ko si jo sprejel, ne bo več zapustila: vse, kar se je z nami dogajalo, kvantum bolečine, ki je pustošil po nas, po vsem, za kar že imamo imena in povsem po vsem, za kar še nimamo imen, vse se čisti in zbira v eno občutje, ki ni iz naše volje narejeno, ampak dano, po sebi in od sebe: po vsem tem bi morali biti boljši ljudje. Tako prvinsko je to občutje, da takoj vemo že tudi, zakaj nismo boljši ljudje. Da je to zato, ker v nas še ni naravnega spoštovanja do resnice in ker še vedno lahko hodimo brez sočutja mimo tuje bolečine. Toda Slovenija! Slovenija!

Ali še nismo slišali (ali brali) Prešernovega nagrajenca, da slovenska državljanska vojna še ni končana, »pri čemer je kriva trdovratnost na obeh straneh«. Kaj boste rekli ob tem? In ali se spomnite spoznanja novinarja, ki se glasi: »Sprava ni možna brez simetrije.« Kaj naj Slovenci počnejo s to modrostjo? In ali za dr. Boža Repeta lahko z gotovostjo trdite, da se posluša, ko pravi: »Z uvedbo večstrankarske demokracije je nastopila možnost, da bi se Katoliška cerkev postavila na drugačne temelje.« Res, kje smo? Ali ne bi predvsem od[Stran 070] totalitarne in totalitaristične Partije pričakovali, da se postavi na nove temelje?

In ali se je že oglasil kdo z vrha slovenske elite in hotel vedeti, kako da še nimamo filma o Hudi jami in Kočevskem rogu. In ali je katera slovenska violina že ujela jok katere od mater, ki so ji povedali, da sina ne bo več videla. Ali je od tristo pesnikov že kdo napisal pesem o tem? Ali, če se temu ne čudimo – sploh še smemo čemu čuditi? In ali ste se že kdaj ustavili ob Eliotovi sintagmi »mrtva civilizacija«? Ali razumetje določenih temeljnih reči ni pogoj razumetja vseh drugih? Ali to ni pogoj, da sploh kaj razumeš? Kaj pa, če bo nekoč – čez deset, čez sto, čet petsto let tako, da ničesar več ne bomo razumeli. Kakšen pa je človek, ki moramo zanj reči, da ničesar ne razume? Ali je mogoče živeti z njim v eni hiši?

Eliot nekje opozarja, da se zdi, kakor da nikogar ne skrbi, kakšne posledice bo z naraščanjem sekularizacije in laicizacije za družbo imela odsotnost biblijskega in evangelijskega slovarja iz skupne zavesti. Kako bosta razumljena človek in svet in njuno soobstajanje? Ali bodo nekoč prišli časi, ko nihče več ne bo razumel Kasandre, ko bo po samotnih ulicah kričala, kaj grozi mestu? Stanje, v katerem se je znašla Slovenija, je bistveno takšno, da je treba začeti izdelovati novega. Za to preresno in preodgovorno delo pa se bo treba odločiti za odprt jezik. Če narod nekaj desetletij ali nekaj stoletij ne govori svojega jezika – tu ne mislimo na fonetiko, ampak na misel – potem bodo nastopile posledice, katerih daljnosežnost težko razumemo, če se ne zatečemo k tvegani podobi mutacije. Slovenci smo v dvajsetem stoletju to doživeli, da so nas – da se na kratko izrazim – izgnali iz zgodovine v ideologijo. Ideologija je prostor obvladanega človeka. Splačalo bi se dobro poslušati agente novega družinskega zakona. Kaj mislite, kateri zakon dela družbo bolj obvladljivo, zakon med možem in ženo – med moškim in žensko – ali zakon v homoseksualni maniri? Gre za stvari, ki so lahko usodne zato, ker njihova uvedba vsebuje tudi besedo prepozno. Na vsak način moramo, dokler je še čas, najti pot nazaj v zgodovino.

6.1.2. Dodatek 1

Nazadnje nam ostajajo razna vprašanja, ki jih boljševiški pojav postavlja, da nanje odgovori, pred vso Evropo. Tistih nekaj črt, ki smo jih v tem besedilu zarisali zato, da bi nakazali slovenske razmere, pa bodo, upamo, prebudile slovenski zgodovinski spomin. Vendar bi okvirno nič ne škodilo, če bi se za začetek vsaj bežno srečali s kakim prizorom, kako se je s temi nalogami srečevala širša Evropa, na primer Nemčija s svojim nacizmom.

Kot vodilo si lahko vzamemo iz dvanajstih predavanj sestavljeno knjigo Jürgena Habermasa Filozofski diskurz moderne, v kateri je peto poglavje šestega predavanja posvečeno naši temi. Svoje misli je Habermas izrazil s kritičnim prikazom sicer slavnega filozofa 20. stoletja Martina Heideggerja. Zanj je znano, da je postal prvi nacionalsocialistični rektor univerze v Freiburgu in glasni propagator možnosti, ki jih nacizem nudi nemški univerzi. Toda, pripominja ob tem Habermas, Heideggerjevo javno priznanje Adolfa Hitlerja in njegove nacistične države na predvolilnem zborovanju »nemške znanosti« v Leipzigu 11. novembra 1933 ni tista reč, ki bi jo potomci morali kritizirati, češ da nihče ne more vedeti, če v enakem položaju ne bi sam naredil podobne napake. Kar človeka spravi v resnično nejevoljo, je nepripravljenost in nesposobnost tega filozofa, da bi po koncu nacionalsocialističnega režima z enim samim stavkom priznal politično tako usodno zablodo. Namesto tega pa Heidegger v skladu s svojo filozofijo oznanja načelo, da niso krivi storilci, ampak žrtve. Če namreč človek že išče krivce in po krivdi meri ljudi, ali ne obstaja tudi krivda umanjkanja? Tisti, ki so bili že tedaj – leta 1933 – tako preroško obdarjeni, da so že tedaj vse videli prihajati tako, kakor je pozneje v resnici prišlo – tako pameten jaz nisem bil, pripominja Heidegger – zakaj so skoraj deset let čakali, da so končno nastopili proti tolikšni nesreči? Zakaj niso že 1933 tisti, ki so mislili, da vedo, zakaj niso tedaj ravno ti spregovorili in vse že na začetku obrnili v pravo smer?« Ali niso slovenski katoličani naredili natanko to? A tu moramo takoj postaviti še eno vprašanje: Kdo je kriv, da nam ni uspelo »vsega obrniti v pravo smer«?

Kar človeka iritira tu, nadaljuje Habermas, je to, da odriva krivdo raz sebe človek, ki si je potem, ko je vse minilo, dal izpisati »Persilschein«, posebno izkaznico, ki je njegovo opcijo za fašizem opravičila v stilu kakega osebnega tajnika, v meri kake univerzitetne intrige.

Kakor je Heidegger za sprejetje rektorata in temu sledečih spornih gest krivdo obesil na »metafizično stanje znanosti«, tako je odrival proč od sebe kot empirične osebe tudi svoja ostala ravnanja in izjave in jih pripisoval »ničemur odgovorni usodi« (str. 184–185).

[Stran 071]

Ob tem čutim, da sem dolžan naslednjo pripombo: Martin Heidegger je svoj del navedenega besedila skiciral že leta 1945, objavil pa ga je prvič šele njegov sin leta 1983.

Upam, da je zgornje besedilo v kakem bralcu prebudilo nemalo vprašanj, ki bi jih post festum lahko postavil tudi kakemu Slovencu ali pa komu drugemu. Da bi pokazal, kaj s tem mislim, bom enega postavil sam. Ali so slovenski boljševiki – ne samo vodilni – vedeli, kakšno Slovenijo bodo, sledeč sovjetskim vzorom, uprizorili v Sloveniji in naložili Slovencem, da jo prenašajo in uresničujejo? Ali so Kardelj, Kidrič in Maček etc., etc. kaj vedeli o tem? Ali so vedeli, da je zadnjih par let pred vojno Stalin dal odpeljati v Gulag dnevno po pet ali deset tisoč ljudi? Da so med Stalinovim čiščenjem političnega in partijskega vrha izginevali ljudje z imeni, kot so Buharin, Kamenjev, Zinovjev. In Trocki, ki ga je, bolnega, po desetih letih v Mehiki dosegla gospodarjeva roka. S takimi dejstvi v očeh so Slovenci čakali, da začnejo graditi boljševiško pristavo na eni od meja sovjetskega imperija.

6.1.3. Dodatek 2

Boljševiški poseg v slovensko zgodovino, po tem, kako je potekal in kako se je uveljavljal, postavlja zahtevo, da ga razumemo in da vemo, kaj ga je gnalo; predvsem in v prvi vrsti pa to, zakaj se je toliko Slovencev odločilo, da mu bodo ponudili svoje sposobnosti, kakršnekoli je že kdo imel. Slovenska priskočljivost je bila tako nenavadna, da jo moramo imeti za eno najbolj izpostavljenih in ogroženih mest narodovega korpusa. Vsakdo, ki mu bodo te vrstice prišle v roke, naj se čuti naprošenega – ne nagovorjenega, naprošenega – da se pridruži zboru tistih, ki bodo zahtevali od narodove elite, da poišče in precizira odgovore na ta vprašanja.

Zadnje čase smo cele dneve poslušali državnozborske debate med predlagatelji in zagovorniki novega zakonika o družinskih skupnostih in njegovimi nasprotniki. Šlo je za eno od odločilnih besedil, s katerimi država razglaša, kaj si misli o življenju in človeku – o stvareh torej, ki so v zadnji analizi zunaj njenega dometa.

Retorika levice, zavedajoč se večinske posesti v najvišji državni zakonodajalski ustanovi, ni izstopala iz norm, običajnih in politicis. Njeni nasprotniki pa niso mogli skriti, da jih žene velika skrb. Iz njih je govoril spomin. Niso še pozabili, v kakšno gorje je prokomunistična levica enkrat že pognala svoj narod. Čutili so moč in nemoč: moč svojega argumenta in nemoč po genocidu, v katerem so iz naroda iztekle najboljše moči.

6.1.4. Dodatek 3

Msgr. Rudolf Klinec ima v svojih Dnevniških zapisih tudi nekaj mest, ki nam govorijo, da imamo na tej poti nazaj v zgodovino veliko podporo. Na primere tale:

(Ko gospod monsinjor izve, da so Britanci izročili domobrance boljševikom, zapiše tele pretresljive besede):

»Ne preostaja nam drugo, kot da se vržemo pred Bogom na kolena in ječimo v solzah: O Bog, zakaj si to dopustil? Naj bo njihova kri odkupnina za vse grehe slovenskega ljudstva. Toliko smo molili!«

Nato se takoj popravi:

»Ne, ne ni tako! Bog nas posebej ljubi. Bog nas hoče poplačati za našo vernost. zato nas je naredil za narod soodrešujočih, zato nam je dal največje odlikovanje: svetnike, mučence! Kri teh mučencev je največje zagotovilo naše prihodnosti.«

6.1.5. Dodatek 4

V Borcu 1973 je dr. Cene Logar objavil svoje spomine na »osvobodilni boj v Dolomitih« – v tem dodatku objavljamo prvi in predzadnji odstavek teh spominov (str. 363–477).

Opisati hočem po spominu narodnoosvobodilni boj, predvsem v enem izmed rajonov vrhniškega okrožja, v horjulskem rajonu. Tu sem 1941 leta ustanovil prvo organizacijo Osvobodilne fronte in prvo partijsko organizacijo, katerih sekretar sem bil vse do svojega odhoda iz Dolomitov aprila 1943. leta. Področje vrhniškega rajona je obdelal že Karel Grabeljšek v knjigi Vrhnika in okolica v boju za svobodo. Opis horjulskega rajona bo dal osvetlitve tudi o vrhniškem rajonu.

Niti boj niti žrtve, ki so jih v toliki meri dali Dolomiti za osvoboditev, pa niso bile zaman. Ne da so prispevale častno samo k naši osvoboditvi, pač pa, in to predvsem, je ta boj visoko dvignil zavest teh ljudi: danes tem ljudem ne more več vsakdo ponujati rog za srečo, kot so to delali pred vojno klerikalci in liberalci; gledanje na svet in življenje se je pri teh ljudeh ravno v tem boju visoko dvignilo: na življenje in politiko ne gledajo več skozi religiozna očala, pač pa skozi realne interese. Danes ti ljudje ne bi več umirali za Kristusa kralja in za boga, za vero. Tudi to je uspeh tega boja.

[Stran 072]

6.2. Nevarnosti, ki hodijo z nami in za nami

Avtor: Justin Stanovnik

6.2.1. Zgodovina ruskega socializma (1917–1991)

1. V nepopolnem svetu se Utopija rojeva vedno znova in neumno bi bilo misliti, da je zato, ker se je največja Utopija sedanjega časa končala s katastrofo, z utopično politiko kot tako za zmeraj konec.

2. Morda pa je vseeno le tako, da je zadnja velika sovjetska katastrofa dokončno definirala ekstremno obliko utopistične nevarnosti in nas tako cepila proti nadaljnjim avanturam te vrste.

3. Toda, kdo ve? Leninski pojav, ki ni imel česa podobnega v preteklosti, se je mogoče pojavil zaradi svetovne krize (1914–1918), ki tudi ni imela predhodnika v zgodovini. Vsaka analogna svetovna kriza utegne torej ponovno pognati speče socialistične programe v smeri maksimalnih rešitev, v skušnjavo z absolutno oblastjo, doseči absolutne smotre. Dokler bo obstajala utopična ambicija socializma, bo vedno nosila dvojni obraz: služiti kot potrebno želo za izboljšanje večno nepopolnega sveta, obenem pa bo nudila skušnjavo s silo nadomestiti ta svet z dozdevno popolnim svetom. In šele perverzni um slučaja, kot se je izrazil neki pisatelj, bo pokazal, tako kot je v preteklosti, kako se bo tekmovalnost te konkurenčne logike na koncu iztekla in končala.

(Martin Malia, Zgodovina ruskega socializma (1917–1991), str. 520)

6.2.2.

Ilustracijo k zgornjemu razmisleku (metafizika odrešitve – zgodovina in utopija) nam nudi trenutni slovenski državni zbor. Tam nam vodja poslanske skupine ZL večkrat postreže z Einsteinovo modrostjo, da »je norost delati vedno isto stvar in pričakovati drugačne rezultate«. Njegova ljubezen, »demokratični socializem«, pa je tudi vedno znova dokazal, da ne more biti »demokratičen«, ampak da nujno potrebuje kak »centralni komite«, a Luka Mesec še vedno ignorira Einsteinovo svarilo in kaže resen namen, da bo takemu socializmu pomagal, da se uresniči.

Sem spada tudi ugotovitev nekega vzhodnoevropskega disidenta, ki je med drugim povedal tole: »Ruski socializem ni postal totalitaren, kljub temu da je bil socializem, ampak zato, ker je bil socializem«.

6.2.3. O slovenskem spominu

Če za trenutek pomislimo na naslov, ki ga je Delova novinarka Jožica Grgič dala razgovoru, ki ga je ob koncu tega meseca imela z zgodovinarjem dr. Bojanom Godešo, nas ponovno prevzame njegova iskrenost. Tam stoji zapisano, da se vsaj nekateri ne »dojemajo« kot »zmagovalci«. Z »nekaterimi« je novinarka gotovo mislila na tiste, ki v postboljševiški politični dogmatiki veljajo za »zmagovalce«; ki so, z drugo besedo, sploh lahko »zmagovalci«. A celo med njimi so taki, ki jih načenjajo skušnjave in dvomi. Ne da bi tako mogli naglas govoriti, a kadar so sami s seboj, se v njihovih očeh ne oblikuje taka podoba – se ne morejo dojeti kot »zmagovalci«. Stvari, za katere vedo, da so jih počeli, in stanje, ki ga v sebi ne morejo zanikati, da so ga v svoji domovini ustvarili, jim kljub glasni govorici ideoloških zvočnikov ne dovoljujejo takega gledanja nase. Nemalo nas razveseli to opažanje. Daje nam upanje, da ruska boljševiška katastrofa svoji velikosti sorazmerno dolgo dobo ne bo dovolila ljudem, da se vdajo skušnjavi ta nepopolni svet spremeniti v popolni svet.

