Zaveza št. 86

Zaveza št. 86Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojniElektronska izdaja

Zaveza št. 86
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2013

Kazalo

[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

»Če pa oči upremo v stvari, ki jih obseva sonce, potem jasno vidijo. Oči so sedaj očitno sposobne, da gledajo«.

»Da«.

»Podobno velja tudi za dušo. Če se opira na stvari, ki jih obsevata resnica in to, kar realno obstoja, potem premišlja in spoznava. S tem dokazuje, da ima razum. Če pa se obrača k stvarem, ki jim je primešan mrak, ki torej nastajajo in izginevajo, potem lahko samo domneva in postane slepa, pri tem menjava in spreminja mnenja ter vzbuja vtis, kakor da je trenutno brez razuma«.

Platon, Država, 6. knjiga, 19. pogl., prevedel Jože Košar

1.2.

1.2.1. Izhod iz boljševizma – naloga dozorelih ljudi

če pomislimo na leto 1989, ki je v našem spominu povezano s padcem boljševiških političnih agentur Srednje in Vzhodne Evrope, skoraj ni mogoče, da ne bi v nas zavelo nekaj tistega varljivega optimizma, ki je spremljal mnoga dogajanja tistega leta. Okrogle mize in žametne revolucije so bile samo najpogostejše besedne prenašalke tega razpoloženja. Osnovno gibalo, ki je spremljalo odpiranje zgodovine, pa je bila okoliščina, da vanjo, čeprav spet ni ostala povsem nenapovedana, skoraj nihče ni zares verjel. Tako trdna in brez razpoke se je zdela boljševiška diktatura.

Že po nekaj mesecih se je izkazalo, da vrnitev ideološko podjarmljenih narodov v evropsko normalnost sploh ne bo enostavna. Težava je bila ravno v tem, da je bila pogojena z izhodom iz boljševizma, ki je tudi sedaj pokazal, iz kakšne snovi je. Sedaj še posebej. Poznavalci so nas začeli opozarjati na Tocquevillov stavek iz srede 19. stoletja: »Stvar je nova.« Stavek je izražal začudenost in vznemirjenost znanega zgodovinarja in političnega pisca nad jakobinskimi prvinami francoske revolucije, ki so se kot nevarni virusi začele širiti po evropskem prostoru – z novo, še ne videno vztrajnostjo in spretnostjo. Tisti, ki jih je že lastno opazovanje pripravilo na sprejem te, sedaj toliko navajane objave, so se zavedeli, da se bodo za vstop v kulturno in politično samostojnost morali spopasti s silami, ki so opremljene s takšno stopnjo vsepripravljenosti in s tako intenzivno prisebnostjo, da jim bo v vsakem primeru zagotovljen, kljub epohalnemu porazu, ki so ga sedaj doživele, politični prostor preživetja – prostor, v katerem bodo kakor v nekakšni časovni komori čakale na boljše čase in se obenem izučevale za nove in nepredvidljive zahteve. (S časovno komoro ne mislimo na noben prostor, ampak na nov mit, ki bo svetu zgodovinsko »upravičeval« njihov obstoj. Tak nov mit ali taka nova ideologija se je v obrisih kmalu pokazala že v zagledanju možnosti, ki jih ponuja kaos – moralni, duhovni in politični kaos. Mnogo učinkovitejši, kot sta nasilje in ideologija, je moralni in kulturni nihilizem. Vedno pogostejše in vedno bolj rafinirane napade na krščanstvo je treba razumeti v tem kontekstu. Časi razrednega boja so mimo. Eksploatacija sindikalizma, ki smo mu bili priča pred nedavnim v Sloveniji, je bolj izjema.)

Novost in obnavljajoča se boljševiška trdoživost ne prihajata morda od tega, da boljševizem, v nasprotju s fašizmom in nacizmom, ni bil premagan na svetovnih bojiščih, ampak od odkritja novih človekovih možnosti, ki jih je mogla zagledati in izpostaviti šele moderna Evropa in si jih v antično-krščanski Evropi ni bilo mogoče zamisliti, (čeprav je sicer tudi res, da je antična Evropa že odkrila celotno paleto možnosti zahodnega človeka).

Do kakšnih banalnosti so boljševiki prignali svoje podedovane spretnosti, pokaže Timothy Garton Ash z naslednjo zgodbico (Transit 22, str. 44): »Heinricha Manna so nekoč vprašali, kako je bilo pogajati se z Walterjem Ulbrichtom, šefom vzhodnonemške Partije. Bilo je približno tako, je odgovoril, kakor če bi se usedli za mizo z nekom, ki bi že v začetku izjavil, da je ta miza v resnici bajer za race, in pogojeval nadaljevanje pogovora s tem, da tudi oni drugi uvidi, da ne sedita morda za kako mizo, ampak pri račjem ribniku.« Tu Timothy Garton Ash nadaljuje: »V deželi, ki jo preganja razdeljena preteklost, se dogaja podobno. Pameten cilj je dosežen torej že s tem, da obe strani nedvoumno izjavita, da dejansko sedita za neko mizo. Potem se bosta morda le sporazumela, najprej glede velikosti in oblike mize, za katero sedita.«

[Stran 002]

1.2.2. Spomin in zgodovina – nujnost za spopad z boljševizmom

Spomin in zgodovina sta dve stvari, ki vzajemno sodelujeta v obračunu z boljševizmom: spomin se mora spoprijeti z boljševiško mnogoličnostjo in zgodovina z njegovim mitskim samoutemeljevanjem. Joachim Gauck, sedanji predsednik ZRN in nekdanji opolnomočenec za akte Stasija, ostaja glede tega neupogljiv: »Jaz gledam stvari tako, da se družba, ki se hoče zares obnoviti, ne sme odpovedati temu, da se nekdanji diktaturi vzame legitimnost . Za to je treba uporabiti vsa področja: pravo, znanost, pa tudi javno besedo. Jaz sem proti hitri in ceneni milosti.«

V takih razmerah bi pričakovali, da bi se zgodovinopisje v nekdanji boljševiški Evropi začutilo posebej poklicano. Ali bi bilo tako čudno, če bi jih dohitelo spoznanje, da so s službo Partiji prostituirali svojo visoko poklicanost? čeh Jacques Rupnik, politolog in zgodovinar, direktor velikega znanstvenega instituta v Parizu, spričo tega upravičenega pričakovanja posreduje naslednjo podobo: »Preseneča, da češko zgodovinopisje v zadnjih dvajsetih letih ni ponudilo nobene temeljne in celostne raziskave teh vprašanj. Zato nimamo nobene zgodovine komunistične partije ali stalinizma z njunimi koreninami v predvojnem času in njenimi posledicami po vojni.« In še: »Danes so zgodovinarji že skoraj deset let prosti, toda do sedaj še ni bilo nobene omembe vredne debate, tako da gledanje na komunistično preteklost vsakdo lahko po svoje instrumentalizira.« (Transit, 22, 2001/2002, str. 125/126.)

Upoštevanja vredno in politično zrelo je gledanje Václava Havla, ki je že v govoru na novo leto 1990 najprej priznal, da smo vsi, seveda v različni meri, odgovorni za funkcioniranje totalitarnega aparata, potem pa nadaljeval: »Ne smemo pa pozabiti nobenega, ki je na tak ali drugačen način plačal sedanjo svobodo. Da bo resnica o naši preteklosti v celoti razkrita, morajo neodvisna sodišča nepristransko odtehtati krivdo tistih, ki so bili odgovorni za preganjanja.«

1.2.3. Vzhodna in srednja Evropa – Njuno nerazumevanje edinstvenega časa

Romunska revolucija 1989/1990 je bila izpeljana na način množične teatrske predstave. Režija je bila v rokah Partije in Securitate, za resničnostne učinke pa so poskrbeli mediji. Glavni igralec je bil Nicolae Ceausescu, ki se je pravkar vrnil z nekega državniškega obiska in je sedaj stal z ženo Eleno na balkonu vladne palače. Na trgu in ulicah spodaj pa je bil njegov protiigralec: čez milijon prebivalcev Bukarešte. Tisti, ki smo ta prizor gledali preko ljubljanske televizije, smo si pozneje rekli, da kaj tako napetega ne bomo videli nikoli več v življenju. Kmalu po začetku je nekdo v množici zavpil, »naj neha« ali nekaj podobnega. Oči vseh, ki so bili na trgu, so bile uprte vanj, v »conducatorja« na balkonu. Ta večjega presenečenja pač ni mogel doživeti, a ko je nekdo v množici kmalu za tem ponovil izzivalni klic, se je obrnil in izginil v palači. Seveda je bilo vse to inscenirano, tudi proces zoper Ceausescuja še isti večer nekje v predmestju. (Oba, conducator in žena, sta bila nemudoma po sodbi usmrčena.) Tako je Partija najprej ukinila samo sebe, potem pa, čez nekaj minut, že spet sama bila na oblasti. Novi človek je bil Iliescu. Novo je bilo samo ime.

Manj teatralno, a ne manj dramatično je potekal prehod v Sovjetski zvezi. Ta velika država je imela tak izjemni pomen, da nam je šele po njenem padcu postalo jasno, da je sistem odšel dokončno. Dogajanje je potekalo v posameznih prizorih, ki bi jih lahko poimenovali z imeni njihovih vodilnih akterjev. Stvari bi lahko zvrstili takole: junija 1991 izvolijo Borisa Jelcina za predsednika Rusije; 17. avgusta pride do zarote tajne službe nekje na obrobju Moskve; že naslednji ponedeljek ob petih zjutraj se začnejo premiki: »Vse oborožene sile Rusije so alarmirane.« Vmes poseže Jelcin in kot » junak na oklepniku « reši Rusijo. 20. avgusta gredo Moskva, Leningrad in Kijev na ulice in Jelcin podpiše papirje o prepovedi komunistične partije. Zadnje dejanje v tej vrsti se zgodi v prvih dneh decembra 1991: podpis sporazuma o razpustu republik Sovjetske zveze. 25. decembra 1991 se je zadnjič dvignila nad Kremljem rdeča zastava s srpom in kladivom. Tega dne je Mihail Gorbačov prenehal biti šef partije, na čelo katere so ga postavili leta 1985, da bi jo rešil.

V eseju Skrita kontinuiteta v postkomunistični Rusiji piše Stephen Holmes v Transitu 42 o notranji igri, ki jo določene sile igrajo z imeni, kot sta Putin in Medvedjev. Oba sta bila izvoljena, v resnici pa jima je bila oblast ponudena »na srebrnem pladnju«. In oba vladata s podporo »tajne službe« in »dubioznih gospodarskih navez«.

1.2.4. Slovenski boljševizem – Njegova ideološka snov

Seveda smo ves čas mislili na Slovenijo. In ves čas nas je spremljala in se tako krepila [Stran 003] začetna slutnja, da je bila Slovenija v tem dogajanju udeležena na poseben, lahko bi rekli izjemen način. Naj vas poizkušam spomniti na nosilna dejstva boljševizacije slovenskega naroda kot tudi njegovih naporov za ponoven vstop v civilizacijo.

Slovenija

Slika 1. Slovenija Lovro Stanovnik

1. Slovenski boljševiki – spričo specifičnosti, s katero so se odločili delovati v okviru projekta, ki je imel vsejugoslovanski značaj, jim smemo priznati vlogo subjekta – slovenski boljševiki so se odločili, da uporabijo okupacijo za izvedbo razredne proletarske ideološke revolucije. Ta odločitev jim podeljuje izjemnost (ki si jo od okupiranih narodov Evrope lahko lastijo samo še Grki).

2. Ta odločitev je izhajala iz védenja, da jim samo okupacija omogoča, da si revolucija nadene maskirni kostum narodnoosvobodilnega boja. Ali drugače povedano, da v slovenskih razmerah samo okupacija omogoča izvesti revolucijo z boljševiškimi predznaki.

3. Boljševiški strateški izum je bil učinkovit že po sebi, posebno uspešen pa je bil na nemškem okupacijskem območju, kjer je bila eliminirana civilna družba, tako da ni bilo nikogar, ki bi ljudem povedal, kaj nacionalna rezistenca boljševikom v resnici pomeni. Še večjo privlačnost pa so narodopisni kostumi boljševikov imeli na Primorskem, kjer so italijanski fašisti z dvajsetletno potujčevalsko politiko pripravljali teren za boljševiški nastop. (Kakor da bi jih plačevala Kominterna, pomislimo, ko pri tem gledamo nazaj.)

4. Boljševiški revolucionarni projekt bi bil v veliko težjem položaju, ko v Sloveniji ne bi bilo katoliških in liberalnih disidentov, ki so jih predhodna heretična dejanja usposobila, da so ignorirali svarila tradicije in naravnega uma in tvegali varljiva zavezništva z boljševiki – varljiva tudi zanje.

5. Tudi imperialno politiko britanske vlade – tu mislim zlasti intrigantske dogovore Churchilla in Stalina – je mogoče razumeti predvsem v njeni protislovenski in proboljševiški vlogi. Brez te zlobne intrige bi bil boljševiški začasni prodor v Sloveniji dvomljiv. Sem spada tudi britanska kolaboracija s slovenskimi boljševiki pri izvedbi genocida slovenske domobranske narodne vojske.

6. Eden od temeljnih boljševiških nastopov v slovenski državljanski vojni, prisoten od začetka, je bil njegov terorizem (teror ima v [Stran 004] boljševiški revolucionarni pragmatiki ritualni značaj). Boljševiki bi izvedli začetno fazo terorja, tudi če bi ne bi bilo nobenega odpora. Za njihov imidž je teror bistvenega pomena. Ne strah in prednosti, ki prihajajo iz strahu, ampak kri sama, zavest, ki prihaja iz krvi. S terorjem – čim bolj je bil neosnovan, tem bolje – z njegovo krvjo so še tako preprostemu človeku dali vedeti, da so od nekod drugod – da jih je treba spoštovati.

7. Specifično obeležje daje slovenski državljanski vojni tudi dejstvo, da njeni iniciatorji po svoji začasni zmagi niso mogli odpreti nobene nove zgodovine. Boljševiki kažejo ta svoj genetski defekt še dandanašnji v skoraj vsakem parlamentarnem nastopu. Njihova politična sterilnost je posledica dejstva, da je njihov operativni miselni svet do kraja izpolnjen z izjemnim, lahko bi rekli genialnim manipulativnim instinktom. Za ustvarjalnost, ki jo politika nujno terja, tako ne ostane nobenega prostora. Neizpodbiten dokaz za to so bankroti domala vseh njihovih državnih projektov (ne revolucionarnih, seveda).

8. Ko so po sesutju evropskega boljševiškega imperija morali oklicati bankrot tudi slovenski boljševiki, so se njihovi demokratski nasledniki morali vrniti v politejo tiste Evrope, ki ji je bil prihranjen boljševiški eksperiment.

9. Potek, zlasti pa konec državljanske vojne je dokazal, da je bila družba sposobna odpreti novo zgodovino le tako, da se je vrnila v strukturne okvire predrevolucijske politike. Za boljševike pa se je dokončno dokazalo, da niso v stanju nositi organiziranega družbenega življenja, zgrajenega na demokratičnih premisah, mogoče pa tudi ne organiziranega življenja sploh. To bi jim moralo dati misliti, mar ne?

1.2.5. Nenavadna zgoščenost slovenskega boljševizma – Kaj je z nami narobe

Z zgornjimi začetnimi eksklamacijami smo hoteli pokazati, kakšen je bil boljševiški angažma v slovenski zgodovini. Sedaj pa se čutimo dolžni, da v nekaj potezah pokažemo še, kakšno je bilo njegovo politično in kulturno obstajanje v času pred njihovim bankrotom, kakor tudi v času po njem. Videli bomo, da so se tudi v teh dveh obdobjih gibali v mejah izjemnosti. A prej bi še radi opozorili na neko vprašanje, ki nam ga je sugerirala Hannah Arendt s svojim. Vprašala se je: Zakaj ravno Nemci? Zakaj so ravno Nemci postali to, kar so. Zakaj se je ravno z njimi zgodilo to, kar se je. Zakaj ravno Nemci? Naše vprašanje, ko potujemo skozi čas slovenske izjemnosti, bo torej: Zakaj ravno Slovenci? Boljševike so imeli tudi drugod po okupirani Evropi. Zakaj so se ravno naši odločili za korak, ki ni mogel biti brez začetne nedovoljenosti in prepovedanosti. Od kot ta človeška pervertiranost? Od kod ta umetna tujost, da so na narod, ki je že bil napaden, izvedli napad še sami in – kar res presega vse, ne samo od tega, kar se je zgodilo, ampak tudi to, kar bi si mogli zamisliti – da so na ta nesrečni narod izvedli napad še sami in ga označili za boj za narodovo osvoboditev! Od kot ta vrtoglava moralno izolirana manipulativna nadarjenost? Kako to, da se niso ustrašili svoje superiorne talentiranosti, kako to, da se niso ustrašili samih sebe, svoje grozljive izbranosti? čudno, čudno, še danes ostajajo ta vprašanja, ne samo neodgovorjena, ampak nedotaknjena.

Ali se moramo bati za sebe? In ali ne bi bilo bolj na mestu reči, da se moramo bati sebe? Saj nikoli nismo mislili, da smo taki. Tega, kar so boljševiki počeli med vojno, zlasti pa po vojni, ali to ne presega najvišjih normativov mednarodnih vojnih hudodelstev? Pomislite, majhen narod, ki je še včeraj hodil na božja pota! Kaj bo pa jutri? Ali ni danes v narodu več resentimenta, kot ga je bilo kadarkoli? In vendar je nekoč, ko te skrite jeze ni bilo, politkomisar potreboval nekaj tednov, da so ljudje presegli samega sebe in počeli, karkoli so jim ukazali. Kaj bo pa jutri? Poglejte si na ulici obraze, ki jih srečujete. Ali najdete v njih kaj usmiljenja? Poglejmo se malo, iz kakšnega političnega internata pa prihajamo?

1.2.6. Gleichschaltung – Njene duhovne, narodne in politične posledice

Komaj so leta 1945 odšli Nemci s svojo Gleichschaltung, že so boljševiki začeli vzpostavljati svojo – in uspeli, tako temeljito in hitro kakor Nemci leta 1933. Administrativno in pikolovsko se je začelo uresničevati to, kar je bilo napovedano 16. septembra 1941: zaplemba naroda in njegovih duhovnih in družbenih potencialov. Vsa področja so se sploščila pod pritiskom partijske volje: stranke, sindikati, civilne in gospodarske organizacije, mediji, šole. Samo Cerkev je ostala in stala naprej. Osvežujoče je danes to slišati in reči: razkošje je danes čutiti, da lahko to rečemo. Samo vrata Cerkve se partiji niso odprla. Vse naokoli pa je bilo tako, kakor je Tacit rekel za Rim po nastopu Tiberija: Vse je drlo v sužnost: consules, patres, eques. Vse je molčalo tudi pri nas, silni intelektualci, virtuozni pesniki, [Stran 005] pretanjeni razlagalci duha. Vse je molčalo. Prihajali so glasovi o veliki smrti, o zatiranju spoštovanja vrednih ljudi, o bedi v koroških taboriščih, o gradnji nove domovine v Argentini, a so se vsi ti glasovi odbili od molka elite.

Slovenija

Slika 2. Slovenija Lovro Stanovnik

Ob pomirjajočih znakih, ki jih je dajala servilna elita, so preprosti ljudje, ki so jim bili tajni nočni glasovi prvenstveno namenjeni, počasi začeli izgubljati dostojanstvo, ki jim ga je začetni upor dajal. Tudi vanje je začela vdirati skušnjava, da je njihovo vztrajanje samo znak izvornega plebejstva. Tako je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do končne vdaje tudi tu. Če jo postavimo v sredino sedemdesetih let, se ne bomo preveč zmotili. Na zunaj se ni nič zgodilo, vse se je dokončalo tam, kjer človek išče odgovor na vprašanje, kaj je. Ko so leta 1990 izvolili Kučana namesto Pučnika, ali so tedaj vedeli, kaj so? Ljudje niso vedeli več, kaj so.

Vse se je zarotilo zoper integriteto nemočnega človeka: domača elita, zahodnoevropska levica, ki ni imela jasne besede za sistem, ki nas je tlačil, nazadnje pa še »realno obstoječi socializem sam«, ki se je utemeljeval s tem, da je prisiljeval ljudi v najbolj »sramotno kolaboracijo, če so hoteli doseči nekoliko znosnejši način vsakdanjega življenja«. (Tony Judt, Postwar 105)

1.2.7. Velika vdaja – Poškodovanost slovenske pameti

človek je bil, kot prebivalec boljševiškega imperija, predvsem napaden človek. Napaden predvsem v svoji normalnosti. To je poglavitni razlog, da je bil tako obvladljiv. Desetletja in desetletja je prebiral časopise, poslušal radijske in televizijske oddaje, ki so mu predstavljale svet, za katerega je vedel, da je potvorjen. Vsaj v začetku, dokler je deloval v nomosu svojega osnovnega izkustva – se pravi, svoje normalnosti. Potem pa so se začeli oglaševati dvomi, pa ne o svetu, ki so ga posredovali umetelno dirigirani mediji, ampak dvomi o svojem lastnem svetu. Kako naj posameznik vzdrži tekmo s tistim »prav«, ki prihaja k njemu z avtoriteto družbene verificiranosti? Tako je nekaj časa – dokler še ni bil v stanju, da bi v dovoljni meri pozabil sebe, participiral na družbeni shizofreniji. Šele ko mu je čas – se pravi trajanje – omogočil, da je zavrgel, ne ideoloških predstav serviranega sveta, ampak sebe in [Stran 006] svoje izkustvo, šele tedaj je dosegel ideal socialističnega človeka.

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Kostanjevica na Krki

Slika 3. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Kostanjevica na Krki

V idealni obliki se ta proces mogoče ni še nikjer dokončal. Gre za to, v kakšni splošni intonaciji so se morali narodi in države lotiti velike premene in zasnovati novo strukturo družbe. Pomislimo, po kolikih radijskih in televizijskih oddajah, po kolikih člankih in esejih in razpravah so morali ljudje najti in restavrirati tisti del sveta, ki so ga zgoraj omenjene medijske intervencije, ki so to počele pol stoletja, hotele obremeniti s pomisleki ali pa mu celo vzeti pravico do obstoja.

Treba se je potruditi za uravnotežen pogled v preteklost. Na to opozarja tudi nekdanji poljski disident Adam Michnik (Transit 18, str. 173): »Grozita nam dve veliki zgodovinski laži. Ena je ta, da komunizma sploh ni bilo. To je totalna amnezija. Druga pa je ta, da so se vsi bojevali proti komunizmu. To je mit množičnega upora. To je zelo nevarno. Tu nam grozi popolna odpoved pravosodja. Zločini se ne preganjajo in kaznujejo. To je patologija naše ‘demokracije’.«

1.2.8. Sovraštvo boljševikov do vsega presežnega

V letu, ki ga preživljamo, sta se zvrstili dve dogajanji, ki sta nas prepričali, da je postboljševiška Slovenija ranjena (postboljševiška v časovnem in ne vsebinskem pomenu). Obe sta povezani oziroma ju ne bi bilo, če nove vlade ne bi doletelo, da z radikalnimi varčevalnimi ukrepi (za začetek) prepreči insolventnost države.

Za uvod imam za primerno, da povem dve, tri stvari o premieru Janši, ki je v teh dveh dogajanjih, čeprav zunaj scene, igral ključno vlogo – torej v teh dveh dogajanjih, ne v našem poročilu o njima. Janeza Janšo nekateri Slovenci zelo sovražijo. Res je tudi, da ga ima zelo veliko Slovencev za svojega človeka. Tako zelo, da bi prenekateri od njih rekel, da Slovenija z njim stoji in pade. A sedaj ne bomo o tem, sedaj gre za sovraštvo, ki ga obdaja. Ne vem, ali je že bil napisan kak esej, ki si je postavil za cilj odgovoriti na to vprašanje. Saj vsi vemo, zakaj ga ljudje sovražijo, kaj ne? V treh stavkih vam lahko to vsi tudi povedo. Toda jaz mislim na nekaj drugega. Mislim, da bo to vprašanje prav razumljeno in prav postavljeno in prav obračano na ražnju uma, prineslo najboljši možni odgovor, kaj smo Slovenci? Nekaj torej, o čemer sploh nismo izpraševali. V idealnem primeru bi to bil lahko odgovor, ki bi lahko računal na Prešernovo nagrado.

A jaz bi tu, še preden nadaljujem s svojim aktualnim razmišljanjem, rad opozoril na dva prizora ali dva dogodka, v katerih nastopa tudi aktualni premier.

[Stran 007]
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Primskovo na Dolenjskem

Slika 4. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Primskovo na Dolenjskem
[Stran 008]

Prvič. 23. januarja letos, že po Jankovićevem padcu, je predsednik Zveze združenj borcev rekel naslednje: »Ponuja se nam izkušeni kapitan Zoran Janković, ne pa Janez Janša. On Slovenijo deli.« Mislim, da razumemo, kaj te besede pomenijo, a kaj naj nanje rečemo? Epicenter slovenske politične blaznosti! Ker Janković Slovencev ne deli? Drugi prizor. V nekem časopisu, mogoče v Delu, je bila fotografija, ki je prikazovala Janšo na sodišču v družbi dveh odvetnikov. Premiera slovenske vlade, ki mu ne morejo ničesar dokazati, kličejo na sodišča, politični zlikovci pod zaščito celotne pravne države pa samozavestno paradirajo po prestolnici.

Tu bi lahko zaključil ta del, a sem se spomnil, da lahko dodam še en prizor z Janšem. Pred kakimi štirimi, petimi meseci je bil premier povabljen na TV Slovenija na nekaj, kar je kazalo, da bo velik, uraden, političen intervju. Kot spraševalka se je z njim pojavila gospa, ki ima pri informativnih oddajah RTV Slovenija važno, če ne vodilno besedo. Pri oddaji nas je presenetil način, ki ga je spraševalka izbrala. Z načinom mislim na njen glas in na njeno kompozicijo obraza. Z aktualnim predsednikom je govorila, kakor da bi ta naredil pravkar nekaj zelo hudega ali nekaj zelo kaznivega – kot da bi bil v nekakšnem postopku. Pokazala nam je, kaj je medijska zatožna klop. Iz prijaznosti do gospe – kljub vsemu je vseskozi dokazovala, da zasluži sočutje – bi radi pomislili, da tega ni počela iz sebe: da ji je nekdo tako naročil ali da so se neki ljudje tako dogovorili. Toda, če je naša podmena pravilna, ali ti ljudje niso pomislili, da ne žalijo samo predsednika vlade, ampak gledalce, kar mnogo gledalcev, nazadnje celo Slovenijo. Ampak saj so tega navajeni. To delajo, kako dolgo že? Kmalu bo celo stoletje!

1.2.9. Sindikati in učitelji – Ali postboljševiška demokratska Slovenija lahko računa nanje

A vrnimo se k razmisleku o naših razmerah in njihovem kritičnem stanju. Dve dogajanji, smo rekli, sta nas posebej opozorili nanj. (A naj še prej spomnimo bralce, da »kritično stanje« izvorno pomeni »odločilno ali odločujoče stanje« – stanje, ki bo s svojo rešitvijo, pa naj bo že kakršna koli, usodno vplivalo na niz drugih stvari, na primer na celotno narodovo prihodnost.)

Vsi vemo, da se je nova vlada, ko je na začetku leta nastopila svojo službo, znašla pred nalogami, ki jih bo lahko rešila (ali reševala) s podporo celotne družbe. Da bi nova ekipa mogla aktivirati »dolžniško zavoro«, bi potrebovala pomoč ali pa vsaj pristanek večine državljanov. Premier je tu nekajkrat omenjal fantastičen zgled, ki ga je dala Litva. (Lahko bi omenil tudi Slovaško, ki je na začetku leta povišala najnižjo plačo na 327 evrov – ki je, mimogrede, še vedno za dve tretjini manjša od najnižje grške.) Ob tem sta se zgodili dve stvari.

Nastopili so sindikati, pravzaprav sindikalni voditelji. V našem primeru bi lahko ostali pri dveh, ostali, se nam je zdelo, so nastopali zaradi občutka, da morajo opravičiti svojo (nemajhno) plačo. Vodilna dva, ki sta zastopala javne uslužbence, vštevši učitelje in policiste, pa sta s svojim nastopom dajala vtis, da branita nedolžne sindikalne koristi predvsem zato, da tolčeta vlado – da se ji maščujeta za to, da je prevzela oblast, potem ko jo je postboljševiška levica odklonila – po nerodnosti ali pa zares, ker se je bala odgovornosti. (Saj ni mogoče, da je predhodna Pahorjeva vlada ne bi učinkovito poučila, da boljševiki nimajo moralnih atributov, ki jih terja politika, in da je zato na vsak način treba vztrajati v manipulativnem razkošju opozicije.) To dogajanje, posebej če ste ga spremljali po televiziji – ki ima tudi nenamerna, izdajalska sporočila – je bilo za ljudi, ki imajo še kaj spomina na 20. stoletje, grozljivo. Za ljudi, ki se še niso potopili v »demokracijo gledalcev«, kot bi rekel Helmut Schmidt, ampak še vztrajajo v demokraciji ljudi, ki jih »skrbi«, pred temi Slovenci se je odvijal dokaz, da ima naš sedanji čas v svojem zakulisju tudi to, da lahko državo ustavi : samo nekaj kamenčkov se mora v plazu premakniti in se bo začelo veliko rušilno in neustavljivo gibanje. Ob tem smo pomislili: policija, sodstvo, vojska, ali niso te ustanove država kat’eksohen . Kaj imajo tu opraviti sindikati?!

Posebej pa so se v teh »sindikalnih« bojih razgalili učitelji. Saj ni mogoče, da ne bi vedeli, da so privilegirani. Kdor izdeluje copate, jih mora, potem ko jih je izdelal, še plasirati na trgu. Učiteljskim zbornicam ni treba iskati službenih mest za svoje abituriente. Poleg tega pa so pred učitelji mladi ljudje, ki bodo morali predvsem živeti. Zato mesto v razredu dela človeka drugačnega od drugih poklicev. Njegova visoka služba ga postavlja »nad«: njegov pogled gre čez prenekatero stvar tega sveta in se ustavlja na prihodnosti teh, ki so sedaj pred njim in bodo morali predvsem živeti . Ali je še kaj večjega? Ali je še kaka večja ambicija? Kaj imajo pri tem opraviti sindikati? Sindikalizem učitelja ponižuje. Saj veste, kdo ga je uvedel v slovensko šolstvo!

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Podkraj

Slika 5. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Podkraj
[Stran 009]

Učitelji so ob izzivanju, ki ga je uprizarjala preko sindikatov slovenska levica, zamudili izredno priložnost. Lahko bi se zavedli kritičnosti trenutka in manifestativno izrazili solidarnost z državo v stiski. Manifestativno in deklarativno, da bi se slišalo in vedelo. Cela desetletja bi celo v tem »pozabljenem času« v trezorjih narodovega spomina ostala njihova človeška in domoljubna gesta in skrbela za to, kar učitelj najbolj potrebuje: avtoriteto človeka, ki uči .

Naj ob zaključku tega poglavja opozorimo še na najnovejši agitpropovski izdelek: že od ustanovitve nove koalicije se ob vsaki priliki slišijo fraze »ideološke razprave«, »ideološki spori«, »ideološke delitve«. Že nekaj časa je to najbolj zlorabljana domislica boljševiškega govora. Z njo hočejo degradirati svetovnozgodovinsko odločanje Slovencev v 20. stoletju med nasiljem in civilizacijo. Na dve veliki odločitvi, od katerih je ena naredila Slovence za narod političnih zlikovcev, druga pa za narod mučencev. To veliko zgodovino ali to veliko dramo hočejo minimizirati na nivo debatnega kluba nekih posebnežev in nostalgikov. Nekaj, kar bi bilo treba v tem, kar je bilo, domisliti in razrešiti. Če hočemo rešiti svoj narod, sedaj pa tudi svojo državo. Niti za trenutek ne smemo pozabiti, da boljševiki to državo sovražijo. Kakor smo že stokrat rekli: sovražijo jo zato, ker jih spominja na njihov velik poraz, ki je v tem, da jih je zgodovina – to pa je njihov adut, mar ne? – odklonila.

1.2.10. Demokratska legitimnost slovenskih političnih ustanov

V dosedanjem besedilu smo poizkušali bralcu, ki nam je posvetil svojo pozornost, dati približno podobo zapletenega položaja, v katerem so se znašli narodi Srednje in Vzhodne Evrope, ki so čutili, da morajo sesutje evropskega boljševiškega imperija izkoristiti za izhod iz totalitarnega enoumja (in sovjetske okupacije); z drugo besedo, za ponovno uvedbo tradicionalne demokratične kulture in za samostojnost svojih držav. Sile, ki so ta prehod vzele za svoje opravilo, so morale ob tem spoznati, da se je boljševizem globlje zažrl v duše polaščenih narodov, kot se je nasploh mislilo, zlasti pa, da v njegovem duhovnem in političnem vzgonu delujejo sile, s katerimi se tradicionalna Evropa politično še ni srečala. Morali bi reči, da jih sploh ni razumela. Še danes večini ljudi ta misel zveni nenavadno. Od tod nemalo napačnih računov prihajajočih sil in brez števila virtuoznih storitev, ki jih je uprizoril manipulativni intelekt odhajajočih. Nastopil je čas mimikrije.

[Stran 010]
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Ledeča vas

Slika 6. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Ledeča vas

In če se po vsem tem za trenutek spet ozremo na Slovenijo, nimamo k temu, kar smo že povedali, kaj bistvenega povedati; razen tega, da znova izrazimo svojo občudujočo osuplost nad bravuroznostjo manipulacij, s katerimi so osvajali naš slovenski svet, ki ni mogel, da ji izvorno ne bi bil tuj. Tudi – čudno, čudno – z dejanji, ki so se napajala ob gejzirjih neznanega zla – tudi z dejanji, s katerimi so se pred Slovenci zelo zadolžili, v zgodovinskih razsežnostih te besede. Zadolženost, ki ni shranjena samo v velikosti bolečine, skozi katero so morali iti ljudje napadenega naroda, ampak je to zadolženost, ki je še tu, vnesena v knjige slovenskega spomina, od koder, predvsem s svojo arogantnostjo, dela negotovo našo prihodnost. Že sedaj nas obhaja mučno občutje, da ne moremo prav zaživeti; da naše veselje ne prihaja iz radosti, ki jo daje življenje samo. Medlo slutimo, da je tako zato, ker smo otroci velikega greha .

Ali ste že opazili, da boljševiki samo še govorijo? Brž ko jih naravni instinkt pripelje do tega, da bi morali kaj povedati, že se prestrašijo in začnejo nemudoma in panično spet govoriti. To so na videz skrivnostne zavore, v resnici pa globoko utemeljene. Pomenu glagola povedati daje moralno podstat resničnost, resničnost pa je tista stvar, ki se je boljševiki panično bojijo. Upravičeno, zakaj vsak vnos resničnosti [Stran 012] v moralni in politični prostor pripovedi bi jih potisnil nekoliko bliže izhodnim vratom. Ponovno in ponovno nas prepričujejo, da se je bojazen pred resničnostjo – bojazen pred zgodovino – naselila v njihovih genih.

[Stran 011]
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Šmarje

Slika 7. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Šmarje

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Mirna

Slika 8. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Mirna

1.2.11. Slovenski boljševiki so prehod pilotirali v svojo korist

Naj nam spoštovani bralci oprostijo, a tu le mislimo, da moramo vstaviti majhen intermezzo. Mogoče se bo nekoč našel zgodovinar, [Stran 013] ki bo tudi po moralnem občutju zgodovinar in mu ne bo žal pet ali šest let življenja, da razišče, kakšno vlogo so boljševiki igrali pri tako imenovanem prehodu ali tranziciji : da so prvi spoznali, da je pred vrati in da je nujen; da je bolje, da ga vzamejo v roke, kot pa da bi nanj vdano in nemočno čakali; da ga morajo prikazati tako, da bo do njega prišlo, ne ker bi ga sami hoteli, ampak zato, ker je nujen: da je zato po vsem pomembno to, da bo tudi po prehodu v družbi zanje prostor. Spoznali so skratka, da bodo za uresničenje te zapletene politike morali dajati dvojne signale: takšne, ki bodo dajali vedeti, da do prehoda na vsak način mora priti, in takšne, namenjene njihovim ljudem, da to počenjajo neradi in le zato, da bodo lahko v zakulisju pripravljali zase in za svoje nova prebivališča.

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Zaplana

Slika 9. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Zaplana

Obstaja nekaj varnih kazalcev, ki zanesljivo kažejo v smeri te razlage, a se bojim, da smo se s temi degresijami že preveč zamudili.

1.2.12. Kaj nam je v vsem tem storiti

Zdi pa se, da je tu sedaj čas, da postavimo središčno trditev tega razmišljanja ali vsaj njen prvi del:

Postboljševiki, ali manj dvoumno, boljševiki, nimajo legitimnosti za vstop v skupščino demokratične Republike Slovenije. V sklopu različnih slučajev in zavestnih prizadevanj so si pridobili legalno pravico za vstop v ta prostor, legitimnosti za to pa nimajo in jo v fakturi, v kakršni so že vseskozi bili in v kakršni so sedaj, nikoli ne bodo imeli. Takšni, kakršni so, v prostoru, v katerem so, predstavljajo patologijo slovenske demokracije.

Slovenski boljševiki so v skladu z zgoraj nakazanimi mehanizmi »prehodnega načrta« izvedli nekaj političnih dejanj. Od njih sta imela največ odmeva pa tudi delno realno vlogo v pragmatiki osamosvojitve in s tem posredno s prehodom samim dve: sprejem ustavnih dopolnil, ki ga je izvedla slovenska skupščina 27. septembra 1989 še v boljševiškim sestavu, in demonstrativni odhod slovenskih boljševikov s 14. kongresa ZKJ januarja 1990 . Od konkretnih pravno-političnih dokumentov, ki se neposredno nanašajo na samostojnost in neodvisnost RS, so pomembni zlasti trije, vsi sprejeti v novi trodomni skupščini 25. junija 1991. To so Odlok o razglasitvi [Stran 014] temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS , Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS in Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnost RS.

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Šentvid pri Stični

Slika 10. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Šentvid pri Stični

Od vseh treh je, z našega stališča, zanimiv Odlok , ki v tretjem odstavku ugotavlja: da SFRJ ne deluje kot pravna in urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice, pravice republik in avtonomnih pokrajin.

Ta ugotovitev je zanimiva po tem, kar pove, še veliko bolj pa po tem, česar ne pove. Glede stanja, ki ga ta tretji odstavek navaja, manjka v sorazmerju z vlogo, ki so jo pri koncipiranju in izvajanju politike v SFRJ in pri njenem »kršenju človekovih pravic, nacionalnih pravic in pravic republik in avtonomnih pokrajin« imeli slovenski boljševiki, opis njihovega deleža; manjka tudi odpoved, s političnimi in pravnimi zagotovili opravljena odpoved prenosu te vloge in nadaljevanju te vloge v samostojni Republiki Sloveniji.

V nobenem od mnogih dokumentov, ki jih je sprejela skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991, ne obstaja dokument, ki bi dokazoval, da je KPS, kot organ slovenskih boljševikov, šla skozi potrebno higiensko proceduro, ki bi ji dala pravico, da bi se potegovala za certifikat, ki bi ji omogočil homogenizacijo.

Boljševiki ne samo da niso oklicali skupinskega spokornega romanja v Canosso, ampak so v enega od dokumentov, sprejetih 25. junija 1991, vnesli, pri zadnjih vratih, besedilo, ki indirektno govori o njihovi zgodovinski samopotrditvi. Člen 18 Ustavnega zakona pravi: »Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev vojaških invalidov in članov družin padlih borcev narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije v deželi Furlaniji – Julijski krajini v Republiki Italiji in v deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.« Torej: »borci narodnoosvobodilne vojne«, »predpisi SFRJ« – skratka continuum!

Slovenski boljševiki so bili tako sprejeti v demokratsko politejo, na da bi jim bilo treba registrirati svoje historične obremenjenosti. Kdor bi imel toliko prijazne vztrajnosti, da bo [Stran 015] prebral besedilo Kako končati državljansko vojno , navedeno v Dodatku k temu razmišljanju, bo videl, da so se slovenski boljševiki hudo obremenili v vseh treh prvinah, ki jih kot osnovni dokument za izvedbo procesov proti vojnim zločincem našteva Londonska listina, sprejeta 8. avgusta 1948 s strani štirih predstavnikov zavezniških vlad. Že tu lahko torej rečemo, da ljudje s tako hipoteko, pravno in politično neregistrirano, ne morejo biti legitimni del demokratskega parlamenta .

Slovenija

Slika 11. Slovenija Lovro Stanovnik

Tako je bila boljševiška prisotnost v novem slovenskem parlamentu 25. junija 1991, ko so se sprejemali temeljni dokumenti nove države, dvojne kakovosti: bila je legalna , saj so bili izvoljeni na pluralnih volitvah 8. – 22. aprila 1990, hkrati pa nelegitimna , saj so izhajali iz preteklosti, ki jim ni dovoljevala prebivanja v demokratičnem parlamentu posttotalitarne države.

1.2.13. Legalnost in legitimnost

To sta dva pojma, ki se lahko pokrivata ali pa tudi ne. Zakon, uredba ali predpis je legalen in tudi legitimen, če ga je sprejela oblast, ki ima za to poverilnice in je usklajen s temeljnim naziranjem ljudi, kaj je lahko prav in kaj ne more biti prav. Naravno pravo, ki daje legitimnost pozitivnemu pravu, ima lahko svojo veljavo zaradi starosti – ker velja že od pamtiveka. Tako misli Sofoklejeva Antigona, ko utemeljuje pred Kreontom svoj prav proti njegovi prepovedi, da se Polinejkes, njen brat, sme pokopati:

»Saj ni bil Zevs, ki bi bil to ukazal,
ali Dike, med bogovi spodnjimi.
Ta dva postavljata ljudem zakone.
In da odredbe tvoje segajo tako visoko,
da zavoljo njih smrtni človek
čez bogov nenapisano postavo
bi iti smel. Te niso od sedaj le
in od včeraj, od vekomaj žive,
nihče ne ve od kdaj. Zato se iz strahu
pred umom kogarkoli nisem hotela
zadolževati pred bogovi.«

Nekateri odnosi med ljudmi in odnosi ljudi do sveta (Sofokles, Antigona, 450 – 460) se torej [Stran 016] javljajo s tako obveznostjo, da na njihovo mesto nikakor ne smemo postavljati svojih, pa naj se nam naša dejanja priporočajo s še tako razkošnimi perspektivami. Tako občuteni veljavnosti pravijo naravno pravo ali, v moderni dobi, tudi pravilno pravo.

Slovenija

Slika 12. Slovenija Lovro Stanovnik

Še to bi lahko rekli, da za omenjeno distinkcijo ne nekoč ne danes niso mislili, da velja za periferijo človekovih zadev, ampak za tiste, na katerih človek stoji in pade, kot včasih pravimo. A stvari le niso tako enoumne.

1.2.14. Pravi čas je treba priti z besedo

Protijudovski zakoni, ki so jih v Nemčiji začeli uvajati po letu 1933 in so dosegli višek s tako imenovanimi Nürnberškimi zakoni leta 1935, so s svojim nastankom in razvojem pokazali na neko podrobnost, ki bi jo ljudje, kot ustvarjalci in varuhi civilizacije, morali sprejeti v zavesten spomin kot veliko zgodovinsko lekcijo. Protijudovski ukrepi so se začeli s predpisi, da morajo Judje na rokavih nositi posebne razpoznavne znake. Na prvi pogled bi lahko kdo rekel, da se to ne da primerjati s tem, kar je sledilo, zlasti po letu 1938: izgon Judov v taborišča, kristalna noč, dokončna rešitev ali smrt 5 do 6 milijonov Judov po Vzhodni Evropi, zlasti na Poljskem. Vendar je bil oni ukrep, kljub navidezni neškodljivosti, tako žaljiv, da so Nemci, s tem da so ga sprejeli in da proti njemu niso vsaj protestirali, stopili na neko pot, ki jih je pripeljala do zločinov še ne videnih razsežnosti. S tem, da so Nemci dopustili, da so ljudje, ki so bili še včeraj kakor oni, ljudje, nenadoma morali javno oznanjati, da so nekaj drugega – le kaj, če ne ne-ljudje! A vendar, na zunaj, nič tako posebnega, nič bolečega, nič smrt prinašajočega. Če pa vzamemo to okoliščino za to, za kar se je izkazala, da je bila, za lekcijo, potem moramo reči, da bi se od nje morali vsi nečesa naučiti. Morali bi se naučiti, da je v zgodovini treba biti pozoren: da je v evropski zgodovini, ki ji kljub vsemu še vedno pravimo civilizacija – ne brez razloga, ne brez razloga, kljub vsemu – treba živeti zavestno in pozorno. Nemški primer nas uči: če se ne boš [Stran 017] ustavil pri prvem koraku, se pri petem ali desetem tudi ne boš.

A kaj bi kazali samo na druge. Ko je ljubljanski generalni vikar Ignacij Nadrah v nedeljo, 1. junija 1942 na Žalah pokopaval dr. Lamberta Ehrlicha, ki ga je 26. maja zjutraj, vračajočega se od maše, ustrelil agent boljševiške tajne policije, je med drugim rekel, da »polovica, mogoče dve tretjini Ljubljane« ta umor odobrava. Do leta 1942 smo Slovenci marsikaj videli in doživeli, o nečem pa se nam je zdelo, da ni bilo mogoče niti misliti: da bo uboj postal instrument političnega dialoga, da bo umor zamenjal besedo. To novost so uvedli boljševiki. Morali so priti neki ljudje, ki so jim tisti, ki so jih nekoliko bolje poznali, rekli boljševiki – ne da bi tudi ti dobro vedeli, kaj ta beseda pomeni. To je bilo nekaj tako novega in drugačnega, nekaj s kulturo naroda nezdružljivega, da tisti strel ni bil napad na življenje enega človeka, ampak atentat na narodovo normalnost, v civilizaciji pridobljeno in oblikovano. In vendar je bilo tako, kakor je rekel Ignacij Nadrah. Prvi lahkomiselni korak – še danes ga prav ne razumemo – ki je čez tri leta pripeljal do tega, na kar danes mislimo, če pravimo Kočevski rog, Krimska jama, Barbarin rov in brezno pri Konfinu – česar pa tudi ne moremo prav razumeti.

A vrnimo se k naši načelni misli. Vsak zakon ima lahko dvojno skladnost: ali je skladen s seboj, kar mu daje operativno veljavo, ali pa se vsak trenutek lahko še sklicuje na skladnost z nečim zunaj sebe, kar mu daje integralno ali celostno veljavo. V skladu s tem razmislekom teče ločnica med Kreontom in Antigono. Kreontonov ukaz, da se Polinejkesa ne sme pokopati, je zakon operativne oblasti, Antigonin zakon pa je postavljen od Boga in je utemeljen v biti. Vsak trenutek je mogoče pokazati na to utemeljitev. To pa pomeni, da ga je mogoče uresničevati in biti hkrati svoboden. Boljševiški zlikovci so lahko počeli, kar so hoteli, svobodni pa niso bili nikoli. In niso.

1.2.15. Vmesne teze

Smoletovo Antigono vsi dobro razumemo. Vsi? Nekateri ne. Kdo? Tisti, ki so sprejeli ideologijo.

Tisti, ki razumejo Antigono (tisti, ki stojijo na stališču pravičnosti), in tisti, ki razumejo Kreonta (tisti, ki stojijo na stališču ideologije): ti so v odnosu »permanentnega latentnega spora«, nujno in po sebi.

Med parlamentarne stranke, ki so v odnosu »nujnega in permanentnega latentnega spora«, mora vstopiti postopek mediacije .

Stanje latentnega spora ne more v državi obstajati v nedogled.

1.2.16. Radbruchova formula

»Kadar nasprotje med pozitivnim zakonom (na primer veljavni pravilnik o konstituciji in delovanju slovenskega parlamenta) in pravičnostjo doseže nevzdržno mero, se mora zakon kot nepravilno pravo umakniti pred pravičnostjo.« V takem primeru je v skladu z »umskim dojemanjem«, da zmaga pravičnost.

PRIMER:

»Določene sile so začele agresijo na lasten narod, ko je bil okupiran – agresijo z ideološko politično revolucijo, ki ni izvirala iz življenjske nuje, kar je dokazal skorajšnji kolaps te iste revolucije.«

VPRAŠANJE:

Ali sila, ki jo bremenijo politična protipravna dejanja, lahko sodeluje v političnem odločanju pravne države? Ali tako obremenjena politična sila lahko sodeluje pri demokratičnih političnih odločitvah, ne da bi se politično in pravno odpovedala politiki, iz katere izhaja?

[Stran 018]

2. Dopolnilna besedila

2.1.

2.1.1.

Spis KAKO KONčATI DRŽAVLJANSKO VOJNO se z nekaj primeri trudi razložiti, kaj je državljanska vojna, predvsem pa, kako se taka vojna konča. Če se konča z zmago tistih, ki so jo sprožili, vse zavisi od tega, ali je misel, ki jih je vodila, v stanju odpreti novo epoho zgodovine, ali pa mora zaradi svoje zgrešenosti objaviti bankrot. Tako se je zgodilo v Sloveniji: boljševiški državni projekt je že po dobrih štiridesetih letih bankrotiral. Ko ne bi za njim ostal boleč spomin, bi bilo, kakor da se ne bi nikoli nič zgodilo. Prvič ponižujoč spomin na boljševiško prevaro z nekakšnim narodnoosvobodilnim bojem in drugič spomin na boljševiško tekmovanje s fašističnimi in nacističnimi napadalci v izpolnjevanju vseh treh kategorij mednarodnih vojnih zločinov, ki jih je avgusta leta 1945 evidentirala Londonska listina. To sta dva spomina, je pa še tretja reč, ki pa ni spomin, ampak trdovratno dejstvo: totalitarna poškodovanost naroda, ki izhaja iz desetletne boljševiške okupacije in se najbolj usodno in pogubno kaže v degeneraciji demokratičnega političnega instinkta. Kje je izhod? Vse napore civilne in politične Slovenije usmeriti v to, da se uresničijo parlamentarne razmere, ki bodo na podlagi novega družbenega dogovora omogočile nov začetek. Če hoče Evropska zveza kaj storiti za nas, naj nam pomaga rešiti politični krč. Finančnega bomo potem rešili že sami.

Spis VOJNI ZAKONI – STRATEŠKA POSTAVA BOLJŠEVIŠKE MANIPULACUJE opozarja na evidentno dejstvo, da je sprejemljivost političnih zakonov odvisna od njihove usklajenosti z ustreznim normativnim prostorom. Če je ta prostor utemeljen na mitu, izgubi značaj objektivnosti in postane v celoti odvisen od volje vsakokratnih snovalcev mita. V takem prostoru je totalitarna Slovenija postavljala vojne zakone. Normativni cilj njihovih zakonodajalcev je bil afirmacija mita za vsakokratne potrebe. To je bil svet, v katerem so ustanove avtentične zgodovine, akreditirane pri boginji Clio, preusmerile svoje antene na oddajnike Centralnega komiteja. Kar so njeni uslužbenci izvedli brez težav z vestjo ali kako drugo podobno navlako.

Toda kako bomo postali državljani? Demokracija brez državljanov je namreč nemogoča reč. Nekakšna farsa.

Za USTANOVNI DAN ŠENTJOŠKE VAŠKE STRAŽE se šteje 17. julij 1942, ko je 34 mož in fantov prišlo v vas in jo zastražilo. Dovoljenje za to in nekaj orožja so dali tudi Italijani. Že v noči na 25. julij 1942 je Dolomitski odred ob podpori okoliških enot narodne zaščite napadel komaj ustanovljeno postojanko, kjer tedaj ni bilo nobenega Italijana in tudi nobena italijanska enota iz okolice ni prišla oblegancem na pomoč.

Šentjoščani so tedaj branili svojo vas kot košček demokratičnega sveta, medtem ko so njihovi napadalci ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in izropana vas. Lojze Bastič iz Horjula, ki so mu partizani 14. junija 1942 na krut način umorili očeta in mater, je po njunem pogrebu rekel: »Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil.« Šentjoška vaška straža je nastala kot odpor in upor proti boljševiškemu nasilju v znamenju rdeče zvezde, zaradi samoobrambe pred tem nasiljem.

Poročilo o postopku EVROPSKEGA SODIŠčA ZA čLOVEKOVE PRAVICE V STRASBOURGU V ZADEVI KONONOV PROTI LATVIJI in o sodbi, s katero je ruski partizan Vasilij Kononov, nosilec najvišjega sovjetskega odlikovanja, spoznan za vojnega zločinca, naj vzpodbudi nov, svoboden razmislek o zgodovini t. i. NOB-ja. Evropa je s to sodbo naredila preobrat v pogledih na drugo svetovno vojno, na partizanstvo, na kolaboracijo in »izdajo«. Od junaških partizanskih mitov in politike se je vrnila k resnici in pravu, k človečnosti. Konec je pravnega relativizma in sprenevedanja, da predpisi o vojnih zločinih, ki so veljali za naciste, ne veljajo za pripadnike protihitlerjevskega zavezništva in za junake, ki so morili na »pravi strani«. Legaliziran je vsak odpor proti partizanskemu nasilju, tudi oborožen in povezan z okupatorjem, »sodbe« partizanskih sodišč pa so nedvoumno kriminalizirane. Nič ne velja preštevanje, kdo je bil na strani zmagovalcev, pomembno je le, kaj je kdo delal in storil. Vsi umori in ropi brez sodbe zakonitega državnega sodišča so zločin, vsako nasprotovanje tem zločinom je zakonito in častno! Prepoved revizije NOB-ja je ostala samo še v glavah in dušah zagovornikov velikega zločina!

Posebno mesto pri moralnem in političnem ocenjevanju dogajanja v slovenskem 20. stoletju ima predlog, ki ga je VLADNA KOMISIJA ZA POPRAVO KRIVIC naslovila na vlado in državni zbor. Posebna vrednost tega predloga je v celosti ali integralnosti razumetja, ki ga je v [Stran 019] sebi dosegla komisija s tem, da je vladi in državnemu zboru predlagala ne samo obsodbo komunističnega nasilja v slovenskem prostoru, ampak tudi potrebo po priznanju in spoštovanju tistih, ki so se temu nasilju uprli, ne glede na presunljivo tveganje. Prvič v samostojni Sloveniji se je zgodilo, da je dokument takega ranga pokazal tako celostno – lahko bi rekli tudi, tako pogumno – sliko in oceno tega, kar se je dogajalo v Sloveniji 20. stoletja. Ni mogoče dvomiti, da je tako dosežena odličnost komisiji že podelila mesto v zgodovini.

Slovenija. Štirinajst svetih pomočnikov

Slika 13. Slovenija. Štirinajst svetih pomočnikov Lovro Stanovnik

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu z naslovom EVROPSKA ZAVEST IN TOLITARIZEM je pokazala, da se v osrednjem prostoru evropske politične misli zavedajo protislovnega dejstva evropske moderne, ki se je v 20. stoletju uresničilo s pojavom totalitarizma.

Resolucija oblikuje svoje misli o tej nezaslišani provokacija zgodovine v treh delih: v prvem delu spregovori o tem, kaj jo je gnalo k tej intervenciji; v drugem se trudi zagledati ukrepe za duhovno, moralno in politično restavracijo Evrope: v tretjem pa opozori na duhovne in moralne prvine obnovljene Evrope.

Kdor bo prebral izbrane odlomke iz knjige MREŽA LAŽNIVIH INFORMACIJ, ki jo je napisal angleški novinar David Martin, mu bo nekoliko bolj razumljivo, kako se je moglo zgoditi, da sta dva naroda z demokratskimi izročili, Srbi in Slovenci, mogli postati plen boljševiške totalitarne ideologije. To se ne bi bilo zgodilo, ko se ne bi Britanci, ki so jim Amerikanci prepustili vodstvo zavezniške politike na Balkanu, odločili, da politiko zamenjajo za intrigo.

