Zaveza št. 91

 

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2013

Kazalo

[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Podpis demoničnega

Avtor: Lenart Rihar

1.1.1.

Gospodarstvo gotovo ni postavka, ki bi ji odmerjali najvažnejšo izmed vseh vlog v ustroju družbe. A vendar, kakor je ekonomija prisilila v politično sesutje že skoraj vsa boljševiška utelešenja na planetu, tako vse kaže, da bo podobno vlogo igrala tudi v postboljševiških oziroma parademokratičnih epizodah, ki jih običajno imenujemo z izrazom tranzicija. V slovenski različici vsekakor doslej nobenemu političnemu pritisku, nobenemu civilnemu naporu in nobenemu zdravorazumskemu argumentu ni uspelo razkrinkati kulis, s katerimi so zakriti sedemdeset let delujoči mehanizmi totalitarne sredice. Natančneje povedano, razkrinkano je bilo zagotovo dovolj, a tem posamičnim spoznanjem je bila preprečena pot do zadostnega števila ljudi. Večina pa je v demokraciji edini ključ do korenitih družbenih sprememb.

1.1.2. Tranzicijski oder

Po dveh desetletjih formalne demokracije se izkazuje, da je celotna demokratična pobuda znotraj slovenskega družbenega prostora v resnici samo šibka in s težavo tolerirana opozicija. Postboljševiki so si že od začetka uzurpirali oziroma ohranili groteskno premoč in jo zlahka ohranjajo do danes – tako pri obvladovanju ustanov kot tudi ljudi. Vse sile, ki se upravičeno prepoznajo pod izrazom slovenska pomlad, so dobile le nekaj etapnih možnosti, da so v slogu pravih demokracij spravile določene stvari v red in v tek. Pri tem so imele brez izjeme, od demosove do lanskoletne vlade, za vratom nekaj boljševiških »zasilnih« zavor. Od zbora združenega dela, prek pravovernih koalicijskih partnerjev in projektov »pucko« do pouličnega zverinjaka. Vsemu temu je asistiral celoten državni in paradržavni aparat z mediji in postsocialistično mentaliteto ljudi. Kar so kljub vsemu uspele napraviti vlade pretežno demokratičnih strank, se pravi, vse, kar je bilo obnovljeno, postavljeno, je bilo obenem dano v grobo finančno in vsakršno zlorabo posttotalitarnim silam. Na ta način je bil radikalen obrat od totalitarizma onemogočen in danes posamezniki počasi dojemajo, kaj pomeni besedna zveza neuspela tranzicija.

Demokratične kulise (in ves tranzicijsko-demokratični teater, ki se odvija na njihovem ozadju) so pri tem dvojen problem. Najprej zato, ker onemogočajo učinkovito odstranjevanje destruktivnih sil, medtem ko slednje zaradi tega niso pasivne, ampak nasprotno, kolikor je mogoče, uničujejo zasnovo in utrjevanje resnične demokracije. Drugi problem virtualne demokracije pa je to, da inštalacijo kulis domala vsi politiki demokratične provenience jemljejo smrtno resno. Jemljejo jo tako, kot da ni farsa, kot da ni krinka. S tem bolj ali manj zavestno pomagajo razgrajevati resnične demokratične nastavke iz začetka devetdesetih in tudi vse dobre zglede, ki bi nas lahko navdihovali iz tujine. V takem virtualnem svetu seveda ni (bilo) prostora za opozorila, ki govorijo o ozadju, o resnični naravi stvari. Prav tako je zelo težko pričakovati, da bodo ljudje znatno modrejši od svojih predstavnikov in zato tudi dosedanje volitve niso izpričevale kakega pozitivnega trenda.

1.1.3. Metamorfoze

Skoraj nemogoče je, da bi nikoli nihče ne opazil gorostasnih anomalij, ki so jih boljševiki cepili na mlado slovensko demokracijo, vendar je bilo vedno poskrbljeno, da je bilo državljanom vse videti normalno. Le izbranci so čutili nepojmljivost, da pobiti ljudje ležijo vsevprek, pa nikogar ne zanima zakaj in od koga, medtem ko se samotni, nenevarni cestni prekršek nemudoma znajde v policijskem, birokratskem in pravnem kolesju. Primeri manipulacije so neverjetni, a receptorjev, ki bi jih zaznali, očitno ni več. Za ilustracijo bi lahko vzeli tajkunstvo, ki se ga ni smelo imenovati s tem izrazom. Boljševiki so se posmehovali, o čem neki govorijo mesečniki. Ko je fenomen postal vsem očitno dejstvo, je bila beseda v kontinuitetni politiki in medijih brez sramu vzeta v vsakdanji slovar, obenem pa v najboljšem primeru obrnjena »na obe strani enako«. Za podkrepitev in ilustracijo so izmed stotin gospodarskih kriminalcev[Stran 002] izbrskali neko gospo, ki se je udinjala na demokratični strani, speljali sodni proces in jo zaprli. Drugi primer: ko so bili prisiljeni volivce liberalne demokracije preusmeriti v katero drugo od svojih postboljševiških strank z drugačnim imenom, so mirno, kot da ni nič, začeli razlagati o nevarnosti liberalizma. Ko so se na začetku devetdesetih nekoliko bali, da jim morda le gre za nohte, so kričali »Evropa zdaj!«, danes do Evropske zveze podžigajo sovraštvo. Pravzaprav ni bilo nič drugače z izrazom tranzicija. Spočetka je imel sramežljivo domovinsko pravico. Potem so nekateri govorili o njej kot o preteklem in dovršenem pojavu. Za tem je izraz za nekaj let izginil iz javnega diskurza kot nekaj, o čemer se ne govori, ker ni in ni bilo nobene potrebe po kakršnikoli tranziciji, o njej pa govorijo kvečjemu notorični skrajneži. Danes je pod težo vse bližjega gospodarskega zloma težko prikrivati, da je res ni bilo. Ampak ne zato, ker bi bili že vseskozi normalna družba, ampak zato, ker smo še vedno nenormalna družba, z obema nogama vse preveč v enoumju.

To, da danes ni več mogoče zanikati nekaterih pojavov, ki prisebnim dokazujejo neuspelo tranzicijo, je kljub vsemu napredek, ker je korak bliže stvarnosti. Vendar naš osrednji problem še vedno ostaja parcialnost in odsotnost zgodovinske vzročnosti. Beseda »tajkun« učinkuje tako, kot so si zamislili obvladovalci Slovenije, prav tako »ukradena država« ali »bogastvo nekaterih na račun siromašenja večine«. Povprečen državljan pri plasmaju teh izrazov ne pomisli na nekdanjo elito, ki si je z mahinacijami prisvojila t. i. družbeno premoženje in državne inštitucije. Ne pomisli, da je to elita, zaradi katere moramo danes govoriti o razklanem narodu, o civilizacijskem minimumu »mrtve pokopati ali ne?«, o izropani in zadolženi državi, o vseprisotni korupciji, o »spremenjenem značaju« slovenskega naroda, o priznanju narodnih manjšin iz vsake od nekdanjih jugoslovanskih republik, o mladini, ki ne ve, kaj je in kaj bi s sabo.

1.1.4. Utopija sodelovanja

Kako iz teh zagat? Vsekakor smo v dobrih dvajsetih letih dokazali, da se hic et nunc iz njih izviti nismo zmožni, čeprav imamo na razpolago demokratične okvire. Treba bo torej pogledati, kam segajo korenine. Prišli bomo do projekta, ki nam ga je v senci okupacije pripravila ta ista elita leta 1941/42. Naravno je, da se oddaljujemo od izhodiščne točke, a to nas ne bo odvezalo od nujnega soočenja z njo. Lahko ne bo. Logika časa nam ni naklonjena, svetovna gibanja nam niso v pomoč. Domači politični trendi pa nas sploh oddaljujejo od bistva. Pri tem je treba posebej omeniti stare skušnjave neke stranke oz. njene predhodnice, ki jih poznamo že od prvih Drnovškovih vlad. Gre za vnovično popularnost »sredine«, kar je lepa stvar, če je postavljena v demokratično materijo. Ker pa stoji na sredini med demokracijo in postboljševizmom, je smrtno nevarna. Koliko sta ti dve stvari kompatibilni, nam plastično prikazuje dr. Andrej Fink v pogovoru na naslednjih straneh. Katastrofalno je, da se ljudje s tovrstnimi lažno sredinskimi apetiti uveljavljajo v stranki, ki bi morala zastopati najčistejše ideale demokracije. K temu jo zavezuje tragična zgodovina in neomajna zvestoba njenih ljudi. Če se bodo veljaki izneverili celo tej najosnovnejši smeri, jih pred veliko odgovornostjo ne bo rešil noben še tako bleščeč krščanski lak.

Upanje nam vliva resolucija Evropske ljudske stranke. Kdor je slutil, da prehod v demokracijo ne bo lahek, je z navdušenjem sprejemal vključevanje v Evropsko zvezo tudi zato, ker je upal, da je to porok za našo hitrejšo in zanesljivejšo pot v normalnost. Jasno je, da nas Evropa že sama po sebi rešuje mnogih dodatnih stranpoti, po katere moramo s spominom v nekdanjo socialistično državo. Bili smo razmeroma uspešna tranzicijska država, ki je do danes celo pred svojimi ljudmi dobro skrivala resnično podobo, zato je po svoje razumljivo, da tudi v Evropi ni bilo čutiti kake večje skrbi za naše dejansko stanje. Je pa toliko bolj tolažljivo, da niso ostali povsem križem rok zdaj, ko so stvari z obujanjem političnih procesov začele presegati vse meje. Indoktrinacija je seveda premočna, da bi resolucija lahko delovala, a neko potenco gotovo skladišči. Podobno kot za vse bolj načetimi demokratičnimi kulisami zaenkrat vidimo le posamične zle pojave, ki jim še ne znamo poiskati skupnega vzroka, nekoč pa bodo vendarle pomagali motriti našo resnično situacijo.

1.1.5. Zlo stoletja

Ko bo prišlo do tega, da se bomo soočili z izhodiščno točko, bi bilo naivno pričakovati, da bo to hipno in celostno uzrtje našega položaja. Najprej bomo dojeli, kolike zamude in koliko primanjkljaja imamo pri razumevanju [Stran 003]

Samotni iskalci resnice

Slika 1. Samotni iskalci resniceTamino Petelinšek

[Stran 004]revolucije, kako slabo smo poznali delovanje totalitarne boljševiške države in nazadnje, kako neznatno je bilo védenje o istorodnih silnicah, ki so nam ukradle in izpridile samostojno državo. Bralci Zaveze s tem seveda ne bodo imeli težav, vseeno pa se je treba v normalnosti neprestano utrjevati, da nas vsenavzoča virtualnost ne zamaje. V tem smislu željno pričakujemo prevod knjige, ki komunizem obravnava brez neštetih filtrov, ki so značilni tudi za tujino in s katerimi bodisi meglijo, olepšujejo ali slepijo naš pogled nanj. Gre za delo Alaina Besançona, ki nosi naslov Zlo stoletja (Le malheur du sie`cle) in ki bo prihodnje leto izšlo pri založbi Družina.

Jugoslavija (in z njo Slovenija) v tej knjigi ni izrecno omenjena. Da bi tako potencial knjige ne padel v prazno, se bo treba tudi ob tej priliki spopadati s sprevrženimi trendi, ki nekdanjo skupno državo rišejo na zahodno stran železne zavese. Gre za težavo, ki ima močno vlogo pri tem, da se izogibamo resnemu soočenju s preteklostjo. Na nezavidljivo stanje v tranzicijski Sloveniji poleg razlogov, ki jih avtor briljantno razkriva v knjigi, namreč močno vpliva lažen in izredno močan stereotip, ki obvladuje miselnost tako v svetu kot tudi v Sloveniji. Ta kliše trdi, da je bila Jugoslavija in z njo Slovenija deležna milejše oblike socializma, čeprav celo najbolj okleščene številke grozodejstev pričajo, da je bila v kontekstu vojne na območju Slovenije izvedena izjemno brutalna boljševistična revolucija, ki se je po vojni nadaljevala s totalitarizmom – z vsemi njegovimi atributi. Domneven spor s Stalinom je pri domačih komunistih samo še podžigal dokazovanje, kako pravoverno so v resnici na liniji njegovega delovanja. Zato je Broz Sovjetom nemudoma vrnil tiste Madžare, ki so pod istim vtisom svobodnejše Jugoslavije vanjo prebežali ob svojem uporu leta ’56. Navidezna prednost, da Slovenija ni bila pod sovjetsko okupacijo, se je v tranziciji izkazala za še dodatno oviro, saj bi bilo treba priznati avtohtonost revolucije, ne pa nek zunanji sistem, ki je po prelomu odšel skupaj z zavojevalskim tujcem. Isto velja za domnevno tamponsko vlogo med Vzhodom in Zahodom, ki je za ceno kreditov sicer res zahtevala nekaj mehkejše fasade, a navznoter je bil sistem v marsičem celo brutalnejši kot v drugih socialističnih državah. Predvsem pa Sloveniji zanikanje teh dejstev še dodatno onemogoča cezuro s totalitarizmom in vzpostavitev solidne demokracije. S hitrim pogledom skozi to prizmo smo prišli do istih posledic: obvladovanje medijev, šolstva (zgodovine!), sodstva, gospodarstva s strani prilagojenih sil prejšnjega sistema.

Več o težko pričakovani knjigi in njenem avtorju bomo spregovorili v prihodnji številki. Ob nemoči, ki jo človek čuti, ko hoče pokazati na neverjetno kombinacijo prefinjenosti in banalnosti, ko so nam pozitivne besede in vrednote pred nosom spuljene in napolnjene s sprevrnjenim pomenom, naj se za sklep zatečemo k povzetku ene misli iz knjige. Če hočemo pozorno pogledati celoto operacij, ki se izvajajo nad ljudmi od leta ’41 do danes, nam zmanjka besed, pojmi so nezadostni. Domišljija se upre pojmovanju in spomin ohranjanju. Smo zunaj človeškega, kakor bi se znašli pred negativno presežnostjo. Takrat nam neustavljivo pride na misel ideja o demoničnem. Podpis demoničnega je po Besançonovem mnenju prav to, da se vsa ta dejanja izvršujejo v imenu dobrega, pod okriljem nekakšne morale, ko ponarejanje dobrega služi za sredstvo moralnega uničevanja.[Stran 005]

1.2. Politika kot znamenje

Avtor: Matija Ogrin

1.2.1.

Čedalje bolj velja, da brez stvari, o katerih govori Nova Slovenska zaveza, ni mogoče razumeti sedanje Slovenije. Kdor pa razume, kaj se dogaja v slovenski državi, vidi morda to državo in njeno delovanje kot znamenje. Namreč: kot znamenje v duhovnem ali celo svetopisemskem pomenu besede – kot nekaj, na čemer se razodeva duhovna resnica mnogih naših dejanj in opustitev, zadržanj in idej, iluzij, zmot in novih opustitev …

Znamenje našega časa je, da velikih bančnih kriminalcev pri nas seveda ne preganjajo, in znamenje je, da cele ekipe preiskovalcev preiskujejo Janeza Janšo – človeka, ki je morda najbolj zaslužen za nastanek slovenske države. Ali so tedaj, ko je prišla konec novembra na dan novica o obsežni tajni preiskavi zoper Janšo, v preostalih dveh strankah nekdanje slovenske pomladi protestirali, zahtevali pojasnila, spraševali o zlorabi izvršne oblasti, organizirali javna zborovanja za zaščito slovenske demokracije? Ali so dali Slovencem čutiti, da se odpira lov na politične nasprotnike? Niso. Tudi to je znamenje. Težko znamenje je, da škodljivo zadolževanje države razlagajo kot uspeh vlade itn.

Kaj prihaja s temi znamenji na dan za tiste, ki hočejo videti in ki morejo razumeti? Kajti, »nič ni skrito, kakor zato, da postane očito«. V naravi znamenja je namreč, da je bilo za njim nekaj skritega, kar znamenje razkrije.

Ta znamenja so ominozna, grozeča, tegobna; so kakor znamenja na vratih hiš v srednjem veku, ki jih je napadla kuga. Nit časa se ne pretrga, vsa naša preteklost ostane neizprosno z nami, na sedanjost deluje z vsemi dobrimi in slabimi deli. Zato s temi znamenji prihajajo na dan naši grehi, prihajajo grehi nas vseh, posamični in skupinski, storjeni že v demokratični državi – vse od devetdesetih let naprej.

Prihajajo grehi nepoštenih, pragmatičnih koalicij iz devetdesetih let, ko so krščanski demokrati za nekaj visokih služb svojih ljudi voljno pozabili, da v politiki predstavljajo pobite in zatirane katoličane ter njihove bližnje – morda pa tega sploh nikoli niso hoteli zares vedeti. Pozabili so, kakšni ljudje smo jih izvolili in kaj smo od njih pričakovali; predvsem pa so pozabili, kaj so dolžni svojim mrtvim in naravnemu redu človeka. Tako so poskrbeli za vnebovpijoče pohujšanje med Slovenci.

Prihajajo grehi drugih dveh pomladnih strank, ki jima je – na različne načine – pogosto bilo več do osvojitve politične »sredine« in lastnega uspeha kakor pa do skupnega prodora koalicije pomladnih strank. Ali jima ni bila pogosto bolj pomembna politična korist kakor kolosalni problemi, ki so na dan izbruhnili z gospodarsko krizo – bili pa so tu ves čas, le da smo se prej lahko delali, kakor da jih ne vidimo?

Prihajajo grehi opustitev nas, volilcev, ki svojim politikom nismo pisali množice pisem z zahtevami, naj bodo zvesti temu, kar katoličani v našem narodu smo; nismo jih klicali po telefonu na sedež stranke in tja izlili svojega razočaranja ter upravičenih zahtev – ampak smo zagrenjeno molčali. Predvsem pa nismo tako osebno umsko in prisebno družbeno živeli, da bi si bili vedno na jasnem, kaj je v politiki resnično in prav. Zato smo svoje politike pustili, da so iz politike skupnega dobrega pogosto zabredli v močvaro politike kot igre interesov, tudi lastnih!

Prihajajo grehi Cerkve, ki jih gotovo najmanj poznamo in najmanj razumemo, toda za nazaj lahko vidimo, da se je v osebah nekaterih svojih visokih predstavnikov skorajda sramovala svojih lastnih pričevalcev s krvjo, ki so bili mučeni in umorjeni, pač pa se je prek nekaterih svojih predstavnikov prilagajala svetu tistih, ki so ubijali in mučili. Prihajajo grehi pastirjev, katerih pridige so bile kdaj tudi do neznosnosti naphane z »ljubeznijo« in »odpuščanjem«, ni pa jim bilo mar za resnico in kesanje, za stvar samo, za to, kar je.

Da, prihaja marsikaj. Prihaja zlasti spoznanje, da smo imeli v devetdesetih letih milostni trenutek, imeli smo edinstveni čas: čas obiskanja, saj nas je mnoge obiskalo spoznanje o našem narodu in njegovi zgodovini, spoznanje o velikem trpljenju in ljudeh, ki jih je to trpljenje naredilo velike … Iz tega spoznanja bi morali delovati, morali bi se pokoravati njegovim ukazom. Bila je praznična ura spoznanja in dejanja, uma in hotenja, ura, ki je želela nas same narediti boljše in večje. Mi pa smo šli mimo nje po svojih opravkih, kakor vsakega sivega torka. Tako smo, vsak v svoji meri, sodelovali pri tem, da je nastopilo med nami ob prelomu tisočletja – namesto novega začetka – veliko pohujšanje. Ker nismo hoteli živeti iz resnice, smo bili udarjeni s tem, da je oživela slepota in je začela rasti laž. Slepota [Stran 006]za to, kaj je v slovenski zgodovini, kako smo Slovenci v to zgodovino neizprosno potopljeni, je postopoma začela osvajati celoten družbeni prostor, celoten javni »diskurz«, se pravi način, kako se v javnosti govori o čemerkoli. Slepota te vrste ne ostane mrtvoudna, nemudoma je začela ustvarjati slepila in zdaj od njih žive mnogi Slovenci: to so izmišljije o čistem enobeju in partizanstvu kot temelju slovenske države, jugonostalgija, politiki »vsi enako pokvarjeni«, demokratični socializem itn. Odsotnost resnice ni nekaj statičnega: prepad kliče prepad.

S temi znamenji prihaja navsezadnje dejstvo, da smo demokratični državljani v zadnjih dvajsetih letih v določenem pomenu izgubili svojo demokratično državo Slovenijo. Sami nismo zares vstopili v to deželo, s svojo zmoto in opustitvijo smo pustili, da so jo zase zasedli revolucionarji in njihovi sinovi. Demokratično oživljena Slovenija zato ostaja le daljna, obljubljena dežela.

Tu se kar vsiljuje alegorična vzporednica z Izraelci in njihovim iskanjem obljubljene dežele. Zakaj so Izraelci morali štirideset let bloditi po puščavi? Odgovor je osupljiv: Bog je Izraelce hotel po najkrajši poti poslati v obljubljeno deželo. Mojzesu je naročil, naj pošlje vanjo oglednike, da preiščejo pot in pripravijo pohod. Toda čez štirideset dni so se ogledniki vrnili in rekli: dežela je res lepa in bogata, toda v nji so doma velikani, pred njimi smo bili kakor kobilice, nikakor je ne moremo osvojiti. »Očrnili so deželo, ki so jo ogledali, pred Izraelovimi sinovi in rekli: ‘Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je dežela, ki žre svoje prebivalce’.« Samo Kaleb in Jozue sta govorila: pojdimo in si deželo osvojimo, Gospod nam jo daje v last, gotovo jo bomo osvojili. Množica pa ju je hotela kamenjati, si postaviti novega voditelja namesto Mojzesa in se vrniti nazaj k faraonu v egiptovsko sužnost! Zdaj, ko so ljudje sami zavrnili vstop v obljubljeno deželo, pride naposled neogibna kazen:

»GOSPOD je govoril Mojzesu in Aronu in rekel: ‘Kako dolgo bo ta hudobna skupnost še godrnjala čezme? Reci jim: ›Kakor jaz živim, govori GOSPOD, kakor ste govorili v moja ušesa, tako vam bom storil. V tej puščavi bodo popadala vaša trupla, vsi, kar vas je bilo preštetih po vsem številu, dvajset let stari in starejši, ki ste godrnjali proti meni. Nikakor ne boste prišli v deželo, za katero sem vzdignil roko, da vam bom dal prebivati v njej, razen Jefunéjevega sina Kaléba in Nunovega sina Józueta. Vaše otroke, o katerih ste rekli, da bodo postali plen, pa popeljem tja in spoznali bodo deželo, ki je vi niste marali. In vaša trupla bodo popadala v tej puščavi. Vaši sinovi bodo štirideset let pasli po puščavi in se pokorili za vaše nezvestobe, dokler vsa vaša trupla ne obležijo v puščavi. Kakor je bilo število dni, v katerih ste ogledovali deželo, štirideset, tako se boste štirideset let pokorili za svoje krivde, za vsak dan eno leto – da boste spoznali, kaj pomeni meni nasprotovati.’« (4 Mz 14,27–34)

K podobnosti, ki jo vsiljuje ta odlomek, ni kaj dodati. Le to, da so nas naši duhovni voditelji po koncilu povsem odvadili tega, da bi kakšen dogodek še razumeli kot božjo kazen za slaba dejanja. Toda, če hočemo verjeti ali ne: zdaj dejansko smo v nekakšni puščavi, in nihče ne ve, kakšna bo pot po nji. Puščava je v tem, da se je demokratična zavest o tem, kaj je v družbi primerno in kaj ne, kaj dobro in kaj slabo, kaj je res in kaj je laž, ki je bila v začetku devetdesetih let dokaj živa, zaradi mnogih opustitev do danes razkrojila, namesto da bi se krepila – in nihče ne ve, kako se taka temeljna, osnovna stvar prikliče nazaj. Zato bo treba znova brati Milana Komarja, ki nam pravi: Država je v nas samih, še prej pa, da se moramo boriti za jasnost in stik z realnostjo. Šele iz teh osebnih temeljev bo prišla, če bo prišla, kakšna družbena prenova. In zdi se mi, da bi za začetek težko našli kaj boljšega kakor je to, da se ustavimo pred kakšno farno spominsko ploščo in pustimo, da nas nagovori »navpični drevored« enakih smrtnih letnic – tista setev, za katero si v sedanji pušči želimo, da bi postala tudi žetev.[Stran 007]

1.3. Od česa je trava zelena?

Avtor: Brane Senegačnik

1.3.1. Sanje in spoznanja o Evropi

»Tam je še zrak drugačen, še trava bolj zelena … ja, tako mi govori oče in je vedno slabe volje, ko se pripelje nazaj čez mejo,« so bile besede moje sošolke v zdaj že skoraj davnih srednješolskih dneh, v neki preteklosti, na katero pogosto mislim s toplo nostalgijo, za katero pa mi je po drugi strani žal, da še zmeraj tako močno sega v naš čas. Pomladna leta človekovega življenja preidejo, takšna je pač pot vsega živega, a je skoraj tako neizbežno tudi, da se vračajo v misli, drugačna kot so bila takrat, ko smo jih živeli: obsijana z nerazumljivim čarom daljnega, nemočnega, izgubljenega in vendarle našega. Nasprotno pa ni neizbežno, da se ohrani tisto, zaradi česar so bile barve človeške pomladi manj žive, pa čeprav mladi tedaj tega mogoče niti nismo čisto zares dojemali. Ni neizbežno, da se ohrani enobarvna, umetna in nasilno uokvirjena podoba življenja in da s posameznikovo preide tudi družbena pomlad. V letih, iz katerih sem zajel utrinek pogovora, se je namreč ravno prebujala slovenska pomlad. Sošolkin oče je bil mednarodno uspešen umetnik, ki je veliko nastopal v tujini, predvsem na Zahodu, a je treba reči, da je bil priznan tudi doma, kar je deloma povezano z naravo gledališkega poklica. Ta mu je omogočala, da je s svojo umetnostjo prestopal politične meje in torej ni bil nekdo, ki si je moral izboriti življenjski prostor z odhodom v tujino, kar je postala tako rekoč epidemična težava sedanje mlade generacije, zlasti še mladih izobražencev. Kljub temu ni mogel mimo razlik med »tu« in »tam«; mnogi niso mogli, vsaj v zasebnem življenju so mnogi govorili podobno. Zdi se mi, da nam je veljalo za nekak razpoznavni znak režimskosti, če je kdo videl te razlike ali ne ali pa če je celo slavil nedosegljivo zelenost trave na tleh dežele, »kjer so si ljudje kot brat in brat«. Nekaj let za tem jih tako rekoč ni bilo več mogoče ne videti in izkazalo se je, da je bila režimskost iluzija, blef ali oportunizem, torej takšna ali drugačna deformacija posameznikove družbene pameti. Evropa, to se pravi Zahod, je zmagala; če me spomin ne vara, so prav tisti, ki so še hip prej znanstveno dokazovali, da je meščanska družba preživeta in zapisana propadu in da raste najlepša trava tam, kjer so, kot pravi njihova priljubljena pesem, oni gospodar, najbolj pohiteli s tem oznanilom. Mislim, da so si preimenovani komunisti prvi zapisali v grb geslo: »Evropa zdaj«. Tako je bilo takrat. V zraku je bila prihodnost, ali še bolje, občutek, da popušča družbeni krč, da se končuje neka globoko neresnična zgodba, da bo končno mogoče izgovarjati besede, ki se bodo prilegale življenju, in ne bo več treba prikrajati življenja po meri umetnih, usodno poenostavljujočih, ubijajočih besed. To je bilo takrat: bilo je bolj pričakovanje in upanje kot pa stvarnost, a prav to je dajalo ljudem življenjski vzgon in optimizem. Dajalo je občutek odprtosti življenja, občutek prihodnosti.

Tega sedaj ni več, vsaj ne na tak način. Vera v obljubljeno deželo na zahodu je bolj ko ne splahnela. Seveda je bilo življenje tam dejansko neprimerljivo bolj demokratično, razgibano in svobodno, a vendarle ga je naš pogled idealiziral. V letih po osamosvojitvi je postalo jasno, da so se takšne idealizirajoče predstave porajale v tragikomičnih razmerah umetnega socialističnega sveta: v nemajhni meri so bile odrešilna iluzija, sanje o obljubljeni deželi, ki so navdihovale in omogočale preživetje in izhod iz zgodovinske slepe ulice, v katero je družbo pripeljalo potovanje v komunistično družbo.

1.3.2. Spremembe v obljubljeni deželi

Nekaj imajo s tem opraviti tudi spremembe v evropski družbi. Morda jih najlepše ilustrira prevladujoči odnos evropske kulture do krščanske vere. Posebej boleča za mnoge ljudi v Sloveniji v času socialističnega režima je bila stigmatiziranost vere, še posebej katoliškega krščanstva. Ključno vlogo pri tem so igrali vzvodi javnega življenja: v razponu od »znanstvenega« prezira izobraževalnih institucij in patetičnih protikrščanskih pričevanj »visoke kulture« do posmehljive opravljivosti rumenih medijev in »terenskih delavcev« po lokalih, trgovinah, čakalnicah in šolah so vtiskovali in obnavljali to stigmo. V ozračju neprebavljenega strahu zaradi medvojnega in povojnega terorja je bilo to početje, kot se reče, obsojeno na uspeh. Krščanstvo je imelo po »javnoveljavnem« prepričanju s sodobnim življenjem le še to zvezo, da je zaviralo njegov napredek, kar je pomenilo bolj ali manj isto, kot če bi rekli, da je zoper življenje. Takšno prepričanje je v desetletjih postalo nekakšno »naravno stanje« in povsem očitno se je usedlo v kosti tudi marsikateremu kristjanu; sam lahko zase rečem, da mi je pustilo neodpravljivo nelagodje pri vsakem vstopanju v javni prostor.

»Toda tam, na Zahodu, je drugače,« smo se tolažili. In res je bilo in je drugače, a vendarle [Stran 008]ne tako zelo, kot bi si mislili. Sram Evrope pred lastno zgodovino, miselne akrobacije pri njenem razmišljanju o lastni identiteti, hendikep, ki ga predstavlja katoliška identiteta v političnem življenju; samoumevni, pogosto agresivni ateizem akademskega življenja in neredko kristofobna govorica odlikovanih umetnostnih del – vse to razločno govori, da smo si Evropo slikali zelo naivno, a tudi o tem, da je v zadnjih desetletjih prehodila pot, na kateri je v nekaterih ozirih postala presenetljivo podobna prizorišču, ki smo ga, tako smo bili prepričani, že pustili za seboj.

1.3.3. Poroka po sili razmer

V tej novi družbeni resničnosti so tudi postkomunisti lahko iznašli način preživetja. Njihova ljubezen do Evrope, osnovane na ideji demokracije in na človekovih pravicah, je bila sicer v osnovi »nemogoča ljubezen« in združitev z njo poroka iz nuje. Toda goreči sekularizem postrazsvetljenske evropske kulture, demokratični formalizem in razduhovljevnost kulture so tej propadli politični opciji vendarle nudili preživetveno okrilje in nastavke za delovanje, ki je bilo bolj kot kaj drugega mukotrpno prilagajanje na nove razmere, mimikrija in ustvarjanje razmer za restavracijo. Posebej pomembno je, da so zaradi zgodovinskih okoliščin (slovenske zgodovine in pravkar opisanih potez evropskih družb) ohranili praktično popolno kulturno hegemonijo, zato so lahko tudi v pogojih formalne demokracije nadaljevali s politiko nekdanje SZDL, ki je vključevala dozdevno nasprotujoče si družbene dejavnike in ustvarjala videz pluralizma, dejansko pa je bila to samo kulisa, izza katere se je igrala igra enotne realne politične moči (čeprav to seveda spet ne pomeni, da ni tam nikakršne različnosti in nasprotij, odločilno pa je vselej, ali se posebnosti individualnih in skupinskih pogledov izostrijo tako, da vodijo v emancipacijo od skupnega ideološko-interesnega jedra ali ne). V demokratični državi se je ta polifona skladba izvajala v drugačni obliki: ustanovljenih je bilo več strank s površinsko bistveno različnimi usmeritvami (od nekoč mogočne LDS in današnje SD oziroma njenih predhodnic do liberalno-socialnega (!) Zares in nenavadnih improviziranih tvorb, kot je PS, ki so predstavljale pomemben del sodobnih (legitimnih) evropskih političnih usmeritev od liberalizma do socializma, a so v realnem življenju vendarle bile tako rekoč nerazdružna celota, kar je bilo seveda mogoče zato, ker so nastale s formalno delitvijo ideološko homogenega komunističnega aparata in so to bistveno homogenost tudi ohranile: njihovo vezivo je ideologija, ki konceptualno povezuje njihovo zgodovino (organizacijsko in materialno dediščino komunističnih ustanov) in prihodnost (oblastni interes v novih razmerah). Kar je zunaj tega s kontinuitetnimi ustanovami »pokritega« družbenega radija, kulturno propagandni aparat z nenehno obdelavo izriva v območje nesprejemljivega, skrajnostnega in celo kriminalnega. Farsični prizvok tej gledališki predstavi na odru državnih razsežnosti vdihujejo »pomožne« stranke. Pomožne stranke, formacije z bolj ali manj obrobnim političnim pomenom in neredko z omejenim rokom uporabnosti, so v proporcionalnem sistemu občasno odigrale vlogo jezička na tehtnici; njihovi voditelji, retorika, razlage zgodovine in sodobnosti, so bile pogosto komičen vložek, droben dramaturški moment, ki pa je dejansko pomembno prispeval k temu, da se je dramaturgija naše zgodbe o uspehu uspešno razpletala v smeri svoje katastrofe. Ni jih (bilo) malo in storile so veliko slabega, največ pa so prispevale z ustvarjanjem zmede. Nič ne kriči glasneje o njihovi smešni protislovnosti kot Titov kip na Jelinčičevem vrtu.

1.3.4. Obzidje molka, blažena nevednost in neprisebnost

Takšno stanje je pravzaprav zelo očitno, nekateri so ga diagnosticirali in opisovali že zelo zgodaj, vse od osamosvojitve. Veliko o izhodiščnem stanju slovenske države pove, da so bili ti v marginalnem položaju, obdani z obzidjem molka, po potrebi tudi stigmatizirani kot revanšisti, razpihovalci ideoloških tem ali pa vsaj kot »klub nostalgičnih debaterjev«, če uporabim izraz Justina Stanovnika. A ne glede na to (čeprav seveda noben premislek o slovenski resničnosti ne more biti relevanten, če gre mimo tega) je vseeno nenavadno, da je te reči opazilo tako malo ljudi; saj vendar gre za odločilno dogajanje v državi, ki iz leta v leto poteka po isti matriki. Morda so bili tisti, ki so o njem govorili, obdani tudi z obzidjem nezanimanja ali strahu ali pa se je večina ljudi – in kar je posebej pomembno, večina intelektualcev – obračala stran zaradi plovbe z medijskim tokom ali zaradi vdanosti rutini? Iz bojazni, da bi jim ne bila prilepljena etiketa paranoičnih teoretikov zarote? Ali zaradi koristoljubja in ambicij, ki so jih v naših razmerah seveda vlekle na lahko pot, na kateri je obvezno nositi zgodovinske plašnice? Težko je presoditi, toda takšno ravnanje se na koncu koncev vedno izkaže za družbeno neprisebno. Vsekakor je zanimivo, da se je na tej poti [Stran 009]

Od česa je trava zelena?

Slika 2. Od česa je trava zelena?Tamino Petelinšek

[Stran 010]znašel tudi marsikdo, ki je sicer izražal nedvomno naklonjenost demokraciji in slovenstvu; in celo marsikdo, ki je izdeloval včasih zanimive daljnosežne hipoteze o slovenskem zgodovinskem značaju in o vzrokih za naš težavni položaj. Ti so bili npr. zmeraj pripravljeni videti razlike v kontinuitetnem bloku kot znamenje pristnega demokratičnega pluralizma in so jim pripisovali velik pomen, čeprav ni nikoli manjkalo očitnih znamenj, da so v resnici prej posledica okrepljenega pluralizma zasebnih interesov.

Neprisebnost se je na posebej jasen način izrazila v zbeganosti in porazni vodljivosti precejšnjega dela ljudi v času mehkega državnega udara od lanske jeseni do letošnje pomladi: niti popolna preobrazba dominantnih medijev v sredstva kontinuitetne propagande, niti ideološki fanatizem na novo prebujenih intelektualcev in njihova skrajno primitivna satanizacija Janeza Janše, niti fizično nasilje t. i. vstajnikov, nič ni pognalo njihove refleksije onkraj meja ideološke pravšnjosti. Najvišje stališče, do katerega so se prebili, je bila ekvidistanca, pravičniška ekvidistanca, osnovana na stereotipih, ki jih z mislijo niso poskusili preiskati, temveč so jih obnavljali: z nerazumljivo samozavestjo in ponosom, ki sta samo prikrita resignacija, slovo od mišljenja.

1.3.5. Ločitev: želje …

Dolgotrajen proces, s katerim je postkomunistična kontinuiteta obnovila absolutno družbeno hegemonijo tudi v navzven vidni obliki, pa je v resnici razgalil njen težaven položaj. Vsaka politična formacija, ki se želi ohranjati skozi čas, mora imeti inspirativno idejno jedro in živo, učinkovito tradicijo. Postkomunisti so pokazali v tem oziru izredno prilagodljivost in iznajdljivost in so očitno uspešno prezimili slovensko pomlad in preživeli celo čas, ko so morali zanikati lastno identiteto (kar ni isto kot ilegalni obstoj v zgodovinskih obdobjih, ko je bila komunistična dejavnost nezakonita). Njihov bistveni problem »v pomladnem času« je bil v tem, da so morali na svojih, torej izvorno protidemokratičnih in neevropskih, vrednotah utemeljiti svojo evropsko demokratično usmeritev, obenem pa tudi usmeritev slovenske družbe, ki so jo večino časa formalno, ves čas pa dejansko obvladovali. Sodobna protislovja in brezpotja slovenske družbe so v veliki meri izraz delovanja s te nemogoče pozicije.V času ekonomske krize so zaslutili priložnost, da nastopijo brez »varovalne obleke«, z odkritim nasprotovanjem predstavniški demokraciji (ki ji zdaj pogosto znova nadevajo staro negativno oznako »meščanska«) in evropski uniji. Odtod reakcionarni impulz, ki danes usmerja levo slovensko politiko (in kulturo): restavrirana partizanska ikonografija, obnavljanje starih in postavljanje novih spomenikov, preoblikovanje Zveze borcev v sodobno parapolitično organizacijo, navezovanje sodobnosti na tradicijo in mitologijo NOB. Odtod sodobno arhizirajoče izrazje (npr. termin vseslovenske vstaje, s katerim si aktivisti kljub številčni skromnosti na izključevalen način moralno prisvajajo celotno nacijo) in uporaba preizkušenih metod (sem sodijo npr. nebrzdani moralistični populizem, zastraševanje, brezobzirna negativna propaganda: izničevanje vsega »nenašega« in že skoraj komično pretiravanje s pomenom vsega »našega«).

Če so se ljudje pred par desetletji smejali slaboumnostim aktivista Vanča v drami Moj ata socialistični kulak, sedaj mnogi, vključno z avtorjem te drame, navdušeno ploskajo in sledijo prav takšnim Vančem, po možnosti obteženim z doktoratom znanosti, po mariborskih in ljubljanskih ulicah. Vendar to primitivno navdušenje lahko zgolj prikrije globlje težave postkomunistične identitete v sodobnem svetu, ne more pa jih odpraviti. V čem so te težave?

1.3.6. … in zadrege

»Intelektualna šibkost je obča lastnost levice v svetovnem merilu. Levica je doživela intelektualni kolaps, katerega začetki verjetno segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, in od njega si še ni opomogla,« je izjavil sociolog Tomaž Mastnak v intervjuju za Delo (7. 10. 2013). Misel je tem bolj zanimiva, ker jo je izrekel zanesljivo levo usmerjen intelektualec v pogovoru, ki je bil narejen, tako se zdi, predvsem zato, da mu je lahko novinar kot idealno žogico »serviral« vprašanje: »Ali velja razmisliti o izstopu iz EU?« in dr. Mastnak je seveda pribil, da je to popolnoma legitimno in smiselno. Škoda je le, da ni ničesar povedal o razlogih za svetovni kolaps in intelektualno šibkost levice. Če kasneje ugotavlja, da je bila »zadnja elita, ki je bila sposobna kaj narediti, komunistična« in da smo »doslej živeli in zdaj životarimo na račun modernizacije, ki jo je zastavila in izpeljala komunistična elita,« daje slutiti, da izvornim konceptom prave, »trde« levice najbrž ne pripisuje veliko odgovornosti za to katastrofo. Nekritičnost leve kritične misli do same sebe je zgovorna: ali ni morda prav tu vir njenih težav in izčrpanosti? (Mastnakove besede o smrti liberalizma in koncu demokracije delujejo bolj kot metafizična [Stran 011]

Evropa – edina dobra slovenska možnost

Slika 3. Evropa – edina dobra slovenska možnostTamino Petelinšek

spekulacija in obliž želja na nezaceljivo rano, ki mu jo je zasekal zgodovinski neuspeh levice: če je trava obledela na levi, je uvela tudi na desni, v tem je vendarle neka tolažba … ). Absolutno prepričanje v razpoložljivost in preuredljivost človeka in sveta je dajalo vzgonski veter velikanskemu razsvetljenskemu projektu, ki je svojo specifično kulminacijo dosegel v komunizmu, a je z njim tudi treščil ob resničnost in ob svoj rob. Poskusi globinske obnove te pozicije so tako težavni, ker so protislovni: progresivistična naravnanost se mora tu obrniti nazaj, v čas, preden ji je spodletelo, k točki svojega zgodovinskega začetka. Ta notranja razklanost in udarjanje z glavo ob lastno čelo ji jemlje moč in jo dela – vsaj v čisti obliki – skorajda nemogočo.

1.3.7. Nerazvezljivost našega zakona

V razvodenelih, blažjih oblikah živi progresivizem tudi v sodobni Evropi, vendar je to že druga zgodba. V neizključujočem družbenem in kulturnem okolju je težnja po spreminjanju ena od nepogrešljivih sestavin integralnega človeškega obstoja. Nič manj in nič več kot to. Mislim, da je sprejemljivo samo življenje v družbi, ki ima za svoj (težko dosegljivi) smoter tak obstoj. Zato je – in tega skorajda ne morem dovolj poudariti – Evropa seveda ostala edina dobra slovenska možnost. Evropa, ki je ob vseh svojih birokratskih blodnjakih in ekonomistični sploščenosti vendarle na prvem mestu Evropa miru. Ni treba dosti več od osnovnošolske izobrazbe, pa kakršnakoli že ta je dandanes, da bi vedeli, kaj to pomeni: mir. Mir – pogoj vsakršne človeške normalnosti. Pogoj uresničevanja človekovih pravic in smisel svobode. Krščanstvo, ki ga pogosto samodejno interpretirajo kot konservativno držo, posebej poudarja neizčrpno ontološko dostojanstvo in nezvedljiv pomen individualne človeške osebe. S tem se resda upira brezobzirnemu progresivizmu, ki človeškega posameznika pretvarja v element družbene realnosti ali pa integralnega človeka razkraja v kompleks bioloških realnosti in kemijskih procesov. Toda integralen posameznik je v resnici vir vseh vprašanj, ki jih postavljata družboslovje in naravoslovje, pozna pa tudi vprašanja, ki jih tam ni mogoče postaviti. Ki niso vprašanja včerajšnjega sveta in ne ohranjajo obstoječega stanja, ampak so zmeraj bila in butajo v nas iz naše vselej negotove prihodnosti. Ki odpirajo razsežnosti, kakršnih ni mogoče obvladati ne s konservativnimi ne s progresivnimi vzorci. Ki so vselej tu. In ki lahko edina vodijo k odgovoru na vprašanje iz naslova – od česa je trava v resnici zelena?[Stran 012]

1.4. Brez upornosti ni sprememb

Avtor: Helena Jaklitsch

1.4.1.

Letošnjega leta je konec. Ni bilo leto, za katerega bi lahko rekli, da je šlo neopazno mimo. Če se samo ozremo na pestro politično in družbeno dogajanje: le nekaj dni pred začetkom leta je Slovenija dobila novega predsednika države, po objavi poročila KPK smo bili priča razmahu (kvazi)vstajniškega gibanja, ki je vrhunec doseglo tik pred padcem Janševe vlade, nato pa (kot bi bilo prej naročeno) popolnoma zamrlo. Marca smo dobili novo vlado in z njo prvo predsednico vlade v samostojni Sloveniji. Sredi aprila so ljudje do zadnjega kotička napolnili ljubljansko stolnico, da bi k zadnjemu počitku pospremili škofa dr. Gregorija Rožmana, ki se je po dolgih desetletjih končno vrnil v domovino. Skoraj kot protiutež temu veličastnemu dogodku smo si lahko konec aprila na državni televiziji ogledali posnetek koncerta iz Stožic, na katerem je slovenski politični vrh prepeval pesmi, ki so slavile komunizem in internacionalo, navdušeno ploskal ob protievropskih parolah, na odru pa je plapolala zastava z rdečo zvezdo. Še pred poletjem smo dočakali sodbo v zadevi Patria, v kateri je sodnica prvaka stranke SDS obsodila, da je na neznanem kraju ob neznanem času prejel obljubo nagrade. Mesec junij pomeni tudi začetek delovanja Civilne družbe za pravično Slovenijo, ki med drugim zahteva dosledno spoštovanje slovenske države, njenih simbolov, temeljnih pravic in svoboščin za vse državljane ter medijsko svobodo. Do sedaj se ji je pridružilo preko 40 organizacij. Poletje je prineslo spominjanje 70-letnice ustanovitve domobranstva ter obenem ponovno srdito nasprotovanje vsakemu rahljanju povojne mitologije, slovenski prostor pa je še dodobra šokiral odstop dveh slovenskih nadškofov. Ves čas se je stopnjevala tudi grožnja o prihodu »trojke«, k temu pa je potrebno dodati še pospešeno kampanjo levega političnega prostora proti Evropi in Evropski uniji. Da bi zadnji jesenski tedni ne bili preveč mirni, je poskrbela resolucija Evropske ljudske stranke (EPP), v kateri je izražena zaskrbljenost nad stanjem v Sloveniji, še posebej na področju pravosodja. Na resolucijo se je ogorčeno odzvala naša politična, družbena in medijska levica. Ker ni možna cenzura mednarodne javnosti, smo v slovenskem medijskem prostoru lahko spremljali poskus razvrednotenja in zmanjšanje pomena omenjene resolucije in opozoril, ki jih ta prinaša.

To leto je bilo res burno leto za našo državo. Vendar ne samo burno. Še nikoli v času naše samostojnosti se nismo tako zelo približali (vrnili?) k metodam in oblikam delovanja politike, medijskega prostora in civilne družbe, kot smo jih bili vajeni v preteklem režimu. Poveličevanje in uporaba totalitarnih simbolov, selektivno izbiranje informacij, ki pridejo v monopolni medijski prostor, pri čemer novinarji, tako kot v času komunizma, skrbno pazijo, da bi se ne zamerili stricem iz ozadja, izkrivljeno poročanje o dogajanju doma in v tujini, nekaznovano spodbujanje sovraštva do katoličanov, hujskanje in zloraba množic pri odstranjevanju »družbi škodljivih elementov«, pri čemer ni družba tista, ki odloča o tem, kdo je zanjo škodljiv (čeprav sama misli, da je v tem svobodna), temveč tisti, ki imajo oblast dejansko v rokah. Popolna medijska in družbena odsotnost kritičnosti do sedanje vladajoče elite ter njenega dela, preusmerjanje pozornosti od za našo družbo pomembnih zadev na obrobne in za te potrebe ustvarjene dogodke. Le spomnimo se glasne aretacije in priprtja predsednika uprave NLB Janka Medje prav na dan, ko je v državnem zboru potekala izredna seja o problematiki reševanja zasebnih bank Probanke in Factor banke z denarjem slovenskih državljanov. Mediji so takrat glasno in odmevno poročali o aretaciji, medtem ko so vsebini izredne seje namenili le nekaj besed. Kar sama se ponuja misel, da je bila aretacija namenjena predvsem temu, da bi se slovenski državljan ne spraševal, zakaj v resnici vlada rešuje zasebni (udbovski) banki. Da je šlo za dobro načrtovano akcijo preusmerjanja pozornosti, se je potrdilo samo mesec dni kasneje, ko se je popolnoma enak scenarij ponovil. Prav tisti dan, ko je potekala razprava o delu finančnega ministra v državnem zboru, o netransparentnem, predvsem pa negospodarnem zadolževanju države, je NPU organiziral veliko policijsko akcijo, o kateri so mediji obširno poročali. To, da minister za finance ni odgovoril niti na vprašanje, pri kom se je Slovenija zadolžila, ni zanimalo nikogar. Tudi obsodba Janeza Janše spominja na montirani sodni proces, še posebej pa to slutnjo krepi dejstvo, da so celo pravniki, ki pripadajo levemu miselnemu (in političnemu) krogu, v javnosti jasno povedali, da je sodba »pravno neutemeljena«. Še v prvi polovici leta, ko je Slovenijo vodila vlada Janeza Janše, je naši državi grozil bankrot, večina državljanov, predvsem otrok, je od [Stran 013]lakote bolj ali manj umirala, dnevno so mediji poročali o grožnjah za Slovenijo, ki bi naj jih predstavljala ustanovitev slovenskega državnega holdinga in slabe banke. Sedaj, ko imamo »pravo« vlado, so ukrepi, ki jih ta sprejema, nujno potrebni (za medije več ni pomembno, da gre za iste ukrepe, ki jih je pripravila prejšnja vlada), pred nami naj bi bila ponovna gospodarska rast, trojka pa se vedno bolj zdi le še oddaljena grožnja.

1.4.2. Upor v imenu oblasti

Vse to bi moralo nas državljane skrbeti. V nas bi moralo predramiti upornost, ki so jo nosili v sebi naši predniki vse od prihoda na ta prostor. Sprožiti bi se moral refleks preživetja, predvsem pa notranji čut za pravico in resnico. Instinktivno bi se kot narod morali odzvati na tako manipuliranje, zavajanje in zlorabo. Vendar temu ni tako. Kot narod in kot posamezniki smo tiho ter bolj ali manj resignirano spremljamo in sprejemamo vračanje Slovenije v čas, za katerega smo leta 1990 mislili, da smo mu dokončno obrnili hrbet. Ta neodzivnost, otopelost je zaskrbljujoča, toda v luči naše polpreteklosti razumljiva. Če torej želimo razumeti, kaj se danes dogaja v našem narodu, v naši državi, moramo nujno poznati našo polpreteklo zgodovino ter tudi njen odnos do upora.

Upor ni le nekaj negativnega in ne prinaša s sabo vedno nasilja. Upor je tisti notranji vzgib, ki se v človeku sproži, kadar je ogrožena njegova eksistenca, njegov moralni in vrednostni sistem. Slovenci smo tu že več kot tisoč let. Priča smo bili številnim zgodovinskim spremembam, poskusom podjarmljenja, vendar vedno neuspešno. Ob pravem trenutku smo se znali na svoj način postaviti zase – ob kmečkih uporih, turških vpadih, ob poskusih germanizacije itd. Ko se je začela druga svetovna vojna in je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med tri okupatorske sile, je meščanski tabor sklenil, da se kot narod ne upremo s silo, dokler za to ne bo pogojev. Takrat je vsa Evropa ječala pod nemškim Rajhom, zato se je vsak upor zdel nesmiseln, saj bi povzročil številne represalije s strani okupatorja, učinka pa nobenega. Svojo odločitev so verjetno črpali tudi iz izkušenj prednikov, ki niso za vsako ceno organizirali uporov, ampak so znali počakati in izbrati pravi trenutek. Tudi z današnjega vidika se zdi ta njihova odločitev razumna in modra. Tega mnenja pa niso bili slovenski komunisti, ki so v vojni videli in prepoznali odlično priložnost za dosego svojega edinega cilja – izvesti komunistično revolucijo in priti na oblast. Njihov navidezni upor proti okupatorju je bil v resnici usmerjen zoper domače prebivalstvo, ki je v komunizmu prepoznavalo zlo. Vsakega, ki se je uprl komunistični partiji in nasilju, ki ga je ta izvajala po terenu, je partija že v naprej obsodila na smrt. Upor Slovencev zoper tako ravnanje je bil razumljiv, predvsem pa je bil iskren, čist in zato pristen. Izhajal je iz njih samih, iz želje po ohranitvi tistega, kar jim je bilo kot narodu dragoceno in kar jih je kot narod in posameznika oblikovalo – ljubezen do domovine, slovenstva in do vere. Ob koncu vojne so zato mnogi Slovenci svoj upor proti komunističnemu nasilju plačali z lastnim življenjem, z izgubo državljanskih pravic ali izgubo doma. Z njihovo smrtjo ali odhodom, tako se zdi, je bila v narodu načeta tudi zdrava narodova upornost, ki jo je stoletja nosil v sebi. Saj ne, da bi tisti del prebivalstva, ki se je pridružil narodnoosvobodilni vojni, tudi ne nosil v sebi upornosti. Seveda jo je, drugače ne bi vzeli orožja v roke, da bi se kot zavedni Slovenci postavili po robu okupatorju. Toda njihov upor je bil zlorabljen, kar so lahko spoznavali na vsakem koraku. Večina jih je hitro ugotovila, da komunistične partije ne zanima borba proti okupatorju, temveč boj za oblast, toda takrat so že bili ujetniki strahu, da se njim ne zgodi podobno kot tistim soborcem, ki so umrli, ustreljeni od zadaj, ker so se preveč glasno spraševali o upravičenosti revolucije v najbolj težkih časih slovenske zgodovine. Prav zaradi tega jim njihov upor ni prinašal notranje trdnosti in moči, temveč razklanost, ki so jo kot težko breme nosili s seboj. Njihovemu uporu, oropanemu upravičenosti in pristnosti, je ostala le še zlaganost.

Po vojni se je ta razklanost le nadaljevala. Komunistična oblast je na eni strani vse do razpada Jugoslavije in padca komunističnega sistema opevala odpor, ki ga je slovenski človek pokazal, ko se je pod vodstvom komunistične partije in Osvobodilne fronte uprl »okupatorjem in domačim izdajalcem«. Odpor je bil predstavljen kot najvišja vrednota, vendar ta v resnici ni imel mesta v totalitarnem partijskem režimu. Pod njegovo oblastjo noben odpor ni bil več dovoljen, že misel nanj je bila sankcionirana. Enopartijski sistem, kjer je KP prevzela vse vzvode oblasti in vpeljala popoln nadzor nad družbo in posameznikom, je v začetku vsak poskus upora (v najžlahtnejšem pomenu besede – upor s svobodo govora, svobodo združevanja, javnega [Stran 014]

Samosvoj upor

Slika 4. Samosvoj uporTamino Petelinšek

[Stran 015]nastopanja) kaznoval s smrtjo, izginotjem ali dolgo zaporno kaznijo, kasneje pa z izbrisom iz družbe ter s številnimi krivicami. Upor, čeprav najbolj opevana vrednota, je naenkrat smel obstajati le še v preteklosti. Ampak ne katerikoli preteklosti. Le še v herojstvu NOB-ja. Kakšen (nezaveden) notranji konflikt je moralo to povzročati v ljudeh!

1.4.3. Namesto upora sprememba narodovega značaja

Toda kljub temu komunistična oblast v Slovencih vendarle ni mogla popolnoma zatreti pristnega, zdravega upora, ki se je toliko stoletij napajal in našel moč v ljubezni do lastnega naroda, jezika, kulture in krščanske vere. To se je pokazalo konec osemdesetih, ko smo se plebiscitarno odločili za samostojno in demokratično Slovenijo. Čeprav je takratna komunistična garnitura naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da do tega ne bi prišlo, je še enkrat zmagal »puntarski duh« naših prednikov. Žal pa je ta puntarski duh (če gledamo današnjega državljana, zaradi dolgih desetletji življenja v družbi, kjer je oblast preko mreže ovaduhov, šolskega sistema, medijskega prostora, nadzora nad vsako družbeno dejavnostjo popolnoma obvladovala miselni sistem) očitno že tako deformiran, da ne zmore dokončnega obračuna s preteklostjo. Ali drugače – partiji je, čeprav imamo svojo državo, v resnici uspelo to, kar si je zadala v eni izmed točk svojega programa – spremeniti narodni značaj. Namesto pokončnosti – zahrbtnost, namesto poštenosti – laž in korupcija, namesto ljubezni do narodne zavesti – odpor do naše celotne tisočletne dediščine, namesto upornosti – hlapčevstvo, namesto ponosa – pritlehnost.

Ker je bilo dolga desetletja za vsakega posameznika bolj varno, da je država mislila in odločala v njegovem imenu, imamo danes vstajnike, ki pridejo na ulice, ko jim država (ki jo še vedno trdno v svojih rokah drži partijska nomenklatura) pove, da morajo priti na ulice. Zato imamo danes vstajnike, ki gredo z ulic, ko jim država pove, da je njihova naloga zaenkrat opravljena, pri tem pa se ne sprašujejo, ali je bil njihov protest upravičen ali ne. Zdi se, da je globoko v njih (nezavedno) zasidran strah, da bi, če bi si dovolili nepokorščino, izgubili življenje. Ne gre le za golo življenje, vsaj ne danes, temveč za druge ukrepe, ki lahko naredijo življenje težko (izguba službe, onemogočanje ali degradacija na delovnem mestu, šikaniranje, odtegnitev socialnih pravic, oviranje otrok v šolskem sistemu, ostajanje brez financiranja preko razpisov itd.). Pa ne samo to – prepričana sem, da je na koncu vsak vstajnik nekje globoko v sebi začutil, da je bil zlorabljen predvsem za to, da je kontinuiteta ponovno prišla na oblast. Upor je bil ponovno degradiran na sredstvo za doseglo oblasti. Zato tak upor ne more imeti učinka, ne more prinesti sprememb, predvsem pa ne notranjega zadovoljstva in miru tistim, ki so mislili, da se resnično upirajo nečemu slabemu.

