Zaveza št. 84

 

Zaveza št. 84Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 84
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2012

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1.1.

Odgovor na vprašanje, ali je zgodovina s Slovenci ravnala prijazno ali ne, je nazadnje stvar odločitve. Da smo po odhodu Avarov ostali na prostoru, kjer smo sedaj, bi lahko razumeli kot njeno naklonjenost. Da nam je kljub naporom protestantov, da nas pridobijo zase, bilo dano ostali v katoliški Evropi, je morda odločilno prispevalo k temu, da smo kot majhen narod obstali. Skratka, Srednja Evropa in katolištvo nista bili slabi izbiri. Tudi leto 1918, ki nam je omogočilo izstop iz nemške Avstrije, imamo lahko za ugodno leto, saj ne bi bilo pretirano reči, da se nam je tako še pravi čas posrečilo umakniti glavo izpod giljotine. Zlasti še, če upoštevamo okoliščino, da nam je z Dravsko banovino kot narodu bilo dano poleg geografsko administrativne imeti tudi kulturno in deloma celo politično avtonomijo. Z nekaj hvaležnosti moramo vseeno priznati, da je bilo to, kar se je leta 1929 zgodilo v Beogradu, vseeno nekaj povsem drugega od tega, kar so se leta 1922 domislili Italijani v Rimu in leta 1933 Nemci v Berlinu. Seveda bi se lahko kdo dvignil in izdelal – če bi se potrudil – niz dogodkov z drugačnimi predznaki, a mi vseeno mislimo, da je ta, ki smo ga ponudili mi, tako stvaren, da se lahko potegujemo za njegovo veljavnost. Tako smo Slovenci v jugoslovanski Dravski banovini lahko vseskozi brali Slovenca in Slovenski dom, Jutro in Slovenski narod, liberalci, ki so bili vedno pripravljeni sodelovati z vsakim režimom, če je le kazal resnejše antipatije do katoličanov (tako da je njihova odločitev za boljševike leta 1941 bila takorekoč tradicionalno motivirana), liberalci pa so poleg tega še vseskozi razpolagali s svojimi Sokoli. Vseskozi sta v Ljubljani izhajali tudi literarni in kulturni reviji Dom in svet in Ljubljanski zvon, v drugi polovici tridesetih let pa še marksistična Sodobnost in Kocbekovo disidentsko katoliško Dejanje. Če še pomislimo, katere znamenite stavbe so zrastle v Ljubljani in katere pomembne ustanove smo Slovenci dobili v tem kratkem in vse prej kot bogatem obdobju, potem skoraj nimamo pravice govoriti, da je bila naša pot skozi čas bolj strma ali bolj nevarna ali bolj naporna, kot so bila pota drugih primerljivih narodov.

Le ko nam je bilo slednjič omogočeno, da postavimo lastno državo in tako dodamo kulturni samobitnosti še politično – in tako dosežemo nekakšno zgodovinsko spopolnitev – le tedaj ko smo postavljali državo, nam je bila zgodovina tako nenaklonjena, da je tako visoko nalogo postavila pred nas v času in razmerah, ko se narodi ne lotevajo tako ambicioznih nalog. Njen ukaz nam je bil sporočen v času, ko nismo bili notranje svobodni in pri sebi. In ker je bil ukaz zgodovine, da postavimo državo, izdan v slogu, ki ni pogrešal nobene nujnosti in ko ob nobenem njegovem branju ni bila daleč misel, da je priložnost, ki se pred nami odpira, tako edinstvena, da je čisto lahko dolgo, dolgo – ali pa nikoli več – spet ne bo, smo mislili, da moramo ubogati in narediti, kakor je bilo sporočeno, pa naj smo že notranje pripravljeni ali ne, v posesti samega sebe ali ne, se pravi, svobodni ali ne. Mislili smo – morda je to bilo lahkomiselno, a ne pozabimo na že omenjeno nujnost – da bo za osvobojevanje časa še dovolj ali pa da bo, ko bomo enkrat imeli državo, svoboda prišla sama od sebe. Tako lahkomiselne misli so nas obhajale – mogoče ravno zato, ker nismo bili svobodni in prisebni.

Problem naše svobode je bil v tem, da so tisti, ki so nam jo bili vzeli – mnogi so jim jo tudi sami prinesli pred noge – enostavno ostali, ne da bi začutili, da morajo iz svojega poraza potegniti konsekvence in oditi iz javnosti. Temeljna besedila, ki so jih prebirali, in dejanja, ki so jih za uresničevanje ciljev, ki so bili v tistih besedilih zapisani, izvrševali, so jim vzela milost zardevanja. Kar se je potem pretakalo skoznje, ni puščalo nobenih znakov na njihovih obrazih in očeh. V celoti so se izročili ideologiji, ki se jih je polastila. Postali so voljna orodja za izdelovanja sveta, ki je zanje bil samo absolutno nov, za ljudi, ki pa so prejšnji svet živeli, obdelovali in ljubili, pa nekaj izprevrženega; za človeka, ki je imel civilizacijo za svojo, pa nekaj nevrednega in nedostojnega. Postali so drugačni in bili so drugačni. Po tistem, ko so uprizarjali reči, ki so jih v narodovem spominu ohranila imena, kot so Krimska jama, Maverlen, Jelendol, Mozelj, Hrastniški hrib, Kočevski rog in Huda jama – vseh je, pravijo, šeststo – po tistem so se za zločine dajali še nagrajevati z odebeljenimi kuvertami in častnimi sedeži na zborovanjih. Tako človeško zapuščeni so bili, tako so se oddaljili od sebe, da so mogli misliti, da to, kar se v normalnem človeku [Stran 001]izključuje, v novem človeku, ki ga ustvarjajo, lahko živi drugo z drugim. Seveda vsi teh reči s svojimi rokami niso počeli, a so istočasno vsi veseli, da so ljudje, ki jih počnejo, seveda so v poznejših letih, ko so novi ljudje vstopali v njihove vrste, mnogi bili enostavno premladi, da bi bili osebno udeleženi pri tistih dejanjih, posamičnih in množičnih, a se tudi ti niso pomišljali, da se politično uresničijo v prostorih, ki so jih ustvarili ljudje, ki pa stvari so počeli.

Vprašanje, ki je v ospredju slovenske sedanjosti, je vprašanje svobode. Človek je notranje, se pravi duhovno, vezan na svobodo. Svoboda je pogoj njegove ustvarjalnosti. Čeprav je svoboda stvar človekove notranjosti, more v polno zaživeti le, če ji zunanji človeški svet zagotavlja prostor, ki bo svobodo, če bo ustrezala splošnim moralnim kriterijem, sprejel. Ta možnost jo dviga v aktivno politično skrb za družbo, ki jo tradicionalno poimenujemo z besedo polis. Skrb je sad dozorele svobode. Skrb dviga človeka v stanje odgovornosti, podeljuje mu moralni status državljana. A ta skrb nastaja v človeku, kakor smo rekli, proporcionalno z velikostjo pričakovanja, da jo zunaj čaka svet, ki je zanjo narejen. To pa je svet, ki ga obvladuje norma jezika, ki se je razvil v svobodi in resničnosti, nikakor pa ne svet, ki ga je izmojstrila umetna norma ideologije.

Eden najbolj uspešnih boljševiških izumov po njihovem velikem zgodovinskem porazu je zamenjava nasilja, ki je desetletja veljala za uspešno politično doktrino, s kaosom in neredom, ki je ljudem končno jemal tudi tisto osnovno orientacijo, ki je nujna za vsako organizirano dejanje, tudi za odpor. Že se zdi, da bo novi način izkazal večjo zgodovinsko trpežnost kot nasilje, zlasti če se bo še naprej tako uspešno uveljavljal v jeziku, ki je tisočletja vzdrževal človekovo normalnost. Vzemimo primer. Ko je Janez Stanovnik, že po blamaži na Dražgošah, izjavil, da je za našo državno ladjo primeren »izkušeni kapitan Zoran Janković, ne pa tudi Janez Janša, ker on Slovenijo deli«, se je pridružil tistim, ki slovenskim ljudem jemljejo pogum in veselje, da bi postali in živeli kot državljani. Stvar je v tem, da vsaj toliko kot Janša deli Slovenijo tudi Janković. Sedanjim Slovencem je to tako jasno, kot je aksiomatično jasno, da je dvakrat dva štiri. A ne, za Stanovnika je dvakrat dva tri ali pet. To pa je svoboda, ki pelje človeka, ne v delo in ustvarjalnost, ampak v obup.

Tudi debata, ki se je po volitvah 4. decembra 2011 razvila v vrstah postboljševiške levice, [Stran 002]je v zadnji analizi posledica nespoštovanja jezika. Na volitvah se je zgodilo natanko to, kar se je zgodilo, nič več in nič manj. Tisti, ki je dobil največ glasov, je s tem osvojil zgolj moralno pravico, da prvi poizkusi ustvariti večinsko koalicijo. Druge stranke mu pri tem lahko pomagajo ali pa tudi ne. Kakor relativni zmagovalec uveljavi svoje glasove, tako jih – iz obveznosti do svojih volivcev – lahko ali celo morajo uveljaviti tudi drugi. Iz čudaških izjav levičarjev pa je izhajalo tradicionalno komunistično pričakovanje, da se jim, če iz kakršnihkoli razlogov in na kakršenkoli način pridejo v ospredje – nekoč s terorjem, v novih razmerah pač z volitvami – vsi podredijo.

Kako je jezik prizadet, z nekaj primeri seveda ne moremo dovolj prepričljivo predočiti. A vseeno. Eden od tistih, ki so 12. decembra 2011 na Prešernovem trgu protestirali proti nekemu besedilu na internetni strani SDS, je svojo prisotnost razložil s tem, da nasprotuje »deljenju ljudi na prvorazredne in drugorazredne«, ne da bi ga ob tem jezik opozoril na »drugorazrednost« Hude jame, ki je bila neskončno bolj – dobesedno neskončno bolj – žaljiva. Tudi gospa Nataša Pirc Muser se je odločno postavila proti takšnim »poizkusom marginalizacije«, ne da bi jo ob tem fini mehanizem jezika opozoril na marginalizacijo Hude jame. Za to marginalizacijo še nismo slišali, da bi jo zaradi nje kdaj »bilo strah«.

Ko je novinar Ali Žerdin v sobotni prilogi Dela 7. januarja 2012 končal svoj uvodnik s tožbo, da je v Sloveniji veliko »verbalnega nasilja«, se nismo mogli ubraniti vtisa, da ima v mislih besedno agresijo. Nas pa je »verbalno nasilje« ob tem spomnilo še – ali pa predvsem – na »nasilje nad resnico« – na sedemdesetletno nasilje nad resnico, ki si je za orodje tudi izbrala verbum. (Kar pa ni bila kaka neprijetna posledica pomanjkljive vzgoje, ampak organiziran napad na duhovno samobitnost naroda, ki je povzročil to, čemur pravimo »totalitarna pohabljenost«. Ki jo bomo – ob današnji podpori njenih nosilcev – sanirali desetletja in desetletja.)

Naj nihče ne misli, da molk, s katerim sta slovenska javnost in poklicno okolje pospremila odhod novinarja Danila Slivnika, nima ničesar opraviti s tem, o čemer razpravljamo tu. Naj je bil že karkoli, naj je počel in delal že karkoli, se je vedelo in se ve, da je visoko presegal vse, ki so zadnjih petdeset let kdaj kaj napisali za kak slovenski časopis. Poleg tega, da je to, kar se je zgodilo ob njegovi smrti, zelo slovenska reč, je tudi vprašanje kulture, [Stran 003]mar ne? Ali smo imeli priliko videti, da bi se ob ignoranci, ki je spremljala to smrt, oglasil kdo od razjarjenih kulturnih aktivistov, ki so 7. februarja 2012 kravalizirali pred Cankarjevim domom?

Govorica slovenske pomladi

Govorica slovenske pomladiSimon Dan

Če govorimo o slovenski kulturi, moramo v isti sapi spregovoriti, ne o njeni dekadentnosti – ta beseda bi vzbudila previsoke aluzije – ampak o njenem prehajanju v svoje nasprotje. Od katerih izkušenj gnan in h katerim ciljem obrnjen lahko novinar govori o »izživetju revanšistično revizionističnega kleroavtoritarnega resetiranja«, o narodnem premoženju, ki je »plen zdaj desne zdaj leve oblastne klike«? Kakor da bi ljudje, na katere bi se danes mogel nanašati izraz »desna oblastna klika«, sploh imeli kdaj možnost »pleniti narodovo premoženje«? A to so najeti ljudje, plačani za razna opravila, takšni se bodo vedno našli. A tudi v odličnem dokumentarcu Odkrivanje skritega spomina, za katerega bi človek mislil, da bo njegova visoka pripoved dovoljevala samo resnične besede, si je neka gospa domišljala, da nas sme obvestiti, da se je Angela Vode leta 1941 priključila OF, ker h kristjanom ni mogla, saj so se kristjani vendar »kompromitirali z Italijani«. Kdaj pa so se »kristjani kompromitirali z Italijani?«, za božjo voljo! In ko nas je na koncu še informirala, da je Angela Vode imela cerkven pogreb in to razložila – ali bolje rečeno opravičila? – s tem, da je »želela nasprotovati«, kaj jo je gnalo k tako tvegani interpretaciji? Ko je Willy Brandt decembra 1970 obiskal Varšavo in stoječ pred spomenikom judovskih žrtev, gnan od bogve česa, pred njim pokleknil na tla, razmočena od dežja, se nekateri nemški časopisi niso strinjali, češ da se pokleka samo pred Bogom, je Brandt to kritiko interpretiral takole: »Kaj pa ti ljudje vejo, pred kom sem pokleknil!« Nazadnje je tako, da nihče na tem svetu ne ve, zakaj se je Angela Vode odločila za cerkven pogreb, tudi gospa Franca Buttolo ne, kljub intervjuju, ki ga je naredila z njo.

Poglavitne anomalije, s katerimi se bori država Slovenija, izvirajo iz dejstva, da v času, ko smo jo postavljali, nismo bili svobodni. Zaradi odsotnosti tega določila smo opravili tista opravila, ki so za državo in življenje v državi nujna in celo brezpogojna, brez tiste strokovne natančnosti in politične prisebnosti, ki je pri tem nujna. In zakaj nismo bili svobodni? Svoboden človek je suveren, suverenost pa je samo druga beseda za miselno in stvarno razpoložljivost celote in vseh njenih delov. Slovenci kot narod, kot organsko obstoječa družba, pa leta 1990 nismo bili suvereni in svobodni zato, ker med državljani in državo ni[Stran 004]obstajal direkten in neposreden odnos, ampak so na poti med različno voljo državljanov in državo obstajale transformacijske celice, ki so preprečevale, da bi državljan dosegel celoto v svoji avtentični izvirnosti.

Posledica tako porušene neposrednosti je bila tudi ta, da se država ni odzivala na signale in sporočila državljanov, ampak na neka druga sporočila – spremenjena in drugačna. Drugače povedano: država ni bila prostor preglednih odnosov, ampak prostor, ki ga je sooblikovala neka druga sila – nelegitimna lastnica transformacijskih celic. Tako je izvorno demokratična homogena država postajala vedno bolj prostor intervencije, z ustavnim redom nepredvidljive intervencije.

Tako bi bilo mogoče na kratko opisati postkomunistično ali postboljševiško državo. Če bi kdo ta dva termina razumel tako, da pomenita državo, ki je komunizem ali boljševizem pustila za sabo, bi se – kakor izhaja iz zgornje analize – motil: postkomunistična ali postboljševiška država je država, ki ima med svojimi demokratičnimi strukturami tudi takšne, ki jih nosi komunistični ali boljševiški spomin in zato tudi posebni komunistični ali boljševiški interes. Ni treba pripominjati, da družbeno obstajanje tega spomina in tega interesa zahteva visoko stopnjo izvedenosti v zadevah politične mimikrije.

Vzemimo na primer pojem pravne države. Danes politični ljudje, tisti s komunističnim poreklom morda še bolj kot ljudje z demokratičnim, na široko govorijo, da Slovenija ni pravna država. Vsi se pritožujejo nad pomanjkanjem ali celo nad odsotnostjo pravne države. Pri tem je še najbolj presenetljivo to, da bi vsi tisti, ki tako govorijo, morali vedeti, zakaj je tako – zakaj država ni takšna, da bi ji lahko rekli, da je pravna. Saj ni tako, da bi šlo za kak nerešljiv in izmakljiv misterij. Pravno stanje je mogoče shematično narisati ali naslikati in potem sliko razstaviti ali analizirati in tako ugotoviti ali registrirati, kje so ozka ali celo neprehodna grla. Če so zakoni preveč zapleteni, bi jih bilo treba zreducirati na bistveno. Če so sodniki, tožilci, advokati in notarji premalo izučeni, da bi mogli biti kos svojim nalogam, bi morali zasnovati študijsko reformo ali organizirati dodatne in specialistične tečaje. Zakaj se o tem ne govori? Zato, ker je nepravna država nujni pogoj za obstoj postboljševiške države! Zato, ker bi bil do kraja zgrajen in natančno delujoč pravni sistem poguben za obstoj ideoloških ganglijev, ki so umetno posejani po družbeni snovi, da zagotavljajo sistem v njegovi interventni danosti.

Govorica slovenske pomladi

Govorica slovenske pomladiSimon Dan

Koliko procesov, podobnih tistim, ki jih je Latvija sprožila proti partizanu Kanonovu, pa bi morala sprožiti Slovenija, če bi tožilci resno vzeli svojo službo? V čigavem interesu pa je potem, da pravna država tako kleca na svoji naporni poti do realizacije? Koliko bolj udobno je torej, da objokujemo odsotnost pravne države in obenem še naprej skrbimo, da tako ostane!

S primerom pravne oziroma nepravne države smo hoteli pokazati na enega od osnovnih problemov države Slovenija. Njena vprašljivost in težavnost je v tem, da ni strukturno enotna in homogena. Notranjost njene zgradbe ne ustreza povsem stanju, ki ga nakazuje in obljublja njena fasada. Ko se je nova hiša načrtovala in postavljala – če se smemo oprijeti te podobe – so med arhitekte in gradbene[Stran 005]mojstre bili sprejeti tudi ljudje, ki so skrbeli za stavbo, ki je prej stala na njenem mestu in ni bila zamišljena kot prebivališče svobodnega človeka, ampak so bili njeni mračni prostori namenjeni oblikovanju novega, uniformiranega človeka, ki naj bi sicer opravljal vsemogoča dela, predvsem pa naj bi služil svojemu gospodarju oziroma lastniku. Čeprav je nova stavba iz leta 1990 dajala povsem drugačno podobo od stare, je v njeni notranjosti bilo poskrbljeno tudi za obratovalne prostore, ki so v pretežni meri ustrezali nastanitveni filozofiji starih arhitektov. Tako se je novi človek znašel v protislovju. Ni mogel biti – če naj opustim podobo, h kateri smo se za trenutek zatekli – ni mogel biti svoboden in suveren. Prebival je v demokratični politeji, pred svetom in deloma tudi pred seboj se je ponašal, da je postavil demokratično državo, pa ni bil ne svoboden in ne suveren.

Takšen je bil začetek – ki se je raztegnil do današnjega dne. Kako dolg pa še bo ta začetek, pa je in bo odvisno od nas. Moramo tako reči, če hočemo biti kdaj svobodni in suvereni.

Pot do političnega in moralnega statusa državljana bo nujno peljala skozi premislek o 20. stoletju. Beda slovenskega prehoda leta 1990 je bila v tem, da se njegovi demokratični nosilci, zaposleni z drugimi zgodovinskimi opravili, temu premisleku niso mogli posvetiti v celoti. Predvsem pa so bili iz take snovi, da niso videli njegove brezpogojnosti. Predvsem niso videli, da sta demokracija in njena kultura in totalitarizem in njegova kultura v takem nasprotju, da se izključujeta. Niso videli, da so ljudje, ki so se vdali jakobinsko-boljševiškemu kompleksu, storili korak, ki je bil tako zelo usoden tudi zato, ker potem, ko so ga naredili, njegove usodnosti niso bili več v stanju videti. Izvorni nosilci leta 1990 niso videli, da morajo tistim Slovencem, ki so ta korak naredili, povedati, kaj so storili. Videli in vedeli niso tudi zato, ker so – kaj bi dali, da nam tega ne bi bilo treba reči – ker so sprejeli genocid, ki je bil narejen nad narodom. Sprejeli ga seveda niso z nobeno besedo. Sprejeli so ga z molkom. Z molčanjem. Niso pa vedeli in še danes ne vedo, da so s tem spreminjali sebe.

Tudi Pučnikova parlamentarna raziskovalna komisija je bila potem lahko samo lovljenje izgubljenega časa. Poleg tega pa ni imela nobenih kompetenc, tako da so se tisti, ki jih je klicala predse, lahko iz nje samo norčevali. A ta pogovor – ki pa ne bo pogovor, ampak temeljno slovensko politično dejanje – bo nekoč treba opraviti. Ob tem se bo slovenski narod[Stran 006]soočil s seboj. To bo tem bolj pomembno, ker je za boljševiški angažma v celoti odgovoren sam. Tujci so s svojim napadom pripravili samo prostor, za boljševiški atentat pa smo odgovorni sami. Marsikaj bo iz dokumenta, ki bo nastal iz te preiskave, mogoče izvedeti o nas; za marsikatero vedenje o sebi bomo, potem ko ga bomo izdelali, bogatejši, se pravi modrejši. Kako velika raziskava bo to, lahko povemo s stavkom, da sedaj ne vemo ničesar. Ali bolje in natančneje: vse vemo, razumemo pa malo ali nič. Od kod so se vzeli ljudje, ki so atentat zasnovali in pripravili? Kakšno srce in kakšno dušo so imeli, da so to mogli? Kdo so bili ljudje, ki so ga legitimirali in mu pomagali do zmage? Kdo so bili tisti, ki so se mu uprli in kakšno ceno so za ta pogum plačali? Marsikaj nam bo po tem vsenarodnem zaslišanju jasno, predvsem pa to, katere miselne in duhovne sile v narodu so v stanju trasirati njegovo pot v prihodnost, kdo bo potem imel pravico oblikovati naše upanje in odpirati perspektive.

Na nivoju politike, kjer je njegovo legitimno mesto, tega pogovora ali dejanja ne bo. Trije sestavni deli zmagovite koalicije so se izrekli proti njemu. Najbolj nedvoumen je bil Gregor Virant, vodja Državljanske liste. Postavil je dva pogoja za vstop v koalicijo: da ne bo dopuščala pogovora o dogodkih iz druge svetovne vojne in ne razprave o poteku osamosvojitvene vojne leta 1990 in 1991. Kako zelo smo se te vehementnosti ustrašili, o tem raje ne bomo govorili. Kateri politik si upa priti pred ljudi s takim predlogom? Kako bo povedal sebi in drugim, z izbrisano zgodovino, kdo je sam? Kako bo, z izbrisano zgodovino, povedal narodu, kdo je? Enakega mišljenja kot Virant sta bila tudi Erjavec in Žerjav. Mandatar in Nova Slovenija sta zahteve brez posebne obrazložitve sprejela. Za obdobje enega mandata je torej stvar odstranjena s politične mize. Po naravi stvari se je preselila na mize, s katerimi razpolagajo organizacije civilne družbe. Tiste od njih, ki politično gravitirajo v polje pomladne miselnosti, in tiste, ki se bodo same, iz svojega uvida, da morajo za vsako ceno v odsotnosti pravega naslovnika, prevzeti temeljni slovenski politični govor – logos Slovenicus – posebej organizirale, bodo vprašanja slovenske danosti gotovo sprejele v svoj program in ga predstavile narodovemu političnemu telesu v najbolj precizni in nepopustljivi in nujni obliki. Civilna družba bo tako prevzela eminentno vlogo politike. To nadomestno vlogo bo uspešno odigrala samo v tem primeru, če se bodo njeni protagonisti zavedali, da so v stanju ustvariti primeren družbeni ambient, v katerem bo potem politika kot politika mogla izvesti odločilno politično dejanje tako, da bo vzela nase duhovni spopad s totalitarno poškodovanostjo in totalitarno pohabljenostjo. Več kot tisoč let živimo Slovenci na tem prostoru, morali smo se bojevati z različnimi napadalci, ki so nam hoteli vzeti ne samo zemljo, ampak tudi to, kar smo, tudi jezik, tudi dušo, a nič od tega se ne da primerjati z boljševiškim atentatom na narodovo samobitnost. Po tem atentatu, po tem ko so narodu zaplenili njegovo izvorno besedo in mu v zameno vsadili ideološki jezikovni program, se je zgodilo – kar se ni še nikoli – da se je od sto ljudi, ki so nekoč v nedeljo šli v cerkev, tega držalo le še pet. Samo pet ljudi je še nosilo v sebi ambicije, iz katerih so mogle zrasti človekove pravice. Ljudje, ki bodo hoteli doseči vrnitev človeka k sebi, bodo morali znati razložiti, kako je do te[Stran 007]velike poškodovanosti prišlo – do te človeške opustošenosti. Šele po tej ozdravitvi se gospe Ljudmili Novakovi in gospodu Janezu Janši ne bo treba bati izgube volivcev, če bosta zahtevala, da se uprizori temeljna učna ura iz narodove zgodovine. Šele tedaj bodo Gregor Virant in Radovan Žerjav in Karel Erjavec uvideli, da je identiteta naroda utemeljena v zgodovini: da je šele s povratkom v zgodovino posamezniku in narodu mogoče priti k sebi.

Govorica slovenske pomladi

Govorica slovenske pomladiSimon Dan

Kako naporno delo čaka ljudi, ki bodo zagledali nujnost tega vseslovenskega opravila – te katarze –, bi lahko bralcem predočili tako, da bi predstavili neke dimenzije nedavnega protesta nekaterih ljudi, ki se prištevajo ali pa so prištevani med delavce na področju kulture. Protest je nastal zaradi reorganiziranja vlade: z njim je bila predvidena ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo in uvrstitev njegovega resorja v skupno ministrstvo za šolstvo in šport, za visoko šolstvo in znanost. Protest je bil množičen, pridružile so se mu razne kulturne organizacije in čuda posameznikov. Impozantno delujejo imena društev in organizacij, ki so se v podporo ogrožene kulture združile v Koordinacijski odbor kulture Slovenije (KOKS) in se podpisale pod skupno izjavo (31. januarja 2012). Posebej še, če upoštevamo, da je svoje podpise vložilo vsega skupaj 27 organizacij in 7.000 posameznikov. Zaradi vtisa, ki ga daje to družbeno dejanje, naj navedemo nekaj v KOKSu povezanih društev:

DRUŠTVO SLOVENSKI PISATELJEV

DRUŠTVO SLOVENSKI SKLADATELJEV

SLOVENSKI CENTER PEN

DRUŠTVO SLOVENSKIH KNJIŽEVNIH PREVAJALCEV

DRUŠTVO GLEDALIŠKIH KRITIKOV IN TEATROLOGOV SLOVENIJE

SINDIKAT KULTURE IN NARAVE SLOVENIJE – GLOSA

ZVEZA DRUŠTEV SLOVENSKIH LIKOVNIH UMETNIKOV

DRUŠTVO SLOVENSKIH FILSKIH USTVARJALCEV

ZDRUŽENJE DRAMSKIH UMETNIKOV SLOVENIJE

DRUŠTVO OBLIKOVALCEV SLOVENIJE

Videz je, da je tu vsa Slovenija. Globinski in siloviti so tudi argumenti, ki so se ponudili protestirajočim. Koksovci na primer, so našli tele besede: »Kultura je bila stoletja vir slovenskega obstoja, moči in samozavesti, h kateremu smo se obračali v največjih nacionalnih[Stran 008]stiskah«. Akademiki »iz razreda umetnosti SAZU« so polemično menili, da morajo opozoriti na to, da je »kultura zmerom šla na živce vsem tistim oblastnikom, ki so jo hoteli spremeniti v ideološki kult in tako podrediti političnemu enoumju in svoji volji in moči«.

Večina protestov po nameravani administrativni rošadi se je omejila na njeno žaljivost in dalekosežno politično škodo. Tako je slavnostni govornik na Prešernovi proslavi zvečer 7. februarja končal svoj nastop z bojaznijo, da je nova vlada s to gesto »spodnesla simbolni temelj ter smiselno podstat, na kateri je bila ustanovljena mlada država«. Nekateri prodornejši in bolj politično usmerjeni opazovalci pa so še opazili, da gre tu za »nadaljevanje kulturnega boja« in da le kultura sama ve, da »gre za vse ali nič«. (Če ostane torej vse tako kot je, bomo imeli vse, če pa se realizira načrtovana sprememba, pa ne bomo imeli nič.) Iz te perspektive je protest več kot razumljiv. Tudi je »kulturni boj« široka reč in človek se ne more znebiti vtisa, da se v tem govorjenju skriva tiha žalost – morda celo ogorčenost nad tem, da je sicer vedno uspešnega Milana Kučana Fortuna enkrat izdajalsko zapustila tako zelo, da je odvzel politično ljubezen Borutu Pahorju in jo neprevidno preložil na rezervno lokacijo pri podjetju Zorana Jankovića, ki jo je po nerodnosti potem zapravil.

A pri celi stvari se zdi posebne omembe vred­no to, da med zagovorniki teze, da so Slovenci obstali v nomosu kulture in da ima kultura svetostni značaj našega zadnjega zatočišča, ki ga moramo za vsako ceno obvarovati pred šapami sebičnih politikov, danes in včeraj in jutri, ni nikogar, ki bi ga nekoliko boljši spomin prestavil v leto po vojni: da bi nam tako mogel v posebni svetlobi pokazati, kako smo se »h kulturi obračali v največjih nacionalnih stiskah«. V Zavezi 24 smo v eseju Temna orkestracija zla nekaj takih prizorov navedli, sedaj pa naj jih, bralcem v uporabo in presojo, nekaj izberemo in ponovimo.

Ko je 26. maja 1945 prišel v Ljubljano Josip Broz Tito, je v govoru z balkona Ljubljanske univerze v nekoliko zastrtih stavkih povedal, kaj se bo zgodilo z vrnjenimi vojaki slovenske narodne vojske. Za uvod v niz odlomkov iz neke pretekle Zaveze smo izbrali tistega, ki nam hoče razložiti, kaj pomeni beseda, s katero to dejanje ponavadi označujemo. Kakšno rano je v narodovem spominu naredil ta genocidni umor, ne samo v spominu hiš in vasi in dolin, od koder so ti vojaki prihajali, ne samo v spominu brezštevilnih mam in očetov in bratov in sester in sinov, ampak tudi v spominu tistih, ki so bili tako nesrečni, da so ta zločin – pa zločin ni prava beseda – naredili. V tem odlomku smo hoteli to dejanje nekoliko doumeti in razložiti. Preberite ga, lepo vas prosimo, preberite ga. Enkrat ne bo dovolj.

Govorica slovenske pomladi

Govorica slovenske pomladiSimon Dan

Tak elementaren prestop meje je tudi povojna komunistična odločitev za holocidni uboj nasprotnikov. Holocid je tuja beseda in pomeni dobesedno uboj celote. Ta uboj je imel en sam cilj: uničiti nasprotnika fizično in duhovno, izbrisati s sveta ljudi določenega političnega gledanja in politične angažiranosti – nje same in njihov spomin. A to je samo nekaj abstraktnih izrazov, ki ne morejo drugega kot registrirati neko dejanje in njegov obseg. Te besede [Stran 009] nimajo moči, da bi nam približale ogromnost in neznanskost dejanja, ki je bilo tedaj izvršeno. Če bi hoteli to, bi morali dati svoji domišljiji konkretno nalogo. Najprej bi morali pomisliti, da je vsak od tistih stotisočev moral pretrpeti svojo lastno nasilno smrt. To je sto tisoč ponovitev največjega nasilja, ki ga je mogoče uprizoriti na svetu – zadnjega in najvišjega nasilja, ker za njimi ni nobenega nasilja več. A tu ni bilo samo sto tisoč umorjenih, ampak tudi nekaj sto, mogoče tisoč morilcev, ki jih moramo tudi šteti med žrtve. Nemogoče je namreč, da od pogostega ponavljanja ti storilci ne bi počasi postali avtomati in da ne bi z vsakim ubojem iz njih izteklo nekaj človeške substance. Na neki način so umirali tudi oni. Šele če hočemo z mislijo priti do živih ljudi, ki so bili ali nakovalo ali kladivo v velikem podjetju smrti, ki je bilo maja in junija leta 1945 z nekaj centralami in domala brezštevilnimi izpostavami postavljeno in organizirano po vsej Sloveniji, šele tedaj, ko bi se utrudili in bi se naše človeške mere začele trgati in pokati in kričati, da tega ne morejo sprejeti, šele tedaj bi morda zaslutili grandioznost tolikega ubijanja.

Med poslušalci je bil tudi pisatelj Miško Kranjec.

Iz njegovih besedi se vidi, kako so ga ganile besede hudodelca na balkonu, kako je z zadnjim naporom ustvarjalca iskal misel, ki bi nekoliko zajela vznesenost trenutka:

Pisatelj Miško Kranjec, ki se je tudi potopil v množico, je podlegel navdihu, ki ga je dobil ob otroku v naročju preproste matere, »ki je doslej znal dve najdražji besedi tega sveta, besedi mama in atek. Sedaj jima je pridružil še tretjo … še večjo, še lepšo, pa tudi usodnejšo, besedo Tito«. Da je podlegel navdihu, imamo pravico reči tudi zato, ker je povedal več, kot je hotel, ko mu je na usta prišla beseda o Titovi usodnosti.

Naslednji stavki hočejo spomniti na to, kak­šnim ljudem se narodi v zgodovini žal zapisujejo: Mussolini, Stalin, Hitler, Tito. Z girlandami, spletenimi iz vznesenih besedi so sprejemali človeka, ki nam je prišel sporočiti, da bo naredil nad nami zločin, ki ga nikoli ne bomo mogli pozabiti – mogoče tudi ne preboleti. Narod pa je bil v svoji stiski sam:

Ko danes gledamo nazaj na tisti čas, najprej pomislimo na to, da se je prvi človek novonastale komunistične Jugoslavije vozil po Sloveniji v času, ko je ta postala prostor Zločina. Po mestih so ga pozdravljale množice, tam so bile tribune, zastave, cvetje, godba, za temi rečmi – ne prav daleč stran, morda nekaj sto metrov, [Stran 010] morda nekaj kilometrov – pa so tulile sirene v na hitro postavljenih podjetjih smrti. Stotisoč smrti – kako mogočna dobrodošlica novemu gospodarju! Zakaj Tito je bil gospodar, njegov resnični status je bil status bossa: imel je v rokah vojsko, policijo, državni aparat, predvsem pa partijo. Lahko je odločal o vsaki najmanjši stvari, pazil pa je, da se je v resnično važnih stvareh to tudi v resnici zgodilo. Vladal je srečno petintrideset let in redki so ga v tem presegli: med drugimi cesarja Avgust in Franc Jožef in cesarica Viktorija. A kljub vsemu je bil n i č. Država, ki jo je postavil in vodil, se je začela z Zločinom in se je končala z Zločinom. Vmes pa je bilo nasilje, ki je iz ljudi naredilo bitja z dvojnim obrazom in dvojno mislijo – komaj sposobnih za življenje. Zato je bil nič in s tem ničem je bilo zaznamovano življenje mnogih – življenje, ki vemo, da je kratko in samo enkrat.

Počasi se približujemo osrednjemu dogodku: Titovemu balkonskemu govoru. A mislimo, da bi bilo škoda, če še prej ne bi nekaj besedi uporabili za prikaz, kakšno kuliserijo je Ljubljana priredila svojemu obiskovalcu. Ljubljana? Slovenija? Neke sile pač, a katere? Katere globine so se odprle? Kateri režiser jo je predvidel? Saj ne moremo reči, da med govorico človeka na balkonu in govorico, s katero je spregovorila narava, ni bilo nekega temnega sozvočja. Slučaj?

Vrnimo se sedaj k Titovemu ljubljanskemu govoru. Medtem ko je govoril, so se v prostoru namreč ustvarile razmere, ki so bile že po sebi nenavadne, poseben pomen pa dobijo, če jih povežemo s tem, kar je Tito v tem govoru povedal. Med govorom se je namreč razbesnela nevihta, ki je bila tako silovita, da je ostala v spominu vseh, ki so tedaj tam bili, poseben vtis pa je naredila na poročevalce obeh dnevnikov. Še preden je Tito nastopil, »se je nebo stemnilo in oblaki so se začeli kopičiti na nebu nad trgom«. Potem se je ulilo: »Ploha je neusmiljeno bila ob množico«. Z dežjem se je iz oblakov usipala toča. Nebo nad trgom je postalo črno in lilo je kakor iz škafa. »Voda je lila od veh strani« in v potokih drla po Kongresnem trgu. Eden od časnikarjev je svoje vtise izrazil z besedami: »Vse temne, elementarne sile so se zbrale in udarjale …«. Tone Seliškar, ki je bil pisatelj, je naslednji dan sobotno dogajanje povzel v vznesen stavek: »Nebo ga je sprejelo z gromom in bliskom«. Tito je govoril »med grmenjem, dežjem in točo« in med ljudmi – o, vedno praktična slovenska pamet! – se je že slišalo, da »bi bilo morda dobro, da bi prekinil za nekaj minut svoj govor«. Toda Titove »jeklene besede« niso nehale padati na množico, čeprav jih v divjanju razbesnele nevihte ljudje niso prav slišali in tudi govornika se je za slapovi dežje komaj videlo.

Vas v slovenski pomladi

Vas v slovenski pomladiSimon Dan

Sedaj sledi Titov govor oziroma eden njegovih delov. Za nas je važen, ker vsebuje tiste beseda ali stavke, ki vsebujejo napoved Zločina. Zdelo se nam je prav, da priložimo še razmišljanje, kaj si je mogoče, odnosno, treba o tem zločinu misliti in vedeti:

Med to govorico vzkipele narave so bili izrečeni tudi tisti trije ali štirje stavki, ki so se neposredno dotikali Zločina. Z njimi je govornik najprej obvestil poslušalce o nekem izvršenem in dokončnem dejstvu: »Kar se tiče onih izdajalcev … to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele«. S temi besedami je govornik mislil na vojake različnih armad in civiliste, ki so bili zajeti na poti od Brežic do Celja, in potem, ko se je reka razdelila, na kraku, ki je tekel od Celja do Maribora, in na kraku, ki se je raztezal od Celja do Slovenj Gradca in naprej do Pliberka. Obenem pa je mislil tudi na tiste, ki so bili tedaj že onkraj Karavank na Vetrinjskem polju. Torej predvsem na Slovenske domobrance. In glede teh je sedaj nadaljeval: »Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas«. Te ominozne besede, ki jih je malo ljudi slišalo in še manj do kraja razumelo, so se začele uresničevati zelo kmalu, v nekem smislu še isti večer ob Brezarjevem breznu.

Za nas, ki iz neke daljave gledamo na ta čas, imajo te besede poseben pomen: Napoved zločina, ki je bil izvršen nad narodom kot narodom – napoved Zločina. Ta Zločin je imel značaj genocida ali, bolj natančno, politicida: uničenje dela naroda v njegovi specifični političnosti. Političnost je, v nasprotju z narodom in raso, civilizacijska komponenta človekovega obstajanja v zgodovini. Zato je uboj politične[Stran 011]skupine civilizacijski uboj: uboj ljudi, kakor jih je oblikovala civilizacija. Ob tem dobi dejstvo, da je bil uboj objavljen z balkona narodove najvišje civilizacijske ustanove, pomen, ki nam odkriva – kolikič že! – bistveno sestavino komunističnega posega v zgodovino: odsotnost spoštovanja, odsotnost sramu. Da so mogli dosegati uspehe, kakršne so dosegali – in bili so zares veliki – so morali najprej odvreči vsak sram. Domobranci so med vojno tudi imeli zborovanje na Kongresnem trgu, a niso šli na Univerzo, ampak so si postavili provizorične odre; ljudje slovenskega demokratičnega upora v letih od 1988-1990 so tudi zborovali na Kongresnem trgu, pa tudi niso šli na Univerzo, ampak so si postavili svoje tribune. S tem so oboji o sebi nekaj povedali: povedali so, da se nočejo polastiti ne zgodovine ne civilizacije. Komunisti pa so prav to naredili – a so to naredili tako, da so s tem iz civilizacije izstopili.

Naslednji odlomek nas povezuje s kulturniki oziroma njenimi agenti. Misli pisatelja Toneta Seliškarja so pravšnje za ilustracijo kulture »kot zatočišča stiskanega naroda«:

V nasprotju s Titovimi besedami, ki so bile splošne, higienične, zdržane in pitijsko zavite v podobe, so bili ljudje, ki so se pred Titovim nastopom in po njem oglašali na nižji ravni, bolj določni. V članku Toneta Seliškarja Maščevanje je strašna beseda, je zaslediti zahtevo po holocidnem obračunu z nasprotniki. Pisatelj je namreč terjal, da morajo biti žrtve »tako maščevane, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je rastlo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali«. Pisatelj svari sodobnike, da bi se jih mrtvi sramovali, če bi »sprejeli enega samega teh zločincev in mu odpustili«.

Mislim, da se ne motimo, če mislimo, da bo bralce zanimalo, kakšno oporo je »stiskanem narodu« dajal mislec in dolgoletni predsednik SAZU Josip Vidmar:

Dne 7. junija je bil objavljen zakon o Sodišču slovenske narodne časti. Tu ni šlo za »izdajalce, ki so se zvezali s sovražnikom«. Ti so bili tedaj zvečine že po jamah in breznih. Tu so bili mišljeni ljudje, ki naj bi v stiku z okupatorjem premalo pazili na svojo narodno čast: trgovci, tovarnarji, obrtniki, učitelji, igralci, umetniki. Dan za tem je v Slovenskem poročevalcu Josip [Stran 012] Vidmar objavil svoje razmišljanje o zakonu. Takole pojasnjuje njegovo vlogo: »Pravilno in vzgojno, moško je, človeška dolžnost je, ugotoviti to nezadostnost posameznikov, jih pred obličjem naroda kaznovati ter jih s tem do nadaljnjega izločiti iz naše častne skupnosti«. Vidmarju se je zdelo pomembno, da v tem velikem podjetju narodovega očiščevanja sodelujejo vsi, saj je »vsak posameznik globoko zavezan sodelovati«. Vidmar vidi usodno pomanjkljivost v tem, da si nekateri, zlasti po mestih, pomišljajo »ovajati«, češ da se jim zdi »ovajanje nečasten poseg«. Svoje rojake hoče prepričati, da je to »ničev pomislek«.

Pretresljiv je prispevek, ki ga je za našo zbirko prispeval pesnik Oton Župančič. Komaj štiri dni po tem, ko je bil z balkona Univerze napovedan genocid slovenski narodni vojski in s tem v nekem smislu celemu narodu, je pesnik tega naroda – poeta laureatus – izrekel naslednje slavilne besede:

Z njim se lahko kosajo – a to nas nikakor ne preseneča – samo pozdravne besede, ki jih je 30. maja kot vodja majhne delegacije umetnikov izrekel Oton Župančič na sprejemu pri Titu: »Tovariš maršal! Dragi maršal Tito! Tukaj smo predstavniki slovenske besede. Bila je zaničevana, ponižana, oskrunjena, vzeta nam je bila. Vi ste nam jo osvobodili. Vi ste nam jo vrnili in mi Vam obljubljamo, da bomo služili isti stvari, za katero ste se Vi borili, veliki naš maršal«.

Sledijo vprašanja, ki imajo samo ta cilj, da sprožijo razmislek o kulturi. Želeli bi, da bi ta vprašanja začela opravljati svoje delo v mnogih slovenskih glavah. Spodobilo bi se, po vsem, kar se nam je zgodilo:

Veliko povojno morijo, ki je pokosila posameznike in cele družine in ki je usodno prizadela narod v celoti, so spremljala, kot smo videli, znamenja, ki z morijo sicer niso imela vzročne zveze, a so nas s svojo govorico opozarjala na njeno neznanskost. Spremljale pa so to morijo tudi besede ljudi, ki se na besede posebej razumejo in jih znajo umetelno postavljati. V nekem izjemnem trenutku so določeni ljudje izrekali besede, ki morije niso samo spremljale, ampak so imele z njo realno zvezo. Ko danes gledamo nazaj, ne moremo, da ne bi videli, da so te besede hotele biti opravičilo, včasih celo poziv. To so bile besede sovraštva in strahu – dveh otrok – dvojčkov, ki nikoli ne manjkata za mizo, kjer reže kruh revolucija, »skrivna mati zla«. A zakaj so se ji zapisali? Ali niso dovolj vdano poslušali prastare govorice svojega naroda in njegove omike? Vprašanja bi tako lahko nadaljevali, dokler ne bi končno obstali pri zadnjem in najodločilnejšem: Kaj pa je potem to, umetnost? Kaj pa je potem to, kultura?

Njen starodavni spremljevalec

Njen starodavni spremljevalecSimon Dan

In potem še oporoka, ki jo je Edith Stein, sestra Benedikta, napisala tri leta, preden jo je 2. avgusta leta 1942 Gestapo odpeljal izpred samostana Echt na Nizozemskem v taborišče.

Dne 2. avgusta se je pred samostanom v Echtu ustavil policijski avto. Zahtevali so dve osebi: sestro Benedikto – Edith Stein – in njeno rodno sestro Rozo, ki je tudi našla zatočišče v Echtu in kot karmeličanska tretjerednica služila na samostanski porti. Sestra Benedikta je počakala, da se je Roza poslovila od prednice, potem pa jo je prijela za roko in izrekla besede, ki so vsem navzočim ostale v spominu in pozneje obšle v svet: »Pridi! Pojdiva za najin narod«.

Tri leta pred prihodom v Echt je Edith Stein ali sestra Benedikta napisala oporoko. Končala jo je takole: »Že sedaj z veseljem sprejemam smrt, ki mi jo je Bog namenil, v popolni podreditvi Njegovi najsvetejši volji. Gospoda prosim, da sprejme moje življenje in mojo smrt za posvetitev in spopolnitev našega reda, za karmel v Kölnu in karmel v Echtu; kot zadoščenje za nevero judovskega ljudstva, da bi tako tudi njegovi sprejeli Gospoda in bi njegovo kraljestvo prišlo v slavi; za rešitev Nemčije in za mir na svetu; za moje sorodnike, žive in mrtve, in za vse, ki mi jih je Bog dal, da se nobeden od njih ne bi zgubil«.

Tu so nazadnje še besede o ljudeh, ki so jih s Teharij in s Kočevja vozili na morišča:

Med tistimi, ki so na teharskem pesku čakali, da jih odpeljejo na morišče, in tistimi, ki so jih v Kočevju tlačili na kamione, da jih odpeljejo v roške gozdove, prav gotovo ni bilo nikogar, ki bi ponovil besede, ki jih je v nekem drugem kraju in v nekih ne tako različnih časih izgovorila sestra Benedikta. Toda nekje na zadnjih kilometrih njihove poti se je – ne vsem, a zelo mnogim – izmučena misel rešila v natanko isti prostor smisla in svobode, kot ga je začula in izrazila Edith Stein. Smrti niso iskali, in če bi bilo le kako mogoče, bi se ji gotovo izognili. Toda ko so videli, da je pred njimi in da ni nikamor več nobene poti, so jo sprejeli. Na deset tisoč načinov je bilo to sprejetje izraženo. V resnici [Stran 013] sploh ni bilo izraženo, a Tisti, ki že iz ene same črke in iz enega samega glasu ubogega človeka razbere celo zgodbo njegovega srca, je tisto, kar je v vsakem od njih zatrepetalo, razumel in sprejel. Mnogi pa so – tudi to se je ohranilo – še s človeškimi močmi, v sebi ali na glas, povedali stavke, ki so bili po obliki različni, a so se vsi stekli v en pomen: Pojdimo za naš narod!

Mogoče bo kdo ugovarjal in skušal ljudi, ki so leta 1945 predstavljali slovensko kulturo, reševati s tem, da takrat niso vedeli, kaj se dogaja. Toda, jih zavračamo, saj so vedeli, kaj se je pred tem štiri leta godilo, čez kako desetletje, če že ne čez kako leto, pa so izvedeli tudi za leto 1945. A so raje kot besedo izbrali molk. To je pa tudi bil nekakšen umor, ali ne?

Velika dvorana Cankarjevega doma je bila med Prešernovo proslavo 7. februarja zvečer vidno prazna. Prazna mesta so verjetno bila namenjena tistim, ki so pred slovesnostjo pred Domom prižigali protestne sveče in očarani strmeli v goreči žrtveni bas. (Lepe vasi lepo gore.) Potem pa so, ko so še opsovali nekaj ministrov, odšli, ne na slavnost v dvorano, ampak na golaž (ali nekaj podobnega). V dvorani pa je programska voditeljica Blažka Müller Pograjc disciplinirano peljala slovesnost do konca. Namesto zadnjega dejanja je na oder priklicala režijsko predvideno temo, v dvorani pa zahtevala tišino in jo nemudoma dosegla. Še v temi je potem rekla: »Kako tiho in temno bi bilo, če bi obmolknila kultura.« V tem dramatičnem in gledališko naštudiranem trenutku – gotovo se z besedami, ki jih je izgovorila, ni prvič srečala – je njena asociacijska inteligenca ni bila v stanju spomniti na to, kakšna tema je legla na Slovenijo, ko je ob odkritju Barbarinega rova marca leta 2009 slovenska kultura molčala – disciplinirano, sklenjeno, protestno, kakor v Cankarjevem domu 7. februarja 2012.

A zadnjo besedo s Prešernovega praznovanja leta 2012 je po našem le treba prepustiti predsedniku republike Slovenije dr. Danilu Türku. Ko je že po končani proslavi področna novinarka hotela od njega izvedeti kaj posebnega, kako biserno misel, ki se lahko zgosti samo v školjki zelo visokega državnega uradnika, je nekoliko pomislil, potem pa se je odločil in slovenski kulturi svetoval, da se odslej posveti »kulturi provokacije«.

Ko je človek, ki je med prebivalci Barbarinega rova dobil ime Begunec, začel med stropom in rudarskim nanosom kopati tesen rov, je v sebi upodobil najvztrajnejšo in najpretresljivejšo misel evropskega človeka od[Stran 014]Heraklita in Parmenida naprej: priti ven iz jame, v prostor, iz katerega bo slednjič videl svet, kakršen je, da bo končno vedel, kje je. A ko je Begunec iz Barbarinega rova – bogve po kolikih dneh, po kolikih centimetrih svoje mučne poti – prišel do betonskega zidu, je omahnil in umrl. Platonovemu Beguncu, kakor piše v sedmi knjigi Države, je uspelo, da je prišel iz Jame in v Soncu zagledal svet – prvič ga je zagledal v njegovi resničnosti, prvič ga je zares videl. Beguncu iz slovenske jame to ni bilo dano. A mu je bilo dano nekaj drugega: ko je omahnil in umiral, je bil pri njem Bog. Zakaj to vemo? Zakaj to zagotovo vemo? Zato, ker bi sicer to bil absurd, ki ga svet ne bi prenesel. Ker je svet sicer vsak trenutek drugačen, v nekem smislu pa vedno isti in ni absurd.

Evropa ima metabolične težave z boljševizmom. Ljudje, od katerih bi sicer to pričakovali, še vedno ne vedo prav dobro, kaj je. Tisti, ki se nikoli niso mogli odločiti, ali naj ga preizkusijo, se še vedno ne morejo otresti očaranosti od njegovih velikih obljub, tisti pa, ki imajo ta eksperiment za sabo, bodisi da so se sami prijavili zanj na merodajni zgodovinski instanci ali pa so jih v njegove laboratorije usmerili mednarodni politični prometniki, ti pa v sebi nimajo več moči, ne moralnih ne intelektualnih, da bi odprli za to pot potrebna vprašanja. Glavni splošni razlog pa je ta, da Evropa že stoletje ali dve ne postavlja več bistvenih vprašanj o človeku in svetu. Zunaj tega, včasih bi rekli metafizičnega pristopa, pa ni veliko upanja, da bi mogli razumeti nekaj civilizacijsko tako prvinsko tujega.

