Zaveza št. 89

Zaveza št. 89Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 89
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2013

Kazalo

1. [Stran 001]Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Trije rekviemi za škofa

Avtor: Lenart Rihar

1.1.1.

Mnoge stvari dobijo svojo težo, velikost in družbeno odmevnost šele v povezavi z določenim umanjkanjem. Za civilizacijo je pokop človeka v nekem smislu samoumevnost, lahko bi rekli celo rutina, saj mu kot ustaljenemu pojavu nihče ne posveča večje pozornosti. To velja tudi za Slovenijo, ki bi pa ne bila tipična zavozlana Slovenija, če ne bi imela svojega »ampak«. Zlahka si predstavljamo medijski škandal in zgražanje ljudi nad nespoštljivim ravnanjem s pokojnikom. Obenem pa po naši deželi leži tisoče nepokopanih, pri katerih človečnost povprečnega Slovenca odpove. V ta kontekst spada tudi prekop ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Nekatere stvari preprosto ne gredo v sklad. Seveda ne jemljemo v obzir konfekcijskih stališč lažnivega izvora. S komerkoli pa, ki spoštuje resnico, steče beseda o tem dogodku, vsak se strinja, kako prav je, blagodejno in lepo, da naposled počiva doma. Vendar, ko se nadalje postavljajo vprašanja o nenavadni, nekako skrivaški in rokohitrski izvedbi dogodka kot celote, sogovorniki omahnejo v zagonetnih koprenah.

1.1.2. Mozartov rekviem

Žalna maša, ki jo je Mozart napisal v občutenju, da se mu naglo približuje smrt, sodi med največje umetnine človeštva. Nadvse smo hvaležni, da smo lahko to veličastno stvaritev poslušali in doživljali med pogrebno mašo škofa Rožmana. Za vedno bo predstavljala sijajni, svetli pol gorostasnega kontrasta, ki so ga ljudje z grenkobo dojemali ob celotnem dogajanju, ob tem zminimaliziranem vélikem dogodku. Drugi, zlovešči pol, ki je razlog za nejasnost in zagatne dvome, je za zdaj skrit v zakulisju in na dan pogleda pretežno le v omembah zadnjega voditelja zveze komunistov. Nanj so se predstavniki Cerkve sklicevali že na prvi novinarski konferenci, ko so škofov prekop napovedali. S tem v zvezi je najbolj povedna zgroženost ameriških Slovencev, kako je neki mogoče, da pri tem dejanju slovenske Cerkve nimajo besede »resnica in pravica« in »časten grob velikemu Slovencu«. Iz svobodne ameriške širine diha začudenje nad tem, kako »nekateri ne doumejo, da so se kletke odprle pred petindvajsetimi leti«. Svojo zavidljivo etično prednost izkazuje tudi slovenska skupnost v Argentini, denimo že z navidezno neznatnostjo, ko so razglasili preprost molitveni namen: »za vrnitev dobrega imena škofu dr. Gregoriju Rožmanu.« Medtem pa se mora človeška mizerija v Sloveniji pitati s programirano »pieteto« …

Fanatičnim vernikom v mitologijo NOB verjetno ni pomoči; v slogu svetopisemske prilike o ubogem Lazarju. Tam Abraham, ki zveni skoraj malo cinično, pove, da bogatinov klan ne bo verjel niti komu, ki bi vstal od mrtvih (prim. Lk 16,31). Za neizogibno asociacijo bogataške familije s slovensko postboljševiško oligarhijo, ki se sonči v NOB-privilegijih, seveda ni treba na pomoč klicati naključja. Skratka, ti ne bodo pustili, da bi jim bil »ubogi Rožman« v odrešenje. A potem je razmeroma velika skupina ljudi, tudi znotraj Cerkve, ki niso povsem zaprti za kako razjasnitev. Ti so bili ob priložnost, da bi zaživeli nekoliko bolj v resnici, prek njih pa tudi celotna narodna skupnost. Nikoli ne smemo pozabiti, da za Slovenijo korak k resnici pomeni tudi korak iz (vsakršne, tudi ekonomske) krize. Naposled pa je tukaj še neko število prebujenih ljudi, ki se zaradi prikrivanja datuma in omejenosti dogodka na par sobotnih ur kljub veliki želji preprosto niso mogli posloviti od škofa.

Zakaj je bilo potrebno tolike ljudi prikrajšati za nekaj plemenitega, za nekaj zdravilnega, za nekaj lepega naposled, ostaja skrivnost. Posebej zato, ker je bil škof več dni, kot se je izvedelo kasneje, »uskladiščen« nekje v Ljubljani. Ivan Cankar bi zakričal: zaklenili ste ga dvakrat, zapečatili ste ga devetkrat, da bi ne mogel v svet, da bi ga ne srečal slovenski človek. V primerjavi s krivicami, ki so se godile hlapcu Jerneju in zaradi katerih si je privoščil besede o satanovih služabnikih, bi jedkost veliko bolj upravičeno izlival kdo drug. A to bi bilo v popolni opreki z naravnanostjo škofa Rožmana.

1.1.3. Slovenski rekviem

Pri pogrebu je bil navzoč še poseben rekviem, ki bi moral biti slovenski vrhunec dogajanja. To je pesem Rož, Podjuna, Zila. Koroška s svojimi tremi dolinami ostaja na več strani slovenska bolečina, zato tudi omenjeni napev zlahka doživimo z najglobljo pretresenostjo. [Stran 002]Ena omenjenih bolečin je središčno Zavezina. Nedavno je bila tudi v slovenskem jeziku predstavljena knjiga mladega koroškega zgodovinarja Floriana Rulitza Vetrinjska in »bleiburška« tragedija. Ta v širšem zamahu prikazuje dogajanja, povezana z repatriacijo, ki za bralca Zaveze ne bodo posebej nova. Novo pa je zagotovo to, da knjiga (vsaj v hrvaškem prevodu) naposled prinaša dokument, s katerim so predhodniki naših kontinuitetnikov prepustili Koroško tujcem zato, da so lahko pobili najboljše sinove svojega naroda. Knjiga bo podrobneje predstavljena v prihodnji številki. Sicer pa Koroško s pesmijo na tem mestu uvajamo seveda zato, ker je bila zibelka našega škofa. Iz nje je zrasel in z nje je – po ljubljanski epohi – odšel na pot prekomorskega izgnanstva.

Ideja, da se pesem Rož, Podjuna, Zila zapoje ob polaganju zavednega Slovenca in Korošca v grob, bi bila v normalni Sloveniji samoumevna, v taki, kot je, pa ni bila. Zatorej vse čestitke in zahvala zaslužnemu! A v normalni Sloveniji bi bila tudi izvedba ideje drugačna, medtem ko nam ta, ki smo jo doživeli, spet spodbudi kako manj prijetno asociacijo. Navzoči so dobili lističe, na katerih je bilo zapisano tudi besedilo koroške pesmi. To je obenem več kot očitno povabilo, da s svojimi glasovi pritegnejo. In to so storili. Kaj hočemo lepšega? Nič, če bi bilo to vse. Vendar je koroški skladatelj Pavle Kernjak zložil priredbo, ki je daleč najlepša, kar jih je bilo kdaj slišati. Prvo frazo začenjata alt in tenor, nekoliko daljše prehode si delita z basom. Krasna stvar. Komorni zbor je imel pri izbiri zares srečno roko. V skrajno vzvišen trenutek torej pade intonacija … zbor začne tenkočutno, perfektno, ljudje pritegnejo v ekstazi … Vendar občutene ljudske verzije in prelepe zborovske priredbe ves dirigentov trud ni mogel povezati v solidno enoto. Nadvladalo je zadoščenje, da velikega Slovenca na čisto zadnji poti spremlja pretresljiv domač napev tisočerih grl. A skladnosti milih sozvočij, ki bi jo zaslužila pokojnik in vrhunec pogreba, ni bilo. To bo ostala žalostna metafora za nekaj velikega, česar se loti z majhnostjo. Metafora za slabo koordinirane dobre namene. Metafora za še eno izgubljeno priložnost.

1.1.4. Durufléjev rekviem

Program prestolnice je v začetku maja ponudil še en rekviem. Ni ga bilo mogoče poslušati v sakralnem ambientu, a intima ga je lahko svobodno ubirala na notranje akorde. Le kdo ga ne bi povezal in doživljal za našega trpečega škofa?! No, to bi bilo logično, celo retorično vprašanje v normalni Sloveniji. V tranzicijski Sloveniji pa ni tako. Tiste, ki so ob rekviemu mislili na škofa, bi v dveh večerih med poslušalci po Gallusovi dvorani bržkone iskali zaman – kot Abraham pravičnega v Sodomi.

Med neštetimi mašami za rajne bi za notranje podoživljanje škofovega slovesa težko našli primernejšo, kot je Durufléjeva. Ta manj znani glasbeni biser je nastajal ravno v povojnem času, ko je škof Gregorij začenjal trnjevo izseljensko pot. Skladatelj ga je posvetil svojemu očetu, škof Gregorij pa ni bil oče le izseljencem, ampak ga kot očeta doživlja vsak, ki ga presunejo resnica, trpljenje in ljubezen do očetnjave. Glasba, večinoma tiha, s koralno motiviko, portretira škofa: čeprav zavita v brezmejno mehkobo čel in viol, ne izgublja natančnih linij, izrazitosti in mogočnih vrhuncev. A ti se razvezujejo zelo redko, kvečjemu v slavljenje Najvišjega, predvsem pa v pretresljivo prošnjo za usmiljenje: reši vse duše kazni pekla, naj jih ne pogoltnejo brezna in tema! Skrb, zaradi katere je naš škof neprenehoma hodil prek sebe.

Muzikologi pravijo, da se zdi, kot bi 20. stoletje šlo mimo Mauricea Durufléja, kot bi živel s svojo glasbo v napačnem stoletju. Pri tem se nanašajo zgolj na glasbeni slog. Kaj bi potemtakem morali reči za slovenske žive in mrtve mučence ter begunce s škofom na čelu? So s svojim zaresnim slovenstvom in krščanstvom živeli v napačnem stoletju? Z vidika njihove osebne usode zagotovo. A kaj bi ostalo tej deželi brez njih? Že tako nam je od totalitarnega časa ostal le uboren, pohabljen ostanek, z nekaj odstotki družbene moči na področju politike. In ostala nam je Cerkev, ki nasprotnikom pridno pomaga meriti v svoja lastna kolena. Nobeden od ostankov nima ne volje ne poguma (morda niti uvida?), da bi svojo moč začel krepiti v možatem odnosu do svojih mučencev, začenši z odnosom do pastirja dr. Rožmana. Raje poslušamo pokroviteljske besede o tem, kako da ni bil politik. Smo nad Tino Maze tudi vajeni vihati nosove, da ni dobra rokoborka? Če bi vesoljno slovensko ljudstvo poslušalo ljubljanskega pastirja, bi osamilo peščico posovjetenih teroristov, si prihranilo krvave roke in veliko večino od skoraj 100.000 žrtev. Zadnjega četrt stoletja lahko samo sanjamo, da bi imeli škofa, ki bi v labirintih tranzicije vedel in jasno povedal, kje so pasti, kje so prepadi, kam kristjan z evangelijem oziroma Slovenec s Slovenijo v srcu sme in kam ne sme.

Durufléjeva glasba nam prigovarja, polna zaupljive nedolžnosti: Pastir vas – ne glede na vse – čaka sredi Ljubljane pri oltarju svete Magdalene v družbi mladega Grozdeta. Tam sta sočutje in spoštovanje resnice nagrajena z notranjim mirom.

[Stran 003]

Naposled v slovenskem naročju

Slika 1. Naposled v slovenskem naročju Janez Rihar
[Stran 004]

1.2. Spomin slovenskih dežel na 20. stoletje

Avtor: Matija Ogrin

1.2.1.

Ena od resnih, daljnosežnih težav, ki jih imamo Slovenci s svojo polpreteklo zgodovino, je ta, da imamo o nji zelo različne predstave tudi v regionalnem pogledu. Zdi se, kakor da so izkustva ter spomin na vojni čas po slovenskih deželah zelo različni; če o tem povprašamo Notranjce in Primorce, Dolenjce in Štajerce, Gorenjce in Ljubljančane, Korošce, Prekmurce in Zasavce, dobimo nadvse raznolike, tudi nasprotujoče si odgovore. Zgodovinski spomin je pri nas močno regionalno zaznamovan, ko bi vendar moral biti naroden, slovenski. Zdi se, kakor da gre za različna, mestoma disparatna izkustva zgodovine, ki je sicer potekala na mnogih prizoriščih, z mnogimi odtenki in razlikami, toda bila je vendarle ena, Slovencem »vsem dodeljena«.

Če se ozremo po slovenskih deželah, dobimo vtis, da denimo nekateri na Štajerskem le težko doumejo kruto resničnost revolucionarnih umorov na Dolenjskem in v Ljubljanski pokrajini, in podobno se zdi, da strašna izkušnja fašizma, zaradi katere so se številni Primorci oklenili komunističnega partizanstva, nekaterim Primorcem onemogoča, da bi razumeli zemljepisno bližnje dogajanje na Notranjskem ali v polhograjskih hribih v vojnem času. Videti je, kakor da posamezna regionalna izkustva zgodovine gradijo zid med dele narodnega spomina, nekakšne predelne stene, ki onemogočajo celovito percepcijo tega, kar nam je skupno, ob vsem tem, kar je različno.

Ta dozdevna različnost izkustva polpretekle zgodovine po slovenskih pokrajinah še dodatno otežuje vzpostavitev zavesti o naši skupni zgodovini in o skupni narodni biti, ki ji je bila ta zgodovina naložena in jo je narodovo življenje moralo pretrpeti. Globinske identitetne prvine, izvirajoče iz zavesti o skupni zgodovini, moderen narod nujno potrebuje za svoje delovanje in obstoj. Tu bi potrebovali, kakor drugod, večjo enotnost, ne stopnjevane disperznosti. V nekem eseju je Brane Senegačnik sodobne Slovence apostrofiral kot »ljudi brez zgodbe«, ker ne najdejo elementov skupne, vse zadevajoče duhovne »pripovedi«, ki bi vsaj nakazovala njihov skupni življenjski ter zgodovinski logos.

Toda kdor se vsaj nekoliko zanima za slovensko novejšo zgodovino, ve, da je v omenjeni regionalni različnosti zgodovinskega izkustva marsikaj enostransko pretiranega, marsikaj zamolčanega, marsikaj retuširanega. Povečana navidezna disparatnost regionalnih zgodovinskih spominov je v nemajhni meri umetno prirejena. Percepcija resničnosti je bila predelana s posebnim umskim aparatom – z ideologijo. Enobejevska ideologija je postavila med resničnost in človeka posebno projekcijsko platno. Na tem platnu je začelo mnogokaj tistega, kar je našim deželam kot delom slovenskega naroda skupno, izginjati.

Skupni sta v slovenski novejši zgodovini zlasti dve ključni potezi, ki v novodobnem zgodovinskem regionalizmu malone izginjata. Prva je ta, da je pred vojno vse dele slovenskega naroda pomembno oblikovala katoliška kultura, kakor se je razvila – s krepostmi in slabostmi – v stoletjih postopne rasti slovenske krščanske omike. Ta omika je dobila v začetku 20. stoletja posebej vidno in dejavno obliko v obsežnem krščansko-socialnem gibanju z zadrugami in prosvetnimi organizacijami. Druga stvar, ki je zadela Slovence v vseh regijah, pa je bilo uničenje tradicionalne slovenske omike z revolucijo, če ne med vojno, pa vsaj ob koncu vojne in po nji. Oblike tega uničenja so bile podobne v vseh delih Slovenije. Zgodbe slovenskih katoličanov v vojnem času, ki so končni epilog dobile v pričevanju s krvjo, kakor sta morala pričevati Ivo Bric na zahodu in Danijel Halas na skrajnem vzhodu Slovenije, dokazujejo, da je komunistična revolucija povsod potekala enako. V raznih slovenskih pokrajinah sta se razlikovala le njena intenzivnost in časovno sosledje. V vseh slovenskih deželah pa je dosegla vrh z enakimi oblikami apokaliptičnega uničenja – z množičnimi pomori, ki so prekrili zemljevid Slovenije.

V nasprotju z zgodovinsko resničnostjo slovenskih dežel, ki vsebuje tako raznolikost kakor tudi medsebojno enotnost, pa ideologija izdeluje lažno univerzalnost – vsiljuje navidezno resničnost. Strupeni sad te čarovnije je, da iz regionalnega zgodovinskega spomina izgine to, kar je vsem slovenskim deželam in celemu narodu skupno: tradicijska krščanska omika in njeno uničenje v revoluciji. Na najpomembnejše stvari, ki so se zgodile Slovencem v 20. stoletju – morda pa sploh v vsej zgodovini – ima zato vsaka slovenska dežela čisto svoj, ločen pogled. Izsek pogleda. Za narod, ki hoče nositi na svojih ramenih lastno državo, je takšno stanje zaskrbljujoče.

Spomin slovenskih dežel

Slika 2. Spomin slovenskih dežel Tamino Petelinšek

Živi organ nekdanjega ideološkega mišljenja, prilagojen novim razmeram in transplantiran [Stran 005]v bolj civilno okolje, so še danes osrednji slovenski mediji. Ti izdelujejo tipizirane makete resničnosti, ki jih prepoznamo v frazah, kakor so »korumpirane elite«, »strankarstvo«, »razjarjeno ljudstvo«, »vseslovenska vstaja« ipd. Človeška zavest, ki se izraža v teh pojmih, za svoj predmet nima nekih posamičnih pojavov, neke konkretne resničnosti, temveč se izraža posplošujoče, abstraktno, neosebno in kolektivistično. Zavest za temi pojmi je zavest generičnega, neosebnega bitja. Je zavest bitja, ki ne izhaja iz konkretnih oseb in pojavov, ampak iz vnaprejšnjega samo-prepričanja: iz ideološke para-resničnosti. Prav takšna je tudi zavest, ki se izraža v pavšalnih stavkih, kakor denimo, »pri nas na Štajerskem, Koroškem, Primorskem tega nismo imeli; pri nas revolucije ni bilo«. Za takimi stavki tiči generična, neosebna zavest, ki danes v Sloveniji marsikod prevladuje. Brž ko se od nje odvrnemo in se približamo ravnini osebnih človeških zgodb – omenil sem Iva Brica in Danijela Halasa – se pokaže resničnost slovenskih dežel v drugi luči.

Zgodovinski spomin slovenskih dežel na 20. stoletje je razkosan z ideološkimi zidovi prav zato, ker ideologijo nosi generična, neosebna zavest. Generična, neosebna zavest lahko izdela stavek »pri nas ni bilo revolucije« in hkrati odtrga svojo deželo od vseh drugih slovenskih dežel. Nasprotno pa osebna, personalistična zavest s posluhom za individualne pripovedi odkriva v človeškem žitju in bitju najprej individualnost naših ljudi, ob tem pa tudi posebnosti svoje dežele ter umeščenost v usodo naroda. Zato je tako pomembno odkrivati osebna pričevanja ljudi o vojnem in revolucijskem času, saj jih osebna, pokrajinska in narodna resničnost obdajajo kakor koncentrični krogi. Kolikor je v Zavezi osebnih zgodb iz Primorske, Koroške, Štajerske, Prekmurja in drugod, so vse dragocene, a jih je še vedno premalo. Le takšno osebno pričevanje more premagati neosebno, generično ideološko zavest, po kateri so se slovenske dežele v povojnem času tako oddaljile ena drugi, da je naša narodna enotnost tudi v pokrajinskem pogledu nazadovala za nekaj stoletij.

Ko je Slomšek leta 1821 organiziral v celovškem bogoslovju prvi tečaj slovenščine, je bogoslovce opozarjal, da smo pripadniki slovenskih dežel vsi člani slovenskega naroda. Ob vsem hudem, kar so Slovenci doživeli v 20. stoletju, dobivajo njegove besede nov pomen, v tem pomenu pa postajajo še neuresničen program: »Sava, Drava in Savinja – se prijazno skupej snidejo in se v morje svoje žlahte stekajo … O, ko bi vendar tem potokom mi enaki postali: Slovenec je Kranjec, Korošec kakor Štajerc, bratje smo eden drugemu … ako smo še tako daleč narazen, s’enačimo kakor te vode, eden drugega po potu te učenosti od Slovenskega na dalej vodimo … ino, o srečni čas, kateri prideš, de bode v jeziku Slovenstva ena hiša, eden rod, eno Slovenstvo, en govor!«

[Stran 006]

1.3. Marksistični feniks

Avtor: Brane Senegačnik

1.3.1. Tri slike iz osebnega albuma

*

»A ti si jokal?« me je vprašal sošolec.

Odgovor, ki mi je samodejno izletel na ustnice, je tam obstal. Obmolknil sem; čeprav je bila garderoba, kjer smo se pripravljali za uro telovadbe, polna kričanja, zbadljivk in smeha fantov, ki jih je tisti hip zanimala samo žoga, in se prav zares nihče ni ukvarjal z nama, mi besedica vseeno ni šla z jezika. Z očmi sem zakrožil po prostoru – takrat sem prvič opazil do neopaznosti navadne obešalnike, stene, vrata in okna: zazdelo se mi je, da imajo obraze. Vsi so si bili podobni, a mi je vsak zbujal nelagodje na svoj način. Hladno predirni pogledi so izzivalno in obenem preteče ponavljali: »No, kaj boš rekel? Le pazi!« Da, res, kaj naj rečem … ? »Kaj … ? Naj se zlažem ali povem po resnici? Naj pomirim hude duhove prostora, ki so vstajali iz stvari okrog mene, ali naj govorim, tako kot se ne sme?« »Le pazi se!« je prihajalo vedno bliže …

»Ne,« sem potem naenkrat odgovoril in pretrgal neznosno naraščajoče žežnjanje v svoji notranjosti, »nisem jokal.« In za trenutek sem pogledal sošolcu v oči. Zableščale so se otroško živo in vendar rahlo vlažno. »Saj jaz tudi ne … « je dihnil, kakor v zadregi zaradi mojega nepričakovanega odgovora. »Dokler ga niso peljali. Ko sem videl krsto. Takrat pa nisem vzdržal … tak človek!« Njegov glas ni dopuščal nobenega dvoma o iskrenosti: iz njegovih otroških oči so ob pogledu na tisto krsto očitno res pritekle solze. Vsaj jaz sem takrat čutil, da je nedvomno moralo biti tako. To je še povečalo moje nelagodje: nelahko priznanje resnice me ni razbremenilo, počutil sem se, kakor da bi zašel na prepovedano območje, kakor da počnem »grde reči«, kot da tako rekoč nečistujem, ker nisem jokal, ker priznavam, da imajo besede »tak človek« o tem pokojniku zame povsem nasproten pomen, kot ga imajo zanj. Morda bi bil za »takega človeka« sposoben moliti, nisem pa ga mogel občudovati; že tedaj sem čutil, da nihče ne more in ne sme nalahko govoriti o smrti nikogar; nisem pa mogel biti žalosten zaradi tistega, kar je umrlo s smrtjo »takega človeka«. Povsem tuja mi je bila žalost nogometašev Hajduka in Crvene zvezde, ki so v solzah popadali po zelenici ob novici o tisti smrti; žalost tisočev po Jugoslaviji, ki so jo kazali javno v nekakšnem folklornem transu, podobno kot počnejo še danes ob podobnih prilikah Severni Korejci; in očitno tudi žalost mojega sošolca.

Precej let kasneje sem na Teharjah srečal njegovo mamo. Pravzaprav jo je srečala moja mama, ki jo je poznala z roditeljskih sestankov, in jo predstavila tudi mojemu očetu in meni. Bila je neopazna, simpatično zadržana gospa; vtis je naredila prav s svojo skromnostjo, ki je delovala kot naraven izraz uvidevnosti, in z dostojanstveno obvladano in vendar vidno prizadetostjo. Na spominsko slovesnost jo je privedel spomin: njen oče – ali morda stari oče, tega se ne spomnim več natančno, dobro pa se spominjam njene ranjenosti – je izginil v tem obratu smrti, enoti velikega političnega podjetja, ki ga je vodil Josip Broz, imenovan Tito. »Tak človek«, da se ob njegovi smrti njen sin ni mogel ubraniti iskrenih solz.

*

»Ne veš, kateri so bolj nori: ti vstajniki ali oni, ki skačejo na Zboru za republiko … ,« je živahno vzkliknil moj sogovornik. Intelektualna distanca je dobila poseben vzgon od moralnega ogorčenja, obenem pa mi ni bilo povsem jasno, ali je vznemirjen od jeze nad razmerami pri nas ali od ponosnega občutka, da je tako visoko nad njimi. Ampak to mi tedaj ni bila najpomembnejša uganka. »No, razumem, da množična zborovanja v napetih časih ne delujejo pomirjujoče, kdorkoli že jih prireja. Razumem tudi, da vse, kar diši po kolektivizmu, v intelektualcu zbuja odpor. Toda: vsebinsko se to, kar govorijo na enih in drugih shodih, vendarle močno razlikuje. Da ne govorim o skrbi za racionalno argumentacijo: poplava psovk in puhlic ni isto kot analiza problemov in predlogi načrtov … In da sploh ne omenjam neizenačenih družbenih in kulturnih razmerah, v katerih delujejo eni in drugi »norci«, če uporabim tvoj izraz. Tako rekoč goloroka gverila proti redni medijski vojski.« »Jasno!« mi je pritrdil. Obraz, na katerem se je pogosto poigraval komaj nakazan nasmešek, kot bi oponašal fino ironijo njegovih besed, je dobil neobičajno odločne poteze. Zazdelo se mi je, da sva ujela vsak svoj konec zgubljene nitke in začela spet uporabljati isto logiko. »Jasno!« je ponovil. »Ravno zato pa je tako deprimirajoče, ko se [Stran 007]

Kako hočemo živeti?

Slika 3. Kako hočemo živeti?Tamino Petelinšek

[Stran 008]ti, v katere si zaupal, da nas bodo potegnili iz tranzicijske kloake, izkažejo za povsem enake postkomunistom.« Avtor teh besed je vse drugo kot neracionalen človek; do zob je oborožen z zgodovinskim vedenjem o daljnih časih in o faktih, iz katerih je sestavljen naš polpretekli, totalitarni čas. Literarno omikan človek krščanskega etosa, ki tekoče govori idiom sodobne kulture. In vendar je izrekel takšne besede. In pretrgal nit pogovora – ta se je sicer nadaljeval in se nadaljuje, toda brez globljega razumevanja. Kadar izženemo logiko, so besede samo še besede, ali bolje, niso več besede, pomenijo lahko karkoli in zato ne pomenijo ničesar.

*

»Na ulici me je ustavila neznana gospa; bila je videti zelo kultivirana in zelo vljudno me je poprosila za kak evro. Očitno je bilo, kako prizadeta je, da je pristala v takšnem položaju. Ne po svoji krivdi. To je res grozno!« mi je pripovedovala oseba, ki ima sama vse lepe lastnosti opisane gospe, a ne bi nikoli posnemala njenih samoponiževalnih preživetvenih naporov. To preprosto vem, ker vem iz izkušnje, da je plemenita oseba, ena najplemenitejših, kar sem jih srečal. Na mojo previdno pripombo, da je vendarle malo nenavadno, da morajo pri sorazmerno dobro razvejani dejavnosti humanitarnih organizacij ljudje prav na ulice, pa so kljub temu iz nje prišle besede, ki jih je bilo v minulem letu slišati od vsepovsod in ki so zvenele, kot bi ne bile njene: »Ej, ljudje so danes v resnici lačni! Ti se giblješ med dobro situiranimi, ti ne veš, kako zgleda pravo življenje. Ljudje se ne vdajajo več propagandi o svobodnih družbi in neomejenih možnostih. Vse bolj postajamo sužnji, vklenjeni v norme storilnosti, brez prostega časa … « Kljub spoštovanju do nje ali pa ravno zaradi tega ji nisem ničesar odvrnil. Odvrnil sem pogovor povsem drugam, kot storim tolikokrat, ko vidim, da smo zašli v brezlogični prostor. Po februarskem državnem udaru, izvedenem s sredstvi kulturno-medijske propagande, gospa visokih manir ni več prosjačila za preživetje na ulici, vsaj slišal nisem več o njej. Sem pa od drage in spoštovane osebe začel dobivati spodbudne signale: vse večkrat jo je popadlo dušenje, ko je med pogovori z raznimi vidnimi ljudmi začelo njenim mislim zmanjkovati kisika. V brezlogičnem prostoru je mogoče dihati le z ideološkimi škrgami, ta plemenita oseba pa ni dvoživka. Žal pa je zato v teh krajih primerek ogrožene vrste.

1.3.2. Tri slike s foruma

*

Zgodovinske možnosti kapitalističnega produkcijskega načina so izčrpane. [ … izločil B. S.] V krizi nudi režim permanentnega razlaščanja v obliki varčevanja, privatizacij, proračunskih rezov in »strukturnih reform«, množično brezposelnost, uničevanje socialne države, revščino, brezdomstvo, strukturno družbeno nasilje in politično avtoritarnost. Tudi če/ko se izkoplje iz sedanje krize, lahko znotraj kapitalizma v najboljšem primeru računamo le na ponovitev izpraznjene in duhamorne družbe množične potrošnje in spektakla.

To, da kapitalizem nima prihodnosti, pomeni nekaj drugega. Pomeni konec zgodovinskega obdobja, v katerem je bil kapitalizem nosilec družbenega razvoja [ … ]. Kapitalizem nima prihodnosti v pomenu velikih družbenih sprememb in inovacij, preostane mu le ponavljanje brez razlike. [ … ]

Kapitalizem nima prihodnosti. To ne pomeni, da se ne more nadaljevati ali da bo razpadel zaradi svojih notranjih protislovij, prav lahko se nadaljuje še desetletja ali stoletja, bodisi v novem cikličnem ritmu bodisi (kar je verjetneje) v režimu trajne nizke rasti in nizke intenzivnosti investicij na robu recesije, kar je bil tudi evropski trend v desetletju pred sedanjo krizo. Ali bo kapitalizem preživel, ni, kot je predvideval Schumpeter, odvisno od razmerja med drznostjo in inovativnostjo podjetniškega duha ter birokratsko racionalnostjo družbenih načrtovalcev, temveč od razvoja družbenih bojev proti kapitalizmu, od strateške inteligence, stopnje organiziranosti in odločnosti vseh tistih, ki ne pristajamo ne na odtujenost potrošniške družbe v času vzpona kapitalizma ne na proračunski fatalizem v času njegove krize. Samodejno kapitalizma ne bodo uničile ne krize ne padanje profitne mere, njegov konec je politično vprašanje in zato nepredvidljiv. [ … ]

Ko skačemo in kričimo na Kongresnem trgu ali Trgu republike, hkrati mirno in besno, navdušeno in ogorčeno, radostno in preudarno razbijamo sive okove sedanjosti in ustvarjamo trenutke, v katerih se skozi razpoke v mrtvem teku kapitalizma nasmehne prihodnost. Ko pod svinčenim nebom veselega decembra, kot pojejo Kombinatke, kljubujemo času sodobnega sveta, smo centrifugalna sila, ki beži kapitalistični krožnici večne sedanjosti. Tudi ko se vrnemo v zatohle pisarne, dolgočasne predavalnice ali na zavod za reprodukcijo rezervne armade delovne sile, nismo več isti. Na sveto grozo poklicnih filistrov, ki so dejanski zombiji [Stran 009]izčrpanega družbenega reda brez prihodnosti, na svoje transparente rišemo rdečo zvezdo.

Za Marxa je bil kapitalizem zadnja stopnja ne zgodovine, temveč mučne predzgodovine človeštva, saj s svojo izjemno tehnološko in družbeno dinamičnostjo razkrije možnost začetka dejanske zgodovine človeštva, a jo hkrati zamrzne v objektiven tip družbene dominacije, kjer ljudem vlada mefistovska sila zakona vrednosti. Začetek dejanske zgodovine človeštva bi pomenil nič več kot zavestno obvladovanje produktivnih družbenih sil človeštva in načrten razvoj vseh človeških kreativnih potencialov. In nič manj kot odpravo mezdnega dela, zakona vrednosti, družbene delitve dela in blagovne menjave.

Dr. Primož Krašovec, sociolog, član DPU, Možnosti prihodnosti in začetek zgodovine

*

Obdobje samoumevnosti kapitalizma se bliža koncu. V drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je v »razvitem« svetu končalo obdobje hitre in stabilne gospodarske rasti, se je začel napad sil kapitala na delavske pravice, ki traja vse do današnjega dne. Podlaga za upravičevanje kapitalizma je začela plahneti, apologeti kapitala pa so bili prisiljeni obstoj kapitalizma vse bolj opravičevati z golim dejstvom njegovega obstoja. Z dejstvom, da se kapitalizem v nasprotju z realno obstoječimi socializmi ni zlomil, čeprav so ga pogosto morale reševati fašistične tolpe in vojaške hunte, zagovarjajo tezo, da alternative preprosto ni in da moramo biti v imenu nadaljnje akumulacije kapitala pripravljeni sprejeti vsako žrtev: rastočo neenakost, revščino večine svetovnega prebivalstva, teror diktatorjev in opustošenje narave. [ … ]

Vendar mistične sile, bivajoče v finančnih in drugih trgih, svoje moči ne črpajo od drugod kakor iz človeškega delovanja v kontekstu določenega ustroja družbene produkcije. Zaradi tega ustroja, ki posameznike odtujuje tako drugega od drugega kakor od produktov svojega dela, se ti produkti osamosvojijo in nam stojijo nasproti kot tuja, nerazumljiva in neobvladljiva sila, ki straši zdaj v obliki izvedenih finančnih instrumentov, zdaj v obliki obresti na državne obveznice. Razvoj znanosti in izobraževanja že danes ponuja tehnološke možnosti za izničenje revščine, krajšanje delovnega časa in sonaravni razvoj, vendar bodo te ostale zgolj možnosti, dokler se bodo družbene moči izčrpavale v konkurenčnem boju in ostajale podrejene slepemu diktatu povečevanja profita. Čas je, da začrtamo drugačno pot razvoja, kjer bo demokratično upravljano gospodarstvo sredstvo za doseganje družbenih ciljev, ne obratno, in kjer bo temeljno vodilo solidarnost, ne konkurenčnost.

Naš cilj je vzpostavitev družbeno-ekonomskega sistema, utemeljenega na neposredni demokraciji v politiki in ekonomiji ter na demokratično-planski delitvi dobrin. Gre nam torej za sistem proizvodnje in delitve, ki bo v skladu s potrebami vsake posameznice in posameznika ter družbe kot celote in ki bo upošteval nosilne kapacitete in pogoje regeneracije okolja.

Demokratičnega socializma ne razumemo kot utopično družbeno stanje v nedoločeni prihodnosti, ampak kot proces preseganja kapitalizma z demokratičnimi sredstvi, ki se ravna po večstoletni tradiciji emancipatornih bojev delavcev, kmetov, žensk in staroselcev. To demokratično preseganje kapitalizma poteka:

na politični ravni z oblikovanjem in uvajanjem novih oblik sodelovanja skupnosti pri soodločanju o javnih zadevah, kot so participativni proračun, neposredna demokracija na lokalni ravni (z zbori občanov in javnimi skupščinami) in nadomeščanje predstavniškega sistema z neposredno udeležbo v soodločanju in delegatskim sistemom;

na mikroekonomski ravni z uvajanjem oblik ekonomske demokracije, kot so skupno lastništvo zaposlenih, so- in samoupravljanje ter zadružništvo;

na makroekonomski ravni z odpravljanjem trga in konkurence kot družbenih mehanizmov, ki v kapitalizmu povzročajo nenehne krize, in z vzpostavljanjem alternativnih načinov koordinacije proizvodnje in delitve dobrin, kot sta sodelovanje med proizvodnimi enotami namesto konkurence in demokratično planiranje namesto »slepe« tržne proizvodnje. [ … ]

Zavedamo se, da te politike ne morejo obstajati v eni sami državi in zavezani smo k internacionalizmu. Zavzemamo se za odpravo svetovnega kapitalizma ter se pri tem navezujemo na boje emancipatornih gibanj in strank z vsega sveta.

Iz Manifesta iniciative za demokratični socializem

*

Dogajanje okoli družinskega zakonika sam razumem kot simptom nečesa globljega in dosti bolj usodnega. Govori nam o tem, kam plove naša družba kot celota. In ne znam se znebiti vtisa, da je smer napačna, da počasi, a vztrajno drsimo nekam, kjer smo že bili. Pa nam ni bilo všeč in iz upora je v končni fazi nastala naša država.[Stran 010]

Težko se je skratka znebiti vtisa, da nasproti racionalno prepričljivo argumentiranega predloga stoji predvsem ideološko motivirano nasprotovanje, ki sistematično vzbuja strahove tam, kjer jih v realnosti ni.

Če Slovenija za nekaj še ni zrela, kot pravijo kritiki, jo je treba pač obsevati z umetno svetlobo, da bo hitreje dozorela. Če hočemo živeti v moderni, svobodni, odprti družbi, smo se vsi skupaj dolžni v to smer maksimalno potruditi – to je zmeraj znova naša naloga!

Dr. Aleš Črnič, izredni profesor na FDV-ju v intervjuju v Mladini 23. 11. 2009

1.3.3. Naša igra: tragedija in farsa

Tri slike iz zasebnega albuma in tri s foruma; po tri podobe resničnosti, v kateri živimo. Postavil sem jih drugo ob drugo, ker se na neki način med seboj osvetljujejo in tako morda mečejo vsaj droben pramen svetlobe na sodobno slovensko stvarnost, ki se vedno bolj upira razumevanju.

Kje smo? Kam gremo? Kako hočemo živeti? Kaj je naša družba? Po nastopu gospodarske krize so se začela tudi v javnosti, na forumu, odpirati ta »večna« vprašanja, ki so bila po padcu komunizma odrinjena na obrobje družbenega zanimanja. Najbolj prizadevno so jih tja potiskali, pogosto z glasnim posmehom, liberalno usmerjeni mnenjski voditelji, ki so se rekrutirali iz vrst partijskih politikov in vidnih intelektualcev socialističnega režima. Smo tudi na to pozabili? Ampak saj to ni nič skritega in oddaljenega: nekateri od njih se še niso utegnili ponovno preobleči in danes že spet rohnijo proti neoliberalizmu in kapitalizmu kar v kostumih liberalnih akademikov. Vendar je tu tudi mlada generacija, ki se je oblikovala že v demokratičnem poosamosvojitvenem času. Ta stopa po logiki stvari danes v ospredje. Kot je mogoče slišati in videti in občutiti vsak dan, pa je njihov diskurz groteskno podoben stari marskistični »znanstveni« razlagi zgodovine in človeka; pravzaprav so ti mladi intelektualci miselno bolj podobni svojim učiteljem, kakršni so bili pred desetletji, kot so ti danes podobni samim sebi. V izbranih odlomkih, ki so reprezentativni za duha tega slovenskega trenutka, je najti vse glavne odlike doktrine, na kateri je temeljil pred kratkim neslavno preminuli socialistični imperij: Marks, revolucija, fašizem, prepoenostavljanje, utopija, fanatizem, vera v univerzalno zmago socializma in predvsem oholo prepričanje v neomejeno moč človekovega razuma, ki ga mladi ideologi pojmujejo povsem instrumentalno in nad katerim ima njihovo gibanje nevprašljiv monopol. Denacionalizacija in privatizacija sta kraja, podružbljanje lastnine pa je vračanje v tako rekoč naravno stanje in je zato vzpostavljanje pravičnosti. Teror diktatorjev, avtoritarna politika in opustošenje narave so značilnosti kapitalističnih družb, v katerih vlada parlamentarna demokracija, demokratični socializem pa upravičeno vzbuja upanje v drugačen svet; trg je generator gospodarskih kriz, v obzorju planske, dogovorne ekonomije se svetlika rešitev …

Te slike sveta obračajo zgodovinsko resničnost na glavo in jo prikazujejo v povsem reducirani obliki, ki se – kako nenavadno! – natanko prilega historizofski shemi demokratičnega socializma. V svoji naivnosti se ta besedila zdijo pravzaprav popolnoma neverjetna; za obsežnejše navedke iz njih sem se odločil, ker se tako neposredno pokažejo njihova repetitivnost, votli patos in primitivizem, ki je tolikšen, da je težko verjeti, da njihovi avtorji resno mislijo to, o čemer pišejo. In vendar: zdi se, da ne skušajo toliko z razumevanjem prodreti v resničnost kot prilagoditi resničnost svojemu vnaprej oblikovanemu razumevanju. Resnica torej ni razdrobljena v svetu, temveč je vsa v manifestu. Kultura zato ni prostor za argumentacijo, temveč za akcijo. Mladi ideologi niso misleci, temveč aktivisti.

Dominantno dogajanje v slovenski kulturi je tudi sicer že dolgo intelektualno malo relevantno in nezanimivo; zanimivo in relevantno pa je vprašanje, kako da je lahko takšno dogajanje dominantno. Kako je mogoče, da vsebine in metode kulturnega diskurza vsiljujejo takšen miselni okvir, v katerem se ni mogoče dotakniti globlje resničnosti, pa naj gre za zgodovino, kulturo ali umetnost? Zakaj tisti, ki skušajo seči globlje, praviloma ostanejo na margini?

Takšno stanje vsaj deloma pojasnjujejo »slike iz zasebnega albuma«: dolgotrajna izpostavljenost »klimatskim razmeram« kulture prinaša spremembe v miselnosti in občutljivosti. Največkrat se te zgodijo nezavedno in takrat so tudi najmočnejše. Ljudje, ki imajo sicer povsem dobro sposobnost presoje v zasebnem življenju in izvrstne kompetence na zahtevnih poklicnih področjih, zaradi ideološke radiacije izgubijo kompas, ko se gibljejo po aktualni družbeni realnosti. Ti so potem žal vedno na razpolago za to, da vidijo tisto, česar ni, in ne vidijo tistega, kar je. Za obstojnost komunistične ideologije pa so še drugi vzroki: eden med njimi, morda ne najmanj učinkovit, je kompleksnost življenja. Kompleksnost, ki je tolikšna, da življenje ni v celoti obvladljivo in [Stran 011]

Marksistični feniks, v katerem stoletju smo?

Slika 4. Marksistični feniks, v katerem stoletju smo? Tamino Petelinšek

da prinaša poleg pričakovanj in skrivnosti s seboj tudi negotovost. To zadnje pa zbuja odpor. In dela privlačno ideologijo, ki obljublja, da bo življenje prijela za roge. Ker je želja po obvladovanju močnejša od izkušnje resničnosti, s(m)o ljudje vedno znova pripravljeni videti tisto, česar ni, in ne videti tistega, kar je, in verjeti isti ideologiji v različnih preoblekah. Skrajno poenostavljujoča shematična razlaga življenja se tako, paradoksno, okorišča z njegovo kompleksnostjo. Če pogledamo pod varljivo sociološko površino, reakcionarna revolucija in klici »Nazaj v prihodnost!« dejansko obnavljajo staro zgodbo: so upor proti realnosti. In zato niso posebno presenečenje; ugodne razmere za to so v globljih antropoloških strukturah. Kar ima tako tragično kot farsično plat. Pred več kot tremi desetletji je Leszek Kołakowski v sklepu tretjega zvezka monografije Glavni tokovi marksizma te razmere sodobnega človeka in strateško učinkovitost marskizma opisal izredno pronicljivo in, to lahko potrdimo kot priče, preroško:

Učinkovitost marksizma kot sredstva politične mobilizacije pa je povsem drugo vprašanje. Kot je bilo že povedano, se »marksizem« pojavlja kot frazeološko sredstvo najrazličnješih političnih interesov. [ … ] Zaradi neverjetne hitrosti in porasta informacij človeške aspiracije po celem svetu rastejo mnogo hitreje od zmožnosti za njihovo zadovoljitev, kar povzroča ogromno množico frustracij in kar potem vodi k – pripravljenosti na agresijo. Komunizem se je pokazal za zelo veščega pri kanaliziranju frustracijske agresije in usmerjanju le-te v najrazličnješe smeri, odvisno od okoliščin, pri čemer si je pomagal z ostanki marksistične frazeologije. Mesijanski upi so druga plat obupa in občutka nemoči, ki obhaja ljudi, ko vidijo poraze, ki so jih povzročili sami. Optimistična vera, da je vse človeške probleme in vse nesreče mogoče v celoti in hitro rešiti in da samo zloba tako ali drugače identificiranih sovražnikov ne dovoljuje bliskovite uporabe teh rešitev, se pogosto pojavlja v ideoloških tvorbah, ki jih poznamo pod imenom marskizem (ki mora zaradi tega spreminjati vsebino glede na razmere in ustvarjati hibride skupaj z raznimi drugimi ideološkimi tradicijami). V tem času marksizem sveta niti ne razlaga niti ne spreminja, temveč je samo zbirka parol, ki rabijo za organizacijo različnih interesov, ki pa največkrat nimajo ničesar skupnega s tistim, s čimer se je marksizem prvobitno identificiral. [ … ] Samooboževanje človeka, ki mu je marksizem dal filozofski izraz, se končuje na isti način kot vsi individualni in kolektivni poskusi samooboževanja: izkazalo se je za komično plat človeškega trpljenja.

[Stran 012]

1.4. Rdeča zvezda kriči …

Avtor: Helena Jaklitsch

1.4.1.

Verjetno ni Slovenca, ki se ne bi spominjal slovesnega trenutka izpred dvaindvajsetih let, ko je na Trgu republike zaplapolala slovenska zastava, na kateri ni bilo več rdeče zvezde, simbola nedemokratičnega sistema, v katerem je pred tem živela Slovenija skoraj petdeset let. V naslednjih dneh smo lahko na televiziji videli posnetke, na katerih so Slovenci ponosno izobešali slovensko zastavo. Kdor je ni mogel dobiti, je odstranil rdečo zvezdo ter izobesil vsaj slovensko trobojnico. Za vse, ki so takrat izobešali zastave, je bilo namreč pomembno predvsem to, da na njej ni bilo več simbola totalitarizma, zatiranja in teptanja človekovih pravic. Tudi v naslednjih letih ni bilo videti rdečih zvezd, prav tako vsaj nekaj časa ni nihče poveličeval »zgodovinskih bitk«, ki to niso bile. Po odstranitvi simbola totalitarizma je bilo potrebno prevetriti tudi seznam državnih praznikov. Čeprav sem bila takrat še otrok, se spominjam polemik ob ohranjanju 27. aprila kot državnega praznika. Takrat so zagovorniki ohranitve tega praznika zatrjevali, da to ne bo več praznik Osvobodilne fronte, kot smo ga praznovali v času komunizma, temveč bo to praznik boja proti okupatorju, ki bo ohranjal spomin na boj Slovencev za lastno samostojnost – tisto, doseženo leta 1991. Zanimivo je bilo v tistem času tudi opazovati politike, ki so zasedali pomembna mesta v prejšnjem režimu. Čez noč se je njihova govorica spremenila – poudarjali so pomen in nujnost samostojne Slovenije, pojasnjevali so nam demokratične vrednote, kot so svoboda govora, pravica do različnih združevanj, pravica do svobodnih volitev. Zadnji partijski sekretar, ki je ga najdemo tudi med podpisniki proti liberalizaciji slovenskega prostora v začetku 70-tih let prejšnjega stoletja, je postal celo prvi predsednik samostojne Slovenije.

Toda to se je počasi spreminjalo. Po nekaj letih so v demokrate prelevljeni komunisti spoznali, da se jim ne bo zgodilo hudega, da so uspešno preprečili kakršnokoli lustracijo, zaradi katere bi se morali kot vidni politični predstavniki nedemokratičnega režima posloviti od vzvodov moči in vpliva ter iti v zgodovinsko pozabo. Ugotovili so, da so s popolnim medijskim, šolskim, kulturnim in družbenim monopolom uspeli v ljudi vcepiti odpor proti t. i. revizionizmu – pri čemer revizionizem ni pomenil nič drugega kot poskus prečistiti slovensko zgodovino vseh laži komunizma. Postopno so opuščali previdnost pri poveličevanju časa, v katerem so bili absolutni gospodarji. Tako smo lahko vedno pogosteje v informativnih oddajah zasledili prispevke o različnih proslavah borcev – četudi se jih je zbralo morda samo za peščico, vedno večkrat se je praznik boja proti okupatorju omenjal kot praznik Osvobodilne fronte. V letošnjem letu pa, vsaj tak občutek sem dobila ob spremljanju naših medijev, je poveličevanje komunizma in partizanskega gibanja, ali še bolje Osvobodilne fronte in preteklega režima, doseglo višek. Čeprav ni bilo uradne proslave ob dnevu boja proti okupatorju, smo lahko na številnih lokalnih proslavah, ki so jih organizirali lokalni odbori zveze borcev ter njihovi zagovorniki, videli vihrati zastave z rdečo zvezo ter zastave s srpom in kladivom, ljudje so bili oblečeni v majice s podobo Tita. Praznik boja proti okupatorju (JLA) se je ponovno sprevrgel v praznik spomina na Osvobodilno fronto, katere cilj naj bi bil boj proti okupatorju ter samostojna Slovenija, čeprav je, zgodovinsko gledano, resnica daleč od tega.

Vsak, ki mu resnica ni tuja in ki ima rad slovenski narod in našo državo, je ob tem težko ostal brezbrižen. Slovenijo so te dni prekrili simboli totalitarizma, ki je poleg nacionalsocializma in fašizma prinesel svetu največ žrtev. Pod rdečo zvezdo so umirali milijoni, Slovenija je zaradi nje izgubila najboljše može in fante, desetletja po vojni so bile pod rdečo zvezdo kratene osnovne človekove pravice, o svobodi govora se je lahko razmišljalo le za štirimi stenami in še to zelo tiho, ker nikoli nisi vedel, koga vse je UDBA pripravila do sodelovanja.

Ob letošnjih praznikih konec aprila oz. v začetku maja se je v vsej jasnosti razkril osnovni problem, ki duši Slovenijo. V vseh teh 20 letih samostojnosti nismo bili sposobni zavzeti kritičnega odnosa do komunističnega sistema, ki je udejanjil vse značilnosti totalitarnega režima. Temu se seveda ne moremo čuditi, saj je kontinuiteta, ki je prav na tej zvezdi utemeljila svojo oblast, na vseh ravneh družbe poskrbela, da do tega ne bi prišlo. Tako se mladi v šolah ne učijo, da rdeča zvezda pomeni umor, nasilje, zlorabo, zatiranje. Da rdeča zvezda pomeni milijone mrtvih, vendar ne padlih v vojnih spopadih, ampak umorjenih, ker so mislili drugače. Mladi se ne učijo, da je komunizem svet uvrstil med enega od treh najbolj krvavih totalitarizmov. Mladi tudi ne [Stran 013]izvedo, da Josip Broz Tito ni bil le tisti, ki se je uprl Stalinu, temveč enako krut diktator, ki je že takoj ob koncu vojne napovedal izvensodne poboje. Brez te refleksije ostaja rdeča zvezda v Sloveniji polna simbolike, ki so ji pripisali komunisti ter povojna oblast – simbol upora, sprememb, osvoboditve, svobode.

1.4.2. Ko dan boja proti okupatorju postane dan ohranjanja laži

Ob tako silovitem »vstajenju« rdeče zvezde ter drugih simbolov komunističnega totalitarizma, kot smo mu priča v zadnjem času, se kar samo ponuja vprašanje, čemu taka nuja, taka bivanjska potreba po poveličevanju tako krvavega simbola. Odgovor je zagotovo večplasten, vendar bolj preprost, kot se zdi na prvi pogled. Zaradi gospodarske krize so parole, kot so enakost, bratstvo, solidarnost, ki jih je ponujal socializem oz. komunizem, domače in ljudem v stiski blizu. V teh dvajsetih letih blagostanja smo pozabili, kaj je pomenila ta enakost in o kakšnem bratstvu v resnici govorimo. Da takrat nismo bili enaki, vodstvo in privilegirani pa zagotovo ne resnično solidarni. Solidarnost, na katero se tako rada sklicuje kontinuiteta, se ni rodila v rdeči zvezdi, temveč v krščanstvu, s katerim je bil takrat še prežet slovenski narod (preteklik je uporabljen namenoma). Poleg tega je vsa njihova zgodovina zgrajena na laži, na izkrivljanju in potvarjanju resnice, kar v najbolj transparenti meri razkriva prav 27. april, ki so ga letos tako glasno praznovali. Če pogledamo podrobneje: Osvobodilna fronta ni bila ustanovljena 27. aprila, temveč dan prej. Prav tako se sprva sploh ni imenovala osvobodilna, temveč protiimperialistična fronta in ni predstavljala upora proti nacistični Nemčiji, takrat še zaveznici Sovjetske zveze, temveč proti Francozom in Veliki Britaniji kot imperialističnima silama. Osvobodilna fronta naj bi zastopala celoten slovenski narod, pa je z Dolomitsko izjavo KPS razkrila svoj pravi namen. Da komunistična partija niti ni imela tega namena že od začetka, je prostodušno priznal tudi France Bučar v oddaji, ki so jo posneli ob sedemdeseti obletnici ustanovitve Protiimperialistične fronte oz. OF, kjer je med drugim povedal, da je začela partija zaradi želje po monopolizaciji z likvidacijami že leta 1941. A ni to nenavadno, da se kljub njegovemu priznanju, kakšen je bil osnovni načrt partije, uradna zgodovina ne zgane?