Novinarko Jožico Grgič nadalje skrbi, ali se bo »holokavst in Auschwitz obdržal tudi potem, ko bodo nekdanji taboriščniki pomrli«. Če bi jo to zares skrbelo, pomislimo pri tem, bi se potrudila in poiskala kako dejstvo, ki bi njenemu ogroženemu spominu dajalo večji obseg in trdnejši značaj – ki bi, skratka, imelo v sebi to, da bi neki partikularni spomin spremenilo v spomin sploh. Saj v kontekstu njenega strahu ta rešilna misel ne bi smela biti tako nenavadna in tako daleč, da je ne bi mogla doseči. Tudi mi, ki nas uradni zvočniki ne prištevajo k zmagovalcem – čeprav ni nobenega dvoma, da smo namreč doživeli nekatere stvari, za katere se nemalo bojimo, da jih spomin prihodnjih generacij – njihov »pozabljivi sneg« – ne bo nosil v sebi in da nas tako nihče ali nič ne bo opominjalo, kakšni moramo biti po vsem, kar smo doživeli ali sami ali pa naši prijatelji. Da je, skratka, tudi nas strah pred izginotjem nekih dragocenih reči. Če stvar prav premislimo, bi doktor zgodovinopisja, s katerim se je pogovarjala, gospo že z majhno investicijo svojega védenja lahko – celo indirektno in le z namigi – tako rekoč postavil v resnično sceno že tako, da bi jo opozoril na nekaj ključnih besed naše preteklosti: na boljševiški genocid vrnjene slovenske narodne vojske, na zaplembo narodovega subjekta, do katerega je prišlo že[Stran 073] domala na začetku, 16. septembra 1941, in na njegovo izročitev samovolji vosovskih stražarjev in potem na skoraj polstoletno ubijanje narodove politične duše: vse stvari, ki jih bomo morali položiti na mizo, kadar in če sploh bomo kdaj hoteli razložiti poškodovanost narodove celosti, ki se že in se bo še dolgo kazala na vseh področjih osebnega in javnega življenja Slovencev. Ne gre torej za parcialni spomin, ampak za spomin kot spomin, ki ima le tedaj nekaj možnosti, da se ohrani, kadar se vsi njegovi deli med seboj podpirajo in drug drugemu dajejo življenje. Ne gre, da ponovimo, za kogar koli parcialni spomin, ampak za narodovo zavedanje svoje identitete in svoje celosti. Učeni gospod doktor za te reči gotovo ve, zakaj jih torej ni človekoljubno razložil novinarki in jo tako rešil strahu pred idejnim izginotjem njenih ljudi in, posredno, nje same. Pa tudi to: ali ni specifična naloga zgodovinarja, da utemeljuje življenjsko upravičenost obeh slovenskih spominov in tako rešuje njun obojni obstoj. Gre na eni strani za spodbudo, na drugi pa v opomin za vso zgodovino.

Dr. Bojan Godeša je med svojimi odgovori izrazil tudi veliko hvalo enotnosti Velike Britanije, Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike, ki so jo omenjene države, po brezpogojni kapitulaciji nacistične Nemčije, izrazile s skupno obsodbo Auschwitza. Zgodovinarja očitno ne moti, da je kmalu po Nemčiji Poljsko napadla tudi Sovjetska zveza; da sta obe državi v nekem mestu na reki Bug že kmalu po tem, 17. septembra 1939, priredili vojaško parado; da je na primer Ribbentrop že na večer podpisa nenapadalne pogodbe med SZ in Nemčijo pisal Hitlerju v Berlin, da se v Kremlju, med tamkajšnjimi kameradi, tako dobro počuti, kakor med svojimi doma.

Zgodovinar Bojan Godeša nas nadalje seznani tudi z mislijo, da je »največja ironija ta, da na slovesnost ni bil povabljen predsednik Rusije, države, ki je naslednica Rdeče armade, katere vojaki so osvobodili Auschwitz«. Tu gre za vprašanje razlikovanja ali razločevanja. Rusija namreč ni samo naslednica države, katere vojaki so osvobodili Auschwitz, ampak tudi naslednica države, ki je intenzivno gojila kulturo Gulaga, ki je s svojimi dosežki vsaj primerljiva s taboriščno tradicijo nacistične Nemčije, če je sploh ne pušča daleč za sabo. Kako je mogoče, da je to spregledal? Saj je verjetno prebral kako Solženicinovo delo ali pa kar verz Ane Ahmatove. Na primer tistega, ki kljub svoji zadržanosti človeku ostane v trajnem spominu:

Kratko pesem slovesa
lokomotive so jim peli žvižgi.

Ali pa knjigo, ki jo je po svojih izkušnjah ali pa po izkušnjah svoje družine napisala poznejša latvijska zunanja ministrica Sandra Kalniete: V salonarjih v sibirskem snegu, ali pa knjigo, ki jo je napisal zgodovinar z Yalske univerze Timothy Snyder: Dežela krvi, Evropa med Hitlerjem in Stalinom. Meni je sicer ta knjiga znana le toliko, kolikor je o njej povedal njen avtor v glasilu Pošta Instituta za znanosti o človeku 106 v članku Hitler in Stalin, kdo je bil hujši? Uvedel pa je svoje razmišljanje z naslednjimi uvodnimi opombami: »Če vse seštejemo, sta Hitlerjeva vojna in Stalinov teror pokončala čez 20 milijonov ljudi. Če nadalje upoštevamo dejstvo, da so tako nacisti kot stalinisti pobijali v istem prostoru, med Berlinom in Moskvo, in dejstvo, da so bili, v različnih časih, enkrat tekmeci, drugič zavezniki in tretjič spet sovražniki, moramo resno jemati možnost, da je del zla, ki je vstopil v prostor, njihova skupna odgovornost.

Iz članka samega pa med drugim izvemo, da je bil Stalin tisti in ne Hitler, ki je med obema vojnama začel z uničevalnimi kampanjami etničnega značaja. Pa tudi to, da je nacistična Nemčija začela ubijati na višini Stalinovega nivoja šele po sklenitvi pakta Ribbentrop- Molotov, poleti 1939, in po skupni invaziji na Poljsko septembra tega leta.

Druga svetovna vojna, ki se je začela v Evropi, je imela dvojni značaj. Bila je vojna med državami – imela je tak videz, da ji moramo tako reči – če pa se odločimo, da bomo upoštevali njene osnovne vzgibe, njen historični smoter, pa jo moramo označiti drugače; da je to bila evropska državljanska vojna med totalitarnimi ideologijami, ki so rastle iz radikalnega prosvetljenstva, do skrajnih konsekvenc gnanega, na eni strani, in na drugi med silami tradicionalne demokracije, ki so se hranile iz duha antike, krščanstva in legitimnih vzgibov uvodnih dejanj francoske revolucije.

Če izhajamo iz teh vidikov, potem moramo tudi reči, da se je druga svetovna vojna končala dvoumno: v nekaterih primerih se je obnovila država v svoji tradicionalni politični kulturi, v drugih pa je zmagala totalitarna ideologija in se polastila države. V Sloveniji je »perverzni um slučaja« uveljavil drugo varianto.

Brez omemb še nekega razvoja ali neke zakonitosti ne smemo končati tega razmišljanja. Kakor je zmagovita boljševiška ideologija povsod uveljavljala oblike nasilja, ki so s slično podobo in značajem dokazovale, da jih je poklical v življenje identičen navdih, tako se je čez nekaj desetletij, na ruševinah vseh sesutih boljševiških vladavin, oblikovala ista[Stran 074]

Lokomotive so jim peli žvižgi

Slika 33. Lokomotive so jim peli žvižgi Ana Grandovec

ekonomska in politična praksa, ki so ji nekateri zahodni časnikarji dali ime In die eigene Tasche wirtschaften – Gospodariti v lastni žep. Tako je neka ideologija v svojem vzponu kakor tudi v svojem razpadu dokazovala, kaj je bilo v resnici tisto, kar jo je gnalo. Če hočemo biti v tej misli trdnejši, nam ni treba drugega, kot da se ozremo nekoliko okoli sebe.

[Stran 075]

6.3. O čem razmišljaš, Antigona?*

Avtor: Jožef Muhovič

6.3.1.

Dvodelna razstava, ki ji daje ton naslovno vprašanje slike Staneta Kregarja iz leta 1971, skuša na likovni način prestreči in dokumentirati odmeve »prapoka«, ki ga v novejši slovenski zgodovini predstavlja čas med drugo svetovno vojno, predvsem pa čas neposredno po njej. Prvi njen del je bil predstavljen v zaporniških celicah nekdanje UDBE na Beethovnovi 3 v Ljubljani, drugi je na ogled v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, ki je bil svoj čas svojstvena »dispečerska postaja« za mnoga brezpravna in izvenpravna mlada in stara življenja.

Zakaj prav na historičnih tóposih? Zato, ker je od antike do danes vsaka resničnost, ki nima svojega tóposa, utopična. In zato, ker 600 evidentiranih tóposov na Slovenskem še vedno ne najde resničnosti, ki bi v njih sebe – in nas – katarzično rešila utopije.

Zakaj v tej zvezi ravno likovna razstava? Iz preprostega razloga – da od besed nazadnje vendarle preidemo k dejanjem, k dejanjem v prvi osebi ednine. Naj pojasnim, kako.

Umetnik svet iz težko razumljive govorice neposrednega dogajanja prevaja v za nas lažje razumljivi, čeprav še vedno zagatni jezik oblik v likovnem prostoru. Skozi ta »prevod« pa postanejo dogodki, o katerih umetnik govori, dejstva na poseben način. Namreč dejstva, ki niso toliko namenjena dialogiziranju z drugimi, ampak dejstva, ki človeka kličejo v »dialogiziranje« s samim seboj. To pa je ključnega pomena za doživetje vsebin, v zvezi s katerimi na besedni ravni tako zlahka zdrknemo v nepremostljive nesporazume, sofizme, spore in sovraštva. V Sloveniji so take vsebine nedvomno nepokopane in nepospravljene vsebine, ki do današnjih dni odmevajo iz nasilnega, usodnega in tragičnega bratomornega časa izpred sedemdesetih let. Preprosto zato, ker do danes še niso bile »potolažene, objete, izjokane, izkričane in prebolene«, kot bi bilo prav – in odrešilno. V tem pogledu se na nas še vedno z nezmanjšano pezo naslavlja vprašanje: »O čem razmišljaš, Antigona?« Pa tudi njemu komplementarno vprašanje: »O čem razmišljaš, Kreon?« In nobenega od obeh vpraševanj ne bomo mogli odgnati, dokler ju ne bomo v povezavi priznali za resni in odločilni vprašanji naše sedanjosti.

Ko zlo stori, kar se je namenilo storiti, njegovi nosilci predpostavljajo, da bo potem mir. Vendar je natančno ta mir dokazljivo njihova največja in najbolj tragična iluzija. Posledice zla namreč ne mir-ujejo. Bolj ko je bilo zlo grozno, bolj trdovratno ostajajo prisesane na sedanjost. Nosilci zla, ki so na določen način tudi sami njegove najbolj žalostne žrtve, jih skušajo zasuti, potlačiti in prikriti: z enajstimi pregradami, z ustrahovanjem, z alkoholno in ideološko omamo. A vse to ne pomaga. Zdi se, kakor bi posledice zla pod raznimi oblikami prikrivanja živele kar najbolj intenzivno življenje. Privzamejo obliko podkožnih sokov, ki nikoli ne mirujejo: ne pod kožo travnate ruše, ne pod kožo rudniških jaškov, ne pod kožo omame, ne pod kožo »bodočnostno« ideologizirane kulture, ki misli, da je hude stvari (drugih) bolj preprosto pomesti pod preprogo, kot jih je zares. Vseskozi se gibljejo in opozarjajo nase na najbolj nenavadne in trdovratne načine.

Še posebej intenzivno opozarjajo nase umetnike, ki so občutljivi ljudje. In jih intimno prizadevajo. Zato čutijo ti neznansko, čeprav neimenovano potrebo po tem, da s slikanjem, kiparjenjem, z instalacijami in na druge načine ne le odložijo to, kar jih je prizadelo, ampak da pokažejo, kako ima vsako zlo vidne posledice in da so ravno te za ljudi nekaj zdravilnega. To se zdi paradoksno, a ni. Če se zlo, ki ima svoj koren vselej v duhovnem svetu, ne bi pokazalo tudi na zunaj, na materialni ravni, bi se neopazno nabiralo v duši in jo, ne da bi mogli to opaziti in preprečiti, od znotraj razkrajalo in jo končno razkrojilo. Zlo se kroti in omejuje ravno s tem, da se materializira. Zlo, ki se iz duše preseli v snov, postane za človeka pregledno – in človek se ob taki materialni razvidnosti tudi laže odloči med skušnjavo zla in vabilom dobrega.

Razstava »O čem razmišljaš, Antigona?« je v pretežni meri namenjena ravno povečevanju te raz-vidnosti, s pomočjo katere nas zlo ne bi moglo imeti v oblasti. Kakor nas ima v precejšnji meri v Sloveniji še vedno, ker se na vse pretege trudimo, da bi tóposi ostali brez resničnosti, resničnost pa v nedogled utopična.

[Stran 076]

Razstava z naslovom "O čem razmišljaš, Antigona?" na Beethovnovi 3

Slika 34. Razstava z naslovom “O čem razmišljaš, Antigona?” na Beethovnovi 3 Tatjana Splichal

Ko pa do predstavitve zla na materialni ravni pride, ljudje pred njo običajno obstanemo in obmolknemo. Še posebej, kadar se raz-vidnost resničnosti v likovnem tóposu dogodi na nepotvorjen, globoko prizadet in dobronameren umetniški način. Umetniška dela namreč zmorejo tudi iz »plesni« zla sintetizirati penicilin samozavedanja in neke posebne samo-zavesti, ki nastane, ko lahko eksistencialno preizkušani in »stisnjeni človek« s pomočjo oblik, ki jih likovni ustvarjalec proizvede, »v drugem branju« tako rekoč, doživljajsko in čustveno sprejme svojo življenjsko realnost in ji skozi sliko, skulpturo in instalacijo odkrito … pogleda v oči. Končno brez »sence na duši«, kot bi dejal pesnik Janez Bernik.

To pa ni majhna stvar.

[Stran 077]

6.4. O čem razmišljaš, Kreon?

Avtor: Danica Malovrh

6.4.1.

Celica na Beethovnovi 3 … Sive stene se zgrinjajo nad zatohlo praznino brezčasnega. Tlak prekriva jesensko listje, ki se je tihoma prikradlo skozi moje misli. Da mi je topleje, da se ne čutim zapuščena. Njih šelest mi tolaži krvaveče v srce. Skozi razbito steklo ozke stenske line pronica kanček Svetlobe in riše v kotu križe … Ah, Svetloba, te bom smela še kdaj svobodna objeti?

