Zaveza št. 85

Zaveza št. 85Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 85
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2012

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

Država Slovenija je v moralnem in političnem, ne nasprotju, ampak protislovju. Tisti, ki bi to lahko predstavil kot logično sprejemljivo dejstvo, bi lahko dodal še trditev, da se ji, dokler bo v tem stanju, ne obeta prava prihodnost. Tisti, ki tako mislijo, zato obenem vztrajajo, da mora med skupinama, ki to protislovje s svojo različno preteklostjo in s svojimi različnimi pogledi na človeka in družbo poustvarjata, priti do sprave.

Tudi novinar Peter Rak (Delo, 10. feb. 2011) poziva k spravi, »a ne na formalističen način, ki sproža zgolj nove konflikte, temveč kot pristno pomiritev z lastno preteklostjo, ki jo dosežemo sami in je ne zahtevamo od drugih«. To ne bo šlo. Spor, ki naj bi ga sprava, ki je tu mišljena, razrešila, je bil političen, zato bo tudi sprava lahko samo politična ali pa je ne bo. Ta trditev ni nobena zahteva, je le zagotovilo nekega odnosa, ki je tako nujen, kakor je nujna težnost ali kaka druga naravna zakonitost.

ežava pa je v tem, da v primeru, o katerem govorimo, tudi politična sprava ni možna. Zakaj ne? Zato, ker je od obeh strani v sporu vsaka odvisna in se vsaka sklicuje na različno ontološko izhodišče: boljševiki, ki so čakali, da je narod doživel okupacijo, in tedaj izvedli nanj agresijo tudi sami, se sklicujejo na ideološki mit, katoličani, ki so se pred agresijo branili in se ji uprli, pa se sklicujejo na zgodovino. Če bi se sprava torej realizirala, bi se boljševiki morali odpovedati ideološkemu mitu in se ukloniti zgodovini. A zakaj tako in ne obratno? Zato, ker je 11. november 1989, ki je – če nam je dovoljeno nekoliko dramatizirati – prevzel odgovornost, da te stvari uredi, ideološkemu mitu vzel možnost, da bi se še kdo nanj skliceval in boljševike prepustil zgodovini. Boljševiki, ki sicer ne bi bili boljševiki, če bi se pokorili katerikoli rešitvi razen kateri od svojih, so sicer formalno prevzeli papirje za na pot v zgodovino, a se hkrati brez slabe vesti še naprej – ilegalno tako rekoč – sklicevali na ideološki mit. (Res da v nekoliko adaptirani obliki. Tako da je bilo težišče skoraj v celoti preneseno na enobe, na račun revolucije, ki je mutirala v skromnejše »socialne spremembe«.)

Takole napisana in prebrana se stvar ne zdi tako huda, kdor pa nekoliko ve, kaj so boljševiki, bo rad verjel, da je našo trditev o protislovnosti države Slovenije treba jemati zelo zelo resno – vse do razumetja tistega davnega svetopisemskega stavka, da mesto, sprto s seboj, ne more obstajati.

oljševiki države, ki stoji na kraju, kjer je nekoč stala njihova, ne gledajo lepo. A o kakšni samorefleksiji preteklosti pri ljudeh s takimi storitvami, kot jih v svojih analih hranijo ti ljudje, seveda nima smisla izgubljati besed. Če pa ostajamo pri tem, kar vemo, da znajo, potem se ne moremo do kraja zanašati na tako samoumevne reči, kot so sodstvo, policija, vojska – pa tudi ne na učitelje, če se spomnimo na revolucionarno besnilo, ki se je nedavno naselilo v njihove vrste. Za boljševike pa nikoli ne vemo, na kateri vir se bodo priklopili, ali na legalno zgodovino ali pa na ilegalne rezerve ideološkega mita. (Posebno po veliki zamenjavi doktrine nasilja z doktrino kaosa.)>

Ker se vse to dogaja v Sloveniji, se naša misel nujno sreča s še nečim drugim. Država, na mestu katere je leta 1991 nastala Republika Slovenija, je temeljila na zločinu – na vseh treh zločinih, ki jih je avgusta leta 1945 registrirala Londonska listina. Ker nova država, ne tedaj ne kdaj pozneje, v moralnem, pravnem in političnem jeziku podedovanega stanja ni registrirala, formulirala in uredila, je zločin še tukaj, cel in nedotaknjen. Kot zločesta novotvorba zastruplja mlado državo in ji preprečuje, da bi dosegla vsestransko polnost. V tem smo evropski unikum. Kaj naj rečemo? Caveant cives!

1.1.2.

Ljudje, ki se sami za to odločijo ali pa so k temu izzvani, da spregovorijo o sedanji gospodarski krizi, pogosto ne pozabijo dodati, da kriza ni samo gospodarska, ampak tudi širša ali družbena. Kaj si pod tem izrazom lahko predstavljamo, ponavadi ne izvemo, če odmislimo pripombo, da Slovenija ni pravna država. Pravnost ali nepravnost sta pomembna kazalca družbenega stanja, a ga kljub temu ne obsegata v celoti, predvsem pa zahtevata pojasnilo, ali je z njima mišljena institucionalnost – delovanje preiskovalnih organov, tožilstev in sodišč – ali pa pravna zavest državljanov, njena občutljivost in objektivnost.

Da se od prvin družbene krize pretežno govori samo o pravni državi, ni slučajno. Ljudje čutijo, da je govorjenje o »nepravni državi« dobilo pravico javnosti – skratka, da je o tem govoriti dovoljeno – in zato ne deluje več spotakljivo, druga vprašanja te vrste pa s svojo odsotnostjo pričajo, da te pravice še niso dosegla in da bi zato utegnila delovati moteče ali celo zelo moteče. Moteče seveda za postsocialistični družbeni sentiment, ki ga gojijo elektronski in časopisni mediji, pilotirani iz nekih skritih središč ideološke recidive. Vsi se še spomnimo, koliko javne volje so pred zadnjimi državnozborskimi volitvami investirali določeni ljudje, da med predvolilno kampanjo ne bi prišlo do »ideološkega obračunavanja«. Z »ideološkim obračunavanjem« seveda ni bilo mišljeno nobeno ideološko obračunavanje, ampak zgolj analiza stanja splošne družbene krize in vloga posameznih političnih sil pri njenem nastajanju in eksploatiranju. »Ideološko obračunavanje« je bilo iznajdeno za mistificiranje temeljnega političnega diskurza o stopnji družbene normalizacije po polstoletnem totalitarnem izstopu iz Evrope. Iz civilizacije, drugače povedano. Vedno znova se izkaže, da je epicenter slovenske družbene krize v nerazčiščenih posledicah boljševiškega atentata na narodovo samobitnost. Vsa mnoga vprašanja, ki nas danes, nerešena, zasledujejo, izvirajo iz tistega časa in od tam. Ko tistega atentata leta 1941 ne bi bilo – ko bi ga zgodovinska prisebnost narodovih duhovnih, kulturnih in političnih sil preprečila; ko bi, konkretno povedano, tiste od njih, ki so v sebi zatrle civilizacijski instinkt in atentat podprle, namesto tega omogočile enotno narodno fronto, ki so jo oblikovali slovenski katoličani, bi se vsemu temu lahko izognili. A kar je danes morda najbolj pomembno, je to, da dediči nekdanjih liberalnih in katoliških disidentov, čeprav se zavedajo protinaravnosti zadržanja svojih prednikov, očitno vedo samo to, da morajo – proti vsem ukazom moralnega razuma – vztrajati na njihovih odločitvah in jih braniti.

To je naš sedanji problem. Katoličani, genocidno pomorjeni in pregnani, čeprav imajo vse argumente na svoji strani bilančne liste, svoje in s tem narodove pravde sami ne morejo dognati in uveljaviti, tradicionalna liberalna substanca, okrepljena z dotokom sil, za katere je poskrbel polstoletni totalitarni kurz, pa svojih pozicij v obrambo »neke« resnice noče izpostavljati tveganju. Raje še v sedanjem času nadaljuje politiko svojih prednikov izpred pol stoletja, čeprav je očitno, kakšne posledice je imela. V tem je razlog, da je mantra postboljševiške levice, da »ideološko obračunavanje« nima pravice javnosti, tako uspešna. To je ena od sprevrženosti našega časa: da je iskanje resnice dobilo značaj nestrpnosti. Iskanje resnice, ki brez nje ne moremo in ne bomo mogli živeti. Nekoč bo v Sloveniji morala priti generacija, ki bo akutno doživela brezpogojnost razkritja te neznanke: kaj je boljševizem, kaj je bilo tisto, kar ga je usposobilo za tako usoden – in tako uspešen – pohod skozi slovensko zgodovino. Predvsem pa, kaj je tisto, kar mu omogoča, da je, kljub porazu, v vseh možnih kategorijah še vedno tukaj.

Za uvod v odgovor na naše vprašanje, kaj je komunizem bil, bi lahko navedli neko misel Václava Havla iz razgovora z Adamom Michnikom poleti 1992 (Transit 4): »Komunizem je blokiral zgodovino. Ustavil je njen razvoj in njeno gibanje. Bil je, metaforično rečeno, nekakšna narkoza in družba se sedaj počasi prebuja v svoje staro stanje.« Kako specifičen je bil učinek komunistične oblasti, je v isti številki Transita v eseju V Sokratovi senci pojasnil Michnik sam z naslednjim stavkom: »Za komuniste ni bilo dovolj polastiti se človekovega dela in človekove svobode. Hoteli so tudi njegovo zavest in njegov spomin.«

Že obe misli, ki smo ju navedli, nam pokažeta, če jima dovolimo in damo čas, da to storita, zakaj komunizem, ko je njegov čas minil, ni enostavno odšel. Bil je v zgodovinskih razmerjih nekaj posebnega. Če bi še iskali metafore, s katerimi bi ga lahko označili, bi se lahko odločili za podobo »črne luknje« v astronomiji. (Nekatere zvezde, lahko beremo v kakem učbeniku za fiziko, se potem, ko v njihovi notranjosti prenehajo jedrske reakcije, zrušijo vase, ali kot pravijo, doživijo gravitacijski kolaps. Važno – za našo primerjavo – pa je to, da iz tako nastalih novotvorb, iz njihove neznanske gostote, nič ne more uiti. Nasprotno, vse kar se znajde v njihovi okolici goltajo vase. Tudi, kot se bere, »črnih lukenj« ni mogoče opazovati drugače kot posredno, po tem, da se njihova zvezdna okolica obnaša drugače kot sicer.)

S to podobo se nekoliko ujema razlaga, ki jo je v eseju Deset let pozneje (Transit 18) navedel angleški zgodovinar Timothy Garton Ash, zakaj se je »iz celotnega spektra postkomunističnih držav samo štirim, Poljski, Madžarski, Nemčiji in sedanji Češki republiki posrečilo izpeljati pravnost«. Pisec misli, da se je tem državam to posrečilo zato, ker so imele prave elite. Takšne elite pa so imele zato, ker so, zgodovinsko gledano, bile blizu Zahodu, »zahodnemu krščanstvu in razviti civilni družbi«. (Mar Slovenci nismo bili v posesti vseh teh lastnosti? Zakaj Timothy Garton Ash ni mogel nas vključiti v to družbo?) Za ostale države, ki teh elit niso imele, pa je zgodovinar neprizanesljiv: »V Bolgariji je bil prehod tako mehak, da so postkomunisti enostavno ostali na oblasti. V Romuniji pa je prehod potekal sicer nasilno, a so komunisti vseeno ostali na oblasti.«

Adam Michnik, znameniti poljski disident in urednik najpomembnejšega sedanjega poljskega dnevnika Gazeta wyborcza, je znan po uravnoteženem gledanju na totalitarno preteklost, in če se le ponudi priložnost, svari pred odpiranjem novih delitev, vendar čuti, spričo stanja v nekdanji komunistični Srednji Evropi, da lahko zbere svoja opažanja v naslednji zaključek: »Grozita nam dve veliki zgodovinski laži. Ena je ta, da komunizma sploh ni bilo. To pomeni totalno amnezijo. Druga pa je ta, da so se vsi bojevali proti komunizmu. To je mitologija množičnega upora. Vse to je zelo nevarno. Grozi nam tako popolna odpoved pravosodja. Zločinci se preganjajo in kaznujejo. V tem, kar se sedaj dogaja, se kaže patologija naše demokracije«. Michnik misli, da je treba biti trezen in se držati naslednjega spoznanja: »Ničesar se ne sme pozabiti, vse je treba do kraja razložiti, a nikakor ne iz duha maščevanja in podžiganja novih sporov.« (A naj že sedaj povemo. Položaj Poljakov je povsem drugačen od slovenskega. Poljaki niso imeli državljanske vojne. Imeli so samo boljševiško okupacijo.)

Slovenski vrhovi – Kladivo

Slika 1. Slovenski vrhovi – KladivoStanko Klinar

Najbolj kompleksno je gledanje na komunistično preteklost pokojnega češkega predsednika in disidenta Václava Havla. Predvsem v obliki, v kakršni se je uveljavila v nekdanji skupni državi Čehov in Slovakov. Najprej se mu zdi, da ne smemo pozabiti na dve spodbudni dejstvi, ki smo ju v spopadu s to zgodovino spoznali nekateri narodi. Najprej je to spoznanje, da je mogoče premagati tudi tako velikansko silo in tako velikansko zlo, kot je totalitarni sistem. Drugič pa se je izkazalo, da je duh, sila duha, v stanju tudi tu doseči spremembo, ne da bi zato morala teči kri. Ob vsem tem pa ne zakriva svoje določene nezadostnosti in nezadostnosti vseh, ki so se za to spremembo bojevali in jo uresničevali: »Moja pripomba velja specifični izkušnji, ki smo jo dobili pod totalitarnim sistemom komunističnega kova, a je nismo znali tako jasno artikulirati, da bi jo lahko posredovali tudi drugim.« Iz teh besed diha znana tožba: »Toliko trpljenja, a tako malo védenja in tako malo spoznanja!« V tej odsotnosti, v tej neprisebnosti, se je moglo zgoditi to, da so »nekdanji komunisti, potem ko so jim iz rok iztrgali njihove zastave, zgrabili za stare, narodne in spet postali uspešni zapeljivci narodov.« Havel obžaluje, da nas refleksija specifičnega 20. stoletja, skozi katero je šla Srednja Evropa, ni pripeljala do tega, da bi evropski politični diskurz obogatili z novimi spoznanji in idejami. Havel je mislil, da je kvantum človekove bolečine, skozi katerega je šel ta del Evrope, tako velik, da bi s spominom nanj lahko bistveno spremenili in oplemenitili politično soobstajanje ljudi.

Udeleženci razgovora, ki je pozimi 1999/2000 potekal na Dunaju med tremi glavnimi protagonisti »revolucij« iz leta 1989 o tem, Kaj je ostalo od leta 1989, so z nemajhnim obžalovanjem ugotavljali, da niso izkoristili možnosti, da bi bili s svojo presežno informiranostjo stopili v zahodni politični diskurz in mu nakazali novo smer. Za zaključek je Havel takole povzel to zamujeno možnost: »Tu ne gre za nobeno novo ideologijo, za noben nov katalog parol in gesel, ampak za neko drugo pojmovanje vrednosti, za drugačen odnos do politike, do javnega življenja, tudi do sebe. V to pa je vključena – vsaj jaz tako čutim – določena prvina ponižnosti, spoštovanja do sveta, sposobnosti samožrtvovanja, prvinskega humaniziranja odnosov, globlje odgovornosti, istočasno pa element premišljenosti in humorja in samoironije. Na nas je, ali bomo in kako bomo te izzive sprejeli.«

Danes, ko ni mogoče več skrivati, da je Evropa začela izgubljati identiteto, nihče ne bi smel reči, da ne ve, kaj je Havel hotel povedati. Hotel je povedati, da ima Evropa dva spomina. Eden je tisti, ki ga je akumulirala Zahodna Evropa, ki ji je po letu 1945 bilo dano živeti v obnovljeni civilizaciji, eden pa tisti, ki se je oblikoval v Srednji in Vzhodni Evropi, kjer je po letu 1945 nemško nacistično okupacijo nadaljevala sovjetska, boljševiška. Ta pa ni trajala pet let, ampak petdeset. In med tem, ko je Zahod užival »zgodovinski dopust«, je Vzhod prestajal težo in vročino totalitarnega dne po nacionalnih gulagih, za katere je v kontekstu boljševiškega Marshallovega plana poskrbela Sovjetska zveza. Tako je povojna Evropa nudila dvoje življenj: na Zahodu so se vdajali iluziji, da je vojne konec, obenem pa so tam intelektualci po komunističnih enklavah sestavljali himnične stihe v slavo totalitarnega Vzhoda, na Vzhodu pa so prav tako intelektualci po karavanskih poteh disidentstva totalitarizem prakticirali. Havel hoče v svojem prispevku reči, da imajo ljudje v muki boja za osnovno osebno dostojanstvo, večji dostop do resnice, kot pa ljudje, ki prebijajo svoje dni v razkošju poljubnosti. Zato nam je kot človek, ki se je odločil za »življenje v resnici«, še pred svojim odhodom sporočil, da imajo na poti Evrope do enega spomina, do spomina, ki ji bo spet dal identiteto – poglavitno besedo njegovi ljudje, ljudje iz njegovega dela Evrope.

Ko smo se na začetku odločili, da pripoved o brezpotju sedanje slovenske družbe uvedemo s Havlovo podobo komunizma kot »blokade zgodovine«, nas je k temu nagnila tudi misel, da imamo Čehi in Slovenci v tem nekaj skupnega: ne k njim ne k nam komunizem ni prišel kot ujma, od nikogar vabljena, ampak smo se oboji zanj nemalo prizadevali. Najprej Čehi.

Slovenski vrhovi – Kukova špica z Mežaklje

Slika 2. Slovenski vrhovi – Kukova špica z MežakljeStanko Klinar

Čehi so se sami odločili za komunizem zaradi neke velike zamere do Zahoda, konkretno do Britancev in Francozov, ki je bila sicer utemeljena, a zanjo vseeno niso našli prave teže in mere in kraja in časa. V Zavezi 81 pravi v prikazu tega dogajanja K. P. Schwarz naslednje: »Nad Francijo in Veliko Britanijo, ki sta v Münchnu odobrili priključitev Sudetov k nemškemu rajhu, so bili Čehi do dna razočarani. Verjeli so, da sedaj lahko pričakujejo varstva samo od Sovjetske zveze. Oživele so panslavistične poteze češkega nacionalizma. Že dolgo pred februarskim pučem leta 1948 je Stalinova slika povsod visela zraven podobe češkega predsednika.« Pred vojno je češka KP štela 40.000 članov, leta 1947 pa že 1.600.000 – štiridesetkrat več. Tudi je predsednik Beneš pod vtisom »oktroiranega münchenskega sporazuma« iz leta 1938 leta 1943 v Moskvi podpisal pakt zavezništva. In ko je leta 1948 osem ministrov iz nekomunističnih strank, misleč, da si bodo s tem utrdili položaj, podalo ostavko, je Beneš v njihovo veliko presenečenje ostavko sprejel in tako odprl pot komunističnim ministrom. Značilne so besede, ki jih je o tem izrekel partijski šef Gottwald: »Molil sem, da jih ne bi zapustila nespamet.« Sovjetom Čehoslovaške tako ni bilo treba zasesti z vojsko. Dovolili so Čehom, da so jim svojo deželo izročili sami. V nekem razgovoru je eden čeških disidentov Michniku povedal naslednjo misel: »Čehi ne bodo v stanju, da se otresejo komunistične diktature, ker trpijo od kompleksa, da se niso branili, ne leta 1938, ne leta 1948 in ne leta 1968.«

Slovenci smo se pred boljševizmom sicer branili, a je vendarle res, da nas zasleduje uničujoč spomin, da smo boljševizmu pomagali na oblast tudi sami. Sile, ki so se za to pomoč odločile, imajo svoja imena: liberalne množice po mestih in podeželskih trgih, kocbekovci in krščanski socialisti. Liberalci so v boljševiške rezerve dobavljali lahko gnetljivo človeško snov, krščanski socialisti in kocbekovci pa prepotrebno legitimiteto na krščanskem idejnem obrobju. Vsaka od teh skupin je na svoj način podprla partijo in ji omogočila izvajanje revolucionarne strategije. To, kar je za druge srednje in vzhodnoevropske narode pomenila sovjetska invazija, so v Sloveniji opravile tiste disidentske sile tradicionalne kulture, ki so se pridružile domačemu totalitarnemu agresorju – z mednarodnimi referencami – in skupaj z njim dosegle polstoletno okupacijo domovine. Ta se je formalno končala skupaj s koncem sovjetske zasedbe Srednje in Vzhodne Evrope. Implozija boljševiškega kozmosa je potegnila za sabo tudi Slovenijo.

Glede skupin, ki so se odločile za kolaboracijo z boljševizmom, je treba povedati še to, da so se po vojni – deloma pa že prej – odpovedale političnim vzvodom (ali pa so jim bili vzeti) in se vdale v duhovno, družbeno in politično preužitkarstvo; v politiko, ki se je zadovoljila s pravico aklamiranja partijskim odločitvam.

Slovenski boljševiki so se leta 1941 odločili za radikalni kurz. Niso se zadovoljili, kot so to na primer storili francoski komunisti, za odpor proti okupatorju v povezavi z nacionalno rezistenco, ampak so sklenili izkoristiti oslabelost tradicionalnih političnih struktur, do katere je prišlo v razmerah okupacije, in izvesti revolucijo.

Ker bi želeli to ne samo povedati, ampak poudariti, tako da bi se ob nedoumnosti prebranega ustavil tudi bralec in se začel spraševati, katerega človeka bi bili morali ti ljudje v sebi zatreti, ko ne bi bili boljševiki.

Daniel Cohn Bendit, član evropskega parlamenta, je v nekem pogovoru leta 1990 spraševal svoje češke prijatelje naslednje: »Ali se ni dalo že precej zgodaj opaziti, da je nekaj narobe s komunizmom? Najkasneje pa po zadušenih uporih 1953 v Nemčiji, 1956 na Madžarskem, veliko prej torej kot pred češkim 1968?« Pravzaprav je hotel, da mu povedo, kako je Aleksander Dubček na primer mogel naivno verjeti, da mu bo Brežnjev dovolil njegov »socializem s človeškim obrazom«?

Kaj pa so leta 1941 o komunizmu vedeli Kardelj, Kidrič, Maček, Leskovšek, Vida Tomšič in Lidija Šentjurc? In vseh ostalih tisoč partijcev in skojevcev? Vse so vedeli, a v svoji drugi osebi, v svojem umetnem partijskem subjektu so imeli za resnico samo to, kar je partija ukazala imeti za resnico. Milan Apih navaja v Enajsti šoli Andreja Kvasa Petka Miletića, ki v nekem sporu v jetnišnici v Sremski Mitrovici zavpije: »Resnica je to, kar reče partija, kar rečemo mi, to je resnica.« Najhujša stvar v tisti »partijski šoli« je bila »neubogljivost«; »frakcija« je bila največji zločin. Če si kaj sumljivega vprašal, si že lahko bil izključen. Taka perfektna garda profesionalnih revolucionarjev je prihajala iz Moskve. Pa tudi iz Sremske Mitrovice, še največ od tam, iz tiste »rdeče univerze«. Ti ljudje so potem, ko so bili enkrat zunaj, ustvarjali Ljudsko fronto in potem Protiimperialistično fronto in potem končno Osvobodilno fronto. »Ta je imela ves čas, bi rekel, še v samem začetku … namen revolucije, edinole revolucije«. (Prav tam.)

Spričo tega, kar je vedel politični subjekt tako oblikovanih ljudi, je bilo to, kar so vedeli kot ljudje, irelevantno in brez moči. Na primer, da je bila kolektivizacija ukrajinskih kmetov, med katero je umrlo več milijonov ljudi, pilotiran družbeni projekt. Ali pa to, da je bilo od 139 članov sovjetskega CK, izvoljenih v 17. kongres leta 1934, 98 aretiranih in ustreljenih. In da je višek čiščenja bil dosežen z moskovskimi procesi, na katerih so nekdanji Leninovi tovariši morali odigrati svoje vnaprej določene vloge, pred sodniki, ki so tudi bili sužnji vlog, ki so se jih morali naučiti in jih odigrati. (Rayond Aron, Usoda revolucije, Enc. 1967/7.) Ali kot še pove isti vir: »Ko so bili leninisti enkrat na oblasti – zmagoviti jakobinci v tehnološkem stoletju – so se v popolnem preziru političnih svoboščin, do katerih se je bilo dokopalo že francosko meščanstvo, lotili industrializacije z noro strastjo, spričo katere je bila kapitalistična strast do dobička zanemarljiva.«

Slovenski vrhovi – Razor

Slika 3. Slovenski vrhovi – RazorStanko Klinar

Vse so tudi naši vedeli: kaj se dogaja v Rusiji in kaj je komunizem. Nekaj let pred vojno so se vse maše po Sloveniji končevale s prošnjo: Odrešenik sveta, reši Rusijo! In vendar so na Vrhniki septembra 1941 neke nedelje v neki gostilni vsi Sokoli kolektivno vstopili v OF (v firmo, za katero se je vedelo, kaj proizvaja in kdo sedi v njenem nadzornem svetu). Kako se je to moglo dogajati?

A kaj se sprašujemo! Kako pa se je moglo zgoditi, da je večinska Italija podprla Mussolinijevo korakanje na Rim? Kako pa je leta 1933 moglo 40 % nemških volivcev glasovati za Hitlerjevo NSDAP? Kako pa to, da je marca 1938 dva milijona Avstrijcev prišlo poslušat Hitlerja na Dunaju? Pravo vprašanje se glasi: Kako pa je moglo priti do zamračitve civilizacije? (Ali ste v zadnjega pol stoletja lahko prebrali kako tehtno razpravo o tem vprašanju? Evropa še kar naprej vztraja pri svojem, misleč, da je središče njenega problema v fiskalnem neravnovesju. Še vedno se ni prestrašila praznine na mestu, kjer bi morali stati stavki o njeni duhovni identiteti.) In gospa Angela Merkel, indignirana nad grškim »ustvarjalnim knjigovodstvom«, misli, da mora Evropa postati bolj nemška, Adenauer in Kohl (pa tudi Schmidt) pa so verjeli, da bomo dosegli trajnejši uspeh, če bomo vsi »mislili bolj evropsko«. Ali kakor je zapisal eden od tistih, ki se čutijo »pregnane na galerijo za gledalce«: »Prihodnost naše celine je preveč dragocena in pomembna, da bi jo reducirali na borzne in menjalne kurse.«

A vrnimo se ponovno v čas slovenskega 20. stoletja. Izpostavimo se vprašanju, ki si ga je postavila Hannah Arendt, ko je v Jeruzalemu pol leta spremljala proces proti Adolfu Eichmannu, med katerim jo je obtoženi zločinec nazadnje le prepričal, da je »opravljal samo svojo dolžnost«, ko je v dobrem letu dobavil nemškim koncentracijskim taboriščem preko 400.000 madžarskih Judov. Iz tega spoznanja izvira podnaslov njene knjige »Banalnost zla«. Vprašanje, na katero si je želela odgovoriti in za katero je prosila svoje bralce, naj ga ji pomagajo razrešiti, pa se je glasilo: »Kako je bil možen tolikšen razkroj človeške moralne pameti?« Vprašajmo se tudi mi, kako so Kocbek in Vidmar in drugi, ljudje iz slovenskega »prvega kroga«, mogli, glasno ali molče, dobavljati moralno legitimiteto umorom Erlicha, Natlačena in drugih? Kako je tudi v Sloveniji moglo priti do »tolikšnega razkroja človeške moralne pameti«? Ko je Hannah Arendt iskala pot do rešitve iz tolike človeške prepadnosti, se je nazadnje odločila, da je »možnost, da človek reši svojo naravo, samo v tem, da si preko zavesti in delovanja znova osvoji dimenzije antične heroične eksistence«. Kakor ne dvomimo v dobronamernost in premišljenost nasveta, ki ga je dala gospa Arendt, tako težko verjamemo – oziroma sploh ne verjamemo – da bi visokost antične virtus mogla izpeljati človeštvo iz stanja, kamor ga je zvabila »brezbožen napuh francoskega razsvetljenstva«. To moč bi utegnilo imeti krščanstvo. Za začetek mogoče tako, kakor je Benedikt XVI. svetoval nevernemu svetu: »Tudi če se nam ne posreči najti poti do sprejetja Boga, moramo vendar živeti in uravnavati svoje življenje ´veluti si Deus daretur´, kot če bi Bog obstajal. To je nasvet, ki ga je že Pascal dal svojim neverujočim prijateljem.« Pred prihodnostjo, ki grozi, da bo ukinila človeka, bi bilo takšno odločitev razumno pričakovati. Kljub vsemu!

To je zato, ker ljudje, ki so kakorkoli vezani na boljševiško tradicijo, države, ki je nastala na ruševinah njenega konstrukta, ne marajo, ker ji ne morejo izkazovati tega, kar se od državljanov pričakuje – začetne naklonjenosti. Država Slovenija jih neprestano spominja na poraz, ki ni bil poraz nekega političnega podjetja, ki jih zgodovina rutinsko postavlja in odpravlja, ampak poraz politično-ideološke zgradbe, ki naj bi bila »trajnejša od brona«; katere konstruktorji so imeli ambicije, večje od »tisočletnega rajha«, saj naj bi bili načrti, na katerih je stala, »pridobitev za zmeraj«, končna rešitev človeka, nekaj kar bo za zmerom. Neka besedila so jih bila poučila, da se za to nalogo – za ta mandat biti – niso izbrali sami, ampak se je zanje odločil večni instinkt zgodovine, v umu katere se je pojavila ideja, da zapusti prvo Evropo – antično ali krščansko ali prvo Evropo – in postavi drugo, srečnejšo, svobodnega človeka, na nič vezanega človeka, omogočujočo. Tudi ljudje, ki nismo bili posvečeni v intimne dimenzije te metazgodovine, si lahko nekoliko predstavljamo, kakšno degradacijo so po zlomu doživeli tisti, ki so veliko zadevo te zgodovine vzeli za svojo in vanjo investirali vse, kar so imeli, zlasti pa mnogo, mnogo zločinov. Po sesutju so ti postali neizprosno to, kar so vedno bili, zločini. A zakaj ne za vse?

Slovenski vrhovi – Triglav s Tominškove poti

Slika 4. Slovenski vrhovi – Triglav s Tominškove potiStanko Klinar

Da bi vse to bolje razumeli, poglejmo na hitrico nekaj ukrepov, ki so si jih ti tako uspešno-neuspešni inženirji zamislili in izpeljali. Ko je 22. junija 1941 počil štartni strel – nemški napad na Sovjetsko zvezo – so si dogodki na slovenski sceni začeli slediti hitro in logično, vse v dinamiki boljševiške strategije. Najprej, že avgusta istega leta, si Partija zagotovi z ustanovitvijo Vosa teroristično spremljavo svoje »osvobodilne« politike. Sledi, v septembru, sprejem papirjev, ki pomenijo zaplembo narodove samobitnosti in avtonomnosti in odvzem suverenosti njegovim legitimnim predstavnikom v begunski vladi v Londonu. Sledi napad na ljudi, za katere Partija sluti, da imajo, ali predvideva, da bi morali imeti, kritičen odnos do vloge, ki si jo je vzela. Kaj to praktično pomeni, je 4. decembra pokazal fizični napad na samostojnega ilegalca Fanouša Emmerja, pa tudi verbalno izključevanje samostojno mislečih Slovencev. (»Protiljudske sile vedno bolj rujejo med nami. Politični pokvarjenci iz neposredne preteklosti dvigajo glave«.) Ponovno sledijo zahteve po priznanju oktroirane suverenosti Partije, sklicujoč se na Osvobodilno fronto Slovenskega naroda (OF), ki bo odslej poglavitni artikel politične partijske garderobe. (»OF slovenskega naroda je danes neposredna predstavnica slovenstva in nositeljica vseh njegovih teženj«.) Posebna vloga in posebno mesto je bilo namenjeno korakom za pokoritev Cerkve. (»Sami boste krivi, če bo neustavljivi zgodovinski razvoj prizadel tudi Cerkev«.) Vedno znova se postavlja zahteva za prenos suverenosti od begunske vlade v Londonu na Partijo – pardon, na »OF slovenskega naroda«. (»Jugoslovanska vlada bi morala priznati, da ima spričo razmer v Sloveniji OF slovenskega naroda edina pravico predstavljati slovenski narod doma in pred svetom«.) Takim izjavam potem sledijo izrazi najširšega moralnega in političnega izključevanja. (»V londonski vladi odločajo izključno samo sovražniki slovenskega naroda in delovnega ljudstva«.)

Kako spretno so komunisti izkoriščali manevrski prostor med zločinom in lažjo, govori Kardeljevo pismo iz maja 1942 Josipu Brozu o položaju v Sloveniji: »Partizanske akcije se povezujejo z ljudsko vstajo. Odličen primer so boji, ki so bili prejšnjo nedeljo v Polhovem Gradcu, približno 10 kilometrov od Ljubljane v smeri proti Žirem. Italijani so napadli majhno partizansko enoto, ki jih je dobro naklestila, nato pa se umaknila v Nemčijo. Po tem pa so se dvignili oboroženi kmetje iz 6 vasi in sami bili štiri dni boje z nekaj tisoč Italijani, ki so prodirali s topovi in letalstvom. Italijani so imeli v teh bojih 300 mrtvih in ranjenih. Več kakor 200 kmetov je potem odšlo v partizane. Borile so se celo žene in otroci.« Seveda je ta rapsodija primer čiste agitpropovske manipulacije. Važno pa je to, da se je tako lahko govorilo in to, da je tako govoril duhovni in politični šef celotnega podjetja. Citirano besedilo je zato koristno navodilo, kako je treba brati tudi njegove politične in ideološke enciklike. Tudi ni nepomembno, da so očitno lagali tudi svojim.

To je, v nekaj potezah, en del zgodbe. Drugega pa lahko ilustriramo z besednimi nastopi boljševiške kolaboracije iz vrst liberalcev, Sokolov in krščanskih socialistov. Med partijsko konferenco na Kočevskem rogu od 3. do 8. julija 1942 je Franjo Lubej takole izničeval svojo identiteto pred Partijo: »Pravilno razumljeno in vodeno sokolstvo nikakor ne nasprotuje načelom KP, ampak se z njimi sklada in dopolnjuje.« Zagotavljal je komunistom, da »najboljši Sokoli že 20 let čutijo, kakor čutite vi.« Ponovno se je razveselil, da so se Sokoli že leta 1935 in potem ponovno leta 1938 prenovili, ker sedaj sicer Partiji ne bi mogli nuditi tako velikih uslug.

V tej druščini je nastopil tudi krščanski socialist Edvard Kocbek in komunistom zagotovil, da se »čutimo tako tesno povezani z vami, da lahko rečem, da skupaj z vami polagamo račune«. V potrdilo povedanega je ponovil besede, ki jih je nekoč slišal – in sprejel – od španskega katoliškega pisatelja (ki je tudi sodeloval s komunisti med državljansko vojno) Bergamina: »Tovariši, ne smemo se bati sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost.« »Tudi mi zaupamo v vašo človečnost,« je ponovil Kocbek to špansko vero na Kočevskem rogu. (Zaupanje v komunistično »človečnost« je pravzaprav izdajalsko. Pomeni namreč, implicitno, da so komunisti vse prej kot »človečni«, a Kocbek in njegovi vseeno gojijo fiksno, na ničemer utemeljeno prepričanje, da bodo vsaj z njimi lepo ravnali.)

Tudi je slovenska komunistična gverila uravnavala svojo strategijo po sovjetski doktrini. Timothy Snyder, avtor knjige Bloodlands – Pokrajine krvi (prevedene v 23 jezikov), osnovno načelo te šole definira takole: »Sovjetski gverilci so zavestno izzivali nemško maščevanje, ker so vedeli, da so ti maščevalni ukrepi zelo učinkoviti pri rekrutiranju v njihove vrste. Če si partizan ali terorist, provociraš drugo stran, da počne tako grozovite reči, da imaš od tega koristi.« Ta brezobzirna logika je dosegla, da so Nemci samo v Belorusiji postrelili 300.000 talcev. V Sloveniji je bil tako sprovociran požig Velike Ligojne in Ljubgojne, predvsem pa nemški masaker nad prebivalci Dražgoš.

A to ni poglavitna stvar, s katero so se boljševiki za zmerom obremenili pred slovensko zgodovino – in pred seboj. Poglavitne stvari so druge. Na prvem mestu je to agresija, ki so jo slovenski boljševiki izvedli na lasten narod. To bi bil že po sebi, v skladu z dikcijo mednarodnega prava, vojni zločin. Ker pa so boljševiki padli tako globoko, da so s svojim atentatom čakali na čas, ko je bil narod že napaden in okupiran, jih obremenjuje to osnovno dejstvo tako zelo, da izstopa iz območja tega, kar človeštvo pomni. Drugo obremenjujoče dejstvo so vojni zločini, ki so jih boljševiki uprizarjali ves čas okupacije, ne samo s posamičnimi in skupinskimi umori, ampak tudi s tako imenovanimi množičnimi umori, ki so stopili v slovenski spomin z imeni krajev, kot so Velike Lašče, Jelendol, Mozelj. Sem spada tudi brutalen umor Ciganov – zlasti žensk in otrok (moški so se umaknili iz nevarnih con). Le da Cigani – morda zaradi nenavadne čudi svojega rodu – nikoli niso zahtevali nobenih računov za tistih stošestdeset smrti!

Največji zločin – zločin, ki sega v prostor, kamor mu naša misel in naš jezik ne moreta slediti – je pokol slovenske narodne vojske. Vojakov, nad katerimi ni bila samo slava pogumnih branilcev napadenega naroda, ampak tudi jamstvo, ki ga vojnim ujetnikom daje mednarodno pravo! Kako to, da to dejanje – ne bomo ponavljali besede zločin, ker v tem primeru ta beseda ne more skriti svoje nezadostnosti – kako to, da to dejanje ne hodi za svojimi storilci in ne meče nanje sence, v kateri bi pričakovali, da še tako izprijeno človeško bitje ne bo vzdržalo; kako to, da se kljub temu, kar so storili, dajo še naprej voliti na mesta, na katerih potem pišejo narodu zakone; kako to, da se dajejo voliti narodu, ki so ga v polstoletni totalitarni upravi tako pohabili, da ne ve več, kaj s tem dela?

Kot enega od tisoč načinov, kako je Partija pohabljala svoj narod in ga spreminjala v delovno ljudstvo, naj navedem primer, kako je otrokom jemala identiteto. Z otroki tistih, za katere se je vedelo, da so jih po nekih gozdovih pobili, se je dogajalo naslednje. Ko je prišel Dedek Mraz, eden od socialističnih surogatov krščanskih praznikov, so nekateri otroci v šoli odšli v prostor za obdarovanje, otroci domobrancev – v nekaterih razredih jih je bilo do polovice – pa so obsedeli. Bilo jim je povedano, da ne bodo dobili ničesar, ker so otroci izdajalcev. Dolgo časa so otroci in njihovi starši to prenašali, končno pa je v obojih tkivo popokalo in niso vzdržali več. To se je zgodilo v začetku sedemdesetih let. Učitelji vemo, kdaj se je to zgodilo. Od takrat smo takšni, kakršni smo: Beremo knjigo Sramota umira počasi, iščemo informacije po Enciklopediji Slovenije in, na intervencijo dr. Franceta Bučarja in Svetlane Makarovič, volimo Zorana Jankovića. In brezbrižno gremo naprej, še potem ko slišimo, da je dr. Janez Stanovnik šel na neko afežejevsko slovesnost v Dobrnič »v spomin slovenskih mater«. In še potem, ko nas neki novinar (Ali Žerdin) seznani s svojo teorijo, da so nekateri sodelovali z Udbo »tudi iz patriotizma«.

Slovenski vrhovi – Mangart in Jalovec z Jerebice

Slika 5. Slovenski vrhovi – Mangart in Jalovec z JerebiceStanko Klinar

Stanje, ki smo ga iz zgodovinsko-aktualnega gledišča želeli na kratko nakazati v tem komentarju, Slovencem nedvoumno ukazuje, da skupnemu prostoru mlade države damo nov začetek. Za ta začetek bo potreben nov družbeni dogovor v obliki nove ustave ali v obliki temeljne pogodbe po državljanski vojni. Drugo urgentno spoznanje se glasi, da to naredimo, dokler je »časovno okno« še odprto. Ko se bo enkrat zaprlo, se bo nova možnost pokazala morda šele čez sto let. Mogoče pa sploh ne več.

Tisoče in tisoče televizijskih in radijskih oddaj, tisoči in tisoči člankov in esejev po časopisih in revijah izpričuje, da smo v neidentiteti. Če bo stanje v neidentiteti prepuščeno sanaciji zgolj časa, če bo stanje amoralnega in ležernega sobivanja z lažjo in zločinom počasi dobilo značaj normalnosti, bomo nazadnje vsi zaznamovani od obojega – od laži in zločina. Če bomo v neidentiteti to sploh dočakali!

Ljudje, ki veljamo za državljane Slovenije, nismo v stanju uresničevati vloge, ki nam jo nakazani status pripisuje. Razprava, ki je potekala med zagovorniki Družinskega zakona in njegovimi nasprotniki, ni temeljila na iskanju dejstev, ki bi dikcijo predlaganih zakonskih stavkov ali podpirala ali zavračala, ampak na iskanju verbalnih sredstev za napad na predstavnike nasprotnih stališč. Ponovno – in morda bolj akutno kot sicer – se je izkazalo, da nismo včlanjeni v družbeno telo, ki vzdržuje kanale medsebojnega komuniciranja v takem stanju, da so prehodni samo za argumente, ki izhajajo iz temeljnega spoštovanja do sočloveka – tudi seveda do človeka sodržavljana. Izkazalo se je, z eno besedo povedano, da nismo državljani. Ali, da si še enkrat izposodimo besedo: da smo družba brez državljanov. Zelo čudna in zelo nevarna reč!

Drugi izstopajoč dogodek, ki ga lahko uporabimo za dokaz naše defektne državnosti, je bila medijska raziskava javnega mnenja – če smemo tako reči – o ukrepih sedanje vlade za sanacijo finančne in gospodarske krize, ki ogroža državo kot urejen in delujoč način političnega sobivanja ljudi. S tem hočemo povedati predvsem to, da je šlo za zelo pomembno reč – za biti in ne biti, tako rekoč. V tem se je pokazala posebej vidna odsotnost državljana, saj je šlo za prostor, kjer bi moral najprej biti ali predvsem biti – saj je šlo za politiko, ki je zadeva države par excellence. Ljudem, ki so imeli priložnost o tem spregovoriti, se je videlo, da niso proti predlaganim spremembam po sebi, zaradi kakega védenja, strokovnega ali skušenjskega, ampak zato, ker jih je predlagala politična garnitura z zgodovinskimi referencami. Postavila se je priložnost za napad in ljudje z boljševiškimi – se pravi ideološkimi in ne zgodovinskimi konotacijami – so jo, ne glede na kritičnost stanja države, izrabili na način, ki ni niti za trenutek skrival, da se prehranjuje v menzi, ki je pod upravo sovraštva. Ljudje, ki hočejo biti državljani ali veljati za državljane, tako ne delajo. Sedaj lahko končno povemo: Šele kriza je pravzaprav pokazala, da v državi ne obstajajo legitimne politične sile z različnimi koncepti in gledanji, ampak politične sile v stanju latentne državljanske vojne. Katera ugotovitev bi mogla ljudi, ki so 20. stoletje ali doživeli ali pa zanj vsaj slišali, bolj zresniti? Tisti, ki so se za stavko ali odločili ali pa jo naročili, so se ušteli. Mislili so, da se bodo maščevali za volilni poraz, a so v resnici dosegli nekaj, česar verjetno niso hoteli. Zelo jasno so povedali, kaj so. Vsi so jih videli. Televizijske kamere so šle od obraza do obraza in v vsa slovenska stanovanja pošiljale njihove karakterne portrete. Nihče se ne more pretvarjati, da jih ni videl. Nikomur ni več dovoljeno biti neumen. Vsi slednjič vedo, za kaj gre.

Slovenski vrhovi – Visoka polica

Slika 6. Slovenski vrhovi – Visoka policaStanko Klinar
Slovenski vrhovi – Jalovec

Slika 7. Slovenski vrhovi – JalovecStanko Klinar

V četrtek, 22. septembra lani, je imel papež Benedikt XVI. v nemški skupščini govor, v katerem je rekel tudi nekaj, kar bi lahko Slovenci dobro razumeli:

»Zadnje merilo politika in osnova njegovemu delu ni uspeh, sploh pa ne osebna korist. Politika mora biti delo za pravičnost in tako predpogoj za mir. Seveda bo tudi politik iskal uspeh, ki mu bo omogočil politično oblikovanje sveta. Toda uspeh je podrejen merilu za pravičnost, volji do pravičnosti in razumetju pravičnosti. Uspeh je lahko tudi zapeljevanje in lahko vodi k popačenju prava in teptanju pravičnosti. Sv. Avguštin je nekoč dejal: ‘Odmislite si pravičnost in kaj bo država drugega kot velika roparska tolpa.’ Mi Nemci iz lastne izkušnje vemo, da te besede niso prazne. Mi smo izkusili, da se je moč dvignila proti pravu, da je pravo razpadlo, da je država postala orodje rušenja prava – zelo dobro organizirana skupina roparjev, ki je ogrozila ves svet in ga gnala na rob propada.«

Slovenci nismo nikogar tirali na noben rob. Razen sebe. Sedaj le še čakamo, da se bodo tisti, ki so to storili, ustrašili svojega spomina. Rešilnih poti ni veliko. Pravzaprav je ena sama: da se vdajo zgledu papeža Benedikta in povedo o sebi, kar je on povedal o svojem narodu.

Slovenski vrhovi – Bela špica

Slika 8. Slovenski vrhovi – Bela špicaStanko Klinar

2. Mesto na gori

2.1. Huda jama, slovenski Emavs nekoč in danes

Avtor: Marjan Kovač

2.1.1.

Velikonočni ponedeljek, devetega aprila dva tisoč dvanajstega leta nas je prebudil v jasno in očiščeno jutro, še sveže in polno simbolike in živega spomina na najbolj dramatična dogajanja v človeški zgodovini. Bog je tedaj nazorno in stvarno posegel v človeško zgodovino, da bi mi postali bolj božji … Velika noč je vrhunec Jezusovega zemeljskega delovanja … Praznemu grobu na velikonočno jutro sledi dan, ko dva učenca na poti v Emavs srečata tujca in mu vsa žalostna in razočarana pripovedujeta »kaj se je tam zgodilo te dni« … Zapustilo ju je upanje, polaščal se ju je nemir …, vendar, ko jima ta zakriti tujec ponudi pot upanja in odrešenja, se jima odprejo oči in Ga prepoznata …

Tudi mi, slovenski narod, potujemo skozi zgodovino v Emavs po nam lastni poti, polni raznih preizkušenj, podobno kot dva učenca. Pogosto nas spremljajo žalost, razočaranje, malodušje, zapušča nas upanje in polaščata se nas napuh in sovraštvo, pa nasilje … kljub temu, da je Gospod z nami in nas nagovarja naj mu sledimo … Gospod nas je spremljal na poti v Emavs tudi v času druge svetovne vojne, vendar so bile nekaterim oči zastrte in so povzročili mnogo gorja svojim bratom in sestram … tisočem in tisočem bratom in sestram, ki so jih morili po širni slovenski zemlji … Gospod nas spremlja na poti v Emavs tudi danes in nas vabi, naj vendar izpolnimo svojo krščansko in civilizacijsko dolžnost, pokopljemo svoje rajne brate in sestre in storimo potrebna spravna dejanja …

O tem razmišljamo v tem jutru velikonočnega ponedeljka, ko se na povabilo gospoda Stanka Kračuna peljemo proti Hudi jami pri Laškem, tej grozljivi podobi človekove stranpoti, kjer so komunisti v maju in juniju 1945 pomorili okoli 4000 ljudi, civilistov in vojakov protikomunistične strani slovenske in drugih narodnosti, verjetno največ hrvaške.

Razmišljamo o pojavu boljševizma, ki je po svoji anatomiji in teži posledic brez primerjave v zgodovini slovenstva. Slovenci do leta 1941 nismo poznali tako drugačnega, tako nerazložljivega nastopanja tistih ljudi, ki so si zadali cilj, da z ideologijo in metodami sovjetskega boljševizma temeljito spremenijo značaj slovenskega naroda. Zaradi tega tudi nismo bili ustrezno pripravljeni na njihov nastop, seveda pa so okoliščine druge svetovne vojne odločilno vplivale na razvoj dogodkov oziroma na prihod boljševikov na oblast.

Od kod vendar tem ljudem toliko energije in nepopustljivosti pri doseganju zastavljenih ciljev, ostaja nepojasnjeno, tudi če razumemo, da sta laž in ateizem nesmrtni sestavini komunizma, kot pravi Kolakowski, da je bil na delu napuh, ki človeka postavlja na mesto Boga. Tedaj pa, če Boga ni, je vse dovoljeno (Dostojevski) … Pa vendar, tudi če vse to razumemo, nam duh vendarle zastane, ko skušamo doumeti skrivnost te silovitosti in narave boljševiškega nastopa … tako kot je Tocquevillu.

Francoski mislec, zgodovinar in politik 19. stoletja Alexis Tocqueville se je ukvarjal s pojavom francoske revolucije. Stanje svojih raziskav je v pismu dne 16. maja 1858 predstavil svojemu prijatelju Kergorlayu. Takole piše: »Poleg tega je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije; toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih družbenih nemirih minulih stoletjih. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmeraj smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od tega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih dejanjih nekaj nerazložljivega. Čutim, kje je ta neznani predmet, trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga prekriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča, bodisi da bi se ga res dotaknil bodisi da bi ga videl.«

Ali tiči torej skrivnost te silne boljševiške narave v nedrjih francoske revolucije? Ali niso jakobinci razuma dvignili visoko v neslutene razsežnosti, nad Boga … in mu razprli avreolo nesmrtnosti?

Bližamo se Hudi jami, tesnoba nam oklepa naša srca, ko zagledamo prizorišče zadnjega dela poti križevega pota tu pomorjenih. Podoživljamo njihove zadnje trenutke življenja na poti v smrt in otopeli svet morilcev, ki so ta kraj zaznamovali s strahom, bolečino in nasiljem. Čutimo veliko in zgoščeno težo trpljenja teh naših preizkušanih bratov in sester, ki so jih zvezane po skupinah gnali tristo metrov v notranjost rudnika do jaška in jih večino žive pometali v globino, druge pa pobili s strelnim orožjem v vodoravnem rovu. Nemo se sprašujemo vnovič in vnovič, zakaj se je to moralo zgoditi? Zakaj je Bog dopustil toliko gorja? Odgovor ni lahek, prepustimo ga Njemu, ki je s trpljenjem in križem prevzel nase vso bolečino sveta. Molitev desetke rožnega venca – ki je od mrtvih vstal – nas je pomirila in napolnila s prepričanjem, da so pokojni že dosegli svoj zasluženi mir in bližino Gospoda, ki je vedno pripravljen biti naš sopotnik …

Barbarin rov

Slika 9. Barbarin rov

Zapuščamo Hudo jamo, eno izmed največjih morišč v Sloveniji po drugi svetovni vojni, kjer so boljševiki izvedli genocid, primerljiv s Kočevskim rogom, Katynskim gozdom, Srebrenico in še z drugimi kraji. Povsod je zaznati napredek pri urejanju posledic tega zločina – Rusi so izročili Poljakom dokumentacijo o pokolu poljskih oficirjev v Katynskem gozdu, prav tako je opravljen pokop srebreniških žrtev – sprašujemo se, do kdaj se bo v Sloveniji nadaljevala zarota molka in zavlačevanje z identifikacijo žrtev povojnih pobojev in njihovim pokopom.

Ali pomeni koalicijska zaveza sedanje vlade, da ne bo odpirala vprašanj naše polpretekle zgodovine, še nadaljnji zastoj že začetega reševanja teh vprašanj? Ureditev morišč oseb, ki so bile pobite v maju in juniju 1945, je naša dolžnost, ki je opredeljena v Mednarodnem sporazumu Republike Slovenije in Republike Hrvaške o ureditvi morišč. Sporazum je naša država že podpisala, ne pa tudi ratificirala. Tak sporazum z Nemčijo in Italijo pa smo tudi že ratificirali. Iz tega sledi, da smo učinkovitejši pri sklepanju zunanjih sporazumov, medtem ko šepamo pri ureditvi notranjih vprašanj urejanja identifikacije žrtev partizanskega nasilja in njihovega pokopa.

Na poti domov tudi mi urejamo svoje misli; usmerjamo jih v prihodnost, v urejeno, normalno Slovenijo, v kateri naj vlada pravo, pravičnost in poštenost.

Vera med gotskimi kamni

Slika 10. Vera med gotskimi kamniSimon Dan

Sprava je naša nujna, krščanska in civilizacijska dolžnost! Danes in ne jutri!

