Zaveza št. 69

Zaveza št. 69Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 69
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2011

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1. Izobčenost Roga

Na prvi pogled bi človek rekel, da je imelo dogajanje, ki ga poimenujemo s pojmom Kočevski Rog, v več kot šestdesetletni zgodovini različno usodo. Prvih trideset let je bil v popolni ilegali, tako da ga za takratno javnost, tudi za tisto, ki je že mejila na zasebnost, sploh ni bilo. To je bil njegov mutasti čas. (Razume se, da to velja samo za Slovenijo v mejah boljševiške Jugoslavije.) Ko pa sta ob koncu tega obdobja tržaška pisatelja Rebula in Pahor pripravila Edvarda Kocbeka, da je v reviji Zaliv uporabil to ime in nekoliko razkril, kaj za njim stoji, je Kočevski Rog stopil v čas nadzorovane javnosti, kar za Slovenijo pomeni, da so o njem lahko govorili samo ljudje s posebnimi poverilnicami. Po letu devetdeset so se stvari toliko spremenile, da je o Kočevskem Rogu sicer lahko govoril vsak, a je vsak, ki se je odločil, da bo o njem govoril, moral vzeti v zakup, da ga ljudje ne bodo poslušali. Polstoletni ideološki izgon iz področja legitimne javnosti se je končal tako, da so ljudje to stanje ponotranjili. Kočevski Rog je počasi začel dobivati značaj neentitete. Njegova usoda je torej bila v času samo navidez različna. Kar ga je vseskozi v resnici določalo, je bila njegova nerazumljenost in celo tujost: nekaj časa mu je bil vstop v narodov spomin prepovedan, potem pa, ko mu je bil vstop končno dovoljen, ga spomin že ni hotel sprejeti. Govorimo seveda o spominu nasploh in o ljudeh na sploh. Tisti, ki jih Kočevski Rog sicer ni pogoltnil, a jih zato ni nič manj udaril, ne spadajo mednje. To so posebni ljudje, ki jih določa okoliščina, da predstavljajo manjšino v narodu in niso v stanju, da bi dajali podobo času. Sedaj je torej tako, da Kočevski Rog ni v središču pozornosti in ni narodova tema.

1.1.2. Velikost Kočevskega Roga

Ne verjamemo, da bi se našlo veliko ljudi, ki bi bili pripravljeni spodbijati gornje trditve. In vendar! In vendar se Slovencem v celoti našega prebivanja na tem zgodovinskem prostoru ni zgodilo nič tako velikega kot je Kočevski Rog. Ko pravimo velikost, hočemo s to eno besedo zajeti vse skrajne razsežnosti tega dogodka: fizične in duhovne, moralne in politične, zgodovinske in človeške. Nič od tega, kar je človek v svoji družbeni biti, in nič od tega, kar je človek v končni enkratnosti svoje osebe, nič ni ostalo zunaj: vse je bilo tam in se združevalo in zraščalo v gozd tisoč in tisoč bolečin, od katerih je vsaka izhajala iz duha in telesa, tako da je bila vsaka cela in segala od zemlje do neba. Kaj tako velikega se Slovencem še nikoli ni zgodilo. Velikost je beseda, ki jo lahko vzamemo za izhodišče našega razmišljanja. Če namreč besedo velikost prav razumemo, se takoj zavemo, da moramo obstati, da ne moremo mimo, da ne moremo naprej.

O tej velikosti je bilo napisanih že nekaj razprav in esejev, seveda ne v boljševiški Sloveniji, ampak v Argentini, kjer so si slovenski izgnanci poiskali v svetovnem morju svoj otok in na njem postavili svobodno Slovenijo. Tam je bilo napisanih nekaj besedil, ki so skušala izmeriti neizmerljivo. A kar ni zmogla šolana pamet, to so zmogle neke besede in neka dejanja, ki niso nastala iz nobenega razglabljanja in iz nobenega izdelanega namena, ampak kar tako, sama od sebe – iz človekovega praobčutja. Tisti, ki so te besede izrekli in ta dejanja naredili, niso mislili, da delajo kaj posebnega. In vendar, ko nam jih danes kdo postavi pred oči, takoj vemo, da so pravi odziv na tisto velikost.

Ko se je v vetrinjskem taborišču razvedelo, da so Angleži domobrance izročili partizanom, je med vozmi in konji in zasilnimi šotori zavladalo razpoloženje, ki ga ne bi poznali, ko ne bi bilo nekega preprostega dekleta, ki je izrekla naslednji stavek: »Ali ne bo že Sodni dan!« Ko nas danes kdo spomni na te besede, vemo, da v slovenskem kulturnem spominu ni mogoče najti primernejše podobe od te, ki jo je priklical duh te Slovenke. Ali ne bo že Sodni dan! Ali ne bo že konec; ali ne bo že potemnelo sonce; ali ne bodo začele padati zvezde z neba? Kako da svet še stoji? Zadovoljstvo nas mora obiti ob tem, da je ta stavek ostal; ne bi, če ga ne bi zapisala učiteljica Marica Bastič v svoji knjigi Ljubgojna, draga vas domača. Ob tem pomislimo: vedno se najde kdo, ki kaj pove, vedno se najde kdo, ki kaj zapiše. Vedno se najde kdo. Kako to, da se vedno kdo najde?

Kak dan za tem pa je Kočevski Rog povzročil, da se je izoblikoval neki prizor, spet sam od sebe in na prvinski način. To pot v boljševiški Sloveniji, na eni od njiv ob neki suhokrajinski vasi. Šlo je že proti večeru, ko so ljudje zaslišali bobnenje iz gozdov onstran Poloma v smeri jugovzhoda. Partizani so, utrujeni od celodnevnega ubijanja, minirali vhode v brezna, da bi zavarovali in obenem skrili svoje delo. – Ljudje na njivi so vedeli, za kaj in za koga gre. Ne da bi kdo kaj rekel, so pokleknili in molili. Zdelo se jim je, da je to edino, kar še lahko naredijo. Iz svoje tisočletne poučenosti so to naredili.

