Zaveza št. 80

Zaveza št. 80Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 80
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2011

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1. Kaj nam je sedaj razumeti

Če nekoliko pomislimo, se nam kmalu odkrije, da je beseda komentar ambiciozna beseda. Tudi če jo uporabimo v njenem najbolj navadnem pomenu, tudi če nam pomeni zgolj razlago ali pojasnilo. Že po sebi se zdi jasno, da po razlagi ali pojasnjevanju kličejo stvari, ki se dogajajo zunaj vzročno ali časovno utečenega reda stvari. Če vidimo, da sosed odklepa hišna vrata in nam ob tem ura na steni pove, da je to čas, ko običajno prihaja iz službe, v tem ne bomo videli ničesar, kar bi klicalo po pojasnilu. Če pa bi se zgodilo, da bi sosed, nervozen in vznemirjen, to počel ob enajstih dopoldne, bomo ta nenavadni dogodek razumeli šele čez nekaj dni, ko nam ga bo njegov sodelavec v službi pojasnil ali razložil ali, bi lahko rekli, komentiral.

S tem seveda nočemo reči, da se od stvari, ki se v določenem krogoteku ponavljajo, prej ali slej ne bo pojavila katera, ki bo zahtevala razumetje. Da se nam kaj dogaja vsak dan, nas lahko tako zaziblje v brezbrižnost, da nas šele po daljšem času in povsem nepričakovano in kakor brez pravega razloga ustavi nenadna želja, da bi videli, za kaj pravzaprav tu gre. Znamenita razkritja v znanostih – fizikalnih, miselnih in duhovnih – se dogajajo tako, da se ob kakih povsem običajnih in ponavljajočih se stvareh, ustavijo ljudje, ki znajo potem postaviti taka vprašanja, da pripeljejo do velikih in pomembnih odgovorov.

Največkrat nam kaka stvar ne da miru zaradi vprašanja, kako je sploh mogoče, da je – ne, kaj je ali kaj pomeni, ampak zakaj je ali zakaj že je ali še vedno je. Šele potem se začnemo ubadati s tem, kaj se v njej skriva ali kaj jo nosi.

Od stvari, katerih obstoj nas navdaja s čudenjem, so nekatere vsakdanje in nepomembne, nekatere pa tako velike, da nam zakrivajo prepotreben pogled na pokrajino pred nami. Njihova velikost nam daje značaj zgodovinskosti, njihova grozljiva nepremakljivost, če z njo razpolagajo, pa slutnjo temne usodnosti. Če se kaj takega naseli v mestu, narodu ali državi, bi bilo razumno reči, da bi se vsi talenti, s katerimi razpolagajo posamezniki, in vsi intelektualni potenciali duhovnih in kulturnih ustanov, ki jih vzdržuje katera od zgoraj omenjenih družbenih entitet, morali usmeriti v reševanje vprašanja, kako to, da je sedaj tu med nami nekaj tako nenavadnega. Na vseh oddelkih urgentne družbene službe bi to vprašanje morali registrirati in ga vnesti v svoje delovne knjige. Vsaka, še tako majhna rešitev, bi bila dragocena: poiskala bi drugo in se z njo združila, kar bi se še in še ponavljalo, dokler se ne bi sestavila velika Rešitev, ki ne bi bila nič drugega kot spoznanje ali zagledanje vseh ljudi – ali vsaj večine ljudi – kaj je tista velikost, ki se je sestavila med nami in nam brani jasno videti obzorja prihodnosti.

Čas je, da opredmetimo svoje govorjenje. Če hočemo to storiti, moramo povedati, kakšno podobo ima ali kako se imenuje tista velikost, ki obstaja med slovenskimi ljudmi in ki se je naselila v slovenskem narodu in v slovenski državi, in preprečuje prost pogled naprej. Ali, z drugimi besedami, kako bi se moralo glasiti besedilo slovenskega komentarja danes: kako nam je živeti, da se bomo rešili v prihodnost – sebe, svoj jezik, svojo pamet, svojo vero in svoj zgodovinski prostor.

1.1.2. Dolge sence zamujene zgodovine

Naj svoj korak v »sredo stvari« uvedem z zgodbo iz nekega sveta, ki je našemu toliko podoben, da nam lahko služi za primerjavo.

Poleti 1992 je Transit (4), »evropska revija«, objavila razgovor med Adamom Michnikom, glavnim urednikom največjega poljskega dnevnika Gazeta Wyborcza, nekdanjim disidentom in enem od voditeljev Solidarnosti, in Václavom Havlom, od leta 1989 predsednikom Čehoslovaške, soustanoviteljem in prvim besednikom Listine 77. Razgovor nosi naslov Nedokončana revolucija. Med drugim je Michnik vprašal Havla, ali se je komunizem po njegovem mnenju dokončno zrušil ali pa še obstaja možnost za restavracijo, za komunistično kontrarevolucijo. Havel je odgovoril: »Povratek komunizma, kakršen je bil za časa Brežnjeva ali Stalina, imam za nekaj izključenega. Proces tega razpadanja je nepovraten. Na lokalni ravni pa je ponovno rojstvo možno. Lahko si predstavljam, da nastane nova varianta komunistične vladavine, ki bi se okrasila s spremenjenimi zastavami. Tako bi si nomenklatura v eni od republik Zveze pripela na zastave narodne barve in tako, podprta od stare partijske hierarhije, priklicala v življenje nekaj, kar bi bilo podobno staremu sistemu. Tako vrnitev si je mogoče zamisliti, a komunistični imperij je dokončno za nami: kolesa zgodovine ni mogoče zavrteti nazaj«.

Mogoče sedaj tu na to ne bi bilo treba posebej opozarjati, a naj vseeno povemo, da smo s tem odlomkom hoteli pokazati, da se je nekaj podobnega temu, na kar je čehoslovaški predsednik opozarjal zgolj kot na možnost, v Sloveniji dejansko zgodilo. Mutatis mutandis, se pravi z nekaterimi možnimi, pa tudi nujnimi različicami, a v bistvu vendarle to, kar je Havel imel v mislih. Kako bi sicer vodilni slovenski politik trenutne demokratske opozicije v razgovoru z nekim nemškim dnevnikom mogel reči, da bo pri nas kmalu »vse tako, kakor je bilo nekoč«. Saj tudi on ni mislil – pa tudi mi nismo mislili, ko smo mu v celoti pritrjevali – da se v Ljubljani izgrajuje »komunizem, kakršen je bil za časa Brežnjeva in Stalina«. Kar je Janez Janša hotel povedati in čemur smo mi z razumetjem in zadoščenjem pritrjevali, je bilo dejstvo, da nekoč nismo izvedli tistega, kar je od nas zahtevala zgodovina. Zahteva, ki jo je pred nas postavljala zgodovina, pa je bila, da ustanove totalitarne države nadomestimo z ustanovami demokratične države tako temeljito – da bodo nove ustanove tako izdelane – da bo v njih živel demokratski duh in jih bo nosil demokratski vzgon. Poleti 1992, ko so bile izgovorjene citirane Havlove besede, je minilo že dve leti, odkar sta bila v Sloveniji izgovorjena dva stavka, ki sta poleg drugega dokazovala, da njuna izrekovalca še nista bila deležna Havlovega miselnega obiskanja. En stavek se je glasil: »Samo preko mojega trupla«, drugi pa: »Dovolj je bila ena revolucija«. Izgovorila sta ta dva stavka dva politika, ki o njuni dobronamernosti ni treba dvomiti, o tem, da o boljševizmu, v katerem sta sicer živela, nista globlje razmišljala in v resnici nista vedela, kaj je, pa tudi ne.

Na tem mestu bi kazalo vnesti še en odlomek iz Havlovega intervjuja leta 1992. Na Michnikovo vprašanje, kakšen odnos je treba zavzeti do preteklosti, je Havel najprej povedal zgodbo, ki jo je doživel kmalu po izvolitvi za predsednika. Izročili so mu papir z imeni tistih, ki so ga nekoč pisno denuncirali, a je še istega dne papir izgubil, imena, ki so bila na njem, pa tudi kmalu pozabil. To je razložil in opravičil s tem, »da je poznal mline sistema in zato ve, kako v njih lahko uničijo človeka«. Tej osebni noti pa je potem dodal tele prevažne misli: »Toda kot predsednik moram na to pomisliti, da družba rabi jasne smernice, sicer bodo ljudje imeli občutek, da je revolucija nedokončana. Režim je uničil življenje veliko ljudi in njihovih družin, med njimi so tudi takšni, ki so vso mladost morali preživeti v koncentracijskih taborišči. Te žrtve pa ne morejo tako enostavno iti čez vse. Toliko bolj, ker danes mnogim njihovih preganjalcev gre bolje kot njim. V družbi obstaja velika potreba po tem, da se obračuna s preteklostjo in tiste ljudi, ki so narodu prizadeli bolečino in krivico, odstrani z njihovih funkcij. Zato kot predsednik ne morem gledati na to vprašanje z ravnodušnostjo, ki mi osebno sicer ustreza«.

O tem, kaj je Havlu komunizem pomenil, naj navedem še dva njegova stavka: »Komunizem je zgodovino v nekem smislu blokiral. Zavrl je njen naravni razvoj in gibanje. Metaforično povedano, bil je neke vrste narkoza in družba se sedaj počasi prebuja v svoje staro stanje. Vsi problemi, s katerimi se je spopadala pred narkotizacijo, so sedaj nenadoma oživeli«.

1.1.3. Slovenska drugačnost

Havlove besede niso pomembne samo zato, ker kažejo na njegovo razlikovanje med osebnim in javnim – in s tem na njegovo politično talentiranost ali politično naravo – ampak za nas Slovence predvsem zato, ker ob njih ne moremo, da se ne bi vprašali, kako to, da mi od svojega dolgoletnega predsednika nikoli nismo razločno slišali kaj podobnega. Mogoče ravno v tem tiči eden od virov slovenske drugačnosti. Mogoče bi bilo treba raziskati ravno ta vir, pravzaprav ne vir sam, ampak njegovo politično ojkologijo – zakaj je ravno v Sloveniji mogel biti izvoljen ravno tak predsednik – če bi hoteli dobiti kakšne relevantne informacije o tisti velikosti, o kateri smo govorili, da se je zgradila med nami in nam ne dovoljuje, da bi se razvili v normalno prihodnost.

Če bomo torej hoteli globlje razumeti zatrto in zadušeno slovensko zgodovino in tako ostati bolj kompetentni inženirji njenega ponovnega trasiranja, se bomo morali obrniti za informacije do obeh merodajnih dejavnikov največje zgodovinske transakcije v zgodovini slovenskega naroda: transakcije, ki ji samo tako priznamo ustrezno razsežnost, če mislimo o njej kot o vrnitvi v civilizacijo. Ta dva dejavnika sta slovenska boljševiška elita in od nje napadeni in okupirani slovenski narod. O teh dveh dejavnikih nam bo razmisliti, če hočemo izdelati besedilo, ki bo v stanju ponuditi razlago in pojasnilo, zakaj tako in ne drugače – zakaj ravno v Sloveniji tako in ne drugače, zakaj ravno v Sloveniji taka zgodovinska in politična nerazumnost. To besedilo bi se že s svojo izjavnostjo – tudi če ne bi bilo vzorno dognano – lahko potegovalo za visoki status komentarja. Še to naj uvodoma povemo, da si bomo oba faktorja ogledali v dveh ozirih: kako ju opredeljuje njuna splošnost, njuna generična določila, in kako sta to splošnost uresničila v njunih specifičnih kulturnih in časovnih okoliščinah. Mogoče bi bilo primerno, da začnemo z boljševizmom.

Slovenija

Slika 1. Slovenija Simon Dan

Središčna ideja marksizma kot nosilne filozofije vseh komunističnih osnutkov je deterministično gledanje na zgodovino. Vsi narodi bodo nujno napravili isto pot od fevdalizma preko kapitalizma v razvito komunistično družbo. Revolucionarna vloga industrijskega proletariata bo samo izvajanje partiture, ki je vložena v zgodovino. Marksizem noče biti voluntaristična ideologija, ampak znanost. Čeprav je razvoj sam začel kazati drugačno podobo, so, kakor pravijo poznavalci, komunisti vseh barv vztrajali na zgodovinskih premisah.

To se nam zdi zanimivo zato, ker bi spričo tega scenarija človek pričakoval drugačno strategijo od te, ki so se je boljševiki dejansko držali. Niso namreč čakali, da bi proizvajalni odnosi po naravni poti dozoreli do te mere, da bi družba dala kompetentnim zgodovinskim silam znak za zaključni del rapsodije, ampak so se ravnali po povsem drugih orientacijskih stanjih.

1.1.4. Upor – izvorni vzgon boljševizma

Izkazalo se je, da se boljševiki, bolj kot na filogenezo zgodovine, glede tempiranja svojega zgodovinskega nastopa, zanašajo na svojo specifično oceno stopnje destabiliziranosti kake družbe (in seveda na svojo pripravljenost). Za tako stanje pa v največji meri poskrbi vojna, posebej pa še poraz v vojni. Majskemu porazu v rusko-japonski vojni leta 1905 je sledila jeseni istega leta Leninova trimesečna revolucionarna praksa v Petrogradu. Po neuspehu je kmalu zopet odšel na Zahod in se leta 1914 naselil v Švici, od koder se je leta 1917, po marčni revoluciji, ponovno vrnil v kraj svojega prvega revolucionarnega nastopa – to pot v zapečatenem vlaku, ki ga je za prevoz čez Nemčijo priskrbel nemški glavni štab z generalom Ludendorffom na čelu. (Zanimivo in ne brez pomena pri tem je to, da je človek, ki je s to transportno uslugo bistveno prispeval k uspehu oktobrske revolucije – v pragmatičnem smislu, se razume, ne v zgodovinsko dialektičnem – leta 1923 podpiral tudi Hitlerja pri njegovem neuspešnem puču.) A Lenin se to pot ni vrnil praznih rok. Poleg revolucionarne teorije, s katero je razpolagal že leta 1905, je sedaj nosil v žepu še nemški denar – nekateri avtorji navajajo pol milijarde dolarjev – s katerim je poskrbel za bogat boljševiški tisk, ki je po tej injekciji še bolj učinkovito razglašal to, kar so ruska ušesa hotela slišati: zahtevo po »končanju vojne« in klic po več »kruha in več zemlje«. (Zgodbe z nemškim denarjem, ki jo je v nasprotju z železniškim aranžmajem, bilo mogoče tajiti, Sovjeti seveda nikoli niso hoteli priznati.) Preveč bi prizadela boljševiški ugled, predvsem pa boljševiško dialektično nedolžnost.

Za slovenske boljševike moramo reči, da so se ravnali po vzorcu, ki so ga nakazali Rusi. Brez dvoma so se v vsem držali organizacijskih in ideoloških kominternskih smernic in obveznosti, pri vsem je prav tako deloval tudi vseprisotni tradicionalni slovanski mit, a bi izdali veliko nerazumevanje boljševizma, če ne bi upoštevali celostne narave duhovnega pritrjevanja, ki je spremljalo rituale, ki jim z dolgočasno in prazno knjigovodsko besedo pravimo rekrutiranje ali kandidiranje. Zakaj boljševik ni nekaj, kar lahko postaneš, boljševik lahko postaneš samo, če si že. Ko je Vlado Kozak prebral Kardelju prvo besedilo iz svojega ideološkega lekcionarja – kako je to dejansko potekalo, seveda ne vemo – je učenec že razumel vse in si, takrat mogoče res samo še sebi, rekel: To sem jaz. In ko je enkrat izrazil to identitetno sebevidenje, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo ta »jaz« postal mojster. Za takšno samoodkritje ni bila potrebna učna doba, dovolj je bila ena beseda, izgovorjena ali zapisana, kandidatsko obdobje je bilo potem potrebno samo za to, da so odgovorni ugotovili, ali je bilo začetno samoodkritje avtentično ali ne. Kriterij je bil en sam: vserazpoložljivost.

Tudi slovenski boljševiki niso prisluškovali govorici družbene biti in čakali, kdaj bodo zaslišali besede, ki bi sporočile dovoljenje – ali ukaz – za začetek. Niso na primer začeli z revolucijo v prvih kriznih tridesetih letih, ampak so raje čakali na vojno, ali bolje, na poraz v vojni, ki pa je bil v primerjavi z logiko družbene biti slučaj. In v ta slučaj – v igro, ki jo je omogočal – niso stopili v logiki služabnikov zgodovine, ampak po samoodločitvi in v volji podivjanega subjekta, vedoč, da bodo morali vse, razen slučaja samega, ustvariti sami. Zavedali so se, do zadnjega vlakna svoje biti so se zavedali, da so sami. Morda še nikoli ni bilo ljudi, ki bi se tako v celoti in tako konsekventno in brez ostanka zavedali, da so sami. Bili so brez iluzij. Iz hipostaze te zavesti je zrasel machiavellistični zaključek: bene usare la bestia e l’uomo – do kraja izkoristiti zver in človeka. Še nihče ni tako spretno in tako brutalno in tako neusmiljeno ravnal s slovenskim človekom in njegovo dušo.

Njene ponosne planine

Slika 2. Njene ponosne planine Simon Dan

Eden od najbolj rafiniranih in predrznih posegov boljševiške partije v slovensko zgodovino je zaplemba narodove suverenosti s tako imenovanim Zaščitnim odlokom Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora 16. septembra 1941. S tem aktom je partija uzurpirala izključno pravico do rezistence. Vsako drugo rezistenco je postavila zunaj zakona in sodelovanje pri njej sankcionirala s smrtno kaznijo. Odkrivanje in sodno obravnavanje prekrškov proti temu odloku je Partija poverila Varnostno obveščevalni službi OF ali VOSU. O tej ustanovi piše Kardelj Titu 29. 3. 1942: »Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov Partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole.« A v njenem imenu je vendar stalo, da je to »služba OF«! Ta akt, ki smo ga tu samo skicirali, predstavlja celoten lok boljševiškega voluntarizma: od prevare in manipulacije do terorja in smrti.

Kakor se bralci mogoče še spomnijo, poizkušamo postopno odgovoriti na vprašanje, zakaj je boljševizem – na različne načine – še tu. Njegova prisotnost – v času potem, v času, ko je njegova doba minila – je stvarno in logično tako protislovna, moralno nenaravna, estetsko neznosna, eksistencialno nevarna, politično infamna, da človek, ki je toliko v posesti samega sebe, da se normalno odziva na fizične in umske informacije sveta in okolja – ki je še integralen človek – da se tak človek od časa do časa ne samo vpraša, kako je mogoče, da se kaj tako neverjetnega dogaja, ampak se tudi ozre okoli sebe, koliko jih je še, ki v tem nenavadnem svetu še tako mislijo.

Rekli smo, da bomo pri iskanju odgovora na vprašanje boljševiške kontinuitete na kratko pregledali obe referenčni količini te problematike: boljševiški angažma v Sloveniji nekoč in danes in življenjsko silo in kulturni etos naroda, ki sta se ob tem pokazala. Če si drznemo in komentiramo prvo točko tega vprašanja, smemo sedaj reči, da so se boljševiki, potem ko jim je zgodovina – zaradi reči, ki so jih uprizorili – pobrala domovnice, uprli in ostali. S to arogantnostjo so pokazali, s čim jih je opremila začetna jakobinska intuicija: da je to bilo nekaj bolj primarnega od volje do moči – volja do Upora. Kakor so se leta 1941 uprli normi, doseženi v civilizaciji, ki zahteva brezpogojno solidarnost z okupiranim in ponižanim narodom, kakor so se tedaj uprli na pošastno grotesken način – z napadom nanj – tako so se uprli leta 1990, ko jim je bilo z najvišje instance zaukazano, da odidejo. Opraviti imamo torej z voljo, ki izhaja iz zadnjega Upora: Non serviam – Ne bom služil. Z nobenim drugim zadržanjem nam ne bi mogli bolj pokazati, s kom imamo opraviti. Sedaj vemo, kako je to šlo. Vemo tudi, da se nikoli ne bodo spremenili. Če leta 1990 niso odšli, ne bodo nikoli. Ostaja samo še to, da se volivci demokratične politeje zavejo svojega statusa in jih pospremijo do vrat, ki se odpirajo na periferijo zgodovine. Le tako se bo končala groteskna situacija, da premaganci sedijo po ustanovah svobodne in suverene države in odločajo, kaj komu gre in kaj komu ne gre. Če je to stanje žaljivo, je še bolj škodljivo. Če bo premagancem še dolgo uspevalo vzdrževati lažni videz zmagovalcev, bomo državljani vedno bolj dobivali poteze podanikov – vedno manj bomo državljani in vedno manj bomo vedeli, kaj lahko s sabo naredimo.

1.1.5. Kakšno moč izkazujejo sile podedovane kulture

Da leta 1990 boljševiki, ki so jim bili pobrani neki papirji, niso odšli, ampak kljub vsemu ostali, so s tem pokazali v evropskih razmerah še ne videno arogantnost. A tu je sedaj prostor, da se vprašamo nekaj drugega. Zakaj jim ljudje niso povedali, kaj se spodobi: ljudje, ljudstvo, slovenski narod? Ali se niso zavedali prerogativov, ki jim jih je sedaj dajala obnovljena demokracija? Ali so v pravkar prestanem pol stoletju kaj pozabili, ali jim je bilo kaj vzeto? Ali se jim je zgodila kaka druga reč, da se nenadoma niso zavedali svobode, da niso razumeli nekaj tako prvinsko človeškega?

Dvoje se jim je zgodilo, da niso bili več to, kar so bili, preden so boljševiki na njih naredili svoj velikopotezni eksperiment. Prvič so boljševiki za polastitev oblasti in njeno utrditev pomorili 20.000 Slovencev, zvečine mladih ljudi. Teh sedaj ni bilo več. Drugič pa so boljševiki s svojo štiriletno revolucionarno propedevtiko po gozdovih (pa tudi po mestih) prepričali 6.000 ljudi – potem ko je bilo vedno bolj jasno, da jim bodo zavezniki poklonili zmago – da je bolje, če hočejo živeti, da odidejo iz domovine v tujino. Tudi teh sedaj ni bilo. Približno toliko jih je nekoliko pozneje, sedaj ne več za življenje, ampak za kruh in svobodo, naredilo isto pot. Tudi teh v ključnem trenutku ni bilo. Ko se je torej leta 1990 znova postavljala slovenska prihodnost, je bilo izločenih čez 30.000 kompetentnih Slovencev, ki so vedeli, za kaj gre, kadar se postavlja država. To je ena stvar torej: da v letih 1990 in 1991, ko se je postavljala slovenska prihodnost, slovenski narod ni bil zraven v polni postavi.

Kaj pa narod, ki je ostal? Najprej njegova elita. Slovenski narod, kakršen je obstajal v mejah FLRJ, je imel svojo elito, a je ta bila marsikaj, samo politična ne. Politična je postala čez noč, za potrebe ad hoc. Ni bila seznanjena s stvarmi, s katerimi ni mogla biti, pa tudi ne s stvarmi, s katerimi bi lahko bila. Razumljivo je, da ni poznala obrti, ki se ji pravi politika, ni pa razumljivo, da ni vedela, da z nečim tako raznorodnim, kot je boljševizem, ni mogoče delati države. Tudi ni razumljivo, da je tako slabo poznala zgodovino – ki je bila nazadnje tudi njena zgodovina – da je začela iskati snov za nove politične premise z letom 1980 in ne prej. Niti sanjalo se ji ni, da se je vse začelo leta 1942 ali kako desetletje prej: da bo slovenske reči razumel samo tisti, ki bo hotel razumeti ta čas. Tako se je zgodilo, da je ta elita sprejela na gradbišče, kjer so se postavljali temelji nove države, tudi boljševike, čeprav nekoliko bolj prizadetemu opazovalcu ne bi smelo biti skrito, da boljševiki pri izgradnji demokracije ne morejo sodelovati, četudi bi hoteli (kar je nonsens, a vseeno). Tako smo se v Sloveniji lotili najbolj delikatnega posla, ki je možen, v odsotnosti svarilnega vedenja – še več, svarilne slutnje – ki jo je Otto Lacis nekako v istem času izrazil v Moskvi: »Navidezna zmaga demokracije lahko postane triumf kaosa.« Ali se vam ne zdi, da bi ta stavek lahko nastal tudi v Sloveniji?

Elita je ena reč, druga pa je ljudstvo. V kakšnem stanju sta bila v letih 1990 in 1991 ljudstvo ali narod? V takem stanju, da je šlo na plebiscit 90% volilnih upravičencev in v takem odstotku izglasovalo sprejetje plebiscitnega predloga – a šele potem, ko so boljševiki (v enem od svojih prenovitvenih stanj) izjavili, da ga odobravajo, da so zanj. O demokratih veliko pove, da so kljub tej ominozni okolnosti jubilirali. Nihče očitno ni pomislil na to, da »navidezna zmaga demokracije lahko postane triumf kaosa«. Boljševizem je v Srednji in Vzhodni Evropi trajal pol stoletja in do neke mere je razumljivo, da so se civilizacijske meje znotraj narodov in držav začele polagoma raztapljati. Na to je, govoreč o skupni dediščini totalitarizma, opozoril Havel v novoletnem nagovoru 1. januarja 1990: »Ne samo tisti na oblasti, ampak vsi državljani so pomagali, da je obstajal. Mi vsi smo, seveda v različni meri, odgovorni za funkcioniranje totalitarnega aparata. Nobeden od nas ni bil samo žrtev, vsi smo bili hkrati tudi njegovi ustvarjalci.« (Jacques Rupnik, Kaj storiti s komunistično preteklostjo, Transit 22, 114–115.) Vsi smo bili, hočeš ali nočeš, vključeni. To je res, a je tudi res, da nikomur ni bilo dovoljeno ne misliti!

Njene visoke gore

Slika 3. Njene visoke gore Simon Dan

Toda to ni vse, kar je Havel povedal. Prvemu navedku je dodal še nekaj stavkov, ki se redkeje navajajo: »Ne smemo pa nikogar pozabiti, ki je na ta ali drug način plačal sedanjo svobodo. Neodvisna sodišča morajo nepristransko odtehtati krivdo tistih, ki so bili odgovorni za preganjanja. Da bo resnica o naši polpreteklosti v celoti razkrita.« (Prav tam, str. 115.) Pri nas takih stavkov nimamo v ušesih. Čehi se res niso upirali in niso podpirali svojih disidentov, toda ko je prišel čas, so podprli zakon o dekomunizaciji. V Sloveniji ga nikoli nobeden še ponudil ni! In ko je nekoč Adam Michnik izrazil nasprotovanje odpiranju komunističnih arhivov, češ da obstaja nevarnost zlorabe, je Joachim Gauck, direktor urada za arhive vzhodnonemške tajne službe Stasi, protestiral: »Po mojem se družba, ki se hoče obnoviti, ne sme odpovedati delegitimiranju diktature v pravu, v znanosti, pa tudi ne v javnem diskurzu. Jaz sem proti poceni milosti«. (Transit 22, str. 54.)

1.1.6. Moralna in politična poklicanost slehernika

Havlovo in Gauckovo mnenje poglobljeno podpira tudi Aleksander Solženicin v nekem intervjuju: »Totalitarizem ne obstaja sam od sebe. Obstaja z našo pomočjo. Zato vedno poudarjam veliki, skoraj mistično zli pomen, ki ga ima marksistična ideologija v moji domovini. Mi podpiramo ta režim tako, da sprejemamo to ideologijo, ki drži v svojih krempljih naše duše. Mi pa smo brez pravic. Nihče se ne zmeni za nas, ko delajo notranjo in zunanjo politiko brez nas. Istočasno pa mi vsak dan podpiramo ta režim, kar pomeni, da smo za to, dar dela. To je naš greh in mi moramo nositi odgovornost zanj in se ga kesati«. Tako vidi Solženicin našo sovpletenost in našo skupno odgovornost. (Encounter, 1975/3, str. 70/71.)

Kako smo vsi vpleteni, na odgovornost vseh ljudi, pokaže Solženicin v nadaljevanju na nekem drugem primeru, ki ga bomo navedli zaradi tega, ker utegne biti zanimiv za Slovence iz nekega drugega zornega kota: »Ali vzemite znano zgodbo, kako so Britanci že po vojni v Avstriji izročili več kot milijon in pol ljudi Sovjetski zvezi, dobro vedoč, da bodo tam kaznovani, ljudi, ki so vedeli, da ji čaka smrt, in ki so s solzami prosili, naj jih ne vračajo. Med njimi so bili stari ljudje, žene, otroci, vse mogoči ljudje, ki so vsi vedeli, da jih čaka ali smrt ali izgnanstvo, a britanska vojska jih je brez usmiljenja izročila. To zgodbo sem slišal od mnogih ljudi, ko sem bil še na Otočju. Vsi so poznali samo en stavek. ‘Britanci so nas izdali’. Britanija ni totalitarna država. V Britaniji je ustaljena demokracija, tam imaš pravico, da zahtevaš pojasnila. In glejte: trideset let je minilo in šele sedaj ta skrivnost počasi prihaja na dan. Sedaj pa, če so državljani totalitarne države odgovorni za dejanja svojih vlad, ali niso državljani najbolj svobodne in najbolj demokratske parlamentarne države enako odgovorni? Da, mogoče je ukaze res dal Churchill, izpolnili pa so jih visoki britanski oficirji, toda javno mnenje tega ukaza ni preprečilo, ni hotelo sprožiti vprašanj in zahtevalo razlag in pojasnil. In ko vse to gledam, me obhaja občutek, da je celotni britanski narod naredil greh, ki se ga ni še pokesal, ga ni raziskal, se mu ni odpovedal, mu ni poizkušal zadostiti.«

A to so, pravi v nadaljevanju Solženicin, tuje reči. On sam in njegovih šest prijateljev, ki so ostali v Moskvi, pa nameravajo skupaj izdati zbirko esejev, v katerih želijo raziskati ruske grehe in ruske napake z željo, da se jih Rusija zave in popravi. »In to je tisto, kar je tam sprožilo tako jezo.«

Da boljševizem – v kateri fazi svojih nenehnih permutacij, ni najbolj važno – ne kaže nobene pripravljenosti, da odide, je najbolj odločujoče dejstvo nove slovenske države. Mogoče tudi zato, ker njegova upornost v Sloveniji dosega največje uspehe od vseh pokrajin nekdanjega srednjeevropskega in vzhodnoevropskega komunističnega imperija. Toda stanje, ki je bilo od začetka razumljeno kot svojsko politično čudaštvo, se vedno boj spreminja v bolezen, ki grozi, da nam bo povsem spremenila življenje. To pa je perspektiva , ki bi nas morala prebuditi. Vse, narodovo elito in njegove množice. Z nekaj navedki iz tuje literature smo hoteli opozoriti, da se bistvene reči naroda in države tičejo vseh ljudi. Nikogar ni, ki ne bi bil poklican.

Njene reke in doline

Slika 4. Njene reke in doline Simon Dan

1.1.7. Elita in ljudstvo – en narod

Ali na elito še lahko računamo? Nekateri pravijo, da je utrujena. Vodilni snovalec kulturnopolitične misli v Sloveniji, pisatelj Drago Jančar, je v nekem intervjuju (september 2010) to skupno občutje izrazil takole: »Vedno več je ljudi, ki kaj znajo in ki so bili včasih pripravljeni poseči v javno debato, vedno več se jih sedaj umika, to je nevaren proces.« Kaj nam ostane? Elite se utrujajo, a se tudi obnavljajo. Pokažimo, da smo veseli vsake nove mlade misli. Dokažimo s svojim zadržanjem, da je Slovenija odprt prostor za vsako misel, ki je prestala prve preizkuse normalnosti in obenem prodrla malo naprej od drugih. Dajmo jim priznanje, mogoče se bodo okoli nje začele počasi zbirati druge. A nehajmo s Kocbekom, prestara je ta burka in preveč nas je stala. Tudi recimo to, da ljudje, ki so prebrali nekaj več knjig in premislili nekaj več naših skupnih reči, enostavno nimajo pravice, da so utrujeni. Na kaj pa zvračajo svojo utrujenost? Ali niso privilegirani? Kaj pa je bolj vznemirljivo kot brati knjige in misliti? Misliti in včasih tudi kaj najti! Naj kulturniki kaj naredijo, da bodo zasvetile luči v oknih njihovih turobnih rančev.

Kaj pa množica, hoí polloí, slovenski slehernik? Nobeden ni odvezan, smo rekli. Danes, potem ko je za en teden pred Slovence stopil Barbarin rov, ni nihče odvezan. Čeprav je bil tisti oder odgrnjen samo en teden, potem pa je »medijsko-edukativni kompleks« njegove luči pogasil, bi vseeno morala pred vsakim od nas katera še goreti. Skratka, slovensko 20. stoletje je bilo opremljeno s takimi prizori, da nikomur ne dovoljujejo prebivati v ležerni anonimnosti, duhovni in moralni. To so bili prizori, ki so se odigravali v vsaki vasi, v vsaki dolini, v vsakem mestu, tako da nihče ne more za svojo neprebujenost iskati izgovorov v neobveščenosti. Vsi smo bili v velikem gledališču, pred vsemi je bila odigrana predstava sveta, nihče ne more reči, da ni poučen. Nihče ne more reči, da ni vkrcan, kakor je rekel Pascal. Il faut parier – treba je staviti, treba se je odločiti. Vsakdo lahko to stori, ne samo elita. Kdor je šel skozi 20. stoletje, sam osebno ali pa z aktiviranjem spomina drugih, se lahko odloči. In ker se lahko, se tudi mora – po znanem izreku.

1.1.8. Govorica barbarinega rova – ali jo bomo končno slišali

Toda ob tem bi za konec tega razmišljanja morali povedati še nekaj pomembnega, mogoče bistvenega. Francoski mislec Raymond Aron je v knjigi Velika shizma skušal opozoriti povojne Francoze, da je komunizem kot svetna religija nujno tudi mistifikacija. Ta je v tem, da množicam predlaga eno samo razlago zgodovinske drame, da nesrečo človeškega življenja izvaja na en sam vzrok. Resnica pa je ta, da za to ne obstaja en sam vzrok, da ni take revolucije, ki bi z enim udarcem pripeljala človeštvo v novo ero. Človeške usode ni mogoče bistveno popravljati s katastrofami, svobode in dostojanstva ni mogoče zagotoviti tako, da se vsa oblast prepusti eni sekti in njenim idolom. Te besede potem uporabi Raymond Aron za iztočnico v zaključni stavek tega razmišljanja (za katerega bi si človek želel, da bi ga povedal kdo v naši domovini): »Toda ali bo človeštvo, ki ne verjame več v Boga, živelo brez idolov«? Komaj stavek preberemo, začutimo, da je resničen. Pa tudi sicer ima Evropa brez Boga že toliko kilometrine, da smo to lahko ugotovili.

Kakor smo že povedali, je Solženicin v Zürichu leta 1975 objavil, da namerava s šestimi prijatelji, ki so ostali v Moskvi, izdati zbirko aktualnih esejev o sodobni Rusiji. V razgovoru, v katerem je prišel z novico, je še povedal, da je pisatelj Igor Šafarevič svoj esej, ki zaključuje to celotno zbirko, končal z besedami: »V zadnjem polstoletju smo si Rusi pridobili izkustvo, ki ga nima nihče več na svetu.« Spodbujen od te misli zaključuje Solženicin svoj razgovor z novinarjem takole: »Kakor mora človek v pravljičnih prizorih in starih legendah, če hoče pridobiti nadnaravno moč, iti skozi smrt, tako lahko rečemo, da je Rusija šla skozi smrt in je sedaj v stanju slišati glas Boga

Slišati glas Boga. Če nas ta sposobnost edina lahko zavaruje, da ne zapademo večno novemu postavljanju idolov – kot posebni obliki Nietzschejevega večnega vračanja enakega – potem ne vemo, kaj bi bilo pomembnejšega od te sposobnosti. Ob tem sem se spomnil na neko nedavno Drago, mislim celo, da je bila lanska. Predavatelj nam je z izbranimi besedami predstavil stanje duha v Sloveniji. Na koncu pa so ga organizatorji soočili s posebnimi spraševalci. Eden je hotel vedeti, kako predavatelj »stoji z religijo«. Ta se je, iz vljudnosti do publike, izmotal z neobveznimi besedami. Lahko pa bi bilo drugače. Nesporno velja, da zanesljivega – empiričnega – odgovora na vprašanje, ali je mogoče postaviti človeško družbo brez Boga, nihče ne ve. Nihče ne ve zato, ker ateistične družbe s tako dolgim stažem, ki bi omogočil zanesljiv odgovor, še ni bilo. Zato odgovor, pozitiven ali negativen, stoji na veri. Predavatelj bi ob tem lahko rekel – in to se mi zdi za naš čas tako zelo pomembno – da credo sicer ni njegova beseda, je pa njegova beseda intelligo, s čimer bi potrdil, da pozna Aronov in Bockenfordejev aksiom in da je zato na strani tistih, ki še zmorejo uporabljati credo v izvornem pomenu, in da zato ne želi, da bi izginili. To bi lahko rekel brez strahu za osebno integriteto.

Mi pa lahko končamo svoje razmišljanje – bralci bodo presodili, če mu lahko priznajo status komentarja – z mislijo, s katero stopamo v duhovno areno sedanjosti. Potem ko smo videli Barbarin rov, smo tudi Slovenci šli skozi smrt – na nek način, a naj nihče ne reče, da to ni bila tudi njegova smrt. Toda, ali smo zato kaj bolj pripravljeni, kot pravi Solženicin – slišati glas Boga?

1.1.9. Postskriptum

Leta 2005 je zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar pri založbi Družina izdala knjigo Cerkev na zatožni klopi, v kateri je obširno, na 797 straneh, in dokumentirano prikazala ravnanje boljševiške oblasti s slovensko Katoliško cerkvijo, njenimi škofi, duhovniki in verniki v letih 1945 do 1961. To je bil čas, ki ga je zgodovinar Veselin Djuretić označil za »sukob izmedju ideološkog i prirodnog v čovjeku i društvu«. V ta najširši okvir sta pravno nasilje, ki ga je v tem času doživljala slovenska Cerkev, v nekaj bistvenih potezah vnesla dva slovenska zgodovinarja, dr. France M. Dolinar v Spremni besedi, dr. Tamara Griesser Pečar pa v Uvodu v Cerkev na zatožni klopi. Dolinar pravi, da sodi desetletje po drugi svetovni vojni »med najbolj sramotno obdobje sodne prakse v Sloveniji in Jugoslaviji«. To je bil čas, »sodnega brezpravja in zakona ulice«; čas, ko je »sodne procese določala partija«. Zgodovinar še misli, da bi morala »današnja sodna oblast« v celoti razveljaviti vse procese proti duhovnikom in drugim predstavnikom katoliške Cerkve v Sloveniji. Toda kljub članstvu Slovenije v evropskih in svetovnih kulturnih in političnih integracijah »za večino duhovnikov niso razveljavljene lažne, krivične in ideološko obarvane sodbe, izrečene v desetletju po drugi svetovni vojni«. O tem, kako so z duhovniki ravnali po zaporih, pravi Dolinar: »Če se jih ni dalo prevzgojiti, jih je bilo treba zlomiti in uničiti«.

Njena starodavna kultura

Slika 5. Njena starodavna kultura Simon Dan

Tudi avtorica dr. Pečarjeva ima čas od 1945 do 1961 za »obdobje popolne brezpravnosti Cerkve«, saj je bil to čas, ko je oblast »skušala zatreti vernost na Slovenskem«. Od 1945 do 1961 je sedelo na zatožni klopi 429 duhovnikov in redovnic. Poleg tega je bilo v tem času izrečenih 1441 upravnih kazni. V takem ni čudno, če so bili verniki na vseh družbenih področjih zapostavljeni, v šolah pa Cerkev »zasmehovana in kriminalizirana«. V Uvodu govori dr. Pečarjeva tudi o »diaboličnem sistemu«, ki je dosegel, da so ljudje »izdajali svoje najbližje«, pri tem pa pripominja, da »razprava razkriva od teh samo tiste, ki so igrali ključno vlogo v igri represije proti Cerkvi – in še to samo pokojne«.

Za stanje, že s temi nekaj potezami narisano, bi bilo pričakovati, da bo ljudi z normalno razvitim civilizacijskim instinktom navdalo s potrebo po solidarnosti ali celo usmiljenjem do tistih, ki so se znašli na nakovalu sil, ki so gospodarile temu času. Tudi z ogorčenjem nad tem, da so si v domovini, ki je naša skupna hiša ali naš skupni dom, nekateri ljudje privoščili tako razčlovečenost, takšne predrzne in razuzdane igre z Ustanovo, ki je to hišo skozi vso dolgo zgodovino pomagala izgrajevati, predvsem tako, da jo je opremljala s kulturo, v kateri je bilo človeku mogoče živeti. Takšen odmev je knjiga gotovo imela, a je imela tudi drugačnega.

»6. oktobra 2005 je dr. Janez Markeš v tedniku Mag objavil članek Kajnovo rdeče znamenje, s katerim je knjigo postavil v tako dvomljivo luč, da je dr. Pečarjeva čutila, da mora kot avtorica zavarovati svojo strokovno integriteto. Že v uvodu v svoj članek v Magu je Markeš ocenil knjigo »bolj za parapolitični projekt kot za zgodovinopisje«, ker naj bi pri njeni izdelavi bili vključeni »načrt cerkve, avtorice, založnika in njegovega zaledja«. To naj ne bi bila njegova osebna domislica, ampak kažejo na to »zakonitosti«, ki jih je mogoče odkriti v knjigi. S tem, da naj bi dr. Pečarjeva dovolila, da je pod njenimi rokami nastajal »parapolitični projekt«, tega ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je bila v stanju odpovedati se svojim strokovnim in etičnim normam. Te insinuacije kažejo na to, da avtor s svojim izdelkom ni mislil na kritiko, ampak na izločevanje in odstranjevanje. Ker »papeževo odlikovanje« in »založba Družina« nista dovolj močna argumenta za dokazovanje avtoričine zunaj zgodovinarske intrige, se dr. Markeš odloči za drug prijem: knjigo označiti za »prvo obravnavo v udbovski biografiji slovenske cerkve« (kar razprava prvenstveno ni), vanjo pa da je zajela »izključno prvo povojno obdobje«. To »nenavadno« odločitev naj bi sprejel »nekdo v cerkvi v sodelovanju z avtorico«. Ta nepotrebni – in dvomljivi trud – bi si člankar v Magu lahko prihranil, saj je avtorica sama pojasnila, zakaj se je odločila za »prvo povojno obdobje« – iz nekih zelo naravnih, predvsem pa historiografsko relevantnih razlogov. Toliko glede časa, da pa se je avtorica odločila, da vključi samo tiste občutljive primere, ki so s svojo vdajo največ škodili Cerkvi in od teh »le pokojne«, pa je stvar takta, ki ga je tudi od zgodovinarja normalno pričakovati.

Posebej pa sta v avtorico Cerkev na zatožni klopi zadeli dve trditvi pisca Magovega članka. Ena pravi: »da je logično nemogoče, da slovenska cerkev oz. njen vrh tako temeljitega projekta ne bi imela pod nadzorom«, druga pa, »da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali«. Avtorica je začutila, da osti obeh stavkov merita v njeno poklicno in stanovsko integriteto in kompetenco v taki meri, da je dolžna – tudi zaradi zavarovanja svoje celotne poklicne dejavnosti, sedanje in prihodnje – doseči njuno učinkovito in javno korekcijo. To je dosegla s sodbo, ki jo je »v imenu ljudstva« izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani 7. januarja 2010. Druge okoliščine te pravde in sodbe, ki ji je sledila, niso za nas pomembne, pomembno pa je, da se je to sodišče strinjalo z naravo, pomenom in vlogo zgoraj navedenih stavkov, kakor ju je razumela in interpretirala tožnica.

S to razsodbo bi se celotna zgodba lahko končala. A se ni. Pičlo leto za tem, 15. decembra 2010 jo je, upamo da samo nadaljevalo in ne dokončalo, Višje sodišče v Ljubljani, ki je v svoji razsodbi oba zgoraj navedena stavka – ki sta za nas s svojimi referencami ključna, vse druge akcidenčne reči pa nas, kot rečeno, tu ne zanimajo – ni razumela tako, kakor ju je razumela tožnica in prvostopenjsko Okrožno sodišče v Ljubljani, in v njiju ni našlo nič »žaljivega«.

Ker sta omenjena stavka, kot kaže, v sredi spora, si ju še mi nekoliko oglejmo. Najprej, »da je logično nemogoče, da uradna slovenska cerkev oziroma njen vrh tako temeljnega projekta ne bi imela pod nazorom«. Pritožbeno sodišče je bilo že glede celotnega članka v Magu mnenja, da ga je mogoče razumeti »kot subjektivno mnenje avtorja na objavljeno delo tožnice«, posebej pa poudarja, da je toženec »z izpeljavo besedne zveze‚ logično nemogoče‘ nakazal, da ne gre za trditev, temveč za njegovo osebno mnenje«.

Kaj pomeni izraz »logično nemogoče«? Nekaj naj ne bi bilo samo »nemogoče«, ampak »logično nemogoče«. Že od Aristotela je logično nemogoče, da bi kaka stvar istočasno in v istem oziru hkrati bila in ne bila. Če pravim, da je kaj »logično nemogoče«, pravim s tem, da je kaj tako, ne zato ker jaz tako mislim, sklepam ali (celo) dokazujem, ampak ker je tako nujno. Če bi, da to točko nekoliko ilustriramo, kdo trdil, da je kaka sodba s politično ingerenco, izrečena v totalitarni politeji, »logično« dvomljiva, se rabi te besede ne bi upirali, saj v totalitarizmu ni delitve oblasti, razen v administrativnem pogledu. Nobena od treh vej oblasti v totalitarizmu ni samostojna, ampak so vse tri odvisne od neke središčne alienirane družbene volje, ki je zgolj to in nič drugega. Tudi sodstvo je načelno – to je v celoti – funkcija te volje. A res samo načelno – ne faktično, ne brez izjem – zato totalitarne sodbe niso vse napačne, ampak dvomljive – a to vse in »logično«. Zato se imamo pravico nekoliko čuditi trditvi, da naj bi atribut »logičnosti« potrjeval zasebno naravo nekega mnenja, da je kaj mogoče ali nemogoče. Če pravim, da je kaj »logično nemogoče«, pravim s tem, da sem v vsakem trenutku pripravljen ponuditi kogentne miselne ali celo stvarne dokaze za svojo trditev. V senci »logike« so vse okoliščine kot so »najobčutljivejša poglavja cerkve«, »založba Družina«, »papeževo odlikovanje« samo nečedne insinuacije, iztrgane iz sveta normalnih človeških odnosov. Kaj pa je bolj normalno in sprejemljivo kot to, da Družina izda knjigo, ki daje nekaj zadoščenja tako zelo žaljenim katoličanom, ali da vodstvo Cerkve avtorici take knjige izposluje papeževo odlikovanje? »Najobčutljivejše poglavje« Cerkve pa je Magov pisec lahko vnesel zato, ker je prej predpisal knjigi drugo vsebino kot pa je bila tista, za katero se je odločila dr. Pečarjeva – ker jo je ganilo neko veliko trpljenje in neka velika krivica.

Njeni ljudje

Slika 6. Njeni ljudje Simon Dan

Pritožbeno sodišče je v nasprotju s prvostopenjskim Okrožnim sodiščem presodilo, da dr. Markeš v svojem članku ni bil »žaljiv«. Ob tem pa nam je dalo tudi vedeti, da je žalitev pojem »pravnega standarda«, ki pa ga ima le to, kar je »žaljivo v očeh povprečnega bralca«. V začetku smo nekoliko razmišljali, kako naj bi »povprečni bralec« utegnil biti imaginarni nosilec pravnega kriterija – predvsem pa s katero kamero ali katerim diktafonom bi ga bilo mogoče posneti – potem pa nas je tako rešil stavek, ki je omenjenemu sledil: »Tožnica je znanstveni monografiji z naslovom Cerkev na zatožni klopi z zgodovinskega vidika analizirala politično preganjanje Rimskokatoliške cerkve in njenih članov (duhovniški procesi in Udba) po letu 1945. (Kar je oboje netočno, o. p.). Tožnica je v knjigi obravnavala v družbi aktualno ter sporno temo, za katero v slovenski politiki in javnosti obstajajo različna mnenja in prepričanja. (Poudaril pisec tega besedila). Pisec teh vrstic seveda nima nobenega pravnega znanja in zato ne ve, če se jezik prava nemara pokorava normam, ki so zunaj parametrov splošnega idioma jezika, a mora izraziti svoje globoko prepričanje – upam samo, da ni kaznivo – da preganjanje, ne samo politično, neke legitimne družbene skupine ni tema »za katero bi v slovenski politiki in javnosti smela obstajati različna mnenja in prepričanja«. (V porevolucijski duhovni zmedi pa tu mogoče obstajajo nepričakovani odtenki etično-političnih sodb. Mogoče pa o pomoru tistih 160 Romov ali Ciganov, ki jih je leta 1942 pomorila osvobodilna partizanska vojska, ne obstajajo različna mnenja).

Njena skrb za prihodnost

Slika 7. Njena skrb za prihodnost Simon Dan

Iz Prešernove paradigme, po kateri je narejen slovenski splošni idiom, izhajajo nenapisani zakoni – ágraphoi nómoi – po katerih o načrtnem preganjanju države katerekoli legitimne skupine državljanov ni dovoljeno imeti »različnih mnenj«. Pri vsem se ne morem ubraniti misli, da Višje sodišče tako zelo brani prerogative »povprečnega bralca« zato, da bi preko njega – kaj zveni bolj demokratično kot »povprečni bralec« – legitimiralo tudi to »sporno temo«. A nazadnje le ostane resnica, da pravica do nasilja nad drugimi ljudmi ni vsebovana v mednarodno uzakonjenih človekovih pravicah. To se skratka ne sme. Že v skladu s tem – če mi je dovoljena ta banalnost – kar piše na trati pred nekim londonskim hotelom: Ladies and Gentlemen will not and others must not walk on the grass! Po tem vzoru je grajen splošni idiom.

Njene šmarnice

Slika 8. Njene šmarnice Simon Dan

Drugi od Okrožnega sodišča inkriminirani, od Višjega sodišča pa rehabilitirani stavek pa pravi, »da je v ozadju močno opažen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodka izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali«. Tudi v tem stavku Višje sodišče »ne najde žaljivosti, saj je avtor članka izrazi le pomislek v tej snovi«. Ta »pomislek« pa je tako mnogopoveden, da je avtorici vzel avtorstvo in razširil na »soustvarjalce« – na neko čudno kovarsko združbo, s parapolitičnimi instinkti – ki so potem skupaj z avtorico izdelali »sistem skupaj zloženih resnic«, kot je še nekje rečeno. A Višje sodišče vidi olajševalno okoliščino v tem, da je magov člankar potem »mnenje« o tej uničujoči obtožbi »prepustil bralcu«.

In zvončki

Slika 9. In zvončki Simon Dan

V besedilu, s katerim Višje sodišče utemeljuje oprostitev prvoobtoženega dr. Markeša, izstopa odstavek, ki je posvečen človekovi svobodi – svobodi njegovega duha. Tu najdemo besede in cele besedne zveze, ki nam hočejo predočiti osnovne pojme sedanje duhovne in politične kulture: »svobodno izražanje misli in svobodo javnega nastopanja«, »svobodo medijev, svobodo tiska, svobodo govora, svobodo mišljenja«, svobodo izražanja svojega mišljenja o moralnih, političnih in drugih vprašanjih«. In tako dalje.

To se nam zdi prav, takih poudarkov nikoli ni dovolj. Toda ob vsem se nam le vsiljuje neka misel, ki jo bomo skušali izraziti takole – vulgo seveda: Kako to, da se piscem tako visokih mislih o svobodi, ni oglasila še misel, čisto navadna asociacija, ki za razmišljajoče ljudi ne bi smela biti tako izjemna, da je knjiga Cerkev na zatožni klopi pripoved o nekem času, v katerem so neke sile, na način, v civilizaciji doslej neznan, teptale najvišje človekove pravice, da je to največje možno nasilje nad človekom s to knjigo bilo prvič po nerazumno mnogih letih postavljeno v prostor, v katerem se je nekoč dogajalo, na dokumentiran, torej na zanesljiv in znanstveni način; in da je na koncu, skrajno čudno, da je ta knjiga doživela sprejem, ki ga ji je priredil dr. Janez Markeš in ki ga je potem neko Višje sodišče v prav tem prostoru s takim razumevanjem motrilo.

Že nekaj časa smo tudi nepoznavalci seznanjeni s pojmom pravnost prava. Po izkušnji, osebni in družbeni, polstoletnega totalitarnega prava je težko povedati, s kakšnim veseljem smo sprejeli to novost. Pojem pravnosti prava nas je spomnil, da ima pravo svojo kulturo in da je tej kulturi ime pravičnost.

Naj zaključimo: Habent sua fata. Ena od usod te knjige je bila tudi ta, da se nam je dala uporabiti za ilustracijo komentarja k jubilejni 80. številki Zaveze.

In njene nasmejane pomladne trobentice

Slika 10. In njene nasmejane pomladne trobentice Simon Dan
Zaveza 80. številka

Slika 11. Zaveza 80. številka

2. Mesto na gori

2.1. Ob sedemdesetletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha

Avtor: Cvetka Hanuna

2.1.1.

Dragocena je v Gospodovih očeh

smrt njegovih svetih.

(Psalm 116, 15)

2.1.2.

»Koroška, dežela sanjavih jezer, rodovitnih polj in tihih dolin, dežela vojvodskega stola in zibelka slovenskega slovstva (dr. Rožman)«, je našemu narodu dala velike može, mnogo odličnih narodnih in kulturnih delavcev. Med njimi tudi človeka, jasnovidca, dr. Lamberta Ehrlicha, čigar 70-letnice umora se bomo spominjali prihodnje leto.