Prišla sem na ta sveti kraj, da bi te, preljubi brat, zadnjič dvignila v naročje, ti obrisala rane, zazibala v poslednjem spanju in pritisnila na srce; da bi odšel v miru, da bi tvoje lice postalo spokojno. Prišla sem, da ne bi bil tako sam … Tako rada bi ti obrisala srage krvi – lepljive gmote, ki se raztezajo kot neskončne reke preko tvojega telesa. Podoba tvojega obraza bi znova zasijala. Tako rada bi poljubila modrice, podplutbe, zadane z udarci pesti. Tako me srce boli, kaj vse si moral pretrpeti ti! Prenašal si bolečine iz ljubezni do vsega, kar ti je bilo drago, sveto … Rada bi ti povedala, da nam je doma težko brez tebe, da te pogrešamo, da nam manjka tvoj zvonki smeh, tvoj dobrohotni nasvet, tvoja moč, tvoja presoja in umirjenost ob reševanju vsakodnevnih težav. Praznina po tebi kriči! Vrni se …

Vse to in še mnogo več bi ti povedala, ko bi te smela še enkrat objeti …

Pa mi ni bilo dano …

Sive stene se zgrinjajo nad prazna tla, kjer te več ni. Ni te. Kje si? Kje ležiš, moj dragi brat? Na katero blazino si položil glavo, ko si za vedno pod rdečo zaveso zaspal?

Klečim pod okenskim križem in zrem v Svetlobo. In v tisti delček strehe na oni strani line, ki ti je v samotnih dnevih postal prijatelj. Upanje. Ljubezen. Tisti, ki te je spremljal na pot Kalvarije. Tolažba. Zakaj Gospod, je morala biti tako težka njegova pot? Zakaj mi ni dano, da brata objamem še zadnjič v slovo? Megli se pogled. Solza za solzo drsi, se izteka … Potok solza žubori, potok solza se suši od prejokanih dnevov in noči. Ali bo res uspelo času, da se tvoj obraz izbriše iz mojega spomina? Ne smem, ne morem te pozabiti!

V tej celici sem in ostanem. Ob tebi, pri tebi, s teboj, da te objamem, izjočem, pokopljem! Izkričim svojo bol! Bol naroda, ki ima toliko nepokopanih, neizjokanih žrtev …! Da ne boš pozabljen, da ne boš postal nič, ki se kot smet zavrže. Drag si mi! Nihče ni bil in ne bo tebi enak. Neponovljiv. Kajti On, ki je slehernemu podaril življenje, te je že pred rojstvom zapisal na svojo dlan. Edinstvena božja stvaritev. Da bi postal sol zemlje. Da bi na njej sejal dobro, da bi preko tebe spoznali Njega, ki je Ljubezen sama. Postavil te je v krog ljubeče družine, ki skupaj z drugimi tvori veliko družino človeštva. Človek si in zato vsega spoštovanja vreden! Vreden, da si izvzet pozabi! Vreden dostojanstvenega pokopa!

In ti? Kreon? O čem razmišljaš, Kreon? Tudi ti si bil poslan, da postaneš sol zemlje … Ali posnemaš lastnosti soli in daješ stvarem prijeten okus? Ko deliš sol za isto mizo, je res trenutek in znak prijateljstva …?

Zakaj se izmikaš? Zakaj prikrivaš srce v zakulisju zgodovine? Odgovori mi! Rotim te! Posejal si širom slovenske zemlje nad šeststo celic, iz katerih tisočero bratov kliče in hrepeni po odrešujočem prekopu – pietetnem pokopu. Dovoli jim, da spregovorijo!

Iščeš morda utemeljitve, samopotrditve nad dejstvi, dejanji? Morda si ju našel … Morda si v samogovoru našel primerno besedo, ki ti je za trenutek v tolažbo. Besedo, ki opravičuje grozodejstva bratomorne morije in jih tlači v prosojno dno …

Toda zakaj ne moreš do konca zasuti rdeče preteklosti? Zakaj se vedno znova in znova vračajo izmaličeni obrazi preživelih dni? Zakaj ne moreš pozabiti? Zakaj je tvoj korak težak, poln prazne vedrine? Zakaj je tvoje srce še vedno utrujeno in žalostno? Zavijaš ga z neizprosno trdoto, v brezbrižnost do »preštevanja človeških kosti« …

Kako to boli! Boli, ker ne moreš z iskrenim pogledom prodreti v moje oči. Ker se srce zapira pod neizrečeno težo, ki jo – prepovedano – ne smeš deliti. Boli me, saj si tudi ti del mojega življenja. »Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi.« (1 Kor 12, 26). Tudi ti si mi brat, s katerim naj bi delila usodo naše rodne zemlje – pa čeprav so najini pogledi tako različni. Si del moje družine – slovenske družine, ki ima še vedno vsebino zgodovine, ki ni potolažena …

Brat moj … postoj! Ustavi, vsaj za hip ustavi korak! Da bo trenutek dobrohotno usoden. Omogoči mi, da me to zlo, ta krivica ne zagreni![Stran 078]

O čem razmišljaš, Antigona?

Slika 35. O čem razmišljaš, Antigona? Tatjana Splichal

Da lahko sebi in tebi odpustim! Da ne bova v celici ostala sama do konca najinih dni.

Za vse obstaja čas pod soncem – tudi zate in zame. Morda je ta dolgo zaželeni čas nastopil. Čas, kjer ne bo več sovraštva. Čas, kjer bova hodila drug poleg drugega.

Vabim te! Stopi na pot … Stopi na hodnik samotne celice, odstri zaveso enajstih pregrad. Da bova objela razbičana telesa; da bova ljubeče zbrala ostanke ljudi; da bova zaznala, da je vsako človeško bitje vredno življenja kakor jaz in ti! Stopi na pot z menoj. Na pot odrešenja, da bova odprla prostor svobodne, iskrene sprave, brez sovraštva, da se ne bo življenje iztekalo v prosojen nič, da ne bomo za večno ostali ujeti v bolečo preteklost.

Naj narod zasanja o tem, kar lahko postane, da bi postal to, kar bi moral postati: spravljen med seboj preko vseh človeških ovir. Če bo naša dežela – jaz in ti – s pogumom sprejela svojo preteklost, bo potomcem ustvarila svetlejšo prihodnost. In midva bova v polnosti in upanju zaživela sedanjost!

[Stran 079]

6.5. Kdo nam bo (še) lahko delil pravičnost?

Avtor: Janez Juhant

6.5.1.

Civilna pobuda Resnica in sočutje je nedavno odprla razstavo v celicah enega izmed številnih zaporov bivšega režima na Beethovnovi v Ljubljani, opuščenega v šestdesetih (dokončno v osemdesetih) letih prejšnjega stoletja. Ljubljančan, ki je prišel na razstavo, je pripovedoval, kako je iz kleti drugega zapora v križišču na Resljevi cesti večkrat slišal krike mučenih zapornikov, ki še vedno odmevajo v njegovem srcu, da se pogosto vrača k usodi zaprtih nesrečnikov. Podobno kot celice na Beethovnovi tudi drugi kraji trpljenja in mučenja še vedno niso urejeni kot kraji spomina in opomina. Slikarji, ki so sami pospravljali celice za razstavo, so med drugim po kotih še našli izstreljene tulce nabojev. O razstavi in pobudi se – podobno kot o neurejenih grobiščih – javno malo ali nič ni govorilo. Mediji, tudi tako imenovani nacionalni, se teh tem žal izogibajo. Tako so ob obletnici osvoboditve Auschwitza 29. 1. na Odmevih RTV SLO naštevali vsa druga taborišča: od Armencev do Bošnjakov, o povojnih v Sloveniji ni bilo niti besede, kakor da bi Slovenci in druge povojne žrtve pri nas ne bili ljudje, vredni imena. Taka slovenska »medijska svoboda« pa v osebni in družbeni podzavesti vzdržuje razdor in seje nemir med nami.

Na drugi strani pa so nas nacionalni mediji posiljevali z obletnico odhoda komunistov iz Beograda. Kje je čut za človeškost, če se javno poveličuje ljudi, ki so do osamosvojitve organizirano sodelovali pri zatiranju, nadziranju in zapiranju žrtev ter zlorabljali sodstvo in druge represivne organe za zatiranje svobode. Tako stanje duha pri nas omogoča omenjenim, da še nadaljujejo z usužnjevanjem slovenskih državljanov in preprečujejo normalno delovanje zakonodajne, izvršne, sodne in medijske oblasti ter gospodarstva. Slovenci zato ostajamo ujetniki laži in krivic ter žrtve političnega, socialnega in ekonomskega zatiranja.

Rablji imajo privilegije, žrtve so zamolčane, svojci in njihovi somišljeniki pa so drugorazredni državljani. Poveličuje se socialistične odnose, ki jih itak nikoli ni bilo, saj gre v resnici za premišljeno strategijo zagotavljanja privilegijev bivše elite in njenih naslednikov, kakor je že pred petdesetimi leti povedal partijski republiški sekretar za pravosodje: »Želimo ustvariti pogoje, da bi se sodišča čim bolj uveljavila kot aktivni dejavnik v preobrazbi človeka in socialističnih odnosov. /…/ Za urejanje tega problema so zainteresirane razen pravosodja tudi družbeno-politične skupnosti, ki volijo in razrešujejo sodnike ter sodišča tudi financirajo.«

Te naveze še danes pravosodje usmerjajo po meri privilegiranih, tokrat paradržavnih družbeno-političnih skupnosti. Te ohranjajo nepreglednost v sodstvu, onemogočajo privatizacijo in preprečujejo prizadevanja za rehabilitacijo žrtev. V posmeh demokraciji Forum 21 prireja posvet o človekovih pravicah, kjer sodeluje bivši funkcionar, ki je v polpreteklem režimu z Leninom zatrdil: »V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‚zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva‘.« Seveda je v tem razrednem izključevanju tudi deloval in očitno je namera omenjene združbe, da v sodstvu in drugih vejah oblasti to še traja.

Resnica in sočutje in Odbor 2014 pa si kot demokratični civilni pobudi prizadevata za očiščenje te osebne in družbene pohabljenosti. Zato vas, drage Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani, pozivamo k iskanju in spoštovanju resnice. To je prvenstvena naloga odgovornih v javnem življenju, v politiki, sodstvu in medijih. Le spoštovanje resnice in pravice ter dobrega imena vsakega človeka, posebej zamolčanih žrtev polpreteklosti ter novih žrtev omenjenih družbenih stranpoti, lahko oblikuje kulturo sočutja ter vsem zatiranim vrne človeško dostojanstvo. Le to je pot, da pomorjeni dobijo ime, dostojen grob in večni mir. Ureditev medsebojnih odnosov med živimi in mrtvimi, spoštovanje vseh, posebno lastniških razmerij, ter odprto gospodarsko in ostalo družbeno poslovanje pa sta sestavni del družbenega očiščenja in normalne demokracije. Že srednjeveški misleci pa so zapisali, da gorje narodu, kjer se vladajoča elita, ki mora deliti pravico, pokvari. Kdo nam bo sicer še lahko delil pravičnost? Zato je skrb in odgovornost vsakega državljana, da imamo voditelje, ki bodo iskali resnico, delili pravičnost vsem ter spoštovali svobodo vsakega državljana, še posebej prizadetega. Ni rekel Jezus zaman: »Če se pa sol spridi, s čim se bo solila.« Zato, demokrati vseh dežel, združite se!

[Stran 080]

6.6. Klepet ob kavi

Avtor: Izidor Rejc

6.6.1.

Se blisk zapodil je v temo,
ki v spanju se prestraši,
grom stresal, stresal je zemljo
po domovini naši.

Človeka pogosto obide strah in sram, kako je moglo prej tako dobro ljudstvo iz sebe »dati« take zločinske osebnosti, da so naredili največjo možno grozo in nesrečo slovenskemu narodu.

S: »Večkrat te vidim tu, v kafetariji. Že dolgo se poznava, iz mladosti, mar ne? Prisedi!«

T: »Prav, saj se res pogosto vidiva.«

S: »Kako preživljaš?«

T: »Gre, saj sam vidiš. Bolje bi lahko bilo.«

S: »Nekako smo razdvojeni, vedno se kregamo.«

T: »To je gotovo v naši naravi, majhni smo.«

S: »Zaostajamo v Evropi, zakaj se nam to dogaja?«

T: »Bili smo že bolj uspešni, ne vem, skrbi me.«

S: »Manjka nam poguma, samozavesti.«

T: »To je res, kot da bi nekam zašli.«

S: »Pa saj so informacije vsem na voljo. Vsak čas lahko pobrskamo po vseh svetovnih novicah.«

T: »Ja, razvajeni smo, nekaj pa ostaja vedno v zraku.«

S: »Kaj? Bolje bi se morali razumeti, biti enotni, pogumno gledati v prihodnje dni.«

T: »Že, že, toda hočejo našo zgodovino predrugačiti.«

S: »Kako to misliš, zakaj predrugačiti?«

T: »Vse, kar smo do sedaj trdili, hočejo ovreči.«

S: »Misliš na to našo žalostno zgodovino zadnjih desetletij?«

T: »Seveda, vse hočejo obrniti na glavo, hočejo nam vse podreti in spraviti proti resnici, kot pravijo. A to zdaj delajo mlajši, sedanja generacija.«

S: »No, resnica je pa vedno največ vredna, to pa le priznaj.«

T: »Tudi ti si eden tistih, vidim.«

S: »Ne gre za to, seveda sem, saj poznaš mojo preteklost in moje sorodstvo. Saj živimo že dolgo drug ob drugem.«

T: »Moti me. Naj na starost vse svoje predstave obrnem na glavo?«

S: »Nič ni treba predrugačiti, resnico je končno treba spoznati, ji pogledati v oči.«

T: »Kako v oči? Mar je živa, mar hodi med nami?«

S: »Prav to je res, med nami hodi in ne more razumeti, da ne najde prostora.«

T: »Prostor? Saj je lahko več resnic!«

S: »Ne, ravno to je zmotno. Resnica je vedno ena. Saj sem rekel, da hodi med nami. Nisem rekel, da med nami hodijo resnice.«

T: »Ja, res, tako si rekel. Natakar, prinesite, prosim, še kavo!«

S: »Stvari moramo razčistiti. Kdor nosi v sebi neko bol, nima miru. Tako je z nami, Slovenci. Šli smo skozi najbolj grozno zgodovino, a bolečina je ostala.«

T: »Mar ni od tega časa že tako daleč?«

S: »Je, samo narod ni posameznik. Narod smo vsi pod tem našim nebom. Je pa tako kot s telesom: če ga nekaj boli, skeli, telo ni veselo. Če se takega kaže, to hlini.«

T: »Mar misliš, da naše zgodovinske rane skelijo?«

S: »Pa še kako. Prenašajo se iz roda v rod, bolečina ostaja, vsak čas malo drugačna, a vseeno boli … «

T: »V letih sva oba. Vse to sva dala skozi, mar ni čas, da na vse to pozabimo, pustimo zgodovini?«

S: »Res sva stara, a tudi mladi čutijo to bolečino. Tudi če hočejo gledati proč, pride ta del zgodovine pred oči. Zgodovino pa so napisali tako, kot jim je bilo tedaj všeč.«

T: »Priznam, pisali so jo po naših željah. Po željah nas, zmagovalcev, tudi ideologije. Imeli smo tedaj moč in jo tudi kazali.«

S: »To smo dobro občutili.«

T: »Kako? Saj smo živeli normalno! Vsi smo bili zaposleni, praznovali smo naša herojstva …«

S: »Ta herojstva se pa slišijo malo čudno, ostarelo. Bili ste heroji, nekateri, a zakaj?«

T: »Ne očitaj. To je bilo vse v skladu s časom. Ta doba je bila posebna, veličastna.«

S: »Veličastna?«

[Stran 081]

T: »Da, ko smo zmagali, smo slavili in to je trajalo dolgo. Moraš si dati duška.«

S: »Mar niste videli, kako smo mnogi trpeli, bili odrinjeni, osiroteli? Še danes ne vemo, kje je oče, brat, kam so jih zagrebli, kje so njihovi zemski ostanki.«