Ob letošnjem prazniku je predsednik države z visokim državnim odlikovanjem nagradil Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, katerega, po besedah predsednika, »značaj in poslanstvo izžarevata domoljubje, svobodomiselnost in uporništvo« in ki naj bi bil globoko ukoreninjen v slovensko nacionalno izkušnjo. Zanimivo, da je o tem istem zboru njegova zborovodkinja v enem izmed intervjujev dejala: »Naš zbor ni slovenski. Ni samo slovenski. Pri nas pojejo Slovenci in Italijani. Naš zbor je Tržaški partizanski pevski zbor, Coro Partigiano Triestino. Peti Na juriš naprej od Tržiča je prav tako neproblematično kot peti O bela ciao v Ljubljani. Kje je problem? Pač živimo na kompliciranem koščku zemlje in tukaj pojemo.« Ta isti zbor, ki je dopoldne prejel pomembno državno priznanje, je imel zvečer v Stožicah še koncert, na katerem je visoko plapolala jugoslovanska zastava, na koncu pa so zapeli še Internacionalo. A ni fascinantno, kako ta primer pravzaprav razkriva vso dvoličnost medvojnega ravnanja t. i. osvoboditeljev? V tej podelitvi priznanja, v odgovoru zborovodkinje in večernem repertoarju lahko prepoznamo prav vse značilnosti tako poveličevanega NOB in drže komunistov.

Če kontinuiteti vzamemo njeno zgodovino, ji pravzaprav vzamemo njeno legitimnost. Ostaneta samo še umor in laž. Tega se zavedajo in to jih razkraja od znotraj. In večji kot je razkroj, bolj agresivni postajajo – zadnji zamah umirajočega zmaja z repom, je nedavno rekel Jože Možina. Iz vseh por buta resnica, ki pa jim ni prizanesljiva. Ob tem lahko izpostavimo še eno razklanost, ki je del njihove resničnosti. Na eni strani na ves glas opevajo in se spominjajo junaških bitk in množice brezimnih junakov (kaj je sicer junaškega v tem, da streljaš na okupatorja, nato pa vaščane prepustiš na milost in nemilost prav istemu okupatorju, pred katerim si se pred povračilom skril), na drugi strani svoje znane »heroje in borce za svobodo« pokopavajo skrito pred očmi javnosti (spomnimo se na primer Zdenke Kidrič, Popita, Dolničarja, Vide Tomšič). Če bi bila njihova dejanja resnično nekaj velikega in plemenitega, bi si verjetno zaslužili drugačen pokop. Če se za primerjavo uzremo na nedavni pokop škofa dr. Gregorija Rožmana, ki ga je na zadnji poti spremljalo preko 2.000 ljudi. Če temu prištejemo še vse, ki so se mu prišli v stolnico na dan pokopa samo poklonit, pa je to število še večje. To so bili ljudje z vseh koncev Slovenije, ki zaradi škofa Rožmana niso uživali nobenih privilegijev. Prav nasprotno – mnogokrat so v preteklosti izkusili marsikatero krivico. Samo pomislite – 70 let je takratna in sedanja oblast vpila o njegovi krivdi in izdajstvu, pa vendarle [Stran 014]

Rdeča zvezda kriči

Slika 5. Rdeča zvezda kriči Tamino Petelinšek

taka množica priča, da temu zgodovina ne verjame. Na drugi strani pa 70 let poveličevanja narodnih herojev, ki pa jih danes pokopavajo daleč od oči javnosti.

Predstavljajte si tudi, kako mora biti pri srcu vsem »borcem«, ki na svojih proslavah nosijo na glavi titovko z rdečo zvezdo in pod njo slovensko trobojnico. Vedo namreč, da njihovih kap v času vojne ni krasila trobojnica, temveč samo »zvezda, rdeča kot kri«. Kakšen občutek mora biti, ko zaradi potvarjanja zgodovine nosijo kape, na katere so šele nedolgo tega prišili slovenske barve. Partiji v času druge svetovne vojne samostojna Slovenija niti približno ni bila prioriteta, temveč predvsem revolucija in brezmejna ter brezkompromisna oblast. Jasno je torej, da morajo biti glasni pri dokazovanju svoje resnice, če hočejo utišati notranji glas, ki jim vsak dan znova, o tem sem prepričana, govori »vse to je laž«.

Zanimivo ob tem je, da tako kot na eni strani kontinuiteta spodbuja spominjanje na hrabra dejanja partizanskih enot ter odločnost komunistične partije, da Slovenija postane samostojna država (zakaj to ni potem že vsaj 70 let, zanje ni pomembno vprašanje), na drugi strani ne prenese odkrivanja povojnih grobišč ter zločinov, ki jih je storila KPS. Takrat z vso vnemo zagovarjajo, da je potrebno zgodovino pustiti zgodovinarjem in da je že čas, da nehamo preštevati kosti in se zazremo v prihodnost.

1.4.3. Kočevski rog molče govori …

Da, povojna morišča so zanje njihovo najhujše ogledalo. Ljudem lahko sperejo možgane, lahko jih prepričujejo, da je rdeča zvezda simbol svobode, odprtosti in solidarnosti, lahko uničujejo pisne dokumente, strašijo priče, ne morejo pa izbrisati preko 600 grobišč. Ne morejo uničiti sledov mučenja in nasilne smrti, ki jih prinašajo odkrite kosti. Ne morejo se skriti pred smrtjo, ki so jo sejali med vojno in po njej. Zato jih lahko razumem, zakaj morajo ob praznikih, ki jih poveličujejo, hkrati pa jih razkrivajo v njihovi razklanosti in lažnosti, na ves glas prepevati partizanske pesmi, zakaj morajo obujati partizanske mite in zakaj nujno potrebujejo rdečo zvezdo, srp in kladivo. Pod temi simboli se počutijo domače, pod temi simboli so si izborili oblast, za katero so bili prepričani, da bo trajala večno in za katero so bili pripravljeni poteptati vse civilizacijske norme. Ko tako pogledamo na dogajanje v našem prostoru v zadnjih letih, so stvari bolj jasne in obup, ki se nas občasno loti, v prepričanju, da ne bo resnica nikoli prišla na dan, izgine. Resnice se pač ne da utišati. [Stran 015]

2. Kako se je začelo

2.1. Ob 70. obletnici turjaške tragedije

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

Letos septembra bo že sedemdeset let od turjaške tragedije. Čeprav razvalin turjaškega gradu ni bilo mogoče zastreti z betonskimi pregradami, kot so na primer naredili z Barbarinim rovom, in se je tudi za grobišča v Jelendolu, Grčaricah in Mozlju zvedelo razmeroma zgodaj, se v domovini o Turjaku petdeset let skoraj ni govorilo, razen kadar so zmagovalci proslavljali svoj »osvobodilni« dosežek. Svojci turjaških žrtev in drugi prizadeti so imeli malo časa za žalovanje in razmislek, saj je prehitro prišla pomlad 1945 in z njo Vetrinj, Kočevski rog, Teharje, Huda jama, Hrastniški hrib in grenkobe tujine. Pa vendar so tisti, ki so si rešili vsaj gola življenja, imeli v tujem svetu kljub vsem težavam nekaj možnosti za spomine in razmislek o tragični preteklosti. Na spominski slovesnosti ob 15. obletnici Turjaka leta 1958 v Clevelandu je pisatelj Karel Mauser, ki je teden od 12. do 19. septembra 1943 tudi sam doživel in preživel v turjaškem gradu, povedal svojo zgodbo in jo kasneje objavil v clevelandskem listu Slovenija. Navedli bomo nekaj odlomkov: »19. septembra ob dveh popoldne bo minilo petnajst let, kar so vaški stražarji po sedemdnevni borbi zapustili goreči turjaški grad. V dolgih vrstah so odhajali in ta pot je bila za večino pot v smrt. Petnajst let je že od tega in od te tragedije smo odmaknjeni že tako daleč, da so mnogi med nami, ki si je ne znajo več predstavljati. Pregloboko smo že zašli, že smo pozabili v svoji lagodnosti, da je bil nekoč drug čas, čas, ko si šel zvečer spat in nisi vedel, ali boš spal do jutra ali morda celo večnost. Sredi tujega sveta, ki ni brez krivde za našo tragedijo, smo v nekaj letih pozabili na velike žrtve naših ljudi, ki so z nami rasli, ki so bili naši prijatelji in naši znanci, naši sorodniki, morda naši bratje in naši očetje …

Prijatelji moji, narod, ki tako hitro pozablja lastne žrtve, je slab narod. Tak narod nima več močne hrbtenice in se bo stopil v tujini kakor mrtev cvet … Nocoj govorim v imenu tistih, s katerimi sem delil usodo in jih danes ni več. Kadar govorimo o mrtvih, ki so prestopili zadnje pragove, tedaj lahko odrinemo grenkobo in misli na maščevanje. In to smo katoličani dolžni, zakaj maščevanje nas dela podobne tistim, proti katerim smo se borili. Ve se za pravico, toda nikoli naj se ne pozabi, da ima vsak človek dušo, da je vsak od Boga ustvarjen, čeprav se tega ne zaveda … Padli so turjaški borci, ki so se branili, toda pred zgodovino bodo ostali moralni zmagovalci. Ko se jih danes spominjam in jih vidim kot žive pred seboj, vem, da tako mislijo in da bi enako govorili kot jaz … Zakaj smo šli v grad? Tolikokrat sem že slišal, da je bilo napak, da je bila to vojaška neumnost. Nisem vojak, toda priznam rad, da je bila napaka. Toda lahko je spoznati napako potem. Ko smo odhajali na grad, so bili partizani že na poti iz Ribnice, in sicer v spremstvu italijanskega topništva in tankov. Tedaj je padla misel, da je treba braniti Ljubljano, da je Turjak močna postojanka in da bo v doglednem času prišla pomoč. Rekarjev France iz Zdenske vasi je vrgel geslo: ,Fantje, v Turjak, in četudi napravimo iz njega Alcazar!’« (Zaveza št. 10, str. 24)

Zanimivo bi bilo slišati odgovore, ki bi jih pisatelj Mauser dobil danes – 70 let po septembru 1943, če bi se pojavil sredi našega mesta in povprašal mimoidoče, kaj vedo in mislijo o turjaški tragediji. Koliko o tem sploh še vemo? Koliko mimoidočih bi odklonilo odgovor, češ, da sedanji čas, ko ves svet trpi zaradi ekonomske krize, ni primeren za odpiranje ideoloških tem? Bi mu zgodovinar in avtor knjige Dies irae, če bi se mogel srečati z njim, pritrdil, da so možje in fantje, ki so padli pri obrambi Turjaka, za zgodovino moralni zmagovalci?

Ob tem uvodu se zavedamo, da se lotevamo težke naloge. Ne domišljamo si, da lahko popravimo odgovore, ki so jih dali udeleženci dogodkov po večdesetletnem bolečem razmišljanju. Seveda to niti ni naš namen. Veseli bomo in naš namen bo dosežen, če bomo bralca opozorili na letošnjo sedemdesetletnico in ga pritegnili, da tudi sam začne iskati in razmišljati.

2.1.2. Okrog 8. septembra 1943

Leta 1961 je v Clevelandu izšla knjiga Svoboda v razvalinah, ki sta jo uredila France Grum in Stane Pleško. Po njej bomo skušali povzeti razmere v takratni Ljubljanski pokrajini ob 8. septembru 1943, ko je Italija kapitulirala. Za začetek poglejmo odstavek iz uvoda k omenjeni knjigi. »Osemnajst let [Stran 016]

Grad Turjak

Slika 6. Grad Turjak iz knjige Stanka Petelina, Prešernova brigada, Nova Gorica 1967

je minilo, odkar so turjaški borci odprli stara grajska vrata, da so odšli izpod ruševin grajskih zidov, katere so razbili italijanski topničarji v zvestem bratstvu s slovenskimi partizani. Stari grad razpada, spomin na sedemdnevno borbo, ki jo je bil slovenski vaški stražar, pa je ostal. Vsi tisti, ki so borbo videli, in vsi, ki so doživeli komunistično zlaganost po predaji, so lahko že pred osemnajstimi leti spoznali, da je bil moralni zmagovalec vaški stražar – človek, ki se je zavedal, da svoboda ni suženjstvo. In v tisti veliki uri je mogel vsakdo spoznati, da slovenskemu komunistu ni sveta nobena obljuba in nobena pogodba. To je knjiga spominov in dejstev, katere so zbrali tisti, ki so preživeli Turjak; je podoba Grčaric in junakov tam; prikazuje nam sliko kočevskega procesa in zaporov v kočevskem gradu; je žalostni sprevod mrtvih iz Jelendola in krik groze vseh tistih, ki so jih skrivaj pomorili po dolenjskih in notranjskih hribih.«

Ko je 25. julija 1943 v Italiji padel fašizem, je bilo očitno, da do kapitulacije ni več daleč. Po nekaterih podatkih so tedaj protikomunistične vaške straže skupaj s četniki, ki pa jih je bilo komaj 200, štele okrog 6.000 mož, kar je skoraj trikrat toliko, kot naj bi bilo partizanov. Seveda pa je bila pomembna razlika v organizaciji enot: partizanske so bile med seboj povezane in v njih je vladala stroga partijska disciplina, medtem ko so bile enote vaških straž razbite na okrog 100 postojank, ki med seboj niso bile povezane, ker so tako hoteli Italijani. Večina poveljnikov vaških straž je bila brez ustrezne vojaške izobrazbe, saj je revolucionarna stran poskrbela, da so Italijani spomladi 1942 aktivne oficirje iz Ljubljanske pokrajine poslali v internacijo. Precejšen del pripadnikov vaških straž, predvsem pa vodilni, so bili člani Slovenske legije, ilegalne vojaške organizacije Slovenske ljudske stranke. Vemo, da je bila Slovenska ljudska stranka povezana z begunsko vlado v Londonu, njena vojaška ilegala pa podrejena generalu Mihailoviću. Njegov namestnik za Slovenijo je bil major Karel Novak, ki se je kljub omejenosti svoje funkcije na vojaško področje večkrat vtikal tudi v politične zadeve stranke oziroma Slovenske zaveze. Do zaostritve teh odnosov je prišlo v drugi polovici junija 1943, ko je Novak s pomočjo kapetana Pavla Vošnerja – Vidmarja, poveljnika prvega bataljona Legije smrti, v katerega so bile vključene posadke vaških straž Rovte, Šentjošt, Zaplana, Hotedršica, skušal doseči, da bi vse te posadke zapustile svoje postojanke in odšle v gozd kot Jugoslovanska vojska – četniki. Temu se je v imenu Slovenske legije uprl dr. Šmajd in prišlo je do spora med Slovensko zavezo in Novakom. Maloštevilni četniški odred, ki se je do tedaj zadrževal v Polhograjskih hribih, je po tem odšel na Dolenjsko in se utaboril v Grčaricah, kjer naj bi pričakal združitev s [Stran 017]četniki iz Like, do katere pa ni prišlo, ker so Grčarice 8. septembra napadli partizani in jih s pomočjo italijanskega topništva tudi zavzeli. Medtem ko je njegova vojska bila brezupen boj v Grčaricah, je bil major Novak na varnem v Ljubljani.

Poleti 1943 je Slovenska legija brez vednosti Italijanov za poveljnika vseh vaških straž imenovala podpolkovnika Ernesta Peterlina, ki naj bi poskrbel za združitev vseh vaških straž. Ljubljanska pokrajina je bila po tem načrtu razdeljena na vojaška področja, za poveljnike področij pa določeni aktivni oficirji. Po mnenju poznavalcev ta načrt sicer ni bil slab, vendar izveden le delno ali pa sploh ne. Hkrati z omenjenim načrtom je menda bila predvidena – za slučaj kapitulacije Italije – koncentracija vaških straž na Turjaku; poveljniki nekaterih vaških straž so ga dobili v zapečatenem pismu z opozorilom, da ga smejo odpreti šele ob kapitulaciji Italije. Knjiga Svoboda v razvalinah v zvezi s tem navaja pripombe Andreja Glušiča, ki je menil, da bodo partizani v slučaju kapitulacije Italije takoj pretrgali vse komunikacije in se skušali polastiti italijanskega orožja, še toliko bolj, ker je mnogo italijanskih vojakov in oficirjev že v zvezi s partizani, in da je treba tudi računati na prihod Nemcev v pokrajino.

Zanimivo je tudi, kako F. Grum in S. Pleško v svoji knjigi razmišljata o zbiranju vaških straž na Turjaku: 1. To povelje je slonelo izključno na prihodu Anglo-Američanov. Čim se je izkazalo, da njihove invazije ne bo, je Turjak postal popoln nesmisel. 2. Koncentracija je bila slabo organizirana, saj mnoge vaške straže zanjo niso vedele. V podgorjanskih vaseh npr. legisti precej časa sploh niso vedeli, kaj se je zgodilo na Turjaku. Večina članov vaških straž je bila navezana na svoje vasi in bi jih bilo treba posebej pripraviti za odhod; ko se to ni zgodilo, so mnogi ostali doma in prišli v roke partizanom. 3. Protirevolucionarna stran je napačno računala, da bodo partizani v odločilnem času vendarle sodelovali v odporu proti Nemcem, toda oni so s sodelovanjem italijanske vojske in njenega orožja udarili po slovenski protikomunistični vojski; uničili so najprej četnike v Grčaricah, nato pa z vsemi razpoložljivimi silami udarili po vaških stražah. (Svoboda v razvalinah, str. 41)

Za dopolnilo povedanega poglejmo še nekaj misli iz članka Turjak – razmere pred napadom izpod peresa profesorja Janeza Gruma v Zavezi, št. 10, str. 28: »Nekateri levičarsko usmerjeni zgodovinarji spodbijajo, da je bila v Sloveniji državljanska vojna, češ da so vaški stražarji nastopali skupaj z Italijani, pozneje pa kot domobranci z Nemci. Toda od 9. septembra 1943 pa do nemške ofenzive v drugi polovici oktobra – do takrat je trajalo [Stran 018]pobijanje vaških stražarjev – je bila na Dolenjskem (in Notranjskem) prava državljanska vojna. V tistem času ni bilo ob vaških stražarjih nobenega Italijana. Pravzaprav so Italijani bili pri partizanih in upravljali topove za streljanje na Grčarice in Turjak.« Tako četniški major Novak kot partizani in Nemci je tudi podpolkovnik Ernest Peterlin pričakoval, da bo po padcu fašizma v Italiji kmalu prišlo do zavezniškega izkrcanja nekje v Istri in v hrvaškem Primorju, in izdal povelje, da morajo vaške straže zapustiti postojanke in oditi na odprt teren takoj, ko se bo Italija vdala. Pri tem je upošteval možnost skupnega nastopanja vaških straž in partizanov proti Nemcem. Tudi vodstvo Slovenske legije je računalo vsaj na znosno razmerje med ilegalnimi vaškimi stražami – goščarji in partizani. Na pobudo krščanskega socialista dr. L. Udeta je dr. Šmajd privolil v pogovore z Izvršnim odborom OF v drugi polovici junija 1943 (Kocbek, Listina, str. 115), a OF ni sprejela pogojev, ki jih je postavil. Le nekaj dni kasneje je iskal stike s partizani tudi major Novak, ni znano, ali s privoljenjem Slovenske zaveze. Čeprav odgovora ni dobil, je naročil četnikom, naj se ob srečanju pogovarjajo s partizani, zaradi česar je prišlo do tragičnega primera v Družinski vasi. Spomladi 1943 je tudi škof Rožman po stiškem opatu dal povprašati preko duhovnika M. Mikuža glede dogovora z OF. Odgovora ni bilo.

V veri, da bodo odnosi med novo ilegalo in partizani znosni, sta s Planinskim četniškim odredom 50 do 60 mož z Orel pri Ljubljani 8. septembra zjutraj prišla na Turjak stotnik Albin Cerkvenik – Triglav in kaplan Fr. Malovrh kot predstavnik Slovenske legije. Ta dva sta potem v Velikih Laščah prepričala župana Paternosta, da se bodo poslej vaške straže borile skupaj s partizani proti Nemcem, zato je izdal poziv za mobilizacijo. Enote, zbrane v Velikih Laščah, naj bi zavarovale cesto pri Turjaku in preprečile morebitni vdor Nemcev v Ribnico, Kočevje in naprej proti Sušaku. Prepričanje o možnosti sodelovanja s partizani proti Nemcem je trajalo dobra dva dni, dokler se ni 11. septembra zvedelo za usodo Grčaric oziroma za partizanski ultimat vaškim stražam. Štab 14. partizanske divizije je namreč takoj po padcu Grčaric, 10. septembra 1943, pozval vaške straže ribniške doline in Suhe krajine, naj se predajo partizanom. Ultimat je bil do nedelje 12. septembra do treh popoldne. Iz Ribnice ga je prinesel dr. Blatnik in izročil Paternostu in Malovrhu. Odgovor, ki ga je podpisal Cerkvenik – Triglav se je glasil takole: »Smo Slovenska narodnoosvobodilna vojska v sestavu Jugoslovanske armade. Orožja ne bomo odložili, ker vemo, da je v skladu s cilji zavezniških sil in koristmi slovenskega naroda, da je danes čim več orožja in rok dvignjenih proti okupatorju. Pričakujemo in upamo, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje. Prosimo vas, odredite, da ne bo prišlo do nepotrebnih spopadov z oddelki naših brigad … Mi smo dali povelje, da naši oddelki ne napadajo vaših, dokler se ne urede medsebojni odnosi. To povelje pa ne velja za primer napada z vaše strani. Ker nam je v prvi vrsti na tem, da zaščitimo svoj narod, smo pripravljeni na sestanek z vami … « Janez Grum k temu dodaja svojo misel: Kaže, da Peterlin in politiki Slovenske zaveze niso kaj več razmišljali o tem, ali je v mali Ljubljanski pokrajini prostor za dve ideološko-politično tako različni ilegali. Zdi se, da so močno računali na čimprejšnje izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji in da zato ne bo dolgo trajalo, če bi prišlo do trenja s partizani.

Že pred iztekom omenjenega ultimata so partizani, podprti z italijanskim orožjem, začeli pritiskati na vaške straže v ribniški dolini in v okolici Žužemberka. Ker jim ni uspelo razorožiti tamkajšnje italijanske posadke, so se vaške straže ribniške doline v noči na 11. september pod vodstvom podpolkovnika Dežmana umaknile čez Malo goro v Dobrepolje. Z njimi se je umikala tudi manjša skupina četnikov s kapetanom Fajdigo, ki so nameravali iti na pomoč Grčaricam. Vse te enote so v nedeljo popoldne, 12. septembra, prišle na Turjak. V grad so prišle tudi vaške straže iz Velikih Lašč, Roba in bližnjega Škocjana, ki pa je tu že prej imela svoj vod. Iz Št. Jurija je prišel le del vaške straže, saj je en del odšel v grad Boštanj, ki so ga že v soboto napadli partizani. V nedeljo ponoči so preko Vidma prišle vaške straže iz Dobrniča, Šumberka, Zagradca, Ambrusa, Krke, Hinj, Žvirč, Strug, in še nismo imenovali vseh. Dobršen del naštetih enot je v nedeljo pozno popoldne odšel iz gradu, prekoračil ozko dolino med gradom in Čretežem in se ustavil okrog Zapotoka. V gradu so ostale vse dobrepoljske vaške straže, škocjanska, šentjurska ter manjši deli drugih postojank – skupaj okrog 700 vaških stražarjev, poleg njih pa tudi kakih 50 civilistov, med njimi 26 duhovnikov in bogoslovcev.

10. septembra dopoldne, ko je bil Janez Grum z vaško stražo z Rudnika v Št. Juriju, je motorist iz Ljubljane pripeljal predstavnika Slovenske legije dr. Šmajda, ki je prinesel sporočilo, da je podpolkovnik Peterlin odklonil, da bi prišel na teren in prevzel poveljstvo enot na Turjaku in Zapotoku. Šmajd se je [Stran 019]

Turjaški grad

Slika 7. Turjaški grad

odpeljal tudi na Turjak, nato pa se vrnil v Ljubljano. V nedeljo popoldne je bilo na gradu posvetovanje, ki ga pogosto omenjajo kot šolski primer neenotnosti med oficirji in drugimi voditelji. Na sporedu sta bili predvsem dve vprašanji: Kdo naj bo glavni poveljnik in partizanski ultimat. Novakov kapetan Janko Debeljak, ki je med obiskovanjem vaških straž po Dolenjskem očitno kazal, da jih ne smatra za pravo vojsko, se je zavzel, da bi poveljstvo prevzel podpolkovnik Dežman, ki je med navzočimi imel najvišji čin. Legijski častniki so temu nasprotovali, češ da je njihov poveljnik podpolkovnik Peterlin, stotnik Cerkvenik pa njegov namestnik, in če poveljnika ni na terenu, naj njegovo funkcijo opravlja namestnik. Zanj je bil tudi Franc Casar, predstavnik kluba Straža. O Dežmanu so menili, da je četniško usmerjen, poleg tega pa tudi nervozen in nedosleden. Grum na to pripominja, da do te dileme sploh ne bi prišlo, ko bi bil v gradu navzoč Peterlin, ki je bil generalštabni podpolkovnik in je zato po vojaških pravilih imel prednost pred navadnim polkovnikom. »Žal, je Peterlin odklonil prevzeti poveljevanje na Turjaku in Zapotoku, kjer je bilo zbranih okrog 1600 mož. Nenavadno je tudi, da je bil kapetan Cerkvenik tedaj že na Zapotoku in na tem posvetovanju ni bil navzoč. Kljub temu se je prava kriza v gradu začela 13. septembra, ko poveljniki niso resno vzeli Cerkvenikovega povelja za izpad … Dežman je med posvetom nekajkrat temperamentno zahteval, da mora večina moštva iz gradu – ven na teren.«

Grum nato pojasnjuje, da je akademski klub Straža od začetka vojne nastopal kot samostojna politična skupina. Bila je odločno protikomunistična, poudarjala izključno slovensko pot in dosledno zavračala jugoslovanski okvir, za katerega pa je bila tako Slovenska ljudska stranka v domovini kot dr. Krek v Londonu. Bila je proti Mihailoviću in četništvu. Tudi 8. septembra 1943 je bila ta skupina za to, da vaške straže ostanejo na svojih postojankah, in ko je Casar videl situacijo na Turjaku, se je hotel v Ljubljani pogovoriti s svojimi in s Peterlinom in prinesti dobrepoljskim v gradu navodila, koga naj poslušajo. Zakaj dobrepoljskim? Poveljniki Tone Perne, Franc Kadunc, Franci Pograjc, oba brata Rožanc in še nekaj navadnih dobrepoljskih vaških stražarjev – študentov so bili disciplinirani člani kluba Straža. Ko je bilo proti koncu že omenjenega posveta sklenjeno, da je nujno poslati v Ljubljano kurirja, ki naj poroča o položaju in prinese navodila za naprej, sta se javila dr. Ludvik Arko in Franc Casar, oba člana Straže. Vemo, da sprejete naloge nista mogla opraviti, ker so ju na Škofljici prestregli partizani. Pred odhodom proti Ljubljani naj bi Franc Casar dal dobrepoljskemu poveljniku Tonetu Pernetu navodilo, da morajo v gradu počakati na njegovo vrnitev. V normalnih razmerah bi to čakanje trajalo nekaj ur, kvečjemu en dan, toda … Grum je kategoričen, da je bilo ravnanje poveljnikov v gradu, ko niso izvršili povelja za izpad, nerazumljivo predvsem zato, ker so vedeli, da so Grčarice padle pod topovskimi streli. »Zakaj niso bili sposobni upoštevati dejstev? Začeli so se predajati prepričanju, da tudi s topovi ni mogoče razbiti debelih turjaških zidov. Niso mogli oceniti, kaj pomeni partizansko obkoljevanje [Stran 020]gradu, na Zapotoku pa smo že v ponedeljek, še bolj pa v torek s prostimi očmi opazovali, kako partizani skušajo priti čim bliže gradu. Za turjaške branilce je bilo usodno, da niso izvršili povelja za izpad. Če bi bili prejeli tako povelje od podpolkovnika Peterlina, bi ga gotovo izvršili.«

Za zaključek tega poglavja še nekaj odlomkov iz knjige Svoboda v razvalinah. Podpolkovnik Dežman je na posvetu v turjaškem gradu odločno povedal, da je treba grad izprazniti, ker ga ni mogoče braniti in je koncentracija v gradu tudi vojaško nesmiselna. Z njim so soglašali aktivni oficirji, poveljniki vaških straž, ki niso bili za to, da Dežman prevzame poveljstvo, pa so tudi temu njegovemu mnenju nasprotovali. Čez nekaj časa je Dežman zapustil posvet, sklical enote, s katerimi je prišel v grad, in odšel z njimi proti Čretežu. Kasneje je v Ljubljani izjavil sledeče: »Krivdo za padec Turjaka nosimo prvenstveno sami, ker se nismo umaknili, ko je bil še čas … Vsak trezen vojak je lahko videl, da Turjaka pred italijanskimi topovi ni mogoče braniti.« (Str. 83)

Po odhodu z gradu se je Dežman zadrževal na Čretežu in od blizu opazoval obkoljevanje gradu. Vedel je, da bo to konec za borce, ki so trmasto vztrajali v gradu. Ko so odklonili tudi Cerkvenikov ukaz za umik, je Dežman v torek opoldne svojim četnikom na lastno pest dal nalog, da se prebijejo do gradu in posadko pripravijo na izpad. Prešli so želimeljsko dolino in se prebili skoraj do gradu, tam pa jih je križni ogenj iz gradu in iz gozda prisilil, da so se vrnili na Čretež.

Po odločitvi, da se protirevolucionarne enote umaknejo z Zapotoka, je Cerkvenik poslal v grad novo patruljo z ukazom za izpad. V tem pismu je bil sporočen tudi čas odhoda z Zapotoka – pol ure pred polnočjo v torek in signalni znak treh raket. Nekdanji dobrepoljski kaplan Ivan Lavrih piše o tem takole: »V torek zvečer, okrog devetih, je prišla z Zapotoka manjša patrulja, v kateri sta bila Jakob Mavec in dr. Kožuh. Sporočili so nam, da je pritisk na Zapotok tako strašen, da so se poveljniki odločili za umik proti Ljubljanskemu barju. Odhod bodo naznanili z raketami, mi pa naj si pomagamo, kakor vemo in znamo, pomoči od njih ne moremo pričakovati. Okrog 11.30 ponoči smo na zapotoški strani zagledati tri zelene rakete, kmalu nato pa zaslišali močne detonacije; menda so razstrelili municijo, ki je niso mogli vzeti s seboj. (Str. 90)

2.1.3. Turjaška tragedija v knjigi dr. Toneta Ferenca Dies irae

Če drži, da je bila do leta 1990 v domovini ena od tabu tem tudi turjaška tragedija in smo se zato v začetku današnjega razmišljanja poslužili nekaterih spominov in razprav, ki so nastale med našimi begunci v tujini, tega že zaradi knjige Dies irae, ki jo je napisal zgodovinar dr. Tone Ferenc, ne bi mogli trditi za čas po letu 1990. Knjiga obsega skoraj 700 strani in ima naslov Dies irae – četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Izšla je leta 2002 in kot nekakšen moto – lahko bi to razumeli tudi kot osebno izpoved – je avtor na 1. strani objavil svoj Rekviem – iz maja 1995.

Jaz tokrat praznoval ne bom
ne konca vojne in ne zmage;
zaprl se bom v svoj tihi dom
in molil za Slovence svoje drage.
Za njih bom molil, ki so nekoč
bili rdeči, beli, plavi,
in vsak v svobodo svojo zroč,
izginili v gorja poplavi.
Naj »lux perpetua« sedaj sveti vsem,
ki v breznih in grobovih spijo,
in »requiem aeternam« njih kostem,
kjerkoli trhle že ležijo.

Naj pojasnimo, da je bila 14. maja 1995 v Ljubljani proslava 50-letnice konca druge svetovne vojne. M. Crnkovič je dan prej pod naslovom Upam, da bo jutri deževalo kritiziral »scenosled« proslave in se spotaknil tudi ob naslov Triumf.

V kratkem uvodu h knjigi Dies irae nas avtor seznanja, da je pred tremi desetletji izšla njegova knjiga Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943, v kateri je v poglavju o zlomu bele in plave garde prikazan tudi kočevski proces, medtem ko tedaj o delu drugih področnih partizanskih sodišč še ni imel skoraj nobenih podatkov; bili so namreč nedostopni v arhivu republiških notranjih zadev. Ko je večina tega gradiva prišla v Arhiv republike Slovenije, se je stanje izboljšalo. »Snov knjige je razdeljena v tri dele: O četništvu na Slovenskem v letu 1943, natančneje od Polhograjskih Dolomitov do Grčaric, o protikomunistični milici in zbiranju posadk vaških straž v Turjaku in na Zapotoku in o usodi ujetih četnikov in vaških stražarjev jeseni 1943.« Dr. Ferenc je gradivo za knjigo zbiral več let iz raznih arhivskih fondov, časnikov in literature. V precejšnji meri se je poslužil tudi literature slovenske politične emigracije, ki je pri nas postala širše dostopna šele [Stran 021]po letu 1990. Zanimiva je njegova misel, da »zgodovinar ni tožilec ne zagovornik in niti ne sodnik. Tako nastopam tudi v tej knjigi: brez obtožb in zagovorov ter sodb, opisujoč potek dogodkov v tistem prelomnem času druge svetovne vojne na Slovenskem. Zlasti v tretjem delu knjige sem hotel prikazati vso tragičnost politično razcepljenega dela slovenskega naroda, živečega na Dolenjskem in Notranjskem, kjer so tisti čas prišle najbolj do izraza prvine državljanske ali bratomorne vojne. Čeprav zgodovina ni knjigovodstvo, pa sem vendarle skušal po knjigovodsko ugotoviti čim več žrtev sodnih in izvensodnih usmrtitev od kapitulacije Italije do konca nemške ofenzive novembra 1943. Pri navajanju imen usmrčenih me je vodila želja, da bi tudi ti končno dobili svoja imena in da bi njihovi svojci končno zvedeli za kraj njihove skrivne usmrtitve in pokopa.«

Obsežne knjige, kot je Dies irae, seveda ni mogoče povzeti in pregledati z nekaj stavki, zato se bomo tukaj dotaknili samo nekaterih poglavij, vse ostalo pa prihranili za kako drugo priliko. Pa se najprej ustavimo pri naslovu Dies irae, četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Vemo, da je dobesedni prevod latinskih besed dies irae – dnevi jeze, vemo pa tudi, da se s tema besedicama začenja pesem, ki govori o poslednji sodbi, pa tudi tu nam stopata pred oči dve sliki: groza tistega časa, ki je izražena v naši besedi »sodni dan«, in sama božja sodba. Dnevi od 12. do 19. septembra 1943, ko so partizanske brigade oblegale in s pomočjo italijanskih topničarjev rušile turjaški grad, pa tudi kasneje, ko so njegove branilce zasliševali in jim sodili, so nedvomno po eni strani bili dnevi jeze, po drugi pa strahu in groze. In poslednja sodba sama? V njej nastopa pravični Sodnik, ki sodi vsakemu po njegovih delih. Kako so bili sojeni turjaški in drugi ujetniki v tistih dneh? Ali ni dr. Ferenc v uvodu h knjigi povedal, da zgodovinar ni ne sodnik in ne tožnik in tudi ne zagovornik? Je hotel z naslovom knjige na kaj posebej opozoriti ali zgolj spodbuditi k razmišljanju? Da, tudi razmišljanje je važno, če hočemo priti do resnice, ki je bila v naši polpretekli zgodovini in je še vedno – vse prevečkrat zamegljena in zakrita.

Gradivo za knjigo je avtor zbiral več let in vanj vključil tudi emigrantsko literaturo, do katere je bilo pri nas pred letom 1990 težko priti in je nekatere zaradi ilegalnega prenašanja in hranjenja take literature celo doletela zaporna kazen. Če je hotel verodostojno prikazati dogodke usodne jeseni 1943, se ni mogel

Ruševine gradu

Slika 8. Ruševine gradu

zadovoljiti samo z opisi takratnih napadalcev, kot je bilo to v navadi skozi desetletja, ampak je moral prisluhniti tudi oblegancem in poražencem, kolikor je to sploh bilo mogoče. Med njegovimi viri najdemo tudi revijo Zaveza, ki je prinesla več dobrih člankov – zlasti v 10. številki ob 50-letnici turjaških dogodkov. Morda leta 2002, ko je izšla Ferenčeva knjiga, oziroma že prej, ko jo je pripravljal, ignoriranje Zaveze še ni bilo tako splošno. Je pa tudi res, da so v njej nekatera pričevanja o Turjaku, npr. tista, ki so jih povedali Nace Ahlin iz Višnje Gore pa Alojz Sterle in Fanika Bavdek – Škindrova z Gradeža, tako prepričljiva, da bi se jim katerikoli korekten zgodovinar težko odrekel.

V zelo kratkem uvodu h knjigi Dies irae dr. Ferenc posebej omenja gradivo področnega sodišča v Ribnici in drugih področnih partizanskih sodišč, ki mu je postalo dostopno šele s prenosom v Arhiv Republike Slovenije. Važen del tega gradiva, ki ga je potem uporabil za svojo knjigo, so zapisniki zaslišanj četnikov iz Grčaric in vaških stražarjev, ujetih na Turjaku oziroma v drugih postojankah, ki so padle v roke partizanov. Razumljivo je, da je zato imel za potrebno povedati tudi nekaj o nastanku in delu partizanskih sodišč.

Med obiskom pri hrvaškem partizanskem vodstvu v Otočcu v Liki junija 1943 je Kardelj pisal v Slovenijo, da imajo Hrvati že vzpostavljena divizijska in brigadna sodišča, in naročil, naj za to poskrbijo tudi v Sloveniji. Zanimiva je Ferenčeva pripomba v zvezi s tem: »Mislim, da je bila velika pomanjkljivost, da glavni štab NOV in PO Slovenije do takrat še ni imel sodnega oddelka, saj je bilo med vzroki za mnoge napake in celo zločine partizanskih enot na osvobojenem ozemlju spomladi in poleti 1942 ravno pomanjkanje sodne oblasti in tudi pravnega čuta.« (Dies irae, str. 405)[Stran 022]

Slab mesec po Kardeljevem pismu je Izvršni odbor OF na seji, ki se je je udeležil tudi Kardelj, imenoval za načelnika za sodstvo pri glavnem štabu Zorana Poliča. Z odlokom 5. 8. 1943 je nato glavni štab ustanovil odredna in brigadna sodišča, ki so bila pooblaščena soditi tudi civilnemu prebivalstvu. Odlok je objavil Slovenski poročevalec s pojasnilom, za kakšne prestopke bodo sodili civilistom: predvsem za vsa kazniva dejanja po Odloku o zaščiti slovenskega naroda iz septembra 1941 – vsako sodelovanje z okupatorjem in belo gardo, denunciranje, vohunstvo, propagando v korist okupatorja, dajanje živil okupatorju; po odloku, s katerim je prepovedano vsako snovanje vojske izven NOV in POS itn.

S posebnim pravilnikom so določili sestavo brigadnih oziroma odrednih sodišč: en član iz poveljniškega sestava, politkomisar in tretji član iz moštva. Tudi tožilec in njegov namestnik naj bi bila iz vrst političnih komisarjev. Komentar menda ni potreben. V septembru 1943 je bilo ustanovljeno še Višje vojaško sodišče, v katerega so bili imenovani: dr. Anton Kržišnik, Jernej Stante in Marjan Simčič. (Dies irae, str. 415)

Poglavju o partizanskem sodstvu sledi v Dies irae poglavje Varnostnoobveščevalna služba OF. Vemo, da začetek VOS sega v avgust 1941. Že tedaj je imela ime VOS OF, čeprav jo je ustanovil centralni partijski komite in mu je bila neposredno podrejena, v Ferenčevi knjigi pa je opisano njeno delovanje na »osvobojenem« ozemlju po kapitulaciji Italije. Od februarja 1943, ko ji je napisal pravila sam Kardelj, je bila organizirana tako, da je imela na vrhu centralno komisijo VOS (CK VOS) z Zdenko Kidrič, ki je bila obenem članica centralnega komiteja KPS, z dr. Vitom Kraigherjem, ki je hkrati vodil obveščevalni oddelek glavnega štaba, in z Edom Brajnikom. Od sredine maja 1943 je komisija »stanovala« na Dolenjskem. Njeno delovno področje se je po 8. septembru 1943 zelo razširilo, zato je glavni štab na predvečer padca Turjaka, 18. 9. 1943, ukazal ustanovitev posebnega bataljona VOS, v katerega naj bi prišli sami »zavedni in čimbolj zainteresirani borci, sposobni za hitre pokrete.« Tako je bil 24. 9. 1943 v Zagradcu ustanovljen 1. bataljon VOS, ki mu je poveljeval Albin Grajzar, politični komisar pa je bil Jože Mekinda. Ta bataljon je kasneje sodeloval pri zavarovanju zbora odposlancev v Kočevju in prav tako pri kočevskem procesu. (Dies irae, str. 428) Uporabili pa so ga tudi za justifikacije na smrt obsojenih v Jelendolu in Mozlju. Nazoren dokaz tega je ohranjeno poročilo bataljonskega štaba: Dne 10. oktobra sta 1. in 2. četa držali stražo, 3. in 4. pa šli na položaj, kjer sta izkopali jame. Dne 11. okt. je držala samo 1. četa stražo, ostale čete pa so ostale na položaju, kjer se je vršilo streljanje. Dne 12. okt. je 2. četa držala stražo. Ponoči se je vršila justifikacija 88 belo in plavogardistov. Enemu se je posrečilo pobegniti, na begu je bil ranjen, toda drugo jutro prijet v Lazah in na licu mesta justificiran. Dne 13. okt. se je vršila hajka za pobeglim in maskiranje jam. Dne 14. okt. se je vršila justifikacija 20 belo in plavogardistov in njihovih pomagačev. Med njimi je bil ustreljen tudi bataljonski zdravnik tov. Arko Branko. Dne 14. okt. je bila poslana 2. četa v Ribnico zaradi justifikacij. Ostale 3. čete pa bodo vršile še do 16. svojo dolžnost. (Dies irae, str. 516)

Ker je bilo tedaj v Kočevju veliko ujetnikov s Turjaka in od drugod, je centralna komisija VOS izdala posebna navodila: Vse aretirane je treba takoj zaslišati in zbrati proti njim dokazilni material. Organi VOS-a naj pomagajo sodiščem pri organizaciji in pripravi procesov. Na podlagi zbranega obtežilnega materiala morajo organi VOS-a predložiti obtožnico, ki jo tožilec na razpravi prečita, na koncu pa predlaga kazen. Kot tožilec mora nastopiti eden od članov VOS-a. Predlog za kazen predhodno določijo organi vojaškega sodišča v sporazumu z organi VOS-a. (Dies irae, str. 434)

Mnogih poglavij v knjigi se nismo niti dotaknili, pa se moramo zaenkrat od nje posloviti. Čeprav je dr. Ferenc v uvodu napovedal, da v njej ne bo sodnik in ne tožnik, ne moremo razumeti, da opisuje VOS in partizansko sodstvo kot nekaj normalnega, kot da je vse zraslo iz resničnega boja za osvoboditev izpod okupatorja. Kako je bilo s tem bojem, ve vsak preprost Dolenjec ali Notranjec, ki je doživel poletje 1942, ko so zaradi partizanskih umorov poštenih Slovencev in italijanskih represalij nastale vaške straže, ki jih dr. Ferenc v knjigi večinoma imenuje protikomunistična milica ali MVAC. V Kako se je začelo je bilo že ničkolikokrat ponovljeno, da vaške straže niso nastale zaradi želje po sodelovanju z Italijani, ampak zaradi obrambe življenj in premoženja pred revolucionarnim nasiljem. Že pred nastankom prve vaške straže so VOS in partizani pobili več sto poštenih Slovencev. Če ne bi bilo teh pobojev, nikoli ne bi bilo vaških straž in seveda tudi ne njihovega zbiranja v v turjaškem gradu. Kaj se je zgodilo, da zgodovinar tega ni videl, da ga tudi literatura, ki jo v knjigi celo navaja, o tem ni prepričala. Skoraj za vsako vaško stražo, ki jo v knjigi tako ali drugače omenja, bi lahko našel tudi podatke, kako in zakaj je nastala. O kočevskem procesu, ki gotovo ne more [Stran 023]

Predvojni Škocjan – Škocjanci z Žurajem na čelu so bili med 								branilci Turjaka

Slika 9. Predvojni Škocjan – Škocjanci z Žurajem na čelu so bili med branilci Turjaka

biti v ponos slovenskemu sodstvu, piše dr. Tamara Griesser – Pečar v knjigi Razdvojeni narod takole: Obravnava (na procesu) je imela isti namen kot zbor. Bila je gledališka predstava, ki naj bi lastnemu prebivalstvu in zunanjemu svetu pokazala, kako urejeno in pravično deluje »ljudska« oblast. Marsikaj pa govori tudi za domnevo, da naj bi proces odvrnil pozornost od grozljivega dogajanja za kulisami. Pred sodišče so veličastno postavili 21 ujetnikov, verjetno zato, da bi odvrnili pozornost in lahko po tako imenovanih hitrih sodnih postopkih skoraj neopazno odstranili nekaj sto ljudi. (Str. 434)

2.1.4. Zaključek

Prisluhnimo še pripovedi Alojza Sterleta iz vasice Gradež, komaj 1 kilometer oddaljene od Turjaka. V grad je prišel med prvimi, ker so pri delu v gozdu nanj naleteli »beli četniki« in mu ukazali, da jih odpelje do Turjaka. Tako se je šestnajstletni fant nepričakovano znašel v tisti gneči, preživel težke dni do 19. septembra med branilci, se kasneje pri Kočevju rešil iz partizanskega ujetništva, postal domobranec in po posebni sreči preživel tudi Teharje. Turjaški dogodki so mu ostali v živem spominu: Z vseh strani so prihajale skupine vaških stražarjev. Odleglo mu je, ko so prišli Škocjanci, med njimi tudi brat Jože; vse je dobro poznal, saj je zadnje mesece hodil k njim v varstvo čez noč. Zdeli so se mu pravi vojaki. Ob partizanskem napadu decembra 1942 so se pod vodstvom Franca Žlendra – Žuraja dva dni branili pred veliko močnejšim nasprotnikom.

V nedeljo je bil Alojz že v zasedi v gozdu proti Velikim Laščam. Vedeli so, da jih bodo kmalu napadli partizani, ki niso hoteli slišati, da bi šli skupaj proti Nemcem. »Grad se nam je zdel nepremagljiv. Sam sem slišal Žuraja, ki je rekel: ‘Če zasedejo Turjak, jim dam Jugoslavijo.’ Zdaj pravijo, da nismo ravnali prav. Meni se je zdelo, da nas je veliko, samih pravih borcev, da smo dobro oboroženi in v trdnjavi z neprebojnimi zidovi. Da le zdržimo nekaj časa in prišla bo pomoč iz Ljubljane, mogoče pa celo Angleži z reške strani.« Partizani so se kmalu približali. Spodnjih oken sploh niso branili, saj je bil zid predebel in se ni nič videlo, zasedli pa so s strojnicami zgornja okna. Da gre zares, so začutili, ko se je začel napad z minami. Samo v noči na 16. september je na grad padlo 370 min; razbile so vso opeko na strehi in povzročile razdejanje na dvorišču, zlasti okrog vodnjaka. Med predahi, ko mine niso padale, so hodili po vodo, pa tudi tedaj je bil marsikdo ranjen. Zaradi vode, ki je bila samo v vodnjaku, so bile velike težave. Pogajanja z napadalci so se jim zdela nesmiselna, saj so bili prepričani, da ne morejo verjeti njihovim obljubam. Zaupali pa so Žuraju in Malovrhu. Čemu bi zapuščali zavetje debelih grajskih zidov, kjer so bili založeni z vsem! Pa civilisti? In kaj bo z ranjenci? Kdor je imel svojega med njimi, je gotovo bil proti izpadu. – Nedelja 19. septembra pa je vse obrnila na glavo. Že navsezgodaj se je na Strmcu oglasil top velikega kalibra in težke granate so tolkle po zidu na vzhodni strani gradu. Zid je bil hitro prebit, zazijala je nekaj metrov velika odprtina in ob njej se je podrl še strop … Žuraj je končno odločil: »Če je tako, pa se predajmo. Rešili bomo civiliste, za nas je pa to konec.« Res je bil to konec zanj in za večino turjaških branilcev, pa tudi za marsikaterega civilista in za 28 ranjencev, ki so jih kruti zmagovalci postrelili naslednji dan. (Zaveza, št. 10)

Sterletovi spomini na usodnih deset dni od 9. do 19. septembra 1943, ki jih je preživel v turjaškem gradu, so še en detajl tragične zgodbe turjaških branilcev. Škocjanci niso ustanovili vaške straže, da bi pomagali Italijanom, ampak da bi zaščitili svoja življenja in svoje domove, svojo vas. Ko so se odpravljali v grad, so vedeli za kapitulacijo Italije, vse drugo pa jim je bilo precej nejasno. Ni jim šlo v glavo, da se bodo sedaj skupaj s partizani borili proti Nemcem, ko pa se je že tolikokrat izkazalo, da jim ne morejo zaupati. Vendar, če v Ljubljani tako pravijo, bo menda že držalo. Bolj sprejemljiva se jim je zdela misel, [Stran 024]da bi šli naproti Angležem. Morda pa bodo partizani ravno zaradi Angležev prenehali s sovražnostjo do domačih ljudi. Kljub temu so se dvomi takoj vrnili, čim so pomislili na nekatere domačine z nasprotnega brega. Ko se je potem začel partizanski napad, pravzaprav niti niso bili presenečeni.

Sterle je bil premlad in tudi njegovi starejši tovariši niso povsem razumeli, kaj pomeni, da glavnega poveljnika niti ni iz Ljubljane in da se nižji poveljniki zato prepirajo med seboj, ni jim šlo v glavo, da grad z dva metra debelimi zidovi ne bi bil varen pred napadalci. Zaupali so Žuraju, ki je sicer omenjal izpad, hkrati pa okleval, ker ga je tako kot nje skrbelo za civiliste in ranjence. Morda so slišali, da je podpolkovnik Dežman že v nedeljo 12. septembra povedal, da je treba iti ven iz gradu, ki ni primeren za obrambo, toda ker so vedeli, da Žuraj, Kadunc in še nekateri oficirji Dežmana ne marajo, ker je liberalec in četniško usmerjen, tudi v njegovo strokovnost niso verjeli.

Revolucionarna vojska, ki je oblegala Turjak, ni imela problemov s poveljniki. Malone vsi poveljniki so bili partijci, dodatno temu je pa vsak imel poleg sebe še političnega komisarja, ki je skrbel za vzgojo moštva, z enim očesom pa pazil tudi na poveljujoče v enoti. Že pred 8. septembrom so bili vsi poučeni, da je sedaj njihova prva naloga uničiti domače nasprotnike – bele in plave – in hitra zmaga nad plavimi v Grčaricah jim je dala občutek moči. Ni jih motilo, da so pri tem pomagali Italijani s svojimi topovi, prej nasprotno. Ko so jim povedali, da so 17. septembra prišli v Velike Lašče Franc Leskošek, Franc Rozman – Stane, dr. Jože Brilej in drugi, jih je tudi to dodatno spodbudilo. Tudi vest, da v Kočevje prihaja CK VOS z Zdenko Kidrič in Vitom Kraigherjem na čelu in da se iz izbranih borcev ustanavlja poseben bataljon VOS, ni bila brez pomena.

O posebni vlogi tega bataljona, še bolj pa o tragiki v Grčaricah in na Turjaku premagane strani, priča tale primer iz knjige Dies irae: 22-letni S. Maver iz Zagradca je bil 3. oktobra 1943 mobiliziran v domačem kraju in nato v Kočevju vključen v 3. četo bataljona, o katerem se je govorilo, da lovi ljudi. Že 8. ali 9. oktobra je četa šla v Mozelj, češ da bodo tam izkopali jame za shrambo municije. Maver je bil s še enim starejšim partizanom razporejen na stražo. Stražarsko mesto je bilo od kraja izkopa precej oddaljeno, zato ni mogel videti, kaj se tam dogaja. Proti večeru je pripeljal avto in potem se je v presledkih slišalo streljanje iz brzostrelk. Ko je avto pripeljal petič ali šestič, je prišel do stražarjev neki politkomisar, pokazal nanj in še na dva mobiliziranca

Križ na grobišču turjaških žrtev v Jelendolu

Slika 10. Križ na grobišču turjaških žrtev v Jelendolu

ter jih odpeljal do velike, sveže izkopane jame, pred katero je stalo zvezanih kakih osem mladih jetnikov. Komisar je Mavru rekel: »Ti boš moral sedaj tukaj streljati, ker imaš brata pri belih svinjah in se je boril na Turjaku.« Vse tri mobilizirance so potem postavili med tri partizane, ki so imeli brzostrelke in bili pripravljeni na streljanje jetnikov; zagrozili so jim, da bodo tudi oni ustreljeni, če ne bodo streljali. Gole in bose jetnike so nato posamezno postavljali pred jamo in oni so streljali. (Dies irae, str. 514) Ali ni bil to zločin, ne samo nad jetniki, ampak tudi nad mobiliziranci!!

Ob 50. obletnici turjaške tragedije je Nova Slovenska zaveza na zidu turjaške grajske kapele odkrila ploščo z napisom:

BRANILCEM TURJAKA VOJAKOM SLOVENSKE PROTIKOMUNISTIČNE VOJSKE V NEENAKEM IN VSILJENEM BOJU OD SOVRAŠTVA BRATOV IN OROŽJA ZAVOJEVALCEV PREMAGANIM … V ZAGOTOVILO TRAJNEGA NARODOVEGA SPOMINA … Prof. Justin Stanovnik je tedaj opozoril na spoznanje, ki nam ga lahko ponudi Turjak, če mu znamo prav prisluhniti. Od tedaj je minilo 20 let in pred nami je 70-letnica tistih usodnih dogodkov. Ali bomo še znali prisluhniti Turjaku? Časi so taki, da smo njegovega spoznanja potrebni, še bolj kot pred dvajsetimi leti.

[Stran 025]

3. Mesto na gori

3.1. Duhovnik Marjan Kremžar – prinašalec duhovne tolažbe, moči in korajže

Avtor: Urška Makovec

3.1.1.

