Zaveza št. 75

Zaveza št. 75Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 75
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2011

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

Po dveh desetletjih krivda sili na plan

Vojaški naborniki, ki so sodelovali pri zločinih

Pinochetovega režima, bi radi pretrgali mučni molk

(Delo, 3. novembra 2009)

Partizani po šestdesetih letih še molčijo.
Kaj jih bo prebudilo?
Katera vest? Kateri zakon? Čigava sodba?

1.1.2. Ujetost zgodovinskega spomina – strah pred prihodnostjo

Če bi nas kaj napeljalo, da bi začeli razmišljati o tem, kakšno je stanje duha v Sloveniji, bi se verjetno prav kmalu spomnili na besedo malaise, ne zato, ker smo mogoče pred kratkim prebrali kak angleški esej, ampak zato, ker ta beseda pomeni to, kar bi želeli povedati: nelagodje, hkrati pa takšno nelagodje, ki ga ne moremo prav določiti – neznano, neugotovljivo, čudno nelagodje, nekakšna obolelost. Če bi ljudje malo natančneje pobrskali po sebi, bi se jih več, kot bi to pričakovalo, vrnilo s tem odkritjem.

Ko se potem res nekoliko potrudimo, da bi poiskali, iz česa ta nelagodnost izhaja, se nam začne dozdevati, da ima nekaj opraviti ne samo s sedanjostjo, ampak tudi – ali pa predvsem – s prihodnostjo. Priznati moramo, ko sedanjost malo natančneje pogledamo, da ni tako zanesljiva, da bi mogla jamčiti normalno prihodnost: da je tisto, kar je vprašljivo, pravzaprav prihodnost. A nas zaradi tega odkritja naše občutje sploh ne zapusti. Še vedno ga nosimo v sebi. Zato bi bilo najmanj razumljivo, če ne že priporočljivo, da pričujoči komentar vodimo tako, da bi nam na koncu bilo nekoliko bolj jasno, zakaj se nam zdi projektiranje prihodnosti negotovo.

Gre za razumetje prebivanja v času. To se pravi, ali razumemo, iz katere preteklosti izdelujemo sedanjost, ki nam služi kot izhodišče za projekcijo prihodnosti. Ali nismo iz splošno človeške nagnjenosti do poenostavljanja začeli gledati na preteklost bolj preprosto, kot je v resnici bila. Morda smo ljudje tako narejeni, da tudi eksotično družbo, dokler traja, sprejemamo in prenašamo, ko pa njen dejanski in zgodovinski čas mine in obstaja samo še v našem spominu, tedaj pa ji ne dovolimo več njenih skrajnosti. Samodejno se v nas sproži nekakšna aparatura, ki začne oblikovati dejansko preteklost v podobo, v kateri je zmožna prebivati v spominu. Videti je, da človek prenese več hudega v resničnosti kot v spominu. (Mogoče je v tem tudi razlog, da se, kot kaže izkušnja, od zgodovine zato tako malo naučimo, ker se preteklosti spominjamo v redigirani obliki.) Kar torej velja za vse človeške prihodnosti, je to, da si jih zamišljamo in izdelujemo, izhajajoč ne iz dejanske preteklosti, ampak iz njene modificirane variante, ki obstaja v spominu.

Čim bolj nečloveške so skrajnosti, ki jih je uresničila kaka preteklost, tem strožji so predpisi, s katerimi jo pričaka spomin, da se pred sprejetjem po njihovih zahtevah adaptira. Naša sedanja mladina nam z ležernim odnosom do preteklosti izpričuje dejanskost in veljavnost te procedure. Ta tendenca – ta zakonitost – nas ne moti, če velja za zgodovino, ki se je uresničevala v davnini, če pa gre za čas, ki bo nekoč sicer tudi zgodovina, prej bo pa še naša prihodnost – prihodnost, ki jo bomo postavljali mi, za prostor, ki ga poznamo in za ljudi, ki jih tudi poznamo – potem pa nenadoma postane neskončno važno, iz kakšnega izhodišča jo bomo postavljali: iz tega, kar je dejansko bilo in kakor je dejansko bilo, ali pa iz tega, kar se je slučajno nabralo na mreži spomina, ali pa so jo tja zavestno in umetelno nanesli tisti, ki so nekoč falzificirali dejansko preteklost in hočejo falzificirati še njen spomin. Če pa jo hočemo postaviti iz tega, kar je bilo, moramo to, kar je bilo, razumeti. Gre torej, kot vedno, tudi tu za razumetje. Kakor smo že tisočkrat rekli: ne smemo biti neumni!

1.1.3. Inventura zgodovine – razumetje zgodovine

Pred nekaj tedni se je neka skupina odločila, da bo pred publiko razgrnila rezultate raziskave, ki se ji je bila posvečala nekaj mesecev. Predmet raziskave je bil totalitarizem ali totalitarizmi v Sloveniji. Ker sta bila fašizem in nacizem deležna izključne pozornosti v celotni drugi polovici 20. stoletja, se je na delovnih mizah omenjene skupine po naravi stvari znašel predvsem komunizem ali boljševizem, ki je bil prisoten – na totalitaren način – tudi skoraj pol stoletja. Referati, ki smo jih poslušali, so dokazovali, da je skupina odlično opravila svoje delo. Predstavljene so nam bile storitve totalitarnega komunizma, pred nami so se obračale strani njegove velike inventurne knjige. Raziskovalni pristop, ki se je ob tem razkrival, bi lahko označili s pojmom opis ali deskripcija. Opazili smo še, da se je referentom posrečilo združevati take prvine kot so jasnost, zgoščenost in izčrpnost. Higieničnost dikcije in lucidna struktura podanih enot je prispevala estetsko doživetje celotne predstave. A bi vendarle morali ponoviti besedo inventura in reči: odlično delo, v mejah inventure.

Besedi deskripcija in inventura imata svoj pomen in svojo digniteto, sta funkcionalni in uporabni. V zgodovini pa imata omejeno vlogo, legitimno in neizogibno, a omejeno. Kakor za tvarni svet predmetov velja, da zgolj z opisovanjem nobenega ne izčrpamo, tako to velja tudi za zgodovino, zlasti in posebej za tako kompleksne pojme, kot so ideologije. Zlasti in posebej in v nikoli dovolj poudarjeni obliki to velja za komunizem ali boljševizem.

Če hoče kdo katero od historičnih entitet razumeti – če hoče, da mu razkrije svojo avtentično podobo – jo mora postaviti v njen specifični prostor in opazovati, kakšen bo njen ideogram v parametrih tega prostora. Gledani zunaj njihovih specifičnih prostorov, nam zgodovinski pojavi nudijo neke oblike, a ne vemo, kaj pomenijo; v tem smislu, da bi lahko rekli, da jih razumemo. Pomembne so v toliko, da nas vodijo v prostore, ki so njihovi specifični prostori. Z njihovo pomočjo identificiramo prostore, ki jih pojavi, ki jih raziskujemo, priznajo za svoje in v njih, v podobi povedano, obmirujejo, kakor da bi bili doma in nam tako omogočajo, da jih gledamo v tem, kar so (ne v metafizičnem, ampak v zgodovinskem pomenu).

1.1.4. Boljševizem – Upor v prostoru civilizacije

Prostor, ki na edinstven ali specifičen način ustreza boljševizmu, je civilizacija. Noben od drugih prostorov ni tako velik, da bi se v njem dimenzije boljševizma mogle izmeriti v njihovi naravni velikosti. Zato, preden nadaljujemo, dve, tri besede o civilizaciji.

Civilizacija ni karkoli. Civilizacija je nekaj – aliquid, to` tí – nekaj. Ta nekaj je velika stavba, zgrajena iz konvergentnih spoznanj, ki jih je spočel človek, in konvergentnih razodetij, ki so bila sporočena človeku. Arhitekti te stavbe so bili judovski preroki, grški filozofi in apostoli Jezusa Kristusa. Krščanstvo je bilo ontološko počelo te stavbe in njena signatura. Njegov obstoj je jamčil precedenco biti v igri, ki se je sestajala iz nenehnih postavitev in nenehnih kritik teh postavitev – v igri, ki je s svojo dvožariščno strukturo jamčila človekovo svobodo. Na izhodiščnem uvidu v dejstvo biti, na prednosti postavitve pred kritiko je temeljil človekov status: največje dostojanstvo, ki ga je v tej hiši lahko dosegel človek, je bilo služenje. Služenje je postalo znak človekove resničnosti in znamenje najvišje odličnosti. Človek je bil varuh vsega bivajočega.

To je bila krščanska civilizacija in je trajala do 18. stoletja, ko je nastopil nov duh (vse se je seveda pripravljalo že prej), ki je pred koncem stoletja dosegel višek in dobil ime jakobinizem. Skoraj celo stoletje se je pripravljalo njegovo rojstvo. Po vsej Franciji so vznikala »društva za mišljenje«. Njegovi številni člani so oznanjali novi evangelij, ki se je ves izrazil v eni sami besedi: misliti. Ta beseda pa je imela en sam pomen: dajati svetu postavo. Ljudje, ki so šli v zgodovino kot jakobinci, so radikalno pretrgali s civilizacijo, kakršna je bila. To, kar se je postavljalo sedaj, ni bilo več, kot nekdaj, kritika postavitve, ki bi računala in pričakovala novo postavitev, ampak je bila, ne kritika, ampak Upor zoper vsako postavitev razen te, ki so jo postavili sami. To je bil Upor, ki ni bil samo celosten, ampak tudi dokončen. To, kar je pisalo na njihovem praporu, je bilo identično s tistim, kar je bilo rečeno v začetku v Edenu: Non serviam – Ne bom služil. Človek se je odpovedal dostojanstvu služenja in se oklical za boga. Vstal je enosrediščni človek. Ta človek je bil gospodar vsega bivajočega.

Jakobinizem, s katerim smo se srečali Slovenci približno 200 let po njihovem nastopu, je imel sicer drugo ime, nosil pa ga je še vedno isti izvorni Upor. Jakobinci so bili sedaj boljševiki. In ko so se boljševiki – ki pa običajno niso nastopali s tem imenom, ampak so se pokrivali z različnimi noms de guerre – tako usodno, se pravi tako katastrofično vpletli v slovensko zgodovino, smo imeli obilo razlogov, da bi radi odkrili njihovo politično naravo in bojni značaj. Ker pa nismo poznali njihovega duhovnega izvora – naše vedenje ni segalo preko njihovih kominternskih povezav – so nas vedno, tako v času revolucije kot v času njihovega totalitarnega razpolaganja z nami, presenečali z novostmi, na katere nismo mogli računati. Bili so drugačni, ne drugačni v tekočem pomenu te besede, ampak tako drugačni, da smo imeli vtis, kakor da je od njih odpadlo vse človeško. Nekoliko smo vedeli, česa je človek zmožen, v dejanju in v misli, a so nas boljševiki, ki so sedaj stopili v akcijo z vsem, kar so bili, s svojimi storitvami vedno prehiteli in premagali. Še v Zavezinih komentarjih v našem demokratičnem dvajsetletju smo čutili, čeprav smo si domišljali, da vemo o njih domala vse, da jih moramo imeti za človeško in zgodovinsko neznanko. Vedno znova smo ugotavljali, da orožja, ki ga oni uporabljajo, mi ne moremo – da jim v tem pogledu nismo enakovredni nasprotniki. V zadregi smo se zatekali v zunanje deskripcije: da so vserazpoložljivi (ko smo videli, da se pred ničemer ne ustavijo), da so supermanipulativni (ko smo videli, da ni tako nizkotnih stvari v človeku, pa tudi ne tako svetih, da jih ne bi izkoristili za dosego svojih ciljev). Tako smo govorili, a smo se obenem natanko zavedali, da ne vemo, kaj mora človek narediti s seboj, da more nad njim zagospodovati ta miselnost, kakšne meje mora prestopiti ali ignorirati, da stopi zraven in pravi, tudi jaz sem to.

Danes je en lep večer, jutri bo en svetel dan

Slika 1. Danes je en lep večer, jutri bo en svetel dan Mirko Kambič

1.1.5. Osamljenost lažnih bogov – izvor nasilja

Videli smo, kaj delajo – vedeli smo za inventar njihovih dejanj; slišali smo, kaj govorijo – vedeli smo za inventar njihovih besedi, a nismo ne enega ne drugega razumeli. Šele razmeroma pozno smo spoznali, da je to zato, ker jih nismo videli v tistem prostoru, v katerem jih je edino mogoče razumeti. In to je, kakor smo rekli, prostor civilizacije. Njihov radikalni Upor se je nujno izšel v vero, da lahko nadomestijo boga – da so bogovi. Seveda niso rabili te besede, vsaj ne množično, a so vse, kar so delali in govorili, delali in govorili, kakor da bi bili bogovi. A tedaj – že mnogo prej preden je prišlo do boja za aktualno oblast – je prišlo do tega, kar je predikat naše teze: spoznali so, da niso bogovi. Da imajo pravico biti bogovi, a da vseeno niso bogovi. To je bilo porazno spoznanje, a vseeno spoznanje, ki jih je naredilo v to, kar so vse do danes bili in so. Vedeli so, da morajo, če hočejo biti bogovi, odpreti vse registre nasilja, da morajo spretno in premeteno vleči najbolj grobe in najbolj rafinirane vzvode nasilja. Dejanja, ob katerih smo se – dokler se niso začela goditi vsak dan – tresli od groze, torej niso bila dejanja deviantnih posameznikov, ampak dejanja bogov, ki so se, ko so se prebudili v spoznanje, da niso pravi bogovi, odločili, da bodo bogovi nasilja.

Ko pregledujete – v mislih ali pa dejansko – geografijo slovenskih morišč in mučilišč, ne recite Koliko zločinov! Zločinci so bili vedno, a so vedno to bili tudi zgolj ljudje. Tu pa so polagali temelje svojemu kraljestvu ljudje, ki so spoznali, da misliti ni orodje služabnika, ampak egida bogov. Upamo, da vidite, da v luči tega gledanja, nasilje ni nasilje, prevara ni prevara, mučenje ne mučenje, laž ne laž, izdaja ne izdaja: vse to so samo vladarski ukrepi bogov, ki se jim je zgodila ta krivica, da vedo, da imajo pravico biti bogovi, a vedo da niso. Edvard Kardelj piše 22. novembra 1942 Jaku Avšiču v Dolomite, da je cilj boljševikov ta, da s terorjem preženejo ljudi, ki niso njihovi, v varovane postojanke okupatorjev in da, dalje, tudi s terorjem dosežejo, da tam ostanejo, tako da jih bodo Angleži in Amerikanci, ko pridejo, tam našli in imeli za nasprotnike in pokončali – Angleži in Amerikanci, ki so jih ti ljudje imeli za zaveznike. Umazana in pokvarjena intriga? Ne, ne, bogovi. Novi suvereni.

Zavest, da so bogovi, je boljševikom dajala še eno védenje, ki je sicer vseprisotno, a ga ne bi razumeli, če jih ne bi postavili na opazovanje v prostor civilizacije, kjer se jim je zgodilo to, da so postali bogovi. Ko so postali bogovi, se jim je istočasno odkrilo, da so sami – da nad njimi ni ničesar, nikogar, ki bi utegnil poseči v razmere, bodisi v njihov prid ali v njihovo škodo. Zavedali so se vedno bolj, da so sami – da je vse odvisno od njih in od nikogar drugega. Zato morajo svojo igro igrati skrbno in pretehtano, zato si ne smejo privoščiti niti najmanjše napake, niti najmanjšega spregleda, ne smejo se vdati nobeni utvari; pred sabo morajo vedno imeti brezhibno izrisan kavzalni red sveta. Zato se njihovih prognoz, njihovih napovedi in njihovi analiz drži skrajna lucidnost. Spominjam se nekega pisma iz knjige Jesen 42, v katerem Kardelj s presenetljivo natančnostjo napoveduje, kaj se bo zgodilo čez eno leto, jeseni 1943. Iz zavesti, da so sami, izhaja tudi njihova izredna delavnost, ki bi jo človek lahko tudi občudoval, ko bi ne vedel, da jo žene pobesnelost v bogove sprovociranih nesrečnih človeških kreatur. A delavnost je vendarle bila. Ne vem več, v katerem dnevniku zapiše Kocbek, da se iz Kardeljeve barake na Rogu sliši pisalni stroj vsako noč do štirih zjutraj.

V veri, da so bogovi, ki niso bogovi, je dobivala moč tudi absolutna suverenost oziroma absolutna nedostopnost za vesolje bolečine, ki so jo boljševiški partizani ustvarjali pri izgradnji svojega imperija. Seveda so se nekateri notranje zrušili, a da bi kdo šel na forum in tam izpovedal svojo krivdo in svojo lažno božanskost – tega ni bilo. Ni si mogoče predstavljati, da v posameznikih niso vstajali dvomi, tudi obup in groza, a na zunaj, za ljudi, za zgodovino je falanga ostala sklenjena. Z ničemer niso bolj dokazovali, da so ostali bogovi – kakršnikoli že, a bogovi – da je inicialno pohujšanje tako delovalo, da ga niso mogli pozabiti; da je zvarek, ki so ga neki ljudje proizvedli pred stoletji v retortah velikega Upora imel v sebi tako samoobnavljajočo moč, da je trajal tako dolgo, da traja še danes. (Knjigi, ki sta jo napisala leta 1935 Sidney in Beatrice Webb in ji dala naslov Sovjetski komunizem – Nova civilizacija, v prvi izdaji še z vprašanjem, v drugi pa že s piko absolutnega vernika, je nekdo, da bi izrazili svoje občutje ob samoslepilni moči utopične zavesti, pripisal: »fascinantno, grozo vzbujajoče branje«. (FAZ, 25. 1. 1999) Nekakšni bogovi torej, karikature, a vendar bogovi. Ko bi bili ljudje, bi, ko jih je nazadnje zgodovina razkrinkala za parvenije in amaterje, zapustili svoj lažni palmarium empyreum – zmagovito nebo – se pomešali med najbolj navadne ljudi in se jim spet in spet opravičevali za vlogo, ki so si jo privzeli in za neizmerljivo količino bolečine, ki so jo povzročili. To bi bilo megazgodovinsko dejanje: sami bi se osvobodili, obenem bi pa omogočili, da bi narod v celoti in polnosti znova stopil v zgodovino. Vsi bi se osvobodili.

Žive naj vsi narodi

Slika 2. Žive naj vsi narodi Mirko Kambič

Kakor se mogoče še spomnite, smo svoj razmislek o totalitarizmu začeli z besedo malaise, s katero smo hoteli pokazati na nelagodnost ali negotovost, ki ne dovoljuje slovenskemu človeku, da bi na pragu prihodnosti prišel k sebi. Ob besedo nelagodnost smo postavili še besedo razumeti in rekli, da nam razumetja ne bodo prinesle inventurne knjige, pa naj bodo še tako izčrpne. Če hočemo preteklost razumeti, moramo vsako njenih prvin peljati v njen specifični prostor, jo tam stehtati in izmeriti in povedati, kaj je. Vsako njeno prvino posebej, nazadnje pa preteklost kot celoto, gledano v etiološkem zgodovinskem vzgonu. Inventura torej ni konec, inventura je šele začetek – je pravzaprav vzpodbuda ali celo ukaz, da stopimo na težko in zahtevno pot k temeljnemu aktu razumetja. Na nekem parcialnem izseku smo pokazali, kaj to praktično pomeni. Izbrali smo nasilje kot instrument totalitarne oblasti. Šele ko smo videli, iz kakšne miselnosti so ljudje z boljeviškimi poverilnicami gradili stavbo totalitarne oblasti, smo v resnici razumeli, zakaj so mogli početi, kar so počeli. Zgolj inventura njihove pragmatike nam tega razumetja ne bi posredovala.

Če hočemo o totalitarizmu povedati kaj temeljitega in celotnega, moramo poleg nasilja spregovoriti še o nečem. Ko si narod nakoplje totalitarno oblast, ali pa mu je vsiljena od zunaj, nastopi poseben čas za ljudi dobre volje: za ljudi, ki gojijo osnovno spoštovanje do sočloveka in osnovno spoštovanje do kulture, ki si jo je narod pridobil s prebivanjem v civilizaciji. Posebnost tega časa, in ljudi v njem, je ta, da njihovo obstajanje ni več poljubno, ampak so vezani ali zadolženi. Zavezani so tako, da vsak na svoj način in vsak po svojih možnostih stopi na stran ponižanega človekovega dostojanstva. Vsak lahko kaj stori, če ne drugega, lahko molči. Ko bi z nastopom boljševiškega totalitarizma normalno čuteči ljudje sklenili, da bodo molčali – ko bi vsi ljudje dobre volje imeli v sebi to prisebnost – bi nosilce totalitarne perverzije postalo strah, v tistih tišini, ko bi bila zavestno izdelana, bi jih postalo strah. Vsi katoličani, ki so skozi totalitarna desetletja hodili ob nedeljah k maši, pa niso samo molčali, ampak so tako tudi govorili; in vsi tisti, ki so malo več hodili v šolo, pa niso stopili v Partijo, tudi niso samo molčali, ampak govorili. Kakor smo v enem od teh komentarjev že zapisali, je totalitarni čas tudi čas velikega preizkusa. Vsakdo je preizkušen, v velikem ali v malem. Totalitarizem je človekova preizkusna komora. Mi, Slovenci, malo vemo, kakšni smo prišli ven. Če narod kaj da nase, če čuti, da mora izvedeti, ali lahko nase računa, vedno in povsod, potem nima boljše možnosti, da to izve, kakor je ta, da razišče, kako je prestajal svoj totalitarni čas. Ali kako ga prestaja. V slovenskem primeru se moramo že tako vprašati: kako totalitarni čas prestajamo, ker je še vedno tukaj.

1.1.6. Totalitarizem – preizkusna komora za vzdržljivost elite

Ko je že omenjena skupina preiskovala slovenski totalitarizem, je suvereno šla preko vprašanja, kako so njegovo sliko modificirali njegovi oponenti – slovenska demokratska elita. NSZ je okoli leta 2000 pregledala v kakšnem duhu je izdelana Enciklopedija Slovenije in ugotovila, da je falzificirana do ene četrtine. O svoji najdbi je opozorila SAZU, a se gospodom akademikom ni zdelo vredno, da bi se nad tem vznemirjali in niso odgovorili. Nam pa se misel, da bodo prihodnji Slovenci zajemali svoje védenje o sebi iz tako defektnih virov, zdi neznosna. Tudi smo opazili, da je bil sredi devetdesetih let zamenjan glavni uredniški odbor ES z ljudmi demokratskih nazorov, a je ostala Enciklopedija bistveno nespremenjena in je še naprej sprejemala totalitarno interpretacijo stanja, preteklega in sedanjega, posebno tistega, ki zadeva revolucijo in državljansko vojno.

Klicar

Slika 3. Klicar Mirko Kambič
Za nov let ne vem,
prineslo kaj bo;
Ga mislim pregledat,
ob letu povedat,
kak dobro je blo.

Valentin Vodnik

In ko je ob petdesetletnici Rožmanove smrti ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Uran imel v nedeljo 15. novembra v ljubljanski stolnici za pokojnim škofom mašo, je nastala priložnost, da s svojo udeležbo spregovorijo vsi tisti, ki so težko prenašali način, kako je vsa povojna leta Slovenija ravnala z njim. Ki je bila žaljena enako kot on. Formalno je bil Rožman ljubljanski škof, v razmerah, kakršne so med vojno nastale, pa je bil več – bil je slovenski škof. Ne bom tega tu utemeljeval, povem naj le, da bi v nedeljo 15. novembra ob 16. uri moralo priti v Ljubljano 5.000 ali 10.000 ljudi. Prišlo jih je natanko 1.200. Nudila se je izzivalna priložnost, da nekaj deset tisoč ljudi pove, kaj si mislijo o tem, kako sta usoda in pokvarjeni svet ravnala z ljudmi njihove krvi in njihovega jezika, pa se jih je le 1.200 odločilo, da to storijo. Pa je bilo vendar tako, da so Rožman in njegovi klicali solidarnost ljudi s tako močjo in avtoriteto kot ni mogoče klical še nihče v zgodovini slovenskega krščanstva: ne samo, da so morali v tujino; ne samo, da so jim, na način, kakor se to ni delalo od barbarskih časov, pobili na tisoče sinov in hčera; ne samo, da so v tuji Argentini postavili nadomestno domovino, svobodno Slovenijo – iz nič, dobesedno iz nič, ne da bi jim kdo za to dal priznanje. Nasprotno, govorili so o njih z najgršimi besedami, ki jih je ta narod izdelal – za koga? Namesto desettisoč, jih je možnost, da demonstrirajo proti totalitarni Sloveniji, pripeljala v Ljubljano 1.200. Takih reči institucije, ki se postavljajo po Sloveniji, kakor smo videli, ne opazijo.

Nekaj podobnega se je zgodilo lansko leto ob skupščinskih volitvah 21. septembra, ko se je pokazalo, kako so slovenski volilci reagirali na finsko intrigo. Dogodek je še vedno v spominu večine ljudi, zato o njem posebej ne bom govoril. Neki finski novinar je, sklicujoč se na dokumente, ki jih nihče ni videl, obtožil Janeza Janšo, da je prejel podkupnino za posredovanje pri nakupu oklepnih vozil za slovensko vojsko iz neke finske državne tovarne. Vsakomur je bilo jasno, da je obtožba bila skonstruirana, čisto verjetno na pobudo Janševih političnih nasprotnikov v Sloveniji. Naravno je bilo pri tem pričakovati, da se bo ob tem v večini Slovencev prebudil občutek za narodno čast in da bo konstrukt Janši, ki mu je že tako dobro kazalo, samo še koristil. A ni bilo tako. V Sloveniji ni bilo nobene užaljenosti, torej tudi nobenega ponosa. Ljudje bi morali biti ogorčeni, da si jih je nekdo drznil narediti za predmet tako prozorne manipulacije.

Če vse premislimo – tudi stvari, o katerih tu nismo govorili – nam ne bo preostalo drugega, kot da priznamo, da naša zavest ni adekvatna. Adekvatna čemu? Zahtevam, ki jih postavljata pred nas konkretna zgodovina in konkretno življenje. Ali smo mogoče čemu izpostavljeni? Čému, na kar nihče niti ne pomisli ne. Kaki radiaciji, ki hromi našo voljo? Ali imamo kako možnost, da ta izvor odkrijemo? Poizkusimo!

Odgovor, ki ga more dati Nova Slovenska zaveza, na podlagi analize, za katero jo je usposobila njena zgodovinska izkušnja, je naslednji. Politična in kulturna lega slovenske države in znotraj nje politična in kulturna lega slovenskega naroda ni avtentična, ni takšna, kakršna bi logično sledila iz zgodovine. Z drugimi besedami, Slovenci živimo v globalni laži. Nerad uporabljam besedo laž, ker čutim njen odbojni patos in se zavedam, da na nihilističnih meridianih, na enem od katerih leži tudi Slovenija, ne pomeni nič. A čeprav je beseda diskreditirana, nas stanje, ki ga ta beseda sicer pokriva, vedno znova opozarja s svojo dejanskostjo.

1.1.7. Boljševiški ptolomajski mit – laž kot režim

Laž – brez te besede enostavno ne moremo shajati – je v tem, da narodnoosvobodilnega boja, ki velja za utemeljiteljno dejanje slovenskega naroda, preprosto ni bilo. Bil je boj, a ta boj ni bil narodnoosvobodilni, ampak revolucija. To je elementarno dejstvo in okoliščina, da so nekateri skraja – nekateri, zelo zelo redki, pa prav do konca – verjeli, da je bil, na tem dejstvu nič ne spremeni. Ta zamenjava, ta quid pro quo, to prevaro so boljševiki kodificirali v mit in ga sankcionirali z ideologijo in tajno politično policijo. Ker je ta mit za nereflektirano in zideologizirano pamet prepričljiv, mu je NSZ nadela ime ptolomajski mit, po pojmu ptolomajska astronomija, ki je za nereflektirano pamet tudi zelo prepričljiv, a v celoti napačen in že zdavnaj zavržen. Razlika je v tem, da v ptolomajsko astronomijo nihče več ne verjame, ker so ljudje pod pritiskom znanstvenih dokazov naredili tako imenovani kopernikanski obrat – to je dolgo trajalo in ni šlo gladko – ptolomajska enobejevska astronomija pa še kar traja, ker te reči, kakor smo rekli, gredo počasi, poleg tega pa tu ne gre za fiziko, za nebesna telesa in nebesne prostore, ampak za politiko, ki je opremljena z večjo inertnostjo, kakor zastarela znanost. Prostega pada se ne da korigirati ali odpraviti, mogoče pa je vplivati na to, kaj ljudje mislijo – na kratke, včasih tudi na dolge proge.

Spomin na kratek obisk

Slika 4. Spomin na kratek obisk Mirko Kambič

Diagnostična slika slovenske zavesti – tega, kar si Slovenci mislimo o sebi – ni adekvatna, ni v skladu s tem, kar smo bili in kar smo. Odkar so se boljševiki začeli sramovati revolucije – nič se niso začeli sramovati, boljševiki človeškega refleksa, ki se imenuje sram, nimajo – odkar so opazili, da jim revolucija dela napoto, govorijo samo še o narodnoosvobodilnem boju. To pa je nekaj, česar nikoli v nobenem oziru ni bilo. Tako v temeljne narodove biti postavljajo nekaj neobstoječega. V tem je izvor slovenskega nihilizma: da se utemeljujemo na nečem, česar nikjer ni. In emanacija te središčne zlaganosti prehaja na vse: na politiko, na kulturo, na gospodarstvo, na vso skupnost in na vsakega posameznika. To se dogaja zato, ker slutimo, kako je, le povedati si ne upamo naglas, le te moči nimamo, da bi izsilili resnico, le dorasti ne moremo. Tako zelo nas je totalitarizem pohabil. Na vsak način ga moramo razumeti, samo inventura ne bo pomagala.

Takšna je torej naša identitetna slika in mi smo z njo odgovorili na vprašanje, ki nas je vznemirilo na začetku tega razmišljanja. Od kod, kako smo že rekli, slovenska malaise? Nelagodnost, prestrašenost, onemoglost? A preden bom z nekaj primeri ilustriral to stanje, bi rad z drobno sličico pokazal, kako je tudi mogoče biti Slovenec.

Kot vemo, so postboljševiki zvrnili krivdo za Hudo jamo na srbske in črnogorske brigade, ki naj bi se z njo maščevale za medvojne poraze. Na začetku avgusta je na neki televizijski oddaji tekla beseda tudi o tem. Tu se je oglasil zgodovinar dr. Mitja Ferenc: »Moram povedati, da tiste izjave, ki so bile izrečene neposredno po odkritju tega hudega zločina, ko se nam je poizkušalo povedati, da so te zločine izvajale enote iz drugih jugoslovanskih republik kot maščevanje za storjene zločine, da v Hudi jami temu ni bilo tako in da so, po vsem sodeč, ta zločin tukaj opravili Slovenci.« Še bolj precizen, pa tudi zgodovinski (ne zgodovinarski) je bil Roman Leljak, ki je ob tem povedal, da so Hudo jamo uprizorili pripadniki 3. bataljona VDV oziroma KNOJ, odgovorni zanjo pa so bili »partizani, NOB in KPS«. Ko smo zaslišali to oznako – tako daleč smo že, da je nismo pričakovali – a ko smo jo zaslišali, smo že vedeli, da je pravilna in politična v elementarnem pomenu te besede. Ni najbolj pomembno to, kdo je zločin storil, ampak kdo je ustvaril prostor, v katerem so se lahko zločini, brez kazni, delali. Pomembno je to, kdo je postavil državo, ki je zločine ukazovala in nagrajevala. Naslednjo trditev ni postavil Slovenec, ampak Milovan Djilas, a vseeno. Gre za pripoved Meštrovićevega sina, da je Djilas leta 1950, ko je bil še na prostosti vpričo jugoslovanskega veleposlanika v New Yorku rekel njegovemu očetu naslednje: »Partizani so odgovorni za več pobitih, kot ustaši, četniki, Nemci in Italijani skupaj.« Te besede nam odprejo nov svet: komunistična rezistenca ni bila legitimna rezistenca, potrebna za osvoboditev Jugoslavije, ampak je imela svoje lastne, sekundarne cilje. To smo sicer vedeli že prej, a je čisto drugače, ko to izveš od kompetentnega človeka.

V javnih prostorih, s katerimi razpolaga sodobna družba, je torej možno govoriti stvari, ki so v skladu s stvarnostjo, in vsakič, kadar katero slišiš, se čutiš močnejšega, bolj varnega in bolj svobodnega;zanesljivost celotnega prostora se poveča. Toda naša radijska, televizijska in časopisna industrija proizvaja izdelke, ob katerih človek včasih pomisli, če ni njihov namen zavestno subverziven. To stanje dobi še bolj precizno podobo, če upoštevamo, da 40 % državljanov ne more zjutraj v kiosku kupiti svojega časopisa ne za večerna poročila odpreti svoje televizijske postaje.

1.1.8. Neznosna teža boljševiškega spomina – kriminalizacija katolištva kot alibi

Eden od izstopajočih izdelkov zgoraj omenjene industrije in eden od vidnejših prispevkov za vzdrževanje razbolelosti, o kateri smo v tem razmišljanju govorili, je članek prof. in akademika dr. Tineta Hribarja v sobotni prilogi Dela 10. oktobra. Članek je esej, ki ga je Hribar prebral na posvetu, ki ga je priredila Slovenska matica 23. septembra pod naslovom Revizija zgodovine. Prebrani esej je imel naslov Vračanje enakega in revizionizmi 20. stoletja. Za članek pa je Hribar, mediju primerno, naslov spremenil v Ubijalska ideja komunizma in Katoliška akcija. Matični naslov je za ideološko nekaramboliranega človeka lahko pomenil eno samo reč: zgodovino, potem ko se je vrnila iz totalitarnega komunističnega oziroma boljševiškega ujetništva, poslati, v podobi povedano, v strokovno bolnišnično rehabilitacijo, potem pa še v kako boljše, zlasti pa varnejše okrevališče.

Obljuba

Slika 5. Obljuba Mirko Kambič

Po totalitarizmu, zlasti po totalitarizmu, ki se utemeljuje na zgodovini – in kateri se ne – je zahteva po rehabilitaciji – ali pa reviziji, če že hočete – aksiomatične narave. Zlasti velja to za komunizem ali boljševizem – tudi za fašizem in nacizem, a bo tu procedura krajša in manj zahtevna, ker fašisti in nacisti preprosto niso imeli časa pisati kaj več zgodovine. Pomen besede revizija je bil torej tu zelo jasen: Evropa je šla skozi neko obdobje, v katerem je nastajala ta zgodovina, da mora glede nje nekaj reči sedaj zgodovinska znanost, če hoče ohraniti osnovno dostojnost in strokovno višino, pa tudi politika, če hoče preprečiti, da bi državljani ali narodovi pripadniki živeli in ustvarjali prihodnost z zlagano preteklostjo v spominu. To je več ali manj revizija. Sicer pa ljudje kar naprej pišejo zgodovino, vsak z malo drugačno pametjo v glavi, tako da vsak pušča za sabo malo drugačno podobo preteklosti, a si zato še nihče ne domišlja, da je napisal revizijo. 20. stol. pa se je razvilo v to posebnost, edino v moderni Evropi ali pa edino v Evropi sploh, da so nekateri zgodovinarji pisali, zavestno in dosledno, zgodovino, ki je bila bistveno drugačna od te, ki je potekala.

Tako je večina zgodovinarjev ta podvig, imenovan revizija, tudi razumela. Vendar niso ostali povsem enotni: tisti, ki so mikavnost totalitarne interpretacije zgodovine zaradi okusa vseskozi odklanjali, so se brez pomisleka lotili revizije; tisti pa, ki so se le podajali na krajše ali daljše obiske v zgodovinske depandanse, ki jih je vzdrževal Tempelj, pa so čutili, da se morajo za izkazano gostoljubje oddolžiti in so zato svoje revizije primerno – kolikor se je pač kdo čutil zadolženega – modificirali.

Na simpoziju to ni ostalo skrito.

Tako daleč, kot se je spustil akademik dr. Tine Hribar, pa le nihče ni hotel. Včasih je tako malo pazil na svoj ugled, da smo že dobivali občutek, da se hoče žrtvovati. A smo takoj za tem pomislili, da morda rešuje neki osebni problem: da se mu zdi, da bo samo tako prenesel sramoto boljševiškega poraza, če bo tudi Katoliška cerkev zapustila stoletje približno tako umazana kot boljševiki. Gotovo so njegovi napori šli v to smer. Obenem pa nam ni ušlo, da v taki drži doživlja določeno emocionalno spopolnitev in smo ob tem pomislili, da so slovenski boljševiki vedno – še pred vsemi drugimi – napadali Katoliško cerkev, duhovnike in katoličane in da Hribar v tem pogledu ogreva svoje domovanje z istim netivom kot nekdanji boljševiki, in da se kljub drugačnim trditvam in zaklinjanju o nasprotnem, sploh še ni rešil. Lahko se mu celo dozdeva, da se je rešil, pa se v resnici ni. Tako zapletene so te reči.

Čudi nas, da kot praktikant »svetovnega etosa« tako malo pazi, kaj govori. Njegov prikaz Slovenije je naslednji: v njej vlada »ubijalska ideologija«; že od prve svetovne vojne naprej so v njej »elementi fašistoidnega klerokatolicizma«; na čelu vsega pa je »militantna Katoliška akcija«. Ob tem se človek spomni na stavek, ki ga je zapisal v dnevnik mladec Vinko Mravlje nekaj dni preden so ga 12. junija prišli iskat partizani in ubili, pa ne samo njega, ampak še očeta in brata, drugega brata pa odpeljali na Ključ in tam pokončali. Stavek v dnevniku pa se glasi: »Iz Pograjskih hribov diha groza.« In dalje. Nekaj sto metrov stran od Mravljetove hiše na Brezovici sta živela druga dva mladca, Zdravko in Tone Novak, eden še gimnazijec, drugi že študent, in kljub svoji »ubijalski naravi« čakala doma še dva meseca, do 15. avgusta, do Velikega Šmarna, ko so spet prišli partizani in ju odpeljali na Ključ in tam ubili. In kaj so ti fantje, mladci prof. Tomca naredili? Hodili so ob nedeljah v farno cerkev na Brezovico k deseti maši in tam stali v vrsti pred prvimi klopmi. In te militantnosti partizani na Ključu niso mogli prenesti. Ali bi jo bil prenesel akademik dr. Tine Hribar?

Tu sedaj ne morem, dragi bralci, da vam ne bi povedal neke zgodbe in se vam za zamudo opravičujem. Bilo je zgodaj poleti 1942. Z brati sem spal na seniku. Takrat smo bili še štirje, čez mesec ali dva pa so dva odpeljali Italijani, enega v Gonars, drugega na Rab. Tistega večera so partizani imeli sestanek na neki gozdni jasi, ne prav daleč stran. Naši so sklenili, da ne grejo. Naša vas ni bila prav velika: štiri razstresene skupine po dve hiši. Samo ena od njih je bila partizanska. In iz tiste pride, komaj se dobro uležemo, eden od domačih fantov in pravi: »Za božjo voljo, pojdite na sestanek, sicer bo narobej.« Bratje so potem šli, jaz pa sem jih imel šele štirinajst in sem ostal. Potem pa so mi povedali, domači, pa tudi drugi, kako je bilo na tisti jasi. Sestanek je vodil filozof dr. Cene Logar, najpomembnejši partijski človek v takratni dolini. Z enim od bratov sta se malo poznala. Kot »boljša« človeka, Cene je bil doktor filozofije, brat pa čevljar in občinski odbornik, kar tudi ni bilo malo, sta hodila k maši v zakristijo. Brat je doma pri mizi večkrat pripovedoval, kako je Cene preživljal maše: z obrazom zakopanim v dlani in sloneč na župnikovi oblačilni mizi. Svoje opise je vedno zaključeval s pripombo, da mora mladi gospod pač biti zelo pobožen. Sestanek na tisti jasi se je zelo hitro končal. Dr. Logar je opozoril prisotne, da bodo začeli po vasi zbirati živež za partizane, potem pa je pogledal brata in nadaljeval, »nosili pa ga bodo shranjevat k vam.« Nato brat: »To pa ne bo šlo.« Logar: »Zakaj ne?« »Zato ker oče ne bo dovolil.« »Zakaj ne bo dovolil?« »Zato ker ve, da boste šli Italijanom povedat, kaj dela, in bodo Italijani prišli in ga ustrelili.« Ljudje, ki so mi to pozneje pripovedovali, so rekli, da je ob tem jasa obnemela. Logar je že segal po revolverju, malo kolebal, potem pa se obvladal, zamahnil z roko in s partizani oddivjal v noč. Razumljivo, da bratu po tistem ni bilo biti več doma. Hribar je še mlad in ne ve prav dobro, kakšni so bili tisti časi. Hočem reči, kaj so tisti časi znali iz človeka narediti.

Kako zelo težko dr. Hribar preživlja zgodovinski poraz boljševizma, kažejo njegove izmišljotine o »ubijalski sprevrženosti militantne Katoliške akcije«; o tem, da je bilo domobrancem preprečeno izvesti zaključni masaker »pod vodstvom Katoliške akcije«. Marsikaj smo že slišali, kaj takega pa vendar že dolgo, dolgo ne. Istočasno, ko se izživlja nad temi ubogimi fanti, prepeva po deželi sure o »posvečenosti mrtvih«. Ustavite se, ljudje, malo ob tem.

Najbolj pa izdaja akademika dr. Hribarja bes, ki ga prevzame, če kdo vzame v misel »pogodbo po državljanski vojni«. Prizadevanje, ki bi moralo biti deležno najboljših sil, ki jih premoremo, aspiracije, pred katerimi bi se morale umakniti vse druge, dar, za katerega bi morali prirejati prošnje maše in procesije, lepota, ki bi nas morala omamljati iz simfonij in dram: vse to je za Hribarja »absurd«. Kako si je mogoče to razložiti, če sploh, če sploh? Ali nas bo nazadnje le prisilil, da bomo verjeli, da se boji tega, kar bi v tej listini nujno stalo: po analogiji z mednarodnim pravom vsi trije vojni zločini – zločin zoper mir, vojni zločini in zločini zoper človeštvo. Zakaj bi bil sicer konec državljanske vojne »absurd«! Ali bi Hribar hotel, da bi bil konec državljanske vojne boljševiški octroi?

1.1.9. Skrivnostna mikavnost totalitarnega boljševizma – želja po smrti

Do totalitarizma v vseh variantah so se ljudje obnašali kakor omamljeni, kakor da bi bili iz sebe, kot da bi izgubili pamet. Italijani so 1922 leta sprejeli fašizem z aklamacijo, Nemci so 1933 izvolili Hitlerjevo nacionalsocialistično delavsko partijo s skoraj 40 % večine. Za kaj so bili ljudje tako razoroženi pred utopičnimi obljubami, ki so se jim ponujale v zameno za svobodo? Če se odpovemo dejstvu, da so se te ideologije pojavile v času, ko je krščanstvo v veliki meri – zvečine zaradi pohujšanja znanosti – že izgubilo moč svojega iztreznitvenega sporočila, ostanemo praznih rok. Raj mora vendar biti, če ga ni tam, kjer je bil vseskozi, bo pač na zemlji – ga bomo pač naredili.

To lepoto gledati in jo varovati

Slika 6. To lepoto gledati in jo varovati Mirko Kambič

Kako ta logika deluje od začetka, bomo nekoliko videli iz knjige Nadežde Mandelštam Upanje proti upanju, v katero je kakor v dragoceno skrinjo polagala spomine na svojega moža, vrhunskega poeta Osipa Mandelštama. Zgodba gre na kratko tako, da je leta 1934 pesnik napisal porogljivo pesem o Stalinu. (Deset korakov stran že ni slišati naših besedi … a njegove padajo od njegovih ustnic, težke in dokončne, kot uteži. Kremeljski alpinist.) Zaradi te pesmi so Mandelštama zaprli in potem pregnali v Sibirijo, kjer je leta 1938 v prehodnem taborišču za kriminalce v bližini Vladivostoka umrl.

V spomine na moža je Nadežda vpletla tudi svoja opažanja o ruski inteligenci pod Stalinom. Navedli bomo dva odlomka iz nekega eseja o tej knjigi, predvsem zato, da bodo naši bralci videli, kako znano je vse to tudi nam: »Vprašanje, ki si ga gospa Mandelštamova kar naprej postavlja, je naslednje: zakaj je ruska inteligenca v tridesetih letih, v nasprotju z njenim možem, pod Stalinovo diktaturo ne samo kapitulirala, ampak jo je veliki meri podpirala, čeprav je bila v nasprotju z vsemi vrednotami, ki jih je tradicionalno podpirala?« In naslednje: »Gospa Mandelštamova je seveda dobro vedela, da intelektualci niso nič bolje opremljeni za odpor proti pritiskom kot druga človeška bitja. Kar pa je težko razumela – in odpustila – pa je bilo to, da so mnogi od njih, z različno mero iskrenosti, izjavljali, da prav ti pritiski predstavljajo novo in do sedaj še v ničemer primerljivo razsežnost človekove svobode.« Ali je te vrste razčlovečenost povzročil samo strah? Strah ali groza? Strah ali groza, ki je morala stopiti v ljudi, ko so slišali za take smrti, kot jo je moral prestati veliki teatrolog Vsevolod Meyerhold v eni od moskovskih ječ, potem ko je pred Vyšinskim pogumno branil svojo umetnost – smrt, ki je nesporočljiva, ki je preprosto ni mogoče povedati in je tudi jaz ne bom. Kaj je v tem, v tej ideologiji, v teh ljudeh? Nekaj mora biti, da so še tukaj, po vsem, kar so bili. Ne samo v neki deželi, kakor po kaki pomoti, ampak povsod. Po celotnem nekdanjem boljševiškem imperiju srednje in vzhodne Evrope. Letošnja Nobelova nagrajenka za literaturo Herta Müller, žrtev romunske tajne službe, je, kakor poroča FAZ (9. oktober) takole opisala postboljševiško situacijo v tej službi: »Presenetljivo ni to, da večina osebja nekdanje komunistične tajne službe še danes deluje v vrstah sedanje postkomunistične tajne službe, in da so nekdanji uslužbenci Securitate zasedli ključne položajev romunskem gospodarstvu. V državi, kjer imajo stare naveze Securitate na povodcih vse medije in so njihovi najvišji funkcionarji vtihotapili svoje sinove in hčere v prve vrste romunske politike, to nikogar ne čudi.« Za demokratično državo je to seveda porazno. A bolj pomembno in bolj usodno je nekaj drugega – nekaj, kar utegne biti poglavitni vzrok duhovne in moralne destabilizacije prebivalcev totalitarne politeje. Herta Müller pravi nekje tudi tole: »Vsako moje potovanje v Romunijo je potovanje v življenje, v katerem nikoli nisem vedela, kaj je slučajno in kaj je inscenirano.« Tu smo mogoče pri jedru: nikoli ne veš, kaj je res in kaj ni res, kaj je samo po sebi in kaj je zrežirano. Človek prenese vse mogoče muke in šikaniranja, te osnovne negotovosti pa ne prenese: od tega človek izgubi normalnost. Ali naj že sedaj povem? To se s povprečnim Slovencem godi danes. Vedno bolj postaja tako, kakor je bilo v realnem boljševizmu. Drug za drugim se prebujamo v porazno in uničujoče spoznanje – tudi ljudje, ki v sebi nimajo preddispozicij za histerijo: nikomur več ne moremo verjeti, nikomur več ne moremo verjeti! Spet smo se vrnili k uvodni besedi tega razmišljanja, le da sedaj nekoliko bolj razumemo, od kod vsesplošna malaise, ki se plazi naokoli – nelagodnost, utrujenost. A sedaj bi lahko šli še naprej in si rekli: če hočemo okrevati, nam ne bo pomagalo drugo, kot da naredimo novo družbeno pogodbo, v kateri bo z nezgrešljivimi črkami stalo: govorite resnico, samo resnico in nič razen resnice. Če hočemo ozdraveti, moramo uvesti v državo kult resnice – tudi v banalnih zadevah. Na nekem simbolnem, zavezujočem kraju moramo to narediti, vsem na očeh, z besedami, ki ne bodo nikogar obšle, izrečene od človeka, ki mu že sedaj verjamemo. Ali je tak človek v tej deželi? Po naravi stvari bi to lahko bil predsednik države – ko se ne bi bil tako zelo degradiral z drugorazrednostjo Hude jame.

Če ne predsednik države, potem pa mogoče parlament. Kakšna je trenutno parlamentarna večina, lahko nekoliko vidimo iz prispevkov njenih članov med debato o predlogu resolucije v podporo Resoluciji evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu od 2. aprila letos, ki je tekla v začetku septembra v odboru državnega zbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje in potem še v državnem zboru. Za državnozborsko komunistično levico, je s to Resolucijo prišel čas, ki bi si ga morala pravzaprav želeti. Če je mislila resno s svojo prenovitveno retoriko, potem se je sedaj končno pojavila ugodna priložnost, da na eleganten način, brez večje nevarnosti za nujno potrebni osnovni ugled, s sprejetjem nekega tujega dokumenta, potrdi resnost svojega dosedanjega demokratičnega zaklinjanja in se takorekoč na posreden način uveljavi kot avtentična prvina demokratične politeje. To bi bil nekakšen by pass za osnovno osvojitev politične kredibilnosti. Posrednost postopka bi ji torej rešila čast, obenem pa bi napravila dejanje, za katerega se bo morala prej ali slej odločiti – mogoče v mnogo bolj neugodnih okoliščinah. Enkrat bo to morala storiti, večno tako ne bo mogla viseti. (Lahko bi se kaj naučila iz breizhodnega položaja njenih evropskih poslancev, ki so za Resolucijo enostavno morali glasovati, sicer bi si zelo, zelo otežili položaj v evropskem parlamentu. Tudi razmere v lokalnem političnem lovišču se lahko zelo hitro spremenijo.)

Marija – Fra Angelico (Washington) )

Slika 7. Marija – Fra Angelico (Washington) Mirko Kambič)

Toda že prvi nastopi so pokazali, da se je levica odločila drugače. Posledica je bila ta, da smo morali gledati najbolj klavrne prizore, ki jih more nuditi kaka parlamentarna praksa. Bili so seveda v nelahkem, protislovnem položaju: morali so zanikati zgodovino, ki so jo postavili, potem pa pol stoletja jamčili. Namesto, da bi se svobodno spustili v razkošje, ki ga politiku evropskega stila more nuditi pogovor o slavi evropske zavesti in o totalitarizmu, ki je ime za barbarsko koncentracijo sil, ki so to zavest hotele uničiti, so morali uprizarjati dialektični balet s stavki, ki so imeli eno samo možnost: da so bili hkrati trditve in zanikanja. Ko ne bi za njimi stala dolgoletna praksa komuniciranja s »širokimi ljudskimi množicami«, tega ne bi zmogli, tega ne bi vzdržali. Reševali so se tako, da so se izogibali bistvenim vprašanjem, ki so silila v ospredje, in pilotirali debato v nepomembno periferijo. Predvsem so svojim nasprotnikom očitali, da s svojo Resolucijo »razdvajajo«. Koga? »Intelektualce, zgodovinarje, politike, ljudi v Sloveniji«. Namesto da bi se osredotočili na akutne probleme sedanjosti, obujajo medsebojne obtožbe, »ki prav gotovo ne bodo nobenemu koristili«. Zdelo se jim je tudi zelo krivično, da se komunizem razglaša za najbolj zločinskega od vseh totalitarizmov, kar terja od borcev, da se morajo takorekoč »zagovarjati«. Sploh pa ni nikjer povedano, da so bile razmere v Sloveniji »bistveno drugačne«. Ta teza se jim je zdela posebej koristna: da pri nas komunizem ni bil pravi komunizem. Eden od bolj prisebnih debaterjev se je spomnil, da se je »moja stranka že 25. in 26. novembra 1995 v Slovenj Gradcu odrekla vseh nasilnih dejanj komunistov in da tudi sam osebno obsoja vse, kar so delali«. Vmes so se, kakor v nekem ritmu, vrstili epski izlivi v slavo enobeja. Tako se je debata izgubljala v bolj nepregledne in zaraščene tolmune političnega prerekanja, a so vendar pazili, da ne bi bil sprejet kak predlog, ki bi bil zares pomemben, na primer, da Resolucija ne bi bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije!

Nekateri so nevede skrbeli tudi za zabavo. Tako je nekdo postavil zahtevo, da bi »med totalitarizme morali všteti tudi liberalni kapitalizem«. Nekdo drug pa se je javno zavezal, da ne bo »nikoli dovolil spreobračanja zgodovine«. Neka gospa se je zatekla v statistiko: da »to ni evropska resolucija, ampak resolucija evropskega parlamenta, saj v njem sedijo predstavniki samo sedemindvajsetih držav«.

Veliko jih je posegalo nazaj v državljansko vojno. Eden od njih se je razgrel v stavek: »Samo nečesa ne boste doživeli, da bi kdajkoli priznal, da so domobranstvo, belogardizem, izdajstvo bili šele posledica nečesa prej«. Nekdo drug pa bi s totalitarizmom rad obremenil tudi zapadne zaveznike: »V tej resoluciji ni skoraj milijona mrtvih vojnih ujetnikov, ki so jih demokratski sistemi v ujetništvu pustili umreti od lakote.«

Iz kratkih posnetkov njihovih nastopov smo videli, kako hudo ceno so morali postkomunistični poslanci v slovenskem parlamentu plačati, da so lahko vztrajali na boljševiških pozicijah. Potem ko jim je zgodovina vzela papirje in jih odslovila, lahko vzdržijo v parlamentu – kjer je, kakor pove ime, treba govoriti – samo za nedopustno in sramotno ceno destrukcije jezika. To ni nobeno ceneno obtoževanje, ampak nekaj, kar smo videli. Na lastne oči. Slovenski parlament je bolan. Zadela ga je embolija brezumja. Pohabljen jezik se nujno izrazi v brezumju.

1.1.10. Totalitarno poškodovanost zdraviti z resnico

A kar nastaja v parlamentu, ne more ostati skrito. Brezumje se seli v to, čemur pravimo država, in v to, čemur pravimo narod, in v to, čemur pravimo družba. Mi smo za stanje, ki se ustvarja, že našli besedo prav na začetku: malaise – obolelost. Kako daleč je že? Ne vemo, kako daleč je že, vemo pa, da se je naselila na nekaterih najfinejših tkivih kulture. Ali ste že opazili, na primer, kako je padla kultura pokopavanja? Spomnite se, kako se pogrebci, ko čakajo na začetek, zbirajo po skupinah, in veselo razpravljajo o tisočerih najbolj banalnih rečeh nato pa, med običajnim govorom, za nekaj minut umolknejo, in spet, ko se sprevod razvije, začnejo o dividendah, o avtomobilih, o parcelah itd., itd. Letos se je ta stvar dvignila tako visoko, da si je eden od novinarjev za svoj komentar na praznik Vernih duš privoščil naslov Veseli spis o smrti, jaz pa sem na enem od primestnih pokopališč zaslišal za sabo hrupne glasove in zagledal, ko sem se obrnil, skupino mladih ljudi, ki se je smejala tako glasno, da je segalo do zadnjih grobov. Tega še nisem doživel. To je bilo novo. Kaj pa poročila z letošnjega Borštnikovega srečanja v Mariboru? Ali naj vas spomnim, kaj so od tam sporočali? Da je po otvoritvenem večeru bilo »vse več praznih sedežev«; da je ob podelitvi nagrad »dvorana bila skoraj popolnoma prazna«; da je »odlično Orestejo prišlo gledat vsega petdeset ljudi«; da tudi na »festivalih klasične glasbe kronično primanjkuje občinstva«? To ste tudi vi prebrali in si mogoče mislili, da to vse skupaj nič ne pomeni, ali kaj? Kaj pa nasilje po družinah? Zakaj pa tako divje narašča? Od 1.500 policijskih posegov leta 2000 na 9.000 leta 2009. Naj se nihče ne vara, da 600 morišč po Sloveniji nima s tem ničesar opraviti; da samoumevnost Kočevskega Roga in Barbarinega rova nima nič opraviti s samoumevnostjo tega, da možje tepejo žene!

Malaise. Rekli smo: skrbita nas država in narod. Vse se dogaja na matrici laži. Zato je vse kontaminirano z lažjo. Poleg tega pa: vedno več je stvari, ki jih ne moremo povedati. Zaradi polstoletne totalitarne zlorabe odteka jeziku kri. Nadalje, ali ste že kdaj pomislili na razliko med tem, kako so leta 1945 boljševiki postavljali državo in tem, kako so jo leta 1990 demokrati? Boljševiki so leta 1945 imeli na razpolago fizično in moralno zdrave graditelje – državljane vzgojene po normah evropske kulture, demokrati pa leta 1990, za mnogo težje opravilo, totalitarno poškodovano maso. Naloga, pred katero jih je postavila zgodovina, pa se je glasila: piramide spremeniti v Partenon, kakor se je izrazil neki ruski pisatelj.

Še nadalje. Zakaj ima Slovenija v senci sedanje recesije pri revitalizaciji gospodarstva večje težave kot pa zahodne ekonomije? Zato, ker je naša menedžerska snov zrastla v socialističnih rezervatih, zahodna pa na realnih poligonih liberalnega gospodarstva. Poleg tega pa še: Na nas pritiska strašen zločin; na tiste, ki ga čutijo z veliko težo, na tiste, ki ga ne čutijo, pa še z večjo. Na vsakem še tako neznatnem vzgibu v tej državi, gospodarskem, političnem, kulturnem, so vidni sledovi velikega zločina. Naš državni in narodni mehanizem ni v stanju, ki bi ga servisirala sproščenost in svobodnost tvornih sil. Elite kontinuitetnih sil ne marajo države. Zanje država ni polis: prostor ustvarjalne politične skrbi.