Rodil se je 18. 9. 1878 v Žabnicah pod Svetimi Višarjami v Kanalski dolini. To je tisti del Koroške, ki so ga po koncu prve svetovne vojne zavezniki prepustili Italiji. Rodil se je očetu Janezu in materi Magdaleni. Bil je deveti od desetih otrok. Gimnazijo je obiskoval v Celovcu, v Innsbrucku pa bogoslovje. 1902. leta je bil tam posvečen v duhovnika, leta 1903 pa je doktoriral iz teologije. Nato se je še leto dni izpopolnjeval v Rimu. Bil je zelo nadarjen. Svoje dušnopastirsko delo je začel v Beljaku in ga nadaljeval v Celovcu kot stolni kaplan. Leta 1907 je postal tajnik celovškega škofa Josefa Kahna. Od leta 1910 je bil tudi profesor v celovškem bogoslovju, kjer se je začel posvečati slovenskim dijakom in bogoslovcem. 1919 so ga imenovali za izvedenca za koroško vprašanje pri jugoslovanskem zastopstvu na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni. Potem se je izpopolnjeval v etnologiji in primerjalnem veroslovju na univerzi v Oxfordu, ki ju je pozneje predaval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani.

Bil je sposoben in vsestranski delavec in organizator. Poleg svojega osnovnega duhovniškega poklica je dr. Ehrlich opravljal še akademske, idejne, družbene in narodno politične naloge.

Centrala katoliškega prosvetnega gibanja je bila ustanovljena v Ljubljani 1897. leta. Delovala je vse do razpada habsburške monarhije. Imenovala se je Slovenska krščansko-socialna delavska zveza (SKSZ) in je bila osrednja nepolitična organizacija krščanskosocialnih, predvsem pa delavskih društev. Besedo »delavski« so kmalu opustili. Ko je vodstvo organizacije prevzel leta 1900 dr. Janez Evangelist Krek, se je zveza začela širiti. Do leta 1917, ko je dr. Krek umrl, se je razvila v osrednjo vseslovensko izobraževalno organizacijo. Leta 1905 se je SKSZ začela širiti na Koroško in Tržaško. V pomožni odbor je bil izvoljen tudi dr. Ehrlich, ki je leta 1907 postal njen podpredsednik za Koroško. Koroška zveza je imela pravila:

1. Ustanavljati, združevati in izpopolnjevati nepolitična krščanskosocialna društva med koroškimi Slovenci.

2. Pospeševati pouk, vzgojo in izobrazbo med Slovenci na Koroškem v krščanskem in narodnem duhu.

3. Gojiti telovadbo in ustanavljati mladeniške telovadne odseke z lastnimi uniformami.

4. Podpirati in zastopati prizadevanja koroških Slovencev za lastne šole.

Zveza je prirejala poučna predavanja o splošno koristnih stvareh in tudi zabavne shode, gledališke igre in veselice. Društvom je oskrbovala govornike, tem pa potrebne knjige ter ustanavljala in podpirala knjižnice. Kasneje so dodali še ustanavljanje društvenih domov. Pri izobraževalnem delu Koroške zveze so bila v ospredju predavanja, enako kot pri osrednji zvezi v Ljubljani. Velikokrat je predaval dr. Ehrlich sam. V zadnjih dveh letih pred vojno je kot predavatelj sodeloval v Koroški zvezi tudi že dr. Gregorij Rožman, profesor cerkvenega prava v celovškem semenišču in kasnejši ljubljanski škof. S predavanji in socialnimi tečaji je začela zveza uresničevati koroškim razmeram prikrojeno glavno nalogo svojega dela. To je vsaj delno nadomestiti slovensko ljudsko šolo na Koroškem, ki je ni bilo, in spodbujati ter gojiti slovenski duh. Zelo mu je bila pri srcu ženska organizacija in koroška mladina.

Koroške razmere so igrale pri njem čisto posebno vlogo in so vplivale tudi na idejno naravnanost dr. Ehrlicha. Središče njegovih govorov je bi mnogokrat slovenski narod. Na občnem zboru koroške SKSZ leta 1909 je spet imel referat na to temo. Pomagal si je z zgledom Device Orleanske, ki je rešila francoski narod angleškega jarma: »Kakor Angleži tedaj po Francoskem, tako se je začel šopiriti na naših tleh tuj narod, ki gospoduje našemu rodu. Izvesti veliko delo navadne francoske deklice med koroškimi Slovenci, si je zapisal na zastavo SKSZ.« (govor na občnem zboru SKSZ, maja 1909). Pri nekem drugem shodu je leta 1910 govoril o potrebi slovenskih srednjih šol: »Nujno potrebujemo slovenske izobražence: duhovnike, učitelje, uradnike in druge.« Hkrati pa je pozval tudi kmečke fante, naj se združujejo: »Da ne bodo slovenska posestva drugo za drugim prehajala v roke veleposestnikov in grofov.« (Mir, 1907)

Dr. Ehrlich je na začetku ustanavljanja društev SKSZ za Koroško rekel: »Dokler jih ne bo 50, je naša naloga neizvršena.« (Mir, 1908) Na zadnjem občnem zboru leta 1914 je Zveza štela točno 50 društev. Med prvo svetovno vojno Zveza za Koroško ni delovala. Jeseni 1918 pa je s svojim delom ponovno začela, zaživela pa je šele 1921. Takrat je bil dr. Ehrlich že pri drugem delu za koroške Slovence.

V reševanje koroškega vprašanja po prvi svetovni vojni se je vključil še pred svojim odhodom v Pariz. Kot zastopnik deželne vlade za Slovenijo na Koroškem je spremljal anketno komisijo podpolkovnika Sherman Milesa, ki je bil član posebne ameriške študijske komisije na Dunaju. Od 26. januarja do 6. februarja leta 1919 je štiričlanska Milesova komisija potovala skoraj izključno po ozemlju, ki je bilo pod avstrijsko zasedbo. Komisija se je gibala le po glavnih cestah in se ustavljala samo v večjih krajih in mestih, ki pa so imela nemški značaj. Ameriško komisijo so povsod sprejemali nemško govoreči prebivalci. Američanov ni nič mikalo v slovenske hribovske vasi. Odlične nemške gospe so jih pozdravljale in slavile. Vse to je Milesovo komisijo nagnilo na avstrijsko stran. Večinsko so se odločili, da bodo predlagali razmejitveno črto po stari deželni meji po vsem ozemlju jugovzhodne Koroške. Torej po grebenu Karavank, po vsej njihovi dolžini. Ljudstvo so izpraševali, če želi pripadati nemški Avstriji ali Jugoslaviji. Ni jih pa zanimalo, kakšne narodnosti so. V nekaterih krajih severno od Drave, so Nemci prirejali demonstracije za nemško Avstrijo. Komisija ni želela iti v Ziljsko dolino, prav tako ni obiskala slovenskih ali vsaj narodnostno mešanih naselbin med Vrbskim in Osojskim jezerom ter Krko in Glino. Ehrlich si je zaman prizadeval za skladnost etničnih in državnih meja. V Parizu je objavil o Koroški obsežno poročilo »La Charintie« leta 1919.

Jugoslovanska delegacija je na mirovni konferenci v Parizu, zaradi načina dela Milesove komisije, vložila protest pri ameriški delegaciji. Ta pa je medtem že sklenila, da bo delovanje komisije zamolčala, njenih sklepov pa sploh ne bo razglasila.

Dr. Lambert Ehrlich

Slika 12. Dr. Lambert Ehrlich

Poročilo so spravili na varno v arhiv državnega tajništva ZDA, ki je šele leta 1953 umaknilo oznako »tajno«. Gradivo je prvi objavil dr. Alojzij Kuhar, brat Lovra Kuharja, Prežihovega Voranca, ki je bil tudi takrat v Parizu.

Jugoslovanska delegacija si je zelo prizadevala onemogočiti vpliv Milesovega poročila. Za teritorialno komisijo in vse pomembne mednarodne kroge mirovne konference je Ehrlich pripravil troje dokumentov oziroma spomenic. Navedel je vzroke za načrtovano razkosanje. Na Goriškem in v Trstu je to strateška meja za Italijo; v Beljaškem okraju sta vzrok nemški in italijanski imperializem; v Celovški kotlini pa gospodarske koristi za nemško Avstrijo.

Zanimivo je Ehrlichovo mišljenje o »velikopotezni stari angleški politiki, ki je v enem svojih glavnih vidikov bila vedno protislovanska« (iz pisma dr. Brejcu, 4. maja 1920).

Bil je avtor še več spomenic in dokumentov o koroškem vprašanju, ki jih je jugoslovanska delegacija naslovila na udeležence mirovne konference. Najbolj pomembno je bilo njegovo poročilo o delu Milesove komisije. Bilo je osnova za to, da je bil za Koroško določen vsaj plebiscit. Dr. Ehrlich je sodeloval tudi v diplomatskem boju za slovensko severno mejo na Štajerskem in Prekmurju.

Po sklenitvi miru in določitvi meje si je dr. Ehrlich zadal nalogo, da napiše zgodovino slovenskega vprašanja na mirovnih pogajanjih. Žal je rokopis ostal nedokončan in neobjavljen (usoda rokopisa E–88).

Dr. Lambert Ehrlich, umorjen na Streliški ulici 26. maja 1942

Slika 13. Dr. Lambert Ehrlich, umorjen na Streliški ulici 26. maja 1942

Dr. Ehrlich je svoje teološko znanje temeljito dopolnil s študijem primerjalnega veroslovja in etnologije v Parizu in Oxfordu. Študiral je etnološke in verske primerjalne študije zlasti v zvezi s prvotnimi kulturami. Tudi od tem je napisal nekaj knjig. Pisal je v angleščini in francoščini, bil je pravi poliglot.

Leta 1922 je postal profesor primerjalnega veroslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani. Tam je ostal do svojega umora 1942. Dr. Ehrlich je bil trikrat dekan Teološke fakultete: 1925–26, 1931–32 in 1936–37. Zavedal se je, da univerza potrebuje strokovno znanstveno literaturo. Nekaj so mu je podarili angleški in francoski prijatelji, nekaj knjig je kupil z lastnimi sredstvi in tudi univerza je prispevala nekaj denarja.

Gotovo je, da ni bil nihče tako vnet za obstoj, izpopolnitev in napredek slovenske univerze, ustanovljene 1919, kot dr. Ehrlich. Mnogokrat je poudarjal pomen univerze za narod, ki je ogrožen zaradi velikih in požrešnih sosedov.

Središče njegovih misli so vedno bile vera, samobitnost, kultura in obstoj slovenskega naroda. Kot teolog in znanstvenik se je dr. Ehrlich zanimal predvsem za vprašanje verstev. Zelo pomembno vlogo v njegovem razmišljanju igrajo idejni tokovi, ki so oblikovali družbeno podobo Evrope. Svoje razprave postavlja v okvir vplivov materializma, evolucije in dialektičnega materializma v slovenskem in evropskem družbenem razvoju.

Prav vizionarsko dr. Ehrlich obravnava nevarnost boljševizma, ne le za vero in Cerkev, pač pa tudi za sodobno svetovno družbo. Tudi na njegove osebne praktične odločitve, posebno v odnosu do kristjanov pred drugo svetovno vojno, je treba gledati z vidika komunistične nevarnosti za Slovence. Njegova voditeljska osebnost ni mogla spregledati neodzivnosti pri svojih rojakih. Na tak način so počasi, a vztrajno odpirali pot, da je lahko slovenski narod padel v naročje komunistom. Njegov umor 26. maja 1942 je razumljiva posledica njegove družbene angažiranosti na Slovenskem proti komunizmu.

Razprava »Ruski boljševizem«, ki jo je izdal leta 1923, obravnava nastanek in zgradbo boljševistične države Rusije, vlogo komunistične stranke in njene tajne policije, našteva rezultate njenega »delovanja« med letoma 1918 in 1929 – usmrtitev 1.767.018 ljudi. Drugi del razprave nosi naslov Ekonomska katastrofa, kjer predstavi padec gospodarstva v letih po revoluciji. Številke so porazne, nazadovanje je bilo strašno. Naslednji del govori o sovjetskem šolstvu. Šola je delavnica ateizma in agitator komunizma.

V razpravi najbolj jasno izraža svojo državniško osebnost. Pojasnjuje tudi svoje opredelitve in reakcije znotraj katoliških krogov in celotnega slovenskega naroda. Ehrlich je bil pretanjen mislec in družbeno čuteč človek ter slovenski rodoljub, ki je zelo jasno videl nevarnosti narodnih stranpoti. Opozarjal je svoje rojake, naj se ozavestijo in organizirajo. To pa ni bilo všeč niti tistim, ki so hoteli narod organizirati po svoje, niti onim, ki niso hoteli priznati njegovih voditeljskih in narodnoobrambnih sposobnosti.

Dr. Ehrlich je imel izreden posluh za človeka, posebej za revne, preproste in preizkušene. Leta 1930 je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman imenoval dr. Ehrlicha za študentskega duhovnika. Kot njihovemu duhovnemu vodji mu je bilo revno študentsko življenje dobro poznano. V šolskem letu 1930–31 je ustanovil Vincencijevo konferenco za akademike. Tudi sam je gmotno podpiral študente; tako kot škof Rožman je tudi on razdajal svoj zaslužek.

V delu bivšega Ljudskega doma za Ljudsko kuhinjo je ustanovil Akademski dom sv. Cirila. V njem je bila tudi kapela, kjer je vsak dan maševal in pridigal študentom. Naj povem še to, da je z delom svoje dediščine dal prenoviti kapelo sv. Cirila, ki je bila v Akademskem domu. Dal jo je poslikati akademskemu slikarju Francetu Kralju, s prizori iz življenja sv. Cirila in Metoda. Vsak dan je imel pri svoji mizi kot goste revne in lačne študente.

Dr. Lambert Ehrlich s svojimi Stražarji

Slika 14. Dr. Lambert Ehrlich s svojimi Stražarji

Iz vseh razprav o Ehrlichu je mogoče jasno razbrati, da je bil na prvem mestu vzgojitelj mladine. Najprej sicer na duhovnem področju, ni pa zanemarjal tudi splošne vzgoje v dobrem, kamor sodi tudi dobrodelnost. Na Vincencijevi konferenci za akademike so sproti reševali probleme. Potrebni študentje so se obračali s prošnjami za denar, hrano, obleko, perilo, obutev, zdravnika in zobozdravnika. Iskali so različne vire sredstev, da so lahko pomagali.

Življenje služkinj, ki so delale pri premožnejših družinah, je bilo težko. V starosti in bolezni so se znašle na cesti. Tudi za te je imel Ehrlich posluh in jim je znal pomagati. V Ljubljani je blizu Križank kupil dvonadstropno hišo, kjer je ustanovil »Dom za služkinje«, kjer so našle svoje zatočišče. V njem so lahko bivale stare in onemogle, pa tudi mlajše, ki so bile bolne ali so iskale delo. To je bila dobra rešitev za to zatirano in brezpravno skupino prebivalstva, ki v takratni Ljubljani ni bila majhna.

Dr. Ehrlich se je ukvarjal tudi z bolniki. Zanje je med vojno skrbel iz lastne kuhinje in jim v bolnišnico pošiljal kosila.

Dolgo časa je opravljal tudi dušnopastirsko službo na ljubljanskem gradu. Tja so zahajali reveži in tudi to je bilo mesto, kjer je prihajala na dan Ehrlichova dobrota in njegovo krščansko usmiljenje. Najbolj zapuščeni in pozabljeni so bili v središču njegovega karitativnega dela. Ko je nekoč srečal bosega reveža, ga je povabil v stanovanje, sezul svoje čevlje in mu jih dal. Sam pa je obul stare in ponošene. In še en primer: ko je dobil od doma večjo vsoto denarja, je vsega razdelil revežem. (Iz gradiva za njegov življenjepis: Stražar naših svetinj.)

Ko so po umoru prišli v njegovo sobo, so tam našli mnogo knjig, nekaj malega ponošene obleke in eno spodobno srajco. Imel je le en sam uporaben talar. Reven je bil kot cerkvena miš. (Stražar naših svetinj.)

V tridesetih letih 19. stoletja je bil zelo delaven misijonski krožek v ljubljanskem semenišču. Dr. Ehrlich je njihovo delo spremljal in nudil pomoč. Tudi študentje so v tridesetih letih imeli močan misijonski krožek. V študentskem listu »Straža v viharju« (SV) so pogosto objavljali novice iz misijonov in misijonske misli. Med Ehrlichovo zapuščino je tudi osnutek govora »Evharistija in misijoni«. Tam je zapisal: »Bela rasa, krščanski narodi, krščanski državniki, so tekom stoletij nad drugimi narodi strašno grešili. Groza nas mora biti bodočnosti, če bo Bog zahteval obračune od krščanskih narodov. Katoliška cerkev, kot velika mednarodna organizacija, je najbolj poklicana, da dvigne svoj glas bratske ljubezni in pozove kolonialne sile, da popravijo nepopisne krivice.«

22. marca 1931 je postal profesor Lambert Ehrlich dušni pastir akademikov. Dr. Gregorij Rožman mu je tega dne pisal: » Z velikim veseljem sem opazil, da ste zadnje šolsko leto kot dušni pastir akademikov prišli v tesen stik z njimi, ki se vas oklepajo in vas priznavajo za svojega duhovnega voditelja.« (Iz Ehrlichove zapuščine.)

Iz njegovih spisov, beležk in pričevanj sodobnikov se kaže močna osebnost, ki je zaznamovala trideseta leta 20. stoletja. Med njegovimi človeškimi lastnostmi izstopa izjemen čut za sočloveka. Bil je odličen psiholog, znal je pridobivati ljudi, da so mu tudi zaupali. S svojo prijaznostjo, znanjem in širokim obzorjem nasploh je pritegoval in navduševal mlade ljudi za zastavljene cilje.

Bil je do vseh enako prijazen in ljubezniv. Marca 1932 se je kot dekan Teološke fakultete zavzel pri preiskovalnem sodniku za Toneta Tomšiča, ki je bil kasneje izpuščen iz zapora. Maja 1936 so na Dunaju zaprli komunista Borisa Kidriča, tudi njega je obiskal v zaporu in so ga leta 1937 izpustili. Viden zunanji uspeh Ehrlichovega delovanja na univerzi je bil križ na univerzitetnem poslopju. Postavila ga je njegova mladina leta 1935 ob evharističnem kongresu.

Od vsega svojega orjaškega delovanja na različnih področjih je dr. Lambert Ehrlich v slovenskem narodu svojo najglobljo sled nedvomno zapustil kot voditelj slovenske katoliške študentske mladine v prelomnih in usodnih tridesetih letih 20. stoletja. Tako je leta 1932 ustanovil Akademski klub Straža, ki je leta 1934 začelo izdajati 14-dnevnik »Straža v viharju«. Leta 1936 je postal tednik in je redno izhajal do vojne. Zadnja številka je izšla 4. aprila 1941. Značilnost lista je bila, da članki v njem niso bili podpisani; tudi Ehrlichovi prispevki ne. Letniki so se ravnali po akademskem šolskem letu. Pri delovanju »Straže v viharju« (SV) je imel dr. Ehrlich nedvomno odločilno besedo, čeprav je formalno stal v ozadju. Nasploh ni nikdar silil v ospredje in je puščal svojim študentom proste roke za odločitve. Kadar pa je videl, da je potrebno, je to naredil zelo diskretno in neopazno.

Popolnoma razumljivo je, da je Straža v viharju (SV) posvečala veliko pozornosti takratnim temeljnim ideološkim svetovno nazorskim usmeritvam. Največ se je ukvarjala z razmerjem med liberalnim kapitalizmom in radikalnimi gibanji, ki so v glavnem pomenili njihovo kritiko. Ena osnovnih usmeritev SV je zelo odločen antikomunizem, saj naglaša, da »naša borba velja predvsem komunizmu, ki ima v teh težkih časih lahko pot«, in ki se mu pridruži marsikdo »samo zaradi nezadovoljstva, ne da bi vedel, kaj pravzaprav komunizem hoče« (SV 2, 1935–36). SV je komunizem pojmovala kot kritiko kapitalizma. Pri tem je hotel komunizem odpraviti osebno lastnino in svobodno izbiro dela in porabe. Fašizem pa se je boril samo proti posledicam kapitalizma, ni odpravljal vzrokov z njim povezanih škodljivih pojavov. Temelj kritike kapitalizma, po pisanju SV, izhaja iz dveh resnic: gospodarstvo je sredstvo za človeško življenje, ne sme pa biti njegov namen in tudi ne sme biti ovira pri stremljenju za prvim človekovim namenom vrniti se k Bogu. Morála je nujna za vse človekovo delovanje, tudi za gospodarstvo, ki jo mora vedno upoštevati.

Katoliška sociologija, na katero se sklicuje SV, zato zgodovinsko dani kapitalizem odklanja, gospodarstvo po njenem je postalo namen in cilj človeškega življenja. Kapitalizem je iz njega izrinil morálo in jo v svojem delovanju tepta. Zahtevati je treba, da se premoč kapitalizma ne sme nikoli izrabljati v škodo delojemalca, to je delavca. SV ugotavlja, da je reforma družbenega reda nujna, biti mora radikalna, iti do konca svetovnonazorskih temeljev, zajeti mora tudi mišljenje ljudi. »Nov gospodarski red je nemogoč brez novega človeka.« (Kritika kapitalizma, SV 2, 1935–36.)

V začetku 1936 leta je SV objavila načelni članek »rumeno-rdeča aliansa«, o komunizmu in kapitalizmu. Straža v viharju ugotavlja, da »kapitalizem v prvotnem pomenu in prvotnih liberalno-gospodarskih oblikah ne obstaja več. Kapitalistični duh, ki je ostal, pa ne more doseči praktične usmeritve, ker je ves zahodni in kolonialni kapital že davno zaseden in vključen v internacionalizem.« Avtor to imenuje »rumeni kapital«. (Kritika kapitalizma SV 2, 1935–36.) Nato se začne nepodpisani avtor ukvarjati z Rusijo, kjer vlada »100 % nasprotnik kapitalizma. Ta predstavlja doma pravno sankcionirano obliko najdonosnejše izvedene koncentracije kapitala, v popolni oblasti in lasti maloštevilnih nosilcev boljševiške diktature. Izven Rusije se predstavlja po svojih vidnih in nevidnih odvetnikih kot antikapitalistični raj.« To pisec poimenuje »rdeči kapital«, ki skuša po njegovem mnenju vladati na dva načina: »V Rusiji direktno po državno kapitalističnem gospodarskem sistemu, vlada pa s silo. V lastni državi se poslužujejo prisilnega dela, kazenskih taborišč in absolutističnega sistema oligarhije. Izven Rusije pa imajo perfidno stkane mreže Kominterne.«

Deset plebiscitnih zapovedi

Slika 15. Deset plebiscitnih zapovedi

Tako kot je obstajal dvojni način gospodovanja rdečega kapitala, naj bi bili, po SV, dvoji tudi odnosi med rumeno in rdečo interesno sfero. »Po vsem smrtnikom vidni strani se razglaša rdeče omrežje rumenega kapitala. Po drugem, manj vidnem kanalu, pa priteče iz bančnih trezorjev rumenega zapada v rdeče morje zlato, kadarkoli ga tam potrebujejo … Ta edinstvena perfidnost je produkt zakona med elitnim predstavnikom rumenega velekapitala in Kominterne ter oligarhične centrale rdečega kapitala in njegove svetovne mreže.« Boljševizem naj bi zaradi tega pomenil največjo prevaro, kar jih pozna zgodovina. Najpopolnejši izraz te prevare je rumeno-rdeča aliansa za uničenje krščanske kulture in morale z lakoto in zasužnjevanjem narodov, v zvezi rumeno akcijske in sovjetsko oligarhične gospodarske tiranije.« (Rumeno-rdeča aliansa, SV 2, 1935–36.)

V letu 1936 so v SV veliko pozornosti posvetili nastajanju ljudskih front. Tako je bil v petih nadaljevanjih objavljen članek »Fronta Moskve«. Po SV je bila taktika ljudskih front taktika trojanskega konja, komunizem naj bi se za nekaj časa popolnoma preoblekel, komunistična ostrina se je začasno polegla, izjema je bila le Španija, kjer so bile razmere dovolj »zrele«. SV je naglasila, da je bila »ljudska fronta« le milejša in spretnejša oblika ali maska komunizma. Še drugače povedano: »ljudska fronta« je bil okrasni privesek. Jedro fronte je po SV boljševizem, ki je več kot politični in socialni program. Je načelno protiverski, ne samo brezverski. SV je pisala tudi več načelnih člankov o vprašanju »ljudske fronte« v slovenskih okvirjih. (SV 3, 1936–37.) Zavračanje komunizma, fašizma in nacizma se v SV velikokrat zelo jasno izrazi. V uvodniku v svoj četrti letnik poudari svojo jasno usmeritev h katolicizmu. Avtor predstavi totalitarno šolo. Pravi, da ima sovjetska država otroka za svojo last in ga vzgaja od nežne mladosti »za podpornika komunizma in brezboštva«. Hitlerjeva obvezna državna organizacija pa vzgaja svojo šolsko mladino »na petek in svetek« v duhu plemenskega rasnega fanatizma. Pod krinko narodne skupnosti in čistega germanstva načrtno goji sovraštvo do krščanstva in Cerkve ter hoče iz vzgoje nasilno izriniti vsak vpliv staršev. (V četrto leto, SV, 1937–38.)

Obsodbe nacističnega režima najdemo med drugim še v papeževi izjavi ob voščilu kardinalskega zbora za novo leto. Tam sv. oče pravi, da je v Nemčiji pravo versko preganjanje in da Cerkev ni zaveznik komunizma kakor tudi ne zaveznik kapitalizma, »pa tudi onega materialističnega totalitarnega pojmovanja države, ki ga na splošno s fašizmom označujejo.« V nadaljevanju poudari, da mora katolicizem »obsoditi rasistično zmoto, ker je to zanikanje dogme o odrešenju vseh narodov«. Obsoditi mora tudi pogansko oboževanje surove sile, zmoto občudovanja nasilja, ambicije, brezbožnost in sovraštvo.

Veliko pozornosti in nekaj načelnih člankov je bilo ob sovjetsko-nemškem paktiranju ob koncu leta 1939. Marca 1939 zapiše, »država Čehov in Slovakov … je izginila. To nas kot Slovane neizmerno boli.«

Tako pisec v članku »Nacizem in boljševizem« kljub medsebojnemu zagotavljanju, da se nacionalni socializem ne bo dogovarjal z boljševizmom, razočaran ugotavlja, da se rdeča zvezda druži s kljukastim križem.

Nemško-sovjetsko razkosanje Poljske ožigosa kot izdajo slovanske solidarnosti; ugotovi, da je Rusija izdala slovanstvo že ob padcu Češkoslovaške in si sedaj preko Poljske podajata svoje, v slovanski krvi namočene roke, nacionalni socializem in boljševizem. (Izdano slovanstvo, SV, 1939–40.)

Miklošičeva ulica v Ljubljani – Pogrebni sprevod dr. Lamberta                         Ehrlicha

Slika 16. Miklošičeva ulica v Ljubljani – Pogrebni sprevod dr. Lamberta Ehrlicha

Razkosanja Poljske se dotika tudi članek »Beseda duhovnika«. Ta je eden redkih, za katerega vemo, da ga je napisal dr. Lambert Ehrlich ob prvi skupščini Slovenske dijaške zveze (SDZ) v Mariboru. Obiskali so tudi grob Antona Martina Slomška, ki ga je dr. Ehrlich zelo cenil. Tam je Slomška primerjal z Devico Orleansko, ki jo je tudi častil. Dr. Ehrlich je nagovor sklenil, da je naloga SDZ, da združi vso slovensko mladino »pod trojnim praporom zvestobe do vere, naroda in domovine; proti zlovesti rase in krvi, ki poveličuje eno raso nad drugimi, proti zlovesti razrednega boja in diktature proletariata« in oznanja »blagovest miru, pravice in ljubezni«. Omemba Slomška in Device Orleanske sta že sama po sebi dokaz o njegovem avtorstvu. Omemba »rase in krvi«, ki se v SV pogosto ponavlja, da slutiti, da je Ehrlich pogost avtor. Dodatno pa tudi potrjuje že znano dejstvo, da je v veliki meri vplival na način pisanja drugih avtorjev. (Beseda duhovnika, SV, 1939–40.)

Decembra 1929 je kralj Aleksander prepovedal vse slovenske katoliške organizacije: prosvetne, kulturne, mladinske in telovadne. Delovati so smele samo Marijine kongregacije in Katoliška akcija (KA). Pri vzgoji mladine je prišlo do zastoja.

Dva sodobnika, prof. dr. Lambert Ehrlich in prof. Ernest Tomec, sta skoraj hkrati skušala reševati in odpravljati žalostne razmere. Okoli sebe sta začela zbirati mlade. Na žalost sta to delala vsak zase. Ehrlich je okoli sebe zbiral študente, ki so se kasneje imenovali Stražarji, Tomec pa dijake, ki so se imenovali Mladci. Oba sta želela delati v duhu KA za poglobitev in prenovo verskega življenja. Trudila sta se vzgajati za uveljavitev katoliških načel v javnem življenju. Leta 1932 je škof Rožman Mladce priznal za dijaško KA. Skupini Mladcev in Stražarjev sta delovali na istem področju: med akademiki od leta 1933, ko so prvi Mladci prišli na univerzo in v akademska društva; med srednješolci pa od leta 1934, ko so Stražarji prevzeli vodstvo Slovenske dijaške zveze.

Iz nje je prihajal tudi stražarski podmladek. Mladci so imeli dobro pripravljene mesečne in letne tečaje, SDZ pa je imela le poletna zborovanja po raznih krajih v Sloveniji, kjer so bili Stražarji glavni govorniki. Do spora je najprej prišlo pri vprašanju, kdo bo akademska KA. Drugi vir nasprotij je bil načrt KA, da preuredi katoliška akademska društva iz fakultetno mešanih v stanovska, organizirana po fakultetah. Tretji kamen spotike je bilo članstvo Mladcev v srednješolski SDZ, ki so jo vodili Stražarji. Škof Rožman je 1937 ponovno priznal Mladce kot organizacijo KA za dijake in akademike, ni pa nikdar prepovedal delovanja Stražarjev. Mladci se niso smeli politično udejstvovati, predvsem pa niso smeli nositi orožja in se bojevati. Šele po smrti Ernesta Tomca so pozimi 1943 smeli vstopiti k domobrancem.

Naj povzamem z besedami dr. Jožeta Velikonje, priznanega geografa in nekdanjega Mladca: » … so se mi zdeli vsi »grehi« Stražarjev in Mladcev bolj vihar v kozarcu vode kot kaj resnega. Škof Rožman bi lahko posegel in bi bilo kmalu vsega konec.« (pismo Jožeta Velikonje, 15. maja 2001.)

Dr. Ehrlich in prof. Tomec sta kot dva nasprotna pola delovala na istem polju ter se neprestano dotikala in odbijala. Njuna smrt je bila skoraj istočasna. Prof. Ehrlich je bil umorjen 26. maja 1942, prof. Tomec pa je umrl 26. aprila 1942. Tomčevega pogreba se je udeležil dr. Ehrlich in vsi Stražarji; glasno so molili rožni venec. Vsi Mladci so se udeležili Ehrlichovega pogreba in skupno so kleče prisegli, da se bodo borili za ideale, ki jih je učil pokojni profesor in za katere je dal tudi svoje življenje. Prisegli so, da bodo varovali naš rod in našo domovino ter vztrajali v boju za slovenski narod.

Veliko Stražarjev, ki so že bili vojaški obvezniki, je bilo mobiliziranih leta 1941, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. V nekem smislu je bil tedaj mobiliziran tudi dr. Lambert Ehrlich. Kot strokovnjak za slovensko severno mejo naj bi z vsem potrebnim gradivom odšel z vlado v tujino. Ob začetku vojne se je s tem namenom prebil k vladi na Pale nad Sarajevom. Toda tudi zanj je zmanjkalo prostora na vladnih letalih oz. britanski podmornici. Ko se je dr. Ehrlich vrnil v Ljubljano, se je ponovno začel ukvarjati s predlogi in načrti, ki zadevajo narodnopolitični položaj slovenskega naroda med samo vojno in tudi v prihodnosti. V istem času so Stražarji pričeli izdajati svoje podtalno glasilo z zelo povednim naslovom »Slovenija in Evropa«. Še nekaj naslovov iz glasila: »Vprašanje slovenskih meja« (januar 1942), »Slovenska misel vzpluj – vrzi se do nebes!« (februar 1942), »Slovenska deklaracija«, »Naše gledanje«. Še leta 1943, ko Ehrlicha ni več bilo, so Stražarji izdajali podobna besedila.

3. maja 1941 je visoki komisar za slovensko ozemlje razglasil zastopnikom slovenskega javnega življenja kraljevi ukaz, da se ustanovi Ljubljanska pokrajina. V njem je imela Ljubljanska pokrajina, glede na svoje strnjeno slovensko prebivalstvo, avtonomen ustroj, upoštevajoč etnične značilnosti ljudstva. Sprva je bilo stanje v pokrajini zadovoljivo in je veljala kot mirni azil za begunce iz drugih delov Slovenije, ki so jih zasedli Nemci. Tam je bilo preganjanje Slovencev strahotno. Italijanske civilne in vojaške oblasti so dovoljevale prihod beguncev v Ljubljansko pokrajino. Po treh mesecih se je začelo stanje spreminjati. Zato je 1. aprila 1942 dr. Ehrlich italijanskim oblastem izročil svojo znamenito Spomenico v slovenskem jeziku. V italijanščini jim jo je poslal čez teden dni.

V njej je nanizal in naštel vse težave, ki onemogočajo kolikor toliko normalno življenje Ljubljančanom.

– Za gibanje naokoli potrebujejo posebne prepustnice – policijska ura – množične aretacije in internacije – preiskave posameznih hiš in celih predelov mesta.

– Zapora Ljubljane je onemogočila mali gospodarski promet med podeželjem in Ljubljano – družine si niso mogle nabavljati najpotrebnejše hrane.

– Požiganje cele vrste vasi.

– Ljudstvo je med dvema ognjema in brez zaščite.

– Partizani z orožjem prihajajo v hiše ter izsiljujejo živež in pomoč.

– Italijanski vojaki nočejo partizanstva resno likvidirati, ker ne gredo v hribe.

– Ljudje ne vidijo resne vojaške akcije proti partizanom.

– Partizani se pravočasno umaknejo, italijanski vojaki pa polovijo naše kmete.

– V zadnjih 5 mesecih so komunisti pobili več kot sto ljudi. Ljudje so že videli, kako so umorili človeka na ulici. Policija v bližini pa se je obrnila in odšla.

– Dogodki potrjujejo mnenje, da znajo italijanske oblasti uspešno zasledovati in kaznovati napade na italijanske funkcionarje, umori Slovencev pa jih ne zanimajo.

– Čemu talci?

– Službe javne varnosti ne morejo upravljati ljudje, ki ne znajo jezika.

– Slovenski policisti so iz službe izločeni

– Zakaj uvajajo prikrito in odkrito fašistizacijo?

– Čemu rimski pozdrav?

– Prikrito in pod pretvezami hočejo polagoma likvidirati slovensko šolstvo. Vojaštvo si jemlje glavne ljubljanske srednje šole, zaprli so Tehnično fakulteto.

– Ne moremo se otresti vtisa, da gre oblastem bolj zato, da pod pretvezo zatiranja komunizma na vse mogoče načine šikanirajo slovensko ljudstvo.

Podal je tudi predloge za izboljšanje trenutnega položaja:

– Najvažnejše je zajamčiti Slovencem varno življenje. Pri varnostni službi naj pride do sodelovanja med oblastjo in Slovenci. Oblast mora Slovencem dati možnost samoobrambe.

– Slovenski orožniki in stražniki naj spet dobe orožje in sodelujejo v varnostni službi. Naj bodo pod vodstvom slovenskih policijskih organov, ki jih imenuje zasedbena oblast po nasvetu vodij prejšnje slovenske uprave.

– Slovenci morajo biti dejansko pritegnjeni k upravljanju pokrajine.

– Nemudoma naj se odpre Tehnična fakulteta in izpraznijo vsa zasedena šolska poslopja.

– Po nedolžnem aretirani, konfinirani in internirani Slovenci naj se takoj vrnejo domov k svojim družinam.

– Naj nehajo požigati vasi, požgane naj takoj obnovijo.

– Delovanje sedanje kvesture naj se temeljito preuredi po željah slovenskih predstavnikov.

– Italijanske oblasti naj prenehajo s pretepanjem, mučenjem, klofutanjem in vklepanjem aretirancev.

Vsebino spomenice poznamo iz prepisa, ki ga je naredil obveščevalec jugoslovanske begunske vlade. Izvirnik je Ehrlich predložil italijanskemu poveljstvu za Ljubljansko pokrajino. Povojna oblast ga je skrbno skrivala. Njegova vsebina je bila javnosti znana samo v izkrivljeni, zlonamerni obliki, v tendenciozni Sajetovi knjigi »Belogardizem«. S svojim neutemeljenim zmerjanjem, zamolčevanjem in prikrivanjem dejstev je vplival na vse obdobje, ki mu je pravzaprav postal glavni vir podatkov. Saje je bil publicist, ne zgodovinar. Prav zgodovino je zelo zaznamoval. Pridobil si je mnogo dragocenih arhivov, od katerih jih veliko še danes ni dostopnih. S tem je preprečil preverjanje svojih trditev. Glede Ehrlicha je bil v veliki stiski, ker mu je konkretne »grehe« težko pripisal. Naložil pa mu je kar vse stražarske in še druge klerikalne. Pomanjkanje dejstev je nadomeščal z gostobesednostjo. Najbolj si je prizadeval, da bi dr. Ehrlicha prikazal kot ovaduha.

Spomenica je napisana pogumno in jasno. Na eni strani je zahteval pravico Slovencev do samozaščite, na drugi strani pa je najhujša in najsistematičnejša kritika italijanske okupacijske oblasti.

Ko je bil 26. maja 1942 umorjen dr. Ehrlich, je za neformalnega voditelja straže veljal najprej Franc Casar, po njegovem uboju 12. septembra 1942 dr. Ciril Žebot, po njegovem odhodu v Rim pa profesor Pavle Verbic. Direktorij Straže so poleg njega sestavljali še: dr. Ludvik Leskovar, dr. Maks Loh, dr. Lojze Ilija in ing. Leopold Klavž. Med vojno je bilo okoli 200 stražarjev. Novi člani so prihajali iz SDZ, ki jo je vodil ing. Anton Tepež.

V začetku avgusta leta 1942, ko so začele nastajati vaške straže, sta Slovenska legija in vodstvo SLS Stražarje pozvali, da pošljejo svoje člane in pristaše na Dolenjsko. Vodja legije Rudolf Smersu je pozval Casarja, da mu predloži imena Stražarjev, ki bi šli v vaške straže. Po stražarskem oklevanju, zaradi nezaupanja, se je pozneje to zgodilo.

Ko je kapitulirala Italija, so stražarji igrali razmeroma pomembno vlogo. Bili so na Turjaku. Mislijo, da je prav njihov krog preprečil umik oziroma izpad iz obleganega gradu. Po porazu in partizanskem obračunu z ujetniki je Straža utrpela okoli dvajset žrtev. Med pobitimi sta najbolj znana Franc Casar in dr. Ludvik Arko, ki sta bila umorjena kot kurirja 12. septembra 1942. leta pri Škofljici. Stražarji so si z veliko prizadevnostjo in tudi izkazano sposobnostjo svoj vpliv znotraj Slovenskega domobranstva počasi, a zanesljivo večali. Ob koncu vojne so si Stražarji kot vojaki ali civilisti delili usodo z ostalimi begunci. Preživelo jih je 40 %.

Stražarji so se vzgajali v »izbi«, v svoji društveni sobi, ob vsakodnevni molitvi rožnega venca ob sedmih zvečer. Prav tako tudi ob vsakoletnem praznovanju dneva Tomaža Akvinskega 7. marca ter binkoštnega ponedeljka še prav posebej. Udeležba pri vsakdanji maši ni bila obvezna, a le redki so jo opuščali. Vsako leto so bile običajne tridnevne duhovne vaje. Že zaposleni ali premožnejši člani so v skupno blagajno mesečno dajali 10% svojega zaslužka za reveže. ( Stražar naših svetinj.)

Spomladi 1942 so iz Londona prišla jasna sporočila, ki so govorila, da je edina možnost za Slovence v Jugoslaviji, katere obstoj je zagotavljala Velika Britanija.

Ehrlich je bil prepričan, da je za slovenski narod najustreznejša oblika še vedno velika srednjeevropska konfederacija od Baltika do Egeja.

Pogled na Sv. Višarje

Slika 17. Pogled na Sv. Višarje

V začetku maja 1941, ko se je Ehrlich vrnil v Ljubljano, je nekdanjemu banu Natlačenu predstavil predlog za ustanovitev podtalne slovenske oblasti. Ta bi morala, po njegovem, takoj Slovencem postaviti za cilj Združeno Slovenijo v svobodni Evropi in zahtevati pravico do samoodločbe. Natlačen ga je zavrnil, ker bi s tem izzivali okupatorja. Pomenilo pa bi tudi nelojalnost do kraljeve vlade v Angliji ter zanikanje kraljevine Jugoslavije. Ta odločitev proti podtalni slovenski oblasti je bila usodna. Na ta način je ostal odprt prostor za prehitevanje s strani levičarskega komunističnega tabora. Februarja 1942 je zapisal: »Na obzorjih zasužnjene Evrope vidimo nov svet, v katerem je tudi za slovenski narod pripravljen prostor pod svobodnim soncem«. Spet je prišel Natlačen protestirat k dr. Ehrlichu, češ da omalovažuje Jugoslavijo. Toda dr. Ehrlich je vztrajal pri svojem.

Dr. Lambert Ehrlich se je zavestno vzdrževal vodilnega udejstvovanja v političnih in gospodarskih ustanovah. Sprevidel je, da bi bilo veliko boljše, če bi se duhovniki umaknili iz izrazito posvetnih področij, da bi se lažje posvečali svojemu poslanstvu. A narodnopolitična zavzetost ga je zanimala, ne le strokovno kot etnologa, temveč jo je pojmoval in učil kot naravno dolžnost vsakega Slovenca. Rešitev slovenskega narodnega vprašanja se mu je zdela očitno tako pomembna, da se je tedaj odločil za samostojno pobudo. Franc Casar je v svoj dnevnik 1942 zapisal: »Izhodišče slovenskega programa more biti samo Slovenija in slovenski narod«. To je bil dr. Ehrlichov odgovor na Natlačenove očitke, da njihov program bojkotira Jugoslavijo.

Zamisel o nujnosti vzpostavitve slovenske države se je izoblikovala postopoma. Prvo spoznanje o potrebi suverene slovenske države se mu je porodilo že na pariški mirovni konferenci, kjer je osebno spoznal mehanizme delovanja svetovne diplomacije. Takrat se je prepričal, kako smo Slovenci malo poznani v svetu. Slovenijo in Slovence je skušal čim bolj predstaviti mednarodni javnosti. Izdajal je poseben list v francoščini. Istočasno je tudi pošiljal Slovence študirat v tujino na svoje stroške. Prvi je bil Alojz Kuhar, nato pa so tja odhajali Stražarji (Ciril Žebot, Franc Casar, idr.).

Prvič so si v katoliških vrstah postavili vprašanje o smiselnosti obstanka v jugoslovanski državi po uvedbi šestojanuarske diktature. Po šestem januarju 1929 se je začela jugoslavizacija slovenskega naroda, po drugi strani pa je že bila v teku raznarodovalna politika proti Slovencem, ki so ostali izven slovenskega prostora in so bili v Italiji, na Koroškem in na Madžarskem. Kralj Aleksander je Slovence imenoval »slovensko pleme« in jim prepovedal rabo slovenskega imena. Slovenski intelektualci in politični voditelji (dr. Korošec) so bili internirani ali zaprti in jim niso dovolili javno govoriti o tem.

Te prepovedi na srečo niso veljale za Višarje, edino slovensko ozemlje, kjer so lahko govorili o teh problemih. Dr. Ehrlich je hodil tja s svojimi študenti in jih učil, naj ljubijo slovensko domovino, ki še ni obstajala. To je bila edina narodno-politična šola za mladi slovenski narod po prvi svetovni vojni. Državna šola teh zadev ni obravnavala.

Svoja videnja slovenstva je dr. Ehrlich najbolj izčrpno in poglobljeno razložil študentom v svoji daljnovidni pridigi na Višarjah 1933. leta. Med svojimi številnimi študenti iz Ljubljane je imel poleti 1933 govor, ki je magna carta današnje Slovenije in jo je marsikdo imenoval »višarsko gledanje« na Slovenijo prihodnosti.

»Ni naključje, da smo se zbrali prav tukaj, marveč je to Božja volja. Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjah, razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani, bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je ta mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno, ne drugo, ne tretje … Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu in severu, na vzhodu ali na zahodu.«

Tega dogodka se je Mirko Javornik spominjal: »Tam, vrh mejnika naših treh sužnosti, je tedaj boječe, celo ob odporu najbolj zatiranih, vstajala misel o samostojni in združeni Sloveniji.«

Dr. Ehrlich je imel še druge preroške sanje, ki so se uresničile mnogo let kasneje, ko je septembra 1941 pripravil glavni osnutek načrta »Intermarium«, po katerem naj bi se vsi narodi Evrope združili po modelu angleškega Commonwealtha. Te njegove sanje so se uresničile v Združeni Evropi – Evropi narodov.

Na steni prezbiterija višarskega svetišča, pri vhodu na levi strani, je marmornati blok, ki ga je dr. Ehrlich podaril cerkvi. Na njem je vklesan napis, ki ga lahko beremo še danes: »Višarska Mati! Varuj nam ljudstvo in narod! Dolino in dom! To naj bo naša molitev! L. E.«

Za razumevanje Ehrlichovega pogleda na slovensko narodno vprašanje je najvažnejši vir »Slovenski problem«, ki ga je voditelj Stražarjev sestavil jeseni 1941. Ponudil je tri različne možnosti:

– Slovenija naj bi s Hrvaško in Srbijo tvorila zvezo enakopravnih južnoslovanskih držav – Jugoslavijo. In to v taki obliki, da bi se lahko priključila tudi Bolgarija.

– Zveza severnih in južnih slovanskih držav bi bila konfederacija vmesne Evrope med Baltikom, Jadranom in Egejem. Dr. Ehrlich pa je poudarjal predvsem zvezo med Slovani.

– V primeru, da se ne bi uresničila nobena od teh združitev, vendar brez slovenske krivde, naj bi Slovenija postala samostojna država v zaledju Trsta. Naj bi bila Švica vzhodne Evrope ter kulturno in gospodarsko-prometna vez med zahodno, srednjo in vzhodno Evropo ter Balkanom. Imela bi mednarodno zajamčeno nevtralnost in nedotakljivost.

O notranji ureditvi slovenske države je dr. Ehrlich v »Slovenskem problemu« bolj redkobeseden in splošen: razvita demokracija, avtonomija pokrajin, zdrava tržna svoboda in socialna pravičnost. Kulturno življenje naj temelji na slovenski tradiciji.

Proti vsakemu povezovanju srednjeevropskih narodov je bila Rusija. Njeno vlogo so bili zahodni zavezniki prisiljeni upoštevati. Po vojni je bilo vprašanje Evrope »rešeno« z neuradno rusko zasedbo vzhodne Evrope in železno zaveso.

Ključen kakovostni premik v slovenski nacionalni misli, je vsekakor pomenilo njegovo odločno zavzemanje za samostojno slovensko državo, čeprav je res, da glede ideje o njej ni bil povsem prvi (Božo Vodušek, Anton Novačan). Je pa bila njegova zamisel najbolj načrtno izoblikovana in utemeljena. Kot samostojno vprašanje ga je umestil v širšo mednarodno problematiko z namenom, da ga predstavi mednarodnim dejavnikom. Dr. Ehrlichova zamisel med drugo svetovno vojno je bila tudi edina možnost za jugoslovansko rešitev slovenskega narodnega vprašanja. Dr. Ehrlich je tako za sabo pustil sled, ki ni več zamrla, temveč je živela in se sčasoma tudi širila, vse do uresničitve leta 1991.

26. maja 1942 je malo po osmi uri zjutraj, na ploščadi pred Ljudsko kuhinjo na Streliški ulici, VOS naredil atentat na dr. Lamberta Ehrlicha. Odhajal je od jutranje maše, ki jo je imel v Akademskem domu sv. Cirila. Z njim je na cesti obležal njegov naključni spremljevalec Viktor Rojic, ki ga je VOS zamenjal z dr. Cirilom Žebotom, ki je sicer spremljal Ehrlicha vsako jutro. Morilca sta bila Franc Stadler – Pepe, ki je akcijo vodil, in Kamilo Kratochwill – Mile. Franc Stadler je 13. oktobra istega leta, preoblečen v duhovnika, umoril tudi nekdanjega bana dr. Marka Natlačena. Kako so utemeljili umor?

– Večino najbolj strupenih izlivov proti narodnoosvobodilnemu gibanju je napisal on.

– Bil je v najtesnejših stikih z ljubljansko kvesturo in karabinjerji.

– Dr. Ehrlich je prejel zasluženo kazen, ki je opomin vsem podžigalcem državljanske vojne.

– Slovensko ljudstvo ne bo trpelo izdajalcev v svoji sredi (Slovenski poročevalec).

Gornje trditve so več kot nesmiselne in neresnične. Saj je prav zaradi tega, ker se je jasno postavil na slovensko in jugoslovansko stran v letih 1918–1920 na Koroškem, moral po neuspelem plebiscitu, leta 1920, zapustiti svojo koroško domovino.

Ker je bil maja 1942 ljubljanski škof Rožman v Rimu, je dr. Ehrlicha pokopal generalni vikar Ignacij Nadrah. Ljudska oblast mu je tako zelo zamerila govor na grobu, da ga je po »osvoboditvi« 14. junija 1945 zaprla. Do procesa ni prišlo, septembra so ga izpustili. Nadrah je na grobu med drugim rekel: »Krščanstvo in komunizem sta nespravljiva sovražnika. Če zmaga krščanstvo, mora izginiti komunizem; če zmaga komunizem, bo njegova zmaga konec krščanstva. Tega se je dr. Ehrlich živo zavedal, zato je napovedal komunizmu neizprosen boj, ki ga je bojeval z občudovanja vrednim pogumom. Zato je moral umreti«. (Stražar naših svetinj.)

Ehrlicha »ljudska oblast« ni pustila pri miru niti po smrti. V začetku leta 1946 so pripeljali nemške ujetnike na Žale. Dobili so žganje, potem pa so morali izkopati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, študentov Župca in Kiklja in še nekaj drugih. Trupla so naložili na tovornjak, jih odpeljali nekam proti Postojni in jih tam vrgli v neznano brezno. Takratni generalni vikar in poznejši škof Anton Vovk je v slavnostni velikonočni pridigi o Kristusovem grobu in vstajenju med drugim rekel: »V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče ter razkopale in oskrunile grobove. (Stražar naših svetinj.)

Slovenskim komunistom bo v zgodovini ostal nečasten madež pošastnega izživljanja nad živimi in mrtvimi kristjani.

»V zvezi z ubojem dr. Ehrlicha bi veljalo pri zgodovinarjih, in tudi širše, v družbi načeti vprašanje ocene medvojnih likvidacij. Te še vedno veljajo za herojstvo in nekatere ulice še vedno nosijo imena likvidatorjev. Ustreliti na cesti triinšestdeset let starega moža, univerzitetnega profesorja, ki ni nikoli nosil orožja, zgolj zaradi ideoloških nasprotij, za vrhunskega morilca res ne more biti junaštvo. To je dokaz njegove izprijenosti in strahopetnosti ter intelektualne nesposobnosti naročnikov umora.« (dr. Stane Granda)

Dvajseto stoletje je bilo stoletje zločinskih ideologij. Trije apokaliptični jezdeci so sejali uničenje in smrt po Evropi. Vsak je imel svoje ime, a kljub temu so si bili zelo podobni.

Vsi trije so divjali po naši domovini. Neusmiljeno so uničevali življenja, imetje in duše. To so bili fašizem, nacizem in komunizem. Najhujši med vsemi je bil komunizem, ki pod tako ali drugačno krinko še kar traja in traja. Na vesti ima največ umorjenih.

V dvajsetih letih preteklega stoletja je nastopil svojo pot dr. Lambert Ehrlich. Kot navdihnjen prerok je poznal zablodo komunizma in se mu je zoperstavil od samega začetka. V tridesetih letih so komunisti sklenili, da ga morajo odstraniti. Preveč jasno in dalekosežno je svaril Slovence pred njim. Imel je sposobnost razumevanja in prepoznavanja nevarnosti, ko se je drugi še niso zavedali. Zato je moral umreti med prvimi žrtvami komunističnega terorja.

Prišel je pred časom in ga marsikdo ni razumel, mnogi od njegovih najbližjih so ga obsojali in se mu posmihali. Z očmi zazrtimi daleč v bodočnost, je lucidno napovedoval, kaj se bo zgodilo. Bil je briljanten um, ki se je ves predal boju s komunizmom, ki je bil najnevarnejši njegovemu narodu in najbolj zvit ter prikrit. Razumel je njegovo zločinsko bistvo in nikdar zaključenih laži, ki so se vlekle od samega začetka do danes, čeprav je že velikokrat zamenjal svoje ime. Kaj je že zapisal Leszek Kolakowski? »Bistvo komunizma je laž.«

Dr. Ehrlicha kot odmevnega in daljnosežnega družbenega misleca, najbolje pokaže razprava »Ruski boljševizem«. Lahko rečemo, da je študija vredna Courtoisa, Fureta in Kocha, in to skoraj sto let pred njihovimi tehtnimi analizami komunizma. Temu v dokaz naj navedem kratek odlomek iz njegove študije:

1. Diktatura proletariata je oklicani nosilec suverene državne oblasti. V resnici pa je le krinka za diktaturo oligarhije nad proletariatom in celim narodom.

2. Stranka komunistov je le nova aristokracija (Rusije) Slovenije.

3. Steber oblasti predstavlja (Rdeča armada, ki jo nadzorujejo boljševiki), vojska in politična policija. Državni ustroj označuje absolutni centralizem in s tem podrejenost sodne oblasti politični.

Enako uničujoča je njegova analiza gospodarskega sistema, ki je zaradi podržavljenja in odsotnosti privatne pobude v državi, zajadral v gospodarsko ter socialno katastrofo.