Dve okoliščini posebej bremenita to britansko odločitev. Naredili je niso v času, ko so bili po umiku iz Francije junija 1940 nekaj mesecev povsem sami v spopadu s silami Osi, ampak jeseni leta 1943, ko že ni bilo več nobenega dvoma, da bodo zmagali zavezniki. In drugič, ne glede na to, da so jih vezale obljube, dane avgusta 1941 v Atlantski listini, kjer so skupaj z Amerikanci slovesno izjavili, »da bodo po vojni spoštovali pravice vseh narodov, da si [Stran 020] izberejo takšno vladavino, pod kakršno hočejo živeti«, in da bodo »narodom vrnjene pravice in avtonomnost oblasti, ki jim je bila odvzeta«.

A tudi razumevanje teh dveh dejstev nam še ne bi dajalo pravice trditi, da vemo o Britancih vse, kar bi Slovenci morali vedeti o njih. Tu sta vsaj še dve stvari, ki nas potem, ko ju vsaj za silo razumemo, napolnita z grozo in moralnim gnevom. Prva je ta, da so z Londonsko pogodbo aprila 1915 kot antantski pogajalci plačali Italijanom udeležbo v svetovni vojni na njihovi strani z eno tretjino slovenskega ozemlja in 250.000 njegovih prebivalcev, ki so tako za dvajset let postali žrtve brutalnega in perfidnega nacionalnega zatiranja, obogatenega s fašistično ideologijo.

Status vojnega zločina pa dosega to, kar so Britanci naredili maja leta 1945, ko so azilantsko slovensko narodno vojsko izročili slovenskim komunistom, da so jo razoroženo v množičnih masakrih pokončali. Pokvarjenost tega dejanja je na obeh udeleženih straneh komaj mogoče razumeti. Z njim se je zgodilo to, da smo Slovenci s slovensko krvjo plačali izgubo ozemlja, zemlje, kjer je tekla zibelka naroda.

2.1.2. Štiri ključna besedila za razumevanje slovenske medvojne situacije

A. 4. junija leta 1942 so na Ljubgojni partizani pobili horjulskega župana Janeza Bastiča in ustrelili njegovo ženo Marjano. Ko je njun sin Lojz Bastič naslednjega dne stal pred krstama svojih staršev, je rekel: »JAZ SE BOM BRANIL.« Te besede je zapisala njegova sestra Marica. Verjetno pa se ne Lojz ne Marica nista zavedala njihovega pomena. V njih je izražena osnovna deklaracija slovenskega protikomunističnega upora. Gre za dejstvo, ki je pred vsem drugim in nad vsem drugim: Katoličani so se branili.

B. Kako so se branili? Dr. Peter Celestin Jelenc je v anketi Kaj sodim o komunizmu, ki jo je leta 1965 v Buenos Airesu organiziral Zbornik svobodne Slovenije, zapisal: »VSI SMO LJUDJE. TUDI NA NAŠI STRANI SE JE MED OKUPACIJO ZGODILO NEKAJ STVARI, O KATERIH BI RAJE VIDELI, DA SE NE BI BILE ZGODILE. RAZLIKA PA JE V TEM: KAR JE BILA NA NAŠI STRANI NELJUBA IZJEMA V PODIVJANEM čASU, JE BIL PRI KOMUNISTIH PREMIŠLJEN SISTEM. VSI SMO GREŠNI LJUDJE, KOMUNISTI PA SO HUDODELCI.«

C. In v kakšnih mednarodnih razmerah smo se branili? V Gabrovškovem dnevniku, 1941 – 1945, ki ga je v Studia Slovenica predstavil dr. Janez A. Arnež, so tudi znamenite besede, ki jih je ta politik zapisal v Ameriki februarja 1944: »ZDI SE SEDAJ, DA SMO MI, KI SMO BILI NAJBOLJ ZA ZAVEZNIKE, NEKAKO NA TEM, DA NAS SAMO ŠE TRPE NA SVOJIH TLEH. KOMUNISTI, KI SO V RESNICI PROTI NJIM, SO SEDAJ MODA. VELESRBI SO IZGUBILI SICER NA UGLEDU, A SO PRIZNANA VLADA. MI NISMO V VLADI IN NE Z VLADO, SMO PROTI KOMUNIZMU – TOREJ V OčEH AMERIKANCEV IN ANGLEŽEV – NIč. IN VENDAR SMO MI PROTI FAŠIZMU, ZA ZAVEZNIKE, IN VENDAR IMAMO MI VEčINO DOMA ZA SEBOJ. IN VENDAR IMAMO PRAV – TODA NISMO MODERNI. TEŽKA JE TA PREIZKUŠNJA.«

D. Ko se je v vetrinjskem taborišču razvedelo, da so Angleži slovensko narodno vojsko izročili partizanom, je med vozmi in konji in zasilnimi šotori zavladalo razpoloženje, ki ga ne bi poznali, ko ne bi bilo nekega preprostega dekleta, ki je izrekla naslednji stavek: »ALI NE BO ŽE SODNI DAN?« Zapisala ga je učiteljica Marica Bastič v svoji knjigi Ljubgojna, draga vas domača.

Nova Slovenska zaveza

2.1.3. Osnovna moralna in strukturna dejstva slovenskega protiboljševiškega upora

Vse štiri trditve, ki jih ta kratka zbirka vsebuje, imajo to prednost, da so nastale same od sebe, da jih nihče ni izdelal namenoma ali umetno. Njihova vrednost je v tem, da je bilo nemogoče, da v enem od tistih, ki so ta čas doživljali, nekoč ne bi nastale.

Zato so tako resnične, tako vseobsegajoče, tako monumentalne. Preberite jih večkrat, v vsaki od njih je veliko življenje; preberite jih večkrat, da boste od njih nagrajeni. Z resnico!

[Stran 021]
Slovenija. Megla v dolini

Slika 14. Slovenija. Megla v dolini Lovro Stanovnik

2.2. Kako končati državljansko vojno

Avtor: Justin Stanovnik

2.2.1.

Kako končati slovensko državljansko vojno, postaja vitalno vprašanje našega obstoja. če ne bomo rešili temeljne sprtosti s seboj, ne bomo dosegli tiste duhovne, kulturne in politične polnosti, ki je potrebna za vzdrževanje zgodovinske in biološke identitete. Na to bi bilo treba vedno znova opozarjati, tako kakor opozarjamo na stvari, ki so nujne in brezpogojne – na nekaj, kar je nad vsem drugim, v pomenu, da vse drugo šele omogoča. Dokler se bomo kar naprej spotikali ob stvari, ki nas bodo spominjale, da smo se nekoč med seboj bojevali in ubijali, ne bomo mogli misliti na eno slovensko stvar, ampak vedno na dve. Pri tem bodo predstavniki ene zmeraj verjeli, da bo lahko živela in prosperirala le, če druga ne bo. Če se na tej črti kmalu ne bodo pojavili čisti, sposobni in pogumni ljudje, ki bodo stvari tako postavili, da bo vsem jasno, kaj je treba storiti, bo ta dvojnost končno postala način naše biti. Potem nam mogoče res ne bo več pomoči.

Kako je torej mogoče končati državljansko vojno? Ker so državljanske vojne predvsem vojne, bi metodično kazalo najprej pogledati, kako se končujejo vojne med državami ali meddržavne vojne, ki so vseeno bolj pogoste in bolje poznamo njihov potek in konec. Upravičeno domnevamo, da bi nam analogna razmerja, ki vladajo med obema vrstama vojn, dovoljevala, da iz področja, ki je bilo že velikokrat predmet človekove pozornosti in ga zato bolje poznamo, prenesemo spoznanja in dognanja na področje, za katero imamo manj napotkov, a nas zgodovinsko nujno sili, da nekaj ukrenemo.

Meddržavne vojne ali vojne med državami se ponavadi končajo tako, da se sklene mirovna pogodba, še prej pa pride do premirja – potem ko se ga ponudi ali zanj zaprosi. Mirovna pogodba je »mednarodna pogodba med zmagovitimi in premaganimi državami za dokončanje vojnega stanja in ponovne vzpostavitve prejšnjega ali novega političnega reda med temi [Stran 022] državami«. V prvi svetovni vojni je bilo premirje med Nemčijo in Antanto podpisano 11. novembra 1918, deset tednov pozneje pa se je v Parizu začela mirovna konferenca, ki se je, za Nemčijo, končala 28. junija 1919 z versajsko mirovno pogodbo. Z Madžarsko je bila mirovna pogodba podpisana v Trianonu 4. junija 1920. (Z njo je ta država – ta podatek nas vedno znova preseneti – izgubila dve tretjini predvojnega ozemlja.) Razdelitev severnega Jadrana med Jugoslavijo in Italijo pa je uzakonila pogodba, podpisana v Rapallu 12. novembra 1920. Z njo smo Slovenci v skladu z Londonskim sporazumom 1915 izgubili tretjino narodnega ozemlja. (S tem so se začeli zapletati ne samo naši odnosi z Italijo, ampak predvsem z imperialno politiko Velike Britanije, ki je maja 1945 v Vetrinju eskalirala v vojni zločin nad slovensko narodno domobransko vojsko.)

Druga svetovna vojna ima to posebnost, da so se Zavezniki – končni zmagovalci – že med njenim potekom dogovarjali ne samo o strateškem usklajevanju svojih različnih vojaških sil, ampak tudi o ureditvi sveta po končani vojni. Tako sta se že skoraj na začetku, sredi avgusta 1941, ko ZDA še niso bile v vojni, Churchill in Roosevelt pogovarjala na Novi Fundlandiji o načelih, ki naj bi urejevala povojno Evropo, in ta načela zapisala v tako imenovani Atlantski listini. Dober mesec za tem je k tej deklaraciji pristopilo že petnajst držav, med njimi tudi Sovjetska zveza. Dve leti pozneje, konec novembra 1943, so se voditelji treh zavezniških držav Churchill, Roosevelt in Stalin sešli v Teheranu in precizirali načine, ki naj bi obvarovali svet pred izbruhom novih spopadov. Zadnji sestanek zaveznikov pred nemško brezpogojno vdajo, ki je bila podpisana 7. maja 1945 v Reimsu, pa je bil na Jalti februarja 1945, kjer spet niso govorili samo o vojaškem sodelovanju, na primer o sovjetski vojni napovedi Japonski, ampak tudi o povojni ureditvi sveta, zlasti Evrope. Tu so bili sprejeti sklepi, ki so se nanašali na žrtvovanje Srednje in Vzhodne Evrope totalitarni Sovjetski zvezi, proti katerim je bilo pozneje zlasti v Ameriki veliko protestov. Zadnje dejanje zaključevanja druge svetovne vojne – njenega evropskega dela – pa je bila konferenca v Potsdamu od 17. julija do 2. avgusta 1945, na kateri pa so se že kazali obrisi nove vojne, ki je izbruhnila med nekdanjimi zavezniki in prešla v zgodovino pod imenom hladna vojna. Mirovna pogodba z Nemčijo ni bila pravzaprav nikoli podpisana, njeno vlogo sta odigrali dve izjavi zaveznikov, da imajo vojno z Nemčijo za končano. Zahodni zavezniki so jo dali 9. julija 1951, Sovjetska zveza pa 25. januarja 1955.

Za meddržavne vojne torej velja, da se končujejo z določenimi dejanji, ki jih spremljajo določena mednarodno veljavna besedila, ki pomenijo ne samo, da je konflikt, v katerega so se podpisnice zapletle, končan, ampak tudi, s kakšnimi posledicami se je za katero od vpletenih strani končal. Mirovna pogodba pomeni torej več kot samo konec oboroženega spopadanja, pomeni tudi konec spora, saj je vojna, ki je pravkar minila, o njem razsodila, tako da ga sedaj pravzaprav ni več. Vojna je stopila vmes ravno zato, da razreši nekaj, česar politika ni mogla – če se seveda strinjamo, da je vloga politike ravno v razreševanju konfliktov, notranjih in zunanjih. Da je z mirovno pogodbo spor ne samo končan, ampak tudi odstranjen – da je v nekem smislu tako, kakor da ga sploh nikoli ni bilo – kaže tudi dejstvo, ki nas vedno nekoliko preseneti, da po mirovni pogodbi države, ki so še včeraj vlagale vso razpoložljivo voljo in moč, da bi druga drugo premagale, danes že vstopajo v nove zveze in zavezništva. Mednarodnopravna mirovna besedila so povzročila, da so države, kot sta Anglija in Nemčija ali pa Amerika in Japonska, začele povsem novo zgodovino. Morda bodo te države kdaj spet v vojni, a bo to že nova zgodba.

Državljanska ali notranja vojna pa se od zunanje ali meddržavne vojne loči tudi po tem, da se ne konča z nobenim besedilom, ki bi, kakor mirovna pogodba, registriralo izid spopada in njegove posledice. Državljanske vojne se končujejo drugače. Končajo se s kakim dejstvom, ki je za ene zmaga, za druge pa poraz, predvsem pa je nemo ali mutasto; o njem niso bila napisana nobena kompetentna in od vseh priznana besedila. Tudi po državljanski vojni se začne nova zgodovina, a nanjo ne sveti nobena dokončna beseda.

Ko je bil Cezar na marčne ide leta 44 pred Kristusom v senatu umorjen, se je začel trinajst let trajajoč boj za izpraznjeno mesto. Začetna rešitev je bila triumvirat, ki so ga sestavljali Oktavijan, Antonij in Lepid. Toda ko je bila dosežena zmaga nad vojsko Cezarjevih morilcev Bruta in Kasija, se je začel spor tudi med njimi. Protagonista v tem boju sta bila Oktavijan in Antonij, od katerih je Oktavijan ostal v Italiji in si podredil zahod, Antonij pa je šel na vzhod in se v Egiptu zapletel v politične in osebne afere s Kleopatro. Moža sta se vedno bolj oddaljevala, dokler med njima ni leta 31 prišlo do odločilne pomorske bitke pri Akciju, iz katere je izšel Oktavijan kot nesporni zmagovalec.

Ta bitka je pomenila konec državljanske vojne. Nobena listina ni bila o tem napisana, premaganca Antonij in Kleopatra sta zbežala v Egipt in tam naredila samomor. Začela pa se je nova zgodovina na temeljih, ki jih je – modro – postavil zmagovalec. Njegova modrost je bila v tem, da je v sebi združil republikanske prvine, ki jih je zastopal senat, in vlogo nespornega liderja. Ni se oklical za cesarja, ampak se je zadovoljil s tem, da je postal princeps – prvi. Tako je odstranil osrednje žarišče spora, ki je že celo stoletje ogrožal imperij, in začel vlado principata, ki je mogel nositi Rim nadaljnjih dvesto let. Državljanska vojna, ki je prepolavljala Rim – s presledki celo stoletje, opisane razmere so zajele njen končni del – se ni končala z nobenimi papirji, a je bila takšna, da je mogla odpreti novo zgodovino.

Slovenija

Slika 15. Slovenija Stanko Klinar
[Stran 023]
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Dobrnič

Slika 16. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Dobrnič

Tudi štiriletna ameriška državljanska vojna (1861 – 1865) med Severom in Jugom je odprla novo zgodovino in omogočila – ne glede na to, da je povzročila nad 600.000 žrtev na obeh straneh – da so ZDA postale to, kar so pravzaprav še danes. A se tudi ta vojna ni končala z nobenim besedilom, ki bi ga podpisali, recimo, predstavniki severnih ali unionističnih držav in južnih konfederativnih držav. Ko se je aprila 1865 general Lee pri Appomattoxu vdal generalu Grantu, se je enostavno vzpostavilo novo stanje, ki ga je označevala zmaga industrijskega Severa nad agrarnim Jugom. S tem pa je o novem stanju povedanega nekaj mnogo bolj pomembnega, kot je bilo dejstvo, da je poraz Juga prinesel socialno revolucijo in konec sužnjeposestniškega gospodarstva. Brez zmage industrijskega Severa Amerika danes ne bi bila to, kar je – pa tudi svet v celoti ne. [Stran 024]

Vojne med državami se torej ponavadi končujejo z mirovno pogodbo, ki ne pomeni samo konca vojnega stanja, ampak tudi njegovo razrešitev. Prav zato, smo rekli, se po sklenitvi take pogodbe lahko začne nova zgodovina, v kateri se rane, ki jih je pustila vojna, začnejo kmalu celiti in na zunaj, na površini, se kmalu uveljavi podoba, kakor da nikoli ničesar ni bilo. (V globini spomin seveda ostaja in neopažen, pogosto tudi nezaveden, tam živi svoje življenje še desetletja, včasih dolga stoletja, potem pa, ko že vsi mislijo, da je vse za zmeraj pozabljeno, silovito vstane v obliki takšnih misli, naziranj in dejanj, da se vsi sprašujejo, od kod se je vse to vzelo.) Notranje ali državljanske vojne pa se za razliko od meddržavnih normalno ne končajo z mirovno pogodbo, ampak s kakim odločilnim dogodkom, ki de facto dobi pomen konca. Pač pa znotrajdržavne vojne, podobno kot vojne med državami, odprejo vrata novi zgodovini, ki v začetku še išče svojo podobo in šele po daljšem razdobju ujame ritem normalnega življenja.

In kaj bomo sedaj rekli o slovenski državljanski vojni? Ali zgornja opažanja veljajo tudi zanjo? Preden odgovorimo na ta prevažna vprašanja, si jo moramo nekoliko ogledati, da bomo vedeli, če na njej ni morda kaj, kar jo dela drugačno.

Slovenska državljanska vojna ima to posebnost, da je potekala v specifičnem zgodovinskem okolju. To okolje je bila vojna. Državljanska vojna v Sloveniji je tekla v času, ko je bila Slovenija kot del Jugoslavije v zunanji vojni z Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Ta sovpadnost ali koincidenca je tista okoliščina, ki je, prvič, omogočila, da se je državljanska vojna sploh začela, in je, drugič, povzročila, da se je tako odvijala, kot se je. Ko nemške, italijanske in madžarske agresije na Slovenijo oziroma na Jugoslavijo ne bi bilo, lahko z gotovostjo trdimo, da tudi državljanske vojne v Sloveniji ne bi bilo. Sedajle bi lahko razmišljali o čem povsem drugem. Vojna je torej omogočila, da je državljanska vojna mogla sploh nastati. Vojna je tudi omogočila, da boljševiški revoluciji ni bilo treba nastopiti suo iure , ampak ji je ravno vojna ponudila priložnost, da si je omislila veliki alibi, ki je bil v tem, da je mogla nastopiti v sprejemljivem, v nekem smislu tradicionalnem političnem aranžmaju. V Sloveniji boljševiški partiji ni bilo treba nastopiti v svojem imenu, ampak so ji razmere omogočile, da je priredila rezistenco – upor proti okupatorju.

Druga svetovna vojna je nadalje za razliko od prve imela viden in določljiv cilj: odpravo totalitarnih ideologij in njihovih realizacij, ki so pomenile radikalen izstop iz evropske normalnosti. Druga svetovna vojna je bila evropska vojna v emfatičnem pomenu te besede, ali bolje, evropska državljanska vojna: na eni strani je stala Evropa, kakor se je v razvoju civilizacije legitimno oblikovala, na drugi pa Evropa, ki je v imenu ideološke obveščenosti in njenih dokončnih rešitev normalni Evropi napovedala vojno na življenje in smrt. V polstoletnem časovnem razponu, od leta 1939 pa do leta 1989, v katerem se je ta vojna na enem koncu začela, na drugem pa končala, so bili premagani in odstranjeni vsi trije totalitarizmi: v prvem delu fašizem in nacizem, v drugem delu te vojne, v tako imenovani hladni vojni, pa še boljševiški komunizem.

S tem kratkim zgodovinskim ekskurzom smo postavili prostor, v katerem se bodo mogle izoblikovati jasne konture državljanske vojne v Sloveniji. Začela se je po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo z boljševiško agresijo na slovenski narod, ali natančneje, na tisti del slovenskega naroda, ki je bil zanj zgodovinsko in civilizacijsko v prvi vrsti odgovoren – na katoličane. Ker je bil ta napad ne samo političen, ampak fizičen – začel se je s teroristično uverturo – so se katoličani branili. Začela se je državljanska vojna. In ko se na to vojno, ki se je začela 22. junija 1941 in končala konec osemdesetih let z implozijo evropskega komunističnega imperija, ozremo nazaj, vidimo, kaj je bila. Kakor druge državljanske vojne se je tudi ta končala brez mirovne pogodbe. V letih 1990 in 1991 so se v Sloveniji zgodila eminentna politična dejanja, in puncto državljanske vojne pa eksplicitno ni bilo ničesar rečeno, kaj šele da bi lahko govorili o integralnem besedilu kake pogodbe. To umanjkanje je bila tista stvar, ki slovensko državljansko vojno povezuje z drugimi. Kar pa jo dela različno od drugih, je to, da ni mogla odpreti nobene nove zgodovine. Ko se je končala, se je izkazalo, da je bila abortus. Državljanska vojna v Rimu v zadnjem stoletju poganske ere je z združitvijo republikanskega in monarhističnega principa rešila neki zgodovinski problem in omogočila imperiju nadaljnji obstoj. Ameriška državljanska vojna sredi devetnajstega stoletja je z industrijsko revolucijo omogočila hegemonijo Zahoda za dolgo prihodnost. Ko pa so slovenski boljševiki napovedali bankrot države, ki so jo postavili in potem z nasiljem vzdrževali, pa tistim, ki so vzeli nase odgovornost za nadaljnjo usodo te države, ni preostalo drugega, kot da se vrnejo v stanje, preden se je vse začelo – v stanje, v katerem je bila tista Evropa, ki ji je bil prihranjen boljševiški eksperiment. Slovenska državljanska vojna v primerjavi z drugimi ni odprla prostora za novo zgodovino. A je tu še nekaj drugega.

Predstavniki zavezniških držav so se med drugo svetovno vojno večkrat sestali in razpravljali o tem, kako razkriti in kaznovati tista dejanja vojaških in političnih sil Osi, ki so bila v hudem nasprotju s pravili mednarodnega vojnega prava. Tako so se že oktobra 1943 sestali v Londonu predstavniki zavezniških držav, razen Sovjetske zveze, in ustanovili komisijo Združenih narodov za vojne zločine. Leta 1945, 8. avgusta, pa so se, spet v Londonu, zbrali predstavniki vlad Združenih držav Amerike, Začasne vlade Francoske republike, vlade Združenega kraljestva Velike Britanje in Severne Irske ter Zveze sovjetskih socialističnih republik in podpisali sporazum o ustanovitvi Mednarodnega vojaškega sodišča »za pravično in takojšnje sojenje in kaznovanje pomembnejših vojnih zločincev sil evropske Osi«. O tem sporazumu je bila potem izdana posebna listina, ki jo je pozneje podpisalo še devetnajst drugih držav in nosi ime Londonska listina. Najpomembnejši del te listine, ki je bila objavljena pod naslovom Londonska listina Mednarodnega vojaškega sodišča, je za nas drugo poglavje, ki govori o jurisdikciji in splošnih načelih tega sodišča. Tu je bilo prvič definirano, katera vojna dejanja veljajo za zločine zoper človeštvo. Razdeljeni so v tri kategorije, potem pa je vsak od njih še posebej specificiran. Zločini zoper človeštvo so po tej listini naslednji:

»a) Zločini zoper mir : posebej načrtovanje, pripravljanje, sprožanje ali izvajanje agresivne [Stran 025] vojne ali vojne, ki je v nasprotju z mednarodnimi pogodbami, sporazumi ali zagotovili; tudi sodelovanje v skupinskem načrtu ali zaroti za uresničenje katere od naštetih reči.

b) Vojni zločini : posebej kršenje vojnih zakonov ali vojnih običajev. Take kršitve vključujejo – a niso z njimi omejene – umor, maltretiranje civilnega prebivalstva okupiranega ozemlja ali na okupiranem ozemlju, deportacija na suženjsko delo ali v svrho česa drugega, ubijanje ali maltretiranje vojnih ujetnikov ali oseb na morju, ubijanje talcev, plenjenje javnega ali osebnega imetja, neodgovorno uničevanje mest, trgov in vasi, pustošenje, ki ga ne upravičuje vojaška nuja.

c) Zločini zoper človečnost : posebej umori, iztrebljanja, zasužnjevanje, deportacije in druga nečloveška ali protičloveška dejanja, narejena zoper katerokoli civilno prebivalstvo pred vojno in med vojno; preganjanje na politični, rasni ali religiozni osnovi pri izvajanju ali v povezavi s katerim koli zločinom, ki je v jurisdikciji tega sodišča, pa naj je v nasprotju ali ne z domačo zakonodajo dežele, v kateri je bil zagrešen.«

Za nas je še posebej pomembna klavzula, ki je temu razvidu zločinov dodana in se glasi: »Voditelji, organizatorji, pobudniki in sodelavci, ki so udeleženi pri oblikovanju in izvajanju skupinskega načrta ali zarote za izvedbo kateregakoli od prej naštetih zločinov, so odgovorni za vsa dejanja, ki jih pri izvedbi takšnega načrta naredi kdor koli.«

Z našega vidika so važni in zanimivi tudi členi 7, 9, 10 tega sporazuma. Člen 7 se glasi: »Uradni položaj obtožencev, pa naj so bili šefi držav ali odgovorni uradniki vladnih resorjev, ne bo odvezoval od odgovornosti ali omiljeval kazni.« člen 9 pa pravi: »Pri sojenju katerega koli posameznega člana katere koli skupine ali organizacije lahko sodišče (v zvezi s katerim koli dejanjem, za katerega je posameznik bil obsojen) odloči, da je bila skupina ali organizacija, ki ji je posameznik pripadal kot član, zločinska organizacija.« člen 10 določa naslednje: »V primerih, v katerih sodišče razglasi kako skupino ali organizacijo za zločinsko, bo ustrezna državna oblast katere koli podpisnice imela pravico, da posameznika zaradi članstva v teh organizacijah privede na sojenje pred državno, vojaško ali okupacijsko sodišče. V vseh takšnih primerih se bo zločinska narava skupine ali organizacije smatrala za dokazano in ne bo postavljena pod vprašaj.«

Zaradi naših specifičnih slovenskih razmer je pomembna tudi klavzula, dodana členu 15, ki govori o vlogi glavnega državnega tožilca tega [Stran 026] sodišča. Ta zakonska pripomba se glasi: »Po sebi se razume, da nobena priča in noben obtoženec, ki je v rokah katere od podpisnic, ne bo vzet iz posesti te podpisnice brez njenega pristanka.«

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Višnja Gora

Slika 17. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Višnja Gora

V dokumentu, ki smo ga v nekaterih točkah povzeli, je, kot smo že poudarili, zgodovinsko najbolj pomemben tisti del, ki je, prvi doslej, preciziral, na kaj bo odslej pravna zavest civiliziranega človeka mislila, ko bo govorila o zločinih zoper človeštvo. Tudi za nas, ki rešujemo vprašanje slovenske državljanske vojne in njenih posledic za narodovo duhovno, kulturno in politično substanco, je ta del tako važen, da čutimo, da ga moramo vzeti za izhodišče našega raziskovanja. Gre za stvar, ki ne dopušča nobenega dvoma. Kdor pozna potek slovenske državljanske vojne, njene celotne pragmatike, njen začetek in njen konec, ne more, da ne bi, potem ko se je seznanil z zločinskim inventarjem, zbranim v okviru treh kategorij Londonske listine za mednarodno vojaško sodišče, v podobi samodejnega miselnega refleksa, vanj stopilo spoznanje: Tudi slovensko boljševiško partijo z njenim ideološkim, policijskim in vojaškim nastopom – z njeno politiko, če smemo tu uporabiti to častitljivo besedo – bremenijo v londonski jurisdikciji navedeni vidiki: zločini zoper mir, vojni zločini, zločini proti človečnosti.

čeprav je za povprečnega poznavalca analogija med jurisdikcijo Londonske listine in dejanji slovenske boljševiške partije, brž ko jo zagleda, jasna in prepričljiva, se bomo vendar s kratko ilustracijo ustavili pri vsaki od njenih treh osnovnih kategorij.

Najprej » zločini zoper mir «. Nesporno je dejstvo, da smo Slovenci do druge svetovne vojne živeli v miru s seboj. Duhovna, kulturna in politična diferenciacija, ki je bila leta 1941 stara kakih sto, stopetdeset let, je sicer dobivala vedno določnejše konture, a nikomur še na misel ni prišlo, da bi prestopil meje politike, ki je po stari definiciji metoda za reševanje razlik in sporov brez nasilja, posebej krvavega. Imeli smo dvoje vrst dnevnikov, revij in založb; po mestih in vaseh so bili katoliški in liberalni prosvetni in športni domovi, pa tudi hranilnice, zavarovalnice in ponekod tudi banke; imeli smo konzervativne in napredne organizirane politične sile. Noben od obstoječih pluralnih interesov narodove skupnosti ni bil v tako izključujočem nasprotju z drugim, da bi bodisi omogočil bodisi upravičeval oborožen spopad. Izvajati državljansko vojno iz narodove izdiferenciranosti je torej izstop iz polja legitimne interpretacije v polje, ki ga urejajo ideološke silnice. Ko ne bi bilo boljševiške komunistične partije, v Sloveniji ne bi bilo državljanske vojne. In ker je državljanska vojna pač vojna, je nad to partijo izpisan zločin zoper mir. Jasno je tudi, da je bila ta vojna – ta zločin – »načrtovan in pripravljan«, da je obstajala »zarota za njeno izvedbo«. Celotni aranžma državljanske vojne v Sloveniji spada pod točko »zločini zoper mir«.

» Vojni zločini « so bili, kot pravi Listina, prekrški vojnih zakonov in vojnih običajev. Stvari, ki so navedene pod to točko, so v komaj predstavljivem obsegu počeli tudi komunistični partizani: ubijanje in maltretiranje civilnega prebivalstva, ubijanje in maltretiranje vojnih ujetnikov, plenjenje javne in zasebne lastnine, požiganje hiš in vasi.

Posebej moramo reči nekaj o prekrških zoper vojne običaje, ki so ozko povezani z naravo tako imenovanega gverilskega vojskovanja. Gverilsko vojskovanje mora biti podrejeno specifičnim etičnim in moralnim normam, ki izhajajo iz dejstva, da je z njim izredno izpostavljeno civilno prebivalstvo. Taktika tega vojskovanja je povzeta v pravilo: Napadi in beži! pri čemer prebivalci ostanejo na milost in nemilost prepuščeni represalijam. Gverila, ki jo ženejo čisti nacionalni interesi, se zato strogo podreja normam, ki urejajo takšno vojskovanje, boljševiški gverilci, ki jih niso vodili nacionalni interesi, ampak revolucionarni interesi totalitarne partije, pa se tem normam ne samo niso podrejali, ampak so jih zavestno in načrtno kršili, ker so tako večali negotovost, strah in kaos, obenem pa so, na hrbtih nemočnega prebivalstva, pridobivali pri zahodnih zaveznikih sloves velike bojevitosti. Posledica vsega tega je bila ta, da so Slovenci dosegli strašljivih 6 % vojnih žrtev. Tak davek so terjali interesi boljševiške partije.

Pogosto se demokratski strani v državljanski vojni očita, da ni v večjem obsegu organizirala svoje rezistence. Kaj bi se zgodilo, ko bi jo, so nazorno, ad oculos , pokazali partizani jeseni 1943. Mirno so dopustili, da so nacistični Nemci zasedli deželo in da so fašistični Italijani nemoteno odhajali iz dežele, v kateri so zapuščali sledove iz rimske perfidnosti in nadutosti narejenih zločinov, sami pa so investirali vse sile v uničenje slovenskih protikomunističnih vaških straž. Ko bi se v gozdovih pojavila še ena, komunistom nasprotna gverila, bi partizani vrgli vse sile proti njej. Vnel bi se boj na življenje in smrt – med Slovenci – in okupatorji bi se mirno sprehajali po zelenih dolinah domovine. Ponovno bi se pojavilo geslo »Ne vznemirjajte Nemcev!« Boljševiki nikakor ne bi bili pripravljeni dovoliti, da se jim izmuzne iz rok edinstvena priložnost za realizacijo njihovega projekta, ki jim ga je prinesla vojna. Nedavno mi je eden slovenskih partizanov rekel, da so zadnje leto živeli samo še od angleških konzerv. Doma ni bilo komu več kaj vzeti! Dežela je bila opustošena. Lahko si mislimo, kaj bi se bilo zgodilo, če bi se v gozdovih pojavilo še 15.000 domobrancev. Lahko bi bili obtoženi istega zločina, ki sedaj bremeni partizane: nedovoljeno ogrožanje nacionalne biološke substance.

To, kar iz poglavja » zločini zoper človečnost « z največjo pezo pritiska na boljševiško partijo, pa je nepopisna krutost, ki so jo izvajali nad svojimi žrtvami, preden so jih pokončali. Kraji, kot so Brezova Reber, Krimska jama, Žažarske Rupe, imajo zven, ki ga še nikoli noben slovenski kraj v zgodovini ni imel. Na vrhu teh zločinov pa stoji množično ubijanje ranjencev, najprej na Turjaku, potem pa po vojni pri Brezarjevem breznu in v Iški, nazadnje pa povojni genocid, ki sega tako visoko in pelje tako globoko, da človeška misel ne more za njim. Samo Ciganov so v času, ko so boljševiki postavljali temelje svoje države, pobili okoli 150 – v najbolj okrutnih in razvratnih orgijah. [Stran 027]

[Stran 028]

Državljanska vojna pa se z ustanovitvijo partijske države seveda ni končala. Boljševiki so bili nanjo vezani. Državljanska vojna jim je dajala možnost permanentnega najdevanja in identificiranja notranjega sovražnika, ki je nepogrešljiv sestavni del totalitarne politeje. Institucije totalitarne države so izgubile svojo avtonomnost in postale poljuben in razpoložljiv instrument partije. Začela so se preganjanja na »politični in religiozni osnovi«, ki so osnovna prvina genocidne politike in so trajala, z različno intenziteto, do prelomnega leta 1990. človekove pravice, ki postavljajo človeka moderne v njegovi integriteti, so bile dopuščane selektivno – le če in kadar se niso križale z interesi partijske države.

Kdo bi ob vsem tem utegnil misliti, da Londonska listina kot akt mednarodnega prava, ureja samo vojskovanje med državami ali meddržavne vojne. Temu pomisleku nasprotuje predvsem dejstvo, da je tudi državljanska vojna pač vojna . Zaradi identičnosti temeljnega razmerja sta si obe, meddržavna in državljanska vojna, v analognem odnosu. Z momenti enega pojava lahko motrimo analogne momente drugega. Moralna in pravna razmerja ene strukture lahko prenesemo na drugo. Saj bi bilo nerazumljivo in nevzdržno, da bi človekov vzgon po humanosti – po počlovečenju sveta – postavljal meje meddržavni vojni, državljansko vojno pa bi mirno prepuščal divjemu spopadanju »vseh proti vsem«.

Že po sebi torej velja, da tudi za notranje vojne konflikte veljajo pravne norme, ki urejajo meddržavne vojne spore. Vendar bomo iz mednarodnopravne študije Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941 – 1946), ki jo je izdelal strokovnjak za mednarodno pravo prof. Dieter Blumenwitz, navedli nekaj trditev, ki nas utrjujejo v upravičenost zgornjih trditev.

Ko na primer govori o nerazločilnem gledanju zmagovitih komunistov na kolaboracijo, pravi: »Opustilni razlogi mednarodnega prava , ki izključujejo kazen, niso bili upoštevani.« (173) Značaj boljševiških policijskih milic opiše takole: »Varnostno obveščevalna služba (VOS) je načrtno in sistematično preganjala drugače misleče, kar je – mednarodnopravno pomembno – kaznivo dejanje zoper človečnost.« (172) Toliko bolj so bili komunisti »tako kot vse druge v vojno vpletene strani, dolžni upoštevati omejitve mednarodnega vojnega prava «, potem ko so jih zavezniki poleti 1944 priznali za »vojskujočo se stran«. Ko Blumenwitz omenja legitimnost odpora okupiranega naroda proti agresorju, pripominja, da je ta legitimnost »absolutno omejena z mednarodnim vojnim pravom , katerega praktična uporaba je pogojena z njegovim vsestranskim spoštovanjem«. Ob tem si pravimo: če uporniške sile veže mednarodno vojno pravo v odnosu do okupatorja, jih veže tudi v odnosu do svojega naroda, če so z njim v vojni. (170) Avtor odločitev tretje države, da prizna katero od uporniških sil, dopušča pod pogojem, da v državi »vlada z vojno primerljiv oborožen spopad« in da boj poteka »ob spoštovanju splošnih mednarodnopravnih norm vojnega prava «. Pri tem pa, ob priznanju partizanov s strani Velike Britanje, pripominja, da »ni sporno, da partizani s svojim vojskovanjem niso upoštevali pravil vojnega prava «. (115) V poglavju, kjer teče beseda o silobranu življenjsko ogroženih prebivalcev, omenja tudi akcije VOS-a, za katere pravi, da »niso imele nobene pravne podlage in jih gre posledično okarakterizirati kot teroristična dejanja, ki so bila v nasprotju z mednarodnim pravom «. (142)

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Št. Jurij pri Grosupljem

Slika 18. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Št. Jurij pri Grosupljem

Ko smo si tako nekoliko ogledali podobo, ki jo slovenska državljanska vojna dobi v luči mednarodnega prava, in ko smo si potem poklicali v spomin obe poglavitni prvini, ki smo ju identificirali na državljanski vojni sploh – da se, prvič, ponavadi konča brez mirovne pogodbe, in da, drugič, njen konec vseeno ni tak, da ne bi [Stran 029] mogel odpreti nove zgodovine – si sedaj z védenjem, ki ga na začetku nismo imeli, spet lahko postavimo uvodno vprašanje, kako končati državljansko vojno, ne katere koli državljanske vojne, ampak državljansko vojno, kakor se je dogajala v Sloveniji. Za slovensko državljansko vojno pa posebej velja: da je boljševiška partija, ki jo je izsilila in vodila, kršila temeljne norme, ki so jim podrejeni meddržavni in znotrajdržavni vojni spopadi; da je, nadalje, po kolapsu družbenega projekta, s katerim je partija šla v notranji spopad, sicer oklicala bankrot države, ki jo je postavila in upravljala, a državljanske vojne same ni hotela končati in nove zgodovine ni mogla začeti. Iz te osnovne nerešenosti sledi ena in ena sama neodložljiva zahteva: sestaviti in podpisati moramo mirovno pogodbo po državljanski vojni in državljansko vojno končati. To moramo narediti, prvič, zato, ker je boljševiška partija še v fazi boja za oblast in potem, ko je že postavila totalitarno državo, pa vse do razglasitve bankrota, obstajala na način, ki sta ga meddržavno vojno pravo in, po analogiji, znotrajdržavno vojno pravo deklarirala za zločin – ker pa je nad nami zločin, in v njegovi senci nimamo prihodnosti; drugič pa zato, ker sila, ki je v državljanski vojni začasno zmagala, ne more iz svojih sil odpreti nove zgodovine. Mirovna pogodba bo morala najti in povedati pravo besedo o zločinu in ga razrešiti in odrešiti, poleg tega pa bo morala oblikovati nov družbeni dogovor za novo zgodovino. Nobeno politično dejanje postkomunistične države se namreč ni spopadlo s fakturo državljanske vojne kot osrednjim fenomenom vse nacionalne zgodovine. Navajanje plebiscita decembra 1990, s katerim se umetno rešujejo nasledstvene sile nekdanje partije, je samo slepilni manever za zakrivanje bistvenih reči. Državljanska vojna ostaja slej ko prej nerešena . Politične in kulturne sile, ki ne izhajajo iz partije, a s tem manevrom kot novi sopotniki sodelujejo, razkrivajo s tem svojo neprisebnost.

Mirovna pogodba bo morala narediti politično inventuro državljanske vojne. Med dejanji, ki jih bo morala opraviti, so: rekonstrukcija sil, ki so jo načrtovale, koncipirale, pripravljale in vodile; rekonstrukcija sil, ki so se na napad odzvale in branile narodovo normalnost, kakršna se je v razvoju civilizacije legitimno oblikovala; rekonstrukcija sil, ki so se izkazale za nezgodovinske v tem, da so pristale na hazard boljševiške utopije. Ta inventura nam bo povedala, kako nam je živeti, predvsem pa, na koga lahko računamo in na koga se nazadnje lahko zanesemo. Predvsem pa bomo izvedeli – vsaj toliko, kolikor je nujno potrebno za nadaljnji obstoj – kdo smo. Kdo in kaj pravzaprav smo . česa se smemo v tem, kar smo, veseliti in česa bati. Ne smemo dovoliti, da bi naša neznanska izkušnja ostala nema. Da sploh ne bi bila izkušnja ! če bo naša inventura natančna in zavezana resnici, bomo bolj vedeli, kaj iz česa sledi. Naš horizont se bo na meji s prihodnostjo nekoliko bolj odprl. Ne bomo več nemočni sužnji konkretnega trenutka.

Spričo obstoječega stanja duha v kulturi in politiki pledoaje za mirovno pogodbo po državljanski vojni ne bi smel ostati brez odmeva. Če bodo vprašanja, ki jih je ta vojna pustila, ostala neodgovorjena in prepuščena nezanesljivemu času, bo to lahko trajalo zelo dolgo in marsikaj se bo v tem imelo priliko zgoditi. Zato bi človek mislil, da bo predlogu, ki se je v tem razmišljanju izoblikoval, priznana upravičenost in nujnost. A ni tako.

Vsakič, kadar se pojavi kak predlog za konkretno rešitev, se zgane falanga kontinuitete in iz nje začnejo izstopati branilci obstoječega, bodisi da jih kdo pokliče bodisi da se odločijo iz sebe, gnani od davnega spomina in ranjene ljubezni.

Tak primer je upokojeni profesor mednarodnega kazenskega prava Ljubo Bavcon s svojo kritično oceno knjige Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941 – 1946), ki jo je napisal prof. Dieter Blumenwitz, tudi strokovnjak za mednarodno pravo iz Würzburga. Med bojevniki za obstoječe – med nasprotniki misli o mirovni pogodbi po državljanski vojni, kakor bi rekli mi – ima Ljubo Bavcon posebno mesto. Njegov napor ne gre proti določeni interpretaciji državljanske vojne, ampak je povsem nov in mnogo bolj radikalen: državljanske vojne enostavno ni; ne da bi jo izrecno zanikal, je v njegovem razvidu dogodkov preprosto ni; s tem, da je ne omeni, nam, tacite, pove, da je sploh ni bilo. Ko sliko dogajanja tako udobno reducira, začne svoj uničujoči pohod na ljudi, ki so državljansko vojno registrirali in jo vkalkulirali v svoja razmišljanja. Ko pravi Ljubo Bavcon, da je »popolnoma nesporna negativna vrednostna, moralna in politična ocena nacifašistične agresije od leta 1939«, počne nekaj, čemur v slovenščini pravimo vdirati v hišo skozi odprta vrata, v nekem drugem evropskem jeziku pa skakati na stoječi vlak. To je ena od reči, s katero so se Slovenci – vsi, res skoraj brez izjeme – strinjali nekoč in danes. (Le da mi nacifašistom zamerimo, poleg vsega drugega, še to, da so s svojo agresijo omogočili realizacijo boljševiškega projekta, za kar bi jim boljševiki morali biti hvaležni – in jim vsaj mnogi verjetno tudi so. Tu ne moremo, da se ne bi spomnili na gestapovca v filmu Zadnji dnevi Sophie Scholl, ki nekoč med zasliševanjem [Stran 030] prizna: brez nacistične revolucije bi bil krojač.) V oceni »nacifašistične agresije« smo bili Slovenci tedaj in danes enakih misli, le da smo nekateri reagirali tudi na agresijo, ki so jo skoraj istočasno sprožili proti Slovencem tudi boljševiki. Ti so že pred vojno, kot peta kolona z internacionalnim centrom v Moskvi, pripravljali teren in pridobivali sopotnike za razmere, ki so obetale priti in so z vojno tudi dejansko prišle. Na takem ideološko zreduciranem terenu se potem Ljubo Bavcon spoprime s »tako imenovano mednarodnopravno študijo« profesorja iz Würzburga, ki se iz onstranstva ne bi mogel braniti, če mu glasu ne bi ponudila zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar. V tako prirejenem zgodovinskem ambientu potem utemeljuje »legitimnost našega in vseh drugih odporniških gibanj zoper fašistične in nacistične okupatorje« in mu ni treba zavračati legitimnosti slovenskega odpora proti boljševiški agresiji, ker je na svoji zgodovinski geografski karti sploh ne izkazuje. Ker torej boljševiške agresije ni bilo, ker državljanske vojne ni bilo, dobijo besede, kot so »okupatorjevi domači pomagači«, »z okupatorji sodelujoče oborožene enote«, »okupatorjevi sodelavci«, »poraženci v drugi svetovni vojni«, zlovešč pomen, ki ga imajo v okupirani Zahodni Evropi. Ljubo Bavcon je Slovenec, a se dela Francoza, da lahko še naprej za silo vzdržuje svoj ideološki teror. Povojne morije sicer ne zanika, a nič ne kaže, da bi jo bil pripravljen vključiti v logiko mednarodnega kazenskega prava. Očitno želi, da bi Slovenija ostala brezpravna enklava, zunaj etosa in morale mednarodnopravne zavesti. Za Bavcona je jasno, kdo je »zmagovalec in kdo in zakaj poraženec v drugi svetovni vojni«. Ideologija ga kot nekakšne cordon sanitaire varuje pred priznanjem, da so poraženci v drugi svetovni vojni z vdajo zadnjega od treh totalitarizmov tudi vsi, ki so kakorkoli sodelovali v boljševiški agresiji na slovenski narod. Škoda, da je tega spoznanja tako malo. Čeprav se zavedamo, da bi bilo to spoznanje komaj predstavljivo težko nositi, bi groza njegove prisotnosti morda le dosegla, da bi tudi oni sedli za mizo, kjer bi se sestavljala in podpisovala pogodba po slovenski državljanski vojni.

Bavcon zavrača Blumenwitzovo tezo, da je bilo partizansko gibanje kot forma boljševiškega nastopa veleizdaja v odnosu do zakonite begunske vlade v Londonu. To pa je le en del zgodbe. Narodi okupirane Jugoslavije so bili namreč dolžni izkazovati lojalnost do vlade v Londonu predvsem zato, ker je stala na političnih temeljih, na podlagi katerih so ti narodi leta 1918 svobodno vstopili v to državo. Ko pa je ta vlada, s kraljem vred, poleti 1944 pristala na zvezo Tito-Šubašić, za katero je bilo jasno, ne glede na vso politično retoriko, ki se je ob tem uporabljala, da se bo nazadnje iztekla v oblast, ki bo radikalno zanikala politične in civilizacijske temelje, na katerih je bila zveza jugoslovanskih narodov nekoč sklenjena, tedaj je ta vlada izgubila legitimno pravico zahtevati lojalnost teh narodov. Zato so bili v tem trenutku domobranci in četniki, ki so vojaško jamčili nekdanje državnopravne temelje, odvezani poslušnosti londonski vladi. Zgodilo pa se je s tem še nekaj veliko bolj pomembnega: s svojim uporom, da bi sledili veleizdajalski politiki begunske londonske vlade, so izkazali – s svojo smrtjo pa tudi posvetili – tisti način človeškega in političnega obstajanja, na katerem se je realizirala slovenska politična in državna suverenost leta 1990 in 1991. To je tisti missing link – manjkajoči člen – ki ne dovoljuje, da bi stopilo v našo zavest, zakaj smo mogli postati to, kar smo. To je tudi vprašanje, na katero bo morala odgovoriti pogodba po slovenski državljanski vojni. Zato moramo tudi mi, kakor se je v nekem drugem kontekstu izrazil Ljubo Bavcon, »slovensko javnost z vso resnostjo opozoriti na neznansko škodo«, če se to ne bo zgodilo.

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Šmarje - Sap

Slika 19. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Šmarje – Sap
[Stran 031]

2.3. Vojni zakoni – strateška postavka postboljševiške manipulacije

Avtor: Justin Stanovnik

2.3.1.

Znano je, da je levičarska vlada, ki se je sestavila po volitvah 21. septembra 2008, sklenila na novo aktualizirati tako imenovane vojne zakone: zakon o vojnih žrtvah, zakon o vojnih invalidih, zakon o vojnih grobiščih itd. Če bi sklepali po besedah tedanjih koalicijskih strank, jim je bilo mnogo do tega, da uredijo še nerešena vprašanja prizadetih ljudi: izgnancev, mobilizirancev, zlasti pa jih bolijo krivice, ki so jih morali prenašati »ničesar krivi otroci«. Skratka: vse plemenito, vse v skladu s »človekovimi pravicami«. Tako so stvari videti v perspektivi postboljševiške novolevičarske retorike. Ko pa to perspektivo pogledamo še drugič ali tretjič, se začne lomiti in pokati.

S to perspektivo je nekaj narobe zato, ker jo določajo elementi, ki si ne sledijo po logičnem ali organskem redu. Takšno napačno zaporedje bi lahko ponazorili z angleško frazo: postavljati voz pred konja. Če hočemo kako reč kam prepeljati, postavimo konja pred voz, če pa kdo dela obratno, takoj vidimo, da se je lotil stvari z napačnega konca. Z ozirom na kaj je postavljanje vojnih zakonov podobno postavljanju voza pred konja ali lotevanju stvari z napačnega konca? Vzemimo primer. Politično in pravno strukturo države določajo ustava in zakoni. Toda če bi ljudje, ki bi se odločili, da si postavijo državo, najprej formulirali in izglasovali zakone in šele potem napisali in sprejeli ustavo, bi zanje upravičeno rekli, da ravnajo tako kakor tisti, ki postavlja voz pred konja. Britanski kolonisti v Ameriki so 4. julija 1776 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti, potem pa šele, na podlagi tega dokumenta, adaptirali stare angleške zakone ali pa, če ti niso ustrezali duhu Deklaracije, pisali in sprejemali nove. Deklaracija je predstavljala nekakšen pravni in politični prostor, ki je določal, ali kak zakon ustreza ali ne.

Slovenska tranzicijska levica pa v tem oziru ni posnemala Američanov – pa tudi desnica ne, čeprav iz drugih razlogov – in se je raje odločila za varianto z vozom pred konjem. Zakaj? Zato, ker je ta izbira – ki je še nihče ni ocenil in povedal, kaj v sebi skriva – nudila kolosalne možnosti za velikopotezno politično manipulacijo. Levica je tako dobila možnost, da izdela konkretne zakone, ki, razen ohlapnih mednarodnih norm, ne bodo vezani na nič, ne bo se jim treba ozirati na nobeno višjo stvarno ali politično matrico. Niti tega se ne ve, po katerih dogodkih povzročeno stanje naj bi ti zakoni urejevali. Slovenija je bila namreč istočasno vpletena v dve vojni, v mednarodno ali zunanjo vojno in v notranjo ali državljansko vojno. Mednarodna ali zunanja vojna je nad Slovence prišla kot ujma in nismo imeli nič pri njej, razen tega, da nam je naložila moralno dolžnost, da v oporo ponižanemu narodu organiziramo rezistenco v okviru evropskih uzanc. Notranja ali državljanska vojna pa je bila v celoti odvisna od Slovencev in je ne bi bilo, ko ne bi Slovenci, organizirani v boljševiško komunistično partijo, sprožili agresivne vojne proti ostalim Slovencem z namenom, da se jih politično polastijo in jim vsilijo totalitarni ideološki projekt. Pri tem pa so se vedli tako, da so se obremenili z vsemi zločini, zaradi katerih so mednarodna vojna sodišča po vojni obsojala agresorje v zunanji ali mednarodni vojni: z zločinom zoper mir; z zločini, povezanimi z vodenjem vojne ali vojnimi zločini; in zločini zoper človečnost.

Boljševiki, ki, kakor smo rekli, nočejo priznati zgodovinskega poraza, ki ga je doživel njihov projekt, boljševiki imajo vse razloge, da vztrajajo zgolj na formulaciji parcialnih zakonov in molčijo o strukturi prostora, na katerega naj bi se ti zakoni nanašali. Posledica je ta, da ni jasno, ali se ti zakoni nanašajo na zgodovinski ali resnični prostor ali pa na fiktivni ali mitski prostor. Boljševiki namreč arbitrarno določajo, kakšen je ta prostor bil. V tem je jedro boljševiške manipulacije z zgodovino – v Sloveniji na začetku tretjega tisočletja. In nihče, se zdi, ne pomisli, kaj to pomeni, da vstopamo v novo veliko dobo s hipoteko deformirane zgodovinske zavesti. Z maskami na obrazu gremo in nikogar ni, ki bi zakričal, naj jih snamemo in si končno povejmo, kaj smo. Tudi v Sloveniji imamo stranke, ki so si postavile za cilj, da trasirajo narodovo pot iz totalitarnega somraka v podnebje evropske politične normalnosti, toda ali je katera od njih, ko je tedaj vladajoča levica začela z vojnimi zakoni, ali je ena sama od njih jasno povedala, da se te igre ne gre, dokler ne bo sestavljena in podpisana pogodba po državljanski vojni? Nobena od njih ni bila iz duhovne snovi, ki bi ji sporočila, da je absurdno sprejemati zakone, če se ne ve, na kaj se nanašajo. Kakor da bi vse to bilo nekaj najbolj naravnega in razumnega, so se tudi te stranke prizadevno vključile v prekladanje črk v stavkih, ki so jim bili ponujeni.

[Stran 032]
Slovenija

Slika 20. Slovenija Stanko Klinar
[Stran 033]
Po sledeh boljševiškega pohoda

Slika 21. Po sledeh boljševiškega pohoda

(Včasih je treba stopiti iz konvencionalne igre in biti preprosto resničen. Ko je po volitvah aprila 1990 Jože Pučnik videl, da ga je premagal Milan Kučan, smo se spraševali, kako sploh more prenesti to absurdno stanje, a smo – ne takrat, seveda, ampak pozneje – tudi obžalovali, da ni ob tem pripomnil, da kot demokrat volilni izid sicer sprejema, da pa ne more kaj, da v njem ne bi videl ominoznega znamenja za slovensko politično prihodnost. In ko je Zoran Jankovič v županski tekmi s Francetom Arharjem zmagal, temu potem ne bi bilo treba reči, »da imajo volivci vedno prav«, zakaj volivci nimajo vedno prav. Ko so Nemci 1933 s 40 % izvolili Hitlerjevo NSDAP, niso imeli prav; in ko so čehi 1946 s prav tolikšnim odstotkom izvolili komunistično partijo, tudi, kot so pozneje sami spoznali, niso imeli prav. In ko je Janez Janša zvečer 21. septembra 2008 videl, da je izgubil, kljub superiornim dosežkom svoje administracije in kljub finski intrigi, ki bi po vseh pravilih morala delovati njemu v prid, smo se tudi zanj spraševali, kako to sploh prenaša, a vseeno ne bi nikomur nič škodilo, tudi Janši ne, če bi ob tem rekel, da je v Sloveniji odslej v nevarnosti racionalnost politične igre. Ko je namreč že vse kazalo na Janšev uspeh, je v zadnjem hipu na forumu počil bič in čez slovenske hrbte je šel neki že skoraj na pol pozabljeni spomin (podobno kot v Peterletovem primeru leto prej).

Nekoč po letu 1990 je boljševiška kontinuiteta, ki preobrata nikoli ni brez pridržkov sprejela, ugotovila, da bi ji tako imenovani vojni zakoni lahko koristili na njeni posebni poti skozi potencialno nevarno pokrajino demokracije. Spoznala je, da ji ne samo ne morejo škoditi, ampak ji lahko celo zelo koristijo, če bo z njimi le z občutkom ravnala. Lahko bi se uporabili za dimno zaveso pred neprijetno preteklostjo, hkrati pa bi se pri hitro in z malim zadovoljni publiki ustvaril vtis, da se končno nekaj dela, da se nazadnje le nekaj premika – skratka, dalo bi se jih prodati za resnično stvar. Obenem pa bi dosegli, da bi ona druga resnična stvar – zločini, ki jih je partija zagrešila nad ljudmi – imela za nekaj časa spet mir.