Kaverne nerazumetja, ki nastajajo v odsotnosti tega splošnega vedenja, povzročajo moralno in umsko nefunkcionalnost posameznikov in družbenih subjektov. Ta misel nam nekoliko razloži stvari, ki se jim sicer tako čudimo, da pravimo, da jih ne moremo razumeti. Tako je poljski filozof Leszek Kolakowski že v začetku 90-tih let o Rusih v Time Litterary Supplement napisal: »Lahko se sedaj vrnejo k svojim predrevolucijskim jezikovnim simbolom, zamenjajo imena mest in ulic, ne morejo pa enostavno anulirati let neskončnega trpljenja – nazadnje samopovzročenega, žal – in začeti od kraja, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Skozi naslednjo zgodovinsko dobo bodo morali nositi breme sovjetske preteklosti, ne samo v gospodarstvu, ampak tudi v glavah.«

Slovensko Delo pa je v četrtek, 22. decembra 2011 na isti strani ponudilo bralcem dve poročili, od katerih se nobeno ne dotika Slovenije, a obe skupaj dajeta pretresljivo in ponižujočo sliko o njej. Prvo poročilo ima naslov Življenje v iskanju resnice in je opremljeno z več kolon obsegajočo fotografijo množice Pražanov, ki spremljajo krsto s pokojnim Václavom Havlom, »prvim predsednikom češke republike in zadnjim predsednikom Češkoslovaške« na Hradčane, kjer so ga po tridnevnem državnem žalovanju potem pokopali.

Pomlad že prišla bo

Pomlad že prišla boLovro Stanovnik

Drugo poročilo, mnogo krajše, vsega nekaj deset enokolonskih vrstic, pa daje bralcem vedeti, da so lokalne oblasti v Šentjurju preprečile sprejem predloga občinskega odbora SDS, naj bi eno od novih ulic imenovali po dr. Jožetu Pučniku. Nad Pučnikom je zmagala v neki lokalni anketi predlagana Lesna ulica. Iz časopisnega poročila je mogoče povzeti dva pomenljiva momenta: izjava predsednika šentjurskega mestnega sveta, da »v mestnem svetu političnih razprav ne bo dovoljeval«, in dejstvo, da so svetniki SDS protestno zapustili glasovanje. Oboje je našlo odmev v novinarjevem komentarju: »Poimenovanje se je iz povsem tehničnega projekta spremenilo v politično in ideološko obračunavanje«. To pa ni več samo lokalni slog, ampak odmev iz centra, kjer se nekateri ljudje boje samo ene stvari: »polariziranje političnega in ideološkega obračunavanja«.

Ob tem ne moremo mimo dveh stvari. Potem ko začutimo, da moramo, po vsem, kar o dr. Pučniku vemo, reči, da je bil, čeprav ni pisal dram, kot človek, mislec in politik primerljiv s Havlom, potem še začutimo, da moramo dodati, da Slovenci nismo primerljivi s Čehi in Slovaki (in še s kom). Leta 1990 smo namesto edinega disidenta, ki smo ga imeli, izvolili za predsednika nove demokratične države zadnjega partijskega sekretarja. Ta rešitev je potem postala vzorec, ki se je še večkrat ponovil: na primer z dr. Janezom Drnovškom in Barbaro Brezigar in z dr. Danilom Tűrkom in Lojzetom Peterletom. Ko pa so ljudje videli, da se nekdanji boljševiki po tako silovitem zgodovinskem porazu v resnici bojijo samo »političnega in ideološkega obračunavanja«, se pravi svoje zgodovine – ne mita o svoji preteklosti, ampak svoje zgodovine – se jih [Stran 015]je polotilo do njih sočutje in usmiljenje. (Ne čudite se preveč! Saj ste gotovo kdaj videli kakšno fotografijo, kako Severni Korejci objokujejo Kim Džong Ila!)

Pomlad

PomladLovro Stanovnik

Usmiljenje je lepa reč, a ne sme biti selektivno. Ko na nekem kanalu Slovenske televizije končajo oddajo »Kronika«, v kateri nam[Stran 016]pokažejo nesreče in katastrofe, ki se dogajajo po svetu, lakote in poplave, v katerih izginjajo tisoči in desettisoči, rafinirane uboje in velezločine in velike goljufije, doma in po svetu, se voditeljica z očarljivim nasmeškom poslovi in dostavi: »Še naprej se lepo imejte in ostanite na našem programu!«

1.1.2.

Enotni evropski spomin je potreben za integracijo Evrope.
Enotni slovenski spomin je potreben za spravo med nami.

2. Mesto na gori

2.1. Fizik in profesor Franc Grum

2.1.1.

Povzeto iz lista Slovenian American Times z dne 15. oktobra 2011. Iz angleščine prevedla Klementina Logar. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, uredništev in prevajalke. Prvi del o Grumovi borbi in delu proti totalitarizmu objavljamo v celoti, drugi del o njegovih poklicnih uspehih pa je nakazan v zgoščenem povzetku.

2.1.2.

Čeprav je Franc Grum umrl star komaj 63 let v prometni nesreči, ki jo je povzročil vinjen voznik malo pred božičem leta 1985, je imel izjemno bogato življenje na dveh javnih področjih, namreč kot eden priznanih znanstvenikov in svetovno znanih inovatorjev v podjetju Eastman Kodak in v Tehnološkem inštitutu v Rochestru, pa tudi kot pogumen borec in voditelj v boju za svobodo zoper tiranijo in zatiranje. Večina ljudi ga je poznala samo v eni od teh dveh vlog. Objavljamo predvsem nekaj poudarkov iz njegovega predanega boja proti totalitarizmu.

Franc se je rodil 21. maja 1922 v Ljubljani, kjer je končal osem razredov klasične gimnazije. Ameriški sodelavci so pozneje precej osupli ugotovili, da poleg angleščine in slovenščine obvlada še latinščino in klasično grščino, pa tudi italijanščino, nemščino, francoščino, španščino, ruščino in hrvaščino. Kot mnogo rojakov, začenši z misijonarji, je bil poliglot – obvladal je deset jezikov.

Mladi Franc bi verjetno lepo, mirno, uspešno in srečno živel v ljubljeni Sloveniji, če ne bi bilo druge svetovne vojne, ko so njegovo domovino aprila 1941 napadle Nemčija, Italija in Madžarska, komunistični voditelji, ki so se šolali v Sovjetski zvezi in sta jih vodila Josip Broz Tito in Edvard Kardelj, pa so izrabili okupacijo za svojo komunistično revolucijo. Skoraj vsi Slovenci so upali na osvoboditev izpod okupatorskega škornja in so pričakovali, da bodo zmagoviti zahodni zavezniki vkorakali v osvobojeno Slovenijo. Toda komunisti, ki so tedaj šteli manj kot en odstotek slovenskega prebivalstva, so se razglasili za voditelje Osvobodilne fronte (OF, po strategiji privlačne lažne zastave!) ter tako preslepili domoljubne partizane in obrobne skupine, kot nekaj krščanskih socialistov in liberalnih Sokolov, da so se jim delno pridružile. Kmalu so sledile prisilne mobilizacije, dezerterje pa so po navadi neusmiljeno usmrtili. Vse, ki se niso strinjali ter so hoteli biti vojaško ali politično neodvisni od komunistične prevlade, so proglasili za izdajalce. Fanatični komunistični voditelji in njihovi politkomisarji so jih v sovjetskem slogu na tisoče okrutno pobili.

Franc je bil eden tistih, ki so se hoteli upreti okupatorjem, vendar niso bili pripravljeni sprejeti komunistične oblasti, zato se je pridružil četnikom pod poveljstvom Draže Mihajlovića, ki je bil tedaj vojni minister jugoslovanske vlade v izgnanstvu v Londonu. Zavezniki so ga podpirali. Čeprav so upali, da se bosta gverilski skupini skupaj borili proti skupnemu tujemu sovražniku, se to ni zgodilo, ker je komunistično vodstvo hotelo imeti popolno oblast med vojno in po njej. Predvsem in najbolj se je osredotočalo na to, da bi uničili vse njim nepokorne domače enote. Tako se je poleg krute okupacije začela še surova državljanska vojna. Čeprav to morda zveni čudno tistim, ki ne poznajo komunizma, lahko vsak, kdor ima računalnik, na spletu tudi danes preveri ta totalitarni pristop, če poišče samo dve besedi: Dolomitska izjava (Dolomite Declaration). Leta 1943 so slovenski komunistični voditelji odkrito razglasili svojo absolutno prevlado. Kot je razvidno iz zgodovinskih dokumentov, je Dolomitsko izjavo (Dolomite Declaration) 1. marca 1943 sprejela Osvobodilna fronta in priznala izključno vodstvo komunistične partije. Vsaka borba proti okupatorju izven OF pod komunističnim vodstvom je bila proglašena za izdajstvo, izdajalci pa obsojeni na smrt. Partija si je tako zagotovila monopolno oblast. Povojna komunistična oblast je bila ves čas njen cilj, ki je zahteval temeljito medvojno in povojno čiščenje vseh resničnih ali morebitnih tekmecev.

Franc, slovenski rodoljub, se je v tem okrutnem spopadu znašel na poraženi strani, v katerem je komuniste podpirala Sovjetska zveza, po letu 1943 pa tudi Churchill, saj je domneval, da bodo partizani verjetno pobili več Nemcev kot druge skupine, ki niso bile vedno pripravljene samomorilsko žrtvovati deset, sto ali več talcev za vsakega ubitega okupatorskega vojaka, zlasti še kadar so bili taki napadi strateško nepomembni. Komunisti, s sovjetsko rdečo zvezdo kot svojim simbolom,[Stran 017]so v resnici uspešno uveljavili komunistično diktaturo v Jugoslaviji in Sloveniji, ne le zaradi sistematičnega iztrebljanja nesomišljenikov med vojno in po njej, ampak tudi zaradi sporazuma velike trojice (Stalina, Churchilla in Roosevelta) na konferenci na Jalti februarja 1945, po katerem je Jugoslavija prišla pod sovjetski povojni »vpliv« in tako zahodni zavezniki tudi niso vkorakali v od Nemcev, Italijanov in Madžarov osvobojeno Slovenijo. V Jugoslaviji in v njo vključeni Sloveniji je po vojni zavladala komunistična diktatura, kjer je vladala v politiki, vojski, gospodarstvu, vzgoji, kulturi in medijih ena sama stranka — komunistična partija. V tem nasilnem ustrahovanju in enoumju je bil celo božič do leta 1987 navaden delovni dan, sv. Miklavža pa je seveda zamenjal sovjetski dedek Mraz.

Dr. Franc Grum

Dr. Franc Grum

Do leta 2011 so samo v mali Sloveniji odkrili več kot 600 množičnih grobišč žrtev komunizma, ne le vojaških (razoroženih ujetnikov), ampak tudi civilnih, med njimi žensk in otrok. Vse žrtve so bile usmrčene brez sojenja. Niti en komunistični zločinec doslej še ni bil obsojen. Franc Grum je bil med tistimi srečneži, ki so si rešili golo življenje tako, da so leta 1945 pobegnili čez mejo in preživeli v begunskih taboriščih.[Stran 018]

V vsiljenem enoumju seveda ni bilo prostora za kritično razmišljanje. Celo dr. Bogo Grafenauer je v svoji monumentalni Zgodovini Slovencev, objavljeni leta 1979, ko je bila Slovenija še pod komunistično oblastjo (v partiji tedaj ni bilo niti sedem odstotkov slovenskega prebivalstva!), v smislu takratne »politične korektnosti« povsem pristransko takole razložil Dolomitsko izjavo: »Tako se je takrat [leta 1943] povsem razumljiva in sprejemljiva (sic!) Izjava ozirala že tudi v čas po vojni in strankarski pluralizem je bil že takrat za danes obsojen kot nesmisel.« (str. 791.) Izjava o monopolu komunistične oblasti in komunistična diktatura s sistematičnim »čiščenjem« (ki se ga več desetletij nihče ni upal niti omeniti, kot niso smele matere in žene žrtev na domnevnih grobiščih položiti šopka cvetja ali prižgati svečke), sta torej preprečila »nesmisel« strankarskega pluralizma in resnične politične demokracije! Ni čudno torej, da ljudje po desetletjih enoum­ja, ustrahovanja in indoktrinacije, ki se v veli­ki meri v tisku in šolah še vedno nadaljuje, tudi v samostojni Sloveniji večkrat le težko in počasi odkrivajo resnico. Povojna Jugoslavija pa se je ponosno razglasila za »ljudsko demokracijo«. Zdaj pa se vprašajmo, kaj v komunističnem besednjaku pomeni »ljudska demokracija«. A Dictionary of Scientific Communism (Slovar znanstvenega komunizma), ki je leta 1980 izšel pri založbi Progress Publishers v Moskvi, nam postreže z naslednjo uradno definicijo: »Ljudska demokracija je oblika diktature proletariata, ki so jo vpeljali (kdo?) v več evropskih in azijskih državah kot posledico ljudskodemokratičnih(!) revolucij v [19]40ih letih 20. stoletja.« (str. 174.) Tako je bila ta »demokracija« dejansko diktatura komunistične partije, ki je vladala v imenu proletariata, ne glede na to, kako majhen je bil njen odstotek v celotnem prebivalstvu. V Sloveniji je leta 1982 močno privilegirano članstvo partije doseglo svoj višek s 126.437 člani ali s 6,7% slovenskega prebivalstva, do leta 1988 pa je članstvo padlo na približno 5.6%. Vladavina tako majhne, močno privilegirane manjšine naj bi preprečevala »nesmisel strankarskega pluralizma«, kjer vsak državljan lahko živi v svobodi in soodloča!

Morda nam take razmere poleg njegovega spomina na neštete umorjene prijatelje pomagajo razumeti, zakaj je dr. Franc Grum nadaljeval odločno odporniško dejavnost preko Obveščevalnega centra v Spittalu v Avstriji, kakor poroča dr. Mateja Čoh v knjigi Za svobodo, kralja in domovino (Ljubljana, Študijski center za narodno spravo, 2010, str. 71–74). Do smrti je nadaljeval boj proti komunizmu. Skupaj s Stanetom Pleškom je napisal dve knjigi (Vetrinjska tragedija, 1960, in Svoboda v razvalinah, 1961). Bil je tudi avtor številnih člankov in vnet predavatelj in govornik.

Znanstvenik

Znanstvenik

Leta 1983 sva bila dr. Grum kot predsednik slovenske protikomunistične organizacije Tabor in moja malenkost kot podpredsednik vseameriške Narodne konfederacije ameriških narodnostnih skupin (National Confederation of American Ethnic Groups) kot edina ameriška Slovenca povabljena na vladno slovesnost, ko je predsednik Ronald Reagan prvič podpisal izjavo razglasitve Tedna zasužnjenih narodov (Captive Nations Week). Namen je bil »spomniti vse, ki živijo pod oblastjo tuje vojaške sile in ideologije, da Združene države Amerike podpirajo njihova prizadevanja za svobodo, neodvisnost in narodno samoodločanje«. Izjava je vlivala pogum vsem, ki so živeli v komunističnih diktaturah. Žal je bil Franc že med pokojnimi 12. junija 1987, ko je isti ameriški predsednik izrekel nepozabne besede: »Gospod Gorbačov, porušite ta zid!« Ta javni poziv je sprožil padec berlinskega zidu in propad komunistične diktature v Evropi ter tako utrl pot tudi slovenski osamosvojitvi leta 1991, ki jo je Reagan odločno podprl.

Dr. Grum je do zadnjega diha trdil, kakor trdi večina zahodnih zgodovinarjev in danes tudi Evropska zveza, da je bil komunizem poleg fašizma in nacizma eden najokrutnejših totalitarnih sistemov 20. stoletja. Še danes je moč čutiti njegove posledice, zlasti še v nekdanjih komunističnih državah Evrope (primerjajmo le Vzhodno in Zahodno Nemčijo) in pomislimo na žal še vedno skrajno sovražno ideološko in politično razklanost Sloveniji, ki doslej skoraj edina ni javno obsodila komunizma.

Franc je med letoma 1945 in 1950 živel v avstrijskih begunskih taboriščih. Poleg nadvse tveganega vodstvenega položaja v enem od protikomunističnih obveščevalnih središč je učil klasične in sodobne jezike na slovenski gimnaziji v begunskem taborišču v Spittalu, ki je bila vkljub izjemni revščini presenetljivo kakovostna in je zlahka dobila avstrijsko akreditacijo. Z ženo Albino, rojeno Dobnikar, s katero se je poročil 21. junija 1945, in s hčerama Ivo in Mary Anne se je februarja 1950 odselil v Ameriko, najprej v Medford v Wisconsinu, kmalu zatem pa v Waukegan v Illinoisu. Začel je delati na tekočem traku v tovarni Motor Products Corporation, kjer so izdelovali zamrzovalnike. Po le dveh mesecih so ga povišali v preddelavca, na univerzi v Chicagu pa je opravil sprejemni izpit.

Novembra 1950 se je družina preselila v Rochester v New Yorku, kjer se je Franc kot tehnik zaposlil na fizikalnem oddelku v raziskovalnem laboratoriju podjetja Eastman Kodak. Obiskoval je tudi večerna predavanja na univerzi v Rochestru in leta 1958 diplomiral iz fizike, leta 1962 pa magistriral iz optike. V burnih letih dela in študija so Grumovi dobili tretjo hčerko, Margaret (oziroma Peg). Franc pa se je nenehno vzpenjal v velikanskem podjetju ter napredoval od tehnika, fizika raziskovalca in višjega fizika raziskovalca do direktorja in višjega direktorja fotometrološkega laboratorija oddelka za analitiko. Tam je vodil raziskave v fotometriji, radiometriji ter stabilnosti in ocenah barvnih fotografij. Že leta 1964 sta s Haroldom R. Conditom izvedla poglobljene raziskave svetlobe, ki so prinesle temeljno znanje o tem, kako različna stanja nebesne in dnevne svetlobe, na primer megla, oblačno ali jasno nebo, vplivajo na svetlobni spekter. Njune ugotovitve so bile posebej dragocene za snovalce materialov za barvno fotografijo in oblikovalce naprav, ki naj bi posnemale naravno svetlobo, ter za izdelovalce svetlomerov (Kodakery, 13. februar 1964).

Grum je bil eden od dvanajstih članov Kodakovega znanstvenega odbora, ki so bili izbrani zaradi izjemnih znanstvenih dosežkov. Skozi leta je postal mednarodno priznana avtoriteta v kolorimetrologiji – znanosti barvnih meritev. Vedno je bil med prvimi raziskovalci, ki so reševali zahtevne meritvene probleme, na primer ocenjevanje odboja in barve fluorescenčno beljenega papirja. Sodeloval je pri razvoju suspenzije visoko čistega barijevega sulfata, da so lahko izdelali skoraj popoln material z belim odbojem, ki je zdaj na voljo kot Eastman Kodakov premaz z belim odbojem, in še veliko več. V letih njegovega ponosnega udejstvovanja na številnih voditeljskih položajih je podjetje Kodak izdelalo tudi elektronski fotoaparat za polet Apolla 11 leta 1969, [Stran 019]s katerim so pošiljali fotografije z Lune, leta 1975 pa je Steve Sasson zasnoval prvi digitalni fotoaparat.

Oče

Oče

Franc Grum je tudi dejavno sodeloval pri delovanju in vodenju raznih mednarodnih znanstvenih organizacij. Napisal je več kot petdeset znanstvenih člankov in razprav. Bil je tudi urednik ali avtor več knjig. V seriji o meritvah optičnega sevanja je izšlo pet knjig, ki jih je izdala založba Academic Press: Radiometry (Radiometrija, 1975), Color Measurement (Barvna metrika, 1980), Measurement of Photo Luminescence (Meritve fotografske osvetljave, 1982), Physical Detectors of Optical Radiation (Fizikalni detektorji optičnega sevanja, 1983) in Visual Measurement (Vizualna metrika, 1984).

Spomladi 1983 se je upokojil (v podjetju Kodak pa je vendar do smrti ostal svetovalec) in postal profesor kolorimetrije, barvne razpoznavnosti in tehnologije na Tehnološkem inštitutu v Rochestru. … Njegov laboratorij je uvedel tudi dodiplomski in podiplomski program kolorimetrije. Tako ni čudno, da članek iz rochestrskega časnika News, ki je izšel 9.[Stran 020]januarja 1986, Gruma že v naslovu imenuje »velikana kolorimetrije«. Navaja tudi predsed­nika rochestrskega Tehnološkega inštituta: »Mojstrski učitelji, kakršen je bil Franc Grum,« je dejal predsednik Rose, »so dar visokošolskim ustanovam – ta nenavadni mož redkega kova je bil zaklad za študente.« Thomas Iten, direktor Šole za umetnost fotografije, pa je izjavil: »Grum je na rochestrskem Tehnološkem inštitutu velikokrat delal po dvanajst ur na dan, poleg tega pa je vendar do smrti pomagal tudi kot redni svetovalec pri Kodaku. Franc je štel 63 let, vendar je imel toliko energije, kot bi bil le 33 star. Bil je izjemen človek.«

V reviji The Chroma Zone (spomladi leta 2004) so poročali, da je Munsellov laboratorij za kolorimetrijo 10. maja 2004 slovesno in uradno odprl Grumovo učno središče za kolorimetrijo, izobraževalno in raziskovalno delo. Odkrili so bronasto spominsko ploščo, ki ponosno kraljuje pred laboratorijem. Poleg imen podpornikov, sodelavcev in diplomantov, članov Grumove družine in ustanove Xerox plošča povzema, »zakaj se imajo ljudje pri Kodaku in v rochestrskem Tehnološkem inštitutu za srečne, da se je dr. Franc Grum tako ali drugače dotaknil njihovega življenja«. Na njej piše:

»Franc Grum je leta 1983 ustanovil Munsellov laboratorij za kolorimetrijo. Bil je njegov prvi direktor in prvi profesor kolorimetrije, razpoznavnosti in tehnologije. Franc je bil odgovoren za uveljavljanje oddelkov in vpeljavo izobraževalnih programov za kolorimetrijo. Prezgodnja smrt leta 1985 mu je preprečila, da bi bil priča nenehnih uspehov svoje vizije, odločnosti in prizadevanj, ki so omogočili raziskovanje barv na rochestrskem Tehnološkem inštitutu. Ta ustanova je plod trajne zapuščine Francevega poslanstva. Posvečena je njegovi preudarnosti, marljivemu delu in merilom odličnosti in omogočena s prispevki diplomantov in prijateljev laboratorija.«

Kljub krajšanju članek lepo pokaže, da je v Ameriki za razliko od (post)komunističnih dežel najbolj važna strokovnost, skupaj z znanjem in poštenim in trdim delom. Prav to razloži velike uspehe ZDA in zmožnih znanstvenikov, kakršen je bil naš rojak in nekdanji soborec Franc Grum. Dodajmo le še žalostno vest, da je po dolgi bolezni letos 7. januarja umrla njegova vdova Albina. Naj se oba skupaj s padlimi ali pobitimi borci spočijeta v ljubečem božjem naročju!

Teden zasužnjenih narodov 1983

Proklamacija

Pred petindvajsetimi leti je Deklaracija o človekovih pravicah Združenih narodov proglasila, da so »vsa človeška bitja rojena prosta in enaka v dostojanstvu in pravicah«. S tem je bila ponovno potrjena večna resnica, ki jo je Thomas Jefferson 1776 zapisal v naši lastni Deklaraciji o neodvisnosti. Drugi veliki mislec, Edmund Burke, je preprosto ugotovil, da je »stvar svobode stvar Boga«. Še kakih petindvajset stoletij prej je prerok Izaija opominjal svet, naj »dvigne ljudi strtega srca in da svobodo ujetnikom«.

Če hočejo svobodni ljudje ostati svobodni, morajo braniti svobodo drugih. Kot varuhi demokratične tradicije, trdno zasidrane na tem kontinentu že več kot dve stoletji, smo Američani globoko vdani ciljem demokratične vladavine povsod po svetu.

Vsako leto Združene države potrjujejo to vdanost s Tednom zasužnjenih narodov, ko spominjajo vse, ki so prisiljeni živeti pod prevlado tuje vojaške sile ali tuje ideologije, da Združene države podpirajo njihova prizadevanja za svobodo, neodvisnost in nacionalno samoodločbo.

Kongres je s skupno resolucijo, sprejeto 17. julija 1959 (73 Stat. 212), pooblastil in zaprosil predsednika, da proglasi tretji teden v juliju za Teden zasužnjenih narodov.

ZATO SEDAJ JAZ, RONALD REAGAN, predsednik Združenih držav Amerike, določam teden, ki se začne 17. julija 1983, za Teden zasužnjenih narodov. Vabim ljudstvo Združenih držav, da zaznamuje ta teden s primernimi obredi in dejavnostmi in da ponovno potrdi svojo vdanost idealom svobode, ki združujejo nas in navdihujejo druge.

V POTRDITEV TEGA sem se tu podpisal na 6. dan junija leta Gospodovega tisoč devetsto triinosemdesetega in dvesto sedmega neodvisnosti Združenih držav.

RONALD REAGAN

2.2. Pedro (Peter) Opeka – Naš človek iz Argentine

2.2.1.

Mislim, da je bilo za božič v lanskem Decembru, ko sem si na prvem programu TV Slovenija ogledal film Jožeta Možine o Pedru Opeki, slovenskem misijonarju, ki deluje na Madagaskarju. Takrat sem ga tudi posnel in pred kratkim sem si ga ogledal še enkrat. To je film, ki nikogar ne bi smel pustiti hladnega. To, kar je ta človek ustvaril v tem najrevnejšem predelu otoka – na samem prostranem smetišču milijonskega mesta Antananarivo, kako je dvignil, osvestil in preobrazil te zavržene ljudi, otroke, jim zgradil zatočišča, domove, zdravstvene institucije, šole, športne objekte itd. itd. – ja, vse to je pravi čudež.[Stran 021]Kako staršem teh otrok, ki jim je največkrat edini varuh njihova mati – prinaša spoznanje in vedenje o njihovi vlogi in dolžnosti. Posebno očetje, ki kot po pravilu zapuščajo družine kmalu po rojstvu svojih otrok – so problem, ki se mu je Opeka posvetil z veliko skrbjo. Za te ljudi organizira prav posebne pogovore in seminarje.

Najbolj učinkovit način te čudovite preobrazbe pa je seveda zgled in način življenja, ki ga živi sam. Njegova delavnost, vztrajnost, skrb za sočloveka, skromnost – hkrati pa orjaška širina s katero uresničuje svoje veličastne načrte, ga dviga na raven voditelja – vodnika, ki mu – nekdaj povsem zavržena – množica starih in mladih – sledi in brezmejno zaupa. Ta človek je ustvaril – sam skromno pravi, da je to božje delo – v tem delu sveta projekt, ki bi bil lahko zgled človeštvu. Kako premagati bedo, lakoto in revščino – zaostalost, kako izobraziti neosveščene ljudi, da se sami postavijo na svoje noge in pri tem ne izgubijo smisla in pozornosti za sočloveka.

Od kod se je vendar vzel ta čudovit človek, obdarjen z lastnostmi, ki so nam tako tuje, kot da prihajajo iz neke oddaljene eksotično-pravljične dežele? Ki se razdaja z vsem, kar ima? Z dušo in srcem, znanjem in ljubeznijo, ki presega pojmovanja našega tukajšnjega vsakodnevnega življenja?

Njegova zgodba je pretresljiva in povezana z najbolj žalostnim poglavjem naše slovenske zgodovine. Komunistične revolucije, ki so jo zakuhali komunisti med drugo svetovno vojno in jo pod pretvezo osvobodilnega boja uspeli uveljaviti med delom prebivalstva – niso sprejemali vsi Slovenci. Eden izmed mnogih je bil domobranec Alojz Opeka, oče človeka, čigar tako izjemno delovanje v današnjem času opisuje­mo v tem zapisu. Bil je eden izmed mnogih tisočev protikomunističnih borcev, ki so bili s prevaro po drugi svetovni vojni vrnjeni v Slovenijo in eden redkih, ki mu je z neverjetnim pogumom – pa tudi veliko sreče – uspelo pobegniti z morišča na Hrastniškem hribu.­

Argentina je njemu in še nekaj tisočem slovenskih političnih beguncev – ponudila zavetje. Toda, znašli so se na popolni čistini – »goli in bosi« – kot se reče. In v tej nadčloveški borbi za svoj življenjski prostor in eksistenco, se je rodil Pedro (Peter) Opeka. Oče s svojim trdim delom in življenjskimi načeli, mu je bil zgled in opora. Skupaj sta zidarila in pomagala ustvarjati pribežališča slovenskim brezdomcem, ki so v svoji domovini pustili vse – z begom so si rešili le svoja življenja. V najtežjih[Stran 022]pogojih se je kalil, delal z očetom – zidarjem, in pod vročim južnim soncem pomagal soustvarjati – pozneje tako občudovani »argentinski čudež«.

Potem, ko je opravil ustrezne šole, se med tem »opremil« – kot se za človeka rojenega v Argentini spodobi – z odličnim znanjem nogometa in drugih športnih veščin, je s to imenitno dediščino iz Argentine prišel kot pater – lazarist na otok Madagaskar. Na prostranem smetišču velemesta Tananarive, se je pred njim razgrnila beda in obup lačnih in razpuščenih – zavrženih človeških bitij … To žalostno zgodbo je poznal. Ni mu bilo težko razumeti teh ljudi, sklenil jim je pomagati, jih dvigniti, izobraziti, jim dati človeka vredno podobo.

Upam, da bo ta odlični film Jožeta Možine obkrožil svet. Da bo to svetloba na koncu neskončnega predora, ki ga predstavlja nemoč in tema naše družbe. Svet je dovolj bogat in tolikerim zemljanom ne bi bilo treba živeti v taki stiski in bedi. Preobrazba družbe je proces, samo materialna pomoč – kot vemo iz izkušenj – ni dovolj. Potreben je celosten pristop, z vsebinami in kvalitetami kot jih pooseblja svetovljan, športnik in duhovni človek – misijonar, Pedro Opeka.

Na koncu filma sem se zamislil … kakšne ljudi so množično morili zaradi neke propadle ideologije med drugo svetovno vojno in predvsem po njej? Ne rečem, da so bili vsi prav taki, kot oče Petra Opeke – čudežni rešenec iz tistega morišča. Toda jedro teh sil je združevala podobna moč, miselnost in prepričanje. Samo predstavljamo si, kako bi se Slovenija lahko razvijala po drugi svetovni vojni s takim potencialom. Mislim, da bi bilo marsikaj drugače …

Projekt, ki ga uresničuje Pedro – Peter Opeka na Madagaskarju od leta 1989, vzbuja zanimanje in občudovanje po Evropi in v svetu. Francoski predsednik Mitterrand in njegova soproga sta s pomočjo države in osebno zavzetostjo izrazila priznanje in zahvalo za njegova dejanja. Sprejel ga je monaški princ in mu ponudil pomoč. Po svojih močeh pomaga tudi Slovenija. Ja, resnično, tudi Slovenci smo lahko upravičeno ponosni na tega čudovitega našega človeka. Lepo bi bilo, če bi za njegovo izjemno človekoljubno dejavnost, ki bi jo lahko imeli tudi za vzorec – in bi na ta način v bodoče morda lahko reševali najbolj pereče probleme našega časa – slišali tudi gospodje v Stockholmu in Oslu in ga uvrstili na svoj seznam s priznanji za pomembne dosežke človeštva.

3. Kako se je začelo

3.1. Polica v viharju komunistične revolucije

3.1.1.

Pet slovenskih parlamentarnih strank se je ob nedavnem podpisu koalicijske pogodbe zavezalo, da se bodo posvetile reševanju gospodarske in finančne krize in da zato ne bodo odpirale ideoloških tem. Seveda se ob tem takoj pojavi vprašanje, ali je na primer dostojen pokop žrtev Hude jame ideološka tema. Ni dvoma, da je prednostna dolžnost nove vlade skrb za izhod iz krize in da smo ji pri tem težkem delu dolžni pomagati.

Kaj pa naša polpretekla zgodovina, ki je odprta in v marsikaterem pogledu enostransko obdelana tema? Nova Slovenska zaveza in revija Zaveza se s to temo ukvarjata že od začetka in bosta svoje delo nadaljevali tudi v letu 2012, v prepričanju, da je za pošteno ureditev sedanjosti potrebno razčistiti tudi pereča odprta vprašanja preteklega oziroma polpreteklega časa.

V današnjem KAKO SE JE ZAČELO smo se nameravali osredotočiti na zgodbo o višnjegorskem županu Janezu Vidicu, ki je bil doma z Blečjega Vrha pri Polici, pa smo takoj začutili, da je tako močno vpeta v širšo zgodbo Police in okolice, da je ne moremo iztrgati iz nje. Ko bomo imeli pred seboj vsaj obrise širše zgodbe, bomo laže razumeli tudi Vidičevo zgodbo.

Polica leži na severovzhodnem robu Grosupeljske kotline. Od leta 1875 je tu sedež samostojne župnije, že prej pa je bila vas Polica središče občine; področje občine Polica je bilo leta 1933 priključeno Višnji Gori, sedaj pa spada pod občino Grosuplje. Za partizansko gibanje je bila Polica pomembna kot prehodna točka med Ljubljano oziroma Poljem in Dobrunjami in Dolenjsko preko Peščenika in Polževega.

3.1.2. V začetku so skoraj vsi sodelovali

Ob zlomu kraljevine Jugoslavije aprila 1941 je na Peči pri Polici razpadla minerska enota jugoslovanske vojske. O tem piše Stane Valentinčič v Zborniku občine Grosuplje IV pod naslovom Okrožje OF Grosuplje in ljudska vstaja na njegovem območju. Kot grosupeljski živinozdravnik je Valentinčič Polico in okolico zelo dobro poznal, saj je s svojim motorjem obiskal skoraj vsak zaselek, vsako samotno domačijo. Grosuplje je komaj dva meseca po začetku okupacije dobilo okrožni odbor KP (kom. partije); vodil ga je Adolf Jakhel, ki so ga za to poslali iz Ljubljane, med člani pa so bili Radko Polič, zdravnik dr. Franc Podkoritnik in drugi. Polič v knjigi Čudežna pomlad pripoveduje, kako so že poleti 1941 vrinili svojega človeka med »klerikalce«, da bi kaj več zvedeli o njihovih »pripravah na boj za oblast«. Ali ni zanimivo, da so bili že tedaj sovražno razpoloženi do Slovenske legije, ki je sicer bila ustanovljena, vendar na grosupeljskem koncu najbrž še ni imela kake resnejše organizacije? Partija je seveda dala pobudo za ustanovitev OF v grosupeljski dolini. Ustanovni sestanek je bil 28. septembra 1941 v Joškovčevi gostilni v Račni in za predsednika so izbrali Valentinčiča, ki je dobil tudi nalogo za povezavo s »poliškim rajonom«.

Iz Valentinčičevega pisanja zvemo, da so Lado Potokar, Jože Skubic in Anton Babnik aprila­ 1941 ob razpadu minerske enote na Peči spravili večjo količino ekrazita in vžigalnikov, 14 pušk in 1 pištolo ter da so že junija 1941 v go­zdu pri Polici imeli sestanek z Radkom Poli­čem. Kasneje jih je obiskoval Valentinčič, ki kot živinozdravnik ni bil sumljiv, večkrat se mu je pa pridružil tudi zdravnik dr. Podkoritnik.­

Čas je že, da povemo, da so aprila 1941 Polico za nekaj časa zasedli Nemci, ki pa so se kmalu umaknili Italijanom. Potem je meja med italijansko in nemško zasedbeno cono potekala po vrhu Kuclja nad vasema Blečji Vrh in Gorenje Brezovo in naprej mimo Leskovca, ki je ostal na italijanski strani. Ko se je italijanska posadka, ki je bila na Polici od zasedbe, novembra 1941 umaknila, so se partizanom odprle velike možnosti delovanja.

Partizansko šolsko taborišče na Pugledu se je oskrbovalo večinoma preko odborov OF v Polju in Dobrunjah, vendar je del oskrbe prihajal tudi iz Grosuplja preko Police. Kot piše Ivan Ferlež v knjigi Druga grupa odredov, je bilo proti koncu februarja 1942 v taborišču okrog 120 mož in prihajali so še novi, zato se je v zbiranje hrane zanje vključila tudi poliška OF in jo dostavljala na določene točke v gozdu, kamor so jo s Pugleda hodili sami iskat. Ljudje Italijanov niso marali in so tedaj še verjeli, da je glavni namen partizanov boj[Stran 023]proti okupatorju. Niti na kraj pameti ni nikomur prišlo, da bi zbiranje hrane in podobne aktivnosti zatožil Italijanom. »Prezimovanje 2. partizanskega bataljona je minilo, ne da bi italijanski okupatorji kljub svojim velikim prednostim v ljudeh in orožju, začeli kakršnokoli akcijo – čeprav je taborišče ležalo tako blizu Ljubljane, da so žarometi z ljubljanskega gradu osvetljevali celo stražarska mesta … Vsekakor je bila pri tem važna tudi vloga okoliškega prebivalstva, saj v času prezimovanja bataljona zares ni bilo niti enega primera izdajstva.« (Ivan Ferlež, Druga grupa odredov, str. 210)

Cerkev sv. Jakoba na Polici z župniščem – na levo pokopališče in Farne spominske plošče

Cerkev sv. Jakoba na Polici z župniščem – na levo pokopališče in Farne spominske plošče

Valentinčič je 6. januarja 1942 povabil nekaj poliških mož na sestanek in na njem imenoval odbor OF. Prav ta odbor je bil 12. aprila 1942 tudi izvoljen na množičnem sestanku. »Tega dne je od vsake hiše na Polici in iz okoliških vasi prišel po en član na sestanek, ki je bil v gostilni pri Možaku. Sestanka so se udeležili tudi partizanski borci; ti so pomagali sestanek organizirati. Govornik je bil Peter Stante – Skala … Prikazal je razmah osvobodilnega gibanja in večanje osvobojenega ozemlja, zato je treba organizirati ljudsko oblast in izvoliti svoje predstavnike. Volitve so bile z dviganjem rok. Izvoljen je bil isti rajonski odbor, kot je bil 6. januarja imenovan.« (Zbornik občine Grosuplje IV, str. 34) O tem sestanku piše v članku Zgodovina Police pri Višnji Gori pod jarmom rdeče svobode, ki ga je 16. decembra 1944 objavil Slovenski dom, da so se na belo nedeljo zvečer, 12. aprila 1942, pojavili na Polici partizani in zgnali ljudi na sestanek v gostilno k Možaku. Če upoštevamo to okoliščino in pa izbor predstavnikov, si lahko predstavljamo, kakšne so bile tiste volitve pod nadzorstvom Stanteta in njegovih oborožencev. Na istem sestanku so ustanovili[Stran 024]vaško zaščito za Polico in določili nekdanjega graničarja Jožeta Skubica za poveljnika. Isti članek poroča tudi o slovesni prisegi zaščitnikov v gasilskem domu, ki sta jo vodila Lado Potokar in Stojan Šuligoj – Jope.

Za to priliko je Potokar od nekod prinesel križ, Jope pa je narekoval besedilo prisege: »… Obljubljam, da se bom z božjo pomočjo vestno boril proti okupatorju in delal za narod, dokler ne bo očiščena slovenska zemlja.« Valentinčič o prisegi v gasilskem domu ne piše, pač pa poroča, da je bila v začetku maja 1942 mobilizacija za NZ. »Vsak poveljnik vaške NZ je pripeljal na zborno mesto, v dolinici med Polico in Pečjo, sposobne za vojno službo. Prišlo je okrog 300 ljudi. Zbor so vodili Potokar, Šuligoj in partizan Jaka z zastavo. Po raportu je bila zaprisega. Ustanovljena sta bila dva bataljona, vodstvo prvega je prevzel Janez Vovk iz Dolenje vasi, drugega pa Anton Štepic s Police, ki je kasneje prešel v belo gardo.« (Zbornik IV, str. 38)

Omenjeno poročilo se ujema z zapisom v Slovenskem domu, da je bila v začetku junija v gozdu med Polico in Pečjo splošna mobilizacija, na katero »so stirali skoraj ves rajon od Leskovca do Zgornje Slivnice in od Spodnjega Brezovega do Troščin, da je bilo tam okrog 200 mož.« Ena večjih akcij, pri kateri je sodelovala NZ s Police, je bilo »praznjenje« Prevodovega skladišča v Višnji Gori v noči od 3. na 4. junij 1942. Kljub močni italijanski posadki v mestu so partizani s pomočjo zaščitnikov tisto noč odnesli proti Kriški vasi okrog 20.000 kg moke, ne da bi Italijani kakorkoli reagirali. Upravičeno lahko pomislimo, da je bil med Italijani in OF neki dogovor. V noči med 15. in 16. junijem so vozniki iz Polja pripeljali na Polico 9 voz razne hrane in tiskarski stroj; vse to je potem poliška zaščita s svojimi vozniki prepeljala do Kriške vasi in se preko Peščenika vrnila domov.

Kmalu po odhodu Italijanov, novembra 1941, je na Polici začela z delom partizanska čevljarska delavnica, najprej pri Šircljevih, po domače Kadunčevih v Bliski vasi. Ko je začelo čevljarjem primanjkovati usnja, so ga 24. junija 1942 v spremstvu zaščitnikov šli »nabavit« v Martinovo usnjarno na Lobčku, 14. julija 1942 pa so na podoben način izpraznili Janezkovo usnjarno v Višnji Gori. Za partizane pa so delali na Polici poleg čevljarjev tudi krojači in mesarji. Valentinčič piše, da je bil v maju 1942 pri Bliski vasi narejen podzemni bunker, kjer so shranili hrano, čevlje, cigarete in pisarniški material za partizane. Glavni tak bunker (skladišče) je bil v gozdu Korošca v smeri proti Spodnjemu Brezovu, kamor so spravili predvsem pšenico in drugo žito.

3.1.3. Kaj jih je odvrnilo od OF?

V prejšnjem poglavju smo videli, kako na široko je OF na Polici in v okolici zastavila svoje delo. Kaj pa ljudje? Težko bi rekli, da so bili, razen nekaterih izjem, navdušeni za sodelovanje, vendar so prispevali in opravili naloge, ki so jim bile naložene. Okupatorjev niso marali. Kdo ne bi imel razumevanja za fante, ki so sredi najhujše zime taborili na Pugledu in se pripravljali za odpor proti njim! Nekateri so sicer imeli pomisleke, ker so slutili, da se za OF in uporom proti okupatorju skriva še kaj drugega, vendar so verjeli, da je v tako usodnem času potrebna enotnost in sodelovanje vseh. Spomnimo se, kako piše Ferlež v svoji knjigi, da v času partizanskega taborišča na Pugledu med domačini ni bilo niti enega primera »izdajstva«.

Toda začeli so se vrstiti dogodki, ki so ljudem dali misliti. Vest o smrti Antona Kneza, vratarja v tovarni Motvoz in platno na Grosupljem, je odmevala tudi na Polici; 10. novembra 1941 ga je ustrelil njegov sodelavec, ki je le nekaj dni prej odšel k partizanom. Knez je bil doma na Perovem in za marsikoga ni bila skrivnost, da se ni strinjal z odnašanjem blaga iz tovarne, ki je prihajalo tudi v krojaško delavnico na Polici.

13. marca 1942 je četa partizanov s Pugleda postavila zasedo na cesti Višnja Gora – Grosuplje na Stehanu. Čakali so italijansko vojaško misijo, ki naj bi iz Zagreba potovala v Rim. V avtomobilu, ki so ga napadli, sta bila dva Italijana mrtva, eden je pobegnil, avto so pa ople­nili in zažgali. Še preden so se napadalci umaknili, se je z drugim avtom pripeljal general Oxilia, ki pa ni padel v zasedo, ker je šofer še pravi čas obrnil in odbrzel nazaj proti Višnji Gori. Partizani so se mimo Police vrnili nazaj v taborišče. Še isti dan proti večeru so prišli Italijani s policijskimi psi in odkrili sledi od kraja napada na Spodnje Brezovo. Partizani so res bi­li v vasi, preden so odšli v zasedo. Italijani so zato požgali več hiš in gospodarskih poslopij, moške pa odgnali v Višnjo Goro. Po dveh dneh so jih izpustili, ker je zanje posredoval župnik Vidmar. Ljudje so se pritoževali, zakaj so partizani prišli v vas, če so se pripravljali na akcijo. Spoznavali so, da jim je bore malo mar za ljudi. (Zaveza št. 46: Ivanka Kozlevčar, O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari)

Kadunčeva hiša v Bliski vasi – V tej hiši so obsodili na smrt bizoviške in dobrunjske žrtve

Kadunčeva hiša v Bliski vasi – V tej hiši so obsodili na smrt bizoviške in dobrunjske žrtve

V noči od 21. na 22. april 1942 so partizani na domu v Ponovi vasi umorili šest članov Jakopinove družine: 44-letnega očeta Jožeta, 39-letno mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Treba je povedati, da je z materjo Marjeto ugasnilo tudi sedmo življenje, ki ga je nosila pod srcem. Na Polici so Jakopinove poznali, saj so stanovali v mežnariji poliške podružnične cerkve sv. Lucije na Dolah, preden so kupili hišico v Ponovi vasi. Jože Jakopin je leta 1925 z ženo in malim sinom pribežal pred Italijani z Unca pri Rakeku. V času bivanja na Dolah se je zaposlil kot tesač pri posestniku in lesnem trgovcu Drobniču. To delo je obdržal tudi po preselitvi v Ponovo vas. Ljudje so ga poznali kot dobrega izdelovalca tramov. Po končani osnovni šoli se je očetu pri delu pridružil tudi najstarejši sin Jože. Cele tedne sta pregarala v gozdu in le ob nedeljah in praznikih sta bila doma.

Na dan pred smrtjo se je oče Jakopin pogovarjal z znancem na Polici. Skrbelo ga je iti domov, saj so Italijani 16. aprila v Št. Juriju in okolici odpeljali okrog štirideset moških, vendar ga je bolj kot to skrbelo zaradi sina Ivana, ki je malo prej nekam izginil in so ga domači terenci zato obdolžili, da je kriv za italijansko racijo. Na večer pred pokolom so ljudje videli, da so se domači revolucionarji zbirali v gradu Brinje na Grosuplju, kjer so navadno imeli sestanke, in da je nekdo tja z motorjem pripeljal Lada Potokarja s Police.