Besedilo popolnoma odgovarja današnjemu času in našemu položaju. Po sedemdesetih letih komunizma in dvajsetih letih prikrite revitalizacije smo danes skoraj na istem.

O Bog, pošlji vodnikov našemu narodu!

Prosimo Te, ne odlašaj predolgo!

Amen.

Zaveza 80. številka

Slika 18. Zaveza 80. številka

3. Kako se je začelo

3.1. Če nas boste napadli, se bomo branili

Avtor: Janko Maček

3.1.1.

Za uvod si osvežimo spomin na nekatere datume in dogodke, ki so se zgodili pred 70 leti – leta 1941: 27. marca 1941 so bile v Beogradu demonstracije proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu in skupina oficirjev je izvedla državni udar. Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so Nemci brez vojne napovedi silovito bombardirali Beograd. Med žrtvami tega nenadnega napada je bil tudi dr. Franc Kulovec; Slovenska ljudska stranka je tako v manj kot enem letu izgubila že drugega predsednika. Nemškemu napadu na Jugoslavijo so se pridružile še Italija, Madžarska in Bolgarija. Imele so lahko delo, saj se je jugoslovanska vojska le slabo upirala. Slovenijo so si med seboj razdelili trije okupatorji: Nemčija, Italija in Madžarska.

Na pobudo komunistov je bila tedaj v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto in Slovenski poročevalec je postal njeno glasilo. Edvard Kardelj je že leta 1940 izjavil, da bodo komunisti šli v antifašistični osvobodilni boj le, če ga bodo lahko izkoristili za socialistično revolucijo in če bodo s tem koristili Sovjetski zvezi. Sedaj sta bila oba pogoja izpolnjena in partija je v avgustu 1941 izključno iz komunistov in skojevcev ustanovila Varnostno obveščevalno službo, katere glavna naloga ni bil boj proti okupatorju ampak proti domačim političnim in ideološkim nasprotnikom. 16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki je nastal iz Vrhovnega plenuma OF, izdal Odlok o zaščiti slovenskega naroda in s tem prepovedal vse dejavnosti in vsako organiziranje izven OF. Za kršilce tega zakona je bila določena smrtna kazen po hitrem postopku. Partija si je tako prilastila monopol nad odporom proti okupatorju in »uzakonila« poboje ideoloških ter političnih nasprotnikov, ki so jih začeli vosovci v Ljubljani, na podeželju pa partizani oziroma terenski aktivisti.

Ni res, da slovenska demokratična stran sploh ni mislila na odpor proti okupatorju, kot je skoraj petdeset let učila naša uradna zgodovina, saj je bila že 29. maja 1941 ustanovljena ilegalna vojaška organizacija Slovenske ljudske stranke Slovenska legija. Njen namen je bil pripravljati se za čas, ko bo napočil primeren trenutek, da bi v dogovoru z begunsko vlado in zahodnimi zavezniki začela oborožen upor proti okupatorju. Treba je poudariti, da niti Slovenska legija niti Sokolska in Narodna legija, ki sta bili ustanovljeni nekoliko kasneje, v začetku ni mislila na kakšen oborožen spopad s komunisti. Res je, da so jih imeli za idejne nasprotnike, vendar so še upali, da se bodo z njimi kljub vsemu dogovorili za skupen nastop proti okupatorju. Tudi potem, ko so pod streli vosovcev in drugih izvajalcev Odloka o zaščiti slovenskega naroda že padale žrtve, demokratična stran še ni nastopila z orožjem.

O tem, kako je prišlo do spopada med revolucionarno in demokratično stranjo na Grosupljem in v okolici, smo že pisali v 18. številki Zaveze. V današnjem Kako se je začelo bomo grosupeljsko zgodbo iz 18. številke razširili z novimi pričevanji in spoznanji. Upamo, da bo tako tudi našim bralcem bolj zanimiva in da se bodo radi ustavili ob njej.

3.1.2. Začetki revolucije na Grosupljem

Ob knjigi Radka Poliča Čudežna pomlad začutimo vzdušje, ki je konec marca in v začetku aprila 1941 vladalo v vasi ob križišču dolenjske in kočevske železnice. Seveda se pri tem zavedamo, da pisatelj Polič gleda na vse dogodke skozi svoja očala in jih tako predstavlja bralcu. Radkov oče je bil železniški uslužbenec, on sam pa je bil tedaj študent prava, povezan s komunistično partijo, ne pa še njen član. V grosupeljski dolini pred začetkom druge svetovne vojne še ni bilo nobene partijske celice. V tovarni Motvoz in platno je bila organizirana simpatizerska skupina, katere pobudniki so bili tehniki in kvalificirani delavci, ki so prišli iz drugih tekstilnih središč, saj je bila tovarna še mlada in domači delavci tako strokovno kot politično neizkušeni. Ko so nekateri naprednejši Grosupeljčani hoteli leta 1940 ustanoviti kulturno društvo Vzajemnost, jim banska uprava ni izdala dovoljenja. Kljub temu so se po Poličevi pripovedi marca 1941 dobro izkazali: v noči na 23. marec so po Grosupljem in okoliških vaseh raztrosili komunistične letake proti pristopu k paktu, 27. marca dopoldne pa so v tovarni ustavili delo in cela dopoldanska izmena je v povorki odšla v sokolski dom, kjer sta zbrane nagovorila zdravnik dr. Franjo Podkoritnik in veterinar Stane Valentinčič. Oba sta kasneje odigrala vidno vlogo pri »osvobodilnem« gibanju grosupeljskih komunistov.

Prav na začetku Čudežne pomladi je Polič zapisal sledeče: »Danes, v petek 4. aprila 1941, so prenehali voziti vlaki. Tako moreča je ta tišina, še posebej, ker živim z železnico, odkar sem na postaji v Rožnem dolu zagledal luč sveta. Drugi dan je prinesel oče s postaje vest, da je stopil v veljavo vojni vozni red; poslej bo vozil na vseh progah le po en potniški vlak v vsaki smeri, in sicer ponoči in zatemnjen … Še isto noč sem odpotoval s prvim takšnim vlakom z ženo in osemnajstmesečnim sinkom v Črnomelj, ker menimo, da bo Bela krajina ob prvem sovražnikovem naletu le nekoliko bolj odmaknjena kot Grosuplje s svojo tovarno in križiščem. In tako sem dneve aprilskega zloma doživel v Črnomlju.

V sredo zvečer, 9. aprila 1941, so obtičali trije transporti celjskega rezervnega polka na črnomaljski postaji. Ni šlo ne proti Karlovcu, kjer so že razglasili Neodvisno državo Hrvatsko, ne nazaj proti Novemu mestu in Ljubljani, ker so bile vse postaje že polne in v prav takšni agoniji. Sivolasi polkovnik, celjski meščan, je dal svojemu polku na črnomaljski postaji prvo in zadnje povelje v tej vojni, ki ni bila vojna: ,Puške na kup in potem vsakdo, kakor ve in zna’ … Drugi dan ob zori se je začela tragikomedija. Črnomaljske gospe v spalnih srajcah in domačih haljah, kmetje z vozovi, kanižarski cigani, Kočevarji že v črnih uniformah, ves ta ljudski klobčič se je skotalil na vagone z moko, rižem, oljem, sladkorjem, marmelado, jajci, krompirjem, pomarančami, senom, bencinom, voli, otrobi, … Kričijo, preklinjajo, tepejo se, lezejo drug preko drugega, gomazijo, grabijo … Ali je to moja domovina?

Veliko Mlačevo in Grad Boštanj s cerkvijo sv. Martina (1937)

Slika 19. Veliko Mlačevo in Grad Boštanj s cerkvijo sv. Martina (1937)

Ves petek in vso soboto vsepovsod tišina, grobna tišina. Radio Ljubljana sporoča poziv slovenskega narodnega sveta k tradicionalnemu slovenskemu miru in redu … Po cestah patruljira „narodna straža“, črnomaljski meščani s puškami in belimi trakovi na rokavih. Tu pa tam je že slišati nemške besede … Na velikonočno nedeljo ves dan drvijo nemške motorizirane kolone in zavite v oblake prahu izginjajo proti Vinici. Nekateri se ustavijo na trgu pred gradom. Ljudje jih gledajo in občudujejo: „Da, to je vojska.“ Čez dva dni, v torek 15. aprila, so se po črmošnjiški cesti vsule kolone italijanskih bersaljerov s čopi petelinjih peres na čeladah; veselo so čebljali, se režali, mahali ljudem ob cesti in metali poljubčke ženam in dekletom. „To je pa čudna vojska,“ so ugotavljali črnomaljski možaki. Ta dan so začeli spet voziti vlaki po običajnem voznem redu. Hitim domov v Grosuplje. Gledam z vlaka: češnje se že oblačijo v belo, breze v zeleno, vsa krajina v najnežnejšo sinjo tančico. Kot vsako pomlad. Tedaj zagledam visok mlaj in na njegovem vrhu plapola nemška, hitlerjevska rdeča zastava s črnim kljukastim križem … Srce se hoče ustaviti ob tej bolečini. Si še ti, moja domovina?« (R. P., Čudežna pomlad, str. 7–9)

Ne vemo, v katerem kraju ob železnici je Polič zagledal tisti mlaj s hitlerjevsko zastavo, ki pa gotovo ni bil edini; prav on v knjigi Belokranjski odred piše o prohitlerjevski evforiji v Beli krajini in po dolenjskih vaseh. Seveda pri tem previdno zamolči, koliko so tedaj k navdušenju za Nemce pripomogli komunisti, ki so se ubogljivo držali navodil Kominterne o spoštovanju nemško-sovjetskega pakta. Je Polič vedel, da je bila Angela Vode izključena iz partije, ker teh navodil ni upoštevala? Zakaj se naši zgodovinarji tega vprašanja do danes niso lotili, medtem ko je bilo na primer za razprave o domobranski prisegi porabljenega že cele gore papirja?

Boštanj, bakrorez iz Valvazorjeve Tipografije 1670

Slika 20. Boštanj, bakrorez iz Valvazorjeve Tipografije 1670 Ivan Stopar, Grajske stavbe

Kmalu po vrnitvi iz Bele krajine je Radko Polič vzpostavil zvezo s komunistično centralo v Ljubljani in se začel sestajati s Tonetom Tomšičem. Kot inštruktor centralnega komiteja je konec maja 1941 med grosupeljske somišljenike prišel Adolf Jakhel, »večni« študent slavistike, ki se je že leta 1933 pridružil partiji. Njegovo prvo delo na Grosupljem je bila ustanovitev okrožnega komiteja KP in sam je prevzel funkcijo sekretarja. Prvenstvena naloga, zaradi katere so Jakhla poslali iz Ljubljane, je torej bila organizirati na tem koncu skupino komunistov, ki bodo prevzeli nadzor nad vsem dogajanjem. Zanimiva je pripoved, kako so tedaj vrinili svojega človeka med »klerikalce«, da bi kaj več zvedeli o njihovih pripravah »za boj za oblast, ko bo nastopil trenutek, se pravi proti osvobodilnemu gibanju«. Čeprav komaj verjamemo, da bi bila že tedaj na terenu kaka resna organizacija Slovenske legije, je ta pripoved dober dokaz, da je partija razmišljala, kako bi njeno delo v kali zatrla. Ali ni značilno, da organizator grosupeljskih komunistov že junija 1941 zasleduje Slovensko legijo in njen »boj za oblast oziroma nasprotovanje osvobodilnemu gibanju«.

Iz pravkar organizirane partije je po 22. juniju 1941 izšla pobuda za ustanovitev OF v grosupeljski dolini. Polič pripoveduje, da je bil ustanovni sestanek okrožnega odbora OF Grosuplje 28. septembra 1941 v gostilni Pri Joškovcu v Račni. Iz Ljubljane sta prišla na sestanek dr. Aleš Bebler in Jože Rus. Za predsednika odbora so izbrali veterinarja Valentinčiča, člani pa so bili Jakhel, Polič, zdravnik dr. Podkoritnik, šolski upravitelj s Kopanja in še nekateri. Slovenskega poročevalca so grosupeljski somišljeniki od maja 1941, ko je izšla prva medvojna številka, dobivali iz Ljubljane, v začetku skromnih pet izvodov, proti jeseni 1941 pa že 50 izvodov. Razdeljevali so ga v glavnem v tovarni in delavci ter delavke so ga potem raznesli po okoliških vaseh. V prvih številkah, ko še ni bil glasilo OF, je list napadal angleške in ameriške imperialiste in domačo kapitalistično gospodo, ki da je s svojo izdajalsko politiko pripeljala do okupacije Jugoslavije. Že pred napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo, še bolj pa potem, je spodbujal k zaupanju v Sovjetsko zvezo in njeno Rdečo armado. Ko je postala zaradi povečanega števila izvodov dostava iz Ljubljane nevarna, so organizirali svojo ciklostilno tehniko. Matrice s tekstom so seveda dobivali iz Ljubljane. Skozi celo zimo 1941–1942 so tako razmnoževali Poročevalca v samotni hiši na koncu Št. Jurija in delavke iz Št. Jurija in Ponove vasi so ga nosile v tovarno, od koder je potem po ustaljenih poteh šel v vasi. Podobno in še bolj izpopolnjeno tehniko so leta 1942 imeli v stiškem okrožju in se celo lotili tiskanja Kratke zgodovine VKPb (vsezvezne kom. partije boljševikov). Upamo, da ta zadnji podatek ne potrebuje še posebnega komentarja.

Na ukaz centralnega komiteja je bila 30. oktobra 1941 ustanovljena grosupeljska partizanska četa, ki je v začetku štela 9 mož. Vodila sta jo Jakhel kot poveljnik in Polič kot politični komisar. Bilo je mišljeno, da bodo sodelovali v Zasavju pri preprečevanju nemškega preseljevanja, vendar zaradi novo zapadlega snega niso odšli na pot. Tako je bila prva akcija grosupeljske čete »likvidacija« domnevnih domačih izdajalcev, ki jo Ivan Ferlež v knjigi Druga grupa odredov takole opisuje: »Za prvo nalogo, ki naj bi omogočila bolj varno politično delo na terenu pa tudi povečala varnost čete, si je četno vodstvo določilo očiščenje Grosuplja in okolice od najbolj zagrizenih izdajalcev in okupatorjevih sodelavcev. Tako se je četa 10. novembra razdelila v tri patrulje, ki naj bi kaznovale izdajalce v Grosupljem, Šmarju in Lipljenih. Uspela je le akcija v Grosupljem. Naslednjega dne so se vse tri patrulje zbrale in četa je zaplenila nekaj živeža v gradu Boštanj, ki je bil last hitlerjanca grofa Lazarinija. Nato se je 12. novembra vrnila v taborišče nad Znojilami. (Druga grupa odredov, str. 160)

Boštanj pred vojno

Slika 21. Boštanj pred vojnoIvan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji

V tovarni Motvoz in platno so tedaj »likvidirali« vratarja Antona Kneza, ki je bil doma na Perovem. Ni skrival, da se ne strinja z vsem, kar se je v tistih mesecih dogajalo v tovarni, kjer je pravzaprav vse šlo mimo njega. O tem je potožil tudi grosupeljskemu orožniku, ki je po aprilu 1941 ostal v službi, bil pa hkrati povezan z OF. Štirinajst dni po tistem razgovoru je Kneza ustrelil sodelavec iz tovarne, ki je tedaj že bil v grosupeljski četi. Vsa tovarna se je sicer udeležila Knezovega pogreba, vendar je bilo kar precej takih, ki uboja niso obsojali. Prepričalo jih ni niti dejstvo, da karabinjerji do tedaj niso delali prav nobenih težav, čeprav so v tovarni ves čas razdeljevali Slovenskega poročevalca in po nalogu OF pošiljali tudi druga obvestila v vasi grosupeljske okolice. Ta in oni je morda tedaj pomislil, kakšni borci proti okupatorju so to, da ubijajo svoje ljudi, večina pa je pomisleke takoj potlačila z izgovorom, da je nekaj že moralo biti. Zanimivo je, da Ferlež v omenjeni knjigi poročilu o prvi akciji grosupeljske čete dodaja še splošen opis razpoloženja ljudi do partizanov: »Dolenjsko prebivalstvo je nudilo partizanom vso podporo in jih prikrivalo. Zato italijanske oblasti niso dobile o njih nobenih podatkov in niso vedele, kam naj usmerijo svoje oborožene akcije; kadar pa so se za kaj takega pripravili, so bili partizani vedno pravočasno obveščeni, da so se lahko izognili nezaželenim spopadom.« (Druga grupa odredov, str. 165) Ta opis lepo potrjuje našo trditev, da v začetku celo tisti, ki so v partizanih videli idejne nasprotnike, do njih niso bili sovražno razpoloženi, kaj še, da bi jih izdajali Italijanom. Spomnimo se mirnopeškega kaplana Šinkarja in križniškega patra Norberta v Metliki, spomnimo se profesorja Antona Ovna iz Stranske vasi pri Semiču, ki je še spomladi 1942 odkrito debatiral z zdravnikom dr. Mihelčičem; in prav dr. Mihelčič je potem v taborišče belokranjskih partizanov prinesel ukaz za aretacijo in »likvidacijo« profesorja Ovna, velikega ljubitelja Bele krajine in zavzetega narodnoobrambnega delavca. Kdo je torej v času velike narodove stiske, ko bi bila potrebna največja enotnost, začel boj za oblast, kdo je zlorabil osvobodilni boj za uničevanje domačih političnih nasprotnikov!?

3.1.3. Boštanjska vas v letu 1942

Dva kilometra jugovzhodno od Grosupljega leži obcestna vas Veliko Mlačevo. Cesta, ki nas pripelje od Grosupljega, se prav na začetku vasi razcepi in potem z enim krakom hiti proti Lučam in Krki, z drugim pa ob robu Radenskega polja in večinoma vzporedno s kočevsko železnico proti Račni in Čušperku. Dolenjska železnica se približa Mlačevu od druge strani in se nato usmeri na vzhod proti Žalni in Višnji Gori. Na osamelem hribčku ob jugovzhodnem robu s travniki in njivami pokrite ravnine med Mlačevim in cesto proti Lučam nas vznemirijo razvaline gradu Boštanj, ob vznožju grajskega griča pa se beli podružnična cerkev sv. Martina. Zgodovinski zapisi pripovedujejo, da je kralj Ferdinand leta 1549 dovolil kranjskemu deželnemu upravitelju Jakobu pl. Lambergu, da na kraju starega gradišča pozida utrjen dvorec in mu da novo ime Weissenstein – Boštanj. Leta 1652 je grad prišel v last grofa Eberharda Ursinija Blagaja. On in njegovi nasledniki so potem tu gospodarili več kot 250 let. Ko se je v začetku 20. stoletja Terezija Ursini poročila z baronom Ludvikom Lazarinijem, lastnikom čušperške graščine, je Boštanj prešel v last Lazarinijev. Zadnji boštanjski baron je bil Ludvikov sin, rojen leta 1907, ki pa se je v prvem letu okupacije odselil v Avstrijo in Boštanj je prevzela italijanska družba Emona.

Gotovo bi bilo zanimivo še kaj več zvedeti o gradu in njegovih lastnikih, toda naša današnja zgodba je povezana s polpreteklo zgodovino grosupeljske doline oziroma s krvavo revolucijo, ki se je tu začela že konec leta 1941. Kakšno vlogo je imel pri tem Boštanj? Ker stoji grad takorekoč na robu Velikega Mlačeva, bi pričakovali, da bo imel mlačevsko hišno številko, v resnici je pa bila ob njegovem portalu tablica Boštanjska vas 1. Še nekaj tablic Boštanjske vasi so imeli skromni domovi grajskih uslužbencev in delavcev; Javornikovi, o katerih bomo govorili nekoliko kasneje, so na primer imeli tablico Boštanjska vas 4.

V eni od boštanjskih hišic je okrog leta 1930, po smrti moža, ki je bil zaposlen v gradu, živela vdova s tremi otroki. V tistem času se je več mlačevskih mož in fantov vozilo na delo v Ljubljano. Zgodilo se je, da je bil njihov sodelavec pri gradbenem podjetju tudi Ivan Debernardi, Primorec in begunec pred fašističnim nasiljem. Na priporočilo Mlačevcev je Ivan prišel »stanovat« k omenjeni vdovi in se odslej tudi sam vozil na delo z Mlačevega. Leta 1934 je pri hiši zajokal četrti otrok. Ivan je skrbel za družino in tudi sosedje so bili zadovoljni z njim razen nekaterih, ki se niso mogli sprijazniti z njegovim »neurejenim« družinskim življenjem. Po aprilu 1941 je Debernardi več mesecev imel delo na Grosupljem pri gradnji barak za italijansko vojsko. Ko je bila ta gradnja končana in je bilo spet treba na delo v Ljubljano, je bilo za pot v mesto potrebno posebno dovoljenje. Zaradi tega dovoljenja se je Debernardi nekajkrat oglasil na karabinjerski postaji, kjer so pa bili zaposleni tudi bivši domači orožniki. Ivan niti ni potreboval njihove pomoči, saj je sam dobro govoril italijansko, je pa zato postal sumljiv grosupeljskim »rodoljubom«, ki so v njem zagledali nevarnega izdajalca in ga obsodili na smrt.

Anton Knez

Slika 22. Anton Knez

Nekega zgodnjega jutra v marcu 1942 se je vdovini hišici približal »likvidator«, domačin iz Račne, ki je natanko poznal razmere. Vdova in otroci so še spali, Ivan pa se je odpravljal na vlak, zato je v hiši gorela luč in tudi vhodna vrata so bila že odprta. Morilec se je brez težave prikradel v vežo, kot je bilo v načrtu, saj bi streljanje zunaj opozorilo Italijane na železniški postaji. Z na strel pripravljeno pištolo v roki je nestrpno čakal, da bi žrtev stopila iz sobe, in ko se je to končno le zgodilo, jo je zasul s smrtonosnimi kroglami. Ivan Debernardi, begunec pred fašizmom, je bil tako likvidiran kot fašistični ovaduh, izdajalec osvobodilnega gibanja. Kdo naj to razume? Le kaj je Debernardi vedel, kaj bi sploh mogel izdati? Zakaj se »likvidatorju«, ki se je menda boril tudi za socialno pravičnost, ni smilila vdova, ki je spet ostala sama – sedaj s štirimi nepreskrbljenimi otroki? »Tako se bo zgodilo z vsakomer, ki bo nasprotoval OF«, je bila ena od parol tistih dni. Je Debernardi sploh nasprotoval OF! V dolini je zavladal strah, ki so ga še povečale italijanske represalije, ki so navadno sledile takim »osvobodilnim« akcijam.

Kar trije Javorniki: praded, ded in oče so si sledili v službi boštanjskega grajskega konjušnika in kočijaža. Oče Franc je z veseljem opravljal svoje delo in bil ponosen nanj. Skrbel je za konje, kot da bi bili njegovi. Mlačevci, ki so delali na polju, so že po glasu poznali drdranje grajske kočije in vedeli, da Javornik samo v skrajni sili požene konje v dir. Kadar so zaslišali, da grajska kočija drvi po cesti, so se takoj ozrli v nebo, da bi ugotovili, od katere strani prihaja nevihta. Baron in Javornik sta se dobro razumela, pa vendar se je ta spustil v potegavščino, zaradi katere je izgubil službo. Ponaredil je namreč ključ grajske kleti in od časa do časa izmaknil steklenico ali dve vina. S tem je svojim sodelavcem in sodelavkam naredil veliko veselje, ki ga niti niso posebno skrivali in je zanj kmalu izvedel tudi baron. Poklical je kočijaža k sebi in mu povedal, da je bil sicer z njegovim delom zadovoljen in bi mu njegov prestopek rad oprostil, toda zaradi drugih zaposlenih tega ne sme narediti. Javornik je tako izgubil službo pri baronu in od tedaj pomagal mlačevskemu tesarskemu mojstru pri postavljanju kozolcev in streh na raznih poslopjih. Kasneje se je celo poročil z mojstrovo hčerko Jožefo in prevzel obrt.

V družini Franca Javornika je bilo pet otrok: France (1925), Slavko (1928), Janez (1933) in Jožefa (1927) ter Vera (1930). Čeprav je oče kar dobro zaslužil in niso trpeli pomanjkanja, je nanj v začetku močno vplivala komunistična propaganda o pravičnejšem družbenem redu, ki naj bi zavladal v deželi po izgonu okupatorja. Svojega prepričanja ni skrival pred ljudmi in bi bilo upravičeno sklepanje, da so Italijani zato poleti 1942 celo družino odpeljali v internacijo. Toda že površen pregled dogodkov tistega časa nam pokaže, da so bili odpeljani v internacijo tudi taki, ki nikoli niso imeli simpatij do OF oziroma do spremembe družbenega reda. Ko so nekega jutra v aprilu 1942 Italijani pridrli v Ponovo vas in okoliške zaselke, so po hišah pobrali vse odrasle moške, ponekod pa tudi ženske. Od teh so jih potem odbrali kakih 40 in odpeljali v internacijo. Med tako interniranimi je bilo več fantov, ki so jih partizani vabili v svoje vrste, pa se niso odzvali. Po kakšnem oziroma čigavem kriteriju so potemtakem odločali, kdo naj gre v internacijo? (Ljudje in dogodki – Št. Jurij 1941–1945, str. 23)

Kako je bilo torej z Javornikovimi? Starejša hči Joža in sin France sta bila julija 1942 dober teden pri partizanih. Ko sta se vrnila domov, ju je oče pospremil na karabinjersko postajo in prijavil njuno vrnitev. Popisali so ju in takoj izpustili, očeta pa pridržali in odpeljali na Rab. Štirinajst dni kasneje so odpeljali v Treviso tudi mater in otroke. Franceta, ki je že izpolnil 17 let, so tam vtaknili v taborišče za moške, vsi drugi otroci pa so lahko ostali z materjo. Od vseh se je najprej vrnil oče, saj je bil na Mlačevem in v okolici potreben za postavljanje ostrešij. Naslednji se je vrnil sin France, ki je pristopil k vaški straži, februarja 1943 so prišli domov Vera, Slavko in Janez, mati in Joža pa šele malo pred kapitulacijo Italije.

3.1.4. Mar je bil to osvobodilni boj?

Prva konkretna akcija grosupeljske partizanske čete v novembru 1941 je bila »likvidacija« vratarja v grosupeljski tovarni. Po njegovi smrti so še bolj nemoteno odnašali blago in razpošiljali Slovenskega poročevalca. V marcu 1942 je morilska krogla v njegovem skromnem domu zadela 55-letnega Ivana Debernardija, kot smo že opisali. Obtožili so ga, da vohuni za Italijane. Nekega zimskega večera 1942 je izginil Janez Rebolj iz Ponove vasi. Čeprav ni bil navdušen za OF, se je dogovoril s članom vaške narodne zaščite, da prinese na določen kraj vojaško bluzo, ki jo je hranil od aprila 1941. Nikoli se ni vrnil in za njim se je izgubila vsaka sled. O njegovem izginotju se ni izvedelo nič določenega, le šušljalo se je, da je bil izdajalec.

Sredi aprila 1942 so Italijani odpeljali v internacijo okrog 40 ljudi iz Ponove vasi in okoliških zaselkov. Nekateri so to takoj povezali z nenadnim izginotjem 15-letnega Ivana Jakopina, češ da je šel k Italijanom in zatožil ljudi, da sodelujejo z OF in partizani. Napovedali so maščevanje. Res so partizani oziroma domači zaščitniki 22. aprila ponoči prišli k Jakopinovim, ki so živeli v zaselku Benata pri Ponovi vasi. 44-letnega očeta so potolkli s sekiro že na hišnem pragu, ko jim je odprl vrata, mamo Marjeto in štiri otroke pa so pobili kar na posteljah. Jakopinovi so leta 1925 pribežali pred fašizmom z Unca pri Rakeku. Preden so se ustalili v Ponovi vasi, so nekaj časa živeli na Žalni, nato pa v mežnariji v Dolah pri Polici, kjer je oče prevzel službo cerkovnika pri podružnični cerkvi sv. Lucije. Večino dela pri cerkvi je opravila mati, kajti oče se je zaposlil kot tesač pri lesnem trgovcu Drobniču na Polici. To službo je obdržal tudi po preselitvi v Ponovo vas. Po končani osnovni šoli se je očetu pri tesanju pridružil tudi najstarejši sin Jože. Cele tedne sta preživela v gozdu in vztrajno izdelovala trame. Mama Marjeta je bila ob smrti v zadnjih mesecih nosečnosti. Hčerka Anica je bila stara sedemnajst let, Vinko enajst, najmlajši Štefan pa komaj šest let. Ko se je zvedelo, kaj so naredili z Jakopinovimi, so bili ljudje v bližnji in daljnji okolici pretreseni in prestrašeni. Na večer pred tem nezaslišano krutim umorom so opazili, da so se domači voditelji revolucije zbrali v Brinškem gradu, kjer so navadno imeli sestanke. Nekdo je s Police na motorju pripeljal Lada Potokarja. Časopisi so potem poročali, da je bil tisti večer pri »sojenju« navzoč tudi grosupeljski zdravnik, ki je naslednje jutro s karabinjerji opravil mrliški ogled v Jakopinovi hiši.

Domača OF je skušala krivdo za ta umor naprtiti Ivanu Jakopinu, vendar ji ni uspelo prepričati ljudi o Ivanovem sodelovanju z Italijani. Nobenih dokazov za to ni bilo in nobenih znakov, da bi bil fant sploh še živ. V dolini sta zavladala molk in strah. Marsikomu je ta zločin odprl oči, da to ne more biti osvobodilni boj, boj proti okupatorju, ampak revolucija. Somišljeniki OF pa so pomor Jakopinovih odobravali in govorili o pravični kazni za izdajalce. (Ljudje in dogodki … , str. 25)

Franci Pograjc

Slika 23. Franci Pograjc

Komunistična OF je tisto poletje v grosupeljski okolici zagrešila še več umorov, ki jih ni bilo mogoče opravičiti z bojem proti okupatorju. Tu bomo seveda omenili le nekatere. 7. avgusta ponoči so v Št. Juriju umorili Marijo Debelak, nečakinjo dolgoletnega šentjurskega župnika Janeza Debelaka. Marija ali farovška Mici, kot so jo klicali, se je bližala šestdesetim, vendar je še pomagala pri vsakem delu pri farni cerkvi, bila pa je dejavna tudi pri prosvetnem društvu in imela velik vpliv na mladino. Ljudje iz Št. Jurija in okolice so se v velikem številu udeležili pogreba in s tem pokazali, kaj si mislijo o takem osvobodilnem boju. – V noči med 13. in 14. avgustom so odpeljali Ludvika Rosija iz Velikega Mlačeva in Zofijo Globokar z Žalne. Globokarjeva je delala v upravi tovarne Motvoz in platno, bila pa je tudi cerkvena pevka. Ko so jo odpeljali, so razširili govorice, da se je vlačila z Italijani in izdajala. Ko bi bilo na tem le malo resnice, bi Italijani že zdavnaj zaprli marsikaterega člana tovarniške uprave, ki je delal za OF. Trupli Globokarjeve in Rosija so vaški stražarji dobra dva meseca kasneje našli v gozdu pri Polževem in ju prepeljali v blagoslovljeno zemljo. – Čevljarja Janeza Šemeta z Lobčka so spomladi 1942 prišli »mobilizirat« domači zaščitniki, češ da bo v gozdu partizanom popravljal čevlje. Odpeljali so ga nekam proti Polževem in ni se več vrnil. V čem je ta skromni mož prekršil Odlok o zaščiti slovenskega naroda? Ko so se po drugih hišah že odpravili k počitku, je Šeme ob medli svetlobi petrolejke še vlekel dreto. Vaški fantje so ob večerih radi prišli k Šemetu, saj je bil zgovoren mož in poleg tega je imel tudi prikupno hčerko. Pogovarjali so se o raznih temah, in ko je nekoč debata nanesla na komunizem, je čevljar za trenutek celo prenehal z delom, pogledal po vasovalcih in pribil: »Veste, fantje, pri komunistih ni Boga!« Ko Janeza Šemeta ni bilo več, se je marsikdo spomnil teh njegovih besed. – Alojza Šemeta, tajnika občine Slivnica–Žalna so nekega avgustovskega popoldneva vpričo žene ustrelili med delom na travniku pri Blatu. Ali je zaradi tega, ker je tudi po italijanski zasedbi še delal na občini, zaslužil smrt? – 19. novembra 1942 so prišli partizani v hišo šentjurskega organista Antona Kraljiča. Isti večer so iskali tudi Toneta Doblekarja, ki pa se je še pravi čas umaknil, saj ga je prijatelj obvestil o nevarnosti. Pri Kraljiču so opravili rekvizicijo, nato pa zahtevali, da Anton gre z njimi. Ko se ga je žena oklenila in prosila, naj ga pustijo, so jo grobo odrinili, njega pa ustrelili. Na pol mrtev je obležal na dvorišču in žena ga je z očetovo pomočjo spravila v hišo; močno je krvavel in počasi umiral. Po opravljenem delu so morilci odšli v bližnjo gostilno in s petjem in vriski proslavili uspešno akcijo. Čez nekaj časa so prišli pogledat, če je organist res mrtev, nato pa so se izgubili v noč.

Danilo Capuder

Slika 24. Danilo Capuder

Komunistični teror, ki ga še danes prikazujejo kot osvobodilni boj, in okupatorske represalije, so ljudi spravile v tako stisko, da so se odločili za samoobrambo. Na Polici je nastala vaška straža konec septembra 1942. Nekako ob istem času so se v gradu Boštanj zbrali možje in fantje z Velikega in Malega Mlačeva, Lobčka in Zagradca. Za poveljnika boštanjske posadke je prišel iz Ljubljane Franci Pograjc, uslužbenec Vzajemne zavarovalnice, doma iz Celja. V Škocjanu pri Turjaku so ustanovili vaško stražo v začetku novembra 1942, fantje in možje s šentjurskega konca pa so bili v začetku pri vaški straži v Šmarju in šele spomladi 1943 je bila ustanovljena postojanka v Št. Juriju – pod poveljstvom Danila Capudra. Ali je odveč, če se ponovno vprašamo, zakaj so nastale vaške straže, ki smo jih tu našteli, in seveda tudi druge po takratni Ljubljanski pokrajini? Mar zato, da bi pomagale italijanskim fašistom pri zatiranju »osvobodilnega« gibanja, kot neredko še danes trdijo zagovorniki zločinskih dejanj nad poštenimi Slovenci, ki so jih leta 1942 zagrešili pod imenom antifašističnega boja? Komu še ni jasno, da so vaške straže nastale kot samoobramba pred komunističnim in okupatorskim nasiljem, zaradi zaščite slovenskih življenj in premoženja, nikakor pa ne zaradi pomoči okupatorju oziroma kolaboracije z njim!

3.1.5. Usodna jesen 1943

Z ustanovitvijo vaških straž se je komunistični teror bistveno zmanjšal in Italijani so imeli manj vzroka za represalije nad prebivalstvom, zato se je življenje vsaj do neke mere uredilo. Žal je bilo to le kratko zatišje pred novim viharjem. Kapitulacija Italije ni prišla nepričakovano, pa vendar vaške straže nanjo niso bile pripravljene. Protirevolucijska stran niti v tako usodnem času ni zmogla potrebne enotnosti, medtem ko so komunisti dosledno sledili svojemu glavnemu cilju, ki je bil uveljavitev totalitarne oblasti. Italijane so pozorno pospremili do meje, saj so se sami le tako – ponekod seveda ob podpori italijanskih topničarjev in tankistov – lahko posvetili domačim nasprotnikom. Ko so opravili s četniki v Grčaricah, so vse svoje sile usmerili proti Turjaku in nekaterim drugim postojankam vaških straž. Turjak je bil v tistih dneh tragični in usodni epicenter slovenske državljanske vojne.

V medvojnih spominih dobrepoljskega kaplana Ivana Lavriha, ki jih je pod naslovom V primežu revolucije izdala Družina, beremo, kako je v soboto 11. septembra 1943 skozi okno kaplanije opazoval kolone vaških stražarjev, ki so skozi Videm hitele proti Turjaku. V nedeljo po deseti maši je sklenil, da tudi sam gre pogledat na Turjak. S seboj ni vzel niti najmanjše stvari, saj se je nameraval zvečer vrniti. Seveda to ni bilo mogoče, ker so pri Rašici že bili partizani Tomšičeve brigade, ki je začela obkoljevati Turjak.

Vaški straži s Police in iz Šmarja sta že v petek 10. septembra 1943 zapustili svojo postojanko in se na poti na Turjak ustavili v Št. Juriju, kjer sta poleg domače posadke našli vaške straže iz okolice Ljubljane: Polja, Bizovika, Podpeči, Tomišlja, Iga in Pijave Gorice. Naslednji dan so vse naštete vaške straže razen domače nadaljevale pot na Turjak. (Stalinistična revolucija I., str. 330) Domača šentjurska posadka se je razdelila: en del se je odpravil proti Turjaku, kamor je prišel šele v nedeljo 12. septembra, drugi del pod vodstvom Danila Capudra pa je že v soboto okrog poldneva prišel na grad Boštanj, kjer je bilo okrog 30 fantov pod poveljstvom Francija Pograjca.

Poglejmo nekoliko bolj natančno, kako je bilo tiste dni na Boštanju. Ko se je zvedelo za kapitulacijo Italije in so Italijani s postojank Grosuplje in Spodnja Slivnica na hitro odšli, se je tudi dobršen del boštanjske posadke razšel po domovih. Večinoma so menda imeli namen samo obiskati domače in se vrniti na grad, vendar so jih dogodki prehiteli, nekateri pa so bili že odločeni, da ostanejo doma. Zdi se, da boštanjski poveljnik ni imel nobenih konkretnih navodil iz Ljubljane, sicer bi verjetno že v petek ali vsaj v soboto odšel na Turjak. So morda mislili, da so v utrjenem gradu varni? Obširen, precej pesniški opis takratnih razmer na Boštanju najdemo v Slovenskem domu 28. oktobra 1944 pod naslovom Boštanj – Poveljnikoma Capudru in Pograjcu v spomin. Napisal ga je Vinko Žitnik, domačin, ki je te kraje in ljudi dobro poznal.

Anton Šipelj, Malo Mlačevo – Eden prvih stražarjev na Boštanju

Slika 25. Anton Šipelj, Malo Mlačevo – Eden prvih stražarjev na Boštanju

Žitnikova zgodba se začne v soboto 11. septembra 1943, ko je Capuder s svojimi možmi že bil na Boštanju, z idilično sliko lepe jesenske sobote: »Na položnem holmu ob jugovzhodnem robu široke zelene plošče travnatega Loga med Grosupljem, Gatino in Mlačevom stoji grad; s temnobelim licem gleda ponosno proti Ljubljani; resen in molčeč je, pogrezajoč se v spomine stare slave. Pod gradom so polja in senožeti. Kmetje kopljejo krompir, trgajo koruzo in pospravljajo fižol; majhni in neznatni so, podobni rjavim črvom, če jih gledajo oči z gradu; od njih plane prostor sproščeno proti Ljubljani s plaščem žlahtnih jesenskih barv; za Ljubljano se v soncu beli zobovje snežnikov … Poveljnika Danilo in Franci slonita na grajskem oknu in gledata proti Grosupljemu … « Sicer vidita lepoto jesenske pokrajine, vendar so njune misli čisto drugje. Muči ju negotovost in »tema, v kateri dalje sežeš, kot vidiš«. Oba sta slišala, da so partizani že v Višnji Gori in da nudijo amnestijo; menda je po Dolenjskem pristopilo k njim že precej vaških straž. Nič čudnega, če od nikoder niso dobili navodil in so bili povsem prepuščeni samim sebi. Tudi sama sta v podobni situaciji, vendar odločena, da se branita, če ju bodo napadli.

Z gradu so zapazili, da se je na mlačevski postaji ustavil vlak, s katerim se je iz Višnje Gore pripeljal oddelek partizanov. Ni dolgo trajalo in preko polja se je približala skupina partizanov z belo zastavo. Capuder je z dvema legistoma šel k njim pred grajska vrata. Ko so zahtevali popolno predajo, jih je odločno zavrnil: »Branili se bomo, če nas boste napadli. Pravico imamo. In to je zadnja beseda.«

Branilci so računali, da tisto noč še ne bo napada, zato se je Capuder z nekaj fanti odpravil novačit v vasi proti Polici, da bi povečal število boštanjske posadke. Vrnili so se šele proti jutru, ko so zvonovi že naznanjali nedeljski dan. Njihov uspeh je bil skromen. Okrog poldneva se je pričel napad. Med grajske hleve in na dvorišče so padle prve mine, ki pa niso povzročile žrtev. Ko je streljanje čez nekaj časa prenehalo, se je pred vhodom pojavila ženska z lističem v roki: »Zadnjič vam nudimo amnestijo. Če ne boste takoj odložili orožja, bomo začeli s topovi. Odgovorite po tej ženski!« Poveljnika sta prebrala listič in se kratko posvetovala, nato pa je Capuder skoraj zakričal: »Povejte jim, da mi ne napadamo, ampak oni. Če res nočejo prelivati bratovske krvi, naj se umaknejo. Ne vdamo se in se ne bomo!« Komaj se je ženska odmaknila od gradu, so spet zaregljale strojnice in mine so padale na strehe in na dvorišče. Kmalu so priletele tudi prve topovske granate. Napad je trajal do večera in se nadaljeval v noč med nedeljo in ponedeljkom. Bilo je že čez polnoč, ko »so se s peklenskim pokom razletela dvoriščna vrata. Tudi podboje je odneslo in razdrobilo. V grajskem obzidju je zazijala široka vrzel. Toda z dvorišča sta zaklokotali dve strojnici in nihče ni tvegal, da bi vdrl. Poveljnika Capuder in Pograjc sta po posvetu odločila, da je treba pred svitom narediti izpad. Prvi bo šel Capuder s polovico moštva, za njim pa Pograjc z ostalimi. Smer poti: Št. Jurij – Turjak.

Ko se je na dolino spustila gosta megla, je streljanje povsem utihnilo. Capuder in 32 mož so bili pripravljeni za odhod. Podal je roko Pograjcu in rekel: »Pustil sem ti 27 fantov. Žal Franceta ne moremo pokopati. Pridite za gotovo za nami! Zbogom!« V največji tišini so odšli skozi vzel v obzidju in se ugreznili v sivo meglo. Pograjc in njegovi so napeto čakali, kdaj bodo tam zunaj zaprasketali streli in naznanili spopad. Toda bilo je vse tiho, pač pa so zagoreli grajski hlevi in svetloba požara je razsvetlila grad in okolico. Morali so čakati, da je ostrešje hlevov v glavnem dogorelo, nato pa so tudi oni, otovorjeni s težkimi nahrbtniki, previdno zlezli skozi vrzel, zavili na levo v gozdiček in izginili v gosti megli.

Žitnikov zapis o napadu na Boštanj, ki smo ga tu povzeli v poenostavljeni in skrajšani obliki, se pretežno ujema s poročilom v knjigi Lada Ambrožiča Cankarjeva brigada. Navajamo: »3. bataljon je 11. septembra iz Višnje Gore skozi Mlačevo prišel k boštanjskemu gradu, kjer so se bili utrdili belogardisti. Vodil jih je znani Danilo Capuder, ki je prej poveljeval belogardistični posadki v Šentjurju pri Grosupljem. Od prejšnje posadke je pri njem ostalo le še 30 zvestih belogardistov, iz okolice Grosupljega pa se mu jih je priključilo še 15. Najprej se je bataljon z njimi pogajal, toda zaman. Zato je naslednjega dne podnevi začel s pomočjo delov 4. bataljona napad. Uporabil je dva protitankovska topa in težke minomete ter napadal do noči. Ponoči so minerci razbili glavna vrata, toda bombaši kljub temu niso mogli vdreti v grad. Vselej so jih beli odbili.« (Cankarjeva brigada, str. 267) Kronist Cankarjeve brigade seveda ne pove, da so partizani že 13. septembra grad izropali in zažgali, omeni pa, da so legisti ušli. Starejši Mlačevci, ki se še spominjajo napada na Boštanj, so prepričani, da so napadalci imeli samo en top.

Ne vemo, kako se je prebijala Capudrova skupina, in ne poznamo imen fantov, ki so jo sestavljali. Knjiga Stalinistična revolucija I. omenja na strani 330, da je Capuder po preboju z gradu Boštanj hotel iti na Turjak, vendar je zaradi partizanskega obroča prišel samo do Škocjana in nato skupino na Pancah razpustil. Po ustanovitvi Slovenskega domobranstva je postal domobranec in bil poveljnik postojanke v Velikih Laščah. Ko je 3. decembra 1943 Lašče napadla 14. divizija, je bil med padlimi tudi poveljnik Capuder. – Franci Pograjc in njegovi so 13. septembra kljub partizanskim zasedam prišli na Turjak in potem cel teden vztrajali pri obrambi. V nedeljo 19. septembra 1943 so bili vključeni v tisto žalostno procesijo proti Velikim Laščam. Med 60 žrtvami, ki so jih »zmagovalci« 21. septembra 1943 postrelili v gozdu nad velikolaško železniško postajo, sta bila tudi Franci Pograjc in član njegove boštanjske posadke Alojzij Mohar s Plešivice.

Bila bi potrebna daljša razprava, da bi vsaj v glavnih obrisih povedali, kakšnim preizkušnjam so bili v tistih jesenskih dneh izpostavljeni fantje in možje nekdanje boštanjske posadke. Časopis Slovenec se je 19. marca 1944 spomnil trinajstih članov boštanjske vaške straže, ki so bili tedaj pomorjeni kljub tolikim obljubam o amnestiji. Alojza Moharja s Plešivice smo že omenili; njegovega brata Jožeta in Albina Verbiča so iz zapora v Ribnici pripeljali na Grosuplje in umorili, čeprav sta bila le kratek čas pri vaški straži; Alojzij in Martin Javornik ter Anton Rozman z Velikega Mlačeva in Anton Okorn iz Boštanjske vasi so končali svoj križev pot v Jelendolu. Kar nekaj članov boštanjske posadke so partizani tedaj našli doma: nekateri so po 8. septembru odšli iz postojanke in ostali doma, drugi pa so bili v Capudrovi skupini, ki ni mogla na Turjak. Slovenec je 23. novembra 1944 pisal o petih fantih iz Luč, ki so 8. septembra odšli domov; nameravali so se samo posloviti in vzeti nekaj prtljage. Povratek na Boštanj so jim preprečili partizani, ki so že začeli z mobilizacijo. Vseh pet Lučanov je bilo potem v Cankarjevi brigadi, ki se je v drugi polovici septembra in skoraj cel oktober zadrževala okrog Sv. Križa pri Litiji in varovala osvobojeno ozemlje pred nemškim vdorom. Po dobrem mesecu so se luški fantje oglasili doma, vendar je ponje prav kmalu prišla patrulja ter jih odpeljala nazaj v brigado. Obtožili so jih dezerterstva in postrelili. Njihove tragične zgodbe pa s tem še ni konec. Na podoben način kot fantje iz Luč je prišel v brigado tudi France Javornik iz Boštanjske vasi št. 4, ki je po 8. septembru tudi ostal doma. V brigadi so vedeli, da so Lučani njegovi znanci, zato so Franca dodelili v skupino, ki je na smrt obsojene pospremila na morišče. Nobena redkost namreč ni bila, da so morali sorodniki ali kolegi na tak način dokazovati pripadnost gibanju, v katerega niso prišli prostovoljno. Z izpolnjevanjem takih nalog je marsikdo prišel tako daleč, da potem zanj ni bilo več poti nazaj. – Imel je pa kočijažev sin iz Boštanjske vasi srečo, da je v začetku novembra 1943 ob nemškem napadu na Ilovi gori uspel oditi domov, še preden so ga zajeli Nemci. Opis bitke na Ilovi gori obsega v knjigi Cankarjeva brigada celih 30 strani in na koncu je rečeno, da je bila to za Cankarjevo in Ljubljansko brigado velika katastrofa, saj sta izgubili najmanj sto borcev. Ljudje iz Boštanjske vasi in Mlačeva so tedaj videli množico ujetnikov, večinoma mladih mobilizirancev, ki so jih Nemci pripeljali z Ilove gore. France Javornik je bil potem domobranec v Višnji Gori in v Št. Vidu pri Stični. Maja 1945 je z drugimi šel na Koroško, domov se pa ni več vrnil. Domači do danes niso izvedeli, kje trohnijo njegove kosti.

Požgani Boštanj (1944)

Slika 26. Požgani Boštanj (1944) Ivan Stopar, Grajske stavbe

Morilec Debernardija si je več let po vojni sodil sam. Očitno ni imel lahkega življenja. O svojih vosovskih podvigih je večkrat sam pripovedoval. Izgledalo je, kot da se s tem hvali, kdor pa ga je bolje poznal, je vedel, da mu njegove žrtve ne pustijo mirno spati. Zločin pač ostane zločin, pa tudi če je prikazan v še tako lepi luči. – Te dni smo izvedeli iz medijev, da se člani najvišje slovenske znanstvene ustanove niso mogli zediniti o obsodbi povojnih pobojev. V naši reviji je bilo že večkrat poudarjeno, da je korektna obravnava povojnih pobojev možna le ob razumevanju in priznanju medvojnih dogodkov. Kaj je privedlo do ustanovitve vaške straže na Boštanju? Mar ne vosovsko-partizanski teror, ki smo ga skušali v tej zgodbi vsaj nekoliko približati bralcu. Kdo še danes verjame, da so bili umori vratarja Kneza, Debernardija iz Boštanjske vasi, Jakopinovih iz Ponove vasi in drugih osvobodilno dejanje? Spomnimo se, kaj je naročil Danilo Capuder ženski, ki je 12. septembra prinesla na Boštanj partizanski ultimat: »Povejte jim, da mi ne napadamo, ampak oni. Če res nočejo prelivati bratovske krvi, naj nas pustijo pri miru!« Je mogoče razložiti pokol 28 ranjencev na Turjaku z antifašističnim osvobodilnim bojem? Ali ni že čas, da bi se končno dogovorili o dogodkih, ki so se začeli pred 70 leti? Prav gotovo, vendar ta dogovor brez priznanja resnice ne bo mogoč!

Domobranec France Javornik s prijateljem

Slika 27. Domobranec France Javornik s prijateljem

3.2. Kako se je začelo v Stožicah

Avtor: Majda Lampič

3.2.1.

Leta 1990 me je družina Strah prosila, da bi v njihovem imenu začela denacionalizacijski postopek za njihovo hišo in vrt na Zupanovi ulici v Stožicah, kjer je bila v tem času Glasbena šola Franca Šturma. Na Okrožnem sodišču sem v ta namen dobila zgornji dokument, v katerem so navedene žrtve komunističnega nasilja v Stožicah. Na prvem mestu je napisan Franc Strah, nato Minka Dovč, njen brat Ivan (Ivče) Dovč in njun stric Franc (pravilno: Janez, bolj pogosto Johan) Dovč. Vse te osebe sem kot otrok poznala, Minkina mama je bila celo moja teta, zato želim o njih napisati, kar mi je ostalo v spominu, da ne bo ostalo le to, kar so v skrbi za »delanje zgodovine« napisali drugi.

3.2.2. Franc Strah

Umora Franca Straha se še zdaj spominjam, čeprav sem imela šele devet let. Ostala mi je tale slika. Popoldne 29. junija 1942, na praznik sv. Petra in Pavla, sem šla po današnji Dunajski cesti proti domu. Na drugi strani in v nasprotni smeri je šla Strahova žena Marjeta z dojenčkom Tonekom v naročju, ob straneh pa sta se je oklepala devetletna Francka in enajstletni Janez. Vsi so jokali. S Francko sva bili sošolki in prijateljici, zato me je še bolj pretreslo, ko so povedali, da so v gostilni Pri Urbančku ubili njihovega očeta. To je bilo nekaj nezaslišanega: umor sredi belega dne vpričo mnogih ljudi, in to na posebej varovanem območju med dvema »žicama«.

Slika 28.

Urbančkova gostilna je stala na prostoru, kjer je zdaj hotelska stavba ob Smeltu. Na gostilniskem dvorišču je bilo balinišče, za njim pa so se razprostirali travniki in polje vse do Tomačevega. Ob nedeljah in praznikih so se moški zbirali pri balinanju. Hčerka Francka je trdila, da je oče navadno sedel s hrbtom proti hiši, tako da je imel pred seboj razgled na polje. Tokrat pa so ga pregovorili, da je sedel s hrbtom proti polju. V družbi so torej bili ljudje pomočniki atentatorja. Uredili so tudi tako, da je bil zdravnik Miro Jamšek, neposredni sosed čez cesto, takrat odsoten, ker naj bi ga bili poklicali drugam; po Čerinovi trditvi (Posavje med NOB) je bil zdravnik Jamšek sodelavec OF. Bilo je torej vse zelo dobro premišljeno in pripravljeno. Atentator je pritekel s polja, ustrelil in se po isti poti vračal, bežeč vzdolž brega, kar so videle tudi Boljkove sestre (po domače Jerečeve). O dogajanju je poročal Boljkov oče, ko je prestrašen pritekel iz gostilne.

Franc Strah

Slika 29. Franc Strah

Pozimi 1941/42 se ljudje se niso v polni meri zavedali temeljite organiziranosti in delovanja OF in VOS-a, čeprav so že padle žrtve. Neprevidno so govorili proti komunizmu in izražali svoje pomisleke proti OF, ali pa niso bili pripravljeni sodelovati z OF, kar pa je bilo lahko že smrtno nevarno, zlasti če so delali na kakem izpostavljenem mestu.