Ps: Ali se še spomnite?

Nikolai Tolstoy:

(O Hudi jami): »This crime is to my knowledge the worst mass crime committed in Europe since 1945.«

(Ta zločin je po mojem mnenju najhujši množični zločin, storjen v Evropi po letu 1945.)

Dr. Mitja Ferenc: »Po vsem sodeč so ta zločin napravili Slovenci.«

Sklep: Drage bralce prosimo, da iz zgornjih dveh dejstev izdelajo in na tem mestu zapišejo sklepni stavek. Hvala.

2. Kako se je začelo

2.1. Zgodnji partizanski teror v Poljanski dolini

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

V letošnjem novembru smo na naši televiziji kar dva nedeljska večera lahko spremljali razgovor z uglednim angleškim zgodovinarjem in pisateljem. Najprej je bil na vrsti profesor Orlando Figes; pred kratkim je izšel slovenski prevod njegove knjige Šepetalci, kjer je iz stotin izjav žrtev sestavil mozaik trpljenja milijonov Rusov v času Stalinove tiranije. Eno ali dve nedelji kasneje pa so nam predstavili grofa Nikolaia Tolstoya, ki je pri nas že znan kot raziskovalec angleške prevare ob vračanju slovenskih domobrancev v maju 1945. Oba sta v svoji razpravi poudarila, kako važna so pri njunih raziskavah poleg arhivskih virov tudi neposredna ustna pričevanja žrtev.

Koliko poljanske Sore je že preteklo mimo Loga, kjer še vedno stoji kovačeva domačija, od koder so partizani 14. oktobra 1941 odpeljali v smrt Matevža Krmelja, pa se še nihče ni odločil, da bi zapisal njegovo zgodbo. Bilo je pač določeno, da jo neizprosni čas izbriše iz ljudskega spomina. Celo kovačevi otroci, ki so jim dogodki okrog očetove smrti vtisnili močan pečat, so jo morda nekoliko pozabili. Ali ni prav, da jo z njihovo pomočjo iztrgamo iz pozabe?!

2.1.2. Poljanska dolina v prvih mesecih okupacije

Ko smo se odločili, da za 75. številko ZAVEZE za rubriko KAKO SE JE ZAČELO pripravimo zgodbo o Matevžu Krmelju, kovaču z Loga pri Poljanah, smo se spomnili na sestavek Poljanska vojna kronika izpod peresa dr. Tineta Velikonje, kjer nastopa Polde Krmelj iz zaselka Smoldno nad Poljanami. Seveda pomislimo na morebitno sorodstveno zvezo med Krmelji iz Smoldna in onimi z Loga. Ko sežemo po 6. zvezku Enciklopedije Slovenije, ki naj bi nam razkril relacije poljanskih Krmeljev, pa stopi pred nas še tretji Krmelj: Maks Krmelj, Matija ali Krivar. Vidimo, da je bil rojen leta 1910, torej je bil v začetku okupacije star dobrih trideset let. Pred drugo svetovno vojno je bil priložnostni delavec, čebelar, kmet in morda še kaj. Kot piše ES je bil že poleti 1941 med organizatorji upora proti okupatorju, od oktobra 1941 sekretar škofjeloške partije, udeleženec decembrske vstaje, kasneje na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju izvoljen v SNOO in Avnoj itn. Po vojni je skoraj 20 let vodil Glavno zadružno zvezo Slovenije in še bi lahko naštevali. Nas seveda predvsem zanima, ali je bila kaka povezava med njim in kovačem Matevžem z Loga. Od domačinov zvemo, da nista bila sorodnika, glede na vse naštete in nenaštete funkcije si pa težko predstavljamo, da bi se kovačeva »likvidacija« zgodila brez njegove vednosti.

Seveda naš namen ni ugotavljati, ali je Krivar vedel za enega prvih političnih umorov v dolini, ampak vsaj malo predstaviti tokove, ki so vznemirili dolino pred začetkom poljanske vstaje, in njihove spodbujevalce. Naj bralca v zvezi s tem spomnimo na dogodek, ki se je zgodil pri Sv. Lenartu nad Škofjo Loko in smo ga opisali v 55. številki Zaveze. Februarja 1941 je prišel za župnega upravitelja k Sv. Lenartu Jože Švelc, ki je pred tem nekaj let deloval kot izseljenski duhovnik v Metzu v Franciji. Leta 1940 so ga Francozi osumili, da špijonira za Nemce, in ga internirali v taborišču, kjer so bili zaprti tudi španski borci iz Slovenije. Zaradi bližine Maginotove linije so taborišče kmalu razpustili in Švelc se je skupaj s španskimi borci vrnil v domovino. Iz nepojasnjenega vzroka ga Nemci niso pregnali in kasneje je celo dobil dovoljenje za bivanje in delo pri Sv. Lenartu. V juliju 1941 so ga prvič obiskali partizani. Lepega poletnega večera so potrkali na vrata župnišča in prosili, da bi jim pokazal najkrajšo pot v Poljansko dolino. Stopil je k njim in jim vse razložil. Ob tem se je spomnil francoskega taborišča in nenadoma se mu je zazdelo, da so mu njihovi obrazi in besede že znani. Morda je bil med njimi celo Stane Žagar, član centralnega komiteja slovenske partije, ki je že zgodaj prišel na Gorenjsko. (Zaveza 55, str. 18 in 20) Torej je Partija od vsega začetka trdno držala vse niti v svojih rokah.

Pa povejmo še nekaj o Poldetu Krmelju, ki tudi ni bil sorodnik Matevža Krmelja, in njegovem dnevniku. Rojen je bil leta 1912 na Podborštarjevi kmetiji v Smoldnem pri Poljanah. Oče je padel v prvi svetovni vojni in ostala je mati s tremi otroki: starejši Janez se je priženil drugam, tudi sestra se je poročila in tako so ostali na kmetiji le mati, sin Polde in daljni sorodnik Jože, ki je pomagal pri delu. Polde je bil odprte glave in bi rad šel študirat, pa ni bilo možnosti in je zagospodaril doma. Opravil je neki zadružni tečaj, sodeloval pri prosveti v Poljanah in nekateri so v njem že videli bodočega poljanskega župana. Že leta 1941 se je udeležil nekega sestanka, ki ga je vodil Maks Krmelj, in spoznal domače komuniste. Menda je že tedaj pokazal, da se v marsičem z njimi ne strinja. Zaradi njegovega ugleda pri ljudeh, so mu dolgo prizanašali, 14. julija 1943 pa so ga vendarle odpeljali v gozd in ubili.

Predvojna župnijska cerkev v Poljanah – Partizani so jo leta 1944                         poškodovali, v petdesetih letih pa je bila odstranjena, češ da zastira                         pogled na hribe

Slika 8. Predvojna župnijska cerkev v Poljanah – Partizani so jo leta 1944 poškodovali, v petdesetih letih pa je bila odstranjena, češ da zastira pogled na hribe

Kronika, ki jo je Polde Krmelj pisal od začetka okupacije do svoje smrti, je nekoliko suhoparna, vendar dragocena za vpogled v razmere tistega časa. Poglejmo samo nekaj odlomkov. »Z začetkom vojne s Sovjetsko Rusijo 22.6.1941 se preobrnejo komunisti – doslej na splošno nemčurji – v največje sovražnike Nemcev. Ustanavljajo se osvobodilne fronte in partizanske edinice. Začenjajo in ponavljajo se partizanski udari na Nemce in nemčurje, kar pa vse povzroča le zlo prebivalstvu. 14. oktobra zvečer izgine kovač Krmelj Matevž iz Loga. O njem ni več sledu. Iz oddaljenejših krajev prihajajo podobne vesti. Nemci izvajajo represalije nad prebivalstvom …

Okrog 10. decembra preiskava pri Narigarju v Bukovem vrhu. Domači sin ustreli s puško na nemškega vojaka. 12. dec. požgo zato Narigarjeve tri bajte. Ljudje so pobegnili. Ob istem času pade v Rovtu pri Sv. Lenartu 45 Nemcev napadenih iz zasede. Vojaške straže se vsled teh dogodkov v dolini ojačujejo. 17. dec. pa naenkrat povedo, da so za dva dni odšli sploh vsi nemški orožniki in vojaki iz Poljan, menda stražit gauleiterja, ki je prišel v Loko.

18. dec., partizanski vlom v poljansko župnišče (žandarmerija). Odnešene baje vse vredne in pomembne stvari. Obenem vlom v zadrugo – vzeta pšenica, pobrana od kmetov za Nemce in par sto kg sladkorja. Večina lesenih mostov po dolini požganih. Nemške straže se vsled tega pojačane vrnejo, kar vzbuja strah. 22. dec. pripeljejo avtomobili topove in novo vojaštvo. Ljudje se boje.

Naenkrat poči: Nemci bodo pobirali moške, pojdite med partizane! Ta klic gre od ust do ust. Posreči se komunističnim agitatorjem, da mobilizirajo po poljanski in javorski občini skoro vse mlajše moške. Dnevi pred božičem so minuli v težkem pričakovanju, da se bo zgodilo nekaj strašnega.

Na sveti dan okrog pol devetih se zasliši pokanje pušk in strojnic za Hotovljo. Začelo se je, kar se je po teh pripravah moralo začeti. Razvila se je prava bitka. To je trajalo neprenehoma cel dan – na praznik miru. V večernem mraku se oglase tudi topovi. Z nočjo vse utihne. Izgleda, da se partizani umikajo v hribe … Po praznikih preiskave po hribih južno od Poljan in številne aretacije. Pri Jakobu v Valterskem vrhu ustrele gospodarja in hlapca, vsa poslopja pa požgo. Najbrž so imeli tam zatočišče partizani. Pri Brodarju v Vinharjah, kjer so ščitili partizane, so gospodarja in sina zaprli, ostali so se razbežali, na domačiji pa so ljudje – hijene – vse oropali. Na Visokem, ki je zaplenjeno, so Nemci pobrali vse dragocenosti in vse boljše stvari …

Po praznikih se ljudje vračajo domov iz partizanske vojske razočarani. Jeze se na one, ki so jih v to zapeljali in jih spravili v tako nevarnost. Nekateri se seveda ne morejo nekateri morda tudi nočejo vrniti. Cerkev so o božiču zaprli in do nadaljnega molitve odpadejo. Utihnili so zvonovi in tudi ura je obstala. Vse je mrtvo in žalostno.« (Zaveza 17, str. 20 in 21)

V nadaljevanju Polde Krmelj piše o težkih posledicah vstaje, nekaj malega tudi o Dražgošah. Ker naj bi bil tole samo uvod v zgodbo Krmeljevih z Loga, bomo tu navedli le še Poldetov zapis o najdbi groba očeta Matevža: »24.3.(1942) Za Kovskim vrhom so dobili na pol zakopanega kovača Matevža Krmelja iz Loga, ki so ga partizani ugrabili 14.10. minulega leta in nato ubili.« Več o tem bo seveda povedala naša zgodba.

2.1.3. Družina Matevža Krmelja z Loga

Matevž Krmelj je bil rojen leta 1899 v Hotovlji pri Poljanah. Njegov oče je prišel tja s Planine v takratni občini Št. Jošt nad Vrhniko. Matevž se je pri očetu izučil kovaške obrti. Ko je bil skoraj še otrok, je umrla mama in oče se je ponovno poročil. To pa je zrahljajo odnose med očetom in sinom, ki se potem v Hotovlji ni več dobro počutil. Za življenjsko sopotnico si je Matevž izbral Ano Košir z Loga v Poljanski dolini. Mlada zakonca sta nekaj let preživela v Žužemberku, kjer je Matevž delal kot kovač in hkrati izpopolnjeval svoje znanje. Na očetovo prigovarjanje se je mlada družina vrnila v Poljansko dolino, vendar je Matevž pri očetu iz že omenjenih razlogov le malo časa zdržal. Kupil je opuščen mlin na Logu in v njem uredil delavnico in skromno stanovanje za družino. V ožji in širši okolici je kmalu postal znan kot odličen izdelovalec sekir in drugega gozdarskega orodja.

Stoji Ana Košir, poročena Krmelj, in njena prijateljica

Slika 9. Stoji Ana Košir, poročena Krmelj, in njena prijateljica

Vse delavnike je od zgodnjega jutra do večera garal v svoji kovačiji. Pri delu sta mu pomagala pomočnik Martin in vajenec, ob posebnih delih pa je poklical tudi ženo, ki je morala tedaj prekiniti vsakdanja opravila v kuhinji ali pri otrocih. Bila je navajena poprijeti in ni bila zato prav nič slabe volje, saj je vedela, da je od njihove obrti odvisno blagostanje družine. Leto ali dve pred začetkom druge svetovne vojne, je Matevž dokončal gradnjo nove hiše, ki je bila tedaj ena najmodernejših v dolini. Preuredil je tudi delavnico in izkoristil vodno energijo, ki je bila na razpolago od nekdanjega mlina. Kupil si je celo motor in marsikdo ni mogel skriti zavisti, ko ga je videl, kako se je v nedeljo peljal z ženo k maši v Poljane. Na splošno so bili sosedje in drugi iz bližnje okolice do njega kritični, saj so ga imeli za priseljenca, predvsem pa jih je motil njegov hitri napredek, čeprav so vedeli, da ga je dosegel s svojo sposobnostjo in garaško pridnostjo. Tudi pri prodaji svojih izdelkov je bil Matevž napreden. Vedel je, da kljub dobri kvaliteti ne more čakati, da bodo kupci prišli k njemu, ampak mora on k njim. Krmeljevi so svoje sekire in drugo orodje prodajali v trgovinah in po sejmih, po bližnjih zaselkih in vaseh pa so ga raznašali kar domači otroci. Ko so prišli iz šole, jih je večkrat doma že čakal košek z nelahkim tovorom; treba ga je bilo zadeti na rame in se odpraviti do kmetij na Gabrški Gori in drugod po prostranih pobočjih Poljanske doline.

Omenili smo, da so sosedje in sovaščani Matevžu zavidali njegov uspeh pri delu. Tudi to, da je bil zgovoren in neposreden v besedi ter je včasih temu ali onemu povedal kako bolečo resnico, jim ni bilo všeč. V razgovoru se je namreč hitro razvnel in potem ni izbiral besed. Morda bi lahko rekli, da je trdo kovaško delo nekoliko vplivalo na njegov značaj. Železa ali jekla, ki ga je vzel v roke, da bi iz njega nekaj naredil, ni mogel le otipavati, ampak je bilo treba po njem tudi krepko udariti. Ko je ob nedeljah in praznikih za kako urico rad šel v vaško gostilno, je bila mati vedno v skrbeh, da bo komu kaj preveč rekel. O tem govorimo zato, ker je kasneje verjetno pripomoglo, da so ga nosilci novega družbenega reda med prvimi obsodili na smrt.

Seveda pa je bil Matevž tudi družinski oče, čeprav je res, da je za nego in vzgojo otrok v glavnem skrbela mati. Deset jih je prijokalo na svet, vendar so štiri že zgodaj pobrale otroške bolezni, šest pa jih je odraslo. Naj jih naštejemo: Marija, rojena 1924, Ivanka 1927, Vida 1931, Matevž 1932, Valentin 1934 in Marjana 1935. Danes so živi le še štirje, saj sta Ivanka in Marjana leta 1998 umrli. Kaj lahko povemo o njihovem otroštvu? V materialnem pogledu so bili dobro preskrbljeni. Gotovo so pogrešali, da bi jih oče, ki so ga navadno občudovali od daleč, kako spretno udarja s težkim kladivom po žarečem železu, večkrat vzel v naročje in da bi bila mati, ki se ji je vedno nekam mudilo, večkrat z njimi, da bi se kdaj tudi igrala z njimi. V šolo so hodili v Poljane. Bili so dovolj bistri, da jim ni delala težav. Ko se spominjajo, kako so prodajali sekire in motike po Gabrški Gori, niso prav nič zagrenjeni, saj so bili vajeni ubogati starše in tudi razumeli so, da jima s tem pomagajo pri težkem delu. Zdi se, da so pri njih vtisi, ki so jih doživeli ob očetovi smrti in kasnejšem preganjanju, tako močni, da so skoraj zabrisali občutke brezskrbnih mladih let. Dogodki okrog očetove smrti in trpljenje, ki je družino spremljalo potem, so vsakega posebej, vsakega na svoj način zaznamovali do konca življenja. Vendar o tem v naslednjih poglavjih.

Z desne Ana in Matevž Krmelj kmalu po poroki

Slika 10. Z desne Ana in Matevž Krmelj kmalu po poroki

2.1.4. Revolucija poseže v Krmeljevo družino

Po aprilu 1941 se delovni utrip v Krmeljevi hiši ni bistveno spremenil. Oče Matevž je bil zadovoljen, da so se za njegove izdelke zanimali tudi nemški vojaki, ki so odhajali domov na dopust. Ko je proti koncu poletja 1941 opazil, da so nekateri sovaščani, ki so bili prve mesece okupacije navdušeni za Nemce, naenkrat spremenili mišljenje in tudi njega postrani gledali, ko je trgoval z Nemci, si je mislil, da pač ne razumejo, da mora on delati in prodajati. Njemu vsaka prodaja pride prav, Nemčija pa zaradi tistih nekaj njegovih sekir ne bo niti zmagala niti propadla. Še na misel mu ni prišlo, da bi mu zaradi tega pretila kaka nevarnost.

Z desne sedita Ana in Matevž Krmelj na poroki Aninega brata

Slika 11. Z desne sedita Ana in Matevž Krmelj na poroki Aninega brata

14. oktobra 1941 zvečer je nepričakovano pobutalo po vratih Krmeljeve hiše. Oče, mati in otroci razen Marije, ki je bila na obisku pri prijateljici, so bili doma. Vstopilo je nekaj zakrinkanih in oboroženih moških. Domači so kljub maskam kmalu ugotovili, da nočne obiskovalce vodi mož očetove sestrične, kasneje znan kot partizan Rok, in tudi nekatere druge so prepoznali. Mater in otroke so zastražili v kuhinji, očeta pa takoj zvezali in odšli z njim v hišo, kjer je imel pisalno mizo. Pobrali so ves denar, nato očetu zavezali še usta in ga odvedli v noč. Pred odhodom so z zunanje strani pozaklenili več vrat, ključe pa na vrtu za hišo zagrebli v zemljo; ko je mati naslednjo pomlad prekopavala vrt, jih je našla. Mati in otroci so celo noč preždeli v kuhinji in šele zjutraj je mati priklicala soseda, da je prinesel lestev, po kateri so se potem skozi okno rešili iz »zapora«.

Krmeljevi pred svojim domom na Logu

Slika 12. Krmeljevi pred svojim domom na Logu

Ko je mati poizvedovala za očetom, je sovaščan, ki je bil v začetku okupacije navdušen za Nemce, govoril, da je oče partizanom ušel in se umaknil na Koroško. Nekdo je vedel, da oče kuje v Šentjoštu. Ta izgovor je bil kar primeren, saj je bil Šentjošt na italijanski strani in je bilo razmeroma malo možnosti, da bo šel kdo tja pogledat. Kasneje, ko se je že vedelo, da je oče mrtev, so govorili, da so ga tisto noč odpeljali v Delnice, ki so bile res znane kot partizanski center in so jim nekateri rekli mala Moskva. Med zasliševanjem naj bi jim Matevž pobegnil, toda pri Kovskem vrhu so ga ujeli in ustrelili. Po neki verziji so ga zakopali živega, mu potem z motiko ali krampom razbili glavo, nato pa pokrili z rušo. Kako je bilo v resnici? Zelo verjetno je, da so ga od doma gnali do Visokega, tam skrenili v grapo, ga pri Kovskem vrhu umorili in zelo površno zagrebli. 26. marca 1942 je materin sorodnik, ki je pri Kožuhu na Kovskem vrhu služil za hlapca, prišel povedat, da so tam blizu našli truplo; naj pridejo pogledat, če je očetovo. Mati in desetletni sin Matevž sta odšla tja. Čeprav je bilo truplo že precej razpadeno, je mati po steklenem očesu prepoznala očeta. Prepeljali so ga v Poljane in pokopali na farnem pokopališču. Skoraj neverjetno se sliši, da je bilo pogrebcev zelo malo, ker je OF prepovedala udeležbo. Od domačih je bila na pogrebu samo mati. Tak vpliv je imela OF oziroma partija v tistem času v dolini, kljub temu da je decembrska vstaja pustila za seboj hude posledice.

Za Krmeljevo družino pa z očetovim pogrebom še ni bilo konec trpljenja, pravzaprav je bil to šele začetek. Kljub temu, da so ji le redki sovaščani bili pripravljeni pomagati, je mati poskrbela, da se kovaštvo ni ustavilo. Pomočnik Martin je delal naprej, ona pa je hodila v Škofjo Loko po nakazila za material, s katerimi so si pomagali tudi drugi obrtniki v dolini. Zaradi njenih kar pogostih poti v Loko, so partizani posumili, da nosi Nemcem poročila. Padla je odločitev, da je treba tudi njo »likvidirati«. Ko so jo leta 1943 prvič prišli iskat, se jim je skrila v hiši pod posteljo. Imela je srečo, da je bila tam tudi velika kartonska škatla, za katero se je stisnila in je niso zapazili. Zapretili so, da se jim drugič ne bo izmuznila, in odšli. Ne vemo natanko, kdaj so do golega ostrigli Ivanko, ki je bila po značaju precej podobna očetu. Tudi njim ni prizanesla, čeprav se jih je bala. Bili so besni, ko jih je vprašala, koliko je dolžna za striženje. Takoj naslednje jutro je Ivanka odšla na Koroško in ostala kot služkinja pri neki družini. Ko so leta 1944 Krmeljevi odšli v Škofjo Loko, se je tudi Ivanka vrnila k domačim.

Leto 1940 – Nova hiša in delavnica

Slika 13. Leto 1940 – Nova hiša in delavnica

Septembra 1944 so mamo iskali drugič. Bilo je seveda zvečer in 12-letna Vida je šla odpirat, mati pa je medtem skozi stranska vrata zbežala iz hiše in se skrila pod vodna korita, ki so bila tam še od starega mlina. Iskali so jo po hiši in okrog nje. Ker so iz neznanega vzroka vmes tudi streljali, so otroci mislili, da so streli namenjeni materi, mati pa je v tistem hladnem in vlažnem skrivališču trepetala za otroke. Med preiskavo so partizani seveda polnili svoje nahrbtnike s hrano in drugim, kar jim je prišlo pod roke. Zjutraj po tem dogodku je mati odšla v Škofjo Loko. Ko se pozno popoldne še ni vrnila, so otroci nameravali oditi k tetam na drugem koncu vasi, toda prestregel jih je sosed in pregovoril, da so ostali doma. Noč je bila mirna in naslednja prav tako. Ko mame tudi tretji dan še ni bilo, otroci niso več vzdržali in so šli prenočit k tetam. Zjutraj so našli glavna vrata domače hiše na stežaj odprta, na pragu nekaj praznih steklenic, v hiši pa vse razmetano in izropano. Ta dan je mama le prišla z njo pa domobranci, ki sta jih vodila Vencelj Dolenc in Stanko Kovač. Na voz so naložili nekaj nujnih potrebščin, kolikor so jih v izropani hiši še našli, potem pa vsi skupaj odšli v mesto. Krmeljevi so nekaj časa stanovali pri Balantaču na Spodnjem trgu, nato pa pri Andrejkovih v Karlovcu. S čim so se preživljali v času bivanja v Škofji Loki? Mati je klekljala in tudi otroci so ji že pomagali. Vida je bila v tem času nekaj mesecev pri teti v Podgori. Tako je bila materi odvzeta skrb za ena lačna usta. Kasneje je mati Vido pošiljala služit za pesterno. Ko se danes tega spominja, pravi, da so bili njeni »delodajalci« večinoma dobri z njo, vendar ji to ni zmanjšalo domotožja, ki jo je mučilo. Želela je biti pri mami, sestrah in bratih.

Leto 1950 – Z leve Ivanka, Marija in Vida

Slika 14. Leto 1950 – Z leve Ivanka, Marija in Vida

2.1.5. Konec vojne Krmeljevim ni prinesel rešitve

Ko so se v začetku maja 1945 škofjeloški domobranci in tisti, ki so se nameravali umakniti z njimi, pripravljali za odhod na Koroško, so tudi Krmeljevi že naložili svojo prtljago na voz, potem pa v zmedi ni bilo obljubljenega voznika in so ostali v stanovanju v Škofji Loki. Le Ivanka, ki je po onem striženju imela poseben strah pred partizani, je z nekimi prijatelji odšla na pot; bili so med zadnjimi begunci pri Ljubelju in doživeli hud partizanski napad. Ivanka je bila tedaj v veliki nevarnosti, vendar se ji je uspelo rešiti in vrniti v Škofjo Loko.

Ko se je evforija zmagovalcev nekoliko umirila, je mati šla na Log, da bi videla, kako je z domačijo, in poizvedela glede vrnitve. Domača hiša je bila popolnoma izropana, vrata in okna razbita, orodje iz kovačije pobrano. Možakar, ki je bil aprila 1941 na Logu med najbolj navdušenimi za Nemce, je bil sedaj glavni predstavnik nove oblasti. Na materino vprašanje, ali se lahko vrnejo, so ji domačini odgovorili: »Vaša domačija je sedaj last naroda in nimate tukaj kaj iskati.« Mati je sklonila glavo in se vrnila v Škofjo Loko. Bila je trdno odločena, da ne bo odnehala, ampak dosegla, da se vrnejo domov v izropano in razbito domačo hišo. Kar nekaj časa je trajalo, da je septembra 1945 končno prišla do nekdanjega znanca, ki je bil sedaj na visokem položaju v Škofji Loki. Ni je veliko spraševal, ampak napisal potrdilo, da se lahko vrnejo domov. Domačini jim sedaj niso več preprečevali povratka, bili pa so do njih zelo neprijazni. Le nekaj izjem je bilo, ki so jim bile pripravljene nuditi pomoč pri najnujnejšem popravilu opustošene hiše. V začetku leta 1946 je Krmeljeve zadela nova nesreča. Prišla je posebna komisija in opravila zaplembo domačije, češ da je bil oče obsojen zaradi sodelovanja z okupatorjem. Materi in otrokom so sicer še dovolili stanovati v hiši, vendar so jim dali vedeti, da ni nič njihovega. Kovačijo je kmalu prevzel kovač iz Hobovš v Poljanski dolini, ki pa se v njej nikoli ni dobro počutil. Mati mu je očitno pokazala, da ga ima za vrinjenca. Sina Matevža, ki ga je veselje do kovaštva vleklo v delavnico, je vedno znova okregala, če ga je našla v vsiljenim kovačem. Zdi se, da Hobovšanu to in pa morda tudi delo samo ni ustrezalo, zato je po šestih mesecih odšel in kovačija je spet samevala.

Otroci so se v grapi ob Sori počutili doma. Od sošolcev in sovaščanov so morali požreti marsikatero zbadljivko in žaljivko. Mati je po najboljših močeh skrbela, da niso preveč občutili pomanjkanja. Klekljala je in hodila v dnino na Gabrško Goro. Vpričo otrok nikoli ni pokazala skrbi in zagrenjenosti, ampak je vse spretno prikrivala. Znana je zgodba marsikatere matere, ki je leta 1945 ostala sama s kopico odraščajočih otrok. Vedela je, da moža ne bo več, vedela pa tudi, da mora biti močna, da bo vsaj za silo obdržala dom in otrokom zagotovila kolikor toliko normalno otroštvo. Kolikokrat je bila na robu obupa, je na skrivaj jokala, pred otroki pa vse prikrila, da jih ne bi zagrenila. Čeprav otroci niso vsega razumeli, so čutili materino skrb in jo spoštovali, hkrati pa bili tudi močno navezani drug na drugega …

Sin Matevž pri delu, ki ga je opravljal oče

Slika 15. Sin Matevž pri delu, ki ga je opravljal oče

Jeseni 1945 so se vsi Krmeljevi otroci vrnili z materjo domov, le Marija, ki je bila že v 21-tem letu je morala ostati v Škofji Loki, ker je bila določena za strežnico v pravkar ustanovljeni menzi. Marija ni bila več otrok; njen fant, ki je bil nekaj časa v partizanih, nazadnje pa domobranec v Škofji Loki, je z drugimi šel na Koroško in ga ni bilo več. V času službe v menzi je Marija doživela nenavaden dogodek, ki se ji je za vedno vtisnil v spomin. Med vplivnimi gosti, ki so zahajali v menzo, je bil tudi oficir Rok. Spomnimo se, da je prav on vodil skupino partizanov, ki so 14. oktobra 1941 prišli po očeta. Kot vemo, Marija tedaj ni bila doma, vendar je Roka bežno poznala, saj je bil poročen z očetovo sestrično, on pa seveda nje ni poznal. Lepa natakarica je vzbudila njegovo pozornost in začel ji je dvoriti. Ob neki priliki jo je vprašal, od kje je doma. Povedala mu je, da je z Loga v Poljanski dolini, on pa ni več vprašal ali počakal, da bi še kaj rekla, ampak takoj začel govoriti o kovaču, kako so ga prišli iskat, ga potem v gozdu trdo zasliševali in pokončali. Marijo je to silno pretreslo, saj je vedela, da govori o njenem očetu. Le malo je manjkalo, da ni omedlela. Opazil je njeno vznemirjenost in potem se nista več srečala, tudi zato, ker je Marija kmalu odšla v novo službo v Kranj.

Ivanka je z materjo hodila v dnino na okoliške kmetije. Nekoč je na kmetiji naletela na znanega partizana iz domačega kraja, pravzaprav so njeno pozornost pritegnili njegovi lepi škornji in kaj hitro je ugotovila, da so bili nekoč očetovi. Ni se mogla zadržati, ampak mu je zabrusila: »Ali te ni sram, da nosiš škornje mojega očeta!« Zaradi tega »nesramnega napada« je ljudska oblast Ivanko obsodila na prisilno delo, ki ga je potem več mesecev opravljala na neki kmetiji na Gabrški Gori.

Omenili smo že, da je mati Vido pošiljala služit za pesterno. Zaradi hudega domotožja je nekajkrat pustila službo in ušla domov. Še najdlje je vzdržala pri Aleševih v Škofji Loki. Leta 1948 so Aleševe zaprli, ker so odkrili, da se je pri njih po letu 1946 oglasil nekdanji domobranec Vencelj Dolenc. Kasneje je Vida dobila službo v Predilnici v Škofji Loki. Pa je zaradi svojega porekla in pokončnosti imela tudi tu težave, čeprav je bila med boljšimi delavkami.

Matevž je imel komaj devet let, ko so odpeljali očeta, vendar si je tisto noč dobro zapomnil. Ko je sorodnik prišel povedat za njegov grob, je Matevž pospremil mater na Kovski vrh. Bil je zraven, ko so jo iskali doma, bil je z njo »pod zaščito« v Škofji Loki in z njo se je jeseni 1945 vrnil v razbito domačo hišo. Videl je njeno prizadevanje, da bi obnovila in ohranila dom za otroke. Že zgodaj je začutil željo, da bi po očetovem zgledu tudi sam postal dober kovač. Zaradi šibke telesne postave je šele s sedemnajstim letom lahko postal vajenec in učna doba se mu je zavlekla do 20. leta. Že tedaj je razmišljal, kako bi dobil nazaj domačo kovačijo. Leta 1962 je res začel v njej kovati kot najemnik in sedem let kasneje je kovačijo in hišo odkupil od države. Sam pravi, da so nekateri oblastniki spremenili odnos do njega, ko so spoznali njegovo sposobnost ter pridnost, in mu ponudili razmeroma ugodne pogoje. Seveda ga je bolelo, da daje z garanjem in žulji zasluženi denar za tisto, kar je bilo nekoč njihovo in jim je bilo po krivici odvzeto, vendar je čutil zadoščenje, da lahko spet živi in dela na svojem. »Zemlja domača ni prazna beseda«, je nekaj desetletij prej zapisal Ivan Tavčar in Matevž Krmelj je sedaj v sebi občutil resničnost teh besed. Tudi mati, ki je do smrti ostala pri sinu, saj je bil to njen dom, kjer so ji vzeli 42-letnega moža in očeta šestih otrok, kjer so njej dvakrat stregli po življenju, kjer je toliko pretrpela in pregarala za otroke, je imela vsaj za silo miren večer življenja.

2.1.6. Zaključek

Lahko bi opisali še marsikateri dogodek, ki je prizadel Krmeljeve otroke, ko so bili že odrasli fantje in dekleta. Na vse načine so jih odrivali in jim dopovedovali, da ne spadajo v »normalno« družbo. Ena izmed sester, ki je hodila v službo v Škofjo Loko, je tam srečala vojaškega godbenika. V mestu je namreč tedaj bilo veliko vojaštva in imeli so tudi svojo godbo. Postaven dalmatinski fant ji je bil všeč in rada je bila v njegovi družbi. Ni je dosti spraševal po njeni preteklosti in starših. Ko pa so se po daljšem času pokazale posledice njunega druženja, so se oglasili njegovi predpostavljeni in mestna oblast in povedali, da je vojak dolžan skrbeti za ugled armade in se zato ne more poročiti s »ta belo«. Nič ni mogla proti temu, uprla pa se je njihovi zahtevi, da bi se odrekla otroku. Rodila ga je in zgarana mati na Logu je odslej skrbela za enega Krmelja več. Druga sestra se je kljub vsemu poročila z nekdanjim partizanom. Izgledalo je, da je ljubezen zares premagala vse ovire in rodili so se jima trije otroci. Potem pa ji je začel očitati njene korenine in preteklost in prišlo je tako daleč, da sta se ločila. Valentin je bil ob očetovi smrti star sedem let. Bil je prizadet od vsega, kar je družina pretrpela tedaj in kasneje. Ni se mogel učiti obrti, saj ga je pomanjkanje sililo, da se je zaposlil takoj po osnovni šoli; delal je v kamnolomu, na cesti in kasneje najtežje delo v Termiki. V novi družbi se nikoli ni počutil sprejetega. Matevž si je sicer s svojimi kovaškimi talenti in pridnostjo pridobil ugled, vendar je moral dati z žulji pridobljeni denar za odkup domačije, ki jim je bila po krivici odvzeta.

Očeta Matevža so odpeljali od doma 14. oktobra 1941. Vemo, da so vosovci v Ljubljani ustrelili Fanouša Emmerja slaba dva meseca kasneje, to je 4. decembra 1941. V komunikeju OF o njegovi smrti, ki ga je 9. decembra objavil Slovenski poročevalec, je bila prvič uradno omenjena »bela garda«. Po kakšni logiki so torej Matevža Krmelja, ki se ni ukvarjal z drugim kot s svojim kovaštvom in s skrbjo za številno družino, obtožili za belogardista in izdajalca? Edino po tej, da se ni v vsem strinjal z njimi, da si je s sposobnostjo in pridnostjo pridobil nekaj premoženja. S kakšno pravico so še deset in več let kasneje smatrali njegove otroke za »ta bele« in drugorazredne? Kje je bil tu toliko opevani osvobodilni boj? Kaj je mogoče pričakovati od gibanja, ki v tako usodnem času, kot je bila okupacija, začne svojo pot z uboji domačih ljudi?

3. Pripovedi

3.1. Bili smo ‘bele podgane’ in ‘črni psi’

Avtor: Vanja Kržan

3.1.1.

Kristina Lukšič por. Rupnik se je po dolgem času končno odločila, da spregovori o stvareh, ki jo bremenijo, preden bi jih utegnila odnesti s sabo v grob. Čuti, kot da bi jo k temu gnala neka notranja nuja. Pa ne le zaradi strahu in trpljenja, ki ga je prestajala med vojno: spregovoriti mora, ker je bila več kot šest desetletij prisiljena molčati in poslušati laži!

Otrokom so Kristinini starši strogo zabičali, da ‘o tem’ ne smejo nobenemu črhniti besedice. In otroci so sveto obljubljali, da ne bodo. Tako sveto, da gospa Kristina danes težko dojema, da končno lahko spregovori. »Ali res lahko? Ali ne bo nič narobe?« me je v dvomih spraševala, ko sva se dogovorili, da zapišem njeno zgodbo.

»Beseda ‘partizani’ mi ne gre z jezika,« je s težavo spregovorila. »Zaradi njih smo prestali toliko groze v naših krajih pod Gorjanci,« je pričela svojo pripoved gospa Kristina. Doma je iz Podgrada pod Gorjanci, naprej od Novega mesta proti Metliki. Vas je dobila svoje ime po Mehovskem gradu na vzpetinici nad vasjo. Uporni tlačani so se pred stoletji uprli grajskemu gospodu in grad porušili.

Ko se je pričela druga svetovna vojna, so partizanska grozodejstva veliko mož in fantov podgrajske fare prisilila, da se niso uprli Italijanom in Nemcem, ampak so morali sprejeti vsiljeni boj proti partizanom: drug za drugim so se pridružili Legiji in kasneje domobrancem ali pa so pobegnili v Novo mesto.

Kristina (1932) je bila prvorojenka v družini Jožeta Lukšiča in matere Ane roj. Draginc. Njena mlajša brata sta Mirko (1934) in Jože (1935), po vojni se je rodila sestra Anica (1946). Slabo rodovitne njive pod Gorjanci so jim nudile skromno preživetje, vendar pred vojno niso bili lačni. V hlevu so bile navadno štiri glave govedi ter dva, trije pujski. Imeli so še nekaj gozda, dva vinograda v Vinorebri ter grunt v vasi Konec. Oče se je ljubiteljsko ukvarjal s kolarstvom in je izdeloval ljudem kadi, sode, brente, vozove in krste, toda vedno vsem zastonj. Kristina pravi, da je bil po srcu zelo dober in je rad vsem pomagal, denarja za plačilo pa takrat skoraj nihče ni imel in oče ga ni od nobenega jemal. Mama se je na tihem jezila nad njegovo radodarnostjo, saj so denar potrebovali za čevlje in obleko. Že aprila so otroci hodili bosi po mrzli in blatni zemlji, pozimi pa prezebali slabo oblečeni. Mama je bila dobra in zelo verna ženska. Rada je molila z otroki in jih jemala s seboj v cerkev. Oba z očetom sta jih učila poštenja. »Biti pošten je bil zakon,« pravi Kristina. In še nečesa jih je naučila mati: petja. Mama in njene sestre so vse zelo lepo pele. Pelo se je ob delu in v prostem času: ko so ličkali koruzo, predli volno, luščili in prebirali fižol, meli proso in ob najbolj slovesnem kmečkem opravilu, ob žetvi. Mama je naučila Kristino toliko starih ljudskih pesmi, da se snemalec Mirko z Glasbeno-narodopisnega inštituta Slovenije ni mogel načuditi, ko je pred leti posnel preko sto pesmi, ki mu jih je zapela gospa Kristina.

S pričetkom vojne pa je bilo za ljudi pod Gorjanci idiličnega, čeprav trdega življenja konec. Tudi za otroke. Ko so jeseni 1941 in pozimi 1942 pričeli hoditi po podgrajskih vaseh partizani, se jim je življenje čisto spremenilo. Takrat desetletna deklica Kristina se spominja svojega starega očeta, ki je nepokreten ležal sedem let v postelji, ko jim je rekel: »Zelo se mi smilite, ker boste dočakali komunizem.«

Kaj je komunizem, Kristina takrat ni vedela, in tudi če je kdo od odraslih o njem kaj vedel, si niti v sanjah ni predstanljal, kaj jim bo prinesel. V njeno otroško čutenje in mišljenje so silovito vdirali prizori, besede in dogodki, ki so v njej povzročali »eno samo grozo«, kot sama pravi. (Medvojne dogodke v fari Podgrad je opisal že Janko Maček v 44. št. Zaveze pod naslovom Fara pod Mehovskim hribom.) Tokrat pa se bo spominjala »ene same groze« še gospa Kristina roj. Lukšič, ki je leta 1942 imela deset let.

»Brezskrbno živjenje otrok na vasi je bilo za vedno končano. Partizani so nam kar naprej prinašali v pranje svoje ušive cunje. Imeli smo namreč vodnjak pred hišo. Ker je poleti voda v vodnjaku usahnila, smo jo otroci morali v škafih na glavah znositi iz izvira v hribu. Kako smo se namučili že s tem, da smo jo z vedri povlekli iz tolmuna! Bila sem še otrok, bosa sem se spotikala ob korenine in kamenje in zlivala vodo po sebi, preden sem jo v škafu na glavi prinesla pred hišo, kjer se je pralo v kotlih. Ko je zagorelo pod kotli in je voda zavrela, smo morali obračati težke suknjiče in hlače, ki so bili z vodo napojeni še težji. Pozimi pa smo ledeneli od mraza, ko smo cunje splakovali v mrzli vodi, bili premočeni do kože in tako slabo oblečeni, da se še danes čudim, kako smo vse to zmogli. In kako so zmogle mame, ki so nam morale ob vsem drugem delu velikokrat priskočiti na pomoč. Vsi smo bili polni uši. Ponoči nisem spala, tako me je pekla glava, kadar mi jo je mama natrla s petrolejem.«

»Ali si lahko predstavljate mamo in očeta, ki sta šla zjutraj v hlev, pa zagledala, da je prazen?« se spominja dalje Kristina Lukšič. »In to ne enkrat. Tudi mi otroci smo vedeli, da so partizani pokradeno živino zdaj enega zdaj drugega kmeta klali v dolinici pri vasi, jo tam pekli in jedli. Ob takih požrtijah so pili naše vino, a niso vsega spili iz soda, ampak so ostanek zlili po tleh, zato da ga za nas ni nič ostalo. Tudi sode, ki smo jih hranili v Vinorebri, so vse izpraznili. Nam so na krajih, kjer so klali, pustili le ostanke loja, ki smo ga skrbno zbirali; fantje so izdolbli repe, mame so iz lanu napravile stenj in tako smo imeli v dolgih zimskih večerih luč. Tako revni smo bili, da niti vžigalic nismo imeli, ker trgovine v vasi ni bilo več. Partizani so namreč zasedli in izropali Turkovo trgovino, družina se je morala izseliti k sorodnikom v Zajčji Vrh. Odslej je bil v nekdanji trgovini ‘partizanski rajon’, kot se je temu reklo.

Do prihoda partizanov smo še imeli šolo. Ko pa so prihajale različne brigade, ena za drugo, so zmetali klopi na kup, nastlali po tleh slamo, da so ponoči na njej spali, pred tem pa zvečer plesali. Šole nismo imeli več. Verouk nas je naš dobri župnik Franc Kirar še nekaj časa poučeval, čeprav so partizani zasedli del župnišča. Kasneje je moral pred njimi zbežati v Šmihel pri Novem mestu. Naša vas je postajala vedno bolj opustošena in izropana. Partizani so hodili in vohunili po vasi, kje bi se dalo še kaj vzeti.

Sami so si ‘oskrbeli’ le velike požrtije. Za vsakdanjo prehrano so šli po vaseh od hiše do hiše in zdaj pri enem, zdaj pri drugem naročili zajtrk Zahtevali so točno določeno hrano in povedali število partizanov, ki jim je gospodinja morala skuhati. Spominjam se, kako so nekoč mami naročili, da mora zjutraj skuhati ajdove žgance, jih bogato zabeliti z ocvirki in poleg kislo zelje. Mama je obupana šla po vasi, da je nekje staknila moko. Ob uri so prišli in mogočno sedli za mizo. Mi otroci smo se spravili na peč.Vsi sestradani smo poželjivo gledali ali jim bo morda ostal kakšen žganc ali vsaj na dnu sklede za žlico kislega zelja. Nihče ni videl, da nam lakota gleda iz oči! Ko so odšli, smo do čistega polizali obe skledi. Spomnim se, ko so spet drugič od mame zahtevali, da jim skuha zajtrk. Takrat se je bridko pred njimi zjokala – bali smo se jih vsi – da nima prav ničesar več. Saj lahko vse pregledajo in se sami prepričajo. Ni se jim dalo. Obrnili so se in na našo veliko srečo odšli.«

Dvajsetletna Kristina Lukšič po prestani bolezni

Slika 16. Dvajsetletna Kristina Lukšič po prestani bolezni

»Kmalu smo tudi mi otroci spoznali, da najhujše šele prihaja. 8. julija 1942. se je zgodilo nekaj, kar je pretreslo vso faro. Po Vinji vasi so partizani ropali in iskali orožje, ki ga ni bilo. Štirinajstletnega pastirčka Jožka Cimermančiča (1928), po domače Jerenčevega. so odpeljali s seboj v gozd in ga zasliševali, kje ima skrit mitraljez. Za mitraljez sploh ni vedel, a so ga mučili tako, da so ga obesili na vejo in pod njim kurili ogenj ali pa je moral po žerjavici skakati.« (Vemo že, da je bil ta način mučenja v navadi v Beli krajini.) »Njegova mama Neža Jerenčeva je bila gluha in zato osamljena, verjetno ni bila poročena in zato toliko bolj navezana na svojega sina. Ni se pogovarjala z ljudmi in oni bolj malo z njo. Ko so ji odpeljali otroka, so jo lahko le molče pomilovali. Njenega Jožka pa ni in ni bilo domov. Minevali so dnevi. Nekega večera zagledajo mamo Nežo, kako se trudna vrača proti domu. Kaj le nosi v naročju, zavito v rjuho, upognjena kot pod težkim bremenom? Ko so ji videli v obraz, so se prestrašili: trpke poteze in bolečina v očeh so povedali vse. V rjuhi je nosila ožgano truplo svojega otroka … Sama ga je pokopala, brez pogrebcev, tudi župnika takrat ni bilo več v vasi.

To poletje so odgnali v gozd župana iz Stopič Franca Brulca in njegovega sedemnajstletnega sina Jožefa. Nista se več vrnila. Vse ljudi je postalo zelo strah in takrat se je veliko mož in fantov pridružilo Legiji, nekateri pa so še čakali. Naši družini se je najhujše zgodilo jeseni 1942. K naši družini štejem vse ožje sorodnike. Stara mama mi je bila kot mama, bratranci in sestrične kot rodni bratje in sestre. Pri Lukšičevi stari mami, po domače Adamacovi mamki iz Vinje vasi, sem preživela kar nekaj let svojega srečnega otroštva.

Spominjam se, da je bila lepa jesenska nedelja, konec septembra. Z mamo sva šli popoldne v cerkev k nauku, potem pa je šla mama kot vsako nedeljo popoldne k stari mami v Vinjo vas, jaz pa domov. Ker mame dolgo ni bilo, večerilo se je že, sem odšla ponjo k stari mami. Tam je bilo vse na nogah, vsi do kraja prestrašeni in zbegani. Pričela sem spraševati in počasi doumevala, kaj se dogaja. Zgodaj popoldne sta moja bratranca odgnala vsak svojo čredico na pašo proti Vahti. Naj se živina popase, dokler najde še kaj zelenega na gozdnih jasah ali ob kraških vrtačah. Dan je bil že kratek, zato se je na pašo mudilo in hudovali so se na Adamacovega Ivana, pisal se je Lukšič, ker se je predolgo mudil s fantovsko druščino v gostilni v Podgradu. Končno je le prišel domov. ‘Kje pa hodiš tako dolgo, ko je treba gnati na pašo, saj veš, da je dan že kratek!’ – ‘Kaj moram jaz gnati?’ – ‘Brat Jožko ne more, čevlji so ga do krvi ožulili.’ Hočeš nočeš je šestnajstletni Ivan odgnal živino in se niti preobleči ni utegnil, ker se je tako mudilo na pašo. Mamika pa ni pozabila na malico, nekaj sadja in nekaj močnatega, ki se je običajno speklo ob nedeljah, mu je zavezala v culico. Tisto nedeljo je naredila ‘kravajce’.

Ivan ni odgnal sam. Drugi pastir, ki mu je to nedeljsko popoldne delal družbo s svojo čredo živine, je bil tudi moj bratranec, Kadetov Janez, pisal se je Kovačič. Vedel je, kje je še kaj trave, če je že niso popasli partizanski konji, seveda vsi pokradeni.

Večerilo se je že, toda niti Ivana niti Janeza z živino še ni bilo domov. Na domače je legla mora. Spominjam se joka in tarnanja … Nihče si ni upal omeniti Jerenčevega Jožka, čeprav so strahovi pričeli slikati ožgano Jožkovo truplo v naročju njegove mame Jerenčeve Neže … Pa saj Ivan in Janez nista odgnala kam daleč, so se tolažili. Proti Vahti nekam. Saj se lahko hitro vrneta, če bi zaslutila kakšno nevarnost. Partizanov pa tisti dan ni nihče videl kje v bližini. Tako so domači modrovali in si vlivali upanje.

Hvala Bogu! Končno zaslišimo kravje zvonce! Bila je jasna mesečna noč. Kar stečejo vsi iz hiše in jaz za njimi. Toda Ivana in Janeza ni bilo! Čreda se je sama vrnila, toda samo Janezova! Morda pa Ivan in Janez prideta skupaj in priženeta še Ivanovo živino? Ni ju bilo, najsi smo še tako napenjali ušesa. Videla sem, kako se je odraslih lotil še večji strah. Zdaj so vedeli, da so Ivanovo živino ukradli partizani, toda zakaj se nista vrnila Ivan in Janez? Ne morem povedati, kako smo bili vsi potrti in prestrašeni.

Z mamo sva odšli domov. Nikoli ne bom mogla razumeti, kaj so tisto noč prestajali naši domači. Zdanilo se je, nov dan je prinašal novo upanje, toda Ivana in Janeza ni bilo. Morda ju tudi niso več pričakovali. Toda najti ju morajo! Moja stara mama, Adamacova mamika in Janezova starejša sestra Francka Kadetova sta odšli v smeri, kamor sta pastirja odgnala živino. Ali ju ni bilo strah? ‘Ni me strah!’ je odločno odgovorila moja stara mama. ‘Greva iskat fanta, pa če nas vse pobijejo!’ In sta šli in se vrnili, ne da bi našli najmanjšo sled za njima. ‘Za pet ran božjih, kje so ti naši otroci!’ je vse v vasi jokalo. Groza tistih dni je legla tudi na nas otroke. Še danes, zdaj ko govorim, me spreleti srh.

In naslednji dan sta stara mama in Francka spet odšli. Pa sta se ljudem zasmilili in dogovorili so se, da se porazdelijo v skupinice in vsaka zase išče v različnih smereh. Dan za dnem. ‘Tako dolgo ju bomo iskali, dokler ju ne najdemo!’ so govorili. Čez nekaj časa se jim je zazdelo, da so prišli na sled. Nekateri so govorili, da so partizani poklali, pekli in žrli živino na Uščah, saj so tam našli ožgane kosti živine. Toda ne trupel Ivana in Janeza. Zdaj so že vsi vedeli, da so oba pastirja partizani umorili. Iskali so le še njuni trupli.

Minil je skoraj že en mesec, odkar sta izginila Ivan in Janez. Mesec bridkosti in molitve. Nekoč sem ujela pogovor, da so stara mama in ženske naletele na kup vej in dračja, a ga niso premetale. Dan ali dva za tem so spet šle, kmalu prijokale domov in stara mama je povedala: ‘Že smo se hotele vrniti, pa smo šle še enkrat po kolovozu blizu kamnoloma nedaleč od prelaza na Vahti do tistega kupa vej in dračja. Pa pojdimo še enkrat tja, mi je nekaj reklo.’ Pričele so ga premetavati. Nenadoma se pod vejami prikaže dvoje ožganih, blatnih trupel. Težko so prepoznale oba pastirja. Manjše truplo, Ivanovo, je bilo golo, na Janezovem je stara mama prepoznala njegovo obleko. Seveda, Ivan je odgnal na pašo kar v ‘zakmašni obleki’, zato so ga partizani slekli, Janezova pa je bila očitno zanje preveč borna.

Ata Jože in mama Lukšič v vinogradu v vojni

Slika 17. Ata Jože in mama Lukšič v vinogradu v vojni

Po trupli so prišli legionarji in oktobra smo ju pokopali na pokopališču v Podgradu. Vem, da je bilo to oktobra, ker sem bila bosa in me je zelo zeblo v noge. Mislila sem, da mi bo posodila čevlje sosedova Pepca, leto starejše od mene, pa je šla tudi ona na pogreb. Vsa vas je bila na pogrebu in vse je jokalo. Legionarji so pripeljali iz Šmihela našega župnika Kirarja. Vsi se spominjajo, kako lep govor je imel na pogrebu.«

»Ali zdaj veste, zakaj me še danes zmrazi ob besedi ‘partizani’?« me je ob koncu te pretresljive pripovedi vprašala gospa Kristina Lukšičeva. Morda jo nekoliko razumem, predstavljati si pa ne morem, kakšne travme je vse medvojno dogajanje pustilo desetletni deklici in še toliko drugim vrstnikom.

Eden njenih mlajših bratov medvojnih dogodkov ni tako močno doživljal kot njegova sestra. Zelo dobro pa je vedel, kot takrat vsi otroci, da mora o njih molčati kot grob. Dokler bo živel!

Spominja se dogodka, ko je bil pri vojakih v Zagrebu. Nekega dne je bil zaposlen s čiščenjem orožja. V neposredni bližini sta stala dva oficirja, nekdanja partizana iz Bele krajine. Nehote prisluhne pogovoru. Zasliši enega od njiju, Majnik se je pisal, kako nekaj pripoveduje tovarišu in se šali. Odreveni od strahu in še bolj vneto čisto orožje, da ne bi oficirja zaslutila, da jima prisluškuje. Zasliši imeni obeh ubitih pastirjev, ki jima je tudi Majnik – nekdanji domačin – pomagal, da ju ni več med živimi. Brat si je zapomnil tele njegove besede: ‘Pastirja sta mislila, da ju bomo pustili živa. Eden od njih je javkal: ‘Vse poletje sem tukaj krave pasel, zdaj bom pa prav tukaj storil smrt. In še pokrižal se je.’ Le svoji mami si je Kristinin brat kasneje upal povedati za pogovor med oficirjema, ki ga za nič na svetu on ne bi smel slišati in nikomur o njem povedati.

Po tistem, ko so pokopali oba pastirja, so ljudje ugibali, kako so se mogli partizani tako kruto znesti nad dvema nedolžnima fantoma. Mar iz maščevanja, ker jim v tistem času, konec septembra 1942, ni uspela akcija na Dolž, ali pa so se nanjo šele pripravljali in bi jih utegnila pastirčka izdati? Morda pa kar tako, brez vzroka?

»Po tem dogodku se je zbalo še več mož in fantov,« nadaljuje s svojimi spomini gospa Kristina. »Vsi so se spraševali in strahoma čakali: ‘Kdaj bodo prišli po nas?’ Naš ata je rekel: ‘V tako vojsko, ki pobija naše otroke, pa ne bomo šli!’ Zdaj jih je odšlo v Legijo in zatem k domobrancem še več kot poleti in jeseni 1942 po teh strašnih dogodkih. Naš ata je odšel v Novo mesto pod zaščito in kopal strelske jarke, ker je bil prestar za domobransko vojsko. Nikoli nas ni smel obiskati. Revščina je bila vsak dan večja. Otroci smo bili bosi, slabo oblečeni in vedno lačni, medtem ko so partizani odhajali siti iz podgrajskih domov.

Kaj vse smo še sprestajali potem, ko ni bilo več ata! Kadar sem šla na njivo, so me ustavljali partizani in me nadlegovali: ‘Kje imaš ata?’ ‘Kje se skriva’? – ‘Ne vem,’ sem vedno rekla. Vsakega srečanja sem se zelo prestrašila in groza me je bilo, da bi ata našli in ga ustrelili.

Spominjam se dogodka, ko smo sami z mamo na njivi kopali krompir. Mi otroci smo ga v koših na hrbtih nosili v shrambo, ki je bila nekaj časa hoje oddaljena od njive. Koši so bili že sami po sebi za nas otroke veliki in težki, s krompirjem še bolj. ‘Pa hitro stresite in pridite nazaj!’ nam je mama vsakič naročila. Bala se je za nas, vsi smo vedeli, da od vsepovsod oprezujejo za nami partizani. Tisto popoldne smo že četrtič nesli krompir, ko začnejo s hriba streljati na nas. Z menoj sta bila še brata, desetletni Mirko in devetletni Jože. Krogle so kar praskale po kamenju. Mirko je rekel: ‘Kar zacvilila mi je mimo ušes, pa me ni zadela!’ Jokali smo od strahu in nismo vedeli, kam bi se hitro poskrili s težkimi koši. Begali in omahovali smo preko skal in grmičevja, partizani pa so se krohotali. Mama je slišala streljanje, a si ni mogla misliti, da bi streljali na nas. Odnesli smo krompir v shrambo in tekli nazaj k mami na njivo. Videla je, kako prestrašini smo bili, ona pa nič manj. ‘Saj sem se tako bala, ali boste prišli nazaj.’ Nič več si nismo upali ostati na njivi. Šele čez nekej dni smo spet prišli. Ko smo odprli shrambo, je bila prazna. Krompirja nikjer.

Bili smo veseli, da smo ostali živi. Ko smo ne dolgo zatem šli v vinograd v Vinoreber, so partizani pričeli streljati za nami. Mama nas je pograbila za roke, tekli smo do gozda in se skrili pod skale. Streljali so še nekaj časa, a tudi potem, ko so nehali, si nismo upali iz skrivališča. Ostali smo skriti do noči, domov si nismo upali. Vso pot do Ušč smo bežali in tam prespali pri sorodnikih. Tudi naslednji dan nismo upali v Vinoreber, ker bi tudi tam lahko streljali na nas. Zato smo se raje vrnili domov.«

V podgrajskih vaseh skorajda ni bilo več mož in fantov. Kar jih ni odšlo k partizanom, so bili pri domobrancih ali pod zaščito.