T: »Pustiva to. Daleč v čas gre to, pozabimo … Res ni bilo vse prav, a čas teče naprej.«

S: »Seveda teče, a narodova rana še skeli, vedno se odpira in peče.«

T: »Ne bodi tako občutljiv. Vseeno smo lepo preživeli. Pustimo to zgodovino, danes in jutri nas kličeta.«

S: »Da, da, a preteklost, tista mračna, trka na duri, na okna, ko je vse tiho. Trka kot nekoč, ko so prišli iskat očeta, mater, brate, otroke …«

T: »Ne spuščajva se v to dobo, vem, da so bili za nekatere hudi, zelo hudi časi.«

S: »Vidiš, še imaš nekaj vesti, spominjaš se mnogih grozot, vem, da so ti ostale v spominu.«

T: »Takrat smo mislili drugače. Drugače so nam govorili in zatrjevali. Rekli so: moramo zmagati za vsako ceno! Veš, komunizem ni enostavna stvar. Ko se ga lotiš, ko ti pride v kri, ne sme biti preprek. Cilj je jasen, prepreke se odstranijo, tako ali drugače.«

S: »Vendar, saj je tedaj prišel Italijan, Nemec. Mi, Slovenci, naj bi postali del teh požrešnih dežel. Mi, majhen narod, ki se je komaj pretolkel skozi zgodovino.«

T: »Veš, ideologija je močna stvar. Človeka prevzame. Kako da ne, saj naj bi postali vsi enaki. Tu, doma, in po vseh deželah sveta bo pesem pel proletarec, delavec. Razlike bodo odpadle, bogastvo bomo razdelili, kaj lepšega še ostane?«

S: »Ja, vem, a šli ste preko trupel. Ni vas skrbelo, kaj počne Italijan, kako nam preti, niste poslušali Nemca, ki je vse vaše korake tako ali drugače kaznoval.«

T: »Bila je vojna, okupacija. V taki situaciji je najlažje doseči ideologijo komunizma. Stiska, požgane vasi, pomori, vse to je ljudi enostavno pripeljalo v naš tabor. In kako so nam govorili komisarji! Moša Pijade je na prvem zasedanju Avnoja v Bihaču, novembra 1942, rekel, da moramo mase spraviti v obup, ustvariti toliko množico brezdomcev, da bodo postali večina. ‘Mi bomo napadali in se umikali, Nemci pa se bodo maščevali in požigali vasi, streljali talce. Mi moramo napraviti brezdomce, proletarce. Samo nesrečniki postanejo komunisti. Množico je treba spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru …’ Tako so tedaj govorili in mi smo šli po tej poti.«

S: »Mar ni to srhljivo? Zdaj vidim in vem, da vam ni bil nihče nič vreden. Po tej poti ste odstranjevali tiste, za katere ste vedeli, da ne morejo sprejeti take brezbožne ideologije. Zdaj mi je še bolj jasno.«

T: »To bi morali že zdavnaj vedeti. Pospravili smo, na tak ali drugačen način, vse nasprotnike. No, ne vseh. Glavne pa gotovo. Sledil je strah in ta strah je bil naša moč. Na tem smo gradili in vi ste ta strah poosebljali.«

S: »Čutili smo to, samo, povej mi, kako je bilo to sploh mogoče, saj je bil tu laški in švabski tiran?«

T: »Ravno v tem je bila zanka, na katero se je slovenski narod ujel. Tako ali tako smo bili proti Italijanom in Nemcem kot okupatorjem, a tu je bil prostor, čuden prostor. Vedeli smo, da se bodo ljudje uprli nam, ker bomo pobijali nedolžne. Vsak bi se uprl, to je normalno. A to je bil hudičev načrt: ne moreš gledati, da ti ubijejo očeta, mater, brate, sestre, otroke. Upreš se, moraš dobiti orožje od sovražnika, okupatorja. Druge poti ni. In zgodilo se je, da so se organizirali domobranci, branili domove, domovino. To smo pričakovali. Normalno je bilo.«

S: »Ta načrt je bil res peklenski. Kdo ga je skoval? Saj smo Slovenci znani, da smo miroljubni, delavni, dobri. Kaj vse je pisal Prešeren, »…ne vrag, le sosed bo mejak!« Zdaj pa je sosed vrag. Tisti, s katerim si živel, delil dobro in slabo, skrbi in veselje, naenkrat postane tvoj krvnik, morilec. Kako to razumeti?«

T: »To je, žal, ideologija o raju na zemlji. Ta nas je prevzela, osvojila.«

S: »Kako raj na zemlji, če je ta v nebesih? Na kakšen način kar naenkrat vse drugače, vse lepo, za vse enako? Saj vendar vsak človek nosi v sebi svoje sporočilo, svoje talente, sposobnosti, trud in delo.«

T: »Načrt je bil pač tak. Če hoče revolucija uspeti, mora za vsako ceno. Tako smo se dogovorili in dosledno izpeljevali.«

S: »Se spomniš zgodovine, ko so nas v začetku 19. stoletja zasedli Francozi. Tako prisrčen je zapis pisatelja Charlesa Nodiera o nas, Slovencih: ‘Bilo je to ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez slabih ljudi … Bil je to narod, ki smo ga skoraj učili rabiti ključavnico in zapah … Sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na zemljo; med njimi bi si želel umreti’…«

T: »Lepo se sliši. Nisem še bral tega. A gotovo je tedaj res bilo tako. Bili smo res poseben in dober narod.«

[Stran 082]

S: »Kako je mogla tedaj, ko smo imeli na svoji zemlji oba okupatorja, stopiti med nas ta groza neusmiljenih zločinov in je tako uničevala slovensko dušo? Kako ste mogli kaj takega storiti?«

T: »Nimam odgovora. Res, iz daljave časov se to vidi grozovito. A tedaj smo gledali drugače. Enostavno je bilo. Povelje, umori, strah. To so bile tedaj čudno samoumevne stvari.«

S: »Ko gledam nazaj, tudi jaz ne morem najti odgovora. Niti ne morem razumeti, da ste to počeli hladnokrvno. Le morilca ste vprašali: Si storil? Kako je izgledalo? Ni več med živimi?«

T: »Tako nekako je bilo. Res, priznam, grozno. Mnogi smo težko živeli, razmišljali. Ali se to sploh spodobi, od kod ta pravica do življenja? A šli smo naprej, preko trupel, preko kosti, preko mrtvih, ki ti vedno ostanejo v spominu.«

S: »Nekaj še morava spiti. Tako sva se razgovorila, da časa ne opaziva. Vendar govoriva o naju, o našem narodu, o tisti zgodovini, ki nas dela najbolj grozljive v zgodovini narodov. Prihajali so Turki, drugi zavojevalci, nas morili, ustrahovali. A bili so tujci, od daleč, ne naše krvi. Ja, to, kar ste počeli, kot da ni od naše krvi. Od daleč je moralo priti, od kod ta zločinskost?«

T: »Res, ni od naše krvi. Prišlo je iz Rusije, od tistih čudnih načrtov, brez milosti, pokorno in dosledno. Izvajali smo jih, kot da ni v nas nobene vesti.«

S: »Pa res, kaj pa vest? Ali jo imate? Ali vam je ugovarjala? Je bila težka?«

T: »Včasih sem trpel in se spraševal, zakaj tako? Živeti bo treba naprej, toda kako? Kako bodo na nas gledali ljudje, sosedje, vdove, sirote, premnogi? Zanašali smo se na čas. Ta naj bi pocelil rane, oddaljil naš spomin.«

S: »Vidiš, pa ni tako. Te rane ni nihče obvezal, nihče. To rano bi lahko obvezal le tisti, ki jo je povzročil. Samo tako se lahko zaceli narodova rana in prikliče na narodov obraz nasmeh in smel pogled naprej.«

T: »No, malo preveč dramatiziraš in nas postavljaš pred zid.«

S: »To ni noben zid. To je pot do resnice, ki je le ena. Za vas zelo boleča. Poglej, kaj se je dogajalo ob koncu vojne: mnogi so bežali v Avstrijo, ker so vedeli, da bo doma zanje konec. Tako je tedaj kazalo in tako je res bilo. Kako je bilo videti to prebeglo ljudstvo, vojaki, ženske, otroci, starci? Kolona gre v obupu in poti ni konca … Kam vse so morali iti, tja preko širnega morja. Tako daleč. Iztrgani iz prsi domovine, kot zavrženci, ki nimajo prostora doma. Kako so vsa desetletja v svojih mislih božali nas, ki smo ostali tu, božali doline, planjave, ravnine, sestoje gora – tako lepih ni nikjer na svetu.«

T: »Preveč melanholije je v tebi. Nekako tako pa je najbrž bilo. Pozabili smo nanje. Povojna poplava jih je odnesla daleč med tuje narode.«

S: »A to še ni bilo vse. Kaj pa naši vojaki? Kaj pa je bilo z njimi, domobranci? Spet vražji načrt komunistov in Tita. Angleži so nas izdali. Vrnili so jih vse v roke krvnikov – te so bile še vedno krvave! Začela se je tragedija brez primere. Kako so partizani delali z ranjenci! Nič človeškega ni bilo tedaj v vas, nič.«

T: »Bil je konec vojne, vem, bilo je hudo. A kaj, tako smo se odločili. Kaj vse še se je drugod dogajalo, kar poglej.«

S: »Mi smo edinstven primer grozodejstva brez primere. Kaj je bilo treba te fante in može mučiti in jih metati v jame, zazidavati v rove? Kje je tu kaj človeškega? Kje je tu vest? Mar ste morali biti hujši od barbarov? Ti so bili tujci, pa česa takega niso počeli.«

T: »Ne naštevaj več. To poznam, to pišejo, to pogrevajo.«

S: »Dosti pišejo, a nič ne pogrevajo. Zakaj Huda jama, Krim, Kočevski rog in čez 600 grobišč? Kakšen je občutek, ko stopiš na to lepo zemljo, pa kdo pravi: ‘Ne tja, tam je grobišče!’ Ali pa: ‘Ne po tej poti, tod so jih vodili, mučili, morili!’ Kako lepa je naša zemlja, pa bi ji lahko rekli najlepše morišče sveta!«

T: »Ali nisva preveč zašla? Vnašaš mi nemir. Razmišljam, zgodbe se vrste pred mano, čudno se v meni nekaj prebuja … Kaj je to? Je morda vest? Oh, ti vest neusmiljena, vedno manj miru imam. Trka, brska, včasih zapeče …«

S: »Mar se ti ne zdi, da smo barbarska dežela? Jaz menim, da še slabša. To grozo, ta genocid smo napravili sami, ne tujci. Od tedaj je že 70 let, pomisli. Imamo se za kulturen narod, trkamo se na prsi za Prešerna, Cankarja, pa pomisli, kako ste ugonobili Grozdeta! Pravo klavsko početje. Pa kako je bilo z Balantičem, enim največjih talentov! Ta biser ste zdrobili v pesek, ne, v pepel … Koliko mož in fantov v najboljših letih ste spravili v prezgodnji grob na najbolj podel način. Koliko je ostalo žena, mater, vdov, deklet, otrok, sirot, zapostavljenih. Glej, kakšna je bila tedaj naša domovina, mati. Koliko večji bi bil slovenski rod, ko bi ti možje in fantje živeli. Koliko več otrok, veselja, zemlja bi pela, vriskala. Tako pa jo je zajel molk, žalovanje, strah, prezir, odrinjenost, drugorazrednost.«

T: »Hudo se sliši. A najbrž je bilo res tako, po vaše.«

[Stran 083]

S: »Nič po naše! To je resnica, ki je vedno vpila proti nebu. Samo Bog in vera sta bila sopotnik, up, tolažnik. In čas, ki je celil rane, a jih nikdar zacelil.«

T: »Marsikaj je bilo narobe, to vem, a se najbrž še da popraviti …«

S: »Ko ni bilo domače delovne sile, ste napravili še drug udarec narodu: vabili ste delavce iz jugoslovanskega prostora in na ta način uničevali slovensko zavest. Vse, kar se je dogajalo, je bila pot, po kateri je izginjalo slovenstvo in se mešalo z drugimi narodi. Pa še to: ko smo se po vojni »osvobodili«, nekateri, seveda, smo ostali še vedno okupirani – z jugoslovansko vojsko!

T: »To zadnje je bilo logično, saj smo bili v skupni državi.«

S: »Nič kaj logično. Ena in edina »jugoslovanska narodna armija« je zagotovila, da so različni narodi, jeziki, vere ostali in bili nadzirani, da se ne bi kaj zgodilo. Seveda pa je bila Udba tista, ki ni spustila z oči nikogar, ki bi lahko storil kaj »čudnega«.«

T: »Dolgo že sediva. Veliko sva obdelala in priznam, povedal si mnoga dejstva, na katera nimam ugovora, se kar nekako strinjam.«

S: »Glej, ko gledava v prihodnost, nas naša posebno mlajša zgodovina ne sme vedno skeleti, imeti rane in jih ne zaceliti. Govorimo o skupni poti, o naši prihodnosti, a posredi je laž, laž, ki je bila skozi ves vojni in povojni čas naše vodilo. Laž je bila del življenja in laž ne more biti resnica.«

T: »No, nekatere stvari smo olepševali, tako nam je prijalo in to je bil del ideologije in politike. Nekako pa smo prezrli mnoge hudobije, ki smo jih počeli.«

S: »Hudobija je kar prenežen izraz. Gre za zločin nad narodom, nameren zločin, ki je bil sad revolucije. Revolucija ni kakršenkoli izraz: ta izraz nosi s seboj vse mogoče grozote, ki jih je bil zmožen napraviti človek. Tak človek je nečlovek in ta se je zgodil pri nas.«

T: »Malo hudo se to sliši. Poiščiva raje pot naprej, morda jo le najdeva.«

S: »Veliko govorimo o spravi. Vedeti moraš, da mi, v globini svojih misli, odpuščamo vse grozote. Kako hud davek je bila vaša revolucija! Prevelik! Narod ga je plačeval in plačeval, a nikoli odplačal. Zakaj? Ker še vedno trdite, da je bilo tako prav in da je bilo to del prava. Kakšnega prava? To pravo je bilo revolucionarno in nima prostora v sodobnem svetu in pri nas v Sloveniji.«

T: »To se da urediti. Tudi midva morava to storiti. Razčistila sva mnoge stvari, mar ne?«

S: »Gotovo. Smo v samostojni Sloveniji, a žal ni videti volje, da se resnica, prava in edina, udomači v naši domovini.«

T: »Praviš, da odpuščate. To se lepo sliši. To je veliko delo, zelo veliko. Kaj misliš, da je še storiti?«

S: »Govorila sva o vesti. Povedal si, da se ti oglaša. Vem, vest se oglaša, čeprav je ne pokličeš. Ta vest ti gotovo kaj govori.«

T: »Da, vest ima besedo. Je tisti najbolj tenkočutni del življenja. Mnogokrat razmišljam. Tudi v tej tvoji smeri.«

S: »Ja, in v kateri smeri?«

T: »Ne preostane mi drugega, kot da izrazim obžalovanje. Vest mi pravi: ‘Priznaj te napake, vzemi zlo za zlo in resnico za resnico.’ Ja, tako mi pravi.«

S: »Vidiš, kako nama postaja prijetno pri srcu. Kako lepo bo izgledalo, ko se bo to zgodilo vsem. Tista velika zavesa žalosti in trpljenja se bo odgrnila. Ostal bo spomin, a sovraštvo bo odšlo daleč, daleč stran. Postali bomo kulturna dežela, nič več barbarska, brezčutna, en sam spomin na morišča. Poiskali bomo po zemlji, kje kdo počiva, izpraznili bomo kraške jame, jarke, rove in grobove, raztresene Bog ve kje. Povedali bomo, kje je kdo in jih dostojno pokopali. Ne bo treba postavljati spomenika mrtvim za vse mogoče vojne. Oddahnil se bo tedaj naš končno civilizirani svet, končno civiliziran.«