Ob tem se spominjam zanimivega druženja črnuških študentov v naši kuhinji. Nemci so jih po okupaciji pregnali v Srbijo, pa so se kmalu vrnili, tokrat v Dravlje – na italijansko okupacijsko območje. Z bridko izkušnjo nemškega okupatorskega terorja so ti bivši dijaki klasične gimnazije, s prirojenim in gojenim samostojnim razmišljanjem, oprezno prenašali snubljenje partizanov na terenu. Zadrta polaščevalska enotirnost je v njih zbujala duhovite pomisleke in taktična zavlačevanja. Vendar ni bilo umika. Tudi v daljavo so segale lovke. Tako so enega izmed njih, Izidorja Lampiča, mojega daljnega sorodnika, prijeli Nemci in ga odpeljali v internacijo tri dni po zagovoru doktorske disertacije. Omenja ga dr. A. Bajt v Bermanovem dosjeju, str. 1046:

»Ko smo se vračali po mestu proti taborišču, nas je sredi ceste zaustavila policija … pa se je zataknilo pri dr. Lampiču … vprašanja so mu zastavljali … Kakor da imajo o njem neke zaupno pridobljene podatke, ki so jih hoteli preveriti … Ne dolgo zatem so ga aretirali … in obdolžili komunistične dejavnosti … Po nekaj tednih zasliševanj so ga ustrelili … Okrog slovenskih deklet sta se pogosto sukala dva Ljubljančana, brata Mahkota (ime izmišljeno, pravo poznam) … Imele so ju za špiclja … Je bil dr. Lampič njuna žrtev, so se spraševale dekleta.«

Kdo je bil torej Franc Strah? Vsekakor je lahko vzbujal pomisleke njegov suveren odnos do novih družbenih pojavov. O njem, njegovi krivdi in usmrtitvi pišeta Miha Čerin v knjigi Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji, Ljubljana 1985, str. 224, in Albert Svetina v knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma, Ljubljana 2004, str. 66. M. Čerin pravi o njem: »Franc Strah, roj. 19. 12. 1903 na Ježici, je bil neposredno pred vojno uslužbenec in zavarovalni agent Vzajemne zavarovalnice in znan pristaš SLS in JRZ … Ker je bil zaposlen v zavarovalnici, je imel veliko stikov, znanstev in zvez. Po okupaciji so ga hoteli pridobiti krščanski socialisti, pa tudi komunisti, vendar brez uspeha. Res je pri zavarovalnici nekajkrat prispeval za OF, ker je OF pritiskala nanj, toda nikdar iz prepričanja, da podpira pravično stvar, ampak vedno z nejevernim nasmehom in ironičnimi pripombami. Značilno za njegovo nepoštenost, njegov odvratni oportunizem je bilo, da je enemu delu svojih ljudi naročil, naj se vključijo v OF, drugi del pa je raje obdržal v rezervi. Raznašal je alarmantne, sovražne vesti o OF, odkrito zabavljal proti njej, ostro napadal NOG. V gostilni Pri Urbančku je spomladi 1942 javno ponavljal ostudno laž, da OF sodeluje z gestapom. Razpečeval je list Svoboda ali smrt. Vzdrževal je zveze z ljudmi, ki so bili znani kot bega … Prenočeval je v rojstni hiši, ki je bila pod neposrednim varstvom karabinjerjev … OF je v Ljubljani izrekla sodbo Francu Strahu, ki jo je VOS izvršila na dvorišču gostilne Pri Urbančku v Stožicah, pri belem dnevu, popoldan 29. 6. 1942, ob balinanju.«

Poročna slika – Franc in Marjeta Strah

Slika 30. Poročna slika – Franc in Marjeta Strah

Svetina uboj in posledice osvetli širše. O njem pravi: »Z vosovskimi postopki in njihovimi posledicami v zunanjem ljubljanskem okrožju sem se seznanil predvsem ob uboju Franca Straha na Ježici. Ta uboj je bil tipičen primer, kako je VOS obračunavala s političnimi in idejnimi nasprotniki. Osebno Straha nisem poznal, toda opaziti je bilo, da je bil politično aktiven proti OF. Nekateri aktivisti OF v okrožju so se ga bali, vendar ni bil posebno nevaren. Partijska organizacija in OF pri njegovem uboju nista sodelovali in z ubojem vsekakor nista bili povezani. Vse postopke proti Strahu je vodila VOS … Vosovske poboje sem sprejel kot nekaj, kar je bilo nad Partijo in nad tem, da bi o tem dvomil. Brez posebnega razmišljanja sem jih brezpogojno sprejel. Bil sem v gibanju, ki je bilo odgovorno za te poboje, toda bil sem tudi prepričan, da je to gibanje osvobodilno, da se bojuje proti Italijanom in proti fašizmu. Tako sem mislil in se nisem spraševal, ali je to prav ali ni. Ves sem bil predan gibanju, ki sem mu pripadal in delal zanj. O pravilnosti in smislu tega početja sem se spraševal pozneje, ob koncu vojne in v neposrednem soočenju z množico zverinsko pobitih ljudi. Likvidator je uboj Franca Straha izvedel pri belem dnevu. S kolesom se je pripeljal pred gostilno na Ježici, kjer je fantovska druščina balinala. Najprej je šel v stranišče, kjer je pripravil dva naboja in preveril pištolo. Nato je odšel bliže k druščini, v kateri je bil tudi Strah, mu pomeril v glavo in sprožil. Po uboju, ko so se ljudje razbežali, je skočil na kolo in se odpeljal v prvi vosovski bunker. Po partijski liniji sem uporabljal drugega. Stikov med Partijo in Vosom v okrožju tudi po tej strani ni bilo … Vse je bilo pripravljeno mimo mene in v strogi ilegali. To je bilo v rokah Vosa in CK … Vedel sem za uboj ali likvidacijo, za likvidatorja pa skoraj nikoli. V primeru Franca Straha sem se o teh stvareh lahko pogovarjal z likvidatorjem šele po več letih … Nedvomno je, da so z likvidacijami začeli prav vosovci. Pripadnik Vosa je bil v vsakem bataljonu. Čeprav je imel le funkcijo namestnika komisarja, so se ga v štabu vsi bali … Zadolžen je bil za protiobveščevalno službo, podrejen pa je bil neposredno vosovskemu vodstvu … Njegov odnos do drugih je bil vzvišen. Vosovci so se nasploh imeli za pomembnejše od politkomisarjev in komandantov. Z vsem so lahko prosto razpolagali …

Podlago za nastanek bele garde je dala sama Partija … Za Partijo ni bila pomembna samo osvoboditev izpod tuje okupacije, ampak tudi socialna in politična preobrazba … Visoki strankarski politiki izpred vojne, ki so bili proti OF in so bili zaradi stikov z okupatorji kompromitirani, so zaceli z organiziranjem odpora proti OF. Kljub temu pa bela garda ni nastala iz posebnega političnega vidika, ampak najprej kot vaška straža. Vaške straže so bile odgovor na vosovske poboje. Dokler vosovci niso ubili Franca Straha in dokler za nekaterimi ljudmi na Ježici, v Jaršah in Savljah v vosovskih nočnih akcijah ni izginila vsaka sled, bele garde v zunanjem ljubljanskem okrožju ni bilo. Začelo se je takrat, ko so se ljudje, pred katerimi prej kot partijski sekretar nisem čutil bojazni, začeli zaradi nevarnosti zatekati k Italijanom v Kleče. Ker so se bali za življenje, so zvečer zapustili svoja stanovanja in svoje domove. Čez noč so bili v »Smrekcah« pri vodovodu, kjer je bila italijanska straža, zjutraj pa so se vrnili domov. Ker so vosovci do uboja Franca Straha vse aretacije in likvidacije izvajali v najstrožji konspiraciji ponoči, podnevi niso čutili take nevarnosti. Najprej sem jih videval v civilnih oblekah, po uboju Franca Straha pa so bili kmalu oboroženi s puškami. Tako je nastala vaška straža, ki ni imela posebnih političnih ciljev. Njeni pripadniki so bili proti komunistom, toda prej nam v OF niso bili nevarni. Proti OF so nastopili zlasti potem, ko se je odkrito pokazalo, da v odborih OF prevladuje Partija.«

Dovčevi, z leve: oče in mati, sin Tine, hčerki Minka in Pavla, sedi sin                         Ivče

Slika 31. Dovčevi, z leve: oče in mati, sin Tine, hčerki Minka in Pavla, sedi sin Ivče

Pričevanje M. Čerina kaže Strahovo nezaupanje do OF, s katero pa je na samem začetku sodeloval. To, da bi vzdrževal zveze z bega, kot pravi Čerin, je potvorba, saj takrat bele garde se ni bilo, gotovo pa se je družil z ljudmi, ki so imeli podobne pomisleke proti OF kot on. Nastanek vaških straž na tem področju pa kar primerno osvetli sam Svetina. Prav nič čudno ni, da je Franc Strah prenočeval v rojstni hiši, kjer se je čutil bolj varnega, saj so tudi drugi prenočevali v zavetju italijanskih postojank zaradi vosovskega oziroma komunističnega nasilja. Politično bolj razgledani so že lahko dojeli, kako se obrača OF, in se glede na njen nadaljnji razvoj niso motili; to potrjuje tudi Svetina.

Svetinovo pričevanje je zmotno glede lokacije umora. Očitno je izvedel tudi za ime atentatorja, vsaj pozneje, če je z njim govoril, kot pravi. Verjetna je tudi hierarhija v organizaciji, kot jo prikazuje, in je bila potrebna, da so se drug drugega bali. S tako metodo so dosegali absolutno pokornost. Nedvomno sta CK in vodstvo VOS-a odločala o vsem, seveda pa so se podatki zbirali na terenu, kjer so bili člani Partije najpomembnejše in najzanesljivejše orodje, pa tudi drugi člani OF so doprinesli svoje in brez njih ne CK ne samo vodstvo VOS ne bi moglo nič.

Vse kaže, da so imeli komunisti Franca Straha za nevarnega. Čeprav je imel formalno končana le dva razreda osnovne sole, je bil zelo razgledan in načitan. Ko sem hodila k njegovi hčerki Francki, me je najbolj presenetila njihova domača knjižnica. Ob stenah kabineta so stale police, od stropa do tal polne knjig, kar bi bilo tedaj še za šolanega človeka nenavadno. Imeli so urejeno zaklonišče za primer bombnih napadov. Imeli so osebni avto, kar je bilo za tiste čase veliko. Gotovo bi bil Franc Strah velika pridobitev za OF, če bi se ji pridružil, zato je tudi razumljivo, da so ga snubili tako komunisti kot krščanski socialisti. Ker niso uspeli, so ga vosovci likvidirali, tudi v svarilen zgled drugim.

Njegova vdova je z otroki Janezom, Francko in Tonetom ob koncu vojne zbežala na Koroško. Od tam se je izselila v Argentino, ker drugam ni mogla. Najstarejši sin Janez je pomagal preživljati družino s tem, da je vozil avtobus. Njegova žena je bila nemškega porekla, imela sta dva otroka: Mario Magdaleno in Juana Joseja. Hči je doštudirala, sin pa je moral po zgodnji tragični očetovi smrti prevzeti skrb za družino. Sprva je še (štirinajstleten) študiral ob delu, potem pa je moral študij opustiti. Strahova hči Francka, poročena Lampret, ima štiri otroke, vsi so v praktičnih poklicih in poročeni z domačini. Najmlajši Strahov otrok Tone je samostojen podjetnik, poročen je s Slovenko in ima tri otroke. Od vseh je v ekonomskem pogledu najuspešnejši.

Dom Strahovih so po vojni nacionalizirali. Najprej je bila tam nastanjena OZNA, potem vrtec in nazadnje glasbena šola. Prva je prišla iz Argentine pogledat hčerka Francka Strah Lampret l. 1975.

Med obiskom je stanovala pri teti Kristini v Stožicah. Uspelo ji je, da je stopila v domačo hišo. Vsega se je še spominjala. Zdaj je hiša prazna in vrnjena dedičem, ki se morajo odločiti o njeni usodi.

Družina pokojnega dediča Janeza je ob lanskem obisku tu prenočevala. Ko so šli zvečer na ogled nočne Ljubljane, je Juan Jose večer presedel na dvorišču. Mala prijazna deželica mu je segla v srce: ostal bi tu, tako je vzdihnil, vendar bi moral potrgati mnoge vezi … Premislil je dedkov nagli vzpon, nasilno prekinitev, zgodnjo očetovo smrt, ki je s svojimi sanjami nizko pristal: voznik avtobusa, in on sam od štirinajstega leta dalje prav tako s polomljenimi sanjami, s kamionom po daljnih tujih poteh s pol pljuč v boju za preživetje.

Njegova sestra Maria Magdalena je ob srečanju s stoženskimi domačini s svojo milino in ljubeznivostjo ganila tudi tiste, ki vsak hip privlečejo na dan kolaboracijo. Ta »kolaboracija« je bila naenkrat sočuten, prijazen sosed, z veselji in žalostmi, skratka neverjetno: kot človek! Bila sem zraven, ko se je »balzamirani komunist iz leta 45« (metafora slikarja Leona Koporca) približal resnici in vzkliknil: »Kaj je naredila vojna!«

Minka Dovč na mrtvaškem odru

Slika 32. Minka Dovč na mrtvaškem odru

3.2.3. Minka Dovč in Ivan Dovč

Oba sta tudi na gornjem seznamu »zločincev«. Starši so imeli skromno hišico nekoliko stran od Stožic proti Tomačevemu, od katerega jo je ločil majhen gozd. Zdaj hiše zaradi obvoznice ni več. Živeli so v dveh sobah in kuhinji brez vsakega komforta in se preživljali predvsem s priložnostnimi deli. Mati, moja teta, je bila tudi šivilja. Imeli so štiri otroke, dva fanta in dve dekleti. Likvidatorji so prišli ponoči 11. junija 1942 na dom. Najprej so vprašali po mlajsi hčeri Pavli, ki pa je ni bilo doma, nato pa kar na postelji ustrelili starejšo hčerko Minko. Njenega najmlajšega 17-letnega brata Ivčeta pa so odpeljali s seboj. Mama mu je hotela še nekaj dati za popotnico, pa so rekli, da ne bo ničesar potreboval. Od takrat ni bilo o njem ne duha ne sluha. Ne ve se, kje so ga ubili in tudi ne zakaj! Spominjam se ga, da je bil še ves otroški, saj smo se, dosti mlajši, igrali z njim. Še danes čutim zadah tistih vročih junijskih dni, ko je Minka ležala na parah. Moj oče jo je fotografiral. Zraven je bil tudi zelo potrt mlad italijanski vojak, ki se je hotel fotografirati z njo, vendar moj oče tega ni hotel. Zapletlo se je tudi pri pogrebu. Bila je podpredsednica Sokolov na Ježici in katoliški fantje so se upirali, da bi jo nosili na pogrebu, prav tako pa so imeli svoje pomisleke tudi komunistično usmerjeni. Ne vem, kako so to potem rešili. Pri takih pogrebih je bilo takrat zaradi strahu malo ljudi. Nekdo je videl zakonski par, ki je skrbno zapisoval imena udeležencev.

Minka Dovč je bila lepo, urejeno dekle. V vasi kot študentka ni imela družbe in je veljala za zelo zadržano. Živela je v revnih razmerah, vendar je bila opazno lepo napravljena. Bila je liberalno usmerjena in je sodelovala pri Sokolih. Omenja jo Franc Lubej v članku Drugič v ilegali (Delo, 21. jan. 1978, Sobotna priloga, str. 31). Lubej je 20. sept. 1941 balinal v gostilni Fon na Vodovodni cesti (verjetno Fortuna, tam je spominska plošča), kjer so se navadno aktivisti OF med balinanjem vse domenili. Tam je dobil obvestilo, naj ne hodi domov. Sedel je na kolo in se odpeljal proti Tomačevemu. Srečal je Minko in o njej pravi: »Bila je Minka Lovčeva (prav: Dovčeva) – podnačelnica ježiškega Sokola, v elegantni temni obleki, od glave do pete, od klobuka do čevljev, s črnimi usnjenimi rokavicami in močno našminkana. Take je nisem nikoli videl. Bila je preprosto, revno kmečko dekle, hodila je menda že na univerzo, a njena skromna oprava je razodevala naravno preproščino – bil je pozen mrak in skoro tekla je proti mestu. Oba bi rada skrila tesnobo, se naredila vesela, kot smo se vedno srečevali sokolski vaditelji, vse to pa je trajalo komaj toliko, da sem stopil s kolesa, šel nazaj, kolikor sem šel mimo, ji podal roko in vprašal: »Kaj pa ti tukaj tako paradna?«

»Oh jaz sem nedaleč tu doma.« Pokazala je v smeri moje vožnje: »Grem v mesto, kaj pa ti ob tem času na našem koncu?«

»No po opravkih, seveda, saj veš, kakšnih. Ali ti je morda kdo umrl?«

»Ne, ni mi umrl, kako si čuden!«

»Ali te taka obleka ne moti pri našem delu, poglej, kakšen grem jaz na delo.«

»Ravno nasprotno. Potrebno je, da sem prav taka. Grem v bar v Nebotičnik. Še mudi se mi. No, pokaži se še kaj!«

Rad bi jo še vprašal, pa me je njena pojava preveč vznemirila. Vojna, revno dekle, pa taka eleganca, od kod ji denar? Ni mi dovolila, da bi jo vprašal, če se ne boji, da takemu življenju ne bo kos.«

Minko Dovčevo omenja tudi Miha Čerin v svoji knjigi (Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji): »V isti hiši kot Barakar (domače ime za Dovčeve), Stožice 73, je stanovala Marija Dovč, roj. 20. 9. 1918, podnačelnica ježenskega Sokolskega društva, ki je že zelo zgodaj v letu 1941 začela navezovati stike z italijanskimi obveščevalnimi oficirji OVRE. Nje se dobro spominja France Lubej! Sodbo ji je izrekla OF, izvršila pa Vos 17. 6. 1942.« Njenega brata ne omenja. Istega večera so ga, mladoletnega, vzeli s seboj in nobena sled ni ostala za njim.

Vse kaže, da je Minka sodelovala z OF. Lahko je imela tudi kakšno posebno nalogo. Vsekakor pa je prijateljevala z italijanskim vojakom; hodil je jokat na njen grob, kakor so vedeli povedati. Morda se zaradi tega ni zdela več zanesljiva. Lahko le ugibamo, morda pa je kaj zapisano v kakem dokumentu, pa nam še ni prišel v roke.

Njena sestra Pavla se je po tem dogodku umaknila v Bologno.

Ko sem dvajset let po teh dogodkih s prijateljico potovala v Benetke, sva v kupeju naleteli na Italijana, ki je ob pogledu na mojo sopotnico vzneseno vzkliknil: »Prav tako dekle sem spoznal med vojno v Sloveniji.« Kakšno razsežnost in globino ima lahko ljubezen spričo vsesplošnega pustošenja smrti!

3.2.4. Janez Dovč

Ostane nam se zadnji na zgornjem dokumentu: Franc (pravilno: Janez, po domače Johan) Dovč, brat Minkinega očeta.

Johan je imel sedem otrok. Vsi so živeli v isti hiši kot Minka, vendar vsa družina v eni sami sobi. Bil je poljski in lovski čuvaj in opravljal je priložnostna dela. Ustrelili so ga iz bližnjega gozdiča, ko je stopil na hišni prag. Tudi njega opisuje Čerin v omenjeni knjigi.

Dne 27. 10. 1941 naj bi mladinci na vozičkih in kolesih vozili v Jarše opremo za odhajajoče k partizanom. Na povratku je Janez Dovč enega vprašal, kaj je vozil. Rekel je, da mrežice, ki jih je izdelovala njegova mama. Za njim je prihajala nova skupina mladincev z opremo, v kateri je bil štirinajstletni Janko Koman, na katerega so bili Italijani v zasedi že opozorjeni. Skupina je opazila nevarnost in se varno umaknila. Le Janka, ki je bil brez opreme, so Italijani prijeli in ga odvlekli na karabinjersko postajo na Ježici.

Rajonski odbor na Ježici je »Barakarjevo« početje raziskal in ugotovil, da je bil »Barakar izdajalec, povezan z izdajalskim kolegom Kovačičem – Bognerjem v Tomačevem in karabinjerji. Ljubljanska OF je dobila rajonsko poročilo in izrekla »Barakarju« smrtno obsodbo, ki jo je Vos izvršil pred njegovim domom proti večeru dne 29. 11. 1941.«

Datum smrti je pravilen, na dokumentu pa je v letnici pomota. Neka zanesljiva priča mi je povedala, da je bil Johan Dovč sodelavec OF, celo blagajnik. Ko so pri kontroli ugotovili, da manjka 500 lir, so ga zaradi tega ubili. Franc Strah se je ob tem dejstvu zgražal in to tudi povedal svojemu podnajemniku Zormanu, ki je bil sodelavec OF. »Tudi za manj denarja bi ubili,« je pribil Zorman.

Johanovi otroci so v šoli na vsa poizvedovanja redno odgovarjali, da so očeta ubili domobranci, ker so se bali posledic, čeprav takrat o domobrancih še ni bilo ne duha ne sluha.

Na priloženem dokumentu je rečeno, da bodo o nadaljnjih likvidiranih osebah kasneje poročali. To pa so spet zgodbe, ki bi jih bilo treba povedati: kaj vse se je dogajalo »v imenu ljudstva«.

4. Pripovedi

4.1. Kaj bomo sami brez naših najboljših

Avtor: Vanja Kržan

4.1.1.

Tako so se spraševale po mnogih vaseh žene in matere, obupana dekleta, ki so po vojni ostale same na kmetijah brez sinov, bratov, ženinov in kmečkih gospodarjev. »Kaj bomo sami brez naših najboljših!« je zapisala dvajsetletna Marija Meše (1925), po domače Mrakova, iz Vrbljen pod Krimom. Svoja občutja in mišljenje je izražala v pismih svojima bratoma in prijateljici, ki so po vojni našli novo domovino v Argentini. Dovolila mi je, da sem jih nekaj prebrala: odprla mi je vrata v notranji svet svojega doživljanja. Z vsakim pismom mi je Marija odkrila, koliko zdravega jedra se je ohranilo v srcih ljudi, še posebno v njenem. Preden bomo s citati njenih pisem to odkrivali, moramo najprej obiskati Vrbljene in drobce dogodkov med vojno. Predvsem pa moramo vsaj malce spoznati avtorico pisem, Mrakovo Marijo.

Vrbljene bomo našli pod vzhodnim pobočjem Krima ob reki Iški. V jasnih majskih dneh jih je že zgodaj zjutraj obsijalo sonce in jih naredilo še bolj prijazne. Vas je razpotegnjeno naselje ob desnem bregu Iške, tako da so domačini ločili zgornji in spodnji del vasi. Vzdolž vasi je tekla cesta, tik ob njej so na obeh straneh stale revne kmečke hiše. Okrog šestdeset jih je bilo. Za njimi so bili proti Iški travniki, njive in sadovnjaki, prav tako proti Barju. Brez načrtov urbanistov in krajinskih arhitektov so nešolani ljudje smotrno postavljali naselja z njivami in sadovnjaki, saj so se pretežno preživljali z delom svojih rok. V vasi ni bilo premožnih kmetov. Za najpremožnejše so veljali pri Furlanu, kjer je bila gostilna. Družine so se med seboj poznale, mejniki med posestvi so bili več ali manj urejeni in vaščani so živeli v glavnem složno in v miru. Vse do vojne, ko so Krim naseljevale zdaj ena, zdaj druga partizanska četa in ustrahovale, mučile in morile ‘idejne nasprotnike’ v bližnjem in daljnem okolišu Krima, tudi na pobočju proti Cerkniškemu jezeru, o čemer smo v Zavezi že večkrat pisali. Znane so besede prebivalca iz Horjulske doline, ki je leta 1942 dejal: »Iz Polhograjskih hribov diha groza.« Z gotovostjo lahko trdimo, da so s pričetkom partizanskega terorja povečini tudi ljudje pod Krimom čutili grozo, ki je z ene strani dihala z Barja, prepreženega s partizanskimi potmi na Krim in v Polhograjske hribe, z druge strani pa iz prostranih krimskih gozdov z globokimi kraškimi globelmi. Pa tudi iz Iške, kot bomo videli.

Prebivalci iške in tomišeljske fare (Vrbljene so spadale pod faro Tomišelj) so že zgodaj spomladi 1942 začeli trpeti zaradi italijanske in komunistične okupacije. Zelo natančno je popisal življenje med vojno v ižanski fari tamkajšnji župnik Janez Klemenčič v knjižici Revolucija pod Krimom, dokument III, Buenos Aires 1973. Že zgodaj spomladi 1942. so začeli tamkajšnji ljudje spoznavati načine komunistične borbe: nekateri komunistični divjaki so npr. zasedli zvonik ižanske cerkve in začeli streljati na zgradbe italijanske posadke; prekopavali so ceste, podirali na cesto drevesa in podobno. Ko so prišli italijanski vojaki s tanki, so se vsi komunisti razbežali, ljudi pa prepustili italijanskemu srdu, maščevanju, ropanju in streljanju. V strahu, da rešijo premoženje in življenja, so se ljudje zatekali v župnišče, živino pa prignali na župnijsko dvorišče. Komunistični ‘borci’ so s tako taktiko hoteli pridobivati moške, da bi odhajali v hosto, če niso hoteli pasti Italijanom v roke. Mnoge, ki niso hoteli z njimi, so prisilili, da so iz strahu podpisali, da se z njimi idejno strinjajo, potem pa so te sezname ‘podpornih članov’ komunisti izročili Italijanom. Julija 1942 so zato Italijani pričeli z načrtnim odpeljevanjem nedolžnih ljudi v internacijo, večinoma na Rab. Po italijanski ofenzivi julija 1942 se je število internirancev še povečalo. Domačim so lagali, da so odšli na delo v Italijo in tudi lačni da ne bodo. Oktobra so zvedeli za prve, ki so že umrli; resnico o strašni lakoti so razbrali na okostnjakih, ki so se ob koncu leta nekateri vrnili. Komunisti so jih hoteli kar mobilizirati, pa so se skrili na ižanski grad k Palmeju, ki je veliko časa prebil na varnem v Ljubljani.

Ljudje so se lahko ob vsaki priliki prepričali, kako složno komunisti sodelujejo z Italijani: partizani so se brezskrbno vozili na kolesih mimo fašistične postojanke na Igu; italijanski komandanti so se prosto sprehajali po območjih, ki so bili v rokah komunistične oblasti; ljudje so videli, kako so Italijani v gozd odpeljali avto z municijo, nazaj pa pripeljali naloženega z mesom. Italijani so hodili celo v gozd na zmenke s partizani; 13. avgusta so Italijani streljali na ižanske fante, ki so brez orožja pribežali iz gozda, partizani s strojnicami so bili za njimi. S streli bi lahko prepodili Italijane in rešili fante, a jih niso hoteli. Na patrulje Italijani niso hodili. Komunistično nasilje se je zato zlahka vedno bolj razraščalo.

Posebno varne so se partizanski ‘borci’ počutili v Iški. Že marca 1942 so se tam živahno gibali v vikend hišicah, ki so vse razdejali. Višje v soteski so imeli svojo komando in sodišče. »Ko se začne mračiti, prihajajo po Iški kosmati, divjega pogleda, s puškami in obloženi z bombami. Kaj bo z nami?« je potožila prebivalka bližnjega naselji ižanskemu župniku. In razvedelo se je: kogar so odpeljali v Iško, se navadno ni več vrnil. 17. maja so pripeljali skupino ciganov iz Vrbljen in Podpeči in postrelili vse: mlade, stare, moške, ženske in otroke, vseh skupaj 42.

V Vrbljenah so zajeli Miro Lampret, roj. Rozman, po rodu z Iga. Z vozom in hčerkico vred so jo odpeljali v Iško. Po dveh dneh mučenja so mamo ustrelili, deklico pa je partizan prijel za noge in jo z glavo udarjal ob drevo, dokler ni umrla. Iška je postala eno samo pokopališče. Kmet, ki je tam okrog pasel krave, je potožil ižanskemu župniku, da povsod naleti na sveže grobove. Pa tudi po Iški plavajo mrliči …

Leta 1944 so se komunisti čutili najbolj varne v Sivih dolinah. To je gozd pod Mokrcem, ki pada strmo proti strugi Iške. Visoko nad Iško so imeli na skalah postavljeno kolibo. Tu je bil zbran komunistični štab rajona Barje s sekretarjem Matijo Škrabo.

Življenje pod komunističnim nasiljem je postajalo nevzdržno, zato so se fantje okoliških vasi pomladi 1943 organizirali v vaško stražo, da zavarujejo življenja in imetje. Organiziral jih je Janez Benko iz Vrbljen, za njim je prevzel poveljstvo za Tomišljane Peter Skalar, dober vojak in voditelj, za Ižance pa Stane Skubic. Leto 1944 je bilo zato dokaj mirno. Partizanska vojska je le enkrat silovito napadla domobransko postojanko na Igu, a so napad vzdržali, drugič pa postojanko na Barju v Črni vasi, a so bili tudi tokrat premagani in se razbežali. Le eden je ustreljen obležal pred šolo. Bil je mlad fant, iz žepa so se mu skotalili trije krompirji. Gotovo je bil večkrat lačen kot sit, verjetno tudi to noč, ko je moral izpolniti ukaz nadrejenih, ki so ostali na varnem.

Marija Meše (desno s kitami) s prijateljico Štrumbljevo Ani

Slika 33. Marija Meše (desno s kitami) s prijateljico Štrumbljevo Ani

Nekaj časa je bil med domobranci na Barju zelo znan Frakelj. Bil je doma s kmetije v Dražgošah, a bolj kot kmetiji se je posvetil študiju, saj je bil že pred vojno diplomiran pravnik. V opevani ‘dražgoški bitki’ so mu Nemci ustrelili očeta in brata. Zapustil je dom, ker se strahopetnim partizanom, ki so bili z izzivanjem Nemcev glavni krivci dražgoške tragedije, ni hotel pridružiti. Z ustanovitvijo domobranstva je bilo odslej njegovo mesto pri njih. Vsem se je vtisnil v spomin zaradi svoje visoke postave, lepega petja, bistroumnosti, drznosti in poguma. Z domobranci je bil tudi na Turjaku, a je uvidel napačno vojaško taktiko in se pred napadom umaknil s Turjaka. Še posebno Vrbljani so si ga zapomnili po tem, ker je nekoč odpeljal v gozd proti Lisičjemu Martina Furlana, sina gostilničarja, in skupino šestih partizanskih ‘simpatizerk’ in partizank iz Vrbljen in jih postrelil. Med njimi sta bili tudi Martinova sestra in mama treh hčera, ki so bile vse pri partizanih, pred vojno so služile za dekle pri različnih kmetih. Med potjo je ušla terenka Angela Kumše, po domače Ruparjeva iz Vrbljen, in od takrat naprej ostala v hosti. Spomin na ta grozni dogodek je po vojni opisala v knjižici »Smrti sem gledala v oči«. Njej je bilo dano, da je lahko izrazila vso grozo dogodka, žal pa nobenemu izmed deset tisočih, ki so trepetali v smrtnem strahu, a so smrti ušli, predvsem pa nobenemu izmed deset tisočih, ki so po veliki bridkosti in mučenju bili ubiti. Partizani so po tem dogodku v vasi razglasili, da bodo za vsakega od sedmih postreljenih, ustrelili sedem domačinov. Takrat so skoraj vse družine, ki so imele sinove pri domobrancih, zbežale v Ljubljano.

Po vojni se nekatere družine iz Vrbljen niso vrnile v domačo vas, ampak so bežale na Koroško, celo ostareli starši sinov domobrancev, njihove sestre in žene, da si rešijo golo življenje. Ena takih družin je bila družina Jakoba Benka (28. 4. 1887) in matere Marije, roj. Jakič (6. 3. 1890). Pri hiši se je reklo kar ‘Pri Benkotovih’ (z naglasom na o). Poleg edine hčerke Francke (1928) sta ata Jakob in mama Marija imela še štiri lepe, postavne in »v poštenju vzgojene sinove«.

Najstarejši od sinov je bil že omenjeni organizator vaške straže Janez (13. 12. 1914), za njim so se po prvi svetovni vojni rodili še Martin (11. 12. 1921), Jože (23. 11. 1923) in najmlajši Franc (18. 11. 1930). Benkotovi so bili na pol kmečka družina. Njihov rod sega do daljnega leta 1500. Benkov ata Jakob je bil lovec. Zdravnik dr. Tavčar je imel pri njem v zakupu lov. Za ata se je lov prenehal, ko je Krim zajelo komunistično ‘gibanje’. Tudi če mu partizani ne bi zaplenili puške, je ne bi več vzel v roke. Tako grozno in nedoumljivo je bilo zanj pobijanje domačinov. Imel je še eno puško, in to je skril med deske ob hiši. Čakal je boljših časov, ko bo spet lahko hodil na lov. Med vojno pa se je ni dotaknil. Sosedje so jo našli med deskami po koncu vojne, ko je hiša ostala izropana in prazna, saj je vsa Benkotova družina, razen Martina, ki je bil ubit že med vojno, bežala na Koroško. Hčerka Francka in prijateljica Marija sta bili članici Marijine družbe, ki je bila za komuniste skrajno reakcionarna stvar, saj naj bi ogrožala boljševiško ideologijo, dekleta iz družbe pa najbolj osovražena in nevarna.

Najstarejši Janez, med fanti na vasi že nekoliko starejši, je doma med brati in na vasi užival ugled že pred vojno, spoštovali so ga, ker je bil pošten, preudaren in pameten. Bil je v Ljubljani v službi kot vzgojitelj v nekem internatu in v njem je zorel duhovniški poklic, pa so mu vojne razmere preprečile vstop v semenišče. Skupaj z mlajšimi brati je delal doma na kmetiji, veliko so hodili tudi na dnino. Družina je živela bolj sama zase in razen Francke, ki je bila najbolj odprta in je povedala vse, kar je mislila, so bili fantje bolj molčeči in preudarni. Mežnar Jože Razpotnik je bil predsednik prosvetnega društva in z Janezom sta prijateljsko sodelovala. Bila sta srce in duša vseh kulturnih prireditev na vasi.

Jože Meše pred odhodom k domobrancem

Slika 34. Jože Meše pred odhodom k domobrancem

Z vojno se je razgibano vaško življenje končalo. Razpotnikov Jože je opravljal le še delo mežnarja in občinskega tajnika. Bil je oče štirih otrok. Junija 1942 je na lepem izginil. Skupaj z njim tudi župan France Bezljaj, po domače Lenček, oče dveh sinov. Pri Lenčkovih so imeli majhno gostilno in trgovinico, njegov brat Janez pa je kmetoval. Kaj se je zgodilo z Razpotnikovimi, so nekateri domačini skrivoma zvedeli kasneje iz Črnih bukev, kjer je natisnjena fotokopija uradnega dokumenta o Jožetovi ‘justifikaciji’.

Na položaju, Kom. 1. čete bataljona »Ljube Šercerja« NO, dne 21. junija 1942.

»Danes je bil justificiran Razpotnik Jože iz Tomišlja, roj. 26. 1. 1903. Župan je med potjo pobegnil. Potem smo dovedli v logor njegovo ženo in Janeza Bezljaja, brata župana Bezljajevega Franceta in jih pridržimo, dokler se ne javi župan. V obratnem slučaju nam sporočite, kaj naj storimo. S. F.-S. N. Komandir Maks.« Politkomisar ni podpisan.

Županu je beg uspel, uboga žena in mati majhnih otrok pa je ostala približno dve leti zaprta pri neki partizanski družini, govorilo se je, da pri Sv. Vidu na Blokah. Težko si predstavljamo, kako se godi ženi in materi, ki jo odtrgajo od doma in dveh majhnih otrok. Videli bomo, kako je moral župan plačati komunistom uslugo, da so mu kljub temu, da je pobegnil, ‘podarili’ življenje in ženi svobodo, da se je lahko proti koncu vrnila domov k otrokoma. Županov brat Janez se je tudi čez nekaj časa vrnil domov. Razpotnikov Jože pa je bil ‘justificiran’ v Iški, kot poroča Janez Klemenčič v omenjeni knjigi »Revolucija pod Krimom«.

Za oba županova otroka, siroti pri živih starših, je medtem skrbela njuna stara mati, Tončkova mama iz Tomišlja. Tončkov ata, pisali so se Lenarčič, je kmetoval, da jih je preživljal. Na kmetiji je ostal sam brez obeh sinov, ki sta se pridružila vaškim stražarjem. Ko se je lepega zimskega dne vračal z vozom z barja, kamor je vozil gnoj, obrnjen s hrbtom proti gozdu, so se iz gozda oglasili streli in konj je sam pripeljal mrtvega ata domov.

Od Benkotovih sinov je najprej pristopil k vaškim stražarjem in kasneje k domobrancem najstarejši sin Janez, prijatelj ‘justificiranega’. Za Janezom je pozimi 1943 oblekel domobransko uniformo še Martin in v zadnjih mesecih vojne tudi Jože. Podobno kot Janez sta bila tudi brata visoka in močna, poštena in delavna. Domače posestvo je bilo majhno in pred vstopom k domobrancem so ju radi najemali za dninarja. Najmlajši Franc je bil skoraj še otrok in se je zelo bal partizanov. Še posebno potem, ko so se v vasi razširile govorice o mučenju fantov v eni od partizanskih hiš v njihovi vasi.

Vsi trije so občasno prihajali domov, še posebej, če je bilo treba poprijeti za delo. V vasi ni bilo partizanske postojanke, a partizani so jo pridno obiskovali, ropali domačije in vohunili za domobranci. V noči med 11. in 12. decembrom 1943 je Martin nameraval obiskati domače, a so ga partizani v hajki nad Lisičjim pri Škofljici ustrelili. Pokopali so ga na pokopališču rojstne fare v Tomišlju, ki je postal fara leta 1904, pred tem so Vrbljene spadale pod faro Ig.

Jože je bil pri domobrancih le nekaj mesecev. Ob konca vojne sta oba z Janezom odšla na Koroško s svojimi domobranskimi enotami in bila odpeljana iz Vetrinja 28. maja z logaškimi fanti, ker je bil Janez komandant ali pa stotnik domobranske posadke v Logatcu. Za Jožeta je neka afežejevka iz Vrbljen pravila, da so ga nekateri videli v Ljubljani v procesiji pretepenih in izmučenih domobrancev, ko so jih zaradi porušenega mostu čez Gruberjev prekop segnali iz enega vlaka na drugega. In ni pozabila pripomniti, da so jih še premalo pretepali! Za Janeza pa je eden od salezijancev povedal Mariji, naj bi ga domači terenci vzeli iz transporta, prignali na Ižansko cesto in tam mučili. Ali je bil ubit tam ali pa bolj verjetno v Kočevskem Rogu? Ko so domači zvedeli za opazko afežejevke, je bila v njih ena sama bolečina, nobene maščevalne misli. Marijin ata je preudarno dejal: »Njej se bo samo od sebe maščevalo.« Čez mnogo let se je pokazalo, da je imel prav.

Kaj pa preostali Benkotovi med vojno? Ko so pokopali Martina in je izginjalo vedno več fantov in bilo vedno več domačij popolnoma izropanih, so se Benkovi mama, ata, Francka in najmlajši Franc zatekli v Ljubljano k sorodnikom. Tudi Marija s starši in še mnogo drugih družin iz Vrbljen in Tomišlja. Prihajali so domov le za glavna opravila na polju, hlevi so bili že vsi prazni. Obe, Francka in Marija, sta se v Ljubljani zaposlili in se nista več veliko videvali. Največkrat so se Vrbljani in okolišani sestajali v Židovski ulici pri nekdanjem županu Lenčku, Bezlajevem Francetu, ki je pobegnil na poti k ‘justifikaciji’ junija 1942. Kako je prišel sem, kako to, da se komunisti niso maščevali zaradi pobega, se domačini niso spraševali, a so postali previdni. Nekateri pa v svoji naivnosti niso posumili vanj. Prosto in zaupljivo so se pogovarjali o takratnih dogodkih, življenju in ljudeh iz domačih vasi. Tudi niso vedeli, da je bila v Židovski, v centru Ljubljane, partizanska javka. Partizani so ponoči preko Barja skrivaj prihajali v Ljubljano in se sestajali z Lenčkom. Šele v letih po vojni, ko so ljudje iz Vrbljen razglabljali o vsem, kar se je dogajalo med vojno in si dopisovali z domačimi v Argentini, so zvedeli, da je Lenček izdajal komunistom. Nič lažjega kot to, saj je bil ves čas ‘na vezi’ s poštenimi in naivnimi domačini izpod Krima. Po vojni se je vrnil domov, a ni bil več za župana.

V Ljubljani begunci iz Vrbljen in Tomišlja niso ždeli prekrižanih rok. Leta 1944 je bil na Komenskega ulici ustanovljen gospodinjski tečaj za begunska dekleta s podeželja. Poleg službe sta se ga Benkotova Francka in Mrakova Marija pridno udeleževali. Marija je naredila še Krištofov strojepisni in knjigovodski tečaj v neki vili nasproti domobranske vojašnice. Spominja se zagnanega pravnika Aleksandra Bajta, a njegove ukaželjnosti tečaj ni zadovoljil, zato je v želji po nadaljnjem izobraževanju odšel v Italijo.

4.1.2. Po vojni

Mnogo družin, kar je še ostalo živih članov, je zbežalo na Koroško: Benkotov ata, mama, sedemnajstletna hčerka Francka in petnajstletni Franc; Anzelcovi, Oblakovi, Pavlovi, Dolenčevi, po domače Birtovi. Po treh letih begunskega življenja v Avstriji ali v Italiji so se za vedno naselili v Argentini in tam tudi pomrli. Benkotovi so do smrti živeli v San Justu. Dolenčevi so bežali samo zato, ker je bila njihova hčerka Lojzka poročena z vaškim stražarjem Ivanom Modicem, po domače Anzelcovim, ki so ga partizani ustrelili nekje pri Igu in je tam tudi pokopan. Anzelcovi ata in mama z Lojzko in majhnim otrokom pa so bežali zaradi Ivana. Tako strašen je bil strah pred maščevanjem.

Ko so se preostali Vrbljani po vojni vrnili iz Ljubljane na izropane domačije, je bilo treba garaško delati za preživetje in Marija se je lahko samo s hvaležnostjo spominjala obeh tečajev, ko je bila za kratek čas spet učenka kot nekdaj pred vojno. Na zaposlitev niti pomislila ni, saj sta na domu ostali le ona in sestri, brat je bil v službi na žagi na Igu, ostareli starši so poprijeli za delo, kolikor so mogli. Snubcev ni bilo ne v domači vasi ne v okoliških vaseh. Z veseljem bi se oprijela gospodinjstva in kmetovanja na lastnem domu. Kasneje, ko je brat postal gospodar in se poročil, je premišljala, da bi odšla k bratoma Jožetu in Francetu v Argentino in pomagala njima. V nadaljevanju zgodbe bomo videli, da se ji je življenje drugače obrnilo

Leta 1955, ko je imela trideset let, je v časopisu ‘slučajno’ zasledila obvestilo za vpis v babiško šolo. Nikoli ni nanjo pomislila, a od ljudske šole dalje je v njej neprestano tlela želja po šolanju, učenju, po večji izobrazbi, čeprav je, po tolikih letih dela na kmetiji, želja po morebitnem šolanju že skoraj zamrla! Božji načrti zanjo pa so njeno željo uresničili. Napisala je prošnjo, občina v Tomišlju ji je obljubila štipendijo, sicer bi ji šolanje ponovno kot v otroštvu ostalo le neizpolnjena želja. Prošnjo je oddalo 130 kandidatk, od teh bodo profesorji izbrali le 30 najboljših. Marija ni imela upanja, da se bo uvrstila mednje. Na dan pred sprejemnim izpitom so grabili in nakladali na voz seno. Pozno zvečer so se vračali. Sedela je na vrhu sena, ulila se je ploha in premočena do kože je mislila na naslednji dan. Kako bo na izpitu, kako ga bo opravila, kako se bo odločila komisija, niti ugibati ni mogla. Na dan sprejemnega izpita je bil prvi petek v juniju. Šla je k maši in obhajilu. Srčno je molila, da se jo Božje srce usmili in izpolni njeno željo po šolanju in zaposlitvi. Na izpit so prišla mestna dekleta z opravljeno gimnazijo. Ona je imela samo osemletko, stara je bila že trideset let! Ostalo je le upanje. Na dan razglasitve rezultatov je profesor klical po imenih kandidatke, ki so opravile sprejemni izpit. Svojega imena ni in ni zaslišala. Ali ni poklical imen že vseh tridesetih deklet? Ne! Zadnjega med naštetimi zasliši svoje ime. Zakaj prav na koncu? Profesor razglasi, da je od vseh tridesetih edino ona opravila sprejemni izpit z odličnim uspehom! Še danes mi je Marija o tem dogodku pripovedovala z vidno ginjenostjo. Spomni se tudi, da ji je bilo zelo hudo zaradi deklet, ki izpita niso naredile. Ona pa tako srečna že zaradi tega, da je končno spet v šoli, ki si jo je tako zelo želela in je skoraj izgubila vsako upanje, da bo še kdaj sedla v šolske klopi. Veliko je bilo takrat deklet, ki bi se lahko po vojni izšolale, pa jim zaradi različnih ovir in krivic ni bilo dano.

Petnajstletni France Meše pred odhodom na Koroško

Slika 35. Petnajstletni France Meše pred odhodom na Koroško

Po dveh mesecih zagnanega šolanja bi se Mariji lahko ponovno zrušile sanje. Lepega dne jo pokliče ravnatelj. Iz občine v Tomišlju je prišlo zanjo obvestilo: »Ukinjamo vam štipendijo za šolanje. Naj vas vnaprej denarno podpirata brata iz Argentine, med vojno člana be-ga in zato sovražnika slovenskega naroda. S. F.- S. N.« Toda Božjih načrtov se ne da preprečiti. Marija je spet ‘slučajno’ zvedela, da razpisuje štipendije novo zgrajena bolnica na Jesenicah. Zaprosila je zanjo, jo dobila in takoj po šolanju tudi službo ter v njej hitro napredovala, končno se je izšolala za inštrumentarko. Spoznala je tudi svojega moža, se poročila in si ustvarila družino.

Zdaj ima čas, da lista po albumih s fotografijami domačih in prijateljev, ki jih ni več. Tudi njena mladostna prijateljica Francka se zadnje čase ne oglaša več. Od leta 1946, ko se ji je Francka prvič oglasila iz taborišča na Koroškem, sta si vse življenje dopisovali. Marija ne ve, kaj je z njo. Domneva, da je že pokojna kot večina nekdanjih domačinov iz Vrbljen. Francka ji je v svojem zadnjem pismu, kot da bi slutila, da je zadnje, zaupala: »Vse kar tukaj kdo hrani, se bo zgubilo. Jaz ne bom več dolgo na svetu in pošiljam ti nekaj fotografij mojih bratov in staršev. Drugi bodo vse v smeti vrgli. Domobranski znak, ki ti ga pošiljam, je nosil naš Janez, Jožetovega pa ne najdem, se je zgubil.«

Marija to zadnje pismo svoje prijateljice razume kot oporoko, zato je izpolnila njeno željo in mi izročila fotografije, da jih skupaj z zgodbo Benkove družine objavimo v Zavezi. Hvaležna sem obema za njuno zvestobo in zavzetost za pričevanje.

Prijetno me je iznenadila Marijina vnema za pisanje, srčna želja in notranji nagibi po tem, da na tak način izraža svoja čutenja in misli. Nisem štela vseh njenih pisem, ki jih je vse skrbno prepisala v svoj dnevnik, da se je njihova vsebina ohranila do danes. Zapisovala je tudi napeve, ki so jih pela dekleta, domobranske pesmi in nekatere ljudske običaje. Kako je njeno mladost zaznamovala vojna in leta po njej, nam bodo do neke mere odstrla njena pisma, polna zrelega mišljenja in pristnega čutenja. Zato me je vedno bolj zanimalo, kaj še mi lahko pove tudi o svojem otroštvu, o svojih starših, bratih, skratka o vsem in vseh, ki so zaznamovali njeno osebnost od otroštva dalje. Morda bodo posamezna zrnca njenega pričevanja, ki jih počasi luščim iz nje, vsaj malo pokazala kdo in kako so bogatili njenega duha od otroštva dalje.

4.1.3. Marijina osebnost

»Bila sem zelo vedoželjna in učljiva deklica, vedno sem rada pisala, brala in risala. Ko so se drugi otroci igrali, je bilo moje najljubše razvedrilo knjiga, pisanje in risanje. V šolo sem hodila v Tomišlju in do leta 1940 zaključila osemletko s samimi odličnimi ocenami. Vendar bi težko nadaljevala šolanje v Ljubljani, tudi če ne bi bilo vojne, ker me starši ne bi mogli vzdrževati. Še zvezke za osnovno šolo mi je plačevala občina Tomišelj. Bilo nas je enajst otrok. Predvojni župan je bil Modic, pri hiši se je reklo pri Hacin, in skrbel je tudi za izobrazbo otrok. S petnajstimi leti sem morala k poročeni sestri, da sem ji pazila otroke, poleg njenih še druge otroke po vasi. Seveda smo v moji ‘šoli’ vedno veliko pisali in risali. Rada sem se družila z učiteljicami iz Tomišlja. Predstavljale so mi vir znanja in učenosti. Po vojni sem postala bolj kritična do ene od njih. Spominjam se učiteljice Nataše Župančič, ki je v prvih mesecih vojne učence peljala h kraškemu breznu pri Strahomeru, da smo si ogledali to naravno znamenitost. Z nami je šel tudi učitelj Škafar z Barja, s katerim se je Župančičeva veliko družila. Bil je v občinskem odboru in že pred vojno levo usmerjen, Župančičeva pa je od pričetka vojne nosila čez blok partizansko pošto v Ljubljano. Pred koncem vojne so jo ustrelili; njen brat Uroš Župančič je vedno trdil, da so jo ‘ta beli’.

Moj učitelj verouka je bil vsa leta gospod Jožef Murn, župnik iz Tomišlja, doma je bil iz Velikega Orehka pri Novem mestu. Veliko dobrega in lepega nas je naučil. Bil je živahen in je prijateljeval z Janezom Jalnom. Že pred vojno in posebno med vojno je v pridigah odkrito govoril o komunizmu in svaril pred njim. Ljudje so pričeli govoriti, da ga bodo zato komunisti ubili, in gotovo bi ga, če ne bi že med vojno zbežal v Ljubljano, po vojni pa je odšel na Koroško, kjer je umrl. Razumljivo, da so že med vojno z največjim veseljem komunisti požgali župnišče v Tomišlju. Ljudje pod Krimom, ki so doživeli vse strahote revolucije, so po vojni govorili, da jih je župnik Murn še premalo svaril, ker je komunizem še hujši, kot so si sploh lahko predstavljali. Z veseljem se spominjam tudi njegovih pridnih in prijaznih sestričen, ki so lepo skrbele zanj, za čistočo in okrasitev cerkve.«

Marija po vojni ni pridno pisala samo prijateljici Francki, ampak tudi svojima bratoma Jožetu in Francetu, ki sta bila oba domobranca, a nista bila vrnjena s Koroške in sta tako do konca življenja živela v Argentini. Starejši brat Jože Meše (1917) je med vojno dolgo časa vztrajal doma na kmetiji. Velike težave mu je povzročala hoja, ker je imel deformirana stopala, vendar je opravljal vsa kmečka dela. Zakaj se je leta 1942 znašel v internaciji na Rabu, ne on ne domači niso vedeli. Tudi ne vedo, kakšnemu srečnemu naključju se lahko zahvalijo, da so ga še istega leta 10. decembra bolnega in shiranega poslali domov. Z ljubljanske železniške postaje so ga pripeljali z vozičkom. Domači so upali, da bo zato imel mir pred partizani, ki so pobirali fante po vasi in jih odpeljali s seboj v gozd, neznano kam. Motili so se. V eni od takih ‘akcij’ so nabrali 10 fantov ‘prostovoljcev’ iz Vrbljen in okolice, tudi Jožeta, in jih odpeljali s seboj. Kot čredo razkropljenih ovac so jih gnali nekam proti Turjaku. Na poti so se porazgubili in uspelo jim je, da so se skrivoma vrnili domov.

Šele zdaj so doma sprevideli, da Jože kljub izhiranosti zaradi taborišča in deformiranim stopalom ne bo varen pred partizanščino. Vrh vsega je bil zdaj dezerter! Skrival se je doma na senu, toda mama je sčasoma uvidela, da to ne pelje nikamor. Bil je tudi v stalni nevarnosti, da ga odkrijejo partizani in kot dezerterja ustrelijo. Zato se je Jože 1944. odločil, da pristopi k domobrancem. Dodeljen je bil v Pijavo Gorico, kjer je krmil konje. Spoprijateljil se je s Škrjančevim Tonetom iz Vinj pri Pijavi Gorici. Jože ga je nekoč pripeljal s sabo domov. Marijo je veselo pozdravil z besedami: «Ti si torej tista Micka, o kateri mi Jože tolikokrat govori?« Postala sta prijatelja, še več, po nekaj mesecih obiskovanja sta bila že oba trdno odločena, da se po vojni poročita. Žal pa sta se ob koncu vojne pred odhodom domobrancev na Koroško videla zadnjikrat.

Mlajši Marijin brat France Meše je bil leta 1944 star šele 15 let. Ko so vsi vaški fantje odšli med domobrance, se je vas spraznila in življenje na vasi je postalo kar nekam pusto in srhljivo. Stalni strah pred partizani in občutek ogroženosti je bil še večji. Tudi Franceta je ves čas vznemirjala misel: »Če me partizani vidijo, pridejo pome, kot so prišli po Jožeta, in odženejo s seboj še mene.« Po mučnem oklevanju, saj se je težko ločil od doma in domačih, se je 1945 spomladi skrivoma napotil peš v Ljubljano. Skrival se je po mestu in bil že odločen, da se vrne domov. A se je premislil. Ko je v začetku maja val beguncev bežal na Koroško, je skupaj s stričevo družino Birtovo in še nekaterimi drugimi iz Vrbljen bežal tudi on, star komaj šestnajst let.