Tretji prizor pa se ni dogodil enkrat, ampak se je ponavljal. Tudi ni njegova moč v žalosti, ampak v presunljivi ironiji, ki jo ljudje včasih zaigrajo drugim ljudem. Ko se je po vaseh začelo govoriti, da so domobranci prišli v roke partizanom, je ljudi zaskrbelo, kaj bo z njimi. Kam naj se obrnejo? K Angležem, seveda. Tako je prišlo do tega, da so kmetje potem dan za dnem hodili na angleško veleposlaništvo v Ljubljano, ki je bilo takrat v neki vili ob sedanji tivolski cesti. Mogoče bomo kdaj zvedeli, kaj so si ob tem mislili angleški diplomati, ki so po Churchillovih navodilih pilotirali jugoslovansko državljansko vojno in jo v tipično britanskem slogu zaključili na vetrinjskem polju v zadnjih dneh maja 1945. Mogoče bo čez desetletja kak časnikar imel to občutljivost, da bo skušal dognati, če je kateri od uradnikov v tisti vili o tem kaj zapisal. Radi bi izvedeli, kaj so kmetje spraševali in kaj so jim Britanci odgovarjali – koliko se je njihova varianta razlikovala od tiste, ki so jo uporabili njihovi vojaški kolegi v 5. korpusu v Celovcu.

1.1.3. Izum postboljševiškega prostora za uboj spomina na Rog

Rana, ki so jo partizani zasekali v slovensko narodno telo, je bila velika in je, ker je niso smeli zdraviti – ker je niti opaziti niso smeli – povzročala neznosne bolečine. Vasi so se izpraznile in ko so po devetdesetem letu po farah začeli šteti, koliko jih je v tistih desetih junijskih dneh izginilo, so se pojavile številke, ki so tekle od dvajset do petdeset in sto, do dvesto in tristo in celo štiristo. Praznina je bila grozljiva, a je tisti, ki so jo povzročili, niso hoteli, drugim pa ne dovolili videti. Partizani, ki so se v štirih učnih letih izvežbali v ubijanju in jim je bilo žal zavreči pridobljeno izurjenost, so delovali tudi na svojo roko. Posledica je bila ta, da v geografiji Kočevskega Roga niso delovali samo veliki obrati – Teharje, Hrastniški Hrib, Kamniška Bistrica, Velesovo, Kucja Dolina – ampak je smrt čakala mladoletne domobrance, ki so se vračali k staršem, tudi na samotnih stezah ali pa je prirejala nenadne nočne obiske po hišah. A o tem se ni govorilo. Bilo je tako, kakor je zapisala pesnica Ana Ahmatova: »Tam smo vsi samo šepetali.«

Toda, da je bilo tako v času, ko je bila Slovenija pod boljševiško okupacijo, še nekako razumemo. A zakaj ni Kočevski Rog spregovoril z vso silovitostjo tedaj, ko se je boljševiški imperij končno sesul in so se njegovi vzdrževalci razbežali? Saj to je tisto, niso se razbežali. In zakaj se niso razbežali? Zato, ker so bili iz posebne snovi. Z isto arogantnostjo, s katero so imperij začeli graditi, ne glede na to, koliko življenj so morali zanj zastaviti, z isto arogantnostjo so ga sedaj pustili, da se je sesul, sami pa so šli po skrito zlatnino in pobrskali po ruševinah, če je kaj ostalo, potem pa so se ozrli po novih parcelah in začeli graditi nova oporišča. Takoj potem, ko so komunisti spoznali, da je njihov bankrot neizogiben, so ta bankrot začeli nemudoma načrtovati. Bili so tako prisebni, da so se polastili stečajne mase in začeli misliti na novo avanturo. In kakor so za vzpon izumili posebno ideologijo, tako so tudi za sestop – ki pa je bil samo maska za nov začetek – izumili posebno ideologijo z delovnim naslovom tranzicijski scenarij. Stvari sedaj tako tečejo, kakor tam piše. Kočevski Rog ima v tem scenariju mesto, ki mu je bila očitno posvečena posebna pozornost. Poglavitno pravilo se glasi: na vsak način je treba obdržati kulturnopolitični prostor, v katerem bo Kočevski Rog mogoče obdržati pod tako kontrolo, da ne bo mogel spregovoriti z avtentičnim glasom. Serviserji novega projekta se namreč zavedajo, da bi bilo njihove igre konec, če bi Kočevsld Rog mogel povedati svojo celotno zgodbo. Z drugimi besedami: nujno je treba organizirati in vzdrževati postboljševiški prostor. Kako to doseči?

Za začetek je treba povedati, da jim je šlo na roko neko začetno dejstvo. Niso bili namreč tako zelo sami. V Srednji in Vzhodni Evropi se je druga svetovna vojna končala z nekim stanjem, ki ga je češki disident Milan Kundera označil za »occident kidnappé« – ugrabljeni zapad. Ta del Evrope je postal sovjetsko vplivno področje kot plačilo za sodelovanje v zapadnem zavezništvu. Na Jalti, kjer je bilo to dogovorjeno, seveda ni bilo nikjer rečeno ali zapisano, da bo Stalin to področje »ugrabil«, a se je od vsega začetka vedelo, da se bo to zgodilo. V Srednji in Vzhodni Evropi se je uveljavil komunizem. Stanje, ki se je tako uveljavilo, je bilo torej v nekem oziru nelegitimno, ker pa je bilo v osnovi postavljeno na Jalti, kjer sta papirje podpisovala tudi Churchill in Roosevelt, je vseeno bilo pod okriljem mednarodne legitimitete. Poleg tega pa zapadna javnost, zlasti v sociologiji, politologiji in zgodovini, ni gledala na komunizem čisto brez simpatij. Označevala ga je sicer za totalitarizem, a ne brez pridržkov. Prehod iz totalitarizma v demokracijo je v tem delu Evrope potekal po Michnikovi prognozi, ki jo je formuliral v knjigi z naslovom dolgo slovo od komunizma. Najbolj radikalno je odnos do tega prehoda označil Mazowiecki v nastopnem govoru v Sejmu: »Pod preteklost potegnimo debelo črto.« Še ko je latvijska zunanja ministrica Sandra Kalniete v nekem govoru v Leipzigu izjavila, »da sta oba totalitarna režima, nacizem in komunizem, enako zločinska«, to ni bilo povsem nedeljeno sprejeto. V takem položaju je treba razumeti vprašanje, ki ga je postavil litavski predsednik vlade Vytautas Landsbergis: »Pravijo, daje komunizem mrtev, toda ali je kdo že videl truplo?«

Samo Čehoslovaška je sprejela zakonodajo, ki je jasno ločila med komunistično preteklostjo in demokratično sedanjostjo: leta 1991 je bila legalizirana lustracija, leta 1993 pa je parlament sprejel izjavo o »zločinskosti in ilegalnosti komunističnega režima«, hkrati pa zadržal rok zastaranja za zločine, ki jih ni bilo mogoče preganjati v času komunizma. A so tudi ta pravna in politična dejanja naletela na kritiko tako na Zapadu kakor tudi v Čehoslovaški, (Politika do preteklosti po 1989, A. Smolar, Transit 18, str. 87)

Nobena od nekdanjih evropskih komunističnih držav, razen morda Vzhodne Nemčije, se ni ravnala po zgledu, ki ga je dala Praga. Tudi Slovenija ne; Slovenija pravzaprav še najmanj.