Pričujoči članek je skrajšana različica obsežnejšega besedila, ki ga je dr. Marko Kremžar napisal o svojem bratu Marjanu Kremžarju. Ta je, kot toliko slovenskih duhovnikov v času druge svetovne vojne, izgubil življenje v službi Njega, ki ga je poklical.

3.1.2.

Na cvetno nedeljo leta Gospodovega 1941 so Slovenijo, ki je bila takrat del kraljevine Jugoslavije, napadli trije sovražniki. S severa so vdirali Nemci, s severovzhoda Madžari in od zahoda Italijani. Jugoslaviji pa sta napovedali vojno, poleg omenjenih, še Romunija in Bolgarija.

Trnovski kaplan Marjan Kremžar je opravljal prvo jutranjo mašo, h kateri so ob nedeljah hodile navadno starejše ženice, ko je zunaj zabobnelo. Hrumenje letal, ki so s strojnicami in topovi obstreljevala ljubljanski kolodvor in bližnja železniška skladišča, je pretreslo zbrane vernike pa tudi duhovnika, ki se je takoj zavedel, da se je pričela vojna. Vendar je skušal zbrano opraviti sveto daritev, med katero ni niti eden od prisotnih in gotovo preplašenih vernikov zapustil cerkve. Po maši je mladi duhovnik tekel v župnišče in zavrtel telefon. Klical je očeta, da bi zvedel kaj se dogaja. Franc Kremžar je bil urednik dnevnika Slovenec, ki je bil ob liberalnem Jutru tedaj najbolj razširjen slovenski časopis. Če kdo, bo on poučen o položaju. Pa ni imel uspeha. Telefon je bil zaseden. Marjan je sedel na kolo in se odpeljal na drugo stran mesta, v Moste, na posvet z očetom.

Pri Kremžarjevih je vojna zalotila odrasle pri nedeljski maši, mlajša člana družine pa v postelji. Ko je streljanje letalskih in protiletalskih topov zbudilo starejšega Franceta, je ta stresel nekaj let mlajšega Marka, ki je spal v postelji ob nasprotni steni fantovske sobe. »Marko vstani! Vstani! Vojna je!« Potem sta oba stekla na dvorišče in opazovala na nebu nemška letala, ki so se pojavljala in izginjala nad hišo, sredi belih oblačkov protiletalskih izstrelkov.

Ko sta se France in Marko vrnila od maše, ki je bila tisto nedeljo silno kratka, sta našla brata Marjana sredi kuhinje v živahnem pogovoru z atom, mamo in teto Mili, ki je prišla tja iz svojega nadstropnega stanovanja. Oče je pravil, kaj je zvedel po telefonu iz uredništva Slovenca: »Jugoslavija je bila napadena z vseh koncev. Naša vojska se junaško brani. Nemška letala so bombardirala prestolnico. Baje že nabirajo prostovoljce. Druga svetovna vojna je zajela tudi nas … «

Oba starejša sinova sta sklenila, da gresta kot prostovoljca branit domovino. Marjan je nameraval oditi v vojsko kot kurat, če bo dobil za to potrebno cerkveno dovoljenje. Starša sta ob tem molčala. Težko jima je bilo, a sinovoma nista branila, da gresta, kamor ju kliče dolžnost.

Priprave so bile kratke. Že naslednji dan sta se brata prijavila, vsak zase, v naborni pisarni in 24 ur kasneje sta se znašla na istem vlaku, ki je odpeljal slovenske prostovoljce v smeri proti Zagrebu. Marjan je spremljal nabornike kot vojni kurat, za kar je dobil potrebno škofijsko pooblastilo.

Brata Marjan in France sta z drugimi slovenskimi prostovoljci postala vojna ujetnika. Ko so ustaši na dvorišču neke zagrebške vojašnice grozili fantom, ki niso niti imeli vojaških uniform, da jih bodo postrelili, jim je Marjan podelil splošno odvezo. Nekaj so jih odvedli proč in baje res ustrelili. Kasneje, ko je napetost popustila, je bil Marjan kot duhovnik izpuščen. Kmalu je bil spet na svojem kaplanskem mestu v Trnovem, France pa se je po malo težji poti čez nekaj dni tudi pojavil doma. Vojne je bilo zaenkrat konec, pričela se je okupacija.

Ljubljanska škofija je bila razkosana. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se je znašel v težkem položaju. Od Nemcev zasedeni del njegove škofije se je v nekaj tednih znašel brez duhovnikov, verniki pa brez dušnopastirske oskrbe. Ko je pričel iskati med mlajšimi duhovniki koga, ki bi bil pripavljen oditi skrivaj na Gorenjsko, se je Marjan ponudil in dobil od škofa potrebna pooblastila za opravljanje dušnopastirske službe v vseh krajih ljubljanske škofije, ki je bila pod nemško zasedbo.

Prve ponarejene dokumente mu je priskrbel neki občinski uradnik v Kranju, glede dušnopastirske pomoči pa je sklenil, da bo poiskal stik s člani Katoliške akcije. Kot vse slovenske organizacije je bila Katoliška akcija takrat pod Nemci sicer prepovedana, a Marjan je upal, da člani, čeprav brez vodstva in razpršeni po farah, niso izgubili apostolskega duha in vneme. [Stran 026]

Profesor Tomec je bil ključna osebnost pri vzgoji mladega Kremžarja. Marjan je bil dijak klasične gimnazije. V nižji gimnaziji ni izstopal kot dober učenec. Ko pa ga je njegov profesor grščine in latinščine Ernest Tomec povabil k Mladcem in mu je pričel tam odkrivati pot do globlje duhovnosti pa tudi krščanske odgovornosti za svoje bližnje, je dobil mladi Marjan s tem potrebno motivacijo. Mladci, dijaška Katoliška akcija, so njegovemu življenju dali smisel, kar se je pokazalo tudi pri študiju. Profesor Tomec je znal zbuditi mladim katoliškim dijakom zavest, da je za laika dobro opravljeno poklicno delo prvi korak h krščanski poglobitvi. Poudarjal je, da je kakovostno delo pogoj za nadaljnjo rast. Mladec naj bi združeval v sebi vestnost v poklicnem življenju ter nesebično in smotrno delo za širjenje božjega kraljestva v svojem okolju. Vse pa naj bi temeljilo na gorečem osebnem molitvenem in evharističnem življenju ter na velikodušnem sprejemanju odpovedi in zatajevanja.

Ko so leta 1936 sklenili pri Mladcih, da prično z izdajanjem katoliškega tednika za dijake in študente, ‘Mi mladi borci’, je bil Marjan eden najbolj aktivnih sodelavcev v uredniškem odboru pa tudi pri tehničnem delu.

Sicer pa je Marjanov duhovniški poklic dozoreval počasi. Domači so dolgo mislili, da se bo najstarejši sin posvetil študiju prirodopisnih ved. Od malega je namreč kazal nagnjenje do živali.

Od Kremžarjevih sinov sta bila Marjan in France iz prvega zakona z Gizelo Rozman, iz drugega s Slavico Abram pa sta se rodila Jožko, ki je kmalu po rojstvu umrl, in Marko. Vsi trije doraščajoči sinovi so si bili po značaju in zunanjosti precej različni, a je vladalo med njimi lepo, res bratsko vzdušje. Francek je bil očetovi novi ženi, ki je fantoma skušala nadomestiti mamo, nekaj časa nenaklonjen, medtem ko je Marjan že od prvih mesecev cenil njeno dobrohotnost in ji bil s svojim umirjenim značajem vedno v oporo. Vzdušje v Kremžarjevi družini je bilo lepo. Zvestoba Cerkvi, molitev in katoliški nazori so bili nekaj povsem naravnega. Tako oče kakor mati sta živela svoje krščanstvo iz globokega prepričanja, kar je prešlo brez posebnih besed tudi na sinove.

Kot najstarejši sin nekdanjega poslanca se je pričel Marjan tudi kmalu ukvarjati s politiko. Seveda je delal to na precej originalen način. Njegov krstni boter je bil nekdanji očetov prijatelj, tedaj vodilni slovenski politik dr. Anton Korošec, s katerim pa je imel njegov krščenec bolj malo stika. S tem ni rečeno, da ni bil na svojega botra ponosen. Ko je jugoslovanska

Marjan Kremžar

Slika 11. Marjan Kremžar

kraljeva diktatura dr. Korošca konfinirala na otoku Hvaru, je Marjan privlekel od nekod nekaj desk, jih položil v posteljo pod rjuho in odslej spal na trdem. Na deskah je spal ves čas Koroščeve konfinacije. Bil je prepričan, da je treba za botra, ki je narodni voditelj in je bil takrat simbol zatiranega slovenstva, narediti tudi kako žrtev in da je samo moliti premalo.

Sicer pa je svoje prepričanje pričel že zgodaj uveljavljati tudi v debatah s sošolci. Neki njegov prijatelj je zapisal, da je Marjan ‘v gimnaziji vneto zagovarjal katoliški program, pa znal nastopati tako, da je občeval tudi z vodilnimi komunisti v razredu čisto prijateljsko’.

Tiste dni se je nad njegovo posteljo prikazala tudi zelena kravata, znak slovenskih avtonomistov. Kot protest jugoslovanski diktaturi so pričeli narodno zavedni dijaki, ki so se zavzemali za avtonomnost Slovenije v jugoslovanskem okviru, nositi zelene ovratnice. Kmalu so jih prepovedali. Tako se je Marjanova pletena, zelena ovratnica preselila v intimnost fantovske sobe. Ovil jo je, skupaj z belo modro rdečim trakom okrog križa, ki mu je visel nad posteljo. S tem je združil dva simbola, ki sta predstavljala zanj najvišji vrednoti: krščanstvo in slovenstvo. [Stran 027]

Sicer sta pa starejša Kremžarjeva fanta nekoč za slovensko stvar preizkusila celo pendreke ljubljanske policije. Bilo je na šestdeseti rojstni dan konfiniranega dr. Korošca. Narodno zavedni študentje in starejši dijaki so sklenili, da bodo v znak protesta proslavili ta dan s kresom, enako kot drugod po deželi, tudi na Ljubljanskem gradu. To je zvedela policija in študente in dijake, ki jim je kljub stražam uspelo zakuriti kres, nasilno razgnala. S ponosom sta domačim kazala sledove, ki so jih pustile policijske gumijevke na njunih hrbtih. Boter Korošec ni bil edini, ki je bil pripravljen trpeti za narod.

Kdaj je v Marjanu dozorel sklep, da postane duhovnik, ni mogoče ugotoviti. Vsekakor pa pri tem ni šlo brez dvomov in težav, ki pa so se pojavili tam, kjer bi vsak, ki je Marjana poznal, najmanj pričakoval. Bilo je leta 1934, po opravljeni maturi, ko je nekega jutra zaupal očetu, da bi rad postal duhovnik, pa mu hkrati tudi potožil svoj najresnejši dvom. Bal se je, da se ne bo znal pogovarjati s preprostimi ljudmi. »Z domačimi, s prijatelji in sošolci se je lahko pogovarjati, ker nas vse zanimajo iste reči. Kaj pa naj se kot duhovnik pogovarjam s kakim kmetom ali delavcem, ko nimam pojma o čem oni navadno govorijo in kaj jih zanima,« je razlagal očetu. Ni hotel biti duhovnik za kako elito niti ga niso zanimali višji študiji teologije. Hotel je biti dušni pastir, a je dvomil, če je za to službo res sposoben.

Vsekakor je po maturi in po koncu počitnic odšel v bogoslovje.

Imel pa je Marjan pomanjkljivost, katere bi se na vsak način rad iznebil: bil je popolnoma brez posluha. Kljub temu je sam pri sebi brundal razne melodije, ki so bile sicer težko prepoznavne, a so bile nedvomen izraz njegovega veselega razpoloženja, pa tudi prepričanja, da si je posluh mogoče z vajo pridobiti. Rad je bil v družbi s prijatelji in je z njimi tudi prepeval, pa prav nič zameril, če so se ti na račun njegovih pevskih zmožnosti pošalili.

Marjan je bil celo za kaplana izredno mlad. Posvečen je bil leto prej kot njegovi vrstniki v semenišču, ker je bil oproščen vojaške službe. Pri zdravniškem pregledu je komisija ugotovila, da zaradi dveh poškodovanih prstov na desni roki ni sposoben za vojaka. Podoben zdravniški pregled pred vstopom v semenišče pa je dognal, da kandidat, kljub dvema trdima prstoma na roki, ne bo imel večjih težav pri obhajanju svete daritve. Seveda, če bi mlademu abiturientu prsta manjkala, bi bil po tedanjih pravilih nesposoben tudi za opravljanje duhovniške službe. Da pa sta bila omenjena prsta na svojem mestu, je šla zahvala Marjanovi otroški trmi, prav kakor je bila njegova radovednost kriva, da sta bila malo postrani in v drugem členku negibljiva.

Marjan Kremžar je bil 20. julija 1939 imenovan za kaplana v Trnovem pri tedanjem župniku gospodu Janku Cegnerju, od vsega začetka pa se je posvečal predvsem delu med mladimi pa tudi med najbolj revnimi farani v obrobnem naselju, ki so mu rekli Sibirija. Ni čakal, da bi se oni približali fari, ampak jih je rad obiskoval. Neko nedeljo popoldne ga je na takem sprehodu skozi revno naselje spremljal njegov tedaj doraščajoči brat Marko. Marjan se je ustavljal pri hišicah in barakah, pred katerimi so ljudje posedali na svojih skromnih vrtičkih in se z njimi pogovarjal. Pred neko tako hišico ga je sredi pogovora opozoril domači gospodar, da se mu je odlepil podplat na čevlju. Marjan je bil mnenja, da bo podplat do doma še zdržal, dobri mož pa mu je rekel, naj se sezuje in da mu ga bo on brž pribil, ker ima potrebno orodje. Povabil ga je naj stopi naprej, a je Marjan odklonil. Kasneje je pojasnil bratu, da nikoli ne sprejme povabila, da bi stopil pod streho, ker bi dobri, a revni ljudje tedaj mislili, da mu morajo s čim postreči. Tudi to pot se je tega pravila držal. Kar pred hišo si je sezul pokvarjeni čevelj in ga izročil možu, potem pa stal pred hišo in se pogovarjal z ženo, z otroki in s sosedi, ki so se približali.

Naslednji odstavek, ki mu ga je napisal po smrti v spomin nepodpisani znanec, povzema delo, ki ga je opravil Marjan kot kaplan v Trnovem: ‘Šel je na delo z vero, da je v večini tudi slabih ljudi še kaj dobrega in da jih bo mogoče le pridobil. Kar pretiraval je v tem. Z veseljem nam je pripovedoval, če je koga na smrtni postelji pripravil do sprave z Bogom. Trnovčani vedo, koliko je delal v društvih in koliko dela je slonelo na njem. Na pridige se je tako vestno pripravljal, da je vse spisal, tako da smo se šalili, kdaj jih bo v knjigi izdal.

Dušni pastir je postal z vso svojo razdajajočo se požrtvovalnostjo. Ni bil delaven zaradi naravne nagnjenosti do dejavnosti, dejavnost si je privzgojil. Ni delal zaradi uspehov, silno je bil strog do svojih namenov, ki jih je vztrajno čistil. Ko se je dal posvetiti v duhovnika, je hotel vsem postati vse.

Kot meščanski sin je hitro razumel svoje dušnopastirsko torišče v Ljubljani. Vedel je, da se more marsikomu približati samo, če bo v odlični meri imel tako imenovane naravne kreposti. Zato se je zanje stanovitno trudil. Kot dober, plemenit človek je vsakemu – tudi nasprotniku vzbudil spoštovanje, s svojo nesebično požrtvovalnostjo pa mu je dal čutiti ljubezen, ki ima svoje počelo v nadnaravnem svetu.’[Stran 028]

Vojna je bila v polnem teku in vsem je bilo jasno, da je sovražna okupacija le del velikega svetovnega spopada, ki predstavlja tudi za slovenski narod preizkušnjo in izziv. Marjan je pričel s skupino nekdanjih visokošolcev snovati Slovensko narodno gibanje, ki naj bi v ilegali povezalo vse narodno zavedne rojake. Ker je bilo takrat še močno prisotno v zavesti ljudi, da so komunisti po paktu Ribbentrop – Molotov gledali v nemških nacionalsocialistih zaveznike, da so v vojnih dneh pomagali pri rušenju Jugoslavije in da so ob zasedbi ponekod partijci izobešali hitlerijanske zastave, je bilo jasno, da jim ni bilo zaupati.

Takrat je velika večina Slovencev pripadala politično bodisi katoliški bodisi liberalni struji, namen Slovenskega narodnega gibanja pa je bil ob zunanjem sovražniku preseči tradicionalno klerikalno-liberalno nasprotovanje.

Marjan je imel med prvimi pripadniki Slovenskega narodnega gibanja ugled, pa tudi z inženirjem Fanoušem Emmerjem, ki je snoval odporniško gibanje med mladimi liberalci, sta si bila blizu in je vladal med njima lep, zaupen odnos. Sklenili so, da nastajajoče ilegalno Slovensko narodno gibanje ne bo strankarsko obarvano in da bodo v njem sodelovali mladi iz liberalnih in iz katoliških vrst. Kot beremo v knjigi ‘To sem bil’, je po besedah Pavleta Ranta, ki se je z ‘gibanjem srečal preko Fanouša Emmerja’, takrat ‘ideološko politično linijo … vodil duhovnik Marjan Kremžar’. Emmer je bil ena prvih žrtev atentatorjev komunističnega VOSa v Ljubljani. Po njegovi smrti je tudi gibanje polagoma zamrlo.

Povabilo škofa Rožmana k opravljanju dušnega pastirstva v ilegali na Gorenjskem, je postavilo mladega duhovnika pred nelahko izbiro. A ker je bilo delo v Slovenskem narodnem gibanju že vpeljano in povezava z Fanoušem Emmerjem trdna, ni dolgo pomišljal. Za politično delo je bilo dovolj drugih, sposobnih in zavednih ljudi, duhovnikov pa je primanjkovalo. Tudi se ni odločil za kako varno službo. Duhovniško delo v zasedeni Gorenjski ni bilo manj tvegano kot ilegala v Ljubljanski pokrajini.

Marjan si je za pot čez mejo, v od Nemcev zasedeni del ljubljanske škofije, poiskal najprej ponošene hlače in suknjič, ki nista spominjala na duhovniško črnino, potem pa primernega vodnika. Nikomur ni omenil, kdo je to bil, pa tudi ne podrobno, po kateri poti je prišel na Gorenjsko. Nekje pri Tomačevem sta z vodnikom prebredla Savo, pri čemer mu je ta pomagal nositi staro aktovko in kolo. Ko se je na drugi strani meje od vodnika poslovil, je sedel na kolo in se odpeljal proti Kranju. Pričenjal je najbolj tvegan del poti. Bil je brez slehernega dokumenta. Izkaznico italijanske okupacijske uprave, ki bi razodela, kdo v resnici je, je pustil doma, ponarejene nemške dokumente pa je upal dobiti v Kranju. Takrat za nemške oblasti ni bil nihče.

V Kranju je dobil Marjan zasilno zatočišče pri družini, ki ga je že pričakovala. A je ostal tam le kratek čas. Ko je dobil obljubljene dokumente, se je odpravil na pot.

O njegovi apostolski dejavnosti ni kakih urejenih zapiskov. Vemo, da je šel na Gorenjsko iz Ljubljane trikrat. Od teh sta bili dve poti predvideni, ena pa ne.

Z roko pisano poročilo, ki ga je poslal Marjan Kremžar v avgustu leta 1941 s svoje prve dušnopastirske poti po Gorenjski na ljubljansko škofijo, pravi takole:

»Hodim po dveh okrajih, kamniškem in kranjskem, in sicer po vsakem po en teden.

V nedeljo po kosilu se navadno pripeljem iz enega konca v drugega, ker je nedelja zelo dragocena za razne sestanke.

Kamor pridem, najprej skušam organizirati fante in dekleta, tako da imam po njih zvezo z ljudmi in novimi kraji. Vsak dan sem v drugem kraju. Zvečer spovedujem, zjutraj navadno okrog 4h mašujem in obhajam. Pri maši je navadno okrog 20 ljudi. Večinoma grem po maši še v nekaj drugih hiš, kjer najprej spovedujem, nato obhajam. Povsod tudi opravim vse bolnike in stare ljudi. Do sedaj je bilo približno 700 obhajil. Pri maši vedno tudi pridigam. Po obhajilu v hišah, kjer ni maše, nekoliko molimo, potem pa včasih tudi kaj povem. Ljudje so ponekod neizmerno hvaležni in občudovanja vredni, enkrat ali dvakrat pa sem naletel tudi na ozkosrčne strahopetce.

Mimogrede sem obiskal vse gospode, ki so na Gorenjskem, razen Lavtižarja v Ratečah in Sodja in Mošenjskega. Enako tudi vse sestrske hiše (Mala Loka, Domžale, Mengeš, Komenda, Kranj, Naklo, Golnik, Tržič). Kjer imajo kapelo, sem jim tudi pustil sv. Rešnje Telo.

Največ smisla za organizacijo imajo v kamniškem okraju, kjer dekliči in fantiči sijajno delajo. V Kranju je sicer veliko dobrih, organizirati se pa ne znajo. Tržič obeta vse najboljše.

Kolikor se morem spomniti, sem obiskal in maševal v naslednjih krajih: Podbrezje, Sv. Jakob nad Preddvorom, Dob, Jarše, Mengeš, Domžale, Komenda, Ihan, Mala Loka, Suha /Predoslje/, Češnjica /Ovsiše/, Mavče, Naklo, Golnik, Tržič, Dol. Po kamniškem okraju sem bil večinoma povsod in dobil stike. [Stran 029]

Novomašni blagoslov v moščanski cerkvi

Slika 12. Novomašni blagoslov v moščanski cerkvi

Pripravljam se sedaj za prihodnji teden za ves teden v tržiški kot. Prevideval sem tudi v več drugih krajih.

Brevirja ne molim, pač pa 3 rožne vence, če utegnem. Družim se z žandarji, kolikor se morem, in se počutim srečnega v njihovi bližini. Ljudje zaenkrat dobro molče. Raznih anekdot je že za pol knjige.

Če so na škofiji za to, naj pošljejo še eno duhovno osebo sem. Če ne bo neroden, bo tukaj bolj varen kot v Ljubljani. Mora pa biti probatus virtute celibatus, ker so razmere večkrat zelo posebne. Prav tako mora biti čisto neznan. Če je neznan, je tako svoboden, kot nihče. Imeti mora delavsko knjižico in kolo. Zelo želim, da pride. Ni tako nevarno, kot se iz Ljubljane vidi.

Vdane pozdrave g. škofu in prijateljski rokostisk vsem kulegatom, zlasti bodočemu sotrpinu. MK.«

Kasneje je pravil Marjan, kako se mu je godilo, ko je tvegal obisk pri starejših duhovnikih, ki so jih imeli Nemci zaprte v Mengšu. Kot zvemo iz pričevanja gospodične Marije Pavli, so ti stari gospodje živeli kot ujetniki v tamkajšnjem zavetišču. Nekdo, ki je imel v tej stavbi dostop do kletnih prostorov, je zaprl pri vodni napeljavi enega od ključev in del poslopja je ostal brez vode. Treba je bilo poklicati inštalaterja, da najde okvaro. Marjanu so povedali, kje je ključ, ki ga bo treba odpreti, da bo voda spet stekla, nakar si je izposodil nekaj orodja in primerno delovno obleko ter se spremenil v inštalaterja. Kot tak se je predstavil v zavetišču ter pričel z delom. Pregledoval je vodno napeljavo in prišel na ta način do sobe, kjer so imeli Nemci zaprtih nekaj starejših duhovnikov, ki jih niso izgnali. Ko so za njim zaprli vrata, je Marjan duhovnim sobratom ves vesel povedal, da je duhovnik in da jim prinaša pozdrave od njihovega škofa.

Na njegovo veliko razočaranje so gospodje le molčali in ga nezaupljivo gledali. V delovnem pajacu Marjan res ni bil podoben duhovniku, kot so jih bili vajeni in kakršni so bili tudi sami. Ker ga niso poznali, so mislili, da gre za nemško provokacijo. Nihče ni odprl ust. Da bi jih prepričal o svojem duhovništvu, je Marjan zmolil pred njimi ves latinski kanon maše, pa brez uspeha. Končno se je moral posloviti. Odkril je ‘okvaro’, odprl vodni ključ in sedel na kolo, ki ga je čakalo pred hišo.

Po njegovi smrti so našli domači med papirji, ki jih je hranil v trnovskem župnišču, precej obširen, a ne dokončan rokopis, v katerem je opisoval svoje doživljaje na dušnopastirskih poteh med okupacijo na Gorenjskem. Kot vse drugo družinsko imetje je tudi ta rokopis izginil, ko so Kremžarjevo hišo po maju 1945 zasedli partizani in nastanili v njej OZNO.

Na najzgodnejše podatke v zvezi z dušnopastirskim delovanjem kaplana Marjana Kremžarja na Gorenjskem naletimo v pripovedi gospodične Marije Pavli, po domače Flisove iz Mengša:

‘Skoro povsod po Gorenjskem smo takrat že imeli organizirano Katoliško akcijo, vendar se v tisti zmedi nismo mogli znajti, ker ni bilo nobenega enotnega vodstva več. Zlasti pri nas je spočetka ljudi hromil strah pred nemško [Stran 030]policijo. Takrat smo dekleta od Katoliške akcije po skrivnih poteh dobile zaupno obvestilo, da pride na Gorenjsko preoblečen duhovnik. Zaupno nam je bilo naročeno, da naj se v nedeljo 27. junija, kot izletnice, zberemo pred cerkvijo na Rovah, kamor pride ob določenem času napovedani duhovnik, da napravi z nami načrt za nadaljnje delo.

Prišle smo z vseh strani kamniškega okraja; iz Mengša, Domžal, iz Doba, Ihana in od drugod. Vse smo prišle še predčasno in čakale, čakale. Napovedanega duhovnika pa ni hotelo biti od nikoder, dasi je določena ura že davno minila. Čakanje smo si krajšale s petjem in ugibanjem, zakaj ga ni. Bile smo že prepričane, da so ga na meji Nemci prijeli. Že smo se pripravljale na odhod. Stopile smo še enkrat v cerkev in zmolile še molitev za duše v vicah. Ko smo prišle iz cerkve in se hotele že raziti, vidimo, da iz gozda pod gričem prihaja neki moški, ki poriva pred seboj kolo. Bil je napovedani duhovnik, gospod Marjan Kremžar. Pa kakšen! Od potu ves premočen, golorok, ponošena siva suknja mu je visela čez roko, ponošene sive hlače spodaj pripete s ‘klipsnami’ – kar nič podoben duhovniku.

Brž smo mu hotele postreči. Ena izmed nas je imela zanj pripravljene jestvine, pa je odklonil, češ, da ne more, ker je preveč upehan. Ko se je malce oddahnil, je povedal vzrok svoje zamude: Dopoldne je že maševal in pridigal nekje (kraja ni povedal) in oskrbel bolnike. Zato se je zamudil. Nato smo se menili in delali načrte. Med drugim nam je prav posebno naročil tole:

»Vaša poglavitna in nenehna naloga bodi, da zbirate otroke in jih učite. Rešite otroke! Seveda tudi skrb za bolnike. Vsakdo, ki se bo lotil tega dela, je v nevarnosti. Vsakdo naj sprejme to za svojo osebno žrtev! Nikakor pa ne delajte tako, da bi zaradi vašega dela trpela – družina!«

Ko nam je pripovedoval, kako je danes dopoldne maševal in pridigal ljudem in da so Nemci bili blizu tam, smo mu rekle, da je to nevarno zanj, ker bi ga utegnil kdo izdati. On pa je zmajal z glavo, češ da se tega ne boji. »Sem jim trdno zabičal, da je treba molčati, ker bodo sebe izdajali, ne mene, ker jaz bom Nemcem že ušel.«

Ko smo se ločili, smo se odpeljale vsaka na svojo stran, gospod pa se je odpeljal v Dob, kjer je bilo tisto noč zanj določeno prenočišče v hiši neke vdove. Tam je potem zvečer zbral in spovedoval ljudi in jih drugo jutro med sveto mašo obhajal.

Ko sem se proti večeru vrnila domov v Mengeš, sem zvedela zelo razburljivo novico. Tisto nedeljo, med tem ko nas deklet ni bilo doma, so partizani poslali v Mengeš in okoliške vasi naročilo, da se morajo vsi fantje zglasiti v ‘gošči’ in da se ponoči začne nastop proti Nemcem. Vsi smo se zavedali, kaj to pomeni, in da bodo Nemci po svoje odgovorili. Partizani so se sklicevali na angleške padalce, »ki so že pri njih«.

Tisto noč so res skoro vsi fantje odšli in razbili nekaj mostov ter požagali nekaj brzojavnih drogov. Večina izmed njih se je potem vrnila domov, nekaj pa jih je ostalo pri partizanih v gozdu. Zelo dobri fantje so bili, ki pa so bili seveda hudo zoper Nemce in njihovo početje. Vse je bilo hudo razburjeno. Brž sem se spomnila, kaj bo zdaj z duhovnikom? Nemci bodo vsakega moškega legitimirali, delali preiskave itd. Kaj če ga dobe? On pa niti ne sluti, kaj se pripravlja.«

Zato sem kljub pozni uri zasedla kolo in hitela v oddaljeni Dob. Ko sem prišla v tisto hišo, kjer je tisto noč imel gospod Kremžar prenočišče, so mi povedali, da je odšel po vasi. Počakala sem, da se je vrnil. Hitro mu povem, kako in kaj je pri nas in da naj se pazi. Ta novica ga je presenetila, vendar prav nič preplašila. Povedal je, da je bil pravkar v vaški gostilni, kjer je kot nepoznan tujec sedel pri svoji pijači in poslušal ljudi. Takoj je zaslutil, da se nekaj dogaja, ker so ljudje z vso silo zabavljali zoper Nemce. »Kako so neprevidni,« je dejal; »zakaj mesto mene bi bil lahko sedel kak nemški vohun, potem bi jim bilo gorje.«

Ker je bila že noč, se mi je ponudil, da me po največji samoti pospremi proti domu. Med potjo sva dosti govorila. Glavno, kar je rekel, je, da bo zdaj moral biti bolj previden, da pa se bo držal dogovorjenega načrta, ker ima pripravljene ponarejene dokumente. Glede partizanov pa je rekel, da je tako početje zdaj nespametno, ker še ni čas za to; »v ozadju so prav gotovo komunisti«.

Drugi večer je potem prišel v Mengeš ter se ustavil pri nas. Kakor po navadi je spovedoval in zgodaj zjutraj maševal, pridigal in obhajal. Vse svoje stvari je nosil v svoji aktovki: »roket«, kozarec za kelih itd. (Za kelih mu je služila čaša, mali kozarec.) Ker je bilo zaradi Nemcev, zdaj po prvem partizanskem nastopu, zelo nevarno, smo mu poslej aktovko vozile naprej v določene kraje ženske, da je on prazen potoval. Iz Mengša je odšel naprej proti Ihanu in Dolu. Pozneje se je še večkrat vrnil v Mengeš in je enkrat maševal celo v zavetišču.’

Glede maše v zavetišču se Marija Pavli verjetno moti, ker vemo iz Marjanovega pripovedovanja, s kakim nezaupanjem so ga sprejeli zaprti sobratje.

Gospa Angela Borštnar Aleševa takole pripoveduje:[Stran 031]

‘Odpeljali so nam vse duhovnike in ostale inteligente. Duhovnike so zaprli v Škofove zavode v Št. Vidu, jih silno poniževali in nato izgnali v Srbijo. Na Gorenjskem smo ostali tako rekoč sirote, pustili so le nekaj starih in bolnih duhovnikov. Več mesecev smo bili brez vsake duhovne oskrbe. Takrat je bil naš narod še tako veren, da je bila največja nesreča, če je kdo umrl nepreviden. Tudi za tistega, ki ni bil preveč veren. Skratka, pri nas je bil na smrt bolnemu človeku bolj zaželen duhovnik kot zdravnik.

Lahko si vsakdo predstavlja, kakšen udarec je bil za naš narod. Vendar včasih, ko nihče ne pričakuje, pride rešitev kakor po čudežu. Ne vem s čim si človek zasluži tako srečno smrt, kot ti starčki in bolniki, katerim je mlad duhovnik Marjan Kremžar kot rešilni angel prinesel sveto popotnico. Tvegal je svoje življenje, ker je prekoračil mejo med ozemljem, okupiranem po fašistih, in ozemljem, okupiranem po nacistih. Kdor je poznal takratne razmere, bi to imel za blaznost.’

V pismu, ki ga je pisal tedanji visokošolec Peter Markeš iz Barcelone Francetu Kremžarju z datumom 2. maja 1950, beremo, »da je bil pokojni g. Marjan nekaj dni pred katastrofo v Dražgošah. Tudi sem slišal, da je bila večina pobitih teden dni prej pri spovedi in obhajilu.«

Bolnišnico na Golniku so kot vse podobne ustanove sicer prevzeli Nemci, a osebje, predvsem sestre redovnice, je bilo slovensko. Z eno od sester se je Marjan domenil, da mu bo omogočila obisk slovenskih bolnikov. Res se je nekega dne pripeljal s kolesom k zadnjim vratom bolnišnice mlad mehanik, ravno pred časom, ko je bil redni obhod zdravnikov, ki so od postelje do postelje pregledovali bolnike. Ker so bili v sobah pomešani nemški in slovenski bolniki je moral biti Marjan silno previden. Sestra ga je, preoblečenega v zdravnika, spremila do prve sobe, katero so pravkar zapustili tamkajšnji zdravniki in Marjan je pogumno stopil skozi vrata. Sklonil se je k vsakemu bolniku posebej. Če je bil ta Nemec, ga je malo pretipal, zmajal z glavo pa stopil k drugi postelji. Slovencem je tiho zaupal, da je duhovnik. K nekaterim se je na posteljo usedel, kdor je hotel, ga je spovedal in obhajal, sicer pa je rekel kako spodbudno besedo in stopil k naslednjemu.

Ko je slišal, da je uradna zdravniška ‘vizita’ zapustila sobo pred njim se je tudi on pomaknil za njimi. Tako je obiskal vse bolnike. Ko je svojo nalogo opravil, se je vrnil v sobico, kjer ga je čakala sestra in se pred njo spet prelevil v mehanika, sedel na kolo in izginil pred nosom nemške straže.

Svoje spomine na medvojno delo duhovnika Marjana Kremžarja je povedala tudi sestra Jožefa iz Karmela Himmelau na Avstrijskem:

‘Bil je izreden duhovnik. Imel je poseben dar in posebno milost, da je v tistih težkih časih mogel narediti toliko dobrega. Bil je vedno zasledovan in preganjan od Nemcev, pa vendar je v popolnem pozabljanju nase prinesel drugim izredno veliko notranjo tolažbo in moč. On nas je tudi zelo razveselil. Zaradi tega je vreden globokega spoštovanja! Vreden, da se o njem piše.’

V nepozabnem spominu je s. Jožefi ostalo srečanje z njim na roženvensko nedeljo leta 1941 ali 1942 v Šentjoštu nad Kranjem. ‘Že v zgodnjih jutranjih urah, ko je bilo še temno, so se odpravili peš iz Šenčurja pri Kranju na Šentjošt. Hodili so posamič, da bi ostali neopaženi pred Nemci. Tisti dan je bila sveta spoved, sveta maša in nagovor, ki pa ni bil v cerkvi, pač pa pri mežnarju nad hlevom. To je bila nepozabna, najlepša nedelja. ‘Toliko veselja!’ Gospod Kremžar je bil zelo narodno zaveden. Ob koncu srečanja je želel, da so dekleta zapela pesem ‘Slovenec sem, Slovenka sem!’ To pesem sestra Jožefa še vedno dobro zna.’

Gospod Marjan Kremžar je po njenem pripovedovanju izreden človek – po darovih, ki mu jih je Bog dal, da je v težkih časih tolažil in krepil ljudi. Sestra Jožefa se spominja, da je bila pri njem pri spovedi in pravi, da tega ne bo nikoli pozabila. Ker je tudi mučenec – ker je potrdil besede z dejanji – je vreden, da se ohrani njegov spomin.

Ne vemo, kaj je nagnilo kaplana Marjana, da je prenehal z delom na Gorenjskem in se odločil za odhod med izseljene rojake v Srbijo. Eden od razlogov je bil že omenjeno povečanje nevarnosti, ne le zanj, temveč za vse, ki so mu pomagali. Da ta nevarnost ni bila namišljena, potrjuje dejstvo, da so kasneje partizani mučili in umorili enega od njegovih najzvestejših sodelavcev, Vinka Pucka z Vira. Drugi razlog je bil, da so medtem Nemci nekaterim starejšim duhovnikom, ki so jih imeli spočetka zaprte, pustili do neke mere opravljati dušnopastirsko službo. Ljudje niso bili več tako duhovno zapuščeni, kot je bilo to prve mesece po okupaciji. Končno je nagnila tehtnico verjetno želja škofa Rožmana, da bi nekdo ponesel duhovno pa tudi tvarno pomoč rojakom, ki so jih bili Nemci izselili in ki so bili takrat poseljeni večinoma po južni Srbiji.

Marjan je potoval v Srbijo trikrat. Od časa do časa se je vračal, da je dobil v Ljubljani na škofiji novo podporo za izgnance. Večkrat je omenil, da je pri mnogih rojakih v Srbiji dobrodošel [Stran 032]predvsem zaradi darov, ki jih je prinašal, in da ga le redki cenijo kot duhovnika. Ne glede na to, koliko jih je bilo, ki so si želeli duhovne opore v tujem svetu, je bil trdno prepričan o neizmerni vrednosti in nenadomestljivosti vsake duše in je zato vestno obiskoval vse kraje v Srbiji, kjer je zvedel, da živijo slovenski izgnanci. Vendar, kot beremo v spominskem članku, ki ga je več kot leto po njegovi smrti objavil dnevnik Slovenec, je nekoč, ko se je vrnil s svoje apostolske poti po Srbiji, potožil: »Delo v Srbiji je naporno in malo zaleže, slovenska inteligenca tam je močno odtujena Bogu.«

Priprave za pot v Srbijo so bile bolj zapletene, kot so bile za njegovo dotedanje dušnopastirsko delovanje po Gorenjski. Treba je bilo dobiti dovoljenje za pot v Srbijo. Rešitev je našel v Trnovem, v osebi neke invalidke, ki je imela od mednarodnega Rdečega križa dovoljenje za potovanje v Beograd, tako zase kakor za enega spremljevalca. Spremljevalec je bil duhovnik Marjan Kremžar.

Vsak potnik je imel dovoljenje poleg osebne prtljage še do enega zaboja. Tako so pomladi leta 1942 polnili v trnovskem župnišču dva velika zaboja s pomočjo za izseljence. Tako zaboja kakor invalidna gospa in duhovnik, ki jo je spremljal, so prišli z vlakom brez težav v Beograd. Tu se je novi kaplan takoj priglasil pri nadškofu dr. Ujčiču, ki mu je nakazal delovno okrožje v krajih, kjer so prebivali slovenski izgnanci. V neznani srbski pokrajini je čakala mladega duhovnika nova, težavnejša naloga od prejšnje.

Tridesetega januarja leta 1950 je gospod Viktor Zakrajšek, ki je bil med vojno dekan v Nišu, poslal očetu Francu Kremžarju pismo, v katerem opisuje delovanje njegovega sina Marjana v Srbiji. To pismo je, poleg Marjanovega skopega pripovedovanja domačim, do sedaj edini vir, s katerim je mogoče do neke mere obnoviti njegovo apostolsko pot med slovenskimi izgnanci v Srbiji. Takole pravi:

‘Kaplan Marjan Kremžar je po prihodu v Srbijo prevzel dušno pastirstvo nad slovenskimi izgnanci v Kruševcu in tamkajšnji okolici. / … / Povsod si je pridobil srca vseh izgnancev, le v Ribarski Banji je naletel na težave. Tam je bilo nekaj Slovencev – med njimi zlasti neka Deklevova družina – ki so mu nagajali in ga tožili oblastem. Napoti jim je bil kot duhovnik. Tudi druge verne Slovence so tam terorizirali.

Ko se je Marjan po božiču 1943 vrnil iz Slovenije, je napravil načrt za obisk vseh krajev v svojem delokrogu, kjer so bili izgnanci. Vse je prej pisno obvestil. Tudi v Ribarsko Banjo je sporočil, da pride tja 8. februarja zvečer.’

V tem odstavku Zakrajškovega pisma sta očitno dve pomoti. Ker je bil Marjan Kremžar o božiču 1943 že davno mrtev, se pripoved gotovo nanaša na božič leta 1942. Tudi mesec njegovega napovedanega prihoda v Ribarsko Banjo je bil po vsej verjetnosti marec in ne februar, ker so ga umorili, kot vemo, na poti tja meseca marca leta 1943.

‘Nosil je s seboj tudi več denarja in nekaj paketov za izgnance, kar je bilo za njih poslano iz Ljubljane od svojcev. Popoldne je bil usodnega dne v vasi Šiljegovac, ki je kaki dve uri oddaljena od Ribarske Banje. Tu so ga naši ljudje svarili, naj nikar ne hodi naprej, ker je njegovo življenje v nevarnosti. Ni se dal pregovoriti in odšel je z izjavo: »Pisal sem, da pridem, in čakajo me. Moram iti.«

V Banji so ga čakali nekateri Slovenci v tamkajšnjem gostilniškem prostoru. Pri drugi mizi je sedela skupina domačinov – četnikov in pila. Naenkrat stopi v sobo mlajši fant in enemu domačinov nekaj na tiho pove. Cela skupina je takoj vstala, preostalo pijačo izročila Slovencem in odšla. Marjana pa tisti večer Slovenci niso pričakali. Ko je stopal proti Banji so stopili pred njega neznanci – najbrž oni iz gostilne – in ga povabili, naj gre z njimi. Vodili so ga seboj, ni se upiral, mimo dveh vasi, a naprej je sled izginila. Govorilo se je med ljudmi, da so ga v gozdu ubili, – zaklali, mu pobrali njegove stvari in ga zakopali. Ljudje so vedeli povedati, da so videli pozneje, kdo nosi njegovo obleko in kdo njegove čevlje, a kaj bolj določenega ni hotel ali si ni upal nihče povedati. Tudi ko je podpisani po osvoboditvi uradno poizvedoval, ni mogel niti toliko izvedeti, kolikor je tu navedenega.

Iz vsega, kar se je dalo dognati, je skoraj gotovo, da so bili nekateri Slovenci krivi njegove smrti, in sicer iz sovraštva do Cerkve in duhovnika. Umor pa je menda izvršil Rašinski odred Mihailovićevih četnikov, po drugi, bolj verjetni verziji pa je to izvršil neki odred bivših četnikov Koste Prečanca, ki se je sam pridružil Draži Mihailoviću, a njegovi ljudje mu niso vsi sledili in so nekateri odredi na svojo roko hajdukovali, drugi pa so se pridružili Nediću, drugi zopet partizanskim odredom. V skupini, ki ni bila še opredeljena, ki je usmrtila Marjana, so bil baje: dva brata Babić iz Kruševca, neki Nandić iz Niša in neki Stanić iz Beograda. Delo je izvršil Babić mlajši. Tu navedenih podatkov pa nisem mogel do konca preveriti. Največ bi mogel o tem povedati pač Beloglavec. Od omenjene četvorice pa ni menda nobeden ostal živ.’

Kako mesto iz Zakrajškove pripovedi je vendarle mogoče dopolniti z vestmi, ki so ustno prihajale med vojno do Marjanovih domačih. Ko [Stran 033]

Na desni novomašnika Marjana Kremžarja poleg njegove mame in dr. 								Kuharja sedi prof. Ernest Tomec. Na skajni desni v prvi vrsti stric 								dr. Karel Capuder, poleg njega moščanski župnik Miha Jenko, na sredi 								poleg njega pravnica Donata Capuder. V drugi vrsti za dr. Capudrom 								stoji tedaj še bogoslovec Peter Križaj, ki so ga kasneje komunisti 								obsodili in usmrtili na drovišču osrednjih zaporov na 								Miklošičevi.

Slika 13. Na desni novomašnika Marjana Kremžarja poleg njegove mame in dr. Kuharja sedi prof. Ernest Tomec. Na skajni desni v prvi vrsti stric dr. Karel Capuder, poleg njega moščanski župnik Miha Jenko, na sredi poleg njega pravnica Donata Capuder. V drugi vrsti za dr. Capudrom stoji tedaj še bogoslovec Peter Križaj, ki so ga kasneje komunisti obsodili in usmrtili na drovišču osrednjih zaporov na Miklošičevi.

pravi, na primer, dekan Zakrajšek, da so skoraj gotovo krivi smrti duhovnika Marjana neki Slovenci, ima verjetno v mislih skupino, ki je organizirala med rojaki v Ribarski Banji Osvobodilno fronto. Ti ljudje so baje med Srbe trosili vest, da bi tamkajšnji Slovenci prestopili v pravoslavje, če ne bi bilo ‘popa’, ki to preprečuje.

Marjan je tudi pravil domačim, kako se z vsako vožnjo v Srbijo bolj spreminja v poštarja. Na prvi vožnji je v spremstvu že omenjene invalidke prevažal dva zaboja socialne pomoči, ki jo je pošiljala ljubljanska škofija. Kasneje, posebno pri zadnji vožnji, pa se je nabralo toliko zasebnih pošiljk, da je Marjana resno skrbelo, kako bo vse spravil do Beograda. Hkrati pa je omenil, da ne more ničesar odkloniti, ker so rojaki v Srbiji res hudo pomoči potrebni, pa tudi, ker ga marsikje ne bi posebno radi sprejeli, če bi prišel med nje praznih rok.

Del zime 1942 je prebil kaplan Marjan v trnovskem župnišču, med tem ko je pripravljal svojo tretjo pot v Srbijo. Nekega zimskega večera, ko je sedel v svoji sobi v trnovskem župnišču sredi živahnega pogovora z laičnima prijateljema iz visokošolskih let, je kaplan Kremžar izkusil, da je medtem tudi Ljubljana postala nevarno mesto: nenadoma se odpro vrata in v sobo stopi mlad moški s pištolo v roki. Fantje so vedeli, da ne gre za priložnostni obisk. Presenečenje, ki jih je sprva otrpnilo, je trajalo malo časa. Prijatelja sta kot bi trenil izginila za vrati majhne kopalnice v kotu, kaplan, ki je bil bližje vrat, pa je skočil na moža s pištolo. Ta je bil očitno tudi presenečen in ni takoj ustrelil, ker je našel v sobi namesto enega duhovnika tri skoraj enako napravljene fante. Marjan ni bil močne postave, a ker se je v neznanca zaletel, ga je podrl na tla. Napadalec, ki mu je orožje pri tem padlo iz rok, se je hitro pobral in ušel, Marjan pa je prepričal prijatelja za vrati kopalnice, da je nevarnost minila. Potem je pobral pištolo, ki je ležala na tleh, in jo smeje kazal, češ: »Naš vojni plen!« Takrat so se šele zavedeli, kako to, da so jo tako poceni odnesli. Napadalec ni streljal, ker se mu je naboj v pištoli zaskočil. Vsi znanci in domači so imeli kasneje priložnost videti ta naboj, ki je bil za duhovnika Marjana znak Marijinega varstva.

Župnik Lavrih pove v že omenjenem pismu, kako so gledali na Marjanovo delovanje v Srbiji v tistem času njegovi sobratje: ‘Šel je v Srbijo iskat slovenske duše. Spet smo slišali o njem vse sorte vragolije, kako je bil Marjan iznajdljiv, samo da je prišel do slovenskih beguncev (izgnancev) in jim prinesel tolažbe. Pri svojem misijonskem delu je Marjan izgubil svoje življenje kot mučenec za Kristusa. Tako gledam jaz nanj in se mu priporočam v svojih molitvah.’

Vest o smrti kaplana Marjana Kremžarja je prišla v Ljubljano z veliko zamudo. Dolgo se je govorilo, da je izginil, a nihče ni vedel, kaj naj bi se zgodilo. V drugi polovici novembra, kmalu po tem, ko je padel v Grahovem njegov brat France, so iz Beograda potrdili, da je bil Marjan umorjen. Šele veliko kasneje se je zvedelo za datum njegove smrti. Zaklali so ga v bližini Ribarske Banje 9. marca v letu Gospodovem 1943. Njegovega trupla niso našli.

[Stran 034]

3.2. Josip Šimenc in Rožmanova kongresa v Bogoljubu

Avtor: Marijan Smolik

3.2.1.

V zadnji številki Zaveze (88) je bilo objavljenih nekaj odlomkov »preroških« pridig in uvodnikov v Bogoljubu urednika Josipa Šimenca. Menda so našli hvaležne bralce, ker me je urednik Zaveze povabil, naj poiščem še kaj zanimivega v takrat najlepši verski reviji pri nas.

Morda bo zdaj, ko smo doživeli pokop škofa dr. Gregorija Rožmana v ljubljanski stolnici, zanimivo brati, kaj so pisali ob začetku njegovega škofovanja leta 1930 in ob obeh »njegovih« veličastnih kongresih – evharističnem 1935 in Kristusa Kralja 1939.

Leta 1930 J. Šimenc še ni bil med uredniki, tudi kakega njegovega podpisanega članka ni; vsebinsko in oblikovno pa je zelo lep pozdrav Marijinih družb (kongregacij) novemu škofu. V njem premišljujejo o škofovem geslu o križu:

V tem letu je bil v Zagrebu evharistični kongres za Jugoslavijo, ki so ga seveda predstavili v reviji. Zato je razumljivo, da se je ljubljanski »Rožmanov« kongres leta 1935 imenoval Drugi evharistični kongres za Jugoslavijo. Vsebinsko enak kongres, ki je bil v Mariboru leta 1934, je bil škofijski. O njem je izšla knjiga Evharistični kongres, ki so jo predstavili tudi v Bogoljubu 1935, str. 67.

V istem letniku te revije pa lahko beremo vabilo na ljubljanski kongres (str. 2). Leta 1934 sta ga podpisala škofa Rožman in Josip Srebrnič, ki je bil nekoč profesor na ljubljanski Teološki fakulteti, takrat pa je bil škof na otoku Krku in predsednik stalnega odbora za Evharistične kongrese.

Škof Rožman je takrat povabil k molitvi za uspeh kongresa (str. 50/51, dobeseden prepis, nekateri izrazi so zdaj starinski):

3.2.2. Molimo za popoln uspeh Evharističnega kongresa

Evharistični kongres, ki ga nameravamo letos prirediti v Ljubljani od 28. do 30. junija, ne sme biti samo zunanja manifestacija naše vere v Jezusa, ki prebiva pod podobo kruha med nami, ampak mora trajne sadove roditi v naših dušah. V vseh dušah! V tistih, ki se bodo kongresnih slovesnosti udeležili, in tudi v tistih, ki ne bodo mogli priti v Ljubljano, a najbolj še v tistih, ki doslej prav nič vere ne kažejo v ta presveti Zakrament. Kongres mora vzbuditi novo in globoko vero, trdno zaupanje in posebno gorečo ljubezen do Jezusa, da bo vse naše življenje odslej v žaru in toploti presvetega Rešnjega Telesa. Ne samo po ulicah ob procesiji in po cerkvah ob sv. mašah kongresa mora Jezus zmagoslavje obhajati, ampak še bolj v dušah, človeškim očem skrito, a resnično in globoko, da nobena duša več na Jezusa ne bo pozabila.

Uspeh kongresa mora biti nadnaraven. A tak uspeh je velika milost, katero moramo sebi in drugim izprositi. Zaradi tega je bil prvi poziv, ki ga je izdal pripravljalni odbor, poziv k molitvi. Vsi verniki morajo moliti in sicer mnogo moliti za popolen uspeh kongresa.

Hvala ljubemu Bogu – prvi poziv je našel odprte duše. Začelo se je povsod z veliko vnemo moliti. Od raznih strani prihajajo poročila, kako in koliko se moli v namen kongresa. Kako tolažilna so takšna poročila! Navdajajo nas s trdnim upanjem, da bo Bog naše delo blagoslovil. Pomnožujejo že itak veliko vnemo in požrtvovalnost vseh, ki v pripravljalnem odboru delajo. Naj izdam samo nekaj primerov molitvene akcije.

Provincialno predstojništvo uršulinskega reda je sporočilo: Z velikim veseljem smo se odzvali Vašemu blagemu vabilu k molitvi za blagoslov Evharističnega kongresa. Redovnice vseh naših hiš bodo darovale za uspeh kongresa do konca junija vsa sveta obhajila, vse svete maše, ves oficij, vse ure molitve, obiske Najsvetejšega in vse žrtve. Vsak dan se bo pri dvakratnem skupnem obisku Najsvetejšega molila molitev, ki je v ta namen priporočena. Poleg tega so si posamezne redovnice izbrale svoj »Evharistični dan«, nekatere vsak teden po enega, druge enega ali dva na mesec. Ta dan bodo preživele bolj zbrano, večkrat bodo obiskale Jezusa. … /podobno velja za gojenke, a ne prepisujem/ …

V zavodu sv. Stanislava opravljajo vsi gospodje duhovniki, ki niso pri gojencih v službi, vsak četrtek skupno uro molitve za uspeh kongresa. Člani pripravljalnega odbora pa imajo vsak mesec skupno kratko rekolekcijo pred Najsvetejšim.

Te primere sem povedal z namenom, da bi se vzbudili še drugi goreči in stanovitni molilci. Če bomo vsi verniki skozi vse mesece do kongresa goreče molili, potem bo imel kongres brez dvoma popolen uspeh. Prosimo pa tudi za ugodno vreme, da se bo slovesnost kongresa mogla vršiti v večjo slavo božjo. Edini [Stran 035]

slika

Slika 14. slika

namen, ki ga imamo in bomo imeli pri kongresu, je: slava in čast in hvala in zahvala Jezusu, našemu Bogu in Odrešeniku, v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa.