Da, ubita (pristna) upornost v našem narodu ima danes za naš narod strašljive posledice, saj se ne zmoremo upreti uničevanju narodove biti s strani tistih, ki so nam upornost načrtno (z)lomili, da so prišli in se ohranili na oblasti. Globok, prvinski strah, ki izvira iz zavedanja, da umor nedolžnega ne pomeni nobene moralne ovire za te, ki so si na tak način prisvojili oblast pred 70 leti, hromi našo družbo. Če hočemo kot narod obstati, je torej zadnji čas, da se predramimo, da se upremo vcepljeni pohlevnosti, nekritičnosti, manipulaciji, s katero se preko medijev in v vseh porah družbe vsak dan srečujemo. Začeti moramo pri sebi. Nato je nujno potrebno poiskati somišljenike, se povezati z njimi ter s skupnimi močmi začeti pripravljati program prenove hendikepiranega naroda.[Stran 016]

2. Kako se je začelo

2.1. Po sledeh pokola Hudnikove družine na Selu pri Dobrovi

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

V naši rubriki je bilo že marsikaj povedano o nasilju, ki so ga komunistična OF in partizani izvajali nad poštenimi Slovenci, obenem pa vodili »osvobodilni boj«, ki je okupatorju dal povod za hude represalije. Te represalije in nasilje so privedle do samoobrambnih vaških straž in kasneje do Slovenskega domobranstva. Kolikokrat smo že ponovili, da ne bi bilo niti vaških straž niti domobranstva, če komunisti leta 1941 in v prvi polovici 1942 ne bi pomorili več sto najboljših Slovencev, ki nikoli niso bili kolaboranti, kot jih še danes tako radi imenujejo.

Tale Kako se je začelo naj bi osvetlil zgodbo družine, ki ji niso očitali sodelovanja z okupatorjem, saj za to ni bilo nobenega razloga. Zakaj je torej moralo umreti kar deset članov te družine? Na to vprašanje sicer že imamo nekaj vosovskih odgovorov iz konca leta 1942, ki so se ohranili v delih piscev zgodovine NOB. V naši zgodbi bomo skušali osvetliti tragedijo Hudnikove družine tudi z druge strani oziroma vsaj spodbuditi bralca k razmišljanju.

2.1.2. »Dolomitska republika« postane center komunistične revolucije

V knjigi Dolomiti v NOB beremo, da se je marca 1942 v Babni Gori blizu Polhovega Gradca zbralo kakih 15 partizanov, ki pa so se po enem mesecu preselili na Ključ in tam je skupina že v začetku maja narasla na okrog 100 mož; novinci so prihajali predvsem iz Ljubljane. Po skoraj vseh vaseh tega področja so se tedaj organizirale tudi enote narodne zaščite. Ko so se Italijani 7. maja 1942 po neuspelem napadu na Ključ vračali v Ljubljano, so jim zaščitniki v ozki dolini med Belco in Gabrjem pripravili zasedo. Po italijanskih poročilih je tedaj padlo 33 Italijanov – med njimi neki podpolkovnik. Italijani so zaradi tega ustrelili 12 talcev, precej moških odpeljali v internacijo in požgali več poslopij. Pravzaprav je bil to začetek »Dolomitske republike«, kajti Italijani se po cestah Dobrova–Polhov Gradec in Dobrova–Horjul niso več premikali, cesto Horjul–Polhov Gradec preko Prosce uporabljali le za občasen dovoz hrane italijanski posadki v Polhovem Gradcu, za zvezo z Ljubljano pa jim je služila cesta iz Horjula preko Vrhnike. Na majhnem področju polhograjskih hribov, med nemško mejo in utrjenimi italijanskimi postojankami na Dobrovi, v Polhovem Gradcu in v Horjulu, tako rekoč v predmestju Ljubljane, kjer je bila cela armada italijanske vojske, policije in karabinjerjev, je tako nastalo »osvobojeno« ozemlje, ki ga je bilo mogoče v dobri uri prehoditi vzdolž in povprek in kjer je bil edini »gospodar« komaj ustanovljeni Dolomitski odred, kar je kmalu prišlo do izraza v umorih domačih političnih nasprotnikov; na primer v Horjulu so 14. junija 1942 ubili župana Janeza Bastiča in njegovo ženo Marjano, na Drenovem Griču pa skoraj istočasno načelnika železniške postaje Tarkuža in ženo. Vse to je pripeljalo do nastanka vaških straž, najprej na robu »Dolomitske republike« v Šentjoštu, nato pa še na Zaplani, v Rovtah, Hotedršici in po drugih krajih. Kljub temu se je novembra 1942 v polhograjskih hribih nastanilo celotno vodstvo slovenske revolucije, ki je tja prišlo iz Podlipoglava oziroma Kardelj in Kidrič iz Ljubljane. Z osrednjim vodstvom je prišla tudi zaščitna četa, sestavljena iz izbranih partizanov, sicer pa naj bi za varnost skrbel Dolomitski odred. Izvršniki so 25. oktobra prispeli na Ključ, prebili potem več kot en mesec v gozdnem bunkerju blizu Kraščeve domačije pod Ravnikom in se končno v začetku decembra ustalili v hišici v Babni Gori, medtem ko sta Glavno poveljstvo in Centralni komite od srede novembra 1942 do marca 1943 bivakirala v posebnem bunkerju v Žirovnikovem grabnu. Z vodilnimi je prišla tudi cela vrsta delavnic in tehnike, kot krojači, čevljarji, orožarji, tiskarji in radiotehniki. Slednji so iz Podlipoglava v nahrbtnikih prinesli radiooddajno postajo »Krava« in mali oddajnik »Kričač« in v bunkerju blizu Gabrja iz obeh ter iz materiala, ki so ga dobili iz Ljubljane, sestavili novo postajo ter z njo vzpostavili zvezo z Moskvo. Ko so se Suhadolčevi iz Gabrja umaknili v postojanko na Dobrovo, so tehniki zasedli njihovo hišo in od tam vzdrževali omenjeno zvezo do sredine marca 1943. (Dolomiti v NOB, str. 249; Jesen 1942, str. 108)

Ta opis se nam je zdel potreben, da bi bralec vsaj nekoliko razumel razmere, ki so tedaj vladale v »republiki« in še posebno v vaseh na njenem obrobju. Težko si predstavljamo, da je bila meja »osvobojenega« ozemlja na začetku[Stran 017]

Pomorjeni Hudnikovi, razen Mance, so napisani na farni 									spominski plošči na Dobrovi

Slika 5. Pomorjeni Hudnikovi, razen Mance, so napisani na farni spominski plošči na Dobrovi

vasi Šujica, le nekaj 100 m od sedanjega dobrovskega zadružnega doma, tako rekoč ob vhodu v Ljubljano, kjer je bilo na tisoče okupatorskih vojakov, policistov in karabinjerjev. Težko si predstavljamo, da je osrednje vodstvo tu neovirano delovalo celih pet mesecev – pred nosom moderno opremljene italijanske armade.

Postojanka vaške straže na Dobrovi je bila ustanovljena šele 25. januarja 1943 – med zadnjimi ali prav zadnja v celi okolici. Večino moških z Dobrove in okolice so namreč Italijani v začetku septembra 1942 odpeljali v internacijo, kjer jih je več umrlo. O tem je v begunstvu pisal tudi medvojni dobrovski župnik Jože Klopčič. Njegove zapiske je pod naslovom Kronika dobrovske fare objavljal list Tabor v času od novembra 1994 do februarja 1995. Iz njih izvemo, kako grdo so Italijani ravnali z Dobrovčani, češ da so vsi z župnikom vred komunisti, medtem pa so sami imeli stalno zvezo s partizani. Zastonj pa v teh župnikovih zapiskih iščemo kak podatek o Hudnikovih s Sela, ki bi nam pri naši zgodbi prišel še kako prav. Ne vemo, zakaj župnik niti z besedico ne omenja partizanskega pokola na Selu konec novembra 1942. Zaradi težav s karabinjerji in vojaki, ki so se vselili v župnišče, se je župnik konec julija 1942 preselil v dobrovski Prosvetni dom. Pred tem so mu partizani med napadom na Italijane požgali hlev in drvarnico. Pri tem napadu je kot partizan sodeloval tudi Franček Zorec, ki pa je kmalu potem odšel k vaški straži v Šentjošt. Nekaj dobrovskih fantov je odšlo tudi k vaški straži v Dravlje.

2.1.3. Različne razlage pokola Hudnikove družine

Med številnimi poročili in razlagami o pokolu Hudnikove družine se nam zdi pomembna in značilna zgodba, ki jo navaja Rudolf Hribernik v knjigi Dolomiti v NOB. Preden se je lotimo, naj bralca opozorimo, da je uvod k Hribernikovi knjigi napisal Edvard Kardelj in takoj na začetku pojasnil, kako »je osrednje vodstvo – se pravi izvršni organi Komunistične partije Slovenije ter Osvobodilne fronte kakor tudi vodilni del glavnega štaba – po roški ofenzivi prišlo na področje Podlipoglava, ki pa njegovim potrebam v marsičem ni ustrezalo. In tako smo se odločili za Dolomite, kjer je deloval precej močan Dolomitski odred in je bila dobra možnost za zveze z Gorenjsko in Primorsko.« (Dolomiti v NOB, str. 5 in 6) Kardelj dodaja, da so skušali svojo navzočnost v Dolomitih prikriti tudi pred prebivalstvom, zato so uvedli strogo konspiracijo. Ko bomo kasneje razmišljali o vzrokih pomora cele Hudnikove družine, bomo laže razumeli pomen tega podatka.

Poglejmo torej najprej Hribernikovo pripoved. Takole piše: »Kot opravičilo za nepravilnosti, ki so jih zagrešili nekateri partizani, je odredni štab poudaril dejstvo, da so med partizani tudi nekateri ljudje, ki so se pred Italijani le umaknili, niso pa pripravljeni boriti se, in da teh ljudi v nekaj tednih ni mogoče zgraditi v zavedne borce. Tak je bil primer s prejšnjim komandirjem 1. čete iz Dravelj, ki je prišel v partizane iz avanturističnih razlogov, se predajal pijači ter na skrivaj in na svojo roko po vaseh okoli Dobrove in Hruševega izsiljeval od prebivalcev pijačo, denar in hrano ter vse nosil k svoji ljubici, ki jo je imel pri Martinovcu na Selu. Za vse njegove postopke je vedela tudi ljubica in vsa Martinovčeva družina.

Ko so se začele širiti govorice, češ da partizani nasilno ropajo po vaseh, kar je močno prizadelo vse partizane in politične delavce na terenu, je poveljstvo odreda takoj energično ukrepalo. Določili so skupino najsposobnejših vosovcev, da ugotovi, kdo se za tem skriva, in ji dali vsa pooblastila. Krivca naj aretirajo, če bi se [Stran 018]upiral, naj ga onesposobijo, in če ne bo druge možnosti, likvidirajo. Obveščevalcem je kmalu uspelo najti in razkriti krivca. Vse te prekrške je že nekaj časa delal komandir Tone. Nagrabljeno hrano, pijačo in drugo so uporabljali vsi člani Martinovčeve družine. Vosovci so obkolili Martinovčevo hišo in jo temeljito preiskali. Toda Toneta ni bilo nikjer in tudi njegove ljubice niso mogli najti. Vsi domači so lagali, da ne vedo, kje sta. Ko pa je nekdo pogledal še v peč, je zaslišal glas: ‘Ne streljajte, vdam se.’ Takoj za tem pa je iz peči počil strel. Partizan, v katerega je Tone streljal, je še utegnil preteči vežo, ko pa je prišel pred hišo, se je mrtev zgrudil. Tone je takoj za tem vrgel v kuhinjo bombo, nato pa skočil iz peči in skušal zbežati. Ko je Tone vrgel bombo, so prisebni preiskovalci bliskovito popadali na tla za štedilnik, zato jih bomba ni ranila. Vrgli so se na Toneta in ga šele po daljšem boju obvladali.

Ko so na kraj dogodka poklicali oškodovane kmete iz okoliških vasi, pri katerih je Tone izsiljeval, so vsi po vrsti prepoznali izsiljevalca in se prepričali, da za vse njegovo početje partizani niso vedeli, dokler stvar ni bila odkrita. Podrobno so preiskali tudi krivdo Martinovčeve družine. Ljudsko sodišče je zaradi okoriščanja, zaradi sramotenja partizanske vojske in prikrivanja neposrednega krivca obsodilo na smrt celo družino, starše, hčer in brate. Tudi komandirja Gada je vodstvo odreda razrešilo dolžnosti in obsodilo na smrt, čeprav je bil eden od najbolj hrabrih borcev v Dolomitih in zaslužen za več uspešnih akcij, ki jih je izvedla njegova četa. Toda bil je samovoljen in je po neuspelem napadu na šentjoško postojanko in še v nekaterih drugih primerih izvajal pretirane represalije nad prebivalstvom.« (Dolomiti v NOB, str. 304 – 306)

Skoraj dvajset let pred izidom knjige Dolomiti v NOB je izšla povest Karla Grabeljška Dolomiti se krušijo. Že v prvem stavku te knjige piše, da je komisar Aleš pogosto zahajal k Marinovcu. Ob tem seveda takoj pomislimo na podobnost med Marinovcem in Martinovcem, kot se je po domače reklo pri Hudnikovih. Ko se nam ob branju počasi sestavlja mozaik Marinovca in njegove domačije, najdemo na njem le malo podobnosti z Martinovčevimi, pa vendar se kot rdeča nit skozi vsebino vleče Marinovčeva navezanost na imetje, skoraj bolestna skrb za grunt. V nekem razgovoru Marinovec takole očita komisarju Alešu: »Kaj vse sem vam dal, odkar ste tu. Ne, saj mi ni žal za tisti krompir in koruzo, niti mi ni žal za vola in mast. Toda vem, da imajo vse zapisano, kar sem dal. Teh stvari se ne da skriti, pa še naši izdajajo. – Pobili boste nekaj Italijanov in belih,

Rojstni dom Hudnikovih je bil pri Martinovcu na Selu, Ivan pa 									je z ženo Albino živel na Šujici.

Slika 6. Rojstni dom Hudnikovih je bil pri Martinovcu na Selu, Ivan pa je z ženo Albino živel na Šujici.

oni pa bodo pobili nekaj vaših in nato boste šli čez mejo kakor vedno. Italijani pa se bodo zaradi svojih mrličev znesli nad nami, ki bomo ostali. Požigali bodo kakor ponoreli. Zaradi vas bodo požigali.«

V partizanu Risu je Grabeljšek združil lika dveh komandirjev: Toneta in Gada. Kako je Tone – v povesti Hanza – prišel k partizanom? Ko je v neki predmestni gostilni skušal prodati ukradeno uro, se je med gosti slučajno znašel brat njenega lastnika in jo zahteval nazaj. Tudi drugi gosti so potegnili z njim. Tone se je bal, da ga bodo zgrabili, zato je izvlekel pištolo, ki jo je kot črnoborzijanec vedno nosil s seboj. Hrup, ki je ob tem nastal, je priklical karabinjerje in Tone je proti njim oddal nekaj strelov, nato pa zbežal v gozd. Ko je v gozdu naletel na partizane, jim ni povedal, zakaj beži pred Italijani. Dobil je partizansko ime Ris, postal mitraljezec in čez nekaj časa celo komandir. Po enem mesecu partizanstva se je sam javil za likvidacijo tovariša, ki je pobegnil od partizanov in potem na njihov račun kradel pri kmetih. To nalogo je opravil z neverjetno vnemo in kasneje kot komandir udarnega voda tudi svojevoljno pobijal nasprotnike. »Postal je kot zver, ki začuti slast krvi in ne more nehati.« Ko komisar Aleš zve, da je vodstvo odreda Risa obsodilo na smrt, sam pri sebi takole razmišlja: »Izdajalce moramo kaznovati, da jim naženemo strah v kosti, in to neizprosno, da onemogočimo njihovo pogubonosno delo, da obvarujemo naše ljudi in da pritegnemo k nam vse, ki so pošteni.«

Ris je imel poseben čut za nevarnost, zato je pobegnil, še preden so mogli nad njim izvršiti [Stran 019]smrtno obsodbo. Sklenil je, da se odpravi čez mejo, še prej pa se oglasi na samotni kmetiji pri dekletu, h kateremu je kot partizan zahajal in ji tudi kaj prinesel z rekvizicij. Bil je lačen in utrujen, zato se mu niti naslednje jutro ni mudilo čez mejo. Vedel je, da se je začela italijanska ofenziva, in mislil, da se mu partizanov nekaj časa ni treba bati. Nenadoma pa so se okrog hiše pojavili Italijani. Ko je Ris presodil, da ne more iz hiše, je zlezel v krušno peč in dekle je zaprlo pokrov za njim. Italijani so preiskali hišo, in ko niso nič našli, so odšli. Risu se je odvalil kamen od srca in spet se mu ni nikamor mudilo. Peti dan je zgodaj zjutraj stopil iz hiše, da bi se nadihal svežega zraka, in se skoraj zaletel v partizane. Eden od njih ga je celo poklical po imenu. Ni mu ostalo drugega, kot da skoči v kuhinjo in se spet skrije v peč. Po dolgem iskanju so ga partizani odkrili. Ris je vrgel dve bombi, nato pa skušal priti iz peči, toda še preden je stopil na kuhinjska tla, je s praga zaregljala strojnica.

Grabeljškova zgodba je romansirana, zato od nje ne moremo pričakovati realnega opisa dejanskih dogodkov. Kljub temu je njegov opis spopada zelo podoben Hribernikovemu prikazu boja med Tonetom in vosovci. Zakaj Grabeljšek sploh ne omenja Hudnikove družine? Ali je upravičena razlaga, da se je v času izida Grabeljškove knjige ljudem »malikovanje zločina« še upiralo, dvajset let kasneje pa se je tudi to že spremenilo? Tako tedaj kot kasneje pa je vladal med ljudmi strah, o katerem govori komisar Aleš, da ga je treba nagnati ljudem v kosti. Zato so se Martinovčevi in sosedje o pokolu na Selu bali govoriti, zato je slika pokola skozi desetletja zbledela in je komaj še prepoznavna.

Grabeljškovemu in Hribernikovemu opisu dodajmo še uradno obvestilo, ki naj bi ga konec novembra 1942 izdal štab Dolomitskega odreda in se glasi takole: »Slovenski javnosti! Pred časom se je vrinilo v naše vrste nekaj nepoštenjakov in špekulantov, z namenom, da bodo smeli početi karkoli v škodo tlačenemu ljudstvu. Življenje partizanov pa je tako disciplinirano, da se vsak neznačajnež pokaže že prve dni. Tak tip zločinca je prav v kratki dobi pokazal lažipartizan Jakše Tone. Zbral je okrog sebe še par pajdašev, med njimi tudi Hudnik Ivana, in so šli skupaj na zločinsko delo tatvine. Večje nam prijavljene tatvine blaga in denarja so izvršili na Šujici, Utiku, Dobrovi (Graben) in Zaklancu. Poveljstvo je takoj dalo tiralico za zločinsko tolpo in istočasno naprosilo javnost, da nam pomaga izslediti, kje se tatovi skrivajo. V noči 24. novembra 1942 pa se je posrečilo izslediti brlog Toneta in njegovih pomagačev ter zakrivalcev njega samega. Ko je prišla partizanska patrola na Hruševo št. 21, je takoj obkolila hišo in poklicala domače ljudi. Na vprašanje: ,Kje imate skritega Toneta’, je odgovorila Hudnik Ivanka: ,Pri nas ga ni. Prisežem, da ga ni pod našo streho.’ Taka zločinska lažna trditev je bila vzrok, da je postal žrtev vzor partizana naš mladi tovariš Tonček, katerega je iz peči, kamor se je skril s svojo materjo, ustrelil bandit Jakše Tone. Ko je Tone prilezel iz peči, potem ko je vrgel 2 bombi, je navalil z nožem na partizana, kateremu se je posrečilo, da ga je po hudem boju obvladal.

Pri zaslišanju Jakše Ane, Hudnik Ivana, Francke, Albine, Lojzeta, Ivane, Matijata in Poldeta se je ugotovilo sledeče: Polno priznanje vseh prizadetih in tudi nekaterih tu neimenovanih verodostojnih prič, da so načrt za prvotno tatvino naredili dotični banditi pri Hudnikovih (Martinovcu) na predvečer ropa in to na predlog domačih zgoraj imenovanih Hudnikov. Ko so se po izvršeni tatvini vrnili s plenom, so si ravno tako zopet pri Martinovcu vse razdelili med seboj. Hudnik Ivan je priznal, da je sodeloval pri ropu na Šujici. Vsi imenovani Hudnikovi in mati bandita Toneta so priznali, da so sprejemali in delili med seboj naropani denar in drugi material in da so skrivali lopova Jakše Toneta od dneva pobega iz partizanskih vrst do njegovega zadnjega dneva. Na vprašanje, zakaj ga niso prijavili katerikoli partizanski edinici, so priznali, da so vedno mislili, da se bo tatinski bandit umaknil preko meje v Nemčijo, še preden bi ga zasledila roka pravice. Vsi zgoraj imenovani, kateri so popolnoma priznali svojo udeležbo pri ropanju, so prejeli zasluženo kazen.

Danes, ko ves slovenski narod bije herojsko in veličastno borbo za svojo osvoboditev izpod okupatorskega jarma in za pošten in pravičen red, se v sramoto slovenskega naroda še vedno ponavljajo tako nizki primeri nepoštenja, ljudske sebičnosti in barbarstva. Zato naj bo ta kazen opozorilo vsem onim, ki še vedno hočejo živeti na nepošten način. Padla žrtev partizana Tončka pa naj bo pred vsemi Slovenci kot svetel lik pravega borca partizana, ki je v tej pravični borbi slovenskega naroda pripravljen žrtvovati vse in tudi svoje življenje.« Tako komunike Dolomitskega odreda.

Pozoren bralec se bo najbrž začudil, kako naj bi bila v peči skrita tudi Tonetova mati Ana Jakše. Seveda se najprej vprašamo, kako je sploh prišla k Martinovcu. Iz pisanja Karla Leskovca vemo, da je bilo tedaj na Selu nekaj [Stran 020]

Lojze Hudnik in nevesta Manca leta 1937 – pet let pred 									smrtjo.

Slika 7. Lojze Hudnik in nevesta Manca leta 1937 – pet let pred smrtjo.

družin, ki so se zatekle na »osvobojeno« ozemlje; na primer Mrakovi z Vrhnike so bili pri Antonovcu. Če je Tonetova mati na tak način prišla k Martinovcu, pomeni, da ni bila nobena skrivnost, da tja zahaja tudi komandir Tone. Kolikšna je verjetnost, da bi se v peč poleg Toneta skrila tudi mati? Ali bi potem iz peči mogel streljati oziroma metati bombe? V verodostojnost prič, ki niso niti imenovane, upravičeno dvomimo. Ropali naj bi tudi v Zaklancu. Pa menda ne 20. novembra, ko so partizani odpeljali očeta Dolinarja, njegovo ženo in dve hčeri, Zalaznikovo mater in hčer Katarino ter Fajdigovo Marijo. Vseh sedem so potem pobili v Prosci, dober kilometer od doma. Noč je bila svetla in vaščani, ki niso spali, so videli očeta Dolinarja, ko je stopal ob volih, ki sta vlekla težko naložen voz proti Brezju. Je mar peljal tisto blago na Selo? O žrtvah iz Zaklanca niso izdali nobenega komunikeja, pač pa je Rudolf Hribernik, ki je bil skoraj njihov sosed, mnogo let kasneje v svojih Spominih povedal, da so kot člani Katoliške akcije vohunili za partizani in njihovimi somišljeniki. Če je draveljski Tone bil tak »tatinski lopov in bandit«, kaj so bili potemtakem tisti, ki so poleti 1942 ropali, požigali in morili na Brezovici, na Ljubgojni in v Šentjoštu? Zakaj so se tisti ropi imenovali rekvizicije, poboji pa justifikacije oziroma izvršitve pravičnih sodb ljudskega sodišča? Kdo more sprejeti tako razlago?

2.1.4. Hudnikovi, po domače Martinovčevi na Selu pri Dobrovi

Pravzaprav o njih ne vemo veliko. Pri hiši je menda bilo dvanajst otrok, vendar nam celo sorodniki komaj naštejejo njihova imena. Nič čudnega, ko so pa nekateri že pred vojno šli od doma in jih mlajši sorodniki skoraj niso več videli. Oče v prelomnem času 1942 ni bil več živ. Na domu je bil poročen sin Lojze, rojen leta 1900. Nevesto Marijo, klicali so jo Manca, si je pripeljal iz Dravelj in leta 1942 sta že imela hčerko Vero (5 let) in sina Lojzeta (4 leta). Mati Frančiška je bila ob smrti stara 67 let. Poleg Lojzeta, ki je bil poročen in naj bi bil gospodar Martinovčevine, sta bili doma še sestri Francka in Ivanka ter brata Matija (1904) in Polde (1913). Ivan je bil poročen na Šujici, Mihael pa je z družino živel v hišici, ki jo je postavil na robu Martinovčevega grunta. Pravijo, da ostali bratje in sestre s tem niso bili zadovoljni. Menda tudi snahe Mance niso dobro sprejeli, češ da je premalo gruntarska. O Lojzetu nekateri mislijo, da je bil dober, ni pa tega znal uveljaviti. Morda je tudi to pripomoglo, da je njegova žena postala bolehna in je bila novembra 1942 priklenjena na bolniško posteljo.

Kmetje so bili včasih res nekoliko preveč varčni, lahko bi se tudi reklo škrti, večkrat pa se jim to neprijetno lastnost po krivici pripisuje. Kmečko življenje in delo je bilo trdo in temu primerne so bile tudi njihove navade. Tete in strici so tu in tam res zagrenili življenje nevesti, ki je prišla k hiši, v večini slučajev pa so bili pravi blagoslov za hišo in za mladi rod, ki se je rojeval in odraščal v njej. Brez njih se marsikatera kmečka hiša ne bi obdržala za prihodnje rodove. Ko beremo Grabeljškovo Dolomiti se krušijo, nam ta problem izredno živo stopa pred oči. Na eni strani gruntar Marinkovec v večnem strahu za svoje bogastvo, nezadovoljen s sinovoma, ki mu ne sledita v vsem, in nezaupljiv do partizanov, ki njemu in gruntu lahko prinesejo nesrečo, na drugi strani pa kajžar Grabner in njegova žena, vedno pripravljena pomagati, ki se ne bojita nikogar, saj nimata kaj izgubiti, ki kljub izgubi najdražjih vztrajata na začrtani poti. Ali ni morda nekaj tega gledanja tudi v posameznih pripovedih naših pričevalcev? Pol stoletja zapovedanega molka in doslednega ponavljanja neresnic je pač pustilo svoje posledice.

Kakšna je torej resnična zgodba Martinovčeve družine? Hribernik in Grabeljšek govorita predvsem o »lažipartizanu« Tonetu, ki so mu Martinovčevi nudili zavetje in je zato tudi nje zadela kazen. Od domačih, ki so bili priče [Stran 021]

Ivan Hudnik in žena Albina

Slika 8. Ivan Hudnik in žena Albina

spopadu med Tonetom in vosovci, sta preživela samo Lojzetova otroka, ki sta bila tedaj stara pet let oziroma štiri leta. Baje je nekdo od vosovcev, ki so se tedaj borili s svojim odpadnikom in »kaznovali« Hudnikove, še živ, vendar ga nismo iskali, saj najbrž ne bi zvedeli kaj več od že napisanega. Govorili smo s sorodniki in znanci Hudnikovih, poiskali v Slovencu od 17. novembra 1992 članek, ki ga je napisal Ivo Žajdela po razgovoru z udeleženci blagoslovitve spominskega križa na grobu Hudnikovih v gozdni globeli pri Babni Gori, in slika pred nami se je nekoliko izostrila, popolnoma pregledna pa še ni. Večina sogovornikov verjame, da so Martinovčevi pomagali Tonetu pri spravljanju »rekviriranega blaga«. Pri tem se seveda vprašamo, koliko je tega blaga sploh bilo in zakaj bi Hudnikovi imeli interes zanj, ko vendar niso bili revni? Če so bili kritični do »ta mlade«, češ da ni dovolj gruntarska, ali bi trpeli, da Draveljčan Tone zagospodari nad njimi, ko je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z njihovim ponosom in solidarnostjo do drugih kmetov? Če je bilo na »osvobojenem« ozemlju vse pod kontrolo, kako bi taka nečedna dejavnost mogla ostati skrita. Sogovornikom je znano, da je Tone, ko so ga odkrili v peči, smrtno ranil 17-letnega partizana Tončka Češnovarja, Žnidarjevega iz Gabrja. Večina ne ve za Ano Jakše, Tonetovo mamo. Po eni verziji naj bi bila Tonetovo dekle Albina Hudnik, vendar izgleda, da je bila Albina žena Ivana Hudnika, ki je bil poročen na Šujici, Tonetova izvoljenka pa je bila Ivanka, ki se je pred vosovci skušala skriti na podstrešju domače hiše, vendar so jo hitro odkrili. Kljub temu da je bila v zadnjih mesecih nosečnosti, so grdo ravnali z njo in jo odpeljali z ostalimi. Ni čisto jasno, ali so Ivana in njegovo ženo prijeli na njunem domu na Šujici ali pri Martinovcu. Poleg njiju so torej odpeljali sestri Francko in Ivano ter brate Lojza, Matija in Poldeta. Zasliševali in »sodili« so jih v nekem podu (skednju) pri Babni Gori in verjetno 24. novembra pobili ter površno zakopali. Žajdela piše v omenjenem članku, da mu je lastnik gozda, kjer so Hudnikove pokončali, povedal, da so v petdesetih letih med grabljenjem listja naleteli na slabo zakopana trupla in jih potem bolje pokopali. Seveda o tem niso z nikomer govorili. Ne vemo, kje so vosovci pokopali odpadnika Toneta in Žnidarjevega Tončka.

Ko so sedem Martinovčevih odgnali proti Babni Gori, so doma ostali še mati Frančiška, njena snaha Manca, ki je bila v postelji, in oba otroka. V hiši so gotovo bili tudi vosovci ali pa so jo vsaj nadzirali. Manca je še isti dan umrla. O njeni smrti so še danes različne razlage. Nekateri menijo, da so jo umorili domači, ker so se bali, da bi preiskovalcem še kaj povedala, drugi verjamejo, da so k njeni smrti pripomogli vosovci, ki so želeli hišo čim prej imeti zase. Še najbolj verjetna je razlaga, da ji je od vsega hudega, ki je tisti dan zadelo hišo, odpovedalo srce. Nastal je problem, kje in kako bo pokopana, kajti na Dobrovi, kjer je bilo pokopališče, so bili Italijani. Ker moških ni bilo ali pa se zaradi Italijanov niso upali na Dobrovo, so štiri sosede odpeljale pokojnico na Dobrovo in jo pokopale. Italijani so pogreb od daleč opazovali, niso pa ga ovirali.

Mančin mož Lojze je menda po njeni smrti v spremstvu vosovcev prišel domov, ko pa so jo sosede odpeljale na Dobrovo, so ga zopet odgnali v oni skedenj pri Babni Gori. Sedeminšestdesetletna mati Frančiška z obema vnukoma je še ostala v hiši pod nadzorom. Pripovedujejo, da je dvakrat skušala bežati proti Dobrovi, pa so jo vselej prestregli. Ne vemo, zakaj se je odločila za beg, prav gotovo ne zato, da bi izdajala Italijanom, kot ji še danes nekateri pripisujejo. Le kaj bi ona mogla izdati? Po drugem poizkusu bega so tudi njo odpeljali proti Babni Gori. Ni čudno, če po vsem strahu in trpljenju tistih dni ni zmogla strme poti. Po neki pripovedi so jo kar tam ob poti ubili in zakopali. Njena vnuka tako nista mogla ostati doma in so ju oddali sorodnikom.

Kot deseti član Hudnikove družine je po »osvoboditvi« moral umreti še četrti Lojzetov brat Miha, ki je živel v skromnem družinskem gnezdecu na Selu na robu Martinovčevega posestva. Po domače se je hiši reklo pri Mihelnu. Zaposlen je bil kot cestar. V času italijanske okupacije je bil več mesecev v zaporu, ker so ga obdolžili sodelovanja s partizani. Malo pred kapitulacijo Italije je prišel domov. [Stran 022]

Francka in Ivana Hudnik

Slika 9. Francka in Ivana Hudnik

Potem je bil pri domobrancih na Dobrovi za kuharja. Maja 1945 ni šel z njimi na Koroško, ampak je ostal doma in delal na cesti kot pred vojno. Še pred koncem maja 1945 so ga vzeli kar od dela na cesti in ni ga bilo več nazaj.

Od novembra 1942 do sredine marca 1943 so na Martinovčevi domačiji gospodarili partizani. Nimamo podatka, katere ustanove revolucionarnega gibanja so bile tedaj pri Martinovcu. Še največ o tem izvemo iz knjige Križpotja. Njen avtor Karel Leskovec se je tisto zimo večkrat mudil med kurirji pri Antonovcu, najbližjem sosedu Martinovčevih: »Že po hišnem poslopju si lahko videl, da spada Martinovec med premožne kmete. V tej hiši sta živeli tudi dve partizanski družini: Korenčevi iz Zaklanca in Velkovrhovi iz Horjula… Pri Martinovcu so se vso zimo zadrževali partizanski voditelji. Tudi štab odreda je kakšne dni prebil tu. Študijski sestanki so bili, lahko rečem, na najvišji ravni. Tovariši Ziherl, Kidrič in drugi partizanski voditelji so jih vodili. Mi smo spadali v ‘spodnji dom’, Martinovčeva hiša pa je bila ‘zgornji dom’. K Martinovcu je od nas le takrat kdo zašel, kadar je imel službeni opravek ali pa, kadar smo ugotovili, da je hiša brez tistih možakarjev.« (Križpotja, str. 342)

Italijani so Martinovčevo domačijo požgali 12. marca 1943, takoj na začetku operacij proti dolomitskim partizanom, in s tem dopolnili delo partizanov, ki so uničili družino. Podobno se je zgodilo na Ljubgojni pri Horjulu, kjer so partizani sredi junija 1942 ubili župana Bastiča in njegovo ženo ter izropali domačijo, nekaj tednov kasneje so pa Italijani požgali celo vas in tudi Bastičevo domačijo. Veliko takih primerov bi lahko našteli, ko so se domači revolucionarji in tuji okupatorji družno dopolnjevali pri uničevanju slovenskih življenj in premoženja.

2.1.5. Zakaj so Hudnikovi morali umreti?

Kdor z zdravo pametjo razmišlja o pomoru Hudnikove družine, bo kmalu prišel do zaključka, da prikrivanje partizana Toneta in njegovega blaga, če ga je sploh kaj bilo, ni moglo biti resnični in edini vzrok za obsodbo, ampak le izgovor za nekaj, kar ni moglo biti imenovano, kar ni smelo priti v komunike. Prav je, da tu opozorimo, da so bili mnogo hujši ropi od Tonetovih opravljeni že poleti 1942, pa ni bil zaradi njih nihče obtožen. Ko so na primer govorili o Šentjoštu, je bilo nekajkrat izraženo celo obžalovanje, da nekateri »posebni ukrepi« niso bili izvedeni že prej. Komandir Gad je sicer izgubil komandirski naslov in nato še glavo, vendar se to ni zgodilo zaradi partizanskih zločinov okrog Šentjošta in drugod, ampak ker je postal nevaren svojim lastnim tovarišem in somišljenikom.

Le malo prej kot nad Hudnikove na Selu so se partizani spravili nad čisto navadne ljudi na drugem koncu doline, kjer ni bilo nobenega dezerterja in njegove kraje. V noči na 20. november so udarili po treh hišah v Zaklancu pri Horjulu. Odpeljali so štiri Dolinarjeve: očeta Janeza (65), mater Marijo (57) in hčeri Ivano (19) ter Bernardo (16); Zalaznikovo mater Ivano (59) in hčer Katarino (25) in še Marijo Fajdiga (22). Vseh sedem so po vsej verjetnosti še isto noč pomorili pri komaj pol ure normalne hoje oddaljenem kamnolomu ob cesti, ki iz Zaklanca pelje proti Dvoru in Polhovem Gradcu. Zakopali so jih na dveh mestih, kar bi lahko pomenilo, da so bili izpostavljeni različnim postopkom. Ena od posledic te okoliščine je bila ta, da so jih našli oziroma prekopali ob različnih časih: Dolinarjevi in Fajdigova so bili odkopani 19. aprila 1943, Zalaznikovi dve pa šele 2. aprila 1945. Za razliko od dobrovskega župnika Klopčiča, ki Hudnikovih v Kroniki dobrovske fare ni niti omenil, je bil horjulski župnik Franc Nastran 19. aprila 1943 osebno navzoč pri izkopu Dolinarjevih in Fajdigove in ljudje se spominjajo, da je imel s seboj fotografski aparat. Verjamemo, da je hotel dokumente o teh izrednih dogodkih ohraniti za farni spomin, vendar so mu kmalu po vojni pri neki preiskavi vse pobrali in odnesli, nekatere pa zažgali že na farovškem dvorišču. Najbolj se je ljudem zdelo škoda kronike, ki jo je med vojno pisal o dogodkih v fari in dolini. (Glej Justin Stanovnik, Znamenja, Zaveza, št. 62)

Justin Stanovnik seveda ne ostane samo pri zunanjem opisu pomora v Zaklancu, ampak skuša prodreti v njegovo »notranjost«, [Stran 023]

Zakaj so partizani v času „Dolomitske republike“ požgali 									cerkev na Hruševem?

Slika 10. Zakaj so partizani v času „Dolomitske republike“ požgali cerkev na Hruševem?

poiskati vzroke, ki so »izvajalce« nagnili k temu okrutnemu zločinu. Ko zaman išče kak namig v Tovarišiji – Kocbek je bil tedaj z drugimi Izvršniki v bunkerju nad Gaberjem – in ne more razumeti popolnega molka domačina in filozofa dr. Ceneta Logarja, je edino, kar končno najde, kratka notica o zaklanški trojki Katoliške akcije v Hribernikovih Spominih iz leta 1995. Ker pa je prepričan, da Katoliške akcije tedaj v Zaklancu sploh ni bilo in da je Hriberniku to le izgovor, razmišlja naprej in pride do zaključka, da je bil glavni vzrok za pomor sedmih Zaklančanov strah: »Kordon strahu, ki so ga partizani zgradili z boljševiško nadarjenostjo, je bil trden in je držal. Partizani, njihovo vodstvo, njihovi kurirji, prihajanje in odhajanje ljudi in blaga – vse je postalo nevidno. Glas o ustrahovalni ekspediciji v Zaklancu je šel od vasi do vasi, dokler obroč ni bil sklenjen. To vejo povedati vsi: po hišah so tudi za zaprtimi vrati in okni govorili samo še o najnujnejših opravilih v hlevu in na njivah. Sinovom, ki so bili pri vaških stražah, so matere naročale, naj pazijo, kaj govorijo, zakaj ‘oni ‘ vedo vse.« (Zaveza, št. 62, str. 58)

Spomnimo se misli Karla Grabeljška, ki jih je položil v glavo komisarja Aleša: »Izdajalce je treba kaznovati, da jim naženemo strah v kosti, da onemogočimo njihovo pogubonosno delo in pritegnemo k nam vse, ki so pošteni.« Kardelj je v uvodu k Hribernikovi knjigi zapisal, da so uvedli najstrožjo konspiracijo, da bi tudi pred prebivalstvom prikrili svojo navzočnost v Dolomitih. Ni težko razumeti, da je bila taka konspiracija možna le, če so se ljudje bali. In kaj bi ljudi moglo bolj prestrašiti kot to, da so na enem koncu doline obsodili na smrt sedem ljudi, na drugem koncu pa devet? Med njimi so bile tudi žene in dekleta; najmlajša je bila stara komaj šestnajst let. Prizanesli niso niti dekletu v zadnjih mesecih nosečnosti, ki je bila posledica njene zveze s človekom, ki naj bi se partizanom izneveril. Torej niti noseča žena niti mladoletno dekle niti sedemdesetletna starka niso varne pred partizansko kaznijo. Nobeno prepričevanje ne bi moglo biti bolj učinkovito kot to, kar se je zgodilo 20. novembra v Zaklancu in nekaj dni kasneje na Selu. »Obroč strahu je bil sklenjen«. In ta obroč ni oklenil samo navadnih ljudi, temveč tudi partizane in njihove somišljenike. Sledi tega strahu zaznamo celo v Leskovčevem opisu tedanjega partizanskega Sela: »Vasica je bila tisto zimo med najbolj prometnimi in živahnimi v Dolomitih. Podnevi in ponoči so se sprehajali sem in tja najrazličnejši ljudje. Videl si lahko vedno nove obraze. Od kod je kdo prišel, kako mu je ime, vse je bila skrivnost. Take stvari spraševati je bilo nevarno. Vsak je imel svoje delo, in če ni bilo treba, je bilo bolje, da nisi bil preveč radoveden«. (Križpotja, str. 343) Za tak načrt in njegovo izpeljavo je [Stran 024]

Istočasno s cerkvijo na Hruševem so minirali in požgali tudi 									cerkev sv. Janeza Krstnika v Gabrju.

Slika 11. Istočasno s cerkvijo na Hruševem so minirali in požgali tudi cerkev sv. Janeza Krstnika v Gabrju.

bila res potrebna »boljševiška nadarjenost« in krutost.

Kot živ primer take krutosti je v knjigi Logatec 1941–1945, ki je izšla pred nekaj meseci, opisan lik namestnika politkomisarja Dolomitskega odreda Romana Potočnika: »Bil je star kakih trideset let, že pred vojno član partije, pravi revolucionar. Navduševal se je za ruski boljševizem in v odredu na vso moč uveljavljal boljševiške postopke. Vsako najmanjšo napako med tovariši bi najraje popravljal s pištolo. Da je Gad tako svobodno spravljal ljudi pod zemljo, je bila v precejšnji meri tudi Romanova zasluga. Torej je o usmrtitvah Dolomitskega odreda odločal človek, ki je bil po poreklu predvojni komunist. Ker je bil zaprt v Sremski Mitrovici, je tam skupaj z drugimi člani KPJ v tamkajšnji kaznilniški partijski šoli predeloval zgodovino VKPb (Vsesojuzne komunistične partije boljševikov) in drugo podobno literaturo. Zato je bil prepričan boljševik in je poznal faze revolucije, kot so se jih jugoslovanski komunisti učili od ruskih. Poleg tega je bil telesno prizadet, saj je imel trdo nogo. Takšna hiba pa posameznika pogosto naredi zagrenjenega in sovražnega do zdravih ljudi. Ni znano, koliko ljudi je Potočnik ukazal ubiti. V smrt ni pošiljal samo dolomitskih domačinov, pač pa nič manj – če ne še bolj – partizane. Posebno temna plat njegovih umorov je bilo ubijanje borcev II. grupe odredov. Posamezniki, ki so se iz hajk in porazov na Gorenjskem vračali čez mejo, so prihajali k dolomitskim partizanom, tu pa jih je Potočnik obravnaval kot dezerterje.« (Logatec 1941 – 1945, str. 291 – 292) Seveda pa vse te boljševiške manire ne bi bile možne, če jih ne bi odobravali tudi tisti, ki so od novembra 1942 do marca 1943 bivakirali v Žirovnikovem grabnu in se občasno ustavljali tudi pri Martinovcu na Selu.[Stran 025]

3. Pripovedi

3.1. »Kje je grob mojega očeta?«

Avtor: Vanja Kržan

3.1.1.

Vedno me pretrese, kadar moram pisati zgodbo o umorjenem možu in očetu, njegovim otrokom pa ni bilo dano, da bi ga poznali in izkusili, kaj pomeni imeti očeta. Povojno zaznamovanost in životarjenje brez očetove ljubezni in opore je ob strti mami in stari mami svoja otroška in fantovska leta do zrelih moških let grenko okušal Robert Rozman, rojen septembra l. 1944, kot tudi njegova sestra, rojena marca l. 1943. Kdaj in kako se je naselilo v Robertovo otroško glavo spoznanje, da nima očeta? Kako je to doživljal, razumeval?

»Čeprav očeta ni bilo,« ugotavlja danes Robert, »je bil v pogovorih z mamo in staro mamo vedno prisoten. Imel sem občutek, kot da imamo očeta, a je odsoten. Kje bi bil, nisem vedel in o tem ne razmišljal. Mama je nama s sestro pripovedovala o njegovem življenju in vsak dan smo zanj molili. Postajal mi je domač in čez čas se mi je zazdelo, da bi se že moral vrniti. Kdaj bo končno moje pričakovanje poplačano z velikim veseljem ob srečanju z njim? »Kdaj se bo vrnil? Zakaj se še ni vrnil?« sem silil v mamo. Uboga mama in stara mama, ki ji je bil moj oče edini sin. A žal na ta vprašanja še dolgo niti sami nista vedeli odgovoriti.

Že v prvem razredu se je začelo spraševanje. Kdo je mama? Kdo je oče? Kdo nima očeta? Mama naju je podučila, da morava odgovoriti: Oče je bil ‘pogrešan’. Niti sestra niti jaz nisva razumela, kaj pomeni, da je najin oče ‘pogrešan’. Vse življenje sva očeta morala uradno predstavljati s tem izrazom, sebe pa s sinom in hčerko ‘pogrešanega’ očeta. Še danes nama ta beseda povzroča občutek bolečine in nelagodja. Sestro ob besedi ‘pogrešan’ kar zmrazi. Mamino pojasnilo o aretaciji in da je bil čez čas nekam odpeljan, me je zadovoljilo le nekaj časa. Začel sem mamo spraševati še več o očetu, dokler tudi v meni z leti ni dozorelo spoznanje, kaj pomeni, da je oče ‘pogrešan’: v prvih dneh maja aretiran in kasneje odpeljan neznano kam. Ne vem, koliko časa je potrebovala mama, da je končno tudi ona doumela, da očeta ni več. V zapor mu je nosila pakete s hrano, ko očeta ni bilo več tam. Stara mama je še nekaj časa v mislih romala za sinom po ujetništvu prostranih sibirskih gozdov. Tudi njima so prihajala spoznanja počasi, po delcih.

Midva s sestro sva medtem odrasla in pričela razumevati spoznanja in čutenja mame in stare mame, ki svojega ogorčenja in žalosti ni prav nič skrivala. Uradno je bila očetova smrt potrjena šele z mrliškim listom leta 1995, a brez datuma in kraja smrti. Takrat sta bili mama in stara mama že dolgo mrtvi. Midva s sestro pa še vedno iščeva očetov grob. Z vso gotovostjo bi rada končno zvedela, kje je, da bi se lahko z njim v duhu srečala vsaj tam.

Življenje od mojih zrelih let dalje bi se lahko imenovalo »po sledeh za očetom«. Kdaj in kje so ga ubili? Kam zagrebli? Dokumentiranih dokazov ni. Vse, kar danes vem, sem z leti zvedel le iz pripovedovanja ljudi in ni uradno potrjena resnica; le domneve, ki me ne morejo v celoti prepričati in ne odvrniti od nadaljnjega iskanja očetovega groba. Upam, da se bodo tudi na Postojnskem pričela odkrivati grobišča. Baje jih je na Primorskem okoli sto. Danes je znano, da je vsa leta po vojni vsaka občina strogo zaupno hranila sezname vseh grobišč na svojem ozemlju. Uničili so jih neznano kdaj, po pomoti uslužbenke se je ohranil le seznam za občino Ilirska Bistrica z več kot desetimi grobišči. Niso jih hranili kot pomemben zgodovinski dokument za razumevanje naše narodne zgodovine, ampak zato, da so lahko miličniki budno nadzorovali, preganjali in zasliševali svojce žrtev, ki bi si drznili na teh krajih prižigati sveče za svojimi ‘pogrešanimi’ domačimi, zlasti ob prazniku vseh svetih.« A mnogi so jih kljub temu.

Kdo je bil Robertov oče? Kaj je zvedel o njem od mame in stare mame? Robertov oče Alojz Rozman (27.7.1916) je bil rojen v Zalogu pri Postojni. Na italijanskem krstnem listu je Luigi Rosman, vsi so mu pravili Gigi. Bil je nezakonski sin in rojen po očetovi smrti, ki ga je doletela na Soški fronti leta 1916. Podobno kot Robert niti on ni poznal svojega očeta. Z ovdovelo materjo in sestro Josipino, pravili so ji Pina, so se v letih po vojni stežka prebijali. Ko sta Lojz in Pina pričela hoditi v petrazredno italijansko osnovno šolo, se je vdova z otrokoma preselila v podnajemniško stanovanje v Postojno. Vsi šolarji so se morali vpisati v fašistično organizacijo Balilla. Lojz in Pina sta bila tako narodno-zavedno vzgojena, da je ob neki priliki mali Lojz zabrisal kapo fašistične uniforme na tla in jo v jezi teptal. Sošolci so ga zatožili ravnatelju, ki ga je izključil iz šole. Pina je pokleknila predenj in ga na kolenih prosila, naj brata sprejme nazaj, naj mu oprosti, in zagotavljala, da tega Lojz ne bo nikoli [Stran 026]

Alojz Rozman in sestra Josipina Rozman

Slika 12. Alojz Rozman in sestra Josipina Rozman

več storil. Uspelo ji je pregovoriti ravnatelja, a zagrozil ji je, da drugič za kaj takega ne bo opravičila.

Po osnovni šoli se je Lojz izučil za trgovca in prodajal v trafiki. V Postojni so ga poznali po njegovi dejavnosti, živahnosti in načelnosti. Bil je član Zvonarskega društva in telovadnega društva ter z njim nastopal celo v Rimu. Do konca življenja je ostal zaveden Slovenec in se nikoli ni včlanil v fašistično organizacijo Fascio. Zato tudi ni mogel dobiti redne zaposlitve, vsako je izgubil po dveh ali treh mesecih.

S pričetkom vojne je bil vpoklican v kazenski bataljon, zloglasni Battaglione speciale in poslan na Sardinijo kot večina primorskih fantov in mož. Tam je večkrat hudo zbolel in bil v začetku l. 1942 odpuščen domov na bolniški dopust. V tem času se je poročil z Marijo Sever (1907) iz Orehka pri Postojni. V njeni družini je bilo devet otrok, zato si je Marija že zgodaj poiskala zaposlitev po raznih krajih severne Italije kot služkinja, varuška otrok, kuharica ipd. Prislužila si je denar, se vrnila v Postojno in si s prihranjenim denarjem kupila trafiko, pridobila licenco za prodajalko in prodajala časopise; nekaj časa je prodajala v slaščičarni na takratni znani avtobusni postaji, ki je bila nekakšno zbirno mesto primorskih Slovencev in Slovencev onkraj meje v Jugoslaviji; še posebej med vojno so se živahno pretakale novice med enimi in drugimi. Enodušno so bili, kot vsi Primorci, proti fašizmu in željno pričakovali osvoboditev. V svoji trafiki je Marija skrivaj prodajala slovenske knjige in skoraj vse slovenske časopise, od liberalnega Jutra do katoliškega Slovenca. Vedela je, da s tem poslom zelo veliko tvega. Lepega dne se pojavi v trafiki italijanski policaj: »Sem slišal, da prodajate tudi slovenske časopise? Pa je to res?« Mamo je oblila zona. Vedela je, da je to prepovedano in ji grozi zapor. Toda že v naslednjem hipu je pogumno in odločno izjavila :« Ni res! Ne prodajam slovenskih časopisov.« Policaj se ji je prijazno nasmehnil: «Verjamem vam, gospa,« in odšel. Šele takrat se je pričela mama tresti. Če bi se policaj samo malo sklonil pod prodajno mizo, bi v policah zagledal vse polno slovenskih časopisov in tudi kakšno knjigo. Ljudje so tako zvedeli, kaj se dogaja s Slovenci onkraj meje. Bila je delavna in podjetna, zato ji je posel cvetel tudi med vojno. Mož ji je pomagal, dokler je bil na bolniškem dopustu, konec leta 1942. se je moral vrniti v vojsko.

Lepega dne je županova žena prinesla Mariji v trafiko pristopno izjavo za vpis v fašistično organizacijo Fascio. Če ne bo podpisala, bo izgubila licenco za prodajalko. Takrat je bila že noseča in je privolila v članstvo v Fasciu. Njena trgovska dejavnost med vojno in včlanjenje v Fascio sta bila verjetno razlog, da so se po vojni spravili na oba z možem. Bili so ji nevoščljivi, ker so mislili, kako veliko denarja je prislužila v Italiji, da si je lahko kupila dovoljenje za podajalko; med vojno so ji zavidali zaslužek, čeprav je zaslužila le za preživetje družine.

Po razpadu Italije 8. septembra 1943 se je Lojz vrnil domov. Mnogo vojakov iz Primorske se je takrat pridružilo Prekomorski brigadi, Lojz je zaradi bolezni ostal doma, kjer je srečnega očeta pričakala njegova prvorojenka, rojena marca 1943. Oče je, kolikor mu je dopuščala bolezen, pomagal mami in ji nabavljal stvari za njeno trafiko, ki je postala pravcata mala trgovinica. Pomagala je tudi Lojzova mama.

Toda čas je bil tak, da noben moški ni mogel mirno živeti doma. Na Primorskem se je konec l. 1943. začelo ustanavljati domobranstvo pod vodstvom polkovnika Kokalja. V Trstu je bil z njegovo pomočjo ustanovljen Slovenski narodni varnostni zbor SNVZ ali z drugo besedo Primorski domobranci. V začetku l. 1944 so se pri Rozmanovih večkrat pojavili domobranci, celo večkrat na teden, da bi Lojza mobilizirali. Žena jih je prepričevala, da je mož bolan, [Stran 027]zato so ga pričeli nadzorovati. Domobranci so prihajali podnevi, partizani ponoči. Ker so končno oboji uvideli, da je resnično bolan, so ga partizani pustili na miru. Toda ne domobranci. 19. maja 1944 so ga mobilizirali. Podpisal je pristopno izjavo z datumom 1. maja, ker so primorski domobranci svoje vojake skromno plačevali in je tako lahko dobil plačo za celoten mesec maj. Pristopno izjavo je podpisal v Trstu in dobil čin nižjega oficirja. Največkrat je zaradi partizanskih diverzantskih akcij stražil železniško progo, predvsem mostove med Planino in Rakekom do Ilirske Bistrice. Obdobje njegovega domobranstva se je kmalu končalo v vojaški bolnici pri sv. Ivanu v Trstu, ker je bolezen ponovno izbruhnila. V bolnici se je zdravil do 3. oktobra 1944 in bil takrat izpisan iz seznama SNVZ kot neozdravljivo bolan.

Zopet je bil doma in pomagal ženi, kolikor je mogel. V tem času je vedno bolj spoznaval, kaj pomeni boljševiška revolucija, ki jo je partizanski ‘osvobodilni’ boj pričel z vso krutostjo izvajati zdaj še na Primorskem. Skrivaj je poslušal radio, prebiral različne biltene, partizanske in domobranske, npr. domobranski bilten Straža na Jadranu. ‘Osvobodilni boj’ sta z ženo pričela spoznavati od blizu. Partizani so pokradli vse, kar so mogli: pisalni stroj, dva radio aparata in kolesa, vse, česar niso pred njimi že Italijani. Kar naprej so k ženi v trafiko hodili po cigarete, čokolado in stvari, ki so se pod roko dobro prodajale. Njej so lagali, da pobirajo za partizansko vojsko, a so največkrat izkupiček pospravili v svoj žep, njej pa delili nekakšne listke z zagotovilom, da ji bo po vojni vrnjena nastala škoda. Lojza do konca vojne niso več nadlegovali.

Konec aprila ali prvega maja 1945 se je oglasil v Postojni alarm. Opozoril je ljudi, naj se takoj umaknejo v zaklonišča, ker bodo partizani osvobajali ozemlje od Trsta proti Ljubljani. Lojz ni hotel nikamor, čeprav so mu domači prigovarjali, naj se skrije pred partizani, saj ti vedo, da je bil njihov nasprotnik. »Saj nisem nič naredil,« se je naivno v svoji poštenosti izgovarjal Lojz. Marija se je odločila za zaklonišče v rojstnem Orehku in vzela s sabo oba otroka, Lojz, njegova mama in Pina so ostali doma. Zaklonišče je bilo zgrajeno med obema vojnama globoko pod zemljo in v njem bodo varni pred bombami.

Ko so 2. maja partizani prišli do Postojne, se je vnela navzkrižna bitka z nemško vojsko; mnogo zgradb je bilo porušenih ali drugače poškodovanih. Jordanovi hiši na Tržaški c. 39, v kateri so kasneje mama in otroka dobili

Alojz Rozman v Zalogu pri Postojni leta 1935

Slika 13. Alojz Rozman v Zalogu pri Postojni leta 1935

pritlično stanovanje, so granate prerešetale vse stene. V Postojni so si ljudje zapomnili veliko dvorišče pred Jordanovo hišo, kjer so se v prvih dneh maja dobesedno poklali med seboj zajeti kozaki, Mongoli, Bolgari in četniki. Takrat je resnično kri tekla v potokih in v mnoge se je naselil strah, kaj vse jim bo še prinesel konec vojne. Zvedeli so za polkovnika Kokalja, ki je ostal v Gorici. Na zahtevo partizanov so njega in še nekatere druge Angleži morali izročiti ‘našim’ novim oblastnikom. Po mučnih zaslišanjih so jih zmetali v eno od treh fojb v Trnovskem gozdu v okolici Banjšice.