Videti je, da imajo vojni zakoni to v sebi, da bodo še za nekaj časa odložili debato o poglavitni stvari: kako se je moglo zgoditi, da je boljševikom ravno v Sloveniji, ki je bila gojeni vrt evropske kulture, uspelo dvigniti čudaško vstajo, ki je, združujoč elemente paleolita in moderne, opustošila deželo in duhovno poškodovala njene prebivalce za dobo, ki ji ni videti konca.

[Stran 034]
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP črni Vrh nad Idrijo

Slika 22. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP črni Vrh nad Idrijo
[Stran 035]

2.4. Odpor in upor proti boljševiškemu nasilju v znamenju rdeče zvezde

Avtor: Janko Maček

2.4.1.

Odkar je bila leta 1995 postavljena in blagoslovljena ta kapelica, se vsako leto zbiramo ob njej, da bi se z mašno daritvijo in molitvijo spomnili žrtev boljševiškega nasilja, ki so zapisane na ploščah v kapelici, da bi ob spominu nanje obnovili zvestobo njihovemu izročilu. Vedno znova nas pretrese, ko gledamo vitraž s Križanim, od katerega lijejo žarki usmiljenja in milosti na brezno, v katerem si lahko mislimo tudi naše najbližje, ob tem pa se nam zdi, da se velik del teh žarkov izgublja v nepregledni puščavi otopelosti in nerazumevanja.

če je naš veliki pesnik rekel, da mornar ob največjem dnevu »zmeri daljo in nebeško stran«, ali ne velja to še bolj za nas, ko nas skrbi, da igla na našem kompasu ne daje več prave orientacije. Ali ni ta naša obletnica kot naročena za tak razmislek. Zamislimo se torej v čas pred drugo svetovno vojno. Takratni Šentjoščani so iz prve roke vedeli za fašistično preganjanje primorskih Slovencev, saj sta na Goriškem delovala kar dva šentjoška rojaka: Ivan Košir, ki je bil 39 let župnik v Vedrijanu v Brdih, in Jože Gabrovšek, ki je leta 1931 umrl kot župnik v Vremah pri Divači, in tudi dolgoletni šentjoški župnik Jože Nagode je bil doma z Ravnika pri Hotedršici. Ko so okupatorske vojske aprila leta 1941 zasedle Slovenijo, je bila tudi naša fara razdeljena: večji del je prišel pod Italijo, manjši pa pod Nemčijo. Nemci so že prve tedne po zasedbi začeli preseljevati, zato so se v Šentjoštu pojavili begunci z one strani, v poletnih počitnicah 1941 pa je več gorenjskih bogoslovcev in študentov tu dobilo drugi dom. Tudi v času poljanske vstaje, decembra 1941, so nekateri možje in fantje pribežali na to stran in pri sorodnikih in znancih počakali, da se je vihar polegel. Verjetno tudi zato sestanek, ki ga je na novega leta dan 1942 v Šentjoštu organizirala vrhniška OF, ni uspel.

Po sledeh boljševiškega pohoda – Šentjoške sirote

Slika 23. Po sledeh boljševiškega pohoda – Šentjoške sirote Andrej Zgonc

Domnevamo da so Šentjoščani komaj vedeli za Odlok o zaščiti slovenskega naroda, po [Stran 036] [Stran 037] katerem je bilo že septembra 1941 pod smrtno kaznijo prepovedano vsako organiziranje izven OF, ali pa se jim je zdel tako nerealen, da mu niso posvečali posebne pozornosti. Drugače pa je bilo po mitingu v Možinetovi gostilni 18. aprila 1942, kjer se je govorilo o beli gardi in grozilo s smrtjo vsakemu, ki bi z njo sodeloval. Rekvizicijam tistega večera so sledile še druge, sledila so zaslišanja in grožnje. Vsake toliko časa je pricurljala vest o kaki likvidaciji, posebno odmevne za Šentjošt so bile tiste na Brezovici in v Horjulu. Velik strah je bil tudi pred Italijani, ki so zaradi nepomembnih partizanskih diverzij požgali cele vasi, prebivalce pa odpeljali v internacijo, delno pa postrelili kot talce. Alojz Bastič iz Horjula, ki so mu partizani 14. junija 1942 na krut način umorili očeta in mater, je po njunem pogrebu rekel: »Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil.« Tako so se tudi v Šentjoštu nekateri možje in fantje ob večerih začeli zbirati na skritih krajih, oboroženi z ilegalnim orožjem iz aprila 1941. Za ustanovni dan šentjoške vaške straže se šteje 17. julij 1942, ko je 34 mož in fantov pri belem dnevu prišlo v vas in jo zastražilo. Dovoljenje za to in nekaj orožja so dali tudi Italijani.

Slovenija

Slika 24. Slovenija Stanko Klinar
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Hotederšica

Slika 25. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Hotederšica

V noči na 25. julij 1942 je celoten Dolomitski odred, ki je tedaj štel več kot 200 mož, ob podpori okoliških enot narodne zaščite napadel komaj ustanovljeno postojanko. Nobenih pogajanj, nobenega ultimata pred tem ni bilo. V postojanki tedaj ni bilo nobenega Italijana in nobena italijanska enota iz okolice ji ni prišla na pomoč. Proti komu se je tedaj boril Dolomitski odred, ki je na svoji zastavi imel rdečo zvezdo – proti okupatorju ali proti demokratičnim Slovencem, ki so branili svoja življenja in premoženje? Je mogoče napad na Šentjošt razložiti kot osvobodilni boj? Kdo je več prispeval k samostojni slovenski državi, šentjoški branilci, ki so tedaj branili svojo vas kot košček demokratičnega sveta, ali njihovi napadalci, ki so ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in oropana vas?

Ali je mogoče imenovati osvobodilni boj to, da sredi noči vlomijo v hišo, kjer živijo oče, mati in pet otrok v starosti od pet tednov do osem let; očeta ustrelijo že na hišnem pragu in potem nanj padajo ogorki goreče strehe, mater pa, ki pripravljena na beg drži v eni roki najmlajšega in v drugi hleb kruha – nekaj [Stran 038] korakov od hiše. Pri sosedu ubijejo očeta in mater nekaj metrov od gorečega doma, v katerem je ostala dveletna hčerka. Za vedno bo ostala skrivnost, ali je mati v silnem strahu nanjo pozabila ali pa ji morda niso pustili, da bi jo vzela s seboj. Pri tem pa ne moremo mimo vprašanja, s čim so se ti ljudje zamerili »osvobodilni vojski«, da se je tako kruto znesla nad njimi. Njihovo življenje je bilo sila skromno, s trudom so obdelovali tiste strme bregove in niso imeli prav nobene zveze z vaško stražo in še manj z okupatorjem. – Na kmetijo na drugem koncu so prišli sredi sončnega dopoldneva: gospodarja, njegovo ženo in njeno sestro pa deklo, dva hlapca in dva dninarja so vzeli kar od dela na polju. Potem so v gozdu, komaj en km od domačije, predanili, ker se jim je podnevi zdelo nevarno iti v taborišče. Mati, ki je doma pustila štiri otroke, med njimi enoinpolmesečnega Tončka, je prosila, da bi ga šla nahranit, pa ji niso dovolili. Lahko si predstavljamo, kaj je ob tem pretrpela. Proti večeru so odšli v taborišče. Spotoma so pri sosedu Šelovsu vzeli očeta desetih otrok in ga potem kot deveto žrtev umorili ter zagrebli v skupen grob. S čim se je ta deveterica pregrešila proti Odloku o zaščiti slovenskega naroda? Oba gospodarja sta sicer bila kmeta, možje z rdečo zvezdo na kapah bi verjetno rekli – kulaka; kaj pa dekla, hlapca in dninarja? Sicer pa ni treba biti niti zgodovinar niti modrec, da razumeš, da omenjeni Odlok ni ščitil narodne osvoboditve, ampak boljševiško revolucijo.

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Stari trg

Slika 26. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Stari trg

V nekaj stavkih ni mogoče opisati vsega nasilja, ki so ga častilci rdeče zvezde v imenu osvobodilnega boja izvajali v poletnih dneh in nočeh 1942, vendar se nam zdi prav, da povedanemu dodamo še nekaj primerov: Dober teden po tem, ko so od dela na polju odpeljali osem Možinetovih, med njimi dva dninarja – očeta in sina, so se pojavili na njunem domu in ustrelili še mater, hčerko pa samo ranili, saj v temi niso opazili, da je še živa. Že pred tem so sredi noči pobutali na vrata dveh hiš v Butajnovi, in ko so jim odprli, so pri obeh vpričo žene in otrok ustrelili očeta. Zakaj? Zakaj?

Zakaj toliko besed o nerazumljivem terorju nad preprostimi ljudmi šentjoške fare? Ali ne zato, ker je bil prav ta teror neposredni vzrok za ustanovitev vaške straže, za samoobrambo človeških življenj in premoženja. Kolikokrat smo že slišali, da so bile vaške straže po Notranjskem in Dolenjskem organizirane, [Stran 039] da bi pomagale Italijanom pri zatiranju partizanskega osvobodilnega boja, da je bila z njihovo ustanovitvijo dokončno razbita enotnost slovenskega naroda za odpor proti okupatorju! Partizani naj bi bili zaradi zaščite osvobodilnega boja prisiljeni »eliminirati« nekaj največjih okupatorjevih sodelavcev, pri tem se je verjetno zgodila tudi kaka napaka, drugače pa so se partizani med vojno borili samo proti okupatorju. Po vojni je sicer prišlo do nepotrebnih izvensodnih pobojev, ki pa so bili v resnici skoraj neizogibna posledica medvojne kolaboracije. Zaradi takega potvarjanja naše zgodovine smo prisiljeni znova in znova ponavljati zgodbo o usodnih dogodkih, ki so pripeljali do ustanovitve prve vaške straže. Vaška straža 17. julija 1942 je nastala kot odpor in upor proti boljševiškemu nasilju v znamenju rdeče zvezde, zaradi samoobrambe pred tem nasiljem. Slovensko domobranstvo, v katerega se je po septembru 1943 vključila šentjoška vaška straža kot njegova 43. četa, je samo logično nadaljevanje te samoobrambe, ki je hkrati že od začetka bila tudi boj proti uvedbi komunističnega totalitarizma, za ohranitev krščanske kulture in demokracije. Žal je leta 1945 kljub temu v Sloveniji skoraj za pol stoletja nastopila doba komunističnega totalitarizma in večina mož šentjoške 43. čete, ki so bili tedaj že pripadniki Slovenske narodne vojske, je bila vrnjena na Teharje; letnica smrti ob večini imen na ploščah te kapelice nemo priča, da se je njihova pot končala na Hrastniškem hribu ali morda celo v Barbarinem rovu. Kljub temu, da so pred nekaj leti betonske pregrade Hude jame padle, še vedno ne vemo, čigave kosti so nakopičene v njej. Z najvišjega državnega vrha je bilo povedano, da je to drugorazredna tema, da čas ekonomske krize ni primeren za odpiranje ideoloških tem. Ko na nedavno državno proslavo niso bile povabljene zastave z rdečo zvezdo, je nastalo veliko vznemirjenje, da to pomeni novo delitev že itak razdvojenega naroda, ob tem pa ni bilo slišati glasu, kakšno delitev pomenijo nepokopane kosti širom slovenske zemlje, kosti žrtev, ki so padale v kraška brezna in opuščene rudniške jaške v času največjega zmagoslavja rdeče zvezde in se potem o njih dolga desetletja [Stran 040] ni moglo govoriti. Betonske pregrade Hude jame so padle, čeprav so nekateri računali, da bodo vzdržale nekaj stoletij. Pregrade v glavah ljudi pa so hujše od železobetonskih in prav pregrade v glavah zapirajo pot k spravi, ki je je naš narod tako potreben.

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Rovte

Slika 27. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Rovte
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Sodražica

Slika 28. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Sodražica

Ob 70. obletnici 17. julija 1942 nam ponovno stopajo pred oči naši možje in fantje, ki so se tedaj v nemogočih pogojih uprli nasilju. Bili so preprosti ljudje, vendar toliko pri sebi, kot je nekje zapisal Justin Stanovnik, da so »ohranili normalno človekovo mero. Čisto lahko bi jo bili izgubili – zaradi nevarnosti, ki se je zgoščevala po gozdovih naokoli, iz strahu, ki se je v nočeh plazil okoli njihovih bivališč, pa tudi zaradi obljub, ki so se usipale iz ust agentov novega sveta. A je niso, ampak so v nekem nenormalnem času ohranili normalnost. Ko so iz doline začele prihajati novice, da partizanski teroristi morijo krščanske ljudi, so te novice sprejeli, kakor da bi bili napadeni sami. Ko je polovica Ljubljane ploskala umorom, ki so se dogajali po ulicah tega mesta, so vedeli, da so to prvi politični umori v slovenski zgodovini, da je napadena njihova kultura, da se je treba upreti. To so vedeli domala vsi: gospodarji, gospodinje, hlapci, dekle, pastirji – vsi. Šentjošt se ni delil kot nekateri drugi kraji po Sloveniji … « Justin Stanovnik ugotavlja, da se je Šentjošt, ki je bil nekoč ime za kraj, razvil v pojem, ki je nosil v sebi važna sporočila za širši svet: domači in tuji. Tudi nam je danes na tem kraju namenjeno marsikatero sporočilo prav za naš čas. Prisluhnimo jim in potrudimo se za njihovo uresničenje vsak na svojem področju! Ne zanašajmo se, da bodo namesto nas to delo opravili drugi! In pri tem zaupajmo v pomoč in podporo naših mučencev!

[Stran 041]

2.5. Padec nedotakljivih – od herojev do zločincev

Avtor: Anton Drobnič

2.5.1. »Prava stran« in boljševiški rasizem

Nekdanji komunistični partizani in drugi »borci« že dolga desetletja vse pomisleke drugače mislečih o smiselnosti, načinu in posledicah njihovega »narodnoosvobodilnega boja«, vse očitke nasprotnikov in kritike strokovnjakov samozavestno in ošabno zavračajo z geslom: »Bili smo na pravi strani!« Svoja dejanja, tudi svoje velike zločine, kolikor jih sploh priznavajo, vse utemeljujejo in opravičujejo s protifašizmom. Kar naprej poudarjajo in ponavljajo, da so med drugo svetovno vojno bili člani protihitlerjevske koalicije, da so bili na strani zmagovalcev, da so bili na »pravi strani«.

Protifašizem in »prava stran« nekdanjim in sedanjim »borcem« pa nista samo razlog za veselje, za ponos in zmagoslavje, ampak sta zlasti opravičilo in podlaga njihove drugačnosti in večvrednosti od drugih ljudi. Ta drugačnost je uresničena v njihovih številnih in velikih privilegijih, še posebej pa v njihovem neomajnem občutku, da so samo oni poklicani za vladanje. Njihova večvrednost pa se še posebej kaže v njihovi pravni, zlasti v kazenskopravni nedotakljivosti. Že od vojne dalje so prepričani, da za njihova dejanja veljajo čisto drugačna pravila, kot so določena za dejanja drugih ljudi, zlasti pa, da pravila sebi in drugim določajo oni sami in jih ne more določati nihče drug ne na zemlji in ne na nebu. Zato se čutijo in ravnajo kot nadljudje, kot »ateistični bogovi«! Vse pa skrivajo z njim povsem tujimi besedami o enakosti, bratstvu in svobodi, o demokraciji, samoupravljanju in z vsemi drugimi besedami, ki lepo zvenijo, ni pa jih mogoče zgrabiti, kot je mogoče prijeti palico ali otipati kamen.

Idejo boljševiškega rasizma, posebne vrste nedotakljivih komunističnih nadljudi, so komunisti v Sloveniji v najbolj brutalni obliki razglasili in uveljavili že 16. septembra 1941 z odlokom samozvanega Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda, ki ga nekateri visoki državni pravosodni funkcionarji še danes upoštevajo in uradno navajajo kot »veljavno zakonodajo«. S tem zločinskim odlokom so sebe razglasili kar za »slovenski narod«, vse, ki se jim ne bi brezpogojno pokorili, pa za »narodne izdajalce«, o katerih življenju ali smrti imajo oni pravico odločati po svojih potrebah in svojih spoznanjih. Pri izvrševanju te božje »pravice« se niso prav nič obotavljali in dobrih tisoč partizanov, kolikor jih je tedaj bilo na Kranjskem, je prej kot v enem letu umorilo okrog 1500 neoboroženih Slovencev, med njimi mnogo žena in deklet, tudi celotne družine z otroki in starčki vred. Strašno, povprečno je že v prvem letu »osvobodilnega boja« vsak partizan umoril več kot enega nedolžnega Slovenca! In nikoli nihče ni bil obsojen, saj bogovom se ne sodi, oni sodijo!

To niso bili zločini v vojnih razmerah neobvladljivih posameznikov, kakor se mnogi izgovarjajo še danes. Kot smo že povedali, je bilo nasilje enih nad drugimi sistemsko utemeljeno in ukazano v boljševiškem odloku iz septembra 1941, ki ga slovensko pravosodje še danes šteje za »veljavno zakonodajo«. »Zaslužni profesor« kazenskega prava dr. Ljubo Bavcon, najljubši Slovenec vojaka revolucije Milana Kučana, nam je maja 1990 razlagal, da so bili medvojni partizanski umori samo izvršitev »ljudske sodbe« in ne zločin, povojni množični poboji pa samo »politična napaka«, ker justificiranim, ki so si kot »izdajalci smrt zaslužili«, niso izrekli in izročili formalne sodbe. Tako je kasneje poučil tudi vrhovne državne tožilce, ko jih je ukoril, kaj norijo z iskanjem vojnih zločincev med nekdanjimi partizani, saj za njihova dejanja nikakor ne veljajo isti predpisi, kot veljajo za dejanja njihovih sovražnikov.

2.5.2. Zločin partizanskega poveljnika Vasilija Kononova

Profesor dr. Ljubo Bavcon je to svojo razredno znanost ali vero, da je predpise, ki veljajo za sojenje fašističnim okupatorjem in njihovim sodelavcem, »nedopustno uporabiti za sojenje pripadnika tiste strani v vojni, ki je bila nasprotna silam osi in domačim pomagačem«, ponovno izpovedal pred dvema letoma (Mladina št. 18/2009). Tedaj so se nekdanji komunistični partizani, partijski zgodovinarji, pravniki, politiki, filozofi in mnogi novinarji živahno razpisali in navduševali nad sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strassburgu v zadevi Kononov proti Latviji. Sodni senat pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča je s štirimi glasovi proti trem razveljavil sodbo, s katero je vrhovno sodišče republike Latvije obsodilo partizanskega poveljnika [Stran 042] Vasilija Kononova zaradi vojnih zločinov, in obsojenca oprostil, češ da je bil protifašist in mu zato ni mogoče soditi po zakonih o vojnih zločinih.

Slovenija

Slika 29. Slovenija Stanko Klinar

Vasilij Kononov je skupini Rdečih partizanov poveljeval pri dogodkih v latvijski vasi Mazie Bati. Tam je nemška vojska – ki je bila za sovjetsko Rdečo armado drugi okupator v Latviji – februarja 1944 odkrila in uničila skupino Rdečih partizanov, ki jo je vodil major čugunov in se je skrivala v skednju kmeta Meikulsa Krupniksa. Nemško poveljstvo je nekaj mož v tej vasi oskrbelo s puškami in bombami. Vasilij Kononov in njegova enota so vaščane obdolžili, da so vohunili za Nemce in da so čugunovo enoto izdali sovražniku. Zato so se odločili za povračilne ukrepe proti vaščanom. Kononov je 27. maja 1944 s svojo enoto, oblečeno v uniforme nemške vojske, da ne bi zbudila strahu in odpora, vstopil v vas Mazie Bati, kjer so se vaščani pripravljali na praznovanje binkošti. Enoto je razdelil na manjše skupine, od katerih je vsaka napadla po eno hišo. Prijeli so šest mož, enega v kopalni kadi in drugega v postelji, vse pa brez orožja v roki. Na grozovite načine so jih na mestu pobili, poiskali so njihovo orožje in ga zaplenili. Prijeli so tudi tri žene in jih žive vrgli v njihove goreče hiše. Med njimi je bila tudi Krupniksova žena, ki je bila v devetem mesecu nosečnosti. Naslednji dan so preživeli vaščani otrokovo okostje našli poleg sežganega trupla matere!

Partizan Vasilij Kononov, po narodnosti Rus, je po vojni ostal v Latviji. Za vojne zasluge je bil odlikovan z Leninovim redom, ki je bilo najvišje sovjetsko odlikovanje. Vstopil je v sovjetsko komunistično partijo in leta 1957 diplomiral na akademiji sovjetskega notranjega ministrstva. Do upokojitve leta 1988 je služboval v različnih vejah sovjetske policije.

2.5.3. Obsodba Kononova v Latviji

Kononova je julija 1998 ovadil Center za dokumentacijo o posledicah totalitarizma, ne policija. Že decembra 1998 je bila pri Okrožnem sodišču v Rigi proti njemu vložena obtožnica za vojne zločine. Sodišče je Kononova spoznalo za krivega, da je deloval v nasprotju s pravili Statuta mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu (»IMT«), Haaške konvencije (IV) 1907 in Ženevske konvencije (IV) [Stran 043] 1949. Na pritožbo obeh strank je višje sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo tožilstvu v dopolnitev preiskave, zlasti o vprašanju, ali so bili partizani in vaščani vojaki … V novem sojenju je okrožno sodišče Kononova oprostilo obtožbe za vojne zločine, češ da so bili pobiti vaščani oboroženi sodelavci okupatorja in jih je obsodilo partizansko sodišče v skladu s pravili vojskovanja, obdolženec pa je s svojo enoto le izvršil smrtno kazen. Umor treh žena je sodišče sicer spoznalo za zločin razbojništva, ki pa je že zastaral. V pritožbi proti tej sodbi je javno tožilstvo zlasti opozorilo, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da je vključitev Latvije v Sovjetsko zvezo bila po mednarodnem pravu sovražna okupacija in je zato Latvija pravno še naprej obstajala kot suverena država. Pritožbeno sodišče je tožilčevi pritožbi ugodilo, spremenilo sodbo nižjega sodišča in Kononova obsodilo za vojne zločine po obtožbi.

Slovenija

Slika 30. Slovenija Stanko Klinar

Vasilij Kononov se je pritožil na Vrhovno sodišče Latvije, vendar je tudi to najvišje latvijsko sodišče njegovo pritožbo zavrnilo. Po 68-3 členu latvijskega kazenskega zakonika ga je, upoštevajoč njegovo visoko starost, sedaj ima 87 let, obsodilo na eno leto in osem mesecev zapora. Sodišče je potrdilo, da je sodba pokrita po Haaških pravilih o vojni iz leta 1eta 1907 in po Ženevski konvenciji iz leta 1949 o postopanju s prebivalci na zasedenem ozemlju in v skladu z določbami Statuta vojaškega sodišča v Nürnbergu. Kazenski postopek v Latviji je bil tako končan s pravnomočno obsodbo Kononova.

2.5.4. Prva sodba Evropskega sodišča za človekove pravice 2008

Kononov je zato proti Latviji vložil tožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strassburgu. Sodišče je ustanovil Svet Evrope, katerega članica je tudi Rusija. Za dotlej nedotakljive junake na »pravi strani« je zadeva postala vroča in nevarna. Zato je ruski predsednik Putin Kononovu podelil rusko državljanstvo, postopku pa se je pridružila tudi Rusija in podprla tožbo Kononova. Ta je latvijskemu sodišču očital zlasti kršitev pravice do poštenega sojenja in kaznovanje partizana po zakonih, ki ob storitvi dejanja niso [Stran 044] veljali za protifašiste, ampak le za naciste in njihove sodelavce.

Prvostopni senat evropskega sodišča pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča je s štirimi glasovi proti trem razsodil, da so bile usmrtitve latvijskih vaščanov izvršene na vojnem območju in da so umorjeni bili pripadniki vojskujoče se strani, pri čemer naj bi bilo »bistveno, da je šest od devetih usmrčenih vaščanov dobilo orožje od nemške vojaške uprave in so tako pritožnik in njegovi soborci imeli upravičen razlog, da štejejo te vaščane za kolaboracioniste nemške vojske«, kot je poročal Peter Pavlin v reviji »Pravna praksa« in kot v Sloveniji lahko slišimo in beremo večkrat na dan. Umor treh žena pa naj bi zastaral, zato je sodišče razveljavilo sodbo vrhovnega latvijskega sodišča in Kononova oprostilo obtožbe za vojne zločine. Kot je pisal Friedrich Christian Schroeder, je »Zupančičeva sodba« vzbudila v Latviji veliko ogorčenje, v Zahodni Evropi začudenje zaradi očitnega političnega vrednotenja in deloma zaradi površne utemeljitve, v Rusiji pa veselje kot ob dnevu zmage (Frankfurter Allgemeine Zeitung 30. 6. 2010).

2.5.5. Zmagoslavje slovenskih pravljičarjev

V Sloveniji so ob razglasitvi »Zupančičeve sodbe« zadonele vse trombe »na pravi strani«. Že hudo prizadeti zaradi evropskih resolucij o obsodbi vseh treh totalitarizmov, tudi komunizma, so si naši kononovi, njihovi nasledniki in zagovorniki, globoko oddahnili: Kaj nam mar evropske politične resolucije, saj niso obvezne, sedaj smo dobili pravno, sodno, torej obvezno potrditev stališč in privilegijev nas, ki smo bili in smo na pravi strani, in pravno obsodbo vseh, ki nam nasprotujejo in hočejo spremeniti zgodovino. Revizije naše zgodovine ne bo!

»Za Evropsko sodišče za človekove pravice so tudi 70 let pozneje vloge, ki so jih v 2. svetovni vojni igrali eni in drugi, jasne,« je pod mogočnim naslovom »Zgodovina je ena« zagotavljal Peter Petrovčič. Navduševal se je: »Gre za precedenčno odločitev, ki bi v prihodnje lahko veljala za zgled v številnih drugih podobnih sodnih procesih, ki tečejo, in v sodbah v postkomunističnh in postsocialističnih državah. Seveda tudi v Sloveniji, kjer pa je bila želja po maščevanju pri povojni oblasti manjša in se je pokazala šele v preteklem mandatu, ko je bila na oblasti desnica.« (Mladina št. 5/2009.) Po Petru Petrovčiču je torej Zupančičeva sodba zagotovilo, da zgodovina druge svetovne vojne ni živa in napredujoča veda, ampak sveta in nespremenljiva dogma, poskusi sodnega pregona komunističnih zločinov pa samo »želja po maščevanju povojni oblasti«, kar pa po evropski sodbi ne bo več mogoče.

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Velika Loka

Slika 31. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Velika Loka

Peter Pavlin je bil prepričan, da sodba »končuje razprave glede medvojnih kolaboracij nacističnih kolaboracionistov na ravni evropske konvencije o človekovih pravicah in Evropskega sodišča za človekove pravice. Rezultat ni samo posredna pravna obsodba nacistične kolaboracije, marveč tudi njena moralna obsodba, kar je razvidno zlasti iz tona sodbe.« Pri tem naj bi ostalo tudi po latvijski pritožbi na najvišjo stopnjo evropskega sodišča, »kjer pa gre pričakovati kvečjemu potrditev prvostopenjske sodbe evropskega sodišča«. Po Petru Pavlinu so torej komunistične oznake nacističnih kolaboracionistov za Evropo dokončne in nespremenljive.

Zgodovinar dr. Božo Repe se je te evropske sodbe »strokovno« veselil: »Pomembna je zlasti zato, ker ne dovoljuje revizije zgodovine niti relativizacije enovite protifašistične koalicije niti relativizacije kolaboracije, poleg tega pa jasno nasprotuje teoriji o ‘dvojni okupaciji’ (fašistični in komunistični), ki se pojavlja tudi pri nas …« Zgodovina je torej ena in nespremenljiva, vse je že zapisano! Le kaj bo sedaj počel Božo Repe in drugi »enozgodovinarji«?

[Stran 045]

Drugi zgodovinar dr. Jože Pirjevec pa se je kar zasanjal: »Zdi se mi, da je mednarodno sodišče z oprostitvijo Kononova poudarilo pomemben princip, da namreč sodobna ureditev Evrope, njena zgodovina in pravo temeljijo na obsodbi nacifašizma kot absolutnega zla. Enačiti tiste, ki so se borili proti nacifašizmu, s tistimi, ki so ga kakorkoli podpirali ali z njim sodelovali, ni dopustno. Pa tudi, če so bili žrtve nasilja.« Okupator ali sodelavec je torej absolutni zločinec, »protifašist« je absolutni pravičnik, tudi ko izvršuje nasilje. Absolutno zlo, t.j. sodelavce okupatorja, je treba absolutno odstraniti, pomoriti. O tem, kdo so »sodelavci okupatorja«, seveda odločajo protifašisti! Vse to je po Pirjevcu pomemben princip sodobne Evrope!

Tudi drugi slovenski časopisi so poročali o »Zupančičevi« nadvse modri »protifašistični sodbi«, ki je prepovedala revizijo partizanske zgodovine. Zgodovina je že napisana, zgodovina je ena in ena bo ostala! Veselje in navdušenje v rdeči Sloveniji, konec strahu med ostarelimi borci in številnimi slovenskimi kononovi! Nikoli ne bo revizije naše zgodovine, so si oddahnili zgagasti novinarji in upehani zgodovinarji. Partizanska NOB je na evropski ravni pravno in moralno zavarovana. Lepo je biti nedotakljiv!

2.5.6. Končna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice 2010

čez dve leti pa se je v Strassburgu zabliskalo in hudo zagrmelo, da se je stresla in zbudila v leve zmote in utopije zasanjana Evropa. Preveč je bilo komunističnih laži in liberalnega sprenevedanja in po sedemdesetih letih je resnica končno planila na dan. Veliki dom Evropskega sodišča za človekove pravice je 17. maja 2010 v zadevi Kononov na pritožbo Latvije razglasil novo sodbo. S štirinajstimi glasovi proti trem je kot najvišja evropska sodna stopnja razveljavil »Zupančičevo« sodbo in ponovno ter dokončno uveljavil latvijsko obsodbo Kononova kot vojnega zločinca. Vsi iz boljševiških zločinov, laži in prevar in iz liberalnega intelektualističnega sprenevedanja skrbno sestavljeni miti o junaškem partizanskem boju med drugo svetovno vojno so se v temeljiti in jasni, šestdeset strani dolgi sodbi, zrušili v prah. Evropski sodniki so se iz politike in pravnih formalizmov vrnili v živo pravo in v čutečo človečnost! Tudi slovenska zgodovina bo lahko ostala živa, brsteča in cvetoča, v stalni rasti in zorenju.

Sodba vrhovne stopnje evropskega sodišča je z razveljavitvijo Zupančičeve sodbe razveljavila in odpravila tudi vse tisto, kar naj bi zagotavljala odpravljena sodba. Politično sklicevanje Kononova in Rusije na »pravo stran«, na protifašizem, na članstvo v zmagoviti protihitlerjevski koaliciji je sodišče odpravilo s kratkim, pravno čistim stališčem, da sodišče ne sodi po tem, kaj in na kateri strani je storilec bil, ampak po dejanju, ki ga je storil. Protipravno nasilje je zločin tudi na »pravi strani«!

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Sveti trije kralji

Slika 32. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Sveti trije kralji

Ugovor, da povojni predpisi o pregonu nacističnih zločinov veljajo samo za naciste in njihove sodelavce, ne pa za tiste, ki so bili na protifašistični strani, je sodišče zavrnilo z ugotovitvijo, da prepoved vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost velja za vse, tudi za protifašiste. Uveljavljena ni bila šele po vojni, ampak tudi že mnogo prej.

Sodišče je zavrnilo trditve, da so umorjeni latvijski vaški stražarji bili vojaki, češ da so imeli nemško orožje. Orožje so imeli samo za lastno obrambo in ne za izvrševanje vojaških nalog. Bili so civilisti, z odvzemom orožja so partizani zagrešili tatvino. Tudi če bi jih šteli za vojake, jih partizani ne bi smeli umoriti, saj bi bili po mednarodnih konvencijah varovani vojni ujetniki.

[Stran 046]
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Horjul

Slika 33. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Horjul

Partizani so s hinavsko preobleko v nemške uniforme kršili pravila haaške konvencije in v teh uniformah niso bili po konvenciji varovani bojevniki vojskujoče se strani.

Partizanski napad na nebranjeno vas je bil po haaških pravilih vojne nedovoljeno dejanje. Sklicevanje na sodbo partizanskega sodišča je nedopustno, saj partizani niso imeli nobene sodne pristojnosti. Trditev, da so vaščani izdali partizane Nemcem, da so bili izdajalci, ni resnična, saj vaščani niso bili z ničimer zavezani partizanom in jim ni noben državni zakon prepovedal govoriti o partizanih. Tudi če bi umorjeni vaščani res bili nacisti in kolaboracionisti, jih partizani niso imeli pravice »soditi« in umoriti. Če so storili kaj nezakonitega, bi jim smelo soditi samo zakonito državno sodišče.

Sodišče je potrdilo tudi latvijsko stališče o dveh okupatorjih, o dvojni protizakoniti in nasilni okupaciji, komunistični in nacistični. Sodno potrjeno je tudi stališče o neprekinjenem pravnem obstoju suverene države Latvije. Partizani v Latviji, ki so bili del sovjetske Rdeče armade, se zato niso bojevali za osvoboditev, ampak le za ponovno podreditev Latvije Sovjetski zvezi kot prvemu okupatorju.

2.5.7. Molk v Sloveniji

Po dvanajstih letih sojenja Vasiliju Kononovu se je z majsko sodbo ESčP končalo dolgo obdobje partizanskih mitov. V Evropi in v svetu se je začel resen razmislek in razprava o potrebi, pomenu in posledicah partizanskega delovanja med drugo svetovno vojno, zlasti delovanja partizanov pod vodstvom komunistov.

Slovenci groma iz Strassburga še niso slišali, saj so se zgagarji, repeti, pirjevci in bavconi z vsemi partizani in njihovimi nasledniki zavili v molk in o zadnji, najvišji evropski sodbi ne pišejo in ne poročajo. Podrla se jim je »ena zgodovina«, zgubila se je prepoved revizije zgodovine, vloge enih in drugih v drugi svetovni vojni niso nič več »jasne«, dvojna okupacija – nacistična in komunistična – ni več samo teorija, je pravno dejstvo, komunistične [Stran 047] oznake kolaboracionistov niso več nespremenljive, relativizacija protifašizma in kolaboracije je evropsko dejstvo. Precedenčni zgled evropske sodbe se je sprevrgel v svoje nasprotje, »protifašisti« niso več absolutno in nedotakljivo dobro in njihovi nasprotniki niso absolutno zlo. »Protifašistov« in nasprotnikov njihovega nasilja res ne gre enačiti, treba pa je uporabiti enake zakone za njihova enaka dejanja. Konec je boljševiškega rasizma in pravne neenakosti, vzvišenosti partizanskih morilcev nad zakoni o vojnih zločinih in zločinih zoper človečnost! Konec je »prave strani« kot opravičila za vsemogočnost in nedotakljivost partizanskih likvidatorjev in njihovih sodelavcev!

Tudi slovenskim kononovim, ki molčijo, sodba Evropskega sodišča za človekove pravice odločno in glasno govori, da so vojni zločinci in zločinci zoper človečnost.

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Stična

Slika 34. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Stična

2.6. Totalitarizme in njihove žrtve moramo obravnavati enako

Avtor: Majda Pučnik Rudl

2.6.1.

Komisija Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju: Komisija) je 2. julija 2012 podala pobudo Vladi RS in Državnemu zboru, da politično obsodita komunistični totalitarni režim in njegove zločine v Sloveniji.

Komisija se je za pobudo odločila, saj se pri svojem delu že od ustanovitve leta 1996 seznanja z mnogimi kršitvami človekovih pravic: s povojnimi izvensodnimi in protipravnimi množičnimi poboji, likvidacijami, montiranimi sodnimi procesi in administrativnimi odločitvami o odvzemu osebne svobode in premoženja ter drugimi tovrstnimi kršitvami temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Vloge upravičencev do statusa in pravic po Zakonu o popravi krivic, priložena dokazila in izjave prič dokazujejo, da je bil komunizem do skrajnosti brezobziren in zločinski totalitarni sistem. Načrtoval in omogočil je množične protipravne odvzeme življenja, likvidacije, mučenje, zapiranje, izvensodne in montirane sodne ter administrativne procese, prisilno delo, izseljevanje, odvzeme premoženja, nerazumno visoke obvezne oddaje in davke, nadzor in poseganje v zasebnost ljudi, zlorabe …, vse brez pravice do pravnega varstva. Vsi našteti ukrepi in drugi »produkti« komunizma so bili povečini povezani s poniževanjem in mučenjem, žrtvam so odvzeli vse človekovo dostojanstvo ter jih diskreditirali kot zločince in narodne izdajalce. Tako so obravnavali tudi žrtve, ki se politično niso udejstvovale, a so uživale ugled ali so imele premoženje, ter svojce vseh žrtev, tudi otroke.

Najhujša komunistična kršenja človekovih pravic so povzročala trpljenje mnogih vrst in dimenzij. Družinam, ki so nekdaj dostojno živele in se preživljale, so zaprli ali ubili očeta ali mater ali brata ali sestro ali več družinskih članov, preživelim so odvzeli zemljo ali [Stran 048] [Stran 049] druge vire preživljanja. Otroci so postali sirote, hlapci. V okolju, kjer so živeli, kjer so se šolali, so bili pogosto šikanirani, prikrajšani so bili za pokojnino, socialne pomoči, ustrezno šolanje in zaposlitev. Kršenje človekovih pravic, diskriminiranje, šikaniranje in mnogi drugi načini onemogočanja, izločanje in zlorabljanje otrok ter drugih družinskih članov in sorodnikov pobitih ali zaprtih ali pobeglih so se prav tako izvajali v okviru ali kot posledica zločinskega koncepta načrtovanega revanšizma proti tako imenovanim razrednim sovražnikom. Komunistični sistem je še mnoga leta po vojni nadziral, ustrahoval in diskriminiral vsakogar, ki se ni hotel podrediti ali prilagoditi.

Slovenija

Slika 35. Slovenija Stanko Klinar

Zločini komunizma proti človeštvu v Sloveniji so mnoge zgodbe tragičnih človeških usod, neznosnega teptanja človeškega dostojanstva, strahotnih zlorab tako žrtev kot njihovih rabljev, strahotnega trpljenja, strahu pred smrtjo in uničenjem, žalosti, nemih krikov, molka in bolečin. Tragične življenjske zgodbe vseh po krivem trpečih zaslužijo globoko sočutje.

Svojci še sedaj večinoma ne vedo, kje in kako so bili pobiti njihovi dragi in kje je njihov grob. Mnoge žrtve in njihovi svojci ne vedo za vsebine in dejanske okoliščine krivičnih obsodb ter za razloge diskriminiranja in zaznamovanja njihovih družin, kar se v občutkih in stvarni prikrajšanosti prenaša skozi generacije. Rablji so še sedaj zavezani molku, mnoge žrtve se še vedno bojijo spregovoriti. Varovanje vseh teh osebnih skrivnosti ter nepredelanih bolečin in travm iz generacije v generacijo zavira pristno čustvovanje in komuniciranje, kar zapleteno travmatizira celoten družbeni prostor skozi generacije.

Komisija se seznanja tudi z raziskavami polpretekle zgodovine. Po do sedaj znanih podatkih (raziskava Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, Inštitut za novejšo zgodovino, junij 2012) je komunizem na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej povzročil 14.845 smrtnih žrtev, od tega 1.938 civilistov. Po nekaterih ocenah pa je bilo v Sloveniji pobitih do 18.000 slovenskih državljanov in najmanj 100.000 Hrvatov in oseb drugih narodnosti. Med pobitimi in umrlimi zaradi mučenja, lakote in žeje so bili tudi otroci, ženske in ostareli.

V ključnih prizadevanjih Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč ter kriminalistične akcije Sprava je bilo v Sloveniji evidentiranih več kot 600 prikritih grobišč.

Kljub temu, da smo tudi v Sloveniji že veliko naredili, je stališče Komisije, da je ključno še pred nami. Prepričanje Komisije je, da moramo spoštovati zaveze in civilizacijska sporočila mednarodnih institucij, kot so Resolucija 1096 o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov (Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, 1996), Resolucija 1481 o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov (Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, 2006) ter Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009, ter ustvarjati možnosti in priložnosti za razvoj na področju varovanja človekovih pravic in svoboščin. Posebej poudarja pomen upoštevanja Deklaracije Evropskega parlamenta o razglasitvi 23. avgusta kot evropskega dneva spomina na žrtve stalinizma in nacizma iz leta 2008, kajti med podpisniki so bili evropski poslanci dr. Romana Jordan, Jelko Kacin, Borut Pahor in Alojz Peterle. Na to deklaracijo se sklicuje tudi Deklaracija Organizacije za varnost in sodelovanje Evrope OVSE iz Vilniusa leta 2009, in sicer v priporočilih o potrebi po napredku na področju človekovih pravic in svoboščin. Deklaracijo iz Vilniusa je podprlo okoli 300 držav. Pomen in posebnost deklaracij je prav v tem, da zberejo zadosti predlagateljev ali soglasij vseh »barv«.

V Evropskih napotilih in priporočilih ter v pobudi Komisije, da se problemi, ki so jih povzročili totalitarizmi, obravnavajo in rešujejo, je jasno, da gre za spodbujanje razvoja pravne države, človekovih pravic in svoboščin, iniciative za uvajanje civilizacijskega odnosa do reševanja posledic diskriminacije in krivic, za omogočanje dialoga, priznanja, kesanja in sočutja, za omogočanje varnih ter k pozitivnemu razvoju naravnanih korakov v smeri bolj demokratične ter varne in stabilne prihodnosti. Kajti o delitvah lahko govorimo le , če ne obsodimo totalitarnih zločinov, če zatiskamo oči pred storjenimi krivicami in molčimo, če ne obsodimo totalitarnega sistema, ki je mnogim neposredno, vsem pa sistemsko, sinergijsko in dolgoročno storil toliko hudega in pogubnega, ki je povzročil pravi moralni razkroj naše družbe . Kajti v totalitarnih sistemih so kršenja človekovih pravic praviloma uperjena le proti določenim skupinam prebivalstva, vse državljanke in državljani pa imamo enako pravico do enake obravnave, enako pravico do temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter enako pravico do varnosti in svobode .

[Stran 050]
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Vrzdenec

Slika 36. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Vrzdenec

Ob tem je enako pomembno dojeti, razumeti in obeležiti požrtvovalne človeške napore, pogum in hrabrost tistih dobro in daljnosežno mislečih državljank in državljanov, ki so, kot navaja Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, »dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in ki bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe (…)«.

Slovenija je edina članica Evropske unije, ki so jo v 20. stoletju prizadeli vsi trije totalitarni sistemi: fašizem, nacizem in komunizem. Tako smo na lastni koži občutili nepredvidljivost, škodljivost in pogubnost totalitarizmov. Dr. Tamara Griesser Pečar pravi (Planet Siol.net, 23. 8. 2012), da sta Hitler in Stalin triindvajsetega avgusta 1939 podpisala pogodbo o nenapadanju, v tajnem protokolu pa sta si razdelila baltske države in Poljsko, torej velik del Evrope, in da je bilo (prav tam) »v imenu komunizma pobitih skoraj 100 milijonov ljudi, v imenu nacizma pa skoraj 25 milijonov. Na začetku vojne sta ta dva totalitarna sistema stala na isti strani.« V Komisiji smo prepričani, kot pravi dr. Lovro Šturm, da je zamolčanje zločinov proti človečnosti na prostoru nekdanje Jugoslavije eden izmed razlogov, da so se ob razpadu skupne države enaki zločini ponovili (http://www.scnr.si/naslovnica/okrogla-miza-pravo-in-prav-2/): »če ne bi imeli pred očmi takratnih vzorcev in če v zavest ne bi bila vtkana miselnost, da zmagovalci vojn ne morejo biti kaznovani, se Srebrenica ne bi zgodila.«

Mnogi v Sloveniji se zavedamo svoje odgovornosti tako do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, da je politično in civilizacijsko distanciranje od zločinskega sistema, kakršen je komunizem v Sloveniji nedvomno bil, temelj za »(…) stvarno razgradnjo totalitarnih struktur in praks« (dr. Andreja Valič Zver, Slovenski čas, št. 28, avgust 2012). Strinjamo se s prepričanjem (prav tam), »da je ohranjanje spomina na žrtve totalitarnih režimov še posebej pomembno v času krize, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije. Vsi skupaj si moramo prizadevati, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bi nikoli več ponovili. Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.« Demokracija se lahko svobodno razvija in udejanja le v enakopravnem dialogu in v demokratični politični kulturi.

Z odločitvijo, da se 23. avgust tudi v Sloveniji obeležuje kot dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov, je vlada izpolnila napotila Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, kajti »z vidika žrtev je vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo« (Resolucija EP, 2009). V Komisiji menimo, da ta obeležitev prispeva k ozaveščanju, in upamo, da pomeni krepitev pozitivnih družbenih razvojnih potencialov ter nov korak v smeri trajnostnega razvoja enakopravnosti in demokracije v Sloveniji!

[Stran 051]
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Borovnica

Slika 37. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Borovnica
Slovenija

Slika 38. Slovenija Stanko Klinar
[Stran 052]

2.7. Evropska zavest in totalitarizem

Resolucija Evropskega parlamenta

2.7.1.

Avtor: Evropski parlament

– ob upoštevanju Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah,

– ob upoštevanju Resolucije št. 206(III)A o genocidu, ki jo je dne 9. decembra 1948 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov,

– ob upoštevanju členov 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji,

– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

– ob upoštevanju Okvirnega sklepa 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi 1 ,

– ob upoštevanju Resolucije št. 1481 parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 25. januarja 2006 o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov,

– ob upoštevanju svoje deklaracije z dne 23. septembra 2008 o razglasitvi 23. avgusta za evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma 2 ,

– ob upoštevanju svojih številnih resolucij o demokraciji in spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, vključno z resolucijo z dne 12. maja 2005 ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne v Evropi 8. maja 1945 3 , z resolucijo z dne 23. oktobra 2008 o spominu na žrtve namerno povzročene lakote (holodomor) 4 in z resolucijo z dne 15. januarja 2009 o Srebrenici 5 ,

– ob upoštevanju komisij za resnico in pravičnost, ustanovljenih v različnih delih sveta, ki ljudem, ki so živeli v številnih nekdanjih avtoritarnih in totalitarnih režimih, pomagajo preseči razlike in doseči spravo,

– ob upoštevanju izjav, ki so jih predsednik Parlamenta in politične skupine dali 4. julija 2006, sedemdeset let po državnem udaru generala Franca v Španiji,

– ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A. ker se zgodovinarji strinjajo, da zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati povsem objektivno, in ker ne obstajajo objektivna zgodovinska poročila; ker poklicni zgodovinarji ne glede na to uporabljajo znanstvena orodja za preučevanje preteklosti in poskušajo biti čim bolj nepristranski;

B. ker noben politični organ ali politična stranka nima izključne pravice do razlage zgodovine in ker ti organi in stranke ne morejo trditi, da so objektivni;

C. ker se uradnih političnih razlag zgodovinskih dejstev ne bi smelo vsiljevati z večinskimi odločitvami v parlamentih; ker parlament ne more sprejemati zakonodaje za preteklost;

D. ker je osrednji cilj procesa evropskega združevanja zagotoviti, da se spoštujejo temeljne pravice in načela pravne države, in ker so bili s členoma 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji zagotovljeni primerni mehanizmi za uresničitev tega cilja;

E. ker lahko napačne razlage zgodovine spodbujajo politike izključevanja in tako napeljujejo k sovraštvu in rasizmu;

F. ker je treba ohraniti spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu;

G. ker je bilo v totalitarnih in avtoritarnih režimih dvajsetega stoletja v Evropi pregnanih, zaprtih, mučenih in ubitih na milijone žrtev; ker je vseeno treba priznati holokavst za edinstven primer v zgodovini;

H. ker je bil nacizem glavna zgodovinska izkušnja Zahodne Evrope in ker so v srednje- in vzhodnoevropskih državah izkusili tako komunizem kot nacizem; ker je treba spodbujati razumevanje za dvojno diktatorsko zapuščino teh držav;

I. ker je bilo evropsko združevanje sprva odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta in širjenja totalitarnih in nedemokratičnih komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, bilo pa je tudi način preseganja globokih delitev in sovražnosti v Evropi s sodelovanjem, združevanjem, končanjem vojne in zagotavljanjem demokracije v Evropi,

J. ker je bil proces evropskega združevanja uspešen in je naposled pripeljal do Evropske [Stran 053] [Stran 054] unije, ki združuje države srednje in vzhodne Evrope, ki so živele pod komunističnimi režimi od konca druge svetovne vojne do zgodnjih devetdesetih let, in ker je pred tem pristop Grčije, Španije in Portugalske, ki so trpele pod dolgotrajnimi fašističnimi režimi, pomagal utrditi demokracijo v južnem delu Evrope;

Slovenija

Slika 39. Slovenija Stanko Klinar
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Polica

Slika 40. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Polica

K. ker Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju;

L. ker leta 2009 ponovno združena Evropa praznuje 20. obletnico razpada komunistične diktature v srednji in vzhodni Evropi in padca berlinskega zidu, kar bi morala biti priložnost za krepitev zavesti o preteklosti in za priznanje vloge demokratičnih pobud državljanov, kot tudi spodbuda za krepitev občutka skupnosti in združenosti;

M. ker je pomembno tudi, da pomnimo tiste, ki so dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in ki bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe;

N. ker je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal;

1. izraža spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi in se poklanja vsem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju;

2. obnavlja svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic;

3. poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ni sprave; ponovno potrjuje svoje enotno stališče proti vsem oblikam totalitarne vladavine ne glede na ideološko ozadje;

4. opozarja, da so se zadnji zločini proti človečnosti in dejanja genocida v Evropi dogajali še julija 1995 ter da je za boj proti nedemokratičnim, ksenofobičnim, avtoritarnim ali totalitarnim idejam in težnjam potrebna stalna budnost;

[Stran 055]

5. poudarja, da je treba za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi, podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave;

6. obžaluje, da se 20 let po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi v nekaterih državah članicah še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave; poziva vse države članice, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb, čeprav je treba zagotoviti, da se to ne bo izrabljalo za politične namene;

7. odločno in jasno obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi; žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje;

8. izjavlja, da je evropsko združevanje kot model miru in sprave svobodna izbira narodov Evrope, da se zavežejo skupni prihodnosti, in da je Evropska unija posebej odgovorna za spodbujanje in varovanje demokracije, spoštovanja človekovih pravic in načel pravne države, ne le v Evropski uniji, ampak tudi zunaj nje;

9. poziva Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za krepitev pouka evropske zgodovine ter poudarijo zgodovinski dosežek evropskega združevanja in ostro nasprotje med tragično preteklostjo ter miroljubnim in demokratičnim družbenim redom današnje Evropske unije;

10. je prepričan, da bi ustrezno ohranjanje zgodovinskega spomina, obsežno prevrednotenje evropske zgodovine in vseevropsko priznanje vseh zgodovinskih vidikov sodobne Evrope okrepilo evropsko združevanje;

11. glede tega poziva Svet in Komisijo, naj podpreta in zagovarjata dejavnosti nevladnih organizacij, kot je organizacija Memorial v Ruski federaciji, ki se aktivno ukvarjajo z raziskovanjem in zbiranjem dokumentov, povezanih z zločini iz stalinističnega obdobja;

12. ponovno izraža svojo dosledno podporo okrepljenemu mednarodnemu pravosodju;

13. poziva k vzpostavitvi platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo pri povezovanju in sodelovanju med nacionalnimi raziskovalnimi inštituti, specializiranimi za totalitarno zgodovino, in k ustanovitvi vseevropskega dokumentacijskega/spominskega centra za žrtve vseh totalitarnih režimov;

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Kopanj

Slika 41. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Kopanj

14. poziva h krepitvi obstoječih zadevnih finančnih instrumentov, da bi podprli strokovne zgodovinske raziskave, povezane z zgoraj opisanimi vprašanji;

15. poziva k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin;

16. je prepričan, da je končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove;

17. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, vladam in parlamentom držav kandidatk, vladam in parlamentom držav, pridruženih Evropski uniji, ter vladam in parlamentom držav članic Sveta Evrope.

[Stran 056]
Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Logatec

Slika 42. Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Logatec
Slovenija

Slika 43. Slovenija Stanko Klinar
[Stran 057]

2.8. Medvojna britanska intriga na Balkanu

Avtor: David Martin

2.8.1.

Ironija zgodovine je, da je Tito stvaritev kapitalističnih demokracij, Velike Britanije in Združenih držav.

Njegovo gibanje je bilo celo na svojem vrhuncu manjšinsko, ki so mu aktivno nasprotovale množice Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z oboroževanjem tega gibanja, z nudenjem uslug BBC-ja in ameriškega radia, s spreminjanjem demokratičnega tiska v propagandno agencijo zanj, s pošiljanjem zavezniških častnikov v Jugoslavijo, da bi kot razstavni eksponati pripomogli k novačenju pripadnikov, in končno s prikrivanjem tega gibanja pod svojo ogromno moralno avtoriteto so se Velika Britanija in Združene države napravile neposredno odgovorne za Titov vzpon na oblast.

2.8.2. Ali bi zavezniki lahko uveljavili kompromis?

Dober razlog imamo za prepričanje, da bi z vodenjem drugačne politike zavezniki lahko izsilili premirje v državljanski vojni v Jugoslaviji in nato uveljavili pogoje, ki bi po osvoboditvi zagotovili demokratične volitve.

Jeseni 1943 je bil Mihailović bolj kot kadarkoli pripravljen na kompromis. Decembra 1943 se je obrnil na brigadirja Armstronga, šefa britanske vojaške misije, s prošnjo, da bi nekje v Sandžaku uredil sestanek med njegovimi in Titovimi delegati, da bi končali sovražnosti in uredili sodelovanje med obema gibanjema. Januarja 1943, po kongresu v vasi Ba, je dr. Živko Topalović, novi predsednik Mihailovićevega Osrednjega narodnega odbora, na zavezniške oblasti naslovil prepričljivo utemeljen memorandum, v katerem se je zavzemal za ločeni operacijski coni, v katerih bi delovali Mihailovićeva in Titova armada. Dejal je, da je dolžnost zaveznikov uveljaviti tak sporazum. Ko bi bil podpisan, bi se sporazum lahko razširil v splošni načrt delovanja na Balkanu.

Povedati moramo, da so se priporočila tako britanske kot ameriške vojaške misije pri Mihailoviću v bistvu strinjala s Topalovićevimi predlogi. Britanski in ameriški častniki so bili prepričani o izvedljivosti predlogov. Če bi bili operacijski coni obeh armad, z vmesno nevtralno cono, določeni; če bi vsaki od armad dodelili dovolj veliko število opazovalcev, ki bi nadzorovali delovanje vseh večjih enot; če bi obema stranema povedali, da stran, ki bi prva povzročila sovražnosti, ne bo več dobivala zavezniške pomoči – potem bi zaveznikom lahko uspelo urediti jugoslovansko državljansko vojno. Ta položaj bi lahko kasneje še utrdili z dogovorom o skupni angleško-ameriško-ruski zasedbi za določeno dobo po osvoboditvi, ki bi se končala z državnimi volitvami pod nadzorstvom angleško-ameriško-ruske komisije. Taka rešitev seveda pred italijansko kapitulacijo logistično ne bi bila mogoča. Toda potem, oktobra in novembra 1943, so imeli zavezniki možnost, da bi poslali v Jugoslavijo zadostne skupine opazovalcev. Ko bi se bili resno potrudili za tako rešitev, bi se državljanska vojna lahko končala in Jugoslavija bi bila rešena za demokracijo. Velike sile pa so imele za primerno, da napravijo drugače.