Za pravo predstavo o tem, kaj se je v maju 1942 dogajalo na Polici, je treba vedeti sledeče: Partizanska enota, ki se je tisto zimo zadrževala na Pugledu in so jo imenovali tudi Štajerski bataljon, je po spopadu z Italijani konec marca zapustila svoje zimovališče in odšla na Kremenjek. Postala je jedro Druge grupe odredov, ki je bila po raznih zapletih formalno ustanovljena 1. maja 1942. Že 16. maja je grupa mimo Muljave in preko[Stran 025]Polževega ter Peščenika prišla na Polico, kjer naj bi se dokončno pripravila za prehod meje in reke Save na poti na Štajersko. Za ta pohod je bilo tedaj pripravljenih več kot 500 dobro oboroženih partizanov. Med njimi je bilo 117 članov in kandidatov KP ter 110 članov SKOJ (Saveza kom. omladine), torej skoraj polovica od vsega moštva. Pri štabu grupe je bil tudi tedanji sekretar pokrajinskega komiteja KPS Sergej Kraigher. (I. Ferlež, Druga grupa odredov, str. 268 in 273) Tej Ferleževi predstavitvi dodajmo še Kocbekove vtise o Drugi grupi odredov, ki jih opisuje v knjigi Tovarišija. Kocbek je bil v skupini članov Izvršnega odbora OF, ki so 22. maja 1942 s Kidričem na čelu odšli proti Dolenjski in naslednji dan prišli v taborišče Druge grupe pri Polici. »Okrog petsto mož se je gibalo pod košatimi bukovimi drevesi. Bili smo presenečeni nad redom, ki je vladal v taborišču. V njem je vladal izrazit vojaški duh. Zdaj šele sem občutil, da je v naši zgodovini nastal definitiven prelom, da je konec slovenskega pesimizma, konec solzavosti, konec moralne nesvobode … Staneta smo našli pred kupom trofej. Tik pred nami so se vrnili zadnji oddelki iz večdnevnega boja z Nemci. Stane je hotel prekoračiti Savo in priti na Štajersko. V tem boju je pokazal svoje španske sposobnosti. Z višin je prizadejal Nemcem hude izgube in se spretno izvil iz njihovega trdega prijema. Čestitali smo mu … Pod večer se je taborišče zbralo v zbor. Politkomisar Dušan Kveder je pozdravil Izvršni odbor, ki je stal sredi vojaškega kvadrata. Ves čas pozdrava sem gledal v slovensko zastavo z rdečo zvezdo in trepetal od ganotja … Preden smo zvečer odšli naprej na Dolenjsko, nas je Stane povabil v gostilno na Polici. Prvikrat smo prepevali partizanske pesmi. Noč je bila topla in jutranje ure so močno dišale po travi in senu. Prav takrat, ko se je začelo rdečiti na vzhodu, sem se spomnil, da se poraja binkoštno jutro.« (Tovarišija, str. 25 do 27)

V tednu pred 17. majem se je v Bizoviku pri Ljubljani v največji tajnosti zbralo 17 članov Slovenske nacionalne ilegale za odhod na Dolenjsko. Pričakovali so jih več. S težavo so jim domačini pritihotapili iz Ljubljane potrebno orožje. Odhod je bil določen za nedeljo 17. maja 1942. Domači zaupniki OF so slutili, da se nekaj pripravlja, zato so poklicali na pomoč partizane s Police. 17-članski odred je kljub temu nemoteno odšel na svoj pohod, zgodilo pa se je nekaj drugega. Janez Pavčič, Mežnarjev z Bizovika, dijak 4. letnika učiteljišča in član dijaške Katoliške akcije, se je nameraval tisto popoldne udeležiti šmarnic v sostrski podružnici sv. Urha. Bil je namreč[Stran 026]tudi priložnostni organist. Šla sta skupaj s sovaščanom in prijateljem Tonetom Jakošem. Ker je bilo še zgodaj, sta se v Dobrunjah ustavila pri Tonetovem stricu Francu Jakošu, po domače Trnavcu, kjer pa sta bili doma samo mati in hčerka Micka. Takoj za fantoma je vstopil v hišo partizanski zaščitnik s pištolo v roki in vse štiri prijel. Nekoliko kasneje so prijeli še očeta Franca Jakoša in več drugih, ki so prišli od šmarnic. Hoteli so zvedeti, kje skrivajo orožje. Proti večeru so izmed prijetih odbrali sledeče: Janeza Pavčiča in Franceta Jakoša iz Bizovika, Trnavčevega očeta Franca Jakoša in sina Francija, telovadnega učitelja Milka Cankarja, njegovo dekle Ivanko ter njeno prijateljico Mici iz Zadvora in jih odgnali čez Zadvorski hrib preko Podlipoglava in Panc v Blisko vas pri Polici. Obe dekleti so zjutraj izpustili, ostalih pet pa so zasliševali in mučili v hiši čevljarja Kadunca, nato pa v gozdu za vasjo umorili. Čez eno leto, 20. marca 1943, so vaški stražarji iz Dobrunj in Bizovika prišli na Polico po trupla pomorjenih. Pri izkopu je bil navzoč zdravnik dr. Grapar in nekaj najožjih sorodnikov žrtev. Janeza Pavčiča in Franca Jakoša so potem pokopali v Bizoviku, ostale tri pa pri sv. Urhu. Na kraju poboja pri Bliski vasi so leta 1999 postavili spominski križ. (Karel Wolbang – Jože Kočar, Rekviem za organista, str. 120 in 139)

Spominska razglednica bizoviških in dobrunjskih žrtev, umorjenih 18. maja 1942 pri Bliski vasi: v zgornji vrsti z leve Janet Pavčič, Milko Cankar, Franc Jakoš, v spodnji vrsti z leve Franc Jakoš in Franci Jakoš

Spominska razglednica bizoviških in dobrunjskih žrtev, umorjenih 18. maja 1942 pri Bliski vasi: v zgornji vrsti z leve Janet Pavčič, Milko Cankar, Franc Jakoš, v spodnji vrsti z leve Franc Jakoš in Franci Jakoš

Pomudimo se še nekoliko pri Drugi grupi odredov, ki je 19. maja 1942 zvečer odšla s Police, prekoračila mejo in se usmerila proti Jevnici, kjer naj bi se prepeljala preko Save. Njena pot Nemcem ni ostala skrita. V naglici so zbrali dovolj močne sile, da so jo zaustavili, in grupa se je vrnila na Polico. V spopadih z Nemci je imela 11 mrtvih in večje število ranjenih. Za krivca tega neuspeha so določili Černetovo, po domače Mokotarjevo družino iz Gozda-Reke, češ da so pohod izdali Nemcem­ na Prežganju, čeprav so jih partizani na svoj premik sami opozorili, ko so jim prerezali telefonsko zvezo z Litijo. V noči na 25. maj so partizani vdrli v Černetovo hišo in v postelji do smrti zabodli očeta Franca (58) in ustrelili dva kočevska Nemca, ki sta tisto noč slučajno prenočevala pri Černetovih; nosečo hčerko Lojzko (1922), ki se jim je poskušala skriti, so zaklali v shrambi, mamo Marijo in hčeri Tončko in Jožefo pa zabodli v kleti, kjer so jih prestregli, ko so hotele zbežati skozi spodnja vrata. Jožefa je kmalu izkrvavela, mama in Tončka pa sta preživeli. (Demokracija 11. 7. 2002, Ivo Žajdela, Pohod smrti) Ta zverinski pokol je močno odmeval tudi na Polici. Je Kocbek zanj sploh vedel? Pa tudi če bi vedel … Ko je kurir 27. maja 1942 zvečer na Tisovec prinesel sporočilo, da je bil 26. maja v Ljub­ljani »likvidiran« dr. Ehrlich, je Kocbek slabo­ spal in drugi dan zapisal v dnevnik: »Pred seboj vidim mrtvega Ehrlicha, ki sem nekoč z njim tudi jaz mnogo govoril. Tudi v meni še utripa sled romantične revolucionarnosti,­ želim jo čim prej oplemenititi z jasnimi in neizprosnimi zakoni revolucionarne stvarnosti … V tako razgibanem obdobju zgodovine se stališče pravnega pojmovanja popolnoma spremeni, postane namreč politično. Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico, biti neusmiljen, sme vzeti živ­ljenje posamezniku in se ne sme ozirati na osebne koristi in namene.« (Tovarišija, str. 32 in 33)

3.1.4. Od septembra 1942 do maja 1945

Poglejmo, kaj o nastanku protikomunističnega odpora na Polici piše Stane Valentičič v že omenjenem Zborniku občine Grosuplje IV: »Ni moj namen razpravljati o ozadju ali ozadjih pojava belogardizma na Polici – tisti Polici, ki je bila leta 1941 in polovico 1942 tako zelo partizanska. Ali je za to njeno preobrazbo iskati razlogov na sami Polici ali izven nje? Ali obojih? Dejstvo je, da se je ob poletni italijanski ofenzivi, ko je bil tam rajonski odbor OF razbit, bela garda takoj organizirala, čeravno tedaj na Polici še ni bilo niti italijanske posadke. Kajti, kako naj si sicer razlagamo dejstvo, da je bela garda že v drugi polovici septembra 1942 nastopala organizirano? Dne 24. septembra pa so storili že prvi zločin, ko so ujeli Lada Potokarja in ga izročili Italijanom.« (Zbornik IV, stran 44)

Oče Janez Vidic z Blečjega vrha

Oče Janez Vidic z Blečjega vrha

Čudno! Mar zverinski pokol v Ponovi vasi in Gozdu-Reki, pa mučenje in poboj v Bliski vasi aprila in maja 1942 niso bili zločini? Ali je bila Polica res tako zelo »partizanska« ali pa so si Valentinčič in njegovi želeli, da bi bila taka in si pri realizaciji te želje pomagali z elitno enoto, ki je pozimi 1941/1942 taborila na Pugledu in bila večkrat v gosteh tudi na Polici? Slovenski dom je zapisal, da so domači terenci za organizacijo sestanka 12. aprila 1942 poklicali na pomoč partizane, [Stran 027]ki so z grožnjami zgnali vaščane k Možaku. Kakšna je bila »priljubljenost« Potokarja, Jopeja in drugih, ko se je zvedelo, da so povezani s pokolom Jakopinovih v Ponovi vasi, z umorom Bizovičanov in Dobrunjčanov za Blisko vasjo in s krutim zločinom onkraj meje v Gozdu-Reki? Kako so se ljudje počutili, ko je vsake toliko časa pricurljala vest, da so v partizanskem taborišču spet nekoga ustrelili? Ali niso bili člani narodne zaščite, ki so bili v stalni negotovosti zaradi Italijanov in njihovih represalij, saj so spoznavali, kako malo je »osvoboditeljem« mar, kakšne posledice bodo doletele domačine zaradi njihovih akcij, v strahu tudi pred partizani? Verjetno bi bilo težko opredeliti, kdaj in kako so se zaščitniki po vaseh spremenili v vaške stražarje. Namen teh straž je bil opozarjati sovaščane tako pred Italijani kot pred partizani, da so se zlasti moški lahko poskrili, ne pa braniti vas. Zanimivo je, da starejši ljudje v teh krajih še danes ločijo med temi posamezniki po vaseh in jim rečejo straža, organizirani posadki na Polici pa legija oziroma legisti.

Mati Antonija – več let po moževi smrti

Mati Antonija – več let po moževi smrti

In kako je bilo z Ladom Potokarjem? Valentinčič piše, da se je maja 1942 za nekaj časa umaknil s Police, kjer je živel pri svoji teti, nato pa se vrnil in nadaljeval »terensko« delo. 24. septembra popoldne so ga Anton Štepic, ki smo ga že omenili kot poveljnika bataljona[Stran 028]narodne zaščite, in še nekaj Poličanov najprej opili, nato pa zvezali in na »tragah« (lesenih nosilih) odnesli v Višnjo Goro. Italijani so ga naslednji dan ustrelili. – Na Polici tedaj še ni bilo niti italijanske posadke niti legije. Da tedaj še niso imeli italijanskega orožja, dokazuje naslednji Valentinčičev podatek: »Dne 27. septembra – bila je nedelja – jih je 32 prišlo k A. Babniku, da bi izvršili preiskavo, v prepričanju, da bodo našli razno finančno dokumentacijo tedaj zaprtega Antona Babnika, rajonskega blagajnika. Iskali so tudi orožje. Bili so vsi v civilnih oblekah, vodil jih je Anton Štepic, oboroženi niso bili.« (Zbornik IV, str. 45) Naj takoj dodamo, da Slovenski dom v že omenjenem članku piše takole: »Stiska je prikipela do vrhunca in treba je bilo nekaj ukreniti, ali pa čakati smrti od partizanov ali od Italijanov. Tako se je konec septembra na Polici ustanovila Vaška straža.« Valentinčič tudi zapiše, da »so partizani v noči na 5. oktober likvidirali Jožeta Zupančiča, po domače Možaka. Italijani so drugi dan aretirali šest moških, od katerih so tri ustrelili, tri pa poslali v internacijo. Istega dne – 5. oktobra 1942 – so oborožili belogardiste s svojim orožjem, dali so jim 30 pušk.« Konec septembra, najbrž že pred uradno ustanovitvijo Vaške straže na Polici, so bili odkriti »bunkerji« s hrano. Oni pri Bliski vasi je bil menda že prazen, tistega v gozdu Korošca so pa izpraznili Italijani. Dejstvo je, da je za ta skladišča vedelo veliko ljudi, saj so sodelovali pri spravljanju blaga vanje, če že ne pri njihovi izdelavi. Marsikdo je danes prepričan, da jih je Italijanom odkril somišljenik OF in tako rešil lastno kožo, potem pa obtožil izdajstva druge, ki niso bili nič krivi. Še po koncu vojne je nova oblast iskala krivce za to nesrečo in obtoževala izdajstva take, ki z odkritjem »bunkerjev« niso imeli prav nobene zveze.

16. oktobra 1942 se je na Debelem hribu pri Polici pojavila Gubčeva brigada z namenom, da »v korenu zatre začetke belogardizma v teh krajih«, kot se je izrazil Boris Kidrič, s katerim se je brigada ta dan srečala. Bil je namreč tedaj z nekaterimi drugimi vodilnimi člani revolucije v Podlipoglavu. V monografiji Gubčeve brigade najdemo posebno poglavje z naslovom Očiščevalne akcije okoli Višnje Gore in v Temenici. »Napad se je začel 18. oktobra zvečer. Na Spodnjem Brezovem so belogardisti streljali iz več hiš, nazadnje pa so se zabarikaridirali v eno. Partizani prvega bataljona so zaplenili 3 puške, 1 belogardist je bil ubit, dve poslopji pa požgani. Na Blečjem Vrhu je prebivalstvo pobegnilo. Pri Vidicu so našli eno bombo in so zato napravili rekvizicijo. V Dednem Dolu so bili belogardisti opozorjeni zaradi streljanja v Spodnjem Brezovem in so zato pričakovali partizane v zasedah. Na Polici vdor v vas. Hiša, iz katere so streljali, je bila požgana in skozi okno vržena bomba.« (L. Ambrožič, Gubčeva brigada, str. 67) – Toda tedaj še maloštevilna Vaška straža na Polici je vzdržala napad. Kmalu potem je prišel na Polico za poveljnika Danilo Capuder in posadka je konec leta 1942 štela že preko 100 mož. Tako okrepljene januarja 1943 ni zlomil niti napad treh brigad: Gubčeve, Cankarjeve in Tomšičeve.

Avgust 1990 – izkop očetovih posmrtnih ostankov v domačem gozdu

Avgust 1990 – izkop očetovih posmrtnih ostankov v domačem gozdu

O obeh napadih na Polico in druge vasi piše Ivanka Kozlevčar v Zavezi št. 26: Spopad pri Gorenjem Brezovem, in št. 46: O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari. Njeni podatki se nekoliko razlikujejo od zgoraj navedenih. Na Spodnjem Brezovem so fantje, ki so imeli tudi nekaj pušk, prenočevali v Andrejčevi kašči. Izgleda, da so partizani to vedeli, zato so že od daleč streljali na kaščo. Fantje so se umaknili, in ko so napadalci prišli do nje, je bila prazna. Med umikom je zadelo Jožeta Radeljna. Brez pravega vzroka so partizani zažgali še Koščarjev hlev in skedenj. Od tedaj se fantje niso več upali biti doma in so odšli na Polico. Na Gorenjem Brezovem se tisti večer ni zgodilo nič, vedeli pa so, da so partizani v bližini, in jih je bilo strah. Avtorica zgodbe pripoveduje, da je sedela na klopi pri peči in se tako tresla, da je klop začela ropotati in jo je sestra zato nagnala na peč. Tudi to govori o tem, kakšen je bil tisti čas in zakaj se je število moštva na Polici hitro povečalo.

Ob drugem napadu brigad na Polico se je pravzaprav začel spopad že na Gorenjem Brezovem, kjer je legistovska patrulja nepričakovano naletela na partizane. V spopadu sta v vasi zagoreli dve hiši, en legist je padel in dva sta bila ujeta, ubit je bil tudi en otrok, dva pa ranjena. Postojanka na Polici je bila s tem opozorjena in presenečenje, s katerim so napadalci računali, je odpadlo.

Omeniti je treba še en dogodek, ki je tudi pripomogel k povečanju poliške posadke. V noči na 26. oktober 1942 so partizani prišli v Malo Staro vas. Iskali so domačina duhovnika Antona Hočevarja, ki je imel novo mašo leta 1939 in bil potem do nemške zasedbe kaplan v Zagorju ob Savi, nato pa se je umaknil pred Nemci v rojstno vas. »Borci proti okupatorju« so ga tisto noč odpeljali in ga naslednji dan v gozdu pri Lipoglavu umorili. V Palmah mučeništva piše, da so v Hočevarju videli človeka, ki ga ne bodo mogli pridobiti zase in ki je znal pridobiti tudi druge, v Sajetovem Belogardizmu pa, da je bil eden glavnih organizatorjev protikomunističnega odpora na Polici in v okolici. Če bi zadnje bilo res, ali bi se 25. oktobra ponoči, en teden po partizanski hajki na Polico in okolico, upal prenočevati izven postojanke?

Leto 1943 je bilo do kapitulacije Italije relativno mirno. Partizanske »likvidacije in rekvizicije« so prenehale in Italijani niso več imeli vzroka za represalije. Danilo Capuder je spomladi 1943 odšel v Šmarje, kjer se je ustanovila nova postojanka Vaške straže. V petek 10. septembra 1943 – Italija je kapitulirala[Stran 029]8. septembra 1943 – sta Vaški straži s Police in iz Šmarja zapustili svoji postojanki in se na poti na Turjak ustavili v Št. Juriju, kjer je poleg domače bilo zbranih tudi nekaj posadk iz okolice Ljubljane. Naslednji dan so se te enote s svojimi poveljniki odpravile na Turjak, le Danilo Capuder s tridesetimi fanti je odšel na grad Boštanj pri Grosuplju. Bila je sobota, 11. septembra 1943. Že tisto popoldne so partizani, ki so se z vlakom pripeljali iz Višnje Gore, prišli do gradu, vendar se je prava bitka razbesnela v nedeljo, ko so od nekod privlekli tudi topove. Poveljnika Capuder in Pograjc sta sprevidela, da s 60 možmi ne bosta obranila gradu, zato sta se proti jutru 13. septembra odločila za izpad. Prvi je z 32 fanti zapustil grad Capuder, za njim pa s sedemindvajsetimi še Pograjc. Capuder je kmalu naletel na močne partizanske zasede, zato je spremenil smer poti in potem svojo skupino pri Pancah razpustil, sam pa odšel v Ljubljano. Pograjčeva skupina je brez večjih težav prišla na Turjak. Capudrovi fantje so se razkropili na svoje domove in se skrivali, kasneje pa večinoma pristopili k domobrancem. Podobno se je zgodilo s tistimi, ki so že 10. septembra ostali doma oziroma so preživeli Turjak. Franci Pograjc je bil ubit 21. septembra med 60 žrtvami nad velikolaško železniško postajo, Capuder pa je padel 3. decembra 1943 zgodaj zjutraj med napadom XV. divizije na domobransko postojanko v Velikih Laščah.

Po 8. septembru 1943 je področje Višnje Gore, Police in Grosuplja tja do Ljubljane postalo »osvobojeno ozemlje«. Zaradi bližine nemške meje so prebivalci živeli v stalnem strahu, kdaj bodo k njim vdrli Nemci. V tem času je posebno trpela Višnja Gora; Nemci so jo bombardirali 22. septembra 1943 in uničili več hiš ter drugih poslopij, bilo pa je tudi več mrtvih in ranjenih. Prava ofenziva je nad te kraje prihrumela v začetku novembra in spet prinesla uničenje in smrt. V Višnji Gori so tedaj ustrelili 21 moških, ki so jih pripeljali od drugod, osem Višnjanov pa odgnali v Šmarje in jih ustrelili kot talce za na Stehanu ubitega nemškega vojaka, čeprav s tistim dogodkom niso imeli nobene zveze. Ko so Nemci odšli, so se partizani vrnili in v Višnji Gori ostali do junija 1944. 28. decembra 1943 so na Grosuplje prišli domobranci in vzpostavili postojanko, ki je potem vzdržala do konca vojne. Z namenom preprečiti njihov prihod so partizani pred tem požgali šolo v Račni in na Grosupljem, že konec novembra 1943 pa na Polici šolo, šolsko stanovanjsko hišo, župnišče, mežnarijo s prosvetno dvorano in še[Stran 030]nekaj drugih zgradb. Tudi v Višnji Gori, ki je utrpela veliko škodo že ob nemškem bombardiranju septembra 1943, so partizani med drugimi »preventivnimi ukrepi« v decembru 1943 požgali šolo, Codellijev in Auerspergov grad in stavbo pri železniški postaji. Kljub temu so domobranci konec maja 1944 prišli v Višnjo Goro in je potem do konca vojne niso zapustili.

Po izkopu – Spredaj pokojnikov brat Alojz in hči Antonija

Po izkopu – Spredaj pokojnikov brat Alojz in hči Antonija

3.1.5. »Prišel bo čas, ko bo oče ležal v posvečeni zemlji!«

V poročilu Gubčeve brigade o preganjanju vaških stražarjev na Blečjem Vrhu je omenjeno, da so pri Vidicu našli bombo, ljudje pa so pobegnili. Za kazen so potem naredili »rekvizicijo«. Domači menda za tisto bombo sploh niso vedeli, spominjajo pa se, da je bila »rekvizicija« tako temeljita, da po njej niso imeli kaj dati v usta.

Pri Vidičevih se je po domače reklo pri Jakopčevih. Oče Janez Vidic, rojen leta 1893 na Polici, se je na Blečji Vrh priženil. Pred tem so se pri hiši pisali Zupančič. Z ženo Antonijo sta gospodarila na srednje veliki kmetiji in rodilo se jima je šest otrok: Janez (1926), Lojze (1928), Marija, Antonija, France (1934) in Peter (1942). Ko je bila jeseni 1942 na Polici ustanovljena postojanka Vaške straže, je oče Vidic ostal doma, saj je moral skrbeti za številno družino in kmetijo. Kadar je čutil nevarnost, se je umaknil na Polico ali se skril kar doma. Po kapitulaciji Italije oziroma po prihodu domobrancev v Višnjo Goro je sprejel župansko funkcijo, ki pa se je kmalu spremenila v težko breme. Sicer pa je bilo v tistem času življenje poštenih mož, tudi onih, ki niso nikoli okusili županske časti, silno negotovo in nevarno.

Ko so se v Višnji Gori domobranci in tisti, ki so se odločili iti z njimi na Koroško, pripravljali za odhod, je Vidic pospravil mizo v občinski pisarni in odšel domov na Blečji Vrh. V nedeljo, 6. maja 1945, je prikolesaril domov tudi sin Janez, domobranec stiškega bataljona. Prišel se je poslovit »pred odhodom k Angležem«. Nagovarjal je očeta, naj se jim pridruži, toda ta se ni mogel odločiti, kajti o Angležih je slišal že marsikaj, kar ga ni ravno spodbujalo, da bi šel od doma. Sicer pa bo dva ali tri tedne lahko počakal doma; v gozdovih okrog Blečjega Vrha je dovolj varnih kotičkov, kamor se bo po potrebi zatekel. Sin je potem odšel nazaj k svoji enoti. Iz poliške fare je tedaj odšlo nekaj deset fantov in mož. Še isti dan je tudi oče odšel v sosednjo vas k prijatelju in le žena je to vedela, medtem ko so bili otroci prepričani, da je šel z domobranci. V naslednjih dneh se je zvedelo, da je višenjska občina ukinjena in da dobi Polica svoj KLO (krajevni ljudski odbor). Vsakemu, ki je spraševal po očetu, je mati povedala, da je šel na Koroško, in kmalu so ta odgovor znali tudi otroci. Pri prvih »obiskih« so taki odgovori zadoščali. Toda minevali so dnevi in tedni in o napovedanem povratku domobrancev ni bilo ne duha ne sluha, pač pa se je začelo šušljati, da jih Angleži vračajo v roke partizanov. »Obiski« pri Vidičevih so se ponavljali, delali so preiskave in se obnašali, kot da vedo, da oče ni šel na Koroško. Ko so zagrozili z zaplembo domačije in posestva, jim je mati dokazala, da je lastnica ona, saj se je mož priženil in nikoli ni bilo prepisano nanj.

Oče ni mogel več biti pri prijateljih, kajti tudi njim so grozile sankcije, če bi ga našli. Dokler je vreme dopuščalo, se je skrival v domačem gozdu. Sedaj so tudi starejši otroci zvedeli, kako je z njim, in mu nosili hrano. V bližini gozda so imeli njivo, in ko so šli tja zaradi dela, so mu nesli hrano, večkrat pa je bila njiva samo izgovor, da so šli tja. Uredil si je skrivališče tudi v hlevu: skopal je jamo pod jaslimi, jo prekril z deskami in domači so nanje nametali sena. Drugo skrivališče je bilo v kamri, kjer je tudi naredil prostor pod tlemi; ko je zlezel vanj, je nekdo namestil pokrov in naj porinil skrinjo. Bilo je na božični dan leta 1946 proti večeru. Med otroki na vasi, ki so se podili sem in tja in pogovarjali o praznikih, je bil tudi Vidičev fant. Ko so na cesti zagledali može z rdečimi zvezdami na kapah, je Vidičev takoj stekel domov. Oče je v kamri zlezel v bunker, z materjo sta položila pokrov, porinila nanj še skrinjo in nato odšla v »hišo« k ostalim, ki so ob medli svetlobi petrolejke sedeli okrog peči. Ko so vstopili, so bile prve besede: »Kje imate očeta?« Mati je ponovila odgovor, ki so ga že tolikokrat slišali, pa mu niso verjeli. Mlajši otroci so bili prestrašeni, zato je vodja porinil mamo v kamro, jo tam zasliševal in ji grozil: »Vem, da se skriva! Dobili ga bomo, živega ali mrtvega.« Čez nekaj časa so slabe volje odšli, saj so pričakovali, da ga bodo na božični večer gotovo našli doma. Ob drugi takšni preiskavi so še ne trinajstletnega Franceta odvlekli v hlev in pritiskali nanj, naj pove, kje se skriva oče. Eden od njih mu je nastavil vile na trebuh, vendar ga s tem ni omehčal. Potem so mu ukazali vzeti lopato in kramp, da si bo skopal jamo. Ko je tudi po tem zastraševanju ponavljal isti odgovor, da je oče šel na Koroško, so ga pretepli in spustili.

Spomladi 1946 se je oče s pomočjo neke zveze hotel umakniti v Italijo. Z vodičem in še nekaj begunci je prišel do onkraj Blok, kjer jih je odkrila vojaška patrulja. Ko so se razbežali, je oče ostal sam in sploh ni vedel, kje je. Pri neki hiši so mu pokazali pot in vrnil se je nazaj na Blečji Vrh ter nadaljeval svoje skrivaško življenje. Najmlajši brat dolgo ni poznal resnice o očetu. Niso mu upali povedati, saj se niso zanesli, da bo vzdržal grožnje in zastraševanje. Nekoč je bil sam in je med stikanjem po hiši hotel pogledati tudi v kamro. Čeprav so se vrata težko odpirala, mu je po daljšem prizadevanju uspelo, da jih je odprl in v polmraku na postelji zagledal bradatega, shujšanega moža. Prestrašil se je in vrata hitro spet zaprl. Očeta ni prepoznal in šele po več letih se mu je slika o vsem tem razjasnila.

Ni čudno, če so skrivanje po raznih nezdravih luknjah, neprestana napetost in neredna prehrana očetu uničili zdravje. Proti koncu zime 1948 je zbolel za pljučnico. Mati ni upala poklicati zdravnika ali ga spraviti[Stran 031]v bolnišnico, čaji, ki mu jih je kuhala, mu niso mogli pomagati in nekaj dni pred praznikom sv. Jožefa (19. marca) je umrl doma v kamri. Tedaj pa se je pojavil nov problem, kako naj ga pokopljejo. Če bi ga pokopali na Polici, bi bila zgodba njegovega skrivanja naenkrat razkrita in mater bi gotovo zaprli. Še veliko kasneje je morala pri nekem zaslišanju podpisati, da je oče maja 1945 šel na Koroško in da je bila opozorjena, da bodo njo zaprli, posestvo pa zaplenili, če ga živega ali mrtvega najdejo doma. Toliko se je borila zanj, za otroke in dom, sedaj pa naj z eno potezo vse uniči. Oče je mrtev ležal v kamri, ona pa je hitela po nasvet v Ljubljano, kjer je bila očetova sestra kuharica pri duhovniku in profesorju Maksu Stanoniku, ki je precej dobro poznal razmere na Polici in Blečjem Vrhu. Po razmisleku so sklenili, da zamolčijo očetovo smrt in ga skrivaj pokopljejo. Ob slovesu je duhovnik rekel materi: »Vem, da je hudo, vendar ne izgubite poguma in verjemite, da bo prišel čas, ko bo tudi on počival v blagoslovljeni zemlji!« Popoldne se je vrnila domov in še tisto noč so opravili »pogreb«. Zaradi bližine sosedov, ki jim niso mogli zaupati, se niso upali žagati desk za krsto ali zabijati žebljev, zato so položili mrliča med štiri primerne deske in jih[Stran 032]povezali z žico. Sredi noči sta starejša fanta to nenavadno krsto odnesla in odvlekla v domači gozd, ki je bil razmeroma blizu. Naslednje jutro sta v gošči skopala jamo, zrinila vanjo krsto, jo zasula, na vrh pa posadila smrečico in skrbno zabrisala vse znake, da je bilo tam kopano.

Vnuka polagata krsto v posvečeno zemljo

Vnuka polagata krsto v posvečeno zemljo

Mati je umrla leta 1973 in s seboj v grob odnesla tudi spomine na trpljenje, ki ga je prestala v letih moževe »ilegale«. Kolikokrat je med delom ali po delu na njivi poleg gozda odhitela k grobu in za trenutek pomolila ob njem. Smrečica je rasla in se razvila v pravo drevo. Z njo je zorel tudi čas, ki ga je duhovnik v Ljubljani napovedal ob očetovi smrti. Hkrati z berlinskim zidom se je zamajal tudi zid slovenskega totalitarizma in splahnela je neomejena moč tistih, zaradi katerih mati ni mogla nositi črne rute za očetom in je le skrivaj lahko molila in jokala ob njegovem grobu. Junija 1990 se je zbrala velika množica v Kočevskem rogu in ljubljanski nadškof je daroval mašo in opravil pogrebni obred za tam pomorjene, o katerih se je v prvem poletju očetovega skrivanja šepetalo tudi na Polici. Končno so se tudi Vidičevi odločili, da prenesejo očetove posmrtne ostanke v blagoslovljeno zemljo – na farno pokopališče na Polici. Ko je poliški župnik oznanil, da bo na veliki šmaren popoldne pogreb Janeza Vidica z Blečjega Vrha, so ljudje strmeli in niso mogli verjeti. Na dan pred velikim šmarnom je bilo oblačno in od časa do časa je rahlo rosilo. Tokrat Vidičevi niso več skrivali svoje poti v gozd. Z njimi so šli tudi sorodniki in drugi. Najprej so posekali smreko, ki je v štiridesetih letih zrasla nad grobom, ga odkopali, pobrali posmrtne ostanke v malo, skoraj otroško krsto in jo odpeljali domov. 15. avgusta 1990 je bil na Polici pogreb, ki se ga je udeležilo veliko ljudi, čeprav je nekaterih bilo še strah.

Konec 1944 – Zbor županov in drugih predstavnikov Rupnikove pokrajinske uprave – Vidic tretji z desne v zadnji vrsti

Konec 1944 – Zbor županov in drugih predstavnikov Rupnikove pokrajinske uprave – Vidic tretji z desne v zadnji vrsti

Dve leti kasneje so na Polici blagoslovili farne spominske plošče. Zdi se nam prav, da opozorimo na posvetilo pod imeni žrtev na ploščah, ki se glasi: »Poliškim faranom – žrtvam komunističnega nasilja med vojno 1941 – 1945 in po vojni do 1951. Ko je dozorel čas, so postavili spomenik svojci leta 1992 mrtvim v spomin – živim v opomin.« Žal so ob posameznih imenih na ploščah vklesane samo letnice rojstva, ne pa tudi letnice smrti, zato letnice 1948 (pri Janezu Vidicu) ne vidimo. Lahko pa jo poiščemo v knjigi farnih spominskih plošč I., kjer se nam razkrije tudi, zakaj piše v posvetilu: »do leta 1951«. Kdo na Polici in v okolici pred vojno ni poznal lesnega trgovca Franca Drobniča iz Velike Stare vasi? Tudi S. Valentinčič v članku o OF na Polici ne more mimo njega in poroča, da je leta 1942 prispeval ves les za izdelavo partizanskega skladišča pri Bliski vasi. Znano je, da je tudi po vojni še veliko pomagal pri gradnji zadružnega doma na Polici. Kljub temu so ga leta 1949 zaprli. Približno tedaj so zaprli tudi Kozlevčarjevega očeta z Gorenjega Brezovega, ki ni hotel podpisati pristopne izjave za KOZ (kmetijsko obdelovalno zadrugo), in ga zaradi »kršenja javnega reda in miru ter sovražne propagande proti KOZ« obsodili na 27 mesecev DKD (družbeno koristnega dela). Kozlevčar je bil pogojno izpuščen januarja 1951. Nismo posebej raziskovali, česa je bil obtožen Franc Drobnič. Gotovo je bila KOZ tudi pri njem važna zadeva in pa seveda njegova žaga in posestvo. Pisalo se je leto 1951, ko so bili domači zadnjikrat pri njem na obisku in tedaj je izgledal čisto normalno in pričakoval, da bo v kratkem šel domov. Nekaj dni zatem je prišlo sporočilo, da je v zaporu umrl, po eni verziji pa, da si je sam vzel življenje. Verjamemo, da komentar ni potreben.

Če bi bile na ploščah ob imenih letnice smrti, bi že na prvi pogled ugotovili, da je večina zapisanih umrla leta 1945, kar naj bi pomenilo, da so bili kot domobranci vrnjeni s Koroškega[Stran 033]in pomorjeni. Vendar med tistimi s smrtno letnico 1945 vsi niso bili domobranci. Konec junija 1945 so namreč varuhi novega reda na Polici aretirali Antona Dežmana (1896), Jožeta Vidica (1902) in Antona Skubica (1899), jih najprej odpeljali v grosupeljske zapore in nato ustrelili pri Račni, češ da so leta 1942 izdali Italijanom partizanska skladišča. Seveda to ni bilo res. Koliko zgodb še skrivajo poliške spominske plošče? Le ustaviti se je treba ob njih in jim prisluhniti.

3.1.6. Zaključek

Ob koncu te morda nekoliko dolge, pa hkrati nepopolne zgodbe bi se radi iskreno zahvalili vsem, ki ste pripomogli k njenemu nastanku. Upamo, da je s tem dana tudi vzpodbuda, da se bo dogodkov poliške polpretekle zgodovine, zlasti tistih, ki so tukaj nepopolno obdelani ali pa samo nakazani, še kdo lotil in jih zapisal za prihodnje rodove. Ker resnično zgodovino Police premalo poznamo, komaj opazimo, da ni bila tako »zelo partizanska«, kot jo prikazujejo nekateri. Če bi bilo to res, se najbrž ne bi tako odločno uprla boljševiškemu nasilju, ki je pred sedemdesetimi leti, spomladi 1942, pritisnilo nanjo. Ali se niso tu dogodili najbolj kruti poboji celih družin, ali se ni tu poskušalo »do korena« zatreti začetke nacionalne ilegale, ki je bila po Odloku o zaščiti slovenskega naroda prepovedana, ali ni bilo vse to podkrepljeno še z umorom mladega duhovnika, ki se je pred nacističnim okupatorjem zatekel na svoj rojstni dom? Kdo so bili tisti, ki so se tako odločno uprli temu nerazumljivemu nasilju, da so vzdržali napade brigad, ki so malo pred tem »osvobodile« Suhor in Ajdovec? Mar niso bili ti uporniki še pred kratkim med zaščitniki, ki so v Višnji Gori pred nosom močne italijanske posadke v eni noči izpraznili skladišče Prevoda in na količkih znesli več tisoč kilogramov moke v Kriško vas? Kako je že zapisal Slovenski dom dobri dve leti kasneje: Stiska je prikipela do vrhunca in treba je bilo nekaj ukreniti, ali pa čakati smrti od partizanov ali od Italijanov.

Upor proti boljševiškemu terorju, ki je pred sedemdesetimi leti povzročil na Polici in po drugih krajih toliko trpljenja in razdejanja, ni mogel preprečiti komunistične zmage ob koncu vojne. Namesto fašistične oziroma nacistične okupacije med vojno so maja 1945 zavladali komunisti in uvedli svoj totalitarizem, ki je bil pogubnejši od prvih dveh in ki je poleg tega trajal celih petinštirideset let. O tem nam govori zgodba Vidičevega očeta z Blečjega Vrha, o tem nam »molče trobentajo« imena na spominskih ploščah, ki so jih Poličani postavili leta 1992 mrtvim v spomin – živim v opomin.

3.2. Odisej

3.2.1.

»Ime mi je Nihče!« – rešilna laž,

Ki z njo še drugič oslepil je Polifema,

V nočeh, ko modra ga Penelopa objema,

Se tihotapi vanj mimo vseh straž …

Spet morje buta in nebo molči:

Sirenski spev, Kalipso, sence, brodolom …

Sam slep zdaj išče v drugo izgubljeni dom

In sam pred sabo vsako noč drhti.

[Stran 034]

4. Pisma – zgodovinske in človeške priče

4.1. Anton Grčman in njegova pisma svakinji

4.1.1.

Gospa Mihaela Zajc mi je 24. 1. 1995 poslala fotokopijo pisem, ki jih je gospod Anton Grčman pisal leta 1994 njej in svoji svakinji Tereziji Grčman. V spremnem pismu je napisala: »Pošiljam Vam 10 pisem pokojnega g. Grčmana, ta so Vaša.« Kot sem jo poznala, je gotovo mislila, da ne bi bilo prav, da bi pisma kje obležala in se izgubila, saj je bila dovolj razgledana in tenkočutna, da se je zavedala njihove vrednosti, zato je pričakovala, da bom po svoji uvidevnosti z njimi primerno ravnala.

Menim, da je v tem času, ko se o duhovnikih površno govorijo predvsem slabe stvari, prav, da se predstavi iskrena samopodoba gospoda Antona Grčmana v vsej njeni človeškosti in zvestobi Kristusu ter duhovništvu. Ob njej dobimo vpogled v okoliščine, v katerih je živel doma in v Argentini. Malo je še ljudi, ki se še spominjajo njega, njegove družine in razmer, v katerih je živel. Ker sem doma iz sosednje vasi, čutim dolžnost, da vse to otmem pozabi.

Anton Grčman je bil rojen v Leskovcu, v kme­čki družini. Leskovec je vas na razgibani Les­kovški planoti, ki se razprostira severno od Višnje Gore. Na njej so vasi: Vrh z zaselkom Kalce, Gorenje Brezovo z mlinom Mleščevo, Leskovec z zaselkoma Izirek in Mlake, Kamno Brdo in Sela z zaselkom Gabrovec. Leskovec na tem območju leži najvišje, v plitvi kotanji na slemenu Kuclja, ki se na drugi strani prevesi v nižji svet proti Trebeljevu. To območje ni rodovitno, zato je bilo potrebno izdatno gnojiti in skrbno obdelati vsak primeren kos zemlje, da so se preživeli. Posebno naporna je bila košnja, pa tudi žetev in mlačev, saj se je vse delo opravljalo ročno. Na to opozarjam zato, da bomo laže razumeli Grčmanove praktične delovne sposobnosti, pa tudi veliko skromnost, delavnost in vzdržljivost.

S tega območja so otroci redko študirali. Približno v času gospoda Grčmana sta študirala še Ciril Ahlin (1920–1995) z Vrha (pravo) in Ivan Zupančič s Kalc (geografija). Gimnazijska leta sta v Grčmanovem času začela še Amalija in Alojzij Ambrož iz Leskovca. Les­kovška planota, kolikor mi je znano, še ni dala duhovnika, bilo pa je nekaj redovnic: usmiljenka s. Korona – Ana Nograšek (1909–1986) z Zgornjega Brezovega, usmiljenka s. Makarija – Ivanka Erjavec (1917–1978) s Kalc in s. Dacija – Alojzija Štrubelj (1909–1993) iz Leskovca. Iz iste hiše kot Alojzija Štrubelj v našem času deluje usmiljenka s. Tončka Grum. Nova maša gospoda Grčmana je bila velik dogodek, na katerega so bili vsi ponosni. Novomašno gostijo so pripravile v stari Omahnovi hiši pri postaji udeleženke banovinskega gospodinjskega tečaja, ki sta ga vodili Osmukova Francka iz Žalne in gospa Zalokarjeva, žena sodnika Zalokarja, ki je bil umorjen na Turjaku, kamor se je zatekel z vaškimi stražarji ob italijanski kapitulaciji.

To območje je bilo med vojno večinoma polosvobojeno, kar pomeni, da so italijanski vojaki prišli iz Višnje Gore ali od kod drugod le ob kaki posebni akciji, drugače pa so se partizani po njem gibali precej svobodno. Po grebenu Kuclja je tekla utrjena, neprehodna razmejitvena črta med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem, ki je bila jeseni 1941 že trdno določena. Leskovec je na prošnjo prebivalcev prišel v italijansko območje, drugače bi bila vas gotovo izseljena. Umaknila se je tudi obmejna straža in »bloka« pred vasjo, ki ga opisuje Grčman, ni bilo več. Ljudje zaradi lastnih izkušenj in dogodkov ter komunizma (V njihovem spominu je bilo zapisano preganjanje in pobijanje duhovnikov v Rusiji, jemanje zemlje kmetom in množice mrtvih sestradanih kmetov v sovjetski Ukrajini. Propaganda na prisiljenih sestankih jih je v sumih le potrdila.) partizanom niso bili naklonjeni. Moški so se sprva skrivali, potem prešli k vaškim stražam in končno k domobrancem. Vas, ki je imela 14 domačij, je v povojnih pomorih izgubila 18 fantov domobrancev, le dva mladoletna sta se vrnila, in sicer Viktor Grum in Andrej Čož, morda tudi zato, ker sta šla po poteh, kjer ni bilo zased, ki so prežale na onemogle vrnjence. Med umorjenimi je bil tudi Grčmanov brat Alojz. Pri tem je treba pripomniti, da je bilo pri nekaterih hišah ubitih več fantov, npr. pri Brtalovih štirje: Alojz, Anton, Jože, France Čož; pri Bahovčevih trije: Anton, Janez, Alojz Dremelj (Anton je zapustil vdovo in majhne otroke.); pri Zečevih dva: Alojz in Jože Čož; pri Gnidovih dva: Anton in Franc Čož; pri drugih hišah pa po eden: pri Groz­nikovih France Ambrož, pri Španovih Janez Dremelj, pri Lahovih Alojz Rome, pri Omahnje­vih Jakob Rus, pri Videtovih Jože Štrubelj, pri Kavščekovih Anton Zadel, pri Selanovih Alojz Grčman. Ostali so le[Stran 035]mladoletni fantje, od polnoletnih pa tisti, ki so bodisi prišli iz nemškega ujetništva, tako Tone Rus, ki je prevzel Omahnjevo domačijo, Na­ce Rome, ki je nasledil Lahovo domačijo, ali bili za vojsko nesposobni, kot Jože Klemenčič, ki je prevzel Rojščakovo domačijo, ali pa so bili že starejši. Tako velik izpad je močno vplival na življenje posameznih domačij in nekatere so omagale. Ni čudno, da si je vas ob osamosvojitvi Slovenije pripravila veselo pogostitev. Res pa je tudi, da mladi rod spomina na te usodne dogodke ni negoval, morda iz želje po življenju ali zaradi tedanjih družbenih razmer in enostranske poučenosti.

Novomašnik Anton Grčman s sovaščankami, ki so poskrbele za novomašno gostijo – V prvi vrsti z leve: Malnarjeva Urška (Zg. Draga), Zečeva Tona (Leskovec), Španova Minka (Leskovec), Rojščakova Katarina (Leskovec), Bahovčeva Rezka (Leskovec), Kahnetova Minka (Dedni Dol); druga vrsta z leve: Markčeva Francka (Pristava), Martinetova Micka (Kriška vas), Zalokar Vida (žena sodnika Zalokarja, ubita na Turjaku), Španov Andrej (Leskovec), Osmukova Francka (Žalna), Suhorebrnikova Minka (Dedni Dol), Špiževa Marija (Loka), Vavptova Lojzka (Loka); tretja vrsta z leve: Grandetova Ana (Polje), Pourjeva Francka (Sp. Brezovo), Bebčeva Micka (Vrh), Hrovatova Micka (Kriška vas), Bečnikova Tina (Kriška vas), Anžičkova Neža (Kriška vas), Košemajeva Lojzka (Kalce), Švetova Pepca (Loka)

Novomašnik Anton Grčman s sovaščankami, ki so poskrbele za novomašno gostijo – V prvi vrsti z leve: Malnarjeva Urška (Zg. Draga), Zečeva Tona (Leskovec), Španova Minka (Leskovec), Rojščakova Katarina (Leskovec), Bahovčeva Rezka (Leskovec), Kahnetova Minka (Dedni Dol); druga vrsta z leve: Markčeva Francka (Pristava), Martinetova Micka (Kriška vas), Zalokar Vida (žena sodnika Zalokarja, ubita na Turjaku), Španov Andrej (Leskovec), Osmukova Francka (Žalna), Suhorebrnikova Minka (Dedni Dol), Špiževa Marija (Loka), Vavptova Lojzka (Loka); tretja vrsta z leve: Grandetova Ana (Polje), Pourjeva Francka (Sp. Brezovo), Bebčeva Micka (Vrh), Hrovatova Micka (Kriška vas), Bečnikova Tina (Kriška vas), Anžičkova Neža (Kriška vas), Košemajeva Lojzka (Kalce), Švetova Pepca (Loka)

V kmečkih domovih je v Grčmanovem času vladala skromnost, kaj več si tudi »gruntarji« niso mogli privoščiti. Vasi so se nekako solidarno borile za preživetje. V družinah se je gojilo versko življenje: molitev, spoštovanje nedelj in praznikov, udeležba pri nedeljskih in praz­ničnih mašah, Marijina družba za mlade,[Stran 036]tretji red za starejše. Včasih so šli otroci in mladi ob nedeljah tudi k popoldanski pobož­nosti.

Še ena stvar je, ki jo je za Leskovec treba omeniti. Imeli so dobre pevce, morda je bilo njihovo petje tako dobro tudi zato, ker je bilo dosti fantov. Sodelovali so tudi pri cerkvenem pevskem zboru. Med vojno je pri nedeljski maši v leskovški podružnici redno pel zbor, v katerem so bile Videtove tri: Tona, Ana in Angela, Španova Minka, Brtalova Ihanca, Rojščakova Katarina, Gnidova Johanca in še z Brezovega Pancarjeva Minka, Lojza in nazadnje še Julka. Morda sem katero pozabila. Pritegnili so tudi moški, če so bili doma. Ni mi pa znano, kako je prepeval gospod Grčman, govornik je bil dober, kot sam pripoveduje, tak je bil tudi njegov preživeli brat.

Naj nekaj povemo še o Grčmanovi družini. Oče Anton (roj. 1874) se je prvič poročil l. 1900 s Frančiško Erjavec, Anžičkovo iz Kriške vasi. Ta je umrla za grižo brez otrok. Drugič pa se je poročil 1907. leta s sosedo in sorodnico Terezijo Grčman (1884), Omahnjevo. Rodilo se jima je več otrok, vendar sta imela hude preizkušnje. Prvi otrok Tonček se jima je zadušil, hčerka Anica pa je umrla za škrlatinko. Živi so ostali Janez (1909), Minka (1912), Anton (1914) in Lojze (1924). Bili so mirna, delavna družina, in kot pravi Anton, tudi zelo pobožni. Med vojno so dali zavetje begunskemu duhovniku Jakobu Žustu, tako da so ljudje tudi v času, ko ni bilo mogoče iti v farno cerkev, lahko bili pri maši v leskovški podružnični cerkvi. Mama in sestra sta hodili k maši vsak dan. Gotovo so pri tem mislili tudi na sina in brata duhovnika. Oče je umrl, ko otroci še niso bili preskrbljeni, v hudi zimi 1929. leta za rakom. Domačijo je prevzel Janez, ki se je poročil s Terezijo Lakner iz Velikih Dol pri Velikem Gabru, Minka je ostala pri hiši za teto, Lojzeta pa so ubili kot domobranca 1945. leta. Janez se je po vojni nekaj časa skrival, potem pa se je javil in preživel. Do oblasti je bil lojalen, kar je bila cena njegovega preživetja. Bil je uglajen, razgledan in dober gospodar. Prizadeval si je vpeljevati novosti v kmetovanju. Kot dober organizator je imel zasluge za elektrifikacijo Leskovške planote. Ni imel otrok. Na starost sta z ženo kupila hišo v Višnji Gori, da bi bila bližje cerkvi, in se preselila. Posestvo sta dala Skladu kmetijskih zemljišč, da sta dobivala pokojnino. Antonova hiša ni več naseljena, drugi ljudje so si naredili novo, stara hiša pa je nekakšno skladišče. Hišo v Višnji Gori je vdova zapustila neki zdaj že pokojni ženi, ki ji je na koncu pomagala. Novi lastnik je hišo podrl. Nisem mogla ugotoviti, če so ohranjeni kaki dokumenti ali še kaka pisma. Selanove družine ni več, živa pa je rojstna domačija Selanove mame (Omahnjeva domačija). Njena sestra Marija se je 1903. leta poročila z Jakobom Rusom z Gatine. Imela sta veliko družino. Sin Anton je kot ujet jugoslovanski vojak preživel vojno v Nemčiji, se srečno vrnil domov in umno zagospodaril na domačiji.

Anton Grčman je obiskoval osnovno šolo v sedem kilometrov oddaljeni Višnji Gori, gimnazijo pa je končal v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. Tu lahko povem, da so učitelji v Višnji Gori znali opaziti nadarjene in so opozorili starše nanje. Šolanje otroka je bilo za družino kljub pomoči breme, Anton se je tega zavedal, zato jim ga je hotel po svojih močeh olajšati. Po gimnaziji se je vpisal na bogoslovje v Ljubljani, kjer je tedaj imel pomembno besedo trezni in preudarni Ignacij Nadrah, doma iz sosednje stiške fare. O svojem šolanju nam pove več sam v svojih pismih. Po zaključku študija je gospod Anton imel možnost, da bi se pripravljal za doktorat, vendar tega ni želel, pa tudi ni mogel, kot pripoveduje v pismu. Dobil je kaplansko mesto v Rovtah, kraju, ki je bil v vojnem času zelo izpostavljen. V Rovtah so imeli zaradi obmejnega položaja Italijani utrjeno postojanko in osrednji del je bil obdan z žico. Po italijanski kapitulaciji so vaški stražarji ostali v Rovtah do prihoda Nemcev, se vključili v domobranstvo in postojanka je ostala do kapitulacije Nemčije 1945.

Antonov brat Alojz Grčman, umorjen od boljševikov leta 1945

Antonov brat Alojz Grčman, umorjen od boljševikov leta 1945

Za prebivalstvo Rovt je bilo zelo težko zlasti v času italijanskih in partizanskih represalij pred ustanovitvijo vaških straž. Avgusta 1942 so šli rovtarski fantje na pomoč vaškim stražarjem v Šentjoštu, 28. septembra pa so se vrnili v Rovte in organizirali svojo postojanko. Dogajanje v Rovtah podrobno opisuje Janko Maček v knjigi Rovte v viharju vojne in revolucije (2003).

V tem času je bil v Rovtah župnik Jožef Zalokar, ki je imel hude težave verjetno zaradi išijasa. Gospod Grčman je opravljal deloma njegove in navadne kaplanske naloge. Gospa Modrijanova se ga spominja kot visokega,[Stran 037]vitkega fanta, drobnega obraza. V kraju je bil priljubljen pri ljudeh in tudi otroci so ga imeli radi. Znal se je prilagoditi razmeram in se narediti domačega. Ko so se jeseni 1943 rovtarski stražarji organizirali v okviru domobranstva, so dobili vojaškega kurata Franceta Kunstlja, ki je imel ob nedeljah in praznikih mašo za vojake in civiliste. (Rodil se je 1914. leta, imel novo mašo 6. 4. 1941, bil umorjen na Teharjah 1945.) Kunstelj je bil Grčmanov študijski tovariš, ki je tudi pisateljeval.

Po njegovem prihodu je bil Grčman prestav­ljen za kaplana v Dolnji Logatec, ker je bil župnik Valentin Remškar že onemogel in je nujno potreboval pomoč. V Logatcu se Grčmana spominjajo kot prijaznega, a malo zadržanega gospoda. Otroci so bili veseli, ker jim je bil njegov verouk privlačen in vesel. Ob nedeljah je imel deveto mašo, popoldne pa je v Društvenem domu na Griču po nauku pripovedoval o misijonih in pripoved osvetljeval s projekcijo slik. Ko so na Rakeku požga­li partizani poslopje meščanske šole, se je ta preselila v Logatec in na njej je poučeval tudi Grčman. Spominjajo se še, da je bil pripravljen ljudem pomagati tudi pri kmečkem delu, zlasti košnji, če je bila potreba. Z gospodarji se je srečeval v gostilni, kjer je bil na hrani. To sta o njem vedela povedati gospa Marija Gorjanc in Janez Grom. Neka gospa se spominja, da ji je posodil pisalni stroj. V knjigi Med sodbo sodišča in sodbo vesti (Ljub­ljana 2010) je navedeno, da so škofu Rožmanu očitali, da je imel v Dolnjem Logatcu kaplan Grčman aprila 1945 devetdnevnico za domobrance in zoper partizane. Škof odgovarja, da so molili za odvrnitev nevarnosti bližajoče se fronte (str. 381, 382). Glede na vse okoliščine je verjetno, da je govoril tudi proti komunizmu.

Logatec je bil tako kot Rovte vseskozi varovana postojanka, čeprav mu hudo ni bilo prizaneseno, zlasti po končani vojni, ko je bil oznovsko središče za širše območje. Sem so se morali javiti številni fantje in možje, mnogi so za zmeraj izginili in njihova usoda še ni znana. Nekje so bili pomorjeni, bodisi že v Logatcu ali pa kje drugje, iz Logatca so jih namreč pošiljali tudi v Škofove zavode. Še sedaj preživeli ne želijo pričevati, tako huda je ta stvar. Popolnoma razumljivo je, da se je umaknil.

Gospod Grčar je vztrajal tako rekoč do prihoda partizanskih enot, se sam prebil do Rovt in se z rovtarskimi fanti umaknil na Koroško. Od tam je srečno prišel v Italijo in naslednje leto v Argentino. O tej svoji poti nam pripoveduje sam, morda pa bi lahko povedal kaj še kdo drug, ki se je na njej z njim srečeval, da bi[Stran 038]tudi ta del njegovega življenja bolje spoznali. V domovino ni prišel nikoli na obisk. Ko je bil po upokojitvi na obisku v Nemčiji, se je z bratom in svakinjo srečal na Koroškem in v Švici.