Pri domobrancih so bili kar trije sinovi Miklavževe mame iz Vinje vasi. Gospa Kristina se ni mogla spomniti, kako so se pisali. Zato sem pogledala v knjigo Farne spominske plošče 2 (Družina 2000), da bi na seznanu poiskala priimek teh treh fantov. Preletela sem imena na plošči za Vinjo vas, gledala in strmela: trikrat po trije mladi fantje z enakimi priimki pobiti 1945! Trikrat po troje mladih življenj: Kožar Franc, Kožar Janez, Kožar Jože; Plantan Jože, Plantan Alojz, Plantan Janez; Staniša Alojz, Staniša Franc, Staniša Jože (1944), Staniša Janez.

Gospa Kristina se danes spominja Miklavževe mame, da je med vojno velikokrat sedela pri oknu, kot da bi čakala, kdaj se bo vrnil vsaj kateri od njenih treh sinov. Kristinina mama je deklici lepega dne zaupala – seveda, morala je molčati kot grob – da so ponoči terenci iz Vinje vasi prišli po mamo, jo odgnali v Mehovski hrib in jo med potjo s škornji brcali v zadnjico. Na hribu so jo pahnili v prepadno jamo, ki so se je bali vsi otroci. Le kamenje so si upali metati vanjo, nato pa prisluškovali, kako se je čez nekaj časa kamen zamolklo oglasil z dna jame. Po tistem pa tega niso več počenjali, tako strah jih je bilo skrivnosti, ki jo je skrivalo brezno.

Kaj pa so partizani počenjali z ostalimi ženami, hčerkami in sestrami domobrancev? Vsa vojna leta so bili v podgrajski fari brez župnika in zato brez maše. Gospa Kristina se spominja: »Ob nedeljskih popoldnevih je mežnar Lojze zbral otroke, večinoma smo bile deklice, da smo v cerkvi peli in molili, Lojze pa je zmolil rožni venec. Spominjam se sončne nedelje ob koncu zime, sneg je že kopnel, ko sem se vrnila v mraku domov. Toda mame ni bilo doma. Ata je bil takrat že v Novem mestu. Klicala sem jo in begala po hiši, toda mame nikjer. Dom brez mame je bil zame nekaj neobičajnega, nedoumljivega. Ker sem bila ves čas tako polna strahu in bojazni, sem pričela jokati, vedno glasneje klicati mamo, a mame nikjer. Iz postelje se oglasi stari ata: ‘Mame ne bo več! Ne boš je več videla!’ – ‘Zakaj ne,’ tečem k staremu atu v kamro. Ostal je tiho. Kako naj bom brez mame! Kdo mi bo skuhal, kdo bo z mano? Staremu atu nisem mogla verjeti, da mame ne bom več videla. V paničnem strahu sem stekla na dvorišče k štirni in gledala vanjo. Morda pa je padla noter? In klicala sem jo še naprej na ves glas, tako me je bilo groza … Priklicala sem sosedo, Judeževo teto: ‘Kristinka, kaj gledaš v štirno?’ Skoraj pritekla je do mene, ker se je bala, da ne bi padla vanjo. – ‘Kje je mama? Ali veš, kje je mama? Mame ni!’ sem hlipala še naprej. Mirno in tolažeče mi je rekla: ‘Saj bo mama prišla.’ Prijela me je za roko in odpeljala k njim domov. Toda sploh se nisem pomirila. Hotela sem na vsak način domov, da vidim, če je mama že prišla. Zletela sem domov in še preden pridem do hišnih vrat, se pojavi na pragu mama. Mama!

Tiha in žalostna je bila. Nič mi ni odgovorila, kje je bila, dobro je vedela, da bi me pograbil še večji strah. Kasneje sem od drugih zvedela, da so partizani tisto popoldne pobrali po vasi vse žene in matere, katerih možje in sinovi so bili pri domobrancih. In mlada dekleta, če so bili njihovi očetje ali bratje domobranci. Zaprli so jih v šolo, pretepali in zasmehovali. Ob tem so prepevali eno od partizanskih pesmi, ji spremenili besedilo tako, da so v njej v borbenem zanosu uničevali gnezda ‘belih podgan’ in ‘črnih psov’. Kasneje sem to pesem slišala tudi sama, a sem jo hvala Bogu danes pozabila. Ko sem vse to zvedela od drugih, sem vprašala mamo: ‘Ali so vas res pretepali? Ali so tebe tudi?’ Skopo mi je odgovarjala, kajti zagrozili so vsem ženskam, da morajo molčati, drugače že same vedo, kaj se bo zgodilo z njimi! ‘Veš, saj mene niso tako hudo pretepli. Najbolj so pretepali mlada dekleta.’ Poznala sem eno tistih deklet iz naše vasi. Danes o tem molči.«

Tako so otroci, fantje in dekleta pod Gorjanci ‘dozorevali’ ob partizanskih grozotah. Toda ali bo s strahom prežeta Kristinka kos vsem strahotam, ki jo še čakajo? Saj je vendar še otrok! Kako dolgo še bo doživljala travme, eno za drugo? Ali jih bo prebolela brez posledic? Zakaj bo v letih po vojni brezmočna obležala, skoraj hroma in nema? Ali samo zaradi lakote in izčrpanosti od dela?

3.1.2. Sama pred partizanskimi puškami

»Lepega dne je prišla k meni sosedova Micika Antonova, piše se Staniša,« se še dalje spominja partizanskih grozot Kristina Lukšič. »Tudi njen oče je bil pri domobrancih v Novem mestu. Bila je dve leti mlajša od mene in aprila 1944 je imela deset let, jaz pa dvanajst. Reče mi: ‘Tako rada bi videla ata. Pojdiva v Novo mesto. Jaz bom obiskala svojega ata, ti pa svojega.’ ‘Če greš ti, grem tudi jaz,’ sem ji brez premisleka odgovorila. Že prej mi je mama povedala, kje se naš ata v Novem mestu nahaja. Ne vem kako to, da sta nama mami dovolili. Nič se ni govorilo, da se ne sme v Novo mesto.

Bilo je aprila in jaz sem odšla kar bosa, saj čevljev imela nisem. Prebredli sva potok v Pogancih, potem pa mukoma hodili po kamenju, ker je bila cesta prekopana. Tako sva se veselili srečanja z atom, da nisva na nič drugega mislili in se o ničemer drugem pogovarjali.

Jaz sem svojega ata po dolgem času srečno našla. Njemu je bilo ob najinem srečanju še bolj hudo kot meni; zasmilila sem se mu in bil je začuden in vesel, da sem ga prišla peš obiskat. ‘Kako si me našla? Kako si prišla?’ Potem pa me takoj v strahu vpraša: ‘Ali so mamo zelo tepli?’ Od začudenja sem prestrašeno pogledala, ker o tem takrat še nisem nič vedela. Zato me ata ni več spraševal. Povedal mi je, da on ni domobranec, ker je imel več kot petdeset let in da koplje za Nemce strelske jarke. Zelo ga je skrbelo, kako bova z Miciko prišli domov. In kaj mi je dal za popotnico? Vse, kar je imel: nekaj ščepcev soli, zavitih v cunjico, in majhen košček mila. Vedel je, da doma nimamo ne enega ne drugega. Micika svojega ata, ki pa je bil domobranec, ni našla in takrat reva ni vedela, da ga ne bo nikoli več videla, ker je po vojni enostavno izginil.

Srečno sva se vrnili v domačo vas. A še preden sva prišli z Miciko do doma, sva zagledali sredi vasi partizane s puškami. Nekaj jih je odšlo z Miciko proti njenemu domu, trije pa z mano. Videla sem samo njihove grozno dolge puške na ramah in cevi, ki so molele visoko v zrak. Kako rada bi stekla v hišo k mami, pa sem od strahu odrevenela. Obkolili so me. Spraševali so me vse mogoče, pa me je bilo tako zelo strah, da jih sploh nisem razumela. Od same groze tudi besedice nisem mogla spraviti z ust. Postajali so vedno bolj grobi in me zmerjali s takimi besedami, ki jih do takrat sploh še nisem slišala in nisem vedela, kaj pomenijo. Tudi danes jih ne bi vedela ponoviti. V smrtni grozi sem strmela vanje in v cevi pušk visoko v zraku. Oni pa so morda prav zato še bolj kričali. Šele ko so pričeli kričati, da me bodo ustrelili, sem razumela njihove besede! Dobro sem vedela, kaj to pomeni. Zaslišala sem starega ata, ki je zaklical s svoje postelje v kamri: ‘Lepo vas prosim, pustite otroka, saj ni nič naredil.’ Videla sem objokano mamo, brez moči, brez besed, samo jokala je. Potem mi je eden od partizanov ukazal: ‘Obuj se, greš z nami!’

V tistem hipu pa me je kakor blisk obšlo spoznanje in sem se popolnoma umirila. V sebi sem začutila trdno gotovost: Ne bodo te ustrelili! Dokler bom živela, bom prepričana, da mi je to gotovost posredovala Marija. Kadarkoli sem vodila krave na pašo, sem zavila mimo kapelice s kipom Matere Božje, še prej pa sem zanjo natrgala travniške rože in jih položila na stopničko kapelice, če je bila odklenjena pa kar notri. Ob spoznanju: ‘Ne bodo te ustrelili,’ sem začutila tako olajšanje, da sem končno lahko spregovorila: ‘Nobenih čižem nimam!’ Pomislila sem , da doma hranim samo copate, nove in lepe, toda teh ne smem umazati! V naslednjim trenutku so nekaj zaropotali s puškami in so brez besed odšli! Planila sem k mami in obe sva še dolgo jokali.

Izdala me je terenka iz naše vasi. Med vojno so terenci izdajali, po vojni pa ovajali. Partizani so vedeli za vsak naš korak, slišali vsako besedo. Ob neki priliki je nama z mamo eden od partizanov zabrusil: ‘Mi partizani imamo hostna ušesa!’ Ob večerih smo velikokrat slišali hojo okoli hiše ali ob mesečini videli temne postave. Le kaj bi lahko izsledili v naši borni bajti ali slišali, česar že niso vedeli!«

Ali bo sploh kdaj konec strahu in groze? se je spraševala dvanajstletna Kristina. »Ponovno je treščila vame tistega lepega sončnega jutra 4. aprila 1944. Ob sedmih zjutraj nas je prišla mama budit, sijalo je že sonce. ‘Otroci, vstati je treba, gremo na delo.’ Spala bi še in čakala sem, da sta se najprej dvignila brata. Takrat pa zaslišimo tako hrumenje avionov, ki so leteli čisto nizko nad našo vasjo, da sem mislila, da bodo popadali na vas. Tako me je bilo strah, da bi umrla. Blizu hiše je padla bomba in takrat sem mislila, da bom umrla. Eksplozija je utrgala slamnato streho naše hiše in potem se je začelo vse sesipati. Sesule so se šipe, s krušne peči je letela opeka, obe omari sta se sesuli v trske in deščice. Vse je letelo po zraku, popadalo po tleh, po posteljah, po meni, ki se izpod vsega tega sploh nisem mogla izkopati. Od groze sem kričala in klicala mamo. Toda mame ni bilo, ker je z bratoma zletela v štalo, ko so prihrumeli avioni. Rada bi se izmotala izpod vse tiste gmote razbitih šip, opeke in trsk, ki se je sesula name, pa se nisem mogla. Stari ata me je miril, naj bom tiho. Jaz pa sem kar norela od strahu. Končno je prišla mama pome, ko v nekem trenutku ni bilo letal nad nami. Stekli sva v hlev. Še vedno so letala nizko preletavala vse podgrajske vasi: Vinjo vas, Koroško vas, Jurno vas, Konec, Pristavo in Mihovec. Iz letal so streljali vsakogar, ki so ga opazili pod seboj. Jakovčeva Johana je letela proti kozolcu, da bi se skrila, a je bila prepozna. Pred kozolcem je obležala mrtva. Goreli sta že dve hiši.

Skupaj z bratoma Mirkom in Jožkom in s sosedovimi otroki smo na pol mrtvi od strahu ždeli v jaslih, odrasli so stali za kravami, ki so se trgale od jasli. Mama nenadoma opazi, da bratec Mirko ždi popolnoma negiben. Plane k njemu in ga trese: ‘Mirko! Mirko!’ ga kliče. Hvala Bogu, bil je živ. Tako grozno je bilo, da se tega ne more povedati.

Podgrad in okoliške vasi je bombandiralo devet nemških letal: pogorelo je veliko hiš in bilo ubitih sedem ljudi, tudi pol leta star otrok. Nemci so napadli zato, ker so se po vseh teh vaseh skrivali partizani; ti so morali preprečiti Nemcem dostop do Bele krajine in ščititi najvišje partizanske funkcionarje, ki so se tam skrivali. Trpeli smo spet mi, ubogo ljudstvo. Zaradi partizanov! Toda tega jim ni bilo mar. Še naprej so ostali v Podgradu in še naprej so Nemci z granatami obstreljevali vasi naše fare, da so gorele domačije. V naši hiši nismo mogli več prebivati. Odšli smo v Vinjo vas k stari mami in tam do konca vojne trepetali pred granatami.«

3.1.3. Hroma in nema po vojni

»Po vojni je bil oče na spisku za streljanje. Očetov znanec, Brsničanov ata, pisal se je Božič in je bil komunist, se je odločno zavzel zanj: ‘Njega pa ne boste streljali, tega pa jaz ne dovolim!’ Gotovo mu je oče naredil ničkoliko uslug, saj je naredil ljudem toliko dobrega.

Hišo smo lahko popravili šele potem, ko se je oče vrnil. Po šipe sem šla v Novo mesto dvanajst kilometrov peš in pešačila nazaj s šipami v rokah.

Imela sem samo tri razrede osnovne šole in po vojni bi rada šla v šolo, pa mi je oče rekel: ‘Od take šole ne boš imela nobene koristi. Tam se bodo učili samo o partizanskih zmagah in o tem, kaj so nam dobrega naredili. Gremo raje na njivo, da bomo imeli vsaj žgance!’ Za kruh niti kvasa in soli nismo imeli.

Rada bi postala učiteljica. Kako prav je imel ata, ko je rekel, da tega takrat ne bi dosegla. Svoje želje sem nekoč zaupali teti Lojzki. ‘Tako rada bi bila učiteljica,’ sem ji rekla ‘Ali te veseli? Morda pa boš!’ Dobra teta mi ni hotela jemati upanja.

Farna spominska plošča v Podgradu

Slika 18. Farna spominska plošča v Podgradu

Toda trdo življenje ni dovoljevalo sanj otrokom domobrancev. Treba je bilo delati. Veliko deklet iz podgrajskih vasi je hodilo v Belo krajino v tabrh, tudi jaz sem odšla. Za zelo skromen zaslužek smo delale pri kmetih od zore do pozne noči. Ko smo ličkale koruzo, smo pozno ponoči polegle kar po tleh, po nastlanem ličkanju in zaspale kot ubite. Pa že zaslišimo klice neprijazne gospodinje: ‘Punce, dižite se, zora je!’ Nam pa se je zdelo, da še zaspale nismo.

Trdo sem delala, dokler nisem nekega dne obležala. Bila sem dekle pri osemnajstih. Nenadoma nisem mogla niti hoditi niti govoriti. Spominjam se, da sem hotela domače vprašati po bratu Mirku, ki je bil takrat v Ljubljani v šoli, pa nisem mogla spraviti besede iz ust, še glasu ne. Tudi svinčnika nisem mogla prijeti, da bi kaj zapisala.

Kristina – že odrasla in v službi

Slika 19. Kristina – že odrasla in v službi

Potem pa si je nekega dne ata sposodil pri sosedu konja in voz. Odpeljal me je v bolnico v Novo mesto. Tam sem ležala dva tedna in še vedno nisem spregovorila ali hodila. Ne spominjam se, da bi me kaj zdravili. Po dveh tednih so zdravniki obupali nad menoj in obvestili očeta, naj pride pome. Tako kot me je pripeljal, me je odpeljal domov. Bila sem še vedno kot hroma in nema, zato me je ata ponovno peljal v bolnico in ponovno so morali priti čez štirinjast dni pome, ker v bolnici v Nevem mestu niso vedeli, kaj mi je in kako naj me zdravijo.

Doma so me sorodniki in domačini neprestano obiskovali in dobro mi je dela njihova prijaznost, tako da sem spregovorila kakšno besedo, hoditi pa še vedno nisem mogla. Turkova teta je svetovala mami, naj gre po duhovnika, da me bo dal v poslednje olje. Prišel je naš dobri župnik Kirar, ki sem ga imela še iz otroških let tako zelo rada. Rekel mi je: ‘Deklica, če boš zaupala v ta zakrament, boš tudi ozdravela.’ – ‘Bom zaupala,’ sem s težavo izdavila. Tako hudo mi je bilo. Rada bi živela, nisem hotela umreti.

Toda zdravja ni hotelo biti. Komajda sem s težavo napravila kakšen korak. Ne vem, kje je ata zvedel za dobrega zdravnika dr. Volavška iz Rožne doline v Ljubljani. Verjetno mu je zanj povedal atov brat, ki je živel v Ljubljani. Z izposojenim vozom me je spet pripeljal v Novo mesto, odnesel na vlak in odpeljala sva se v Ljubljano.

Stric je prišel po naju na železniško postajo in odpeljal k zdravniku. Z atom sta se dolgo pogovarjala o meni, medtem ko sem sedela v čakalnici. Dal mu je neke zeliščne kapljice in čez tri tedne naj se vrneva. Naročil mu je, naj me pustijo v miru počivati, da se bom znebila vseh strahov in sprostila od naporov. Bila sem živčno in telesno izčrpana. K delu naj me ne silijo, ker se mi bo volja do dela vrnila skupaj z zdravjem.

Tako se je tudi zgodilo. Ko sva z atom čez tri tedne ponovno prišla k zdravniku, sem že hodila in tudi kaj povedala. Dr. Volavšek je rekel, da sem postala čisto drugo dekle, kot sem bila ob prvem obisku.«

S šestindvajsetimi leti je odšla Kristina z doma za zaslužkom. Naravnost v Ljubljano. Tu živi že več kot petdeset let. Vse življenje je ostala brez šolske izobrazbe in bila zaposlena večinoma kot snažilka in pomočnica v šolski kuhinji. Bila je poročena, a so ji posledice težkega otroštva in mladosti onemogočile, da bi postala mati.

Bistvo gospe Kristine je ostalo nespremenjeno. Ohranila je tisto pristno in globoko vero, ki jo je v trenutku milosti pomirila, ko je kot dekletce stala pred nabitimi partizanskimi puškami. V njej je še vedno živa ljubezen do Matere Božje, ki ji je v kapelico v domači vasi nosila šopke travniških rož. V tegobah življenja in staranja jo krepi vera v zakrament ozdravljenja in dokončnega odrešenja, ki ji je v mladosti povrnil telesne in duševne moči po dolgih letih čustvenih in živčnih pretresov.

Danes je gospa Kristina ena od žena, ki skrbijo, da vsak petek ob treh v kapeli bližnje bolnišnice molijo za bolnike in njihove zdravnike, da ne izgubijo vere v zakrament ozdravljenja in večnega odrešenja. V svoji župnijski cerkvi polaga pred Marijin oltar duhovne šopke, zdaj za enega zdaj za drugega, v ta ali v oni namen.

3.2. Gnila država in izkoriščevalski kapitalizem

Avtor: Tine Velikonja

3.2.1. Pogovor z ing. Andrejem Remcem, Illinois, USA

Andrej Remec, kemijski inženir, rojen l. 1930 v Ljubljani, živi v ZDA blizu Chicaga, je eden od petih sinov industrialca Vladimirja Remca, ki je ustanovil tovarno upognjenega pohištva na Duplici pri Kamniku. Po vojni so podjetje podržavili, imenovalo se je STOL, Kamnik, delovalo je dokaj uspešno, tako po zaslugi oblikovalcev, omenil bi ing. Nika Kralja in njegov stol Rex, kot po zaslugi odprtega trga po Titovi Jugoslaviji in drugih komunističnih državah. Ko se je leta 1990 ta trg delno zaprl ali pa je hudo oslabel, ni pa bilo napeljanih poti v Evropo, je podjetje propadlo.

Pod socializmom smo poslušali, da je bila stara Jugoslavija »gnila, njen kapitalizem pa izkoriščevalski«. Zgodba družine Remec in razvoj njihove tovarne sta pri tem poučna. Izvemo, kako je deloval kapitalizem v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, saj so podobne težave imeli tudi naši podjetniki v Kranju, Tržiču, Mariboru in Celju. Občudujemo pa tudi iznajdljivost in sposobnost Slovencev, ki so se po koncu vojne goli in bosi znašli v tujem svetu, pa se uspešno postavili na noge. Ko bomo prebirali zgodbo, se nam vedno bolj v živo risala slika družinskega poglavarja, ki se je trmasto boril za svojo tovarno, jo izgubil, se star 69 let kot inženir zaposlil v ZDA tako, da se je prikazal deset let mlajšega, in delal skoraj do 80. leta starosti.

Andreja sem poznal že pred vojno, saj sva bila prva leta sošolca na klasični gimnaziji v Ljubljani, obenem pa smo se dobivali pri Marijini kongregaciji pri jezuitih, ki jo je vodil p. Jože Preac. Vsaj tako dobro sem poznal njegovega starejšega brata Jakoba. Poleti 1941 sem bil dva tedna na taborjenju v grapi pod Šentjoštom nad Horjulom, vodja je bil prav Remčev Jaka. Poznal sem tudi brata Petra, po vojni tudi najmlajšega Matica, dokler ni šel skupaj z materjo za očetom. Sicer smo ves čas vedeli, da imajo tovarno nekje pri Kamniku, dosti več pa ne. Na njih se ni videlo, da spadajo med ljubljansko smetano. Za spoznanje bolj urejeno so bili oblečeni kot mi Velikonjevi, kjer nas je bilo deset otrok in ena plača, to pa je bilo tudi vse.

Andrej skoraj vsako leto obišče staro domovino in se ustavlja pri sorodnikih in znancih. Nanj smo naleteli, ko je bil v Šentjoštu nad Horjulom večer, posvečen dr. Tinetu Debeljaku, in ga povabili na pogovor.

Odkod ste se vzeli Remci, kako je bilo na začetku?

Remci izhajamo iz Rupe pri Kranju. Moj stari oče Franc Remec se je rodil leta 1850. Zaposlil se je na telegrafskem uradu v Trstu. Bil je vsestransko izobražen. Tako se je kot rusofil lotil prevajanja, prevedel je Lovčeve zapiske Ivana Turgenjeva. Spoznal je Karolino Ogorevec in se poročil. Prvi sin Bogumil, vedno smo rekli stric Mil, se je rodil leta 1878, drugi sin Vladimir, moj oče, pa leta 1880. A sreča je bila kratkotrajna. Franc Remec je zbolel za jetiko in leta 1883 umrl. Vdova z dvema majhnima otrokoma je sicer dobivala državno pokojnino, ki pa je bila bolj socialna podpora in zadoščala komaj za preživetje. Potem pa je njen daljni sorodnik izvedel za njeno stisko. Bil je to neki Sušnik, tudi doma iz Rupe pri Kranju. Po poklicu je bil pravnik, sodnik. Imel je srečo, da se je znašel kot častnik na avstrijski poveljniški ladji in sodeloval v bitki pri Visu leta 1866. V njej so Avstrijci premagali Italijane in jih prepodili, njihova poveljniška ladja pa se je vdala. Na njej so zasegli blagajno, pravi zaklad, verjetno je bil denar namenjen za plače posadke tega ladjevja. Nekaj denarja je šlo cesarju, drugo pa so si častniki razdelili med seboj, svoj del je dobil tudi Sušnik. Ko je videl sorodnico Karolino, ki ji je umrl mož in ji zapustil dva otroka, je večjo vsoto denarja naložil v fond, ki naj bi plačeval univerzitetno izobrazbo družine Remec. Tako sta se stric Mil in moj oče izšolala na Dunaju. Naš oče je postal leta 1903 inženir z diplomo, kar je takrat pomenilo vsaj toliko kot danes opravljeni magisterij. Stric je izbral pedagoško smer, kasneje je bil večletni ravnatelj poljanske gimnazije v Ljubljani. Poročil se je z Marijo Debevec, njena je Remčeva kuharica, živeli so v vili na Zrinjskega cesti na Poljanah. Hči Vera se je poročila z dr. Tinetom Debeljakom, Bogomil je postal jezuit, Bara je znana slikarka, Lada pa je imela papirnico v Rdeči hiši na Poljanah. Nas radi zamenjavajo z njimi, zato to naštevanje.

V stari Avstriji za zavedne Slovence ni bilo kruha?

Prav to se je zgodilo našemu očetu. V Sloveniji ni dobil službe. Preveč se je razglašal za Slovenca, na Dunaju je bil član študentskega društva Danica, vsa industrija v Sloveniji pa je bila v nemčurskih rokah. Zato je leta 1904 odšel v Ameriko. Takrat ni dobro vedel, ali odhaja za vedno ali samo na izpopolnjevanje. Peljal se je v II. razredu in zato kot premožnejši potnik obšel Elis Island v New Yorku. S svojim kovčkom se je zglasil pri arhitektni družbi Lilienthal. Vprašali so ga: »Kaj pa znaš?« Narisal jim je most ali nekaj podobnega, kar mu je šlo dobro od rok. Takoj so videli, da imajo pred seboj sposobnega človeka, in mu dali službo. Potem je pregledoval načrte za L-Gate Bridge, železniški most med Bronxom in Manhattanom. Zanimale so ga električne napeljave, zato je šel kasneje h General Electric v Schenectady v državi New York za dve do tri leta, nato pa za podobno dobo še v Pittsburgh. Ves čas je bil v stiku z Jako Debevcem, ki je izdajal Ameriško domovino v Clevelandu in je bil v svaštvu z bratovo ženo. Preko njega je bil tako ves čas v zvezah z bratom Bogumilom v Ljubljani.

V Ameriki mu je dobro šlo. Kako, da se je vrnil v domovino?

Po prvih tajnih volitvah v Stari Avstriji leta 1911 je pri nas zmagala Slovenska ljudska stranka. Slovenci so tako dobili v roke deželno vlado. Ivan Šušteršič je postal januarja 1912 deželni glavar Kranjske. Potrebovali so tehnično izobraženega človeka in tako povabili našega očeta, naj pride nazaj in prevzame referat za industrijo. Ata se je res vrnil in prevzel urad, ki ga je obdržal do konca vojne. V vojsko mu namreč ni bilo treba, ker je imel preslabe oči za vojaka. Na začetku vojne leta 1914 so vse dobrodelne fonde naložili na »varni« državni fond in tako tudi Sušnikov denar, ki naj bi služil za izobraževanje Remcev. Leta 1918 je seveda propadel z Avstrijo vred. Ob nastanku SHS je oče še vedno vodil obrt in industrijo v novi državi. Med tem, leta 1916, se je poročil s Heleno Pollak, eno od hčera znanega industrialca usnja Karla Pollaka. Ob koncu vojne so še vedno uradovali v Kazini v Zvezdi, Šušteršič pa je ostal v poslopju sedanje univerze. Ko so Italijani že zasedli Postojno, je pridrvel na vlado eden od avstrijskih poveljnikov, oborožen je bil do zob, in zahteval dva vagona, s katerima bi se peljal na Dunaj, kar so mu seveda odobrili.

Nastopa obdobje prve Jugoslavije, pa tudi era tovarne upognjenega pohištva Remec in co., na videz ustvarjene iz nič, ki je slovela kot inovativno in uspešno podjetje. Ali je šlo res tako gladko?

Tako je bilo s tem. Nekaj let po vojni, bilo naj bi leta 1922 ali 1923, je Karl Pollak, »ata Korl«, kot smo ga imenovali, kupil Bahovčev mlin, žago in parketarno na Duplici pri Kamniku. Takrat je bil namreč še kar precej pri denarju. Bil je lastnik tovarn usnja v Ljubljani (kasneje tovarna ROG), na Vrhniki in v Kranju. Duplico je prepustil hčeri Heleni in njenemu možu Vladimirju. Kot doto ji je podaril tudi velik vinograd na Trški gori pri Novem mestu, pa tudi štirinadstropno hišo v Ljubljani na Kersnikovi 7, ki jo je bil dal zgraditi po ljubljanskem potresu. Tam smo tudi stanovali. Za tiste čase kar dobra podlaga za udobno življenje. Oče bi si lahko poiskal službo nekje v Ljubljani in bi imel mir do smrti, pa ni bil take sorte.

Ko ga je ata Korl vprašal, ali je pripravljen voditi obrat, ki je takrat zaposloval kakih 25 delavcev, ter ga razširiti in razviti, mu je pritrdil. V pomoč je dobil svojega nečaka kot solastnika, tudi Remca, kar pa se ni obneslo in ga je moral kasneje, verjetno leta 1927, odsloviti, obenem pa izplačati. Tako se je prvič zadolžil. Kasneje je dobil za poslovodjo Janeza Ložarja, brata Rajka Ložarja, iz znane ljubljanske družine. Očetu je bil neizmerna opora, izvrsten vodja v tovarni.

Bahovčeva žaga se je med dvema vojnama razvila v tovarno upognjenega pohištva Remec in co., ki je imela na vrhuncu zaposlenih dvesto delavcev in morda celo več. Seveda se to ni zgodilo čez noč. Oče je zgradil tovarniško elektrarno, ki jo je poganjala Bistrica, dodatno energijo je dobil z danes tako cenjeno »biomaso««, s kurjenjem žagovine in drugih lesnih odpadkov, izpušne pline je napeljal v dimnik, ki je bil vsaj za tiste čase zelo visok, tik ob Bistrici je postavil novo stolarno, zgradil je velik bazen, v katerem je imel namočena bukova debla, pripravljena za krivljenje. Na krivilnico je bil posebej ponosen, ker je šlo za njegov patent, da desk niso žagali, ampak krivili na vse načine. Praviš, da so s tem začeli avstrijski oblikovalci. Že mogoče, a pri njem je šlo za množično proizvodnjo. Najbolj uspešen je bil stol z naslonjalom, prepletenim z rafijo, ki so ga izdelali kar v petih milijonih primerkov. Za delavce je kupil oz. zgradil dve stanovanjski hiši na Duplici, rekli smo jim delavski hiši, ki stojita še sedaj, v eni je bilo osem, v drugi deset stanovanj. Privabil je delavce iz Radomelj, iz Šmarce, iz Podgorja, nekateri so se vozili z vlakom. Vsak je prinesel svoje malico, začelo so ob 7ih zjutraj. Za omenjene naložbe je najemal posojila, največ pri Vzajemni zavarovalnici. Posel je zacvetel. Svoje proizvode so izvažali po vsej Evropi: stole, omare, pisalne mize. Že malo pred gospodarsko krizo je zašel v finančne težave. Kupec v Angliji, kateremu mu je poslal več pošiljk, mu ni plačal, podobno je bilo s pošiljko v Egipt, spet posel z Angleži, ki so takrat gospodovali v tej deželi. Oče je zahteval plačilo preko sodišča v Angliji, ki pa je odločalo v prid svojega državljana, in določilo skromno odškodnino, ki ni pokrila niti sodniških stroškov.

Družina Remec aprila 1944 na petdeseti rojstni dan mame Helene Pollak –                         od leve Jakob (Jaka), Matija, Peter, mama Helena, oče Vladimir, Andrej,                         Vladimir (Vlado)

Slika 20. Družina Remec aprila 1944 na petdeseti rojstni dan mame Helene Pollak – od leve Jakob (Jaka), Matija, Peter, mama Helena, oče Vladimir, Andrej, Vladimir (Vlado)

Ob gospodarski krizi leta 1929 se je prodaja ustavila. Oče se je odločil, da proizvodnje ne bo ustavil, ampak delal na zalogo. Šlo je, dokler niso napolnili vseh skladišč. Kar se tiče delavcev, je bil pred izbiro: ali jih del odpusti ali pa vse zadrži, pa jim zniža plačo. Ko se je začelo o tem govoriti, bilo je leta 1933 ali nekaj takega, je prišlo do štrajka, ne tistega pravega, da bi delavci zasedli tovarno in postavili stavkovne straže, pač pa so se zbrali okrog njegove hiše nad Duplico, rekli smo ji vila, in razgrajali nekaj dni. Vpili so, da je Remec vsega kriv, da nima srca za delavce, niso pa razumeli, da imaš lahko še tako odlične proizvode, če ni prodaje, tudi plače ne morejo biti visoke. V nekaj dneh so se unesli. Ni bilo jasno, ali je bila akcija organizirana, ni pa se govorilo o komunistih, ampak socialistih.

Oče je na vse načine skušal ohraniti podjetje, kar je dokazal s tem, da je sklenil prodati vinograd na Trški gori. Zanj nam je bilo hudo, bilo je lepo posestvo z velikim vinogradom na pobočju, tam smo preživljali lepe trenutke, zlasti so se ga spominjali moji starejši bratje. V prodajni pogodbi je bilo napisano, če bo novi kupec, pisal se je Rataj, prodajal, mora vinograd najprej ponuditi Remcem. Oče si je denar izposojal pri Vzajemni in prišel pod prisilno upravo. Kot upravitelja so poslali nekega Fajdigo, brata kanonika Vilka Fajdige. Ta je hitro spoznal, da ne gre za krajo ali goljufijo, ampak za izredne razmere. Zadnja leta pred vojno si je gospodarstvo opomoglo.

Prišla je nemška okupacija. Po nemškem napadu na SZ so se dvignili naši komunisti. Ena prvih partizanskih akcij na slovenskem ozemlju je bil prav požig vaše tovarne. Lahko bi rekel, da ni šlo za boj proti okupatorju ampak tudi za napad na kapitaliste. Čudno je namreč, da niso napadli Nemcev, ampak slovensko lesno podjetje. Res je, da les najhitreje zagori in se s takim požigom ne da hvaliti. A so napadli in hoteli uničiti slovensko premoženje in prizadeti slovenskega gospodarja, pa tudi dvesto ljudi, ki bi ostali brez dela. V Slovenski enciklopediji (10, 61) piše o Radomeljski četi, ki je delovala dva meseca, septembra in oktobra 1941: »Njen najpomembnejši uspeh je bil 3. septembra 1941 požig Tovarne pohištva Remec na Duplici, ki je izdelovala smuči za nemško vojsko«. V rubriki o Duplici (2,404) pa: »Radomeljska četa je 3.9.1941 požgala tovarno in jo za dalj časa onesposobila«. Očetu se res čudim, da se ni požvižgal na vse, se poslovil od opustošenega podjetja in se za vedno odpravil v Ljubljano. Neverjetno je bil zagret za delo in zaljubljen v svojo tovarno.

Tak je pač bil. Res so širili laž, da dela smuči in puškina kopita za nemško vojsko. V resnici se proizvodnja med okupacijo ni spremenila, niti enih smuči ali puškinega kopita. Ni jasno, kaj so hoteli partizani doseči s tem. Šlo je izrazito za napad na civilni objekt. Morda so računali, da bodo delavce, ki bi ostali brez dela, laže pregovorili za odhod v partizane. Ni pogorela vsa tovarna, pač pa nekaj ključnih objektov, zlasti pa strojev, zaradi česar je bila proizvodnja hudo okrnjena. Uradno naj bi šlo za vojno škodo in je oče zahteval, da mu to priznajo. Nemci so se branili, da bi kaj pomagali, češ da v podjetju ni nobenega nemškega denarja. Podjetje je bilo treba priključiti nemški družbi oz. komisarju, ki se je pisal dr. Scheichenbauer. Oče je dobil nekaj denarja in uspelo mu je, da je tovarna spet zaživela. Posamezne faze so prevzeli okoliški mizarji, nato pa je nakupil stroje po Italiji in Nemčiji oz. predvsem v Avstriji. Tudi poškodovane stroje je dajal v popravilo, elektromotorje mu je previjal obrtnik v Mostah v Ljubljani, pisal se je Nusberger ali nekaj podobnega. Nobenih smuči ali puškinih kopit. Izdeloval je predvsem pisarniško opremo za Rdeči križ: stole, pisalne mize in omare. Tovarna je uspešno delovala do konca vojne leta 1945. Oče je bil naiven. Ni računal, da se bo moral od nje za vedno posloviti. Računal je, da bo po vojni veliko povpraševanje po izdelkih njegove tovarne. Zato je nakupil lesa, da so bila vsa skladišča polna. Govoril je:« Po vojni bo velika konjunktura. Moram imeti dovolj lesa in strojev. Čaka nas veliko dela!« Nekaj strojev sploh ni vključil v proizvodnjo, ampak jih zadržal v rezervi, da si bo pomagal z njimi, kadar bo potrebno.

Leta 1943 ga je eden od prijateljev opozoril, da ga iščejo partizani in mu grozi likvidacija. Do takrat je med tednom stanoval na Duplici, ob koncu tedna pa se je vozil z vlakom k družini v Ljubljano. Svarilo je vzel resno in ostal v Ljubljani, urejal zadeve po telefonu, nekajkrat na mesec pa se čez dan pripeljal z vlakom v tovarno, se tam zadržal nekaj ur, pregledal delo in uredil najnujnejše, potem pa še podnevi domov. Tudi Ložarja so vzeli na piko in ga začeli loviti. Nekaj časa je še ostal v Duplici, nato ravnal podobno kot oče. Bil je izjemen pomočnik, sposoben, pošten, izhajal pa je iz vrst društva Straža.

Kako je bilo ob koncu vojne? Pravil si mi, da je ostala v Ljubljani samo mama z najmlajšim Matijo, ti in oče pa kar s kolesi čez Jezersko. Kako vama je to uspelo?

Starejši trije bratje so bili pri domobrancih, o njih bom še govoril, mama Helena je z Maticem ostala doma, jaz in oče pa sva se odpravila na pot na Koroško, vendar ne čez Ljubelj, ampak čez Jezersko. Lepo na kolesih, vsak s svojim kovčkom na prtljažniku, sva se nemoteno pripeljala na Jezersko in prespala pri Murijevih. Moralo je biti v ponedeljek, 7. maja 1945. Muri je bil kmet, ki je imel tudi žago. Oče mu je nekaj let prej uredil vodno turbino. Ves dan sva čakala Janeza Ložarja, obratovodjo z Duplice, ki naj bi prišel za nama, pa ga ni bilo. Naslednje jutro pa pride gospodar z vestjo, da so v vasi partizani in bo treba naprej. Pripravil nama je voz, zapravljivčka in dobil voznika, ta naju je z kolesoma in prtljago vred potegnil do Železne Kaple. Na vrhu prelaza so nas ustavili partizani, vpraševali, kam gremo in zahtevali dokumente. Oče je razložil:« Tale sin Andrej je bolan in ga peljem k zdravniku v Celovec.« Pokazal je staro legitimacijo iz Jugoslavije, napisano v cirilici. Kaže, da partizan pisave ni poznal. Oče je šepnil: »Ali vidiš, da jo drži narobe.« Spustili so nas naprej in nemoteno smo se pripeljali v Železno Kaplo. Tam so bili tudi partizani in nas ustavili. Povedali smo, da so nas preiskali že na vrhu prelaza. Zamahnili so z roko in naju spustili naprej. Najin voznik se je odpeljal nazaj, midva s kolesi pa navzdol proti mostu čez Dravo. Verjetno je šlo za most pri Galiciji in ne pri Škocjanu. Oče je vedel, kam je treba, jaz pa seveda ne. Pred mostom je bila gostilna, zunaj pa nekaj konjev. Ob tem je pritekel iz poslopja partizan in vpil: »Stoj, stoj!« Oče mi pravi: »Poženi!« Tako sva se s kolesi zapodila navzdol do mostu, tam nobene straže, po njem na drugo stran in malo v hrib. Tam so bili že Angleži na tankih. Oče se je odpravil do najbližjega vojaka in mu začel razlagati v angleščini, kam želi, pa ni dobil odgovora. Kaže, da so jim naročili, naj nimajo nobenega stika z domačini. Odpravila sva se naprej in se pripeljala v Celovec. Oče je imel poslovne zveze s podjetji v mestu, predvsem s komisarjem, ki je vodil nemški del družbe. Vzel naju je za čez noč ali dve. Oče se je že naslednjega dne oglasil pri Angležih in jim razložil: »Poslušajte! Sem lastnik tovarne v Tržiču. Nisem bil ne nacist ne komunist.« Angleščina mu je gladko tekla, verjeli so mu na besedo in ga vzeli v službo pri angleški vojaški policiji. Delal je v uradu, ki je izdajal dovolilnice za potovanje dalj kot deset kilometrov. Postal je šef pisarne. Ker je potreboval ljudi, je vzel k sebi sina Petra, ki se je že med vojno učil angleško pri teti Vladi, hčerki brata Mila. Peter je bil pri domobrancih v tehnični četi. Nameščen je bil v prostorih univerzitetne knjižnice, kjer je njegova skupina delala načrte za utrdbe in obrambo postojank. Oče ga je pobral v taborišču v Vetrinju in vzel še enega domobranca, ki je znal angleško, pisal se je Zupan. Kot je znano, je šla tehnična četa na pot v Jugoslavijo že v nedeljo, 27. maja.

Vetrinj je bil usodna zmešnjava. Tudi jaz sem bil takrat v taborišču, pa se mi ni sanjalo, kaj nam pripravljajo Angleži. Kako pa vi?

Izvedeli smo, da je ravnatelj klasične gimnazije dr. Marko Bajuk ustanovil v Vetrinju šolo in oče je sklenil, da moram biti zraven. Takoj moram reči, da je bil Bajuk sposoben, a čuden tič. Če nisi imel potrdil o opravljeni šoli, te ni sprejel. Na srečo sem imel seboj dijaško knjižico, s katero je bil zadovoljen. Tako sem se vsak dan vozil v šolo s kolesom iz Celovca v Vetrinj, prišel tudi v stik z bratoma Vladom in Jakatom. Vlado je bil domobranec v artilerijski četi na Ljubljanskem gradu, podobno kot Marijan Eiletz, ki je napisal spomine Moje domobranstvo, in Volodja Basaj, brat našega sošolca Aljoše. Oče je v tem času še pred vračanjem domobrancev v svoji pisarni odkril dokument v angleščini, v katerem je pisalo o jaltskem sporazumu, po katerem je treba vse, ki so kot vojaki sodelovali z Nemci, vrniti v matične države. Domobranci niso bili posebej omenjeni in dalo se je razumeti, da so mišljeni samo Rusi. Moralo je biti v nedeljo 27. maja, ko sva bila z očetom v Vetrinju. Oče je v svoji pisarni našel angleško navodilo, dokument v originalu, morda ga je prepisal, in ga pokazal generalu Krenerju. A ta ga je zavrnil, da to ni res, da tega ne bodo naredili. Tega dne sva še videla Jakoba, naslednjega dne pa je šel nazaj skozi karavanški predor in v smrt.

Kaže, da so očeta prepričali, naj si ne dela skrbi. Tako me je v torek 29. maja poslal v Vetrinj s paketom pisem in papirja, ki naj bi ga izročil bratu Vladu. Ko bo prišel v Italijo, naj nam piše, kakšen je položaj. Pripeljal sem se v taborišče in izvedel, da je artilerijski bataljon že na poti v Italijo in ne more biti daleč nekje na cesti proti Borovljam. S kolesom sem se zapodil v klanec in kmalu ujel kolono tovornjakov ter iskal brata. Naletel sem na Volodjo Basaja, ki mi je povedal, da je bil Vlado zjutraj premeščen v glavni štab. Tako sem papirje, ki sem jih imel s seboj, dal Volodji, sam pa se vrnil v Celovec. Naslednjega dne, torej v sredo 30. maja popoldne, se je že razvedelo, kaj se dogaja. Na lepem sem moral v Vetrinj in poiskati brata: »Lado, ata je naročil, da greš takoj z menoj v Celovec.« Preoblekel se je v civilne hlače in srajco, ki sem jih pripeljal s seboj. Vlado je vozil, jaz na štangi.

V tem času je oče dobil sobo pri Magričevih oz. Magdičevih v Celovcu. Poznali smo se od prej. Dve njihovi hčerki sta prišli k nam pred vojno, da sta nas poučevali v nemščini. Za Lada ni bilo prostora, živeli smo v eni sobi. Oče mu je poiskal službo na neki žagi blizu Celovca in tam je ostal, dokler ni šel študirat v Gradec.

Vlado v Gradcu ni dokončal študija. Vzel je tehniko. Učil se je fiziko pri znanem Kohlrauschu. Lado je bil perfekconist, vsako stvar je moral natančno vedeti in razložiti, temeljito je študiral in izgubljal dragoceni čas. Dobil je oceno A, ki je profesor zlepa ni dajal. Tako je naneslo, da je moral na pot čez lužo, še preden je prišel do diplome.

Amerika leta 1949. Kako ste se znašli?

V ZDA se je naša družina, oče, mama, Vlado, Peter in Matija, pripeljala z ladjo 9. novembra 1949. Mene ni bilo med njimi. Maturiral sem bil na Bajukovi gimnaziji v Spittalu, dobil štipendijo in že študiral kemijo na univerzi v Illinoisu. V novi domovini smo živeli pri gospe, ki je imela dve stanovanji v nadstropjih. Najprej smo stanovali zgoraj skupaj z njo in smo bili na tesnem, potem pa se je spodnje stanovanje izpraznilo in se je gospa preselila vanj. Tako smo imeli dovolj prostora, vsak je dobil svojo sobo, le Matic je spal s Petrom.

Peter je bil končal pravo v Gradcu. V ZDA je najprej delal pri podjetju, ki je prodajalo obdelan les. Potem pa je dobil zvezo s profesorjem v Chicagu, ki mu je priskrbel štipendijo, da je lahko študiral na univerzi. Postal je profesor na jezuitski univerzi v New Yorku, kjer je učil ekonomijo in mednarodne odnose. Poročil se je z Majdo Vračko in ima štiri otroke: Alenka živi na Havajih, Peter je ortoped, Marko finančnik, naredil si je dovolj denarja in je že upokojen, Tomaž pa je režiser na televiziji. To samo za nameček, kakšni smo Slovenci.

Matic je prišel z materjo v Avstrijo šele avgusta leta 1949, na črno sta zbežala čez mejo, in še istega leta z drugimi prišel v ZDA. Kar se tiče študija, je bil najbolj zagrizen. Študij je končal na univerzi v Illinoisu, magisterij v Chicagu, doktorat pa spet v Illinoisu, vse iz električne stroke.

Oče se je naredil deset let mlajšega, sicer ne bi dobil službe, saj je bil prestar. Ko je prišel v Ameriko, je imel že 69 let. Zaposlil se je kot inženir v podjetju blizu Chicaga, ki je proizvajalo stroje za obdelavo lesa. Ko se je družba preselila, se je upokojil, takrat že star skoraj 80 let. Umrl je 23. avgusta 1965 leta, ko je imel 85 let. Peljal se je s podzemno železnico, ko ga je nenadoma zadela srčna kap. Lepa starost in lepa smrt. Mama ga je preživela, bila hvaležna, da je imela po njem pokojnino, umrla je leta 1981, stara 87 let.

Ostal nama je še Jaka, ki je bil vrnjen v ponedeljek 28. maja skupaj z Gorenjskim polkom in se znašel na škofjeloškem gradu. Kaj se je zgodilo z njim, izvemo iz pisanja Venclja Dolenca. Objavljeno je bilo prvič v Odprtih grobovih (Franc Ižanec, Dokument št. 22, 85-92, Buenos Aires, 1965): »Molče sem stopil iz bunkerja. Straža me je odvedla levo po stopnicah v prostorno sobo. Poveljnik Jaka je bil z zvezanimi rokami naslonjen na dvoriščno steno in imel obraz razbit in krvav. Zasopla sta stala ob njem krvnika Močeradnikova. Tudi meni so zvezali roke in me to pot brez težjih udarcev postavili k steni, poleg Jakoba.«

Jaka je po italijanski zasedbi študiral v Milanu. Čez eno leto se je vrnil in se pridružil vaški straži v Šentjoštu nad Vrhniko. Spomnim se, da sem ga tam obiskal za novo leto, verjetno 1943. Nato se je znašel v Meničaninovem bataljonu, odtod pa je bil poslan za poveljnika v Gorenjo vas nad Škofjo Loko. Ne vem, kako je postal častnik, morda je bil na oficirskem tečaju, ali pa je napredoval, ker je bil sposoben. Praviš, da ste ga občudovali. Res je bil vsestranski športnik. Tudi midva sva bila velika prijatelja. Za Dolenčevo pisanje sem izvedel šele zdaj od tebe. Ustreljen naj bi bil torej v skupini, ki so jo 30. maja zvečer zvezano peljali po Blegoški vojaški cesti v Lovrenško grapo in jih postrelili kar na cesti. Vem, da so postreljene predlanskim ali lani prekopali in zanje zgradili kostnico na pokopališču v Lipici.

Mogoče še o vračanju zaplenjenega premoženja. Pri nas politične sile, ki izhajajo iz nekdanjega režima, rade ponavljajo, kako bomo še dolgo čutili škodljive posledice denacionalizacije. Predvsem jim gre na živce osnovno načelo, da ima prednost vračanje v naravi. Če bi bili pošteni, bi morali reči, da bomo čutili posledice nacionalizacije, nasilnega podržavljanja, v njem je vzrok vseh težav, kar je sledilo, je samo posledica. Kako je videti taka denacionalizacija v praksi? Beremo, kakšne težave ima dr. Ljubo Sirc. Vam so morali vrniti kar precej ?

Za tovarno smo dobili odškodnino, drugo pa so nam vrnili v naravi. Odškodnina je bila malenkostna, morda je znašala 10 % resnične vrednosti, precej manj, kot je vredno zemljišče, na katerem stoji. A odvetnica nam je svetovala, naj ponudbo sprejmemo: »Toliko pač je, vendar vam svetujem, da vzemite. Bog ve, kako bo kasneje.« In smo jo poslušali. V tem času je Vlado umrl, tako da smo si razdelili preostali trije bratje. S tem denarjem nismo obogateli. Najtežje smo prepričali Matica. Ta jih ima v želodcu. Če nanese pogovor na komunizem in škodo, ki jo je napravil Slovencem, se mu začne kar mešati. Pri ocenjevanju, koliko je bila tovarna vredna, niso upoštevali velikanskih zalog lesa, ki smo jih imeli v skladiščih, kaj šele, da bi bili udeleženi pri dobičku naslednjih 45 let, ko je tovarna kar uspešno delovala. Ko so jo dobili v roke, je bila vzorno urejena, vrhunsko opremljena, z rezervnimi stroji, s pomočjo katerih so lahko neomejeno širili proizvodnjo. Tako gleda na zadevo Matic, jaz in Peter sva se sprijaznila s prejetim. Hišo na Kersnikovi 7 smo prodali; ker je bila polna najemnikov, smo seveda tudi zanjo dobili veliko manj, kot je resnično vredna. Vrnili so nam tudi tri hiše v Duplici, očetovo hišo oz. vilo in obe delavski hiši, vse napolnjene z najemniki. Z njimi imamo samo stroške, ker jih moramo popravljati in plačevati odvetnika, da upravlja z njimi. Midva, jaz in Peter, sva za prodajo, pa čeprav daleč pod ceno, Matic pa se je uprl.

Andrej, hvala lepa za pogovor. Ob najinem klepetu sva govorila o vsem, skoraj nič pa o tebi. Res je, da vsega ni mogoče izvedeti iz enkratnega srečanja. Zato ljudje pišejo knjige in izdajajo spomine. A junak zgodbe je tvoj oče. Na svidenje!

4. Pogovori na Zavezi

4.1. Katoliška politična neprisebnost

4.1.1. Pogovor z Ivanom Omanom

ZAVEZA: Gospod Oman, čas, v katerem vam želim postaviti nekaj vprašanj, je takšen, da bi zanj morali reči, da je izreden v svoji izrednosti. Njegovo izrednost mu podeljuje zgodovinska naloga, ki je pred njim: povratek iz totalitarnega ekskurza nazaj v civilizacijo. Izrednost tega dejanja je podana z dejstvom, da iz civilizacije, potem ko smo s krščanstvom stopili vanjo, nismo še nikoli izstopili. Medtem ko so se druge danosti našega obstajanja spreminjale in ponavljale, se je izstop iz civilizacije zgodil doslej samo enkrat. S to okoliščino je povezano marsikaj. Izrednost v tej izrednosti pa je, da to vračanje, ki zahteva intenzivno zbranost in skrajno prisebnost, poteka na način, ki mu dajejo značaj različne protislovnosti, tudi take, ki nam ne dovolijo, da ne bi videli, da to zgodovinsko vračanje vodijo sile, ki so vzpostavile stanje, da se sploh moramo vračati. To pa je ne samo zelo sprevrženo, ampak tudi zelo nevarno. To namreč preprosto pomeni, da nismo v fugi časa. Kako vi vidite konkretni slovenski čas v luči tranzicijskega gibanja?

OMAN: Pred davnimi štiridesetimi leti sem se o našem družbenem in političnem stanju pogovarjal s svojim dobrim prijateljem (in mentorjem, če hočete) prof. Ivanom Dolencem. Ob razmišljanju, kako iz njega, je dejal: »Doživeli bomo evolucijo.« Napoved se je uresničila. Res je bila evolucija brez totalnega preloma. Sile, ki so družbo obvladovale – tako oblastno kot politično-psihološko – so po diktatorjevi smrti imele celo desetletje časa, da se pripravijo na novi čas. Zelo dobro so vedele, da ta prihaja. Tudi mi smo vedeli. Toda oni so bili organizirani in so se pripravljali organizirano na prihajajoči čas. Mi pa? Le koliko smo sploh razmišljali o prihajajočem času in da bo to čas, v katerem bo treba nekaj narediti. Morda nekaj redkih posameznikov. Tako se je lahko zgodilo, da naše vračanje v normalnost vodijo sile, ki so nas pripeljale v nenormalnost. Ob tolikšni razdeljenosti ne le krščanskodemokratskih, ampak tudi drugih demokratskih političnih grupacij lahko pričakujemo le nadaljevanje takega stanja.

ZAVEZA: Po sesutju boljševiškega imperija in njegove ideologije se je ukaz, da je treba trasirati narodovo pot nazaj domov, pojavil pred vrati katoličanov. Kako so bili katoličani na ta ukaz pripravljeni? Tu je treba odgovoriti na tri v prašanja: Kako so se katoličani vedli v času državljanske vojne? Kako so se katoličani zadržali v času totalitarnega nasilja? Kako so katoličani razumeli ukaz, ki jim je veleval, da organizirajo povratek ali pot domov?

In drugo vprašanje: Ali je bila katoliška politična osveščenost vzdrževana samo posredno – preko krščanskih etičnih aksiomov – ali pa so od Cerkve prihajali tudi zavestni impulzi v smeri kulturno-politične normalnosti?

OMAN: Nekaj malega sem na ta vprašanja odgovoril pri prvem odgovoru v obliki samospraševanja. Tu naj rečem, da smo bili pripravljeni slabo, zelo slabo. Vendar je to razumljivo. Pomislimo na holokavst in eksodus 1945. leta. In strah v kosteh iz časa državljanske vojne in povojne udbe. Potem razdeljenost še iz vojnih časov. Ne le del navadnih kristjanov, tudi kar nekaj vidnih klerikov je simpatiziralo z OF in NOV. Tem slednjim se človek lahko le čudi.Čisto preprosti kmetje so namreč lahko spoznali to igro. In ti so nosili »težo in vročino dneva« v teh težkih letih. Potem pa dolgih 45 let svoboda brez svobode. Tako totalnega totalitarizma še ni bilo. Krščanstvu je bilo napovedano uničenje. Vendar so ljudje vztrajali. Bržkone je bilo več vernosti v nesvobodi, kot bi je bilo v svobodi. Toda kje je v takem stanju katoliška elita? Prišel bo čas, ko bo treba stopiti na plan!

Saj, v osemdesetih letih so se pričele pojavljati izjave Komisije za pravičnost in mir. Ustanovljen je bil Škofijski odbor za katoliške izobražence. Tukaj bi se morala zbirati katoliška intelektualna elita. Ali je res ni bilo? Ali res ni nihče pomislil, da se je treba pripraviti na prevzem oblasti? Nazadnje se je nekaj zganilo v Društvu 2000. Oporečniška revija 2000 je bila oporečniška do cerkvene hierarhije, nikakor pa ne do partijskega režima. Pomislite, v kateri skupini je to bilo, in to potem, ko so pot nazaj v normalnost že trasirala druga gibanja, nekatera celo z žegnom tistih, ki so vzdrževali nenormalnost.

ZAVEZA: V totalitarizmu boljševiškega tipa, v katerem so kontrolirane najbolj primarne in naravne komunikacijske poti med ljudmi, je zelo važno število izjemnih posameznikov, ki se zavedajo, kaj se je zgodilo, in razumejo, kaj to, kar se je zgodilo, terja od človeka. Kako pogosti so bili taki izjemni in duhovno obdarjeni posamezniki v slovenskem prostoru v času totalitarizma? Od tega je bila odvisna kvaliteta katoliškega političnega managementa, potem ko se je leta 1990 dvignil totalitarni pokrov. V kakšnem okolju ste se tedaj znašli? Kakšne sogovornike ste imeli, če ste jih sploh imeli?

OMAN: Ko sem proti koncu leta 1980 poskušal vzpostaviti kmečko stanovsko organizacijo, so me klicali na SZDL (ne na SDV) in mi očitali, da hočem zakuhati krizo, kakršna je bila na Poljskem (Solidarnost). Sodelovati je bilo pripravljenih par kmetov. Nič več. Nihče od tistih, ki so mi osem let pozneje očitali premalo radikalnosti proti Partiji. Če se niti ljudje iz kmečke elite (naj mi bo dovoljen ta izraz) niso upali stopiti v javnost, kako naj od drugih pričakujem kaj takega. Šele od srede osemdesetih let so se začeli pojavljati liberalnejši duhovi, za katere se je pa pozneje pokazalo, da jih bolj moti katolištvo kot komunizem.