T: »Ko bo sonce spet vzšlo, ga bova oba gledala in vedela, da sva dala svoj prispevek, da se je v to lepo deželo naposled vrnila resnica in sprava. Ta sprava bo blagoslov za narodovo pogumno in uspešno pot. Premik, ki mu ni para. To bo pravi korak človeka, ki je šel skozi breme prevare, ki je šel brezvestno svojo pot, ko se je pohabljala narodova duša. Zdaj smo na razpotju. Težko je bilo priznanje krivde in težko mi je izreči: mnogi, premnogi Slovenci, prosim vas, da nam na nek način oprostite, ker smo vam storili toliko gorja in z zločini prizadejali neslutene bolečine, strah in odrinjenost. Priznam, da je komunizem v Sloveniji spremenil njeno podobo, napravil največji razdor in nas civilizacijsko izločil. Pristanem, da se osvetli resnica o vseh teh dogodkih in poiščemo ter dostojno pokopljemo vse žrtve. Oprostite nam vsem.«

S: »Še se bova dobila ob kavi. Pogovor zdaj nameniva vnukom, kako napredujejo in kako raste njihova samozavest. Ta čas bo najgloblje[Stran 084]

Zmeda na vse strani

Slika 36. Zmeda na vse strani Janez Rihar

zapisan v našo zavest. Sprava je vendar dar nad vsemi darovi. Kaj je lepšega kot veselo ljudstvo v prelepi deželi.«

T: »Res, nastopil je čas, kot je zapisal pesnik, ko edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo … «

[Stran 085]

7. Po branju

7.1. Cvetoči klas pelina

Avtor: Blaž Knez

7.1.1. Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, Družina, Rafaelova družba 2014

Kaj pa bereš? Saj ne berem, slike gledam …

Povprečni Slovenci (in še mnogi nad povprečjem) ob malo daljšem besedilu globoko zajamemo sapo, zavzdihnemo in se raje prepustimo kakšni lahkotnejši nalogi … Ko sem ob stikih z ljudmi najrazličnejših starosti vedno znova razočaran ravno nad tem, da jim branje predstavlja tako velik izziv, skušam iznajti rešitev za prodor resnice med Slovence. Seveda sem se razveselil kriminalizirane (zaradi časa predvajanja) televizijske nanizanke Pričevalci, ki bi lahko imela veliko večji, če bi bila na sporedu ob primernejši uri. Vsekakor je slika (film) medij, ki odpre srce lažje od črke. Poglavitni problem obstaja v srcih ljudi. Videti je, da moramo pri ozaveščanju vedno misliti na odpiranje src. Razumskega razloga za neuveljavitev resnice slovenskega dvajsetega stoletja že dolgo ni več. Do kritične razprave o zgodovinskih dejstvih pa sploh (še) ne pride. Dejstva v zvezi z vzrokom za razkol v našem narodu se delijo po črti demokratičnosti. Komunistični režim je skupaj s svojimi mediji uspel s povsod prisotnim sovražnikom v narodovo telo naseliti vero v zlobo demokratičnih sil. Slovenski narod je že tradicionalno veren in trenutno je med nami najbolj razširjena vera v zlo demokratičnega. Zato je pričujoča knjiga kot ledena kocka na osji pik. Bralcu sporoča, kakšni so bili v trenutku konca druge svetovne vojne tisti, ki še danes v večinskih medijih veljajo manj kot nič, ki naj bi bili sramota slovenskega naroda …

Begunstvo je vedno razumljeno kot skrajna oblika bede, tudi mlajši se še dobro spominjamo množice beguncev z Balkana. Iz slik v knjigi pa veje vse kaj drugega. Njihova sporočilna vrednost je predvsem opis delovanja slovenske katoliške elite z duhovništvom vred med slovenskim begunstvom. Prikazuje, kako so se ves čas, ko je bil film v fotoaparatu, obnašali tisti, ki naj bi izdali slovenski narod in si niso več zaslužili, da bi smeli prebivati med nami. Tistega filmskega traku pa ni in ni hotelo zmanjkati. Kakšnemu tipičnemu slovenskemu verniku gotovo prihaja na misel, da je slovenski eksodus

Slika 37.

oskrbovala s filmskim trakom Cia ali kakšna podobna organizacija. Arhiv, ki ga je v hrambo prevzela Rafaelova družba, obsega namreč skoraj dvajset tisoč posnetkov. Zakaj Rafaelova družba? Rafaelova družba je ustanova za pomoč slovenskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi njihovega slovenstva in katolištva. Oskrbovati jih želi na verskem, narodnem, kulturnem, prosvetnem ter socialnem področju. Družba svetega Rafaela je kot podružnica dunajske družbe nastala na pobudo ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča in je od leta 1903 delovala v Ljubljani. Od leta 1927 pa je samostojna slovenska organizacija. Rafaelova družba je ob 70-letnici umika pred boljševiškim nasiljem ob založbi Družina tudi soizdajatelj pričujoče knjige. Knjiga je privlačno opremljena. Je ležečega formata in spominja na album fotografij. Obsega slabih tristo strani in je razdeljena v dvanajst poglavij in trojezični povzetek. Pa vendar v celi knjigi skorajda ni strani, ki ne bi vsebovala slike. Tudi sicer so besede od začetka do konca skrbno precejene in prepuščene na papir le tiste prave, resnične. Na prvih triintridesetih straneh se namreč razteza Zgodovinski oris slovenskega povojnega begunstva, ki ga je sestavila mag. Helena Jaklitsch. Argumentirano in ravno prav skopo, da ohranja čvrsto nit dogajanja, pa vendar z bogatimi opombami in navedki[Stran 086]

Versko življenje je bilo za slovenske begunce osrednjega pomena - v vsakem taborišču so postavili bogoslužni prostor, kjer so se zbirali ob molitvi, pri svetih mašah in ob prazničnih dneh.

Slika 38. Versko življenje je bilo za slovenske begunce osrednjega pomena – v vsakem taborišču so postavili bogoslužni prostor, kjer so se zbirali ob molitvi, pri svetih mašah in ob prazničnih dneh. arhiv Rafaelove družbe

osebnih pričevanj, pripoveduje verodostojno zgodbo od odhoda iz domovine naprej. Piko na i pa ob besedilu predstavljajo tudi slike manjšega formata.

Prve slike po besedilnem uvodnem prvem poglavju obnovijo pot v novo življenje iz doma v plamenih z Marijo na ramenih. Živeti so začeli resnično iz nič. Občudujemo lahko begunce in njihovo ustvarjalnost, da so iz nič ustvarili novo slovensko življenje. Med najnujnejšimi nalogami je bila postavitev kapele in Marijinega oltarja. Potreb tistega časa se ne da enostavno projicirati na sedanjost, od izgradnje provizorične krušne peči sredi polja naprej. Težko dojamemo marljivost in ustvarjalnost, ko so se lotili vsakršnega dela. Zaslutimo bedne pogoje bivanja na meji lakote in njihove načine reševanja nemogoče situacije. Sledi opis vetrinjskega taborišča, v katerem izstopa podatek o moralni moči Slovencev: samo med Slovenci namreč ni bilo niti enega samomora kljub veliki žalosti in obupu, ki je zajel begunce po novici o pomoru domobrancev. Prav nasprotno! Že 14. junija je slovenska begunska gimnazija začela redni pouk. Po posameznih postajah po Koroškem (od Peggetza, Špitala, Št. Vida na Glini do Lichtensteina pri Judenburgu) so jedrnato, a z vsemi pomembnimi podatki besedno predstavljene, pa tudi s skicami, bivalne razmere, ki so jih bili deležni naši izseljenci. Opazna je superiornost Slovencev med drugimi narodi glede reda, organiziranosti in njihove verodostojnosti. S strani zavezniških sil so jim bile zaupane vodstvene funkcije v samoupravi taborišč. V oči udari neverjetna ciničnost angleških okupacijskih oblasti, da so s selitvijo Slovencev iz Lienza v Špital želeli otežiti »preveč ugodne« taboriščne razmere.

Občudovanje vzbuja njihova skrb za naraščaj, predvsem njegovo šolanje. Seznam učbenikov, ki so nastali v taboriščni tiskarni, lahko vsakomur vzame sapo. Kaj vse se je pomikalo v glavah izseljencev preko Karavank! V taborišču je med drugim nastal tudi znameniti Pavlovčičev Zgodovinski atlas Slovenije, prvi tovrstni atlas za slovenski prostor! Zagnanost intelektualne elite ni poznala meja. Prav kmalu so se begunci v tricifrnem številu udeleževali jezikovnih tečajev glavnih[Stran 087]

Slovenksi begunci so v taboriščnih razmerah izkoristili bogato znanje svojih obrtnikov in postavili številne delavnice: mizarsko, čevljarsko, inštalatersko, zidarsko. Do veljave so prišli tudi škafarji in pletarji.

Slika 39. Slovenksi begunci so v taboriščnih razmerah izkoristili bogato znanje svojih obrtnikov in postavili številne delavnice: mizarsko, čevljarsko, inštalatersko, zidarsko. Do veljave so prišli tudi škafarji in pletarji. arhiv Rafaelove družbe

svetovnih jezikov. Zasijali so tudi pevski zbori in gledališče, zaradi pomanjkanja knjig pa so se pojavili bralni večeri z nad sto udeleženci. Pomanjkanje knjig je povzročilo povečano tiskanje slovenske literature. Razpon različnih tematik, ki so jih obravnavali izseljenci v begunskih taboriščih, sproža nejevero pri naših sodobnikih. Kakšna življenjska moč, želja po življenju in iznajdljivost!

Sedanje stanje verskega življenja v Sloveniji ni rožnato. Če pa ga primerjamo s stanjem v taboriščih, nas lahko prevzame zaskrbljenost. Povsod, v še tako skromnih razmerah, so zmogli postaviti bogoslužni prostor in ga tudi vztrajno napolnjevati. Ohranjali so vse verske običaje preko celega leta in posameznikovega celega življenja. Zakramenti so se vrstili od krsta do svete popotnice, s poudarkom na mašniškem posvečenju. Občudovanja so vredne svete posode, izdelane iz kovinskih odpadkov, razbitin letal in podobnega.

Predstavljeno je tudi vprašanje odločitve med odhodom domov, k čemur jih je nagovarjala repatriacijska komisija z lažnimi obljubami, in odločitvijo za odhod v najbolj nepoznane dele sveta.

V posebnem razdelku je sistematično, pa vendar le shematično, podnaslovu knjige navkljub opisano tudi življenje slovenskih beguncev v Italiji. Zdi se mi, da si ta del zasluži pozornost, saj avtorica mag. Helena Jaklitsch z njim pomembno zaokroža opis položaja slovenskih nekomunističnih pregnancev. Podnaslov knjige je v resnici netočen glede kraja in datuma. Gre za predstavitev slovenskih beguncev od maja 1945!

Album slik! Ob vsem materialnem, kar slike dokumentirajo, so zame najzanimivejši obrazi. Kaj vse izžarevajo! Predvsem pa, koliko stisk in železnega upanja sveti iz njih. Zanimiva mi je zdravstvena in še posebej zobozdravstvena oskrba. Pa oskrba s hrano. Težko ostanem ravnodušen ob posnetkih najnežnejšega otroštva v begunskih čeveljcih. Posnetki šolskih dejavnosti, podobno kot osebnih, ne povedo vsega živahnega in nenavadnega, kar se da v teh letih[Stran 088]

Za otroke in mladino je bilo poskrbljeno - delovali so vrtci in ljudske (osnovne) šole, poklicne šole in gimnazija, v prostem času pa so se mladi družili v Mladinskem domu.

Slika 40. Za otroke in mladino je bilo poskrbljeno – delovali so vrtci in ljudske (osnovne) šole, poklicne šole in gimnazija, v prostem času pa so se mladi družili v Mladinskem domu. arhiv Rafaelove družbe

doživeti, se naučiti in morda komu malce ponagajati.

Izbor slik kulturnih dejavnosti je sporočilen. Seveda so zanimive osebe in njihovi obrazi, sapo pa jemlje bogastvo predmetov, kulis, pripomočkov, lepota oblek in urejenost. Samo okoliščine (tudi zunanjost gledališke dvorane) pričajo o improvizaciji, o pomanjkanju, ki so ga Slovenci preprosto ignorirali.

Knjigi manjka samo to, da bi se v počasnem tempu prelistavala po mizah slovenskih domov, se oglašala z ihtenjem, solzami, jokom, pesmijo, pa tudi smehom in vriskanjem, zaskrbljenim govorjenjem, recitatorskim in dramskim zvokom … Tako pa nam ostane le eno: podarimo jo vsaj bližnjim. Naj pride na preizkušnjo sposobnosti vživetja v slovenske desete brate.

[Stran 089]

7.2. Kajetan Gantar: Utrinki ugaslih sanj

Avtor: Damjana Kern

7.2.1.

Slovenska matica 2005

Da bo spominom, o katerih je sorodnikom in znancem že tolikokrat pripovedoval, nazadnje dal literarno zaokroženo obliko, se je ugledni klasični filolog, prevajalec, univerzitetni profesor, akademik dr. Kajetan Gantar dokončno odločil potem, ko so mu najožji družinski člani ob sedemdesetletnici sestavili prisrčne verze, v katerih so ga spodbudili, naj vendarle »usliši prošnje vse družine in napiše že Spomine!«

Utrinki ugaslih sanj, ki so izšli leta 2005 (ob avtorjevi petinsedemdesetletnici) in ki se jih želimo ob deseti obletnici izida spomniti tudi mi, na 319 straneh prinašajo popis Gantarjevih mladostnih spominov. V njih je skušal zajeti in pred pozabo rešiti tako »brezup in črnino«, »spolzke in vrtoglave poti, po katerih se je vzpenjal in padal« pa tudi »lepoto svetlih trenutkov«, ki jim je bil priča na svoji življenjski poti od rosnega otroštva do ustvarjalnih let. Kajetan Gantar, v čigar besedah je v slovenščini oživelo toliko vrhunskih prevodov in prepesnitev temeljnih starogrških in latinskih besedil, v uvodnem zapisu iskreno prizna, da je bilo pisanje o tem obdobju morebiti celo zahtevnejše kot ukvarjanje z učeno literaturo. Ko se je lotil spominskega obujanja svojih najzgodnejših let, so se rane, o katerih je mislil, da so se že zdavnaj zacelile, znova odpirale in razbolevale. Obenem okara tudi svoj luknjičavi spomin, ki da bo morda kriv za netočnosti in vrzeli v zapisu. Z bralčeve perspektive je opravičilo povsem odveč, kajti Gantar svoje celovite avtobiografske zgodbe plete izjemno dogajalno in časovno precizno, v njih natančno predstavlja osebe, s katerimi je bil hote ali nehote tesno spet, osupljivo podrobno opisuje dogodke, temeljito povzema vsebine pogovorov, niza opažanja … in tako bralcu živo naslika doživljaje, značaje in duh časa, o katerem piše.