O gospodu Grčmanu po mojem vedenju ni dosti napisanega. Ob njegovi smrti mu je napi­sala spominski članek Mihaela Zajc Jarc, pes­nica in pisateljica, ki je drugo polovico življenja preživela na dedovi domačiji v Višnji Gori. Njen članek Profesorju Grčmanu v spomin je izšel v grosupeljskem občinskem listu Naša skupnost 1994, št. 9, str. 18. Podatki o rojstvu (Višnja Gora, 25. 1. 1914, duhovniškem posvečenju (Ljubljana, 21. 12. 1940) in smrti (3. 11. 1994, Ascochinga, Cordoba, Argentina, tam je pokopan) so navedeni v Letopisu Cerkve na Slovenskem 2000, Ljubljana 2000. V Šematizmu ljubljanske nadškofije, Ljubljana 1993, je poleg datuma rojstva in posvetitve naveden tudi naslov Casa de Ejercicios Sagrado Corazon, 5117 Argentina, ker je bil takrat še živ.

Tukaj dodajamo še prvi dve pismi, v katerih pripoveduje o svojem življenju v domovini in začetkih v novi deželi ter prizadevanju, da bi bil dober oznanjevalec Kristusa. Če bo prostor na razpolago, bomo v nadaljevanju objavili tudi druga pisma.

Draga ga. Mihaela in Reza!

Cordoba, 28. 3. 1994

Hvala Vam za velikonočno in božično pismo. Gospoda Lokarja sem prav malo poznal. Se mi zdi, da je bil v drugem letniku semenišča, ko sem bil jaz v zadnjem letu in sem slišal, da je bil član literarnega krožka, s katerim jaz nisem imel nobenega stika. In sedaj, kar mi Vi pišete o njem, pesnik dvanajsterih knjig. In sedaj že v večnosti poje še lepše pesmi in jih uživa, tako upam. Veliko mlajši od mene in je že zapustil to solzno dolino. Sem takoj daroval sveto mašo zanj in ga vključujem v svoje molitve. Tako smrt bi si tudi jaz želel. Ali po človeško govorjeno se mi zdi, da se od mene oddaljuje. Zdravstveno se boljše počutim, kakor malokdaj prej, četudi nisem bil nikoli bolan. Pa pustimo to božji previdnosti in skušajmo s Kristusom izpolnjevati voljo nebeškega Očeta, dokler nas rabi na tem svetu.

Da Vam takoj odpisujem, me je napotil Vaš stavek v zadnjem pismu: »Vse nas zanima, kar nam pišete.« – Saj res, zelo malo se poznamo, razdalje so prevelike. Vendar v pismu se da marsikaj povedati. Tako sem se odločil, da Vam v nekaj daljših pismih opišem svoje življenje in delovanje, zlasti tu v Argentini.

Rojen sem bil 25. jan. 1914 v Leskovcu št. 12, zdaj 5, pri Selanu, majhna kmetija. Trdo poljsko delo za življenje. Motika, lopata, kramp, se­kira in kosa, to sem se najprej naučil vihte­ti. Starši: Anton in Terezija zelo pobožna in delavna. Vsak dan rožni venec zjutraj in zvečer z litanijami in kopico očenašev za mnoge družinske potrebe. Nedeljska sv. maša in tudi med tednom, v kolikor je delo dopuščalo. Kar so gospod povedali na prižnici, to je bilo sveto in v tistem duhu se je tudi živelo. Nobeno delo se ni začelo in ne končalo, razen v božjem­ ime­nu. Oče izredno nadarjen, iznajdljiv in na­preden. Vsi vaščani so prihajali k njemu za svet in pomoč. Zelo lepo je bral in pisal. Skrbno je zapisoval vse važnejše družinske dogodke. Knjižico Računar je imel vedno s seboj in jo je znal zelo dobro uporabljati. Z njo je presenetil mnogokrat tudi bolj izobražene­ ljudi in jim popravil njihove račune. »V tej knji­žici ni pomote,« se je nasmehnil, ko so mu dali prav. Mati je hotela slediti v samostan starejši sestri, ki je po par letih dela v bolnici za jetične tudi sama umrla za jetiko. To jo je pretreslo, da je za par let odložila misel na samostan. Medtem pride ženin in župnik ji je svetoval, naj se omoži, sprejme to kot božjo­ voljo. Morda bo Bog poklical katerega od njenih otrok v svojo službo. In za to je živela, molila in delala. Oče in mati sta hotela imeti duhovnika, ko sta jima učitelj in župnik povedala, da bi Tone bil morda zmožen študirati. Odločitev je bila težka. Škofovi zavodi so zahtevali 600 din na mesec, česar nista bi­la zmožna plačevati. Preko župnika se je dobila beka, da se je znižalo na 400 din. Oče bolehen, rak ga je uničeval, je še dvomil, ali ma­ti je tu odločila. Ko sva z očetom prišla v Ško­fovih zavodih ven iz pisarne, kjer je plačal prvi mesec 400 din, je zaskrbljeno dejal: »Vol je zamukal, od česa bomo pa drugi živeli!« »Ata, grem domov z vami,« sem mu odvrnil. »Ne, moj sin, ostani, pridno študiraj in moli za nas!«

Ko sem bil v drugem letniku, leta 1929, ga je vzela zima. Tretjega marca je bil sneg tako trd, da je konja in voz držal, ko so ga odpeljali na pokopališče. Imam očeta svetnika. Tri dni sem bil doma in sem poslušal sosede: »No, ona sama ga ne bo mogla vzdrževati, fanta bo rabila pri delu.« Tretji dan po pogrebu mi reče mati: »Hočeš iti nazaj v zavod?« »Seveda, mama, če je to mogoče.« Ni bilo niti enega dinarja v hiši. Je šla k sosedu prosit na posodo, da bo fant mogel iti nazaj v Zavod. »Pojdi in pridno študiraj, moli za ata in za nas!« Zares, Bog je blagoslovil njeno odločitev. Ni imela posebnih težav s plačevanjem. Seveda sem spet kmalu dobil nove beke, tako da je zadnji dve leti plačevala samo 150 Din mesečno.

Birmanska botra, Antonov brat Janez in svakinja Reza

Birmanska botra, Antonov brat Janez in svakinja Reza

Kaj pa študij? Takoj se je poznalo, da fant ni­ma trdne podlage za gimnazijo. Učitelj je zaskrbljeno dejal: »Zakaj me pa niste obvestili,­ da ga boste poslali v gimnazijo, bi mu dal ma­lo boljšo podlago v posebnih urah.« Prepo­zno. Trdo kmečko delo mi je okrepilo voljo, da sem tudi pri študiju znal trdo zagrabiti in pridobiti, kar je manjkalo. Male mature sem bil oproščen. Pri veliki maturi, po osmih letih, sem dobil prav dobro oceno. Študij je bil zame trda borba, zato mi ni preostajalo veliko časa za branje novel in romanov. Sem bil preveč nervozen in je bila zame prava muka ura, za katero nisem bil pripravljen, četudi nisem bil vprašan. Po maturi vprašam mamo: »Mama, kam želite, da grem?« »Tone, to pa tebi prepustim, da odločiš. Sem z gospodom župnikom govorila o tem in so mi rekli, da moraš ti sam odločiti.« »Mama, sem že odločen: grem v seme­nišče in nikoli nisem imel drugega namena.« »Hvala Bogu, tako se je tudi moja želja izpolnila.«

Duhovno življenje v Škofovih zavodih. Seveda, rožni venec, vsakdanja maša s svetim obhajilom. Dve nedeljski maši: prva z obhajilom in deseta maša z dolgo pridigo, popoldne litanije z blagoslovom. Štirinajstdnevna spoved in vsako leto tridnevne duhovne vaje. Prva tri leta ni bilo problemov. V poznejših dveh letih pa so mi ravno duhovne vaje povzročile veliko notranjega trpljenja. Jezuitski patri so jih vodili. »Fant, če si ti privolil v radovedne poglede, dotikanja ali slabe misli – smrtni greh in pekel.« Jaz sem bil zelo nervozen in nisem nikoli prišel do jasnega zaključka, ali sem privolil ali nisem. Enega zgleda se še spominjam iz tistih pridig. Zgodilo se je v nekem dijaškem zavodu. En dober, zgleden dijak je bil najden neko jutro mrtev v postelji. Velika žalost je napolnila ves zavod, tako med študenti kot med predstojniki. Prinesli so krsto z rajnim v kapelo in ob desetih je [Stran 039] mašo zadušnico daroval predstojnik zavoda. Oblečen v mašna oblačila je v zakristiji že dal ministrantom povelje, naj grejo v kapelo k oltarju. Predstojnik je pogasil luči v zakristiji. Že na pragu v cerkev ga nekdo močno povleče od zadaj za plašč, obrne se in kaj vidi: rajnega dijaka v plamenih pekla, ki mu zakliče: »Ne molite zame, sem pogubljen. Zadnjo noč pred smrtjo sem imel slabe misli in sem privolil in jih nisem odvrnil pravočasno.« In prikazen je izginila. Torej ni mogoče zveličati se. Tudi jaz imam pogosto nečiste misli in sem jih morda le predolgo zadržal. In moja vsakdanja obhajila – ali niso to en sam božji rop? Mi je rojilo po glavi. Po dveh letih tega notranjega dvoma in trpljenja sem šel med počitnicami v Stično k spovedi k opatu, ki je slovel kot dober spovednik, in mu povedal, da že dve leti živim in prejemam sv. obhajilo božjeropno. Se zdi, da me je razumel in dejal: »Pojdi v miru k obhajilu, Jezus je usmiljen in ti je vse odpustil, če je bilo kaj napak.« Sedem kilometrov sem sam hodil to pot. Domov grede sem se ustavil sredi gozda in naglas rekel: »Gospod Jezus, ti veš, da sem s to spovedjo naredil eno neum­nost. Nič ni res, česar sem se spovedal, ali sem moral to storiti, da sem ti dokazal, da sem pripravljen vse storiti, samo da mi daš notranji mir.« In v tistem hipu je prišel žarek milosti iz nebes in sem začutil v sebi mir, ki me ni nikoli več zapustil. Jezus me je ozdravil skrupuloznosti. Malo pozneje sem z Jezusom naredil svečano pogodbo: »Ti [Stran 040] edini boš za naprej moj duhovni vodja, ti in tvoj evangelij.« Imel sem tedaj sedemnajst let in danes pri osemdesetih letih moram reči, da sem srečen z Jezusom. Lepo me je vodil skozi življenje in vse je treba le njemu pripisati, kar bi utegnilo biti meni v hvalo, kar bom še napisal.

Rovte nad Logatcem – Prva služba duhovnika Antona Grčmana

Rovte nad Logatcem – Prva služba duhovnika Antona Grčmana

»No g. Grčman, ste prišli v semenišče?« »Da, gospod spiritual, rad bi postal duhovnik.« »Lepo od vas, pripravite se na nov študij. Kako vam je šlo v gimnaziji?« »Trdo, gospod spiritual, nisem prav posebno nadarjen, ali z močno voljo je šlo.« »Nič zato, g. Grčman, veste, imamo izkušnje, da dostikrat niso najboljši v življenju tisti, ki so z lahkoto študirali, ampak tisti, ki imajo močno voljo, četudi niso najbolj nadarjeni. Dobrodošli in pogumno na delo. Z božjo pomočjo boste tudi tu uspeli.«

Semeniško življenje je bilo zame veliko lepše kot zavodsko. Nismo imeli prefektov, smo bili zelo samostojni gospodje, in to je mene pomirjalo. V zavodih je mene strogo nadzorstvo nerviralo in sem se mu umikal, če sem le mogel. Pozneje, že v četrtem letniku bogoslovja, sem se srečal z enim prejšnjim zavodskim prefektom. Smeje mi je rekel: »Tone, kdo bi mislil, da bo iz tebe kaj dobrega. Vsi smo te videli, da si se umikal nadzorstvu, in vendar te nismo mogli zasačiti pri nobenem prestopku. Ti si bil v zavodu vsem največja uganka.«

Študij na univerzi je drugačen od sred­nje­šolskega. Predavanja, delni in končni izpiti. Nikoli nam ni noben profesor povedal redov in tudi ni bilo spričeval konec leta. Redi so bili zapisani samo v katalogu, hranjenem v profesorski sobi. Nekateri, niso se izdali, so se vtihotapili v profesorsko sobo in pregledali rede. Jaz si tega nisem upal in tudi ne čutil potrebe. Zame je bilo zadosti, da sem videl profesorjev nasmeh, ko mi je dejal dovolj. V zadnjem letniku se je včasih govorilo, kdo bo študiral za doktorat. In ko so mene vprašali, če bi hotel biti doktor, sem odgovoril: »Dokto­rat vendar ni za vsakega tepca.« »Kaj se imaš za tepca?« »Vsaj za doktorja ne.« Tisti, ki je ta­ko govoril, je poznal moje rede, pa se ni izdal.­

Zadnje, šesto leto sem bil 21. decembra 1940 posvečen v mašnika in 5. januarja 1941 pel novo mašo v farni cerkvi v Višnji Gori. Junija sem po končanih izpitih šel za tri dni domov. »Potem pa pridite po dekrete, kam boste nastavljeni kot kaplani,« nam je rekel semeniški vodja, gospod prošt Nadrah. Jaz sem se zakasnil za en dan. Ob vhodu v semenišče dobim par sošolcev. »Kam greš,« so me radovedno izpraševali. »Ravnokar prihajam po dekret, da vidim, kam bom šel.« »Veš, da zate ni dekre­ta, ali greš v samostan?« »Še na misel mi ni prišlo kaj takega.« »Pojdi k Nadrahu in boš videl, da zate ni dekreta.« Radoveden tečem po stopnicah navzgor in potrkam na vrata. »No, g. Grč­man, kam ste pa vi nastavljeni?« »Ravno zato prihajam po dekret.« »Ah, ga še niste dobili?« »Ne še, gospod prelat.« »Počakajte malo, tamle imam seznam. Zares, vi niste na seznamu in tudi dekreta ni za vas.« »In kaj sedaj?« »Imam še eno listo doktorandov. Seveda, tu ste tudi vi, boste delali doktorat.« Kot strela z jasnega me je presunila ta novica. »Gospod vodja, jaz na to nisem nikdar mislil. Jaz nisem za študij.« »To je škofova naredba, pojdite jutri k njemu in se z njim pogovorite.«

Drugi dan pri škofu Rožmanu. »Seveda boste študirali, tako lepe rede imate.« »Gospod škof, jaz nisem za študij. Vedno sem sklepal, da bom poslušal in ubogal škofa, a v tem primeru, se mi zdi, da ni božja volja.« »Kako ne bo, doktorat ni nič kaj posebno težkega, ponovitev in poglobitev snovi, ki jo že znate. Boste študirali doma.« »Gospod škof, moja vas je pod Nemci.« »Ah, tega nisem vedel. Nemci pa vas ne bodo pustili v miru in jaz tu nimam prostora za vas. Jutri se zglasite pri gospodu Nadrahu, da zveste, kam vas bomo dali.«

Drugi dan pri Nadrahu, »No, g. Grčman, sedaj že imate dekret. V Rovte boste šli za kaplana. Ali veste, kje so Rovte?« »Seveda vem.« To je bilo geslo, ki se je največkrat ponavljalo v lemenatu: »Če ga boš kaj našpilal, boš šel pa v Rovte za kaplana.«

Slovo od Leskovca. »Oh, draga vas domača, sedaj in nikoli več. Tik pred vhodom v vas je bila italijanska in nemška straža. Sem nesel s seboj hostijar in vino za mašo v leskovški podružnici. Ker sem se bal, da me Nemci pregledajo, sem hostije in vino skril pod grm ob naši njivi. Najprej sem naletel na Italijane. Njim sem razložil, da sem duhovnik in grem domov za par dni in bi hotel, da me Nemci ne vidijo. Samo dva Nemca sta bila na mejni straži. Ko sta se malo oddaljila, me je Italijan poklical: »Sedaj lahko greste, vas ne bodo videli.« Ko sem bil doma, ni bilo skrbi. Oblekel sem se v delovno obleko in s koso na rami sem mirno z drugimi delavci hodil mimo straž. Zjutraj navsezgodaj sem maševal v cerkvici pri zaklenjenih vratih in samo moj brat je bil prisoten kot ministrant. Po treh dneh pride v hišo vaščan, zastopnik vse vasi, in reče: »Lepo vas prosimo, gospod, pojdite od tu čim prej. Se bojimo, da vas bodo Nemci odkrili in pred nami ustrelili in še mi bomo imeli težke posledice.« »Seveda, takoj jutri odidem,« sem ga pomiril. Mama me je spremljala kak kilometer, me poljubila na čelo: »Bog te naj spremlja in varuje.« »Enako vas, draga mama, zbogom.«

Rovte, obmejna hribovska fara, ni imela kaplanskega mesta. Farovž, velika hiša, je imel prostor tudi za kaplana, a je bil zaseden po italijanski vojski, petdeset italijanskih vojakov je bilo v farovžu. Dve kaplanski sobi je imel poveljnik italijanske čete, okrog 300 vojakov. Dobil sem majhno sobo z vhodom skozi župnikovo spalnico. Delati se ni moglo veliko zaradi vojnih razmer. Verouk po šolah, maše in pridige, spoved in previdevanje bolnikov. Kadar je bilo možno, obiski po družinah. Ljudstvo dobro, verno in gmotno dobro stoječe. Viharna vojna doba, kot jo poznate vsi.

Četrto leto sem bil prestavljen v Dolnji Logatec. Tudi od tam imam prav lepe vtise. Sem imel lepo, udobno stanovanje in tudi lepo de­lo, prekinjeno 5. maja 1945, ko je Titova vojska zasedla Logatec. Ob devetih zvečer so Titove čete vdrle pri kolodvoru in jaz sam s kolesom proti Rovtam. Krogle so švigale okoli mene, dokler cesta ni zavila okrog enega griča. Samotna cesta, deset kilometrov, ne bi šel tod obsorej za noben denar na svetu in vendar je bila to edina pot rešitve. Drugi Logatčani, ki niso hoteli pasti Titu v roke, so odšli že po tretji uri popoldne, ko so prve granate pozdravile Logatec.

Rovtarji so me čudno gledali, kako da jaz prihajam ponoči in sam. Sem jim povedal vso [Stran 041]novico. Ljubljana je po telefonu spraševala, zakaj Logatec več ne odgovarja, in sem jim povedal, da so fantje pred mano vrgli telefonski aparat pod nemški tank, ko so se ti hitro umikali na Vrhniko. Drugo jutro sem dobil v Rovtah vso logaško skupino beguncev. Hitro je bilo sklenjeno: ven preko Ljubelja. Po vsej poti smo obveščali domobrance, kaj se godi. Strah in trepet smo sejali in nekateri so se nam pridružili. Okrog 150 nas je bilo v Tržiču. Kje dobiti dobro jed za vse. To noč prekoračimo Ljubelj. Povsod je bil odgovor: nimamo za toliko ljudi. Pride k meni domobranski oficir: »Pojdite in govorite tem ljudem, sicer bomo morali s silo vzeti. Ne moremo vso noč brez jedi preko Ljubelja.« Jezusu izročim perečo zadevo in grem, da raztolmačim naš položaj. Tri že priletne ženske so me poslušale in se jim je omehčalo srce. Material da imajo, nimajo pa človeka, ki bi pripravil jed za toliko ljudi. »Samo dovolite nam in bomo mi vse naredili.« Po dveh urah smo bili vsi lepo nasičeni. Pred jedjo smo molili, po jedi se zahvalili z enim očenašem v zahvalo za božje dobrote, drugi očenaš za družino, ki nam je postregla, tretji za božje varstvo pri prehodu in četrti očenaš za vse naše sovražnike, pred katerimi moramo bežati. Vse tri so zajokale naglas: »Kako da vi molite za svoje sovražnike?« »Jezus nas tako uči: molite za svoje sovražnike.« Ko smo hoteli plačati, niso vzele nič. »Veselilo nas bo, če se še kdaj vidimo.« Slovo je bilo res ganljivo in prijateljsko. Jezus in njegova mati Marija sta nas vzela v svoje varstvo. V Borovljah pred mostom čez Dravo se nam je isto ponovilo. Vsi smo jedli dobro in za božji lon.

Sprejem v Dekliško Marijino družbo v Rovtah leta 1943 – Kaplan Anton Grčman na skrajni desni; sedita župnik Jožef Zalokar in kurat France Kunstelj (manjši).

Sprejem v Dekliško Marijino družbo v Rovtah leta 1943 – Kaplan Anton Grčman na skrajni desni; sedita župnik Jožef Zalokar in kurat France Kunstelj (manjši).

V Celovcu je bilo nevarno, da nas vrnejo v titovino, pa tudi tu je Bog pomagal. Naložili so nas na 15 kamionov in prepeljali v gornjo Italijo v Monigo, od tam pa v Sevigliano, južno Italijo ob Jadranski obali. Tam smo preživeli eno leto in pol. Zadnja dva meseca so nas nekaj duhovnikov prepeljali v Rim, kjer sem jaz takoj začel vse potrebne postopke za Argentino. UNRRA je plačala vožnjo in 31. decembra 1946 sva se dva slovenska duhovnika, jaz in g. Košiček, administrator Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani, vkrcala v Neaplju na ladjo Andrea Gritti že proti večeru in zjutraj 1. januarja 1947 navsezgodaj odplula v Argentino.

Prvi dan vožnje prekrasno. Popolna tišina, vedro nebo, morje kot zrcalo. Drugi dan vihar prve vrste, najhujši, kar jih poznajo mornarji. Dvanajst metrov visoki valovi. Prvo, kar se izprazni, so vsi želodci. Večinoma kar iz[Stran 042]postelje na tla. Jaz sem še mogel priti na krov, se zagrabil za ograjo in daroval Neptunu, kar je bilo v meni. Večina potnikov, okrog 600, je ostalo v postelji, jaz nisem prenesel smradu v spalnici. Ves dan sem prebil na krovu in opazoval morsko veličino. Drugi dan zopet kot prvi: tišina brez valov. Proti večeru smo zapustili Sredozemsko morje in zapluli v Atlantski ocean. Smo še imeli viharje, ali nobeden ni bil tako silen kot prvi. Zame je bila vožnja krasna, mnogi pa so trpeli na morski bolezni vso vožnjo. Po Atlantskem oceanu smo pluli deset dni in pristali v Rio de Janeiru v Braziliji. Tam sem kupil za majhen denar 54 banan. Na ladji je bila hrana pičla. To se nama je prileglo. Večina potnikov je izstopilo v Braziliji. Za Argentino nas je bilo malo. Drugi pristanek je bil v Santos v Braziliji, kjer so štiri dni nalagali banane za Buenos Aires. Končno, po 25 dneh vožnje, smo dospeli v Buenos Aires. Zgodaj zjutraj 25. januarja, na moj rojstni dan, sem 33 let star stopil na argentinska tla. Hvala Bogu, to bo sedaj moja nova domovina, kjer bom delal in umrl.

Lepe pozdrave vsem.

Anton Grčman

Cenjena ga. Mihaela in draga mi Reza!

Cordoba, 15. 4. 1994

Preden gremo v nov Gospodov vinograd, ki bo sedaj Argentina, mi dovolite, da malo z vami meditiram, kot smo v semenišču rekli, ali po naše premišljam, kdo in kaj je duhovnik. Poleg študija teologije in drugih cerkvenih ved, ki so vse prežete s Kristusovim duhom, je važna duhovna formacija, ki se v glavnem odigrava v kapeli. Ob 6. uri se vstane, 6.15 premišljevanje duhovne vsebine, globoka molitev, iskanje Kristusa, 6.45 sv. maša, obhajilo, mesečne duhovne obnove in letne duhovne vaje. Mladi kandidat za bodočega duhovnika mora pri vsem tem dobro spoznati, kdo je on in kdo je Kristus, ki ga kliče v svojo službo, in se trdno prepričati, da je vredno zapustiti ta svet in kar nudi ter se izročiti Kristusu in z njim iti na delo za zveličanje ljudi. Kristus je edini Zveličar sveta. Duhovnik bo samo vidno orodje v njegovih nevidnih rokah. Kristus bo poskrbel, da mu ne bo manjkalo, kar bo potreboval za življenje in delo v njegovem vinogradu. Ko mlad duhovnik zapusti semenišče, mora biti globoko prežet z Jezusovim naukom: Brez mene ne morete nič storiti. Torej mora tudi na župniji nadaljevati z duhovnim življenjem, ki se ga je navadil v semenišču. Kako je to važno, naj pokažejo sledeči dogodki.

Ko sem bil v Rovtah za kaplana, me je obiskal eden od mojih sošolcev. Je tudi prenočil v farovžu. Zjutraj me je pokaral: »Kje si se mudil toliko časa?« »Molil sem in meditiral, kot smo to delali v semenišču.« »Ja, tisto je bilo v semenišču, sedaj pa ni potrebno več.« Ko je odšel, sem večkrat premišljal: »To je nevarno, kar mi je rekel moj kolega. Za naprej bom še bolj pazil, da ne bo manjkalo molitve.« Par let je preteklo, on je opustil duhovniško službo in se poročil. Tudi duhovnik brez molitve ostane le človek in svet ga pritegne v svoje dobro. Naslednja dva primera sta argentinska. Mlad, zelo nadarjen misijonar v Južni Afriki je takoj uvidel, da je tamkajšnjim ljudem prej kot duhovnik potreben zdravnik. Šel je k svojemu škofu, mu razložil potrebe svojih ljudi in se ponudil: »Dovolite mi, da se vrnem v Argentino, bom tam študiral in se vrnil kot zdravnik misijonar. Škof mu je dovolil. Med študijem je živel na moji župniji. Po petih letih se je vrnil v svoj misijon kot duhovnik in zdravnik. Ker je še divjala revolucija po gozdovih, je prakticiral v glavnem mestu kot zdravnik, kar mu je prav prišlo. Po končani revoluciji je vlada obnovila tri velike bolnice v gozdovih. Noben zdravnik ni hotel iti v pragozdove. Ponudil se je argentinski misijonar – duhovnik in zdravnik. Vlada mu je dala dobro plačo in majhen aeroplan, ki ga je vozil od ene bolnice do druge, med seboj oddaljene po 300 kilometrov. Dvakrat me je obiskal na moji fari. »Rabiš materialno podporo?« sem vprašal. »Ne, dobivam denar iz Amerike, Španije, Francije in Nemčije. Z dvojno plačo si lahko kupim najboljši avto.« »In kaj storiš s tem, kar ti preostane?« »Izročim škofu.« »Kako majhen sem jaz v primeri s tem misijonarjem,« sem si mislil. Kot zdravnik je ogromno delal, preveč, da ni imel časa za sveto mašo in molitev. Deset let je vzdržal naporno delo. Nenadoma je prišlo njegovo pismo. »Sem se poročil, zapustil Afriko in živim s svojo ženo v Španiji.« Kjer ni molitve, prevlada človek.

Argentinski svetni duhovnik – z njim sem pri­šel v Cordobo. Živela sva skupaj na fari. Potožil mi je, da mnogokrat nima časa, da bi končal brevir (enourna molitev za vsak dan za vsakega duhovnika). Jaz nimam nikdar težav s tem. Sem ga opazoval. V poletju so ljudje zaposleni po hotelih – turistični kraj. Tudi v farovžu je bilo pet gostov. Po kosilu pogovor, navadno več ur. Jaz se izmuznem in končam svoj brevir. Potem se usedem poleg njega in mu tiho rečem: »Jaz sem že končal svoje molitve, pojdi tudi ti in jaz bom medtem zabaval goste.« Na ves glas je zavpil: »Glejte, kaj mi svetuje, naj grem sedaj molit in pustim ta lepi pogovor, to pa ni božja volja.« Tedaj sem[Stran 043]razumel, zakaj nima časa za molitev. Nimamo časa za tisto, kar nam ni všeč. Kar pa cenimo, za tisto imamo dovolj časa. Dvaintrideset let je veliko delal, zgradil pet cerkva in farani so ga končno vrgli iz župnije. Nadškof je sklical župljane in vprašal: »Kdo se postavi za župnika, da ostane?« Nihče. »Torej ne boste imeli več župnika.« Škof ga je prestavil na drugo faro.

Prvo sveto obhajilo v Doljnem Logatcu junija 1944 – v sredi župnik Valentin Remškar in Anton Grčman

Prvo sveto obhajilo v Doljnem Logatcu junija 1944 – v sredi župnik Valentin Remškar in Anton Grčman

To so mi že Rovtarji povedali: »Mi pričakujemo od duhovnika prijazno besedo in da nam posreduje Kristusa. Materialne stvari bomo že mi naredili.«

Duhovnik je predvsem mož molitve. Kar je v semenišču začel, mora nadaljevati vse svoje življenje. Iskati Kristusa in ga posredovati ljudem, to je njegovo posredovanje med Bogom in ljudmi. Sveta maša, zakramenti so popolnoma božja ustanova in zato neodvisni od duhovnikove svetosti ali grešnosti. Duhovnik izreče besede, Kristus posveti in deli milosti. Duhovnikova beseda, predvsem pridige – česar je polno srce, to gre skozi usta. Če je duhovnikovo srce samo Kristusovo bivališče, potem bo Kristus pridigal po duhovniku in osvajal srca. Če je duhovnikovo srce polno svetnih stvari, potem bo o njih govoril tudi v pridigah. Morda ga bodo hvalili kot dobrega govornika, ali v srce taka pridiga ne[Stran 044]gre. Ne pridiga duhovnik samo z besedo, ampak predvsem s svojim zgledom. Duhovnik izžareva Kristusa, če ga nosi v srcu, povsod, koder hodi. Ko je vatikanski koncil odredil, da duhovniki lahko hodimo oblečeni kot laiki, sem na sestanku mladino vprašal, kaj hočejo od mene. Eden mi je odgovoril: »Za nas je vseeno, kako ste vi oblečeni. Kjerkoli vas srečamo, nam daste zgled dobrega duhovnika.«

Sveti Frančišek Asiški je povabil svojega redovnega brata, naj ga spremlja na trg, kjer hoče pridigati. Sta šla parkrat okoli trga brez besed in spet vstopila v samostan. Za vrati vpraša sobrat: »Frančišek, si rekel, da boš pridigal na trgu, pa nisi rekel niti besede.« Frančišek mu je odgovoril: »Seveda sva pridigala oba. Ne veš, da je najin dober zgled najboljša pridiga?«

Pred šestnajstimi leti, po upokojitvi, sem šel v Nemčijo. Na avionu sem molil: »Gospod, pomagaj mi, da bom tudi v Nemčiji duhovnik, če ne s pridiganjem pa vsaj z dobrim zgledom.« So me povabili na en sestanek karizmatikov. Pri razlagi evangelija sem tudi jaz nekaj govoril. Po sestanku se mi približa mlada žena in mi reče: »Gospod, jaz čutim, da vi izžarevate Svetega Duha.«

Neštetokrat so prišli farani k meni po pridigi: »Gospod, vaše besede so me zelo ganile, hvala vam.« Ne gre hvala meni, ampak Jezusu. Moje besede gredo skozi eno uho noter in skozi drugo ven kot vsak glas. Kar pa gre v srce, je Kristusova beseda, torej gre njemu hvala. Nikoli ne bom pozabil ene pridige v Dolnjem Logatcu. Glava mi ni prav funkcionirala. Bila je ena sama težava, borba za besede in stavke. Sem se bal, da bom doživel največji polom in kaj bodo ljudje rekli po taki pridigi. Končal sem, ne vem kako. Ko sem zapuščal prižnico, si nisem upal nikomur pogledati v obraz. Sam sem bil v zakristiji, se naslonil na mizo z glavo v rokah in vzdihnil: »Gospod Jezus, daj da se farani ne bodo preveč pohujšali nad mojo pridigo. Tudi jaz bom moral poiskati mesto, kjer ne bo treba pridigati.« Spomnil sem se profesorja v gimnaziji, ki mi je rekel: »Sem študiral za profesorja, ker ne morem pridigati.« Pa vstopi mož srednjih let v zakristijo. Jaz ves preplašen, kaj bo rekel. »Vas motim, g. kaplan?« »Ne«, sem trepetaje odgovoril. »Eno reč bi vam rad povedal.« »No, kaj?« »Vi vedno lepo pridigate, ali danes so mi šle vaše besede tako globoko v srce, da ne morem iti, ne da bi se vam iskreno zahvalil za ta prelepi govor.« In je odšel. Jaz pa v jok: »Gospod Jezus, če iz take moje polomije znaš narediti kaj dobrega, potem jasno vidim, ne jaz, ampak ti pridigaš po meni.« Od takrat nikdar več nisem imel težav pri pridiganju.

Pred leti sem bral svetovno statistiko v nemškem časopisu. Na svetu je okrog 180 držav. Večinoma so revne, to se pravi, da morajo uvažati za preživljanje ljudi in pravilen razvoj v napredku. Samo deset jih lahko štejemo med bogate: niso nujno navezane na uvoz. Med temi desetimi so tri zelo bogate: Združene države Amerike, Francija in Argentina. Med tremi najbogatejšimi je ena privilegirana, in to je Argentina. Severna Amerika in Francija morata trdo delati, Argentina pa ima vse kar na dlani. Petindvajset let po drugi svetovni vojni je prišla delegacija petih ekonomistov v Argentino. Argentinci so hvalili nemški čudež. »Mi ne vidimo nobenega čudeža. Nas je šestdeset milijonov in vsi smo krepko delali, pač pa nam je nerazumljivo dejstvo, da v Argentini dela samo okrog pet milijonov ljudi, vsi drugi (petindvajset milijonov) pa živijo brez dela in dobro,« so odgovorili Nemci. Argentinska državna administracija šteje okrog dva milijona uslužbencev, Nemci trdijo, da bi se s petsto tisoči dalo delati mnogo boljše.

Ko sem prišel v Argentino, je en ameriški dolar veljal 4 argentinske pese. Najcenejše je bilo meso: 25 centavov za kilogram, kilogram krompirja je stal 60 centavov, ker ga je bilo treba pripeljati tisoč kilometrov daleč z juga. Najnižjo plačo imajo učitelji in profesorji: 150 pesov na mesec. Delavci po tovarnah in delavnicah pa prejemajo 400–600 pesov mesečno. Argentina bi lahko preživljala 200 milijonov ljudi, ima jih pa le 30 milijonov. Dokler ne bo imela 50 milijonov ljudi, ne bo imela zadosti rok, da bi pobrala to, kar zemlja sama da. Hrana v Argentini ni problem. Samo po sebi je umevno, da se nasitiš trikrat na dan z mesom. Ni navade, da se moli pred jedjo in po jedi. Po vseh šolah na deželi imajo otroci obilno kosilo. In vsi, ki ne marajo delati, tudi tam jedo. Me je vabila učiteljica: »Pridite, gospod, kateri koli dan, dobre hrane ne manjka noben dan. Glejte, kako debela sem.« V turističnem kraju, polnem prekrasnih vil in velikih hiš z lepimi parki, je bil inženir agronom naprošen, da bi skrbel za dvajset parkov. Najel je delavce in jim obljubil dober lon. V vsakem parku je pustil dva ali tri in jim skrbno naročil, kaj naj delajo. Po enem tednu kaj najde: pijane delavce, naredili so veliko škodo in nič tega, kar jim je naročil. »Vse delo sem moral opustiti, ker naši delavci dobro jedo tudi brez dela,« mi je potožil inženir.

Ta deveta dežela je sedaj moja domovina. Tri mesece me je nadškof in kardinal Copello pustil prostega v velemestu Buenos Aires s petnajstimi milijoni prebivalcev. Pol Argentincev živi v njem. Gospod Janez Hladnik, izseljeniški duhovnik pred nami, je poskrbel zame. Po treh mesecih me je poklical. Spraševal me je čisto preproste stvari in jaz sem mu odgovarjal še kar dobro. »Kje ste se učili španščine?« je vprašal. »V Rimu pred odhodom sem kupil špansko vadnico, študiral sem jo na vožnji in sedaj tri mesece v Buenos Airesu.« »Vas bom nastavil na faro Sveta Amelia. Vaše delo bodo sv. maše, kar znate, ker so latinske, in študij jezika. Med verniki boste imeli dosti prilike za pogovor.« Trije bratje so bili na žup­niji. Župnik, starejši od bratov, je bil mojih let, drugi brat je bil kaplan in je popoldne hodil na nadškofijo v pisarno, najmlajši je zapustil semenišče ter bil kuhar in zakristan. Še dva druga duhovnika sta živela v fari, delo pa sta imela izven fare. Torej pet duhovnikov iste starosti. Bili so zelo radovedni in me spraševali vsemogoče stvari. Jaz sem odgovarjal malo italijansko, malo špansko in smo se razumeli. Kmalu mi je neki duhovnik svetoval. Ne beri, ne piši italijansko in tudi v govoru ne uporabljaj italijanskih izrazov. Ti kot duhovnik potrebuješ lepo španščino. Večina tujih duhovnikov ne obvlada nikoli dobro jezika in so v posmeh ljudem, ko pridigajo. Šel sem v cerkev in goreče molil: »Ljubi Jezus, ti si me sem poslal.[Stran 045]Daj mi to milost, da se dobro naučim jezika in ne bom ljudem v posmeh, ampak v duhovno korist.« In Kristus mi je dal to milost. Seveda sem še krepkeje zagrabil pri študiju. Zlasti sem prosil vse sodruge, naj mi pomagajo pri pravilni izgovarjavi.

Marec 1945 – Duhovnik Anton Grčman pokopava domobranca Alojza Zalarja

Marec 1945 – Duhovnik Anton Grčman pokopava domobranca Alojza Zalarja

Čez teden smo imeli v cerkvi tri maše, ob nedeljah pa šest. Ob sedmih in osmih je maševal gospod župnik in samo pri prvi maši je pridigal. Prvi kaplan je maševal ob devetih in desetih in jaz ob enajstih in dvanajstih, oba brez pridige. To meni ni šlo v glavo. Pri nas v semenišču so nam rekli, da je duhovnik pod smrtnim grehom dolžan pridigati pri nedeljskih mašah, če nima res upravičenega razloga. Po sedmih mesecih sem rekel župniku, da bi poskusil pridigati. Sprva me je odbil: »Ne bi rad, da se osmešiš pri ljudeh, ker te imajo radi.« Po enem mesecu pa pride on k meni in mi reče: »Morda bi ti začel s pridiganjem pri devetdnevnici, ki jo bomo slovesno praznovali čez tri mesece. To bo v večernih urah in pridejo samo najbližji farani, ki te že vsi dobro poznajo in ti ne bodo zamerili za kako napako. Ti pripravi, kolikor moreš, ostalo bova pridigala jaz in moj brat, prvi kaplan.« »Dobro, dajte mi knjigo, iz katere mislite pridigati, ker drugače jaz ne morem.« Dal mi je knjigo o Jezusovem srcu. Za njegov praznik je bila devetdnevnica.

Pripravil sem dve kratki pridigi in ju dal popraviti prvemu kaplanu. »Je vse v redu«, mi[Stran 046]je rekel, »samo nekaj besed bova zamenjala, ki so pravilne, a za pridiganje imamo lepše literarne izraze.« Tako, sedaj pa na delo. V glavi mora biti ne samo besedilo, ampak tudi pike in vejice. Ne vem števila, kolikokrat sem pridigal stenam v svoji sobi. Pride dan za začetek devetdnevnice. Na prižnici najprej rožni venec, potem branje molitev in nazadnje pridiga. No, rožni venec sem molil s prižnice vsak večer in tudi kako branje, da bom pa pridigal, so vedeli samo duhovniki. Ko sem začel, so stali trije v ozadju cerkve in so takoj izginili v pisarno. Ko sem končal, so se spet prikazali vsi trije. Seveda so vsi drli za menoj v zakristijo: duhovniki in verniki. »To je binkoštni čudež, vi še ne znate dobro govoriti in vendar kako lepa je vaša pridiga.« Za vse pridige so mi ljudje hvaležni do danes. »Zanimivo je to, da vaše pridige ne utrujajo, tudi če bi bile dolge,« mi je pred leti rekla zelo izobražena oseba. Priznam tudi jaz. To je božji dar. Pred vsako pridigo molim: »Jezus, jaz ti posodim glas, pridigaj ti.« Tudi ko sem bil v Nemčiji po upokojitvi, sem za vsako nedeljo napisal kratko pridigo in jo bral s prižnice. Hvaležni so mi bili vsi: farani in sestre: »Take kratke in jedrnate misli nam služijo bolj kot dolge pridige,« so mi rekli.

Molitveno življenje, to je važno. Iskanje Kristusa – na tem svetu ga ne bomo nikoli dokončno našli. Vsak dan je nov začetek, vsak trenutek dneva smo potrebni njegove milosti in moči – brez mene ne morete nič storiti. So bili časi, ko sem vstajal ob dveh ponoči, molil kleče vse tri dele rožnega venca in nato spet zaspal. Ko sem hodil po buenosairskih ulicah, sem premišljeval, koliko tisočev ljudi živi v teh ogromnih hišah. Vprašal sem župnika, če bi smel obiskovati ljudi na domu, pa mi je odgovoril: »Ne, imamo prepovedano od škofa.« Grem h karmeličankam in prosim za bič in cilicij – bodičast pas in sem ga nosil in se bičal, da vsaj na ta način nekaj naredim za te nedosegljive ljudi. So bili pač časi, ko se je to priporočalo, danes tega ni več.

V farni cerkvi so bile tri spovednice na desni strani od vhoda. Prva od vrat je bila župnikova, druga za prvega kaplana in tretja v sredini cerkve moja. Še preden sem začel pridigati, sem že hodil v spovednico. Iz nedeljskega evangelija sem se vedno naučil nekaj stavkov na pamet in vsakemu spovedancu povedal isto. Kmalu me je neko dekle vprašalo: »Gospod, lahko prihajam k vam vedno k spovedi?« »Zakaj vprašaš, za to sem tu. Če hočeš opraviti res dobro spoved, pojdi k duhovnikom, ki res dobro obvladajo jezik, jaz ne znam dobro govoriti.« »Nič zato, samo da smem priti k vam.« In so prihajali vedno več k meni za spoved. Župnik in kaplan sta imela malo spovedancev, jaz pa sem spovedoval nepretrgoma od sedmih do enajstih, potem pa dve maši ena za drugo, in to na tešče. To me je začelo utrujati. Župnik je to opazil in mi prepovedal iti v cerkev pred enajsto uro. »Kdor se hoče spovedati, sva jaz in moj brat na razpolago. Ni treba, da vas ubijejo.«

Kmalu po prvih pridigah sem dobil v knjigarni dobro literaturo za nedeljske pridige. Skrbno sem jo prebiral in izpisoval. Župniku sem spet rekel, da bi začel pridigati pri svojih mašah. »Ne,« mi je rekel, »pri tvojih mašah se ne pridiga. Če hočeš pridigati, boš pridigal pri osmi maši namesto mene. Jaz bom maševal, ti boš pa med mojo mašo pridigal.« Popolnoma novo zame. Nikdar nisem kaj takega videl. Ali on je župnik, jaz pa moram biti poslušen kaplan in ubogati. Eno leto in pol, se mi zdi, sem tako pridigal. Oba skupaj sva začela s križem, jaz na prižnici, on pa pred oltarjem. Samo pri povzdigovanju sem malo prenehal. Ko je začel deliti sv. obhajilo, sem jaz navadno končal.

Takoj sem spoznal, da velemestno življenje ni zame, še manj vlaga. Buenos Aires je zgrajen ob izlivu reke La Plata. Ne vidi se od enega brega do drugega, tako je široka in globoka, da lahko pristanejo največje svetovne ladje. Je to druga največja reka na svetu po količini­ vode. Prva je Amazonka v Braziliji. A kam boš šel, če ne znaš jezika. Tri leta nisem šel nika­mor na počitnice. Postajal sem vedno bolj ner­vozen in ponoči nisem mogel spati. Tretje­ leto me povabi duhovnik, ki je živel zraven moje sobe: »Jaz grem na počitnice v Cordobo, 700 kilometrov od Buenos Airesa, hočeš iti z menoj. Boš videl, tam so gore in podnebje je suho.« »Prav rad.« In sva se odpeljala v Broče­ro, gorsko vas in sedež župnije. Stanovanje sva dobila v župnišču, ki je imelo več sob na razpolago za goste, in tudi pomagala župniku,­ kolikor naju je rabil. Takoj sem se počutil veli­ko boljše. Moram prositi za premestitev, sem takoj sklenil. Prav v podnožje Sierras Grandes­ de Cordoba. Najvišji vrh meri preko 3000 m. Cesta pelje 2200 metrov visoko. Lepe gorske reke se vijejo po dolini. Krasni sprehodi v miru in tišini. To bo življenje zame, ne pa veliki Buenos Aires, kjer rabiš tri ure z vlakom, da prideš malo ven iz mesta in sama dolgočasna ravnina.

Po enem mesecu počitnic v cordobskih gorah sem se počutil popolnoma prenovljen. Sedaj sem našel primeren kraj za svoje bodoče delo, sem ves vesel premišljal.

Prisrčne pozdrave vsem.

Anton Grčman

4.1.2.

Nenehno pozivanje posttotalitarne nomenklature, da je treba biti obrnjen naprej, je prozorno. Gledanje naprej ni perspektivno. Perspektivno je gledanje nazaj: od tod je mogoče razumeti, kaj smo in kaj bomo.[Stran 047]

5. Pripovedi

5.1. Uničili ste mi družino

5.1.1.

Tako je ječalo in tožilo srce matere Frančiške Dermastija (1901) iz Dravelj pri Ljubljani od tistega trenutka dalje, ko sta bila ona in njen mož France Dermastija (1897) obsojena vsak na deset let zapora s prisilnim delom. Imela sta petnajst otrok, štirje so umrli že v zgodnjem otroštvu. Jeseni leta 1945, ko so ju aretirali in zaprli, sta pustila doma samih sedem otrok v starosti od treh do štirinajstih let. Štirinajstletna je bila Jožefa (1931), sledili so ji Mihaela (1932), Ana (1935), Janez (1937), Marko 1936), Jurij (1939) in triletni Marjan (1942). Starejši štirje so maja skupaj z drugimi bežali na Koroško in se od tam kasneje izselili v Argentino: Frančiška (1922), France (1924), Veronika (1928) in Marija Ana (1929). Vsak po svoje je bil prepuščen svoji bridki prihodnosti. V trenutku, ko so miličniki odpeljali zdoma njihovo mamo in njihovega očeta, so postali sirote zaprtih staršev, izdajalcev in sovražnikov naroda. Skupaj z mamo in očetom je tudi njih zaznamovala in zavrgla povojna oblast. Nobena ‘poprava krivic’ in denarna odškodnina ne izbriše ran, ki so jim krvavele v otroških letih.

Razumljivo je, da se ne da popisati vseh bridkih doživetij te nesrečne družine v eni sami številki Zaveze, kaj šele, če bi hotela pisati o usodi vsakega od njih. Zato pišem o njih že tretjič; prvič sem o nesrečni družini pisala v 31. številki Zaveze pod naslovom: Cilj komunistične revolucije – uničiti družino (str.40) in ponovno v 38. številki o zločinu nad trinajstletno Mihaelo (Večna brezdomka, str 22); kot da dekletce še ne bi bilo dovolj nesrečno, jo je povojni terenec iz Dravelj še posilil. Od takrat naprej je njena mladost postala tavanje in nebrzdano iskanje izgubljenega otroštva, mladosti in neizpolnjene ljubezni.

Tokrat se želim pomuditi pri štirih najmlajših fantičih: Janezu, Marku, Juriju in Marjanu, ki so imeli takrat, ko so jih iztrgali iz objema staršev in doma, šele devet, osem, šest in tri leta! V ‘domu’ Malči Beličeve, kamor so bili »dodeljeni«, potem ko so jih odgnali iz prehodnega doma na Poljanski, so ljubečo vzgojo staršev prevzele osovražene tovarišice in debela upravnica doma. Od takrat naprej so bili le še »gnide bele«, »izdajalski mulci« in še kaj. Otroci padlih borcev pa so imeli privilegiran status in ob njih so se »izdajalski mulci« in[Stran 048]»bele gnide« nehote počutili še bolj zatirani. Njihova srca so le navidezno klonila v ponižujočem sprejemanju krivic in pod udarci s šibo ter se uporniško zakrknila; a v dobi odraščanja so se njihovo čutenje, ponos in samozavest prebudili v drzni borbi najstnikov za svoje pravice in samopodobo. Pri starejših treh, Marku, Janezu in deloma Juriju, je bila misel na dom, starše, brate in sestre preveč živa in grenkoba ločitve in osamljenosti preveč huda, da bi pustili poteptati privrženost svoji družini in svojemu domu. Za to osnovno pravico, ki pripada vsakemu otroku in je bila njim nasilno in brez pojasnila odvzeta – o pač, bili so otroci izdajalskih belčkov, ki ne zaslužijo drugega kot šibo – so kaj kmalu pričeli uporabljati pesti in se uveljavljati z maščevalnostjo odraščajočih, nepopustljivih fantičev.

Preden bomo odprli zelo majhno okence v dom Malči Beličeve in le skozi drobno špranjo pokukali v srca fantičev, želim iz čiste radovednosti, predvsem pa zaradi zgroženosti nad tako okrutnim dejanjem, zvedeti za zločin in krivdo staršev, Franceta in Frančiške Dermastija. Kako velik je bil zločin mame in očeta, da je povojna oblast obsodila vsakega od njiju na deset let zapora s prisilnim delom in ju s tem nerazumljivo kruto odtrgala od osmih nedoraslih otrok, ki so ostali sami? Sicer pa, kaj naj rečejo tisti otroci, ki jim je starše zločinski sistem pobil?

O kazenskem postopku in obsodbi obeh zakoncev v omenjenih dveh številkah še nisem pisala. Velikokrat slišimo govoriti o t. i. montiranih sodnih procesih po vojni, tokrat pa se bomo lahko prepričali, da je bila obsodba zakoncev Dermastija tipičen primer enega od premnogih.

Dermastijevi so živeli v dvodružinski hiši z vrtom in sadovnjakom na Kamnogoriški 8 v Dravljah. Oče France je bil čevljarski mojster, družaben in razgledan človek in je marsikaj doživel že v prvi svetovni vojni. V čevljarski obrti ga je podkoval že njegov oče, prav tako čevljar. Od njega je prevzel čevljarstvo in dela mu nikoli ni zmanjkalo. Delavnico so obiskovali vsi po vrsti, tudi med vojno, bodisi da jim je popravljal stare čevlje ali naredil nove. Pridno je moral vleči dreto, da je lahko preživ­ljal enajst otrok. V zgodnjih jutranjih urah je raznašal časopis in prislužil še kakšen dinar. Možje so radi moževali v njegovi delavnici; z nekaterimi je ob nedeljah po maši rad zvrnil tudi šilce žganja v bližnji gostilni. Pri čevljarjenju mu je pomagala v prostem času žena Frančiška, ki se je izurila v šivanju čevljev na šivalnem stroju. Tako ni imela ob številnih otrocih, gospodinjstvu, vzreji dveh pujskov in delu na svoji njivi ter še na kakšni sosedovi nobenega prostega časa. Z ljudmi je rada poklepetala in edino razvedrilo ji je bil klepet s svojo rodno sestro Angelo Komanovo in svakom Leopoldom Komanom, ki sta stanovala v bližini in sta Dermastijeve obiskovala.