Avgust 2009 – Ivan Oman (Iz knjige Ivan Oman, glas                         ljudstva v prelomnem času, str 111)

Slika 21. Avgust 2009 – Ivan Oman (Iz knjige Ivan Oman, glas ljudstva v prelomnem času, str 111)

ZAVEZA: Katoliška politična organiziranost se je po letu 1945 nepretrgoma nadaljevala v emigraciji, zlasti v Argentini. Po zlomu boljševiške države leta 1990 je bilo vodstvo te politične organiziranosti izročeno v roke silam, ki so nastale v domovini. Kaj bi lahko rekli o tej primopredaji, ki se je, kakor je znano, zgodila v avstrijskem Stamsu?

OMAN: Posveta v opatiji v Stamsu se nisem udeležil, čeprav sem bil vabljen. Pridružitev SLS iz emigracije SKD v domovini se je formalno izpeljala o priliki kongresa SKD v Cankarjevem domu v sredini maja 1992. Naj ob tej priliki povem, da sem že davno prej, ko je bil voditelj SLS v zdomstvu še dr. Miha Krek, v nekem pismu Kreku omenjal, da bo pač treba računati le na krščanskodemokratsko usmerjene ljudi v domovini, ne pa na tiste v emigraciji. No, po tistem je moralo miniti kar nekaj časa, da se je v Sloveniji kaj premaknilo.

ZAVEZA: Najprej – to seveda ne zadeva samo katoliških politikov – kaj mislite o razpustu DEMOS-a 30. 12. 1991 v Dolskem? Kakšen delež je ta samoukinitev imela za poznejšo nesposobnost demokratskih sil, da obdržijo v rokah tranzicijsko krmilo? Predvsem pa, kdo je to samoukinitev predlagal in zakaj ter kdo in zakaj je nanjo potem pristal? Za usodo DEMOS-a so bili po naravi stvari najbolj zainteresirani katoličani. Kaj so storili, da bi se DEMOS obdržal?

OMAN: Razpustitev DEMOS-a v Dolskem? Povedati je treba, da je bil ta »razpust« samo ugotovitev dejanskega stanja. Stranke DEMOS-a so vzdržale skupaj, dokler niso bili doseženi primarni cilji: po zmagi na volitvah spomladi 1990 še osamosvojitev. Ob projektu privatizacije so se začela razhajanja. Zraven je treba pomisliti tudi na to, da se je kaj dogajalo tudi za kulisami. Naj povem svojo domnevo. Demos je pričel razpadati takoj po volitvah 1990. Zakaj? Zato ker v okviru Demos-a ni zmagala »prava« stranka, ampak krščanska demokracija, ki je zato dobila mandatarja. Peterle je sicer ponujal mandatarstvo dr. Pučniku, jaz pa sem vztrajal, da ga mora sprejeti sam.

ZAVEZA: Sedaj nekoliko vemo, zakaj je LDS pri tretjem rušenju Peterleta 22. aprila 1992 končno uspela. Za to malverzacijo nam je povedal sam njen prvopobudnik dr. Tine Hribar: »Niso si sami pridobili oblasti na volitvah. Mi smo jim jo dali.« Nekaj članov pomladne skupine se je tajno domenilo, da bodo glasovali proti Peterletu. Kako ocenjujete to Hribarjevo dejanje, zlasti če pomislimo, da je bilo povezano z besedilom, ki ga je malo prej napisala njegova žena dr. Spomenka Hribar: Ustavite desnico?

OMAN: Rušenje Peterleta 22. aprila 1992 ima kar nekaj predzgodovine. O tem se je nekaj pisalo, vendar vse interpretacije niso točne. V januarju sem bil namreč na obisku pri ruski kmečki stranki, pozneje, mislim da je bilo to že marca, pa v Pragi pri češki ljudski stranki. Ob moji odsotnosti so se nekateri v stranki pričeli dogovarjati o novi koaliciji. Kmalu po vrnitvi iz Prage je bil neki sestanek s Pučnikom in drugimi. Odločil sem se, da grem za Kmečko zvezo – LS na sestanek sam. Šlo je seveda za »konstruktivno nezaupnico«. Takrat je bilo že jasno, da Peterletu ni več mogoče zagotoviti večine. Zato mu je tudi Marko Kremžar svetoval, naj odstopi. Sam sem nastopil s predlogom: za mandatarja bomo podprli dr. Pučnika pod pogojem, da bodo v vladi tudi krščanski demokrati, z njimi pa naj se dogovori Pučnik sam. Seveda iz tega ni bilo nič, saj je bilo v programu predvsem to, da se iz vlade vrže krščanske demokrate, še posebej Peterleta. Potem teh sestankov ni bilo več oziroma o njih nisem bil obveščen. Šlo je za naravnost bolestno alergijo na krščansko demokracijo in Peterleta osebno, kar naj bi predstavljalo tisto strašno »desnico«, ki jo je treba ustaviti. Kakor gre Novi reviji priznanje za pogum v 57. številki, tako ji gre tudi »zasluga« za rušenje DEMOS-a in prve demokratične vlade. Ob tem kaže omeniti naivno mnenje (ali prepričanje) vodilnih ljudi novih demokratičnih strank, da imamo sedaj pač normalno demokracijo, drugače ne bi npr. Jože Pučnik razmišljal o združitvi tedanje Socialdemokratske stranke s socialisti ali celo z delom komunistov.

ZAVEZA: Ključno dejstvo tranzicijskega zastoja je vendarle kompromis, ki ga je (po volitvah 6. dec. 1990) 18. jan. 1993 z Drnovškovo vlado sklenil Peterle. S tem je bil dan vzorec, po katerem je tekla ta klavrna katoliška zgodba.

OMAN: Taka naivna vera kot pri Pučniku se je pozneje pokazala tudi pri Peterletu. Verjel je, da je prišel čas za normalno parlamentarno delovanje, za normalno koalicijsko vlado, v kateri je pa potem ves čas pristajal na podrejeno vlogo. Zato sem tudi pozneje na kongresu SKD v Škofji Loki govoril o virusu oportunizma v stranki.

ZAVEZA: Najbolj klavrna epizoda pa je vendar bil sporazum po volitvah 11. 11. 1996, ki ga je 17. feb. 1997. leta, na dan, ki se je pozneje imenoval črni ponedeljek, tik pred polnočjo, sklenil Marjan Podobnik in tako z devetnajstimi katoliškimi poslanci okrepil postboljševiško Drnovškovo vlado.

OMAN: Po volitvah 11. 11. 1996 je prišlo v parlamentu do pat položaja. Če bi bili vsi tako načelni, kakršni so bili v besedah v pretečenem mandatu, ne bi bilo mogoče sestaviti vlade. Sledil bi razpust državnega zbora in ponovne volitve. Seveda je tudi tokrat zmagal »virus«. Zato je Drnovšek lahko sestavil vlado skupaj s SLS. Načelno gledano je bila to ponovitev Peterletove zgodbe izpred štirih let, praktično pa je dolgoročno na gospodarskem področju Sloveniji močno koristila ob vstopu v EZ. Povrh vsega pa je bil Drnovšek stališča SLS prisiljen upoštevati, ker brez te stranke ni imel večine v državnem zboru. To je bilo drugače kot v prejšnjem mandatu, ko je imel zadosti glasov tudi brez SKD.

ZAVEZA: Kaj menite o Drnovškovem manevru z nezaupnico spomladi leta 2000 in z Bajukovo pripravljenostjo, da sestavi z Janšem vlado? Posledica tega dogodka je bila velika Drnovškova volilna zmaga jeseni istega leta. Zmagal je skoraj z dvotretjinsko večino.

OMAN: Drnovšek je dobil nezaupnico, ker je bilo glasovanje javno, če bi bilo tajno, je ne bi. Posledica je bila Bajuk-Janševa vlada. Sam sem svaril pred instaliranjem te vlade z napovedjo, da bodo volitve izgubili. V mandatu 1992–1996 so venomer govorili o predčasnih volitvah, čeprav so vedeli, da ni razloga zanje. Sedaj pa priložnosti niso hoteli izkoristiti. »Virus«?! Ljudje so pričakovali volitve. Javnomnenjske raziskave so napovedovale, da bi združena stranka SLS-SKD dobila najmanj 30 procentov. Mislim, da bo kar držala moja domneva, da je bila Bajuk-Janševa vlada potrebna prav zato, da je bila krščanska demokracija poražena in se je na ta račun povzpela LDS.

ZAVEZA: Če ni že preveč, ali bi še kaj povedali o Zagožnovi usmiljeni podpori Potrčevi akciji za rešitev proporcionalnega volilnega sistema, ki je odprla novo perspektivo postboljševiški politiki? (Gre za leto 2000.)

OMAN: V javnosti ni pravilnega védenja o tej stvari. V resnici je bila Zagožnova ideja, da se stvar reši z ustavnim zakonom, Potrč pa je predlog napisal in vložil v postopek. Zagožen je Potrčev predlog naivno sprejel in ga podprl, namesto da bi sam napisal boljšega in postavil konkurenco pred ali – ali. Tudi sam sem nasprotoval večinskemu volilnemu sistemu, ker sem bil (in sem še sedaj) prepričan, da je v naših razmerah nevaren za demokracijo. Za kaj je sploh šlo? Ko je ustavno sodišče odločilo, da je na referendumu zmagal večinski sistem, za tak zakon pa v državnem zboru ni bilo mogoče zagotoviti dvotretjinske večine, je bil Zagožen prepričan, da grozi državi huda ustavno-politična kriza, ki jo je treba brž brž rešiti. Zato je podprl Potrčev predlog. Najbrž ni pomislil, da je s tem uničil stranko. Za naslednja leta se je krščanska demokracija preselila na politično obrobje.

ZAVEZA: Za prihodnost ne samo slovenske katoliške politike, ampak funkcioniranja slovenske države sploh bi bilo zelo koristno, če bi razumeli izvor tolikšne politične neprisebnosti v slovenskem katoliškem taboru. Ali nam lahko pomagate s kakšno mislijo?

OMAN: Zgodovina je učiteljica življenja. Ozrimo se na dogajanje v zadnjih dvajsetih letih. Poskusimo napraviti iz tega kakšen koristen sklep. Tudi kakšen poraz je lahko koristen.

ZAVEZA: Stanje duha v Sloveniji je danes tako daleč od normalnosti, da je za človeka, ki si predstavlja, da mora biti človekovo življenje v polisu skladno s tem, kar človek integralno je, ponižujoče in žaljivo. Obhaja nas občutek, da je nastopila eklipsa osnovne pameti. Vse dostojanstvo, ki smo si ga pridobili v zgodovini, je šlo »rakom žvižgat in ribam gost«. Po tisočletju obstajanja v tem prostoru se zdi, da smo ostali brez vsega: nimamo več ne vere ne zaupanja vase ne občutka za osnovno normalnost in osnovno pravičnost, a kar je najhujše: naša elita (duhovna in vsaka druga) se vede kot povprečje brez orientacije. Ali se strinjate s tem videnjem?

OMAN: Popolnoma se strinjam, dodal bi, da je slabše kot v času komunistične diktature.

ZAVEZA: Edina rešitev je krščanstvo in njegova Cerkev. Naši prijatelji z levice, ki bodo ta stavek prebrali, bodo zavpili, da je to pač osebna in parcialna trditev. A mi vemo, da je resnična. Vemo tudi, da jo lahko argumentiramo z zgodovino civilizacije. Kaj bi si upali reči o tem?

OMAN: Spet se strinjam. Takoj pa se postavi vprašanje, če znamo biti »sol zemlje«. Še nekaj. Od Cerkve (duhovnikov) pričakujemo marsikaj. Pa se vprašajmo, ali res gremo naproti časom, ko bomo v razkristjanjeni Sloveniji (Evropi) mogli pričakovati od maloštevilnih duhovnikov samo še delitev zakramentov in nič več. Še eno vprašanje: Če se pa sol spridi … ?

ZAVEZA: Za dodatek pa še nekaj bolj osebnih vprašanj. Kako se je začel vaš politični angažma? Kateri je bil odločilni vzgib – politični, moralni, zgodovinski – ki vas je potisnil na to pot?

OMAN: V bavarski CSU pravijo, da je treba vstopiti v politiko kot Komunalpolitiker. Tako sem pričel leta 1965 kot občinski odbornik. Ker nisem pristajal na drugorazrednost, mi je uspelo, da ni več držalo, kar so kmečki odborniki vedno tarnali: Nič ne dosežemo, preglasujejo nas. Ker sem bil hkrati tudi v odborih kmečkega zdravstvenega zavarovanja, sem spoznal precej ljudi, kar mi je pozneje prišlo prav. Naj omenim dogodek na občnem zboru Zveze kmečkih društev za samopomoč. Neka kmetica je po svoje recitirala Kajuha: »Za kar sem umrl, ne bi več hotel umreti.« Pozneje so nam društvo razpustili, češ da se hočemo ukvarjati s politiko. Svoje delovanje v zadružništvu štejem za politično samo toliko, kolikor je bilo odskočna deska v politiko. Kot predsednik zadružnega sveta v Škofji Loki sem bil na medzadružnem posvetu v Murski Soboti. Bilo je okrog 10. marca 1988. Tam me je sprovociral predsednik SZDL Jože Smole, da sem imel popolnoma političen govor. Zaradi tega nastopa sem bil povabljen med pobudnike za ustanovitev Kmečke zveze. Tako se je to pri meni začelo. Kaj me je potisnilo na to pot? Najmanj dvoje: najprej prizadevanje za emancipacijo kmečkega stanu in nič manj težnja po politični svobodi in demokraciji. Ustanovitev Slovenske kmečke zveze je bil kmečki punt za staro pravdo, za svobodo, demokracijo. Svoje želje za oživitev stare, prave SLS pa nisem mogel uresničiti, zato sem šel tja, kamor sem po svojem prepričanju spadal – v SKD.

ZAVEZA: Na svoji politični poti ste naleteli na važna spoznanja. Katero bi postavili na prvo mesto?

OMAN: Na začetku demokratičnega gibanja je bilo veliko iskrenega prizadevanja in idealizma. Prav kmalu pa sta se pokazala karierizem in častihlepje.

ZAVEZA: Katera je tista stvar, za katero ste še danes veseli, da ste se zanjo odločili?

OMAN: Vesel sem, da sem stopil na čelo SKZ in da sem odločno nastopal v tistih mesecih, ko še ni bilo gotovo, kako se nam bo naša politična avantura sploh izšla.

Omanov topler, postavljen 1878, prestavljen 1999, naprej bodo pa pisali                         drugi (Prav tam, stran 114)

Slika 22. Omanov topler, postavljen 1878, prestavljen 1999, naprej bodo pa pisali drugi (Prav tam, stran 114)

ZAVEZA: Kaj je bilo tisto, za kar bi danes – po premisleku – raje videli, da se ne bi odločili?

OMAN: Že večkrat sem premišljeval, da mogoče ni bilo prav, da sem kandidiral za člana predsedstva namesto za poslanca, kot sem najprej nameraval. Najbrž bi tako lahko več napravil. Mogoče bi mi uspel celo projekt SLS.

ZAVEZA: Katero načelo ali maksimo oziroma vodilo ali pravilo bi iz svoje zaloge položili na srce mlademu človeku, ki se odpravlja v politiko?

OMAN: Svetujem načelnost, premišljenost, odločnost ter tisto, kar je meni naročal pokojni Ivan Dolenec: Žaliti na smeš nikoli.

5. Domovina brez meja

5.1. V Argentini

Avtor: Tone Podržaj

5.1.1.

Poderžajevi, po domače Martinovčevi, so bili doma v Čušperku, župnija Kopanj. Oče Alojz Poderžaj (1895-1980) se je ukvarjal z žganjem apna, s kmetijo in s trgovino z lesom. Pri hiši je bilo sedem otrok: Micka (1920-1976), Ančka (1921-2007), Janez (1923-1943), Lojz (1925-1945), Jože (1928), Tone (1930) in Angelca (1934). Življenje jih je trdo kovalo že pred vojno. Prva nesreča je očeta Alojza zadela pri osemnajstih letih, ko je leta 1913 pri streljanju z možnarjem izgubil eno oko. V zahvalo, da mu je ostalo vsaj drugo oko, je oče Alojz kasneje blizu doma v Čušperku postavil kapelico svete Lucije, zavetnice za bolezni oči. Trdo, delovno življenje na domačiji je nato skoraj ogrozila očetova tuberkuloza leta 1933, ki pa so jo na Golniku, hvala Bogu, uspešno pozdravili. Nekoliko so mir razburkale volitve decembra leta 1938, a dokončno ga je prekinila revolucija. Kako se je začelo, je lepo opisal dr. Tine Velikonja v Zavezi štev. 36 v Zgodbi, ki je ni.

Druga nesreča je bila izguba sina Janeza. Sinova Janez in Lojz sta bila leta 1943 kot vaška stražarja zajeta na Turjaku. Osemnajstletnega Lojza so sicer izpustili, Janeza pa so 22. 10. 1943 ubili v Jelendolu. Po nemški ofenzivi sredi novembra 1943 sta se oče Alojz in sin Lojz umaknila v Ljubljano. Tretja nesreča je bil odhod v begunstvo, smrt žene Ane in izguba drugega sina Lojza ob koncu vojne. 5. maja 1945 so namreč Poderžajevi zapregli konja in vola in se pridružili beguncem na Koroško. Na smrt bolna mama Ana je ostala v Ljubljani v bolnici in je čez dva tedna doma umrla. Drugi so prek Ljubelja prišli na Vetrinjsko polje. Pot v begunstvo je Tone popisal v Zavezi št. 71, stran 42 do 47, z naslovom Prvo srečanje s tujstvom tujine. Lojz in Jože sta se z vrnjenimi domobranci znašla v Teharjah. Jožeta so kot mladoletnega izpustili domov, kjer se je lotil kmetovanja, Lojz pa je izginil v moriji tistih dni. Drugi Poderžajevi: ata Alojz, Micka, Ančka, Angelca in Tone so ostali v begunskih taboriščih na Koroškem in se leta 1949 izselili v Argentino. S seboj so prinesli le pridne roke in bistro glavo, Kako so začeli iz nič, je leta 2009 popisal Tone, ki se sedaj podpisuje Podržaj.

5.1.2.

Begunsko taborišče Spittal na Koroškem smo zapustili 1. januarja 1949. V Buenos Aires v Argentini smo prišli 5. februarja 1949. Prišlo nas je vseh pet, to je ata Alojz, sestre Micka, Ančka, Angelca in jaz, Tone. V novi deželi se je naše življenje začelo čisto na novo.

Ko smo se izkrcali z ladje Willard H. Holbrook, so nas namestili v Emigrantskem hotelu. Tukaj so nas ponovno pregledali, prekontrolirali naše potne dokumente, ki nam jih je v taborišču Spittal ob Dravi na Koroškem izdala mednarodna organizacija UNRRA. Le-ta je imela na skrbi begunce raznih narodnosti po vseh taboriščih. Za naselitev smo imeli na voljo ponudbe konzulatov za več držav: USA, Kanade, Venezuele, Avstralije, Brazilije in Argentine. Begunci smo se odločali vsak po svoje. Mi smo se odločili za Argentino, kjer so imele prednost družine z več otroki, ne glede na starost.

V Emigrantskem hotelu smo dobili nove dokumente, osebne izkaznice Republike Argentine. Izkaznice so vsebovale osebne podatke, kot so ime in priimek, starost, narodnost, fotografija in lastnoročni podpis. S to osebno izkaznico smo se lahko gibali po celotni Argentini. V Emigrantskem hotelu smo lahko prebivali toliko časa, dokler nismo dobili zaposlitve in drugega stanovanja. V hotelu smo imeli zagotovljeno tudi prehrano, ki je bila preprosta, okusna in obilna. Spali smo na nadstropnih posteljah, ki so bile dokaj udobne. Zvečer smo smeli iti spat šele ob deseti uri, vstajanje pa je bilo zjutraj že ob peti uri. Tak dnevni red je bil namenjen temu, da je bil vsak nekako prisiljen čim prej najti delo in stanovanje. Imeli so namreč izkušnje, da so novonaseljenci izrabljali ugodnost zastonjskega prebivanja v Emigrantskem hotelu.

Prvo delo smo dobili pri slovenskem podjetju, kjer je že delal Stanko Žitnik, brat Mirka Žitnika, mojega kasnejšega svaka, ko se je poročil z mojo starejšo sestro Micko. Stanko Žitnik je bil v begunskem taborišču v Italiji in je prišel v Argentino eno leto pred nami. V tem slovenskem podjetju je bila njegova prva zaposlitev. Gospodar v podjetju je bil Leopold Lah, po poklicu inženir, doma iz Štajerske. Stanko je pri njem dobil tudi stanovanje. Mirko Žitnik pa je bil v begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi in je v Argentino pripotoval z isto ladjo Willard H. Holbrook, 5. februarja 1949, kot mi.

Tone Podržaj, z desne, v svoji prvi delavnici, neki delavec iz Litve,                         Peter Erjavec (iz Trebnjega) in oče Alojz Podržaj

Slika 23. Tone Podržaj, z desne, v svoji prvi delavnici, neki delavec iz Litve, Peter Erjavec (iz Trebnjega) in oče Alojz Podržaj

Stanko Žitnik je torej dobil delo za brata Mirka in zame. Preskrbel je tudi stanovanje za vseh nas pet. Dobili smo eno samo veliko prazno sobo. Pod je bil lesen. Spali smo kar na tleh, postelj nismo imeli. Za odejo smo imeli samo tisto, kar smo prinesli s seboj iz taborišča. Sreča je bila, da je bilo toplo, ker je februarja v Argentini poletje. Prvo posteljo smo kupili po poldrugem mesecu, ko sem že nekaj zaslužil. To je bil denar mojih prvih treh plač, kajti v Argentini se plačuje vsakih 15 dni. Nato smo počasi nabavljali še naslednje postelje in po nekaj mesecih smo vendarle spali vsak v svoji. Seveda so bile postelje zelo skromne, a smo preživeli kar v redu, saj smo bili skromnosti navajeni že iz begunskega taborišča.

Po nekaj tednih je pri istem slovenskem podjetju začel delati tudi ata. V podjetju smo izdelovali različne industrijske naprave, največ rezervoarje (tanke) za petrolej, olja, vodo in za različne kemikalije. Izdelke smo najprej pripravili v delavnici in jih nato tudi montirali po raznih tovarnah.

Micka, Ančka in Angelca so bile doma. Kuhale so in prale tudi za nekaj drugih slovenskih stanovalcev, ki so prebivali v isti hiši. Za menoj je prvo delo dobila Micka v tovarni, kjer so šivali srajce, majice in različne vrste perila. Delala je na šivalnem stroju. V začetku je bilo težko, ker ni znala španskega jezika, a se je vseeno kar dobro znašla, ker je že od doma znala spretno delati s šivalnim strojem. Vsak dan ji je šlo bolje tudi s španskim jezikom. V tej tovarni je delala, dokler se ni poročila z Mirkom Žitnikom. Imela sta šest otrok: Mari, Ireno, Bogdana, Ani, Toni in Joži. Umrla je kot prva iz naše družine 23. avgusta 1976, stara 56 let. Mož Mirko, moj svak, je umrl 11. julija 1982, star 78 let. Po poklicu je bil železničar, v Argentini pa je delal v kovinarstvu. Po upokojitvi je nekaj let pomagal tudi v Podržajevem podjetju. Bil je zelo dober delavec.

Potem je tudi sestra Ančka dobila delo v neki kovinarski tovarni. Izdelovali so pločevinasto embalažo za barve in podobno. V tej tovarni je delala približno eno leto. Po tej zaposlitvi je dobila drugo delo v tekstilni tovarni. Tukaj je delala, dokler se ni poročila s Francetom Petkovškom iz Rovt. Imela sta samo enega sina: Francija. V življenju je imela veliko zdravstvenih težav. Več let je hodila z berglami. Mesec dni pred smrtjo je padla in se ni več prebudila iz nezavesti. Umrla je 27. avgusta 2007, stara 85 let. Mož France Petkovšek, moj drugi svak, je bil po poklicu mizar. Imel je tudi svojo delavnico. Zaradi bolezni zadnjih deset let ni mogel več delati, umrl je 22. februarja 1989, v starosti 78 let.

Končno je dobila delo še Angelca v papirni tovarni. Tudi to podjetje je bilo slovensko. Gospodar se je pisal Vider. Doma je bil iz Velike Račne, Lukeškov. Rekel je, da je bil nekoč pred vojno na obisku doma, ko je prišel iskat dokumente za državljanske pravice. V Argentino je prišel že pred prvo svetovno vojno. V podjetju so izdelovali papirnate vrečke za semena, zdravila in druge potrebe. Angelca je delala v tem podjetju, dokler se ni poročila s Tonetom Kastelicem. Imela sta štiri otroke: Nežko, Toni, Marjana in Aleksandra.

Pri prvem podjetju sem delal samo pet mesecev, do 15. junija 1949. Znanec, ki je delal v drugem kovinarskem podjetju, mi je ponudil novo zaposlitev. Odločitev za novo delo po tako kratkem času, ko sem komaj začel delati, je bila težka. Pri tem drugem podjetju sem delal od 20. junija 1949 do aprila 1953.

Takoj ko sem prenehal delati v prvem podjetju, smo začeli iskati drugo stanovanje, ker je bilo prvo stanovanje brezplačno ter vezano na zaposlitev. Bili smo hvaležni, da smo takoj po prihodu v Argentino dobili vsaj sobo, kjer smo začeli svoje bivanje v novi deželi. Drugo stanovanje, ki smo ga našli, je bilo v stari hiši, prav tako last slovenske družine. Plačevali smo jim mesečno najemnino. Stanovanje je obsegalo dve sobi z ločeno kuhinjo in sanitarijami.

Novo kovinarsko podjetje se je imenovalo AVE (Aspiracion, ventilacion, extraxion). Izdelovali smo različne industrijske konstrukcije, na primer klimatske naprave za prezračevanje industrijskih poslopij, kjer se zahteva, da se mora zrak zamenjati večkrat na uro. Šef podjetja je bil nek švicarski inženir.

Za vse konstrukcije so inženirji in tehniki najprej v tehnični pisarni pripravili načrte z ustreznimi izračuni glede na postavljene zahteve. Po načrtih smo nato pripravljali inštalacije. Izdelovali smo vseh vrst cevi, okrogle ali kvadratne, različnih dimenzij. Za klimatske naprave smo uporabljali tanko pocinkano (galvanizirano) železno pločevino. Težko je opisati celo vrsto naprav, ker je pač vsaka drugačna. Omenim naj, kaj vsebuje na primer inštalacija za mizarsko podjetje, kjer je treba od vseh mizarskih strojev sproti odsesavati prah, žaganje in oblance. Napeljavo sestavljajo cevi, ki morajo biti natančno izračunane, da naprava deluje učinkovito. Za transportiranje lesnega prahu, žaganja in oblancev je zelo pomembna hitrost zraka v ceveh, ki mora biti med 25 do 30 metrov na sekundo. Enako pomembna je tudi količina zraka. Cevi morajo biti priključene na mizarske stroje tam, kjer lesni prah, žaganje in oblanci nastajajo. Tok zraka zagotavlja centrifugalni ventilator. Zrak teče skozi ciklon, kjer se material, ki ga zrak nosi s seboj, izloči in usede, očiščen zrak pa navadno skozi posebne filtre odteče na prosto.

Aprila 1953 so kovinarsko podjetje AVE zaprli, ker so menda imeli neke davčne probleme. Kaj je bil resničen vzrok za prenehanje podjetja AVE, ni bilo nikoli do kraja jasno.

Sedaj se je začela druga doba mojega dela, samozaposlitev. Ni bila lahka, in že v začetku naj povem, da mi je večkrat šlo bolj slabo kot pa dobro. Imel sem sicer že nekaj svojega orodja, a vse sem lahko spravil v majhen kovček. Razen tega je bilo orodje primerno le za delo z lahkim, tankim materialom, kakršno je bilo izdelovanje cevi za klimatske naprave. Večje orodje je bilo treba kupovati na novo. Kar hitro sem moral nabaviti mali statični elektrovarilni aparat za 150 amperov. Takoj za tem sem nabavil dva ročna vrtalna stroja, enega za premer svedrov do 15 mm in drugega za 20 mm. Oba sta bila nemške znamke METABO. To je bilo ravno toliko, da sem lahko začel s samostojnim delom.

Delo sem dobil s posredovanjem tehnikov in inženirjev, s katerimi smo prej delali skupaj v propadlem podjetju AVE. Ker so tudi oni ostali brez zaposlitve, so iskali delo na svoje.

Omeniti moram, da je prav leta 1953 nastopilo splošno pomanjkanje dela. Ker nisem več delal v podjetju, sem ostal brez redne plače. Bile so velike težave zaradi hudega pomanjkanja denarja. Tisto, kar sem imel prihranjenega, je hitro skopnelo, a treba je bilo živeti, in za vsako delo, ki sem ga dobil, kupovati orodje in material. Druga težava je bila moja majhna delavnica. Ta je bila v isti hiši, kjer smo stanovali. Na razpolago sem imel samo eno sobo, veliko približno 4×4 metre. Lahko sem uporabljal tudi hodnik poleg sobe. Tukaj sem sestavljal majhne naprave, ki jih je bilo treba nato montirati po različnih tovarnah. A kmalu se je iz tega skromnega in težkega položaja začelo obračati na bolje. Ker sem se veliko ukvarjal z montažo, so mi dali prostor v tovarnah, kjer sem prevzel delo. Tako je teklo delo v letih 1953 in 1954.

V začetku leta 1954 sem dobil večje delo s pomočjo inženirja, s katerim sva prej delala skupaj v tovarni. Bil je Avstrijec iz dežele Burgenland (Gradiščansko). Star je bil 56 let in je imel veliko inženirske prakse. Treba je bilo zgraditi sušilno napravo za tovarno izolacijskega traku, ki se uporablja pri električnih inštalacijah. Lastnik tovarne je bil Nemec, ki je imel svoje podjetje za izoliranje telefonske žice. Za izdelavo sušilne naprave je v Nemčiji kupil patent in načrte. Delo je bilo zaupano meni in mi je, hvala Bogu, dobro uspelo. Vse delo sem opravil na kraju samem v novi tovarni, v poslopju, izrecno pripravljenem za novo sušilno napravo. Sušilo se je s toplim zrakom. Za ogrevanje zraka je bilo treba postaviti parni kotel in vse potrebne inštalacije s centrifugalnimi ventilatorji za kroženje toplega zraka v sušilni napravi. Vsa naprava je bila natančno dimenzionirana in izdelana točno po nemških načrtih. Pri delu mi je od tedaj do leta 1962 pomagal tudi oče Alojz, ki je do tedaj še delal pri inženirju Leopoldu Lahu. Delo je bilo končano do konca leta 1954.

Kupola nove cerkve v San Nicolasu leta 1980 – Gradi podjetje Podržaj                         Argentina

Slika 24. Kupola nove cerkve v San Nicolasu leta 1980 – Gradi podjetje Podržaj Argentina

Sledile so različne druge naprave, od katerih bi opisal samo nekaj najbolj zanimivih.

Ena od njih je bila postavitev monoraila (enotirne proge), dolžine 90 metrov, nosilnosti 1500 kg v vojaški tovarni za obdelavo različnih kvalitetnih jekel. Uporabiti je bilo treba dvojni profil I 28 z vsemi pripadajočimi elementi. Pod tem monorailom je bilo več cementnih korit za različne kemikalije, v katerih je potekal postopek čiščenja jeklenih palic. Očiščene jeklene palice je monorail prenašal do stroja za profiliranje, ki je palice kalibriral na točno programiran premer.

Naslednje delo je bilo 300 kilometrov od Buenos Airesa v tovarni za izdelavo eksplozivov – smodnikov v kraju Azul. Po vseh stavbah je bilo treba napeljati strelovode. Vsako poslopje je imelo svojo napeljavo, ki je bila priključena na ozemljitveno bakreno ploščo ali na »havalino«, bakren drog, zabit v zemljo. Za napeljavo je služila bakrena pletenica, s presekom 50 in 90 kvadratnih milimetrov. Vsi spoji so bili izvedeni s posebnimi objemkami, s svinčenimi vložki za boljši stik, in močno stisnjeni z medeninastimi vijaki. Na celotni inštalaciji je bila na vseh spojih bakrenega omrežja natančno izmerjena upornost ozemljitve. Tudi to delo mi je dobro uspelo.

Takoj se mi je v tej tovarni odprlo še drugo delo. Tovarno so gradili povsem na novo. Ves projekt in načrti so bili švedski. Tovarna obsega okrog dva kvadratna kilometra. Stavbe so oddaljene ena od druge, da se morebitna eksplozija ne more prenesti na sosednjo. Vsak objekt je obdan še varovalnim nasipom. Vsa inštalacijska dela do končne montaže so strogo kontrolirali švedski tehniki in inženirji.

Montirali smo velik rezervoar (tank) za kurilno olje (fuel oil), ki se uporablja za kurjenje parnih kotlov. Tovarna potrebuje veliko parne energije v vseh objektih, poleg tega pa s parnimi turbinami proizvaja tudi elektriko, zato ima rezervoar prostornino 1,200.000 litrov ali 1.200 kubičnih metrov. Stoji poleg železniškega tira, ki pelje v tovarno. Kurilno olje prihaja v tovarno z železniškimi cisternami.

Ves material, železna pločevina, je bila pripravljena v mornariških delavnicah. Moja naloga je bila električno varjenje segmentov in montiranje rezervoarja, ki ima premer 13 metrov in višino 10 metrov. Znotraj rezervoarja je cevna špirala (serpentina) za ogrevanje olja s paro. Streha rezervoarja je lahno konična in ima ograjo za varno hojo. S tal vodijo na streho železne stopnice. K rezervoarju spada še celotna inštalacija za pretakanje olja iz železniških cistern. Iz rezervoarja do parnih kotlov črpata kurilno olje po cevovodu dve specialni zobniški črpalki. Kotlovnica je od rezervoarja oddaljena približno 300 metrov. Cevovod je izdelan po švedskih načrtih in visi na železnih stebrih. Je ogrevan ter dobro izoliran, da omogoča pretakanje olja tudi ob nizkih zunanjih temperaturah. Težko je opisati potek in način tega zelo zahtevnega dela. Kupil sem nov močnejši rotacijski varilni aparat znamke CRAMACO z zmogljivostjo 300 amperov. Varilne elektrode so imele premer 4 in 5 mm. Vse električno varjenje sem opravil sam osebno. Za izdelavo tega rezervoarja sem dobil priznanje in nagrado, kar je bilo s sliko rezervoarja objavljeno v reviji »Sol Oerlikon«. Na koncu so rezervoar preizkusili, tako da so ga napolnili z vodo. Ni bilo nobenega puščanja, vsi vari so bili brezhibni. Vsega skupaj sem v tej tovarni delal 14 mesecev, do maja 1956.

Omeniti moram, da sem od leta 1957 do 1962 imel petletno družabniško pogodbo z inženirjem Avstrijcem, s katerim sva prej skupaj delala v tovarni. Ko je leta 1962 pogodba potekla, je nisva obnovila, ker je bil gospod že starejši. Razdelila sva si skupno imetje, kakor je določala družabniška pogodba, in šla vsak po svoje naprej. Vsekakor je bila ta doba medsebojnega sodelovanja zanimiva in koristna. V tem času sem se tudi poročil in dobival otroke.

Po končani družabniški pogodbi sem sklenil, da druge pogodbe ne bom sklepal, dokler ne dorasteta moja dva sinova: Tone in Miha. Oba sta bila takrat še v plenicah, a vseeno sem dočakal dan, ko smo leta 1988 z uradno pogodbo ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo z imenom ANTONIO PODRŽAJ e HIJOS S.R.L. (Antonio Podržaj in sinovi d.o.o.).

Naslednje delo v začetku leta 1957 sem dobil v Buenos Airesu pri gradnji nove nemške tovarne za telefonijo SIEMENS Argentina. Izdelali smo inštalacije v oddelku za galvanoplastiko. Izdelati je bilo treba korita za postopek galvaniziranja. Material je bila navadna železna pločevina, kvalitete 1010 in 1020. Ker so bila korita namenjena za različne kisline, so morala biti znotraj izolirana z ebonitom (trdo gumo), ki je odporen proti kislinam. K tej napravi spadajo tudi cevi za prezračevanje z ventilatorji, ki na prosto odvajajo strupene pline. Izdelali smo še več klimatskih in drugih inštalacij.

Naslednje delo je potekalo konec leta 1958 in 1959 v nemški tovarni za izdelavo električnih žarnic OSRAM Argentina. To so bile zelo zanimive naprave. Stroji za izdelavo žarnic proizvajajo namreč precej toplote, zato je treba od vsakega stroja odvajati vroč zrak in dovajati svežega. Vse te ventilacijske naprave smo pripravili v lastni delavnici.

Po končani družabniški dobi, leta 1962, smo kupili staro hišo, ki je stala na zemljišču, kjer živimo sedaj. V tej stari hiši smo nato živeli 14 let. Ko smo imeli že vse štiri otroke, je hiša postala premajhna. Začeli smo zidati novo, kar je trajalo tri leta. Končno smo si uredili stanovanje v novi hiši na cesti Neuquen 565, Villa Ballester, Buenos Aires. Oče Alojz se je leta 1962 preselil k svaku Tonetu Kastelicu v Ramos Mejia, kar je od nas oddaljeno 20 km. Zaradi oddaljenosti je prenehal hoditi na delo k nam, ampak je le še občasno prihajal na obisk. Umrl je kot drugi član družine 23. novembra 1980. Vse življenje je moral in tudi znal paziti na svoje zdravje. Na ta način je samo z enim očesom in ozdravljeno jetiko dočakal lepo starost 85 let.

Ko sem leta 1962 spet nadaljeval delo samostojno, je nastopilo pomanjkanje naročil in velika brezposelnost. Ker je moj bivši družbenik obdržal delavnico, sem moral vzeti v najem drugo, kjer sem nadaljeval z majhnimi inštalacijami. Od leta 1962 do 1964 je bilo zelo malo dela in še manj zaslužka. Končno se je leta 1964 začel graditi nov plinovod v Pico Truncado v provinci Santa Cruz na jugu Argentine, 2000 kilometrov od Buenos Airesa. Tukaj je bilo takrat največje argentinsko naftno polje. Plinovod je gradila italijanska družba SAIPEM.

Posrečilo se mi je dobiti delo za inštaliranje ogrevanja stanovanjskih hiš s plinom. Treba je bilo pripraviti ves material za prezračevanje in ogrevanje. Vsaka hiša je imela svojo inštalacijo in svoj aparat za ogrevanje s toplim zrakom. Gorivo je bil naftni plin. Montirat smo šli 25. maja 1964. Na montaži sem ostal celo zimo, ki je bila zelo mrzla in vetrovna, tako da je temperatura večkrat padla do 25 stopinj pod ničlo.

Delo sem dobil preko podjetja ARCOMET S. A., ki je imelo na skrbi celotno izgradnjo stanovanjskih hiš. Vsi pogodbeni izvajalci del smo spadali k temu podjetju, pri katerem smo imeli zavarovanje za nesreče pri delu in splošno zdravstveno pomoč za čas montaže. Žal sem po dobrih treh mesecih imel hudo smolo zaradi karambola na poti na delo. Zgodilo se je 18. avgusta 1964 ob 8. uri zjutraj, ko sem peljal svoje delavce na montažo. Na križišču v vasi Pico Truncado se je v moj avto zaletel tovornjak Ford 600. V tovornjaku so bili trije pijani inženirji, ki so celo noč krokali v gostilni. Ravno tisto noč je zapadlo okrog 30 centimetrov snega, kar je še pospešilo trčenje. Moj avto je bil zadet točno v sredino in ga je odbilo kakih 15 metrov po snegu. Vsi trije pijani inženirji so pobegnili in pustili tovornjak ter mene z ranjenimi delavci samega na cesti. Nekaj minut za tem je pripeljal mimo avto petrolejske družbe ASTRA, ki mi je pomagal prepeljati ranjence v bližnjo ambulanto, kjer so vsi dobili zdravniško pomoč. Težko ranjene je bilo treba prepeljati v Buenos Aires.

Nastopil je še drug problem, ker zaradi nesreče nisem mogel končati prevzetega dela. Zahteval sem, da mi zavarovalnica izplača odškodnino po pogodbi, ki jo je zagotavljalo podjetje ARCOMET. Postopek se je zavlekel. Medtem je podjetje ARCOMET propadlo in šlo v stečaj, tako nisem dobil nobene odškodnine. Začel se je sodnijski postopek. Svetovali so mi advokata, ki je bil Hrvat in je živel v Comodoro Rivadavia. Tudi tukaj sem imel smolo, ker je podjetje SADE, lastnik tovornjaka, ki me je zadel, imelo istega advokata. Firma SADE je advokata podkupila, da je moj sodnijski postopek zavlačeval in tako branil nje. Imel je vse moje podatke in je načrtno zadrževal mojo tožbo. Stalno sem ga prosil, naj tožbo pospeši, ker mora biti vložena najkasneje v enem letu po nesreči. Manjkalo je samo še en teden do konca leta od dneva nesreče, a nisem dobil še nobene novice iz pristojnega okrajnega sodišča v Puerto Deseado, 220 kilometrov južno od Pico Truncado.

Kovinarsko podjetje Tone Podržaj in sinovi, Buenos Aires 2008 – stroji,                         namenjeni za Madžarsko

Slika 25. Kovinarsko podjetje Tone Podržaj in sinovi, Buenos Aires 2008 – stroji, namenjeni za Madžarsko

Na srečo sem imel prijatelja Slovenca, gradbenika, ki je delal v Puerto Deseado in je bil osebni prijatelj tajnika sodišča. Preko njega sem dobil kopijo postopka. Da sem lahko nadaljeval tožbo, sem vzel drugega advokata v Buenos Airesu. Tožba je trajala šest let. Končno sem dobil samo povračilo stroškov za popravilo avtomobila, ki je bil poškodovan pri trčenju. Za poškodbe svojih delavcev nisem dobil nič in so šli vsi stroški, ki sem jih moral plačati, v moje breme. Avto sem dal popraviti v Comodoro Rivadavia. Popravljali so ga en mesec, da sem se spet lahko pripeljal domov v Buenos Aires.

Za delo pri nedokončanih inštalacijah nisem dobil nobenega plačila, vse sem izgubil. Dela v Pico Truncado nisem končal, ker je šlo podjetje ARCOMET v stečaj. Država je nato sklenila pogodbo s podjetjem, ki se je imenovalo ESUCO S. A., da dokonča delo, s katerim je prenehalo propadlo podjetje ARCOMET. A s tem podjetjem nisem hotel imeti stika, ker sem bil takrat v veliki denarni stiski in sem imel preveč problemov s tožbami zaradi že opisane avtomobilske nesreče.

Plinovod je imel več vmesnih postaj, kjer so bile naprave za prečrpavanje plina do Buenos Airesa. Z delom sem nadaljeval na štirih plinovodnih postajah v krajih: Garallalde, Dolavon, Puerto Madrin in Bahia Blanca. To delo sem dobil preko drugega podjetja, ki je bilo resno in mi je vse pošteno plačalo. Z nadaljevanjem dela pri plinovodu sem se spet postavil na noge. Delo sem dobival od različnih podjetij, tudi slovenskih, ki so bila v Argentini. Prišel je čas, ko sem moral misliti na svojo delavnico.

Tone Kastelic (1924) z ženo Angelico Podržaj (1934) pred cerkvijo San                         Nicolas

Slika 26. Tone Kastelic (1924) z ženo Angelico Podržaj (1934) pred cerkvijo San Nicolas

V začetku leta 1969 se mi je posrečilo kupiti lastno zemljišče s površino 1000 kvadratnih metrov. Takoj sem začel z zidanjem. Prvi del delavnice, pokrite s pocinkano pločevino, je obsegal 500 kvadratnih metrov in je bil ograjen z dva metra visokim zidom. To je bil velik korak. Bil sem gospodar na svoji zemlji. V novo delavnico smo se selili januarja leta 1970. V desetih letih sem delavnico na tem zemljišču povečal, tako da je bilo pokritih vseh 1000 kvadratnih metrov. A potrebe so bile vedno večje. Dokupili smo še štiri zemljišča, ki vsa mejijo na prvotno. Delavnico smo povečali tako, da ima sedaj pod streho nad tri tisoč kvadratnih metrov površine.

Opremljena je s šestimi žerjavi, ki delujejo po vsej dolžini in širini. Nosilnost žerjavov je: štirje po 5 ton, eden za 10 ton in eden za 16 ton.

Imamo tri stružnice: eno dolžine 1 meter, drugo 2 metra in tretjo dolžine 4 metre. So še stroji za rezanje, za krivljenje in za zvijanje pločevine. Opremljeni smo z najboljšimi varilnimi stroji, največ so severnoameriške znamke LINCOLN in tudi švedske ESAB.

Dobra oprema nam omogoča izdelovati najrazličnejše, zahtevne naprave. Dobivamo različna dela, predvsem od treh švicarskih podjetij: Bühler S. A. in Sulzer Brothers. Po večini so to naprave za poljedelstvo, za različna žita, sojo, sončnice in drugo. Naprave, ki jih izdelujemo po naročilu podjetja Bühler S. A., se izvažajo na primer v Brazilijo, Španijo, na Madžarsko, v Ukrajino, na Japonsko, Kitajsko, v Združene države in še drugam.

Tako se je razvijalo naše podjetje pod imenom Antonio Podržaj e Hijos S.R.L.

5.1.3. Družina Podržaj

Poročil sem se 14. novembra 1959 v Mendozi z Ančko Bajda. V najini družini so se rodili štirje otroci: Peter Anton, Miha Gregor, Ana Marija in Angela Gabrijela. Vsi otroci so hodili v ljudsko šolo v Colegio Santa Ana v Villa Ballesterju. Pri učenju so bili zelo pridni in so redno izdelovali vse letnike brez ponavljanja. Vsi so nadaljevali šolanje v srednji šoli.

Anamarija in Angelca sta ostali še v Colegio Santa Ana v Villa Ballesterju in obe dokončali srednjo šolo. Anamarija je diplomirala za učiteljico predšolske vzgoje. Takoj po končanem študiju je dobila službo kot vzgojiteljica v otroškem vrtcu.

Angela Gabrijela je diplomirala za tajnico z znanjem dveh jezikov (bilingue), španskega in angleškega. Službo je dobila v juridični pisarni. Delala je še v nemškem kemičnem podjetju kot tajnica. Dokler se ni poročila, je opravljala tajniške zadeve tudi v našem Podržajevem podjetju.

Tone in Miha sta obiskovala industrijsko šolo »La Salle«. Oba sta postala tehnika mehanike. Po končani srednji šoli sta se vpisala na univerzo Universidad Tecnologica v Haedo, Buenos Aires. Oba sta pridno študirala in diplomirala kot strojna inženirja (ingeniero mecanico). Tone je diplomiral 23. februarja 1990, Miha pa 18. decembra 1992. Študij se jima je malo zavlekel, ker sta že kot kratkohlačnika hodila pomagat meni v delavnico. Sicer pa jima je praktično delo v delavnici koristilo tako v obrtni šoli kot tudi na tehnološki fakulteti.

Anton in Miha Podržaj v konstrukcijskem biroju podjetja Tone Podržaj in                         sinovi

Slika 27. Anton in Miha Podržaj v konstrukcijskem biroju podjetja Tone Podržaj in sinovi

Da so vsi naši otroci doštudirali, je bilo potrebno veliko našega truda in dobre volje njih samih. Treba je bilo stalno opozarjati in prepričevati, da je študij nujno potreben za prihodnost. Največ zaslug za uspehe naših otrok ima zanesljivo moja žena Ančka, ki je skrbela za vzgojo in jih stalno spremljala ter spodbujala, da so redno izpolnjevali svoje šolske dolžnosti. Ženina skrb je bila, da so bili urejeni, da so dovolj zgodaj vstajali in niso zamujali v šolo. Za vse to smo hvaležni Bogu.

Zdaj so že vsi naši otroci poročeni in imajo vsak svojo družino in tudi svoje hiše.

Starejši sin Peter Anton je poročen z Vero Breznikar. Rodili so se jima štirje otroci: Saši, Mihaela, Toni in Katarina.

Drugi sin Miha Gregor je poročen z Lucijano Hribar. Imata štiri otroke: Majo, Andreja, Natalijo in Irino.

Anamarija je poročena z Markom Malovrhom. Imata sedem otrok: Cecilijo, Gabrielo, Marka, Anamarijo, Petra, Matija in Avguština.

Hčerka Angelca Gabrijela je poročena z Rokom Mikličem. Imata tri otroke: Tomaža, Martina in Santiaga.

Tako imamo kar 18 vnukov. Tudi vnuki se pridno učijo v argentinski in slovenski šoli. Vsi govorijo tudi slovensko. Za vse te darove sva z ženo Ančko hvaležna Bogu.

Kaj naj še napišem o našem življenju v Argentini? V celotnem času našega bivanja v Argentini so se gospodarske in politične razmere večkrat močno spremenile. Zamenjalo se je veliko vlad, kar je povzročalo gospodarske krize, ki jih je bilo treba na kakršenkoli način preživeti v upanju na boljšo prihodnost.

Vsi slovenski novonaseljenci, ki smo prišli iz raznih begunskih taborišč, smo imeli za seboj podobno zgodovino kot naša družina. Vsak je moral v novi deželi začeti na novo. Družile so nas prijateljske povezave, ki so v naši skupnosti ostale do danes. Prve medsebojne stike v novi deželi smo navezovali ob nedeljah pri slovenski sv. maši. Ta srečanja so bila za vse zelo pomembna. Vsak je pripovedoval o svojem življenju, o veselih in žalostnih dogodkih, pa tudi o težavah, ki jih ni bilo malo. Z močno voljo, delom in vztrajnostjo smo se kmalu vključili v življenje v novi argentinski deželi.

5.2. Resnična zgodovina krvave laži

Avtor: Andreas Kilb

5.2.1. »Katinski pokol« Andrzeja Wajde

Na koncu, ko so raztovorili vlake z ujetniki, ko so prišli črni tovornjaki in veliki bagri in so rablji z vojaškimi revolverji pričeli s svojim grozljivim rokodelstvom, je ta film čisto enostaven in jasen. Vidimo, kako može v zelenih uniformah, mnoge med njimi s čini majorja ali generala, vlačijo s tovornjakov, kako ti z drhtečimi ustnicami molijo svoj zadnji očenaš, med tem ko jim vežejo vrvi okrog vratu in rok, kako jim streli v tilnik cefrajo glave in kako s okrvavljenimi čeli padajo na obraz, dokler njihova trupla v sveže izkopanih jarkih ne leže v dolgih vrstah eno ob drugem in na drugem. Nato prično buldožerji trupla prekrivati z zemljo. Tako, pravi film, je bilo, tako se je zgodilo v Katinu spomladi 1940, in nobena vprašanja in dvomi teh slik ne izbrišejo.

Pred tem pa, skozi uro in pol, je sam film spraševal, dvomil in dokazoval. Figure in dialoge, podobe iz filmskih tednikov in igrane prizore je sestavil v zapleten mozaik iz fikcije in dokumentov, da bi prišel do dna zgodovinski resnici – in tako pripoveduje čisto drugo zgodovino Katina. Ne zgodovino pokola, ampak njegovih interpretacij, njegovega zlorabljanja, njegove popačenosti. Zgodovino laži, ki je rastla na množičnih grobovih. In zgodovino države, ki je bila utemeljena na tej laži: zgodovino socialistične Poljske. Film razpade na dva dela, na dolgo pripoved živih in kratko pripoved mrtvih, in ravno ta neenotnost, ta dramaturška neuravnoteženost napravi »Katinski pokol« Andrzeja Wajde tako fascinanten.

Med mnogimi travmami poljske zgodovine dvajsetega stoletja je Katin ena najstrašnejših. Aprila in maja 1940 so enote sovjetskega notranjega ministrstva NKVD umorile in zagreble v tem zahodnoruskem kraju in še v dveh drugih ujetniških taboriščih petnajst tisoč pripadnikov poljske armade in civilistov: učiteljev, časnikarjev, pisateljev, odvetnikov, kirurgov, inženirjev – polovico častniškega zbora in cvet poljske inteligence. Ko je v začetku 1943 nemška armada v katinskem gozdu odkrila množične grobove, je sklicala mednarodno komisijo strokovnjakov, pri kateri so sodelovali tudi Poljaki iz begunstva, in izkoristila njene izsledke za protiboljševiško vojno propagando.

Po ponovnem zavzetju tega področja konec 1943 je Sovjetska zveza sestavila svojo preiskovalno komisijo, ki je s pomočjo ponarejenih dokazov pokol pripisala Nemcem. V komunističnem vzhodnem bloku je ta laž postala uradna zgodovinska resnica. Na Poljskem je bila celo omemba samega krajevnega imena dolga desetletja prepovedana. Šele 1990 je Mihail Gorbačov uradno priznal sovjetsko krivdo. Dve leti kasneje je ruski predsednik Jelcin predal poljski državi listino, v kateri je izpričana krivda Stalina in šefa njegove NKVD Lavrentija Berije.

Med katinskimi mrtvimi je bil tudi poročnik Jakób Wajda, oče režiserja. Njegova vdova, učiteljica, se je dolga leta oklepala iluzije, da se bo njen mož nekega dne vrnil. Film pripoveduje, čeprav z drugimi imeni in družinskimi povezavami, njeno zgodbo. Prične se konec septembra 1939, ko se bežeči civilisti nagnetejo na nekem mostu čez reko v vzhodni Poljski. Položaj je brezizhoden: na zahodu stoji nemška, na vzhodu Rdeča armada. Ampak Anna (Maja Ostaszewska) gre dalje, da bi svojega moža Andrzeja (Artur Zmijewski) še zadnjič videla, preden ga odpeljejo v rusko ujetniško taborišče. Tri leta kasneje, ko se razve, kaj se je zgodilo v Katinu, Anna z olajšanjem ugotovi, da imena njenega moža ni na seznamu mrtvih. Vzrok za to izvemo v vzporedni zgodbi: Andrzeju je tovariš podaril svoj pulover z uvezenim imenom. Žena o tem ničesar ne sluti.

Po vojni se tisti vojni tovariš (Andrzej Chyra), ki se je pridružil poljskim enotam Rdeče armade, pojavi pri Anni, da bi ji povedal o smrti njenega moža in ji ponudil svojo zaščito. Ona ga zavrne. Nato izroči svoja dokazila – med njimi dnevnik umrlega – neki odporniški skupini. Kmalu zatem se, po prepiru v oficirskem kazinu o krivdi za pokole, ustreli. Čez nekaj tednov dobi Anna Andrzejev dnevnik.

To je ena, daljša linija zgodbe. Druga, nekoliko krajša, pripoveduje o generalovi ženi (Danuta Stenka), katere mož je bil prav tako umorjen v Katinu. Gestapo hoče izrabiti njeno žalost v propagandne namene. Ona se brani. Po vojni pridejo njeni otroci, ki so se bojevali v poljskem odporu, nazaj v Krakov. Sin umre na begu pred rusko vojaško patruljo. Da bi lahko plačala nagrobnik, proda njegova sestra svoje svetle lase igralki, ki je izgubila svoje lase v Auschwitzu. »Kdor nosi lase nekoga drugega, prevzame njegovo breme,« pravi frizer, ki ji odreže lase.

Vojaško pokopašišče Powazki v Varšavi – spomenik v Rusiji pomorjenim                         Poljakom (Iz knjige G. Kaiser, Katyn, str. 454)

Slika 28. Vojaško pokopašišče Powazki v Varšavi – spomenik v Rusiji pomorjenim Poljakom (Iz knjige G. Kaiser, Katyn, str. 454)

V takih prizorih prestopi simbolika filma mejo do prisiljenega. Vidimo, da se Wajda trudi, kako bi pogled preusmeril od svoje lastne biografije na kolektivno usodo, kako izumlja figure, da bi razložil stališča, in ne, ker bi bile dramaturško nujne. Nastopa profesorica umetnosti, ki se očitno pojavi samo zato, da lahko razglasi, da nikoli več ne bo svobodne Poljske; ali zdravnik, ki da zazidati dokumente o Katinu, da bi jih skril pred biriči komunistične države. Taki ljudje so se v stotisočih pojavljali v zgodovini povojne Poljske in v stotinah nastopajo v Wajdovih filmih, od »Kanala« ter »Pepela in diamanta« naprej. Tukaj pa učinkujejo narejeno. Končno je »Katinski pokol« vendarle samo Annina zgodba: drama jalovega upanja in neznosne resnice.

To resnico pokaže zadnjih dvajset minut filma. To, česar ni nikoli povedala nobena priča, česar ni ugledal noben objektiv, je v njih razkrito z mučno temeljitostjo, od kalibra morilskega orožja do odtisov ruskih vojaških škornjev v mlaki krvi, ki se je nabrala na tleh kleti za streljanje. Te podobe imamo lahko za pretirano grozne, nezmerne v svoji natančnosti. Vendar je bil film »Katinski pokol« posnet in produciran prav zaradi njih. Poljska je čakala na ta film šestdeset let. V primeri s tem je dvajset minut filma kot tren očesa.

Visoki sovjetski in nemški oficirji jeseni 1939 na Poljskem (Iz iste knjige str. 2)

Slika 29. Visoki sovjetski in nemški oficirji jeseni 1939 na Poljskem (Iz iste knjige str. 2)

6. Iskanja in besede

6.1. Španski bezeg

Avtor: Brane Senegačnik

6.1.1.

Toliko podob se vrača v tej uri,
toliko prostora se rojeva okrog tebe,
ko te počasi obkroža noč,
toliko misli se vzpenja v barke besed,
da moraš govoriti.
Četudi veš,
da nikoli ne prejadramo prostranstev notranje samote.
Niti toliko ne, da bi se od daleč slišali.
Da bi si dali znamenje,
da nismo zaman.
Toda globoko iz tvoje zelene samote
sijejo razbitine bark.
Skozi to uro.
Skozi življenje
... prostranstev notranje samote

Slika 30. … prostranstev notranje samote Mirko Kambič

7. Teharje 2009

7.1. Teharje 2009

7.1.1.