K njej nas kličejo tudi naši pobiti v Hudi jami in po drugih grobiščih po Sloveniji in vsi padli za domovino Slovenijo, na obeh straneh – na komunistični in protikomunistični!

Ali bomo morali počakati na drugega predsednika države, ki mu razumevanje sprave ne bo drugorazredna tema? Dlje ko bomo čakali, več bomo zamudili z duhovnim in gmotnim razvojem naše družbe!

Narod, ki nima urejene preteklosti, ne more v polnosti sprostiti svojih ustvarjalnih in razvojnih možnosti!

2.2. Obisk rova sv. Barbare v Hudi Jami

Avtor: Boštjan Zadnikar

2.2.1.

Na letošnji velikonočni ponedeljek – 9. aprila – sem se s kolegi iz društva »Nova slovenska zaveza« zgodaj zjutraj odpravil na pot proti Štajerski. Naš cilj – Huda Jama pri Laškem. Pred vhodom v jašek se nas je zbralo kakšnih petnajst. Vsi smo si na glavo nadeli zaščitne čelade in ob 9. uri vstopili v rov. V dogovoru z izredno prizadevnim članom društva in simpatizerjem, g. Kračunom, nas je v rov vodil g. Ivan Kenda, ki je bil ob prebijanju pregrad v letih 2008 in 2009 ves čas poleg in torej odlično pozna rudnik.

Pri vhodu v rov je država pred nekaj leti namestila »informativno« tablo, ki naključnemu obiskovalcu pojasnjuje, da v jašku ležijo žrtve revolucionarnega nasilja ter »žrtve vojne« (!). Kakšne žrtve vojne neki! Vsi ti nesrečniki so bili pometani v jašek v času, ko je bilo vojnih operacij v Evropi in tudi na Slovenskem že zdavnaj konec. Šlo je torej za s strani zločinske boljševiške oblasti dobro pripravljen in do zadnje podrobnosti osmišljen načrt t. i. čiščenja vseh potencialno nevarnih nasprotnikov nove »rdeče« religije.

Na osnovi vsega, kar sem v rovu videl, bi nad vhod v rov mnogo bolj sodil znameniti Dantejev verz: »LASCIATE OGNI SPERANZA, VOI CH’ENTRATE!«. Torej: »Pustite vsako upanje vi, ki vstopate!« Verz krasi vhod v Dantejev pekel njegove Božanske komedije. Prav gotovo je ta izrek v vsej svoji popolnosti veljal za vse mučence, ki so jih leta 1945 gnali v ta rov. Resnično zadnja stvar, s katero so le-ti tedaj lahko računali, je bilo namreč upanje v rešitev…

Po približno 300 metrih hoje v rovu, kjer smo si pot pred seboj osvetljevali z baterijskimi svetilkami, smo zavili v levo. Hodili smo mimo mest, kjer so se nahajale pregrade. Vse to je dobro označeno. G. Kenda nas je pri vsaki izmed prebitih pregrad na to opozoril in v nekaj besedah opisal napore, ki so bili potrebni za njihov preboj. Prišli smo do mesta, kjer je bil najden prvi skelet, ki so ga poimenovali »begunec«. Revež naj bi si z odlomljeno tračnico utiral pot tik pod stropom skozi ilovico in za seboj puščal kepe le-te. Ko pa je prišel do prve betonske pregrade, pa je bilo njegovega upanja konec. Tam je omagal in verjetno v peklenskih mukah ter v božjastnem strahu ugašal in nazadnje umrl.

Med potjo so ljudje postavljali različna vprašanja, včasih tudi precej naivna. Človeku, ki je vsaj kolikor toliko normalen, je namreč izredno težko razumsko dojeti vse dimenzije tega pošastnega komunističnega zločina.

Nato pa smo prispeli do prvega jaška, ki je bil ob preboju pregrad do vrha napolnjen s trupli. Ustje jaška, katerega premer je ca. 3 metre, je zdaj delno zaprto z lesenimi deskami, ki so po besedah g. Kende že v precej slabem stanju. Zato smo se vzpenjali na deske posamezno. G. Kenda je vsakemu posvetil v jašek, ki je zdaj izpraznjen do globine 13 metrov. Iz njega je bilo iznesenih 380 okostij. Glede na celotno globino jaška ni težko izračunati, da v njem leži še približno 2.700 žrtev. Skupaj torej v enem jašku več kot 3.000 žrtev! Ker je bil drugi jašek leta 1945 že zasut do vrha, žrtev vanj niso mogli metati. Zato so »porabili« del rova med obema jaškoma, kjer so s strelnim in hladnim orožjem pobili okoli 460 nesrečnikov, naloženih do stropa rova, katerih trupla so se v 64 letih spremenila v mumificirano belo gmoto.

G. Kenda nas je nato vodil še do začasne kostnice, kjer v številnih plastičnih zabojih ležijo okostja žrtev, iznesenih iz prvega jaška ter iz prostora med obema jaškoma. Pogled na te ostanke je resnično grozljiv! Človek na razdalji 20 cm gleda lobanje z luknjami, ki so jih povzročile bodisi krogle ali brutalni udarci s krampom oz. puškinimi kopiti. Kamorkoli se ozreš, povsod same kosti! In te kosti niso suhe kosti bele barve. Proces organskega razpadanja ostankov še ni končan.

Ta kostnica je zato tudi v tej luči resnično zgolj zasilna rešitev. Nujno potrebno je iz jaška izkopati vse preostale ostanke in jih nato skupaj z že iznesenimi dostojno pokopati. Le tako bomo kot narod pokazali potrebno pieteto do teh žrtev in vsaj na »fizični« ravni dostojno zaključili postopek sanacije grobišča Huda Jama. Kako pa bomo vse te neštete boljševiške zločine nad lastnim narodom ovrednotili moralno in ali jih bomo po 70 letih vendarle sposobni ustrezno okarakterizirati, pa je že druga zgodba. Sodeč po zadnjih izjavah vodje t. i. borcev za vrednote NOB in ostale slovenske kvazilevičarske smetane so izgledi za to kaj klavrni …

Sveta Barbara

Slika 11. Sveta BarbaraBara Remec
Svetost cerkve

Slika 12. Svetost cerkveSimon Dan

2.3. Govor ob ponovnem pokopu Imreja Nagya

Avtor: Viktor Orbán

2.3.1.

16. junija 1989 – na enaintrideseto obletnico njegove usmrtitve – so bili ostanki Imreja Nagya in štirih njegovih tovarišev, sedaj narodnih junakov, svečano pokopani. 300.000 Madžarov se je zvrstilo na ulicah glavnega mesta, več milijonov jih je spremljalo dogajanje po televiziji. Med govorniki na svečanosti je bil Viktor Orbán, voditelj Mladih demokratov, ki si ni mogel, da ne bi opazil, da so bili nekateri komunisti, ki so prisostvovali Nagyevemu prekopu, natanko isti, ki so nekaj let prej glasno kričali proti revoluciji, ki so ji sedaj peli hvalo. Toda poglavitno dejstvo je ostalo. Ko je Janos Kadar – človek, ki je 7. novembra 1956 nasledil Imreja Nagya in v dogovoru s Hruščovom prevzel oblast – čez tri tedne, prav na dan, ko je vrhovno sodišče Nagya v celoti rehabilitiralo, umrl, se je zanesljivo vedelo, da je madžarski komunizem umrl z njim.

Zgodba Imreja Nagya je za nas morda nekoliko bolj zanimiva zato, ker se je 4. novembra 1956, ko so ga sovjetski tanki prisilili k odstopu, s svojimi najvišjimi sodelavci zatekel v jugoslovansko veleposlaništvo in tam našel azil. Toda že po treh tednih so se vsi na nepojasnjen način odločili za odhod – in bili od Sovjetov nemudoma aretirani in odpeljani v Romunijo. Pet od njih so tam čez dve leti pokončali: dva sta bila umorjena v ječi, še preden se je proces začel, Imre Nagy, Pál Máleter, obrambni minister, Miklós Gimes, najpomembnejši intelektualec revolucije leta 1956, pa so bili usmrčeni ob zori 16. junija 1958.

(Tony Judt, Postwar, 317–319)

Uredniška pripomba: »Šesta krsta«, o kateri govori Viktor Orbán, je bila poleg petih krst, ki so bile namenjene junakom z znanimi imeni, položena za neznanega junaka, za junaka brez imena. To je ena vloga tiste krste, druga pa je ta, kot še pravi Orbán, da hrani narodovo ukradeno prihodnost, njegova zaplenjena leta. Ob takem komentarju bo slovenski človek težko prebral Orbánov govor, ne da bi pomislil na Kongresni trg v Ljubljani. Koliko krst, koliko let! Koliko pomorjenih junakov, koliko podržavljenih prihodnosti!

Sodržavljani!

Od ruske okupacije in nastopa komunistične diktature pred štiridesetimi leti je imel madžarski narod le enkrat priložnost, samo enkrat je imel dovolj poguma in moči za to, da poskusi doseči cilje, zastavljene že davnega 1848. leta, nacionalno neodvisnost in politično svobodo. Naši cilji se vse do danes niso spremenili, niti danes ne odstopamo ne od 1948-ega, ne od 1956-ega.

Tisti mladi ljudje, ki se danes borijo za uresničitev evropske meščanske demokracije, se pred komunistom Imrejem Nagyem in njegovimi prijatelji priklanjajo iz dveh razlogov.

Mi v njih spoštujemo tiste državnike, ki so se poistovetili z voljo madžarske družbe, ki so za to bili pripravljeni obračunati s svetimi komunističnimi tabuji oziroma z brezpogojnim služenjem ruskemu imperiju in partijski diktaturi.

Oni so za nas tisti državniki, ki niti v senci vešal niso želeli stopiti v isto vrsto z morilci, ki so zdesetkali družbo. Državniki, ki niti za ceno lastnega življenja niso zatajili tistega naroda, ki jih je sprejel in jim zaupal.

Iz njihovih usod smo se naučili, da demokracija in komunizem nista združljiva.

Vsem nam je znano, da so žrtve revolucije in represalij bili predvsem mladi ljudje naših let. Toda s šesto krsto se ne čutimo povezane le zaradi tega. Vse do današnjih dni je 1956. bila poslednja priložnost za to, da naš narod, korakajoč na poti zahodnega razvoja, ustvari gospodarsko blaginjo.

Teža neuspeha, ki se je danes usula na naša ramena, je direktna posledica dejstva, da so našo revolucijo zatrli v krvi in nas prisilno povrnili v tisto azijsko slepo ulico, iz katere sedaj ponovno poskušamo najti neki izhod.

Dejstvo je, da je Madžarska delavska stranka nam, današnjim mladim, prihodnost ukradla leta 1956. Zato v šesti krsti ne leži samo neki umorjeni mladenič, temveč skupaj z njim tudi naših prihodnjih dvajset ali še več let.

Prijatelji!

Mi mladi veliko stvari, ki so za starejše popolnoma vsakdanje, ne razumemo. Zmedeno stojimo pred dejstvom, da so se ljudje, ki so revolucijo in njenega ministrskega predsednika nedolgo tega še zasramovali, danes nenadoma zavedeli, da so oni tisti, ki bodo nadaljevali reformno politiko Imreja Nagya. Ne razumemo niti tega, kako se prav tisti partijski in državni voditelji, ki so odločili, da se moramo učiti iz učbenikov, ki poneverjajo revolucijo, danes dobesedno prerivajo, da bi se – kot talismana – lahko dotaknili teh krst. Menimo, da jim za to, da lahko po enaintridesetih letih pokopljemo naše pokojne, ne dolgujemo zahvale. Ne zaslužijo si zahvale niti za to, da lahko naše politične organizacije danes že delujejo.

Tudi ni zasluga vodstva madžarske politike, da se proti tistim, ki so zahtevali demokracijo in svobodne volitve, ni nastopilo z metodami, podobnimi Pol Potovim, Jaruzelskijevim, Li Pengovim ali Rákosijevim, čeprav bi zaradi teže svojega orožja to lahko storili.

Sodržavljani!

Danes, triintrideset let po madžarski revoluciji in enaintrideset let po usmrtitvi zadnjega odgovornega madžarskega ministrskega predsednika, imamo možnost, da po mirni poti dosežemo vse tisto, kar so za narod s krvavimi bitkami izbojevali revolucionarji leta 1956, pa četudi le za nekaj dni. Če verjamemo v lastno moč, lahko odpravimo komunistično diktaturo, če smo dovolj odločni, lahko vladajočo stranko prisilimo, da se podredi svobodnim volitvam. Če ne pozabimo idej iz 1956., si lahko izvolimo vlado, ki bo nemudoma pričela s pogajanji o takojšnjem umiku ruskih čet. Kajti hotenja naše revolucije lahko izpolnimo le v primeru, če smo dovolj pogumni, da si vse to zares želimo. Nihče ne more verjeti, da se bo enostrankarska država spremenila kar sama.

Pomnite: 6. oktobra 1956, na dan pogreba Lászla Rajka, je bilo na naslovnici strankarskega dnevnega časnika Szabad Nép (Svobodni narod, op. prev.) z debelimi črkami napisano: Nikoli več! Čez tri tedne pa je komunistična partija stražarjem ÁVH (Državni organ varnosti, op. prev.) ukazala, naj streljajo med mirne, neoborožene protestnike. Niti dve leti nista minili in je MSZMP (Madžarska socialistična delavska stranka, op. prev.), v procesih, konceptualno podobnih Rajkovemu, na smrt obsodila na stotine nedolžnih ljudi, med katerimi je bilo tudi nekaj njenih tovarišev. Naše obljube ne dosegajo nezavezujočih se obljub komunističnih politikov, mi moramo doseči, da vladajoča stranka proti nam v nobenem primeru ne more uporabiti nasilja. Le na tak način se bomo lahko izognili novim krstam in zamujenim pogrebom, podobnim današnjemu.

Imre Nagy, Miklós Gimes, Géza Losonczy, Pál Maléter, József Szilágyi so svoja življenja žrtvovali za madžarsko neodvisnost in svobodo. Madžarska mladina, za katero so te ideje še danes nedotakljive, se priklanja v vaš spomin.

Počivajte v miru!

3. Kako se je začelo

3.1. Še en razmislek o dražgoški bitki

Avtor: Janko Maček

3.1.1.

Letošnja obletna proslava v Dražgošah je bila nekaj posebnega, ne toliko zaradi visokega in okroglega jubileja – sedemdeset let ni zanemarljiva doba – ampak predvsem zaradi nenavadnega obnašanja nekaterih udeležencev. Ko smo jih gledali na TV, se nam je zdelo, da nas je časovni stroj nenadoma prestavil nazaj v leto 1942, v čas najhujšega revolucionarnega terorja. Partizansko maščevanje nad okolico naše vasi zaradi ustanovitve vaške straže in neuspelega napada nanjo je bilo strašno. Naša domačija je bila sicer komaj kilometer oddaljena od vasi, vendar za hribom, zato je sredi poletnega popoldneva konec julija dobila »obisk«. Prav tisti dan dopoldne so odpeljali osem Možinetovih iz Potoka: gospodarja, njegovo ženo in njeno sestro pa deklo, dva hlapca in dva dninarja; vse so potem pobili in zagrebli v bližini svojega taborišča. In sedaj so bili pri nas. Doma sem bil sam kot varuh trimesečne sestrice, oče je bil v postojanki, mama in ostali pa so na precej oddaljeni njivi želi pšenico. »Obiskovalci« so se brez odlašanja lotili »rekvizicije«, mene – enajstletnega pokovca pa se je lotil komandir z veliko pištolo v roki. Ko sem mu povedal, da je oče šel v Ljubljano, se je zadrl: »Lažeš; vem, da je v cerkvi pri belčkih,« in mi prismolil nekaj krepkih klofut. Dve noči kasneje so na našem koncu vse požgali, pri dveh sosedih tudi ubili očeta in mater, dveletno dekletce pa je zgorelo.Ob spominu na to ali ob kaki asociaciji me je še dolgo potem spreletel srh in tako je bilo tudi letos ob gledanju proslave.

Ni čudno, da sem bil pozoren, ko sem slišal, da je zgodovinar Martin Premk izdal knjigo Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941. V času poljanske vstaje so se nekateri možje in fantje z one strani meje zatekli v našo vas in čakali, da se bo vihar polegel. Poslušali smo streljanje od Pasje ravni in tudi oddaljeno grmenje od Dražgoš je prišlo do nas. Dr. Cene Logar ga je slišal, ko je bil na obisku partizanskega taborišča na Samotorici in odhitel poročat v Ljubljano. Kaj je torej po sedemdesetih letih v teh dogodkih videl in o njih povedal učen, sodoben zgodovinar?

Vsemu povedanemu se je slučajno pridružila še zgodba gospe Ivanke z Rudnega pri Dražgošah, ki je med nemškim obleganjem izgubila mamo in potem še malega brata. Njena družina ni imela prav nobene zveze z Nemci, ki so napadali Dražgoše, in ne s partizani, ki naj bi jih branili, pa je bila kljub temu hudo prizadeta. Ivankin oče je bil kasneje domobranec pri Sv. Križu nad Selci in ga je leta 1945 doletela usoda vrnjenih iz Vetrinja.

Gradiva za še en KAKO SE JE ZAČELO imamo torej toliko, da vsega ne bomo mogli temeljito obdelati; nekaterih dogodkov se bomo komaj dotaknili, v druge se bomo bolj poglobili. Če bomo s tem uspeli bralcu prikazati vsaj nekaj teže tistega časa in resnične stiske ljudi, ki so ga doživljali, in ga pritegniti k razmišljanju, bo naš namen dosežen.

3.1.2. Zgodba Megušarjevih z Rudnega in dražgoška bitka

Vas Rudno, ukleščena med Jelovico in Dražgoško goro, leži le streljaj od Dražgoš. Njeni prebivalci so se pred vojno kot večina ljudi v tej regiji preživljali s kmetijstvom, dodatni zaslužek pa jim je dajal gozd. Marsikdo se je ukvarjal tudi s »furmanstvom«, ki je bilo pravzaprav del gozdarske dejavnosti. Na Rudnem je bil doma Andrej Megušar, rojen leta 1902, ki se je malo pred drugo svetovno vojno poročil s Francko Kemperle. Tudi on je iskal dodatni zaslužek v prevažanju lesa, kajti njegova kmetija je imela malo zemlje. Prvi otrok se je Megušarjevima rodil leta 1939, vendar je kmalu po porodu umrl. Druga po vrsti je bila Ivanka, rojena 1940, tretji pa Janez, ki je bil rojen ravno v času nemških priprav za napad na Dražgoše, in potem mati ni dočakala konca dražgoške bitke, otrok pa je umrl po enem letu.

V že omenjeni Premkovi knjigi Poljanska vstaja na 264. strani piše, da so Nemci med obkoljevanjem Dražgoš za podporo napadu pripeljali vod protitankovskih topov in jih namestili nad Rudnim. Partizani so topove opazili in jih 8. januarja ponoči skušali napasti, vendar se nemškim položajem niso mogli približati. Napad se je začel 9. januarja zjutraj s topniškim obstreljevanjem, ki mu je sledil napad nemške pehote in smučarjev. Zvečer so se Nemci umaknili, partizani pa so šli pobirat orožje padlih. Napad se je nadaljeval 10. in 11. januarja, ko so Nemci prodrli tudi na Jelenšče. Ker je partizanom grozilo, da jih bodo obkolili in jim onemogočili umik, so se 11. januarja v mraku umaknili na Jelovico, z njimi pa je odšel tudi del vaščanov. Med tridnevnimi boji v Dražgošah je padlo osem partizanov in Nemci so potem pobili 41 vaščanov, med njimi tri otroke, stare manj kot 14 let. Ostale vaščane, kar jih ni odšlo s partizani, so policisti odgnali v taborišče v Šentvidu. Vas so izropali in požgali, naslednji mesec pa jo je inženirska enota nemške vojske minirala in do tal porušila. Razstrelili so tudi cerkev in šolo.

Skozi sedemdeset let so se vrstile proslave in pohodi in o Dražgošah je bilo veliko povedanega in napisanega, toda vse le o junaštvu partizanov, ki je postalo že pravi mit, nič ali zelo malo pa o trpljenju vaščanov in popolnem uničenju vasi. Znano je, da so bili vaščani že ob prihodu Cankarjevega bataljona zaskrbljeni. Ivan Jan v knjigi Vrh v Dražgošah pripoveduje, kako so na novo leto zjutraj k Birtu, kjer je bil nastanjen štab bataljona, prišli trije možje, odposlanci vasi, in prosili za razgovor. Sprejeli so jih Žagar, Gregorčič in še nekateri. Dražgošani so se bali nemškega maščevanja, zato so prosili partizane, naj se premaknejo drugam. Odgovor je bil, da so Nemci že oslabljeni in niso več nevarni, zato ne bo težko braniti vasi. Podobno je bilo tudi na enem od mitingov, na katerem je Stane Žagar razglasil dražgoško republiko. Razgledani in preudarni Pikcov oče je vtise s tistega mitinga takole opisal: »Napeto smo poslušali Žagarjevo predavanje. Govoril je tako, da nam je po žilah zastajala kri. A odkrito povedano, njegovim zagotovilom, da je nemška zver v zadnjih krčih in da so ji ure štete, nismo verjeli. Čeprav smo bili mi, kmetje, naivni, smo vendarle mislili trezno: Če so številne nemške armade pred Moskvo, dražgoška republika ne bo mogla dolgo obstajati. Te naše osvobojene Dražgoše so le nebogljen čolnič sredi razburkanega nemškega morja in Nemci mu strežejo po življenju.«

10. januarja 2010 je tednik Družina objavil obširen članek Resnica o »dražgoški bitki« in povojni obnovi Dražgoš v očeh domačina izpod peresa Franca Kavčiča, ki mu je bilo ob času dražgoških dogodkov deset let. Med drugim Kavčič pripoveduje, da je njegov oče prvi dan bojev, v petek 9. 1. 1942, prosil partizane, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni. »Pojdite iz vasi! Jaz vem, kaj je vojska in vojna. Pripravljeni smo vam voziti hrano na Jelovico, samo pojdite iz vasi!« Na Jelovici je bilo tedaj dovolj planinskih in gozdarskih koč. Toda vodstvo bataljona je vztrajalo, da bodo ostali v vasi in jo branili. Potem je »slavna bitka« zahtevala 41 žrtev med domačini: 39 moških in 2 ženski (punčko, staro 3 leta, je zadela granata, Kolendrova mama pa je bila ranjena na Jelovici, ko so bežali, in je potem umrla).

V nedeljo, 11. januarja, ko se je začelo daniti, so Nemci spet napadli s topovi z Rudnega. Ljudje so bili večinoma v kleteh, nekateri pa so se že umaknili na Jelovico, ker so slutili, da se bo zgodilo nekaj hudega. Bilo je minus 15 stopinj in meter in pol snega. Tega dne so Nemci napadli tudi z vzhoda – na Jelenščah. Veliko ljudi se je pred granatami umaknilo prav tja, ker je ta zaselek bolj v zavetju, nekakšen mrtvi kot, kamor ni priletelo toliko izstrelkov kot v druge dele vasi. In prav tu so Nemci zajeli veliko ljudi in ob 11. uri dopoldne začeli z morijo. Moški so stali v vrsti in nemški vojak je postavil roko na določeno višino. Kdor je bil višji od njegove roke, so ga postavili v vrsto za streljanje, kdor je bil manjši od te višine, so ga izpustili. Tako je bilo ustreljenih 21 moških: najstarejši je imel 73 let, najmlajša fanta pa sta bila stara samo 12 let. Tam je bilo tudi veliko žensk in majhnih otrok, ki so morali gledati morijo in potem iti mimo trupel.

Kavčič tudi pripoveduje, kako so Nemci v ponedeljek 12. januarja ženske in otroke iz vasi Pri cerkvi (nekako 40 po številu) zaprli v Jorcovo hišo in jih nameravali zažgati skupaj s hišo. Podobna situacija je bila tudi Na pečeh. Zaradi posredovanja selškega župana Benedika so ta načrt spremenili in se odločili za preselitev. Odgnali so jih na Rudno, od tam pa s kamioni odpeljali v Škofove zavode v Šentvid. Vseh odpeljanih je bilo 81. Preden so pripešačili na Rudno, je bila domača vas že v plamenih. V Šentvidu so potem ob pičli hrani prebili šest tednov. Spet je posredoval župan Benedik, da jih niso odpeljali naprej v Nemčijo, ampak izpustili. Bil je ravno pustni torek, ko so jih naložili na dva vojaška kamiona in odpeljali do Češnjice v Selški dolini, kjer so jih razložili in pustili sredi ceste. Potem so dobili zavetje pri sorodnikih in dobrih ljudeh. Do 25. aprila 1942 je veljalo področje Dražgoš za zaprto vojaško območje in vsakomur, ki bi se zadrževal na njem, je bila zagrožena smrtna kazen. Po 25. aprilu 1942 so ljudje spet hodili v Dražgoše obdelovat svojo zemljo, za stalno se pa pred koncem vojne niso vrnili, pa še potem so imeli velike težave, saj se država nikakor ni mogla odločiti, da bi jim pomagala pri obnovi, zlasti potem ko niso sprejeli predloga, da bi namesto predvojne vasi postavili dva velika stanovanjska bloka in dva kolhozniška hleva. Še večje težave so imeli z dovoljenjem za gradnjo nove cerkve, toda z vztrajnostjo in požrtvovalnim lastnim delom so tudi to premagali.

Čas miru – Pletenje vencev za rudenski gasilski dom

Slika 13. Čas miru – Pletenje vencev za rudenski gasilski dom

Pa se vrnimo k Megušarjevim z Rudnega. Kot smo že omenili, se je mami Francki tik pred začetkom nemškega napada dopolnil čas poroda. Nemci so že zasedli Rudno in uvedli strogo policijsko uro. Porod je bil težak in bilo je očitno, da se brez zdravniške pomoči ne bo dobro izteklo. Klicali so zdravnika iz Železnikov, ki pa zaradi izrednega stanja in policijske ure ni mogel priti. To je bilo za mamo in otroka usodno. Statistika ju seveda ni vključila med žrtve dražgoške bitke, čeprav je popolnoma logično, da spadata k njim. Ivanka, ki je bila tedaj stara dobro leto, se teh dogodkov ne more spominjati, čeprav so močno zaznamovali njeno življenje. Očeta Andreja je smrt žene in komaj rojenega sina težko prizadela, toda vera in njegova vedra narava sta mu pomagali, da je vzdržal. Skrb za Ivanko sta prevzeli očetovi sestri, njeni teti. Ko so ga že leta 1942 mobilizirali partizani, sta morali skrbeti tudi za dom. Andrej je hitro spoznal, da je vodilna ideja partizanstva komunizem, zato je čutil, da ne spada k njim, in jim je kmalu pobegnil. Potem se je skrival doma. Večkrat so ga iskali, toda imel je srečo, da se jim je vedno še pravi čas izmaknil. Ob vsakem takem »obisku« so si tudi napolnili nahrbtnike, kar naj bi bilo za kazen, ker se je izogibal njihovi službi.

Leta 1943 se je oče ponovno poročil in Ivanka je tako dobila mačeho, ki jo je imela za mamo, saj prave mame nikoli ni poznala. Nihče ji ni razložil, kako je s tem, vendar je vsako leto bolj čutila, da so druge mame do svojih otrok drugačne. Rada je zahajala k sosedom, kjer so bili odnosi med starši in otroki prisrčni in prijateljski. Njena »mama« pa z njo nikoli ni bila prijazna, videla je samo delo in včasih jo je zmerjala zaradi malenkosti ali celo brez pravega vzroka.

3.1.3. Poljanska vstaja

V temle poglavju bi radi spregovorili o poljanski vstaji v decembru 1941, ki se je potem zaključila z dražgoško bitko. Hkrati z nekaj enostavnimi podatki o vstaji bomo nanizali tudi naše poglede na knjigo, ki je s tem naslovom pred kratkim zagledala beli dan, in na njeno interpretacijo tistega časa.

Francka Kemperle pred poroko

Slika 14. Francka Kemperle pred poroko

Že sam naslov knjige Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941 se nam zdi močno poveden. Je avtor res prepričan, da je bila vstaja decembra 1941 v Poljanski dolini samo boj proti nacističnemu zavojevalcu? Poleg naslova zbuja pozornost tudi moto na hrbtni strani ovitka, ki se glasi: »Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941 je nevsakdanja pripoved o dogodkih v Škofjeloškem hribovju v hudi zimi 1941/42. Evropa je klečala pred silo nacifašističnih vojska, ki so se ustavile na obalah Rokavskega preliva in pred Moskvo, kmetje v Poljanah pa so verjeli, da bo zdaj zdaj konec vojne. V roke so vzeli puške in sekire. Verjeli so, da se bodo ubranili pred ponemčenjem, selitvami, smrtjo, da jim ne bo več treba hoditi na dnino, ‘tabarh’, kot rečejo v teh krajih. Kaj se je takrat dogajalo je v glavnem znano, interpretacije pa so različne. Širši opis tistega časa dopolnjujejo pričevanja vstajnikov.«

Stane Žagar, član CK KPS, je 29. julija 1941 na Vodiški planini ustanovil Jelovško partizansko četo; za njenega poveljnika je bil določen Jaka Bernard. Ko je Jože Gregorčič na Jelovico pripeljal še Jeseniško četo, je bil 5. avgusta ustanovljen Cankarjev bataljon. Njegov poveljnik je postal Gregorčič, politkomisar pa Ivan Bertoncelj. Kmalu se je pridružilo še nekaj desetin novincev in konec avgusta je bataljon štel že okrog 100 mož. V avgustu so partizani na Mošenjski planini »likvidirali« nemškega komisarja v Železnikih, Hornitzkega, ki je bil obenem upravnik Egrovega veleposestva. Kasneje se je Cankarjev bataljon zadrževal pri Sv. Mohorju nad Selci. V noči na 2. december 1941 so postrelili devet nemških sodelavcev, kot so sami razglasili: v Zgornji Dobravi čevljarskega mojstra Jeršeta in mizarja Bertonclja, v Lipnici mizarskega mojstra Debeljaka, v Besnici gostilničarja Benedičiča, v Selcih trgovskega pomočnika Bernarda Luznarja, pri Sv. Barbari nad Zmincem Franca Bašlja. Posebnost te »akcije« je bila v tem, da so ustrelitve opravili na različnih krajih približno ob istem času.

Omenjena Premkova knjiga zaključuje iz že znanih virov, da je do zamisli o večji vstaji v Sloveniji oziroma na Gorenjskem prišlo septembra 1941 med posvetovanjem v Stolicah, ki ga je vodil Tito, kot predstavnika slovenskih partizanov pa sta sodelovala Franc Leskošek in Miha Marinko. Marinko piše o tem v svojih spominih: »Nebogljeno sva se počutila, ko so drugi poročali o velikem obsegu vstaje v Liki, Bosni in Črni gori, ko sva sama doživljala osvobojeno ozemlje Zahodne Srbije … Midva sva lahko govorila le o toliko in toliko četah, o posameznih spopadih, ne pa tudi o kakem osvobojenem ozemlju.« (M. Marinko, Moji spomini, str. 257.) Vrhovni štab je nato 1. oktobra 1941 izdal zelo slabo oceno o Sloveniji in obtožil slovenske partizane, da so se umaknili v gozdove, namesto da bi ljudi popeljali v vstajo, za katero so bili predvsem zaradi nemškega nasilja izpolnjeni vsi pogoji. Zadevo je kasneje reševal Kardelj, ki je zaradi težavne poti zamudil posvetovanje in prišel v Užice šele sredi oktobra. Ne glede na to so v slovenskem Glavnem štabu pripombe upoštevali in za konec oktobra zasnovali velikopotezen pohod partizanskih enot v Posavje, ki naj bi preprečil nemško izseljevanje. Največji davek za ta pohod so plačali belokranjski partizani.

Na predlog Kardelja naj bi Tito odločil, da bo prvo osvobojeno ozemlje v Sloveniji na Gorenjskem. Važen razlog za to naj bi bil, ker so bile tu že pred vojno v industrijskih središčih dokaj močne organizacije komunistične partije, ob katerih se je v letu 1941 hitro razvijala OF. V prid tej odločitvi so bila tudi poročila o razmerah v nemški vojski na Gorenjskem: »Velik del kripeljni in rekonvalescenti. Kažejo se znaki nezadovoljstva, zlasti pri Luksemburžanih …« Sredi oktobra 1941 je bil ustanovljen Pokrajinski komite KPS za Gorenjsko, novembra pa še poseben štab gorenjskih partizanskih enot. Njegov poveljnik je postal Stane Žagar, ki je sploh odigral veliko vlogo tako v pripravah na vstajo kot v vstaji in dražgoški bitki. Za začetek vstaje so predvideli Poljansko dolino, kjer je deloval znani Maks Krmelj – Krivar.

7. decembra 1941 je enota Cankarjevega bataljona, ki je prišla od Sv. Mohorja, ponovno zažgala in uničila most pri Praprotnem v Selški dolini. 9. decembra je bataljon – tudi zato, ker so ga izsledili Nemci – odšel iz dotedanjega taborišča in prišel 11. decembra v Rovt pri Sv. Lenartu nad Lušo. Nemci so za ta odhod vedeli, niso pa vedeli, kje se je bataljon 11. decembra ustavil. 12. decembra je partizanski opazovalec v Rovtu z daljnogledom opazil, da se po blegoški cesti od Zaprevala bliža kolona nemških policistov. Poveljstvo bataljona se je na hitro odločilo za zasedo in rezultat je znan: 45 mrtvih policistov, vse njihovo orožje in oprema pa zaplenjeno.

V Premkovi Poljanski vstaji so navedeni tudi spomini udeležencev spopada. Poglejmo del pripovedi Franca Čopija – Borutina. »Šli smo od policista do policista, jih obračali in jim pobirali predvsem orožje, strelivo in dokumente. Na enega izmed padlih je legel pes, ki je med tem nehal loviti zajca. Slučajno sem prišel prav do tega. Obrnil sem ga in ugotovil, da ni nikamor zadet. Tedaj se je dvignil na kolena in začel kričati: »Hilfe, Hilfe!« Naenkrat se je dvignil tudi pes. Umiril sem ga s strelom, a tudi njegov gospodar je dobil svoje.« (M. Premk, Poljanska vstaja, str. 173.) Iz številnih »uradnih« poročil o partizanskem napadu pri Rovtu seveda ne zvemo, da je bil v dogodke okrog tega vpleten tudi šentlenarški župnik Anton Švelc. Njegovo medvojno in povojno delo pri Sv. Lenartu in v Selški dolini smo opisali v 55. št. Zaveze. Takoj ko je 12. decembra streljanje pri Rovtu utihnilo, je župnik Švelc, ki je dobro znal nemško, odšel na kraj spopada, da bi nudil duhovno pomoč ranjenim in umirajočim. Zavzel se je, da so domačini ranjene policiste odpeljali v Škofjo Loko. Ko so prišli Nemci po svoje mrtve, jih je skušal prepričati, da domačini v Rovtu niso krivi za partizanski napad. Župnik Švelc je tudi poskrbel, da so pobrali trupla partizanov, ki so marca 1945 padli zaradi nemške zasede na blegoški cesti, in jih dostojno pokopali.

Cankarjev bataljon je takoj po boju pri Rovtu odšel v Martinj Vrh in tam pustil ranjence, nato se pa premaknil v Poljansko dolino. Novica o partizanskem uspehu pri Rovtu se je med prebivalstvom hitro razširila. Poleg tega so cankarjevci 16. decembra napadli nemške graničarje v Črnem Vrhu, 18. decembra pa se pojavili tudi v Poljanah. Splošno vzdušje tistih dni med ljudmi je dobro opisala Malka Peternel: »Vsi smo verjeli, da bo vojne hitro konec. Spominjam se Maksa Krmelja, ki nam je pred tem pravil, da bomo z Nemci pometli v nekaj tednih ali celo v nekaj dneh, mi pa smo upali, da bo res tako.«

Leto 1942 – Megušarjevi Andrej, Ivanka in Janez – Mame ni več

Slika 15. Leto 1942 – Megušarjevi Andrej, Ivanka in Janez – Mame ni več

V Premkovi knjigi beremo, da je bil konec julija 1941 na domu Maksa Krmelja v Hotovlji ustanovljen prvi odbor OF v Poljanah v naslednjem sestavu: sekretar odbora Maks Krmelj – Sokole sta predstavljala trgovec Jamar in mesar Marolt, oba iz Poljan, komuniste Rudolf Robnik in Maks Krmelj, katoličane pa Leopold Krmelj iz Smoldna in Pavle Kos iz Vinharij. Oba predstavnika katoličanov pa se od konca oktobra nista udeleževala sestankov odbora, ker se nista strinjala z odločitvijo o takojšnjem oboroženem uporu. (M. Premk, Poljanska vstaja, str. 127.) Torej v Poljanah le niso vsi tako od kraja verjeli, da bo vojne zdaj zdaj konec, kot beremo na ovitku omenjene knjige, pa tudi Pikcov oče in še marsikateri Dražgošan so imeli resne pomisleke, ko jim je Stane Žagar na mitingu razlagal, da je nacistična zver v zadnjih zdihljajih in da jo bodo zlahka premagali. Očitno torej odločitev za poljansko vstajo ni bila rezultat treznega razmisleka in presoje dejanskih razmer, ampak slepo sledenje navodilom KP, ki je imela za cilj revolucijo in vzpon na oblast, ne pa zaščito slovenskih življenj in premoženja.

Ko je vodstvo Gorenjskega štaba odločilo, da je napočil čas za splošno vstajo, so 21. decembra odšle na teren mobilizacijske patrulje, da bi pozvale vse za orožje sposobne moške, naj se pridružijo partizanom. Tem pozivom se je med 22. in 26. decembrom odzvalo 307 mož in fantov, 37 pa se jih je pridružilo že pred 22. decembrom, tako da se je vstaje decembra 1941 udeležilo skupaj 344 mož iz 51 krajev Poljanske doline; skupaj z udeleženci iz drugih občin pa je bilo vseh 381, od tega kar 276 iz občin Javorje in Poljane. (M. Premk, Poljanska vstaja, str. 179.) Približno sliko te mobilizacije dobimo iz poročila Antona Peternela iz Delnic v občini Poljane: »Mobilizacijo oziroma prepričevanje za odhod v partizane smo izvedli v dveh dneh. Odziv je bil zelo dober. Precej je bilo takih, ki so bili takoj pripravljeni, da se pridružijo, nekateri – večinoma člani Katoliškega prosvetnega društva oziroma JRZ (Slovenske ljudske stranke) – pa so se izgovarjali, da ni še čas za vstajo in so odklonili poziv … Ko smo se tisti večer zbrali na mojem domu za odhod v Cankarjev bataljon, se je nekaj prostovoljcev premislilo in se odločilo, da se vrnejo domov, nekaj pa jih je zmanjkalo med potjo.« (M. P., Poljanska vstaja, str. 180.) Zanimiva je tudi izjava Urbana Stanonika: »22. decembra zjutraj se je pri nas oglasila Malka Pintar, Temincova z Lovskega Brda, in povedala, da se je začela splošna mobilizacija za izgon Nemcev iz Poljanske doline. Vsa navdušena je pripovedovala, da bo to trajalo kvečjemu tri dni. Jaz sem takoj poiskal na podstrešju skrito puško … Ko smo prišli v Malenski Vrh, sem vprašal Jakopina, če tudi on gre z nami. Odgovoril je, da tudi, saj sicer potem ne bo imel nič za povedati.« (Isto, str. 184.)

Poglejmo še del pripovedi Antona Peternela o zaprisegi: »Vsi novi borci so prisegli. Prva prisega je bila 24. decembra 1941 v hlevu na kmetiji Košir pod Pasjo ravnjo, druga pa 27. decembra v hlevu kmetije Dolinec v Kovskem Vrhu. Obakrat je govoril Stane Žagar. Napovedal je skorajšnji poraz nemške vojske pred Moskvo ter primerjal poraz Napoleonove vojske s predvidenim nemških porazom. Verjel je, da bo Rdeča armada uničila nemško vojsko in bo vojne konec najkasneje do maja naslednje leto. Poudarjal je pomen Rdeče armade in razredno borbo, 24. decembra še posebej, boj delavskega razreda pod vodstvom partije za njegove pravice in boljše življenje kmetov ter o uveljavitvi teh pravic po zmagi nad fašizmom.« Nekateri so menili, da je ‘govoril v previsokem marksističnem jeziku’. Obakrat je sledilo nekaj vprašanj in pripomb, na koncu pa je Stane Žagar opozoril tiste, ki ne bi želeli priseči, da lahko odidejo domov, po prisegi pa to ne bo več mogoče. Prvič jih je nekaj odšlo, drugič pa je šele po končani prisegi začel ugovarjati Franc Kokalj z Volče in med drugim rekel, da je ,iz govora tako razumeti, da smo že nekaka sovjetska podružnica’.«

Tri Ivankine tete, očetove sestre

Slika 16. Tri Ivankine tete, očetove sestre

In kako je dogodke tistih dni v svojem dnevniku opisal Leopold Krmelj, ki je poleg Pavla Kosa omenjen kot predstavnik katoličanov v prvem odboru OF v Poljanah? »18. decembra partizanski vlom v poljansko župnišče – žandarmerijo. Obenem vlom v zadrugo – vzeta pšenica, pobrana za Nemce, in nekaj sto kg sladkorja. Večina lesenih mostov po dolini požganih … Naenkrat poči: Nemci bodo pobirali moške, pojdite med partizane! Ta komunistični klic gre od ust do ust. Posreči se jim, da mobilizirajo po poljanski in javorski občini skoraj vse mlajše moške. Dnevi pred božičem so minili v pričakovanju nečesa strašnega. Na sveti dan okrog devetih se zasliši pokanje pušk in strojnic za Hotovljo. Začelo se je, kar se je po teh pripravah moralo začeti … Sv. Štefan je na splošno miren. Naslednji dan zopet bitka za Bukovim vrhom na Pasji ravni. Vidi se dim, zgorelo je baje pri Kralju na Pasji ravni… Po praznikih se vrše preiskave po hribih južno od Poljan. Številne aretacije. Pri Jakobcu v Valterskem Vrhu ustrele gospodarja in hlapca, vsa poslopja pa požgo… Ljudje se vračajo iz partizanske vojske na domove – razočarani. Jeze se na te, ki so jih v to zapeljali in jih postavili v tako nevarnost. Nekateri se seveda ne morejo, nekateri morda tudi nočejo vrniti …«

Čeprav nimamo namena obširneje opisovati spopadov med vstajniki in Nemci v okolici Poljan in Črnega Vrha oziroma Pasje ravni, bomo po Premkovi knjigi navedli nekaj podatkov in jih dopolnili z izjavami udeležencev vstaje. Nemci, ki so bili ob napadu na patruljo pri Rovtu presenečeni, so potrebovali nekaj časa, da so zbrali okrepitve in 25. decembra začeli načrtno prečesavati področje med Poljanami in Črnim Vrhom. Ravno na božični dan so bili boji pri Poljanah, začelo pa se je tudi pri Črnem Vrhu, kamor so Nemci z italijanskim dovoljenjem pripeljali svoje enote preko Ljubljane in Polhovega Gradca. Najhuje je bilo 27. decembra 1941, in ko so Nemci proti večeru nehali napadati, so tudi partizani zapustili položaje, se izmuznili iz obroča in odšli proti Dražgošam.

Prisluhnimo še nekaterim udeležencem vstaje. Janko Fern: »Vse svoje dokumente, osebne izkaznice, delovne knjižice in drugo smo zaradi konspiracije sežgali pri kmetu Skoblu. Čas nam je hitro mineval, opazovališča smo imeli na več mestih: v zvoniku cerkve na Bukovem Vrhu, na vrhu Pasje ravni in drugod. Ob napadu na Poljane sem stražil na Skoblovem kozolcu. Ko so se partizani po končani akciji vračali na svoja mesta, sem pogrešil dobrega prijatelja Jožeta Jereba, Ogrinovega iz Črnega Vrha, ki je padel med kmetijama Ahrtnik in Platiša v Bukovem Vrhu. Čeprav smo ga nekajkrat iskali, smo ga odkrili šele spomladi 1942 … Naslednji dan so nas patrulje obvestile, da se z več strani približujejo Nemci. Zasedli smo položaje od Pasje ravni po pobočju mimo Razpotja in po Kovskem Vrhu. Z močnim streljanjem smo Nemce zadržali. Z nočjo so se umaknili, svoje mrtve pa pustili tam, kjer so padli. Vsi smo se zavedali, da bo jutro prineslo še več Nemcev, zato je naš vodja Jaka Bernard ukazal umik. Še prej pa smo padle Nemce pokopali v skupen grob in na večji kos deske s podpisom Cankarjevega bataljona napisali: ,Ti mladi fantje niso krivi za svojo smrt, tega so krivi njihovi gospodarji.’« (Poljanska vstaja, str. 227)

Ivanka z drugo mamo

Slika 17. Ivanka z drugo mamo

Janez Kokalj: »Ko smo prišli v Loške hribe, sem bil dodeljen v vod Lojzeta Pečnika, ki je bil nastanjen pri Jakobcu. Po nekaj dneh je prišlo tja nekaj žensk po može ali brate. Novice, ki so jih prinašale ženske, da prihaja in se zbira na Gorenjskem veliko nemškega vojaštva in policije za spopad s partizani, so vnesle strah in paniko zlasti med starejše može in gospodarje, ki so imeli doma majhne otroke. Spoznali so, da Nemcev ne bo mogoče izgnati iz dežele v nekaj dneh, kot so sprva mislili in se je govorilo. Na mlajše ta sporočila niso imela večjega vpliva, vendar sta upanje in zagretost polagoma kopnela in novinci so začeli uhajati domov.« (Isto, str. 237.)

Poletje 1943 – Gartnerjevi z Golice v Selški dolini – V sredini stoji Jakob,                 poznejši domobranec

Slika 18. Poletje 1943 – Gartnerjevi z Golice v Selški dolini – V sredini stoji Jakob, poznejši domobranec

Mici Potočnik: »Ob poljanski vstaji je v torek, 23. decembra, odšel v Cankarjev bataljon tudi moj mož Martin. V soboto, 27. decembra, ko so Nemci z vseh strani napadli položaje Cankarjevega bataljona, je bil na Pasji ravni. Poslali so ga po municijo, in ko jo je nesel borcem na položaje, je nad domačijo na Razpotju zašel v nemško zasedo. Zgrabili so ga in odvedli s seboj v Poljane ter ga zasliševali. Končalo se je v Begunjah, ko so ga v Dragi 3. januarja 1942 z mnogimi drugimi talci ustrelili.« (Isto, str. 248.)

Za zaključek tega poglavja bi radi povedali samo še nekaj misli o knjigi Poljanska vstaja, ki smo jo tu večkrat omenili in navajali. Čeprav nismo pričakovali, da bi avtor med viri uporabil tudi Zavezo ali drugo podobno literaturo, so nas presenetili stavki kot na primer: Močno podporo okupaciji je nudila tudi Ljubljanska nadškofija z nadškofom dr. Gregorijem Rožmanom (str. 36). Pod okriljem ljubljanske nadškofije je Katoliška akcija organizirala obveščevalno mrežo, spremljala delovanje OF in vodila propagandni boj proti njej. Še bolj skrajna je bila organizacija Straža, ki je delovala v sklopu Katoliške akcije in odkrito zagovarjala fašizem ter italijansko oblast, njihov cilj pa je bila vzpostavitev vseobsegajoče katoliške družbe (str. 39). Odgovor na vojno in okupacijo je bila ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda v Vidmarjevi vili 26. aprila 1941 … Od vsega začetka se je imenovala Osvobodilna fronta, po nekaterih kasnejših virih pa so jo sprva imenovali tudi Protiimperialistična fronta (str. 28). Ne mislimo komentirati navedenih stavkov, dovoljujemo pa si vprašanje, ali smo se morda vrnili nazaj v leto 1952, ko je izšla druga, dopolnjena izdaja Sajetovega Belogardizma? Mar je slovenska zgodovina za čas od 1941 do 1990 res že napisana?

3.1.4. Zakaj je Andrej Megušar pristopil k domobrancem?

S požigom in miniranjem Dražgoš je bila poljanska vstaja končana, ne pa pozabljena. Tisti, ki so ob vstaji ali v dražgoški bitki izgubili kakega svojca, ga niso mogli kar tako izbrisati iz spomina. Nenavadna ujma, ki je Megušarjevemu očetu v začetku januarja 1942 vzela ženo in kasneje še sina, je tudi njemu vsekala globoko rano. Pa tudi sicer ni imel miru. Ko je ušel od partizanov, ki so ga leta 1942 mobilizirali, je s tem svoj problem le delno rešil, saj je moral biti odslej stalno na oprezu. Če bi ga dobili, bi ga gotovo zadela kazen zaradi dezerterstva. Imel je srečo, da se to ni zgodilo, toda stalno bežanje in skrivanje mu je postajalo vedno bolj težko.

Pa tudi drugi dogodki v Selški dolini niso prinesli olajšanja. Selški župan Franc Benedik, ki tragedije v Dražgošah prav gotovo ni povzročil in je tudi ni mogel preprečiti, je pa veliko naredil, ko je žene in otroke najprej rešil pred smrtjo v plamenih domačih hiš potem pa še pred nemškim taboriščem, je avgusta 1942 po ukazu Partije padel pod streli skojevca – domačina. Nekaj mesecev zatem so »osvoboditelji« uprizorili v Dolenji vasi pravo krvavo rihto in v enem večeru ubili županovo ženo Ano in 22-letnega sina Franca, gostilničarja Jurija Berganta, delavca na Benedikovi žagi Franca Podreko in kot petega še Franca Vebra. Baje so imeli tedaj v načrtu še več »usmrtitev«. Zakaj? Je res kdo verjel, da je župan Benedik izdal Dražgoše in je bilo zato treba kaznovati njega, njegovo družino, sorodnike in sovaščane?

Sicer pa Franc Benedik ni bil edini gorenjski župan, ki ga je »osvobodilna« vojska v tistem času obsodila na smrt. V zgodnjem jutru 29. januarja 1942 so na njegovem domu na Gorenji Žetini ustrelili javorskega župana Janeza Peternela. V začetku septembra istega leta so pri grabljenju listja v domačem gozdu prijeli šenčurskega župana Antona Umnika in ga odpeljali v Hrastje, na dom bivšega poslanca Janeza Brodarja. Brodar se jim je skril in se rešil, Umnika pa je vpričo Brodarjeve družine ustrelil šenčurski skojevec Belehar. Zanima nas, kaj se je zgodilo z Leopoldom Krmeljem iz Smoldna nad Poljanami, ki je že leta 1941 odklonil sodelovanje z OF. Morda se bomo ob priliki pomudili pri njegovem dnevniku. Zadnji njegov zapis ima datum 12. 7. 1943. Naslednji dan so Leopolda odpeljali partizani in njegov grob so kasneje našli v gozdu med Kovskim in Bukovim vrhom.

V zvezi z Megušarjevimi nas seveda zanimajo dogodki v Selški dolini, zato se bomo nekoliko pomudili pri Gartnerjevih na Golici. Oče Jakob (1898) in mati Ivana sta imela osem otrok, ki so bili v začetku druge svetovne vojne še vsi doma; najstarejša Ivanka je bila stara 18 let, najmlajši Pavel pa eno leto. Imeli so srednje veliko kmetijo, oče pa se je še posebej ukvarjal s sadjarstvom in pozimi tudi vezal knjige. Bil je veren in dobro je poznal komunizem, vendar je bil previden in se je znal prilagoditi tudi partizanom, ki so se že zgodaj ustavljali pri Gartnerjevih. Nikoli niso šli lačni od hiše in čeprav so vedeli, da oče ni čisto na njihovi strani, so mu zaupali. Ko se je sin Jakob bližal osemnajstemu letu, ni bil več varen doma. Najprej se je več mesecev skrival, nato šel k partizanom, pa kmalu prebegnil k domobrancem v Škofjo Loko. Verjetno so partizani tudi zato izgubili zaupanje do očeta Gartnerja in 16. oktobra 1944 so prišli, da bi ga odpeljali na komando v Farji Potok. Oče, ki je slutil, kaj se bo zgodilo, se je poslovil od domačih in odšel z njimi. Že na vrtu pred domačo hišo so ga ustrelili in potem govorili, da je hotel pobegniti. Čeprav jim je toliko pomagal, so ga imeli za nasprotnika, ki ga je bilo treba odstraniti. Sin Jakob je bil potem v postojanki pri Svetem Križu, skupaj z Andrejem Megušarjem.

14. marca 1944 so vosovci pri Bičku in pri Čiku v škofjeloškem predmestju Karlovec izvedli pravi pokol, v katerem je umrlo deset ljudi, večinoma beguncev z bližnjih hribov, ki so se v strahu pred partizani zatekli v »varno« mesto. Že 16. marca je bila potem v Škofji Loki ustanovljena postojanka Gorenjskega domobranstva. Komunistično nasilje je privedlo do tega, da so ljudje zaradi samoobrambe sprejeli orožje od okupatorja. Prav v škofjeloški domobranski posadki je bilo kasneje največ prebežnikov iz partizanskih vrst – po raziskavi zgodovinarke Monike Kokalj Kočevar od 157 vpisanih članov posadke kar 52 nekdanjih partizanov. Torej Andrej Megušar in Jakob Gartner nista bila nobena izjema.