Uveljavitev sporazuma bi pomenila za Angleže in Američane zelo težavna pogajanja, ampak takrat bi bilo trše stališče zaveznikov upravičeno, še več, takrat smo imeli sredstva, ki bi nam tako nepopustljivo stališče omogočila. Okno priložnosti pa se je praktično dokončno zaprlo, ko hitro eno za drugim nismo naredili ničesar proti sramotni moskovski izdaji varšavske vstaje; ničesar proti moskovski invaziji v Bolgarijo avgusta 1944, ko je Bolgarija že napovedala vojno silam osi; in ničesar, da bi v Jugoslaviji pomagali silam, ki so si prizadevale rešiti državo pred komunističnim prevzemom. Čeprav bi bili zaradi svoje pomoči upravičeni do večje besede v jugoslovanskih zadevah, smo suženjsko pokleknili pred Titom, prav ko je bilo njegovo gibanje močno oslabljeno po nacističnem zavzetju njegovega glavnega štaba v Drvarju.

Ampak vse to so izgubljene priložnosti, razmišljanja o stvareh, ki bi bile lahko narejene, pa iz raznih vzrokov niso bile. Churchillov spodrsljaj v Jugoslaviji je obsodil njene narode na več kot 45 let komunistične vladavine, ki je privedla samo do obubožanja, demoralizacije in okrepitve nasprotij med narodi. To je dejstvo, ki bi ga morala priznati večina okorelih protitovcev pri zahodnih narodih. Zares, Jugoslavijo je danes zajela ista vrsta hrupnih sprememb kot preostalo komunistično Evropo. Če bi bil Tito 1989 še živ, bi bil verjetno predmet take ljudske vstaje, kot je zrušila Ericha Honeckerja v Vzhodni Nemčiji in Nicolasa Ceausescuja v Romuniji.

[Stran 058]

Ne samo, da je jugoslovansko ljudstvo danes odkrito protikomunistično, zmeraj bolj postaja tudi protititovsko. Detitoizacija države je že močno napredovala. Posebno srbski mediji so neusmiljeni še do tistih malenkosti, ki so ostale od legende o Titu. Kritične članke piše armada »revizionistov«, vključno znane zgodovinarje, raziskovalne novinarje, bivše partijske in državne uradnike in celo Titove uradne biografe, kot je npr. Vladimir Dedijer. Predlagani so bili zakoni, ki bi retroaktivno napravili konec vsem oblikam kulta Titove osebnosti. Maloštevilni »branilci zvestobe«, ki so preostali, so brez dvoma v defenzivi. Skoraj s patosom zahtevajo, naj bodo vsi spori o življenju in delu Josipa Broza Tita sedaj prepuščeni sodbi zgodovinarjev – kot da skoraj petdeset let po dogodkih nismo v stanju sprejeti zgodovinskih sodb.

Ko razmišljamo o Mihailovićevi tragediji, nas gotovo tolaži zavest, da se je strahotna krivica, katere žrtev je bil, mnogo let po njegovi obsodbi in eksekuciji umaknila novemu vrednotenju častne vloge, ki jo je imel v drugi svetovni vojni.

Zadnji žebelj v Titovo zgodovinsko krsto pa je bil zabit doma na 14. izrednem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, ki je zasedal v Beogradu od 20. do 22. januarja 1990. Deset let po njegovi smrti je zborovanje nekoč monolitne partije, ki jo je zapustil svoji državi, razpadlo v popolnem neredu. Zbor se je klavrno razšel in je pustil neodgovorjeno vprašanje, ali se bo sploh še kdaj sestal. Uradni dnevnik Borba je na prvi strani napisal, da komunistična stranka Jugoslavije »ne obstaja več«.

Iz tragične zgodbe o generalu Mihailoviću se moramo naučiti naslednje: čeprav je mednarodni položaj, s katerim se soočamo danes, daleč manj grozeč kot v zadnjih nekaj desetletjih, še nihče ni omenil, da smo sedaj dosegli obljubljeno deželo in da lahko brezskrbno ukinemo vso notranjo varnost. Trdno upam, da bo ta zgodba o Klugmannovem delovanju v SOE Kairo privedla do obširne preiskave, ki bo ugotovila, kaj je bilo v legendi o Josipu Brozu Titu dejstvo in kaj je bil mit, koliko vpliva je Klugmann dejansko imel v SOE Kairo, katera poročila je pisal za druge, katere poglede je izražal v njih, kdo je z njim sodeloval in kako in ali je obstajala mednarodna usklajevalna mreža. Edino na ta način bomo lahko odstranili negotovosti in pripomogli k bodoči integriteti zahodnih obveščevalnih služb.

A tu se moramo naučiti še eno osnovno lekcijo. Ne more biti dvoma, da so zadnji dogodki v Jugoslaviji kot pepel v ustih mnogih inteligentnih in dobronamernih ljudi, ki so nekdaj podpirali Tita, ker so jih, tako kot Churchilla, zanesle zgodbe o vojaški hrabrosti. Vojaška hrabrost sama po sebi je nekaj zelo dobrega, a ne pove ničesar o naravi stvari, za katero se vojska bori. Nacisti so pri svojih napadih na zahodne države in na svojem dolgem umiku iz Sovjetske zveze pokazali veliko vojaških vrlin. Nihče pa ne bo dvomil, da so te služile globoko zlemu namenu.

Samo molimo lahko, da bo božja previdnost ščitila svobodne narode sveta pred tako vrsto koalicije med revolucionarnimi ekstremisti in konservativnimi utopisti, očaranimi nad vojaško hrabrostjo, ki je privedla do vsiljenja Titove diktature jugoslovanskim narodom.

(Iz David Martin: The Web of Disinformation. Churchill’s Yugoslav Blunder. San Diego, New York, London 1990, str. 282-285 .)

[Stran 059]
Josip Broz in Winston Churchill v Neaplju 13. Avgusta 1945. Borec 12,                 1986

Slika 44. Josip Broz in Winston Churchill v Neaplju 13. Avgusta 1945. Borec 12, 1986
[Stran 060]

3. Kako se je začelo

3.1. Med dvema pomnikoma pobitih Slovencev

Avtor: Janko Maček

Ko na letošnjo državno proslavo ob prazniku državnosti in osamosvojitve Slovenije niso bile povabljene zastave z rdečo zvezdo, je nastal orkestriran vihar, češ da odpiranje te in podobnih ideoloških tem pomeni novo delitev že itak razdvojenega naroda, in to v času, ko nam je zaradi gospodarske in finančne krize potrebna čim večja enotnost. Žal, dirigenti protestnega viharja niso niti pomislili, kako veliko in usodno delitev naroda pomenijo nepokopane kosti širom slovenske zemlje, kosti žrtev, ki so jih metali v kraška brezna in opuščene rudniške jaške v času največjega zmagoslavja rdeče zvezde, in se potem o njih dolga desetletja ni smelo govoriti, kaj šele ob njihovih grobiščih prižigati svečke spomina.

Ali je kaj čudnega, če se ob tem spomnimo na začetek rdeče zastave in drugih simbolov komunizma pri nas, ki se nam danes predstavljajo kot znamenja naše osvoboditve izpod okupatorja, kot znamenja svobode in demokracije? V knjigi Najboljši so padli nekdanji španski borec in kasnejši partizan Stane Semič-Daki opisuje dogodek iz prelomnega leta 1942: 27. maja je s svojo enoto »osvobodil« Sodražico, nato pa se je nekaj časa zadrževal na Zapotoku. Tu jih je nekega dne nepričakovano obiskal Aleš Bebler, Dakijev znanec iz Španije, ki jim je sporočil, da so Italijani 21. maja v Gramozni jami v Ljubljani ustrelili Toneta Tomšiča, sekretarja komunistične partije Slovenije, naročil, naj se takoj ustanovi nov bataljon z imenom Prvi proletarski bataljon Toneta Tomšiča, in pozval: »maščevati moramo Toneta Tomšiča!« Daki piše, da se je ob tem osvestil in nenadoma začutil, da bo parola: maščujmo Toneta Tomšiča – postala gibalo in trdna opora novega bataljona. Bebler je tedaj tudi ukazal, naj se bataljon takoj po formiranju premankne na sektor Druge grupe odredov, to je na položaje pri Muljavi in Polževem, in dodal še sledeče: »Bataljon bo imel na kapah rdečo peterokrako, na njej pa srp in kladivo; tudi zastava naj bo rdeča z v kotu všito peterokrako s srpom in kladivom.« Daki in njegov politkomisar sta temu ukazu z veseljem pritrdila; »saj bomo odslej tudi na zunaj kazali, da smo slovenska osvobodilna vojska; z dekleti – skojevkami na Zapotoku smo se dogovorili, da nam bodo naredile titovke, da bodo nanje našile peterokrako, srp in kladivo in izdelale tudi zastavo. Ko smo se 14. junija 1942 pred odhodom proti Muljavi prvič postrojili, smo bili pokriti z novimi titovkami in tudi zastava je plapolala pred nami. Bila je res lepa; po rdeče blago zanjo je ena od deklet odšla v Ljubljano, čeprav je vedela, kaj bi se zgodilo, če bi jo ujeli Italijani. (S.Semič, Najboljši so padli, str. 275-276)

Težko razumemo, kako sta Daki in njegov politkomisar mogla misliti, da so boljševiški simboli znak slovensta, da z njimi dokazujejo, da so slovenska vojska, da bodo z njimi pritegnili Krčane in Suhokrajince. Ko so potem možje z rdečo zvezdo in srpom ter kladivom na svojih kapah začeli dokazovati svoje slovenstvo z nasiljem, so se jim tudi v dolini Krke in v Suhi krajini uprli in zato plačali visoko ceno. Od leta 1942, ko je Proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča z vsemi svojimi simboli prišel v te kraje, da bi zapolnil vrzel ob odhodu Druge grupe odredov, je preteklo sedem desetletij, zato se ne smemo čuditi, če imamo težave pri sestavljanju mozaika tistega časa. Marsikateri kamenček, ki bi naši podobi dal pomen in vsebino, je izgubljen ali poškodovan in brez barve, pa vendar ni težko ugotoviti, da je resnična podoba bistveno različna od tiste, ki so jo pred nas postavili Stane Semič, Radko Polič, Franček Saje in drugi z zagotovilom, da je to naša zgodovina, ki se je ne da spreminjati.

Vemo, da bo tale Kako se je začelo nepopoln, saj so bile razmere v vaseh ob Krki in Suhi krajini tako raznolike, da jih v kratki razpravi ni mogoče zajeti in razložiti, pa vendar se jim skušajmo vsaj približati in pokazati spoštovanje do ljudi, ki so kljub tolikim preizkušnjam in trpljenju vztrajali in ostali zvesti svoji zemlji in izročilu prednikov.

3.1.1. Leto 1942 v dolini Desetega brata

Večkrat slišimo, da je bila Krka z okolico v času med obema vojnama liberalna. Kot dokaz za to naj bi bil med drugim domnevni izstop znanega krškega gostilničarja Borštnika iz Katoliške cerkve. Kako je bilo s tem? Borštnik, ki se je imel za liberalca, je kljub temu vsaj ob večjih praznikih šel v cerkev in imel tudi svojo klop na koru. Ko so v veliki farni cerkvi sv. Kozma in Damijana preuredili [Stran 061] kor, da bi bilo več prostora za cerkvene pevce, se je število klopi zmanjšalo in gostilničar je izgubil svoj sedež. Seveda je nastala velika zamera. Borštnik uradno sicer ni izstopil iz Cerkve, kajti to v tistem času ni bilo enostavno, ji je pa do konca življenja nasprotoval in se pritoževal zaradi njenega ravnanja. Ne mislimo ugotavljati, koliko je to pripomoglo k odločitvi Krčanov za Partijo in OF, je pa gotovo pri nekaterih zmanjšalo zaupanje v Cerkev in jih naredilo bolj dovzetne za načrte in navodila njenih nasprotnikov, ki so po aprilu 1941 postajali vse bolj glasni.

Farna cerkev sv. Kozma in Damjana na Krki

Slika 45. Farna cerkev sv. Kozma in Damjana na Krki Andrej Zgonc

Po zunanjem videzu sodeč bi sklepali, da temu ne bo tako, saj se je z okupacijo število duhovnikov v dolini povečalo; na Krki se je na primer domačemu župniku Francu Jeraši pridružil še Matej Tavčar, ki so ga Nemci pregnali iz njegove fare v Poljanah pri Škofji Loki. Tako Jeraša kot Tavčar sta bila doma pri sv. Lenartu nad Škofjo Loko in sta se že prej poznala. Pravzaprav je bil Tavčar pri Jeraši v gosteh, mu je pa po potrebi pomagal pri delu. Enako bi lahko rekli tudi za Janeza Opeko, ki je na Krko pribežal iz Tuhinja in stanoval pri krškem županu Javorniku. V knjigi Milene Vrenčur V navzkrižnem ognju, str. 117 piše, da je bil župnik Opeka izrazit nasprotnik nemškega in italijanskega okupatorja. Za razumevanje takratnih razmer se nam zdi prav, da povemo nekaj več o župniku Tavčarju in njegovi fari. Vrenčurjeva omenja, da se je zavzemal za ljudi tudi v nekaterih zelo kočljivih primerih. Medtem ko je bil na Krki v izgnanstvu, so Nemci poljansko cerkev sv. Martina in župnišče spremenili v postojanko nemških žandarjev. 28. oktobra 1944 so partizani požgali župnišče, nato pa v noči z 12. na 13. november minirali še cerkev. Pri tem je bil popolnoma porušen zvonik, velik del prezbiterija skupaj z glavnim oltarjem in velik del svoda in strehe nad cerkveno ladjo. Uničena je bila tudi večina notranje opreme.

Po koncu vojne so se začela prizadevanja za obnovo poškodovane cerkve. Krajani so z udarniškim delom pripravljali gradbeni material, župnik Matej Tavčar pa se je začel ukvarjati z dolgotrajno papirno vojno za pridobitev dovoljenja za obnovo. Že leta 1946 si je poškodovano cerkev ogledal dr. France Stele in menil, da bi jo bilo treba obnoviti. Ing. arh. Janez Valentinčič je nato pripravil načrte za obnovo in tehnično poročilo o stanju objekta. Zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani je sicer predlog odobril, toda vlogo odstopil posebni komisiji za revizijo projektov, [Stran 062] ki pa ga je zavrnila. Zaradi pritožbe je posebna komisija Izvršnega sveta LRS leta 1953 opravila ogled na kraju samem in ugotovila, da je treba objekt porušiti do temeljev. »Obnova poslopja je neizvedljiva, ker bo z obnovo nastala novogradnja, ki pa je na tem mestu ni mogoče dovoliti.«

Na prošnjo Zavoda za spomeniško varstvo sta univ. profesorja in arhitekta M. Mušič in Edo Ravnikar v spremstvu ravnatelja Eda Turnherja 16. maja 1953 obiskala Poljane in po ogledu cerkve podala naslednje poročilo: »Po svoji legi je cerkev urbanistično nepomembna in celo neskladna s krajevnim okoljem … Pretirano velika gmota cerkve onemogoča, da bi se naravni elementi (npr. pogledi na Škofjeloško hribovje) mogli uveljaviti … Arhitektura je poznobaročna z večjimi naknadnimi prezidavami, ni tipična in ne kvalitetna … Notranjščina z opremo je povsem brez vrednosti …«

S tem je postalo jasno, da so cerkvi sv. Martina šteti dnevi. Da bi jo kljub vsemu zaščitili so v skupni izjavi proti rušenju nastopile nekatere izbrane kulturne in moralne avtoritete tistega časa: pisatelj Fran Saleški Finžgar, arhitekt Jože Plečnik, dr. Stanko Cajnkar in prof. dr. Maks Miklavčič. Istega dne se je župnjiski urad Poljane po posvetovanju s škofom Vovkom obrnil na maršala Tita s prošnjo za zaščito cerkve in dobil 13. septembra 1953 sledeč odgovor: »Tovariš predsednik republike smatra, da je Izvršni svet republike Slovenije postopal popolnoma v okviru svoje pristojnosti in zato ni mogel vzeti v pretres vaše prošnje.« čeprav je župnik Tavčar s pritožbami na državne organe in celo na Vrhovno sodišče še skušal rešiti cerkev, je odsek za notranje zadeve OLO Kranj 11. februarja 1954 izdal nalog za popolno porušitev. Dela so bila zakjlučena do konca maja istega leta in mogočna baročna cerkev sv. Martina je tako za vedno izginila. (Loški razgledi, št.58/2011, str. 34 – 36)

Tistemu, ki bo pomislil, da gornje vrstice o usodi poljanske cerkve ne spadajo v tale Kako se je začelo, naj povemo, da se nam je zdelo potrebno pokazati, kakšni so bili ljudje, ki so jih obdolžili, da so se leta 1942 v dolini Desetega brata pridružili fašističnemu okupatorju in vsaj posredno sodelovali pri ustanovitvi vaških straž. Poglejmo v zvezi s tem še odstavek iz knjige V navzkrižnem ognju. »čeprav je KPS v začetku organiziranja potisnila ideološke zadržke v ozadje in se proglasila za predstavnico slovenskega naroda, pa že takrat ni predvidela širšega sodelovanja z nekaterimi skupinami iz vrst meščanstva oziroma izobražencev, ki so bili na tak ali drugačen način povezani s predvojnimi oblastmi, ne glede na to, iz katerega tabora so bili: iz katoliškega ali liberalnega. Večina teh pa tudi ni bila pripravljena sodelovati z OF, ker so bili v njej komunisti. Voditelji predvojnih krščanskih strank in nekateri duhovniki so člane KPS označevali kot nasprotnike vere in zasebnega premoženja. Člani KPS so imeli do izobražencev neprimerno ostrejši odnos kot do vseh drugih, ki so jih šteli za nasprotnike. Slovenska katoliška duhovščina je že po idejni plati nasprotovala komunizmu in zato je bila najdlje od meril KPS za sodelovanje v začetku ustanavljanja OF. Tako so bili duhovniki tudi na osvobojenem ozemlju najbolj izpostavljeni terorju KPS in bili tudi med prvimi žrtvami. V času do kapitulacije Italije sta bila na obravnavanem področju (mišljeno je grosupeljsko in stiško okrožje) ubita Henrik Novak, kaplan v Hinjah – 7. junija 1942 in Anton Hočevar, kaplan iz Male Stare vasi pri Grosupljem – oktobra 1942. čeprav so bili med duhovniki in izobraženci (za to trditev avtorica ne navaja nobenih dokazov) tudi taki, ki so italijanskemu okupatorju ovajali pripadnike OF, ostaja dejstvo, da so tedaj med komunisti kot merilo presoje, kdo je neposreden nasprotnik-izdajalec, veljali predvsem razredni in idejni kriteriji. (V navzkrižnem ognju, str. 82)

O učiteljih Vrenčurjeva posebej ne razpravlja, pa vendar jih je bilo na obravnavanem teritoriju skoraj toliko – če ne več – kot duhovnikov in nekateri so se zelo hitro povzpeli na lestvici partijske hierarhije. Na primer Edo Turnher, učitelj in sokolski voditelj v Višnji Gori, se je že 15. julija 1941 udeležil srečanja aktivistov OF na Polževem, ki so mu s svojo prisotnostjo in besedo dali poudarek tudi Boris in Zdenka Kidrič, Jože Rus in Boris Ziherl. 14. septembra 1941 je bil na Kravjeku nad Muljavo ustanovni sestanek stiškega okrožnega odbora in udeležil se ga je tudi učitelj Turnher. Že spomladi 1942 je odšel v partizane in odpeljal s seboj tudi sina Toneta, ki je potem maja 1945 bil med poveljniki teharskega taborišča. Oktobra 1943 je bil učitelj Turnher na kočevskem zboru izvoljen za člana SNOO, po vojni pa je kot ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo LRS odločal o usodi župnijske cerkve v Poljanah; Lado Ambrožič-Novljan je bil ob partizanskem napadu na Ajdovec komandant Gubčeve brigade itn.

Toda prav nad učitelji oziroma učiteljicami se je kmalu pokazal izredno krut boljševiški teror. Ivanko Škrabec Novak so že prvi dan po zasedbi Sodražice poklicali pred ljudsko sodišče, kjer jo je zaslišal Jernej Stante-Skala. [Stran 063] Kljub visoki nosečnosti so jo nekaj dni kasneje sredi noči odpeljali v gozd in umorili. Z njo je moral umreti tudi nerojeni otrok. Škrabčevi prav gotovo niso dokazali, da je sodelovala z okupatorjem in ustanavljala vaške straže. Njena krivda je bila v tem, da je bil njen mož član akademskega kluba Straža, da ju je poročil dr. Lambert Ehrlich, ki so ga vosovci sredi Ljubljane ustrelili 26. maja 1942, da je bila zato neprimerna za osvobodilno gibanje. Darinko čebulj, upraviteljico osnovne šole v Hinjah, so odpeljali hkrati s kaplanom Novakom. Čeprav so vrabci po hinjskih strehah čivkali, da ni res, da sta obveščala Italijane o premikih partizanskih enot, kot je kasneje pisal Smrke, so ju po hudem mučenju umorili. So pač ocenili, da ju ne bo mogoče pridobiti za Partijo in OF in zato sta bila obsojena na smrt.

Ko smo v 84. številki Zaveze v članku Polica v viharju komunistične revolucije razmišljali o vzrokih protikomunističnega odpora na Polici, smo prišli do ugotovitve, da so bili eden glavnih vzrokov prav poboji nedolžnih ljudi. Nekaj podobnega je začutil tudi Kocbek, ko je nekaj dni po aretaciji kaplana Novaka in učiteljice čebuljeve stal v Hinjah v krogu mož, ki so jih po nedeljski maši zadržali, in iskal primerne besede, da bi se jim približal. Na očeh in obrazih jim je videl, da se mu ni posrečilo vzpostaviti stika, da med njim in njimi zija prepad. Seveda pri sebi ni bil prepričan, da sta bila kaplan in učiteljica nedolžna, da njihove zadržanosti ne bi smel pripisovati samo kmečki zaprtosti, ampak bi jo lahko imel za upravičeno.

Še en dogodek, ki se nam zdi povezan z gornjim vprašanjem, bomo tu omenili. Sreda, 13. maja 1942 je bil lep pomladni dan. V Šentvidu in Stični so se že zjutraj nekateri udeležili maše in prošnje procesije, da bi prosili za blagoslov na polju in za odvrnitev vsega hudega. Pred praznikom vnebohoda so vedno bili trije prošnji dnevi, ki smo jim rekli križevi dnevi, procesijam pa križeve procesije. Baje je tisto križevo sredo proti večeru zapihal močan veter in nebo nad Stično so prekrili temni oblaki. Skozi tisto temo in veter se je bližala kolona partizanov s Kremenjeka; spotoma se jim je pridružilo še nekaj pripadnikov narodne zaščite in z njimi je bil tudi sekretar stiškega partijskega okrožja Radko Polič. V štabu Druge grupe odredov so že prejšnji dan določili program tega pohoda in ga poimenovali »Matilda«. Prva postaja nočnih pohodnikov je bila hiša Urbančičevih na robu Šentvida, kjer so vzeli s seboj 20-letno hčerko Marijo, uslužbenko šentviške občine in cerkveno pevko. Šele jeseni so potem domači zvedeli za njen grob in jo v beli krsti pripeljali domov. Toda vrnimo se h koloni, ki se je 13. maja zvečer kljub italijanskim stražam nemoteno gibala okrog Stične. Pri Hrenovih so kar na postelji ustrelili očeta, sinova Franceta in Stanka pa odgnali s seboj in umorili v gozdu. Pri Janežičevih so v kuhinji vpričo domačih ustrelili najstarejšega od dvanajstih otrok, 22-letnega Lojzeta, ki je delal na železnici v Ljubljani, bil pa je tudi cerkveni pevec in član fantovskega odseka. čeprav bi še lahko naštevali, naj bo dovolj. Poglejmo samo še, kaj o »Matildi« v knjigi čudežna pomlad piše Radko Polič, ki je bil do odhoda k partizanom oziroma v ilegalo, študent prava: »Drugi dan je bilo po vsem okrožju, tam od Višnje Gore do Temenice, pa po Krški dolini nenavadno tiho. Ljudi to nedeljo skoraj ni bilo na cestah, gostilne so bile prazne, le tu pa tam je hitela italijanska patrulja, pa še ta se je podvizala v okrilje bunkerjev. ‘Matilda’ je za nekaj časa vlila strah v kosti belih organizatorjev: nekateri so na vrat na nos zbežali v Ljubljano, drugi so se poskrili, večji del pa so se potuhnili in [Stran 064] postali nenavadno prijazni do pristašev OF. To Matildino noč smo v okrožju usmrtili ali prijeli okrog petnajst izpričanih okupatorskih oziroma belogardističnih zaupnikov in ovaduhov.« (R.Polič, čudežna pomlad, str.90-92)

Krški vaški stražarji

Slika 46. Krški vaški stražarji

Naj ponovimo, da je bila »Matildina noč« 13. maja 1942, več kot dva meseca pred ustanovitvijo vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom. Zaščitniki, ki so bili v njo vključeni, najbrž niso kaj prida vedeli, pri kakšni akciji sodelujejo, toda vse jim ni moglo ostati prikrito. Kako se je drugi dan počutil tisti, ki je vsaj slutil, kaj se dogaja? Je mogel ostati ravnodušen, ko so mu znova in znova stopali pred oči obrisi 20-letne Marije Urbančič, ki jo je pomagal stražiti? Mar se ni prav zato v njem prebujalo spoznanje, da pri takem osvobodilnem boju ne more sodelovati, spoznanje, ki je bilo močnejše kot kakšna kaplanova beseda proti komunizmu, ki jo je tu in tam slišal v cerkvi? V vaseh Krške doline in v okolici je spomladi 1942 imela močan vpliv Druga grupa odredov; pod njeno zaščito in tudi prisilo je bila organizirana narodna zaščita in odhod mož in fantov v partizanske enote, so bile izvedene volitve v narodno osvobodilne odbore, pa tudi nekatere razlastitve in delitve zemlje in govorilo se je celo o ustanavljanju kolhoza, kar je povzročilo med ljudmi še dodatni strah in negotovost. Razumljivo je, da so bile pri tem nekatere vasi in posamezniki iz različnih razlogov bolj angažirani kot drugi. Vse to tudi ni moglo ostati skrito Italijanom, ki so nad prebivalci izvajali represalije: požige domačij in celih vasi, streljanje talcev in internacije, pa ni bilo treba za to nobenih seznamov, ki naj bi jih pripravljali duhovniki in drugi »domači izdajalci«, kot razlagajo partizanski pisci in celo zgodovinarji. Prav gotovo pa so največjo vlogo pri tako imenovani diferenciaciji odigrali poboji, kot na primer »Matilda« v Stični in okolici. Naštejmo še nekaj primerov, ki potrjujejo našo trditev, saj so se zgodili leta 1942 pred začetkom vaških straž v teh krajih. Iz Marinče vasi je bil doma Benedikt Koželj, klicali so ga Beno. Izučil se je za čevljarja in se poročil v Višnjo Goro. Za binkošti 1942 je prišel na krajši obisk k staršem. Ko se je vračal v Višnjo Goro, so ga prijeli, obsodili na smrt, češ da je jemal zase, ko je delal za partizane, in vrgli v Poljančevo jamo. Ko so starši to zvedeli, so ga šli iskat in pokopali v blagoslovljeno zemljo na Krki. Žena mu je dala postaviti spomenik z napisom: Bil si mož in življenje ti je bilo boj, zdaj spavaj mirno, soprog moj.

Poljančeva jama pri Oslici je že leta 1942 postala grobišče žrtev komunističnega nasilja, vendar o njej vemo precej manj kot na primer o Krimski jami. Poljančeva jama leži nedaleč od vasice Oslica pri Muljavi. Z njo povezujejo tudi Vinka Vencajza, ki naj bi tu opravljal rabeljsko službo. V ljudskem spominu je ohranjena zgodba natakarice Anice Hribar, ki je delala v gostilni na Muljavi. Bila je čedno, prijazno dekle in ni bila skrivnost, da sta se rada videla z Markotovim Jožetom z Vrhov, kar pa menda ni bilo po volji nekaterim domačim revolucionarjem. Milan Muhič v knjigi Zamolčane žrtve druge svetovne vojne v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec takole opisuje Aničino smrt: »Hribar Anica, roj. 1921, begunka iz okolice Vipave, samska. Delala je kot točajka v gostilni na Preži pri Muljavi. Nekega večera so jo odpeljali na domačijo enega od »herojev OF«, kjer so jo več dni duševno in telesno trpinčili. Do onemoglosti ponižano in oskrunjeno so jo nekega popoldneva odpeljali do znamenite Poljančeve jame (vodenica), kamor so jo vrgli na pol umorjeno. Ta jama, iz katere so domobranci leta 1944 pobrali veliko človeških kosti, je bila strah in trepet prenekateremu okoličanu v takratnem obdobju.« (M. Muhič, Zamolčane žrtve, str. 60). O Aničinem prijatelju Jožetu pa isti avtor takole piše: »Šušteršič Jože (Markotov), roj. 20.1.1916, samski. Tudi on je bil očitno [Stran 065] umorjen v znamenju OF. Leta 1942 so prišli na domačijo Markotovih in sporočili Jožetu, da mora z njimi v mobilizacijo. Eden od bratov mu je dal svoje hlače, mati pa suho meso za popotnico. Jožeta domači niso nikoli več videli. Verjetno je njegova usoda povezana z mučenjem Anice Hribar, kakor vedo povedati domačini. Vaščani pa se spominjajo pripovedi Jožetovega brata Alojza, ki je bil spomladi 1942 v internaciji na Rabu, da je videl morilčevega očeta, oblečenega v Jožetove hlače … V istem obdobju kot Jože je bila umorjena tudi Anica Hribar, točajka na Preži pri Muljavi, begunka, ki je rada pogledovala za umorjenim Jožetom. Kot piše v knjigi V znamenju OF, so Italijani na morilčevi domačiji našli 25 različnih oblek njegovih žrtev. Tudi Jožeta so po vojni napisali na krški partizanski spomenik.« (M.Muhič, Zamolčane žrtve, str. 57) Pa še ljudski glas o Jožetovi smrti, ki pravi, da so ga nabodli na kolec in da je umrl v strašnih mukah.

Jože Škufca, Strojinov, Velike Vrhe, poročen in oče štirih otrok. Leta 1942 je                 bil vaški stražar. Pri delu na domači senožeti so ga prijeli partizani in umorili v                 Prestranskem gozdu

Slika 47. Jože Škufca, Strojinov, Velike Vrhe, poročen in oče štirih otrok. Leta 1942 je bil vaški stražar. Pri delu na domači senožeti so ga prijeli partizani in umorili v Prestranskem gozdu

Nobenega dokaza nimamo, da so bile tudi akcije pri Poljančevi jami načrtovane v štabu Druge grupe na Kremenjku ali na komandi Proletarskega udarnega bataljona na Polževem, smemo pa si misliti, da bi jih tako prvi kot drugi lahko preprečila oziroma jih morala preprečiti. Ne vemo, kako je o njih sodilo okrožno vodstvo Partije, ki je »Matildo« odobravalo kot učinkovit način vlivanja strahu v kosti političnih nasprotnikov, verjamemo pa, da so bile od tam podprte in zaščitene. Iz knjige čudežna pomlad, ki jo je več let kasneje napisal Radko Polič, nekdanji sekretar stiškega partijskega okrožja, vemo, da je »vlivanje strahu v kosti belčkov« odobraval, saj je bil zadovoljen, ko je po Matildini noči opazoval prestrašene ljudi na svojem področju. Ali res ni začutil, da sta zločin in strah slaba temelja »ljudske oblasti«, ki jo je pomagal ustvarjati. V pogovoru z ljudmi teh krajev, ki so bili med vojno še skoraj otroci, večkrat slišimo stavek kot: in odgnali so ga na Kremenjek ali prišli so ponj s Polževega in ni ga bilo več nazaj. Zdi se, da se je v njihovi govorici ime kraja spremenilo v pojem, za katerega so se skrile tragične zgodbe, o katerih je bilo cela desetletja nevarno govoriti. Na to kaže tudi sledeči primer. Na Muljavo so po nemški zasedbi Gorenjske leta 1941 pribežali Koprivškovi od sv. Ožbolta. Pavle Koprivšek je bil potem na Muljavi organist in pevovodja. Leta 1944 je pristopil k domobrancem, šel z njimi na Koroško in bil vrnjen. Njegova pot se je verjetno končala v Kočevskem rogu. Njegovega brata Rudija so pa umorili že prej, vendar iz kratke povedi, da so ga odpeljali na Kremenjek ostane njegova usoda zastrta v meglo.

Janez Škufca, rojen 1921, Velike Vrhe. Bil je med branilci Turjaka in potem                 umorjen v Jelendolu

Slika 48. Janez Škufca, rojen 1921, Velike Vrhe. Bil je med branilci Turjaka in potem umorjen v Jelendolu

Slovenski dom je 8. aprila 1944 objavil članek Ali naj res vse to pozabimo in odpustimo? Za nas je važen tisti del članka, ki pripoveduje o grobovih na Polževem: »Meseca novembra so stiški fantje iskali trupli Globokar Marije in Koprivc Ludvika iz Žalne, ki so ju bili komunisti odvedli in pokopali nekje pri Polževem. Med iskanjem je fante pot zanesla tudi v Jakobčevo dolino, kjer so res našli grob, vendar ne tistega, ki so ga iskali. Našli so grob dveh stark iz Gorenje vasi pri Stični. To sta bili sestri: 71-letna Francka Žnidaršič in 68-letna Julka Žnidaršič. Ko se je kmalu po začetku odkopavanja pokazal obnošen ženski čevelj in nato še del trupa v modri črtasti obleki, je nečakinja na prvi pogled prepoznala svojo teto Francko. Ker je od dneva, ko je bil storjen zločin, do izkopa preteklo komaj dva meseca in pol, sta bili trupli obeh sester še kar dobro ohranjeni in ni bilo težko ugotoviti, kako so ju umorili in da so ju mučili. Nedaleč od njunega groba so našli še en grob in tudi v njem dve trupli, ki sta ležali drugo na drugem. Domačini so v gornjem prepoznali Antona Hribarja z Mevc št. 1, v spodnjem pa njegovo 65-letno ženo Alojzijo. Oba so odpeljali od doma 17. avgusta 1942 ponoči. Alojzija je menda bila [Stran 066] v zadnjem stadiju tuberkoloze in zato tako drobna in mršava, da je je bilo komaj za otroški okostnjak. Pokojna Anton in Alojzija zapuščata dve hčerki v starosti 6 in 7 let.« Tako Slovenski dom. Milena Vrenčur ta dogodek zelo na kratko omenja v knjigi V navzkrižnem ognju: »Novembra 1942 so pripadniki MVAC v Jakobčevi dolini pri Polževem našli trupli Francke in Julke Žnidaršič iz Gorenje vasi pri Stični ter trupli Antona in Alojzije Hribar, ki so ju iz Mevc odpeljali 17. avgusta 1942. Iskali so namreč trupli Zofije Globokar in Ludvika Koprivca iz Žalne.« Nekoliko bolj zgovoren je pri svojem opisu Milan Muhič v knjigi Zamolčane žrtve druge svetovne vojne v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec. Takole piše: »Hribar Anton (Mevčanov), roj. 1899, ubit skupaj z ženo na Velikih Vrheh, leta 1942. Bil je poročen in zapustil je dve hčerki, stari 7 in 9 let. Ubit je bil s krampom. Hribar Alojzija (Mevčanova), roj. 1910 Male Vrhe, župnija Krka. Bila je poročena s Hribar Antonom. Umorjena sta bila v bližini cerkve sv. Duha pri Vrheh nad Polževim in vržena v plitvo jamo. Terenca Jabčev Nande iz Višnje Gore in eden iz Potoka sta prišla na kraj umora, da bi preprečila najhujše, vendar sta prišla prepozno, saj sta Hribarjeva že bila v grobu. Ko so ju domačini čez čas odkopali, so na truplih našli znake mučenja. Iznakaženi trupli so zavili v rjuho in ju odnesli na pokopališče sv. Janeza Krstnika na Kravjek. Eden od domačih morilcev se je kasneje ponašal, da tako »kumrnih« ljudi še ni nikoli ubijal. Partizanski heroj Daki pa je njuni hčeri Rozalko in Marijo pripeljal Francetu Koželju v rejništvo in mu zagrozil, da mora lepo skrbeti zanju.« (M.Muhič, Zamolčane žrtve, str. 57)

Muljavski cerkveni pevci okrog leta 1941: v sredini župnik Pavel Perko, desno od                 njega organist Pavel Koprivšek in Ana Zajc, drugi z desne zadaj oče Ciril                 Zajc.

Slika 49. Muljavski cerkveni pevci okrog leta 1941: v sredini župnik Pavel Perko, desno od njega organist Pavel Koprivšek in Ana Zajc, drugi z desne zadaj oče Ciril Zajc.

Ko se v vročem poletnem dnevu ustavimo na Kravjeku, v cerkvi sv. Janeza Krstnika ravno zvoni poldne. Kljub vročini se sprehodimo po malem pokopališču ob cerkvi in na nagrobnikih zaman iščemo Antona in Alojzijo Hribar. Prijazna domačinka, ki je prinesla cvetje na grob svojih staršev, nam ne more pomagati, saj za nesrečne Hribarjeve ni slišala, je namreč premlada, ve pa za Mevce in razloži nam, da se tista prijazna planota okrog cerkve imenuje Podbenek. Po krajšem razgovoru z njo se potrudimo še k spomeniku, na katerega nas je opozorila in se hkrati opravičila, da ne ve ravno veliko o njem. Na spomeniku preberemo, da je bil 14. septembra 1941 na tem kraju ustanovljen okrožni odbor OF, vendar v nenavadni tihoti, ki nas tu obdaja, mislimo na Mevčanova – Antona in Alojzijo in [Stran 067] na njun pogreb, ko so ju tistega – verjetno mračnega – novemberskega dne 1942 prinesli iz Jakobčeve doline nekje tam zgoraj. Ne da nam miru vprašanje, zakaj so ju tako kruto umorili. Bila sta revna, žena je poleg tega bila še bolna in imela sta dve nedorasli hčerki, ki sta po njuni smrti ostali siroti. Zakaj? Sicer pa: zakaj so tako kruto umorili Žnidaršičevi teti in toliko drugih, ki niso imeli kake otipljive zveze s protikomunizmom in še manj z okupatorjem, pri katerih ni bilo prav nobene možnosti, da bo kdo kaj dobil, saj so bili resnični reveži? Pa tudi, če bi kaj imeli? Ali je bil nekdo, ki je v dolini Desetega brata ali v slabo rodovitni Suhi krajini s trudom obdeloval nekaj zaplat zemlje, res tako nevaren nasprotnik, da ga je bilo treba uničiti?

Kuharski tečaj na Muljavi leta 1940 ali 1941. V sredini župnik in pisatelj Pavel                 Perko, za njim desno Ana Zajc, druga z leve v drugi vrsti Pepca Rogelj s                 Trebeža.

Slika 50. Kuharski tečaj na Muljavi leta 1940 ali 1941. V sredini župnik in pisatelj Pavel Perko, za njim desno Ana Zajc, druga z leve v drugi vrsti Pepca Rogelj s Trebeža.

3.1.2. Nastanek vaških straž oziroma legije v Krški dolini in okolici

Nimamo možnosti, da bi obširneje razpravljali o nastanku vaških straž in legije v tem delu Dolenjske – ali kot jih dosledno imenuje avtorica knjige V navzkrižnem ognju: MVAC (Milizia volontaria anticomunista). čudno je, da tako pišejo zgodovinarji, od katerih bi po sedemdesetih letih zamolčanosti in potvarjanja dejstev pričakovali, da nam bodo konkretno pojasnili nekatere dogodke in odločitve. Upamo si trditi, da prav nobena vaška straža ni nastala zato, da bi italijanskim fašistom pomagala preganjati partizane v njihovem boju za osvoboditev domovine. Stalno nam očitajo, da zagovarjamo in opravičujemo kolaboracijo, ne morejo ali nočejo pa videti, da sami zagovarjajo najpodlejše zločine nad domačini ljudmi, ki se jih je posluževala Partija v času velike narodove nesreče – sovražne okupacije – za vzpon na oblast, za uvedbo svojega totalitarizma. Vaške straže so nastale zaradi hude stiske, zaradi nevzdržnih razmer, v katerih so se znašle posamezne vasi, ki so ječale pod komunističnim nasiljem in italijanskimi represalijami. Ko so se možje in fantje neke vasi odločili, da »se ne bodo dali kar tako pobiti«, da se bodo branili, so mislili na samoobrambo [Stran 068] za ohranitev življenja in premoženja, ne pa na to, kako imenitno bo, ko bodo sprejeti v MVAC. Povezava z okupatorjem, ki ga niso marali, je bila zanje boleča, vendar brez nje samoobramba ni bila možna. V tej povezavi, ki jim je bila vsiljena, so videli edino možnost za izhod iz stiske. Imena MVAC si niso želeli in si ga niso dali sami, ampak so o njem odločali Italijani, podobno kot so o imenu bela garda – belogardisti odločali partizani oziroma Partija.

Zaradi razumevanja čisto na kratko o pomenu besed vaška straža in legija. Vaške straže so bile po vaseh, maloštevilne, v glavnem neorganizirane in tudi slabo oborožene. Večina teh stražarjev je bila spomladi 1942 pri narodni zaščiti, ki je bila zaradi prisotnosti in vpliva Druge grupe odredov dobro organizirana. Legija – njeni pripadniki so bili legisti – je bila bolje organizirana vaška straža, ki je imela določeno postojanko, poveljnika in tudi nekaj več orožja. O začetkih teh samoobrambnih postojank v Krški dolini vemo razmeroma malo. Po osamosvojitvi in padcu totalitarizma so ljudje dali prednost zbiranju podatkov o zamolčanih žrtvah in postavitvi farnih spominskih plošč, za drugo je pa zmanjkalo časa in včasih tudi volje, saj se je vedno govorilo proti rehabilitaciji nasprotnikov osvobodilnega gibanja. Ponekod, na primer Zagradec, je to veljajo celo za farno spominsko ploščo, ki so jo prav kmalu po blagoslovitvi razbili.

Vrenčurjeva piše, da se »je 19. avgusta 1942 v Ambrusu zbralo 86 žensk iz Ambrusa, Primče vasi, Kala, Kamnega Vrha in Višenj, ki so odšle na italijansko poveljstvo v Zagradec, povedale, kdo sodeluje z OF« in prosile za zaščito. Čez dva dni je v Zagradec prišlo 108 mož in fantov, da bi dobili orožje; nato se je ena skupina utrdila v Ambrusu pod vodstvom Jožeta Mikliča, druga pa na Korinju pod vodstvom Pavla Perka. Posadka v Ambrusu naj bi v začetku leta 1943 štela 69 mož, na Korinju in v Zagradcu pa 30. (M.Vrenčur, V navzkrižnem ognju, str.116)

28. septembra 1942 se je na Krki zbralo 50 mož; Italijani so jih vojaško urili, da bi jih potem oborožili in poslali na Korinj. To možem ni bilo všeč, saj bi raje ostali v domačem kraju, zato se je vaška straža razšla. Obnovila se je 27. januarja 1942 in se sredi februarja preselila v Hočevje. Poročilo OK KPS Stične (Radko Polič) pa pravi, da se je 15. decembra 1942 vaška straža naselila v Piškurjevi hiši na križišču med Gabrovčcem, Krško vasjo in Krko in tam ostala do božiča 1942, nato pa odšla v Hočevje, kjer je varovala cesto Zdenska vas – Krka in onemogočala prehod kurirjem ter partizanskim enotam od Korinja proti Ilovi Gori. Hočevska posadka je štela 60 mož. (Vrenčur, V navzkrižnem ognju, str.117-118) Milan Muhič omenja, da je bil poveljnik vaške straže na Krki Anton Rogelj, roj. 4. 1. 1916, Trebež 1; v marcu 1943 – ob napadu partizanskih brigad na Ambrus, Korinj in Hočevje – je bil Rogelj poveljnik v Hočevju. Ob kapitulaciji Italije je šel s svojimi fanti na Turjak; po padcu Turjaka so ga z drugimi ujetniki, ki jim je bila obljubljena amnestija, odpeljali v Velike Lašče in potem je bil med tistimi, ki so jih že v ponedeljek 20. septembra zvečer postrelili na dvorišču Perharjeve domačije blizu velikolaške železniške postaje. Med turjaškimi branilci in kasneje ujetniki je bil tudi organizator in poveljnik vaške straže v Ambrusu, ki so ga prav tako ustrelili z drugimi v ponedeljek 20. septembra zvečer, medtem ko so Jožeta Perka, ki je vodil vaško stražo na Korinju in jim je tudi prišel v roke na Turjaku, umorili nekoliko kasneje pri Velikem černelem.

Zdi se, da so se hoteli nad temi poveljniki še posebej maščevati, ker so v marcu 1943 kljub maloštevilnim posadkam uspešno branili svoje postojanke, ko so jih napadle brigade z veliko premočjo. Zakaj je tedaj »osvobodilna vojska« usmerila vse svoje sile proti postojankam vaških straž, kjer ni bilo Italijanov? Očitno je v njih videla nevarnejšega nasprotnika. Tudi po kapitulaciji Italije se ni obrnila proti okupatorju, ampak je celo s pomočjo italijanskega topništva napadla Grčarice, Turjak in druge protirevolucionarne postojanke. Ali je bil to osvobodilni boj? Ali ni bila to kolaboracija za uničenje domačih političnih in idejnih nasprotnikov?

3.1.3. Težka jesen 1943

Po 8. septembru 1943 so vaške straže iz Zagradca, Ambrusa, Korinja in Hočevja najprej odšle v Dobrepoljsko dolino in nato na Turjak. Nekateri možje in fantje so že tedaj ostali doma; čim so odšli Italijani, se je začela uveljavljati nova »ljudska« oblast. Na Krki in po celi dolini in okolici so volili poslance za kočevski zbor. Nekatere može in fante, ki so bili nekaj časa pri vaški straži oziroma legiji, pa so po 8. septembru ostali doma, so kmalu prijeli in odpeljali v Novo mesto, drugi so se šli sami javit, spet drugi so se poskrili. Tudi usode tistih, ki so odšli na Turjak, so bile različne: nekaj jih je kljub vsemu hudemu preživelo [Stran 069] in so kasneje šli k domobrancem, nekaj branilcev Turjaka in nekaj tistih, ki so jih našli doma so »osvoboditelji« vključili v svoje enote in postali so – hočeš, nočeš – partizani; od tistih, ki so jih odpeljali v Novo mesto ali pa so se šli sami javit, so nekatere izpustili, toda domov so se vrnili samo nekateri, druge so na poti počakali domači terenci in jih pobili. Na Notranjskem in v okolici Ljubljane se nam zdi to nekoliko nenavadno saj smo takih slučajev vajeni šele v letu 1945, ko so na poti domov prestrezali domobrance, ki so bili odpuščeni iz Teharij ali Šentvida. Iz tega dokaj pestrega dogajanja pa vendar izstopa zgodba dvanajstih mobilizirancev – nekdanjih legistov: deset jih je menda bilo Krčanov, dva pa z Orlake oziroma od Sela – Šumberk. Bili so vključeni v Levstikovo brigado, ki se je okrog 1. novembra 1943 pred nemško ofenzivo zatekla v gozdove Mokerca. Vse je izgledalo, da brigada razpada in da se bodo morda le posamezniki rešili, zato so fantje, ki s srcem nikoli niso bili partizani, odvrgli orožje, misleč, da bodo tako bolj varni, če jih zajamejo Nemci. Več dni so vsi prestrašeni tičali v neki grapi, nazadnje pa jih je lakota prisilila, da so se spustili v Škrilje in plašno potrkali na vrata neke hiše na robu gozda. Gospodinja je bila takoj za to, da jim skuha žgance, toda še preden so izpraznili skledo in potešili glad, so v hiši že bili partizani in prijeli dezerterje. Odgnali so jih v Sive doline in zaradi previdnosti, da jih ne bi odkrili Nemci, pobili z noži in drugim hladnim orožjem.

Ko so na Vrheh, odkoder je bila večina mobilizirancev, zvedeli, kaj se je zgodilo, so štiri domačinke najprej šle v Želimlje in vse natančno poizvedele, nato pa so odšli po stranskih poteh z vozmi in devetimi krstami, da bi trupla pobitih prepeljali na domače pokopališče. Ko so trupla že polagali v krste, so se od nekod pojavili partizani in zahtevali, da jih položijo nazaj v jamo. Ni dosti manjkalo, da bi v isti jami končali tudi ljudje z Vrhov, ki so nameravali svojce odpeljati domov, toda od nekod je prišel poznan partizan in to preprečil. Vrhovci so se vrnili s praznimi krstami in potem je devet krst skoraj dve leti čakalo na Mahnetovem oziroma Ribčevem skednju na Vrheh. Konec oktobra 1945 so končno le dobili ustrezno dovoljenje in trupla pobitih pripeljali na pokopališče na Krki.

Pri pogrebu na krškem pokopališču pa so bili ljudje presenečeni, ko se je nepričakovano pojavila partizanska četa in uprizorila »časten pogreb s salvami«, čeprav so svojci in verjetno tudi predstavniki takratne oblasti dobro vedeli, kako so ti fantje umrli. Seveda o tem tedaj ni bilo mogoče javno govoriti. V tisti napetosti, ki je na ljudi pritiskala med pogrebom, se je oglasilo 14-letno dekle z vprašanjem: »Le zakaj to počnejo, ko so jih pa sami pobili,« vendar so njene besede ujeli le nekateri pogrebci, ker sta ji dve ženski takoj zatisnili usta in jo odpeljali s pokopališča.

Jože Zavodnik. Najstarejši od Zavodnikovih, ki so šli skozi Teharje.

Slika 51. Jože Zavodnik. Najstarejši od Zavodnikovih, ki so šli skozi Teharje.

Ko so leta 1960 na Krki postavili spomenik padlim partizanom, so nanj napisali tudi te fante, ki so jih sami pobili in potem krivdo prevalili na Nemce. Na farni spominski plošči pa niso napisani, čeprav so domačini prepričani, da spadajo tja. (Povzeto po knjigi Zamolčane žrtve … in izpovedih domačinov).

3.1.4. Konec druge svetovne vojne ni prinesel svobode in miru

Kot marsikje v Sloveniji so maja 1945 tudi v Krški dolini eni bučno praznovali zmago, drugi pa živeli v negotovosti in v skrbeh, kaj jim bo prinesel jutrišnji dan. Skoraj iz vsake vasi, če ne iz vsake hiše, je bilo nekaj fantov pri domobrancih in večinoma vsi so z njimi šli na Koroško. Kmalu se je začelo šušljati, da [Stran 070] jih vračajo in da se jim slabo piše. Ko so prišli domov tisti redki, ki jim je uspelo pobegniti in so povedali, kaj se v resnici dogaja, se je skrbem pridružila še žalost, ki pa so jo morali skrivati v sebi. Naučili so se v javnosti kazati drugačen obraz, kot so ga imeli doma za zaprtimi vrati. Še posebne skrbi in težave so imele tiste hiše, kjer se je kdo skrival, kajti ob vsakem času je lahko prišla milica ali Ozna, pa tudi sovaščani in sosedi so bili nevarni; večkrat za skrivače niti vsi domači niso smeli vedeti, kajti bilo je bilo nevarno, da kdo ne bi vzdržal, če bi ga zaprli in zasliševali.

Pretresljiva je zgodba Jožeta Zajca, Kmčevega z Malega Korinja. Že leta 1945 je bil pri vaški straži, kasneje pa pri domobrancih in z njimi je maja 1945 šel na Koroško. Bil je med tistimi, ki so bili vrnjeni, toda na poti v Teharje je pobegnil in prišel domov. Skrivališče si je uredil pod skednjem. Večkrat so ga iskali; na razne načine so pritiskali na 80-letnega Jožetovega očeta, da bi izdal, kje se skriva. Ko so nekega dne spet prišli, je moral oče vzeti vrv in odpeljali so ga k cerkvi. Tam so vtaknili vrv skozi železno rešetko pri oknu, jo dali očetu okrog vratu in vlekli da bi ga obesili, zraven pa kričali, naj pove, kje je sin. Starček je bil že čisto izčrpan, sina pa vendar ni izdal.

Ko je sin zbolel, se oče ni upal poklicati zdravnika in leta 1949 je sin v skrivališču umrl. Kar tam pod podom ga je pokopal. Ko je nekaj let za sinom umrla mati Kmčevka, je naročil, naj dlje zvoni kot navadno, dal narediti večjo krsto in potem so v njo poleg matere položili še sina in oba pokopali na pokopališču na Krki. (Po zapisu v knjigi Zamolčane žrtve in izpovedi domačinov).