Marija se je po enem tednu z otrokoma vrnila domov v Postojno. Pričakali sta jih samo Lojzova mama in Pina. »Kje je Lojze?« – »Prišli so ponj. Aretiral ga je neki oznovec s partizanskim imenom Javornik,« je bilo vse, kar je ženi vedela povedati Pina. In tudi edino gotovo, kar so domači dolga leta vedeli o Lojzu.

Lojzova mama je izražala žalost in razočaranje nad tako osvoboditvijo na nenavaden način za tiste čase: v obupu in razočaranju nad tako svobodo ni poznala strahu in je glasno protestirala: »Ali je to kakšna svoboda? Sinove ste nam pobrali, očete vzeli otrokom! Kje so? Kdaj nam jih boste vrnili?« Kaj takega se ji je zdelo nemogoče, saj je vendar prišla svoboda! Končno so rešeni italijanskega fašističnega nasilja! In nobeden od mož ni bil izdajalec naroda! Zbrala je imena njej dobro poznanih šestih [Stran 028]mož z rojstnimi podatki, ki so jih aretirali isti dan kot njenega sina Lojza, to je 2. maja ali kakšen dan kasneje. Iz zapora so jih odpeljali neznano kam, zvedela je, da večino od njih 16. junija, enega 12. junija, njenega sina Lojza pa 23. maja. Imenom aretirancev je dodala še imena njihovih družinskih članov z rojstnimi podatki. Poleg njenega sina Lojza Rozmana so bili nesrečni aretiranci še Križe Maks Milan (1922) dijak, Marinšič Stanislav (1910) bančni uradnik, Kastelic Franc (1914) trgovec, Irgang Robert (1892) šumarski kontrolor, in dr. Kobza Vladimir (1897) inženir. Razen dijaka Milana so bili vsi priletni možje in očetje. Čemu je Lojzeva mama to storila? Takrat ni vedela, da bodo ta imena z osebnimi podatki osvetlila tudi prihodnjim rodovom drobec narodove zgodovine. Takrat jih je potrebovala zato, ker je lastnoročno napisala pismo v tistih časih tako opevanemu maršalu Titu, datirano 24. decembra 1945.

Josip Broz – Tito
Maršal Jugoslavije
Beograd

»Podpisane matere in žene se obračamo na Vas z vdano prošnjo, da se oprostijo naši sinovi, možje in očetje, ki so bili ob osvoboditvi Slovenskega Primorja odpeljani iz lastnih domov neznano kam. Prosimo Vašo pravičnost, da nam jih osvobodite, kakor ste osvobodili našo domovino po 25-letnem italijanskem suženjstvu z Vašo hrabro vojsko tudi naše sinove in može. Zagotavljamo Vam, Maršal Demokratske Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, da so obtožbe napram našim možem podle klevete, ko niti eden izmed njih ni bil nikdar nasprotnik osvobodilnega in tudi nihče ni nikoli sodeloval z okupatorjem. Vsi spodaj navedeni so postali žrtve svojih osebnih sovražnikov.«

Sledijo imena žrtev z zgoraj omenjenimi podatki. Lojzova mama v imenu vseh podpisanih žena in mater konča: »Podpisane matere in žene« (vse so se lastnoročno podpisale), »se ponovno sklicujemo na Vašo pravičnost, Tovariš Maršal Tito in ponovno prosimo, da se vrnejo naši možje Primorci na svoja mesta k svojim družinam, da bodo služili naši novi domovini ter s tem tudi preživljali ubožne družine. Prepričane, da bo predložena prošnja skoraj uslišana, se zahvaljujemo. Smrt fašizmu – svoboda narodu! V Postojni, dne 24. decembra 1945.« Ena od žena je pismo osebno izročila maršalu, ko je za Božič 1945 prišel v Postojno, da si ogleda jamo. »Šta je ovo?« in ga da v roke nekemu oficirju. »Neka molba,« odvrne ta in stvar je bila končana. Za vedno.

Nastop Telovadnega društva iz Postojne v Rimu okrog leta 1935. 									Prvi z leve je Alojz Rozman.

Slika 14. Nastop Telovadnega društva iz Postojne v Rimu okrog leta 1935. Prvi z leve je Alojz Rozman.

Že nekajkrat so mi pri pisanju člankov prišla v roko pisma obupanih žena in mater, ki so jih pisale maršalu Titu in vedno me pretresejo. Napisana so brez najmanjše maščevalnosti, z eno samo srčno željo, da izvejo resnico o svojih izginulih možeh in jih vrnejo družinam, saj nikoli niso bili sovražniki ali izdajalci naroda, ampak nasprotno. A odgovora maršala niso nikoli dočakale, kot te nesrečne žene in matere ne.

Upanje, da možje še nekje živijo, je z leti plahnelo. Lojzova mama je umrla l. 1983, ne da bi vedela, ali je sin živ ali mrtev. Žena pa je še dolgo časa upala, da je mož na prisilnem delu nekje v kočevskih gozdovih. O pomorih na Kočevskem so v Postojni zvedeli šele l. 1952. Svojim bližnjim znankam je prof. Božena Sobanova zaupala, da se je na begu v Italijo v Postojni skrivaj ustavil eden od ubežnikov, ki se mu je posrečilo zbežati iz jame v Kočevskem Rogu. Sobanova je bila ena od preizkušanih mater, ki je zaman čakala sina, kdaj se bo vrnil iz partizanov. Poizvedovala je o njem, ga iskala, a vse zaman. Nek oficir jo je odpravil s pojasnilom, da so ga poslali v Rusijo na šolanje. Kasneje je zvedela od nekoga, ki je bil priča, da so ga partizani ustrelili.

Žena Marija je bila do konca strta. Čez nekaj časa so ji odvzeli licenco prodajalke, zaplenili [Stran 029]trafiko, ostala je brez možnosti zaslužka z dvema majhnima otrokoma. Hčerka se spominja dogodka iz zelo zgodnjih otroških let: »Z bratom sva bila v trgovinici in mama je zelo jokala. Rekla nama je, naj vzameva kakšen bonbon iz steklenega kozarca. Tudi midva sva jokala in sva si komaj upala vzeti kakšnega. Mama je vzela nekaj saharina in zavitkov pisarniškega papirja. Potem so v trenutku vse izropali.«

3.1.2. Po sledeh za ‘pogrešanim’ očetom

Ko je z leti Robertova mama le uvidela, da je verjetno mož mrtev, se je hotela o tem prepričati in je l. 1950. zaprosila za mrliški list. Vendar bi ga dobila le v primeru, če bi se hotela ponovno poročiti. Leta 1957 sta ‘ušli čez mejo’ in prišli kasneje v Kanado mamini sestri Ana Kastelic, ki so ji aretirali moža isti dan kot Lojza in ubili neznano kje, in Verena Sever skupaj s tremi otroki. Mednarodni RK je od jugoslovanske vlade zahteval mrliški list za Aninega moža. Dobila ga je v štirinajstih dneh z datumom smrti. Ker je bil aretiran 2. maja kot Robertov oče, so domnevali, da sta (verjetno) približno v istem času tudi umrla. Zdaj so vedeli vsaj to, da je mrtev.

A Robertu ta zgolj birokratski podatek ni zadoščal. Iskal je dalje, brez vsake maščevalnosti, gnala ga je le želja, da izve resnico o smrti očeta in kje je pokopan. Vendar se mu je tako željena resnica odkrivala le po drobcih. Še danes je pozoren na vsak dokument, ki le omeni ime njegovega očeta. Prisluhne vsakemu znanemu in neznanem človeku, ki bi utegnil povedati kaj bolj določenega o očetovem žalostnem koncu in kraju, kjer je pokopan. Večina teh, od katerih bi utegnil kaj zvedeti, je že pomrla, mnogi so živeli s težko vestjo, a so morali molčati. Njihovi otroci tega žalostnega poglavja iz življenja svojih očetov velikokrat ne poznajo in jih tudi ne zanima. Robertu se zdi, da je izčrpal vse možnosti poizvedovanja in vedenja o izginulem očetu, a vendar še vedno vztraja v želji, da bi že končno z gotovostjo vedel, kje je oče pokopan. Morda o tem ne bo nikoli izsledil napisanega in dokumentiranega uradnega podatka.

Kadar se srečujem z žrtvami boljševistične revolucije, ki so vsa povojna leta mukotrpno tavali v negotovosti, se vedno spomnim besed, ki jih je Mitja Ribičič zabrusil v obraz moji znanki, ko je v prvih dneh po vrnitvi domobrancev spraševala za svojega moža pred šentviškimi zapori: »Kar trpite v negotovosti!« Kako dobro so se boljševiki spoznali na vse načine mučenja in ubijanja človeka, fizično ali psihično!

Alojz Rozman leta 1937. V ozadju Kulturni dom v 									Postojni

Slika 15. Alojz Rozman leta 1937. V ozadju Kulturni dom v Postojni

Šele ko bodo sinovi in hčerke zvedeli vso resnico o svojih izginulih očetih (vdovam in materam jo je razkrila že večnost), ko bomo vsi Slovenci seznanjeni z zgodovinsko resnico, bomo lahko uresničili spravo in postavljali spomenike vsem ‘padlim’ v vojni. Robert kot otrok ni mogel razumeti, zakaj je na partizanskem spomeniku v Orehku zapisano ime maminega brata, ki je s tujsko legijo preko Barija prišel na Korčulo, kjer so Nemci zbombardirali ves bataljon. V Orehek so hodili prižigat svečko, očetu je ni mogel nikjer. Poleg tega se bo moralo obelodaniti ogromno dokumentov: navodil, uradnih zapovedi in prepovedi ter obsodb, ki jih je samooklicana partizanska komunistična oblast v imenu ljudstva izdajala na podlagi njim prikrojenega boljševističnega ‘prava’ med vojno in po njej.

Naj izmed številnih dokumentov ponarejenega boljševističnega prava navedem le eno ‘navodilo’ z dne 11. 12. 1945. Navodilo ukazuje odredbe, kako naj se ravna s posmrtnimi ostanki umorjenih narodnih izdajalcev na Primorskem. Še do danes ni bil noben dokument preklican in so še vedno v veljavi, kar nam potrjuje množica neodkritih grobišč in načrtno onemogočanje, da bi svojci pobitih končno zvedeli za njihove grobove. (Dokument v celoti navaja Renato Podbersič v svoji knjigi Revolucionarno nasilje na Primorskem, Goriška in Vipavska, SCNR Ljubljana 2011, kot Dokument št. 28, str. 135). Naj navedem zadnja [Stran 030]dva odstavka tega dokumenta, ki prepoveduje pokope in pogrebe: «Izdajalce in sovražnike naroda je zadela pravična kazen, katero jim je izrekel celokupen narod. Ni jim bila izrečena samo kazen smrti, temveč obenem tudi kazen izgube narodne časti ter iz tega sledi, da jim je odvzeta tudi vsaka posmrtna čast … Načelo naj velja, da morajo biti grobovi izdajalcev pozabljeni in da se za njimi mora zabrisati vsaka sled in spomin ter da se na ta način ohrani narodna čast na dostojni višini neokrnjena.«

Ali danes več sto znanih grobišč s srhljivo Hudo jamo in množica še neodkritih še vedno »ohranjajo na dostojni višini neokrnjeno narodno čast?!« Ali današnji ideologi boljševizma molčijo in lažejo o grobiščih, ker hočejo »na ta način ohranjati neokrnjeno narodno čast na dostojni višini« ? In ni jim mar, da prav oni s svojimi preteklimi dejanji in še zdaj z lažmi in posmehom teptajo čast slovenskega naroda. Množica svojcev pobitih, še danes preziranih in ustrahovanih, si prav gotovo ne more šteti v čast, da so Slovenci. Prej obratno. Tudi ne morejo »ohranjati neokrnjeno narodno čast«, ko po grobiščih, uradih in arhivih še vedno iščejo svoje ubite svojce. Ne moremo priti do sprave, dokler želijo ideologi boljševizma na tak način »ohranjati neokrnjeno narodno čast«. Tako kot takrat, ko so zmetali pobite v jame, še danes prezirajo mednarodno konvencijo o pravici vsakogar do groba iz leta 1907.

Naj spregovori Robert sam: »Leta 1985 sem uradno vložil prošnjo za očetov mrliški list, ker bi lahko mama dobila za očetom italijansko pokojnino, saj je bil oče italijanski državljan s poklicem trgovca. Mrliški list smo dobili, a na njem je bil kraj smrti neznan, za čas smrti pa je bil določen 1. 1. 1951, »ker tega dne pokojni ni preživel«. Zaradi tega datuma, ki smo ga razumeli kot zasmeh nam in očetu, mama ni mogla dobiti pokojnine, ki bi jo krvavo potrebovali. Italijani so namreč zahtevali, da je bil pokojnik zadnjih pet let pred smrtjo v službi in vsaj eno leto pred smrtjo zavarovan.

Leta 1986 sem ponovno vložil prošnjo z originalnimi dokumenti. In glej čudo: izgubili so se. Niso jih našli ne na naših ne na italijanskih uradih. Na srečo sem imel kopije dokumentov in potrdilo o vloženi prošnji. Pričel sem znova: v začetku l. 1987, mama je bila takrat še živa, sem ponovno vložil prošnjo z vsemi ustreznimi dokumenti, a se je spet zataknilo, tokrat na italijanski strani. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je trikrat zahteval dokumente od tržaškega socialnega zavarovanja (INPZ), toda odgovora ni bilo nikoli. Seveda tudi pokojnine ne. Mama je umrla konec leta

Alojz Rozman pred Postojnsko jamo.

Slika 16. Alojz Rozman pred Postojnsko jamo.

1987. Ne morem se znebiti občutka, da je bilo to zavlačevanje namerno in morda vodeno od naše UDBE. Šele l. 1995 sem kot dedič dobil ‘pravi’ mrliški list z datumom očetove smrti: 23. maj 1945.«

»Povedal sem že,« nadaljuje Robert pot mučnega iskanja za ‘pogrešanim očetom’, »da je stara mama poizvedovala po vsej Postojni in okolici za svojim sinom, mojim očetom in potem napisala pismo maršalu Titu. Po aretaciji 2. maja so ga zaprli v zapor OZNE v centru Postojne, ki je bil znan po zasliševanju s pretepanjem in mučenjem. »Mojega očeta so med prvimi, že 23. maja odpeljali neznano kam z ambulantnim vozilom Rdečega križa jugoslovanske armade IV. divizije. Stara mama je nama s sestro to povedala kasneje, ko sva že nekoliko odrasla. Mama bi nama verjetno o tem težko govorila. Podatek se mi zdi zelo verjeten, ker so prve dni po vojni ljudje dogodke v majhnem kraju, kot je bila Postojna, pozorno spremljali in si o njih med prijatelji še upali govoriti. Stara mama mi je tudi povedala, da je od žena, ki so nosile zapornikom hrano, zvedela, te pa morda od stražnikov, da se je očetu omračil um. Tega mami ni povedala. Tudi mama je nosila hrano in to še dolgo potem, ko so očeta že odpeljali in ubili. In morda bi žene še naprej nosile, če jih stražnik ne bi nekoč grobo zavrnil, naj že enkrat dajo mir s paketi, saj jih možje že dolgo ne potrebujejo več.[Stran 031]

Kasneje sem zvedel drobec več, ki ga stara mama ni vedela, ker je že pred tem umrla, namreč, da so zapornike odpeljali v smeri proti Ljubljani: na križišču, kjer se odcepi cesta na Javornik, je ambulantno vozilo zavilo na Javorniško cesto proti hribu Lonca. Primorci kopico sena imenujemo lonca, in ker ima hrib tako obliko, so ga ljudje tako poimenovali. Na hribu so pred stoletji naši predniki zgradili cerkvico sv. Trojice, ki je l. 1825 pogorela. Lani so jo domačini obnovili, saj je vedno veljala za božjo pot vernikov iz Pivške kotline. Cesto na Javornik so gradili Italijani med obema vojnama in postavili ob njej miljnike. Čez nekaj let po novici o Javorniški cesti pa sem zvedel, da se je ob miljniku, ki označuje razdaljo štirih kilometrov od križišča in 7 km od središča Postojne, ambulantno vozilo ustavilo.

Tega dne, 23. maja, ko so odpeljali iz zapora očeta, so ubili najmanj šest zapornikov, zelo verjetno je bil med njimi tudi moj oče. Zvedel sem za ime in kraj bivališča tistega, ki je očeta ustrelil. Po vojni je bil v Postojni tim. zaščitnik, kasneje miličnik. Poudarjam, da sem za njegovo ime zvedel od ljudi. Uradnega dokumenta o tem ni, niti ne, zakaj je bil oče obsojen, saj dokumenta o sodbi tudi ni.«

Če hočemo uresničiti spravo, bi otroci in svojci likvidatorjev morali zvedeti resnico, jo tudi oni iskati in sprejeti. Zakaj bi se morda počutili krive ali osramočene, saj ne nosijo odgovornosti za dejanja svojih očetov? Žal pa so se z njimi hote ali nehote okoriščali vse življenje. Z udobnim življenjem ‘partijskih nebes’ do upokojitve in v pokoju, z molčanjem, zavajanjem, ali celo z lažmi hudih dejanj svojih očetov ne morejo opravičiti. Otroci pobitih so prav tako brez krivde, pa so morali vse življenje trpeti vnebovpijoče krivice. Ostajajo še vedno zaznamovani, zasmehovani in ponižani ob poslušanju govoric o ‘preštevanju kosti’, zgroženi ob gledanju partizanskih zastav in uniform, ki so jim v zgodnjih otroških letih vzbujale strah. Vrh vsega pa so bili obsojeni na življenje brez očeta, matere ali celo obeh. Kaznovani in ponižani so še danes, ko iščejo njihove grobove.

»Za likvidacijo na Javorniški cesti oziroma, da so po njej odpeljali zapornike, sem zvedel šele okoli leta 1990,« pripoveduje dalje Robert, »ko je o tem zelo izmikajoče govoril eden od ustanoviteljev OF za Postojno. Teta Pina ga je v moji prisotnosti vprašala naravnost: »Povej mi, kaj se je zgodilo z mojim bratom? Zakaj je bil likvidiran? Kje je pokopan?« Začel je razpredati o prvi svetovni vojni. »Ne, me ne zanimajo te stvari. Povej mi, kaj se je zgodilo z mojim bratom.« Počasi je prihajal z besedo

Alojz Rozman leta 1938 v redni italijanski vojski.

Slika 17. Alojz Rozman leta 1938 v redni italijanski vojski.

na dan: »Veš, Pepca, sam sem bil za kratek čas zaprt v zaporih Ozne v Ljubljani, avgusta 1945 so me izpustili. Lahko ti povem le to, kar sem slišal v gostilni od svojih prijateljev. Eden od njih je pripovedoval: »Jaz sem lastnoročno počil Rozmana in še enega.« Imena se ni spomnil, ali pa ga ni hotel povedati. »Po dva in dva so odpeljali na Javorniško cesto do miljnika štirih kilometrov.

V povojnih letih se je veliko zvedelo po gostilnah, ko so se moški razgovorili, velikokrat že opiti in so pricurljali na dan drobci resnice. Ta človek je bil prvi, ki si mi je upal povedati, da je mojega očeta nekdo ‘počil’. Nobenemu od likvidatorjev se ne bi maščeval, če bi še živel, ampak bi ga prej pomiloval. Ob tej priliki mi je tudi pripovedoval, kako so bili v tistem času mladi zavedeni. Navdušeno so jim govorili o svobodi in svetli bodočnosti, ki prihaja iz Rusije. Kdo pa si ni želel svobode? Osvoboditi se osovraženih fašistov? Mladi so vse verjeli in slepo sledili revolucionarnim idejam boljševikov, ki so jih namenoma zavajali.

»Naslednji, ki je spet dodal kamenček v mozaik spomenika za mojega očeta, je bil moj sošolec iz osnovne šole Jože Ipavec. Ob neki priliki mi je nedavno povedal, da je kot deček hodil s starim atom po drva v gmajno na Javorniku. Na določenem mestu Javorniške ceste sta zavila v gmajno in vsakič mu je stari oče rekel: »Vidiš, tukaj so umorili Rozmana in še nekatere druge.« – »Pa veš točno, kje?« [Stran 032]#sem silil v Joža. »Bodi pozoren na miljnik z oznako 4 km in desno od njega, na nasprotni strani cestišča, kakšnih deset, dvajset metrov proč je grobišče. Lahko ga je najti, ker raste tam nekaj lepih visokih borovcev, vse okrog pa so skoraj sami listavci.« Tudi Joža nosim v srcu z veliko hvaležnostjo in še bolj njegovega starega ata: v tistih časih si je kaj takega upal praviti svojemu vnuku!

»Tako sem končno zvedel za grobišče, za grob mojega očeta! Med občutki, ki so me takrat navdajali, je priplaval na površje spomin na šolske dni, ko smo šolarji pogozdovali »naš goli Kras«, kje vse, ne vem. Kakšno poigravanje usode, če bi bil jaz med tistimi, ki so sadili mlade borovčke, morda prav na grob svojega očeta …«

V zgoraj omenjeni knjigi Renata Podbersiča lahko v dokumentu št. 2, str. 97 izvemo za navodila PK VOS-a za Primorsko z dne 9. 2. 1944 vsem komandantom bataljonov VS o postopkih pri aretacijah, zasliševanju, justifikacijah in pokopu. Srhljivo branje. Naj omenim samo ukaze pri justifikaciji in pokopu.

»Pri izvršitvi obsodbe se lahko poslužujemo strelnega in mrzlega orožja. Na vsak način pa je treba paziti na to, da je obsojenec res zanesljivo mrtev.«

O pokopu likvidirancev pa se seznanimo s sledečimi navodili:

»Osebe, ki ste jih justificirali, morate zelo dobro – najmanj 1m globoko – zakopati. Justifikacije je treba vršiti čim bolj konspirativno, še bolj pa pokope. Grobove je treba temeljito zamaskirati, tako da sploh ni poznati, da se kaka stvar tam nahaja. Obleko in obutev je treba očistiti, nakar naj se uporabi za moštvo.« Sledijo prepovedi, da se ubitih ne sme zmetati v kraške jame ali brezna, v stoječe vode ali reko, ali da se zasujejo s snegom, pokrijejo z vejami in listjem.

»Tovariši, ki sodelujejo pri justifikacijah, morajo o tem molčati kot grob. Čim je stvar izvršena, se ne smejo o tem pogovarjati med seboj ali na to namigavati. Če jih kdo izprašuje o takih zadevah, smejo pojasniti gotove stvari le v primeru, če ima za to pooblastilo.

Justifikacije mora voditi za to odgovoren funkcionar (komandir ali komandant). Akcijo morate temeljito prekontrolirati in jo dosledno in sigurno izvesti. Za vse eventualne napake bo klican na odgovor odgovorni funkcionar. O vsem tem je treba dobro poučiti vse funkcionarje in borce v edinici VS. Smrt fašizmu –svoboda narodu. Za PK VOS za Primorsko

Trafika Milavec sredi Postojne, kjer je Lojzetova mama delala 									eno leto. V ozadju nakdanja osnovna šola.

Slika 18. Trafika Milavec sredi Postojne, kjer je Lojzetova mama delala eno leto. V ozadju nakdanja osnovna šola.

Bor/Tone«, kot lahko razberem podpis. Zakaj jim je bilo takrat in jim je še danes zaukazano »molčati kot grob«, istočasno pa borci poveličujejo revolucijo in ponosno slavijo svoja hrabra dejanja!

Kot smo videli, so nad likvidatorji vedno bedeli funkcionarji, ki so morali izvrševati povelja OZNE. Ta je imela natančna navodila, koga vse je treba likvidirati že med vojno, sploh pa po njej. Tito, ki je že od 29. novembra 1943 vedel, da bo postal maršal bratskih narodov Jugoslavije, je 13. maja 1944 dal ukaz vsem vodilnim funkcionarjem, da se zberejo v Drvarju. Med drugimi se ga je iz Slovenije udeležil Ivan Maček-Matija. VOS so preimenovali v OZNO, ki je dobila ukaz, da sestavi spisek sodelavcev okupatorja in sovražnikov naroda. V Sloveniji se je na tem seznamu znašlo 17000 imen, ob koncu vojne pa še 4000 Primorcev, ob tem da so mnoge ‘sovražnike in izdajalce naroda’ likvidirali med vojno, ki so jo izkoristili za revolucijo. Ta seznam se hrani v Arhivu Slovenije.

V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu lahko preberemo, da je v Postojni izvrševal povelja OZNE Jernej Kruh (1912). Doma je bil iz okolice Pivke, po poklicu soboslikar. Po kapitulaciji Italije je vstopil v NOV in ves čas deloval v varnostnih organih na Postojnskem in postal oficir KNOJ-a. L. 1946 je bil demobiliziran in je poslej opravljal vrsto odgovornih [Stran 033]nalog v upravnih organih. L. 1950 se je z družino umaknil iz Postojne v Novo Gorico. (V Postojni so bili ljudje mnenja, da so ga preveč vznemirjala srečanja s svojci pobitih, saj je znano, da ga je neka desetletna deklica, ki so ji očeta odpeljali 4. maja in ubili neznano kje in kdaj, vsakič, kadar ga je srečala, vprašala: »Kje je moj oče, povejte?« Danes živi gospa v tujini in je zelo hvaležna vsem, ki delajo za resnico in se trudijo, da ime njenega ‘pogrešanega’ očeta ne bi bilo še naprej oblateno. Upamo, da ji bodo s tem prispevkom odkriti drobci resnice o njenem ubitem očetu, ki je bil žrtev osebnega maščevanja). V Gorici je J. Kruh deloval predvsem v gospodarskih organih in bil l. 1974 upokojen kot direktor podjetja Primorje Export v Novi Gorici.

Ko je Robert od Postojnčanov zvedel za upokojenega in takrat že bolnega Jerneja Kruha, je po telefonu vprašal njegovega sina, če lahko od očeta izve kaj več o Lojzu Rozmanu, predvsem, kje je njegov grob. Gospod Kruh se je takoj spomnil Lojza Rozmana: bil je v zaporu in tam se mu je omračil um, nato je bil odpeljan z ambulantnim vozilom JLA v bolnico v Ajdovščino ali v Ljubljano, ne ve točno kam. »Zvedel nisem ničesar«, je Robert še danes ogorčen, »spet samo zavajanje.« Odgovoril je sinu: »Znano je, da maja 1945 vozila JLA zapornikov niso vozila v bolnico, ampak na morišča!« Sin mu je odgovoril, da ima sam drugačno mnenje o osvobodilni borbi. Robert pa: »Tudi jaz imam drugačnega, saj še vedno iščem grob svojega ubitega očeta. Le za njegov grob sem hotel zvedeti.« Njun pogovor se je s tem končal. Resnic je lahko več, smo velikokrat slišali. Robert in njemu podobni sotrpini že desetletja dolgo iščejo le eno.

Robert danes tudi ve, zakaj so vozila zapornike na morišča ambulantna vozila JLA. Že 15. maja je OZNA izročila postojnske zapore Jugoslovanski ljudski armadi z vso dokumentacijo vred, z vsemi zaporniškimi knjigami. Hranijo se v arhivih v Beogradu ali v še večjem vojaškem arhivu v Sarajevu. Razumljivo, da jih v Beogradu niso hoteli izročiti zgodovinarjem, ki pripadajo krogu Študijskega centra za narodno spravo, in ni težko uganiti, da so to preprečili tisti, ki z vsemi sredstvi teptajo resnico, poveličujejo laž in s tem onemogočajo spravo.

Robert je nedavno vprašal znanca svojega prijatelja, ali je morda znano, kje v Prestranku je bilo poleti 1945 eno od zbirnih taborišč za italijansko vojsko, ki ga je začasno vodil F. Bučar. Gotovo so vojaki umirali in so jih morali nekje pokopavati. »Zakaj pa vas to zanima?« je vprašani ostro nastopil kot v protinapadu. »Ali ste eden od tistih, ki preštevajo kosti? Vi ste janševec! Še premalo smo jih pobili!« – »Kako bi me šele napadel, če bi vedel, da vsa leta po vojni poizvedujem za očetovim grobom«, se Robert trpko spominja tega kratkega srečanja. »Še vedno sem zaznamovan, ker poizvedujem za očetovim grobom, da bi z vso gotovostjo vedel zanj: zdaj sem ‘janšist’ in tisti, ‘ki prešteva kosti’.« Zakaj hočejo ideologi boljševizma ustvarjati razdor med Slovenci, zavajati ljudi, jih deliti na ‘naše’ in ‘vaše’. Ali menijo, da bodo lažje zakrili svojo zločinsko preteklost še z razpihovanjem sovraštva?

3.1.3. Zaznamovani za vse življenje

Videli smo, da so Robertovi mami zaplenili trafiko in odvzeli dovoljenje za prodajalko. Tri leta je bila brez službe in prebite pare. Opravljala je vsa priložnostna dela: bila je snažilka, služkinja po družinah, delavka na njivah, vmes pa je hodila na urad za zaposlovanje, v upanju, da jo nekje zaposlijo. Pod ceno je morala prodajati vse, kar je bilo vredno: pohištvo, posodo, steklenino. Bila je tudi stalna obiskovalka stanovanjskege urada, da poišče primerno stanovanje, ker so ga iz njihovega izselili.

V letih po očetovem izginotju je bila družina Lojza Rozmana enaindvajsetkrat seljena! Sin in hčerka, takrat še otroka, se ne spomnita zaporedja vseh selitev in tudi ne vseh lokacij. Omenjata le tiste, ki so jima ostali v spominu, največkrat v zelo slabem.

»V enem od stanovanj v Postojni je živela z nami očetova mama, ki je preveč glasno spraševala po izginulem sinu. Njo in nas tri z mamo so dobesedno vrgli iz stanovanja, češ da ga potrebuje eden »njihovih« tovarišev. Lepega dne je UDBA pripeljala svoje kaznjence – prisilne delavce pod nadzorom njihovega zaščitnika, kasneje miličnika. Iz hiše so na kamion znosili vse pohištvo. Kam z njim? Mame ni bilo doma, ker je kar naprej iskala delo. Kamion so odpeljali v Zalog k moji prababici. Njena hiša je bila premajhna za vse pohištvo, zato so ga zložili kar pod oreh na vrt. Čez nekaj časa je bilo uničeno, saj je nanj deževelo. Veliko so ga pokradli,« se spominjata sin in hčerka.

Stanovali so po stanovanjih, ki so bila brez sanitarij, vode in elektrike npr, v neki kleti v Matenji vasi, kjer so preživeli najhujšo zimo v letu 1951/1952. Dobro se spominjata bivališča poleti 1949 v pristavi gradu Hasberg v Planini pri Rakeku, tudi brez vode in elektrike. Njuno igrišče je bil gozdiček ob hlevih, posejan z granatami in bombami. Edini sosedi so bili gozdarji, ki so otrokoma dajali kaj za [Stran 034]pod zob. Robert je bil največkrat sam, ker je mama iskala delo, sestra pa je že hodila v šolo in stanovala pri stari mami v Postojni.

Njihovo stanovanje je bil tudi pozidan prostor v hlevu pri Jordanovih; za stranišče je služila kibla, ki so jo skrivaj, kadar ni bilo v bližini nobenega človeka, zlili v cestni kanal. Če so imeli v ‘stanovanju’ vodo, je iz pipe pritekla ali ni pritekla. Če je bilo v bližini stranišče ‘na štrbunk’, so ga uporabljali še drugi, npr. delavci iz sosednje vulkanizerske delavnice. V kletnem prostoru enega od stanovanj je v vzidani omari, kjer je imel Robert knjige in velikokrat med njimi brkljal, obtičala nesprožena granata, pa tega ni nihče vedel! V vlažnih stanovanjskih ‘luknjah’ jim je pohištvo plesnelo; splesneli so piškoti iz črne moke in popadali z vejic božičnega dreveščka v veliko žalost obeh otrok. Zaradi podhranjenosti je Robert zbolel za rahitisom, a otroške kolonije na morju zanj ni bilo. Za kurjavo so nabirali borove storže in to je bila vsa kurjava njihovih vlažnih in ledeno mrzlih ‘stanovanj’.

Poleti so nabirali gobe, jagode in borovnice. Če so kmetje dovolili, so lahko pobirali tudi sadje. V obdobju kmečkih zadrug, ko so kombajni želi žito, so lahko po njivah pobirali posamezne žitne klase, skuhali in pojedli zrnje. Za pomoč pri delu na polju so mami dajali poljske pridelke. Kadar je prosila za delo, so jo velikokrat zavrnili, ko so videli capljati za njo dva lačna in slabo oblečena otroka. Le enkrat je deklica dobila nekaj oblačil od rdečega križa. UNRA paketov niso nikoli dobili, živilskih kart in tim. ‘točk’ tudi ne. Bili so bolj lačni ko siti. Vendar so se našli ljudje, ki so mami podarili kakšen paket. Kasneje se je mama ‘specializirala’ za posebno obrt: s kvačko je ročno pobirala zanke na svilenih nogavicah, oblačila gumbe itd.

Ko sta Robert in sestra postala šolarja, sta bila brez zvezkov in brez ostalega šolskega pribora. Pisala sta na papirnate vrečke,’škrniclje’, ali na prazno hrbtno stran potiskanih listov; s slino sta močila ‘tintni’ svinčnik, da bi bolje in lepše pisal. Za nakup rabljenih šolskih knjig sta oba vse poletje stikala za starim železom, da sta ga prodajala Odpadu. Dedek Mraz ju ni nikoli obdaroval, ker bi za nakup darila morala prinesti vsak po eno ‘točko’ ki jih mama ni imela, točka stare mame pa ni bila ‘ta prava’. V nepozabnem spominu jima ostaja, kako je učiteljica Stanislava Kaluža nekaj neobdarovanih otrok povabila k sebi domov, jih za dedka Mraza obdarovala z vrečkami in zabičala, naj o tem nobenemu ne govorijo.

Od otroških let ju spremlja stalen in velik strah pred uniformirano osebo. Prevečkrat so k njim prihajali miličniki, jih zasliševali, pregnali iz enega ‘stanovanja’ v drugega. Ali se kdo čudi, da imajo otroci ‘pogrešanih’ očetov še danes občutek zaznamovanosti, manjvrednosti, da jim manjka samozavest in gotovost vase, v svoje sposobnosti in vrline? O tem bi lahko razmislili vsaj pedagogi in psihologi, ki še danes prisegajo na ideologijo Titovih pionirčkov in v imenu ‘prijateljev mladine’ vodijo in upravljajo razne ‘pionirske domove’! Veliko, vse preveč je drobnih utrinkov iz trpkega otroštva. Naj navedem dva, ki mi jih je zaupala Robertova sestra: »Imela sem zelo lepo otroško posteljico. Ročno mi jo je izdelal stari ata, ki je bil priznan mizar in rezbar. Med drugim je naredil klopi z izrezljanimi stranicami v cerkvi pri Sv. Duhu blizu Škofje Loke. Ta moja posteljica je bila zame ves svet, edina stvar, ki je bila resnično moja in mi jo je podaril nekdo, ki me je imel rad. Vsak večer sem v njej našla varnost in toplino. Z vzglavja posteljice me je prijazno gledala izrezljana ljubka veverica. O vsem sva se pogovorili, in kadar sem se jokala, mi je hotela podariti oreh, ki ga je držala med tačkama. Morda sem ji kdaj zaupala, da sem lačna. Nikoli ni zaspala, zjutraj je bila vedno zbujena pred mano. Nekega dne pa mi mama pove, da mora posteljico prodati, v njej bo spal drug otrok. Kdo ‘drug’, saj je posteljica moja, samo moja! Dolgo časa sem vsak večer jokala in klicala veverico, če me sliši … Jokala sem tudi takrat, ko je mama prodala mojo krstno oblekico. Kolikokrat sem jo jemala iz predala, gladila čipke in naborke, si jo dala predse in se ogledovala v ogledalu. Ko je nisem več imela, ko nisem imela več ničesar svojega, me je iz ogledala gledala deklica z žalostnim obrazom, s ponošeno in zakrpano oblekico.«

Hčerka se je hotela čim prej zaposliti; čeprav bi rada študirala, se je po nižji gimnaziji vpisala v dvoletno administrativno šolo in se zaposlila v Kmetijski zadrugi. Ker se ni hotela vpisati v partijo, je v zadrugi niso »več potrebovali.« Sodelavka ji je pomagala najti drugo službo in poleg zaposlitve ji je uspelo narediti še višjo administrativno šolo. Njen šef je bil pravičen in pošten, čeprav je bil član partije. Povsod, kamor je prišla, so vedeli kdo je. Ko je v Postojno prišel za župnika Franc Bole, je razgibal verno mladino in v župnišču je postala zelo dejavna, kar je nekatere spet motilo. Po poroki l. 1971 se je preselila v Domžale in v Ljubljani dobila novo službeno mesto. Skupaj z njo je pripotovala tudi karakteristika, kar ji je prostodušno povedala kolegica v službi: »Vse o vas vemo, vendar nas to ne moti.« Tudi njenih novih predpostavljenih večinoma ni motilo, zlasti zadnja leta pred upokojitvijo. Cenili so njeno poštenost, pridnost in zavzetost[Stran 035]

Družina Rozman brez očeta. Na Višarjah leta 1966, prvič s 									potnimi listi.

Slika 19. Družina Rozman brez očeta. Na Višarjah leta 1966, prvič s potnimi listi.

za delo. »Prepričana sem,« se danes spominja, »da so me predpostavljeni cenili, ker sem svoje delo opravljala zelo vestno, zagreto, predano in z veliko posluha do souslužbencev. Vedno sem skušala ustreči vsakemu in danes, ko sem že nekaj let upokojena, z mirno vestjo trdim, da je pokojnina zaslužena s poštenim in vestnim delom. Dodam naj še to: Vsa leta po vojni smo z mamo in bratom v vsem hudem čutili posebno Božje varstvo in bili ‘zaznamovani’ z Božjim blagoslovom. Marsikaj smo lahko pogrešali, le ‘pogrešanega ‘ očeta smo zelo pogrešali.

Kakšno zaznamovanost pa je nosil s seboj v življenje njen brat Robert?

»Možnost, da nadaljujem šolanje, se mi je ponudila z vpisom v Vipavsko malo semenišče l.1960. Za vpis so takoj zvedeli na občini v Postojni. Avgusta so naju z mamo obvestili, naj se javiva na občini. Zakaj spet? Zakaj neki? Najprej so zaslišali mene, nato mamo, končno oba skupaj. Zanimalo jih je, kdo me je navdušil za semenišče. Mama je trdila, da ona prav gotovo ne, nasprotno, raje bi videla da bi se vpisal v gimnazijo. Nekako so ji verjeli, zato so še bolj vrtali vame: kdo je tisti, ki me je pregovarjal in navdušil za malo semenišče? Če bi jim izdal, da je ‘krivec’ jezuitski pater Stanko Grošelj, bi se gotovo spravili nadenj in to sem slutil. Za vsako ceno moram molčati in vztrajal sem, da se vpišem v malo semenišče. Sprevideli so, da me morajo zlepa odvrniti od moje odločitve. Ponudili so mi štipendijo, če se vpišem v gimnazijo v Postojni. Zdaj, po tolikih letih življenja v revščini mi ponujajo denar, vsa leta po vojni pa smo bili zanje kot nepotrebna golazen. Prav nič boječe sem zabrusil: «Kje pa ste bili do zdaj? Prej sama revščina, zdaj pa denar ponujate!« Postal sem še bolj odločen. Odnehali so, a mi vzvišeno zagrozili: »Bomo že poskrbeli, da se boš dobro imel.«

Najprej so poskrbeli, za ‘dobro’ mame. Takoj je zgubila službo pomožne kuharice v vrtcu z obrazložitvijo: Sramota, da zaposluje vrtec mamo bodočega ‘farja’. Po treh letih je njihova grožnja zadela mene. Ko sem se vpisal v četrti letnik, sem dobil poziv, da moram k vojakom v Belo cerkev v Banatu. Odbili so mojo prošnjo, da bi odložil odhod za eno leto in maturiral.

V vojašnici sem takoj videl, da sem prišel v kazenski bataljon, ‘puk 459’. Zdaj je bil to moj Battaglione speciale, kot nekoč za očeta na Sardiniji. Moji tovariši so bili bogoslovci, nekdanji zaporniki Golega otoka in tujske legije. Na vse načine so nas politično prevzgajali in maltretirali. Videlo se je, kako so se ves čas bali ‘zunanjega sovražnika’. Ko je bil novembra izvršen atentat na ameriškega predsednika Kennedya, smo vojaki občutili njihov nemir. Naš ‘puk’ so razpustili in avgusta 1964 sem šel v prekomando v Petrovaradinsko trdnjavo.

Po vojaščini sem maturiral, se vpisal v ljubljansko bogoslovje, a pred koncem izstopil. V službi na Petrolu sem trikrat prosil za napredovanje, a brez partijske izkaznice napredovanja ni bilo. Nazadnje sem bil zaposlen v šolskem muzeju, kjer so prav takrat iskali poslovodjo in računovodjo, ko sem se odločil, da na Petrolu ne bom več ostal.

Ko so mamo odslovili iz vrtca, je dobila službo kuharice v podjetju Gradnje Postojna (GP). Kuhanja se je naučila že v mladih letih v Italiji in šef je vedel za njene sposobnosti in pridnost. Ves čas ji je bil naklonjen. Razumel je njeno željo, da bi se rada usposobila za kvalificirano kuharico. »Naše podjetje pa res ne more imeti nekvalificirane kuharice,« se je pošalil, ko mu je mama prinesla prošnjo. Podjetje ji je plačalo tečaj (v vrtcu ji ga niso hoteli) in dobila je naziv kvalificirane kuharice.

Pritrjujem sestri, ki je rekla: »Ves čas nas je spremljala Božja roka. Vse tri, mamo in naju s sestro. To smo vedno čutili in nikoli obupali. Naj je bilo še tako hudo, vedno je od nekod prišla nekakšna rešitev ali kakšen dober človek, da smo prebrodili krize v upanju, da bo nekoč boljše.«[Stran 036]

3.2. Za ideal vere in družine

Avtor: Gregor Ficko

3.2.1.

V spomin najinim staršem, očetu Vendelinu in mami Veroniki, njuna otroka Magdalena in Gregor.

3.2.2.

Vsaka vojna trajno in usodno zaznamuje vse otroke tega sveta. Otrokova duša je kot nepopisan list, ki na poseben način vsrkava vse, kar se dogaja okrog njega. Grozot vojne, strahu in sovraštva razumsko in zavestno otrok ne more dojeti, zato vsa njegova doživetja kot negativni čustveni zapis ostanejo globoko v njegovi podzavesti. Prav ti zapisi lahko potem odločilno oblikujejo njegovo življenje v dobi zorenja in odraščanja in pomembno vplivajo tudi na odzivanje in življenjsko moč odraslega človeka.

Slovenski otroci vojne smo vsak na svoj način zaznamovani. Najgloblje in trajno so se v nas zasidrali strah, sovraštvo, nasilje in bolečina slovenske bratomorne vojne. A ne le vojne, ko so se ideološki nasprotniki tudi z orožjem borili drug proti drugemu, ampak predvsem nasilje in bolečina zaradi največjega zločina v zgodovini slovenskega naroda, ki so ga po končani vojni zagrešili zmagovalci. V svoji nerazumni obsedenosti od sovraštva, bojazni za oblast, maščevalni sli in pijanosti od zunanje zmage so se na najpodlejši način znesli nad svojimi neoboroženimi in prevaranimi brati, ki so jim jih v njihove zločinske roke potisnili lažnivi angleški trgovci z ljudmi. Zgodil se je najhujši greh nad slovenskim narodom in največji prekršek civilizacijskih in moralnih norm.

Po koncu vojne v maju 1945 se je v dušah nas, otrok vojne, dogodilo nekaj bistvenega in usodnega. Partizanski otroci, otroci zmagovalcev, so svoje očete pričakali zmagoslavno in z zastavicami v rokah, za nas, domobranske otroke, naše matere in naše sorodnike, pa se je začelo najtežje obdobje našega življenja, čas negotovosti, žalosti, strahu, bolečine, pa tudi javnega zapostavljanja in sramotenja. Ostalo je samo slabotno in negotovo upanje, da se bodo naši očetje vendarle tudi kmalu vrnili, saj so se borili za dobro in pravično stvar.

Tako se je tisti čas zapisal tudi v naju, v zavest in podzavest štiriletne deklice in dveletnega fantka.

Kot smo mogli razbrati iz do zdaj znanih podatkov, je bil najin oče prepeljan 31. maja z večino 1. domobranskega polka, katerega del je bil tudi Stiški udarni bataljon, z zadnjim transportom domobrancev iz Vetrinja v Teharje. Bog ve, v kateri junijski noči in s katerim sotrpinom v žični navezi ga je ob zlovešči in mrtvaški svetlobi rudniških karbidovk na Hrastniškem hribu pokončala zločinska roka. Morda pa ga je doletela še krutejša in peklenska smrt v Barbarinem rovu Hude jame, ko ubogih žrtev še streljali niso, ampak so jih pobijali s kladivi in drugim orodjem in jih žive ali na pol žive pehali v rudniške jaške in potem zazidali. V večno pozabo, kot so v svojem hudičevskem naklepu in sovraštvu predvidevali.

Po nekaterih podatkih je bil del zadnjega transporta v domovino prepeljan tudi skozi karavanški predor in so te žrtve ubili nekje v Kočevskem rogu.

3.2.3. Pogovor z očetom

Ko se na tretjo junijsko nedeljo popoldne odpravljam na pot, da bi se udeležil maše in spominske svečanosti na Hrastniškem hribu, mi je tesno pri srcu. Tako kot vsakokrat, ko hodim po teh svetih krajih trpljenja in nasilne smrti. Tudi ko se kdaj med letom peljem mimo Brnice, od koder so izmučene žrtve morale peš v hrib na svojo zadnjo pot do množičnega groba v enem izmed opuščenih rudniških jaškov dnevnega kopa, se naseli v meni nedoločljiva tesnoba. Oziram se v hrib, zaraščen z grmovjem in drevjem, in se sprašujem, v katerem jašku in pod katerimi koreninami leži naš očka.

Kljub lepemu junijskemu dnevu, dišeči travi in bujnemu cvetju, kljub veselemu ptičjemu petju in miru, ki napolnjuje to naravo, je vse uglašeno v molu. Celo kapelica na začetku poti me ne napolni s tolažbo in božjim mirom. Stanovanjska hiša, opuščeni hlev in kozolec toplar, pri katerem so v tistih junijskih nočeh zvezane žrtve zlagali s tovornjaka in potem naganjali v hrib, sovražno in nemo bolščijo vame. Kot da sta se pred oseminšestdesetimi leti trpljenje izmučenih žrtev in sovraštvo pobesnelih krvnikov zalezla celo v živo in neživo naravo, ki je morala biti nema priča nočnega križevega pota več tisoč trpinov.

Pravijo, da so na Hrastniškem hribu pobijali domačini in so tako s sovraštvom in grehom zločina zaznamovali te kraje in ljudi. Kar bojim se srečati kakšnega takšnega človeka, kot je bil tisti prebivalec iz Dola pri Hrastniku,[Stran 037]

Mlada učiteljica Veronika med dobrimi ljudmi Goričkega v 									Prekmurju, kjer je službovala v letih 1931 - 1939

Slika 20. Mlada učiteljica Veronika med dobrimi ljudmi Goričkega v Prekmurju, kjer je službovala v letih 1931 – 1939

obrtnik, ki mi je pred letom dni v pogovoru o žalostnih dogodkih po vojni brez sočutja in osnovne pietete do mrtvih sovražno zabrusil, da so jih še premalo pobili, saj da drugega niso bili vredni.

A povsod so tudi dobri in pravični ljudje. Tak je moral biti tudi domačin, ki je tokrat lepo pokosil travo na skoraj zaraščeni poti v hrib, da romarji na kalvarijski poti nismo zašli.

Ko se počasi in spoštljivo vzpenjam po kolovozni poti, skušam podoživljati trpljenje, ponižanje, zasramovanje, razočaranje, obup in smrtni strah z žico zvezanih, izmučenih, pretepenih in sestradanih ljudi. Zdaj hodim po očetovih stopinjah. Morda se moja noga dotika prav tistega kamna na tej žalostni poti, na katerega je v tisti junijski noči stopil moj očka, morda …

Vedno bolj sem pogreznjen v svoj molk in odmaknjenosti tistega časa ne čutim več. Ne vem, ali je moj oče na svoji zadnji poti molil ali samo molče kot žrtveno jagnje trpel, zagotovo pa vem, da ni preklinjal. Tudi jaz zdaj ne molim, pa tudi jezim se ne.

Zdaj hodiva z očkom skupaj po tej žalostni poti, drug ob drugem. On, tridesetletni mladi mož in oče, in jaz, njegov sedeminšestdesetletni sin. Nisva povezana z žico, kot so takrat zvezali mojega očeta in njegovega sotrpina. Povezujeta naju le neizmerna ljubezen in blagodejni občutek sobivanja. Mene vleče k tlom, ko podoživljam njegovo trpljenje, on, moj dragi očka, pa ni žalosten in potrt. Nasprotno, molče, a kot poveličani Kristus stopa ob meni in mi daje poguma in opore, kot to naredi pravi oče svojemu ljubljenemu otroku.

Zdaj mu lahko povem vse, kar sem doživljal, ko ga ni bilo. Kako sem ga pogrešal in kako smo ga vedno čakali, da se bo vrnil. Da mi je bil vedno vzor in ideal očeta. Kako lepo mi je o njem pripovedovala mama. S kakšno spoštljivostjo sem se dotikal njegovih osebnih predmetov in obleke, ki so v omari čakali nanj, in da si še danes spoštljivo zavežem katero izmed njegovih kravat, najraje tisto pleteno, kjer se živahnost njenih barv zliva v umirjenost in skladnost. Kako sem si kot mladenič ponosno na glavo poveznil njegov elegantni skoraj nov klobuk z v svileno podlogo všitima začetnicama F. V. Kako mi je bilo njegovo ročno orodje: klešče, kladivo in drugo, skoraj posvečen pripomoček pri delu. Da sem začutil njegov očetovski korak, ko sem si nadel njegove galoše. S kakšnim ponosom sem kot dijak fotografiral z njegovo agfo, kako sem se tudi sam lotil izdelave cvetličnega stojala po očetovem modelu. Povem mu: kako sem kot oče svojih otrok podzavestno posnemal njegovo ljubeznivost in veselje do malih radoživih bitij in kako mi je bil on vedno ideal človeka žive vere; da sem večkrat vzel v roke tamburaški inštrument brač, po katerem so nekoč drseli tudi njegovi prsti, in užival v igranju; kako sem bil vedno ponosen nanj, ko so ga sorodniki in drugi ljudje opisovali kot dobrega in prijetnega, včasih malo hudomušnega in zelo družabnega človeka; kako sem ga na različnih fotografijah vedno občudoval in kako mi je bil vzor radoživega in veselega moškega, dobrega in sposobnega družinskega očeta; kako sem svojo ljubezen do zemlje, polja, živali in kmetstva potrjeval z njegovim ljubečim odnosom do teh lepot in vrednot.

Zdaj mu lahko tudi povem, kako zelo sem kot otrok občudoval njegovo mater, mojo babico, ženo globokih in temnih oči, milega pogleda in tople besede; ga srečeval v njegovih štirih bratih, mojih stricih, ki so se kot mobiliziranci srečno vrnili iz madžarske vojske; da sem vedno s posebnim pričakovanjem obiskoval njegovo gričevnato Goričko in kako mi je ta pokrajina še danes nekako posvečena, prijazna, prisrčna in čustvena, kot njeni prebivalci, [Stran 038]moji sorodniki, še posebno očkove tri sestre, moje tete.

Povem mu, da njegova žena, najina mama, nikoli ni mogla preboleti njegove odsotnosti in ga je potem vedno najbolj srečevala v svojih dveh otrocih; kako zelo ga je vse življenje usodno pogrešala njegova hčerka Majdka, s katero se je znal tako neposredno očetovsko in prijateljsko igrati in šaliti.

Zaupam mu tudi, kako si pravzaprav nikoli nisem predstavljal, da leži mrtev v neki jami, ampak da je bil v meni vedno prisoten kot živi očka, saj ga nisem nikoli videl mrtvega, nikoli ga nismo pokopali in potem za njim žalovali in mu postavili spomenika z napisom.

Povem mu, da se je enostavno ustavil čas, odkar smo ga čakali in upali v njegovo vrnitev.

Upali smo celo, da se je rešil in mu je kot mnogim uspelo priti v Argentino ali Kanado ali kam drugam in smo potem vsak dan čakali kakšno sporočilo ali njegovo pismo.

Iz mene kar vrejo čustva in spomini, vse doživeto in tudi vse zamolčano. On pa le posluša in molči. Le njegov angelsko lepi, nedoumljivo spokojni in vedri obraz, njegov umirjeni korak in njegove tople oči mi v ljubezenski govorici očeta sporočajo: »Otrok moj, vse vem, saj sem bil ves čas z vami.«

Ko se pot na vrhu hriba izgubi v travniku in sadovnjaku, se oziram po jasi in drevju, pod katerim ležijo grobovi. Vidim le zloveščo svetlobo karbidovk, razmeščenih po drevesih in tleh, nočne sence vklenjenih žrtev, pobesnele rablje in rudniške jaške, ki čakajo na žrtve. A mojega očka zdaj ni več ob meni. Le ljudje se pomikajo po jasi navzgor proti skromnemu spomeniku, kjer bosta maša in slovesnost.

Med mašo, ob pridigi in pomenljivih besedah mladega duhovnika, da žrtve, ki ležijo po različnih jamah naše domovine, niso samo potrebne naše molitve, kakor so je potrebni tudi njihovi ubijalci, ampak da so tudi naši veliki priprošnjiki pri Bogu, še globlje dojemam nedoumljivo tragičnost slovenskega domobranstva in nenadomestljivo izgubo slovenskega naroda.

Če Kristus pred več kot dva tisoč leti v svojem odrešilnem trpljenju ne bi že prehodil tudi te poti, potem trpel in umiral z vsemi temi žrtvami in z vsako posebej, če ne bi z njimi zvezan z žico in do smrti izmučen po strelu v tilnik ali drugačni nasilni smrti padal z njimi v jame in izkrvaveval, bi bil to najbolj žalosten konec na zunaj poražene slovenske domobranske vojske, najbolj obupna in nesmiselna žrtev. Vsakoletno podoživljanje majskih in junijskih dni pa bi bil samo obupno žalosten spomin.

Tudi od zmage pijanim in s sovraštvom napolnjenim krvnikom, ubijalcem lastnega brata, lahko v njihovi bedi in tragičnosti pomaga le trpeči in usmiljeni Kristus. A s sovraštvom in maščevalnostjo napolnjeno srce ne more dojeti odrešilne moči trpljenja in celo božjemu Usmiljenju preprečuje njegovo delovanje.

3.2.4. Težki dnevi in odločitev po vesti

Tiste junijske dni petinštiridesetega leta sva s sestro preživljala z mamo na njenem rojstnem domu, na stričevi kmetiji na Mali Ševnici pri Trebnjem, ki je postala naš drugi dom. Tja sta najina starša prišla v poletnih počitnicah 1943 iz Zagradca, kjer je bila mama učiteljica in upraviteljica šole.

Pri italijanski oblasti mama ni bila dobro zapisana, saj je med drugim nasprotovala namestitvi Mussolinijeve slike v šolskih prostorih. Očeta pa so Italijani hoteli odpeljati v internacijo, a ga je s tovornjaka, namenjenega nekam v Italijo, v zadnjem trenutku rešil zagraški župnik Feliks Grčar. Ta je med vojno nudil zatočišče, skrivališče in zaščito mnogim ljudem, tudi partizanom, ki so bili v stiski.

Ko je po italijanski kapitulaciji prenehala delovati redna šola, se na prehodno partizansko ozemlje in v začasno šolo starša nista več vrnila, tudi v upanju, da bo negotovosti in vojne kmalu konec. V našem začasnem stanovanju v Štupnikovem mlinu v Zagradcu, kjer sem se rodil, se je mudil tudi zloglasni partizanski poveljnik Daki s svojimi sodelavci. Stanovanje so »osvobodili« vsega tistega, kar jim je prišlo najbolj prav. Med drugim so vzeli skoraj novo in za tiste čase najboljše moško in žensko kolo najinih staršev, najboljše inštrumente maminega tamburaškega orkestra, razno posodo, dele pohištva in druge uporabne predmete.

Preostanek pohištva in opreme je potem oče kot domobranec s pomočjo svojih prijateljev na lojtrnem vozu prepeljal na mamin dom, na stričevo kmetijo na Mali Ševnici. Kot sta se spominjali mama in teta Lojzka, še posebno pa ima ta dogodek v živem spominu moja sestra, je bilo to srečanje z domobranci in prihod pohištva vesel in skoraj slavnosten dogodek. Vse je namreč prevzelo ubrano petje ambruških in dobrepoljskih fantov, očetovih prijateljev domobrancev, kar je v ozračje strahu in negotovosti vneslo nekaj lepote in tudi upanja. Moji sestri Majdki se je še posebej vtisnila v srce njihova pesem »Ljubi očka, kaj si rekel«.[Stran 039]

Veronika in Vendelin, ko je bilo pred njima še vse 									življenje.

Slika 21. Veronika in Vendelin, ko je bilo pred njima še vse življenje.