18. novembra 1944 so močne partizanske enote napadle Železnike, kjer je bilo 52 nemških orožnikov. Po treh dneh spopadov so se orožniki umaknili v Selca. Ko so partizani potem organizirali miting in je bil odziv prestrašenih domačinov slab, je komandant Oto Vrhunc – Blaž Ostrovrhar napovedal: »Če ne bomo plesali, bomo pa kresovali.« In res so nato požgali župnijsko cerkev, župnišče, šolo, prosvetni dom, mežnarijo in še dve domačiji. Kmalu po požigu se je na cerkvenem zidu pojavil ciničen napis: »To je delo okupatorja.« Cerkev v Dražgošah, ki jo je dejansko uničil okupator, je bila zravnana z zemljo, cerkev sv. Antona v Železnikih pa je bila le prva od devetih cerkva v Selški dolini, nad katere se je iz »strateških razlogov« spravila tik pred koncem vojne »osvobodilna« vojska.

Cerkev sv. Križa nad Selci, ki so jo partizani požgali in minirali 10. marca 1945, je bila ena od njih. Selški župnik Pavel Kržišnik o tem takole piše: »Vse podružnice je minirala in požgala narodnoosvobodilna vojska. Rekli so, da iz strateških razlogov, češ da se ne bodo v njih utaborili Nemci in domobranci. Pa te nevarnosti ni bilo, saj razen pri Svetem Križu niso nikjer drugod nikoli poskušali napraviti postojanke. Človek se ne more znebiti vtisa, da so to počenjali gotovi ljudje iz objestnosti in hudobije.« (ŠAL 1954.)

O domobranski postojanki pri Svetem Križu nimamo veliko podatkov, pa še ti se med seboj precej razlikujejo, kar je razumljivo, saj je delovala manj kot en mesec. Zgodovinarka Monika Kokalj Kočevar v knjigi Gorenjski domobranec takole opisuje partizanski napad nanjo: »8. marca 1945 je Prešernova brigada uničila postojanko Sv. Križ. Pri cerkvi na Sv. Križu se je že zadnji teden februarja utrjevala nova postojanka in ogrozila transporte hrane, ki so jih partizanske gospodarske komisije zbirale po vaseh. S te točke so domobranci lahko nadzorovali Dražgoše in Češnjico ter partizansko pot. Šestdeset domobrancev je stanovalo v Kališču in hodilo na Sv. Križ. Zgradili so štiri bunkerje; mežnarija, cerkev in bunkerji pa so bili povezani s strelskimi jarki. Prešernova brigada je postojanko napadla, sodelovali so tudi Gradnikova brigada, Jeseniško-bohinjski odred in Škofjeloški odred ter še dve italijanski brigadi: Antonio Gramsci in Triestina. Napad je varovala Vojkova brigada. Partizani so bili kar presenečeni, ker se je domobranska posadka izredno hitro umaknila s položajev, saj je dobila ukaz, naj zapusti postojanko. Po poteh, kjer partizanskim enotam še ni uspelo skleniti obroča, so se spustili v dolino in odšli proti Škofji Loki. Posadka je bila premeščena v Škofjo Loko, Sopotnico in Žabnico. Partizani so imeli dva mrtva in pet ranjenih, na domobranski strani je padel le eden. » (Gorenjski domobranec, str. 72) Na strani 77 Kočevarjeva pove še sledeče: »10. marca 1945 je pri Sv. Križu v Selški dolini padel vodnik Janez H. (mogoče Habjan, Op. J. M.) Vodil je izpad iz oblegane postojanke. Rešil je življenje fantom, sam pa obležal.« Po nekem drugem viru naj bi pri Sv. Križu bilo kar 100 članov posadke in 10 naj bi jih padlo, 5 pa bilo ujetih. Verjetno je to poročilo napihnjeno iz propagandnih namenov, saj bi pogreb desetih domobrancev ne ostal nezapažen.

V 72. številki Zaveze smo pisali, da je bil v bojih pri Sv Križu ranjen Jakob Pušar iz Puštala pri Škofji Loki, brat Filipa Pušarja, enega izmed desetih žrtev vosovskega pokola v Škofji Loki 14. marca 1944. Med tistimi, ki so se rešili iz obkolitve pri Sv. Križu je bil tudi Andrej Megušar z Rudnega. Nismo ugotovili, v kateri postojanki je bil potem do odhoda na Koroško, vemo pa, da je bil 28. maja 1945 z vlakom Gorenjskih domobrancev vrnjen v Škofjo Loko. Z loškega gradu so ga potem v večji skupini jetnikov odvedli v Škofove zavode v Šentvid, kjer so ga še videli, nato pa se je za njim izgubila sled. Lahko domnevamo, da se je njegov križev pot končal na enem od morišč Kočevskega roga.

3.2. Ob 70. obletnici vaške straže v Šentjoštu

Avtor: Janko maček

3.2.1.

Pred sedemdesetimi leti, spomladi 1942, se je zlasti v tedanji Ljubljanski pokrajini začel strahoten komunistični teror, ki ga je v Ljubljani izvajala VOS, na podeželju pa partizanski oddelki ali kar domači terenci. Zaradi nepomembnih partizanskih napadov so Italijani požigali vasi, nič krive prebivalce pa odpeljali v taborišča, kjer so ponekod – na primer na Rabu – množično umirali zaradi nevzdržnih razmer. »Stiska je prikipela do vrhunca in treba je bilo nekaj ukreniti, ali pa čakati smrti od partizanov ali od Italijanov,« je v poročilu o nastanku vaške straže na Polici zapisal Slovenski dom. Alojz Bastič iz Horjula je po pogrebu svojih staršev, ki so ju 14. junija 1942 na krut način umorili partizani, to isto povedal z drugimi besedami: »Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil.«

Pri Sv. Vidu nad Cerknico je »stiska prikipela do vrhunca« že 23. aprila, ko so partizani ubili župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franca Strleta in odbornika Valentina Strleta; nekaj vidovskih fantov se je potem skozi cel mesec maj ob večerih zbiralo na Rudolfovem. Imeli so orožje od aprila 1941 in bili zato v nevarnosti tudi pred Italijani. Ko so jih partizani v zgodnjem jutru 1. junija z veliko premočjo začeli obkoljevati, so se še pravi čas izvili iz obroča, poskrili svoje orožje in se z Rakeka odpeljali z vlakom na Brezovico pri Ljubljani. – Fantje, ki so se 15. maja 1942 v Loškem Potoku uprli boljševiškemu nasilju, so vzdržali samo dva dni, nato so se predali partizanom, njihovega kaplana Leopolda Puharja so pa zaprli Italijani, ko je pribežal v Ribnico.

Tudi v Šentjoštu so nekateri možje in fantje že pred uradno ustanovitvijo vaške straže imeli »ilegalno« orožje in so se ob večerih zbirali na »varnih« krajih. Na ustrahovalnem mitingu v Možinetovi gostilni, kamor so partizani 18. aprila 1942 zvečer segnali vaščane, je bilo jasno povedano, da se igra s smrtjo, kdor nasprotuje OF. Jakoba Žaklja so na sestanek prignali zvezanega in ga obtožili, da zbira orožje in organizira belo gardo. Ko so po sestanku druge spustili domov, so njega še odpeljali s seboj in ga zasliševali do zgodnjih jutranjih ur. Le za las je tedaj ušel smrti. Po tem so se v maju in juniju zgodile »rekvizicije«, zasliševanja in grožnje s smrtjo in ljudem je bilo vse bolj jasno, da si bodo morali pomagati sami. Še posebno očitno je bilo to v začetku julija ob prehodu druge grupe odredov, ko so bili v veliki nevarnosti tudi pred Italijani.

3.2.2. »Iz ozadja partizanskega napada
na Šentjošt«

17. julija 1942 je 35 šentjoških mož in fantov, ki so se do tedaj skrivali v bližini italjansko-nemške meje, prišlo sredi belega dne v vas pod poveljstvom Franca Kompareta – Igorja, ki je le en dan pred tem prišel iz Ljubljane. Poslalo ga je vodstvo Slovenske legije. Italijani so jim pred tem prinesli nekaj pušk in municije, nekaj »ilegalnega« orožja pa so imeli že prej. O začetku šentjoške vaške straže in o napadu nanjo čez en teden je bilo že veliko povedanega in menimo, da kljub visokemu jubileju vsega tega ni treba ponavljati. Je pa morda prav, da opozorimo na nekatere podrobnosti, ki so bile sicer že omenjene, vendar so se zdele v množici drugih dogodkov, zlasti pobojev in požigov v okolici po neuspelem napadu, skoraj nepomembne in zanemarljive.

Vodstvo komaj ustanovljene vaške straže je 24. julija dobilo iz Rovt dve sporočili: prvo je naročalo, naj tisti večer pride v Rovte močna patrulja, drugo pa sporočalo, da bo tisti večer partizanski napad. Prvo sporočilo so menda v Šentjoštu dobili že dopoldne in ker so prinašalca poznali in mu zaupali, so kljub pomislekom sestavili patruljo 15 mož, ki se je proti večeru odpravila v Rovte. Vodil jo je poveljnik Igor. Pomisleki so bili utemeljeni, saj je celotna posadka štela tedaj komaj 35 mož, z odhodom patrulje v Rovte pa je bila prepolovljena. Kako bi tako oslabljena posadka branila vas, če bi tisto noč prišlo do napada?

Zgodovinarka Marta Kavčič – Keršič v svoji knjigi Prva vaška straža v Sloveniji precej obširno piše o napadu na šentjoško postojanko 24. julija 1942 in navaja tudi odlomke iz članka Janeza Gruma Iz ozadja partizanskega napada na Šentjošt, ki je bil objavljen v Vestniku SPKB leta 1987, št. 3. Ni dvoma, da je profesor Grum poznal odnose med partizani in Jugoslovansko vojsko v domovini, ki jo je tedaj vodil Mihajlovićev pooblaščenec Karel Novak. Po Grumovi razlagi je prvo sporočilo za Šentjošt podpisal Novakov obveščevalni oficir kapetan Juš Lesjak – Lampe. Šentjoška patrulja naj bi tisto noč v Rovtah mobilizirala može in fante, ki so bili pripravljeni pristopiti k vaški straži. Lesjak je bil baje povezan z aktivnimi jugoslovanskimi oficirji, ki so se vključili v OF in pristopili k partizanom, zato je Grum sklepal, da bi lahko že prej zvedel za napad na Šentjošt in temu prilagodil poziv za šentjoško patruljo. Po drugi strani je možno, da se je Lesjak samo držal Novakovih navodil, saj vemo, da se Novak ni strinjal s širjenjem vaških straž. Naše poizvedovanje v Rovtah, ali se je Lesjak tiste dni res mudil tam in kdo naj bi njegov poziv odnesel v Šentjošt, je bilo neuspešno.

Šentjošt 1942 pred ustanovitvijo vaške straže

Slika 19. Šentjošt 1942 pred ustanovitvijo vaške straže

Tako ostane prvo sporočilo, ki je 24. julija prišlo v Šentjošt in zaradi katerega se je patrulja proti večeru odpravila v Rovte, še vedno zavito v skrivnost. Kaj pa drugo sporočilo oziroma opozorilo, o katerem lahko rečemo, da je tisti večer rešilo šentjoško postojanko? Grum piše, da je patrulja komaj en kilometer od postojanke srečala 13-letno deklico in nekaj mlajšega dečka, ki sta bila namenjena v Šentjošt z nujnim obvestilom o napadu. Ta podatek je po vsej verjetnosti dobil od enega preživelih Šentjoščanov v ZDA. Morda ta pričevalec ni bil seznanjen z vsemi podrobnostmi dogodka, saj je navedel, da je listek poslal bogoslovec, ki je bil na počitnicah blizu Sv. Treh kraljev in je za napad zvedel od nekega partizana. Možno je pa tudi, da je pisec namerno spremenil podatek, saj bi ljudem v domovini lahko povzročil težave, če bi bili omenjeni v emigrantskem tisku. Sedaj vemo, da sta listek iz Rovt prinesli Ivanka (1930) in Matilda (1933) Šinkovec; gospodar Trčkove domačije v Smrečju je bil njun stric – in pri Trčkovih je že nekaj časa živel tudi njun nekoliko starejši brat Viktor. 82-letna Ivanka se dogodka še dobro spominja in takole pripoveduje: »Bilo je že sredi popoldneva, ko je oče prišel iz Rovt (njihova hiša je na robu vasi ob cesti proti Praprotnemu Brdu, op. J. M.), poklical mene in Matildo in ukazal: ‘Takoj se napravita. Šli bosta v Šentjošt in odnesli tole pisemce!’ V roki je imel prepognjen listič, na katerem je bilo na notranji strani nekaj napisano.« Hitro sta se oblekli in Ivanka je skrila listič pod obleko. Oče jima je še zabičal, naj se na poti ne obotavljata in nikomur ne povesta, kaj nosita. Če bi ju kdo kaj vprašal, naj rečeta, da gresta k stricu v Smrečje.

Najprej sta nameravali iti mimo Logarš in proti Češirku, toda pod Logaršami ju je nenadoma nekaj ustavilo. Nikogar nista videli, toda neka nevidna sila ju je zadržala, da nista mogli naprej. Ker še nista bili daleč od doma, sta se vrnili. Ko ju je oče zagledal, je bil nejevoljen: »Kaj si izmišljata? Morati iti! Pa pojdita mimo Trevna na Praprotnem Brdu in po stezi do Žaklja v Hlevnem Vrhu, od koder ni več daleč do cerkve v Smrečju. Ko prideta k stricu, takoj povejta, zakaj sta prišli!« Oče jima seveda ni povedal, da mu je tisto pisemce dal rovtarski župnik. Ko sta prišli k Trčkovim, je bil že skoraj mrak, zato je šel z njima še brat Viktor. Ko so na križpotju pod Potokom šli čez most in še nekoliko v klanec, so srečali šentjoško patruljo. Nekdo je otroke vprašal, kam so namenjeni tako pozno. Po daljšem prigovarjanju so le povedali, zakaj gredo v Šentjošt, in Ivanka je izročila pisemce. Ko ga je vodja patrulje prebral, je najprej pogledal otroke in ukazal, naj gredo hitro domov, svojim možem pa samo zamahnil z roko in že so skoraj stekli nazaj v Šentjošt.

Možje in fantje prve vaške straže v Šentjoštu

Slika 20. Možje in fantje prve vaške straže v Šentjoštu

Bila je že tema, ko so trije Šinkovčevi prišli na stričevo domačijo. Ponoči se je od Šentjošta slišalo streljanje in nebo je žarelo zaradi požara. Proti jutru so slišali streljanje pri Bržniku in kmalu je tudi tam zagorelo. Ker je Bržnikova domačija na nasprotnem bregu, razdalja med njo in Trčkovo pa ni velika, so vse dobro videli in bilo jih je strah. Ko sta se dekleti drugi dan vrnili v Rovte, oče ni skrival veselja: »Hvala Bogu, da sta prišli domov! Res me je skrbelo, da se bo vama kaj zgodilo.« Ivanka še po sedemdesetih letih upravičeno razmišlja, kaj bi bilo, če ju nevidna sila pri Logaršah ne bi preusmerila na drugo pot.

V Clevelandu v ZDA živi Šentjoščan Viktor Tominec, edini še preostali član patrulje, ki so jo srečali Šinkovčevi otroci, oziroma prve vaške straže v Šentjoštu. V pismu od 25. oktobra 1995 piše takole: »Iz Šentjošta smo odšli že proti večeru. Mislim, da nas je bilo petnajst. Šli smo proti Potoku in na mali jasi, še pred križiščem s potjo iz Kurje vasi, smo srečali dva otroka – punčko in fantka. Fanta sem poznal, ker je bil malo prej pri naši Marjani na žagi na Ljubljanici. (Marjana je bila Viktorjeva sestra, poročena s Tonetom Trčkom, ki je na Božnarjevi žagi opravljal službo strojnika in so mu zato rekli mašinist. Op. J.M.) Čudno se mi je zdelo, kam gresta otroka tako pozno. Bil je že mrak, vendar si še lahko razločil obraze. Vsi smo obstali in Piškov Johan ter Podovgarškov France sta začela otroka spraševati, kdo sta in kam gresta tako pozno. Bila sta prestrašena, končno pa le povedala, da imata neko sporočilo. Celega pogovora nisem slišal, ker sem bil bolj spredaj v koloni. Igor je kmalu zažvižgal in zamahnil z roko proti Šentjoštu.

Ko smo se vrnili, je bila že tema. Povedali so nam, da bo verjetno to noč napad na postojanko. Kolikor vem, je bila straža samo v zvoniku farne cerkve; od tam je bila speljana vrvica in povezana z zvoncem v zgornji sobi župnišča. Ko se je okrog enajstih ta zvonček oglasil, smo takoj odšli na že prej določene položaje, plitva zaklonišča na petih krajih okrog župnišča. Moje mesto je bilo na severozahodni strani šole – proti Smodinovi bajti. Kmalu smo zaslišali napadalce prihajati od Možineta in po pšenici pod šolo. Ne vem, kdo je prvi začel streljati. Videl sem senco ali obris sklonjene postave, ki se je pomikala po pšenici. Ko sem zaslišal, da je nekdo zdrobil steklo na oknu na vzhodni strani šole, sem vedel, da bosta oba zaklona pri šoli v nevarnosti, če napadalci pridejo v zgornje prostore šole, zato smo se umaknili v hlev pri župnišču. Moj brat Johan je bil s težkim mitraljezom ves čas v zgornjih prostorih župnišča in se premikal od okna do okna, kjer je bilo najbolj potrebno. Najbolj grozno je bilo poslušati obupno tuljenje živine, ki so jo partizani pustili privezano v gorečih hlevih. Podobno grozo smo čutili tudi ob vpitju in vreščanju partizank nekje pri Možinetovi hiši, ki so pozivale k vdaji in ponavljale grde psovke.«

Pismo od 2. februarja 2011: »Zelo dobro se spominjam, kot da bi bilo včeraj. Bilo nas je okrog petnajst in z nami je bil poveljnik Igor. To ime je menda bil psevdonim. Povedali so nam, da gremo v Rovte po ljudi, ki se nam hočejo pridružiti. Kje in kako so to prošnjo v Šentjošt dobili, ne vem. Prav gotovo pa ni bilo govora, da gremo v Rovte iskat poveljnika, saj smo ga že imeli. Bil sem na čelu patrulje in otroka sem poznal, vendar so ju ustavili drugi – Piškov Johan in Podovgarškov France skupaj z Igorjem. Tisti večer smo vedeli le to, da gremo po fante, ki bi se nam radi pridružili. Pozneje so bile tudi drugačne govorice in ugibanje, tisti večer pa ne.«

Partizanski pisci, ki pišejo o napadu na Šentjošt, ne omenjajo patrulje, ki se je 24. julija zvečer odpravila proti Rovtam, pa jo je potem opozorilo, ki so ga prinesli Šinkovčevi otroci, odvrnilo od poti. Karel Leskovec piše v Križpotjih, da se je njegov bataljon nekaj dni pred napadom premaknil v taborišče nad Kajnim Dolom, da bi se lahko pripravili za napad. »Za napad sta bila določena dva bataljona, prvi in drugi. Zavarovanje smo postavili le proti Horjulu in Rovtam. Za sam napad sta bila določena dva bataljona, prvi in drugi več kot sto petdeset partizanov. Napadli smo ponoči med 24. in 25. julijem. Noč je bila jasna in lepa. Za napad beli niso vedeli. Vso noč smo hodili po vasi in nas še vedno niso opazili. Lahko bi jih popolnoma presenetili.« Cel kup neresnic! Zaradi nevednosti ali namernega sprevračanja dejstev? V Kajnem Dolu so domačini videli, da je 24. julija popoldne prišla iz taborišča skupina dobro oboroženih partizanov in se usmerila proti Podlipi oziroma Češirkovemu gozdu. Tisti dan se to ni zdelo nič posebnega, saj so se posamezniki in skupine večkrat premikali iz enega v drugo taborišče, kasneje pa je ljudem to dalo misliti. So šli tedaj partizani v Češirkov gozd oziroma Smrekovec, da bi zaustavili Italijane, če bi hoteli na pomoč napadenemu Šentjoštu, ali da bi postavili zasedo šentjoški patrulji in jo uničili, še preden bi glavnina odreda začela napad na postojanko. Skoraj ni mogoče, da bi prepolovljena šentjoška posadka po tem mogla vzdržati napad veliko močnejšega nasprotnika.

Če samo nekoliko pretehtamo gornje variante, nam postane jasno, kako pomembno delo so opravili Šinkovčevi otroci in tisti, ki je njihovega očeta prepričal k temu nevarnemu dejanju. Čeprav domnevamo, da je očetu usodni listek izročil župnik Zalokar, dokaza za to nimamo. Kje in kako pa je on zvedel za napad? Od partizanov ali od Italijanov, ki so po vsej verjetnosti bili na nek način povezani? Dejstvo je, da je obvestilo iz Rovt prišlo in da je celotna posadka, ki je bila že itak maloštevilna, pričakala in vzdržala napad.

3.2.3. Še nekaj besed o pomenu prve vaške straže

Skoraj petdeset let smo poslušali in brali, da je Šentjošt značilen po tem, ker se je tu ustanovila prva vaška straža, ki je dobila orožje in dovoljenje za nastop od Italijanov in se jim pridružila v boju proti osvobodilnemu gibanju. Resnica je seveda drugačna. Šentjoščani so dobro vedeli, kakšno zlo sta fašizem in nacizem. Po okupaciji aprila 1941 je bilo področje šentjoške občine in fare razdeljeno med dva okupatorja: večji del je pripadel Italiji, manjši pa Nemčiji. Že prve mesece po zasedbi so Nemci zaprli in izgnali duhovnike, učitelje in druge, med njimi tudi družino Jakoba Žaklja, ki smo ga omenili v zvezi z grozilnim sestankom 18. aprila 1942. Nekatere družine in posamezniki so tedaj pribežali na italijansko stran in dobili zatočišče pri šentjoških družinah. Med poletnimi počitnicami 1941 so nekatere hiše sprejele bogoslovce in študente, ki zaradi Nemcev niso mogli na svoje domove. Tudi glede Italijanov in fašizma so bili v Šentjoštu dobro obveščeni. Dolgoletni šentjoški župnik Jože Nagode je bil namreč doma z Ravnika pri Hotedršici in kar dva šentjoška duhovnika – Ivan Košir in Jože Gabrovšek – sta pasla duše na Primorskem in z njimi doživljala fašistično divjanje in preganjanje.

Očete in matere so jim pobili in ostale so sirote

Slika 21. Očete in matere so jim pobili in ostale so sirote

Kaj je torej nagnilo Šentjoščane, da so, če smemo tako reči, kljub povedanemu zanemarili dva tuja totalitarizma in svoje skromne sile usmerili proti tretjemu, domačemu komunizmu? Ni dvoma, da je na odločitev močno vplivalo komunistično nasilje, ki se je grozeče širilo v bližnji in manj bližnji okolici, in katerega neposredni odraz je bil sestanek v Možinetovi gostilni. Pri tem je imelo posebno težo dejstvo, da so ga izvajali domači ljudje, ki so se že predstavljali kot bodoča oblast. Od okupatorjev preprosti ljudje že tako niso pričakovali kaj posebno dobrega in poleg tega so verjeli, da bodo kmalu odšli.

Upoštevati je treba, da je bila večina članov prve vaške straže že prej vključena v Slovensko legijo, katere glavni cilj je bil upor proti okupatorju, ko pride primeren čas. Zakaj bi ta organiziranost nenadoma postala nekaj slabega in so oznanjevalci te slabosti bili predvsem ljudje, ki na splošno niso imeli ugleda?

Profesorica dr. Jerca Vodušek Starič je imela 8. aprila 2008 v Bruslju na mednarodni konferenci Zločini totalitarnih režimov predavanje z naslovom Vzpostavitev komunističnega režima v Sloveniji in Jugoslaviji. Navajamo kratek povzetek iz zbornika, ki ga je leta 2010 izdal Študijski center za narodno spravo: »Razprava kaže na razliko med stalinizacijo Vzhodne Evrope po drugi svetovni vojni in prevzemom oblasti s strani Komunistične partije Jugoslavije in Slovenije. Prevzem oblasti se je v Jugoslaviji in Sloveniji začel že med drugo svetovno vojno. Na začetku vojne leta 1941 sta KPJ in KPS prevzeli vodstvo v osvobodilnem gibanju ter s svojim izključujočim stališčem iz njega odstranili vse, ki se jima niso podredili; nato sta v pričakovanju hitrega konca vojne razglasili drugo fazo revolucije. Ker je ta rodila negativne posledice in doživela kritiko Moskve, je KPJ pozno v letu 1942 svojo politiko preusmerila v domovinsko vojno, graditev lastne oblasti in spodkopavanje predvojne ter centralizacijo države … Po koncu vojne je le še formalno prevzela vse vajeti v svoje roke, kar so potrdile splošne volitve novembra 1945.« (Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju, str. 19.)

Navadno rečemo, da je prva vaška straža nastala v času najhujšega komunističnega terorja zaradi samoobrambe, da bi zaščitila slovenska življenja in premoženje pred domačimi teroristi in okupatorskimi represalijami. To seveda drži, je pa tudi res, da se je 35 šentjoških mož in fantov v noči na 25. julij 1942 borilo proti zmotni ideji, ki je čas velike narodove stiske – okupacijo izkoristila za vzpon na oblast, borili so se zato, da bi bila Slovenija po vojni demokratična in svobodna, ne pa totalitarna.

4. Pripovedi

4.1. Kjer je bilo sonce doma

Avtor: Vanja Kržan

4.1.1.

Tokrat se bomo z našo žalostno pripovedjo odpravili v Brkine, v pokrajino zahodno od Pivke, Prema in Ilirske Bistrice vse do Vremskega polja in Krasa. V člankih Zaveze je še nismo obiskali in lahko se bomo prepričali, da med vojno ni bilo koščka naše domovine, ki ga ne bi zastrupila in skupaj z okupatorji opustošila morilska revolucija. Tudi v Brkinih so bili pobiti mnogi zavedni Slovenci, ki so se sprva navdušeno pridružili partizanskim osvoboditeljem, misleč, da jim bodo po dvajsetih letih fašističnega zatiranja izbojevali svobodno Slovenijo. Boljševiki so njihovo navdušenje, naivnost in poštenje spretno izrabljali v svoje namene. Morda smo upali, da bo Brkinom revolucija prizanesla vsaj do kapitulacije Italije septembra 1943, saj so zadosti pretrpeli že v obdobju fašizma med obema vojnama. Toda ne, komunistični borci so se že od pričetka vojne borili za oblast in jim ni bilo mar, da za ta cilj žrtvujejo domoljubne in poštene brkinske fante in može. Poleg tega so s svojimi diverzantskimi akcijami kar naprej izpostavljali civilno prebivalstvo maščevalnemu divjanju fašistov.

Brkini so planota, posuta s hribčki, ki jim tukaj pravijo brda in so visoka od 600 do 800 metrov. Rodovitna zemlja, flis, je nudila dober pridelek na skrbno obdelanih njivah, raztresenih okoli naselij in na sončnih vzpetinah brd. Povsod so raztreseni travniki, ki so omogočali živinorejo, še posebej vzrejo konj, ki so jih potrebovali za vožnje. Sadnega drevja ni manjkalo, še danes so znana brkinska jabolka, slive in hruške. Zrak je vedno svež, kadar pa zapiha burja, je najbolj prijetno v toplini domov, ki so se vedno odpirali na južno stran, da so prestregli čim več sonca in toplote.

Nedaleč od Prema sta si na vzpetini v vasici Čelje ustvarila družino Jože Mihačič (1887) in žena Frančiška roj. Zadnik (1884) iz vasi Pregarje. Po domače se je reklo pri Brkinovih. Pred prvo svetovno vojno so se jima rodili sinova Stanko (5. 5. 1911), Jože (6. 1. 1913) in hčerka Marija (21. 3. 1914), tretji sin je kot majhen fantek umrl. Nihče od otrok očeta ni poznal, ker je med prvo svetovno vojno padel kot avstrijski vojak na ruski fronti. Mariji so vedeli o očetu povedati, kako ljubeče jo je nosil v naročju, preden je bil vpoklican v vojsko. Ubogi vdovi so ostale tri sirote in zelo zadolženo posestvo s 24 ha zemljišča, ki je obsegalo travnike, gozd, nekaj njiv ter hišo, gospodarsko poslopje in stavbno zemljišče. Dolgovi so skoraj presegali vrednost premoženja. Po poroki s Frančiško se je Jože z mlado ženo nameraval odseliti in odpreti gostilno v najetih prostorih v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Oče je na kolenih prosil sina, naj ostane doma. Plemenita in pogumna Frančiška je sklenila, da ostaneta na posestvu in se po svojih močeh trudita, da ga rešita in ohranita za svoje otroke. Takrat niti slutila ni, da ga bo morala reševati sama z vso odločnostjo in ljubeznijo do otrok in domačije.

Kljub vdovstvu in majhnim otrokom si je pogumno zastavila cilj, da odplača dolgove. S skoraj nečloveškimi napori se ji je to posrečilo. Hodila je v Trst prodajat maslo, sir, skuto, klobase, zelenjavo in sadje. Pridelke je naložila v košaro »pletenico«, si jo posadila na glavo in vzela pot pod noge. Večji del poti je prehodila peš ali prisedla na kakšen voz, zadnji del poti se je morda peljala z vlakom, saj je bila proga Ljubljana–Trst odprta že l. 1857. Ko ji je ob neki priliki sosed dal košaro na glavo, se je začudil: »Aj, ne bi šel s tem v Trst, pa če bi me tam čakalo 200 goldinarjev!« Mama Frančiška pa je hodila za dosti manj in uspelo ji je! Zaradi zvestobe zemlji, domu in otrokom! Po tem, da je vztrajala na posestvu in odplačala dolg, je bila znana po vseh Brkinih. Ko je Marija hodila v šolo k sestram notredamkam v Ilirsko Bistrico, je bila za miklavža in božič vedno obdarovana kot njene sošolke premožnih staršev, ker so za darila poskrbeli ljudje, ki so vedeli, da je njena mama odplačala dolg.

Sinova Stanko in Jože, pravili so mu Pepi, ter hčerka Marija, za domače je bila Micka, so odrasli in vsi so bili vajeni dela in vzgojeni v ljubezni do domače zemlje, ki so jo sedaj s skupnimi močmi obdelovali in končno rešili pred rubeži. Šola jim ni dala kaj dosti znanja, saj so jih italijanske učiteljice hotele potujčiti, otroci pa so bili ponosni, da so Slovenci, in so znali to tudi pokazati. Pozdravljati so morali z Mussolinijevim pozdravom, z dvignjeno roko. Marija je enkrat ob takem pozdravu naredila figo, čeprav je vedela, da jo bo učiteljica spet oklofutala. Tudi sestre notredamke ki so imele svojo šolo v Ilirski Bistrici, niso smele poučevati v slovenščini. Italijani so bili tako osovraženi, da Stanko in Pepi nista marala jesti »pašte«.

Stanko in Pepi nista bila samo delavna, ampak tudi podjetna in iznajdljiva, saj sta morala zaslužiti za odplačevanje dolga in nekaj denarja tudi prislužiti. Nameravali so narediti vodovod, ker so imeli samo kapnico. Odraščali so brez očeta in zavedala sta se, da morata pametno in skrbno gospodariti. Pobirala sta po vasi mleko in ga vozila v mlekarno v Ilirski Bistrici. Kuhala sta žganje in ga skrivaj prodajala. Karabinjerji so jima bili vedno za petami, a v svoji mladostni drznosti in ponosu nista dovolila, da ju pregledujejo. Največkrat sta imela srečo, da so ju pregledali takrat, kadar sta bila brez žganja. Stanko se je s konjem vozil na Hrvaško kupovat smokve za kuhanje žganja in ko se je vrnil s polnim vozom smokev, je bilo za otroke na vasi veliko veselje, saj so se lahko po mili volji sladkali z njimi. Pred začetkom vojne je bila njihova domačija brez dolga, Stanko je celo prihranil denar za dva para konj. Konji in prekupčevanje z njimi je bilo obema v veselje in rada sta šla do Karlovca, kjer so se kupovali in prodajali konji. Največja vrednost njihovega doma pa je bila medsebojna ljubezen: zelo so bili navezani drug na drugega, morda tudi zato, ker niso imeli očeta. Marija je do svojih dveh starejših bratov gojila prisrčen in zaupljiv odnos, prav tako do matere. Povezovalo jih je medsebojno spoštovanje, odgovornost in zavzetost za dom in zemljo. Leta 1936 se je Marija poročila s Francetom Surino v Novokračine, kjer so moževi starši imeli gostilno, trgovino in pekarno. Odšla je z doma, a videli bomo, da so jo vojne razmere prisilile, da je njeno srce še naprej ostajalo z materjo in obema bratoma. Vse tri je do smrti nosila v svojem srcu.

4.1.2. Prvi aktivisti v Brkinih

Že jeseni 1941 so se pojavili v Topolcu pri Ilirski Bistrici in v Pivki prvi aktivisti, ki jih je določilo in usmerjalo vodstvo iz Ljubljane, da pridobivajo v Brkinih ljudi za OF. Vodilni je bil Ervin Dolgan – Janez iz Ilirske Bistrice. Za ideje OF je med prvimi pridobil družino Maslovih iz Ostrožnega Brda v osrčju Brkinov. Partizanska literatura (Črtomir Šinkovec, Uporni svet pod Snežnikom, Nova Gorica 1966) predstavi enega od sinov, Karla Masla, kot drznega in pogumnega fanta. Ob srečanju z Dolganom je pobegnil iz italijanske vojske in se pridružil aktivistom. Takoj je osvojil njihov poduk o potrebnosti diverzantskih akcij in nato o takojšnjem umiku ter neprestanem premikanju »borcev«. Spočetka so bile čete maloštevilne, do šestnajst fantov. Maslu se je posrečila prva taka akcija 28. oktobra 1941, ko je s pomočjo Ervina Dolgana povzročil, da se je iztiril vlak z nemškimi vojaki pri Kilovčah ob železniški progi Pivka–Ilirska Bistrica. Dosegel je le to, da je bila italijanska vojska v večji pripravljenosti v Ilirski Bistrici, Podgradu ter na Pivki in da so pomnožili svoje postojanke. Pojavijo se še novi aktivisti, med njimi najbolj znana Jože Zidar – Jadran iz Topolca in Anton Dolgan – Branko.

Naslednje leto so poniglave in nečastne diverzantske akcije Karla Masla postajale tako drzne, dobesedno zločinske, da so sprožile strahotno maščevanje Italijanov. Marca 1942. je skupina partizanov iz hleva v Ilirski Bistrici ukradla devet govedi. Dvanajst aktivistov je bilo zaradi tega pred rimskim sodiščem obsojenih na več let, štirje od njih na trideset let težke ječe. Maslo pa se je znal ves čas vojne spretno izogibati in skrivati.

Le en mesec kasneje se je Maslu »posrečila« še bolj drzna akcija. Tokrat je njegova četica pri Ambrožičevem mlinu ob cesti Ilirska Bistrica–Divača, bilo je 4. aprila 1942 na velikonočno soboto od treh popoldne, zahrbtno postrelila skupino karabinjerjev, skupaj z njihovim poročnikom in brigadirjem, ter mrtvim vzela orožje. Že v nedeljo so Brkini doživeli svoj sodni dan. Na Ostrožnem Brdu so požgali Maslovo domačijo, po brkinskih vaseh pa vdirali v hiše, ropali in odgnali s seboj v zapore 287 domačinov; čez dva dni so požgali deset hiš v Suhorju, prebivalce aretirali in dva aktivista med njimi med potjo ustrelili. Del pivške čete Karla Masla se je v tistih dneh umaknil na Vremščico, se udobno naselil pri kmetu Pižentiju, preostali posamezniki so sami tavali okoli. V Brkine se je Maslova skupina vrnila 20. aprila iz Podgrada, se vnovič toliko okrepila, da je štela 15 članov, se preimenovala v brkinsko četo in za poveljnika so si izbrali »najbolj hrabrega« – Karla Masla.

Po napadu Maslovih »najdrznejših borcev« na italijansko posadko v Mali Bukovici maja 1942 – to je bila naslednja Maslova akcija – so Italijani iz okoliških vasi odpeljali 19 fantov in mož ter jih zaprli. Naj omenimo le še eno akcijo »najbolj hrabrega«, a zločinskega Karla Masla, saj je zdaj Maslo dobro vedel, da se bo strahotno italijansko maščevanje ponovno zneslo nad civilnim prebivalstvom. Ljudje so postajali vedno bolj prestrašeni, saj je bila vsaka pomoč ali zgolj naklonjenost partizanom tveganje življenja. Partizani so nasilno oboroževali še mladoletne fante, ki niti orožja niso bili vajeni, in jih pošiljali v take in podobne akcije. 4. junija 1942 v zgodnjih jutranjih urah je »hrabra brkinska četa« napadla in ustrelila tri speče italijanske vojake (kot to trdi še živa priča), ki so stražili železniški most pri Merečah na progi Pivka–Ilirska Bistrica. Kako strahotno je bilo maščevanje Italijanov, bomo opisali v zgodbi o Karolini Oblak roj. Dolgan iz Mereč v naslednji številki Zaveze. Za zdaj navajam le skope podatke: Italijani so zažgali osem okoliških vasi, postrelili okoli šestdeset fantov in družinskih očetov, preko tri sto ljudi odvedli v internacijo, med njimi je bilo sedemdeset žena in mater in petdeset otrok. Resnično grozodejsvo, ki ga je povzročil »narodni heroj« Karlo Maslo, ki je po vojni brezskrbno in udobno živel v Celju. A vrnimo se k Mihačičevim v Čelje.

Frančiška Mihačič s taščo

Slika 22. Frančiška Mihačič s taščo

Ko so se pojavili v Čeljah prvi partizani, so Mihačičevi takoj navezali stike in jih izdatno hranili; mama je zbirala sanitetne potrebščine in pošiljala partizanski tisk Slovencem na Reko. Vse v srčni želji, da se osvobodijo osovraženih Italijanov. Leta 1941 je vso primorsko javnost razburil zloglasni drugi tržaški proces proti 60 obtožencem, zavednim Primorcem, s petimi smrtnimi obsodbami in dolgoletnimi zapornimi kaznimi. Med zaporniki je bilo tudi nekaj Brkincev. V obsodbi je bilo zapisano, da so vsi obsojenci »prežeti s sovraštvom do Italije«; to bi lahko potrdili vsi zavedni Slovenci pod italijansko fašistično oblastjo. S pričetkom vojne se je sovraštvo le še stopnjevalo, zato so se sprva ljudje navduševali za partizansko gibanje, ki jih bo osvobodilo osovraženih Italijanov. A veliko je bilo razočaranje, ko so pošteni in domoljubni ljudje spregledali in pričeli dojemati prevaro osvoboditeljev! Zdravnik in pisatelj Bogomir Magajna iz Zgornjih Vrem, ki mejijo na Brkine, je takoj po vojski takole zapisal: »Brkinci včasih niso poznali sovraštva. Tam sta bila nekdaj poleg napornega življenja doma samo še pesem in zlato sonce. Tam je sonce doma in vedno modro nebo. Brkinci so ljubili cvetoče češnje, jablane in hruške, še bolj njihovo živobarvno sadje, s katerim je bil obdarovan vsak, kdor je zašel v tiste hribe. Potem pa so prišli fašisti in nacisti in so navadili tisto dobro ljudstvo tolikega sovraštva, da ga zlepa ni bilo na svetu toliko. Sovražili so vsi, od otrok do starcev. Potem so prišli v Brkine partizani, in glej, zgodilo se je, da so se partizani počutili takoj, kakor bi bili sami rojeni v tistih krajih, kakor bi prišli k svojcem v rojstno vas. Tedaj je tudi mnogo Brkincev zgrabilo za puško. Brkinci čakajo svojega romanopisca. Nekje v tistih vaseh živi in raste partizanček, pionir, ki bo znal nekoč ljudstvu s peresom pričarati vso veličino tistih dni …«

Kakšna je bila »veličina tistih dni«, je Bogomir Magajna spoznal šele po vojni in zato sčasoma tudi sam padel v nemilost pri takratni oblasti. Veličina tistih dni in zmagoslavje po vojni bi bili za Brkince in sploh vse Slovence resnično nekaj veličastnega, če slovenskih domoljubov in njihove predanosti ne bi pobila grozodejstva krvave revolucije in povojna strahovlada. Namesto »veličine tistih dni« so premnogi Brkinci ohranili v srcih le bridke spomine in bolečino, tako veliko, da je do smrti niso mogli preboleti. Še vedno zaman čakajo romanopisca, ki bi zmogel s peresom opisati vso bolečino tistih dni. »Pričaral« bi lahko le uničene in pokopane sanje. Mihačičeva Marija je svojo bridkost nosila v srcu do smrti in ni dočakala, da bi kdo s pisano ali govorjeno besedo osvetlil vso resnico tistih dni. Ona sama, preprosta žena in mati osmih otrok, je nekaj let pred smrtjo začutila potrebo, da v nekaj preprostih vrsticah, s skopimi besedami in okorno, nešolano pisavo izpove svojo bolečino in krivico; ne samo zato, da si je lajšala srčno bolečino, ampak da bi zanjo zvedeli vsaj njeni otroci in vnuki. Slutili so jo, ker so videli njeno trpljenje in zato menili, da je zanjo bolje, če ne odpira starih ran. In so se govorjenju o njeni bolečini raje izognili. Danes je vsaka njena zapisana beseda njenim otrokom dragocena. Tudi nam. Škoda le, da ni zapisala kaj več.

Stanko, Marija in Pepi (z leve), ko še ni bilo vojne

Slika 23. Stanko, Marija in Pepi (z leve), ko še ni bilo vojne

Videli smo, da so Mihačičevi odprli partizanom vrata na stežaj. Kako se tega spominja Stankova in Pepijeva sestra Marija? Poglejmo v te njene skromne zapiske: »Prvič, ko so prišli partizani v našo vas Čelje, je Maslo najbolj zaupal mojemu bratu Stanku, če bi partizane sprejel pod streho. Ves navdušen in vesel je Stanko povedal mami, da bode kuhala zdaj za dvanajst oseb. Bili so v skednju osem dni, še niti vsi orožja niso imeli. Kadar so šli iz hiše v šumo, so jim pa nosili jesti. Vedno so se trudili samo na skrivaj. Pod Snežnikom so bili enkrat napadeni, pa so se v naše senožeti zatekli, trideset od njih, in vsem so naša mama kuhali, samo za enkrat skuhat je porabila eno celo ‘lato’ klobas, okoli dvanajst klobas. Še toliko drugih pridelkov je porabila, da so mama šli prosjačit k svojim sestram in na svoj dom. Sestra ji je rekla: ‘Kaj se s tem ukvarjaš?’ Mama pa: ‘Če bi vsi tako rekli, kaj pa bi b’lo?’ Tudi iz naše trgovine v Novokračinah smo ji priskrbeli 50 kg pašte naenkrat.«

Razumljivo, da je Maslo pričel vabiti Pepija in Stanka, da se pridružita partizanom. Stanko je odklonil. Sestra Marija se v svojih zapiskih spominja, da jim je večkrat rekel: »Jaz vam bom pomagal vse, kar bo v moji moči, samo meni puška ne bi mogla rabiti.« Bil je velika dobričina, po srcu muzikant, in v okolici so ga poznali po igranju na harmoniko. Privolil je le, da postane »organizator gibanja na terenu«. Pepi pa se je partizanom pridružil, kljub temu, da je bolehal zaradi ledvic in zato vedno bolj trpel. Toda »kaj pa bi b’lo«, če bi fantje in možje kar doma obsedeli in čakali na osvoboditev.

Čelje so bile partizanska vas in pri Mihačičevih so imeli svoj sedež odborniki OF. Morda je družino kdo izdal Italijanom, ki so imeli povsod svoje vohune. Julija 1942 so prišli v Čelje Italijani in Mihačičeve do kraja izropali. Odpeljali so jim vse pridelke in vso živino. Celo brejo svinjo, čeprav je mama jokala, jih rotila in si pulila lase, naj ji pustijo vsaj to. A zaman. Ustrelili so psa, celo mačka je pobegnila. Domačinko iz sosedne vasi, ki je občasno pomagala mami pri delu, bi prav tako odpeljali v zapor, a je jokala, da ni domača hči. Eden od vojakov jo je prijel za vrat, jo odgnal po poti, potem pa ji zaupljivo rekel, naj hitro zbeži. Stanka takrat ni bilo doma, Pepi je bil že v partizanih v Maslovi četi. Italijanskemu maščevanju je tako ostala le mati Frančiška, srčna, pogumna, plemenita in poštena žena, vse življenje zvesta svoji družini in domačiji, svoji zemlji in slovenskemu rodu. Odgnali so jo s seboj in kmetijo zaplenili. Trdo prigarano posestvo, zdaj brez dolga, je postalo italijanska last. Krompir, ki so ga pomladi sami sadili, so pobrali Italijani. Če je prišla Marija pobirat jabolka, jih je morala od Italijanov kupiti.

Mamo so pripeljali na železniško postajo na Pivki, kamor so vozili internirance. Med njimi sta bili dve mladi dekleti, po domače Novakovi iz Smrj pri Premu. Bili sta že v vagonu in mama, ki je uvidela, da jih Italijani vozijo v zapore in taborišča v Italijo, se je z vso odločnostjo oprijela stebra na peronu in zahtevala, naj jo dajo skupaj z obema dekletoma v isti vagon, če ne, pa naj jo na mestu ustrelijo. Vojaki so se vdali in vlak je mamo odpeljal v Italijo, v zapor v Udine.

Takoj ko je Marija zvedela, kaj se je doma zgodilo, je klub visoki nosečnosti sedla na kolo in se odpeljala iz Novokračin v Čelje. Močno je deževalo in premočena do kože sta skupaj s Stankom obupana šla k sosedovim, ki so jima povedali, kar so vedeli. Italijani so čez nekaj dni ponovno prišli v Čelje. Tokrat po Stanka. Obkolili so vas in lov nanj se je pričel, saj ni mogel pobegniti. Ulovili so ga, pretepli, uklenili in mu na glavo dali titovko. Takega so vodili po vasi in se mu posmehovali. Ko jim je bilo tega dovolj, so ga odpeljali, Marija je zvedela, da je v Podgradu. Spet je sedla na kolo in se s paketom hrane odpeljala v Podgrad. Toda pripeljala se je samo do Jelšan in prosila strica, naj on odnese paket v Podgrad. Ni se dobro počutila in čez štiri ure je v Jelšanah na zdravstveni postaji rodila svojega četrtega otroka.

Nabor – vizita – v sredini harmonikar Stanko

Slika 24. Nabor – vizita – v sredini harmonikar Stanko

Iz Podgrada so Stanka prepeljali v Divačo, od tam pa v zapor Coroneo v Trst. V zaporu so Stanka zelo pretepali in stradali, ker ni hotel izdajati partizanov. Čeprav se jim ni pridružil, je zanje in za osvobodilno borbo storil vse, tudi večkrat tvegal življenje. Stražar mu je skrivoma prinašal nekaj hrane, tako da je sploh preživel. Seveda pa sestra Marija ni mirovala. Zvedela je za poštenega odvetnika v Trstu, ki naj bi posredoval za Stanka, predvsem pa naj bi zvedel, zakaj je v zaporu, katero dejanje ga bremeni. Stankotu niso mogli dokazati, da bi storil kakšno kaznivo dejanje, zato so ga iz zapora izpustili. Morala je priti ponj v zapor, ker je zaradi stradanja tako oslabel, da niti hoditi ni mogel. S pomočjo svakinje ga je mukoma izvlekla iz zapora. Marija je hotela advokatovi ženi v znak hvaležnosti pokloniti nekaj hrane, a je takoj odločno odklonila. Morda se je bala, morda se ji je zdelo, da se za človekoljubne usluge ne sprejema plačila.

Pepi, ki je bil pri partizanih v Maslovi četi, je zvedel, da so Italijani odpeljali mamo in brata Stanka. Vedel je, da italijanskega zapora mama ne bo preživela in tuhtal je, kako naj jo reši. Šel je na italijansko upravo, verjetno v Ilirsko Bistrico ali celo na Reko, in se Italijanom ponudil, naj namesto mame zaprejo njega, mamo pa izpustijo. Preveč se mu je mama smilila, da bi čakal križem rok, in to je bilo edino, kar je lahko zanjo storil. Italijani so ga takoj zaprli v Ilirski Bistrici, mame pa niso izpustili. Hčerka Marija se je še naprej vozila v Udine in jo zvesto obiskovala. Vsak obisk ji je pomenil veliko stisko. Trpljenje matere jo je zelo prizadelo, dolga zasliševanja, preden je sploh dobila dovoljenje za obisk, so jo do kraja vznemirila. Takole se je spominjala: »Kadar sem šla mamo obiskat v Udine, sem morala na policijo dovoljenje prosit in vedno so me spraševali za partizane. Jaz sem vedno rekla, da imamo gostilno in da pridejo večkrat karabinjerji k nam in da so oni rekli, da je naša občina čista, da ni partizanov. Tako sem se izgovorila, ali vedno me je hudo trebuh bolel in slabost sem čutila, kadar sem šla na policijo.« Vzdržala je vse pritiske in ostala do konca trdna. Dobro je vedela, da nobenega domačina niti partizana ne sme spravljati v težave.

Mama je delala v pralnici, zaporno celico je delila z obema Novakovima dekletoma, ki sta ji bili, čeprav sami zapornici, v veliko uteho. Vse dni je stala ob pralnih koritih in postajala je vedno bolj bolehna. Na nogi se ji je naredila velika gnojna bula in jo zelo bolela. Slutila je, da ne bo več dolgo živela. Vedno, kadar je dekletoma naročala, naj povedo domačim to ali ono, je naročilo veljalo samo za hčerko: »Povejte Micki in njenemu možu …« Za sinova pa nobenega naročila. Kako to? Dekletoma je pojasnila: »Ni treba, kmalu bosta prišla za menoj.« In še je o Stanku rekla: »On ne bi mogel ubiti niti kokoši.«

Ko je bila že zelo bolna in s čedalje večjo bulo na nogi, Micki niso dovolili v celico, da bi jo videla. Okence celice je bilo zelo visoko pod stropom. Hčerki nikoli ni bilo jasno, na kakšen način se je mama povzpela tako visoko, da je lahko videla hčerko skozi okence. Morda sta dekleti postavili postelje drugo na drugo in pomagali materi, da se je nekako povzpela do okenca. Ko je bil določen dan, da ji prerežejo bulo, je mama napovedala, da bo tisti dan umrla. Marija jo je obiskala dan pred zdravniškim posegom, zato se ni vrnila domov, ampak je prespala v Udinah. Ko je odšla zjutraj v zapor, je na hodniku srečala duhovnika. Povedal ji je, da jo je mama vso noč klicala, a zaman. Umrla je, preden jo je priklicala. Bilo je jutro 27. novembra 1942. Domači so že pred boleznijo zaman pisali prošnje, da bi se mama vrnila domov. Truplo pa so zdaj pustili odpeljati, da so mamo pokopali na pokopališču na Premu, a je še mrtvo spremljala straža: od celice v zaporu do jame na pokopališču. Do groba zatiran ubogi slovenski človek! Ali vsaj pokopana je v slovenski zemlji in na pokopališču domače fare! Vse zbrane je obšlo podobno občutje. Z besedami ga je izrazil sin Pepi, ki si je drznil vpričo italijanskih vojakov glasno spregovoriti v slovenščini: »Naša mama je umrla za domovino!« Vsem je zastalo srce. Ali bo kakšen vojak snel puško in ga ustrelil? Vse bi bilo mogoče! Toda vojaki so se dostojno zadržali.

Pred domačo hišo – Marija druga z desne, zadaj Pepi

Slika 25. Pred domačo hišo – Marija druga z desne, zadaj Pepi

Vrnimo se k Pepiju v čas, ko je bila mama še v zaporu in si je utvarjal, da bi lahko dobili mamo iz zapora na ta način, da bi se on predal Italijanom: naj zaprejo njega, mamo pa izpustijo. Videli smo že, da so ga Italijani res zaprli v Ilirski Bistrici, a Pepijeva žrtev je bila zaman: mama je ostala še naprej v zaporu. Kako naj zdaj on pride iz zapora? Odločil se je za zvijačo in napisal stricu pismo, v katerem je potožil, da so ga partizani na silo mobilizirali. Vedel je, da so vsa pisma cenzurirana in da bo ta novica Italijane spodbudila, da bi ga morda izpustili iz zapora. Načrt se je posrečil. Italijani so ga izpustili na prostost, vrh vsega so mu dali še pištolo z ukazom, da bi delal zanje. Toda Pepi je takoj odšel k sestri v Novokračine in tam sta skupaj še naprej delala za partizane. Z Milanom Leverjem, po domače Rožmankinim iz Nove vasi, sta se v Želetovem skednju zmenila, da mu najde zvezo s hrvaško četo, da se ji Pepi pridruži. V četo Karla Masla ni hotel več, tudi zaradi Maslovega samovoljnega zahrbtnega napada in streljanja na italijanske stražarje na velikonočno soboto, ki je Brkincem prinesla naslednje dneve toliko gorja. Eden od razlogov, zakaj se je Pepi dokončno razšel s svojim komandantom Maslom, je bil tudi ta, da se je postavil v bran svojemu svaku Jožetu, s katerim sta bila v skupaj v brkinski četi. Ko so jih Italijani napadli na Sušici, so se razbežali, Jože je nosil hrano in razkropljeni so vsak po svoje tavali kar nekaj dni, preden so se ponovno sešli. Razumljivo, da je Jože pojedel nekaj hrane, zato je komandant odločil, da bo Jožeta ustrelil. Pepi je bil ogorčen in se je zanj zavzel: »Jože je vendar oče šestih nepreskrbljenih otrok! Že zato se ga ne sme ustreliti!« Ker si je Pepi drznil ugovarjati komandantu, je moral dalj časa stati na dežju. Toda ta kazen je bila samo uvod v Maslovo maščevanje.