Kočevska proga

Slika 1. Kočevska proga

1.1.4. Vzdrževanje postboljševiškega prostora

In kako slovenski postboljševiki prirejajo politični prostor, da se v njem Kočevski Rog ne bi mogel pojaviti? Na zelo različne načine. Ne bi smeli reči, da niso pri tem iznajdljivi, ponovno in ponovno pa tudi opažamo, da niso pretirano pazljivi. Mogoče računajo na bralno raven povprečnega Slovenca ali pa na njegovo zrelativizirano moralno občutje; zanašajo se na to, da je cepivo »več resnic« končno prijelo. A domiselnosti in vztrajnosti jim vseeno ne smemo odrekati.

Ko se kultura po totalitarizmu – posebno po totalitarizmu, ki se je utemeljeval na zgodovini – odloči, da se bo podredila splošnim normam, ki jih je ustvarila civilizacija, bi bilo najbolj naravno, da se loti tudi totalitarnih zgodovinskih konstruktov. Za dobro počutje kontinuitete bi bilo to seveda nemalo nevarno, zato se nismo čudili, ko smo v Mladini 21. marca zagledali članek zgodovinarske dvojice Pirjevec – Repe Komu koristi sprevračanje zgodovine? V tem primeru je šlo za denunciacijo: »sprevračanje zgodovine«! V istem besedilu sta avtorja izpostavila Kučana iz Kočevskega Roga: »Je čas vojne in je čas miru.« V odprtem besedilu to pomeni: pustite nas, da smo počeli, kar smo počeli; to je bila vojna, nehajte tečnariti. Poleg tega pa je v tem uspešnem triku tudi tako dobrodošla zamenjava med revolucijo in vojno, nečesa nelegitimnega z nečim napol legitimnim ali z nečim, kar se od pamtiveka dogaja. A tu imamo še drugo korekturo. V nekem, nekoliko zmedenem odlomku, hočeta pisca pokazati, kdo je pravi krivec za Kočevski Rog: »Z druge strani pa je treba pribiti, da OF slovenskega naroda ta zločin ne more omadeževati, ker ga preprosto ni mogoče poistovetiti s peščico komunističnih voditeljev, odgovornih zanj.« Če naredimo določene koncesije, potem ta stavek lahko preberemo tako, da OF in slovenski narod nista kriva in da je kriva »peščica komunističnih voditeljev«. Kaj pa tistih deset tisoč, ki so streljali, tepli in pobijali ali pa samo stražili in skrbeli za prevoz in za izolacijo celotnega podjetja od širše okolice; ali pa tistih dodatnih tisočev, ki so po mestih in vaseh pazili, da si nihče ni upal nič vprašati? Sploh pa, kakšna reč pa je to bila, Osvobodilna fronta, da jo je »peščica komunističnih voditeljev« lahko zapeljala tako daleč? Zakaj pa se, svobodoljubni, kakor so bili, njeni člani niso uprli, ko so končno sprevideli, v kasno moralno krivdo so jih zmanipulirali? Kaj so jim, nedolžnim, naprtili.

Eden od ukrepov za obdelavo terena je tudi minimiziranje. V Sodobni zgodovini, učbeniku za 4. razred gimnazij, pravi dr. Božo Repe pod zaglavjem Obračun z nasprotniki tudi tole: »Večino vrnjenih vojakov so potem jugoslovanske oblasti dale pobiti v raznih krajih v Sloveniji in na Hrvaškem.« Nekje drugod še lakonično dodaja, daje to bil »hud madež«. Bodoči slovenski intelektualci so bili z opombo pod črto takorekoč seznanjeni z največjo stvarjo, ki se je Slovencem kdaj zgodila. En stavek in pol za slovensko tragedijo. Kako zvesti kadri, pomisli človek ob tem, so prihajali iz internata tovarišice Lidije. Kakšna zavidljiva optika!

Načini, ki grejo v smeri postboljševiškega urejanja zadeve Kočevski Rog, so mnogoteri in različni. Posrečene rešitve se seveda ponavljajo, a ne monotono, ne brez individualnih niansiranih prispevkov. V nekem pismu (Delo, 20. feb.) nas je Boris Šuligoj seznanil s tem, »da so se povojni poboji v petdsesetih letih prejšnjega stoletja postopoma nehali.« (Po desetih letih, ko smo se jih ravno navadili!) Drugo noto je ubral pisatelj Saša Vuga: vsi so bili enaki. Slovensko državljansko vojno je hotel ponazoriti z »dioskuroma«, Kajnom in Abelom. »Ampak kdo je Abel? Kdo je Kajn? Vzel sem ju pod povečevalko. Začel sem iskati razločke. Nisem jih našel.« Vsi so bili enaki

(Delo, 6. feb.) Vsi so bili enaki. To pomeni, da bi tisti, ki jim je pripadla vloga žrtev, sami, če bi zmagali, naredili isto. Ni jih bilo torej tako zelo škoda. Za ideološko redigiranje Roga je morda posebej dragoceno, če se izkaže, da ga ignorira celo varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik. (Delo, 22. mar.) Posebno fino je morda to, da je to naredila posredno, s tem, da je posredovala pri vladi, da je »sprejela sklep o spominskem dnevu za žrtve holokavsta«. Skoraj si ne moremo misliti, da bralci, ki imajo normalno razvit asociativni sistem, ne bi nujno pomislili: Kaj pa Kočevski Rog? Ah, se jim takoj posveti, ta tenkočutna gospa – kako ne bi bila, če je varuhinja človekovih pravic – gotovo misli, da tisti tam »posebnega spominskega dne« niso vredni. Ona je za to področje kompetentna; ona to gotovo ve.