Potovanje skozi »prostranstva svojih ugaslih mladostnih sanj« začne s kratko predstavitvijo svojega rodu, nato pa sledi več kot štirideset poglavij, v katerih popiše odisejado svojih mladostnih let. Odraščal je v globoko verni, narodno zavedni desetčlanski družini. Brezskrbna osnovnošolska leta v Celju je usodno presekal začetek druge svetovne vojne. To je bil čas, ko je bila »razbita idila družinske domačije«, čas, »ko niso smeli več govoriti resnice«, ko se je ata zaradi pokončne domoljubne drže med prvimi znašel v

Slika 41.

gestapovskih zaporih, njihovo družino pa so izgnali v Srbijo. Kajetan se je preselil k stari mami v Ljubljano. Njegova vojna leta zaznamuje ministrantska služba, šolanje na Škofijski klasični gimnaziji, strast do politike, prva ljubezen do grščine in latinščine …

V osrednjem delu spominov avtor pred pozabo skuša iztrgati trpek čas svojega begunstva v avstrijskih taboriščih – to je bil čas, ko je »v stiskah in bedi begunstva človeško zorel in postal odporen proti hudim življenjskim preizkušnjam«. Štirinajstletni Kajetan se je na pot čez Ljubelj podal skupaj z bolehnim očetom, ki se je znašel na seznamu oseb, predvidenih za likvidacije. Prve mesece je mladenič preživel pri dobrih ljudeh na kmetiji v tirolski vasici Anras, nato se je preselil v taborišče Peggez pri Lienzu, na koncu pa tudi v Špital. V opisih tega časa spremljamo neverjetno življenjsko moč, pridnost in ustvarjalnost Slovencev, ki so v sicer težkih begunskih razmerah naredili vse, da so kot skupnost preživeli. Spomini so dragoceni tudi zato, ker z njimi dobimo odličen vpogled v delovanje begunske gimnazije, pobližje spoznamo številne avtorjeve sošolce, profesorje in druge karizmatične osebnosti slovenske emigracije, med katerimi so se vzpostavljali res pristni človeški odnosi. …

Zadnji del »Utrinkov« se posveča obdobju po vrnitvi iz emigracije v Jugoslavijo, kjer se je moral dijak Kajetan v želji po dokončanju gimnazije spopadati z izključitvami, šikaniranji, zasliševanji, trimesečnim preiskovalnim zaporom … Po opravljeni maturi[Stran 090] je sledil čas študija klasične filologije, nato obdobje služenja vojaškega roka, čas najrazličnejših preprek na strokovni poti in težav pri iskanju zaposlitve, slednjič pa vendarle nastopijo tudi leta učiteljevanja na ptujski gimnaziji, podiplomski študij in doktorat. Zadnje obdobje sovpada tudi s časom, ko se je zaljubil v svojo bodočo ženo Rožo, s katero sta se poročila leta 1959. S tem dogodkom se (nekje na tretjini avtorjeve življenjske poti) popis spominov zaključi.

Utrinke ugaslih sanj lahko beremo večplastno. V prvi vrsti gre za skupek kronoloških opisov oziroma za zgoščen povzetek mladostnih doživetij enega najuglednejših klasičnih filologov na Slovenskem. Zrel bralec pa bo zaznal, da spomini marsikje preraščajo avtorjevo osebno zgodbo in dobivajo dokumentarno moč. Oživljajo namreč čas, ki je v slovensko preteklost zapisan z žalostjo in s krvjo in ga kot narod nikakor ne znamo ustrezno reflektirati. Najbrž ravno zato bralec v spominih enega vidnejših slovenskih intelektualcev, moža z obzorji grštva in latinstva, velikega poznavalca antike, krščanstva in slovenstva, ves čas čaka in si želi, da bi avtor ne bil tako dosledno le svetal kronist, pač pa vsaj kdaj tudi komentator, če že ne analitik tega najusodnejšega slovenskega dogajanja. Sicer pa imajo Utrinki ugaslih sanj svoje nadaljevanje, a o tem prihodnjič.

7.3. Milovan Đilas, Novi razred. Analiza komunističnega sistema

Avtor: Helena Jaklitsch

7.3.1.

Inštitut Karantanija, Ljubljana, 2014. Prevod Niki Neubauer

Lansko leto je pri Inštitutu Karantanija izšla knjiga Milovana Đilasa, Novi razred. Analiza komunističnega sistema. Slovenci smo tako prevod v slovenskem jeziku dobili prvič, čeprav je bila knjiga napisana že leta 1957 in je bila do danes prevedena že v več kot 40 jezikov. Delo, ki je bilo dolga desetletja v Jugoslaviji prepovedano (prva izdaja je izšla v New Yorku), se je znašlo skupaj z Orwellovima deloma Prašičja farma in 1984 celo na seznamu stotih najbolj vplivnih knjig, napisanih po drugi svetovni vojni. Kot je v predgovoru h knjigi napisal Bernard Nežmah: »Neobstoječi Đilas, ki je hiral v zaporskih celicah, je postal svetovni kritik Titovega režima gospostva partijskega razreda.« Zaradi knjige je bil Đilas, ki je bil pred tem že obsojen in zaprt zaradi pozivov k večji demokraciji in svobodi izražanja mnenj (objavljenih v reviji Borec), ponovno postavljen pred sodišče ter si s tem delom, ki so ga njegovi znanci pretihotapili iz države ter tako omogočili objavo, zaradi delikta sovražne propagande prislužil še dodatnih sedem let zapora. Toda to ni bilo vse. Đilasu, ki je veljal do leta 1954 za enega najtesnejših sodelavcev maršala Tita in je postal za kratek čas celo predsednik zvezne skupščine SFRJ ter so v njem nekateri videli Titovega naslednika, so po objavi te knjige poleg svobode odvzeli še odlikovanje narodnega heroja ter vojaški čin. V Jugoslaviji je tako postal neobstoječa oseba, po izstopu iz Zveze komunistov pa je ostal še brez plače in sredstev za preživljanje. Kot je

Slika 42.

napisal Nežmah: »Potem se mu je nasmehnil nadrealistični paradoks. Honorarje za članke v Borbi je pošiljal kot pomoč knjižnici v Nikšiću, po odstavitvi pa so mu tamkajšnji pravoverni komunisti vrnili denar, češ da ni vreden, da bi jim ga podaril.« Vrnjeni denar je Đilasu in njegovi družini v takih razmerah prišel še kako prav. Toda čeprav je postal doma in v svetu eden najbolj znanih in odločnih kritikov komunističnega sistema, se do konca življenja ni odpovedal komunistični ideji.

Novi razred je vsekakor delo, ki bi ga moral prebrati vsak Slovenec. Knjiga namreč popolnoma razgalja komunizem in njegove tvorce. Avtor nas skozi poglavja analitično pelje od izvorov komunistične ideologije do sedanjega sveta (sveta, kakršen je bil, ko je[Stran 091] bila knjiga napisana – ki pa ni dosti drugačen od sveta, v katerem v Sloveniji danes živimo). Pojasni razliko med zgodnjimi revolucijami, ki jih je doživel svet, in komunistično revolucijo. Jasno pove, da ne gre za podoben proces, ampak da je komunistična revolucija na glavo obrnila vse zakonitosti prejšnjih. Če so revolucionarne metode in stranke po koncu državljanske vojne in tuje intervencije v vseh zgodnejših revolucijah usahnile in je sledila odprava teh metod in strank, pa po komunističnih revolucijah »komunisti nadaljujejo tako z metodami kot oblikami iz časa revolucije in njihova partija šele tedaj prevzame skrajno obliko centralizma in ideološke ekskluzivnosti« (str. 35). Če je bila v zgodnejših revolucijah vsaj obrobna pozornost namenjena odstranitvi resničnih nasprotnikov, nikakor pa ne tudi tistih, ki bi nasprotniki lahko šele postali, pa se v komunizmu niso borili samo proti dejanskim nasprotnikom, temveč tudi proti vsakemu potencialnemu. Đilas ob primerjavi zgodnejših revolucij in komunistične trdi, da je bil pri zgodnjih revolucijah končni rezultat pogosto večja pravna varnost in večje državljanske pravice, kar je ravno obratno kot pri komunistični revoluciji. Revolucionarje, ki so dejansko sprejemali ideje revolucije ter verjeli v njihovo uresničitev, so navadno likvidirali, ohranila pa se je tista skupina znotraj revolucionarnega gibanja, ki je revolucijo razumela kot dostop do oblasti. To trditev je na svoji koži občutil tudi sam Đilas, ki sicer ni bil likvidiran, ga je pa oblast izbrisala iz javnega življenja, kar za nekaj let zaprla, mu leta 1955 sodila in ga obsodila na tajnem (!) procesu, mu vzela potni list in prepovedala potovati (kasneje je morala nekatere ukrepe tudi zaradi njegove prepoznavnosti v tujini omiliti).

Po zmagi revolucije se oblikuje nov razred, katerega značilnosti v ločenem poglavju zelo dobro popiše. Za slovenski prostor je opis še toliko bolj zanimiv (ali šokanten), ker se še vedno skoraj popolnoma ujema s karakteristiko današnje slovenske oblasti. Novi razred tako črpa svojo moč, privilegije, ideologijo in navade iz posebne oblike lastnine – »kolektivne lastnine, ki jo /novi razred/ upravlja in z njo razpolaga v imenu države in družbe«. Kot pravi Đilas: »Če bi komunistom odvzeli njihove lastninske pravice, bi to pomenilo, da bi jih ukinili kot razred. Če bi jih prisilili, da dopustijo udeležbo pri tem lastništvu tudi drugim družbenim silam ali natančneje, da jim dovolijo, da o njem odločajo, bi jim odvzeli monopol nad lastnino, ideologijo in oblastjo. To bi bil začetek svobode in demokracije v komunizmu, konec komunističnega monopolizma oz. totalitarizma. Dokler se to ne zgodi, ni mogoče govoriti o resnih, bistvenih spremembah v komunističnih sistemih, vsaj ne s stališča tistih, ki resno razmišljajo o družbenem napredku.« (str. 59) V tem poglavju je novi razred res razgaljen.

Zelo zgovorno je tudi poglavje o partijski državi, katere vzpostavitev sledi po formiranju novega razreda. Kot pravi avtor, ljudje v tej državi zelo hitro ugotovijo, kaj smejo in česa ne. Prebiranje tega poglavja nam omogoča res bolje razumeti tudi današnjega človeka v našem prostoru. Đilas namreč zelo nazorno oriše pot, ki jo mora narediti državljan partijske države, če hoče v njej preživeti. V komunistični državi je cela vrsti funkcij pridržanih izključno samo za člane partije, državo in vojsko komunisti obravnavajo izključno kot svoji orodji. Pomembno vlogo ima za komuniste sodstvo, kjer je sestava zelo pomembna, »saj bi tako imeli zagotovilo, da bo še naprej odločalo v skladu z nameni partije oz. v duhu socializma« (str. 91). Za partijsko državo je bistvena osebna diktatura, monopol nad idejami oziroma obvezna idejna enotnost pa je samo njena dopolnitev in maska. Komunisti so tam, kjer niso na oblasti, zagovorniki najbolj demokratičnih ukrepov, ker to olajšuje njihov boj. Partija je v času boja za oblast celo lahko voditeljica delavskih množic in se bori za njihove interese, takoj »ko prevzame oblast, pod pretvezo, da je nosilka interesov delavskega razreda in delovnega ljudstva, pa prevzame popoln nadzor in vse dobrine v svoje roke« (str. 99). Komunisti pa postanejo tudi nasprotniki vseh demokratičnih oblik, ker naj bi bile »buržoazne«. In kot pravi v nadaljevanju tega poglavja, je »tovrstni totalitarni vladavini diktatura proletariata teoretsko opravičilo ali v najboljšem primeru ideološka maska za oblast peščice oligarhov« (str. 100). V tem poglavju tudi razloži, zakaj komunistična država ni pravna država in na kakšen način ta deluje, ko mora nekomu dokazati »sovražno dejavnost«. Ne pozabi tudi omeniti, kako postane jezik pod komunizmom nekaj drugega. Na to že vrsto let opozarja tudi Justin Stanovnik, tu pa tudi Đilas jasno napiše, da »so besede sicer iste, toda izrazi, pojmi, notranji smisel pa so samo njihovi, komunistični« (str. 125).

Đilas se v knjigi posveti tudi dogmatizmu v gospodarstvu, do katerega pride po prevzemu komunistične oblasti. Sindikalne in druge poklicne organizacije vidi zgolj kot privesek edinega lastnika in oblastnika – politične oligarhije, saj drugo zaradi svojega namena in delovanja po njegovem ne morejo biti.

[Stran 092]

Za naš čas in prostor, za razumevanje odsotnosti kritičnosti pri današnjem človeku v Sloveniji, ki je šel skozi ves proces preoblikovanja v novega človeka, je zelo pomembno tudi poglavje z naslovom »Tiranija nad razumom«. Novemu razredu ni dovolj, da si človeka podjarmi s prevzemom njegove lastnine, hoče tudi njegov razum. Tako voditelji stalno »dvigujejo« zavest, ljudi spodbujajo, da »proizvajajo«, polnijo jim glave s plehkimi marksističnimi obrazci in plehkimi političnimi stališči voditeljev. Ljudi stalno silijo k izražanju vdanosti socializmu in »prepričanju ljudi o nezmotljivosti in resničnosti obljub voditeljev«. Državljana v komunističnem sistemu, tako Đilas, nenehno grize vest, da je kaj naredil narobe ter mora stalno dokazovati, da ni sovražnik socializma. K takemu vedenju silita tudi šolski sistem in vsa družbena in intelektualna dejavnost. »Novinarji, ideologi, plačani pisci, posebne šole, odobrene vladajoče ideje in ogromna materialna sredstva se namenjajo za to »dvigovanje« socializma.« (str. 160). Oblast skuša na vse načine onemogočati izražanje vsake drugačne zavesti od uradne. Đilas sicer pravi, da tudi v komunizmu ljudje razmišljajo, celo razmišljajo drugače, kot je predpisano, toda njihovo razmišljanje »ima dva obraza – enega zase in svoje bližnje, drugega za javnost, uradno« (str. 161). V tem poglavju prikaže tudi vpliv komunizma v znanosti, njegov poseg v umetnost, izpostavi cenzuro ter samocenzuro in ideološko diskriminacijo, ki je v resnici usmerjena v celotno družbo in v vsakega posameznika. To poglavje konča takole: »Zgodovina bo komunistom marsikaj oprostila in ugotovila, da so jih v mnoga surova dejanja prisilile razmere in potreba po obrambi svojega obstoja. Toda dušenje vsake drugačne misli in izključni monopol nad razmišljanjem zaradi obrambe njihovih osebnih interesov bosta pribila komuniste na sramotilni steber zgodovine.« (str. 177)

V zadnjih poglavjih se nato posveti še cilju in sredstvom, ki jih komunizem zasleduje oziroma uporablja, pri čemer ugotavlja, da »so komunistične metode verjetno najbolj surove v zapisani zgodovini«, ter dodaja, da se komunistično gibanje preko moralne krize, političnih spletk in podtikanj, z medsebojnim obrekovanjem in brezobzirnim sovraštvom, razvratom in duhovnim ter intelektualnim razsulom počasi vzpenja, »tre skupine in posameznike, odmetava, kar je odveč, kali svoje jedro in dogmo, svojo moralo in psihologijo, intelektualni interes, ozračje in slog dela« (str. 186). Prav tako ugotavlja, da nekdanji heroji, ki so bili nekoč pripravljeni žrtvovati vse, tudi svoje življenje za idejo ter za dobro ljudstva, »če niso padli ali bili potisnjeni vstran, postanejo sebični bojazljivci brez idej in tovarištev, pripravljeni, da se odrečejo vsemu – časti, imenu, resnici, morali, samo da ne izpadejo iz vladajočega razreda in hierarhičnega kroga« (str. 188). V poglavju z naslovom »Bistvo« pove, da tudi njegove teorije o komunizmu ni mogoče sprejeti kot popolno, da pa kljub temu lahko na najbolj abstrakten teoretični način govori o bistvu sodobnega komunizma. Čemur lahko pritrdimo, glede na to, da mu je pripadal, najprej kot pomemben del sistema, nato kot tisti, ki mu je ostal zvest v (sicer izvorni) ideji do konca svojega življenja. Prav to zadnje me je kot bralko te knjige na neki način presenečalo, saj mi ni jasno, kako je ob tako natančni in pravilni (če opazujem dogajanje pri nas od leta 1941) analizi v ideji komunizma sicer lahko videl karkoli dobrega. Kot sam namreč ugotavlja, da vsako komunistično gibanje in vsaka komunistična revolucija pripelje do vseh deviacij, ki jih skozi knjigo predstavi. Tako jasno napiše, da je »komunizem nastal kot ideja, ki je v sebi nosila seme njegove totalitarne in monopolistične narave« ter da je tiste vrste totalitarizem, ki v sebi »združuje tri osnovne dejavnike nadzorovanja ljudi« (oblast, lastnina in ideologija). Po njegovem komunizem mora biti totalitaren, izključujoč in izoliran ravno zato, ker je oblast njegova najbistvenejša sestavina.