+ Gregorij Rožman, škof ljubljanski

Napovedali so (str. 66) posebno mladinsko mašo na ljubljanskem stadionu 29. junija. /Zame je to poseben spomin, ker sem bil pri tej maši deležen tudi sv. obhajila, leto prej sem bil namreč na Koroški Beli pri prvem sv. obhajilu. O stadionu sem pisal v Zavezi 18/2008, str. 51–55./

V aprilski številki 1935 (str. 94) so objavili vabilo, naj bi na višinah, kjer bodo dobro vidni, postavili mogočne križe, ki naj bi bili »kot zunanja pobuda za kongres in kot znaki evharističnega življenja med nami«. /Nad te križe pa so se tedaj in pozneje »spravili« brezverni rojaki in mnoge požagali, ali pa vrgli v prepad, kakor tistega na Škrlatici, ki ga je blagoslovil škof Rožman. Tudi ta in mnogi drugi so zdaj spet obnovljeni./

V junijski številki (str. 139) beremo: Kako strašno versko razdejanje, kako divje družabne razmere povzročajo sodobne zmote, nas prepričuje fašistični rasizem v Nemčiji in drugod, nas uče prisilne delavnice, armade zapuščene, nevzgojene, podivjane in nemoralne mladine na Ruskem, ter obupni klici vseh, ki jim boljševizem ni še uničil vere. … Jedro in vsebina vzvišenega nauka, ki ga nam je prinesel Kristus Kralj, naš evharistični Zveličar, je izražena v besedah: pravica in ljubezen. … Jezus v presvetem Rešnjem Telesu je naša rešitev!

Zastopnik svetega očeta na Evharističnem kongresu je imenovan. Iz Rima je došlo po nuncijaturi v Beogradu, da je papež Pij XI. to častno zastopstvo poveril kardinalu Avgustu H l o n d u, metropolitu Poljske. Gotovo je vse Slovence razveselilo to sporočilo, saj je nadškof Hlond odlična osebnost v kardinalskem zboru, saj je član poljskega naroda in iskren prijatelj Slovencev. S svojim spremstvom bo za časa bivanja med nami stanoval v prostorih križevniškega reda.

Str. 220 (Oktobrska številka 1935 ima na naslovnici pogled v kapelico sv. male Terezije v karmeličanskem samostanu na Selu, ki se je po zadnji vojni /1951/ morala umakniti širši cesti in bencinski črpalki, ostala je samo hiša duhovnika spirituala, od 1978 provincialat redovnikov minoritov – Zaloška 58 s kapelo sv. Maksimilijana Kolbeja. Nekaj karmeličank je še ostalo v tej hiši, druge so večinoma šle v

slika

Slika 15. slika

tujino. V njihovi kapeli sem še kot bogoslovec včasih maševal. Rajne so sprva pokopavale na domačem »vrtu«, zdaj so prekopane pri Sv. Križu na Žalah.)

Škof Rožman je v isti številki revije na str. 228 zapisal:

»Priporočam vam, da pomagate graditi župno cerkev v Mostah, ki naj bo spominska cerkev na Evharistični kongres, posvečena sv. Družini, od katere imamo presveto Evharistijo.« To je povedal v pridigi v stolnici 28. junija 1935. Na str. 230 je tudi risba načrtovane cerkve, ki je takrat niso zmogli postaviti in šele po dolgih letih lesenega provizorija je 1979/81 tam nastala sedanja, a drugačna cerkev arhitekta Ivana Breganta.

Na str. 220 beremo naslednje besede, ki so nam lahko prehod na opis drugega Rožmanovega kongresa leta 1939:

3.2.3. Zakaj praznik Kristusa Kralja

Deset let bo že, odkar je papež Pij XI. razglasil okrožnico, ki se začenja z besedo »Quas primas … «. Ta okrožnica pomeni javno razglašenje Kristusa kot Kralja. … Danes božji [Stran 037]Zveličar ne potrebuje, da bi ga šele ljudje delali in volili za kralja. J e z u s j e k r a l j, če ljudje hočejo ali nočejo; Jezus je naš najvišji postavodajalec. Njegov Oče v nebesih, večni Bog, ga je postavil za kralja, ga je dvignil – kakor govori sveto pismo, nad vsa oblastva in nad vse moči in dostojanstva; vse je položil pod njegove noge. … Kaj pa je papež Pij XI. s proglašenjem Kristusa kot Kralja hotel doseči?

Kristus sam je nekoč zavračal one častilce, ki pravijo samo »Gospod, Gospod«. Pa ta vrsta ljudi še ni izumrla. Hvalijo se morda z vero, spoznavajo Kristusa z usti in v srcu, dejanj krščanskega življenja pa manjka. To praznoto, te vrzeli dejanskega krščanstva je hotel papež Pij XI. napolniti.

V decembrski številki revije (1935) je urednik Anton Čadež na str. 267 objavil daljši članek:

3.2.4. Kongresi Kristusa Kralja

Tak svetovni kongres je bil tudi v Salzburgu v dneh od 24. do 28. oktobra 1935. … Bolj široko so razpletene misli v nemški knjigi slovenskega duhovnika Janeza Kalana »Regnum Christi«.

Na zemlji živi danes blizu 2000 milijonov ljudi. Med temi je več kot polovica nekrščenih: poganov, mohamedanov in židov. Kristjanov je slaba tretjina, med njimi ogromno milijonov takih, ki so v razkolu ali v raznih zmotah. Pravih katoličanov naštevajo do 350 milijonov. Toda ali so ti milijoni p r a k t i č n i katoličani? … Prvi in glavni namen teh kongresov je ustvariti med katoličani vsega sveta obrambno moč zoper tiranijo brezverstva, zoper versko malobrižnost; ustvariti pa tudi skupno propagandno d u h o v n o a r m a d o za razširjevanje kraljestva Kristusovega na zemlji. Ali ni katoliška Cerkev skupna, enotna vzajemnost? Je. Ali kaj, ko se danes tako šopiri vera pretiranega nacionalizma, ki ima za posledico, da se med enim in drugim narodom poraja nezaupanje, razpalja protivnost in sovraštvo, grade zidovi nedotakljivosti. Saj nam je živ dokaz vsega tega sodobna Nemčija; saj nas skušnja uči, kako je radi oboževanja narodnosti v nekaterih deželah celo zabranjeno, da bi smeli duhovniki otrokom v šoli razlagati zveličavne resnice v materinem jeziku. (Najbrž si ni upal zapisati, da to delajo fašisti na Primorskem.)

Kongresi Kristusa Kralja pa kličejo v svet vsem, ki so podložni, in vsem, ki imajo oblast: Katoliško moramo misliti, katoliško čutiti,

Novi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman

Slika 16. Novi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman

katoliško govoriti, katoliško delati! … Kako so povezane med seboj framasonske lože vsega sveta? … Brezbožna internacionala je pod vodstvom ruskih tiranskih mogotcev izdala oklic: »Proletarci vsega sveta – združite se!« Borci Kristusovi pa moramo slušati povelje: Katoličani vsega sveta, zdramite se, strnite se v složnosti in vzajemnosti v skupno falango za najvišje vrednote človeštva, za kraljestvo Kristusovo na zemlji, za blagor sveta. To je vzvišeni cilj in vodilo mednarodnim kongresom Kristusa Kralja.

Na zadnji strani revije tega leta je tudi sporočilo, da bo prihodnje leto 1936 Bogoljub urejal stolni kanonik Jož/ef/ Šimenc.

V letu Kongresa Kristusa Kralja 1939 je Šimenc objavil članek »Protiverski boj rdečih na Španskem«, ki bi bolj sodil v naš prejšnji izbor njegovih spisov, zato ga tu ne prepisujem. Takratni opisi nam nepojmljivih grozodejstev z imeni žrtev so uradno potrjeni z razglasitvijo številnih blaženih španskih mučencev [Stran 038](nekateri pa so še med čakajočimi, ker je treba vsak primer natančno raziskati in dokazati).

Julija 1939 je dr. Janez Jenko napisal daljše povabilo: Na kongres Kristusa Kralja, za njim pa je natisnjena Šimenčeva (J. Š.) spodbuda:

3.2.5. Ta je Kralj!

Pod tem naslovom je izdal fermski nadškof Ercole Attuoni v Italiji za letošnji post obširno pastirsko pismo (98 strani) o Kristusu Kralju. V zahvalo, da mi je podaril en izvod te lepe knjige, naj prevedem nekaj odstavkov.

Kristus kraljuje v nas po veri, ljubezni in češčenju.

Kraljuje po veri v stari ženici, užaloščeni materi, ki trepetaje posluša napade svojega učenega in nevernega sina in ki v njegovo Srce polaga zveličanje sadu svojega telesa.

Kraljuje po veri v bogonadarjenem učenjaku, ki se klanja božjemu Umu in se spušča v brezdna božjega življenja, da bi si odgovoril na vprašanje: »Zakaj verujemo?«

Kraljuje po veri tistega, ki se je komaj rodil, pa prosi daru vere po drugih in ga prejme v dušo tako, da ne ve kdaj, in po veri tistega, ki umira in sprejme vero, kakor bi zgrabil za rešilno desko, ki mu je priplavala nasproti, ko je tonil v smrtnem boju.

Kraljuje v bliskovitih dokazih vernosti tudi v ponižnosti najpreprostejšega življenja ob zakajenem ognjišču, kjer kostanj poka na ognju; prav tako pa tudi v velikih delih neustrašenega vodnika armad in ljudstev, ki vrhajo prepade in nižajo hribe, da naravnajo pota Gospodovemu kraljestvu.

Kraljuje v vernosti rimskih papežev, neugasnih svetilnikov na vrhu najvišjega griča zemlje, ki mirno in gotovo, neustrašno in nepremagljivo kažejo vsemu svetu luč božjega obličja v temo in nevihte, na dobre in slabe.

Kraljuje v veri črnega sužnja, ki umira kot mučenec in ne omahuje, potem ko ga je misijonar krstil za ceno življenja.

Kraljuje v močni veri otroka, ki se je v temni noči izgubil v gozdu, naredil križ in zaspal v trhlini starega kostanja. Prav tako pa tudi v živi veri prevaranih množic, ki brazdajo morje in se vzpenjajo na gore, da bi doživeli pomnožene kruhe, okusili njih sveži vonj in opojno sladkost in da bi oklicali Kralja, ki se več ne brani zmagoslavne pesmi in krono sprejme.

Kristus kraljuje v češčenju, ki mu ga skazujejo ljudstva od kraja do konca zemlje. Ob

Bogoljub, avgust 1939

Slika 17. Bogoljub, avgust 1939

najkrajšem koraku sončne luči čez zemeljski krog se bude in užigajo oltarji in narodi se po vrsti zgrinjajo okrog, da Mu pravijo: »Svet, svet, svet!« in da se Mu klanjajo z vsem svojim bitjem in z vsem življenjem, ki je zastopnik vsega, kar v stvarstvu je in živi.

Kristus kraljuje v učnosti blage volje, po kateri prodira v življenje, ki ga z zapovedmi usmerja na svoja pota; kraljuje v vsaki ponižnosti in čistosti življenja, v vsaki razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti; kraljuje v vsaki žrtvi, posebno če te bičajo, s trnom venčajo in na križ pribijejo: če te zataje, izdajo in slečejo, pa to rajši sprejmeš z vedrim čelom, kot da bi se izneveril Njegovi postavi, pa naj si bo Kitajček devetnajstega stoletja, ki se pusti na križ pribiti z lesenimi žeblji, ali pa sv. Štefan, ki umira kamenjan v času, ko se še niso zaprle oči, ki so videle teči kri s križa v potokih.

Kristus še posebno kraljuje v ljubezni, ki hrepeni kvišku in dela vedno večje kroge; v ljubezni svetnikov, ki se dvigajo proti nebu kakor kažipoti in svetilniki, da bi drugi znali ubrati pot, v zanosu ljubezni in v tako jasni veri, da skoraj v odsvitu svojih oči kažejo Boga.[Stran 039]

Kristus kraljuje v ljubezni, ki kroži med brati, ki drhte od hrepenenja, da bi Kristusa videli in se ga dotaknili. Radi bi ga sneli s križa, ga mazilili in pokopali v srce. Ko ga vidijo, da gredoč ob zoreči pšenici ves lačen seže po klasu, bi mu radi dali bolj pšeničnega; in ko ne ve, kam bi položil glavo, bi skalo pod njo spremenili v najmehkejšo blazino. Potolažili bi ga za vse zatajitve in za vsa izdajstva; prenočili bi ga, ko se je utrudil z iskanjem svoje ovčice; potolažili bi ga, ko joka nad svojo domovino, in sočustvovali, ker ga boli srce, ko vidi bedne množice brez kruha in kakor ovce brez pastirja.

Kristus kraljuje in zmaguje v bodrilnem smehljaju, ki ga išče, in v solzi, ki jo izjoka brat za brata, in v reki krvi, ki so jo prelili, da bi ga rešili v nedolžnem človeku.

Kristus zmaguje, Kristus kraljuje. /Ta Šimenčev prevod pričuje, kako je znal poiskati primerna besedila v tiskanih medijih; tudi iz radijskih poročil je nabiral misli, ki jih je vernikom drobil na stolniški prižnici ali v tiskanih člankih./

Na str. 163 julijske številke Bogoljuba 1939 so zapisali Rožmanove besede, da bo ta kongres največja sedanja katoliška manifestacija. /Ni mogel slutiti, da je ujel zadnji termin pred začetkom nove vojne./ Iz tujine se je prijavilo 12 tisoč udeležencev, »da jih vsi hoteli Slovenije ne morejo sprejeti pod streho«. Odbor prosi Ljubljančane, naj ponudijo svoje prostore v uporabo tujcem.

Na str. 164 so zapisali, »da glas o Sloveniji in Slovencih še nikoli ni šel tako daleč po svetu kakor sedaj, ko vse piše in govori o mednarodnem kongresu … konec julija, … ime slovenskega naroda bo šlo po vsem svetu.

Maja tega leta je večjo skupino Slovencev sprejel papež Pij XII., ki jih je nagovoril s slovenskim pozdravom »Hvaljen Jezus«, nagovor pa sklenil s pozdravom »Živeli Slovenci!« /str. 164/

Avgustovska številka revije ima na naslovnici upodobljeno kovinsko kongresno značko, ki smo jo prejeli vsi udeleženci.

Na str. 169 je Šimenčev prevod krajših spodbudnih stavkov Francoza Bellouarda o »Kristusu Kralju pred gospodom Pilatom«.

V oktobrski številki je urednik Šimenc objavil premišljevanje »Po kongresu Kristusa Kralja«, ki ga je nadaljeval in sklenil v decembrski številki, ko na str. 269 občuduje dvajset tisoč otrok pri sobotni mladinski slovesnosti na kongresnem stadionu. /Nekaj odlomkov tega besedila naj poživi še nekaj fotografij iz Bogoljuba. Posebna knjiga z gradivom tega kongresa je izšla pozneje v veliki nakladi. Seveda je bogato ilustrirana. Večerni nastop mladine, množično igro luči in zvokov je zasnoval Niko Kuret. Besedilo je bilo že natisnjeno, a policija je zahtevala spremembe. Natisnili so novo knjižico, ki smo jo dobili udeleženci. O tem sem poročal na Rožmanovem simpoziju v Rimu 2000 (v knjigi 2001, str. 82)./

3.2.6. Po kongresu Kristusa Kralja

Ne vem, ali ste tudi vi opazili, da se je ob kongresu kar naprej govorilo o mučeništvu za Kristusa Kralja.

Najprej v sredo zvečer, ko je v frančiškanski dvorani kanonik Sancho pretresljivo popisoval boj španskih katoličanov z brezbožnim komunizmom. Tako so to strašno borbo razumeli Frankovi častniki in vojaki, ki so umirali s klicem: »Živel Kristus Kralj!« In tako sta ga razumela tudi prejšnji in sedanji sveti oče. … Ob ljubljanskem kongresu Kristusa Kralja so dvomljivci Pilati z novim poudarkom vpraševali: »Ali si ti kralj?« … »Kristus nikoli ne bo kar vidno vladal na zemlji in vedno bo le majhna četa rešila krščanstvo za prihodnost« (Kardinal Newman). … Ne smete pozabiti, da verni slovenski narod nima verske šole. Naša šola namreč po učnem načrtu in učnih knjigah ni skoraj nič bolj verna kot francoska. O francoski je pa pred kratkim zapisal znani državnik Andrej Tardieu v časopis Journal: »Naša državna šola z redkimi izjemami vzgaja materialiste in egoiste (sebičneže). Dečkom, ki vendar čutijo v sebi plemenitejše težnje, se ubija v glavo, da treba vsako stvar presojati po tem, koliko da nese. Ko so iz teh šol sneli križ, so s tem umorili ideal.« … Ne vemo, kakšnim časom in dnevom in uram gremo naproti …

K sobotni mladinski slovesnosti na kongresu Kristusa Kralja so poslali naši vrli katoliški starši iz vseh krajev Slovenije dvajset tisoč otrok. … (Tudi sam sem bil med njimi, hvala Bogu!)

A vendar! Bodimo iskreni! Če bo slovenski narod ostal na poti, na katero je stopil po svetovni vojski, ali ne bo leta 2000 po Kristusu slovenski stadion za slovenske otroke smešno prevelik? … Imenovali bi lahko obsežno slovensko mestno župnijo, kjer za vsakih tisoč ljudi na leto samo sedemkrat krstijo! Sedem pa je mrtvaško število! … Danski pisatelj je prišel do zaključkov, ki si jih komaj upam zapisati. »Varajo se,« tako pravi, »kateri mislijo, da se nizko število dvigne z denarnimi [Stran 040]podporami, z gospodarskimi in socialnimi ukrepi. Danska je vse to poskušala, že zato, ker je bila marksistično (komunistično) in radikalno socialistično navdahnjena. In kakšen je bil uspeh? Popolnoma ničev!« Po njegovem mnenju bi bilo uspešno samo eno zdravilo: »Današnji človek mora temeljito spremeniti svoje mišljenje in se spet navdušiti za materinstvo in očetovstvo, kakor je to bilo pri naših dedih. Nekateri mislijo, da je taka sprememba mišljenja nemogoča. Prav, potem je odveč še kaj govoriti. Treba se je sprijazniti s tem, da propademo.« … Stari pogani so namreč vsaj verovali v bogove, od katerih so se čutili bolj ali manj odvisne; današnji pogan je pa nekdanje bogove zavrgel in na njih mesto postavil veliko pogubnejše, ki mu puste popolno prostost: svobodno misel, svoboden nauk in … svobodno življenje. In spet je žrtev – otrok! … Ni druge rešitve kakor ta, da se družine nravno preporode po nauku, ki ga oznanja katoliška Cerkev. To se pravi z drugo besedo: Kristus mora kraljevati, in »Povsod Boga, v naše družine. … !«

In da Kristus mora kraljevati, to je vsem slovenskim družinam na kongresu Kristusa Kralja s pretresljivo prepričevalnostjo zaklicalo dvajset tisoč otrok.

Novembra 1939 (str. 242–244) je izšel zanimiv Šimenčev članek:

3.2.7. Leseni konj pred Trojo

V soboto, dne 30. septembra (torej že po začetku vojne) je sv. oče Pij XII. govoril zastopnikom poljskega naroda nepopisno lepe besede, kakor si jih zna zamisliti samo njegovo očetovsko srce. Poznamo že itak njegovo čudovito milino, a še nikoli se ni očitneje razodela »dobrotljivost in ljudomilost« očeta vsega krščanstva.

S solzami v očeh so ga poslušali Poljaki, ko jim je dejal: »Kakor svetel oblak v današnji noči vam ostanejo vsi veliki spomini vaše narodne zgodovine, ki je celih deset stoletij posvetila službi Kristusu in pogosto velikodušni obrambi krščanske Evrope. Na potih, zdaj žalostnih, zdaj slavnih, po katerih je hodila Poljska, je teklo že mnogo rek solza in hudournikov krvi. V svojem razburkanem življenju je ta narod pretrpel ure smrtnega boja in dobe navidezne smrti. Samo ene stvari nikoli niso videli v vaši zgodovini in vaša pričujočnost nam zagotavlja, da je tudi nikoli ne bodo videli: Poljske, ki bi zavrgla vero ali se ločila od Jezusa Kristusa in njegove Cerkve.

Dežela sv. Kazimira in sv. Jadvige, dežela obeh Stanislavov, sv. Janeza Kentskega in sv. Andreja Bobola je v teku stoletij lahko zgubila za nekaj časa svojo zemljo, premoženje, neodvisnost: prav nikoli pa ni zgubila svoje vere. Nikoli ni zgubila svoje nežne pobožnosti do Device Marije, mogočne in blage »Poljske kraljice«.

Kaj je hotel sv. oče s temi besedami pred vsem svetom pribiti? Prevažno resnico, da je bila Poljska obrambni zid in ščit evropskega krščanstva pred azijskim poganstvom in barbarstvom! Ne veliko gorovje Ural, ampak Poljska je bila vzhodna meja evropskega krščanstva, zlasti potem, ko se je bila pokazala najstrašnejša posledica svetovne vojske: naval azijskega boljševizma na Rusijo.

Če le površno pogledamo v zgodovino, vidimo, da je bila Poljska posebno pod vladarsko rodbino Jagelonov od 14. do 16. stol. za Evropo velik činitelj omike. Varovala je zapadno krščansko omiko in branila, da bi se v Evropo ne razlili napadi z Vzhoda. Imela je nalogo, vezati slovanski svet in zapadno Evropo in azijskemu svetu prinašati latinsko omiko in krščansko vero.

Če danes sploh imamo evropsko omiko, se moramo za to zahvaliti ne morda politiki, ampak duhovnemu delovanju krščanstva. Evropa je hči krščanstva. Če bi Evropa prenehala biti krščanska, bi jo použila Azija, proti kateri se je morala že toliko boriti. In prav Poljska je bila obrambni zid, ki so vanj udarjali vzhodni sovražniki krščanstva; saj je ležala ob cesti velikih azijskih vpadov, ki jim Rusija nikoli ni mogla kljubovati, ker je bila sama preveč azijska. Poljska pa jih je po besedah sv. očeta odbijala s »hudourniki krvi« svojih vedno junaških sinov in je tako reševala zapadno omiko, ki ji je grozilo popolno uničenje.

Po pravici je zapisal Ladislav Szabo: »Latinizirana krščanska Evropa je velikanska duhovna vrednota. Če bi Poljska izginila iz števila svobodnih in neodvisnih držav, bi to pomenilo velikansko nesrečo za vso Evropo, pa ne samo za krščansko misel, ampak za vso zapadno omiko. In ta nevarnost bi bila danes večja ko v turških časih, zakaj Azija bi segla do Švice in do reke Rene, ter bi ogrozila vso Evropo in morda ves svet.«

To se je zgodilo v nedeljo, 17. septembra 1939, ali prav za prav letošnjo Jernejevo noč 23. avgusta. V poznejših časih bo ta datum prav tako važen kakor 25. julij leta 611., ko so Arabci iz Afrike pridrli na Špansko in premagali zadnjega gotskega kralja Roderika, ali [Stran 041]pa kakor 29. majnik leta 1435., ko je sultan Mohamed II. zavzel Carigrad; ali pa če hočete 23. avgust leta 1227., ko je gospostvo umirajočega mongolskega carja Čingiskana segalo od Japonskega do Črnega morja.

A krivico bi delal mongolskim vladarjem, če bi jih stavil v isto vrsto z boljševiškimi oblastniki. Saj veri niso bili sovražni, le menili se niso nič zanjo. Nasprotno, ko jim je papež kot oče krščanstva poslal svoje ljudi, da bi ne delali škode kristjanom, so jih sprejeli z velikim spoštovanjem in so se z njimi razgovarjali, kako bi skupaj s kristjani udarili po Saracenih.

Kakih tisoč let pred Kristusovim rojstvom so Grki oblegali mesto Trojo ob severnozapadni obali Male Azije. Junaško mesto se jim je upiralo celih deset let. Ko so bili oblegalci že prepričani, da trdnjave ne bodo premagali, jim je zvijačni vojvoda Odisej nasvetoval, naj zgrade velikanskega lesenega konja, v čigar votli trebuh naj se skrijejo oboroženi grški junaki. Res so tako storili, vsa ostala grška vojska pa je ponoči odplula in se skrila za otok Tenedos.

Drugi dan so Trojci mislili, da so se Grki zares vrnili v domovino; niso se mogli lesenemu konju načuditi in že so nekateri predlagali, da se mu odpro mestna vrata ali prav za prav, ker je bil prevelik, da se podre toliko mestnega obzidja, da bo skrivnostni konj mogel noter.

Ko se je vse navduševalo za zvijačno prikazen, je prišel trojski duhovnik Laokoon. »Ali ste nespametni, meščani? Ali mislite, da vam Grki niso več sovražni in da so vam še darilo pustili za spomin? Ali ne poznate zvijačnega vodje Odiseja? Ali so v konjskem trebuhu skriti Grki ali pa je druga zvijača?« Pri teh besedah je z vso močjo vrgel sulico v konja in razločno se je slišalo, kako je notri zarožljalo orožje, a omamljena množica ni nič slišala in zaslepljeni ljudje niso nič slišali. Podrli so obrambni zid, razširili vrata, potegnili konja v mesto na grad in obhajali pijano zmagoslavje na čast boginji pameti Paladi Ateni.

Ponoči pa so grški vojaki zapustili svoje skrivališče in skupaj s tovariši, ki so se z morja vrnili, pomorili in poklali lahkomiselne Trojce, ki so bili prepričani, da se jim ne bo nič hudega zgodilo.

Mislim, da si zgodbo trojskega konja vsak lahko razloži za današnje evropske razmere. Namesto: Grki, bi bilo treba reči: Boljševiki, namesto: Odisej – Stalin, namesto trojsko obzidje: Poljska in seveda njene zapadne sosede. Kdo je pa duhovnik Laokoon, ki je kar naprej

slika

Slika 18. slika

svaril pred zvijačnim sovražnikom in se ni bal reči: Brezbožni komunizem, to ve danes vsako dete!

Nemcem so včasih očitali pritisk proti vzhodu. Boljševiki, ta usodni splav svetovne vojne, so morali iz zvestobe do svojega prevratnega evangelija pritiskati prav tja na skrajni Vzhod do Kitajske in Mehike in z nič manjšo silo in s srčnim hrepenenjem na evropski zapad. Dvakrat po deset let so morali oblegati Trojo, zakaj takoj po svetovni vojni so njih besni naval junaško odbili katoliški Poljaki.

A danes so vrata v zapadno Evropo na stežaj odprta, obrambni zid je porušen in leseni konj, ki se je orožja najedel, stoji na gradu Evrope.

Te dni me je na cesti ustavil razsoden mož in dejal: »Gospod, pri nas jih veliko govori, da bi ne bilo nič hudega, če bi boljševiki prišli, saj menda niso več zoper vero.«

Kako usodna zmota!

Naj sem postavim, kar je zapisal o Stalinovih ljudeh letos septembra milanski list »Italia«: Kaj naj pričakujemo od države, ki napoveduje veri vojno brez usmiljenja, ki je porušila tisoče [Stran 042]

Kongres Kristusa Kralja leta 1939 – Med igro prihaja z vseh strani 								mladina z gorečimi baklami

Slika 19. Kongres Kristusa Kralja leta 1939 – Med igro prihaja z vseh strani mladina z gorečimi baklami

staročastitljivih cerkva, ki je božje hiše spremenila v brezbožniške muzeje in v komunistične shodnice, ki je brez števila duhovnikov, pastorjev in laikov obsodila na smrt ali v pregnanstvo, ljudi, ki niso nič drugega storili kakor to, da niso hoteli zatajiti križa in Kristusa.

Res si je morda za jesensko sezono volk izposodil ovčjo obleko, a v srcu je še prav do zadnje kapljice volčja kri. Septembra so dvakrat oznanili vsemu svetu po radiu: »Mi ostanemo mi, Rusi pa ostanejo Rusi.« Razlago je dal moskovski radio po vdoru na Poljsko: »Svet bo ozdravel s komunizmom.« Zato »mi« ne bomo mogli ostati »mi«.

Saj končno res tudi leva lahko tako zdresiraš, da mu za trenutek deneš svojo glavo v gobec, a gotovo storiš to z zelo mešanimi čustvi! Res se Pilat in Herod lahko tudi sprijaznita, a cena in žrtev je Kristus!

Ne verjamete? Potem pa čujte, kar je zapisala »Pravda«, moskovsko uradno glasilo ruskih boljševikov, letošnji september: »Nekatere državne organizacije še do danes niso razumele, da mora vštric z vsem kulturnim in političnim delom komunistične stranke iti neizprosen boj proti veri.«

Dne 8. septembra je Moskva svetu oznanila, da podeželski odbori komunistične stranke znova organizirajo tečaje za vzgojo delovnih širiteljev brezboštva!

Ali ne veste, da so dali ruski brezbožniki vojakom, kateri so vdrli na Poljsko, s seboj deset zapovedi, ki se sedma med njimi glasi takole: »Ostani tudi v vojski brezbožen in skušaj pridobiti svoje sovražnike za brezbožniško gibanje!« In osma: »Ko bo konec vojne, bo svet popolnoma brezbožen.« Deseta pa: »Ateizem (brezboštvo) je in bo zmagovalec.« (Kako se ne bi ob tem spomnil, kar so pred desetletji bogoslovcem pri vojakih slovesno zatrjevali, da kmalu ne bo več vernikov in duhovnikov; pa se niso dali prestrašiti in so še.)

To je z drugo besedo tisto, kar je rekel predsednik Zveze brezbožnikov Jaroslavski avgusta 1935: »Le površneži mislijo, da komunisti morejo biti verni ljudje.«

In takih površnežev, ki z golobjo preprostostjo ogledujejo trojanskega konja, je pri nas na žalost še legija! (Kaj bi Šimenc napisal po vsem, kar se je zgodilo pozneje pri nas in po svetu; tudi ta njegov članek lahko označimo za preroškega.)

[Stran 043]

4. Pripovedi

4.1. Hrastnik 1941–1945 – od okupacije do kraja žalostnega spomina – II. del

Avtor: Valerija Dragar

4.1.1.

Od junija 1943 sva torej z možem stanovala na Frtici, in sicer v hiši steklarja Štefana Jagra in njegove žene Matilde, po rodu Madžarke. Bila je krasna soseda, »gospa Jagrova«, vedno pripravljena priskočiti na pomoč, pozneje kakor prava babica najinima hčerkama. Zakonca Jager nista bila domačina. »Gospoda Jagra«, steklarskega strokovnjaka, je v Hrastnik zanesla službena pot, tu se je ustalil, kupil hišo, a mu med vojno ni bilo obstati v kraju. V Steklarni, ki je bila precej nemška, so vedeli, da ni »njihov«, moral je drugam, v službo na Dunaj, z njim tudi najmlajša, še neporočena hči, gospa pa je v hiši ostala sama (v bližini je imela sicer že poročena otroka, hčerko in sina). Ostalo ji je enosobno stanovanje, v treh enako velikih stanovanjih, kakršno je bilo njihovo, smo stanovale tri najemniške družine. Tako kot njen mož tudi »gospa Jagrova« ni marala nacistov, čeprav je zelo dobro obvladala nemško in je bila nemščina ne nazadnje jezik, v katerem sta z možem na Dunaju navezala znanstvo. Odlično se je naučila tudi slovensko, pri čemer ji je pomagala slovaščina, jezik njenih rodnih krajev in deloma tudi njene družine.

Občina se je leta 1942 preselila iz stavbe pri Sokolskem domu kakšnih dvesto metrov više v preurejeno večstanovanjsko in večnadstropno hišo. Župan Titz je imel stanovanje v najvišjem nadstropju, blizu sta bili žandarmerija in posadka vermanšafta. Tisto zimo se najbolj spominjam pokanja novega pohištva, ki ga je za občino izdelal hrastniški mizar Mirko Kovač. Ker smo ravno dobili novo centralno kurjavo, les pa ni bil dovolj suh, pohištvo ni vzdržalo. Titz je rohnel in je poslal nad Kovača mojega strica Mirka Podlogarja. Najbrž od tod tudi Kovačeva zamera do Mirka, o kateri več pozneje.

Prvi dve leti vojne je bilo po novi državi, »rajhu«, še mogoče varno potovati. Pred vojno sem bila najdlje v Zagrebu, z mamo in teto Bino na Brezjah, z meščansko šolo na Bledu in v Prešernovi Vrbi, ob zaključku šole leta 1938 smo šli na nekajdnevni zaključni izlet v Kvarner. Tedaj smo s Sušaka skočili še čez mejo na tedaj italijansko Reko, kamor so nas spustili kar brez dokumentov. Med vojno sva z Dolfijem potovala trikrat, vsakič neovirano, enkrat za nekaj dni v Celovec in na Vrbsko jezero, drugič v zdravilišče Radenci, najdlje pa na Dunaj. Spotoma sva se ustavila pri »teti Angeli«, daljni priženjeni sorodnici, Hrastničanki, ki je z možem Vinzenzem Perchalom, po rodu Čehom, živela v Ebenfurtu pri Wiener Neustadtu. Teta naju je lepo sprejela, obisk je bil kratek, »strica« ni bilo doma. Kot člana nacistične stranke so ga po vojni skupaj s teto aretirali in oba sta kmalu umrla v taborišču. Med vojno sta tam tri poletne počitnice zapored preživeli moji sestrični Vera in Nada. Stricu Lojzu je Angela iz sovjetskega taborišča še napisala pismo, njenega priloženega poročnega prstana pa ni prejel.

Kot rečeno, se je med vojno potovalo dokaj svobodno. Ni bilo namreč prav veliko kontrol in preverjanj dokumentov. Dolfijev mlajši brat Oskar (1918–1944), učitelj, je leta 1943 kot nemški vojak dobil dopust in dovoljenje za potovanje do Šentilja na nekdanji avstrijsko-jugoslovanski meji. Dolfi mu je v Šentilj prinesel civilno obleko, v kateri je Oskar skupaj z njim neovirano prišel domov.

Iz vojnega časa je še zgodba z avtomobilom, ki ga je Dolfi kupil z zaslužkom od sodavičarstva in imel spravljenega pri Pustovih na Brnici. Samo enkrat sem se peljala z njim, najbrž leta 1943, ko sva že bila poročena, vozil pa naju je Dolfijev brat Mirko (1908–1989), poklicni voznik, saj Dolfi vozila ni znal dobro upravljati, čeprav je bil pred vojno motorist. Motor je moral ob okupaciji oddati, pa tudi kupljenega avta ni obdržal dolgo. Njegov stric Jože Igričnik (1893–1972), pred vojno hotelir v Laškem in leta 1941 izgnan v Zagreb, ga je prosil zanj, da mu bo v pomoč pri poslih, ki jih je opravljal kot izgnanec na Hrvaškem. Dolfi je dal avto v ta namen registrirati in uradno prepeljati na Hrvaško. Menda ga je stricu peljal prav brat Mirko, ki je imel v Zagrebu že od leta 1941 ženo, izgnanko. Nemci so jo izgnali kot Primorko, živečo v Laškem, Mirko je isto leto dobil dovoljenje, da se je šel lahko v Zagreb poročit, nato se je moral vrniti. Za avto Dolfi po vojni kljub obljubam ni dobil od strica ničesar. Pisal mu je v Laško, da bi mu zdaj le lahko nekaj dal, a ni stric na pismo [Stran 044]

Okolica »nove občine« v začetku šestdesetih let 20. stoletja: na 								sredini (z reprezentativnim stopniščem) stavba občine (sedež lokalne 								oblasti od 1942 do 1978), desno nekdanja rudniška restavracija. 								..Po: Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 101, slika 								85.

Slika 20. Okolica »nove občine« v začetku šestdesetih let 20. stoletja: na sredini (z reprezentativnim stopniščem) stavba občine (sedež lokalne oblasti od 1942 do 1978), desno nekdanja rudniška restavracija. ..Po: Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 101, slika 85.

niti odgovoril. Avto je prodal po delih, Dolfi pa brata svoje mame odtlej ni več hotel spominjati na dano besedo, saj je imel stric Jože v povojnem času težave. Za leto dni so ga namreč poslali na »družbeno koristno delo«.

Preskrba pod nemškim okupatorjem je bila do konca vojne dobro organizirana. Kar je pisalo na kartah, si tudi v resnici dobil. Res pa tega ni bilo na pretek. Raznih dobrih vrst peciva, kot smo jih pekli pred vojno, zdaj nismo imeli na mizi. Treba se je bilo prilagoditi. Pekli smo »pazi-mazi«, testo, premazano z marmelado. Po živež so ljudje začeli hoditi tudi na kmete, »čəčkati«, kot smo rekli temu, menjavati obleko in drugo za hrano. Bilo pa je tvegano, saj so »čəčkarje« lovile kontrole in jim včasih vse blago pobrale. Nekoč sva šli na takšno pot tudi midve z mamo, in sicer z vlakom nekam proti Ptuju, v okolico sedanjega Kidričevega. Bila sem noseča z Metko, torej že leta 1944. Ker so nas presenetila letala, smo z vlaka bežali v bližnje koruzno polje. Časi so se medtem že spremenili.

V letu 1944 so se stvari začele odvijati veliko hitreje kot dotlej. Naša, Podlogarjeva družina, se je zadnjič zbrala na pogrebu stare mame Marije, rojene Jan (1863–1944), umrle 4. aprila. Pred žalnim sprevodom »čez hrib« na trboveljsko pokopališče je nastala skupna fotografija, ki jo je stric Jože posnel pred našo hišo v Studencah. Pogrešali smo le bratranca Milka – Maksa Kotarja, že pred tem vpoklicanega v nemško vojsko. Potem so odhajali drug za drugim, le malo sorodnikov s fotografije je do konca vojne ostalo doma, za dva strica, Jožeta in Mirka, ni bilo več vrnitve. Maksu, tetinemu edincu, njenemu edinemu preživelemu otroku, sreča ni obrnila hrbta. V Franciji so ga zajeli, za domače je bil seveda pogrešan, po koncu vojne pa se je vrnil s prekomorsko brigado.

Fronta se je počasi, a nezadržno bližala našim krajem, čeprav jih je nazadnje obšla. Ko sem bila noseča z Metko, torej nekje spomladi ali v začetku poletja 1944, smo morali tudi občinski uslužbenci kopati strelske jarke (»Schützengraben«), v katerih naj bi Nemci vkopani pričakali sovražnika. Dodelili so nam odsek v Krnicah, vzhodno od hrastniške železniške postaje. Župan me je zaradi nosečnosti oprostil delovne obveznosti in me poslal domov. Nekoga je še nadrl, s kakšno pravico pošilja na delo nosečo žensko.

Tisto pomlad je pritisk na vse, kar je bilo slovensko, že popuščal. Ko je maja umrl Martin – Tinče Pust, kmet iz Črdenca, je vodja dolske šole Schmidl ali celo župan Titz dovolil, da mu pevci Dolfijevega leta 1941 razpuščenega [Stran 045]pevskega zbora zapojejo dve slovenski nagrobnici. Pevci so se med vojno tu in tam sicer srečali in kakšno zapeli skrivaj. Od okoli tridesetih jih menda osem ni preživelo vojne. Padli so kot partizani in nemški vojaki, med slednjimi tudi Dolfijev mlajši brat Oskar, ki je neuspešno dezertiral na vzhodni fronti.

Tudi Dolfiju je grozilo, da bo vpoklican. Mislim, da njegov brat Viktor vse do smrti ni izvedel, da je moral obleči uniformo namesto svojega 13 let mlajšega brata. Gotovo pa se mu je zdelo čudno, da so ga vpoklicali pri 45-ih (Dolfi jih je imel »šele« 32). Moj mož skratka nikakor ni hotel v nemško uniformirano službo. Na občini so mu skušali pomagati tako, da bi ga poslali v policijo in bi služil blizu doma. Na ustrezno mesto so celo že sporočili, da dobijo za novega policista Dragarja. Ker je vztrajal, da ne gre in ne gre, se je nekdo spomnil, menda kar jaz, da bi kot Dragarja lahko »prodali« koga drugega z enakim priimkom. Odločitev je padla: to bo Viktor, ki ni imel družine. Nameščen je bil pri Sv. Katarini nad Trbovljami [danes Čeče] in je, če se ne motim, nekaj mesecev preživel v zaporu, obtožen sodelovanja s partizani.

Ne vem natanko, kdaj sem videla prvega partizana. Zagotovo je bilo še pred rojstvom hčerke. Z Dolfijem sva se z Dola napotila proti domu, ko naju je pri Babičevem križu zunaj vasi ustavil partizan Julij Gorenc s Kala in začel pogovor z mojim možem. Vse lepo in prav, toda bil je dan, prav blizu nepregleden ovinek, do gozda čistina, na cesti so se pojavili ljudje in zrli v nas. Dolfi je Gorenca opozoril, da pomenek na tem mestu ni varen, in dobil odgovor: »Kaj mi pa kdo more?« »Seveda, tebi ne, nam pa.« Gorenc je svojo drznost plačal z življenjem nekaj mesecev pred koncem vojne.

Dolfi je sicer imel zveze s partizani od leta 1943, a pozneje ni hotel, da bi mu v pokojninsko dobo šteli več kot tiste mesece, ki jih je dejansko prebil v partizanih, to je od 13. septembra 1944 dalje. Umirajoči sokrajan Jaka Klemen (1893–1965) ga je pred svojo smrtjo prek skupnih sorodnikov (bil je poročen s sestro moje priženjene tete Julčke Podlogar) nekajkrat vabil, naj se oglasi pri njem, da bi mu podpisal izjavo o »sodelovanju pred 9. septembrom 1943«, a ga Dolfi ni šel obiskat. »Saj imam dovolj denarja in pokojnino sem si s 43 leti delovne dobe sam zaslužil,« je vedno govoril. Pa tudi: »Pri nas je bilo lahko, ker sta bili sprti strani samo dve. Na izbiro si imel le Nemce in partizane, drugje pa … tudi po sedem različnih grupacij. Kako se boš odločil?« Po vojni tudi ni hotel vstopiti v Zvezo borcev, kaj šele v partijo. Kar »neprimernega« se je naredil, češ »to ni zame«, potem ko so ga nekoč povabili na partijski sestanek, da bi stvar »pobliže spoznal«. Takrat je bil edinkrat zraven, odtlej je imel mir.

Partizanom je precej pomagal z živežem in podobnim, ni pa ga mikalo, da bi šel v gozd. In nazadnje tudi ne bi šel, če ne bi bilo res potrebno. A bližal se je tudi ta čas. Nekaj dni pred rojstvom najine prve hčerke, Metke, rojene 14. avgusta 1944, so partizani ponoči vrgli v zrak Riklov most z rudniško železniško progo, ki je stal nedaleč od Jagrove hiše, kjer sva stanovala. Menda je bil 9. avgust, po vsem Hrastniku alarmi in streljanje. Okna smo odprli, da ne bi popokale šipe. Soseda »gospa Jagrova« je po vseh štirih prišla do naju, ležali sva na tleh ob postelji, jaz malo pred porodom, Dolfi pa je, namesto da bi se sklonil, hodil sem in tja po sobi. Izteklo se je srečno.

Tiste dni, 9. avgusta, je nenadoma izginil moj petnajstletni brat Lojze Kišek, kar čez noč. Z vrstniki se je, še ves otročji, dogovoril, da bodo »ušli k partizanom«. Dolgo nismo vedeli, ne kje je ne kako je z njim. Pozneje je veliko pripovedoval o svojih doživetjih, nekaj malega je o prvih dneh svojega partizanstva tudi napisal za »Zasavski vestnik« (zato poznam datum njegovega odhoda v partizane), vse drugo je šlo v pozabo. Moj šest let mlajši brat, rojen 4. junija 1929, je bil ravno v prvem letniku celjske (nižje) klasične gimnazije, ko se je začela vojna. V lepem spominu mu je ostalo, kako je stanoval pri kapucinih in zjutraj stregel pri maši, sama pa se najbolj spominjam, da sem ga ob nedeljah v Celju obiskovala in kako je vedno jokal, ko sva se na železniški postaji poslavljala. Najraje bi šel kar z menoj. Po okupaciji sta bila s sestrično Nado zaposlena kot pisarniški moči nekje blizu hrastniške železniške postaje. Moral je tudi k »Hitlerjugendu«, organizaciji, ki je imela vaje med drugim v Radečah onstran Save, tedaj naseljenimi s kočevskimi Nemci. Hrastniški fantje, med njimi naš Lojze in že omenjeni Stane Dolanc, vnuk predvojnega župana Malovrha, so bili pomešani s Kočevarji. To je trajalo, dokler ni Lojzeta pri petnajstih na vsem lepem vzela noč. Še slutil ni, kako hudo bo. Bil je kurir, sicer pa v Šlandrovi brigadi. Na Dolenjskem, menda nekje pri Dobrniču, ga je zadela krogla, znašel se je na vozu z ranjenci in potem, ne vem kako, v Trbovljah v bolnišnici. Spustili so ga domov, češ, saj poti do Hrastnika ne bo zmogel. Zatekel se je k teti Francki Grum (1902–1970), mamini sestri, ki je z družino stanovala v eni od trboveljskih rudarskih kolonij, in se tako rešil. Skrivaj ga [Stran 046]

Pogled proti Studencam leta 1942: Podlogarjeva hiša stoji v vrsti 								novih hiš četrta z leve, mimo nje vodi pot v Studence, levo od poti 								je Trebežnikova hiša, skrajno levo se za drevjem skriva Logarčkova 								gostilna. ..Po: Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 								123, slika 114.

Slika 21. Pogled proti Studencam leta 1942: Podlogarjeva hiša stoji v vrsti novih hiš četrta z leve, mimo nje vodi pot v Studence, levo od poti je Trebežnikova hiša, skrajno levo se za drevjem skriva Logarčkova gostilna. ..Po: Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 123, slika 114.

je zdravil nemški zdravnik, potem pa je šel spet nazaj v brigado in v njej dočakal konec vojne. Dolfi mu je nekoč nesel oziroma po zvezah poslal nogavice, ki mu jih je napletla teta Bina. S Šlandrovo je Lojze prišel vse do Koroške. Po vrnitvi je imel zaradi medvojnih in povojnih dogodkov še nekaj časa psihične posledice, tak šestnajstleten otrok.

Dolfi je odšel v partizane dober mesec za Lojzetom, 13. septembra 1944. Pozneje je vedno govoril, da je 13 njegova srečna številka, saj je bila trinajstica tudi hišna številka njegove rojstne hiše na Dolu. Poleg tega je dal seštevek številk njegovega rojstnega datuma število 13, prav tako kot seštevek številk rojstne letnice. Tudi to je neštetokrat povedal v šali, »da bi vojna trajala še trideset let, če bi bili vsi partizani takšni kot on«. Saj niti orožja ni imel. Kar v civilu je sam hodil naokrog, po bližnjih krajih, kot referent lokalne Osvobodilne fronte, zadolžen za popisovanje vojnih zločinov. V glavnem je pri kmetih popisoval, koliko živine, krompirja in žita so jim Nemci odpeljali, ter zbiral podatke o porabljenem materialu in zalogah. Partizanom se je pridružil, da bi se izognil vpoklicu v nemško artilerijo, potem ko je že dobil poziv. Nemci so seveda vedeli, koliko je ura. Na žandarmeriji sem morala prijaviti, da je mož neznano kam izginil. Kričali so name, da že poznajo takšne »Banditenweiber«1 in naj ne lažem, jaz pa sem samo jokala. Bila sem še na porodniškem dopustu, ki se mi je počasi iztekal, Metka je bila stara natanko en mesec. Trdno prepričanje, da ne morem nazaj v službo, se je pokazalo za zmotno. Kmalu po Dolfijevem odhodu sem med sprehodom z Metko v otroškem vozičku (priskrbel nama ga je Dolfijev brat Mirko, tedaj na delovni obveznosti na Dunaju) pri Riklovem mostu srečala župana Titza. Bil je prijazen, mi na moje veliko presenečenje povedal, da je zame kot vestno delavko na občini vedno prostor in začel prav ljubeznivo ogovarjati Metko. Ta pa se je, bolj kot ji je govoril, drla kot le kaj, kakor da bi vedela, da je Nemec. Titz je imel tudi sam majhno hčerko, včasih sta ga z ženo, prijetno [Stran 047]žensko, obiskali in nekaj časa ostali pri njem. Nekako takrat, ko me je srečal z Metko, ali celo že pozneje, se mu je v Gradcu rodil sin, ki pa ga ni nikoli videl.

Jesen 1944 sem preživljala že sama z otrokom, na katerega je, medtem ko sem bila v službi, pazila moja mama. Iz tega časa se edinkrat spomnim, da me je župan Titz nahrulil. Na občini smo slišali močno treskanje in bili smo prepričani, da bombardirajo spodnji Hrastnik. Kar po železniških tirih sem čez Riklov most stekla domov gledat, kako je z Metko in mamo. Izkazalo se je, da je bil preplah nepotreben. Letala so v kamnolom nad Hrastnikom odvrgla prazne bencinske kante, ki so dajale vtis, da gre za nekaj resnega. Župan me je poklical in mi jih napel, ker sem neodgovorno, na lastno pest zapustila službo.

A kričal ni še zdaleč tako kot drugič, ko se je znesel nad sodelavko Elo Plaznik. Bila je iz steklarske družine in Nemcem pač naklonjena, zato so ji partizani tudi odpeljali prašiča. Odtujitev je prišla prijavit na oddelek za karte, jaz pa sem jo v skladu s pravili – teh sicer nismo vedno tako strogo upoštevali – poslala najprej po potrdilo na žandarmerijo. Začela je kričati, da smo tu same »verdammte Banditenweiber«,2 spravila me je v jok, župana, ki jo je moral slišati, pa v bes. Nikoli ga nisem slišala, da bi vpil tako močno kot takrat. Nagnal jo je celo iz službe in jo naslednji dan vzel nazaj, potem ko se mi je prišla opravičit.

Na občini je bilo seveda vsem dobro znano, da imam moža pri partizanih. Po »uradni verziji« nisem vedela o njem ničesar, dejansko pa je bil zvečer kar nekajkrat doma, tudi kdaj ponoči, ali pa sem ga obiskovala po hribovskih kmetijah, največ pri Krivčevih pod Kovkom. Celo z nekajmesečno Metko sva bili pri njem in prav tedaj smo se morali skriti na kozolcu, pod katerim se je zadrževala skupina vermanov. Večkrat sem se z možem sestala tudi pri Pustovih na Brnici, na kmetiji njegovega strica Alojza Igričnika. Bili so zlati ljudje, zlasti stričeva žena, teta Marička, od katere sem vedno kaj dobila, velikokrat kar cel hlebec kruha. Sosedova hči Ida Šoba pa je zame in za Metko k Pustovim vsak večer hodila po mleko. Nekoč, ko me ni bilo zraven, bi se Dolfi pri Pustovih, na nekdanjem domu svoje mame, skoraj srečal s Titzem. Slišal je prihajati županov avto in se skril v izbico, »štibeljc«, kjer je na smrt prestrašil starejšega občinskega uslužbenca Ferda Marna, ki se je pred županom nekaj hipov pozneje umaknil v isti prostor. Marn je v strahu hotel zbežati, a ga je Dolfi zadržal, dokler se ni župan poslovil. Zadevo sta uredila tako, da mi je Marn naslednji dan brez besed izročil za Dolfija neki seznam o škodi. Drugič je bil moj mož skrit v istem »štibeljcu«, medtem ko me je Götzova iz Steklarne v sosednji kmečki »hiši« tolažila, da bom z njim gotovo vse v redu in da bom slej ko prej izvedela, kje je. Skozi vrata, ki so ločevala »hišo« od »štibeljca«, je seveda vse natanko slišal, teta Marička pa je medtem z žganjem in drugo postrežbo zadrževala Nemce.

Nekega večera sva se dobila na Dolu in v zavetju mraka me je nameraval pospremiti domov na Frtico. Spremljal naju je trgovski poslovodja Jože Kozmos, zanašali smo se na temo, toda prav tedaj so se iz kinodvorane usuli ljudje. Lahko bi ga kdo prepoznal. K sreči je deževalo in vsi trije smo se stisnili pod en dežnik, midva s Kozmosom, oba majhne postave, vsak z ene strani, Dolfi, visok in vitek, na sredi, a je nekako šlo. V partizanih je sicer doživel nekaj »srečanj bližnje vrste«, ki so se vsa končala srečno, ker ga niso opazili. Pripetilo se mu je tudi tole. Ko je bil nekega večera doma in je ravno odhajal, je v istem, trenutku iz sosednjega, Jagrovega stanovanja, prišla skupina uniformiranih Nemcev. Zadoščalo je »Guten Abend«3, ker ga niso poznali ali pa ga kateri ni hotel poznati.

Kot rečeno, Jagrovi niso marali Nemcev, morda pa so imeli tudi nekaj zaščite, ker je bil njihov sin Franci poklicni verman (gospodu Jagru to ni bilo niti malo všeč in Franci tudi nikoli ni prišel k staršem v uniformi). Proti koncu vojne so se pri »gospe Jagrovi« čedalje pogosteje zbirali nezadovoljni Avstrijci, mobilizirani v policijo, žandarmerijo in podobno. Že ob prvem obisku so ugotovili, koliko je pri Jagrovih ura. Z očmi so preleteli vse stene in »gospo Jagrovo« vprašali: »Den haben Sie nicht?«4 Na nobeni steni namreč ni visela Hitlerjeva slika. Želeli so si v partizane, vendar si Dolfija o njihovi želji nismo upali obvestiti, ker je bilo stanje ravno takrat zelo zaostreno. Kolikor vem, niso dobili zveze, moškemu z očali, ki se ga najbolj spominjam, pa se po vojni ni uspelo vrniti domov.