Za vzdrževanje Roga zunaj narodovega spomina so zainteresirani hvaležni za vsako noviteto in pobudo, ki ima na sebi kaj izvirnega. Tako je bila verjetno sprejeta tožba dr. Spomenke Hribar, da se »novi valovi sovraštva valijo s strani nekdanjih domobrancev«. (Škof Rožman v zgodovini, str. 34) Tisti, ki knjigovodsko spremljajo kampanjo proti Rogu, imajo tu priložnost, da gospe vpišejo dve točki: eno za to, ker je znova opozorila, da je razpoznavni znak domobrancev sovraštvo, vedno in povsod in brez izjeme, drugo pa zato, ker je budno opazila, da so še tu, da še zdaleč niso vseh pokončali. Kako bi bilo sicer mogoče, da bi od njih prihajali »valovi sovraštva«? (Če seveda ni vse skupaj slabo zakumuflirano norčevanje, saj mora vendar vedeti, da nas ni – da nas že dolgo ni.) Knjigovodjem zelo verjetno tudi ni ušla domislica, ki jo je v nonšalantnem slogu dvornega norčka lansiral Delov novinar Boris Jež na račun vrnjenih domobrancev: »nekdo jih je pobil in zdaj se obe strani še vedno dajeta zaradi tega«. (Delo, 19. maja 1999)

Pri skoraj vseh navedenih primerih nastopa tudi vprašanje jezika. Zdi se, da je tu, v zadevi jezika, »totalitarna poškodovanost« največja – morda tudi najbolj nevarna, saj gre za nekaj, kar človeka bistveno postavlja. Če nekoč ne bomo mogli drug drugemu povedati, kaj mislimo, če bomo govorili tako, da si bo pri tem lahko vsakdo mislil, kar si bo hotel, potem bomo morda še imeli človeško družbo, a ne bo temeljila na kulturi, ampak na čem drugem. V že omenjenem pamfletu zgodovinarjev Pirjevca in Repeta lahko preberemo tudi tole: »kaj storiti, če kdo pometa pred tvojim pragom, pred svojim, precej bolj zasmetenem pa ne?« Boljševiki v Sloveniji so počeli natanko to pol stoletja, na radikalen in izključujoč način. Vedno so pometali samo pred tujim pragom in kako to, da avtorja tega nista opazila? Ali ju stavek, ko sta ga zapisala, ni udaril nazaj? Predvsem pa, ali ta neobčutljivost ni natanko tista reč, ki upravičuje zahtevo po novi zgodovini – po »sprevračanju zgodovine«, kot vpijeta avtorja izza svojih ideoloških ekopov.

Na koncu bi bilo morda primerno, da opozorimo še na nek moment, ki ne dovoli, da bi Kočevski Rog vstal v vsej svoji velikosti in spregovoril. Nanj nas je spomnila Julia Voss v recenziji Littelovega romana Die Wohlgesinnten – Dobronameni, ki minuciozno zasleduje kariero esesovskega morilca, za katero se je odločil Obersturnbahnführer dr. Max Aue, glavna oseba v knjigi. Svojo oceno končuje avtorica takole: »Zlo je tudi tu banalno. (To je očiten namig na neko drugo knjigo iz tega območja. To je pripoved Hanne Arendt o procesu proti Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu s podnaslovom Poročilo o banalnosti zla.) Vendar izhaja iz Littelovih Dobronamernih nauk, ki niti malo ni tolažilen: kdor postane morilec, razvije tudi talent, da tega ne opazi.« Tisti, ki so uprizarjali Kočevski Rog – bodisi iz partijskih kabinetov bodisi na robovih brezen – so brez izjeme dokazali, da so posestniki tega talenta. Ne vemo, ali je bila to milost ali kazen ali oboje hkrati.

Po tej poti

Slika 2. Po tej poti

1.1.5. Usodna vpletenost v boljševizem

Druga ovira, da bi Kočevski Rog vstal in začel pripovedovati svojo veliko zgodbo, pa je povezan z naravo ljudi, ki so ga koncipirali in uresničili – z naravo boljševizma in boljševikov. Gre za to, kakor bomo videli, da so to ljudje, ki jih ne bo zmanjkalo. Izkazalo se je – to je že zdavnaj prerastlo značaj podmene in je tu kot nekaj, kar smo videli in izkusili – da zveza s to ideologijo in prakso na neki način teži k trajnosti, da iz boljševizma ven ne pelje zložna pot. Kdor je dovolil, da je ta ideologija stopila vanj, je dal dovoljenje, ki ga bo zelo težko preklical. Zelo se temu čudimo in tega vozla nikakor ne znamo razvozlati. Izjeme sicer so, a je o njih nemudoma treba povedati naslednje. Iz boljševizma ni mogoče izstopiti iz razlogov meščanske sposobnosti, iz družbeno kozmetičnih in estetskih razlogov, ampak samo celovito in radikalno – iz globinskega duhovnega uvida, iz novega razgledanja, ki se mu ni mogoče ustavljati.

Veljavnost zgornjih trditev kažejo tudi – ali celo najbolj – banalni primeri, ki z velikimi in premišljenimi odločitvami nimajo nobene zveze. To so primeri, ko človek deluje samodejno in brez kontrole razuma in tako dokazuje, na zelo veljaven način, kaj je v njem. Med akademikom dr. Tinetom Hribarjem in dr. Spomenko Hribar na eni strani in Novo Slovensko zavezo gotovo obstaja neki odnos. Če ga pogledamo s strani prvega pola, ima ta odnos brez dvoma bojni značaj. Do Nove Slovenske zaveze imata gospod in gospa Hribar velike zamre. Prvič je tisto, kar to organizacijo drži skupaj – njena kohezijska sila – sovraštvo, najhujše pa je to, da je povezana s Cerkvijo, odnosno, da ji Cerkev daje podporo. (Tu ni važno, da prvo sploh ni res, drugo pa zelo selektivno, zelo omejeno in zelo negotovo. A to ni tisto, kar hočemo povedati.)

Obstajata torej dve sili, ki imata druga drugi marsikaj povedati, tudi marsikaj takega, kar je po mnenju vsake od njih velikega pomena za prihodnost. A tu je sedaj neka razlika, ki je gospod in gospa Hribar sploh ne vidita: med tem ko so njima odprta vsa medijska sredstva, mikrofoni vseh televizij, uredništva vseh časopisov in večine revij, je ljudem NSZ skoraj v celoti zaprt dostop do javnosti. Torej na eni strani desetine intervjujev, okroglih miz in vsakovrstnih forumov, na drugi pa karantena za ljudi, ki že šest desetletij ne morejo povedati javnosti, kaj so in kaj hočejo. Kar pa je pri vsem zares važno in kar hočemo pravzaprav povedati pa je to, da gospod in gospa Hribar te kričeče in zevajoče razlike sploh ne vidita. Kako to, da ne vidita tega tako očitno izprevrženega komunikacijskega prostora? Zato, ker sta navajena, da njima povsem normalno pripadajo stvari, ki drugim ne pripadajo; zato, ker sta izbrana ali izvoljena. Ker so ju v boljševiških učilnicah nekoč podučili, da spadata v zavestni del človeštva, ki mu je zgodovina poverila nalogo, da postavi nov svet. (»Zavestni del« ravno zato, ker je ponudbo zgodovine razumel in sprejel.) Gospod in gospa Hribar zelo prepričljivo demonstrirata, da iz boljševizma ni mogoče izstopiti tako, da pristaneš na meščanske manire, ampak samo preko nečesa, čemur se reče integralna in radikalna duhovna konverzija.