Domači dolgo niso vedeli, kaj je z njima, ali sta živa ali mrtva. Doma so ostala sama dekleta, mlajši in starejši Marijini sestri ter najmlajši brat, skoraj še otrok. Nobenega glasu od nikoder. Končno! Za novo leto 1946 so zvedeli za Franceta, da je v begunskem taborišču v Spittalu. Marca 1946 je Požarjev Jože iz Strahomera pisal, da je živ tudi njihov Jože in sta skupaj v taborišču v Senigalliji. Dne, ko so dobili pismo s to novico, se Marija spominja še danes. Otroci so čakali mamo, ki se je tisti dan vračala iz bolnice v Ljubljani, kjer so ji operirali bulo na glavi. Iz Ljubljane do Iga se je pripeljala, od Iga do doma je prihajala peš. Otroci so jo čakali pri kapelici na koncu Vrbljen. Ko so jo zagledali, so se radostno zapodili v dir in že med tekom kričali eden čez drugega: »Mama, Požarjev je pisal! Jože je živ! Res, tako je napisal, da sta oba živa!« Mama jim utrujeno odgovori: »Ne me hecat! Tako zelo me boli glava!« Počasi je prišla k sebi kot da se prebuja iz otopelosti. Sprašuje otroke, ki še vedno vsi iz sebe vse vprek govorijo. Pozabi na bolečo glavo, pospeši korake in ko se v hiši sesede na klop in v zame v roke pismo, se glasno zjoče. Marija pa je zaman čakala na pismo Škrjančevega Toneta …

Janez Benko, vaški stražar iz Vrbljen

Slika 36. Janez Benko, vaški stražar iz Vrbljen

4.1.4. Na skorajšnje snidenje!

Odprimo Marijina pisma, ki jih je v začetku leta 1946 pisala Benkovi Francki v Spittal ter svojima bratoma, Jožetu v Senigallijo, Francetu v Spittal. Nehote bo s temi pismi spregovorila tudi nam, velikokrat med vrsticami, če bomo le znali brati s srcem in ji pozorno prisluhniti. Pisma nimajo niti zgodovinske, še manj literarne vrednosti. Nam pa bodo razkrila tenkočutno srce in zdravo pamet dekleta, ki je morala zaživeti v ‘svobodni’ domovini, povsem drugačni od tiste, v kateri je bila rojena, vzgojena in se veselila svoje mladosti.

Že od prvega pisma dalje je Marija vedela, da mora biti pri pisanju zelo previdna; marsikaj je bilo treba povedati po ovinkih in vzeti besedi ostrino; krajev begunskih taborišč ni omenjala z besedo, bila so le ‘tam gori’ (Spittal) ali ‘tam doli’ (Senigallia). Kako prav je imela, je po mnogih letih zvedela od nekdanjega hlapca gostilničarja Furlana iz Vrbljen, ki ji je prostodušno izjavil: »Takrat, ko sem bil v službi na slovensko-italijanski meji, sem prebral vse, kar si napisala in narisala.« Marija je z barvicami risala domačije Vrbljanov, da so hranili risbice za spomin na dom.

Kaj so v tistih prvih mesecih po vojni čutili domačini in domačinke iz Vrbljen, nam najbolj zgovorno pove njeno prvo pismo, ki ga je pisala stričevi družini v Senigallijo. Datirano je 4. februarja 1946. Preberimo nekaj drobcev, da bi se lahko ob njih vživeli v čutenje Marije in tolikih drugih po vsej Sloveniji v tistih mesecih.

»Dragi Vrbljanke in Vrbljani! Dragi domači Dolenčevi! Toliko časa je že minilo, kar smo se brez slovesa ločili. Grenki so bili dnevi, ko za Vas nismo vedeli. Vsaka naša misel in beseda v teh dneh je veljala Vam. Vsak dan smo Vas pričakovali, ali vsaj novic od Vas. Pa nič. Staro leto nas je razočaralo, novo leto pa nas je presenetilo z Vašim pismom. Jokali smo od veselja! Vsi, še mi v svojem trpljenju smo srečni, ko beremo, da se imate dobro, da ste zdravi in da se spominjate nas in na zapuščene domove. Mimo hodimo, mimo Vaših hiš, a ni življenja v njih. Dekleta bi rade poklicale Vas, prijateljice, da bi šle skupaj k maši, pa vas ni. Po dvoriščih raste trava, da bi jo kosil; ni več rož na oknih, ni nageljev Benkotove Francke. Vsega se spomnimo, o vsem se pogovorimo naskrivaj. Pred svetom pa morajo usta molčati. Zdaj bomo veliko laže potrpeli, ko vemo, kje ste. Še zavidamo Vam, kakor tudi mrtvim, ki so dotrpeli.

Drugače pa naj vas ne skrbi. Pravijo, da so stroje dali v oskrbo na Golo in Škrilje: mlatilnice, slamoreznice, kosilnice, pri Vas in pri vseh ostalih. Pobrali so Vam vse (misli na Dolenčeve, ki so nameravali obnoviti hišo), samo opeka in okna za hišo je ostalo, pa apno tudi. Polje smo čez leto obdelovali mi sami. Vaše sem jaz in Ančkini, Anzelcovi imajo za oskrbnika Gregorinovega Jožeta, Benkotovi Mežnarjeve, Palovi Sajovčeve, Birtovi Mrakove. Vsi so oskrbovali po svojih močeh, da boste zadovoljni, ko se vrnete, samo Gregorinov je vse k sebi speljal. Nekaj vašega orodja smo pospravili, ko pridete domov, boste dobili. Pridelke so vse pobrali novi oskrbniki, pustili so samo 15 procentov vsakega žita. To smo pa vsejali, tako da ozimino imate vsejano. Pravijo pa, da bodo pomladi dali druge oskrbnike. Pa saj je že vseeno, kar ste izgubili, Vam bo že Bog poplačal. Zemlja pa ostane zvesta Vam, in ona Vas bo počakala, če drugo ne.

Sedaj pa še o naših najdražjih, kateri skrbe Vas in nas. Kmalu ko ste odšli, smo zvedeli, da so jih nazaj pripeljali. Obupali smo popolnoma. Skoraj za vse smo zvedeli, da so nazaj prišli, domov pa ni nobenega, čeprav so bile amnestije. Le nekaj mladoletnih je prišlo, pa ne iz naše vasi. In potem smo še zvedeli, da leže v Kočevju. Srca so nam čisto strta. Kaj pa bomo sami brez naših najboljših? Ostali so samo stari zagrizenci, da nas špikajo in v tlako poganjajo. Za Martina smo zvedeli, da ga imajo v Št. Vidu pri Ljubljani, in to šele po štirih mesecih, nekako oktobra. Za Švigljevim Pepetom so že mašo brali. Za druge pa mi tudi že molimo kot za rajne. Ne jokajte, saj so dotrpeli. Vse se bo pozabilo, samo njih nikdar. Predobri so bili. Preveč radi smo imeli naše fante. Preveč bridko je bilo njih trpljenje. Če pa so kateri živi ostali, pa veste vi, samo mi bi radi zvedeli zanje. Da bodo tukaj vsaj nekaterim dnevi lažji. Gospodar Fištrov Jakob je že enkrat pisal. Prva pošta v našo vas! Iz Iške vasi in Iga so se tudi nekaj oglasili.

Pa še od nas kaj. Ančkini so zdravi, Mrakovi tudi, samo očetje so se postarali. Za sinovi žalujejo, ki so tako daleč ali pa jih ni več. Kar pa jih je one sorte, so pa vsi v luftu kakor v raju. Bog jim požegnaj. Martinova Rezka pa je bolna, če bo prej umrla, preden se vidite, Vas vse pozdravlja in Vam vsem stiska roko. Brajdarjev ata in Ančkin Stane iz Strahomera sta pa že umrla. Vrbljani so svoje (ki so jih pobili Italijani med vojno, op. V. K.) že vse prekopali, Tomišljani so jih tudi pripeljali iz Notranjih goric in Strahomera. Švigljevemu, Žirovčevemu in Šimnovčevemu smo me vence spletle v imenu naših fantov in vseh vas tam doli. Maše pa nam opravljajo gospod frančiškan iz Viča. So dobri in se potegujejo za nas.

Dragi naši, tam doli, ki lahko svobodneje dihate, spomnite se nas, molite za nas, da bomo ostali dobri v tej težki preizkušnji. Skrbite pa zase, da boste ostali zdravi, da si bomo lahko vsi segli v roke. Prisrčno pozdravite vse pregnance tam doli. Da bi bilo novo leto bolj srečno kot je bilo prejšnje. Vse Vrbljenke kličejo: Bog vas živi! Samo Vrbljenke? Seveda, saj so ostale Vrbljene ter vasi iške in tomišeljske fare brez ‘naših dragih fantov’.«

Lahko si mislimo, da je na tisoče takih in podobnih pisem v začetku leta 1946 pričelo romati med domačimi in njihovimi najdražjimi po različnih taboriščih. A ostanimo pri pismih iz Vrbljen. Poglejmo še, kakšne nauke je takrat Mrakova mama, ena od premnogih, dajala svojemu sinu Francetu, ko je zvedela, da je ostal živ v povojni moriji. Verjetno so v marsičem drugačni, kot jih dajemo današnje matere. Preberimo uvod v njeno pismo šestnajstletnemu sinu z dne 4. januarja 1946. V materinem imenu je pisala Marija.

»Ljubi sin(ček) in bratec!« (Zadnji zlog je prečrtan, morda zato, da se materina ljubezen ne bi zdela sinu posladkana, saj take ni bil vajen, ampak bolj resnična in pristna kot si sin sploh more predstavljati.) »Ko si odhajal od nas in smo Ti segali v roke, nismo vedeli, da za tako dolgo. Nismo Ti dali za na pot ne potrebnih stvari, ne naukov za življenje, ki te je tako trdo prijelo. Ljubi France! Skrbi zase, znajdi se, ubogaj tiste, s katerimi živiš, delaj, ako imaš delo, uči se, ako imaš priliko, da ne zamudiš časa. Bodi dober do drugih. Hvaležen bodi tistim, ki ti kaj dobrega store. Čisto sam si tam doli. Mislili smo, bo tvoj brat Jože skrbel zate, pa je prišlo drugače. Kdaj si ga zadnjikrat videl, kaj je rekel? V Kranju so ga še videli nekateri, potem nič več. (Takrat domači za Jožeta še niso vedeli, da je ostal živ). Moli zanj. Saj moliš, kajne? Pa k maši hodi! Imaš kaj za obleči? Pa za jesti? Pa če Ti je hudo, kar potrpi, vse enkrat mine, pa bo tudi to. Bo pa snidenje tem veseleje.« Sledi nekaj novic o domačih in še konec pisma: »Pa pišite še kaj, ako je mogoče. Pa kaj veselega, npr, kdaj se vidimo, France. Stiskamo Ti roko in Te pozdravljamo ata, mama in vsi ostali.« Kaj je takrat materam, očetom in sestram pomagalo, da jih trpljenje ni strlo? Ali ne vera in vdanost v Božjo previdnost ter upanje na snidenje? O svoji žalosti in bremenih vsakdanjega življenja svojim dragim domačim ne pišejo, nasprotno, hočejo jih bodriti, da oni ne bi obupali. Upanje na skorajšnjo vrnitev je bila do odhoda v Argentino stalnica njihovih pisem. In še potem ves čas. Vedno se Marijina pisma končujejo »na skorajšnje snidenje«.

Jože Benko pred vstopom k domobrancem

Slika 37. Jože Benko pred vstopom k domobrancem

In še nekaj misli iz pisma Marije, ki ga je 13. januarja 1946 pisala znanki. Takrat še niso vedeli, da je Jože ubežal povojni moriji in ostal živ. »Sestra in jaz sva ostali doma, oba brata, mlajši je star šestnajst let, sta odšla z drugimi vred. Starejši je prišel nazaj in mislimo, da počiva v Kočevju, kakor tudi vsi drugi. Kaj takega so zmožni samo ljudje brez srca. Posebno hudo je za ata in mamo, ki se kar vidno starajo. To novo leto pa nam je Bog dal milost, da smo zvedeli za najmlajšega. Je namreč pisal kakor tudi Ivanka Oblakova. Pravi, da je kar dobro! … Pri nas je zdaj zelo žalostno. Dekleta, kakor ostali so kar razdeljeni. Koliko dela bi bilo zdaj za nas v drugačnih razmerah. Kar nas je še ostalo doma, se med sabo spodbujamo in kolikor toliko vplivamo ena na drugo. Da bi pa kateri z one strani kaj rekla, pa Bog varuj! So previsoke in kar nekaj več, z nami sploh ne govorijo, razen po potrebi. Za delati tlako smo pa mi dobri. Oh, koliko ljudje prenesejo in potrpijo! Pa že mora tako biti. Nekateri že kar dvomijo, ali so na pravi poti ali ne. Mislim, da takim manjka trdna, živa vera. Pomoči božje smo pa res tako potrebni kot še nikdar. Pa bomo menda tudi skozi te težave šli (v boljše čase) z božjo pomočjo.« Boljše čase je Marija prečrtala, a verjetno ne zato, ker ne bi vanje upala, ampak je boljše čase v svojem resnicoljubju razumela kot enega od izrazov, s katerimi se je takrat lagalo zdravi pameti ljudi in se z njimi manipuliralo, da so nekateri verjeli lažnemu govorjenju in obljubam. Kako neki naj komunisti ustvarijo boljše čase na laži, prevari in truplih njihovih najdražjih? Zdaj že preizkušeni v trpljenju dobro vedo, da znajo komunisti le ubijati, rušiti, razdirati in razdvajati, ne pa graditi in združevati.

Pomlad 1946. »Veš, meni se zdijo velikonočni časi skoraj lepši kakor božični,« premišlja Marija v pismu prijateljici Francki. »Takrat še narava vstane iz spanja, kaj šele ljudje. Tukaj imamo vsako nedeljo govore, enkrat za žene, za dekleta in tako naprej, tako da nas bodo gospod župnik že obrihtali. Nekateri pa pravijo, da bo letos dvakrat vstajenje, velikonočno in idejno. Saj kakor se vidi, bo res.« Domačim, ki so končno zvedeli, da njihovi najdražji niso bili čisto vsi pobiti, čeprav so jih že imeli za mrtve, je pomlad ponovno prinesla upanje, da se bodo vrnili domov in tako vstali od mrtvih. Kakšno svetlo in živo upanje nasproti temini sovraštva.

Zanimivi so odlomki iz pisma, ki ga je Marija v predpustnem času leta 1946 pisala sestri v Kranj, saj so takrat kmečka dekleta morala v službe v mesta, da so sama in domači laže preživeli. Takole pomodruje in jo poduči Marija, ki je ostala doma, čeprav bi se morda tudi ona privadila mesta, »ko bi le peč imela«, ki bi jo grela in ji dajala občutek domačnosti. »V letošnjem predpustu se pri nas malo ženijo in možijo. Dobrih fantov ni … , dekleta bežijo v službe. Ne morem Ti popisati, kako je doma lepo, kakor o Veliki noči. Snega ni več. Teloh je že razcveten, zvončkov pa je vse belo, kar čez noč so pognali, pa trobentice tudi. V nedeljo smo bili v gozdu. Po rožice smo šli. To smo jih nabrali! Kar ne vemo, kam z njimi. Spomladi pa domov pridi za stalno, da Ti ne bo treba peti ‘pod to goro zeleno / raste mi nagelj rudeč, / kdor si ga utrga, naj dobro ve, / da mi je v drag spomin./ Nikdar več, oj nikdar več, mene nazaj ne bo, / mene nikdar več nazaj ne bo, pod goro zeleno.’ Pa še to sem Ti skoraj pozabila napisati. Pri nas imamo sedaj priliko, da vidimo kaznjence na prisilnem delu. Ižanski grad popravljajo, pa pridejo pesek sejat na naš prod. So sami civilisti. Ravno danes sem jim nesla kruh. Saj je ravno tako, kakor bi dala našemu Jožetu. Če je še kje, kako bi bil vesel, če bi mu katera dala vsaj košček. Kar upanje imamo, da se bomo še kdaj videli. Bila je amnestija, pa v našo vas ni bilo nobenega domov. Kako bi pa prišli, če … !« Vemo, kaj je hotela Marija dodati temu ‘če’, pa se ni hotela ponovno vdajati žalosti. Takrat je skoraj z gotovostjo že tudi vedela, da njenega ljubega fanta ‘nikdar več, oj nikdar več, nazaj ne bo’.

In še dodaja: »Veste, v naši vasi je ostalo le pet fantov, pa so vsi bolj ‘napredni’, tako da se ne ogovarjamo. Ne vem, če se bo kaj spremenilo in če mi bo usojeno, da se s kom seznanim. V naši vasi ni skoraj nobene hiše, da ne bi žalovala. Ali ni žalostno? Molimo veliko, posebno za rajne, saj doli v taborišču tudi. Le iz dveh domačij sta se sinova poročila, tem se pa nič ne pozna, da je bila vojska.«

Duhovno ločevanje na vasi se je že pričelo, pa ne zaradi sovraštva, nevoščljivosti, zavisti ali česa podobnega. Marija o vsem tem ne spregovori besedice. Enih vojska ni zaznamovala s pobojem sinov in očetov ali z izgubo premoženja, zemlje, gozda, dobrega imena; drugim pa so sinove pobili ali so za vedno ostali v tujini, jim pokradli imetje, poniževane in zaničevane gledali s prezirom, jim še naprej kradli z nerazumno visokimi davki, obveznimi oddajami in jih na razne načine razosebljali.

Gospo Marijo sem vprašala, ali se še danes spominja dogodka, ko je nesla hleb kruha kaznjencu na prod Iške. »Tako dobro, kot da bi se zgodilo včeraj«, mi je povedala vidno pretresena: »Ob naši hiši je stal hlev, za njim smo imeli vrtove, potem je bil travnik, za travnikom se je pričel prod. Kaznjence smo lahko videli že izpred hleva. Vsak dan so hodili nakladat pesek na tovornjak. Kadar so mama pekli kruh, je bil poseben dan pri hiši. Tako lepo je dišalo. In ko so se hlebi ohladili, kako dober je bil svež kruh. Vsakič smo se spomnili na naše domače. Ali so lačni? Ali imajo dovolj kruha? Tako dobrega gotovo ne! Enkrat na tak dan sem se domislila, da bi nesla kruh kaznjencem na prod. Prosila sem mamo za hlebec. ‘Ne bodo si ga upali vzeli!’ me je prepričevala. ‘Pa ga bodo’, sem bila prepričana, ker nisem pomislila na nobeno oviro. Mama mi da hlebec, zavijem ga v papir in nesem. Že pred prodom me ustavi stražar s puško: ‘Kaj bi rada,’ me takoj osorno ustavi. ‘Tale kruh jim nesem, vem, da bi ga jedli z veseljem.’ Tako grdo me je gledal, da bi najraje zbežala. Toda neka nevidna sila me je prikovala na mesto. ‘Zakaj si ga prinesla, ali ti je kdo naročil?’ ‘Ne, nobeden.’ Začutila sem, da moram stražarju razložiti, zakaj sem prinesla kruh kaznjencem. Pogumno sem mu odgovorila: ‘Veste, dva brata imam v tujini, Bog ve, ali sploh dobita kdaj kaj kruha.’ Ob misli na brata, ob pogledu na lačne kaznjence in morda zaradi strahu pred sovražnim stražarjem sem pričela jokati. Morda so ga moje solze prepričale, da mi je na lepem brez besed vzel iz rok hlebec. Tudi jaz nisem nič rekla in skoraj stekla domov. Ne vem, ali so ga ujetniki dobili ali ne. Nisem se ozrla nazaj. Kruha pa nisem nikoli več nesla. Ustrašila sem se trdosrčnosti stražarja. Skoraj gotovo ga drugič ne bi več vzel.«

Prišla je pomlad, ali točneje 17. marec 1946. Tokrat je Marija napisala pismo svoji sestri Ančki, ki je tudi služila v mestu. Radostno pismo! »Veš kaj Ti moram povedati. Oglasila sta se oba brata. Pred enim tednom se je oglasil tudi starejši Jože, za katerega smo čisto mislili, da je mrtev! Mislili smo že, da že moli pri Bogu za nas. Včeraj pa je pisal še mlajši iz Spittala. Starejši je pa v Italiji. Ti ne veš, kako smo bili veseli! Kar ne morem si misliti, da je res. Sama ne vem, zakaj smo ravno mi tako srečni, da sta se oglasila. Pa da boš vedela, samo naša dva sta od tu. Za vse druge pa še nič ne vemo. Ali nismo srečni, kaj? Pomlad bo že tu, delo se bo začelo. Cvetlice pomladne že cveto, da je kar pisano. Ob nedeljah jih gremo nabirat, pri tem pa si želimo nazaj časov, saj veš kakšnih. Saj mislim, da bomo uslišani.« S težkim srcem je Marija kljub mladostnim upom in pričakovanjem počasi spoznavala, da je neusmiljeno kolo zgodovine zdrobilo nekdanje čase za vedno. Duha tistih lepih mladostnih časov izpred vojne ni več. »Nekajkrat smo šle s prijateljicami k Mariji pomagaj v ljubljansko stolnico k stranskemu oltarju. 8. majnika pa gremo na Brezje. Pomlad je že tu, ptički pojo, rožce cveto, al’ zame duha ni maja, bi lahko zapela. Pa bo že šlo.«

Sreča, da sta oba brata ostala živa, je prevelika, da bi Marija o novici molčala. Prijateljici piše o svoji veliki želji, naj Bog usliši molitve tistih staršev, ki še vedno nič ne vedo o svojih sinovih. Molitve v tem upanju »niso prav nič sebične in nič slabega namena ni v njih,« pomodruje. Kako tenkočuten pomislek, kot da ne bi smeli trpeči starši vztrajati v tem upanju! Ob prebiranju številnih Marijinih pisem nisem naletela na eno samo maščevalno misel ali besedo. »Hudobija se sama od sebe maščuje tistemu, ki dela hudo,« je Marija velikokrat slišala govoriti svojega ata. V enem od Marijinih pisem sem zasledila, da molijo – in rožni venec so molili vsak večer – za ubijalce svojih najdražjih domačih in prijateljev. Izgledalo je, kot da maščevanje poznajo le zmagovalci laži, ki so se še dolga leta po vojni na vse mogoče načine maščevalno izživljali nad trpečimi ljudmi. Danes pa prav tem, ki jih je trpljenje očistilo, očitajo ‘revanšizem’, ki so ga oni sami še vedno polni.

Jože Benko

Slika 38. Jože Benko

V bridkosti in trpljenju teptano ljudstvo ni obupalo. V vseh letih, ko pišem njihove zgodbe za Zavezo, nisem zasledila govorjenja o stresih, depresijah ali celo samomorih. Teh izrazov v njihovem besednjaku ni. Pač pa nanje na vsakem koraku naletimo danes, ko iz svoje razklane in prazne notranjosti ječi sodobni človek, ki živi na ruševinah ‘komunističnega raja’. Marija, ena iz množice tistih, ki jim je bila za vedno uničena mladost, piše prijateljici aprila 1946: »Pa vendar se mi zdi, da je v tvojih besedah malo preveč obupa. Prav praviš, da težjega križa, kakor ga moremo nositi, Bog ne bo dal, saj pozna naše moči. Da si rahlega zdravja, to vem, da pa ne bi smela upati na zate primerno mesto v življenju, to pa ni res. Že samo to, da te je Bog na svet dal, pomeni, da ti je v prihodnosti pripravil nalogo in določil mesto. In takrat Ti bo dal tudi moč.« V to moč so v tistih težkih časih tudi verovali in vztrajali. Življenje je imelo smisel in jasen cilj, čeprav je bila pot trnjeva in nerazumljiva.

Prišel je maj 1946. Pisma preživelih iz begunskih taborišč v Avstriji in Italiji so domačim in prijateljem dragocena in jim edina prinašajo veselje, čeprav so polna domotožja. Drug drugemu vlivajo upanje, da se še kdaj vidijo in si kličejo na ‘skorajšnje snidenje’. Morda v bodrilo in tolažbo onim v tujini in njim v domovini. Marija piše bratu: »Sprejmi pozdrave od naše zemlje, od vsega kar ti je bilo drago, tudi od grobov. Ko Tvoje pismo smo prejeli, iz srca bili smo veseli. Saj skoraj si med nas prišel, žalosti nas rešil, srca nam oživil. Kako veseli bi tudi drugi bili, ko svojih dragih ne bi pozabiti morali. Res dobri in marljivi fantje so bili. Zdaj jih ni. Molimo veliko, ne za pokoj njih, saj oni so več kakor duše vic, pač pa, da bi nam izprosili, kar si tako želimo. Pred nami mladimi je še vsa prihodnost. Trpljenja smo vajeni, zato bomo že še potrpeli. S prijateljicami smo se zmenile, da bomo opravljale živi rožni venec. Namen? Saj lahko veš, kakšen je … « Zadnje dneve majnika 1946 je Marija zapisala: »Predragi brat! Prišel k nam je mesec maj, livade spremenil v pisan je gaj! Srce pa moje vedno poje: ‘Te rožice duhte lepo, al’ zame duha nimajo.’ Preljubi brat, zadovoljen bodi zaenkrat. Ko bo pa naslednji maj se razcvetel, prisrčno pozdravljen nas bodeš objel. Bog Te živi. Nasvidenji pozdrav vsem ostalim od ljubeče Te sestre Marije.« In še pripis: «Čeprav je med nami velika razdalja, da se videti ne moremo, vendar se vsaj s pisanjem razveseljujemo. Jožetu Požarjevemu se zahvaljujemo, da Ti daje dobre nasvete. V ljubezni živeti se pa pri nas ne more tako kot pri vas. Kar je nas enakih, smo prijatelji, da še nikdar tako. Z ostalimi se sporazumevamo samo, kar se moramo.«

Rane za pobitimi krvavijo še naprej, meja, ki razdvaja ljudi na ‘prave’ in ‘neprave’, se poglablja. »Spreminjamo se na zunaj,« piše Marija prijateljici, »še bolj pa v mišljenju. Vsaj v nekaterih mislih. Hočem reči, da človek bolj pametno začne razmišljati. Da smo precej na lahko mislili, se vidi že iz tega, da smo vsak mesec znova verjeli besedam, kot da bi nam prinašale odrešenje. Pa je mesec prišel okoli, razmere pa so ostale iste. Naslednjič smo pa že spet verjeli in pričakovali. Pa ne misli, da sem nehala verjeti in pričakovati. Ne! Še bolj sem vztrajna. Pridobila pa sem si vsaj čut, da vsako novico, vse kar slišim, trezno premislim. Sem bila že prevečkrat razočarana. Včasih sem mislila z možgani drugih, danes pa s svojimi. Prišla sem na to, da gre vsaka reč silno počasi naprej. Počasi, a gotovo, kot tudi pravijo. In to me tolaži in mi daje upanje, s tem pa tudi vajo v potrpljenju in samozatajevanju, saj moraš zatajiti svojo najboljšo stran, svojo težnjo po zagovarjanju resnice in pravice … Zdaj smo se vsaj razgledali, da vemo, kam kdo spada. Naša vas, kakor tudi vaša, sta precej razdvojeni. Upamo pa, da molitev za grešnike ne bo zaman. Sicer pa je v naši vasi več kot polovica kar dobrih ljudi … Ne smem se spomniti na prejšnje čase, saj to velja tudi zate, a zaupati moramo božjim načrtom.«

Pomlad 1943 pred domačo hišo – Zadnja skupna fotografija Benkovih                         fantov

Slika 39. Pomlad 1943 pred domačo hišo – Zadnja skupna fotografija Benkovih fantov

Ljudje, tudi mladi, so se torej še bolj zaprli vase, saj so morali zatajiti, kot ugotavlja Marija, svojo najboljšo stran, svojo težnjo po zagovarjanju resnice in pravice. Ostaja jim le še zaupanje v Božjo resnico in pravico.

Mlada dekleta, po čustvovanju in po razumevanju novih časov podobna Mariji, so morala v sebi zatajiti tudi željo, da bi dala duška svojemu pristnemu veselju. Nekdanji svet vrednot, ki jim je nudil pravo veselje, se je sesul. V naslednjem pismu svoji prijateljici Francki Marija razmišlja: »Ako bi me sedajle vprašala, kakšnega veselja bi bila rada deležna, bi ti ne vedela povedati. Veselja takega, kakršnega je svet sedaj željan, si jaz ne želim. Nastopala bi rada na kakšni prireditvi kot nekoč, pa še to sedaj ne več, v drugačnih prilikah pač. Pela bi z veseljem, če bi znala. Ne preostane mi torej drugega, kakor ždeti doma in misliti, da sem čisto odveč na tem svetu. Saj bi v družbo včasih rada šla, pa kaj, ko mi vedno občutek manjvrednosti in ponižanja ne pusti biti v družbi … Ko bi se mogla kdaj udejstvovati v kakšni res dobri organizaciji, bi bila pa res vesela. Pa zdaj je ni. V oni, v kateri sem, sem pa tako sama, da še prav začeti ne morem in ne znam. Manjka mi poguma in spodbudnih besed. Veselja imam za to stvar veliko, dobre volje pa še več.

Danes je tako krasen sončen dan! Kako naj bi človek ne bil vesel, ko gleda čuda te naše zemlje, modrost in razumnost Božjo. Saj se me gotovo spominjaš še iz časov, ko sem bila tudi jaz vesela. Poskočim tudi sedaj še rada, magari do stropa, pa kaj, ko mi nima kdo družbe delati. Da bi le še vedno imela Tebe ob sebi in bi z mano lezla po hribih! Saj narava se pa ne spotika nad mano. Želim si, moja ljuba prijateljica, da bi me razumela in mi pomagala, da bi hodila stopinjo za stopinjo po poti trnjevi, nikdar izhojeni.«

Edini človek, ki je razumel, čustvoval in pomagal ljudem po »poti trnjevi, nikdar izhojeni«, je bil duhovnik, in edina stvar vera v dobrotnega Boga in njegovo Mater. Zadnjo nedeljo v maju, to izvemo iz pisem Marije bratu v begunsko taborišče, je bila na Rakovniku velika slovesnost. »Ljudstva je bilo, da se je vse trlo. Saj ljudje nimajo nikogar, da bi mu svoje gorje potožili, zato se k Mariji zatekajo. Bile so pridige take, da je vse ljudstvo jokalo.« So morda tudi zaradi tega komunisti vrgli med ljudi tisto znano parolo o nevarnosti in škodljivosti vere, ki je ‘opij za ljudstvo’?

V skopih odlomkih iz pisem domačinke iz Vrbljen Marije Meše nismo zaznali le pristnega čutenja in zdrave pameti preprostega kmečkega dekleta, takrat z izobrazbo osnovne šole, ampak tudi željo po »zagovarjanju Resnice in Pravice«. Te želje pa ne daje izobrazba, ampak najbolj plemeniti vzgibi človekove notranjosti.

Taborišče v Spittalu – V sredini Benkova Francka, desno Sedejeva Cilka iz                         Iške vasi, levo Marija Gruden iz Ulak pri Velikih Laščah

Slika 40. Taborišče v Spittalu – V sredini Benkova Francka, desno Sedejeva Cilka iz Iške vasi, levo Marija Gruden iz Ulak pri Velikih Laščah

Morda smo lahko med temi vrsticami vsaj bežno začutili tudi utrip povojnega životarjenja kmečkega človeka na deželi, toda o tem več v prihodnji številki Zaveze. Gotovo pa smo lahko razbrali marsikaj, česar zgodovinski učbeniki ne bodo nikoli zabeležili. Ganljivo je upanje na ponovno snidenje z dragimi domačimi; pa tudi s pobitimi na onem svetu, kjer prosijo Boga za žive. Morda smo med vrsticami pisem zasledili življenjsko modrost in trdno vero zaničevanega, brezpravnega človeka po vojni, katerega edina krivda je bila, da se je njegovo bistvo uprlo krivici, laži, kraji, pobijanju in s tem fizičnemu in duhovnemu uničevanju naroda. Občudujemo rahločutnost beguncev do domačih, saj skoraj vsi po vrsti zatrjujejo, da jim je »kar dobro«, vemo pa, kakšno je bilo življenje v taboriščih in koliko poguma in trdne volje so potrebovali, da so ga prestali. Ne predstavljamo si, koliko naporov je bilo vloženih v delo, da so preživeli v Argentini s trpko zavestjo, da jih v domovini blatijo z izdajalci in jim odrekajo pravico, da se vrnejo, čeprav so mnogi dobesedno umirali od domotožja in spominov. In v Argentini mnogi že pomrli. Upanje na ‘skorajšnje snidenje’ z dragimi domačimi in z domovino ostaja. Toda izpolnilo se je le nekaterim, ki so v kratki pomladi slovenskega naroda obiskali domovino ali se v njej naselili.

5. Jubilej revije Zaveza

5.1. Uvod

5.1.1.

Ko smo pripravljali pričujočo številko Zaveze, smo opazili, da bo to že osemdeseta. Videli smo ob tem, da ji zato pripada jubilejni značaj. Ko smo se potem še pozanimali, kaj bi ta beseda izvorno utegnila pomeniti, smo bili poučeni, da je svetopisemskega izvora in da pomeni emancipacijo in restavracijo. To nas je nemalo razveselilo, saj se nam je, brez vsakega napenjanja, ob tem odkrilo, da ta značaj lahko pripišemo Zavezi kot celoti: emancipacija od boljševiške kontaminiranosti in restavracija izvorne evropske in slovenske duhovne in politične kulture. Videli smo obenem še to, da je revija oba cilja skušala doseči tako, da je v središče postavljala pojem odličnosti: ne da bi ga sama dosegala, ampak tako, da je kazala na tiste momente, v katerih je slovenski krščanski genij odličnost na dramatičen način dosegal in uresničeval.

A da ne bi samo mi govorili, smo prosili predsednika Nove Slovenske zaveze Antona Drobniča, zvestega spremljevalca in tvorca njene dvajsetletne poti, naj nam pove, kakšna se mu s pogledom nazaj odkriva ta pot. Obenem smo prosili akademika dr. Kajetana Gantarja, da nam dovoli objaviti besedilo, s katerim se je pri ustreznih državnih ustanovah zavzel za njeno naklonjenost. S podobno prošnjo smo se obrnili tudi na dr. Matija Ogrina, ki se je prijazno odzval.

5.2. Naša Zaveza

Avtor: Anton Drobnič

5.2.1.

Pred dvajsetimi leti, nekaj mesecev pred slovensko osamosvojitvijo, smo že več kot leto dni trajajoče priprave za ustanovitev organizacije slovenskega civilnega in vojaškega odpora proti boljševiškemu napadu na slovenski narod med drugo svetovno vojno končali neko popoldne na seji pripravljalnega odbora v pisarni profesorja Pavla Kogeja, preživelega domobranca in tedanjega funkcionarja demosove ljubljanske občinske oblasti. Na tej seji smo sprejeli formalni sklep o ustanovitvi društva in sklicu ustanovnega zbora in tudi sklenili, da bomo ustanovili in izdajali posebno kulturno revijo. Čas za takšno dejanje je dozorel, ker je bila s spominsko slovesnostjo na Rogu 8. julija 1990 izpolnjena naša zahteva in zaveza, da se ne bomo formalno organizirali, dokler ne bo opravljen javni krščanski pogreb naših umorjenih sobojevnikov, bratov in prijateljev.

O drugih vidikih in zanimivostih te seje in njenih obilnih posledicah bo še priložnost pisati, sedaj se bom omejil le na revijo. Razumljivo je, da se je misel o reviji porodila profesorju Justinu Stanovniku, najbolj razmišljajočemu in pismenemu članu naše druščine, ki je postal in vse do danes tudi ostal njen glavni urednik in avtor. Bilo je nekaj pomislekov in vprašanj, vendar smo se hitro sporazumeli za četrtletno revijo z imenom Zaveza.

O imenu nove organizacije in njenem statusu smo že prej dolgo razpravljali in se z nekaterimi neučakanimi prijatelji tudi sporekli in s kakšnim celo razšli. Večina je bila proti poudarku na vojaškem vidiku protikomunističnega odpora, ki je bil sicer edinstven – kot je bil edinstven boljševiški napad – legitimen in legalen ter življenjsko nujen, vendar pa niti ne prvi in ne edini. Zato smo privzeli ime civilne Slovenske zaveze, idejno in politično najširše medvojne organizacije, ki ni bila niti pod nadzorom okupatorja niti komunistične OF in je združevala vse tedanje demokratične stranke in skupine. Na predlog profesorja Justina Stanovnika smo dodali še poudarek, da ne gre za isto, ampak za drugo, podobno, Novo Slovensko zavezo. Zato na navedeni seji pripravljalnega odbora tudi ni bilo težko izbrati imena za revijo. Vse naše do tedaj opravljeno in obljubljeno prihodnje delo je izhajalo iz zaveze resnici, časti in spominu na slovenski narodni odpor, zato smo tudi reviji dali ime Zaveza.

Člani in prijatelji Nove Slovenske zaveze smo torej zavezani pričevati o resnici slovenskega protikomunističnega odpora. To delamo s postavljanjem farnih spominskih plošč in drugih znamenj, ki so edinstven in lahko vsem razumljiv dokaz boljševiške prevare o boju proti okupatorju in vsenarodni podpori temu boju. Bolj podrobno, natančno in vsestransko pa o resnici slovenskega medvojnega državljanskega spopada, o njegovih posledicah, usedlinah in odmevih v naši sedanjosti, pa tudi o njihovih nevarnostih za narodovo prihodnost pa pišemo, poročamo, upodabljamo in analiziramo v reviji Zaveza.

Mnogi zvesti bralci komaj čakajo in večkrat vprašujejo, kdaj bo prišla nova Zaveza. Berejo jo navadni ljudje, izobraženci in tudi nekateri politiki, ker ima drugačen, splošnemu sprenevedanju in hinavščini mnogih slovenskih časopisov stran obrnjen obraz. Dosledno govori drugačen jezik in podaja drugačne misli kot večina slovenskih javnih občil, ki se utaplja v megli »več resnic« in resnic po vsakdanji potrebi. Taka je mnogim tudi v napoto, vendar nimajo moči, da bi jo napadli in zatrli. Edino, kar zmorejo je, da jo že dvajset let tajijo, da o njej dosledno molčijo. Samo od enega dosedanjih treh komunističnih predsednikov republike je dobila edino in častno ime »obskurna revija«.

Dvajset let revija Zaveza ni nikoli izostala, vedno je prišla ob svojem času in stresla pred nas in v naše domove po širnem svetu bogastvo misli in dejstev. Tako imamo tudi sedaj pred seboj že 80. številko Zaveze, čeprav so ji ob njenem rojstvu mnogi napovedovali smrt že v plenicah, nekateri zaradi strahu in nezaupanja v njeno živost in odpornost, drugi pa nasprotno zaradi sovraštva in strahu pred njeno jasno besedo in živo zavezo resnici, pred katero oni bežijo že vse življenje, pa so ji vsak dan bliže.

Ob 80. številki Zaveze in dvajseti obletnici njenega izhajanja se Slovenci veselimo njene klene, bogate in pristne mladosti, ponosni smo na njeno jasno in častno sedanjost in zaupamo v njeno rodovitno prihodnost, ki je naša zaveza in naša prihodnost. Tudi prihodnost pomorjenih bataljonov slovenske vojske!

5.3. Korektiv obstoječe zgodovine

Avtor: Kajetan Gantar

5.3.1.

Podpisani dobro poznam in sem precej podrobno prebral večji del 78 zvezkov Zaveze, glasila Nove Slovenske zaveze, ki je začela izhajati pred dvajsetimi leti.

Prepričan sem, da je to glasilo v dveh desetletjih izhajanja odigralo pomembno vlogo, saj je izpolnilo boleče vrzeli v slovenskem kulturnem prostoru, še posebej v zgodovinopisju polpreteklega obdobja. V objavljenih prispevkih je revija opozarjala na številna nepoznana, premalo upoštevana ali sploh ne upoštevana dejstva, objavljala je izgubljeno ali zavrženo in pozabljeno pisemsko, slikovno in drugo dokumentarno gradivo, predvsem pa pretresljiva osebna pričevanja o dejavnikih in žrtvah tragičnega dogajanja pri nas med drugo svetovno vojno in neposredno po njej.

Posebno dragoceni so prispevki v rubrikah Pripovedi in Tako se je začelo, ki (ob upoštevanju družinskih korenin, sorodstvenih vezi, lokalnih posebnosti in drugih relevantnih okoliščin) z osebno prizadetostjo raziskujejo in oblikujejo tragične usode naših majhnih dobrih ljudi, ki so bili nehote potegnjeni v divji vrtinec in krvavo rihto totalitarnih ideologij. Gre za vire, ki se jih zgodovinopisje pri nas pogosto, načrtno ali pod političnimi pritiski (morda tudi zaradi notranje cenzure), izogiblje in jih ignorira, zlasti pa jih največkrat enostransko interpetira. Interpretacije teh dogodkov in virov, objavljene v Zavezi, si nasprotno prizadevajo ostati na dostojni kulturni ravni, zato se dosledno izogibljejo sovražnemu govoru in etiketiranju z žaljivimi psovkami, kakršne pri nas prepogosto uporabljajo ne samo pisci v dnevnem časopisju, ampak na žalost tudi avtorji zgodovinskih razprav in šolskih učbenikov.

Zato sodim, da predstavlja gradivo, objavljeno v Zavezi, nujen in neobhodno potreben korektiv naši dosedanji etablirani in šolo obvezni zgodovini. Brez takšnega korektiva grozi, da se nam zgodovina polpreteklega obdobja sčasoma lahko izrodi v neko čudno imaginarno črno-belo mitologijo. Zgodovina našega najbolj prelomnega in tragičnega obodbja mora biti napisana sine ira et studio, nepristransko in brez žaljivih vzdevkov, brez panegiričnega heroiziranja ene strani in brez apriornega zlonamernega demoniziranja druge strani naše družbe, ki ostaja zaradi takšnega žaljivega etiketiranja in zmerjanja še vedno globoko razklana.

K doseganju tega cilja in k višji kulturi dialoga bi lahko znatno prispevala subvencija, ki bi podprla in omogočila nadaljnje izhajanje glasila Zaveza in s tem pokazala, da tudi drugi pol naše družbe ni odrinjen na rob in ni odpisan.

Ob tem naj dodatno še posebej poudarim, da prispevki, objavljeni v Zavezi, nimajo samo dokumentarne, ampak pogosto tudi visoko umetniško vrednost. Med sodelavci revije lahko zasledimo imena naših vidnih pesniških, literarnih in likovnih ustvarjalcev (žal je med njimi tudi nekaj zamolčanih), kot so Brane Senegačnik, Zorko Simčič, Nada Matičič, (pokojni) Tine Debeljak, Bara Remec, Karel Mauser, Mirko Kunčič, Marjan Tršar, Vinko Beličič, Pavel Kogej, Vladimir Kos. Seveda pa se poleg njih v reviji pojavlja vedno več še neuveljavljenih, a obetajočih novih in mlajših imen.

Ne nazadnje naj pripomnim, da opravlja Zaveza tudi pomembno povezovalno vlogo z našimi rojaki na tujem. Na srečanjih z rojaki v Avstriji, Nemčiji, ZDA, Kanadi, Argentini sem bil vedno znova presenečen, kako je ta revija med njimi priljubljena in brana. Dobil sem vtis, da nobeno drugo naše glasilo nima med rojaki na tujem toliko in tako zavzetih bralcev kot ravno Zaveza, ki ji bralci večkrat pošiljajo tudi zanimivo slikovno gradivo in druge podatke, s katerimi skušajo izpolniti luknje v zgodovinskem spominu in obogatiti vsebino revije. Velika in nepopravljiva škoda bi bila, če bi se zaradi pomanjkanja sredstev ta popkovina naših rojakov z matico pretrgala.

Iz navedenih razlogov sodim, da je Zavezi treba odobriti zaprošena sredstva in ji s tem omogočiti nemoteno nadaljnje izhajanje.

5.4. Ob osemdeseti številki Zaveze

Avtor: Matija Ogrin

5.4.1.

Zaveza je s svojimi 80 številkami – s svojimi 80 pričevanji o slovenski zgodovini – delovala name predvsem s tem, da je v mnogočem spremenila moje temeljno osebno gledišče, razgled in izhodišče v aktualno sedanjost. Mnogokaj bi bilo omeniti, kar predstavlja Zaveza v objektivnem smislu. Toda raje naj poudarim tisto, zaradi česar je bila pomembna zame osebno.

Iz branja pričevanj v Zavezi se je z leti v meni utrjevalo spoznanje, kako temeljno in nepovratno je bil slovenski duhovni in družbeni svet spremenjen s komunistično revolucijo. Spominjanje in pričavanje v Zavezi je name delovalo s podarjenim momentom refleksije sodobnosti: kaj vse to, kar je tam povedano, pomeni za našo sodobnost, v kakšni luči jo ta pričevanja kažejo, kako je ta sodobnost spremenjena, deformirana in iztirjena, da lahko ta pričevanja v patološki tišini odriva, zamolčuje in taji? Spominjanje res obuja pretekle reči, vendar je pri tem bistveno to, da iz spomina prihajamo v sedanjost bolj resnični. Zaveza mi je bila ključ za razumevanje, zakaj je okoli nas danes toliko neresničnega, toliko nepristnega in nedostojnega; toliko tega, kar bi ne smelo biti. V letih branja Zaveze se mi je bolj in bolj izrisovala podoba, da je bil svet slovenske duhovne tradicije, ki je bolj ali manj zvezno, z raznimi nihaji in upadi, rasel med nami in v nas tisoč let, vse do 20. stoletja, izničen. Zdrobljen v nič. Nemogoče je sicer, da bi od njega prav nič ne ostalo, a kljub temu je Slovenija danes odtrgana od svoje duhovne podlage, kakor bi bila plavajoč otok, ločen od svoje kopnine.

Hkrati sem ob Zavezi vedno neposredno doživljal ozdravljujočo moč resnice. Gotovo velja tako za nas, ki smo brali, kakor za tiste, ki so pričevali, da jih je resnica osvobodila. Zakaj po njeni zdravilni moči ne segajo mnogi in zakaj njenih zagovornikov ni veliko, to bo, kljub raznim priročnim razlagam, bržkone ostala nerešljiva skrivnost, analogna tisti, zakaj je toliko ljudi, ki ne sprejmejo božje Resnice. Zame je bilo pomembno predvsem, da sem v Zavezi spoznal zgodbe ljudi, ki so naš nekdanji slovenski svet nosili in v usodnem času niso hoteli pustiti, da ta kar izgine. Pri tem so doživeli in vzdržali nepozabne stvari, ki so njih same naredile za nepozabne ljudi. Zaveza nam je ta potopljeni svet naredila viden in odprt našemu duhovnemu izkustvu.

5.5. Zima se umika

5.5.1.

Zima se umika

Slika 41. Zima se umika Simon Dan

Mag. Marko Kambič je za to fotografijo leta 1965 na mednarodni fotografski razstavi v Comu (Italija) dobil zlato medaljo.

6. Iskanja in besede

6.1. Manuel Komnenos

Avtor: Konstantinos Kavafis

6.1.1.

Nekega melanholičnega septembrskega dne
je cesar Kir Manuel Komnenos začutil,
da bo umrl. Dvorni astrologi (plačani) so pohiteli:
da ne in ne, da je še mnogo let pred njim.
A ko ti še govorijo, se cesar spomni pobožnih običajev
starih in ukaže, naj mu iz samostana prinesejo cerkvena oblačila.
Potem si jih nadene, srečen ob podobi
skromnega meniha, ki jo je sedaj imel.
Srečni oni, ki skozi življenje ohranijo vero.
In, kot cesar Kir Manuel, odidejo od tod
v njenih preprostih oblačilih.

6.1.2.

Podoba skromnega meniha

Slika 42. Podoba skromnega meniha Simon Dan

7. Božično srečanje Nove Slovenske zaveze

7.1. Usodna napaka

Avtor: Anton Drobnič

7.1.1.

Že je minilo 20 let od prve spominske slovesnosti na Rogu, ko se je sredi kočevskih gozdov zbralo 30.000 žalujočih mater in očetov, sinov in hčera, ki so dotlej smeli jokati samo v samoti svojih domov in si le skrivaj brisati solze. Tedaj se je zdelo, da se odpira nova doba, doba resnice in svobode. To upanje pa je že tedaj imelo usodno napako. Pri breznu pod Krenom, na Rogu, kjer so bili pomorjeni tisoči slovenskih vojakov, nasprotnikov boljševiškega nasilja, ni dobil besede spomina nihče izmed njihovih, ni govoril kateri od preživelih nasprotnikov zločinskega komunizma. Na Rogu julija 1990 je dobil besedo in je smel govoriti samo vrhovni vojak boljševiške revolucije, voditelj tiste partije, ki je te žrtve umorila, ki je od leta 1941 z smrtjo in nasiljem ustrahovala slovenski narod in je bila samo nekaj mesecev prej poražena na prvih svobodnih volitvah v povojni Sloveniji. Ob tem so mnogi čutili sram in prizadetost, samo redki pa so razumeli in vedeli, kako meglena in zmedena prihodnost se je Slovencem odprla s to veliko žalitvijo razžaljenih in ustrahovanih. Ne le zaradi nespodobnosti samega dejanja, ampak posebej zaradi dejstva, da se je vse to zgodilo v prisotnosti in s pristankom Cerkve, ki je rajši kot predstavnike žrtev poslušala zahteve druge strani, ki je morila.

Pričakovani čas resnice o boljševiškem napadu in tisočih umorjenih se je zato že na Rogu končal z strupenim sklepom komunističnega voditelja: »Bilo je!« Nič več in nič drugega! Bilo je, kar je bilo, sedaj pa mir in revolucija gre naprej! In Slovenija je šla po poti revolucije, ne naprej, ampak nazaj na Titovo cesto, k malikovanju zločina in odlikovanju zločincev, k stiskanju roke v krvavo pest in k zapiranju Hude jame. Voditelj nekdanje partije, sedaj v osebi Boruta Pahorja, je po dvajsetih letih zopet začutil željo, da se postavi pred žalujoče. Ne v Ljubljani ali kjerkoli drugje, kamor bi moral že davno sam povabiti sorodnike in prijatelje umorjenih in jih priznati za enakovredne državljane pred narodom in svetom, priznati njihovo čast in dostojanstvo. Takega državotvornega dejanja ni bil sposoben storiti, žrtvam revolucije niti po sedemdesetih letih ne zna ali ne sme priznati niti vojaške časti in ne človeškega dostojanstva.

Zato se je Cerkvi julija letos zopet dal povabiti na Rog in ta ga je dobrohotno in naivno zopet sprejela. Na Rogu pa o ljudeh, nad katerih grobiščem je govoril, žalujočim ni vedel povedati nič drugega kot staro boljševiško žalitev, da so »sodelovali z roko okupatorja«. Samo to, nič o zločinskih odlokih jeseni 1941, nič o zločinskem VOS-u, nič o morilskem pohodu partizanov skozi slovenske vasi spomladi leta 1942, nič o prvi veliki moriji jeseni 1943, skratka nič o totalnem boljševiškem napadu na slovenski narod v začetku okupacije in nič o odporu proti komunističnemu napadu in o obrambi narodove kulture in civilizacije.

Kot Titov pionirček: »Sodelovali so z roko okupatorja,« kar tako, iz čiste pokvarjenosti! Pa je Borut Pahor nedavno izjavil, da »opravlja delo, ki je vredno moža«. Njegove besede na Rogu niso vredne ne moža in ne žene, ki spoštuje tudi žalujoče na nasprotnikovem grobu. Bile so skrajno nedostojna žalitev živih in mrtvih nasprotnikov komunističnega nasilja. Žalitev mrtvih na kraju, kjer jih je njegova partija pomorila in vrgla v brezno, in žalitev živih pri njihovem tihem žalovanju. Po dvajsetih letih še hujša žalitev kot tedanja Kučanova klofuta: »Bilo je!« Tako kot po Kučanovem Rogu 1990 tudi po Pahorjevem Rogu 2010 ostajajo na oblasti člani totalitarne partije in resnica še naprej ostaja njihova jetnica. Sedaj jo zapirajo v Hudo jamo, zapirajo resnico in z njo tudi našo svobodo!

Začenja se praznovanje 20. obletnice osamosvojitve in neodvisnosti Republike Slovenije. Takrat so bila naša narodna in osebna pričakovanja velika in svetla. In res smo se znebili primitivne balkanske države, znebili smo se totalitarne oblasti in zavrgli smo rdečo zvezdo. Sprejeli smo novo ustavo in z njo uvedli parlamentarno demokracijo, svobodo združevanja in podjetništva, svobodo besede in mišljenja. Spremenili smo politični in družbeni sistem iz starega totalitarnega v novega svobodnega in demokratičnega. Šli smo v Evropsko zvezo, vstopili smo v obrambni NATO in pridružili smo se svetovni Organizaciji združenih narodov.

Kljub velikim uspehom smo po dvajsetih letih ponovno na dnu političnega in družbenega razvoja. Sodobna evropska zavest se razvija brez nas in mimo nas. Mi se niti družbeno niti gospodarsko ne razvijamo, mi silimo nazaj pod medlo bleščavo rdeče zvezde in gremo s stisnjeno pestjo po Titovi cesti v novo balkansko diktaturo. Kje smo grešili, kje nam je spodletelo?

Pandemonij boljševiške svobode

Slika 43. Pandemonij boljševiške svobode Simon Dan

Pred dvajsetimi leti smo spremenili državo in družbeni sistem, nismo pa spremenili ljudi niti zamenjali tistih na oblasti. Nismo spremenili značaja in zavesti slovenskih ljudi, misleč, da se bodo spremenil in prilagodili sami v skladu s spremembo političnega in družbenega sistema. Usodne napake!

Komunizem kot zločinska ideja in kot zločinski sistem je res propadel, komunisti, tudi zločinci, pa so ostali. Skoraj vsi na svojih oblastnih mestih, najvišji partijski voditelji na najvišjih položajih nove države in nove družbe. Sedaj se vračajo še tisti, ki so nekoč morali oditi. Njihov brkati klovn je že pokazal tudi na odrešenika. K politični vrnitvi je poklical kar zadnjega voditelja totalitarne Slovenije tovariša Milana Kučana, nekdanjega vojaka revolucije in sedanjega predsednika kapitalistov v Forumu 21. Ta bo pravi rešitelj, saj pozna več političnih in družbenih sistemov in tudi več resnic, v vseh se je odlično znašel!