Vse je tako, kot mora biti. Oktobrska nedelja je lepa, kot zmerom, ne spomnim se, da kdaj ne bi bila. Sonce sije, kot da bi hotelo biti z nami prijazno, nič se ne razkazuje, samo milo se usiplje na nas. Ali s toploto ali s svetlobo? Ostaja daleč in obenem prihaja k nam in nas s tem spominja na nekaj zelo, zelo starega in tolažljivega. Vse je tako, kot mora biti. Travo je nekdo pokosil, da lahko brez skrbi hodimo po njej. Nobene škode ne bo od tega. Tudi drevesa so še pokrita, vedno bolj rdeča in vedno bolj rumena. Vse dokazuje, da svetu vladajo barve. Tudi ljudje so prijazni drug do drugega, kot da bi nekaj skupnega nosili v sebi, skupen spomin in skupne obljube in zaveze in zaveze. Vse je tako, kakor mora biti. Zvonček ob vhodu zazvoni od časa do časa in nadškof že stoji ob oltarju pripravljen, stoji in molči in čaka, kot da bi hotel intonirati tišino. A je ni treba, je že tu. Vsi so že tu in vse je tako, kot mora biti. Tudi gospa Marija Zgonc je že tukaj. V rokah ima zvito polo papirja, a sedaj še ni na vrsti. Sedaj bo najprej maša, in šele ko bomo na koncu dobili blagoslov, bo prišla na vrsto gospa Marija in nas vse pozdravila. Kaj nam je letos pripravila? S čim nas bo letos presenetila?

7.1.2. Pozdrav

Dragi prijatelji in vsi, ki ste prišli k našim mučencem na Teharje, lepo pozdravljeni!

Tu okrog Celja leži veliko mučencev; en kraj je bolj strašen od drugega. Ko je bila odkrita Huda jama, bi morala zajokati vsa Slovenija, saj je ta veliki zločin legel na dušo vsega naroda. Večkrat sem si skušala predstavljati, kaj se je takrat dogajalo tam za sedmimi pregradami: zazidani pod zemljo, v popolni temi, prestrašeni, ranjeni. So jokali, kričali, molili, se oklepali drug drugega? Kdo je umrl zadnji, med krvavimi trupli, ko je vse potihnilo? Je bil otrok, dekle, tvoj ali moj oče?

Upam, upam, da je kot h Kristusu na Oljski gori tudi k njim prišel Gospodov angel.

V spoštljiv spomin na vse pobite bomo posamezne nastope spremljali brez ploskanja in ob koncu zapeli pesem MOJA DOMOVINA.

In potem ko vsi naredijo, za kar so bili naprošeni in kar so obljubili, spet stopi pred mikrofon gospa Marija in se zahvali najprej tistemu, ki je naredil najpomembnejšo reč to nedeljo, ki je bral mašo za nas in za tiste, zaradi katerih smo tukaj, potem pa tistim, ki so v imenu vseh kaj povedali ali zapeli ali pa samo poslušali in bili tam, kjer so vedeli, da morajo biti to nedeljo.

7.1.3. Zahvala

Ob koncu današnje slovesnosti se v imenu Nove slovenske zaveze in župnije Teharje zahvaljujem vsem, ki so jo pripravili in pri njej sodelovali.

Iskrena hvala nadškofu dr. Antonu Stresu in vsem somaševalcem.

Prisrčno se zahvalim solistki gospe Renati Vereš-Klančič in pevskemu zboru župnije Sveti Duh iz Celja, ki ga vodi gospod Rado Pintar. Velika hvala tudi današnjemu govorniku prof. Justinu Stanovniku.

In hvala od srca vsem vam, ki ohranjate spomin na naše mučence. Zapojmo o domovini, za katero so se pobiti uprli komunizmu, zanjo trpeli in umirali – Moja domovina.

7.2. Resnica je neustavljiva na svoji zmagoviti poti

Avtor: Anton Stres

7.2.1.

Drage sestre in dragi bratje!

V evangeliju, ki smo mu pravkar prisluhnili, govori Jezus o svobodi, resnici in ljubezni, torej o najvišjih vrednotah našega življenja. Pri tem poudarja pomen notranje svobode, se pravi odprtosti za sprejemanje resnice. Resnica ni samo stvar našega razumskega spoznanja, ampak še prej in veliko bolj stvar poštenega srca, iskrenosti in nesebične odprtosti, se pravi svobode.

Resnica ali laž: to je naša stalna izbira. Vsak človek mora izbirati med njima vsak dan, kakor mora vsak trenutek izbirati med dobrim in zlim, med dobroto in hudobijo. Naša življenjska naloga je, da dajemo vedno več prostora resnici in vedno manj zmoti in neresnici, pa tudi da v našem okolju prevladuje resnica, da prevladuje resnicoljubno, pošteno govorjenje in ne sovražno obrekovanje.

To velja za vsa področja naših odnosov. To velja za odnose med najbližjimi v družini in v soseski – vsakdanje življenje to potrjuje, to velja za odnose v državi med raznimi družbenimi in političnimi skupinami – o tem bi se dalo veliko povedati, to velja za odnose med državami in narodi – tudi o tem imamo sveže izkušnje. To pa še posebno velja tam, kjer ima izrečena ali pisana beseda težke posledice: v javnih glasilih ali sredstvih javnega obveščanja. Svoboda govora in izražanja je vsekakor velika vrednota in je zaščitena s pravico do nje, a ta pravica se nikakor ne sme sprevreči v pravico do laži in obrekovanja. Prav je, da ščitimo pravico do izražanja mnenj, a nič manj ni potrebna zaščite temeljna in neodtujljiva pravica do dobrega imena, pravica do domneve nedolžnosti, dokler se ne dokaže nasprotno.

Zakaj o resnici, ki nas po Jezusovih besedah edina osvobaja, govoriti in razmišljati danes tukaj na Teharjah, na predzadnji postaji tistih, katerih življenjska pot se je v zgodnjem poletju 1945 nasilno končala v enem ob bližnjih brezen? Med temi je nedavno odkrita Huda jama še posebej presunila skoraj celotno slovensko javnost. Zato, ker se ravno na teh krajih in ob tem, kar skrivajo, še danes bije boj za resnico, za vso resnico, za resnico v vsej njeni večplastnosti. Bije pa se tudi boj za svobodo, da to resnico odkrijemo, povemo in sprejmemo.

Z zadnjimi odkritji resnica dobesedno »prihaja na dan«. Ta resnica je grozljiva in zastrašujoča, vendar jo moramo sprejeti. Nič ne pomaga, če se eni zaklinjajo, da se »zgodovina ne sme spreminjati«, se pravi tista zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci. Takšna zaklinjanja so zaman. Resnica ni ne moja in ne tvoja, ne naša in ne vaša: resnica je sama svoja, drugače sploh resnica ni. Nič je ne bo ustavilo, nihče ji ne more ukazovati, kakšna naj bo. Resnica je nenasilna, a kljub temu nezaustavljiva na svoji zmagoviti poti. »Resnica ne sili ljudi k priznavanju drugače kakor z močjo resnice same, ki blago in hkrati krepko prodira v duhove,« pravi II. vatikanski koncil (Izjava o verski svobodi 1). Desetletja je bila resnica o tem, kar se je dogajalo tukaj, teptana, zamolčevana in preganjana, a vendar je na koncu prišla do besede. Tako bo tudi v prihodnje. To je naše neuničljivo upanje, ki temelji na Jezusovi besedi: »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (Mt 10,26-28). Ker ni mogoče umoriti duše in duha, tudi resnice ni mogoče umoriti.

Nadškof Anton Stres

Slika 31. Nadškof Anton Stres Ivo Žajdela

Vendar pa se Jezus v evangeliju ne ustavi pri resnici. Jezus je res prišel oznanjat resnico, a to je resnica o Božji ljubezni. Torej resnica je in mora biti v službi ljubezni. Kot pravi apostol Pavel v berilu, ki smo mu prisluhnili: »Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju. Pač pa živimo iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rasli vanj, ki je glava, Kristus« (Ef 4,15). Naša naloga je torej, da »živimo iz resnice v ljubezni«, da rastemo iz resnice v ljubezen.

Teharje 2009

Slika 32. Teharje 2009 Blaža Cedilnik

V tistih usodnih majskih in junijskih dneh leta 1945 tukaj ni bilo prostora ne za resnico in ne za ljubezen. Danes pa, ko si je resnica sem utrla svojo pot, si jo mora skupaj z njo utreti tudi ljubezen. Zato obhajamo danes tukaj sveto mašo, sveto evharistijo, zakrament najvišje Božje ljubezni. V tem letu priprave na evharistični kongres, ki ga bomo obhajali v neposredni bližini tega nekdanjega teharskega taborišča, na celjskem stadionu, bomo okrepili našo krščansko zavest, da je vsako evharistično slavje neprekosljiv dogodek, ko med nami postane otipljivo navzoča tista ljubezen, o kateri pravi Jezus sam, da večje ni: ko namreč Božji Sin sam daje svoje življenje za svoje prijatelje.

Razumljivo je, da je resnica o zločinih, ki so se dogajali po moriščih naše domovine med drugo svetovno vojno in po njej, neznosna. Neznosna za žrtve in za storilce. Toda tej resnici ne bomo ubežali z tajenjem, opravičevanjem ali skrivanjem. V skladu z našim človeškim dostojanstvom pa jo lahko obvladamo – obvladamo, da ne bo več zastrupljala naših odnosov – samo na en način: z ljubeznijo, se pravi z odpuščanjem in spravo. Z še večjo ljubeznijo, kakor je bilo sovraštvo, ki je te zločine povzročilo.

Zato obhajamo tukaj sveto mašo, sveto evharistijo. Obhajamo spomin na tisto Božjo ljubezen, ki je bila sposobna odpustiti zločin križanja Božjega Sina ter odpušča vse druge zločine, ki »odjemlje grehe vsega sveta«. To Božjo ljubezen, to odpuščanje in spravo kličemo z vsako sveto mašo – posebej pa še danes tukaj – nase, na vso našo domovino, na žrtve in na storilce, tudi na tiste, ki pravijo, da je bilo še premalo pobitih. Izhod iz začaranega kroga krivic in zamer, zločinov in maščevalnosti je samo »resnica v ljubezni« in »ljubezen v resnici«. Zato smo tudi danes pri sveti maši – pri otipljivi resnici o Božji ljubezni, o njegovi spravi in odpuščanju, ki jo naklanja vsakemu od nas. Za žrtve verujemo in upamo, da so v Božji ljubezni našle srečo in tolažbo, za storilce pa prosimo, da bi v tej isti Božji ljubezni našli odpuščanje, spravo in mir. Amen.

7.3. To troje: jezik, pogum, usmiljenje

Avtor: Justin Stanovnik

7.3.1. Bukovžlak – nedelja, 4. oktober

Na začetku te spominske slovesnosti čutim najprej čast in dolžnost, da pozdravim spoštovane in odlične goste, gospoda škofa dr. Antona Stresa, novega teharskega župnika g. Miha Hermana, predstavnike družbenih in političnih ustanov in organizacij, sorodnike, krajane in prijatelje tistih, ki se jih tu spominjamo, in vse ljudi dobre volje: pozdravljeni in zahvaljeni, da ste prišli.

Zbrali smo se pri maši za pokojne, ki so tukaj, preden so jih odpeljali v smrt, preživljali zadnje dneve in zadnje ure. In kakor sorodniki in prijatelji ob vsaki taki maši, potem ko se konča, še postojijo ob grobu in govorijo pokojniku in njegovih zadevah, ko je še živel, pa tudi o njegovih zadevah, ko ga ni bilo več na svetu. To je preprosto zato, ker smo ljudje tako narejeni, da o tem, kar smo imeli ali imamo radi, radi tudi govorimo. Če ob tem ugotovimo, da je pokojnik ostal v spominu ljudi približno tak, kakršen je v skladu z našim védenjem bil, smo pomirjeni, če pa se o njem napletajo neresnice, čutimo, da ga moramo braniti in zavarovati. Gotovo ste opazili, da govorim – kako bi rekel – v podobi. To je zato, ker bi rad čim bolj nazorno pokazal, kako zelo naravno je, da tudi po maši za teharskimi žrtvami še malo počakamo in premislimo, kako so stale njihove zadeve, ko so še živeli, in kako stojijo sedaj, ko ne živijo več – ko jih že štiriinšestdeset let ni več na svetu.

Tako že s prvo mislijo zadenemo ob dejstvo, da se jim kakor nekoč tudi danes godi krivica: ne samo takrat, ko so jih gole in pretepene podili na Hrastniški hrib ali pa pehali v Hudo jamo, tudi še potem, ko so jih drugič ubijali, takrat ko so se zavedeli, da morajo ubiti še njihov spomin in so na kraje, kjer so ležali, začeli valiti kiklopske skale molka. Za ta molk so potem skrbeli tako, da so najeli na tisoče plačanih rok, takšnih, ki so znale pisati, in takšnih, ki so znale izdelovati in nastavljati prisluškovalne naprave – po hišah, po pisarnah, po delavnicah. Obojih je bilo v tej domovini veliko – takrat in sedaj. Tisti, ki se jih danes spominjamo, so bili torej tako ubogi, da jim niso vzeli samo mladih življenj, ampak tudi čast in dobro ime, do česar ima pravico še tak siromak.

Kakor vidite, ne govorim samo o enem umrlem, kakor sem začel, ampak o mnogih umrlih. Samo od tu so ji odpeljali v dveh skupinah, najprej od 1. do 9., potem pa od 21. do 23. junija 1945 4000 ljudi, zvečine mladih fantov in mož, potem pa še približno 100 deklet in žena. Kdo so bili ti ljudje? To so bili ljudje, ki se niso slučajno zbrali in niso slučajno postali skupina, ki niso brez razloga poiskali drug drugega, ampak zato, ker so hoteli braniti sebe, svojo družino, svojo vas, svojo slovensko in krščansko tradicijo – svojo v zgodovini pridobljeno istovetnost, svojo identiteto – to, kar so bili, po slovensko povedano. Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti.

Justin Stanovnik

Slika 33. Justin Stanovnik Ivo Žajdela

Spričo te okoliščine pa naš jezik – naše govorjenje – nujno dobiva značaj političnega. Ne more biti tako, da o umoru tolikega števila ljudi ne bi govorili tako, da bi naš govor nujno začel iskati podobo političnega. Če hočemo govoriti o ljudeh, ki so umrli zato, ker so hoteli obstajati v duhovnem prostoru, ki se imenuje civilizacija, naš govor ne more ostati nepolitičen. Če bi ostal, ne bi bil resničen. Političen govor pa je posoda tiste misli, ki preiskuje, kaj si človek sme misliti o sebi in kaj si narod sme misliti o sebi, pa tudi to, kar si narod mora misliti o sebi, če hoče ostati narod.

Tu pa naletimo na hude težave – in na nove naloge. Če hočemo povedati politični govor, moramo imeti politični jezik, kakor se je izoblikoval naravno in svobodno. Naš jezik pa je ranjen. Ljudje, ki so nasledili te, ki so jih pomorili in odstranili in se potem polastili domovine, so imeli táko politično dušo, da ni mogla, če je hotela uresničevati svoje ambicije, ostati vezana na normalni jezik.

Teharje 2009

Slika 34. Teharje 2009 Blaža Cedilnik

Kako je ranjenost jezika nastajala in rastla, naj najprej nakažem na nekaj izrazih. Najprej na izrazu, ki ga je nedavno iznaša neka gospa. Njena iznajdba se glasi: »katoliški totalitarizem«. Izraz »katoliški« je vezan na mnoge stvari, tudi na neprijetne, »katoliškega totalitarizma« pa ni. Ta izraz je ponaredek ali falzifikat. In če sedaj za trenutek tudi na to besedo pomislimo kot na menjalno sredstvo, ne za stvari, za kar uporabljamo denar, ampak za misli, potem je kmalu jasno, da tudi tu, ravno tako kakor če bi vtihotapili v menjalni sistem ponarejene bankovce, nastaja velika zmeda. Ne da ne bi mogli več kupovati in prodajati, ampak se nam bo zgodilo nekaj veliko hujšega – počasi ničesar več ne bomo mogli povedati. In če je, nadalje, Kočevski Rog »napaka«, kaj pa je potem to, kar je bila nekoč napaka? In potem, kaj pa je Kočevski Rog? Nič, saj ga ni več, zakaj Kočevski Rog prav gotovo ni napaka. Torej ga ni. Kaj pa na primer »narodnoosvobodilni boj«? Kaj pa naj bi to bilo? Ali naj bi bile sile, ki so ta boj bojevale, tiste, ki so v prvem letu svojega obstoja nasilno odvzele življenje 1.500 Slovencem, v drugem samo jeseni 600, v tretjem in četrtem letu pa domala 20.000. Kakšen »narodnoosvobodilni boj« pa je to? Kaj pa beseda »osvoboditi«, kaj pa pomeni ta beseda? Ko so slovenske »osvobodilne« sile osvobodile Slovence, so jim na mah vzele »človekove pravice«. Ali je narod »svoboden« šele takrat, ki nima več človekovih pravic? Kaj pa »sovražni govor«? Ali ste že opazili, da je »sovražnega govora« lahko obtožen tudi človek, ki trdovratno vztraja na tem, da je dvakrat dva štiri (ali pa na čem podobnem)? Dvakrat dva je seveda štiri, pravijo, a včasih nastane položaj, da je bolj pripravno, če je 2 x 2 = 5. Tedaj je jasno, spet pravijo, da samo sovraštvo lahko žene človeka, da tišči s svojim 2 x 2 = 4.

Saj vidite, mar ne, skoraj vsak dan, da kake stvari preprosto ne morete več povedati? Ali niste, ne da bi vam kdo pripovedoval, ampak ste to sami skusili, da imata od dveh stavkov: »Cel dan je lilo, zvečer pa so bila tla mokra.« in; »Cel dan je lilo, zvečer pa so bila tla suha,« oba enake možnosti, da bosta obveljala. Zelo pogosto se vam torej zgodi, da česa ne morete sporočiti ali povedati, in to tem bolj pogosto, čim važnejša je stvar, ki jo želite sporočiti.

In kaj je bolj važno, kot je to, kar se je zgodilo s temi, ki so, pred več kot pol stoletja, v zadnji zapuščenosti umirali ali tukaj ali pa kje drugod, tudi v krajih in tudi tako, in tudi na tak način, da ne bi verjeli, ko ne bi vedeli, da je bilo res.

Toda vemo, da je bila tista groza nad grozami res, in se sprašujemo, kako si tisti, ki so to storili, in tisti, ki ženejo njihovo stvar naprej, še upajo hoditi po Sloveniji, – potem ko je čas tako dramatično potrdil, kdo so bili in kaj so bili. A to niso ljudje, ki bi imeli talent za zardevanje, kako bi mogli pričakovati, da bi potem, ko so jim bili izstavljeni taki dokumenti, kot je Barbarin rov, potegnili politične konsekvence in odšli. Tako kot se je izrazila Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku, ki so ji drugo jutro po padcu gradu za železniško postajo v Velikih Laščah ubili dva brata, tretjega pa dober mesec kasneje v Jelendolu. Rekla je: »Naši so bili premalo krvoločni, takih, kot so bili oni s hriba, pa ni bilo še nikoli nikjer.«

Da bomo torej lahko še kaj povedali, moramo »varovati jezik«. Ta stavek ne pomeni nič drugega, kot govoriti pošteno ali govoriti resnico. To pa lahko delamo vsi, mar ne.

Predvsem pa moramo govoriti takrat, ko je treba. Nedavno mi je neka gospa, eden najboljših ljudi, povedala naslednje. Nekoč je sedela v damskem salonu, pod havbo, kot se reče, nekaj metrov stran, tudi pod havbo, pa dve drugi gospe. Nenadoma pravi ena od njih: »Še premalo so jih pobili.« Če človek kaj takega sliši, ne bi smel biti tiho. Naj ne bo slišati preveč patetično, toda včasih se zazdi, kakor da bi ves svet čakal na vašo besedo. Nočem vas vznemirjati in pretiravati, a vseeno: včasih je tako, kakor da bi ves kozmos umolknil in čakal, kaj boste rekli. Ko je gospa izpod havbe zaslišala tisti stavek – najbolj pokvarjeni stavek, ki ga je v sedanjem času mogoče sestaviti iz slovenskih besed – je bogve iz katerega razloga obsedela. (Bodimo tiho, vsem se to dogaja.) Bolj važno je nekaj drugega. Kaj pravite, koliko gospa bi tako ravnalo? Odgovorite si z odstotkom. Mi pa končajmo svoje razmišljanje z nekaj vpršanji:

Ali Slovenci že vemo, kaj se pravi biti državljan? Demokracijo sestavljajo državljani, državljana pa ni brez minimalnega poguma. Poleg državljanov imamo namreč tudi podanike. Demokracija, sestavljena iz podanikov, pa je karikatura države. (Ali je to politično govorjenje? Da. To je politično govorjenje.) Kaj pa usmiljenje? Ali ni tako, da v človeka, ki ima kaj zgodovinske domišljije, na tem kraju ne more, da ne bi stopilo usmiljenje? Ko tam doli onstran barak na cesti, ki pelje iz taborišča, zagledaš mlade fante, ki jim boljševiki vežejo roke, najprej vsakemu posebej, potem pa še po dva skupaj, fante, za katere veš, da jim bo čez dve uri ali malo več na Hrastniškem hribu ali v Barbarinem rovu vzeto ‘ljubo življenje’, kot pravi stari Homer, ali je mogoče, da te, ko to gledaš, ne bi zalilo usmiljenje? (Ali je tudi to politično govorjenje? Tudi. Kakšna družba ljudi pa naj bi bila država, če se po medčloveških prostorih ne bi pretakalo usmiljenje? Mi pravimo usmiljenje. Danes pa vsi gonijo samo o solidarnosti. Kaj pa je, prosim vas, solidarnost v primeri z usmiljenjem, ki ima prvo berilo v evangeliju?) Če pa nas ta kraj opozarja, kakor smo videli, na tisto fino reč, ki se imenuje jezik, ki nam omogoča, da lahko kdaj pa kdaj kaj povemo in ostanemo ljudje; če nas ta kraj uči o tako visokih rečeh, kot so jezik, pogum in usmiljenje, ali ni potem tako, da imamo vse možnosti, da odhajamo od tod boljši ljudje; in upamo, da to mnogim tudi uspe.

Da torej odhajamo od tukaj boljši ljudje! – A sedaj pomislite, kakšen honorar je bilo treba za to učno uro plačati! Tisti, ki bo zaslutil, kaj pomeni Huda jama, Kočevski Rog, Brezova Reber, Krimska jama, Maverlen itd., itd., itd., itd. – ali si bo tak človek potem upal izostati od te ure? Manjkati na tej uri? Ali ne bo potem vedno več ljudi, ki jim ne bo več tuja misel, da nam je bila na velikem prelomu časov, ki je pred nami, ta ura dobrotno prirejena zato, da bomo mogli še štirideset dni in štirideset noči potovati do svete gore Koreb?

8. Petdesetletnica smrti škofa Rožmana

8.1. Spominski zbor

Avtor: Justin Stanovnik

8.1.1. Zavod Svetega Stanislava, sobota 7. november 2009

Če hoče narod iti po zanesljivi poti skozi zgodovino, mora biti v posesti čistega spomina. Vedeti mora na primer, kdo so bili možje, ki so ga vodili v preteklosti, kakšne besede so izrekali in za kakšna dejanja so se odločali. Narod mora v vsem pripovedovati resnično zgodbo o sebi, sicer ga svet ne bo spoštoval. Zadnji dogodki nam to dokazujejo. Slovenci živimo v laži. To morda danes slovenskemu človeku pomeni malo ali nič, a je najhujše, kar se nam je moglo zgoditi. »Totalitarizem so si izmislili,« se je letos 18. oktobra letos zaslišalo, ne iz kake hiše za ljudi s posebnimi potrebami, ampak s svetega kraja od države vzdrževanega boljševiškega mita. In nihče se ni oglasil. To je zato, ker smo v laži. To je zato, ker se v deželi, ki je naša domovina, lahko reče karkoli. To je zato, ker se v državi, ki je naša domovina, dogaja vse, kar se dogaja, na ozadju velike laži. In zato je vse, kar se dogodi, dotaknjeno od te laži. Ali niste še opazili, da nas ne spoštujejo več? Kdo pa bo spoštoval narod, ki nima v sebi tega dostojanstva, da bi hotel živeti v resnici!

Na današnjo prvo novembrsko soboto leta 2009 so Slovenski katoliški izobraženci s sodelovanjem Nove Slovenske zaveze v prostorih Zavoda Sv. Stanislava sklicali poseben spominski zbor. Na njem nam bodo govorili ljudje, ki so si zadali nalogo, da nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana ob petdesetletnici njegove smrti postavijo na mesto, kjer bo nanj svetila luč normalne človeške misli.

Nesite podobo, ki bo tu stopila pred vas, domov. Nesite jo s seboj. Pripovedujte o njej ljudem, ki jih boste srečevali. Naredite nekaj za to, da bo ta narod živel. Saj ni mogoče, da ne bi videli, da se za obzorjem že kažejo obrisi jakobinske Slovenije.

Spominski zbor

Slika 35. Spominski zbor Blaža Cedilnik

8.2. »Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar narodu škoduje«

Avtor: Tamara Griesser-Pečar

8.2.1.

V središču današnjega predavanja ne bodo toliko koroška leta dr. Gregorija Rožmana, kakor njegova vloga, ki jo je imel kot ljubljanski škof, kar je ostal do smrti v Clevelandu 16. novembra 1959. Nominalno je ostal ljubljanski škof tudi po tem, ko je svojo škofijo 5. maja 1945 zapustil in se odpeljal na Koroško, od koder se ni mogel več vrniti.

Dr. Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčicah, v fari Šmihel pri Pliberku. V družini je bilo sedem otrok, Gregorij je bil najmlajši. Oče je bil Franc Rožman, mali kmet, mati pa Terezija, roj. Glinik. V ljudsko šolo je hodil v Šmihelu, v gimnazijo, ki jo je začel leta 1896 kot gojenec Marijanišča, pa v Celovcu. Od jeseni 1904 je študiral v celovškem bogoslovju in 4. avgusta 1907 je imel v svoji rojstni fari novo mašo. Po letu službovanja v Borovljah kot kaplan in podiplomskem študiju v Avguštineju na Dunaju (promoviral je 29. junija 1912) ter po kratkem delovanju kot prefekt malega semenišča v Celovcu je na celovškem bogoslovju od septembra 1913 naprej predaval kanonsko pravo, v letih 1914 do 1919 pa je bil profesor moralne teologije in kanonskega prava ter istočasno spiritual. Ker je senžermenska pogodba plebiscitno področje razdelila v cono A in B in je bila cona A pod jugoslovansko upravo in s tem izgubila kontakt s Celovcem, je krški škof Adam Hefter 29. julija 1919 ustanovil poseben generalni vikariat v Dobrli vasi in Rožmana imenoval za pravnega svetovalca generalnega vikarja prošta Matija Raindla. Ko je bila 1919 v Ljubljani ustanovljena univerza, je Rožman na predlog cerkvenega zgodovinarja Janeza Zoreta sprejel vabilo Teološke fakultete na novo ustanovljeni univerzi v Ljubljani, da prevzame profesuro za cerkveno pravo.1 17. marca 1929 je bil imenovan za koadjutorja ljubljanskega škofa s pravico nasledstva. Rožman je za imenovanje zvedel na Koroškem, kjer je za velikonočne praznike pomagal v dušnem pastirstvu.2 Pred škofovskim posvečenjem je 26. junija 1929 obiskal Rim in se papežu za imenovanje osebno zahvalil.3 Na duhovnih vajah (2.–10. julij) je začrtal svoj škofovski program. V svojih beležkah ga je povzel v dve točki: 1. Crucis pondus et praemium – Teža križa in plačilo (moje življenje) – svoje škofovsko geslo in 2. Duc in altum – Odrini na globoko (moje delovanje).4 Posvetil ga je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, soposvečevalca pa sta bila lavantinski škof dr. Andrej Karlin in krški škof dr. Josip Srebrnič, zadnji zato, ker je bil celovški škof dr. Adam Hefter bolan. 1. avgusta 1930 je Rožman postal ljubljanski škof.

V svojem prvem pastirskem pismu je škof Rožman na praznik Kristusa Kralja, 26. 10. 1930, navedel, kot je poudaril zgodovinar dr. France Dolinar, temeljna izhodišča svoje škofovske službe:5 »S strahom sem prevzel škofovsko palico iz rok svojega prednika. Pogum in zaupanje mi vzbuja beseda sv. Pavla:‚Sveti Duh vas je postavil za škofa, da vodite Cerkev božjo.’ (Apd 20.28) … K vam prihajam s težko odgovornostjo pred Bogom, da izvršim nalogo, katero mi je naložil. S svetim Pavlom moram reči:‚Gorje mi, ako te svoje naloge ne bi izvrševal!’ Zato pa hočem oznanjati božje kraljestvo vestno in vedno, ne glede na to, ali je ljudem prav ali ne, saj velja za vsakega škofa opomin, ki ga je sv. Pavel dal svojemu učencu, škofu Timoteju: ‚Oznanjaj besedo, nastopaj, bodi prilično ali neprilično; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem’ (2Tim 4.2).« 6

V nasprotju s svojim predhodnikom škofom Antonom Bonaventuro Jegličem je bil Rožman »človek govorjene besede«.7 Bil je znan kot odličen govornik, ki je dosegel srca svojih poslušalcev oz. sogovornikov. Svoje pridige je zelo temeljito pripravil in besedila večkrat popravljal.8 Bil je v prvi vrsti dušni pastir in ne politik ali diplomat. Zabeleženo je, da se je zelo težko odločal, očitali so mu celo, da je bil pod vplivom svoje okolice, da je bil popustljiv in mehkega srca. Splošna ocena je bila, da je to izraz njegove koroške duše. Kakor vedno pri takih posplošitvah, ki gotovo kažejo na njegov karakter, je to samo delna resnica. V načelnih vprašanjih, predvsem v vprašanjih verskega značaja, je bil jasen in odločen.

Škof Rožman si je zastavil program duhovne prenove škofije. S tem je začel pri duhovnikih, ki naj se po njegovem mnenju ne bi politično udejstvovali, ker so v prvi vrsti oznanjevalci božje besede. Prenovo svoje škofije pa je gradil predvsem tudi na mladini – podobno kot Jeglič. Bil je duhovni vodja telovadnega in vzgojno-izobraževalnega društva Orel, s katerim je bil povezan že kot profesor na bogoslovju v Celovcu,9 in ko je jugoslovanska oblast konec leta 1929 Orel razpustila, ker se ni hotel vključiti v novo vsedržavno zvezo Sokol, je Rožman vzgojo mladine gradil na Marijinih družbah, predvsem pa na Katoliški akciji. V škofijskem odboru Katoliške akcije je zastopal škofa Jegliča že kot koadjuktor. Rožman je podobno kakor pred njim Jeglič videl v KA eno najmočnejših sredstev za prenovo škofije. Zavzemal se je za njeno preoblikovanje in se dogovoril z lavantinskim škofom dr. Ivanom Jožefom Tomažičem za enotno organizacijo in koordinirano delovanje. Leta 1936 sta podpisala nova pravila, vendar nista uspela vzpostaviti edinosti v katoliškem taboru.10 Prišlo je predvsem do trenj med »stražarji« (Mihaelova skupina), ki so leta 1937 ustanovili na univerzi akademski klub Straža, njihov idejni vodja je bil profesor dr. Lambert Ehrlich (1879–1942), in »mladci«, ki jih je vodil gimnazijski profesor Ernest Tomec (1885–1942).11 Rožman je leta 1940 odločil, da velja organizacija okrog Tomca (Mladci Kristusa Kralja) za edino predstavnico KA, Straži pa je dal status pomožne organizacije. K neenotnosti katoliških vrst pa so prispevali tudi križarji (Dom in svet, Dejanje, Zarja). Ostro so se opredeljevali do stališč in drže Katoliške cerkve, najbolj znano je tukaj Kocbekovo Premišljevanje o Španiji.12 Rožman je to premišljanje ostro obsodil kot nasprotno nauku Cerkve. Prof. Albin Kralj govori v tem sklopu o drugi ločitvi duhov na Slovenskem.13 Bližajoča vojna pa je razkol v katoliškem taboru še povečala. Med vojno je šlo predvsem za opredelitev za in proti OF in NOB. Številni krščanski socialisti so v nasprotju z veliko večino slovenskega klera vstopili v OF in partizanske enote ter komunistom omogočili prevzem oblasti.

Pomembna je Rožmanova vloga pri pripravi konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo (1935), ki pa je zaradi nasprotovanja srbske pravoslavne Cerkve propadel (1937). Po 16 letih je avgusta 1940 pripravil škofijsko sinodo v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu. Tam so sprejeli dva pomembna dokumenta: Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, ki so zaradi vojne in povojnih razmer šle v pozabo, in Zakonik ljubljanske škofije, ki ga je pripravil v veliki meri Alojzij Odar in ki je v nekaterih določbah veljaven še danes.14 Rožman se je tudi zelo angažiral na socialnem in karitativnem področju, bil je član številnih društev, tudi npr. Slovenskega planinskega društva. Tako je blagoslovil leta 1935 križ na Škrlatici, ki so ga leta 1954 vrgli čez steno Škrlatice in ki je simbol razstave »Boj proti veri in Cerkvi 1945–1961«.

Kot profesor cerkvenega prava je v nedatiranem rokopisu Cerkev in politika podal svoje gledanje na politiko in državo, ki je pomembno za razumevanje njegovega odnosa do okupacijskih oblasti v času druge svetovne vojne oz. revolucije: »Cerkev ima v človeški družbi nalogo, resnice krščanstva, to je verske in moralne, čuvati in učiti, navajati narode, da si uredijo vse življenje in dejanje v skladu s temi resnicami in da tako pridejo do svojega nadnaravnega cilja.« Cerkev si sicer prisvaja pravico soodločanja v političnih vprašanjih, vendar samo tistih, ki se nanašajo na njeno osnovno poslanstvo. Kritičen je do političnega delovanja klera, čeprav ga ne prepoveduje, razen »če bi iz političnega delovanja klera sledila škoda za vero in versko življenje,« in opozarja, da Cerkev ne sme istovetiti strankarskih načel z religijo: »Cerkev obsoja kot nemoralno vsako nasilno spremembo vladavine, vsako revolucijo. … Cerkev je napram obliki vladavine indiferentna, nobene ne smatra za edino pravo … Cerkev uči, da je najvišja dolžnost vsake vlade skrbeti za občno blaginjo. Ob času revolucije je najvišja dolžnost vlade in državljanov čim prej končati kaos, zgraditi na razvalinah starega novo državo kot napravo obče blaginje … V konfliktu dveh dolžnosti prevladuje zmerom višja, važnejša.« 15 V predavanju »Cerkev in država«, ki ga je imel leta 1923 na katoliškem shodu, pa je opozoril na to, da je potrebno, da Cerkev in država uredita odnose med seboj, ker »imata iste ljudi za predmet, na katerega se nanaša njuna oblast.« Kot skupne interese države in Cerkve navaja zakonsko zvezo, vzgojo otrok in šolo. Toda: »Vir vsake oblasti, tudi politične, je Bog,« pravi Rožman. »Suverenost države ni in ne more biti absolutna, ker zavisi od Boga, ki je v določenem ji namenu v svojem pozitivnem pravu ter v pravicah človeški osebi prirojenih postavil državni oblasti neke meje, katerih ne sme prekoračiti, ako noče zlorabiti svoje oblasti proti volji Bogu, v čigar imenu nosi meč (Rim 13. 4).« Zelo kritično je potem ocenil to, kar se je dogajalo v Kraljevini Jugoslaviji po sprejetju vidovdanske ustave: »Oznanjevanje verskih resnic je ena glavnih nalog katoliške cerkve in njena notranja zadeva. Zato moramo na podlagi svojih katoliških načel zavrniti poskus, uvesti nadzorstvo nad cerkvijo v njenem lastnem delokrogu.« 16

Spominski zbor

Slika 36. Spominski zbor Ivo Žajdela

Okupacija Rožmana ni presenetila. Pričakoval jo je, se je bal in svojo okolico kar naprej svaril, naj se ne slepi, in je zato pri številnih sodobnikih veljal kot pesimist. Na dan okupacije je sežgal t.i. tajni arhiv.17 Pričakoval pa je najprej nemško in ne italijansko zasedbo in njegov tajnik Lenič je bil prepričan, da bi Nemci Rožmana takoj zaprli. Ljubljano so zasedli Italijani, ozemlje ljubljanske škofije pa sta nemška in italijanska okupacija razdelili na dva dela: 134 župnij z mestom Ljubljana so zasedli Italijani, Gorenjsko in Zasavje s 142 župnijami pa Nemci. Celotni Rožmanov odnos do grozodejstev okupacijskih sil vsekakor dokazuje – v ostrem nasprotju s tem, kar so mu pozneje podtikovali komunistični oblastniki –, da škof nikoli ni bil prijatelj okupatorjev, posebno ne nemških. Že pred nemškim napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je od poljskih duhovnikov, ki so bežali preko Slovenije v Rim, imel natančna poročila o grozodejstvih, ki so jih počenjali Nemci na Poljskem. Spomladi 1940 je preko Rima dobil poročilo, ki ga je napisal poljski kardinal Avgust Hlond za papeža.18 Dal ga je tajno natisniti in na skrivaj razširjati predvsem med duhovniki. Iz poročila »Reichssicherheitshauptamta«, ki je bilo pripravljeno za napad na Jugoslavijo, je razvidno, da so Nemci zaradi tega Rožmana uvrstili med nasprotnike – in ker je Hlondu izkazal gostoljubnost na VI. mednarodnem kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani leta 1939.19 Po okupaciji so nemški krogi na Gorenjskem grozili, da bo gestapo škofa Rožmana zaprl in odstranil.20 Ko je ozemlje, ki so ga zasedli Nemci, preplavil val aretacij in izseljevanja, se je Rožman takoj obrnil na Vatikan za pomoč, da intervenira pri italijanski vladi, da se ta zavzame za zaprte duhovnike obeh škofij pri nemški vladi. To se je tudi zgodilo, vendar je bilo posredovanje neuspešno.

Tamara Greisser-Pečar

Slika 37. Tamara Greisser-Pečar Ivo Žajdela

Trdovratno se v delu zgodovinopisja in publicistiki drži tudi zgrešena primerjava slovenskih ordinarijev, po kateri naj bi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman sodeloval z okupatorjem, lavantinski škof dr. Ivan Tomažič pa naj bi kolaboracijo zavrnil.21 In to čeprav sta oba, kljub različnim izhodnim točkam, zastopala enako strogo legalistično stališče v smislu svetega pisma: »Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, razen od Boga, in te, ki so, so od Boga postavljene. Kdor se torej ustavlja oblasti, se upira božji naredbi …« (Rim 13,1–2), stališče, ki so ga zastopali tudi cerkveni predstojniki po vojni proti totalitarni komunistični oblasti. Kljub temu, da je bila okupacija za oba škofa vsiljeno zlo in da sta bila oba narodno zavedna Slovenca, sta vendar nosila odgovornost za svojo škofijo, za svoje vernike. Ko so prišli italijanski okupatorji, je Rožman obiskal visokega komisarja šele, ko ga je njegova okolica k temu silila (20. 4. 1941). Grazioli je Rožmanu vrnil obisk naslednji ponedeljek22 in ga seveda izkoristil za propagando. Izjavo o lojalnosti, ki so jo zahtevali tako od škofa kakor od vidnih slovenskih politikov in gospodarstvenikov, je Visoki komisariat ponaredil in jo dal v objavo, ne da bi se povezal s škofom, celo naslovnika je spremenil – naenkrat je bilo pismo namenjeno duceju. Končno je škof v časopisu prebral izjavo, ki niti ni prišla izpod njegovega peresa niti je ni potrdil ali celo podpisal. Izvirnik in ponaredbo je takoj dal tajniku, da ju vloži v arhiv za poznejše čase. Kljub temu se v publicistiki in celo v delih nekaterih zgodovinarjev trdovratno drži prepričanje, da je publicirana izjava pristna.23

Lavantinski škof je ravnal podobno, še pred Rožmanom je obiskal šefa pokrajinske uprave dr. Siegfrieda Uiberreitherja. Bil je seveda v veliko slabši situaciji, ker je imela nemška okupacijska sila povsem drugačen odnos do Cerkve kakor italijanska. Zaprla in na Hrvaško in v Srbijo je izgnala 90,83% slovenskih duhovnikov iz lavantinske škofije in iz dela ljubljanske škofije, ki so jo zasedli Nemci. Nekaj duhovnikov je poslala v koncentracijska taborišča. Cerkveno premoženje je zasegla. Tudi škof Tomažič je okupatorju poslal izjavo, naslovil pa jo je 26. aprila 1941 direktno na Hitlerja.

Vedno znova se poudarja, da je sicer Rožman podpiral ustanovitev vaških straž in domobrancev, Tomažič pa da je odločno odvračal ustanovitev domobrancev na Štajerskem. Toda Tomažič ni nasprotoval samo domobrancem, nasprotoval je prav tako OF in partizanom. Oba škofa, Rožman in Tomažič, sta stala trdno na stališču enciklike »Divini redemptoris« (19. 3. 1937). Škof Rožman komunizma ni odklanjal iz političnih, ampak iz verskih razlogov. Citiram iz znanega Pastirskega pisma o nevarnosti brezbožnega komunizma, 30.11.1943: »Nihče ne more biti istočasno katoličan in komunist. Brezbožnost in vera v Boga sta nezdružljivi kot voda in ogenj. Kdor je komunist, ni več kristjan … Sodelovanje z brezbožnim komunizmom brez greha ni mogoče.« 24 V pismu duhovnikom ljubljanske škofije 20. 8. 1943: »Brezbožni komunizem je v bistvu zlo – moralno zlo –, sodelovanje z njim … v katerikoli reči je prav tako zlo, torej moralno prepovedano … V osvobodilni fronti imajo komunisti, kakor sami trdijo in kakor je razvidno iz njihovih publikacij, vodilno vlogo. Kdor torej podpira osvobodilno fronto, podpira komunizem … Ker je osvobodilna fronta dejansko v rokah komunizma in njegova nosilka med našim narodom, zato je vsako prostovoljno sodelovanje z osvobodilno fronto bodisi z gmotnim ali moralnim podpiranjem bodisi s prikrivanjem in simpatiziranjem kot sodelovanje z moralnim zlom pod grehom … prepovedano.« 25

Po sklepu Vrhovnega plenuma OF, ki je 16. 9. 1941 z revolucionarnim aktom prevzel oblast na Slovenskem in monopoliziral upor, so lahko vsakega, ki je deloval zunaj OF, pa četudi proti okupatorju, imenovali za izdajalca. Ubijali so na cestah in domovih narodno zavedne Slovence – in ne okupatorjev. Škof Rožman tega ni mogel – in ni smel odobravati. Pri tem pa moramo poudariti, da se škof v prvih mesecih po ustanovitvi OF, ki so jo imeli v oblasti komunisti, ni oglasil. Šele ko je na cesti izbruhnilo odkrito nasilje in so morali umreti številni, tudi narodno zelo zavedni Slovenci, pogosto umorjeni kot domnevni izdajalci, je ta dejanja obsodil. »Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje, ko so dandanes nekatere naravne vrednote politične narave višje kot verske, nadnaravne. Proti temu mnenju stoji božje razodetje: Umor je in ostane vnebovpijoč greh, ki božjo pravično kazen izziva, pa naj gre za letnih 20.000 umorov nerojenih človeških bitij med slovenskim narodom, ali za uboj sočloveka brez obtožbe in brez obsodbe – umor na lastno pest, iz političnih, socialnih ali nacionalnih razlogov ali iz osebne maščevalnosti. Nespremenljivo veljavna resnica je: Edini Bog je gospodar nad človeškim življenjem. … Bog je z neizbrisljivimi črkami zapisal: Ne ubijaj! Ne kradi! za vse čase in za vse ljudi.« 26 In 14. novembra 1943: »Brezbožni komunizem je pognal ljudstvo v pogin, ene v smrt, druge v revščino. Iz teh grobov življenje več ne bo vzklilo: ne iz tistih, ki jih je roka komunistov direktno odprla, ne iz onih, ki jih je indirektno izkopala. Da, tudi oni grobovi tam v drugem kotu – koliko jih je – so delo komunistične OF, zaradi njenega za narod pogubnega nastopanja so se bili odprli in vzeli vase toliko močnih mladih življenj, koliko idealnih, najboljših ljudi našega naroda je v grobovih širne naše zemlje, ljudi, ki bi jih narod v sedanjosti in bodočnosti bridko potreboval, a ne bo jih več. … Ljudje slovenski, streznite se vendar že, streznite se vendar že, streznite se vsi v tej skrajni stiski, v kateri je narod na tem, da pogine.« 27

Kasneje, v odgovoru na obtožnico, je Rožman 30. septembra 1946 pisal: »Domnevno sodelovanje (kolaboracija) je obstajalo v odkritem ideološkem odporu duhovnikov zoper brezbožni komunizem. Na podlagi odločnega nasprotja brezbožnega komunizma do krščanstva, ki izhaja iz bistva komunizma, ne more imeti noben katoliški duhovnik nobenega drugega stališča. V tem pa ne obstoji nobeno politično ali kakršno koli sodelovanje z okupatorjem.« 28

Vedno znova se tudi poudarja, da Rožman nikoli ni obsodil okupatorja, kar ne ustreza resnici. Škof je dvakrat protestiral proti okupatorju. Dne 24. 10. 1941 je v pastirskem pismu duhovnikom in gostom jasno obsodil nemško nasilje nad slovenskim prebivalstvom,29 da je bilo iz 148 župnij izgnanih 193 dušnih pastirjev, iz 14 samostanov in drugih cerkvenih ustanov pa številni redovniki in redovnice, tako da je moralo 200.000 ljudi živeti brez duhovne oskrbe in brez zakramentov ter da je Cerkev na Gorenjskem izgubila vse materialno premoženje, Zavod sv. Stanislava pa je zasedel gestapo. »V toku 14 stoletij naše ljudstvo … ni doživelo ničesar hujšega. In kaj zlega bo sledilo. Nikjer na svetu nimamo opore. Le Bog je naša opora, vanj polagamo svoje upe … Domine deus, ad te sunt oculi nostri, ne pereamus!« In: »V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in discipline, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo, da nastopajo strožje in ostreje, kar bi le oteževalo življenje, ki je itak težko dovolj. Podvigi raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi v sedanjih razmerah narodu ne koristijo nič, pač pa mu hudo škodujejo. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar narodu dejansko škoduje. Naša duhovniška dolžnost je, da po svojih močeh narodu prihranimo večje zlo.« 30

Prav tako nihče ne omeni formalne pritožbe zaradi nedopustnega ravnanja Italijanov. Dne 26. septembra 1942 je škof obiskal visokega komisarja in obsodil nasilje italijanske uprave zasedenega ozemlja v memorandumu, ki ima 20 točk. Med drugim je zahteval, da Italijani iz zaporov in internacije izpustijo vse, ki niso zakonito zadržani. Skliceval se je na pravičnost in zakonitost v duhu rimskega prava in veljavnost predvojnih zakonov. Visoki komisar je bil, tako piše Rožman, »ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, ki po njegovem naziranju niso utemeljeni, in je odkrito dejal, da bi zastopnike političnih strank dal takoj zapreti, če bi si drznili stopiti osebno predenj s tako vlogo.« 31 Rožman je premišljeval tudi o tem, da bi javno s prižnice obsodil italijanskega okupatorja, o tem se je posvetoval s papežem maja 1942 ob obisku v Rimu in papež mu je odsvetoval, češ da bo interniran sam nekje v notranjosti Italije, v škofiji pa ne bo nikogar več, ki bi lahko branil ljudi.32 Znašel se je pred dilemo: naj propade z odkrito besedo in držo mučenca ter se sprijazni z internacijo v Italiji: Slovenci bi izgubili svojega škofa in s tem edino zatočišče, ki so ga Slovenci sploh še imeli. Ali pa sprejme očitek kolaboracije, naveže stike in na tak način pomaga v mnogih posameznih primerih? Neprestano je tudi informiral Sveti sedež in prosil za posredovanja. Tako piše v svojem zagovoru: »Pošiljal sem od časa do časa na Apostolski sedež obvezna poročila o verskem in cerkvenem stanju dieceze Ljubljana, ki je bila zasedena po dveh različnih okupatorjih, od katerih je bil nemški posebno nepravičen in je divje postopal, pregnal je vse duhovnike, zasegel vse premoženje, prepovedal rabo domačega jezika v cerkvi itd. O vsaki novi krivici, vsaki novi nevarnosti, vsakem umoru ali zapiranju sem poročal najvišjim cerkvenim oblastem, da bi se lahko po svoji presoji pritožile na merodajnih mestih. « 33

Delovanja škofa Rožmana med okupacijo sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami. Ti razlogi gotovo niso temeljili le na dejstvu, da katoliški moralni nauk anarhijo v primerjavi s krivično vladavino smatra za večje zlo. Rožman si je prizadeval, da bi narodu pomagal, da bi s čim manjšimi izgubami prebrodil vojno. Globoko je bil prepričan, da bodo zavezniki zmagali in da bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot. Izzval bi samo nepotrebne žrtve. Hotel je, da slovenski narod – in to v polni zavesti, da ga Nemci in Italijani želijo uničiti – s čim manj žrtvami premostil vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta fašizem in nacizem premagana, komunizem pa bo, če bo prišel na oblast, ostal dolgo. Zgodovina mu je dala prav.

Rožmanovi stiki z okupatorjem bi bili torej problematični, če ne bi upoštevali, kaj je storil za ljudi, ki jih je okupator zapiral, interniral, izseljeval ali pa na kak drug način preganjal.

Kako težko se je Rožman odločil, da je šel k okupatorjem in z njimi govoril, kako malo ga je z njimi povezovalo in kako zelo ga je pri tem mučila vest, je kasneje opisal njegov tajnik Stanislav Lenič, ko je podal Rožmanove pomisleke: »Morda bi bilo res najboljše, da bi pretrgal vsake zveze z Italijani. Velikokrat na to mislim, da bi javno nastopil v stolnici in obsodil vse njihove krivice. Pa spet pomislim na potoke solz, ki jih matere in žene pri meni prelijejo, ko me prosijo za intervencijo, in ne morem. Če enkrat pretrgam, potem bo vsaka intervencija zastonj. « 34

Škofova beseda je vsaj na začetku italijanske okupacije nekaj zalegla, kmalu pa so Italijani spoznali, da se je zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo politično prepričanje. Papeža je obveščal o nemških in italijanskih grozodejstvih in prosil za pomoč. Sicer še ne poznamo natančnega števila ljudi, za katere je škof interveniral, dostopnih pa je čedalje več dokumentov; pred kratkim smo odkrili celo dokumente, ki jih je dala škofija na razpolago branilcu po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku in ki na razpravi proti škofu niso bili predloženi. To so koncepti pisem intervencij – tudi sv. Očetu, zahvalna pisma, seznam 1004 imen, ki ga je zabeležil škofov tajnik, za katere je Rožman kar na vlogi svojcev pripisal svojo intervencijo v času med 21. 9. 1942 in 22. 2. 1943 itn. Če preštejemo vse intervencije, ki so nam danes znane, pri tem pa seveda ne moremo upoštevati osebnih obiskov pri italijanskih oblasteh, ki niso zabeleženi, ugotovimo, da je interveniral za najmanj 1318 ljudi, za nekatere večkrat. Če večkratne prošnje odštejemo, potem je interveniral za najmanj 1210 po imenu navedenih posameznikov oziroma družin. Pri tem smo za družine upoštevali samo tri člane, čeprav so bile družine takrat večje. K tej številki moramo prišteti še intervencije za različne skupine: deportirane v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe, Jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, tako za pomilostitev slovenskih obtožencev na tržaškem procesu in 27 obsojenih v preserskem procesu marca 1942, internirance (predvsem tudi na Rabu), duhovnike (več kot 350), oficirje, otroke (1700). Torej moramo gornji številki dodati še nekaj tisoč. Za nekatere skupine je znano število oseb, teh je skupaj 2495, za večino skupin pa žal ne. To se pravi, da moramo k omenjenemu številu prišteti še najmanj nekaj sto ljudi. Mnogokrat, predvsem na začetku italijanske okupacije, je bil uspešen. Ohranjeno je npr. sporočilo Gastona Gambarre, komandanta XI. armadnega zbora, 26. 4. 1943 škofu Rožmanu, da je bilo po Rožmanovi intervenciji izpuščenih 122 internirancev, delno je uspel tudi, ko je posredoval za internirane slovenske in hrvaške otroke. Uspešen je bil tudi, ko je italijanske oblasti prosil, da nudijo zatočišče beguncem, ki so zbežali na italijansko zasedeno območje. Neuspešno se je zavzel za komunista Toneta Tomšiča – tudi preko papeža. Organiziral je kurirsko službo za Srbijo, ki je izseljenim prinesla vsaj nekaj denarja, prehrane in obleke. Pošiljal je duhovnike v taborišča, naskrivaj tudi na nemško zasedeno področje, ker so bili ljudje tam brez dušne oskrbe. Ustanovil je Škofijsko dobrodelno pisarno in tudi sam skrbel za begunce itn. Ker so Nemci imeli povsem drug odnos do Cerkve, je bil med nemško okupacijo manj uspešen, čeprav je tudi interveniral, tako za pleterskega priorja p. Edgarja in druge.35

Rožman tudi ni nikoli organiziral vaških straž ali domobranstva. Vaške straže so nastale spontano zaradi dvojnega nasilja: italijanskega in partizanskega. Tragično je, da so bile prisiljene vzeti orožje z rok okupatorja. Spomenica, ki je bila že večkrat citirana v publicistiki in s katero tudi predsednik Zveze borcev neprestano operira, je bila produkt seje 12. 9. 1942, na kateri so bili navzoči predstavniki slovenskih predvojnih legalnih strank in kulturnih institucij. Sestanek je sklical škof, ker so mu Italijani grozili, da bodo požgali še več vasi in prebivalstvo izselili, oz. če citiram poročilo VOS-a: »Roatta je grozil, da bodo izselili 60.000 Slovencev, Robotti pa, da bodo pobili 300.000. Škof je bil na to zelo poparjen.« Odgovor na te grožnje je bil potreben, da se odvrne neposredna nevarnost. Kako se je ta odgovor natančno glasil, ni znano, ker je ohranjen samo nemški prevod spomenice in komentar generala Robottija. Tudi ne vemo, kdo vse je sodeloval pri pisanju tega odgovora. Nemški prevod navaja izjave o domačih policijskih četah, kar je zelo verjetno, ker so na seji o tem govorili (razvidno iz pričevanj prisotnih). Seveda mednarodno pravo dopušča domače policijske enote. O vsem tem sva s kolegom Francetom Dolinarjem v knjigi, v časopisnih člankih in drugih prispevkih kar nekajkrat pisala.

Škofu Rožmanu so očitali, da se je udeležil prisege slovenskih domobrancev. Imel je 20. aprila 1944 ob pol devetih zjutraj mašo za domobrance na stadionu – in to ob odsotnosti nemških vojakov in oficirjev. Šele po končani maši so prikorakale nemške enote. Nemški SS-general Erwin Rösener je prišel na stadion po maši šele ob 9.21. To lahko razberemo tudi iz članka v časopisu Slovenec. Škof je bil sicer povabljen k častnim gostom na tribuni stadiona, kar pa je odklonil. S kaplanom sta ostala na stadionu samo toliko časa, da je bila pospravljena mašna obleka z drugim priborom, nato pa sta stadion zapustila. Pri drugi prisegi ni bil, opravičil se je z bolečinami v vratu, se je pa pojavil pri mimohodu domobrancev pred uršulinsko cerkvijo. Ta škofova odločitev, ki jo je gotovo sprejel, da svojih vernikov ne bi pustil na cedilu, je porazno delovala na emigracijo in zaveznike. Kazenskopravno pa ni bila pomembna.36

Iz dokumentov, ki so nam na razpolago – spisa, ki ga je njegov tajnik in poznejši ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič pod prisilo napisal v zaporu, iz zaslišanj med procesom, npr. Milka Vizjaka, namestnika komandanta Slovenskega domobranstva, pa tudi iz Rožmanovega zagovora, ki ga je napisal po procesu itn. – je razvidno, da se je pred omenjeno prisego posvetoval s poveljstvom DMB, tudi s pristojnim vojaškim kuratom, dr. Ignacijem Lenčkom. Po lastni izjavi je tudi besedilo prisege natančno prebral. Prepričati se je hotel, da slovenski domobranci ne bodo zaprisegli Hitlerju. Poleg tega pa je vedel, da so bili oficirji vezani na prisego kralju Petru.

Škof Rožman je zapustil Slovenijo 5. maja 1945. O tem, ali je pobegnil ali je bil zvabljen z zvijačo čez mejo od tistih, ki jih je skrbela njegova usoda, je bilo veliko polemike. Dokumenti iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani in Škofijskega arhiva v Celovcu kažejo, da je sledil vabilu celovškega škofijskega kanclerja (pismo je do demarkacijske meje prinesel jezuitski pater Gottfried Heinzl), da naj pride zaradi zadev gorenjskega dela ljubljanske škofije v Celovec. Seveda je bil to samo izgovor, škofija ga je na iniciativo žihpoljskega dekana Krišta Koširja začasno povabila v Celovec zaradi varnosti, dokler se ne bi razmere v Ljubljani normalizirale. Pred odhodom je sklical konzistorij v stolnem župnišču, potrdil seznam generalnih vikarjev oziroma na mesto umrlih imenoval stolnega dekana Kimovca (7. aprila 1941)37 in se okrog pete ure v spremstvu kanonika dr. Janeza Kraljiča, sestre Lize, študenta Franca Gabra in voznika Nandeta Babnika z avtom odpeljal v Celovec.