Nadalje. Niti malo ne dvomimo, da je dr. Spomenki Hribar znano, kakšno obnašanje je dr. Toporišič predpisal pridevniku v prostorih slovnice slovenskega jezika, in vendar je v sobotni prilogi Dela 12. aprila besedilu, ki ga je objavila, dala naslov Priložnost za novi začetek. Večina Slovencev bi se v tem primeru odločila za »nov začetek«. (Potem ko bi v vasi nabavili novo brizgalno, bi v nagovoru pred blagoslovom govornik verjetno vzkliknil: To bo nov začetek za naše prostovoljno gasilsko društvo.) Odločitev učene sociologinje za »novi začetek« nima nič opraviti s slovnico, ampak s podzavestnim vedenjem, kakšen bo novi začetek. Če bi rekla »nov začetek«, bi se ji zdelo, da daje bralcem prazne upe, da bodo tudi oni imeli kaj besede pri tem, kakšna bo ta »novost«. Ne, ta novost je že določena.

V istem spisu je dr. Hribarjeva še enkrat dokazala, kam je hodila v šolo. Ganjena od odkritosti škofa Antona Vovka, je pomislila, da bi tudi partizanska stran morala stopiti na odprt prostor ali pod veliki reflektor, da bi vsi videli, kako je to bilo z njo. Napravila naj bi »samorefleksijo«. Vsi nekoliko vemo, kaj je samorefleksija, specifičnost dr. Hribarjeve pa je v tem, da že ve, v kaj se bo ta refleksija, ta samopremislek o sebi, ta preiskovalni postopek, ki ga bo ZZB opravila na sebi, iztekel: »da se izkaže kot veteranska organizacija borcev narodnoosvobodilne vojske«. Ob tem vsi začutimo, da bi rezultat tega samopremisleka lahko bil tudi drugačen; da je bil na primer partizanski narodnoosvobodilni boj – ne glede na to, kaj so si posamezni partizani o sebi mislili – instalacija boljševiške partije za izvedbo revolucije. Če bi borci to dognali – z dodatkom dveh ali treh relevantnih dejstev, če bi na primer vključili Kočevski Rog – bi bila ta samopodoba popolnoma sprejemljiva. A dr. Hribarjeva dopušča borcem samo tak samorazmislek o sebi, ki bo pripeljal do stanja, za katero ona že ve, kakšno je – brez samopremisleka. To stanje pa uveljavlja tudi najnovejša – in morda zadnja postboljševiška teza: da je bila partija hudobna in na trenutke zločinska, osvobodilni boj, ki ga je kljub svoji zavrženosti sprožila, pa čist in domoljuben in svobodoljuben; kvintesenca tega, kar je izvedlo osamosvojitveno dejanje leta 1990.

1.1.6. Neposlušnost jeziku

V knjigi škof Rožman v zgodovini (Ljubljana, 2008) je dr. Hribarjeva posredovala mnenje prič, da je »škof celo življenje premleval, ali je ravnal prav ali ne«. V tem stavku je insinuirana misel, da ga je pekla vest. Spet se moramo vprašati: kaj se dogaja z jezikom? Ali nima v sebi več te moči, da bi s tem, kar je v njem, s svojo inherentno logiko, prisilil avtorico tega stavka, da bi se takorekoč samodejno vprašala: Koliko komunistov pa se je enkrat samkrat vprašalo, ali so prav delali ali ne. Tistih tisoč »likvidatorjev«, ki so servisirali medvojni boljševiški teror, in tistih deset tisoč partizanov, ki so izvedli Kočevski Rog – ali se je kdaj kateri od njih vprašal, če je prav ravnal. Saj bi za to morali izvedeti, če bi to naredili javno in pošteno, kakor smo izvedeli za Rožmana. Ali ni razlika med Rožmanom in naštetimi tudi znamenjska, v tem, da simbolizira obe strani v državljanski vojni. Miselna in komunikativna zmeda, ki jo tu vidimo, izhaja iz neposlušnosti do jezika, iz upora proti jeziku v njegovi naravni danosti, iz konfiskacije jezika za svoje partikularne namene. Če bo to postala norma, ne bo imel Kočevski Rog nobenih možnosti.

Škof Rožman se je, kot vsi normalni ljudje, do konca življenja spraševal, ali je ravnal prav ali ne. Kot vsi normalni ljudje – tako da imamo lahko to spraševanje za enega od kriterijev normalnosti. Kot vsi normalni ljudje torej, samo da se iz njih nihče ne norčuje, kakor se je gospa Hribarjeva iz škofa Rožmana. Rožman je na koncu, po vseh štirinajstih postajah ponižanja, ki jih je moral obhoditi, imel še to moč, da je rekel: »Vsem sem dolžnik.« Ali je kdaj kdo od tistih tosočev, ki so med vojno »justificirali« 4.500 Slovencev in uprizorili Kočevski Rog, za kar so bili, potem ko so se polastili države, bogato plačani – in ker so bili plačani, tudi zmotno mislili, da je bilo tisto, kar so počeli, prav – ali je kdaj kdo od njih na koncu izrekel ta visoki stavek: »Vsem sem dolžnik.«

Nasilje nad jezikom je tudi posledica nenadzorovane sle po izničenju nasprotnika. V takih primerih se razumnost, ki sicer uravnava – ali pa bi morala uravnavati – vsako aktiviranje jezika, umakne in naredi prostor za razna neskladja.

Drevesa in ljudje

Slika 3. Drevesa in ljudje

S takim zelotskim elanom se je dr. Hribarjeva lotila katoliške obrambe ali katoliškega upora proti boljševiškemu terorizmu. Iz tega je nastal stavek: »Če je šlo do osnovanja MVAC le za okupatorsko in partizansko nasilje, je šlo z ustanovitvijo MVAC … le še za več nasilja.« Neskladnost, ki smo ji tu priča, ima večji domet, kot bi se na prvi pogled zdelo. Onemogoča namreč vsako obrambo. S tem pa postavlja v območje vprašljivosti celotni enobejevski mit, ki bi naj bil konec koncev tudi nekakšna obramba. Ali se bodo sedaj gojenci ideoloških internatov morali naučiti novo arijo – da je pri partizanskem uporu »šlo le še za več nasilja«.