Kako globoko v narodno in moralno nezavest smo padli, je pokazal tudi zadnji referendum o radiotelevizijskem zakonu. Samo 15 odstotkov slovenskih volivcev skrbi napredek in usoda naroda, samo 15 odstotkov volivcev resno razmišlja in si prizadeva za svojo svobodo in svobodo svoje države. Drugim je malo mar, kaj se dogaja, kaj se je zgodilo in kaj se bo zgodilo. Za dobro svoje domovine in svojo svobodo prejšnjo sončno nedeljo niso bili pripravljeni oditi niti do svojega volišča.

Ob tako veliki brezbrižnosti bodo v Sloveniji še naprej normalne in hvaljene družine z enim staršem, javnega in uradnega ponosa bodo deležni istospolni pari, pornografija bo kulturni dosežek široko mislečih javnih občil, otroke po šolah bodo o življenju in spolnosti poučevale lezbične aktivistke, šolski minister pa jih bo naučil »roko stisniti v pest«, v sovražno rdečo pest, ki je še nedavno morila in ustrahovala slovenski narod. Vse to je normalno za slovensko vlado, za ministre in mnoge poslance državnega zbora, s tem se mnogi celo ponašajo. Vsakršna nenormalnost je postala zahtevana in čaščena normalnost!

Najprej obsoditi, potem …

Slika 44. Najprej obsoditi, potem …

Predsednik vlade celo v javni televizijski oddaji nasproti škofovi skrbi za družino postavi svojo skrb za »drugačno spolno prakso«! Zanj je družina samo spolna praksa! Kdor dela in misli drugače, ni napreden, je nazadnjaški, ga je treba ustaviti in odstraniti. Hvaljen je splošni razvrat, vse je dovoljeno delati in kazati, če ni nasprotno sedanji oblasti. To je podoba naše današnje vlade in oblasti, naših časopisov in elektronskih občil. Potem pa jok in stok, zakaj toliko zločinov, zakaj toliko nasilja in nečloveških postopkov!

V javnih občilih, na sestankih in srečanjih se tako imenovana »prizadeta javnost« zadnja leta neprestano sprašuje, zakaj slovenski represivni organi delujejo počasi in neučinkovito, zakaj nobene kriminalne zadeve, kot pravijo, ne privedejo do konca, zakaj se vse afere ustavijo, zakaj sodišča nobenega ne obsodijo. Čudno, kako zelo to javnost skrbi obsodba za afere in zločine, zelo redko in plaho pa se v Sloveniji ta javnost oglaša zaradi skrbi o vzrokih za zločine, o razmerah, ki porajajo zločince. Takšna skrb bi bila mnogo bolj učinkovita, pomagala bi zmanjšati število zločincev, ne pa samo povečati števila obsojencev. Ta skrb za obsodbo je tudi kratkega veka, saj vidimo in vemo, da te javnosti prav nič ne skrbi obsodba tistih partizanskih herojev, ki so umorili tisoče neoboroženih bratov, obsodba največjih zločincev slovenstva in človeštva. Ti so vendar »naši«! Že Borut Pahor je napovedal, da pod njegovo vlado ne bo več razlikovanja na »naše« in »vaše«. Zato so »vaše« skrbno izločili, ostali so samo »naši« in razlikovanja ni več.

Mineva tudi prvih deset let novega tisočletja. Ob vstopu v tretje tisočletje je bilo hrupno pričakovanje nečesa novega, nepozabnega. V Sloveniji pa je nepozabno ostalo samo totalitarno, nesrečno dvajseto stoletje, ki se v miselnosti ljudi in v dejanjih oblasti kar nadaljuje tudi v novem tisočletju. Zato je skrajni čas, da tudi Slovenci začutimo novo zavest, da se začnemo ukvarjati z dejstvi in resnico tako v preteklosti kot v sedanjosti. Da končno le odpravimo usodno napako in spremenimo zavest ljudi, ki so jo pokvarili ali celo uničili totalitarizmi prejšnjega stoletja, pri nas zlasti boljševiška revolucija v izvedbi partizanske NOB.

Glede preteklosti, ki je oblikovala našo zavest, moramo iskati resnico pri naših ljudeh doma in po svetu. Mnogo je povedanega in napisanega, marsikaj pa bo potrebno še napraviti. Kdor pa vseeno ne bo mogel doumeti in verjeti, da tisoči slovenskih vaških stražarjev, domobrancev in četnikov s stotinami njihovih oficirjev, stotine preganjanih in umorjenih duhovnikov in redovnikov skupaj s škofom Rožmanom, množica kmetov, delavcev in uradnikov z ženami in dekleti, z dojenčki in starčki vred niso bili izprijeni narodni izdajalci, da formula naše nedavne preteklosti ni »narodna izdaja – zaslužena kazen«, ampak »boljševiško nasilje – samoobramba pred nasiljem«, kdor tega ne bo mogel razumeti, bo moral verjeti enemu od najvišjih komunističnih funkcionarjev, Mitji Ribičiču, partizanu in vodilnemu oznovcu Cirilu, ki je pribil: »Ničesar ne razume, kdor ne razume, da je šlo za revolucijo!«

Vreče, tako sešite, niso zdržale

Slika 45. Vreče, tako sešite, niso zdržale Simon Dan

Šlo je za revolucijo in samo za revolucijo. Niso komunisti zlorabili spontanega odpora proti okupatorju za revolucijo, kot sedaj govorijo nekateri nepoboljšljivi naivneži. Nič ni bilo spontanega, je nekoč povedal njihov krvavi maršal. Boljševiki so revolucijo pripravili in organizirali v obliki boja proti okupatorju. Zlorabili so užaljenost in zaupanje Slovencev!

Tudi danes gre za revolucijo in za revolucionarje. Zato vse to, kar oblast v Sloveniji slabega dela, tega je mnogo, vse, kar skriva in vse, kar laže, vse služi njihovi revoluciji in bogatenju revolucionarjev. Vse jim bo uspelo, ker imajo na razpolago vsa sredstva in vso oblast, vso nesramnost in moralo brez meja. Vse imajo, razen ljudi, nas Slovencev. Zato se jim moramo ljudje upreti pogumno in odločno, kot smo se jim nekoč uprli v oboroženem protikomunističnem odporu.

Danes so naše odporne enote demokratične politične stranke, naše orožje pa volilni lističi na voliščih. In ne bodimo več naivni!

Predpomladna gmajna – Vse bo treba znova

Slika 46. Predpomladna gmajna – Vse bo treba znova Simon Dan

7.2. Mi smo zato tukaj, da ohranimo in uveljavimo resnico

Avtor: Justin Stanovnik

7.2.1.

Dragi prijatelji!

V tem predbožičnem času se že nekaj let zbiramo, da si voščimo vesel božič in srečno novo leto. Naravno je to, saj smo ljudje, ki enako mislimo in enako upamo. Poleg tega, da ima vsak od nas svoje življenje, imamo vsi še skupnega. To je zato, ker smo šli skozi tak čas in imamo tako zgodovino, da čutimo, da jo lahko samo skupaj domislimo in samo skupaj nosimo njeno dediščino. Da enako mislimo in enako upamo, samo na sebi ni dovolj. Od časa do časa moramo to tudi doživeti. Saj veste, da živimo v času, ki nas ne neha prepričevati, da najosnovnejše reči niso več trdne in samoumevne. Ko pa vidiš, da so še ljudje, ki v »srcu dobro mislijo«, se tvoja negotovost zmanjša ali celo mine. »V srcu dobro misliti« namreč ni nič drugega kot priznavati to, kar je resnično ali kar je res. Če to doživiš, se zaveš, da se lahko znova postaviš. Človek namreč ni sam, človek ni otok, kot je bilo nekje rečeno.

Ko smo v zadnji Zavezi voščili tudi našim ljudem zunaj domovine, Slovencem, ki po »otokih in celinah postavljajo veliko geografijo majhnega naroda«, kakor smo tam rekli, smo jim zaklicali, naj nas ne pozabijo, obenem pa smo jim obljubili, da bomo tako živeli v domovini, to se pravi, da bomo tako skrbeli zanjo, da bodo vedno imeli kam priti domov. S tem smo jim povedali, da se bodo lahko vračali tja, kjer se o vseh rečeh govori tako, kakor so. To pomeni biti doma. Resnica ustvarja odprt in svoboden prostor, prostor, v katerem je mogoče dihati. Tudi ustvarjati, ne samo nova delovna mesta, ampak tudi vse drugo, na primer državo in njene ustanove.

Torej resnica. Kot narod moramo Slovenci boj za resnico voditi v dveh smereh. Ena je evropska. Drugo svetovno vojno boste prav razumeli le, če jo boste imeli za evropsko državljansko vojno, za boj med demokracijo in totalitarizmom, ali bolje, totalitarizmi. Prva dva, fašizem in nacizem, sta bila poražena v vojni med državami na svetovnih bojiščih. Tretji totalitarizem je tudi bil poražen v vojni med državami, a ne na frontah, ampak z načinom življenja, zlasti v gospodarstvu. Formalno je bil ta poslednji boj dobljen s padcem berlinskega zidu 9. novembra 1989, končnoveljavno pa z domala istočasno sovjetsko vdajo, ki se je že nekaj časa pripravljala. Da se je evropska vojna nadaljevala do tega konca, opravičuje našo interpretacijo, da je to bila državljanska vojna, vojna med civilizacijo in kulturnopolitičnim barbarstvom.

Samotni drevesi

Slika 47. Samotni drevesi Simon Dan

A res pomembno je nekaj drugega. Pomembno je, da smo se Slovenci vpletli v evropsko državljansko vojno že sredi njenega prvega dela – leta 1942. Ne bi se, ko ne bi šlo za življenje, ko ne bi bili napadeni. In ker je ime državljanska vojna ime za bistveno evropsko vojno, smo bili tako tudi Slovenci udeleženi v bistveni evropski vojni – na zmagoviti strani. To je ena od dveh resnic, ki jih moramo uveljaviti. V tej nemalo protislovni zgodovini so bili slovenski boljševiki samo na zunaj na zmagoviti strani, v resnici pa so bili že takrat, leta 1945, poraženi, čeprav se je to pokazalo šele jeseni 1989. V resnici so boljševiki v slovenskem in svetovnem merilu svetovno vojno izgubili. V resnici so tudi naši promotorji totalitarizma poraženci, kot so bili fašistični in nacistični že mnogo prej. Zunanja podoba te vojne se je zapletla z britansko intrigo, ki je poskrbela, da smo tudi Slovenci, z ostalo Srednjo in Vzhodno Evropo, bili uporabljeni za plačevanje tega, da se je boljševiška Sovjetska zveza v boju z nemškim nacizmom in italijanskim fašizmom priključila zahodnemu zavezništvu. Zakaj so Britanci in Amerikanci to storili, nam pove dejstvo, da je na enega vojaka zahodnega zavezništva padlo 53 Rusov. Tako so Britanci in Amerikanci tudi z nami – a ne samo z nami – plačali svoj dolg. Petdeset let je trajala muka Srednje in Vzhodne Evrope. In naša.

Druga resnica pa je naša, slovenska, z Evropo seveda povezana. Vsi veste, da se med drugo svetovno vojno v Sloveniji nič usodnega ne bi bilo zgodilo, ko boljševiki ne bi bili zagledali v vojni svojo edino možnost. Ta možnost pa je bila taka, vidite, da je vključevala agresijo na slovenski narod. Z vsemi posledicami, ki jih poznate in katerih imena so znana. To je bil prvi del druge resnice o Sloveniji v drugi svetovni vojni: napad boljševikov. Njen drugi del pa je bila kolaboracija z boljševizmom, najprej v času vojne, ko so množice slovenskega plebejskega liberalizma, skupaj s katoliškimi disidenti, kocbekovci in krščanskimi socialisti, podprli boljševiški projekt, potem pa, ko se je ta projekt uveljavil, s kolaboracijo nadaljevali, tudi z dotokom novih generacij zlasti srednjega razreda. To je v odsotnosti 20.000 pomorjenih in pregnanih katoličanov imelo hude in morda trajne družbene posledice. Najbolj usodna pa je bila ta, da so akterji leta 1990, tradicionalni in spreobrnjenci, začeli svojo prenovo z letom 1980 in ne tam, kjer se je vse začelo, z letom 1942. To je próton kakón slovenske neuspešne demokratizacije. To je izvorna točka stanja, ki ga je Janez Janša v članku, ki ga je o njem v Frankfurter Allgemeine Zeitung 12. decembra letos napisal Karl Peter Schwarz, izrazil s stavkom: »Vse bo kmalu tako, kakor je bilo nekoč.« Vzrok je – ne skrit, ampak jasen, če ga hoče kdo videti – v letu 1990. Ljudem leta 1990 bomo vedno vedeli veliko hvalo, ampak nekaterih bistvenih reči niso razumeli, pa tudi, če bi začeli z letom 1942, bi morali o sebi in še o kom povedati kaj manj prijetnega. Poleg tega pa so bili ljudje, ki so bili moralno in politično izzvani leta 1942, katoličani, ti pa v politični algebri teh ljudi nikoli niso in še vedno ne štejejo. Če hočemo priti k sebi, moramo povedati tudi to: bedo naše sedanjosti je treba iskati tudi ali celo predvsem v letu 1990. Posledica tedanje neorientiranosti je tudi ta, da živimo v državi, ki se ni odpovedala svojim zločinskim izhodiščem. Vsi trije mednarodnopravno registrirani vojni zločini – zločin zoper mir, vojni zločini in zločini zoper človečnost – so ostali zunaj pravne, sodne in politične obdelave, na sebi ustrezni ravni. Še vedno ti zločini vpijejo, škrlatno rdeči.

Šentjošt, simbolni kraj slovenskega upora

Slika 48. Šentjošt, simbolni kraj slovenskega upora Simon Dan

Ko je predsednik države dr. Türk 7. decembra letos imel predavanje na Teološki frakulteti Univerze v Ljubljani, je to dediščino države priznal. Rekel je, »stvar države, te države, ki je, naj si to želi ali ne, tudi naslednica dejanj tistih, od katerih je bila podedovana, ta, da poišče krivdo na svoji strani, jo obsodi in popravi krivice, kolikor tega še ni storila, a je še mogoče storiti. To je odgovornost te države in ta odgovornost ni nič manjša, kot je bila.« Torej, dokler ta država zločinske preteklosti, ki je tudi njena, ne uvidi, je ta preteklost na njej, na tej državi. Toda krivica, s katero je ta država po Türkovem mnenju še vedno obremenjena, ni kaka njiva, ki je bila vzeta nekdanjemu lastniku, ni denar, ki ga je dolžna tistim, ki so nekaj let presedeli po ječah in koncentracijskih taboriščih totalitarne boljševiške države, to so kljub vsemu in vendar stvari, ki se jim je nazadnje mogoče tudi odpovedati. Čemur se nikoli ne bomo mogli odpovedati, je to, da so tisti, ki se jim je s tujo pomočjo posrečilo postaviti boljševiško totalitarno državo, izkoristili nacistično in fašistično okupacijo in napadli svoj narod še sami. Svoj narod? Moramo biti natančni. Napadli so tiste, ki so ta narod zgodovinsko in kulturno postavili in se zato vsak trenutek zanj čutili odgovorne. Napadli so slovenske katoličane. Prisilili so jih, da so se branili, in jih nato zato obsodili najbolj zavrženih dejanj. Niso jih samo ubijali, ampak so storili še vse, da bi jim vzeli zgodovino in prihodnost. To je bil zločin, ki je še tukaj, nedotaknjen, varovan – nekoč s terorističnimi sredstvi totalitarne države, danes pa z medijskim monopolom in s finančno in organizacijsko močjo totalitarnega nasledstva.

Dr. Danilo Türk je v svojem predavanju delil vsakovrstne nauke, politične, moralne, čisto teološke. Tako je poučeval Cerkev, da bi se morala spopasti z nacizmom, (čeprav je, kakor vemo, to storila). Rekel je naslednje. Prosim vas, da dobro poslušate, kaj je rekel: »Tudi svetovnonazorska skupnost – taka skupnost je tudi Katoliška cerkev (o. p.) – ne more biti nevtralna do nečloveškega sistema totalitarne države, ampak je dolžna zavzeti do nje angažirano, torej ‘pristransko’, odklonilno stališče, tudi če ji njen nauk prepoveduje upor zoper oblast in ji narekuje spoštovanje do oblasti.« Ali čutite ideološko ostrino tega v vato zavitega očitka? Poslušajte še enkrat: »nečloveški sistem«, »totalitarna država«. Ali ne velja to tudi za boljševizem, a potentiori? Ali ni s tem govornik povedal, da Cerkev tudi do boljševizma ne bi smela biti »nevtralna«, ampak bi morala tudi do njega imeti, kako je že rekel, »angažirano« in »odklonilno stališče«?

Govorica rok

Slika 49. Govorica rok Simon Dan

Gospod predsednik je v svojem predavanju visoko postavljal ideal »človekovih pravic«. Tudi mi, seveda. Toda ali ni pravica do resnice prva od teh pravic in da v odsotnosti te pravice ne moremo govoriti o »univerzalnem standardu človekovega dostojanstva«. Resnica, njena dopustitev, je temelj vsega, tudi »dialoga«, o katerem je predsednik Türk vzneseno govoril. Toda vse kaže, da je dialog ali razgovor odvisen od avtoritete besede. Beseda pa izgubi avtoriteto tisti trenutek, ko je mogoče reči karkoli, tisti trenutek, ko je javno mogoče reči na primer »narodnoosvobodilni boj«. Če je mogoče reči narodnoosvobodilni boj, pomeni, da dvakrat dva ni štiri in da je skozi točko zunaj premice mogoče potegniti več vzporednic in da so zvečer tla suha, četudi je lilo cel dan. Pomeni, da je voda lahko tudi suha in da v trgovini na vogalu lahko kupiš tudi leseno železo. Dokler bomo silili boljševike, da na tako nemogoč način branijo svojo preteklost, (a drugače ne morejo), bo kultura dialoga degenerirala vedno bolj. Te nemogoče in protislovne naloge jih bomo rešili šele takrat, ko bo slovenska demokratična misel dozorela do te mere, da jim bo svetovala, naj odidejo. Njihov položaj, njihov sartrovski situation, jim ne daje druge možnosti: ali morajo potvarjati resnico še naprej ali pa oditi. Priznati resnice namreč tudi ne morejo: če bi jo priznali, bi tudi morali oditi.

Danilo Türk je svoje predavanje na ljubljanski teologiji izkoristil za apologijo postboljševiške Slovenije. Rekel je, da Slovenci »še nikoli nismo živeli v tolikšni in tako dobro zavarovani svobodi«, da danes »ni mogoče več vrnitev v nekdanje razmere levega ali desnega totalitarizma«, de »Slovenci še nikoli prej nismo živeli v državi, ki bi temeljila na spoštovanju svobode mišljenja, svobode vesti, svobode vere in svobode izražanja«. Pustimo vse drugo, a od totalitarizmov smo Slovenci izkusili samo levega in še za tega so poskrbeli naši ljudje. Izbojevali so ga z »narodnoosvobodilnim bojem.«

A ko je Türk na teologiji razkladal te reči, je vedel, komu govori. Mazal je poslušalcem kruh na obeh straneh, vmes pa povedal, kar je hotel. Nisem bil tam, a dopuščam, da so ga vdano poslušali. Bilo je tam veliko uglednih in učenih ljudi, rednih in izrednih profesorjev, docentov in asistentov, predavateljev različnih statusov, a kolikor mi je znano, k povedanemu v dvorani nihče ni imel bistvenih pripomb.

Naj vam na koncu povem – morda kdo od vas ravno tako čuti – da me z leti navdaja vedno večje nerazumetje, da je, ko je prišel čas, toliko naših ljudi našlo v sebi moč, da ubijajo lastne ljudi, ne enega ali deset ali sto, ampak toliko, da ne vem, kako da jih ni dosegla misel, da ubijajo narod – svoj narod. Vedno bolj se mi zdi nujno, da najdem pravo besedo za to izprijeno predrznost. In vedno pogosteje se mi, ko pomislim na ranjence, ki so jih pobijali na Turjaku in pri Konfinu, in ujetnike v Jelendolu, na Rogu, na Hrastniškem hribu, v Hudi jami, vedno češče se mi ob tem oglaša in vrača beseda žalitev. Da je to bila predvsem nepopisna žalitev. Da je nad vsem trpljenje, nad vso muko to bila nedoumljivo velika žalitev. Kaj so morilcem dali piti? Alkohol ni bil dovolj, moralo je biti kaj drugega. Nekaj, kar se je potem iz ubijalcev pretočilo v slovenski narod; nekaj od česar je ta narod vedno bolj bolan, in kakor se nam včasih zazdi, komaj še živi. In kako so potem, ko so izpolnili, kar jim je zaukazala revolucija, kakor je eden od njih v ideologiji iskal rešilni alibi, kako so potem mogli sedati na prva mesta, kako so nosili odlikovanja, prejemali nagrade in od poštarja odebeljene kuverte. Kako! Kakšna pajdeja je za Slovence bila, ko so to gledali!

Boj nad mestom

Slika 50. Boj nad mestom Simon Dan

In kaj naj ob tem storimo mi? Danes vse govori o solidarnosti. Za nas predlagam nekaj drugega. Solidarnost je zunanja stvar, za njo stojita pravo in politika. Kar mi čutimo, da jim moramo dati, je usmiljenje. Usmiljenje nima ničesar opraviti s pravom in zakoni. Usmiljenje je duhovno, iz njega sama od sebe izhajata spomin in zvestoba. Ne da bi ju kdo zahteval, ampak sama od sebe. Zato se lahko odločimo in pravimo, da bodo naše besede usmiljenje, spomin in zvestoba.

V zadnji številki Zaveze sem bral zgodbo, ki jo je Vanja Kržan napisala o Veri Železnik, ki je na begu iz Slovenije v Tržiču pri nekem kmetu zamenjala nekaj srebrnih žlic za samokolnico, s katero je potem peljala proti Ljubelju dva od treh otrok – tretji je bil že toliko, da hodi sam. Dokler je šlo! Nekajmesečnega dojenčka je pustila v Ljubljani in potem noč in dan – več kot noč in dan – nanj mislila. Očeta, domobranskega stotnika, so nekaj pozneje na Hrušici potegnili iz vagona in tam ustrelili. Ob tem imajo pravico, da se pojavijo samo gornje tri besede, usmiljenje, spomin, zvestoba. Ali ko je leta 1948 šest tisoč Slovencev začelo v Argentini, z golimi rokam in iz nič, postavljati novo domovino, z vsemi atributi, ki jih ima domovina kakega naroda, duhovnimi, političnimi in gospodarskimi; domovino, za katero je teh šest tisoč ljudi hotelo, da bo nadomestna domovina za vse Slovence, ki so s svobodo izgubili tudi domovino, kaj se je potem zgodilo? In kaj je storila sedanja domovina, za katero je predsednik Türk dejal da je še nikoli nismo imeli tako svobodne in tako dalje in tako dalje, kaj je katera od njenih ustanov naredila, da bi izkazala čast tistim zgodovinskim graditeljem? Da bi se to zgodilo, bi Slovenci morda morali imeti drugačnega predsednika!

Ali Evropa, ki nas je zato, da je poravnala svoje politične dolgove, za pol stoletja poslala v službo velikemu sarmatskemu gospostvu na Vzhodu, kaj bomo rekli o njej? Ali bomo hvaležni pobirali drobtine, ki padajo z njenih gosposkih miz, ali pa bomo zahtevali pogovor o tem – ali nismo rekli, da smo v evropski državljanski vojni k zmagi prispevali tudi mi – kdo je zmago slavil in kdo jo je plačeval? Ali pa se je ta pogovor že začel? Kako bi sicer za berlinski zid in leto 1989 vedno pogosteje brali izraz Antijalta? Toda ali se bo ta pogovor ne samo nadaljeval, ampak tudi kam pripeljal?

Petdesetletje, ki smo ga preživeli v sarmatskem izgnanstvu, nas je končno tudi nekaj naučilo. Ko mislimo na to, čutimo, da bi onim trem besedam zgoraj morali dodati četrto. To je ponos. Ponos, ki se ob tem razmisleku pokaže pred nami, je zadeto izrazil poljski nobelovec Czeslaw Milosz takole: »Ali naj bodo leta trpljenja pod totalitarnim gospostvom izbrisana in prečrtana, ali naj ljudje spet začnejo iz nič? Ali naj se misleci, pesniki in umetniki enostavno priključijo zahodnim kolegom in se zadovoljijo z obrobnimi vlogami, ki jim bodo odkazane v družbah, ki se več ali manj ubadajo s kupovanjem in prodajanjem?« Če bi premislili, skozi kaj smo šli, bi bili Slovenci močnejši za prihodnost.

Prava beseda je torej četrta beseda. Ta beseda je ponos. Ko bomo tudi Slovenci postali eno, ko bomo, kot pravimo, prišli k sebi, nam bo ponos dovoljeval in narekoval take besede, da se ne bodo, ko bomo govorili o Vetrinju, več odbijale od zidov Westminstra in Buckinghama. Če bomo domislili to, kar smo doživeli in skozi kar smo šli, bomo kos vsaki zgodovini. A s postboljševiki tega ne bomo naredili. Nikoli se ne bodo spremenili. Danes to vemo. Besedo imajo volilci.

Pod goro znamenje

Slika 51. Pod goro znamenjeBoštjan Zgonc
Zaveza 80. številka

Slika 52. Zaveza 80. številka

8. Slovenske teme – pomlad 2011

8.1. Kristjani med resnico in amnezijo

Avtor: Matija Ogrin

8.1.1.

Dragi gospod Justin Stanovnik!

Pošiljam vam govor, ki sem ga imel v Rimu ob 50. obletnici Slovenika. Morda vas bo besedilo zanimalo. Osrednjih nekaj strani je bilo objavljenih v Communiu, v celoti pa še nikjer. Opozoril bi vas rad zlasti na prelepe verze Mihaela Opeke izpred dobrih 100 let – ki so po mojem mnenju danes nadvse aktualni in sporočilni – zato sem jih vključil na konec teksta.

Z lepimi pozdravi

Matija Ogrin

8.1.2.

Kdor je v daljavi, vidi daleč. Kdor gre v daljavo, vidi dlje, ker je šel dlje po poti. In kdor gre v daljavo, potrebuje tudi pomoč tistih, ki so za njim. Tako bi lahko označili smer in prednost, ki jo ima Slovenski papeški zavod – Slovenik.

Slovenik tako rekoč predstavlja slovensko Cerkev, slovenske katoličane. In kje Slovenik predstavlja Slovence? Kje in pred kom drži grb slovenskega duha in zgodovine, pred kom pričuje o naši individualnosti in obstoju?

Slovensko Cerkev predstavlja tam, kjer je bilo pred davnimi leti dovoljeno in potrjeno slovansko bogoslužje sv. Cirila in Metoda, edinstveno v vsej zahodni Cerkvi, kar je imelo ne le v hrvaškem, ampak tudi v slovenskem prostoru dolgoročen vpliv na rabo slovenščine pri bogoslužju.

Slovenik predstavlja Slovence in slovensko Cerkev tam, kjer je bila 1461 ustanovljena ljubljanska škofija, prva v osrčju slovenskega etničnega prostora, v prestolnici najbolj slovenske dežele – dežele Kranjske. Papež Pij II je podredil novo škofijo neposredno Svetemu sedežu, ne oglejskemu patriarhatu kot metropolitu, kar je bilo prav tako pomembno za njen samostojni razvoj. Čeprav ni bila zaokrožena, je ljubljanska škofija povezovala župnije v treh avstrijskih deželah, kar ni bilo brez pomena za oblikovanje naddeželnega slovenskega liturgičnega in knjižnega jezika.

Slovenik goji slovensko besedo tam, kjer je bilo pred štirimi stoletji odločeno, naj se ljubljanskemu škofu Hrenu odobri prošnja, da smejo njegovi duhovniki uporabljati slovenske protestantske knjige – zlasti Sveto pismo.

Slovenik predstavlja Slovence tam, kjer je bilo odločeno, naj se po ukinitvi tisočletnega oglejskega patriarhata 1751 na zahodnem robu našega ozemlja ustanovi goriška nadškofija, ki je segala do Drave.

Slovenik predstavlja Slovence tam, kjer so potrdili novo razmejitev lavantinske škofije, ki jo je pripravil Slomšek in prenesel njen sedež v Maribor.

Slovenik drži čast in križ slovenstva še naprej tam, kjer sta v vojnih letih prek Vatikana reševala življenja in stiske premnogih naših ljudi pater Anton Prešeren in goriški katoliški politik, genialni voditelj Janko Kralj, in mnogi, ki so jima pomagali ter pri tem tvegali življenje …

Še in še – in še bi lahko naštevali. Na tem velikem torišču zgodovine in duha stoji slovenski papeški zavod Slovenik. Tu se stekajo niti premnogih življenj, misli premnogih src. Vsak evropski narod bi lahko popisal velik, nekateri kar največji del svoje zgodovine, če bi premislil, kako je bil povezan z Rimom, središčem katoliške vere.

Na tem torišču stoji Slovenik že pol stoletja in kakor nekdaj tudi danes daje oporo bogoslovnemu študiju, združuje znanstvenike, poglablja vednost o zgodovini slovenske Cerkve, nudi zavetje romarjem in vzdržuje stike z njo doma in v diaspori.

Slovenik je najbliže tistemu središču, od koder se vidi po vsej vesoljni Cerkvi. Morda ima zato posebno vlogo in pomen za Cerkev na Slovenskem: vidi lahko daleč naokoli, vidi lahko v daljave in čez morja. Bolje kakor drugi more videti in slišati, kar se godi Cerkvi tam daleč, kaj jo preizkuša in kako Cerkev odgovarja; in zlasti, kako uteleša Kristusovo besedo v času in družbi, ki te besede ne sprejemata, ki sta polna relativizma, polna odpora do izročila in avtoritete. Slovenik lahko vidi bolje in dlje, zato morda lahko več pove svoji domači Cerkvi.

Vidi lahko – znamenja časov. Kako pomembno je, da jih vidi, in kako pomembno je, da nam jih razlaga.

Mi, ki živimo na hribih in v dolinah med Piranom in Lendavo, med Triglavom in Svetimi gorami – mi vidimo predvsem to, kar se dogaja v domači Cerkvi. Slovenik pa stoji v središču, njegova perspektiva je mnogo širša.

Vetrinj – slovenska vera in slovenska usoda

Slika 53. Vetrinj – slovenska vera in slovenska usoda

8.1.3. * * *

Prav poseben značaj daje Sloveniku zgodovinsko dejstvo, da je njegov nastanek posredno povezan z velikim eksodusom slovenskih katoličanov, ki so po zmagi revolucije v Sloveniji morali – bežati v svet. V svet je odšla tudi večina profesorjev in bogoslovcev ljubljanske teološke fakultete, ki so dolgih 12 let vzdrževali slovensko teološko fakulteto v begunstvu. Dvomim, da ima kakšen drug narod pokazati kaj podobnega – v tako katastrofalnih razmerah, kakršne so bile. Ko je naposled nehala delovati, je bilo tembolj razumljivo, da mora neki osrednji verski zavod nastati v Rimu, zlasti za potrebe teološkega študija. In spet so bili slovenski emigranti, begunci pred revolucijo med prvimi, ki so uresničitev te zamisli gmotno podpirali od začetkov do danes. Kristjani, pravimo, smo potujoča Cerkev. Slovenski katoličani, ki so bežali pred komunizmom, da so si rešili golo življenje, so bili potujoča Cerkev v emfatičnem pomenu besede. Slovenik je v dobršni meri nastal prav kot dragoceni tovor slovenske potujoče Cerkve. Prav je, da se tega spominjamo – ne samo zaradi hvaležnosti do tistih, ki so na tem potovanju nosili »težo dneva in vročino«, ampak kratko malo zato, da stojimo za resnico, da smo kriti s tem, kar smo in kar je, ali kakor pravimo, da smo v istovetnosti ali v identiteti s sabo.

»Drugi so se trudili in vi ste stopili v njih delo.«

Drugi so se trudili. Pater Anton Prešeren, msgr. dr. Maksimilijan Jezernik, mnogi drugi graditelji, darovalci, dobrotniki. Hiša iz mnogih kamnov, pogača iz mnogih zrn. Slovenik je nastal iz src duhovnikov in laikov slovenske Cerkve – predvsem tiste Cerkve, ki je morala živeti daleč od domovine, na tujem, v svetu, pri tujih ljudeh in na tuji zemlji. Recimo naravnost: Slovenik se je rodil iz preganjane slovenske Cerkve. Zato je Slovenik njen simbol. Tiste, ki ste se iz Slovenika vračali v Slovenijo, so zasliševali in zalezovali. Tudi to je bilo preganjanje.

Ko se torej želimo spominjati zgodovinske resnice o tem, da je bila slovenska Cerkev preganjana Cerkev, nam seveda res gre za zgodovinski spomin, za zavest, da obstajamo v zgodovini. Toda ob tem in v tem nam gre še za nekaj globljega. Nad slovensko Cerkvijo se je v tem preganjanju uresničilo to, kar je sam Jezus povedal o bodočem preganjanju svojih učencev in dodal, da je postavljen v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo.

Zaradi te posebne zgodovinske izkušnje na eni strani in umestitve blizu središča vesoljne Cerkve na drugi strani ima Slovenik prav poseben položaj, privilegirano perspektivo. Kdor živi s Slovenikom, mu je morda odprta prav posebna možnost, da bo bolje razumel slovensko dramo nekdanjih in sedanjih časov.

Procesija na vasi

Slika 54. Procesija na vasi Simon Dan

8.1.4. * * *

O drami, sredi katere je današnja Slovenija, tu ne bomo pobliže govorili – toda povsem se ji ne moremo izogniti, saj smo mi sami tisti, ki smo sredi te drame. Stanje, v katerem smo Slovenci s svojo državo, je tako resno, da je z raznih strani slišati glasove, da česa podobnega vse od osamosvojitve ne pomnimo:

• Vidimo v nebo vpijoče socialne in družbene krivice, ki vnašajo v tkivo družbe praktični relativizem, praktično vladavino krivice in so posledica oligarhičnih navezav med skupinami starih oblastnih elit.

• Spremljamo razne oblike ideološkega boja proti krščanski kulturi, denimo v obliki boja proti zasebnemu šolstvu, kjer bi katoličani lahko sami organizirali vzgojo svojih otrok, po svojih vrednotah.

• V pravosodnem sistemu moramo gledati nepredstavljive anomalije prava in pravičnosti, denimo ob zadnjem primeru, ki prekosi marsikaterega – ko se za sedež predsednika Vrhovnega sodišča poteguje človek, obremenjen z najslabšo prakso totalitarne represije.

• Gledamo, kako mnogi novinarji največjih časopisnih hiš, ki bi morali s svojo besedo še posebej braniti resnico, pravico in zakonitost – s tem pa vzdrževati občo duhovno kulturo Slovencev – namesto tega strežejo oblasti, olepšujejo ali vsaj pomanjšujejo to, kar je v resnici gorostasno in zavrženo.

• Navsezadnje – kar je zares najhuje – vidimo, da ljudje postajajo sredi tega čedalje bolj pasivni, otopeli, kakor da v premnogih zamira kritično spoznanje realnega stanja, kakor da usiha razločevalna presoja stvari. Ljudem se namreč ob vsem tem zdi, da »tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti«. In ker instinktivno čutijo, da spoznanje ni veliko vredno, če iz njega ne izpeljemo ustreznih dejanj, se za javnost in družbo več ne zanimajo.

Kakor ugotavlja urednik Družine v zadnjem komentarju, tudi kristjani ob vsem tem zvečine le – molčimo. Družbena pasivnost, neodgovornost za skupno dobro, zato pa tem večja skrb za privatno blagostanje, za čutno ugodje, skrb za to, kar bi z metonimijo poimenovali »moj mali vrt« – to so naše značilnosti. Ko bi se v nas morala oglasiti reakcija, odpor, pobuda, čeravno le v obliki osebnega protesta, se največkrat ne zgodi – nič. Porazna je ugotovitev, da odkritje Hude jame v nas in med nami ni spremenilo ničesar. Da. Ko bi morali vpiti, molčimo; in ko bi morali s civilnimi sredstvi braniti pravico, gremo »po svoji kupčiji«. Kaj je vzrok za to? Kako je mogoče? Zakaj smo takšni?

Procesija v Večnem mestu

Slika 55. Procesija v Večnem mestu Simon Dan

Vzroko v je gotovo več, vendar je pomemben, morda poglaviten razlog po mojem mnenju ta.

V kratkih besedah: izvor in prvo zlo velike moralne dezorientacije, ki jo vidimo danes, je, da o največji stvari slovenske zgodovine, ki jo označujejo imena Kočevski Rog, Teharje, Huda jama, katoličani nismo uveljavili jasnega stališča – stališča krščanske pravičnosti. To stališče bi morali sestavljati trije elementi: spoznanje resnice, zahteva po vzpostavitvi pravice, nad obojim pa: usmiljenje. Nismo dovolj iskali resnice in pravice za nasilno pomorjene; in sploh nismo iskali resnice in pravice za njihove »vdove in sirote«, če uporabim biblično metaforo, ki v tem primeru ni metafora. Vdove in sirote po vojni pomorjenih – in njihovi mrtvi – so zvečine ostali sami; slovenski katoličani po osamosvojitvi njihove pravde nismo vzeli za svojo pravdo. Bali smo se, da bi se s tem zamerili ošabnim oblastnikom, ki so ali katerih očetje so vse to storili, in njihovim dvorjanom – novinarjem; bali smo se, da bi nas prikazali v slabi luči.

Kri, prelita v hudodelstvih, ter jok vdov in sirot sta še naprej vpila k Bogu in izzivala božjo jezo. Mi pa smo šli po svojih opravkih.

V tej stvari, največji, kar jih ima slovenska zgodovina, so se na tej in na oni strani ljudje morda motili v sredstvih, v taktiki, a o tem zdaj ne govorimo. Toda prvi so hoteli ohraniti dotedanjo slovensko katoliško kulturo kakor tudi evropsko politično kulturo Slovencev, neki drugi pa so hoteli uveljaviti množični zločin kot normalno sredstvo političnega boja. Tega, da so imeli v luči poslednjih reči, ki zazevajo ob robu kraških brezen, prvi moralno prav in drugi moralno narobe – tega nobena moralna avtoriteta v Sloveniji ni povedala. Ni povedala vseh dolgih 20 let. O tem slovenski katoličani molčimo.

Še en pogled

Slika 56. Še en pogled Simon Dan

Celo blaženega Lojzeta Grozdeta bi nekateri najraje nekoliko »prilagodili«; pokazali bi ga kot krepostnega mladeniča, a nevtralizirali bi njegovo protikomunistično usmerjenost; kar nerodno nam je nekaterim, da je dosledno nasprotoval zlu komunizma, in raje ne bi nič vedeli o tem, kakšno zvezo neki to ima z njegovo svetostjo. O ranah, ki so ostale po njegovem mučeništvu, nisem slišal še nikdar govoriti – ne v cerkvi, ne na trgu pred cerkvijo.

In vendar je vse to resnica! In vendar je to velikanska resnica! A se k nji nismo spreobrnili, nismo je oznanjali »na trgih in na strehah«. Te resnice nismo naredili za ključ, v katerem bi Slovenci lahko brali moralni pouk svoje hude zgodovine. Nismo je postavili za magistro življenja, ki bi dogodke postavila na pravo mesto po njih moralni teži.

Iskreno mislim – in ne morem drugače povedati – da je zatajitev te tako velike resnice, resnice o največji stvari slovenske zgodovine, tisto prvo zlo sedanje moralne zmede, zločesta kal rastoče zmešnjave okrog nas, strupeno povirje bojevitega moralnega relativizma, zla korenina razpadanja moralnega reda, ki že učinkovito vodi v moralni kaos, v socialno krivičnost, v sesedanje pravnega reda, v razbitje družine, v sesuvanje ustanov …

Zato je danes med nami tako velika slepota – zaradi zatajitve velike resnice.

Slovenski narod se ni zmožen opredeliti do velikega zločina – do 600 grobišč na svojem ozemlju. Katoličani smo tu premalo storili. Nismo bili ne sol, ne kvas, ampak svetilka pod mernikom.

V tem pogledu smo moderni katoličani zakrivili veliko slovensko pohujšanje. Pomislimo, »kdor pohujša katerega teh malih … « – dlje si ne upam prebrati. Za ta veliki greh nam morda vsem raste šiba, debela šiba v grmu. Božja roka jo bo nekoč urezala. Morda so rastoči relativizem, praktično brezboštvo in mrtvilo že prva znamenja …

8.1.5. * * *

Najsi se o tem strinjamo ali ne, vsakdo more videti, da v Sloveniji posebej močno prihaja do veljave ravnanje utsi Deus non daretur – praktično ravnanje z ljudmi in s stvarmi, kakor bi Boga ne bilo – kakor da svet ni ustvarjen, kakor da ni v njem nobenega naravnega reda z njegovimi ukazi in zahtevami. To praktično brezboštvo, ravnanje, kakor bi Boga ne bilo, prihaja z vso očitnostjo na dan v odnosu do spočetega človeškega življenja, do družine in zdaj že tudi do socialne pravičnosti.

Kako priti iz velike jame, v katero smo Slovenci zdrsnili? Na to vprašanje se ne odgovori z nekaj stavki, ampak s celim življenjem. Nekaj pa je vendarle mogoče reči.

Zdi se, da bo potrebna vrnitev h kontemplaciji in oznanjevanju čisto temeljnih stvari: morda bi bilo treba začeti pri tem, da nad svetom obstaja – Bog Stvarnik. Mislim, da je to najbolj temeljna misel, ki tudi med kristjani ni dovolj živa, je pa odločilna za vse nadaljnje. Stvarnik, ki je ustvaril svet in človeka ter vanju položil naravni moralni red. V Stari zavezi sta minili malone dve tisočletji, preden je podoba Boga Stvarnika prerasla v podobo Boga očeta. Čisto temeljna pa je gotovo misel o Stvarniku. Zaradi njega so stvari in bitja vredna, v njih je smisel, zaradi odtisa Stvarnikove roke je v njih nekaj globokega, idealnega, zato so ustvarjena bitja vredna pozornosti, naklonjenosti …

Drugi, prav tako temeljni vidik, ki bi ga bilo verjetno v našem verskem življenju potrebno močno okrepiti, je prav tako povezan s stvarjenjskim redom, vendar v novozavezni perspektivi. Bolje veste od mene, koliko teoloških piscev je v zgodovini krščanstva razmišljalo o tem, v čem je bistvo človekove bogopodobnosti. Nekateri misleci, kakor sv. Bernard, so temeljno podobnost človeka Bogu videli v človekovi svobodi – v svobodni volji. Drugi, teh je verjetno več, so videli človekovo bogopodobnost v tem, da ima človek razumno dušo, da je zmožen spoznavanja in lahko uvidi – resnico. Jezus je človekovi zmožnosti, da spoznava resnico, dal prav poseben pomen, posebno razsežnost s čudovitimi besedami iz Janezovega Evangelija, ki jih raje ne bi navajal, tako so lepe. Saj jih poznate. In nekaj vrstic pozneje, ko napove prihod Duha tolažnika, spet pove, da je to – Duh resnice.

Eno je več kot dve

Slika 57. Eno je več kot dve Simon Dan

Sprašujem se, ali dovolj živimo iz teh besed, v katerih Jezus pove o sebi, da je on Resnica, in ali čutimo, da nas ta najvišja Resnica zavezuje k resnicoljubnosti tudi v majhnih stvareh, da nas veže k resnici v vsakdanjem, spoznavnem pomenu besede, kamor spada tudi resnica o stanju družbe okrog nas in resnica o naši zgodovini. V dušah slovenskih katoličanov, tako se zdi, vlada med Resnico z veliko začetnico, o kateri govori Jezus, in resnico v spoznavnem pomenu vsakdanjika globinsko pretrganje. Kakor mimohod dveh planetov, kakor oddaljevanje dveh galaksij.

»Kaj je resnica?« – Tako se sprašujemo vsi, tako se sprašujejo Pilati nekdanjih in sedanjih časov.

Moderen slovenski kristjan pogosto beži pred resnico o slovenski polpretekli zgodovini in pred resnico o aktualnem stanju slovenske družbe. Oboje ga navdaja s temeljnim nelagodjem, pred katerim se zateka v zasebnost, v »svoj mali vrt«. Menim, da gre za resno moralno hibo. V tem pogledu – tako se mi dozdeva – večina slovenskih katoličanov ni bistveno drugačna kakor večina nekonfesionalnih Slovencev.

Nočem delati prenagljenih sklepov, vendar se mi zdi, da smo razvili celo retoriko o krščanski ljubezni; ljubezen je poudarjena in stokrat ponovljena beseda. Če bi kdo naredil računalniško podprto stilometrijo ali vsaj analizo besedja v sodobnih pridigah, bi beseda ljubezen prav verjetno slavila prvenstvo. Neslavno prvenstvo po mojem mnenju. Kajti ljubezen brez treznega spoznanja resnice o tem, kaj storiti in kako, ni veliko vredna. Prav malo ali komaj kaj pa sliši katoličan pri maši o resnici in resnicoljubnosti – čeravno Jezus večkrat govori o resnici, o raznih njenih vidikih. Le malokdaj sliši, da je spoznanje resničnih okoliščin, ki obdajajo naše dejanje, pogoj, da bomo mogli napraviti kaj dobrega; da je poznavanje resničnosti pogoj za uresničevanje dobrega; da kdor se ne trudi, da v razumnosti prisluhne govorici stvari in iz njihovega glasu zbere odločitev za dejanje, ne more ravnati krepostno.

Pripravljena za službo

Slika 58. Pripravljena za službo Simon Dan

In vendar gre prav tu za temeljno konstanto krščanskega nauka o strukturi človeka: da razum spozna, šele nato volja hoče, kar ji razum pokaže kot dobro; in da mora naš um razlikovati med resničnim dobrim in navideznim dobrim. Krepost razumnosti mora spoznanje resničnosti preoblikovati v razumen sklep in v dejanje. Resnica je ukazujoča: zahteva, da se po nji ravnamo. Resnica nas k nečemu veže, obvezuje. To je tisto, kar je Ortega y Gasset lucidno imenoval la obligatoriedad de la verdad – zavezujočnost resnice.

Zdi se mi, da bi morali v sedanji krizi duha poudarjati zmožnost našega uma, da sprejema resnico; poudarjati luč uma kot korelat in korektiv razčustvovani psihi Slovencev, ki radi poslušajo obilico besed o ljubezni, vendar prav malo ljubijo svojega bližnjega v zgodovinski in v socialno-družbeni perspektivi. Morda se bojimo odprto in naravnost pričevati o resnici. Kajti resnica je, kakor pravi Kierkegaard, neusmiljena: s tem, ko kaže nase, kaže tudi na zmote. Danes pa nam je vsem težavno reči komu, da je njegova misel zmotna, kaj šele, da ravna zmotno in da je morda njegovo življenje v veliki zmoti. In vendar bi morali ravnati prav tako. Točno to bi morali delati. Seveda ne ostro in bojevito, kakor v 19. stoletju, kar je res marsikoga užalilo in odbilo; pač pa priljudno, a nepopustljivo. Resnica sama je nepopustljiva. Razen če bi ji delali silo.

8.1.6. * * *

Zbrati sem torej želel nekaj misli o težkem mrtvilu, ki seda v duše Slovencev, in o tem, da spoznavanje resnice – tako v zgodovinskem in družbenem kakor v duhovnem pomenu – poživi ter izpolni človekovega duha, ga animira in dvigne iz mrtvila, ker je naš duh ustvarjen za motrenje resnice. Te misli sem želel povezati tudi s posebnim, edinstvenim položajem, ki Sloveniku omogoča ostrejše spoznanje naših problemov in njihovo motrenje v kontekstu velikih razsežnosti Cerkve. Dragoceno bi bilo slišati, kako rane svojega zgodovinskega spomina zdravijo drugi narodi, kako Španci, kako Poljaki, kako baltski narodi … Slovencev se nas v tem pogledu loteva težka amnezija – izguba spomina, morda celo paramnezija, to je motnja spomina, ki se kaže v zamenjevanju domišljijskih in resničnih dogodkov (SSKJ), saj si zgodovino prikrajamo po svoje, kakor bi bila domišljija. Ali ne morda tudi zato, ker resda opozarjamo na dolžnost odpuščanja, ne govorimo pa o dolžnosti spominjanja in obžalovanja, o dolžnosti kesanja in zadoščevanja? Le po tej poti bi namreč prišli do očiščenja spomina. Dokler ne očistimo svojega spomina, ne moremo naprej.

Upamo, da se bo tudi iz srčike slovenstva razvil sunek, vzgon, razmah spomina in refleksije, podoživljanja in motrenja, v katerem bo naša zgodovinska zavest očiščena in oživljena – da bi ne bili obsojeni na ponovitev te strašne zgodovine.

Pripravljeni na službo

Slika 59. Pripravljeni na službo Simon Dan

8.1.7. * * *

Slovenik predstavlja naš slovenski katoliški dom na tujem, je naš »dom in svet« v enem. Verjamem, da je marsikdo med vami, ki ste v Sloveniku živeli in delali, občutil, kar je danes komaj še znani Mihael Opeka izrazil pred dobrimi sto leti, ko je študiral v Rimu, v svojih Rimskih verzih – ko se je iz Rima spominjal doma:

Vse sem zapustil takrat in kdo utolažil bi dušo,
da ne tolaži ljubó ena le misel srcá:
vse sem zapustil takrat in šel sem samoten na tuje,
ker sem ljubil srčnó tebe, moj narod, moj dom!

[ … ]

Naj bi bil sámo grenkost okusil na grudi domači,
in če spominov noben mil ne sijal bi v srce:
teci, le teci naprej, pozabnosti Letina reka –
z doma trpljenja celó drag je v tujini spomin!

Pesnik torej noče požirka iz Lete – reke pozabe. Noče pozabe, kajti celo spomin na trpljenje v domovini mu je na tujem drag. Da, Slovenik je simbol preganjane slovenske Cerkve, vendar je simbol še drugače. »Drugi so se trudili in vi ste stopili v njih delo.« Ta stavek nas ob Sloveniku spomni tudi na to, da vse naše prizadevanje gradimo na duhovnem prizadevanju več rodov pred nami, tudi tistih pred svetovnima vojnama in v prejšnjih stoletjih, ki so v nenehnem trudu dosegali, oblikovali in ohranjali zlati kelih slovenske katoliške omike. Opominja nas, da je sad posrednega in neposrednega prizadevanja mnogih posameznikov, ki so bili pred nami. Je torej simbol in utelešenje kontinuitete: edinstvena ustanova, kakršna je Slovenik, nas spominja, da v sedanjosti vselej stopamo v delo prednikov, ki so se trudili poprej, in da moramo z njihovim kulturnim delom sodelovati, ga nadaljevati. Da ne začenjamo iz nič. Govori nam, da žanjemo njihovo setev in da tudi mi sami sejemo, kar bodo nekoč za nami želi drugi – v dobrem in slabem. Slovenik nas tako opominja na sosledje časov, na nepretrgano nit človekove dejavnosti v zgodovini, ki je v božjih očeh kakor včerajšnji dan, ki je minil, za nas pa je bodočnost, v kateri se sami uresničujemo.

Ker je Slovenik simbol slovenstva v Rimu, krščanski Rim pa se je začel s krvjo prvih kristjanov, naj sklenem s slovesnimi klasičnimi heksametri, v katerih je Mihael Opeka meditiral o prvih mučencih – z verzi, ki jih danes ne beremo le kot oddaljen spomin na zgodnjo dobo krščanstva, ampak tudi z mislijo na Halasa, Grozdeta in mnoge druge:

Padal za možem je mož in žen in devic brez števila,
cvet je nedolžnih otrok tudi premnog bil osut.
Kristus na ustnih – in rad za mučencem je klanjal mučenec
glávo junaško pod meč, v smrt, ki – življenje rodi …

[ … ]

V MIRU – Oj blaženi mir! Spočili ste v njem se, borilci,
s palmami zmage v rokah, z večnimi venci krog čel!
Ljut, strašan je bil boj, a z vami boril se je Kristus,
On, ki je vojskam gospod, On, ki delivec je zmag.
V smrti ste zmagali vi kot On, ki je spečih prvina,
slavno dosegli ste čast, trajno posedli oblast.
V miru počivate res po trdega boja težavah,
božji očetni objem srečne vam duše blaží.
Vsa je za vami bridkost, kot v morje brez dna potopljena,
solzo je sleherno z lic božji posušil poljub.
Rádosti zlate odsev blesti se nad vašimi venci,
rajske se večnosti dan davno razlil je na vas.
V miru za vselej, na vek – – končani so hrupni viharji,
On, ki je bláženstva vir, On je neskončni vaš mir.

V tem duhu kličem Sloveniku – vivat, crescat, floreat!

Hvala vam!

(napisano v Ljubljani, na nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva 2010)

Zaveza 80. številka

Slika 60. Zaveza 80. številka

8.2. Upor v svetišču boginje Klio

Avtor: Justin Stanovnik

8.2.1.

»Velika maškarada zla je opustošila naše etične pojme. Da se zlo v preobleki kaže kot luč, ljudomilost, zgodovinska nujnost, družbena pravičnost, spravlja v zmedo tiste, ki so bili vzgojeni na tradicionalnih etičnih konceptih; za kristjana, ki postavlja svoje življenje na temelje Svetega pisma, pa to zgolj potrjuje hudobijo zla.«

8.2.2. Uvod

Stvar, ki bi se ji v času, ki ga živimo, morali posvetiti z vso možno poslušnostjo, ki jo od nas zahteva, je razmislek o slovenskem 20. stoletju. Stvarí, ki so se nam zgodile in ki smo jih s svojimi odločitvami sami priklicali, so razvile takšno zgodovinsko in človeško silovitost, da so nas spremenile v nekaj, kar prej nismo bili. Dale so nam novo identiteto. Kakšna ta identiteta natanko je, nismo v stanju povedati ne sebi ne drugim, ker velikega samoizpraševanja ali velike samorefleksije o slovenskem dvajsetem stoletju, kakor smo rekli zgoraj, še nismo opravili. Slutimo, da smo drugačni, a natanko kako zelo, ne vemo. Še manj, v kaj smo se pod neznanskim pritiskom zgodovine in v odsotnosti dolžne pozornosti kaotično spremenili, še manj kot to, vemo nekaj, kar je mnogo bolj važno: kakšni bi po skrajnostih, skozi katere smo šli, morali biti. Ko bi namreč to vedeli, bi dosegli novo zrelost, v kateri bi bili kos vsaki prihodnji zgodovini.