Medtem ko so v Krški dolini nekateri proslavljali, drugi pa trepetali za svoja življenja, medtem ko je večina krških domobrancev že ležala v breznih Kočevskega roga ali opuščenih jaških Hrastniškega hriba, so nekateri mladoletniki še čakali svoje usode v veliki sobi teharske barake. Justin Stanovnik, tudi sam teharski zapornik, je njihovo zgodbo povedal v 46. številki Zaveze pod naslovom Množična morija mladoletnih domobrancev na Teharjah. Iz naslova je razvidno, da je bil njegov namen obelodaniti pomor mladoletnih domobrancev, ki se je zgodil malo pred amnestijo, vendar je dovolil, da iz nje povzamemo nekaj odlomkov o fantih iz Krške doline, ki so tedaj tudi bili v tisti sobi: Trije iz Trebnje Gorice, Jože Koželj, Metod in Ciril Zavodnik; trije iz Podbukovja, Lojze Zaletel, Nace Miklavčič in Tone Miklavčič; France Slana je bil iz Les. Zavodnika sta bila brata dvojčka, Miklavčiča pa bratranca. Jože Koželj je bil dijak in se je veliko predajal premišljevanju, zanemarjal pa boj z ušmi, »ki si jih moral pokončati vsaj nekaj sto na dan, če si hotel znosno preživeti svoj dan in svojo noč.« Prvo besedo v skupinici je imel Tone Miklavčič, ki so ga vsi imeli za pogumnega in prisebnega. Poleg dvojčkov Cirila in Metoda sta bila od Zavodnikovih v Teharjah še Jože (1922) in Ivan (1926), ki pa sta bila razporejena v skupino C in tako od vsega začetka določena za smrt. Prve domobrance skupine C so odpeljali že v noči od 1. na 2. junij. Vsak večer je prišlo sedem ali osem tovornjakov in odpeljalo po nekaj sto domobrancev. 8. junija so morali kamioni v Ljubljano zaradi kongresa AFŽ, zato je bilo odvažanje za nekaj časa prekinjeno. Zavodnikova Ivan in Jože sta odšla v zadnji skupini v noči od 24. na 25. junij, ko je bilo dvorišče že skoraj prazno. Zvečer pred odhodom je prišel Jože pod okno barake, kjer sta bila mlajša brata in se takole poslovil: »Midva greva nocoj naprej. Če bosta kdaj prišla domov, povejta, da sva vse pozdravila. Če pa se na tem svetu ne vidimo, se bomo na onem.«

In kaj je bilo potem s preostalimi fanti – Krčani? Toneta Miklavčiča so okrog 10. julija s prvo skupino mladoletnikov odpeljali »na delo« v Dolino zvončkov. Zavodnikova dvojčka sta šla med prvimi domov – menda 8. avgusta. Ker je France Slana iz Les tedaj ležal v ambulanti, bil pa tudi določen za izpustitev, ga je Ciril Zavodnik odnesel na postajo v Celje. Podbukovčana Nace Miklavčič in Lojze Zaletel sta bila izpuščena na dan sv. Roka, 16. avgusta. Ko sta izstopila iz vlaka v Grosupljem, sta imela še 16 kilometrov poti do Krke. Ker ju je nekdo opozoril, da je po cesti nevarno hoditi, sta se bolj vlekla kot šla po gozdnih stezah in srečno prišla do križišča nad Krško vasjo. Nista vedela, da ju je tam iz grmovja opazoval oborožen terenec, ki je pozneje sam pripovedoval: »Videl sem ju prihajati iz gozda in takoj vedel, kdo sta. Dvignil sem brzostrelko, potem pa opazil, kako sta revna in si mislil: ‘Ta dva ne bosta dolgo,’ pa nisem.« Baje mu je bilo kasneje žal, »da ni«. Stanovnik k temu dodaja še svojo misel: »A vprašanje je, če je bilo to zares iskreno. Pa tudi, če je bilo, ne verjamemo, da se ni kdaj v trenutku nepredvidenega spomina zahvalil Bogu, na kakršenkoli način že, ‘da ni’. Tudi ne dvomimo, da bi mnogi, ‘ ki so’, če bi poznali to zgodbo, veliko dali, da bi bili na njegovem mestu.«

[Stran 071]

3.1.5. Po desetletjih laži in gorja prihaja resnica

Pod tem naslovom je Družina (Dr. Janez Gril) 20. junija 1993 poročala o slovesnosti, s katero so se na Krki v nedeljo 13. junija »spomnili svojih 176 rojakov, domobrancev in drugih, ki so med zadnjo svetovno vojno in revolucijo, zlasti pa po njej, izgubili mlada življenja in počivajo neznano kje. Tedanja totalitarna oblast jim ni dala pravice do imen, groba in krščanskega pogreba, celo njihov spomin je hotela izbrisati in zavesti ljudi. Zamolčani so se po 48 letih vrnili v svoj kraj in med svoje in bodo za naprej med njimi v miru počivali.« V imenu svojcev in domačih faranov je spregovorila Marija Zgonc: »Koliko bolečine, neizmerne in nepopisne, ki je svet ni videl, ki je nismo smeli pokazati navzven. Vsak ima svojo zgodbo in vsak zase jo nosi skozi življenje. Po desetletjih gorja, krivic, laži in teme prihaja med nas boječe in previdno, Resnica.«

Poročilo se zaključuje približno takole: »Kdor bo odslej poromal k cerkvi na Krko, ga bosta na prostoru pred cerkvijo pozdravila dva spomenika: partizanski na desni in domobranski na levi z imeni padlih in pobitih. Med njima je le pot, ki pelje v cerkev. Po njej so obojni hodili in upajmo, da sedaj počivajo v miru.«

Spomenik na levi strani poti, ki pelje v cerkev svetih Kozma in Damijana, ki je v gornjem poročilu omenjen kot domobranski, je bil postavljen 33 let kasneje kot oni spomenik na desni, ki mu rečejo partizanski spomenik. Ko so ga postavljali Krčani ene strani, je bilo o žrtvah druge še prepovedano govoriti in marsikatera mati ni upala nositi črne rute za svojimi sinovi. 33 let kasneje so mnoge od teh mater že počivale na pokopališču pri krški cerkvi in od tam spremljale blagoslovitev farne spominske plošče in simbolni pogreb svojih mož in sinov. Govorijo pa, če niso to samo čenče, da se je tedaj neka žena pritožila, zakaj je njen oče napisan na spomeniku iz leta 1960, ko je vendar znano, kje je bil in bi spadal na farno spominsko ploščo, druga pa naj bi ji ironično odgovorila, naj najprej vrne borčevsko pokojnino. – Žalostno, vendar resnično je, da jim niso vzeli samo življenja in pravice do groba, ampak tudi dobro ime in človeško dostojanstvo – in to drugo je bil tudi zločin, nič manjši od prvega.

3.1.6. Zaključek

Že ob začetku tega pisanja smo imeli občutek, da smo se lotili težke naloge, sedaj pa vemo, da se nekaterih dogodkov, na primer izgona družin iz Krške doline jeseni 1944, nismo niti dotaknili, da smo druge komaj omenili, da smo tudi o ljudeh in njihovem trpljenju premalo povedali. Morda bomo v kateri naslednjih številk to popravili.

[Stran 072]

4. Pripovedi

4.1. Primorska pod nakovalom fašizma, nacizma in komunizma

Avtor: Vanja Kržan

Za uvod v današnji članek najprej pojasnilo. V 85. številki Zaveze sem v članku »Kjer je bilo sonce doma« obljubila, da zapišem pripoved gospe Drage Oblak por. Dolgan (1917) iz Topolca pri Ilirski Bistrici o tem, kako je 4. junija 1942 v zgodnjih jutranjih urah »hrabra brkinska četa« šla v napad in ustrelila tri speče italijanske vojake, ki so stražili železniški most pri Merečah na progi Pivka – Ilirska Bistrica. Gospa je pri svojih 95-letih zdrava in živahna, vendar ji je v zadnjih mesecih spomin tako opešal, da ni v stanju pripovedovati niti o tem niti o mnogih drugih dogodkih, ki so zaznamovali njeno življenje pred vojno, med vojno in po njej. V skopih obrisih mi je povedala njeno zgodbo hčerka Miranda, ki je bila leta 1942 šele rojena.

Za akcijo 4. junija 1942 so mobilizirali večinoma mladoletne fante, med njimi tudi sedemnajstletnega Karla Dolgana, brata gospe Drage. Fantje niti dobro streljati niso znali, še manj so vedeli, da so nehote postali borci komunistične revolucije. Po tem uspešnem »napadu« so Italijani na Pristavcu postrelili vseh deset mladih fantov, tudi Karla. Že pred tem so v Kilovčah ustrelili osemindvajset partizanov, ki jim je »uspela« diverzantska akcija, v kateri so iztirili vlak. Nad nedolžnim civilnim prebivalstvom pa so se Italijani maščevali tako, da so v naslednjih dneh požgali osem okoliških vasi, tudi Dragino rojstno vas Mereče, naslednji dan pa še Topolc, kjer si je Draga z možem ustvarila družino. Postrelili so okoli šestdeset fantov in družinskih očetov, preko tristo ljudi odvedli v internacijo, med njimi je bilo sedemdeset žena in mater ter petdeset otrok. Kako je mogoče, da zaradi vseh teh strahot vsako leto 4. junija praznujejo borci v Ilirski Bistrici občinski praznik!? Koliko jih sploh še živi? Ljudje so še vedno razdvojeni in sprti zaradi imen vseh umrlih, ki sta jim posvečena kar dva spomenika. Za mnoge svojce so bili namreč postreljeni žrtve revolucije in so jih takoj pokopali na pokopališčih v svojih krajih, revolucionarni borci pa so hoteli skupen partizanski spomenik in grobnico žrtev italijanskega okupatorja.

V tistih groznih dneh, ki so sledili 4. juniju 1942, je bila petindvajsetletna Draga Novak že vdova z dvema malčkoma; njen mož Alojz Novak (1912), domačin iz Topolca, je padel kot vojak italijanske vojske nekje v okolici Korenice ali Otočca na Hrvaškem v začetku januarja 1942, nekaj dni za tem, ko se je vrnil z dopusta. S seboj je odnesel delovno civilno obleko, kar je nameraval dezertirati iz italijanske vojske. Po usodnem 4. juniju se je tudi njegova žena Draga pridružila reki izgnancev v italijanska taborišča skupaj z dveletnim sinčkom Dragom (1940) in dvomesečno hčerko Mirando (1942), skupaj z moževimi sorodniki in nekaterimi vaščani iz Topolca. Vedela je, da si s tem rešuje življenje: domovi so bili požgani, poleg tega je njen brat Polde »ujel« pogovor dveh terencev, da je treba Novakovo, vdovo fašista, in oba njena mulca pobiti! Alojzijev oče je bil po rodu iz Gorenjske, po poklicu železničar, ki ga je službena dolžnost privedla v te kraje, Alojz pa je bil rojen že v Topolcu. Imel je tri sestre in pet bratov. Zaposlil se je na sodniji kot kurir. Zaradi marljivosti, poštenja in dobrosrčnosti se je priljubil ne le ljudem, ampak tudi svojemu predpostavljenemu, ki mu je grozil z odpustom iz službe, če se ne vpiše v fašistično stranko. Alojz je klonil, da ohrani službo.

Mobilizaciji v italijansko vojsko se kot mnogi drugi ni mogel izogniti, saj je bil italijanski državljan kot ostali. Gotovo, ni bil edini, ki je bil v fašistični organizaciji. Toda nekateri so se takoj prelevili v terence in postali simpatizerji OF. Ko so začeli v lokal Dopolavora v Topolcu zahajati možje in nazdravljati Stalinu in Osvobodilni fronti, in posebno še po grozotah, ki so sledile 4. juniju, je bilo nezaupanje med ljudmi tako veliko, da celo družinski člani med seboj niso verjeli drug drugemu; zgodilo se je tudi, da je fant hotel ubiti svoje dekle. Komunistična propaganda in teror sta ustvarila med ljudmi razkol, nezaupanje, mržnjo in spore. Ali nista priča temu oba partizanska spomenika, od katerih je bil eden do nedavnega brez imen umrlih?

Ko se je vdova Draga z otrokoma maja 1943 vrnila iz internacije, je bil njen nekdanji dom požgan; selila se je iz kraja v kraj, k znancem in sorodnikom. Po vojni so bili ona in oba otroka zaznamovani kot »fašistični izdajalci«, ker je bil Dragin mož in oče obeh sirot [Stran 073] italijanski vojak v borbi proti partizanom. Trije njegovi soborci, ki so se po kapitulaciji vrnili iz Korenice in pristopili k partizanom, so vztrajno molčali o okoliščinah njegove smrti, mrliškega lista žena Draga ni nikoli dobila.

Dornberški pevski zbor 1962. V sredini (z notami) organist Jožef Saksida, poleg               njega Jožef Berce, tretja z desne Frančiška Saksida, pozneje Berce.

Slika 52. Dornberški pevski zbor 1962. V sredini (z notami) organist Jožef Saksida, poleg njega Jožef Berce, tretja z desne Frančiška Saksida, pozneje Berce.

Po vojni se je zaposlila v tovarni Topol, kjer je opravljala težka fizična dela na prostem, poleti in pozimi, brez zaščitnih rokavic, brez delovne halje in obutve. Velikokrat je bil njen delavnik dolg deset ur, da je zaslužila kakšen dinar več. Ko je obdaroval otroke dedek Mraz, je Miranda slišala le: »Ti kar hodi domov! Tvoj oče je bil fašist.« Po možu bi vdova lahko dobivala pokojnino, a ni nikoli dobila dinarja. Na italijanskem veleposlaništvu so ji povedali, da so vse civilne in vojaške pokojnine Jugoslaviji že izplačali! Njen bratranec Anton Dolgan, povojni komunistični veljak, ni zanjo nikoli zastavil besede. Prav tako ne Jože Zidar – Jadran, ki je bil možev bratranec.

Po današnjo zgodbo sem odšla na Goriško, natančneje v Dornberk s spodnjo Vipavsko dolino. Primorska, trpinčena dežela, ena redkih ali celo edina, ki je v sedemdesetih letih pretrpela kar tri totalitarne režime: fašizem, nacizem in komunizem! Obdobje komunizma je »osvobojeno« Primorsko najbolj zaznamovalo, do danes. Človeka preleti srh, ko se zagleda v hrib, ki so ga omadeževali z veličastnim napisom imena zločinca, še posebej če pomislimo, da so prav pod tem hribom še danes razmetane kosti neidentificiranih žrtev komunističnih zločinov.

Moja današnja zgodba bo samo malenkostno osvetlila medvojno dogajanje na tem lepem koščku Primorske. Pred pričetkom druge svetovne vojne in komunistične revolucije na Slovenskem je primorsko ljudstvo že dve desetletji trpelo pod fašizmom. Za ohranjanje slovenstva in narodne zavesti sta skrbeli dve skupini: oborožena in po svojih akcijah učinkovita organizacija TIGR in slovenska duhovščina, ki je ohranjala slovenski jezik z molitvijo in petjem po cerkvah. Ko se je pričela vojna, so se ljudje zbirali po cerkvah, jokali, molili in peli, saj še niso pozabili strahot prve svetovne vojne, ki je može, očete in fante pognala na fronto, jim rušila domove v bojih ob Soči in jih po koncu vojne vklenila v fašistično strahovlado. Ko so leta 1942 pričeli na Primorsko prihajati prvi terenci Osvobodilne fronte, so domoljubni in enotni Primorci pričakovali, da jih bo partizanska [Stran 074] osvobodilna vojska končno osvobodila osovraženih fašistov in jim priborila tako želeno osvoboditev in združitev s Slovenci. Sčasoma je vedno bolj boleče prihajalo spoznanje, da so prevarani: niso postali žrtev osovraženih Italijanov kot po prvi svetovni vojni, ampak žrtev slovenskih boljševikov. Po kapitulaciji Italije je namesto nadutih črnosrajčnikov polagoma začela žareti krvavo rdeča zvezda na slovenski zastavi in na kapah »osvoboditeljev«. Doslej je bila rdeča zvezda tuja slovenskemu duhu, še bolj tuja domoljubnemu primorskemu človeku.

Jožef Berce je napisal pod fotografijo: Mladih dni spomin! V dneh težkih               preizkušenj našega ljudstva, a istočasno v času največje požrtvovalnosti in edinosti –               leta 1927.

Slika 53. Jožef Berce je napisal pod fotografijo: Mladih dni spomin! V dneh težkih preizkušenj našega ljudstva, a istočasno v času največje požrtvovalnosti in edinosti – leta 1927.

Pred kapitulacijo Italije je bilo partizanstvo na Primorskem dokaj šibko. Italijanske karabinjerske postojanke so bile gosto posejane, ob meji je bilo veliko vojaštva. Komunisti so se zavedali domoljubnih čustev in enodušnosti Primorcev. Vedeli so tudi, da je bila večina primorske inteligence v fašističnih zaporih in da prav izobraženci uživajo med ljudmi velik ugled zaradi odpora proti fašizmu in opozarjajo ljudi pred komunizmom, ki se spretno skriva pod krinko osvoboditeljev. Partizani so imeli bogato razpredeno terensko mrežo in ob kapitulaciji Italije so večinoma fantje iz nekdanjih fašističnih strank postali najbolj zadrti izvrševalci ukazov komunističnih voditeljev. Najbolj zavedne domoljube, ki so med ljudmi uživali ugled, so po nalogu svojih komandantov in komisarjev likvidirali že pred kapitulacijo Italije.

Ko je osvobodilno gibanje pričelo prodirati s Kranjskega na Primorsko, so politkomisarji in propagandisti imeli posebno naročilo, naj ne govorijo, da to gibanje vodi komunistična partija oziroma partizani, ampak četniki, pripadniki kraljeve vojske. Poudarjajo naj samo »osvoboditev izpod fašizma«, kar je primorsko ljudstvo edino želelo. Vsakega, ki bo opozarjal, da to gibanje vodi komunistična partija, naj ustrahujejo ali likvidirajo. To so pričeli uresničevati že pred kapitulacijo Italije. Fante in može, ki so se po razpadu italijanske vojske vračali domov, so takoj mobilizirali in celo lovili, odpeljali v Trnovski gozd in na Lokve, a so mnogi pobegnili in se skrivali. Veliko domoljubnih in poštenih fantov je ideološka propaganda sprva zapeljala in prevarala. Mnogi so bili že med vojno ali po njej zahrbtno umorjeni, podobno kot tisti, ki se osvobodilni fronti niso hoteli pridružiti. O umorih domoljubnih Primorcev in medvojnih dogodkih sta v Zavezo največ pisala Tine Velikonja in Joško Kragelj v Zavezi št. 8, 16, 24, 40 in 54.

[Stran 075]

Danes se bomo pomudili na Goriškem, v vinorodni vasici Dornberk v spodnji Vipavski dolini. Kakor hitro omenimo Dornberk, ne moremo mimo osebnosti Iva Brica (1896), znanega po vsej Goriški, saj pooseblja lik narodno zavednega in razgledanega domoljuba, prijatelja in sovaščana Jožefa Berceta, Filipa Terčelja, Mirka Brumata in dr. Janka Kralja. Po letu 1920 je na Goriškem zacvetela prava kulturna pomlad. Ustanovljeni sta bili Goriška Mohorjeva družba in Goriška Matica. Med ljudi, ki so se vrnili na svoje porušene domove in jih obnavljali (med prvo svetovno vojno so bili zaradi soške fronte mnogi izseljeni na Dolenjsko), so spet prihajale slovenske knjige, časopisi in revije. Ivo Bric, ki se je vrnil z ruske fronte, je bil duša slovenskega prosvetnega dela na Spodnjem Vipavskem. Skupaj z Bercetom je obnovil slovensko čitalnico, ustanovljeno l. 1861, obiskoval režiserske tečaje in vodil gledališki krožek. Imel je bogato knjižnico s 500 slovenskimi knjigami, ki jih je rad posojal. Bil je tajnik Kmečke zveze in svetovalec dornberške hranilnice. Svojih otrok ni hotel pošiljati v otroški vrtec in ne vpisati v organizacijo Balilla. Tudi po letu 1928, ko je fašistična oblast prepovedala vso kulturno dejavnost, ni miroval in postal je za fašistično oblast čedalje bolj moteč in nevaren. Leta 1936 je bil konfiniran v kraj na koncu italijanskega škornja. Zapustil je družino s petimi nepreskrbljenimi otroki. Po zaslugi prijatelja dr. Janka Kralja je bil po enem letu pomiloščen. Ob pričetku vojne pa je bil ponovno za kratek čas poslan v kaznilnico na jug Italije. Takrat je bil oče sedmih otrok.

Pomenljiva je karakteristika fašističnega vodstva v Dornberku, ki ga je pospremila v italijansko taborišče: »Mlad, izobražen, zvit, inteligenten, sposoben voditi vstajo množice drugorodnih. Vodilni element, nevaren propagandist, za katerega sumimo, da pošilja informacije v našo škodo kot dopisnik tujih prevarantskih časopisov. Proučevalec in zagovornik slovenskega nacionalizma, organizator tajne slavofilske propagande.«

Taka karakteristika ni bila moteča le za fašiste, morda še bolj za komuniste ob začetku »osvobajanja« Primorske. Taki kot Bric in njemu podobni so bili najbolj moteč »element« Osvobodilne fronte. Ta ga je sprva vztrajno vabila medse, saj bi z njim pridobila na ugledu, priljubljenosti in pritegnila Bricove somišljenike. Toda Bric je bil razgledan in načitan, vedel je, s kom ima opraviti, in sodelovanja ni sprejel. Ni pa računal, da bodo komunisti z njim bolj drastično obračunali, kot so fašisti, čeprav je bil pripravljen na vse. Ko je žena povila sedmega otroka, ji je rekel, da jo bo ta spominjal nanj, če se njemu kaj zgodi. Zgodaj zjutraj 3. junija 1943 je s petnajst- in dvanajstletnima sinovoma prišel kosit travnik. Komaj je pokosil prvo vrsto, sta se iz gozda približala mladoletna fanta, oba domačina, in eden ga je hladnokrvno ustrelil v glavo, ker Bric ni hotel na njegov ukaz z njim v gozd k komandantu. Mlajši fantič je kričaje bežal domov, starejši je ostal ob mrtvem očetu. Najstarejša hčerka je prišla z vozom po očetovo truplo. Ko se je z ubitim očetom vračala domov, je bila pokrajina kot izumrla. Nikjer žive duše, okna zaprta s polkni, zavese zagrnjene. Življenje na vasi ni bilo nikoli več tako, kot je bilo pred tem. Odslej je ljudi ločevala nevidna prelomnica nezaupanja, sumničenja in odtujevanja. Nadaljnji medvojni dogodki v Dornberku nam bodo to le potrjevali.

4.1.1. Fašizem zavesti slovenstva ni uničil

Vrnimo se k družini Jožefa Berceta iz Dornberka. Oče Jožef (4. 2. 1904) – sorodniki in domačini so mu pravili Pepč, njegovi otroci pa tata – je bil poročen s Frančiško roj. Saksida (9. 3. 1908). Imela sta osem otrok, trije so umrli že dojenčki, petletni sinček za pljučnico. Ostali štirje so bili Rozalija oz. Zalka (1929), Jožef, za domače Jožko (1932), Anica (1940) in Bogdan (1944). Njihov dom je bil v polkrožnem nizu hiš »na placu«, v bližini cerkve sv. Danijela, kjer je bil oče za mežnarja, zato se je pri družini reklo pri Mežnarjevih. Bil je kmet, predvsem pa vinogradnik kot večina Vipavcev. Posestvo je bilo majhno z dva in pol hektarji orne zemlje, na kateri so pridelali vse, kar so potrebovali za zelo skromno preživetje. Redili so kravo, vola, svinje in kokoši. Oče je bil razumen, in čeprav strog, so bili otroci nanj zelo navezani; mama pa dobrosrčna in umna gospodinja, ki je znala gospodariti s skromnimi sredstvi.

Do leta 1935 je po primorskih in kraških naseljih vladalo veliko uboštvo in mnogi si po prvi svetovni vojni niso več opomogli. Leta 1925 je bila zelo huda zima, ki je še bolj osiromašila pridelek. Drugič je bila suša in pridelek je bil še skromnejši. Zaslužka skorajda ni bilo, davki pa visoki in obvezni in so mnoge pahnili v brezizhoden položaj in so morali po svetu. Možje in fantje so hodili na delo na tuje: v Francijo, Nemčijo, Švico, [Stran 076] Italijo, nekateri v daljno Ameriko. Znani so bili zidarji iz Renč, t. i. »renški« zidarji, ki so veliko zidali po Nemčiji. V evropskih deželah so nasedali komunistični propagandi, ki je obljubljala raj na zemlji ter enake možnosti za vse.

Veliko skrb so gospodarji v Dornberku posvečali vinogradom in gojili skorajda spoštljiv odnos do njih. Veliko naporov so vložili, kadar so po prisojnem in pred burjo zavarovanem bregu, imenovanem Pušča, iz tamkajšnjih svojih gozdov ustvarjali vinograde: posekali so hraste, grmičevje in nato trebili breg, košček za koščkom; poseko so s krampi očistili korenin in kamenja, prekopali, pognojili in tako v trudu in znoju svojega napornega dela pripravili t. i. »deviško zemljo«, pripravljeno, da vanjo zasadijo mlade trsne sadike. Za to delo je Bercetov tata najel delavce, mama pa je v jerbasu na glavi nosila kosila tri četrt ure daleč. Kadar so šli v vinograd, so rekli, da gredo v breg ali v Puščo, kot se je breg imenoval. Sode, imenovane »lodrice«, so izdelovali iz akacijevega lesa in so lahko vanje natočili od tri do štiri tisoč litrov vina. Pri Brecljevih je še vedno v rabi sod lodrica, star sedemdeset let. Na sprednje strani soda so velikokrat v les vdolbli ornamente, največkrat grozd ali trto. Vino je bilo takrat edini vir zaslužka. Prodajali so ga samo slovenskim tržaškim gostilničarjem vse do leta 1947. Tisti dan, ko so se pred hišo »na placu« ustavili vozovi tržaških gostilničarjev s sodi, je bil za vso družino praznik. Prijelo se ga je ime »pouca«, ker so se polnili sodi gostilničarjev, v družinsko blagajno pa se je priteklo nekaj denarja. Tudi otroci so tisti dan dobili od zadovoljnega kupca kakšno liro ali sladkarijo.

Cepljene sadike so doma sami vzgojili kar v štali skupaj z gnojem, da so imele sadike stalno temperaturo. Dobro so jih pognojili in obsuli z mivko, ki je bila še prav posebno drobna na določenih mestih na bregu Vipave. Tako je bilo pred vojno in še med vojno. Italijanska Polizia forestale (gozdno gospodarstvo) je strogo nadzorovala, če so si vinogradniki pridobili vsa ustrezna dovoljenja za trebljenje gozda, ker so, kot vse Primorce, tudi Vipavce gospodarsko zatirali. Kazni so bile ogromne in tudi dovoljenja so bila izredno draga. Vsi so morali biti včlanjeni v kmečko organizacijo ENTA in plačevati članarino, ki za takratne revne čase ni bila majhna.

Ko je na Goriškem zacvetela kulturna pomlad, katere nosilec in pobudnik je bil, kot smo že videli, Ivo Bric, so bili ljudje v Dornberku kulturno zelo dejavni kljub trdemu delu za preživetje in obnavljanju v prvi svetovni vojni porušenih domov. Peli so pri cerkvenem in prosvetnem pevskem zboru. Bercetov Pepč je prijateljeval z Lojzetom Bratužem, ki je obiskoval zbore, navduševal pevce, svetoval zborovodjem in organistom. Pela sta tudi Bercetova mama in tata. Oba sta nastopala v ljudskih igrah na odru čitalnice. Pri Orlih so telovadili mladi in manj mladi. Tata je pomagal Bricu pri delu v hranilnici in v Kmečki zvezi. Otroci so hodili v italijansko šolo, a doma se je vedno govorilo le slovensko.

Leta 1928 je fašistični teror zatrl vsako kulturno dejavnost in prepovedal slovenski jezik v javnosti. Ljudje v Dornberku so gnev nad to prepovedjo in svoje domoljubje izrazili tako, da so s krampi razsekali oder v čitalnici in pri tem jokali: toda rajši imajo razsekan oder, kot da bi nanj enkrat samkrat stopila noga fašista in omadeževala dvorano s fašistično hujskaško italijanščino. Tudi prepevati jim črnosrajčniki ne bodo prepovedali: še vedno se je prepevalo, pa ne samo po cerkvah, kjer so duhovniki enodušno s svojimi verniki vztrajali pri slovenski besedi in pesmi. Pelo se je na skrivnem: po vinskih kleteh, v hramih, kot jim pravijo na Vipavskem, pa v vinogradih, med delom in med počitkom. Pelo se je na romanjih na Sveto goro in na Višarje. Možem je v spodbudo in zahvalo za petje Filip Terčelj podaril tu in tam kakšno cigareto. Fantje so v poletnih nočeh prepevali dekletom podoknice. Vendar so se na vasi našli tudi taki, ki so nasprotovali petju v slovenščini in kaj hitro se je vnel pretep, ‘barufa’. Zlasti Prvačina je bila znana po fantih, ki so bili člani fašistične organizacije. Zanimivo, a prav nič nenavadno, da so med vojno, večina med njimi, postali likvidatorji. Takoj po kapitulaciji Italije septembra 1943 so prav ti ubili v Prvačini še dve sestri Iva Brica in tri njegove sorodnike.

4.1.2. »Osvobajanje« Primorske

Ob pričetku vojne so v Dornberku in verjetno tudi v drugih krajih po cerkvah molili, prepevali in jokali. V živem spominu so jim še bile strahote prve svetovne vojne; število osovraženih karabinjerjev se je povečalo, po vaseh so se šopirili naduti fašisti. Mar se jih res ne bodo nikoli otresli? Koliko časa bodo morali še naprej prenašati njihovo nasilje?

[Stran 077]
Bendima pred vojno.

Slika 54. Bendima pred vojno.

Leta 1942 so se pojavili v Trnovskem gozdu posamezni partizani. Nekateri pošteni in domoljubni fantje so se jim pridružili: iz Dornberka Vodopivčeva dva, Rafael in Jože, Viktor Kastelic, po domače Šoštarjev. Bili so verni fantje, pridružili so se iz čistega idealizma. Za Jožeta se ne ve, kdo ga je ubil, Rafael pa je postal oficir JLA in po vojni živel v Beogradu. Ko ga je po mnogih letih eden od domačinov hotel obiskati, je bil tako vesel, da je kupil šopek zanj. Žal pa se nista nikoli srečala, ker je tik pred obiskom Rafaela zadela kap. Morda, tako nekateri ugibajo, od samega veselja, ko je zvedel za prihod domačina.

Sprva so se partizani zaradi zavajanja ljudi proglašali za četnike, pripadnike kraljeve vojske. V Dornberku likvidirani Ivo Bric je bil tudi eden od tistih, ki je somišljenikom zaupal, da se ti »četniki« borijo za zmago komunizma. Prave četnike so v Dornberku spoznali šele zadnje leto vojne in ob koncu vojne, ko so se umikali v Italijo. Da se za partizanskim gibanjem skriva komunizem, so domnevali tudi starejši, ki so bili med prvo svetovno vojno v Rusiji, saj niso mogli doumeti, kako bi lahko od tam prišli svoboda in blagostanje, kar so obljubljali komunisti. Najstarejši Bricov sin Branko je po vasi raznašal literaturo o ruski revoluciji. Bercetov tata je bil mežnar, njegov najstarejši sin Jožko pa mašni strežnik, in kadar sta se dekan Jožef Godnič in tata pogovarjala, je enajstletni Jožko vedno vlekel na ušesa in si tako ustvarjal mnenje o vsem, kar je slišal, videl, doživljal in spoznaval v letih odraščanja. Zato mi je o medvojnih dogajanjih v Dornberku večinoma povedal prav on, ki je na ta leta ohranil bister spomin.

Ko so Italijani sprevideli, kako partizani naglo mobilizirajo v svojo vojsko, so tudi oni pohiteli: poleg mlajših moških, ki so že bili v italijanski vojski, so mobilizirali tudi starejše do letnika 1903, kasneje pa še mladoletne fante od šestnajst do osemnajst let. Predvsem zato, da ne bi odšli v gozdove. Poslali so jih v južno [Stran 078] Italijo neoborožene, brez primerne obleke in obutve, celo brez opasačev.

Poroka Pepča in Fani Berce 19. 11. 1927.

Slika 55. Poroka Pepča in Fani Berce 19. 11. 1927.

Marca 1943 je bil v množični deportaciji poslan tudi štiridesetletni Bercetov tata Pepč. Zbirno mesto je bila Potenza na skrajnem južnem delu italijanskega škornja. Mlajši so bili od tam poslani v Basilicato na Siciliji, kjer so v neznosnih razmerah delali v rudniku žvepla. Brecljev tata je ostal v kraju Melfi blizu Potenze. To je bila zanj in vse ostale Slovence tam doli prava sreča. Zakaj? Takoj po kapitulaciji Italije so namreč partizani množično mobilizirali fante, jih oblekli v uniforme, ki jih pred tem niso imeli, in neoborožene poslali na t. i. goriško fronto, da bodo osvobodili Gorico. Pohiteli pa so tudi Nemci in izvedli silovito ofenzivo. Znano je, da so neizkušene, neoborožene in topovom izpostavljene primorske fante in može streljali ‘kot zajce’. Komandant goriške fronte je bil Lado Ambrožič in zaradi neoboroženih fantov, ki jih je pošiljal dobesedno pred topove, bi zaslužil, da pride pred vojaško sodišče, je kasneje doma komentiral Brecljev tata. Kar naprej so vozili domov mrtve ali ranjene vojake, Nemci v Gorici pa so se lahko posmehovali takemu partizanskemu vojskovanju. To nemško ofenzivo pred Gorico in partizanski »odpor« je Brecljev tata občutil na lastni koži, ko se je skupaj z drugimi prebijal domov, kot bomo videli kasneje. Še nekaj časa potem so vozili domov mrtve ali ranjene partizane in po šempeterskih gozdovih so še po vojni izkopavali trupla.

A vrnimo se nazaj, k vipavskim mobilizirancem v italijansko vojsko. Iz Potenze in Melfija so pred kapitulacijo vojake prepeljali nekaj malega na Korziko, večino, tudi Brecljevega tata, na Sardinijo. Iz Livorna, kjer je bilo vojaško pristanišče, je pisal domačim, in nekaj žena se je takoj odločilo, da obiščejo s paketi svoje može v Livornu, tudi Brecljeva mama. Še preden so prispele, so bili možje že poslani na Sardinijo, tudi Bercetov tata. Ostal je v bližini nemškega vojaškega letališča in pristanišča Olbia na Sardiniji. Deportacija na Sardinijo je doletela veliko večino primorskih in istrskih fantov in mož. Takrat so po vseh primorskih cerkvah zanje molili in prepevali nabožne in domoljubne pesmi.

Bercetov tata je zbolel zaradi rane na želodcu. Odobrili so mu okrevanje in ga poslali na celino, v Aquillo v Abruzzih, kjer je bilo vojaško zdravilišče. Jožko se spominja, da je od tam domačim ponovno pisal. Hitro je okreval in dočakal kapitulacijo Italije. Takrat so se vsi mobiliziranci spraševali le eno: Ali bomo padli v roke Nemcev, ki so bliskovito prodirali proti jugu Italije? Razumljivo, da si nihče ni tega želel, zato je bila vsem skupna le ena misel: kako čim prej pobegniti in se vrniti domov. Hitler je, tako kot so pričakovali, v najkrajšem času zavzel Italijo in vojne ujetnike pošiljal na delo v nemške tovarne. Tata je skrivaj stalno nosil s seboj civilno obleko, saj je vedel, da bo Italija propadla. Večina fantov je ni imela in so pri ljudeh prosjačili zanjo. Ti so imeli razumevanje za vojake in kmalu so se vsi prelevili v civiliste. Številna skupina Primorcev je z vlakom prišla do Ferrare, od tu pa je bilo treba priti do Trsta. Ko so bili na železniški postaji, so vedeli, da morajo takoj poskakati na vlak, ki jih še lahko pripelje v bližino doma. Zato niso smeli izgubiti niti trenutka. Vlak proti Trstu bo zdaj zdaj odpeljal s perona, oni pa so bili ves čas pod budnim stražarskim očesom Nemcev: pred njimi dva, za njimi dva. Tatov kolega se je odločil: nenadoma je odvrgel nahrbtnik in skočil v vlak. Nemška stražarja za njima sta planila k nahrbtniku, saj bi bila lahko v njem bomba. Ta trenutek je izrabil tudi tata: skočil je k vagonu, kolegi v njem so ga z vso silo potegnili navzgor in ga skozi okno zvlekli v vagon. Takrat je začutil silno bolečino v preponi, kot da se je v njem nekaj pretrgalo. Ta bolečina mu je ostala vse življenje. Ko je v vagonu zagledal vojaka, ki je odvrgel nahrbtnik, se mu je vesel zahvalil: »Vidiš, jaz sem tisti, ki si ga rešil pred Nemci in mi mogoče s tem rešil tudi življenje.«

[Stran 079]
Na vozu stric Viktor Berce in tata Pepč, ob vozu Jožko in Zalka in mama.

Slika 56. Na vozu stric Viktor Berce in tata Pepč, ob vozu Jožko in Zalka in mama.

Vlak je pripeljal nekam pred Gorico in se pred Sočo ustavil. Poskakali so z vlaka in šli peš čez most. Toda kako naprej? Iz Udin, iz Gorice, od vsepovsod so prodirali Nemci. Slišalo se je neprekinjeno streljanje iz vseh smeri. Prebijali so se naprej, v smeri južno od Gorice proti Vipavski dolini. Vmes so le za kratek čas počili, za lakoto in žejo spotoma pojedli kakšen grozd. Med potjo so srečevali prestrašene in neoborožene mlade fante – partizanske mobilizirance. S puškami na vrvi ali celo brez njih so povedali, da »stražijo«. Kaj pa? »Da ne pride Nemec!« so odgovarjali. Možje so bili zgroženi. Kakšna podlost partizanskih komandantov, ki so vedeli, da jih pošiljajo v smrt!

Tata in ostali so se ves čas na poti od Aquille do Gorice čudili organiziranosti in oborožitvi nemških vojakov, s katerimi so se takrat prvikrat srečevali. Bilo jim je takoj jasno, da se nebogljena in neoborožena partizanska mladež niti primerjati ne more z nemško vojsko. Neizkušeni, zapeljani in večinoma prisilno mobilizirani fantje so govorili, morda tudi sebi samim v tolažbo: »Vojne bo čez štirinajst dni konec.« Toda na tej osemdnevni poti iz Aquille domov in srečanju z nemško vojsko je Bercetov tata spoznal, da vojne še ne bo tako kmalu konec. Že na Sardiniji in potem v Aquilli je tata doživel silovito ameriško bombardiranje in dobil je občutek, kot da se vojna s silovitim vdorom nemške vojske šele pričenja.

Kljub temu, da je bilo že septembra, je bil dan vroč. Tata in kolegi so bili žejni, sestradani in utrujeni. Po kolovozu so se vlekli na Fajtji hrib nad Renčami. Iz Gorice v smeri proti njim so na motorjih drveli Nemci. Opazili so jih in jih takoj seznanili s silovitostjo svoje ofenzive. Pričeli so jih obstreljevati z mitraljezi. V hipu so se polegli in poskrili v grmovju. Čez čas, ko se je streljanje nekoliko poleglo, so se košček za koščkom pomikali naprej. Kadar se je v bližini oglasilo pokanje, so se plazili in poskrili. Vse do domačih njiv in vinogradov. Jožko še danes sliši starejšo sestro Zalko, ki je na lepem pričela na ves glas kričati: »Tata je prišel! V našem vinogradu je! In še drugi z njim!« Tata je ni slišal. Kasneje so mu to povedali drugi. Verjetno se je pred tatom vrnil že kdo drug in novica se je bliskovito razširila. Zalka in Jožko sta se zapodila proti Prvačini [Stran 080] in vso pot kričala: »Tata! Tata!« – »Nisva ga videla,« se danes spominja Jožko, »a vedela sva, da je tam.«

Še nekaj časa potem, ko se je tata vrnil, je divjala nemška ofenziva, partizani pa so razglašali, kako je Primorska svobodna. Toda vsi, ki so poznali organiziranost nemške vojske, tudi starejši, ki so jo spoznali v prvi svetovni vojni, so vedeli, da so vse partizanske parole o osvoboditvi prazne. Mladi in nepoučeni partizanski navdušenci so kar tja v en dan streljali celo na nemške bombnike, nemški mitraljezi, ki so prečesavali Vipavsko, pa so samo kosili v smeri, kjer so zaslišali pokanje partizanskih pušk. Med Zaloščami in Prvačino so partizani minirali dva železniška mostova čez Vipavo, toda Nemci, kot da jim to ni mar, so pridrli čez Goro, kot pravijo domačini pobočju hribovitega masiva, ki ločuje Vipavsko od Krasa. Partizani so jih spet s streljanjem odganjali, Nemci pa so kosili z mitraljezi. Padlo jo veliko mladih fantov, italijanski Il Piccolo je pisal o sedem tisoč ubitih banditih, kar seveda ni bilo res.

Po nemški ofenzivi se ni več govorilo o četnikih, ampak o hrabri partizanski vojski. Terenci so prirejali mitinge, kjer se je kričalo: »Vsi v bor!« To je pomenilo: V gozd! Zdaj, ko so ljudje spoznali silovito vojaško moč Nemcev, so jih še bolj strašili: »Nemci bodo prišli!« Ljudje so se panično skrivali, posebno starejši možje in očetje, ki niso hoteli v gozd. Nekega nedeljskega jutra je po maši Rafael Rijavec, po domače Budihnov, potegnil iz žepa listič in ga pokazal Jožkovemu tatu: »Živeli partizani!« je pisalo na njem. Povedal je, da je ponoči peljal skozi vas kamionček in trosil lističe.

Partizani so zdaj množično mobilizirali fante in može, ki so se po kapitulaciji vračali iz italijanske vojske in taborišč. Še nekaj mesecev pred tem, aprila 1943, ko so na planini Golobarju ustanavljali Gradnikovo brigado, jih ni bilo več kot nekaj nad sto. Pri tem so jih napadli Italijani in je v spopadu padlo 30 partizanov.

Tata se je občasno skrival pred partizani, ker so tudi njega hoteli spraviti v gozd. Nekoč so mu na mitingu ukazali, da mora z njimi. Tata jim je povedal, da zaradi rane na želodcu še vedno ni zdrav. »Koliko ur hoje pa je do tja, kamor naj bi šel z vami?« ga je zanimalo. »Kakih šest ur. To bi pa že zmogli,« so mu zatrdili. Naenkrat je nastal preplah: »Nemci!« V hipu je bilo mitinga konec in vsi so se razbežali, tata pa je srečno prišel domov.

Jeseni 1944 sta z Jožkom obrezovala trte, pa priteče soseda iz bližnjega vinograda in kriči: »Pepč, partizani lovijo, bežita!« »Daj no, koga lovijo,« hoče tata ugovarjati, a jih v tistem hipu že zagleda. Oba z Jožkom se v trenutku spustita po bregu, skočita v strugo, poraslo grmičevjem, in tečeta prihuljeno med grmi in orehovimi drevesi. Partizani ves čas streljajo za njima, a so ju krogle, hvala Bogu, zgrešile. Tako se je tata že drugič rešil pred partizani.

Dovolj vzrokov je bilo, da so postali Bercetovi reakcionarji in izdajalci. Ljudska oblast je odredila, da jih je treba nadzorovati in vohuniti za njimi. Pa tega spočetka pri Bercetovih niti niso vedeli, dokler jim to ob nekem dogodku ni postalo jasno. Povedali smo že, da je bil vsa leta pred vojno edini vir zaslužka ljudi v teh krajih prodaja vina, ki so ga kupovali slovenski gostilničarji iz Trsta in Gorice. S pričetkom vojne je bila ta dejavnost okrnjena, s prihodom Nemcev pa je spet oživela. Nemški vojaki so hoteli piti vino! Tako je nekega dne slovenski gostilničar iz Gorice poslal k Bercetovim po vino. Trta »klarenca«, ki so jo takrat sadili, ni bila občutljiva za bolezni, hitro je zrastla in dobro obrodila. Na »placu« se je tako lepega dne ustavi kamionček z nemškim šoferjem in odpelje od Bercetovih nekaj sodčkov vina. Še isti večer se na vratih pojavijo partizani in prične se zaslišanje: »Si prodal Nemcu vino?« »Sem,« ni tajil gospodar. »Sodeluješ z okupatorjem! Izdajalec si!« To bi bila lahko smrtna obsodba. A je s partizanom prišel terenec, ki je bil z Bercetovim tatom skupaj na Sardiniji. Ta je zastavil besedo zanj in pregovoril partizane, da so odšli. Hvala Bogu, niso ga ustrelili, spet je bil rešen. Bercetovi so zvedeli, da za njimi vohuni soseda in o dogajanjih pri njih poroča partizanom. Njeno vohunjenje je bilo tako očitno, da je bilo naravnost smešno. Kakor hitro je zagledala, da kdo prihaja k njim, že je bila v kuhinji: »Dober večer. Sem prišla vprašat koliko je ura.« Pa je ura na cerkvenem stolpu pravkar odbila.

Tata je že tolikokrat za las ušel smrti, da se je občasno zadrževal pri svojem bratu Viktorju Bercetu, ki je bil župnik v Slivjah v Brkinih. Pri njem se je počutil bolj varno. Brat je užival velik ugled med ljudmi: za časa Italije je otroke poučeval slovenščino; dobro je govoril italijansko in je s fašisti uglajeno in diplomatsko ravnal. Prav tako so radi k njemu zahajali domoljubni brkinski partizani in tata je rad z njimi razpravljal. Bratovo župnišče je nudilo zavetje tako pred Italijani kot Nemci slikarju [Stran 081] Tonetu Kralju, ki je v času svojega bivanja pri njem poslikal vso cerkev. Skupaj z njim se je v župnišču skrivala tudi njegova žena Mara, ki je simpatizirala s partizani. V Brkinih za tatom niso vohunili.

Anica in tata Pepč med vojno.

Slika 57. Anica in tata Pepč med vojno.

Jožko je sam spoznaval, da je med partizani veliko vernih in poštenih fantov. Ko sta nekoč s tatom doma grabila listje, sta pristopila k njemu dva partizana, domačina. Eden od njih je bil Vodopičev Pepč, njihov bližnji sosed. »Glej, Jožko, ta me varuje.« Potegnil je iz žepa svetinjico Brezmadežne in jo zaupljivo pokazal enajstletnemu Jožku. Eden od Vodopivčevih je bil oficir v italijanski vojski. Po razpadu Italije se je pridružil prekomorski brigadi in pred tem po ‘gutah’ v vinogradih poučeval otroke violino. ‘Gute’ so bile na skalno steno pritrjene lesene ute, da so ljudi varovale pred dežjem, kadar so delali v vinogradih.

Tata se je ves čas vojne in po vojni z Jožkom veliko pogovarjal o vseh takratnih dogodkih, pa tudi sinova vedoželjnost je bila tako velika, da je fant stalno »vlekel na ušesa«. Tako je od tata kasneje zvedel za smrt Janka Premrla – Vojka, ki je bil za vse domoljubne Primorce narodni junak, še posebno po svoji smrti. Že pred kapitulacijo Italije, ko naj bi v spopadu z Italijani ‘padel’ Janko Premrl – Vojko, so pričeli ljudje govoriti, da so ga ustrelili partizani sami. Vojko je bil doma iz Šentvida pod Nanosom, danes se kraj imenuje Podnanos. Bil je nečak skladatelja in cerkvenega glasbenika Stanka Premrla. Vojko je imel svoj tabor na Brinovem griču. Tam je bila utaborjena njegova, Vojkova četa, fantom so pravili kar Vojkovci. Brinov grič (747) se nahaja v trikotniku Godovič – črni Vrh – Idrija. Milka čibej, sestra vipavskega dekana Franca Pivka, je bila domačinka z Brinovega griča in med vojno se je Vojko velikokrat zadrževal v njihovi hiši. Nekega dne je prišel zelo pobit. »Vojko, kaj je?« – »Milka, naša stvar je izgubljena. Vso komando so prevzeli boljševiki.« Tem je kmalu postalo očitno, da se Vojko z njihovo idejo ‘osvobajanja’ Primorske ne strinja. V spopadu z italijansko vojsko v Idrijski Beli 15. februarja 1943 naj bi bil ranjen v trebuh. Teden dni je umiral na bližnjem Brinovem griču, pa ni prišel v teh dneh do njega noben zdravnik, niti kakšen bolničar, čeprav bi se dalo priti iz Dolomitske »republike« (kot so imenovali boljševiki to svoje varno skrito taborišče) v nekaj urah. Mesto, kjer naj bi Italijani Vojka ustrelili, leži na taki strateški točki, da ga od [Stran 082] tam, kjer so se nahajali, ne bi mogli zadeti. Ranjen naj bi bil v spopadu, ko se je pomikala italijanska patrulja globoko v dolini Idrijce. O tem so bili partizani obveščeni in pričeli nanjo streljati. Italijani so se umaknili pod brežino in streljali, toda nobenega zadeli. Nikoli se ni govorilo in zvedelo, da bi bil kdo v tem spopadu ranjen.

Umirajočemu ali že mrtvemu Vojku so vtaknili v žep partijsko izkaznico. To je po vojni dijakom goriškega semenišča povedal Vojkov bratranec Rafael Premrl, ki je bil profesor v semenišču, Bercetov Jožko pa takrat že gojenec semenišča. Ko je Jožko čez leta nekega nedeljskega dopoldneva poslušal po radiu oddajo ‘Še pomnite tovariši’, ki je bila posvečena Janku Premrlu – Vojku, so med mnogimi lažmi povedali, da je bil Vojko sprejet v zvezo komunistov zadnje dni svojega življenja.

Vojko je postal za domoljubne Primorce idol narodnega junaka, ki je dosledno ostal zvest boju za domovino in slovenstvo in za ta ideal tudi žrtvoval svoje življenje. Resnica o njegovi smrti ne bo nikoli raziskana. Vojkovi napori, da se uresniči svobodna in z boljševističnim terorjem ter umori nedolžnih neobremenjena Primorska, ter njegova nasilna smrt so za domoljubne in resnicoljubne Primorce še danes tako prepričljivi, da mu nihče ne odreka junaštva v pravem pomenu besede. Zaradi njegove priljubljenosti med ljudmi so ga boljševiki takoj razglasili za »narodnega heroja«, njegovih idealov pa jim ni bilo nikoli mar.

Primorci so na Vojkovem pogrebu izpričali svojo pripadnost njegovemu resničnemu domoljubju. Avgusta 1945 je bil slovesen prekop njegovega trupla na pokopališče v Šentvidu z več tisoč pogrebci. Pokopali so ga z blagoslovom in molitvijo duhovnikov in vernikov, prisotni so bili tudi partizanski borci. Ti so priredili pogreb, sebi v čast in slavo, mnogim v posmeh. Nekateri so takrat posumili, ali je bilo v krsti res Vojkovo truplo in se čudili, da domači krste niso odprli in se o tem prepričali. Žal so mnogi že takrat vedeli, da komunistom nikoli ne smeš niti verjeti niti jim zaupati.

Napak bi bilo misliti, da je po padcu Mussolinija fašistično nasilje prenehalo. Hitler je svojega fašističnega zaveznika, »najbolj plemenitega Rimljana«, kot je sam rekel o njem, »osvobodil« z desantnim napadom in ga namestil na sever Italije ob Gardsko jezero. Od tam sta skušala na novo oživiti fašizem. Toda primanjkovalo je fašističnih vojakov. Zato sta mobilizirala postopače, brezdelneže in kriminalce iz zaporov ter jih oblekla v podobne uniforme, kot so jih nosili nacisti. Imenovali so se Alpini in nosili klobuke, podobne planinskim. Ti na novo oživljeni fašisti so prišli delat red tudi v Dornberk. Kraj je bil pomembno prometno središče, zato so na novo postavili dobro utrjeno postojanko z bunkerji in strelskimi jarki, vse naselje pa obdali z bodečo žico. Partizani jim ne bi bili kos, zato jih niso nikoli napadli, ljudem pa le obljubljali, da jih bodo pregnali. Pri vaščanih so bili Alpini osovraženi in zelo so se jih bali, ker so jih streljali kar za prazen nič: sredi belega dne je eden ustrelil mater z majhnim otrokom v naročju. Bercetov tata je nekoč za las ušel strelu. Z Jožkom sta se vračala s pokopališča, ko tata nenadoma zasliši povelje: »Beži tri korake, da te ustrelim!« Jožko se je oklenil tata in jokal. Tata je fašistu povedal, da je bil na pokopališču in molil za pokojne. »Tudi moja mama je pokojna,« se je zacmeril fašist, »ali si molil tudi zanjo?« – »Seveda,« ga je potolažil tata, »za vse pokojne sem molil.« Kasneje se je izkazalo, da je bil ta nesrečni fašist kot vedno – pijan.

Partizani nikoli niso napadli Alpinov, so jih pa izzivali. Nekoč so streljali na nemške tovornjake, ki so iz Gorice vozili Alpinom hrano in municijo. Koliko jim je uspelo pokrasti, se ne ve, vendar so se Alpini tako maščevali, da so ponoči vaščanom ropali iz hlevov živino in podnevi streljali kokoši po dvoriščih. Partizani so spet obljubljali napad nanje, vaščani so ga vsak večer pričakovali in se ponoči stiskali po kleteh.

Pa so partizani končno le »domislili«, kako bodo pregnali osovražene Alpine. Ti so bili uradno vsi kristjani in vsako nedeljo je vsa četa v uniformah in s klobuki na glavah prikorakala v cerkev in se strumno postavila vzdolž cerkvene ladje. Partizan, ki je imel zveze s partizansko postojanko Aleša Beblerja na Vogrskem, je Bercetovemu tatu zaupal, da nameravajo neke nedelje partizani minirati cerkev, da jo bo razneslo z Alpini in verniki vred! Tata je bil mežnar in je nekaj nedelj zapored pozorno pregledoval vso okolico cerkve, če bi izsledil kakšno nevarnost. Ko je prišla nedelja, določena za miniranje cerkve, je prijatelj Bercetovega tata ponovno obvestil. Pa je bilo vso noč tako neurje, da je partizanski načrt propadel. Partizani so že pred tem bombardirali cerkev v Idriji, na Colu, kjer je bila domobranska postojanka, so jo zgrešili.

[Stran 083]
Mama Fani in hčerka Anica na borjaču 1943.

Slika 58. Mama Fani in hčerka Anica na borjaču 1943.

Partizani so se »izkazali« tudi tako, da so iz daljave streljali na fašistične postojanke v vasi. Fašisti so jim odgovarjali s točo topovskih krogel, bodisi podnevi bodisi ponoči, vaščani so se spet stiskali po hlevih, pri Bercetovih pa kar v svinjaku, ki ga je tata dodatno ojačal. Medse so stisnili zibelko z novorojenim Bogdanom, molili in upali – kot že tolikokrat prej – da jih bodo krogle zgrešile.

Eden od Alpinov pa je le obdržal v sebi kanček spodobnosti. Zadišala mu je debela pitana gos na dvorišču gostilničarja, a je ni ustrelil ali ukradel, marveč zahteval od gostilničarja, naj mu jo da. Gostilničar je ni dal in – ponoči je gos izginila. Gostilničar je vedel, kdo je tat in odšel se je pritožit k nemškemu oficirju, ki je v vasi nadzoroval fašiste. Razumljivo, da je fašist dobil od oficirja primeren poduk. Naslednji večer je nekaj fašistov vdrlo v gostilno, odgnali so gostilničarja iz vasi. Naslednje jutro so ga otroci našli mrtvega na cesti v mlaki krvi. Dekan Godnič je tiso noč slišal lajež s ceste. Domneval je, da so fašisti nekoga odpeljali z vasi in da se mu nič dobrega ne obeta. Zmolil je zanj in dal morebitni žrtvi odvezo, kar na daljavo. Ljudje so bili srečni, da fašisti niso pregnali duhovnikov in so lahko ti delili z njimi tegobe vojne.

Partizani niso izzivali le fašistov, ampak tudi ljudi, ki so bili zanje moteči in bi se jih radi znebili. Eden takih je bil prav gotovo tudi Bercetov tata. Ko so partizani leta 1944 Batuje razglasili za »osvobojeno« ozemlje, osvobojeno je bilo vsako, kjer ni bilo Nemcev, so tatu naročili, katera živila naj jim pripelje. To pa zaradi italijanske straže pri mostu med Dornberkom in Zaloščami ni bilo enostavno. Za prehod na osvobojeno ozemlje je sicer imel partizansko propustnico, toda te italijanski stražarji niso smeli najti. Zato jo je skril v ‘kambo’ (spodnji zakrivljeni del jarma pri volovski vpregi). Na srečo je stražarji kljub temeljitemu pregledu niso našli, drugače bi končal, kot mnoge druge partizanske žrtve, na Rabu ali v Gonarsu, ki so jih partizani sami na tak ali drugačen podel način izročali Italijanom.

Zadnje leto vojne, aprila 1945, so Alpini na ukaz Nemcev morali vas zapustiti. Toda že mesec dni pred tem, marca 1945, so v Dornberk prišli četniki in zasedli vse važne postojanke v vasi. Nosili so angleške uniforme, prebarvane v črno, angleške so bile svetlorjave; orožje je bilo prav tako angleško. Bilo je očitno, da so še leta 1944 Angleži podpirali Mihailovića. Zdaj so četniki vabili ljudi, naj se jim pridružijo. Prirejali so mitinge s [Stran 084] protikomunistično propagando in Nemci so jim to dovolili.

Že prvi večer, ko so množično prišli v vas, je Dornberk preletelo partizansko letalo, v veliko začudenje četnikov. Pri Bercetovih so se spet hitro zatekli v svoj bunker, v utrjeni svinjak. Slišali so tri nenavadne poke, opolnoči pa so v vasi eksplodirale tri bombe: prva na vrtu pred cerkvijo, druga na župnijskem vrtu, tretja za cerkvijo in še ena malo dlje na polju. Vse so naredile velike kraterje. Sreča je bila, da so eksplodirale ponoči, ko ni bilo nikjer žive duše. Očitno je bilo, da so partizani hoteli bombardirati cerkev. Ker je bila v Dornberku takrat tudi že močna domobranska postojanka, so nameravali partizani hkrati uničiti četnike in domobrance. Zdaj so partizani že očitno razkazovali svojo komunistično oblast in vsi so jim pravili »titovci«. Prejšnje kape »triglavke« s trobojnico so zamenjali s titovkami z rdečo zvezdo in javno razkazovali svojo nasilno oblast in pripadnost boljševikom. Dušan Vodopivec, bratranec Bercetove mame, je od partizanov prebegnil k četnikom in po vojni z njimi odšel v Trst. Partizani so ga čakali v zasedi zunaj vasi, kjer so naleteli na njegovega brata, invalidnega Lojza, in ga zamenjali z Dušanom. »Saj nisem Dušan,« se je prestrašeno izgovarjal, ko so ga prijeli. »Tudi ti si bil v Trstu,« je bil dovolj tehten razlog, da so namesto Dušana ustrelili kar njega. Na grobu mu je ganljivo pridigal četniški oficir. Sicer pa so bili srbski četniki po izgledu in v jurišnih napadih precej divji, z enim nožem v roki, z drugim v ustih. Vsi so imeli dolge lase in goste brade, ker so sklenili, da se ne obrijejo in ne postrižejo, dokler se ne vrne kralj Peter.