Na težave z jezikom, nastale zaradi prevelike ideološke vneme, kažejo tudi semantični zapleti z besedo »napaka«. V spisu Priložnost za novi začetek pripoveduje Spomenka Hribar, da je med vojno veliko ljudi prešlo na drugo stran »zaradi sektaških napak partizanov«. Sektaška napaka naj bi bilo fizično eliminiranje razrednih sovražnikov – čim bolj spektakularno, tem bolje. Kaj pa če to sploh ni bila napaka, ampak avtentična prvina boljševiške revolucionarne doktrine, articulus fidei, takorekoč. Kaj pa, če je fizično nasilje nujnost, ki ga je treba, če ni oprijemljivih razlogov, pač izsiliti; kaj pa, če brez njega revolucije boljševiškega sloga sploh ni? Takšne so torej težave, ki nastopijo pri besedi »napaka«. So pa še druge. Z »napako« skušajo nekdanji boljševiki minimizirati dejanja, ki jih noben normalen in priseben uporabnik jezika ne bi opremil s to besedo. Tudi Kočevski Rog namreč v tem ideološkem narečju ni bil nič drugega kot »napaka«. Da so se apologeti boljševiške revolucije odločili za ta kurz, je nenavadno, saj so se vendar morali bati, da bodo šokirali jezikovni okus, ki ga je vendar še nekaj. A niso bili sami. Že omenjeni roman Dobronamerni nam posreduje tudi prizor iz sojenja esesovca Adolfa Eichmanna, ki so ga agenti izraelske tajne službe prijeli v Argentini in mu v Jeruzalemu priredili šestmesečni proces. (Eichmann je bil odgovoren ali soodgovoren za uničenje 450.000 madžarskih Judov.) Vsak dan so ga pripeljali v sodno dvorano v zaščitni stekleni kletki, nekega dne pa se je iz nje zaslišal stavek: »Uničenje Judov imam za napako.« Tako grejo te stvari. Če bi bil v Ljubljani – v slovenskem Jeruzalemu – proces proti promotorjem in izvajalcem Kočevskega Roga, bi se še čisto lahko kateri od obtožencev branil tako, da bi imel Kočevski Rog za napako. Mogoče bi se za tako formulacijo odločila celo večina. Tako gredo te stvari. A tu smo zadeli tudi za neko sorodstvo, mar ne? V katero koleno bi ga lahko postavili? Pustimo to, poglavitna stvar je naslednja: če je bil Kočevski Rog napaka, potem pa si zaradi nje nima smisla razbijati glave, mar ne?

Kočevski Rog – Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar

Slika 4. Kočevski Rog – Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar

1.1.7. Obnova revolucionarne prisebnosti

A čeprav ni nobene realne možnosti, da bi Ljubljana priredila tak proces – predvsem zato, ker kandidati niso več živi, pa tudi če bi bili, ni nikomur do tega – je vendar opaziti tenkovestno skrb oskrbnikov ideološkega podjetja v stečaju, da že vnaprej preprečijo vsako možnost, pa naj bo še tako daleč in v oblakih. To se je pokazalo tedaj, ko je pravosodni minister Lovro Šturm dal v parlamentarno razpravo novi kazenski zakon. Vsa opozicija, se pravi, vsa levica se je vznemirila. Skoraj nismo razumeli, zakaj tak odpor. Kmalu pa se je pokazalo, kaj jih tako zelo moti. Šlo je za kazen, ki je v starem zakonu ni bilo: za dosmrtno ječo. Minister Šturm je zaman razlagal, da imajo tako kazen v veliki večini držav EU – v štiriindvajsetih – sploh pa, da je omejen na maloštevilne delikte, med drugim »za kazniva dejanja genocida, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva in agresijo«. Parlamenti evropskih držav se niso bali te kazni. Zakaj pri nas? Dolgo nismo mogli razumeti zakaj takšna angažiranost postboljševiške elite. Potem pa nam je Miran Potrč z nekim vprašanjem ministru Šturmu pokazal na rešilna vrata. Poslanec je vprašal: »Gospoda ministra bi vprašal, ali pričakuje kakšne nove obnove postopkov, ki bodo imeli takšen predmet, kot ga je imel obnova postopka v primeru škof Rožman.« To ni bilo čisto isto, a je kazalo v pravo smer. Kontinuiteta je spoznala, da bi zakon, ki bi predvideval dosmrtno ječo za »kazniva dejanja genocida«, že s tem, da bi bil sprejet in bi veljal, ne konkretno in dejansko, ampak v nekem idealnem svetu, obsodil tiste, ki bi jim bilo mogoče dokazati avtorstvo Kočevskega Roga, na dosmrtno ječo, na posebno mesto zunaj družbe. Čutili so, da je v tej točki v nevarnosti cela zgradba.

Kako zelo pomembna je ta stvar, seje pokazalo in potrdilo v nadaljevanju, ko je tudi dr. Danilo Türk, z distanco svoje visoke službe, a vseeno z mnogimi besedami in vneto plediral za previdnost in ponovni premislek pri sprejemanju novega zakona. Brez dvoma je tako plačeval volilno podporo. (Spomnimo se samo na poslanca Gantarja dan po volitvah: »Zmagala je levica.«) Ali pa je s tem pokazal tudi svoj odnos do Kočevskega Roga, pa seveda ve le on sam. A imamo tu vendar neko paralelo. Predsednik države seveda lahko gre v parlament pred poslance, prav dostikrat pa tudi ne. Prvi predsednik demokratične Slovenije, nekdanji predsednik Zveze Komunistov, je to storil samo dvakrat, enkrat, ko je bilo treba preprečiti lustracijo. Ne vemo, ali je tu deloval zgled, ampak nekaj podobnega je storil tudi tretji.