Pozimi leta 1944 so očeta odpeljali partizani, ki so po kmetijah in domovih iskali moške za mobilizacijo v svoje vrste. Prav ta dogodek je ostal moj prvi zavestni spomin na očeta. Našli so ga skritega v zasilnem skrivališču mansardnega dela domače hiše. Spominjam se njegovih temnih las in obrisa njegove postave, kako je s sklonjeno glavo stopal ob neki osebi. Najbolj pa se spominjam obupnega maminega joka in sestrice ob njej, kar je na dobro leto starega otroka, ki je ležal v svoji posteljici, delovalo tesnobno in zastrašujoče. Morda je spomin iz tako zgodnjega otroštva presenetljiv, vendar je v meni še zdaj živ in plastičen.

Očetu je potem uspelo pobegniti iz partizanskih vrst in začelo se je večmesečno obdobje strahu in skrivanja v senu in po kmetijskih poslopjih. Po splošni mobilizaciji in nevzdržnem življenju skrivača se je v jeseni 1944 oče odločil za odhod k domobrancem. V Ljubljano je odšel peš še z drugimi vaškimi fanti, ki so se skrivali pod streho velikega gospodarskega poslopja in senika. Od tam je bil dodeljen v domobranski bataljon v Stično, saj si je gotovo želel v bližino svoje družine in domačih. Tam je potem ostal do umika na Koroško.

Za domobranstvo se je odločil po svoji vesti, obtežen z nasiljem, ki ga je izvajala komunistična stran po Dolenjski. Še posebno močno so odmevali med ljudmi zločini v Suhi krajini, med drugim mučenje in umor kaplana in učiteljice v Hinjah, umor poštarice v Zagradcu in druga grozodejstva v teh krajih, in tudi mnoga nasilja v okolici Trebnjega, kjer so posamezniki in skupine ustrahovali in ubijali poštene in verne ljudi. Tako je na ljudi deloval tudi umor in še posmrtno sramotenje prosvetljenega in priljubljenega trebanjskega župnika in dekana Ivana Tomažiča, s katerim je imela vsa mamina družina prijateljske stike.

Tudi v teh krajih so bili grožnjam in nasilju posebno izpostavljeni verni ljudje, zvesti pripadniki Cerkve, ki se po svojem prepričanju niso strinjali z revolucionarno dejavnostjo partizanov in Osvobodilne fronte.

Kako naj se torej človek pridruži takim ljudem, ki so razglašali boj proti okupatorju in osvoboditev slovenskega naroda, če pa je bila vsakodnevna resnica drugačna. V sovraštvu in nerazumljivi maščevalnosti so pobijali lastne brate, predvsem verne, poštene, premožne in vse tiste, ki so kakorkoli izražali odpor do komunistične revolucije. Tako so večino ljudi spravili v življenjsko stisko, ki jo je vsak reševal na svoj način. V obrambi svojih vrednot, svojega imetja, svoje vere in svojega [Stran 040]življenja so se ljudje umikali in skrivali pred zlom in nasiljem državljanske vojne. Kolikor bolj je bil posameznik zvest svojim načelom in svoji vesti, toliko težje mu je bilo stopiti v bratomorno vojno. Revolucionarji so si prilastili primat v odporu proti okupatorju, povzročali represalije nad nedolžnimi ljudmi in z nasiljem nad lastnimi brati v ideoloških nasprotnikih vzbujali čustva odpora in sovraštva. Mali slovenski narod pa je krvavel.

Kakšna v nebo vpijoča krivica in neskončno žaljiva laž je očitati ljudem na protikomunistični in protirevolucionarni strani narodno nezavednost in izdajstvo. Večina teh ljudi bi se z vsem prepričanjem vključila v odporniško gibanje, ki bi Slovence združilo v enotno fronto proti okupatorju brez ideološkega in revolucionarnega naboja rdeče zvezde. Kdor je bil vsaj malo seznanjen s poraznim gospodarskim, kulturnim in moralnim stanjem v sovjetski Rusiji, se ni mogel priključiti osvobodilnemu gibanju, ki je na slovensko trobojnico namestilo rdečo zvezdo kot simbol revolucije in nasilnega ter zavajajočega komunizma. Slovenski domobranci na trobojnici niso nosili kakšnega dodatnega simbola, še najmanj kljukastega križa. V zmago nacizma je verjel le kakšen nerazgledan in nepoučen fanatik. Nasilje rdeče zvezde pa je razdelilo Slovence in sprožilo hudournik, ki je za seboj puščal le razdejanje in smrt na obeh bregovih.

»Za vero bo treba še veliko pretrpeti,« je moj oče pred odhodom k domobrancem svojo stisko in slutnjo trpljenja zaupal mamini sestri Justini, ko se je po obisku svojega rojstnega doma pred gospodarskim poslopjem poslavljala od njega. Nekako tako je čutil kot slovenski pesnik, ki je v svoji temni slutnji v pesmi preroško nakazal svojo nesrečno smrt v plamenih. Svojo tesnobo in strah pred trpljenjem in hkrati neizmerno željo po življenju je moj oče potem podkrepil še z besedami: »Deset let bi delal zastonj, samo da bi ostal živ.« A mu ni bilo dano. Njegovo videnje trpljenja se mu je popolnoma uresničilo. Bilo je močnejše kot sla po življenju. Božja pota niso naša pota.

3.2.5. Poveljnikov odgovor

Maja 1996 sem pisal v Argentino domobranskemu poveljniku 1. Stiškega udarnega bataljona polkovniku Emilu Cofu, ki je pri svojih štiriinosemdesetih letih vodil društvo Zedinjena Slovenija. Prosil sem ga za pomoč, če se morda spominja mojega očeta in bi mi lahko kaj več povedal o njegovi usodi in o tistih zadnjih dnevih na Koroškem. Prijazno se je odzval s pismom z naslednjo vsebino.

»O Vašem pokojnem očetu vam na žalost ne morem nič podrobnega povedati, ker sem poveljeval 1. Udarnemu domobranskemu bataljonu v Stični le malo časa, od srede septembra 1944 do 20. ali 21. januarja 1945, ko sem bil v akciji v Suhi Krajini ranjen. Verjetno veste, da je bil bataljon praktično vsak dan v akcijah, včasih enodnevnih, včasih večdnevnih. Počitki v Stični so bili kratkotrajni, nikoli več kot en dan, mnogokrat pa niti cel dan. Tako sem imel le malo možnosti, da bi več domobrancev osebno spoznal, najmanj pa tiste, ki so bili v raznih pisarnah, med njimi Vašega očeta.

Z bataljonom sem zopet prišel v stik šele 8. maja 1945 v Ljubljani in se z njim umaknil na Koroško, v Vetrinj. Bataljon je postal del 1. polka slovenske vojske, kateremu sem bil postavljen za poveljnika. Vsi smo trdno upali, da se bomo v najkrajšem času vrnili domov skupaj z angleško vojsko, da Slovenijo očistimo komunistov. Bili smo pač naivni! Nismo poznali angleške perfidnosti. Bili smo prepričani, da se nam bo Anglija izkazala hvaležno, ker smo leta 1941, ko je bila polovica Evrope zasedena od nacistov in fašistov, stopili v vojno na njeni strani, saj je Churchill tedaj izjavil v angleškem parlamentu: »Jugoslavija je našla svojo dušo,« in nismo si mogli zamisliti, da bi nas prepustili komunistom. Angleži so nam stalno lagali, to smo prepozno spoznali, da nas bodo prepeljali v Italijo, v Palmanovo, da se združimo z ostalimi jugoslovanskimi enotami, ki so se umaknile naravnost tja. Proti koncu maja 1945 bi se moral prvi polk vkrcati za prevoz v »Italijo«, pa se je na prošnjo poveljnika 4. polka, majorja Mehleta, obrnil vrstni red. Tako je v Vetrinju 1. polk ostal zadnji. Šele 30. maja popoldne smo bili končno prepričani, da so nas Angleži prodali. Tisto popoldne sem na častniškem zboru dal svoje zadnje povelje in ukazal, da morajo v teku noči vsi častniki, vsi podčastniki in vsi vaški stražarji izginiti iz taborišča in gledati, kako v majhnih skupinah priti v Italijo, v Palmanovo. Ostali pa naj napravijo, kakor se sami odločijo. Med domobranci je namreč bila splošna govorica, »kamor so šli vsi, gremo tudi mi, vseh nas ne bodo pobili, saj je vojne konec«. Vedno mi je žal, da nisem dal tedaj odločnejšega povelja. Več kot polovica polka je ponoči zapustila taborišče, ostali pa so se 31. 5. 1945 vkrcali na angleške kamione, v katerih so se odpeljali v Pliberk, kjer so bili izročeni partizanom, ki so jih med strašnim mučenjem odpeljali v Celje in Teharje, kar je danes v Sloveniji že splošno znano. Zaveza in Slovenec sta o tem že veliko pisala.«[Stran 041]

Otrok v varnem zavetju staršev, že ogroženih od vojne in 									revolucije leta 1942.

Slika 22. Otrok v varnem zavetju staršev, že ogroženih od vojne in revolucije leta 1942.

3.2.6. Notranja podoba človeka

Po vsem tem mi je zdaj še bolj jasno, zakaj se moj oče, prost vojaške prisege in seznanjen z nevarnostjo partizanske maščevalnosti, v katero so odpeljali predhodne domobranske transporte, ni pridružil ubežnikom in njihovemu poveljniku. Srce in skrb za družino sta ga potegnila nazaj k ženi in ljubljenima »črvičkoma«, kakor naju je rad včasih ljubkovalno poimenoval. Morda se je tudi že videl, kako bo brez osebne krivde »deset let delal zastonj«, samo da bo v bližini doma in svojih dragih.

Pretresla me je izpoved enega izmed izvajalcev teharskih pobojev, kako da ne more pozabiti obupne prošnje nekega pred jamo na kolenih klečečega mladega očeta, naj mu vendar prizanese, ker da ima doma ženo z dvema majhnima otrokoma. Kot da je usmiljenja za svojo družino v smrtni stiski prosil prav moj oče.

Človek idealov se v najtežjih trenutkih in v največji stiski vedno odloča po najintimnejšem občutku svojega srca, četudi za ceno trpljenja in žrtve. Drugačnih odločitev razumske logike prilagajanja trenutnemu položaju in taktiziranja zgolj v lastno korist tudi ni zmožen. Tudi v razsežnost, krutost in zmago človekovega zla ne more verjeti, saj svet vidi skozi svojo lastno notranjost. Veren človek pa svoj ideal opre še na absolutni ideal božje Previdnosti, ki se ji v najhujši stiski popolnoma prepusti. Notranja podoba mojega očeta, iskreno vernega in Cerkvi zvestega kristjana, je tako vodila tudi njegovo odločitev za domobranstvo.

»Vseh nas ne bodo pobili, saj je konec vojne,« je praktično gledano naivna, nesamoohranitvena, idealistično obarvana in neživljenjska drža. Saj so vendar poznali komunistično in revolucionarno doktrino ubijanja nasprotnika in zločine vosovskega nasilja med vojno in revolucijo. A bistvo te izjave ima globlji pomen. Po svojem pojmovanju človeka in sveta ti ljudje, ki so se vračali domov, niso mogli verjeti v takšno krutost in razsežnost zločina. Vse svoje brate, razorožene in izdane, pobiti brez zaslišanja in sodbe, ko je že konec vojne, toliko in na tako krut način jih pobiti, je res nepredstavljivo in nezaslišano zločinsko dejanje slovenskih revolucionarjev komunistov, neprimerljivo z vsemi okupatorji in oblastniki, ki so kadar koli ogrožali slovenski narod. Normalen človek tega ne more razumeti.

Neverni ali maloverni tudi težko razume kristjana, ki se odloča po svoji naravnanosti in zaupanju v božje varstvo. Tako so moj oče in [Stran 042]drugi vračajoči se domov verjeli tudi v človeško pravično sodbo, prepričani v svojo nekrivdo, in so se na poti v domovino in k svojim krepili tudi z molitvijo.

Tragičnost slovenskega domobranstva je razumljiva le v luči presežnega, nezemeljskega pogleda. V luči vere in razumevanja žrtve kot le v božjih očeh smiselnega odrešujočega dejanja.

Najin oče je bil radoživa in nežna prekmurska duša, kot je mehka in razgibana gričevnata pokrajina Goričkega, kjer je bil doma. Mama mi je večkrat pripovedovala, kako ji je med njenim obiskom domobranske postojanke v Stični očka večkrat potožil, kako zelo se mu smilijo zajeti in ranjeni partizani, ki da so ravno taki nesrečniki kot domobranski vojaki, ki so prišli v roke partizanom. Kakšnega sovraštva do brata Slovenca na nasprotni strani bratomorne vojne v njem ni bilo. Nobena obleka ali uniforma pa ne ustvari moralne podobe človeka, v vsaki je lahko dober ali zloben človek.

Spomini moje sestre, ki je svojega očeta doživljala le do svojega četrtega leta, očetova podoba, ki nama jo je posredovala mama, in pripovedovanja ljudi, ki so prišli z njim v stik, pa pričajo, da je bil najin oče mož, ki je v sebi nosil tudi nekakšno skoraj nalezljivo otroškost in posebno ljubezen do otrok. Pa ne samo do svojih, ampak do vseh, ki jih je srečeval.

Stičanka Milena Genorijo se ga z veseljem spominja in pripoveduje, kako je kot domobranec vaškim otrokom, ki so ga radi obkrožali, pogosto delil bonbone in prijazne, včasih hudomušne besede. Ko se je napovedovalo zavezniško in partizansko bombardiranje samostana in središča Stične, sta moj oče in takratni stiški opat Avguštin Kostelec zbrala vse vaške otroke, ki so se nahajali v bližini samostana, in jih odvedla na gmajno nad Stično, da bi jih obvarovala pred izstrelki bombnikov.

Kdor ima rad otroke, ta najčudovitejša, najskrivnostnejša, najobetavnejša in najbolj nebogljena bitja pristnosti, veselja in upanja, mora tudi sam imeti otroško dušo, ki neprestano hrepeni po življenju in njegovi radosti. Čeprav se zavestno ne morem spominjati očetove ljubeznivosti do mene, z lahkoto dojemam njegovo naravno obdarjenost za ljubezen do otrok, saj so bili tudi meni moji in drugi otroci in tudi mladi, ki sem jih srečeval v svoji dolgoletni pedagoški praksi, zdaj pa so to moji vnuki, najljubeznivejši prijatelji, ki človeka vedno znova napolnijo s svojo igrivostjo in nalezljivo življenjsko močjo. Kako skrivnostno se pretaka življenje od staršev in prednikov na potomce.

3.2.7. V pričakovanju očeta

Življenje na »naši« kmetiji se po končani vojni in po vzpostavitvi komunistične oblasti ni umirilo, ampak so se negotovost, strah in nemir nadaljevali. Ob katerem koli času so prihajali k hiši z brzostrelko oboroženi oznovci in oznovke. Spraševali so, kaj je novega, posebno so jih zanimali razni skrivači in ubežniki. Nastopali so oblastno in zastraševalno, da so ljudem vcepljali strah. Nič manj se nismo bali samooklicanih in od oblasti podprtih terencev, ki so lovili ubežnike in skrivače in tudi streljali nanje, hkrati pa so še naprej opravljali svojo vlogo ovaduhov.

Nekega dopoldneva je naša tetka Lojzka odnesla lonec svinjske masti na varno v drvarnico, da bi kaj ostalo tudi za domače gospodinjstvo in ne bi vsega odnesli pobiralci obvezne oddaje ali preiskovalci shrambe in kašče. To njeno početje pa je izpred hiše vaškega obveščevalca z daljnogledom spremljal njegov sin in tetko so naznanili oblasti.

Kaznovana je bila za čuda samo s sedemdnevnim zaporom, ki ga je prestala v Trebnjem v spodnjih prostorih občinske stavbe. Prav temu terencu pa je moj stric med vojno rešil življenje, ko mu je uspelo prepričati skupino razjarjenih domačinov, ki so ovaduha v maščevalni sli hoteli ubiti v bližini njegovega mlina, naj mu vendar prizanesejo.

V tako morečem vzdušju je bilo za nas najhujše, da smo bili zaskrbljeni za našega očka in nas je težila neznana usoda domobrancev. Številni ljudje so prepričevali sebe in druge, da nova komunistična oblast ne bo dolgo trajala, drugi so prinašali nasprotujoče si vesti o domobrancih, eni da so v Italiji in čakajo, spet drugi, da so v komunističnih rokah in je njihova usoda neznana. Ko je skoraj že vse izgubljeno, človek upa proti upanju in se tolaži, tako smo upali tudi mi.

Nekega dne pa so prispele novice, kako so izdani in partizanom predani domobranci s transportnih vlakov v Kočevje metali listke s sporočili o svoji žalostni usodi. Ponavljale so se vesti o pobijanju v Kočevskem rogu in malo kasneje o morišču v Teharjah. Tedaj se je za našo mamo zrušil svet. Od žalosti je zbolela, in če ne bi imela ob sebi ljubeče in razumevajoče sestre, najine tetke Lojzke, vsestranske podpore ostalih treh sester z družinami in je ne bi bodrili še drugi sorodniki, telesno [Stran 043]in duševno ne bi bila vzdržala. Ta ljubezniva sorodstvena povezanost je naši okrnjeni družini, posebno še nama otrokoma, tudi pozneje dajala občutek neke pripadnosti in trdnosti. Naša medsebojna obiskovanja so bila za naju najlepša doživetja v tistem času.

O vseh teh grozotah odrasli takrat niso veliko govorili, saj so se bali, le občasno so notranjo tesnobo in žalost izrazile tudi besede. Zame pa je bil od tistega časa naprej Kočevski rog najgroznejši kraj na zemlji, nekakšen skrajno temačen in zaraščen gozd z ogromno jamo, kamor mečejo ubite ljudi in iz katere se kadi. Teharje pa sem si predstavljal kot nedoločljivo oddaljen in v meglo zavit sistem grap in prepadov, ki so bili napolnjeni s človeškimi trupli. Šele odkar se udeležujem maš in spominskih slovesnosti na obeh krajih trpljenja in smrti, se mi je ta otrokova predstava dopolnila z drugačno podobo teh krajev in morišč.

Šest let je potem naša mama z nama in z razdrtim družinskim gnezdom uživala gostoljubje svojega rojstnega doma in delila dobro in slabo z vsemi živečimi na kmetiji.

V svoji žalosti je največ skrbi posvečala svojima otrokoma, hkrati pa opravljala potrebna dela na kmetiji, predvsem v kuhinji in na vrtu, šivala in krpala oblačila, sestavljala številne prošnje in pritožbe, tudi za druge vaščane. Sodelovala je pri raznih statističnih popisih in anketah in vodila knjigovodstvo mlečne zbiralnice. Nekoč jo je lokalni veljak celo povabil, naj se zaposli kot trgovka v bližnji trgovini, kar pa seveda ni sprejela, saj je bila rojena učiteljica in je zbirala moči, da spet kmalu stopi pred svoje učence.

Poleg dela pa jo je v tem težkem času krepila tudi molitev. Ko je molila z nama, smo redno pri vsaki molitvi molili tudi za našega očka. To smo vedno počeli skupaj tudi kasneje, ko smo spet zaživeli kot samostojna, a okrnjena družina, ko sva midva obiskovala osnovno šolo in gimnazijo, vse dokler nisva odšla na študij v Ljubljano. Prošnja »za našega očka« je tako za mene postala kar sestavni del molitve očenaša in še danes tako podzavestno doživljam te tolikokrat izrečene besede molitve in prošnje.

3.2.8. Na poteh misijonarjenja

Leta 1951 je potem mama le zbrala moči, se prijavila za službo in dobila dekret za službeno mesto učiteljice na osnovni šoli in vzgojiteljice v internatu v Loškem Potoku. Na Kočevsko so takrat večinoma pošiljali tiste prosvetne delavce, ki so bili oblasti ideološko neustrezni, čeprav strokovno neoporečni. Mnogi so to

Mama z dvoinpolletno Majdo in nekajmesečnim Gregijem spomladi 									1943 v Zagradcu.

Slika 23. Mama z dvoinpolletno Majdo in nekajmesečnim Gregijem spomladi 1943 v Zagradcu.

službovanje sprejeli kot nekakšen način misijonarjenja, saj je bilo to področje izrazito prežeto z duhom nove komunistične miselnosti. Tako je svoje skoraj dvajsetletno službovanje na Kočevskem dojemala tudi moja mama, ki je bila dobra in predana učiteljica. V družbi poštenih in dobrih ljudi je povsod našla dobre in zveste prijatelje.

Loški Potok je bil zanjo preizkušnja same sebe, ko je po šestih letih spet stopila v javnost in pred učence kot učiteljica v novem enoumnem družbenem sistemu. Kljub odmaknjenosti kraja, hladnejšemu podnebju in trdoti narave, ki je oblikovala tudi značaj prebivalcev teh krajev, je tu srečevala predvsem dobre ljudi, ne glede na njihovo ideološko ali svetovnonazorsko pripadnost. A razdeljenost slovenskega naroda, ki jo je povzročila revolucija in bratomorna vojna, je bilo občutiti tudi v teh krajih. Vas Travnik, ki so jo požgali Italijani in odvedli ljudi v internacijo, je bila pretežno partizanska, vas Hrib kot center Loškega Potoka pa je bila bolj na protikomunistični strani in je utrpela mnoge žrtve tudi po vojni. V dijaškem internatu je mama v mladih ljudeh, ki so prihajali od Čabra, Trave, Podpreske do [Stran 044]

Oče domobranec jeseni 1944 v Stični.

Slika 24. Oče domobranec jeseni 1944 v Stični.

Gore in drugih oddaljenih krajev, iz večinoma revnih razmer, odkrivala bogastvo značajev, nadarjenost, srčnost, dobroto in skromnost. Tudi naše stanovanje v internatu je obsegalo le skromno kuhinjo poleg majhnega neogrevanega prostora, ki naj bi bil soba. V hudih potoških zimah, ko je zamrznilo vse, kar je imelo v sebi kaj vode, smo se premraženi stiskali okrog štedilnika. Le prijeten vonj iz internatske kuhinje, prijazni mladi ljudje in vzgojitelji, pa tudi mladi upravnik Šega so nam ustvarjali občutek doma in topline. Tudi v šoli je mama srečala dobre kolege učitelje, ne glede na njihovo ideološko usmerjenost. Tako se je odlično razumela z ženo partizanskega pesnika Petra Levca Nušo Levec, ki ji je bila sorodna duša.

V mojem tretjem razredu smo v februarju 1952 morali prenehati obiskovati verouk, ker ga je oblast odpravila iz šole. Hkrati pa je to pomenilo učiteljem in njihovim otrokom prepoved vsake javne verske prakse in obiska nedeljske maše. Tako ob nedeljah in praznikih nismo več hodili na Tabor. Ko je bila v Loškem Potoku ukinjena še popolna nižja gimnazija, je morala tudi moja sestra v internat v Ribnico. Zaradi slabih prometnih zvez, čez dan se je iz Loškega Potoka lahko prišlo le s kakšnim dobrosrčnim šoferjem tovornjaka, in da bi bila naša okrnjena družina lahko spet skupaj, si je mama želela premestitve v kakšen ugodnejši kraj za bivanje in najino šolanje.

Po štirih letih službovanja v od sveta odmaknjenem Loškem Potoku bi po vložitvi prošnje za premestitev in tudi ob posredovanju svojih znancev in prijateljev lahko dobila službo v Škofji Loki, a je bil potreben še pristanek šolskega inšpektorja iz Kočevja. Ta pa je njeno prošnjo gladko zavrnil. Tako je bila premeščena le v Staro Cerkev pri Kočevju, kjer se je njeno misijonarjenje v duhovno opustošenem, nazorsko enoumnem, veri in Cerkvi sovražnem in narodnostno izrazito mešanem okolju nadaljevalo. Mama se je ves čas z največjo vnemo predajala šoli in učencem, pa tudi družbenemu in kulturnemu delu. To obdobje petnajstih let je njo, predvsem pa naju s sestro, močno zaznamovalo. Ne le z ujetostjo v te klimatsko hladnejše kraje, ampak predvsem zato, ker v svoji nesvobodnosti in pretežni enoumnosti okolja nismo mogli razviti vseh svojih ustvarjalnih moči. V sivini nekakšne duhovne revščine in zavrtosti je bilo tudi težje najti nam sorodne duše in prijatelje. Tisti, ki smo jih srečali v preprostih in dobrih ljudeh, pa so bili toliko dragocenejši in so nam ostali kot svetilniki dobrega in lepega.

A kljub mamini delavnosti in strokovnosti se je njena zaznamovanost »žene domobranskega oficirja« pojavljala v njenem poklicnem in kulturno-prosvetnem delu.

Ker je poleg šolskega pevskega zbora vodila tudi pevski zbor kulturnega društva, v katerem so sodelovali seveda tudi cerkveni pevci, jo je njen kolega učitelj lažnivo ovadil na okrajnem partijskem komiteju, da uči cerkveni pevski zbor. Mama pa se je tej očitni laži pogumno uprla. Korajžno je odgrnila rdečo zaveso in pri sekretarju odkrito in ognjevito protestirala proti tako zlonamerni in lažnivi ovadbi. Njene prve besede so bile: »Kje imate mojega moža?«

Kadar je namreč človeku storjena v nebo vpijoča krivica, podprta z lažjo, takrat v trenutku v njem popustijo vse razumske zavore in delujejo samo še motivi afekta. Očitno je to zaleglo, saj je mama lahko še naprej vodila pevski zbor, ki je v svoj program proslav in prireditev poleg narodnih vključeval večinoma partizanske in revolucionarne pesmi. Kako ji je bilo pri srcu, ni govorila, delo in kultura sta ji dajala življenjsko moč.

Mama tudi nikoli ni izrekala kakšne negativne sodbe do nevernih, ni izražala nobenega [Stran 045]

Mama, spet učiteljica in vzgojiteljica, z dijaki in upravnikom 									internata v Loškem Potoku, leta 1952/53.

Slika 25. Mama, spet učiteljica in vzgojiteljica, z dijaki in upravnikom internata v Loškem Potoku, leta 1952/53.

sovraštva do poštenih partizanskih družin ali posameznikov. Tudi s prepričanimi komunisti, svojimi sodelavci, ki so s svojim življenjem in odnosom do sočloveka izražali svojo človeškost in poštenost, se je zelo dobro razumela.

Svoje veselje do glasbe in petja je kljub žalosti in skrbi za družino kot voditeljica šolskih in odraslih pevskih zborov ohranila do konca službovanja. A svoje violine, ki je v njenih mladih letih dajala vodilni ton njenemu tamburaškem orkestru v Prekmurju, ni nikoli več vzela v roke. Nekajkrat sem vztrajal, naj vendar poskusi, a ni zmogla. A ne le zaradi slabe in pozabljene tehnike svojih prstov, ampak zaradi žalosti in spomina, ki ga je njena violina tako močno obujala. Zdaj nama, njenima otrokoma, njena violina pomeni drag spomin na najino mamo, ki je bila in živela kot najobčutljivejši inštrument. V svojem življenju je dajala od sebe toliko različnih melodij, od najbolj veselih in razigranih do skrajno žalostnih in temačnih, ko bi se ji skoraj potrgale strune. A vse njene melodije so bile prežete z ljubeznijo do življenja, do sočloveka, do svoje družine in do svojih sorodnikov, do narave in do Stvarnika življenja. Njemu se je izročala in priporočala v veselju, žalosti in trpljenju, v svojih uspehih in svoji nemoči. Otroškost njene življenjske radosti ji je pomagala razumeti in ljubiti tudi otroke, ki jih je poučevala in vzgajala.

3.2.9. Po očetovih stopinjah

Tudi naju s sestro je ves čas šolanja spremljal občutek drugačnosti in skoraj sramote, ko se je govorilo o naših očetih in ko so v šoli popisovali otroke brez očetov ali sirote, predvsem za razne pomoči in štipendije, ki so jih dobivali otroci padlih borcev partizanov. Ob takšnih prilikah sva prihajala v čudno zadrego, ki sva jo reševala tako, da sva se lagala, da je najin oče umrl v vojni ali po vojni. Tako sva se izognila nerazumevanju ali celo obsojanju najinega statusa. Sestra se je v stiski pred sošolci celo izgovorila, da je oče umrl za tuberkulozo. Z učitelji pa nisva imela težav. Nekateri so nama verjeli, drugi pa so najino stisko razumeli.

Nerazumljivo zaznamovanost z domobranstvom pa sva doživela, ko sva oba kot prosvetna delavca službovala prav v Stični, v kraju očetovega domobranstva. Nisva mogla verjeti, da je dosje najine zaznamovanosti z domobranstvom potoval z nama in je vsakega [Stran 046]učitelja obravnavala najprej partijska celica. Po nekem sporu v vodstvu našega kolektiva je bil ravnatelj šole namreč obtožen, da zaposluje otroke domobranskega oficirja. V resnici je imel najin oče le čin narednika in je redkeje sodeloval v terenskih akcijah, saj je imel pretežno pisarniško delo. Takšna obtožba je samo dokaz, kako je bila vsaka povezanost z besedo domobranstvo za oblastnike vsa leta do osamosvojitve znamenje skrajno negativne preteklosti in državi celo sovražne drže in tudi priložnost za diskvalifikacijo nasprotnika, čeprav je bil član partije.

Izkrivljena podoba resnice o domobranstvu se je vsa desetletja po vojni tako vztrajno zažirala v zavest večine Slovencev, da se zdaj prenaša tudi na nove generacije. Teh pa v večini zgodovinski spomin ne zanima veliko in se bolj posvečajo ugodju in udobju tukaj in zdaj. Vsaka generacija pač napolni svojo miselno in duhovno podobo s hrano in zrakom, ki ju uživa in vdihava.

V Stični, kamor naju je kot po čudežu pripeljala najina poklicna pot in smo se tja potem preselili vsi trije, sva s sestro rada hodila po očetovih stopinjah, čeprav sva jih malo poznala. Po pripovedovanju Ide Gorišek, lastnice hiše, kjer je najin oče stanoval, je zadnji dan pred umikom na Koroško, medtem ko je v svojo garderobo zlagal sveže oprane robce, v tesnobi in stiski izjavil: »Zdaj gremo, a ne vemo kam.« Te preproste besede človeka v stiski zaradi nerazpoznavne prihodnosti in domobranskega vojaka, ki si želi samo konca vojne in čimprejšnje vrnitve k svoji družini, simbolično in pomenljivo označujejo tudi tragično usodo in podobo slovenskega domobranstva. Kot da bi te ljudi, ki so branili svoj dom, svoje družine, svojo vero in svojo domovino, vedno vodil nekdo drug in bi ne vedeli natančno kam.

3.2.10. Nedeljski obisk

Sovražen odnos komunistične oblasti do vere in Cerkve so po letu 1952 še izraziteje občutili verni učitelji in njihovi otroci, ki jim je bilo prepovedano vsako javno izražanje verskega prepričanja. Če pa so imeli še dodaten pečat izdajalcev in belogardistov, sta se sumničenje in nadzor takih ljudi še povečala in občutno prizadela tudi njihovo osebno življenje, kar ponazarja tudi naslednji dogodek.

Nekega nedeljskega dopoldneva, ko smo vsi trije sedeli v kuhinji našega šolskega stanovanja in vsak po svojih močeh skušali ustvariti intimno družinsko vzdušje, potem ko smo že odmolili mašne molitve iz molitvenika, ki so nam nadomeščale udeležbo pri maši v cerkvi,

Oče, resen in zaskrbljen, na poti od mesarja domov k ženi in 									otrokoma, spomladi 1943 v Zagradcu.

Slika 26. Oče, resen in zaskrbljen, na poti od mesarja domov k ženi in otrokoma, spomladi 1943 v Zagradcu.

so se nenadoma odprla nezaklenjena vrata stanovanja. Pred seboj smo zagledali strah in trepet vaške skupnosti, nekakšno podobo okostnjaka z dolgim in koščenim obrazom, srepega pogleda, oblečeno v zeleno logarsko uniformo, pokrito s šilastim klobukom. Tokrat ta človek ustrahovanja in oblastnosti ni nosil na rami lovske puške, ki je običajno dopolnjevala njegovo zastraševalno podobo in mu je kot simbol ubijanja prirasla k telesu in duši, a zato ni deloval nič manj zastraševalno in odvratno. Prikazen se je brez vsakršnega pozdrava napotila mimo nas naprej v spalnico in tam nekaj časa preiskovala prostor. Nato pa je spet mimo nas brez besed odšla iz stanovanja. Še danes ne vemo, kaj je ta nasilnik iskal v našem stanovanju. Morda podobo razpela, ali v blodnji in sovraštvu do vere kakšen drug nabožni predmet, ali karkoli sumljivega in protidržavnega. Morda je tega ovaduha in samooklicanega nosilca oblasti gnala sla po obvladovanju vsega in vsakogar, kar mu je ostalo še iz vojnih dni. Najbrž je k vsemu temu dodal še svojo neotesanost in primitivnost obsedenca, ki je baje sodeloval pri pobojih v Kočevskem rogu in je, obtežen s krivdo in sovraštvom, kot izpraznjena duša skušal nadaljevati svojo blazno oblastnost.[Stran 047]

Po njegovem odhodu smo si vsi trije oddahnili, saj so se srečanja s tem človekom izogibali celo njegovi somišljeniki. Prvi trenutek, ko je vstopil, smo mislili, da je prišel ukazat naši mami, vaški učiteljici, ki je morala biti vedno na voljo tudi za vse izvenšolske dejavnosti v kraju, naj kot zapisnikarica sodeluje na kakšnem sestanku. Ob takšnih obiskih jo je vedno tikal, kar je delovalo še bolj oblastno. Na morebitno odklonitev ukaza si mama nikoli še pomisliti ni upala. Tako je ob mnogih nedeljskih dopoldnevih namesto nedeljski maši kot zapisnikarica prisostvovala najrazličnejšim vaškim sejam, celo sestankom Zveze borcev, samo partijskim ne. Lahko si samo predstavljamo njene občutke.

Še dodatna ironija za našo tričlansko družino je bila, da je bila šola, kjer smo stanovali, tako blizu cerkve, da smo, še posebej ob nedeljskih dopoldnevih, lahko slišali odmev petja s kora in zvoke orgel. Le prestopiti prag cerkve je bilo največje tveganje. Kot gimnazijec sem se v želji, da bi na versko opustelem Kočevskem vsaj kdaj doživel mašo in druge liturgične obrede, včasih s kolesom podal v kočevsko cerkev in potem previdno stal bolj za stebrom kot na vidnem mestu, da bi bil čimbolj neopazen. Še posebno močno doživetje je bila polnočnica, ko sem kljub hudemu mrazu pritiskal na pedale in se potem prevzet od slavnostnega doživetja božične maše obogaten vrnil domov.

Sicer pa smo za veliko noč, če je bilo le mogoče, zjutraj ob pol štirih sedli na kočevski vlak in se odpeljali v Ljubljano, da bi, običajno pri frančiškanih, lahko vsaj malo doživeli sporočilo največjega krščanskega praznika. Ob drugih največjih praznikih, razen če so padli na nedeljo, tako in tako ni bilo mogoče k maši.

3.2.11. Trajna zaznamovanost

Ko zdaj svojim štirim odraslim otrokom skušam predstaviti tisti čas, ga podoživeti in se vživeti v življenje, delo in trpljenje najine mame, v njeno nikoli potešeno žalost, v njeno neizmerno skrb za svoja otroka, občudujem njeno moč in njeno pokončnost, njeno živo vero v Stvarnika Boga, za katerega se je v najhujši stiski odločil tudi naš očka Vendelin; občudujem njen pogum in njeno zvestobo dobremu, plemenitemu in lepemu. Imenujem jo junakinjo, ki je kot toliko drugih slovenskih vdov morala prevzeti tudi vlogo očeta.

Vsaka vdova je spoštovanja in usmiljenja vredna žena, saj se vsa bremena zgrnejo na njena ramena. Materialne, duševne in duhovne stiske v družini ne more z nikomer deliti, nihče ji ne more nadomestiti njenega moža, tudi dobri ljudje in skrbni otroci ne morejo dojeti njene najgloblje bolečine.

Domobranske vdove pa so poleg osebne stiske morale doživljati še družbeno neenakovrednost in zamolčanost svoje resnice, nositi so morale celo nekakšno sokrivdo svojih mož in prenašati sovražnost komunistične oblasti, pa tudi javnega mnenja.

Družina postane z izgubo očeta kot hiša, kjer se je porušil eden izmed dveh nosilnih stebrov. Ljudje še vedno stanujejo v njej, a ne počutijo se varne in strah jih je. Mati samohranilka nikakor ne more nadomestiti vloge očeta, ne po materialni plati in še manj v čustvenem pogledu.

Če se v otrokovo duševnost ne vtisneta obe podobi staršev, podoba očeta kot moškega in podoba matere kot ženske, nastane v otrokovi duši praznina, ki ovira polno doživljanje lastnega življenja in sveta in slabi zdravo otrokovo rast in občutek varnosti. Kot rana za vse življenje zmanjša otrokovo samozavest in življenjsko moč.

Domobranski otroci pa smo bili še dodatno ranjeni zato, ker nismo uživali sočutja in priznanja ob izgubi naših očetov, ampak je komunistična oblast resnico in njihovo mučeniško smrt namerno zamolčevala in naše očete celo sramotila. Tako zaradi naše negativne zaznamovanosti v družbi, naše zavrtosti in prestrašenosti, predvsem pa zaradi nesvobodnosti naše miselne in duhovne orientacije nismo mogli razviti vseh naših sposobnosti in človeških potencialov. Tudi v poklicnem delu smo se počutili nesvobodni in zavrti, še posebno tisti, ki smo delali v vzgoji in izobraževanju ali kulturi in v humanističnih ter družboslovnih dejavnostih. Še najbolje so jo odnesli tehnični in naravoslovni strokovnjaki, pa tudi ti niso mogli zasedati vodilnih mest.

Neprestano opevana osvoboditev slovenskega naroda je tako postala tudi uničevanje njegovega telesa in duha. Ko so komunisti zmagovalci ubijali naše očete, niso ubili samo teles svojih bratov in njihovo ustvarjalno moč, ampak so slovenskemu narodu tako močno porezali žlahtne korenine, da iz njih niso mogli več pognati močni poganjki, ki bi jih tako potrebovala naša mala domovina.

Zatrta bolečina vedno najbolj prizadene človekovo dušo in oslabi moč njegovega srca. Z vsako izpovedjo bolečine se njena teža sicer zmanjša, a zaznamovanost za vedno ostane. Še posebno močna je, ko se bolečina čustveno močno in globoko zareže v nežno tkivo otrokove duše.[Stran 048]

4. Zavezin pogovor

4.1. Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi

Avtor: Lenart Rihar

4.1.1. Pogovor s pravnikom in politologom prof. dr. Andrejem Finkom

Spoštovani gospod Fink, vaša doktorska naloga se spopada z vprašanjem, ki je Slovenijo zajelo nepripravljeno in je zdaj zaradi tega zabredla v zelo hude težave. Vprašanje prehoda iz avtokratskega ali totalitarnega v demokratični sistem. Nam lahko za začetek spregovorite o vzgibih za tako temo? Ste takrat pomislili, da bo nekoč tranzicija ključen pojem za Slovenijo?

V doktorski disertaciji leta 1976/80 sem res s pravnopolitičnega vidika razglabljal o tranzicijskih političnih situacijah, ki sem jih takrat obravnaval kot situacije »de facto«. De facto zato, ker je vsaka politična tranzicija prehod iz enega političnega sistema (režima, v nevtralnem pomenu besede) v drugega. To pomeni prelom s pozitivnim pravnim redom oz. z do tedaj politično veljavnim pravnim okvirom in usmeritev k nekemu novemu, ki je več ali manj še v nastajanju. Taka tranzicija je polna političnosti, to se pravi, polna politične dinamike in energije, ki je neke vrste interregnum med enim pravnim redom in drugim, poznejšim. Veliko pozitivnega prava v takem interregnumu ne moremo in ne smemo iskati. V ospredju je samo in predvsem politična energija. Seveda pa mora biti ves ta proces v skladu z osnovnimi načeli naravne pravičnosti (naravno pravo). Zato so take situacije z vidika pozitivnega prava »de facto« in ne »de iure«. Ker sem hotel razglabljati prav o političnosti, se mi je zdelo, da za to lahko uporabim tak primer. Tranzicije so izjemni primeri. V izjemnih primerih pa se še bolj jedrnato kaže tisto, kar je sicer spoznavno v normalnih. To je bil prvi in splošni vzgib. Sem pa ob tem takrat zelo imel v mislih Slovenijo, za katero sem vedel (to ni bilo pravo védenje, temveč bolj pričakovanje in želja, ki se je izpolnila), da bo nekoč doživela neki izhod iz totalitarnega sistema, čeprav, priznam, še daleč nisem mislil, da tako kmalu.

Vaš predmet preučevanja je Španija. Če pogledate svojo tezo in jo po potrebi dopolnite s spoznanji, ki ste jih pridobili do

Dr. Andrej Fink

Slika 27. Dr. Andrej Fink

danes, kako bi jo skrčili v nekaj osnovnih trditev?

Dovolite, da delno preusmerim vprašanje. Kot sem povedal v prejšnjem odgovoru, me je zanimala političnost v tranzicijskih trenutkih. Za to pa sem uporabil nekatere primere, ki sem jih pobliže poznal. Španijo in njen politični trenutek sem takrat doživljal prav tam, v Argentini sem ves čas živel, Slovenijo – Jugoslavijo sem poznal iz knjig in pričevanj starejših, ki so jo doživljali, za zgodbe iz starega Rima ob prehodu iz republike v imperij pa sem vedel še iz otroških let in kmalu začel sam brati starorimsko zgodovino, ki me še danes zanima. Tako sem v teh štirih, vsestransko zelo različnih situacijah in primerih, videl možnost obravnavanja političnosti. Tako velika različnost po kraju, času in kulturi je mojemu razmišljanju dajala morda večjo veljavo.

Nekaj osnovnih trditev za vse štiri primere bi v luči svoje teze lahko strnil takole: 1) Tranzicija, kot sama beseda pove, ni nikoli nekaj definitivnega, temveč prehodnega, trenutnega. Je prehod od točke A do točke B (lahko tudi obratno) oz. iz neke (politične, gospodarske, [Stran 049]socialne) situacije ali sistema v drugega. 2) Ta prehod na površini vedno ustreza nekim vzgibom v notranjosti, v globini. Zato 3) spremenjen zunanji pravnopolitični red, ki ne odgovarja notranjim motivacijam, ne more trajno obstajati in se slejkoprej zruši. 4) Tranzicije je nujno v nekem trenutku konec. 5) To se zgodi, kadar je nova legalnost istovetna (identificirana) z legitimnostjo.

In če zdaj z naštetimi premisami ocenite špansko tranzicijo v parlamentarno monarhijo?

Prehod iz avtoritarnega sistema v demokratičnega je bil resnično, ne samo fiktivno in formalno, zaželen ne samo od najširših plasti ljudstva (vzgibi v notranjosti), temveč tudi od vladajoče garniture, vključujoč v to kralja Juana Carlosa, ki je bil od diktatorja Franca postavljen za njegovega naslednika. Vsi so vedeli, da je treba sistem v jedru spremeniti. Le neznaten odstotek se je temu upiral, in ker je bil neznaten, ni mogel uspeti. Zato je po 35 letih danes Španija po sistemu trdna demokracija, ne glede na gospodarske težave, ki jih doživlja.

Preden preidemo k totalitarizmom in Sloveniji, ali bi dodali kako misel k primeru naše sosede Italije, ki, se zdi, živi zanikanje svoje temne preteklosti? Ali pa Nemčije, ki bi lahko bila zgled prečiščenja družbenega ustroja za demokratičen začetek?

Italija je svoj prehod in odstop od fašističnega totalitarizma doživela na hitro sredi vojne vihre. Naredila je tipično italijanski »salto mortale«. To se je zgodilo po 8. septembru 1943. Takrat je pod novo Badoglijevo vlado kapitulirala. Imela je to »srečo«, da jo je takoj okupiral njen dotedanji zaveznik v osi. Tako je iz totalitarnega zavojevalca Evrope in Afrike tudi ona čez noč postala žrtev Hitlerjeve Nemčije. V kratkem letu in pol so nastale različne partizanske skupine, ki so šele tedaj začele nastopati proti »nacifašizmu«. Neznansko srečo je Italija imela tudi s tem, da jo je kmalu okupirala ameriška vojska. Tako je iz pozicije agresorja pred, ob in po izbruhu vojne končala na strani demokratičnih zmagovalcev. Izgnali so dinastijo, ki je več kot dvajset let delala z Mussolinijem, in ji prepovedali vrnitev. Postali so republika, bili v času hladne vojne na demokratični strani in medijsko so iz spomina izbrisali fašistično temno preteklost. Pač, Machiavellijeva Italija.

Kaj pa Nemčija?

Nemčija je doživela neprimerno hujšo travmo. Sicer obe državi po svojih značilnostih (kulturnih, gospodarskih, značajskih, zgodovinskih) nista primerljivi. Tam pučisti junija 1944 niso imeli uspeha z atentatom na Hitlerja, ki je v svoji podli norosti potem drvel naprej do popolnega uničenja in pogina ne samo nacističnega totalitarnega sistema, temveč države in v pretežni meri tudi svojega ljudstva. Ker v nobenem pogledu ni ostal »kamen na kamnu«, so morali po vojni Nemci začeti popolnoma znova, pa še razdeljeni na dvoje. Izraz prečiščenje, ki ga uporabljate, je zanjo primeren. Z ameriško podporo se je Nemčija pobrala in do danes močno napredovala, a nekje v jedru ostala pohabljena. To se danes kaže predvsem v nizkem natalitetnem prirastku (med »ein Kind« in že kar »kein Kind« sistemom). Očitna je tragična prizadetost po travmi, ki jo je povzročila drugim in sebi. Tam je torej prelom s temno preteklostjo popoln in se še danes samo trudijo, da bi jo na vse mogoče načine popravili, izbrisati pa je v nasprotju z Italijo ne bodo mogli nikoli.

Ne moremo se znebiti občutka, da so težave teh držav res majhne v primerjavi s tistimi, ki naj bi se ločile od boljševizma. To vidimo tudi v Nemčiji. Še kot turist bi tvegal sitnosti, če bi gredoč po ulici na glas izrekel kako nekdanjo nacistično parolo, a Potsdam je okrašen z rdečimi zvezdami, ki jih tudi sicer kot spominek lahko kupiš praktično na vsakem vzhodnonemškem vogalu.

To, kar omenjate o Potsdamu in nekdanji DDR, ima lahko več vzrokov. Eden je gotovo ta, da to zadovoljuje nostalgike, ki so bili pol stoletja močno napojeni (prepojeni) z režimsko formacijo, so z njo in ob njej živeli, ker pač niso mogli drugače, in se danes ne morejo ločiti od »lepe mladosti«, ki je istovetena tudi s tistimi rdečimi zvezdicami. Seveda pa so danes te rdeče zvezdice le spominki, režima enoumja pa ni nikjer več. Drugi je ta, da za marsikoga že samo kritiziranje boljševizma pomeni, da je kritik nujno »desničar«, v Nemčiji in tudi drugod pa to, kot že prej rečeno, kaj kmalu lahko pomeni nacizem. Zato je v najboljšem primeru treba kritizirati totalitarizme, torej vse tri skupaj, čeprav je o nacizmu in fašizmu danes komaj kak ostanek, je pa premnogo ostalin boljševiških različic, ki niso samo zunanja naplavina, temveč so v glavah ljudi resnična in aktualna vsebina, čeprav lažna, v najboljšem primeru fiktivna. Končno pa je pomemben vzrok tudi v tem, da je bil nacizem na oblasti dvanajst let, fašizem dvaindvajset, torej eno generacijo oz. komaj nekaj več, boljševizem pa je bil v srednjeevropskih državah na oblasti tri generacije, [Stran 050]da ne govorim o Rusiji. V Italiji in Nemčiji so zato po izginotju tamkajšnjih režimov še lahko prišli na površje in na vodstvena mesta neokuženi ljudje, ki so se solidno usposobili še pred enoumjem (npr. De Gasperi, Adenauer, Erhard itd.). Nasprotno so pa v boljševističnih državah denimo šestdesetletni ljudje, na splošno rečeno, bili pogojeni od sistema petdesetletnega enoumja, čeprav gotovo ne vsi. Tri generacije so bile politično in ideološko onesposobljene, brez politične demokratične prakse, ki je nujno potrebna za izvrševanje javnih poslov. Poznamo sicer svetle izjeme in kljubovalce, a so manjšina in so za to morali največktrat plačati visoko ceno. To pa niso zadeve zgolj na ravni irelevantnih spominkov.

Pri tem je seveda treba reči, kot ste v odgovoru že nakazali, da je Nemčija daleč najlažji primer, saj je drugo polovico istega naroda preprosto potopila v lasten, preverjen pravni sistem. Vse hujše težave imajo druge tranzicijske države. Kako gledate v tem smislu na Slovenijo?

Res je, da je primer Nemčije najlažji, čeprav je tudi tam veliko razlik med t. i. »Ossis« in »Wessis«, misleč s tem nekdanje in današnje nemške vzhodnjake in zahodnjake. Tu smo spet v pogojenostih, ki sem jih prej omenjal.

V zvezi s Slovenijo je najpomembnejše to, da se za premnoge, take in drugačne, v dvaindvajsetih letih po osamosvojitvi menda ni nič posebnega spremenilo. Za ene, ker tega na noben način niso hoteli in nočejo, za druge pa, ki to sicer hočejo, ker so še vedno ustrahovani oz. formirani po prejšnjih modelih socialističnega človeka in menijo, da je o spremembah nemogoče sanjati. S striktno pravnega vidika nam uradni viri pravijo že ves čas, da današnja slovenska ustava osamosvojene in demokratične Republike Slovenije izhaja iz prejšnje avnojske ustave totalitarne in nedemokratične socialistične (komunistične) Jugoslavije oz. Slovenije, ki da je predvidevala pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Današnja ustava RS naj bi torej temeljila na prejšnji in med obema zato ni bilo nobenega preloma, rupture. Nasprotno, med njima naj bi bila naravna kontinuiteta. Če bi bilo to res, potem tudi ne bi bilo potrebno govoriti o tranziciji. Med čim in čim naj bi bil prehod? Vse današnje naj bi bilo neko naravno nadaljevanje prejšnjega, en sam kontinuum. Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, tako kot je sestavljena, izhaja iz nepravilne podlage. Sprejema jo »Skupščina … na seji vseh zborov … na podlagi ustavnih amandmajev … k Ustavi Republike Slovenije«, vse to pa »upoštevajoč, da je bila Republika Slovenija država že po doslej veljavni ureditvi in je le del svojih suverenih pravic uresničevala v SFRJ«. Dodaja, »da se bo z drugimi jugoslovanskimi republikami kot samostojna in neodvisna država tudi v prihodnje dogovarjala o institucionalnih in drugih povezavah«. Na kaj so sestavljalci tega besedila mislili, res ne vemo, a vse kaže, da na neko novo, tretjo Jugoslavijo, na katero morda nekateri še danes mislijo? Zaradi tega bi se samo na ta način lahko razumela trditev Badinterjeve komisije, da osamosvojitev Slovenije ni bila odcepitev, temveč razdružitev. Po drugi strani pa temeljna ustavna listina pravi, »da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin«.

Kako bi bilo mogoče rešiti to pravno zagato?

Pravilne in edino potrebne so samo prve vrstice oz. besede v temeljni listini, kjer se samostojnost utemeljuje v »volji slovenskega naroda … «. V tej volji je strnjena vsa politična energija naroda, ki čuti v sebi tolikšno moč, da se v danem trenutku osamosvoji. Vse ostalo, posebno omembe prejšnjega ustavnega reda, so zavajajoče in (namenoma?) nejasne. Zgodovinski primer izražanja ljudske volje med Slovenci je bila npr. akcija zbiranja podpisov za Majniško deklaracijo leta 1917.

Tako kot je revolucija nasilen prelom med predrevolucionarnim in postrevolucionarnim stanjem in med enim in drugim ni in ne more biti kontinuitete (to se je pri nas zgodilo maja leta 1945), tako je tudi v obratnem primeru. Pred dvaindvajsetimi leti smo s plebiscitom (proti pričakovanju njegovih uradnih pobudnikov) izšli iz totalitarnega sistema in ga (vsaj kot sistem) popolnoma zapustili z njegovimi političnimi »vrednotami« vred (prej omenjenimi vzgibi v notranjosti) ter ga zamenjali z demokratičnim, s pravno državo, z večstrankarskim sistemom, s svoboščinami in človekovimi pravicami. Med njima pa niti pravno formalno, še manj pa smiselno in vsebinsko ne more biti naravne kontinuitete, kot se naravno iz slona ne more roditi zajec. Slon ne more nikoli predvideti, da se bo iz njega rodil zajec, ker bi na ta način slon nehal biti slon oz. bi predvideval lastno uničenje. To pa gre proti naravni logiki vsakega bitja oz. eksistence. Če pa se je nekje in nekoč rodil zajec, prav tako vemo, da se ta ni mogel roditi iz slona. Kvalitativno in v bistvu je med obema [Stran 051]#bitjema/eksistencama/pojmoma nepremostljiv prepad. To se popolnoma jasno izraža med enostrankarskim in večstrankarskim sistemom in v vsem, kar to predpostavlja, saj sta si med seboj popolnoma nasprotna in antitetična (nekompatibilna). Med njima ne more biti nobene kontinuitete.

Take jasne besede v našem javnem prostoru kot da niso mogoče in zadnje čase se čudimo posledicam …

Tisti, ki se naslanjajo na že prej obstoječo pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in na njej utemeljujejo slovensko osamosvojitev, (češ, predvidena je bila že v Jugoslaviji, torej je bil ves proces osamosvojitve Slovenije legalen in ni bilo rupture), nevede pozabljajo ali vede zavajajo. Tisti namreč, ki so sestavili nekdanjo ustavo in člen, ki govori o pravici narodov Jugoslavije do odcepitve, in ki so bili člani politične garniture CK KPJ in tudi Slovenije, so to pisali z mentalnim zadržkom (restrictio mentalis). Oni so v prejšnjo ustavo formalno res vključili »pravico do samoodločbe in odcepitve«, toda v njihovem politično-ideološkem vrednostnem sistemu se ta pravica nikoli ne bi mogla realizirati, zato odcepitev sploh ni bila predvidljiva, bila je nemogoča in tudi nepričakovana, še veliko manj naravna. Skratka, v nekem trenutku se jim je zgodil prelom v jedru, ki ga v resnici niso hoteli. Politični proces je z zakonom o plebiscitu »vzel zares« to, kar so oni zapisali »za špas« (za blef). Res si niso predstavljali takega rezultata na plebiscitu. Posledice teh neskladnosti opažamo že vse od osamosvojitve naprej: ni bilo lustracije, ekonomija v njihovih rokah je pretežno državna, še vedno je govora o »vrednotah« NOB-ja, skoraj nobenega zakona ni, ki bi izglasoval kaj ideološko nasprotnega stari režimski ureditvi, zadnje čase pa v Stožicah in drugod rdeče zvezde, internacionala in »bandiera rossa«. Naštevali bi seveda lahko še naprej. Skratka, »najlepša« preteklost, a skoraj iz devetnajstega stoletja. To ti je prava naprednost in prihodnost v XXI. stoletju!

Kdor hoče, lahko razločno vidi te mehanizme v obeh desetletjih tranzicije, in sicer vse do političnih vrhov …

S političnega vidika so najvišji politični voditelji ostali na položajih po prelomu in osamosvojitvi. Npr.: Nekdanji generalni sekretar (nekdanje KPS, poznejše) ZKS se je čez noč spremenil v demokratično izvoljenega predsednika parlamentarne Republike Slovenije. Tako tudi drugi, morda manj vidni. Isti ljudje, ki so prej vladali v totalitarnem sistemu, so potem nadaljevali z vladanjem v demokratičnem, kot da bi se medtem nič ne zgodilo. Iz enega sistema so Slovence lepo za roko popeljali v drugega. Na zunaj so komaj zamenjali barvo svojega suknjiča, se prelevili, obrnili plašč po trenutnem vetru (pa še to ne preveč) in ostali na oblasti. Vse spominja na lubenico: znotraj močna rdeča vsebina, na zunaj pa tenka plast zelene barve. Seveda je treba spet pojasniti, da se je to dogajalo z voditelji, ki so izhajali iz prejšnjega sistema, ne z novimi, npr. Demosovimi, čeprav bi se tudi tam dalo marsikje postaviti kako vprašanje.

Z gospodarskega vidika so ohranili oblast tajkuni in člani takega ali drugačnega foruma. Kdor ima gospodarsko moč, ima dejansko mnogo več kot samo to. S tem kontrolirajo vse ostalo, med njimi predvsem medije, ki ustvarjajo ozračje. Tega se mnogi državljani ne zavedajo dovolj in zato nasedajo vsakdanjim novicam, ki jim jih servirajo iz nekega centra vodeni mediji. S tem pa je zadeva popolna.

Ostaja nam še čisto zgodovinski, zgodovinopisni vidik, ko 70-letni vladarji skušajo temelje suverenosti in demokratičnosti poistiti z revolucionarnim dogajanjem, s sestankom ene stranke v Kočevju itd.

Res so potvorbe brezmejne, presenečajo pa ne, saj smo nanje navajeni že več kot 70 let. Težava je v tem, da jim nekateri še danes nasedajo. Kot že rečeno, slovenske samostojnosti v revoluciji komunistične partije, pod sicer lepim imenom NOB, v načrtu nikjer ni bilo. V načrtih KP je bila kvečjemu neka sovjetska republika Slovenija, kot je bila po sporu s Stalinom jugoslovanska (glej pesem z verzom » … Slovenija, sovjetska bodeš ti … «). O pravi suverenosti, kot jo pojmujejo klasične politične vede, pa nič, saj je bilo vse striktno in absolutno podrejeno enemu samemu centru oblasti: komunistični partiji. (Če mi kdo ne verjame, lahko pogleda veliko knjig, npr. knjigo iz leta 1950 Maksa Šnuderla »Zgodovina ljudske oblasti«.)