Eno od spoznanj, ki bi lahko zrastlo iz razmisleka o tako napetem in v vseh ozirih izstopajočem času, kot je bilo naše dvajseto stoletje, je tudi zavest poudarjene odgovornosti. Eden od vidikov te odgovornosti stopa v nas ob zagledanju ali uvidu ali pa tudi samo slutnji, da so stvari med seboj povezane; da stvari, ko se enkrat udejanjijo, ne izpuhtijo brez sledu v redki zrak, ampak povzročijo druge, sicer nove, a ne v celoti drugačne in nepodobne tistim, iz katerih so izšle in nas nanje spominjajo. To velja tudi za naše besede, izgovorjene in zapisane, za naše stavke, izgovorjene in zapisane, za vse, ne glede na to, ali jih izgovori pastir pod Triglavom ali pa zapiše član akademije znanosti in umetnosti. Besede in stavki rešujejo, pa tudi ubijajo, na kratki in dolgi rok, včasih je ta rok tako dolg, da zveze med vzroki in učinki nihče več ne opazi. In potem, ko pade deset ali sto ali tisoč ali deset tisoč mladih fantov, nihče ne ve, zakaj. A mi vemo ali pa samo slutimo, nejasno, a zato nič manj upravičeno, da se je to zgodilo zato, ker so ljudje, ki so to ukazali ali pa samo izvedli, nekoč poslušali ali brali določene besede ali stavke.

Védenje, da svet obstaja tudi po duhovnem in miselnem součinkovanju, si še najlaže predočimo tako, da pokažemo na zgodovino. Ljudje, ki sestavljajo poročila o preteklosti dežel, mest, narodov in držav, v največji možni meri prispevajo k temu, kakšno podobo imajo ljudje o tistih, ki so živeli pred njimi, posredno pa tudi o sebi. Iz preteklosti se učijo, kako posluje svet, kaj iz česa sledi, na kaj v življenju lahko upamo in česa se moramo ali bi se morali bati. Predvsem pa, česa na noben način in nikoli ne smemo pozabiti. Iz eseja zgodovinarja Aleksandra Gieysztora, objavljenega v knjigi Človek v modernih znanosti (Clett-Cotta 1985, str. 66–73) sem prepisal tale stavek: »Zgodovina je odgovorna za stanje naše zavesti, za naše kolektivne in individualne predstave, za našo kulturo.« To odgovornost zgodovina izkazuje s tem, da sestavlja določeno preteklost s prvinami dejanskega dogajanja in tako posreduje svojemu času in prihodnosti njeno resnično podobo. To je nenavadno pomembno, zakaj če je res, kar pravi Karl Jaspers, da »šele iz zrcala zgodovine izvemo, za kaj živimo in kam spadamo«, potem je vse odvisno od tega, kako je to zrcalo izdelano – ali je resnično ali zlagano. Zato je tako pomembno, ali v zgodovinarjevem poročilu stoji, na primer, da so 6. aprila 1941 Italijani napadli Jugoslavijo ali pa je Jugoslavija napadla Italijo (o čemer seveda nihče ne dvomi), enako pa tudi, ali so 1941 boljševiki napadli slovenske katoličane ali pa je bilo obratno (o čemer pa mnogi nimajo jasnih pojmov, vključno z zgodovinarji).

Kočevski rog 8. julij 1990

Slika 61. Kočevski rog 8. julij 1990

Toliko glede dejstev, a samo z zbiranjem in ločevanjem dejstev še ni dosežena verodostojnost zrcala zgodovine. Zgoraj citirani poljski profesor pravi v svojem eseju tudi naslednje: »Zgodovina je deskriptivna znanost, a se ne odpoveduje razlagi in interpretaciji tega, kar opisuje.« Zakaj, kakor še pravi, »vsako poznavanje dejstev že vključuje tudi razumevanje.« Kakor morajo biti resnična pretekla dejstva, tako mora biti resnična tudi njihova interpretacija. Naj razložim svojo misel s primero. Denimo, da me obiščejo ljudje, ki sem jih nekoč bežno poznal. Zgodilo se je s tem neko dejstvo, ki ga lahko poimenujem z besedo obisk. Ko pa odidejo, ugotovim, da je z njim izginil tudi moj osebni safe, v katerem sem imel svoje življenjske prihranke. Tega dejstva pa sedaj ne morem redigirati s pojmom obisk, ampak bom moral poiskati kaj drugega. Slovenski boljševiki so med okupacijo organizirali ljudi, ki so od časa do časa ubili tudi kakega Italijana. Temu so rekli sami in temu so od drugih zahtevali, da pravijo »narodnoosvobodilni boj«. Toda ko se je vse končalo, se je izkazalo, da so med tem zaplenili narod, ki se je prej legitimno imel za svobodnega in samosvojega, in mu sedaj vladajo s prerogativami totalitarne ideologije. Spričo tega pa tistih nekaj pobitih okupatorjevih vojakov (zlasti, če jih primerjamo z nekaj tisoč od iste roke pobitih Slovencev) ne opravičuje več rabe pojma »narodnoosvobodilni boj«, ampak moramo sedaj uporabiti nek drug pojem z vzvratnimi semantičnimi kazalci: boljševiška revolucija.

S temi najdbami smo se približali jedru naše teme. Ko so slovenski boljševiki utrdili svoj monokratski položaj – doma in v tujini – so konfiscirali narodove duhovne in kulturne ustanove, zlasti tiste, ki se ukvarjajo z narodovo preteklostjo, se pravi z njegovo zgodovino. Ta je bila za boljševike izredno važna, ker so za svoje samoutemeljevanje potrebovali oblast nad preteklostjo.

Z raznimi ukrepi, s takimi, ki so jih našli opisane v učbenikih, kot so na primer montirani procesi, in s takšnimi, ki so bili plod samostojne ustvarjalne invencije, kot je bil na primer Goli otok, v družbi nasploh pa z vtisom, ki ga je hote in nehote dajal vseprisotni tandem tajne policije in ideologije; v razmerah, ko je bil družbeni prostor zaseden do zadnjega kotička in se je že zdelo, da za svobodnega človeka ne bo več nikjer prostora, se je začelo uresničevati to, čemur se še najbolj približamo, če pravimo splošna vdaja. V prvi vrsti se je pričakovalo od zgodovinarjev, da se udeležijo tega neveselega in nelepega in ne navdušujočega dogajanja.

Nekateri so vdajo težko prenašali, za druge pa ni predstavljalo posebne žalitve in degradacije in so novo stanje prej ali slej vzeli za nekaj normalnega ali celo za življenjski kánon. Začela se je doba specifično slovenske kohabitacije z boljševiškim režimom.

Nekateri pa so služili radi. Pravzaprav niti niso služili, ampak so novo reč, ki so jo drugi sprva vzeli nase služeč, sprejeli za svojo stvar in jo gnali za svoj račun. Morda so v življenju kaj doživeli, kar se jim je zdelo, da jih odvezuje normativnih ritualov zgodovinarstva, ali pa je tkivo njihove biti bilo že od začetka tako sestavljeno in zgrajeno, da jih je to, kar je drugim delalo določene preglavice, napolnjevalo s skritim veseljem. Bili so take čudi, imeli so tako srce, da se niso ustrašili misli – ali pa jih nikoli niti obiskala ni – da zelo, zelo žalijo mnoge ljudi in delajo veliko krivico svojemu narodu, ki mu služeč lažni ideologiji preprečujejo, da bi dosegel integriteto zgodovinskega spomina.

Če odprete knjigo Frančka Sajeta Belogardizem, na primer drugo izdajo (1952), boste začutili resničnost sveta, ki sem ga z zgornjimi stavki želel nakazati. Naj vam posredujem nekaj besednih zvez z ene same strani v predgovoru k drugi izdaji, in boste začutili razliko med mirom, s katerim zgodovinar izpolnjuje notranji ukaz po razumetju nekega časa, in kataraktom bolnih domislic, ki se tu ženejo in trudijo, da bi dohitele ideološke ambicije svojega avtorja. Na eni sami strani knjige nas avtor seznani z naslednjimi dosežki: »slovenski sistem kvislinštva«; »zgodovina reakcionarne buržoazije«; »izdajstvo in zločini belogardizma«; »preraščanje slovenskega klerikalizma v napadalni klerofašizem«; »belogardistična zarota«; spreminjanje katoliških verskih in kulturnih organizacij »po zgledu fašističnih držav v strankino milico«; procesi zoper »narodne izdajalce in vojne zločince«; načrti katoličanov »uničiti vsa demokratična gibanja in uvesti totalitarni katolicizem«. V predgovoru k drugi izdaji pisec vzneseno slavi uspeh prve knjige: da je tam »dokazal izdajalski značaj belogardizma« in da je to, kar je dokazal, tudi že sprejeto in postalo »zgodovinska resnica«. Ali se je tolažil ali pa je mislil zares, da je bila pokopališka tišina, s katero so bila sprejeta njegova besedila, tudi že dokaz, da so »resnična«.

A ne bi bilo prav, da bi Frančka Sajeta pustili samega z njegovimi klasičnimi formulacijami, na primer s tisto o Koroščevi zavisti, ko so februarja 1939 Hrvati dobili svojo banovino in bi tudi on rad »podoben klerofašistični pašaluk«; ali pa tisto o slovenskih katoliških organizacijah ob uvedbi diktature leta 1929, da so »v obdobju fašizma odpovedale stare klerikalne organizacijske oblike« (ko nikakor niso »odpovedale«, ampak so bile enostavno ukinjene).

Tudi mnogo pozneje, ko so se v zgodovinopisju že začele uveljavljati določene manire, najdemo v spisih uglednih zgodovinarskih peres recidive v stari in dobri in vajeni slog: na primer da je »partizanska stran imela razvit sistem vojaškega in civilnega sodstva«; da se je konec aprila 1945 vsa »kvislinška in kolaboracionistična vojska« umaknila v Furlanijo; da je kot pomemben ukrep pri varovanju lastnega obstoja in delovanja bilo »nasilje tudi sredstvo boja odporniškega gibanja«; da sta leta 1944 obe bojujoči se strani »občasno izganjali prebivalstvo nasprotne politične usmeritve«. In tako dalje. In tako dalje.

A to so, bi lahko rekli, drobtinice, ki so se nabrale na mreži hitrega in površnega branja. Ne dvomim, da se bo prej ali slej našel zgodovinar, ki bo dokumentirano in celostno spregovoril o čudni in ne preveč častni vdaji slovenskega zgodovinopisja – v času, ko bi ga narod za ohranjanje svoje biti najbolj potreboval. Zgodovinar, ki bo to storil iz sočutja do ljudi, ki so žalitve deviantnega zgodovinopisja morali prenašati, še bolj pa morda iz sočutja do tistih, ki so to deviantnost iz čudne in vedno bolj radovoljne vdanosti in iz še bolj čudnega in nerazumljivega navdušenja stran za stranjo, knjigo za knjigo, dograjevali in dopolnjevali, dokler v narodovi zavesti ni nastal labirint, iz katerega bo zelo težko najti pot.

Ko to tamo ne pjeva?

Slika 62. Ko to tamo ne pjeva? Božo Repe, Rdeča Slovenija

8.2.3. Narodnoosvobodilni boj in ljudska oblast

V knjigi Država v državi, ki je izšla leta 1987 v sklopu širšega knjižnega načrta Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945, govori njen avtor, zgodovinar dr. Tone Ferenc, o »ljudski oblasti« na Slovenskem kot o nečem povsem samoumevnem. Pojem »ljudska oblast« in pojem »narodnoosvobodilno gibanje« sta si v nasprotju, mogoče celo v protislovju. Toliko politične zgodovine smo Slovenci pred okupacijo že imeli, da brez oblasti nismo bili, in če »narodnoosvobodilno gibanje« kaj pomeni, potem je to lahko samo gibanje za ponovno vzpostavitev te oblasti, ne pa boj za »ljudsko oblast«, o kateri nihče ničesar ne ve, razen tistih, ki so ta čudaški in skrivnostni pojem lansirali. Leta 1987, ko je dr. Tone Ferenc izdal svojo knjigo, bi že moral vedeti, kdo je ta pojem izumil in čemu, a je vendar zatrl v sebi zgodovinski čut – če mu je kdaj dovolil, da se je v njem naselil – in ni sledil moralnemu čutu, ki zgodovinarju ukazuje, da restavrira preteklost v tem, kar je stvarno bilo, ne pa, da nonšalantno registrira trike določenih njenih akterjev, ko je vendar vsaj tedaj že postalo jasno, kaj so ti hoteli doseči. Zakaj se je vključil v to igro? Kaj se je zgodilo, da je nastala v njem tista praznina, ki mu je omogočila, da je začel – bolje rečeno, nadaljeval – graditi lažno hišo narodovega prebivanja? Saj smemo reči, da je zgodovinski spomin hiša narodovega prebivanja, mar ne?

Še več, kot da bi bilo to nekaj povsem normalnega, Ferenc, brez kakršnega koli kritičnega refleksa zapiše, da je »Slovenski narodnoosvobodilni odbor sklenil, da za časa narodnoosvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. Kakor da ne bi bilo jasno, da takšna konfiskacija naroda, četudi začasna, nujno kaže na zelo slabe namene njenih avtorjev. Posebej še, ko je neki samozvani odbor potem zaščitil svoj sklep z ustanovitvijo posebnega sodišča in mu dal pooblastila, ki so ga odvezovala slehernih v civilizaciji doseženih normativov in ga izročil poljubnim potrebam neke revolucionarne skupine in njene teroristične policije. Kdor si bo ogledal Odlok slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda, etc. (na primer v Dokumentih VOS OF, NZ in pravosodja 1941–1945, Lj. 1976, str. 13) mu bo že po nekaj členih jasno, potem pa med opombami našel tudi zapisano, da je ta odlok »politično pomenil represijo zoper protirevolucionarno delavnost«; napisan in sprejet je bil za zaščito revolucije. Nekaj, kar naj bi bilo uvedeno za »zaščito naroda«, je bil v resnici dokument partijskega terorja, izražen v jeziku, ki je bil, kljub maskirnim naporom, dovolj transparenten, da so bili njegovi cilji jasni že 16. septembra 1941 in ne šele leta 1987, ko je zgodovinar, znanstvenik in univerzitetni profesor dr. Tone Ferenc pisal zgodovino tistega obdobja. Pisal je o nekem nadvse pomembnem času, a se ni odločil, da ga bo skušal zagledati z očmi zgodovinarja, ampak se je zadovoljil s podobami, ki jih je izdelal s sestavljanjem in kombiniranjem dokumentov, ki jih je o njem izdelala totalitarna partija, ki se je tedaj vzpenjala na oblast. S tem pa je naredil marsikaj, predvsem pa veliko krivico mnogim ljudem, živim in mrtvim. Delati krivico in jo zapuščati prihodnosti v tako obstojnih posodah, kot so kljub vsemu knjige, pa je nekaj veliko bolj zavrženega, kot pa se v našem izgubljenem času večini ljudi zdi. »Ljudska oblast« in »narodnoosvobodilni boj«, dva izraza, ki na videz izhajata drug iz drugega in podpirata drug drugega, v resnici pa sta to bili dve šifri, ki sta nekaj resničnega sporočali samo ljudem, ki so bili posvečeni v semantiko ideološkega jezika, ljudem pa, ki so živeli od normativnega, naravnega in človeškega jezika, pa so nekaj povedale šele potem, ko so se udejanjile. Videli so, da so bili izigrani, a je bilo že prepozno. Ko bi se zgodovinar posvetil raziskovanju tega razvoja, bi ostal v prostoru, kamor ga postavlja njegov strokovni in etični status. Če pa zgodovinar, iz kakršnikoli razlogov, postane žrtev duhovne in politične vdaje, sicer še vedno sestavlja in gradi preteklost, a ne tako, kakor zahtevajo dokumenti avtentičnega človeškega spomina, ampak kakor predpisujejo šifrantski priročniki ideologije, ki se je zgodovine polastila. Še vedno si veže kravato, lošči čevlje in pred spanjem umiva zobe, a če bi se postava, v katero je stopil z visokega koturna zgodovinarja, tako videla, kakor se vidi zanemarjen videz in pomanjkljiva higiena, si ne bi upal v javnost.

8.2.4. Napake

»Ljudska oblast« in »narodnoosvobodilni boj« sta dva izuma slovenskega boljševiškega nastopa, tretji pa so »napake«. Za »napake« so bila proglašena dejanja, ki so bila uprizorjena v sklopu začetnega boljševiškega terorja. Celotni boljševiški angažma je bil zamišljen, uveljavljan in vzdrževan v nomosu nasilja, katerega temeljna logična in akcijska prvina je bil fizični teror ali strah, ki je šel pred njim, ali vlada strahu, ki ga je ta teror ustvarjal. Teror je pogonsko gorivo revolucije, a je še več. Tudi če bi bilo revolucionarne cilje mogoče doseči na nenasilen način – za nemški nacizem 1933 in za italijanski fašizem 1922 bi lahko rekli, da sta prišla na oblast vsaj na nekrvav, če že ne na nenasilen način – so boljševiki, ki so, odeti v posvečenost psevdoreligijskega mita, vedeli, da bo besedilo tega mita napisano samo v boju z nasprotniki, ki jih je bilo torej treba, če se že sami ne pojavijo, na vsak način ustvariti. Začetni revolucionarni teror – v Sloveniji pokriva obdobje 1941–1942 – je odgovor na to strateško postavko.

Potem pa, ko so ljudje reagirali – ko so se začeli braniti – in je bil nasprotnik (nasprotnik česa, če ne »ljudske oblasti« in »narodnoosvobodilnega boja«?) tukaj, je bila narodna dolžnost vsakega zavednega Slovenca, da se proti njemu bori in ga pomaga uničiti. Vse se je lepo ujemalo, razen tega, da so se postopkov, s katerimi je bila obramba izzvana, držale reči – ropi, umori, mučenja, ovajanja, izzivanje okupatorjevih represalij – ki so bile izvedene na način, ki je presegal ne samo vsako izkušnjo, ampak tudi domišljijo. V položaju, ki je tako nastal, je partija odkrila koristne potenciale, ki so jih ponujale »napake«. Če za napake namreč kaj velja, velja to, da jih ljudje sicer delamo, a ne namerno. Delati napake namerno je protislovje, ki ga definicija pojma napake ne dopušča. To je ena stvar, so pa še druge.

Napaka ima to v sebi, da predpostavlja pozitivnost celote. Če pravimo, da ima neki sistem napake, s tem že povemo, da je sicer dober. Če pri izvajanju nekega načrta naredimo eno ali več napak, smo samo na nov in dodaten način pokazali na njegovo sprejemljivost. Napake so del nečesa nujno dobrega. Kako zelo koristna je bila ta specifična okolnost, bomo razumeli, če pomislimo, da je totalitarno organizirana boljševiška družba – leta 1987, ko je bila knjiga zgodovinarja dr. Toneta Ferenca dopisana, je to bilo že dokaj znano dejstvo – nekaj zelo slabega, tako slabega, da človeku ni omogočalo biti človek. Nekaj skrajno slabega – zločinskega – pa so bila tudi dejanja, ki so tlakovala njegov vzpon, dejanja, ki so bila sedaj blažilno proklamirana za »napake«.

Varšava 7. decembra 1970 – Willy Brandt na kolenih na mokrih tleh pred                         spomenikom judovskega upora leta 1943

Slika 63. Varšava 7. decembra 1970 – Willy Brandt na kolenih na mokrih tleh pred spomenikom judovskega upora leta 1943

Da je bil inicialni teror zavestna prvina boljševiške totalitarne strategije, govori tudi pozni odziv partijskega vodstva na »napake« na terenu – pozni spričo njegove siceršnje ažurne obveščenosti o tem, kaj se kjerkoli dogaja. Če bi tudi na »napake« reagirali z običajno odzivnostjo, bi lahko intervenirali že po nekaj dnevih. Tako pa je intenzivno dogajanje »napak« trajalo dva do tri mesece, kot da bi bile planirana akcija. Za zares velike »napake« – za velike zločine – pa bi bilo lahkomiselno misliti, da so nastale, ne da bi bile vnaprej odobrene, najbrž pa celo zaukazane od vodstva – streljanje ranjencev na Turjaku in ujetnikov v Jelendolu in Mozlju in drugod.

A akademskemu zgodovinarju dr. Tonetu Ferencu je očitno važno, da prepriča bralca, da sta »napake« »obsojala in obžalovala« Kardelj in Kidrič. Zlasti Kardelj naj bi jih odpravljal z »vrtoglavico od uspehov« na terenu. Tudi piscu te reči očitno ne delajo skrbi. Ko nekje govori o tem, da so partizani pobijali cele družine, z otroki vred, dodaja: »Karkoli naj že rečemo o tem pojavu, bil je nepotreben in škodljiv.« To je vse. Tudi mučenje žrtev pred smrtjo se mu zdi enako »nepotrebno in škodljivo«. To je vse, kar ima Tone Ferenc reči – več kot pol stoletja potem – o boljševiškem terorju, ki je s svojo ekstremnostjo tekmoval z ekstremnostjo svoje ideologije.

Na prestop s pozicij zgodovinarja na pozicije ideologa kaže tudi moralna in intelektualna propustnost avtorjevega recepcijskega aparata. V juniju 1942 so partizani pobili kakih 160 ciganov – zvečine žensk in otrok, ker so se moški pred grozečo nevarnostjo pravočasno umaknili – na način, ki je jasno kazal na dvojni motiv tega dejanja: na izločitev soprebivalcev »svobodnih gozdov«, poleg tega pa tudi na rešpekt, ki naj bi ga pri ljudeh sprožila njihova sposobnost in vserazpoložljivost. Kot dokaz avtorjeve ideološke naklonjenosti naj navedem dva primera. Ko govori o umoru neke skupine ciganov, sprejme brez ugovora utemeljitev Šercerjevega bataljona – ki je umor očitno izvedel – da so pobili »tolpo, ki je dalj časa ustrahovala prebivalstvo na našem ozemlju«. Drugi primer pa je pomembnejši, ker sega v samo vodstvo »osvobodilnega gibanja«. Zadeva Kardelja. Ko je v nekem pismu iskal momente, s katerimi bi razložil nastajanje »napak« v »osvobodilnem gibanju«, ga je njegov boljševiški talent opozoril na naslednjo možnost, ki naj jo ilustriram z dvema navedkoma: »Poleg tega so prejšnji režimi v toliki meri izkvarili ljudi in demoralizirali neke plasti slovenskega ljudstva, da se moramo z ostanki tega sedaj boriti mi« (str. 381). Argumentacijske možnosti, ki jih je tu odkril, so se mu zdele tako produktivne, da jih je sklenil ponoviti in razviti z naslednjo mislijo: »Če bi si mi predstavljali, da bomo preko noči prevzgojili narod in odstranili iz njega vso tisto kriminalno navlako, ki so jo pustili za sabo režimi zatiranja, potem bi si delali velike iluzije« (str. 381/82). S tem je Kardelj suvereno zavrnil francoskega novinarja Charlesa Nodiera, ki je – kot ni pozabil ponavljati dr. Anton Trstenjak – pripovedoval po Evropi, da so šele Francozi morali Slovence učiti uporabljati ključavnice. (Očitno jih prej to s kriminalom prepojeno ljudstvo ni potrebovalo!)

8.2.5. Na obzidju citadele

Knjiga Mimo odprtih vrat zgodovinarja prof. dr. Boža Repeta se od Ferenčeve knjige Država v državi vseeno razlikuje. Oba imata sicer skupne točke. Obe deli je založila založba Borec – Ferenčevo še Partizanska knjiga – in obe sta izšli približno ob istem času: Repetova leta 1988, Ferenčeva pa 1987, obe sta izšli s finančno pomočjo Kulturne skupnosti Slovenije – Repetova še s pomočjo RO ZZZ NOV Slovenije. Skupno jima je tudi to, da sta avtorja dobila idejo za naslov pri Kidriču, ki je pod navalom političnega navdiha nekoč izjavil, da ima Osvobodilna fronta odprta vrata za vsakega zavednega Slovenca, spet drugič pa v nekem članku zapisal, da bi polet Osvobodilne fronte v določenih predelih Slovenije morali imeti za državo v državi.

Bralec vendarle čuti razliko. Repetova knjiga je že po strukturi bolj udarna in direktna, ideološko aktivističen pa je tudi jezik, kar je mogoče pripisati ne samo avtorjevi politični čudi, ampak tudi njegovi mladosti. V celotni dikciji se čuti cekajevski milje, obenem pa pritisk časa. Leto po izidu je padel Berlinski zid, kar je bilo mogoče imeti za znamenje konca tretjega totalitarizma. Prava srca so tako vztrepetala od vznemirjenja pred prihajanjem zgodovine, zvečine pa še posebej od plemenitega upora in pripravljenosti za »boj poslednji« za neki, že zdavnaj obsojeni čas. Repetov Predgovor in Uvod se tako sestojita iz stavkov v čistem ideološkem indikativu, v opazni odsotnosti odvisnih naklonov refleksivne dikcije.

Oznake in termini, s katerimi rokuje Repe, niso postavljeni v resnični čas, ampak se gibljejo v svoji katekizemski enostavnosti v območju zgolj ideoloških referenc. Tako prihajajo pred nas s svojo agitpropovsko strumnostjo: »narodno izdajstvo«, »ekstremni katolicizem«, »kolaboracionizem z okupatorji«, »protinarodnost«, »narodni izdajalci«, »okupatorjevi sodelavci«, »domači izdajalci«, »meščanske stranke«. Vse simpliciter, vse tako, kakor je pisalo na nalepkah figur za igre na nekdanji ideološki šahovnici. A vendar padec Berlinskega zidu ni bil samo eminenten svetovnozgodovinski dogodek, ampak je nosil s sabo vprašanja, za katera se lahko samo čudimo, da niso s svojo nepopustljivo zahtevnostjo stopile pred promotorje tiste ideologije, ki je ta zid ukazala postaviti. Za dr. Repeta smo rekli, da je bil ob izidu knjige Mimo odprtih vrat mlad človek, a kljub vsemu v letih, ko so največji svetovni pesniki že napisali verze, zaradi katerih jih svetovna literatura šteje med »velike«. (Mislimo s tem na čas človekove bistvene zrelosti.) Repe bi lahko reagiral tudi drugače. Podrtija Berlinskega zidu bi ga bila lahko ustavila in dosegla, da bi naredil razmislek zase in za druge. Da bi kaj zagledal. Kako to, da ni videl, da vlada onstran ideoloških vrtov, po katerih se je njemu bilo dano sprehajati, nasilje. Res, zakaj ni opazil nasilja? Mogoče pa zato, ker ga – kljub vsemu lepemu govorjenju – s skupino, ki ji je pripadal, ni motilo. Mogoče pa bi tudi zanje veljal znameniti Orwellov komentar: »Greh skoraj vseh levičarjev od leta 1933 dalje je bil ta, da so hoteli biti antifašisti, ne da bi obenem postali antitotalitaristi.« Zakaj dr. Repe ni videl nasilja? Saj bi ga bil moral, saj je bil zgodovinar. Saj mu ni mogel biti neznan evropski idiom, ki mu je omogočal – kaj omogočal, ki mu je ukazoval, da ga vidi in registrira.

Spominske plošče na ljubljanskih Žalah, spomenik slovenskega upora – Na                         varšavsko leto tisočdevetstosedemdeseto še čaka

Slika 64. Spominske plošče na ljubljanskih Žalah, spomenik slovenskega upora – Na varšavsko leto tisočdevetstosedemdeseto še čaka

Zgodovinar Božo Repe tega ni videl, ker je bil iz take snovi. O malo rečeh lahko govorimo z veliko gotovostjo, o tem pa skoraj gotovo ne more biti dvoma, da je človeško zgodovino mogoče imeti za boj med videzom in resnico; med tem, kar se vidi, in tem, kar v resnici je. Videz, ki smo ga hipostazirali v ideologijo, pa nas potem, ko se je ideologija zrušila, s svojo praznoto obvezuje, da se posvetimo ponovnemu iskanju resnice – po refleksiji modrejši; po zmoti, ki smo se ji bili zapisali, čistejši. Človek bi mislil, da po odhodu tolikega videza ni mogoče preslišati klica po ponovnem iskanju resnice – v izučenosti od nekdanjih zmot k ponovnemu osvajanju človekovega upanja. A dr. Repe se je, se zdi, odločil drugače – za nov napad: »Nekatere (slovenske) skupine so bile ideološko vezane na fašizem in so v okupaciji videle možnost za uveljavljanje režima na podobni osnovi ali v povezavi z ekstremnim katolicizmom.«

Da ne bi pozabili zadnjih dveh besedi navedene trditve, nam v nadaljevanju ponovno zatrdi, da so »neredki duhovniki propagirali vstop v različne fašistične organizacije«. Edina sila v Sloveniji, ki je bila zgrajena »na podobni osnovi« kot fašizem, je bil KPS, toda ta ni mogla priti v poštev, ker je bila strateško vezana na rezistenco. Do kakršnegakoli fašizma pa Slovenci sicer nikoli nismo imeli nobenih valenc. Dr. Repe je zgodovinar in bi to lahko vedel. Toda napadalna vnema v njem je tolikšna, da je zanjo pripravljen v eno trditev povezati prvine svoje ideološke doktrine s slovensko kulturo. Nekje pravi, da je »razredni interes« nekatere sile v Sloveniji pripravil do tega, da »so se bili pripravljeni vezati tudi z okupatorjem«. »Razredni interes« je nekaj, kar je Repe našel, ko je Slovence meril s svojim boljševiškim vatlom, nam pa je spričo agresije sil, ki so za svojo promocijo delale smrtno nevarne eksperimente z nami, šlo za obstoj. In čeprav nam je šlo za obstoj, nismo naredili ničesar, čemur bi se lahko reklo »povezovanje z okupatorjem«, ampak smo od njega zahtevali orožje, kar je legitimno in ne vključuje nobenega »povezovanja«. Je pa bilo in je žaljivo – do neznosnosti žaljivo. Dr. Repe dobro ve, da so boljševiki s to intrigo dosegli vse; ve tudi, da za ljudi, ki jim je vse dovoljeno, to tudi ni bilo pretežko. Toda s tem, da je v svojo knjigo vnesel ta moment, je o sebi povedal več, kot bi morda želel. Če so v kulturi, v kateri živimo, sploh še potrebni kaki oziri. Človek, ki je zapisal naslednji stavek, najbrž misli, da ne. Zapisal je – v besedilu, ki smo si ga skupaj nekoliko ogledali – da so Italijani ocenili, da bodo osvobodilno gibanje težko zatrli »brez domačih izdajalcev«.

8.2.6. Kulturni boj – spopolnitev revolucije

Jezik, v katerem je Metod Mikuž pisal Pregled zgodovine NOB v Sloveniji (Ljubljana, 1960–1973) ne skriva, da njen avtor stoji v celoti za projektom, ki ga je slovenska boljševiška partija, v povezavi z jugoslovanskimi komunisti, izvedla med drugo svetovno vojno. Namesto s Slovenci in slovenskim narodom se na straneh njegovih knjig srečujemo z »buržoazijo«, »slovensko« in »jugoslovansko«. Pri tem izvemo za obtožbe, ki sicer odlikujejo samo besedila trde ideologije, da se »buržoazija« na primer ni bila pripravljena boriti, ker je bila »v interesnih sporazumih z obema fašizmoma« (1, 300). Namesto da bi se »meščanstvo« pridružilo KPS in njenim revolucionarnim ciljem, so se slovenske meščanske sile, tiste, ki so se znašle v Londonu, in tiste, ki so ostale v Ljubljani, odločile, da enostavno čakajo, da pride konec vojne. Tedaj pa bi se »slovenska buržoazija zmagoslavno usedla za vrat delovnemu ljudstvu. Buržoazni računi so bili torej jasni in veličina jugoslovanske revolucije je, da jih je tako temeljito prekrižala.« (Nemogoče skoraj je, da Mikužev politični moralizem ne bi bralca spodbudil h kratkemu razmisleku za primerjavo o tem, koga pa je »veličina jugoslovanske revolucije« potem postavila za vrat delovnemu ljudstvu.) Nič boljša od »slovenske buržoazije« ni bila »jugoslovanska«. To se je pokazalo 25. marca 1941, ko je »kot zadnja v vrsti balkanskih buržoazij pristopila k trojnemu paktu tudi profašistično usmerjena jugoslovanska buržoazija«. (Ni mogoče, da človek ne bi opazil, kako Mikužev jezik poka od silovitega revolucionarnega zagona.) K sreči pa je 25. marec korigiral 27. marec, ki pa spet nikakor ni bil »samo puč peščice oficirjev, temveč predvsem posledica dolgotrajnih borb in priprav KPJ«.

Med vzgonskimi silami, ki nosijo Mikuža, zgodovinarja novega kova, pa ni samo marksistična sociologija, ampak smo tu priča širšemu moralnemu zajetju slovenskega človeka. Ko se je pojavila partija s svojimi možnostmi in perspektivami, so se – kakor je on to videl – ljudje po nekem moralnem praobčutku razdelili med tiste, ki so enkratnost teh možnosti zagledali, in tiste, ki v sebi niso nosili te prisebnosti in te prožnosti. Za tiste, ki so bili obdarjeni z zadostno količino progresivnega duha, da so mogli zagledati domet nove zgodovine, se Mikuž odloči, da se bodo od sedaj ločili od drugih po »poštenosti«. Odslej bodo to »pošteni Slovenci«. Po tem radikalnem uvidu je bil profesor dr. Metod Mikuž sposoben napisati tudi tele stavke: »OF je bila borbena organizacija vseh poštenih Slovencev.« In še: »OF je zavezništvo med KPS in poštenimi in rodoljubnimi slovenskimi skupinami« (2, 231).

Glavno nasprotnico boljševiške revolucije je Mikuž videl v Katoliški cerkvi. Ni napadal toliko njen nauk, kolikor ljudi, ki so bili zanjo odgovorni: duhovnike in zlasti škofa. »Z gotovostjo lahko trdimo,« pravi nekje, »da je bilo delovanje višjega klera in ljubljanskega škofa Rožmana, odkar sta se začela OF in partizanstvo, že izrazito kontrarevolucionarno« (1, 328). Duhovnike je obsodil za »začetnike bratomorne vojne«, zato, pravi, »je bilo treba tudi začeti z likvidacijami duhovnikov, iniciatorjev bele garde«. Ko škof Rožman piše duhovnikom, naj »o umorjenih duhovnikih in laikih začnejo zbirati dokaze, kolikor jih je še mogoče dobiti, z natančnostjo in vestnostjo, ki jo zahtevajo cerkveni zakoni«, komentira Mikuž to »neverjetno domislico« takole: »Če boš sedaj padel v boju z NOB, boš mučenec in dosegel čast oltarja« (2, 344). Govorjenje o Rožmanu zaključi takole: »Pri reševanju in obravnavanju ‘Rožmanovega primera’ bo zgodovinar vsekakor upošteval obsodbo vojaškega sodišča, s katero je bil Rožman obsojen predvsem kot narodni izdajalec in kontrarevolucionar« (1, 328). Tako je Mikuž ustvarjalno povezal zgodovino s socialistično sodno prakso in tako na nekem segmentu dosegel ideal enotne socialistične kulture.

»Klerofašizem« je tista ideološka ograd, kamor Mikuž sežene cerkvene ljudi. Takšni so in tako učinkujejo. Ni čudno, da sta Ehrlich, ki je bil »fašist belgijskega tipa«, in Tomec iz mladine napravila »vse prej kot normalne ljudi« (1, 321). Njegova sodba se ne spremeni, čeprav navede tele stavke iz nekega Koroščevega spisa, citirane 20. novembra 1941 v nekem glasilu: »Pot slovenskega naroda se šele začenja. Ne v zaton, temveč v življenje, z vero v Boga in samega sebe. Pozivam pa tudi vse druge Slovence, da se pridružijo temu upanju in tej veri svojih katoliških slovenskih bratov. Sedaj ne gre za klerikalizem, ne za JRZ, niti za SLS. Gre za obnovo duhovnih osnov krščanske omike« (1, 323). Mikuževa zapisanost silam, ki so hotele uničiti slovensko katoliško kulturo, je bila tako dokončna, da te pretresljive Koroščeve besede pusti mimo brez najmanjšega znaka, da je katera stopila vanj, in se spet obrne proti Mladcem in Stražarjem in njihovemu »stoodstotnemu in nestrpnemu in totalitarnemu klerikalizmu«.

8.2.7. Degeneracija zgodovine v ideologijo

V naslovu pravi Mikužev pentatevh, da hoče biti pregled neke zgodovine, konec koncev torej zgodovina. Toda, ko knjigo beremo, opažamo vedno bolj, od vrstice do vrstice se nam potrjuje, da je njen avtor človek, ki ni v stanju pisati zgodovine. Pisanje zgodovine je normativno delo. Visoka norma zgodovinopisja je postavitev preteklosti v njeni resničnosti. Resničnost pripovedovane zgodovine je oblika pravičnosti, »pravičnosti, ki mora biti izkazana žrtvam, pravičnosti, ki je v nevarnosti, da v zgodovini zmagovalcev gre v pozabo,« kakor pravi Paul Ricoeur (Med zgodovino in spominom, Transit 22). Resničnost, ki je iskana zaradi pravičnosti do ljudi, ki so preteklost ustvarjali, je eden od njenih vidikov. Restavracija preteklosti v njeni resničnosti pomeni te ljudi zavarovati – mogoče za zmerom. Zavarovati smo jih skušali zaradi naše kulture. Kar jih je zavarovalo, lahko rečemo, je bila človekova kultura. Preteklost ima možnost, da bo obstala v svoji avtentičnosti, samo v kulturi.

Druga oblika pravičnosti pa zadeva razliko, ki obstaja med tistimi, ki so preteklost oblikovali, in tistimi, ki so potem o njej pisali ali se je samo spominjali. Razlika je v tem, da je bilo to, kar je bilo za one prihodnost, za te že preteklost. Sedanji ljudje ne vemo še vsega, kar bo iz preteklosti nekoč še zrastlo, a vsekakor vemo več kakor tisti, ki so jo oblikovali ali jo preprosto živeli. Ko so slovenski boljševiki morili vojake slovenske narodne vojske, izdane in zvezane, so ti iskali rešitev samo še zunaj zgodovine: zgodovina jih je izdala in zavrgla. Mi, ki smo ostali in še živimo, pa vemo, da se zgodovina leta 1945 ni ustavila, ampak je šla naprej in leta 1989 nekdanjim morilcem pobrala papirje in jih zapodila »v zunanjo temo«. (S tem, da vztrajajo in so še vedno tu, si samo večajo svojo zadolženost pred zgodovino. Kako bo zgodovina njihov upor registrirala, bodo videli tisti, ki bodo ostali ali prišli za nami.)

Mikužev Pregled je veliko delo, a ostaja kljub temu ideološki pamflet. Kar je v njem zgodovine, je zgolj mreža, na katero pisec pripenja svojo jezo – moral bi reči mržnjo – do Ustanove, ki je postavila previsoke norme, da bi jim mogel biti zvest.

Na koncu naj, za ilustracijo, pokažem na neko nasprotje. Na eni strani se Mikuž v stiski sprašuje, kako pisati partizansko zgodovino, »da vendarle ne bi žalili vseh tistih, ki so – vsekakor bona fide – delali tudi objektivne napake« (5/253), na drugi pa – v zvezi s Sv. Urhom, ki še ni doživel zgodovine in je še vedno ujet v mreže boljševiške propagande – govori o »strahoviti pokvarjenosti«, o tem, »do kod je mogla voditi klerofašistična vzgoja«, in kaj vse so počeli ljudje »iz kroga stražarskih in še bolj mladčevskih pokvarjencev«.

Ko so v tednu, v katerem je odkritje Barbarinega rova le nekoliko vzvalovilo moralno občutje Slovencev, na neki televizijski oddaji govorili tudi o tem, se je dr. Spomenka Hribar – status nacionalne izrekovalke ji je tudi tukaj zagotovil prisotnost – iz usmiljenja do tistih, ki so uprizorili Barbarin rov ali, po Mikuževi formulaciji, ki so »delali bona fide, tudi objektivne napake«, se je gospa Hribar odločila, da jih bo branila, vsaj tako, da Slovencev ne bo pustila vpletati v to početje. Intervenirala je s trditvijo, da Barbarinega rova niso uprizorili Slovenci, ampak neki ljudje z Juga. Tedaj se je oglasil dr. Mitja Ferenc, ki je malo prej dal globalno poročilo o Hudi jami, in mirno ponovil: »To so storili Slovenci.« To, kar se je s tem zgodilo – stavek mladega Ferenca – pa ni bilo nekaj tako vsakdanjega, da nam ne bi moglo vzbuditi nekoliko upanja.

9. Iz spominske delavnice Nove Slovenske zaveze

9.1. Mirko Geratič

Avtor: Slavko Žižek

9.1.1.

Slovenski narod je kljub svoji majhnosti uspel preživeti vsa burna dogajanja v preteklosti in kronati svojo zgodovinsko pot z lastno samostojno državo. Pri tem je v vseh obdobjih imel posameznike, ki so tlakovali to pot s političnim, kulturnim ali gospodarskim delom. Za mnoge vemo in njih imena poznamo. Veliko pa je tudi takšnih, katerih dejanja so ušla spominu ali pa jih je zgodovinsko pero zgrešilo. Eden teh je Mirko Geratič iz Negove v Slovenskih goricah. Širšemu krogu bi prav gotovo ostal neznan, če v letu 1994 ne bi mariborski Večer objavil njegovih medvojnih, z roko napisanih dnevniških zapisov, ki so bili na uredništvo prineseni od nekod z Dolenjskega. Avtorja je po nekaj nadaljevanjih s pomočjo vsebine identificiral njegov rojak, radgonski publicist Ludvik Kramberger.

Konec osemdesetih so domači pri prenovi kapele v Negovi v zvoniku našli ob nekaj knjigah dva z roko napisana zvezka, kjer ju je verjetno pustil Geratič leta 1941, ko se je pred nacisti umaknil v Ljubljano. Prvi, z naslovom Kronika Slomškovega okrožja ZFO v Mariboru, opisuje vse pomembne dogodke in delo Zveze fantovskih odsekov (v nadaljevanju ZFO) v Mariboru in okolici, za čas od 1929 do poletja 1941. Drugi ima naslov Kronika in zaobjema čas od 1931 do poletja 1941. Vsebuje podrobnejše opise delovanja takratne katoliške mladinske organizacije in združenj ter kronološko sledi dogodkom. Vse tri zvezke hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor.

Geratičevo zanimivo in razgibano življenje bi lahko razdelili na obdobje pred drugo svetovno vojno, ko je živel in delal na Štajerskem, čas med drugo svetovno vojno, ki ga je preživel v Ljubljani, in na čas umika iz domovine ter življenje v Združenih državah Amerike, kjer je tudi umrl. Njegovo delo v ZFO je temeljilo na skrbi za telesni, duhovni, verski in narodni razvoj članstva, vse življenje pa je bil predan ideji in želji po samostojni in neodvisni državi Sloveniji. Zato je prav, da ob 20. obletnici samostojnosti Republike Slovenije opozorimo nanj.

Pred kratkim sem dobil v branje Geratičeve spomine, ki jih je pričel pisati v ZDA sredi leta 1954. V njih po spominu obnavlja dogodke iz svojega življenja. Morda je bil razlog za pisanje izguba medvojnih zapiskov. Pisal jih je dalj časa, saj v njih omenja kasnejše dogodke, kot so odhod v pokoj in 75 let delovanja cerkve Sv. Štefana v Chicagu, ki so jo praznovali leta 1973. Spominov, obsegajo 110 tipkanih strani, ni namenil širši javnosti, le prijateljem. Sedaj se nahajajo v arhivu Studia slovenica v Ljubljani.

Za dnevnike in spomine velja, da nam posredujejo obilico podatkov, ki so časovno in vsebinsko točni, vendar omejeni z osebnim pogledom in subjektivno analizo posameznega dogodka. Zato je za umestitev življenja Mirka Geratiča v zgodovinski prostor in čas potrebno delo zgodovinarja, kar pa že presega naš namen.

9.1.2. Otroštvo

»Lepe Slovenske gorice. Dobrotna očetova roka jih je bogato obkrožila z mičnimi gozdovi, zelenim travniki, rodovitnimi polji, bogatimi sadonosniki, pa s številnimi hribčki, na katerih je vsajena žlahtna roža slovenskih goric, vinska trta«. S temi besedami je svojo rojstno deželo opisal Mirko Geratič, ki se je rodil 8. julija 1903 v Negovi, kraju, ki leži približno enako oddaljen od Gornje Radgone kot od Lenarta. Ker je ob rojstvu izgledal zelo šibak, so ga z botro že drugi dan nesli h krstu v negovsko župnijsko cerkev in mu dali ime Friderik. Krstil ga je upokojeni kaplan Karel Vitmajer. Bolehnost ga je spremljala še nekaj let v otroštvu. Starša, oče Alojzij, rojen leta 1876, in mati Elizabeta Brumen, doma od Sv. Barbare, danes Korena, sta se poročila leta 1902. V družini so se rodile še sestre Marija (1907), Kristina (1910), Frančiška (1914) in Rozika (1916). Drugih pet rojenih otrok pa je umrlo v zgodnjem otroštvu. Preživljali so se s poljedelskim delom in prihodki od posestva. Oče je bil dober gospodar in je skromno – deloma zidano, deloma leseno – hišo, ki je pod isto, s slamo krito streho imela tudi gospodarsko poslopje, kasneje popolnoma spremenil. Dozidal je novo gospodarsko poslopje, hišo prekril z opeko in dokupil nekaj zemlje. Leta 1917 je postavil kapelo, posvečeno presvetemu srcu Jezusovemu in ob kipu postavil še sliki sv. Elizabete in sv. Alojzija. V času nacistične okupacije je oče snel zvon iz zvonika in ga zakopal. Šele leta 1953 so ga vrnili na prvotno mesto v zvonik. Tukaj so bili tudi najdeni že v uvodu omenjeni zvezki z nekaj knjigami. Sredi poletja 1929 mu je zaradi bolezni umrla mama. Oče se je kljub nasprotovanju domačih čez dobro leto poročil z materino ovdovelo sestro Genovefo. V otroških letih je Mirko v družbi mlajših sester tu in tam potegnil krajši konec.

Osnovno šolo je obiskoval v Negovi. Bil je vzoren učenec in z učenjem ni imel težav, le pri petju so mu svetovali naj samo odpira usta, da ne bi vsega pokvaril.

Mirko Geratič s starši in sestrami. Z leve proti desni – Kristina,                         Marija, Rozika in Frančiška

Slika 65. Mirko Geratič s starši in sestrami. Z leve proti desni – Kristina, Marija, Rozika in Frančiška

Zadnje razrede je že zaznamoval čas prve svetovne vojne. Z devetimi leti je šel k prvemu svetemu obhajilu in z dvanajstimi k sveti birmi. Birmal ga je mariborski škof Mihael Napotnik v sosednji župniji sv. Benedikt. Kasneje je bil sam več fantom birmanski boter. Nekaj let je tudi vestno ministriral, kar v tistih časih ni bilo kar tako, saj je ministrant ob znanju latinskih molitvenih obrazcev moral v vsakem času in ob vsakem vremenu spremljati duhovnika, kadar je ta moral s sveto popotnico k umirajočemu. Že v osnovni šoli je začutil svojo narodno bit, ko je opazoval umiranje Avstro-ogrske monarhije in ko ni bilo zaželeno izobešanje slovenskih zastav in narodnih trakov. Ob opozorilu domačega župnika Franca Bratkoviča glede lista Štajerc, ki je izhajal na Ptuju in prinašal poleg novic z bojišč prve svetovne vojne v domačo hišo tudi Slovencem nenaklonjeno pisanje, je s svojimi prihranki od ministriranja očetu naročil Stražo, ki jo je urejal Franjo Žebot, s katerim sta kasneje v Mariboru še sodelovala. Spremljal pa je tudi gibanje za majniško deklaracijo. Takole se ga je spominjal: »/ … / Takrat sem bil star okrog štirinajst let in sem v kljub svoji mladosti in politični nezrelosti pozorno sledil svetovnim dogodkom, zlasti za majniško deklaracijo. Živo se spominjam, kako sem nestrpno pričakoval sporočila, da je to izjavo podpisal tudi naš domači občinski odbor. / … /«

Vzrok, zakaj Mirko ni nadaljeval šolanja na gimnaziji kljub želji, da bi postal duhovnik, in pripravljenosti krstne botre Marije Satler do delne denarne podpore, v veliki meri tiči v tedanjih negotovih vojnih razmerah prve svetovne vojne. Tako je ostal doma. Oče je kasneje mislil, da ga bo Mirko nasledil, pa so tudi to preprečile razmere druge svetovne vojne.

9.1.3. Mladost

Ker v Negovi društveno življenje v tistem času ni bilo kaj prida razvito, saj razen Marijine družbe za fante in dekleta ter prosvetnega društva, ni bilo drugih mladinskih organizacij, je Mirko večkrat zahajal v sosednjo župnijo sv. Benedikta, kjer so na ljudskem odru nekajkrat na leto igrali razne dramske igre. Tako je prišel v stik s tamkajšnjim župnikom Francem Gomilškom. Ta je bil pri vernikih zelo priljubljen, v župniji pa nadvse delaven. Organiziral je razne mladinske tabore, skrbel za vse štiri stanove Marijine družbe, dekliško zvezo, izobraževalno društvo in bdel nad delom posojilnice. Velik vzornik mu je bil Janez Evangelist Krek, sodeloval pa je tudi z dr. Antonom Korošcem. Ko je leta 1919 ustanovil Orla, se je Mirko takoj včlanil in postal njegov aktiven sodelavec. Gomilšek je v njem hitro prepoznal fanta, ki je nadarjen za delo z mladimi, poln energije in pripravljen javno nastopati. Poskrbel je, da se je Mirko vključil v igranje in režiranje iger na ljudskem odru in ga z drugimi mladimi pošiljal na razne politične, prosvetne, gospodarske in zadružne tečaje, pa tudi tečaje govorništva. Tako je Mirko na enem takšnih govorniških tečajev v Ljubljani za doseženo prvo mesto prejel iz rok dr. Marka Natlačena, ki je tedaj bil predsednik Ljubljanske oblasti, knjižno darilo. Z Gomilškom sta postala prijatelja in ostala tesna sodelavca vse do Mirkovega odhoda v Maribor. Ob začetku druge svetovne vojne so nacisti Gomilška pregnali na Hrvaško, od koder se mu je posrečilo priti v Ljubljano. Tam sta se leta 1942 z Geratičem še srečala. Naselil se je v Knežji vasi, kjer so verniki želeli imeti duhovnika. Ko so Nemci med ofenzivo proti partizanom pridrveli v tiste kraje, so ga ustrelili 29. oktobra 1943. Pokopan je v Dobrniču.

V času po prvi svetovni vojni je bil Geratič ob vseh drugih aktivnosti zelo dejaven v Orlovski organizaciji. Pomagal je pri rasti posameznih orlovskih odsekov in sodeloval pri ustanavljanju slovenjegoriškega orlovskega okrožja ter postal njegov tajnik. K Orlom je pristopil kot šestnajstletni mladenič in pri njih aktivno deloval do ukinitve organizacije. Z Orli je doživel marsikaj lepega, pa tudi nekaj nasprotovanja s strani tistih, ki jim katoliška telovadna organizacija ni bila po volji. Svoje izkušnje in znanje iz tega obdobja je kasneje prenesel na delovanje v Zvezi fantovskih odsekov, ki je nadaljevala s tradicijo leta 1929 prepovedanega Orla.

Maribor, okrožne lahkoatletske tekme, 23. junij 1940. Levo Mirko Geratič

Slika 66. Maribor, okrožne lahkoatletske tekme, 23. junij 1940. Levo Mirko Geratič Simon Dan

9.1.4. V Mariboru

Na jesen 1930 se je Mirko Geratič preselil v Maribor. V tajništvu Slovenske kmečke zveze ga je za svojega pomočnika povabil duhovnik in politik SLS Marko Kranjc. Ob tekočih poslih, ki jih je opravljal z znanjem, pridobljenim na raznih tečajih, je na skrivaj postoril še marsikatero delo za takrat prepovedano Slovensko ljudsko stranko. Zaradi ilegalnega dela je prehodil in prekolesaril vso okolico Maribora, Dravsko polje in Zgornjo dravsko dolino in imel pri tem večkrat težave z oblastmi, kar bo še omenjeno. Po razpustitvi Slovenske kmečke zveze je dobil v mariborski podružnici časnika Slovenec delo uradnika, ki ga je opravljal vse do začetka druge svetovne vojne.

Mirko se je hitro vživel v mariborske razmere. Ni mu ostalo neopaženo, da za katoliško mladino, razen morda za dijake, ni bilo najbolje poskrbljeno. Na voljo so imeli sicer športni klub Maraton, vendar je ta skrbel samo za športne vrednote, duhovne in moralne pa puščal vnemar. Zato je začel s pomočjo nekaterih duhovnikov, ki jim delo z mladimi ni bilo tuje, zbirati rokodelsko in vajeniško mladino. Pomagal je ustanavljati fantovsko katoliško akcijo in ob ustanovitvi Fantovskih odsekov ves svoj prosti čas namenil delu v tej organizaciji, ki ga je v najdenih kronikah tudi podrobno opisal. Ob skrbi za telesni razvoj je fante navduševal za življenje po krščanskih načelih in za slovenstvo. V ta namen je tudi pisal v prilogo Slovenskega gospodarja, Naš dom. Velikokrat je nastopal kot govornik na raznih javnih prireditvah in shodih. Leta 1935 je imel govor za obrtniško in trgovsko mladino na evharističnem kongresu v Ljubljani.