Marija z možem Francem Surino

Slika 26. Marija z možem Francem Surino

Pepi in Stanko sta bila preveč naivna, zaupljiva in poštena. Mislila sta, da imata ob sebi take poštenjake, kot sta sama. Aktivni partizani so vedeli za Pepijevo željo, da se vrne k partizanom, ampak v hrvaško četo. Pri sestri Mariji v Novokračinah je čakal na ugoden trenutek. Lepega dne se pojavi fant iz Čelj, s katerim sta se dobro poznala. Pregovarjal ga je, naj gre z njim, ker namerava kupiti telička: mu bo Pepi pomagal pri izbiri in pogajanju za ceno. Pepi se je sprva upiral, končno ga je fant pregovoril in odšla sta. Od takrat ga sestra Marija ni nikoli več videla. Ali je fant vedel, da Pepija vodi k Maslu zato, da se bo komandant nad njim maščeval? Ali je morda celo vedel, da bo Pepi mučen in ubit? Prav gotovo pa se je bal za lastno življenje. Vsi so takrat dobro vedeli, da je Karlo Maslo ubijalec.

Zaprli so ga v neki hiši v Čeljah, a mu je uspelo zbežati. Ujeli so ga, vklenili in odpeljali v notranjost Brkinov na hrib Rjavče. Tam so ga zaprli v nekem gospodarskem poslopju, ki stoji še danes, a hčerka lastnikov noče o tem nič vedeti. Kaj so delali z njim, se ne ve, zvedelo pa se je, da so ga v jarku pod vasjo ubili v zgodnjih jutranjih urah. Kam so ga zagrebli, Marija ni nikoli zvedela, tudi ni nikoli dobila mrliškega lista. Le to ji je nekdo čez mnogo let povedal, da so ga zagrebli blizu apnenice in da je on tam okoli z apnom zaznamoval nekaj dreves. Tudi nekdo drug se ji je ponudil, da bi lahko pokazal kraj, kjer bi lahko našli njegove posmrtne ostanke. Ta sicer še živi, a ne more več hoditi. Marija je pokojna že osemnajst let in strica bi pokopali Marijini otroci. Ves čas se je vedelo, da je bil ubit po ukazu Karla Masla. Ta je med ljudmi prišel na slab glas in postajal vedno manj priljubljen, nekateri aktivisti s terena so celo zahtevali, naj se ga iz partizanov odstrani.

Stanko je sestri povedal, da so ujeli in zaprli brata Pepija, in ker je slišal, da ima Maslo prste vmes, je vedel, da to ne pomeni nič dobrega. Sestri je rekel, da Maslu »pomeni en človek toliko kot en polh«. Toda iz njenih zapiskov zvemo, da je brata mirila: »Ne misli, Stanko, da so mu kaj slabega naredili.« In nato še dodaja: »Vsi smo znali, da on vedno partizanom pošilja. Videla je aktivistka Rozalija Kirn, ko so ga aretirali, in je rekla: ‘Pazi, Branko’ (partizansko ime Antona Dolgana), ‘da mu ne bi kaj slabega storil, pred 14 dnevi nam je tri pare čevljev poslal.’ Jože Zidar iz Topolca je priča, da je Stanko povedal Branku, naj ne mislijo o Pepiju kaj slabega. Le na priliko čaka, da bo prestopil v hrvaško četo. Mojemu možu je rekel, da dvema bogovoma ne more služiti in bo čim prej pobegnil. Stanko mi je prišel povedat, da ga je aretiral Anton Dolgan in so ga v Rjavče odpeljali. Nisem mogla tega verjeti, ker smo vsi bili tako navdušeni za partizane in vsi smo pomagali. Kuhala sem jim na Rjavčah in stregla Dolganu. Ko sva šla s Stankom peš do Jelšan, čeravno sva imela vsak svoje kolo, ampak sva se pogovarjala in rekel mi je: ‘Jaz grem brata iskat, moram ga najti živega ali mrtvega. Če bom našel živega, bom tudi jaz tam ostal, če pa mrtvega, kaj meni mar moje življenje! Jaz nimam očeta ne mame ne žene in otrok.’ Prosil me je, da naj podpiram partizane s tem, kar morem, lahko tudi z denarjem. Rekla sem, da imam zveze z njimi v Novokračinah in jim tam pomagam. Ali da naj pazim, mi je naročil. Če bi mi prišli Italijani na sled, naj nobenega partizana ne ‘imenavam’. Sestra od Maslota je 20 ljudi v zapor spravila, ker je Italijanom povedala, kdo ji je dajal jesti. V Jelšanih sva se z bratom Stankom poslovila. Rekel je še: ‘Pri Jajčkovih imam spravljeno kožnato ‘površno jaketo’ (suknjič). Menjal jo bom in to, ki jo imam na sebi tam pustil.’ In nikdar več se nisva videla.«

Sestra Marija nadaljuje: »Stanko je vedel, kje so partizanske postojanke in povsod poizvedoval za bratom. Hodil je od hiše do hiše. Ustavil se je v Rjavčah pri Mariji Baščovi in od nje zvedel, da so Pepija ubili. Zelo ga je prizadelo. Baje je rekel: ‘Če je to res, bodo šli vsi Brkini v zrak!’ Baščova je ‘novico’ takoj šla pravit partizanom.« Razumljivo, da je bila bojazen zaradi Stankove grožnje povsem odveč, morda je prišla prav le Stankovim nasprotnikom. Za Marijo je bila Stankov edini greh.

Da bi ubili Stanka in Pepija, si sestra niti misliti ni mogla. Oba je imela zelo rada, očeta nobeden od njih ni poznal in morda je bila tudi zato na oba starejša brata zelo navezana, še posebno zdaj, ko so ostali brez mame. Oče je padel na ruski fronti, še preden so ga otroci poznali. Ali bo zdaj ostala še brez obeh bratov? Polna upanja je pričakovala, da se od kod oglasita ali da vsaj kdo prinese o njiju kakšno novico. Pa stopimo z njo na pot poizvedovanja za bratoma, ko se je s kolesom vozila iz kraja v kraj, od hiše do hiše. »Dnevi so minevali, od bratov ni bilo nič glasu. Odpravila sem se, da jih grem iskat. Šla sem v Pregarje in od tam sem hotela še naprej, pa so me ljudje pregovorili, da naj ne grem. Čez nekaj časa pa sem spet šla, v Čelje in v šumo. Partizanom sem nesla hrano, vino in nekaj denarja. To mi je naročil brat, in da ne smem nikjer o partizanih slabo govoriti in da ne bi o njih kaj zvedeli Italijani. Sestala sem se s Tonetom Dolganovim, po domače Čačetovim, in Jožetom Zidarjem iz Topolca. Tako zelo sem jih prosila, naj povedo, kaj je z mojima bratoma. Rekla sta mi, da naj ne mislim nič slabega, da se bosta potrudila in vezo dobila, ker sta oba moja brata na Hrvaškem. Potem sem vsak dan pričakovala, da jih bom kje srečala, da se bosta pripeljala s kolesi po cesti. Ali njih ni bilo od nikjer. Ko sem hodila na grob pokojne moje mame na Premu, sem se enkrat ustavila pri Pavli Groharjevi, po domače Klebčarjevi iz Spodnjih Bitenj. Bila je partizanska aktivistka. Gospa Pavla mi reče, to so resnične nje besede: ‘Micka, ne misli, da boš svoje brate videla kdaj. Nikdar več jih ne bo. Jaz sem priča. Pri meni sta se ustavila, najprej Pepi in potem še Stanko. Nazaj jih ni bilo. Vzela sem s sabo svojo služkinjo Lojzko, en dan sva jih iskali. Prideva do partizanov. Vprašala sem jih: ‘Kam ste spravili ta dva fanta?’ Rekli so, da sta na Hrvaškem. Rekla sem jim: ‘Vi ne boste meni nič tajili! Povejte!’ Rekli so mi: ‘So ubiti.’ Rekla sem jim: ‘Ubili ste taka dva fanta, da lahko rečem, da jih takih v naših krajih ni. Poberite se proč in nikdar več vam ne bom nič pomagala.’ Meni pa je rekla: ‘Micka, mi smo ‘lojtrnice’ naložili in jim v Knežak vozili hrano.’ Oba, najprej Pepija in nato Stanka, so ubili v prvih dneh marca l. 1943. Sestra ju je objokovala na grobu mame, oče je trohnel neznano kje v Rusiji, oba brata neznano kje v šumah Brkinov. Razumela je, da očeta nimajo v grobu na farnem pokopališču, ali da sta ostala njena draga brata brez groba v domačih Brkinih, ne, kaj takega ni mogla doumeti in sprejeti do konca življenja.

Marija ni mirovala. Hotela je zvedeti vso resnico o uboju bratov, predvsem pa jo je gnala želja, da poizve, kje sta pokopana, tako zelo nesprejemljiva in tuja ji je bila misel, da obeh bratov ne bi pokopali. Pogumna in odločna se je že leta 1946 skupaj z možem odpravila na pot v notranjost Brkinov. Prisluhnimo ji, kaj je zvedela in koliko potov je opravila. »Šla sva na Rjavče in v vasi hodila od hiše do hiše. Nobeden ni hotel nič povedati. No, rekla sem si: Zaman se trudiva. Zvečer sva odšla na mamin dom na Pregarje, da sva prenočila. V bližini so bivali miličniki, takrat so jim rekli narodna zaščita. Kar domov naj greva, so rekli, da bodo šli jutri oni z nama. Šli smo potem spet v Rjavče v isto hišo poizvedovat, kjer so nama že rekli, da nič ne vedo; ko pa so videli miličnike, pa so nama povedali: ‘Pepija so k nam pripeljali, tudi njemu smo dali jesti, ali že ob zori so ga odpeljali.’ Pa niso dobro vedeli kam … Zanimalo me je še za Stankota. Pa sta miličnika rekla: ‘Pojdimo naprej na Tatre, bodo nam tam kaj povedali.’ (Vasica Tatre je še naprej v notranjosti Brkinov, precej na samoti). »Šli smo k Lukatovim. Tam je možak povedal, da je Stanko prišel zelo žalosten in je hodil od hiše do hiše in je spraševal za Pepijem. Vsi so Stanka dobro poznali, saj je bil muzikant, in so ga tolažili. Andrej Lukatov je naenkrat udaril z roko po mizi in je rekel: ‘To mora priti ven, zakaj so ta dva fanta ubili, saj so nas tolikokrat hranili.’ Jaz sem pričela jokati in sem rekla: ‘Kdo je mogel sprožiti vanju puško, ker sta bila tako dobra. Stanko ne bi bil niti ovce ubil, tako usmiljeno srce je imel. Naših pujskov ni nikdar klal.’ Rekel mi je Andrej: ‘Pepija je —’ (Marija je namesto te grozne besede v rokopisu naredila samo črtico) ‘eden iz Jelšan, ki ima ženo in dva otroka.’«

Marija z možem Francem

Slika 27. Marija z možem Francem

»Potem so mi še povedali, da je prijatelj peljal Stanka s seboj v Padež, od tam sta šla naprej na Vatovlje« (še dlje in v še bolj samoten zaselek), »ker Stanko je poznal vse partizanske odbornike. In zvedel je za Marijo Baščovo in šel naravnost k njej na Rjavče, ona je bila tajna policija in mu je povedala, da je Pepi ubit. Gotovo, da ji ni rekel za to novico hvala lepa. Vrnil se je na Vatovlje. Partizani so ga dobili na Vatovljah, zvezali in odgnali v gostilno. Bilo jih je 19. Moral jim je igrati do polnoči. Potem so ga gnali pod Ostrovico in ga k hrastu privezali. Nekateri partizani so se za glavo prijeli češ, kaj lahko Stanko tukaj dočaka. ‘Odvežimo ga!’ In so ga. To mi je vse Andrej Lukatov pripovedoval. Če bi se Stanko v kake robide zavlekel, bi bil morda še danes živ. Ali on je bežal. Stražar je ustrelil in na Stanka je v jarku planil ravno ta, o katerem je Stanko rekel, da njemu je človek kot en polh in mu je že brata uničil. Stanko je to znal in se ni pustil ubiti. Moj brat je imel veliko moč, bil je močnejši, ali je onemu prišel na pomoč Brijakov iz Gaberka, rekli so mu Brijak – Divjak in sta Stanka s kolci ubijala. Še je rekel Brijak, da je bil zelo trd za ubit, da ni nikakor mogel umreti. Rekel je še Milanu Rožmankinemu, naj name pazi, če bom kaj govorila, da bo prišel tudi mene ubit. Na Tatrah so že drugi dan videli Maslota oblečenega v krznati jaketi in s klobukom pokritega. In so že vsi znali, da je šel tudi Stanko.«

(Mnogo let po vojni, ko je Marija v svoji gostilni v Novokračinah oddajala prenočišča šoferjem podjetja »Avtotrolej« iz Reke, je nekoč pri njej prenočil šofer. V pogovoru je izvedela, da je doma iz Brkinov. Beseda je dala besedo in povedal ji je, da je Stanka poznal. Bil je doma iz gostilne v Vatovljah, kamor so prignali Stanka tisti večer. Dobro se je spominjal, kako so Stanku zvezali noge in ga potem prisilili, da jim je ves večer igral na harmoniko; partizani so veseljačili, sam Bog pa ve, kako je bilo pri srcu Stanku, ki je vedel, da si igra z veselimi polkami in valčki pogrebno koračnico.)

Pa nadaljujmo zgodbo iz Marijinih zapiskov: »Ob prvi priliki je poiskala znanca Jožeta Zidarja – Jadrana. Očitala mu je: ‘Zakaj mi nisi povedal, da so mi bratje ubiti, lahko bi jih prekopala. Pa ne vem zdaj, kje sta.’ Rekel je: ‘Kako sem ti mogel to povedat, ker je tudi meni zelo žal; ravno tako kot za mojega brata, ki so ga na Brezovem brdu obesili. Bog varuj, da pridem še jaz na ono mesto. Rekel je: ‘Če bi bil jaz zraven se to ne bi zgodilo, ali žali Bog, jaz sem bil na Pivki za kurirja.’«

»Po vojni je bil predsednik občine Anton Dolgan iz Topolca. Sem se osrčila in šla ga vprašat za dovoljenje, da prekopljem brata. Rekel je, da narod tega ne dopusti. Jaz sem rekla, da če je odvisno od naroda, vem, da mi bodo dovolili. Bila je sobota. Napotila sem se najprej na Janeževo brdo k odborniku krajevne skupnosti. Rekel mi je takole: ‘Mi vse vemo in poznamo vašo družino, da ste prvi delali za partizane; mama vam je v zaporu umrla ali je prepovedano dati vam podatke.’ Šla sem potem na Prelože. Že so mi napisali dovoljenje, ker sta bila brata ubita nedolžna, pa je prišel Tone Novakov in rekel: ‘Ali ne veste, kaj je sinoči oni rekel,’ in so mi prečrtali dovoljenje. Šla sem v Čelje, ravno so se pripravljali za sestanek, in sem povedala zakaj sem prišla in da mi je Dolgan rekel, da narod ne dovoli prekopati brata. Rekli so: ‘Zdaj bomo to na sestanku reševali.’ Mirko Ivančič je to predlagal in so podatke napisali: ‘Mi ne prepoznamo na Stankotu in Pepiju nobenega izdajalskega madeža. Prvi so podpirali partizane. Mama je življenje dala zanje. Mi se lastnoročno podpišemo.’ In so se vsi odborniki podpisali in potem vsi navzoči in še omladina, ki je vzela papir, da so šli po hišah po podpise. Potem so dali še štampiljko krajevnega odbora. Šla sem s temi podatki na Okrožno sodišče na Ajdovščino. Tam so mi rekli, da oni ne morejo preko Ilirske Bistrice, da mi morajo na občini v Ilirski Bistrici to dovoljenje dati. Rekla sem, da v Bistrici imam sovražnika, ki mi nasprotuje. Vprašali so, kdo je to. Rekla sem: ‘Predsednik.’ Šla sem še k Butinarju, ki je bil na občini za notranje zadeve. Vse sem mu povedala in mu dala dokument, na njem je bilo 95 podpisov. Rekel je, da lahko pripravimo krsti in rekla sem mu, da ne sme nič javiti Dolganu. Pripravili smo krste, a dovoljenja iz občine ni bilo, ne čez en mesec, niti čez dva. Šla sem k uradnici od Dolgana in mi je rekla: ‘Ne smete me ovadit, ali vaša prošnja je šla v koš.’«

Pa poglejmo še v knjigo Uporni svet pod Snežnikom Črtomira Šinkovca, če bomo v njej slučajno kaj več zvedeli o obeh Mihačičevih sinovih. Na strani 164, knjiga ima 380 strani, v prvem odstavku zgoraj lahko o družini preberemo dva stavka: »V Čeljah so navezali prve stike s partizani Mihačičevi. Žal sta se pozneje dva sinova naši stvari izneverila, medtem ko je Mihačičeva mati umrla v italijanski internaciji.« In to je vse.

Ali bomo s tako zgodovino sploh kdaj prišli do resnice in kdaj šele do sprave? Marija je svojim osmim otrokom vedno govorila, da moramo odpuščati, a žal odpuščanje ni dovolj.

»Zdaj šele razumemo…«

Takoj po smrti mame in obeh bratov je morala Marija na zapuščinsko obravnavo na sodišče v Ilirsko Bistrico, ki je bilo še pod italijansko upravo. Kot edina dedinja po pokojnem bratu Stanku je postala lastnica ona in bila vpisana v zemljiško knjigo. Stanko je bil lastnik na podlagi oporoke, ki jo je sestavil oče pred odhodom na rusko fronto. Marija je uživala sadove zemlje do leta 1949. Takrat pa so nekateri občinski veljaki zrežirali sodni proces, s katerim so pokojnega Stanka obdolžili izdajstva. Z odločbo sodišča v Postojni opr. št. Kž79/48 z dne 22. 4. 1948 je bil obdolžen izdajstva in s to odločbo je bilo Stanku odvzeto premoženje, katerega zakonita lastnica je bila že njegova sestra Marija. Posestvo je postalo narodna imovina, gozd je izsekaval, kdorkoli je hotel. Hiša, gospodarsko poslopje in 6 ha zemlje je bilo dodeljeno invalidnemu stricu Mihačič Ludviku, ki je živel v hiši.

Marija Surina Mihačič

Slika 28. Marija Surina Mihačič

Krajevna skupnost si je v hiši prilastila en prostor, ki ga je kasneje stric moral odkupiti. Marija je dočakala vrnitev nacionalizirane zemlje, nikoli pa ni mogla dobiti vpogleda v odločbo sodišča v Postojni, s katero so brata Stanka obdolžili izdajstva. Bila je uničena, kot je povedala upokojena uslužbenka na sodišču: »sumljivi arhiv« so odpeljali v uničenje v papirnico Vevče.

Ena od Marijinih hčerk mi je rekla: »Zdaj šele, ko prihajam na nekdanjo domačijo moje mame in njenih dveh bratov, ko gledam gozd in travnike in hodim po zemlji, razumem oba strica in mamo, zakaj so tako ljubili svojo zemljo in dom; zakaj so si tako želeli, da bi bili končno Slovenci gospodarji na svoji zemlji. Cenim vsak košček zemlje nekdanjega maminega doma in niti metra ne bi nikomur prodala. Želim si, da bi na njej uživali tudi moji otroci.«

5. Umor – osnovna prvina nacističnega in boljševiškega rituala

5.1. Marko Natlačen in Matthias Erzberger

Avtor: Ivo Kerže

5.1.1.

V slovenski javnosti ime Matthiasa Erzbergerja ni prav posebej znano, in to po krivici, saj gre za eno osrednjih figur nemške politične zgodovine iz časa med prvo svetovno vojno in takoj po njej. Vsekakor gre za eno osrednjih osebnosti weimarske republike. Vendar namen pričujočega prispevka ni le v prikazu te pri nas tako slabo poznane zgodovinske osebnosti. Želel bi namreč opozoriti na točko, kjer se Erzberger bistveno dotika našega slovenskega zgodovinskega položaja. Opozoriti bi namreč želel na strukturno podobnost Erzbergerjeve življenjske usode z usodo bana Marka Natlačena, pa tudi na to, kaj se vse iz te podobnosti lahko naučimo.

Matthias Erzberger (1875–1921) je zgodovinski pameti zlasti poznan po tem, da je bil osrednji nemški politik, ki si je prizadeval za zaključek prve svetovne vojne na osnovi pogajanj. Še bolj znan pa je najbrž po tem, da sta ravno on in maršal Foche novembra 1918 podpisala premirje med Nemčijo in antanto v tistem znamenitem vagonu v Compie`gnu in s tem odprla vrata Versajski pogodbi. Erzberger, ki je bil najprej učitelj in nato novinar, je namreč že v času pred vojno postal vodilna osebnost Centruma – stranke, ki je predstavljala v nemškem parlamentu interese nemških katoličanov. Kot toliko drugih članov stranke je Erzberger sicer pozdravil izbruh vojne, vendar je iz njemu dostopnih podatkov polagoma razbral, da Nemčija do želene vojaške zmage ne bo mogla priti. Zato je imel 6. julija 1917 v Reichstagu pomemben govor, v katerem je ta svoja spoznanja javno izpovedal. Od tedaj dalje si je prizadeval za premirje, ki ga je, kot rečeno, tudi uresničil. Erzberger je znan tudi po tem, da je po vojni leta 1919 kot finančni minister sprožil uspešno reformo davčnega sistema, katere osnovne konture so še vedno prepoznavne v sodobnem nemškem davčnem sistemu. Reforma je imela za glavni cilj vzpostavitev močnejše socialne države, kar je dosegala z dvema glavnima manevroma: s poenotenjem davčne sheme, ki je bila tedaj različna po posameznih zveznih državah, ter z višanjem davkov pri delodajalcih. Jasno je, da se je pri tem Erzberger navdihoval pri poudarku na solidarnosti in socialni občutljivosti, kakršen se je oblikoval v nemškem katoliškem prostoru zlasti pod vplivom W. E. Kettelerja in K. Vogelsanga, katerih nauk je našel svojo dovršitev in potrditev v prvi socialni okrožnici Leona XIII. Rerum novarum. Tudi njegov protivojni govor iz leta 1917 je bil pogojen s podobno socialno občutljivostjo, ko je videl, da zaloge hrane v Nemčiji zmanjkujejo, da je na vidiku lakota, da se delavske množice, podžgane od socialistov in komunistov, pripravljajo k uporu. Vendar Erzbergerjeva solidarnostna drža pri sonarodnjakih ni naletela na splošno razumevanje in podporo. Njegovo javno protivojno govorjenje leta 1917 je imelo namreč za posledico upor vojnih mornarjev v Kielu. Rdeče revolucionarno vrenje je tako dobilo krila, ki mu jih vlada, pri kateri je Erzberger vplivno sodeloval, ni znala pristriči z odločnimi ukrepi, s kakršnimi je znala nastopiti denimo tedanja Francija, ki je z množičnimi eksekucijami maja 1917 podobnim pojavom takoj naredila konec. Skratka, Erzbergerjev protivojni angažma je marsikdo dojel kot nehoteno podpihovanje boljševizma, ki je dodatno šibilo vojaško moč Nemčije in jo vse bolj sililo v neugodno premirje, kakršno se je zgodilo v Compie`gnu in Versaillesu. Tudi Erzberger kot finančni minister in njegovo višanje davkov v že tako kritični ekonomski situaciji marsikomu nista bila po godu. Razgreto dogajanje v weimarski Nemčiji je na osnovi tega nezadovoljstva naredilo iz Erzbergerja karikaturo – simbol nemškega poraza in tedanje ekonomske bede. Iz te razgrete situacije je 26. avgusta 1921 v letovišču Griesbach počil strel. Nekaj bivših mornariških oficirjev, zbranih v ultranacionalistični organizaciji Konzul, je umorilo tega dinamičnega in blagega nemškega politika, ko se je mirno sprehajal po gozdu.

Podobnosti z nam bolje znanim banom Markom Natlačenom so kakor na dlani. Izpostavil bi zlasti tri. Prva je seveda zahrbtni morilski strel – delo revolucije. V Erzbergerjevem primeru je bila to porajajoča se rjava revolucija, v Natlačenovem pa rdeča, a v obeh primerih je bila to pač revolucija, t. j. tisti značilno novoveški družbeni pojav, ki skuša družbo prenoviti in izboljšati, toda ne z evolucijo, s kultiviranjem in perfekcioniranjem tistega, kar je, pač pa z uničenjem, z množičnim umorom. Revolucija je namreč prepričana, da je možno priti do nečesa novega (le) z razbitjem starega. Da je možno priti do drevesa (le) z uničenjem semena in da torej takrat, ko uničujemo seme, porajamo drevo. Dejansko pa porajamo le uničenje, a tega revolucija ne vidi in noče videti. Uresničuje, skratka, geslo, ki ga je posebej lapidarno izrazil anarhist M. Bakunin, ko je rekel, da je strast po uničevanju (edina) ustvarjalna strast. Erzberger in Natlačen seveda nista bila pristaša take politike uničenja. Bila sta izrazita predstavnika politike gojenja in kot taka ju politika uničenja ni mogla pustiti pri miru. Morala ju je označiti kot reakcionarja, kot tista, ki ne želita novega. Morala ju je umoriti.

Druga podobnost je pripadnost določenemu tipu katoliške politične misli in prakse. Tako Natlačen kot Erzberger izvirata v svojem javnem delovanju iz iste nemške katoliške socialne misli. Oba sta »krščanska socialca« kettelerjevskega ali vogelsangovskega tipa. Erzberger to nemško katoliško dediščino črpa neposredno, Natlačen jo prejema preko Kreka in Korošca, vendar gre za eno in isto politično šolo, ki ima v ospredju en in isti poudarek na solidarnosti tistih, ki imajo več, s tistimi, ki imajo manj. O tem poudarku pri Erzbergerju smo že govorili, a je ključen tudi za razumevanje Natlačena, ki je zlasti po svoji izvolitvi za bana leta 1934 postal eden najpriljubljenejših politikov prav zaradi svojih številnih prispevkov k izboljšanju položaja slovenskega kmeta, splošnega gospodarskega stanja, pa tudi kulturne dejavnosti. Že pred tem je bil močno angažiran skupaj s Tomcem in Rožmanom pri Orlih, kjer je jasno spoznal, da ni možen kulturen in gospodarski dvig brez duhovnega, kakor je poudarjal v različnih govorih na katoliških zborovanjih in shodih, kjer je bil tako rekoč vseprisoten. Isti solidarnostni čut je zaslediti v Natlačenovem ravnanju po okupaciji, ko naredi vse, kar more, da bi ohranil zaloge hrane za prebivalstvo, da bi ohranil red in mir, da bi iz Ljubljanske pokrajine naredil kolikor toliko miren kraj, kamor se bodo lahko Slovenci zatekli pred divjanjem nemškega okupatorja. Nič uničevalnega ni v njegovem razmišljanju, edina skrb sredi vojne mu je bila – ohraniti življenja, da bi se lahko življenje (po vojni) razvijalo dalje. Tudi njegova odločitev, da je treba proti volji tedanjega policijskega načelnika L. Hacina uničiti sezname KPS, da ne bi sonarodnjaki (pa čeprav komunisti) padli v roke Italijanov, je treba razumeti na ozadju te Natlačenove globoko privzgojene solidarnostne drže, ki ji je bila politika uničevanja tako tuja, da ni bilo mogoče, da je slednja ne bi vzela na muho.

Tretja podobnost pa je, lahko bi se reklo, da sta na neki nesrečen način tako Erzberger kot Natlačen s svojim ravnanjem nekako dopustila revolucionarni politiki uničevanja prosti tek. Zdi se, da se ji ne eden ne drugi ni znal pravočasno in učinkovito postaviti po robu. Glede Natlačena bi se reklo, da njegova ravnokar omenjena odločitev o uničenju seznamov KPS dovolj jasno kaže v smer drže, ki ni mogla preprečiti izbruha revolucije na Slovenskem tedaj, ko jo je bilo še možno ustaviti. Vprašanje je sicer, ali bi predaja teh seznamov Italijanom kaj bistveno zaustavila boljševiško akcijo, saj kar nekaj podatkov kaže, da so Italijani in slovenski komunisti v tistem času (pa tudi kasneje) prav dobro kolaborirali s skupnim ciljem, ki je bil uničenje slovenske politične in vojaške elite (prim. Kolarič III, 76–77). Italijani so to počeli, ker bi taka elita lahko bila edini vir odpora zoper okupacijo, komunisti pa so s tem začenjali revolucijo. Poleg tega se je vse to dogajanje vrstilo še pod obnebjem pakta Ribbentrop-Molotov. Ni mi sicer znano, do kolike mere je dal Natlačen uničiti omenjene sezname, ker se je zavedal (nevarnosti) sodelovanja KPS in Italijanov, do kolike mere pa je tu igrala ključno vlogo narodna solidarnost, saj so bili člani KPS pač sonarodnjaki. Ne glede na to pa je dejstvo, da Natlačen (pa tudi drugo politično vodstvo) ni naredil ničesar v času okupacije, kar bi merilo na dezaktivacijo komunistične nevarnosti. Zanimivo je, da je tako ukrepal v času pred vojno, ko je dal aretirati 30 vodilnih komunistov z namenom, da se jih pošlje v zapor (prim. Kolarič III, 59), ali ko je katoliško vodstvo (pri čemer je vsaj deloma prav gotovo sodeloval tudi Natlačen) organiziralo v okviru Mladine JRZ (Jugoslovanske radikalne zajednice) neke vrste tajno protikomunistično milico, ki so jo imenovali »reditelji« ali kratko »R« (prim. Kolarič III, 39–40). Toda v kritičnem času nastopa okupacije o podobnih ukrepih ni bilo dolgo ne duha ne sluha. Pasti je moralo veliko žrtev pod nožem VOS-a, med njimi sam ban Natlačen, da se je vzpostavil organiziran protikomunistični odpor. Zdi se, skratka, da je (narodni) solidarnostni čut pri Natlačenu (in pri celotnem katoliškem vodstvu) vendarle pretehtal nad ukrepi, ki bi jih zahtevala politična previdnost. Podobno bi se lahko reklo o Erzbergerju. Tudi tam je revolucija dobila krila s tem, da je Erzberger s svojim solidarnostno motiviranim protivojnim angažmajem spodjedel moralo vojskujoče se Nemčije in jo (nevede in nehote) spodbudil k uporu, ki ga je levica podžigala v smer revolucije. To isto nemško politično vodstvo iz podobnih, deloma pa tudi čisto pragmatičnih razlogov, ni hotelo zoper razplamteli upor kakorkoli učinkovito ukrepati, kakor temu vodstvu očita v svojih Spominih častitljivi glas kneza Bernharda von Bülowa.

Iz prikazane primerjave naših dveh zgodovinskih likov se torej poraja vprašanje, ki je za našo situacijo še kako zanimivo in daljnosežno: ali bi ne mogli namreč na osnovi rečenega skleniti, da ima zamudniška drža našega političnega vodstva v zvezi s komunistično nevarnostjo pod okupacijo (ko je bilo svarečih zgledov iz tujine več kot dovolj: Rusija, Mehika, Španija …) pomemben del svojih korenin v svojskem razumevanju katoliškega družbenega nauka, ki smo ga Slovenci prevzeli iz nemškega prostora?

Naj pojasnim to morda nekoliko nenavadno vprašanje z zanimivo anekdoto, o kateri nam poroča Ruda Jurčec v svoji avtobiografiji. Ko je namreč ta poznejši osrednji publicist naše politične emigracije v začetku tridesetih let študiral v Parizu, se je pripetilo, da se je z dr. Ivanom Ahčinom (tedanjim vodilnim katoliškim sociologom) sprehajal po francoski metropoli ter iskal stika s tamkajšnjimi katoliškimi časopisnimi hišami. Tako sta se znašla tudi v razkošni palači, v kateri je nastajal največji francoski katoliški časopis La Croix, ki je bil po orientaciji konservativen (kar v Franciji pomeni monarhističen) od glave do petá. V njej je Ahčin predstavil glavnemu uredniku abbéju Merklenu prošnjo, če bi lahko v njihovem odmevnem časopisu objavili kritiko Aleksandrove diktature, zlasti glede njenega ravnanja s katoliškimi ustanovami. Njun pogovor se je nadaljeval takole:

»Ah, vi ste iz predelov bivše avstrijske monarhije…«, ga je abbé s kardinalskim obrazom prekinil.

»Da, po polomu 1918 smo se priključili Hrvatom in Srbom…«

»Napaka, napaka – če ste katoliški narod, bi morali ohraniti monarhijo, ki je imela katoliško apostolsko veličanstvo na prestolu … Sedaj žanjete, kar ste sami vsejali … (…) Vi ste napravili napako, ko ste pristali na porušenje habsburške monarhije in še sami pri tem odločilno sodelovali … Mi vam strani našega lista ne moremo dati na razpolago…« (Jurčec II, 129).

Jurčec opisuje, kako se je Ahčin ob tem razburil in »se dalj časa samo hahljal in se izražal zgolj v kratkih enozložnicah«. Ahčinova reakcija (ki ima njen delež verjetno tudi kak bralec teh vrstic) je prav gotovo razumljiva, saj je aristokratski abbé s prstom pokazal na bolečo točko, v kateri se naša slovenska katoliška identiteta znajde v svojevrstnem protislovju. Naša katoliška elita je namreč leta 1918 s knezoškofom Jegličem na čelu veselo sodelovala pri rušenju »črno-žolte monarhije« s silami, ki vemo, da (z evfemizmom rečeno) nimajo s katolištvom prav nič skupnega. Obenem smo tedaj ravnali v neposrednem nasprotju z željami Svetega sedeža, ki je še leta 1921 intenzivno delal na tem, da bi se Karl I. (ki, kot vemo, ni nikoli abdiciral) vrnil na prestol. Poleg tega (a to vemo danes) smo pomagali detronizirati vladarja, ki je bil pred kratkim beatificiran in ki mu zato težko kot katoličani (!) pripisujemo slabe namene, npr. da ni mislil resno s federalno ustavo, ki jo je predlagal oktobra 1918 in ki bi pomenila polno uresničitev naših upravičenih nacionalnih stremljenj.

Navedel sem to anekdoto, ker jasno pokaže, kako daleč je slovenska katoliška zavest od francoske, ki je (bila vsaj tedaj še) močno zaznamovana z monarhizmom, za razliko od naše. No, če bomo brali Slomška, bomo videli, da je bilo pri njem na delu še veliko metternichovskega monarhizma, ki je preveval dunajski protijožefinski krog okrog sv. Klemena Dvořaka (Hofabuerja), iz katerega sta izhajala tako naš Slomšek kot tudi naš Baraga. Potem se pa začnejo stvari spreminjati, ko začnejo k nam (že preko Mahniča, a zlasti preko Kreka) prodirati krščansko-socialne zamisli Kettelerja in Vogelsanga. Te zamisli seveda ne moremo imeti za naravnost antimonarhistične, jih pa lahko imamo za a-monarhistične, v smislu, da za ta tip katoliške politične misli monarhizem ni ključna vsebina, pač pa je glavni poudarek na načelu solidarnosti (z določeno korekcijo s strani načela subsidiarnosti). To nam razlaga, zakaj sta se lahko Krek in Korošec tako zlahka začela poslavljati od habsburške monarhije z Majniško deklaracijo. Zanju (katoliška) monarhija pač ni bila katoliška politična ureditev par excellence in torej ni bila točka, na kateri bi bilo treba brezpogojno vztrajati. Kar je veljalo zanju, je veljalo za večinsko slovensko (katoliško) populacijo. Izjema je bil, kot vemo, le Šušteršič, ki pa se je s tem zaprl v politično osamo. Amonarhizem naše katoliške situacije je bil, kot rečeno, pogojen z nemško katoliško mislijo, kakršno je prvi utemeljil mainški škof Wilhelm Emanuel von Ketteler in je bil zgodovinsko motiviran v dejstvu, da se je njegova politična misel razvijala v kontekstu Bismarckovega antikatoliškega Kulturkampfa, v katerem se (nemška) monarhija ni mogla zdeti katoličanu prav posebej obetavna oblika vladavine. Od tod pa je sledil izrazit poudarek na solidarnosti, na socialnem čutu, na čutu za nižje sloje družbe, ki je tako značilen za Kettelerjevo misel, in smo videli, tudi za Erzbergerjevo in Natlačenovo ravnanje. V Franciji pa, kot nam kaže omenjena anekdota iz Jurčečeve avtobiografije, je bil odnos katoličanov do monarhizma popolnoma drugačen, saj, kot vemo, se je gonja proti katoličanom začela ravno s padcem monarhije, s francosko revolucijo, s prevzemom oblasti s strani nižjih družbenih slojev. Tam je v ozadju čutiti učenje tradicionalističnih avtorjev, kot sta De Maistre in De Bonald.

Če torej potegnemo črto pod našim premislekom o podobnostih med Natlačenom in Erzbergerjem, vidimo, da bo težko v polnosti reflektirati dogajanje, ki je prišlo nad nas Slovence leta 1941 z boljševiško revolucijo, ne da bi reflektirali svojske značilnosti in izvire naše katoliške politične misli in v tem okviru zlasti našega (za nas kot katoličane) vprašljivega odnosa do habsburške monarhije, kakršnega smo izkazali leta 1918. Življenjski usodi bana Natlačena in ministra Erzbergerja sta v vsej svoji svetlosti in tragiki skrajni pomnik in svarilo, da je tak premislek še kako potreben.

Literatura:

Bernhard von Bülow, Memorie, III. zv., v it. prev. L. Emery, Milan1931.

Christopher Dowe, Matthias Erzberger. Ein Leben für die Demokratie, Stuttgart 2011.

Flavia Foradini, Otto d’Asburgo. L’ultimo atto di una dinastia, Trst 2004.

Ruda Jurčec, Skozi luči in sence, II. zv., Buenos Aires 1966.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, III. zv., Celovec 1977.

6. Krimska jama

6.1. Pogovor o mrtvih v Krimski jami

Avtor: Anton Drobnič

6.1.1.

Vladna Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč je 26. januarja letos v Borovnici skupaj s predstavniki domačega občinskega sveta priredila javno tribuno o ureditvi zloglasne Krimske jame. Ta je leta 1942 postala najbolj znan kraj, kjer so morile tamkajšnje partizanske skupine in njihovi politični komisarji, v njej so strahotne smrti umrli številni znani Notranjci, zlasti tudi mlade žene in dekleta. Brezno so prvič že jeseni 1942 pregledali begunjski vaški stražarji, spomladi 1945 slovenski domobranci, nato pa le jamarji in drugi poznavalci strašne njene skrivnosti.

Pogovor je vodil zgodovinar Jože Dežman kot predsednik vladne komisije, ki je vprašanje Krimske jame predstavil v okviru širšega vprašanja ureditve vseh neštetih zamolčanih grobišč in pokopa vseh skritih žrtev komunistične revolucije. Nato je poznavalec kraških jam in pojavov dr. Andrej Mihevc, znanstveni svetnik pri ZRC SAZU in sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa, z risbami in fotografijami jame in njene notranjosti nazorno pokazal, kaj se je tam zgodilo in kakšno je sedanje stanje. Tretji govornik je bil mag. Stane Okoliš, direktor Šolskega muzeja Slovenije in avtor dela »Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem«, ki je podrobno opisal žrtve, katerim grob je postalo to brezno. Na koncu sem se oglasil tudi podpisani kot predstavnik Nove Slovenske zaveze in opozoril na pravico vsakega človeškega bitja do javnega spomina in urejenega pokopa, do groba, ki človeka od pradavnine loči od živali, zaradi česar je NSZ vsa leta zahtevala izkop in identifikacijo vseh žrtev revolucije, zlasti tudi teh iz Krimske jame, ki so bile med prvimi.

Pogovor o žrtvah v Krimski jami je bil v majhni dvorani borovniškega otroškega vrtca, ki pa je bila povsem polna. Prisotni so bili tudi župnik Janez Šilar in župan Andrej Ocepek s sedmimi člani oz. članicami občinskega sveta. Ta je že nekaj dni po tem pogovoru sprejel občinski proračun, ki ima tudi postavko o stroških za izkop žrtev iz Krimske jame. Borovničani nočejo ostati v preteklosti, upanje raste v pričakovanje!

Ena od spominskih maš pri Krimski jami (24. septembra 2006)

Slika 29. Ena od spominskih maš pri Krimski jami (24. septembra 2006)
Po takih poteh so nekoč hodili

Slika 30. Po takih poteh so nekoč hodiliSimon Dan

6.2. Geografija začetnih ritualov boljševiške revolucije

Avtor: Andrej Mihevc

6.2.1.

Južno od Krima (1107m) je med globoko vrezanimi dolinami pritokov Iške, Prušnice in pritoki Cerkniščice visoka kraška planota. Prekrivajo jo obsežni gozdovi, le ponekod, kjer so tla manj kamnita, so bili gozdovi izkrčeni v pašnike, travnike in skromna polja. Tam so nastale vasi in zaselki, na primer Rakitna, Otave, Stražišče, Župeno in druge.

Površje je kraško, kar pomeni, da se padavinska voda podzemno, skozi razpokano kamnino pretaka proti izvirom v dolinah. Pri tem pa deževnica raztaplja kamnino in širi razpoke. Vertikalni curki prenikajoče vode v podzemlju lahko izdolbejo velika in globoka brezna, v višini izvirov v dolini pa voda oblikuje bolj vodoravne jame. Na planoti poznamo jamarji kakih deset jam in brezen, med ljudmi pa je poznana le ena od njih, Krimska jama.

Krimska jama je danes lahko dostopna, dostop pa je označen s smerokazi. Koordinate vhoda so: 45°52’14.77« 14°24’12.06«. Najlažji dostop je iz smeri Rakitne proti Begunjam. V vasi Beč zavijemo desno, proti SZ na makadamsko cesto, ki vodi proti Borovnici. Po njej se peljemo še 2,5 km, nato pa na cestnem križišču zavijemo desno proti SV. Po okrog 2 km zavijemo na kolovoz, ki vodi levo proti zahodu proti robu planote. Tudi ta odcep je označen. Po kolovozu pridemo do brezna ki je le kakih 100 m od roba, kjer se planota prelomi v strma pobočja doline Prušnice.

Prereza in tloris Krimske jame, kat. št. 293.

Slika 31. Prereza in tloris Krimske jame, kat. št. 293.
Vhod v Krimsko jamo. Brezno je globoko 29 m.

Slika 32. Vhod v Krimsko jamo. Brezno je globoko 29 m.

Jamo so domačini poznali že od nekdaj. Njen prvi raziskovalec pa je bil jamar Ivan Dolar iz Logatca. O obisku je napisal zapisnik, narisal skico jame, oboje pa vložil v Kataster jam. Jama je bila registrirana pod zaporedno katastrsko številko 293. Dolar je jamo obiskal v spremstvu domačinov, Jožeta Štritofa iz Kranjč in Antona Popita ter Alojzija Zalarja iz Gornjih Otav 22. oktobra 1933.

Med vojno, v začetku septembra 1942 je jamo obiskala vaška straža iz Begunj in okoliških vasi, potem ko se je raznesla govorica o pobojih pri njej. V jami so videli desetine napol razpadlih trupel, opis tega obiska pa je bil tudi objavljen.

Po vojni je jamo obiskalo le malo jamarjev, pa še tisti se o tem niso upali govoriti, še manj pa pisati. Prvi zapisnik o obisku jame je zato nastal šele leta 1982. Avtor zapisnika jamar Gregor Pintar je zapisal, da se v jami še vedno vidi precej kosti, da pa so te razmetane in razbite. Ugotavlja tudi, da je jama plitvejša kot v času Dolarjevega obiska ter da so po vojni v jamo zmetali precej ljudi in da bi to zakrili, še precej različnega materiala.

Jamo smo obiskali v okviru naloge ugotavljanja obstoja in obsega prikritih vojnih grobišč v kraških jamah po naročilu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve oziroma Komisije vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč novembra 2007. Jamo smo izmerili ter fotografirali, o ugotovitvah pa smo poročali naročniku raziskave. Tu povzemamo poglavitne ugotovitve s tega poročila.

Jama je nastala ob skoraj vertikalnem prelomu, ki poteka v smeri SZ-JV. Lijakast vhod, ki ima dimenzije 8 x 10 m se nekaj metrov pod površjem zoži. Sledi 20 m globoko vertikalno brezno, ki se z globino zoži a tudi razpotegne ob omenjeni razpoki. Dno je tako le še največ 3 m široko, taka širina pa je le v dolžini 3 m. Ostali del dna je ozek, širok okrog 1 m.

Na dnu vhodnega brezna je več 4 in 8 m dolgih hlodov, ki stojijo pokonci. Zasuti so z nametanim kamenjem, listjem in manjšimi kosi lesa. Na JV delu razpoke se lahko v 0,4 do 0,6 m širokem breznu spustimo še 9 m niže v stransko brezno. Na dnu je to brezno široko manj kot 1 m. Ker je nastalo ob isti razpoki kot glavni del jame, se vanj vsipata grušč in kamenje, pomešana s kosi lesa in listjem.

Pogled skozi vhodno brezno navzgor. Vidno je, da je brezno razpotegnjeno ob                 prelomu.

Slika 33. Pogled skozi vhodno brezno navzgor. Vidno je, da je brezno razpotegnjeno ob prelomu.

Človeške kosti so v jami povsod, zložene so na v razpoki zagozdeno skalo na SZ delu jame, ležijo na površini ali pa so pomešane med kamenje in trohneči les. Kosti se vsipajo tudi skozi razpoko v najnižji del jame na dno stranskega brezna. Kosti pripadajo večjemu številu ljudi, več pa se brez izkopavanja danes, po 70 letih, ne da ugotoviti.

V jamo je bilo vrženo tudi 1,5 m3–2 m3 hlodovine. Les, ki je bil požagan in razrezan, je bil v jamo najbrž vržen z namenom zasipavanja, vendar pa o lesu v jami poroča že Dolar leta 1933, tako da ne vemo, kateri les je bil nametan v jamo po vojni. Dolar govori o globini brezna 25 m, mi pa smo izmerili le 20 m, vendar nismo imeli iste izhodiščne točke in je lahko razlika manjša. Obisk jame leta 1942 govori o truplih na površju, kosti pa so danes močno pomešane s kamenjem. To bi kazalo na precejšnje nasipanje dna jame. Morda je bilo dno jame nasuto in se je nato posedlo. Na posedanje in vsipanje po razpoki navzdol bi kazala tudi tla pod vhodnim breznom. Na SZ delu so tla vsaj dva m nižja, posedena v nižji prostor. Debeline nasutja se ne da ugotoviti tudi v stranskem breznu. Njegovo dno je 9 m nižje kot glavno dno in je z njim povezano z razpoko, skozi katero so se vsipale tudi človeške kosti, razpoka pa lahko gre še veliko globlje.

Načrt in fotografije Andrej Mihevc

Dno pod vhodom. V ozkem prostoru so nametani hlodi. Na sliki je dr. Mitja                 Ferenc.

Slika 34. Dno pod vhodom. V ozkem prostoru so nametani hlodi. Na sliki je dr. Mitja Ferenc.

Viri:

Kataster jam Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Jamarske zveze Slovenije.

Anonimus, 1943: V znamenju osvobodilne fronte, p. 138, Ljubljana.

Mihevc, A., 2011: Poročilo o ugotavljanju obstoja in obsega prikritih vojnih grobišč v kraških jamah. V Dežman, J., (ur.): Resnica in sočutje : prispevki k črni knjigi titoizma : poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč 2009–2011, Ljubljana.

V znak pietete so jamarji zložili kosti na varno mesto in jih zaščitili pred                 padajočim kamenjem.

Slika 35. V znak pietete so jamarji zložili kosti na varno mesto in jih zaščitili pred padajočim kamenjem.

6.3. Prihodnost 20. stoletja

Avtor: Jože Dežman

6.3.1.

Slovenska sprava (čeprav v procesu demokratizacije slovenske družbe v 80. letih pomemben projekt) je temeljila na utopični domnevi, da v pravni državi zločinci, ki so zagrešili vojne zločine, zločine proti človečnosti in genocid, ne bodo preganjani, in da se bodo žrtve zadovoljile s ponujenimi spravnimi obredi in t.i. spravnim obeliskom. Vendar taka sprava brez prošnje storilcev za odpuščanje, brez pokore, resnice, pravice, odškodovanja žrtev ni možna. Zato v tem prispevku nakazujem nekaj možnih pristopov pri ugotavljanju predvsem totalitarne politične kriminalitete v dobro mirne, solidarne, demokratične prihodnosti.

Slovenska nacija si je na podlagi zgodovinskih uspehov v 20. stoletju (predvsem zaradi združitve večine etničnega ozemlja, dosega samostojne demokratične Republike Slovenije) prav gotovo dolžna in sposobna utreti tako pot.

V Odpadniški zgodovini Tahddeus Russel predlaga vstop v svet »slabih« Američanov. Pripoveduje zgodbo »slabih« Američanov – pijancev, prostitutk, »lenih« sužnjev in belih delomrznežev, zločincev, mladoletnih prestopnikov, nesramnih homoseksualcev in drugih, ki so delovali pod ameriško družbo – in prikazuje, kako so oblikovali naš svet, ustvarili nove užitke in razširili meje svobode. To je zgodovina iz jarka (from the gutter up).«1

S podobnim obratom se lahko lotimo tudi zgodovin »velikih ljudi«. Ali človeško bojevanje za oblast in premoč nad soljudmi ni praviloma povezano s takšno ali drugačno kriminaliteto: „Tako znanstveno kot javno mnenje priznavata, da kakor je lahko misliti, da civilizirani ljudje spoznajo barbare kot nasilne in nasilje kot barbarsko, pa so bile zahodna civilizacija in različne oblike nasilja vedno tesno povezane. Do sedaj je kolektivno nasilje običajno izhajalo iz osrednjih političnih procesov zahodnih dežel. Zatirani so udarjali v imenu pravičnosti, privilegirani v imenu reda, tisti vmes v imenu strahu. Velike spremembe v razmerju (evropskih) sil so se praviloma opirale na izjemna gibanja kolektivnega nasilja, ki so bila tudi glavni vzrok za le-te spremembe.«

Naslednje sito, ki je nadvse uporabno za razvoj naše občutljivosti za krepostnost ali zavrženost človeškega početja, so človekove pravice, človekovo dostojanstvo in druga načela in ukrepi, s katerimi skušajo družbe doseči stanje boljšega sožitja.

Rok Svetlič opredeljuje sodobni pomen človekovih pravic kot kraj, »kjer živi neuresničljivi projekt v veliko manj nevarni obliki, kot če ‘svobodo’ išče narod ali družbeni razred. Žal še nismo sposobni sprejeti, da človekove pravice ne Osvobajajo: ničesar ne povedo o Smislu, Sreči, Uspehu itd. Jamčijo le za brezpogojno, tj. kategorično svobodo-od. Za prostost. …

Človekove pravice ostajajo jedro politične morale in brezpogojno zavezujoče. So ‘najboljši’ instrument za reguliranje sobivanja v okviru zavezujoče podobe človeka in sveta. Mirnega prebivališča pa človeku vseeno ne morejo nuditi. Kultura človekovih pravic ni prehod v novo paradigmo, pač pa le relativno varen način čakanja nanjo.«

Podobno kot gornji pogled na človekove pravice je lahko v prihodnost usmerjeno tudi psihoterapevtsko odlaganje travmatskih bremen zgodovine: »Običajen odgovor na grozodejstva je, da jih izrinemo iz zavesti. Nekatere kršitve družbenega dogovora so preveč strašne, da bi jih izrazili – to je pomen besede neizrekljivo. Vendar pa grozodejstva nočejo biti pokopana. Enako močno kot hotenje po pozabi je prepričanje, da zanikanje ne deluje. Ljudska modrost je polna duhov, ki nočejo počivati v svojih grobovih, dokler njihova zgodba ni povedana. Resnica hoče na plan. Spominjanje in pripovedovanje resnice o strašnih dogodkih sta prvi pogoj za okrevanje družbenega reda in ozdravitev posameznih žrtev.«

Ko švedski poročevalec omeni, da na Švedskem skoraj vsi mladostniki vedo za holokavst, le nekaj odstotkov pa jih ve za gulage, nas opozori na dejstvo, da neuravnoteženo dojemanje zločinov totalitarnih sistemov ni le značilnost napetih razhajanj v slovenski družbi.