Ste študirali tudi vprašanja, kaj se dogaja z ljudmi v totalitarnih režimih?Ali je problem, da med ljudmi po treh generacijah v enoumju ni notranjega vzgiba po resnični spremembi, po svobodi?

Notranji vzgibi so, a preveč zakriti, da ne rečem zamorjeni po skoraj petdesetletnem političnem terorju. Potreba po preživetju v neprodušnem sistemu je ljudem izostrila obrambne mehanizme, preko katerih so točno vedeli, kaj se sme reči in kaj ne. Pa ne samo kaj, temveč tudi kako. To je v Sloveniji [Stran 052]še danes po dvaindvajsetih letih opazno, seveda pri starejših. Čim dalj je nekdo živel v okuženem ozračju, tem teže se reši posledic. Z mlajšimi generacijami je laže. Seveda pa je odvisno tudi od formacije in kljubovalne volje družin in manjših skupin še v prejšnjem sistemu. Tudi to je danes opazno. Nekateri ljudje še danes niso politično pluralistično niti formirani niti informirani oz. so še od prej žal deformirani. Nekako tako, kot tisti, ki so bili rešeni koncentracijskih taborišč in o katerih pišejo tudi psihologi: rešitelji so jim odprli vrata, da bi se pognali v brezmejen prostor in zadihali svobodno, oni pa niso hoteli ven, ker niso zaupali, ker niso verjeli, da je sprememba mogoča. Nezdravo stanje in teror sta jim tako pronicala pod kožo in v kosti, da so celo mislili, da je vse to normalno. Hujše, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi. S tako (de)formiranimi ljudmi pa je kaj kmalu demokracija in pravna država z deljeno oblastjo le zunanja oblika, nezdravo vsebino pa ji še vedno dajejo skrite stare sile iz ozadja. Kljub temu se notranji vzgibi v Sloveniji vedno bolj javljajo. Tudi naravna logika, lahko bi rekli zdrava kmečka pamet, marsikomu odpira oči. Zato se bo slejkoprej ljudstvo moralo osvestiti in bolj odločno vzeti vse v svoje roke, če drugače ne, v prvi vrsti vsaj na volitvah; predvsem da gre na volišča in se odloča za resnično demokratične opcije.

S tem v zvezi večkrat omenjate tudi našo politično tradicijo.

Res imamo Slovenci žal tudi nesrečo, ki nas še vedno spremlja, da predolgo nismo bili državni narod in nimamo pred seboj in v sebi naravno zakoreninjenih državniških modelov. Tudi zato vzgibi iz notranjosti teže prihajajo na površje.

Še enkrat: preloma prejšnje sile niso hotele, »zgodil« se jim je in se mu niso mogle izogniti. Uspele pa so ga voditi tako, da jim do danes vajeti niso ušle iz rok. Seveda bi se lahko vprašali: Mar se od leta 1991 v Sloveniji res ni nič spremenilo? Saj imamo vendar svobodne volitve in večstrankarski sistem ter druge svoboščine, ki jih prej ni bilo. Pa v Evropski zvezi smo, v Natu, v coni Schengen in coni Euro ipd. Že res, a vse tako kot v znanem italijanskem romanu Il Gattopardo, kjer so poskrbeli, da se kljub spremembam spremeni le toliko, da se čim manj spremeni. To do danes. Jutri pa bo drugače.

Omenili ste lustracijo. Ali v vaši nalogi lustracija kot dejavnik obstaja? Ali je prihranjena za »težje primerke«, za postsocializem? Slovenija pri tem močno zaostaja tudi primerljivo z drugimi tranzicijskimi državami …

Tako je, a zakaj lustracija, če ni bilo pravega preloma s prejšnjim sistemom niti formalnopravno niti politično niti v uradnem zgodovinopisju niti v mišljenju mnogih ljudi, ki mislijo, da še vedno živijo tako lepo, kot so živeli desetletja poprej. V vseh primerih v eno ali v drugo smer, ki sem jih obdelal, je bila s prelomom avtomatično in zelo hitro izvedena tudi lustracija, ki je v tistih okoliščinah bila nekaj samoumevnega. Tudi v drugih postsocialističnih družbah je že izpeljana. To v srednji Evropi poznate. Ni veliko takih primerov, kot je slovenski. Je pa v našem primeru nekaj nujnega in brez nje žal ne bo posebnih uspehov za nikogar. Tudi gospodarske krize brez nje ne bomo rešili. Slejkoprej se bo lustracija zgodila.

Naučili smo se skepse, a žarek upanja vseeno prinaša resolucija Evropske ljudske stranke – namreč da nismo sami, da Evropski zvezi ni vseeno za to, kaj se pri nas dogaja. Resolucija v svoji 5. točki poudarja »potrebo po nepristranskem in neodvisnem sodstvu v vseh državah članicah. V zvezi s tem poziva k hitremu sprejetju učinkovitih zakonov lustracije v vseh državah članicah, ki tega še niso storile, kot tudi njihovo dosledno izvajanje. Poudarja tudi pomen preglednosti in javnosti nadzorovanja tega procesa.« Bi to lahko bila pot?

Podpora, ki nam jo ta resolucija daje, je opogumljajoča. Kot pravite, Evropski zvezi ni vseeno, kaj se v njej dogaja, predvsem, ker je ena njenih temeljnih postavk resnično demokratični sistem tudi v jedru, ne samo na površju. Zato »izraža zaskrbljenost«. A kot že rečeno, glavna skrb je na nas, da ob času volitev gremo na volišče in volimo resnično demokratične opcije. Šele z definirano resnično demokratično parlamentarno večino bo mogoče lustracijo izvesti.

Omenili ste, da je bil v Španiji prehod zaželen v vseh plasteh ljudstva. Kaj se je v Sloveniji dejansko dogajalo med ljudmi konec osemdesetih? Utvara? Le želja po boljšem standardu?

Sistem, ki je vse gradil le na materializmu, je nujno moral pustiti posledice in v skoraj petdesetih letih vzgojiti mnogo zmaterializiranih ljudi, ki so skrbeli zgolj za standard. Saj za kaj drugega tudi smeli niso. Seveda pa spet ni mogel dominirati vseh. Zdravo jedro je ostalo in se nenehno veča. Temu pomaga tudi [Stran 053]kriza, ki kot šiba, žal, tepe vse, a s tem tudi mnogim slepim odpira oči.

Vprašanja bi se lahko, kot ste rekli, naslavljala tudi na Demosove veljake. Danes so njihove barve precej razločne in se vidi, koliko je bilo vrinjenih. A tudi pri tistih, ki ostajajo na demokratični strani, skoraj ni opaziti analiz, ki bi se približale vašim ugotovitvam. Zdi se, da zanje še vedno vse ostaja na ravni političnih tehnik, brez globljega uvida, kaj se je zgodilo in kaj naj bi iz tega izhajalo.

Globlji uvidi so nujni. Znano je razlikovanje med zgolj politikom in državnikom. Prvi skrbi zgolj za tehniko, strankarsko politiko, vsakodnevno parlamentarno taktiko itd. Potrebni so oboji, vendar brez državnikov z vizijo, ki bi skrbeli za daljnosežno strategijo, ne bo šlo. Nekaj takih imamo, a morda ne dovolj.

Ena od »dogem« sodobnega sveta, ki ji ne smeš oporekati, je tudi dialog. Pa vendar, demokratična politika se v tranziciji neprestano sooča z vplivnimi ostalinami totalitarizmov. Seveda je na nek način prisiljena v dialog, sicer bi se kot skrajnež samodejno izločila iz igre. Kakšna je tukaj rešitev?

Dialog je v demokraciji nujen. Izključevati se sam ne smeš. Ne preostane drugega kot vztrajno in pogumno braniti demokracijo in pluralizem s pravo vsebino. Kot sem že prej dejal, se demokracija lahko tudi izprazni in izvotli. Neprestano moramo skrbeti za pravo vsebino. To pa pomeni skrbeti za vrednote v družbi. Ne glede na volilne sisteme in tehniko, svobodo javnega mnenja, pravico voliti in biti voljen, je demokracija sistem najrazličnejših individualnih in skupinskih kreposti, ki se med seboj oplajajo. Brez njih se vsak sistem slejkoprej sesuje.

Če smem drugi del pogovora zastaviti nekoliko bolj osebno … Danes se pogovarjam z izobražencem, a nekoč ste bili deček, ki je odraščal tako rekoč sredi Slovenije, čeprav je bil v Argentini.

Kot deček v predšolski dobi sem živel zgolj v domačem in družinskem okolju. Ta družina je bila razširjena, s starimi starši, tetami in strici. Na obiske pa je k nam prihajalo kar veliko slovenskih ljudi, med njimi mnogo intelektualcev, tako da sem kmalu začel slišati najrazličnejše pogovore iz slovenskega življenja, seveda v slovenščini, ki jih takrat nisem razumel, vedel pa sem, da so bili važni. Za temi pogovori sem pa takoj začutil neko vsebino, ki sem jo pozneje začel globlje in širše umevati. Tako je moj prvi jezik bila slovenščina. Stik z Argentino je bil zgolj preko opazovanja na cesti in poslušanju radia. Argentinskih prijateljev takrat še nismo imeli niti starši, še manj otroci. Hodili smo tudi na prireditve in maše slovenske skupnosti, ki sem jo takrat imel bolj za svojo kot argentinski svet, ki nas je vse obdajal.

Potem pa ste se, ko je prišlo na vrsto šolanje, brez selitve znašli sredi tujega sveta.

S šolanjem sem se res znašel sredi tujega sveta. Vendar moram reči, da ta stik z novim svetom zame ni bil nekaj travmatičnega, menda zato ne, ker je otrok zelo sprejemljivo bitje. Tako sem se tudi nevede naučil španščine. Spominjam se, da je pred odhodom v prvi razred starše skrbelo, če znam špansko, pa so po kratkem domačem »izpitu« spoznali, da je otroški besedni zaklad boljši kot za prvo silo. Potem je šlo avtomatično naprej. Vendar se mi je še pozneje v srednji šoli poznalo, da moj prvi jezik ni bila španščina. Šele pozneje sta oba jezika stekla in sem tako danes dvojezičen, z izbranim poznavanjem obeh jezikov. Moja osebnost pa je vsekakor vedno bolj postajala in končno postala dvojna oz. ena sama, a obogatena z obojnimi elementi.

Mehka različica izgnanstva …

»Izgnanstvo« je zame bilo in je še nekaj prirojenega. Jaz sem se že rodil izgnanec, zdomec (čeprav se sam zavestno nisem izselil, ker so me v zdomstvo nesli starši) in mi je to v naravi. Starši in starejši, ki so me obdajali, so vedno skrbeli, da otrokom ni manjkala slovenska beseda in knjiga. Stari oče je nenehno pripovedoval pravljice in s tem v otrokovi glavi slikal svet, ki ni bil samo iz prejšnjih časov, temveč tudi iz drugih krajev. Pa tudi prej omenjeni pogovori starejših, ki sem jim prisostvoval, so pomagali, da so bili vsi »zakaj« usmerjeni, »fokusirani« v slovenstvo. Tako smo nehote in nekako naravno, sredi drugega sveta živeli »po slovensko«. Seveda so bili vsi običaji v družini in v širši slovenski skupnosti slovenski. Za svetega Miklavža nam je svetnik prinesel preproste in poceni igrače (denarja ni bilo), jabolka, fige, pa tudi šiba je bila vmes. Za veliko noč slovenski »žegen«. Za božič slovenske jaslice. Vedno pa seveda slovenska pesem in slovenske knjige. Te sem začel brati relativno kmalu, seveda malemu dečku primerne, a knjige, ne slikanice. Vse to in še mnogo drugega nam je pomagalo, da smo domovino staršev začeli neposredno spoznavati in potem nositi v zavesti.[Stran 054]

Kdaj in za katera področja »izgnanstva« so se pojavili prvi zagonetni »zakaj«? Kako ste se srečali z vzroki za to, da morate domovino svojih očetov nositi v srcu?

Vprašanja »zakaj« in vprašanja po vzrokih za to posebno življenje pa so popolnoma naravno prihajala na dan, in sicer tako kot otrok začne spraševati o rojstvu živalic in pozneje bratcev in sestric. Starši so nam na vprašanja odgovarjali jasno, a otroku primerno. Predvsem pa ne forsirano, v smislu kakšne indoktrinacije. Ko sem kot deček rastel in vedno več razumeval, sem očeta nenehno spraševal, kako je bilo med vojno in revolucijo in dobival jasne odgovore, brez prikrivanj, ki bi mi dajala vedeti, da se za vsem morda skriva kaj čudnega. Nasprotno. Že za otroka je bilo vse jasno. Potem sem kot mladostnik sam segel po zgodovinskih knjigah in spominih in kot študent nenehno spraševal žive priče, tako da se je s tem vse prejšnje dopolnjevalo. Slovenijo, domovino staršev in končno tudi svojo, pa smo spoznavali posredno, iz pripovedovanj, iz slik, iz knjig. Lahko rečem, da smo spoznavali realno Slovenijo, čeprav je nismo imeli pred seboj in okoli sebe. Smo pa dobivali vse bistvene elemente, s katerimi smo se po osamosvojitvi suvereno podali v konkretno Slovenijo in ob srečanju z njo ugotovili, da nam nič pomembnega ne manjka za vzpostavljanje živega stika z njo.

Kljub objektivno strašnemu vzroku nasilja in smrti, pa bolečine ob odtrganosti od doma in domovine se zdi, da se skupnost ni vrtela okoli svoje nesreče?

Smrt in nasilje, ki so ga preživeli starši in stari starši, pa tudi prijatelji iz drugih družin, ki smo jih spoznavali, je bilo sicer nenehno navzoče. Vendar imam danes občutek, če in ko gledam nazaj, da so starejši vse to skušali nekako prerasti. Seveda ni bilo prav nič lahko. Še pred kakimi desetimi leti so pred menoj mnogi jokali, ko so se spominjali prestanega trpljenja. A živeli s(m)o naprej in skušali preseči in sublimirati vse, kar nas je hudega spremljalo. Če se naravno vsak človek sprašuje o smislu, temeljih in vrednotah, nam k sreči vsega tega ni manjkalo. Temelji in vrednote krščanstva in slovenstva so dajali smisel vsemu. S tem s(m)o gledali naprej … in uspelo nam je, paradoksno, celo z optimizmom na obrazu. Ta optimizem čutimo še danes.

Zdi se pa, da Slovenija te osrednje točke naše nerešene travme, čeprav ima morišča ob vsakem koraku in pred nosom, ne vidi in se ne znajde?

Preveč je znano, da neke težave ne moreš rešiti, če se ne soočiš z njo, jo neprestano odrivaš ali jo celo zanikaš. Povojni poboji so bili najprej 45 let izbrisani in je bilo strogo prepovedano o njih govoriti. Ko po osamosvojitvi to ni bilo več mogoče, so jih sicer do neke mere »legalizirali«, a takoj skušali pomesti pod preprogo, češ, to je mimo, to je preteklost, ki nas ne sme oteževati. Potem pa se je pojavila Huda jama in druga do tedaj neznana morišča. Izkopavanja na vse možne načine zavirajo. Vendar resnica sili na dan in je neustavljiva. Raje prej ko slej bo prišla še bolj na dan. Šele takrat in potem se bo slovenski človek skupinsko otresel travme in večdesetletne more, doživel katarzo, zato vse prerasel in se resnično osvobojen podal naprej. Do takrat pa, žal, ne bo posebnih uspehov.

Zdi se, da je vaša skupnost s svojim bivanjem doživela paradoks »biti v drugem pri sebi« in živela z neverjetno močjo, ki jo veličastno potrjuje celo gola statistika o nepojmljivo bogati dejavnosti. In to skupine ljudi, ki jih je za malo večjo vas … ?

Tu ne morem mimo naslova, ki ga je pokojni oče dal eni izmed svojih knjig: Na tujem v domovini. Predvsem prva generacija je popolnoma jasno živela »v drugem – na tujem«, a »pri sebi – v domovini«. Živeli so ne samo »iz domovine«, temveč celo »v domovini«. Nekateri v Sloveniji so to poimenovali tudi »država v državi«. Prva desetletja je bilo popolnoma tako. Iz tiste duhovne energije izhaja moč in bogata dejavnost, ki jo omenjate in ki bi ji jaz pripisal celo epske značilnosti. Potem se je slovenska skupnost, kot vsaka človeška družba, začela spreminjati in odpirati, nehala je biti izključno slovenska in se začela definirati kot slovenska in argentinska. To je bilo tudi nujno, če si hotel v novem svetu vsaj nekoliko napredovati, priti v zdrav kontakt z argentinsko družbo in z njo in v njej soživeti. Jaz rad to poudarim in rečem, da smo danes stoodstotni Slovenci in stoodstotni Argentinci. Tako danes živi naša druga in tudi tretja generacija. Dejavnosti ni več toliko kot prej, epopeje je morda res konec, kot je zapisal prijatelj, stvaritve pa se še pojavljajo, slovensko življenje gre naprej, povezanost z matično Slovenijo, ki je danes mogoča, ko prej ni bila, pa daje nove možnosti za dovolj kvalitetno bivanje »v domovini«, čeprav sredi vedno bolj relativne tujine.

Sprava je ena najbolj izpetih besed, a zdi se, da se le redki zavedajo, kaj pomeni, kakšni so pogoji zanjo. Kako jo vidite vi? Jo bo mogoče utemeljiti na krivicah, na laži in nepokopanih?[Stran 055]

Klasični pogoji za spravo so iskrena prošnja za odpuščanje na eni strani in iskreno odpuščanje na drugi. Zraven spada seveda poprava storjene krivice za nazaj in obljuba, da se krivica ne bo ponavljala naprej.

A pri nas gre za nekaj drugega. Zadeva je v tem: s kom se spravljati? Za spravo z ljudmi bi bil jaz, kot skavti, »vedno pripravljen«, seveda ob izpolnitvi gornjih pogojev.

Pri nas v jedru ne gre za spravo med ljudmi, temveč za nekaj širšega. Ali se lahko spravimo s komunistično partijo in njenimi nasledniki, ki še danes, pa naj se imenujejo tako ali drugače, trdijo iste laži, branijo iste krivice, branijo storilce grozodejstev in žalijo čast in spomin desettisočev nedolžnih pobitih in nepokopanih z najhujšimi vzdevki? Take sprave ne bo nihče dosegel, ker bi to tudi ne bila sprava temveč nespamet, ki je nihče ne more želeti, še manj zahtevati.

Pri t. i. cerkvenih in »pobožnih« ljudeh se sprava velikokrat zoži na prošnjo oz. ukaz: »Odpustite!« Seveda je intimno to vedno potreben imperativ, a sem na podlagi premnogih srečanj in stikov globoko prepričan, da ljudje, ki so jim bile prizadejane največje krivice, z odpuščanjem nimajo težav. Ti pozivi se tako slišijo kot nova žalitev.

Menim, da sprava, tako kot sem pravkar omenil in kot se že več kot dve desetletji površinsko omenja, pri nas ni mogoča. Cerkev mora po eni strani nenehno vabiti k spravi, toleranci in medsebojnemu razumevanju za mirno sožitje med ljudmi. A po drugi, kot rečeno, ne sme tega zahtevati mimo izpolnjevanja elementarnih pogojev, sicer se to res lahko sliši kot žalitev.

Poleg tega pa je še nekaj, dodaten razlog, zakaj sprava ni mogoča. Pri nas danes ni več dveh definiranih javnih entitet, ki bi predstavljale v narodu nekoč in danes nasprotna si tabora in ki bi bile upravičene za prošnjo za odpuščanje in za podeljevanje odpuščanja. To je treba danes napraviti na najvišji državni ravni, s pravnopolitičnim javnim aktom! Zaradi neprecenljivega pomena, ki bi ga to imelo, bi to moralo biti zelo pazljivo izvedeno. Verjetno pa danes še ni čas za to, čeprav bi bilo nujno potrebno.

Dovolite kočljivejše vprašanje. Dvom ni prišel niti ni zamrl z Descartesom. Kako daleč je šla kritičnost do odločitev vaših staršev in njihovih somišljenikov? Kje danes vidite morda dvomljive korake demokratične strani med vojno in revolucijo in po njej?

Omenil sem že, da sem se že kot mladostnik in študent (velikokrat na škodo študija) zelo veliko zanimal za vse tiste dogodke in problematiko, v katero sem se čutil bistveno vpletenega, čeprav je nisem sam doživljal. To me spremlja do danes. S pokojnim očetom, ki je kot intelektualec o tem veliko pisal in razmišljal, sva se nenehno pogovarjala in izmenjavala misli. On sam, ki je bil ves čas domobranec v polni zavesti in do zadnjega diha, je vedno dejal, da načelno dopušča, da bi morda bila kaka druga rešitev, boljša kot pa tista, ki jo je demokratična stran zavzela med leti 1941–45. Vendar sva vedno zaključila: Boljša rešitev? Ja, toda katera? Naj mi jo pokažejo!!! Ob podrobni analizi tedanjih zgodovinskih, političnih, idejnih, narodnih in mednarodnih okoliščin zaenkrat še nobeden izmed poštenih in dobromislečih kritikov ni predlagal boljše rešitve za tisti konkretni čas. Samo pravijo: nekaj drugega bi bili morali napraviti. Ja, a povej kdo, kaj, kako, s kom, s kakšnimi sredstvi, kje bi jih dobili, ali bi bili z njimi (bolj) uspešni itd.? Takrat pa kritiki umolknejo in jim zmanjka domišlije.

Tudi »boljše« rešitve se niso bolje odrezale …

V zvezi z »boljšimi rešitvami«: znan je primer Draže Mihailovića. On se je kot vodja kraljeve vojske v domovini samostojno bojeval proti okupatorju. Kmalu so mu Britanci začeli pošiljati pomoč. Ko pa so vmes skočili Titovi komunistični partizani in pod pretvezo osvobodilnega boja začeli z revolucijo, se je znašel z dvema sovražnikoma. Poleg tega so Britanci pomoč njemu kmalu preusmerili k Titu. Takrat se je znašel brez sredstev. Mihailovićeva situacija je bila drugačna kot v Sloveniji. Pa so bili tudi on in njegovi ob koncu prav tako ožigosani kot vojni zločinci, narodni izdajalci, kolaboranti, kot taki »obsojeni« in pobiti. Tako kot v Sloveniji desettisoči.

Vsemu temu lahko dodam, da poznam napake na demokratični strani, a na osebni ravni in morda na ravni manjših skupin. Take napake, ne da bi jih opravičeval, se pa kažejo vedno in povsod v zgodovini vseh narodov, posebno v edinstveno travmatičnih trenutkih, kot smo jih Slovenci kot redki doživljali med vojno in revolucijo.

Kakšna je torej vaša razlaga dogajanja med leti 41–45? Smo bili preprosto žrtev brezkompromisnih domačih revolucionarjev in svetovne politike?

Tako je. Bil je tragičen stek različnih sovzrokov oz. različnih sovražnikov, enega hujšega [Stran 056]od drugega. Hitler. Mussolini. Stalin. Tito. Angleži. Svetovnonazorska trenja. Boj med ideologijami. Med vsem tem kolesjem pa Slovenci, ki nas je takrat bilo le milijon, pa še komaj smo se (zgodovinsko gledano) začeli politično prebujati. Da bi bili kos situaciji, bi morali imeti dolgoletno državno izkušnjo in vrsto svetovno razgledanih in domoljubnih voditeljev z minimalnimi mednarodnimi zvezami, čeprav tudi drugim narodom, ki so to imeli, ni šlo bolje. Mi smo pa šele leta prej počasi začeli dobivati nekaj razgledanih voditeljev, a še tisti so nam takrat umrli iz različnih vzrokov: npr. Korošec zaradi bolezni, malo pred začetkom vojne (decembra 1940), Kulovec ob bombnem napadu (aprila 1941), Natlačen ubit od vosovca (oktobra 1942), pa še kakšen. Ostala je garnitura mlajših in še neizkušenih politikov, ki so naredili, kar so mogli. Tako je ljudstvo ostalo pretežno sámo in zato ni čudno, da se je odločalo in segalo po preprostih dejanjih elementarne samoobrambe. Edini, ki so vedeli, kaj hočejo, so bili domači komunistični revolucionarji, ki so hoteli, ne da bi jih niti najmanj brigala usoda ljudstva in humanitarna načela poštenega sožitja, samo priti na oblast prek socialne revolucije, izrabljajoč za to dobo tuje okupacije. Dogodki svetovne politike (npr. Jalta) so pa temu naklepu nehote ali hote pomagali oz. ustvarili bistvene razmere za uspeh. Brez mednarodnega sodelovanja bi revolucija v Sloveniji nikoli ne imela uspeha.

Ali Zahod zaradi te sokrivde, zaradi pakta s Stalinom in pri nas z Brozom (TitoŠubašič), do današnjega dne ni zmožen ustrezno obsoditi komunizma?

Zaradi različnih interesov akterjev, ki so bili takrat vpleteni v dogajanja in so morda še danes, Zahod v večjem obsegu še ni bil tega zmožen, kljub desetletjem hladne vojne in blokovskega nasprotovanja. Tisto nasprotovanje je bilo pretežno politično-vojaško. Ostaja pa še precej neobravnana politično-ideološka plat, ki je vzrok vsega. Desetletja je veliko govora o judovskem holokavstu in o armenskem genocidu pod Turki (1915). OZN in evropski parlament sta se že tudi izrekla o ukrajinskem »golodomoru« (1932–33, šest milijonov žrtev).

Počasi pa se vendar tudi danes sem pa tja kaj zgane. Največ, kar je bilo mogoče, je že prej omenjena obsodba vseh treh totalitarizmov. S tem se je obsodba komunizma že začela.

Ena izmed najbolj jasnih knjig v svetovnem merilu je francoska »Le livre noir du communisme. Crimes, terreur, repression«, Pariz 1997 (Črna knjiga komunizma: zločini, teror in zatiranje, Ljubljana 1999). V njej je govor o znanih sto milijonih žrtev na svetu, neznanih pa je še več.

Slovenska diaspora je imela in ima še mnogo ljudi, zelo uglednih v svojih državah. Je (bilo) kaj možnosti, da bi se slovenski genocid obravnaval pred kakim mednarodnim sodiščem?

Do danes to še ni bilo mogoče, a tega ne izključujem v prihodnje. Taki zločini ne zastarajo. Slovenski pregovor pravi: Božji mlini meljejo počasi. Navsezadnje je cela Slovenija eno samo pokopališče. Vedno več narodov in držav je in bo zainteresiranih za obsodbo genocida, katerega žrtve so bili tudi njihovi državljani in ki se je zgodil v naših krajih. To bo lahko vzrok za širšo obravnavo na kakem mednarodnem sodišču.[Stran 057]

5. Slovenske teme

5.1. Del in celota

Avtor: Justin Stanovnik

5.1.1.

Knjiga Angel pozabe slovenske koroške pesnice in pisateljice Maje Haderlap je brez dvoma zanimivo branje za slehernega pripadnika tiste zvrsti ljudi, ki jih na sploh označujemo za bralce. Najbrž ni veliko ljudi, ki bi jim bilo potem, ko jo odložijo, žal časa, ki so ga preživeli v njeni družbi. Kot vedno pa so med njimi tudi takšni, ki so take čudi ali pa jih je življenje tako oblikovalo, da jih je knjiga peljala skozi pokrajine, ki so del njihovega posebnega zanimanja, in bi se sedaj, ko so jo prebrali, čutili prizadete, če je ne bi poznali. Že med branjem me je včasih obšla začetna, še negotova misel, ki pa so jo še pred koncem zapustili vsi dvomi, da bodo med temi posamezniki zagotovo predvsem tisti, ki so nekoč – bog ve zakaj – vzeli v roke revijo Zaveza in ji potem ostali zvesti vse do danes. Vendar bomo specifično občutje teh ljudi skušali predstaviti šele proti koncu, ko bomo z bralci razdelili že vse posebne ozire, ki so v nas nastajali ob branju.

Prva stvar, ki nam jo knjiga o sebi pove, je ta, da je roman – brž ko jo vzamemo v roke, že na platnicah tako rekoč. Za večino tistih od nas, ki se z moderno literaturo posebej ne ukvarjamo, je prav, da so nas njeni izdelovalci s tem seznanili. Ne da bi v knjigi ne bilo nobenega gibanja in ljudi, ki to gibanje povzročajo ali pa se sami vanj spreminjajo, se vseeno vse tako dogaja, da pred nami ni pravih in celovitih akterjev, ki bi sami, s svojimi odločitvami, hote in zavestno, uresničevali svoj osebni ali skupinski program, ampak se pred nami vrstijo nove in nove slike, ki jih prikazujejo, nepovezano, v različnih načinih njihovega zlasti preteklega obstajanja. Zato dobivamo vedno bolj prepričljiv občutek, da knjiga prvenstveno ni pripoved o osebah, ki so pritegnile zanimanje avtorice in nam zato sedaj omogoča, da opazujemo, kako so uresničevale svoje življenje v skladu z logiko svoje osebne danosti in logiko časa, ki je ustvarjala prostor njihovega samouresničevanja. To je torej branje, ki zahteva več gledanja kot poslušanja. Lahko bi tudi rekli, da pogrešamo svojstveno epsko dinamiko. Pisateljica, kot da je tudi sama začutila to odsotnost, v zameno teši bralca s poglobljenimi in subtilnimi opažanji, ki pogosteje, kot smo tega v takih knjigah vajeni, kliče bralca v prostore meditativne misli in subtilne lirike. Tenkost, finost, izjemnost, minucioznost se sedaj brez konca uveljavljajo kot prevladujoči slogovni prijem tega pisanja. Vidi se, da je njen ustvarjalni genij pesništvo.

Najprej bomo na kratko predstavili poglavitne like pisateljičine zgodovinske slikanice, potem pa bomo z odsotnostjo epskega subjekta, ki ga bomo na njih našli, poenotili družbeni in individualni ambient te občutene zgodovinske razstave.

Na samotni, a nikakor ne osamljeni kmetiji v Lepeni prebivajo štiri poglavitne osebe te knjige. Najmlajša je deklica, bodoča pisateljica, potem sta tu še njena mati in njen oče, nazadnje pa babica, ki se nehote spet in spet izkaže kot najpomembnejši člen te družinske skupnosti. Lahko bi morda rekli, da je kmetija, ki jo imajo za svoj dom navedene štiri osebe, središčni prostor romana. Tu so edini od nastopajočih, ki jih nekoliko natančneje spoznamo, tako glede specifične čudi, ki je bila vanje položena in v kateri se izkazujejo, pa tudi glede doživetij, ki so jih imeli v stikih z ljudmi iz bližnje in daljne okolice in so naravno vplivala na njihovo razumetje sebe in sveta. Tako oblikovani potem tudi delujejo, a spet ne s kakšnim posebnim aktivizmom in naprej opredeljenimi cilji, ampak bolj v smislu značajske težnosti. Naj v dveh, treh črtah nakažemo vsakega od njih.

Najbolj posebna in drugačna od drugih je mati, tako po svojem bajtarskem izvoru kakor tudi po svojem gledanju na svet in življenje. Hčerka nekoč zgoščeno izrazi materino duhovnost: »Za svojo vedrino potrebuje le naravo, pesmi in katoliško cerkev. Med njo in možem, dekličinem očetom, vlada nepretrgana napetost. Kako velika, nam pove stanje, v katerem jo najde hčerka, ko se že proti koncu romana z očetom vrne z Dunaja. Iz matere tedaj skoraj izbruhne: da ne vzdrži več in da se je dokončno odločila, da odide. Toda ko mož na koncu hudo zboli, se izkaže, na kako trdnih temeljih je stala njena »vedrina«. Moževo posteljo prestavijo v hišo in ženina skrb je odslej posvečena njemu.

Oče ima navado kritično ocenjevati mater. Izvor njegovega nenavadnega vedenja vidijo ljudje v njegovih mladostnih travmatičnih izkušnjah pri partizanih. Zraven je tudi skrivna zamera, da revolucionarna udeležba ni prispevala k njegovi večji družbeni promociji. Tudi pogosto obiskovanje gostiln in udeležba [Stran 058]pri družabnih veseljačenjih kaže na iskanje nadomestil za participacijo v javnem življenju. Še posebej pa njegove meditacije o smrti, ki so se zmeraj izšle v misel, da se šele na pogrebu ljudem pokaže, kdo je pokojni v resnici bil in kaj so z njim izgubili. Sam da je že poskrbel – ne vemo, kako – da bodo ob njegovi krsti ljudje veliko tarnali. Na osredotočenost nase kaže tudi njegovo nezadovoljstvo s hčerkino odločitvijo, da gre na gimnazijo. Včasih so se domači zanj resno bali, da si bo v enem od svojih ekstatičnih razmišljanj celo vzel življenje.

Za babico smo že rekli, da je na svoj nevsiljiv način na kmetiji – pa tudi v bližnji in daljni okolici – igrala poglavitno vlogo. Rada je obiskovala bližnje in daljne sosede, zlasti tiste, s katerimi so jo vezala skupna pretekla doživetja, v ilegali pri partizanih in v taborišču – bila je v Ravensbrűcku. Tu nas pisateljica seznani s prizori, za katere bi rekli, da se ne morejo zgoditi, ko ne bi bili Slovenci, ki smo doživljali tragedije svoje domovine v letih 1941–1945, pa tudi potem, pa tudi potem, pa tudi z zgodbami drugačne vrste, na primer s tisto, kako jo je sokrajanka Gregorička s samokolnico peljala iz taborišča. V spomin na konec nacizma je 8. maja vsako leto v zahvalo šla k maši.

V hčerki, ki je med temi ljudmi živela in jih poslušala, stvari, ki so tako vstopale vanjo, niso imele časa, da bi se uredile v veliko novoslovensko izkušnjo in sago, ampak so se v neredu nalagale v njej druga na drugo, kakor trupla taboriščnikov v taboriščih ali pobitih domobrancev v katerem od jarkov v Barbarinem rovu. Ni čudno, da je pisateljica nekje na koncu zapisala: »Nenehno krožim okoli zgodovinskega žrela, v katerem je, kaže, vse šlo v pogubo«.

V človeški skupnosti na kmetiji v Lepenskem grabnu sta se kljub njeni majhnosti oblikovala dva, ne sicer ostro izrisana, a vseeno opazno različna duhovna pola. Na eni strani je bila mati, ki ni mogla, da tudi v hiši, kamor se je primožila in ki je zaradi moževe odtujenosti ni mogla imeti za pravi dom, ne bi uveljavljala kulture, ki jo je nosila v sebi, – da ne bi bila takšna, kakršna je po naravi bila in kakršna se je odločila, da bo. Proti drugemu žarišču te človeške elipse pa sta se pomikala in včasih vanj celo stopila druga dva odrasla člana te skupnosti, babica in oče. Med tem ko je imela mati do tega malega sveta in sveta sploh kulturen, se pravi zavestno oblikovan in duhovno usmerjen odnos, pa sta se oče in babica odzivala na vsakokratno okolje prvinsko, se pravi, da sta mu dovoljevala, da prebiva po svoje. Nazadnje tudi njuno partizanstvo ni v nasprotju s tem opažanjem. Takšno je bilo tudi njuno krščanstvo oziroma katolištvo. Sprejemala sta ga v obliki, v kateri se je uveljavilo med njunimi ljudmi v dolini. O kaki gorečnosti ali izključevanju pa tudi v tem pogledu ne moremo govoriti. Babica tako hodi na Brezje in v Ravensbrűck, očeta pa – v neki drugi perspektivi – tudi slovenska osamosvojitvena vojna »pušča hladnega«.

Na kmetiji sta torej obstajala dva svetova, tako da hčerka kljub vsemu ni rasla povsem sama, ampak se je nahajala v polju, v katerem so delovale sile privlačnosti in odbojnosti, pa tudi takšne, ki so šle mimo in jo puščale nedotaknjeno. Če smo prav prebrali tistih nekaj stavkov, ki jih je napisala o sebi, potem bi smeli reči, da tudi nje nikoli ni prevzela želja po eni ali drugi perfekciji, da pa je specifična teža njene snovi vseeno storila, da je končno pristala bliže babici in očetu kot materi. Ko se je neka očetova nesreča iztekla v srečno naključje, si je – morda značilno – rekla, da bo morala znova premisliti zgodbo o angelih, »morda pa le niso tako brez haska, kot sem mislila«. Mogoče bomo na koncu tega zapisa zagledali, da okoliščina, ki smo jo tu navedli, ni ostala brez vpliva na strukturo njene cele knjige.

Bralci so mogoče opazili, da počasi prihajamo na področje kolektivnih subjektov, ki jih pisateljica Haderlapova, vsaj v našem primeru, pojmuje na svojstven način. Ne omogoči jim, da bi nastopali v individualnosti subjektov. Ljudi pripelje v prostor pred nami in jim ukaže, da nam tam, po scenarijih, ki jih je zanje napisala, odigrajo nekaj skečev, pa tudi kak množični nastop, ki ga nosi moralna energija širšega in višjega ranga, ne da bi nam ob vsem tem dala vedeti, kdo ti ljudje so in kaj hočejo.

Kar nekaj strani moramo obrniti, da doženemo na primer, da so ljudje, o katerih govori, Slovenci. Prepušča nas samim sebi, da po imenih nekaterih krajev, ki jih nosimo od bogve kdaj v spominu, ali pa po kakem drugem branju (Koliko let pa je ob tem dogajanju že imela Mohorjeva družba?) sklepamo, da so pred nami Slovenci – ki niso kako neozaveščeno amorfno ljudstvo, ampak historičen narod s svojimi identitetnimi dokumenti, narod, ki ve sam zase in ki tudi drugi vedo zanj. Ko bi pisateljica gledala pred seboj Slovence kot narod, bi jih morala opremiti z vedenjem, da v stanju dolžne prisebnosti v zgodovini nekatere kretnje sme tvegati in drugih ne in si dovoliti samo tista družbena stanja in dejanja, ki mu bodo omogočila nadaljevati pot skozi čas v duhovni in politični samosvojosti.

S tem da pisateljica na svojem operativnem področju ljudi, ki tam živijo, ne predstavi kot narod, tem ljudem stori nemajhno krivico. Če [Stran 059]bi jim bilo dano biti narod, bi imeli na primer možnost, da bi svoj ilegalni angažma utemeljili kot korekturo za svoj plebiscitni fiasko po prvi svetovni vojni. A ga sploh ne omeni. Zakaj ne?

Pisateljica nam nekje razloži, da so njeni ljudje zmogli ilegalni partizanski boj samo zato, ker so bili prepričani, da se bojujejo proti nacističnim uničevalcem. Toda kot kdo? Zgolj kot ljudje? A z moralističnimi utemeljevanji na mestu, kjer bi pričakovali tudi politična, je vzbudila pomislek, da so ti ljudje razumeli svoj partizanski upor v okviru ponovljene plebiscitne nepripravljenosti, da se pridružijo narodu, ki mu pripadajo. Ali spet zgolj zaradi svoje nepripravljenosti za sobivanje z balkanskimi Srbi?

Ko sem kako leto po osamosvojitvi v domu Sodalitas bil pozvan, da povem nekaj stvari o življenju na naši strani – o državljanski vojni in o potrebi po osamosvojitvi – sem s strani dveh prisotnih koroških partizanov doživel napad, kot ga, vajen marsičesa, v boljševiški Sloveniji nisem bil deležen. K sreči je bil tedaj poleg mene sedaj že pokojni dr. Janez Zdešar,– ki je bil zaradi svojega dolgega evropskega staža bolje informiran od mene in je ogorčena borca lahko podučil, da so Slovenci s svojim partizanskim angažmajem nehote omogočili avstrijskim politikom, da so že med vojno, sklicujoč se na partizanski odpor Avstrijcev, dosegli pri zaveznikih obljubo za povojno obnovo Avstrije v predvojni velikosti. Dr. Zdešar nam je vsem povedal, da so koroški Slovenci s svojimi partizanskimi napori pomagali Avstriji, da je našim ljudem dokončno zaprla vrata v Slovenijo.

Takšne usluge so, po Zdešarjevih informacijah, nehote delali slovenski partizani svojim avstrijskim gospodarjem, ki niso bili ravno sovražno razpoloženi do nemških nacistov. To lahko sklepamo po dvomilijonski množici, ki je leta 1938 na Dunaju frenetično ploskala Hitlerju. Ampak množica je množica, vedno in povsod. Tudi množica na Kongresnem trgu v Ljubljani je 26. maja 1945 je norela od navdušenja, ko je Josip Broz, imenovan Tito, z balkona univerze napovedal slovenski genocid. Bolj vznemirljiv je podatek zgodovinarja Tonyja Judta (Postwar, str. 808) o Avstriji, katere prebivalstvo je znašalo eno desetino predvojne Nemčije, pa je vseeno nemškim koncentracijskim taboriščem priskrbelo polovico stražarjev.

Kakor so bili naklonjeni nemškim nacistom, tako so sovražili Slovence. Morda svojih, tam živečih ne tako zelo, kot so svojo mržnjo kazali do slovenskih katoličanov, ki so maja 1945 pribežali na Koroško reševat svoja življenja. Na vsakem koraku so morali slišati: Verfluchte Ausländer! In stojničarji pri Sveti Krvi slovenskim romarjem iz Spittala niso hoteli prodajati razglednic. A ti so bili v nekem oziru res tujci. V nekem oziru.

Téma, ki je praktično prisotna skozi vso knjigo, je partizanstvo in nacistična grozodejstva. Domala vsako ime, ki ga kdo slučajno omeni, sproži vrsto partizanskih spominov in asociacij: kak dogodek, kake besede, kaka pot, kako srečanje, utemeljitev kake vpletenosti, kako novo negotovost, pa tudi kak dokončen dvom. Tega je toliko, da bi za to knjigo lahko rekli, da je zbirka partizanskih asociacij. Spričo te partizanske vseprisotnosti, pa tudi zaradi njene lokalne izločenosti in samosvojosti se človeku kdaj pa kdaj zazdi, da je vse tako, kakor da bi pisateljica opravljala neko naročilo. A res le kdaj pa kdaj, potem pa se človek spet povrne k bolj zanesljivi tezi o značilni koroški domačijskosti – koroškemu provincializmu, bi človek že skoraj rekel, ko mu ust ne bi zaprl strah pred senco žaljivosti, ki je v tej besedi.

A vendar in vseeno ne moremo, da ne bi obžalovali pisateljičine odločitve, da se bo tako dosledno izogibala holističnemu zajetju boljševiške agresije na slovenski narod. Postopek, ki so ga boljševiki izdelali za Koroško, je različen od tistega, ki so ga uporabili na Primorskem, oba pa sta drugačna od strategije, ki so jo izumili in implementirali v osrednji Sloveniji.

To je resnična škoda! Odsotnost pisateljičinega spoštovanja referenčne celosti obravnavane teme je obžalovanja vredna zato, ker različnost boljševiške optike najbolj prepričljivo dokazuje različnost Slovenij, kakor jih je zgodovina naredila (ali pa kaj drugega). Največ koristi pa bi imela analiza revolucijskega stanja v matični Sloveniji, če se sme tako reči, ker bi pokazala, da se tam narejeni zločini ne razlikujejo dosti od ideoloških in fizičnih surovosti, ki so jih uprizorili nemški nacisti na Koroškem in drugod. Pokazala bi se protislovnost koroškega boja. Pred oči nam tako spet prihaja dialektika dela in celote. Vsakomur je jasno, da je del – katerikoli del katerekoli celote – mogoče razumeti samo v perspektivi pripadajoče celote. Ko se včasih oziramo nazaj, se nam, ko pomislimo na Slovensko sinodo 1999–2000, zdi škoda, da tedaj ni bilo toliko prisebnosti, da se, ko je bil še čas, uveljavi misel o enotnosti revolucijske Slovenije. Škoda zato, ker je to dejstvo. Ta enotnost je v tem, da smo bili vsi deležni boljševiških apetitov. Navidezna različnost je le v tem, da smo se različno odzivali.

Zaradi lastnih izkušenj nas ni treba posebej prepričevati, da so nemški nacisti uničevali celotne slovenske družine na avstrijskem [Stran 060]

Del in celota

Slika 28. Del in celotaTamino Petelinšek

Koroškem, bodisi doma bodisi v taboriščih. Kaj pa Slovenija? Na Hruševem pri Dobrovi pri Ljubljani so 24. novembra 1942 boljševiki ubili devet članov družine Hudnik in čez dva dni prišli še po staro mater. Zakaj so se boljševiki odločili za tak masaker? Hruševo leži na jugovzhodnem robu dolomitskih gozdov, na njihovem severozahodnem robu pa je vas Zaklanec, kjer so dve noči prej odpeljali sedem ljudi: oče petinšestdeset let, mati petinpetdeset let, ena hčerka devetnajst let, druga hčerka šestnajst let. Kaj so s tem dosegli? Po italijanski poletni ofenzivi so se boljševiki preselili v dolomitske gozdove, in sicer vsi trije vrhovi njihove revolucionarne fronte: partijski, vojaški in politični. Po dolinah naokoli pa so bile italijanske postojanke: na Dobrovi, v Horjulu, v Polhovem Gradcu, v pet ali šest kilometrov oddaljeni Ljubljani pa je bila cela divizija. Bilo je, pomisli človek danes, kakor da bi boljševiki postavili šotor na dvorišču italijanske kasarne. Z opisanimi umori pa so ustvarili grozo, ki jih je bolj varovala, kot bi to v tem položaju zmogla katerakoli vojska.

Če bo Haderlapova na svojo Koroško gledala iz slovenske perspektive, obstaja kljub njeni lokalni samozagledanosti vprašanje, če bo Angel pozabe še naprej obiskoval slovenske hiše v takem kostumu in prejemal tolikšne nagrade.

Pesnico in pisateljico Majo Haderlap moramo gledati v luči kriterijev, ki veljajo za elito. Bila je deležna vseh duhovnih razsežnosti, s katerimi je razpolagala civilizacija, v katero se je rodila, zlasti pa njene krščanske podstati. Vedela je, zavedno in nezavedno, za vse izkustvo in za vse spoznanje in za vso modrost, s katero so razpolagale spominske shrambe naroda, ki mu je pripadala.

Poleg tega tudi ni mogla, da ne bi čutila določenih obveznosti, ki so izhajale iz dejstva, da se je v deželi,v kateri se je rodila, komaj kaj prej dogodila največja tragedija njenega naroda, ki zato ni mogla, da ne bi bila tudi njena – v meri, ki jo je zarisovala občutljivost njene človeške substance. Skoraj ni mogoče, ne skoraj, sploh ni mogoče, da njeni ljudje ne bi opazili, kako britanski kamioni zadnje majske dni leta 1945 skozi Podjuno vozijo tisoče in tisoče vojakov slovenske narodne vojske v roke boljševikov, da jih pokončajo na enega od brutalnih načinov, s katerimi so razpolagali njihovi ideološki učbeniki.

Nemogoče je, si pravimo, da se tudi po Lepeni o tem ne bi govorilo. Kako to, da se – pesnica in pisateljica – ob teh pripovedih ni kdaj ustavila in se izročila kakemu vprašanju! Ali ne bi bilo tudi normalno, da bi kdaj pozneje pomislila na paralelno pot, ki jo je sama opravila, ne maja 1945, ampak v neki junijski noči leta 1991: ne čez Ljubelj, ampak čez Jezersko sedlo, a v strahu, da bodo ljudje iste misli, pred katerimi so bežali ljudje leta 1945, sedaj pot [Stran 061]zagradili tudi njej. Daljna podobnost, vendarle tolikšna in tako razločna, da bi lahko izsilila kako misel.

Ob knjigi, kot je roman pisateljice Haderlapove, človek v nekem trenutku začuti, da sta se v polju njegovega zanimanja nenadoma pojavili vprašanji: Slovenija in Evropa. To je toliko bolj zanimivo in vznemirljivo, ker pisateljica ne enemu ne drugemu pojmu ne podeljuje statusa téme, ampak se tako Slovenija kot Evropa pojavita na zahtevo bralca, ne kot konkretnega uporabnika knjige, ampak bralca v njegovem fenomenološkem svojstvu, ki mu nedokončan stavek ali kak drug besedni torzo jemlje osnovno zadovoljstvo.

Tako za Slovenijo kot za Evropo je bilo 20. stoletje izjemen ali izstopajoč čas. S tem seveda nočemo reči, da stoletja pred njim sploh niso kršila temeljnih človeških norm, a minulo stoletje je to predstavo uprizarjalo tako celostno in domiselno, da se mi zdi, da njegovim storitvam nobena domišljija ne more ničesar dodati. Za to, kar se je dogajalo v 20. stoletju, še ni bila iznajdena beseda, ki bi imela dovolj sporočilne moči, da bi jezik z njo mogel oblikovati zavest evropskega človeka in njegovo zgodovino. Najhujše, kar se nam je moglo zgoditi, pa je bilo to, da se je v slogu francoskega laicizma evropski svet tako oddaljil od krščanstva, da se – tudi če bi nastopil sicer nov čas – ne bi imel kam vrniti. Evropa je ostala sama in ničesar več ni imela, na kar bi lahko stopila, da bi suvereno opravila refleksijo tega, kaj je dovolilo, da se je tako zelo spremenila.

Toda ali ni 20. stoletje Evropo tudi razdelilo? Mar ni proizvedlo Evrope dveh spominov? Mar niso zapadne evropske države po vojni preprosto nadaljevale življenje, ki jim ga je prekinilo leto 1939? In ali niso že decembra 1943 zapadni Zavezniki v Teheranu poskrbeli, da je Sovjetski zvezi bila prepuščena absolutna skrb za vzhodno fronto, da bi bilo videti bolj normalno, ko bo ob koncu vojne poplačana s svojo polovico osvojene Evrope za usluge, ki jih je med vojno zagotavljala Zahodu? Torej, polovica Evrope v demokracijo in civilizacijo, prebivalci druge polovice pa v službo v politično podjetje »levega fašizma«, da tam odslužijo ameriško prednost, da je na enega njihovega vojaka padlo 53 Rusov.

Slovencem pa so Britanci povedali, kaj je Evropa. Vetrinj je bil samo konec njihove igre z nami. Začela se je 25. 3. 1941 v Belgradu (a se moramo takoj popraviti, prvo dejanje je bilo odigrano že leta 1920 z rapalsko mejo, s katero so Britanci dali Italijanom eno tretjino slovenskega ozemlja), nadaljevala pa se je ta igra junija 1944 z britansko instalacijo vlade Tito – Šubašić, končala pa maja 1945 na Koroškem v Vetrinju.

Sedaj se moramo še vprašati, kaj lahko rečemo o levičarski zahodni Evropi. Pisateljica nam nekje z zadovoljstvom sporoča, da se je njena družina »odločila za skupno delovanje z uporniki iz Slovenije, ki so organizirali boj. Tako je postala del evropskega boja proti fašizmu«. Zmagovit boj, brez dvoma. A kaj je ta boj za evropsko levico prinesel? Tony Judt nekje omenja, kako Václav Havel in njegovi uporni prijatelji niso pozabili, da zahodna levica v celem povojnem obdobju ni storila ničesar za osvoboditev Vzhodne Evrope; posebej še to, da tudi niso neobčutljivi za očitno pomanjkanje navdušenja pri francoskih politikih in drugih državnikih nad padcem Zidu in njegovimi posledicami.

Tako Evropa, kaj pa Slovenija? Morda to za pisateljico Haderlapovo ne pomeni veliko, a sedaj je minilo že sedem desetletij, odkar ne morem zjutraj v kiosku kupiti svojega časopisa. In, kar je še bolj neznosno in žaljivo, da sredi dežele, ki jo imam za svojo domovino – ki je moja domovina – nekaznovano domuje zločin in pripoveduje – zlasti mladini – da je v tej deželi mogoče storiti karkoli, če si le izumil pravo zgodbo in predelal kake preizkušene partijske učbenike. Praktično pomembno je še to, da ti postopki ali ta praksa počasi uničujejo jezik. To se dogaja že samo po sebi, načrtno pa tako, da se javni prostor polni z negotovimi in celo protislovnimi izrazi. Nek »javni intelektualec« – tako je sedaj mogoče govoriti o časnikarjih – nam je nedavno zaupal svoj dvom, da ne ve za trdno, »ali je prihodnost človeka komunizem ali barbarstvo«. Upam, da se bo, še preden bo njegova negotovost dosegla kritično stanje, našel kdo, ki ga bo pomiril, da med tema dvema možnostma prav za prav ni nobene razlike. Ampak postboljševiška vloga »javnih intelektualcev« je bila opravljena: komunizem je po njihovo nasprotje barbarstva!

Nedavno sem pisateljico Haderlapovo slišal govoriti o nekem nahrbtniku, v katerega že nekaj časa sproti spravlja stvari, ki jo vznemirjajo, a bi jih bilo mogoče normalizirati tako, da bi jih vdelala v primarne stavke (ki bi služili kot kriterij) in te v primarna besedila (ki bi tudi služila kot kriterij). Za te besede in za jezik sploh bi to bila dobra rešitev. Ob njenem govorjenju sem s precejšnjo gotovostjo začutil, da je med tistimi besedami mislila predvsem na Slovenijo in Evropo. Če bi ti dve besedi bili preizkušeni v primarnem kriteriju, bi bili za kakih sto ali dvesto let varni vsi.[Stran 062]

5.2. Ob povratku škofa Rožmana (III. del)

Avtor: Anton Drobnič

5.2.1.

Pri opisu dogajanja pred prenosom telesnih ostankov škofa Gregorija Rožmana iz Lemonta v Združenih državah Amerike v Ljubljano in ob njem je posebej treba omeniti posebnost, v kateri se je vse dogajalo: skoraj vse javno življenje v Sloveniji, deloma celo zasebno, še vedno obvladujejo nekdanji komunistični veljaki. Še posebno to velja za slovensko pravosodje, ki je ostalo med najbolj zvestimi nadaljevalci jugoslovanskega komunizma in še bolj zločinskega slovenskega boljševizma, znanega in občudovanega kot »narodno osvobodilni boj«. In težko bi našli politika na levi ali desni strani, ki ne bi svojega govora uvedel z besedami o »globokem spoštovanju NOB« in o »spoštovanju tistih, ki so se uprli okupatorju«.

V takšnih dejanskih razmerah je teklo tudi vse dogajanje v zvezi z razveljavitvijo obsodbe in rehabilitacijo škofa Gregorija Rožmana v letih od 1991 do 2010. Tako kot so leta 1946 škofa Rožmana obsodili izključno tožilci in sodniki komunistične partije, ker ni podprl komunistične revolucije, tako so šest desetletij kasneje v vseh krogih obnove kazenskega postopka in tudi v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti Rožmanovo zadevo sem ter tja premetavali in o njej odločali nekdanji komunisti, še za njegovo obrambo so določili nekdanjo komunistko, rehabilitirali so ga nekdanji in sedanji komunisti. Njegovi škofovski nasledniki so ga celo pokopali po komunističnih navodilih in s hvaležnim sklicevanjem na besede in dovoljenje zadnjega komunističnega diktatorja v Sloveniji. Tako kot je v komunistični državi potrebno, da vse ostane pod nadzorom «ljudstva»!

V nekdanji državi ljudske demokracije je bila komunistična partija, kakorkoli že se je trenutno imenovala, ustavna kategorija, glavna in edina politična stranka. Kljub temu ali prav zaradi tega je bilo članstvo v partiji dejansko tajno. V samostojni Sloveniji pa je to članstvo tajno tudi formalno po veljavnih predpisih, češ da gre za osebne podatke. Zato nimamo uradnega potrdila, kateri sodniki ali tožilci so bili v totalitarni Jugoslaviji člani zločinske partije in zaslužni podporniki državnega nasilja in jih večinoma ne moremo imenovati. Razen tega so nekateri sami spoznali zločinskost komunističnega totalitarizma, izstopili iz partije in postali resnični demokrati.

Po drugi strani pa je znano, da je skoraj do osamosvojitve Slovenije veljal zakon, ki je kot glavni pogoj za imenovanje na položaj sodnika ali javnega tožilca od kandidata zahteval «moralno-politične» kvalifikacije, kar je v jugoslovanski socialistični in še posebno v slovenski boljševiški praksi pomenilo članstvo v komunistični partiji. Za sodnika ali tožilca so torej lahko bili imenovani samo člani totalitarne partije. Že to nam dovoljuje trditev, da je večina sodnikov, ki so sodelovali v postopku Rožmanove rehabilitacije in ki še danes kot višji in vrhovni sodniki predstavljajo slovensko pravosodje, prišla iz komunistične partije in njenih naslednic. Vsebinsko pa to trditev potrjujejo boljševiške misli in besede, ki sestavljajo njihove sodbe.

Po osamosvojitvi je na slovenskih sodiščih teklo več tisoč izrednih postopkov za rehabilitacijo krivično obsojenih, kaznovanih zaradi nasprotovanja komunističnemu nasilju. Bilo je tudi mnogo pravdnih postopkov v zvezi z vračanjem nacionaliziranega ali drugače krivično odvzetega premoženja. Tako Zakon o kazenskem postopku v 39. členu kot Zakon o pravdnem postopku v 70. členu določata, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če »so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti«. Koliko sodnikov, nekdanjih komunistov, se je zaradi suma pristranskosti iz teh postopkov izločilo? Meni ni znana niti ena takšna izločitev!

Tudi iz postopkov za rehabilitacijo škofa Rožmana, ki so ga obsodili komunisti, ker je nasprotoval komunističnemu nasilju, bi se morali izločiti vsi komunisti, vendar se ni izločil nobeden. Očitno še vedno upoštevajo nauk dr. Ljuba Bavcona in delajo po boljševiškem nazoru, da so zakoni, zlasti kazenski, sredstvo komunistov za varovanje njihove oblasti in privilegijev, zato ne morejo biti uporabljeni proti njim ali proti njihovi oblasti.