Ob koncu knjige razmišlja še o nacionalnem komunizmu ter o podobi sveta v času, ko je delo nastajalo. Za bralca so tudi koristna in uporabna na koncu knjige podana dodatna pojasnila o nekaterih obravnavanih osebah, dogodkih in pojmih, ki jih je sestavil Andrej Godeša. Ta pojasnila so dobrodošla še posebej za mlajšo generacijo, ki ni živela v času, ko je Đilas pisal, zato so zanje nekateri omenjeni politiki ali dogodki, ki so se takrat zgodili in so tako ali drugače pomembno vplivali na tisti čas, popolnoma nepoznani.

Zakaj torej prebrati to knjigo? Kot je napisal Nežmah – Novi razred je »stara knjiga o starih časih, ampak princip, o katerem Đilas piše v tej knjigi, je še vedno izjemno dejaven, in pravila, po katerih je razred oblastnikov kadroval, so v veliki meri še vedno podobna. Še vedno imamo zelo resno težavo s sodstvom, ki ni nikoli bilo sposobno narediti katarze, narediti pregled lastne zgodovine in spregovoriti, po kakšnih merilih se je nekoč sodilo. Ni bilo obračuna s preteklostjo. … Ta knjiga je še vedno tudi ogledalo sedanjosti, ob njenem branju človek odkrije, da za marsikaterim našim delovanjem stoji podoben mehanizem kot v Đilasovem času.«

[Stran 093]

8. In memoriam

8.1. Jožefu Poderžaju v slovo

Avtor: Janko Maček

8.1.1.

Ko se je četrta adventna nedelja lani že nagibala k večeru, je v Čušperku v krogu najdražjih odšel k svojemu Bogu JOŽEF PODERŽAJ, po domače MARTINOVČEV ata. Rojen je bil 5. 2. 1928 kot peti izmed osmih otrok v ugledni družini Alojza in Ane Poderžaj. Brezskrbna otroška leta je preživel v zavetju rojstnega doma. »Uka žeja« ga je kmalu zvabila v Ljubljano oziroma v Šentvid, kjer je stanoval v Zavodu sv. Stanislava in obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo. Želel je postati duhovnik, toda kruti čas vojne in revolucije mu je, kot toliko drugim, prekrižal mladostne načrte.

Jožefov gimnazijski sošolec in kasnejši prijatelj dr. Tine Velikonja je v 36. številki revije Zaveza pod naslovom Kako se je začelo objavil precej natančno zgodbo Martinovčeve družine. Pravzaprav je to pričevanje Jožefa Poderžaja, ustanovnega člana Nove Slovenske zaveze, o njegovih koreninah in življenjski poti. Jožefov oče Alojz Poderžaj je s svojo žilavostjo in sposobnostjo tako rekoč iz nič ustvaril trden in prijeten dom, še več, iz nekoč skromne apnenice je naredil pravo podjetje, kjer so dobili zaslužek tudi nekateri sorodniki in sovaščani. Pri apnenici so seveda pomagali tudi sinovi in niti študent Jožef med počitnicami pri tem ni mogel biti izjema.

V do tedaj mirno življenje Martinovčevih je usodno posegla revolucija. Najstarejši sin Janez, rojen leta 1923, je bil od jeseni 1942 pri vaški straži, dve leti mlajši Lojze pa se mu je pridružil septembra 1943, ko so šli na Turjak, in devetnajstega septembra sta bila oba v navezi šeststotih ujetnikov, ki so jih odgnali v Velike Lašče. Janezova pot se je nekaj tednov kasneje končala v Jelendolu, Lojzeta pa so izpustili. Čez nekaj časa je šel k domobrancem in oktobra leta 1944 sodeloval pri odkopu jelendolskih žrtev, med katerimi je bil tudi brat Janez, ki so ga potem s še nekaterimi pokopali v blagoslovljeno zemljo na Kopanju. Maja 1945 je Lojze odšel s svojo enoto na Koroško in bil vrnjen na Teharje. Tudi oče Alojz se je 5. maja 1945 odločil, da se s preostalimi člani družine umakne pred „zmagovalci“. Na voz so naložili težko bolno mamo in nekaj prtljage, zapregli konje in se odpeljali. Mamo so pustili v bolnišnici v Ljubljani, oče, petnajstletni sin Tone in hčerke Anica, Marija ter komaj enajstletna Angelca pa so nadaljevali pot na Koroško. Po štirinajstih dneh je mama umrla; oče in štirje otroci so do konca leta 1948 ostali v begunskem taborišču v Avstriji, nato pa odšli v Argentino.

Velikonja piše, da si je Jože Poderžaj leta 1943 – bilo je to po mali maturi, ki so jo opravili že junija – podaljšal poletne počitnice in se šele sredi novembra pojavil v šoli. Hodili so v četrti razred Škofijske klasične gimnazije, ki je gostovala pri uršulinkah v Ljubljani, odkar so jo Nemci pregnali iz Šentvida. Jože ni bil preveč zgovoren, sošolci pa tudi niso rinili vanj z vprašanji. »Ni pravil zgodb o Turjaku, še tega ne, da leži starejši brat Janez umorjen neznano kje, saj se takrat ni vedelo, da v Jelendolu, pa da so Lojza v Velikih Laščah izpustili in je 20. septembra pritaval domov. Še tega ne, kako je atu, ki se je skupaj z Lojzom in sosedom skrival pri sorodnikih pod Ilovo Goro, dva meseca nosil hrano.« Čas je tekel in bili so že v petem razredu, ko so se spomladi 1945 Velikonja, Poderžaj in še nekateri pridružili domobrancem, ki so se pripravljali za umik na Koroško, in bili potem z njimi vrnjeni na Teharje. 2. junija je Jože skozi okno civilne barake na Teharjah zagledal brata Lojza, ki je prišel tja z zadnjim transportom. Poklical ga je in spregovorila sta nekaj besed.

Ko se je Jožef avgusta 1945 vrnil s Teharij domov, je na izropani in opustošeni domačiji našel samo teto. Opustil je načrte za nadaljevanje šolanja in se oprijel kmetije. Leta 1953 je znova »zagnal« apnenico in s tem tudi nekaterim sovaščanom omogočil zaslužek. Čeprav so mu nalagali nemogoče davke, je celih 15 let trpel in vztrajal, ko pa je ugotovil, da je apnenica na meji izgube, jo je dokončno ugasnil in se zaposlil najprej kot lesni manipulant pri Gozdnem gospodarstvu Grosuplje, kasneje pa kot varnostnik v Kliničnem centru Ljubljana.

Februarja 1952 se je Jožef Poderžaj poročil z Marijo Erčulj in Martinovčeva hiša, ki je bila od maja 1945 tiha in prazna, je spet oživela, saj se jima je rodilo sedem otrok. Danes je živih še šest, očeta Jožefa pa se s hvaležnostjo spominja tudi 22 vnukov in 14 pravnukov. Vsem je bil skrben ata in učitelj. Predvsem s svojim zgledom jih je učil[Stran 094]

Mala matura na Škofijski klasični gimnaziji leta 1943: prvi z leve v zadnji vrsti je Jožef Poderžaj

Slika 43. Mala matura na Škofijski klasični gimnaziji leta 1943: prvi z leve v zadnji vrsti je Jožef Poderžaj

 

Poderžajevi ob 60-letnici poroke očeta Jožefa in mame Marije

Slika 44. Poderžajevi ob 60-letnici poroke očeta Jožefa in mame Marije

[Stran 095]spoštovanja, potrpežljivosti, odpuščanja, ljubezni do domače zemlje in domovine ter zaupanja v Božjo previdnost. Njegovo srce je bilo razpeto med otroki doma, v Nemčiji in Ameriki – hčerka Tadeja je namreč poročena v Nemčiji, Barbara pa v ZDA – ter domačimi v Argentini.

Kljub tolikemu garanju in skrbem za številno družino je našel čas tudi za udejstvovanje v vaški in farni skupnosti. Dolga leta je bil ključar pri kapeli Marije Tolažnice žalostnih v Čušperku, bil je član tamkajšnjega gasilskega društva, podaril zemljišče za izgradnjo gasilskega doma, s posebno vnemo je sodeloval pri cerkvenem pevskem zboru in še bi lahko naštevali. Verjetno je njegov zgled pripomogel, da tudi njegovi otroci in vnuki, ki imajo vsi pevski talent, radi sodelujejo pri pevskih zborih. Ne samo najbližjim, tudi vsem drugim, ki so ga poznali, bo oče Jožef ostal zgled vernega, pokončnega moža, vedno pripravljenega pomagati sočloveku. To je potrdila tudi množica pogrebcev, ki so 23. decembra lani od blizu in daleč prišli na Kopanj in pokojnega Jožefa pospremili v njegov zadnji dom pri cerkvi Marije Vnebovzete.

Omenili smo že, da je bil Jožef Poderžaj eden ustanovnih članov Nove Slovenske zaveze, saj je sam doživel krutost revolucionarnega nasilja in čutil dolžnost, da pričuje namesto dveh bratov in tolikih drugih, katerih usta so bila prezgodaj zasuta s prstjo. Dokler mu je zdravje dopuščalo, se je redno udeleževal obletnih slovesnosti na Teharjah, v Kočevskem rogu in podobnih. Bil je zvest naročnik in bralec revije Zaveza. Svojo pripadnost je z besedo in zgledom prenašal tudi na potomce, zato ni bilo nič nenavadnega, ko mu je zbor, ki ga vodi njegov vnuk, pri pogrebu zapel pesem Oče, mati, bratje in sestre.

Jožefovim najbližjim izrekamo iskreno sožalje, njemu pa se zahvaljujemo za vztrajnost in zvestobo. Gospod, pravični Sodnik, ki je videl njegovo vztrajanje v Resnici, naj mu da svoj večni mir!

8.2. Ciril Turk

Avtor: Janko Maček

8.2.1.

3. februarja letos je v Lipi ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem dokončal zemeljsko življenje naš član in dobrotnik – slovenski izseljenski duhovnik Ciril Turk. Zadnje slovo od pokojnika je bilo 5. februarja v Lipi, vodil pa ga je novomeški škof Andrej Glavan v spremstvu številnih duhovnikov iz Slovenije, zamejstva in zdomstva.

Ciril Turk je bil rojen v kmečki družini, po domače pri Španovih v Ratjah – župnija Hinje v Suhi krajini. Osnovno šolo je obiskoval v Hinjah, leta 1940 pa se je vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo. (Tako gimnazija kot tudi Zavod sv. Stanislava sta bila tedaj še v Šentvidu, aprila 1941 pa sta se morala zaradi nemške zasedbe preseliti v Ljubljano.) Do leta 1944, ko je – kot večina njegovih sošolcev – odšel k domobrancem, je dokončal nižjo gimnazijo. V začetku maja 1945 je s svojo enoto odšel na Koroško. Božja previdnost je hotela, da se je izognil vrnitvi iz Vetrinja in že isto leto nadaljeval šolanje na Bajukovi begunski gimnaziji, kjer je leta 1949 maturiral. Teologijo je študiral v Salzburgu in bil 12. julija 1953 posvečen v duhovnika. Po novi maši, ki jo je pel v Šmihelu, rojstni župniji škofa Rožmana, je kaplanoval po raznih krajih salzburške škofije, leta 1959 pa na predlog škofa

Slika 45.

[Stran 096] Rožmana odšel za izseljenskega duhovnika med Slovence v Nemčijo: sedem let je potem opravljal to poslanstvo v Oberhausnu, kar 27 let pa v Stuttgartu. Svojim slovenskim »faranom« ni bil samo dušni pastir, ampak tudi socialni delavec, prevajalec, buditelj narodne zavesti in še bi lahko naštevali. Pred letom 1990, ko ni mogel prihajati v domovino, pa tudi kasneje, je rad prišel na sv. Višarje, kjer je vedno našel košček svobodne Slovenije in ob Mariji, Kraljici Slovencev in Evrope, dobil novih moči za svoje delo.

Kljub svoji zahtevni službi je bil g. Turk od ustanovitve povezan z Novo Slovensko zavezo. Če je le mogel, se je udeležil vsakoletnega občnega zbora, predvsem pa spominskih slovesnosti v Kočevskem rogu, na Teharjah in podobnih. Vedel je, da Nova Slovenska zaveza opravlja zahtevno delo, ko naj bi po polstoletni zamolčanosti in splošni totalitarni poškodovanosti znova uveljavila verodostojen zgodovinski spomin. Kako naj se ljudje zbudijo iz otopelosti, če nimajo primernih vzpodbud! Marsikdo pozna zvočno kaseto »Slovenske zemlje čuvarji«, na kateri so posnete pesmi, ki jih je med vojno pel domobranski pevski zbor, ne ve pa, da je pobudo zanjo dal g. Ciril Turk. Leta 1995, ob 50-letnici »največje tragedije slovenskega naroda«, je v Celovcu izšla brošura Pesmi slovenskih domobrancev. V njej je osem pesmi, med njimi Moja domovina, za katere je note na podlagi petja na omenjeni kaseti napisala Irma Močnik, g. Turk pa je napisal daljši uvod, kjer med drugim beremo sledeče: »V nobeni domobranski pesmi ne najdemo najmanjšega namiga, da bi domobranci držali z okupatorjem. S svojim petjem so dokazovali prav nasprotno, da se namreč borijo za svobodo človeka, slovenskega naroda in za njegovo kulturo ter vero.«

Čeprav je Ciril Turk zaradi šolanja že kot otrok zapustil rojstne Ratje in župnijo Hinje, ki je med vojno in po njej ogromno pretrpela, se je vsaj v mislih tja vedno vračal, kar dokazuje tudi knjiga »Hinje in Žvirče v plamenih«, ki je leta 2001 izšla pri Družini. Ni je pisal sam, ampak je zbral prispevke nekaj avtorjev, jih uredil in dodal uvod. Za jedro knjige je izbral dva članka gospe Vanje Kržan: »Hinje v plamenih« in »Žvirče v plamenih« in to v svoji uvodni besedi takole pojasnil: »Avtor se v svojem zapisu ne spušča v razvoj dogodkov med vojno in po njej v župniji Hinje. To je storila gospa Vanja Kržan z opisom požiga Hinj in Žvirč. Njen opis teh žalostnih dogodkov je bil objavljen v 34. in 35. številki Zaveze in ga tu ponatiskujemo. Kržanova je z veliko osebno prizadetostjo opisala nezaslišano trpljenje v krajih hinjske župnije. Iz njenega pisanja postane jasno in razumljivo, zakaj so se prebivalci župnije Hinje skoraj 100% postavili proti komunistični revoluciji oziroma kaj se je v revolucionarnih letih v resnici dogajalo v deželi pod Triglavom in kdo nosi krivdo za toliko slovenskih življenj.«

Gospod Turk ni nikoli pozabil, da je za las ušel smrti v temnem breznu, kjer je moralo umreti toliko njegovih tovarišev in prijateljev, zato se je čutil z njimi na poseben način povezanega in poklicanega za razkrivanje resnice o njihovem križevem potu. Leta 1998 je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izšla knjiga Ušli so smrti. Gradivo zanjo, to je pričevanja treh rešencev iz brezna v Kočevskem rogu: Milana Zajca, Franca Dejaka in Franca Kozina, je zbral in uredil gospod Turk in dodal še nekaj svojih spremnih besed. Zanimiva je njegova Misel o spravi, kjer med drugim piše sledeče: »Prvi pogoj za slovensko narodno spravo je, da se žrtvam medvojnega in povojnega nasilja vrne dobro ime in da se mrtvim vrnejo njihovi zatajeni in izravnani grobovi ter pravica, da počivajo v nemotenem in častnem spominu svojih sorodnikov.«

Gospodu Cirilu Turku smo hvaležni za pomoč in podporo pri našem delu. Naj mu Božji vinogradnik, katerega vinograd je toliko let skrbno obdeloval, tudi to obilno poplača in naj v miru počiva v koroški zemlji!