V domobranski postojanki v Dornberku je bilo približno šestdeset domobrancev. Veliko jih je bilo v Trstu in Gorici, kjer so že začeli ustanavljati slovenske šole. Istočasno je bila v Trstu zelo močna tudi partizanska propaganda. Tudi domobranci so nagovarjali mlade fante, naj se jim pridružijo, in zgodilo se je, da so enega, ki jim je ugovarjal, izročili Nemcem, ti pa so ga poslali na prisilno delo v nemške tovarne. Razumljivo, da so jim domačini to zamerili. Domobranci so razglašali, da so povezani z Angleži in Amerikanci in da bodo od Trsta in Gorice nazaj osvobajali Slovence komunističnega nasilja. Goriški domobranci so velikokrat prihajali v Dornberk in prirejali kulturne večere s petjem in govori; nehote so s tem privabljali zlasti mladoletne fante, ki so edini še bili doma. Podobno so počeli tudi Nemci in zgodilo se je, da so nekoč odpeljali in poslali v Nemčijo na delo nekaj deklet in žena, med njimi je bila sestrična Bercetovega tata. V obdobju, ko ni bilo v vasi ne fašistov ne Nemcev in ne četnikov, je zavladala komunistična propaganda. Partizani so se takoj polastili šole in pričeli s »poukom«. Jožko se spominja, kako je partizanska učiteljica takoj prvi dan pouka na tablo narisala titovko in ji spredaj dodala še veliko rdečo zvezdo.

4.1.3. Osvoboditev

Brecljevi so srečno dočakali konec vojne, kar pomeni, da so vsi ostali živi. Preprosto, skromno življenje je teklo naprej. Na novo vsajene mladike trte so bujno rasle v »deviški« zemlji in dale bogat pridelek.

Leta 1945 so morali partizani zapustiti Trst in Gorico. Od leta 1945 – 1947 je Goriška, ki je bila dodeljena v cono A, spadala pod angloameriško zavezniško vojaško upravo. Marshallov plan je spodbujal gospodarski napredek; ustanovljeno je bilo podjetje za obnovo hiš, ljudje so dobili denar za obnovo, ki jim ga ni bilo treba vrniti. Zidali so sami in si tako prislužili še plačo. Vsi ljudje so imeli delo, zaslužek in hrano. Jugoslovanski komunistični oblasti pa ni bilo mar blagostanja ljudi. Hujskali so ljudi proti ameriškim imperialistom: »Nobenih zvez z okupatorjem nočemo,« je govoril Kardelj. Komunisti so prirejali demonstracije in se predirali: »Živel Tito! Živela komunistična partija!« »Kjer so naše žrtve, tam so naše meje!« Demonstrante so Italijani razgnali v vodnimi curki, se spominja Jožko, in se jim posmehovali. Kako ponižujoče za Slovence! Antifašizem primorskih Slovencev je bil zelo živ, pa tudi antikomunizem. Kardelj je oznanjal: »če prepustimo Svobodno tržaško ozemlje imperialistom, se bo tam zaredil belogardizem!« Strah boljševikov je bil razumljiv. V Trstu in Gorici so bile takoj obnovljene slovenske šole: tehnična šola, semeniška klasična interna gimnazija in državna gimnazija, ekonomska šola, Glasbena matica. Ustanavljala jih je slovenska inteligenca, ki je pred komunizmom pribežala iz Slovenije.

Istočasno pa sta bili obe mesti, Trst in Gorica, pravo leglo slovenskih komunističnih vohunov, ki so slovensko inteligenco, pripadnike slovenske narodne vojske in druge domoljube ugrabljali in likvidirali, da je za njimi za vedno izginila vsaka sled.

Leta 1947 sta bili cona A in cona B, (ki je bila že do tedaj pod jugoslovansko upravo) t. i. [Stran 085] Svobodnega tržaškega ozemlja, priključeni Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. V coni A so ljudje to ves čas slutili, saj je bila komunistična propaganda zelo močna in je imela tudi tukaj, kljub ameriškemu izobilju, veliko somišljenikov in hlapcev komunističnega režima.

Leto 1943. Z leve Anica, mama Fani, Zalka in Jožko.

Slika 59. Leto 1943. Z leve Anica, mama Fani, Zalka in Jožko.

Življenje se je povsem spremenilo. Tudi v Dornberku pri Bercetovih še posebno drastično. 8. decembra 1947 so Bercetovega tata aretirali in obsodili na 12 let odvzema prostosti, 50 tisoč dinarjev denarne kazni in po prestani kazni pet let izgona iz domačega kraja. Toda o tem prihodnjič.

[Stran 086]

5. Iskanja in besede

5.1. Novi svet

Avtor: France Papež

5.1.1.

Za ta svet sem se pripravljal
že v mladosti, na očetovem domu,
na paši in v šoli,
v samoti slovenske vasi –
vedno sem se pripravljal za to širino neba,
za travne ravní in puščave …
Tudi sem bil določen za svoje ljudi,
ki sem jih tukaj spoznal in takoj sprejel.
Ko me je odnesel viharni čas
in me pustil na robu Atlantika,
so mi spomini z onega sveta služili najprej
kot vez in opora.
S seboj sem prinesel besede svojih ljudi
in nekaj pesmi iz dveh ali treh nepozabnih večerov;
tudi materino sliko, orumenelo,
ki pa sem jo izgubil v mnogih selitvah
in jo nosim zdaj samo še v srcu.
Na cesti se mi zablisne včasih podoba
poljske poti,
kjer je ostala prva ljubezen
in globoko v zavesti mi leži nekaj
vaških dreves in ljudi …
Sicer pa sem ves tukaj.
[Stran 087]
Spomini z onega sveta so mi služili, kot vez in opora

Slika 60. Spomini z onega sveta so mi služili, kot vez in opora Lovro Stanovnik
[Stran 088]

6. Ime, ki ga bomo izrekali s spoštovanjem

6.1. Spominska slovesnost pri kapeli mučencev v Šentjoštu nad Horjulom

Avtor: Marta Keršič

6.1.1.

Pred sedemdesetimi leti se je prav tu, v Šentjoštu, začel organiziran boj proti največji mednarodni teroristični organizaciji. Žal so bili sovražniki krščanskih vrednot, poštenja in vsega, kar je dobrega, premočni. Kljub temu bomo zanje prosili z Jezusovimi besedami: »Oče, odpusti jim, saj še vedno ne vedo, kaj delajo.« (Župnik Andrej Sever, uvod v sv. mašo.)

Spominjati se pokojnih je naša pravica in hkrati tudi dolžnost. Pravica zato, ker smo jih imeli radi, ker smo ob njihovem odhodu s tega sveta žalostni in prizadeti, ker so bili del našega življenja in to ostajajo še naprej. Dolžnost zato, ker iz spominjanja živimo, se zavedamo svojih korenin, prednikov, se sprašujemo o njihovem življenju, o tem, kako so živeli in delali, kdaj, zakaj in na kakšen način so umrli. Prav je, da na grobove peljemo tudi svoje otroke, se z njimi pogovarjamo o smrti, jim pripovedujemo o tem, kdo je v grobu pokopan, zanje skupaj molimo, se jim priporočamo.

V času povojne komunistične totalitarne vladavine nam je bilo spominjanje na tiste, ki so bili med in po vojni umorjeni, onemogočeno, prepovedano. Oblast nam je hotela vzeti preteklost, izbrisati iz spomina in vsakdanjega življenja prav vse, kar bi nas vezalo na starše, stare starše, sorodnike, sosede, prijatelje. Vzela nam je njihova imena in priimke, njihov stan, poklic, še vedno nam skriva prostor njihovega zadnjega počitka. Izbrisati jih je hotela z obličja zemlje. S tem nas je hotela postaviti v prazen prostor, ki bi ga z novo vsebino napolnila komunistična ideologija. Kot da smo se rodili iz nič, da nimamo svojih prednikov, svoje predzgodovine, da ne pripadamo nikomur. Kot taki bi bili seveda lahko vodljivi, brez trdnih temeljev, ki bi nas umeščali v prostor in čas.

Temu smo se upirali ves čas. Temu so se uprle šentjoške žene in mame že leta 1945, ko so v spomin na svoje može in sinove, ki jih ni bilo več domov, že jeseni na šentjoškem pokopališču postavile skromen železen križ in se hodile na to mesto spominjat svojih dragih, da ne bi pozabile, da so nekoč nekomu pripadale. Tja so vodile tudi svoje otroke, ki so ostali sirote in jim, največkrat v tišini, pripovedovale, da jih nekaj boli, da jim je hudo. Otroci so to njihovo bolečino čutili, jo sprejeli in posredovali /88// naprej. Imena mož, očetov, bratov in sester so leta 1995 z zlatimi črkami zapisali na spominske plošče v Kapelo mučencev. Danes jih lahko prebere vsak naključni ali redni obiskovalec. Lahko se glasno vpraša, čemu toliko mladih življenj? Sočutje vsakega od njih lajša žalost in prinaša mir med Šentjoščane ter širi prostor razumevanja na dogodke, ki so se ne dolgo tega odvijali v naši vasi in širni Sloveniji.

Tudi letošnja slovesnost pri Kapeli mučencev je bila namenjena spominjanju, spominjanju na dogodke izpred 70 let, ko je v Šentjoštu v petih dneh (od 31. julija do 4. avgusta 1942) kar 50 otrok ostalo brez enega ali obeh staršev! Pri slovesnosti smo se poklonili zdravi pameti domačih fantov in mož, ki so spoznali in doumeli, da se je treba pred nasiljem komunističnega terorja braniti. Ustanovili so vaško stražo, skupino slabo oboroženih fantov in mož, ki pa so poskrbeli, da se je rafal umorov zaustavil, in so glasno povedali, da ideja komunizma v teh krajih ne bo nikoli zaživela, kaj šele preživela. Sledili so jim mnogi fantje in možje iz sosednjih krajev in vasi.

Zbranim na slovesnosti v Šentjoštu je v nedeljo, 8. julija 2012 v mašni pridigi spregovoril prelat ljubljanske nadškofije Anton Slabe. Spomnil jih je na pogum domačih fantov in mož: »čut odgovorne ljubezni do domačega kraja, močne zavesti skupnosti, trdne, mestoma morda tudi trde krščanske kulture na eni strani, se je v tistem času soočil s svetom, kjer so odločilno vlogo igrali interesi in jim je bilo treba zlepa ali s silo vse podrediti.« Vprašal se je ne le, kaj se je v resnici dogajalo, ampak še bolj, zakaj je bilo tako? »To so težka, včasih kar nerešljiva teološka vprašanja. Ne da bi Bog molčal, ljudje so ga hoteli utišati, da bi se sami slišali, da bi se sami postavili na mesto njega. Tu je bil, teološko govorjeno, temeljni vzrok dogajanja v tistih in naslednjih letih.« Kaj nas more odrešiti nemoči, zagrenjenosti, trpljenja v spominjanju, kaj nam lahko prinese mir v srca? Sveti Pavel je Gospoda večkrat prosil, naj mu odvzame križ. »Ko je namesto tega spoznal, da mu Gospod daje moč, pa je svoj križ ne samo sprejel, ampak mu je postal ljub. Prav v njem je odkril neverjetno moč, ki je prinašala vrednost njegovemu delu in molitvam, pa tudi gotovost in veselje. Moj Bog, kakšna moč je to! Moč spoznanja in sprejetja, [Stran 089] moč odpuščanja, moč zaupanja Bogu, da bo ob svojem času vse postavil na pravo mesto. Pa tudi moč, da zvesto napravimo to, kar je naša naloga in naša možnost, zato da se razodene resnica, z njo vred pa tudi pravičnost in dobrota. To je moč božje milosti, z njo in v njej ostajamo sodelavci za graditev in na za podiranje. Za mir in ne za razdeljenost. Potem smo zbiralci življenja in ne sejalci smrti. Potem nihče onih iz našega spomina ni umrl zaman, ampak za poglobitev življenja Šentjošta in vse naše domovine. Njihov spomin bo res živ, če bo sedanji Šentjošt živel vrednote, ki so oni zanje umrli. Kar je namreč narejeno iz vere v človeka in njegove moči, je prej ali slej izničeno. Kar pa raste iz moči božje milosti, naj je še tako nebogljeno, ostane za vedno,« je svojo pridigo zaključil prelat Slabe.

Maševalec prelat Anton Slabe med pridigo

Slika 61. Maševalec prelat Anton Slabe med pridigo Tatjana Splichal

Po maši je sledil kulturni program. Osrednji govornik je bil Janko Maček (njegov govor je v celoti objavljen v tej številki Zaveze). Skozi oči mlade generacije je o vplivu in posledicah zgodovinskega dogajanja na današnji čas spregovorila pravnica in kolumnistka v tedniku Družina Urška Makovec: »Ni le laskanje, če rečem, da rada pridem v Šentjošt in se tu ali kje drugje srečujem s Šentjoščani. To namreč ni kar neka vas in to niso kar neki ljudje. Vedno me sprejmejo odprte roke in svetal nasmeh, gostoljubje in prešernost … Kljub odročnosti vztrajate na višini in se – vsaj v tistem simbolnem pomenu – ne spuščate v ljubljansko meglo. Vas ostaja mladostna, iskriva, ustvarjalna, polna življenja. Zakaj to pripovedujem, ko sami vse dobro poznate? Ker nisem prepričana, da se zavedate, kaj imate in zakaj imate privilegij, živeti v tej oazi normalnosti. Sama prihajam od drugod, kjer ni tako, pa bi očitno lahko bilo. človek in družba nista od danes, zato vzroke iščem v zgodovini in takoj preidem na čas, ko se je v Sloveniji – vsaj tako se zdi – vse začelo in žal tudi ustavilo – na čas druge svetovne vojne … Kdor ve za pogum in zvestobo tistih, ki so se takrat žrtvovali, da bi narod ubranili pred revolucijo, pač ne more zapasti slepljenju. Resnico poznate, jo ohranjate, in če uporabim besede evangelista Janeza, resnica vas osvobaja … Pa ne vzemite tega zgolj kot hvaljenje, ampak predvsem kot velikansko odgovornost, ki jo nam vsem, ki smo danes tu, nalaga resnica … Širjenje resnice o dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej je v Sloveniji očitno še težje, kot oznanjevanje evangelija … Prav zgled vašega veselja, dragi Šentjoščani, vaše odprtosti in polnega življenja je ob zavedanju, od kod vse to izhaja, lahko ključ do sprememb. Predvsem pa je to tista ljubezen, zaradi katere so takrat fantje in dekleta zastavili svoja življenja za domovino. Vsem nam želim, da bi v svojih srcih nosili veliko Slovenije ter jo z malo njihove norosti in veliko pogumne ljubezni širili med rojaki doma in po svetu!« je svoje razmišljanje zaključila Urška Makovec.

Z razvitjem narodne zastave iz leta 1942 in zastave Srca Jezusovega smo se simbolno poklonili šentjoškim vaškim stražarjem.

Sledila je podelitev priznanj Odbora Kapele mučencev, ki jih je podelila članica odbora Breda Kavčič iz Šentjošta. Za pogumna dejanja v težkih časih slovenskega naroda so jih prejeli Iva Erznožnik, Viktor Šinkovec in Zofija Skvarča.

Odbor za podelitev Ehrlichovih priznanj je letos prvič podelil priznanja in medalje za predanost in zvestobo slovenskemu narodu. Medalje in priznanja je izročil direktor Družine Tone Rode, prejeli pa so jih Viktor Tominec, Janko Maček, Justin Stanovnik in Anton Drobnič. Priznanja pomenijo zahvalo prejemnikom za vztrajnost, predanost in ljubezen, ki so jo in jo še vedno izkazujejo s svojim delom in svojimi dejanji. Priznanje njim naj bo spodbuda nam, da ne bomo oklevali, kadar bo potrebno prijeti za delo ali povedati pravo besedo na pravem mestu.

V zadnjem delu slovesnosti je s pesmijo sodeloval Domobranski pevski zbor, pod vodstvom dirigenta Jake Jerina in ob spremljavi trobilne skupine iz Logatca, ki jo vodi Robert Albreht. Zbor so za to slovesnost sestavili možje in fantje iz Šentjošta, Rovt, Sv. Treh kraljev, Polhovega Gradca in Dobrove. Pridružile so se jim tudi pevke. Ubrano so zadonele domobranske koračnice, s pesmijo Slovenija v svetu smo se povezali s Slovenci z vsega sveta in zaključili s himno naših srečanj Moja domovina.

[Stran 090]
Sedemdesetletnica prve Vaške straže

Slika 62. Sedemdesetletnica prve Vaške straže Andrej Zgonc
Združeni zbor pevcev in pevk iz Šentjošta, Rovt, Sv. Treh kraljev, Polhovega                 Gradca in Dobrove

Slika 63. Združeni zbor pevcev in pevk iz Šentjošta, Rovt, Sv. Treh kraljev, Polhovega Gradca in Dobrove Andrej Zgonc
[Stran 091]
Trobilna skupina iz Logatca pod vodstvom Roberta Albrehta

Slika 64. Trobilna skupina iz Logatca pod vodstvom Roberta Albrehta Andrej Zgonc

6.2. Namesto zahvale za Ehrlichovo priznanje

Avtor: Justin Stanovnik

6.2.1.

Slika 65.

Namesto zahvale za priznanje, ki mi je toliko ljubše, ker ga nisem pričakoval, mi dovolite, da vam povem dva stavka. Pravzaprav enega samega. Povedal ga je mlad slovenski fant iz vaših krajev, ki je po nekaj tednih prebivanja v boljševiškem šolskem lagerju leta 1942 šel domov in obvestil domače: »To niso moji ljudje.« Kadar pomislim na ta stavek, me prevzame slovesno občutje in ganjenost. To je bil največji stavek slovenskega 20. stoletja. Kaj večjega ni povedal nihče. To niso moji ljudje. V resnici je bila to suverena izjava svobodnega naroda, saj preprosti fant ni mogel vedeti, kako je z njo presegel samega sebe. To niso moji ljudje.

Zakaj sem ta stavek povedal pred vami? Kje pa naj bi ga, če ne tukaj? Prišli so ljudje, ki niso skrivali, kakšen čas bodo postavili. In ta kraj jim je odgovoril: To niso naši ljudje. Natanko to je terjala zgodovina: slovenska, krščanska, evropska. To niso naši ljudje. Vzemite ta stavek v varstvo. Vsaka hiša naj jamči zanj. V njem je velika garancija. In zanj so vaši ljudje plačali veliko ceno. Nobeden od vas ne ve, kako veliko!

[Stran 092]

7. Kočevski rog 2012

7.1. Spravna slovesnost v Kočevskem Rogu 2012

Avtor: Jožica Friedrich

7.1.1.

Kot vsako leto od 1990 dalje smo na prvo nedeljo v juniju poromali v Kočevski rog kot simbolni kraj za več kot 600 prikritih grobišč na ozemlju Slovenije, kjer leže ostanki žrtev revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej. Letos je bilo to 3. junija, na nedeljo Svete Trojice. V čarobnem okolju kraškega gozda ob breznu pod Krenom smo se udeležili spravne slovesnosti z mašo, da bi se tako spominjali pokojnih, se zavzemali za resnico ter molili za spravo in odpuščanje v našem narodu.

V zeleno gozdno katedralo pred kapelo Božjega usmiljenja – z umetniškim mozaikom p. Marka Rupnika, ki sporoča spravo in odrešenje za vse, ki prosijo odpuščanja – smo se spokojno zgrinjali tisoči romarjev vseh starosti iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva. Kot gostje so se slovesnosti udeležili visoki predstavniki družbeno-političnih organizacij. Pred začetkom smo se na dogodek pripravljali s skupno molitvijo ter prižiganjem sveč. Slovesnost se je začela s polaganjem vencev ob častni vojaški straži. Kot predstavnica vlade je venec položila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospa Ljudmila Novak. Sveto mašo je ob somaševanju vodil apostolski nuncij, gospod Juliusz Janusz. V pridigi je poudaril pomembnost priznavanja obstoja Boga, saj so ateistične ideologije pripeljale do množičnih pobojev drugače mislečih. Potrebno se je spominjati žrtev, zbrati pogum za soočenje s pravo zgodovino, odpustiti storilcem in z ljubeznijo obnoviti Slovenijo. Sveti maši je sledil kulturni program, ki ga je občuteno povezovala gospa Marija Zgonc. Veličastno in ganljivo je bilo pod drevesnimi krošnjami poslušati originalni posnetek pesmi Doberdob v izvedbi domobranskega pevskega zbora. Sledili so trije govorniki, gospodje Federico V. Potočnik, Jože Pavlič in Boštjan Zadnikar (njihove govore v celoti objavljamo v nadaljevanju). Prav posebno so slovesnost polepšali mladi pevci mešanega pevskega zbora San Justo iz Buenos Airesa, ki vključuje že tretjo in četrto generacijo argentinskih Slovencev.

S 23. spominske slovesnosti v Rogu smo se razšli v tihoti in pomirjenosti. Ob odhajanju tistih, ki so strašne dogodke naše preteklosti sami doživljali, že prihajajo mlajši, ki iščejo resnico in se trudijo za dostojen spomin na nepokopane žrtve, ki so jih hoteli nasilno izbrisati iz naše zavesti in narodove zgodovine.

7.2. Uvod in pozdrav

7.2.1.

Avtor: Marija Zgonc

Solze vidim, štejem vdove –
kam pa skrili ste grobove?
Kje vsadili svojim križ?

In pesnik sam odgovarja:

Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ.

Bolj resnično pesnik ni mogel povedati. V nedeljo pri maši je bila dolgo po vojni cerkev polna črnih rut. Nobenega pogreba, nobenega groba, nobenega križa ne duhovnika. Samo črne rute in solze. Pa še te so tekle tiho in skrito v temnih nočeh.

7.2.2. Naši v nas so pokopani, mi smo njih nagrobni križ

Pozdravljam vas, dragi prijatelji, vse, ki ste prišli na božjo pot v Kočevski rog! Pozdravljam predstavnike državne oblasti in družbenopolitičnega življenja. Poseben pozdrav velja danes Mešanemu pevskemu zboru San Justo iz daljne Argentine, ki sodeluje pri naši slovesnosti.

Marija Zgonc

Slika 66. Marija Zgonc Tatjana Splichal

V spomin na vse pobite, pa tudi v uteho našim notranjim ranam smo pripravili današnjo [Stran 093] slovesnost. In kot je običaj, posameznim nastopom ne ploskamo in ob koncu zapojemo pesem MOJA DOMOVINA.

Najprej bodo zapeli pobiti domobranci pesem DOBERDOB.

7.3. Dragi rojaki, pozdravljeni!

Avtor: Federico V. Potočnik

7.3.1.

Priti v ta kraj je mlademu človeku vedno težka izkušnja. Zato, ker je ta narava bila priča najhujšim zločinom proti človeštvu, kjer drevesa z debli, ranjenimi od strelov, pričajo o tej grozoti v spokojni tišini. Več kot to, Rog je žalostno prizorišče slovenske zgodovine, kjer se je temeljno spremenila usoda našega naroda.

Mineva 21 let, odkar je Slovenija svobodna država. Mladi se tega ne zavedamo dovolj dobro, ker se ne spomnimo časov, ko svobode ni bilo. A po njej smo Slovenci hrepeneli zelo dolgo.

Fantje, ki so za orožje prijeli med vojno, so na slovenskih trobojnicah, ki so jih nosili, jasno pokazali, za koga se borijo: za slovensko svobodo. Tisti, ki tu ležijo, niso kar eni, ampak so nedolžni civilisti in vojaki Slovenske narodne vojske. Vojaki, ki so se hrabro borili proti komunistični revoluciji in so sanjali o tisti svobodi, o kateri smo kot narod sanjali l. 1991. Na tem kraju je skupaj s temi fanti umrlo upanje na svobodo.

Ti dogodki niso bili naključni. Bili so višek zločinov, ki so se stopnjevali vse od l. 1941, ko se je pri nas začela stalinistična revolucija, ki se je ljudem prodajala pod krinko osvobajanja od okupatorjev. Preslepili so naivne in jih obrnili proti lastnemu ljudstvu. Kar bi moralo biti boj proti zunanjim silam, se je izkazalo za boj proti lastnim bratom, ki si pa niso želeli terorja po sovjetskem zgledu. A usoda je hotela drugače in zgodilo se je na stotine kočevskih rogov, teharij in hudih jam. Pri tem moramo vedeti, da za te zločine še ni nihče odgovarjal. To so vendarle zakrivili ljudje, ljudje z imeni in priimki, za mnoge celo vemo, kdo so bili. Kako je možno, da so pomorili na desettisoče, pa nihče ni bil obsojen? Na tem mestu zahtevam pravico!

In kaj nam je prinesla t. i. zmaga? Prinesla nam je nasprotje tega, kar smo želeli – prinesla nam je ne-svobodo. Delali so NE s tujo ideologijo, ampak ZANJO, pokorili slovenski narod željam tujcev in dolga desetletja onemogočali Slovenijo. Srednja in Vzhodna Evropa jih je že obsodila, pri nas pa še ne. Tistim, ki so v Sloveniji delali za Stalina in nam prinesli tujo ideologijo, ki je temeljila na proti-slovenstvu, in jo še vedno zagovarjajo, tistim, ki še danes praznujejo poraze in slavijo pobege z zastavami, ki niso izvorno slovenske. Tem rečem, da je njihovih laži narod sit in je tega konec.

Govori Federico Potočnik

Slika 67. Govori Federico Potočnik Tatjana Splichal

Ti ljudje so nam poteptali sanje o svobodi in prinesli novega krutega gospodarja, ki je prav tako kaznoval s smrtjo in zahteval pokornost. Zamrla je osebna rast, zamrla je odgovornost do sebe in do naroda, kraljevala je zgolj poslušnost. Pregnali smo intelektualce, svobodomiselne in podjetne, ter gledali, kako želijo preostale spremeniti v duhovno prazne, puste, nerazmišljajoče. Niso nam dovolili povečevati naših talentov.

Končno smo Slovenci zbrali pogum in se temu uprli. Uprli smo se hlapčevstvu, uprli smo se zatiranju in izbrali smo svobodo. Tako kot je Slovenska narodna vojska izbrala svobodo l. 1945, tako smo mi izbrali svobodo l. 1991 in uresničili njihove sanje ter hkrati naše skupne sanje. Slovenci smo se vrnili v [Stran 094] družbo svobodnih evropskih narodov, kamor po naravi spadamo in smo vedno spadali.

Danes, 21 let odkar smo svobodni, še vedno ni vse v redu. Dovolili smo, da so isti ljudje, ki so nas včasih zatirali, tako ali drugače prevzeli vajeti naše težko pridobljene in dolgo sanjane svobode. Z njo so neodgovorno ravnali in še danes s svojim delovanjem in s svojimi povezavami onemogočajo, da se zares osvobodimo teh okovov in zadihamo s polnimi pljuči. Posledice so vidne na vseh področjih, saj so največji komunisti postali največji kapitalisti, prevzeli podjetja, olastninili stanovanja in tovarne in naredili iz naše države slabo konkurenčno gospodarstvo in moralno revno družbo, ki vpliva na vse aspekte življenja nas vseh, tudi nas mladih. In vse zato, ker svobodi ni uspelo že l. 1945.

V Kočevskem rogu je odgovor na vprašanje, ali bi Slovenija lahko bila drugačna. Kakšna bi lahko bila naša država, vidimo pri naših izseljencih. Že v begunskih taboriščih so postavili vrsto organizacij, kot so šole, odbori, gimnazije in kulturna društva. Danes med izseljenci najdemo uspešne podjetnike, znanstvenike, izobražence, vrhunske kulturnike – pevce, zbore, pisatelje, učitelje itd., ki so vrh svojih strok v državah, kjer živijo. Te ljudi smo izgubili. To je uspešna družba, ki so se je v Sloveniji bali. Ti tvorci slovenskega čudeža v tujini bi lahko ta čudež delali v Sloveniji. In oni naj bi bili izdajalci svojega naroda. Lepo vas prosim!

Gospe in gospodje, prizadevati si moramo za uspešno družbo. Prizadevati si moramo za srečno družbo, ki je nasprotje malodušju. Ustvariti moramo uspešno družbo srečnih ljudi, ki bo delala dobro in želela dobro sebi, sosedu in narodu. Za to se je treba učiti iz preteklih napak. Znati se moramo ločiti od komunizma in njegovih ciljev, ki so bili vedno nasproti ciljem Slovenije, Slovencev in demokratične in svobodne družbe. Delati moramo drugače, delati moramo pošteno in s srcem, kajti mi vsi smo domovina. Zato, da se Kočevski rog nikoli ne ponovi, ohranimo tisto, za kar so se borili tisti, ki tu ležijo – ohranimo njihove vrednote svobodne in demokratične slovenske družbe in jo branimo, da nam je nikoli več ne odvzamejo!

Hvala lepa!

7.4. ROG 2012 in domovina

Avtor: Jože Pavlič

7.4.1.

Dragi prijatelji, dragi rojaki, bodite iskreno pozdravljeni!

Hvala vam, da ste kot romarji prišli na ta kraj in se udeležujete naše slovesnosti v spomin na naše žrtve – pomorjene slovenske domobrance in pripadnike Slovenske narodne vojske. Vi ste tisti, ki nosite v svojih srcih dragocen in verodostojen spomin nanje, spomin, ki ga ni uspelo umazati blatenju in lažem.

Pred dobrima dvema desetletjema nas je prišlo sem na Rog še 30 000, danes nas je mnogo manj in mi smo tisti, ki nosimo spomin naprej še bolj odločno in zvesto.

Tu pod Krenom, ob enem velikih grobišč, na mestu množičnega morišča stojimo danes, da bi se jih spominjali takih, kot so zares bili in so nam ostali dragi. Žalosti nas njihova kruta in nerazumljiva usoda in sprašujemo se, kako se je moglo zgoditi to, kar se je. Navdaja nas sočutje do njih in njihovih svojcev. Spominjamo se tudi tistih od njih, ki jih ni več in so se že pridružili svojim pobitim. Predstavljamo si, kaj so preživeli eni in drugi. Prvi mučeniško smrt, drugim je ostalo mučeniško [Stran 095] življenje. Eni so odšli v večnost takoj, že takrat, drugi so šli za njimi večinoma kasneje. Prvi počivajo tukaj zasuti pod težo razstreljenih skal in zemlje, drugi na domačih pokopališčih v posvečeni zemlji. Tako eni in drugi čakajo vstajenja in plačila za svojo veliko žrtev. Mi, ki stojimo tu nad temi kamni ob morišču in grobišču, pa se jih lahko le ljubeče spominjamo in molimo zanje. Tudi prosimo jih lahko, da svoje žrtvovanje in trpljenje obrnejo v dobro pri Bogu v prid našega razdeljenega in težkim preizkušnjam izpostavljenega naroda. Obljubimo jim, da se bomo borili do konca za resnico in njihovo pravico! Stiska nas boleča misel, da jim niso privoščili niti groba. Po vsem zaničevanju, poniževanju in mučenju jim po smrti tudi groba niso dovolili. Zavrgli so jih kot smeti. Sprašujemo se, kakšni so bili ljudje, ki so z njimi to počeli, in kakšno sovraštvo jih je gnalo v taka nezaslišana in nesmiselna dejanja. Prizadeli pa niso le tistih pomorjenih, ampak so skoraj še huje prizadeli njihove svojce, ki jim niso pustili niti žalovati. Morišča, kot je tole pod Krenom, in še številna druga drugod po naši lepi, z mučeniško krvjo napojeni slovenski deželi, govorijo sama zase. Vseeno je čudno, da te govorice mnogi od slovenskih ljudi ne slišijo ali ne razumejo. Umrlo je toliko naših bratov, dobrih sinov, dobrih slovenskih staršev, poštenih zakonskih mož in ljubečih očetov, izobražencev, delavcev in kmetov, samih mladih mož, polnih moči, z ljubeznijo in vero zazrtih v prihodnost, pripravljenih na ustvarjalno in požrtvovalno delo za svoje najbližje in za domovino – bili so vendar cvet naroda in njegova bodočnost. Kakšna škoda in kakšna izguba! Kakšna rana za tako majhen in delaven narod!

Jože Pavlič

Slika 68. Jože Pavlič Tatjana Splichal

Nasilje in interes revolucije sta pahnila tako velik del naroda organizirano v strašno smrt, v brezna in jame, ter jih tako poskušala izbrisati iz našega občestva, jih narediti neobstoječe in nevredne, izbrisane iz zgodovine. Da bi to dosegli, so se zgodila vsa ta sramotna in zločinska dejanja, ki pa se še niso končala ali poskušala kako popraviti, ampak s svojimi posledicami še kar trajajo: ni obžalovanja in pripravljenosti na spravo. Načrtno se vzdržuje sovraštvo in opravičuje zločin, da bi storilci zločinov lahko obstali in uživali sadove svoje krvave rabote.

človek se sprašuje, kako je možno, da se je vse to zgodilo. Kakšni ljudje so bili med nami, ki so to počeli ali dopustili? In so še danes! Postavlja se vprašanje, kaj je pravzaprav človek. Kakšni besi se morejo v njem sprostiti, ko se odpove božjim zapovedim in da prosto pot zlu, svojim blodnim strastem in iztirjenemu umu. Človek v svoji domišljavosti in notranji slepoti pozabi, kako majhen je, odvisen, omejen, ranljiv in umrljiv, pa dvigne roko nad naravo, sočloveka in hoče biti bog, vsemogočni človek, ki je sam merilo sebi in vsemu. Noče, da bi bil komu pokoren in odgovoren. Kot tak je nevaren samemu sebi in družbi, saj ta že ima svoja merila, svoje zakone kakor narava, ki se jih ne sme prekoračiti. V tkivo človeške družbe so vendar tudi vkodirani prastari naravni zakoni, ki so dani od Stvaritelja vesolja in vsega živega. Z razvojem družbe pa so se pojavljale nove božje in človeške postave. Te so človeku in človeški družbi zagotavljale obstoj in razvoj. Če so bile kršene ali nespoštovane, so nastale posledice – navadno razkroj in propad. Brez vrednot, moralnih zakonov in pravil, ki jih določa tudi človekov razum, urejene in za življenje sposobne človeške družbe ne more biti. Iztiri se v zločin in propad.

Tukaj smo pri morišču in grobišču, na kraju, kjer je bil storjen zločin, velik zločin, in tu se je zlo revolucije bohotilo v mejah presežnosti. Šlo je za mučenje in pobijanje idejnih nasprotnikov. Žival, če pobija, dela to nagonsko v obrambi in iz potrebe po hrani. Navadno ne ubija pripadnikov svoje vrste. Tudi človek ubija živali za hrano, a človeka po božji zapovedi ne bi smel. Morda sme kdaj, če je napaden in se brani. A še to mu je težko storiti, če nosi v sebi svarilo zapovedi »ne ubijaj!«. Zločinci to naredijo in delajo iz neke pokvarjene sle, iz zlobe in ob preziranju vseh človeških vrednot ali moralnih zapovedi, v največji sebičnosti in dandanašnji v strahotnem obsegu, kar jim omogoča sodobna tehnologija. Tako ob namernem umoru človeka govorimo o zločinu ali zločinskem dejanju, ki ga pravo sankcionira kot zločin, ob načrtnem pomoru več ljudi ali skupin ljudi pa lahko govorimo o velezločinu ali celo genocidu, politocidu ali holokavstu. Partizanska slovenska morišča so tako strašljiva po izvedbi in ogromna po številu žrtev, da so si zaslužila ime velezločina, to je genocida, imajo pa še specifično obeležje bratomora s kajnovskim svetopisemskim sindromom.

Vse to se je dogajalo v tistem neznosnem času na Rogu itn., pri breznih pod Krenom, na Macesnovi gorici pa pri Ušivi jami in še kod … na Teharjah, Hrastniškem hribu, Žančanih, Krimu in Mokrcu, v Hudi jami, Podutiku, v breznih pri Konfinu in v Dolini zvončkov. Da ne naštevamo dalje še vseh drugih in tistih še izza časa vojne, kot Turjak, Vel. Lašče, Mozelj itn. Na stotine je grobišč in morišč in na [Stran 096] tisoče je žrtev. Tako so komunistični partizani z zločinsko prelito krvjo in morišči zaznamovali geografijo naše Slovenije in jo potem v času svoje oblasti tudi duhovno pohabili.

Ko danes pogledamo, kaj smo Slovenci in naša postkomunistična oblast storili, da bi to deželo ozdravili takih in drugačnih ran, vidimo, da skoraj nič. Morali so nam sicer dopustiti dostop do grobišč, a kaj dosti več ne. So pa še skrite jame in prav malo je bilo narejeno za to, da se vse žrtve poiščejo, izkopljejo iz brezen in prekopljejo v posvečeno zemljo ali na primerne kraje, kjer jim bo vrnjeno človeško dostojanstvo s pravico do groba in kjer bodo enakovredne vsem drugim mrtvim, ki čakajo na vstajenje. Ne samo žrtve in njihovi svojci, tudi narava nam bo hvaležna, če jo razbremenimo te neznosne teže prikrivanja strahot in zločinov.

Ne bom vas več zadrževal z naštevanjem tega, kaj ni bilo storjeno in bi v zdravi družbi moralo biti. Preveč je vsega tega. Vse to samo povečuje našo bolečino, jezo in obup. Vprašujemo se: je možno, da so bili med nami ljudje, ki so to počeli. O pač, so bili, in takih je veliko še danes! Še bi streljali in metali v jame! Takšni nastopajo celo v naših medijih.

Kako naj se torej kot družbena skupnost počutimo mirne in varne, če je možno, da se iz človeka nenadoma porodi zver? če tisočletja civilizacije in kulture tega niso mogla preprečiti! če človeka nobena izkušnja ne izuči in se kar naprej igra z utvarami in neodgovorno upira božjim in človeškim postavam!

Sami se prav dobro zavedamo in čutimo, kako se izvaja še v tem času nasilje nad nami – nad tistimi, ki smo zavrnili in zavračamo nasilno ideologijo komunizma in si želimo pravo demokracijo. Neprestano nas žalijo in imajo za neumne, manjvredne, še naprej prezirajo naše žrtve in nas ovirajo, da bi jih dostojno pokopali, se iz nas norčujejo kot nekoč. Polastili so se tiska, ki nam ne da do besede, njim pa služi kot prej pod diktaturo. Političnim nasprotnikom grozijo javno in prikrito, nesramno se polaščajo skupnega premoženja, poslužujejo se laži in obrekovanja proti vsem, ki se jim zoperstavijo, izpodbijajo vse predloge nasprotne strani in jo ovirajo v delovanju, predvsem pa razbijajo institucije in uničujejo državo, ki smo si jo s težavo in srečno postavili.

Ljudje iz bivšega režima, dediči nekdanje komunistične diktature, delajo in naredijo vse, da ustvarjajo nekakšno latentno stanje državljanske vojne in kaos. V kaosu se teroristi in revolucionarji dobro znajdejo in skoraj vedno, uporabljajoč kakršnakoli sredstva, tudi preživijo in uspevajo. Z ideološkimi temami in strahom mobilizirajo svoje ljudi ter plašijo omahljivce v nasprotnem taboru. Za sedaj moramo reči, da kar dobro uspevajo. Mahinacije jim rojevajo sadove. V kalnem znajo uspešno ribariti. Do kdaj in kako še, je vprašanje. Svetovna in domača kriza se zgrinja tudi nanje in nad vse nas. Težko je ugibati, kakšne bodo posledice. Nihče ne more predvideti, kaj se bo dogajalo.

Eno je gotovo: zgodovina je komunizem obsodila in ga poslala na smetišče zgodovine, kot pravimo. Večini držav v svetu, kjer je vladal, se ga je uspelo rešiti in tak, kakršen je bil, se ne bo mogel več povrniti. Vstaja nov in drugačen svet. Bo Slovencem sreča mila, da se ga bomo znebili tudi mi in našli pravo pot v prihodnost? To je odvisno od naše pameti in prisebnosti. Tudi odgovornosti in seveda tudi nekaj sreče. Breme, ki ga nosimo s seboj, je veliko in težko. Nekako ga bomo morali obvladati ali se ga znebiti. S pametnim dogovorom med sprtimi stranmi skoraj ne bo šlo. Če je ena stran – tista, ki je bila v revoluciji po čudnem spletu okoliščin popolnoma premagana v fizičnem pomenu besede, je pa danes zgodovinsko vseeno moralna zmagovalka – pripravljena na dogovor in spravo v duhu resnice in pravičnosti, smo prepričani, da druga na to ni in ne bo. Kljub zgodovinskim dejstvom, dokumentom in argumentom se z lažmi rešuje in sklicuje na mit NOB-eja. Od nas Slovencev, nas volivcev bo odvisno, katera politična stran bo dobila dovolj politične teže – takšno težo, da bo spor in spravo lahko rešila politično in po svoje, vendar modro in pravično v sozvočju z resnico in pravičnostjo.

Torej ljudje so tisti, ki bodo odločili, kaj bo z našo Slovenijo. Potrebno jih je poučiti o resnici in jim predočiti njihovo odgovornost!

Po končani slovesnosti se tam spodaj na cesti, kjer NSZ prodaja zadnjo številko svoje revije in knjigo Resnica o domobranstvu, zaustavite za trenutek, žrtvujte kak evro in ponesite kaj od tega tiska med ljudi, med tiste, ki ne vedo ali dvomijo ali nočejo vedeti, kaj se je v Sloveniji resnično zgodilo! Naj se o tem poučijo in prevzamejo svoj del odgovornosti za slovensko prihodnost. Hvala, ker ste me poslušali in hvala tudi za vse, kar boste še dobrega naredili za naše žrtve, za njihovo stvar in dobro naše nesrečne domovine! Hvala za vašo zvestobo in čuvanje spomina na naše mrtve!

[Stran 097]

7.5. Bodite pozdravljeni, dragi rojaki, dragi Slovenci!

Avtor: Boštjan Zadnikar

7.5.1.

Ko mi je bilo zaupano, da na današnji spominski slovesnosti s tega mesta nagovorim tukaj zbrano množico, in ko sem tuhtal, kako naj ta svoj nagovor oblikujem, sem sklenil, da bom podal zgolj svoje razmišljanje aktualnega slovenskega trenutka. Zato želim, da moje besede tako tudi razumete – torej zgolj kot razmišljanje nekega državljana oz. pripadnika naroda, ki mu ni vseeno, kaj se z nami godi oz. kam kot narod gremo.

človeštvo vse od iznajdbe ognja dalje do danes beleži neskončno število dosežkov take in drugačne vrste na vseh področjih človekovega udejstvovanja. Za vsakim od takih dosežkov stoji človek, posameznik z imenom in priimkom. Vsak izmed njih je na svoj način prispeval k razvoju oz. napredku človeštva, bodisi z iznajdbo smodnika, penicilina, motorja z notranjim izgorevanjem, z ustvarjanjem prekrasne arhitekture, z dosežki na področju slikarstva, glasbe, literature, filma itd. Lahko rečemo, da se je na tak način skozi stoletja gradila in oblikovala civilizacija. Platon, Aristotel, Homer, Sofokles, pa Bach, Beethoven, Puccini, Verdi, Leonardo da Vinci, Dante, Petrarca, Shakespeare, Michelangelo – seznam gre v neskončnost.

Tudi Slovenci smo v svoji zgodovini imeli številne velike osebnosti, ki so nas kulturno oziroma civilizacijsko umestile v srednjeevropski prostor. Nismo sicer imeli Francesca Petrarce, smo pa zato premogli Franceta Prešerna. Nismo imeli Shakespeara, smo pa zato imeli Cankarja. Pa Trubarja, Plečnika, Slomška. In tako naprej. Skratka, vsi ti ljudje, ki so s svojim udejstvovanjem vsak na svojem področju štrleli iz povprečja, so nas, lahko rečemo, kultivirali, civilizirali, duhovno bogatili, nam krepili narodno zavest in nas utrjevali v prepričanju, da se nimamo prav ničesar sramovati, pa čeprav pripadamo enemu od številčno najmanjših narodov v Evropi. In vse to je veljalo tudi v času, ko smo pripadali veliki avstroogrski monarhiji ter kasneje kraljevini Jugoslaviji, kljub mednacionalnim sporom v njej in odkriti težnji večinskega srbskega prebivalstva po prevladi.

Leta 1941 Hitler napade Jugoslavijo in tedanjo Dravsko banovino si razkosajo trije okupatorji, ki s tem dejanjem vzpostavijo idealne razmere za izvedbo komunistične revolucije v Sloveniji. Na to so slovenski boljševiki, predhodno izvežbani v Španiji ter izšolani za revolucionarje na akademiji Dzeržinskega v Moskvi, komaj čakali. Tu se torej pričenja slovenski križev pot, ki v določenem smislu traja še danes in mu ni videti konca. Pa o tem slednjem več nekoliko kasneje. Zgodovinskih dejstev, številnih dogodkov ter vzročno-posledičnih povezav med njimi za časa štiriletne morije ne bom ponavljal, saj sem prepričan, da so vsem nam še predobro poznani. Izpostavil bi le nekaj izmed njih, ki najbolj nazorno razgaljajo vso sprevrženost duha oz. miselnosti največje ideološke kuge 20. stoletja, ki tudi nas Slovencev žal ni zaobšla, t. j. komunizma oz. boljševizma.

Ena izmed najizrazitejših lastnosti boljševizma je prav gotovo vseobsegajoča laž. Laž, sprevračanje dejstev, manipuliranje z ljudmi. Poljski filozof Leszek Kolakowski, ki je na lastni koži skusil komunizem v vseh njegovih dimenzijah, je nekoč izrekel znameniti stavek: »Laž je nesmrtna duša komunizma!« Na 7. kongresu Kominterne leta 1935 v Moskvi je bilo sklenjeno, da bodo vse nacionalne komunistične partije skušale pridobivati široke ljudske množice na svojo stran s taktiko razglašanja t. i. ljudskih front. Šlo je torej za nič drugega kot za lažnivi slepilni manever pridobivanja množic. Ker so slovenski boljševiki slepo sledili vsem direktivam Kominterne, se tudi slovenska zgodba leta 1941 pričenja z identično lažjo. V Vidmarjevi vili pod Rožnikom ustanovijo PIF, uperjeno proti angleškim ter francoskim imperialistom, ki so z orožjem napadli nacistično Nemčijo, tedaj še tesno zaveznico zibelke komunizma – Sovjetske zveze. Na temelju pakta med Hitlerjem in Stalinom z dne 23. avgusta 1939 je bila namreč s strani Kominterne strogo zaukazana prepoved vsakega izražanja nestrinjanja z nacizmom. Nacizem tedaj boljševiki tolmačijo kot predstopnjo komunizma. Slovenski komunisti tako 1. maja 1941 priredijo skupno proslavo z nemškimi nacisti v Trbovljah. Istega dne proslavljajo komunisti tudi na Orlah pri Ljubljani, okrašeni s svastikami, vzklikajoč: »Heil, erster Mai!« Na polkrožnem betonskem spomeniku pred Vidmarjevo vilo pa lahko še danes preberemo, da je bila tam ustanovljena »Osvobodilna fronta slovenskega naroda«. Kakšna eklatantna laž in sprevračanje dejstev! Ne le, da ni šlo za osvobodilno fronto, temveč je ta fronta še mnogo manj bila »fronta slovenskega naroda«. Narodu se namreč tistega poznoaprilskega dne še sanjalo ni, kaj se plete po glavah slovenskih boljševikov in kakšno strašno »veseloigro« [Stran 098] mu le-ti pripravljajo. In smo že pri drugi veliki sprevrženosti slovenskega boljševizma. Namreč, boljševiki so se že od vsega začetka razglašali za edino zveličavne zagovornike interesov slovenskega naroda. Na vsako svojo še tako zločinsko idejo, ki so jo kasneje realizirali, so prilepili »narodni« oz. »vseslovenski« značaj. Dne 16. septembra 1941 IOOF oz. bolje rečeno KPS objavi zloglasne »zaščitne« zakone. Koga naj bi le-ti ščitili? Jasno, slovenski narod vendar! In to na način, da je dopustno likvidirati, torej pobiti vse tiste člane tega naroda, ki bi si drznili organizirati in voditi upor proti okupatorju izven okrilja OF, ki naj bi bila edina poklicana, da vodi ta upor. Ti zakoni dejansko predstavljajo vojno napoved slovenskemu narodu, v boljševiški maniri legalizirajo bratomorno pobijanje in so zametek kasnejše državljanske vojne! Ob tem se vsak količkaj trezen človek upravičeno vpraša o tem, kdo je sploh boljševikom dal mandat za to, da se tako samovoljno okličejo za edino zveličavne voditelje naroda v boju zoper okupatorja. Nihče jim ga ni podelil! Vzeli in določili so si ga sami.

Tudi najbolj zloglasna in zločinska organizacija, naslednica morilskega VOS-a, t. j. OZNA, ki je že med vojno sestavljala sezname oseb za likvidacijo in po vojni organizirala in vodila pokol slovenske domobranske narodne vojske, nosi v sebi »narodni« značaj. Kratica »OZNA« namreč pomeni »Oddelek za zaščito naroda«. Enote, katerih pripadniki so po večini izvedli povojne množične likvidacije, so pripadale t. i. KNOJ-u, kar pomeni »Korpus narodne obrambe Jugoslavije«. Ljudje mojih let in seveda starejši se še dobro spominjamo, kako smo s solzami ganjenosti v očeh včasih praznovali in slavili 22. julij kot t. i. Dan vstaje slovenskega naroda. Tedaj naj bi v Tacnu pod Šmarno goro počila prva partizanska puška, ki je nato zanetila upor slovenskega naroda. Ljudstvo naj bi tedaj torej vstalo. Resnica o tem dogodku pa je ta, da so hoteli komunisti tedaj tam umoriti tri slovenske (!!) orožnike, katerih edina »krivda« je bila ta, da so bili izpričani protikomunisti. In to smo nato desetletja slavili kot Dan vstaje slovenskega naroda! Iz vseh naštetih primerov je torej več kot očiten boljševiški matematični model oz. enačaj PARTIJA = NAROD oz. NAROD = PARTIJA.

In zdaj še laž vseh laži: Skupina, ki v začetku šteje manj kot 1.000 članov (vseh Slovencev je bilo takrat milijon in pol!), sestavi najprej peklenski načrt za izvedbo boljševiške revolucije. Nato z lažmi in prevaro izrabi pripravljenost v narodu za odpor. Svoj načrt nato štiri leta udejanja z atentati na najvidnejše pripadnike naroda, s pomori celotnih družin, z uboji duhovnikov, z mučenjem in množičnimi poboji ujetnikov, z uničevanjem narodne imovine ter kulturne dediščine, s poboji ranjencev, s sodnimi farsami, z odkrito kolaboracijo s kapitulirano fašistično vojsko in po koncu vojne še s komaj verjetnim genocidom nad lastnim narodom. Nato pa vse našteto zavije v lep, dišeč celofan papir in nanj brez kakršnihkoli pomislekov z velikimi, rdečimi črkami napiše kratico »NOB – NARODNOOSVOBODILNI BOJ«! človek bi ob vsem tem od bridkosti najraje zajokal …

Govori Boštjan Zadnikar

Slika 69. Govori Boštjan Zadnikar Tatjana Slichal

Letos mineva 70 let od časov, ko so slovenski boljševiki svojo zločinsko revolucijo po nareku Lenina v praksi cementirali s krvjo. Spomladi in poleti leta 1942 so pod kroglami in hladnim orožjem pripadnikov zločinske partijske organizacije VOS ter komunistične partizanske gverile po vsej Sloveniji padale nedolžne žrtve v stotinah – in to sami Slovenci. Z živimi ljudmi se je polnila Krimska jama, likvidirane so bile celotne družine. Krvavele so zlasti notranjske in dolenjske vasi, [Stran 099] pa Bela krajina. Padali so župani, trgovci, orožniki, vidni politiki, padla sta dr. Ehrlich in nekaj kasneje dr. Natlačen. Po ukazu Kardelja so padali duhovniki, kmetje, padala je inteligenca.

Pa si počasi poglejmo aktualni slovenski čas in naš današnji odnos do tega najtemnejšega obdobja slovenske zgodovine. Na letošnji proslavi konca vojne 9. maja, ki je hkrati tudi dan Evrope, smo iz ust ljubljanskega župana lahko slišali tudi stavek (citiram): »Lahko tekmujemo z vsemi, predvsem pa lahko ohranimo tisto, kar so nam dali naši leta 1945 – tovarištvo, prijateljstvo, sodelovanje in spoštovanje vsakega človeka.« Tega stavka, ki ni le popolna bedarija in elementarna laž, temveč tudi izraz skrajnega cinizma in prezira do desettisočev pomorjenih, ni izrekel kdorkoli, temveč človek, ki samega sebe razglaša za vodjo opozicije in človek, ki je celo naskakoval najodgovornejši položaj v državi, pa mu potem to po ne vem kakšnem čudežu na srečo vseh Slovencev, tudi tistih, ki so ga volili, ni uspelo. Tisto, kar je za moje pojme pri vsej stvari najhujše, pa je dejstvo, da to ni zgolj mnenje nekega Jankovića, temveč, da se v približno takšnih miselnih okvirih danes giblje kar polovica državljanov Slovenije. To pa ni zgolj abnormalno in bolno, temveč že PATOLOŠKO!

Za razliko od velikih Slovencev iz uvoda mojega nagovora so nam t. i. »naši« v štirih letih uprizorili NOB, ki ni nič drugega kot po vseh veljavnih standardih in zakonih prava civiliziranih družb NAJVEčJI ZLOčIN NAD SLOVENSKIM NARODOM V VSEJ NJEGOVI ZGODOVINI. 9. maja 1945 ni bil osvobojen narod, temveč je bila vseh moralno-etičnih spon in zavor kvečjemu »osvobojena« KPS, ki je po vzoru Stalinove SZ iz Slovenije naredila boljševiško državo najhujšega tipa, z vsemi atributi, ki krasijo totalitarno državo.

Naj zgolj za boljši občutek o tem, kaj smo Slovenci od t. i. »naših« dobili leta 1945, navedem dve resnični zgodbi, ki sem ju prebral v spominih svojega pokojnega očeta. Oče je bil takoj po vojni zaposlen na Zavodu za spomeniško varstvo, ki se je ukvarjal z ohranjanjem slovenske kulturne dediščine. Zaposleni na zavodu so bili zgroženi nad stopnjo uničenja predvsem številnih slovenskih cerkva in gradov med vojno. Temu se verjetno nikakor ni dalo izogniti, če so hoteli naši revolucionarji v popolnosti osvoboditi svoj narod. Predvsem večina dolenjskih gradov, kot so Boštanj, Turjak, Žužemberk, Dob, Soteska, Hmeljnik, Stari grad, Otočec, Klevevž, Gracarjev turn, je bila porušena do tal, bogata notranjost pa bodisi uničena ali izropana. Zato je bila v zavodu sprejeta odločitev, da gresta ravnatelj zavoda in še en očetov sodelavec do tedanjega gradbenega ministra Ivana Mačka – Matije in ga zaprosita za finančno pomoč pri obnovi gradov. Maček pa ju je nahrulil kot psa in jima zabrusil: »Kaj? Gradove da bi obnavljali? Saj smo jih komaj podrli. Pred vsakega od njih bomo postavili po dva drobilca kamna in nato s peskom posipali ceste!« Zgolj na ozkem območju Kočevske je bilo v prvih povojnih letih do tal porušenih na desetine starih cerkva, ki so vojnim pilotom služile tudi kot tarča za vežbanje strelskih veščin.