Kočevski Rog – Po maši

Slika 5. Kočevski Rog – Po maši

1.1.8. Napad na katoličane in Cerkev

Kočevski Rog je stvar vseh Slovencev, na poseben način pa stvar katoličanov. Tam so pokončali cvet slovenske katoliške mladine. Zato je ta kraj – v pomenu, ki ga uporabljamo v tem besedilu – za katoličane svet kraj, mesto njihove duhovne in zgodovinske postavitve za dolgo prihodnost. Slovenski katoličani bodo za zmeraj zavezani Kočevskemu Rogu, dokler bodo vedeli, kaj so. Zato tistim, ki jih Kočevski Rog duhovno, moralno in zgodovinsko ukinja, ni bilo treba čakati na napad genialnosti, da so ugotovili, da je treba, če naj ta kraj ostane mutast, predvsem tolči katoličane in Cerkev.

Postboljševikom ni bilo treba začeti od začetka, lahko so se naslonili na bogato tradicijo. Odgovornost za prvo fazo so prevzeli liberalci. V kakšnem slogu je tekla, nam za vso zgodovino nazaj pokažejo naslednje besede Tita Vidmarja (Delo, februar 1987): »Ni težko razumeti, da ljudje, zlasti tisti, ki jim na svetu ni bilo zaukazano, da bi bili posebej izvedeni v duhovnih vprašanjih, iščejo uteho v prihodnjem večnem bivanju v kraljestvu božjem«. Potem so, ne da bi liberalci zato šli v zasluženi pokoj, pobudo prevzeli boljševiki. (Vlogo vmesnega člena bi lahko priznali Josipu Vidmarju, ki je v domobrancih videl »nečisto kri« in tako za nazaj utemeljil Kočevski Rog iz biohigienskega vidika, se pravi rasistično.) Kako pa se je ta faza začela, nam je razložil Jože Ciuha v slavnostnem govoru ob podelitvi Prešernovih nagrad leta 1981. Kulturni boj je po njegovih besedah sedaj šel za to, da se izvijemo »iz hlapčevskih navad, ki so nam jih privzgojili z bičem in križem«. In kdo ima največje zasluge za »veliko in osvabajajoče očiščenje«, ki je sledilo? To so bili »vsi tisti osveščeni ljudje in borci, ki so se šolali v Sremski Mitrovici, Bileči, glavnjači, na Dunaju, v Moskvi, v Parizu, v Španiji in ki so potem, ko je kraljevina leta 1941 v nekaj dneh neslavno propadla, organizirali odpor in prevzeli v svoje roke odgovornost za nadaljnjo usodo jugoslovanskih narodov« (Zelo bi nas zanimalo, kaj je rekel, ko je čez deset let videl, kako slavno je propadla Jugoslavija, ki so jo postavili »osveščeni ljudje in borci«, ki jih je tu povzdigoval. Ampak ljudje te sorte se ničesar ne spominjajo!)

Kočevski Rog – Z molitvijo in spomini

Slika 6. Kočevski Rog – Z molitvijo in spomini

Kdo pa nosi zastavo napredka v boju proti katoličanom in Cerkvijo danes? To »smo«, po besedah Tineta Hribarja, »mi, razsvetljeni zagovorniki svobodomiselstva«. (TV Slo 1, 6. april) Hribar se s hvaležnostjo spominja svoje matere, ki »ni bila nobena tercialka«. (Stavek naj bi razumeli tako, da so slovenske matere sicer bile tercialke.) Reševalo pa jo je to, da je »imela neko svojo vero, še iz davnih slovenskih časov izhajajočo«. Iz tega duhovnega humusa je rastel tudi sin. Nič čudno, da se je pridružil boljševiški partiji, še v rosni mladosti, ki ga je opremila s sodobnimi, času primernimi miselnimi orodji. V že omenjenem intervjuju 6. aprila smo slišali tudi naslednji stavek: »Mi smo svobodni misleci, nismo ne za komunizem ne za klerikalizem«. Kako naj ta stavek razumemo, ko je vendar vsakemu človeku jasno, da je klerikalizem nekaj, kar bi bilo treba v današnji Sloveniji iskati z lučjo pri belem dnevu. To je ena reč, druga pa je zapopadena v Hribarjevi tezi, da hočeta Cerkev in del politike »rekatolizirati Slovenijo«. To bi bila namreč velika nevarnost za demokracijo. (Tudi realna, kot se je dr. Spomenka Hribar izrazila v nekem drugem intervjuju (Studio-City, 21. jan.): »Cerkev ne bo nehala, dokler ne bo dosegla vsega, kar si je zamislila«.) Ob realni možnosti, da se Slovenija »rekatolizira«, se je dr. Tine Hribar odločil za postopek, ki je v zgodovini znanosti ali, bolje, paraznanosti znan kot alkimija. Besedo »katoliški« je dal v svojo dialektično peč, kataliziral postopek s preizkušenimi zarotitvenimi obrazci in po določenem času vzel iz peči – »klerikalizem«. Postopek bi lahko uravnaval tudi tako, da bi na koncu prišel ven »klerofašizem«, a se mu je verjetno zazdelo, da bi bilo to »preveč dobrega«. To tako pridobljeno »katolištvo« je bilo sedaj mogoče izdelovati industrijsko, kar ni bila majhna prednost, saj so ga na levici potrebovali v vedno večjih količinah za prirejanje raznih pogovornih situacij.

Akademik dr. Tine Hribar je svoj miselni alkimizem zaustavil pri klerikalizmu, dr. Spomenka Hribar pa je neustrašeno šla naprej, dokler ni proizvedla »totalitarizma«. V spisu Priložnost za novi začetek, v katerem je postregla bralstvu z eksegezo nekega pisanja, proglašenega za Vovkovo pastirsko pismo, (ne da bi za hip pomislila, da pismo morda ni pristno, o čemer je tedaj govorila že vsa Slovenija) v tem besedilu se je nenadoma vzradostila ob misli, ki jo je, mogoče že dolgo pripravljana in negovana, obšla: »premagali smo vse tri totalitarizme, katoliškega, nacifašističnega in komunističnega«. Chapeau bas! Tako visoko na monteverestvu slovenskega protikatolištva ni še nihče prilezel. Tudi akademik dr. Tine Hribar ne. Katoliški totalitarizem!

Nikolaj Tolstoy

Slika 7. Nikolaj Tolstoy

Predvojna Slovenija je bila prav gotovo katoliška dežela. Na volitvah leta 1938 je katoliška stranka (Koroščeva SLS) dobila 80 % glasov. Katoliška dežela – in vendar ni bila totalitarna. Če odpremo kako strokovno knjigo, na primer Totalitarismus im 20. Jahrhundert, bilanco mednarodne raziskave tridesetih avtorjev (Baden-Baden 1996), bomo pri vsaki od tridesetih analiz našli šest znakov, ki vzpostavljajo pojem totalitarizma. Ti so: karizmatična imperialna ideologija, ena sama dopuščena masovna partija, komandno gospodarstvo, teroristična tajna policija, monopol nad vojsko, monopol nad mediji in propagando. Nobenega od teh znakov ne moremo pripisati predvojni Sloveniji in vendar je bila »katoliška dežela«. Bila je katoliška, a ni bila totalitarna. Slovenija po drugi svetovni vojni pa je bila totalitarna, v najbolj pomenu te besede.