Dodatek A Na platnicah

Dodatek A.1 Voščilo

Dodatek A.1.1

Matej Metlikovič, Križanje (2004), akril na kartonu, 45 x 30 cm

Matej Metlikovič, Križanje (2004), akril na kartonu, 45 x 30 cm

Dragi bralci Zaveze,
iz srca vam voščimo blagoslovljene
in upanja polne velikonočne praznike!
Uredništvo

Dodatek A.2 Priporočamo

Dodatek A.2.1 Cvetoči klas pelina

Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945

Pogled v veličasten, a zamolčan del slovenske zgodovine

Slovenski beguci so v povojnih taboriščih ustvarili junaško zgodbo, saj so v skrajno neugodnih okoliščinah in barakarskemu okolju razvili red, disliplino, organizacijo, visoko kulturo in narodno zavest, ki zbuja spoštovanje.

Fotografska monografija obsega 300 strani.
Izčrpen oris slovenskega povojnega begunstva je prispevala zgodovinarka mag. Helena Jaklitsch.

Izdali Družina in Rafaelova družba
naročila: 01/360-28-28

Opombe

1.

Ta in vsi navedki za mednaslovi so iz knjige: Fabrice Hadjadj, Kako uspeti v smrti, Antimetoda za življenje, Družina, Ljubljana, 2015.

2.

A. Dihle, The Theory of Will in Classical Antiquity, Berkely, Los Angeles, London, 1982, str. 135.

3.

V našem času so zlasti opazne ideje o naravi kot najboljši učiteljici in popolni etični avtoriteti, ki nas lahko osvobodi človeškega napuha in nas obvaruje kulturnih stranpoti. Ta ezoterična »učenja« le na videz spominjajo na nauke helenističnih filozofskih šol, ki so priporočale življenje v skladu z naravo (kata` phýsin). Osnova njihove etike namreč ni bila samo slepa vera z ustrezno dieto, kot je značilno za večino sodobne ezoterike, daleč od tega: za stoike in epikurejce je bilo namreč odkrivanje naravnega nauka stvar skrajno resnega filozofskega iskanja in interpretacije, povezanega z meditativnim življenjem. Vsekakor pa njihovo pojmovanje narave ni kompatibilno s sodobnim naravoslovnim razumevanjem.

4.

Npr. v primeru plastične kirurgije.

5.

Seveda etično problematičen ne bi bil tak človek, temveč družba, ki bi ga »proizvedla«, tako kot velja npr. za sirote, zapuščene ali iz incestnega razmerja rojene otroke; tako kot ti bi bil vreden vse ljubezni in dobrega vzgojnega okolja; toda če v naštetih (in podobnih) primerih družba odpravlja težave mladih ljudi s sprejemanjem lastnega porekla (in poznavanje tega sodi k človekovemu dostojanstvu), bi jih v primeru kloniranega človeka sama namerno ustvarjala – ali pa bi skušala to poreklo z zakonom zakriti in banalizirati pomen samospoznanja, dostojanstvo resnice pa nadomestiti s pragmatičnimi vrednotami materialnega udobja, »znanstveno ugotovljenega« najboljšega okolja za otrokov razvoj ipd. Takšne argumente, ki namenoma odvračajo od vprašanja o človekovem izvornem dostojanstvu, dejansko uporabljajo protitradicionalni aktivisti, ko zagovarjajo pravice homoseksualnih parov do posvojitve otrok ali pravico do oploditve samskih žensk.

6.

France Pernišek označi vojaški poseg in deblokado boroveljskega mostu za zadnji spopad med slovensko narodno vojsko (Rupnikovim udarnim bataljonom) in partizani (prim. France Pernišek, Moj begunski dnevnik 1945–1947, Ljubljana 2007, 24). Revolucionarno zgodovinopisje o spopadu zapiše: »Sovražniku in množici beguncev sta ostala na voljo le ljubeljski predor in prelaz, pa še tega je na koroški strani pri Borovljah in tamkajšnjem mostu zapirala Bračičeva brigada. Treba je bilo most zavzeti in si izsiliti prosto pot do britanske vojske. Istega dne (10. maja, op. Emeršič) sta se poveljnika nemških in domobranskih čet Erwin Rösener in Franc Krener dogovorila o izvedbi skupnega napada na Borovlje. Do prvih bojev je prišlo že istega dne zvečer, vendar brez uspeha. Naslednjega dne, 11. maja, okrog poldne pa je pet nemških topovskih baterij začelo obstreljevati Borovlje in potem proti partizanskim položajem prodirati okrog dvajset nemških tankov in dva domobranska udarna bataljona. Bračičeva brigada se je tako močnemu napadu mogla upirati le s strojničnim ognjem. Umaknila se je na levi breg Drave in nadaljevala z obrambo mostu. Po nekih podatkih, vanjo so tedaj že bile vključene tudi enote Koroškega partizanskega odreda, je imela v tem boju okrog 180 padlih. Na most so prispeli tudi zavezniški vojaki, ki so se jim domobranci naslednjega dne začeli vdajati.« (Zdravko Klanjšek in sod., Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, Ljubljana 1976, 978–979). Objektivno zgodovinopisje lahko najde v zgornjih navedbah vrsto nepravilnosti. Sporen je že datum glavnega spopada, ki je bil 10. maja in ne 11. maja, s čimer se danes strinja večina zgodovinarjev obeh strani (prim. Marjan Linasi, In kaj je svobode cena: konec druge svetovne vojne na Koroškem (razstavni katalog), Slovenj Gradec 2005, 20). Prav tako revolucionarno zgodovinopisje opraviči partizanski poraz s pretiravanjem o domnevno slabi partizanski in odlični domobranski in nemški oborožitvi, kar ni točno. Tamara Griesser – Pečar navaja, da je 500 vojakov Rupnikovega bataljona skupaj z okoli 1000 pripadniki različnih vojaških enot na Krenerjev ukaz izvedlo napad na Koroški odred in Bračičevo brigado, ki sta imeli okoli 1000 borcev, pri čemer so domobranci uničili tudi 4 partizanske tanke (prim. Tamara Griesser – Pečar, Razdvojeni narod, Ljubljana 2007, 468). Marjan Linasi navaja še udeležbo nemškega protiletalskega topništva pri preboju. Naslednji dan sta sledila še manjša spopada, 12. maja pa je prišla k mostu angleška 1. Guards Brigade, ki so se ji pričeli predajati nemški in nato vsi drugi vojaki, ki so bežali pred komunizmom.

7.

V istem transportu je bil tudi Janez Zdešar, na podlagi česar sklepam, da je bil Idin brat v II. Rupnikovem polku (prim Janez Zdešar, Spomini na težke dni, Ljubljana 1990, 10), ki je zapustil Vetrinj 30. maja in prispel v Celje na telovo, 31. 5. 1945.

8.

Zdešar v svoji knjižici dramatično opiše dogodek: »Medtem sem zaslišal ženski krik. Rupnikova žena (Zina Urbančičeva) se je vrgla iz malega taksija in si hotela porezati žile. Komaj so jo okoli stoječi oficirji zadržali. Vpila je, da je že naprej vedela, da bodo domobrance izročili partizanom in da tega zdaj ne more prenesti. Očitala je možu Vuletu, da njej ni hotel verjeti, lažnivim Angležem pa da vse verjame. Vule pa je neodločeno in zaskrbljeno gledal okoli in nekaj premišljeval. … Žena pa se je vrgla pred njim (angleškim poveljnikom, op. Emeršič) na kolena in ga rotila in prosila, naj nas nikar ne izroče partizanom. Toda angleški vojaki so jo surovo odbili in odstranili izpred oficirja …« (stran 12–13). Po Zdešarjevih besedah je ob vstopu na tovorne avtomobile Vule Rupnik vnovič nagovoril angleškega poveljnika, da je sin Leona Rupnika, kateremu so Angleži v pismu obljubili, da ga ne bodo izročili. Ta se je nazadnje omehčal in poklical taksi, ki je njega in ženo odpeljal v Pliberk, kjer so ga zaprli do konca izročanja (stran 15).

9.

»Govorilo se je, da so jo grdo posiljevali, preden so jo ubili.« (Ivanka Kozlevčar, Križev pot Jakljevih iz Kompolj skozi Teharje, Zaveza št. 58, str. 58)

*

V Zavezi št. 93 smo objavili prvi del spominov Emila Žagarja iz Francije, tu pa predstavljamo drugi del, v katerem opisuje koliko hudega je moral prestati še v letih po koncu vojne.

10.

Na tem mestu in ob podobnih vprašanjih tudi v nadaljevanju je dr. Zdešar izjemno zadržan in se sprašuje, kaj bi o tem rekel dr. Marko Kremžar, za katerega pove, da se na te razmere »veliko bolj spozna«. Dr. Kremžarja smo torej prosili za komentar in ta se glasi: »Vse, kar pravi dr. Janez Zdešar, drži, gledano z današnjimi očmi, ko je vojna že za nami, ko vemo, kaj je okupacija in ko smo preživeli revolucijo. Kakšno pa je bilo realno stanje takrat? Za Jugoslavijo vojna ni bila neizbežna, čeprav je res, da smo se je vsi bali, ko je pričela divjati na Poljskem. Prej vanjo niso verjeli niti Angleži. Nemčija verjetno ne bi napadla Jugoslavije, če Mussolini ne bi pogorel v Grćiji in če v Beogradu ne bi bilo puča (Simović) in ne bi padla vlada kneza Pavla. V tem primeru bi bil potek vojne drugačen in gledano spet iz današnje perspektive, je bil prav napad na Jugoslavijo za Nemčijo usoden, ker je bil njen napad na ZSSR zakasnjen.

Predvidevati revolucijo na Slovenskem na podlagi španske državljanske vojne ni preveč logično. Zakaj naj bi bila izpeljana komunistična revolucija med vojno prav v Jugoslaviji? Nikjer drugje v Evropi je ni bilo, Stalin je to izrecno prepovedal. Kdo je lahko predvideval, da se bo jugoslovanska KP Stalinu uprla? Kdo je mogel predvidevati, da bo KP izzvala pri nas revolucionarni boj s pobijanjem civilistov? Tega ni bilo nikjer na svetu. To je slovenski unikum. V Srbiji so se borili proti kralju in čaršiji, na Hrvaškem proti ustašem, pri nas so morali sovražnika ustvariti. Pričetek revolucije v Španiji je imel jasen političen vzrok in povod. Pri nas tega ni bilo.

Pojem okupacije (definitivna prilastitev ozemlja že med vojno), kot ga poznamo danes, še ni bil poznan. Prva svetovna vojna ni poznala okupacije, kot je bila med drugo svetovno vojno. Vojna se je odigravala takrat na bojiščih, zasedeno ozemlje je poznalo rezistenco, sabotaže, a ni bilo vojno področje. SLS je od prvega dne vojne predvidevala odporniško gibanje, a gledano pod vidikom varovanja naroda. Boj v obrambo tujih interesov je vnesla KP. Formacija »vlade« na zasedenem ozemlju bi bilo veleizdajalstvo v času, ko je legalna vlada bila v emigraciji (Kairo, London). Zato NO ni bil vlada, ampak njeno ilegalno zastopstvo. Važno je bilo, da nas ne bi kdo enačil z ustaši. Spremembe je SLS pričakovala po vojni, ne med njo. Da bodo zavezniki zamenjali Mihajlovića za Tita, ni bilo predvidljivo. Sodelovanje demokratičnih strank takoj po pričetku okupacije je bil velik dosežek, a tudi ta enotnost je imela svojo ceno. Dr. Ehrlich je bil pristaš slovenske vlade v ilegali, a to bi pomenilo prelom v NO in z zavezniki, ki so takrat podpirali kraljevo vlado v Londonu.

Seveda so dogodki prehitevali vodstva vseh demokratičnih strank in tudi SLS, a v tem nismo bili zelo drugačni od vseh političnih voditeljev takratnega zahodnega sveta. Zveze z zahodom so bile po mojem mnenju šibke, posebno še po kapitulaciji Italije septembra 1943. Tu je bilo verjetno premalo predvidevanja, a niti zavezniki niso predvidevali, da bodo komunisti pomorili njihove padalce, ki naj bi te stike okrepili. Veliko je bilo po mojem mnenju negotovosti, dvomov, oklevanja, neinformacije, ko so Angleži pričeli zapuščati Mihajlovića. A celo gledano z današnjega stališča ne vem, kaj bi kazalo in kaj bi bilo mogoče tedaj ukrepati drugače. Primerjati tista leta z meseci, tedni in celo dnevi pred vojno ni realno. V teh štirih letih se je spremenil svet.

Kritika po vseh teh letih je seveda mogoča, a mora upoštevati takratno stanje in realne možnosti, pa tudi dejstvo, da smo bili kristjani v samoobrambnem boju, ki nam je bil vsiljen, vedno v podrejenem položaju. Komunisti so uporabljali v svojem revolucionarnem boju likvidacijo, teror, zločin, klevete kot redna sredstva za dosego političnega cilja, ki je bil oblast. Tega mi nismo ne smeli ne hoteli. Zato pozna njihova, komunistična stran krvnike in naša, krščanska, žrtve.

Nisem zgodovinar, a imam vtis, da je bil Churchill edini demokratični voditelj, ki je tedaj pravilno predvideval, a le glede pričetka vojne. Kasneje je vsem ušla iz rok. Pričela sta odločati, kolikor lahko presojam, Roosevelt in Stalin ter ljudje v njuni bližini.«

11.

Pravilno je Sturmabteilung.

12.

Italijanski borbeni snopi. To gibanje je ustanovil Mussolini marca 1919. Organizirano je bilo v akcijske čete (squadre d’azione). Novembra 1921 je Mussolini fašistično gibanje spremenil v stranko.

13.

Sklenjena je bila 28. 2., podpisana pa 1. 3. 1943.

14.

Zveza združenih delavcev. Ustanovljena je bila leta 1935 od JRZ (SLS) kot nov sindikat in protiutež Jugoslovanski strokovni zvezi, ki se je vedno bolj približevala ljudskofrontnemu gibanju.

15.

Gre za pravnika Ivana Stanovnika, brata Aleša Stanovnika, ki je bil v SLS – na levem krilu. Je oče Janeza Stanovnika.

*

Objavljamo nagovor, ki ga je imel dr. Jožef Muhovič 12. februarja na odprtju razstave „O čem razmišljaš, Antigona?“, in sicer ob njeni drugi predstavitvi v Škofovih zavodih. Razstava, ki je najprej stala v nekdanjih zaporniških celicah UDBE na Beethovnovi 3, je bila zasnovana v okviru civilnodružbene pobude Resnica in sočutje.
Datum: 2015-04-27

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.