Slovenski položaj je v Evropi poseben v toliko, da ima Slovenija sedemdesetletno izkušnjo s tremi totalitarnimi režimi, saj se je kot žrtev in kot storilec izvila izpod fašizma, nacionalsocializma in titoizma, v manjši meri pa je izkusila še madžarski – Horthyjev in hrvaški – Pavelićev režim.

Kako zapleteni so procesi odkrivanja resnice pod številnimi tabuji titoizma, nam kaže npr. dolgoletno delo in velika nasprotja v stališčih do vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti pri odkrivanju več kot 600 prikritih morišč in grobišč v Sloveniji, pa to, da je slovensko Ustavno sodišče sprejelo 17 odločb, ki razmejujejo totalitarni titoizem od demokratične Slovenije.

Filozofsko izhodišče, ki nas lahko v tem opredeljevanju usmerja, je razlikovanje med instrumentalizmom in personalizmom: »Instrumentalizem je odnos, ki ne upošteva osebe kot cilja (namen? – goal), ampak v najboljšem primeru kot sredstvo. Nasprotno pa je za personalista vsaka oseba vedno cilj (namen?). Personalistov glavni namen je napredek (razcvet – flourishing) vsake osebe.«2

Dve možnosti – Odprta prihodnost

Slika 36. Dve možnosti – Odprta prihodnostSimon Dan

Da bi sploh dojeli dejavnike, ki so uničevali življenja in darove ljudi, da bi skušali opredeliti njihove posledice v temeljnih človeških razmerjih, obenem pa odkrivali dejavnike, ki so omogočali njihovo preživetje in tudi osebni razvoj žrtev, nam manjkajo še številne raziskave.

Ker v slovenskem primeru poteka intenzivna razprava predvsem o titoizmu, bom nakazal nekaj prvin, ki naj usmerjajo našo pozornost.

6.3.2. Politični kriminalci

Maova biografija nas opozori na nekaj značilnosti političnega kriminalca.

Rojen je bil v kmečkem okolju, vendar ne mara napornega garanja. Je v sporu z očetom. Njegovo vladanje zaznamuje sovraštvo do kulture, v kateri je bil rojen.

Pri štiriindvajsetih letih je Mao v komentarjih h knjigi o sistemu etike izpovedal svoje moralno bistvo, katerega jedro je bil njegov »jaz«. On nad vsem drugim in vsemi drugimi, vedno zadovoljiti sebe, vsi drugi so tu zanj. Poudarja, da ima obveznosti le do sebe, ne za kogarkoli drugega. Popolna sebičnost in neodgovornost sta v srčiki Maovega pogleda na življenje.3

Naslednja osrednja prvina v Maovem značaju je bil užitek v prevratu in uničevanju. Zavračal je konfucijski ideal velike enakosti in harmonije.

»Mao je povedal svojemu notranjemu krogu, da ni važno, če ljudje umirajo – in še to smrt je treba proslavljati. Kot tako pogosto je ta odnos veljal le za druge ljudi, ne zanj. Vse življenje je bil obseden s tem, kako uiti smrti tako, da je naredil vse, kar je mogel, da je izpopolnjeval svojo varnost in izboljševal svojo zdravstveno nego.«

Nihal je med nacionalizmom in komunizmom. Potem pa je postal plačanec, ki leta 1921 dobi prvi denar iz Moskve.

Giblje se na robu, leta 1927 postane razvpit lopovski poglavar.

Živi razkošno življenje, si privošči žene in ljubice.

Novembra 1931 dobi moskovski blagoslov in začne velike čistke v komunistični partiji.

Njegovi komunistični poskusi so bili strašne katastrofe – npr. Mao izvaža hrano, Kitajci pa umirajo od lakote. V letih 1949-1950 je prišlo do »spopada tiranov« med Stalinom in Maom tako kot skoraj sočasno med Stalinom in Titom.

Maova ambicija (kot vseh komunistov) je bil izvoz revolucije, vendar izvoz maoizma ni uspel. Ni postal svetovna velesila.

Ali ni bilanca jugoslovanskega tirana Josipa Broza Tita zelo podobna. Tako njegova Jugoslavija kot njegovi neuvrščeni (npr. Gadafi, Mubarak in drugi diktatorji) so doživeli klavrn konec.

Vendar sta tako Mao kot Tito zaplodila mnogo političnih kriminalcev z enakim sprevrženim značajem. Mnogo jih še živi med nami.

Najbolje jih lahko obsodijo pričevanja njihovih žrtev.

6.3.3. Ljudska oblast

Alenka Puhar je duhovito ilustrirala razmerje med kolektivizmom in subjektom, ko piše o dojemanju človekovih pravic pri slovenskih stalinistih. Slovenski narodnoosvobodilni svet je pripravljal »tudi Izjavo SNOS o pravicah in dolžnostih – koga neki? Skupina avtorjev … je zapisala: »državljana«. Tik preden je bil sklep sprejet, je besedilo (kot tako rekoč vse, vedno) pošteno pregledal Boris Kidrič. Kot izrazit nasprotnik individualnega in/ali komunist je črtal besedo »državljana« in zapisal »ljudstva«. Izjava, ki naj bi se izjasnila za pravice človeka (že dodajanje dolžnosti je bilo nekoliko neprimerno), je torej z avtoriteto plenuma SNOS naznanila »pravice in dolžnosti slovenskega ljudstva«.

Dve možnosti – Zaprta prihodnost

Slika 37. Dve možnosti – Zaprta prihodnostTamino Petelinšek

Kljub strokovnim ugovorom je »v izjavi iz leta 1944 je ostalo ljudstvo. Še več. V povojni Jugoslaviji (oz. med komunisti ali v režimu) so termini, ki izražajo množino, dobili v besedovanju o človekovih pravicah tako rekoč ekskluzivno pravico. V govorih in slavnostnih člankih se kar naprej govori o ljudstvu, narodu, množicah, masah, proletariatu. Človek se je nekje izgubil.«

Zato je razumljivo, da »Jugoslavija decembra 1948 ni hotela glasovati za Splošno deklaracijo človekovih pravic – v družbi vseh drugih socialističnih držav ter Savdove Arabije in Južne Afrike, 8 vsega skupaj – ker je imel njen režim bistveno drugačne poglede na človeka in njegove pravice kot večina članic OZN oziroma soustvarjalci deklaracije. Vladimir Ribnikar, če navedem enega od mnogih, je to poudaril z mislijo, da deklaracija raste iz zmot buržoazne, individualistične filozofije 18. in 19. stoletja, v sodobnem svetu pa »imajo pravice države prednost pred tako imenovanimi pravicami posameznika … «

Odločal bo spomin

Slika 38. Odločal bo spominSilvo Drobnič

Puharjeva opozarja, da je bil Nagodetov proces pravzaprav proces proti ljudem, ki so obveščali Zahod, da se v Jugoslaviji kršijo človekove pravice. In v Jugoslaviji je »bilo ves čas onemogočeno, kar pomeni tudi prepovedano, vsakršno samoorganiziranje in svobodno združevanje – tudi organiziranje s ciljem varovanja človekovih pravic«.4

6.3.4. Moški, ženske, otroci … – med spoloma in med generacijami

Naj opozorim na nekaj empiričnih dejstev 20. stoletja na Slovenskem.

Če upoštevamo demografsko statistiko iz leta 2000, je bilo do leta 1975 rojenih skoraj sedem desetin prebivalcev Slovenije.5

Travmatski udarci totalitarizmov so prizadeli večino od njih, npr. izguba življenja, zdravja, razpad družine, izguba premoženja, nižji družbeni položaj, diskriminacija in segregacija zaradi vojnih vlog, razrednega položaja, svetovnonazorske izbire, političnega prepričanja.6 Taki najhujši udarci so po vojni prizadeli več ljudi kot med vojno.

Številke, ki jih navajam, so bolj kazalci kot potrjena dejstva. Preglednica pa je nepopolna tudi zato, ker so se mnogi ljudje znašli v več žrtvenih skupinah (umor, zaplemba premoženja, tabu, diskriminacija …), prav tako je težko potegniti strogo mejo med leti 1941-1945 in po 1945. Tako statistika oblastnih dejanj, ki so bila v nasprotju z domačim in mednarodnim pravom, ki so kršila temeljne civilizacijske norme, kot tudi kakovostna raziskava njihovih posledic, je dolgoročen raziskovalni cilj.

Kako obsežno delo nas pri raziskovanju totalitarne kriminalitete čaka, naj ponazorim s primerom.

Slovenska demografska statistika iz leta 2000 nam pove, da je bilo med prebivalci Slovenije, starimi nad 50 let, bistveno več žensk kot moških (336771: 256345).7 Vsaj del razlike gre pripisati hudim izgubam moškega prebivalstva med drugo svetovno vojno in stalinistično revolucijo. Od trenutno popisanih okoli 97.000 smrtnih žrtev je bilo več kot 90 % moških. Če tem moških prištejemo še padle vojake v prvi svetovni vojni (okoli 35.000), potem lahko smrt več kot 130.000 moških ocenimo kot najhujšo katastrofo 20.stoletja. Bila je posledica militarizacije družbe, razvoja vojaške industrije ter splošne in obvezne mobilizacije, ki je bila sama po sebi strašen politični kriminal.

Delni podatki povedo, da so bili v 1. svetovni vojni med najbolj prizadetimi letniki 1870-1899, posebej pa letniki 1880-1899. V drugi svetovni vojni so najbolj na udaru letniki med 1900 in 1926, posebej pa letniki 1905-1925. Mobilizacijska slika v drugi svetovni vojni je veliko bolj zapletena kot v prvi, saj je v partizanski vojski manj kot 30.000 smrtnih žrtev, nekako prav toliko pa jih je tudi med žrtvami iz protikomunističnih enot (večinoma žrtve izvensodnih pobojev po 2. svetovni vojni) in mobiliziranci v nemško, italijansko in madžarsko vojsko.

Če so bili po prvi svetovni vojni veterani poražene habsburške monarhije zapostavljeni v primerjavi z zmagovitimi srbskimi veterani, pa so postavili spomenike svojim mrtvim, skrbeli za invalide. Po drugi svetovni vojni so bili (živi in mrtvi) protikomunisti in njihove družine sistematično preganjani in diskriminirani, nič bolje se ni godilo mobilizirancem v okupatorske armade in njihovim svojcem.

Za vse stotisoče slovenskih veteranov (med njimi je bilo verjetno krepko več kot 60.000 vojnih invalidov) pa je bilo značilno, da jih niso preučevali in zdravili zaradi posttravmatske stresne motnje. Ali je tudi v Sloveniji odhod večine moških v najlepših letih sprožil revolucijo v partnerskih razmerjih, ki jo nekateri obravnavajo pod izhodiščem odsotni oče – močna mati, nekateri kot razpad patriarhata, vsekakor pa je del procesa, ki tako moštvo kot ženstvo usodno zaposluje.

Prav tako potrebno je opozorilo o vdovah in sirotah.

Ne poznamo niti števila vojnih vdov in sirot. Navajam le nekaj usmerjevalnih podatkov. Po eni navedbi je bilo po 1. svetovni vojni v Sloveniji v mejah Dravske banovine 8.000 vojnih vdov in 17.000 vojnih sirot.8 Po drugi svetovni vojni so pod okriljem partizanske veteranske organizacije skrbeli za 12.228 sirot. Vendar je bilo poleg njih verjetno še več sirot, ki so ostale za tabuiziranimi mrtvimi. Eno od režimskih poročil tako omenja, da je bilo drugih vojnih sirot brez obeh staršev nad 1.800, z enim od staršev pa nad 6.000. Torej že po teh podatkih lahko sklepamo, da je bilo po 2. svetovni vojni več kot 21.000 vojnih sirot. In verjetno več vojnih vdov kot po 1. svetovni vojni. Torej lahko domnevamo, da je bilo po obeh svetovnih vojnah v Sloveniji ob nekaj sto tisoč travmatiziranih odraslih moških verjetno več kot 20.000 vdov in več kot 40.000 sirot. Ne o vdovah ne o sirotah, razen statistično obrobnih populacij t.i. ukradenih otrok in ilegalčkov, nimamo raziskovalnih poročil. Koliko družinskih in režimskih podpor in zlorab jih je doletelo. Tema, ki na široko odpira vrata k temeljnim raziskavam odnosov v družinah in posebej medgeneracijskih odnosov, je npr., koliko travme je nepredelane, nepresežene ne-zavedno prešlo v nove generacije. Tema zamolčanih sirot in njihovih pomorjenih in preživelih najbližjih je s silovitim odmevom vstopila v slovensko javnost z dokumentarcema Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja (2004, Jurčičeva nagrada) in Mirana Zupaniča Otroci s Petrička (2007, slovenski film leta).

Gornje navedbe kažejo, koliko dela je še pred nami. Problemi so tako celoviti, da zahtevajo raziskovalni in miselni napor tako teologije kot filozofije in širokega kroga različnih znanosti. Omenimo npr., da v Poročilu 3 Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč sodelujejo zgodovina, pravo, kriminalistika, filozofija, psihoterapija, arheologija, antropologija, speleologija. Ta dialog med strokami je potrebno še razvijati.

Odločal bo spomin

Slika 39. Odločal bo spominSilvo Drobnič

Druga perspektiva je razvoj mednarodnih pobud. Slovenija pomembno vpliva na območje Zahodnega Balkana, saj je v njej proces kritičnega soočenja s titoizmom tudi pod vplivom evropskih spodbud napredoval, v drugih republikah nekdanje Jugoslavije pa se soočajo s posledicami vojn in zločinov v 90. letih 20. stoletja. Tako kot je potrebna kritična koalicija proti totalitarizmom na območju nekdanje Jugoslavije, je zahtevna naloga tudi vzpostavitev dialoga za skupno evropsko zgodovinsko zavest med evropskim Zahodom in Vzhodom. Npr. Združenje evropskega spomina in vesti želi preprečiti nestrpnost, ekstremizem, protidemokratična gibanja in ponovno pojavljanje kakršne koli totalitarne oblasti v prihodnosti, podpira delovanje vseh ustanov, ki želijo doseči spravo s totalitarnimi režimi v Evropi.

Taki pristopi nam bodo olajšali obsodbo političnih kriminalcev 20. stoletja in bodo pomagali njihovim žrtvam.

7. Odstiranja

7.1. Anton Grčman in njegova pisma svakinji

Avtor: Ivanka Kozlevčar

7.1.1. Nadaljevanje

Pred prvima dvema pismoma sem predstavila Grčmanov rojstni kraj, njegovo izvorno družino in začetke njegovega duhovništva. O vsem tem pripoveduje tudi sam v navedenih dveh pismih, kar ste lahko brali. Tukaj bi za uvod na kratko predstavila prihod slovenskih beguncev v Argentino in težave v novi deželi, da bi bolje razumeli Grčmanovo pot. Pri tem sem se naslonila na oddajo na radiu Ognjišče 8. junija 2008 z naslovom Prihod povojne emigracije v Argentino, v kateri je predstavljen prispevek arhitekta Jureta Vombergerja Ob šestdesetletnici začetka prihajanja slovenskih beguncev v Argentino.

Begunci, ki so se bali, da jih zatočiščne dežele izročijo jugoslovanskim oblastem, so se odločili za izselitev, kakor hitro je bilo mogoče. V Argentino je že 1947 odšlo devet duhovnikov, januarja 1947 sta tja prišla Jože Košiček in Anton Grčman. Za njima je prišlo okoli 1200 družin in 3000 posameznikov, skupno kakih 7.000 ljudi. Popis beguncev hrani arhiv društva Zedinjena Slovenija in Društva Slovencev. Vsi so se izkrcali v Buenos Airesu, čeprav so prihajali iz raznih pristanišč in raznih taborišč. V Buenos Airesu so se morali registrirati z osebnim dokumentom, ki so ga dobili večinoma pri Rdečem križu. Pri tem je bilo veliko težav zlasti zaradi različne pisave pri zapisu c, h, j in šumnikov (Jurij so prebrali Hurih itd.). Tako so tudi ime Anton Grčman zaradi težave s črko č spremenili v Antonio Greman, ki mu je ostalo.

V imigrantskem hotelu so bili lahko le nekaj dni, nato pa so morali sami poskrbeti za bivališče in delo. Tudi izobraženci so morali prijeti za vsako delo, ker svojega dela zaradi jezika in drugačnih razmer ne bi mogli opravljati, tudi če bi ga dobili. Največ Slovencev je ostalo v Buenos Airesu. Stiskali so se v vsemogočih prostorih v nemogočih razmerah. Nekaj jih je šlo na zahodno stran, v daljno Mendozo, bolj podobno Sloveniji, češ da bodo tam lažje dobili delo in stanovanje. Mladi, bolj športno usmerjeni, so šli še dalje v gorske Bariloche, nekaj samskih tudi na jug v Patagonijo. Pri naseljevanju v Buenos Airesu jim je pomagal zlasti duhovnik msgr. Janez Hladnik, doma iz Rovt, ki je kupil več sveta v Lanusu, zdaj delu Buenos Airesa, ga razparceliral in dal za nizko ceno družinam. Tam je zdaj Slovenska vas. Tudi v drugih delih zdaj že razraslega Buenos Airesa so se med seboj povezane skupine slovenskih beguncev naseljevale bolj strnjeno, tako so mogla nastati slovenska središča, npr. San Justo, San Martin, Carapachay, Ramos Mejia, Castelar (Moron), Ramon Falcon, Lanus, v katerih so zgradili svoje cerkve, dvorane, prostore za pouk in športna igrišča. Begunec Jože Ziherl mi je rekel: »Umrl bi, če se ne bi v teh prostorih srečevali in imeli vsaj konček slovenskega življenja.« Vedeti moramo, da so bili sami goloroki, ko so darovali ves svoj prosti čas, svoje darove in tudi težko prisluženi denar za ta središča, zato je vsaka zaničljiva beseda obiskovalcev spisovateljev sprevržena podoba njih samih. Begunci so bili resnično najzavednejši Slovenci, ki so doma sodelovali v različnih kulturnih društvih, njihova bolečina zaradi ločitve od domovine je bila neizmerna. Hiše Slovencev se razlikujejo od drugih po opečni kritini, okolica je lepo urejena in pred hiše so posadili lipe. Tako so imele cele ulice, kjer je živelo več slovenskih priseljencev že na zunaj lepšo podobo.

Begunci so se zelo hitro tudi kulturno in socialno organizirali. Takoj so ustanovili Društvo Slovencev za pomoč priseljenim beguncem, 1948 Pisateljsko društvo France Balantič, Slovensko katoliško starešinstvo in začeli so izdajati svoja glasila. Ustanavljali so gledališke skupine, pevske zbore, začeli s poukom osnovnošolskih otrok. To so bila leta, ko so mlade družine rojevale dosti otrok, tudi nad 170 na leto.

Duhovniki so pri organiziranju socialnega, kulturnega in seveda tudi verskega življenja imeli pomembno vlogo. Z begunci je prišlo v Argentino 68 duhovnikov. Februarja 1968 so odprli slovensko bogoslovje v San Luisu, ki je vzgojilo 87 duhovnikov. Večinoma so šli v misijone ali pa v Evropo. Mnogi mladi fantje in dekleta so dobili brezplačno oskrbo in možnost študija pri redovnih skupnostih, zlasti pri salezijancih in

lazaristih. Kaj vse bi lahko ti fantje storili za Slovenijo, ki je bila v tem času zaradi ustrahovanosti ustvarjalno mrtva! Mnogi so se zaradi svoje odličnosti uveljavili v svetu.

Duhovniki so v Argentini zaradi latinskega bogoslužja lahko dobili delo, vendar so imeli zaradi neznanja španščine težave. Kot vidimo iz pisem, se je Anton Grčman vključil v pastoralno delo za Argentince, se prizadevno učil španščino in se dal na voljo argentinski Cerkvi. Ni vzdrževal zvez s slovensko skupnostjo, saj jih pozneje v daljni Cordobi ob vsem delu tudi ni mogel, čeprav bi ji s svojo neizčrpno energijo gotovo koristil. Dosti drugih možnosti v prvem času tudi ni imel. Begunstvo je bilo zanj nedvomno velik šok, ki ga je moral v sebi preboleti, kar mu je omogočila aktivna vključitev v novo skupnost. Pri tem pa ne smemo prezreti dejstva, da je bil on predvsem duhovnik, predan Kristusu. Imel je trden značaj, trden duhovniški poklic in trdno duhovniško vzgojo, kar mu je omogočilo, da je kot trezen samohodec v argentinski Cerkvi ohranil človeško in duhovno odličnost tudi v težkih okoliščinah in preizkušnjah, o katerih beremo v pismih. Velemesto Buenos Aires mu ni ustrezalo, bolje se je počutil daleč od Buenos Airesa v bolj gorati kordobski deželi, že blizu Andov. Ni mu bilo dano, da bi daljši čas deloval v podeželski župniji, večino časa (25 let) je preživel kot kurat v bolnici za jetične bolnike v mestu Cordoba, ki je tedaj štelo 350.000 prebivalcev. Z osebno odličnostjo mu je uspelo v duhovnikom in veri nenaklonjenem službenem okolju pridobiti spoštovanje do njegovega duhovniškega delovanja, kar je dobro vidno v pismih. Bil je vsestransko nadarjen in je vsak prosti čas porabil za kaj. Tako si je pridobil elektrotehnično znanje, ki ga je posredoval v bolnišnični šoli, in razvil svojo slikarsko nadarjenost, o kateri bi radi zvedeli še kaj več. Seveda ni na zadnjem mestu njegova sposobnost za graditeljstvo, kjer je bilo potrebno. Delal je tam, kjer ni hotel nobeden, da bi vzgajal ali popravil napake drugih, čeprav je že od začetka vedel, da je na prvem mestu njegovo duhovništvo.

Cenjena ga. Mihaela in Reza !

Cordoba, 6. maja 1994

Nastopam službo v Dolores, v kordobskih hribih. Sestra prednica me poučuje. »Veste, gospod, to kuracijo so do sedaj oskrbovali redovniki iz Buenos Airesa in so pošiljali sem svoje duhovnike na dopust, na počitnice. Tako so bili tu po en mesec, dva ali tri. Tako sem imela v enem letu pet različnih kuratov, v petih letih okrog dvajset in z vsemi sem prišla navzkriž. Zato so morda nehali prihajati sem. To sem sporočila nadškofu in je poslal vas sem. To je nenavadno kuratsko mesto, mi ga imenujemo luksuzno. Tam pod vašim stanovanjem je velika garaža. Dva avtomobila sta notri. Eden, ta veliki, je za nas sestre in dekleta, katera se vozijo v šolo v La Cumbre, 7 km daleč. Imamo šoferja, ki je obenem tudi vrtnar, on nas vozi. Drugi, manjši avto, pa je za kurata. Ker ima kurat tu zelo malo dela, je to njemu v razvedrilo. Vse stroške za avto plačamo me: bencin, popravila ali če se kdaj prevrne. Ali vi ga ne boste vozili, vam prepovem od začetka.« »Seveda, sestra prednica, ne bojte se, niti dotaknil se ga ne bom, če mi vi ne dovolite.« »V velikem avtu se vi tudi ne boste vozili, niti ne poizkušajte prositi.« »Imam zdrave noge, hvala Bogu, zdrave noge in rad hodim v lepi naravi, zlasti ko bom imel veliko časa. Za velike razdalje pelje omnibus tu mimo, torej ne bom imel težav.«

Se mi zdi, da ji je tudi škof naročil, naj me preizkusi. Od časa do časa je prihajala k meni z različnimi neumnostmi. Če bi ne vedel, kaj hoče, bi se moral z njo prepirati. Imel sem časa dovolj, sem veliko molil, nosil bodeči pas in uporabljal bič, da me satan ne ulovi v zanke, ki mi jih je nastavljala sestra prednica. No, vzdržal sem s Kristusovo pomočjo. Preizkušnja je trajala eno leto. Pozneje pa je bila tako dobra do mene, da nisem našel boljše osebe v življenju. »Sestra prednica, zakaj se ne prepirate z menoj?« sem vprašal. »Oh, vi ste zrel kot človek, ki zasluži spoštovanje, kdor vas spozna.« »In drugi, s katerimi ste se kregali, ali niso bili redovniki?« »Da, so bili, pa niso imeli osebne zrelosti.« Tudi moje pridige so ji zelo ugajale. Večkrat mi je rekla: »To mesto je za vas premajhno, vi morate dobiti župnijo.«

Pri jedi sem bil postrežen kakor v luksuznem hotelu. Lepa soba s parketom, velika okrogla miza. Mlada sestra mi je prinašala jed za jedjo in zamenjavala krožnike in pribor pri vsaki jedi. Pri zajtrku mi je postavila na mizo dvanajst različnih jedi. »Ne, sestra, čemu toliko truda, največ, kar zmorem poskusiti, je šest jedi.« »Jaz strežem Kristusu in zato moram storiti vse, kar morem. Vi pa se poslužite od tega, kar rabite.« »Lepo od vas, sestra, sedaj vas razumem. Kristus vam obilo povrni.«

Capilla del Monte, 5 km od tu, turistična vas, danes je že mesto, sedež župnije, župnik že preko osemdeset let, obupen značaj. Farani so zelo trpeli z njim. Za vsak prazen nič jih je ne samo karal, ampak grdo zmerjal. Ko so prinesli otroka h krstu, se je boter malo spotaknil ob stol, da je zarožljalo, in temu je sledilo par minut zmerjanja. Mene je takoj opozoril: »Glej, da ne boš storil ničesar izven svoje hiše, kar meni kot župniku pripada.« In res so prihajali farani k meni: »Gospod, krstite nam vi otroka, sicer bo brez krsta. K našemu župniku ne gremo, preveč grdo ravna z nami.« »Pojdite v sosednjo župnijo, jaz ne smem in ne morem.«

Bila je slovesna maša v treh: celebrant, diakon in subdiakon. Župnik je maševal, jaz in kapucinski pater sva bila diakona. V zakristiji na mizi so bila že vsa oblačila pripravljena. Kapucin se oblači, jaz čakam, ker sem že poznal župnika, in se ne dotaknem oblačil. Pride župnik in nadere kapucina: »Kdo ti je dal dovoljenje? Če ti jaz ne dam dovoljenja, se mi nimaš pritakniti nobene stvari. In tu ni tvoje mesto, tam na drugi strani boš subdiakon. Ti s kozjo brado ne boš nič komandiral v moji župniji.«

Prišla je turistka v hlačah v cerkev. Kričaje jo je nagnal ven. Mene je imel rad, ker sem molče prenašal vse njegove kaprice in mu bil vedno na razpolago. Bil je sošolec kordobskega nadškofa in sem vedel, da bo šlo vse njemu na uho. Nevrastenik, a zdravnik ga je zagovarjal. Bog naj mu da večni pokoj. Takrat še ni bilo ne pokojnine in tudi ne hiš za onemogle duhovnike, danes imamo že vse to.

Hiša je imela tudi precej zemlje, kjer se je pasla živina in konji. En oskrbnik je vse to čuval. Tam sem dobil visokega konja in na njem obiskoval nekaj oddaljenih bajt – rančev. To so bile osamljene zasilne hišice. Enega sem vprašal, če je njegova, in mi je rekel: »Pred petnajstimi leti sem jo dobil prazno in se vselil vanjo. Noben lastnik se še ni oglasil.« Vsaj pet ali več psov je ležalo okoli bajte. Nihče se ni mogel približati, če ni bilo ljudi doma. Ta konj je bil dober tudi za sulki – dvokolesno vozilo za dve ali tri osebe. Pod mojo sobo v garaži je bil en star razdrt sulki. Ni bilo nič zlomljenega, samo vijaki so bili strti in kolesa v zelo dobrem stanju. Tudi širi za konja so tam ležali. Manjkale so vajeti in nekatere dele bi bilo treba prešiti. No ja, časa imam dovolj. To jaz lahko sam naredim. Grem v Capilla del Monte, nakupim vse potrebno in v treh tednih sem imel krasen sulki kot nov: svetlo modro pobarvan in rdeče tapeciran sedež. Priženem konja, ga naširam in zaprežem v sulki. Ob izhodu me vidi sestra prednica: »O od kod imate vse to?« «To je sedaj moj avto, ker onega, ki stoji v garaži, ne smem rabiti.« Smejala se je in mi ni prepovedala, tako sem se vozil v sulkiju.

Okrog moje hiše je bilo vse zapuščeno. Od glavne hiše je bila oddaljena kakih petdeset metrov. Vrtnar je obdeloval vrt okrog glavne hiše. Moje delo bo torej okrog moje hiše. V garaži je bilo potrebno orodje: kramp, lopata, motika. Pota so bila zaraščena ne samo s travo in plevelom, tudi grmičevje je že poganjalo. Potem so prišle na vrsto gredice, dobro sem jih pognojil. No, gnoja ni manjkalo. Okrog dvajset krav se je paslo v bližini in ponoči so ležale vse skupaj v ograjenem prostoru, kjer so pustile veliko gnoja. Sejal sem rože, jih zalival in plel. Bilo je vse bolj prijazno okrog hiše.

Hotel sem kupiti radio, da bi poslušal muziko in novice v večernih urah. Nisem se takoj odločil, ker mi ni bil nobeden popolnoma všeč. Vrtnar mi je prinesel revijo. V njej je bil oglas Nauči se radiotehnike z vabilom, da po pošti pošljejo lekcije in material, da si sam narediš aparat in po končanem študiju dobiš diplomo radiotehnika. Cena za študij je bila samo malo večja, kot je veljal radio. O, to bo zame. Čas imam in denar tudi. Takoj drugi dan sem šel na pošto in poslal zahtevano vsoto denarja. Čez par dni so mi že poslali paket s potrebnim orodjem in prve lekcije. Že se je začelo novo delo, zame zelo zanimivo. Večino prostega časa sem študiral, pisal odgovore in jih pošiljal nazaj v šolo. Z novimi lekcijami so mi vrnili prej narejeno popravljeno in ocenjeno. Skoraj vse je bilo odlično. Po enem letu in pol sem dobil diplomo radiotehnika in sem poslušal svoj radio, ki je kar dobro igral. Seveda je bilo vse tajno. Nihče ni o tem nič vedel razen vrtnarja.

Ramos Mejia, dvorišče v slovenskem domu

Slika 40. Ramos Mejia, dvorišče v slovenskem domu

Sestra prednica in župnik sta dala o meni dobro oceno. Škof me pokliče in reče: »Sem slišal o vas, da bi bili sposobni voditi župnijo. Boste šli v Bročero /Brochero/ kot kaplan za eno leto. Vaše glavno delo bo v Mina Clavero, dva kilometra od Bročera. V Mina Clavero mislim ustanoviti novo župnijo in vi boste tam prvi župnik. Tu imate napisano imenovanje, ki ga pokažite sestri prednici in župniku v Bročeru, in pojdite tja čim prej. Torej spet na pot čez hribe in doline, dvesto kilometrov vožnje in 2.200 m visoko pelje cesta preko grebena visokih gora. Po šesturni vožnji sem prišel v Bročero. Župnik me prijazno sprejme: »Tu imaš avto, čim prej se nauči voziti, brez tega tukaj ne gre.« In smo se vozili na bližnje in daljne podružnice. Ob nedeljah sem imel mašo v Mina Clavero. Bil sem vedno zelo točen in eno uro pred mašo spovedoval in nadziral pouk otrok za prvo sveto obhajilo. Cerkev se je vedno bolj polnila in tudi dohodki so bili lepi. Tudi sem vpeljal Marijin mesec – šmarnice. Nikdar nisem manjkal. Pol ure pred začetkom sem bil tam in dal znamenje s trikratnim zvonjenjem. Bilo je pri šmarnicah vsak dan do 60 ljudi. En dan je zelo deževalo in vendar je prišlo dvajset ljudi. Lepo se je vpeljevala nova župnija.

Po enem letu sem župniku povedal škofovo željo, da hoče ustanoviti novo župnijo v Mina Clavero. Vse dohodke sem izročal župniku in on mi je dajal mesečno plačo. Uvidel je, da je Mina Clavero zanj zlata jama, in je ni hotel izgubiti. Šel je k škofu in ga prosil, naj se župnija ne deli, misleč da me bo škof pustil v njegovi službi še nekaj let. Kmalu zatem mi je škof ponudil drugo župnijo ne v gorah, ampak v ravnini ob velikem jezeru. Župnik je hotel zapustiti župnijo, ker mu ni dajala dovolj dohodkov za življenje. Jaz sem faro sprejel, ali se je zavleklo za en mesec. Farani so župnika imeli radi, ker je bil dobričina. Ko so zvedeli, zakaj jih zapušča, so mu obljubili stalno mesečno plačo poleg vseh rednih dohodkov. Župnik je bil s tem zadovoljen in je ostal. Škof me je obvestil o vsej zadevi z župnikom, se mi zahvalil, da sem sprejel, in mi rekel, naj še malo počakam. Po enem mesecu je prišla od škofa nova ponudba. To pot ne župnija, ampak bolnica za jetične Transito Caceres de Allende.

Pisal mi je pomožni škof, generalni vikar, v imenu nadškofa in mi je jasno zapisal: »Nadškof vam ponuja to kuracijo, ali vi ste popolnoma prosti, da je ne sprejmete, vam hočem dati faro. Če pa bolnico sprejmete, morate takoj priti.« Torej zbogom, Mina Clavero, lepa fara se je obetala tam. Lepi hoteli so se bleščali v soncu. V poletnih mesecih so sprejeli okoli 5.000 turistov, vedno vse polno. Lepe sanje se podirajo v nič.

V nedeljo po maši me je že župnik čakal v zakristiji, kar je bilo nekaj nenavadnega: »Ti tu ob tej nenavadni uri, kaj je novega?« »Hitro, hitro !« mi je pomagal slačiti mašna oblačila, »po poti ti bom raztolmačil vso zadevo.« Se usedeva v avto in ne domov, ampak čisto v drugo smer pelje in nenavadno hitro. »Ja kam pa pelješ?« »Počakaj malo, ti bom že povedal, ko prideva ven na prosto pot.« Seveda, jaz sem odgovoril nadškofu, da sprejmem ponudbo. »Peljeva se v Villa Dolores, petdeset kilometrov daleč, tam je rodna hiša pomožnega škofa in je danes doma. Ga grem prosit, naj te pusti vsaj še ta teden pri meni. Imam ta teden tri funerale (slovesne črne maše v treh, z diakoni), in če ti odideš, ne bodo mogoči, pa mu ne smeš povedati, da je zaradi funeralov, sicer te gotovo ne bo pustil.« Res škofa dobiva doma. Po pozdravih škof mene premeri z očmi od vrha do tal in reče strogo: »Zakaj ste sprejeli, jaz sem vam jasno zapisal, da niste dolžni sprejeti. Na fari je treba delati, kdor je sposoben, kakor ste vi. Po bolnicah lahko delajo drugi, manj sposobni.« Jaz, seveda brez besed, sem si mislil: »Ti nisi nadškof, ampak samo pomožni škof. Nadškof je moj predstojnik, in kar on želi, to je moja dolžnost, čeprav bi tudi meni bolj ugajalo biti župnik.«

Župnikovi prošnji škof ni takoj ugodil. »Veste, g. škof, na fari imam ta teden gotove obveznosti, ki jih sam ne morem izvršiti, vsaj ta teden mi ga še pustite.« »No, naj bo, ali prihodnji ponedeljek mora biti na svojem novem mestu.«

Po poti domov me je župnik karal: »Zakaj si sprejel bolnico! Vidiš, tudi škof hoče, da bi bil župnik, tam v tistem špitalu se boš nalezel jetike in boš prekmalu zgnil. Nazaj mi ne hodi več, te ne sprejmem, razen če se skoplješ prej v alkoholu.« »Vidiš, vsega tega si ti kriv, ker mi nisi dovolil, da bi bil župnik v Mina Clavero,« sva zaključila pogovor.

No ja, ni mi bilo treba skopati se v alkoholu, nimam navade hoditi nazaj na zapuščeno mesto. No, sedaj sem spraševal, kje je bolnica za jetične Transito Caceres de Allende. Nihče ni vedel. Poznal sem samo od daleč eno veliko bolnico za jetične pod gorami, na pol poti med Cordobo in Dolores, kjer sem bil, preden sem šel v Bročero. Če bo to moje novo mesto, bo lepo. Končno sem le našel turistinjo iz Cordobe, ki mi je povedala, da se omenjena bolnica nahaja v mestu Cordoba. Bil sem nekoliko presenečen. Ni mi dišalo življenje v velemestu. Ali kar je, je, sprejel sem, ne da bi vedel kaj in kje. Nazaj ne morem več. Kako bom prišel tja? Predlagam župniku: »Pelji me z avtom in ti pustim vse, kar mi dolguješ.« Precej denarja mi je dolgoval župnik, ker sem naredil za vsako podružnico črne okrašene zavese za funerale in sem vse blago nakupil s svojim denarjem. Seveda je župnik sprejel mojo ponudbo. Ni me on osebno peljal, ampak en vaščan z župnikovim avtomobilom. »Glej, prišel sem v tvojo župnijo z denarjem in jo zapuščam brez ficka,« sem mu rekel za slovo. »Vendar si bogatejši v izkušnjah, ki si jih nabral v moji župniji, kar več velja kot denar,« me je zavrnil.

Prišel je dan odhoda brez velike poslovitve: nihče ni jokal, čeprav so me ljudje cenili in marsikateri vzdih se je pritajeno iztrgal iz prsi – škoda, da nas zapušča. Avto ni bil preobložen. Poleg nekaj knjig in obleke nisem imel skoraj nič. Ob dveh popoldan smo odrinili šofer, jaz in moja imovina, ki je bila duhovno bogatejša kot materialno, po župnikovi oceni. Po par kilometrih se gorsko pobočje začenja vzpenjati. Morava premagati 2.200 m višine. Avto brni, nekako v sredini pobočja zahrope: krah. Druga prestava je strta. Šofer ustavi: »Gospod, ali naj se vrneva, da popravim avto, in ne vem, če bo jutri že popravljen.« »Škof mi je rekel, da moram biti danes v Cordobi.« »No, lahko greva naprej, samo počasi bo šlo, ker morem voziti samo v prvi prestavi.« »No, potem pa le naprej, dokler je še vetra kaj.«

Pripeljala sva se v Cordobo. Ljudje so nama pokazali pot v bolnico Transito Caceres de Allende. Vsenaokrog še ni bilo asfalta. Blatne ceste z velikimi jamami. Končno se dviga pred nama velika trinadstropna stavba, na prednji strani ograjena z zidom. To bo moj novi delokrog.

Mračilo se je že. Najprej srečam eno sestro: »Sestra, sem novi kurat te bolnice. Komu naj se predstavim?« »Počakajte malo, pokličem sestro prednico.« Pride izredno majhna postava – Nemka. »Sestra prednica, sem novi kurat za to bolnico.« Zelo slabe volje mi pravi: »To vendar ni ura, da prihajate, nimam nobene postelje za vas. Kurat je še vedno v svojem stanovanju. Tu ne morete prenočiti. Če bi vsaj prišli čez dan in ne tako na noč.« »Sestra, veste, kje je Bročero?« »Ne, ne vem.« »Iz Bročera sem odšel ob dveh popoldan, šest ur vožnje, avto se je pokvaril. Pridem, kadar morem.« »Na žalost tu ne morete prenočiti. Pojdite k jezuitom, morda imajo oni posteljo za vas.« »Čudno se mi vse skupaj zdi. Škof me je primoral, da čim prej pridem, in ko sem tu, ni niti postelje zame.« Šofer me je čakal in mirno poslušal razgovor, nato reče: »Gospod, jaz vem za hišo tiste družine, ki jo vi dobro poznate in ima počitniško hišo prav blizu cerkve v Mina Clavero. Tam jaz prenočim, kadar sem v Cordobi. Vem, da bodo imeli tudi za vas prostor, ker župnik tudi tam prenoči.« »Dobro, greva tja. Sestra prednica, vidim, da tu ne rabite kurata, torej grem od tu, lahko noč.« »Kam greste, k jezuitom?« »To naj vas nič ne skrbi, saj me ne rabite.« In sva izginila v noč.

S kakšnim veseljem nas je sprejela omenjena družina, naju lepo pogostila in pripravila udobne postelje. Po dolgi, utrudljivi vožnji se je to prileglo. Sem spal do desetih dopoldan drugi dan. S šoferjem sva se poslovila. On je peljal avto v popravilo, jaz pa sem šel ob enajstih spet v bolnico. Sestra prednica me vpraša: »Boste tu na kosilu?« »Seveda, saj imam tolikšno pravico kot vi. Kar pripravite mi.« Ubogi moj prednik, kurat, Španec, po treh mesecih bivanja niti vedel ni, da mora takoj ven, ker je že njegov naslednik tu. Niti videl ga nisem in tisti dan sem že nastopil njegovo mesto.

Bolnica ima 40.000 kvadratnih metrov zemlje. Nekako polovico zasedajo stavbe in vrt, dobra druga polovica pa je prava gmajna. In na tisti gmajni je stara velika hiša. Sedem študentov medicine – praktikantov živi v njej in en konec je kuratovo stanovanje: precej velika dnevna soba, manjša spalnica in stranišče s kopalnico. Vse lepo opremljeno in še kar čedno. Pred in za hišo je divjina, brez vsakega vrta. Vsi, ki so me srečevali, so se sumljivo nasmihali: »Vi prihajate sem za kurata, pripravite se, ne bo lahko za vas tu. Prejšnjega kurata je direktor odslovil po treh mesecih. To ni lahko mesto za duhovnika.« Meni so se lasje ježili, ker sem moral poslušati podobne grenke pridige vsepovsod. Ni mi preostalo drugega, kot da grem v kapelo – lepa samostanska stavba, zunaj in znotraj, ne prav majhna cerkev. Tu bom zdaj maševal vsak dan. »Ti, ljubi moj Jezus, ker si me že poslal sem, pomagaj mi, da tu vztrajam in naredim kaj dobrega v tvojo čast in za zveličanje teh ljudi,« sem goreče molil. Drugi dan grem k nadškofu in mu povem, da sem že nastopil službo v bolnici. »Edino, kar od vas pričakujem in želim, je, da vztrajate na tem mestu. Nihče ne mara delati v bolnici. Vsako leto moram zamenjati več kuratov. Nekateri sami prosijo stran, drugi pa se onemogočijo in jih vržejo ven. To je že sramotno za nas duhovnike.« »Gospod nadškof, jaz sem pripravljen delati tam, kjer drugi ne marajo.« »Torej na delo in vas bo spremljal moj in božji blagoslov.«

Bolnica nosi ime bogate kordobske dame, ki je s svojim denarjem zgradila glavni del te bolnice. Priskočile so ji tudi druge bogate dame na pomoč in bolnica je mogla sprejeti dvesto bolnikov. V začetku je bila privatna bolnica, zgrajena na hribu, daleč izven mesta. V tistem času so vso zemljo obdelovali. Vso zelenjavo so tam pridelali, kokošjereja, svinjereja, veliko sadnega drevja, vse lepo namakano, ker je malo deževalo. Vse to so vodile nemške sestre Svetega Duha. V začetku je bilo osemnajst sester, v mojem času jih je bilo še trinajst.

Predsednik Peron je nastopil vlado par let prej, preden sem jaz prišel v Argentino. On je zaščitil delavce proti bogatašem. Ko je Peron zavladal, je bila Argentina na četrtem mestu med najbogatejšimi državami na svetu. Namesto da bi podprl poljedelstvo in živinorejo – Evropa je bila takrat lačna, s tem bi lahko večkrat pomnožil kapital – se je dal zapeljati od severnoameriških tovarnarjev, začel graditi tovarne za avtomobile in še druge stroje. Delavce je potegnil s polj, jih nastavil po tovarnah in jih bolje plačal kot na kmetijah. Tovarne niso bile dobičkonosne, ampak so imele velike izgube. Delavci niso bili izvežbani in tudi niso hoteli delati. Veliko bogastvo je šlo v franže. Medtem ko se je Evropa dvignila iz razvalin v veliko blagostanje, je Argentina padla med najrevnejše države na svetu.

Lepe pozdrave vsem.

Anton Grčman

Cenjena ga. Mihaela in Reza !

Cordoba, 9. maja 1994

Peron je podržavil mnogo privatnih ustanov, med njimi tudi bolnico Transito Caceres de Allende. Ko so uslužbenci dobivali boljše državne plače, so ves vrt opustošili, sadno drevje posekali in razdrli vodno napeljavo za namakanje. Lepi vrtovi so se spremenili v razdejano puščavo. Seveda svinjereja in kokošjereja je bilo že čas da se opustita, ker je mesto naraslo vse okrog bolnice. V to razdejanje sem prišel jaz kot kurat. Predstavil sem se šefu bolnice in mu pokazal škofovo imenovanje in svoje osebne dokumente. »Ja, vi niste še argentinski državljan, kot tak ne morete biti imenovan za državnega uslužbenca. Imate kake pomisleke, da ne bi mogli sprejeti argentinskega državljanstva?« »Nobenega zadržka ni pri meni. Rad postanem argentinski državljan, ker od tu ne mislim več oditi.« V par dnevih sem že dobil argentinsko državljanstvo, ki mi daje vse pravice in dolžnosti z edino izjemo: ne morem kandidirati za argentinskega predsednika, kateri mora biti po zakonu tu rojen. Peron je izenačil vse delavske plače. Vsak mesec smo dobili ček z isto vsoto denarja. Poleg tega imam jaz kot kurat še hrano in stanovanje, ker moja zaposlitev ni bila samo šest ur kot drugih, ampak sem bil na razpolago štiriindvajset ur.

Našo hišo je oskrbovala tridesetletna poročena žena. Nam je čistila in prinašala jed. »No, gospod, kako se počutite tu?« me vpraša. »Hvala gospa, prav dobro.« »Le pripravite se, kmalu bodo začeli govoriti slabo o vas.« »Ne razumem, zakaj naj bi govorili slabo o meni?« »I, gospod, mi vemo, da je duhovnik tudi človek, ki so mu všeč nage ženske.« Vstanem od mize in ji rečem: »Oprostite, gospa, tako govorjenje po drugem dnevu, ko sem tu, se mi zdi nespodobno. Imam dve poti na razpolago: grem k direktorju in ga prosim, naj vas prestavi od tu drugam.« »Ne, gospod, tega mi ne storite,« je začela jokati, »jaz sem rada na tem mestu.« »Prav, gospa, ne bom šel. Sem vam rekel, da imam še drugo pot na razpolago, in ta je: jaz sem duhovnik tudi za vas. Vas bom spoštoval in se izkazal hvaležnega za delo, ki ga imate z menoj, in vi me boste spoštovali kot duhovnika in boste videli, da nihče ne bo govoril slabo o nas.« Iz moje sobe je šla v sosedno sobo k študentom. Jaz takoj za njo. Ko je zaprla vrata, pritisnem uho na vrata, da slišim pogovor. Bila sta dva študenta v sobi in takoj radovedno vprašala: »Kako je novi kurat?« »O, ta se pa ne bo dal, je drugačen.« Dovolj sem slišal. Ta bolnica je bila levičarsko gnezdo. Izmed študentov ni nihče prihajal k nedeljskim mašam. Zdravniki vsi levičarji, protiklerikalni, razen enega. Tudi drugi uslužbenci večina antiklerikalni in nas je bilo okrog 350 uslužbencev. V območju bolnice je deloval velik dispanzer za zunanje ljudi in univerza za tuberkulozo. Jaz sem slutil, da je morda organizirano delo proti duhovniku, da ga osmešijo in onemogočijo. O mojem predniku so se sarkastično posmehljivo izražali. Torej sem bil kakor na trnju. Šel sem k sestri prednici: »Sestra, jaz se hočem vnaprej zavarovati. To naj bo samo za vas. Jaz se bojim, da ko pridem v svojo sobo od zunaj, dobim notri nago žensko. Vedite, da bom nago vrgel ven, da tako vnaprej omilim škandal.« Sestra vsa preplašena: »Takoj grem k direktorju, da ukrene potrebno.« »Ne, sestra, to bi jaz lahko naredil, ali tega nočem. Saj morda ne bo nič. Samo v slučaju, če bi bilo to organizirano od zdravnikov in praktikantov, se hočem zavarovati pravočasno, sicer se bojim ne bo nič iz tega.« In res ni bilo nič. Vsa stvar se je polegla. S praktikanti sem skušal biti dober. Počistil sem pred hišo, kjer je bilo precej ravnega prostora in so igrali nogomet in tudi jaz z njimi. Spletel sem mrežo za odbojko, napeljal luči, da smo lahko tudi ponoči igrali. Kupil sem jim mizo za pingpong in so bili veseli tega. Mnogi niso niti poznali te igre in sem jih naučil. Jaz sem precej dobro igral, ker smo imeli v semenišču v Ljubljani ti dve igri. Ob slovesnih prilikah je bil asado (pečeno meso) in smo ga mi sami pekli. Bolnica je dala meso in jaz sem kupil vino, vedno z njimi jedel in so bili veseli in zadovoljni z menoj. Tudi služkinja je izpolnila, kar sem ji od začetka naročil: me je spoštovala in jaz njo in smo bili kar dobri prijatelji. Seveda, študenti so odhajali in prihajali novi. Prišel je študent, ki se je takoj izkazal sovražen do mene. Bil je izredno tečen in jedek pred menoj. Ob vsaki priliki me je skušal blatiti in ponižati s šalami in dovtipi. Dolgo časa sem mu smeje odgovarjal in nisem pokazal, da me s tem žali. Drugi so se smejali in se niso vmešavali. Po treh tednih pa mu rečem pred vsemi: »Ti vidiš, da jaz veliko prenesem, ali vsaka stvar ima svoj začetek in konec. Ti svetujem, da končaš s svojo neumnostjo.« Eden mi reče: »Zatožite ga direktorju, ga bo ven vrgel.« »Ne grem, to moram sam urediti z njim.« In je nadaljeval s svojim »farjem«. Se mu približam in mu trdo rečem: »Zahvali Boga, da sem far, sicer bi ti tako prismolil, da se znajdeš na tleh!« Malo se odmakne in nadaljuje, jaz pa za njim: »Sedaj jih boš pa dobil kljub temu, da sem far!« Je skočil v svojo sobo in se zaklenil. Vsi drugi pa v smeh: »Prav ste naredili s to grižo!« Pri vseh sem veliko pridobil in so me še bolj cenili. Sveto zdravilo. Nikoli več me ni nadlegoval. Seveda, mlade študente je treba razumeti in jih znati prenašati. Nikdar jim nisem dal vedeti, da me nadlegujejo. Mojo spalnico in sosedno sobo je ločila samo petnajst centimetrov debela stena. Torej se je slišalo vse, kar so počeli sosedje. Niso vedno samo študirali ponoči daleč preko polnoči, ampak se tudi glasno zabavali in kričali. Zjutraj me vprašajo: »Ste mogli spati to noč, vas nismo motili?« »Ne, mene nihče ne moti, jaz prav dobro spim.« Zlasti o božiču in ob koncu leta cele noči prekrokajo in jaz moram to tiho prenašati, ker mladina ima svoj prav. Ob štirih zjutraj se oni uležejo, jaz vstajam vsak dan o petih. Ob šestih mašujem za sestre in po maši nesem sveto obhajilo v bolnico. Po zajtrku pridem nazaj v svojo sobo in študenti vstajajo ob osmih. Tako je bilo moje življenje petindvajset let v bolnici.

Lanus, Slovenska vas, farna cerkev

Slika 41. Lanus, Slovenska vas, farna cerkev

Po nekaj letih so začeli urbanizirati okrog bolnice, kjer so bile same jame in globoki grabni, po katerih se je voda odtekala v reko, ki križa mesto en kilometer pod bolnico. Odtočna cev je položena ravno za našo hišo in križa bolnično zemljišče, cementna cev je en meter in dvajset centimetrov debela. Ko so izravnavali teren, je bila naša hiša zasuta. Naredili so nam novo, bolj blizu bolnice in tam sem jaz dobil majhno sobo, tri krat dva in pol metra, s straniščem, druge sobe so imeli praktikanti in zdravniki. Njim so naredili tudi veliko obednico, kjer so jedli študenti in notranji zdravniki. Ker je bila moja soba premajhna, da bi mi služila tudi za obednico, mi je direktor ponudil, da bi tudi jaz jedel skupaj s študenti in zdravniki. Sem že skoraj privolil, pa vendar sem še prej prosil za nasvet resnega praktikanta. Ta mi reče: »Če le morete, ne hodite med nas. To ni družba za vas. Že govorjenje in šale vas bodo odbijale. Včasih se obmetavajo s kruhom, krompirjem in še drugo jedjo. Te svinjarije vi ne boste prenesli.« Sem to razložil sestram in sem jedel v njihovi sprejemni sobi. »V novo jedilnico moram obesiti križ, kaj se vam zdi, gospod?« reče sestra prednica. »Jaz bi ga ne dal, kolikor jih poznam.« »Oni tudi rabijo Kristusov blagoslov.« In ga je obesila. Takoj prvi dan so ga obmetavali z jedjo, da se je komaj ven videl. Takoj ga je odstranila in mi potožila vso zgodbo. »Vi, sestra, imate tudi krivdo, ker me niste ubogali.« »Nisem mogla verjeti, da so česa takega zmožni.« Eden od naših zdravnikov je na veliki petek na javnem prostoru v mestu sežgal Kristusa na križu. Nadškof je nato dal organizirati zadostilne procesije po mestu.