V postopku za dovolitev obnove procesa v korist škofa Rožmana se ni izločil nihče od velikega števila sodelujočih sodnikov niti na prvi niti na drugi stopnji. Zato je predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti nadškof Alojz Uran v svoji vlogi na vrhovno sodišče opozoril, da sodniki, ki so bili člani komunistične partije, vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti in naj se zato po določbi 6. alineje 39. člena ZKP izločijo iz obravnave in odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. [Stran 063]

Nič takega se ni zgodilo! Vrhovno sodišče se je znašlo v veliki zadregi, saj bi se očitno morala izločiti znatna večina njegovih kazenskih sodnikov, saj bi težko sestavili senat petih članov, pri katerih ne bi našli okoliščin, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti. Zato je predsednik sodišča Franc Testen izdal sklep, v katerem je predlagateljevo opozorilo obravnaval kot zahtevo za izločitev po imenu določenega sodnika, čeprav takšne zahteve ni bilo, in jo zavrnil. V obrazložitvi sklepa je zapisal vrsto nesmiselnih razlogov, kot da zakonske določbe o okoliščinah, ki vzbujajo dvom, ne bi bilo. Tako je namesto ugotovitve, ali so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom, ugotovil, da »dvom ni upravičen« in da »ni podan razumen dvom«. Zakon pa ne zahteva niti upravičenega niti razumnega dvoma, ampak samo »okoliščine, ki vzbujajo dvom«. Teh pa predsednik ni zanikal, kar pomeni, da je izločitev sodnikov zavrnil nezakonito tako postopkovno kot vsebinsko, komunistom vnaprej zagotovil varnost, sodišče in Slovenijo pa je rešil pred javno sramoto!

Po takem uvodnem sklepu se nobenemu nekdanjemu komunistu ni bilo treba izločiti iz odločanja o škofu Rožmanu in tega nobeden ni storil, saj bi izločitev v takšnih razmerah v odnosu do predsednika sodišča bila celo neprimerna. Odločal je lahko kdorkoli, dejanski sestav senata je znan. Posebej naj omenim samo dva vsem znana funkcionarja iz totalitarne Jugoslavije: Branka Masleša in Pavla Dolenca.

Branko Masleša sedaj tudi sam kot predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v postopkih za rehabilitacijo v komunistični Jugoslaviji krivično obsojenih še naprej dosledno zavrže vsako zahtevo za izločitev sodnikov, nekdanjih komunističnih funkcionarjev, zlasti tudi zahteve za izločitev njega samega kot nekdanjega pomembnega partijskega in pravosodnega funkcionarja. Nadgradil je le utemeljitev sodnih sklepov z ugotovitvijo, da je zahteva za izločitev »očitno neutemeljena in podana z namenom izpodbijanja avtoritete sodišča (peti odstavek 42. člena ZKP)«. V svojih sklepih navaja, da je bilo pooblaščenki predlagatelja odvetnici L. G. že večkrat »pojasnjeno, da je posameznikovo in s tem tudi sodnikovo splošno življenjsko, politično, ideološko ali versko prepričanje stvar njegove intimne sfere«, kar takšnega posameznika »praviloma ne more in ne sme izključevati od sodelovanja v sojenju«. Predsednik govori le o intimni sferi, spretno pa zamolči bistveno, prav nič intimno okoliščino, da je bil pomemben partijski in sodni funkcionar totalitarnega sistema. Govori, kdo praviloma lahko sodeluje pri sojenju, molči pa o izjemah, ki so urejene s predpisi o izločitvi! Še več, svoje sklepe zaključuje s posebno grožnjo in jasnim klicem, da »je vztrajno ponavljanje argumentacije, ki z vidika nepristranskega odločanja ni relevantna, treba razumeti kot nespoštovanje in omalovaževanje sodišča in s tem spodkopavanje njegove avtoritete« (sklep Vrh.sod. Su 29/2013–12 in drugi).

Očitno nas ima vse za hudo neumne, za slepe in gluhe, da ga ne bomo spregledali in zaznali njegovih manipulacij. Vidimo jih, mnogo več, kot smo jih omenili. Metode in besede, resnično vredne komunističnega funkcionarja!

Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tako s svojimi sklepi vnaprej in sistemsko, celo pod grožnjo kazenske sankcije onemogočil ne samo vsako izločitev nekdanjih komunistov iz odločanja o zakonitosti krivičnih sodb totalitarnega komunističnega pravosodja, ampak celo podajanje zahteve za izločitev. V korist nekdanjih komunistov je suspendiral uporabo zakonskih določb o izločitvi sodnikov, kadar gre za presojo zakonitosti komunističnih sodb. Kriminalci vseh vrst lahko izločajo tako dokaze kot sodnike, žrtve krivičnih komunističnih procesov izločitve komunističnih sodnikov ne smejo niti zahtevati!

S takšno prakso vrhovnega sodišča ni kršena samo ustavna človekova pravica do nepristranskega sodišča (23. člen Ustave RS), v totalitarni Jugoslaviji krivično obsojenim je odvzeta tudi ustavna človekova pravica do njihovega dostojanstva (21. člen Ustave RS). Pod sankcijo jim je prepovedano zahtevati, naj jim o komunistični obsodbi ne sodijo več komunistični sodniki. Celo takšno ponižanje morajo po odločbah predsednika vrhovnega sodišča molče prestajati!

Na zaskrbljenost Evropske ljudske stranke (EPP), izraženo v nedavni resoluciji o razmerah v Sloveniji, pa predsednik Branko Masleša v popolnem nasprotju s svojimi protiustavnimi dejanji odgovarja z mogočnimi besedami, da so »temeljne vrednote slovenskega sodstva neodvisnost in nepristranskost«! Evropo pouči, kako bi sodstvo v Sloveniji po ustavi moralo delovati, molči pa o tem, kako v resnici odloča, kako daleč v revolucionarnem terorizmu je ostalo.

Kot posebno sijoč primer »temeljnih vrednot« slovenskega vrhovnega sodstva naj omenimo [Stran 064]

Slovenska pomlad v sodstvu

Slika 29. Slovenska pomlad v sodstvuTamino Petelinšek

samo zloglasne »kočevske procese«, ko so oktobra 1943 v Kočevju zbrani boljševiški morilci v obliki kazenskih postopkov ukazali in izvršili množični umor več sto nasprotnikov komunistične revolucije, ki je bil predhodnik in uspešna generalna vaja za povojne množične umore na več kot 600 moriščih. Hči enega od umorjenih »obsojencev kočevskega procesa« je od Vrhovnega sodišča RS zahtevala varstvo zakonitosti proti smrtni »obsodbi« na glavnem »kočevskem procesu«. Predlagala je tudi, naj se iz odločanja v postopku za varstvo zakonitosti izločijo vrhovni sodniki, nekdanji komunisti. Začasna predsednica vrhovnega sodišča Alenka Jelenc Puklavec je predlog za izločitev sodnikov, nekdanjih komunistov zavrnila z enako obrazložitvijo, kot to počne sedanji predsednik (sklep št. Su 29/2010–21 z dne 20.10.2010). Tako so v postopku za varstvo zakonitosti zoper medvojno komunistično sodno farso več kot deset let po padcu komunizma in samostojnosti Republike Slovenije zopet odločali komunisti!

Prav imajo pravni strokovnjaki, ki razlagajo, da je problem slovenskega pravosodja to pravosodje samo. Ne samo problem pravosodja, slovensko pravosodje, še posebno njegovi vrhovi so tudi problem obstoja in neodvisnosti svobodne in demokratične Republike Slovenije v celoti. EPP je to stvarnost zelo pozno spoznala. Kaj bi negodovali, saj je tudi Slovenci nočemo videti in še naprej vzklikamo, da je treba spoštovati naša sodišča in njihovo temeljno vrednoto, našo morilsko NOB![Stran 065]

5.3. Slovenski koncil na čereh vzhodne politike

Avtor: Aleš Maver

5.3.1.

Dokaj neopazno je šla letos junija mimo slovenske javnosti devetdeseta obletnica rojstva naslovnega škofa škofije Uchi Maius in mariborskega kapitularnega vikarja dr. Vekoslava Grmiča. Verjetno bi bila utvara pričakovati, da bi bilo moč komaj osem let po njegovi smrti vsaj približno sistematično oceniti njegovo življenje in delo. Zato so tudi pričujočemu prispevku postavljene razmeroma ozke meje. Kljub temu se je vredno ustaviti ob njegovem liku in delu, saj postavljena v slovenski in svetovni cerkveni kontekst povesta marsikaj zanimivega tudi o aktualnem trenutku, predvsem o aktualnem trenutku tukajšnje katoliške skupnosti.

Paradoksnost Grmičevega položaja v vrsti voditeljev Katoliške cerkve v Sloveniji po drugi svetovni vojni izhaja v prvi vrsti iz značilnega prepada med različnimi obdobji njegove (predvsem) škofovske kariere, ki je vendarle trajala celih sedemintrideset let, od škofovskega posvečenja aprila 1968 do smrti marca 2005. Po eni strani je malo ljudi tako zelo zaznamovalo slovensko katoliško skupnost v času socialistične slovenske republike. Da, čas neposredno po drugem vatikanskem koncilu pa do začetka osemdesetih let 20. stoletja bi zunanji opazovalec zlahka označil kar za »Grmičevo ero«. A enako silovito je bilo škofovo izginotje iz prvih vrst po tistem, ko ni postal mariborski rezidencialni škof, kar še danes narekuje precej neugodno strukturo zapisov o njem, saj se o njem v glavnem razpisujejo zagovorniki njegove poti znotraj katoliške skupnosti, medtem ko morebitni kritični glasovi o njem v glavnem (še vedno) molčijo.

Hkrati je mogoče že po bežnem pregledu njegove bibliografije ugotoviti, da gre pri dr. Vekoslavu Grmiču za enega najplodovitejših in najustvarjalnejših, če že ne najpomembnejših slovenskih teologov povojnega obdobja. To je bilo nenazadnje poudarjeno tudi ob njegovi smrti, ko ga je njegov takratni naslednik na mestu mariborskega pomožnega škofa Anton Stres razglasil kar za »enega največjih slovenskih teologov«. Nedvomno je Grmič slovensko teologijo odprl za številne nove teme, pri čemer pa ni moč spregledati pečata, ki ga njegovi misli daje svojevrstno (in do neke mere zagotovo enostransko) razumevanje drugega vatikanskega cerkvenega zbora.

Ravno razmerje do tega prelomnega dogodka za Katoliško cerkev v 20. stoletju po mojem mnenju dela Grmičevo pot zanimivo celo v evropskem ali vsaj srednje- in vzhodnoevropskem kontekstu, ker se ob njem – znova paradoksno – zgostita obe plati koncila za katoliške skupnosti na evropskih območjih pod oblastjo komunističnih režimov.

Grmičevo delovanje in misel nista zrasla iz nič. V njiju smemo najprej gledati enega skrajnih možnih razvojev specifičnega »vzhodnoštajerskega« toka v katoliški skupnosti na Slovenskem 20. stoletja, ki mu lahko razmeroma natančno sledimo po črti Kovačič-Janžekovič-Kocbek-Grmič. Zanj je značilnih nekaj bistvenih določnic. Najprej poudarjanje pomena narodnosti na račun verske pripadnosti, kar korenini v težavnih nacionalnih razmerah na vzhodnem Štajerskem v zadnjih desetletjih habsburške monarhije. Iz istega vira se napaja navdušenje nad južnoslovanskim državnim okvirom, povezano z nekritičnostjo do nekaterih njegovih negativnejših vidikov. Takšno miselno smer nakazuje denimo že Franc Kovačič, ki je kot dolgoletni profesor na visoki bogoslovni šoli v Mariboru vsekakor pomembno vplival na številne duhovnike lavantinske škofije v 20. stoletju. V razmišljanju ob desetletnici Majniške deklaracije je tako zapisal: »Mlajši rod, ki odrašča in bo odraščal v novih razmerah, ne bo imel pojma, v kakih razmerah smo živeli Slovenci do leta 1918, zlasti v obmejnih pokrajinah. Delal bi veliko krivico, to treba poudarjati, starejšim zarodom, če bi kdo prezirljivo vihal nos nad delom in trudom svojih prednikov, kakor se že zdaj večkrat godi.«1

Naklonjenost povojni socialistični Jugoslaviji kot tako rekoč naravnemu pristanu Slovencev je še pospeševala bližina številnih vzhodnoštajerskih katoliških razumnikov pogledom (krščanskega) socializma, ki so bili priljubljeni zaradi težavnih socialnih razmer v tem delu Slovenije, ki so jih lahko opazovali od blizu ali jih izkušali na svoji koži. Značilno je Grmičevo mnenje o razmerju med socializmom in kapitalizmom, ki ga je ponavljal do svoje smrti. Še tik pred njo je tako zatrdil: »Nastal je paradoks, kajti temeljna ideja socializma je sama po sebi globoko krščanska, kot so krščanske ideje tudi ideje francoske revolucije: enakost, svoboda in bratstvo. Krščanska ideja je tako tudi ideja solidarnosti med ljudmi, ki jo je po letu 1945 želel v življenju uresničiti socializem – takratna komunistična oblast. […] Sedaj v kapitalizmu pa je stvar drugačna. Cerkev nima neke duhovne sorodnosti z idejo kapitalizma, pa čeprav se nekateri tako trudijo in človekove pravice, ki jih formalno zagotavlja kapitalistična družbena ureditev vsakemu posamezniku, revnemu ali bogatemu, jemljejo za dokaz sorodnosti kapitalizma z idejami evangelija.«2 Že pred njim na podobno miselno blago naletimo [Stran 066]na mnogih mestih pri Janžekoviču, Kocbeku in drugod. Skrajna oblika hkratnega zagovarjanja jugoslovanskega in socialističnega okvira je seveda apologija revolucije, ki je domovinsko pravico v delih slovenske katoliške skupnosti ravno tako dobila že dolgo pred Grmičem, saj je Janžekovič o revoluciji in revolucionarnem nasilju že govoril kot o »srečni krivdi«,3 in je še dandanes živa.4

Glede na predzgodovino miselnega toka, ki mu je pripadal, in glede na njegovo živost in agilnost v razmerah povojne Slovenije, ko so bile vse druge miselne usmeritve slovenskih katoličanov obsojene še na mnogo doslednejši molk, seveda ni nenavadno, da je bil ravno Grmič v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja vodilna cerkvena osebnost pri nas. Temu je svoje dodala še pokoncilska evforija, ki je zajela domala celotno katoliško občestvo na Slovenskem in za katero se je zdel mladi mariborski pomožni škof s sodobnimi teološkimi pogledi najboljši glasnik.

Z nastopom škofovske službe se za Grmiča ne začne le nadaljnje kopičenje funkcij, ko zaporedoma postane rektor mariborskega bogoslovja, katerega zadnji trije letniki se leta 1968 vrnejo v Slomškovo mesto in ki mu skupaj s spiritualom in strokovnjakom za Trubarja Jožetom Rajhmanom v prvem desetletju po vrnitvi vtisneta ključen pečat, predsednik celjske Mohorjeve družbe in generalni vikar mariborske škofije, pač pa doseže vrhunec njegov vpliv znotraj Cerkve na Slovenskem. S komaj kaj pretiravanja bi lahko o obdobju vsaj do leta 1978 govorili kot o Grmičevem desetletju. Vsaj v začetku je nedvomno užival dokajšnjo priljubljenost med slovenskimi katoličani, kar je navsezadnje razvidno iz ocene njegovega lika in dela Verske komisije iz leta 1969: »[…] tako je po drugi strani očitno, da bodo nakazane kvalitete dr. Grmiča kot sodobnega pokoncilskega predstavnika katoliške cerkve, prišle do izraza pri uveljavljanju pravic cerkve glede vseh vprašanj, ko dr. Grmič smatra, da bi morala cerkev dobiti več svobode kot doslej. Slovenska Cerkev, predvsem njen mlajši kader, to spoznava. Tudi to je razlog Grmičeve popularnosti.«5

A pokazalo se je, da so bile ocene prekaljenih analitikov razmer znotraj Katoliške cerkve v Sloveniji iz vrst vladajočih struktur z njihovega vidika preveč pesimistične, z vidika katoliške skupnosti pa bistveno preveč optimistične. Podoba je namreč, da sta mladega škofa novo pridobljena moč in priljubljenost zazibala v iluzijo o enačaju med njegovim lastnim doživljanjem položaja Cerkve in dejanskim stanjem na terenu. On in njegov krog sta povsem podlegla domnevnemu »dialoškemu« ozračju v razmerju med SFRJ in katoličani.6 Kot bo morda še govor v nadaljevanju, je na vznesene občutke gotovo vplivalo dejstvo, da so pri veliki večini slovenskega vernega občestva na tako rekoč nedeljeno navdušenje naletele vsaj nekatere na prvi pogled najvidnejše komponente pokoncilske prenove, kot sta bila uvedba slovenščine v bogoslužje in uvedba spremenjenega mašnega obreda (čemur je sledila še posodobitev drugih zakramentov in zakramentalov). Sam Grmič je po drugi strani predvsem v koncilski pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu (Gaudium et spes) precej enostransko videl potrditev ključnih predpostavk svoje razvijajoče se politične teologije.

Dobra ilustracija dialoškega ozračja iz tistega časa po predstavah Grmičevih somišljenikov je okrogla miza v Idriji, na kateri so v prvi vrsti na pobudo poznejšega kulturnega ministra Sergija Peljhana na temo »Ali je Bog mrtev?« 22. novembra 1968, prav na dan razglasitve slovenske cerkvene pokrajine, razpravljali Grmič in eden njegovih poglavitnih predhodnikov Janez Janžekovič na krščanski in Zdenko Roter in tedaj še precej mladi Marko Kerševan na marksistični strani. Seveda je verjetno res šlo za prvi nastop katoliških teologov v širši javnosti v Sloveniji po drugi svetovni vojni, a izbor sogovornikov kaže, da je bil k besedi pripuščen samo komunističnemu sistemu in marksizmu najbolj naklonjeni del, za katerega bi težko rekli, da je predstavljal večino katoliških vernikov. Prav to je bila tista točka, ki je mariborskemu pomožnemu škofu (zavedno ali nezavedno) ušla in je ni dojel niti v poznejših podobnih nastopih in javnih pobudah.

Vsaj manjše razpoke so se začele kazati že pri Znamenju, teološki reviji, ki je bila leta 1971 ustanovljena prav kot nekakšna tribuna za razvijanje katoliške misli v razmeroma ozkih okvirih »dialoškosti« po delni otoplitvi odnosov med državo in Cerkvijo v šestdesetih letih. Obenem naj bi revija nadomestila Novo pot, glasilo Cirilmetodijskega društva (CMD), ki je prenehala izhajati. Vendar so se kljub oceni Komisije za odnose z verskimi skupnostmi, da predstavlja Znamenje, med pobudniki katerega sta bila ob Grmiču tudi Kocbek in Janžekovič (pa mladi Rode), »določeno opozicijo uradnemu cerkvenemu tisku«, nesoglasja poglobila predvsem ob po mnenju precejšnjega dela duhovščine izredno neuravnoteženem prispevku ob trideseti obletnici osvoboditve leta 1975. Takrat se je že jasno kazalo, da mariborski pomožni škof ni zmožen ali pa vsaj ni pripravljen prisluhniti tej »drugi strani« katoliške skupnosti na Slovenskem. Tudi Mohorjeva družba je pod njegovim predsedovanjem po eni strani sicer doživljala čase, ko je izdala precej za slovensko kulturo v najširšem smislu pomembnih del,7 vendar so predvsem zapisi v [Stran 067]

Cerkvenemu kocbekjanstvu in vatikanski „Ostpolitik“ 										navkljub

Slika 30. Cerkvenemu kocbekjanstvu in vatikanski „Ostpolitik“ navkljubTamino Petelinšek

Mohorjevem koledarju kazali na prevlado pogledov na slovensko socialistično družbo, ki bi jih znotraj katoliškega občestva smeli šteti za zamisli in predstave okrog Grmiča zbrane oblasti posebej naklonjene manjšine.8

Kot tretji dejavnik Grmičeve nenavadne dominacije v Cerkvi na Slovenskem je treba dodati še »vzhodno politiko« Pavla VI., prav tako zakoreninjeno v nekaterih koncilskih smernicah, saj se zdi, da so koncilski očetje vsaj v veliki meri izhajali iz predpostavke, da bosta blokovsko razdeljena Evropa in svet obstajala zelo dolgo in da je treba računati z dolgo prevlado socialističnih sistemov v velikem delu večinsko katoliških evropskih dežel. Protokol med Svetim sedežem in SFRJ in Grmičevo razumevanje slednjega sta dobra ilustracija tedanjega vzdušja.

Po drugi strani ne gre podcenjevati vpliva spremenjenega mednarodnega položaja in položaja v Katoliški cerkvi v svetu po »letu treh papežev«. Ampak te spremembe niso avtomatično pomenile nujnosti padca mariborskega kapitularnega vikarja v obliki, kot se je zgodil, kar med vrsticami priznavajo tudi vsaj nekateri njegovi sopotniki. Največ je k njemu prispeval kar Grmič sam. Skoraj vse nastavke svoje teološke in idejnopolitične smeri znotraj slovenskega katolištva je namreč zaostril do skrajnosti. Do absurda je stopnjeval poudarjanje prepada med izkušnjo lavantinske in ljubljanske krajevne cerkve v 19. in 20. stoletju in pri tem praviloma spregledoval, da je povojna komunistična oblast sicer priznavala drugačno medvojno usodo Cerkve na Štajerskem, da pa to v vsakdanjem življenju vernikov in duhovnikov ni imelo nobenih posledic. Podobno je še prekosil predhodnike pri izigravanju razmerja med narodno in versko pripadnostjo, pri čemer mu je poudarjanje prednosti narodnosti služilo tudi kot dobrodošlo orodje za apologijo socialističnega družbenega modela, porojenega iz revolucije. Iz podobnih koncilskih izhodišč je vodilni pred- in pokoncilski teolog na Hrvaškem Tomislav Janko Šagi Bunić lahko (resda tudi v drugačnih okoliščinah) prišel do bistveno drugačnih sklepov.9

Nasploh je razkorak med škofom in večino katoličanov v Sloveniji najbolj večalo njegovo absolutiziranje lastnega pojmovanja uspešnosti dialoga z oblastjo, ne da bi upošteval prisilni molk številnih pred drugo svetovno vojno živih tokov znotraj Cerkve ali spet položaj običajnega vernika. Skoraj tragikomično deluje danes njegov zagovor nujnosti učiteljevega ponotranjenja marksistične miselnosti v jugoslovanski družbi, čeprav mu je moralo biti znano, s kakšnimi težavami so se zaradi tega spopadali verni učitelji. A kljub temu v njegovem zapisu [Stran 068]iz leta 1976, nekaj let po Kavčičevem padcu, beremo: »Zato se mi zdi popolnoma prav, če danes pri nas tako poudarjajo potrebo po marksistični vzgoji v šoli. Od nje je v veliki meri odvisna naša prihodnost.«10

Ob tem velja dodati, da je na molk drugega, v vojni in povojnem obdobju najbolj prizadetega in nemara celo večinskega toka znotraj slovenske katoliške skupnosti molče pristajal in ga na svoj način celo podpiral. Vsaj med vrsticami je namreč razvidno, da je prav v njem že zgodaj (in potem po njegovem počasnem prihajanju iz katakomb vse do smrti) gledal svojega poglavitnega nasprotnika: »Kajti brezobzirni individualisti, egoisti, notranje negotovi fanatiki, ki se čutijo trajno ogrožene, fundamendalisti, tradicionalisti, gorečneži in ‘dogmatiki’ in zagovorniki judaizma na teološkem področju postajajo nestrpni do drugače mislečih, z njimi je dialog tudi najtežji.«11

Končno so vsi Grmičevi predhodniki, zlasti Kocbek, podobno kot on sam poudarjali nujnost »deklerikaliziranega krščanstva« in ga postavljali na piedestal. Seveda je bil tu mariborski pomožni škof, ki se je edini izmed glasnih zagovornikov tega toka povzpel na sam vrh cerkvene hierarhije, v posebnem položaju. In podrobnejši pogled pravzaprav pokaže, da je s svojo bližino do politične oblasti, ki jo najbolje ponazarjajo njegovi skoraj otroško zaupni pogovori z Ribičičem, zvesto sledil prevladujočemu modelu cerkvene hierarhije na Slovenskem vsaj od reformacije naprej, ki je z nekaj izjemami praviloma stavila na tesno naslonitev na vsakokratne nosilce oblasti.

Na tak način je bil razhod med škofom in glavnino slovenskih katoličanov na svoj način neizogiben. Drugo vprašanje pa je, kako je »Grmičevo desetletje«, v katerem so nenazadnje dozore(va)li in se za krajši ali daljši čas med njegovimi sopotniki znašli številni pozneje ključni igralci na cerkvenem parketu v Sloveniji, vplivalo na razvoj slovenske katoliške skupnosti. Skoraj gotovo se bo ob mariborski in ljubljanski žalostni zgodbi iz naših dni kdo z nostalgijo spomnil protikapitalističnih tirad Grmiča in njegovega kroga in zavzdihnil, kaj bi bilo, ko bi bilo, kar ni bilo … Ravno tako se bo komu utrnila solza ob domnevno zamujenih priložnostih koncilske prenove, ki da je tako cvetela v šestdesetih in sedemdesetih, v Grmičevi eri.

Vendar videz tudi tokrat vara. Paradoks tako škofa Grmiča kot pokoncilske »vzhodne politike« je namreč v tem, da sta nekaj iz idealizma, precej pa iz želje po kratkoročnih koristih stavila na relativno trajnost obstoječih, četudi Cerkvi še tako nenaklonjenih družbenih in političnih struktur. Slovenska različica »dialoga«z njimi, ki jo je poosebljal Grmičev krog, se je sfižila v nezdravo pristajanje na njihove stranpoti v pogledih na družbo, gospodarstvo in zgodovino, v prilagajanje slednjim, celo v apologijo revolucije pri nekaterih katoličanih. Zdi se, da je v ozadju trenutno precej nasedle ladje slovenske cerkvene hierarhije prav pomanjkanje volje za prekinitev »dialoga« z navedenimi stranpotmi in njihovimi nosilci, ki ga je tako zelo zakoličil prav škof Grmič. Zato nikakor ni nepomembno, da je prav njemu v odločilnem pokoncilskem desetletju pripadla vodilna vloga na našem cerkvenem parketu. Če se je vesoljna Cerkev po zaslugi poljskega papeža relativno kmalu poslovila od iluzij o možnostih »vzhodne politike«, je bila pot Cerkve na Slovenskem vse doslej precej bolj obotavljiva. Kar ni samo posledica specifičnih in do vsega krščanskega v javnosti še posebej sovražnih okoliščin po drugi vojni, marveč tudi po svoje razumljenega koncila, za katerega bi bil skrajni čas, da ga bolj umestimo v čas, v katerem je potekal.[Stran 069]

5.4. Pričevalci vere v oporo in navdih

Avtor: Franci Petrič

5.4.1. Nagovor na spominski slovesnosti na Turjaku, 22. septembra 2013

Na današnjo nedeljo, ki jo v Cerkvi na Slovenskem obhajamo kot Slomškovo, saj bomo v torek, 24. septembra, obhajali god našega prvega blaženega, škofa A. M. Slomška, smo se zbrali na zgodovinskih tleh. Slomškova nedelja nam pripoveduje o tem, da naš narod rojeva tudi svetnike in da smo vsi, kot je dejal blaženi Janez Pavel II., poklicani k svetosti. To je naša naloga in naš cilj, ki je dosegljiv. Danes si zato na tem zgodovinskem kraju upravičeno kličemo v spomin besede, ki jih je slišal Mojzes iz gorečega grma: »Sezuj si čevlje z nog, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta!«

Ta kraj je sicer najprej res svet zaradi tisočletne povezanosti z narodno zgodovino in slavnimi možmi, ki so v preteklosti vplivali na življenje naših prednikov in ga sooblikovali. A bolj kakor slavni možje plemenite krvi, ki so bili tujega rodu, je ta kraj svet zaradi posebnega dogodka pred 70 leti, ki se ga spominjamo danes. Tu je od 12. do 19. septembra leta 1943 tekla kri fantov in mož, naših rojakov, Slovencev, ki so se spopadli v državljanski vojni. Bitka, ki jo opisuje ena od prič, duhovnik Ivan Lavrih, v knjigi V primežu revolucije (Družina, 2001), je imela 1.500 napadalcev in 750 branilcev, med temi so bili tisti, ki niso mogli sprejeti brezbožnega komunizma, ker je pod krinko osvobodilne vojske začel svoj krvavi pohod po Sloveniji. Zato tu ponavljamo besede pesnice iz bližnjih krajev: »O Dolenjska, ti veliki kos male slovenske zemlje, ki si bil to zadnjo vojno najbolj trpinčen in krvav, ki si imel toliko gospodarjev – samih okrutnih, in so ti bili celo lastni sinovi v gorje – ti uboga Dolenjska, blagoslovljena!« Zbrali smo se, ker ob spominjanju na tragičen dogodek naše preteklosti, ki še vedno z bolečino zaznamuje tudi sedanjost, kot verni ljudje hočemo priklicati blagoslov na našo deželo in njene prebivalce, saj vemo, da se brez molitve in brez božjih zapovedi, torej brez božjega blagoslova, naši domovini ne piše dobro. Tisti namreč, ki gradi hišo brez Boga, bo tako tudi končal. V razsulu in uničenju. Tako nas uči zgodovina.

Božja beseda današnjega bogoslužnega srečanja nas vabi k molitvi. Apostol Pavel je v prvem pismu Timoteju naročal: »Predvsem te prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, … da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho.« (1Tim 2,1–2.) Tako naroča sv. Pavel in to hočemo storiti na tem kraju: moliti za pokoj vaških stražarjev in partizanov, ki so tu umirali v boju, in tistih, ki so bili kruto pobiti takoj po zavzetju gradu (kljub obljubljeni amnestiji): partizani so pred gradom takoj ubili 28 ranjencev in naslednji dan še 60 drugih pri železniški postaji pri Velikih Laščah. Kronisti Ivan Lavrih, prof. Janez Grum in Stane Pleško so zapisali, da je bilo pozneje na različnih krajih pobitih še 600 ujetnikov. Zdravnik ranjencev na Turjaku je ob predaji partizanom dejal: »Za pravico smo se borili, za to se splača umreti!« Ko so ga peljali v smrt, je naprej molil rožni venec (Grum–Pleško, str. 117), iz ust žrtev pa so prihajale besede: »Oče, odpusti jim!« Takim možem, ki so vedeli, kaj so vrednote, veljajo danes besede modrega Siraha: »Na veke ostane njihov spomin in njihova slava ne ugasne.« (Sir 44,13.)

Danes na Turjaku molimo za vse, kot je poudaril nadškof dr. Alojzij Šuštar ob prvem bogoslužju na tem kraju 12. septembra 1993 in zatrdil ob očitkih, da gre za obujanje sovraštva: »Odločno zavračam vsako podtikanje tistih, ki v teh dejanjih vidijo revanšizem in maščevalnost. Gre za dejanje, s katerim kristjani pokažemo, da smo pripravljeni odpuščati.« Podobno je poudaril na istem kraju pred desetimi leti ob podobni slovesnosti (14. septembra 2013) tudi nadškof dr. Franc Perko: »Zato obujamo spomin na tragične dogodke leta 1943, ker vemo, da nas bo samo resnica osvobodila.« To bogoslužno spominjanje ima torej posebno nalogo: v narodni spomin in našo zavest želimo priklicati resnico o državljanski vojni in postaviti razmerja med udeleženci na pravo mesto, obenem zavračamo vsak zločin in sočustvujemo z vsemi žrtvami. S tem tudi kličemo blagoslov na našo domovino, za katero se zdi zadnje čase, kakor da nas je ta zapustil in da jo krmarijo ljudje brez vrednostnega kompasa, ki jim gre le za politično preživetje.

Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin je v intervjuju za italijanski dnevnik La Repubblica leta 1993 po padcu komunizma priporočil svojim rojakom Rusom molitev, moralo in kesanje. Ko pri nas že dve desetletji govorimo o nujno potrebni spravi, moramo poudariti, da vsako tako spominjanje, ki kliče v [Stran 070]zavest resnico, zavrača zločin in sočustvuje z žrtvijo, pomeni korak k spravi. Brez priznanja, iskrenega kesanja in prošnje za odpuščanje tega ne bo. Kesati se pa moramo in moremo vsi, verujoči in neverujoči, posebno pa še tisti, ki so povzročili ali storili hudodelstva, ali taki, ki na krvi nedolžnih žrtev še danes uživajo privilegije. Slovenci po svetu so bili npr. zgroženi, ko so videli znameniti posnetek letošnjega mitinga v stožiški dvorani, ki so se ga udeležili vsi državni predstavniki pod komunističnimi simboli in ob komunističnih pesmih brez slovenske zastave! Zdi se, kakor, da si je nekdo prisvojil državo in jo upravlja kot svojo last. A ta država je zrasla iz trpljenja vseh Slovencev in Slovenk in si je nihče nima pravice lastiti. To je hotela brezbožna ideologija, ki smo jo na demokratičnih volitvah leta 1990 za vedno zavrnili.

Slava tega sveta je minljiva, nas uči krščansko izkustvo. Tisto, kar šteje, je naša vera. Prihodnji mesec bomo sklenili leto vere, ki ga je razglasil papež Benedikt XVI. ob 50-letnici začetka drugega vatikanskega koncila. V Apostolskih delih, ki opisujejo začetke krščanstva, se krščanska vera kar štirikrat imenuje pot. Podoba vere kot potovanja nam je blizu. V veri napredujemo in jo poglabljamo. Pomeni tudi, da ne hodimo sami, ampak imamo za sopotnika samega Božjega Sina ter številne brate in sestre, ki verujejo tako kot mi. Predvsem pa po zaslugi vere ne hodimo na slepo, ne živimo brez cilja, ampak vemo za pot in za cilj. Naša Pot je Jezus Kristus. Njegov zgled in njegove besede nas vodijo in usmerjajo. Naš cilj je odrešeno, srečno življenje pri Njem skupaj z Njegovim in našim Očetom in Svetim Duhom. Življenje z našimi brati in sestrami, ki so že prehodili to pot in se veselijo v nebesih.

Dogodki, ki se jih tu spominjamo, nam kličejo v spomin, da se je na Turjaku bíl tudi boj za ohranitev vere. Na Turjak so se zatekli ljudje, ki niso bili bojevniki in vojaki, le branili so se, ker so bili napadeni. Prihajali so iz krščanskih domov, bili so člani fantovskih združenj po župnijah, v sebi so nosili kulturo, ki so jo nedeljo za nedeljo plemenitili pri maši v domači cerkvi. Ker so zavrnili brezbožni komunizem, so se morali braniti in na koncu so darovali svoja mlada življenja za vero, dom in rod. Zavrnili so tisto, pred čimer je svaril rajni škof dr. Gregorij Rožman kot pred največjo nesrečo slovenskega naroda, in se je to pozneje tudi potrdilo. Hvaležni smo Bogu, da smo rajnega škofa Gregorija letos sprejeli doma in da zdaj počiva med nami. Vabim vas, da obiščete njegov grob v ljubljanski stolnici, kjer so tudi relikvije blaženega Alojzija Grozdeta in je kraj molitve za spravo. Sodna farsa, kakor imenuje Ivan Lavrih kočevski proces, ki je sledil bitki na Turjaku, je napovedala stotine in tisoče podobnih dogodkov, ki so zaznamovali vlado totalitarizma na Slovenskem od leta 1945 naprej. Kljub temu se še danes med pravnimi strokovnjaki najde kdo, ki trdi, da je kočevski proces temelj slovenskega sodstva. Prav bi bilo, da se tudi slovensko sodstvo po zgledu npr. čilskega čim prej odreče tej tradiciji in ob tem opraviči za vsa krivična sojenja v totalitarnem režimu. To bo prvi korak k nujni moralni prenovi.

Jezus nam danes pravi: »Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal«. (Jn 3,17.) Verni ljudje nismo tukaj, da bi kogarkoli obsojali ali mu sodili. Sodba je božja. In večina teh, ki so se pred 70 leti tu borili, je že prestopila prag večnosti. Tam so doživeli vsak svojo »rehabilitacijo«. Ta božja rehabilitacija je tudi najvažnejša. Nam tu na zemlji pa ostaja vendarle naloga, da naredimo vse za iskanje in zmago resnice. Čas zamolčane resnice neizogibno umira in z njim tudi totalitarna ideologija. Z novimi knjigami, članki, razpravami, pričevanji očividcev postajajo, hvala Bogu, svobodnejši tudi slovenski zgodovinarji. Tako izginja na stotine knjig na smetišče zgodovine kot laž, kot metanje peska v oči. Nekdanji t. i. »zmagovalci« postajajo ob resnici sedanji poraženci. Pa naj v tem labodjem spevu korakajo s petokrakimi zvezdami in proslavljajo podprti z državnimi denarji. Njihov čas se izteka, ker velja beseda Svetega pisma: Resnica nas osvobaja! Trudimo se zanjo še naprej z vsem srcem. Amen.[Stran 071]

5.5. S Turjakom se je slovenska zgodovina dokončno prelomila

Avtor: Anton Drobnič

5.5.1.

Letos se spominjamo vseh živih in mrtvih, ki so bili pred sedemdesetimi leti na eni ali na drugi strani udeleženi v bojih za turjaški grad, posebno pa vseh padlih in umorjenih vojakov in civilnih oseb, ter molimo zanje. Mnogo jih je bilo ob življenje in prav vsak mrtev je bil odveč, je bil nesreča za trpeči narod!

Tedanji čas je bil poln velikih dogodkov, usodnih za tisoče ljudi in odločilen za prihodnost slovenskega naroda. Pri razmišljanju o tistem času se je treba predvsem zavedati navadno zamolčanega dejstva, da se je vse odvijalo v svobodni Sloveniji, v Beli krajini, na Dolenjskem in na Notranjskem, kjer po kapitulaciji Italije od 8. septembra 1943 naprej več kot mesec dni ni bilo nobenega okupatorja: italijanski je padel, nemškega še ni bilo. V popolnoma svobodni deželi so delovale samo slovenske oborožene enote. Njihovi medsebojni boji so bili čista državljanska vojna, vojna med zakonito Slovensko narodno vojsko (SNV) in ilegalno komunistično gverilo.

Zamolčana značilnost tega časa so tudi večkratne pobude in predlogi SNV za sklenitev premirja s partizani in za skupen boj proti Nemcem kot grozečemu novemu okupatorju svobodnega dela Slovenije. Pričakovanje partizanskega odgovora je povzročilo vidno zadržanost SNV pri odzivih na partizanske napade, kar je vplivalo tudi na končni izid boja.

Pričakovanje partizanskega odgovora pa je bilo odveč. Vse pobude in predloge so zavrnili, čakanje in zadržanost nasprotnikov so izkoristili samo za pripravo in okrepitev svojih sil za končni napad. Vse je bilo v skladu s temeljnim namenom njihovega delovanja, t. j. nasilnim prevzemom oblasti. Obramba pred okupatorjem ali osvoboditev sta jim bili samo prikladen izgovor za nastop, ne cilj, ampak le sredstvo za izvedbo in prikrivanje boljševiške revolucije.

To je pred desetimi leti po slovesnosti ob šestdeseti obletnici Turjaka v razgovoru s časnikarjem Mladine brez zadrege razločno povedal Dušan Švara – Dule, poveljnik Prešernove brigade pri napadu na Turjak. Na vprašanje, zakaj partizani takrat niso raje šli proti Nemcem, ki so že okupirali Ljubljano, je jasno odgovoril, da je njihova prednostna naloga bila uničiti domače nasprotnike.

Da, prednostna in edina! Tudi kasneje, ko so z odločilno pomočjo italijanskih oficirjev, fašističnih topov in tankov končno le zavzeli turjaški grad in uničili druge postojanke SNV, partizani niso nikoli šli proti nemškim okupatorjem v Ljubljani. Prednostno so morali

Slika 31.

poskrbeti ne samo za zmago – ta je že tako bila bolj italijanska kot njihova –, ampak še za popolno uničenje slovenskih nasprotnikov. To je bil cilj in naloga njihovega boja.

Zato so že zjutraj dan po zmagi tukaj pod gradom postrelili vse težke ranjence. Bilo jih je 28, po nekaterih poročilih celo 36! Druge ujetnike z zdravnikom dr. Kožuhom in predsednikom sodišča v Velikih Laščah dr. Zalokarjem vred so zvezali in napotili proti Velikim Laščam. Pri železniški postaji so devet pomembnejših ustrelili kar na cesti, 50 pa so jih naslednji dan umorili v gozdu nad postajo. Ostanek od skoraj 700 zajetih vojakov in civilnih oseb so odpeljali v Ribnico in jih kasneje umorili v Jelendolu, Mozlju, na Travni gori, v Mačkovcu in še kje skupaj z ujetniki z drugih postojank na Notranjskem, kolikor jih niso umorili že takoj po predaji, kar se je zgodilo zlasti na Velikem Osolniku in v Pudobu.

Takšen je bil »zmagoviti pohod partizanskih brigad«, ki so ga včeraj – na svetovni dan miru! – prav tukaj slavili partizani in njihovi sledilci, takšna je bila »osvobodilna« zmaga slavne Prešernove brigade: zmaga nad svobodnimi Slovenci, odlikovana z množičnimi umori zvezanih ujetnikov in grozovitimi zločini rdečih herojev nad težkimi ranjenci in njihovimi zdravniki! Nič drugače kot po vojni v Hudi jami, na Hrastniškem hribu, v Kočevskem rogu, pri Konfinu ali v Podutiku in na stoterih drugih moriščih, ki so Slovenijo spremenili v boljševiško kostnico.

S Turjakom se je dokončno prelomila slovenska zgodovina. Povratka nazaj k sožitju ni bilo [Stran 072]

Slika 32. Polona Avanzo

več. »Preveč je bilo prelite krvi«, je zapisal zgodovinar Boris Mlakar! Preveč zlasti slovenske krvi, mnogo prelite tudi z roko italijanskih fašističnih pomagačev!

Mnogi rojaki pa tega nočejo ali ne znajo razumeti. Tako tudi na Primorskem še vedno mnogi menijo, da niti najmanj 2.500 grozovito umorjenih slovenskih žrtev komunističnega razbojništva v prvih dveh letih »osvobodilnega boja« v t. i. Ljubljanski pokrajini ne opravičuje kasnejšega domobranstva, čeprav se v zagovor svojega oboroženega TIGRA pri skoraj enakem številu prebivalcev upravičeno sklicujejo na 16 ustreljenih Primorcev v 25 letih fašistične oblasti. V resnici je razlika ogromna, skoraj 1 : 200! Morilski boljševiški teror na Kranjskem je bil torej 200-krat hujši od fašističnega terorja na Primorskem, glede grozovitosti umorov pa še neprimerno hujši! Toda tigrovci so junaki, domobranci pa še vedno nekaj slabega, primorski duhovniki so junaški »čedermaci«, kranjski pa v najboljšem primeru protiljudski »belogardisti«.

Kako po 70 letih od krvave poplave in po več kot dvajsetih letih slovenske državne suverenosti na množična zločinstva gleda slovenska državna oblast? Ne gleda, pokriva si oči in si zatiska ušesa. Še huje, ne samo, da ni preganjala niti enega množičnega morilca, nagrajuje jih z odlikovanji in neštetimi priznanji, izrednimi pokojninami, državnimi pogrebi, poimenovanjem cest, šol in kasarn. Slovenska vojska, ki danes ni mogla poslati treh mož častne straže na Turjak, jim postavlja četo svojih gardistov, ko grozijo z rdečimi zvezdami in sovražnimi zastavami. V času, ko se predsednica vlade v Vatikanu dobrika novemu papežu, nam njeno ministrstvo za kulturo ne dovoli postaviti križa pod turjaškim gradom, kjer so bili umorjeni težki ranjenci. Ko sredi Ljubljane ljubljanski župan slovesno začne graditi veliko mošejo s 43 metrov visokim minaretom, nam pošlje ukaz, da moramo podreti meter visok kovinski križ na onečaščenem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu. In tako naprej v neskončnost. Vlada pa pripravlja veličasten spomenik »vsem mrtvim«, izgovor in slepilo za svoje sprenevedanje, za zanikanje velikega zločina in skrivanje zločincev.

Predsednica vlade pa se ukvarja z velikimi vprašanji in nas učeno prepričuje, da brez muslimanov ne bi bilo sedanje Evrope. Prav ima, brez boljševikov in njihovih zločinov pred 70 leti ne bi bilo današnje Slovenije. Slovenija ne bi bila na gospodarskem, političnem in kulturnem dnu, ne bi bila eno samo veliko morišče z morilci kot učitelji demokracije in pravičnosti.

Žrtve velikega zločina na Turjaku bodo tudi brez nagrobnega križa vpile resnico in kazale pot k lepši prihodnosti našega izmučenega in razdvojenega naroda! Zato se jih moramo spominjati![Stran 073]

5.6. V spomin na skrivaj pokopanim otrokom

Avtor: Rajko Topolovec

5.6.1.

»Ne premetavajmo kosti«, »Pozabimo že enkrat«, »Ne odpirajmo starih ran, tem, …« so krilatice režimskih medijev, ki še rastejo na rdečih koreninah in so še indoktrinirani. »Režimski« zato, ker od načel informacijske politike, ki smo jo imeli v titoizmu oziroma v totalitarizmu, ne odstopajo. Ne odstopijo niti takrat, ko pri nas vlada druga polovica Slovencev. Omenjene krilatice v naslovih »režimskih« medijev pomenijo le to, da bi se naj zločini, storjeni v komunizmu oziroma titoizmu, pozabili. Na drugi strani pa se ti isti ljudje ponašajo, da smo člani OZN, kjer smo tudi podpisali Deklaracijo o človekovih pravicah, ki je zaveza, da se zločini zoper človeštvo kaznujejo in da ti zločini ne zastarajo. Še svež je primer spoštovanja tega načela OZN v Nemčiji, kjer se sedaj postavlja pred sodišče 93-letni paznik iz nacističnega taborišča Auschwitz v letih 1941–1945. Pri nas pa se celo še nikomur od tistih, ki so že v »zlati svobodi« zapovedovali pobijanje ljudi, ni skrivil las.

Zdaj pa k (za marsikoga) svežemu primeru »premetavanja kosti«, ko smo končno postavili dostojen spomenik 39 umrlim otrokom, ki so bili v začetku avgusta 1945, torej že v »zlati svobodi«, pripeljani iz zloglasnega komunističnega koncentracijskega taborišča »Hitlerjev rajh« Strnišče, danes še vedno kultnega Kidričevega. Iz verodostojnih dokumentov, ki so se slučajno izmuznili uničenju, je razvidno, da je bilo v ormoški grad pripeljanih od 350 do 400 nedolžnih otrok v starosti od dojenčka do 13 let. Od teh jih je v šestih tednih kar 39 umrlo zaradi izstradanosti in tifusa, ki so ga prinesli s seboj iz Strnišča.

Da je v Strnišču prišlo do travme – ločitve nedolžnih otrok od mater – je bila po vsej verjetnosti prva ugotovitev mednarodne humanitarne komisije Rdečega križa, ki je prišla v Strnišče v začetku avgusta. Zasluga komisije je tudi, da je potem prišlo do neke vrste amnestije in se je serijsko ubijanje brez sojenja to jesen le končalo. V zvezi s tem etničnim čiščenjem je Pučnikova komisija o povojnih pobojih našla dva dokumenta, ki sta se pred »sestopom« komunizma izmuznila uničenju, ki je doletelo toliko sramotnih dokumentov našega komunizma. Iz prvega je razvidno, da sta Ribičič in Polak 13. 6. 1945 odkrila prostor za taborišče v Strnišču za 25.000 »švabov«, drugi pa je depeša Kardelja iz Beograda z dne 25. 6. 1945 Kidriču v Slovenijo, da naj pospeši »čiščenje«, čeravno je bilo že do takrat več deset tisoč ljudi mimo sojenja pobitih. (Mislim, da so v Beogradu že takrat zaznali, da bodo zahodni zavezniki zaradi barbarstva zahtevali amnestijo.)

Spomenik na ormoškem pokopališču je tako postavljen v spomin na skrivaj pokopanim otrokom kakor tudi tistim, ki so trpljenje v Strnišču in nato v ormoškem gradu preživeli, pa tudi v opomin bodočim rodovom. To je sedemtonski granitni križ, bronasti Kristus na njem pa se ozira proti kraju zločina – ormoškemu gradu. Imena 39 umrlih nanj niso vpisana, kajti najdeni vpisi le-teh v cerkveni knjigi pokopov naj ne bi bili popolni, saj so po izjavah še živečih očividcev trupelca v lesenih zabojih iz gradu nosili in jih pokopavali tudi ponoči.

Ob obletnici dogodka, ko je zadnji »mali zapornik« 22. 9. 1945 zapustil Ormož, sta se zvrstili dve kulturni oziroma spominski prireditvi. V petek 20. septembra je bila v gradu, kjer so bili otroci zaprti, predstavljena knjiga Ormoški Petriček, ki vsebuje pripovedi še živečih »malih zapornikov«. Njene predstavitve so se udeležili tudi nekateri še živeči »mali zaporniki« izpred 65 let. Soustvarjalec dela, zgodovinar Janez Janžekovič, je podrobno predstavil prvo poglavje o nastanku in obratovanju komunističnega koncentracijskega lagerja v takratnem Strnišču in potem še otroškega zapora v gradu Ormož.

Prvič je bila javnost tudi podrobneje seznanjena z »ledenim eksodusom smrti«, ko je zaradi neznosnega mraza med transportom v razpadajočih vagonih zmrznilo okrog sto otrok in mater. To je bil izgon nemško govorečih otrok in njihovih mater iz Slovenije v Avstrijo, očetje pa so po večini že do takrat končali kje na Pohorju ali v gozdovih in gramoznicah, kjer zagrebena okostja še vedno počivajo, tudi v Kidričevem. Bili so torej iz mešanih zakonov ali pa tuje narodnosti, tisti, ki so še ostali živi v komunističnih zaporih, tudi v Strnišču oziroma Ormožu. Ti so bili z novim letom 1946 ponovno aretirani in prepeljani v Maribor, od koder je 6. januarja 1946 krenil vlakovni transport iz razpadajočih živinskih vagonov. Vožnja do Dunaja je trajala mesec dni, vmes pa je zaradi mraza (–20 stopinj C) in lakote umrlo okrog sto otrok in spremljajočih mater, ki si zaradi priganjanja in grdega ravnanja OZNE niso vzeli s seboj toplih oblačil ali vsaj odej. Največ zmrznjenih trupel oziroma trupelc so iz vagonov vrgli v Kotoribi na Madžarskem.[Stran 074]

Drugo poglavje knjige je pripoved o etničnem čiščenju, podprta z dokumenti. Tretji sklop knjige pa so avtentična pričevanja še živečih otrok, od katerih jih ima večina že 80 križev. Zadnje poglavje »Ormoškega Petrička« vsebuje avtentična pričevanja dveh starih Ormožank, ki sta tisti čas pripomogli, da v njihovem gradu ni umrlo še več otrok.

TV kamera ORF je bila v nedeljo 22. septembra prisotna vsepovsod – tudi pri sv. maši v cerkvi, pri odkritju spomenika na pokopališču in še popoldan pri odkritju spominske plošče tem otrokom v gradu. Govor osrednjega govornika dr. Milka Mikola je bil zaradi njegove bolezni prebran. Vse izrečene besede, tudi drugih nastopajočih, so bile prevedene v nemščino, saj so bili na prireditvi tudi »mali zaporniki« iz Avstrije kakor tudi okrajni glavar Spodnje Štajerske in še več gostov od tam. Od našega vladnega vrha ni bilo nikogar, bil pa je predsednik največje opozicijske stranke SDS g. Janez Janša, predsednica NSi ga. Ljudmila Novak ter predsednica parlamentarnega odbora za peticije in človekove pravice ter enake možnosti ga. Eva Irgl, ki je ob spomeniku tudi spregovorila. Poleg ormoškega župana g. Alojza Soka, zaslužnega za to spominjanje in opominjanje, sta bila prisotna tudi predsednik Komisije za odkrivanje in obeleževaje zamolčanih grobišč komunističnega nasilja g. Jože Dežman in predsednik Združenja žrtev komunističnega nasilja g. Rudi Lesjak.

Po odkritju in blagoslovu spomenika na pokopališču pokopanim otrokom, ki do sedaj niso imeli nikakršnega spominskega znamenja, so popoldan ob prisotnosti »malih zapornikov« v gradu odkrili še spominsko ploščo. Po tem dogodku pa je v gradu sledila kratka predstavitev (s simultanim prevajanjem) nove obsežne dokumentarne knjige Romana Leljaka Verjagt! (Pregnani!) s podnaslovom Ethnische Säuberung in Slowenien (etnično čiščenje v Sloveniji), ki je napisana v nemščini.

K vsemu temu bi še dodal medel odziv naših »režimskih« medijev, ki za takšne spominske dogodke tako in tako ne najdejo dobrih besed oziroma se jim navadno izognejo, kot se je zgodilo tudi tokrat. Omenil sem že ORF, RTV kamero pa sem sicer ob spomeniku videl, toda njegovega izdelka vsaj v osrednjih poročilih te hiše še nisem zasledil. Pri tem pa moram pohvaliti lokalne medije, kot Radio Tednik iz Ptuja in lokalni Radio Prlek, iz Ljubljane pa časopisno hišo Družina.

Po moji presoji je bilo pri maši od 300 do 400 ljudi, pri odkritju in blagoslovu spomenika pa še vsaj enkrat toliko. Med njimi je bilo kar nekaj še živečih »malih zapornikov« iz vse Slovenije in tudi iz Avstrije ter še dva madžarske narodnosti s sestro, ki se je celo v komunističnem koncentracijskem lagerju »Hitlerjev rajh« Strnišče rodila in kot dojenček preživela.

5.7. Revolucija ulice

Avtor: Blaža Cedilnik

5.7.1.

Spomladi sva bila v Egiptu. Otroci so nama plačali dvanajstdnevno potovanje. Imela sva svojega vodiča in šoferja, program je bil zelo napolnjen, tako da sva videla zares veliko in veliko tudi izvedela.

Pa naj začnem v Ljubljani, ko sem v ambasadi čakala na vizo. Ogledovala sem si knjigo, ki je prikazovala obnovo zgodovinskih in kulturnih znamenitosti – stavb in spomenikov. Na začetnih straneh so bile prikazane že obnovljene stavbe – na eni strani staro stanje, na drugi obnovljeno. Navedeni so bili tudi donatorji, ki so prispevali znaten del sredstev za obnovo. Sledile pa so znamenitosti, ki so bile še v načrtu za obnovitev – naveden je bil natančen časovni potek obnove. Bila sem navdušena. Tako se dela, sem si mislila.

Ko pa sva potovala po Egiptu, sem bila zelo razočarana. Vsa dela so se ustavila. Nekatere stavbe so se že začele obnavljati, postavljen je bil gradbeni oder, potem pa se je ustavilo. Vodič nama je razložil, da se je vse to dogajalo pred revolucijo, sedaj pa se nič več ne dogaja. Vsi ljudje, ki so se zbirali na ulicah, so sedaj močno razočarani. Vse je zastalo. Rusija je npr. začela graditi obsežen namakalni sistem, izkopali so že širok kanal, ki od revolucije naprej propada. Takšnih reči sva videla res veliko.

Sicer pa je Egipt bogata država. Precejšen dohodek ima zaradi sueškega prekopa, kar pa je razen pridelave hrane tudi edina stvar, ki po revoluciji funkcionira. Nafte imajo dovolj za lastne potrebe, pa vendar bencina ni moč dobiti skoraj na nobeni črpalki. Treba je v[Stran 075]edeti, kje ga dobiš na črnem trgu, kjer je sicer dvakrat dražji, ampak še vedno veliko cenejši kot pri nas. Turizem je bil najpomembnejši vir dohodka, pa je po revoluciji povsem zastal. V treh letih je narasel na komaj slabih osem odstotkov vrednosti, ki jo je imel prej, čeprav ima Egipt zares veliko pokazati. Midva sva bila več kot zadovoljna. Čeprav utrujenima od napornega potovanja nama je bilo kar žal, da se je že končalo.

Zakaj vam to pripovedujem, se boste vprašali. Zato, ker sva videla na lastne oči, kaj se dogaja z državo, ki je nestabilna. Vsi tuji vlagatelji so se umaknili. Črni trg cvete, kot še nikoli. Ljudje so brez dela, ne samo brez služb. Povsod te oblegajo otroci, ki so srečni, če jim daš bonbon ali svinčnik. Vsepovsod ljudje stegujejo roke v značilni pozi – celo tisti, ki delajo za radarjem na letališču. To je žalostna slika nekdaj bogate države. Vendar sva imela srečo, da sva ujela pravi čas za to potovanje. Kajti kak mesec pozneje se je spet začelo. Ljudje niso zadovoljni s tem, kar jim je prinesla revolucija. Namreč, izraz revolucija uporabljajo oni, to ni moja izmišljotina. In kot vedno je nekdo izkoristil to revolucijo za svoje namene. Zdaj je tudi s turizmom spet konec.