Ker Celovec ni bil varen, je Rožman nekaj časa živel v Anrasu na Tirolskem. Jugoslovanska vlada je pri »Allied Force Headquarters« (16. 6. in 7. 7. 1945) v Italiji zahtevala predajo »izdajalcev« oz. »kolaboracionistov«, ki so bili navedeni v priloženih seznamih. V seznamu pod št. 75 je naveden tudi škof Rožman. Avgusta so Angleži zahtevali, da se naseli v Celovcu, najprej je bil pri jezuitih, potem pa je sledil vabilu knezoškofa Andreasa Rohracherja in se naselil v škofiji, enkrat na teden se je moral javiti na zavezniški policiji. Ker je obstajala nevarnost, da Angleži škofa Rožmana izročijo jugoslovanskim komunističnim oblastem, je tudi Sveti sedež večkrat interveniral pri zaveznikih, tudi pri Angležih, tako npr. februarja 1946, da se lahko nastani v starem benediktinskem samostanu v Pragli, potem pa po procesu ponovno septembra 1946, naj škofu dovolijo, da se umakne v Švico ali Nemčijo. Sicer je jeseni 1947 britanski zastopnik pri Svetem Sedežu John Somes Lock sporočil msgr. Tardiniju, da Angleži jugoslovanskih škofov – dr. Rožmana in sarajevskega škofa Ivana Šarića – ne bodo predali, vendar so se pogajanja med Vatikanom, Angleži in Američani zavlekla, zato so prijatelji 11. novembra 1947 s pomočjo ameriškega vojaškega kurata škofa prepeljali iz Celovca v Salzburg, ki je ležal v ameriški zasedbeni coni in nato 4. 3. 1948 v Švico. V Švici se je škof Rožman sicer dobro počutil, rad priskočil duhovnikom na pomoč pri dušnem pastirstvu, imel pa je tudi več predavanj o komunizmu. Na nuncijevo opozorilo, da jugoslovanska vlada od Švice zahteva, naj Rožmanu odreče gostoljubje, je škof Rožman zaprosil ameriški konzulat v Zürichu za vizo in 1. julija 1948 z letalom odpotoval v Združene države Amerike.38 Naselil se je pri msgr. Johanu Omanu v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu.

Od vsega začetka je želel potovati v Rim, da poroča papežu o stanju svoje škofije, vendar za to ni dobil dovoljenja. V Celovcu je škof Rožman napisal daljše poročilo papežu o svojem odhodu iz škofije, o stanju slovenskih beguncev v Avstriji in njihovih potrebah, o položaju v domovini in o »vzrokih« za poraz v boju proti komunizmu. Obenem je Sveto stolico obvestil, da se kot »škof nikakor ne morem vrniti na svoj škofijski sedež, ker bi bil v svoji službi do nemogočnosti oviran. – Zato izročam mojo škofovsko službo v roke Vaše Svetosti, da more Vaša Svetost z ljubljanskim škofijskim sedežem v dobrobit duš prosto razpolagati« . 39 Papež njegovega odstopa ni sprejel.

Škof Rožman je bil »potujoči misijonar«. Do svoje smrti je po različnih krajih imel kar 28 misijonov ter številne tridnevnice, duhovne vaje in druge pobožnosti. Izjemno veliko je pisal v različne slovenske časopise v tujini.40 Trikrat je obiskal Slovence v Argentini (1949, 1952, 1957), pa še Slovence v Čilu, Ekvadorju in v Kanadi. Tudi zahodno Evropo je obiskal trikrat. Prvič leta 1950 ob razglasitvi dogme o Marijinem vnebovzetju (od Fatime želel znamenje). Takrat je hotel k papežu na osebno avdienco, da izroči poročilo o stanju slovenskih beguncev po svetu, vendar je iz Državnega tajništva prejel telefonski odgovor, da ga Sveti oče »zaradi prezaposlenosti in utrujenosti ne more sprejeti«.41 Srečal ga je kratko le pri splošni avdienci 28. oktobra 1950, pri kateri mu je izročil nemški prevod življenjepisa Lojzeta Grozdeta, ki ga je napisal dr. Anton Strle42.

Po slovesni zadušnici, ki jo je v clevelandski stolnici vodil tamkajšnji pomožni škof John J. Krol, in pogrebnih slovesnostih, ki jih je vodil nekdanji apostolski nuncij v Beogradu, nadškof Joseph Patrick Hurley, so 21. novembra Rožmanovo truplo prepeljali v Lemont in ga 23. novembra 1959 položili k počitku na tamkajšnje samostansko pokopališče. Doma niso bile dovoljene niti najmanjše cerkvene svečanosti.

Škof Rožman je v Celovcu napisal neke vrste duhovno oporoko (9. 11. 1945), ki jo je izročil nekdanjemu osebnemu tajniku in vozniku Nandetu Babniku: »Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj – odtod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode. Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin na me v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi božja čast rasla in se večala. « 43

Namesto sklepa naj končam z besedami, ki jih je škof napisal 30. septembra 1946 v Celovcu:

»Končno odkrito izpričujem, da sem videl v brezbožnem komunizmu, popolnoma v smislu enciklike ‚Divini Redemptoris’ največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tisočtristoletni zgodovini naroda ni nikdar poprej obstajala. Zato sem smatral za svojo nadpastirsko dolžnost, da vernike o resnosti te nevarnosti poučim, jih po poglobitvi verskega življenja in dejanskem navajanju k vrednemu in pogostnemu prejemanju presvete Evharistije, po ponovnem in skupnem obhajanju ljudskih pobožnosti prvih petkov in prvih sobot, posvetitvi brezmadežnemu Srcu Marijinemu, po petmesečni intenzivni pripravi in organiziranju Katoliške akcije – duhovno utrdim za grozečo težko versko in zvestobno preizkušnjo v vedno bolj verjetno prihajajoči komunistični revoluciji. To svojo dolžnost sem vršil kljub nevarnosti, da se je od komunistične strani marsikatero moje delo napačno tolmačilo kot sodelovanje z okupatorjem.

Če sedaj pred Bogom vse prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka:

Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil.

To je moj ‚zločin’ zaradi katerega sem bil obsojen …« 44

9. Slovenske teme – December 2009

9.1. Odmevi na resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu

Blaža Cedilnik

9.1.1.

Nekaj izjav parlamentarcev iz razprave o Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je Evropski parlament sprejel 2. aprila letos z veliko večino.

9.1.2. Janez Janša:

Nekako v istem času, ko je Evropski parlament sprejemal Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, je bilo v Sloveniji odprto veliko grobišče Huda jama. Sama ta koincidenca obeh dogodkov je verjetno na neki globlji ravni. Pojasnjuje dejstvo, da je ta resolucija naletela na dokaj ostro zavračanje samo v dveh prestolnicah, v Ljubljani in Moskvi. Prej, ko je o tej resoluciji razpravljalo matično delovno telo, pa tudi v razpravah v javnosti, je bilo večkrat poudarjeno, da od vseh članic Evropske unije samo slovenski parlament na tej ravni razpravlja o tej resoluciji. To je res in treba se je vprašati, zakaj.

V nobeni drugi državi članici Evropske unije ta resolucija ni vzbudila niti velikega zanimanja in še manj kakršnegakoli zavračanja, zato razprava tudi ni bila potrebna, edino v Ljubljani in v Moskvi je prišlo do takšnih reakcij. Eden od ključnih napotkov resolucije je priporočilo državam, da razglasijo 23. avgust za spominskih dan na žrtve vseh totalitarnih sistemov v Evropi. Slovenska vlada, slovenska vladajoča koalicija tega priporočila ni upoštevala, ampak ga je bojkotirala. 23. avgusta letos namreč ni vlada organizirala nič. Center za narodno spravo je organiziral potem neko približno slovesnost, vendar tam ni bilo nobenega vladnega predstavnika. Torej ne drži zatrjevanje, da se ta resolucija upošteva kar sama po sebi. Za vsakega demokrata v Evropi je popolnoma samoumevno, da zavrača vse totalitarizme in da ne opravičuje nobenega. Samo v Moskvi in v Ljubljani to ni samoumevno . V resoluciji piše, da napačna politika do zgodovine navaja na spodbujanje sovraštva in nestrpnosti do drugače mislečih. Veliko proslav in govorov pod simboli totalitarnega režima je bilo slišati v zadnjih tednih. In to dogajanje v Sloveniji je pokazalo, da ne bomo prišli nikamor. Ob tem konkretnem primeru smo lahko spremljali dvoličnost naše tranzicijske levice. V Bruslju mirno glasuje za resolucijo, ki je splošno evropska in za evropske demokrate povsod sprejemljiva, doma pa na resolucijo vsipajo grobe žaljivke. Če bi citiral nekaj govorov, bi se spustil na raven govorcev in danes se to nadgrajuje še s preglasovanjem o vojnih zakonih. Štiri leta smo v prejšnjem mandatu usklajevali te zakone, obljubili smo slovenski javnosti, da jih ne bomo sprejemali s preglasovanjem, malo je manjkalo še do soglasja, zdaj se gre na preglasovanje.

Ta tema se seveda tudi izkorišča za odvračanje pozornosti od gospodarske krize. Kulturni boj je v tem smislu dobra tema. Vladajoča koalicija je zelo enotna, ko gre za ideološka vprašanja. V eni uri se poenotijo o poimenovanju ulice po nekem diktatorju. Šest mesecev je pa premalo za poenotenje o sprejemu ključnih ukrepov proti gospodarski krizi. Preden sem šel za to govornico, sem pogledal spletno stran Vlade. Zadnja novica na projektu Boj proti finančni in gospodarski krizi ima datum 21. maj. Tudi tam bi bilo potrebno biti aktualen.

9.1.3. Mag. Branko Grims:

Mogoče bi se naivnemu gledalcu ali pa poslušalcu te razprave ali pa nekomu, ki bo nekoč bral magnetogram, zdelo, da smo pravzaprav evropski parlament v malem. Kajti strinjam se s tistimi, ki so rekli, da je pač v Evropi silno širok spekter interesov in politika je usklajevanje interesov po definiciji. Naloga parlamenta je pa čisto nekaj posebnega in tukaj ste vsi v tem delu zgrešili bistvo. Ko govorite, da bo to vse prepuščeno zgolj zgodovini, pozabljate na odgovornost vseh državnih institucij in Slovenija je v nečem posebna. Namreč, če govorimo o državnih institucijah, je treba vedeti, da imajo sodišča tudi nedemokratične družbe. Še nacizem, kot vzor zla, je imel sodišča. Socializem tudi. Vsi so jih imeli. Vlade imajo tudi nedemokratični režimi. Vsi imajo vlade. Ampak demokratično, pluralno izvoljen parlament ima pa samo svoboden, demokratičen režim, ki izpolnjuje vse tiste normativne zahteve, ki jih kot minimalne standarde demokracije postavlja moderna politologija, in evropski parlament je tukaj storil veliko delo. Namreč po izjemno velikem naporu, po dolgem času je dosegel zelo visoko stopnjo soglasja med poslanskimi skupinami v evropskem parlamentu, kajti večina vseh članov, tudi socialistov , je glasovala za ta akt, in kar je posebej pomembno, tudi vsi prisotni poslanke in poslanci iz Slovenije. Žal je potem, kot ste nekateri citirali, prišlo do neke tovariške samokritike. To je bilo značilno za nek drug režim. Očitno stare navade pri nekaterih težko umrejo. Ampak to ne zmanjšuje vrednosti te zgodbe. Namreč kaj se je s tem zgodilo? Evropski parlament, kot temeljno demokratično evropsko telo, je postavil vrednostni temelj in trdim, da celo civilizacijski okvir Evropske unije. Predstavil je vrednostno jedro evropske zavesti, kaj pomeni biti Evropejec. In zato je neverjetno, koliko sprenevedanja pa koliko motoviljenja v zvezi s tem se potem zgodi, ko o tem spregovorimo v Sloveniji. Poglejte. Evropski parlament je imel tudi vse te težave, ki jih imate nekateri s to resolucijo. Kajti evropski parlament, ki je zato, da je prišel do te točke, moral tudi narediti korak čez svojo lastno slabo vest. Saj ima Evropa tudi slabo vest . Evropa je tudi šla nekoč podpisovat neke mirovne sporazume. Tiste, o katerih ste prej že govorili, in je to priznala in seveda tudi obžalovala. Evropa je molčala, ko je šlo za holokavst v Ukrajini. Vsa Evropa je vsako leto beležila spomin na nepopisen zločin holokavsta nad Judi, ki ga je izvajal nacizem in fašizem. Ampak vsa Evropa, ista Evropa je do zdaj molčala ob obletnici holokavsta nad Ukrajinci, ki je zahteval skoraj enako število žrtev, po nekaterih podatkih pa celo več kot holokavst nad Judi v 2. svetovni vojni. Zagrešili pa so ga socialisti v Ukrajini, ko so umetno povzročili lakoto zato, da bi iztrebili tiste, ki so jim bili odveč. In to je jedro vsakega totalitarizma: verjame, da si lahko dovoli, da za neke višje cilje iztrebi kar cele skupine, izvrši genocid in to hoče Evropa obsoditi. To je vredno obsoditi enkrat za vselej in vse z enako mero zato, da se zgodovina ne ponavlja. To je evropska zavest. S tem namenom smo tudi mi vse to predlagali in kaj se je potem zgodilo? Pridejo amandmaji, s katerimi se najprej predlaga črtanje, potem pa ugotavitev, da bo to objavljeno v Uradnem listu Evropske unije. Ampak to še nič ne pomeni. Kajti tisto, kar bi bilo na nek način etični minimum, minimalni standard evropske zavesti, če hočete, bi bilo, da vsaj rečemo v parlamentu,in to z visoko stopnjo soglasja, da podpiramo to resolucijo in da se ta tudi objavi v našem uradnem listu . S tem bi začrtali tudi svoj civilizacijski okvir, priznali in potrdili svojo evropsko zavest in jasno z enako mero za vse, za nacizem, fašizem, komunizem, socializem, obsodili vse totalitarizme v kateri koli pojavni obliki. Te pojavne oblike v resnici niso tako zelo različne kot se hoče vedno znova ene opravičevati ali pa druge prikazovati. Eni so bil bolj nasilni navznoter do lastnih prebivalcev, drugi po bolj navzven. Jedro živeti v laži in v sistematičnemu nasilju ter strahu, pa je značilno za vse, kar pa ni omejeno samo na Evropo. To se je pojavljalo, žal, tudi na drugih koncih sveta. S tega vidika je ta resolucija čisto nekaj posebnega. Gre za vprašanje vzpostavljanja civilizacijskih norm, ki so v demokratičnem svetu samoumevne ali pa naj bi bile samoumevne, pa se jih zdaj na nek način negira.

Govorite, da so bili sprejeti predpisi, ki so omogočili obsodbo povojnih pobojev. Vse države, kjer je padel totalitarni režim, kateri koli, so sprejele na parlamentarni ravni poseben akt, nekatere poseben zakon, kar je pač skladno z njihovo pravno ureditvijo in pravnimi običaji, druge resolucijo ali deklaracijo ali nek ustrezen akt. Sprejel ga je parlament in s tem aktom so obsodili režim, da se ne bi vedno znova odpirale te rane in se ne bi ene in iste laži vlekle naprej in vedno znova. V Sloveniji pa ni bil nikoli sprejet poseben akt, s katerim bi bili obsojeni vsi zločini, vse nasilje, ves totalitarni sistem po drugi svetovni vojni. Pred približno desetletjem oziroma še nekaj več je bila predlagana posebna deklaracija o tem, vendar jo je takratna večina zavrnila. Z majhno večino, ampak, žal, tisti akt ni bil sprejet. Tako je pravzaprav Slovenija edina, ki svojega vrednostnega temelja, ne govorim zdaj o zakonu, govorim o vrednostnem temelju, v parlamentu po spremembi sistema sploh nikoli ni potrdila in ta demokratični deficit smo hoteli nadomestiti s preprostim sprejemom ali pa, če hočete, potrditvijo, kar je pravno bolj korekten izraz, sprejete evropske resolucije . Če se je Evropa vendar lahko poenotila o nekem besedilu, ali je res tak problem, da Slovenija enostavno zato, da ne odkriva vedno znova tople vode, potrdi to in s tem tudi svojo evropsko usmeritev. Žal se je izkazalo, da gre očitno stvar v povsem drugo smer. Z nekaterimi stvarmi, ki ste jih navedli, se človek težko strinja. Poglejte, govorili ste o tem, da noben parlament v Evropi tega ni potrjeval. Seveda, saj so že davno sprejeli druge deklaracije vsi, ki so imeli socializem. Nekateri so sprejeli celo lustracijske zakone, kar si je v Sloveniji sploh nemogoče zamisliti.

Pa je Slovenija res tako drugačna? No, pa poglejmo, v čem je Slovenija drugačna. Slovenija je edina država, na tleh katere je bilo po koncu druge svetovne vojne pobitih bistveno več ljudi kot v celi drugi svetovni vojni. Niti v alpskih državah ni bilo tako. Prišlo je do razselitev, do drugih stvari, ampak bistveno več pobitih je bilo pa žal samo na slovenskih tleh.

Potem, samo Slovenija je bila sestavni del tiste države, ki je še po letu 1960 poznala Goli otok, a nekateri trdijo, da v Sloveniji od leta 1953 ni bilo več totalitarnega sistema. Ja, lepo vas prosim. Kje ste pa živeli? Verjamem, da nekateri tega niste doživljali, ker ste pač bili člani avantgarde, imeli ste poseben položaj in vse ostale privilegije. Ampak tisti, ki smo bili nadzorovani še tja do leta 1990, kot so nam povedali policisti, smo pa pač živeli drugače in bili smo velika večina.

Tisto, kar je bilo tudi zanimivo, da sem ta vprašanja postavil zraven, ko ste zahtevali analizo. Ampak te analize potem strokovna služba ni naredila, pa bi jo bilo zelo zanimivo videti. Lahko bi se prepričali, pa ne govorim tega na pamet, da je Slovenija res izjema. Izjema je tudi po tem, da šele skoraj 20 let po padcu prejšnjega režima odkriva nekatere stvari, ki so bile zanj ne samo značilne, ampak so predstavljale njegovo jedro, njegov temelj, bistvo. S tega vidika izmotavanje danes tukaj, ko gre za to deklaracijo, vpije do neba ravno tako kot kitke mladih deklic v Hudi jami. To je beg pred resnico. To ni nič drugega. Ampak resnice, veste, v modernem svetu ni mogoče ustaviti, ker prej ali slej pride na dan. To je tudi Evropa zelo dobro vedela in zato je Evropa šla v to deklaracijo.

Ko ste nekateri govorili o 23. avgustu, ki je predlagan za evropski praznik, ste ob tem omenjali tudi izobrazbo otrok. Jaz osebno sem zelo za to, da se otrokom zelo jasno pove, kakšen je totalitarizem, kako se je razvijal, kako je nastal.Trdim, da skoraj noben slovenski otrok v tem trenutku ne ve, kako so nekoč nacisti hodili k socialistom v Rusijo na treninge, na učenje, kako delati koncentracijska taborišča, kako iztrebljati svojega razrednega sovražnika, kako so se objemali in skupaj korakali pod kljukastim križem. Zdaj, ko je bil film o tem predvajan v Sloveniji, najbrž tudi vsi dobro veste, o čem govorim. Če ne bi bilo tega filma, verjetno še polovica teh, ki so v tej dvorani, ne bi vedela, kaj se je dogajalo. In da so eden drugemu ovajali tiste, ki so pobegnili iz Nemčije, Judje, ki so reševali svoja življenja in so pobegnili v Rusijo oziroma takratno Sovjetsko zvezo, ker so verjeli, da bodo tam zaščiteni, niso razumeli da so prišli v drug totalitarizem. Mrtvo hladno so jih vrnili nazaj, to je bila ta primarna kolaboracija totalitarizma. Če bodo otroci enkrat to razumeli, potem bodo tudi razumeli, da se je eden od teh totalitarizmov zvito povezal z demokratičnim svetom in na ta način dosegel mnogo več, kot bi dosegel s paktom Ribbentrop-Molotov, na osnovi katerega so si razdelili demokratično Poljsko. Saj Poljska ni padla le zato, ker jo je napadel kljukasti križ, rdeča zvezda jo je napadla v hrbet, izdajalsko, brez povoda. In kaj so naredili po vojni: potegnili so železno zaveso od Baltika do Trsta. To morajo otroci vedeti, da bodo razumeli, zakaj se je Evropa tako razvijala in kako velik dosežek je združena Evropa in za to združeno Evropo Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je njen vrednostni in civilizacijski temelj. To imajo otroci pravico vedeti. To je tudi dobro, da vedo, da se zgodovina ne bi ponavljala.

Veliko tega je bilo danes že tu izgovorjenega. Ne vem, ali se je res tako težko poenotiti vsaj o nekih temeljnih civilizacijskih normah, kot je odkrivanje in ureditev prikritih grobišč. Osebno sem trdno prepričan, da je civilizacijski minimum, da se vse izkoplje in pokoplje dostojno in v skupno grobnico. To je civilizacijska norma. Pa, ljudje božji, še nacisti so to naredili na Poljskem! Prekopali so tiste nesrečne Poljake, ki jih je Rdeča armada pobila v Katynu. Pri nas je vsaka hosta še vedno polna vsega. 600 hudih jam je še v Sloveniji! In to je problem, s katerim se dejansko velja soočiti.

S svojo neprisotnostjo na prireditvi 23. avgusta, pa na tisti, ko je država naredila svojo prvo žalno slovesnost v spomin na vse žrtve totalitarizma od leta 1945 do leta 1990, so člani največje vladne stranke v bistvu zelo jasno povedali, da se zelo dobro spomnijo, kaj se je dogajalo. Ena od zahtev medkulturnega dialoga je, da se stvari pove jasno, brez sprenevedanja, odkrito, in to predstavlja enega od evropskih temeljev. Temu je bilo posvečeno celotno lansko leto Evropske unije. Temu je bilo posvečeno kot enemu od ciljev Evropske unije tudi predsedovanje Slovenije Evropski uniji. Medkulturni dialog zahteva, da se stvari pove brez sprenevedanja, brez laži, jasno, odločno in argumentirano. Samo na ta način se lahko medkulturni dialog sploh vzpostavi. In tu se postavlja vprašanje, ali smo zreli za medkulturni dialog. Ali smo tudi po tej plati Evropejci, ali smo pripravljeni sprejeti ta evropski vrednostni okvir, civilizacijski okvir moderne združene Evrope, v obliki resolucije o podpori resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu . Trdno sem prepričan, da bo Slovenija prišla do te točke, upam, da že sedaj, že danes. Samo dvoje je ključno: da se jasno izrazi podpora v taki ali drugačni obliki in da se objavi to resolucijo tudi v Uradnem listu. Da se lahko vedno in povsod, tudi ko gre za iskanje nadaljnjih rešitev, pogleda, ali je to skladno z evropsko resolucijo. Samo toliko bi bilo potrebno. Če tega ne bomo storili danes, sem trdno prepričan, da se bo storilo kdaj kasneje. Vendar mislim, da bi bilo dobro za vse, da bi dokazali vsaj toliko modrosti, kot so jo nekateri drugi državniki, in potrdili 23. avgust kot tisti dan, ki je primeren. In drugič, da bi sprejeli vse tisto, kar postavlja kot vrednostno izhodišče Evropska unija. Potem večine teh razprav, ki so bile danes tu, sploh ne bi bilo, ker bi se stvari po zgodovini, po pravni poti in po človeški plati uredile, sčasoma, naravno, same od sebe, brez kakršnegakoli problema. In to je evropska norma. Gre torej v resnici samo za temeljno in osnovno vprašanje: ali smo pripravljeni jasno in nedvoumno izraziti podporo tej resoluciji in s tem izraziti podporo evropskim vrednotam, sprejeti evropsko zavest in s tem tudi odgovornost za ugled Slovenije pred Evropsko unijo in celotnim svetom ali pa se bomo izmotavali – to bo že kje drugje objavljeno, to črtamo, to se nas ne tiče in potem to še poskušali prikriti z dvoumno napisanimi formulacijami, tako se bo sedanje stanje nadaljevalo. Osebno upam, da bo sprejeta prva rešitev, ker bo to za Slovenijo dobro, dobro bo za Evropsko unijo in dobro bo tudi za ugled tega parlamenta. Kajti to, da se parlament ne izjasni o teh rečeh, je demokratični deficit in, če hočete, tudi vrednostni, etični deficit slovenskega parlamenta.

9.1.4. Jože Tanko:

Poslanska skupina je vložila amandma k Deklaraciji o seznanitvi z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, in to zato, da bi se slovenska javnost z vsebino deklaracije sploh seznanila. Kajti to, kar je sprejela koalicija, lahko opredelimo kot deklaracija o stališčih koalicije do polpretekle zgodovine, ne pa do Resolucije Evropskega parlamenta. Mi hočemo, da bo naslov tega dokumenta, ki ga danes obravnavamo, skladen z vsebino, potem je treba sprejeti dopolnilo, ki smo ga predlagali v poslanski skupini in za napovedanim stavkom navesti besedilo resolucije, če hočemo, da se bo slovenski parlament seznanil z resolucijo Evropskega parlamenta. Če tega besedila ni, ne moremo govoriti o seznanitvi ,ampak o stališčih koalicije k temu aktu.

Treba je opozoriti, da je za to resolucijo Evropskega parlamenta glasovalo 535 evropskih poslancev, proti jih je bilo samo 44. To se pravi, da je bila sprejeta z več kot 90 % soglasjem in zanjo so glasovali vsi slovenski evropski poslanci, vključno s predstavniki Socialnih demokratov in Liberalnih demokratov. Tukaj je potrebno ugotoviti, da je koalicija v tem primeru zelo dvolična. En obraz kaže v Evropi, drugi obraz o istih temah pa doma. Je zelo problematično, da imamo v državi koalicijo, ki ravna na tak način. Po moje je stvar celo hujša, ne samo da so člani evropskega in slovenskega parlamenta v istih poslanskih skupinah glasovali in bodo glasovali različno, tudi predstavniki slovenske oblasti so zelo dvolični. Predsednik Republike in predsednik Vlade v tujini prižigata svečke, polagata vence, izrekata pretresljive in sočutne stavke, kot predsednik Republike v Srebrenici ali predsednik Pahor pred nedavnim, doma pa za ista ali pa podobna dejanja istih ali podobnih režimov vse ignorirajo, kot da se ni nič zgodilo. Nihče se ne udeleži niti letnih niti obletnih slovesnosti, doma gremo tiho mimo vseh teh zadev in grobišč in obeležij in ignorantsko se obravnavajo taka dejanja, ki so se zgodila prav tako v času druge svetovne vojne ali pa po njej.

10. julija je predsednik Državnega zbora na osnovi resolucije Evropskega parlamenta, ki je bila sprejeta samo dva meseca prej, gre za Resolucijo o Srebrenici, imel tukaj zelo sočuten nagovor in pozval Državni zbor k minuti molka. Sedaj, ko imamo pred sabo prav tako poziv Evropskega parlamenta, da bi 23. avgust obeležili kot dan spomina na žrtve totalitarizmov in avtokratskih režimov, pa je šla ta zadeva povsem neopazno mimo. Rad bi spomnil, da smo poslanci Slovenske demokratske stranke in Slovenske ljudske stranke 17. julija na predsednika Državnega zbora naslovili poziv, da bi podobno, kot je nagovoril slovenski parlament in pozval k minuti molka ob resoluciji o Srebrenici, storil na prvi septembrski seji Državnega zbora s spominom na 23. avgust. Žal imamo sedaj prvo septembrsko sejo Državnega zbora, obravnavamo resolucijo Evropskega parlamenta, v kateri se predvideva razglasitev 23. avgusta kot vseevropski spominski dan, pa tega predsednik Državnega zbora na začetku seje ni storil. Na poziv poslancev Slovenske demokratske stranke in Slovenske Ljudske stranke ni niti odgovoril.

Žal tudi vse, kar se dogaja z urejanjem naše povojne zgodovine, poteka zelo slabo. Mislim, da bomo imeli sedaj že dvanajsti ali trinajsti popravek Zakona o žrtvah vojnega nasilja po letu 1995. Nekateri poslanci, ki so zaščitni znak Državnega zbora, so sodelovali kot člani koalicije pri vseh popravkih Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je vseh dvanajst ali trinajst popravkov do sedaj bilo neustavnih. Tudi to, kar koalicija sedaj predlaga kot rešitev za Zakon o žrtvah vojnega nasilja, je neustavno, ker ne sledi duhu ustavne odločbe in tudi ne vsebini ustavne odločbe. Žal so nekateri med temi parlamentarci, ki so sodelovali pri več kot desetkratnih popravkih Zakona o žrtvah vojnega nasilja, tudi pravniki. Mislim, da jim to, da so tolikokrat sodelovali pri rešitvah, ki so neustavne, ne more biti ravno v čast. Žal se totalitarni duh nadaljuje. Posiljujete žrtve in sorodnike žrtev z rešitvami, s katerimi se ne strinjajo, ki jih ne podpirajo, in nekaj podobnega se dogaja tudi v Državnem zboru, kajti moč koalicije je tako velika in tako brezrezervno uporabljena, da se ne ozira niti na evropske dokumente. Verjetno tudi zato, ker se ta duh vleče naprej, ne morete sprejeti resolucije Evropskega parlamenta o obsodbi totalitarnih in avtokratskih režimov, kajti s tem bi pravzaprav nekaj morali zanikati. Je pa iz razprave bilo nekako začutiti, da so totalitarizmi od naroda do naroda različni. To se pravi, obstajajo totalitarizmi »varietos flores«, to se pravi taki, ki so drugačni, totalitarizmi, ki so človeški. Ni totalitarizmov, ki so človeški. In dokler imajo poslanske skupine, ki se imajo za demokratične, taka stališča, je težko pričakovati kakršenkoli napredek pri razumevanju, predvsem pa pri odnosu do tistih, ki so dejansko utrpeli žrtve v obdobju med in po drugi svetovni vojni, o katerem govorimo. Slovenska industrija smrti na žalost ni drugačna od drugih industrij smrti in to bi verjetno lahko poslanci tega Državnega zbora že davno spoznali, že ko se je sprejemal prvi zakon o žrtvah vojnega nasilja.

9.1.5. Roberto Battelli:

Mi zdaj razpravljamo o deklaraciji in amandmajih. Jaz sem mnenja, da bi moral tekst resolucije nastopiti v okviru deklaracije – da se točno ve, s čim smo se seznanili, če ne drugega, da priznamo spoštovanje lastnemu delu in ne prisilimo ljudi, da bi sami na internetu izbrskali tekst obravnavane resolucije Evropskega parlamenta. So načini, kako se da to narediti. V tem delu v celoti podpiram amandma, predvsem zaradi tega, ker ta resolucija vsebuje določene zadeve, ki so zelo pomembne in vnašajo uravnovešenost v ta tekst, mu dajejo digniteto dokumenta, ki je bil s tako večino sprejet v Evropskem parlamentu. Resolucija Evropskega parlamenta, sprejeta 2. aprila, se sklicuje v dveh pomembnih točkah na deklaracijo Evropskega parlamenta iz septembra 2008, ki govori o žrtvah stalinizma in nacizma in o aktu Ribentrop-Molotov. To deklaracijo je predlagalo, mislim da okoli 300 članov Evropskega parlamenta septembra 2008. Med predlagatelji je sedanji predsednik Vlade, gospod Jelko Kacin, gospa Romana Jordan Cizel in pa seveda Lojze Peterle, torej štirje od takratnih naših predstavnikov. Oni so predlagali evropskim državam obeleževanje 23. avgusta in v tem dokumentu je tudi enačenje med stalinizmom in nacizmom. Enačenje, v čem? Enačenje je v žrtvah. O tem, o tej deklaraciji, o tej resoluciji, o kateri sedaj razpravljamo, tudi o neki drugi resoluciji neke druge parlamentarne skupščine, da je ne omenjam, javnost v Sloveniji sploh ni bila obveščena na noben način, nikoli. Delček govora predsednika Vlade Češke ob predstavitvi tega v Evropskem parlamentu sem slišal pred nekaj dnevi v oddaji Studio ob 17. Zakaj je temu tako? Pogrešam zunanje ministrstvo, ki lahko marsikaj pojasni tudi v zvezi z mano in s tem, kar se je čez poletje in naprej meni zgodilo, zaradi tega, ker sem predlagal tekst, ki točno sledi temu, kar dela Evropa. Kakorkoli, svet zunanjih ministrov Evropske unije, tudi naš gospod Žbogar, je 15. junija letos sprejel tole, citiram: »Evropska vest in totalitarizem, sklepi sveta. Svet je ob dvajseti obletnici demokratičnih sprememb v državah srednje in vzhodne Evrope sprejel naslednje sklepe. Svet se strinja s stališčem Evropskega parlamenta, izraženem v Resoluciji o evropski vesti in totalitarizmu, da je treba zaradi povečanja evropske osveščenosti o zločinih, ki so jih zakrivili totalitarni režimi, ohraniti spomin na bolečo evropsko preteklost, saj bi bilo brez obujanja tega spomina težko doseči spravo. Svet ceni prizadevanja držav članic in Evropske komisije na tem področju in pozdravlja poziv Evropskega parlamenta za ustanovitev tako imenovane platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo povezovanju nacionalnih organizacij institucij za preučevanje totalitarnih režimov in ozaveščanje o njihovih zločinih ter medsebojnem sodelovanju teh organizacij. Da bi pospešili napredek na tem področju; svet poziva Evropsko komisijo, naj v celoti uporabi vse ustrezne obstoječe finančne instrumente, med drugim tudi program Evropa za državljane.«

V kompleksnem branju teh dokumentov in tudi teh sklepov tiči tudi spoznanje, da vse partikularnosti danih situacij v danih obdobjih in v danih državah pridejo v poštev skozi tako delovanje. Se pravi, ta resolucija je nekaj, kar krovno poskuša omogočiti tako ozaveščanje kot tudi delo na tem. Finalizacija je pa v spravi. Zakaj? Zaradi tega, ker je sprava verjetno stvar vsake članice posebej in vseh članic skupaj. Obenem ta resolucija poudarja pomen konstantnega varovanja človekovih pravic in pravice do dostojanstva slehernega človeka. To je temelj demokracije. Če se to ne dogaja v vsaki državi posebej, v vsaki družbi posebej, je tudi demokracija imperfektna. To niso floskule. Ponavljam, jaz sem za to, da se tekst resolucije pojavi v okviru deklaracije; nobenemu ne bo padla krona z glave zaradi tega. Vsi bomo točno vedeli, o čem smo razpravljali in vse možne špekulacije bodo s tem spravljene v kontekst neke širše razprave v parlamentu. Toda akt, ki ga bomo sprejeli, torej deklaracija, bo vseboval vsaj vsebino, o kateri smo razpravljali, vsak po svoje, seveda.

Dejansko gre za zavest o teh stvareh, o vseh. Tega si nisem jaz izmislil, to ni moja interpretacija, to je točno, kar je zapisano. To je »Day of rememberance for victims of Stailinism in Nazism. And at the same time routing democracy more for forcing peace in stability in our continent.« (?) To pomeni, da je ta evropski dan namenjen temu, da poglobi korenine demokracije in prispeva k miru in stabilnosti na kontinentu. Zdaj veste za nekaj posledic komunizma, o katerih se razpravlja v mednarodnih telesih stalno od padca Berlinskega zidu.Najprej agresivni nacionalizmi z deset tisoči žrtev v letih 1990, 1989, 1988. Agresivni nacionalizmi in pojavi strukturalne korupcije so v teh državah strukturalni. Pojavi organiziranega kriminala v povezavi z varnostnimi službami komunizma so ojačali že obstoječe optike organiziranega kriminala.

Ropanje nacionalnih bogastev s strani nekih elit. To se pojavlja v različnih dozah in intezitetah na vsem tem prostoru. Tukaj so nerešeni konflikti, puškomitraljezi in kalašnikovi, skriti v omarah, na dvoriščih in štalah. Zaradi teh stvari bo celotno evropsko skupnost še dolgo bolela glava. Kateri so instrumenti, s katerimi se proti tem pojavom borimo? Kako lahko pomagamo oblastem v teh državah, ki se soočajo s takimi problemi, ki jih onemogočajo take sile, da bi ustvarile temelje demokracije in izvedle volitve tako, kot je treba, na primer, itd., itd., itd. Tudi to so posledice komunizma.

In še nekaj. Tem ljudstvom in tem državam je komunizem onemogočil, da bi po porazu nacizma in fašizma, demokratično sodelovali pri izgradnji integrirane Evrope. Njim je bilo to ukradeno.

9.1.6. Mag. Branko Grims:

Najprej dovolite, da izrazim globoko spoštovanje do tega, kar je povedal in storil gospod Roberto Battelli. Kajti dokazal je z dejanji, ne samo na OVSE, ampak tudi in predvsem danes tu, da je po vrednotah dejansko Evropejec. Izrecno je podprl naš amandma in s tem torej resolucijo o evropski zavesti. Ta, kot ste nekateri že navedli, zajema brez izjeme prav vse pojavne oblike totalitarizma, nacizem, stalinizem ter fašistične in komunistične režime. S tem je dokazal, da vse meri z enakimi vatli. Kako zelo to pogrešam pri vas! Poglejte, v tem delu, kjer govori o totalitarizmih, je res to resolucija o preteklosti. Toda v tistem delu, kjer govori o evropski zavesti, pa je to še kako resolucija o prihodnosti, ker izrecno poudarja razliko med tragedijami preteklosti in sedanjo svobodno demokratično združeno Evropo ter njenimi vrednotami. To pa je prav tista razlika, ki je ta parlament nikoli ni zmogel. Ni sprejel nikoli nobene deklaracije ali česarkoli v tej smeri. In resolucija se poklanja vsem žrtvam, brez izjeme, kar je veliko in tudi edino evropsko pietetno dejanje. Ne samo da je ta resolucija na nek način postavila vrednostni okvir in to sem imel v resnici v mislih, ko sem najprej predlagal, da se gre z njo v parlament in potem tudi na izredno sejo na simbolni dan, 23. avgusta, kajti to je bil prvotno moj predlog in lahko si predstavljate, kako sem vesel, da imam danes tu priložnost o tem govoriti, predvsem pa zato, ker sem član SDS, ki iskreno obsoja tako nacizem in fašizem v vseh pojavnih oblikah kot tudi vse povojne totalitarizme. In smo pri tem vsi lahko iskreni.

Pri vas so pa težave, naj jih ponazorim v dveh primerih. Ko gre za povojno dogajanje zmrznete oziroma kot je rekla poslanka SD, ste hladni, če citiram. Ampak tudi ko gre za začetno obdobje druge svetovne vojne, imate hude logične težave. Prej sta se dva od vaših sklicevala na Bazovico in na Tiger. Nerodna situacija pri tem pa je v naslednji zgodbi, ki jo lahko s številnimi pričami kadarkoli dokažem, če bo potrebno. V Kranju je bil krasen spomenik tigrovcem, v prejšnjem režimu je bil zapuščen, trava ga je prerasla, bil je umazan, nihče ga ni obiskoval.Ko je v Kranju mestno občino Kranj prevzel Demos, smo tisto očistili, uredili lepo, pietetno, kot se spodobi, v poklon prvim dejanskim žrtvam slovenskega boja proti fašizmu in priredili ustrezno slovesnost. Takrat je šel mimo vaš kolega iz največje vladne stranke, starejši strankarski kolega, se delal norca, glasno žalil vse nas, ki smo bili tam, teatralno pljunil po tleh, se krohotal in potem odšel. Ne boste verjeli, isti človek je desetletje kasneje bil glavni govornik ob tem istem spomeniku, ko se je zamenjala kranjska oblast in je tranzicijska levica postala oblast na občini Kranj in s prstom kazal na nas kot zagovornike fašizma in nacizma. Ej, dobro jutro, kdo pa je očistil tisti spomenik, ki je bil spomenik iskrenemu neideološkemu boju zoper nacizem in fašizem. Mi smo ga, kje ste bili pa vi takrat? Zato povem to zgodbo, ker tako perfektno simbolizira to sprenevedanje, ko zlorabljate junaški boj proti dvema totalitarizmoma, nacizmu in fašizmu, vedno takrat, ko s tem hočete opravičiti svoja lastna dejanja ali pa svoja lastna zagovarjanja kot v danem trenutku. Kako neevropsko je to. Kako vas številke pri tem same postavljajo na laž, kajti tisto, kar je prej napačno citirala kolegica iz največje vladne stranke, je na odboru že pravilno citiral podpredsednik državnega zbora, gospod Potrč, ko je povedal, da so obsodili poboj domobrancev, 2600 domobrancev, citiram po spominu, ampak izrecno je pisalo domobrancev. Ja, se strinjam, bili so ljudje, takrat ni bilo več zmagovalcev in poražencev kot na dan konca druga svetovne vojne. Takrat bi moralo vsako stvar presojati sodišče. Ampak kje, ljudje božji, so pa vsi ostali, kajti na slovenskih tleh je bilo pobitih po zelo verodostojnih ocenah veliko ljudi, obstajajo silno različne številke in dokler vseh dostojno ne pokopljemo, kar je civilizacijska norma, jih ne vzdignemo od tam, kjer so bili živi zakopani ali pa razstreljeni v nekih luknjah in jih pokopljemo v skupno kostnico z imeni in priimki, da ljudje vemo, kje je grob, kar je 2000 let civilizacijska norma, samo v slovenski kulturi smrti se je to nekje izgubilo. Točne številke ni, so pa ocene, ki so zelo verodostojne, gibljejo pa se tam nekje od 130.000 pa celo do 300.000, ki je najhujša, ki sem jo nekje v knjigi uspel prebrati. Veste, koliko je bilo vseh domobrancev, toliko kot je pisalo, za eno divizijo. Pobitih pa 10- do celo, upajmo, da je ta številka le pretirana, 30-krat toliko ljudi in obžalovali ste samo tiste. Zakaj? Zaradi piara. To je v resnici polovičarstvo, ki temelji na piaru, zato, da potem s tem opravičujete to, kar se je takrat zgodilo. To ni nobeno opravičilo, ker je že itak na logično napačni predpostavki, tudi domobranci so bili ljudje, za božjo voljo. Ampak, kje pa so tukaj vsa tista dekleta, katerih kitke je nekdo preštel tam na vhodu, ki so bile žive zazidane v Hudi jami? Kje so vsi civilisti, kje so vsi pripadniki tujih vojska? To se je pa zamolčalo, kajti vse to je genocid, poboj tujih vojska se kaznuje brez zastaranja po še celo takrat ratificiranih mednarodnih pogodbah; politični genocid, ki je v resnici bistvo povojnega političnega dogajanja na slovenskih tleh, je pa zločin, ki ne zastara po mednarodnem pravu. V temu grmu v resnici tiči zajec in ker se iz tega izmotavate, je stvar tako zelo neevropska. In poglejte, kaj se potem v opravičevanje tega reče, da se oporeka resoluciji: da v njej ni časovnih omejitev in da gre za nerazumevanje okoliščin in metod. Zdaj pa dovolite samo dvoje. Prvič, kot član SDS in kot demokrat obsojam vsak totalitarizem, kadarkoli in kakorkoli se je pojavil brez kakršnihkoli časovnih omejitev, in to je evropska norma. To piše tudi v evropski deklaraciji o evropski zavesti. Ampak tisto, česar sploh ne morem razumeti, in to je bilo pa upravičeno z vaše strani, pa je, da imam problem. Imam problem, da ne morem razumeti okoliščin in metod, da se je lahko mladoletne deklice žive zazidalo v Hudo jamo, ne morem razumeti tega, da se je ljudi sleklo do golega, zvezalo z žico in se jih potem nekatere ustreljene, nekatere žive zmetalo v jamo in so na koncu razstrelili zemljo nanje, da so umirali bog vedi koliko dni v najhujših mukah.

9.2. Če verješ

Avtor: Blaža Cedilnik

9.2.1.

Ob imenovanju novega ljubljanskega nadškofa Stresa je bila seveda cela vrsta intervjujev, kjer so ga spraševali vse mogoče reči. Med drugim je bil vprašan tudi, kaj bo storil glede na vse večjo sekularizicijo Slovencev oziroma glede na to, da je vse več Slovencev ateistov. Zasmejal se je in rekel, da temu ni tako, da je večina Slovencev vernih. In v meni so se porodile vam že dobro znane asociacije in je šlo ob tej njegovi izjavi tudi meni na smeh, ki pa je bil, na žalost, precej kisel. Namreč, spomnila sem se na to, kako smo ves čas, še v nekdanji Jugi, ki je pred približno dvajsetimi leti dokončno bankrotirala, smo poslušali izjave, ki so se začele nekako takole: »Duboko sam uveren …«, ali pa: »Treba da verujemo, da nas mogu ovi ljudi …«, pa seveda tudi: »Globoko verjamem, da nas bo ta reforma pripeljala v lepšo prihodnost.« In tako naprej. Ko je Juga bankrotirala, ko je šla v maloro, ko je razpadla, smo spet verjeli, kako bo zdaj, ko smo na svojem, odvisni sami od sebe, vse lepo in prav. No, ja. Vsekakor je boljše. Če kaj rabiš, greš preprosto v najbližjo trgovino in kupiš. Listo vsega si ne moreš privoščiti, ampak če pametno gospodariš, pa gre. Ne pa, da se postaviš v vrsto pred trgovino, katerokoli že, in počakaš, da prideš na vrsto, kajti kjer je vrsta, tam nekaj imajo, morda olje, morda pralni prašek ali kakšno drugo prepotrebno stvar. S tem smo, hvala Bogu, opravili. Ampak, verjeti moramo pa še vedno. Zdaj, ko si je levica prisvojila absolutno oblast, še bolj in še več. Verjeti moramo »monarhu«, da je pravično, primerno in zveličavno, da je odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem Tomaža Ertla, ki je aktivno sodeloval pri izvajanju represije nad političnimi nasprotniki, verjeti mu moramo, da je to dobro premišljena odločitev na predlog veteranov, v tej akciji je sodelovalo pet tisoč miličnikov in drugih ljudi. Moramo verjeti predsedniku vlade, da je dogovor s Hrvaško dober za Slovenijo (čeprav praktično nič ne vemo o njem). Tudi moramo verjeti celotni vladi, da so zamenjali manj ljudi kot prejšnja vlada in še te so zamenjali zato, ker jim je potekel mandat ali pa iz krivdnih razlogov. Tudi moramo verjeti vsem ministrom, da imajo silne težave, ko popravljajo napake, ki jih je zagrešila prejšnja vlada oziroma prejšnji ministri. Verjeti moramo ministru za visoko šolstvo, da nima nič s tem, da je podjetje, katerega solastnik je, dobilo od države silna naročila. Verjeti moramo ljubljanskemu županu, da dela vse v dobro Ljubljančank in Ljubljančanov, da skuša iz Ljubljane narediti pravo evropsko prestolnico, da vse projekte dela pregledno oziroma, kot se sedaj reče, transparentno, ne pa, kot mu očitajo nekateri, da dela vse to zaradi lastnih koristi in verjeti mu moramo, da sta podjetji v lasti njegovih sinov dobili posle v pravičnem konkurenčnem boju. In ne nazadnje, verjeti moramo Spomenki Hribar, da se vedno oglasi, kadar je v družbi kaj narobe, verjeti, da je prav, da je zavpila: »Ustavite desnico«, ko se ji je zdelo, da je desnica dobila preveč oblasti in najbrž bo kmalu zavpila tudi: »Ustavite levico«, sedaj, ko si je le-ta prigrabila absolutno oblast.

Verjeli smo tudi, dokler nismo izvedeli žalostne novice, da bodo Tomaža Humra rešili iz himalajske stene živega in skoraj zdravega. Tega nam ni bilo treba verjeti, to smo verjeli, ker smo vedeli, da ima izjemne sposobnosti in izjemno kondicijo.

Takšnih reči, ki jih verjamemo (= moramo verjeti), je še vse polno. Torej smo Slovenci zelo verni ljudje. Prvi preizkus, kako globoka je naša vera, se bo zgodil kaj kmalu. Bližajo se namreč županske volitve in če bomo ponovno volili Jankoviča, pomeni, da je naša vera trdna in močna.

Naj vam namesto pravljice za lahko noč povem šalo, ki ima zelo dolgo brado, najbrž tako, kot kralj Matjaž tam pod Peco, a ste jo najbrž pozabili. Zato vam bom obudila spomin.

»Nek človek je umrl in odšel na drugi svet. Tam se je moral odločiti, ali naj se naseli v nebesih ali v peklu. Pa si je ogledal obe možnosti. Pogledal je v nebesa in videl, kako se ljudje sprehajajo po prostranih tratah, postlanih z raznobarvnimi cvetlicami in pisanimi pticami. Naokrog so letali angeli in prepevali nežne melodije in igrali na lire. Bilo mu je kar všeč. Potem je pogledal še v pekel. Tam je bila pa prava žurka. Ansambel je igral živahno glasbo, vsi so plesali, se objemali, popivali, bilo je veliko lepih, pomanjkljivo oblečenih deklet, ki so vabile, da se jim pridruži. Skratka, zabava na vrhuncu. Ni dosti premišljal, odločil se je za pekel. Ko pa je stopil skozi peklenska vrata, so pridrveli peklenščki in ga stlačili v kotel z vrelim oljem. V smrtni grozi je zavpil, da to ni tisto, kar je videl prej. Peklenščki so se zasmejali in rekli, da je bil to pač propagandni oddelek.«

Najbrž se sprašujete, kakšno zvezo ima ta šala z »našo stvarnostjo«, kot se je reklo v dobrih starih časih, ko sta se v deželi še cedila med in mleko. Ja, stvar je taka. Spomnimo se predvolilnih obljub sedanje oblasti, besed »najverjetnejšega mandatarja za novo vlado«, Pahorja in njegovega leporečja, pripravljenosti na sodelovanje, za pogovor z vsakomur, pripravljenosti upoštevati sleherno mnenje, v nizkem startu za službo narodu in domovini, da nam prav vsem naredi življenje lepo in prijetno. Leporečje sicer ostane, ampak za njim se pripodi cela čreda Cviklov, Ropov, Pečanovk, Potrat, Širc, da ne naštevam naprej, ker bi bil seznam predolg, ki so komaj čakali, da začnejo pljuvati po drugače mislečih, po drugače politično orientiranih in bruhati vanje golide strupa. In ta banda, milo rečeno, skuša razvrednotiti, obrniti na glavo vse tiste reči, ki jih je prejšnja vlada uspešno vzpostavila. Ampak Pahorju pa že moramo verjeti, saj nam ves čas dopoveduje, da mu ne gre za kariero niti mu ni mar, če izgubijo naslednje volitve, važno mu je le, da dela v dobro Slovenije in Slovencev. Kaj mu ne bi verjeli mi, če celo sam sebi verjame.

Ampak Štajerci so pa od sile. Na vse take reči imajo en sam odgovor. Rečejo: »Če verješ.«

9.3. Moj oče je bil domobranec!

Avtor: Metod Bohinc

9.3.1.

V nedeljskem intervjuju dne 22. novembra, kjer je kot večerni gost v oddaji Aleksandra Čolnika nastopil svetovno znani angleški zgodovinar ruskega porekla grof Nikolajevič Tolstoj, se je pred nami odvila zgoščena pripoved o eni najbolj okrutnih in zloveščih zgodb druge svetovne vojne. Gre za obnovitev spomina na največji zločin v Evropi po drugi svetovni vojni, kot se je izrazil v tem intervjuju grof Nikolajevič Tolstoj. Ruski komunisti so svoje nasprotnike – Kozake – ki so bili prav tako z lažjo in prevaro izročeni, poslali v svoje zloglasne »Gulage«, naši, slovenski komunisti, pa so jih s streli v tilnik ali pretepene in pohabljene, nekatere še napol žive – pometali v kraške jame ali zazidali v opuščene rudniške jaške.

Le peščica se je rešila. Nekaj mladoletnih od tistih, ki so bili izročeni, pa tudi ti ne vsi. Manjši skupini, ki ni bila v glavnih transportih, je uspelo prepričati angleško vojsko, da se je predaja prenehala. Ti zadnji so odšli malo za tem v Argentino, kjer so – takorekoč iz nič, ustvarili malo SLOVENIJO v eksilu – vsem znani »argentinski čudež« – slovensko skupnost, slovenske šole na vseh nivojih, slovenske domove, cerkve in druge vzgojne institucije. Iz kakšnega testa so bili ti ljudje, priča neverjetna ustvarjalna in domoljubna moč – le tako si lahko razlagamo ta fenomen, ki še danes vzbuja občudovanje doma in na tujem. Do nedavna nam je bilo vse to zakrito. Dokumentarni film »TO DREVO JE NA TUJEM ZRASLO« režiserke Marije Brecelj in sodelavcev iz leta 2003, nam je odkril delček te silne duhovne energije, ki je dihala in bivala za Slovenstvo nekje tam daleč za širnimi oceani.

In če si predstavljamo, da je glavnina podobno naravnanih ljudi bila tako zverinsko pokončana, si lahko predstavljamo, kakšen potencial naroda je bil na tako nečloveški način uničen, pogubljen in izgubljen.

V domovini Sloveniji pa je ostalo nekaj mladoletnih fantov, izpuščenih – potem, ko je že bilo izvršeno »generalni čiščenje« glavnine, kakor je z depešo takrat že iz Beograda – takoj po koncu vojne – zaukazal glavni ideolog komunistične revolucije – Edvard Kardelj.

Tudi sam sem bil med temi fanti. Fant iz »NEPRAVE« strani. Eden redkih, saj so skoraj vse pomorili. Otroka sta – potem ko sem se oženil – hodila v šolo, vse vzgojne institucije, vsa propagandna »mašinerija« je delovala s polno paro – vse – res, prav vse je delovalo proti meni. Nekje v sebi pa sem čutil, da sem ravnal prav, toda sedaj, v tem trenutku tega ne morem izreči. Kako naj tema otrokoma dopovem, sam proti vsem, da je zgodba v resnico popolnoma drugačna, kot je umeščena v njihovi otroški glavi. Ne bi mi verjela in življenje v družini bi postalo skrajno težavno. Bil sem tiho. Tiho, kot še na tisoče drugih, ki jim je komunizem uničil življenje in pomoril najbližje. O tem se ni govorilo na glas, nastopil je čas šepetanja. Bati se je bilo vseh in vsakogar. Orlando Figes, britanski zgodovinar, ki je proučeval ruske arhive, nam ta strašni čas razkriva v svojih novih knjigah »Natašin ples« in »Šepetalci« – slednja je izšla letos (2009) septembra. Razmere, ki jih opisuje, se nanašajo sicer na Rusijo, vendar so bile pri nas popolnoma enake. Vedel sem, da jima bom enkrat moral vse razložiti, odlašal sem in čakal na pravi trenutek. Puberteta se mi ni zdela primeren čas za tak pogovor, počakal sem, da je bil najmlajši sin polnoleten. Potem sem ju neko popoldne poklical v svojo sobo in jima razkril svojo zgodbo. To je bila prava mala drama, beseda »domobranec« je veljala skorajda za psovko, toda po temeljitih debatah sta me razumela in naši odnosi so bili od takrat naprej še bolj iskreni in zaupni. Svetovala sta mi, naj napišem svojo zgodbo. In res sem jo – potem, ko se je to lahko počelo – napisal. Odleglo je tudi meni …

In potem se zgodi »VELIKI POK«. Pade berlinski zid, vse zgradbe komunističnega vzhoda se porušijo, Slovenija se reši enoumja in se osamosvoji. Svobodna beseda najde prosto pot in tako lahko napišem svojo zgodbo. Oba sinova mi pri tem pomagata po svojih močeh. Dam ji naslov »Zgodbe moje mladosti« … Iz Argentine prihajajo naši, nekoč pregnani ljudje in njihovi potomci – umetniki, pevci, pisatelji, gospodarstveniki …

Za tem pride leto 2002. Podelitev Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Bernarda Fink, mezzosopranistka svetovnega slovesa, hči po vojni na čudežen način rešenega domobranca Božidarja Finka, rojena v Argentini, šolana v Ženevi in Zahodni Nemčiji je nominiranka za nagrado Prešernovega sklada. Na prvem intervjuju v Ljubljani z vodilnim novinarjem kulturne rubrike Petrom Kolškom, je med drugim dejala: »Srečno sem rojena v Argentini v Buenos Airesu in vsa naša družina, šest otrok, je črpalo in sprejemalo ljubezen staršev do domovine in Ljubljane, pa tudi bolečino, da smo tako daleč od nje.« Ob dejanski podelitvi v Veliki dvorani Cankarjevega doma – podelitev je spremljala vsa Slovenija – so bile v njenem slavnostnem govoru prve besede: »MOJ OČE JE BIL DOMOBRANEC!« Nato je nadaljevala … V tistem trenutku sem v njenem začetku in njeni pripovedi začutil sproščenost, moč in pogum svobodnega človeka, hčerko »DREVESA, KI JE NA TUJEM ZRASLO«, v svobodni in domoljubni družbi, neobremenjeno vsega ideološkega balasta. Začutil sem žalost tedaj – ob spoznanju, da nisem mogel, nisem smel tako vzgojiti svojih otrok, da bi kjerkoli in kadarkoli s ponosom lahko izrekli: »MOJ OČE JE BIL DOMOBRANEC«!