Nadškof je bil vesel in zadovoljen, da mu nisem povzročal glavobola. Gotovo mu je kdo drug tajno poročal o meni. Jaz sem ga šel vsako leto enkrat pred božičem pozdravit in nesel napisano poročilo o svojem delu. Nikdar me ni vprašal, kaj delam. Sem bil kot na trnju pri njem in komaj čakal, da sem šel ven. Iz vsega pogovora sem sklepal, da me ne mara. Tretje leto sem sklenil, da ne grem več, ali sem se spomnil odločbe v cerkvenem zakoniku, ki pravi: Vsak duhovnik je dolžan vsaj enkrat na leto pozdraviti svojega škofa in mu podati račun o svojem delu. Če ne grem, me bo prijel, zakaj ne izpolnjujem cerkvenega predpisa. S težkim srcem grem k njemu. Kakor prvič in drugič tudi tretje leto brez vsakega zanimanja, kako živim in kaj delam. Ko pridem ven od škofa, me čaka pred vrati kanonik in mi reče: »Zakaj vi prihajate sem škofu v nadlego?« »Gospod kanonik, jaz samo izpolnjujem cerkveni predpis, ki mi ukazuje predstaviti se škofu enkrat na leto.« »Vi niste dolžni izpolniti tega predpisa. Vi ga nadlegujete, nadškof je bolan.« Mi je šinila kri v glavo in sem rekel: »Če je škof tako bolan, da ne more sprejemati svojih duhovnikov, naj se odpove službi.« Kamen se mi je odvalil od srca, nisem šel več k škofu. V miru sem sam delal, kakor sem vedel in znal triindvajset let. Ne sam – s Kristusom in sestre so mi lepo stale ob strani.

»Vi dopoldne ne prihajajte v bolnico, razen če vas pokličemo za kak nujen primer. Popoldne lahko obiskujete bolnike od četrte do šeste ure,« me je poučila sestra prednica. Dopoldne je bil vedno direktor v bolnici. Popoldne ga je zastopal vicedirektor, ki ni bil zdravnik. Z njim sva se veliko pogovarjala, ni bil posebno zaposlen. On me je v začetku najbolj strašil. Po treh letih mu rečem: »Vi ste me strašili prvo leto in sedaj sem že tri leta tu in ne vidim težav, vedno lepše se mi zdi tu.« »Seveda, vi ste zrel, olikan človek. Vas vsak spoštuje, ko vas spozna.« »In moj prednik?« »On se je s svojo neotesanostjo tu onemogočil. Preponosen Španec vsakega nahruli, ki ga ne pozdravi. Naši ljudje niso navajeni duhovnika vnaprej pozdraviti. On mora preproste ljudi pozdravljati in jih s svojo prijaznostjo pridobivati. Španec gre v bolnico, dobi gručo bolnikov na hodniku, vzame rožni venec iz žepa in reče: fantje bomo molili rožni venec in začne. V hipu se vsa gruča razkropi, on pa začne vpiti po hodnikih in sobah: kakšni katoličani ste vi, če ne marate moliti, in še in še. Mi Španci… in vi Argentinci… To se ponavlja tudi v pridigah. Po nekaj dneh mu bolniki zastavijo pot z besedami: »V naš oddelek vi ne hodite več.« »Kaj, vi mi boste branili!« in se vname prepir. Stvar gre do direktorja in on prosi škofa, naj ga odstrani, ker je tu nemogoč. In v to godljo pridem jaz. Zdaj šele razumem, zakaj so se mi tako sumljivo smejali od začetka.

Tudi v mojem času se rožni venec moli vsak popoldan v vsakem oddelku po sobah ob določeni uri in so vsi povabljeni, ali nihče ni prisiljen. Sestre molijo in jaz krožim, vsak dan molim v drugem oddelku z njimi in ni nobenega problema. Argentina je nova dežela. Pred petsto leti so jo Španci osvojili in pregnali Indijance. Za Španci se je sem vselilo največ Italijanov. Za temi so se priselile manjše skupine iz vseh strani sveta. Po mestih imamo dobre šole in tudi duhovnikov je še kar dosti, če primerjamo z deželami, kjer vsega manjka. Po mestih so verniki še kar dobro poučeni v veri, na deželi pa dostikrat tega ni. Ljudje so verni po svoje, ali malo poučeni. Eno veliko izjemo sem doživel v Bročeru. Pred sto leti je tam deloval župnik Gabrijel Bročero, svet duhovnik. Sedaj teče proces v Rimu, da ga proglasijo za blaženega. Ta duhovnik je na svoji muli obiskoval farane vsako leto v najbolj oddaljenih kotih in poučeval ljudi v branju in veri in vsaki družini zapustil katekizem. Trideset kilometrov na vsako stran je segala njegova fara. Na stotine kilometrov je torej prepotoval v svojem življenju na muli. Njegova fara so visoke gore, torej z vozom se ni dalo dosti. Poleg tega je zgradil veliko farno cerkev, samostan za sestre in hišo za duhovne vaje. Ko sem bil v Bročeru, me ustavi pred cerkvijo mož srednjih let in mi reče: »Gospod, ali bi hoteli nas spovedati?« »Kako da prihajate ob tej uri, mi imamo določene ure za spovedovanje, vi tega ne veste?« »Zares, gospod, mi tega ne vemo, ker živimo petintrideset kilometrov od tu v gorah. Pridemo enkrat na leto sem, da se spovemo, jutri bomo pri maši in obhajilu in nato se vrnemo domov za eno leto. Tu imam tudi dva otroka za prvo spoved in obhajilo.« »Sta poučena v veri?« »Seveda, gospod, kar vprašajte jih.« O kako sta znala katekizem! »Kdo ju je naučil tako lepo?« »Jaz in moja žena. Veste, imamo katekizem, ki ga je dal naši družini župnik Bročero, in se učimo iz njega vsi.« Kako sem cenil in vzljubil te preproste ljudi. Kako Bog čuva svoje ovčice v gorah, celo leto brez duhovnika, maše in obhajila, gotovo po priprošnji svetega župnika Bročera.

Te preproste ljudi imam sedaj v duhovni oskrbi. Nekateri, poučeni, prejemajo zakramente redno. So nekateri, ki zavrnejo spoved. Sestra – vsak oddelek ima svojo sestro – mi reče: »Gospod, ta bolnik je zelo bolan. Meni reče, da ne mara duhovnika, morda ga boste vi prepričali.« »Ne, sestra, prisiljena stvar ni dobra nobena, zakrament bi bil neveljaven in pri tem bi imela tudi midva krivdo. Bodite z njim prijazni, dajte mu vse, kar potrebuje, pokažite mu Kristusa križanega, naj ga poljubi. Če to stori, zmolite z njim kesanje in tako boste rešili njegovo dušo. Bog ve, zakaj zavrača duhovnika.« Zlasti eden mi je ostal v spominu. Bil je zakristan, osemnajst let na fari, ki so jo upravljali redovniki. Bil je z menoj prijazen in sva veliko govorila. So mu bile všeč tudi moje pridige. Njegovo zdravstveno stanje se ni poboljšalo, vedno slabše je postajalo. Zdravnik pravi: »Ni rešitve zanj.« Sestra me pokliče: »Je slab, pridite ga spovedat.« Pridem in rečem: »Potrebno je, da se pripraviš in sprejmeš svete zakramente.« »Spovedi ne maram,« mi odvrne. »Zakaj ne?« »Bil sem osemnajst let zakristan in to me je poučilo, da se ne bom nikdar spovedal.« Hroplo mu je v prsih, težko je dihal. »Vem, da bom kmalu umrl, ali kljub temu spovedi nočem.« Sestra me vpraša: »Se je spovedal?« »Ne, sestra, ne mara spovedi.« Sestra – Nemka: »In vendar ne dopustim, da umrje brez spovedi,« in gre. Pokliče patra jezuita. Sestra ga predstavi bolniku: »Tu imate patra jezuita, z njim se spovejte, če ne marate našega kurata.« Bolnik odgovori: »Mislite, sestra, da se bom spovedal s tem, ki ga ne poznam. Če se ne spovem s kuratom, ki ga dobro poznam in cenim, vedite, da se ne bom spovedal z nikomer na tem svetu. Ta tu naj gre, od koder je prišel.« In tako je po nekaj dneh umrl. To je dalo meni veliko misliti: zakristan v redovni fari osemnajst let in pride do takega zaključka. Nisem ga spraševal za razloge in tudi mi jih ni povedal on sam, vendar sem premišljal. Ta mož se je čutil ponižanega v svoji službi, morda je delal samo za jed in stanovanje. Bil je samec, neporočen. Manjkalo mu je ljubezni in morda je videl tudi slabe zglede, morda je bil pohujšan in se je zaprl, je izgubil zaupanje v duhovnika. Upam, da ga je Kristus sprejel in mu odprl nebeška vrata.

Lujan, argentinska glavna romarska bazilika

Slika 42. Lujan, argentinska glavna romarska bazilika

Žena pripelje svojega moža v bolnico, zelo bolnega. Sestra me pokliče. Pred sobo na hodniku stojita in se pogovarjata sestra in bolnikova žena. Ta mi reče: »Gospod, naredite, kar morete, da se moj mož spove. Ne bi rada, da se pogubi, se bojim, da še to noč umrje. Naj vam na kratko povem njegovo življenje. On je višji bančni uradnik. Z njim sem poročena dvaintrideset let. Kot zakonski drug je zelo dober, nimam nobene pritožbe. Ali versko je popolnoma zapuščen. Ne hodi k maši in tudi ne moli. Jaz in otroci smo praktični katoličani in on nas nikdar ni oviral pri tem. Nam je pustil popolno svobodo: vi po svoje in jaz po svoje, pustite me v miru, kot vas jaz pustim. Je zelo olikan in fin v vedenju. Gospod, prosim vas, ne bi rada, da se pogubi.« »Odgovorim ji: »Od njega je odvisno. Če on noče, ga jaz ne morem prisiliti. Molite, medtem ko grem jaz k njemu.« Zares, sama kost in koža, vendar še kar pri sebi. »Gospod Riko,« tako mu je bilo ime, »ker ste hudo bolni prihajam k vam kot duhovnik, da vam podelim svete zakramente.« »Prav, ali vedite, da jaz spovedi ne maram.« »Vi ste hudo bolni. Bog ve, če boste preživeli to noč. Hudo trpite in ne bi rad, da morda padete v še hujše trpljenje v večnosti.« »Vsega tega se zavedam in kljub temu se ne spovem.« Zavijem pogovor na druge stvari. Bil je zelo zgovoren in prijazen. Medtem v svojem srcu kličem na pomoč božje srce Jezusovo in Marijo in zopet začnem. »Oprostite mi, gospod Riko, da še enkrat načnem vprašanje o spovedi. Sem duhovnik in odgovoren za vaše zveličanje.« »Vas razumem, a vedite, če boste vi in vaše sestre z menoj grdo ravnali in me zaničevali, ker se nočem spovedati, ne boste nikoli dosegli, da se spovem.« »Kako sem vam hvaležen za vaše tako jasne besede, gospod Riko. S tem je končana moja dolžnost kot duhovnika in vsaka moja beseda o veri bi vas žalila in tega ne smem in nočem. Za naprej hočem biti vaš prijatelj in govoriti z vami o vsem, razen o veri, dokler me vi ne prosite.«

Pridem ven na hodnik. Žena in sestra me nestrpno čakata. »Se je spovedal?« obe skupaj vprašata. »Ne.« »O, Gospod, in to noč bo umrl. Grem k njemu, morda ga jaz pridobim,« reče sestra in že hiti v sobo. »Ne, sestra, poslušajte me! Vi se ne premaknete od tu, dokler mi sveto ne obljubite, da s tem človekom ne boste spregovorili niti ene besede o veri.« »Kar vi zahtevate od mene, je nemogoče. Jaz sem vendar misijonarka in odgovorna za zveličanje meni izročenih bolnikov.« »Ravno zato, ker sva oba odgovorna za zveličanje tega bolnika, vas rotim pri živem Bogu, da mi obljubite, da mu ne boste govorili o veri in spovedi, ker bi ga s tem še bolj odbili, pač pa bodite z njim dobri in mu strezite z vso ljubeznijo in skrbite, da mu ničesar ne bo manjkalo. To sedaj on potrebuje in vi mu morete dati, vse drugo prepustimo Bogu in molimo zanj. Mi obljubite?« »Da, gospod, vse bom storila, kar mi naročate.« »Pojdite torej na delo in Bog bodi z vami.«

Kako majhen in brez moči se duhovnik čuti v takih primerih. Ne jaz, Kristus je zveličar sveta. Duhovnik išče Kristusa in se z Njim bori v molitvi za zveličanje sveta. Vsi smo goreče molili tisto noč za bolnika. Zjutraj je bilo prvo vprašanje, ko smo se srečali, če še živi. Še, hvala Bogu! In je živel še štiri mesece na pragu življenja in smrti. Sestre in jaz smo bombardirali v molitvi Božje usmiljenje za zveličanje tega bolnika. In glej, skoraj bi rekel čudež spreobrnjenja. Sestra me kliče, tečem po stopnicah navzgor v tretje nadstropje. Ves zasopel, sestra se smeje: »No, ni taka nuja, oddahnite se. Gospod Riko vas prosi za spoved.« »Sestra, je to res,« jo pogledam resno. »Seveda, on sam me je prosil, naj vas pokličem. Kar pojdite k njemu.« Stol je bil že postavljen poleg postelje. »Sedite, prosim, hočem opraviti spoved.« Kako je bil ta mož dobro poučen v veri. Ni bilo potrebno spraševati. Samo po odvezi ga vprašam: »Kaj vas je nagnilo k temu spreobrnjenju?« Mi odgovori: »Sestrina dobrota in ljubezen, s katero me neguje. Sem pričakoval, da me bo zaničevala in da bom zapuščen. Ali vidim: za mnoge ni zdravil, meni nikdar nič ne manjka. V vsem tem odkrijem Kristusa, ki ga ljubim in z njim hočem trpeti in umreti.« Tri tedne je še živel in prejemal sv. obhajilo vsak dan. »Zelo trpim,« je dejal, »ali če Jezus hoče, da trpim še leta, sem pripravljen. Če me hoče danes poklicati k sebi, sem tudi pripravljen.« Ko je mrtev ležal na postelji, so ga bolniki gledali in rekli: »Glejte, ima Kristusov obraz!«

Lepe pozdrave vsem!

Anton Grčman

Cenjena gospa Mihaela in Reza!

Cordoba, 23. maja 1994

Zdravnik: »Kje ste bili rojeni?« »V Evropi v Sloveniji in sem prišel v Argentino s triintridesetimi leti.« »Torej to je revmatizem, tam bruceloze ni. Tu vam dam nekaj proti revmatizmu.« »Hvala vam, gospod doktor.« In zares, prihodnjo noč sem zelo dobro spal. Grem kupit suhi grelec za v posteljo. »Kaj, vi tudi to rabite?« me vpraša Madžarka v prodajalnici. »Seveda, sem revmatičen in rabim gorkoto.« »O, to sem tudi jaz imela in sem se pozdravila, in to naravnim potom, brez zdravil. Sem kupila malo knjižico Dr. Vander, Revmatizem, naravno zdravljenje. V knjigarni Asandri jo dobite.« Grem takoj tja in jo kupim. Doma jo pokažem zdravniku sosedu. Mi jo vzame iz rok in reče: »Najprej jo bom prebral jaz in ti bom povedal, če je za rabo ali ne. Ni vse dobro, kar se napiše.« Po dveh dneh mi jo vrne: »Sem jo bral z velikim zanimanjem in moram reči, da je zelo dobra. Samo dvomim, če ste vi zmožni vse to izvršiti, kar knjiga uči. Ljudje ne marajo truda in dolgoletnega zdravljenja, kot ta avtor uči, ampak hočejo zdravila in da se počutijo dobro brez napora.« Knjižico preberem z velikim zanimanjem. Podlaga vsega zdravljenja je stroga dieta. Nobenega mesa: ne govejega, ne svinjskega, ne kurjega, ne ribjega. Vsako meso zastruplja. Namesto mesa se uživa mleko, maslo, sir in jajca. Eno jajce na dan je dovolj, dve še tudi gre, več ni potrebno in bi bilo težko prebavljivo. Nobenega alkohola ne kave ne ruskega čaja, pač pa mnogovrstne rastlinske čaje, sadne sokove, brezmesne juhe, čebula, česen, limone, kolikor pač želodec prenese. Sončenje postopoma v začetku. Ko se privadiš, dve uri na dan. Mrzla kopel po sončenju, najboljše sede v vodi dvajset minut. To kopel ponoviti štirikrat dnevno. Vroče kopeli s potenjem. Veliko gibanja na svežem zraku, hoja, težka dela, v kolikor to bolezen dopušča, do spotenja. Jaz sem to delal tri leta zelo skrbno, kar največ sem mogel, in nadaljnja štiri leta malo manj skrbno. In glej, popolnoma prerojen se počutim. Mlad zdravnik mi reče: »Raje umrjem, kot to delam.« »Jaz bi tudi raje umrl, ali ker ne morem umreti, moram to delati.« Trideset nadaljnjih let nisem imel problema z revmatizmom. Pred dvema letoma me je spet zagrabil v rokah, ker sem preveč sedel in se premalo gibal. Slikanje me je zapeljalo do tega. Sem vse pustil, spet ponovil strogo dieto in je izginil. Dobro je to pri meni, da nisem imel nikoli hudih bolečin, ki bi me ovirale pri najtežjih delih.

Zame študij radiotehnike ni bil napor, ampak razvedrilo. Ali iz tega obsežnega gradiva narediti primeren izvleček, da ga bodo preprosti fantje razumeli, to mi je dalo veliko dela. Poleg teorije je še bolj važna praksa. Sem moral takoj nakupiti potrebno orodje, potrebne aparate in material za gradnjo radioaparatov in tako dati kolikor mogoče dober teoretični in praktični pouk. To me je stalo veliko denarja. Ali imam zadoščenje, da je vsaj nekaj od učencev pozneje od tega dobro živelo. Pozneje mi je pisal eden od mojih učencev iz majhnega mesta v gorah: Kako sem vam hvaležen, da ste me naučili radiotehnike. Prej sem bil navadni delavec, kramp in lopata, težka dela. Ko sem zapustil bolnico, mi zdravnik reče: »Težka dela niso več zate.« Kaj bi bilo z mano brez vas. Sedaj pa sem najboljši radiotehnik v tem mestu. Nas je veliko radiotehnikov, ali niso vsi sposobni vse popraviti. Prinašajo k meni in jaz vse popravim, seveda ne brez plačila. Tako imam sedaj lahko delo in dobro zaslužim.

Kot zaključek šolskega leta smo navadno naredili šest radioaparatov: dva velika, dva srednja in dva majhna. Z velikimi in srednjimi ni bilo težav. Majhni so tudi dobro delali, ali so imeli majhne motnje, ki se drugim niso zdele omembe vredne, ali mene kot tehnika so zanimale in nisem mogel preko, ne da bi jih odstranil. Deset let nisem šel nikamor na počitnice, denar sem investiral v aparate za merjenje in študiranje. Potem je bilo delo veliko lažje, ko sem snov obvladal. Le eno me je motilo, da nisem imel dovolj časa, da bi zasledoval tako hiter napredek v tej stroki. Šolska oblast je bila zelo zadovoljna z mojim delom. Nadzorniki so mi vedno dali najboljšo oceno. Enega sem prosil, naj mi ne dajo vse deset, ampak tudi kakih devet in osem, da ne bo zavisti pri kolegih. Mi je odgovoril: »To vas naj ne skrbi. Če bi mi ne bili prepričani, da to zaslužite, bi vam ne dali. Ko pa smo vsi enakega mnenja, da vi to zaslužite, vam damo. Vaši sodrugi naj delajo kakor vi in bodo dobili enako kot vi.«

Ena učiteljica mi je rekla: »Vi morate vedeti, da tukajšnji ljudje nimajo čuta hvaležnosti. To je deloma zato, ker so jih tujci v preteklosti preveč izžemali in izkoriščali. Čutijo notranji odpor proti tujcu, in če le morejo, mu ukradejo. Nimajo smisla za resen napredek. Živijo iz dneva v dan.« Tudi to sem živo občutil, ko sem nekemu fantu hotel pomagati, da si kupi hišo in se osamosvoji, da ne bo odvisen od drugih, ki se hočejo okoristiti z njim. Ko je zapustil bolnico, sem mu nasvetoval, kam naj gre, da se izpopolni v praksi. Štiriindvajsetletni fant, poročen z mlado ženo, je imel dva majhna otroka. Bil je poljski delavec. Po ozdravljenju mu zdravnik reče: »Zate ni več poljsko delo, je pretežko. Poišči si lažje delo.« In to sem mu dal jaz, ker se je naučil radiotehnike. Bil je zelo nadarjen in spreten pri delu. Tri leta je hodil k meni nazaj po nasvete. Gospodar, pri katerem je delal, ga je zelo cenil. Končno mu je ponudil, da mu proda delavnico. Sprva je zahteval preveliko vsoto, par mesecev pozneje jo je znižal na primerno vsoto in jaz sem jo kupil zanj. Je bil že zmožen sam delati in je lepo napredoval. Sem mu svetoval, naj kupi zemljišče za hišo in jaz mu bom pomagal pri gradnji. Radioaparate, ki smo jih naredili v bolnici, je on prodajal. Takrat se je veliko prodalo. Meni je dal samo, kolikor je mene stalo. Veliko mi je dolgoval. Na državni praznik sem ga obiskal na domu. Praznovali so na debelo. Jedače in pijače v velikem izobilju. Takoj sem uvidel, da ne misli na napredek, ampak le na uživanje. In res, prihodnji dan sem šel v njegovo delavnico, da mi da nekaj, da nakupim nov material, in mi reče: »Za vas nimam niti ficka več.« »A tako, Bog naj te blagoslavlja.« Nikdar več ga nisem videl. Eni družini sem pomagal, da se preživlja. Jaz tega ne rabim. Če mi on ne mara povrniti, mi bo Bog povrnil, sem si mislil in naprej delal, kot da se ne bi bilo nič zgodilo.

Mlad, nadarjen zdravnik je študiral tri leta v Severni Ameriki. Je dobil lepa spričevala in si s tem zagotovil lepo službo v Argentini. In res, takoj je bil nastavljen v naši bolnici. Me je obiskal v šoli in prinesel lep radio iz Severne Amerike. Mi reče: »To je radio in ne kakor jih vi delate. Kar poskusite ga.« Ga vklopim in poslušam nekaj časa. Nato mu rečem: »Dovolite mi, da vklopim svojega.« In poslušamo. Nato reče: »Ja kaj, ali prav slišim, vaš igra boljše kot moj severnoameriški.« »Ravno to hočem, da vi sami pridete na to.« »Torej severnoameriška industrija ni dobra?« »O, je prav dobra. Ali vi ste naredili napako. Kupili ste radio v Severni Ameriki, kjer je mrzlo podnebje, in ste ga prinesli v naše gorko. Tu ne bo nikdar dobro delal, ker je narejen za mrzlo podnebje. Kar mi delamo, je iz materiala za naše gorko podnebje. No, to napako boste že preboleli. Ali ne bi hoteli ostati v Severni Ameriki?« »Za nobene denarje, tam je treba preveč delati. Tri leta sem to vzdržal, da imam sedaj zagotovljeno službo v Argentini in tako rekoč brez napornega dela dobro plačo.« To je ideal mnogih Argentincev.

Slovenski gimnazijski profesor, ki je bil arhivar v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani, je tudi tu v bolnici šef arhiva. To je precej odgovorno mesto. Mora poznati radiografije in mnogo medicinskih izrazov, da zdravnikom takoj postreže, kar želijo iz arhiva. Mož je brihtne glave in se kmalu uveljavi. Univerzitetni profesorji in zdravniki so bili zelo zadovoljni z njim. Arhivar tudi piše mesečno statistiko, ki jo zahteva zdravstveno ministrstvo. Da je to možno, mu morajo dati podatke vsi zdravniki, ki jih je v bolnici petnajst. Nekako polovica zdravnikov mu je izročalo mesečne podatke, z drugo polovico pa se je moral boriti in še največkrat mu jih niso izročali pravočasno. Gre k direktorju in mu potoži zadevo. Direktor mu odgovori: »Ne delaj mi preglavic!« »In vendar, vi ste šef vseh zdravnikov. Vi jih lahko prisilite, da mi jih dajo. Tako bi mogel napisati pravilno statistiko.« »Ne delaj mi preglavic, sem ti že rekel!« Pride k meni ves obupan: »Kaj naj naredim? Moram pisati statistiko in ne dobim podatkov in odgovorni šef ne mara o tem nič slišati.« Svetujem mu: »Ti znaš pisati statistiko, ki bo všeč tvojim predstojnikom?« »Seveda znam, ali to ne bo imelo resnične podlage, bo le laž in jaz si tega v vesti ne upam.« »Poglejva tvoje stanje. Če ti statistike ne napišeš, boš izgubil službo, in ti tega ne smeš. Imaš družino in kod boš iskal drugo službo. Premisliva, ali statistika komu škoduje, če je napisana tako ali drugače. Če bi bilo to komu v škodo, bi se ne smelo, tudi za ceno žrtve. Ker pa to nikomur ne škoduje, ti piši statistiko tako, da bo po volji tvojim predstojnikom. To je pač socialna krivda, v kateri živimo in je ne moremo odstraniti.« Sedaj v miru piše tako statistiko po volji predstojnikov, da ga kmalu povišajo v ministrskega arhivarja. Nato so nemške, francoske in severnoameriške medicinske revije pisale o naši bolnici in jo dajale za zgled vsem drugim.

Na novi bolniški šoli nas je bilo pet učiteljev. Direktorica in druge učiteljice so bile že starejše in definitivno nastavljene. Učiteljica za ročna dela, urar in jaz smo bili novo nastavljeni, torej še ne dokončno. Smo dobivali manjšo plačo kot drugi. Po petih letih smo bili tudi mi dokončno nastavljeni, ali za mesečno plačo so me obdržali na posebni listi in z manjšo plačo, češ da še nisem končno nastavljen. In vendar sem zvedel, da je bilo tudi moje ime objavljeno v Boletin Oficial kakor vsa druga. To je uradno glasilo, ki ga dobijo vsi direktorji in mora biti v arhivu na vseh šolah, vendar ga ni dobila nobena šola. Iskal sem ga po vseh šolah, nobena ga ni imela, in vendar ga rabim, da dokažem svoje imenovanje. Spoznal sem učiteljico na sosednji šoli. Njena sestra je delala kot uradnica na Consejo Nacional v Buenos Airesu in edino tam so ga imeli. Ta uradnica, ki je jaz nisem nikdar videl, je naredila fotokopijo in mi jo poslala. Še sem moral potrpežljivo čakati, da se spremeni ves Consejo Nacional. Z vsakim novim argentinskim prezidentom vse zapade in se spremeni. Ni bilo treba dolgo čakati. V petindvajsetih letih se je argentinska vlada menjala sedemkrat. Torej, ko se je popolnoma spremenil Consejo Nacional, sem začel vrtati. Po naši direktorici sem dobil naslov upokojene učiteljice, ki je reševala take probleme. Vnaprej sem ji poslal malo več denarja, kot je zahtevala, in je takoj šla na Consejo v Buenos Airesu. Po petnajstih dneh iskanja je našla listo tudi z mojim imenom. Edino to, vse drugo je bilo izgubljeno. Mi piše: »Sedaj morate vi dokazati, da ste res nastavljeni kot profesor radiotehnike.« No, to ni bilo težko, ker sem imel v Cordobi vse v redu. Kordobski Consejo Nacional mi je dal vse potrebne podatke, fotokopiral sem jih in z Boletinom vred poslal svoji zastopnici v Buenos Aires. Sklicala je učiteljski svet in mu predložila mojo dokumentacijo. Molče so vsi strmeli, potem pa reče predsednik: »Vas prosim, gospa, da pišete gospodu, da ni mogoče nič spremeniti.« Moja učiteljica pa se postavi zame. »Če vi ne uredite tega, bo šlo pred sodišče. Jaz gospoda ne pustim na cedilu, ima vse popolnoma dokazano.« Predsednik reče: »Veste, gospa, zakaj vas to prosim, ker je popolnoma jasno dokazano, da eden izmed nas gospodu krade.« Vse mi je uredila ta učiteljica, ki je nisem nikdar videl in je prej umrla, preden sem ji mogel še kaj poslati. Ves ukradeni denar so mi vrnili in so me vpisali na listo dokončno imenovanih profesorjev. To je bilo zame najbolj važno zaradi pokojnine.

Plošča na Slovenski hiše v Buenos Airesu

Slika 43. Plošča na Slovenski hiše v Buenos Airesu

Direktor, ki je zaprosil za šolo za bolnike, se je zavezal, da bo zgradil novo poslopje za šolo. On je umrl in noben naslednik ni hotel nič vedeti o šoli. Je funkcionirala, kakor je vedela in znala. En direktor pride k meni in mi reče: »Jaz bom šolo ukinil, saj nima niti primernega prostora za pouk.« »Edino pametno, gospod direktor, če vi ne marate prevzeti šole in ji pomagati, da dobro deluje, potem je boljše, da je ni.« Pa je bila šolska oblast močnejša kot direktor. On je bil vržen iz službe, šola pa je ostala. Grem k novemu direktorju, mu razložim potrebo po šolskem poslopju in zraven bi zgradili tudi stanovanje za kurata. Sem se mu ponudil, da bi jaz to gradil z bolniki, katerim zdravniki dovolijo, da delajo dve uri na dan. Priporoči naj me gradbenemu ministrstvu in prosi za načrt. Gradbeno ministrstvo me pokliče in mi izroči načrt za šolo in dve sobi s straniščem za kurata, vse pod eno streho. Vsak mesec da končajo dve ali tri zgradbe, vedno je nekaj preostanka in ta preostanek lahko dajo za nakup materiala in upajo, da bo zadostovalo za našo gradnjo. Torej na delo. Že smo počistili prostor in začeli kopati jarke za temelje, pa revolucija vrže prezidenta in nastopi nova vlada. Tudi v naši bolnici je imenovan nov direktor, in sedaj katoliški zdravnik, ki je tudi predsednik Katoliške akcije. O Gospod, ta vam bo pomagal, saj je praktičen katoličan, sem slišal govoriti od nekaterih. Bomo videli, sem si mislil natihoma, ne preveč vzhičen. Po par dnevih sem šel k njemu in mu razložil vse svoje načrte. Po dolgem molku mi reče: »Ali jaz kot direktor vam tega ne morem odobriti.« »Kaj se to pravi?« »Izročite mi načrte, jih bom jaz izpolnil.« »Tu jih imate, vendar eden, ki bo to naredil!« In ni nič naredil. Po dveh mesecih me pokliče po uslužbencu: »Gospod direktor hoče z vami govoriti glede gradbe šolskega poslopja.« Sem mu odgovoril: »Recite mu, da sem jaz že naredil, kar sem mogel. On mi je vzel načrte in rekel, da bo on gradil. Naj tudi izvrši. Jaz ne grem več zraven.« Vse je utonilo brez sledu.

Moron, dvorišče v slovenskem domu

Slika 44. Moron, dvorišče v slovenskem domu

Po triindvajsetih letih službe nekdo potrka na vrata mojega stanovanja. »Naprej!« Škof na vratih!. Kakšno čudo: triindvajset let živim tu in niti en duhovnik me ni obiskal in sedaj škof! Kaj se godi v Cordobi, se škofje spreobračajo? So prišli do spoznanja, da brez duhovnikov ne morejo nič. »Seveda nam manjka duhovnikov in sem prišel pogledat, če bi vi mogli še kaj več delati. Imam že pripravljeno faro za vas, tu pa bo za kurata en bolan duhovnik.« Vse naokoli se sliši velik ropot in hrup in vpitje praktikantov. »In ti živiš v tem direndaju? To ni stanovanje za duhovnika. Tu bolni duhovnik ne bo vzdržal.« »Torej pustite mene še dve leti, ki mi manjkata, da se upokojim, potem če bom še za rabo, me lahko prestavite na drugo mesto.« »Duhovniki se ne smejo upokojiti. Imamo izkušnje, da upokojen duhovnik ne mara sprejeti nobene službe več.« »Ja, kakšne duhovnike imate vi? Mene pokojnina ne bo ovirala pri delu. Nasprotno, če imam pokojnino, lahko prevzamem mesto, ki nima dohodkov.« »Tako, vi mislite še naprej delati kot upokojenec? Potemtakem vas bom pustil še dve leti tu, ker bolan duhovnik tu ne bo prenašal tega kravala. Vi bi morali priti na škofijo, da bi nadškof pri provinci zahteval, da naredi primerno stanovanje za duhovnika.« »Nimam pravice hoditi na škofijo. Pred dvajsetimi leti me je nadškof vrgel ven in mi dal vedeti, da ga nadlegujem. Sam sem skušal rešiti ta problem in mi ga je preprečil direktor, ki je zelo katoliški in obenem predsednik Katoliške akcije.« Pomožni škof se smeje: »No, to je prešlo, sedaj bo drugače. Ti dve leti, ko boste še tu, vam dam še novo delo.« »Rad sprejmem, kar zmorem.« »Tu v bližini je zemljišče s hišo, darovano za bodočo cerkev. Ob nedeljah boste maševali v hiši za vernike. Imenovana je komisija za gradnjo cerkve. Vi boste duhovni vodja te komisije, ki jo je škofija potrdila, da vam pomaga pri gradnji.« »Veste, gospod škof, to spada v jezuitsko faro. Oni so mi od začetka prepovedali kakršnokoli delo izven bolnice. Njim to ne bo po volji.« »Sem že govoril z župnikom jezuitom in mi pravi, da on ne more. Jaz kot škof sem dolžan poskrbeti, da se dela, in če jezuiti ne morejo, boste vi upravljali to podružnico in župnik vam bo dal pisni dekret.« Škof skliče vse člane komisije, povabi župnika in mene. Pod prvo škof ukaže župniku, naj mi izroči dekret, s katerim me pooblašča, da sem jaz upravitelj te bodoče cerkve v duhovnem in materialnem oziru. Za župnika to ni bilo lahko, se mu je videlo na obrazu. Postal je bled kot stena, ko mi je izročil dekret brez besed. Kaj takega ni pričakoval. Odšel je in se ni nikdar več prikazal. Pomožni škof je opravil svojo dolžnost in odšel. Komisija je štela pet oseb: predsednik, sekretar, blagajničar in dva svetovalca. Na prvem sestanku jih prosim, da me pooblastijo, da s svoje strani delam, kar morem, za gradnjo cerkve. Dajo mi pooblastilo in takoj začnem z delom. Komisija je bila razdvojena. Sekretarka, srednješolska profesorica, je hotela, da odstranim predsednika in da na njegovo mesto pride njen mož, univerzitetni profesor. Jaz ne morem ničesar spremeniti, ker je komisija škofijsko odobrena. Ni se dala pomiriti. Na vsakem sestanku sta se grdo sprla in me gledala, kaj bom rekel. Dolgo sem bil tiho. Nato rečem: »Vsi imamo višjo izobrazbo. Najmanj, kar od vas pričakujem, je, da drug drugega spoštujete.« In sem utihnil. Nekaj časa je to zaleglo in so mirno govorili, ali po nekaj minutah se zopet vname prepir. Ker ne poneha, mirno vstanem in rečem: »Ta komisija mi ne služi, pojdimo vsak na svoj dom.« Mirno, brez besed vstanejo in se razidejo. Ni bilo več sestankov.

Ravno v tem času je jezuitski general v Rimu odločil, da se prodajo tri zemljišča v treh provincah: Cordoba, Salta in Santa Fe, da se s tem pokrije dolg, ki ga ima njihova univerza Colegio Maximo v Buenos Airesu. Na kordobskem zemljišču sta samostan in velika farna cerkev, še ne povsem dograjena. V Cordobi so zemljišče kupili mormoni, protestantska sekta iz Severne Amerike. Takoj so podrli samostan in tudi farno cerkev in zgradili velik supermarket. Farani so bili silno ogorčeni, ker so oni prispevali za gradnjo svoje fare. Nadškofija ima tu glavno krivdo, ker je dovolila gradnjo cerkve na jezuitskem zemljišču. Nihče ni rekel niti besede. Ravno po teh dogodkih sem jaz začel z gradnjo nove cerkve v isti jezuitski fari. Ko hodim na delo, me ljudje zmerjajo, misleč da sem jezuit. Potem jim dam vedeti, da nisem jezuit, ampak svetni duhovnik, pooblaščen od nadškofije, da zgradim tu cerkev. Potem me več ne zmerjajo, ampak mi pravijo: »Ne mučite se sami, tu vam nihče ne bo pomagal. Farno cerkev so nam podrli. Čemu bi gradili nove. Ne računajte z nami.« »Prosim, pustite me. Jaz sem pooblaščen od nadškofa, da gradim, in bom naredil, kar morem.« To zemljišče s staro veliko hišo je podarila pred dvaintridesetimi leti upokojena učiteljica. Jaz jo dobim še živo, štiriinosemdeset let staro, na postelji, popolnoma zapuščeno, brez rjuh in zglavja, zvito kot psica v svojem gnezdu. Nič se ne pritožuje, samo radovedno me vpraša, če bom jaz gradil cerkev. Ko sem ji povedal, da sem pooblaščen od nadškofije in mislim začeti z delom, je bila zelo vesela. Rekel sem ji, da jo bom posadil na stol in jo nesel v lepem vremenu pred hišo, da bo videla, kako delam, in je bila vsa razigrana. Njeno pokojnino so dvigali mlajši sorodniki, ki so živeli daleč stran in plačevali popolnoma nevedno žensko, ki jo je oskrbovala in je tožila, da ji premalo plačajo. O vsem tem obvestim sestre v bolnici in jim rečem: »Storite vse potrebno, in kar bo stroškov sem jaz pripravljen poravnati. Sestra prednica je poslala dve sestri in so jo do smrti lepo negovale. Vse je bilo lepo in snažno, ko je ležala na mrtvaški postelji. Reva ni dočakala, da bi videla moje delo.

Preden je pomožni škof odšel, mi je rekel: »To leto mislim opraviti pastoralni obisk v tvoji bolnici. Kdaj hočeš?« »Med šolskim letom ne, nimam časa, šola me zelo zaposluje. Malo pred božičem bom prišel k vam in bova določila dan. Takrat bom jaz imel čas. Jaz in sestre moramo narediti načrt vašega obiska. Vi sami tega ne znate.« »Mislim porabiti ves dan, osem ur: štiri ure dopoldne in štiri popoldne.« »Vas že vnaprej opozorim, to je pastoralni obisk in samo naša stvar. Ne dajte se voditi po direktorju in zdravnikih. Dvakrat ali trikrat je prišel škof birmat v bolnico. Po maši ga je direktor povabil in nismo ga več videli ne jaz in ne sestre. Tak škofov obisk nas žali in bi bilo bolje, da ne pride.« Po koncu šole grem k škofu in določiva dan obiska. Ob osmih maša, po maši obisk direktorja. Jaz ostanem zunaj, da lahko prosto govorita o kuratu. Ko pride ven, ga že čakajo zdravniki: monsignor, pridite … »Hvala, to je pastoralni obisk, ga bo vodil kurat.« Ostaneva sama. »Sedaj, gospod škof, bova obiskala vse uslužbence, samo kratko, jih je tristo petdeset.« In hodiva gori in doli, sem in tja. Skrbim, da ne bi nikogar pozabila. Tudi najbolj zagrizene, brezverne in protiklerikalce sva pozdravila.

Cenjena ga. Mihaela in Reza!

Cordoba, 30. maja 1994

Zadnjega sva obiskala blazinarja, ki je sam v kotu predelaval volnene blazine za bolnico. Se je silno čudil, kako da njega škof obišče. Razložil sem mu, da je škof danes na pastoralnem obisku in popoldne obiskuje vse uslužbence, in ker je on tudi uslužbenec te bolnice, tudi njega. Samo strmel je in mu ni šlo prav v glavo. Dolgo je še pozneje pripovedoval okrog, da je škof tudi njega obiskal. Enako sem pozneje slišal govoriti protiklerikalce: »Kurat nas dobro pozna, in vendar je pripeljal škofa tudi k nam.« Okrog ene ure popoldan sva šla k sestram na kosilo. Bili smo sami: škof, jaz in sestre. Po kosilu so sestre že imele pripravljeno posteljo za škofa, da se malo spočije. Bilo je v sredi poletja in zelo vroče, ali škof je odklonil, rekoč: »V svoji postelji se človek najbolj odpočije. Imam avto in ni daleč. Ob štirih bom zopet tu in obiščem bolnike.« Res, bil je točen. Jaz sem vsem bolnikom povedal, da jih bo škof obiskal in naj ga prosijo za spoved. Sedaj imate priliko, da se vsaj enkrat v življenju spoveste s škofom. In zares, večji del svojega obiska je spovedoval. Sobe imajo po osem postelj, in ko je končal v sobi, sem mu jaz na vratih izročil ciborij s posvečenimi hostijami in je takoj obhajal bolnike. Silno so bili veseli škofovega obiska. Ob pol osmih zvečer slovesna poslovitev. Na koncu širokega hodnika so se zbrali vsi, ki so mogli hoditi. Imel sem štiri kitare in boben. Vedno jih je bilo med bolniki nekaj, ki so znali prav dobro igrati, in takrat sta bila v bolnici dva odlična pevca, ki sta tudi zunaj imela sloves kot zelo dobra pevca. Škof je kar strmel. Kaj takega v bolnici ni pričakoval. »Ob sobotah in nedeljah imamo tak koncert v bolnici,« sem pojasnil škofu. Ko se poslavlja od mene in sester, mi reče: »Ena stvar mi je nejasna. Triindvajset let se noben škof ni zanimal za to bolnico, in vendar najdem v njej tako lepo pastoralno delo, kot bi ga nikoli ne pričakoval.« »Glejte, gospod škof, jaz in sestre smo misijonarji in delamo iz ljubezni do Kristusa in ljubezni do bolnikov in nam je vseeno, če škof za to ve ali ne.«

8. Iskanja in besede

8.1. Lepa Vida

Avtor: France Papež

8.1.1.

Zdaj vem –
ne bo svidenja.
Tam za vodami, tam za gorami
bodo zagoreli in se ustavili,
eden za drugim,
zdomski vozovi
s svojimi doživetji in boji,
z ranami, ki so se zacelile,
in s tistimi, ki so še odprte
za pravdo
v neznanskem pohodu.
Zdaj vem – ne bo svidenja

Slika 45. Zdaj vem – ne bo svidenjaLovro Stanovnik

9. Zaključek velikega projekta Nove Slovenske zaveze

9.1. Misli ob tretji knjigi farnih spominskih plošč

Avtor: Anton Drobnič

9.1.1.

Tretja knjiga farnih spominskih plošč prihaja z zamudo, ki je v dokajšnji meri posledica nenadne smrti dr. Tineta Velikonje, glavnega avtorja tako prvih dveh in tudi Tretje knjige FSP. Predvsem pa smo s tretjo knjigo čakali, da bi bile prej postavljene vse načrtovane spominske plošče, vendar nam kljub dolgemu obdobju po drugi knjigi to ni povsem uspelo. Prva knjiga je izšla leta 1995, zajela je 85 župnij s 7.471 imeni, druga knjiga iz leta 2000 obsega 71 župnij in 4.813 imen, tretja pa je izšla šele po 12 letih in obsega FSP v 68 župnijah s 1.965 imeni in pripravljene sezname za še 31 FSP z 2.629 imeni.

V tej nujni in neponovljivi akciji je torej NSZ sama ali v sodelovanju z drugimi s trdim in tihim delom na skupaj 255 župnijskih ploščah odrešila partijsko zapovedane pozabe skupaj kar 16.878 imen. Imen skritih in še vedno zamolčanih žrtev komunističnega zločinskega divjanja po slovenskih vaseh in mestih v letih boljševiškega napada in državljanske vojne v Sloveniji. Če upoštevamo, da je za vsako žrtvijo žalovalo samo 5 do 10 bližnjih sorodnikov, je to na območju t. im. Ljubljanske pokrajine, na katerem je večina FSP in na katerem je po vojni ostalo živih manj kot 300.000 prebivalcev, pomenilo vsaj delno odrešitev iz komunističnega prekletstva molka kar za tretjino ali za polovico prebivalcev tega območja. Že to je velik korak v smeri proti pravici vsakega človeškega bitja do javnega spomina, ki je v totalitarno poškodovani, komunistično prestrašeni in udbovsko zastraženi Sloveniji za mnoge še vedno samo skrita želja in tiho upanje.

Postavljanje farnih spominskih plošč je pričakovano naletelo na silna in številna nasprotovanja vseh vrst, zlasti iz lokalnih partijskih ustanov, njihovih pravnih in političnih naslednikov, posebno iz skupnosti nekdanjih partizanov. Pri tem je značilno, da je šlo samo za nasprotovanje proti spominskim ploščam kot takim, ne za zanikanje podatkov na ploščah. Tisti, ki so najbolj glasni slavilci t. im. osvobodilnega boja in zagovorniki partizanskih »velikih del«, se najbolj bojijo resnice in spomina na preteklost, najbolj vztrajajo pri molku o svojih žrtvah. Molčijo, ker jih je strah lastne preteklosti, saj dobro vedo, da gnusni umori niso bili junaštvo, kot jim še vedno priznavajo privilegiji po njihovih sprevrženih zakonih, ampak množični zločini zoper lastne rojake in celotno človeštvo, spočeti in izvršeni iz gole oblastiželjnosti in iz sovraštva do soljudi. Namesto da bi se z umori kot junaki ponašali in jih javno razglašali, ta del preteklosti kot zločinci vztrajno tajijo in skrivajo. FSP so ogledala njihove preteklosti, od tod njihov strah in nasprotovanje, tudi razbijanje in mazanje po ploščah na njihov običajni način.

FSP so pomniki smrti, prehoda iz tega sveta v onostranstvo. Umrli, ki so zapisani na teh ploščah, so bili v veliki večini verni Slovenci, mnogi neposredno ali posredno umorjeni prav zaradi svoje vere. Zato so FSP postavljene v duhovna središča župnij, na zidove farnih cerkva ali v njihovo bližino. Na ploščah so v kamen za vse čase vklesana imena žrtev, leto njihovega rojstva in smrti ter navadno tudi kraj njihovega stalnega bivanja. Vse spominske plošče so na prostem, že dolga leta, nekatere že desetletja, vsak čas dostopne in na ogled vsakomur. Tudi v resnici mimo teh plošč vsak dan hodi mnogo ljudi, prebivalcev teh krajev, ki najbolje vedo, kaj in kako se je dogajalo v njihovem kraju med vojno in komunistično revolucijo. Podatki na ploščah so tako brez kakršnekoli omejitve podvrženi najstrožji presoji množice najboljših poznavalcev. Kljub temu omembe vrednih ugovorov proti pravilnosti podatkov sploh ni bilo. To zagotavlja tudi veliko zgodovinsko vrednost spominskih plošč.

V času, ko je v Sloveniji divjal politični in ideološki boj zaradi družinskega zakonika, so zagovorniki zakonika in tistih oblik spolnih skupnosti, ki nikakor niso družina, z veliko zagnanostjo, iznajdljivostjo in nestrpnostjo iskali, prikazovali in poudarjali slabosti in pregrehe normalne, oni raje pravijo tradicionalne družine, da poudarijo njeno preteklost, zaostalost. Hitro so jih lahko našli in z vsem hrupom so jih razstavljali na odru sramote.

Farna spominska plošča pri Sv. treh kraljih

Slika 46. Farna spominska plošča pri Sv. treh kraljihHani Cankar Simončič

Prav farne spominske plošče pa poštenemu opazovalcu povedo, kako hinavsko in neupravičeno je njihovo zgražanje nad slabostmi normalnih družin. Najprej so s svojim boljševiškim napadom slovenskemu narodu povzročili smrt nad 80.000 večinoma mladih mož in žena, fantov in deklet in s tem razbili ali preprečili mnogo tisoč normalnih slovenskih družin. Po vojni so storili vse, da bi normalne družine razvrednotili, jim vzeli čast, veljavo, vpliv in pomen. Fizično, pravno, politično in duhovno so jih zatirali, kjer so mogli in kolikor jim je šlo, ne samo verne in zveste tradiciji, temu niso ušle niti komunistične družine.

Dobro poznam primer žene visokega partijskega funkcionarja, ki je padel v nemilost najvišjih in so ga zato izključili iz partijskega raja. Njegova žena in mati njegovih otrok je bila zaposlena na ministrstvu za notranje zadeve. Sam minister osebno ji je ukazal, naj se nemudoma loči od svojega moža. Ni se uklonila, takoj je padla v pozabo in samo maršalovo vprašanje, zakaj ob njegovem obisku ni tudi ona navzoča, jo je vrnilo na prejšnji položaj in rešilo hujše usode. Za levičarje je družina samo eno od sredstev politične manipulacije.

Po sedemdesetih letih vsakršnega pobijanja, zaničevanja in zapostavljanja normalne družine, ki jo predstavljata žena in mož s svojimi otroki, sedaj ti isti uničevalci in zaničevalci družine ter zagovorniki uživaških skupnosti hinavsko zavijajo oči, kričijo in s prstom kažejo, glejte, kako razbita, brez veljave in brez ugleda je tradicionalna družina. Nepregledna množica v trdi kamen narodovega spomina vrezanih imen pa jasno govori, da je njihovo kričanje zgrajeno na laži, ki je nesmrtno bistvo komunizma. Podprimo normalno družino, vrnimo ji ugled, spoštovanje in veljavo in ji pustimo vsaj novih sedemdeset let za rehabilitacijo, preden jo bodo lahko pošteni raziskovalci objektivno secirali, analizirali in primerjali z drugimi skupnostmi. Družino fizično in moralno razdejati, nato pa točiti solze in se zgražati nad razvalinami, je hinavščina zločinskega obsega, ki jo zmore samo boljševizem.

Današnji slovenski čas je tudi v drugih pogledih čas cvetoče laži in hinavščine. Zgodovinarji in oni, ki se imajo za zgodovinarje, že težko lažejo o dogajanju ob koncu vojne in po njej. Zato poboje pač priznavajo in jih načeloma »obsojajo«. Kaj več pa še ne, tam že lahko nastopita laž in prevara. Zlasti nič o storilcih tisočerih zločinov, ki se v Sloveniji niti po naključju ne morejo pojaviti pred sodiščem. FSP so zato tudi jasen izkaz slovenske pravne kulture: tisoči strašnih zločinov, pa nobenega zločinca, samo borci, ki jim gre last in oblast! Za takšno stanje zaslužnim profesorjem in politikom pa so farne spominske plošče prave diplome njihove popolne učinkovitosti pri zakrivanju zločinov in zločincev, katerih pregon so preprečili.

Brezobzirno novi komunisti lažejo, še več pa jih nesramno molči o tem, kaj se je na Slovenskem, še posebej na italijanskem okupacijskem območju dogajalo ob začetku okupacije in komunistične revolucije. Zlagana zgodovina tega časa teče po kopitu: sovražna okupacija (»izboljšana« zadnja varianta: izdajalci pokličejo okupatorja), osvobodilni boj proti okupatorju, izdajalci z orožjem pomagajo okupatorju proti osvobodilnemu boju, osvoboditelji po zmagi na koncu kaznujejo izdajalce. Tisti, bolj nevedni kot pokvarjeni, pa pišejo o ideološkem in političnem spopadu, do katerega je prišlo zaradi zadrtosti in trdovratnosti obeh strani, med katerima je seveda prednjačila klerikalna, ki se je pri tem še naslonila na okupatorja.

Tisti, ki smo okupacijo, revolucijo in državljansko vojno na eni ali na drugi strani doživljali na svoji koži od prvega dne do današnjih dni, se lahko takšnim razlagam samo bridko nasmehnemo. Bilo je bistveno drugače, kar jasno dokazujejo prav farne spominske plošče. Od daleč vidna značilnost teh plošč je, da so komunistične tolpe že v letu dni pred 17. julijem 1942, ko je v Šentjoštu nastala prva enota vaške straže, na Notranjskem, Dolenjskem, v Beli krajini in v Ljubljani umorile med tisoč tristo do tisoč petsto neoboroženih Slovencev vseh stanov in poklicev, še posebno veliko žena, deklet in celotnih družin, razmeroma mnogo več kot kadarkoli pozneje, okupatorji pa so v tem času imeli komaj kakšno žrtev.