Pa še druga zgodba: Okrog leta 1952, ko smo prekinili diplomatske odnose z Vatikanom, so začela sistematično in množično padati tudi slovenska znamenja. Tisti skromni zidani ali kamniti stebri na križpotjih in kapelice ob poteh, ki so si jih ljudje v vsakterih stiskah iz zaobljub v stoletjih sami postavljali, so zdaj morali izginiti. Ko je oče v okolici Domžal iskal znamenje, za katero je točno vedel, kje bi moralo stati, ga ni našel. Sosedje so mu povedali, da so nekega dne prišli delavci in znamenje na hitro podrli. Ko je te ljudi vprašal, zakaj niso poklicali miličnikov, da bi preprečili ta vandalizem, so se sogovorniki pričeli v zadregi muzati. Neka ženska je nato očetu povedala, da so delavci rušili znamenje ravno v varstvu miličnikov, če bi kdo temu barbarskemu početju slučajno nasprotoval.

Takšnih zgodb je še na stotine, na tisoče. Da, dragi prijatelji, vse to in še mnogo več so nam dali »naši« leta 1945!

In odnos Slovencev do vsega tega? Smo morda v teh skoraj 70 letih zavzeli kritično stališče? Smo se kot narod primerno opredelili do tega početja? Smo obdobje 1941 – 1945 in vse tisto, kar je temu sledilo, ustrezno ovrednotili in umestili v prostor, ki takemu početju pritiče v civiliziranem svetu? Nemška kanclerka Angela Merkel je 1. septembra 2009 v poljskem Gdańsku na spominski slovesnosti ob 70-letnici pričetka 2. svetovne vojne brez najmanjšega pomisleka stopila pred svetovno javnost in povedala v mikrofon, da je na tistem mestu njen narod pričel največjo morijo v zgodovini človeštva. Je morda česa podobnega sposoben katerikoli izmed pripadnikov slovenske kvazilevice, ki se vsako leto tako rada gnete pod spomenikom v Dražgošah? Ne, vsega tega Slovenci v 70 letih nismo storili.

Stranke vladajoče koalicije so v koalicijsko pogodbo med ostalim zapisale tudi, da v tem [Stran 100] mandatu ne bodo odpirale ideoloških tem. Bojda je bil to celo pogoj za vstop v koalicijo DESUS-a in Državljanske liste. Kakšna zmota! Boljševiška revolucija je slovenskemu narodu zadala tako globoko in pekočo rano, da se le-ta sama od sebe ne bo zacelila. Komunizem je v obdobju 1941 – 1945 usodno razklal narod in tako razklani ostajamo še dandanes, kar se najbolj vidi ob državnozborskih volitvah, ko polovica volilnega telesa podpre stranke levice, ki se ne deklarirajo za »leve« zaradi tega, ker bi podpirale delavske pravice, bile socialno občutljive in zagovarjale delo nasproti kapitalu, temveč se smatrajo za levico izključno zaradi svoje opredelitve do NOB-ja in odkritega simpatiziranja z njim.

Mnenja sem, da je ta usodna razklanost naroda kot rezultat zločinske revolucije TEMELJNO SLOVENSKO VPRAŠANJE oz. PROBLEM. V to kislo jabolko bo enostavno treba ugrizniti in končno reči bobu bob oz. stvari postaviti na pravo mesto. Če tega ne bomo storili in se bomo temu izogibali ter zatiskali oči pred resnico, je postavljena pod vprašaj celo narodova eksistenca.

Slovenski narod nujno potrebuje nov dan vstaje. Pa ne takega po boljševiško – s pištolo ali nožem v roki. Potrebujemo dan, ko bosta v tej deželi zopet prevladala razum in zdrava pamet, poštenje pa bo zopet pridobilo status ene izmed temeljnih vrednot. Pa duha iz Hiše cvetja na Dedinju pustimo že končno na miru, naj njegov umrli nosilec, ki ga je nemška revija Das Bild pred tremi leti uvrstila na lestvico največjih svetovnih zločincev kot krivca za smrt enega milijona ljudi, do konca odsluži svojo pokoro.

Slovenci, pričnimo zopet potovati z vlakom na Otoče in pozabimo na Kumrovec!

Hvala lepa.

7.6. Zaključek in zahvala

Avtor: Marija Zgonc

7.6.1.

Preden se poslovimo od Kočevskega roga, se v imenu Nove Slovenske zaveze, tednika Družina in župnije Kočevje zahvalim vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost in pri njej sodelovali.

Sv. mašo je daroval ekscelenca apostolski nuncij Juliusz Janusz. Iskrena hvala, kakor vsem duhovnikom, ki so z njim somaševali.

Prisrčno se zahvalim Mešanemu pevskemu zboru San Justo iz Argentine za prisrčen pozdrav in občuteno zapete pesmi. Zbor vodi gospa Andrejka Selan – Vombergar.

Hvala govornikom: Federicu Potočniku, podpredsedniku Nove Slovenske zaveze Jožetu Pavliču in Boštjanu Zadnikarju.

Za udeležbo se zahvalim predstavnikom družbeno-političnega življenja.

In od srca hvala vsem, ki se spominjate naših pobitih.

Zapojmo pesem MOJA DOMOVINA in se poslovimo od Kočevskega roga z mislijo: slovenski mučenci, prosite za naš narod!

[Stran 0101]

8. Živeli so slovensko življenje v tujini

8.1. Anton Grčman in njegova pisma svakinji

Avtor: Ivanka Kozlevčar

8.1.1. Drugo nadaljevanje

V tem nadaljevanju predstavljam zadnja pisma Antona Grčmana. Zajemajo zadnje obdobje njegovega življenja, ko je zaključil svoje delo v bolnici z upokojitvijo, potoval za krajši čas v Nemčijo na dopust, ki pravzaprav ni bil dopust, se v tujini srečal z bratom, ker mu domov tedanja oblast ni dovolila, in se vrnil v Argentino, kjer se je čutil potrebnega in tudi sprejetega. Tam ga je čakalo več izzivov, predvsem izgradnja župnijskega središča Presvete Trojice v Cordobi. Škof je poznal njegove graditeljske izkušnje in garaštvo, kar je pokazal ob različnih priložnostih, zato mu je dal to župnijo. Ta naloga je zahtevala od njega veliko fizično in duhovno kondicijo. Čutil je nenavadno duhovno vez s farnim zavetnikom, porabil vso svojo graditeljsko in organizacijsko nadarjenost ter z neverjetno vzdržljivostjo opravljal tudi fizična dela, ki so za šestdesetletnika komaj verjetna. Bil je v strahu, da zaradi garaštva zanemarja duhovno delo, zato mu je bila v tolažbo izjava župljana, da so opazili njegovo predanost župniji in po njem dobili zaupanje v duhovnike.

Po devetih letih je prosil za lažjo faro in dobil župnijo v Ascochingi, vendar je po štirih letih zbolel in se umaknil v dom za onemogle duhovnike. Po ozdravitvi je še vedno maševal pri sestrah in opravljal kuratsko službo v aviatičarski bolnici. Še avgusta 1994 piše, da se dobro počuti. Zadnje meni dostopno pismo nosi datum 20. september 1994. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000 pa navaja za datum smrti 3. 11. 1994, za kraj pa Ascochingo, Cordoba, Argentina, kjer da je tudi pokopan. V pismu 1. oktobra 1992 Grčman navaja svoj novi naslov po odhodu iz Ascochinge: Antonio Greman, Julian Castan, No 2255, Lomas de San Martin, 500 Cordoba, Argentina, ki kaže, da je tedaj že živel v Cordobi. Ostane vprašanje, zakaj je tako hitro umrl, kje je umrl, pa tudi kje je njegov grob. Gotovo bi bilo prav, da bi kdo od argentinskih Slovencev poskušal odkriti sledove njegovega delovanja, kot ga popisuje v pismih, in bi poslal svoje ugotovitve in tudi fotografije krajev njegovega delovanja na uredništvo Zaveze ali meni osebno (Ivanka Kozlevčar, Šarhova 14, 1000 Ljubljana) ali pa jih kje objavil in nas o tem obvestil. Morda je ohranjena kje kakšna njegova fotografija vsaj v družbi prvoobhajancev. Zanima nas tudi usoda njegovih slik: je še kje kaj ohranjenega. Gotovo je kakšna zabeležka o njem v cerkvenih letopisih. Morda je še kdo iz trgovske hiše Leon, ki se ga spominja. Morda je kje ohranjen njegov osebni arhiv, morda pa so ga pustili popolnoma potoniti, ko se je do konca razdal. Ker vem, da v Argentini grobove hitro prekopljejo, bom poskrbela, da bo napisan vsaj na družinskem grobu na pokopališču v Višnji Gori. Dolžni smo ohraniti spomin nanj, saj je bil naš rojak odličen duhovnik, ki je moral zapustiti domovino zaradi revolucije, in je vse svoje darove in znanje, nabrano doma, razdajal drugi domovini.

Ko se je najhujše delo za župnijo Presvete Trojice poleglo, se je lahko posvetil svojemu drugemu konjičku, slikarstvu, zlasti ko je dobil lažjo župnijo v Ascochingi. Tudi na to dejavnost se je temeljito pripravil. Še v Cordobi ga je dobri dve leti poučeval slikar Santieri, ki je bil slovenskega rodu. Tako je nastalo kakih 200 slik, kot sam pravi, in je maja in junija 1992 razstavljal v farni dvorani župnije Presvete Trojice, kot je mogoče sklepati iz lista ob razstavi. Na njem je tudi seznam razstavljenih pejsažev.

Bolj kot svakinji so ta zadnja pisma namenjena Mihaeli Zajc, pesnici in zbirateljici gradiva iz ljudskega življenja, izročila in ustvarjanja, ki je živela v Višnji Gori. Umrla je leta 2010. Na prošnjo Antonovega brata Janeza je po njegovi smrti (1988) pomagala vzdrževati pisne stike med Antonom in Janezovo ženo Rezo. Spodbujala ga je, da je v pismih pripovedoval o tem, kar je bilo predmet njenega zanimanja, in se tako vračal v svoje otroštvo. Spominja se otroških iger, praznovanj in verskega življenja v domači vasi, pa tudi pripovedi, ki ji jih je zapisal. Kot kmečki otrok je v Škofovih zavodih občutil tudi grenkobo zapostavljenosti, Mihaela pa je bila znana po svojem pristnem, toplem odnosu do ljudi, to je razpoznal tudi iz njenega dela. Zbrano gradivo je namreč izdala 1993 v knjigi Duhan iz Višnje Gore, ki je Antonu očitno vzbudila spomine in ga je ganila. Gotovo je tudi njena zasluga, da je zadnje leto življenja toliko napisal o sebi, upoštevati pa moramo tudi pogled nazaj ob zaključevanju življenjske poti, ki je za to starost značilen.

Ko zaključujem razmišljanje o Antonu Grčmanu, ki je v nasprotju s svojimi pobitimi vrstniki ostal živ in veliko naredil, mi prihaja [Stran 0102] na misel, da trpljenje in trud teh, v človeških očeh malih, ljudi v božji bilanci nista izgubljena. Ali ni morda prav v tem skrivnost, da so razglašeni za slovenske blažene v življenju odrivani Lojze Grozde in skromni, delavni drinski mučenki, sestra Krizina Bojanc in Antonija Fabjan, vsi trije iskreno vdani Kristusu. Ali smo zmožni razumeti to božje priznanje?

Nekaj želim povedati še o jeziku. Pisma sem pustila jezikovno skoraj nedotaknjena, zlasti besedišče. Redko sem posegla v besedni red in slovnični čas, čeprav se še najbolj razlikujeta od knjižnega, in popravila ločila, ki so bila v glavnem kar točna. Dobro je obvladal slovenščino, čeprav je že dolgo ni uporabljal. Jezik mu je ubogljivo orodje in lahko bi bil tudi pisatelj, če bi se za to zavzel, če bi imel vzpodbudo in drugačne okoliščine. Sposobnost za besedno izražanje se je gotovo kazala v njegovih pridigah, katere večkrat omenja, vendar žal verjetno niso zapisane.

( Nadaljevanje pisma 30. maja 1994 )

Ko sem jaz prišel v Argentino, je vladal predsednik Juan Domingo Peron. On je rešil delavce iz suženjstva bogatašem. Namesto da bi pospešil poljedelstvo in živinorejo, je začel graditi fabrike za avtomobile, ki niso bile rentabilne, in to je bilo zanj usodno. Tudi je prišel navzkriž s škofi in je zastopnika vseh škofov moralno napadel in bil nato izobčen iz Katoliške cerkve. V njegovo delavsko gibanje so se vrinili tudi komunisti. Izdal je sovražno izjavo proti Cerkvi, ki so jo morali podpisati vsi državni uslužbenci, sicer bi bili odpuščeni iz službe. V naši bolnici je 30 uslužbencev ni hotelo podpisati. Šel sem k nadškofu, ki je za katoličane, ki niso podpisali, že pripravil izjavo, ki ni bila strupeno naperjena proti Cerkvi. Sem nesel to izjavo direktorju. Pri njem so bili zbrani vsi zastopniki bolnice s posebnim odposlancem iz Buenos Airesa. Predložim jim to škofovo izjavo in prosim, naj jo dajo podpisati tridesetim uslužbencem, ki niso podpisali prejšnje. Peronov odposlanec Esteban mi reče: »To izjavo lahko podpišete vi. Tisti, ki niso podpisali prejšnje, tudi te ne bodo podpisali.« »Tu ne gre zame. Jaz ne podpišem ne ene ne druge, in četudi mi nastavite revolver na prsi. Pripravljen sem umreti za svoje versko prepričanje.« Direktor mi odgovori: »Vas občudujemo, ampak mi nismo takega kova.« Bilo je zelo napeto par dni. Peron je govoril večkrat na dan. Vsi smo nestrpno poslušali. Poleg mene so stali štirje praktikanti. En velik mi položi roko na tilnik in pravi: »čakamo, da Peron da povelje: pobijte farje in jaz te takoj zadavim.« Jaz mu mirno odgovorim: »Vas opozorim, fantje, vnaprej. Vi ste še mladi, neizkušeni in po neumnosti lahko izgubite mlada življenja. Jaz sem v teh stvareh že izkušen. Prihajam iz evropske revolucije in vem, kako se taki reči streže. Ti me zgrabiš za vrat, jaz potegnem svoj nož in ti zasadim nož v trebuh. In še drugemu, tretjemu in četrtemu.« Vsi odstopijo za korak od mene in začudeno vprašajo: »Da ste vi česa takega zmožni in hodite oboroženi?« »Seveda, časi to zahtevajo. Klin se s klinom izbija in neumnost se z neumnostjo pobija.« In vendar sem dosegel, da so me spoštovali. Mladi fantje cenijo korajžo in moč, četudi je iz trte izvita.

Končno je zarožljalo: kanoni in strojnice. En dan je trajala revolucija. Peron je zapustil Buenos Aires in odletel v Paragvay in baje vzkliknil: »Ne revolucija, ampak delavci ste me porazili.« Noč je bila že mirna. Drugo jutro so vojaški tovornjaki krožili po mestu. Na enem je stal v ospredju že omenjeni Peronov odposlanec Esteban in kričal na vse grlo: »Živio revolucija, zmaga je naša!« Praktikanti, ki so ga videli, so mi smeje pripovedovali: »Glej ga, zagrizen peronist včeraj in danes že revolucionar!« Nova vlada in novi predstavniki bolnice in življenje je teklo naprej. Nihče ni bil odpuščen iz službe.

Približno po enem letu mojega bivanja v bolnici pride na pregled neki ljubljanski advokat, osem let mlajši od mene, in mi reče: »Moj oče ima v najemu majhen trgovski lokal na ulici Tucuman, zadaj za glavno pošto. On je urar in ima še kar dosti dela. Jaz kot advokat tu nimam dela. Oče me sili, naj se pri njem naučim tudi jaz urarstva, ali moje oči niso za to. Poleg tega sem odprl trgovino z urami in zlatnino, ali ne gre dobro. Nameravam iti v La Faldo. (To je bil lep turistični kraj, takrat še ni bil mesto, danes je že.) Moja trgovinica je tako samotna, daleč naokoli ni nobene druge.« Mu rečem: »Tvoja trgovina je prav na dobrem kraju, od tam se ne premikaj. La Falda nima primerjave s Cordobo glede trgovine. Samo moraš imeti potrpljenje, da te kupci odkrijejo in se navadijo. Dobro jih postrezi in malo ceneje kot drugi. Veš, v velikem mestu kot Cordoba se trgovina počasi vpeljuje. Dve leti je navadno potrebno za to. Še eno reč ti svetujem, naj bo tvoja trgovina edina v Cordobi: nič na kredit, vse v gotovini prodajaj. In kdor nima denarja, naj gre drugam. Ti veš, da ljudje ne prinesejo denarja sami od sebe, ampak ga je treba izterjati preko advokatov, in to stane. Vse to mora plačati kupec. Če ti to odstraniš, lahko prodajaš ceneje kot drugi.« Moji nasveti ga niso takoj prepričali. »Od kod pa ti vse to veš?« me vpraša. »Ni potrebno [Stran 0103] biti advokat in ne trgovec, to meni da naravni čut. Ostani na mestu, kjer si, in se ne premikaj od tam in izpolni, kar sem ti naročil, in predvsem bodi prijazen z ljudmi, pa boš videl, da bo šlo.« Odgovori mi: »Zaradi tebe ostanem tu v Cordobi.« »Ne zaradi mene, ampak zaradi svoje koristi, ki jo boš imel od trgovine v Cordobi.« En teden pozneje ga obiščem v trgovini. »Kako ti gre, si že kaj prodal?« »Malo, samo toliko, da si hrano plačam.« »O, to je že veliko. Sem ti rekel, da je navadno treba imeti kapital za dve leti in tebi že da hrano, to je izredno veliko. Kar s korajžo naprej, boš videl, to bo uspevalo.« In res je prekosilo najboljše upanje. Bil je poročen z italijansko učiteljico. Njena mlajša sestra, tudi učiteljica, mu je pomagala v trgovini in s svojo prijaznostjo pritegnila zlasti italijanske kupce. Po enem letu je že odkupil lokal v svojo last. Po enem letu in pol je kupil lepo dvonadstropno hišo. Po dveh letih je kupil sosednji trgovski lokal in ga izročil nekemu trgovcu. Pogosto sva se shajala in me je vedno prosil za nasvete. Jaz sem mu jih dajal in on jih je uresničeval in je šlo kot po žnorci. Jaz sem podedoval praktični talent po očetu, ki je znal res dobro gospodariti. Pride k meni in mi reče: »Danes ne prihajam po tvoje nasvete, ampak po tebe. Pusti to mesto v bolnici, ki ti tako malo da in še jetike se boš nalezel. Boš vodil trgovino poleg mene in oba skupaj bova mogla veliko boljše delati. S tabo si obetam voditi deset trgovin tu v Cordobi. Milijonarja bova oba.« »To je vse lepo od tebe in se ti lepo zahvaljujem. Ali ena stvar so moji nasveti, ki ti jih z veseljem dam, in sem tudi jaz srečen, če ti koristijo, druga reč je moja oseba. Če bi bil jaz laik, kakor si ti, bi šel takoj s teboj. Ali jaz sem duhovnik in duhovništva ne pustim za trgovino. Nisem postal duhovnik, da bi bogatel, in tudi ne pustim duhovništva za noben denar. Moje bogastvo je Kristus in ne milijoni. Za življenje imam dovolj, več pa ne rabim.« »Ne sprejmeš moje ponudbe?« »Ne.« Razočaran je odšel. Bil je sam pri sebi prepričan, da me že ima. Ali mene ima Kristus in ne ta svet in to je moje bogastvo, ki ga svet ne more dati. Še sva se shajala ob sobotah in nedeljah popoldne in večkrat mi je še grenko oponesel: »Nisi hotel delati z mano. Glej, kako dobro mi gre.« Po treh letih je za tri milijone kupil »Švicarski grad«, krasno stavbo z velikim vrtom na visokem obrežju reke, z umetniško izdelanimi stopnicami do reke in kopalnim bazenom. Svetoval sem mu, naj kupi mizo za pingpong, in smo dolga leta veliko igrali.

Mi je tudi pripovedoval, zakaj Argentina gospodarsko propada. Prvo krivdo ima vlada sama, ker ima take zakone, da kdor jih hoče izpolnjevati, se mu ne splača imeti trgovine. Vsak drug posel mu da toliko in brez sitnosti. To vejo vsi, trgovci in nadzorniki. Zato se nadzorniki dajo podkupiti in enostavno ne plačajo davkov državi in vsak dela, kar hoče, in bogati čezmerno. Vlada je prisiljena prositi naposodo, ker ne dobi zadosti davkov. Po par letih mi pravi: »Jaz ne ostanem tu v Argentini. Ta trgovski sistem mi gre na živce. Moram uporabiti priliko, si nakopičiti denarja, da bom lahko živel, in grem od tu v Evropo. Petnajst let je v Cordobi trgoval. Štirikrat je nesel dolarje v Švico in mi rekel: »Toliko denarja imam že v Švici, da od obresti lahko živim kjer koli na svetu.« Je prodal v Cordobi vse in šel v Mar del Plato, turistično mesto ob morju, tisoč petsto kilometrov južno od Cordobe, in nekaj let pozneje v Trst in tam sedaj živi.

Naše sestre Svetega Duha so bolničarke in učiteljice ter profesorice. V Cordobi še nimajo svoje šole in bi jo rade imele. Zemljišče, osemsto kvadratnih metrov, imajo ponujeno v dar na robu mesta. Se jim zdi premalo obljudeno za šolo s tisoč petsto učenci. Glavno prednico, ki bi morala odločiti, prosim, naj mi da štirinajst dni časa, in ji bom povedal, če se splača tu zgraditi šolo ali ne. Ob prostem času obiščem vse okolje in pretehtam, kakšni ljudje tu živijo. Potem rečem prednici, naj le zgradi tu šolo, bo zelo dobro uspevala. V okolju ni ne bogatinov in ne revežev, ampak srednje dobro situirani ljudje in ti bodo rabili to šolo. Zgradile so jo in od začetka do danes morajo zavrniti več kot polovico učencev, ker ni prostora. Je danes ena od najboljših šol v Cordobi.

Kaj sem jaz delal za to sestrsko šolo. Najprej je bilo treba pokositi travo, ali to ni trava v našem smislu. To je en meter in še več visok plevel. Zemlja je rodovitna, črna in globoka, brez kamenja. Tu se je pridelovala vsake vrste povrtnina, morda bi po naše rekli zelnik, že več let zapuščen. Sosed je velika vojaška gimnazija, ki ima vsenaokrog lep vrt in velik kosilni stroj. Sestre so prosile vojake, naj bi tudi njim pokosili. Ali teren ni bil nikdar počiščen, zato vojaki niso hoteli. »Sestra prednica, kar meni prepustite košnjo,« sem ji svetoval. Sem kupil avstrijsko koso in oslo, naredil klepico in pet let kosil ves teren. Tu tega nihče ne zna. To sem delal večinoma ob sobotah in državnih praznikih, ki jih je v Argentini mnogo. Sosedje so prihajali gledat, kako kosim, in jim je bilo všeč. Tu in tam me kdo prosi: »Posodite mi koso, da še jaz pokosim pred svojo hišo.« »Ti je ne dam, pač pa grem jaz in ti pokosim.« »Zakaj mi je ne daste?« »Ker ti ne znaš tega. Ne boš nič naredil in še koso mi boš spridil, da tudi jaz pozneje ne bom mogel kositi. Jaz to znam, ker sem od mladosti veliko kosil.« [Stran 0104] Enemu, ki me je največkrat opazoval, ni šlo v glavo. Gre in kupi koso in po enem mesecu mi pravi: »Sem jo že šestkrat prelomil.« »Sedaj razumeš, zakaj jaz kose ne posodim.« Drugo moje delo na tem terenu so bila drva. Več velikih debelih dreves so izruvali na stavbišču. Ta ogromna debla in veje bi bilo treba odstraniti. So zahtevali za to precejšnjo vsoto denarja. Mi je prišla na uho ta novica in rečem prednici: »S čim boste kuhali?« »Bomo drva kupile.« »Ne dovolite nikomur, da odpelje kako poleno, prepustite to meni.« Sem kupil dobro sekiro in sem hodil drva sekat in klat. En meter debel hlod leži blizu ceste. Pridem s sekiro, se slečem in zaviham rokave. Sosed me opazuje, se mi približa in vpraša: »Kaj mislite s sekiro?« »Iz tega hloda bom danes naredil drva.« »Tega vam pa ne verjamem.« »Glej pol ure, in boš videl.« In res je gledal. Ko je videl kup drv, je rekel: »Kako da vi to znate?« »Kot otrok sem že to delal in pozneje tudi kot študent.« Pet let sestram ni bilo treba kupiti nobenega polena. Sem jim tudi sezidal peč za kotel, da so imele vedno toplo vodo za pomivanje. Za gradnjo šole sestra provincialka pošlje dobrega zidarja za hiše. Nikdar pa še ni zidal velikih stavb. Ko je končal prvi salon za otroški vrtec, petnajst krat osem metrov, brez stebrov, sem dvomil, če bo to držalo. In res, po dveh letih se je strop upognil, da so ga morali predelati. In še nekaj drugih opomb sem povedal, ki so se pozneje vse izpolnile. Tudi sem rekel, da ta zidar nima nobene prakse za zidavo tako velike stavbe. Jaz bi ga odpustil in najel gradbeno podjetje za velike stavbe. Po nekaj slabih izkušnjah, ki so pokazale njegovo nesposobnost, so sestre le morale to storiti. Stavbno podjetje je prišlo do zaključka, da bi bilo najceneje vse podreti in začeti znova. Vse moje opombe o prejšnjem zidarju so se izpolnile. Sedaj pa je šola trdno zgrajena.

Neskončne ravnine argentinske

Slika 70. Neskončne ravnine argentinske

(Tu je izpuščena izkušnja s preračunljivima zakoncema.)

Vrnimo se k podružnici, ki mi jo je škof naprtil zadnji dve leti mojega življenja v bolnici. To ja stavbno zemljišče, ki meri na pročelju dvanajst metrov in je dolgo 44 metrov. Na njem je sezidana velika, stara hiša z osmimi sobami. Tri sobe so bile že združene v zasilno kapelo, kjer sem maševal vsako nedeljo. V okolju živijo potomci Italijanov, največ s Sicilije. Kakor sem že prej omenil, niso bili pripravljeni sodelovati pri gradnji nove cerkve, ker so jim jezuiti farno cerkev prodali in mormoni podrli še ne popolnoma dograjeno. Torej jaz sam na delo. Takrat sem imel dvainšestdeset let in sem bil sposoben za vsako delo. Začnem takoj [Stran 0105] podirati hišo – previdno, da ohranim opeko celo za novo zidanje. Ves stari omet stolčem in zdrobim z batom na cementnih tleh. To delam vsako prosto uro in vse počitnice. Tako pridobim več tisoč opek in kakih dvajset kubičnih metrov peska. Ko je bila hiša podrta, je prišel na vrsto vrt z velikimi drevesi. Vse je bilo treba izruvati s koreninami vred in potem razsekati in razklati v drva, ki jih je potem odpeljal neki faran. Ko je bil teren počiščen, sem poklical stavbenika, da premeri in zakoliči bodočo stavbo. Izkopal sem jamo za apno, ga kupil in ugasil. Izkopal sem jarke za temelje, kupil več kubičnih metrov kamna. Z njim in apneno mešanico sem napolnil jarke za temelje, vse pod vodstvom stavbenika. Nato sem sezidal dve veliki sobi, vsaka je merila tri krat šest metrov, za zakristijo, jih pokril s streho in vzidal okna in vrata. Po enem letu in pol, ko je škof prišel birmat, je bila že sezidana zadnja stena cerkve. Bilo je sedemdeset otrok za birmo in prvo obhajilo. Škofija ni nič vedela, kaj delam jaz. Škof se začudi: »Kdo je to naredil?« »Jaz, gospod škof.« »Kdo ti je pomagal?« »Nihče.« »Da ti vse to znaš? Nekaj mesecev še manjka, da se upokojiš, potem ti bom dal župnijo.«

Po upokojitvi in vrnitvi iz Nemčije so vsi pričakovali, da se vrnem, ali škof me je že drugi dan po vrnitvi peljal na novo župnijo in mi ni pustil, da se poslovim z eno nedeljsko mašo. Ljudje so mi to zamerili. Šestnajst let nisem šel nikoli več pogledat, kaj delajo. Šele sedaj, ko sem izven vsakega dela in živim dobrih dvesto metrov od cerkve, sem šel eno nedeljo tja k maši, da vidim novo cerkev, posvečeno Žalostni Materi Božji, ki še ni povsem dokončana. Ljudje, ki me poznajo, so bili veseli mojega obiska. Župniku jezuitu pa se mi zdi, da nisem bil prav dobrodošel. On me osebno ni poznal, in ko so mu njegovi farani povedali, kdo da sem, jim je rekel: »Duhovnik ni za zidanje cerkva, ampak mora oznanjati božjo besedo.« In je odšel.

Lepe pozdrave vsem

Anton Grčman

Cenjena ga. Mihaela in Reza!

6. junij 1994

Za upokojitev državnega uslužbenca je potrebno trideset let dela. Kdor dela v neposrednem stiku z jetičnimi bolniki, mu zadostuje petindvajset let.

( Tu sem izpustila navajanje težav, ki jih je imel pri uveljavljanju pokojnine .)

Svojo službo sem končal v bolnici 1. maja 1978. Za pet mesecev sem šel v Nemčijo. Sestre v bolnici so Nemke in Argentinke. Preko njih sem dobil možnost iti v Nemčijo, ker v Jugoslavijo takrat zame ni bilo mogoče. V Nemčiji sem šel na jugoslovanski konzulat in prosil za dovoljenje, da obiščem svojega brata doma, pa mi je bilo odbito. Ko sem se poslovil od cordobskega nadškofa kardinala Primatesta, mi je rekel: »Greš v Nemčijo, ne zapravljaj denarja, ampak ga prinesi, ga boš rabil, ko prideš nazaj.« Ni mi rekel prav teh besed, ampak bolj diplomatsko in na avionu sem šele jaz formuliral, kaj mi je hotel reči. Tri leta pred upokojitvijo sem zbiral denar za te počitnice. Nemške sestre so dobivale iz Nemčije denar. Jaz sem jih prosil, naj naložijo denar v Nemčiji na moje ime in jim jaz tu izplačam v argentinskem denarju. Tako sem si pripravil precejšnjo vsoto, da bi tam lahko komod živel. Namesto potovanja po Nemčiji sem tretji dan že nastopil službo, nadomeščajoč duhovnike, ki so šli na počitnice. Tako sem namesto zapravljanja svoj kapital potrojil. Edini zapravek je bil v avgustu, ko sem šel v Italijo, da se srečam s svojim bratom Janezom in Rezo v Tirolah v Brixenu, v samostanu naših sester, za tri dni. O tem lahko poroča Reza, ki je bila navzoča. Ko sem prišel iz Italije v Nemčijo, me je še en župnik prosil, naj ga nadomeščam en mesec, da more iti tudi on na počitnice, kar sem z veseljem sprejel.

Že na avionu iz Argentine sem molil: »Gospod Jezus, daj mi to milost, da bom tudi v Nemčiji predvsem duhovnik in ne samo turist.« Bog mi je dal to milost. Pred odhodom sem par mesecev malo govoril z eno nemško sestro. To mi je pomagalo, da sem v vsakdanjem življenju prišel skozi. Za nedeljske pridige sem vedno napisal kratko pridigo in jo bral, in so bili sestre in farani zadovoljni. So mi rekli, da kratko in jedrnato bolj ostane kot dolge pridige.

Bil sem povabljen na sestanek karizmatikov. Ena ura in pol proste molitve. Tudi jaz sem sodeloval. Po sestanku se mi približa mlada žena in me vpraša: »Kako vam je bil všeč naš sestanek?« »Sem vesel, da ste me povabili, lepo je bilo.« »Ali nismo preveč mirni. Pri drugih sestankih, pravijo, da je veliko bolj živahno, mnogo teatraličnega gibanja.« »To ni tako važno, odvisno je od ljudi. Kjer je mladina, je lahko bolj živahno, mi tu smo vsi preko trideset let, bi bilo smešno, če bi kaprice zbijali. Važno je le, da vsak odpre svoje srce in ga napolni s Svetim Duhom, da ga potem izžareva v okolju.« »Veste, gospod, zakaj prihajam govorit z vami, ker čutim, da vi izžarevate Svetega Duha.« To mi da mnogo misliti. Izžarevamo Svetega Duha, koderkoli hodimo, če ga res [Stran 0106] imamo v sebi, in to je predvsem duhovnikovo poslanstvo. Molitev, napolniti srce s Svetim Duhom in ga izžarevati! Ne jaz, ampak Kristus s Svetim Duhom osvaja srca ljudi.

Deset dni pred odhodom kupim vozni listek in si zasiguram sedež na avionu. Osmega septembra je dan odhoda iz Nemčije. Nekaj dni pred odhodom me še obišče ljubljanski duhovnik, ki dela na tem območju za slovenske izseljence. Me prosi: »Ostani ti tu za naše izseljence, ker se jaz mislim vrniti v Ljubljano. Boš imel lahko delo. Ti pustim avto in boš obiskoval naše ljudi. Škofija ti da mesečno dva tisoč mark.« »Vse lepo to, ali jaz sem argentinski državljan, tam me čaka pokojnina in še mnogo dela. Tu v Nemčiji je vse narejeno, ne smeš niti na travo stopiti niti ognja nikjer zakuriti, še manj kako vejo odlomiti. Tu bi bilo zame predolgočasno. Moram nazaj v Argentino, tam je moja druga, še lepša domovina.« Ni mu bilo po volji in me ni razumel. Ali to so dejstva, ki jih vsak od svoje strani gleda in različno dojema. Torej zbogom. Do letališča so me sestre peljale z avtom. Na avionu sem molil in hvalil Boga za tako lepo in komodno vožnjo. Deset tisoč metrov visoko letimo z brzino devetsto kilometrov na uro, termometer kaže petdeset stopinj pod ničlo in sedim v mehkem sedežu, postrežen kakor grof in na platnu pred menoj se odigrava kino, medtem ko letimo s severne poloble na južno poloblo Zemlje. Čudo nove tehnike, ki jo je človek ustvaril pod vodstvom Božje previdnosti.

Buenos Aires se blešči pod nami, 15-milijonsko mesto, pol Argentine živi tu in tudi večina slovenskih izseljencev, ali zame to mesto ni. Še drug avion in sedemsto petdeset kilometrov proti severu – Cordoba, to je moj dom.

Drugi dan po vrnitvi grem k nadškofu. Ta mi reče: »Ne vrneš se več na svoje prejšnje mesto, dam ti župnijo, kjer hočeš: na deželi ali v mestu.« Malo sem pomislil, če bi imel trideset let, bi prosil za deželo, a imam jih že petinšestdeset. Nato rečem: »Nič ne prosim, sprejmem, kar mi daste.« »Torej pojdi z mano, te peljem v tvojo novo faro tu v mestu. »Gospod škof, to ni fara, ampak razkoparija!« nisem se mogel vzdržati začudenega vzklika. Pa mi reče: »Sem prepričan, da si ti zmožen dograditi to faro.« »Sprejmem,« mu odvrnem, ne posebno navdušeno, »bomo videli, kaj se da iz tega narediti.« Ko sem bil sam, sem goreče molil: »O ti, Presveta Trojica,« to je patron moje župnije, »če hočeš, da tu kaj naredim, bom nujno rabil tvojo pomoč!«

Kardinal me je prišel ustoličit zelo slovesno, a do ljudi ni bil prijazen, skoraj bi rekel surov. Njegovo obnašanje zlasti do mladine in sestre, ki jo je vodila, se mi je zdelo čudno. Po končani cerkveni slovesnosti mi ob slovesu reče kardinal – nadškof: »V tvojo faro bom moral večkrat priti.« Mu odvrnem: »Vedno bom vesel vašega prihoda.«

A kljub vsemu, slovenska lipa pred slovensko hišo v Buenos Airesu

Slika 71. A kljub vsemu, slovenska lipa pred slovensko hišo v Buenos Airesu

Imam avto, ni treba strehe zanj, takoj ga prodam. V mestu ga ne rabim nujno, denar bom pa nujno rabil. Dobil sem dve parceli zemljišča, za župnijo so pa potrebne štiri parcele. Torej bo brez vrta, samo nakopičeno zidovje. Že stoji majhna zasilna cerkev, ni prostora za večjo, in farovž še kar čeden, nov, nikdar očiščen. Tri tedne sem strgal, drgnil in čistil, da je pokazal svoj obraz. Pred farovžem do cerkve visok grd zid, skoraj že v ruševinah. Po dvorišču vsepovsod polno nesnage, kakršno zapustijo zidarji. Pod cerkvenimi vrati najdem list od občine, kjer je navedena kazen v denarju. Nekaj dni pozneje zopet tak list. Grem k arhitektu, mu pokažem listine in vprašam, kaj to pomeni. »To naj vas nič ne skrbi, kar meni pustite, bom jaz uredil.« čez par dni spet nov list in že nisem bil več miren. Grem na občino in vprašam, kaj to pomeni, in tudi razložim, kaj mi je arhitekt rekel. Občinski uradnik mi razloži: »Občina je to zemljišče podarila pred [Stran 0107] desetimi leti, da zgradi faro na njem. Ker je že poteklo deset let in je cerkev že zgrajena in farovž tudi, a nihče ni prosil za dovoljenje, nimamo druge možnosti, kakor da vas s kaznijo prisilimo, da to uredite. Kazni nikogar ne oprostimo.« O Presveta Trojica, v kakšno zagato si me spravila! Pišem v Nemčijo, kaj sem vse dobil na župniji. En zdravnik, ki je za to zvedel, mi je poslal tri tisoč mark. Sem plačal kazen, na občini vse uredil in še denar mi je ostal. Hvala ti, Presveta Trojica! Neka ženska je prihajala pometat cerkev ob sobotah in vsak mesec prosila povišek. »Imate delo drugod?« jo vprašam. »Seveda, na več krajih me prosijo.« »Torej pojdite tja, fara nima denarja za pometanje.« »Kdo bo potem pometal cerkev?« »Jaz, gospa.« Me pogleda, gre in ne pride več. In cerkev je sedaj bolj snažna. Za vse sem sam: kuhanje, pometanje, pomivanje, pranje perila, to je župnikovo delo v misijonskem mestu Cordoba. In poleg tega še popolnoma prenoviti cerkev. Samo gole stene in strop so ostali. Vse drugo: tlak, okna, vrata je bilo treba popraviti ali prenarediti. Po vsakem dežju luže v cerkvi in klopi vse mokre. Grem k arhitektu in mi reče: »Ravno preden ste prišli, smo pokrili ravno streho na cerkvi z najboljšim materialom, ki je danes v rabi, ne bi smelo močiti.« In vendar ne samo moči, ampak dežuje v cerkev. Dobim lestev in grem na streho. Ravna streha 14 x 35 metrov. Ko pelje omnibus mimo, se vsa streha trese. Odvodne cevi so vzidane 2cm nad ravnino strehe, torej voda na strehi zastaja, dokler se ne posuši. Takoj uvidim, da tu ni nobene druge rešitve kot nova pločevinasta streha, kot je v Evropi navada. Niti arhitekt in ne župnijski odbor nista odobrila mojega načrta. Grem na škofijo, kjer mi priporočijo inženirja, ki je specialist za strehe in dela za škofijo. Grem k njemu in mu razložim problem in moj načrt. Pride pogledat in reče: »To je vse zelo slabo narejeno. Ni druge rešitve, razen kakor ste jo vi predložili.« V podrobnostih mi je orisal, kakšna naj bo streha, in sem videl, da je to evropski način. Povedal sem arhitektu in župnijskemu odboru, da je škofija že odobrila moj načrt za streho. Dvanajst oken je v cerkvi: šest in šest na vsaki strani, dolga okna, od vrha do tal. Spodaj šipe vse razbite: to ni praktično. Okna morajo biti v gotovi višini, torej je treba odrezati spodnji del. Debela pločevina s cementom zalita. Nihče ni hotel prevzeti dela. Torej se lotim dela sam. Po trudapolnem delu odrežem devet oken, zadnje tri je v pol ure odrezal zidar, ko sem mu pokazal, kako se to dela. »če bi vi ne našli načina, kako se to dela, bi nihče tega ne naredil, ker je to edinstveno delo in mi nimamo časa, da bi se s tem ukvarjali. Zasluga je vaša.« Tlak v cerkvi, strašna vlaga vsepovsod. Dvignem pogreznjene plošče, izkopljem vse, vlijemo 15 cm debelo cementno ploščo in na to šele marmornate in umetne plošče. Tlak je lep in ne moči več. Ves strop je na novo, umetniško predelan, z novimi lestenci razsvetljen, je krasen. Oltar in tabernakelj – vse novo. Stene so umetniško obložene z rdeče-rjavimi ploščicami. Križev pot nov, zakristija nova. Pročelje in glavna vrata vse popolnoma novo in po predpisih občine. Zunanje stene okrašene z velikimi loki iz prvovrstne opeke. Vsa zunanja okna imajo goste mreže zaradi varstva pred točo in kamenjem. To se je naredilo v farni cerkvi v devetih letih mojega župnikovanja. Cerkev je na voglu dveh cest, malo oddaljena od cest in obdana s 37 m dolgo in 2 m ter 20 cm visoko železno ograjo, ki sem jo sam dal narediti in sem jo tudi sam pobarval.

Farovž sem dvignil za eno nadstropje. Zgoraj je velika dnevna soba, dve spalnici, stranišče s kopalnico in kuhinja, vse z novim pohištvom. Med farovžem in cerkvijo ob cesti je v pritličju 12 sob, v prvem nadstropju velika dvorana z odrom za igre in 300 stolov. Na notranji strani je velika prostorna veranda, zaprta z okni proti dežju. Trojne stopnice, dvojne za dvorano, tretje za prvo nadstropje farovža. Visoka stena, ki krije in veže farovž in zakristijo. Notranje dvorišče je pokrito s cementnimi ploščami. To bi nekako bilo moje materialno delo devetih let. Iz ruševin je nastala krasna župnija. Kdo je to naredil? Presveta Trojica z menoj.

Po dveh mesecih bivanja na župniji sem šele zvedel, zakaj se je nadškof tako čudno obnašal s farani, ko me je ustoličil kot župnika. Mene niso marali. So hoteli mladega duhovnika, ki je prosil za to faro, a nadškof mu je ni hotel dati in je vrinil mene, že starega, upokojenega in tujca. Ta fara je nova. Začela sta tu delati dva španska misijonarja, eden od njiju se je poročil in drugi je odšel v Španijo. To mesto je prevzel mlad škofijski duhovnik. Ljudje so ga imeli radi in dogradil je zasilno cerkev. Nadškof je ustanovil novo župnijo in njega imenoval za prvega župnika. Po par letih gre k nadškofu in mu reče: »Z veseljem sem župnik, ali sem prišel do spoznanja, da nisem za celibatno življenje. Se moram poročiti. Ne maram skrivaj živeti drugače kot v javnosti. To je že moj končni sklep.« Nadškof mu je vzel župnijo, on pa je že imel službo profesorja na gimnaziji. Farani vsi žalostni, ker so ga imeli radi. Bil je dober duhovnik. V to razboleno faro pridem jaz, ki nisem prav nič vedel o vsem tem. Ponoči, že v postelji, sem [Stran 0108] premišljal vse to. Farani me ne marajo. Ali naj grem jutri k nadškofu in se odpovem župniji, ali naj poskusim, da se uveljavim, in za to nujno rabim božjo pomoč. »Presveta Trojica, sem bil prepričan, da sem izpolnil tvojo sveto voljo, ko sem sprejel to župnijo. Pomagaj mi, bom poskusil uveljaviti se,« sem goreče molil. Je že prihajala dremavica, ko zaslišim notranji glas zelo razločno: »Ne bodi v skrbeh, boš imel vso mojo oporo.« »če je to res, potem tudi jaz dam vse za to faro: svoje delo, pokojnino, niti ficka ne maram zase, vse samo v tvojo čast in za to faro.« To je bila moja slovesna pogodba s Presveto Trojico. Tisto noč sem zelo dobro spal. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem čutil v sebi novo moč za delo. Ne bojim se več. Dam popraviti strto karjolo in pripeljem pol kilometra daleč nekaj vreč cementa. Farani me gledajo in pravijo: »Ne mučite se, gospod, sosed ima avto, prosite ga, naj vam on pripelje.« »Sosed ima avto, jaz imam karjolo. Prosil ne bom. Delam za vas. Če kdo hoče priti na pomoč, dobrodošel, ali prej me boste videli mrtvega na cesti, preden bom koga prosil pomoči.« In sem delal. Presveta Trojica mi je dala moč za vsako težaško delo.

Doma pa med tem in zmerom Leskovec – tu leta 1976 v snegu.

Slika 72. Doma pa med tem in zmerom Leskovec – tu leta 1976 v snegu.

Bližnji faran mi prinese župnijsko blagajno in mi nejevoljno reče: »Tu imate farno blagajno. Tudi duhovnik naj malo dela, jaz imam dovolj dela in skrbi s svojo družino. Nimam časa tudi za župnijo.« »Imate prav, kar sem z blagajno, seveda, župnik jo mora voditi.« Ni bilo dolga, prav malenkost gotovine. Župnijsko blagajno sem od tedaj vodil sam, četudi mi je dala dosti dela in mi je nadškof drugače svetoval. Nadškofa sem brez besed poslušal in potem po svoje delal. Če bi delal po nadškofovih navodilih, bi se ne dalo nič narediti. Pozneje so me spraševali, kako ti to delaš, saj se ne da nič narediti nikjer, ker denar tako hitro izgublja na vrednosti. » Seveda, tam delate vi, pri meni pa dela Presveta Trojica, in kjer ona dela, ni zaprek.« Kdo povzroča, da denar izgublja vrednost – kapitalizem. Obresti v bankah se dvigajo čezmerno. Torej je treba ves denar nesti v banko na obresti in tako ne izgubljaš, ampak pridobivaš. Če ti tega ne delaš, hitro izgubljaš. Obresti so dale dobro tretjino in včasih polovico. Nikdar nisem začel nobenega dela, ne da bi imel potrebno vsoto v banki. In na dan, ko je bilo narejeno, je bilo tudi plačano. Eden mi je dejal: »Kako lepo bi bilo, če bi bili vsi tako točni pri plačilu kot vi. To mori delavca, ker mnogi dolga ne plačajo.« Kje sem dobival denar. Največji dobrotnik je bila vedno moja pokojnina. Na začetku sem prosil v Nemčijo in so mi poslali precejšnjo vsoto. Po banki sem poklical svoj denar, ki sem ga pustil v Nemčiji, in kar je župnija dala, kar je bilo v začetku zelo malo, pozneje pa se je večalo. Tudi je Presveta Trojica pošiljala od časa do časa precejšnje, dostikrat brezimne vsote. Denarja nikdar ni manjkalo, [Stran 0109] vedno je preostajal. Za to je pač skrbela Presveta Trojica.

Najprej sem pridobil mladino. Takoj sem ponudil veliko sobo v farovžu, da so se tam sestajali. Pustil sem jim veliko prostosti in jim pogosto dejal, da zanje delam, da bodo imeli lepo faro. Mladina se je vedno zbirala pri nedeljski maši poleg oltarja in vodila ljudsko petje. Tudi se je kmalu pokazalo, da jim ugajajo moje pridige, so zelo mirno poslušali. Po par letih so mi vsi priznali: »Kaj takega od vas nismo pričakovali.«

V cerkveni odbor sem poklical predsednika cordobskega sodišča, ki je bil moj faran in je ob nedeljah vedno bral mašna berila. Povabilo sprejme in reče: »Sedaj ne bodite v skrbeh, denarja ne bo manjkalo. Bom prosil občino, provinco in državo in bomo hitro končali. In res me povabi, naj grem z njim k provincialnemu ministru. Prosi ga 40.000 za našo faro. Minister se smeje: »Ne prosita malo.« Potem se obrne do mene in mi reče: »Bi bili zadovoljni, če vam dam sedaj 20.000 in prihodnje leto še 20.000?« »Seveda, gospod minister, prav hvaležno sprejmem vašo ponudbo in se vam zahvalim za darilo.« »Pojdita v blagajno in recita, naj vam takoj dajo 20.000.« Blagajnik ni bil takoj pri volji dati, ali doktor Tarditi pravi: » To je ministrov odlok, takoj mi dajte, ali vam bo gospod minister ukazal.« Z veliko nejevoljo odpre predal in nama odšteje 20.000. Potem se je dr. Tarditi, predsednik sodišča in predsednik župnijskega odbora, upokojil in nam niso dali niti ficka več. Gre k nadškofu in mu razodene svoje novo stanje, da ne more izpolnili svojega načrta, ker mu kot upokojencu ne dajo denarja, ki ga je mislil dobiti za župnijo. Nadškof mu je rekel, naj se popravi z denarjem, ki ga imamo, cerkev, in vse drugo naj se opusti. Pri prihodnji seji to pove meni in odbornikom. Nato mu jaz odgovorim: »Naj nadškof meni to reče in jaz se odpovem župniji. Če pa sem jaz župnik, se bo zgradil ves načrt.« »Kako, če jaz ne dobim denarja, kot sem ga nameraval,« mi vpade v besedo. »Gospod doktor, jaz računam s svojimi dohodki in ne z vašimi in vam povem, da bo fara v celoti dograjena.« Težko mu je padlo to moje protivje. Kot predsedniku sodišča mu nihče ni nikoli ugovarjal in sedaj ta tuji duhovnik. Kaj vendar misli! Nikoli več ni prišel na sejo in tudi ni hotel se odpovedati. Bil je imenovan od nadškofa in nisem si ga upal jaz odstraniti. Neštetokrat ga srečam na cesti: »Gospod doktor, boste sklicali sejo?« »Seveda jo bom,« mi vedno odgovori in tako se vleče skoraj dve leti. Medtem jaz sam gradim in cementno ogrodje za vse poslopje že stoji. Se mi približa in mi reče: »čestitam! Nikoli nisem mislil, da bo to mogoče. To je res samo vaše delo.« Mu odgovorim: »To je delo Presvete Trojice in njene fare.« Je odšel in se nikdar več ni prikazal.

Pride na vizito pastoral nadškof in kardinal Primatesta in me vpraša: »Kje je doktor Tarditi?« »Ne vem, gospod kardinal, sem ne pride več.« »Torej si sam, brez odbora?« Odkar ne pride več dr. Trditi, sem sam.« »Tako ne gre na župniji, moraš imeti farni odbor, ki ti bo pomagal.« Prihodnjo nedeljo razglasim, da župnija nima farnega odbora, in pozovem tiste, ki so pripravljeni delati samo iz ljubezni do Boga, brez vsakega materialnega dobička, v službi župnije. Prvi se predstavi 22-letni sin trgovca s svojo zaročenko, ki sta ravnokar kupila hišo tu v bližini. Sem dvomil sam pri sebi, če bosta sposobna. Mi jih je poslala Presveta Trojica, sta najboljša farna sodelavca, ki sta vedno znova navduševala ostale člane pri delu. Ta odbor je bil res odličen in štirje člani še vedno delujejo na župniji že deset let. Advokat, ki dela na škofiji, je moj faran. K njemu pride nadškof večkrat na večerjo. Ga vpraša: »Gospod nadškof, ali daste vi našemu župniku denar, da toliko gradi? Župnija mu toliko ne more dati.« Nadškof mu odgovori: »Mene nič ne prosi in škofija mu ne da nič. Kako more toliko graditi, je tudi zame uganka.«

Lepe pozdrave vsem!

Anton Grčman

Cenjena gospa Mihaela in Reza!

Cordoba, 13. junija 1994

Škof mi reče: »Ti se posveti samo duhovnemu delu v župniji. Materialno delo prepusti vernikom.« Jaz pa sem delal ravno nasprotno. Vse materialno delo je ležalo na meni. Sem bil popolnoma zbit vsak večer. V moji župniji ni delavcev, samo srednji sloj. Samo pločnik pred cerkvijo je 50 metrov dolg in tri metre širok. Nihče se mi ni nikoli ponudil, da bi ga namesto mene pometel. Enako vse druge prostore. Česar zidarji niso hoteli narediti, ker se jim je zdelo pretežko, sem jaz naredil, ko so odšli. Molitve nisem nikdar opuščal, vsakdanje maše in nedeljske pridige, to je bilo moje duhovno delo, v glavnem. In utrujenost sem Bogu daroval vsak večer. Sem si že očital: »Ti nisi župnik, ampak čisto navadni delavec.» Edino, kar me je tolažilo, je naravno dejstvo: otrok mora najprej zrasti, prav tako drevo, potem šele rodi sad. Tako mora tudi fara imeti primerne prostore, da duhovnik v njih more duhovno oblikovati svoje farane. Pometam pločnik in me ustavi srednjeleten [Stran 0110] mož: »Gospod, rad bi vam nekaj povedal, česar morda vi ne veste.« »Prav, kar povejte.« »Vsi občudujemo vaše gradbe. So res prekrasne. Ali vse to je malo v primeri s tem, kar ste naredili vi duhovno za to župnijo. Smo že skoraj zgubili zaupanje v duhovnika. Vi ste nas duhovno prerodili s svojim požrtvovalnim delom in zgledom.« »Sem vam hvaležen za to novico, ki je res nisem vedel.« Znova sem bil potrjen v resnici, da je duhovnikov požrtvovalni zgled v službi faranov najvažnejši.

Ko sem izpolnil 70 let, je bila fara v glavnem že dograjena. Marsikaj še manjka, ali to so bolj pritikline. Nisem več utrujen zvečer. Ko zaprem župnišče, začnem z risanjem. Najprej samo s svinčnikom. Kupim knjigo, ki uči risanje človekove glave in roke. Na stotine glav in rok sem narisal v večernih urah. Ali moja želja ni bila človeško telo, ampak narava. Zadnje dve leti se mi ponudi italijanski slikar, ki je študiral slikarstvo v Neaplju in po vojni prišel v Argentino. Njegov oče je bil Slovenec Klančič, ki je imel lepo mizarsko delavnico. Na pritisk Italijanov je spremenil ime v Sentieri. Sin umetnik ne zna nič slovensko. Je delal v tovarni Fiat za avtomobile in sedaj je upokojen in veliko slika. On se mi ponudi, da prihaja enkrat na teden v našo faro in nas uči slikanja. Se nas je vpisalo 15 in po dveh letih sem ostal jaz sam, ki sem se nekaj naučil pri njem. Vsi drugi so mislili, da je risanje in slikarstvo lahka reč. Ko so videli, da to ni, so se izgubljali eden za drugim.

Po dveh letih slikanja in devetih letih župnije sem prosil nadškofa, naj mi da lažje mesto. Premeščen sem bil v Ascochingo, majhno hribovsko faro z lepo cerkvijo v turističnem kraju, 60 km severno od Cordobe. Tam sem imel veliko časa in sem naslikal približno 200 slik v štirih letih in pol tamkajšnjega bivanja. V Ascochingi je veliko lepih hotelov in v poletju pride mnogo turistov. Pogosto so se mi prihajali turisti zahvalit za lepe pridige, ki so jih ganile. Sem jih poučil, da hvala gre Kristusu, ki govori po meni. Cerkev in mene so oskrbovale redovnice, ki so imele 60 postelj za mladino. Poleg farnega dela, ki je bilo veliko lažje kot v mestu, sem delal na vrtu, ki se razteza vseokrog cerkve.

Po štirih letih in pol se mi je začela hrana upirati. Zapustim Ascochingo, se vrnem v Cordobo in se nastanim v zavetišču za onemogle duhovnike. Dve sestri sv. Pavla skrbijo za nas. Ena je bolničarka in druga kuharica. La Enfermera me takoj pelje na pregled v bolnico in so ugotovili, da se mi odpira rana na želodcu. Dieta in zdravila, ki jih jemljem vsak dan, so me spet postavila na pravi tir. Se dobro počutim in hrana mi ne dela nobene motnje več, in to že preko enega leta. Hodim maševat k sestram v bližini in štirikrat na teden grem v vojaško bolnico bolnike obiskovat in previdevat. Bolnica je oddaljena od naše hiše dva in pol kilometra. Hodim vedno peš tja in nazaj, torej pet kilometrov, in mi dobro dene. Okoli naše hiše imamo lep vrt in na njem imam delo za razvedrilo. Hiša je nova, lepa in komodna, s centralno kurjavo in vedno toplo vodo. Boljšega bi si skoraj ne želel za moja stara leta.