Torej, še enkrat, zakaj vam to pripovedujem. Zato, ker me je neizmerno strah za mojo, za našo državo. Težko bi rekli, da je stabilna. Težko bi rekli, da je prijazna za vlagatelje, domače in tuje. Težko bi rekli, da je prijazna za svoje državljane, da skrbi za njihovo blagostanje. Čeprav krivijo Janševo vlado za vse, kar je narobe v tej naši ljubi domovini, je jasno vsakomur, ki razmišlja z lastno glavo, da se je vse začelo podirati z vlado Boruta Pahorja, ki je bil le lutka, ministri so delali vsak po svoje. Večkrat mi je prišla na misel basen o labodu, ščuki in raku, ki so vlekli voz vsak v svojo smer in zato ni šel nikamor. Ko je to vlado nasledila spet Janševa vlada, ki je skušala popraviti, kar se je dalo, se je začela »vseljudska vstaja«. Opozicija je napadala vlado na vse načine v sozvočju z »vseljudsko vstajo«. Nova vlada je, čeprav je prej napadala ukrepe vlade, sama prekopirala njihove ideje, le da jih je malo prikrojila v svoj namen. »Vseljudska vstaja« je potem zvodenela, saj so dosegli svoje, kot se je izrazil eden od voditeljev: »Vrgli smo Kanglerja in Janšo – to je bil naš namen.« Nova vlada bo zadolžila nas in naše otroke in vnuke, da bo misel o blagostanju izbrisana za precej rodov naprej.

Nova vlada in njeni priskledniki in »strici iz ozadja« vodijo ljudstvo v »dobre stare čase«. Čedalje bolj se slavi zločinska in prevarantska NOB, čedalje bolj se pojavljajo zastave z rdečo zvezdo, pod katere simbolom so se dogajale največje laži, prevare in zločini v drugi svetovni vojni in po njej. Čedalje več je raznih proslav in novih spomenikov tako rekoč za vsakim vogalom. V »dobrih starih časih« je bil za vse probleme kriv »notranji sovražnik«. Tako kot je komunizem vse probleme pripisal temu notranjemu sovražniku, tako se dogaja tudi danes. Najhujši tak sovražnik je Janša, najbrž tudi zato, ker nekatere domače pa tudi tuje pomembne osebnosti pravijo zanj, da je edini pravi državnik v Sloveniji. Janša je dolgo časa skušal »paktirati s hudičem«; v prvi svoji vladi je na zahtevo dedičev komunizma odstavil dva svoja najboljša ministra, pa ni nič pomagalo. Tudi v svojih slavnostnih govorih je skrbno izbiral besede, da se ne bi komu od njih zameril. Tudi to ni pomagalo. Zdaj pa mu je očitno postalo jasno, da se paktirati s hudičem ne da, ne da bi se mu popolnoma podredil. V svojem govoru v Rovtah je pokazal, da je zdaj tega konec.

Zdaj je že marsikomu jasno, da je bila največja napaka pri osamosvajanju Slovenije in pri zamenjavi režima ta, da ni bila opravljena niti najmanjša lustracija. Iz povezav iz časov komunizma je nastal nekakšen mafijski sistem, ki obvladuje vsa področja našega življenja in ustvarjanja. Vse ostale bivše komunistične države so naredile nekakšno obliko lustracije. Zato nas prehitevajo na vsakem koraku.

Lustracija pa je tudi prvi korak k spravi, ki je nujno potrebna, če hočemo kot narod in kot država imeti prihodnost. Sprava pa pomeni resnico in na novo napisano zgodovino.[Stran 076]

6. Iskanja in besede

Avtor: France Balantič

6.1. Tkanina revna sem

Tkanina revna sem, raztrgan prt,
pokapan z voskom umirajočih zvezd,
ki padajo od Tvojih miz v šelest
polnočnih ur in se solzečih trt.
Položi me čez mrzli prag dvorišča,
da vsaj od daleč čutil bom želje,
ki Tvoje dobro polnijo srce,
razgrni me prek svojega dvorišča.
Naj čezme k Tebi hodijo ljudje,
naj mi obraz oskrunijo noge,
ubogih mojih bratov noge gnojne.
In ko mi bodo sanje spet spokojne,
ne splaši v mojem vrtu zlatih ptic,
ki spale bodo v ognju perutnic.
[Stran 077]

Slika 33. Tamino Petelinšek
[Stran 078]

7. Teharje 2013

7.1. Odpuščanje je možno le s priznanjem resnice

Avtor: Stanislav Lipovšek

7.1.1.

Prva nedelja v oktobru se zaradi praznika Rožnovenske Matere Božje imenuje tudi rožnovenska nedelja. In mnogi, premnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve povojnega nasilja, ki se jih danes posebej spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje.

Tudi mi smo danes priromali na to grozljivo prizorišče povojnega nasilja, da bi molili za naše rajne, pa tudi za preživele, pa tudi za povojne rodove in generacije, za nas in za rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti spoznali resnico o naši polpretekli zgodovini in znali ločiti dobro od zla ter vztrajno hodili v luči Kristusovega evangelija, ki nas vodi na pota miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva in sodelovanja.

Poslušali smo Božjo besedo, ki nas edina osvobaja in vliva tolažbo in upanje, da v tej tesnobi in bolečini nismo sami, ampak je z nami Gospod; on, ki je šel pred nami in za nas v temo smrti in trpljenja, pa tudi v luč in v slavo vstajenja, in nam tako oznanil, da smrt in trpljenje nista zadnja postaja. Zadnja postaja je vstajenje in novo življenje.

1. Prerok Ezekiel nas je v prvem berilu prestavil v dolino, ki je bila polna mrtvaških kosti. To je ta dolina, v kateri smo se zbrali, dolina z nasipno zemeljsko pregrado, ki je podobna enajstim pregradam v Hudi jami in se za njo razprostira umetno jezero s strupenimi industrijskimi odplakami in smetmi in pod njimi iznakažena trupla naših dragih svojcev, jetnikov in žrtev medvojnega in povojnega nasilja.

Tu se je zgodil dvojni zločin; prvi, najbolj grozljiv, ko so sem pripeljali in tu in na bližnjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. In ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ko so jih izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot šeststo drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini izvrši človeško-civilizacijski in tudi krščanski proces, ki je v tem, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in svoj grob, ne v rudniških rovih in breznih, ampak na primerno dostopnem kraju, kjer jih bodo lahko obiskali svojci in se z njimi človeku primerno in dostojno srečali, zanje molili in se od njih poslavljali.

Mnogi evropski narodi so to že storili. Tudi mi upamo in v ta namen molimo in delamo skupaj z narodnimi in mednarodnimi ustanovami za temeljne človekove pravice, ki so jih poznali že v antični dobi in so v vseh časih znamenje resnična kulture in civilizacije.

Prerok Ezekiel je že v Stari zavezi napovedal, da bodo mrtve kosti oživele, ko bo prišel Gospod, ki nas bo izpeljal iz naših grobov in nas popeljal v svoje kraljestvo. Prerok razumljivo govori o delu odrešenja, ki je nastopilo z Jezusovim prihodom na ta svet. To preroško videnje pa lahko naobrnemo tudi na naša znana in neznana povojna grobišča, ki kljub vsem oviram in pregradam in zapovedanemu molku prihajajo na dan in »vpijejo v nebo«, trkajo na vrata našega srca in na našo vest, ki ne bo mirna, dokler ne bomo zaživeli miru in sprave med živimi in rajnimi, med žrtvami ter zločinci in ubijalci.

Ta misel je vodila tudi p. Marka Rupnika DJ, ki je na mozaiku kapele v Kočevskem rogu pokazal, da je Kristusovo delo odrešenja namenjeno vsem ljudem in da sta k mizi večnega življenja povabljena oba, zločinec in žrtev. Božja volja je vsezveličavna. Kdaj in kako se to uresničuje, prepustimo Božji pravičnosti in ljubezni, ki presega naša spoznanja in naše račune.

2. Današnje drugo berilo iz knjige Razodetja zagotavlja, da bo Bog ob nastopu novega neba in nove zemlje »obrisal vse solze z oči in smrti ne bo več, tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, kajti kar je bilo prej je minilo … in on, ki je sedel na prestolu je rekel: Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec, prvi in poslednji. (Prim. Raz 21, 6–7.)

Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, ki še ni dokončano in mu manjkajo še nekatere bistvene razsežnosti, kot je križev pot in spominske plošče z imeni ujetnikov, ga je gotovo navdihovala podoba Kristusa iz knjige Razodetja, ki samega sebe imenuje alfa in omega, zato je simbola upodobil [Stran 079]

Slika 34.

nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega lahko tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj, kakor tudi nas, ko obhajamo to spominsko daritev sv. maše in z vsem srcem in vso dušo vstopamo v skrivnost darujoče se in odpuščajoče ljubezni, ki doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov, v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja in trpljenja žrtvam in njihovim svojcem in sorodnikom.

3. In na to pot nas vodi sporočilo današnjega evangelija, ko Jezus pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo, in če ti hoče vzeti obleko, mu pusti še plašč. Rečeno je bilo: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Prim. Mt 5,38–48.)

Morda bo kdo rekel, saj to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja, ker je ljubezen do sovražnikov novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja in krivic njihovim svojcem in sorodnikom v povojnem obdobju. Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.

Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Zato Jezus pravi, da je zato rojen in je za to prišel na svet, da spriča resnico (prim. Jn 18,37). In ta resnica [Stran 080]je njegov evangelij. Bl. papež Janez Pavel II. je v poslanici za svetovni dan miru rekel, da ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez sprave in ne sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice (svetovni dan miru 2002).

Zato smo hvaležni svetnim in cerkvenim ustanovam, ki si doma in po svetu prizadevajo in ustvarjajo pogoje in možnosti za resnično spravo in odpuščanje. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, bi tu morali dajati dober zgled, pa tega večkrat nismo storili. Še ni daleč čas, ko so so v naši bližini bili vojni spopadi med brati iste vere. Zato je bl. papež Janez Pavel II. že pred 27. leti v mesto Assisi, ki ga je sv. Frančišek s svojim vodilom »mir in dobro« razglasil za mesto miru, povabil predstavnike krščanskih Cerkva in tudi nekrščanskih verstev, da bi v skupni molitvi in pogovoru našli navdiha in moči in bili v večji meri nosilci sprave in miru v sodobnem svetu. Sedanji papež Frančišek to delo nadaljuje, ko je pred dvema dnevoma sam poromal k sv. Frančišku v Assisi, in letos se bodo 27. oktobra v Assisiju znova zbrali predstavniki krščanskih in nekrščanskih verstev, da bi poglobili in utrdili prizadevanja za mir, spravo in sodelovanje v sodobnem svetu.

V Cerkvi v Sloveniji so se v zadnjih letih prižgale nove luči, ki vabijo k spravi in odpuščanju. Tako je bil na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju, 13. junija 2010, za blaženega razglašen Alojzij Grozde, ki so ga 1. januarja 1943 mučili in umorili v Mirni na Dolenjskem; 24. septembra 2011 je bilo v Sarajevu za blažene proglašenih pet drinskih mučenk – redovnic, ki so jih 15. januarja 1941 v Goraždu grozljivo umorili. Med njimi sta bili tudi Slovenki: s. Antonija Fabjan in s. Krizina Bojanc, doma iz novomeške škofije. Letos je 10. marca minilo 60 let, odkar je bil v mariborskem zaporu kot talec ustreljen 27-letni duhovnik Izidor Završnik, doma iz župnije Gomilsko, ki je šel v smrt namesto mladega fanta, ki je bil določen za streljanje. Tako imamo tudi Slovenci podobnega pričevalca, kot je bil poljski redovnik mučenec p. Maksimilijan Kolbe, ki je v taborišču smrti v Auschwitzu tudi šel v smrt namesto družinskega očeta. Vsi ti in z njimi vsi drugi pričevalci vere in zvestobe Kristusu so trpeli in umirali z molitvijo, tudi z molitvijo za svoje mučitelje, in so v tem naši vzorniki in priprošnjiki.

Na pobudo slovenske škofovske konference je v teku proces za slovenske mučence in pričevalce 20. stoletja, med katere spadajo tudi mnoge žrtve medvojnih in povojnih pobojev. V to dogajanje se vključuje tudi pastoralna prenova Cerkve na Slovenskem, ki med pastoralne izzive vključuje tudi prizadevanja za spravo (PIP 93–102). Ni prav, če spravo želimo doseči s pritiskom na krivca, da bi le-ta prvi spoznal svojo krivdo in se pokesal. Kristjani verjamemo, je rečeno v krovnem dokumentu, da se Bog obrača najprej k žrtvi, jo s svojo milostjo ozdravlja in se preko nje obrača na krivca. To je skrivnost in modrost križa, v katero smo vsi povabljeni.

Pot do sprave je dolgotrajen in zahteven proces. Treba bo še opraviti zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Vemo, da ni druge poti. Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo preteklostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo tu še na poseben način nagovorjeni, da smo ne le v besedi, ampak tudi v dejanju nosilci vrednot evangelija, da hodimo po stopinjah Jezusa Kristusa, ki nam s svojo besedo in s svojim zgledom govori, da se krščanstvo začne v ljubezni in odpuščanju, ki vključuje vse ljudi, prijatelje in sovražnike.

Bl. Alojzij Grozde, drinske mučenke, žrtve medvojnih in povojnih pobojev in mnogi drugi pričevalci, njihov zgled, njihova molitev je najbolj zanesljiva pot, ki naj tudi nas, še posebej vse odgovorne v družbi in Cerkvi usmerja in navdihuje, da bomo vztrajno gradili mostove miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva in sodelovanja. In k temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša.[Stran 081]

7.2. Da bi vsaj kje bila luža vode

Avtor: Ivan Korošec

7.2.1.

Potopljeno taborišče mučenja in smrti. Po Angležih, ki smo jih imeli za svoje zaveznike, je bila predana slovenska vojska, izročena boljševikom v mučenje in strašno smrt.

Vlak je zjutraj ustavil na celjski postaji. Komunisti, ki so nas čakali, so zagnali huronski krik in udarjali po vagonih, da je nam ledenela kri. Ko so odpirali zapahe vagonov, so stali pred vrati v dveh vrstah, udarjali po nas s koli, palicami, opasači. Preklinjali so nas, Boga in Mater Božjo. Partizan je zavpil: »Poveljnik bataljona naprej!« Naprej je stopil stotnik Rihar – Ice. Partizani so se zapodili vanj kot razdražene ose. Zbili so ga na tla. Udarjali, brcali in mu trgali uniformo. Čez čas sta ga dva domobranca dvignila in ga opirala, da je stal. »Oficirji naprej,« se je spet drl rdeči proletarec. Ker se niso javljali oficirji, je šel partizan ob vrsti in izbiral fante, katere se mu je zdelo. Bili smo sužnji, ki smo se morali obtoževati. »Mi smo bela garda, izdajalci in morilci slovenskega naroda!« Taki, okrvavljeni, raztrgani, umazani, smo krenili po dolgi Bukovžlanski cesti, skozi mesto in naprej. S konji so se zagnali v nas. »Lezi in poljubi slovensko zemljo, ki si jo izdal,« so kričali. Da bi vsaj kje bila luža vode, posrkali bi še mokro kamenje, pa je ni bilo. Iz vrste se je utrgala mlada mamica z dojenčkom in stekla po polju. »Stoj, stoj!« so se drli stražarji. Z rafalom so podrli oba.

Ko so nas prignali do vrat taborišča, smo morali odložiti prtljago, pa denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet, bo ustreljen!« je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v »bunker« – mesarsko skladišče z močnimi kavlji, na katere so obešali zvezane.

Blizu taborišča je bila stavba za požrtije in porno orgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljali naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče. Neke noči že proti jutru, so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično kričala. Ko so prišli do barake, je udarjala z rokami in glavo ob deske. »Milan, Milan,« je klicala svojega fanta, »pomagaj«. Milan pa je visel obešen na kavljih.

Ko nas je dežurni vodil v velikem loku do kuhinje, so bila vrata bunkerja odprta. Pogled v notranjost je bil grozen. Domobranci so viseli na kljukah, zvezanih rok, nekateri so se zvijali, zdihovanje in tarnanje je segalo v dušo.

Slika 35.

Partizani so jim pljuvali v obraz in jih žgali s cigaretami. Partizanke so jim zarezale zvezde na lica in čelo.

Od groznega prizora smo okameneli, zunaj pa zagledamo partizana, ki je z bičem podil višjega narednika Lojza Makovca. Skozi prebodena ušesa je imel žico, ki je bila partizanu za uzdo.

Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar: nadporočnik Kavčič, stotnik Rihar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čelo so bila zabuhla in nepokrita. Stali so na vročem soncu, do popoldne, nato pa so jih odvedli za barako. – Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. »Bog jim daj večni mir!« Riharja pa so razčetverili s konji.

Blizu vrat civilne barake je pripeljal par konj voz »diro«, kmalu za njim pa se primaje star velik osebni avto in se ustavi pred civilno barako. Iz njega sta izstopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledovali, je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišice, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«

Ukazovalni glas komunista je vsem zaprl sapo. Nekaj sekund je bila grobna tišina. Nakar so partizani s »tovarišicami« vdrli v barako in trgali otroke materam. Obupane matere so prižemale k sebi malčke. Hotele bi jih skriti, toda kam? Klici otrok in jok mater so šli do [Stran 082]kosti. »Mamica! Mamica,« so se otroci stegovali k materam. Partizani so jih odrivali s pestmi in brcami – ko so napolnili avto, so odpeljali. Dojenčke pa so metali na voz. Jokali so in se zvijali na pekočem soncu, dokler niso v omotici utihnili. Popoldne so prišli s konji in odpeljali dojenčke v »dečji dom«, smo ugibali. Za barako pa je voz obstal, in dojenčke so zmetali z voza kot naročena drva. – Dovolj – dragi moji – predolga in pretežka je ta »povest«, ob kateri pa so ljudje v oblasti satana uživali.

A vendar … še nekaj, prijatelji!

Zdi se mi, da naši mrtvi bratje ne morejo imeti mirnega pokoja, dokler bomo mi ločeno polagali vence in svečke na njih grobove v breznih in rudniških jaških. Ob spominu na vse trpljenje vseh naših mrtvih bratov prosimo Boga vsak dan, da po njih zasluženju dosežemo med nami sodelovanje, v iskrenosti in bratskem prijateljstvu. – Za Slovenijo … tako nam Bog pomagaj!

7.3. Nerazložljiv strah v ozadju

Avtor: Aleš Maver

7.3.1.

Spoštovani pričevalci za dogodke na Teharjah, spoštovani gospod škof, spoštovani svojci trpečih na tem kraju groze, spoštovani zbrani. Z občutkom majhnosti pred odgovornostjo, ki mi je bila naložena s pričujočim nagovorom, skupaj z vami stojim ob tem ključnem spomeniku slovenstva. Menim, da bi tukajšnji kompleks s tistim, kar predstavlja, morali postaviti ob bok Brižinskim spomenikom, srednjeveškim freskam po naših cerkvah, ustvarjalnosti slovenskih reformatorjev, Prešernovi rojstni hiši ali volilnim skrinjicam, v katere so Slovenke in Slovenci leta 1990 vrgli svojo odločitev za samostojno državo. Kakor vsi našteti odraža tudi ta kraj spomina nekaj bistvenega, nekaj, kar je odločilno zaznamovalo pot slovenskega naroda in slovenske družbe v celoti. A če ni po svojem pomenu nič drugačen od Brižinskih spomenikov ali Plečnikove cerkve v Bogojini, je drugačen po svojem značaju.

Kakor se ob pradavni pridigi o grehu in pokori, ob Trubarjevi Cerkovni ordningi ali ob Majniški deklaraciji zgostijo ustvarjalni zagon, odločnost in pogum bolj ali manj odmaknjenih prednic in prednikov, sta se na Teharjah zgostila neizmerna uničevalna sla in norost, zrasla iz nedrij tega istega prostora, te iste družbe in tega istega naroda. Nič čudnega torej, če bi se večini naših rojakinj in rojakov moja primerjava zdela bogokletna. Celo razglašanje Teharij za spomenik utegne biti sporno.

Toda vse bolj je jasno, da ostane družba, ki ob spominu na svoje vzpone in epske uspehe ni zmožna gojiti in primerno ovrednotiti tudi spomina na svoje najgloblje zdrse v prepad zgodovinskih skušnjav, na pol poti do normalnosti in do zdravega razvoja. Žal slovenska družba omenjenega spoznanja še ni zmogla dovolj ponotranjiti. Celo več: seveda

Slika 36.

marsikje obstajajo pomniki uničevalne sle in sovraštva, ki sta zaznamovala drugo svetovno vojno in predvsem prvo povojno leto, a niso namenjeni obeleževanju trpljenja žrtev, marveč »junaštva« njihovih krvnikov in mučiteljev. Očitno je pogled v brezno takrat divjajočega spopada na Slovenskem do te mere grozljiv, da smo se hoteli vse doslej bolj kot številne druge družbe v srednji in vzhodni Evropi pred njim zatekati v pravljično, skoraj mitološko podobo svoje skupnostne preteklosti. V podobo, kjer je kristalno jasno, kdo je heroj in kdo je zločinec, kdo je dobra vila in kdo je hudobni čarovnik. Predvsem pa je to podoba, kjer ne žrtve uničevalne sle ne sapo jemajoči heroji nimajo obraza človeka posameznika, marveč se potopijo v brezoblično [Stran 083]gmoto, opremljeno z za vselej zacementiranimi nalepkami.

Ko se bližamo srebrnemu jubileju neodvisne slovenske države, moramo ugotoviti, da se je mitološki način razmišljanja zalezel v vse družbene pore in ustvaril občutek globokega neravnovesja, ko so pojavi in posamezne osebe ocenjeni predvsem glede na svoje mesto v pravljičnem imaginariju, za vse zavezujočih meril pa ni. Vprašati se je torej potrebno, ali nismo prav opomnikom na naše skupnostne zdrse, kakršen je teharski, vendarle odmerili premalo prostora. Ali ni bil račun, ki smo ga kot družba naredili, češ da je mogoče čez žrtve uničevalne sle in norosti stopiti na hitro, kot čez brezoblično gmoto brez individualnih potez, v navalu optimizma le prelahko seštet? Verjetno smo to uničevalno energijo, ki se je v prvih mesecih po drugi svetovni vojni povzpela do neslutenih razsežnosti, v njeni popačeni herojski podobi prehitro in s premalo spraševanja prevzeli v temelj nove, demokratične države, pri čemer smo premalo upoštevali, da je bila njena geneza v marsičem zavestno zanikanje zarjavele povojne mitologije. Tudi zaradi tega sedaj stojimo pred zmedeno družbo in državo, ki ju je dobesedno ujela zgodovina. In le na prvi pogled se zdi presenetljivo in šokantno, da so v minuli jeseni in zimi celo rosno mladi ljudje terjali, naj se kot skupnost odrečemo še tistim veliko preskromnim korakom, ki smo jih naredili proč od pravljične podobe sveta k izravnavanju neravnovesja v družbi in k podeljevanju človeškega obraza vsem žrtvam (in tudi herojem), ter se potopimo nazaj v neskaljeno morje mitologije.

Ne bomo zgrešili, če v ozadju tega dogajanja razberemo nerazložljiv strah. Seveda ne gre za vnovič pravljični plašč tega strahu, ki sliši na ime strah pred rehabilitacijo pojavov iz preteklosti, marveč za bojazen, da se bodo iz brezoblične gmote počasi izrisali človeški, fantovski, dekliški, starčevski, otroški obrazi, da bomo zagledali njihova očala in čeveljce. Ne, tega pogleda slovenski svet, vajen drugačnih spomenikov svojih stvaritev, po vsem videzu še ni zmožen. Ker bi moral ob njem priznati, da mu je v uri somraka spodrsnilo in se je zgrudil v prepad norosti. Ker bi se moral sprijazniti s tem, da so ljudje, ki so potem dolga desetletja krmarili njegovo usodo, v bistvenem trenutku podlegli uničevalni sli in zavestno dovolili njen rušilni pohod po slovenskih tleh. Seveda po človeški plati ne moremo mimo njihovih lastnih stisk v morda najtežjih trenutkih slovenske zgodovine. Ne moremo mimo tega, da so se odločali sredi najhujšega pritiska od zunaj, ko je slovensko ozemlje doživelo nepredstavljivo razkosanje in je bil slovenski narod na pragu izbrisa. Vendar jim niti ob upoštevanju teh okoliščin nimamo pravice odvzeti odgovornosti za usodno odločitev, da je lahko tudi uničevanje lastnih ljudi, da je lahko tudi zločin nad njimi prava pot do končnega uspeha in do oblikovanja Slovenije po svoji podobi.

Še manj je upravičeno, da ostaja demokratična Slovenija dvaindvajset let po svojem nastanku talka prizadevanj, kako skriti zmotnost in pogubnost omenjene odločitve in kako zakriti obraz njenih žrtev. Ko bomo kot skupnost zmožni slednjim pogledati v oči, bomo lahko odvrgli pravljični oklep. Dotlej pa obstaja nevarnost, da bomo rešitev še naprej iskali pri njegovih dolgoletnih varuhih in jim državo in družbo prepuščali brez vprašanj, pri čemer bomo še naprej – kot zadnji dve desetletji – pristajali celo na globoko neravnovesje v Sloveniji.

Kot rečeno, Teharje so in morajo vedno bolj postajati spomenik v tem prostoru nakopičene uničevalne energije in so kot take žal vtisnile slovenskemu svetu neizbrisen pečat. Vendar bi morali v temelje svoje države namesto te, za herojstvo zamenjane uničevalne energije vgraditi trpljenje vseh posameznikov na Slovenskem, ki so se znašli v nekem podivjanem času, in to ne glede na to, kdo je hotel z njihovo smrtjo skovati kamenček v mozaiku svojega domnevnega junaštva.

Omenjenega nam ni potrebno narediti v prvi vrsti zaradi njih. V krščanskem upanju si namreč nad njihovimi grobovi drznemo ponoviti besede iz Knjige modrosti: Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njihov odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru (Mdr 3, 1). Od mitološke in vojaške logike se moramo posloviti, da bi bili kot skupnost deležni vsaj odsevov njihovega miru, kar nam, kot trdno verjamemo, od tam, kjer ni več solz, želijo tudi oni sami.[Stran 084]

8. In memoriam dr. Janez Zdešar

8.1. »Jutri bom svoboden, ali na zemlji ali v nebesih«

Avtor: Janko Maček

8.1.1.

Pisati o osebnosti, kot je bil dr. Janez Zdešar, je odgovorno delo. Njegovo življenje je bilo tako polno, šel je skozi tako težke preizkušnje, da vsega ni mogoče zaobjeti v nekaj odstavkih. Vemo, da je pred skoraj 70 leti sam napisal svoje »Spomine na težke dni«. Ali se spodobi iz njih trgati posamezne stavke, ali bodo v naši zgodbi sploh še obdržali pomen, ki ga jim je namenil pričevalec? Pa vendar je morda prav, da njegovemu neponovljivemu pričevanju dodamo nekatere podatke, ki jih sam ni omenil, da ga skušamo z našimi skromnimi besedami približati današnjemu bralcu. Upamo, da nam pokojni tega ne bo zameril, da bo prizanesljiv do našega prizadevanja.

8.1.2. »Ljubgojna, draga vas domača«

Pod tem naslovom je Družina leta 1992 izdala drobno knjižico, v kateri Marica Cerar, rojena Bastič, sestrična dr. Janeza Zdešarja, z veliko ljubeznijo piše o svoji rojstni vasi pri Horjulu in o tragični usodi Bastičeve družine. Zakaj to omenjamo? Ker je bila Ljubgojna tudi rojstna vas Janezovega očeta.

V drugi polovici 19. stoletja sta na Jakaševi domačiji na Ljubgojni gospodarila Tomaž in Mina Zdešar. Rodilo se jima je deset otrok: štiri so pobrale otroške bolezni in tako so odrasle štiri hčere in dva sinova. Starejši sin Anton (1871) je pristopil k lazaristom in leta 1906 pel v Horjulu novo mašo. Študij teologije je zaključil z doktoratom in potem opravljal odgovorno delo na raznih postojankah Misijonske družbe. Pričakovali bi, da bo zato mlajši sin Janez za očetom prevzel kmetijo, vendar ni bilo tako. Tako kot cela družina je bil glasbeno nadarjen in glasba ga je zanimala bolj kot živina v hlevu in pridelki na njivi. Oče se je temu nekaj časa upiral, nato pa popustil in Janez je šel v orglarsko šolo. Po končani šoli je dobil službo organista pri sv. Petru v Ljubljani, poleg tega pa je orglal in vodil petje še v lazaristovski cerkvi Srca Jezusovega. Čez nekaj časa se je tudi poročil ter postal oče treh hčera in sina Janeza.

Ker sta oba Jakaševa sinova šla od doma, se je hči Marjana leta 1911 poročila z Janezom Bastičem, Polževim z Vrzdenca. Jakaševina je tako dobila novega gospodarja, pri hiši pa se odslej niso več pisali Zdešar, ampak Bastič. Marjanina sestra Terezija se je poročila s Francom Buhom iz Šmartna pod Šmarno goro in iz njunega zakona je izšel lazarist Franc Buh, misijonar na Madagaskarju, Mici se je poročila v Verd pri Vrhniki, Ivanka pa je ostala kot teta doma. Janez Bastič in Marjana sta imela osem otrok. Najstarejši sin Tone (1912) je bil predviden za naslednika na kmetiji, Štefan (1913) je po zgledu strica Antona vstopil v Misijonsko družbo in na svoj rojstni ter godovni dan leta 1938 pel v Horjulu novo mašo, Lojze (1916) je bil ob začetku vojne že izučen za mizarja, se nato še vpisal na srednjo tehnično šolo, kasneje pa s činom stotnika postal poveljnik vaške straže oziroma domobrancev v Šentjoštu in Horjulu, Pavle (1919) je po maturi vstopil v ljubljansko bogoslovje, Karel (1925) se je učil za kleparja, Marica je že obiskovala učiteljišče, Beti pa je bila doma.

Na praznik sv. Treh kraljev leta 1939, komaj en teden po novi maši Štefana Bastiča, so v Horjulu spet peli Novomašnik bod’ pozdravljen – lazaristu Andreju Lukanu, Balenčevemu z Ljubgojne, sosedu Bastičevih. Mala vasica Ljubgojna je v dobrem tednu kar dvakrat praznovala. Na obe slovesnosti je prišel dr. Anton Zdešar in vsaj na novi maši bratranca Štefana je gotovo bil tudi Janez Zdešar, ki je tedaj že obiskoval klasično gimnazijo.

8.1.3. Temni oblaki nad Bastičevo družino

Ko so Bastičevi otroci začeli hoditi v ljubljanske šole, so nekateri stanovali kar pri stricu Janezu, šempetrskem organistu, ali se tam vsaj občasno ustavljali. Italijanska okupacija aprila 1941 tega v glavnem ni spremenila. Pravzaprav so se spremembe pokazale prej v Horjulu kot v Ljubljani. Oče Bastič, ki je bil že pred vojno ponovno izvoljen za župana občine Horjul, je to »čast« obdržal tudi pod novimi oblastniki, vendar se je vse bolj spreminjala v nevarno breme. Proti koncu leta 1941 se je namreč na Samotorici utaborilo nekaj partizanov oziroma je bilo ustanovljeno tako imenovano šolsko taborišče. Novinci, hrana in oprema zanje so večinoma prihajali iz Ljubljane, začel pa se je tudi pritisk, naj pri tem pomaga občina iz zalog, ki jih je dobivala od okupatorja za preskrbo prebivalstva. Župan Bastič je bil v dilemi, kako naj ravna. Od začetka okupacije je bil na rojstnem domu v Horjulu profesor filozofije dr. Cene Logar – prej je bil v Pragi [Stran 085]

Bastičevi ob Štefanovi novi maši 26. decembra 1938: sedijo oče 									Janez, novomašnik Štefan in mati Marjanca; stojijo z leve Beti, 									Karel, Pavel, Tone, Lojz in Marica.

Slika 37. Bastičevi ob Štefanovi novi maši 26. decembra 1938: sedijo oče Janez, novomašnik Štefan in mati Marjanca; stojijo z leve Beti, Karel, Pavel, Tone, Lojz in Marica.

in Parizu in že tam sodeloval z Borisom Kidričem, sedaj pa je to zvezo nadaljeval. Ni dvoma, da je župan za to vedel, vendar mu še na misel ni prišlo, da bi ga izdal Italijanom ali da bi prosil za njihovo zaščito, ko je dobival grožnje od domačih revolucionarjev.

V soboto, 14. junija 1942, so na županov dom, komaj 1 km od italijanske postojanke, prišli partizani, vse izropali, župana Bastiča in ženo odpeljali nekaj 100 m od doma, ju umorili in pustili ležati ob poti. Sin Tone se jim je skril in si za nekaj mesecev podaljšal življenje, potem pa ob partizanskem napadu na Koreno izkrvavel kot vaški stražar. Na pogreb Bastičevih je iz Ljubljane prišel tudi organist Janez Zdešar, saj je bila umorjena županova žena njegova sestra. Sin Lojze je po pogrebu staršev napovedal: »Jaz se ne bom pustil kar tako ubiti, jaz se bom branil!« In čez nekaj tednov je že bil pri vaški straži v Šentjoštu. Ni čudno, da je organistov sin Janez po vsem, kar se je zgodilo z njegovimi sorodniki na Ljubgojni in čemur je bil sam priča v Ljubljani – vosovski atentati na dr. Lamberta Ehrlicha in študenta Rojica, na Kiklja, Župca in druge, po Grčaricah in Turjaku – v šestem razredu gimnazije prekinil šolanje in jeseni 1943 odšel k domobrancem v Šentjošt. Že po nekaj mesecih svojega domobranstva je bil težko ranjen – ne v boju, ampak ko se je soborcu po nesreči sprožila puška. Po uspešnem zdravljenju v ljubljanski bolnišnici je bil poslan v 47. četo na Rakek in se v začetku maja 1945 z njo umaknil na Koroško.

8.1.4. Od 30. maja do odločitve za beg

V Spominih na težke dni, ki jih je Zdešar napisal konec leta 1946 in so kasneje dolgo veljali za izgubljene, opisuje tudi izročitev partizanom in križev pot v teharsko taborišče. Poglejmo del njegove izpovedi: »Od 27. maja so Angleži transportirali domobrance. 30. maja opoldne je prišla vrsta na naš polk. Že dan ali dva prej sem mimogrede slišal, da vozijo Angleži domobrance v Titovino. Zame, prepričanega anglofila, je bilo to nekaj nemogočega. Fantom sem rekel, naj na take vesti prav nič ne dajo. S sestro sva se domenila, da je bolje, če še ostane v Vetrinju. Vojaki smo vojaki, civilisti pa civilisti! Naložili so nas na kamione in peljali proti vzhodu. Domobranci v našem avtomobilu na to niso pazili. Bili so veseli in peli domobranske pesmi. V meni in poročniku Jožetu Kranjcu pa se je zastavljalo vprašanje, kam nas vozijo. Misel, da bi nas vrnili partizanom, se mi je zdela nora. Vsak zase sva gruntala in zaskrbljeno razmišljala.« (Jože Kranjc iz Dobca je bil od začetka [Stran 086]

Janez Zdešar – tretji z desne – med šentjoškimi 									domobranci

Slika 38. Janez Zdešar – tretji z desne – med šentjoškimi domobranci

član vaške straže v Begunjah in se je že jeseni 1942 spustil v Krimsko jamo, da bi ugotovil, kaj se skriva v njej. Op. J. M.)

Ko so se ustavili v Pliberku, je postalo vse jasno. Zdešar in še nekateri so že tam mislili na beg, toda Angleži so jih s silo spravili do vlaka, kjer so jih prevzeli jugoslovanski partizani, med katerimi ni bilo Slovencev. Po celonočni vožnji so zjutraj prispeli v Celje; na železniški postaji so jih s kričanjem, zmerjanjem in pretepanjem »sprejeli« slovenski partizani in ta surovi sprejem se je potem nadaljeval na celi poti do Teharij.

1. junija je bil Janez Zdešar zaslišan in razporejen v skupino C. Ta dan so na Teharje prišli domobranci III. polka, ki so že 28. maja šli iz Vetrinja in se potem ustavili v Slovenj Gradcu. Zdešar je pričakoval, da bodo med njimi njegovi bratranci iz Horjula in svak Polde, in res je bilo tako. Ko je zagledal Pavla Bastiča, je takoj videl, da je čisto spremenjen. »Kot da se ne bi prav nič zgodilo, mi je pripovedoval, kako se je Lojz sam javil partizanom in junaško povedal, kdo je. Sedaj v ujetništvu je fante namesto brata Lojza vodil Pavle. Že tisto noč so priropotali kamioni in začelo se je klicanje imen. Fantje so odhajali na avtomobile nič hudega sluteč. Jame pri Hrastniku in Trbovljah bi vedele povedati o strahotnem razočaranju in svetniškem molku tisočerih domobrancev, ki so v vrstah drug za drugim s strelom v tilnik padali vanje.« Naslednji dan se je Zdešar spet pogovarjal s Pavlom, Karlom in Poldetom: »V nasprotju z večino domobrancev je bil Pavle mnenja, da nočni avtomobili vozijo fante v smrt, in razlagal o mučeništvu in o nebesih. Njegove besede so bile za nas in za domobrance, ki so se nabrali okoli nas in željno poslušali, novo razodetje. – Polde je nesrečo junaško prenašal. Z žalostjo mi je pripovedoval, da je moral oddati poročni prstan. Z veliko skrbjo in nežnostjo je govoril o Marinki. – Najbolj se mi je od vseh smilil Karel. Bil je kot nedolžen otrok, ki ne razume vsega, kar ga doleti. Včasih se mi je zazdelo, kot da bi mu šlo na jok. Ni mogel doumeti, kako more družino in njega, še tako mladega, doleteti toliko gorja.«

Verjetno je Zdešar tu pomislil tudi na strica Antona in bratranca Štefana, ki sta 18. aprila 1945 umrla ob letalskem napadu na Jastrebarsko pri Karlovcu. Kako je prišlo do tega? Slovenski lazaristi so leta 1941 prevzeli župnijo Svetice pri Ozlju in za prvega upravitelja je bil imenovan Andrej Lukan, Štefan Bastič pa je malo kasneje prišel tja za kaplana. Dr. Anton Zdešar je bil aprila 1941 hišni duhovnik v Radečah pri usmiljenkah, ki so tam imele noviciat. Nemci so ga kmalu po zasedbi izgnali na Hrvaško in nadškof Stepinac [Stran 087]

Maturanti slovenske begunske gimnazije, s cilindrom Janez 										Zdešar

Slika 39. Maturanti slovenske begunske gimnazije, s cilindrom Janez Zdešararhiv Rafaelove družbe

ga je poslal v Jastrebarsko pri Karlovcu, kjer so slovenske usmiljenke oskrbovale otroško sirotišnico. 18. aprila 1945 je bil nečak Štefan pri njem na obisku in ob bombardiranju sta bila oba mrtva. Zaradi slabih zvez so v Horjulu z zamudo zvedeli za njuno smrt in pri fari jima je zvonilo šele 5. maja, ko so domobranci in civilni begunci že odhajali na Koroško.

Toda vrnimo se nazaj v teharsko taborišče. V noči na 4. junij so odpeljali tudi Pavla, Karla in Poldeta. Vsi trije so bili klicani skupaj. Zdešar je tisto noč zadnjikrat spal v baraki. »Od 4. pa do 21. junija, ko sem ušel, smo bili noč in dan na golih tleh. Zemlja je bila ilovnata, nanjo so nasuli žlindro, vrh nje pa gramoz. Na tem sem prebil 18 dni in 18 noči.«

Z nekaj besedami ni mogoče povedati, kaj vse je doživel in pretrpel v tistih 18 dneh, kako živo je spremljal dogajanje okoli sebe in kljub vsemu ostal razsoden in miren. Njemu in večini okoli njega je bila v veliko uteho molitev. Koliko rožnih vencev so vsak dan zmolili, kar na prste, on pa je bil eden redkih, ki mu je uspelo obdržati molek. Število trpinov na »šodru« se je noč za nočjo manjšalo. Zgodilo se je tudi, da so jih že klicali, potem pa ni bilo kamionov, da bi jih odpeljali.

20. junija je bilo v taborišču čutiti napetost. Oficirji so hodili okrog z nekakšnimi seznami. Bilo je očitno, da nekaj pripravljajo. Ali bodo spet klicali in odvažali? Zdešar piše, da »mu je v teh okoliščinah nehote prišla misel na beg. Toda uiti preko treh ograj in mimo treh neposrednih stražarjev z brzostrelkami? Bedarija! Vse misli sem pokopal in računal le še na beg iz avtomobilov med vožnjo. Pa pride k meni Lojze Debevc, študent iz 47. čete, doma iz Begunj, in začne: ‘Jaz bom danes ušel. Danes ponoči moram uiti. Z Opeko sva se zmenila, da bova ušla. Če hočeš, se lahko pridružiš, toda ne pripoveduj drugim. Če nas bo preveč, bi se beg ponesrečil in potem je konec z nami. Janez, greš?’ Niti najmanj se nisem obotavljal. Pogledala sva drug drugemu v oči in bilo je domenjeno. Še sedaj ne morem razumeti, kako je možno v tako kratkem času brez razlage načrta le z besedama ‘moram uiti’ popolnoma spremeniti mnenje in privoliti v najbolj tvegano, blazno misel. Ne vem, kakšen psihološki zakon je to, ali pa je bila to le milost božja. Prepričan sem, da je bilo zadnje. Nato sva se o begu natančno pogovorila in sklenila, da pridobim še oba brata Mehleta.

Pred begom sem hotel urediti vse z Bogom. Šel sem h kuratu Poldi in ga prosil za spoved. Na vso moč me je prepričeval, da je to noro in da me čaka gotova smrt. Jaz pa sem mu na vse prepričljivo ugovarjal: ‘Jutri bom svoboden, pa bodisi na zemlji ali na onem svetu.’ Toliko časa sva se pogovarjala, da je sklenil bežati z nami. Povedal sem to Lojzu. Tudi njemu sta se do tedaj pridružila še dva in nas je vseh bilo enajst. Je že Bog tako hotel.«[Stran 088]

Rim 1950: bogoslovec Janez Zdešar kot vodič slovenskih 									romarjev.

Slika 40. Rim 1950: bogoslovec Janez Zdešar kot vodič slovenskih romarjev. arhiv Rafaelove družbe

Tisti dan je bila velika vročina, vendar stražar ujetnikom ni dovolil, da bi šli po vodo. Šele zvečer se je omehčal in so v skupinah lahko šli k vodovodu. Kurata Poldo je stražar prav tisto popoldne poklical k sebi in ga celo uro zasmehoval ter mučil, da se je komaj privlekel nazaj k svoji skupini. Ko se je zvečerilo, so polegli in celo uro molili. Ker je bilo kandidatov za beg enajst, so se razdelili v dve skupini: eno je vodil Korošec, drugo pa Mehle. Okoli 23h so se začeli pripravljati za beg. Švigelj je na prvi ograji prepilil žice in pri tleh naredil precej veliko odprtino. Okrog pol treh, ko se je na vzhodu že kazala prva svetloba, so se drug za drugim splazili skozi odprtino. Zdešar je bil med tremi, ki naj bi onemogočili stražarja: »Vsi smo bili pripravljeni, da planemo in zbežimo. Bil sem miren tako kot še nikoli. Stražar se je obrnil od nas in to je bil ugoden trenutek. Z nečloveškim vpitjem smo planili pokonci, vpili vsak svoje povelje, da bi partizane zmešali in tekli proti stražarju in ograji. In stražar je – zbežal … Šele drugič ali tretjič mi je uspelo, da sem preko treh S-rol prišel na vrh in se oprijel smreke, ki je služila za steber v ograji. Večina fantov je že bila v gošči na drugi strani ograje. Prvi streli in rafali so že sikali za njimi, ko sem jaz še stal na žici in vlekel in suval z nogo, ker se mi je nogavica zapletla in nisem mogel nikamor. (Vsi ubežniki so se namreč pred začetkom bega sezuli.) Pritekel je partizan in izstrelil proti meni cel šaržer, pa me ni zadel. Tedaj pa sem z vsem naporom, kolikor sem ga še zmogel, sunil z nogo. Nogavica je ostala na ograji, jaz pa sem se zavalil v goščo in kot divja zver tekel, tekel v svobodo.

Tedaj še nisem vedel, da popolnoma drži svetopisemski rek: Gorje tistemu, ki zaupa človeku. Nekajkrat sem skusil to bridko resnico. Vendar pa so bili tudi ljudje, ki so me v svojo veliko, življenjsko nevarnost skrivali in zame skrbeli, kot zna za človeka skrbeti le mati … Vso težo nevarnosti, obup in upanje, ki se dogajajo in porajajo med begom, more prav razumeti le tisti, ki je sam kdaj bežal pred smrtjo.«

Zdešarjev beg je trajal od 21. junija do 8. julija, ko je prišel v Ljubljano, kjer se je skrival do 16. oktobra, ko je odšel na Koroško. – Čez ograjo je skočil zadnji. Vsi drugi so bili pred njim. Počakal ga je Lojze Debevec in skupaj sta dohitela ostale, ki so še vedno tekli. Ko so se prešteli, so videli, da manjkajo kurat Polda, Korošec in Tine Mehle. Polda in Mehle sta verjetno padla na poti, saj za njima ni bilo nobene sledi, Korošec pa se je rešil in še danes živi v Ljubljani. Opeka je bil pri plezanju čez ograjo ranjen in Zdešar ga je za silo obvezal z obvezo, ki jo je imel pri sebi. Da bi zasledovalcem zmešali sled, so bežali v smeri proti Mariboru, kasneje pa bi se obrnili proti Ljubljani. Nekaterim so noge že krvavele, saj so čevlje vsi pustili v taborišču. Izčrpanost in lakota sta jih prisilili, da so se pozno popoldne oglasili pri hišah na robu nekega gozdička, kjer so dobili nekaj hrane in zvedeli, da so blizu Dramelj, šestnajst kilometrov od Celja. Ko so tisti večer zaradi hrane spet obiskali neko hišo, so padli v partizansko zasedo in rešila sta se samo Zdešar in Andrej Mehle, ki sta potem do 27. [Stran 089]

Sv. Višarje 15. avgusta 1970, srebrna maša Vinka Žaklja: z 									leve Nace Čretnik, župnik Oblak, srebrnomašnik, dr. Janez Zdešar 									in Anton Dejak.

Slika 41. Sv. Višarje 15. avgusta 1970, srebrna maša Vinka Žaklja: z leve Nace Čretnik, župnik Oblak, srebrnomašnik, dr. Janez Zdešar in Anton Dejak.

junija skupaj tavala po gozdovih z namenom, da prideta do Ljubljane. Obisk samotne hiše 27. junija je bil za Mehleta usoden, saj ju je tam pričakal grob možakar z brzostrelko. Odslej se je Zdešar sam prebijal proti Ljubljani.

Celih deset dni je potem še trajalo njegovo »potovanje« do Ljubljane. Ena zadnjih postaj na tej težki poti so bile Groblje, kjer so lazaristi pred vojno imeli tiskarno. Danes to lahko povemo, Zdešar pa je v Spominih napisal le tole: »Krajev in ljudi zaradi obljube še ne smem povedati. 8. julija sem dobil civilno obleko in čevlje. V žep suknjiča sem vtaknil Ljudsko pravico, v gumbnico dal partizanski znak in bil v dobri uri v Ljubljani in na cilju – v skrivališču. Tu sem se skrival od 8. julija zvečer do 16. oktobra, to je skupno tri mesece in en teden. Ves čas sem se skrival v podstrešni sobici, le enkrat proti večeru sem šel na sprehod. Pri maši nisem bil nikoli. Vse tri mesece se nisem prav nič dolgočasil. Na razpolago sem imel knjižnico nekega privatnika. Neprestano sem bral in študiral. To je bilo tudi edino opravilo, ki sem ga v tej mišji luknji lahko opravljal. Hrana je bila dobra in sem se v treh mesecih precej popravil. Ko sem dobil tujo legitimacijo, sem zjutraj ob šestih v Ljubljani sedel na kolo in bil popoldne ob štirih že na Gorenjskem, na dogovorjenem mestu, čez dva dni zvečer (18. oktobra) v Beljaku in naslednji dan v Lienzu.«

Morda tu ne bo odveč kratek komentar. Skrivališče v Ljubljani so Zdešarju nudile sestre usmiljenke v Zavetišču sv. Jožefa na Vidovdanski cesti. Menda sta vedeli zanj samo dve sestri. Največ je zanj skrbela sestra Lidija, polsestra Mihe Kreka, ki je pozneje živela v redovni hiši na Mirenskem gradu in se ji je dr. Zdešar ob prvem obisku samostojne Slovenije tja tudi prišel zahvalit. Na Mirenskem gradu je deloval tudi lazarist Alojzij Trontelj, ki pa ni dočakal Zdešarjevega obiska, saj je že leta 1979 umrl. Omenjamo ga zato, ker je oktobra 1945 spremljal Zdešarja na poti na Gorenjsko. Ob nemški zasedbi leta 1941 je bil Trontelj v Grobljah in Nemci so ga izgnali. Potem je med vojno deloval v Srbiji in skrbel tudi za slovenske izgnance. Ob koncu vojne se je z dobro karakteristiko vrnil v Slovenijo in bil zato primeren za spremljevalca. S kolesi sta se odpeljala iz Ljubljane in se spotoma ustavila pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Ko sta se pripeljala na Jesenice, se jima je nenadoma pridružil velik pes in ju spremljal skozi mesto. Trontelj je to smatral za poseben znak božjega varstva. Ko je oblast zvedela za njegovo pomoč ubežniku, so ga zaprli. Bil je obsojen na osem let in pol zapora, »odslužil« pa jih je pet. Med vzroki za njegovo obsodbo je bil tudi ta, da bi preprečili obnovitev tiskarske dejavnosti v Grobljah. (Povedal g. Anton Pust CM.)

8.1.5. Študent in izseljenski duhovnik

Takoj po prihodu v Lienz se je Zdešar sestal s sestro Marinko. Veselje srečanja jima je grenil spomin na smrt njenega moža Poldeta in mnogih drugih. Menda je Zdešar že naslednji dan [Stran 090]

Spominska slovesnost na Teharjah leta 2005 – dr. Zdešar poleg 									nadškofa dr. Stresa.

Slika 42. Spominska slovesnost na Teharjah leta 2005 – dr. Zdešar poleg nadškofa dr. Stresa.

potrkal pri ravnatelju begunske gimnazije Bajuku in prosil za vpis v 7. razred. Ravnatelj ga je kritično premeril in opozoril, da zamuja. Ko mu je Zdešar pojasnil, od kod prihaja, je strogost popustila. Po maturi leta 1946 je Zdešar odšel v Rim in kot gojenec zavoda Germanik na papeški univerzi Gregoriana študiral teologijo. Novo mašo je imel leta 1952, študij pa zaključil leta 1955 z doktoratom.

O njegovih rimskih letih bi lahko veliko povedali. Leta 1950 je bilo sveto leto in 1. novembra je bila razglasitev verske resnice o Marijinem vnebovzetju. Ob tej priliki je škof Rožman na povabilo nekaterih slovenskih duhovnikov prvič po vojni obiskal Rim, se pri javni avdienci srečal s Pijem XII. in mu izročil lepo vezan, v nemščino preveden življenjepis Lojzeta Grozdeta. Med romarji v Rimu je bilo tedaj tudi okrog sto slovenskih beguncev iz Avstrije. Ti in še nekaj rimskih Slovencev so se na praznik Kristusa Kralja udeležili škofove maše v Kalistovih katakombah. Škof je o tem kasneje zapisal: »Živo sem se spomnil zadnje svoje maše pri istem oltarju v poletju 1938, ko je stala okrog oltarja skupina mladih članov dijaške Katoliške akcije, ki so bili potem v revoluciji večinoma pomorjeni … Danes imamo tudi Slovenci svoje katakombe. Kraške jame na Kočevskem, zapuščeni jaški hudojamskih in hrastniških premogovnikov in še mnogokje so naše katakombe … Niso vsi, katerih kosti v teh jamah trohne, verski mučenci v cerkvenem smislu, a mnogi med njimi so. Kakor nekoč iz rimskih, tako bo tudi iz naših katakomb zažarel svetel žarek božjih zmag.« (Jakob Kolarič, Škof Rožman, str. 551.)

Po dveh letih kaplanovanja na Koroškem je dr. Zdešar na željo škofa Rožmana odšel v Nemčijo, da bi tam vzpostavil pastoralno oskrbo slovenskih beguncev in izseljencev, in poslanstvo dušnega pastirja med slovenskimi izseljenci je potem zvesto in požrtvovalno opravljal do upokojitve oziroma do konca življenja. Njegovo duhovniško služenje je trajalo več kot 50 let in o tem bodo gotovo še pisali, mi pa bi radi tu omenili vsaj en dogodek iz tega obdobja. Na veliki šmaren leta 1970 je izseljenski duhovnik v Belgiji in Holandiji Vinko Žakelj praznoval na Višarjah srebrnomašni jubilej. Na slovesnost je prišel tudi dr. Zdešar iz Nemčije, saj sta bila z Žakljem skrbnika dveh sosednjih »župnij«. Marsikateri višarski romar je tedaj dr. Zdešarja, o katerem smo marsikaj vedeli, prvikrat videl v živo. Posebnost tega dne je bila, da je med somaševanjem, ki so ga vodili trije vidni izseljenski duhovniki: dr. Janez Zdešar, Nace Čretnik in Vinko Žakelj, pred oltarjem umrl takratni šentjoški župnik Janko Oblak, doma iz Horjula, Zdešarjev rojak. »Je že Bog tako hotel,« je v neki drugi zvezi zapisal dr. Zdešar.

Zadnjih nekaj let je dr. Zdešar preživel v Domu sv. Jožefa v Celju, kot da bi s tem hotel pokazati svojo povezanost z lazaristi in pa biti blizu mučencem, s katerimi je nekoč trpel v teharskem taborišču, in vsem, katerih grobovi so posejani po celi Sloveniji. Od tu je 19. septembra letos odšel k Očetu in se spet srečal s Pavletom, Karlom, Poldetom in drugimi.[Stran 091]

8.1.6. Popravek Majde Starman, MMS 92

str. 86, slika: Janez Zdešar – drugi z desne (ne tretji),

str. 89, spodaj: s sestro Stano (ne Marinko).

8.2. Nekaj spomina na dr. Janeza Zdešarja v slikah

Avtor: Majda Starman

8.2.1.

Večino spodnjih slik dr. Janeza Zdešarja je odkrila gospa Majda Starman, in sicer v okviru večletnega raziskovalnega dela, ki ga je skupaj z možem Lojzetom posvetila obsežnemu arhivu begunskih fotografij, ki jih hrani Rafaelova družba v Ljubljani. Helena Kržišnik, poročena Zdolšek, je bila med udeleženci Zdešarjeve nove maše v Rimu in je dala zadevne fotografije na razpolago iz svoje osebne zbirke. Obe, gospa Starman in gospa Zdolšek, sta bili begunki v taborišču Peggetz pri Lienzu in v taborišču Špital. Danes živita v lastnih hišah v Špitalu ob Dravi.

Taborišče Peggetz, maturanti slovenske begunske gimnazije leta 									1946. V prvi vrsti z desne: dr. Valentin Meršol, Janez Zdešar, 									razrednik prof. dr. Kajetan Gantar, Anglež Ryder Young, glavni v 									peggeškem taborišču.

Slika 43. Taborišče Peggetz, maturanti slovenske begunske gimnazije leta 1946. V prvi vrsti z desne: dr. Valentin Meršol, Janez Zdešar, razrednik prof. dr. Kajetan Gantar, Anglež Ryder Young, glavni v peggeškem taborišču.
Mednarodnega marijanskega kongresa v Rimu se je od 23. oktobra 									do 1. novembra 1950 udeležilo tudi sto Slovencev iz Avstrije, 									tretjina je bila beguncev iz Špitala. V sredini je Janez Zdešar, 									takrat bogoslovec v Rimu, na njegovi desni je Jože Pelan.

Slika 44. Mednarodnega marijanskega kongresa v Rimu se je od 23. oktobra do 1. novembra 1950 udeležilo tudi sto Slovencev iz Avstrije, tretjina je bila beguncev iz Špitala. V sredini je Janez Zdešar, takrat bogoslovec v Rimu, na njegovi desni je Jože Pelan.

[Stran 092]

Goldeck pri Špitalu poleti 1951. Na levi je g. Mihael Burja 									(umrl 16. 8. 1952), desni je Janez Zdešar, ki je v poletnih 									počitnicah vedno prišel iz Rima v taborišče Špital.

Slika 45. Goldeck pri Špitalu poleti 1951. Na levi je g. Mihael Burja (umrl 16. 8. 1952), desni je Janez Zdešar, ki je v poletnih počitnicah vedno prišel iz Rima v taborišče Špital.
Nova maša Janeza Zdešarja oktobra 1952 v kapeli Germanika v 									Rimu.

Slika 46. Nova maša Janeza Zdešarja oktobra 1952 v kapeli Germanika v Rimu.

[Stran 093]

Skupinska slika pred novo mašo. Janez Zdešar je zadaj 									(največji).

Slika 47. Skupinska slika pred novo mašo. Janez Zdešar je zadaj (največji).
Nova maša: Prvi levo sedi dr. Edvard Vračko – odvetnik, 									begunec iz Špitala, sledijo dr. Jože Jagodic, novomašnik Janez 									Zdešar, njegova sestra Stana in Anton Miklavčič, dušni pastir za 									begunce v Špitalu. Ostali so Slovensi, nekaj s Koroške, med 									njimi tudi begunci iz Špitala.