Na občini me zaradi moža – partizana niso nadlegovali. Bila sem edina v takšnem položaju. Nekateri so mi verjeli, da nimam o Dolfiju nobenih vesti, drugi so morda kaj sumili. Tisto zimo se je, če se ne motim, iz partizanov prostovoljno vrnilo 179 Hrastničanov. Potem ko so se prijavili, so dobili pravico do nakaznic za preskrbo. Zledenela sem, ko je v našo [Stran 048]

Skupina zasavskih partizanov v drugi polovici spetembra ali 								oktobra 1944 v okolici Vač: prvi z leve umorjeni trgovec Franc 								Laznik, v drugi vrsti avtoričin mož Adolf Dragar (s pogledom v tla), 								na sliki je tudi Laznikova domnevna likvidatorka. ..Last Valerije 								Dragar.

Slika 22. Skupina zasavskih partizanov v drugi polovici spetembra ali oktobra 1944 v okolici Vač: prvi z leve umorjeni trgovec Franc Laznik, v drugi vrsti avtoričin mož Adolf Dragar (s pogledom v tla), na sliki je tudi Laznikova domnevna likvidatorka. ..Last Valerije Dragar.

pisarno vstopil človek, ki sem ga med obiskom pri Dolfiju videla kot partizana in smo ga poznali kot Petelinčka. Še posebej, ker ga je ne ravno zanesljiva sodelavka vpričo mene vprašala, ali je morda kje videl Dolfija. S prestrašenim pogledom sem mu odkimavala in Petelinček me je razumel. »Ne,« je rekel.

Ko se je že bližala »svoboda«, kot smo rekli, sem nekoč drzno skušala s škarjami ali z nečim drugim ostrim vlomiti v neki predal, ker sem za Dolfija potrebovala podatke. Zalotila me je sodelavka Herta, Nemcem naklonjena Slovenka, ki je govorila nemško. »Valči, Du auch?«5 je bila presenečena. Mirno sem ji povedala, da me lahko prijavi, a naj se zaveda, da jo bodo partizani zaradi tega ubili. Ne vem, kako sem se tako znašla, saj nisem imela nobenega zagotovila, kaj bi se v resnici zgodilo. Brez besed sva se razšli, po vojni je niso preganjali, zapustila je Hrastnik in živela še dolgo po »svobodi«.

Le malo pa je manjkalo, da ne bi Nemci umorili mene, moje nekajmesečne hčerke in moje mame. Dobile smo namreč poziv, naj se zglasimo v Trbovljah. Nekdo me je opozoril, naj ne hodim tja, in za opravičilo sem dobila potrdilo nemškega zdravnika. Mama je šla, a so jo na poti prestregli ljudje, ki so prejeli enak poziv, vendar so jih iz Trbovelj takoj napotili nazaj domov. Kmalu smo izvedeli, da so nas hoteli umoriti s plinom v posebej za to prirejenem vozilu. Titz je rohnel nad šefom hrastniške žandarmerije Röhrlingom, ki se mi je moral priti opravičit, češ da je šlo za pomoto.

Širšo Podlogarjevo družino, družini dveh mojih stricev, sta pozimi 1944/45 doleteli dve hudi nesreči. Stric Jože, rudniški paznik, je nekaj mesecev prej odšel v partizane z ženo in obema sinovoma, starima 12 in 17 let. Kot je pozneje pripovedoval moj brat Lojze, so stricu in drugemu rudniškemu pazniku, našemu sosedu Jožeti Trebežniku, tisto jesen nekje na Moravškem priredili »sojenje«, a so se ljudje zanju potegnili. Dogodek je brat videl na lastne oči, ker je ravno od nekod prišel. Oba, stric Jože in Trebežnik, sta umrla hkrati, malo pred novim letom, zajeta s skupino partizanov nekje pri Vranskem, kjer so Nemci ujetnike postrelili v hrbet. Stričev starejši sin Kamilo je ostal pri partizanih, mlajši Danilo [Stran 049]in teta Justi pa sta se šla že prej ali malo pozneje »prijavit«, tako kot nekaj sto drugih Zasavcev, ki so tisto zimo zapustili gozdove.

Malo po stričevi smrti so v začetku januarja 1945 v Hrastniku aretirali mojega drugega strica Alojza Podlogarja skupaj z ženo Julčko in starejšo hčerko Vero. Mlajša, Nada, je bila že pri partizanih. Povod za aretacijo Podlogarjeve in več drugih družin je dal »izgubljen« seznam sodelavcev partizanov. Teto in sestrično so pozneje izpustili iz trboveljskega zapora, stric pa je konec vojne dočakal v taborišču Dachau, kjer sta mu dva Hrastničana, Karel Logar in Alojz Štravs, še pravočasno priskrbela zdravila in mu s tem rešila življenje. Na seznamu, ki ga je »izgubil« partizan Avgust Povše – Dušan (1918–2003), Dolfijev mrzli bratranec, naj bi bilo tudi ime mojega moža. Dolfi je bil tedaj na srečo nedosegljiv, že od septembra namreč pri partizanih.

Moj mož jim ni bil preveč pogodu. Marca 1945 so ga razrešili dožnosti referenta za ugotavljanje okupatorjevih zločinov in ga poslali v Kamniško-zasavski odred, kjer še vedno ni imel orožja. Že prej, ko je kot referent prišel na neki sestanku v okolici Vač, mu je znani likvidator, poznejši predsednik občine Dol, Maks Jakopič – Jur vzvišeno dejal, da nima tam kaj iskati. Spet drugič, prav tako na sestanku, so vsi nenadoma izginili in znašel se je sam z nekim železničarjem iz Zidanega Mosta, s katerim sta skupaj bežala pred nemškimi kroglami. Pozneje se je spraševal, ali se je tudi železničarju uspelo rešiti ali je morda obležal. Jakopičev pastorek Vilko Pust, član dolskega pevskega zbora, je Dolfiju po vojni zaupal, naj bo previden, ker ga Jakopič ne mara.

Po vojni mi je večkrat pripovedoval, kako se je 9. oktobra 1944 – natanko je poznal datum, kar zanj sicer ni bilo značilno – zadnjič srečal s svojim najboljšim prijateljem Cirilom Pustom (1909–1944), uradnikom pri kmetijski zadrugi in sinom tedaj že pokojnega dolskega gostilničarja. Sestala sta se nekje nad Dolom, menda v Krištandolu, in Ciril, ki se je malo pred Dolfijem pridružil partizanom, je potožil, da si je partizanstvo predstavljal čisto drugače. Kako zelo je bil razočaran. Pričakoval je, da bo prišel v »slovensko vojsko«, pa je zašel v »partijsko«. Drugače kot Dolfi, ki že pred vojno ni veliko hodil v cerkev, razen orglat, je bil Ciril zelo veren. Samo nekaj dni pozneje so ga poslali v Zgornjo Rečico pri Laškem, kjer je padel, sam. Ko so ga jeseni 1945 prekopali na dolsko pokopališče – o tem imam fotografijo – je bilo Dolfiju tako hudo kot redko kdaj v življenju.

Jeseni 1944 je nastala edina Dolfijeva partizanska fotografija. Nekateri so se radi nastavljali fotoaparatu, on pa se je postavil v drugo vrsto in namenoma pogledal v tla, saj se je zavedal, kaj se lahko zgodi, če pride slika v napačne roke in ga kdo prepozna. Fotografirali so se pred neko kmečko domačijo v okolici Vač. Na fotografiji sta tudi dolski trgovec Franc Laznik (1898–1944) in njegova domnevna morilka. Kmalu zatem se je zgodilo, kar bom še opisala.

Proti koncu je bilo vsem jasno, da so Nemci izgubili vojno. Župan Titz je začel skrivaj podpirati partizane in jim je ob neki priložnosti poslal cel zaboj cigaret. Dotlej ni nikomur storil nič žalega, vsaj ne takega, kar bi presegalo okvire rednih dolžnosti in obveznosti. Predvojni občinski tajnik Alojz Podrenik, med vojno uslužbenec na občini, ga je zato tem laže prepričal, naj »svobodo« pričaka v Hrastniku, saj mu nimajo česa očitati in bo tako zanj varneje. Skupaj smo vsi vzradoščeni pripravili sprejem za partizane. Sodelavka Polda Logar – Logarčkova Polda, pred vojno učiteljica, je v županovem stanovanju na občini za pogostitev kuhala golaž. Partizani so bili na pragu Hrastnika in zanje bi moralo biti vse nared. Prepevali smo in se veselili. Župan Franz Titz je praznoval z nami. Takrat sem ga videla zadnjič. Zaželel mi je, da bi se moj mož vrnil, se čudil, kako lepo pojem, saj me ni dotlej nikoli slišal prepevati, in tudi, da me ni videl nikoli tako vesele. Vsem se nam je zahvalil za opravljeno večletno delo in bil skratka pripravljen na izročitev oblasti tistim, ki pridejo. Toda ni jih bilo v ta del Hrastnika. Pričakovali smo jih en dan prezgodaj. Samo eden se nam je oglasil, moj Dolfi, po telefonu. Starejša telefonistka, Nemka iz Steklarne, je pritekla k meni in mi v polomljeni slovenščini tudi sama veselo govorila: »Frau Dragar, Frau Dragar, schnell, telefon, faša moš kliče.«6 Poklical me je iz Trbovelj, ki so že bile v partizanskih rokah. Seveda sem bila vsa srečna, da je moj mož živ in zdrav.

Počakati je bilo treba torej še en dan in eno noč. Ampak kam s Titzem? Na občini iz varnostnih razlogov ni mogel ostati, ker bi lahko padel v roke napačnim ljudem. Podrenik ga je skril v stavbi v kamnolomu nedaleč od občine. Pomagal mu je tudi moj stric Mirko Podlogar, morda tako, da je selil kakšne Titzove stvari, tega ne vem natanko, mislim pa, da so mu prav to pozneje očitali. Toda naslednje jutro Titza ni bilo več. Izsledil ga je Röhrling, [Stran 050]

Pogled na Brnico leta 1934, fotografirano s Pustove skale: spredaj 								levo Igričnikova – Pustova kmetija in pešpot z Dola proti Hrastniku 								čez Stari Hrastnik, spredaj desno Pustov mlin s hišico, v kateri je 								bilo Dragarjevo sodavičarstvo, na sredini delavsko-kmečka Vrnica, v 								ozadju (s cerkvenim zvonikom Dol pri Hrastniku. ..Po: Irena Ivančič 								Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 147, slika 137.

Slika 23. Pogled na Brnico leta 1934, fotografirano s Pustove skale: spredaj levo Igričnikova – Pustova kmetija in pešpot z Dola proti Hrastniku čez Stari Hrastnik, spredaj desno Pustov mlin s hišico, v kateri je bilo Dragarjevo sodavičarstvo, na sredini delavsko-kmečka Vrnica, v ozadju (s cerkvenim zvonikom Dol pri Hrastniku. ..Po: Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 147, slika 137.

šef žandarmerije, in ga prepričal, da skupaj pobegneta. Nista prišla do Avstrije, prej so ju zajeli. Za Röhrlinga mi je bilo vseeno, nisem se zanimala, kaj se je z njim zgodilo. Titza so videli v taborišču Sterntal (Strnišče) kot vojnega ujetnika žagati drva. Niso ga ubili, ampak izročili »novim avstrijskim oblastem«, te pa so ga kot predvojnega nacista internirale. Sina, ki se mu je medtem rodil, ni več videl. Kot je neki moji sodelavki pozneje sporočila njegova žena, je v taborišču umrl za tifusom.

Tik pred koncem vojne, morda dan ali dva, preden so partizani vkorakali v Hrastnik, se je Dolfi s svojo enoto zadrževal nekje v zasavskih hribih, nad Trbovljami. Prihajali so »majski hrošči«, med njimi tudi že znani Maurer. »Dragar,« je veselo ponujal roko Dolfiju. Ta je ni sprejel, ampak je prišleka spomnil na njegovo predhodno ravnanje. »Če tedaj ne bi bil z Nemci, bi me ustrelili,« se je izgovarjal Maurer, »saj sem bil socialist«. Dolfi, ki včasih ni znal brzdati jezika, je butnil: »Prava figa, če bi te.« Ni se niti prav zavedal svojih besed. Maurerja je namreč res zelo kmalu doletela smrt. Prijeli so ga in mu ukazali, naj na kraju samem, nedaleč od gozda, izkoplje jamo. Morda ni bila zanj, je pozneje razmišljal Dolfi, vendar je Maurer stvar razumel drugače, seveda pravilno. Začel je kopati, nato pa nenadoma bežati, a so ga na begu ustrelili. Dolfi dogodka nikakor ni mogel pozabiti, čeprav ob Maurerjevi smrti ni bil neposredno navzoč.

Dolfiju nikoli ni bilo do spektaklov, vedno je ubiral malo samosvoja pota. Ko je izvedel, da bo moral ob vkorakanju partizanov v Trbovlje igrati harmoniko, se je spretno izgovoril in poslal po zamenjavo, po svojega starejšega brata Karla – Korla (1900–1980), ki je prav tako obvladal instrument in bil nato vse do smrti organist v dolski cerkvi. Korl je tako »uradno partizanil« dva dni, od 7. maja 1945. Med vojno ni bil »nikjer«, hodil je v službo v hrastniški rudnik, skrbel za petčlansko #[Stran 051]družino in materialno podpiral partizane kot mnogi drugi. Veliko pozneje mu je poznejši zet zaupal, da sta med vojno z bratom dobila nalogo, naj Korla Dragarja »likvidirata«.

Ko so partizani vkorakali v Hrastnik, sva z gospo Jagrovo okrasili balkon Jagrove hiše z najlepšim spomladanskim cvetjem, ki ga je bilo mogoče nabrati. Vsi so se z glavne ceste ozirali proti Jagrovi hiši na Frtici in se spraševali, čigav je vendar ta balkon in kdo ga je tako ozaljšal.

A »svoboda« je žal trajala zelo kratko. Dolfi se je vrnil živ, ne pa povsem zdrav (več tednov so ga mučile prebavne motnje), a je moral potem nazaj, saj je bilo do demobilizacije še daleč. Iz vojne je prinesel »vojni plen« – nemški atlas sveta in daljnogled, »uplenjena« nekje v Savinjski dolini. Druge nabrane predmete, podobne tema dvema, so mu med spanjem v neki šoli pobrali soborci. Orožja mu ni bilo treba oddati, ker ga ni imel. Prvi in edini kos sva dobila po vojni od Jožka Dolinška, člana komisije za oddajo, in sicer damski revolver brez nabojev, spominek, ki ga še hranim.

Ne morem in ne znam izraziti, kako smo bili veseli »svobode« in kako nas je kmalu zatem »vse minilo«. Od Jagrove hiše, kjer smo stanovali, se je dobro videlo na Stari Hrastnik, zaradi rudarjenja opuščeno vas. Zvečer so se na vzpetini zableščale luči in do jutra smo slišali streljanje. Nismo veliko videli in vedeli, a bilo je jasno, da tam množično ubijajo ljudi. Zvečer so jih vodili mimo Pustove kmetije na Brnici, pravzaprav čez njihovo dvorišče, pa tudi po drugih poteh z dolske smeri. Dolfijev stric Alojz Igričnik – Pust, ki je vso vojno podpiral partizane, je bil ob prvem srečanju s kamioni ujetnikov prepričan, da so partizani prišli po njegovo družino in da jih bodo selili. Dokler ni šla kolona mimo, je moral ostali v hlevu, družina pa v hiši. Kot mi je nedavno povedala Dolfijeva sestrična Ida Igričnik (1919), ki vse življenje živi na domači Pustovi kmetiji, ujetnikov niso slačili pod Pustovim kozolcem, temveč pod kozolcem sosednje domačije v smeri proti Dolu, od koder je prav tako vodila ena od poti na Stari Hrastnik. To se ujema tudi s pričevanji preživelih, da je imel kozolec, pod katerim so se morali sleči, samo dve okni. Pustov jih je namreč že pred vojno premogel pet.

Enega likvidatorja, ki je sodeloval pri pobojih, sem tudi osebno poznala. Njegova žena, prijetna ženska, pletilja, ki je stanovala v Dolinškovem klancu na poti iz Hrastnika proti Dolu, mi je leta 1943, ko sva se z Dolfijem poročila, zanj napletla šest parov volnenih nogavic. Njen mož je nato leta 1945 – tako je povedal sam ali drugi – neko žensko najprej posilil in jo nato skozi nožnico ustrelil. Ne znam si predstavljati, kako je žena lahko živela z njim. Pozneje se je popolnoma zapil.

V prvih povojnih dneh in tednih smo pogrešili tega in onega Hrastničana, začeli so izginjati sodelavci z občine. Zelo kmalu, tako rekoč takoj po »svobodi«, so aretirali mojega strica Mirka Podlogarja (1910–1945). Dolfi se je že vrnil, skupaj sva šla po cesti od nove občine proti stari, ko zaslišiva, kako naju Mirko kliče iz kleti deške šole, sedanje stavbe glasbene šole. »Po pomoti so me aretirali,« je rekel nič kaj zaskrbljeno. »Samo toliko, da vesta. Saj bo Konči uredil zame.« Neposredno zatem srečava mizarja Mirka Kovača z vozom in mu poveva, kaj se je zgodilo Mirku. »Ja, to je pa druga stvar,« je pomenljivo odgovoril. Iz Hrastnika so strica Mirka odpeljali v Celje, od tam v bližino Brežic [Mostec], kjer ga je moral ustreliti znanec, Hrastničan Šeško, ki je o tem kmalu zatem sam pripovedoval mojemu bratu. V zaporu so imeli strica še kak mesec, zanj je pri omenjenem Končiju posredovala nečakinja Nada, partizanka, reševat ga je šel tudi brat Lojz, povratnik iz Dachaua, a zaman. Ostalo je pri zlaganih obljubah. Stric Mirko je zapustil ženo z dvema majhnima otrokoma. Bil je človek vesele narave, pred vojno je prijateljeval z duetom Jožek in Ježek, tako da sta Jože Pengov in Frane Milčinski – Ježek »gostovala« tudi pod našo streho.

Med vojno je moral Mirko ravnati previdno, bil pa je tudi na izpostavljenem položaju. Kot rečeno, ga je župan Titz poslal k mizarju Kovaču in mu naložil še kakšno podobno nehvaležno opravilo, na primer vlogo tolmača. Šele po vojni sem od brata Lojzeta slišala zgodbo, ki ji je težko verjeti. Ne zato, ker je šlo za mojega strica, ampak ker so o pomorjenih širili neresnične informacije. Nekoč naj bi Titz dobil ukaz, naj za aretacijo odbere nekaj ljudi, osumljenih sodelovanja s partizani. Nalogo naj bi zaupal Mirku, ki se je menda oklenil takšne rešitve: na seznam je uvrstil umsko zaostale, ki jim je tako ali tako grozilo najhujše. Kaj je bilo res, bo najbrž za vedno ostalo nepojasnjeno.

Konči, v katerega je Mirko po aretaciji polagal vse upe, je bil Konrad Pevec – Zdenko (1906–2004), šef celjske okrožne OZNE. Za njegovo funkcijo sem izvedela šele pred nekaj leti iz televizijske oddaje, v kateri so pokazali tudi njegovo sliko. Na začetku okupacije je bil videti zelo navdušen nad Nemci, [Stran 052]potem je zamenjal ploščo. Mirko mu je med vojno veliko pomagal, vsaj dvakrat v za Končija odločilnem trenutku, toda žal je o sokrajanu tudi preveč vedel. Končija je šel pred nevarnostjo posvarit na njegov dom, ko ta še ni bil v gozdu. Dobro se tudi spomnim, kako je partizanom poslal pisalni stroj in kako jih je šel sredi noči na Kal opozorit, naj se umaknejo, ker bo naslednje jutro nemška hajka. Konči je za celih 59 let preživel strica Mirka in umrl v 98. letu, iste dni kot moj mož. Na Dolfijevem pogrebu so se pogovarjali o njegovi osmrtnici. Po vojni ni več živel v Hrastniku.

Za Mirka Kovača († 1975), ki se je prav tako odselil, so vedeli povedati, da se je s v prvih tednih po vojni vrnil s polnimi žepi zlata. Pa tudi, kako naj bi v Turju nad Dolom jeseni 1944 med begom pred nemškimi kroglami ubil soborca, že omenjenega dolskega trgovca Franca Laznika. To je veliko let po vojni v nekem celjskem lokalu glasno zanikal Laznikovi ženi Ani, vnovič poročeni z Dolfijevim bratom Karlom, in to pred obema. Krivdo je prevalil na partizanko, gospodarico kmetije, ki je mejila z Laznikovim posestvom. Laznik je dobil strel v trebuh, Nemci so ga ujeli in po njegovi smrti v trboveljski bolnišnici ugotovili, da smrtonosni naboj ni prišel iz njihovega orožja.

Med občinskimi uslužbenci ni bil edina žrtev Mirko Podlogar. Ustrelili so Franca Lipovška iz Steklarne, ki ni nikomur nič storil in je med vojno vodil naš oddelek z nakaznicami. Njihova žrtev je postala občinska uslužbenka Ela Plaznik (1904–1945), katere mož Mihael, Čeperlinov Miha s Kala (1912–1995), je ušel z morišča, pozneje živel in umrl v Münchnu, pokopan pa je na Dolu. Izgubila sem tudi dve dobri sodelavki: Elico in »Frau Strassnig«. Elico Tušek, rojeno Ačkun (1921–1945), so skupaj s starši ustrelili na Zeleni Travi med Trbovljami in Zagorjem. Očitali so ji, da je bila ljubica župana Titza, vendar tega ne bi mogla potrditi, saj nisem nikoli opazila nič takšnega. Elica mi je iz zapora v Trbovljah poslala pretihotapljeno pismo: »Valči, prosim, pomagaj mi, saj veš, da sem tudi jaz pomagala tebi.« Res, med vojno mi je gotovo pomagala njena dobra beseda pri nadrejenih, zdaj pa ni bilo mogoče zanjo storiti ničesar. Vse zaman. Njena mama, ki ni bila Slovenka, je rada govorila nemško, njen mož je bil nemški vojni pilot, po vrnitvi domov zaprt. Eličin brat je po vrnitvi iz nemške vojske našel samo zaklenjeno hišo in se na dvorišču neutolažljivo zjokal. V tistih dneh je umrla tudi »Frau Strassnig«, županova tajnica. Z vlakom so jo peljali proti

Štiri medvojne sodelavke hrastniške občine: prva z desne je 								umorjena Elica Tušek, rojena Ačkun, druga z leve pa avtorica 								spominov. ..Last Valerije Dragar.

Slika 24. Štiri medvojne sodelavke hrastniške občine: prva z desne je umorjena Elica Tušek, rojena Ačkun, druga z leve pa avtorica spominov. ..Last Valerije Dragar.

Zidanemu mostu, med postajama Hrastnik in Zidani Most je nekako preslepila stražo, skočila skozi straniščno okno, a je padec na cesto z višine več metrov preživela. Polomljena se je s ceste privlekla do Save in v reko tiščala glavo, dokler ni izdihnila. V takšnem položaju so jo našli.

Žrtev povojnih pobojev je bil tudi Alojz Legvart, ki smo ga poznali kot gasilca in očeta mojega sošolca Ladka, s katerim sva skupaj hodila v meščansko šolo. Ne vem, zakaj se jim je zameril, po ničemer ni izstopal. Sin Ladko je kot nemški vojak padel v angleško ujetništvo, ostal v Angliji in se tam tudi oženil. Prepoznal me je kakšnih dvajset let po vojni na letovanju na Rabu. V povojnih pobojih je končalo več ljudi iz Steklarne. Teh nismo poznali ali le na videz, spominjam se mirnih zakoncev Zaletel. Že med vojno so pobili večji del rudniških paznikov.

V širši družini moje mame, pri Podlogarjevih, sta življenje izgubila dva od treh stricev, Jože in Mirko, uradno vsak na svoji strani. Jožeta, [Stran 053]rudniškega paznika, so šteli k padlim partizanom, Mirkovega imena ni nikjer, vpisali so ga šele po ženini smrti (1962) na nagrobnik njene družine. Maminega polbratranca Milka Jana, starojugoslovanskega narednika (1909–1943), je kot vojnega ujetnika v Nemčiji ubila bomba. Smrti se je za las izognil njegov brat, drugi mamin polbratranec dr. Branko Jan (1909–1964), domobranski kapetan, ki je edini od sorodnikov živel pod italijanskim okupatorjem, v Ljubljani. Pred vojno je vsako leto za praznike prihajal v Hrastnik in mi v spominsko knjigo, ki jo še hranim, zapisal te besede: »Zaprmejdun, Valči, ne vem, kaj naj ti napišem. Bodi pridna in bogaboječa. Stric Branko.« Ko se je moj petnajstletni brat Lojze jeseni 1944 s Šlandrovo brigado znašel na Dolenjskem, se je zanašal, da bi mu stric Branko lahko pomagal, če bi ga zajeli. Sokrajan, ki je imel na Dolenjskem brata duhovnika Viktorja Ramšaka (bila sem družica pri njegovi novi maši), je Lojzetu rekel: »Skupaj se drživa, če si bova morala pomagati. Ti imaš Brankota, jaz Viktorja.« Stric Branko se ni maja 1945 nikamor umaknil, aretirali so ga, mu sodili, smrtno obsodbo nato po posredovanju vplivnih znancev z »vrha« nove oblasti spremenili v dvajset let ječe in ga po odsluženi dobri polovici kazni bolnega izpustili na prostost. Zadnja leta je preživel kot blagajnik pri izolskem Delamarisu. Stric Alojz – Lojz Podlogar je imel z njegovo družine stike v času Brankovega zapora, in vsaj enkrat po izpustu ga je bratranec tudi obiskal, prav tako mojo mamo in teto Bino, ki sta tedaj še živeli v stričevi hiši. Ni mi znano, koliko so se pogovarjali o vojni in politiki. Vem le to, da stric Lojz po vojni pri nekaterih ni bil zaželen. Ker je mislil s svojo glavo, mu je grozil zapor, pa čeprav so se prvi hrastniški partizani preoblekli prav v njegovi hiši. Tolerirali so ga samo zato, ker je bil v kraju preveč spoštovan, kar je, ko je leta 1956 nenadoma umrl, potrdila nepregledna množica pogrebcev, dolga menda več kot kilometer.

Še en dogodek iz tednov po »svobodi« mi je živo ostal v spominu. Neke nedelje malo po »svobodi« Dolfija po orglanju v dolski cerkvi ustavi sokrajan Rudi Bantan, nekaj mlajši od njega, z opozorilom, da ga pred cerkvijo čaka prej omenjeni mrzli bratranec Avgust Povše – Dušan (1918–2003), partizanski komandant, pozneje direktor enega trboveljskih podjetij. »Pa revolver ima, pazi se,« je dodal Rudi, pred vojno in med njo tudi sam zaposlen na občini, občinski kurir. Povše se je z Dolfijem na vsak način hotel nekaj pogovoriti, in to na samem. Peljal ga je na travnik nad stavbo kmetijske zadruge in ga začel precej trdo spraševati razne stvari ter mu groziti. Dolfi se je znašel z izmišljenim s sklicevanjem na to, da ima kot referent za ugotavljanje zločinov okupatorjev svoje naloge in navodila, ki se jih mora držati. Tako se je pogovor hitro končal.

Dolfi, sicer iz organistovske družine, že dolgo ni bil veren, je pa ob nedeljah na Dolu orglal pri maši. Pozneje nekaj časa tudi skupaj z mojem stricem Alojzom Podlogarjem v Hrastniku, dokler mu niso iz Ljubljane poslali na kor glasnika z grožnjo, da bo ob službo, če takoj ne zapusti kora. Služba je bila seveda pomembnejša.

Na občini sem kot uslužbenka delala do junija 1945, ko sem že pričakovala četrtega, zadnjega otroka, hčerko Manjo, rojeno 10. marca 1946. Na moževo željo sem pustila službo in ostala petnajst let doma. Dolfija so hoteli zadržati v vojski, kar mu nikakor ni dišalo. Vojaški zdravnik v Mariboru je razumel mojo stisko in se domislil, kako mi lahko pomaga. Napisal je potrdilo, da sem v šestem mesecu nosečnosti, čeprav sem bila šele v tretjem. S potrdilom sem dosegla, da so mojega moža septembra 1945 demobilizirali. Dobil je solidno civilno službo v živilski branži in tej je ostal zvest do upokojitve 1972 oziroma še nadaljnji dve leti. Sama sem se ponovno zaposlila leta 1960, ko sta bili hčerki že gimnazijki, in sicer kot vzgojiteljica v vrtcu, dokler nisem leta 1983 stopila v pokoj, občasno pa sem delala še naslednja štiri leta.

Usodni čas, ki sem ga opisala, smo pozneje v pogovorih imenovali »med vojno«, skoraj pogosteje pa »med rajhom« in tudi »med Nemčijo«. Koncu vojne smo rekli »svoboda«, času po njem »po svobodi«, onemu do leta 1941 pa »v prejšnji Jugoslaviji« ali »v stari Jugoslaviji«. »Hitlerjance« sem že omenila, o povojnih zagretih komunistih smo se pogovarjali kot o »(zelo) vročih«, o ubijalcih pa prezirljivo kot o »likvidatorjih«.

Takšen je bil torej vojni in zgodnji povojni čas v Hrastniku v mojih očeh, v letih moje izgubljene mladosti. Zdaj, po sedemdesetih letih, ko se bližam 89. letu, mi je, kadar poslušam in berem o po vojni pobitih, čedalje bolj hudo, da se je zgodila ta strašna stvar. Vedno znova se mi misli vračajo k pobitim in k morišču. Kdor koli so bili, kar koli so bili, bili so nedolžni ljudje in tega jim ne bi smeli storiti. Nekatere žrtve smo vendar dobro poznali, za druge si lahko mislimo, da niso mogli biti veliko drugačni od njih. Koliko nedolžnih življenj. Zadnje čase veliko molim in v molitvah se spominjam tudi njih.

[Stran 054]

4.2. O Nabrežina, ti rodni moj kraj! (Igo Gruden)

Avtor: Vanja Kržan

4.2.1.

Ne le o Nabrežini in Nabrežincih, članek bo govoril tudi o drugih Kraševcih – Slovencih, ki so stoletja živeli na tem koščku nekdaj popolnoma slovenske zemlje, danes poimenovanem z izrazom tržaško zaledje. Na Nabrežino me spominja Igo Gruden in ena od njegovih pesmi, ki smo jo Titovi pionirčki moje generacije imeli v šolskih berilih. Obujala nam je hrepenenje po morju, takrat za nas nečem nedosegljivem, ganila nas je bolečina »temačnih dni«, ki jo je izrazil pesnik. Pesem je zapisal svojemu sinčku kot duhovno oporoko:

V Nabrežini blizu Trsta
se tvoj oče je rodil:
kjer je v morju skala čvrsta,
se po produ je podil,
v zimi z burjo se boril.
V šolo hodil je v Gorico:
ko prihajal je domov,
vozil se je z jadrnico,
z ribiči veslal na lov
tja do istrskih bregov.
Dnevi so prišli temačni,
takšnih ni še videl svet;
mrki tujci v dobi mračni
so teptali kraški cvet
petindvajset strašnih let.
Naj kdorkoli kdaj te vpraša,
kdo živi na zemlji tej,
vedi: zemlja ta je naša,
tvoji dedi spijo v njej,
zanjo bori se naprej!

(Sinku, Pesmi 1949)

Tudi zgodovinski viri pričajo, da ‘zemlja ta je naša’. Te vire sem črpala iz knjige Nabrežina skozi stoletja, izdane v Nabrežini 1996. Ko se je na začetku 8. stoletja Slovanom dokončno posrečil prodor v Furlansko nižino, so se naselili do utrjene meje z Langobardi, ki je potekala od Devina proti severu mimo Tržiča (Monfalcone), Fare, Krmina, Čedada, Nem in Humina (Gemona) do Pušje vasi (Vencone). Ta meja je vsa stoletja veljala za ločnico med Slovenci in sosednjimi ljudstvi.

V devinskem urbarju iz leta 1578 najdemo prve slovenske priimke Nabrežincev, kot so Schacharija (Caharija), Grudin (Gruden) in Pertold (Pertot), kasneje pa še Legischa (Legiša), Marusitsch (Marušič) in drugi. Ime naselja Nebresin ali Nabruschina, ki ga zasledimo v tem urbarju, sega v predrimsko dobo. Zmeda pri pisanju imen je nastala z uporabo gajice. V obdobju fašizma pa so zlonamerno spreminjali slovenska imena, bodisi priimke bodisi krajevna imena. Še vedno najdemo sama slovenska imena l. 1841 v seznamu nabrežinskih družin, ki ga je sestavil kurat Valentin Florianzhizh (Florjančič).

Tudi ledinska imena zemljišč, zapisanih v urbarju iz l. 1779, pričajo, da so na »zemlji tej« živeli Slovenci: Na Hribi, pod Oreham, nad Klanzam, Draga in Breg (staro ledinsko ime, ki še danes velja za točno določeno področje od morja do železnice, kjer so si neumorni Nabrežinci v začetku prejšnjega stoletja obzidali vinograde, njihove žene pa znosile v nečkah zemljo na ‘paštne’, da so lahko nasadili trte). Iz daljnega 15. stoletja nam Alojz Rebula – poet Krasa – oživlja posamezne točke na obali: Čedaz, Kapucinarjev školj, Brojnica, Dednica, Rogač …

Skopa kraška zemlja, ki jo je odpihovala burja in splakoval dež, je Nabrežincem nudila skromno preživetje. Danes ponovno cenjena pirjevica (odporna in manj rodna pšenica) z ržjo, ječmenom in koruzo jim je dajala vsakdanji kruh. Paša je bila slaba; največja nadloga je bilo pomanjkanje vode.

Nabrežinci svoje kraške žilavosti niso utrjevali le na zemlji, ampak tudi na morju, v borbi z burjo in valovi. Ko je začelo poletje prehajati v jesen, so pozorni opazovalci s posebnih mest s kričanjem opozarjali ribiče, da se približujejo jate tunov, po nabrežinsko tonov. Potrpežljivo so jih čakali v čolnih, tonerah. S posebnimi ukazi in vodenjem ‘tonere’ so ‘zapirali tone’ in iz vasi jim je staro in mlado hitelo pomagat vleči mreže na kopno. Seveda so poleti in pozimi lovili tudi druge ribe »vse do istrskih bregov«. Za kaj pa naj bi sicer Nabrežinci imeli svojo znamenito ‘čupo’ (narejeno iz debelega in dolgega hrastovega čoka). Slovensko likovno umetnost je z upodobitvijo nabrežinskih ribičev in čup obogatil slikar Lojze Perko. Ta kulturna dediščina pa žal ni ostala last prvotnih slovenskih ribičev ob obali Krasa. Dobila je nove, tuje lastnike in le redki izbranci jo lahko občudujejo v sobani državnega predsedstva v Ljubljani.

Nabrežinskim ribičem niti morski roparji in razbojniki niso bili tuji. Slikarjev čopič je zamenjalo pero pesnika A. Aškerca. »Prišli so Čožoti/ čez široko morje/ od obale laške/ s pisanimi jadri, s praznimi čolniči/ … Pa lovili ribe/ so Čožoti lačni/ v morju našem [Stran 055]

Spomenik Igu Grudnu v Nabrežini

Slika 25. Spomenik Igu Grudnu v Nabrežini

krasnem/ … Tretji dan lovili,/ pa se nam smejali/ na ves glas Čožoti,/ kazali nam osle,/ pitali nas s »ščavi«,/ kadar so veslali/ drzni mimo nas.«

Slovenski ribič je poznal tudi praznik. »Greš, ljubica, z mano na božjo pot,/ k Mariji v Barbano na božjo pot?/ Po morju bo barka letela,/ ko da bi peruti imela!« (A. Aškerc, Božja pot v Barbano). Kraševec je od konca 8. stoletja sprejemal vero v Boga, ki so mu jo oznanjevali blagohotni benediktinski redovniki iz samostana sv. Ivana v Devinu (Štivan), za to so poskrbeli oglejski patriarhi. Štivanski samostan je postal za Slovence, ne le na Krasu, versko in kulturno središče mnogo stoletij.

Nabrežinski kamnarji in kamnoseki so ponesli sloves nabrežinskega marmorja po vsej Evropi do daljnega Egipta. Spuščali so ga po svinčenih drsinah v morje in ga natovarjali na ladje. Še danes lahko nabrežinski kamen občudujemo v oglejski baziliki, v Gradežu, v Benetkah, Rimu; v palači parlamenta v Budimpešti in na neštetih zgradbah v krajih nekdanje avstro-ogrske monarhije; v bližnjem Trstu ali v daljnem Egiptu v izklesanih leopardih, ki stražita Sueški prekop. Na naših tleh se svetovna mojstrovina nabrežinskih kamnarjev in kamnosekov pne čez Sočo pri Solkanu – v največjem enoločnem kamnitem mostu na svetu.

Tudi svojemu kraju so Nabrežinci postavili spomenik ob gradnji južne železnice Ljubljana–Trst s 646 m dolgim in 19 m visokim železniškim viaduktom, narejenim iz dvainštiridesetih obokov. Premožnejši so si vhode v svoje hiše in dvorišča olepšali s kamnitimi ločnimi ali okvirnimi portali; si postavljali vodnjake ali tlakovali tla; vzdolž fasade so kamniti balkoni z balustrado počasi začeli spodrivati izvirne ganke ali ‘baladurje’, ki so bili prvotno leseni. V nabrežinski hiši si lahko našel tudi s kamnom obloženo ognjišče – »bajni čar kraškega doma«, kjer so v dolgih večerih pravljično zaživele morske pečine nenavadnih oblik ali razvaline Devinskega gradu ali pa je našla izpoved trpka bolečina preizkušanega Nabrežinca. V spominu Nabrežincev, ki so zapustili domačo vas, ostaja zvok kladiv domačih kamnarjev »suhih in ožganih teles«; ostaja pogled na žene in dekleta, ki so jim v košarah nosile hrano. Nabrežinska žena je vedno delila s svojim možem vse dobro in hudo.

Z zgraditvijo južne železnice Ljubljana–Trst l. 1857 se je povečalo število priseljencev, zlasti železničarjev in kamnosekov. Ob gospodarskem razcvetu Trsta so se naselili v Nabrežino trgovci in obrtniki, kar nekaj pa je bilo gostilničarjev, da so močili izsušena usta kamnarjev. Ob gradnji železnice so našli pri Nabrežini tudi izvir vode, tako dragocen vir življenja za Kraševca.

V tej pisani druščini Nabrežincev si kar težko predstavljamo, da se je v desetletjih pred prvo [Stran 056]svetovno vojno po zaslugi nekaterih Nabrežina kulturno in narodnozavedno tako zelo razbohotila. Med tistimi, ki so bili najbolj zaslužni za kulturni vzpon v Nabrežini, lahko omenimo Avgusta Tanceta (1864–1946). Po poklicu je bil nadučitelj, bil pa je tudi odličen organist, pevec in pevovodja. Arhitekt Anton Radovič je deloval v Javni ljudski knjižnici. Lastniki kamnolomov in kamnoseških delavnic so bili večkrat tudi politiki in kulturniki. Župan Franc Gruden (oče pesnika Iga Grudna) je bil med vodilnimi v Pevskem društvu Nabrežina. Kulturno dejavnost so obogatili tudi nedomačini, ki so večinoma kot uslužbenci pri železnici prihajali iz drugih krajev Primorske in Slovenije. Po prizadevanju duhovnika Josipa Vodopivca je bila tik pred prvo svetovno vojno ustanovljena v župnišču Ljudska hranilnica in posojilnica, ki jo je vodil domačin Jernej Pertot.

V Nabrežini je v tem času delovalo neverjetno veliko kulturnih društev: čitalnica, ki je od l. 1869 prirejala ‘bésede’, njena naslednica je bilo bralno društvo, Tamburaški zbor Narod, Slovensko katoliško izobraževalno društvo s knjižnico, Moška in ženska podružnica sv. Cirila in Metoda, ki je podpirala razvoj šolskih ustanov na katoliško-narodni osnovi, Ljudski oder, Godbeno društvo Nabrežina, Pevsko društvo Nabrežina, Javna ljudska knjižnica in Splošna delavska zveza Vzajemnost, ki je hotela razširiti vpliv socialističnega gibanja med delovnimi ljudmi.

Središče naselja je bil trg s cerkvijo sv. Roka. Zapis v župnijskem urbarju navaja, da je bila cerkev posvečena l. 1604, povečano in olepšano pa je posvetil prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems l. 1764. Župnik Bogomil Brecelj (zdaj že pokojni) je l. 1982 oskrbel zidavo župnijske dvorane sv. Roka za raznolike dejavnosti vernikov slovenske in italijanske narodnosti. Slovenski verniki vam bodo ponosni pokazali postaje križevega pota s slovenskimi napisi, saj so kljubovale fašističnemu preganjanju in ostale v cerkvi do danes.

4.2.2. Dnevi so prišli temačni

V kulturni in gospodarski razcvet Nabrežine je treščila prva svetovna vojna. Od tega udarca se Nabrežina nikoli več ni povsem opomogla. Fantje in možje so bili vpoklicani v tržaški pehotni polk, mnogi so spoznali ruska bojišča in tam tudi za vedno ostali. Že v času prve soške bitke so postali privlačni cilji italijanskih letalcev mogočna nabrežinska železniška postaja, njene naprave in železniški tiri, mostovi in razna avstrijska skladišča. Družine so živele v vse hujši revščini, vendar so kljub pomanjkanju sodelovali v dobrodelnih akcijah, pomagali nastanjenemu vojaštvu, žene in dekleta so skrbele za ranjene vojake v nabrežinski bolnici.

V sedmi soški bitki septembra 1916 je večina Nabrežincev morala v begunstvo v Wagno pri Lipnici (Leibnitz) na avstrijsko Štajersko in nekatere druge kraje. Njihov župnik Jožef Vodopivec je ostal z njimi do konca leta 1917. Že tega leta pomladi so se nekateri smeli vrniti v Nabrežino na svoje izropane domove in so v skrajni revščini čakali konec vojne. Navdušeno so pozdravili Majniško deklaracijo in se s podpisi izjavili za združitev slovenskega, hrvaškega in srbskega naroda v kraljevino.

Tistih nekaj nabrežinskih mladcev in povratnikov, ki so se ob koncu vojne nahajali v Nabrežini, je 2. in 3. novembra 1918 z zasilnimi barikadami ustavilo prodor italijanskih enot. Naslednjo noč so se fantje umaknili, italijanski vojaki pa so z belimi zastavami – znakom miru – odkorakali skozi Sv. Križ in Prosek proti Trstu. Belo zastavo je 20. novembra 1918 zamenjala italijanska trobojnica. Še pred tem pa so italijanske vojaške oblasti zahtevale tri talce iz Nabrežine: deželnega poslanca, učitelja in jurista, v znak maščevanja in v poduk, kdo bo odslej zagospodoval nad Slovenci.

Zvijačnost in nenačelnost italijanskih oblasti je po vojni zahtevala Primorsko zase. Sanje po združitvi s Slovenci v novonastali kraljevini se Primorcem niso izpolnile. Po vojnem opustošenju je življenje le s težavo steklo. V kamnolomih ni bilo več starih gospodarjev, dela je primanjkovalo. Vsaka družina je čakala na povratnike iz vojske. Zanemarjene njive so postale še bolj skope. Mnogi so se v letih po vojni in še kasneje izselili v Argentino in drugam, da bi tam našli lažje preživetje, izpolnitev svojih sanj ali pa jih je tja odgnal vse hujši fašistični pritisk. »In za morjem – tam pomlad je,/ Vida, tam pomlad je večna;/ za obzorjem pa tvoj grad je –/ v njem bo lepa Vida srečna … « (Igo Gruden, Pesem o lepi Vidi). Ali bo Kraševcem odslej ostalo le še hrepenenje po boljšem življenju, po svobodi?

Za tiste, ki so ostali doma, »dnevi so prišli temačni, takih ni še videl svet«. Primorci si še niso opomogli od vojne in razočaranj, že je v črni srajci navalil nadnje – fašizem. Po l. 1920 je postajal vse bolj očiten in vedno bolj nasilen. (O fašističnem nasilju nad Slovenci smo pisali v 88. številki Zaveze.) Ukinjene so bile vse slovenske organizacije in društva; novi oblastniki se niso zadovoljili le z odloki, v naselja so prihajale fašistične skupine ‘škvadristiov’ s [Stran 057]

Železniški viadukt

Slika 26. Železniški viadukt

‘kamionetami’; vdirali so v poslopja, pretepali prisotne in jim dajali piti ricinusovo olje. Fašističnemu nabrežinskemu županu so bili trn v peti celo nedolžni slovenski napisi na nagrobnikih na pokopališču. Dal jih je na dražbo, češ da je treba dati prostor novim.

Nabrežinska sekcija Fašistične nacionalne stranke je bila ena prvih v širšem zaledju Trsta in povsem uvožen pojav. Vedno bolj je bila razvejena mreža fašističnih organizacij in društev: kdor ni hotel pristopiti, ni dobil npr. dovoljenja za obrt. Prepovedana je bila raba slovenščine v uradih. Gentilejeva šolska reforma marca 1923 je postopoma odpravila pouk v slovenskem jeziku. Izganjali so slovenske učitelje in uradnike. Od tega leta dalje je postala Nabrežina Aurisina. Še danes v teh krajih zaman iščete dvojezične napise.

Razumljivo, da je v Slovencih rastel čedalje večji odpor proti nasilju in krivicam tujih fašističnih oblastnikov, a so ga morali bolj ali manj prikrito zadrževati v sebi. Tak položaj so spretno izrabljali redki posamezniki – tudi med Nabrežinci prisotni – komunisti. Nosilec njihovih idej in nekakšen simbol je postal Kamnarjev Jurij pisatelja Franceta Bevka. »Delavci iz jav in kamnoseških barak. Trudni, z belim prahom pokriti, so se upogibali, besede so jim zvenele kot njihova dleta. Drzne sanje duš so letele prek mej, verjeli so, da je v njihovih rokah usoda sveta … «

Prva svetovna vojna je delovanje kamnolomov in kamnoseško dejavnost popolnoma ohromila, l. 1925 pa so ponovno delovali s polno paro; tega leta je bil odprt tudi največji kamnolom Cave Romana. Nabrežina se je lahko pohvalila, da ni kamnarja ali kamnoseka, ki bi bil brez dela. V tistem obdobju je bilo zaposlenih 1200 delavcev in 150 vajencev.

Kje drugod – če ne med delavstvom – so posamezniki pričeli širiti komunistične ideje. Ivan Vogrič se v poglavju Obdobje med obema vojnama v knjigi Nabrežina skozi stoletja o tem pohvali: »Prepoved političnega delovanja je zelo oslabila katoliško – liberalni tabor, medtem ko so komunisti – kljub velikim organizacijskim in kadrovskim težavam in kljub temu, da so že od leta 1922 delovali skoraj ilegalno – nadaljevali politično delo. Med protirežimskimi akcijami, ki so jih izvedli, bi omenili razobešenje rdečih zastav in letakovanje na večer pred prvim majem 1930. Akcijo so izvedli v strogi tajnosti, vendar so zaradi izdaje več udeležencev aretirali (pretežno so bili mladi) in za nekaj časa tudi priprli. Nabrežinsko antifašistično jedro je bilo tako spet okrnjeno, istega leta pa se je izognilo množičnim aretacijam v primorskih krajih, se pravi policijskim racijam, ki so privedle do t. i. prvega tržaškega procesa.«

Ali je nabrežinsko antifašistično jedro tvorila le peščica komunistov in je večino mladcev pri razobešanju zastav gnalo bolj domoljubje kot komunistične ideje, ki jih v celoti niti poznali niso? Ali niso bili ti mladci žrtve nabrežinskih komunistov?[Stran 058]

In kaj se je zgodilo štiri leta kasneje? Prisluhnimo spet Ivanu Vogriču. »V nabrežinskih kamnolomih so se medtem nadaljevale občasne mezdne agitacije. Te akcije so vodili večinoma levičarski sindikalisti, njihovo delovanje so oblasti nasilno zatrle ob koncu pomladi l. 1934. V okviru širše policijske akcije (med njo so onemogočili celotno komunistično mrežo v spodnji Furlaniji, na Tržaškem in na nabrežinsko-komenskem Krasu) so za zapahe spravili več desetin domačinov. Naslednje leto so jim sodili pred posebnim sodiščem v Rimu.« Iz omenjenega odstavka ni razvidno, ali so bile te desetine domačinov sami komunisti ali pa so bili med njimi tudi protifašistično usmerjeni, pokončni in domoljubni Slovenci. Mnogi so bili obsojeni na več let ječe, tudi nekateri iz Nabrežine. Pomiloščeni so bili l. 1937 ob rojstvu prestolonaslednikovega sina.

»Eden pa se je pravočasno izognil aretaciji. To je bil Ivan Pavlina, ki je bil nekaj časa v vrstah tujske legije, nato pa se je kot prostovoljec pridružil republikanskim silam v Španiji. Na republikanski strani se je takrat boril še en vaščan – že omenjeni Leopold Caharija, ki je več let kasneje postal načelnik Gregorčičeve brigade, po vojni pa koprski župan,« še omenja Ivan Vogrič. Nič pa ne zvemo, kako to, da so se posamezni komunisti vedno in povsod »pravočasno izognili aretaciji«.

10. junija 1940 je Italija stopila v vojno. Takrat so ponovno »vtaknili v pripor nekatere domače antifašiste. Tokrat so jim sodili z večjo skupino protifašistov, in sicer na t. i. drugem tržaškem procesu«. Obsojenih je bilo 60 protifašistov, med njimi je bilo 22 komunistov, navaja Vogrič. Večina obsojencev je bila izobražencev in narodnjakov. OF, ki je takrat že imela tajno tiskarno v Trstu, je takoj izkoristila proces za svojo propagando in razširjala ‘protifašistične’ letake s podpisom: Osvobodilna fronta slovenskega naroda – Pokrajinski odbor za Primorsko. S tem je hotela prepričati Slovence na Primorskem, da je OF tista, ki se bori za njihovo osvoboditev. In ljudstvo, ki je petindvajset let trpelo fašistično nasilje, ji je slepo verjelo in zaupalo.

»Leta 1940 so iz Nabrežine fašisti konfinirali Adolfa Pertota, pevovodjo, ki je vodil cerkveni pevski zbor skozi najhujše čase in ki je bil svoj čas član tajne organizacije TIGR. Pertot je bil skupaj z Josipom Terčonom, Stankom Kosmino in domačima slovenskima župnikoma Josipom Vodopivcem in Antonom Grbcem, ki sta previharila z Nabrežinci vse obdobje fašističnega zatiranja, eden najbolj vplivnih domačinov, ki se niso istovetili s komunistično stranko.« Ali niso torej predvsem taki in podobni ljudje tvorili jedro antifašističnega odpora, ki si ga je vedno bolj lastila OF?

Tako je OF že pred vojno, zlasti pa ob pričetku vojne s prihodom prvih partizanov na Primorsko in njihovi okrepitvi po kapitulaciji Italije stegovala svoje oblastiželjne lovke po Primorcih.

4.2.3. Nabrežina in tržaški kras med revolucijo

Ni naš namen opisovati čete, odrede, divizije in bataljone, ki so nastajali na Primorskem in se v duhu komunističnega ‘patriotizma’ poimenovali po Gregorčiču, Gradniku, Kosovelu in tudi po Nabrežincih. Ne zanimajo nas njihovi komisarji in komandanti, še manj bitke, kolikor so bile. O tem se nekritično razpisujejo partizanski viri. Za nadaljevanje naše zgodbe o Nabrežincih in njihovih bližnjih sosedih vse to ni pomembno.

Zanje so bile zelo usodne sabotažne partizanske skupine z minerskimi vodi inženirskega bataljona XXX. divizije IX. korpusa. Odredov komandant je bil Karel Nardin – Jakec, njegov namestnik pa Anton Šibelja – Stjenka. V Nabrežini in okolici se partizani nikoli niso zadrževali, ker je nemška vojska železnico dobro zastražila, poleg tega so bile v Nabrežini in sosednjih naseljih, v bližnjem Trstu in Gorici vojaške postojanke. Zato so bile za ‘hrabro’ partizansko vojsko »mnogo bolj primerne in učinkovite hitre nočne akcije manjših sabotažnih skupin, ki so delovale v tesni povezavi z domačimi terenci in obveščevalci«, npr. z obveščevalcem in minerjem Antonom Žigonom, železničarskim delavcem iz Nabrežine.

Ohranil se je dnevnik akcij I. in II. minersko sabotažnega voda. Čeprav je dnevnik nepopoln, je leta 1944 zabeležil 26 akcij samo v okolici Nabrežine, v prvih treh mesecih leta 1945 pa deset! Kar naprej so bili minirani ali železniška proga ali vlaki ali električni daljnovodi ali stolpi visoke napetosti za pogon vlakov ali ceste. Partizanska literatura brez sence sramu poroča o teh akcijah, kot da se še danes ne bi ovedela, kako strahotne posledice so imele za Nabrežince in okoličane. Človek dobi vtis, kot da so bile partizanske akcije in okupatorjeve represalije v posmeh enemu od gesel osvobodilnega boja, ki jih je vodstvo OF sprejelo 15. junija 1941: »Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda vštevši koroške in primorske Slovence!« In to geslo je bilo takrat domoljubnim primorskim Slovencem sveto!

Decembra 1942 je prihod vidnih revolucionarjev na Primorsko, med drugimi Aleša Beblerja, pospešil nastanek organizacij KPS in [Stran 059]

Breg in morje in hrepenenje …

Slika 27. Breg in morje in hrepenenje …

OF ter mnogih odborov: Slovenske pokrajinske zveze žena (SPZŽ), Zveze slovenske mladine (ZSM), Narodne zaščite (NZ) in Antifašistične zveze žena (AFŽ). Videli bomo, kako si je komunistična oblast preko teh odborov hotela podrediti slovenski živelj na Primorskem, še posebej pri ustanavljanju slovenskega šolstva. Toda preden odpremo to žalostno poglavje medvojne zgodovine primorskih Slovencev, si bežno oglejmo maščevalne ukrepe fašistične in za tem še nemške okupatorske oblasti nad Primorci, ki so bili pretežno vsi posledica vdora partizanskih čet in delovanja OF na Primorskem.