Tako, upam, me boste malo bolj spoznali, kdo sem in kaj delam. Slovenščina se mi odtujuje. Nisem več siguren v pravopisu in tudi za besede sem v dvomu, ali so pravilne ali ne. Je več kot 50 let, ko nisem slovensko toliko pisal, kakor v teh desetih pismih. Ta svet je zame že končan. Pogled gre v preteklost in nebo, ki mi ga samo vera malo razkriva. O da bi že vera kmalu prešla v gledanje!

Prisrčne pozdrave vsem, ki bodo imeli potrpljenje, da preberejo moja pisma.

Anton Grčman

(Dodatek k pismu)

Hvala vam za zadnje pismo in za godovna voščila 3. 5. 1994. Mislim, da tiskovna izdaja mojih pisem nima pomena. Tu v Argentini me skoraj nihče več ne pozna. Sem ločen od slovenske skupnosti že 43 let in oddaljen 750 km. Z nikomer si ne dopisujem. Ta ločitev je bila potrebna, da sem se mogel ukoreniniti v argentinsko okolje in biti koristen član moje nove domovine. Ljudje so me sprejeli za svojega in so mi hvaležni. Veletrgovska družina Leon me je sprejela za svojega člana. Ta bogata družina mi je veliko pomagala pri gradnji župnije. Zdaj me mnogokrat povabi na kosilo in potem me pelje na sprehode v cordobske hribe. Torej pisma so namenjena vam in vašemu okolju, če koga to zanima.

Me prosite, naj napišem kaj o Leskovcu iz otroških let. Igrač jaz nisem poznal. Oče mi je naredil majhne grabljice, majhen košek, majhno motiko, majhno koso in sem hodil z njim na delo. Mi je dejal: »Le pojdi z menoj na delo, čeprav malo zmoreš, ali kar storiš, meni ni treba.« Trdo kmečko delo ga je utrujalo. Sam za vse. Ni bilo denarja za najemnike. Meni se je oče smilil. Sem rad hodil z njim na delo in se potrudil, kar sem mogel. Me je pohvalil in to je bilo zame najboljše plačilo.

Otroške igre so bile zlasti ob nedeljah in v prostem času, npr. skrivanje, klinc poganjanje, kozo spodbijanje, ravbarji in žandarji. To so bile moje najljubše skupinske igre. Morda [Stran 0111] so še pri življenju, potem jih gotovo poznate. Ali je tudi mogoče, da se je marsikaj izgubilo po tolikih socialnih prevratih.

Skrivanje je najbolj enostavna igra. Eden miži in šteje do deset pri drevesu, vratih ali kjerkoli in drugi se medtem skrijejo. Potem jih gre iskat in ko koga najde, oba tečeta na določeno mesto. Če najditelj prej »poforčka« najdenega, potem bo ta prihodnjič mižal. Z ostalimi se igra ponavlja.

Klinc poganjanje je igra v dveh ali treh. Dober meter okrogel tloris (ris), kakih 50-60 cm dolga debelejša palica in okrog 15 cm dolg okrogel klin, malo debelejši od palice in na obeh koncih ošpičen. Kdor začenja igro, stoji v tlorisu in s palico udari ošpičeni klin v sredini, da odfrči, kolikor mogoče daleč. Drugi poišče klinc in ga od tam zažene proti tlorisu. Če klinc pade v tloris, je igro dobil in zamenjata. Če pade izven tlorisa, potem ga pobere, šteje korake do tlorisa in znova požene klinc. Kdor prej našteje deset korakov, je zmagovalec. Zmagovalec še štirikrat požene klinc in govori: mal beder, velk beder, ena povrh in tanc. Potem zmagovalec trikrat udari klinc po špički, da ta odskoči v zrak in stran od tlorisa. Če ga more s palico zadeti v zraku, ga zbije še dalj, to je dovoljeno. Od tam, kamor pade klinc po zadnjem udarcu, mora premaganec tancati po eni nogi do tlorisa. Zmagovalec ga spremlja in ga s palico nalahno poganja po ta zadnji, govoreč: cigu migu, mačka strigu, kozla deru, jajca žeru ali šviga švaga čez dva praga. Včasih vrag navdihne zmagovalcu, da na koncu da premagancu s palico preveč gorko in potem konča igra z zmerjanjem, buškami in brcami.

Kozo spodbijati je bila najbolj živahna in zanimiva igra. Čim več je otrok, tem bolje. Vsak je imel rajkelj (debela in kratka palica), vsak je svojega dobro poznal. S kamni zamejičen kvadrat, s stranico približno pet metrov, v sredini majhen krog, tloris, v katerem je stala koza – veja s tremi roglji, odrezanimi v enaki višini, so bile noge, združene v debeli veji, pet do deset centimetrov, glava. Višina je bila odvisna od veje, ki smo jo mogli dobiti. Vsaka igra se začenja s štetjem v krogu. Deseti je pastir. Ima v roki cof – smrekovo ali borkovo vejico, s katero udari igralca ali jo tudi zažene vanj. Pastir čuva, da koza stoji v risu. Vsi drugi stojijo v vrsti kakih 7 metrov pred kozo. Prvi zažene rajkelj. Če kozo zadene, mora teči po rajkelj in preteči ves zamejičeni kvadrat. Dokler koza ni postavljena na svoje mesto ali če stoji na kamnu, ga pastir ne sme udariti s cofom. Drugi zažene rajkelj. Če jo podere, medtem lahko krožijo po kvadratu. Ko koza stoji, pastir udari ali zažene cof v tistega, ki ni na kamnu. Če ga zadene, je ta pastir in prvi pastir vzame svoj rajkelj in se pridruži spodbijalcem. Kdor je gibčen in uren v postavljanju koze, hitro odda pastirsko službo. Nerodneži obdržijo pastirsko službo dolgo časa.

Ravbarji in žandarji. Zopet stojijo v krogu. Deseti je žandar in mora biti uren, da hitro udari enega ali dva soseda in tako so že trije žandarji, ki morajo poloviti vse ravbarje. Lov gre preko vasi čez drn in strn. Navadno to traja eno ali dve uri. Mnogokrat se žandarji upehajo in ne polovijo vseh ravbarjev.

V vasi so bile tri luže, sedaj jih gotovo ni več, ker imajo vodovod. Največja je bila last vseh vaščanov, druga, malo manjša, je bila Španova in tretja, bolj majhna, Zedčeva. So služile za napajanje živine, in če bi bil kak požar, je bila voda pri rokah. To je bil žabji raj. Žabe so se nam gravžale, jih nismo lovili z rokami, pač pa menke, to so žabe v prvi razvojni dobi – debeloglave in z dolgim repom. Te luže so oživele zlasti v mesecu maju, ko smo hodili tam mimo k šmarnicam. To so bili žabji koncerti, lepših nisem nikjer slišal! Pozimi, ko so luže zamrznile, smo se hodili drsat.

Kurjenje kresa na predvečer Janeza Krstnika, to je bil tudi dogodek svoje vrste. En teden prej smo otroci vlačili veje od vsepovsod in jih kopičili v grmado na najvišjem hribu nad vasjo. Ko je padla že noč, je zaplapolal velik ogenj, ki je razsvetlil celo vas. Tedaj smo šli vsa družina, vsak kako poleno noseč, na kres. Vsa vas se zbere okrog ognja po grupah: žene, možje, dekleta, fantje in otroci. Štejemo kresove, ki so se videli po hribih vsepovsod. To je prazničen večer. Vesel pogovor teče po grupah. Ogenj pojenja, fantje prinesejo butare. Možem to ni po volji: »Ti si jo meni ukradel, saj jo poznam, ti bom že dal, falot!« Vsi se smejejo. Ni tako resno mišljeno, kot zveni. »No, oče, potolažite se, za to eno vam jih naredim deset, če hočete.« »No, naj bo za svetega Janeza Krstnika.«

Petje po družinah je bilo precej razširjeno. V poletnih časih so fantje na vasi prepevali skoraj vsako noč od desetih do enajstih, triglasno. Eden je vodil, drugi je čez pel in bas. Še kar lepo, ubrano so prepevali. Moj oče je bil dober pevec. Vsako nedeljo popoldne se je vsa vas zbrala v cerkvi, smo molili rožni venec in pete litanije, ki jih je vedno vodil moj oče in vsa cerkev je odpevala.

Ustna harmonika (orglice) je bila še kar precej razširjena in nekateri so znali prav lepo igrati. Dva sem poznal, ki sta imela veliko harmoniko na meh. Na pustni torek je bil velik kraval v vasi: godba, petje, vpitje, maškare [Stran 0112] do polnoči. Potem je vse potihnilo do velike noči. Fantom to ni teknilo. Ali družine so se strogo držale cerkvenih predpisov. Kar so župnik s prižnice povedali, to se je sveto držalo in izpolnilo.

Pa še mnogo drugega, na primer dve osameli in žalostni ženi pred Groznikovo                 kaščo: Groznikov Jože in mama Marija, ki so ji ubili sina gospodarja, in Brtalova                 mama, ki so ji ubili štiri sinove.

Slika 73. Pa še mnogo drugega, na primer dve osameli in žalostni ženi pred Groznikovo kaščo: Groznikov Jože in mama Marija, ki so ji ubili sina gospodarja, in Brtalova mama, ki so ji ubili štiri sinove.

Ob nesreči se je pokazala solidarnost. Se je živinče ponesrečilo, da so ga morali pobiti. Vsa vas je kupila meso, da so sosedu pomagali. Drugače nihče ni kupoval govejega mesa, je bilo predrago. Se spominjam, kako nam je oče nekoč razložil, ko smo več dni zaporedoma jedli goveje meso: »Nimamo denarja za meso, ali to smo kupili, ne da jemo, ampak da pomagamo sosedu v nesreči.«

Sosed je pogorel. Vsa vas je prišla na pomoč z delom, ali so pripeljali smreke za novo poslopje.

Ni bilo vaščana, ki ne bi šel k nedeljski maši. Rožni venec se je molil zjutraj in zvečer po družinah, tudi v poletnih časih. Sem slišal sledečo zgodbo. Pri sosedu ob košnji po večerji vsi zmatrani pokleknejo okoli mize in se naslonijo nanjo s komolci in molijo rožni venec. Kmalu vsi zaspijo. Eden se zbudi in zdrami vse druge: »Kje smo ostali pri rožnem vencu?« Nihče ni vedel. Torej so morali začeti znova in ne vem, kolikokrat so začeli in niso prišli do konca tisti večer. Moj oče je modro odločil: »V poletnih mesecih opustimo sveti rožni venec čez teden, v nedeljo ga molimo.« čez teden smo molili eno rešto očenašev in drugih molitev, ki niso bile krajše ali morda še daljše kot rožni venec. Šaljivo ljudsko molitev v čast sv. Antonu verjetno poznate, jaz sem se jo naučil kot otrok: »Svet Anton iz Padove, pomagaj, da kaj ukradeva. Ti boš nosil, jaz bom kral, pa bo šlo obema prav.«

Tako mislim, da sem izčrpal otroške spomine iz Leskovca, ki so omembe vredni in bi morda vam, cenjena gospa Mihaela, prišli prav pri pisanju zgodovine.

Prisrčne pozdrave vsem

Anton Grčman

Cenjena gospa Mihaela in Reza!

Cordoba, 15. avgusta 1994

Hvala vam za vaše pismo 18. julija. Nisem mislil, da bodo moja pisma imela kakšno večjo vrednost, kakor da vas in vaš krog obvestim [Stran 0113] malo o svojem delu, da se tako malo bolj spoznamo. Težko je namreč imeti pisemske stike z osebami, ki se ne poznamo, tem bolj, če vi odkrijete v njih kakšno večjo vrednost. Hvala vam tudi za knjigo, ki je še na poti, bo že prišla. V tem pismu vam pošiljam ček za 100 dolarjev za knjigo in za stroške, ki ste jih imeli pri fotokopiranju mojih pisem.

Moje zdravje je še kar po volji. Hodim redno v vojaško bolnico in mašujem za sestre.

Morda še nekaj iz mojega življenja, ker vas zanima vse. V bolnici za jetične, ki je redno imela 200 postelj, je bilo v mojem času vedno 300 bolnikov. Vsi široki hodniki so bili redno prenapolnjeni s posteljami. Vsako leto jih je umrlo okrog 60, ni šlo veliko čez in tudi ne pod 60. Meseca marec in avgust sta jih največ pobrala. V drugih mesecih so bili smrtni primeri bolj redki. Mlad fant, zelo bolan, mi je zmeraj rekel v avgustu: »Samo da preide avgust, potem bo šlo že boljše.« In je res preživel ta strašljivi mesec za bolnike in prvega septembra je umrl.

V petindvajsetih letih je bilo dvanajst samomorov. Navadno so skočili iz drugega ali tretjega nadstropja in se ubili. Drugi vatikanski zbor je vrgel mnoge zastarele cerkvene predpise v koš, med njimi tudi, da se samomorilcev ne pokoplje v blagoslovljeno zemljo. Vsako cerkveno pokopališče je imelo neblagoslovljen prostor za pokopavanje samomorilcev. Tudi jaz sem uvidel, da samomorilci niso odgovorni za svoje zadnje dejanje. Izgubijo pravo pamet in nezavestno storijo zadnji korak.

(Tu sem izpustila primere samomorov.)

Še nekaj ocvirkov iz župnije. Beraštvo. Na splošno sem že omenil v pismih, da so se odkrili berači z nemajhnim premoženjem. Danes to izginja. Se vidi, da jim ljudje že ne dajejo več in seveda jaz tudi ne. Je veliko socialnih ustanov, ki skrbijo za reveže, jim ni treba prosjačiti po cestah in ulicah. Po večerni maši pride žena srednjih let: »Gospod, nujno rabim denar. Ravnokar so me vrgli iz stanovanja, ker ne morem plačati, in tudi nimam za hrano.« »Vi vidite, da smo v sredini gradnje. Fara rabi denar in ga ne more izdajati.« »Tako, vi hočete, da umrjem od lakote.« »Hočem ne, pač pa vas pustim umreti od lakote, potem pa bom dal za spomenik, ki vam ga bodo postavili, ker boste prvi, ki je v Argentini umrl od lakote.« Je uvidela, kam pes taco moli, stisnila rep med noge in odšla. Ni umrla, zdravo in debelo sem jo pozneje srečal in vprašal po njej. Pojasnili so mi, da je po vsem mestu poznana nasilna in ne revna beračica.

Proti večeru že pride v pisarno 23-letni fant, srednje postave, in začne: »Upam, da z vami, ki ste duhovnik, lahko govorim tajnosti, ki jih ne boste naprej pripovedovali.« »Seveda, kar na dan z besedo.« »Ravnokar prihajam iz ječe, nihče me več ne mara, moja mama me bo gotovo sprejela. Sto kilometrov od tu je moj dom. Nimam denarja za vožnjo.« »Jaz denarja tu nimam. Pojdi to noč v škofijsko zavetišče in bom poskrbel, da boš jutri zjutraj dobil vozni listek za domov.« »Aha, vi me hočete izročiti policiji,« je vstal preplašen. »Kaj se ti bojiš policije, ali nisi že prestal kazni?« Brez vsakih pojasnil jo je hitro odkuril iz pisarne.

(Tu sem izpustila še nekatere druge primere srečanj z nevarnimi ljudmi .)

Na ta način so že napadli več duhovnikov, jih pretepli in oropali. Dva sta pozneje umrla na posledicah. Mene je ščitila Presveta Trojica.

Ob desetih zvečer kliče telefon. Se sliši ženski glas in otroški jok. »Halo, govorim z župnikom Presvete Trojice?« »Da, gospa.« »Glejte, jaz sem mlada vdova, ki se rada uležem v posteljo z duhovniki.« To je bilo kake tri mesece, kar sem postal župnik, in takoj po slovesni pogodbi s Presveto Trojico, da če mi ona pomaga, se jaz popolnoma žrtvujem za faro z vsem, kar zmorem in imam. »Gospa, iz te moke ne bo kruha za vas. Kot človek vas razumem in ne obsojam prestrogo, ali obenem tudi ne odobravam vaše nakane. Spreobrnite se in pošteno živite.« »Hvala, gospod, da me ne obsojate.« Končan je bil pogovor in sem imel tisto noč veliko za premišljevanje. Samo Presveti Trojici moram biti hvaležen, da mi je dala moč, da ni prevladal v meni človek s svojimi nagoni. Tudi duhovnik je socialno bitje in mora živeti v družini, če ne v zemski, potem v božji družini. Ko me župljani vprašajo, če mi ni preveč dolgčas samemu, jim odgovarjam: »Jaz nisem nikdar sam, živim v razmeroma številni družini: Oče, Sin in Sveti Duh, Marija, angel varuh, hudič in jaz. Nas je sedem v družini in v tako številni družini ni dolgočasja.«

Presveta Trojica je bila zvesta in jaz sem držal pogodbo in danes je lepa fara, materialno in duhovno lepo zgrajena, v zadoščenje vernikom in meni.

Argentina že ni več prava misijonska dežela, vendar pa še mnogo manjka, da bi bila dograjena v evropskem smislu. Že pred desetimi leti je nadškof rekel: »Nujno bi rabil petdeset novih far v Cordobi, ali nimam sredstev za gradnjo cerkva in tudi ne duhovnikov. Vsega še manjka. Tako imate še nekaj novic, ki jih v prejšnjih pismih nisem omenil.

Prav lepe pozdrave vsem, ki moja pisma berejo.

Anton Grčman

[Stran 0114]
Pa tudi kaj veselega. Iz leta 1949 je ohranjena fotografija skupne poroke                 bratrancev Antona Grčmana. Čeprav so na sliki sami svatje, njihovi obrazi ne morejo                 skriti, da so se pravkar prebili skozi hude čase. Predzadnja v tretji vrsti na desni                 je Antonova sestra Minka, druga v prvi vrsti z leve pa mati Terezija; Antonov brat                 Janez z ženo je prvi v drugi vrsti z leve.

Slika 74. Pa tudi kaj veselega. Iz leta 1949 je ohranjena fotografija skupne poroke bratrancev Antona Grčmana. Čeprav so na sliki sami svatje, njihovi obrazi ne morejo skriti, da so se pravkar prebili skozi hude čase. Predzadnja v tretji vrsti na desni je Antonova sestra Minka, druga v prvi vrsti z leve pa mati Terezija; Antonov brat Janez z ženo je prvi v drugi vrsti z leve.

Cenjena gospa Mihaela!

Cordoba, 20. septembra 1994

Devetega septembra sem dobil vašega Duhana iz Višnje Gore. Nisem ga poznal. Seveda, s trinajstimi leti sem šel v škofijski zavod v Šentvidu nad Ljubljano, bil tam interniran osem let in pozneje v semenišču šest let. Tam ni bilo maškar in ne pustnega norenja in pozneje v vojnem času tudi ne. Zares, s to prelepo opremljeno knjigo ste mi poslali velik kos moje rodne domovine. Spredaj in zadaj je zelo posrečen zemljevid višenjske doline, katero zelo malo poznam. V Višnjo Goro sem hodil v šolo šest let. Proti jugu sem prišel samo do Pristave, kjer so živeli moji sorodniki, ki so imeli eno samo kozo in študenta, ki je postal duhovnik precej let pred mano. Poznam še osebno Stari trg, Dedni Dol, Vrh, Spodnje Brezovo, Mlake, Izirk in Sela. To je vse, kar osebno poznam. A Stično tudi še poznam. Zato je zame zemljevid zelo dobrodošel. Gospodu Janezu Kastelicu čestitam za tako lepo in izvirno ilustracijo. Mora biti tudi on iz »Polževe doline«. Mnogo iz vsebine poznam in mi ni treba gledati v slovarček za razumevanje.

Cenjena gospa pisateljica in pesnica, se vam prav iz srca zahvaljujem za tako bogat dar, ki ga nikoli ne bi pričakoval. Občudujem vaše ogromno in vztrajno zbiranje, vašega truda vam ne more nihče poplačati. To je sama ljubezen do ljudi in kraja, ki se da in ne zahteva nič povračila. Kmeta pridobiti, da se odpre in govori, kakor mu srce narekuje, to naravno stori samo v svojem okolju. Pred inteligentom pa se zapira, ker se čuti manjvrednega in je bil dostikrat ponižan. Jaz imam bridke izkušnje iz Škofovih zavodov. Petindvajset duhovnikov nas je vzgajalo. Kmečki fantje smo bili zapostavljeni za gosposkimi. Je prišla moja mama na obisk, s kmečko ruto na glavi. Je komaj par stavkov kak profesor ali prefekt govoril z njo. Je prišla gosposka dama, kako drugače so jo tretirali: »Klanjam se, gospa … « in vse drugačen pogovor je tekel pol ali celo uro. Nismo smeli govoriti v narečju, seveda, razumljivo, smo se morali naučiti pravilne slovenščine. Ali način je bil poniževalen. Dobro mi je ostalo v spominu, kako je mlad doktor in profesor odgovoril kmečkemu fantu, ki se je malo po svoje izrazil. »O, tega si pa prinesel gorkega iz štale.« In se je debelo krohotal. No, drago je plačal tu v Argentini. Povsod so ga [Stran 0115] vrgli na cesto in tudi škof ga je odslovil kot nesposobnega. O, komunizem je bil šiba božja, potrebna za slovenski narod. Bog daj, da bi ta trda lekcija ne bila zastonj! Ali drugi dogodek pri matematični uri. Profesor: »Kaj naredimo z ulomkom?« Fant molči. Profesor: »Scat ga nesemo! Ali je tvoj oče kmet?« »Da« »Ima kakega teleta v štali?« »Da.« »Pojdi domov in reci očetu, naj pripelje teleta sem in tebe dene na cugelj. Stavim glavo, da bo tele bolje odgovorilo kakor ti.« Pozneje je prišel dekret od ministrstva, ki je ukazoval, da morajo študenta vikati od vstopa v gimnazijo in ga spoštovati kot osebo. Ta dekret je bil potreben in je izboljšal naš položaj.

Vi pa, cenjena gospa, kmeta ljubite in ste mu dali vedeti, da cenite njegovo govorico. Zato se vam je odprl, da ste mogli zbrati in izdati v knjigi njegovo govorico in mišljenje. Rad bi vedel, če se je knjiga prodala v primerni količini in tako dobila sloves pri ljudeh.

Vam, gospa, kot pisateljici in pesnici vse prav pride, zato še nekatere spomine, ki jih nisem našel v knjigi. Moj oče nas je učil ne biti strahopetni ponoči. Strahov ni. če kaj zašumi ali se sliši kak krik, to so nočne živali, ki bežijo pred človekom. Torej se jih ni treba bati. Če te ustraši kak privid, ne hodi naprej, še manj teci. Pojdi pogumno in zagrabi, pa boš videl, da ni vse skupaj nič. Navadno je kak grm, deblo ali kamen. Ko se boš prepričal, boš šel mirno naprej.

(Tu je izpuščen primer.)

Meni je ta očetov nauk zelo prav prišel. Večkrat sem hodil sam v temi. Če je popolna tema brez lune, ni strahu, ker se nič ne vidi. Kadar je polna luna, tudi ne. Se lepo vidi daleč naokoli. Kadar je prvi ali zadnji krajec in torej poltema, tedaj so čudne sence vsepovsod. Kadar me je kaj ustrašilo, sem se takoj približal in se prepričal in ni bilo vse skupaj nič.

( Tu so izpuščene zgodbe, kako je kmet hudiča okoli prinesel, kako mrtvi vstajajo in strašijo in kako se pet fantov ni znalo prešteti.)

Prvega novembra zvečer je zvonilo v cerkvi s tremi zvonovi in vse družine so pokleknile okoli mize in molili so vse tri dele sv. rožnega venca za verne duše v vicah. Isto se je ponovilo opolnoči in ob štirih zjutraj. Težko je bilo vstajati ponoči, je bilo mrzlo, a verne duše rabijo te naše žrtve, nam je oče razložil. Pa je bil sosedov fant, ki ni hotel vstati opolnoči, čeprav so ga poklicali. Drugi so molili in sredi molitve tudi on pride, ves preplašen lepo moli kleče in potem pripoveduje: »Strašen ropot sem slišal pod posteljo in postelja se je sama premikala.«

če vam prav pridejo moje zgodbe, bom vesel, sicer pa veste, da stari ljudje radi obujamo spomine iz mladosti, ker v napredku nam je pot zaprta. V nebo že gledamo, pa nam je tudi zastrto.

Upam, da ste dobili moj ček za 100 dolarjev, ki sem ga poslal v zadnjem pismu na Rezin naslov.

Vse, ki bodo brali to pismo, prav iskreno pozdravljam.

Anton Grčman

Naj na koncu dodam še pismo iz leta 1992, ki govori o njegovem slikarskem delu.

Draga mi svakinja Reza in Mihaela!

Cordoba, 1. oktober 1992

Iskrene in lepe pozdrave Ti pošiljam, draga Reza, za tvoj god. V molitvah in pri maši te imam vedno vključeno kakor tudi rajno mater Rezo. Upam, da si še zdrava in pri moči. Samo par mesecev si mlajša od mene. Jaz sem še kar pri zdravju.

Nisem več v Ascochingi, ampak spet v Cordobi in trenutno živim na počitnicah na župniji, ki sem jo jaz v glavnem zgradil in je bila cerkev v juniju slovesno posvečena. Se da v njej lepo moliti. Saj moje glavno delo je sedaj molitev. Poleg tega nemške časopise prebiram, malo angleško študiram, za spremembo pa rišem in slikam. Imam že narejenih preko 200 slik.

Razstava mojih slik je bila v župnijski dvorani. Je bilo prodanih 24 slik, ki sem jih podaril župniji. Univerzitetni profesor umetnosti in eden od najplodovitejših slikarjev v Cordobi Egidio Cerrito mi je dal tole oceno: »Umetnik samouk na zelo dobri višini impresionizma. Zna zelo dobro uporabljati akvarel. Zaradi njegove nadarjenosti njegove slike zaslužijo, da so izpostavljene v umetniškem salonu.«

Profesor mene osebno ne pozna in jaz tudi njega ne. Obiskujem in občudujem pa vedno njegove razstave.

Te dni pričakujem imenovanje za kurata vojaške aviatičarske bolnice tu v Cordobi. Bolnica je majhna, 80 postelj. Tam bom maševal vsak dan, bolnike prevideval in se tudi sam pripravljal na odhod s tega sveta.

Molim za Slovenijo, da bi jo vodil Sveti Duh in da bi v bratski edinosti mogli zgraditi boljšo bodočnost. Jaz tja ne grem več. Imam tu v Argentini prelepo drugo domovino. Ljudje tu me imajo radi in cenijo moje delo. So mi zelo hvaležni. Kjer imaš to, tam je tudi tvoja domovina.

Lepe pozdrave vsem!

Anton Grčman

[Stran 0116]

9. Slovenstvo – osnovni smoter našega boja

9.1. Sedemdesetletnica ustanovitve vaške straže v Šentjoštu

Avtor: Jože Pavlič

9.1.1.

Tistim, ki berejo revijo Zaveza, še manj pa tistim, ki so se 8. julija letos udeležili proslave sedemdesetletnice ustanovitve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom, ni potrebno razlagati, kaj pomeni ta obletnica in proslava le-te. Najbrž tudi ne vsem tistim, ki so na strani napadenih doživeli čase partizanstva in boljševiške revolucije v Sloveniji. Končno tudi ne tistim, ki so odgovorni, razmišljajoči, osveščeni ljudje, sposobni premišljene ocene razmer in zmorejo kritično razmišljati ali pa se po potrebi znajo in dajo o dejstvih poučiti na tak ali drugačen način. Potreba po vedenju, po jasnosti in resnici je vendar eden od bistvenih vzgibov človeškega duha in vedno tudi razlog duhovnega napredka ter znak in odlika človeka. Danes bi lahko vsi resnicoljubni in normalno prosvetljeni Slovenci vedeli, kaj je bila in kaj pomeni v slovenski zgodovini ustanovitev prve vaške straže. Ne pomeni le vrha nasilja nad slovenskim prebivalstvom, ampak pomeni tudi ljubezen do doma in do domovine. Ko so stražarji branili svojo vas, so branili tudi svojo slovensko domovino.

če Šentjošt in njegovi pošteni ljudje, ki proslavljajo obletnico ustanovitve vaške straže, danes mnoge motijo, tako da se oglašajo po medijih in drugod, zgražajo, sprenevedajo in spakujejo na ta račun, je to zato, ker jih moti in boli resnica ali so indoktrinirani in se ne pustijo poučiti. Še večkrat pa je razlog tega čisti materialni in osebni interes. A vedeti je treba, da so Šentjoščani ljudje z zdravo pametjo in dobrim spominom, ki so zvesti in samozavestni, s častjo in ponosom, so ljudje, ki hočejo biti pošteni in živeti v resnici. Dejansko tudi živijo v resnici spominov in sedanjega časa. Prav dobro se spominjajo vsega, kar so sami in njihovi predniki doživeli in preživeli že včasih pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej vse do današnjih dni. Zdrava pamet in prava presoja stvari jim nista dovolili, da bi pozabili na odgovornost do sebe in naroda. Slišali so podpihovanje in vabila na neznane krive poti, a se niso dali preslepiti.

Njihov prav je bil vreden, trden in jasen. Toliko so morali žrtvovati zanj sami ali njihovi predniki: tega se spominjajo hvaležni tistim, ki so kakorkoli trpeli za ta prav, zanj umirali in ničesar krivi žrtvovali vse. Za ta resnični prav so vztrajali in še vztrajajo tudi za ceno žrtev vse do današnjih dni. In bodo še vztrajali. V spoštovanju žrtev in v zvestobi njihovim vrednotam, ki so tudi njihove vrednote, se danes sicer z bolečino in veliko žalostjo spominjajo tragične in boleče preteklosti, trpijo tudi zaradi nevesele in zmedene sedanjosti, a vseeno so ponosni in dobro se zavedajo, da so imeli in imajo prav. Ti so tudi proslavili obletnico tiste prve vaške straže na Slovenskem, ki se je uprla komunizmu in njihovim revolucionarnim napadalcem.

Šentjoščani in tudi drugi slovenski katoličani so se med drugo svetovno vojno uprli komunizmu, saj niso imeli izbire – ne glede na ceno, ki jo je bilo treba plačati – za ceno tolikih nedolžnih smrti in najhujše moralne diskvalifikacije. Zvesti in zavedni Slovenci so zato morali postati »izdajalci« slovenskega naroda, »okupatorjevi sodelavci« in kot taki potem primerna tarča za vse mogoče nasilje, ki ga je omogočilo sosledje dogodkov zgodovine. Še danes je veliko tistih in takih, ki bi še kar izvajali nasilje nad njimi in jih zmerjali z izdajalci kar tako in obsojali na kdo ve kaj. A čas se je dopolnil in zgodil se je splošen poraz komunizma, sesule so se vezi nasilne moči in suženjske podrejenosti. Čuvaji, hlapci in izkoriščevalci suženjsko-proletarskega družbenega reda ne morejo razumeti, da so ostali brez oblasti in moči. Komunistom, povzročiteljem revolucije in njihovim pristašem ne gre v glavo, da se jim je pred očmi podrl svet, ki so ga gradili s tako silovitostjo in vztrajanjem. Še si želijo, da bi sej jih ljudje bali, jih častili in jim služili. Še naprej hočejo izkoriščati ljudstvo za svojo dobrobit ne glede na to, kaj bo s tem ljudstvom, s tem razbitim narodom; še kar si lastijo pravico do ukazovanja in še kar naprej sramotijo tiste, ki so jih že davno spregledali in se jim uprli. Mit komunizma zavijajo v nova oblačila, prekrivajo z novimi transparenti in njegove strašne posledice – zločine – skrivajo ali spreminjajo v napake, za katere pa seveda najdejo opravičila in upravičene razloge. Žrtve, ki so jih zavestno in neodgovorno povzročili jih sploh ne zanimajo. Pomembno jim je le, da bi ostali na oblasti. Tako tistim, ki so v revoluciji sodelovali in so še tu, kot tistim, ki so jih nasledili in žanjejo bogate, a krivične sadove za njimi.

Kaj vse pisunijo hlapci in častilci zločinske ideje in propadlega mita! Sprenevedajo se v [Stran 0117] svojih pisarijah, ki papagajsko ponavljajo stare agitpropovske klišeje, se zgražajo, omalovažujejo in zmerjajo. Ne morejo iz svoje kože. V medijih pa kar čakajo na pisarije take vrste, saj so še vedno v službi starih sil, da bi zameglili prava dejstva in zavarovali dosežke krvave in krivic polne preteklosti. Sploh nočejo videti resnice. Človek se lahko le čudi temu, da toliko ljudi še vztraja pri rečeh, ki jih je obsodil svet in zavrgla zgodovina. Pogon temu daje le strah in sebičnost, ki gresta mimo vsega in čez vse.

V različnih medijih se oglašajo nosilci ali zavestni in podzavestni hlapci nekdanjega režima, ki so ga pomagali vzpostavljati in imeli ali še imajo od njega koristi. Poskušajo jih ohranjati ter vleči čim dlje v prihodnost sladkosti izgubljenega boljševističnega raja. Oglašajo se kot zaslužneži, moralne avtoritete, ugledneži, pisci, novinarji, umetniki, intelektualci, delovni ljudje, razočarani upokojenci … z ogorčenjem, zgražanjem, podcenjevanjem, zaničevanjem ali prezirom, vzvišeno in zafrkljivo, pišejo o sramoti, o truplih, ki se obračajo v grobu, neokusno duhovičijo o stvareh, ki v svoji duhovni praznini zanje niso pristojni. Kot nekdanji fevdalni upravičenci do oblasti in privilegijev se obnašajo vzvišeno do tistega ljudstva, ki jim nasprotuje in je po njihovem reakcionarno, neuko in zaslepljeno. Danes, ko smo v Združeni Evropi, prihajajo še z očitki o fašizmu, nacifašizmu, kolaboraciji, izdajalstvu. Tako radi se v teh medijskih prispevkih sklicujejo na svoje zavezništvo v koaliciji protinacističnih sil, ko so bili Zavezniki prisiljeni zaradi svojih interesov sodelovati s SZ oziroma komunizmom, pozabljajo pa, kako so komunisti sami že prej vse do 22. junija 1941 kolaborirali z nacistično Nemčijo in Hitlerjem, potem pa seveda tudi v nasprotju s svojo idejo komunizma z osovraženimi imperialisti in kapitalisti, kar sta Amerika in Angliji vendar bili. Lokalno – vzemimo Slovenijo – pa je bila situacija še mnogo bolj pestra. Partizanom – »borcem za svobodo in borcem proti fašizmu« – ni bilo težko in prav nič pod častjo sodelovati z Nemci ali Italijani, če je šlo za preganjanje ali uničevanje domačih ljudi, ki so se jim uprli. Tudi to je že več ali manj znano in marsikaj bo še prišlo na dan, ko bodo zgodovinarji zares prijeli stvari v roke in poiskali prave vire.

Po mednarodnih konvencijah legalno dopustno, nujno in normalno sodelovanje stare prej legalne oblasti z okupacijsko oblastjo mimo in izven OF je bilo naenkrat za nove komunistične pretendente na oblast nekaj tako strašnega in nedopustnega, da so to brez pravne osnove razglasili za zločin in kot uzurpatorji oblasti to sankcionirali s smrtjo. Čeprav je bilo to sodelovanje torej normalno, po konvencijah možno in nujno, je postalo zaradi agresivne in zločinske napadalnosti partizanov tudi pogoj za samoohranitev, edini način za preživetje tako posameznikov kot naroda. V neki obliki pa je sodelovanje z okupacijskimi oblastmi itak vedno nujno in potrebno, če je država kapitulirala celo obvezno, ne da bi to bila kakršnakoli kolaboracija tipa Quisling ali Petain. Bilo pa je tisto sodelovanje komunističnih nasprotnikov z okupatorjem v pravem pomenu besede še izsiljeno in povzročeno s partizanskim nasiljem in okupatorjevimi represalijami. Do 8.julija 1942 ni bilo še nikjer nobenega vaškega stražarja. Partizani in komunisti pa so že govorili o beli gardi in dotlej pobili že neznano število ljudi, vsekakor več kot tisoč. Gorele so vasi, pobiti so bili ugledni ljudje, cele družine z otroki vred in polnila so se koncentracijska taborišča. Bilo je jasno, da ne gre za osvobodilni boj – ta naj bi bil in je bil zgolj pretveza – šlo je za revolucijo in polastitev oblasti. Partizanske akcije so imele namen le dražiti in spodbujati okupatorja k nasilju in uničevanju: ustvarjale so le zmedo, dezorientiranost in izzivale okupatorjevo maščevanje, ki pa se je obračalo proti nič krivemu civilnemu prebivalstvu. Komunistični partizani pa so ob tem z ustvarjanjem sovraštva in strahu, s pobijanjem in mučenjem ljudi uspešno uničevali stare oblastne strukture, duhovne, politične ali vojaške voditelje naroda, ki bi lahko nekaj pomenili v pravem in odgovornem narodnem vodenju in odporu. V kaosu in zbeganosti ljudstva so potem sami nasilno lažje postavljali svojo novo ilegalno »ljudsko« oblast.

Vsem tistim pa, ki še danes ne vedo, kaj se je takrat pred 8. julijem 1942 v Šentjoštu dogajalo, bi lahko svetovali nekoliko več zadržanosti in obzirnosti: naj vzamejo v roke knjige pravih, ne udinjanih zgodovinarjev in biografov, ki so v grobem že opisali dogajanja in resničen potek dogodkov v Sloveniji v času druge svetovne vojne, ne pa pisarij dvornih zgodovinarjev komunističnega režima in partizanstva. O Šentjoštu je vredno prebrati tudi pripovedi ljudi, ki so Šentjošt poznali še z druge strani in njegovo zgodbo verodostojno in živo opisali. Tako pripoved bo mogoče najti v reviji Zaveza ali pa tudi v knjigi Janka Mačka z naslovom Kako se je začelo. Potrebno bo le malo kritičnosti in razumevanja pa bo lažje razumeti, od kod in zakaj letos ob 70-letnici tega datuma proslava ustanovitve vaške straže v Šentjoštu. Kot demokratom, komunistom, ki nas učijo demokracije, to ne bi smelo biti težko razumeti in dopustiti.

[Stran 0118]

Tako so hoteli in hočejo pošteni in samozavestni Šentjoščani, ki zgodovine svojega kraja niso pozabili. Sami so se odločili. Morali so se tako odločiti takrat leta 1942 kot zdaj leta 2012 po dolgih sedemdesetih letih čakanja na to pravico. Verjeli in upali so, da bo nekoč do tega v demokraciji lahko prišlo in bo mogoče spregovoriti o resnici. Vedeli so in vedo, da so imeli prav, da je bila resnica in pravica na njihovi strani. Uprli so se partizanskemu nasilju, krajam in pobijanju poštenih rojakov, mož, žena in otrok v svojem kraju in v vaseh po okolici. Niso rekli: »Nočemo partizanov, ki branijo Slovenijo; napadli jih bomo in uničili,« temveč samo: »Branili se bomo, ker nas ogrožajo: pobijajo, ropajo in pehajo pred puške okupatorja.«

Preprosti ljudje, ki so vedeli, kaj je pravičnost in resnica, kaj je dopustno in kaj ni dopustno, kaj je odgovorno in kaj ni, kaj se more in česa se ne sme delati, so sklenili – in to velja tako za Šentjošt kot kmalu za tem tudi za druge kraje v tako imenovani Ljubljanski pokrajini kot potem kasneje, a manj, na drugih področjih Slovenije – da tako ne more iti naprej in da se bodo branili. Prisiljeni so bili braniti se sami, ker okupator, čeprav je bil kot tak po mednarodnem pravu dolžan zaščititi civilno prebivalstvo, tega ni počel, ampak je nasprotno še sam, kot da mu to tudi ustreza, izvajal nasilje nad njimi: razmere za civilno prebivalstvo so postale nevzdržne in sami so si morali začeti pomagati. Položaj je postal tako neznosen, da so razumni ljudje, kot so Šentjoščani bili, ocenili, da jim večja nevarnost preti od domačega napadalca in revolucionarnega terorista kot od okupatorja. Ta zadnji je končno le bil oblast in obvezan po mednarodnem pravu, da v okupirani deželi vzdržuje red in ščiti civilno prebivalstvo. Ker tega ni zmogel ali hotel, so nazadnje le bili prisiljeni zahtevati od njega vsaj pomoč v orožju, pa kolikor je bila ta prošnja za njihov ponos kot zavedne Slovence mučna, so se morali z njo sprijazniti in jo vzeti nase. S tem pa so prevzeli nase del okupatorjevih dolžnosti in si tako sami ubranili domove ter zagotovili red in mir pred vsiljivimi revolucionarji in napadalci. Tako je potem bilo v rokah slovenskega človeka, ki se ni strinjal s partizanskim nasiljem in komunistično revolucijo vsaj nekaj možnosti za preživetje. Brez tega sodelovanja bi prišlo do nezaslišenega uničevanja tako s strani okupatorja kot partizanov. Kaj je to pomenilo komunistom in njihovi partizanski vojski, se vidi iz njihovih reakcij. Takoj in z vsemi silami so se vrgli na vaške stražarje in njihovo postojanko v Šentjoštu. Na vsak način so jo hoteli uničiti. Napadli so jo že takoj po njeni ustanovitvi, a jim je vendar ni uspelo uničiti, čeprav je bila posadka maloštevilna in slabo oborožena. Vzdržala je, čeprav je ostala skoraj brez municije in tudi Italijani ji niso prišli na pomoč. Vaški stražarji so vedeli, s kom imajo opravka in še posebej so vedeli, da se lahko zanesejo le nase in svojo odločenost. Šentjoščani vse to vedo. Ponosni so bili in so še na svoje stražarje in hvaležni so jim za njihovo varstvo. Zato so se tudi odločili, da bodo letos v samostojni in demokratični Sloveniji, kakršno hočejo mimogrede tudi imeti, proslavili sedemdeseto obletnico ustanovitve vaške straže v Šentjoštu. Kaj naj bi s tem zagrešili in koga ogrožajo? Nasilje se godi nad njimi in vsemi drugimi na njihovi strani, ko se jih še vedno zmerja z izdajalci in belogardisti, ko se njihovo plemenito in kulturno dejanje označuje za sramotno Ogrožajo in žalijo jih pisuni, ki jim jemljejo pravico do spomina in žalovanja.

Zakaj tako malo želje po spoznanju resnice, tako malo strpnosti do drugega in tako malo razumevanja za potrebe bližnjega? Zakaj ni posluha za pravičnost in enakopravnost, za spoštovanje človeka, rojaka in sonarodnjaka? Kje je složnost in pripravljenost na sožitje Slovencev? Kje je nacionalna enotnost in sloga? Kaj bo z državo brez državljanske zavesti in vrednot, ki vežejo skupnost in jo delajo uspešno? Koga naj bi zanimala dejstva in resnica, če nam neodgovorni ustvarjalci javnega mnenja in pisuni po sili razmer ob stalnem ponavljanju istih agitpropovskih klišejev cinično polagajo v ušesa, ob vsem pomanjkanju pravih vrednot, kaos in razkroj besede o šentjoški sramoti, o obračanju trupel partizanov v grobovih, o psihopatskosti takšnih proslav in podobne! če smo že pri sramoti, lepo vas prosimo, čigava je večja kot tistega, ki danes ob vseh dokazih o zločinskosti in propadu komunizma ni zmožen doumeti resnice in nemočen vztraja v zmoti? Ali še večja tistega, ki ve za resnico pa jo z lažjo prikriva in brani svoje na zločinu in prevari pridobljene koristi? Enako je moralno vsega obsojanja vredno nedostojno pisanje o tako silni izgubi posameznikov in naroda v revoluciji med drugo svetovno vojno, o tako silnem trpljenju in tako velikih zločinih kot o nečem nepomembnem, irelevantnem za sedanjost in prihodnost nas vseh skupaj. Ni le pobalinsko – je podlo in kaže na duha in senzibiliteto avtorja.

Za takšne razmere in odnose med nami pravega dogovora v javnosti skoraj ni. Vsaj ni ga slišati. Zaman so naše socialistične šole vzgojile toliko filizofov, sociologov in drugih intelektualcev! O čem premišljujejo? Kakšna [Stran 0119] znamenja nam ob vsem tem, kar se godi, pošiljajo? Kje so njihovi dobri napotki narodu, ki obupuje in medli v zmedi ideologij, slabih zgledov in manipulacije? Naš slovenski svet je v veliki meri zmanipuliran, zapeljan, nepovezan in razbit, neustvarjalen in brez idealov, prepuščen stihiji osebnih in materialnih koristi. Komunizem je ljudem uničil vrednote, vzel zaupanje, razvrednotil ideale, zatrl je smisel za dobro in sočutje, ustoličil je osebno korist in prakso »znajdi se« ali po nekaterih usmerjevalcih, ki jih imamo v mislih, »get a life«, torej pridi po čim lažji poti do vsega, kar ti koristi, uživaj življenje. V ljudeh se je zakoreninil materializem in nesramna sebičnost, ki blokirata skupnost in napredek. To stanje duha ob vsem tem pa še posebej globoko prizadene državo. Koristoljubje in nezanimanje za bližnjega razkrajata smisel za narodnost. K temu se pridružuje zločesta tvorba politične razklanosti in nestrpnosti, ki nimata prav nič skupnega z demokracijo in ustvarjalnostjo. Demokracija spoštuje osebnost, dopušča različnost, sploh pa nasprotniki v mišljenju tekmujejo med seboj in se ne sovražijo, kar se je dogajalo pri nas v najhujši obliki v času državljanske vojne in po njej v času starega komunističnega režima. Žal se to dogaja še danes in nič manj, ko bi vendar že morali živeti v demokraciji in miru. Desni politični pol naj bi bil za staro in mlado komunistično gardo manjvreden in nanj se še vedno lepi »izdajništvo«, nazadnjaštvo in nesposobnost. Podcenjevanje na vsakem koraku.

Nenavadno je, da je toliko sovraštva in brezbrižnosti še povsod, tudi v mladih, da se sovraštvo še kar naprej podžiga in ohranja, ker le-to razdvaja in pomaga ohranjati mit o narodnoosvobodilnem boju. Osovražena je Cerkev in njeni člani. Cerkev, kot prvega in najresnejšega idejnega nasprotnika, se črni na vse mogoče načine in onemogoča. Če vse to ne bi bilo iracionalno in žalostno, bi se smejali, ko poslušamo: Janša in Cerkev sta kriva za vse. Fiasko v slovenski bližnji in daljni zgodovini tako na političnem kot na gospodarskem, kulturnem in moralnem področju poskušajo prevaliti kar nanju. Vse to vsiljevanje in vsa ta gonja proti desnemu taboru pa prihaja kot v tistih dobrih časih komunizma javno zdaj v drugih časih pa iz nekega skritega ozadja »avantgarde« preteklega in sedanjega časa. Kakorkoli smo Slovenci danes v krču in brezizhodnosti, bomo še naprej, če bo ta »avantgarda« obstajala in vztrajala v svoji gonji in boju za zadržanje moči in oblasti – ta podtalna in rušilna zla sila nasilne preteklosti. Še več. Izkazali se bomo ponovno kot ljudstvo, ki ni sposobno imeti svoje države, kot pastirji tujih čred in hlapci tujih gospodarjev. Tisti, ki so imeli na ustih toliko lepih besed o svobodoljubju in samostojnosti, so se prvi udinjali tujemu gospodarju – tiranu Stalinu – in mu brezkompromisno služili, sedaj pa pehajo v odvisnost tudi nas in ves slovenski narod, ker ga pehajo v revščino in kaos in posledično v politični in nacionalni samomor. Prav tega se danes lahko bojijo pošteni Šentjoščani in z njimi vsi zavedni in odgovorni Slovenci. To je danes še kako realna grožnja, ki zadeva Šentjoščane in nas vse. Končno tudi tiste, ki se s svojimi pisanji in dejanji danes obračajo proti Šentjoščanom in nam vsem drugače mislečim, ki nam slovenska država veliko pomeni. Človek bi vseeno pričakoval, da bo prevladala zdrava pamet in se bo razdiralni duh nekega dela naše skupnosti nekako streznil in umaknil. Kakšna norost in politična nesposobnost je v teh naših delitvah in ločevanju! Saj vse skupaj kaže na politični samomor naroda, ki ne zna premagati razdorov. Kakšen narod bi vendar bili mi Slovenci, če naj bi nas veljalo polovica za izdajalce. Šentjoščani skoraj v celoti! Kakšna neumnost in pretiravanje! Tako majhen narod pa tako sprt med seboj! Si je razumsko to mogoče predstavljati? Nekaj bolnega je v tem. Bi bilo na tak narod sploh možno računati, ga jemati resno? Takšno neumnost in pretiravanje s ciljem ustvarjanja revolucije in novega družbenega reda si lahko izmisli le blodna glava internacionalca, ki mu nacionalna skupnost nič ne pomeni in noče biti njen član, saj bi mu sicer morala zdrava pamet narekovati, da sramoti samega sebe. Ali pa terorista, ki zanikajoč vse moralne norme hoče priti na oblast in gospodovati.

Sedemdeset let po tistem, ko so pogumni in pošteni Šentjoščani morali prijeti za orožje v smislu obrambe svoje pravice do obstoja in življenja v demokratski tradiciji, smo Slovenci tu, kjer smo. Majhni, razdvojeni, moralno in gospodarsko upropaščeni. To se je zgodilo, ker stran, ki se je uprla partizanstvu in komunizmu v neenakem boju, kljub pravični stvari, ki jo je branila, v konstelaciji mednarodnih razmer in vseh drugih okoliščin ni mogla in ni zmagala. To se je zgodilo in se dogaja, ker je bila demokratična stran, ki je vstala in poskrbela za osamosvojitev Slovencev, sama v sebi prešibka in neenotna – ni šla do dna in do konca ter poskrbela za odstranitev z oblasti vseh revolucionarjev starega režima in njihovih ideoloških naslednikov.

Zgodovina je že odpihnila meglene zastore laži in sprenevedanja, na ljudeh in politikih je, da bi to doumeli. Doumeti in razumeti bi morali vsi, kaj se je zgodilo z nami in našo deželo, [Stran 0120] potem pa že urediti to nazadujočo in izgubljajočo domovino. Zgodovinarji bi nam morali povedati, kaj se nam je zgodilo, če nočejo, da bodo v zgodovino zapisani kot hlapci nekega režima, pseudozgodovinarji, ponarejevalci in goljufi. Veliko pa imamo v naši državi sociologov. Veliko bi imeli dela, da nam opišejo stanje v naši slovenski družbi ter predlagajo izboljšave in rešitve. Kje so in kaj so? Videti so sterilni, nemočni, ker kljub svoji številnosti niso sposobni družbi ponuditi ogledala.

Kljub vsej nedorečenosti na vseh področjih pri nas – političnem, sociološkem in predvsem gospodarskem – so se Šentjoščani spet oglasili in povedali svoje. Povedali so, da so imeli prav, ko so se kot prvi v okupirani Sloveniji in napadeni od mednarodnega komunističnega terorizma uprli in branili svojo svobodo in demokratične vrednote, s tem pa tudi zahodno civilizacijo in njene vrednote. Preprosti ljudje iz Šentjošta, ki so šli skozi kalvarijo revolucije, ki so svoj upor komunizmu drago … predrago plačali, vedo, da so imeli prav in zavedajo se, kaj so branili. Zato jih ni sram proslavljati te obletnice in bodo proslavljali še vse naslednje. Lahko so ponosni in samozavestni. S časom bosta njihova samozavest in ponos lahko samo še rasla, kakor bo rasel tudi pomen upora Slovencev proti terorizmu mednarodnega komunizma, ki jih je v času njihove največje stiske in ponižanja, v času trojne tuje okupacije, postavil v brezizhoden položaj – živeti ali umreti, jim naprtil vlogo izdajalcev in poskrbel z barantanjem za slovensko zemljo še za ominozno angleško izdajo, ki je omogočila slovenski genocid. Skrajni čas je, da se tega zavemo in krenemo na pot za Šentjoščani širom po Sloveniji. Komunistom in njihovim naslednikom moramo reči ne. Slovenci se moramo vrniti k svojim koreninam, vrniti se moramo nazaj v civilizacijo, ki smo jo s komunizmom zapustili! Šentjoščanom dajmo prav! Bodimo nanje ponosni in pustimo jim, da živijo, kot si želijo, zvesti svojim načelom – načelom svojih prednikov, načelom pravičnosti, miru in demokracije! Skozi stoletja so izkušnje na borni zemlji učile njihove prednike uporabljati svojo glavo in odgovarjati zase v solidarnosti s skupnostjo. Tako so zrasli in se ohranili; taki, kot so, so nam še kako potrebni v tem času zmede in površnosti. Če bomo Slovenci taki, kot so oni, nam bo kmalu bolje in »zjasnila se nam bodo vremena«, kot pravi naš pesnik in narodni buditelj.

Toliko k našemu današnjemu razmišljanju o Šentjoštu in posledično tudi o vseh naših vaških stražah v Ljubljanski pokrajini kakor tudi o kasneje na enakih temeljih in v enakih okoliščinah organiziranem Slovenskem domobranstvu. Prav tako k našemu razmišljanju o stanju v današnji Sloveniji. Nimamo ne časa ne prostora, da bi v tem smislu našo pripoved poglabljali in širili. Kaj več razmišljanja o teh, takih in drugačnih stvareh naše polpretekle zgodovine in pa tudi sedanjosti moramo prepustiti res pravim zgodovinarjem in pravim sociologom, ki bodo še bolj, kot smo poskušali mi, dognali znanstveno resnico o nas Slovencih v zadnjih sto letih in menda ne bodo iskali razlogov za revolucijo, komunistično tiranijo in genocid v naši deželi pri škofu Mahniču v devetnajstem stoletju!

[Stran 085]

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Otočec II

Dodatek A.1.1

Pridite na vseslovenski Zbor kristjanov in ljudi dobre volje,
OTOčEC II!

Srečanje bo v športni dvorani na Otočcu pri Novem mestu v soboto, 13. oktobra 2012. Zbirali se bomo od 9. ure naprej s pričetkom ob 9.30 in zaključkom ob 13. uri. Srečali se bomo, da bi s številnimi predavatelji iz vse Slovenije preučevali naše družbene in politične razmere, da bi utrdili slovenski in krščansko zavest in da bi iskali pota, kako iz neuglednih razmer v boljše čase. Vabi vas civilna iniciativa PREBUDIMO SLOVENIJO. Zanjo: Jože Strgar

Dodatek A.2 Izdali smo

Dodatek A.2.1

Farne spominske plošče 3,
tretjo knjigo o žrtvah medvojnega komunističnega napada na slovenski narod. Na zalogi sta tudi prvi dve knjigi, vse skupaj prinašajo imena skoraj 17.000 umorjenih Slovenk in Slovencev.

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
Beethovnova 5/2, 1000 Ljubljana
od 10. do 12. ure
telefon: 01/425-15-37

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Slovenija v svetu

Avtor: Marko KremžarAvtor: Jože Osana

Dodatek B.1.1

Slovenija v svetu - note

Slovenija v svetu – note

Dodatek B.2 Priporočamo

Dodatek B.2.1 Farne spominske plošče 3

Slovenski spominski odbor
Farne spominske plošče 3

Izdali
NSZ in DRUŽINA
naročila:
01/360-28-28 (Družina)
01/452-14-37 (NSZ)

Opombe
1.

UL L 328, 6. 12. 2008, str. 55.
2.

Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0439.
3.

UL C 92 E, 20. 4. 2006, str. 392.
4.

Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0523.
5.

Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0028.
Datum: 2013-03-19

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.