Orožniki so njegovo delovanje budno spremljali, in sodeč po kazenskih spisih, ki so ohranjeni v Pokrajinskem arhivu Maribor, se je zaradi tega trikrat znašel pred sodiščem. Prvič so ga obtožili protisokolske propagande, vendar ga je sodišče 9. oktobra 1930 oprostilo obtožbe. Drugič je imel težave z oblastmi leta 1932 zaradi nošenja zelene kravate ob priliki kresovanja za 60. obletnico rojstva dr. Antona Korošca. Orožniki so bili prepozni, da bi kres na griču Kalvarija nad Mariborom pogasili, Mirko in še nekateri pa so bili ob svoje zelene kravate, ki so bile na policiji uničene. Nošnjo le-teh je oblast smatrala za zunanji znak pripadnosti takrat prepovedani SLS. Tretjič je bil obtožen leta 1933, in sicer zaradi razširjanja letakov v podporo dr. Antonu Korošcu, ki je bil tedaj v izgnanstvu, in zaradi sestajanja na terenu z nekdanjimi pristaši SLS. Po enem takšnih skrivnih shodov je v vpisu knjige gostov gostišča pod Donačko goro policija našla pod verzi Marka Kranjca (”Mati Slovenija, tvoji ljubezni Orel junaško klanja srce, narod Slovenski k nesmrtni slavi tvoji se naše sile bore.”) tudi Geratičev podpis. Vendar do obravnave ni prišlo in po desetih dneh pridržanja je bil izpuščen iz zapora. Že naslednje leto je bil ponovno na Donački gori. Tokrat je imel krajši govor v imenu škofijskega vodstva fantovske Katoliške akcije ob blagoslovitvi spomenika Kristusu Kralju.

Avgusta 1939 je bil Mirko Geratič z utemeljitvijo, da je odličen javni delavec, sprejet med člane mariborskega mestnega sveta, kjer je ob nalogah v različnih odsekih delal tudi v mladinskem mestnem svetu. Občinska oblast je imela zadnjo sejo 28. marca 1941. Od petnajstih sej je manjkal le na eni zaradi vpoklica na orožne vaje v oktobru 1940, ko je v Evropi že divjala druga svetovna vojna.

V duhu obrambe slovenstva je Zveza fantovskih odsekov s svojimi člani in v sodelovanju z drugimi skupinami preprečila nemčurjem v letu 1939 praznovanje Hitlerjeve 50-letnice. Aprila naslednje leto pa je ob istem času Geratič v Kroniki zveze fantovskih odsekov zapisal takole: »/ … / Zopet so se izkazali naši fantje, ko so pri sosedu proslavljali rojstni dan führerja ter je bilo pričakovati, da bi kateri njegovi oboževalci hoteli dati duška svojemu navdušenju, so člani nacionalnih organizacij prevzeli zopet varnostno in obvestilno službo. Preko sto članov marib. Fantovskih odsekov je zasedlo Kalvarijo, park in hrib nad bogoslovjem. Patrulje, kolesarji in motociklisti so švigali sem in tja. Vsak grm tako rekoč je imel to noč čuvaja. Zgodilo se ni seveda nič. Kdo bi pa si tudi kaj upal vpričo toliko krepkih rok. / … /«

Po nemškem napadu na Jugoslavijo je 8. aprila razočaran napisal: »/ … / Judeži … dolgo časa so skrivali svojo pravo barvo, danes so prilezli kakor močeradi na dan. Žal so mnogi Slovenci zatajili slovensko ime in rod ter se prodali tujcu za Judežev denar. V črnih jahalnih hlačah in škornjih ter s kljukastim križem na roki hodijo po mestu in se kažejo, tudi grozijo. Tudi naš odsek je imel nekaj takega plevela. / … /«

Na veliki četrtek so prišli na sedež odseka ZFO kulturbundovci po poslovne knjige, ki pa so tedaj že bile skrite na varnem.

Mirko Geratič, Ljubljana, 8. julij 1943

Slika 67. Mirko Geratič, Ljubljana, 8. julij 1943

9.1.5. Ljubljana

Na cvetno nedeljo 1941 je bil Mirko Geratič v mariborski stolnici pri maši. Mašniško posvečenje, zaradi razmer so na škofiji pohiteli, so motili preleti nemških bombnikov. V mestu je še videl snemanje slovenskih napisov, vkorakanje nemške vojske, pa tudi nečastno vedenje nekaterih posameznikov. Zaradi svojega javnega delovanja in vzpodbujanja k slovenstvu je bil v nevarnosti, da bi ga okupator aretiral, zato se je v prvih tednih po nemškem napadu umaknil domov v Negovo, kjer pa si je s svojo pokončno držo pri lokalnih oblasteh hitro nakopal težave. Na skrivaj se je začel sestajati s Štefanom Faležem in nekaterimi fanti iz ZFO ter se dogovarjati o načinu delovanja proti nacistom. Okupator je v tem času intenzivno izseljeval zavedne Slovence, zato se je Mirko odločil za umik v t. i. Ljubljansko pokrajino. Nekaj njegovih znancev je to že storilo. Od domačih se je poslovil 30. decembra 1941. Oče, ki so ga na binkošti leta 1945 domači aktivisti odvedli neznano kam in se ni nikoli več vrnil, ga je pospremil do domače kapele, kjer sta se poslovila za zmeraj. S pomočjo bogoslovca Franca Jančarja, ki je odšel ilegalno študirat v Ljubljano, in negovskega trgovskega pomočnika, ki je bil doma iz Zagorja, ter njegovih sorodnikov, je v soboto 3. januarja 1942 pri Litiji prekoračil nemško-italijansko mejo in v Radohovi vasi stopil na vlak za Ljubljano, kjer je do konca vojne bival pri frančiškanih v centru mesta.

V Ljubljani je hitro našel znance, ki jih je poznal že iz Maribora. Marko Kranjc, ki je takrat bival v hotelu Union, mu je ponudil delo pri tajniških poslih. Kasneje se je srečal še s Cirilom Žebotom in Francem Casarjem ter spoznal z dr. Lambertom Ehrlichom. Ves čas je ostal povezan s stražarji. Družila jih je ideja o samostojni slovenski državi. Že v drugi polovici januarja pa je s pomočjo ing. Murija dobil formalno zaposlitev pri Pokrajinskem prehranjevalnem zavodu – PREVOD, kar mu je omogočalo prosto gibanje po pokrajini. Potoval je kot revizor mlekarske zadruge in obenem obiskoval različne kraje po navodilih Marka Kranjca in Narodnega sveta. Iz Prevoda je čez čas presedlal v Informacijski urad pokrajinske uprave. Po kapitulaciji Italije mu je grozila mobilizacija v delavski bataljon po vzoru nemške organizacije TODT, zato se je v dogovoru s podpolkovnikom Peterlinom vpisal v Slovensko domobranstvo. Razporejen je bil v štabno pisarno na Taboru v Ljubljani. Tam je skupaj s Tonetom Dolinarjem, Stankom Snojem in še nekaterimi opravljal administrativne posle. Orožje je nosil le na vojaških vajah in na stanovanju podpolkovnika Peterlina, kjer je vršil stražarsko službo. Bil je tudi med povabljenimi na seji prvega slovenskega državnega parlamenta v dvorani Sokolskega doma na Taboru. Tik pred koncem vojne, 6. maja, se je preoblekel v civilno obleko, ujel popoldanski vlak proti Kranju in zjutraj 9. maja prispel na avstrijsko koroško.

Mirko z enim od svojih birmancev v Avstriji, 16. maj 1948

Slika 68. Mirko z enim od svojih birmancev v Avstriji, 16. maj 1948

Kot je napisano že v uvodu, je mariborski časnik Večer konec februarja 1994 začel v nadaljevanjih objavljati dnevnik, ki ga je na uredništvo prinesel nekdo z Dolenjskega. Zaobjema bivanje v Ljubljani oziroma čas od 29. decembra 1941 do 31. julija 1942. Iz časnika Večer navajam nekaj zapisov. Dne 17. marca 1942 je zapisal: »/ … / Preden zaključim dnevnik za danes, naj omenim prežalostno novico. Partizani so sinoči, 16. 3., ustrelili štajerskega akademika in vrlega ‘Stražarja’, Franceta Župec. Padel je, ker ga je zločinska banda teroristov – Partizanov in komunistov obsodila kot narodnega izdajalca. On je bil namreč zaupnik akademske organizacije, ki je hotela ohraniti slovensko univerzo s tem, da je lojalno sodelovala z oblastmi. Bil je zaveden Slovenec in katoličan, neumorno delaven. Ubogi fant! Večni mir njegovi mučeniški duši. Iz njegove krvave žrtve pa naj vzklije med narodom zavest sloge in resnega dela za narod. / … /«

Z Župcem sta se poznala še iz Maribora. Naslednji dan, 18. marca, je zabeležil umor Kiklja, s katerim sta si bila še posebej blizu, saj sta v Mariboru tesno sodelovala v ZFO. Piše: »Danes, ko je šel od kosila, kmalu po dvanajsti uri, je padel zadet od petih strelov zločinske partizanske roke, akademik – Mariborčan Jaro Kikelj. Pokojnik je bil zlata slovenska duša, veder slovenski fant, poln katoliškega zanosa. Že kot sedmošolec se je marljivo udejstvoval v fantovski organizaciji. Ustanovil je Fantovski odsek v Studencih pri Mariboru ter ga zelo dolgo časa vodil. Eno leto je bil marljivi predsednik Slomškovega okrožja ZFO v Mariboru. Videl sem ga zadnje mesece po večkrat med tednom pri sv. obhajilu. Sedaj je postal nedolžna žrtev tudi on, moj dragi prijatelj in sodelavec! / … / Dragi Jaro! Bog, katerega si ljubil in kateremu si posvetil svojo lepo mladost, naj ti bo obilen plačnik! Prosi za slovensko ljudstvo, da kmalu doseže svoj cilj ter se iznebi ljudi, ki mu hočejo zlo. Vedno mi boš ostal v najlepšem spominu!«

22. marca 1942 je med drugim še dodal: »/ … / Danes popoldne ob štirih se je vršil pogreb pokojnega Jaroslava Kiklja, ki je od včeraj dalje ležal na Žalah v kapelici sv. Nikolaja. Kakor je bil pogreb Župca krasen, pa je bil Kikljev pogreb prava manifestacija katolištva in slovenstva. Sodijo, da je bilo pri pogrebu navzočih okrog pet tisoč ljudi. Tudi jaz sem pokropil dragega prijatelja. Na glavi, nad nosno votlino, med očmi je imel rano, katero mu je zadala morilčeva krogla. Na obrazu je bil razlit čudovit mir. Nobenega sledu strahu ali smrtne groze. / … /«

V povojnih spominih se je dogodka spominjal takole: »/ … / V zvezi z njegovo smrtjo tole: vsako opoldne sva se srečala pred frančiškansko cerkvijo in šla skupno na kosilo v Cirilov dom v Streliški ulici. Še iz Maribora naju je vezalo prijateljstvo. Ta dan sem bil pa nujno zadržan radi nekih strank (delal sem v Malovrhovi proti kom. pisarni). Jaroš se je naveličal čakati in odšel. Ko pridem okrog ene pop. v Cirilov dom, zvem, da je Jaroš Kikelj bil ubit pred Cirilovim domom, Streliška ulica, pred kake pol ure … In če bi jaz bil takrat z njim? Verjetno bi šla oba skupaj v večnost. / … /«

Smrt dr. Lamberta Ehrlicha je zabeležil 26. maja 1942: »Grozotno je rano v jutru po mestu odjeknila vest, da je bil na poti od sv. maše umorjen vseuč. profesor dr. Lambert Ehrlich. / … / Ko sem šel opoldne h kosilu sta bili na tretoariju pred Ljudsko kuhinjo dve veliki luži krvi, pokriti s peskom in z rožami. Obiskovalci Ljudske kuhinje so bili danes zelo molčeči in poparjeni. Pokojni L. Ehrlich, katerega sem imel čast po bliže spoznati, – še včeraj opoldne sem bil pri njem – , je bil izredno blaga duša, kateri so ga še bolj poznali, pravijo da je bil svetniški človek. / … /«

Po vojni je o tem napisal: »Škof dr. Rožman je takrat odpotoval v Rim. Dva dni prej sem bil pri njemu (L. Ehrlichu, op. S. Ž.) in stipkal zanj kratko poročilo, ki ga je škof ponesel v Rim. Nisem vsega skončal. Diktiral je latinsko, jaz pa latinščine nisem bil zmožen, zato me je odslovil in skončal sem. Bil je nervozen kot vedno.«

Ladja, s katero je Mirko priplul v ZDA

Slika 69. Ladja, s katero je Mirko priplul v ZDA

Geratič je v dnevniku vestno beležil svoja potovanja, življenjske razmere, v katerih je bival, srečevanja z znanci in prijatelji, splošne razmere bivanja pod okupatorjem, razne kulturne in verske dogodke, prizadevanja na področju lastnega duhovnega življenja, ves čas pa tožil za mirom, svobodo in domom. Prvo pošto od doma je prejel šele 23. marca 1942.

8. aprila 1942 je v dnevnik zapisal: »Veselo presenečenje. Pismo od doma od sestre Rozike in Frančike. Prišlo je priporočeno ter je potovalo v Ljubljano osem dni. Skoraj so mi solze prišle v oči, ko sem čital pismo. O, moj ljubi, dragi dom, kdaj te bom spet videl in vse moje drage? / … /«

Najdeni dnevnik je označen z rimsko številko II, zato lahko upravičeno sklepamo, da je napisal tudi prvi zvezek. In skoraj zagotovo tudi še naslednje. V Arhivu Slovenije, v t. i. Sajetovi zbirki, v delu, kjer so zbrani dokumenti o stražarjih, je priložena zabeležka s tole vsebino, ki jo navajam v celoti: »Geratič. Sedaj na begu, uslužbenec ‘Informativnega urada’, stanoval kot štajerski begunec v frančiškanskem samostanu v Ljubljani. 7. 12. 1943. je napisal (v) svoj dnevnik: »pošteno sem nevoljen vpričo ponovnega ogabnega trenja med kat. skupinami. Vse tako zv. Kat. skupine se zaganjajo v Stražarje. K presidentu Rupniku prihajajo vsak dan anonimne ovadbe in denunciacije proti Stražarjem, od strani Ljotičevcev, Glavača, od ing. Sodja / v ozadju: Stare, Šmajd, Finec / in še drugi. Pred dnevi sem opazil pri Staretu v pisalnem stroju pismo. V naglici sem opazil sledeče: ‘Moštvo se jezi nad Jelenom / polkovnik Peterlin /, ker sedi v štabu 14 Stražarjev, ki niso bili nikdar na terenu / v resnici je padlo od strani komunistov 12 Stražarjev / v Rim je odpotoval tudi g. Čiro / Žebot /, da drži stike z inozemstvom … Ljubljanski vodje se igrajo tako umazano politiko, da me je sram, obenem pa tudi strah, kaj bo, če razni Miloši, Avseneki, Šmajdi in drugi ne bodo prišli k pameti. Zelo grdo, da se je v to gonjo dal vpreči tudi ravnatelj ing. Sodja, ki bi kot član Nar. odbora KA znal biti nad temi trenji in skušati izgladiti spore, ne pa, da jih še poglablja. Zdi se mi, da je v tem oziru zelo neresen, klepetava čenča.«

Tudi iz drugih opomb v njegovem dnevniku so razvidne Geratičeve simpatizije za stražarje. Obenem pa je bil Geratič pristaš legije in je kot tak prišel tudi v ‘Informativni urad’. Izgleda, da je bil agent kluba ‘Straža’ pri SLS.«

Ker Franček Saje citira Geratičeve dnevniške zapiske iz leta 1943 (v svoji knjigi Belogardizem ga sicer ne omenja), lahko upravičeno sklepamo, da je teh zvezkov več in da jih je Saje posedoval. Žal v arhivskem inventarnem opisu tega ni, kakor tudi tolikokrat v isti knjigi citiranega dnevnika Franca Casarja ne. Geratič se je po vojni spominjal, »da so vsi važnejši zapiski od leta 1941 ostali v frančiškanskem samostanu. / … / Kaj se je z njimi zgodilo, ne vem, le slutim.« Vsekakor bi o tem nekaj lahko vedel tisti, ki je po Geratičevem odhodu pospravljal njegovo sobo. Kako jih je dobil v roke Franček Saje, ostaja neznanka. Morda tiči del odgovora v Geratičevem dnevniškem zapisu z dne 18. maja 1942. Med drugim piše: »/ … / O nekaterih naših frančiškanih se trdi po mestu, da simpatizirajo z OF. Dolžijo: p. Angelika Tominca, p. Romana Tominca in oba Aljančiča. Koliko je resnice na tem, ne vem. / … /«

Sllovenski dan v Chicagu, 1965 – Mirko Geratič v uniformi slovenskih                         orlov

Slika 70. Sllovenski dan v Chicagu, 1965 – Mirko Geratič v uniformi slovenskih orlov

9.1.6. Avstrija

Mirko je dejal o Vetrinjskem polju, da je tabor izdanega človeka. Po začetnem šoku in velikem razočaranju nad razvojem dogodkov je najprej moral poskrbeti za osnovne bivanjske pogoje. To mu je šlo težje od rok, saj ni prišel z nobeno organizirano skupino, le z nahrbtnikom in kovčkom. Tisti, ki so prišli z vozovi, so bili v prednosti. Ko se je taboriščno življenje kolikor toliko normaliziralo in se je vzpostavil približen red, se je priključil svojim štajerskim rojakom. Opazoval je dogajanja v taborišču in zunaj njega in hitro ugotovil, da Slovenski narodni odbor ni bil kos nastalim razmeram. Ob pripravah na domnevno preselitev slovenskih domobrancev v Italijo je zaslutil prevaro in hitel z opozarjanjem znancev na nevarnost. Žal brez uspeha.

V povojnih spominih je z velikim spoštovanjem opisoval taboriščno delo dr. Valentina Meršola, razmišljal o škofu Rožmanu, pri katerem je pogrešal nekaj Jegličeve odločnosti, se jezil nad neenotnostjo in nesposobnostjo vodstva ter beležil tudi čisto navadne človeške slabosti, ki so se kazale v obliki sebičnosti in v pomanjkanju medsebojne solidarnosti. Po zaprtju vetrinjskega taborišča se je s štajersko skupino preselil v Peggez pri Lienzu in kasneje v Spittal. Na vožnji z vlakom je skupaj z ostalimi doživljal strah pred morebitno novo prevaro. V Peggezu je postal vodja barake in tako prevzel odgovornost za red in disciplino v baraki, za zagotavljanje življenjskih potreb njenih stanovalcev, za opravljanje nujnih skupnih del in za pravično razdeljevanje dobljene pomoči. Pri tem je bil velikokrat deležen raznih očitkov, ko ni mogel ustreči vsem naenkrat in v enaki meri. Intenzivno se je vključeval pri prizadevanjih taboriščne skupnosti za boljše kulturno in duhovno življenje njenih prebivalcev. Tako kot je pred vojno v Mariboru delal z mladino, se je tudi v taborišču s sodelovanjem salezijanca Franceta Blatnika ukvarjal z mladino, ki ni bila vključena v taboriščno izobraževanje. Kasneje je v kmetijski šoli znotraj taborišča celo predaval predmet Organizacija, vendar je čez čas zaradi očitkov Matije Škerbca, da je stražar, moral s predavanji prenehati. Pomagal je ustanoviti klub učencev kmetijske šole Lepša bodočnost in list z enakim imenom, v katerega je veliko pisal in ga tudi urejal. Ko sta bila na pritisk slovenskega taboriščnega vodstva in taboriščne katoliške akcije klub učencev in list ukinjena – Geratič se namreč ni strinjal z načinom volitev novega taboriščnega vodstva s samo eno kandidatno listo – je z nekaj somišljeniki ustanovil mesečnik V nove zarje. V eni izmed številk je literarno opisal svoj odhod od doma in članek podpisal z »Boris«.

Kljub temu, da je v letu 1949 že imel potno dovoljenje za Argentino, si je zaradi pritiska nekaterih slovenskih voditeljev premislil. Bivši dobrepoljski župnik Anton Merkun, ki je takrat že bil v ZDA pri svojem nečaku Matiji Jagru, župniku v Barbertonu, mu je pomagal dobiti garantno pismo za vselitev. Na zaslišanjih pred raznimi imigrantskimi komisijami je moral zamolčati svoje članstvo v Slovenskem domobranstvu. 22. junija 1949 je zapustil taborišče v Spittalu in se 9. julija 1949 v Bremnu s skromno prtljago, v kateri je imel tudi taboriščno časopisje, vkrcal na ameriško vojaško ladjo SS Marine Jumper, ki je bila predelana za prevoz potnikov, ter odplul čez ocean.

Mirko Geratič

Slika 71. Mirko Geratič

9.1.7. ZDA

Ob vplutju v newyorško pristanišče se je Mirko spomnil očeta, ki se je velikokrat jezil nad njegovim političnim in kulturnim delom ter mu včasih navrgel: »Ti boš še daleč prišel s svojo politiko.« Da bi kdaj prišel v Ameriko, zagotovo ni pomislil.

Na ameriška tla je stopil 19. julija 1949. Potnike je še z nekaterimi slovenskimi zastopniki pričakal dr. Jože Basaj. Po ureditvi formalnosti je odpotoval v mesto Barberton, Ohio, kjer se je nastanil pri slovenski družini Vinka Lauterja in se začel vživljati v ameriške razmere, vendar ni mogel dolgo mirovati. Z duhovnikom Merkunom, ki je prav tako bival v Barbertonu, sta pričela izdajati časopis Slovenska pravica. Prva številka je v sedemsto izvodih izšla že v decembru 1949. Ker v mestu ni našel redne zaposlitve, se je s pomočjo p. Kazimira Zakrajška in dr. Štefana Faleža aprila 1950 preselil v Chicago. Po nekaj neuspelih poizkusih je dobil delo čistilca v bolnišnici. Ko je osvojil znanje angleščine, je napredoval v vodjo vzdrževanja. Ves čas je spremljal politično in kulturno življenje slovenske skupnosti v Ameriki in sledil svoji želji po samostojni slovenski državi. Sedež lista Slovenska pravica je preselil v Chicago in ga ob izidu sedme številke 25. julija 1950 preimenoval v Slovenska država. Temeljno usmeritev časopisa in prizadevanja urednika s sodelavci lepo nakaže v uvodniku prve številke: »/ … / Čeprav majhen, ima slovenski narod pravico do popolne narodne samostojnosti. Najpopolnejša oblika narodne samobitnosti je pa lastna narodna država. Karkoli hočemo, za karkoli se borimo in s komurkoli sodelujemo, mora imeti svojo podlago v naši najosnovnejši pravici: v lastni državni samostojnosti. Lastna slovenska državnost je naša pravica; naša dolžnost je, da to našo pravico javno proglasimo in da se za to našo pravico borimo. Slovenska država naj bo zato izraz volje vseh zavednih Slovencev doma in v tujini, izraz volje vseh, ki se zavedajo, da mora slovenski narod biti na svoji zemlji sam svoj gospod. / … /«

Bil je gonilna sila časopisa. Pisal je prispevke, skrbel za tiskanje in razpošiljanje, pridobival nove naročnike in ga tudi do leta 1954 urejal, ko se je sedež časopisa preselil v Toronto, v Kanado, kjer so pri nadaljnjem izdajanju pomagali nekdanji stražarji.

Mirko je po vsej verjetnosti tudi v ZDA skrbno pisal dnevnik. Tako je v že omenjenih spominih zabeležil: »Ko listam po svojih dnevnikih, najdem skoraj vsak mesec bridko opazko ‘ni dovolj za naročnino’.« Pri tem je mislil na zagotavljanje denarja za izdajanje Slovenske države. Žal so ti dnevniki najbrž izgubljeni. Bili bi pa silno zanimivo branje, saj je Mirko znal kritično opazovati dogajanja in je zaradi svojega mnenja in pogledov večkrat naletel v vseh obdobjih svojega življenja na nerazumevanje. Ob koncu spominov je žalostno ugotovil, da »med Slovenci žal upada smisel za slovenstvo.«

Po sedemnajstih letih dela v bolnici se je Mirko v starosti 65 let upokojil. Kolikor mu je zdravje dopuščalo, je ostal telesno in duševno aktiven. Dopisoval je v slovenske časopise, veliko bral in se veselil izida vsake nove številke Slovenske države. Sam je živel zelo skromno. Ob najnujnejšem so mu bile knjige edino bogastvo. Večino denarja je razdajal v različne namene, skromno imetje in domačo knjižnico, že tretjo v njegovem življenju, pa so prijatelji po njegovi smrti prodali. Leto dni pred svojo smrtjo je pisal nečaku Francu v Negovo: »/ … / Sam sem, ostal bom tukaj do smrti. / … /« Umrl je 24. maja 1979 v Chicagu, kjer je tudi pokopan. Pogrebne svečanosti je vodil frančiškan p. Kalist Langerholc s še nekaterimi duhovniki in ob veliki udeležbi Slovencev. Pri pogrebni maši v cerkvi sv. Štefana je v spominskem govoru poudaril pokojnikove zasluge za slovenski narod.

Mirko je bil vse življenje predan ideji o samostojni slovenski državi. Pomanjkanje formalne izobrazbe, zaradi česar je tudi med svojimi rojaki slišal kakšen očitek, je nadoknadil s samoizobraževanjem in delavnostjo. Vse življenje se je družil s politiki in voditelji, pri tem pa ni spregledal potreb malega človeka. Kot ponosen Slovenec ni nikoli zaprosil za ameriško državljanstvo. Žal, mu ni uspelo doživeti svojih sanj o samostojni državi. Prav bi bilo, da ga Slovenija uvrsti med nosilce prizadevanj in nenehnega delovanja za samostojnost države Slovenije.

10. In Memoriam

10.1. Branko Rozman

Avtor: Zorko Simčič

10.1.1. Umrl je Branko Rozman – pesnik časa

In to ne samo v smislu svojih dveh pesniških zbirk – Na steni spi čas (Rim, 1954) in Čas je zreli plod jeseni (Celje, 2005) – ampak tudi kot pesnik, priča svojega časa, naše dobe.

Rodil se je 31. marca 1925 v Bohinjski Bistrici, svoje otroštvo preživljal z očetom in materjo ter sestro in s tremi brati v Spodnji Šiški. Obiskoval je škofijsko gimnazijo v Šentvidu, leta 1943, že sredi revolucije, je vstopil v Slovensko domobranstvo in služil kot pisar v 22. četi na Pijavi Gorici. Iz njegovega življenjepisa je videti, da se je domobrancem pridružil tudi njegov najstarejši brat Dušan (vrnjen iz Vetrinja in umorjen v Teharjah), medtem ko je mlajši brat Janez stopil med primorske domobrance.

Leta 1944 je maturiral, maja 1945 se je skupaj s svojo družino umaknil na Koroško. Leto dni kasneje se je odločil za študij bogoslovja (Brixen), nadaljeval študije na Slovenski teološki fakulteti v Argentini (San Luis in naposled Adrogué). Mašniško posvečenje mu je podelil (1952) škof Gregorij Rožman, takrat na obisku pri rojakih v Argentini. Leta 1955 je doktoriral, nato pa opravljal svoje dušnopastirsko poslanstvo med rojaki. Dolga leta je bil prefekt v Rožmanovem vzgojnem zavodu in profesor pastoralke, pozneje tudi kaplan po argentinskih farah – ves čas pa bil aktiven član slovenske skupnosti. Objavljal je članke, pisal pesmi, dramska dela in kritično komentiral kulturno ustvarjanje Slovencev tako v Argentini kakor po celotnem zdomstvu. Po trinajstih letih se je odločil za odhod v Evropo in prevzel mesto župnika za Slovence v Münchnu ter okolici. Leto zatem je začel urejati revijo za zdomce Naša luč in ostal njen urednik sedemindvajset let, vse do leta 1992, ko se je po osamosvojitvi vrnil v domovino.

Branko Rozman je duhovnik pesnik. Rahločuten poet, hkrati pa tudi organizator in … mecen. V Celovcu natisne miniaturko Balantičevih pesmi (1967) kot odgovor na uničeno naklado Balantičevega opusa v Ljubljani. Pod psevdonimom Tomaž Kovač napiše nadvse odmevno brošuro V Rogu ležimo pobiti, finančno podpira zbiranje in objavljanje zgodovinskega gradiva o revoluciji na naših tleh.

Slika 72.

Večino svojega prostega časa je žrtvoval za odkrivanje resnice, ne samo te o povojnih pobojih, ampak o celotnem poteku komunistične revolucije in upora proti njej, samoobrambe. Gre za številne članke v Naši luči, kakor tudi za njegova skozi leta izhajajoča Paberkovanja v tedniku Družina. S komentiranjem spornih besedil, zlasti izjav v naših medijih je – pa naj je bilo ‘prilično ali neprilično’ – čistil pojme glede naše tragične polpreteklosti, dostikrat ne dovolj jasne celo med katoličani.

Velik estet, rahločuten pesnik, kdo ve, ali res ne, kakor je bilo rečeno, »najtišji pevec med poeti emigracije«, dramatik. Tako njegova poezija kakor njegove drame – te so izšle pod naslovom Obsodili so Kristusa (1998) – so že dobile zasluženo mesto v naši literarni zgodovini (Tarasa Kermaunerja študija o slovenski dramatiki, Denisa Poniža spremna beseda k dramam, ter Franceta Pibernika v pesniški zbirki Čas je zreli plod jeseni).

Ob izidu te zadnje zbirke je bil Branko Rozman označen, kot »tih pomenkovalec z Bogom, pa tudi s samim seboj, z mrtvo materjo in s prijatelji, predvsem onimi, ki so nas prehiteli in nas po globinah gozdov, pa toliko breznih, čakajo, da se srečamo. Pesnik samote, pa naj ga je noga vodila skozi človeško mravljišče Buenos Airesa in evropskih velikih mest ali po neizmernih samotah argentinske pampe. Pesnik domačih trt v davnini, hkrati pa tudi tujih zvezd, ki mu je beseda polna vonja in barv.«

Vse od dne, ko je začutil svoj poklic in zapisal:

»Me kličeš? Grem, grem. V mlin pod kamen

in v zidanico belo nad dolino,

da dober kruh bom, dobro, močno vino«,

je bil zgleden duhovnik, kdaj tudi oster kritik. Pesnik, poln domotožja. V eni od pesmi je sicer napisal »kako si dober, Bog, na tujem«, pa vendar je vedno bolj postajal »žejen domače prsti«, ko je prosil »Prenesi me, Bog, na rodna tla … / tja, veš, kjer so bele noči, / tja, kjer je solz kot zvezda.«

Med tisočerimi, ki so nekoč odšli, je bil eden redkih, ki mu je to bilo dano.

Globoko veren, strasten Slovenec. Vse življenje. 31. januarja je, utrujen od zemeljske poti, zatisnil oči, našel počitek v domači zemlji.

Bog mu bo gotovo dober plačnik.

10.2. Umrli smo

10.2.1.

»Umrli smo, vi ste jokali.
Čemu le? Saj nam je lepo.
Iz nas ciklamni so pognali,
ki jih rdečí v večer nebo.
Splahnele gube so in žulji,
ne utesnjuje nas več čas.
In včasih prilete metulji
s pozdravi toplimi od vas.
Res, Bog je mir. Tu je lepo,
prosojno vse kot med kristali.
A ko bi mogli, bi jokali,
jokali, ker je vam hudo.«

Avtor: Branko Rozman

11. Geografija zla

11.1. Uvod

11.1.1.

Kot predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč ugotavljam, da bi bilo leto 2011 lahko leto dialoga. Za kako resnejše opravilo (raziskave, prekopi, identifikacije, urejanje) ni ne oblastne volje ne denarja.

Zato predlagam, da se izvede čim bolj obsežna razprava o odprtih vprašanjih, ki jih je komisija nakazala v Programskih načelih, ki jih je sprejela decembra 2010. Trenutno so v obravnavi po ministrstvih, prišlo sta mnenji z Ministrstva za pravosodje in Ministrstva za kulturo, ki sta pozitivni. Oz. za mnenje MK lahko rečemo, da prvič določneje definira stališče MK glede prekopov posmrtnih ostankov žrtev.

Še bolj pomembna kot ta oblastna obravnava pa je opredeljevanje civilne družbe. Prav Zaveza je lahko dragocen medij, ki lahko vzpodbudi civilno-družbeno opredeljevanje do vprašanj, ki jih je opredelila Komisija. Zato predlagam, da Zaveza objavi Programska načela oz. jih da v anketno obravnavo.

Lep pozdrav

Predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč

Jože Dežman

11.2. Programska načela Komisije Vlade RS za reševanje prikritih grobišč za ureditev prikritih množičnih morišč in grobišč

Avtor: Jože Dežman

11.2.1.

Soočanje z tabuiziranimi zločini titoizma in njegovimi žrtvami je temeljno zaznamovala procese demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Po prizadevanjih politične emigracije po drugi svetovni vojni, intervjuju Edvarda Kocbeka v reviji Zaliv v sedemdesetih letih, spravni pobudi Spomenke Hribar v osemdesetih letih je bilo soočanje s totalitarno zločinsko dediščino titoizma vseskozi eno vprašanj, ob katerih se slovenska javnost opredeljuje do temeljnih vprašanj: pravne države, človekovih pravic, demokracije, sprave. V prvem obdobju nacionalne osamosvojitve in demokratizacije je bila večja pozornost posvečena spravnim obredom (predvsem maša pod Krenom leta 1990) in postavljanju spomenikov (Tezno, Pod Krenom, Teharje, farne spominske plošče). Številna temeljna vsebinska, pravna, etična, politična in druga vprašanja je odprla t.i. Pučnikova parlamentarna komisija.

Vprašanja morišč in grobišč so od leta 1990 obravnavale vladne komisije pod različnimi imeni. Te so pomembno prispevale k razvoju problemskega področja.

Od preloma tisočletja so k razvoju prispevale številne okoliščine.

Oktobra 1999 je Državni zbor sprejel sklep, naj se pripravi seznam prikritih morišč in grobišč, da bi najpomembnejše razglasili za spomenike državnega pomena.

Po strašljivih odkritjih v Teznem in Slovenski Bistrici je Vlada RS pod predsedovanjem dr. Janeza Drnovška konec leta 2001 sprejela posebno deklaracijo, ki je v preambuli ocenila obseg zločina, pomen kritičnega soočenja z njim in zavezala oblastni aparat k ureditvi tega področja. Deklaracija ni bila uveljavljena kot programska zaveza, se je pa začelo urejanje nekaterih področij.

Začela pa se je topografska raziskava žrtev pod vodstvom dr. Mitje Ferenca, oživljena je bila kriminalistična preiskava Akcija Sprava pod vodstvom Pavla Jamnika.

Leta 2003 je bil sprejet Zakon o vojnih grobiščih, ki je zavezoval tudi k urejanju prikritih morišč in grobišč, ob sprejemanju pa temeljito razdelil politiko in javno mnenje.

Leta 2004 je tudi Državni svet sprejel sklepe o nadaljnji raziskavi in urejanju prikrith morišč in grobišč.

Rezultati topografske raziskave so bili presenetljivi in so pokazali vso izjemno tragiko in velikost bremena z registriranjem več kot 400 lokacij do leta 2005.

Ko je bila leta 2005 imenovana nova Komisija Vlade RS za reševanje prikritih grobišč, smo kot temeljno izhodišče opredelili nadaljevanje že začetih projektov in uveljavitev standardov, ki so mednarodno uveljavljeni pri soočanju s tabuiziranimi zločini oz. nezastarljivimi zločini.

Nadaljevala se je topografska registracija in raziskava lokacij, ki je zajela že več kot 600 lokacij.

Začelo se je sistematično sondiranje po arheološki metodi in s pristonostjo fizičnega antropologa. Po klasifikaciji grobišč so bili opravljeni prekopi za vsako kategorijo morišč in grobišč (kraško brezno Konfin I, izkopan grob na Arehu na Pohorju, fortifikacijski objekt – protitankovski jarek na Teznem, rudniški objekti – rov sv. Barbare v Hudi Jami).

Komisija je predlagala sistematične izkope in identifikacijo žrtev tam, kjer so posmrtni ostanki slovenskih žrtev ter izkop posmrtnih ostankov v urbaniziranih okoljih. Prav tako je potreben izkop tam, kjer je z zakrivanjem posmrtnih ostankov prišlo do ekološke degradacije večjega obsega (predvsem brezna na Krasu).

Komisija je predlagala osnovna opravila pri urejanju sondiranih lokacij (geodetska odmera, postavitev osnovne opreme).

Opravljeno je bilo veliko delo, zelo odmevno tako doma kot po svetu.

Žal pa se trenutno soočamo z nerazumljivimi zastoji. Zato Komisija predlaga Vladi RS, da se pozitivno opredeli do temeljnih načel in programskih izhodišč, ki jih je sprejela Komisija.

Komisija zato opozarja na mednarodno pravne obveznosti Slovenije.

Znamenje

Slika 73. Znamenje Simon Dan

Navajamo analizo Marka Prešerna v zvezi z vsemi osebami, ki so umrle za posledicami sovražnosti v obdobju 1941–1949, po kateri je treba upoštevati naslednje:

(1) IV. haaško konvencijo o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1907 [HK IV 1907] skupaj z njenim Pravilnikom o zakonih in običajih vojne na kopnem z dne 18. oktobra 1907 [HPVK 1907],

(2) Ženevsko Konvencijo o izboljšanju usode ranjencev in bolnikov oboroženih sil v vojni z dne 27. julija 1929 [ŽK RB 1929],

(3) Ženevsko Konvencijo o postopanju z vojnimi ujetniki z dne 27. julija 1929 [ŽK VU 1929],

(4) in pa, da tudi v primerih, ko ni predpisov pogodbenega ali običajnega vojnega prava, ne nastane brezpravno stanje; rešitev takih primerov ni prepuščena samovolji držav. Taka stanja so podvržena Martensenovi določbi iz uvoda k HK IV 1907 (Tomšič 1942: 23–4):

»Tako dolgo, dokler se ne bo mogel izdati popolnejši vojni zakonik, štejejo pogodbenice za primerno ugotoviti, da v primerih, ki niso urejeni s predpisi, ki so jih sprejele, prebivalstvo in vojskovalci ostanejo pod varstvom in oblastjo načel meddržavnega prava, kakor izhaja iz navad, ugotovljenih med civiliziranimi narodi, iz zakonov človečnosti in iz zahtev javne vesti.« (Tomšič 1942: 24)1

Vojskujoča se oborožena sila oz. država, ki je zmagala v boju ali v vojni, »mora poskrbeti, da se poiščejo mrtvi in ranjeni; mora jih ščititi pred ropanjem in slabim ravnanjem« (Tomšič 1942: 54–5; primerjaj 3. čl. ŽK RB 1929). Vse ubite osebe je pred pokopom ali upepelitvijo potrebno temeljito pregledati, po možnosti zdravniško, z namenom ugotovitve vzroka smrti, identitete in zaradi morebitnega kazenskega postopka zoper storilce (primerjaj Tomšič 1942: 54–5; četrti odstavek 4. čl. ŽK RB 1929). Tako zbrane podatke in osebne predmete ubitih je treba zavesti v poimenski seznam, izstaviti osmrtnice in vse to dostaviti nasprotni strani, na mrtvem ostane le polovica identitetne značke (prvi, drugi in tretji odstavek 4. čl. ŽK RB 1929). Enako velja tudi za ubite civilne osebe, saj tudi po zasedbi njihovega teritorija, ostanejo pod varstvom mednarodnega prava oboroženih spopadov (Tomšič 1942: 76; primerjaj 42.–47. čl. HPVK 1907). Njihova telesa morajo biti pokopana častno, grobovi spoštovani, da jih je možno ponovno najti in identificirati, oz. je za to potrebno že na začetku sovražnosti organizirati ustrezno službo (peti in šesti odstavek 4. čl. ŽK RB 1929). Takoj po koncu sovražnosti, pa si obe strani izmenjata seznam vseh mrtvih skupaj z seznamom grobišč (sedmi odstavek 4. čl. ŽK RB 1929). Tako je potrebno postopati tako z ubitimi ali umrlimi vojnimi ujetniki oz. ubitimi ali umrlimi civilisti, ki so se na karšen koli način znašli v oblasti nasprotne strani (primerjaj Martensenovo določbo; 4. čl. ŽK 1929; 76. čl. ŽK VU 1929). Taka oblast mora skrbeti tudi za sestavo, hranjenje in odpošiljanje oporok ubitih oseb (primerjaj Martensenovo določbo; 76. čl. ŽK VU 1929). Da je vse to v obdobju 1941–1949 jasno veljalo, izhaja tudi iz III. dela in iz XI. poglavja ŽK za zaščito civilnih oseb med vojno z dne 12. avgusta 1949. S tem v zvezi, v kolikor bi se zgoraj povedano flagrantno kršilo, bi se lahko govorilo o vojnem zločinu in o zločinu proti človečnosti. Tomšič (1942, 29–30) je sredi predmetnega zgodovinskega obdobja dejal, da se »/ za vojni zločin označujejo dejanja, ki jih storijo pripadniki oborožene sile vojskujoče se stranke, s tem da prekršijo predpise vojnega prava/ oziroma v predmetnih primerih mednarodnega prava oboroženih spopadov/ v sovražnikovo škodo. Ta dejanja morajo biti protipravna, zato ne spadajo semkaj dejanja vojnih represalij. Vojnemu pravu nasprotna dejanja so lahko ali vojna dejanja ali obči zločini.« Zločin proti človečnosti, pa najustrezneje definirajo Pilloud et al. (1987: P. 3140, S. 888) v razlagi Protokola I k ŽK: to so nečloveška dejanja kot umor, iztrebljenje, zasužnjevanje, deportacije ali zasledovanja iz socialnih, političnih, rasnih, verskih ali kulturnih razlogov storjena nad katerokoli skupino civilnega prebivalstva, potom oblasti ali potom zasebnih oseb na podlagi napeljevanje te iste oblasti na taka dejanja.2

Znamenje

Slika 74. Znamenje Simon Dan

Pred temi mednarodno pravnimi kvalifikacijami in določbami Slovenija ne more več zatiskati oči.

Komisija zato vztraja, da Služba za vojna grobišča pri svojem delu upošteva naslednja programska načela Komisije Vlade RS za reševanje prikritih grobišč za ureditev prikritih množičnih morišč in grobišč:

11.2.2. 1. Topografija

Topografska raziskava, ki jo je vodil dr. Mitja Ferenc, je zajela več kot 600 potrjenih in domnevnih lokacij prikritih morišč in grobišč. Datoteka, predstavljena na internetu (http://www.geopedia.si/?params=T105_L7387_F292#T105_L7387_F69_s11_b4_vF), je uradni dokument, ki zavezuje tudi vse, ki pripravljajo prostorske načrte.

Zbrani so podatki o več deset lokacijah, ki jih je potrebno še preveriti. Služba za vojna grobišča nadaljuje topografsko raziskovanje.

11.2.3. 2. Register grobišč

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ) skladno z zakonom izvede postopek in izda odločbe o vpisu vseh topografsko raziskanih in s sondiranjem potrjenih grobišč v register vojnih grobišč.

11.2.4. 3. Popis žrtev

Služba za vojna grobišča v sodelovanju s ustreznimi strokovnimi ustanovami (Inštitut za novejšo zgodovino) in državnimi organi, ki so pristojni za vodenje dokumentacije in drugih dokazil o delovanju vojaških in policijskih organov, zbere in uredi podatke o osebah, ki so bile med vojno in po njej pobite na ozemlju Republike Slovenije in ugotovi lokacije, kjer so pokopane.

11.2.5. 4. Sondiranje

Na vseh lokacijah, kjer so bila doslej evidentirana prikrita morišča in grobišča, se opravijo sondiranja in druga preiskovalna dejanja, s katerimi se ugotovi, ali tam dejansko ležijo posmrtni ostanki vojaških ali civilnih oseb, ki so padle ali bile pobite med vojno ali po njej. Sondiranja se opravi po ustreznih strokovnih standardih (forenzična, arheološka, antropološka metoda).

Znamenje

Slika 75. Znamenje Simon Dan

11.2.6. 5. Kriminalistična preiskava – akcija Sprava

Ker gre za zločine, ki ne zastarajo, pri sondiranjih in prekopih kot strokovna služba sodeluje tudi kriminalistična služba generalne policijske uprave ali pristojnih policijskih uprav, ki ob sondiranju ali prekopih opravlja svoje naloge s področja preiskave povojnih pobojev (Akcija »Sprava«) in obenem zavaruje dostop do grobišča, kjer se izvaja delo.

Ob najdbi posmrtnih ostankov v evidentiranih vojnih grobiščih se skladno z zakonom opravi preiskava o morebitnem obstoju vojnega ali drugega kaznivega dejanja in za ugotavljanje storilcev.

11.2.7. 6. Prekopi

Prekopi se opravijo v grobiščih, kjer po zbranih podatkih vemo, da so v njih pobite predvsem slovenske žrtve. Taka grobišča so predvsem manjša, saj so največja grobišča s slovenskimi žrtvami nedostopna (Stari Hrastnik, Macesnova gorica) oz. identifikacija žrtev še ni možna (rov sv. Barbare).

Prekopi se opravijo tudi v sondiranih grobiščih, ki ležijo v urbanih okoljih.

11.2.8. 7. Identifikacija žrtev

Inštitut za sodno medicino je opravil nekaj identifikacij žrtev, vendar identifikacija ni bila redni del postopkov.

Identifikacija naj se opravi v primerih, ko gre za izkop predvidoma slovenskih žrtev, za katere vemo, kdo so in imajo še živeče sorodnike.

11.2.9. 8. Geodetska odmera in ureditev

Po opravljenem sondiranju oz. v primeru potrjenih morišč in grobišč se v treh mesecih opravi geodetska izmera varovanega in vplivnega območja spomenika.

Na vseh lokacijah evidentiranih vojnih grobišč, ki so potrjena s sondiranjem ali z drugimi postopki, se postavijo spominska obeležja, področje, kjer so pokopane žrtve, pa se zavaruje pred vsemi neupravičenimi posegi na način, kot velja po pokopališkem redu za vojna grobišča.

MDDSZ v sodelovanju s pristojnimi upravnimi enotami in lokalnimi skupnostmi ministrstvo pripravi program ureditve in vzdrževanje vseh topografsko raziskanih in s sondiranjem potrjenih vojnih grobišč.

11.2.10. 9. Kulturni spomeniki

V skladu z določili 2., 3. in 4. odstavka 3. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Ur. list RS 16/08) se izbrane lokacije razglasi za kulturne spomenike lokalnega ali državnega pomena. V ta namen naj se v postopek razglašanja vključi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Postopno bo treba lokacije, kjer so bila najdena grobišča in ki se ne bodo prekopavala, izločiti iz sedanje rabe. Da se izognemo stroškom, ki bi jih imela država s stalnim plačevanjem odškodnin, ki izhajajo iz 39. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine, naj država ta zemljišča odkupi.

Kot državni spomeniki oz. spomeniška območja se razglasijo območje Kočevskega Roga, Teznega, rova sv. Barbare v Hudi Jami, Teharje.

MDDSZ v sodelovanju s pristojno upravno enoto in Mestno občino Maribor pripravi program za ureditev in vzdrževanje vojnega grobišča v Teznem kot spominskega parka na celotnem področju, kjer so bili s sondiranjem najdeni posmrtni ostanki žrtev in ga uvrsti v program evropske prestolnice kulture 2012.

Ko bodo v rovu sv. Barbare iz prvega prekopane še preostale žrtve iz jaška, bo sprejeta odločitev o končnem kraju pokopa vseh žrtev.

Znamenje

Slika 76. Znamenje Simon Dan

11.2.11. 10. Muzejska zbirka

Predmete, odkrite pri raziskovanju prikritih morišč in grobišč, hrani v nacionalni zbirki Muzej novejše zgodovine Slovenije.

11.2.12. 11. Kostnice

Za zemljišča, kjer je predvidena gradnja infrastrukturnih objektov ali drugih objektov v javnem interesu, se v zvezi z urejanjem nujnih prekopov grobišč pripravi projekt izgradnje kostnic in preuči možnosti pokopa v grobna polja brez gradnje betonskih kostnic.

Odkopani posmrtni ostanki se v primeru, če so identificirani, izročijo svojcem, če to zahtevajo, drugače pa se na pietetni način pokopljejo v skupnih grobiščih oziroma v kostnicah.

Zgrajena je kostnica na pokopališču Dobrava v Mariboru, dogradi se kostnica v Škofji Loki.

Znamenje

Slika 77. Znamenje Simon Dan

11.2.13. 12. Meddržavni sporazumi

Nadaljuje se sodelovanje po že podpisanih sporazumih, pripravi se sporazume predvsem z državami, nastalimi na območju nekdanje Jugoslavije.

11.2.14. 13. Služba za vojna grobišča

Služba za vojna grobišča je trenutno zelo odvisna od trenutnega ne/razpoloženja v Vladi RS oz. MDDSZ. Zato predlagamo, da se pripravi ustanovitev samostojnega zavoda za pokop žrtev vojn in revolucije.

Za racionalizacijo poslovanja naj se združita sedaj razdeljeni proračunski postavki 6661 in 7197 v enotno postavko pod upravljanjem Službe za vojna grobišča.

Znamenje

Slika 78. Znamenje Simon Dan

11.2.15. 14. Lokalne skupnosti in civilna družba

Mnogi odzivi nam dokazujejo, da lokalne skupnosti, župnije, skupine državljanov in posamezniki angažirano spremljajo dogajanje, pogrešamo pa njihovega vključevanja in prevzemanja večje odgovornosti pri urejanju vprašanj prikritih grobišč. Zato naj jim Služba za vojna grobišča ponudi več informacij in jih povabi k sodelovanju.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Pismo

Dodatek A.1.1

Hvala, gospa Tatjana, hvala! Česa tako preprosto lepega še nismo imeli                         priložnosti brati.

Hvala, gospa Tatjana, hvala! Česa tako preprosto lepega še nismo imeli priložnosti brati.

Dodatek A.2 Voščilo

Dodatek A.2.1

Fra Angelico, Zadnja večerja (freska 186x234 cm)

Fra Angelico, Zadnja večerja (freska 186×234 cm)

Bralcem Zaveze
članom Nove Slovenske zaveze
prijateljem in vsem ljudem dobre volje
voščimo veselo in blagoslovljeno
Veliko noč
Mislite na nas
tudi mi mislimo na vas
Naj katera od vaših mnogih poti
postane pot v Emavs

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Dan samostojnosti in enotnosti

Dodatek B.1.1

Zanimivo. Ta naš praznik sovpada s praznovanjem dogodka, ki pomeni začetek Kristogeneze – nove dobe. Tudi slovenska samoodločba pomeni začetek nove dobe za slovenski narod: lastna suverena država po skoro poldrugem stoletju prizadevanja za ta cilj. Od narodnih taborov, pa majniške deklaracije 1917, majniške deklaracije 1989 in končno z uradnimi volilnimi lističi na plebiscitu 23. decembra pred dvajsetimi leti. Po šestih mesecih priprav se je potem zgodil zgodovinski Eksodus: slovenski izhod iz Egipta skozi rdeče morje v svobodo in suverenost. Kaj pa sedaj? Ali res tavamo po puščavi in žalujemo za egiptovskimi lonci mesa? Ki jih pa v resnici ni bilo!

Kaj smo zapisali v preambulo Temeljne ustavne listine o neodvisnosti? Ni bilo spoštovanja človekovih pravic, ni bilo vladavine prava. Ali se ne sliši nekam znano? Človekove pravice, pravna država! Tukaj in sedaj!

Dan samostojnosti in enotnosti. Spomini na te dogodke, opomini in tudi očitki. Ob priznavanju zaslug Demosa takoj tudi očitki o radikalno desnih težnjah. In celo protikomunističnih! Pomislite, protikomunizem je nekaj slabega! Tako v Demosu. Očitki, da bi desnica v Demosu hotela uveljaviti arbitrarno komunistično logiko. Zaradi tega naj bi, kot slišimo, Demos kot celota Drnovškovi vladi prostovoljno predal oblast. Ni res, da kot celota, pač pa tisti del Demosa, ki mu je bila všečna romunizacija Slovenije. Vse zaradi bolestne alergije na tisto, čemur pravijo desnica v Demosu. Pri tem pa pozabljajo, da bi brez te desnice bržkone še lep čas čakali na mednarodno priznanje.

Dan samostojnosti in enotnosti. In enotnosti. Dostikrat slišimo, kako smo takrat znali biti enotni, sedaj pa smo spet tako razdeljeni. Različnost v pogledih različnih političnih opcij je nekaj normalnega, torej nič slabega. V pogovorih pred plebiscitom se je pokazalo, da je te razlike možno ublažiti in preseči. Nekaj drugega je pa naslednje: Ni prav, da vladajoči politiki znova in znova vlečejo na dan tisto, zaradi česar smo razdeljeni, in s tem povečujejo razdor, v isti sapi pa kličejo k enotnosti. Enoumja ne bo mogoče restavrirati, kajti berlinski zid je padel pred 21 leti. Prišel pa bo čas, ko bo slovenski narod vzel na znanje svojo celotno zgodovino, tudi bremena najtežjega obdobja, in izrekel svoj Confiteor. Prišel bo čas, ko bomo, ne, ko bodo naši potomci enotni tudi ob tistem, ob čemer smo danes razdvojeni! Prišel bo čas!

23. 12. 2010

Avtor: Ivan Oman

Dodatek B.2 Priporočamo

Dodatek B.2.1 Zbornik simpozija Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja

Zbornik simpozija Slovenska duhovna in politična drama 20.                         stoletja

Zbornik simpozija Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja

Izdala Družina
naročila: 01/360-28-28

Opombe
1.

Tomšič, Ivan, 1942, Vojno in nevtralnostno pravo, Ljubljana: Nova založba.
2.

2 Pilloud, Claude/ Jean, De Preux/ Yves, Sandoz/ Bruno, Zimmermann/ Philippe Eberlin/ Hans-Peter, Gaser/ Claude F. Wenger, [Sandoz, Yves, Cristophe, Swinarski, Bruno, Zimmermann [ur.], 1987, Commentary on the additional protocols of 8 June 1977 to the Geneva Conventions of 12 August 1949: Protokoll I, Geneva: Intern. Committee of the Red Cross; Dordrecht: Martinus Nijhoff Publishers.
Datum: 2011-07-19

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.