Že leta 1941, predvsem pa naslednji dve leti, so italijanske vojaške oblasti skušale zajeziti odhod mladih fantov in mož v partizane s tem, da so jih v glavnem porazdelili v t. i. ‘battaglione speciale’. Orožja jim niso dali, zadolženi so bili za pomožna dela. Tudi iz Nabrežine so v te bataljone izgnali približno štirideset mladih fantov. Fašistični pritisk so v svoje namene izrabljali partizani: vabili in silili so fante in može v partizane. Nekateri so se jim pridružili, – zlasti po kapitulaciji Italije, ker so verjeli idejam »o osvoboditvi in združitvi slovenskega naroda«, nekateri pa zato, da bi se izognili fašističnemu in kasneje nacističnemu nasilju.

V začetku marca 1943 so v Nabrežini Italijani ponoči prisilno mobilizirali 26 mladoletnih fantov in jih odpeljali v kazenske bataljone v Aquilo, po kapitulaciji pa so bili odgnani v ujetništvo. Od maja do avgusta se je to ponavljalo in vedno več nabrežinskih fantov in mož se je znašlo v kazenskih bataljonih. 1. oktobra istega leta je pridrvel v vas kamion škvadristov: po vasi so iskali ljudi, ki so neznano kam odpeljali bivšega fašističnega tajnika Albina Gigliotta. Ker jih niso našli, so odpeljali 15 drugih. Medtem je druga skupina škvadristov delala preiskavo pri Marjanu Pertotu. Doma ga niso našli, zato so mu oropali trgovino. Naslednje leto so fašiste zamenjali SS-ovci. 14. februarja 1944 so v zgodnjih jutranjih urah obkolili vas in odpeljali 35 moških in žensk v tržaški zapor Coroneo. Nekaj so jih po 14 dneh izpustili, ostale so odpeljali na prisilno delo v Nemčijo. Milan Pahor v svojem članku Nabrežina v vojni (v knjigi Nabrežina skozi stoletja, Nabrežina 1996) teh aretacij ne omenja.

Vest o kapitulaciji Italije se je v hipu razvedela po vsej Primorski. Bolj kot za kogarkoli je bil to za Primorce dan veselja in sreče. Po petindvajsetih letih zatiranja končno svoboda! Trajala pa je le dobrih štirinajst dni. 25. septembra so Nemci že pridrveli na Primorsko. Črno srajco je zamenjal trdo okovani pruski škorenj. Milan Pahor omenja, da je »kapitulacija Italije privedla do splošne vseljudske vstaje, ki je narodnoosvobodilno gibanje tako okrepila in razširila, da ga ni bilo več mogoče na noben način zaustaviti«. Dodaja še, da je v Kraški bataljon septembra 1943 vstopilo

[Stran 060]
Cerkev sv. Roka pred 1. svetovno vojno

Slika 28. Cerkev sv. Roka pred 1. svetovno vojno

veliko število novih partizanov tudi iz Nabrežine in sosednjih vasi. Ne omenja pa partizanskega nasilja in likvidacij na Primorskem.

V Nabrežino je zaradi nadzora proge prišlo nemško vojaštvo in policija že nekaj dni po 8. septembru. Kot smo že omenili, so partizani tržaško zaledje ‘obvladovali’ in ‘ustrahovali’ s številnimi diverzantskimi akcijami. Z njimi so pričeli januarja 1944. Nemci kljub ogromni materialni škodi in izgubi človeških življenj skozi vse leto 1944 niso stali križem rok. Odgovorili so s t. i. operacijo Bober.

27. februarja 1944 so iz devetnajstih vasi na tržaškem Krasu odpeljali v različna taborišča v Nemčiji 672 moških med 16. in 60. letom starosti. Mnoge, ki so se izognili zajetju pri operaciji Bober, pa so mobilizirali kot prisilne delavce v organizacijo Todt, ki je bila zadolžena za kopanje strelskih jarkov in gradnjo bunkerjev. Kje je bil takrat kakšen partizanski bataljon, ko je pozno zvečer tistega nesrečnega dne v februarju iz Nabrežine odpeljal vlak, natrpan z deportiranci? Edini, ki se je takrat zavzel zanje, je bil nabrežinski župnik Mario Virgulin, ki je SS-ovskega poveljnika prepričal, da niso odpeljali fantov, mlajših od 16 let, in mož, starejših od 60 let.

(Po kapitulaciji Italije je župnika partizansko vodstvo trikrat obsodilo na smrt, domačini, nabrežinski partizani, pa so ga branili, kolikor so le mogli. Zadnjega aprila, dan pred ‘osvoboditvijo’ Nabrežine, je navsezgodaj zjutraj prišel k njemu partizan iz Nabrežine in ga opozoril, da ga morda že naslednje dni čaka smrt. Še isto popoldne se je s kolesom odpeljal na novo župnijo v Rudo, od tam je bil kasneje premeščen v Ronke. Vsako prvo nedeljo v mesecu je maševal v slovenščini.)

Naj kot zanimivost povemo še to, da so pri operaciji Bober pregovorno natančni Nemci storili napako, kot nam poroča M. Pahor. Spregledali so delavsko naselje Nabrežina Kamnolomi, zato tamkajšnji fantje in možje niso bili izgnani! Tej ‘napaki’ je težko verjeti.

Partizani so kljub nasilju okupatorja nadaljevali s svojimi drznimi akcijami. Prve dni v avgustu so pognali v zrak del železniškega viadukta pri Moščenicah; 9. avgusta je II. minerski vod miniral štiri stolpe visoke napetosti za pogon vlakov na progi Tržič–Opčine. Povračilni ukrep je zopet prizadel civilno prebivalstvo, toda vse kaže, da partizanov to ni motilo. »Žrtve morajo biti!«

16. avgusta so zato Nemci zažgali štiri vasi nad Nabrežino: Mavhinje, Cerovlje, Vižovlje in Medjo vas. Zakaj prav te štiri? Morda nam bo uspelo vsaj nekoliko osvetliti to strahoto v prihodnji številki Zaveze, posebno pa poglavje o nastanku slovenske šole v Nabrežini decembra 1943 in po ukazu OF – njeni ukinitvi. Po vsem, kar smo do zdaj povedali o Nabrežincih, se lahko vprašamo – ne brez grenkobe – ali jih je moral zadeti še ta, doslej zanje najbolj boleč udarec? Otrok niso več poučevale požrtvovalne slovenske učiteljice, po vojni pa je bila slovenščina iz šol za vedno odpravljena.[Stran 061]

4.3. Pričevanje Zvonke: mojega očeta so sami umorili

Ivanka Kozlevčar

4.3.1.

Z ljudmi se lahko dolgo srečujemo in pogovarjamo o vsemogočem, ne da bi vedeli, da nosijo v sebi zgodbo, za katero menijo, da bi jo morali razkriti. Včasih je njena podoba njim samim nejasna in potrebujejo čas in nove uvide, da dozori. Tako je tudi Zvonka zlagala drobce v svojih spominih in jih končno zložila v pripoved. Veliko ljudem se je zgodilo to, kar se je Zvonkinemu očetu, vendar nimajo možnosti ali poguma, da bi o tem javno spregovorili, zato je njena pripoved dragocena. Takole pripoveduje.

4.3.2.

Svojega očeta se seveda ne morem spominjati, saj sem imela komaj sedem tednov, ko so ga ubili. Vse, kar vem o njem, mi je povedala mama, vendar so bili taki časi, da je raje molčala, kot govorila. Ves čas so jo nadzorovali in ji niso zaupali: najprej v domačem okolju, pa tudi po preselitvi v Ljubljano se ni tega rešila. Ni dočakala, da bi mogla svobodno spregovoriti, morala je pristajati na uradno razlago o smrti moža, tudi zaradi preživetja. Ko smo odrasli, je nam, otrokom, vendarle zaupala, kako je naš oče umrl. Njena fotografija iz tistih časov kaže, kako hudo je trpela in kako težek je bil njen boj za preživetje.

Moj oče Franc Žibert je bil doma v zaselku Cvetež, ki je del razloženega naselja vzhodno od Vač na slemenu med Savsko in Moravško dolino. Naselje obsega dva zaselka Cvetež in Vovše, ki se zdaj skupno imenujeta Vovše. Obsegalo je le dve domačiji. Njegov oče Fran Žibert st. je padel v prvi svetovni vojni, ko je imel moj oče šele tri leta. Mama se je ponovno poročila, saj dela na domačiji ni zmogla sama. Imel je še starejšega brata Rudija. Očeta je zelo pogrešal. Ni imel možnosti, da bi se izučil kakega poklica, zato mu ni preostalo drugega, kot da je šel delat v rudnik. Še vesel je bil, da je dobil delo v Kisovcu. Poročil se je s sofaranko Rozo Žibert z Raven na moravški strani. Oba kraja spadata v župnijo Zasavska Sveta Gora. Poznala sta se od otroških let. V njeni družini je bilo 14 otrok, zato so jo dali sorodnikom brez otrok in je morala težko delati. Želela se je izučiti za šiviljo, pa to ni bilo mogoče. Po poroki sta se z mojim očetom preselila v Kisovec. Imela sta tri otroke: Franca, Emilijo in mene, Zvonko. Oba starša sta se zaradi lastnega težkega življenja čutila zelo odgovorna za svoje otroke.

Med vojno je imel oče to srečo, da je delal v rudniku, ki je imel strateški pomen, in so ga Nemci pustili doma.

Naj tukaj Zvonkino pripoved prekinem in povem nekaj o medvojnih razmerah v teh krajih. Hribovito obsavsko področje je bilo izpostavljeno vsemu hudemu, ki se ga je spomnil okupator, zlasti pa še potem, ko se je začelo partizansko delovanje. Tako so maja 1941 izselili izobražence in družbene delavce v Srbijo, novembra in decembra pa še prebivalce področij, ki jih je zadeval odlok šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko 20. oktobra 1941. Prizadel je prebivalce zlasti nekdanje občine Polšnik. Zelo jih je prizadevala mobilizacija v nemško vojsko. Ko so začeli delovati partizani, so vsaki akciji sledile nemške represalije. O takem, po mojem mnenju kar zločinskem partizanskem izzivanju, poroča Jože Gričar v svojem članku Delo prvih ilegalcev narodnoosvobodilnega gibanja na Litijskem in Moravškem v Litijskem zborniku na strani 72. »Julija 1942 smo se dogovorili s poveljstvom moravške čete in vaško organizacijo OF Hrastnik na Limbarski gori, da organiziramo v Hrastniku miting. Izbrali smo nedeljo, ker smo hoteli, da se pokažejo partizani tudi podnevi. V prvih popoldanskih urah smo zastražili dohode v vas in nismo nikogar pustili iz vasi. Zbrali smo vaščane in jim govorili o ciljih naše borbe, nato pa je bila zabava ter pogovori borcev z vaščani. Organizacijo OF sem opozoril, da naj bo odslej še bolj previdna, zlasti še ponoči, da jih ne bi Nemci iznenadili.« Kmalu potem sta neko jutro Gričar in poveljnik Risto zaslišala strele in dobila sta obvestilo, da Nemci selijo Hrastnik. Risto se je odločil, da jih ne bo napadel, ker je Nemcev preveč. Ob desetih dopoldne (19. julija) se je nad vasjo začel dvigati dim. Ženske in otroke so izselili, vas oropali in požgali, »vse moške so zvezali ter jih privezali k mlatilnici na nekem skednju … Ko so Nemci odpeljali naropane stvari ter odgnali žene in otroke, so vrgli zažigalno bombo v skedenj, da so vsi moški, devet ali deset, živi zgoreli.«

Natančnost zgodbe bi bilo treba preveriti, grozljivo pa je, da so ljudi tako podlo zavestno izpostavili nesreči, ki za vaščane ni bila manj huda kot v Dražgošah. Naj nadaljujemo z Zvonkino pripovedjo.

Leta 1942 se je na očetovem domu v Cvetežu zgodil zločin. O tem lahko govorim le po pripovedi mame in sorodnikov, ki pa so že pokojni. Ob nevihti je nemška patrulja vedrila pod njihovim kozolcem, ki je imel nadstrešek za vozove in orodje. Tak kozolec stoji zdaj skoraj [Stran 062]v isti liniji veliko bliže hiše. Skupinica partizanov z Lojzetom Hohkrautom je prihajala iz moravške strani pri Vidrgi. Če je prečkala sleme po poti, je šla kakih petnajst do dvajset metrov stran mimo kozolca. Danes je na mestu, kjer naj bi bil zadet Lojze Hohkraut, spomenik, ki pa je bolj oddaljen. V tistem času je bila črna tema in huda nevihta. Nemci naj bi v temi ob svitu strele videli, da se na previsu, v isti ravnini, kot je stal kozolec, nekaj premika. Spustili naj bi rafal in z njim zadeli Lojzeta Hohkrauta, organizatorja partizanskega gibanja v tem delu. Niso vedeli, da so koga zadeli, zato tudi niso nikogar iskali in so kmalu odšli. Mrtvega partizana sta drugi dan našla na njivi mati mojega očeta in njen mož. Njiva leži v dolinici, precej nižje, kjer naj bi bil zadet, in če bi se pomaknil še malo nižje, bi bil že v gozdu. Po izročilu naj bi se ranjen splazil po strmini navzdol do njive in tam umrl. Strmina je zdaj zaradi vikenda nekoliko spremenjena. Naložila naj bi ga na lojtrski voz in odpeljala v Vače, saj ga je bilo treba pokopati. Partizani naj bi z bližnje vzpetine nad hišo opazovali, kaj se dogaja, in videli, da sta ga odkrila. Obtožili so ju, da sta ga nespoštljivo nalagala na voz in ga izdala. Ponoči so očetovo mater ustrelili v postelji, njenega moža pa ubili s sekiro že pri vratih. Nad nekom so se morali znesti. Na podstrešju hiše je spala teta, ki je bila v hudem strahu, ker je slišala, kaj se dogaja. Menda so na njivi kasneje, ko so orali, res našli neko torbo, o tem, da bi bili v njej kaki papirji nisem slišala. Uboj moje babice in njenega moža je njune edine sosede Smrgorjeve tako prestrašil, da so pobrali najnujnejše in takoj odšli na Koroško. Med vojno je bil tako zaselek Cvetež prazen. Brat mojega očeta, Rudi, je namreč živel pri ženi na Vačah, teta se je pa tudi odselila.

Po tej pripovedi me je zanimalo, kaj je napisanega o Lojzetu Hohkrautu in zlasti o njegovi smrti. V Krajevnem leksikonu II, str. 290, piše: »V Zalem logu z. od Vovš se je spopadel 29. 5. 1942 Ristov bataljon z Nemci in je tu padel organizator vseljudske vstaje v Zasavju Lojze Hohkraut, ki ima v vasi spomenik.« V Enciklopediji Slovenije pa je o Lojzetu Hohkrautu (Bukovca, 8. 6. 1901 – Cvetež, Litija, 31. 5. 1942) napisanega nekaj več. Rečeno je, da je delal v Rudniku Trbovlje, bil od 1925 član Partije, se 1937. leta udeležil ustanovnega kongresa KPS na Čebinah, bil od 1940 član CK KPS, organizator narodnoosvobodilnega upora v Zasavju, politični komisar Revirske čete itd. »Med pripravami za prehod 2. grupe odredov čez Savo na Štajersko je padel v nemško zasedo, bil ranjen in se nato sam ustrelil.« Še več je o tem

Franc Žibert ml. in žena Roza kmalu po poroki

Slika 29. Franc Žibert ml. in žena Roza kmalu po poroki

povedanega v Litijskem zborniku NOB I, 1969 v sestavku Jožeta Gričarja Delo prvih ilegalcev narodnoosvobodilnega gibanja na Litijskem in Moravškem na strani 67 in naprej. Pripoveduje, kako je z Dolenjskega prišla četa, ki jo je vodil Franc Mazovec – Risto, da bi pomagala pri prehodu II. grupe odredov čez Savo. Ta četa se je že prvi dan po prihodu uspešno spopadla z žandarmerijsko patruljo z Vač, za kar naj bi bilo krivo izdajstvo kmeta Rosinčka. S prehodom ni bilo nič zaradi spopada II. grupe na Jančah. 29. maja so imeli pri tuštanjski graščini sestanek med gorenjskim in štajerskim političnim vodstvom. V okrožnem odboru se je prav takrat nahajal sekretar pokrajinskega komiteja za Štajersko Sergej Kraigher – Rudi, ki jim je dal navodila za delo. Še isti večer so Gričar, Kraigher in Hohkraut odšli na pot. Pred Cvetežem je Gričar tovariša opozoril, da so pred vasjo, kjer se je borila Ristova četa in sta prejšnji večer prišla v zasedo dva kurirja. Šli so pod vasjo »po visoki mokri travi tesno drug za drugim, ker je bila trda tema. Naenkrat je počilo več strelov iz neposredne bližine. Vsi trije smo se vrgli na tla, toda brž sem opazil, [Stran 063]

Hiša na Cvetežu, v kateri sta bila umorjena Fraceva mama in njen 								mož

Slika 30. Hiša na Cvetežu, v kateri sta bila umorjena Fraceva mama in njen mož

da sta oba tovariša vstala in da bežita. Zopet je počilo iz iste smeri. Spet sem se vrgel na tla in se nekaj časa plazil po mokri travi. Zdelo se mi je, da je eden tovarišev v moji bližini … Ko sem se nekaj časa plazil, sem vstal in tekel proti gozdu, kjer sem se ustavil in čakal, da prideta za menoj. Vendar zaman. Medtem ko sem čakal, se je močno zabliskalo in še dvakrat ustrelilo. Nemška zaseda je ob močnem blisku zagledala Hohkrauta, ki je še vedno čisto blizu nje iskal, kam bi se umaknil, ustrelila vanj in ga zadela v koleno. Pozneje smo ugotovili, da se je tako ranjen plazil po mokri travi kakih petdeset metrov do njive, na kateri je rasel krompir. V zemljo je zakopal vse svoje stvari, dokumente in beležke, ter se nato ustrelil v glavo. Zjutraj okoli sedme ure so našli Nemci njegovo truplo na njivi in ga s kmečkim vozom odpeljali na Vače. Ker po svojih dokumentih niso mogli ugotoviti, kdo je, so ga dvakrat odkopali in slikali ter ga končno pokopali za pokopališčem.« str. 68 Drugi dan zjutraj so partizani poslali Gričarjevega brata in še enega partizana v civilu, da bi poiskala Hohkrauta. Ob enajstih sta se vrnila in povedala, da so ga Nemci že odpeljali. Še isti dan je Kraigher sprejel Gričarja za kandidata partije.

Ko prebiramo to zgodbo, se nam vsiljujejo razna vprašanja. Kako je mogoče, da je Kraigher Gričarja nagradil, če je pa vendar pustil svojega tovariša na cedilu, tudi Kraigher je odpovedal. Če se je sam ranjen vlekel petdeset metrov, bi se z njegovo pomočjo lahko še dlje, do bližnjega gozda, ali ne? Hodili naj bi tesno drug za drugim, potem so se pa čisto porazgubili. Teren je tam tak, da se je bilo mogoče umakniti s previsa po strmini le na moravško ali litijsko stran ali pa iti proti Vovšam, malo verjetno pa je, da bi šel kdo proti kozolcu, od koder je streljalo. Spomenik Hohkrautu stoji približno v isti liniji, kot je nekdaj stal kozolec in na njem piše: Na tem mestu je 31. 5. 1942 padel narodni heroj Lojze Hohkraut, organizator revolucionarnega delavskega gibanja v Zasavju, član KPJ od leta 1925, član CK KPS, organizator Revirske čete in osvobodilnega boja v Zasavju, sekretar okrožnega komiteja KPS in okrožnega odbora Litija. Po pripovedovanju Zvonke naj bi našli mrtvega precej nižje od nekdanjega kozolca na litijsko stran. Če bi ga odkrili Nemci, bi verjetno iskali tudi njegove stvari, saj jih ni mogel temeljito skriti, če je bil ranjen in je bila tako grozna tema. Čudno je, da so šli po poti, kjer so padli v zasedo Ristova četa in kurirja prejšnji dan. To je sicer najkrajša pot z moravške na litijsko stran in ni čudno, da so Nemci tam postavljali zasedo. Čudno je tudi to, da so hodili trije razmeroma visoki funkcionarji brez spremstva. Kakšno je [Stran 064] bilo razmerje med njimi?Kako je mogel pisec vedeti, kam je bil ranjen in kaj je potem počel, če so se pa porazgubil? Mnogo vprašanj in ni čudno, da so morali nekoga narediti za krivca, saj Hohkraut ni bil kdorkoli. Zanimivo je, da Gričar ne dolži kmeta Rozinčka, ki so ga naslednjo noč ubili, za Hohkrauta, pač pa za spopad Ristove enote z orožniško patruljo. Naj nadaljujemo z Zvonkino pripovedjo.

Mojega očeta je smrt matere in očima gotovo prizadela, pri somišljenikih OF pa je dobil črno piko. Zaradi službe se ni upal včlaniti v OF, čeprav so nanj zelo pritiskali in je moral poslušati pikre pripombe, saj bi s tem ogrozil svojo družino. Izgovarjal se je na družino in tudi ženino nosečnost. Še pred mojim rojstvom pa je maja 1944 odšel k partizanom v Kamniško-zasavski odred, ker ni zdržal pritiska. Partizanil je v okolici Kisovca, mama pa se je tri tedne po mojem rojstvu z otroki preselila na svoj dom na Ravne na moravški strani. Ob zadnjem obisku na Ravnah, ko mi je bilo sedem tednov, je mami povedal, da bo moral iti drugam. Vzel je v naročje mene in jaz sem menda prestrašeno zajokala. Mama ga je prosila, naj ostane v bližini in naj pazi nase. Kako bo sama z otroki! Spominjala se je, da ji je skoraj trdo rekel: »Saj bodo zrasli.« Ali je bila v njem kakšna slutnja? Prav to noč so načrtno uprizorili hajko, čeprav ni bilo nikjer Nemcev, in očeta je zadel strel v hrbet. Tak scenarij so si izmislili, ker se jim je zdel premalo zanesljiv. Kardelj pa je naročil, kako naj s takimi tovariši ravnajo. Oče ni bil takoj mrtev, ležal je na nekem seniku v vasi Klanec, zdaj Slivno, in tri dni umiral, zdihoval in molil. Umrl je 2. septembra. Mami niso povedali, kaj se je z njim zgodilo, čeprav ta vas ni daleč od Raven. Sporočili so ji šele, ko je umrl, da bi ji oče morda ne povedal, kaj se mu je zgodilo. Tako je mislila, da je res padel, in to piše tudi na spomeniku. Pokopali so ga slovesno kot partizana z govorom 3. sept. 1944 na Zasavski Sveti Gori. Šele čez pet let je mami njegov prijatelj, ki je bil med umiranjem pri njem, povedal, kaj se je v resnici zgodilo. Strogo ji je zabičal, da ne sme tega nikoli nikomur povedati. Veljala je za partizansko vdovo, dobila je celo spomenico, vendar so politični organi nanjo zelo pritiskali, ker je bilo njeno sorodstvo protikomunistično usmerjeno in ker nas je pošiljala k maši, verjetno pa tudi zaradi moževe skrivnostne smrti. Tako ji na primer podpore, ki nam je pripadala, niso dajali na roke, ampak so jo dajali učiteljici, da nam je kupila, kar smo potrebovali. Pri tem pa je zelo trpela. Vzgajala nas je v veri, tudi oče je bil veren. Njen zgled in očetova molitev sta nam

Roza z mamo in hčerko Zvonko

Slika 31. Roza z mamo in hčerko Zvonko

pomagala ohraniti vero, čeprav nas ni nikoli prisiljevala. Nekaj let smo živeli na maminem domu, kamor smo se preselili po očetovem odhodu k partizanom. Stara mama je ostala skoraj sama, čeprav je imela 14 otrok. Ker so bili protikomunistično usmerjeni, so jim zaplenili domačijo. Družinske razmere pri stari mami so se spremenile in moja mama se je morala preseliti na zapuščeni možev dom. Šla je delat v predilnico v Litijo, kamor smo se tudi preselili. Zemlje sama z majhnimi otroki in brez vsega namreč ni mogla obdelovati, zato sta jo z moževim bratom kot dediča prodala. S tem denarjem si je kupila skromno hiško v Ljubljani. Tudi pri tem je držala roko nad njo organizacija ZB. Ni se mogla izviti izpod njenega nadzora. Preživljala nas je kot snažilka. Zaradi njene pridnosti in iznajdljivosti smo živeli sicer nadvse skromno, lačni pa nismo bili in vsi trije smo prišli do poklicev.

Moja mama je pokopana v moževem grobu na Sveti Gori, kot je želela. Njej ni bilo dano, da bi javno povedala resnico, mi pa to lahko storimo. Ni potrebno, da bi še naprej živeli v laži.[Stran 065]

5. Pokop Škofa Rožmana

5.1. Ob povratku škofa Rožmana (I. del)

Avtor: Anton Drobnič

5.1.1.

Med mašo in pokopom ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana v nedeljo, 13. aprila 2013, v ljubljanski stolnici je nad krsto na desni strani glavnega oltarja visela znana škofova slika, pod njo pa namesto njegovega podpisa kratko opravičilo in partijska odobritev prekopa z besedami »nekdanjega predsednika Milana Kučana« iz pisma kardinalu Sodanu leta 2001: »V korist pomiritve zaradi sporov po že odmaknjenih medvojnih dogodkih bi že bilo, če prekopa ljubljanskega škofa ne bi povezovali s sodnimi postopki.«

Na ta prefinjen način je zadnji vodja zločinske komunistične partije in njene tajne politične policije, ki je škofa preganjala in obsodila, ter sedanji vodja in vzdrževalec Slovenije v boljševiški preteklosti Milan Kučan postal ne samo prvi in edini pobudnik Rožmanove vrnitve, ampak tudi edini dovoljeni »govornik« v njegovi stolnici ob njegovem pogrebu. Hujšo žalitev škofa Rožmana (in njegovih vernikov), čeprav to ni bila edina »nerodnost«, si je težko zamisliti!

Neznosnost, ki nas ob tem navdaja, je v spoznanju, da se je to obdobje tako tudi začelo in čez dvajset let trajalo. Na Rogu je bil leta 1990 ob maši in simbolnem pogrebu umorjenih domobrancev in drugih žrtev komunistične revolucije edini govornik – ne kdo od preživelih domobrancev ali njihovih sorodnikov – ampak isti Milan Kučan, že tedaj dolgoletni visoki funkcionar in predsednik boljševiške komunistične partije, ki je te žrtve umorila. V vmesnem času ni bilo nič drugače, vselej z odobritvijo cerkvenih vrhov. Če je kdo na začetku še mislil, da gre za posledice strahu in nasilja, nam je po triindvajsetih letih jasno, da gre za sovpadanje misli in dejanj, da gre za podoben pogled na nekatera bistvena vprašanja slovenstva v preteklosti in zato tudi v prihodnosti. To ubija vsako upanje zanikanih in pomorjenih rodov!

Velikega veselja ob vrnitvi škofa Rožmana mi tudi opisana zveza ne more vzeti. Mi pa nalaga dolžnost, da nanjo opozorim in spregovorim še o nekaterih drugih težavah, ovirah in posebnostih v postopku rehabilitacije škofa Rožmana.

Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je bil obsojen 30. avgusta 1946 pred vojaškim sodiščem IV. armade skupaj s predsednikom Pokrajinske uprave v Ljubljani generalom Leonom Rupnikom, z nekdanjim ministrom jugoslovanske vlade dr. Miho Krekom, s podpolkovnikom Slovenskega domobranstva Milkom Vizjakom, z upravnikom policije v Ljubljani dr. Lovrom Hacinom in s poveljnikom nemških okupacijskih sil generalom Ervinom Rösenerjem. Sodil je senat pod predsedstvom kapetana dr. Helija Modica in članov senata podpolkovnika Milana Laha in majorja Alojzija Grčarja. Vojaški tožilec je bil kapetan Marjan Vivoda, njegov pomočnik pa kapetan dr. Viktor Damjan. Za zagovornika škofu Rožmanu je bil postavljen odvetnik dr. Alojzij Vrtačnik. O pritožbah zoper sodbo je v Beogradu odločilo Vrhovno sodišče JA v neznani sestavi, in sicer namesto s sodbo kar s sklepom, ki ga je »za predsednika« podpisal podpolkovnik Miloje Lakovič.

O življenju in usodi igralcev boljševiškega kazenskega procesa in o podrobnostih zločinske obsodbe je potrebno zbrati bolj natančne in popolne podatke. Nekaj zgovornih podatkov pa je že znanih. Takoj izstopa dejstvo, da ni bilo z zakonom predpisanega dovoljenja vrhovnega sodišča, da sme vojaško sodišče soditi škofu Rožmanu, ki ni bil vojaška oseba, čeprav je v spisih dovoljenje za vse druge, tudi za vojake, za katere sploh ni bilo potrebno. To navaja na misel, da so Rožmana v ta proces vključili šele po 7. avgustu, ko so poslali prošnjo za dovoljenje.

Te bistvene napake škofov zagovornik odvetnik dr. Alojzij Vrtačnik v pritožbi zoper sodbo ni uveljavil. Zagovornikovo ravnanje je tudi drugače vprašljivo. Znano je, da so zagovorniki v montiranih boljševiških procesih bili skrajno previdni in molčeči, saj so drugače tvegali lastno varnost in življenje. Škofov branilec je od škofijskega ordinariata prejel sveženj listin, da bi jih sodišču predložil v škofovo obrambo, kar pa se – razen treh listin – ni zgodilo, niti te listine v sodnih spisih niso omenjene. Do nedavnega je na splošno veljalo, da mu je listine zaplenila UDBA. Nato pa so se oglasili odvetnikovi [Stran 066]sorodniki, češ da je pri njih v kleti kovček z Rožmanovimi listinami. Izkazalo se je, da gre vsaj za del listin, ki jih je branilec prejel za njegovo obrambo, vendar jih ni izročil sodišču kot dokaz v korist škofa Rožmana.

V vsebini teh listin se morda vidi tudi razlog, zakaj jih Vrtačnik ni dal sodišču. Gre za dolge sezname imen mnogih zaprtih oseb, za katere je škof Rožman posredoval in prosil za izpustitev zlasti pri italijanskih okupatorjih. Poleg splošno znanega imena Toneta Tomšiča, sekretarja KPS, so med več kot tisoč osebami, za katere je škof prosil milosti, še mnoga druga zanimiva imena, ki jih bodo morali poznavalci še raziskati, npr. ime »France Miklavčič« kot ime podpredsednika stranke SKD, znanega škofovega nasprotnika, ime »Dušan Biber«, kot je ime znanega zgodovinarja itd. V seznamu je tudi ime »Milan Lah«, kot je ime enega od Rožmanovih sodnikov! In celo ime »dr. Alojzij Vrtačnik«, očitno ime samega škofovega branilca! Kljub temu je Vrtačnik škofovo obrambo najprej pisno odklonil, sprejel jo je šele, ko mu je bila naložena po uradni dolžnosti. Čeprav je škof tudi zanj prosil pri okupatorjih, on dokazov o škofovi pomoči preganjanim ni pokazal sodišču! Nerazumljivo zadržanje zagovornika pa vendar ne kaže toliko na njegovo nehvaležnost, ampak predvsem na silen strah pred komunistično »svobodo« in pravosodjem.

Škof Rožman je bil obsojen na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na 5 let izgube političnih in državljanskih pravic ter na zaplembo celotnega premoženja. Obsojen je bil v odsotnosti, ne da bi vedel za obtožbo, kaj šele da bi bil kakorkoli zaslišan. Vse to so bile hude kršitve celo tedanjih revolucionarnih zakonov. Obsojen pa ni bil samo zato, ker naj bi sodeloval z okupatorjem, kot sedaj razglašajo razni pisci, ampak predvsem zato, ker naj bi skupaj z drugimi obsojenci »organiziral, odrejal, izvrševal in nasnoval neštete vojne zločine: ubijanje … , umore in pokolje, zapiranja, mučenja, … prisilne mobilizacije, požige, ropanja … , vsled česar nosi odgovornost za smrt in trpljenje na desettisočev mož, žena in otrok.«

Krivičnost takšne sodbe je vpila v nebo, vendar ob mojem prihodu na položaj državnega tožilca decembra 1990 za njeno razveljavitev ni bilo nobenega upanja. Pravno možni sta bili dve izredni pravni sredstvi: obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti. Za oboje pa je bil pristojen samo vojaški tožilec in vojaško sodišče v Beogradu.

V pričakovanju slovenske neodvisnosti smo maja 1991 pisali Vrhovnemu vojaškemu sodišču JLA, naj nam pošljejo spise Rožmanovega procesa in tako kot v primeru dachavskih procesov prenesejo sodno pristojnost na civilno sodišče v Ljubljani. V odgovoru, ki je prišel 27. junija 1991, niso o pristojnosti rekli ničesar, saj tudi ni bilo več potrebno, o spisih pa da so jih že aprila 1963 poslali Republiškemu sekretariatu za notranje zadeve v Ljubljani.

Tako smo kazenske spise hitro našli in dobili na vpogled. Niso pa jih hoteli vrniti sodišču, češ da so del njihovega arhiva. Zato je bilo treba spise šteti za izgubljene in prositi Temeljno sodišče v Ljubljani, naj jih obnovi. To bi se lahko zgodilo v nekaj dneh, vendar je postopek, ki ga je vodila sodnica Maja Tratnik, z mnogimi nepotrebnimi zapleti trajal kar tri leta in pol – od decembra 1991 do julija 1994.

Za obnovo kazenskega postopka smo potrebovali tudi mnenje dveh zgodovinarjev. Za mnenje smo zaprosili dr. Tamaro Griesser Pečar in dr. Borisa Mlakarja. Prva je nalogo sprejela, tudi drugi je bil pripravljen izdelati mnenje, če pri redni zaposlitvi ne bo obremenjen s kakšnimi dodatnimi nalogami. Zato sem pisal tedanji direktorici Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jasni Fischer, vendar odgovora nikoli ni bilo in nalogo je prevzel drug izvedenec dr. France M. Dolinar. Oba izvedenca sta imela težave zlasti pri pregledu arhivov nekdanje tajne politične policije, tako da sem moral pisno posredovati.

Nekdanji partizani in drugi dediči boljševizma so z vsemi sredstvi skušali preprečiti obnovo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu. Imeli so podporo tako na ministrstvu za pravosodje kot na sodišču. Tudi poslanec Zmago Jelinčič je pristavil svoj lonček – ne edinega – in postavil poslansko vprašanje, »ali so resnične trditve, da je generalni državni tožilec AD v zadevi obnove postopka za škofa Rožmana zadržal del – več sto strani spisa, tako da je sodišče … razpolagalo le z dokumentacijo, ki za škofa ni obremenilna?« Res je sodišče razpolagalo samo z listinami, ki za škofa niso bile obremenilne, vendar ne zato, ker bi druge kdo prikril ali vzel, ampak zato, ker drugih ni bilo. Kot sem že napisal, je zagovornik zadržal le listine, ki so bile za Rožmana razbremenilne.

Dr. Dušan Biber je poslal »spomenico škofa Rožmana generalu Robottiju z dne 12. septembra 1942«, listino brez naslovnika, brez [Stran 067]

Grob v ljubljanski stolnici

Slika 32. Grob v ljubljanski stolniciRafaelova družba

[Stran 068]datuma in brez podpisa, ki naj bi jo sodišče uporabilo kot za škofa obremenilno. Interniranci taborišča na Rabu Andrej Petelin, Dušan Prašnikar, Stane Kirn, Jože Šilc, Stane Kotnik in Polde Štukelj so se prijavili kot oškodovanci, kar je sodišče nezakonito sprejelo in nekatere celo zaslišalo kot priče. Zahtevali so tudi, naj me ministrica za pravosodje Meta Zupančič izloči iz postopka. Kasneje so to še bolj ostro zahtevali še od ministra Tomaža Marušiča. Zveza borcev je poslala seznam internirancev iz Podgore pri Ložu, sestavljen pol leta po internaciji, za dokaz, »da so bili škof Rožman in del duhovščine neposredno vpleteni v pošiljanje slovenskih ljudi v internacijo«. Tem in neštetim drugim pritiskom se je pridružila tudi konferenca sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je dne 16. 1. 1997 predsedniku Alešu Zalarju predlagala, naj »Vrhovno sodišče Republike Slovenije obvesti o izjavah generalnega državnega tožilca A. D. v osrednjih medijih v zvezi s sodnim postopkom zoper obsojenega Gregorija Rožmana in soobsojence ter mu predlaga, da Vrhovno sodišče javno objavi odgovor načelne izjave na te izjave«. To se je tudi zgodilo, zlasti so hoteli preprečiti moje javne izjave o delu sodišča.

Zahtevo za obnovo postopka, ki je bila vložena ob koncu leta 1995, so sodniki Okrožnega sodišča v Ljubljani trikrat zavrnili, sodniki Višjega sodišča v Ljubljani pa so odločbo nižjega sodišča dvakrat razveljavili, tretjo konec aprila 2004 pa potrdili, s čimer je bila zahteva pravnomočno zavrnjena. Za postopek so potrebovali ravno sto mesecev, za vsak krog poprečno po 33 mesecev. Sodili so na prvi stopnji Vesna Žalik, Darja Novak – Krajšek in Alenka Grosek, v drugem krogu Milena Jazbec Lamut, Silvana Vrebac in Mitja Šinkovec, v tretjem pa Marjeta Švab Širok, Marko Puš in Janez Koščak. Na drugi stopnji so sodili Barbara Šefer, Andrej Hrovat in mag. Anton Rems, v drugem krogu je namesto Remsa sodelovala Janka Šolinc, v tretjem pa so zavrnitev zahteve dokončno potrdili Janka Šolinc, Andrej Hrovath in Mitja Kozamernik.

Odločbe prve stopnje so poprečno obsegale po 50 strani, pritožbeni rok pa je bil vselej samo tri dni. Dodatno »pomoč« je skrbno pripravilo sodišče, ki je svoje sklepe dvakrat vročilo tik pred koncem leta, da je bilo pritožbo treba sestaviti med novoletnimi prazniki, pa tudi tretja vročitev je bila sredi prazničnega decembra.

V tretjem krogu je sodišče škofu Rožmanu postavilo uradno zagovornico, kar bi moralo storiti že na začetku. Vendar je tudi pri tem bilo čutiti skrbno roko iz boljševiškega ozadja, saj je med več kot tisoč slovenskimi odvetniki za zagovornico bila postavljena odvetnica srbske narodnosti, prej zaposlena v tisti vojski, katere sodišče je škofa obsodilo. Po lastni izjavi ni ničesar vedela o polpretekli slovenski zgodovini in se z njo tudi ni nameravala ukvarjati. Bila je bolj poštena od tistih, ki so jo postavili, zato je obrambo škofa in sestavo pritožbe prepustila namestnici, moji hčerki, ki je kasneje zastopala škofa tudi v postopku za varstvo zakonitosti.

O vsebini sodnih odločb ne bom pisal, saj so vse objavljene v knjigi »Med sodbo sodišča in sodbo vesti« (Družina 2009) skupaj s pritožbami zoper te odločbe. Poudarim naj le bistveno značilnost: Odločbe sodišč o zahtevi za obnovo postopka zoper škofa Rožmana so v demokratični in pravni Sloveniji v 21. stoletju prežete z enako boljševiško miselnostjo in besedjem ter večkrat pravno, logično in intelektualno še bolj krivične in sramotno primitivne kot prvotna montirana sodba v totalitarni komunistični Jugoslaviji sredi prejšnjega stoletja. Sodniki istega kova – sodbe enakega zvena![Stran 069]

5.2. Birma sredi viharja revolucije

Avtor: Janko Maček

5.2.1.

Ko smo aprila letos po 68. letih v ljubljanski stolnici spet sprejemali nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, smo vsi čutili, da se dogaja nekaj velikega. Za marsikoga je bil morda njegov povratek in zadnje slovo premalo glasen, kot da bi nam bilo nerodno zaradi vsega, kar se je skozi desetletja o pokojnem škofu pisalo in govorilo, vendar je bilo vse dostojanstveno in primerno vzvišeni službi, za katero ob prevzemu ni mogel vedeti , da bo – po človeško gledano – presegla njegove moči. Ko je med spuščanjem krste v grobnico zadonela pesem Rož, Podjuna, Zila, se je orosilo marsikatero oko in skozi tisto roso so se pojavile različne slike; pred menoj se je pojavila slika sprejema škofa Rožmana v mojem domačem kraju ob birmi leta 1943. Ustnice so z drugimi izgovarjale: » … venec treh dolin, v sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin«, misli pa so se vrnile v daljno leto 1943, v čas moje birme, ko so nad domovino viseli črni oblaki, ki je bil vse kaj drugega kot čas mirnega pričakovanja veselega dogodka.

Kdo ne ve, da je bila 17. julija 1942 v Šentjoštu nad Horjulom ustanovljena prva vaška straža. Pričakujem, da se boste začudili, kakšno zvezo ima to z birmo, o kateri nameravam govoriti. No, zveze ima toliko, da sta Šentjošt in okolica v letu 1942 morala veliko pretrpeti, saj je v viharju revolucije ugasnilo več kot 30 življenj, cela kopica otrok je ostala brez enega ali obeh staršev in uničeni so bili njihovi domovi. Tudi pri nas doma je bilo tedaj vse požgano, vendar smo imeli srečo, da smo ostali živi, kajti pri dveh sosedih so »osvoboditelji« ubili očeta in mater, dveletni otrok je pa umrl v plamenih domače hiše. Na rojstnem domu Romana Malavašiča, ki je julija 1941 pel v Šentjoštu novo mašo, so konec julija 1942 vzeli dve Malavašičevi sestri, njegovega svaka oziroma gospodarja domačije, deklo, dva hlapca in dva dninarja ter vseh osem umorili v slabo uro oddaljenem gozdu, menda zato, ker jim je mladi duhovnik Malavašič pobegnil. In prav on je konec leta 1942 postal škofov tajnik in ga je naslednje leto spremljal na birmi v svojem rojstnem kraju.

Tisto birmo in vse v zvezi z njo sem si dobro zapomnil, saj sem bil sam med birmanci, poleg tega pa so me tudi določili, da v imenu birmancev pozdravim škofa. Priprave so v glavnem vodili bogoslovci in študenti, ki so bili tiste mesece v Šentjoštu na počitnicah. Škof se je tik pred slovesnostjo pripeljal iz Rovt in

Šentjošt 1943 – sprejem škofa dr. Gregorija Rožmana – na desni 								njegov tajnik Roman Malavašič

Slika 33. Šentjošt 1943 – sprejem škofa dr. Gregorija Rožmana – na desni njegov tajnik Roman Malavašič

pričakali smo ga pred cerkvijo. Ko sem prišel na vrsto, sem ga pozdravil takole:

Pozdravljeni, prevzvišeni,
vam kliče danes vsa župnija,
kjer je brezbožna hudobija
prelivala nedolžno kri.
Vsa srečna zdaj sprejema Vas,
Vas za vodnika je izbrala
in zvesta veri je ostala,
prestala je preizkušnje čas.
Prevzvišeni, zaupamo,
z Marijo boste nas rešili,
za Jezusa nas pridobili,
zato se vam izročamo.

Priznam, da tedaj nisem povsem razumel, kaj govorim. Bil sem star dvanajst let. Kot ministrant sem bil v drugi polovici leta 1942 skoraj na vseh pogrebih – večinoma je tedaj pokopaval Roman Malavašič – in sem seveda po otroško videl ter razumel stisko svojcev, ki so spremljali v grob svoje pomorjene starše in sorodnike, izgubljenost otrok, ki so nenadoma ostali brez očeta ali brez obeh staršev, vendar sem še mislil kot otrok, bolečina žalujočih pa je bila tako globoka, da je nedorasla pamet ni mogla dojeti. Kasneje, v gimnazijskih letih, ki pa zame tudi niso bila normalna, mi je tu in tam prišla kakšna misel tistega pozdrava škofa Rožmana, vendar navadno ni bilo časa, da bi se ob njej ustavil. Šele sedaj, ko je korak [Stran 070]postal počasnejši, spoznavam, da tisti pozdrav ni bil povsem otročji, da je povedal marsikaj: … “prestala je preizkušnje čas.“ Ali ni škof tedaj pomislil, da preizkušenj za faro, kjer je tisti dan birmoval, in širše za Slovenijo še ni konec, da najtežje šele prihajajo. In res je „crucis pondus“ spomladi 1945 z vso težo pritisnil nanj – tudi to, da je cela stotnija Šentjoščanov izginila v jaških Hrastniškega hriba. „Zaupamo, z Marijo boste nas rešili, … zato se vam izročamo.“ Čeprav je bilo s temi besedami najbrž poudarjeno škofovo poslanstvo, da zaupano mu čredo vodi k zveličanju, bila izražena vera, da naš cilj ni samo sreča na tem svetu, je bila gotovo vsaj nakazana tudi želja za tostranske rešitve, ki bi bile tedaj še kako potrebne. Tudi to je bilo breme, ki ga je gotovo čutil že ob birmi v Šentjoštu, še bolj pa kasneje v begunstvu, in ga je nosil do svojega prvega groba v tujini.

Morda bi bilo prav, da bi kaj povedal tudi o botrih in botricah, ki so takratne šentjoške birmance spremljali k birmi, pa se kmalu potem preselili oziroma bili preseljeni, večinoma v večnost, nekateri pa v tujino tako kot naš birmovalec. Vendar naj se zgodba tu konča. Upam, da ne bo komu v spotiko, če je omenjen v njej čas revolucije, saj je res bila in je močno zaznamovala našo mladost in celo življenje. Naj bo ta skromni zapis zahvala vsem, ki so poskrbeli, da je škof Rožman prišel počivat v domovino. Čeprav verjetno ni nevarnosti, da bi se začela množična romanja k njegovemu grobu, pred čimer so nekateri že svarili, smo lahko prepričani, da bo njegova navzočnost med nami spodbujala k pogumu in zaupanju, da bo On, ki vodi usodo narodov, poskrbel tudi za nas, seveda ne brez našega sodelovanja.

5.3. Razmišljanja ob krsti škofa Gregorija Rožmana

Avtor: Vanja Kržan

5.3.1.

»Bog se dvigne in razkropijo se njegovi sovražniki,

njegovi nasprotniki zbežijo pred njegovim obličjem« (Ps 68,2).

5.3.2.

Čakam v dolgi vrsti pred Vašo krsto, da Vas pokropim in Vas v teh edinstvenih trenutkih Vaše vrnitve v ljubljansko stolnico, v tišini nagovorim z nekaj besedami. Nisva se poznala, bila pa sem rojena in krščena v ljubljanski škofiji, v času, ko ste bili njen škof. Kako čudovito nas povezuje vera, da so naša življenja s Kristusom skrita v Bogu: umrli in živi smo občestvo svetih in Božje otroštvo nas združuje v brate in sestre.

Po vojni so nas že otroke zastrupljali s sovraštvom do Vas tako zelo, da sta besedici ‘škof Rožman’ postali v glavah in srcih mnogih sinonim za vse, kar je hudobno, izdajalsko in pogubno za slovenski narod. Z izkustvi in spoznanji, ki sem si jih nabirala kasneje in z izobraževanjem o naši pravi zgodovini med vojno in po njej, sem počasi spoznavala resnico: klevetanja in laži so izginjale »kot se stopi vosek na ognju in kakor se razblini dim«. Lažnivci in krivičniki pa se še vedno skrivajo in tajijo svoja hudobna dejanja in »zbežijo pred Božjim obličjem« (Ps. 68,3). Verujem, spoštovani škof, da ste v nebesih prišteti med pravičnike, ki »se veselijo in vriskajo pred Bogom, poskakujejo od veselja« (Ps 68,4). Ko danes opažam, kako se širijo laž, podtikanja, sovraštvo in hudobija, lažje razumevam, čeprav težko doumem čas, v katerem ste morali živeti in delovati Vi, slovenski verniki in vaša naslednika, psihično ter fizično trpinčeni škof A. Vovk in pomožni škof S. Lenič, ki si je v zaporu nakopal vsega skupaj kar 900 dni samice!

Zato bi Vas, spoštovani škof, danes rada prosila odpuščanja in se Vam opravičila za vse prestane krivice in sovražna natolcevanja. Vi ste že prišteti med tiste, ki stojite pred prestolom in pred Jagnjetom, ki ste prišli iz velike bridkosti in oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi (Raz 7). Pred Bogom ostajamo zdaj krivci samo še mi, živi. Kdo bo pred Bogom zadostil za vse naše grehe in hudobijo? Kdaj? Med vojno ste z molitvijo in evharističnimi daritvami zadoščevali za storjeno zlo pred oltarjem tega svetišča prav Vi. Pa tudi z besedami tolažbe, miru in odpuščanja. In z molitvijo za ‘vaše fante’, ki so se uprli nasilju in branili svoja življenja, življenja domačih in svoje domačije.

Sprašujem se, s čim ste si med mnogimi Slovenci, ki ste jim hoteli po svoji najboljši vesti delati samo dobro, nakopali toliko sovraštva, da se ga mnogi še danes ne morejo otresti? Morda so mu dale povod vaše pridige prav iz te stolnice, z lepe baročne prižnice v njej, ko ste morali braniti Resnico in pojasnjevati vernikom vedno večje zlo, ki se je zlasti v začetku vojne razdivjalo po Vaši škofiji. Javno ste obsodili brezbožni komunizem in njegove uničujoče, dolgotrajne posledice za slovenski narod. Teh preroških besed se res ne da prevesti v uglajen in všečen diplomatski jezik, ki ga po mnenju nekaterih niste bili vešči. Uničujoča obsodba ‘v imenu ljudstva’, ki Vam je bila [Stran 071]

Pokop škofa Rožmana v ljubljanski stolnici

Slika 34. Pokop škofa Rožmana v ljubljanski stolniciIvo Žajdela

izrečena po vojni, se je pričela zapisovati že takrat in se razraščala do zastrašujočih klevet.

V strašnih dneh ob koncu vojne, ko se je vsa Slovenija utapljala v krvi, so prišli Vaši koroški rojaki in Vas odpeljali v Celovec. Prepričani ste bili, da se umikate le za kratek čas, dokler se razmere ne uredijo. Ne škofovske palice ne kape niste vzeli s seboj, simbola škofovske časti in služenja. Za čast Vam nikoli ni bilo, palico pa ste ves čas svoje škofovske službe kljub Vaši blagi naravi trdno držali v rokah kot zvesti pastir, ki brani njemu zaupano čredo pred tatovi in divjimi zvermi mnogih Italijanov, Nemcev in slovenskih komunistov. Na škofiji sta Vas pričakali kapa in palica, kot nemi priči ležita zdaj ob Vaši krsti. Na Koroškem so Vam sestre dominikanke sešile novo kapo, vaški mizar pa izoblikoval drugo palico. Pričeli ste birmovati in posvečevati tistih nekaj bogoslovcev, ki so ostali pri življenju. Vaše dolgoletno služenje slovenskim vernikom se je nadaljevalo v tujini vse do smrti. Odšli ste na pot trpečega izgnanca, saj ste si morali željo na vrnitev domov, kljub ljubezni do številčno in duhovno osiromašenih vernikov ljubljanske škofije za vselej iztrgati iz srca.

Očitajo Vam, da ste ob koncu vojne sami hote zapustili svoje vernike in se umaknili v Celovec v bojazni pred trpljenjem, mučenjem in smrtjo, grozili so Vam celo z linčanjem. Kdo Vas sme obsojati? Mar mi, ozkosrčni, trdosrčni grešniki in farizejski pravičniki? Mi, ki strahot vojne nismo občutili na lastni koži? Mi, ki moramo vsak čas pričakovati trenutek, da stopimo pred obličje Najvišjega? Božji previdnosti in Modrosti se zahvaljujem in verjetno z menoj vred mnogi verniki doma in po svetu, da Vas je ohranila pri življenju in nam podarila ta dan Vaše vrnitve. Tudi iz Vašega življenja se bomo še naprej učili, da »moramo iti skozi veliko stisk, da pridemo v Božje kraljestvo« (Apd. 14,22). Verujem, da se Vam že uresničuje vsak od blagrov: »Veselite se in vriskajte, ker je Vaše plačilo v nebesih veliko« (Mt.5,2-12). Božji previdnosti se tudi zahvaljujem, da je ona, ne mi, izbrala edini pravi trenutek Vaše vrnitve v ljubljansko stolnico, od vekomaj določen, z namenom, za katerega ve le Božja modrost.

Upati smem, da bo Božja previdnost in Ljubezen izbrala Vaš grob za posvečeni kraj molitve in zadoščevanja, mnogoterih prošenj in zahval. Tudi zahvale za nedoumljivo milost, da je slovenski narod imel toliko in tako zelo vernih in srčnih škofov, duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov, redovnic, mož in žena, fantov in deklet, ki so darovali svoje življenje zaradi vere v Boga in v blagoslov narodu. Kdaj se bomo tega zavedali, cenili, kdaj s to mislijo živeli? Kdaj bomo tudi zaradi tega postali bolj ponosni in bolj verni kristjani? In bolj zavedni narodnjaki, kajti zgodovina našega naroda je prav zaradi njih in njihovega mučeništva ne le nekaj zelo žalostnega, ampak tudi posebnega, da, posvečenega in za nas nedoumljivega. Verujem, dragi škof Rožman, da boste za nas odslej še večji priprošnjik pri Bogu in njegovi Materi.

Poslušaj, Izrael slovenski, ne pozabi,
odslej si tudi ti izvoljen narod,
odkupljen zdaj še za ceno svoje krvi.

(Zorko Simčič)[Stran 072]

5.4. Srečanje s škofom Rožmanom v Špitalu ob Dravi

Avtor: Jelka Dolinar

5.4.1.