10. Zavezina raziskovanja

10.1. Slovenska kmečka vstaja v učbenikih socialistične šole

Avtor: Urška Eniko

10.1.1. Kaj izvemo o domobrancih v šolskih učbenikih za osnovne šole, izdanih v letih 1945-1991

Velikokrat se poskušam spomniti, kaj so mi o domobrancih in beli gardi povedali v osnovni in srednji šoli. Ne vem, če so mi učitelji kaj povedali o domobrancih, spomnim se le izrazov bela garda, belogardist in »ta beli«.

Prav veliko mi prav gotovo niso povedali, saj mi o beli gardi, pa naj se še tako trudim, da bi se česa spomnila, pred oči stopa samo nekaj podob, med katerimi so tri popolnoma jasne. Prvič, belogardisti so tisti, ki so izdali domovino; drugič, belogardisti so mučili ljudi na Svetem Urhu; in tretjič, belogardisti so tisti, ki so ubijali celo svoje brate.

Zelo dobro se spomnim, da sem že v osnovni šoli vedela, da so belogardisti nosili čepice, ki niso bile titovke, in hlače, ki so se mi zdele podobne planinskim. Vedela sem tudi, da se je bilo treba belogardistov bati, kajti to so bili tisti ljudje, ki so ponoči hodili okrog in morili ljudi. Na kakšen način so se v takih podobah znašli v mojih predstavah, ne vem. Dobro pa vem, da me je postalo strah, če sem v kakšni knjigi prebrala besedo belogardist, saj se mi je zdelo, da bo sledil opis strašnega umora. Spomnim se tudi, da me je obšla groza, ko sem vojaka s postrani čepico zagledala v Rožančevem filmu z naslovom Ljubezen, kajti pričakovala sem, da bo v filmu sledil grozen prizor. Kako se je film razpletal, ne vem več, podobe belogardista in strahu ob pogledu nanj pa se še spomnim.

Kaj vse so nam morali govoriti, da imamo take spomine? Naša generacija je poškodovana do te mere, da ne želi popačenih in lažnih podob zamenjati za resnične, in kar je še bolj zaskrbljujoče, da niti ne dopušča možnosti, da je resnica drugačna od tiste, ki so nam jo servirali v šoli.

Kaj smo izvedeli, je seveda v največji meri zasluga učiteljev. Ker pa se njihovih besed, saj je minilo že vsaj dvajset let, odkar smo zapustili osnovnošolske klopi, ne spominjamo več, smo pregledali, kaj nam je bilo dovoljeno o beli gardi in domobrancih prebrati v šolskih učbenikih. V tokratnem sestavku se omejujemo na šest osnovnošolskih učbenikov za osmi razred osnovne šole, ki so izšli od konca vojne do osamosvojitve Slovenije. Tistim, ki so izšli po padcu komunizma, in tistim, ki so bili namenjeni srednjim šolam, bomo posvetilipozornost v eni od naslednjih številk naše revije.

Prav veliko dela nismo imeli, saj je o naši temi zelo malo napisanega, v večini učbenikov le odstavek ali dva. Prvi učbenik, ki beli gardi in domobrancem posveti celo nekaj več kot dvestrani teksta in doda še štiri fotografije, ima letnico 1988. Fotografije so seveda take, ki kažejo belogardiste v slabi luči: prva prikazuje belogardiste iz postojanke v Trebnjem na Dolenjskem, ki peljejo skupaj z Italijani partizana na morišče, druga prikazuje domobransko prisego, tretja spomenik žrtvam belogardističnega nasilja na Svetem Urhu – tak je podnapis – in četrta letak OF z opozorilom na pomen domobranske prisege in na posledice narodne izdaje. Slika, ki prikazuje belogardiste, ko peljejo partizana na morišče, se pojavi še v treh učbenikih, slike prisege, Svetega Urha in letaka OF pa še v enem. V treh učbenikih lahko uzremo še porušen Turjak. Kakšnega drugega slikovnega gradiva o beli gardi ali domobrancih nam učbeniki ne privoščijo.

Tisto malo, kar je napisanega o beli gardi in domobrancih, najdemo pod naslovi in podnaslovi: Delovanje domačih izdajalcev, Kolaboracionizem na Slovenskem, Okupatorjevi sodelavci, Narodni izdajalci, Vloga izdajalske buržoazije, Okupatorjevi pomočniki in podobno. Včasih pa se celo zgodi, da je naslov samo »Kontrarevolucija na Slovenskem« ali »Nastanek bele garde«. Če je tako, nas vsaj v podnaslovu poučijo, da gre za nastanek narodnih izdajalcev.

Rekli smo že, da je o beli gardi in domobrancih napisanega zelo malo. Celo o uničenju bele garde na Turjaku ne poročajo vsi učbeniki. O vaških stražarjih pa ni nikjer ne duha ne sluha.

Kot primer, kako malo je zapisanega o naši temi, navedimo učbenik iz leta 1976. Temi narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov je v učbeniku namenjenih 54 strani (to je kar tretjina učbenika, ki je namenjen svetovni zgodovini 20. stoletja), od tega slovenski NOB več kot 40, beli gardi pa samo ena sama stran. Domobranci pa niso omenjeni niti z besedo.

Sedaj je še zima. Kaj vse je še skrito pod snegom!

Slika 38. Sedaj je še zima. Kaj vse je še skrito pod snegom! Mirko Kambič

Ko smo prebrali vse navedene učbenike smo ugotovili, da se za belogardiste in domobrance ne najde niti ena beseda, ki bi pokazala, kaj so zares bili. Poimenovani so le z žaljivkami in neresničnimi opisi, npr.: domači izdajalci, belogardistični zločinci, skrivači, okupatorjevi hlapci, zakrknjeni belogardisti, organizatorji tolp, nekakšna vojska, klerofašisti, okupatorjevi pomočniki, kolaboracionalisti. Izvemo tudi, da so se takoj povezali z okupatorjem, da so z njim tesno sodelovali in da so se razšopirili na osvobojenem ozemlju.

Čeprav smo mladi, nismo tako naivni, da bi pričakovali, da bi v kakšnem učbeniku zasledili vsaj stavek o tem, kaj se je z domobranci zgodilo po vojni. En sam namig nam ponudi učbenik iz leta 1958, kjer avtorji ugotovijo da se slovenska buržoazija ni mogla sprijazniti z resnico, da bo njena usoda, če zmaga NOB, enkrat za vselej zapečatena.

Po uvodnem razmišljanju vam ponujamo citate iz izbranih učbenikov, ki bodo potrdili zgoraj navedena dejstva.

Začnimo z učbenikom, ki je izšel leta 1952, kjer v poglavju o narodnih izdajalcih lahko preberemo tole: »V okupirani Jugoslaviji je ostalo še mnogo ljudi, ki so pred vojno izkoriščali naše ljudstvo. Ko so fašisti zasedli našo domovino, so se jim takoj pridružili. Zato jim je okupator dovolil, da še dalje živijo na račun našega ljudstva.

V Sloveniji je bil med izdajalci stari jugoslovanski general Rupnik. Italijani so ga imenovali za predsednika ljubljanske občine, pozneje pa je bil poglavar Ljubljanske pokrajine. Tudi ljubljanski škof Rožman in bivši ban Natlačen sta vneto sodelovala s fašisti. Izdajalci so na Slovenskem ustvarjali vojaške čete: belo, plavo gardo in domobrance. Te čete so se na strani Italijanov in Nemcev borile proti partizanom, mučile in pobile so mnogo slovenskih ljudi.« In še: »Vsi ti izdajalci so hoteli v Jugoslaviji ohraniti staro oblast kapitalistov, zato so se borili proti našemu ljudstvu. Toda partizanska vojska je prekrižala vse umazane račune in uničila njihove vojske« (Marija Pečnik, Janko Pogačnik, Fran Roš: Zgodovina za osnovne šole, Ljubljana 1952, str. 80).Kaj drugega o beli gardi ne izvemo, domobranci pa so, kot vidimo, omenjeni samo z besedo. Če ne drugega, lahko ugotovimo, da avtorji ne skoparijo z opisi tako imenovanih narodnih izdajalcev, ki jih je potrebno prikazati tako, da bralec nima nobenega dvoma, kako pokvarjeni so bili. V ta namen nam ponudijo »so se takoj pridružili fašistom«, »so z njimi vneto sodelovali«, »so mučili in pobijali« ter »njihovi umazani načrti«.

Nadaljujmo z učbenikom iz leta 1958, kjer o beli gardi izvemo sledeče: »Pozno jeseni 1941, še bolj pa spomladi 1942 se je vzdignila slovenska buržoazna kontrarevolucija. Ta je morala priti, ker se slovenska buržoazija, ki se je takoj povezala z okupatorji, ni mogla sprijazniti z resnico, da bo njena usoda, če zmaga NOB, enkrat za vselej zapečatena. Le v najbolj zaostalih kmečkih krajih, med fanatično klerikalno in liberalno mladino in med delom oficirjev jugoslovanske vojske se ji je posrečilo zbrati neke vrste vojsko. Z njo je od pomladi 1942 dalje napadala slovensko partizansko vojsko. Kontrarevolucionarna slovenska buržoazija je bila povezana tudi z jugoslovansko vlado v Londonu in je delala po njenih navodilih. Na kratko poimenujemo vso to politično in vojaško kontrarvolucionarno dejavnost bela in plava garda. Eno in drugo so podpirali Italijani z denarjem in orožjem« (Ferdo Gestrin, Jože Hainz, Metod Mikuž: Zgodovina za osmi razred osnovne šole, Ljubljana 1958, str. 200-201).

Avtorji ugotovijo še, da je bela garda bolj klerikalno obarvana, ker se bori proti komunistični OF iz verskih pogledov, plava garda pa je bolj liberalna, ker opravičuje svojo borbo s tem, da OF ne priznava Jugoslavije in kralja Petra.

Na osemnajstih straneh, ki so v učbeniku namenjeni pregledu NOB na Slovenskem, domobranci ne obstajajo. Napisali smo vam vse, kar smo prebrali o beli gardi, da pa ne bomo delali krivice učbeniku, naj povemo, da se belogardisti pojavijo še dvakrat, in sicer na strani 202, ko izvemo, da se je za sojenje belogardističnim zločincem ustanovila pri IO OF posebna izredna komisija in da se je na osvobojenem ozemlju na Gorenjskem, ki so ga preplavili Italijani, razšopirila tudi bela garda.

Če se držimo časovnega zaporedja, je naslednji učbenik, ki ga bomo kratko analizirali, tisti iz leta 1966. To je prvi učbenik, ki nam poda tudi informacijo o dogodkih na Turjaku, in sicer: »Ko je propadla Italija, sta na Slovenskem propadli tudi pomožni sili Italijanov, bela in plava garda. Plavo gardo so uničile slovenske brigade v Grčaricah pri Kočevju prav v dneh kapitulacije Italije. Hude udarce je v kratkem dobila tudi bela garda. Po kapitulaciji Italije se je en del belogardistov razbežal in odšel domov, kjer se je potem skrival. To so bili skrivači. Nekaj pa jih je že takrat šlo v Ljubljano k Nemcem. Tretji del se je zatekel v Turjaški grad, se nekaj dni branil, dokler ni v septembru 1943 gradu zavzela Prešernova brigada. Bele garde v tedanji sestavi je bilo s tem konec. Novo formacijo so nekaj dni kasneje ustanovili Nemci in ji dali ime Slovensko domobranstvo. Ti vojaki pa niso imeli toliko svobode kot bela garda. Domobranci so bili namreč trdno pod nemško kontrolo. Spomladi 1944 so Hitlerju celo prisegli zvestobo« (Dr. France Škerl: Zgodovina za osmi razred osnovnih šol, Ljubljana 1966, str. 134-135).

O beli gardi pa izvemo še, da je bila del kontrarevolucije in da se je borila proti partizanom ter da je bila bolj klerikalna od plave garde.Tako na straneh 116 in 117 beremo: »Med roško ofenzivo so se v Sloveniji pokazali tudi tisti, ki so bili proti revolucionarnemu narodnoosvobodilnemu boju. Označujemo jih zato kot kontrarevolucionarje, njihovo dejavnost pa kontrarevolucijo. V njej so sodelovali tisti ljudje slovenske buržoazije, ki jim ni bilo prav, da bi partizani v Sloveniji izgnali ne le okupatorja, temveč vzeli tudi oblast kapitalistom. Slovenska buržoazija je nastopila proti narodnoosvobodilnemu gibanju že 1941. Povezala se je tudi z jugoslovansko begunsko vlado v Londonu in delala po njenih navodilih. Poleti 1942 je slovenska kontrarevolucija začela ustvarjati svoje oborožene oddelke. Med roško ofenzivo so začeli sodelovati z orožjem v roki na strani Italijanov proti partizanom. Slovenska kontrarevolucija se je delila v dve gardi, v belo in plavo gardo. Italijani so z denarjem in orožjem podpirali obe. Bela garda je utemeljevala svoj boj proti Osvobodilni borbi in partizanom iz verskih naukov, plava garda pa je svoje odklonilno stališče utemeljevala tako, da OF ne priznava ne Jugoslavije ne kralja Petra. Bela garda je bila kleriklana, plava pa liberalna. Bela garda je bila neprimerno močnejša kakor plava garda, toda obe sta bili proti narodnoosvobodilnemu boju.«

Kako je učenec v osmem razredu razumel tako razlago, nam ni popolnoma jasno, zato smo naredili kratek poizkus v srednji šoli, kajti sklepamo, da so zapisani pojmi dijakom že malo bolj jasni kot osnovnošolcem. Zgornji odstavek smo ponudili v branje dijakom v tretjem letniku. Ko smo jih potem, ko so sestavek prebrali, vprašali, kaj so bili pripadniki bele in plave garda, je večina dijakov sklenila, da so bili izdajalci.

Naslednji trije učbeniki z letnicami 1976, 1988 in 1991so vsi delo Branka Božiča in Tomaža Webra, zato nas ne sme čuditi, da so nekatere ugotovitve popolnoma enake. Slednja dva učbenika, zadnji je le delno dopolnjena izdaja prejšnjega, imata o temi, ki nas zanima, celo popolnoma enako besedilo. Zanimivo pa je, da sta avtorja istemu besedilu pripisala različne naslove. Učbenik iz leta 1988 nameni poglavju, kjer opisuje belo gardo, naslov Kontrarevolucija na Slovenskem in podnaslovVlogi izdajalske buržoazije, novejši učbenik pa Kolaboracionalizem na Slovenskem. Domobranci pa se skrivajo pod naslovoma Okupatorjevi pomočniki in Okupatorjevi sodelavci.

Sedaj je še zima. Joj, koliko stvari je še zametenih!

Slika 39. Sedaj je še zima. Joj, koliko stvari je še zametenih! Mirko Kambič

Brez veliko truda lahko ugotovimo, da sta avtorja v razmaku dveh let prišla do ugotovitve, da je kontrarevolucija enaka kolaboracionalizmu, vsaj sklepamo lahko tako, saj pod naslovoma stoji isti tekst. Ne bomo se trudili, da bi dognali zgodovinske metode, ki so ju pripeljale do omenjenih ugotovitev.

Pa poglejmo, kaj sta avtorja še ugotovila.

»Pomladi leta 1942 so veliki uspehi OF in partizanov prisilili vse, ki so bili proti osvobodilnemu gibanju, da so nekoliko brzdali stara strankarska nasprotja. Združili so se v skupno organizacijo, v Slovensko zavezo, ki je bila povezana s kraljevo vlado v Londonu, obenem pa je tesno sodelovala z italijanskim okupatorjem.

Slovenska zaveza je začela s privolitvijo in pomočjo italijanskega okupatorja ustanavljati oborožene oddelke – belo gardo, pri čemer so bili zelo dejavni zlasti mladi klerikalci z mladimi duhovniki – kaplani. Prav tako so nastale s pomočjo nekaterih bivših jugoslovankih oficirjev in podoficirjev tudi druge izdajalske enote, ki so bile povezane z emigrantsko vlado in so jih poimenovali plava garda. To so bili slovenski četniki. Zaradi italijanske podpore, ki je bila očitna zlasti pred veliko ofenzivo in med njo, so nastale številne belogardistične postojanke. V belo gardo so nasilno vključevali kmečke ljudi, ki jih je večkrat preslepila klerikalna propaganda. Trdili so, da je OF komunistična in da zato noben katoličan ne sme sodelovati z njo, kaj šele s partizani. Svoje sodelovanje z okupatorjem in izdajstvo slovenskega naroda so prikazovali kot nujno zlo, dokler ne bodo uničili brezbožne OF in ustanovili svobodne Slovenije v okviru kraljevine Jugoslavije. Vsa dejavnost Slovenske zaveze – vseh protinarodnoosvobodilnih in protirevolucionarnih sil je grozila, da bo slovenski narod pahnjen v državljansko vojno. To pa bi bila največja nevarnost za njegov obstoj« (Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina za osmi razred, Ljubljana 1976, stran 85 -86).

Na strani 87 lahko preberemo še o pravi naravi bele garde: »Bela garda, ki je med ljudstvom sejala le sovraštvo in mržnjo, je bila že jeseni 1942 razkrinkana kot okupatorjev hlapec. Njena propaganda, da se bori za vero, za slovenski narod, je bila kmalu ničeva. Ljudem je postalo jasno, da niti okupator niti bela garda nista uničila partizanov in da so le ti edina prava narodna vojska. Aktivisti OF so ljudem pojasnjevali nevarnost bele garde in kdo stoji za temi vojaškimi enotami. Težko pa je bilo obračunati z zakrknejnimi belogardisti, organizatorji tolp, ki so križarile po vaseh, lovile aktiviste in strahovale prebivalstvo.«

Kaj se je zgodilo na Turjaku, pa izvemo na strani 97: »Ob kapitulaciji je bila v Sloveniji uničena tudi bela garda, ki se je najdalj branila v Turjaku. Tu so enote 14. divizije obračunale s 700 belogardisti, drugi pa so brezglavo zbežali v Ljubljano, ki so jo zasedle nemške sile. Prav tako je bila uničena plava garda v Sloveniji v bitki za Grčarice.

O prvi »izdajalski skupini« štajerskem bataljonu, avtorja spregovorita šele v učbeniku 1988, ostale ugotovitve pa povzameta iz prejšnega učbenika, le da jih nekoliko razširita.

»Prva izdajalska skupina, iz katere se je razvila vojaška formacija lažni ‘štajerski bataljon’ ali legija smrti, se je zbrala maja 1942 pri Sv. Urhu nad Dobrunjami blizu Ljubljane. Enota se je pomaknila na Gorjance, kjer je pobijala člane OF in partizane, ki niso vedeli za njeno pravo naravo. Legija smrti je med veliko italijansko ofenzivo sodelovala v operacijah italijanske vojske.« (Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina za osmi razred, Ljubljana 1988, stran 98).

Da bi dijaki lahko ponovili in utrdili osvojeno znanje, ki ga pridobijo ob prebiranju ponujenih zgodovinskih resnic, med tekstom stojijo vprašanja in navedeno se nam zdi prav posebej zanimovo: Kaj so bili belogardisti, v kaj so hoteli pahniti slovenski narod?

Odgovor, ki ga dijaki dobijo v spremljajočem tekstu je, da so bili slovenski izdajalci, praviloma kmetje, ki so se bali za imetje in življenje in jih je včasih preslepila klerikalna propaganda, ki je trdila, da je OF komunistična in da katoličani ne smejo sodelovati z njo. Drugi del odgovora pa je, da so hoteli slovenski narod pahniti v državljansko vojno.

Domobrancem, okupatorjevim pomočnikom oziroma sodelavcem, avtorja posvetita kar celo stran. Povesta nam, da so bili domobranci v veliko oporo in pomoč Nemcem in da jih je vodil Leon Rupnik. Nemški inštruktorji so jih urili in usposabljali za boje, tako da so bili enakovredni nemškim esesovskim policijskim bataljonom. Izvemo še, da je domobranska policija zapirala na tisoče zavednih Slovencev in da je strah in trepet sejala domobranska črna roka, ki je pobijala ljudi na domovih.

Ugotovitve so podkrepljene s sliko domobranske prisege, spomenikom žrtvam belogardističnega nasilja pri Sv. Urhu ter letakom OF z opozorilom na pomen domobranske prisege in na posledice narodne izdaje. Ugotovimo lahko, da niti mi, kaj šele dijaki, nimamo skoraj nobene možnosti, da bi podvomili v zapisano.

O uničenju bele garde v citiranem učbeniku iz leta 1988 na strani 107 izvemo le nekoliko spremenjeno različico teksta iz učbenika z letnico 1976: »Na obsežnem ozemlju od Alp do Črne Gore in Makedonije je po kapitulaciji Italije nastalo obsežno osvobojeno ozemlje. Ob kapitulaciji je bila v Sloveniji uničena tudi bela garda, ki se je najdlje branila v gradu Turjak. Tam so enote 14. divizije 7. SNOUB Franca Prešerna zlomile odpor belogardistov. Vdalo se jih je okoli 700, drugi pa so zbežali v Ljubljano, ki so jo zasedle nemške sile. Prav tako je bila uničena plava garda v bitki za Grčarice na Dolenjskem.«

Mimogrede naj vas opozorimo, da so tokrat belogardisti zbežali in ne brezglavo zbežali, kot nam je bilo pojasnjeno v prejšnjem učbeniku.

V učbeniku iz leta 1991 je zgornji zgodbi dodan še naslednji odstavek, kjer se nam razkrije še en pojem, ki ga noben drug učbenik ne zapiše in sicer MVAC: »S podporo generala Leona Rupnika in voditeljev slovenskih meščanskih strank so Nemci kmalu ustanovili slovensko domobranstvo, nadomestek poražene MVAC – prostovoljne protikomunistične milice ali bele garde« (Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina za osmi razred, Ljubljana 1991, stran 106).

Bralci boste razumeli, zakaj končujem sestavek z nasvetom, ki sem ga bila skupaj z drugimi udeleženci deležna pred tednom dni na seminarju, ki je bil namenjen gimnazijskim učiteljem zgodovine. Povedano nam je bilo, da je zelo neprimerno, če dijake učimo, da so Turki v 15. in 16. stol. osvajali naša ozemlja. Namreč, če uporabimo besedo Turek, delamo krivico današnjim Turkom in dijakov ne vzgajamo v strpnosti do drugih narodov, ampak le širimo stereotipe, ki se vlečejo skozi zgodovino. Turki so namreč v učbenikih predstavljeni precej negativno. Mnogo boljše je, tako so nam svetovali, da uporabljamo besedo Osmani ali vsaj Osmanski Turki, če se že ne moremo izogniti besedi Turek. Prav tako je zelo neprimerno, če bi se kdo namenil pokazati znano sliko, ko ima Turek, Osmanski Turek seveda, na sulici nabodenega krščanskega otroka. Pri tako občutljivih stvareh, so nas poučili, moramo biti zelo pazljivi, lahko namreč komu delamo krivico.

Delamo krivico!

10.2. Slovensko-hrvaška meja

Avtor: Jože Pavlič

10.2.1.

Vprašanje meje med državama Slovenijo in Hrvaško je postavljeno že dalj časa. Odprto je vse od osamosvojitve obeh držav, to je zdaj že kakih 18 let, in še do danes ni rešeno. Nasprotno, prav sedaj se kaže kot posebej aktualno in akutno: buri duhove v obeh prizadetih državah, razpravljamo o njem in o ponujenih rešitvah zanj. Obojni javnosti, slovenska in hrvaška, sta vznemirjeni do skrajnosti in delno mobilizirani in instrumentalizirani za cilje in potrebe dnevne notranje politike.

Pahor in koalicijska vlada, ki se je najprej hitro odločila za blokado Hrvaške, se je potem ob nastanku tujih pritiskov ustrašila. Kot se že prej pri nobeni stvari ni izkazala in je bila videti popolnoma nesposobna za reševanje stvari, je tudi tu pri poskusu rešitve zapleta ob meji s Hrvaško nastopila nekompetentno in predvsem demagoško. Pogajanj se je lotila na horuk in enostransko, ne da bi pri tako važnem državnem vprašanju, tikajočem se vseh Slovencev, povabila k sodelovanju tudi opozicijo. S Hrvaško je bil v naglici in v tajnosti pripravljen arbitražni sporazum, ki mu seveda opozicija in večina Slovencev nasprotuje. Predsednik vlade Pahor ga je vseeno v Stockholmu ob prisotnosti organov EU svečano podpisal in vlada ga pošilja naprej v proceduro doma. Hrvaški sabor ga je že sprejel, saj je Slovenija hkrati s tem podpisom tudi že deblokirala hrvaška pristopna pogajanja z EU. Zakaj sta Pahor in njegova koalicija tako pohitela s tem, ne vemo. Lahko le ugibamo. Vsekakor se je s tem na hitrico pripravljenim in sklenjenim sporazumom Slovenija podala v nevarno igro političnih špekulacij.

Opozicija in deloma pravna stroka, zlasti nekatere znane javne osebnosti so sporazum kritizirale in zavrnile z argumenti, ki jih ni moč spregledati. Postavljena so bila vprašanja, zakaj tak sporazum, saj je nejasen in so z njim ogroženi slovenski nacionalni interesi. Vzdignil se je vihar nezadovoljstva in kljubovanja. Opozicija je zagrozila z referendumom in postavlja vprašanje odgovornosti. Pahor sporazum brani in forsira – koalicija ga enodušno in brez zadržkov podpira. Oba –Pahor in vlada trdita, da je sporazum dober in da je to največ, kar se je dalo doseči; da sporazum rešuje skoraj vse in nam prinaša mir.

V iskanju možnosti, da bi bil sporazum v parlamentu lahko potrjen le z relativno večino, ga je vlada poslala v presojo na Ustavno sodišče. Ampak en sam njegov člen. Tega bo obravnavalo Slovensko ustavno sodišče, ki pa ga bo skoraj gotovo tudi potrdilo. Potem bi vlada lahko mirno poslala sporazum v parlament na ratifikacijo, a tega še ne bo naredila, ampak se je odločila, da bo prej razpisala še poizvedovalni referendum z nejasnim in zavajajočim vprašanjem. Ta pa potem za vlado niti ne bo zavezujoč. Kakor se vlada poskuša izogniti pri glasovanju v parlamentu potrebi po absolutni večini, tako namerava izigrati tudi ljudstvo, če bo glasovalo za sporazum. Na eni strani se bo izognila potrebi po absolutni dvotretjinski večini v parlamentu, na drugi pa svoji odgovornosti za podpis in uveljavitev sporazuma. Zvito in nesramno bo preložila odgovornost na ljudstvo, ki bo glasovalo na referendumu.

Ko bo potem sporazum romal v parlament na ratifikacijo, bo tam potrjen le z relativno večino, torej ob popolni prezrtosti opozicije. Tako nasprotniki sporazuma ne bodo mogli uveljaviti svojih kritičnih stališč in dopolniti ali zavreti veljavnosti sporazuma. Takšno ravnanje Pahorjeva vlade je pravzaprav nerazumljivo in v nasprotji z vsemi demokratičnimi načeli. Vprašanje je, kako si ta vlada danes lahko privošči politiko izključevanja in preziranja demokratičnih načel, saj trdi zase, da je demokratična. Še posebej, ko ne gre za kake bagatelne in rutinske reči, ampak gre nasprotno za zelo važno nacionalno stvar. Vlada s svojo samovoljnostjo naravnost žali državljane in jih izziva – vzbuja jim misel in strah, da ni v službi svojega naroda, ampak v službi nekih protinarodnih interesov.

Državljani imajo vendar po načelih demokracije in ustave pravico in dolžnost skrbeti za državo in njene koristi ter biti udeleženi pri odločanju o njih. Če smo v demokratični državi, jim pač nihče ne bi smel preprečevati, da kritično razmišljajo o javnih rečeh, ki se tičejo predvsem državljanov, prej kot vlade, ki mora biti v službi le-teh. Mar Slovenija ni demokratična država ? Smo še vedno v času samovolje in enoumja ? Imajo še vedno le eni vse pravice, drugi pa jih nimajo? Je še zmerom pametna in sposobna samo ena stran – tista, ki je izšla iz avantgarde, iz nekdanje komunistične partije? Tista stran, ki vleče s sabo staro, preživeto miselnost, stari način vladanja in je skriti dedič revolucije – s tem pa tudi upravičenec do vseh v njej ustvarjenih privilegijev in na silo pridobljenih materialnih dobrin. V takih razmerah pa, če narodu vladajo ljudje, ki jih veže diskreditirana preteklost in so od nje odvisni, sta kritičnost in nadzor državljanov še posebej pomembna. In še posebej sta potrebni kritičnost in previdnost v težkih in odločilnih časih, ko preži nevarnost, da pride v državni politiki do – za narod – usodnih in napačnih odločitev, bodisi namernih bodisi ne.

Današnja slovenska demokracija je farsa. Ni čudno, da vlada povsod negotovost, sumničenje,birokracija, nenačelnost, zmeda, obup in brezciljnost. Ljudje v tem ne vidijo perspektive in pravih možnosti za razvoj države, v katero so vložili toliko upov in si zanjo tako prizadevali, v kateri so videli uresničene, ne le svoje, ampak tudi sanje svojih očetov in dedov. Pričakovali so, da bodo kmalu živeli v »slovenski Švici«, a je že ugasnilo s tem v zvezi vsako upanje. Malo je še optimistov, ki še verjamejo in čakajo.

Zakaj je tako? Tako je zato, in to vsi vemo, ker imajo oblast v državi ljudje, ki niso pravi demokrati in ki ne morejo sprejeti prave demokracije za vse državljane, ne morejo razumeti prave svobode in priznati enakih pravic vsem ljudem. Še vedno ljudi ločujejo na tiste prave in one druge, ki vseh pravic ne zaslužijo. Še vedno pa so le oni pravi, tisti, ki morajo, smejo in znajo vladati.

Takšno je stanje v Sloveniji. Še danes nam vlada koalicija strank ki so povezane s preteklostjo in ki niso sposobne dobrega upravljanja še manj pa ureditve pravne države. Ta vlada je državljane pretežno razočarala in ne zaupajo ji več. Vendar se je ta koalicijska vladna garnitura nenadoma odločila, da bo rešila mejni problem s Hrvaško.

V takšnih razmerah in s takšnim nezaupanjem v vlado ni čudno, da so ljudje kritični in zaskrbljeni. Še posebej pa so lahko skeptični in jih je strah, ko vidijo, kako se Pahorjeva vlada tega vprašanja loteva. V oči bode tudi primerjava reševanja in postavljanja slovensko-hrvaške meje v Istri po letu 1945 in reševanja danes. Med obema načinoma reševanja so podobnosti in tudi rezultata si bosta podobna ali morda enaka. Obakrat pravzaprav nastopajo enaki, skoraj isti akterji – takrat komunisti, danes pa post-komunisti – v kontinuiteti ista mentaliteta in enake sposobnosti, enaka neprisebnost in omalovažujoča lahkotnost.

Državljani so lahko v skrbeh. Morali bodo izkoristiti vse možnosti, da svoje pravice zaščitijo in obvarujejo državo.

Večini ljudi se zdi stvar mejnega spora s Hrvaško morda jasna in dodobra poznana. Menijo, da jo poznajo in razumejo, saj je bilo o tem že toliko govora, toliko napisanega in prikazanega. Prepričani so v slovenski prav ali pa jim že vsa stvar preseda in si mislijo: naj se že konča kakorkoli, da bo le mir in konec vseh zdrah. Čeprav je takšno stališče možno in razumljivo, je z narodnega in nacionalnega gledišča škodljivo in nerazumno. Kdo ima namreč rad, da ga kdo žejnega spravi čez vodo, kot se reče. V politiki igrajo vedno veliko vlogo interesi. Dokler so skupni, je to v redu, ko pa se ti zožijo na interese posameznikov ali skupin in na nekatere skrite reči, je nevarnost, da bomo kako izigrani in oškodovani.

Ena od teh skritih reči, lahko rečemo, tiči tudi v arbitražnem sporazumu o slovensko hrvaški meji v Istri. Treba se je zamisliti in poskušati videti in vedeti več – skratka, stvar razumeti. Potrebno je poiskati vzrok za tako urgentno sklepanje tega dvomljivega in za Slovenijo v vsakem primeru škodljivega sporazuma.

Piran

Slika 40. Piran

Vzrokov je lahko tudi več. Da bi se nam posrečilo te vzroke odkriti, je treba stvari malo bolj podrobno pogledati. Sam prvi vzrok za nastanek spora je jasen in znan. Je pa v tem, da se je slovenski komunistični veljak Edvard Kardelj s hrvaškim veljakom Bakarićem za mejo v Istri preprosto slabo dogovoril. Ta dogovor ni samo slab, ampak je za Slovenijo tudi škodljiv, saj Sloveniji jemlje ozemlje in ga podarja Hrvaški, istočasno pa ji še daje možnost, da to mejo učinkovito osporava in premika na morju v našo škodo. Obenem s tem pa nam zapre še povezavo teritorijalnega morja z odprtim morjem. Hrvati so ob prvi priliki, ki so jo dobili, začeli to možnost tudi izkoristili. Prilika pa je prišla z razpadom SFRJ in osamosvojitvijo bivših jugoslovanskih zveznih republik, takrat ko je bilo treba meje med njimi ponovno določati, saj niso bile državne, ampak le administrativne. Razlog za spreminjanju meje pa je v pretenzijah hrvaškega nacionalizma na eni strani, na drugi pa gotovo v hrvaški želji po maščevanju Sloveniji zaradi odločitve Ljubljanske banke o hrvaških varčevalcih: morda igra svojo vlogo tudi primitivna zavist.

Za tiste naše bralce, ki bi radi vedeli kaj več o tej neslavni zgodbi dogovora med Kardeljem in Bakaričem, lahko ponovimo samo nekaj pripovedi o tem, saj za njim ni ostalo nič razen problema samega. Kot odziv na samo dejstvo in posledice, ki so potem nastale, je bilo danih le nekaj bežnih in sramežljivih poročil, ki so nastala zaradi nekaterih redkih vprašanj, ki so jih postavili radovedneži, začudeni nad klavrnostjo dogovora. Ta poročila so raztresena sem in tja po raznih medijskih tiskanih glasilih. Pojavljali so se prispevki o tem dogovoru Kardelj-Bakarić, ki so se slišali ali brali skoraj kot anekdote in se širili med ljudmi. Nekdanji ožji Kardeljevi sodelavci so o tem težko govorili, saj so bili najbrž kot komunisti in somišljeniki zavezani molku, pa tudi malo jim je bilo nerodno in tudi sram jih je bilo, da je njihov mislec in vodja tako nespametno in nestrokovno ravnal. V komunizmu so bili vodje in ideologi praktično nedotakljivi.

Piran

Slika 41. Piran

Verjetno tudi našim sedanjim dedičem komunizma te stvari ne gredo rade z jezika, in če je le mogoče, jih zamolče in preslišijo. Resnica o tem dogovoru je boleča. V tej zgodbi ni patetike, ni nič triumfalnega in koristnega zanje, nasprotno, njihov veliki prednik, mislec in ideolog slovenske revolucije nastopa kot klavrn samodržec, ki domišljavo in ignorantsko odloča o stvareh, za katere je po svoji mentalni strukturi in formatu nepristojen. Slovenski »narodni heroj« je tu pokazal svoj pravi obraz zaslepljenca in narodovega škodljivca. Lahko bi rekli, da je opravil še eno enkratno škodljivo dejanje za slovenski narod, ki bi ga mirno lahko okvalificirali kot narodno izdajo. Za prvo seveda štejemo njegovo vlogo v revoluciji in slovenski državljanski vojni. Beseda izdaja, ki jo je toliko rabil in pripisal usodno tolikerim, pa najbolj pristoja njemu in njegovim za narod tako škodljivim in nevestnim dejanjem. Do sem ga je pripeljala kot še mnoge druge njegova marksistična vsevednost in ideološka slepota.

Zgodba Kardeljeve meje v Istri se začne po l. 1945, ko je Titova Jugoslavija izgubila del Slovenske Primorske s Trstom in Gorico, pridobila pa del Primorske in Istro. Takrat se je odprlo vprašanje meje med Hrvaško in Slovenijo v na novo pridobljeni Istri na kopnem in na morju. Ker v tistih revolucionarnih časih strokovnost ni bila pomembna in so odločala le načela koristnosti za stvar ideologije, je komisar vedno tisti, ki odloči. V tem primeru je bil tisti, ki je odločil, spet komisar in glava slovenske komunistične nomenklature Edvard Kardelj, na hrvaški strani pa Bakarić. Sama sta se dogovorila za potek slovensko-hrvaške meje v Istri. Tito se nikjer ne omenja, čeprav je tudi to gotovo on odobril.

Po dogovoru, ki pa ni nikjer protokoliran, naj bi meja tekla po reki Dragonji na kopnem in naprej po obali severne strani Savudrijskega polotoka. Piranski zaliv naj bi bil v celoti slovenski in naj bi ga nadzirali samo Slovenci. Dogovor je bil takoj problematičen – prvič, ker ni nikjer zapisan , in – drugič, ker je dogovorjena meja na morju drugačna kot normalne meje na morju, v nasprotju je s pravili konvencij oziroma mednarodnega pomorskega prava. Hrvati danes tej meji lahko javno nasprotujejo prav zaradi teh nenormalnosti in tudi iz pravnih razlogov, kot smo že enkrat omenili.

Hrvati danes tej meji nasprotujejo in spor zanjo vlečejo pred mednarodna sodišča. Še hujša in usodna posledica tega samovoljnega dogovora pa je, da je bila razdeljena Občina Piran. S tem da je Piranska občina razdeljena, ne le da je izgubila del svojega zgodovinskega ozemlja in prebivalstva, ampak je Slovenija ipso facto izgubila del svojega morja in svoj teritorijalni izhod na odprto morje. To je najhujša in usodna posledica Kardeljeve neumne odločitve. S tem je Slovenija pomorsko zaprta in prikrajšana država. Ni treba biti pravnik, uporabljati je treba le zdravo kmečko pamet, pa vidimo škodo. Ta je velika v nacionalnem pomenu, je ozemeljska, gospodarska in politična.

Lahko bi govorili še o drugem oškodovanju slovenske države, ki jo je povzročil Kardelj s svojo nekompetentnostjo pri reševanju mejnega vprašanja. Kaj lahko rečemo o njegovi indiferentnosti do vprašanja nadomestila slovenskega ozemlja in morja, ki je po Londonskem sporazumu ostalo v Italiji ? V svoji ozkosti se ni spomnil in zahteval nadomestila v Istri, ki nam naj bi pripadalo po logiki stvari. Obstajala je možnost, da bi ga tudi dobili z več Kardeljeve prisebnosti in nacionalne zavednosti. Vsaj do reke Mirne. Če pa smo že pri Mirni, pa povejmo anekdoto, ki gotovo pove tudi resnico o takratnem dogajanju. Ko se je Kardelj pogovarjal o meji na reki Dragonji, je imel baje v mislih reko Mirno. Njegova specialnost je bil pač marksizem-komunizem, ne pa geografija. Tako se zgodi, če zaslepljen ideolog rešuje pomembno vprašanje.

No, nazadnje bomo pristavili v to zgodbo še eno domnevo, ki pa je tudi naše prepričanje. Kardelj je bil komunist in proletarski internacionalec. Njemu, ki je imel v glavi veliko in združeno proletarsko državo s Sovjetsko zvezo in Stalinom na čelu, je bilo malo mar za narod in narodove meje. Če so že bile tu in tam potrebne, so bile samo administrativne, za ljudske množice pa niso bile potrebne, saj so se združevale kot razred v veliko skupnost. V tem smislu je bil Kardelj sposoben iskati le pragmatične rešitve ne oziraje se na reči, ki so bile izven njegovega miselnega obzorja: sprejemal je le tisto, kar naj bi koristilo njegovi ideološki stvari in njemu samemu. Sumimo ga tudi, da je mejo postavil tako, kot jo je, še iz enega praktičnega razloga. Slovenija je imela mejo z Italijo. Ta je bila v tistem času za naše komuniste kar občutljiva in neprijetna. Velika italijanska manjšina v naši republiki bi bila zanje stalno nekakšna motnja in ovira, morda tudi grožnja. Kardelj je najbrž v tej brigi pustil tisti nam pripadajoči del Istre s precejšnjo italijansko manjšino vred kar Hrvaški, ki ni bila direktno italijanska soseda. Ta bi se z njo lažje otepala. Tako si je mogoče tudi lažje razložiti ta infantilni način dogovorjanja o meji med obema komunističnima veljakoma. Lahko bi še premlevali o tem, a nima smisla, saj ni časa in prostora. To bo naloga zgodovinarjev.

Najbolj zgovoren dokaz pa je sama obstoječa in problematična meja, ki priča o neprisebnosti in lahkotnosti dogovarjanja o važnih stvareh, ki se tičejo naroda, njegovih pravic. Če smo doslej govorili o osnovnem vzroku za nastanek mejnega spora med Slovenci in Hrvati in o tedaj nastalih možnostih za nastanek spora ter o ljudeh, ki so mejo tako nespametno in arbitrarno zakoličili v tistem povojnem času, se vrnimo sedaj v današnjo stvarnost in k reševanju tega neprijetnega in škodljivega spora.

Vlada nam, kot smo že omenili, postkomunistična elita in vladanje ji gre slabo od rok. Ta elita zares ne bi bila vredna svojih prednikov s Kardeljem in Titom na čelu, če se v težki situaciji krize in neuspehov, ne bi znala reševati na svoj podedovani način. Stara in večkrat prizkušena praksa ji še vedno pride prav. Potrebno je bilo le najti nekaj, kar bi lahko dobro uporabili za manipulacijo. Moralo pa bi biti za narod pomembna stvar, ki močno vzdrami čustva v ljudeh. Za Kardelja je prišla prav vojna in okupacija, da se je s svojo KP prikazal kot rešitelj. Pahor in današnji levičarji so tako priložnost – za njih tudi nekakšna rešilno bilko – odkrili v nerešenem obmejnem vprašanju, ki zelo vznemirja Slovence. Vedeli so, da bi jim uspeh pri reševanju mejnega vprašanja lahko prišel še kako prav in rešil tudi njih same, saj bi jim vrnil del ugleda in povzdignil posebno Pahorja, ki bi obveljal za sposobnega politika. Tako je šla slovenska postkomunistična levica v akcijo. Nemudoma so sklenili arbitražni sporazum s Hrvati in pustili zadaj vse drugo. Sporazum so takoj razglasili za veledosežek in zanj pripisali slavo sebi. Njegovo vrednost so napihovali, vsebino pa, kot smo videli, dalj časa prikrivali. Ta sporazum, ki je tako aktualen že nekaj časa in naj bi odigral svojo vlogo v slovenski nacionalni politiki, je torej v bistvu manipulacija, ki naj bi ji ljudje nasedli. V marsičem v njej vidimo podobnost po duhu in načinu z manipulacijo OF. Tudi tokrat je opozicija glavni sovražnik, spor s Hrvati ( gl. okupacija !) pa priložnost. Ne gre toliko za rešitev spora s Hrvati, kolikor za to, da »rešiteljstvo« pripišejo sebi, uničijo pa opozicijo in vladajo še naprej. Tako se zgodovina ponavlja.

Mednarodni arbitražni sporazum, ki ga je pripravil Borut Pahor s sodelavci, ga podpisal in prevzel zanj odgovornost, se nam zdi kot nekakšna zbirka pravil za igro, za katero še ne vemo, kaj bo prinesla. Zastavek je velik in obremenjujoč. To je predvsem slovensko morje in izhod iz njega. Pa še kaj. Ne vemo, kakšnega dobitka se oba igralca nadejata. Skoraj pa vemo, kateremu bolje kaže. Ne bomo pa tvegali napovedi, saj ta sporazum, do pred kratkem tajen in neznan, zdaj končno objavljen, dovoljuje samo ugibanje.Vsebuje preveč nejasnosti in možnosti različnega razumevanja.

Vlada in mediji nam servirajo stvari po svoje. Če do neke mere kar dobro poznamo razloge za spor o meji, ki so dejstva na dlani, smo si morali prave razloge, ki so Pahorja silili, da je tako pohitel pri sklepanju arbitražnega sporazuma nekako poiskati sami in smo jih do neke mere tudi opisali. Ugotovili smo, da sklepanje tega sporazuma, takšnega kot, zdaj vemo, da je, ni koristno za našo državo. Namenjen je koristim koalicije in dedičem revolucije. Kar se Slovenije tiče, pa je nepremišljen, škodljiv in prenagljen. Res je vprašanje meje med državama pereče in vpije po rešitvi, vendar ne smemo biti zato nestrpni in neprisebni. Naglica pri takih stvareh pogosto škoduje. Potrebna je skrbna proučitev dejstev in možnosti. Za dokončno rešitev tega vprašanja ne smejo igrati posebne vloge niti kakršnikoli pritiski od zunaj ali od koderkoli, saj gre za naše res vitalno državno vprašanje. Biti moramo samozavestni, odločni in pogumni.

Sečoveljske soline

Slika 42. Sečoveljske soline

Govorijo, da sta na Pahorja pritisnili EU in Amerika in da je zato tako hitel. Res, da lahko včasih veliki pritiskajo na male, a to ne more biti pravi in edini razlog za hitenje. Zgoraj smo omenili še druge pomembnejše za Pahorja. Saj smo vendar suverena država in enakopravna članica EU. Lahko bi vztrajali in dosegli tisto, kar pravzaprav moramo doseči.

Vemo, da Pahorju in njegovi vladi danes ne gre dobro in je v stiski: priljubljenost ji pada, kredibilnosti nima več in vse ji gre narobe. Izkazala se je za nesposobno in nekompetentno, pravo senco Janševe vlade in dela. To ambicioznemu Pahorju in sodelavcem jemlje ugled tudi v tujini in jih dela ranljive, negotove. Je kdo Pahorju kaj namignil ali obljubil, pa se je vdal in pristal na nesprejemljivi kompromis, ki ga slutimo v Arbitražnem sporazumu. To bi mejilo na nacionalno izdajo in tega mu ne bi želeli pripisati.

Ta igra z reševanjem mejnega vprašanja je, kot smo že rekli, premišljena manipulacija. Nikakor ne smemo dovoliti, da smo kot državljani žrtve te manipulacije in drugih političnih trikov kogarkoli, tako kot smo doslej pogosto bili. Vemo namreč, kdo in kaj so naši politiki in kakšna je naša država, ki mora životariti ob kontinuiteti komunistične preteklosti; vemo, kakšna je neodvisnost medijev pri nas, ki ustvarjajo javno mnenje in prevladujoča stališča v podporo koalicijske politike, in nazadnje, kakšni so cilji te politike. Tukaj bi si dovolili, da pozovemo vse ljudi, ki jim je kaj za domovino, da se uprejo manipulacijam in podprejo demokratične sile in se jim pridružijo. Skupaj moramo poskrbeti za slovensko državo, ki je sedaj v veliki stiski. Morali bi se zbuditi.

Osveščene državljane bi potrebovali ne le v odnosu do Hrvaške, ampak nasploh. Potrebovali bi še bolj modre in pogumne politične osebnosti, ki bi zmogle in znale braniti naše pravice; potrebovali bi vlado z več kompetencami, ki bi pristojneje odločala in za odločitvami tudi stala – vlado, ki bi bila odločna in demokratično usmerjena, s čisto zgodbo sedanjosti in preteklosti. Teh lastnosti, žal, koalicijska Pahorjeva vlada nima, po enem letu vladanja ima sloves slabe vlade. Postkomunistična in neolibreralistična drža sta v krizni preizkušnji odpovedali in se diskreditirali. Z aferami in ideloškimi spori koalicija poskuša reševati sebe in ves naš razočarani postkomunistični svet. Cilj ji je vladati in zadržati oblast. Do kdaj ji bo to še uspevalo, bomo videli. Enkrat bo že prišla ura resnice. In revizija rezultatov.

Pahor in njegova vlada predvsem ne znata in nikoli ne bosta mogla razvijati prave demokracije in pravne države, služita in služila bosta ozkim in sebičnim osebnim interesom ter ideološkim strankarskim ciljem. Ničesar nista naredila in ne bosta naredila za spravo med ljudmi in enotnost naroda, kar je bistveni pogoj za uspešno državo. Na oblast se je ta vlada zavihtela na krilih ideološkega boja in s pogledom, obrnjenim v revolucionarno preteklost. V boju za oblast se je posluževala predvsem prevar in laži, manipulirala je z ljudmi. Z vsemi silami so ji pri tem pomagali ljudje preteklosti, ki jih je strah demokracije.Prevladuje mnenje, da tudi v zadevi meja ne ravna odkrito in pošteno, ker se, kot nekoč komunisti, hoče s težavo države le okoristiti in z manipulacijo promovirati sebe. Kot vemo, so naši komunisti z revolucijo naredili našemu narodu nepopravljivo škodo v preteklosti, tudi od te vlade se narod ne more nadejati koristi. Komunisti so se v času največje narodove preizkušnje – v času okupacije okoristili z narodovo nesrečo, ga prevarali z NOV in izvedli revolucijo.

Če je torej tako, kdo bi lahko strankam, ki so stranke kontinuitete, tej vladi in Pahorju lahko zaupal reševanje tega za državo in vse nas pomembnega mejnega vprašanja, ki ga je povzročil prav njihov prednik in učitelj? Kdo jim bo lahko verjel in se ne bo bal, da bodo izigrali njegovo zaupanje in to zaupanje ponovno izkoristili za uresničitev kakršnihkoli svojih strankarskih ali drugačnih interesov. Komunisti in njihovi dediči so isti; znajo taktizirati, spremenijo se pa ne. »Volk dlako menja, čudi pa ne«, je star pregovor, ki odraža staro modrost, utemeljeno na mnogih življenjskih izkušnjah. Kot po Kardeljevem dogovoru nas bo verjetno tudi po tem še bolj bolela glava v naši prihodnjosti.

Po življenjskih izkušnjah, iz katerih se najbolj prepričljivo učimo, se nekoliko ozrimo v zgodovino! In to ne v tako daljno, kar v tisto, ki nam je še v dosegu našega spomina in še ni tako oddaljena – vsaj ne toliko, kot bi si to želeli komunisti in njihovi nasledniki postkomunisti, ki bi radi gledali samo še v prihodnost – da bi bile pozabljene vse grde in slabe stvari. (Samo napake!) To nam vedno znova dopovedujejo. Tudi njihov arbitražni sporazum s Hrvaško naj bi meril na »prihodnost«, a vprašanje je, kakšno prihodnost nam prinaša. Za odgovor bomo poslušali kar pravljico za lahko noč in bomo lepo sanjali. Uresničilo se bo nekaj drugega. Zgodovina pa je »magistra vitae« – učiteljica življenja, ki nas uči. Preteklost nam je že pokazala, kako so ravnali in koliko so vredni ideološki predniki naših sedanjih oblastnikov. Bolje bomo po tem razumeli tudi našo sedanjost in vedeli bomo, zakaj je tako, kot je: vedeli bomo tudi to, kako in zakaj je lahko do takšnih odnosov s Hrvaško sploh prišlo; dobili pa bomo tudi boljšo predstavo o tem, kaj lahko pričakujemo sedaj od tega arbitražnega sporazuma.

Pri Kardeljevem postavljanju meje je šlo poleg zanemarjanja nacionalnih interesov predvsem za neodgovornost, oblastniško samopašnost, nevednost in nestrokovnost, pri Pahorjevem Arbitražnem sporazumu najdemo marsikaj istega in morda še kaj drugega in drugačnega.

Vemo, da je sedanja meja za nas krivična in nevzdržna, dvakrat slaba meja. Vemo, da jo moramo braniti in zahtevati naše pravice, a še enkrat bi se morali Slovenci vprašati, po čigavi krivdi je ta meja taka, da imamo danes probleme z njo. Na koga bi se morali torej jeziti, če je taka, kot je. Lahko damo danes v reševanje ta spor dedičem tistih ljudi, ki so nam ta spor v svoji nesposobnosti in marksistični zaslepljenosti zakuhali? So ti nasledniki kaj sposobnejši in manj zaslepljeni od svojih političnih predhodnikov? So že kaj popravili od tistega, kar so njihovi boljševistični predniki upropastili ? Tega za enkrat še ni bilo opaziti. Tudi drame slovensko-hrvaških odnosov, domnevamo, ne bodo rešili v našo korist. Imajo pač svoje načrte.

Povejmo to še enkrat, da bo jasno.

Po vsem, kar smo Slovenci doživeli, bi se morali še in še spraševati, zakaj nas Slovencev ne sreča že enkrat zdrava pamet. Smo res tako neumni in usodno zaznamovani, da se kljub tolikim težkim zgodovinskim izkušnjam ne znamo ali ne moremo nehati prepirati se otresti neke zmotne ideologije, ki je že mrtva in nas razdvaja. Smo nesposobni domisliti izkušnjo in razumeti nauk iz nje in se ozreti po boljših rečeh? Ali smo preprosto taki, da smo obsojeni na večno zmoto in capljanje za drugimi? Morda smo premalo modri in nam ni pomoči, zato pa bomo ostali nezgodovinsko ljudstvo, ki bo v svojih zdrahah izginilo, še preden mu bodo vzeli zemljo.

Kaj bodo s tem sporazumom pridobili Hrvati, je druga stvar. Nedvomno se bodo dvignili nad nas kot zmagovita stran, ki se je v politični igri izkazala za mnogo bolj spretno, prisebno in predvsem državotvorno.

Naš predlog, ko kritiziramo sedanji koalicijski dogovor o rešitvi mejnega vprašanja s Hrvaško, je drugačen. Mislimo tudi, da je edini sprejemljiv in pošten do obeh mejašev. Kar je bilo naše, naj nam Hrvati vrnejo. Ne bomo zahtevali meje na Mirni, a vrnejo naj nam ozemlje, ki je last Piranske občine. Postaviti bi se bilo treba na to zgodovinsko izhodišče in na njem vztrajati. Vsi problemi bi bili s tem poenostavljeni in tudi Hrvati se ne bodo mogli sklicevati na to, da smo jim kaj ukradli. Čvrsto stališče na tem bi rodilo ustrezne sadove in pravo rešitev. Seveda pa takega stališča ne more zavzeti in se ga držati vlada, ki v bistvu živi in se ohranja iz kontinuitete in danes v svetu ne more imeti kredibilnosti in zaupanja. Ta vlada se v sporu ne bo mogla in ne hotela sklicevati na komunistično samovoljo in nasilje, na nelegitimnost komunističnih odločitev in kršenje državljanskih in nacionalnih pravic. Vprašanje tega mejnega spora bi lahko reševala samo resna demokratična in odločna vlada, ki bi kot najprepričljivejši argument uporabila resnico. V obrambi prave in pravične meje bi se morala sklicevati na komunistično arbitrarnost in nasilje. Meja na Dragonji in v Piranskem zalivu je bila določena protipravno, arbitrarno in nasilno. Komunisti takrat niso upoštevali zgodovinskih dejstev ne volje ljudstva: meje so določili v skladu s komunističnim pojmovanjem prava in v nasprotju z demokratičnimi načeli svobodnega sveta.

Priznati pa moramo, da nas ob tem mejnem sporu, ko opazujemo med sabo sprte in razdeljene Slovence, zares fascinira hrvaška enotnost, njihova nacionalna zavest in državotvornost, ki se ne kaže le ob tem našem sporu, ampak tudi drugače skozi njihovo zgodovino. Kaj imajo oni več in na kaj so lahko ponosni bolj kot mi Slovenci? Je pa seveda ta hrvaška državotvornost v odnosu na Slovenijo res nekoliko čudna, če ne ozkogleda. Včasih pa, mislimo, le mora med sosedi igrati neko pomembno vlogo tudi kaka druga vrlina in ne le nacionalni egoizem. Nekaj širokosrčnosti ne bi smelo škoditi. Za ped zemlje se sosedje pogosto tožarijo, a mi, in z nami še toliko pametnih ljudi, vendar mislimo, da je to nespametno; da je v smislu dobrososedstva le treba ravnati nekoliko drugače. Veliko bolje je dogovoriti se, saj »kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima«. Pametni in dobri sosedje si vendar ne zapirajo drug drugemu poti z dvorišča na cesto. V mislih imamo morske poti. Hrvaška ima toliko morja in toliko otokov in toliko obale (900 km), da lahko rečemo, kako je bogata, Slovenija pa je po izgubi zahodne Primorske ostala v tem pogledu po zaslugi »misleca in narodnega heroja« Kardelja močno prikrajšana. Kaj pomeni Hrvaški tisti košček morja ob tolikšnem morju drugega kot sredstvo za izsiljevanje in onemogočanje soseda? Dobri in pametni sosedje bi gotovo ravnali drugače.

11. Po branju

11.1. Kriza liberalizma

Avtor: Mavro Orel

11.1.1. Laž o napredku

Francoski zgodovinar in mislec Marcel Fauchet v svoji knjigi Kriza liberalizma II. obravnava obdobje med leti 1880–1914 v Zahodni Evropi, in kot sam pravi, se klasična zgodovina Evrope zaključuje z liberalno sintezo, s pričakovanjem sprave med preteklostjo in moderno. Knjiga je zanimiva ne samo zaradi globoke analize tistega časa, ampak tudi za nas danes, ki poznamo tudi drugačen liberalizem, ki se povezuje z marksizmom.

Prva znamenja, ko se je pokazal sum o napredku, najdemo v prvi izdaji knjige Nemški zapisi iz leta 1878, v delu, ki ga tudi štejejo za izhodišče radikalnega nacionalizma v Nemčiji teologa Paula Lagarda. Če je kje ideja o napredku našla ugodna tla, je bila to Bismarckova Nemčija. Po letu 1871 je uspela politična združitev. Bila je to tudi dežela znanosti, dežela pospešenega industrijskega razvoja, ki se je iztrgala iz stoletnega zamudništva in ustvarila eno izmed gospodarsko najmočnejših sil ob koncu stoletja v Evropi. Bismarckova politika, čeprav konservativna, je bila naklonjena liberalizmu. Konservativci so se znašli s kulturkampfom v povezavi z liberalci zaradi skupne vere v napredek Nemčije. Vendar je bil ta napredek le utvara. Njegove posledice so pomenile izgubo pristnega nemškega duha. Resnična Nemčija je bila potvorjena in izdana z uspehom te politične povezave. Načela je v resnici moralno moč naroda in njegovega genija. Lagarde predlaga obuditev nemškega krščanstva, bil je namreč prepričan o propadu institucionaliziranega krščanstva, zato se je zavzemal za ločitev od tradicionalizma.