Razumljivo, da se je med vojno tudi pri Dermastijevih politiziralo in opredeljevalo, še posebno potem, ko so partizani – domači terenci – napravili kazensko rekvizicijo, jim do praznega oropali čevljarsko delavnico, in to ravno tisti dan, ko je oče v Ljubljani nabavil novo zalogo usnja in drugih potrebščin. Ali kdo verjame, da je bil to zgolj slučaj? Sin France je imel že pripravljen nahrbtnik, da se pridruži partizanom, ki so ga vabili medse. Pa se prav takrat pojavijo italijanski orožniki in ga z drugimi aretiranci pošljejo na Rab. Ali je bilo tudi to le slučajno? Neizkušen in naiven mladenič je komunizem pričel spoznavati šele v taborišču: kako to, da so se nekateri taboriščniki lahko rešili ali vsaj zlahka preživeli. Je bilo to tudi slučajno? Ali ne zato, ker so imeli zveze s komunisti? Ko je France na srečo ostal živ in se vrnil, se je brez oklevanja pridružil domobrancem. Ob koncu vojne je bilo staršem jasno, kaj prinaša »osvoboditev«: prihod komunistov na oblast. Oče je sinu in hčerkam svetoval, naj z drugimi vred bežijo na Koroško, drugače jih bodo likvidirali. On in mama se nista z ničemer izpostavila. Tako vsaj sta bila o sebi prepričana; da pa bosta prihod komunistov na oblast tako drago plačala, si zagotovo nista predstavljala.

5.1.2. V imenu ljudstva aretirani in obsojeni

Ko se je poletje nagibalo v jesen in so se širile po Sloveniji srhljive novice o vrnjenih s Koroške, o umorih, izginulih, na silo aretiranih in zaprtih, so se pri Dermastijevih lepega dopoldneva septembra 1945 nenadoma pojavili oboroženi miličniki: aretirali so mamo in očeta in ju odpeljali. Ko sta šla z miličnikom po cesti, se je Jožica ravno vračala iz trgovine, kamor jo je mama poslala po sol. »Zdaj so pa še naju odpeljali,« je mama na pol v šali skušala potolažiti prestrašeno Jožico. A ji ni uspelo. Obe sta začutili, da se jima je v grlu nekaj zataknilo.

Otroci so ju doma zaman čakali: nista se vrnila ne tisti dan, ne naslednje dni. Zakaj? Kam so ju odvedli? So ju zaprli? Kdaj se bosta vrnila? Na vprašanja otrok ni znal nihče odgovoriti. Tudi Komanova teta Angela, ki bi jih lahko prišla občasno pogledat, je bila aretirana skupaj z njima.

Frančiška in France Dermastija sta zvedela, zakaj sta v zaporu, šele potem, ko so jima prebrali obtožnico. Vsakemu posebej: drug za drugega nista vedela, česa sta obsojena, kje sta zaprta. Do konca prestane kazni se nista videla.

5.1.3. Obsodba Frančiške Dermastija – »ene najtežjih zločink«

Frančiška Dermastija je bila obtožena, da je med okupacijo sodelovala pri sestankih, ki so jih prirejali domobranci na stanovanju Dermastijevih v Dravljah, Kamnogoriška 8. Na teh sestankih se je odločalo o aretacijah, zaporih in prisilnih ‘odpeljavah’ pristašev OF v koncentracijska taborišča; v času vojne in sovražne okupacije je delovala kot pomočnica zapiranja, mučenja in prisilnega ‘odvajanja’ prebivalcev Jugoslavije v koncentracijska taborišča, s čimer je storila zločinstvo po 3. točki 3. Člena ZKND.

Obtožnica še navaja obremenilna pričevanja desetih žensk iz Dravelj, polna žolča in gneva, ki so napisana vsa z istim rokopisom, pod njimi so le podpisi teh žensk v okorni pisavi. Pričevanj ni vredno citirati, saj so vsa napisana v slogu ‘afežejevk’, vendar njihovo obtožujoče pisanje niso prazne marnje, saj je bil eden od mož afežejevk – o katerih naj bi se odločalo pri Dermastijevih – ustreljen in je torej Dermastijeva kriva njegove smrti. Njihova pričevanja bomo lahko delno razbrali iz zavračanja obtožbe, ki jih v svoji obrambi navaja obtoženka Dermastijeva. Tudi ne bomo citirali imen draveljskih afežejevk, da ne bi morda vznemirili njihovih danes živečih sorodnikov.

Kaj je v priporu v svojo obrambo napisala Frančiška Dermastija? »Aretirana sem bila 18. 9. 1945. ob 13. uri od Narodne milice skupaj z možem in sestro Koman Angelo. Pripeljana sem bila takoj na sodišče. Mož je bil pred vojaškim sodiščem obsojen na 6 let prisilnega dela že julija 1945. in bil nato avgusta 1945. amnestiran. Potem je bil skupaj[Stran 049]z mano aretiran in je bil ponovno decembra 1945. obsojen na deset let odvzema svobode. S sestro Koman Angelo sva bili skupaj v zaporu pet tednov in do sedaj ni bila še nobena zaslišana.

Čevljarstvo Dermastija pred vojno

Čevljarstvo Dermastija pred vojno

Med okupacijo sem živela le za družino. Bil pa je mož čevljar in so zato k njemu prihajali vsakovrstni ljudje, tudi partizani. Jaz sama se nisem za politiko sploh nič zanimala. Ob razpadu Nemčije sem ostala z možem doma, pač pa so odšle na Koroško hčerke: 23-letna Frančiška, šivilja, ki je vršila protikomunistična predavanja, 17-letna Veronika, šivilja, 16- letna Marija, dijakinja, in pa France, star 21 let, ki je šel prostovoljno k DMB jeseni 1943 in je bil na bloku v Dravljah razen zadnje mesece, ko je bil na Primorskem. O njem ne vem, kje je. Doma je sedaj še sedem otrok, ki so po zavodih.

Mojemu možu je bila pri vojaškem sodišču zaplenjena imovina. Ko so jo prišli popisovat dne 12. ali 13. septembra 1945, sem jih prosila za svoj šivalni stroj, ki so ga vzeli julija 1945. in je bil spravljen pri moji sestri. Komisiji sem dejala, naj vpišejo v imovino tudi usnje, ki so ga pobrali 6. maja 1945 in so bili med tistimi, ki so ga pobrali sledeči:« (navedena so imena šestih mož). »Za usnje, ki so ga odnesli, pa niso izdali nobenega potrdila. Člani komisije so mi dejali, naj grem na narodno imovino in sem nato šla tja 17. 9. 1945. Tu so sestavili zapisnik o tem, kaj so mi pobrali brez potrdil in mi obljubili, da mi bodo dali šivalni stroj v uporabo. Naslednji dan sem bila pa nato aretirana in je miličnik javil, da po nalogu javnega tožilca.«

Javni tožilec Zupan Anton je v obrazložitvi sodbe zapisal: »Zbrano dokazno gradivo, ki sestoji iz izpovedi številnih prič, daje zanesljivo sliko o hiši obtoženke Dermastijeve.[Stran 050]Izpovedbe vseh prič so si soglasne v tem, da je ta hiša pomenila v dobi okupacije leglo ovaduhov, od koder je izviralo vse zlo za celo okolico. Na podlagi izpovedb teh prič, ne more bili nobenega dvoma o tem, da so se pri Dermastijevih zbirali podatki o pristaših in simpatizerjih osvobodilne fronte ter da se je tu na podlagi teh podatkov tudi odločalo o usodi ovajencev. V hišo Dermastijevih so zahajali izključno le izdajalci, in kot je to ugotovljeno, na posebne posvete. Kakšni so bili ti posveti, o tem seveda ni možno dvomiti.

Obtožena Dermastija Frančiška je po vseh pričah opisana kot pravo zlo v ženski podobi, ki je po svoji zločinstvenosti zdaleka presegala celo svojega moža, ki je bil zaradi izdajstva in ovajanja obsojen na deset let prisilnega dela. Pravilno je tedaj zaključiti, da je prav obtožena Dermastija Frančiška v glavnem odgovorna za umore, ki so bili po črni roki izvršeni v njeni okolici in glede katerih je na podlagi dokaznega gradiva možno napraviti edino ta logičen zaključek, da izvirajo iz njene hiše.

Spričo navedenega je tedaj jasno, da imamo opraviti z eno najtežjih zločink, in sicer z morilko v pravem pomenu besede. Spričo tega menda ni treba še posebej poudarjati, da je izrečena kazen očitno prenizka. Zločinstva, ki so obtoženki kot na dlani jasno dokazana, terjajo najstrožjo kazen.

Razpoloženje ljudstva, ki je dobro razvidno iz navedb številnih prič domačinov, je napram obtoženki absolutno odklonilno in je tudi iz tega razloga umestno, da se obtoženko z najstrožjo obsodbo za vselej izloči iz naše srede. Le taka obsodba bo pravi izraz volje ljudstva, ki upravičeno terja, da se nad zločinko takšnega formata izreče najstrožja obsodba.«

Po mnenju javnega tožilca je imela Dermastijeva tudi »ožji in širši krog sodelavcev«, ker so bila »zločinstva naročena iz Dermastijeve hiše precej številna in so se nanašala na širšo okolico«. Zato je moral tožilec poiskati in obsoditi vsaj še »ožji krog sodelavcev – ovaduhov« in tako obtoži še rodno sestro Dermastijeve, Koman Angelo. Njenega sina, mladoletnega domobranca, so ustrelili že med vožnjo na enem od transportov, s katerimi so vračali domobrance.

Nato tožilec nadaljuje: »Da je v ta ožji krog sodelavcev – ovaduhov brezdvomno spadala tudi obtoženka Koman Angela, leži več kot na dlani. Iz navedenih številnih prič, med njimi Bezlaj Marije, Možina Alojzije, Kogovšek Marije, Lakner Elizabete, Božič Elizabete, Koman Antonije in zlasti Štirn Dane sledi, da je bila obtožena Koman Angela v najožjih stikih s svojo zločinsko sestro Dermastijevo. Obtoženka sama ne more tajiti, da je bila pogosto na domu svoje sestre. Kaj pa se je vršilo v hiši njene sestre, pa je bilo že dovolj obširno prikazano. Brez dvoma se je torej tudi obtožena Koman Angela, katere mož Leopold Koman je bil prav tako obsojen kot narodni izdajalec, udeleževala ovaduškega posla. O tem poleg že zgoraj naštetih prič, ki prikazujejo obtoženko v pravi luči, in sicer, da je prav taka kot njena sestra Dermastijeva, samo da je bolj prikrita, posebno nazorno priča še izrazito odklonilno stališče do osvobodilne fronte, ki izhaja iz obtoženkinega verskega fanatizma in katerega je na razpravi sami obtoženka jasno pokazala s svojimi izjavami.

Dermastijevi leta 1943 – Mati pestuje sina Marjana, med njo in očetom Jure, prvi z desne Janez, za njim Mihaela, za njo prva z desne Vera, nato najstarejša Fanči, ob njej France in nato Marija Ana, pred njo Jožica, levo od očeta Marko in Ana

Dermastijevi leta 1943 – Mati pestuje sina Marjana, med njo in očetom Jure, prvi z desne Janez, za njim Mihaela, za njo prva z desne Vera, nato najstarejša Fanči, ob njej France in nato Marija Ana, pred njo Jožica, levo od očeta Marko in Ana

Nasproten zaključek sodbe nasprotuje torej logični presoji položaja. Glede na prikrito in hinavsko naravo obtožene Koman Angele je pravilno napraviti zaključek, da je bila prav ona pri ovaduškem poslu še najuspešnejša. Prostorek obtoženke Koman Angele temelji na pogrešni in nelogični presoji dokaznega gradiva.« Zato tožilec predlaga, da se »pritožba predloži Vrhovnemu sodišču v Ljubljani, ki naj pritožbi ugodi ter prvostopno sodbo tako spremeni, da Dermastiji Frančiški prisojeno kazen zviša na najstrožjo mero, obtoženo Koman Angelo pa spozna za krivo v smislu obtožbe in jo prav tako kaznuje, odnosno razveljavi sodbo glede nje in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno razpravo in razsojo.«

Zaradi pomanjkanja dokazov je bila obtožba proti Angeli Koman kasneje razveljavljena, Dermastija Frančiška pa je bila zaradi že znanih razlogov obsojena na deset let od­vzema prostosti, na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo dveh let ter na plačilo stroškov kazenskih postopkov. Njena srčna bolečina in krik obupa: »Uničili ste mi družino!« ne bosta v njej utihnili do smrti.[Stran 051]

Po tej sodbi, izrečeni 30. marca 1946, ji je bila dovoljena pritožba na javno tožilstvo mesta Ljubljane, za obnovo kazenskega postopka. Kaj je torej smela povedati v svojo obrambo obsojenka gospa Dermastija Frančiška, lahko delno razberemo le iz ohranjenega tipkanega dokumenta. Ohranjen je tudi seznam prič, ki jih je navedla obtoženka in bi lahko pričale njej v prid, a je možnost njihovega pričevanja sodišče preprosto – zavrnilo.

»Čeprav priznam, da sem bila idejna nasprotnica OF, odločno zanikam, da sem sodelovala na sestankih v naši hiši, saj sploh vedela nisem, da bi se bili taki sestanki, na katerih se je odločalo o aretacijah, zaporih in prisilnih odpeljavah v koncentracijska taborišča v naši hiši sploh kdaj vršili.

Kot mati petnajstih otrok, od katerih so se trije rodili med okupacijo, sem bila toliko zaposlena z gospodinjstvom in otroki, da se mi lahko verjame, da nisem imela niti časa, tudi če bi imela voljo, brigati se za politiko in se udeleževati kakih sestankov. Zato se tudi nisem brigala za obiske domobrancev, ki so hodili k mojemu možu, sinu in hčerkam in ne vem, kaj se je govorilo ob teh obiskih.

Vse priče, na katere se opira pobijana sodba, tudi samo sumijo in zaključujejo, da sem pač jaz gotovo na teh sestankih sodelovala, ker sem Dermastijeva. Konkretnega in pozitivnega pa v moje breme ne more povedati nobena priča!« Nato obsojenka izpodbija vsa lažna, »za lase privlečena pričevanja«, ki niso dokaz, ampak le sum zaradi njenega drugačnega prepričanja, zaradi njenega moža, pobeglega sina in hčerk. Zaradi pomanjkanja dokazov trdi, da je krivdorek neutemeljen. Pritoži se tudi zaradi previsoke kazni, saj se ni upoštevalo olajševalne okoliščine: njenih številnih, še nepreskrbljenih otrok! Naj imajo vsaj mater, ko je že oče obsojen na dolgoletno zaporno kazen!

Ko je bila Dermastijeva skoraj že leto in pol v zaporu, takrat že v Rajhenburgu, danes Brestanici, pred tem pa nekaj mesecev v Begunjah, je od javnega tožilca 11. 8. 1947 prišla »rešitev« njene prošnje: Predlogu se ne ugodi. Razlogi: »Sedaj predlaga obsojenka obnovo kazenskega postopanja ter navaja osem prič, ki naj bi potrdile, da ni imela na svojem domu nikakih sestankov ter torej ni odločala o aretacijah pristašev OF in o njihovi odpeljavi v internacijo. Priče, ki jih obsojenka navaja, niso bile zaslišane, bilo pa bi njih zaslišanje tudi brezpredmetno, kajti sodbi Okrožnega in Vrhovnega sodišča temeljita na izjavah številnih verodostojnih[Stran 052]prič, katere so v svojih izpovedbah dokazale obtoženkino krivdo s tem, da so citirale obtoženkine izjave v času okupacije. Na novo zaslišane priče, ki jih navaja obtoženka, teh izjav ne bi mogle ovreči in torej tudi ne dokazati, da obtoženka pri zgoraj navedenem dejanju ni sodelovala.

Ker torej obsojenka ne navaja nobenih takih okolnosti, ki bi mogle izvajanja in zaključke pravnomočne sodbe pismeno izpremeniti, ali vsaj omajati, je rešitev o zavrnitvi predloga za uvedbo obnove kazenskega postopka utemeljena. Zoper to rešitev je dopustna pritožba na Javno tožilstvo LRS. Smrt fašizmu – svoboda narodu !« Podpisan je javni tožilec Lojze Perič.

Toda nobena pritožba in prošnja ni več zadoščala. Dermastijeva mama je bila obsojena in odpeljana v kazenski zapor s prisilnim delom v Rajhenburg. Odpuščena je bila šele leta 1950. (Življenje v zaporu je delno popisano iz pričevanja obsojenke v Zavezi št. 31.)

5.1.4. Obsodba Franca Dermastije

Kako pa se je povojna evforija hudobije znesla nad Francetom Dermastijo? Njega je vojaško sodišče obsodilo že julija 1945 na šestletno zaporno kazen s prisilnim delom, na izgubo državljanskih in političnih pravic za dobo desetih let in na zaplembo imovine. Delal je v kazenskim taborišču v Kočevju. Ob amnestiji 3. avgusta 1945 je bil pomiloščen. Toda že šest dni zatem javni tožilec zahteva obnovo postopka, ker so se »naknadno ugotovile za obdolženca nove obremenilne ‘činjenice’. Terenski odbor OF Podutik–Kamna gorica je poslal Narodnoosvobodilnemu odboru mestne četrti Št. Vid ovadbo zoper Dermastija Franca. V njej navajajo, da se je v Dermastijevi hiši pričela razvijati bela garda, da je postala središče domobranstva, da je bil načrt za umor moža tov. Dane Štirn zasnovan pri Dermastijevih, da je bil Dermastija glavni organizator pri blokadah, kjer se je odločalo kdo gre v internacijo in kdo se izpusti iz zaporov. Podpisane so bile »obremenilne priče«, pretežno ženske. Ovadba je takoj prispela na Ministrstvo narodne obrambe OZNA. Ta prične nemudoma iskati Dermastijo in sporoči tožilstvu: »Nujno prosim za odgovor, ali se nahaja Dermastija Franc na prostosti ali v vaših zaporih. Po poročilu jetniške uprave, ga v sodnih zaporih ni. Ako je v vaših zaporih, ga citirajte v tukajšnje sodne zapore, da bo moči izvesti njegovo zaslišanje in bo s tem omogočen nadaljnji postopek, ki mora dotlej počivati.«

Dermastijevi deset let pozneje, spet skupaj in spet doma – ob očetu Jožica s sinom, ob mami Marjan, stojijo z leve Janez, Ana, Marko in Jure

Dermastijevi deset let pozneje, spet skupaj in spet doma – ob očetu Jožica s sinom, ob mami Marjan, stojijo z leve Janez, Ana, Marko in Jure

Javni tožilec dobi 9. 8. 1945 odgovor major­ja Mitja R.: »Imenovani je bil zloglasni domo­branski pretepač in mučitelj nedolžnih žrtev in je kot tak povzročil smrt Zibelnika Ivana, upokojenca iz Žapuž, očeta petih sinov, partizanov. Imenovani ga je istega leta 1943 tako pretepel s stolom, in to iz razloga, češ da je Zibelnikov sin kot partizanski komandant dal nalog, da se imenovanemu vzamejo kopita, in je moral v bolnico. Po vrnitvi iz bolnice, ga je imenovani zopet pretepal in ga pri tem telesno tako poškodoval, da je nekaj mesecev za tem, ob priliki, ko je šel na pot, da poišče vsaj enega svojih sinov, umrl.

Imenovani je bil sploh eden vodilnih be-ga v Dravljah in Posavju ter so ga zločinski švabobranilci imenovali za očeta obeh postojank, to pa zato, ker so se na njegovo pobudo vršile preiskave in aretacije simpatizerjev OF.

V dokaz gornjih navedb naj se zaslišijo priče Zibelnik Marija in Vida, Zapuže; Zupančič Frančiška, Vižmarje; Jernej Omejc, Vižmarje; Švajger Franc, Stanežiče pri Št.Vidu.

Predlagamo, da se zoper imenovanega obsojenca obnovi kazensko postopanje na podlagi zgoraj navedenih novih obremenilnih činjenic in da se ga, upoštevajoč iste, najstrožje kaznuje.«

Nobenega dvoma ni, da je bil ukaz majorja UDBE takoj izpolnjen. Dermastijo so ponovno aretirali 18. 9. 1945 in z njim vred še ženo. Po večmesečni zaporni kazni v Ljubljani so ga poslali v Begunje in v prisotnosti majorja, ki je večkrat obiskoval zapornike, so ga tudi strahotno mučili, ker ni priznal umora Zibelnika. O tem je kasneje povedal svoji ženi, ta pa svoji hčerki, ko jo je obiskala v Argentini.

»Obtožnica ga bremeni v treh členih in na podlagi teh mu je bila izrečena sodba. Prvi člen obsodbe ga obtožuje, da je poleti 1943 s stolom pretepel Draveljčana Zibelnik Ivana, ki je kasneje zaradi poškodb umrl; drugi razlog, da je bil pobudnik pri aretacijah in odgonu prebivalstva v internacijo; in tretji, da so se v njegovi hiši vršili sestanki be-ga in DMB in da se je obtoženec družil z znanimi be-ga voditelji v Dravljah, kakor Komanom, župnikom Bartolom, Edijem Pircem in drugimi.«

Oglejmo si zdaj, kaj pove o svoji krivdi obtoženi Franc Dermastija. Na obtožbo javnega[Stran 053]tožilca je imel več pripomb. Naslovil jih je Okrožnemu sodišču 9. januarja 1946.

»Zibelnik Ivan je hodil k nam, da sem mu popravljal čevlje. Prodajal mi je tudi kurivo, ki sta ga vozila iz gozda skupaj z Ivanom Kolarjem. Za to pa je vselej dobil denar ali hrano. Leta 1943. mi je prinesel nekaj parov čevljev tako raztrganih, da jih ni bilo moči popraviti. Zato sem mu dal od svojega sina še dobre polgojzarice. Takoj naslednji dan jih je v Čepljah pri Prevalniku prodal dekletu za 500 Lir in jih takoj zapil. Čez nekaj dni je zopet prišel z raztrganimi čevlji, da bi mu jih popravil. Na vprašanje, kam je dal one čevlje, mi je priznal, kot je zgoraj navedeno. Nato sem mu podaril par svojih visokih čevljev. Ko je odšel, mi je odnesel še par nizkih čevljev, ki sem jih imel za delo na vrtu. Tudi te je prodal in zapil. Čez kaka dva ali tri tedne je zopet prišel k meni in zahteval svoje čevlje, češ da mi jih je prinesel v popravilo in naj mu jih zdaj popravljene vrnem. Čevljev pa ni prinesel. Grozil mi je, da bom že še videl in da bom še rad popravljal čevlje. Nato sem odprl vrata in ga sunil v vežo. Spotaknil se je ob prag in telebnil po tleh. Tam je začel kričati, jaz pa nazaj naj odide in sem ga nekajkrat brcnil. Po obrazu je bil opraskan in malo krvav. Da bi ga pa nabil s stolom ni resnica, kar lahko pričata Kušar Franc in Dermastija Frančiška, ki sta bila navzoča. Potem je šel ven in mi žugal z obema rokama: »Boš že videl, ko se vrne Pavel iz partizanov!« Odšel je peš kot navadno, nič poškodovan. V nedeljo sva v gostilni Pri Mihelnu pila skupaj žganje. Tam sva se še večkrat sešla in mi ni nikdar omenil, da bi bil poškodovan. Tisto nedeljo sem zvedel, da ga je takrat, ko sem ga obrcal, odpeljal Grumov Anton na njegov dom na Vodnikovi cesti. Da bi ga pretepel zaradi tega, ker je delal njegov sin pri meni rekvizicijo ni resnica. Ako bi jaz to mislil, ga ne bi gledal, ko je še poprej ves čas hodil k nam. Pripominjam, da sem ga kasneje še večkrat videl pijanega, in ker je bil brez denarja, sem mu enkrat še sam dal za žganje v gostilni Pri Mihelnu na Vodnikovi. O njegovi smrti pa je razvidno in vsem znano, da se je ponesrečil, ko je šel čez nemško mejo in umrl na nemški strani, mislim, da je bilo to leta 1944, devet mesecev po tem, ko sem ga postavil pred vrata. Slišal sem, da je umrl v hiši Bernik Ane v Podgori, o čemer lahko le-ta tudi priča. Prav tako nisem nikoli zvedel, da bi bil on kdaj od Be-ga pretepen in nisem jaz tega nikomur naročil.

K drugemu členu obtožnice imam tudi pripombe. Da bi jaz v času okupacije soodločal, kdo gre v internacijo ali koga naj se aretira,[Stran 054]ali da bi bil pobudnik pri aretacijah in odgonu v internacijo, je gola izmišljotina. Sam sem bil pri vseh treh blokadah vzet kot ostali, kar lahko potrdim s pričami. Pri prvi blokadi sem bil skupaj s svojim sinom in nekaterimi drugimi vržen v posebno sobo. Opoldne so nas vse odpeljali v Belgijsko vojašnico in nas segnali v klet. Sedem nas je zvečer prišlo ven, ostali so, z mojim sinom vred, odšli v internacijo. Pri drugi blokadi smo bili vsi z mojim pomočnikom, bratom Ivanom in sosedi pripeljani do srede vasi, ampak smo po nekaj urah lahko odšli domov. Kot smo zvedeli kasneje, je to posredoval Pečar Filip, delovodja v Konzumu.

Iz navedenega je razvidno, da jaz nikakor nisem sodeloval pri blokadah, in zato zanikam, da bi bil kriv aretacij ali odgona v internacijo kateregakoli Jugoslovana.

K tretji točki obtožnice pripominjam, da se v moji hiši za časa okupacije niso vršili nobeni sestanki Be-ga ali DMB in se nisem družil z voditelji v Dravljah, kjer jih, kakor jaz vem, ni bilo. Koman je moj svak, kljub temu se nisem shajal z njim in razgovarjal o kaki politiki, ker nisem nikoli in nikjer politiziral, ne doma ne drugod, kar lahko dokažem s pričami. Glede župnika Bartola pa omenim le to, da sva večkrat po maši ob nedeljah z drugimi možmi vred popila kakšen kozarček; nikdar pa nismo nič govorili o politiki, kar pa zopet lahko dokažem. Glede Pirc Edvarda lahko povem, da sem šel nekajkrat k njemu v pisarno pri Slamiču, da mi je posodil denar, ker mi ga je zmanjkalo za usnje. Dokaz za to je, da sem mu še danes dolžan 1000 Lir. Nikdar pa ni, ne on meni ne jaz njemu, omenil kakšne politike. K njemu domov nisem zahajal. Pač pa sem bil nekajkrat v njegovi hiši, a ne pri njem, temveč pri njegovi stranki Medvedu, kamor sem nesel popravljene čevlje. Tudi pripominjam, da domobranci niso mene imenovali očeta, pač pa mi je znano, da so tako rekli nekemu naredniku Modicu iz Blok.

Sina nisem jaz poslal k posadki. Ravno nasprotno: prosil sem ga, naj se gre raje najprej učit svoje obrti, ali pa v službo na železnico, da bo vsaj zase zaslužil, če že meni ne more pomagati preživljati mojo številno družino. A me ni hotel poslušati in mi je na velikonočni torek zjutraj ušel k tamkajšnji posadki. Zato jaz nisem odgovoren za sina. To lahko potrdi žena. – Res je, da je bila starejša hčerka Frančiška pri propagandi, za kar pa dolgo nisem vedel in je bilo to proti moji volji. Ko sem jo vprašal, zakaj je šla zraven, mi je odgovorila, da za vsako predavanje zasluži 80 Lir.

K nam so res hodili domobranci, a le zaradi čevljev in pa k dekletom v vas ter zaradi sina. Nikoli pa nisem vedel, da bi bili v naši hiši četniki in da bi pri nas prenočevali; spomnim se nekih fantov, ki so nekoč prišli s sinom malo vinjeni k nam domov. Ker je bilo že pozno, so pri nas pozaspali.

Da bi jaz kateremukoli dajal kakšne informacije, je gola izmišljotina, in nikoli se nisem udeleževal kakršnihkoli sestankov, bodisi političnih ali drugih. Res sem ga včasih rad popil kako četrtinko, a pri tem sem ves čas živel za svojo številno družino, da jim ne bi bilo treba iti okrog prosjačit. Edino to je bila vsa skrb mojega življenja.« Tako je napisal Dermastija Franc, čevljarski mojster, dne 9. januarja 1946, pet mesecev po tem, ko so ga aretirali, ves čas vlačili po zaporih in zasliševali. 14. januarja 1946. je bila izrečena sodba.

Tudi tokrat ni bila zaslišana nobena od prič, ki jih Dermastija v prošnji navaja. Sodišče sicer »ni prišlo do prepričanja, da bi obtoženi z inkriminiranim dejanjem direktno povzročil Zibelnikovo smrt, ker je tekom razprave ugotovilo, da med pretepanjem pok. Zibelnika po obtožencu in nastopivšo smrtjo istega znaša skoro devet mesecev,« vendar je »po pričevanju žene Zibelnik Marije, snahe Zibelnik Vide in Švajger Franca, težka telesna poškodba utegnila povzročiti začetek hiranja Zibelnik Ivana.« … »Ostalemu obtoženčevemu zagovoru ni verjeti. Krivdorek je z ozirom na navedeno smatrati utemeljenim.« Olajševalne okoliščine ni nobene, tudi te ne, da je doma ostalo osem nepreskrbljenih otrok in da je obsojena tudi njihova mati. Nasprotno: »Pri odmeri kazni je sodišče upoštevalo obtežilno okoliščino, obtoženčevo zakrknjenost in zagrizenost,« (ki ji je bil kljub mučenju v Begunjah priča Matija R., kar pa seveda ni nikjer zapisano). »Ta okolnost prikazuje obtoženca kot ljudskega škodljivca najnevarnejše vrste.« Bil je »spoznan za krivega« in obsojen na 10 let izgube prostosti s prisilnim delom in na deset let izgube političnih in državljanskih pravic.

Na to obsodbo se je Franc Dermastija z branilko dr. Ljubo Prenner pritožil na Vrhovno sodišče, naj zavrne pritožbo javnega tožilca: »Ni točna ugotovitev sodbe, da sem Zibelniku prizadejal težko telesno poškodbo, ki je utegnila povzročiti začetek hiranja Zibelnik Ivana. Ta ugotovitev temelji na golem sklepanju brez vsakega dokaza. Pok. Zibelnik je umrl v bolnici in torej mora glede njegove bolezni ekzistirati popis, katerega pribavitev sem tudi predlagal. Prav iz tega popisa bi bilo možno točno ugotoviti vzrok smrti in tudi dejstvo, da moj dejanski nastop proti Zibelniku, katerega sem pahnil in brcnil, nima prav nobene zveze z njegovo smrtjo. Kljub temu pa je sodišče pribavitev predlaganega popisa bolezni opustilo in je torej povsem samovoljno prišlo do navedenega sklepanja, iz katerega tembolj nevzdržno in tudi navedeni ugotovitvi sodbe nasprotujoče izvaja javni tožilec, da je moje ravnanje in pretepanje Zibelnika tako torej povzročilo njegovo smrt. Med mojim ravnanjem in med smrtjo pokojnega Zibelnika ni prav nikake vzročne zveze in to dejstvo bi se dalo, kakor že rečeno, tudi nedvomno ugotoviti in dokazati s pribavitvijo njegovega popisa bolezni – tako pa se indirektno dopušča nekaka možnost, da bi poškodba utegnila imeti za posledico začetek njegovega hiranja, oziroma v izvajanjih javnega tožilca celo, da je povzročila Zibelnikovo smrt in obenem s tem trditve, da je izrečena kazen sodišča odločno prenizka.

Tudi nadaljnje razlogovanje javnega tožilca, da gre pri mojem ravnanju naravnost za zverinski nastop proti očetu, ki je imel sina partizana, je povsem netočen in pravilno tudi ni ugotovljeno v sodbi. Okolnost, da je bil Zibelnikov sin partizan, ni bila niti najmanjši povod za moje dejanje proti njemu, temveč je bil edini razlog za to, da sem Zibelnika pahnil in obrcal, dejstvo, da me je v vinjenosti nadlegoval in silil v mene.

Končno ni dokazan niti en konkretni primer, da bi soodločal pri tem, kdo bo aretiran in odpeljan v internacijo in krivdorek, kakor tudi tozadevna trditev javnega tožilca, temelji le na splošnem sumu. Isto velja za moje stike z najvišjimi predstavniki belogardistov, pri čemer bi bilo upoštevati še dejstvo, da sem bil prav radi tega – kakor je to razvidno tudi iz razlogov sodbe – pravzaprav že obsojen pred vojaškim sodiščem v Ljubljani.«

Prepričali smo se lahko, da je obsodba zakoncev Dermastijevih eklatanten primer enega od neštetih povojnih montiranih procesov; za dr. Prennerjevo se pa ne moremo čuditi, da se je v naslednjih letih sama znašla med kaznjenkami v taborišču Ferdrenk v Kočevju.

Pritožba Franca Dermastija je bila zavrnjena 19. marca 1946: »Kazen, ki jo je izreklo prvostopno sodišče, popolno odgovarja stopnji obtoženčeve krivdne odgovornosti in je bilo zato pritožbo javnega tožilca kot neosnovano zavrniti.« Prav tako je bila junija 1946 zavrnjena prošnja za obnovo procesa. Ponovno jo je takrat že kaznjenec Dermastija pisal leta 1947; pod rokopisom je za datum navedena samo ta letnica, za dan in mesec so narejene[Stran 055]pike, saj se med zaporniki v kaznilnici na Igu, kjer je obtoženec delal v čevljarski delavnici od 20. 10. 1946, očitno ni več vedelo. Izvemo pa, da je 14. februarja t. i. prezidij Ljudske skupščine FLRJ na svoji seji zavrnil pomilostitveno prošnjo Franca Dermastija, obsojenega 14. januarja 1946. Ali lahko domnevamo, da je bila roka Mitje R. tako dolga, da je segala prav do prezidija? Celo na ponovno prošnjo je iz prezidija prišla Odluka (napisana v srbohrvaščini in cirilici), da se »molba ne uvaži«. Datirana je »22. juna 1949.«

Oče Franc Dermastija v zaporu

Oče Franc Dermastija v zaporu

V moje veliko olajšanje in verjetno tudi v olajšanje bralcev tega članka se prebijanje skozi sodne akte konča z Obvestilom o prestani kazni, ko je bil obsojenec dne 5. januarja 1951 odpuščen iz kaznilnice v Igu s podpisom upravnika Staneta Kersnika. Iz obvestila tudi izvemo, da dopisu, kjer uprava kaznilnice dne 15. 4. 1949. obvešča okrožno sodišče o zdravstvenem stanju in ponašanju obsojenca, ni bila priložena prošnja za pomilostitev.

Najmlajši sin Marjan Dermastija je 31. 5. 1995 po dolgotrajnih naporih dosegel za ma­mo in očeta oprostilno sodbo, ker je v izreku[Stran 056]sodbe »naveden le abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja«, »brez navajanja konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi kazala na to, da je obsojena oseba izvršila kako izvršitveno kaznivo dejanje.« Razumljivo, da sta bila takrat oba »obsojenca« že dolga leta mrtva. Njuni odrasli sinovi in hčere, nekdanji samorastniki ob starših v komunističnih kazenskih zaporih, pa so z oprostilno sodbo dobili trohico zadoščenja za prestane krivice staršev in njih samih vsaj na straneh papirja.

5.1.5. Izdajalski mulci

Vemo že, da so ob koncu vojne starejši štirje Dermastijevi otroci bežali na Koroško, doma s starši pa jih je ostalo še sedem. Prikličimo si v spomin, da je bila najstarejša med njimi štirinajstletna Jožefa (1931), sledili so ji Mihaela (1932), Ana (1935), Marko (1936), Janez (1937), Jurij (1939) in najmlajši Marjan (1942). Sedem prestrašenih, do konca zbeganih otrok, ki jim miličniki pred njihovimi očmi odpeljejo jokajočo mamo in nemočnega ata.

Kakšen teden ali dva so bili otroci sami. Včasih jih je prišla pogledat sestrična Mulčeva. Teta Mulčeva je lepega dne dobila obvestilo, da mora otroke, razen Mihaele, ki je že služila pri kmetu v Dravljah, odpeljati v prehodni dom na Poljanski cesti, kjer je bila poleg doma tudi šola. Tam so otroke ločili: Jožica in za njo še Ana sta se v vajeniškem domu na Karlovški cesti izučili za šivilji, med počitnicami pa delali v mladinskih delovnih brigadah. Trinajstletna Mihaela je ostala pri kmetu v Dravljah sama. Ko se nekega popoldneva proti večeru vrne v samoten nekdanji dom, ki je bil takrat še prazen, se za njo prihuli v hišo domačin – terenec in grobo posili zapuščeno deklico. Šoloobvezne dečke so ločili od triletnega Marjana, ki je ostal popolnoma sam med tujimi ljudmi. Mama in oče dve leti nista vedela za nobenega od otrok.

O samorastniškem življenju štirih fantičev danes lahko pripoveduje le še najmlajši od njih, Marjan Dermastija. Težko je ugotavljati ali je življenje najbolj prizaneslo prav njemu, ki je starše spoznal šele potem, ko je mama prišla iz zapora in leto za njo še ata. O svojih spominih na obdobje, ko še ni poznal mame in ata, je pripovedoval: »Zame mame in ata kot da ni bilo, do takrat, ko sem se iz zavoda vrnil domov leta 1951. Od takrat naprej pa sem bil najbolj srečen otrok na tem svetu, tako zelo sem bil vesel, da imam mamo, ata, da smo vsi skupaj in imamo dom. Že majhen fantič v domu sem rad brcal žogo, zdaj pa je moje srce z žogo vred kar poskakovalo. Moji otroci in vnuki so imeli lepo mladost, toda prepričan sem, da se otroštva nihče od njih ni tako zelo veselil, kot sem se ga jaz, potem ko sem prišel v pravi, resnični dom z mamo in atom.

Starejši bratje so mi povedali, da so nas vseh sedem otrok tuji ljudje odpeljali v prehodni dom Ivana Cankarja na Poljanski cesti. Potem pa so nas glede na našo starost razporedili po različnih domovih in ločili. Imel sem komaj tri leta, Jurij pa šest, zato sva se znašla v domu za najmlajše v Stanežičah. Spominjam se samo tega, da sem bil tako lačen, da sem iz koša za smeti jedel jabolčne ogrizke, zato me je vzgojiteljica natepla s šibo. Zelo dobro pa se spominjam tudi lepega trenutka, ko sem prvič v življenju slišal cerkvene zvonove. Stekel sem pod zvonik in strmel v cerkovnika, ki je tako silovito vlekel za vrv, da ga je kar od tal dvigovalo v zrak. Kaj takega! Ne vem, kdaj sem se vrnil v dom, in spet sem bil tepen s šibo. Še hujše stiske sem doživljal, ko je še Jurij šel v šolo in so ga premestili v dom Malči Beličeve. Takrat sem zelo jokal, saj je bil Jurij edini človek, ki sem ga imel. On mi je povedal, da imam še dva starejša brata, Janeza in Marka, ki sta tudi v domu Malči Beličeve. Jurij se jih je spominjal, jaz pa sem zanju prvič slišal. Brez Jurija sem bil čisto osamljen, poleg tega sem želel imeti ob sebi še oba brata, ki ju nisem poznal. Spominjam se, da sem veliko prejokal in ves čas moledoval, naj vendar še mene dajo v dom Malči Beličeve, samo da bi bil skupaj z brati. Ne spominjam se, koliko časa je trajalo, da se mi je ta želja izpolnila. Zdi se mi, da zelo dolgo.

Zdaj smo bili vsi štirje v domu in ob starejših bratih sem se počutil bolj varno. Veliko krivic in hudega smo prestali, a nihče ni utrpel psihičnih posledic. In tudi če bi jih, nobenemu ni bilo mar. Gotovo nam je pomagala mamina in atova molitev in njuno trpljenje. Občutek, da smo kaznovani in da se nam godi krivica, prav tako kot mami in atu, nas ni zlomil. Pri starejših bratih sem občudoval njihovo drznost in pogum. Če ni šlo drugače, so se stepli, in ko so prihajali v najstniška leta, bi planili tudi v vzgojitelje, če bi jim preprečili, da pridejo do zastavljenega cilja. Nemalokrat se je zgodilo, da so me ‘ugrabili’ in smo ušli iz doma. Kam neki, če ne v Dravlje, saj so mi morali pokazati naš pravi dom. Ko sem našo hišo prvikrat videl, saj se je nisem spominjal, so mi bratje povedali, da je ‘zaplombirana’; potem smo prehodili ves vrt, vse je bilo zapuščeno. Ko smo prišli naslednjič, je bila že naseljena, povsod tuji obrazi in tujci­ nam niso dovolili stopiti na naše dvorišče. Dom smo gledali samo od daleč. Nihče nas ni vprašal, čigavi smo, bratje tudi povedali ne bi. Nekajkrat­ smo obiskali atovo sestro teto Franco na Vodnikovi cesti in za kratek čas uživali njeno gostoljubje in našo prostost. Kdaj se bosta vrnila mama, ata, kdaj bomo lahko šli domov, smo jo spraševali. Tega nam ni vedela odgovoriti, zato se nam je zdelo, da ju še dolgo ne bo.

Mi z brati in še nekaj drugih otrok smo bili ‘drugačni’ kot ostali otroci padlih borcev. Ved­no smo poslušali, da smo ‘bele gnide’ in ‘izdajalski mulci’. Morali smo spati goli, čeprav smo imeli pižame, da so nas lahko mlatili s šibo še zvečer. Poniževali so nas tako, da so nas enkrat tedensko kopala starejša dekleta, nas pa je bilo zelo sram. Če smo se upirali, smo bili spet tepeni s šibo. Pred jedjo smo morali mi, ‘gnide bele’, ne vem kolikokrat po­noviti: ‘Za domovino, s Titom, naprej!’ Po kosilu ali večerji pa smo morali deklamirati partizanske pesmi: eno za drugo in potem spet vse znova in to tako dolgo, da so se nam od zaspanosti že zapletali jeziki. Starejša brata sta me naučila ‘pesmico’, da bi jo ob taki priliki ponavljal: ‘Živel je mož, imel je psa, lepo ga je vzgojil. Nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil. Na grob zapiše: Živel je mož, imel je psa…’ itd. Deklamiral sem in deklamiral in čakal, kdaj me bo oplazila šiba. Toda začuda, debela, tolsta ravnateljica je obsedela in zaspala.

Mi, drugačni otroci, smo nosili samo ponošena oblačila: tudi pozimi kratke hlače, preluknjane žabe, kakšen italijanski kratek suknjič, ponošeno kapo, prevelike ali premajhne visoke ponošene čevlje. Ostali otroci so bili lepše oblečeni. Dedek Mraz nas ni nikoli tako obdaroval, kot so bili obdarovani otroci padlih borcev.

Začel sem hoditi v šolo. Med učnimi urami v domu nas ni nihče nadzoroval ali se za nas zanimal. Nobenega niso zanimale naše naloge ali učenje. Spričevalo je do jeseni počivalo v predalu, ne da bi kdo vanj pogledal, te pohvalil ali grajal.

Včasih nas je obiskala samo Komanova teta Angela in nam prinesla kakšne dobrote. Kakor hitro je teta odnesla pete, jih je debela upravnica takoj vse pobrala: »Vsak dan boste po malem dobil kaj od tega.« Čakali smo naslednji dan in še naslednji dan, pa nismo dobili nikoli nič. Podobno so bili oropani tudi drugi otroci.[Stran 057]

Mama Frančiška Dermastija spet na svojem vrtu

Mama Frančiška Dermastija spet na svojem vrtu

Nekoč smo skupaj z brati kradli jajca hišniku; ne vem zakaj so se bratje to domislili, vedel pa sem, da moram skupaj z njimi nagajati, ker se nam dela krivica. Vedno sem jih slepo ubogal. Z nagajanjem in prestopki smo si sami na silo iskali ‘pravico’ in uveljavitev, čeprav smo vedeli, da nas čaka kazen. Ko so prišli pome starejši bratje, da bi obiskali očeta v zaporu na Igu (zanj smo od tete Komanove zvedeli šele kasneje), so me bratje dobesedno ugrabili, a nas je upravnica zalotila. Razumljivo, sledila je kazen. Ko je upravnica hotela s palico udariti po Marku, se ji je ta nenadoma izmaknil in ona je z vso silo udarila z roko po mizi. V hipu se ji je povesila, prijela se je zanjo in pričela javkati: »Auva, auva!« Odpeljali so jo v bolnico in vrnila se je z roko v mavcu. Ni nam bilo prav nič žal! Posmehovali smo se ji, javkali kot je ona, in ji iz vsega srca privoščili! Svojega veselja nisem mogel skriti, zato sem bil kaznovan, da sem moral zvečer tri ure stati na stolu in deklamirati partizanske pesmi. Prva je omagala upravnica in zaspala.

Tako so nas Titove pionirje vzgajali. Le kakšni ljudje bi postali, če se mama in ata ne bi[Stran 058]nikoli vrnila in če ne bi nikoli skupaj zaživeli doma v Dravljah. Že tako so nam bila ta najnežnejša leta ukradena in nikoli več se jih ni dalo nadomestiti. Za vedno je bila narejena velika, nepopravljiva škoda. Kolikokrat je kasneje, ko smo bili že doma in delali staršem preglavice, mama vzdihovala in jokala: »Uničili so mi družino!« Ata pa: »Vse hudo, kar ste doživeli, bo prišlo za vami.« Gotovo sta to občutila tudi sama.

Edin lep spomin na dom Malči Beličeve je bil nogomet. Vzljubil sem ga in v življenju mi je veliko pomenil. S šestnajstimi leti sem postal že trener in osemindvajset let sem igral nogomet za društvo Ilirija iz Šiške.

Najlepše doživetje iz dobe v domu Malči Beličeve je bila neka nedelja, ko nas je prišla iskat teta Komanova. Oblekla nas je v nove kratke hlače, ki so se takrat nosile. Naših strganih cunj smo se bridko zavedali še posebej zato, ker so samo otroci borcev dobivali lepa, nova oblačila. Z vlakom smo se odpeljali v Rajhenburg, na obisk k mami. Po dveh letih zapora so bili obiski pri mami dovoljeni. Vožnja z vlakom me je dobesedno prevzela, saj za vlak do takrat še slišal nisem. Kaj vse sem videl, opazoval, doživljal! Skoraj bi pozabil na mamo, tako me je vožnja zamotila. Izstopili smo in prišli pred mogočno stavbo na hribu. Čakali smo pred velikimi vrati, kdaj se bodo odprla. Odprla so se, a namesto mame sem zagledal policistko v uniformi. Šele čez nekaj časa, ko je povedala kdo sme in kdo ne sme noter smo smeli vstopiti. Nobenega veselega pričakovanja nisem občutil. Samo tesnobo, nelagodje, skoraj strah. Paznica nas je peljala v sobo z veliko mizo. Teta Komanova me je ves čas držala za roko, peljala do mize in mi pokazala mamo. Ob mizi nasproti mene sem zagledal staro, suho žensko v jetniški obleki! Teta mi je rekla, naj pozdravim mamo. Ostal sem brez besed in jo gledal. Razprostrla je roke proti meni, da bi me objela, a me ni mogla. K njej nisem smel, ona pa k meni ne; med njo in nami je bila dolga miza. Mama je jokala, ko je spregovorila, je paznica v uniformi policistke, povzdignila glas: »Nema šepetanja!« Treba je bilo govoriti glasno, nevidno uho je moralo slišati vsako besedo. Taki so spomini na moje »prvo« srečanje z mamo. Takrat sem težko doumel, zakaj mama joka, imel sem komaj sedem let. Kasneje o trpljenju v zaporu ni dosti govorila, le to, da se čudi, kako je lahko prenesla toliko hudobije in prestala toliko trpljenja v letih zapora. Pravila je, da ga ne bi, če ne bi toliko premolile z drugimi jetnicami.

Vsi štirje Marko, Janez, Jurij in jaz smo obiskali tudi očeta v zaporu na Igu, kamor je bil premeščen iz zapora v škofjeloškem gradu. Verjetno je bilo to že takrat, ko je prišla mama iz zapora eno leto pred atom. Na Igu je v čevljarski delavnici delal čevlje za partijske izbrance in vojake armije. Bil je lep, poletni dan. Peš smo koračili po Ižanki od Ljubljane proti Igu. Usmilil se nas je voznik lojtrnika in nas pripeljal do ovinka pred gradom, ki so ga po vojni spremenili v zapor.

Pogled na ata mi je do danes ostal v spominu, tako zelo me je pretresel. Ata je zgledal kot starček: suh, zgubanega obraza in ves se je tresel. Morda zato, ker nas ni smel objeti, ko smo posedli na nasprotni strani mize in je stegoval roke, da bi nas objel. Jokal je kot otrok, dobesedno ihtel. Kot da iz njega vre na dan vsa dolgo zatajena bolečina! Gledal sem njegove črne in nagrbančene nohte, njegovo črtasto zaporniško obleko; najbolj mi je padla v oči črtasta čepica s številko na čelni strani. Danes šele razumem, kaj to pomeni: on, naš oče in vsi ostali zaporniki so bili samo številke, vsak s svojo kazensko dokumentacijo, kjer je bil zapornik voden pod to številko! Še dobro, da o vseh njegovih prestanih mukah in trpljenju otroci ne vemo, saj si tega ne moremo predstavljati. Ko je mnogo let kasneje mama obiskala brata in sestre v Argentini, je Veri povedala, ona pa kasneje nam, kaka so ata mučili v zaporu v Begunjah. Ti zapori so bili prava mučilnica, morda hujša od mučilnice gestapa med vojno. Ker ni mogel priznati umora Zibelnika, so očeta obesili za noge, moda obtežili z opeko in zmerjali: »Kurbir domobranski, zdaj vsaj ne boš več delal otrok!«

Ko so bratje zvedeli, da je mama prišla domov iz zapora, ni bilo sile, ki bi jih še zadržala v domu. Gotovo nas je prišla mama takoj iskat. Toda reva ni vedela, kam naj nas odpelje, saj smo bili brez doma, popolnoma brez vsega. Ata je bil še v zaporu, kako bo sama zmogla prehraniti toliko lačnih otrok po petih letih stradanja in nečloveškega garanja v zaporu? Mene upravnica ni pustila z mamo, ker sem igral enega od palčkov v Sneguljčici, ki se je moral ves čas smejati. Še celo leto sem moral ostati v domu, ker smo igrali predstavo po raznih drugih domovih in šolah. Spet sem bil sam, pa tako rad bi šel domov! Toda zdaj me je obiskovala mama! Mama je tudi takoj pričela iskati Mihaelo, ki je tavala bogsigavedi kje. Našla jo je v Karlovcu, golo in boso. Niti takrat niti kasneje mami ni uspelo prepričati jo, da bi se vrnila domov in prenehala s klateškim življenjem.

Ko so končno še meni dovolili domov, sem se lahko sam prepričal, da ne bi imeli kje stanovati in kaj jesti, če nam ne bi pomagali dobri ljudje in duhovniki. Tisto leto se je vrnil tudi ata. V svojo hišo nismo imeli dostopa. V njej so stanovali tuji ljudje, dve stranki, ker je bila dvostanovanjska. Nihče od njih se ni domislil, da bi se odselil iz naše hiše, čeprav smo bili na cesti. Jožica se je kmalu poročila, toda bilo nas je še pet otrok, mi štirje fantje in Ana, pa ata in mama.

Ata in Ano so vzeli pod streho Ramovševi, ki so imeli devet otrok. Pri njih je lahko imel tudi delavnico. Čevljarsko orodje so mu posodili kolegi čevljarji po Ljubljani, da je lahko takoj prijel za delo. Mi fantje smo spali po policah za jabolka pri teti Komanovi, mama je nekje dobila majhen štedilnik, da nam je kaj skuhala. Mama ni stala križem rok. Že takoj, ko je prišla iz zapora, je pričela pisati prošnje in letati po uradih, da dobimo nazaj svoj dom. Pozimi l. 1952. smo že smeli bivati vsi skupaj v enem samem prostoru v domači hiši, ki ga je izpraznila stranka, ki pa je še naprej stanovala v naši hiši. V tem prostoru je mama kuhala, ata čevljaril, ponoči pa smo po tleh razprostrli slamarice. Stranka nam je čez nekaj časa ‘odstopila’ še sobico v nadstropju, da smo dobili prostor za spalnico, kjer smo po dva skupaj spali v posteljah. Kmalu smo se pomnožili za dva člana, ker se je Ana poročila in dobila otroka, ki je v tej edini spalnici prejokal vse noči in atu rahljal že tako zrahljane živce.