V knjigi Brazde mojega življenja sem povedala, da je škof Rožman ob zadnjem obisku na Koroškem 1958 prišel tudi v Špital, kjer se je z njim srečala moja družina. Ob njegovi vrnitvi v ljubljansko stolnico so mi znova oživeli spomini, kako se je to zgodilo, in zdi se mi prav, da jih zapišem.

Ko sva prišli 1951 s sestro Kristo iz zapora, bi brez dobrih ljudi ostali na cesti. Imela sem hude težave z ekcemom na rokah, ki sem ga dobila v zaporu. Po spletu okoliščin, ki jih popisujem v knjigi, sem tudi zaradi njega dobila dovoljenje za obisk staršev v Špitalu, ki so takrat kot begunci živeli v taborišču. Taborišče je bilo zgrajeno za časa Hitlerja. V njem je bil zaprt tudi moj stric s Primorskega, med vojno pa je bilo največ ruskih ujetnikov. Bili so posebej ograjeni in so množično umirali. Vozili so jih z vozovi na danes urejeno rusko pokopališče ob Dravi. Tu je bilo po vojni dosti slovenskih beguncev, ki so se kasneje razseljevali v razne države, največ v Argentino.

Po prihodu k staršem sem vedela, da se ne bom več vrnila. Vključila sem se v delo z otroki v slovenskem vrtcu, saj sem si zmeraj želela, da bi bila učiteljica. Pri tem sem se srečala s svojim bodočim možem Lojzetom Dolinarjem, ki je bil frizerski mojster in je tudi v novih razmerah uspešno opravljal svoje delo. Vesela sva bila, da ni dobil dovoljenja za izselitev v Ameriko, tako sva si ustvarila skromen dom bliže domovini.

S srečanjem z Rožmanom pa je bilo takole. Naš mali Lojzek je imel kake štiri leta, ko sva z možem delala na našem malem vrtičku pod oknom stanovanja pred barako O. Ta baraka je bila prva na desni za vhodom v taborišče. Na cesti pred vhodom se je ustavil avto s francosko registracijo. Pri odprtem oknu se je pokazala glava šoferja in nekaj spraševala. Kar na sedežu zadaj zagledam škofa Rožmana. Kakšno presenečenje! Vsa zmedena najprej vzkliknem »Gospod Rožman!« in hitro popravim »Gospod škof Rožman!«. V tem pride moj mož, ki je v vozniku prepoznal dr. Čretnika in se z njim pozdravil. Z njim in še z nekaterimi drugimi sta zbežala iz Vetrinja in se skrivala v Hodiškem gozdu. Ko so se možje pogovarjali, sem stekla do sedme barake, kjer je bilo župnišče, in razglašala: Škof je prišel, škof je prišel! Prosila sem gospo Remsovo, da je šla nabrat nekaj rož.

Škof Rožman z družino Jelke Dolinar pred taboriščno kapelo v 								Špitalu 1958

Slika 35. Škof Rožman z družino Jelke Dolinar pred taboriščno kapelo v Špitalu 1958

Zbralo se je nekaj odraslih in otrok. Tekla sem do konca barake do župnika, ki je bil tedaj Anton Miklavčič, stric dr. Perka. Tudi on je bil presenečen: »Škofa bomo vendar uradno povabili!« Odgovorila sem mu: »Prav, toda škof je že tu!« Tako smo naključno zbrani pozdravili škofa in Matevž mu je dal šopek rož. Vse je bilo popolnoma spontano in škof je bil navdušen nad takim sprejemom. Pri nas v taborišču je ostal dva dni, prenočeval je v župnišču v baraki. Še prvi dan se je prišel strič v barakarski »salon« mojega moža, kjer sta z možem obujala spomine na nekdanje dni. Obiskal je še nekaj družin. V nedeljo je imel mašo v naši »stolnici«, to je kapeli Marije Pomagaj pri cesti. Z našo družino se je slikal pred vhodom v kapelo, ta slika nam je drag spomin. Tak je bil škof Rožman, ki je z nami nosil križ begunstva. Imel je ljudi rad. Naša župnija v Špitalu se je ohranila do danes, čeprav nas je čedalje manj. Vsako nedeljo nas po maši v Celovcu obišče župnik Jože Andolšek in ima slovensko mašo.

Pogrebne slovesnosti za škofom Rožmanom sem zaradi starosti lahko spremljala le po radiu. Zame je bilo vse zelo ganljivo, povezano z mnogimi spomini. Vzdušje je bilo velikonočno veličastno in v Mozartovo mogočno skladbo je bila vpeta trpka bolečina koroške pesmi Rož, Podjuna, Zila. Kdor je to glasbo poslušal s srcem, je lahko občutil, zakaj je Rožman živel in ravnal tako, kot je.#73

6. Slovenske teme

6.1. Ali imamo še kaj spomina? Ali še vemo, kdo smo?

Avtor: Justin Stanovnik

6.1.1.

Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?
Vprašanje, o katerem so se Slovenci odločali v nedeljo, 23. decembra 1990.

Kar se je zgodilo z družbo, presega naše največje strahove. (Václav Havel, 1992)

6.1.2. Razumeti ukaze časa

Ko nam pride v roke besedilo, ki se ukvarja s časom, ki nam je posebej drag in pomemben, ni tako nenavadno, če se vprašamo, kako so se ljudje, ki so se gnali za stvari, ki bi lahko bile tudi naše, na ta čas odzivali. S prednostjo, ki jo izvajamo iz prihodnosti, ki je med tem postala preteklost, če se sme tako reči, lahko svojemu vprašanju poiščemo tudi določen odgovor. Nič tako izjemnega tudi ne bi bilo, če podoben razmislek potem obrnemo še nase in si v domišljiji predstavimo človeka, ki nam bo naklonil toliko pozornosti, da bo hotel vedeti, kakšno stopnjo zadostnosti je imelo naše prebivanje v času, se pravi, naše srečevanje in naše spoprijemanje z njegovimi mnogimi majhnimi in velikimi Sfingami.

Ne bi se namreč smelo zgoditi, da v tej možnosti ne bi videli duhovne in moralne vzpodbude k razmisleku o tem, kaj vse pomeni sintagma: človek in njegov čas, odgovornost človeka za čas.

Kaj bi utegnilo pomeniti, če bi se osrednje slovenske katoliške organizacije odločile, v kateri meri duh, ki jih vodi, volja, ki jih nosi, razumetje, ki jih usmerja in jim daje moč, v kateri meri te reči živijo od pripravljenosti poslušati čas, od pripravljenosti svoje duhovne rezerve usmeriti v razumetje časa. Naštejmo jih nekaj, da se bo pred nami odprla panorama slovenske katoliške organiziranosti in njene moči. Slovenski katoliški izobraženci, Nova Slovenska zaveza, Nova Slovenija, slovenske katoliške fakultete, slovenske katoliške gimnazije, vsa mnoga župnišča in kaplanije po premnogih zelenih dolinah domovine. Kaj bi odkrili? Koliko od njih živi, kakor da bi bili zunaj časa? Vedeti moramo, kakšen prostor je čas postavil, kako je izdelan in kaj ga nosi?

6.1.3. Protislovnost sedanjega slovenskega časa

Značilnost sedanjega slovenskega časa je protislovnost, ne protislovje, ampak protislovnost: v njem delujejo sile, ki ne bi mogle soobstajati, če bi sebe, vsaka zase, do kraja domislile. Dobesedno ta trditev velja za ustanove, ki so utemeljene na razumu, na primer za državo. Če bi sile boljševiške intuicije in sile z intuicijo, iz katere je zrastla ideja evropske pluralne demokracije, vsaka domislila sebe iz celote svojih izhodišč, ne bi mogle funkcionirati na primer v skupnem parlamentu. Med silami, ki državo dopuščajo v skladu s tem, kar so v človeku našle, da človek je, in kar so v skupnosti našle, da skupnost je, na eni strani in na drugi strani med silami, ki ne dopuščajo avtonomne biti ne v človeku in ne v skupnosti, ampak oboje izdelajo za vsakokratne potrebe v svojih ideoloških laboratorijih, med takšnimi silami je protislovje, ki ga ni mogoče ukiniti. Država Slovenija je v protislovnosti ali v protislovju svojih izhodišč.

Boljševikom se je odkril svet kot prostor manipulacije. Politikom evropske tradicije, politikom, ki imajo pravico do te besede, pa je svet prostor biti, ki izključuje manipulacijo. Politikom, ki jim pripada ta beseda, ki imajo pravico do tega imena, kakor smo rekli, gre za skrb. Polis je prostor dopuščanja biti in skrb za bit. Gre torej za dve stvari: za politiko, ki je skrb, in za manipulacijo, ki ni politika.

Zgodba o manipulaciji je delo sedanje evropske zgodbe. Vsa jakobinska boljševiška gibanja nosi ta uvid in to zagledanje: svet je ustvarljiv prostor, svet je prostor manipulacije. Manipulacija je osrednja misel boljševiške pragmatike. Če stvari in ljudje nimajo ontološke garancije, to pomeni, da jih je mogoče poljubno ne samo interpretirati, ampak tudi poljubno izgrajevati v akterje poljubnih projektov. Potrebna je samo ena reč: potrebna je absolutna prisebnost, vera v vsestorljivost in etična emancipiranost. Boljševiki so imeli ambicijo ustvariti Drugo Evropo, bili so ljudje bogovi, za katere so bile vse možnosti, s tem da so bile možnosti hkrati tudi že upravičljive. Vse, kar je mogoče storiti, je s tem tudi že dovoljeno. Če bi ob tem kdo pomislil, da jih je [Stran 074]nosil neznanski zanos, bi imel seveda prav, a spet ne, če bi hkrati mislil, da jim je ta zanos jemal kaj od njihove lucidne prisebnosti. Bili so to res novi ljudje, določeni in poklicani, da zasedejo Olimp Druge Evrope. Poklicani, a tja niso nikoli prišli in svojega cilja v celoti niso nikoli dosegli.

Ko pomislimo, kaj se jim je zgodilo, bi morali reči, da je pisanje scenarija njihove drame prevzela ironija – neka ironična roka. V trenutku, ko jim je bil dan virtuozni manipulativni genij, jim je hkrati, tako rekoč v istem trenutku, bila odvzeta skrb, ki je, kakor smo rekli, temeljni instrument ljudi, ki svet dopuščajo in nad njim bedijo s svojo skrbjo. Tako polni so bili manipulacije, da nikoli niso utegnili razumeti, kaj je politika. Z manipulacijo so dosegali uspehe, ki so omamljali svet: polastili so se »dežele širokega Dona« in jo spremenili v Sovjetsko zvezo, zagospodarili so nad Srednjo in Vzhodno Evropo, osvojili so Baltik in Balkan, a se jim je že čez dobrega pol stoletja vse sesulo. Z manipulacijo se na dolgi rok ne da postavljati sveta.

6.1.4. Manipulativni binom slovenskih boljševikov (1941–1945)

A dovolite sedaj, da vas seznanim z nekim velikim načrtom, ki je bil zasnovan in uresničen na naši zemlji, v Sloveniji. Z nekim načrtom, ki je bil hkrati velika manipulacija z vsem narodom. Ponujam vam jo kot ilustracijo, da boste potem bolj pripravljeni sprejeti neko drugo manipulacijsko dramo, uprizorjeno tako rekoč včeraj.

22. novembra 1942 je Edvard Kardelj poslal iz Ljubljane Jaki Avšiču v Dolomite zanimivo pismo, v katerem ga je poučil, kaj bo od sedaj njihova poglavitna naloga: »Naša politika mora biti taka, da bo belogardistično-mihajlovičevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorja in ne bo mogla delati nobenih manevrov. Dokler bomo mi tako vztrajali … bo bela garda morala služiti okupatorju. Potem se bo pač zgodilo, da bo uničena od tistih zaveznikov, ki se jih želi za jutri … od Angležev in Amerikancev.«

Doktrina, nakazana v Kardeljevem pismu, je drugi del velikega boljševiškega načrta, ki je bil spočet že na začetku, intenzivno pa se je začel izvajati spomladi 1942. Z aprilom so se boljševiški umori začeli gostiti. V naslednjih mesecih pa je njihova frekvenca začela naraščati in junija in julija dosegla višek. Boljševiško nasilje je bilo vodeno tako, da je že na zunaj imelo značaj politične uprizoritve. Konec aprila in v prvi polovici maja so se italijanski vojaki umaknili iz odmaknjenih vasi v večje kraje, junija je krivulja fizičnega nasilja dosegla svoj višek, deželo je zajela groza, naslednjega meseca julija pa je pandemija – boljševiki so uprizorili čez 900 na krut način izvedenih umorov – dosegla svoj cilj: po deželi so se začele ustanavljati vaške straže. Med boljševiki na Kočevskem rogu je, kakor poroča Kocbek, zavladalo huronsko veselje. Dosegli so stanje, o katerem je govoril Kardelj v svojem pismu Avšiču.

Če pogledamo to celoto, se pred nami pokaže nekaj, čemur bi lahko rekli binom velikopotezne boljševiške manipulacije s svojim narodom. S tem, da so ljudi prisilili, da so v svojo obrambo terjali od okupatorjev orožje – mednarodno pravno povsem legitimno dejanje – so dosegli to, da so med idejnimi katoliškimi disidenti, med kocbekovci, med krščanskimi socialisti, med liberalnimi plebejskimi sloji po vaseh in med malomeščanskim liberalnim mestnim življem uspešno uveljavili od vseh možnih besedi najbolj pokvarjeno besedo izdajalci. Ta beseda je s svojo zlaganostjo od tedaj pomagala opravljati njihovo delo. Manipulacija!

Slovenski katoličani, ki so se, braneč svoja življenja, bojevali obenem za Slovenijo in za Evropo, česar noče nihče več vedeti, so živeli s tem sramotnim imenom – dokler so živeli. Boljševiška diabolična manipulacija pa je dosegla, da se jih je to ime držalo tudi še potem, ko niso več živeli – ko so ležali zapuščeni in žaljeni po jaških nekdanjih rudnikov in po samotnih breznih. Zbori po mestnih trgih in ulicah pa so odmevali od pokvarjenih deklamacij nekdanjega naroda, ki se je vedno bolj spreminjal iz naroda v amorfni boljševiški proletariat. To je ena reč.

6.1.5. Enobe – vrhunski izum boljševiške manipulacije

Velikopoteznost opisanega mehanizma boljševiške manipulacije se mora s svojo diabolično ingenioznostjo umakniti samo pred nekim drugim osnutkom. Samo en tedanji boljševiški izum je bil večji, samo ena od njihovih strateških iznajdb je rodila večje sadove. To je bila tako imenovana narodnoosvobodilna borba. Samo eno naličje, ki so si ga spustili čez obraz, je skrilo večjo ukano, samo ena igra s tem, kar so imeli ljudje za sveto, je povzročila več žrtev, več slovenskih življenj. In – ironično – večjo izgubo svobode.

[Stran 075]

Ali imamo še kaj spomina?

Slika 36. Ali imamo še kaj spomina? Tamino Petelinšek

Leta 1944, od 31. januarja do 13. marca, je član politbiroja KPJ Edvard Kardelj v partijski šoli na Rogu pred tečajniki, med katerimi sta bila tudi Zoran Polič in Jaka Avšič, razgrinjal načela, ki so vodila Partijo pri usklajevanju revolucionarnih ciljev s cilji tako imenovanega enobeja. Iz podrobnega prikaza Kardeljevega nastopa, ki smo ga razbrali iz razprave dr. Vide Deželak Baričeve Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev (Prispevki za novejšo zgodovino XXXV – 1995) bomo nakazali možnosti, ki sta jih Partija in Kardelj videla v enobeju.

Vodilno spoznanje izraža naslednji Kardeljev stavek: »Vojna mora nujno voditi reakcijo do tega, da se razkrinka kot izdajalska.« (155.) »Izdaja« se mu je zdela retorično bolj učinkovita, če jo je mogoče interpretirati za izdajo naroda, kot pa za izdajo razrednih interesov. Nekje še pravi Kardelj: »Za nas je važno, da se bo reakcija razbila na narodnoosvobodilnih pozicijah.« (149.) Iz tega spoznanja izvede Kardelj revolucionarne konsekvence: »Notranjo reakcijo je treba onemogočiti na osnovi njenega zadržanja do osvobodilnega gibanja in ne na razrednih osnovah.« (139.)

Kaj je bilo za slovenske boljševike cilj in kaj sredstvo, zelo jasno izhaja tudi iz Kardeljeve razlage, zakaj KPS ni začela z vojaškim nastopom pred 22. junijem 1941, to je pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo, ampak šele potem: »V prvi fazi (to je pred 22. junijem 1941) bi bila možna naslonitev samo na Anglijo in v tej zvezi pričetek oborožene akcije. Toda to bi bila samo potrditev stremljenj reakcije, ki se je hotela nasloniti na zapadne imperialistične sile. S to naslonitvijo bi tako okrepili domačo reakcijo, mi sami pa bi postali privesek imperialistične vojne.« (156.) Leninski boljševiki so svojo podobo določali v skladu s svojim razumevanjem samega sebe. Ali, bolje rečeno, v skladu s svojimi trenutnimi in dolgoročnimi cilji. Na sedmem kongresu Kominterne sredi tridesetih let v Moskvi so se začasno odpovedali celo razrednemu boju in poklicali napredne ljudi sveta, naj se združijo v ljudsko fronto in »branijo meščansko demokracijo pred grozečim fašizmom«.

6.1.6. Boljševiška nadgradnja emancipiranega uma moderne

Kratek pogled v zgodovino. V takšno mimikrijo je bila začetna boljševiška intuicija opogumljena z razvojem novoveškega pojmovanja uma. Naj navedem nekaj potez razumevanja tega novega stanja iz Böckenfördovega eseja Zamisli socialnega in političnega reda francoske [Stran 076] revolucije (Europa und die Civil Society): »Razum, na katerega se sklicuje Revolucija, ni razum ‘po sebi’ (razum ‘an sich’), ločen od interesov in zgodovinsko politične pogojenosti; tudi ni več, kot pri srednjeveških in zgodnjenovoveških mislecih, sprejemajoči um, usmerjen na neko univerzalnost, kot božje stvarstvo razumljeni red smotrov: to je emancipirani um, v posamezniku z njegovimi nase usmerjenimi cilji in potrebami delujoči um – individualistični um.« (105.) Tak posameznik ali individuum seveda ni samo posamični človek, ampak tudi posamezna skupina, na primer družbeni razred, ali posamezna vodilna skupina ali Partija.

6.1.7. Manipulativni genij partije v porazu

Največji preizkus obstojnosti svojega sebezavedanja je slovenska boljševiška Partija prestala ob koncu 80-tih in v začetku 90-tih let. Med boljševiki je bilo še veliko takih, ki so osebno, s svojimi rokami tako rekoč, izdelovali revolucijo. Da so bili zato plačevani, je breme, ki so ga sicer vseskozi nosili in se ga seveda zavedali, delalo še težje. A njihova memoarna literatura, kolikor je je še bilo, ni bila zato nič manj ideološko apologetska. Prišel je edinstven zgodovinski in človeški trenutek – in odšel, ne da bi mu tisti, h katerim je prišel in zaradi katerih je prišel, dovolili, da bi jim povedal, zakaj je prišel! Prišel je poraz in pokazal boljševikom zrcalo, da so se v njem videli, a dosegel ni nič.

Skladno z etičnim odzivom posameznika se je pod novo obnebje zgodovine odločila stopiti tudi Partija kot celota. V uri stiske ni šla vase, ampak se je vsa ponovno izročila svoji osnovni intuiciji: da je svet vedno mogoče oblikovati po svoji podobi. Tudi v porazu. Nekateri zunaj nje so naivno mislili, da se v njej dogaja iskanje alternativnih možnosti. Nič takega, kot je vest ali utrujenost po tolikih zločinih, nič takega ni bilo v tem iskanju. Partija je bila samo izzvana. V sebi je začutila stare, radožive prvine manipulativnega talenta. V njenih miselnih laboratorijih so nemudoma začeli izdelovati osnovni ideološki kliše za spreminjanje. To mora biti takšno, da bo imelo videz spreminjanja, a ne bo prinašalo nobene resnične drugačnosti. Eden od vzorcev vedenja je bil ta, da so ob izvorno demokratičnih manifestacijah prirejali svoje, ki so bile prvim podobne, a le toliko, da se je že na prvi pogled videlo, da jim konkurirajo. Ko so na primer zgodovinske sile obnovljene demokracije 8. maja 1989 za Kongresni trg pripravile Majniško deklaracijo, so sestopniki prišli s svojo Temeljno listino Slovenije (22. junija).

6.1.8. Dvopomenskost boljševiške tranzicijske igre

Upam, da se bo še v dometu naše prihodnosti – ne razumite me narobe, ne moje seveda – našel občutljiv in nadarjen novinar, ki bo vložil nekaj let trdega dela in iz gmote dokumentov in spominov izluščil dvopomensko besedilo boljševiške tranzicijske igre. Tedaj bodo ljudje črno na belem videli – kar danes samo slutijo – da so njeni režiserji vedeli, da morajo storiti dvoje: da se morajo udeležiti naporov za samostojno državo in da mora ta nova država sprejeti formalno podobo demokratične politeje; obenem pa so tudi vedeli, da morajo zagotoviti, da bo politično ogrodje nove države iz take snovi in tako izdelano, da ne bo moglo postati integralen nosilec demokratične politične kulture. To hereditarno naročilo so začeli nemudoma izvajati tako, da so poskrbeli, da so se deloma na sceni deloma za sceno začela izvajati dejanja in izgovarjati besede, ki so dokazovale, da tu še prebivajo ljudje z izvorno boljševiškim dialektom.

Če ilustriramo: da bi boljševiki omogočili in zavarovali pragmatiko osamosvojitve, so naredili nekaj stvari, predvsem dve: slovenska skupščina je 27. septembra 1989, še v boljševiških časih, izvedla sprejetje ustavnih dopolnil, januarja 1990 pa je slovenska delegacija demonstrativno zapustila zasedanje 14. kongresa ZKJ v Beogradu. Ti dve dejanji so uprizorili zavestno, da sta po svoje prispevali k osamosvojitveni dinamiki. Istočasno pa je Partija s svojimi ideološkimi depandansami budno spremljala demokratične vzpone tradicionalne narodove substance in jih s svojimi metodičnimi prijemi opremljala z dvomi in sumničenji. Nenehno je dokazovala, da nikakor ni vsa zraven. Da sploh ni vsa zraven.

Tu smo sedaj na točki, ki nas spominja na naše uvodno vprašanje o času. Ko smo se ozirali v preteklost, smo se, če se še spomnite, spraševali, kako so se ljudje, ki so bili, analogno govorjeno, zadolženi z našo stvarjo, vedli: kakšno je bilo njihovo ravnanje ob svojem času, ali so bili pripravljeni sprejeti njegove ukaze, predvsem pa, ali so jih sploh razumeli. Kakšne osebnosti so bili, da konkretiziram, naši tedanji katoliški politični starešine: Basaj, Kremžar, Stare, Žebot, Jelenc, Mačkovšek? Kakšen je bil njihov odnos do svojega časa? Ali so takemu, kakršen je [Stran 077]bil, bili kos? Ali so tudi vsaj slutili, kaj bi utegnilo biti za njim?

Potem pa smo dopustili možnost ali pa celo verjetnost, da si bodo v neki prihodnosti neki drugi ljudje zastavljali podobna vprašanja o nas in bodo, poučeni in opogumljeni od tega, kar bodo odkrili, z večjim zaupanjem gledali v prihodnost; ali pa bodo, nasprotno, obžalovali našo kratkovidnost, ki nam ni dovolila, da bi razumeli znamenja časa, tako zelo, da bi bili v stanju sprejeti njihove zahteve.

6.1.9. Težava demokratične tranzicije – totalitarna obremenjenost

Naloge, ki so stopile pred slovensko družbo v zaključnih osemdesetih in začetnih devetdesetih letih, so našle to družbo v neugodnem položaju, tako v notranjem kakor v zunanjepolitičnem oziru. Spomnimo se samo, kakšne ovire so slovenski osamosvojitvi postavljale Italija, Francija, Anglija, Amerika. Ko ne bi bilo Mocka, Kohla, Genscherja, papeža Janeza Pavla II., bi se znašli popolnoma sami – na čistini, ki so jo obvladali zgolj mednarodni interesi in njihovi računi.

Tako je bilo v zunanjem svetu. Za negotovost, ki jo je kazala tranzicija doma, pa skraja nismo našli pravega vzroka. Nekaj časa je trajalo, da smo se zavedeli, da je tako zato, ker smo bili obglavljeni. Ko danes gledamo nazaj pa tudi okoli sebe, ko vidimo, kako se ljudje obnašajo, kako govorijo in kako se odločajo, smo vedno bolj prepričani, da je to prava beseda. Ko je vosovec Štadler 13. oktobra 1942 potegnil pištolo in jo nameril v čelo bana dr. Marka Natlačena, ki je za mizo nič hudega sluteč bral pismo, ki mu ga je morilec, preoblečen v duhovnika, pravkar izročil, ni ustrelil enega človeka, ampak, simbolno, ves narod. Eliminiral je njegovo pamet. Ko so boljševiki potem fizično ta umor še dopolnjevali – med vojno so ta strel ponovili še šesttisočkrat, po vojni pa dvajsettisočkrat, na način, ki bi se lahko potegoval za celo vrsto prvenstev – ko je potem prišlo do jemanja pameti, ki so ga pod strokovnim vodstvom po vojni pol stoletja izvajale hudobne učiteljice in novinarji, ki so imeli toliko poguma, da so se za svojo zavrženo službo dali še plačevati, in potem, ko je bil narod pol stoletja izrečen temu postopku, ti pride nenadoma leto 1990, ki od tega naroda, sedaj v polis organiziranega, zahteva, da imenuje politike, ljudi, ki ga bodo vodili, stori to tako, da izvoli Kučana in zavrže Pučnika. To lahko stori samo narod, ki je dovolil, da so mu vzeli pamet, ki je samosvoja, človekova najbolj varovana lastnina, ali pa je ni.

6.1.10. Ekskurz – primerjava z nacistično nemčijo

Poglejmo si drugačen primer. Nemci so bili leta 1945 premagani v radikalnem pomenu te besede, a njihovo sprejemanje lastne krivde – za vojno in torej tudi za poraz – še daleč ni bilo ustrezno totalnosti poraza. Znana je okoliščina, o kateri poročajo zgodovinarji, da so Nemci dobili živilske karte šele potem, ko so prinesli potrdilo, da so si ogledali filme, ki so jih kazale zasedbene oblasti o takih krajih, kot sta bila Auschwitz in Dachau. Nemci so te specializirane kinematografe res obiskovali, a so med predvajanji vsi disciplinirano »gledali stran«. Kot pravi Wolfgang Kraushaar: »Čeprav je bila po vojni uvedena ostra politična cezura, ni nastopil ustrezen socialno kulturni prelom. Kot socialni, kulturni in duhovni kolektiv je nemška družba obstajala naprej.« (Wolfgang Kraushaar, Achtundsechzig, 218.) Potem pa je prišla rousseaujevsko navdahnjena »generacija 68«. Za cilj si je postavila »odpraviti državo in radikalno spremeniti meščansko družbo«. V to področje – v program reči, s katerimi je treba obračunati – pa je spadala tudi »avtoriteta očeta«. Tako je naneslo, da so avtorji nacistične Nemčije postali predmet moralnega in političnega raziskovanja svojih sinov. Teh seveda prvenstveno ni zanimala njihova etična podoba. Prvenstveno so izvajali svoj ideološki program, to pa so najbolj učinkovito delali tako, da so napadali nacistično preteklost svojih očetov. Nič takšnega se ni dogajalo našim komunistom. Ti so rojevali in vzgajali pokorne sinove.

V Sloveniji ni bilo nobene »generacije 68«. Če pa so poizkusi kaj takega postaviti na noge kdaj že bili, se je takoj videlo, da njihove opazovalne in raziskovalne aparature niso imele leč, skozi katere bi bilo mogoče zagledati zločine očetov. Če pa pomislimo na vstajnike s konca lanskega in začetka letošnjega leta, so ti mladeniči in mladenke res nosili v sebi nekaj energij moralnega in duhovnega upora s konca 68-tih let, s svojimi političnimi predstavami pa so gravitirali v leto 1945. »Bazična demokracija« namreč ni možna brez Udbe in Partije.

Slovenski boljševiki so poleg vsega še prisebno, dokler so bili še na oblasti, pripravljali teren zase in za svojo prihodnost. Bili so iz takega tkiva, da jim nič ni branilo, da za to ne bi uporabili zločina, ki je že na zunaj razkazoval svojo nacistično provenienco. S kakšnimi [Stran 078]

Ali še vemo, kdo smo?

Slika 37. Ali še vemo, kdo smo? Tamino Petelinšek

ljudmi smo Slovenci imeli opraviti v 20. stoletju, lahko zato vsakomur in vsemu svetu povemo tako, da pokažemo na njihov zadnji moralni in človeški upor: ko jih niso prestrašile niti dimenzije genocida nad lastnim narodom. Posledica tega pa je ta, da danes ne čutimo samo bančne praznine, ampak tudi človeško praznino. Račun pa se jim je deloma izšel in to je tisto, kar dela boljševiške politične filiale tako samozavestne.

6.1.11. Ekonomska tranzicija – smer boljševiškega preživetja

V odsotnosti odgovornosti za polis je posttotalitarni teren nudil boljševikom veliko opornih točk za njihovo promocijo. Iz stvari same izhaja, da je v prehodu iz sistema z družbeno lastnino v sistem z zasebno lastnino težišče problema lastninjenje. To danes vemo vsi. Leta 1990, ko se je ta prehod odprl, pa so se tega zavedali samo tisti, ki so nekoč politično jamčili stanje, sedaj pa so čutili, da jih čas kliče kot poznavalce, da spravijo stvari v naravni lastninski red. Dve stvari sta bili jasni, predvsem njim seveda: da so oni tisti, ki to znajo, ki so v stanju lastniniti, in drugič, da se pri tem opravilu pametnemu človeku nudijo lepe možnosti. V ozadju je lastninjenje vseeno veselo potekalo in novi stari razred se je začel znova krepiti.

Jaz o tem seveda ne bi kaj prida vedel, ko ne bi malo pred božičem, 18. decembra 2012, poslušal televizijskega pogovora Ksenije Horvat Petrovčič s predsednikom vlade Janezom Janšo. Uvodoma je gospa omenila, da ob koncu leta državo čaka proračunska blokada in Janši ukazala – vseskozi je s predsednikom ravnala zasliševalsko – naj ji pove, kaj bo storil in pri tem izrekla »krilate besede«: »Ne zanimajo me krivci in odgovornost. Samo, kaj boste naredili.« Janša je vztrajal, da so krivci in razlogi sploh tudi važni. Dostavil je, da mora, če hoče o tem kaj povedati, kaj reči tudi o stanju v slovenskih bankah. Rekel je, da je stanje tam slabo in da je to nekakšna skrivnost. Spraševalka je začutila nevarnost in očitno mislila, da se mora vmešati, a Janša je vztrajal: »Vseeno vam bom povedal.« Potem je povedal – da skrajšam – da je razlog v tem, da so nekateri veliki gospodarski konglomerati dobivali velike kredite – milijardne, v seštevkih – in da sedaj teh kreditov ne vračajo. To so velikanski denarji in tisti, ki so nekoč s telefonskimi klici usmerjali te kredite, so sedaj izjemno zainteresirani, da se po njih ne [Stran 079]brska, skratka, da se ne ustanovi tako imenovana slaba banka, kamor bi se prenesle te terjatve in tako postale transparentne. V to da so pripravljeni veliko vložiti. Ob tem nas je Janša seznanil z nečim, kar vas bo brez dvoma zanimalo: »Veliko od tega, kar se danes dogaja v Sloveniji, tako v politiki kot na ulicah, je pogojeno s tem motivom in v veliki meri tudi plačano s tem denarjem.« Te stvari, je rekel Janša, morajo postati transparentne, da bo protikorupcijska komisija lahko gledala tudi tiste, ki so s telefonskimi klici usmerili po 200.000.000 evrov v neko podjetje na Ciper ali kam drugam, ne pa samo male delinkvente z nekaj sto evri. Potem je še povedal, kaj vlada v tem pogledu naredi doma in v tujini. In poudaril: »Ampak tudi neki javni pritisk bi moral biti.« Vlada očitno potrebuje pomoč, je s tem bržkone hotel reči, »kajti pri nas se vse živo dela, da bi vse šlo kar mimo, kakor je šlo v 90-tih letih«. Slovenski davkoplačevalci so tudi takrat sanirali banke. Tudi tu je bila milijardna luknja in nihče ni zanjo odgovarjal. Ljudje, ki so jo povzročili, so še naprej vodili banke, bili v nadzornih svetih in tako dalje. S tem je treba presekati. »Tu ne gre za 500 evrov. Tu gre za pol slovenskega proračuna.«

V nekem drugem televizijskem programu (22. januarja 2013) je dr. Bernard Brščič poskrbel še za informacijo, da so določeni ljudje (dr. Brščič je rabil izraz »tovarišija«) z zlorabo državnih bank oropali to državo v višini 4 milijarde evrov s političnimi krediti in pri tem pristavil, da niti ni bilo načrtovano, da bi bili vrnjeni. In še: »Slovenija ima krizo državnih bank, kriza državnih bank pa je povezana s sistemsko korupcijo.« Kaj pa ta sintagma, sistemska korupcija, pomeni? Nazadnje pristanemo pri naslednjem odgovoru: to je korupcija, ki jo sistem omogoča in zato tudi brani.

Brani, kako? To vprašanje nas pelje nazaj k osnovni shemi boljševiškega družbenega nastopa, ki smo ga skušali prikazati na načinu, kako so izvedli medvojno intervencijo v Sloveniji. Temu načinu smo rekli »veliki binom boljševiške manipulacije z narodom 1941–1945«. Tako smo rekli tudi velikopotezni manipulaciji, ki smo ji bili priča v najnovejšem času in ji bomo v naslednjem skušali poiskati nekaj konkretnih točk.

6.1.12. Najnovejša manipulacija – izločitev Janeza Janše

Sedaj gre za politično eksekucijo politika Janeza Janše. Za naš sedanji primer nimamo – zaenkrat – nobenega izčrkovanega navodila, s kakršnim smo razpolagali za začetni medvojni primer, če se še spomnite. A nas morfologija njegovih sestavnih delov sili tako rekoč s takšno nujnostjo, da bi bilo neodgovorno, če se ji ne bi pokorili.

Kako je torej tekla ta reč? Najprej je bilo treba povedati, da so ljudje, ki so od blizu spremljali Janševo politično blokado, vedeli, da retorična kuliserija nezgrešljivo kaže v eno smer. To smer sta dva njegova poslanca Jože Tanko in Eva Irgl tudi nekajkrat na neposreden način povedala. Poslanka Irglova: »Bistvo je, da se zruši Janez Janša.« Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, je v svojem nastopu ponovil: »Gre samo za Janšo.« Potem pa je še razložil, za kaj pri Janši gre: »Govoril sem že o Zakonu o slovenskem državnem holdingu (SDH) in o slabi banki. Oba zakona sta bila že tarči vseh mogočih blokad. Zakaj obe področji (ki naj bi ju oba zakona uredila) sta neizčrpen vir napajanja mnogih omrežij. Zato je potrebna nova koalicija.« Ali drugače, zato mora Janša iti.

Da v celodnevni parlamentarni razpravi 27. februarja ni šlo za nikakršno ugotavljanje stanja, ampak zgolj za odstranitev Janše, dokazuje tudi odziv na njegovo intervencijo. V njej je premier navedel prepričljiva dejstva in dokaze, da se je njegova koalicija perspektivno lotila reševanja krize. A nobeden iz bazena SD in PS v svojih odzivih ni hotel ničesar od tega videti. Ni šlo za razpravo. Šlo je za eksekucijo. Šlo je vseskozi samo za Janšo.

6.1.13. Pogoj za vstop v Janševo koalicijo – izgon zgodovine

Tudi partnerji Janševe koalicije so nastopali samo proti njemu. Domala predčasno je vstal Gregor Virant: »Ugotovitve KPK so tako obremenjujoče, da terjajo odstop obeh funkcionarjev.« Za njim je prišel Žerjav: »Če bi se to meni zgodilo, danes ne bi bil več minister za gospodarstvo in ne predsednik stranke.« Erjavec: »Vsa odgovornost je na predsedniku stranke.« »Lahkotnost bivanja«, ki so jo pokazali ti gospodje, je mogoče najpretresljivejša najdba, ki nam jo je posredoval ta čas.

Naglica, s katero je Janševa koalicija hitela s svojimi odpovedmi, smo nekoliko bolje razumeli, ko smo se spomnili na njihovo zahtevo, da Janša pristane na »ideološko klavzulo«. Pred podpisom koalicijske pogodbe je moral pristati na to, da se koalicija odpoveduje tematiziranju zadev, povezanih z letom 1945 in letom 1990. Z ničimer ti gospodje ne bi mogli več povedati o svoji moralni, kulturni in politični formiranosti kot s temi [Stran 080]samoomejevalnimi pogoji. Kaj je človek brez zgodovine!

6.1.14. Mobilizacija ulice

Način, kako so Janševi nasprotniki, zlasti seveda člani SD in PS, reagirali na njegovo argumentirano obrambo – že prej, že takoj po njegovi izvolitvi – nas je navedla na misel, da se ulica ni zgodila v Mariboru, ampak že prej v Ljubljani, v Državnem zboru. Ali so poslanci in novinarji zato demonstracije na trgih in ulicah delili na (»legitimno in dopustno«) vpitje, zmerjanje, psovanje, teptanje portretov, pošiljanje ljudi v Hudo jamo in (»nedovoljeno in nedopustno«) obračunavanje s palicami, z obmetavanjem z iz tal izruvanimi kockami, da bi nasilni besedni nastopi v DZ dobili status dovoljenega in legitimnega? Ali so zato poslanci SD in PS že vse od začetka Janševe koalicije vnašali v svoje nastope elemente besednega nasilja? Po nekajmesečnem prakticiranju so se njihove komunikacijske manire že toliko uveljavile, da so mogle preiti iz DZ na ulice in trge in bile tam, po izjavah politikov in novinarjev, povsem »normalne«.

Sicer pa so vstajniki veliko vpili tudi čez politike brez določil, vedoč, da ljudem ni neznano, kdo je mišljen, če se vpije čez politike na sploh ali čez politiko na sploh.

Tisti, ki mislimo, da je sleherni čas treba gledati ob svetilkah zgodovinskega spomina, pa smo v tej drami neke politične eksekucije gledali ponovitev velike manipulacije, ki bi lahko nosila naslov Slovensko 20. stoletje.

V miselnem središču naveze totalitarnega spomina se je zgostilo spoznanje, da je edini resnično moteči nasprotnik v horizontu podedovanih političnih posesti Janez Janša. Poklicali so najboljše režiserje in izdelali načrte za obračun. Najprej so z zadovoljstvom ugotovili, da so uvodna opravila samoiniciativno opravili že mediji in sindikati, tako da so predsedniku vzeli avreolo nenapadljivosti. S tem so torej načrtovalci končnega obračuna lahko že računali in prešli takoj v drugo fazo. Zanjo so se odločili, naj se odvije na prostem v okrilju noči, ki bo dala izgrednikom značaj konspirativnosti in povečane nevarnosti. Za začetek je bil izbran Maribor, za katerega so upali, da bo župan Kangler poskrbel za začetno moralistično kuliserijo.

Potem pa je prišla na vrsto tudi Ljubljana in nekaj vidnejših slovenskih provincialnih mest. Repertoar kričaških avantgard je obsegal različna imena, vedno znova pa se je slišalo vpitje proti Janezu Janši v specifično poulični kadenci, žaljivi, uničevalni, poniževalni. Poseben zven je imela zahteva, naj jim Janša »vrne državo«. Ironija te zahteve je bila v tem, da je nehote razkrivala razlog, zakaj je kontinuiteta svojim pocestnim odredom sugerirala povezavo med Janšo in državo. Zaradi neločljive povezanosti, ki jo ima Janša s slovensko državo, ga bodo boljševiki sovražili do konca.

Stvari so se stopnjevale. Malo pred božičem so »politike že pošiljali v Hudo jamo«. Po ulicah – po pisarnah, po kuloarjih, po kabinetih, pa so določeni ljudje polagoma uvidevali, da je prišel čas za poglavitni udarec. 8. januarja se je na televiziji pojavil predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič in prebral obtožnico zoper Janšo. (Nekaj tednov prej je Klemenčiču bil omogočen nastop na Kanalu tri, kjer mu je uslužna spraševalka dala obilo možnosti, da je pred slovensko javnostjo zablestel s svojo pravniško tenkočutnostjo in globinsko človeško korektnostjo!)

Enega tistih dni po 8. januarju 2013 sem v neki Slakovi oddaji slišal dr. Rajka Pirnata, enega vodilnih televizijskih izrekovalcev, kadar gre za zagonetna pravna vprašanja. Rekel je približno naslednje: Vsaka dokazana koruptivnost ali koruptivno dejanje mora biti sankcionirano. Če pa je teh prepovedanih reči obtožen človek, ki nosi visoko javno službo, opremljeno z veliko avtoriteto, se mora to še s toliko večjo doslednostjo izvesti, da ne pride do kontaminacije celotnega prostora.

Kaj si je mogoče – in treba – ob tem misliti? Pirnata očitno ni strah za kvaliteto celotnega slovenskega prostora spričo posledic več kot polstoletne prisotnosti fizičnih in političnih kriminalcev v vrhovih slovenske politike. Ti še danes, ko teh nekdanjih fizičnih in političnih kriminalcev ni več živih, preko spomina na njihova neregistrirana in neocenjena dejanja, še bolj pa preko vplivnih sedanjih ljudi, ki niso imeli pomislekov, da bi si v prostorih, od njih izdelanih, začeli graditi svojo politično kariero, ti še danes grozijo s kontaminacijo celotnega prostora. A to dr. Rajka Pirnata ne skrbi.

6.1.15. Nova narodova paradigma – nepredvidljiva nevarnost za slovensko prihodnost

Morda je za konec treba povedati še naslednje. 4. marca je Janez Janša, ko je kot vršilec dolžnosti predsednika vlade, v DZ odgovarjal na vprašanja poslancev, ne da bi bil vprašan, sporočil še naslednje: »Brez

[Stran 081]

Tranzicijska plovba

Slika 38. Tranzicijska plovba Tamino Petelinšek

sanacije bančnega sistema bo država do konca leta bankrotirala«. Janša je s tem nekaj dokazal. Dokazal je, naj se ne sliši patetično, dokazal je, da ga skrbi – za nekaj, kar ni on sam.

Za konec bi tvegal, da se dotaknem še enega vprašanja. O tveganosti govorim zato, ker nisem povsem prepričan, da ne bom nazadnje že z vprašanjem samim pokazal na stanje, ki utegne koga notranje obremeniti, če ne celo pohujšati. Tako tega vprašanja ne odpiram brez notranje dileme. Toda dejstvo, da se bo o njem razpravljalo na forumu katoliških izobražencev, mi je nazadnje pregnalo dvome in jih spremenilo v gotovost, da se nekje o tem končno mora govoriti. Kje pa naj se vprašanja take vrste odpirajo, če ne na shodu katoliških izobražencev? Razumeli pa boste, da vas v tem primeru posebej prosim za vašo naklonjenost v tem, da boste moje vprašanje samo, pa tudi morebitne sugestije za njegovo reševanje, podredili oceni vašega uravnovešenega in kritiškega razuma. Za kaj gre?

Že nekaj let me z naraščajočo intenzivnostjo spremlja neko stanje duha, ki ga ne morem razumeti, predvsem zato, ker se bije z osnovnim védenjem, ki ga imam o svetu. Ta nenavadnost, ta izjemnost me je včasih že napeljala na misel, da pretiravam; da zaradi bog ve česa nekaterim rečem pripisujem velikost, ki je nimajo. Potem pa, ko sem to stanje spet imel pred seboj, znova ni bilo vznemirljivo nič manj.

Gre za neko neopažanje, ne česa neznatnega, kar se ljudem kar naprej dogaja, ampak za nekaj, kar razpolaga z veliko velikostjo, če bi se smelo tako reči, s presežno velikostjo, za nekaj, kar ni mogoče ne videti. Slovensko 20. stoletje razpolaga s prizori, ki dosegajo najvišje vzpone zla v zgodovini – naj ponovim, v zgodovini. Zla v pomenu nasilja nad človekom. Do leta 1941 je bilo sredstvo komunikacije med Slovenci, med ljudmi te dežele beseda – kljub vsakršnim nasprotstvom vendarle beseda ali lógos. Ta je ljudi med seboj zbliževala in jih tudi držala vsaksebi, ne glede na karkoli je bil to dialog. Le redko, redko, je na njegovo mesto stopil umor, le zelo redko je dialog zamenjal umor, a je tudi tedaj hotel ostati skrit in anonimen, ker so storilci vedeli, da je zavržen in da so z njim zavrženi tudi oni sami. To se je vedelo z vso gotovostjo. Svet, ki se je sedaj uveljavljal, pa je – tako rekoč brez prehoda – njegove storilce začel slaviti [Stran 082]kot heroje. In narod, ki je nekoč imel v sebi človeka, ki je napisal Skodelico kave, ki je, bi si drznil reči, najfinejša besedna tkanina, ki je kadarkoli kje v zgodovini nastala, ta narod je to v veliki meri sprejemal.

Dogajale so se strahotne reči – reči, ki jim tradicionalne besede niso več kos. Že septembra 1941 je neka skupina ljudi, imenovana OF, izvedla zaplembo narodove samostojnosti in v slogu površnega pravnega ornamenta zagrozila s smrtno kaznijo vsakomur, ki tega ultimata ne bi sprejel. Potem so sledili umori, najprej posamični, potem pa so se čez poletje 1942 začeli gostiti in še pred jesenjo dosegli število 900. Ko so se napadeni končno uprli in se začeli braniti, so boljševiki začeli z množičnimi likvidacijami; do konca vojne je vseh bilo že 6.000, ob koncu vojne in po njej pa še 15.000, zvečine v dveh tednih.

Najpomembnejše pri tem dogajanju pa je bilo to, da to nasilje, ta pandemija nasilja, pri tistih, ki niso bili neposredno prizadeti – pri večinskem narodu, moramo reči – ne tedaj ne pozneje ni doživela človeške in moralne obsodbe. To je tisto, kar težko razumemo ali pa sploh ne. Tu pride sedaj moja teza, sicer opremljena s tolikimi dvomi.

Žrtve tega nasilja so bili katoličani. Katoličani so bili v Sloveniji, kakor bi lahko rekli, hrbtenica naroda. Znan je stavek britanskega ambasadorja pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu Georgea Rendella: »Slovenci so mogoče edini zares katoliški narod v Evropi.«

Tu pa sedaj stopi v igro drugi igralec. Tu se pojavijo slovenski liberalci, ki so se začeli družbeno uveljavljati v drugi polovici 19. stoletja, povečali svoje število in okrepili svoj položaj v prvi polovici dvajsetega, zlasti po prvi svetovni vojni, ko smo Slovenci zamenjali katoliško Avstrijo z večinsko nekatoliško Jugoslavijo. Liberalci so to, kot nas poučuje zgodovina, z veseljem in obilno izkoristili.

Kljub vsemu pa liberalci, tudi s svojim Beogradom, tudi s svojo trgovino in začetno industrijo, katoličanom, s katerimi so od vsega začetka mislili, da morajo tekmovati, nikoli niso bili kos. Katoličani so bili družbeno in duhovno utrjena tradicionalna sila in moralno drugačnega kova kot liberalci. Ko je Fran Šuklje na prelomu stoletja prestopil na katoliško stran, je to utemeljil s stavkom, ki je prešel v zgodovino: »Liberalci se za svoje vrednote niso pripravljeni postiti niti en dan.«

V takem stanju so se v tridesetih letih pojavili boljševiki in potem v štiridesetih – praktično takoj po okupaciji – prevzeli vodilno vlogo. In to je bil čas, ko je v liberalcih nastala odrešilna ideja: Boljševiki bodo katoličanom kos. To je bilo izhodišče njihove odločitve, da podprejo komunistični projekt. Začetek je bil takšen kot povsod in tudi konec je bil takšen, kot povsod: ko so pristopili, so mislili, da so samo pristopili, a se je izkazalo, da so ostali in postali njihovi – takšni, kakor so jih potrebovali. Ta liberalna gesta je postala usoden korak za slovensko zgodovino. Kar je bilo v začetku več ali manj taktični korak neke – res velike – narodove skupine, je postala usoda vsega naroda, ki ga poslej – kot celoto seveda – niso več vezale na katolištvo notranje vezi. Končna zmaga slovenskih boljševikov nad slovenskimi katoličani leta 1945 – povzročena kljub vsemu, po imperialnih intrigah velesil – je dal odločilen pospešek tistim mnogim Slovencem, ki so že naredili prve korake na poti v nov način prebivanja v času. Z eno besedo: Slovenci so se odločili za novo paradigmo. Za veliko zamenjavo sveta ontološke in duhovne vezanosti s svetom ontološke in duhovne poljubnosti. To so sedaj imeli za svobodo in prostost; da človek ni kar naprej vezan na neke dovoljenosti in dolžnosti. Ta odločitev je bila tako velika, da njene dimenzije komaj slutimo. Pa tudi usodna, pa tudi usodna! Krščanstvo je v majhnem narodu, kakršni smo mi, opravljalo vlogo sidra. Poleg vsega drugega – poleg tega predvsem, da nas je skozi zgodovino vzdrževalo v človeški normi. Pred katoličani te generacije in pred Cerkvijo tega časa, se tako postavlja resna in velika naloga, da dosežemo, da se kot narod vrnemo k sebi, da uresničimo v sebi tisto svobodo, ki je vsebovana v vrstici psalma: Glej prihajam, da izpolnim Tvojo voljo.

Ker je bila odločitev za severozahodni prehod v samosvojo svobodo narejena v zgodovinski vročici, je nekaj upanja, da je z velikimi napori mogoče doseči, da jo kot narod korigiramo. Tisti med nami, ki težko razumemo, zakaj nam je bilo naloženo, kar nam je bilo naloženo v 20. stoletju, lahko tu pokažemo na rešilno misel: lahko pokažemo na Barbarin rov. Lahko ga pokažemo vsemu narodu. Kdo bi se mu, v podobi, ki bo pred njim, mogel upirati? Toda, kdaj ste nazadnje slišali v kaki pridigi te besede in to ime? In še to, kdaj pa ste nazadnje slišali, da bi kdo ponovil misel na Slovenski katoliški shod, ki bi o teh rečeh domišljeno in tehtno spregovoril.[Stran 083]

6.2. Demon(i) nad Slovenijo

Avtor: Aleš Maver

6.2.1.

Nekateri ključni kamni na poti slovenske družbe v normalnejšo prihodnost so tako trdno vkopani, da jim kljub vsej prizemljenosti dejansko lahko rečemo demoni.

V besedilu kanim spregovoriti predvsem o enem, ki ga sam štejem ne le za najočitnejšega, marveč tudi za takega, da ga je z omenjene poti najteže odstraniti. Morda celo ne gre za najbolj globinskega demona v našem prostoru, gre pa nedvomno za tistega, ki povzroča največ nevšečnosti, in to praktično na vseh ravneh našega skupnostnega življenja. V drugem delu svojega modrovanja pa se bom vprašal, kaj je in česa v spopadu z obravnavanim demonom ni storila tukajšnja katoliška skupnost in ali je bil njen prispevek doslej zadosten.

Osebno menim, da se slovenska družba že drugič v zadnjih sto petdesetih letih kot z enim svojih temeljnih problemov sooča z vprašanjem obstoječega posestnega stanja in s perečim problemom, kako to posestno stanje spremeniti na kar najmanj boleč način. Najprej naj pojasnim pojem sam. Izvira iz slovenske politične zgodovine poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, ko je označeval vedno bolj nezdravo neravnotežje med številčno močjo in realnim političnim, gospodarskim in kulturnim vplivom slovenske in nemške jezikovne skupnosti na Slovenskem. Nemško govoreči so na podlagi boljših zgodovinskih izhodišč nabrali precejšnjo prednost, ki se je tudi potem, ko se je politična tehtnica, zlasti na Kranjskem in v nekaterih delih Štajerske, nagnila na slovensko stran, kazala kot poglavitna cokla za zdrav razvoj slovenskega narodnega telesa. To posestno stanje niti ob najboljših namenih na obeh straneh, ki pa jih večinoma ni bilo, ne bi moglo ostati nedotaknjeno, saj bi sicer slovenska narodna emancipacija ostala torzo. Doseči je bilo potrebno spremembo ravnovesja, spremembo posestnega stanja, kar se je na koncu zgodilo ob prevratu leta 1918, dokončno pa s popolno eliminacijo nemškega jezikovnega in kulturnega elementa v slovenskem prostoru po drugi svetovni vojni. Ta eliminacija s svojo predigro, brutalnim nemškim okupacijskim posegom v Sloveniji, ni bil ne zaželeni ne temu prostoru kaj prida koristni epilog. Vendar je potrebno opozoriti, da se nosilci prednosti tej niso bili pripravljeni odreči sami od sebe, slovenska stran pa dolgo ni imela mehanizmov, da bi to od njih izsilila. Ko jih je dobila, je šlo, kot rečeno, na nož.