Nemški zapisi so spodbudili nastanek intelektualne struje, ki je imela velik vpliv v Nemčiji ob koncu stoletja. Domneven napredek, s katerim se je ponašala moderna družba, je poravnala s kulturnim nazadovanjem, z omajanjem vrednot, ki jih je zapustila tradicija. Poleg Nemčije so 80. leta uveljavila intelektualno modo pesimizma v Evropi. Zapoznela junaka pesimizma sta Schopenhauer in Hartmann ter njegova odmevna ‘Filozofija podzavestnega’ leta 1869. Tako je nastala avantgardna estetika z dekadentnim gibanjem. Vendar se estetika ni omejila le na estetsko plat, ampak tudi na politično in je značilen pojem filozofije antiprogresa, filozofija, ki je v Nemčiji nenavadno odmevala.

Rast bogastva, uspeh znanosti, širitev javnih svoboščin, daleč od tega, da bi pritegnile celoto narodne skupnosti, je šla z roko v roki z nazadovanjem duha in ugašanjem duše naroda. Najgloblja resnica človeške skupnosti je v spoštovanju reda, ki zavrača lažni napredek, ki ga opeva liberalizem.

Leta 1879 je Američan Henry George objavil knjigo ‘Napredek in revščina’, ki je dovolj zgovorna že po naslovu. Danes pozabljeno delo je imelo mednaroden odmev. Knjiga je načela socialno vprašanje, ki je bilo tedaj omejeno na delavstvo oziroma na delavsko gibanje. Podnaslov je bolj ekspliciten: ‘Anketa o vzrokih za industrijsko krizo in za rast revščine namesto bogastva’, George ne nasprotuje ugotovitvam, na katere se sklicujejo zagovorniki napredka. Res je, da je bila za 19. stoletje značilna presenetljiva proizvodna moč in ustvarjeno bogastvo. Problem je bil v tem, da te ekspanzije ni bil deležen celoten družbeni organizem in ni bil dejavnik integracije, ampak dejavnik delitve.

Tendenca, ki jo imenujemo materialni napredek, ne izboljšuje življenjskih razmer nižjih plasti in ustvarja še slabše pogoje. Zvišanje proizvodnje in izmenjava ima za posledico delitev družbe, namesto da bi bolj povezovala njene dele, kot je to hotel Spencerjev načrt razvoja z razlikovanjem. Združitev revščine in napredka je velika uganka našega časa. Za uravnovešenje nepravične delitve bogastva, ki je grožnja in prekletstvo sodobne civilizacije, George predlaga nacionalizacijo zemljišč.

Napredek znanosti in industrije ni globalna zakonitost, ki se tudi ne bo avtomatično nadaljevala v splošno izboljšanje, morda pa povzročila tudi nasprotne učinke. S tem zastojem je samo načelo napredka zadeto v bistvo. Famozni napredek nas odtegne od preteklosti, obstaja pa nevarnost za identiteto naroda, z druge strani pa tudi ne vodi v prihodnost, kjer bi bila rešitev današnjih problemov.

Potrebno je uporabiti drugačno logiko, da bi premagali razdor in silo zgodovinskega pritiska. Ta prinaša preoblikovanje družbenih sistemov, usmeritev v prihodnost, v proizvodnjo. Daljše odločne spremembe pomenijo ostrejšo ločitev s preteklostjo. Ta odmik pomeni postopno pripravo na novosti, ki bodo nastajale. S preteklostjo smo namreč pretrgali obenem z množico stvari, ki so v preteklosti bile uveljavljene. Trojna sprememba preteklosti, sedanjosti in prihodnosti je povezana med seboj in zanikati idejo o napredku nima nobene zveze z dogodki, kot je npr. francoska revolucija. Ti sicer izstopajo iz dogajanja zgodovinskega procesa in njih razumevanja. Brez preloma sicer zakrivajo novost, ki je ni mogoče zamenjati s prejšnjim stanjem. Bistvena identiteta, ki povezuje različne momente zgodovinskega procesa, se ujema z začetkom, potekom in koncem. Enotnost razvoja, ki zagotavlja, da bo prihodnost pomenila dovršitev preteklosti, se odmika. Ključa za spreminjanje ni iskati drugje kot v splošnem preoblikovanju. Nastajanje ne pušča nič nedotaknjenega, razširja se povsod in na vse.

Brez spoštovanja narave ne bo šlo

Slika 43. Brez spoštovanja narave ne bo šlo Simon Dan

Mi smo namenjeni drugačnemu svetu kot naši predniki. Viktorjanski čas je bil naprekosljiv v razvoju industrije, trgovine in svobode. Potem je to silo spreminjanja zgodovinskega časa odneslo in nastopila je kontinuiteta. Jedro kontinuitete zgodovinskega časa je v živi prisotnosti preteklosti v sedanjosti. Tradicija ne pomeni več zunanje, nezmotljive in splošne avtoritete, ki zahteva ponovitev starodavnih običajev. Tradicija je izvor, ki se navdihuje z razsodnostjo in ne ustvarja nasprotja med razumom in tradicijo, je kapital, ki podpira napredovanje moderne v duhu preteklosti. Ta občutek možnosti in nujnosti povezovanja invencije sedanjosti in genija tradicije je bil odločitev za 19. stoletje v času hegemonije konservativnosti. Toda zmagoslavni liberalizem ni razumel tega, nudil je samo bolj obsežno in kritično verzijo. Tradicija je v svojem bistvu naravna in nezlomljiva s krvnimi vezmi in dednostjo v nadaljevanju roda, v stekanju biološke reprodukcije. Odtod zamisel družine kot vogelnega kamna načrta stabilizacije družbe v primerjavi z usodno nestabilnostjo političnih institucij.

Okrog leta 1880 je takratni razvoj družbe povzročil konec žive preteklosti, kar je pomenilo krizo. Konec je bil nujen za odpravo tradicije. Šlo je za proces, ki se je raztegnil na celo stoletje. V zadnjih desetletjih 20. stoletja se je zaključila detradicionalizacija začeta proti koncu 19. stoletja. Šlo je za splet okoliščin, ki so ovirale ohranitev starega in s tem trganja vezi preteklosti in sedanjosti, to je manifestacija fenomena, ki je imel najgloblje korenine na podeželju. V 80. letih se je začela krhati stara agrarna civilizacija. V spoznanju tega dejstva se je razvijalo proučevanje folklore v smislu ohranitve spomina na čas, ki je izgineval. Sočasno s tem je prišlo do odkritja mesta kot sveta nasprotnega tradiciji, družbenega okolja, ki je vir nove družabnosti in ne temelji na predhodnem, ampak je odkritje za vse čase. Urbanizacija, ki je nastajala v drugi polovici 19. stoletja ni samo to, da so bila mesta kraj, kjer živi večina prebivalstva, ampak tudi prizorišče sodobnega dogajanja in organizacije, ki sta neločljivi.

Mestno okolje je umetno okolje, kjer veljajo tržni odnosi in so izključene vse dolžnosti in moralne obveznosti do preteklosti.

Izvoljeni kraj nove ekonomije družbenih odnosov je Amerika, katere vzorec je prodrl v takratno evropsko zavest z mešanico očarljivosti in odpora. Amerika metropol in neznanske rasti, nebotičnikov, mogočne tehnologije in velikih tovarn. Svobodna Amerika, ki izumlja, prosta vseh spon preteklosti. Amerikanizem je postal simbol te modernosti brez tradicije, s katero so Evropejci hoteli odkriti življenje.

Od leta 1902 je angleški novinar W. Setead opozarjal: 20. stoletje bo stoletje amerikanizacije sveta. To je pomenilo konec angleškega stoletja in njene tradicionalne modernosti.

Teoretični izraz tega preloma, ki se je kazal, je podal verjetno Tönnies s svojim razlikovanjem med družbo in skupnostjo. Pri tem razlikovanju gre za način obstoja družbe, za splošno obliko odnosov med ljudmi v organski celoti, ki je strukturirana po svojih običajih pripadnosti rodu in dolžnosti. Za družbo je primerno sožitje med ljudmi, pri čemer so odnosi uravnani z interesi in razumom, z organiziranostjo in denarjem. Velike metropole so vzorčni primer za takšno sožitje. Tönnies poudarja, da so velika mesta tip take družbe.

Nastajajoča sociologija je pomembna ob razmišljanju o novosti tega tipa skupnosti kot posledice detradicionalizacije. Človeška narava, ki jo je humanizem mislil preučevati, je pravzaprav konstrukcija duha. Ne spoznava različnosti in spremenljivosti uresničevanja človeštva. Ne spoznava globine, ki jo družba oblikuje. Sila, ki je brezmejno fleksibilna, menjajoča, kot je človek. Odkar se poglabljamo v preteklost, najdemo druge civilizacije, pač glede na druga obdobja. Sledita dve praktični, zelo pomembni posledici. Prva zadeva človekova spoznanja. Človeška resnica je različna, spreminja se s časi in kraji. Tako ni kontinuitete med preteklostjo in sedanjostjo, ni več stalnosti.

Če hočemo spoznati, kaj smo, se moramo pogledati od zunaj. S spoznanji, ki izdajajo, ali smo zmožni in katera zavest nas lahko pouči. Druga posledica zadeva kolektivni napor, ki je usmerjen v prihodnost. Ta se odpira na izreden način, kajti mora podaljšati v prihodnost to spremenljivost, za katero nam preteklost nudi dokaze. Moramo in moremo ustvariti veliko zaupanje v njeno prožnost in bogastvo, ker ne odpiramo vrat revolucionarni blebetavosti, pravi Durkheim. Spremembe so plod nujnosti, ki se vsiljujejo in izpodjedajo temelje odporu do inovacij. Razveljavljajo argumente v prid imobilizmu, ki jih vidijo konservativci v domnevni naravi stvari.

Polje neštetih možnosti se odpira, problem je le najti pravi način uporabe. Tradicionalizem sloni na nadaljnjem obstoju stare družbe, ki je bila dovolj živa in je živela v duhu kontinuitete, tako da je bila možna politična alternativa. Vendar če so trume reakcije izginile kot sneg in se je prepad s staro družbo poglobil, je bil vzor take politične aktualnosti diskvalificiran.

11.1.2. Tri krize liberalizma

Pomembna moč liberalizma je bila doktrina modernizma, ki se je pridružila temu gibanju. To je povzročilo razlago procesa, ki je potekal od srede 18. stoletja in ki je zmogel vpeljavo humanizma v nove razmere. Z dinamizmom in zgodovinsko orientacijo nekaj desetletij pozneje je bilo možno verjeti, da bo s to prenavljajočo se vizijo mogoče ustvariti osnovo in perspektivo človeškega obstoja. Zdelo se je, da bo to mogoče izpeljati, zdelo se je tudi kot sporazum, ki ne izpušča ničesar, kar bi pojasnilo sedanjost in kar je že bilo v preteklosti.

Prva kriza liberalizma je kriza razumljivosti in vladanja, ki je povezana s krizo strukture moderne. Samozadostnost, ki jo pripisujemo zgodovinskosti, se je izkazala kot utvara. Modernost je neizprosno pluralna. Ta zavest je v praksi najbolj presenetljiva. Ustvarja občutek, ki se spopada z intenzivnostjo že od mitoloških časov z načeli, ki so ukoreninjena in zato nezmožna obvladovanja. Na osnovi tega ponavljanje spodbuja nove skrajnosti, kot so integralni nacionalizem, etatizem ali radikalni individualizem, in poudarja ostrejše delitve ter konfliktno vzdušje. Domnevni politeizem je bolj navidezen kot realen, ker je končno gibalna moč modernizma. Različnost, ki se kaže tako v nastajanju sveta, za katerega so verjeli, da je na poti homogenizacije, je prizadelo liberalizem, ni pa se zadovoljeval z vključevanjem vseh stvari v kraljestvo svobode.

Druga kriza liberalizma je kriza sprave med moderno vsebino in staro obliko. Novo dejstvo je razbilo povezanost človeške skupnosti, namesto da bi jo utrdilo. Fenomen je splošen in se je širil na vsa področja skupnega življenja. Svoboda ločuje, razdvaja, se upira, desolidarizira družbene sloje, zoperstavlja enega proti drugemu. Neizogna nasprotja, ki nastajajo med ljudmi pretresajo vse do zasebnosti in sprožajo prelome, ki jim ni pomoči. Skratka, liberalizem je popolnoma iztirjen v procesu, ki ga je sam vpeljal in za katerega je verjel, da je njegov vodnik. Družbeni red, ki se je razvil pod njegovim okriljem, zanika pomirljiva predvidevanja, na katerih je temeljil. To je vrtoglavi skok v neznano, ki pomeni zlom tako načelno kot globinsko, česar se je držal na način, ki je nepojmljiv za eksistenčne pogoje družbe. Začeti tak neodgovorni proces je, kot bi čarovnikov vajenec nespametno odprl Pandorino skrinjo. Kdo ve, kakšen neki je bil mehanizem sveta v začetku nastajanja. Naivna predvidevanja ideologov se bodo pokazala kot zablode, ki so izšle iz globine obdobij, v katerih so vrli liberalci hoteli biti poslednji reševalci in garanti.

Posledice te revolucije v načinu kolektivnega delovanja zadevajo liberalno politiko v njeni identiteti. Notranja povezanost skupnosti je slaba v vseh sestavnih delih. Očitno je in tudi sprejeto, da je svoboda oblast, moč. Ta gotovost je od vsega začetka navdajala ljudi z navdušenjem. Nikogar skoraj ni, ki bi dvomil o tem. Tistega dne, ko je vzpostavljena oblast, ki zagotavlja zasebno svobodo vsakogar in v nadaljevanju tudi svobodo v javnosti, varuje interese in jih zastopa s svojimi predstavniki, je to politična skupnost, istovetna z vladavino.

Nagnjenje k liberalni svobodi se razvije v nasprotju z ovirami, ki so jih postavljali njeni začetni oblikovalci. Ne gre za širjenje uporabe, pomen splošne volilne pravice postane ključno vprašanje spreminjanja svobode v oblast, moč. Na kolektivnem nivoju se individualne svoboščine izkažejo kot prenos ljudske volje na površje, a pušča površje zunaj svoje osnove. Presenetljivo je nasprotje liberalnih svoboščin z nezmožnostjo vladanja nad tem, kar je sprožila.

Tretja kriza liberalizma preseneča v bistveni ideji in v predstavi osnovnega projekta. Prisiljen je bil priznati, da se je zadovoljil z naivnim prepričanjem o avtonomiji. Brez dvoma je svet, ki se je vzpostavil pod njegovim varstvom, avtonomen po načelu, po katerem je delno proizvod delovanja človeka z notranjo energijo in moralno močjo. Načelo je omejeno, ker ne nudi sredstev za uzakonitev dveh stvari. Eno je zaželena avtonomija, ki ni drugega kot prazna beseda, utvara, ker ne more odkriti dejstev, ki so neobvladljiva v kaosu, ali pa pomeni realizacijo, skratka, da vodi v take zagate, ki jih ne more premagati. Liberalna svoboda je pridobljena, demokracija je nekaj več kot samo liberalna svoboda. Skuša prodreti v skrivnost obvladovanja zgodovine, kar je nevarna naloga pred tako pripravljenimi rešitvami po meri sicer stabilnega sveta, ki je neokreten in lahko samo neučinkovit. Eno je, da svoje zakone posveča izmišljenemu, drugo pa je, da se posveča odkritju samega sebe. Gre za diskreten prelom z osnovnimi načeli liberalne demokracije. Svoboda ne privede do oblasti, potrebno je začeti z oblastjo, da pridemo do svobode. Ta formula, daleč od tega, da bi bila besedna igra, povzema strahove iz 20. stoletja, ki bi uresničili cilje, ki jih je nemogoče ločiti, a tudi težko povezati. Osvetlitev krize liberalizma ni nič velikega, nič ganljivega. Videz hegemonije je rešen, a za to nedotakljivo fasado je razvrednotena notranjost. Vera v njeno poslanstvo je izginila, dvom je premagal tudi njene privržence, ki niso več zmožni izpolniti svoje naloge. Zmedeno čustvo, vendar vztrajno, se je naselilo v igralce, da je prišel čas izročiti oblast. Prihodnost zahteva nekaj drugega, kar se ne da imenovati, toda spodbuda ni nič manj neizprosna.

Tudi brez vere ne bo šlo – Tudi brez krščanstva ne bo šlo

Slika 44. Tudi brez vere ne bo šlo – Tudi brez krščanstva ne bo šlo Simon Dan

Tri krize, ki vsaka po svoje zaznamujejo konec nekega obdobja in začetek naslednjega. Najprej se to izraža kot naslednja stopnja modernizma, klasične stopnje razvoja avtonomije, ki ima za cilj celotno verzijo razmer skupnosti. Na delu so vse tri sočasno in morajo sobivati. Z vstopom v novo obdobje gre za odkrivanje skupnega delovanja, konec je obdobja, ki je bilo tesno povezano s prejšnjim. Verjeti je, da te različice avtonomije izhajajo iz religiozne enotnosti. Modernost je neločljiva od specifične vloge človeških ustanov. Iznajti mora enotnost z lastnimi sredstvi in na svoj račun. Konec je sodobne demokracije ali spontanega izraza svobode posameznika. Preobrazba splošne svobode na oblasti je veliko dejanje in njenega neskončnega iskanja s skromnim izkupičkom.

Trije veliki problemi se pojavljajo v liberalizmu, ki ga je 20. stoletje razrešilo. Z letom 1914 je bilo vedno več tistih, ki jih je zajel preplah ne glede na njih pričakovanja ali odklonitev. Ta svet, v tolikih pogledih zmagoslaven, je z vsakim dnem prinašal usodne potrditve: splošni in znanstveni napredek, pritisk množic, ki so ga strašile prikazni negotovosti, kot bi bila mogočna zgradba eksistence spodkopana od vrha do tal. Vse to v tesnobnem pričakovanju, ki ga je spočela beseda revolucija. Bila je to magična beseda, ki je dala temu imenu nedoločljivo možnost spremembe. V resnici bi bili ti problemi usodnega trenutka razrešeni v okviru obstoječe družbe. Globoke spremembe družbe bi bile uresničene s sredstvi, ki so bila pri roki. Toda potek dogodkov je narekoval drugače. Namesto katastrofe in pod plaščem stopnjujočega se dozdevnega zloma bi bilo treba najti odgovore na te tri izzive avtonomije. Nikoli ne bomo zmogli mirne zrelosti in trezne presoje. Ne bomo mogli prepustiti se sanjam, kaj bi bila Evropa 20. stoletja brez vojne katastrofe.

11.1.3. Materializem razlage in idealizem delovanja

Ravnotežje, kateremu je napredek dal svoje ime, se je strlo. Notranja uresničitev se v presežni smeri uveljavi v cilju. Podoba najvišjega zakona vodi k nastajanju, zbledi pa zakon, ki ni bil zamišljen kot božji zakon. Uresničitev zgodovine je vse bolj razumljena kot igra v službi kolektivne organizacije. Zgodovinska zavest se izraža v osupljivem vdoru materializma. Razlaga z gonilno silo ekonomije je takoj našla odziv v množici. Nekateri vidijo vzrok tudi v širjenju marksizma med izobraženci po letu 1890 v Evropi. Tudi širitev darwinistične misli o boju za obstanek je primerna razlaga. Ni pa pomembno ali gre za ekonomske ali biološke sile. Tudi ni pomembno ali gre za spopad ras ali razredov, bistveno je nadomestiti naivni idealizem z realizmom dinamike materialnih sil. Nasprotno se na strani zgodovinskega delovanja aktualni dogovor končuje z uresničevanjem zgodovine in v največji meri pospeši idealizem delovanja. Potrebno je hoteti zgodovino, če hočemo, da se uresniči. Potrebno je tudi načrtovati moč na področju polnem nasprotij, ki je postalo muka ideologij 19. stoletja. To gibanje je navdihovalo idealizem delovanja. Zgodovina je ločena od narave, da bi postala univerzalna. Dogaja se med ljudmi, njena spoznanja so podrejena znanosti. Metode in teorije se razlikujejo od tistih v naravnih znanostih.

Ta humanizacija spreminja pogled na obstojnost, na možnost posredovanja v podrobnosti in velikosti. Kaj pa, če se za družbene spremembe pokaže, da so le zvrsti ali tehnike? Deteologizacija povzroča demoralizacijo zgodovine v imenu zakona, ki bi jo vodil v povezavo z univerzalnim redom in končnostjo stvari. To se kaže kot nepovezanost posameznika z vsem kot moralnim izvorom. Nastanek nas ne osvobaja pravil, katerih se moramo držati, in izgubi razvidnost za vključitev v skupno delo, ki ni vsaj malo primerno za napredek. V tem najde posameznik pravila in cilje, ki usmerjajo njegovo ravnanje. Prepuščen je svoji samotni metafiziki brez zvezdnatega neba nad seboj. To je tudi sreča pristnega ideala, ki potegne sklep in zaključek. Vzpostavlja samozaupanje v smislu edinega možnega imperativa nujnosti. To je tudi možnost razumevanja objektivnosti danih pravil. Odgovor na ustrezno ločitev se ideal dolžnosti izraža najbolje v ustvarjalni napetosti. Združuje spodbudo s stremljenjem, ki se izgubi v pridobljeni solidarnosti.

11.2. Zakaj je Cerkev obsodila komunizem

Avtor: Janko Maček

11.2.1.

16. maja letos je Massimo Introvigne, ustanovitelj in direktor Centra za študij religij v Rimu, na spletni strani objavil razpravo Zakaj je Cerkev obsodila komunizem. Posegel je daleč nazaj v leto 1846, ko je papež Pij IX. z okrožnico Qui pluribus nastopil proti komunizmu. Najbolj natančno analizo komunizma s stališča katoliške Cerkve je leta 1937 podal papež Pij XI. v znani okrožnici Divini Redemptoris. O tej okrožnici je bilo v skoraj polstoletni dobi komunističnega totalitarizma in kasneje v dobi tranzicije tudi pri nas prelitega veliko črnila, saj so jo pogosto omenjali v zvezi s Cerkvijo na Slovenskem in še posebno s škofom Rožmanom kot »pobudnikom« slovenskega protikomunističnega odpora. Dober mesec pred objavo omenjene razprave je evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je obsodil tako nacizem in fašizem kot komunizem. Pri nas se o tej resoluciji še vedno krešejo mnenja, kajti nekateri menijo, da našega komunizma, ki naj bi bil bolj demokratičen kot drugi, ne moremo vzporejati s fašizmom in nacizmom. Ob vsem tem se nam zdi primerno in potrebno, da Introvignejevo razpravo v nekoliko skrajšani in poenostavljeni obliki posredujemo tudi našim bralcem.

Dvajsetletnica padca berlinskega zidu je, kot v začetku pove Introvigne, priložnost za razmislek o nauku katoliškega cerkvenega učiteljstva o komunizmu. Papež Pij XI. v okrožnici Divini Redemptoris omeni, da je Cerkev obsodila komunizem že leta 1846 z okrožnico Qui pluribus blaženega Pija IX. (1792–1878), dve leti pred objavo Komunističnega manifesta v letu 1848. Naj tu dodamo, da je samo nekaj let kasneje o komunizmu pisal in ga obsodil tudi naš Anton Martin Slomšek. Okrožnica Divini Redemptoris podaja zelo natančno analizo komunizma s stališča Katoliške cerkve. Izšla je leta 1937, samo pet dni po objavi okrožnice Mit brennender Sorge, s katero je Pij XI. obsodil nacionalsocializem. Značilno za okrožnico Mit brennender Sorge je tudi, da je izšla v nemščini v času, ko se je Hitler bližal višku svoje moči. Sicer je pa cerkvenih dokumentov o tem kar precej. Med novejšimi izstopata navodilo Kongregacije za nauk vere – tedaj jo je vodil kardinal Joseph Ratzinger – Libertatis nuntius iz leta 1984, ki govori o nekaterih vidikih »teologije osvoboditve«, in okrožnica Spe salvi Benedikta XVI. iz leta 2007 o marksizmu. Zakaj je Cerkev obsodila komunizem? Že okrožnica Divini Redemptoris opozarja, da je odgovor na to vprašanje: »Ker širi brezboštvo in ker preganja Cerkev« – nepopoln, Introvignejeva razprava pa odgovor razširi na šest točk, kot sledi.

1) Komunizem je globoko sprevržen (perverzen) sistem, po svoji naravi ateističen in usmerjen proti človeku.

Čeprav je danes skoraj moderno priznati komunizmu neko notranjo skladnost in sistemsko eleganco, ne smemo pozabiti bistvenega, da »je komunizem globoko sprevržen« (Divini R., 58), in to ne slučajno – zaradi zgodovinskih okoliščin, zaradi podlosti posameznikov. Krutost komunizma ni le prehoden pojav, ki navadno spremlja velike revolucije, ni osamljen primer splošne zagrenjenosti v času vojne, ampak popolnoma naravna posledica sistema (Divini R., 21).

Seveda, komunizem je brezbožen, je najbolj radikalna in skrajna oblika brezboštva: »Prvič v zgodovini smo priča premišljeno hotenemu in skrbno pripravljenemu boju človeka proti vsemu, kar je božjega. Komunizem je po svojem bistvu brezbožen in smatra vero kot opij za ljudstvo, saj verski principi, ki govorijo o življenju onkraj groba, proletarca odvračajo od občudovanja tuzemskega sovjetskega raja« (Divini R., 22).

Ko je uveljavljen popoln ateizem, sledi zanikanje osnovnih človekovih pravic. Doktrina, utemeljena na dialektičnem in zgodovinskem materializmu, trdi, da je edina realnost materija s svojimi silami in da so se od tu razvile rastline, živali, človek. Zato je tudi človeška družba le pojav materije, ki se razvija in v večnem nasprotju sil neizogibno teži h končni sintezi – brezrazredni družbi. V taki doktrini seveda ni prostora za Boga, ni razlike med duhom in materijo, med dušo in telesom. S smrtjo je vsega konec. Glede na dialektični vidik svojega materializma komunisti verjamejo, da je mogoče pospešiti konflikt, ki svet žene h končni sintezi, zato si prizadevajo zaostriti razmerja med posameznimi družbenimi razredi in razredni boj s svojim sovraštvom dobi vidik križarske vojske za napredek človeštva, na drugi strani pa je treba uničiti vse sile, ki bi kakorkoli skušale nasprotovati temu sistematičnemu nasilju. Komunizem človeka oropa njegove svobode in moralnih načel, vzame človeški osebi dostojanstvo in moralne zadržke proti širjenju zla (Divini R., 9-10).

Ali je bilo mogoče reči še kaj drugega?

Slika 45. Ali je bilo mogoče reči še kaj drugega?

Oba elementa: ateizem in negacija človeške osebe, njene svobode in pravic, sta glavna v zamisli marksizma. Res, da je marksizem te ali one partije ali misleca nekoliko različen od »najbolj krutega barbarstva« (Divini R., 21), do katerega je prišlo povsod, kjer je komunizem prišel na oblast. »Res, da je marksistična misel že od svojih začetkov – še posebno pa v zadnjih letih, imela različne struje, vendar pa so vse ostale povezane s temeljnimi tezami marksizma, ki so nezdružljive s krščanskim pojmovanjem človeka in družbe (Libertatis nuntius, 8).

2) Komunizem je celota: ni mogoče ločiti zgodovinskega materializma od dialektičnega materializma.

Čeprav pater Boff, utemeljitelj »teologije osvoboditve«, v samokritičnem članku iz leta 2007 prizna, da je ta teologija svoje dosledne pospeševalce pripeljala v ateizem, je dejstvo, da je večina katoliških somišljenikov marksizma ateizem odklanjala. Trdili so, da bodo iz marksizma odstranili brezbožno filozofijo – dialektični materializem, sprejeli pa historični materializem, to je ekonomsko in socialno analizo. Verjeli so, da se bodo tako izognili negativnim posledicam, ki so se običajno pojavile v komunističnih režimih. Toda kot piše papež Pavel VI. v apostolskem pismu Octogesima adveniens leta 1971, ni mogoče ločiti zgodovinskega in dialektičnega materializma, analize in ideologije: »Bilo bi nevarno prezreti tesno zvezo, ki to dvoje združuje, sprejeti marksistično analizo in zamižati pred njeno povezavo z ideologijo«. (Octogesima a., 34)

Kongregacija za nauk vere pa o tem – v jeziku, značilnem za kardinala Ratzingerja – takole piše: Marxova misel oblikuje splošen pojem, ki združuje razna opazovanja in analize v filozofsko – ideološko strukturo in jim hkrati določa pomen. Tako postane ločitev raznorodnih elementov, ki sestavljajo to epistemološko (spoznavno) mešanico, nemogoča, in ko mislijo, da sprejemajo samo analizo, so že pritegnjeni k filozofiji oziroma ideologiji. (Libertatis nuntius, 6)

3) Tudi zgodovinski materializem, domnevno ločen od dialektičnega materializma, ni recept za pravičnost, ampak za zatiranje in sramoto.

Katoliška cerkev proti ateizmu ne brani samo religije, ampak oznanja tudi socialni nauk, ki je integralni del njenega učenja, po katerem je komunizem – tudi če spregledamo njegov ateizem – glede na ekonomske in socialne vidike vzorec zatiranja in bede.

Benedikt XVI. opozarja, da to, kar se je zgodilo v komunističnih deželah, ni rezultat slabe interpretacije marksizma. Nasprotno, prav to razkrije njegovo temeljno zmoto, ki preprosto predpostavlja, da bo z razlastitvijo gospodujočega razreda in s podružbljanjem proizvajalnih sredstev uresničen Novi Jeruzalem, ko bodo izginila vsa protislovja, ko bosta človek in svet v harmoniji, ko bo vse v znamenju poštenega napredka, ki bo skupen vsem in bodo vsi želeli vse najboljše drug drugemu. Lenin je po revoluciji moral ugotoviti, da v Marxovih spisih ni nobenega navodila, kako naprej. Govoril je o prehodni dobi diktature proletariata, ki je nujna, bo pa kasneje sama od sebe prenehala. To »prehodno dobo« prav dobro poznamo in tudi vemo, kako se je potem nadaljevala in pustila za seboj brezupno razdejanje. (Spe salvi, 21) Kongregacija za nauk vere je leta 1984 zapisala: »Milijoni naših sodobnikov si legitimno prizadevajo, da bi si povrnili temeljno svobodo, ki so jim jo odvzeli totalitarni in brezbožni režimi, ko so se v imenu osvoboditve človeka na revolucionaren in nasilen način polastili oblasti. Te sramote našega časa ni mogoče spregledati: prav s pretvezo, da jim prinašajo svobodo, držijo cele narode v suženjstvu, nevrednem človeka.« (Libertatis nuntius, 10)

Na cvetno nedeljo leta 1968 pred cerkvijo Sv. Terezije v Vilni –                         Katoličani protestirajo proti komunističnemu »duhovnemu genocidu«

Slika 46. Na cvetno nedeljo leta 1968 pred cerkvijo Sv. Terezije v Vilni – Katoličani protestirajo proti komunističnemu »duhovnemu genocidu«

Seveda, Marx bi povedal, da je kot prehodna doba nujna diktatura proletariata, imenovana socialistična družba, za katero je značilna velika razmahnjenost države, ki pa kasneje postane novi svet, komunistična družba, kjer se Država postopno umakne. Benedikt XVI. ob tem poudarja naslednje: Marx za novi svet ni postavil potrebne ureditve, saj zanjo ni čutil potrebe. Pravzaprav je to logična posledica njegovega razmišljanja. Pozabil je na človeka in njegovo svobodo, pozabil, da človek vedno ostane človek. (Spe salvi, 21) Sedaj, po skoraj sto letih komunističnih režimov to »prehodno dobo« zelo dobro poznamo in vemo, da nikakor ni prehodna. Komunistične družbe brez Države nikoli ni bilo in neprestano odmikajoči se cilj vara sužnje in jih zadržuje v suženjstvu, nevrednem človeka.

Pogrebni sprevod Jaroslava Kiklja na ljubljanskih Žalah 22. marca 1942                             knjige Jaroslav Kikelj, Pričevalec vere in                         veselja, str. 261

Slika 47. Pogrebni sprevod Jaroslava Kiklja na ljubljanskih Žalah 22. marca 1942 Iz knjige Jaroslav Kikelj, Pričevalec vere in veselja, str. 261

4) Komunizem ni nastal v plemenitem boju proti krivici, ampak zaradi moralne in ideološke napake.

Pogosto slišimo, da naj bi bil v komunizmu pozitiven vsaj boj proti izkoriščanju in revščini. Znana je ugotovitev cerkvenega učiteljstva, da je zgodovinsko dokazano, da komunizem nikjer ni rešil problema revščine, ampak ga je še poslabšal. Skozi optiko razrednega boja pride samo po sebi do zanikanja transcendenčne razlike med dobrim in zlom. Kjer ni več morale, se razrastejo napake. In napake ne rešujejo resničnih problemov revežev, pač pa jih izkoriščajo. Komunistični zgodovinar in kasneje ekskomunist Arthur Rosenberg je o tem korektno povedal sledeče: »Marx ni izhajal iz proletariata, njegovih potreb in njegovega trpljenja, iz potrebe po njegovi osvoboditvi, da bi potem kot edino njegovo rešitev našel Revolucijo, ampak je izbral popolnoma drugačno pot: pri iskanju možnosti za Revolucijo, je odkril proletariat.« (Zgodovina boljševizma, it. prevod, Sansoni, Firenze 1969, str. 3)

Pij XI. opozarja, kako komunizem z lažnimi obljubami pravičnosti, enakosti in bratstva zapeljuje množice, posebno v sedanjem času, ko nepravilna delitev materialnih dobrin prinaša veliko bedo. Le redki so spoznali resnično bistvo komunizma, pač pa je večina podlegla skušnjavi spretno nastavljenih lažnih obljub. S pretvezo, da bodo izboljšali razmere delavskega razreda, preprečili zlorabo dosežkov liberalne demokracije in dosegli enakomernejšo delitev imetja, kar so popolnoma legitimni cilji, jim v času ekonomske krize uspe pritegniti tudi tiste sloje, ki v principu odklanjajo vsak materializem in vsak terorizem. (Divini R., 15)

5) Komunizem je samo ena od etap daljše revolucionarne poti.

Izredna sinoda evropskih škofov leta 1991 v izjavi Bodimo Kristusove priče poudarja glede na dogodke v letu 1989, da padec komunizma zahteva razmislek o celotnem kulturnem in socialnopolitičnem razvoju evropskega humanizma, ki je zaznamovan z ateizmom (ne samo zaradi marksizma), in z dejanji (bolj kot s principi) kaže, da ni mogoče ločiti božje od človeškega. Na komunizem ne moremo gledati izolirano. Že Divini Redemptoris ugotavlja, da ga ni mogoče razumeti brez predhodnega liberalizma razsvetljencev, ki je že desetletja, če ne kar stoletja pospeševal laicizem. Torej se ne moremo čuditi, če se v splošno razkristjanjenem svetu pojavi komunistična zmota.

Na posebno izrazit način je Benedikt XVI. 12. septembra 2006 v predavanju v Regensburgu in v encikliki Spe salvi leta 2007 predstavil komunizem kot rušitelja evropske in zahodne zgradbe, zgrajene z velikim trudom na harmoniji med vero in razumom, med judovskim in krščanskim razodetjem ter grško filozofijo. Razprava v Regensburgu govori o treh postopnih dehelenizacijah, ki so se pokazale v nasprotovanju grškemu jeziku in stilu, predvsem pa o ravnotežju med vero in razumom, ki ga je krščanski srednji vek po srečanju z Grčijo vzpostavil najprej proti doktrini Martina Lutra, nato proti racionalistom in scientistom ter končno proti marksizmu. V okrožnici Spe salvi so ta obdobja opisana glede na Lutra in na razvoj scientizma od Francisa Bacona do razsvetljenstva francoske revolucije in nazadnje komunizma.

Propad komunizma je dejansko odkril ta proces, ki ga protirevolucionarna šola označuje kot prvo, drugo in tretjo revolucijo. »Revolucija je celota,« kot pove tolikokrat omenjena izjava francoskega politika G. Clemenceauja (1841-1929), in njenega predstavnika komunizma ni mogoče razumeti brez upoštevanja nje same.

6) Glede na prejšnje faze revolucionarnega procesa je komunizem popolnejši in zato po obsegu in nasilju nevarnejši.

V teku stoletij so si sledili prevrati drug za drugim do nedavnih revolucij našega časa. (Divini R., 2) Vsaka revolucija, vsak napad na sintezo vere in razuma, vsaka dehelenizacija je nevarnejša od prejšnje in so tudi njene posledice težje. Komunizem kot tretja faza revolucionarnega procesa nosi v sebi vse napake predhodnih dveh in jih še poglablja. Protestantski fideizem, razsvetljenski laicizem in komunizem zaslužijo enako obsodbo in so tudi tako obsojeni. Socialni nauk neprestano spodbuja k idealu integralno katoliškega stališča, ki ne more biti kompromitirano z nobeno fazo revolucionarnega procesa.

Seveda pa pride v posebnih okoliščinah do razlike med tremi revolucionarnimi fazami. Na primer: zaradi nevarnosti pred komunizmom in socializmom je prišlo do povezave med katoličani in protestanti ter celo liberalci in obsodba »teologije osvoboditve« v Libertatis nuntius je bila izrecno naperjena proti zvezi katoličanov in komunistov, ki so nasprotovali liberalcem. To nikakor ne more biti hvala liberalizma, ki je v marsikaterem pogledu nesprejemljiv, kar pa ne spremeni dejstva, da komunizem kot zadnja faza po razsežnosti in nasilnosti prekaša zmote in strahote prejšnjih faz.

12. Ob devetdesetletnici mag. Mirka Kambiča

12.1. Ob devetdesetletnici mag. Mirka Kambiča

12.1.1.

Praznujemo visok jubilej sodelavca Zaveze

in našega dragega prijatelja

Brez njegovih mičnih oken in razkošnih balkonov stavba Zaveze še zdaleč ne bi bila tako občudovana kot je

Kot kaže spodnja fotografija je Mirko Kambič umetnik, ki opazi vse

Ad multos, Ad multos

12.1.2.

Slika 48.

Devetdeset let. Komaj predstavljivo obdobje, čas treh, štirih generacij, dobršen del ustvarjalnega, a strahovito nemirnega in nevarnega 20. stoletja, stoletja svetovnih vojn in prav tako smrtonosnih revolucij, pa vendar »moje stoletje«, kot ga v svojih spominih imenuje slavljenec sam. Zdaj torej, kmalu po začetku novega stoletja in tisočletja, njegova devetdesetletnica, mejnik v življenju, ki se je začelo dobro leto po koncu 1. svetovne vojne. V tolikih letih se življenja res zgodi za več življenj, zaporednih in vzporednih, še posebej, če gre za prevratni čas na eni strani, na drugi pa za ustvarjalno in nenehno iščočo osebnost, kot je mag. Kambič; a tudi za osebnost, ki ji služi spomin kot malokomu, osebnost, ki jo uravnoveša nenavadna zbranost ter smisel za blag, inteligenten humor, v katerem se morda skriva tudi eliksir dolgoživosti in skrivnost trajne težnje k življenju.

Devetdesetletnico je veselo praznoval v družinskem krogu, ob svojih petih vnukih, sredi slikovitih pejsašev Kamniške Bistrice. Za najlepši strokovni jubilejni uspeh pa šteje sodelovanje v katalogu in pri razstavi slovenskih impresionistov v Narodni galeriji v Ljubljani v letih 2008 in 2009.

(Povzeto po besedilu dr. Primoža Lampiča)

Marsikaj je treba restavrirati

Slika 49. Marsikaj je treba restavrirati Mirko Kambič
Jaslice

Slika 50. Jaslice Našel in slikal Mirko Kambič

Naj vas upanje ne zapusti

veliko mučencev bedi nad nami

Veliko mučencev moli

da bi nam nebo bilo naklonjeno

naj vas upanje ne zapusti

13. Deklaracije

13.1. Izjava slovensko-ameriškega sveta Cleveland/Ohio – 21. junija 2009

13.1.1.

Po 18. Letih, odkar smo si s skupnimi močmi pridobili svobodno in samostojno slovensko državo, danes del Evropske zveze in z demokratično ustavno ureditvijo, uradno še vedno velja enostranska zgodovina, ki načrtno prikriva resnico o zločinih, ki jih je povzročila KPS pod krinko OF med revolucijo in po vojni. Ta lažna zgodovina se poučuje v šolah že tretjemu rodu Slovencev. Uradno še vedno ni pojasnjeno slovenskemu narodu, da je moral slovenski človek braniti svoje življenje pred komunistično OF, ki je pobila že na stotine civilistov, uglednih mož, žena in družin, še preden so kot samoobramba nastale vaške straže in kasneje domobranstvo.

Zakaj je naš narod še danes tako usodno razdeljen? To je v veliki meri posledica lažne zgodovine, ki ima močan in negativen vpliv posebno še na mlade voditelje in politike. Pomanjkanje splošne zgodovinske izobrazbe od leta 1941 naprej in poštene politične volje do resnice je prav gotovo glavna ovira na poti do tako potrebne narodne sprave.

Do sedaj je bilo odkritih že skoraj 600 grobišč, ki jih je komunistična oblast načrtno prikrivala vse od leta 1945, ko so kruto pomorili od Angležev vrnjene domobrance (ne ujetnike, kot pravijo nekateri). Ob odkritju grobišča v Barbarinem rovu v Hudi jami je bila večina ljudi globoko pretresena in zgrožena. Priče so izjavile, da so morilci ljudi vezali z žico in jih pripeljali pred rudnik, jih poniževali, pretepali, ubijali ali tudi še žive zmetali v jame. Taki zločini se niso dogajali le na tem kraju, preživele priče so poročale tudi o krvoločnih pobojih v Kočevskem Rogu, na Teharjah in drugje. Ko smo z najvišjega slovenskega državnega vrha pričakovali besedo obžalovanja in sočutja, smo namesto jasne obsodbe genocida slišali le hudo sporno in dvomljivo izjavo. To nas navdaja z žalostjo in skrbjo.

Kot Slovenci po krvi, narodno zavedni in mnogi tudi slovenski državljani, se obračamo na Državni zbor Republike Slovenije in druge veje slovenske oblasti, da vzamejo na znanje naše predloge in vse potrebno za rešitev naslednjih doslej nerešenih, a perečih zadev:

1. Oskrbeti nepristransko slovensko zgodovino, s posebnim poudarkom na drugi svetovni vojni in revoluciji in s priznanjem, da je bil upor proti komunističnemu nasilju legitimna samoobramba v skladu s Haaško konvencijo (čl. 42 do 56), in jo sprejeti v učni načrt celotnega šolstva.

2. Vsa grobišča, v katerih so žrtve medvojnih in zlasti povojnih pobojev, naj se dostojno obeležijo in raziščejo. Po vojni uničeno pokopališče padlih domobrancev na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu naj se obnovi in tam postavi spomenik vsem padlim v boju za svobodno, samostojno in demokratično Slovenijo.

3. Sodna oblast mora razveljaviti vse montirane sodne procese in na njih obsojenim vrniti dobro ime, svojcem pa se opravičiti in po možnosti popraviti storjene krivice.

4. Država Slovenija mora z javnim proglasom obsoditi 45-letno totalitarno oblast KPS in vse njene zločine med revolucijo in po vojni.

5. Republika Slovenija naj sprejme navodila za reševanje problemov preteklosti, navedena v Praški izjavi (3. junija 2008) in Resoluciji evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu (2. marca 2009).

Slovenci v zdomstvu in gotovo tudi v domovini želimo sožitje, ne sovraštva. Hrepenimo po narodni spravi, ki je dosegljiva po resnici in pravici ter spoštovanju človekovih pravic, da se bomo svetu lahko predstavili kot kulturen narod.

(Objavljeno v Slovenian American Times – Slovenski ameriški časopis, 23. julija 2009)

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Odgovor na razpravo »Teža spomina«

Dodatek A.1.1

V reviji ZAVEZA za december 2008 ste v rubriki Slovenske teme pod naslovom Teža spomina napisali komentar ob izidu knjižice o župniji Sveta Trojica ob 200-letnici ustanovitve lokalije na področju sedanje župnije.

Očitate nam, da smo do podrobnosti razlagali (za vas) razne nepomembnosti kot je beljenje cerkve in drugo, medtem pa smo izpustili dogodke od leta 1940 do 1959, ko so se ravno v tem času zgodile najhujše stvari. To, kar smo v knjigi pisali o nekaterih podrobnostih, je nekaj izvlečkov iz župnijske kronike in je za tako majhno župnijo tudi beljenje cerkve velik napor in dosežek. Žal pa je kronika teh »praznih« let iztrgana, ne obstaja in je ob prevzemu župnije nisem posedoval. Torej nismo po kroniški logiki ničesar zamolčali. Če ni gradiva, ga preprosto ni.

Zato sem hvaležen nekaterim starejšim župljanom, ki mi povedo marsikaj o teh zadevah in se šele sedaj zapisuje za zgodovino. Zakaj pa je izginila kronika tistih let, pa žal, ne vem. Morda jo je kakšen župnik, moj predhodnik, še v času komunizma iztrgal iz knjige, da ne bi komu od župljanov delal kakšno silo, če bi prišlo v roke udbe. Morda jo je udba sama likvidirala, če je morda kaj preveč pisalo. Kdo ve?

Vse bralce lepo pozdravljam!

Sveta Trojica, 19. februar 2009

Lojze Hostnik, župnik

Dodatek A.2 Posvet članstva Združenj borcev za vrednote NOB, celjske regije v Celju 19. 10. 2009

Dodatek A.2.1

Drugi primer so nenehna oživljanja prizadevanj za kriminalizacijo NOB. Stokrat ponovljena obsodba povojnih dogodkov se vedno znova nalaga na grbo ZB, ki s temi dogodki nima nič skupnega. Žalostne posledice vojne se skuša vedno znova uperiti proti narodu in ga deliti, kar je še posebno obremenjujoče za mlado generacijo, ki razmer ne pozna in mnogokrat naseda spretnim razlagalcem ob zanesljivi podpori medijev, ki na tem področju ne zmorejo poštenih in objektivnih meril

Dodatek A.3 Posvet članstva Združenj borcev za vrednote NOB, celjske regije v Celju 19. 10. 2009

Dodatek A.3.1

Vsiljevanje razprave o evropski desničarski resoluciji proti totalitarizmom, nam, ki smo se edini v Evropi dejansko uprli nacifašizmu, stalinizmu in skrajnim oblikam komunizma, je dejansko nesramna oblika vsiljevanja teze o enakosti partizanskega boja in domobranstva ter drugih oblik kolaboracije. K vsiljevanju tez, ki bi oprale evropsko mlačnost zoper arijsko filozofijo sveta, pa še dodatno spodbujajo nekateri domači »filozofi« z zahtevami po odvezovanju molčečnosti, h kateri jih nikoli ni zavezovala ne partizanska vojska niti ZB. Sedaj naj bi bili pa krivi za povojne dogodke, morda celo zato, ker so branili domovino.

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Dodatek

Dodatek B.1.1

Dogodki med drugo svetovno vojno in po njej so usodno razdelili slovenski narod. In ta delitev je zaznamovana s krvjo. Izpolnila se je pesnikova napoved »Slovenec že mori Slovenca brata« o tem govori Kočevski Rog, Teharje, številna druga grobišča, opuščeni rudniški rovi, vojaški jarki, grobovi in grobišča, nad 600 jih je, a še niso vsa odkrita. Ko človek bere ta poročila o krvoločnih zločinih, se zdi, da ima pred seboj slovenski martirologi, slovenski spis o slovenskih mučencih. In kako gledam na vse to? Kaj je treba storiti? Z dogodki slovenske polpretekle totalitarne zgodovine se moramo najprej soočiti, če hočemo postati in ostati civilizirana in etična družba. Prav vsi moramo sprejeti moralna načela o nedotakljivosti človekovega življenja in dostojanstvu slehernega človeka, se pravi načela, ki so bila kruto teptana med revolucijo in po njej. Ideologija ni in ne more biti opravičilo za noben zločin. Za gnusne zločine proti človeštvu in lastnemu narodu je treba poiskati krivce. Ni dovolj samo identificirati žrtve, treba je identificirati tudi zločince, pa naj so individualni ali skupinski, politični ali ideološki. Javno je treba obsoditi takratno totalitarno oblast in s tem oprati dobro ime iskrenih borcev za svobodo slovenskega naroda, ki so jih med vojno in vsa leta po njej zlorabljali za nekakšen živ ščit totalitarnih politikov, ideologov in zločincev. Vsak poskus, da se zločini prekrijejo, kar je bilo tudi pričujoče, vsako omakvažeranje je najhujša politizacija teh zločinov, zato se tudi od državne oblasti pričakuje, da bo izpolnila svojo moralno dolžnost. Prepričan sem, da se ob odkrivanju resnice vedno bolj krepi narodova moralna zavest, ki narod vodi k spravi in odpuščanju, da ne bo več naših in vaših, marveč bomo vsi enakopravni, enako spoštovani, enako dobrodošli člani iste narodne družine ali skupnosti.

Škof dr. Franc Kramberger

Radio Ognjišče, 23. sept. 2009

Dodatek B.2 Priporočamo

Dodatek B.2.1

Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede

Kriza revije »Dom in svet« leta 1937
Zbornik dokumentov

Kriza revije »Dom in svet« leta 1937

Kriza revije »Dom in svet« leta 1937

Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Ljubljana 2001

Opombe
1.

Več o Rožmanu kot profesorju: Metod Benedik, »Gregorij Rožman – profesor prava«, Rožmanov simpozij v Rimu, Celje: Mohorjeva založba, 2001, str. 23–37.

2.

Jakob Kolarič, Škof Rožman,I., Celovec: Mohorjeva založba, 1967, 141–146.

3.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, II., Celovec: Mohorjeva založba, 1970, 126.

4.

Podrobnosti Jakob Kolarič, Škof Rožman, I., 1967, 257–260. Njegov grb: Vejica rožnega grma s tremi zlatimi vrtnicami na modrem polju. NŠAL, ŠAL Škofje, Rožman, fasc. 1.

5.

France Martin Dolinar, Ljubljanski škofje, Ljubljana: Družina. 2007, str. 403–404.

6.

Ljubljanski škofijski list, št. 9/1930, str. 129–134.

7.

France Dolinar v: Tamara Griesser–Pečar in France M. Dolinar, Rožmanov proces, Ljubljana: Družina, 1996, str. 201.

8.

Več o pridigah: Marija Čipić Rehar, »Pridige in pastirska pisma škofa Rožmana v vojnem času«, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, Ljubljana: Družina, 2009, str. 123–260.

9.

Anton Jamnik, »Rožman – duhovni vodja Orlov«, Rožmanov simpozij v Rimu, Celje: Mohorjeva, 2001, 39–49.

10.

Pravila iz leta 1936, v: LŠL, 8–9/1936, 109–115. Ker je bil tudi Katoliška akcija izrazito stanovsko urejena, so v naslednjih letih pravila dobile tudi posamezne stanovske skupine.

11.

Anka Vidovič Miklavčič, »Rožman in stražarji«, Rožmanov simpozij v Rimu, str. 159–172.

12.

Edvard Kocbek, »Premišljevanje o Španiji«, v: Dom in svet 50 (1937/38), str. 90–105. Rožman je napisal o tem sledeče: »Edvarda Kocbeka članek ‘Premišljevanje o Španiji’, ki je objavljen v Domu in svetu 1937 str. 90–105, je po vsebini in obliki zmožen vzbuditi v čitateljih krivične sodbe o katoliški cerkvi in mržnjo do nje. Stavek: ‘Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico,’ je, kakor je zapisan, popolnoma zmoten in nasprotuje stališču in nauku katoliške cerkve.« LŠL 1937, str. 113 sl.

13.

Albin Kralj, »Rožman in križarji«, Rožmanov simpozij v Rimu, str. 165.

14.

Več o tem: Borut Košir, »Rožmanova sinoda iz leta 1940«, Rožmanov simpozij v Rimu, str. 97–116.

15.

NŠAL, ŠAL, Škofje, Rožman, Cerkev in politika, fasc. 2; Metod Benedik, »Gregorij Rožman – profesor prava«, str. 35–37.

16.

Gregorij Rožman, »Cerkev in država«, Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, Ljubljana 1924, str. 253–258; citirano po France M. Dolinar, »Gregorij Rožman (1883–1959)«, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 22–23.

17.

Griesser–Pečar, Lenič, str. 146.

18.

V slovenščino ga je prevedel prelat Franc Lukman. Po vsej verjetnosti je prav to poročilo pozneje Hlond izdal v knjižni obliki v Londonu pod naslovom The Persecution of the Catholic Church in German occupied Poland [Preganjanje katoliške Cerkve v nemškookupirani Poljski] I. Montanar, Il vescovo lavantino Ivan Jožef Tomažič (1876–1949). Tra il declino dell’impero austro-ungarico e l’avvento del communismo in Jugoslavia, v: Chiesa e storia 5, Rim 2007, 410–411. Rožman je dal ta prevod tiskati kot rokopis in ga je razdeljeval med duhovščino, ker ga slovensko časopisje ni smelo objaviti. Glej tudi: T. Griesser–Pečar, Slowenische katholische Kirche 1941–1960, v: Die katholische Kirche in Mitteleuropa nach 1945 bis zur Gegenwart, Wien 2006, str. 485.

19.

Tamara Griesser–Pečar, Stanislav Lenič. Življenjepis v zaporu, Celovec–Ljubljana–Dunaj 1997, 73 (=Lenič); Reichssicherheitshauptamt, Jugoslawien, 12 e. Ohranjen je nemški naslov te knjige, ki pa je bila gotovo pisana v poljščini: Die deutschen Greueltaten in Polen.

20.

NŠAL, Zapuščina msgr. Jagodic; Jera Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, Viri 7, Ljubljana 1994, str. 23.

21.

Rashid, Zlatka, Škof, ki je trpel s svojim ljudstvom (intervju s škofom dr. Vekoslavom Grmičem). V: Večer, 1.10.1994; Hribar, Tine, Odpustimo neodpustljivo. V: Dnevnik, 24.6.2006. Pleterski, Janko, Cerkev in država v okupirani Jugoslaviji 1941–1945. V: Država in Cerkev. Ljubljana: SAZU, 2002, str. 195–199

22.

Škofijski list, št. 4–6, 31. 7. 1941. Gl. tudi Slovenec, 22.4.1941.

23.

Npr. Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodnem spominu. Slovenski zbornik za leto 2007, GO ZZB NOB Slovenije: Ljubljana 2007, ur. Janez Stanovnik et al., str. 351–352. Avtorji zbornika trdijo namreč, da je izjava avtentična zato, ker škof fašistom po objavi ni ugovarjal, kar je nedvomno bagateliziranje fašizma.

24.

»Pastirsko pismo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana za advent 1943«, Škofijski list, 30.11.1943.

25.

Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str 222–223.

26.

Adventna pridiga za leto 1941, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 187.

27.

Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 224–225. Gre za govor škofa Rožmana 14. 11. 1943 na spominski žalni slovesnosti za žrtvami komunističnega nasilja na grobu bana Marka Natlačena.

28.

Škofa Rožmana odgovor, (prevod Jože Jagodič), Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 381.

29.

Pismo, ki ga je napisal, je bilo namenjeno duhovnikom in gostom, torej tistim duhovnikom, ki so pribežali v ljubljansko škofijo. Naslov dokumenta je: »Gregorij po božji milosti in apostolskega sedeža oblasti škof ljubljanski, vsem svojim duhovnikom in dragim gostom v ljubljanski škofiji, pozdrav in blagoslov! 24. 10. 1941«

30.

Pismo duhovnikom in gostom v ljubljanski škofi ji, 24. 10. 1941, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 183.

31.

Griesser–Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 60–70, 236–244.

32.

Griesser–Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 44–46, 156.

33.

»Bemerkungen zum Prozess des Militärgerichtshofes in Ljubljana gegen den Bischof von Ljubljana Dr. Gregorij Rožman«, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 357.

34.

Griesser–Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 57.

35.

Več o tem: Tamara Griesser–Pečar, »Rožmanova posredovanja pri okupatorju«, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, Družina: Ljubljana 2009, str. 19–36; Tamara Griesser–Pečar, Blaž Otrin, »Časovni pregled intervencij ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana«, prav tam, str. 64–121.

36.

O tem več v knjigi Griesser–Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 131–139 in 289–292.

37.

France M. Dolinar, »Imenovanje in posvečenje Antona Vovka za ljubljanskega škofa«, Vovkov simpozij v Rimu, Celje: Mohorjeva, Celje 2005, str. 61.

38.

Griesser–Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 174–182; Jakob Kolarič, Škof Rožman, III. /1977, str. 508–519.

39.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, III./1977, citat str. 448, vsebina Rožmanovega pisma str. 439–449.

40.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, III./1977, str. 544–549.

41.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, II./1970, str. 143–144. O delovanju škofa Rožmana po vojni glej: Jurij Rode, »Rožmanova povojna leta«, Rožmanov simpozij v Rimu, str. 329–341.

42.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, III./1977, str. 489.

43.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, III./1977, str. 148–152; Studia Slovenica, Arhiv Nandeta Babnika.

44.

Škofa Rožmana odgovor (prevod iz nemščine Jože Jagodic), Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 382–283.

Datum: 2010-05-04

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.