Pa se je mami zasmilila neka Pavla, ki se je lepega dne pojavila na hišnem pragu z dojenčkom v naročju: »Mama, če me vi ne vzamete pod streho, sem bom obesila v Požarjevem toplarju!« in z roko pokazala skozi okno na toplar. In so ji ata in bratje zbili posteljo iz krajnikov, da sta oba dobila ležišče na vrhu stopnic, pozimi pa smo jima naredili na podstrešju ‘sobo’ iz kartona. Zdaj nas je bilo že enajst! Zaletavali smo se drug v drugega, podnevi in ponoči, poleti in pozimi, dokler ni Pavla po dveh letih z nekim možakarjem odšla od nas. Šele sčasoma sta se odselili obe stranki, verjetno zato, ker je bilo pri nas zelo živahno. Mama je končno lahko spet kuhala v svoji kuhinji, z atom sta dobila svojo sobo. In ko smo končno zaživeli sami, se lepega dne pojavi na pragu neznano dekle z dojenčkom, prišla je naravnost iz porodnišnice. Mama jo je takoj odgnala: »Kam pa naj vaju dam, saj nas je že enajst!« Pa je v naslednjem trenutku poslala enega od fantov, da je stekel za njo in jo pripeljal nazaj. Spraznila je shrambo, da sta mlada mamica in otroček dobila svoj prostorček. [Stran 059]

Hodili smo v šolo Valentina Vodnika in vsi štirje imeli en zvezek in en svinčnik. Denar, ki smo ga zaslužili z raznašanjem časopisa, je šel ves za hrano in še smo bili bolj lačni kot siti. Nikoli se nismo učili, saj se tudi v domu Malči Beličeve nismo. Za ocene nam ni bilo mar. Kadar je prišla mama iz šole, je jokala, v šoli pa na vse pritožbe odgovarjala: »Kakršne ste vzgojili, take imate.«

Še danes trdim, da smo imeli mi bratje krasno mladost, ker smo tako močno doživljali ata, mamo in družinsko življenje. Nikoli ne bi zamenjal svoje mladosti in srečnih občutij, kaj pomeni imeti starše in dom, z mladostjo svojih vnukov. V domu Malči Beličeve smo se počutili kot v zaporu, doma smo bili svobodni! Tam smo imeli samo tovarišice in odurno upravnico, zdaj imamo mamo in ata!

Revščino smo tolkli še naprej. Mama je veliko delala na kmetih, da je dobila hrano. Ata je rad zvrnil šilce žganja in z leti vidno hiral. Nohte je imel vse razjedene, prste na nogah črne od ozeblin, ki jih je dobil v zaporu, ko so ležali na betonu. Zaradi bolečin v prstih je delal z vedno večjim naporom.

Odraščali smo v bolečinah staršev in smo hitro dozorevali. Uvideli smo, da se moramo izučiti in priti do poklica. Prvi se je izučil brat Marko za čevljarja pri znanem čevljarskem mojstru; očetu je vzel obrt, mami dajal denar za gospodinjstvo, očetu pa žepnino. Nazadnje si je uredil svojo delavnico in odprl modno trgovino s čevlji. Janez se je izučil za mizarja in si sčasoma ob naši hiši postavil svojo delavnico, Jure je postal monter dvigal, jaz pa ključavničar.

Bratje so se poročali, vedno več nas je bilo v hiši, mama je kuhala za petnajst ali šestnajst ljudi vsak dan. Vedno trdim, da je bila moja mama diamantna, ne le zlata ženska. Od naporov in podhranjenosti je l. 1959 zbolela za tuberkulozo. Morala je v bolnico v Valdoltro. Ker ni bila socialno zavarovana, bi morala zdravljenje plačati in ata je že iskal kupca za hišo. Skrb je bila odveč, ker je država plačevala zdravljenje tuberkuloznih bolnikov. Eno leto je mama ležala v mavcu v Valdoltri, pojedla na kilograme tablet, vsak dan dobivala injekcije v hrbtenico in kolena.

Takrat sem bil še vajenec, učil sem se za ključavničarja in morda sem najbolj občutil njeno odsotnost. Delal sem dopoldne in popoldne in bil velikokrat brez kosila. Izučil sem se[Stran 060]za ključavničarja, se zaposlil in takoj socialno zavaroval mamo in očeta.

Prvoobhajanca, z desne Jure in Marjan

Prvoobhajanca, z desne Jure in Marjan

Oče je umrl pri 67 letih, mama veliko let kasneje. Umrla je od izčrpanosti in zaradi ne­zdravljene sladkorne bolezni. Ko je zjutraj vstala, se je zgrudila pred vrati spalnice in čez štirinajst dni v bolnici umrla. Vedela je, da se ji je življenje izteklo: zaželela si je le belo naglavno ruto in z njo naslednji dan mirno zaspala.«

Marjan je na koncu svoje pripovedi ponovno poudaril: »Imeli smo grenko otroštvo in težko mladost, zaznamovano s hudo revščino. Verjemite pa, da je bila kljub vsemu naša mladost čudovita, ker smo imeli ob sebi naše dobre, prečudovite starše. Ko človek dozoreva in postaja starejši, se šele zaveda, kaj je imel. Dolgo je že, odkar so nam umrli starši, a bi se rad vsak od nas še enkrat srečal z njimi, se z njimi marsikaj pogovoril, jih to ali ono vprašal. Če živimo tako, kot so nas starši učili, imamo upanje, da se bomo srečali v večnosti.«

6. Kažipoti zgodovine

6.1. O dolžnosti, da se učimo iz zgodovine

6.1.1.

Govor, ki ga z dovoljenjem avtorja objavljamo tudi v Zavezi, je imel predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti 4. novembra lani na Teološki fakulteti v okviru mednarodnega simpozija Možnosti in pomen sprave. Na štiridnevnem srečanju so znanstveniki različnih strok in usmeritev razmišljali predvsem o človeških, moralnih in teoloških problemih, ki jih odpira človeško in zgodovinsko nujna odločitev za spravo.

Dr. Jože Trontelj je človek, ki je v nekem trenutku zablestel v svoji človečanski odzivnosti. Zablestel pravimo zato, ker se je to zgodilo v temi intelektualnega okolja. Širše, v temi slovenskega molka. Takoj po odkritju Hude jame je odšel v Laško in tam dal visoki tribut žrtvam Nepojmljivega. Videl je, spoznal in šel. Tako je naredil tudi sedaj. Marsikoga je potolažil

6.1.2.

Gospe in gospodje, včasih slišimo, da bi morali zgodovino prepustiti zgodovinarjem. Mnogi se s tem ne strinjamo. Ugotavljanje zgodovinskih dejstev in njihova interpretacija sta gotovo delo za strokovnjake. Bilo pa bi v nasprotju z zdravim razumom trditi, da moramo zgodovinarjem prepustiti tudi etično presojo zgodovinskih dogodkov, odločitev in ravnanj ključnih zgodovinskih osebnosti, zlasti iz nedavne preteklosti, katere etične standarde še bolj ali manj pomnimo. Nasprotno, razumevanje zgodovine bi moralo postati del razumevanja nas samih, našega sedanjega položaja in naših izbir za prihodnost. Odgovorno vedenje bi moralo temeljiti na tem razumevanju. Dobrega etičnega razmisleka si ni mogoče zamisliti brez ustreznega upoštevanja dobrih in slabih izkušenj, ki si jih je človeštvo nabralo skozi zgodovino.

Evropa z Bližnjim in Srednjim vzhodom je bila zibelka današnje zahodne civilizacije. Zadnji dve ali tri tisočletja, kolikor daleč nazaj sega naš zgodovinski pogled, so bila polna krvavih spopadov, okrutnih vojn, revolucij in nasilja vseh vrst. Sčasoma pa je v Evropi zrasla kultura zakonitega reda, miru in strpnosti, pripravljenosti na sodelovanje, skrbi za bližnjega v potrebi. Ta kultura je prinesla zglede iskrene sočutne skrbi, ki je zbujala spoštovanje brez pridržka. Ključno vlogo v teh dogajanjih je nedvomno odigralo krščanstvo, čeprav je bilo samo večkrat strašno zlorabljeno.

Zdi se, da je današnja Evropa bolj občutljiva za vrednote in etiko kot večina preostalega sveta. O nekaterih vzrokih najbrž lahko sklepamo. To je nedavna grozovita zgodovina obeh svetovnih vojn. Je strahotna izkušnja nečloveških totalitarnih režimov dvajsetega stoletja, ki so sistematično kršili človekove pravice, zavrgli moralne kodekse, opustili vrednote, obenem pa se brezobzirno polastili oblasti. Tako je bilo ubitih na milijone ljudi. Ogromne množice drugih so morale skozi hudo trpljenje. To je bilo še toliko bolj boleče, ker je sledilo obdobju miru, sorazmerne blaginje, dobre kulture, precejšnje varnosti in neke stopnje demokracije.

Groza tistih dni, let in desetletij, je globoko vtisnjena v evropsko preteklost zadnjega stoletja. Postala je strahovita izkušnja, nočna mora stotin milijonov evropskih ljudi. Postala je del evropske in tudi slovenske kulturne dediščine. Govoriti o množičnem nasilju in skrajnih kršitvah človekovih pravic kot delu mednarodne in nacionalne kulturne dediščine morda zveni sprevrženo. A to ni daleč od resnice. Evropa je živela v kulturi nasilja, rušenja in usmrtitev. Malo narodov lahko trdi, da z namernim, okrutnim povzročanjem bolečin in trpljenja niso imeli ničesar. Malo bi jih lahko zanikalo krivdo.

V Sloveniji so se posebno tragični dogodki zvrstili v mesecih po koncu druge svetovne vojne, ko je bilo pobitih na desettisoče vojnih ujetnikov, vključno z nevojaškimi osebami. Zunajsodne poboje je zagrešilo novo državno vodstvo kot dejanje maščevanja šokantnih razsežnosti. Ni treba dokazovati, da velika večina nesrečnih žrtev ni mogla biti kriva dejanj, ki bi zahtevala smrtno kazen, niti po standardih tistih dni, ko so bila človeška srca otrdela po štirih letih vojnih grozot. Zaukazati pomor desetin tisočev nemočnih oseb, moških, žensk in mladostnikov, uresničiti ukaz in opraviti množičen, dobro organiziran, hladnokrven, okruten poboj »v imenu ljudstva« je bil zločin proti človeštvu orjaških razsežnosti.[Stran 061]

Eden od najmanjših evropskih narodov, ki je štel manj kot 2 milijona, je tiste dni izgubil med 14.500 in 19.000 ljudi, ki so postali žrtve barbarskega zunajsodnega pokola, opravljenega nezakonito in na skrivaj na ukaz povojnih oblasti. Nadaljnje desettisoče neslovenskih razoroženih vojnih ujetnikov in beguncev so usmrtili na tleh naše dežele v istem času in na isti način.

Temu zločinu so potem sledila desetletja kršitev človekovih pravic. Polagoma so te kršitve dobivale manj brutalen značaj in so prizadevale vse manj državljanov. Vendar so še vedno povzročale veliko boleče diskriminacije, krivic, trpljenja in strahu. Potem ko se je Jugoslavija oddaljila od Sovjetskega bloka, so oblasti omilile prejšnji strogi režim, a so vseeno še nadalje trdo pritiskale na resnične in umišljene nasprotnike, posebej na maloštevilne javno razglašene disidente. Mnogi so uživali relativno svobodo in blaginjo.

To dobo pa sta označevala strogi molk in tajnost, v kateri so oblasti držale povojne poboje desetletja. Označevali so jo sistematično gojeni kult osebnosti predsednika Tita, dosleden nadzor nad mediji, skrbno izvajana indoktrinacija množic. Vse to je pomagalo ustvarjati in vzdrževati iluzijo pravičnosti in demokracije. V ozadju pa so ostajale zavest o omejeni svobodi govora, o prikriti dejavnosti ovaduhov tajne policije in slutnja, da imajo tisoči državljanov dosjeje v skrivnih arhivih, na voljo za rabo diskriminacije in represije.

Vseeno pa je druga Jugoslavija v zadnjih letih svojega obstoja postajala vse bolj sproščena država z elementi samoupravljanja, čeprav še vedno brez prave demokracije. Danes se mnogi državljani spominjajo tistega časa kot precej ugodnega, ker je dovoljeval razmeroma udoben, čeprav ne zares bogat življenjski slog, časa, ko je bilo malo brezposelnih in se je zdela prihodnost varna.

V luči teh spominov in razmislekov želijo mnogi pozabiti temne strani titoistične dobe. Pogosto se celo jezijo na odkritja stotin prikritih množičnih grobišč, raztresenih po Sloveniji, in na nove objave o divjaštvih, zagrešenih ne le v vojnem, ampak tudi v povojnem času, ko so oblasti že imele polnomočja. Mnogi naši sodobniki kažejo neke vrste selektivno slepoto, ko opravičujejo zlorabe novo postavljenih oblasti pod vodstvom komunistične partije, ki so ignorirale svojo dolžnost, da varujejo zakoniti red in varnost državljanov, za katera so bile odgovorne, pa so se namesto tega odločile za orjaški zločin proti njim.[Stran 062]

Samotno Drevo

Samotno DrevoTamino Petelinšek

Med žrtvami so bili mnogi mladi ljudje, ki so jih že zgodaj po začetku vojne rekrutirali v vojaške enote, spočetka prostovoljske, organizirane za samoobrambo podeželskega prebivalstva pred nasiljem komunističnih revolucionarjev. Pozneje so te slabo oborožene in nešolane enote prišle pod vpliv okupatorja in bile zlorabljene proti osvobodilnemu gibanju. Mnogi od teh mladih ljudi so bili rekrutirani proti svoji volji in niso imeli nobene izbire. Ena od desetih žrtev povojnih pobojev je bilo dekle ali mlada ženska. Nekatere žrtve niso bile vpletene v noben konflikt, ampak so bile samo označene kot potencialni nasprotniki novega režima v prihodnosti; tako so bile »likvidirane« v preventiven namen. V ukazih za množične umore je bila uporabljena beseda »čiščenje«.

Grozljive podrobnosti zločinov, ki so jih oblasti zagrešile »v imenu ljudstva«, vse bolj prihajajo na dan in spravljajo v zadrego ljudi, ki še vedno brez razločkov spoštujejo herojski odpor proti okupatorju, zares vreden spoštovanja, in komunistično revolucijo, ki je ta odpor zlorabila in ponižala patriotska čustva po koncu vojne. Reakcija javnega mnenja in njegovih voditeljev pa je mešana. Mnogim je spomin na vse, kar je sestavljalo odpor proti okupatorju, tudi na to, kar je spornega, nedotakljiv. Pogosto slišimo pozive, da je treba tudi boleče dele preteklosti končno pozabiti – čim prej, tem bolje. Ljudje naj posvetijo svojo nedeljeno pozornost problemom današnjega in jutrišnjega dne. Taki glasovi prihajajo tudi z visokih mest v družbi. Mnogi ne uvidijo, da je to neprimeren, slab nasvet. Dejansko je to klic, naj se obrnemo proč od etike, proč od temeljnih vrednot, kot so pravica do poštenega sojenja, pravica do spoštovanja človeškega dostojanstva in svetost življenja. Poslušamo posmehljive pripombe o »preštevanju kosti«, ki se nanašajo na odkrivanje in raziskovanje množičnih grobov moških in žensk, usmrčenih na tajno povelje oblasti v letih 1945 in 1946.

Presenetljivo velik del starejše generacije zavrača vsako omembo potrebe, da ponovno ocenijo svoje stališče do moralne integritete komunističnega vodstva in njegove vloge v povojni Jugoslaviji. Tako imenovana revizija zgodovine, ki je seveda povsem legitimno početje, je postalo porogljiva, sarkastična, zaničljiva fraza. Ta odnos do novih spoznanj o naši preteklosti je bil najbolje viden ob nedavni priložnosti, ko je ljubljansko županstvo poimenovalo novo mestno cesto po Titu. To je zbudilo proteste in končno je stara gospa, sama nekdanja žrtev prejšnjega režima, skupaj s sopredlagatelji, vložila pritožbo na ustavno sodišče s predlogom, da ugotovi, ali odlok o imenu ni kršitev ustave, saj predstavlja napad na človeško dostojanstvo tistih, ki so pod Titovo oblastjo trpeli krivice.

Sodišče je enoglasno sprejelo odločbo, s katero je zaradi ugotovljene protiustavnosti odpravilo novo poimenovanje ceste z imenom ‘Titova cesta’. »Takšna nova poimenovanja v današnjem prostoru in času nimajo več svojega mesta, ker so v nasprotju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva, ki ima svoj temelj v 1. členu Ustave in sodi v samo jedro ustavne ureditve Republike Slovenije. … O protiustavnosti predpisa ali drugega oblastnega ravnanja, ki ima simbolni pomen, je mogoče govoriti takrat, kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so v celoti nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava. Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom imena Tito. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito dosmrtni predsednik nekdanje SFRJ, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima, je mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.«

Ali res?

Ali res?Tamino Petelinšek

Bilo je zanimivo in iztreznjujoče videti in slišati komentarje, ki so našli pot v sredstva javnega obveščanja.

Po eni strani so mnoge še žive žrtve krivic z olajšanjem doživele dolgo zapoznelo moralno zadoščenje. Po

drugi pa je veliko ljudi javno izrazilo svoje nestrinjanje z razsodbo, pogosto na emocionalen in zaničljiv

način. Posebno boleče je bilo brati odmeve, ki so odkrivali šokantno brezčutnost do skrajne krivice,

prizadejane tisočem in tisočem naših sodržavljanov, umora brez razlikovanja. Ta moralna slepota nas mora

skrbeti. Če se nam bo zgodilo, da se v bližnji prihodnosti zapletemo v nov resen konflikt, kaj lahko mi in naši otroci pričakujemo, če bodo taki ljudje prišli do moči? Če bo prišlo do krize, kako se bodo vedli naši sosedje, ki menijo, da je nasilje sprejemljivo, če služi namenu, ki so ga izbrali voditelji? Ali naj bomo pripravljeni na kaj takega, kot je bil pokol muslimanov v Srebrenici ali Hrvatov v Vukovarju pred manj kot dvema desetletjema? Te dni je eden od komentatorjev na srbski strani izjavil, da je bila zasedba Vukovarja napaka. Napasti bi bili morali druga mesta … Med ljudmi, ki upravičujejo množične povojne poboje v

Sloveniji, najdemo kolege, predstojnike, izvoljene politike, sosede. Med njimi so tudi, in to je moje največje

razočaranje, odlični razumniki, ki so pomembno prispevali k naši znanosti in kulturi.

Ali vztrajanje pri tako velikih razlikah v mnenju o mestu, ki naj bi ga temeljne vrednote imele v družbi, sploh dovoljuje spravo? Kako naj bi zmanjšali te razlike? Ali bi bilo mogoče doseči soglasje o nekem absolutnem etičnem minimumu, pod katerega ne bi smel iti nihče, ne glede na okoliščine? To bi seveda izključilo[Stran 063]strpno dopuščanje množičnih kršitev človekovih pravic najhujše vrste, kot so bili povojni poboji. Dosedanje izkušnje s takimi poskusi ne opogumljajo. Vzgoja v otroški dobi pusti globoke odtise, ki jih ni lahko spremeniti. Postanejo del osebnosti. Vsak poskus razumskega popravka starih prepričanj, pridobljenih v mladosti, bo naletel na odpor, ne glede na to, kako iracionalno bo vztrajati pri starem prepričanju. Še slabše, spačene moralne norme se pogosto prenesejo v naslednji rod. Tako 50 let stari povojni vrednostni sistem ne bo izumrl skupaj z zadnjimi udeleženci v vojnih in povojnih dogodkih. Pravzaprav vidimo podoben razvoj v več evropskih deželah.

Zadnji množični zločin totalitarnih režimov dvajsetega stoletja v Evropi je bila indoktrinacija vrste rodov mladih ljudi v prepričanju, da je nasilje opravičljivo, kadar ga uporabimo v višjem interesu. S to indoktrinacijo bomo morali še dolgo živeti. Morda je edina pot ven poštena predstavitev dejstev, združena z razvijanjem čustvene inteligence in s privzgojo empatije. V luči tega, kar je bilo pravkar rečeno, ni mogoče pričakovati veliko uspeha po koncu otroštva in adolescence.

Po drugi strani pa je veliko ljudi, ki nimajo tako rigidno ukoreninjenih prepričanj. Te je lažje opozoriti na nenadomestljivo dragocenost resnice in na ogromni pomen dolžnega spoštovanja človekovih pravic. Poskuse sprave bo najbolje nasloviti na ta del družbe. Zato naj končam svoj nagovor s pozivom tem ljudem.

Vsekakor berite iz zgodovine. Ko pa naletite na tragične dogodke, kot so bili zločini povojnih jugoslovanskih oblasti nad množicami ljudi, poiščite verodostojne vire. Berite z občutljivostjo za človeško dostojanstvo, kajti zanikanje dostojanstva je bilo prvi korak v verigi brutalnosti, ki so jih mučitelji zagrešili nad žrtvami – verigi, ki se je imela končati z umorom. Berite s sočutjem z nedolžnimi žrtvami, ki so bile prisiljene stopiti na mučeniško pot v svojo smrt. Kajti sočutje je bila prva stvar, ki so jo sadistični mučitelji odrekli svojim žrtvam. Spomnite se, da je bila vsaka žrtev človeška oseba, s svojim zasebnim življenjem in družino, ljubeznimi in strahovi, darovi in sposobnostmi, z mestom v družbi. Predstavljajte si, da imate med žrtvami brate ali sestre, starše, otroke. Predstavljajte si grozo in bolečine njihovega mučeništva. Dopustite, da so bili nekateri na poraženi strani res krivi. A spomnite se, da je civilizirani svet odpravil smrtno kazen celo za najhujše zločine. In da je omikana družba maščevanje zamenjala s kaznijo. Preden je izrečena obsodba, mora biti [Stran 064] krivda dokazana. In obtoženi mora imeti možnost zagovora.

Pojdimo na ogled

Pojdimo na ogledTamino Petelinšek

Ne dajte se prepričati, da so bili pokoli preprosto neizogiben dogodek, rezultat delovanja mehanizmov zgodovine. Tako prepričanje bi zločince oprostilo njihove krivde. Ne dovolite, da bi vašo empatijo skrhali predsodki, ideologija ali nepošteno, pavšalno obtoževanje. Veliko tega lahko najdete tudi v zgodovinskih knjigah. Sprejeti neobjektivno prepričanje o domnevni, nedokazani kolektivni krivdi bi lahko nepovratno pohabilo vaše lastno dojemanje potrebe po resnici in pravici, vaš lastni čut za vrednote. Moralna slepota ni samo vredna obžalovanja. Je tudi nevarna. Mislite na naše otroke in vnuke.

Narodi s travmatično preteklostjo kot naš imajo pomembno moralno dolžnost. Spomina na strahotno deviacijo 20. stoletja ne smemo izgubiti. Množični umori naših rojakov tedne in mesece po zarji miru ob koncu vojne so našo deželo spremenili v pokrajino smrtne groze. Ta hudodelstva so naznanila nadaljevanje vojnih strahot z novimi grozotami totalitarnega sistema. Razočaranje, ki je sledilo velikim pričakovanjem svobode in novega, pravičnega reda, moramo vzeti kot močno zgodovinsko lekcijo.

Žrtvam je treba dati spoštljivo mesto v našem narodnem spominu. Do današnjega dne ta dolžnost ni bila opravljena. Žrtvam se še vedno kratijo njihove zadnje človeške pravice: pravica do dostojnega pokopa, pravica do opravičila in pravica do spoštljivega spomina. Če se bomo odločili obdržati njihovo arbitrarno oznako narodnih izdajalcev ali jih bomo preprosto izrinili iz naše zavesti, bomo zagrešili še zadnji, velik zločin nad njimi.

To bi pomenilo zavreči njihovo zadnje sporočilo, sporočilo ogromnega etičnega pomena: poziv k priznanju in opravičilu na eni strani, in obljubo odpuščanja in sprave na drugi. A sporočilo ne poziva k pozabi. Ta narod potrebuje katarzo. Če jo bomo zavrgli in ostali neobčutljivi za skrajne kršitve človekovih pravic, bomo s tem ignorirali velikansko krivdo. Bomo zavrgli najbolj temeljna človeška občutja. Bomo zadušili sočutje. Bomo pustili zločin proti človeštvu, zagrešen v imenu ljudstva, kot nezasluženo stigmo našim otrokom in vnukom. Bomo še naprej gojili resno socialno patologijo.

Slovenija razpolaga tudi s širokimi razgledi

Slovenija razpolaga tudi s širokimi razglediLovro Stanovnik

Skratka, vsiljena pozaba bi bila ogromna moralna napaka z dolgotrajnimi, potencialno hudimi posledicami za družbo. Moralno breme bi z generacije, ki je zagrešila zločin, prenesli na naslednjo. In s te na naslednjo. To se preprosto ne sme zgoditi.

Akademik prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je imel to predavanje v angleškem jeziku »On the duty to learn from history« na mednarodni konferenci Možnosti in pomen sprave (The Possibilities and Meaning of Reconciliation), v organizaciji Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, pod okriljem Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Celje in Ljubljana, 3.–6. novembra 2011.

[Stran 065]

6.2. Teharski spomenik – mimo ran in bolečine

6.2.1.

Na mizi pred nami je knjiga Edvarda Kovača, ki je sicer izšla že v lanskem letu, a nam je prišla v roke šele pred kratkim. Knjiga nosi naslov Park spomina Teharje in takoj je vzbudila našo pozornost, saj smo v društvu Nova Slovenska zaveza zbrani ljudje, ki v sebi nosimo živ, avtentičen spomin na dogodke iz tistega časa, ko je teharsko taborišče predstavljalo zadnjo postajo križevega pota slovenskih protirevolucionarnih nasprotnikov pred njihovim pomorom v taborišču ali v bližnji in daljni njegovi okolici. Nova Slovenska zaveza kot društvo in njeni člani kot soudeleženci takratnega dogajanja naj bi bili nosilci in varuhi najbolj avtentičnega spomina na ljudi in dogodke tistih usodnih dni, zato ni čudno, da je v nas tolikšno zanimanje za vse, kar se je dogajalo in se v zvezi s slovenskim holokavstom dogaja še danes. Knjiga Edvarda Kovača Park spomina Teharje, ki sta jo založili in izdali Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Atelje Marko Mušič v Ljubljani leta 2011 kot 4. knjigo v zbirki Vodnikov k arhitekturi v 500 izvodih, se s svojo vsebino namreč dotika prav tistega, kar je naša skrb in bolečina.

V knjigi poleg odličnih in natančnih ilustracij spomenika na Teharju najdemo tudi natančen opis in odlično oceno tako arhitekturnega projekta kot teharskega spomenika – delo arhitekta Marka Mušiča. Iz opisa in ocene izvemo, da sta ta projekt in postavljeni spomenik vrhunsko delo stroke in še več – velik dosežek na področju arhitekture. Delo naj bi nosilo v sebi posebno žlahtnost in obeležje umetniških kvalitet. Težko bi povzeli ta opis odličnosti dela in pohval, ki jih avtor knjige o teharskem spomeniku v tako izbrušenem jeziku in subtilno izraženih mislih postavlja pred naše oči in naše čute. Seveda avtor knjige ne stoji najbrž pred sedanjim teharskim spomenikom, ki je torzo in nedokončano delo, ampak ima pred očmi arhitektov projekt kot zasnovo spomenika v celoti. Zdi pa se, da tudi tu njegovo občudovanje in videnje spomenika v celoti le presega domet same zasnove dela. Razlagalec in občudovalec vešče postavljenih posameznih elementov in oblik spomenika tenkočutno in s posebnim posluhom niza svoje vtise in vidi pomene, ki predstavljajo harmonično celoto ter simbolno podobo trpljenja in poveličanja žrtev. Arhitektov modernistični in velikopotezni izdelek, postavljen na tisti s krvjo in trpljenjem posvečeni kraj, pozneje pa oskrunjen s prezirom in odpadki, mu predstavlja stvaritev, ki bo ostala in obveljala za[Stran 066]sedanjost in prihodnost ne le kot pomnik na nekaj usodnega v slovenski zgodovini, ampak tudi kot epohalno delo arhitekta na področju sakralno-memoarske arhitekture v Sloveniji. Če bo to držalo, je vprašanje. Vsekakor ne bo, če bo spomenik ostal takšen, kot je sedaj.

Ob zgoraj povedanem bi morali mi glede na reference avtorja knjige kakor tudi projektanta nekako ponižno skloniti glave in verjeti, da je s tem spomenikom res tako, kot nam je predstavljeno. A nam, ki smo pri Novi Slovenski zavezi, nekaj pravi, da ni vse tako lepo in prav. Res je, da morda mi ne bi mogli pa tudi niti ne bi želeli postavljati pod vprašaj strokovne reference bodisi avtorja knjige bodisi projektanta spomenika, še manj pa nam je do tega, da bi razpravljali o kakršnikoli moderni estetiki danes, a vendar smo pri tem spomeniku še kako zainteresirana stran in ne moremo molčati. Dovolili smo si, da tudi mi spregovorimo o naših vtisih, našem razumevanju in našem dojemanju tega spomenika, ki naj bi stal v spomin na smrti, rane in bolečine, zadane tolikemu številu naših prijateljev, sorodnikov in znancev in dobrih slovenskih ljudi, ob spominu nanje in na tragedijo slovenskega naroda – vseh nas, ki se tega zavedamo ali ne. Toliko bolj lahko spregovorimo o tem tisti iz Nove Slovenske zaveze, ki smo bili tudi sami udeleženci in žive priče tistega časa in dogajanja. Naši vtisi bodo v marsičem drugačni od tistega, kar je tako bleščeče prikazano v omenjeni knjigi. Imamo pravico do svojega mnenja in svojih pogledov na ta spomenik.

Nova Slovenska zaveza, kakršna koli bi že bila, je vendar, kot smo že rekli, nosilka pravega spomina na vse žrtve komunistične revolucije v Sloveniji in edina resnična varuhinja njihove časti in varuhinja njihovega dobrega imena. Da je to res, je že dokazala s svojim dosedanjim, sedanjim, in če Bog da, tudi s svojim prihodnjim delovanjem in ravnanjem. Svojo nalogo opravlja kot civilna družba samostojno, prostovoljno, mimo države in praktično brez javnih sredstev, brez dotacij in podpore gospodarstva. Minimalna sredstva, ki jih zna racionalno uporabiti, zbere večinoma pri svojih članih in prijateljih, ki resnično sočustvujejo z žrtvami. Vsa njena dejavnost temelji na prostovoljstvu. Zato pa so sadovi njenega dela in dela njenih članov očitni. V zvezi z dokumentacijo je izdala kar nekaj knjig in 84 številk revije Zaveza, v spomin žrtvam prireja toliko in toliko vsakoletnih spominskih svečanosti ter postavi toliko in toliko spominskih[Stran 067]obeležij na moriščih, grobiščih in pokopališčih, med temi je samo farnih spominskih plošč nekaj sto. Na Teharju je Nova Slovenska zaveza takoj leta 1990 postavila skromen lesen križ, za katerega so časopisi ugotavljali, da je bil ilegalno postavljen in kasneje je bil tudi na silo odstranjen.

Stopinje

Stopinje

Nove Slovenske zaveze pa kljub njeni zgodovinski izkušnji, njeni povezanosti z žrtvami – tako s tistimi na Teharju kot z drugimi drugod po Sloveniji – ob nameri za postavitev spomenika na Teharju in ob razpisu za idejno rešitev le-tega ni nihče obvestil in nič vprašal za mnenje, nihče je ni povabil, naj delegira svojega človeka za oceno projekta, za pripombe na projekt ali samo postavitev spomenika. Nova Slovenska zaveza pravzaprav niti takrat niti danes ne ve, kdo je izbral projekt, kdo je odobril denar zanj, kdo je izbral izvajalca del in kdo je dela plačal. Slišali smo, kot zavito v meglo, da je vse to uredila država. Včasih je imela zraven kaj tudi komisija za reševanje prikritih grobišč. Uradniki in razni ljudje, ki so odločali o vsem tem, so ostali v ozadju in neznani, več ali manj, vsaj Novi Slovenski zavezi. Vse se je dogajalo v nekih ozadjih in počasi. Zavlačevalo se je z odločitvami in nikoli ni bilo na razpolago denarja. Nova Slovenska zaveza bi se zadovoljila tudi s cenejšim spomenikom, le da bi bil ta postavljen prej in da bi izražal ustrezno vsebino, imel potrebno sporočilo. Po našem prepričanju gre pri spomeniku v prvi vrsti za sporočilnost.

Seveda smo hvaležni vsakomur, tudi državi, če kaj prispeva pri stvareh, ki se tičejo poprave krivic, uveljavljanja resnice, lajšanja bolečin izgube, rehabilitacije žrtev in spomina nanje, seveda, a to mora biti narejeno s poštenim namenom in na transparenten način, iz resnične želje in potrebe po ureditvi razmer in dajanju zadoščenja prizadetim. Vsega tega pa s strani države pri načrtovanju in postavljanju teharskega spomenika najbrž ni bilo. Šlo je bolj za delanje vtisa navzven, za formalno gesto, ki naj bi dokazovala pripravljenost takratnega državnega vodstva na dokončno in pravično ureditev vprašanj v zvezi s spravo in pomiritvijo med ljudmi. Pravih prizadevanj na tem področju pa sploh ni bilo in jih še danes ni. Postavitev spomenika je še najlažja stvar, če vse drugo ostaja nespremenjeno. Če ni drugih prizadevanj in ukrepov, bo spomenik nepomembna stvar: prizadetim ljudem ne bo v ničemer spremenil življenja.

Priprave za postavitev državnega spomenika na Teharju so se začele nekako v letu 1993. Kdo je v imenu države vodil priprave, Novi Slovenski zavezi ni znano. Po poročilih v sredstvih[Stran 068]javnega obveščanja smo izvedeli, da je bil 21. 1. 1994 projekt za ta spomenik izbran na javnem natečaju, a ni nam znano, kdo še je sodeloval na tem natečaju. Leta 1994 je celjska občina zavarovala območje taborišča kot spominsko in leta 1997 je bilo postavljeno prvo ogrodje spomenika, a kljub počasnosti del so ta leta 2001 popolnoma zastala. Občina Celje pa kljub dogovoru ni zaprla komunalne deponije, cinkarniško društvo za golf pa je na zavarovanem zemljišču, na katerem je tudi grobišče, urejalo igrišče za golf, zaradi česar je Nova Slovenska zaveza 7. 11. 2000 ostro protestirala.

Iz tega vidimo, kako obotavljivo, z zavlačevanjem in nepietetno se je lotevalo gradnje spomenika. Še bolj boleče pa je, da so, ko je bil spomenik oktobra 2004 le delno dograjen, pripravili otvoritev in ga je odkril takratni predsednik Državnega zbora g. Heri Horvat, odkritja pa so udeležili številni ljudje iz politike, med njimi tudi predsednik vlade g. Janez Drnovšek, a tudi tokrat vsemu navkljub na otvoritev ni bil povabljen noben predstavnik prizadete strani. Nova Slovenska zaveza kot avtentični zastopnik žrtev, katerim naj bi spomenik bil posvečen, sploh ni bila povabljena na otvoritev. Navzoča je bila manifestativno le nasprotna stran in ljudje, ki so ob njegovi gradnji igrali svojo igro. Jasno je, da je moralo biti postavljeno vprašanje, komu vendar je bil spomenik namenjen in zakaj postavljen tak, kot je.

To isto vprašanje, kot eno izmed drugih, se nam zastavlja tudi danes, ko imamo pred seboj knjigo Edvarda Kovača Teharski spominski park, ki arhitektov projekt in sam spomenik prikazuje kot vrhunski dosežek memoarske arhitekture, kakor smo dejali.

Nova Slovenska zaveza se v nekaterih stvareh želi distancirati od pogledov in mnenj gospoda Kovača. Poskušali bomo pojasniti, zakaj se mi člani Nove in Slovenske zaveze in številni naši prijatelji počutimo ob spomeniku nelagodno. Rekli bi, da se počutimo tam tudi na neki način posebej žaljeni in izigrani. Ta veliki in nekako na silo postavljeni spomenik se ne dotakne našega srca.

Naj poskusimo dodatno odgovoriti in našteti nekatere naše najbolj očitne razloge.

V odgovoru bomo zanemarili to, kar smo že zgoraj omenili, namreč odsotnost Nove Slovenske zaveze pri izbiranju projekta za spomenik teharskim žrtvam kakor tudi pri gradnji spomenika sploh. Nas, ki smo bili priče tragedije in tudi sami žrtve, ki o tej zgodbi vemo največ, pri tem delu ni bilo. Ignorirali so nas in nas niso pustili blizu. To je sicer nenavadno in sumljivo, a bi lahko spregledali in pozabili, če se ta duh izločevanja, zapostavljanja, zaničevanja in sovraštva, ki je bil vseskozi usmerjen proti nam, ne bi enako prenašal in nanašal tudi na žrtve, zaradi katerih naj bi spomenik stal. Po našem mnenju se tudi v sami zasnovi spomenika nekako odraža takšen odnos do žrtev, katerim naj bi bil spomenik postavljen. Ta duh prezira in brezčutnosti je bil prisoten in občuten v odnosu do žrtev v načinu organiziranja gradnje, v zapostavljanju potrebe po hitrem in celostnem dokončanju spominskega parka, v postavljanju gradnje spomenika v drugotni plan s poudarjanjem višine stroškov. Posebej pa se je ta duh prezira pokazal v nepietetnem odnosu do prostora z grobišči na tistem področju v okolici spomenika z vsiljevanjem komunale in golfišč.

Moti nas tudi sam spomenik v svojih razsežnostih, ki danes stoji v Parku spomina Teharje. Zdi se nam nekako prazen – anonimen, kot je, je videti bolj kot spomenik nekim neznanim, ne ve se katerim in koga žrtvam, je pa spomenik, to se ve – stroki in ambiciji arhitekta, ki se predstavi. S svojo hoteno anonimnostjo, z neupoštevanjem in odsotnostjo žrtev nas pravzaprav žali in sili v spraševanje, komu je pravzaprav postavljen in zakaj. Brez vsaj skupinsko identificiranih žrtev je brezoseben in neistoveten, brez oznake časa in vzroka smrti je nekako nezgodovinski in ne vemo, komu bi utegnil biti posvečen. Morda visoko povzdignjeni omega plapola zmagi in dokončni rešitvi neke druge strani in »svobode«!

Pripomnili bi lahko še, da je spomenik, velik in nesorazmeren, kot je, postavljen v kot in samoto z odpadki natrpane dolinice, samoten in skrit, kot bi se ga sramovali pokazati širši okolici zaradi njegovega času in ljudem neprimernega sporočila. Nejasnost in zamegljevanje dejstev pride prav nekaterim še danes, kaj šele takrat. Pospravili, kot so rekli, so toliko nedolžnih ljudi – treba je bilo pospraviti – umakniti na skriven kraj še spomenik tem ljudem. S tem so anonimnost in molk spomenika še povečali, vzeli so mu moč pričevanja. Spomeniki pa bi morali pričevati, nositi v sebi spomin na tiste, ki naj bi jim bili posvečeni in govoriti živim v opomin. Svetopisemski citati, urezani na ploskve betona, imajo gotovo svojo posebno sporočilnost, vendar tu nosijo s seboj težnjo po razosebljenju žrtev, njihovi odtujitvi sodobnikom in zanamcem, po postavitvi le-teh v neko brezčasnost in nedoločnost. Zakaj tolikšna potreba po nedoločenosti? Se teh naših ubogih in vendar junaških mučeniških ljudi še vedno sramujemo, jih zaničujemo in sovražimo? Naj jih tudi spomeniki razosebijo in skrijejo, kot za to poskrbijo skrita grobišča? Mrtvi pa so imeli svoja imena, svoje drage in še vse drugo, kar imajo živi ljudje. Predvsem pa morajo imeti kot ljudje tudi svoje človeško dostojanstvo. Če kdo misli, da ga niso imeli, bi vseeno lahko povedal, kdo so to bili in kdo jih je kot take pokončal.

V tem primeru pa jim tudi ne bi postavljali spomenika. Kot vemo, so bili vendar nekaj drugega in zaslužili so si pravi spomenik. Lahko bi bil ta skromnejši, a vendar spomenik, ki bi jih priznal in postavil nazaj v svet in zgodovino.

Spominski park naj bi imel kostnico in vrt imen, kar naj bi veliko prispevalo k njegovi pristnosti. Ničesar od tega ni: odloženo je in bo »ad kalendas graecas«, prepuščeno bo razmeram in volji bog ve koga. In videti je, kot bi bilo to dobro premišljeno in načrtno. Ali je tako? Preveč izkušenj imamo z manipulacijami komunističnih revolucionarjev in njihovih naslednikov, da temu ne bi verjeli, in bojimo se, da je ena takih njihovih manipulacij tudi teharski spomenik.

Žal, morali smo to povedati. Tudi če bi se arhitekt trudil in s svojim delom uspešno reševal nalogo, ki so jo predenj postavili tisti državni naročniki spomenika, in tudi če ocenjevalec arhitektovega dela vidi v njem presežno umetniško delo, mi pri Novi Slovenski zavezi tega v tem sedanjem in takšnem spomeniku ne vidimo, nasprotno, v njem gledamo tisto, kar smo zgoraj že opisali. Po našem mnenju gre pri teharskem spomeniku za skrivanje resnice in skrivanje zločina. Za nekakšno barantanje s slabo vestjo in krivdo. Gre pa tudi za skrivanje tistih, ki se resnice boje. To je razlog, da je spomenik anonimen in skrit pred javnostjo v prostor, kamor bo, ko preživelih žrtev, svojcev in prijateljev pomorjenih žrtev ne bo več, le redko kdo še prišel in se z usmiljenjem in razumevanjem spomnil nanje. Neidentificiranje žrtev teharskega taborišča in zločina, ki ga to predstavlja, ponavljamo, pomeni za Novo Slovensko zavezo skrito manipulacijo in žalitev teharskih žrtev, njihovih svojcev in končno tudi vseh žrtev, ki jih je slovenska komunistična revolucija povzročila. Nehote se nam vsiljuje misel, da bi skromen križ z očiščeno okolico v svoji trpki simboliki lahko bolje izrazil globoko tragiko tiste teharske zgodovinske resničnosti iz pomladi in poletja 1945, kot pa spomenik, ki stoji sedaj tam in nam ne pove skoraj nič. Predstavlja nam le nekakšen urbaniziran in sodobno opremljen prostor za opravljanje komemoracije.[Stran 069]

7. Iskanja in besede

7.1. Čas

7.1.1.

In naenkrat vse pordí

in porumeni,

od nekje pride veter,

komaj še vidiš sonce;

listje odpada

in odleta v svojo večnost.

Večeri so dolgi

in diše po sadovih –

res, vse je zamena za čas

in čas je zamena za vse.

[Stran 070]

Vse je zamena za čas in čas je zamena za vse

Vse je zamena za čas in čas je zamena za vseJože Žnidaršič

[Stran 071]

8. Slovenske teme – pomlad 2012

8.1. Zaveza – jubilejno razmišljanje

8.1.1.

Rojstvo slovenske države pred dvajsetimi leti je omogočilo vzpon Zaveze, ki spominja na ono, katero so sklenili demokratični Slovenci v usodnem času med sovražno okupacijo, ko so zaslutili, da je v nevarnosti obstoj našega naroda. Zakaj je bila potemtakem potrebna Nova Slovenska zaveza v času, ko naj bi lastna država, o kateri so sanjali že rodovi prednikov, zagotavljala ta obstoj? Mar ne zato, ker je nevarnost, čeprav majhna, še vedno obstajala, in so se ustanovitelji Zaveze tega zavedali? Nič ni namreč trdno in varno, če ne temelji na resnici.

Ko pogledamo na prehojeno pot Zaveze, ki jo jasno zaznamuje poleg neizmerne vrste črnih spominskih plošč tudi 80 številk pomembne revije, in pustimo ob strani črko ustanovnih listin, je prav, da se vprašamo, čemu so se člani in somišljeniki nove Zaveze zavezali? Ali ima Zaveza še smisel po desetletjih, ki so nas pripeljala v novo stoletje, v čas novih generacij? Pogled na dogajanja iz daljave ima svoje pomanjkljivosti, ima pa morda prednost, da ob tem, ko ne zazna kakih podrobnosti, lahko dojema celoto in smer. In iz take perspektive lahko rečemo, da je Zaveza v prvi vrsti zavezana resnici, slovenskemu narodu in krščanstvu. A ti pojmi so tako obširni, da mora človek, ki hoče kaj storiti za okrepitev omenjenih vrednot, svoj delokrog omejiti.

Zavezanost resnici v danih razmerah, spoznavanje in širjenje resnice na področju, na katerem je v našem narodu najbolj ogrožena. To je v prvi vrsti zgodovinska resnica. A tudi ta opredelitev potrebuje nekaj omejitve, da se ne razpusti v splošno zgodovinopisje. Obdobje, ki je bilo in je še podvrženo med našim narodom najbolj intenzivnemu potvarjanju resničnosti, zajema prvo petletje štiridesetih prejšnjega stoletja. Vendar se je neresnica, ki prikriva ta čas, kopičila že desetletja pred njim in ostaja med nami kot lepljiva megla v stoletju za njim. Ta neresnica se je pojavljala sprva kot filozofska in družbena zmota, ki je v omenjenih kritičnih letih prešla v revolucionarno nasilje, potem pa se je ohranjala in se še ohranja kot laž. Kakor zmota je tudi laž postala s časom v družbi splošno sprejeta in bo tudi njeno odstranjevanje s širjenjem resnice zahtevalo časa. Pri tem ne bo dovolj ugotavljanje dejstev, kot so seznami zločinov[Stran 072]in krivic, in celo pričevanje ne bo zadostovalo, da bi se spremenile varljive predstave, ki so se udomačile v javnosti. Dejstva, naj si bodo še tako razvidna, so posledica predhodnih misli in besed. Dokler te niso razjasnjene, ostajajo lahko tudi skrbno zapisana dejstva nerazumljiva in zato neprepričljiva.

Zavezanost resnici pomeni razumevati in razčistiti miselno ozračje stoletja pred velikim zločinom, opisati dejstva medvojnega revolucionarnega nasilja in ohranjati spomin na žrtve, pa tudi razkrinkati laži, prikrivanja in zlorabe oblasti v stoletju za njim. Ta naloga, ki jo je pričela in jo skozi dve desetletji temeljito opravlja v okviru Zaveze skupina preživelih, pa presega moč ene generacije. Resnica je močna, a da predre oklepe, s katerimi branijo neresnico interesne skupine z mediji in državnim aparatom, potrebuje ob vztrajnosti zvestih, tudi čas.

Zaveza je zavezana tudi slovenskemu narodu. Kot živ družbeni organizem potrebuje narod za svojo rast svobodo, da se lahko odloča. Svoboda tako naroda kakor osebe pa je zunanja in notranja. Zunanje nam morejo do neke mere omejiti drugi, notranjo pa nam nihče ne more iztrgati, zapravimo si jo lahko le sami. Slovenskemu narodu varuje zunanjo svobodo zadnjih dvajsetih let lastna država, čeprav se včasih vede, kot da se tega ne bi zavedala. Notranjo svobodo pa si že desetletja postopoma zapravljamo pod meglo neresnic. Kakor namreč osebo in družbo resnica osvobaja, tako je laž oklepa in duši. V družbi, kjer resnica ni cenjena ali je iz nje celo izrinjena, se pričenjajo izgubljati tudi ostale moralne vrednote. Kjer so resnico žrtvovali bodisi navidezni politični bodisi neposredni materialni koristi, je kmalu konec čuta vzajemnosti, konec medsebojnega zaupanja, pa tudi konec vere v skupno prihodnost.

Svoboden človek je ponosen nase, na svoje dosežke, na narod, kateremu pripada, in na njegovo preteklost. Vendar nihče ne more biti ponosen na nekaj, kar ni res. Kljub vsej zunanji propagandi laž ne more roditi v srcih ljudi zdravega ponosa. Lahko je vir napuha, ponosa nikdar. Brez samozavesti in zakoreninjenosti v izročila svojega rodu, brez hvaležnega, pa tudi dobrohotnega, kritičnega spomina tako posamezniku kakor narodu sredi porabnikške družbe ni mogoče dolgo ohranjati svojo prepoznavnost. Z rastočo brezbrižnostjo prične izgubljati identiteto, s tem pa tudi svoj življenjski in zgodovinski smisel. Gole koristi ne morejo nadomestiti moralnih družbenih vezi, pa tudi ne posredovati življenja. Le v duhu resnice bodo med nami lahko ponovno pognale klice veselega, samozavestnega, skupnega pogleda v prihodnost. Naša zavezanost resnici je zato doprinos k okrepitvi vsega naroda.

Člani in prijatelji Zaveze smo zavezani krščanstvu, katerega razsežnost presega prostor in čas. Tudi resnica in laž imata poleg vsakdanje, moralne, filozofske, znanstvene vsebine še drugo, metafizično, ki presega območje naših čutov.

»V začetku je bila Beseda,« je zapisal apostol Janez kot pričetek svojega evangeljskega sporočila. Ta vseobsegajoča Beseda je resnična in ljubeča. Prvi upor ustvarjenega svobodnega bitja proti svojemu Stvarniku je bil zato upor Besedi, Resnici in Ljubezni. Povzročil ga je napuh, ki je v stvarstvo vnesel laž, nemir in nered, pa tudi omejitev, če že ne odsotnost ljubezni. Od takrat vsaka laž veča nered, prav tako pripomore k redu in harmoniji zvestoba resnici in naravnemu redu pa tudi vsako dejanje ljubezni. Tak pogled na resnico nas obvezuje, da je pri tem, ko jo iščemo in širimo, v nas prisotna ponižnost. Resnice, ki nas presega, si ni mogoče lastiti; služimo ji v upanju na mir in dobro, ki ga prinaša. Če bi se resnice posluževali za doseganje kake koristi, se prav lahko zgodi, da bi jo pričeli prirejati tej in jo tako spremenili v njeno nasprotje. Kar spoznamo kot resnično in prav, smo dolžni v duhu ljubezni posredovati drugim. Tako smemo upati, da bodo bližji po našem posredovanju uvideli, kar jim je bilo prikrito, se po svoji poti približali resnici, da se bo po njej krepila notranja svoboda vsakega narodnega občestva.

Zavezanost Zavezi je zahtevna, ker ne zasleduje lahkih ciljev, ne izbira lahkih poti, ne išče bližnjic, ki bi ji morda lahko spremenile smer, predstavlja nalogo, ki potrebuje vztrajnosti in časa. Poslanstva Zaveze zato ni moč omejiti na dobo ene generacije, posredovati ga je treba potomcem hčera in sinov, vnukom vnukov, iz roda v rod. Je breme, a vsak zaklad predstavlja breme, ki ga radi sprejemamo, ker je to, kar vsebuje, dragoceno in vredno napora. Zaveza v službi vrednot in spomina pa je kot oživljajoče dejanje zvestobe, tudi v skladu s smislom podarjenega nam življenja.

8.2. Blišč in beda velikih shodov

8.2.1.

»Človeštvo hrepeni po vseobči poklonitvi sveta.« Dostojevski.

8.2.2.