Malokdo si je leta 1918 predstavljal, da se bo skoraj stoletje pozneje zgodba ponovila v poostreni različici. Zdaj – in pravzaprav že dobrega pol stoletja – so na položaju s prednostmi obstoječega »posestnega stanja« obloženih ironično prav tisti, ki si (med drugim) lepijo največ zaslug za radikalno in dokončno razrešitev vozla prejšnjega neravnovesja. Zaradi enostavnosti jih bom v nadaljevanju v glavnem imenoval zagovorniki in podporniki povojne politične mitologije, saj se mi to zdi izraz, ki najbolj zajame različne vidike njihovih pogledov na slovensko družbo. Strahotno neravnovesje med njimi in vsemi ostalimi tokovi v Sloveniji, zlasti onim, izvirajočim iz predrevolucionarnih izročil tega prostora, je seveda posledica njihove popolne zmage v epskem državljanskem spopadu med drugo svetovno vojno z brutalnim epilogom takoj po njej. To so znane, ne pa docela domišljene reči. Vsekakor je temu relativno ozkemu toku znotraj slovenske skupnosti uspelo v celoti osvojiti in obvladovati oblast skoraj celih petdeset let. Na ta način so si njegovi predstavniki zagotovili tudi velikansko prednost in pridobili »posestno stanje«, povsem primerljivo s tistim nemško govoreče skupnosti v 19. stoletju.

Vendar gre njihova premoč še bistveno dlje, in šele to je tisto, kar jo naredi za demonično in za poglavitnega demona sodobne Slovenije. Niti druga srednje- in vzhodnoevropska okolja se niso mogla izogniti čerem velikanskega neravnovesja med silami, ki so imele ves povojni čas oblastni in družbeni monopol, in med njihovimi nasprotniki, ki so začeli po letu 1989 tako rekoč iz nič. Dogajanje v Romuniji, na Madžarskem, Slovaškem, na Hrvaškem, pa celo v Litvi in deloma v Estoniji govori o tem več kot jasno. Tudi velik del nesporazumov in kratkih stikov med Orbanovo vlado na Madžarskem in »Evropo« izvira iz nezmožnosti, da bi na Zahodu dojeli razsežnosti tega neformalnega neravnotežja za navidez neproblematično fasado, ki ga tudi ni mogoče odpraviti brez ukrepanja. Kljub vsemu pa so domala vse srednje- in vzhodnoevropske države to neravnovesje odpravile vsaj na idejnem in kulturnem področju. Potegnile so bolj ali manj jasno ločnico med svojimi predvojnimi zgodbami, iz katerih občasno resda gledajo grozeče prikazni avtokratizma, skrajnega nacionalizma in antisemitizma, a [Stran 084]sočasno neki demokratični potencial, ki bi se ob ugodnejših globalnih okoliščinah lahko razvil in ki ga povojna zgodba, večinoma pod sovjetsko egido, ni nikoli imela. Tak preboj je uspel celo nekaterim nekdanjim jugoslovanskim republikam in je najbolj izražen na Hrvaškem, kjer je »posestno stanje« ostalo na kapitalskem področju precej pomaknjeno v smer nosilcev povojne oblasti, na idejnem pa so se morali odreči veliki večini povojne mitologije.

Slovenija je tu izjema. Skupaj z večino nekdanjega sovjetskega prostora razen baltskih držav, Gruzije in morda delno še Ukrajine in Armenije se pri nas ni nedotaknjena ohranila samo politična, gospodarska in kapitalska premoč nosilcev povojne politične mitologije. Iz na prvi pogled nejasnih razlogov jim ni bilo potrebno niti za ped odstopiti od prej (in še sedaj) monopolnih predstav o družbi, politiki, gospodarstvu, izročilu in zgodovini. Kljub strahotnim stranpotem povojnega obdobja so še vedno oni tisti, ki v javnosti edini kompetentno razlagajo, kaj je demokratično in kaj ni. Oni določajo (in so njihova merila splošno sprejeta), kdo lahko velja za slovenskega domoljuba in kdo ne, kar boleče opazujemo ob zgledih Korošcev dr. Lamberta Ehrlicha in dr. Gregorija Rožmana. Pridobili so si vlogo edinih pravih predstavnikov slovenske visoke kulture, kot je bilo razbrati ob dogajanju, povezanem z jesenskimi protesti. Samo oni imajo polno vedenje o obsegu pojma fašizem in o tem, kdaj se sme rabiti in kdaj ne. Seveda ga, kadar jim pride prav, rabijo zelo radodarno. Pravilno je samo njihovo razumevanje gospodarskih modelov in samo njihov privilegirani model tovarišijskega kapitalizma je bil v vseh teh dveh desetletjih primeren za neuko slovensko ljudstvo. Kajpak njim pripada sodba o tem, kdo izmed predstavnikov po letu 1989 nastalih političnih sil je »konstruktiven« in kdo »revanšist«, kdo je »liberalen« in »strpen« in kdo si želi zgolj delitev v narodnem telesu. Nič čudnega ni, če se temu pridruži še, da oni – ki so bili v srcu vseskozi demokrati – postavljajo vatle, kdo sme biti v Penu in kdo ne.

Še bi lahko našteval, a naj opozorim samo še na dve področji, kjer je njihov vpliv nedotaknjen. V očeh javnosti nosilci povojne politične mitologije predstavljajo pôroke »evropske poti« Slovenije, saj so uspeli uzurpirati prostor evropske razsvetljenske in liberalne tradicije pri nas. Javnost ne vidi nobenega protislovja v tem, da jim kljub temu sledi tudi takrat, ko bruhajo ogenj proti »brezdušnim« evropskim institucijam in sramotijo evropske simbole, saj bodo oni kot prepričani Evropejci pač bolje od razvajenih evropskih birokratov vedeli, kaj so avtentične evropske vrednote. Nazadnje se jim Slovenka in Slovenec povsem prepustita tudi, ko s filigransko natančnostjo odmerjajo pravo mesto Katoliški cerkvi v naši družbi. Celo veliko katoličanov ne dvomi v njihovo presojo o tem, kaj je njeno vmešavanje v politiko in kaj ni, kaj je »avtentično krščanstvo« in kaj so ostanki odurnega klerikalizma, kaj ustreza »duhu drugega vatikanskega koncila« in kaj kaže skomine po starih, predkoncilskih časih, ki so, kot ti izvrstni poznavalci evangelija in Cerkve najbolje vedo, zunaj zatohlega prostora Cerkve na Slovenskem že zdavnaj preteklost in zunaj mode.

Na kratko: v njihovih rokah sta naš skupnostni pekel in naš skupnostni raj, kamor bolj ali manj poljubno neovirano razmeščajo vse pojave in ljudi tega prostora.

Dejal sem, da je na prvi pogled precej nejasno, zakaj je to mogoče. Delček odgovora se skriva v nekaj stavkih, ki bi jih neuki opazovalec pripisal morda sedemdesetim ali osemdesetim letom prejšnjega stoletja, objavljeni pa so bili v nekem aprilskem Delu. Dolgoletni spremljevalki cerkvenih zadev, ki se je pred nekaj tedni navduševala nad veličino odstopa Benedikta XVI. in nato nad novoizvoljenim papežem Frančiškom, se zapiše tole: Traktati o spravi so jalovi. Treba bo nedvoumno povedati, kdo je bil osvoboditelj in kdo kolaborant ter kdo je bil na pravi in kdo na napačni strani. Na obeh straneh so bili številni odtenki, ki pa niso bistveni.

Vedeti, kdo je bil na pravi strani, to je to. V to pravljično-mitološko past je ujeta slovenska družba. In njen objem ima zares demonske razsežnosti. Segajo vse do na prvi pogled akutnejše gospodarske in socialne krize, ob kateri naj bi se poenotili in pozabili na razlike. V dobro vseh, pravijo. Dejansko pa bi znova odložili soočenje s „posestnim stanjem“. A da se vrnem k pravljicam. Ravno hlastanje po njih precejšnjo večino tukajšnjega življa navdihuje, da nekritično pritrjuje ohranjanju „posestnega stanja“ in nerazumno, nervozno odreagira na vsak, še tako neznaten in po dvajsetih letih slovenske države že zdavnaj samoumeven korak v smeri njegovega spreminjanja. V tej luči je treba gledati tudi povsem iracionalno odločitev slovenskih volivcev na decembrskih volitvah leta 2011, na podlagi katere je bila oblikovana sedanja vladna koalicija.

Ampak v ozadju je zavedanje, da pomeni sprememba posestnega stanja sočasno razkroj pravljično-mitološkega univerzuma, [Stran 085]

Demonske perspektive

Slika 39. Demonske perspektive Tamino Petelinšek

v katerem je jasno, kdo smo Smrkci in kdo je Gargamel. Pomeni slejkoprej tudi pogled v mračni tolmun slovenske polpreteklosti, pogled, ki bi, kot Slovenci in Slovenke slutijo, podrl vse idealizirane predstave o pokončnem narodu, ki ni na svoji poti nikdar skrenil. Ne, takega pogleda si normalen človek ne želi. Četudi mu je še tako jasno, da se mu ne bo mogoče za vselej izogniti. Zatorej ni od nosilcev povojne politične mitologije nihče resno zahteval, naj se odrečejo svojim monopolom, če že ne na kapitalskem, pa vsaj na idejnem področju. Samim kaj takega seveda ni prišlo na misel, kot se Nemci zgodnjega 20. stoletja niso bili pripravljeni odreči svojemu privilegiranemu položaju. Na južnem Koroškem so celo povozili slovensko večino, kar je sicer del druge zgodbe.

To nas druži s tistimi okolji, predvsem v Sovjetski zvezi, ki so si ravno tako naložila breme grozljivega medsebojnega obračunavanja in državljanskega spopada. Tam je slovo od „posestnega stanja“ najtežje, tam je interes širokih ljudskih množic za ohranitev monopola tistih, „ki vedo, kdo je bil na pravi strani“, največji. Nekaj drugega je spreminjanje omenjenih gotovosti tam, kjer se zapiranju in razlaščanju niso pridružila še množična grobišča. Slovenija take sreče ni imela. In bojim se, da imajo vzvode za spremembe v rokah samo dediči nosilcev povojne politične mitologije, da lahko samo oni naredijo tisti odločilni korak, ki bo večino Slovencev in Slovenk prepričal, da je čas pravljic mimo.

Seveda je potrebno pristaviti, da tudi tisti, ki se tej mitologiji nismo priklanjali, lahko kaj storimo. Naš pogled v tolmun preteklosti doslej ni bil povsem iskren, ker za to ni bilo nikakršne potrebe. Tudi tukaj še ni povsem minila želja, da bi se zadovoljili zgolj z mitološko preureditvijo slovenskega imaginarija, tako obremenjenega z bremenom obstoječega posestnega stanja. Druga velika naloga je, kako pomagati pri nujni in neizbežni bolj ali manj koreniti razgradnji tega posestnega stanja, ne da bi sočasno z njim stopili čez rojake in rojakinje, ki so nanj in na pravljični svet, ki ga ponuja, navezani iz najrazličnejših vzrokov.

Za konec na hitro še beseda o prispevku, ki je v teh dveh desetletjih umanjkal, s čimer je bila ohranitev posestnega stanja morda ne odločilno, gotovo pa pomembno olajšana. Gre za prispevek tukajšnje katoliške skupnosti. Nedvomno s(m)o slovenski katoličani in katoličanke bili med tistimi skupinami [Stran 086]slovenskega prebivalstva, ki so osamosvojitev in demokratizacijo najbolj doživeli kot globinsko osvoboditev. Kajti prejšnje obdobje je bilo kljub vsem tedanjim in sedanjim poskusom drugačnih stilizacij, kakršna je bajanje o sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot domnevni zlati dobe slovenskega katolištva, kot si ga privoščijo nekateri, čas nesvobode, ko je lahko Cerkev dihala zgolj toliko, kolikor so dovolili drugi. Nič čudnega torej ni, če lahko mnoge katoličane in katoličanke štejemo med najzvestejše stebre projekta slovenske države in demokracije. A celotna slika ni tako lepa.

Sovpadli sta pač dve na prvi pogled ne nujno v isto smer kažoči težnji. Ena je pastoralno-evangelizacijska, ki raste iz utemeljenega prepričanja, da mora biti Cerkev odprta vsem, zaradi česar njene nosilce daje hud strah pred opredeljevanjem o dilemah tega prostora. Strah jih je seveda tudi, da bodo zaradi delovanja drugih obveljali za “janševce”, “desničarje”, “klerikalce”.

Z njo je sovpadla z vidika zgodovine Cerkve tako rekoč naravna težnja predvsem večine tukajšnje višje katoliške hierarhije, da namesto na nove, a neznane išče in je iskala naslonitev na stare, preizkušene in do obisti znane strukture, četudi te morda katolištvu niso bile najbolj naklonjene. S tem je namesto k razgradnji prispevala k ohranjanju posestnega znanja. Danes že lahko rečemo, da je sočasno padla na zgodovinskem izpitu. Seveda ne moremo izključiti, da se pravzaprav obe evocirani težnji napajata iz istega pravljičnega izvira kot družba v celoti: da ju je podzavestno strah soočenja s spoznanjem, da je bil grozljivi spopad med Slovenci v veliki meri sad razkola v katoliški skupnosti. Zato se je laže okleniti mitov tudi za ceno ohranitve nezdravega ravnotežja, ki dolgoročno vodi proč od svobode, proč od sproščenega dihanja in hkrati proč od učinkovite pastoralne dejavnosti, ker ta pač ne more peljati mimo resnice o tem prostoru.

Katoliška skupnost bi lahko bila tisti jeziček na tehtnici, ki bi spremenila problematično ravnovesje. A zdi se, da ga je doslej kljub nasprotnemu splošnemu prepričanju, ki smo ga posvojili skoraj vsi, prejkone prevešala v prid posestnemu stanju nosilcev povojne mitologije. To pa je tragična bilanca.

6.3. Huda jama

Avtor: Tamara Griesser Pečar

6.3.1.

Slovenija je bila do propada Jugoslavije 1990/91 delna republika večnarodne Jugoslavije in je šele 25. junija 1991 postala neodvisna, demokratična država. Od 29. marca 2004 je članica NATA in od 1. maja 2004 tudi Evropske skupnosti, kot taka je ji je v prvi polovici leta 2008 uspešno predsedovala. Podobo v veliki meri idilične, gospodarsko vseskozi uspešne male dežele med Karavankami in Jadranom, med Julijskimi Alpami in madžarsko ravnino deloma zasenčuje težka dediščina komunističnega gospostva. Slovenija je edina postkomunistična država Evropske skupnosti, ki na državni ravni ni obsodila komunizma. Prehod Slovenije v pluralistično zahodno demokracijo se je namreč zgodil, ne da bi komunistični kadri kjerkoli izgubili svoj vpliv – v politiki, gospodarstvu, upravi, justici, v šolah in na univerzah, v medijih, pri sindikatih itd.

Še danes poteka v Sloveniji živahna politična polemika o tem, kako naj se gleda na dogajanje v času druge svetovne vojne in, posledično, neposredno po vojni in kako naj se ga vrednoti. Medtem ko vzbujata fašizem in nacionalsocializem kot totalitarni ideologiji silovit odpor, se označuje komunistično kršenje človekovih pravic še zmeraj kot manj vredno obsodbe, da, celo kot neprimerljivo z dejavnostmi fašistov in nacionalsocialistov. Med tem pa smo vendarle dobili nekatere objektivne analize in izdaje virov za vojno in povojno obdobje. Vendar še ne moremo govoriti o preboju v zgodovinsko objektivnost in neodvisnost. Do sedaj mnoge ustanove in večino slovenske publicistike še zmeraj obvladujejo zgodovinarji in časnikarji, ki so bodisi sami delovali za komunistični režim bodisi je režimsko zgodovinopisje nanje tako močno vplivalo, da se ne morejo tako hitro rešiti starih miselnih vzorcev.

Kdor hoče presoditi zgodovinski in pravni položaj v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej, se ne more omejiti na črno-belo slikanje okupacije in odpora. Objektivnost zahteva, da ne selekcioniramo samovoljno in enostransko ne moraliziramo, torej da ne prikrivamo pomembnih dogodkov tistega časa, druge pa preveč preprosto, brez ozira [Stran 087]na posebne okoliščine, razvrednotimo in demoniziramo, spet druge pa prekomerno glorificiramo. Kot sem razložila že v svoji knjigi Das zerrissene Volk,1 je raven boja proti italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem prekrivala raven drugega boja – boja za kasnejšo družbeno in državno ureditev. To je bila torej državljanska vojna Slovencev proti Slovencem, ki se je pričela v trenutku, ko so komunisti odpor proti okupatorjem praktično monopolizirali – z geslom: Kdor se ne podredi vodstvu tako imenovane Osvobodilne fronte, je narodni izdajalec. V tej shemi ni bilo nobenega prostora za ljudi z drugačnim svetovnim nazorom, ki so iskali druge poti v bodočnost in tudi hoteli voditi odpor po drugih poteh. Osvobodilna fronta, v kateri so dominirali komunisti, jih je z brutalno silo preganjala – med vojno deloma s skrivnimi procesi in divjaškimi likvidacijami brez sodbe, po tako imenovani »osvoboditvi« pa s spektakularnimi montiranimi procesi – ki so bili v porog vsakršnemu pravno korektnemu postopku – v katerih so obračunali z vsemi političnimi nasprotniki in z vsemi potencialnimi viri nevarnosti za nove oblastnike. Državljanska vojna je stala življenje več kot 30.000 ljudi. Množični umor ca. 15.000 civilistov in vojnih ujetnikov po vojni v Sloveniji je največji zločin, ki se je kdaj zgodil v Sloveniji. Samo do avgusta 1945 je bilo pobitih 14.141 ljudi. Večinoma so bili to domobranci, pripadniki Slovenskega domobranstva, ki so po begu maja 1945 poiskali zaščito pri Britancih in so bili nastanjeni v taborišču Vetrinj pri Celovcu. Britanci so jih izročiti Titovim četam in s tem poslali v gotovo in grozovito smrt.

Po prevratu v Sloveniji 1990/91 prihajajo na dan vedno novi komunistični zločini. Vladna komisija za raziskovanje množičnih grobišč stalno odkriva nova grobišča, za katera so odgovorni partizani oz. jugoslovanska armada (v katero so bili vključeni partizani). Vanja so po koncu vojne zagrebli tiste pobite vojake – slovenske domobrance, pripadnike hrvatskih in srbskih enot (ustaši, domobrani, četniki) – in civiliste nekomunističnega prepričanja (po komunističnem izrazoslovju »razredni sovražniki«), ki jih niso nikoli postavili pred sodišče. Slovenija je posejana z zamolčanimi grobišči. Do danes jih je bilo registriranih 594, v njih je po cenitvi med vojno in po njej našlo smrt približno 100.000 ljudi. Do sedaj so bile izkopane žrtve le iz neznatnega dela teh grobišč. Še po 20 letih ni politične volje, da bi se rešilo vprašanje zamolčanih grobov in žrtve pokopale s potrebnih spoštovanjem. Vedno znova se oglašajo komentarji, naj končno že pustimo preteklost mirovati in prenehamo »preštevati kosti«.

Šele pred kratkim je pretresla javnost najdba mumificiranih trupel iz Barbarinega rova v rudniku Huda jama blizu slovenskega zdraviliškega mesteca Laško. Za predsednika vladne komisije in direktorja muzeja za novejšo zgodovino, Jožeta Dežmana, ima »Huda jama« za Slovence podobno simbolno moč kot Katyn za Poljake. Ni največji množični grob v Sloveniji – po današnjih spoznanjih je največje grobišče v protitankovskih jarkih blizu Maribora, na Teznem, kjer je našlo smrt 15.000 ljudi – vendar je najpretresljivejši in najstrašnejši, ker so bili tam ljudje deloma živi zazidani in ker so hermetično zaprta trupla, naložena drugo na drugo in prekrita z belim apnom, tako dobro ohranjena. Jože Balažič, direktor instituta za sodno medicino, je povedal, da še nikoli ni videl česa podobnega, niti v filmu ne.

V Barbarinem rovu so od 1902 do 1942 kopali rjavi premog. Takoj po vojni, maja in junija 1945, so jugoslovanski partizani tam umorili po današnji oceni več kot 5.000 slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov, tudi žensk, ki so jih, zvezane v pare s telefonsko žico, pripeljali s tovornjaki na morišče Huda jama iz taborišča Teharje blizu Celja. Likvidacije so izvajale slovenske enote KNOJ-a (Korpus narodne obrambe Jugoslavije), načrtovanje je bilo v rokah OZNE. Ohranjeno je pričevanje šoferja tovornjaka Jakoba Ugovška pred preiskovalno komisijo Jožeta Pučnika 9. maja 1994. Skozi tri dni je večkrat na dan vozil tovornjak s prikolico, poln zajetih domobrancev, med njimi so bili 17–18 letni fantje, iz taborišča Teharje k Hudi jami. Na tovornjakih ni bilo klopi, ljudje so bili naloženi kot drva. Ni pa bil edini voznik, vozili so še drugi trije ali štirje tovornjaki. Vse skupaj je trajalo, kot je povedal, približno tri dni, morda celo skoraj en teden. Vsak večer so peljali dvakrat do trikrat. V svojem tovornjaku s prikolico je peljal vsakokrat 30 ljudi. Od zidanega vhoda so jih potem gnali 320 metrov daleč po vhodnem rovu in nato še 150 metrov dalje do jaška. Tam so se morali sleči in se, kot se zdi, uleči k že mrtvim tovarišem, potem so jih ubili s streli v glavo. To se vidi po lobanjah, ki imajo strelne odprtine. Drugi so umrli po padcu v približno 45 metrov globok jašek. Nekateri pa so ostali živi in so bili nato živi pokopani. Pri nekaterih se vidi, da so se poskušali rešiti. Zadušili so se v krvi ali zaradi pomanjkanja kisika.[Stran 088]

Izvajalci pobojev so bili večinoma zelo mladi, iz vrst tistih, ki so jih partizani mobilizirali tik pred koncem vojne. Tako vsaj so izpovedale maloštevilne priče, ki so bile pripravljene govoriti. Po odkritju zločina se je javljalo zmeraj več prič, starih mož, ki jih je sedaj mučila vest. Javljali pa so se tudi ljudje, katerim so očetje ali sorodniki pred smrtjo zaupali strašno skrivnost. Eden od stražarjev je npr. malo pred smrtjo zaupal svojemu zetu, da si ne more izbrisati podobe mladega Slovenca, ki ga je kleče prosil, naj mu prizanese zaradi njegovih dveh majhnih otrok. Roman Leljak, ki je kot prvi raziskoval zločin v Hudi jami in poskušal spraševati tudi okoliške prebivalce, navaja še nepreverjeno zgodbo o petnajstletni deklici, ki se je z begom rešila pred pokolom in nato po nesrečnem slučaju iskala zaščito pri napačnem človeku, bivšem partizanu. Ta jo je s krampom oslepil, da ne bi mogla še enkrat zbežati, in jo nato živo vrgel v jašek. Mož je kasneje baje naredil samomor.2

Storilci iz leta 1945 so naredili vse, da bi zabrisali sledi zločina. Čeprav so vsi udeleženi pri zločinu zaprisegli, da bodo o dogodkih molčali za zmeraj, česar se jih je velika večina tudi držala, stvari le ni bilo mogoče popolnoma prikriti. Okoliški prebivalci so vedeli in so to vednost zaupno posredovali tudi drugim. Že l. 1990 je bil napravljen prvi poskus najti množično grobišče, a je zaradi tehničnih težav spodletel. Šele poleti 2008 je rudnik Trbovlje–Hrastnik dal vladni komisiji na voljo skupino, ki naj bi odprla Barbarin rov in odkrila v rovu pokopane žrtve pokola iz l. 1945. Tehnični vodja izkopavanj je rudarski inženir Mehmedalija Alić, bosenski musliman, ki že desetletja živi v Sloveniji in katerega brat in svak sta postala v juliju 1995 žrtvi pokola v Srebrenici.

Rov je bil hermetično zaprt. Po 340 metrih so naleteli na prvo oviro. V dolžini 100 metrov je bilo nasutje, tako da so morali odstraniti približno 400 kubičnih metrov jalovine, opek in ilovice. Nato šele so ugledali opečni zid, narejen 1945. Potem so v skupni dolžini 5,55 metrov naleteli še na nadaljnje pregrade iz betona, gline, železobetona in tračnic. Karl-Peter Schwarz je napisal v Frankfurter Allgemeine Zeitung: »Rov je bil tako skrbno zaprt, kot bi šlo za končno skladišče jedrskih odpadkov.«3

Marca 2009 so po zadnji pregradi zagledali tudi prvo okostje. Ob njem je ležala lomilka. Jože Dežman je mrtveca poimenoval »begunec«. Najbrž je sprva preživel pokol in je potem poskušal z zadnjimi moči s pomočjo lomilke prebiti pravkar zgrajeni zid. Približno dva metra dalje so našli naslednjo žrtev. Noge so tičale še v škornjih. Imenovali so ga »upornik«, ker so domnevali, da je bil eden od prisilnih delavcev, ki so jih uporabili po končanih eksekucijah in se je uprl morilcem. Spočetka so domnevali, da so v Barbarinem rovu našli smrt samo vojaki. To so sklepali po najdbah čevljev, škornjev, ostankov modrosivega blaga in žic. Vendar se je kmalu izkazalo, da so bile med 773 okostji, ki so jih do danes odkopali, tudi ženske. Našli so namreč nekaj pramenov las oz. kit. Približno tretjina trupel je bila mumificirana. Najprej so mislili, da so prevlečena s plesnijo, ampak kmalu se je izkazalo, da so bila posuta z apnom. Isto metodo so uporabljali tudi drugje. Tam tudi zato, da bi ublažili mrliški zadah in razkužili zemljo. Že poleti 1945 so npr. trupla zastrupila v »Brezarjevem breznu« nedaleč od Ljubljane izvir, tako da je okužena voda tekla dalje po potoku in je nekaj ljudi v soseščini utrpelo huda zastrupljenja.

Do danes še niso poklicali na odgovornost nobenega storilca. Tudi še niso identificirali nobene žrtve iz Barbarinega rova. Drugega jaška, polnega človeških ostankov, sploh še niso odprli. Morda ležijo nadaljnje žrtve še v tretjem jašku. To še ni gotovo. Ostanki že izkopanih mrtvih iz »hude jame« še čakajo na dostojen pogreb. Za zdaj so shranjeni v plastičnih zabojčkih v drugem rovu in v bližnji lopi, in ker so tako prišli v stik z zrakom, so brez milosti izpostavljeni razpadanju. Zgodovinar Mitja Ferenc, ki je vodil evidentiranje zamolčanih grobišč po vsej Sloveniji, dokler ni dobil nobenega denarja več, tako da ni mogel končati svojega dela, je leto dni po najdbi trupel v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani ožigosal pomanjkljivo pripravljenost vlade – in politike sploh – ter je ugovarjal razlagi, da so bile žrtve krive in da so bili narodni izdajalci, ki so si zaslužili smrt: »Take poenostavitve so nesprejemljive že zato, ker o krivdi ne morejo soditi njihovi morilci. Kriv je tisti, ki je bil postavljen pred sodišče in mu je bila krivda dokazana.« 4

Sedaj dela počivajo. Rov je bil elektrificiran. Postavljena je bila prezračevalna naprava. Nato naj bi se nadaljevala izkopavanja žrtev. Dolgo to ni bilo gotovo, ker v sedanji levi vladi [Stran 089]

Huda jama

Slika 40. Huda jama Tamino Petelinšek

oz. v parlamentu še sedijo nekateri duhovni vnuki storilcev, pa tudi nekateri politiki, ki so bili pod komunistično oblastjo na visokih položajih in poskušajo odpraviti umore kot zgolj »napake«. Niso pripravljeni grozodejstev priznati za to, kar so bila, namreč sredstvo sistema, da se znebi svojih resničnih ali potencialnih nasprotnikov. To je Tito 26. maja 1945 v Ljubljani tudi nedvoumno napovedal: »Kar zadeva tiste izdajalce, ki so bili v domovini, je to stvar preteklosti. Roka pravice, maščevalna roka našega ljudstva je večino že dosegla, samo majhnemu delu izdajalcev se je posrečil beg pod zaščito zunaj naše dežele. Ta manjši del ne bo nikoli več gledal naših čudovitih gor, naših cvetočih polj. Če pa se bo to vendarle zgodilo, bo trajalo malo časa.«

Sedanji slovenski predsednik Danilo Türk o tej temi najprej sploh ni hotel ničesar izjaviti. Ko pa so ga časnikarji vztrajno spraševali, je na neki prireditvi ob svetovnem dnevu žensk, na 8. marec, Hudo jamo označil za »drugorazredno temo«– v primeri z dnevom žensk, ki je bil zanj prvorazredna tema. Na ta prvorazredni dan ni mogel dati izjave o onem drugorazrednem. Šele čez več mesecev se je potrudil in skupaj z ministrskim predsednikom Borisom Pahorjem obiskal žrtvenik. Tega ni storil sam od sebe. Šele za Slovenijo nenavadno energična kritika javnosti ga je k temu prisilila.

Janez Stanovnik, predsednik veteranske organizacije slovenskih partizanov (Zveza borcev) je po dolgoletnem zanikanju vendarle priznal, da je že od začetka vedel za množične poboje, da pa je molčal, ker ni hotel odpirati »starih ran«. Zahodni zavezniki naj bi bili likvidacije odobrili, s tem da so vse kvizlinge (tako imenovane izdajalce) izročili tistim državam, v katerih so storili zločine.#[Stran 090]

7. Iskanja in besede

7.1. Bo prestal?

Avtor: France Papež

Prvi, daljni svet,
s katerim sva se ločila v usodni spomladi,
maja petinštiridest …
Pravijo, da je vedno bolj suh in bled;
razjeda ga rak tujega imena,
ki je razširjen že skoraj povsod
in napada ljudi in bogove,
uničuje posestva,
stare vrednote.
Moj svet –
kako si želé sosedje razdeliti
tiste njive in gozdove!
Dostikrat mislim nanj:
bo prestal?
[Stran 091]
Daljni svet

Slika 41. Daljni svet Janez Rihar
[Stran 092]

8. Po branju

8.1. Rdeče nasilje

Avtor: Jože Pavlič

8.1.1.

Milko Mikola, Rdeče nasilje – Represija v Sloveniji po letu 1945. Knjigo je izdala Celjska Mohorjeva družba leta 2012 v svoji redni zbirki za leto 2013 v 4500 izvodih, 1.izdaja, str. 409.

8.1.2.

Prišla nam je v roke v teh dneh, ogledali smo si jo in prebrali pazljivo, dragi bralci Zaveze, tudi za vas, da bi vam lahko poročali o njej. V naših časih res izhaja kar precej knjig in vseh ni mogoče prebrati, saj jih včasih tudi ni vredno, knjigo Milka Mikole Rdeče nasilje – Represija v Sloveniji po letu 1945 – pa se splača in jo je tudi potrebno prebrati. Prebrati bi jo morali vsi Slovenci in o njej marsikaj premisliti: tako tisti, ki smo rdeče boljševiško nasilje doživeli in ga resnično občutili, kot tisti, ki tega niso doživeli in si tega ne morejo predstavljati – posebej pa bi knjigo morali prebrati tisti, ki so bili povzročitelji in nosilci tega nasilja, da se bodo zavedli, kaj so vendar počeli, če so to bodisi hote ali nehote že pozabili. Saj s časom vsi pozabljamo, vendar eni tako drugi drugače; s časom pa tudi zorimo, se razvijamo in si ustvarjamo drugačne in druge zorne kote. Lahko več in marsikaj drugače razumemo: ko čustva zbledijo in se misli jasnijo. Zlasti pa bi morali knjigo brati tisti, ki so bili akterji v takratnih dogajanjih, nosilci represije in današnji njihovi nasledniki, ki sami hote in tako radi pozabljajo – da, celo brišejo zgodovino tistega časa in govorijo, kako je treba gledati naprej v prihodnost, preteklost pa pozabiti. Toda misli naših vodilnih revolucionarjev, njihove besede nam jasno pričajo, tako kot naslednje Titove, izrečene 11. novembra 1956 v Pulju in služijo naši obravnavani knjigi za moto, da je revolucija bila in tudi kakšna je bila. Tito pravi: »Pri nas smo revolucijo izvedli s krvjo, v osvobodilnem boju, in pošteno smo očistili svoj dom med revolucijo.«

Kako so čistili našo domovino, nam pripoveduje Mikolova knjiga. Prihaja zato res kot naročena in je pravi prispevek k dejanski in resnični zgodovini. Čeprav je o dogodkih in razmerah po letu 1945 pisalo že kar nekaj piscev do sedaj, so bila njihova mnenja o njih dostikrat zelo različna, še večkrat pa fragmentarna in specifična, le opisi dogajanj na posameznih področjih, v določenih obdobjih, primerih ali oblikah, celovite in sistematizirane študije z obravnavo te tematike pa nismo imeli. Bilo je največ pripovedi v smislu zgodovinskega pričevanja in res manj pravih študij represije kot teme v celoti, ki zahteva več natančnosti, dela in sklicevanja na dokumente. S pričujočo knjigo pa nam Milko Mikola ponuja res celosten in podroben vpogled v ta del naše narodne zgodovine in za to delo mu moramo biti hvaležni. Je delo, ki predstavlja temelj in izhodišče za nadaljnja še globlja in bolj razširjena raziskovanja – soliden temelj, ki nam omogoča vpogled ne le v silovitost in velikost nasilja tistega časa, v njegovo obsežnost, strahoto izgub in narodno škodo, temveč nam daje tudi jasno sliko in pregled revolucionarnega pravnega inštrumentarija tistega časa, ki ga ilustrirajo tudi nekateri karakteristični dokumenti, ki jih najdemo predstavljene v knjigi. Ti živo in zgovorno pričajo o času in obravnavani snovi. Pri svojem delu se torej avtor opira predvsem na arhivske dokumente takratnih oblastnih represivnih organov in seveda tudi na vso verodostojno obstoječo strokovno literaturo. Včasih pa uporabi tudi sama pričevanja žrtev nasilja, tista, ki so shranjena v gradivu Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona o popravi krivic. Pri vseh svojih trditvah in ugotovitvah vse dostopne vire skrbno navaja, opozarja pa tudi na pomanjkanje in izkazano uničenje dokumentov; vsekakor njegovem delu ne manjka znanstvene resnosti in prizadevanja.

Reči je treba, da je knjiga urejena sistematično in pregledno z natančnim kazalom po poglavjih, ki nosijo širše splošne tematske naslove in so razdeljena naprej po vsebinskih sklopih in specifičnih temah s tistega področja. Poglavij je deset in vsako nosi svoj splošni naslov. Za predstavo o zgradbi knjige in vrsti obravnavane tematike naj jih naštejemo po vrsti:

Izvensodni poboji – Koncentracijska taborišča – Delovna taborišča – Izgoni prebivalstva – Nasilne razlastitve premoženja – Politični sodni procesi – Politični obsojenci in politični zaporniki – Zatiranje verske svobode in nasilje nad verskimi skupnostmi – Epilog – Poprava krivic in rehabilitacija žrtev.[Stran 093]

Sledi še kazalo virov in literature, seznam kratic in okrajšav ter imensko kazalo oseb, kakor tudi spisek slikovnega gradiva.

Vsakdo, ki bo knjigo vzel v roke, se bo prepričal o njeni skrbni urejenosti in preglednosti. V njej bo lahko našel marsikaj, kar ga bo pritegnilo in mu lahko prišlo prav tudi v praktičnem pogledu, saj bo v njej našel citirane vse zakone, odredbe in odloke iz tistega časa in tudi od prej, ki so si jih komunisti ustvarili in prikrojili za svoje potrebe pri izvajanju revolucije v Sloveniji, pa tudi tiste, ki jih je sprejel Državni zbor po letu 1990 z namenom poprave krivic in rehabilitacije žrtev. Pa ne le to, kar je manj bistveno, ob navedenih datumih, imenih in opisih zgodovinskih dejstev in dogajanj, če jih je človek nekoč doživel sam, se vrne, utrdi in znova zaživi spomin, se poglobi vedenje in razumevanje časa, ki ga je živel, in stvari, ki jim je bil priča.

Tisti pa, ki tistih časov niso doživeli, bodo z malo pripravljenosti za vživetje v tiste razmere lažje razumeli in doumeli, skozi kaj smo Slovenci morali iti in kakšno strašno škodo smo utrpeli, predvsem pa jim bo bolj jasno, zakaj smo s svojo državo in razmerami, v katerih smo, tam, kjer danes smo. Razumeli bodo, zakaj je preteklost tako pomembna za sedanjost in prihodnost. Bolj jasno jim bo, zakaj in kakšno vlogo ima vendar zgodovina v usodi vsakega naroda.

Zgodovinar Milko Mikola v knjigi navaja ganljiva pisma obsojencev, prikazuje mnoge razpredelnice, ki kažejo število umorjenih, zaprtih, izgnanih, obsojenih na suženjsko delo in drugih v posameznih obdobjih … vse z dokumenti izvršnih organov notranjih zadev, UDBE in partije ter objavlja pretresljive številke, ki jih je na osnovi dokumentov zbral v svoji študiji. Navajamo jih le nekaj:

Najmanj 4200 pobitih civilistov

Več sto od partizanov pregnanih družin

15000 izvensodno pobitih slovenskih vojnih ujetnikov

slika

Slika 42. slika

Preko 600 prikritih morišč-grobišč po Sloveniji, v katerih je več kot 100000 pomorjenih

17000 beguncev po koncu druge svetovne vojne

16000 političnih obsojencev

25000 političnih zapornikov

60000 nasilnih razlastitev premoženja

in še na tisoče svojcev gornjih žrtev, če pomislimo tudi nanje! Tudi ti so strašno trpeli. So cilji revolucije in njene posledice vredne toliko žrtev in trpljenja? Ob treznem premisleku s pogledom resnici v oči bi se bilo treba vprašati, kaj smo s tem pridobili in kje. Stanje, ki ga imamo danes, je posledica nekih dejanj iz naše preteklosti, dejanj, ki nimajo nič opraviti z razumom in izkušnjami civilizacije.[Stran 094]

9. Iz arhiva

9.1. Padec Suhorja

Avtor: Tine Velikonja

9.1.1.

Prvih 17 fantov in mož kot vojakov kraljeve vojske pod poveljstvom Milana Kranjca se je 17. maja, torej dva meseca pred ustanovitvijo prve postojanke vaških straž v Šentjoštu nad Horjulom, odpravilo iz Ljubljane na Dolenjsko. Njihov končni cilj je bil izpeljati množično mobilizacijo in zavzeti Gorjance. Tam bi vzpostavili ilegalne postojanke po naseljih na celotnem gorjanskem področju. Vendar je bil priliv vojakov manj uspešen, kot so pričakovali. Medtem ko je bilo vaških stražarjev ob kapitulaciji Italije nad 6.000 in domobrancev na koncu vojne 17.000 ali celo več, pa ni število Mihajlovićevih vojakov v Sloveniji nikdar preseglo številke tisoč. Predvsem se je zgodilo tisto, kar so na neki način pričakovali, da komunisti tega ne bodo trpeli. Čeprav danes nekdanji partizanski borci trdijo, da je bilo »v gozdovih prostora za vse«, so svoje morebitne nasprotnike napadli že, ko so si prvi tabor postavili pri Starem gradu oz. Vodicah nad Čušperkom. Končno so se četniki ustalili v Št. Joštu pri Stopičah. Pridružile so se jim še skupine, ki so prišle iz Novega mesta, Šentruperta in Prečne, tako da je enota štela 300 vojakov. Na začetku so imeli manjše skupne akcije s partizani, pa tudi večjo pri napadu na italijansko posadko na Ratežu, ki stoji ob cesti med Novim mestom in Šentjernejem. Takrat so jih partizani imeli za svoje, za Štajerski bataljon. S tem so se nekomunistični ilegalci sicer zaščitili pred njimi, vendar sta njihovo odločitev spremljali dve slabi strani, ki sta odtehtali prednost: njihovo delovanje je izgubilo propagandni učinek, saj so bili s tem, da so se razglašali za partizane, nerazpoznavni, druga pa, da skrivanje ni moglo biti dolgo uspešno. V strahu pred razkritjem so pobili kar nekaj nedolžnih ljudi, obenem pa je partizansko poveljstvo že po šestih tednih, 11. julija 1942, spregledalo in spoznalo, da gre za vojake Mihajlovićeve vojske. Sožitja je bilo konec. Partizani so jih začeli napadati na vsej črti, pri tem pa je bila vojna sreča opoteča. Napadli so glavno taborišče nekomunističnih ilegalcev v Št. Joštu. Čeprav je bil napad odbit, je četniško vodstvo spoznalo, da tako ne bo šlo naprej. Pokazalo se je, da taki ilegali ne gresta skupaj in je v gozdovih prostora samo za partizane, in drugo, da se ni mogoče istočasno bojevati proti dvema sovražnikoma, na eni strani proti okupatorju in na drugi proti komunistični ilegali, ki ni ob sebi trpela nikogar. Zato so sredi roške ofenzive, 10. avgusta 1942, sklenili z Italijani sporazum o nenapadanju ter o njihovi pomoči v orožju in strelivu. S tem je bilo za nekaj časa nekomunistične ilegale v pravem smislu konec. Partizani so 15. avgusta napadli tudi njihovo novo taborišče pri Sv. Ani na desnem bregu Krke na vzhodni strani Novega mesta, vendar je bil napad odbit. Po tistem se je ilegalni Štajerski bataljon preimenoval v Legijo smrti, ki je opravljala podobno funkcijo kot vaške straže. Te so začeli ob usihanju roške ofenzive ustanavljati širom po Sloveniji. Sama Legija smrti pa je imela v jeseni leta 1942 dva bataljona po 250 mož in je ustanovila 16 postojank, dve od teh v Beli krajini, na Suhorju in v Metliki.

Cerkev in župnišče na Suhorju stojita na gričku, najnižje pri cesti pa šola. Kraj je bil dobro izbran za postojanko, če bi imeli vojaki čas, da bi ga dobro in ustrezno utrdili, ter seveda, če bi imeli dobro povezavo s posadkami drugih postojank. Pri tem mislimo na napad močnejše sovražnikove vojske. Zmanjkalo je časa. Kajti legiste, ki so prišli tja sredi novembra, so napadli že čez teden dni. Po italijanski ofenzivi poleti 1942 so bili slovenski partizani precej razbiti. Zato so poklicali na pomoč hrvaške. Njihova prva skupna akcija je bil ravno napad na Suhor. Tam se je bila nastanila tretja četa tretjega bataljona Legije smrti. Štela je 127 mož. Pod poveljstvom poročnika Miloša Šabića se je utrdila v župnišču. Imeli so tri strojnice, vsak vojak puško, drugače so imeli malo streliva, samo 50 nabojev in bombo na vojaka. Bataljonsko poveljstvo dvanajstih ljudi, ki ga je vodil kapetan Dobrivoje Vasiljević – Iztok, se je začasno naselilo v suhorski šoli. Iztok je prišel namreč iz Radatovićev na Suhor z namenom, da bi v vasi mobiliziral ljudi zase in za suhorski oddelek. Kako neresno so legisti jemali položaj, dokazuje že to, da so se namestili v prvem nadstropju, pritličje pa prepustili dvoličnemu nadučitelju, ki je bil povezan s partizani. Tako je bila hiša nenadzorovana. Dva stražarja pred vrati nista pomenila nič. Šabićevi legisti so zasedli tudi zvonik, v katerem so imeli opazovalnico in obrambno točko. K njim se je zateklo tudi 16, po bolj verjetni verziji 32 oz. 35 italijanskih vojakov iz bližnjega Hrasta, ki so nameravali [Stran 095]čez nekaj dni oditi v Metliko in svojim zaveznikom prepustiti zunanji obrambni pas. Legisti so začeli utrjevati postojanko, polovično so zgradili štiri kamnite bunkerje na pobočju griča vzhodno od gospodarskega poslopja. Anton Šuklje iz Bušinje vasi, ki je o tem pravil, je pomagal voziti kamen iz Hrasta. Dela so bila komaj na polovici. Ob napadu torej nobenega bunkerja in ne žične ograje okrog postojanke. Za zgled, kako se lahko upira napadu postojanka, če je dobro utrjena, prepletena z bunkerji, ki se lahko upirajo tudi topovskim izstrelkom, in obdana z žično ograjo, je Hotedršica. Manjšemu številu vojakov, kot jih je bilo zbranih na Suhorju, je uspelo odbiti kar osem podobnih partizanskih napadov, dva od njih pa sta bila celo bistveno bolj silovita in obsežna.

Kot nam je Šuklje povedal, so imeli legisti popoldne 26. novembra miting v bližnji Bušinji vasi in se zvečer zvečine že vrnili v postojanko. Tudi patrole so opravile obhode, pa niso odkrile nič sumljivega: »Partizanov že nekaj mesecev ni nikjer videti.« V moštvu namreč ni bilo domačinov in tudi nobenih stikov s prebivalstvom. Tako so se velike partizanske enote neopaženo približale postojanki, še več, četniški stražar Cekuta naj bi jih spustil mimo. Presenetili so dva stražarja pred šolo in ju živa zajeli. Zgodilo se je ob 20. uri tega dne. Napadla sta 3. bataljon 13. hrvaške proletarske brigade in četa Cankarjeve brigade. Prej so postavili zasedo na Vahti, druge enote so držale zasedo na cesti iz Semiča na Suhor, Vzhodnodolenjski odred pa zapiral dostop na Suhor proti Črnomlju in demonstrativno napadel Metliko. Zasedli so vse sosednje vasi. Šuklje pove, da je bilo v dober kilometer oddaljeni Bušinji vasi partizanov kot listja in trave ter se ni dalo iz nje. Verjetno so tu presenetili Ivana Hočevarja in študenta Janeza Kastelica iz Težke Vode. Dobili so ju, ju mobilizirali v partizane, pa sta po dveh tednih pobegnila in se zatekla k vaškim stražarjem na drugi strani Gorjancev.

Napadalci so najprej s hudim strojničnim ognjem in bombami napadli okna prvega nadstropja šole – Iztokov štab. V eni uri so izpraznili nadučiteljevo stanovanje v pritličju in v njem zažgali seno in dračje. Po drugi verziji so zažgali zunaj pred vrati. Ko so zagorela, se je razvijal dim in začel obkoljene dušiti. Zato so eni poskakali skozi okna, drugi pa se spustili po stopnicah. Med njimi sta bila tudi Iztok in p. Norbert. Pri skoku si je sodnik iz Novega mesta, Tone (ali Miha) Jerman zlomil nogo. Kasneje so sicer pisali, da se je to pripetilo Vasiljeviću, kar pa po izjavi prič ne drži. Zajetih je bilo vseh 12 članov štaba.

Partizani so obenem napadali tudi župnišče. Po nekaj urah jim je uspelo zasesti zvonik, s tem pa so obvladovali vsa župnijska okna, ki so gledala proti cerkvi. Podminirali so mrtvo steno hiše, ki so se ji po zasedbi zvonika zlahka približali. Eksplozija mine je napravila veliko odprtino in odtrgala vogal stavbe tri metre na široko. Skoznjo so metali bombe in dvakrat zanetili požar, a so ga branilci obakrat pogasili. Tretjega niso mogli in je zagorelo vse poslopje. Ob 8 uri zjutraj 27. novembra je Šabić zapovedal izpad. Žal se je posrečil samo manjšemu delu obleganih, rešilo se je 28 vojakov. Okrog 15 jih je padlo med jurišem, 65 je bilo ujetih. Od Italijanov se jih je menda rešilo pet, 16 je bilo ujetih, pet jih je padlo. Te so okrog leta 1950 prekopali in odpeljali v Italijo. Že med vojno so bili tudi odkopali 16 svojih vojakov v Bušinji vasi. V okviru roške ofenzive je namreč ena od njihovih enot padla pri tej vasi v partizansko zasedo.

Po Koroščevi oceni je bilo mrtvih legistov 23, zajetih 66, osem obsojenih na smrt in umorjenih. Domačini trdijo, da so na pokopališču pri Sv. Jakobu v Suhorju pokopali 21 padlih legistov. Za grob osmih umorjenih se ne ve.

Zajete so razporedili v kolono. Gnali so jih čez današnjo mejo na hrvaško stran proti Popovićem, na vozu prtljaga, plen in sodnik Jerman z zlomljeno nogo, kapetan Vasiljević in p. Norbert peš, privezana zadaj vsak na eno lojtrnico. Kolona pešcev jih je na strmi cesti prehitela in odšla naprej. Kaj se je z obsojenci zgodilo, se zanesljivo ne ve, ker jih niso več videli. Umorili naj bi jih po daljšem mučenju na Popovićih in nekaj sto metrov pod vasjo na desni strani kolovozne poti, ki vodi v Drage, v Ikovi dragi, zakopali. Tam počivajo še danes. Kolona drugih je prišla v vas Gaj tik pod vrhnjim grebenom Gorjancev, kjer so bili teden dni, potem pa so jih mobilizirali v brigade. Saje piše, da so jih vzeli predvsem v Cankarjevo brigado, 17 naj bi jih izpustili domov.

Padec Suhorja je bila prva partizanska zmaga nad kontrarevolucijo. Legija je zato svoje postojanke skrčila od 16 na sedem večjih. Sicer pa je bilo pri četnikih veliko prelivanja in odhajanja. Prišlo je tudi do sporov, na eni strani stari jugoslovanski oficirji, ki so bili odločno za ilegalo, na drugi katoliški fantje, ki so jim bolj prijale vaške straže in urejeno življenje. Partizani so nato v obdobju nekaj mesecev napadli 16 postojank vaških straž, jih šest uničili, prva med njimi je bila 12. decembra 1942 na vrsti zasilna postojanka vaških straž v Ajdovcu. [Stran 096]

10. Izjava Nove Slovenske zaveze

10.1. Izjava Nove Slovenske zaveze

10.1.1.

Dne 3. maja nas je DELO opozorilo, da stara zamisel o »spomeniku žrtvam vseh vojn« nikakor ni pozabljena, ampak bo natečaj za njeno izvedbo objavljen v naslednjih dneh. Zamisel takega spomenika ne more skriti, da izhaja iz nujnosti političnih sil boljševiške provenience, da prikrijejo zločinsko naravo svojega angažmaja v slovenski zgodovini. Ker vojnim zločinom tako kot nobena druga tudi ta maskirna spominska retorika ne more odvzeti nezastarljivosti, bi tak spomenik sredi Ljubljane metal mračno senco na vso našo prihodnost in jo onemogočal s svojimi zamolklimi moralnimi sankcijami.

To nas sili, da vse Slovence, ne samo bralce Dela, prosimo, da se po svojih močeh končno uprejo nenehnim manifestacijam boljševiške domiselnosti. V državi, kot je kljub vsemu še Slovenija, so volitve kraj, kjer državljani lahko najbolj učinkovito pokažejo svojo moč. Vrniti se moramo torej k sebi in tam povedati, da imamo tega končno dovolj.

Pripis. V zakonu o vojnih grobiščih, ki ga je za časa Pahorjeve vlade sprejel državni zbor, je tudi odlomek, ki ga je v Delu prijazno navedla Maša Jesenšek ko pravi, da bi bil to spomenik ne samo vsem vojnim, ampak tudi vsem »z vojnami povezanimi žrtvami na območju Republike Slovenije«. Katere žrtve pa so to, »z vojnami povezane žrtve«? Morda civilne žrtve bombardiranj? Ali žrtve med vojno postavljenih protipehotnih min? Ali odsotnost zdravnika ob nenadnih obolelostih? Nič od tega. Vse te reči se dogajajo v vsaki vojni normalno, če se sme tako reči, in so torej tudi te žrtve vojne žrtve. Samo v primeru, ko subverzivni elementi vojno stanje, v katerem se je znašla domovina, izkoristijo za izvedbo revolucije – ki bi bila sicer iluzorna – samo v tem primeru bi te žrtve morali označiti za »z vojno povezane žrtve«. Zlasti če bi revolucionarji svoj podvig maskirali z enobejem, kakor se je to zgodilo v Sloveniji.

Avtor: Nova Slovenska zaveza

Dodatek A Na platnicah

Dodatek A.1 Misel

Dodatek A.1.1

Tamino Petelinšek

Pojavila se je moralna otopelost, neobčutljivost za družbeno realnost in za dejansko življenjsko razsežnost kulture, ki je etika, predvsem pa svojevrsten možganski krč. Ne gre za to, da ljudje, še posebej intelektualci, ne bi mislili, da ne bi bili miselno aktivni, vendar mislijo predvsem tako, da misel lahko gladko teče; lahko je tudi sofisticirana in zna biti znanstveno disciplinirana, toda za nobeno ceno ne sme zaiti v neko določeno smer: ne sme se dotakniti nekaterih travmatičnih stvari, ki so povsem očitno tu in globoko določajo našo sedanjost. Ki so postavljene za temeljne kamne našega družbenega življenja, čeprav v resnici delujejo kot zidovi rezervata, v katerem se živi napol prištevno in napol resnično. Z ne prevelikim pretiravnajem bi lahko rekel, da misel ne sme udariti ob realnost in postati zavezujoča (zato pa se lahko oziroma se mora tembolj ukvarjati z relativiziranjem realnosti, z dokazovanjem njene nedosegljivosti). Ta problem se je na Slovenskem izrazil zelo močno in v obsegu, ki ga pred dvajsetimi leti marsikdo res ni pričakoval.

Avtor: Brane Senegačnik

Dodatek A.2 Priporočamo

Dodatek A.2.1 Revolucionarno nasilje na Primorskem

Renato Podberšič

Revolucionarno nasilje na Primorskem

Goriška in Vipavska 1942–1945

slika

slika

Opombe
1.

»Ženske banditov«

2.

»Preklete ženske banditov«.

3.

»Dober večer«
4.

»Tistega pa nimate?«
5.

»Valči, ti tudi?«
6.

»Gospa Dragar, gospa Dragar, hitro, telefon, Vaš mož kliče.«

1.

Das zerrissene Volk. Okkupation, Kollaboration, Bürgerkrieg. Slowenien 1941-1946. Studien zur Politik und Verwaltung, Bd. 86, Böhlau Verlag, Wien-Köln-Graz 2003.]

2.

Roman Leljak, Teharske žive rane. Huda jama. Radenci 2009, str. 122.]
3.

Karl-Peter Schwarz, Frankfurter Allgemeine Zeitung. Nr. 87, 15. 4. 2009, str. 7.]
4.

Muzej novejše zgodovine, 3. marca 2010.]

Datum: 2013-07-13

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.