Slika 48. Nova maša: Prvi levo sedi dr. Edvard Vračko – odvetnik, begunec iz Špitala, sledijo dr. Jože Jagodic, novomašnik Janez Zdešar, njegova sestra Stana in Anton Miklavčič, dušni pastir za begunce v Špitalu. Ostali so Slovensi, nekaj s Koroške, med njimi tudi begunci iz Špitala.
Gostija. Zadaj sedijo z desne: Janez Zdešar, dr. Hože Jagodic, 									dr. Franc Mihelčič, selski župnik Alojz Vauti. Pod križem stoji 									Franc Blatnik, salezijanec.

Slika 49. Gostija. Zadaj sedijo z desne: Janez Zdešar, dr. Hože Jagodic, dr. Franc Mihelčič, selski župnik Alojz Vauti. Pod križem stoji Franc Blatnik, salezijanec.

[Stran 094]

Nova maša dr. Ignacija Lavrenčiča 19. julija 1953 v taboriščni 									kapeli – baraki, Špital. Pri obredih sta mu stregla Janez 									Zdešar, ki je prišel v ta namen iz Rima, in dr. Alojzij Šuštar, 									ki je prišel na novo mašo iz Švice. Z desne: prof. Alojzij 									Luskar SDB, Anton Miklačič, Franc Dolinar, dr. Alojzij Šuštar, 									Anton Iskra, prof. Pavel Slapar, Janez Zdešar, novomašnik dr. 									Ignacij Lavrenčič, špitalski dekan Andreas Dollinger.

Slika 50. Nova maša dr. Ignacija Lavrenčiča 19. julija 1953 v taboriščni kapeli – baraki, Špital. Pri obredih sta mu stregla Janez Zdešar, ki je prišel v ta namen iz Rima, in dr. Alojzij Šuštar, ki je prišel na novo mašo iz Švice. Z desne: prof. Alojzij Luskar SDB, Anton Miklačič, Franc Dolinar, dr. Alojzij Šuštar, Anton Iskra, prof. Pavel Slapar, Janez Zdešar, novomašnik dr. Ignacij Lavrenčič, špitalski dekan Andreas Dollinger.
Franc Dolinar sedi v zakristiji (prišel je iz Rima), mežnar 									Jože Jenko, Janez Zdešar, novomašnik dr. Ignacij Lavrenčič, dr. 									Alojzij Šuštar in špitalski dekan Andreas Dollinger, tukaj v 									vlogi „presbyter assistens“.

Slika 51. Franc Dolinar sedi v zakristiji (prišel je iz Rima), mežnar Jože Jenko, Janez Zdešar, novomašnik dr. Ignacij Lavrenčič, dr. Alojzij Šuštar in špitalski dekan Andreas Dollinger, tukaj v vlogi „presbyter assistens“.
Janez Zdešar poje evangelij na novi maši dr. Ignacija 									Lavrenčiča.

Slika 52. Janez Zdešar poje evangelij na novi maši dr. Ignacija Lavrenčiča.
Skupinska slika slovenskih duhovnikov na dan nove maše: 									novomašni pridigar prof. Pavel Slapar, novomašnik dr. Ignacij 									Lavrenčič, taboriščni župnik Anton Miklavčič; Anton Iskra, Franc 									Dolinar, Janez Zdešar, dr. Alojzij Šuštar, Ciril Lavrič.

Slika 53. Skupinska slika slovenskih duhovnikov na dan nove maše: novomašni pridigar prof. Pavel Slapar, novomašnik dr. Ignacij Lavrenčič, taboriščni župnik Anton Miklavčič; Anton Iskra, Franc Dolinar, Janez Zdešar, dr. Alojzij Šuštar, Ciril Lavrič.
[Stran 095]

8.3. Odločno in pogumno

Avtor: Anton Drobnič

8.3.1.

Umrl je duhovnik dr. Janez Zdešar! Da, duhovnik, vedno in povsod odličen duhovnik, ponosen človek vedrega značaja in veselega obraza, jasne misli in odločne besede, besede, ki je svetovala in pomirjala, predvsem pa človek odločnih dejanj.

Ob smrti in slovesu od tako dobrega duhovnika in velikega človeka se tudi jaz ne morem upreti možnosti, da se pohvalim z njegovim dolgoletnim poznanstvom, z njegovim iskrenim prijateljstvom in z njegovim dobrim nasvetom. Spoznal sem ga že pred davnimi leti med drugo svetovno vojno kot prijaznega in veselega sošolca mojega brata Stanislava na Državni klasični gimnaziji v Ljubljani in kasneje kot mladca dijaške Katoliške akcije. Nanj sem gledal z velikim spoštovanjem in zaupanjem.

Leta 1943 se je odzval domovini, ki je krvavela pod zločinskimi udarci komunističnih napadalcev, in se kot komaj sedemnajstleten dijak pridružil slovenskim domobrancem. Še istega leta je bil v Šentjoštu nad Horjulom ranjen, vendar je preživel in ostal še naprej ponosen domobranec. K domobrancem je odšel tudi moj brat in za njim še jaz. Tako sva se z Janezom Zdešarjem zopet srečala na Koroškem v taborišču Vetrinj, kamor se je slovenska protiboljševiška vojska umaknila pred navalom zločinske armade rdečega maršala – morilca jugoslovanskih narodov.

Na Koroškem je tudi Janez Zdešar poslušal in spoštoval navodilo, naj se člani Katoliške akcije držimo svojih enot in gremo tja, kamor bodo šli vsi drugi. In smo šli, kamor nas je vodila lažniva roka angleških oficirjev: midva z bratom v Kranj, Janez Zdešar na Teharje, vsi pa naravnost v roke komunističnih morilcev in v senco smrti.

Začelo se je množično klanje, kakor hitro so tovariši pripravili vse potrebno za reke krvi, ki so preplavile slovensko zemljo, in za gore trupel, ki so zapolnile slovenske jame, brezna, jarke in rudniške rove. Janez se je zavedel, da koroško navodilo o držanju skupaj z vsemi drugimi ne more veljati za pot na morišče. Zato je od besed prešel k dejanjem. Z desetimi drugimi sobojevniki je ponoči 21. junija pretrgal jekleno žico in se prebil na drugo stran smrtne ograje.

Samo še trije so tako kot Janez Zdešar ušli krvoločnim lovcem in njihovim ogleduhom, ki so se zapodili za njimi, kot tudi naravnim oviram in pastem, ter preživeli in dosegli svobodo. Ob Zdešarju so se novi oblastniki, katerih usta so bila vedno polna humanizma, izkazali še s posebno nečloveškim dejanjem. Tako kot mater Franceta Dejaka, ki se je že ustreljen rešil iz kočevskega brezna, so tudi Zdešarjevo mater gnali na sodišče in v zapor, ker sta dali kruha in posteljo svojima izmučenima, na pol živima sinovoma.

Janezu Zdešarju je nato z novimi napori in trpljenjem uspelo prehoditi še Gorenjsko in se onstran meje krvave domovine pridružiti množici beguncev na svobodnem Koroškem. Odločno in pogumno je bežal pred bratskimi heroji smrti in si pritekel 67 let velikega življenja. Življenja v telesni in duhovni svobodi, življenja Slovenca, duhovnika in domobranca, ki je dalo bogate sadove njemu in mnogo duhovnih in kulturnih darov njegovim prijateljem in znancem ter vsemu slovenskemu narodu. Naj počiva pri vsemogočnem Bogu, mi pa ne pozabimo njegovega prijateljskega nasmeha in njegove duhovne modrosti!

8.4. »Sprava je možna, je nujna in je težka«

Avtor: Maksimilijan Matjaž

8.4.1.

Te besede pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja mi odmevajo v glavi in v srcu, ko se mu s skromnimi vrsticami želim pokloniti in počastiti njegov spomin v imenu mlajših duhovnikov, ki smo ga poznali v zadnjem obdobju njegovega življenja ter se mu zahvaliti za darove njegove človeške modrosti in teološke globine, ki smo jih smeli biti deležni. Gledam ga na fotografiji, ki je spremljala njegovo krsto, kako stoji, pokončno in strumno, pred zloglasnim Rovom sv. Barbare. Vzravnano, s ponosom in s hvaležnostjo je gledal na svojo preteklost, na svojo mladostno odločitev za upor proti okupatorju in zatiralcem slovenskega človeka, na svoje težke dni trpljenja, ponižanja in izgnanstva; z zanosom in navdušenjem je spremljal prebujanje slovenske pomladi in s trpkostjo opazoval njeno razgradnjo; z veliko bolečino, a pogumno, je v zadnjem času rotil ob grehih in zablodah v Cerkvi, pri tem pa z vztrajnim optimizmom zrl proti Novi zemlji. Do zadnjih dni svojega [Stran 096]zemeljskega življenja je bil velik in zravnan – tako po telesu kot po duhu, ker je vedel, da je sprava možna, ker je trdno veroval v ljubezen Očeta, ki je tako »ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Sprava je mogoča, ker je ta najprej Božje, potem pa šele človeško delo. Dejanja sprave človek iz lastne logike ni sposoben, a lahko jo živi, če se hrani iz ljubezni Boga, ki nam jo izkazuje s tem, »da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). To ni človeška ljubezen, ki je včasih zaradi gorečnosti slepa, drugič pa zaradi strahu pred njeno izgubo popustljiva. Božja ljubezen človeka sprejema, a njegovega greha ne podcenjuje. Bog ne gradi sprave s človekom na temelju obsodbe ali poceni opravičevanja. Ne rešuje človeka greha z odpisom le-tega, temveč išče načine, da ga pripelje – po katerikoli poti že – do srečanja s Sinom. To pa je odnos, ki daje moč za življenje in v katerem greh izgubi svojo smrtonosno želo. Janez ni izgubil priložnosti, da bi pričeval o tem srečanju, iz katerega je živel in za katerega je veroval, da lahko ozdravi tudi slovensko dušo. Ko smo se v Celju pri sv. Jožefu prvič zbrali k pripravi pastoralnega načrta o novi evangelizaciji, mi je zvečer v svoji sobi izrekel najkrajšo, a bistveno definicijo naše naloge: Oznanjevanje veselega, navdušujočega sporočila o novi, boljši, Božji ureditvi sveta.

Zavedal se je, da je sprava nujna, ker nobeno kraljestvo ne more obstati, če je »samo proti sebi razdeljeno« (Mr 3,24), ker tudi slovenski narod ne more preživeti s črvom sovraštva in zločina, ki ga razjeda in deli. A vedel je, da bo sprava težka, ker je vsak greh težak in so težke njene posledice, ker so za spravo potrebni vzravnani ljudje, ker je potrebno izpustiti in sestopiti – in verjeti. To pa je človeku težko, že od usodne prevare v vrtu naprej.

To poletje je minilo ravno dvajset let, ko sem kot rimski študent Janeza prvič srečal. Po dveh letih študija bibličnih jezikov in eksegeze je bilo v meni več zmede kot jasnosti, več skepse kot navdušenja. Zato sem po nasvetu prijateljev šel iskat moža, ki ga je prav študij grščine in Svetega pisma prerodil iz poraženca in begunca v svetovljana in gorečega misijonarja nebeškega kraljestva. Obiskal sem ga na njegovem domu pri Münchnu, kjer so bila vrata na široko odprta mnogim, ki so pri njem iskali jasne besede in prijateljske spodbude. Že prvi dan naju je Duh popeljal v višave teologije in eksegeze, tako da sva ob prvih žarkih jutranjega sonca komaj sestopila. Govorila sva o njegovi najljubši temi, o Jezusovem oznanilu nebeškega kraljestva. Nihče prej mi o tem ni govoril na tak način kot on. Od tistega večera naprej je ta tema tudi zame postala zavezujoča resnica evangelija, ki je vredna, da ji posvetim svoje življenje. Vse Jezusovo oznanjevanje je povzeto v tem evangeliju kraljestva, ki je najprej vesela novica, da se je izpolnilo prahrepenenje človeka po spravi in resnici, da je to postalo nekaj otipljivega in realnega. Temelj Janezovega optimizma je bil ravno v dejstvu, da Bog sam v Sinu vstopa v realno človeško meso in se mu ponudi kot moč, ki bo na nov način gradila odnose, ki jih je človek izdal. Te božjosti ne more iz človeka nihče več odstraniti. Lahko pa jo zmaliči do neprepoznavnosti. Oznanilo nebeškega kraljestva ni beseda o prihodnosti, o nebeškem – o nadzemeljskem, temveč o sedanjosti, o konkretnem, o zemeljskem, ki mora postajati vedno bolj Božje. Janez Zdešar ni potreboval veliko teoloških pojmov, da bi opisal kraljestvo, ker je to zanj pomenilo celovito vpetost evangeljskega oznanila v duhovni in materialni svet, v zgodovino in sedanjost, v kulturo in gospodarstvo, v javno in zasebno. Božje kraljestvo ni domena neke oddaljene prihodnosti, ampak je konkretna realnost, v kateri človek uresničuje svojo celotno duhovno, materialno in družbeno bit. Zato zanj ni bilo nikoli lažne dileme, komu služiti: Bogu ali cesarju (Mr 12,14). Samo v poganskem svetu sta si lahko ti dve avtoriteti konkurentni. V evangeljski percepciji nebeškega kraljestva in sveta pa sta tako cesar kot njegov zadnji vojak enako zavezana zakonom nebeškega kraljestva, saj »v njem živimo, se gibljemo in smo«. Zato zanj tudi nikoli ni bilo dvoma, da so bili njegovi pobiti tovariši, ponižani in razmrcvarjeni bratje in sestre, umorjeni iz sovraštva do vere in so mučenci nebeškega kraljestva.

O nebeškem kraljestvu sva se pogovarjala tudi ob najinem zadnjem srečanju nekaj dni pred njegovo smrtjo. Takrat prvič skozi solze. Ne toliko samo zaradi bolečin, ki so krčevito trgale njegovo veliko pokončno telo s tega sveta, temveč predvsem zaradi spoznanja hudobije greha, ki je tako zmaličil pot v nebeško kraljestvo. Vem, da je v teh trenutkih postajal eno z Njim, ki nas je »odkupil od prekletstva tako, da je za nas postal prekletstvo« (Gal 3,13). Videl sem, da se je zavedal tega, da postaja končno eno tudi z njimi, ki so padali kot rodovitno seme, prebičani, ponižani in goli v brezna in rove, v kleti in obcestne jarke – v zorano zemljo slovenskega naroda. Bilo je podobno pretresljivo kot takrat, ko sem se prvič srečal s sledovi krvi slovenskih [Stran 097]mučencev. Hotel si je še enkrat ogledati kraj, kjer je bil ranjen. S ponosom mi je razkazoval pokrajino in domačije, ki so doživele največje gorje, ki ga lahko človek prizadene drug drugemu, ki pa so danes cvetele v barvah najlepše pomladi. Težko je ne videti, da poganjajo iz zemlje, napojene s krvjo mučencev. Takrat sva obiskala tudi kraj mučeništva duhovnika Jožeta Geohelija, župnika na Zaplani. Njegova zgodba me je zadela. Že v zrelih mladostnih letih se je na začudenje svoje premožne meščanske družine odločil za bogoslovje. Zaradi svojega izrednega socialnega čuta je bil na klasičnem kaplanskem mestu preveč moteč, zato je bil hitro prestavljen za župnika v zaledje, na Zaplano. Tja je prišel, ko je revolucija že začela ustrahovati in moriti slovenskega človeka. Njegove kateheze o Božjem kraljestvu so pritegnile na stotine mladih s šentjoških, polhograjskih, črnovrških in rovtarskih hribov v nedeljo popoldne k nauku tja na jaso pred zaplanško cerkev. Med njimi pa se je verjetno skrival tudi kdo, ki je gledal v tla, ker ga je bilo strah luči, in je potem v varstvu noči s tovariši obiskoval župnika v župnišču, mu grozil, ga pretepal in plenil. Vse do julija leta 1942, ko so ga neke temne in dolge noči vojaki revolucije dokončno zmučili in zverinsko umorjenega vrgli čez Vranje pečine. Nekje ob tisti steni sva takrat z Janezom pokleknila. Zazdelo se mi je, da klečiva pred skalo v sinajski puščavi, iz katere sta Aron in Mojzes priklicala vodo, kljub dvomom in neveri ljudstva, ki je hotelo nazaj v egiptovsko sužnost. A skala je bila prebita in voda je začela namakati puščavo. In življenja ne bo mogel nihče več ustaviti. Tudi življenja novega neba in nove zemlje ne, ki raste iz krvi slovenskih mučencev.

Naj omenim samo še eno doživetje z Janezom, ki je zaznamovano s podobo vode. Nekoč sva obiskala izvir Drave. Želel sem videti kraj, kjer je na predvečer svojega odhoda iz slovenskega begunskega taborišča v svet, skupaj s skupino mladeničev, izrekel večno zvestobo domovini, Bogu in slovenskemu človeku. Stal je tam tako ponosno in zravnano, kot ob koncu svojega življenja pred rovom sv. Barbare. Pripovedoval mi je o pravem pomenu krsta, ki ga ohranja samo slovanska beseda krst in ga ne najdemo v večini drugih evropskih jezikov, ki prevajajo grško besedo baptisma, kar pomeni biti potopljen v vodo. Krščanski krst pa pomeni veliko več, saj smo z njim v resnici krščeni – »potopljeni« v križ, v skrivnost Kristusove smrti in vstajenja. Kot pravi apostol Pavel: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja« (Rim 6,4–5). Ta resnica se je za Jožeta Geohelija dopolnila v julijski noči leta 1942, za tisoče ostalih njegovih somučencev v neki drugi dolgi noči, za Janeza Zdešarja pa v sredini septembra 2013. Morda sem šele takrat razumel, kaj mi je hotel povedati z izvirom Drave. Na začetku vsakega pričevalskega mučeništva (gr. martyrion) je obljuba zvestobe. Četudi je ta na začetku še tako skromna in skoraj neopazna, kot potoček ob izviru reke Drave, se le ta ob poti mimo gora in dolin življenja okrepi, da postane velika reka, ki napaja morje življenja. Eden takšnih mogočnih vrhov, iz katerih se napaja slovenska Reka, je bil tudi Janez Zdešar. Spomin nanj je kot pot k studencu, kjer lahko vedno najdeš svežo vodo, ki te odžeja v še tako vročem dnevu. Sebi in Tebi, spoštovani bralec, želim, da bi ob pitju iz tega studenca požiral tudi Janezove besede, ki jih je nekoč izrekel ljudem, ki so se prišli poklonit slovenski Reki: »Govorite resnico! Povejte, kaj ste doživeli. Oznanjajte po strehah, v javnosti, ne skrivajte pred svojimi sinovi in hčerami! Govorite resnico! … Nastopil je čas, da začnemo uresničevati vrednote, za katere so dali življenje ti naši junaški pričevalci in pričevalke. Dovolj je žalovanja, dovolj je steklo solza, začnimo že vendar, mi slovenski verniki, slovenski katoličani – v zaupanju na Božjo pomoč in na priprošnjo naših mučencev – delati za uveljavitev krščanskih vrednot v slovenski državi in slovenski družbi.«[Stran 098]

9. Pošta Nove slovenske zaveze

9.1. Pismo Novi Sloveniji

9.1.1.

Spoštovana gospa Ljudmila Novak, predsednica N.Si!

Zavedamo se, da politikom ne gre zameriti vsake izrečene besede, saj delajo v napetih, včasih zelo zmedenih razmerah. Zato se na protislovne in nesprejemljive izjave vodje poslanske skupine NSI Mateja Tonina o privilegijih Milana Kučana, ki so razburile mnogo ljudi, tudi naših članov, nismo javno odzvali. Čakali smo na razvoj njegove misli in akcije.

Zadnje Toninove izjave, ki jih je 9. 10. 2013 objavilo DELO, in tiste, ki so temu sledile, pa so nas odvezale nadaljnje zadržanosti, saj so dovolj jasno pokazale Toninovo smer. Ko njegove sedanje izjave povežemo s prejšnjimi, je očitno, da stranko in s tem tudi prihodnost Slovenije, na katero se sklicuje, v resnici potiska na pot meglene in boleče preteklosti.

Že Toninova pripomba o Cerjakovem izstopu iz NSI, češ da gre za »osebno noto, ki izvira iz nerealiziranih želja«, je daleč od poštenega političnega pogovora. Cerjak je javno in jasno navedel povsem drugačne, vsebinske razloge, povezane z razmerami v stranki in ne z njegovo osebo. O teh razlogih bi bila potrebna resna razprava in ne sramotna klofuta v titovskem glasilu.

Toninova zahteva, da mora stranka »širiti svoj prostor«, je vsebinsko nejasna, v javnosti pa splošno razumljena kot približevanje ideološki levici. Na takšno namero kaže tudi izrazit poudarek prihodnosti v povezavi s povsem neprimerno pripomb o zgodovini, ki ji Tonin po ustaljeni praksi levih strank daje samo pomen »osebnih travm« in »zanimanja za pretekle zgodbe«. Zločinska preteklost tako izgubi celo družbeno drugorazrednost in se iz ustavno ugotovljene državne totalitarnosti razdrobi le v osebno prizadetost nekaterih posameznikov, kot nas že dolgo prepričujejo voditelji boljševizma in zagovorniki partizanskega nasilja, imenovanega NOB. Zločinska komunistična preteklost je zato tudi za Tonina samo »nerazčiščena zgodovina«, kot da ne bi bilo Hude jame in 600 drugih morišč, številnih zgodovinskih razprav in pričevanj, ne ustave in ne odločb ustavnega sodišča, ne evropskih resolucij in ne sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Tisti, ki ne poznajo niti tega, kar se je že zgodilo, nas hočejo voditi v boljšo prihodnost!

Spoštovana gospa predsednica, morda bi takšna »širitev prostora« res pripeljala kakšnega volivca z levice, kot je nekdo zagovarjal Toninovo usmeritev. Zanesljivo pa bi od stranke odvrnila večino članov in somišljenikov Nove slovenske zaveze, ki so nosilci bolečega spomina na izdajalski boljševiški napad proti slovenskemu narodu, na partizanske množične umore in na izstop iz človečnosti. Zakaj bi stranka zavrnila svoje zveste volivce in zapustila svoj temeljni politični prostor, svoj izvor in identiteto ter šla v prazno širino, namesto da bi zbudila mnoge, ki še spijo na njenem dvorišču, rastla pa v višino proti plodovom in v globino proti koreninam?

Spoštovana gospa predsednica, kot kažejo izjave in dejanja vodje poslanske skupine NSI Mateja Tonina in odmevi v javnosti, je usmeritev in identiteta stranke NSI postala nestalna in meglena. V Novi slovenski zavezi zato o tem dogajanju in izjavah pričakujemo čim prej jasno stališče vodstva stranke.

S spoštovanjem!

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA

Anton Drobnič, predsednik[Stran 099]

10. Po branju

10.1. Jože Lenarčič: Odtrgane spominčice, Družina 2012

Avtor: Damjana Kern

10.1.1.

Roman z naslovom »Manojo de nomeolvides« je bil prvotno napisan v španskem jeziku in je izšel leta 2008 v Argentini, slovenski prevod z naslovom »Odtrgane spominčice«, delo prevajalca Gregorja Batagelja, pa je leta 2012 izdala založba Družina. Avtor Jože Lenarčič, rojen leta 1961 v Argentini, v posvetilu zapiše, da je »pretresljivi roman o odraščanju in prijateljstvu v času pohoda komunizma na Slovenskem« posvetil vsem »žrtvam, ki še vedno ležijo v neznani zemlji«, svojima staršema in drugim »emigrantom strahot«, ki so morali zaradi komunistične revolucije zapustiti svojo domovino, pa tudi vsem »naslednikom emigrantov strahot«, ki so na drugem koncu sveta rasli sredi številnih nedokončanih zgodb.

Bralec pravzaprav kar težko verjame, da je zgodba romana Odtrgane spominčice v resnici izmišljena zgodba, ki jo je napisal pripadnik druge generacije slovenskih izseljencev. Piscu se je namreč neverjetno posrečil opis njemu nepoznanih krajev, zelo osebno in človeško toplo se je vživel v doživljanja glavnih likov, obenem pa izjemno natančno ujel tudi več kot šestdeset let oddaljeni čas »največje tragedije, ki jo je v vsej svoji zgodovini doživel slovenski narod«.

Roman je zasnoval na dveh ravneh: deloma gre za dokumentarni prikaz družbenih razmer tik pred drugo svetovno vojno in na začetku komunistične revolucije ter za opise poteka in posledic vojne in povojne kalvarije na Slovenskem. Tovrstni opisi, ki so nastali na podlagi spominov avtorjevega očeta, domobranca na Dolenjskem, in ob skrbnem avtorjevem poglabljanju v literaturo o medvojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji, za bralca na več mestih pomenijo pravo »učbeniško« spoznavanje s tematiko, ki jo režimsko zgodovinopisje pri nas interpretira zelo drugače. Znotraj zgodovinskega okvira je avtor spretno vpletel intimne (fiktivne) zgodbe posameznikov in z veliko občutljivostjo izrisal njihova doživljanja, hrepenenja, spoznanja … V pripovedi se zelo dobro začuti sproščenost in optimizem predvojnih let ter stiska in kruta realnost v medvojnem in povojnem času. Omenjeno prepletanje zgodovinsko-dokumentarnih in fiktivnih fabulativnih sestavin mestoma nekoliko razbije potek osrednje zgodbe, kar od bralca zahteva nekoliko več zbranosti, po drugi strani pa je najbrž prav to tudi vzrok, da se roman idejno dotakne

Slika 54.

še toliko bolj ter bralca prebudi v tolikšni meri, da enostavno želi brati do konca.

Zgodba, ki jo ves čas spremljamo skozi oči glavnega junaka Tomaža Mlakarja, se začne leta 1940, v času, ki ga že močno zaznamuje napoved nove svetovne vojne. Tomaža spoznamo kot 14-letnega fantiča iz Bizovika pri Ljubljani. Njegovi dnevi se vrtijo okoli dogodkov v srednji šoli, dela v domači delavnici, druženja, izletov in mladostnih dogodivščin s starejšim bratom ter vrstniki. Čeprav bi mladi Tomaž rad verjel, da more prijateljstvo iz mladostnih let premostiti vse pregrade in brezpogojno sprejeti vsako različnost, ki se pojavi, okoliščine krute realnosti zelo kmalu začnejo kazati svoj pravi obraz in spreminjajo v nič njegova najbolj osnovna hrepenenja. Mladostni ideali trčijo ob neizprosno resničnost, v kateri se začenjajo silovito čutiti delitve in razhajanja med mladimi. Prej prijatelji in zaupniki se na lepem znajdejo v dveh sovražnih taborih: nekateri se navdušujejo nad komunizmom, drugi ostajajo zvesti krščanskim vrednotam. Z razvojem komunistične revolucije se zadeve samo še bolj zaostrujejo. Tomaž pristane na protirevolucionarni strani in s svojim zrelim dojemanjem sveta spremlja, kako se v domače vasi naseljuje ena sama tragedija. Kadar se nekaj zdi že na zadnji meji predstavljive groze, se zgodi še kaj hujšega. Zverinsko umorijo domačega župnika, ki si je upal s prižnice opozoriti o nevarnosti OF, priljubljeni učitelj zgodovine, ki je z navdušenjem pripovedoval o tisti zgodovini, [Stran 100]ki jo je bilo treba izbrisati, je razglašen za izdajalca in izgine brez sledu … Slednjič pade tudi oče. Takrat se odraščajoči fant zave, da v tej »igri« mej ni. Pridruži se enoti domobrancev v Novem mestu. V nekaj poglavjih opisuje življenje v četi, zverinsko divjanje in boje s partizani, skrite solze, strah in stiske fantov, ki so zaradi nasprotovanja komunističnemu režimu na bojiščih izpostavljali svoja življenja.

Maja 1945, ko je konec vojne, pride najhujše. Nasilne komunistične horde se razpršijo naokrog in pospravljajo vse, ki niso pristopili na stran »zmagovalcev«. V strahu pred krutimi boljševističnimi metodami se morajo domobranci umakniti v Avstrijo. Tomaž se pomeša med ranjence, po številnih zapletih kot begunec pride v Avstrijo, nato pa se znajde na tovornjaku, ki jih pelje nazaj v Jugoslavijo. Odpeljejo ga v Teharje, kjer je njegovo dostojanstvo do kraja poteptamo, kjer se »človeškost izgubi v neusmiljeno ničnost«. Uvrstijo ga v skupino tistih, ki jih je treba takoj likvidirati. Eden presunljivejših opisov v knjigi je Tomaževo doživljanje trenutka, ko na morišču s sotrpini stoji pred strelskim jarkom in pripravljen na smrtni strel podoživlja zgodbo velikega petka. Vendar Tomaža krogla ne zadene in se po čudežnem naključju izogne smrti. Prebije se v begunsko taborišče v Italijo, kasneje pa se umakne v Argentino.

V epilogu romana je povzeto obdobje v Argentini, kjer ostareli Tomaž doživlja bolečine izseljenega človeka, ujetega v drugo resničnost, prisiljenega izpovedovati čustva v drugem jeziku, med ljudmi, ki ne razumejo njegove zgodbe. Z ljubeznijo se spominja svojih domačih in domovine, ki jo je zapustil, in se še desetletja pozneje sprašuje o tem, kaj bi bilo z mladostnimi prijatelji, če bi živeli v nekem drugem času, če bi se zgodovina obrnila drugače … Razmišlja o Sloveniji, kjer je resnična zgodovina še vedno prikrita, o Sloveniji, ki bo svobodna šele, ko jo bo osvobodila resnica. Njegova največja želja je, da se nekega dne vrne v Slovenijo in se dotakne zemlje, v kateri je pokopana njegova družina.

Podobno kot je šopek »odtrganih spominčic« Tomaž podaril svoji mladostni ljubezni Ivani takrat, ko je lahko le slutil, da bo to njegovo zadnje darilo in trajni spomin na mladostna leta, ki so ju zbližala in za zmeraj ločila, je avtor s pričujočim romanom bralcem podaril »šopek spominov« na zapleteni čas slovenske zgodovine. Mnogo je ostalo neizrečenega: tako v zgodbi mladih zaljubljencev iz romana kot tudi v zgodbah tistih Slovencev, »ki jih je bilo treba spraviti s poti«. Z zavedanjem, da premnoge od teh zgodb za vedno ostajajo zakrknjene v osebnem žalovanju izseljenih Slovencev in čakajo na končno odrešenje, je Jožetu Lenarčiču uspelo zapisati ganljivo zgodbo, ki bi prav lahko bila »nedokončana« osebna zgodba katerega od njih. Prepričan je bil namreč, da bi »zagrešil izdajstvo nad življenjem, če bi pustil, da ti prebliski za vedno ugasnejo«. Toplo priporočam, da jih ob priliki preberete.

10.2. Mehmedalija Alić: Nihče, Cankarjeva založba 2013

Avtor: Blaž Knez

10.2.1.

Mrtev človek, ki leži nepokopan, bo nekaj normalnega. Si tega želimo?

10.2.2.

Avtorjeva misel, ki sem jo izbral za uvod v ta sestavek, izraža po eni strani njegovo zagnanost za pokop žrtev kakršnega koli pokola. Ob njegovih življenjskih izkušnjah s Titovim režimom pa ta stavek, ki ga je izrekel v enem svojih intervjujev, sproža kar nekaj vprašanj. Očitno vse nas zares obvladuje zaznamovanost z režimsko propagando, saj so vendar po vsej Sloveniji na vsakem koraku nepokopani ljudje. Mar ni nepokopan človek že skoraj norma? In gozdarji so, kot prihaja na dan te dni, drvarili kar čez kosti pobitih med revolucijo.

V Sloveniji so najpogosteje ponavljane besedne zveze: preteklost nas ne zanima, nehajmo že s temi kostmi, mladih to ne zanima … In po novem se pojavljajo tudi take: ne vznemirjajmo ljudi, sedaj ni denarja …

slika

Slika 55. slika

Ker že ime izdaja avtorjev izvor, bo morda kdo od bralcev Zaveze zavzdihnil: »Oh, nehajte že [Stran 101]s to Srebrenico! Ali nimamo dovolj Slovenije z našimi preko šeststo grobišči … Kaj nam ima povedati ta južnjak?« In že slutim, da se na te besede nekomu drugemu dvigujejo obrvi, češ: ali smemo sploh kdaj reči, da smo siti premlevanja Srebrenice. Saj gre vendar za »največji zločin po drugi svetovni vojni« … Te in podobne misli nam privrejo na dan. Nekaterim take, ki so se jih naučili ob spremljanju medijev, ki so »na liniji«, drugim pa nekoliko drugačne … Kje pa je objektivna resnica? Avtor jo ponuja s svojo osebno zgodbo, ki je vredna branja. Med drugim zapiše, da če ne bi bilo spominskega parka v Potočarih, bi bil njegov med bosansko vojno izginuli gluhonemi brat proglašen za zločinca, proglašen bi bil, da je pač neki ustaš …

V Srebrenici je sam avtor ob spominski slovesnosti tamkajšnjega pokola slišal govoriti slovenskega predsednika Türka. Ta je uporabljal velike besede z gladkega diplomatskega parketa palače Združenih narodov in podobnih ustanov po svetu. Njegove besede je Alić primerjal z izkazano skrbjo slovenske države za razrešitev slovenskih srebrenic. Avtor je brez velikega miselnega napora opazil, da ima nekdanji slovenski predsednik Türk diametralno nasproten odnos do »drugorazrednih tem«. Mehmedalija Alić ne pozabi poudariti, da je sam samo »navaden« rudar.

Alićeva knjiga Nihče je na slovenskem knjižnem trgu resnična novost. Je tudi zelo potrebna za normalizacijo duševne oslabelosti nas Slovencev kot posameznikov in celotne skupnosti. Gre za simptomatično stanje, da imamo slovenski katoličani nevarno nizko samopodobo. Ker so nas določili, da smo »izdajalci slovenskega naroda«, se je velik del tega naroda s tem »dejstvom« kar »sprijaznil«, mnogi pa so se ob spravnih poskusih poosebili v starejšega (grdega) brata, ki ne želi sprejeti mlajšega, ko naj bi se le-ta želel vrniti k Očetu. Pozabljena je malenkost, da ni nikjer videti niti najmanjše želje revolucionarnega tabora po skesani vrnitvi v Očetovo hišo. Med Slovenci sicer obstaja še nekaj »skrajnežev«, ki ne nehajo ponavljati dejstev, so pa deležni „javnomnenjskega“ nerazumevanja. Avtor pa nasprotno opozarja na ženske v Srebrenici, na njihovo moč, na krik, s katerim so dosegle, kar so dosegle. Brez njih spominskega centra v Potočarih ne bi bilo. Opominja nas, da nismo nihče, ampak moramo glasno zahtevati normalnost …

Alić v prvem delu svoje knjige temeljito popisuje svoje otroštvo v krogu ljubeče in medsebojno povezane družine. Opiše svoj odnos do gluhonemega brata in sestre in z dobršno mero posluha za razvoj psihološke strukture lastne osebnosti že nakaže svoj odnos do odrinjenih in zapostavljenih. Z lahkoto začutimo življenje v takratnem bosanskem okolju, pa tudi navajenost na kolektivistično odločanje. Zato za odločitev za svoj odhod v Slovenijo obtožuje zvodniško usposobljene slovenske iskalce poceni delovne sile po republikah Jugoslavije.

V drugem delu knjige z naslovom Obljubljena dežela začne z opisom svojih najstniških let prezgodaj dokončanega otroštva v proletarsko-jugoslovansko obarvanem dijaškem in kasneje postavitev družine v samskem domu v Zasavju. Zaključi pa s pogrebom svojega brata v Srebrenici in iskanjem posmrtnih ostankov svojega drugega, gluhonemega brata in ostalih pogrešanih. »Morilec s smrtjo mojega brata ni pridobil ničesar. Od teh krvnikov se niti ne pričakuje, da bodo za svoje zločine odgovarjali, od nas, ki zaradi njih trpimo, pa se pričakuje, da poleg odpuščanja še molčimo. Če je moj greh, da govorim resnico, sem pripravljen grešiti do konca življenja.« O zmagovalcu, ki se v nekaterih očeh vidi kot junak, njemu pa je najverjetneje ubil brata, napiše preprost stavek: »Osvobodil si je mojo hišo in se že v času zločina vselil vanjo.« Zapisal je tudi, da je z bratom, ki ga je pokopal, pomirjen, brat brez groba pa mu ne da miru …

Razkritja v Hudi jami je naslov tretjega dela. Alić je bil namreč glavni in odgovorni, ki ga je določil Rudnik Trbovlje-Hrastnik in je vodil izkop in odstranitev pregrad v rovu Svete Barbare v Hudi jami pri Laškem. Vodil je travmatično iskanje žrtev v tem rudniku. Sodeloval je tudi pri iznosu žrtev v kostnico, ki so jo v veri, da je to začasna rešitev, uredili njegovi rudarji v samem rudniku. V knjigo Nihče je zapisal, da ne sme nihče ostati v rudniku, saj rudarji vedno poskušajo narediti vse, da vsakega rudarja, poškodovanca ali zasutega, prinesejo na plano. In še, da je v »kostnici« na steno naslikal rudarja, da vsakdo, ki vstopi v kostnico, začuti, da ta prostor ni prava kostnica, ampak rudnik, kjer trupla nimajo kaj iskati.

Najkrajši opis knjige je, da je branje besedila kot ustvarjeno za razmišljanje o empatiji. O tej človeški lastnosti, ki jo tako pogosto pogrešamo ob govorjenju o revoluciji na Slovenskem. Besedilo sproži razmislek o tem, kaj omogoči posamezniku, da je sposoben vživetja v usodo bližnjega, in nasprotno, kaj onemogoča to prepotrebno duševno sposobnost. Zakaj smo vedno eni in isti obiskovalci spominskih slovesnosti na Rogu, Teharjah … Brez te duševne sposobnosti verjetno ni možno dolgoročno sobivanje, ni možna vzpostavitev družbe. Ni možno odpuščanje … Zakaj se dela škoda vsemu narodu, ker se načrtno sprevrača resnico o protirevolucionarjih. Vsak nov dan zavajanja prinaša globlji razkol.[Stran 102]

Vreden razmisleka se mi zdi tudi avtorjev odnos do vzgoje v domači muslimanski družini. V spominu mi je ostal avtorjev poudarek, da v srednji šoli v Sloveniji ni nikoli vtaknil v usta cigarete. Spremljala ga je namreč očetova popotnica: »Glej, kaj boš počel tam daleč. Tudi če te ne vidim, je Bog, ki te bo vedno videl … « Vztrajal je, čeprav je v svetu okoli njega vladal zakon džungle in so se mu dogajale krivice.

Odločnost in ponos, ki smo si ju Slovenci v veliki meri pustili izbiti iz glave, v knjigi Nihče kar veje iz besedila in sta vredna posnemanja. Branje razumem kot prispevek k normalizaciji misli o bratomoru na Slovenskem. Omembe je vreden tudi njegov odnos do sprave. S svojo držo potrjuje, da so preživeli z rablji že spravljeni.

Seveda ostajajo tudi vprašanja, ki nanje ob branju knjige nisem znal odgovoriti. Eno izmed njih je, zakaj je za spremno besedo avtor poprosil Spomenko Hribar (in ne recimo Justina Stanovnika). Zakaj jasno ne zavrne namigovanj »medijev na liniji«, da je potreba po pokopu politično motivirana (je mar tak primer v Srebrenici?).

Značilen pa je sprejem knjige v slovenskem javnem prostoru. V komentarjih so poudarjene velike teme, kot so Srebrenica, izbrisani, bosanski delavci v Sloveniji, vprašanje balkanskega zapleta, … In ob robu skoraj mimogrede še izjemoma revolucija, totalitarizem, Tito, »narodni heroji«, ki jih Alić pomenljivo poimenuje »junaki« … Vrednost predstavljenega besedila je v tem, da avtor Slovencem spregovori z mirno jasnostjo. Z upanjem, da bomo kot običajno lažje prisluhnili tujcu, vsakomur priporočam knjigo v branje, saj je avtor razumel in opisal, da so v Srebrenici delovali ideološki učenci svojih nekaznovanih učiteljev iz Hude jame.

10.3. Rodney Stark, Zmagoslavje razuma, Družina 2012

Avtor: Lenart Rihar

10.3.1.

Če obstaja kategorija »običajnih« knjig in bi Zmagoslavje razuma v večini sodobnih družb spadala mednje, bi bila za slovenske razmere še vedno nadvse nenavadna in posebna. Sorazmerno s tem pa potrebna in dobrodošla. Govori namreč o ključni vlogi krščanstva pri superiornosti zahodne civilizacije. Povedano nekoliko na daljše in s pomočjo podnaslova knjige: kako je krščanstvo z vero v razum in v prihodnost omogočilo spoštovanje osebe, demokracijo in svobodo, znotraj katere se je mogel razviti kapitalizem –, z njim pa blaginja, razcvet in premoč evropske kulture. Herezij za vsenavzoče »moderne« predsodke torej slutimo na pretek …

Knjigo je avtor Rodney Stark, sicer profesor sociologije na ameriški univerzi Baylor, v grobem zasnoval kronološko. Njen prvi del, ki sledi uvodu, obsega tri poglavja. Najprej je krščanska misel soočena z nekaterimi konkurenčnimi, pretežno staroveškimi kulturami, zlasti z antično Grčijo, s Kitajsko in z islamom. Osrednja misel naglaša, da se krščanstvo ne ustavi pred nepoznanim in pred napredkom, tudi če ta prinaša spremembo, celo popravke doktrine. Medtem ko so konkurentke zavezane bodisi ortodoksni razlagi svetih besedil, interpretaciji preteklosti, zgodovinski cikličnosti, neempirični filozofiji ali neosebnemu bogu, kar je vse, kot razlaga avtor, ovira za razvoj znanosti. Krščanstvo je razvilo pojem individualizma, ki za razliko od fatalizma izhaja

Slika 56.

iz človekove odgovornosti za svoja dejanja, ki se zanja odloča na podlagi svobodne volje. Iz tega je izpeljano dostojanstvo vsakega človeka, čemur zgodovinsko sledi odprava suženjstva.

Drugo poglavje je namenjeno srednjemu veku. Avtor se večkrat izrecno ali spotoma spopade s stereotipi o tem klevetanem obdobju in mu nadene precej drugačno podobo. Mnogim ključnim pojavom, ki dajejo upravičen lesk sodobnemu svetu, poišče korenine v tem času. Glavni prelom je padec Rima, ki je spodbudil vrsto revolucionarnih izumov, s čimer je Zahod prehitel ostali svet. Namesto financiranja »osupljivih ekscesov rimske elite« sta se »človeški trud in spretnost usmerila k boljšim načinom kmetovanja, plovbe, transporta, blaga, gradnji cerkva, vojskovanju, izobraževanju [Stran 103]in izvajanju glasbe« (str. 87). Stark ne ostaja pri splošnostih, ampak v treh razdelkih (proizvodnja, vojskovanje, kopensko potovanje) razmeroma podrobno opiše vrsto konkretnih izumov in rešitev. Nato se posveti visoki kulturi, vključno z znanostjo in ustanovitvijo univerz. Isto poglavje prinese definicijo kapitalizma in njegovo prvo verzijo, kot so jo razvili redovi v začetku devetega stoletja. Sledi podlaga s teološko relacijo in dve vrednoti, ki dotlej še zdaleč nista bili samoumevni: delo in skromnost.

Naslednje poglavje se zgodovinsko umešča v čas cvetočega kapitalizma severnoitalijanskih mest, pri čemer smo deloma še krepko v srednjem veku. Sicer pa je glavni poudarek na obratnem sorazmerju med despotstvom in kapitalizmom. Več despotstva, manj svobode: kjer ni bilo svobodnega okolja, se ni mogel razviti kapitalizem in z njim blaginja za prebivalstvo. Posebej naglaša pomen moralne enakosti in seveda zasebne lastnine kot enega od treh nujnih pogojev za kapitalizem oziroma napredek. Druga dva pogoja sta prosti trg in neprisiljena delovna sila. Nato se, vedno izhajajoč iz istega teoretičnega konteksta, posveča štirim primerom iz omenjenega območja: Benetkam, Genovi, Firencam in Milanu.

Opis severnoitalijanskih mest v naravo knjige vnese spremembo. Besedilo je sicer še vedno izrazito interdisciplinarno in z močno noto ekonomske stroke, a pridobi močan zgodovinski pridih, kar utegne bralca, ki se knjige loti s predpostavkami, kot upravičeno sledijo iz uvoda in prvega dela knjige, nekoliko presenetiti. Tako se iz Italije po opisanem vzponu in padcu nekega velikega podjetja preselimo na območje današnjega Beneluksa in v petem poglavju prispemo do Anglije z njeno najdoslednejšo in najbolj izrabljeno različico kapitalizma. Od tam nas šesto poglavje popelje v neuspeli Francijo in Španijo, ki jima razcvet duši zdaj že znano učinkovanje despotizma. Zadnje poglavje pa prinaša uvid v razmere Novega sveta, zlasti odslikavo pozitivnega oziroma negativnega principa; prvega je nesla Anglija v Severno, drugega pa denimo Španija v Latinsko Ameriko.

Ob branju se čudimo zelo širokemu vsebinskemu zajemu, ki ga avtor suvereno obvladuje in podaja. Ta sega od zgodovine do teologije, od sociologije do ekonomije. Seveda bi našli mesto, kjer je dokazovanje kake trditve nekoliko manj prepričljivo, kot bi si želeli, a v splošnem si je težko predstavljati, da bi kateremu naših bralcev ta knjiga ne odprla vrsto (če že ne obzorij, pa gotovo) novih podatkov, zaokroženih v solidno in obsežno celoto. Jasno da se knjiga lahko komu zdi preveč enoznačen propagandni tekst za krščanstvo in kapitalizem, a to je samo dodaten razlog, da takemu bralcu ne bo škodil zadevni korektiv.

Čeprav ima knjiga obsežen znanstveni aparat, iz česar običajno sklepamo na zahtevnejše branje, je jezik silno tekoč, dražljiv in neredko celo sočen, kar je gotovo tudi zasluga prevajalke Jerice Jerman.

Škratov in napak je le za vzorec, tako da je znotraj pomanjkljivosti težko spregledati kvečjemu na pol končano stvarno kazalo.

Dodatno vrednost knjigi prinaša uvod filozofa dr. Roberta Petkovška, ki je prispeval dobrih dvajset strani spremne besede. Pristop, slog in ne nazadnje reference se sicer močno razlikujejo od Starkovih, a to pomeni dobrodošlo obogatitev.

Bralec bi si seveda želel, da bi bil predstavljen tudi kak kos srednje Evrope, še posebej zaradi vpliva na naše kraje. Prav tako bi bilo zanimivo z avtorjem odpreti vprašanja, ki jih vsiljuje moderni kapitalizem oziroma svet, ki ga je razvoj pripeljal v mnoge nezavidljive kleči. Ampak to seveda ni tema knjige, ki je s svojimi štiristo stranmi dovolj obsežna. Poleg tega že zdaj omogoča mnogo razmisleka, vse do zanimivih vzporednic s sedanjim (slovenskim) časom. Tako lahko izvemo mnogokaj o zviševanju davkov, s katerimi se napaja omrežje izbrancev, na drugi strani pa duši gospodarstvo in siromaši ljudi (str. 268, 287). Našli bi kaj na temo naših (post)socialističnih sindikatov; ti najdejo ustreznico v deviantnih različicah cehov, ki jim je marsikje s prenapetim in okorelim pristopom uspelo uničiti gospodarstvo in napredek (290–292). V turbulentnih časih slovenske Cerkve bi našli tudi kako besedo o hlapčevskem odnosu vodstvenega klera do tiranske oblasti (302) ali celo o razmerju med uživanjem privilegijev in duhovno zavzetostjo (308).

Nobenega zadržka ni, ki bi omejeval toplo povabilo k branju te knjige. Kot je bilo nakazano čisto na začetku, bi ob naši verjetno težko našli družbo, ki bi živela v tako krčevitem svetu predsodkov do krščanstva in določenih zgodovinskih pojavov oziroma obdobij. Zdi se, da v tem smislu žanjemo presek med levičarstvom Zahoda in sovjetsko-domačim zvarkom prakse iz totalitarizma. Močne posledice nosi tudi krščanska skupnost, ki je ranjena na vse mogoče načine, pri čemer je negotovost zaradi neosveščenosti in nerazgledanosti glede lastne kulture ena glavnih težav. Če bi bilo družbi mogoče predpisovati zdravila na recept, bi morali mednje nujno uvrstiti tudi knjigo Zmagoslavje razuma. [Stran 104]

10.4. Interpretacija oz. reinterpretacija

Avtor: Ivan Oman

10.4.1.

Misli ob knjigi: Bojan Godeša, Čas odločitev – Katoliški tabor in začetek okupacije

10.4.2.

Že v Tretjem dnevu je Tomaž Ivešič napisal dokaj izčrpno kritiko tega dela, v kateri zavrača kot neutemeljeno avtorjevo trditev o pronacistični naravnanosti voditelja (voditeljev) SLS. Sam bi rad opozoril na nekatera dejstva v zvezi s takratnimi dogajanji, na katera se rado pozablja.

1. Na strani 42 obravnavane knjige lahko preberemo: »Trideseta leta dvajsetega stoletja so predstavljala prelomnico v idejnem pogledu, liberalna demokracija je izgubila verodostojnost, v ospredje so prišli zagovorniki gledanja, da mora posameznik svoje interese podrediti višjim kolektivnim skupnostim, razredu, stanu, narodu. Pristanek tako na stanovsko-korporativno kot razredno ureditev je pomenil odpoved individualizmu in omejitev demokratičnih svoboščin. Ta svetovni pojav ni obšel niti Slovenije oz. Jugoslavije.«

Res je. Čas med obema vojnama (1918–1939) je bil čas iskanja pravičnejše družbene ureditve od liberalno kapitalistične. Ali je bilo to iskanje iskreno ali pa z nekimi interesi, o tem ne bom sodil, dejstvo je, da je to bilo. Sem spadajo marksistično-komunistični projekt socializma z vsemi ekstremi: diktatura proletariata (torej njegove »avantgardne« Partije), podržavljanje produkcijskih sredstev, plansko gospodarstvo. Potem fašistični korporativizem in še katoliško gibanje za stanovsko državo, kar je tudi oblika korporativizma. Komunisti so to imenovali klerofašizem. No, pozneje se je po korporativizmu zgledoval tudi Kardelj s svojim delavskim samoupravljanjem. Če ne prej, potem ko je na prelomu osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja moral t.i. »socializem« (Djilas ga je imenoval neofevdalizem) objaviti stečaj, je moralo vsem postati jasno, da se kakršnekoli umetne družbene ureditve lahko vzdržujejo le z represijo. Ko represija popusti, pač ostane: liberalna država.

V zvezi s temi gibanji se omenja papeška okrožnica »Quadragesimo anno«, ki jo je bilo seveda možno zelo različno interpretirati. Seveda so se nanjo sklicevali zagovorniki avtoritarnih režimov. Po drugi strani pa ni v obravnavani knjigi omenjena papeška protinacistična okrožnica »Mit brennender Sorge«, ki pa pomeni nedvoumno obsodbo nacizma. Slovenski klerikalci naj bi bili pa »bolj papeški od papeža«. Kako to gre skupaj s približevanjem nacističnemu »novemu redu«?

2. Na strani 116 lahko preberemo: »Po Anšlusu in Hitlerjevem prihodu na Karavanke se je (Korošec) samozavestno uprl nemškim grožnjam, po padcu Francije pa se je odločil za brezpogojno podreditev nacistični Nemčiji …« O tedanji Koroščevi germanofilski usmeritvi je nemški diplomat Ulrich von Hassel zapisal, da »Korošec sedaj javno zastopa pronemško usmeritev, toda v sebi je še gotovo nemški sovražnik, posebej ker se boji nemških zahtev po slovenskem ozemlju.«

3. Potem na strani 181: »… delovanje SLS, ki je izviralo iz predpostavke, da bo izid vojne takšen, da bodo sile osi dolgoročno prevladale v Evropi in svetu. V tem smislu gre tudi razumeti Kulovčevo podporo pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu.« Enako kot velja za Korošca (pa tudi za Pétaina, Nedića), tudi za Kulovca drži, da ni bil nemški prijatelj.

Tako. Kljub tako jasnim navedbam se kot popolno protislovje skozi vso knjigo kot rdeča nit vleče trditev o prostovoljnem približevanju in podrejanju nacistični Nemčiji in njenemu »novemu redu«. Bilo je pa vendar vsakomur popolnoma jasno, da je bilo potem, ko je Hitlerjeva Nemčija sklenila zavezništvo s Stalinovo Rusijo, ko so Nemci z lahkoto pregazili Poljsko in si jo razdelili s sovjetsko Rusijo in ko so nato pokorili eno od evropskih velesil – Francijo, stanje za tisti mali preostanek svobodne Evrope brezizhodno. Povsem brezupno je bilo pa stanje za slovenski narod po napadu nacistične Nemčije in razkosanju Jugoslavije ter še razkosanju Slovenije. Ravnanje bana Natlačena, kot ga opisuje ta knjiga, se lahko razume in ocenjuje tako ali drugače. Spominjam se (takrat mi je bilo 12 let), da so ljudje (dokler so še prihajali časniki iz Ljubljane) negodovali nad klečeplazenjem pred Italijani. Lahko pa razumemo bana Natlačna tudi kot iskreno prizadevanje za reševanje Slovenije. Bolj malo je namreč verjetno, da bi v tistih katastrofalnih razmerah poskušal reševati svoje oblastniške ambicije. Po rodu primorski Slovenec je seveda dobro poznal italijansko protislovensko raznarodovalno in asimilacijsko politiko. Zato je razumljivo, da je poskušal z Nemci. Ni pa mogel predvideti, kako brutalna bo nacistična politika na zasedenem ozemlju do Slovencev. Z vsemi svojimi načrti se je popolnoma uštel. Prav gotovo pa ne bi smel vstopiti v konzulto. On je bil namreč Ban. Ne bivši ban.

Tako brezupno stanje je trajalo do nemškega napada na sovjetsko Rusijo. Naenkrat je bilo le še malo tistih, ki so verjeli v nemško zmago ali se je bali. Tudi komunistična Protiimperialistična fronta (ki je bila sicer identična z Društvom prijateljev Sovjetske zveze – glej J. Vidmar: Obrazi) je postala Osvobodilna fronta. Kar se je pa poslej dogajalo, je pa povsem druga zgodba (ne glede na to, da avtor piše, da je SLS vodila politiko, ki jo je začrtal Korošec).

Dodatek A Na platnicah

Dodatek A.1 Sandro Boticelli: Natività mistica

Avtor: Brane Senegačnik

Dodatek A.1.1

Svetloba, ovenela v zimskem zraku.
Med hišami prozorni molk stoletij.
Resničnost se zgoščuje. In zasveti –
v vitraju bežnih slutenj, prav ob mraku.
Ti z vsakim hipom bliže si pozabi.
In s tabo gre ta svetli jok dreves,
ozvezdja misli, topla lakota teles,
življenja jutranji in večerni obrazi.
Sneženo poje noč … O, česa znak?
Umit z minljivostjo prestopiš prag –
tako žari brezdno samote!
Notranjost polna je neba.
Spokojno rdeči so stebri tihote
in upanje je iz živega zlata.

Dragi bralci Zaveze,
voščimo vam doživete božične praznike,
ponosen dan samostojnosti
in vse dobro v novem letu!

Uredništvo

Dodatek A.2 Priporočamo

Dodatek A.2.1 France Balantič
In vendar si za pevca me izvolil

Dokumentarna monografija ob 70. obletnici smrti

Izdala DRUŽINA

Naročila: 01/360-28-28

Opombe
1.

Franc Kovačič, »Odmevi majske deklaracije«, Čas 21 (1926/27): 267–282, tukaj 282.
2.

Vekoslav Grmič, Poslednji spisi: Misli o sodobnosti (Ljubljana, 2005), 139–140 (dalje: Grmič, Poslednji spisi).
3.

Zadevne sestavke je profesor filozofije Janžekovič objavljal v glasilu CMD Nova pot.
4.

Prim. nazadnje Kovačič Peršin, Duh inkvizicije (Ljubljana, 2012), zlasti 171–172.
5.

Navedeno po Tamara Griesser Pečar, »Lavantinska škofija«, Studia historica Slovenica 10 , št. 2/3 (2010): 452.
6.

To občutje še nedavno preveva mnogo pasusov pri Kovačič Peršin, Duh inkvizicije.
7.

Omeniti velja kakovostne izdaje Meškovih in Pregljevih izbranih del, Zadnikarjeve monografije o cerkvah na Slovenskem in na avstrijskem Koroškem, drobne, a pomembne knjižice s predstavitvami slovenskih manjšinskih skupnosti onkraj državne meje, pa Truhlarjev Leksikon duhovnosti in že omenjeno Vero Cerkve. Izpod peresa samega Grmiča je leta 1973 med drugim prišel Mali teološki leksikon.
8.

Prim. članek samega Vekoslava Grmiča z naslovom »Slovenska Cerkev išče svoj obraz«, objavljen v Mohorjevem koledarju 1978, 58–60, ali nekrolog za Edvardom Kardeljem v Mohorjevem koledarju 1980 (Stane Kovač, »Edvard Kardelj – Krištof«, v: Mohorjev koledar 1980, 48–51).
9.

Gl. Ivo Banac, Hrvati i Crkva (Zagreb-Sarajevo, 2013), 126 in zlasti 226–237 (kjer v celoti navaja Bunićev članek Kršćanstvo i nacionalizam, objavljen v Glasu Koncila 15. junija 1969).
10.

Vekoslav Grmič, «Marksistična vzgoja v naših šolah», Znamenje 7, št. 4 (1977): 332.
11.

Vekoslav Grmič, Med vero in nevero (Celje, 1969), 105.
Datum: 2013-12-21

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.