FSP so trden dokaz, da 27. aprila 1941 ni bilo nobenega upora proti okupatorju, ki za komuniste sploh ni bil sovražnik, ampak je prišel kot mednarodni zaveznik, da je t. im. »osvobodilni boj« nastal šele po 22. juniju na poziv Stalina in Kominterne v pomoč Rdeči armadi in Sovjetski zvezi, ki jo je dotedanja zaveznica zahrbtno napadla. Komunistični »osvobodilni boj« se je začel z enoletnim krvavim nasiljem proti neoboroženim in nebranjenim rojakom, z grozovitimi umori, ropi in ustrahovanjem vseh, ki se niso v vsem pokorili 16. septembra 1941 izrečenemu odloku o absolutni oblasti komunistične Osvobodilne fronte in njenem izenačenju s slovenskim narodom. Partizani so najprej eno leto neovirano morili in ropali Slovence, za okupatorja jim še mar ni bilo, kot njemu ne za partizane. Eni in drugi so v medsebojnem učinkovanju uspešno morili in preganjali Slovence, kar je bila tudi njihova skupna naloga. Šele po enem letu narodove življenjske stiske in smrtnega strahu med dvema totalitarnima sovražnikoma so ljudje na Notranjskem in Dolenjskem zahtevali orožje in se sami postavili v obrambo svojih življenj in življenj svojih žena in otrok. Nič ideologije ali politike, le obupna obramba pred zločinskim nasiljem!

Del Farne spominske plošče v Žireh

Slika 47. Del Farne spominske plošče v ŽirehHani Cankar Simončič

Tudi s Tretjo knjigo FSP še ni končan seznam vseh žrtev boljševiškega napada na slovenski narod, ko je ta bil brez obrambe in pod palico sovražnega okupatorja. So pa v treh knjigah zbrani glavni podatki, ki skupaj z drugimi podatki na popisnih listih NSZ jasno razkrivajo poglavitna dejstva komunistične revolucije in očitno laž o osvobodilnem boju na eni in narodni izdaji na drugi strani. Ni šlo za osvobodilni boj in izdajo, šlo je za zločinsko nasilje in za zavračanje nasilja, za zločinsko revolucijo in za odpor proti zločinu, za napad in za obrambo! To bodo še zanamcem dolgo pričale farne spominske plošče in knjige o teh ploščah: zločinski komunistični napad in slovenski odpor proti zločinu.

Knjige o farnih spominskih ploščah so dragocen spomin na častne Slovence in njihovo veliko žrtev v najtežjih časih narodovega obstoja, ko so morali svoja življenja, svoje domove, svojo vero in kulturo sami braniti pred nasiljem zgubljenih bratov. So glasen opomin pred njihovim neizmernim zločinom, kakršnega ne pozna narodova zgodovina!

10. Resnica – pokrajina, po kateri pelje pot do enotnega slovenskega spomina

10.1. Slovenija v simpozijskem eksilu

Avtor: Lenart Rihar

10.1.1.

Od 3. do 5. novembra 2011 je v organizaciji Teološke fakultete v Ljubljani v Celju in Ljubljani potekala mednarodna znanstvena konferenca z naslovom The possibilities and meaning of reconciliation (Možnosti in pomen sprave). Nekateri referati slovenskih avtorjev so izšli v zborniku Izvor odpuščanja in sprave: Človek ali Bog? Ur. Janez Juhant, Vojko Strahovnik in Bojan Žalec, Ljubljana 2011, 222 str.

Po štirih desetletjih se človek že dokoplje do kakega spoznanja, ki si mu upa nadeti pridevnik »življenjsko«. Eno od teh je, da lahko cestni pometač poseduje zdravo pamet in samozavest, ki mu zlepa ne dopustita iztirjenja, na drugi strani pa vrsta zvenečih naslovov ne more človeka ozdraviti temeljne negotovosti ali različnih majhnosti, če jih je prinesel s seboj v odraslo dobo. Prav tako lahko zgodovinsko ozadje rodne pokrajine nekoga – magari škofa – določi dosti močneje kot dolgoleten študij in vrsta življenjskih izkušenj, ki bi ga bile morale prepričati o dvomljivi naravnanosti. Iz tega razloga so ozadja različnih znanstvenih stališč nekako razumljiva. In zato tudi morebitne kritične besede v tem članku ne kaže jemati ad personam, saj gre v njem preprosto za utrinek te ali one misli na podlagi lanskoletnega simpozija o spravi. Prav v tistih dneh sem pil studenčnico pri ljudeh, ki so se po vojni skupaj s slovensko resnico umaknili pod Južni križ, zato simpoziju nisem mogel prisluhniti. Prav gotovo bi bilo zanimivo. »Pa vendar, kdo je šel na bolje …?« slišim odmev Sokratovega retoričnega spraševanja.

10.1.2. Osnova je resnica

Od mnogih besedil s simpozija sem si jih nekoliko podrobneje pogledal sedem. Če pustimo ob strani občutek zamujene priložnosti, t .j. neuresničenega nadgrajevanja že izdelanih dognanj o slovenski stvarnosti (ki jih, mimogrede, ni tako malo), ni dvoma, da je stvar pozitivna. In sicer že v tem, da se problematika vedno znova in v vedno večjem krogu sodelavcev odpira, da je korak bliže domovinski pravici. Pri čemer je še posebej važno to, da kljub omenjeni pomanjkljivosti tu in tam bruhne na dan kos resnice, pred poslušalci vstane velikost in zagonetnost vprašanj, se zasvita ta in oni odgovor, se problematika pokaže v domeni nove panoge ali drugega okolja. Slej ko prej bo to opaženo in, upajmo, tudi vedno bolj razumljeno. S tem pa se v skupnosti že začenja zdravilni proces.

Tako denimo s simpozija ostaja črno na belem zapisana kratka bilanca slovenskega vojnega in totalitarnega obdobja. Zapisana je izpod peresa Jožeta Dežmana in bo na neoglušelega slej ko prej morala napraviti vtis. Avtor v prispevku, ki nosi naslov »Slovenija in zločinsko breme titoizma«, med drugim poudarja, da proces sprave zajema detabuizacijo številnih polresnic in laži totalitarnega časa, obenem pa pomeni intenzivno javno in politično soočanje z zločinsko dediščino totalitarnih režimov. Navaja tudi vrsto številk in drugih podatkov iz povojnega časa, ki so, če si jih človek skuša predstavljati, naravnost grozljivi. Ne glede na to, da bi si želeli še kak poudarek zlasti iz začetnega revolucionarnega obdobja, ki razmerja »sprtih strani« najjasneje in najusodneje definira, je njegov prispevek močan. Glušci so bili omenjeni prav zaradi tega, ker se ob mnogih drugih besedilih s simpozija človek ne more otresti vtisa, kot da so dejstva, ki jih niza avtor, bodisi nepoznana bodisi neupoštevana bodisi nedoumljena ali – bognedaj – celo ignorirana. Ob kategorični Dežmanovi diagnozi bi vsako razpravljanje o spravi moralo črtati polovičarstvo ali nedoslednost.

10.1.3. Simpozijska sprava

Prispevek z elementarno definicijo sprave je podal dr. Bojan Žalec. V prvem delu prepričljivo navede pogoje za njeno uresničitev. Meni, da je prava sprava, tako kot prava morala, notranje in ne zunanje motivirana. Če potreba po spremembi ni ponotranjena, potem bo sprememba verjetno samo začasna in konflikt ne bo trajno rešen. Ponovil se bo tedaj, ko se bodo okoliščine spremenile. Avtor trdi, da je pravičnost potreben, vendar ne zadosten pogoj za spravo. Vsekakor pa med spravo in pravičnostjo ni nasprotja. Pravičnost moramo v procesu sprave uresničevati tako, da bo v prihodnosti čim več pozitivnih odnosov med stranmi, ki morajo živeti skupaj. Uveljavljati moramo restavrativno, ne pa retributivno pravičnost. Sprava ne pomeni, da storilcem zgolj odpustimo, ampak da ustvarimo proces in okolje, kjer storilci slabih dejanj priznajo svojo krivdo, sprejmejo odgovornost in postanejo motivirani za spremembo položaja in odnosov med sprtima stranema. Potrebno si je prizadevati ne samo za pravično obsodbo in kaznovanje storilcev, ampak za doseganje notranjih sprememb pri njih (in sploh pri vseh udeleženih in prizadetih v konfliktu), da bi dosegli spremembo od uničevalnega odnosa h graditeljskemu in ustvarjalnemu.

Človekovo delo

Slika 48. Človekovo deloSimon Dan

Po teoretični strani vse lepo in prav, vse drži. Po drugi strani pa – čeprav se avtor zaveda tako rekoč nemogočosti projekta – kako te besede aplicirati na našo stvarnost, ki vsak dan označuje meje svoje mitologije v šolah, znanosti, medijih, sodstvu in drugje? Da ne govorim o kloaki spletnih forumov (v tem primeru je govorjenje o resničnosti interneta, ki da je virtualna, pesek v oči). Kje je na tisti strani, okrepljeni z ljudskimi množicami, ki rastejo iz te vsenavzoče »resnice«, zapaziti kakšno koli znamenje, ki bi imelo v svoji perspektivi kaj, kar bi dišalo po resnični spravi?

V zadnjem delu avtor pove, da krščanstvo predstavlja osnovni milje za spravo, a je hkrati mnogokrat preveč okostenelo, kar spravni proces otežuje. To seveda drži – tako v teoriji kot v praksi. Po drugi strani pa … naj mi nekdo pove vsaj hipotetično krščansko dejanje slovenskega kristjana, s katerim bi storilce zmehčal za resnično spravo. Do zdaj se je edinozveličavna pot, torej »dialoška«, »odprta«, sinkretistična, kolaborantska, tako rekoč izkazala za skrajno impotentno. Dosežena reakcija pri nasprotni strani dlje kot do zlorabe ali posmeha ni prišla. Dosežek slovenskega krščanstva bo sicer res v odprtosti in dialogu, ampak samo z izpolnjenim pogojem, da bo vedelo, za kaj gre oz. za kaj je šlo. Ko bo opremljeno z resnico in z dolžnim spoštovanjem do ljudi, ki se že desetletja »vse hudo zoper njih lažnivo govori.« Ko bo za to resnico stalo in zanjo aktivno delalo, bodi prilično ali neprilično.

Skratka, da se vrnemo k Žalčevemu tekstu, ne da se izogniti občutku, da njegovo predavanje povzema tudi splošno naravo simpozija. Gre za tisto dvojno dojemanje, ki je bilo omenjeno že na začetku. Na eni strani dobro in prav, na drugi neka nemoč, neko ostajanje na teoretični ravni, na pol poti, brez zagrizenja v grenko vesolje, ki se je začelo pred sedemdesetimi leti in še kar parazitira na (s tem) ogroženi življenjski sili Slovenije.

10.1.4. Minimum kot pobožna želja

Za predah lahko omenimo predavanje Claudie Paganini, ki je razmišljala o spravi kot etičnem minimumu za medije. Po njenem diskurz o etiki medijev ni več razpravljanje o škandalih, temveč je zaznamovan s prizadevanjem, da bi postavili podzvrsti medijske etike na trdna tla znanstvenih spoznanj. Pravi, da obstaja komaj kakšen predlog za celovito etiko medijev. Po rekonstrukciji različnih etičnih elementov, ki se v obliki kodeksov pojavljajo v medijih, se sprašuje, če bi bila lahko sprava skupno načelo v takšni minimalistični etiki.

V oči nam pade beseda »minimalistični«, ki pove, kako raztegljiv pojem je pravzaprav sprava. Mogoče obstaja kje družba, ki bi ji spoštljiva drža do drugih, drugače mislečih ali celo med trpinčenimi in nasilneži predstavljala etični minimum. Pri nas, ob že omenjenem vsakodnevnem virtualnem pobijanju, pa je slišati, odvisno od naravnanosti, kot prilivanje olja na cinizem. Pa vendar, naj bo zapisano: seveda bi bila sprava odlična osnova za minimalni etični kriterij. Posebej še za naše medije. Toda kaj naj to v Sloveniji pomeni, ko je spravna misel od večinskih medijskih glav oddaljena, kot je oddaljena evangeljska misel od revolucionarne. Jasno, spet govorimo za primer, da spravo jemljemo po njenem izvornem pomenu z vsemi pogoji, ki jih zahteva. Če vzamemo idejo v manipulativnem smislu, ki prevladuje v Sloveniji, potem pa predlog zveni kot provokacija.

10.1.5. Države sotrpinke

Potreba po tem, da bi v katerem od tekstov našli tisto središčno, zadeto besedo neposredno za slovenski prostor in čas, se nekoliko oddahne tudi pri tujcu, ki pred nami razgrne položaj svoje države: Gábor Kovács, Spomin, pozabljanje, sprava – primer Madžarske. Naj povzamem predavanje. Ugotavlja, da je sprava ena najpogosteje uporabljanih besed v Vzhodni in Jugovzhodni Evropi. Tega nima za dobro dejstvo, saj govori o naravi komunističnega obdobja, ki je obremenjeno z genocidi, poboji, deportacijami in ideološko izsiljenim pozabljanjem preteklosti. Madžarska ni izjema, toda problemi v primeru te države koreninijo globlje. Razpad Velike Madžarske po prvi svetovni vojni je bil travma za narodno zavest, ki je izzvala neko vrsto politične histerije, ki se ohranja do današnjega časa. Madžarska je po letu 1920 postala globoko ločena narodna skupnost, v kateri sta si dve stranki zelo ostro nasprotovali. Na eni strani so bili zahodnjaki, ki so želeli popolno modernizacijo v zahodnem stilu ter posnemanje zahodnih političnih in kulturnih modelov, na drugi strani pa so bili madžarski populisti, ki so se bali izgube ‘madžarskega narodnega značaja’ in so zagovarjali samozadosten razvoj. Komunizem je položaj še bolj zapletel. Po njegovem padcu je kmalu prišlo na dan, da je prenašanje potlačene preteklosti iz družbene podzavesti v družbeno zavest nujno, toda ne zadostno. Po politični preobrazbi leta 1989 lahko vsak govori o zgodovinskih poškodbah, ki so prizadele njega oz. njegovo družino. Vsak lahko gradi svojo zgodbo o preteklosti, vendar se tudi na Madžarskem zdi, da sprava še nikoli ni bila tako oddaljena kot danes. Po Kovácsu se je izkazalo, da sprava potrebuje občutljivo ravnotežje spominjanja in pozabljanja ter skupno določitev osnovnih vrednot, ki jih sprejema celotna narodna skupnost.

In človekove sanje

Slika 49. In človekove sanjeLovro Stanovnik

10.1.6. Psihologija neke psihologije

Dolgo časa je bilo osrednje slovensko vprašanje prepuščeno posameznim zgodovinarjem, druge stroke pa ga na svojih seznamih niso imele. Tako je toliko bolj dobrodošla nedavna vključitev psihologije. Na simpoziju sta jo zastopala Katarina Kompan Erzar in Tomaž Erzar. Na kratko povzeto predavanje: travmatične izkušnje staršev se prek čustvene povezanosti s svojimi otroki vpišejo v njihova življenja. Tudi ko odidejo od doma, ti otroci doživljajo svet skozi izkušnje svojih staršev. Ne glede na časovno oddaljenost travme je svet zanje še vedno nevaren, nepredvidljiv in nezanesljiv, ljudje v tem svetu pa zaprti vase in neodzivni za stiske drugih. Vsaka generacija ima zato v zvezi s povojnimi travmami svojo nalogo: starejša, da sprejme, ubesedi in izžaluje svoje žrtve, svoj strah in svoje izgubljene možnosti, mlajša, da obudi svojo iniciativnost in začne graditi svet varnih medosebnih odnosov.

Najmanj, kar je mogoče ob tem predavanju reči, je to, da je področij za psihološko obdelavo sprave v Sloveniji še ogromno, pri čemer gornja, sicer pomembna, verjetno ni prva na prioritetnih lestvicah. Zdi se, da tudi pri tem članku nismo ravno v bistvu stvari. To bo nekoliko razloženo v naslednjem poglavju, ki govori o odpuščanju. Čeprav sta avtorja besedila psihologa in pišeta o psihologiji, je zanimivo, da vseeno ni presežena, kaj šele psihološko reflektirana značilna tranzicijska psiha, ki se na splošno zrcali v Sloveniji in ki ji je bil očitno v dobršni meri podvržen tudi simpozij o spravi. Naj vprašljivost pristopa k osrednjemu slovenskemu problemu (kolikor ni ta navzoč sam po sebi) ponazorim z zanimivostjo, da je primer premagovanja travm vzet izza slovenske meje. To je Boris Pahor, ki mu sicer ne odrekamo te možnosti, a gre vendar za človeka, ki ne le da je samo s pljuski čez mejo občutil slovenski totalitarizem, ampak ga tudi šele v svojih poznih devetdesetih letih stežka pridene v družbo fašizma in nacizma.

Ob tem mi prihaja na misel avtobiografska literatura denimo slovenskih duhovnikov, ki so po zaporih in prisilnem delu leta in leta plačevali davek vladajoči kasti. Bi ne zadoščalo kot primer premagane travme? Zdi se, da bi bil problem lahko celo obrnjen. Ti ljudje, ki so bili žrtve strašno hudega trpljenja, so pisali spomine in mnogokrat zaključujejo v slogu Bernanosovega vaškega župnika, ki trpko življenje sklene s stavkom: Vse je milost. Že mogoče in hvala Bogu, če tako čuti. Po drugi strani pa se zdi, kot da je to preozka naravnanost, kot da bi bil z njegovo travmo rešen celoten problem. Tudi če bi bila njegova življenjska zgodba vse, kar je, je vprašanje, če njegova lastna pomiritev z njo zadostuje.

10.1.7. »Odpustite!« – »Kdo? Komu? Kaj?«

Z gornjim vsesplošnim pozivanjem v ušesih sem v rokah držal besedila, ki govorijo o odpuščanju. Filozofiji zaradi ljudskih definicij te panoge najlažje oprostimo manjši delež konkretizacije. Dr. Robert Petkovšek si v naslovu svojega prispevka zastavi vprašanje, ali je odpuščanje težko ali sploh nemogoče. Po tem, ko je v 20. stoletju zlo doseglo globino in obseg kakor nikoli poprej, je vprašanje odpuščanja postalo po njegovem eno osrednjih filozofskih vprašanj. Kot pravi, so naravo, vlogo in namen odpuščanja med drugimi poskušali razložiti filozofi Jankélévitch, Derrida in Ricoeur. Odpuščanja ni mogoče umestiti v kategorije mogočega, ki so predvidljive in izračunljive. Odpuščanje sodi na področje nemogočega. Toda če bi bilo odpuščanje nemogoče, je človek porinjen v fatalizem. Zato v nasprotju z Derridajem, ki govori o odpuščanju kot nemogočem, Ricoeur govori o »težkem odpuščanju«.

Tudi od teologije iz tujine za konkretnost slovenske situacije ne bomo pričakovali preveč. Wilhelm Guggenberger je govoril o spravi in spovedi v teologiji Dietricha Bonhoefferja. Po slednjem je glavna naloga Cerkve oznanjanje sprave. Toda sprava predpostavlja priznanje krivde. Brez priznanja krivde sprava v pravem pomenu besede, kar vključuje ponovno vzpostavitev zdravega odnosa med človekom in Bogom, ni mogoča. Zato Bonhoeffer trdi, da nobena prava Cerkev ne more obstajati, ne da bi bila občestvo ljudi, ki priznavajo svojo krivdo. Biti služabnik sprave zahteva spoznanje svoje krivde in pripravljenost oceniti krivdo kot hudo, ne glede na to, ali je bolj ali manj slaba kot tisto, kar je storil nekdo drug. Druga točka Bonhoefferja je, da je prava sprava milost. To pomeni, da jo včasih ljudje ne moremo doseči, četudi se zanjo zelo trudimo. V tem primeru bi morali začeti z bolj ponižnimi projekti; s prizadevanjem zaceliti rane, pa čeprav bi to pomenilo, da ostanemo v brazgotinah.

Tukaj se kaže še enkrat vrniti k Žalcu, ki dobršen del svojega predavanja namenja tudi odpuščanju. Za slovenski prostor bo posebej zanimiva dokaj stroga distinkcija med spravo in odpuščanjem. Izraza se pri nas v zvezi polpreteklo zgodovino po potrebi preprosto zamenjuje. Sprava je za Žalca bilateralen odnos, odpuščanje pa je enostransko. Poudarja, da je tudi za odpuščanje vedno nujno vedeti, kaj se odpušča. Dodaja celo, da odpuščanje ni vselej nujni pogoj za spravo. Odpuščanje je vedno individualno in ne kolektivno. Obstaja kolektivna odgovornost, ne pa kolektivna krivda. Nasledniki so lahko odgovorni za zločine svojih predhodnikov, ne morejo pa biti zanje krivi. Zato opozarja, da je pozivanje k odpuščanju kot nujnemu pogoju za spravo celo nevarno, ker uvaja poleg kolektivne odgovornosti tudi kolektivno krivdo in tako kazen za tiste, ki zločina niso storili oz. nanj niso imeli niti vpliva.

Težko bi oporekali gornjim odstavkom, čeprav se zdi mogoče, da je ravno selektivno branje takih misli, kot so Bonhoeferjeve, »fundament«, na katerem gradi slovensko »spravaštvo«. Videti je pobožno, odprto in dialoško, v resnici pa krivice le še povečuje. Še iz srednješolskih klopi se spominjam ur psihologije, ko smo obravnavali oblike frustracijskega vedenja in jih potem delili na konstruktivne in nekonstruktivne. V isti abc psihološke znanosti spada klasifikacija asociacij po tem in onem. Na to se človek spomni, ko gleda »reševanje« slovenskega stanja s strani – posplošeno rečeno – Cerkve oz. raznih verskih krogov. Čez brezkončno kompleksnost, ki jo vsi vsaj slutimo, se v milisekundi potegne črto, ki se, pretvorjena v zračno valovanje, sliši kot: »Odpustimo.« Ta neverjetna poenostavitev in bližnjica (čeprav morda pospremljena z veliko maziljenega govorjenja) nas z asociacijo po sličnosti spomni na naš medijsko-poulični humanizem: Pozabimo. Glejmo naprej. Nisem obremenjen. Ista odrezavost, ne glede na besedni kontekst v eno ali drugo smer. Upajmo, da ni preveč sorodnosti tudi v povezavi s centri moči, ki iz ene ali druge frustracije take reakcije svetujejo oz. narekujejo. Če pogledamo »odpuščajočo« stran, bomo vsekakor zaman iskali par temeljnih informativnih stavkov o tem, kaj se je pred sedemdesetimi leti začelo dogajati s slovenskim narodom. Pa lahko odpremo besedila plenarnega zbora, veroučne knjige, molitev za domovino ali različice najnovejšega pastoralnega načrta slovenske Cerkve.

Vprašanje odpuščanja je seveda zelo pomembno, a se vendarle zdi, da v klasični postavitvi v Sloveniji ne. Običajno morajo odpustiti žrtve, kar velja tudi za Slovenijo. Toda kaj se zgodi, če je žrtev odpustila že pred šestimi desetletji, ko je bila družba, ki zdaj pridiga, še globoko zamrznjena? Kaj če so odpustili kljub temu, da krivice še niso poravnane, kljub temu, da je resnica še vedno prikrita? Žrtve tudi po desetletjih upravičeno želijo, da se krivice poravna in da se resnico spozna. Ne zaradi osebnega zadovoljstva, ampak zaradi pravičnosti in zato, ker narod, ki ga imajo radi, z usodno okvaro ne more naprej. Toda glej, kadar ta žrtev odpre usta, da bi povedala kaj o tem, jo takoj utišajo: »Odpustiti je treba!« Kaj je to? Samo komunikacijski ali še kak drugi šum?

Nedavno sem bral besedilo Remija Braguea, velikega poznavalca srednjega veka. Govori o sekularizaciji, ki je izvorno pomenila nezakonit odvzem cerkvenega premoženja, in o posledicah, ki jih te davne krivice prinašajo v današnje dni. »Že zdavnaj je ugotovljeno psihološko dejstvo, da je veliko težje odpustiti zlo, ki smo ga storili sami, kot tisto, ki so nam ga prizadejali. Med postopki, ki nam pomagajo do osvoboditve od občutka krivde, ki ga imamo do svojih žrtev, je najlažji ta, da jih še strožje obsodimo. /…/ Sovraštvo, ki ga mnogi sodobniki čutijo do Cerkve, morda ni le posledica krivic, resničnih ali domnevnih, ki jih je Cerkev povzročila ali so jih povzročili v njenem imenu. Lahko je tudi posledica predhodnih krivic, ki so bile povzročene Cerkvi sami.« Ta navedek bi bil naravno namenjen revolucionarni strani. Pa tokrat ni. Nad njo v smislu odpuščanja celo udeleženci simpozija mnogokrat obupujejo. Namenjen je Cerkvi in njenemu: »Odpustite!«, ki lahko v tejle perspektivi zadobi tudi princip roparjevega vzklika: »Primite tatu!«. Ne da se izogniti misli, da je današnja slovenska Cerkev morda ujetnica krivice, ki jo dela svoji medvojni prednici s škofom Rožmanom na čelu. In ji kot storilec ne more odpustiti … Zanimiva je misel Renéja Girarda, ki prav na podlagi odpuščanja družbo deli na samo dve enoti, na arhaično in na krščansko. Upajmo, da nikoli ne bo mogoče utemeljeno reči, da je (bila) današnja slovenska Cerkev v tem smislu predkrščanska …

Rožmanova Cerkev in njeni idejni nasledniki z odpuščanjem nimajo težav, ki bi jih ne mogli že zdavnaj premagati. Dokaz je njihov obstoj, njihova premočrtnost, življenjska moč in nenazadnje njihova ljubezen do domovine in Cerkve. Nemoč talionskega prava bi jih z zobmi sovraštva od znotraj požrla. Morda je težko priznati, a šli so po evangeljski, golgotski logiki odpuščanja. Navsezadnje tudi po logiki Bonhoefferjeve teologije in Ricoeurjeve filozofije, ki sicer pojmujeta odpuščanje kot dar/milost, a ki se lahko uresniči samo v primeru, če se žrtev odreče sebi, če pozabi nase.

Vse to pa spet ne pomeni, da revolucija in totalitarizem puščata ljudi v splošnem in v vsakem primeru brez posledic. Še zdaleč ne. In od tukaj naprej bi filozofiji, teologiji, sociologiji, psihologiji itd. veljalo raziskati in reči še mnogokaj.

10.1.8. Zaključka ni

Danes je pogosto izražena skrb, da tranzicijska Slovenija nazaduje, da so bila devetdeseta leta v marsikaterem oziru svobodnejša, pogledi in stališča jasnejša. Bojim se, da se ta trend potrjuje tudi, če vzamem v roke zbornik Na poti k resnici in spravi, ki nosi letnico 1997. Celo Sproščena Slovenija, ki jo je leta 1999 izdala Nova revija, prinaša tako glede zgodovine kot tudi tranzicije množico aksiomov, iz katerih bi pa leta 2011 vendarle že lahko nekoliko bolj suvereno izhajali.

V slogu pogajanj za reševanje Sodome bi bilo strašno krivično, če bi simpozij izobčili kot intelektualistični bazar. Tudi če bi bilo tam povedanih samo prgišče veljavnih misli, bi tega ne smeli storiti. Pa je tudi v sedmih predelanih tekstih moč najti celo vrsto močnih referenc, ki vsaj posredno tipljejo v globino slovenskega problema. Torej nikakor ne gre za zavračanje. Problem je – glede na konkretno slovensko zavozlanost – občutek nekakšne nebistvenosti, površinskosti ali ozke strokovnosti. Neaplikativnosti. To bi ob konkurenčni ponudbi utegnilo napraviti simpozij obroben, sterilen. Pa se tega ni bati. Navsezadnje je med udeleženci zbrana skupina imen, ki ne kaže na kake velike kadrovske rezerve. Ali pač?

Tisto Sokratovo vprašanje z začetka je vendarle hotelo nekaj povedati. Tudi izraz Slovenija v Argentini nekaj pove. Njeni predstavniki (geografsko neomejeni) bi lahko še vedno marsikaj povedali matici. To so ljudje, ki so v najtršem času znali in si upali izbrati (pravo) stran. Resnico o nedavni Sloveniji brez ponaredkov živijo že od malih nog. Skupaj z nedvoumno skrbjo za domovino. To jim daje pečat normalnosti. To jim onemogoča, da bi resnico izračunavali v geometrični sredini, kar je pri nas stalna ljudska, žurnalistična in žal tudi simpozijska skušnjava. Je pa kar nekaj te svobodne Slovenije preživelo tudi doma, v notranjem eksilu, čeprav je velika večina ostajala neizrazita, da je sploh lahko preživela. A ker je ta Slovenija blizu, ker je med nami, je še bolj označena in izločena kot fizična diaspora. Ne samo kot zgled premagovanja travm, ki ga je bilo očitno po nekdanji šegi bolj šik uvoziti iz Trsta, pač pa zadnja leta tudi iz sodelovanja na simpozijih in okroglih mizah o spravi.

10.2. Slovenska sprava in prizadevanja zanjo

Avtor: Jože Pavlič

10.2.1.

O slovenski spravi govorimo že dolgo. Več in bolj odkrito vsaj v letih po osamosvojitvi, čeprav je aktualna že vse od leta 1945 in prej, ko so z revolucijo, njenimi krivicami in zločini nastali tudi glavni razlogi za razkol. Vendar je naša prva ugotovitev v zvezi s temo sprave lahko le, da so doslej vsa prizadevanja zanjo zaman in da sprave v Sloveniji ni in je najbrž še dolgo ali morda nikoli ne bo. Zakaj je ni in je ne more biti, je jasno. Pogledi na spravo med ljudmi so različni. Krivice in zločine je revolucionarna stran dolgo prikrivala, mnogih še danes ne priznava. Priznava le tu in tam nekakšne napake. Za spravo pa sta potrebna volja in dialog tistih, ki bi se morali spraviti, in pristajanje na resnico. Pri nas pa te volje ni. Pravzaprav je pripravljenost v spravo pri nas le na eni strani. To je na strani poražencev, na protirevolucionarni strani, ki se ne boji resnice in nanjo pristaja. Videti je, da desnica oziroma protirevolucionarna stran bolje ve in čuti, kaj pomeni razkol med ljudmi in kakšno nevarnost predstavlja za bodočnost naroda in države. Tako ta stran ne samo da pristaja na spravo pod pogojem, da se sprejmejo argumenti in resnica, ampak tudi razume nujnost odpravljanja nacionalnega razkola in je zato tudi vedno pripravljena na dialog, temelječ na argumentih in resnici, čeprav tega vedno jasno in odločno ne pove.

Posebej si za spravo prizadeva Cerkev, katere osnovno poslanstvo je učenje o dobrem: oznanjanje miru in sprave, spodbujanje k ljubezni in umirjanju sovraštva med ljudmi, pozivanje k sočutju in medsebojnemu razumevanju. Cerkev v Sloveniji si je očitno zadala nalogo, da za spravo naredi čim več, in zato je lani v novembru na Teološki fakulteti v Ljubljani in Mohorjevi družbi v Celju organizirala mednarodno konferenco o spravi z naslovom Možnosti in pomen sprave, letos v marcu pa šest okroglih miz po raznih slovenskih mestih pod geslom »Osvobodimo se bremen preteklosti, da bomo živeli za prihodnost«. Izvedla jih je s pomočjo svojih ustanov, kot so Radio Ognjišče, Založba Družina in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Na konferenci in omizjih so se pogovarjali razni domači in tuji strokovnjaki o problemih v zvezi s spravo, o njeni pomembnosti, potrebi in koristih kakor tudi o škodi, ki nastaja, če sprave ni. Bilo je veliko govora tudi o pogojih za spravo, načinu spravljanja in predlogih, kako pospešiti spravni proces. Razpravljali so tudi o izhodiščih za sprožitev spravnega procesa in še o marsičem, kar je pomembno za izboljšanje medčloveških odnosov in spravo samo. Predstavniki Cerkve so predvsem poudarjali pomen odpuščanja za urejanje odnosov med ljudmi in za uspešno udejanjanje sprave. Nekateri so na tej osnovi ponudili celo enostransko spravo ne glede na stališča nasprotne strani. Javne osebnosti in strokovnjaki s posvetne sfere, ki so na teh posvetovanjih sodelovali, so svoje poglede širili s teološkega tudi na politično področje, vendar ne dosledno, enotno in zavezujoče. Zdi se, da vse bolj v obliki neke želje in nezavezujočih predlogov.

Rekli pa smo že, da so pogledi na spravo med revolucionarno in protirevolucionarno stranjo različni. Medtem ko je protirevolucionarna stran pripravljena za spravo pod edinim pogojem, da spravo gradimo na resnici in pravici – osnovnih krščanskih in civilizacijskih vrednotah – in da se nekatera sporna zgodovinska dejstva v tem smislu kritično preverijo, pa druga stran nastopa s pozicij moči in v času revolucije pridobljenih pravic ter na tako pot do sprave ni pripravljena. Na noben način noče razpravljati o vprašljivih zgodovinskih dejstvih, za katera meni, da so za zmerom veljavna, opredeljena in določena. S takim pristopom sploh ne dopušča dialoga, ki je bistveno orodje sprave. Tako se vse vrti v mrtvem krogu. Najslabše pa je, da stran, ki nastopa s pozicije moči, še danes izvaja nasilje nad drugo stranjo. Z osamosvojitvijo diktature še nismo v celoti odpravili in živimo po Jančarju v »demokraturi«. Znašli smo se v čudnem položaju, ko je slovenska ustava, sicer ena najbolj demokratičnih, vendar le nekakšen papir, ki ne velja za vse enako. Z močjo, pridobljeno v revoluciji, komunisti ohranjajo svoje privilegije in onemogočajo poln demokratični razvoj. Ne dajo Slovencem, da bi svobodno zadihali in uporabljali prednosti demokratičnega družbenega reda.

Pogled z vrha

Slika 50. Pogled z vrhaSimon Dan

Videti je, da se v slovenski družbi tudi Cerkev tega dobro zaveda. Odtod vse njene zgoraj opisane aktivnosti. V prizadevanjih za spravo Cerkev izkorišča svoje možnosti, ki niso majhne, a žal še vedno premalo učinkovite, da bi se lahko v stvarnosti kaj spremenilo na tem področju, saj revolucionarna stran v prizadevanjih Cerkve očitno ne vidi ne smisla in ne pomena. Požvižga se na vse in dela po svoje.

Vprašati se moramo, kam nas Slovence to vodi in kaj pomenijo navedena prizadevanja za spravo. Ugotovili smo že, da so zgolj enostranska in da vsaj na prvi pogled ne obrodijo sadov, so le nekakšno Sizifovo delo. Kar zadeva ozaveščenost ljudi, bi že morala imeti neki pomen, saj morda komu v tem gluhem času le odprejo ušesa, da sliši in doume pomen sprave, pa tudi sama velika skrb za spravo je pohvale vredna. Res pa je, da glede na stališča revolucionarne strani ta prizadevanja ne bodo obrodila kakih posebnih sadov, ki bi bili glede na potrebe in pričakovanja nujni, ker posluha zanje ni.

Več kot pojasnjevanje sprave, apeliranje na razumevanje in sklicevanje na zdravo pamet bi ob dokumentiranih dejstvih prinesla odločnejša stališča in jasna postavitev zahtev. Predvsem bi bilo potrebno posvetiti več časa in sil raziskovanju zgodovinske resnice ter predstavitvi zgodovinske odgovornosti. Pri tem bi potrebovali več poguma, premočrtnosti in odločnosti ter manj izmikanja in ovinkarjenja v sodbah o preteklosti. Ko bi morali z jasno besedo na dan in povedati tisto, kar je po našem mnenju prav, si izbiramo pot izmikanja, boječ se poštenega in moškega izpostavljanja. Spomin na slabe izkušnje iz polpretekle dobe tiranije nam narekuje previdnost in obotavljivost. Morali bi se jim odločno iztrgati in jim vzeti moč, ki jo imajo še nad nami.

V prizadevanju za slovensko spravo bi bil že čas, da se poenotimo in združimo moči zaradi posledic, ki jih to stanje prinaša. Morali bi kar naprej opozarjati na škodo, ki jo revolucionarna stran povzroča bodočnosti slovenskega naroda, ker zaradi obrambe svojih koristi in privilegijev vztraja na okopih sebičnosti in zanemarjanja skupnih interesov. Iz ozkih koristolovskih in še vedno tudi ideoloških razlogov vztraja v svoji falzificirani zgodovini in v mitih. Iz nekakšnega obupa zaradi propada svoje ideologije in privoščljivosti vztraja pri svojem, pa če država propade in če slovenski narod izgine. Saj ji je morda izginotje naroda tudi cilj: z izginotjem naroda bi izginil tudi narodni spomin, ki hrani toliko grozovitosti in nečednosti, ki so jih komunisti in njihovi pomagači v tem narodu zagrešili.

A vrnimo se k spravi! Sprava, pa najsi bo medosebna ali skupinska – narodna ali mednarodna – je vedno pozitivno dejanje. Govori se o izrednem zdravilnem in terapevtskem pomenu sprave, če jo gledamo s psihološkega ali moralnega vidika. V družbi pa ima lahko tudi velik praktičen pomen tako na gospodarskem kot socialnem in političnem področju. Saj nesloga in delitve ustvarjajo plodna tla za anarhijo in razdrobljenost ciljev. Da prepoznamo tudi ta pomen, zadošča že preprost račun ali pogled na stvar. Če od večine ljudi ne moremo pričakovati, da bodo spravo zaznali in začutili v njenih etičnih razsežnostih, bi pričakovali, da bodo zagledali njene koristi vsaj na praktični ravni. Kakšen bog slepote nam postavlja rdeče platno pred oči, da tega ne moremo ali nočemo videti. Tudi če trenutno prevladajo in obveljajo osebne koristi, bodo na dolgi rok posledice neizmerno škodljive. Za nas vse in za naše potomce. Kje so politiki s svojim razmišljanjem o prihodnosti države, kje so gospodarstveniki s svojimi analizami?

Vsi hkrati, volivci in državljani te ranljive in ranjene države, bi se morali zavedeti nevarnosti, da plovemo brez kompasa in nas nosi plima zaslepljenosti in nekakšne neprištevnosti. Predvsem pa naši politika in gospodarstvo! Na teh je, da dosežemo spravo in to tisto najpomembnejšo – politično spravo. Ta je trenutno najbolj urgentna in potrebna, ta bo odločala o nas in naši prihodnosti. Že je videti, kot da se njeni temelji rušijo in morali bi ukrepati takoj in odločno. Če nekateri govorijo, da sprava ne sme biti prisilna, bi vendar morala biti sprejeta pod silo razuma in zdrave pameti hitro.

Na koga lahko računamo, da nam bo pomagal doseči politično spravo in normalizirati razmere v Sloveniji? Na katere ljudi in stranke lahko računamo pri tem? Je sploh katera od slovenskih strank v tej moči, da to uresniči, si je sploh kateri slovenski politik zadal slovensko politično spravo za svojo prvo nalogo, in če bi si, bi jo sploh mogel uresničiti pri stanju duha v Sloveniji? Smo namreč priče splošne zmedenosti, nejasnosti in nemoči, ko blokiramo drug drugega in vsak misli le nase.

Vprašajmo pa se, od kod to stanje duha, ta razdvojenost, sovraštvo, zmanipulirana nejasnost in duhovna revščina. Lotiti se moramo vzrokov za to stanje zmedenosti, jih poiskati pri koreninah, kjer so nastali, in začeti temeljit pregled z letom 1941! Preveriti bi morali stvari pazljivo in racionalno vse do danes! Pozabiti je treba nekoliko nase, pozabiti utvare in sprejeti stvari take, kot so in kot so bile. Brez sovraštva, jeze in slabih namer – zgolj v dobrobit nas vseh skupaj – poiščimo resnico in pravo pot za napredek in razvoj naše male tolikokrat oškodovane in preizkušene narodne skupnosti.

Spoznanje, da ne moremo na gospodarski ravni živeti preko svojih možnosti, nam je najbližje. Porabimo lahko le tisto, kar sami ustvarimo, in še tu je treba biti skromen, skrben in varčen. Ob tem je treba neprestano imeti pred očmi tudi prihodnost. Ob tem spoznanju pa sem nam odkriva naša preteklost, življenje naših izkušenih prednikov kot vzor. Lahko smo ponosni na njihovo modrost in dosežke, ki so vsi temeljili na zgoraj omenjenih načelih izkušnje, previdnosti, varčnosti, skromnosti in odgovornosti. Po teh načelih so v glavnem živeli vse do druge svetovne vojne, ko je ta in komunistična revolucija tudi pri nas postavila vse na glavo. Stare vrednote so se spremenile ali izginile in treba je bilo živeti z drugačnimi, ki jih je uvajal novi družbeni red.

Če so mnogi naši rojaki sprejeli nove revolucionarne vrednote v prepričanju, da so boljše od starih in bodo ustvarile pravičnejši svet, so se seveda zmotili in ostali razočarani. Nove, vsiljene in življenjsko nepreizkušene vrednote so se kmalu izkazale za razočaranje; bile so škodljive in nasprotne razvoju življenja. Od ideje komunizma zasnovani svet se je, metaforično rečeno, zrušil vase in pokopal vse pod seboj. Iz ruševin vstaja novi svet, ki se v precejšnji meri mora vračati k dobrim starim izkušnjam. Nauk zgodbe propada komunizma je: ne revolucije in vojne z neznansko škodo in z neštevilnimi žrtvami in zločini, ampak postopni razvoj –evolucija, v kateri človeška družba dopušča vsakršno rojevanje idej, a jih pred njihovo nenasilno uporabo in spreminjanjem v dejanja pazljivo proučuje, ocenjuje in preverja v duhu uporabnosti in koristnosti za človeka kot moralno, socialno in politično bitje. In to je drugo važno spoznanje, ki smo ga pridobili s kritičnim pogledom na dobo od 1945 do 1990, ki je tragično obdobje slovenske zgodovine.

Megla in sonce tudi v nas, tudi v našem narodu

Slika 51. Megla in sonce tudi v nas, tudi v našem naroduLovro Stanovnik

Tretje naše spoznanje je tudi zgodovinsko: nanaša se na našo tisočletno zgodovino in neprestano izgubljanje našega nacionalnega teritorija in telesa zaradi nesloge in pomanjkljive skupne zavesti. Propadla je Samova država, izginila je Karantanija, izgubljeni so Porabje, Benečija, del Goriške, Trst in še Istra. V svoji klavrni neenotnosti in pičli nacionalni zavesti se drobimo in izginjamo. Tudi to bi moral biti kar nazoren nauk in obremenjujoče spoznanje.

Še bi lahko kaj našli in navedli v poduk naši neprisebnosti in nezrelosti, a naj bo dovolj, vendar pa kot pomoč k naši spreobrnitvi ob naši tolikšni obotavljivosti in pomislekom pri obsodbi komunizma omenimo le še nauk, ki nam ga ponuja Evropa, katere del smo. Evropski parlament je potrdil in Evropa je sprejela Deklaracijo o treh zločinskih ideologijah fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu, ki je Slovenci nismo potrdili, pač pa – kot delni nosilci ene izmed njih in izvajalci revolucije v njenem imenu – samo vzeli na znanje. Ali ni ta obsodba po naših izkušnjah upravičena: sprejmimo jo in poiščimo pot naprej.

Še vedno živimo v svetu velikih pretresov, nemirne in velike zgodovine, ko se odloča o usodi civilizacije in svetov. Priče smo neznanskih dogodkov in dogajanja, ki ga ne moremo v celoti dojeti in razumeti. Smo samo ljudje, ki smo sicer razvili to našo civilizacijo in mogočno tehnologijo, a smo še vedno končni, omejeni in strašno ranljivi. Zberimo se, postanimo resničnejši in mnogo bolj odgovorni! Odgovornost do nas, do sveta in do tistega, česar ne poznamo, nam nalaga neodložljivo dolžnost, da stopimo skupaj in poskušamo narediti svet razumnejši in jasnejši, s cilji, ki nam bodo vrnili zagon.

Postanimo vendar odgovorni do sebe, svojih potomcev, do soljudi in svojih sodržavljanov, odgovorni do zgodovine in do sveta! Stopimo pred ljudi in jim razložimo, zakaj odklanjamo spravo, če jo odklanjamo, kljub zgoraj navedenim argumentom in spoznanjem! Poenotiti se moramo iz državotvornih, političnih razlogov in noben razdor, ki je nastal zaradi ideologije, nas ne more še naprej deliti na naše in vaše, saj živimo v demokratičnem svetu, ali ne? In vsi smo ljudje. Ne moremo biti večni sovražniki med seboj! Naj se Slovenci tega zavedo in krenejo v akcijo za spravo!

Za dosego in utrditev slovenske zgodovinske politične sprave kot nujnosti za nacionalni obstoj moramo apelirati ne samo na naš razum in njegova jasna spoznanja, ampak tudi na naše zdravo in potrebno domoljubje, ki ga pod nobenim pogojem ne smemo zanemariti, čeprav si naša levica želi morda prav to, saj sta domoljubje in nacionalni ponos pomembna in zanesljiva gradnika državnosti. Prav ta dva elementa bosta v veliko pomoč prizadevanjem za slovensko politično spravo in rešitev države.

Pojasnjevanje, kaj sprava je in kaj pomeni, je seveda nujno in koristno na prvi pogled, vendar še zdaleč bolj je važna in nujno potrebna volja za dokazovanje resnice za nastanek razdeljenosti in neenotnosti naroda – vzroka za nastanek potrebe po spravi, s tem pa seveda ustvarjanje pritiska na ustvarjalce falsificirane zgodovine in pritiska nanje z dokazovanjem resnice.

Če se slovenska politika o spravi, ki seveda vsebuje različne potrebne spravne elemente (politične, pravne, zgodovinske), ki so bili že večkrat opisani, ne more dogovoriti, je gotovo potreben večji znanstveni in strokovni impulz, ki bo pospešil potem še politični pritisk za uresničitev sprave. Za politični pritisk pa naj poskrbijo razumni in domoljubni državljani. Od državljanov kot volivcev in od državljanov, združenih v strankah ali v civilnih iniciativah, je odvisno, kaj bo ustvarila politika. Slovenski volivci naj volijo na krmilo slovenske države ljudi, ki jim je ta država pri srcu in so dovolj modri, da bodo vedeli, kaj jim je narediti, da bo zdrava in normalna.

Tu naj dodamo še pregled mmnenj o spravi na nekaterih prireditvah v zadnjem času.

Dana nam je bila prilika, da smo prav v zadnjem času – to je v mesecu marcu, lahko spremljali akcijo za slovensko spravo, ki je bila precej široko zasnovana na območju skoraj cele Slovenije. Akcija je bila organizirana in vodena v okviru Slovenske Katoliške cerkve oziroma natančneje Slovenske škofovske konference v organizaciji nekaterih njenih ustanov, kot so: Radio Ognjišče, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani ter Založba Družina. Ta akcija se je navezovala na že lani v novembru organizirano tridnevno mednarodno znanstveno konferenco z naslovom MOŽNOSTI IN POMEN SPRAVE v Domu sv. Jožefa v Celju in na Teološki fakulteti v Ljubljani. Namen je bil poglobitev razumevanja in uresničevanja sprave med nami. Letošnja akcija je bila zamišljena v obliki šestih okroglih miz v mesecu marcu v različnih slovenskih krajih ( Laško, Nova Gorica, Kranj, Slovenj Gradec, Gornja Radgona in Kočevje) in naj bi predstavljala vsebinsko dopolnitev omenjene konference.

Poznavalci naj bi osvetlili spravo kot medosebni, medsosedski in narodni proces.

Tema okroglih miz je bila: OSVOBODIMO SE BREMEN PRETEKLOSTI, DA BOMO ŽIVELI ZA PRIHODNOST.

Lahko bi bili zadovoljni s tolikimi prizadevanji Cerkve in njenih ustanov za spravo, vprašanje pa vendar je, koliko je že omenjeni konferenci in okroglim mizam to tudi uspelo, ko je spravni proces tako težak in zapleten in ko je za vsa prizadevanja za spravo ene strani nasprotna stran popolnoma gluha. Enako sprava pogosto ne doseže zanimanja mladih, ki se v raznih medijih ali še posebej na spletu odzivajo pogosto cinično in nezainteresirano. Menijo, da bo sprava prišla sama, ko pripadnikov obeh v vojni nasprotujočih si strani v nekaj letih ne bo več. Pri mladih sta prisotni velika indoktrinacija in splošno nepoznavanje stvari. Pogosto se postavljajo na stran zmagovalcev, ker jim niso jasni pojmi in povezave revolucija, NOB in kolaboracija. Predvsem jih odbija pojem kolaboracija, kontaminiran z ominoznim pojmom izdajstvo, ki ga je komunistom uspelo lucidno ustvariti in prilepiti krščanski strani.

Žal nam je, da nismo mogli biti prisotni na okroglih mizah osebno in se sedaj seznanjamo z njihovim delom oziroma stališči šele iz kratkih poročil in povzetkov, ki so bili objavljeni na spletni strani Slovenske škofovske konference ali delno objavljeni in komentirani predvsem v verskih medijih.

Iz poročil ali kratkih povzetkov razprav na okroglih mizah si težko ustvarimo pravo sliko; dobimo le nekakšen splošen vtis, ki pa je negotov in morda ne prav objektiven. Prav zato je naše zaključke treba jemati morda z nekim pridržkom in previdnostjo, da ne bi delali komurkoli krivice ali neverodostojno povzemali zaključke. Vendar, ko pregledujemo ta poročila o razpravi na okroglih mizah z vsemi pridržki in previdnostjo, se nam nekako nizajo misli v naslednje zaključke ali spoznanja, ki jih bomo navedli ne ravno po vrstnem redu in pomembnosti, pač pa po sprotnih vtisih ob prebiranju poročil.

Že takoj na začetku, ko smo začeli razmišljati o teh okroglih mizah v mesecu marcu, smo se nehote vprašali, kaj je imel organizator pred očmi in kakšne cilje si je postavil, ko je okrogle mize razporedil po določenih slovenskih mestih in s tem nekako iskal mnenja po določenih regijah. Je hotel preveriti utrip razpoloženja in odziv teh regij na važno vprašanje, kot je sprava slovenskega naroda. Poročila o tem ne spregovorijo in za zdaj kake tozadevne analize nisem zasledil.

Iz poročil je tudi razvidno, da na različnih okroglih mizah niso nastopali vedno eni in isti govorniki. V svojih prispevkih tudi niso zastopali čisto enakih in izdelanih stališč, pač pa svoje poglede v skladu s svojimi izkušnjami in vedenjem in tako so posamezna stališča bila celo nekoliko nasprotujoča si in so upoštevala zdaj bolj eno zdaj drugo skupino v procesu sprave. Če so se nekateri govorniki bolj zavzemali za žrtve, je kateri navijal za mladino in nanjo polagal vso težo; če je eden poudarjal odgovornost politike za spravo, je morda drugi postavljal v ospredje odpuščanje in t. n., vendar velikih razlik le ni bilo zaznati.

Seveda pa je imel vsak govornik svoje predloge za spravo, ki niso bili nujno čisto drugačni od drugih, le drugače so bili izpostavljeni. V Laškem so bila zastopana sledeča stališča: J. Dežman je ocenil, da sprava ni prav blizu resnici in pravici. Ne da bi imeli kakšne velike iluzije pri tej vladi, misli, da je žrtve treba prekopati. To tudi ne bi smel biti kak velik problem, če bi vlada prekop podpirala in omogočala. Za dr. K. Ocvirka zaradi krize človek ni več v središču in spravo bi bilo treba obravnavati celostno. Začeti bi morali pri človeku in se soočiti s krizo. Dr. Bojan Žalec, filozof, je postavil šest korakov za spravo: priznanje, obžalovanje, opravičilo, odprava jeze in sovraštva, zagotovilo, da se zločin ne ponovi in poprava škode. Meni, da za spravo niso potrebni ukrepi ali represija, ampak notranja motiviranost storilcev. Je pa sprava obojestranski proces, težak za storilce in žrtve. Pogled starih, ki so ostale na oblasti, sil na preteklost onemogoča spravo.

V Novi Gorici je Jože Možina poudaril, da je prepogoj sprave védenje in spoznanje resnice, nato šele vrednotenje in drugo. Dr. B. Žalec je menil, da je namen sprave odstranitev ovir (ranjene in poškodovane odnose, ki so jih povzročile krivice), ki blokirajo pozitivne odnose. Vztraja na notranji motiviranosti storilcev za spravo in prevzem odgovornosti. Dr. S. Granda je trdil, da se bo slovenski narod očistil in pomladil, ko bo spoznal svojo tragedijo in videl, da sta bili obe strani žrtev peklenskih načrtov. Dr. T. Strehovec je spregovoril o duhovnem nasilju: čas po osamosvojitvi je še vedno čas duhovnega in simbolnega nasilja in sprava je odvisna od medsebojnega spoštovanja in odpuščanja. Ga. Ana Martinjak – Ratej, raziskovalka, naj bi svoj nastop po poročilu naslonila na odpuščanje, upoštevajoč spoznanja Hanne Arendt.