Na tak način izražanja pripadnosti bomo še vnaprej, tudi v demokraciji, potisnjeni, pa če se viharnikom in osamelcem še bolj upira. Tisti, ki se izogibajo »ozkih vrat«, pač marsikdaj obtičijo pred televizorjem, pogosto pa se ljudje samostojnega duha uklonijo in se iz solidarnosti pridružijo množici. Naša mama, vsa zgarana – v prvih letih po vojni je pomagala na razpadajoči domači kmetiji – je hodila še popoldne v cerkev k »nauku«, kot se je tedaj reklo nedeljskemu popoldanskemu obredju; ne toliko iz pobožnosti kot iz skrbi, »da ne bodo sami«. To mi je dragocena dota, ker bi se sicer vsake množičnosti ognila, če bi se le dalo. Mogoče je to edina izmerljiva oblika pripadnosti. Med vojno in po njej je bila prisotnost na manifestacijah obvezna, v času demokracije pa je – spomnim se obiskov papeža in Evharističnega kongresa – posredovano s številkami pričakovanega obiska, postala nekako tiho obvezujoča.

Tega se spominjam zaradi stiske, ki jo je povzročila obvezna udeležba. Gre za znani prizor: Tito na zgodovinskem Kongresnem trgu govori z balkona ljubljanske univerze 26. maja 1945. Dogodek je prepoznaven po napovedi neusmiljenega maščevanja nad vsemi sovražniki. Kljub strašnemu nalivu je maršal vztrajal na dežju, kot se za vojaka spodobi. Spodaj pa smo bili med strogo nadzorovanim ljudstvom tudi učenci in dijaki ljubljanskih šol. Med njimi sta bila tudi brata dvojčka Andlovic z Rimske ceste, kasneje naša bližnja soseda. Bolj razboriti Branko je še pred koncem pobegnil: za to pa je dobil na realki ukor pred izključitvijo. Potrpežljivi Janez pa je kljub povišani telesni temperaturi vztrajal do konca, ves premočen je resno zbolel in pristal doživljenjsko na invalidskem vozičku. Starši te udeležbe otrokom niso preprečili, ker so[Stran 073]bili kot poštena in uspešna obrtniška družina v tistem času vedno na nevarnem robu.

Nekaj časa pred tem sem na istem mestu kot gojenka uršulinske meščanske šole obvezno prisostvovala domobranski slovesnosti. Kljub povišani telesni temperaturi se je mami zdelo, da ne bi bilo dobro izostati. V šoli so nas vzgajali v protikomunističnem duhu. Prihajale so uniformirane mladenke, ki so nestrpno obsojale komunizem. Prav ekstatično sem v gostem špalirju doživljala paradni korak slovenske obrambne vojske ob udarni glasbi vojaške godbe, na ozadju tolikih krvavih dogodkov in v nejasni bojazni bližajočega se konca. Lahko si mislite, v kakšnem vrelišču smo se znašli.

Kmalu po vojni sem doživela Titov obisk na današnji Dunajski, v predelu Stožic. Tu je bil organiziran postanek. Vsi smo morali iz hiš in izročiti ključe miličnikom. Ata pa je v protest spustil rolete, ker nismo smeli ostati notri. Ne, moral jih je dvigniti, da je izgledalo normalno. Miličniki so na gosto stali vzdolž ceste, obrnjeni proti hišam. Ljudje so bili prignani v špalir, mnogo je bilo tudi navdušenih prostovoljcev. Po vrtovih so naropali cele šope cvetja, pred maršala pa so smeli metati le posamične cvetove.

Najbolj pa mi bo ostal v spominu nabito poln Kongresni trg leta 1989 v zvezi z demonstracijami v podporo aretirani četverici JBTZ. Nobene agitacije za udeležbo, nič kazni, če te ni bilo. Za trenutek so nas zanesle komaj verjetne sanje, prvič smo zalebdeli v resnični svobodi. In zaradi tolikšne množičnosti na varnem. Začutil si se kot pravo starogrško »politično bitje«. Ob razhodu te velike množice so motorizirani vozniki krotko čakali počasne kolesarje in dogajalo se je še polno drugih nezaslišanih obzirnosti. Bilo je prelepo, da bi trajalo.

Tudi Cerkev sega po takih vidnih dokazih o množičnosti svojih članov. Ne bom pozabila 500-letnice ljubljanske škofije, tedaj je bila v stolnici velika slovesnost: zbor je pel Beethovnovo mašo, bogoslovci psalme, Anton Dermota pa je solistično blestel. Ob koncu je dirigent dr. Mirko Cuderman slavnega dunajskega tenorja vprašal, kaj mu je bilo najbolj všeč. Brez obotavljanja je pribil: »Ljudska Zahvalna pesem.« Stali smo nagneteni do zadnjega kotička. Zagoreli kmetje, podeželani, mladi obrazi, izobraženci – vsi so zapeli iz polnih pljuč. Nenadoma je ves prostor vzvalovil: takrat veš, kaj je kaj, takrat začutiš občestvenost.

8.3. O ključnem pomenu civilnih iniciativ

8.3.1.

V imenu, ki si ga je neka sedanja iniciativa nadela, je implicitno izražena misel, da Slovenija ni prebujena. Z drugimi besedami, da ni budna, da ni pri sebi, da ni v stanju adekvatno zaznavati zahteve časa in se nanje zrelo in odgovorno odzivati. Iz stanja, na katerega želi s svojim imenom Prebudimo Slovenijo opozoriti, izhaja tudi težavnost in negotovost z našimi zgodovinskimi perspektivami: Ne znamo – predvsem pa nimamo za pomembno – ločiti med tistimi, ki so sprejemljive, in tistimi, ki niso.

Od kod naša neprisebnost? Kako se je začela in od kod je prišla? Mnogi sedanji Slovenci smo pol stoletja živeli v času, še več pa se jih je vanj rodilo, ki je tako organiziral in tako upravljal s svojimi javnimi sporočili in tako oblikoval informativni nazorski prostor, da očitno ni bil v skladu z življenjem, ki smo ga živeli, in z zgodovino, ki smo se je spominjali – ki je bil v koničastem nasprotju z življenjem, ki smo ga živeli, in z zgodovino, ki smo se je[Stran 074] spominjali. Če smo hoteli ostati celi in pri sebi, smo se po vsakem napadu na našo integriteto morali spet na novo sestaviti. To smo zelo mnogi Slovenci počeli deset let, nekateri dvajset, nekateri trideset, do konca – ne zamerite – ne prav mnogi. Vzporedno s tem, ko smo drug za drugim omagovali, se je širila naša družbena obolelost, ki smo jo v celoti sposobni registrirati šele danes in jo v celoti spoznati za to, kar je: totalitarna poškodovanost ali pohabljenost. Kdor ni nosil v sebi toliko civilizacijskega instinkta; v komer ni bilo toliko slovenskega, krščanskega, evropskega dostojanstva, da bi čutil, če hoče še hoditi pokonci, da mora zlaganost, ki ga napada, duši, predvsem pa žali, sproti razkrojevati z resnico, ta je končno podlegel in nazadnje izgubil občutek, kaj se z njim dogaja. Nazadnje je prišlo tako daleč, nazadnje se je zgodilo to, kar bo zgodovina zapisala z največjimi črkami, ki jih premorejo njene tiskarne: da Slovence ni zadela – tako da bi nas prebudila – niti groza Hude jame. Večja obsodba nam ne bi mogla biti vročena. Ali si potem, ko se je to zgodilo, ko je to šlo mimo, še lahko zamislimo kaj, kar bi to lahko doseglo?

Kaj pa ta zarja oznanja? – Ali jutro ali večer?

Kaj pa ta zarja oznanja? – Ali jutro ali večer?Lovro Stanovnik

Če hočeš vedeti, kdo si in kaj si, moraš poznati svojo zgodovino. Med vojno so slovenski boljševiki pobili najmanj 160 Ciganov ali Romov, kakor jim danes pravijo, moških, žensk in otrok, zvečine v razuzdanih morilskih orgijah. Toda ker ti ljudje nimajo zgodovine, tega ne nosijo v sebi. Morda obstajajo kakšni negotovi miti – bledi, nepovezani, fragmentarni utrinki, obsojeni v izgubo in nič. Narod brez zgodovine ni narod. In vendar je slovenski politik Gregor Virant ponovno in ponovno razglašal svoj prezir do zgodovine: da ga to, kar se je dogajalo pred pol stoletjem, niti malo ne zanima; da ne bo dovolil, da bi zgodovina delila ljudi. (Ena od najbolj nekompetentnih in za javnost nevzdržnih formulacij! Saj nas deli ravno zato, ker nimamo v sebi te moči, da bi jo znova prebrali, ne v luči fiktivnega mita, ampak v luči, ki je v njej, ki jo zgodovina nosi s seboj!) Najbolj zastrašujoče pa je to, da je Virantova intervencija prijadrala na valovih oportunizma: vedel je, da mu bo koristila. Vedel je, da je pričakovani signal. Vedel je, da postboljševiška nomenklatura in njene ideološke depandanse zahtevajo samo eno: da se ne bo dovoljevalo »ideološko obračunavanje«, kakor se v novoreku sedaj govori o zločinih, ki jih je sedanje človeštvo v svojih najbolj meritornih političnih in moralnih dokumentih obsodilo na nezastaranost.

Pomislite malo, tisoč let smo živeli na tem prostoru, v tej kulturi, med temi narodi. Tisoč let smo v satovje spomina shranjevali svoje izkušnje in svojo zgodovinsko pamet, ne zato, da bi z njo hodili »rakom žvižgat, ribam gost«, ampak zato, da bi jo uporabili, če bi kdaj šlo za biti ali ne biti. Potem pa. Kdo pa je mogel biti tako umsko in človeško prizadet, da leta 1942 ne bi videl, da bosta fašizem in nacizem premagana na svetovnih bojiščih? In čigava pamet je leta 1942 mogla biti v tako slabo negovanem stanju, da ni videl, da bo najbolj izdelan in najbolj dognan[Stran 075]in najbolj dogmatičen od treh totalitarizmov edini ostal? In vendar in kljub vsemu smo od vseh evropskih okupiranih narodov samo Slovenci – če odmislimo neodgovorne Grke – izvedli revolucijo, nad sabo ali proti sebi, kakor hočete. Pomislite, tisoč let zgodovine, tisoč let učenja živeti v zgodovini! Tisoč let smo zmotno mislili, da nismo samo družba, ampak nekoliko tudi skupnost. Celo tisočletje smo vedeli za sebe, a nam ni nič koristilo. Vse moramo storiti, da doženemo, kako je to bilo mogoče.

Sedaj bi moral še razložiti, zakaj je ravno na nas, da zvesto in dosledno vztrajamo na stvareh in na vprašanjih, s katerimi politiki in stranke, organizirane v parlamentu, lahko taktizirajo. To je zato, ker smo del civilne družbe. To je zato, ker je civilna družba svobodnejša in manj vezana. To je zato, ker mora civilna družba pripravljati moralni teren, na katerem se bo nekoč postavila in uveljavila politika in dala duhovno in politično podobo našim in narodovim aspiracijam.

Z eno besedo lahko zaključimo: skupine, ka­kor je skupina Prebudimo Slovenijo (ki bo mogoče nekoč postala gibanje), čaka velika naloga: morale bodo pripraviti in organizirati veliko narodovo samospraševanje, ki mu bo mogoče priznano ime Slovenska refleksija 20. stoletja. Vse je namreč tam, v začetni čistosti in razvidnosti. Vsem slovenskim Virantom navkljub.

8.4. Pomladni ples

8.4.1.

Breskev, mala rožnata plesalka,

že dolgo ne zapušča zelenice pod balkonom.

Danes ni več sama:

S slovesnejšim korakom

ji sledita češnji

v gostih čipkah svojega smehljaja;

sledijo ji breze, vrbe, kutine,

in od daleč, jablane, kostanji …[Stran 076]

»Pridi, neulovljivi!«

kličejo,

»Predri nas!

Skleni nas,

da naše veje zacveto iz smrti,

da zaplešemo v resnici!

Pridi!«

9. Umrl je disident, pisatelj in politik

9.1. O vrednosti svobode

9.1.1.

Václav Havel (1946–2011) je bil disident; bil je tudi pisatelj in politik, a je bil predvsem disident. V totalitarizmu, ki je februarja 1948 zavladal na Čehoslovaškem, je kmalu zagledal predvsem eno reč: sistem laži. Njegov odpor in poznejši upor se je izrazil v načelu, ki je postalo značilno za češko demokratično rezistenco, in se je glasil: živeti v resnici. Njegovo disidentstvo je bilo v tem uvidu in tem odzivu. Veljavnost tega načela je videl v še eni razsežnosti. Spraševal se je, kaj daje totalitarizmu tako dolgo življenje, in v odgovoru na svoje vprašanje našel ponovno potrditev svojega načela, da ljudje niso pripravljeni »živeti v resnici«. »Vsi smo po svoje odgovorni za delovanje totalitarnega stroja. Nihče ni samo žrtev, vsi smo obenem tudi soustvarjalci.« Načelo »živeti v resnici« dobi tako širšo, lahko bi rekli kulturnodominantno vlogo. Stanje sveta – slehernega prihodnjega sveta – bo odvisno od tega, če bomo živeli v resnici. Ali, kakor bi pripomnil filozof Jan Patočka, Havlov sopodpisnik »Listine 77«, če bomo kakor Sokrat »skrbeli za dušo in preiskovali sami sebe«.

Torej živeti v resnici zmerom in povsod: na cesti, v uradu, v skupščini, na sodišču: v premišljevanju sami s sabo in v premišljevanju z drugimi. To je naša možnost, lahko da edina. Kaj pa če nam je bilo iti skozi totalitarni čas zato, da bi to spoznali in se tega naučili?

9.1.2.

Svet v teh mesecih kot uročen opazuje Bližnji vzhod. Tisk je izredne procese, ki se tam dogajajo, poimenoval »Arabellion«, ker se ljudje tam bore za svojo svobodo. V nekaterih državah so že dosegli uspehe, drugje se oblastniki še zmeraj z vsemi sredstvi upirajo plimovanju, ki ogroža njihovo oblast. Kajti svoboda je kot morje. Posamezni valovi ne zmorejo veliko, sila plimovanja pa je neustavljiva. Mi v vzhodni in srednji Evropi spremljamo te dogodke z veliko simpatijo. Mislimo na svojo lastno usodo, na dramatični zlom do tedaj tako hermetično zapečatenih meja, na pretrganje bodeče žice, na zrušenje zidov po Evropi pred več kot dvema desetletjema. To je bil konec bipolarne delitve, ne samo v Evropi, ampak po vsem svetu. To je bil trenutek tako zgodovinskega pomena, da so mnogi ljudje čutili, da bo od takrat dalje svet lahko postal boljši.

Ni pa se zgodilo nič. Če pogledam na svojo lastno deželo, smo dosegli nekatere temeljne in v celoti lahko preverljive stvari. Na miren način in zelo hitro smo prevzeli oblast iz rok totalitarnega režima in odstranili sredstva, s katerimi je ta obvladoval družbo. Razmeroma hitro smo se osvobodili iz položaja satelita in prispevali h koncu organizacij, ki so zagotavljale tujo oblast v velikem delu Evrope. Hitro smo obnovili vse temeljne državljanske svoboščine, prevzeli ustanove demokratske države in vladavino prava ter ustvarili prostor za politično pluralnost. Država je nehala biti ideološko določena in njena vodilna ideja je postala ideja človekovih pravic – vrednota, ki je v preteklih dveh desetletjih postala odločilna točka in osišče našega bivanja.

Tako smo polagoma spet postali polnovreden del zahodne demokratične civilizacije in član njenih sedanjih organizacij. Posledično smo prevzeli tudi svoj del odgovornosti za svetovni­ mir in za svobodo vseh prebivalcev sveta. V na­ši državi, kjer je bilo že pred desetletji skoraj vse podržavljeno, se je dogodil proces privatizacije in obnove tržnega gospodarstva, ki mu doslej ni bilo primere. Pričelo se je svobodno razmišljanje o lastni preteklosti, povezano s prizadevanjem, da bi se soočili z njenimi temnimi poglavji, in kolikor se le da, popravili neskončno množino krivic, ki so nas tako dolgo prizadevale.

Vse to se je samo po sebi umevno dogajalo v vseh evropskih državah, ki so bile prej za železno zaveso, čeprav je razumljivo, da je potekalo v vsaki od njih drugače, bilo drugače obarvano in imelo drugačno hitrost in kvaliteto, kar je bilo pogojeno s tisoči zgodovinskih in drugih razlik med njimi, prej skritih pod pokrovom komunističnega izenačevanja. Gotovo bi se vse lahko dogajalo hitreje, bolje in temeljiteje. Ampak to v politiki velja pravzaprav za vse. Pomembno je, da se je sploh zgodilo in da se dogaja ter da tega razvoja ni mogoče več zaobrniti.

Te temeljne in splošne stvari pa vendar niso – iz bolj ali manj očitnih razlogov – glavni predmet mojega zelo intenzivnega, včasih celo bolečega notranjega spraševanja. To je drugo, na zunaj morda bolj subtilno, v resnici pa po mojem mnenju še pomembnejše področje, namreč področje eksistencialne, človeške, državljanske, nravstvene ali socialne razsežnosti vseh teh sprememb, področje družbene klime, v kateri se dogajajo, področje njihovih posrednih, pa pogosto nadvse pomembnih spremljevalnih[Stran 077]znamenj in povezav, kot tudi sistem miselnih drž in ravnanj, ki vzbujajo ali omogočajo te spremembe.

Vemo: demokratične politične kulture se ne da ustvariti ali oživiti v nekaj dneh. To zahteva čas, in pojavlja se množica nepričakovanih problemov, ki jih je treba na tej poti rešiti. V času moderne je komunizem vladal prvič, in upajmo, tudi zadnjič, in mi smo prvi, ki se soočamo s problemom postkomunizma. Morali smo se spopasti s posledicami dolgotrajne vladavine strahu in z vsemi tveganji, ki so bila povezana s prevrednotenjem vrednot, doslej brez primere v zgodovini; bilo je mnogo ovir in še zmeraj so. Še veliko se moramo naučiti.

Naša družba je desetletja živela v pokvarjeni nravstveni klimi. Zato so morale biti tudi zgodovinske spremembe na bolje, ki smo jih doživljali od konca osemdesetih let, zaznamovane s to klimo, in sicer toliko bolj, kolikor bolj je pot v demokracijo in tržno gospodarstvo odpirala še nikoli videna obzorja za nove vrste skušnjav. Naštel bom – vsaj v obliki iztočnic – nekatera načela, vrednote ali ideale, za katere sem se razen za sistemske spremembe ves čas tudi prizadeval, da, še več, z duhom katerih smo hoteli te spremembe prežeti.

Poleg različnih drugih, pogosto tudi zelo slabih tradicij in modelov družbenega ter političnega ravnanja, ki so se razvijali stoletja in prenašali iz generacije v generacijo, imamo pri nas tudi zelo dobro tradicijo. Od Komenskega, Havlička, Masaryka, Rádla in Patočke prek notranjega etosa Listine 77 sega ta tradicija do etosa državljanskega foruma, množičnega, spontanega protitotalitarnega gibanja, ki je bilo v konici naše tako imenovane žametne revolucije in je bilo glavna gonilna sila družbenih sprememb neposredno po njej.

K tej tradiciji spadajo ali iz nje izhajajo tako temeljne stvari, kot so preprosta človeška dostojnost, iskrena pripravljenost, nekaj od lastne koristi žrtvovati v korist skupnosti, spoštovanje določenega nravstvenega reda ali njegovih osnovnih imperativov, pa če jih spremlja gotovost njihove metafizične zasidranosti ali ne, pristno, torej ne zaigrano spoštovanje do državljanov in njihovega popolnoma svobodnega vključevanja v različne družbene strukture, odpor do vseh oblik fanatizma, dogmatizma, ideologizma ali fundamentalizma, spoštovanje do življenjskega prostora edinstvenih človeških bitij in njihovih preglednih skupnosti, skeptičen odnos do čisto tehnokratskega vodenja države, ki zasleduje bolj kvantitativne kot kvalitativne cilje, podpiranje kulture preudarne ustvarjalne sile proti goli kulturi dobička, spoštovanje do narave, do pokrajine, do zgodovinske dediščine[Stran 078]in do naravne strukture človekove poselitve, odpor do kulture reklame in potrošništva ter do provincializma, izolacionizma in topega nacionalizma tako kot do egoističnega kulta nacionalnih interesov, ki sploh noče uvideti, da naj bi bil najvišji interes vsakega naroda dobro življenje vseh ljudi na našem planetu.

Václav Havel

Václav Havel

Gre – z drugimi besedami – za kulturo ponižnosti pred svetom in – če lahko tako rečem – resnične dobre volje, ki stoji nasproti kulturi intrig, laži, prevar in zakulisnih spletk. Gre za politiko kot dejansko odgovornost za svet, ne kot za golo tehnologijo moči. Za politiko kot resnično služenje sodržavljanom in njihovim potomcem, ne kot navadno klečeplazenje pred množicami: za politiko premišljenih in odgovornih, pa čeprav tveganih ali manjšinskih drž, ne pa za politiko oportunističnih prilagajanj pisanemu spektru večinskih, če že ne včasih celo vsenarodnih predsodkov. Kratko rečeno, za politiko, ki si prizadeva za resnično in trajno odprto družbo.

Razumljivo je, da so bili vsi tisti, ki so skušali iti po tej poti, trn v peti vsem gospodarskim lopovom ali političnim prekupčevalcem, vsem postkomunističnim mafijcem ali z njimi povezanim tako imenovanim pragmatičnim politikom. In razumljivo je, da je svobodni glas prvih, včasih podoben klicem disidentov v puščavi, vedno naletel na trdovraten odpor posameznih, precej nenavadno obogatelih podjetniških bratovščin ter njihovih političnih in medijskih partnerjev. In tako se je ne enkrat zgodilo, da kljub tehnično in formalno brezhibno uporabljenim demokratičnim pravilom presenetljivo niso zmagali tisti, ki so želeli svojim sodržavljanom kar najboljše, ampak tisti, ki so se najlaže pustili najeti. In tistim, ki so razumeli politične stranke kot orodje državljanske javnosti, ki so se hranili z njenimi pobudami in posredovali njeno voljo, so se zmeraj upirali tisti, katerim so postajale stranke le orodje za ohranjanje oblasti in za tako rekoč neopazno dušenje vsega, kar jim ni bilo ali jim ni po volji.

Totalitarne ali avtoritarne vladavine kažejo pogosto zelo neopazne začetke in zelo subtilne metode za nadzor družbe. Šele počasi nam je postajalo jasno, kako spretno so nas pogosto ovijali v mreže totalitarizma. Kaj je torej nujno potrebno? Najprej jasna in razločna solidarnost z vsakim, ki se danes spopada s totalitarnimi ali avtoritarnimi režimi, ne glede na to, kje na svetu je. Te solidarnosti ne smejo ovirati nikakršni gospodarski ali kakršnikoli drugi posebni interesi. Tudi majhni, neopazni in dobro mišljeni kompromisi imajo lahko usodne posledice. Z zlom se ne da pomiriti, kajti v njegovi naravi je, da vsako pomirjenje izrabi v svojo korist. Poleg tega ima Evropa svoje lastne izkušnje s političnim pomirjenji. Mi lahko še bolj podpiramo liberalno misleče ljudi ali odkrite pričevalce o položaju v Severni Koreji, Burmi, Iranu, Tibetu, Belorusiji, na Kubi ali v arabskih državah. Dokler smo se sami morali boriti za svobodo, smo poznali svoj cilj. Sedaj svobodo imamo in ne vemo več čisto gotovo, kaj hočemo. Pogled na svetovna krizna žarišča nam pokaže smer.

Če gledamo na stvar tako, se moje vprašanje glasi: kaj ima večjo težo, politična kultura nesebičnega služenja celoti ali mafijsko laviranje med zakoni? Odgovor, do katerega sem se do sedaj priboril, se glasi: Niti eno niti drugo. Kajti to, za kar si prizadevam, ne pomeni dosegljivega cilja, ki bi ga lahko v določenem trenutku kot izpolnjenega črtal s seznama stvari, ki jih je treba storiti, ampak prej pomeni ideal, ki se ga stalno trudimo doseči, ki se mu včasih bolj, včasih manj približamo, doseči pa ga ne moremo nikoli. Je namreč kot horizont: kaže nam smer, obenem pa že po naravi stvari same vedno znova izginja pred nami.

Svobode pa ne ogrožajo samo avtoritarni sistemi. Tudi globalizacija, ki vedno bolj napreduje, spreminja podobo našega sveta. Skoraj že vsakdanja resnica je, da živimo v eni sami globalni civilizaciji. Njena identiteta ne temelji samo v podobnih oblekah, podobnih pijačah ali stalnem bobnenju komercialne glasbe po vsem svetu. Temelji v nečem globljem: v ideji napredka z njej lastnim ekspanzionizmom in v naglem razvoju znanosti.

Oboje je privedlo do tega, da bo naš planet v nekaj desetletjih naseljevala ena sama civilizacija. Svet je zdaj zapleten v omrežja, ki ne prenašajo s svetlobno hitrostjo le informacij, ampak tudi integrirane modele socialnega, političnega in go­spodarskega vedenja. Življenje človeštva je do kraja omreženo, ne samo v informacijskem smislu, ampak tudi v vzročnem. Teoretično nam to omogoča komuniciranje po vsem svetu in obenem daje sredstva, da se sami branimo proti mnogim skupnim nevarnostim. Lahko nam tudi poenostavlja življenje in nam odpira doslej neslutena obzorja za spoznavanje samih sebe in sveta.

In vendar mnoge stvari niso v redu. Kajti ta globalna civilizacija ni nič več kot tanka fasada. Je nova in krhka in ljudje so jo naravnost osupljivo naglo sprejeli. V bistvu prekriva ta nova koža svetovne civilizacije neskončno raznovrstnost kultur, ljudi, religioznih svetov, zgodovinskih tradicij in v zgodovini izoblikovanih naravnanosti. Vendar pa obenem pod to kožo vre. Ljudje hočejo biti slišani. Kajti medtem ko svet kot celota sprejema to novo kulturo globalne civilizacije, se hkrati pod površjem odvija nasproten proces: stare tradicije se oživljajo, različne vere in kulture se prebujajo v novo bivanje, iščejo novega življenjskega prostora in z vedno večjo strastjo iščejo svoje korenine: kaj je v njih edinstveno? V čem se razlikujejo od drugih?

Navsezadnje skušajo svojo individualnost izraziti politično – in to ne zmeraj z mirnimi sredstvi, ampak vedno bolj s silo in z orožjem. Že več kot pred petnajstimi leti, torej daleč pred »enajstim septembrom«, sem v govoru na harvardski univerzi v Cambridgeu (Massachusetts)­ opozoril na to, da bodo morda prav najbolj nasilni sovražniki globalizacije tudi prvi, ki bodo visoko razvito tehniko, ki jo je ustvarila moderna civilizacija, lahko uporabili proti njej sami.

Protislovje med napredujočo globalizacijo in tehnizacijo sveta ter tistim velikim delom človeštva, ki temu razvoju noče ali ne more slediti, je očiten izziv naši sodobni civilizaciji. Ta bo obstala samo, če bo samo sebe dojemala kot mnogokulturno in mnogopolno. Če gledamo tako, moramo sprejeti temeljni kod medsebojne koeksistence, neke vrste minimalni konsenz, ki nam bo omogočil, da bomo še nadalje živeli eden ob drugem. Pa tudi tak kod ne bo vzdržal, če bo vsiljen proti volji. Nasprotno, biti mora izraz avtentične skupne volje, izhajati mora iz[Stran 079]pristnih duhovnih virov, biti mora skrit pod površjem naše skupne, globalne civilizacije.

Pokojnega predsednika peljejo na Hradčane

Pokojnega predsednika peljejo na HradčaneFAZ, 22. 12. 2011

Moramo si priklicati v spomin našo prvotno duhovno in moralno substanco. Zdi se mi, da je to edina možna pot k resnični prenovi, s katero bomo dosegli tisto mero odgovornosti za nas same in za svet, da bomo tega obvarovali pred uničenjem. Ob premišljevanju o problemih naši civilizacije zmeraj zadevam na temo »odgovornost«. Zdi se, da človeštvo še ni sposobno ali pripravljeno, prevzeti odgovornost za svoj planet. Vendar pa poti nazaj ni. Samo sanjači bodo iskali rešitev, kako bi lahko zajezili napredujočo globalno civilizacijo. Tako pa moramo radikalno prenoviti svoje razumevanje odgovornosti. Do tega pa vsekakor vodi samo ena pot: opustiti moramo svoj antropocentrični egoizem, navajenost, gledati na nas same kot na gospodarje vesolja. Izostriti moramo svoje čute za to, kar nas tako rekoč »presega«: za vesolje, za Zemljo, za naravo, za življenje, in pa spo­štovanje do drugih ljudi, do drugih narodov,­ do drugih kultur, skratka, do drugačnosti. Vendar pa je to možno samo, če spoštujemo kozmični red in se zavemo, da smo mi njegov del.

Gotovo ne bo preprosto vzbuditi v ljudeh takega čuta za odgovornost, sposobnost ravnati tako, kot da bi živeli na zemlji večno in morali nekega dne odgovarjati za njeno stanje. Kdo ve, koliko strašnih katastrof bo moralo človeštvo še pretrpeti, preden bo tak čut za odgovornost splošno sprejet. To pa ne pomeni, da ne bi tisti, ki bi radi delali za to, z delom ne mogli pričeti takoj.[Stran 080]Vsi moramo pri tem sodelovati, predvsem politiki.

Tudi v demokratičnih razmerah imajo politiki vpliv, morda celo več, kot ga sami uporabljajo. Ta vpliv ne temelji na njihovem mandatu, ki je tako ali tako omejen, ampak bolj na njihovem učinkovanju na sodržavljane. Vendar pa bi bilo narobe, če bi si poskušali pridobiti priljubljenost s popularnimi odločitvami in z všečnimi nastopi na televiziji. Ne gre za to, da zmagajo na volitvah in si tako zagotovijo prostor na soncu do konca svojih dni. Tudi če to zveni utopično: politiki nosijo ogromno odgovornost za nadaljnji obstoj našega planeta. Če se svoje naloge lotijo pravilno, ne bodo gledali samo na naslednji dan, ampak smelo mislili na prihodnost. Potem se ne bodo bali nejevolje množice, ampak bodo svojim strankam vedno znova razlagali, da je politika pravzaprav veliko več kot golo zastopanje interesov. Politika mora služiti skupnosti. Mora biti moralna instanca. In kako je mogoče služiti skupnosti bolj kot z iskanjem lastne globalne politične odgovornosti znotraj globalne (in globalno ogrožene) civilizacije?

Besedilo je bivši disident in prvi svobodno izvoljeni češki predsednik napisal tik pred svojo smrtjo za zbornik »Wertewandel mitgestalten. Guthandeln in Gesellschaft und Wirtschaft. (Sooblikovati spremembo vrednot. Ravnati dobro v družbi in gospodarstvu.)«, ki bo izšel pod uredništvom Brun-Hagena Hennerkesa in Geor­gesa Augustina pri založbi Herder.

FAZ, 24. DECEMBRA 2011

Prevedel Marko Kranjec

10. Božično srečanje Nove Slovenske zaveze

10.1. Zakaj je potrebno, da pridejo mladi v Novo Slovensko zavezo

10.1.1.

Spoštovane članice in člani Nove Slovenske zaveze, dragi prijatelji in vsi, ki dobro v srcu mislite, lep pozdrav. Nisem izurjen govornik, a sem bil naprošen, da naj ob skupnem srečanju v imenu mlajših spregovorim nekaj stavkov, in prav z veseljem bom to izkoristil, da izrečem nekaj misli, ki so morda različne od teh, ki jih navadno slišimo, pa vendar upam, da izhajajo iz iste misli, da jih poraja ista želja po svobodi in resnici tako posameznika kot slovenskega naroda.

10.1.2. Kje so naši mladi?

Rad bi se ozrl po dvorani, in izmed množice mladih povabil izbrana dekleta in fante, naj se nam pridružijo, da okrepijo naša prizadevanja in naše delo. A težava je v tem, da povprečno v tej dvorani nimamo ravno 20 let. Kje smo mladi? Ali ne rečemo radi (tako mladi in stari), da na mladih svet stoji? Kje smo mladi?

Rad bi uporabil besede spoštovanega gospoda Simčiča, ki je nekdaj – ne dobesedno – povedal, da ga teži, da je tako malo ljudi prepričal o naši stvari. Podobno očitam tudi sebi. Podobno vprašam vas. Pa vendar, prepričati soseda, to je (posebej v Sloveniji) težko, a prepričati domačega človeka, človeka, ki sliši in čuti, kar jaz čutim – to bi moralo biti mogoče. Povabil bi nas, spoštovani – povabil bi nas, da pomislimo, kje so mladi v našem domačem okolju, ki bi lahko pomagali in jih povabimo (ali ponovno povabimo) k Novi Slovenski zavezi.

10.1.3. Kakšno delo nas čaka?

Naj predstavim nekaj razlogov, zakaj mislimo, da je vredno, da se mladi pridružijo našemu delu. NSZ je opravila v preteklih letih veliko delo, ki pa ni dokončano. Obstaja več poti za dosego naših ciljev, in ker je bilo v preteklosti odločeno, da pot NSZ ne bo politična pot, ampak pot civilne družbe, je potrebno ubrati različne načine. Ker vemo, da ima NSZ besedo, ki je jasna in vredna, da se jo sliši, bi radi mlade povabili, da nam pomagajo. Če bežno pogledamo pisano besedo v vsakodnevnem okolju, opazimo, da je v preobilju balasta in zgodovinske navlake malo besede, ki si prizadeva za resnico. Na kratko: radi bi več naše besede. To pomeni veliko dela. To pomeni objavljeno revijo Zaveza na spletu, kjer jo lahko berejo tisoči (to smo letos dosegli). To pomeni nekaj sto objav o naši stvari na Wikipediji, spletni enciklopediji, ki jo bere tisoče ljudi vsakodnevno. To pomeni spodbujanje raziskovanja naše zgodovine med mladimi izobraženci, predvsem mladimi zgodovinarji. Pomeni posredovanje osnovnih vzrokov slovenske razklanosti. Pomeni skrb za vzgojo najmlajših v Resnici. Pomeni skrb za narod in za posameznika, da ostane v civilizaciji, iz katere hoče sodobni človek izstopiti. Pomeni ohranjanje kolosalnega dela, ki so ga člani NSZ opravili v preteklih letih.

Vidite, zato je potrebno, da pridejo mladi k NSZ.

10.1.4. Čas civilne družbe

Ne bi rad čustveno izlival svojih prepričanj ob dogajanju v slovenskem kulturnem in političnem prostoru. Kaže pa, da nekaterih svojih ciljev ne bomo dosegli hitro, in predvsem, da nam pri tem država ne bo prva pomočnica. Potrebno je torej, da delujemo od spodaj navzgor. Še bolj kot prej je potrebno, da stopimo skupaj in delujemo, zaradi ljubezni do našega naroda. Spodbujajmo življenje, poštenost in resnico. Zakaj na dolgi rok je poštenost – modrost in resnica – svoboda. Če nas čas, v katerem živimo, navdaja z nelagodjem, zaskrbljenostjo in strahom, je vendar vse to neutemeljeno. Naši mučeniki so nam zgled – četudi bi bilo pred nami revolucionarno leto 1942, katerega 70-letnice se bomo letos posebej spominjali, bi vedeli, da je naše mesto v obrambi Resnice, skrbi in ljubezni za svobodo in sočloveka. In to ne z zagrenjenostjo, slabo voljo ali potrtostjo – svetel, vesel in optimist je človek, ki ne živi zase, ampak za druge, Resnico, in s tem za večnost.[Stran 081]

10.2. Prostor, v katerega vstopa Slovenija

10.2.1.

Najprej vsi skupaj prav lepo pozdravljeni.

Božični in novoletni prazniki so ponavadi čas, ko se človek zazre nazaj na iztekajoče se leto in naredi inventuro vsega bistvenega, kar je v tem letu storil, dosegel oz. kar se mu je pripetilo, tako dobrega kot tudi slabega. Če nekaj podobnega storimo tudi mi, torej NSZ, lahko ugotovimo, da je bilo leto, ki je za nami, v glavnem uspešno. Izpeljali smo organizacijo vseh že utečenih spominskih slovesnosti in se na njih na nam svojstven, t.j. spoštljiv način, spomnili vseh nedolžnih žrtev, ki jih je na teh krajih pomorila boljševiška roka. Zaključili smo dela pri postavitvi nekaj novih farnih spominskih plošč in nadaljevali z deli za postavitev drugih, ki naj bi bila dokončana v letu 2012. Nenazadnje je društvo z izdajo novih štirih številk revije Zaveza primaknilo v mozaik vedenja in zavedanja o slovenskem 20. stoletju štiri nove dragocene kamne.

V letu 2011 smo torej z odliko naredili vse, kar je bilo v naši moči. Kljub vsemu naštetemu pa mislim, da prav vsi danes tukaj zbrani delite z mano mnenje, da bi bilo treba v tej naši ljubi Sloveniji storiti več, mnogo več.

Čeprav naj bi današnje srečanje potekalo v bolj sproščenem, ne tako formalnem vzdušju, pa si enostavno ne morem kaj, da se v tem nagovoru ne bi dotaknil aktualnega slovenskega trenutka, ki, če ga človek podrobneje analizira in se vanj poglobi, kaj hitro izbriše nasmeh z njegovega obraza.

Zadnja tri leta smo bili Slovenci priča temu, kakšno nepopravljivo škodo lahko nekemu nacionalnemu gospodarstvu in kar naciji nasploh povzroči oblast, ki ji uspe, prvič, povzpeti se na oblastniški stolček s prevaro volivcev in drugič, ki jo pri poskusu osvojitve oblasti žene zgolj brezmejna sla po oblasti sami, kot tudi ozki osebni interesi ter želja po ponovnem ideološkem zastrupljanju naroda. In ko smo že mislili, da je bila Pahorjeva vlada nekaj najhujšega, kar se je lahko Slovencem primerilo v zadnjem času, se nam je zgodil 4. december leta Gospodovega 2011. Dan torej, ko so se nekateri, tudi sam sem bil med njimi, ob razglasitvi rezultatov volitev dobesedno prijeli za glavo. Tega pa namreč zares nismo pričakovali. Mar si Slovenci resnično zaslužimo to, kar smo ravnokar izvolili? Očitno si. Očitno si.

Nisem politik, zato ne obvladam diplomatske latovščine. Znam pa preliti na papir v besede in stavke tisto, kar čutim globoko v svoji duši. In naj ob mojih besedah, ki bodo[Stran 082]sledile, samozvani dušebrižniki tipa Darko Štrajn, Ranka Ivelja, Svetlana Makarovič, Danilo Türk in podobni nikar zopet ne vstavljajo nabojev v svoj ideološki saržer za dokončen obračun s sovražnim govorom na Slovenskem, kajti svobodne misli jim ne bo uspelo nikoli več ukleniti in strpati v samico ljubljanske Slavije.

Neizpodbitno in prav zastrašujoče se mi zdi dejstvo, da smo Slovenci zaradi lastnih napak in hkrati preračunljivosti tistega dela naroda, ki ni nikoli deloval v narodovo korist in tudi zdaj ne deluje, dopustili oz. omogočili tistemu delu državljanov RS, ki mu je slovenstvo povsem tuje in ki se z njim ne bo nikoli poistovetil, da, če je ustrezno motiviran in vzpodbujen, lahko kadarkoli preglasi naše želje in hotenja. Ob pričetku mandata odhajajoče vlade sem si namreč razbijal in belil glavo z vprašanjem, čemu notranja ministrica za vraga tako hiti z urejanjem statusa t.i. izbrisanih in zakaj je njihovo število kar čez noč tako naraslo. Zdaj mi je jasno, zakaj.

Vendar Jankovića ni izvolil izključno tisti del volilnega telesa, ki je za vikend rad udobno oblečen. Pomagali smo ga ustoličiti Slovenci sami. In to je tisto, kar je najbolj zaskrbljujoče! V spopadu dveh »alfa« samcev, kot so predvolilni spopad med Jankovićem in Janšo poimenovali nekateri mediji, se skoraj 115.000 Slovencev raje identificira oz. poistoveti s človekom, ki, prvič, nima nikakršnih političnih izkušenj, drugič, ima za seboj celo vrsto močno sumljivih poslov, ki jih preiskujejo organi pregona, tretjič, ki je odkrit zagovornik zločinske revolucije in malikovalec lika Josipa Broza Tita, in četrtič, kar pa je za moje pojme bistveno, s človekom, ki ni Slovenec, temveč izvira iz naroda, ki je v obeh Jugoslavijah tako ali drugače tlačil Slovence, ob koncu pa nas je hotel z brutalno silo tudi vojaško pokoriti. Niso se pa sposobni poistovetiti s človekom, ki je ena od ključnih, če ne prav ključna figura največjega dejanja v zgodovini našega naroda, t.j. osamosvojitve in s človekom, ki ga pozna in podpira vsa zahodna Evropa, saj je poleg 4-letnega uspešnega vodenja slovenske vlade bil 6 mesecev tudi na čelu celotne EU. Zaskrbljujoče in do skrajnosti iracionalno!

Kakšni ljudje smo postali Slovenci? Ali se smemo sploh še imenovati narod? Kajti narod ni zgolj pravna kategorija, ki pomeni državljanstvo ter v žepu potni list. Biti član naroda pomeni biti ponosen na svoje korenine, pomeni delovati v prid svojega naroda in predvsem pomeni zavedati se svoje zgodovine ter spoštovati ljudi, svoje sonarodnjake, ki so se s svojimi dejanji dvignili iz povprečja in ključno pripomogli k temu, da smo skozi stoletja postali civiliziran srednjeevropski narod.

In kaj nam preostane zdaj? Prav ničesar drugega kot zopet naivno čakati štiri leta do naslednjih volitev. Že danes pa si upam z veliko gotovostjo napovedati, katero politično opcijo bomo Slovenci izvolili tedaj. V tem vmesnem štiriletnem obdobju pa kar bodimo pripravljeni na številna »prijetna« presenečenja oblasti, ki bo brez dvoma sposobna celo kakšen Cankarjev dom preimenovati npr. v Dom Ivana Mačka – Matije …

Zadnjih pet let me je bilo sram, da sem Ljub­ljančan. Od 4. decembra dalje pa me je v dno duše sram, da sem Slovenec.

10.3. Resnica – ključna beseda sedanje slovenske zgodovine

10.3.1.

Dragi prijatelji,

ko vas tako imenujem, pomeni, da se zavedam, da govorimo isti jezik in da bom zato lahko povedal natanko to, kar mislim, na način, s katerim bi tudi vi drug drugemu povedali natanko to, kar mislite. In bi se razumeli, ne samo v tem, kar bi povedali, ampak tudi v tem, česar ne bi povedali. Eden od sadov prijateljstva je namreč tudi skupni jezik. S temi stavki, vidite, se hočem približati vprašanju razumetja, enemu od najpomembnejših sedanjih slovenskih vprašanj. Za Slovence danes velja – v pomenu in obsegu kot ni še nikoli – da se ne razumemo. Da se kot narod ne razumemo. Kaj kaka beseda pomeni slovarsko, to že vemo, kaj pa pomeni človeško, v tem, kar človek je, kar človek misli in čuti, tega ne vemo. Zato govorimo drug mimo drugega. Zakaj je tako? Jezik, vidite, se je razvijal zgodovinsko, sile, ki pa so sredi minulega stoletja udarile nacionalno entiteto, kakor se je uresničevala v zgodovini, so udarile, če so se naroda hotele polastiti, predvsem njegov jezik. Od takrat naprej nismo več ljudje enega jezika, ampak najmanj dveh. Odkar pa so boljševiki po porazu leta 1990 – lahko da je to bilo že kako leto prej – zavrgli strategijo nasilja in uvedli strategijo kaosa, od takrat se število duhovnih in političnih narečij jezika veča tako rekoč iz leta v leto. Veča se seveda tudi vse drugo, kar je s tem povezano. Gre torej za razumetje, za razumevanje v narodu. Zlasti pa za razumevanje časa, od katerega tudi zavisi razumevanje človeka.

Dovolite mi, da tu vstavim kratko misel za uvod. Dva pomembna evropska misleca, Hegel in Collingwood – ki ju morda poznate ali pa tudi ne, ni važno – sta uveljavila misel, da ljudje ne razumemo zgodovinskega razdobja v katerega spadamo, dokler to razdobje še traja. Šele ko se kaka doba, dolga ali kratka, nagne v zaton, ko začne minevati njen dan in se pojavi mrak, se dvigne in vzleti sova, ptica boginje Minerve, ki obvladuje med bogovi resor razuma. In začne se odkrivanje smisla tega, kar je pravkar minilo. Razumevanje dobe.

Meni je bila ta misel vedno izredno draga, ko sem jo prebral prvič, pa tudi kadar sem pozneje kdaj nanjo naletel. Vedno znova je potrdila mojo slutnjo, malo pa tudi že pravo védenje, da smo ljudje, ki so doživeli in preživeli 20. stoletje, videli konec neke velike dobe, vsaj 500 let dolge, konec nečesa, kar bi lahko imenovali druga Evropa. Ta se je postavila ali konstituirala na vedno bolj izključujočem pojmovanju védenja in znanosti, ki bosta omogočila človeku, ko bo do konca razumel, kaj se pravi védeti in kateri so potenciali znanosti, da se bo dvignil v svojo resnično velikost in zamenjal Boga. Tako ambiciozna je bila ta misel o tej vrhovni zamenjavi, da je dosegla obljubo, ki je bila dana v Edenu: »In bosta kakor Bogova.« Mi pa, ki smo bili tako privilegirani, da smo doživeli 20. stoletje, smo doživeti tudi stanje, ki ga je ta obljuba prinesla: geografijo Auschwitzov in Gulagov. Upravičeno si zato domišljamo, da nam je vzlet Minervine ptice dal dovoljenje, da se predamo ambiciji, da nekaj povemo o tej drugi ali moderni Evropi. To je ena reč.

Evropa je ena od zgodovinskih geografij, ki je oblikovala slovenskega človeka in je zato naše zanimanje zanjo legitimno. Skoraj vse izbire, ki so bile kdaj postavljene pred slovenskega človeka, so prišle iz Evrope in slovenski človek se je pred njimi odločal podobno kot ostala Evropa. Le pred izbiro, ki so jo pred evropske narode postavljali kominternski emisarji iz Moskve, le pred to izbiro smo se Slovenci odzvali drugače kot ostala Evropa, z možno razliko Špancev in Grkov. Slovenska boljševiška [Stran 083]substanca je izkazovala tako visok energetski kvocient, da se je iz nje moglo izločiti vodilno jedro, ki je organiziralo ideološke in tehnične priprave za izvedbo agresije na narodovo, v civilizaciji pridobljeno duhovno in politično kulturo. Namen, ki je ždel za njihovimi retoričnimi panoji, ki so obetali nacionalno in socialno osvoboditev – vse v najvišjih štandardih, vse z najbolj vabljivimi razrednimi dodatki – kar je za vsem tem čakalo skrito, je bila polastitev naroda in vsega, kar je imel, in vsega, kar je upal. Integralna polastitev je to bila, ali, če uporabim moderni idiom, totalitarna.

Maribor 1945 – Sodišče narodne časti – Kdaj pa bo pravna država priredila vseslovensko spraševanje v Ljubljani?

Maribor 1945 – Sodišče narodne časti – Kdaj pa bo pravna država priredila vseslovensko spraševanje v Ljubljani?

Soočeni s to možnostjo so se Slovenci vedli drugače kot ostala Evropa, kar je bilo, milo rečeno, nenavadno, saj je boljševiški eksperiment imel za sabo že dvajsetletno kariero in so bila na razpolago poročila o tej karieri – s terena, takorekoč. Ljudje, ki so se vdajali boljševiški propagandi, so to počeli kljub temu, kar so vedeli, česar niso mogli, da ne bi vedeli.

Kar želimo povedati, je to, da v tem primeru Slovenci nismo bili del evropskega vzorca. Zato moramo svoj primer obravnavati posebej, sebe moramo imeti za posebno pokrajino zgodovine. V resnici pomembno pa je to, da je tudi ta zgodba prišla do svojega konca v[Stran 084]našem času, da se je tudi tu že naredil mrak, da je tudi tu Minervina ptica dvignila krila in poletela. Pomislite, v enem človeškem življenju se je zgodba začela in končala. Še bolj pomembno pa je seveda to, da se je tudi projekt, ki ga je v Sloveniji lansirala neka totalitarna politična sekta – tako virtuozno, s takim neoteričnim potencialom, s tako presežno količino manipulativne inteligence, da se je že zdelo, da se ji bo odprla epoha zgodovinskih razsežnosti – a res je pomembno to, da se je tudi konstrukt, ki so ga slovenski boljševiki tako izvedensko postavili, zrušil, ne sicer tako hitro in spektakularno, kakor so svoj konec doživele postavitve njihovega fašističnega in nacističnega totalitarnega sorodstva po Evropi. Te so svoj konec doživele na svetovnih bojiščih, stavba slovenskih totalitarnih izvedencev pa se je zrušila sama od sebe, ne zato, ker bi bila nemarno zgrajena, ampak zato, ker takih stavb zgodovina ne prenese.

Slovenci 20. stoletja smo bili torej privilegirani v tem, da smo doživeli konec 500 let trajajočih spopadov, ki so jih nosilci koncepta druge Evrope vodili z avtentično kulturo evropske civilizacije, in konec specifičnega slovenskega boljševiškega projekta. V tem je naša privilegiranost.

Koliko lučk bo še moralo zagoreti?

Koliko lučk bo še moralo zagoreti?

Še to naj povem, preden se obrnemo k slovenski politični geografiji – ki nas danes tu posebej zanima – še to moramo prej povedati, da ne v evropskem ne v našem primeru, čeprav je na razpolago dovoljeno število dokazov, zakaj je prišlo do končne katastrofe obeh poizkusov, da kljub vsemu naši dokazi, pa naj bodo aranžirani v še tako eksaktne sheme in strukture, na noben način ne morejo doseči odločilnega prodora. Vse je izračunano, vse je jasno, a vse ostaja nesprejeto.

Leta 2004 sta na povabilo Bavarske katoliške akademije dva »intelektualna antipoda«, kardinal Joseph Ratzinger in vodilni nemški liberalni filozof in sociolog Jürgen Habermas, priredila javno debato o prihodnosti Evrope. Kardinal je svojemu nastopu dal ime »Kaj drži svet skupaj?« in podnaslov »Predpolitični moralni temelji svobodnjaške države.« Svoj dokazni postopek je pripeljal do zaključka, da vidi rešitev Evrope v »soodnosnosti vere in razuma«. Eno leto za tem je bil Ratzinger izvoljen za papeža, filozof Habermas pa je še tri leta pred tem, ob prejemu Mirovnega priznanja nemškega knjigotrštva izjavil, da je sam sicer »religiozno nemuzikalen«, a misli, da vera ostaja slej kot prej veljaven »miselni izziv filozofiji«. A ne eno ne drugo ni bilo dovolj, kakor vemo, da bi bilo krščanstvo sprejeto v preambulo evropske ustave kot eden od temeljev sedanje Evrope.