V Kranju so govorniki spet ugotovili in se strinjali, da se proces sprave začne pri nas samih. Dr. Griesser – Pečarjeva vidi še vedno globok prepad med obema stranema. Treba bo prikazati zgodovinsko resnico. Za spravo sta potrebni dve strani. Problem je, ker ena stran zločinov ne prizna. Pri spravi pa je potrebno poleg priznanja in kesanja tudi odpuščanje. Dr. J .Juhant misli, da odzivi na Hudo jamo dajejo upanje za spravo. Dialog v medčloveških odnosih je bistven in človek mora priznati svojo ranljivosti, omejenost. Spravo mora najprej opraviti v sebi. Ga. mag.Valič – Zver pa je menila, da je pri spravi ključno delovanje pravne države. V spravi naj bi bilo več ravni: najprej védenje, nato razumevanje in toleranca ob politični, pravni in zgodovinski podpori. Spravni proces je iskanje resnice. Dr. V. Strahovnik je opozoril na krivdo in sram. Dr. K. Kompan – Erzar misli, da je treba spoštovati tisto življenje, ki je danes. Travme pa določajo tudi delovanje za prihodnost, saj so prenesene tudi na prihodnje generacije in ustvarjajo temeljno nezaupanje do sveta. Zdraviti spomin!

V Slovenj Gradcu je p. dr. Mari Osredkar ugotovil, da mladi ne smejo biti obremenjeni s preteklostjo, saj njih sprava in daljna zgodovina ne zanimata: tudi ni upravičeno mlade obremenjevati s tem. Tisti, ki se zavzemajo za spravne procese, rešujejo sebe, ne mladih. Mladi imajo druge probleme. Opozoril je še na teološki vidik sprave, ki pa je v tem, da se bremen rešimo z odpuščanjem. Stališču ni oponiral nihče od sogovornikov. Dr. J. Juhant je tudi ugotavljal, da postaja preteklost breme tudi za mlade. Misli pa, da mladi ne smejo biti obremenjeni s preteklostjo kakor tudi ne s sedanjostjo in njenim ekološkim onesnaževanjem ali prevelikim zadolževanjem. Največ bomo naredili za mlade, če se sami osvobodimo bremen preteklosti.

Ga. Barbara Brezigar je bila mnenja, da se moramo pogovarjati, deliti misli, ker je ozračje zastrupljeno z manipulacijami in izkrivljanji. Na državi je, da izpolni pogoje, v katerih bi družba zaživela. Potreben je medijski prostor in pravna država.

Dr. R. Petkovšek CM je dejal, da bi bila potrebna močna zavest o preteklosti in prihodnosti, mladi pa tega nimajo. Razni razlogi: hiter razvoj, zrušenje krščanskega ozadja … tako mladi nimajo več pravega upanja, pričakovanj in cilja in to jih peha v cinizem, relativizem, barbarizem, performizem … Edino odpuščanje bi nam omogočilo, da zaživimo pravo prihodnost.

V Gornji Radgoni, kjer so sodelovali v razpravi akad. dr. Jože Trontelj, prof. dr. Stanko Gerjolj, pravnik dr. Stanislav Slatinek in prof. dr. Drago Ocvirk pod geslom Smo Slovenci osvobojeni od preteklosti sposobni sodelovati, so bili govorniki soglasni, da Slovenci še nismo dosegli sprave in je v kratkem tudi ne bomo.

Akademik. dr. J. Trontelj, ki je nastopil v svojem imenu, je poudaril, da je potrebno očiščenje, in omenil, da zgodovinarji gledajo dogodke skozi širokokotni objektiv, v širšem kontekstu okoliščin, torej, kako jih razumeti v luči prejšnjih dogajanj in poznejšega razpleta. Misli, da je morda tak pogled znanstven, toda krivičen do posameznika. Pogled na množice je abstrakcija, izgubijo pa se osebe, izgine sočutje, empatija. Priklicati je treba spomin na posameznike in grozo trpljenja. Ko so zavrženi etični standardi, je tu propad družbe. Potrebno bi se bilo dogovoriti o etičnem minimumu. Nadalje je navajal še, kaj je bilo opuščeno (izgnana sta bila sočutje in človečnost, ni bilo poprave krivic in zločin ni bil kaznovan – časa pa ni več) in kaj bi še bilo treba storiti (žrtvam priznati nedolžnost, poravnati vsaj simbolni dolg, omogočiti dostojen pokop, vrniti imena in identiteto). Hudodelstva bodo ostala mračen spomin rodovom za nami, je še dodal.

Dr. Drago Ocvirk je menil, da se preteklosti ne moremo kar osvoboditi. Morali bi jo predelati v medsebojnih odnosih, da ne bo prišlo do blokade, saj v konfrontaciji ni rešitve. Potrebno je sožitje in prizadevanje za skupno dobro. Potrebno bi bilo stopiti na mesto žrtve in od sistemskega gledanja obrniti pogled na človeka.

Dr. Stanko Gerjolj je menil, da je potrebna katarza kolektivne zavesti. Sprejeti moramo sporočila preteklosti, iz katere živimo, jih predelati za zdravo sedanjost in prihodnost. Hoja v preteklost je smrtno nevarna. Pojasnjeval je s prispodobo iz Biblije, zgodba o Jakobu.

Dr. S. Slatinek iz Maribora je primerjal aktualno slovensko spravo s spravo med zakoncema in omenjal t.im. »ločitev ob obstoječi zakonski zvezi«, ki daje zakoncema čas za razmislek in čas za spravo.

Zadnja okrogla miza je bila v Kočevju. Udeležili so se je mag. Andreja Valič – Zver, prof. dr. Janez Juhant, dr. Tomaž Erzar od zunaj in domači župnik Anton Gnidovec, župan Vladimir Prebilič ter Boštjan Kolarič. Skupaj so na koncu razprave ugotovili, da je sprava nujna, vendar so koraki do nje še težki. Izrazili so naslednja mnenja:

Dr. Valič – Zver je spomnila, da je bila spravna maša na Rogu pomembno spravno dejanje, a vendar ni bil nadškof Šuštar prava oseba za podajanje roke sprave. Tudi vsa pričakovanja so se potem izjalovila. Spet je poudarila, da je za spravo potrebno sočutje. Kot prva stvar pa sta potrebna védenje in razumevanje. Naglasila je pomembnost politike, ki lahko pripravi pogoje za spravo, prava, zgodovinopisja, izobraževanja in odnos na osebni ravni. Storjeni naj bi bili že nekateri koraki na poti do sprave (Pučnikova parlament. komisija,Vladna komisija za popravo krivic, Komisija za vprašanje prikritih grobišč in nekaj drugih stvari). NSZ ni nikjer omenila.

Dr. Juhant je menil, da bi bil pravi politični sogovornik za spravo NSZ in ne Cerkev. Ta je je bila pravzaprav na obeh straneh in je obsojala vsako nasilje, se zavzemala za ljudi. Sicer pa je menil, da ljudje težko odpuščamo. Apeliral je na krščansko zavest in potrebo po odpuščanju. Naj bi prišlo do spravnega procesa tudi v smislu osebnega in krščanskega spreobrnjenja. Pri tem je pomembno tudi žrtvovanje.

Dr. Tomaž Erzar je postavil trditev, da bo doseganje sprave naloga še nekaj generacij. Misli pa, da bo pri nas sprava potekala samo na eni strani in sprašuje se, kako bomo ta svet spet vzpostavili.

G. Kolarič pričakuje, da bo politika odprla arhive in da se bodo tam našli dokazi za obsodbe. Zaveda pa se, da je časa malo.

Župan Prebilič je bil mnenja, da bo spravo potrebno prigarati in ne izsiliti: pri tem država ne more prida pomagati.

10.2.2. Kratek povzetek in komentar – moj vtis

Vseh šest okroglih miz, ki jim je treba priznati določen pomen v razpravi o spravi, je izvenelo zlasti v zaključek, da je sprava nujnost in da bi do nje moralo priti. Dani predlogi (koraki, ravni), kako naj bi se to zgodilo, kako se bo in če se bo, tega pa nihče ne ve in ne more napovedati. Ve se, da ena stran na to sploh ni pripravljena, saj vsako spravo zavrača, goji naprej sovraštvo, žali in manipulira. Ostaja na stališčih, ki so ji jih omogočile razmere kot zmagovalcu in storilcu zločinov po II. svet. vojni – zmagovalcu deloma tudi po osamosvojitvi. Pristaja le delno na izenačenje krivde. Na spravo pristaja protirevolucionarna stran, in še ta pod določenimi pogoji, ki so jih okrogle mize opisale ali nekoliko diferencirano sugerirale. Videti pa je, da se le Cerkev zavzema, če je potrebno, tudi za enostransko spravo na osnovi odpuščanja., ko se govori predvsem o spravi na osebni ravni in žrtvovanju.

Vsekakor ob branju poročil o imenovanih okroglih mizah nastaja vtis, da so mnenja o spravi različna in ne zmerom konsistentna. Vprašanje je, če je sploh bil namen teh razgovorov, da definirajo stališča o spravi. Videti je, da je bil to razgovor o potrebi sprave, o možnostih za pristop k procesu za spravo, za katero trenutno ni nobenih realnih pogojev, ter iskanje nekega modusa za izhod iz velike moralne, politične in gospodarske krize slovenskega naroda.

Razprave na okroglih mizah so vsebino potrebne sprave definirale nekako takole:

1) najprej sprava na osebni ravni (ne da bi bilo to posebej pojasnjeno)

2) sprava na drugih ravneh: politični – pravni – zgodovinopisni – poprava krivic

3) sprava po korakih: védenje – vrednotenje – obžalovanje – priznanje – odpuščanje ali celo začasna sprava z odlogom kot možnost.

Okrogle mize so natresle še nekaj drugih dejstev, ki so sicer znana, a jih navajamo, da jih vpišemo v register obravnavanih vprašanj in jih prištejemo k drugim opisanim. Ugotovljeno je bilo, da protagonisti revolucije in revolucionarji sploh kot tudi udeleženci z nasprotne strani odhajajo, zločini ostajajo neraziskani in nekaznovani, ostaja pa nezainteresirana mladina, ki jo zanimajo druge stvari. Pravne sankcije bodo kmalu neizvedljive in možna bo le še moralna obsodba. Težko bo uveljaviti tudi kakršnokoli politično voljo, ker je volilno telo nezainteresirano ali nehomogeno, politiki pa morajo svoje načrte prilagajati potrebam pridobivanja volilcev. Vendar udeleženci in govorniki okroglih miz svoje upe navadno polagajo v prihodnost, kar je, po našem mnenju, le upanje in tolažba za tiste, ki sprave ne bodo doživeli, in spet zmaga za tiste, ki si sprave ne želijo.

Ceniti je treba prizadevanja za spravo in vztrajnost, s kakršno si mnogi zanjo prizadevajo. Med temi je danes Cerkev, kar ni čudno, saj ima za to tudi največ možnosti in je tudi njeno poslanstvo ljudi učiti odpuščanja in jih spravljati z Bogom in med seboj.Tudi nekatere civilne iniciative so pomembne in posamezniki, ki razumejo situacijo in vidijo posledice tega nevzdržnega stanja v narodu. Zdi se kot da je to delo brezupno in zaman, vendar odnehati ne smemo, pač pa moramo sile na protikomunistični strani združevati in poenotiti stališča, da bodo jasna, načelna in v skladu z resnico. Resnica na koncu vedno zmaga, in če bodo naša stališča v skladu z resnico, bodo prepričljiva in bodo zmagala. Mislimo pa, da je dozorelo spoznanje, kdo iz civilne družbe bi edini lahko bil pravi predstavnik za formuliranje enotnih in dokončnih pogojev glede sprave. To je organizirano društvo, ki že vsa leta po osamosvojitvi kompetentno in aktivno zastopa slovensko protikomunistično stran z raznimi dejavnostmi, utemeljenimi v njegovem ustanovnem aktu in ima tudi sama neposredne povezave s političnimi demokratičnimi ustanovami Dravske banovine in Stare Jugoslavije. Pričakujemo, da bo NSZ to tudi naredila, saj je njena zgodba takšna, da bi to lahko in morala narediti.

11. Soočenje s seboj in svojimi cilji

11.1. Redni letni občni zbor Nove Slovenske zaveze

Avtor: Meta Velikonja

11.1.1.

Redni občni zbor Nove Slovenske zaveze je bil letos 31. marca že dvaindvajseti.

Dnevni red je že ustaljen. Najprej nas vnuki naših članov razveselijo s svojimi glasbenimi nastopi. Vsako leto sproti ugotavljamo, da postajajo pravi umetniki. Letos sta se ojunačila tudi dva naša člana in nam ob spremljavi harmonike zaigrala nekaj narodnih. Z molitvijo Očenaša smo se poklonili spominu naših članov, ki so umrli v zadnjem letu.

Nato nas je pozdravil predsednik društva gospod Anton Drobnič, ki je na kratko opisal trenutne razmere v državi.

Z veseljem smo poslušali naše mlade člane upravnega odbora: Jureta Emeršiča, Federica Potočnika in Marka Mehleta. Njihova razmišljanja ( ki jih tudi objavljamo) predstavljajo osvežitev, morda celo nov veter v našem društvu.

Sledil je pregled opravljenega dela v preteklem letu 2011, s finančnim poročilom in poročilom nadzornega odbora društva. Po potrditvi poslovanja v letu 2011 smo sprejeli še okvirni načrt dela v prihodnjem letu 2012. Glede na zmanjševanje sredstev iz proračuna, bomo tudi mi prisiljeni skrčiti naše načrte, čeprav bo potrebno nekatera dela, ki so jih do sedaj opravljali prostovoljci, v bodoče plačevati!

V razpravi so sodelovali:

Blaža Cedilnik, ki nam v verzih opiše naše razmere;

Velimir Kužatko, bivši predsednik Hrvaškega žrtvoslovnega društva pozdravi prisotne v imenu svojih prijateljev iz Hrvaške. Knjigo: »Sveti Grgur – hrvatski gulag« osebno podari gospodu Drobniču in gospodu Justinu Stanovniku.

Matija Kavčič iz Šentjošta se pohvali, da na zadnjih državnozborskih volitvah »Jankovič« ni dobil niti enega glasu. Na referendumu za družinski zakonik pa je glasovalo 97% volilcev Šentjošta proti Zakoniku. Istočasno nas spomni, da je bila pred 70-imi leti v Šentjoštu ustanovljena prva vaška straža.

Anton Mušič poroča o občinskem pokopu Jožeta Gačnika, žrtve iz Konfina. Ob nezanimanju še živih sorodnikov je uredil vse potrebno, da je na Sodni medicini prevzel ostanke trupla (kost stegnenico) in jih spodobno pokopal v grobu, kjer je postavljena tudi farna spominska plošča – Škofljica. Vsa čast mu!

Vse tri besede nosimo v srcu

Slika 52. Vse tri besede nosimo v srcuAlexander Jerman

Jože Kočar poroča, da je za tisk pripravljena tretja knjiga: Farnih spominskih plošč: Prvi del knjige je urejen, kot sta urejeni FSP – prva in druga knjiga. V tretji knjigi je dodatek s 29-timi seznami žrtev, kjer FSP še niso postavljene in 14 krajev, ki so pomembni za protikomunistični upor med drugo svetovno vojno in po njej.

Kovač Marjan nas spomni, da so pred 70. leti VOS-ovci umorili dr. Lamberta Ehrlicha, ki se je kot zaveden Slovenec in katoliški izobraženec zavzemal za uveljavljanje katoliških izobražencev v javnem življenju. Kot »spiritus agens« je deloval v akademskem klubu »STRAŽA«.

Po nagovoru urednika ZAVEZE smo se zbrali na skupnem kosilu in si še izmenjali novice o sorodnikih in skupnih znancih.

11.2. Zgodovinsko mesto Nove Slovenske zaveze

Avtor: Marko Mehle

11.2.1.

Nova Slovenska zaveza je edino društvo, ki načelno zastopa stališče, da je bila revolucija na slovenskem zločin zoper človečnost, da je bil ta zločin nameren in načrtovan, da je komunistična partija začela konflikt, da je bil odpor zoper revolucijo legitimen in čist. Zastopa stališče, da je revolucija ter totalitarni režim, ki ji je sledil, ranil dušo slovenskega naroda, tako kot se je zgodilo tudi drugje po Evropi. Da je totalitarna poškodovanost eden izmed vzrokov za zmedo, ki vlada na ravni politčnih idej. Da je zmeda prisotna tudi v vrstah katoliške cerkve, ki se včasih, bodisi zaradi nepoznavanja, neodločnosti ali strahu pred pobegom vernikov, nerada opredeljuje glede tematike revolucije. Da se pot sprave začne pri poštenem zgodovinopisju ter pri enakopravnosti pred zakonom.

Vsa ta problematika je nedvomno aktualna, danes nič manj kot pred 20 leti, ko je društvo nastalo, in je potrebna pozornosti. Politične sile so izredno napete, duh sleherne politične razprave je nagnjen h konfliktu, politično razmišljanje postaja vse bolj ideološko. Ideologija je poenostavljena in absolutizirana politična filozofija, ki v političnem nasprotniku vidi eksistenčnega sovražnika. Mnogi radi vlečejo vzporednice med sedanjimi razmerami in tistimi pred drugo svetovno vojno.

Da je konflikt prisoten, se vsi strinjamo. V javnosti prevladuje mnenje, da je totalitarna problematika konflikt med levimi in desnimi, za katerega naj bi bila krivda na obeh straneh. Obe vpleteni strani naj bi bodisi namerno vzpodbujali konflikt z namenom političnega manipuliranja in okoriščanja ali naj bi bili preveč »zagledani v svoj prav«, nezmožni priznati lastne napake in zato tudi nesposobni rešiti spor.

V tem duhu je opisana problematika stvar preteklosti. Vojna je pač vojna, v vsaki vojni so žrtve, zmagovalci vedno pišejo zgodovino. Res je, da se je na koncu s pretirano krutostjo obračunalo z nasprotnikom, zato je tudi prav, da se na določenih krajih postavi nekakšna obeležja, ki bi opominjala na krutost vojne. Vsa drama 20. stoletja je v očeh javnosti brezbrižno zreducirana na nerešen konflikt neke generacije, ki bo dokončno rešen, ko akterjev ne bo več med nami.

Lahko sklepam, da Slovenska družba ni uspela dojeti resnosti problema, ki smo mu priča. Posledice pol stoletja totalitarnega duha so v svoji subtilnosti za navadnega, neosveščenega državljana komaj zaznavne – in zato toliko bolj nevarne, a nič manj prisotne na vseh ravneh slovenskega etosa: neobčutljivost za (politični) zločin, pohabljenost jezika, beg pred političnim, so le nekatere izmed njih.

Govori Marko Mehle

Slika 53. Govori Marko MehleAlexander Jerman

Konflikt zaradi slovenske državljanske vojne kot tak ter politična napetost, ki jo le-ta ustvarja, bosta resda s časom usahnila. Med mladimi je močno opažen ta trend: čeprav bi bilo veliko mladih pripravljeno priznati določeno vrednost preučevanju zgodovine, se zdi, da je ta vrednost predvsem kulturno-informativne narave, z nekim simboličnim, skorajda zanemarljivim vplivom na prihodnost. Slovenska polpretekla zgodovina je v tem duhu vredna tovrstnega preučevanja, vendar je zaradi vzbujanja konfliktov in nelagodnih občutkov bolje, če se mu izogne. Diskrepanca med uradno režimsko ter resnično zgodovino in razni sproducirani miti te dileme še poglabljajo, tako da postane nemogoče razpravljati na podlagi argumentov in privede do status quo debate. Vendar to še zdaleč ni edini problem, ki ga imamo.

Nova Slovenska zaveza ima poslanstvo, ki presega okvir slovenske državljanske vojne.

11.2.2. Nova Slovenska zaveza in novi izzivi

Da bi se Nova Slovenska zaveza ohranila v slovenskem prostoru kot edino društvo, ki javno, odprto, brez političnih kalkulacij zagovarja vrednote protikomunističnega boja, evropske civilizacije in dobro razumljeno človeško svobodo, moramo razmišljati in gledati širše. Naše poslanstvo in naši temelji nam nalagajo, da smo več kot le društvo reakcije, društvo odpora zoper totalitarni marksizem. Boljševistična miselnost se je morda le odpovedala stalinizmu kot sredstvu za doseganje ciljev in se spretno zlila v tok modernega liberalizma s svojim inherentnim nihilizmom. Stari boljševizem si je nadel novo ovčjo obleko multikulturne države, strpnosti in svobodomiselnosti ter nam s prižnic demokracije modruje o človekovih in drugih pravicah, o ločenosti cerkve in države in o solidarnosti.

Današnja družba postavlja pod vprašaj naše celotno dojemanje sveta, naša retorika je v konfliktu z uveljavljeno psevdoretoriko družbe. Znano je, da totalitarni režimi ustvarijo za svoje delovanje nekakšen newspeak: z vnašanjem falzifikatov popačijo jezik naroda in tako lažje utemelijo lastno utopijo. Podobne tvorbe obstajajo v demokratičnem, liberalnem svetu: ko družba pravi »človekove pravice«, govori o evtanaziji in o splavu, ko reče »strpnost«, zapoveduje ateizem, ko pravi »enakost«, misli na omejevanje svobode in na diktaturo manjšin, ko izjavi »solidarnost«, ima v mislih visoke davke in ogromen birokratski aparat, ko pravi »pravica do dela«, močno omejuje in regulira delovni trg. To izjemno hinavsko izrazoslovje ter celotna retorika sodobnega liberalizma močno otežujeta argumentirano razpravljanje katoličanov v nevtralizirani javnosti. Vera in tradicionalna kultura sta označeni za neracionalna, davno presežena »super-sistema« in tako izrinjena iz miselne arene družbe. Mnogi neinformirani katoličani pristanejo, morda iz obupa, na takšne teze in si zgradijo osebno, družbeno tiho in neracionalno religijo, ki se opira predvsem na pozitivna čustva, na humanitarnosti in na veselju do česarkoli.

Takšni kristjani, zbegani zaradi velike zmede na duhovni in intelektualni ravni, dnevno odhajajo na prosti trg nazorov, da si nabavijo najnovejše, najbolj svetleče, v celofan medijskega pompa zavite filozofske zmote, in jih potem zaužijejo, ne da bi jim bilo sploh kaj slabo. Ne slepimo se, to ni le slovenski problem, nekakšna družbena anomalija zaradi konkretnih zgodovinskih dejavnikov, kot naprimer slabo izpeljane tranzicije, ali kakšna specifičnost slovenskega naroda. Če primerjamo stanje med zahodnimi družbami, v katerih ni bilo totalitarnega marksizma, in pa med postkomunističnimi demokracijami, bomo kljub razlikam naleteli na podobne simptomatičnosti, ki pričajo o postopni dezintegraciji celotne evropske civilizacije: ateizem, nemoralnost, kriza vrednot, družbena neodgovornost, apolitičnost, nevtralizacija konfliktov, scientificizem in ekonomicizem, multikulturalizem, nihilizem itd. Ti simptomi sami po sebi niso izraz le totalitarne poškodovanosti, kot dostikrat radi verjamemo, ne le divjega izkoriščevalskega kapitalizma, kot bi radi prikazali evropski socialisti. Čeprav sta oba po svoje doprinesla svoj delež k aktualnemu akutnemu družbenemu stanju, je treba dokončno razumeti, da sta si navidezna antagonizma v resnici bižje, kot bi se na prvi pogled zdelo. V tem kontekstu se ne želim spuščati v podrobno analizo režimskih različic zahodnih kapitalističnih demokracij, temveč želim le razlikovati med dvema političnima tokoma: tisti zahodni liberalizem, ki vzpodbuja potrošništvo, uživaštvo, moralni pozitivizem, in kulturo smrti, in pa marksizem, ki gradi novega človeka. Oba družbenopolitična sistema sta rezultat istih zgodovinskih procesov, in se, kot kaže, po propadu Berlinskega zidu in v luči ekonomske krize, ki smo ji priča danes, počasi zlivata v nekakšen nov ateistični totalitarni psevdo-liberalizem.

Za miselno in duhovno zmedo, ki je v Evropi pripeljala do nihilizma, gojišče totalitarnega duha, je bila potrebna dolga pot intelektualne degeneracije. Isti človek, ki je to zahodno civilizacijo zgradil na podlagi nekakšne zveze grške misli in krščanskega razodetja, se je nenadoma obrnil proti sebi. Človek ne postane takorekoč »totalitaren« kar čez noč, temveč se nič hudega sluteč postopoma vdaja toku lastne omejenosti. Skozi celoten novi vek se je odvijal ta korozijski proces, ki je postopoma spodkopaval temelje Evrope. Pri tem je mnogo velikih mislecev povsem dobronamerno prispevalo svoje. Če bi jim tedaj očitali, da žagajo vejo na kateri sedijo, bi očitke najverjetneje zavrnili kot neutemeljene.

Tudi Cerkev je prispevala svoj delež k razpletu okoliščin. Težko je ugibati kaj bi se zgodilo, če bi ne bila v srednjem veku v določeni meri zanemarila svojega prvega poslanstva, vendar lahko predvidimo, da se reformacijski duh ne bi tako hitro razprostrl po Evropi, kot se dejansko je. Mogoče Martin Luther res ni želel za zmeraj versko razdeliti Evropo, in bi se bil mogoče –ugibam– na začetku pripravljen odreči svojim tezam. A žal so se stvari odvile tako kot so se: posvetna oblast je novo gibanje hitro izkoristila za osvoboditev izpod cerkvenega nadzora. Reformacija je tako odprla vrata duhovni zmedi, ki se je kasneje pretihotapila še v filozofijo in hitro prepojila še ostale aspekte človeškega umevanja: politiko, znanost in umetnost.

Jakobinski teror je francoski revoluciji nadel pečat nasilja, tako kot ga je stalinizem nadel marksizmu. Najbrž si Jean Jaques Rousseau v vsej svoji sentimentalni človekoljubnosti revolucije ni predstavljal kot kraljestva terorja in je bil prepričan v neskončno dobroto človeštva. Izmislil si je »naravno stanje« človeka, da bi povedal, da je izvor vseh človeških pokvarjenosti družba sama, in kot rešitev predlagal družbeno pogodbo. Mimogrede, to naravno stanje močno spominja na predstavo Adama in Eve v raju in ima že zaradi tega izrazit teološki moment, vendar razumljen v luči krščanskega nauka, Rouseaujeva teorija na nek način zanika krščanski nauk o izvirnem grehu. »Francoska revolucija je tako želela nevtralizirati konfliktno naravo človeštva, da bi ustvarila novega, emancipiranega človeka, bratskega in nesebičnega –torej solidarnega –, brez občutkov greha ali krivde, skratka, brez svobode«9. Že Tocqueville je opazil, da je potrebna zelo močna oblast, če se želi ubraniti enakost pred svobodo, namesto da bi se popravljale le tiste krivične razlike, ki so posledica socialnih neenakosti in časa. Torej šlo je za ustvarjanje moči, racionalne oblasti, ki bi kot sistem nevtralizirala naravne konflikte, ki obstajajo v družbi na račun svobode. Hkrati je šlo za zamenjavo subjekta moralne pristojnosti: če je bila to prej Cerkev, je sedaj to postala država. V duhu teh ugotovitev lahko jasno vidimo, da je že v samem jedru razsvetljenskega programa mnogo za kristjana tujih ter za evropskega človeka nasploh nevarnih idej. Ni bil jakobinski teror anomalija, ki se je ponesrečila zaradi sile razmer v sicer najbolj človekoljubni revoluciji doslej, temveč najbolj kruta manifestacija duha, ki je poganjal celotni novoveški preobrat.

»Ideje imajo posledice,« je prvo sporočilo tega mojega razmišljanja. Papir sicer prenese vse: tako kot lahko napišem »Ves dan je lilo, zvečer pa so bila tla suha,« lahko tudi napišem »Človek je le to, kar želi postati« ali pa »Edino absolutno je nič, vse je sprememba.« Življenje ima vendar svoje zakonitosti in človek je to, kar je, poškodovan zaradi greha, a kljub temu transcendenten in še vedno hrepeneč po izpolnitvi. Tako kot nam lahko napačne fizične obremenitve ranijo hrbtenico, nam napačne ideje poškodujejo dušo. In teh idej je v današnjem času, v današnji Sloveniji premnogo. Ne samo tisti ostanki marksističnega totalitarizma, katerega posledice smo izkusili in preverili ter jih zdrav razum in resnicoljubnost takoj prepoznata. Danes nas morda še bolj ogrožajo nove oblike totalitarizma, spretno prikrite z liberalizmom in multikulturalizmom.

Drugo, kar želim poudariti, je to, da so se nekateri demokratični procesi v zgodovini dogajali iz istih vzgibov, ki so napajali totalitarno misel v 20. stoletju, da je duhovna zmeda, ki se je nedvomno začela pri reformaciji, botrovala tem procesom. Demokracija kot politični sistem ni zagotovilo pravičnosti. Je le politični sistem, ki omogoča preživetje – tako jo moramo tudi razumeti. Kakšen je duh konkretnih procesov, ki se dogajajo v demokratičnih družbah, je dostikrat manj odvisno od naroda kot pa od interesnih skupin, ki znajo uporabiti inštrumente demokracije za doseganje svojih ciljev. Kako to zgleda, smo videli ravno pred enim tednom: zelo majhna peščiča ljudi je skoraj uspela prepričati slovenski narod v svoj prav. Z demokratičnimi sredstvi.

Nova Slovenska zaveza je edina ustanova civilne družbe, ki poseduje zadostno mero zgodovinske modrosti, da lahko zgodovino Evrope razume kot enoten, edinstven in koherenten proces. Brez pravega razumevanja vzrokov, ki so pripeljali do trenutnega stanja, ni moč popraviti ničesar. Verjeti, da je ves problem totalitarizma problem nekega političnega režima, je površna ocena. Družba, v kateri nam je dano živeti, je veliko globlje ranjena, kot si mislimo. To je spoznanje, ki nam lahko jemlje pogum, vendar je edino, kar nas lahko ohrani na realnih tleh. Nekoč smo neupravičeno zaupali Angležem, ker smo verjeli, da nas zahodna civilizacija ne bo pustila na cedilu.

Kaj lahko kot NSZ v tem trenutku še storimo za prihodnost, za bodoče generacije? Počasi se zaključuje eno obdobje društva in vse, kar je bilo storjeno do sedaj, je odlična popotnica za prihodnost. V teh letih delovanja ste člani generacije, ki je bila udeležena v slovenski državljanski vojni, naredili vse, kar je bilo v vaših močeh, da so mnoge žrtve dobile grob in spomenik in da se je to, kar se je zgodilo, dokumentiralo v raznih knjigah ter v reviji Zaveza. Sedaj je nastopil čas, ko mora akumulirana zgodovinska modrost preiti na mlade generacije, da bo resnično prispevala k boljši prihodnosti, da bo NSZ še vedno imela kaj povedati in da bo v javnosti ostajal vsaj še nekdo, ki nas bo pripravljen poslušati. Za to pa bo potreben preobrat, ki bo naše sporočilo prebudil. Da se naše ideje preselijo iz arhivov v javno zavest, iz stare generacije v mlajšo, iz intelektualnega obrobja v miselno areno.

Ne govorim sedaj o spreminjanju naših načel, niti o pozabi zavoljo sprave, niti o ubiranju družbi prjaznejše, spravne retorike. Govorim o težišču našega delovanja: povedal sem že, da se preveč ravnamo kot duštvo reakcije, društvo proti-komunizma, proti-totalitarizma. To nas že vnaprej postavi na težak položaj, ker se držimo v obrambi, čas je pa vedno na strani tistega, ki napada.

Čeprav so posledice državljanske vojne na Slovenskem še vedno prisotne, duh slovenskega človeka pa je še vedno totalitarno poškodovan, nas le-ta vsak dan manj razume. Mladi ne razumejo naše retorike, ne razumejo totalitarne poškodovanosti niti našega sporočila. Čeprav so pripravljeni sprejeti, da obstaja neka generacija, ki se ji je godila krivica, mislijo, da je to stvar preteklosti. In to zaradi tega, ker imajo drugačne probleme – vsaj tako mislijo.

Morda je naša prihodnost kot društvo odvisna od treh dejavnikov. Prvo, če bomo uspeli priklicati nove ljudi, ki bodo to sporočilo razumeli in predali naprej. Drugo, če bomo znali tem mladim duha NSZ prikazati v luči njihove vsakdanje problematike, v luči težav, ki jih bodo imeli kot slovenski državljani čez 10 ali 20 let. Tretje, če bomo uspeli iz društva odpora zrasti v društvo, ki bo slovensko družbo napajalo s civilizacijskim duhom. Mladi smo lahko majhni, neizkušeni in nemočni. A če nam boste dovolili, da splezamo na vaše rame, bomo lahko pogledali in videli dlje, kot vi sami.

Ne delam si utvar, da bomo uspeli priklicati veliko množico zagretih mladih. Moramo pa vse staviti na to, ker brez svežih moči NZS nima prihodnosti. Pomagajte nam! Povabite vaše sinove, vaše vnuke. Dajte jim vedeti, kakšne so njihove korenine, kam pripadajo. Naj se nam pridružijo, pa četudi na začetku le na kakem pivu ali neformalni razpravi. Če se nas bo dovolj nabralo, bomo lahko naprej gradili NSZ. Ako ne, lahko to srečanje kar zaključimo. Mislim pa, da nam lahko uspe.

11.3. Naša pot, prava pot

Avtor: Federico V. Potočnik

11.3.1.

Dragi rojaki, pozdravljeni!

Vesel sem, da se spet vidimo v lepem številu. Priti v ta krog je prijeten dogodek, predvsem pa poseben. Tu je kraj, kjer se lahko srečamo in pogovorimo med seboj, kraj, kjer drug drugega spomnimo, da nismo sami. Svet okoli nas ima močan vpliv na naša življenja, vprašanje pa je, kakšen je ta vpliv. Čeprav zunaj mislijo drugače in čeprav nas želijo od zunaj prepričati o čudnih vrednotah, lahko vedno pridemo sem, med nas, da ugotovimo, da smo še vedno na pravi poti.

V zadnjem času je bilo govora o mnogih stvareh. Ena je posebej pritegnila mojo pozornost – družinski zakonik. Ne toliko zaradi vsebine, ki je bila tako sporna, da glede nje ni bila enotna ne politika, ne stroka, ne ljudstvo, ampak zaradi načina, kako so mi ga poskušali vsiliti.

Prvo, kar sem opazil, je, da so me hoteli prepričati, da sem nazadnjaški, ker zakonika ne podpiram. Zakonik so v javnosti predstavili kot napredek. Torej je vsak, ki mu nasprotuje, nazadnjaški. Od kod, se sprašujem, jim pravica, da označijo ta zakonik za napredek? Ni vsaka sprememba napredek in ni vsaka ideja dobra.

Govori Federico V. Potočnik

Slika 54. Govori Federico V. PotočnikAlexander Jerman

Domneva o naprednosti družinskega zakonika temelji na domnevi, da je bolj odprta in strpna družba, torej liberalna, napredna družba. Kjer je vse dovoljeno, kjer vsak izbira, kar mu bolj ustreza, in pravila nikogar ne omejujejo. Brez meja. Sliši se lepo, ampak raje se vprašajmo: ali je čisto vsak človek zmožen upravljati s toliko svobode? Če mu je vse dovoljeno, ali bo sprejel prave odločitve?

Pravijo, da je prav, da se istospolni ljudje poročijo. Da je prav, da pridobijo otroke. Da je prav, da obstajajo zunajzakonske skupnosti, ki so sicer enakopravne poročenim, razen tega, da člani niso poročeni. Slišim tudi, da je prav, da se otroke uči, da je homoseksualnost normalna stvar, da poroka ni pomembna, da družina je … pravzaprav so povedali toliko stvari, kaj naj bi družina bila, da mi je postalo jasno, da tega ne vedo.

Skratka, sprašujem se, kam bomo prišli, če tega vala ne ustavimo. Naša družba, kot vse ostale, se razkraja. Družinski zakonik bo slej ko prej sprejet v takšni ali še bolj radikalni obliki. Vse več bo dovoljeno in sprejeto. Postali bomo »odprti« in »strpni« do vsega in vseh. Ali bo dovolj, če jim dovolimo otroke posvojit? Ali bo dovolj, da se odpovemo besedi »družina«? Ali je dovolj, da prenašamo napade, ker smo katoličani, ker imamo vrednote? Ali bo treba biti strpen tudi pri, recimo, posiljevalcih? Pri mnogoženstvu? Pri zlorabah otrok? Ali bomo sprejemali tudi tatove, goljufe in morilce? Kje bomo postavili mejo?

Vidite, odprtost ni nujno dobra. Liberalizem v svoji najčistejši obliki pomeni anarhijo, brezvladje, kjer je čisto vse dovoljeno. Kako naj to sprejmem za napredno! Družba je preveč kompleksno telo, da bi z njo eksperimentirali, ker ponavadi poti nazaj ni.

V nedeljo mi je večina Slovencev pokazala, da jim kljub 45-letnemu postopnemu odvzemanju in zanemarjanju vrednot, ni uspelo. Da še imamo občutek za družbo in sočloveka in da ne dovolimo, da peljejo ta naš narod po poti liberalizma do razkroja. V javnosti se je govorilo, da smo Slovenci še konzervativni, kot da bi bilo to nekaj slabega. Nič ni slabega v tem, da ohranjamo, kar je dobro, in sprejmemo le tisto, kar je boljše. To je naša odgovornost – vaša do moje generacije in moja do naslednje, da za seboj pustimo prostor, kjer bo prijetno živeti.

V nedeljo se je zgodilo nekaj večjega, kot je zavrnitev nekega slabega zakonika. V nedeljo smo ustavili, kar se je začelo l. 1941. Ustavili smo propad korenin slovenske družbe in njenih vrednot. Ljudje smo spregledali in obranili svoje bistvo.

Sorojaki so nam s tem pokazali, da smo na pravi poti in se nam na tej poti pridružujejo. Mi že dolgo časa hodimo po njej in je težka in dolga, ampak vztrajamo, ker je prava, ker vodi v Resnico. Veselimo se in upajmo, dragi prijatelji, kajti zdaj smo en korak bližje.

Hvala lepa!

11.4. Hvala vam, ki resnico zapisujete in govorite

Avtor: Jurij P. Emeršič

11.4.1.

Ko so atenskega državnika Solona nekoč vprašali, v katerem mestu se da najbolje živeti, je odgovoril: V tistem, v katerem ob storjeni krivici neprizadeti prav tako vneto kakor prizadeti zasledujejo krivce, da jih izročijo kazni. To je bilo v Atenah. 2600 let po tem govoru smo zbrani v nekem drugem mestu, na kraju kjer se je ubijalo in od koder se je deportiralo v smrt. Vsako leto na tem kraju ponavljamo isto mantro o velikem rdečem genocidu, pa se včasih to zdi kot bob ob steno. Kje so organi pregona, ki bi se po svoji dolžnosti in navodilu očeta demokracije Solona, morali pogumno pognati na lov za morilci? Kje učitelji zgodovine, da bi prenehali poveličevati morilsko mitologijo? Kje duhovniki, ki bi vaše velike zgodbe vtkali v pridige o pravičnosti, krivdi, odpuščanju, sočutju …

Solon je govoril o sočutju. Tega si želim med Slovenci. Pa ne o sočutju le na čustveni ravni, ki se poraja ob poslušanju vaših težkih zgodb, ampak o trajnem sočutju, ki se lahko rodi le ob dobrem poznavanju zgodovinskih okoliščin, razumevanju vzrokov in posledic ter ob popolni odstranitvi predsodkov, ki so nam bili vcepljeni s strani totalitarnega sistema. Potrebujemo možgansko katarzo.

Orlando Figes piše v svojih Šepetalcih, da je v sovjetskem režimu miselnost posameznega državljana obvladovala režimska ideologija do te mere, da po mnenju nekaterih zgodovinarjev posameznik ni mogel čutiti ali razmišljati zunaj kategorij, ki jih je določal javni diskurz sovjetske politike; vsako drugačno misel in čustvo so ljudje občutili kot »krizo osebnosti«. Nekaj, česar se je treba očistiti … V želji, da bi postali enakopravni člani družbe, so mnogi žrtvovali svojo osebnost in vrednote. In značaj.

Narediti »novega človeka« je bil cilj OF. Spremeniti značaj slovenskega naroda. Revolucionarna kovačnica je oblikovala fanatike, ki so ustvarjali svoje kulte, praznike, obredje, dogme … Celo spoved. V Črnih bukvah Gornje Radgone lahko preberemo nekaj spovedi posameznikov, ki so jih vrbovali. In kar je resnično hudo: ustvarili so partijska nebesa in partijski pekel. Dve vrsti državljanov. In tabuje, o katerih se ni smelo govoriti …

In mnogi se še danes ne upajo. Tako pri nas, kot v Rusiji in nekaterih drugih postkomunističnih državah. Nek ruski zgodovinar je zapisal, da se diktafonov ljudje na intervjujih še vedno bojijo, ker te naprave povezujejo s KGB. Strah pred posneto besedo sem med pogovori s pričami tistega časa začutil tudi sam. A le vztrajno govorjenje in ponavljanje resnice nas bo osvobodilo, razkrojilo laž in zgodovinarjem omogočilo razkrivanje resnice. Hvala vam, ki resnico zapisujete in govorite, glasno, tudi v imenu tistih, ki so bili nasilno utišani. Maja letos se bomo spomnili takšnega velikega moža, Lamberta Ehrlicha, pa tudi stotin drugih, ki se jim lahko priporočamo, da pri Bogu posredujejo za nas Slovence, da bi uspešno sanirali ne le državno blagajno, ampak predvsem glave in srca. Ko bo slednje narejeno, bo vse lažje.

Trenutno je pri nas preštetih čez 600 prikritih grobišč. V osrčju glavnega mesta imamo oskrunjen Orlov vrh. Še precej dela bomo imeli, preden se bomo lahko spet poimenovali za »civiliziran narod«, kar smo nekoč bili.

Poziv preročišča Solonu je bil jasen: »Grobne daritve opravi za spravo herojem domačim, knezom dežele, ki krije naročje jih zemlje

Govori Jurij P. Emeršič

Slika 55. Govori Jurij P. EmeršičAlexander Jerman

To je bilo v Delfih. 2600 let kasneje ponavljamo poziv v Ljubljani. In ga ponavljati ne bomo nehali!

12. Zavezina pot do bralcev

12.1. Pakiranje

Avtor: Meta Velikonja

12.1.1.

Ali ste se že kdaj vprašali kako poteka pakiranje ZAVEZE, ki jo vsake tri mesece dobite po pošti? Verjetno se le jezite, ker ste prejeli prazno PVC vrečko z listom z Vašim naslovom. Ali pa je bila PVC vrečka že delno odprta? Morda pa Zaveze sploh niste prejeli, ker je nekje med prelaganjem na pošti padla iz PVC vrečke in poštarji niso vedeli kam jo dostaviti.

Ja, vse to se dogaja. In če se vam kaj takega zgodi, da ostanete brez Zaveze, nas pokličite in poslali Vam bomo nov izvod.

Pa vendar nisem hotela pojasnjevati, zakaj včasih ne prejmete Zaveze in Vas to neznansko jezi, ker Vam prijatelj pripoveduje o zanimivi vsebini, pa ni dovolj natančen in zameša stvari, Vi pa ste o tem že nekaj slišali, pa vas zanima še druga stran medalje itd.

Priprave za pošiljanje Zaveze se začno že en mesec pred izidom. Poskrbeti je treba ali imamo na zalogi dovolj papirja za liste z naslovi, ali imamo dovolj nalepk, ali smo nabavili nov trak za tiskalnik, da bodo naslovi napisani dovolj močno in jasno, da poštarjem ne delamo preveč težav. Imamo na zalogi še dovolj PVC vrečk ali moramo naročiti nove?

Prvi korak je tiskanje nalepk z naslovi. Je dokaj zamudno, ker je treba tiskalnik nadzorovati. Rado se zgodi, da se nalepke zagozdijo, ali pa pride do kakšnega drugega zastoja.

Dokaj istočasno kopiramo liste, kamor kasneje lepimo nalepke z naslovi. Rado se zgodi, da zaradi prevelike obremenitve kopirni stroj zataji, zmanjka barve in moramo klicati na pomoč ustrezni servis, kar pomeni najmanj enodnevni zastoj.

Ko smo premostili prve težave pride na vrsto lepljenje nalepk z naslovi na liste. Pri tem pazimo, da ločimo naslove za člane in naslove za naročnike. Z EDIGS-om je treba premazati tudi kakšne pripombe, ki jih imamo na seznamih na računalniku.

Vsi imamo pridne roke

Slika 56. Vsi imamo pridne roke
Nekateri imajo pa vedno tudi kaj povedati

Slika 57. Nekateri imajo pa vedno tudi kaj povedati

Ločeno pripravimo naslove za tujino in naslove za pošiljanje več izvodov ( na primer do 5 )

Če vemo, da vsakokrat nalepimo cca 1800 naslovov, potem vemo, da je to kar veliko dela.

Dan pakiranja nam določi urednik Zaveze gospod Justin Stanovnik. Predhodno je potrebno po telefonu sklicati ekipo prostovoljcev. Večina se rada odzove. Veseli smo vsakega, ki ima dve roki in je pripravljen pomagati. Pakiramo kar v tiskarni. Vsi prostovoljci potek dela poznamo.

Najprej pakiramo »naročnike«, ker tam ni treba vložiti »Priloge«. Izvod Zaveze, skupaj z listom z naslovom vtakneš v PVC vrečko in predaš sodelavcu, ki na gospodinjskem varilnem strojčku zavari PVC vrečko.

Za člane vstavljamo v posamezne izvode Zaveze »Prilogo« in skupaj s Prilogo vtikamo v PVC vrečke in zavarimo.

Zavarjene Zaveze nato razvrščamo po poštnih številkah, jih preštejemo in znosimo v avtomobile za odvoz na glavno pošto.

Postopek za naročnike iz tujine je povsem enak: Izvod Zaveze skupaj s Prilogo vtaknemo v PVC vrečko in zavarimo. Zavarjene Zaveze za tujino razvrstimo po državah in jih preštejemo.

Vmes med pakiranjem si privoščimo kratek premor z malico. Pakirati začnemo ob 13. uri, ko doma še nismo skuhali kosila, zato je majhen prigrizek dobrodošel.

Med pakiranjem se pogosto razvije debata o dnevnih dogodkih, zato je pakiranje prav zanimiv družabni dogodek. Med seboj se radi pošalimo. Pridne gospodinje prinesejo kakšen priboljšek v obliki kolača, štrudlja, ali biskvita.

In kdo so ti zvesti prostovoljci, ki pridejo, kadar jih pokličemo? Vsi smo že davno srečali Abrahama. Mlajši se vrtijo okrog sedemdesetih let, nekaj pa jih je že tudi preko osemdeset … Vedno težje delamo. Veliko je fizičnega dela: prenašanja, prestavljanja in nošenja.

Vsi upamo, da bomo še nekaj časa zmogli!

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Del Ehrlichove spomenice

Dodatek A.1.1

Najnujnejša potreba je, zajamčiti Slovencem varnost življenja. V to svrho je treba vzpostaviti javno varnost; v Ljubljani morajo varnostni organi na vseh važnejših križiščih vršiti stalno službo. Ob sumljivih incidentih naj varnostni organi takoj blokirajo zadevne ulice, opozarjajo s signali druge varnostne organe in takoj preiščejo vse pasante. Beg zločincev je treba absolutno onemogočiti.

Pri varnostni službi mora priti do nekega sodelovanja med it. oblastmi in Slovenci. V sedanjem položaju bi bilo s strani Slovencev sodelovanje mogoče edinole v obliki odioznih prijav. Absolutno potrebno se zdi, da it. oblast da Slovencem možnost samoobrambe v sledeči obliki: slovenski orožniki in stražniki naj spet dobe orožje in sodelujejo jo pri varnostni službi. Stojijo naj pa pod vodstvom bivših višjih slovenskih policijskih organov, ki naj jih zasedbena oblast imenuje po nasvetu vodilnih mož prejšnje slovenske uprave.

Če naj Slovenci uspešno pomagajo pri izkoreninjenju in uničenju komunistične organizacije, ki jo smatrajo za svoje največje notranje narodno in kulturno zlo, je potrebno, da jim it. oblasti omogočijo avtonomno varnostno službo v obliki akademske formacije, meščanske straže in splošne narodne straže po vaseh. Vse te formacije naj stoje pod vojaškim nadzorstvom, naj pa nimajo nobenega fašističnega obeležja.

Slovenci morajo dobiti v primerni obliki tudi upravno oblast oz. morajo biti dejansko pritegnjeni k upravljanju pokrajine. Sosvet 14 predstavnikov je dejansko samo na papirju, skliceval ga je Visoki komisar nekajkrat samo zato, da mu je javil svoje ukrepe.

Nemudoma naj se odpre tehnična fakulteta ter se izpraznijo vsa zasedena šolska poslopja. Za popoln miren potek predavanj na univerzi in pouka na srednjih šolah bo učinkovito skrbela akademska formacija. Za to si upamo prevzeti popolno odgovornost.

Aretirani, konfinirani in internirani Slovenci, ki jih je ta usoda doletela po nedolžnem, naj bi se takoj vrnili na domove, da se s tem omili neizmerno gorje slovenskih družin.

Pavšali požigi vasi naj se takoj prenehajo in požgane vasi naj se po možnosti takoj obnove.

Slovenskemu časopisju naj se takoj omogoči večja svoboda v tem smislu, da more med slovenskim ljudstvom opravljati primerno primerno propagando proti komunizmu. Prav tako naj se dovoli širiti protikomunistične letake.

Ustroj in delovanje sedanje Kvesture naj se temeljito preuredi po željah slovenskih predstavnikov.

Brezčastno ravnanje organov it. oblasti (kloftanje, suvanje, pretepanje, mučenje itd.), kakor tudi pavšalno vklepanje aretirancev, naj se takoj preneha.

Dodatek B Priporočamo

Dodatek B.1 Janez Arnež
Drobci Minljivosti

Dodatek B.1.1

Janez Arnež - Drobci minljivosti

Janez Arnež – Drobci minljivosti

Izdala Družina
naročila: 01/360-28-28

Opombe
1.

Russel, Tahddeus. Renegade History of the United States

2.

Bojan Žalec: On Not Knowing Who We Are: The Ethical Importance of Transcendent Anthropology, Synthesis philosophica, Zagreb, let. 26, št. 1. avg. 2011.

3.

Nekaj citatov: »Ne strinjam se s stališčem, da si moralen, če je motiv tvojih dejanj koristiti drugim. Moralnosti ni treba določati v odnosu do drugih. … Ljudje, kot sem jaz, hočejo … povsem potešiti svoja srca in s tem imajo avtomatsko najbolj dragocene moralne kode. Seveda so ljudje in stvari na svetu, toda so samo zame.«

»Ljudje, kot jaz, imamo dolžnosti le do sebe, ne do drugih ljudi.«

»Ne mislim, da imajo te (zapovedi kot ‘ne ubijaj’, ‘ne kradi’ in ‘ne obrekuj’) kaj opraviti z vestjo. Mislim, da so le zaradi lastnega interesa in samoohranitve.« Upoštevati je treba le »izključno preračunavanje zase in absolutno ne ubogati zunanjih etičnih kodeksov ali t.i. občutka odgovornosti … «

4.

Puhar, Alenka: In nenadoma smo se nehali vesti kot ovce. Ampak, junij/julij 2008

5.

rojeni število %
Do 1869 34 1,7
1870-1879 365 17,9
1880-1889 665 32,6
1890-1899 978 47,9
vseh 2042 100,0
6.

število %preb.
prebivalcev 1500000 100
nemško izganjanje Slovencev 80000 5,3
beguncev iz Slovenije v titoizmu 60000 4,0
mobilizirancev v komunistične in protikomunistične enote ter okupatorske vojske 200000 13,3
žrtev 105000 7,0
izgon, pobeg, optiranje nemške in italijanske manjšina po 2. svetovni vojni 50000 3,3
okupatorski zapori in taborišča 50000 3,3
titoistični zapori in taborišča 50000 3,3
invalidov 40000 2,7
sirote 30000 2,0
konfiskacije, zaplembe, nacionalizacije 100000 6,7
ekonomska emigracija na Zahod po 2. svetovni vojni 200000 13,3
Partijci in člani partizanske veteranske organizacije 200000 13,3
vojna in po vojni 1165000 77,7
7.

moški moški moški ženske ženske ženske
2000 število % preb. število % moških % preb. število % ženks % preb.
Nad 50 let 593116 29,8 256345 26,4 12,9 336771 56,8 16,9
25-50 let 765082 38,4 391603 40,3 19,7 373479 48,8 18,8
Do 25 let 631896 31,8 324794 33,4 16,3 307102 48,6 15,4
vseh 1990094 100,0 972742 100,0 48,9 1017352 51,1 51,1
8.

Petra Svoljšak: Poizkus ocene vojaških in civilnih izgub (žrtev) med 1. svetovno vojno, Množi

ne smrti na Slovenskem, zbornik referatov 29. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Izola 1998, str.232.

9.

Historia de las formas de estado, Dalmacio Negro, El buey mudo, Madrid 2010.

Datum: 2012-12-15

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.