V še večji meri velja to za poraženi boljševiški projekt v Sloveniji. Struktura spopada, moralna in dejanska, med ideološkimi in oboroženimi silami revolucionarne agresije in obrambnimi silami obstoječe in v zgodovini izkazane kulture, je vedno bolj jasna tudi javnosti, zainteresirani in nezainteresirani. Za osnovna dejstva tega spopada, ki prihajajo na dan, je vedno bolj očitno, katera so bila v skladu z veljavnim mednarodnim pravom in katera v takem nasprotju z njim, da so bila že vnaprej obsojena. Vedno bolj se kljub vsemu ve, kaj sme človek storiti človeku in česa ne. Vedno bolj jasno postaja, tudi javnosti, strokovni in laični, kdo je bil zločinec in kdo njegova žrtev. Moralni teren celotnega dogajanja je evidentiran, a ta evidentnost še ni bila na način, kot gre državi kot državi, registrirana in sprejeta. Znašli smo se v skrajno zagatni situaciji: imamo resnico, a ji ne moremo priboriti prostora, v katerem bi mogla spregovoriti. Zagatnost položaja je njegova protislovnost: postaviti bi morali državo, a je ne moremo, ker nismo svobodni. Naša nesvoboda ima značaj okupiranosti. Boljševiška strategija in njena koreografija sta uspeli s tem, da sta dosegli zamenjavo zgodovinskopolitičnih kulis. Tiste, ki so nekoč predstavljale revolucijo, so izginile in jih ni več, tam pa, kjer so nekoč stale, dominirajo sedaj panoji z mitološkimi prizori narodnoosvobodilnega boja. Zamenjava je bistvena in tipično boljševiška: revolucije, ki je v resnici bila, sedaj ni več, narodnoosvobodilna borba, ki je v resnici nikoli ni bilo, je sedaj ne samo tukaj, ampak zaseda tudi dominantno mesto. Razen nje nikoli ničesar ni bilo. Pristajanje na NOB je bilo povzdignjeno v razpoznavni znak. Kdor pristaja nanj, v pomenu, v katerem se prikazuje v partijskih kodeksih iz totalitarne dobe, s tem oznanja ljudem, ki razumejo ta jezik, da bi sicer pristajal na revolucijo, če bi to še bilo oportuno. Kakor med letom 1941–1945 je temu boljševiškemu izumu tudi danes zaukazano, da odigra nadomestno vlogo. Z lažjo o rezistenci so se boljševiki pretelovadili iz zaznamovanosti, ki jim je vzela pravico javnosti, v legitimne prostore »povsem normalnih ljudi«, kakor so bili na primer tisti, ki smo jih v zadnjih dveh številkah Zaveze opisali, kako so na Vzhodu Poljske uresničevali Endlösung (končno rešitev) judovskega vprašanja. Slovenski »ganz normale Männer – čisto navadni ljudje«, so seveda uresničevali Endlösung (dokončno rešitev) slovenskega vprašanja, kakor so si ga zamislili v boljševiških planskih birojih – seveda ne v Vzhodni Poljski, ampak v Kočevskem rogu, v Hudi jami, na Hrastniškem hribu in drugod.

Ko je preteklega 19. decembra kulturni svet za trenutek ustavila vest, da je v Pragi preminul Václav Havel, pisatelj, disident in, po žametni revoluciji, predsednik Čehoslovaške države in pozneje Češke republike, nam je znova stopila pred oči njegova temeljna misel »živeti v resnici«, ki jo je uveljavljal vedno in povsod, proti prijateljem in proti nasprotnikom enako. S svojim bojem, ki ga je kot predsednik vodil s praške akropole, »proti družbi, ki ni bila pripravljena odpovedati se materialnim vrednotam in se usmeriti v duhovno in[Stran 085]nravstveno prenovo«, je svoje državljane, pa tudi širšo Evropo prebujal v spoznanje, da ni nobena stvar prav vredna, če ni iz resnice in za resnico. Živeti v resnici!

Resnica je ključna beseda sedanje slovenske zgodovine. Ne zato morda, ker je tam, kjer bi morala biti resnica, praznina, ampak zato, ker na tistem mestu stoji nekaj, kar z resnico nima nobene zveze. Tam, od koder bi nas vse morala nagovarjati tolažilna govorica resnice, stojijo njeni fantomi – strašljive spake njenega nasprotja. Zla moč potvorjenosti se polagoma­ širi iz središč, ki jim je ideologija posvečala posebno pozornost od začetka – ker se je zave­dala, da ji jamčijo obstoj – na področja, ki tega zanimanja ideologije niso bila deležna. Svet in njegove stvari tako počasi – progresivno takorekoč – izgubljajo svežino in radoživost »prvega dne«. Posledice vznikajo povsod, ovijajo se okoli nas in nas dušijo. Primarni moralni vzgibi, ki narodu zagotavljajo normalni obstoj in vsakršno prosperiteto, zamirajo drug za drugim in nam jemljejo osnovni življenjski elan; nam jemljejo samospoštovanje, ki je nujni pogoj za naš skupni obstoj v konglomeratu narodov. Ko se v narodu pokvari aparatura, ki se je s civilizacijo v njem oblikovala zato, da je ljudem vsak čas jasno, kaj je dobro in kaj slabo, kaj pravično in kaj krivično, kaj dovolje­no in kaj nedovoljeno, kaj lepo in kaj grdo, ko se to zgodi, narod ne ve več, kako trasirati svojo pot v zgodovini. Ko se je Macbeth vračal z vojske, zmagovit in zato v svoji moči neumen, se pravi ranljiv, ga nekje na škotskem višavju počakajo čarovnice in mu med plesom zapoje­jo strašno pesem, ki je ne more pozabiti in ki ga naredi za zločinca v velikem slogu: »lepo je grdo in grdo je lepo«. Natanko takšne pesmi so mutatis mutandis po partizanskih šolskih lagerjih mladim boljševiškim aspirantom prepe­vali politkomisarji: »lepo je grdo in grdo je lepo«. Se pravi: tisti, ki se nam, kakor pravijo, v imenu narodove kulture upirajo, ravnajo, v luči naše­ga boja za odrešitev človeštva, zavrženo in ne zaslužijo, da bi živeli; tisti pa, ki v boju za revolucionarno posvetitev sveta lažejo, mučijo, ubijajo, tisti so v zboru dobrih. Lepo je grdo in grdo je lepo.

Kako je v Sloveniji že prizadeta tista človeška snov, v kateri se spočenjajo moralne in estetske ocene, kaže odnos do nekega specifično slovenskega fenomena, do Janeza Janše. Nerazumnost sovraštva do tega gospoda bi nam, če bi ga kdo razrešil in naredil razumljivega, razkrila slovensko človeško in družbeno krizo. V svoji enigmatičnosti je to vulkansko sovraštvo – ne sovraštvo, recimo raje mržnja – pretresljiva oblika slovenske totalitarne poškodovanosti, pretresljiva zato, ker je to sovraštvo[Stran 086] ali ta mržnja premagala tisto prvobitno razumevanje dobrega in zlega, ki se prebudi in deluje v vsakem otroku ob branju pravljic in pripovedk. Zgodba s finskimi oklepniki, spletena s sodelovanjem »novinarjev brez meja« in lansirana ravno v času pred 20. septembrom 2008 in ravno v času pred 4. decembrom 2011, ali pa orožarska afera, obnovljena spet pred volitvami, nekoč in danes, a ta že nekoliko tiše in z manjšim pompom, ker so njena pota bila že preblizu pravim trgovcem. Vsakdo, ki je kdaj prebral kako pravljico, kakor se spodobi, bi moral reagirati tako, da bi v sebi razkrinkal to bedno novinarsko spletko.

Koliko spoštljivih rok se jih bo še prej moralo dotakniti?

Koliko spoštljivih rok se jih bo še prej moralo dotakniti?

Epicenter slovenskega vprašanja je slovensko 20. stoletje: boljševiška agresija na narod in njegovo avtentično kulturo, petdesetletna boljševiška polastitev naroda in blokada njegovih ustvarjalnih sil. Osamosvojitev leta 1990 je minila v iluziji, da se bomo vrnili k sebi, ne da bi nam bilo treba radikalizirati genezo 20. stoletja. V času te dvajsetletne neprisebnosti, se je vzpostavljalo stanje, ki je nazadnje kulminiralo v duhovno in politično krizo zastrašujočih razmerij. V našem narodu in njegovi državi obstajata dve sili: tu je boljševiško nasledstvo, ki vidi možnost za svoj obstoj v tem, da njihova preteklost ne postane predmet nacionalnega diskurza, ampak ostane v domeni njihove vsakokratne interpretacijske elite; tu je še silent majority – molčeča večina – ki je, v stanju totalitarne pohabljenosti, zmožna delati poljubne, tudi zelo debilne sodbe in politične odločitve.

To so seveda še tako imenovane pomladne stranke in bolj ali manj osveščene organizacije in ustanove civilne družbe osnovnega demokratičnega vzgona in tu je končno Nova Slovenska zaveza. A o vsem tem kasneje.

Kar so volitve 4. decembra med drugim dokazale, je to, da ne samo stranke ki gravitirajo v lager boljševiškega nasledstva, ampak tudi stranke nekakšne sredine in celo stranke takoimenovanega pomladnega programa ne bodo v svoji javni retoriki tematizirale tega, kar smo v tem razmišljanju postavili za osredje slovensko vprašanje.

Kakšno razpoloženje in odziv so politične stranke glede tega vprašanja predvidevale pri volilcih sta se posebej trudila pokazati zlasti Grega Virant, ki je ponovno, poskakovanje, izjavljal, da ga popolnoma nič ne zanima, kaj je kdo bil, mislil ali delal pred petdesetimi leti, in Žerjav, predsednik SLS, ki se je čutil zavezanega, da za Virantom ponavlja, da nasprotuje vsemu, kar »razdeljuje slovenski narod«. Ta slaboumna fraza zdaj dobiva vodilno mesto. Ti stavki so bili izrekovani s tako fonetsko opremo, da se je videlo, da si avtorji od njih obetajo dobiček. Da si Nova Slovenija in Slovenska demokratska stranka nista upali te teme vpletati v svoje nastope, smo po vsem, kar smo videli, razumeli: totalitarno pohabljeni volilci bi ju za to gotovo kaznovali.

Še manj naklonjena Slovenskemu vprašanju so bila medijska središča. Novinarja Tanja Gobec in Slavko Bobovnik, ki sta vodila zadnjo soočenje vodij strank na TV Slovenija 2. decembra, nista med dveurnim zasliševanjem postavila niti enega političnega vprašanja. Beda! Ob izključitvi politike pa Slovensko vprašanje ni moglo upati na prostor zase.

Kontinuiteta se je zelo trudila, da bi izključila kakršnokoli osvetljevanje ali pretresanje ali ocenjevanje njene preteklosti. V tem je videla poglavitno nevarnost zase. Gnan od te skrbi, si je že prav na začetku celotne kampanje, že enkrat sredi oktobra nekdanji predsednik Republike Slovenije gospod Milan Kučan zagotovil vstop v večerne odmeve na TV Slovenija. Ko je že na začetku zmolil kratko zarotilno molitev – pridružil se mu je tudi spremljajoči novinar Slavko Bobovnik – s prošnjo, da bi se predstoječa kampanja vzdržala »ideoloških obračunavanj«, se je videlo, za kaj mu gre. »Ideološko obračunavanje« je klubski izraz, za tako visoke politične teme, kot sta revolucija in državljanska vojna. Sprejeta je bila v splošno rabo.

Ko so v nekem večjem štajerskem kraju člani SDS protestirali, ker niso mogli uveljaviti svojega predloga, da bi se ena od novih ulic imenovala po dr. Jožetu Pučniku, je novinar mislil, da lahko tvega naslednji komentar: »Poimenovanje se je iz povsem tehničnega projekta spremenilo v ideološko obračunavanje.« Neko, ne katerokoli, ampak najodločilnejšo narodovo zgodovino, hoče nekdanji totalitarni kompleks degradirati v »ideološko obračunavanje«.

Slovenski spomenik na lienškem pokopališču

Toda izigravanje totalitarne tematike je ena reč, problemi, ki za propagandnimi panoji in retoričnimi zavesami živijo naprej svoje življenje, pa povsem druga. Ko so nedavno povabili na televizijo enega od izrekovalcev slovenske usojenosti dr. Franceta Bučarja, se je gospod v skrbi za slikovitost svojega nastopa zatekel k podobi in izrekel naslednji stavek: »Ustava je skelet.« S tem je hotel reči, da so spoznanja in norme ena reč, druga reč pa je človekova pripravljenost ta spoznanja tudi uresničevati in te norme tudi izpolnjevati. Če hočemo, da se bo skelet premikal in deloval, mora obstajati še nekaj takega, kot je tkivo. Ob tem se samodejno spomnimo na neko vprašanje, ki ga je sredi 60-tih let prejšnjega stoletja postavil Ernst Wolfgang Böckenförde: »Ali svobodnjaška sekularizirana država ne živi od predpostavk, za katere sama ne more jamčiti?« Ob tem takoj pomislimo, da je ena od predpostavk, za katero svobodnjaška sekularizirana država ne more jamčiti, pripravljenost ustavo takorekoč tudi živeti. Tega demokratični proces sam ne more doseči, to lahko doseže ali vera ali pa kultura, če na primer priznava resnico in živi od resnice. Kar potrebujemo, je hotel reči Bučar – pa seveda ni, nekaj mu očividno vedno brani, da bi šel do kraja – pa ni ekonomija, ampak iz resnice in v resnici obstajajoč človek. To sledi iz enega od njegovih[Stran 087]nadaljnjih stavkov, ki je v resnici tožba, če ne že obtožba: »Nismo več deloven narod.« Če bi sedaj hoteli to praznino stopnjevati, bi lahko navedli stavek dr. Mira Cerarja, ki je bil izrečen na istem mestu kak dan prej ali pozneje: »Ljudje ne sprejemajo več odgovornosti.« To pa je najbolj porazna možna ocena sedanjega stanja in ne omogoča nobenega stopnjevanja.

V tem protislovnem stanju smo se znašli. Vemo za resnico, ne samo v evropskem, ampak tudi v slovenskem merilu, vemo, kako so stvari potekale, kako so se začele in kako končale, poznamo njihov intinerarij, lahko bi ga opremili s podatki in razlagami, s časovnimi in moralnimi koordinatami – vse to bi lahko naredili, a ne bi uspeli in ljudi ne bi prepričali. Vsaj do sedaj je bilo tako. Ali so se ljudje odločili, da se ne bodo spremenili in da se ne bodo vdali resnici? Ko vse to premislimo, se zazremo drug v drugega in si pravimo: Ljudje božji, v kakšen svet smo zašli!

Za Milana Kučana smo rekli, da je bil za startno točko predvolilne kampanje povabljen za televizijske Odmeve – ali pa se je sam povabil – da bi kampanji dal pravo smer: da bi jo kot nekdanja politična avtoriteta pospremil z določenimi pobudami ali pa opremil z določenimi svarili. Prvi predsednik samostojne Slovenije pa se je pojavil na televiziji še enkrat, 26. decembra, natanko tri tedne po volitvah.

Potek pogovora daje vtis, da je bil strukturno pripravljen. Kučan je očitno želel povedati neke reči. Kaj je hotel povedati? Videlo se je, da hoče rešiti svojega kandidata Jankovića. Če hočemo Kučanove besede transkribirati v odprto besedilo, preberemo, da je bilo sporočilo Jankovićevih volilcev hkrati tudi sporočilo volilcev v celoti. Posebej pa je prišel povedat, da je politiki naložena velika odgovornost. Očitno se mu je to zdelo potrebno, očitno je to bila kritika – nekakšen ukor. Sicer pa so že plebiscitni časi odkrili arogantnost političnih strank. Torej ne samo sedaj – po kaki težki poti, morda, ampak že od vsega začetka, tako rekoč samo po sebi. Kakor takrat stranke niso zaupale v razpoloženje ljudi, tako tudi sedaj ne rešpektirajo sporočila volilcev. Implicitno hoče Kučan reči, da je Partija – za razliko od pluralnih strank – vedno zaupala v ljudi. Da se je – čeprav se to sliši groteskno – v resnici dala voditi od ljudi (ne konkretno, ampak od njihovih revolucionarnih slutenj). Celo slovenska pomlad (kakor se sedaj tej stvari reče) se je razvijala v »zavetrju slovenskega političnega vodstva« (nota bene, tedanjega vodstva).

Partija je nadalje dosegla enotnost, ker je »imela čut za odgovornost za življenje ljudi v tej[Stran 088]dr­žavi«. Stranke pa ne cenijo volilcev, kar so pokazale s tem, da niso planile v objem Janko­viću in ga proglasile za pogojnega vodjo. Ko ta­ko tekamo za avtorjem po njegovi jezikovni gmajni, se včasih ustavimo, ali prav slišimo: »Šele tisti, ki mu bo predsednik Türk podelil man­dat, bo lahko začel koalicijske pogovore.« To­da ali se ni ljudstvo že izreklo? Ali niso volilci že dali sporočila? S trditvijo, da je ljudstvo s po­­stavitvijo relativnega zmagovalca pokazalo smer, ki se ji morajo stranke podrediti pa: Ali ni v tem mogoče zaslutiti plah odmev stare, do­bre Dolomitske izjave? In spet stranke! Kakor se sedaj obnašajo, je »možno vse«. Posebej pa: v današnjih (strankarskih) časih je odgovornost za skupno dobro precej manjša kot je bila za časa »večine mojega življenja«. Katerega že?

Konec romarske poti

Konec romarske potiTamino Petelinšek

Kaj naj ob tem rečemo? Ko je Milan Kučan kmalu po šestdesetih letih preteklega stoletja, kakor je mogoče posneti iz njegovega televizijskega nastopa, stopil v Partijo, so bili njeni veliki množični fizični zločini že storjeni. Njegova vpletenost v Partijo in njene zločine je drugačna. Ko se je kmalu po šestdesetih letih odločil, da bo svojo politično kariero uresničil v Partiji, je s tem izbral to organizacijo za svoj življenjski prostor, z vso njeno zgodovinsko prtljago in vsem, kar je ta organizacija ob času njegovega vstopa bila. Kar pa je za to organizacijo veljalo pred njegovim vstopom, ob njegovem vstopu in po njegovem vstopu še mnogo let, je dejstvo, da je bila prostor političnega nasilja. Vstopiti v ta prostor je nujno pomenilo vzeti to dejstvo nase, a potiori če si v njej prevzemal vedno bolj vodilna mesta in nazadnje stopil na njen vrh.

Pri Kučanovem televizijskem nastopu sem se nekoliko dlje zadržal zato, ker nam pripoveduje o uspešnosti odnosno neuspešnosti politične rekonvaliscence slovenske družbe po totalitarni zaplembi. Dejstvo, da si je prvi človek agenture, ki je to zaplembo najprej izvedla, potem pa vzdrževala, dovolil poučevati ljudi z vsemi demokratičnimi papirji o tem, kaj je politika, razgalja kričeče pomanjkanje civilizacijskega bontona v državi. Če je mogoče to, »je mogoče vse«, kot je rekel na televiziji Kučan. Mogoče ta trenutek še ni tako, da bi bilo mogoče vse, žaljivo in poniževalno pa je vse že sedaj.

Poleg nekonzistentnosti političnega in duhovnega terena, na katerem se odvija proces slovenske tranzicije, smo v tem razmišljanju odkrili dva momenta, ki nas opogumljata in nam vlivata vero, da so z nami dobre sile. Protislovni konec druge Evrope je znova pokazal na krščanstvo kot na tisto duhovno držo in človekovo prakso, ki edina lahko »drži svet skupaj«, kakor je rekel kardinal Ratzinger. Nismo si tega stanja izmislili, Minervina ptica, ki se je vrnila s svojega poleta, nam je to sporočila. Prav tako se je iztekla boljševiška intervencija v slovenski zgodovini. Vse je že kazalo, da bodo njeni programerji in izvajalci ostali za zmerom, a so nazadnje le morali objaviti stečaj in ga vložiti v kontrolni urad zgodovine. Od boljševiškega angažmaja ni ostalo nič, razen spomina na nepopisno gorje in na bolečino, ki je nihče do kraja nikoli izmeril ne bo. A sedaj to vemo. Tudi tu se je Minervina ptica že vrnila s svojega večernega poleta.

Montreal 1959 – Konec romanja: »Vsem sem dolžnik.«

Montreal 1959 – Konec romanja: »Vsem sem dolžnik.«

Ta dvojna obveščenost nam omogoča, da zagledamo dejstvo, ki je neprecenljive vrednosti: Evropa in Slovenija sta odslej dva odprta prostora, dva prostora s perspektivo. V našem življenju se je to zgodilo, v našem življenju nam je bilo to sporočeno – ne kot pasivnim gledalcem, ampak kot igralcem, ki so pri tem odkritju sodelovali in umirali. To je temeljna informacija, namenjena predvsem mladini. Mladina ima danes možnost, da investira svoje sile in sposobnosti v dva uspešna zgodovinska projekta: da Evropa pride k sebi domov in da Slovenija pride k sebi domov. Kdo bi mogel ostati neprizadet ob velikosti in dosegljivosti teh ciljev.

Mati Slovenija««Maksim Gaspari

[Stran 089]

11. Po branju

11.1. Knjiga Cerkniško jezero in ljudje ob njem

11.1.1.

V založbi Ognjišče 2011 jo je izdal Janez Kebe, župnik v Starem trgu pri Ložu, rojen 1. marca 1942 na Dolenjem Jezeru pri Cerknici.

Knjiga ima 760 strani velikega formata in je »izjemen dokument časa in kraja, iz katerega bodo svojo zgodovino črpali ljudje, ki žive v naseljih ob jezeru in še številne naslednje generacije«. Kot je zapisano v uvodu: »Zemlja ob jezeru je kakor pesem orgel pri veliki maši … «.

V osmem poglavju z naslovom Moji spomini je kar nekaj Kebetovih dogodkov iz medvojnega in povojnega časa, ki so lahko zanimivi tudi za bralce Zaveze.

Avtor sam pravi: »Ker rad berem tuje spomine, sem napisal tudi svoje, a pisati o sebi ni lahko. V glavnem se ljudje vedno bolj ograjujejo v svoj svet. Napisana beseda pa gre med ljudi in želi prispevati vsaj majhen kamenček pri oblikovanju mozaika življenja tudi drugim. Spomine sem napisal zato, ker kot veren človek vidim Božjo roko, ki me je spremljala na življenjski poti.«

Slika

Slika

11.1.2. Od mladosti naprej

Francu in Ivani, roj. Koščak, sem se rodil kot sedmi otrok. Vseh otrok nas je bilo devet, dva sta umrla kmalu po rojstvu. Ko sem bil star komaj dobri dve leti, se megleno spominjam prvega bolečega dogodka iz svojega otroštva. V noči na 9. junij 1944, na praznik sv. Rešnjega telesa, so prišli partizani po mojo mamo Ivano in jo skupaj s trgovko Dragico Martinčič, roj. Žerjal, iz Dolenje vasi 24 (Farbarjevo) odpeljali najprej na Bloke in nato na grad Snežnik. Tam je z drugimi ženami delala do jeseni. Dragica Martinčič je bila naša sorodnica. Njenega moža Jerneja Martinčiča so 29. okt. 1943 v Mačkovcu likvidirali partizani. Kako se je začelo?

Znano je, da je bila med vojno huda stiska za hrano. Oče mi je povedal, da so takrat skromno jedli samo dvakrat na dan. Zato je šla moja mama z drugimi ženami, ki so imele številne družine, po »fasengo« (hrano) na Rakek k Nemcem. Ker je bil na Rakeku pod nemško zaščito njen brat Janez iz Gorenjih Otav (tja[Stran 090]so šli fantje, ki niso hoteli iti k partizanom), so vaški terenci dali moji mami za spremljevalko 15-letno vaščanko, ki so jo doma dobro poznali, češ da ji bo domov pomagala peljati kareto. Njena naloga pa je bila vse kaj drugega. Ko je mama dobila »fasengo«, se je na Rakeku srečala tudi z bratom. V navzočnosti tega dekletca sta se pogovarjala o domačih v Otavah in na Jezeru, kot je navada, če se srečata brat in sestra.

Mama je odločno in vedno zatrjevala, da z bratom nista omenjala ne politike ne partizanov. Kaj naj bi se v vojnem času drugega pogovarjala in še v družbi tretje osebe, ko ljudje svojemu lastnemu bratu niso zaupali?! Toda to dekletce je že v Dolenji vasi mamo pustilo samo in šlo naprej na Jezero k vaškim terencem ter jim nekaj natvezilo, kar je bilo slabo za mojo mamo. Ko je namreč mama pripeljala živila v vas, jo je že ustavil vaščan J. G. in ji dejal: »Vse vemo, šla boš z nami.« Tako so tisto noč partizani prišli po mamo. Ob tej priliki so vzeli vse vreče »fasenge«, ki jih je mama s težavo pripeljala z Rakeka. Isto noč so prijeli tudi trgovko Dragico Martinčič.

Ivana, mati Janeza KebetaDragica Martinčič

Mama nam je pripovedovala, da so jima partizani na Blokah ukazali pri neki družini najprej očistiti hlev. Ko sta vse počistili, sta pogledali tudi pod jasli. Pod kupom slame sta zagledali kanglico. Ko sta jo odprli, sta ostrmeli. Polna je bila zlatih verižic, prstanov in druge zlatnine. Mama je večkrat povedala, da si je pomerila debelo verižico, ki je bila tako dolga, da si jo je ovila dvakrat okrog pasu. Seveda sta vse zlato dali nazaj, kanglico pa sta prestavili na drugi kraj v hlevu. Kmalu je prišel v hlev partizanski oficir. Ker na tistem mestu ni bilo kanglice, je bil ves vznemirjen. Ko mu je Dragica pokazala, kam je kanglico prestavila, jo je takoj odnesel. Čigavo je bilo zlato? Verjetno je bilo s kakšnega gradu.

Nato so ju odpeljali na grad Snežnik, kjer sta na prisilnem delu partizanom lupili krompir in opravljali druga dela, dokler ju niso čez štiri mesece izpustili.

Ko so mamo odpeljali, sem bil star dve leti in tri mesece. Ker sem vedno jokal in klical mamo, je k nam prišla teta Francka Koščak iz Otav, ki ni imela svojih otrok. Nekega dne je iz štedilnika padla žerjavica. Bos sem jo pohodil in prilepila se mi je med prsta. Seveda sem tulil na vse grlo, teta pa ni vedela, kaj mi je. In prav tega bolečega dogodka se megleno spominjam še danes. Tisti trenutek je prišel pred hišo eden od vaščanov, ki so spravili od doma mojo mamo. Ker sem na vso moč pretresljivo klical: »Mama, mama,« kar se je slišalo tudi zunaj hiše, ga je kar odneslo. Dogodek mi je teta opisala pred tridesetimi leti. Ker je imela mama težave z žolčem, so jo jeseni, ko so doma pred mrazom pobirali korenje, pripeljali domov na vozu. Ljudje moramo krivice odpuščati. Naša mama je vse odpustila in ni nikdar zagovarjala nasilja.

Drugi dogodek, ki se ga iz otroštva spominjam, pa se je zgodil kmalu potem, ko je prišla mama domov. Jeseni leta 1944 so prišli v našo vas nemški vojaki in zahtevali prašiča in konja. Hoteli so vedeti, kdo je predstavnik vasi ali vaški župan. Čeprav je bil moj oče samo vaški odbornik, jih je R. iz vasi, ki je znala nemško, pripeljala k nam. Ko je oče slišal zahtevo in so Nemci odšli od hiše, je vzel sekiro in odšel v gozd, mama pa je ostala z nami otroki doma. Oče je vedel: če bi kakšnemu vaščanu rekel, naj da Nemcem konja, bi si nakopal sovraštvo ali pa celo smrt. Pri nas smo imeli vole. Vojaki so se vrnili. Ker niso dobili od nas konja, so zahtevali prašiča.

Vojak je ukazal mami, naj odpre hlevna vrata, kjer sta bila prašiča. Oba sta bila velika, vendar je bil eden težji. Hotel je imeti težjega, a mama ga je preprosila, da ima številno družino in se je zadovoljil z lažjim. Še sedaj se spominjam prizora: ko je mama odprla vrata, sem se je držal za krilo, vojak pa je s puško pomeril na prašiča. Kaj se je dogodilo potem, ne vem več. Gotovo me je mama odvedla stran od hleva. Starši so mi povedali, da je vojak šel potem na sosedov hlev k Ta Srednjim Kebečim po steljo. Ko je skozi lino v stropu videl konje, je vzel sosedovega konja s komatom. Bratranec Franc Kebe (Ta Srednji Kebeč) mi je povedal, da so jim nemški vojaki vzeli tudi voziček (zapravljivček). Nanj so vrgli našega zaklanega prašiča in se odpeljali iz vasi. Gredoč so odrezali še dve kiti čebule, ki sta viseli pod napuščem našega hleva. Sosedovi niso nikdar več videli ne konja ne zapravljivčka.

/ … /

Stran 695

Poleti 1951 je vse prebivalce na Notranjskem pretresla novica, da so na jezerskem travniku našli umorjeno nekdanjo redovnico Antonijo Premrov iz Martinjaka, cerkniško organistko.[Stran 091]Spominjam se, da so pri nas doma o tem veliko govorili in z njo in domačimi sočustvovali.

Dragica MartinčičIvana, mati Janeza Kebeta

»Ko je 14. januarja 1949 proti večeru šla peš v Cerknico učit cerkveni zbor, so jo pri prvih hišah v Cerknici pričakali neznanci z avtomobilom in jo potisnili vanj, jo zaprli, mučili, onečastili ter v jezeru umorili. Njeno torbico so potem pri nekom videli. Verjetno jih je motilo cvetoče versko življenje v župniji. Antonija Premrov, ki je bila povsem nepolitična, je zbirala pri zboru veliko mladih. Zato so ji vzeli življenje. Storilcev milica seveda ni odkrila. Ko je avgusta 1951 sosed Žnidaršič kosil travnik pod Martinjakom ob strugi Žerovniščice, je našel ostanke Antonijinega trupla. Milica domačim ni dovolila, da bi jo odpeljali in pokopali. Nekateri pravijo, da so prišli ljudje v belih oblekah in truplo zakopali na postojnskem pokopališču, češ da ne gre za pogrešano Antonijo. Domači so jo spoznali po obleki in plašču in so odtrgali kos plašča. Kmalu je prišel na Antonijin dom miličnik in odnesel odtrgani kos plašča … «.[Stran 092]

Leta 1952 so okoli Cerknice podrli križe, ki so stali na javnih mestih. To so naredili pri belem dnevu. Ljudje so govorili: Kdor križe podira, ne bo imel Božjega blagoslova. Takrat so požagali tudi ta veliki križ in ta mali križ, ki sta stala ob poti med Dolenjim Jezerom in Cerknico.

K maši ob nedeljah smo vedno hodili peš. Še po drugi vojni se je ob nedeljah družba za družbo pomikala od vasi proti Cerknici k maši. Če smo na tej poti koga srečali, smo si za orientacijo pomagali s pokopališčem, s ta velikim križem, s ta krevljasto hruško, ki je rasla od ta velikega križa proti Jezeru, s sredino Urbanove njive ali s ta malim križem, ki je stal kakšnih dvesto metrov od vasi. Čeprav križev ni bilo več, so kraji, kjer sta stala, še vedno ostali v naših mislih in dušah. Ta veliki križ so vaščani znova postavili leta 2006. Blagoslovil ga je cerkniški župnik Jožef Vidic. Ker stoji na naši njivi, je križ kupil in postavitev organiziral moj brat Tone.

/ … /

Stran 699

Ko sem pisal te spomine, mi je prišlo na misel, da so se ob Cerkniškem jezeru rodili duhovniki v tistih vaseh, ki so večkrat do tal pogorele ali drugače trpele. V Cerknici je sedež župnije in ima posebno mesto.

V Martinjaku, ki je pogorel leta 1861, 1870 in 1902, so se rodili trije duhovniki: dr. Jože Premrov (Špajn), dolgoletni urednik verskega časopisa Družina, roj. 6. februarja 1906, Martinjak 38; Janez Rovan (Kaparjov), salezijanski duhovnik, roj. 1. septembra 1911, Martinjak 19, deloval je med koroškimi Slovenci; in Anton Cvetko (Markov), salezijanski duhovnik, roj. 22. junija 1915, Martinjak 20, ki je tudi deloval med koroškimi Slovenci.

Z Gorenjega Jezera, ki je dvakrat v celoti pogorelo, leta 1864 in 1928, in še enkrat delno, izhajata dva duhovnika: msgr. Matija Škerbec (Ta zgorenji Urhov), roj. 5. novembra 1886 v Podcerkvi, a so že od leta 1894 živeli na Gorenjem Jezeru 30, dekan v Kranju in zaradi klica »Živela Slovenija!« na shodu v Šenčurju leta 1932 pod srbsko diktaturo istega leta lažno obtožen in na beograjskem procesu obsojen in zaprt eno leto, in prelat Jože Škerbec (Poladinov), roj. 23. marca 1929, Gorenje Jezero 14, ki je od nove maše leta 1953 v Argentini deloval med argentinskimi Slovenci, ki so po vojni zbežali na Koroško, kasneje pa odšli v Argentino.

Na Dolenjem Jezeru, ki je dvakrat v celoti pogorelo, leta 1779 in 1865, sva bila rojena dva duhovnika: Matevž Kebe (Antonov Kebeč), roj. 13. septembra 1883 na Dolenjem Jezeru 27, in jaz – pisec teh vrstic. Matevž Kebe je še mlad odšel z brati in sestrami v ZDA in tam študiral bogoslovje. Dolga leta je bil župnik v Pittsburghu, kjer je umrl v visoki starosti. Ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič, ki ga je tam obiskal, mi je povedal, da je župnik Kebe govoril zelo lepo slovenščino, čeprav je od mladosti živel v tujem svetu.

V Grahovem je bil 29. maja 1917 rojen duhovnik prelat Vinko Šega, ki je še leta 2010 opravljal službo župnika na Robu. Dne 13. junija 2010 sem ga še videl na evharističnem kongresu v Celju. Tudi ta vas je bila med vojno zaznamovana s strašnim trpljenjem.

/ … /

Ko sem bil star dobrih pet let, se spominjam nenavadne nesreče, ki je zadela našo vas: jugoslovansko vojaško letalo je streljalo na čredo krav. Nekaj krav je ubitih ali ranjenih obležalo na Starih delcih, druge, ki so lahko hodile, pa so pritulile v vas. Srhljivo mukanje sem doživljal, kakor da bi krave jokale. V živo se ga spominjam še danes. Kri je tekla nekaterim iz gobcev, drugim iz prestreljenih vimen. Vsi vaščani so prišli iz hiš na vas in zaskrbljeno iskali svojo živino. Ubitih in ranjenih je bilo okoli petnajst govedi. Naše krave niso bile ranjene. Kako se je to zgodilo? Junija 1947 je bil lep, sončen dan. Ob jezeru se je pasla stoglava čreda goveje živine iz naše vasi. Nekateri domačini so bili ta dan na Starih delcih, ko je kar na lepem pristalo letalo JNA, štorklja. Iz letala so vojaki znosili tarče in po srbsko dejali fantom: »Bežite, čez eno uro bo tu pokalo.« Čez dolgo časa je res priletelo vojaško letalo in streljalo na tarče. Pastir Jerč je pred kroglami komaj ušel in čez Viševek pribežal v vas. Pilot je streljal kar na čredo krav, ki se je približala tarčam.

Stran 700

Po drugi svetovni vojni so bili Stari delci in Gorica prikladen teren za vojaške vaje. Že spomladi leta 1946 so s Starih delcev streljali v Gorico s topovi. Pri teh vajah so bili kot gostje tudi ruski oficirji. Po končanih vajah so prišli ruski in jugoslovanski oficirji v gostilno Mulec na Dolenje Jezero. Vaščanom, ki so se razumeli na vojaške čine, se je zdelo čudno, da je jugoslovanski polkovnik stal v pozoru pred ruskim kapetanom. Ko so se pozdravili, je sledilo nazdravljanje. Točajka je prinesla žganje in štamperle (kozarčke), ki so v navadi za žgano pijačo. Ruski oficir pa je odkimal in dejal: »Ničevo!« Potem je prinesla kozarce, ki so držali en deci. Spet je slišala: »Ničevo!« Šele kozarci, ki so držali dva deci, so mu bili dovolj veliki.

Natočili so si do polovice ali več. Potem je Rus zaklical: »Za Stalina, za Tita do konca!« Najprej za Stalina, čeprav je bil v Jugoslaviji; Tito je bil takrat Stalinu podrejen. Seveda so bili kmalu vsi pijani.

Na Starih delcih, ki so last vaške gmajne (skupnosti), je imela vojska še naprej strelske vaje s tanki in letali. Spominjam se, da so leta 1949 prihrumeli v našo vas veliki ruski tanki, da so se vse hiše tresle. Vsa vas jih je bila polna. Ko smo jih vaški fantiči prišli gledat, so nas srbski vojaki takoj ogovarjali. Pogosto so vpraševali: »Kako se zoveš?« Ker je bilo takrat ime Janez zelo pogosto, saj je znana krilatica o slovenskih Janezih tudi pri južnih narodih, so se vedno zasmejali, ko sem jim odgovarjal: »Janez!«

Nekega dne okoli leta 1955 pa je skozi vas pridrvel tank z nenavadno hitrostjo in se na ovinku zaletel v Šemetovo hišo. Odbil ji je vogal in se krepko zaril vanjo. Šemetova mati je pripovedovala, da je tankovska cev prišla prav nad krušno peč, ki je bila na drugem koncu sobe. Še sreča, da ni bilo takrat nobenega v hiši. Ljudje so govorili, da je bil tankist pijan. Hišo so morali seveda popraviti vojaki in kar dolgo je trajalo, da so jo obnovili.

/ … /

Stran 697

Kmetje so morali vsako leto dajati takratni oblasti zastonj določeno količino mesa, žita, mleka, krompirja in lesa. Tisto leto so občinski možje naši hiši poleg drugih dajatev predpisali 380 kilogramov žive teže govejega mesa. Ker je bil Muro težji od obvezne letne oddaje, je dobil oče za ostalo težo od nekega vaščana junico.

Huda obremenitev je bila tudi predpisana količina pripeljane hlodovine, ki jo je moral kmet posekati v svojem gozdu. Vendar niso od vseh lastnikov gozdov zahtevali teh dajatev. Tisti, ki so režim podpirali ali drugače z njim sodelovali, so bili teh dajatev[Stran 093]na tiho oproščeni. Spominjam se, da sem že v tistih letih po Radiu Trst slišal, da je Milovan Đilas, ki je bil najprej Titov človek, imenoval obvezno oddajo rop in nasilje.

Takrat smo radi poslušali Radio Trst, ki je bil kakor glas svobode iz drugega sveta. Ljubljanski radio ni črhnil ene pozitivne besedice o veri, ampak je vero pogosto napadal, tržaški pa je vsako nedeljo prenašal slovensko sv. mašo iz stolne cerkve sv. Justa. Poglobljene pridige, prepletene z rusko duhovnostjo, je imel z izredno dikcijo dr. Stanko Janežič. Še danes mi zvenijo njegove besede o pobožnosti svetih ruskih starcev. Tudi Radio Celovec smo radi odprli. V oddaji Glasba po željah so poslušalci pogosto naročali pesem Zlati časi, predvsem zato, ker je ljubljanski radio črtal zadnjo kitico, ko mati reče sinu, ki gre med vojake: »Bodi Bog s teboj in angel varuh tvoj, oh adijo, dijo, sinko moj!« Tudi večerna poročila na Radiu London je oče redno poslušal. Seveda smo jih poslušali tudi ostali družinski člani. Že razpoznavni znak tega radia, ki je bil začetni motiv Beethovnove Pete simfonije, je bil nekaj nenavadnega, kakor da bi prihajal iz drugega sveta. Sledil je prijetni glas Lada Lavrenčiča: »Radio London!« Od tam so bile politične novice čisto nekaj drugega kot z Radia Ljubljana. Prav tako smo poslušali Radio Vatikan in Glas Amerike. Ko sem na kratkih valovih z gumbom iskal te postaje, sem pri mnogih naletel na glasno hreščanje. To so bile zahodne radijske postaje, ki so oddajale v ruskem, ukrajinskem, poljskem, češkem, madžarskem in drugih jezikih vzhodnih dežel, ki so bile pod rusko »železno zaveso« in so jih po ukazu iz Kremlja motili, da je bilo nemogoče kaj razumeti. »Veliki brat« je ukazal samo eno »resnico«.

Leta 1956 smo v naši družini po tržaškem radiu budno spremljali demokratično vstajo na Madžarskem proti boljševističnemu totalitarizmu. Spominjam se dramatičnega poziva za pomoč, ki ga je voditelj Imre Nagy naslovil na evropske vlade v več jezikih. Toda Zahod je ostal nem in vstajo so ruski tanki zadušili v krvi, tanki so pregazili na trgu obkoljeno mladino, veliko ljudi pa je zbežalo v Avstrijo. Tržaški radio je poročal, da so v pouličnih[Stran 094]bojih v Budimpešti žene metale na ruske tanke steklenice, napolnjene z bencinom.

/ … /

Stran 701

Po četrtem letniku bogoslovja so tudi mene poklicali k vojakom. Nekaj hudomušnežev med bogoslovci mi je že v drugem letniku napisalo ponarejen poziv za služenje roka, česar v prvi zmedenosti nisem odkril. Pravi poziv pa je prišel dve leti pozneje. Na naboru sem bil potrjen v težko artilerijo in sem služil nekaj manj kot osemnajst mesecev. Vpoklican sem bil 25. februarja leta 1969, teden dni pred 27. rojstnim dnevom.

Bil sem v severni kasarni v Mostarju. Slišal sem, da so bile med nedavno vojno vse naprave uničene.

/ … /

V začetku julija 1969 sem bil v Mostarju najbolj vesel obiska novomašnika Štefana Steleta iz Tunjic pri

Kamniku, s katerim sva skupaj obiskovala večerno gimnazijo in bila v semenišču. Takoj po posvečenju v

ljubljanski stolnici je z bogoslovcem Jožetom Tomšičem odpotoval v Mostar in imel v kapeli pri

frančiškanih prvo sv. mašo. Pri tej maši sva bila le Jože Tomšič in jaz. Kaj pomeni sv. maša, še bolj začuti

vojak, ki je v kasarni pahnjen v čisto drug svet duhovne revščine. Kar nekaj dni sem se veselil obiska

prijateljev, tudi v kasarni so mi dali popoldne prosto. Novomašnik tudi ni pozabil na mojo vojaško

denarnico, za kar sem mu bil hvaležen. V Mostarju je bilo vroče do 37 stopinj Celzija in ni treba poudarjati,

da se je v taki vročini vrček piva še kako prilegel.

/ … /

Nekega dne je naš desetnik Zoran Mišić moral zbrati podatke, katere šole je naredil vsak vojak. Ko sem mu jaz naštel, da imam osemletko, tri leta vajeniške šole, štiri leta gimnazije in štiri leta teološke fakultete, je vzkliknil: »Ovakve škole nema čitavo naše selo.«

/ … /

Stran 709

12. Zavezina pošta

12.1.

12.1.1. Predlog deklaracije

sprejet 14. 11. 201 na sestanku »Pobude za zakonsko ureditev komunističnih zločinov«.

Podpisniki – Praga, ambasada republike Madžarske

»Iskreno si prizadevajoč, da bi jasno povedali, kaj so komunistični zločini, in omogočili zadoščenje za neskončno trpljenje pod totalitarnimi komunističnimi režimi, ki je prizadelo milijone državljanov, prosimo vsa zakonodajna telesa bivših komunističnih držav, da sprejmejo učinkovite zakonske norme, ki bodo omogočile kaznovanje komunističnih zločincev in odpravo vseh privilegijev, ki jih še uživajo.«

O dokončni verziji te deklaracije se bo razpravljalo na sestanku, ki bo decembra 2011.

Praški akademski klub 48

Pražský akademický klub – PAK

12.1.2. Festival MENE TEKEL in Deklaracija 2012

V Pragi je konec februarja 2012 potekal 6. mednarodni kulturni festival z naslovom MENE TEKEL, katerega namen je ozaveščati ljudi za boj proti totalitarizmu, zlu in nasilju. Na ogled je ponudil dokumentarne filme, pogovore, srečanja, razstave in koncerte. MENE TEKEL festival se je prvič odvil pred šestimi leti, kot odziv na pomanjkljivo zanimanje ljudi za usodo političnih zapornikov in zaradi nezadostnih informacij in zmožnosti, da bi se otroci o tem obdobju učili v šolah.

Zdenek Bohac, vodja Praškega akademskega kluba 48 je predstavil pobudo za pravno korekcijo komunističnih zločinov, vključno z Deklaracijo, v kateri poziva nekdanje komunistične države, da vzpostavijo zakonodajo, ki bo omogočila pravično kaznovanje komunističnih zločincev in ukinitev vseh prednosti, ki jih lahko nekdanji priviligirani še vedno uživajo.

Deklaracijo 2012 o pravni obravnavi zločinov komunizma, so v Pragi 17. januarja letos podpisali predstavniki 17 čeških nevladnih organizacij, med njimi Praški akademski klub 48, Združenje političnih zapornikov, Združenje internirancev v delovna taborišča, Združenje razlaščenih kmetov in drugi. Pokroviteljstvo nad pobudo je prevzel praški župan Bohumil Svoboda, podprli pa so jo mnogi predstavniki s strani strokovnega in političnega življenja na Češkem. Med drugimi so podporo pobudi izrazili predstavnik Senata parlamenta Češke republike, direktor češkega Inštituta za proučevanje totalitarnih režimov Daniel Herman ter izvršna direktorica Platforme evropskega spomina in vesti Neela Winkelman.

Deklaracija je bila podpisana ob navzočnosti veleposlanikov oz. predstavnikov veleposlaništev držav, ki so bile nekoč v sovjetskem vplivnem območju. Podpora je bila tako izražena s strani Bolgarije, Estonije, Madžarske, Latvije. Litve, Poljske, Romunije in Slovaške.

»Zahtevamo odpravo zakonodaje, ki je članom komunistične partije zagotavljala priviligiran položaj!« je poudarila Nadežda Kavalirova, vodja Združenja čeških političnih zapornikov.

Del letošnjega MENE TEKEL festivala se je osredotočil na Romunijo, Avstrijo in Kitajsko. Na festi­valu so gostili kitajskega disidenta Lu Spinga, avstrijsko preiskovalno avtorico Anito Lackend­berger in druge.

V prostorih Visokega sodišča se je odvijala rekonstrukcija sodne obravnave proti vojnemu pilotu Josefu Bryksu.

Festival in deklaracija sta bila podprta tudi s strani Platforme evropskega spomina in vesti, katere naloga je koordinacija med institucijami, ki se ukvarjajo z raziskovanjem totalitarnih režimov in spodbuda pri soočanju držav s totalitarno preteklostjo na evropski ravni in ki ima sedež v Pragi na Inštitutu za raziskovanje totalitarnih režimov (USTR). Neela Winkelmann, izvršna direktorica Platforme evropskega spomina in zavesti je dodala, da junija 2012 pripravljajo konferenco v evropskem parlamentu, na kateri bodo udeleženci spregovorili o pravni oceni totalitarnih zločinov in možnostih za ustanovitev posebnega sodišča, mednarodnega tribunala za obravnavo zločinov komunizma.

Več informacij je mogoče najti na spletnih straneh www.dcery.cz in www.menetekel.cz

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1

Dodatek A.1.1 Opravičilo

V Zavezi 83 smo objavili tudi dve pesmi, GLASOVI NOČI in LADJA CERKVE, in ju pripisali pesniku Branetu Senegačniku, v resnici pa ju je izdelal pesnik Joseph von Eichendorff, Brane pa le prevedel. Nam pa ostane, da se obema za neljubi spregled iskreno opravičimo.

Dodatek A.2 Voščilo

Dodatek A.2.1

Vstali – Marta Jakopič Kunaver

Vstali – Marta Jakopič Kunaver

Kjerkoli ste, ko dobite to voščilo,

pomislite, da niste sami,

da tisoč in tisoč ljudi misli na vas!

Pomislite tudi vi nanje!

Pojdite v Emavs za to veliko noč!

Potem jim boste lahko povedali, da ste ga videli.

Nova Slovenska zaveza in Revija Nova zaveza[Stran 096]

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Veleposlanik ZDA v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli

Dodatek B.1.1

Vprašanje: Ali obstaja velika razlika glede pričakovanj, ki ste jih imeli o Sloveniji in dela tu, preden ste nastopili delo veleposlanika, in realnostjo, s katero se v državi soočate zdaj?

Odgovor: Ja, moram priznati, da res, tako ali tako mi ne bi nihče verjel, če bi se poskušal zlagati o tem. Dojemanje Slovenije iz Washingtona je zelo površinsko, zelo lepo, a tudi zelo površinsko. Tam očitno nihče ne razume, da je Slovenija kompleksna in polna izzivov. Ko sem prišel sem in dal nekaj intervjujev, sem dejal, da tu ni dosti dela, da je Slovenija živahna demokracija, kapitalistična država, v kateri je zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic, da je tu stopnja korupcije nizka, zato bo moja naloga, da pomagam podjetjem, razvijam gospodarsko sodelovanje in nič drugega. Izkazalo se je, da to ne bo držalo. Po mojem je bilo skoraj žaljivo do Slovenije, da je bila dojeta tako površno kot država brez težav in pravih izzivov. Spoznal sem, da so ekonomske zadeve pri mojem delu še najmanj pomembne. Ironično, lahko rečem po 30 letih dela v manj razvitih državah, je to, da tam, kjer je vlada po navadi pokvarjena, prebivalcem pomagamo pri kršenju človekovih pravic, tihotapljenju ljudi, podkupovanju, karkoli pač. Tu v Sloveniji ni čisto nasprotno, je pa ironično, da imate vlado, ki z nami sodeluje in je pripravljena pomagati, ljudje pa so, čeprav obožujejo ameriško kulturo, so prijazni in vljudni, vseeno sumničavi do vsega ameriškega, še posebej pa ameriške vlade. Vse, kar storimo, spremlja sum, da za tem stoji zlonameren razlog, tako da je najpomembnejši del moje službe komuniciranje z javnostjo; govorim za radio, TV, časopise, stopam pred študente ali kom drugim. Po mojem je namreč najpomembnejše spremeniti slovensko mišljenje o Ameriki. Potem so tu še druge teme: nihče v Washingtonu se na primer ne zaveda, da spori v drugi svetovni vojni v Sloveniji niso bili predmet pravega pogovora, zato ostajajo nerešeni. To je bil zame velik šok. Po treh mesecih posvetovanj v Washingtonu bi človek pričakoval, da bo kdo omenil ta problem, pa ga ni nihče, kot bi v Washingtonu to temo pometli pod preprogo – podobno kot v Sloveniji zadnjih 70 let. Resnično menim, da je to zelo pomembna tema, ki bo ključna tudi za vašo prihodnjo vlado. Še eno pomembno vprašanje pa je tu korupcija, nekaj, kar je tu težko zaznati. Namreč, ponovno lahko spregovorim s perspektive tretjega sveta, kjer vsak gasilec, policist, kdor koli pač, hoče podkupnino. Slovenija je v tem pogledu raj. Vaš javni sektor je zelo pošten, ima visoko integriteto, obstaja pa prefinjena korupcija na višjih ravneh, na katerih ljudje uporabijo svoj vpliv ali zveze, in to je težko videti. Mislim, da vaš predsednik protikorupcijske komisije to zelo dobro razume. Korupcija ovira ekonomski razvoj v vaši državi.

Radio Slovenija, Prvi program

Oddaja Intervju, 28. 12. 2011

Dodatek B.2 Priporočamo

Dodatek B.2.1 Jože Dežman
Resnica in sočutje

Resnica in sočutje

Resnica in sočutje

Poročilo vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč 2009-2011.
Izdala DRUŽINA
Naročila: 01/360-28-28

Datum: 2012-10-15

 

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.