V že navedenem intervjuju je Tine Hribar krivce velikega povojnega umora takole razdelil: »Cerkev je te uboge ljudi pognala le do roba brezen, pobili so jih seveda komunisti.« Tudi do roba brezen so jih pognali komunisti. V nekem razgovoru iz leta 1994 je Franc Tomšič iz Male vasi v Dobrepolju piscu teh vrstic takole razložil poraze vaških straž: »Mi nismo bili vojska. Mi smo bili kmečka vstaja.« Kmečka vstaja proti boljševiškemu terorju. Vse drugo je samo sledilo, vse drugo je bila samo posledica tega terorja. Tudi na rob brezen so slovenske fante pognali slovenski boljševiki – z obilno pomočjo liberalcev in katoliških disidentov, kocbekovcev in krščanskih socialistov. To ni tako zelo težko in zahtevno, to bi lahko vedel tudi akademik dr. Tine Hribar. Razen seveda če ni med svojo boljševiško fazo utrpel take totalitarne poškodovanosti, da pravice do obrambe ne šteje več med človekove pravice in ima »svetost življenja« za tako subtilno reč, da kaj tako vulgarnega kot je obramba ne prenese.

1.1.9. Kolaboracija z boljševizmom

Vse države Srednje in Vzhodne Evrope, ki so prišle pod boljševiški vpliv – ves »ugrabljeni zapad«, kot se je izrazil Kundera – je doživel tako zgodovino, da si od nje še dolgo ne bo opomogel. Med temi deželami ima Slovenija posebno mesto, ker boljševizem k nam ni prišel od zunaj, kot kaka vojna ali ujma, ampak je bil v veliki meri – ne ves in ne v celoti – domač proizvod. Ljudje, ki so bili take narave, da jih je boljševizem mogel osvojiti, so delovali v narodu skraja kot peta kolona, ko pa je od zunaj vnesena vojna ustvarila ugodne pogoje za inštalacijo enobeja, so z njegovimi gesli in pod njegovimi zastavami začeli uresničevati svoj dolgo načrtovani prevratni projekt. Tako se je zgodilo, da se je pri nas več ljudi zapletlo z boljševizmom kot drugod ali, drugače, da je več ljudi z njim kolaboriralo. Moramo rabiti to besedo, ker je boljševizem prava analogija k okupaciji v tradicionalnem pomenu te besede. Tudi pozneje, ko ni mogel več nositi življenja in je bankrotiral in je marsikateri zastor padel, niso mogli pozabiti svoje nekdanje podvrženosti – ki se je, kot se zgodi, kadar podvrženost dobi posebno nevredne oblike, spremenila – v ljubezen! Tu smo sedaj. Spomin na nekdanjo kolaboracijo deluje. Človek je eno v dobrem in slabem.

Države, ki so na prehodu iz nekdanjega komunizma v demokracijo, so vse v bolj ali manj zagatnem stanju. Položaj, kakor ga je za časopis Figaro opisal Albanec Sali Beriša (3. 2. 1992) so seveda ekstremne, v nekem oziru pa velja za ves nekdanji komunistični svet v prehodu: »Če se bomo odločili da se maščujemo, ne bo Albanija nikoli doživela demokracije. Pod komunizmom so bili tisoči odpeljani v ječe, tisoči drugi pa so jih denuncirali, preganjali in sodili. Će bi hotela Albanija kaznovati vse krivce, bi se morala spremeniti v veliko koncentracijsko taborišče.« (Transit 18, str. 96)

Srednja Evropa je drugačna. Že od vsega začetka smo tu izključevali misel na maščevanje. Ne samo zato, ker smo že vnaprej videli njegovo praznost, ampak zato, ker smo, poučeni od svoje kulture, vedeli, da človek, ki se maščuje, radikalno ukinja svojo človeškost. Zato torej, ker hočemo na vsak način ostati ljudje. Toda ali ni tudi pravo tu zato, da smo lahko ljudje? Ali ni tudi neregistrirana krivica takšna reč, da grozi nazadnje ukiniti človeka? Ravno tako kot maščevanje? Če bi nasilje, ki ga je legaliziral totalitarizem, ostalo neregistrirano in če nad njim ne bi bile izrečene tiste človeške besede, s pomočjo katerih ločimo dobro in zlo, kakšno kolosalno pohujšanje bi to bilo! Nauk tega časa bi potem bil: splača se delati krivico, samo dovolj pokvarjen moraš biti, samo dovolj premeten moraš biti, samo dovolj pretkan moraš biti, samo dovolj neobčutljiv moraš biti. To bi bilo pohujšanje, ki bi metalo senco na vso našo prihodnost.

Toda čim bolj postaja jasno, da je zgodovina z boljševiki sklenila delovno pogodbo samo za določen čas; čim bolj jim postaja jasno, da v velikem prostoru, ki se imenuje zgodovina, nimajo več kaj iskati, tem bolj raste v njih upor. Njihova upornost je v tem, da še potem ko nimajo kaj več povedati, še vedno govorijo. Zmotno mislijo, da se bodo rešili s parafrazo nekega znanega stavka, ki se sedaj glasi: Govorim, torej sem. Ni jim mar, da je od te njihove odločitve jezik vedno bolj bolan. Če bo to dovolj dolgo trajalo, bo prišel čas, ko bomo težko še komu kaj sporočili.

Kočevski rog – Katarina Bajuk, Andrej Bajuk, Janez Janša; zadaj Andrej                         Bručan

Slika 8. Kočevski rog – Katarina Bajuk, Andrej Bajuk, Janez Janša; zadaj Andrej Bručan

1.1.10. Priznanje – pogoj za končanje državljanske vojne

Na misel mi prihaja neki stavek o dialogu, ki ga je napisal kardinal John Henry Newman (University Sermone, IX): »Ko ljudje uvidijo, kaj kateri od njih misli, spoznajo tudi, zvečine, da je spor ali odvečen ali brezupen.«

Newman ima seveda, kot vedno, prav. Toda nas je zgodovina naučila še nekaj drugega. Povedala nam je – in potem to tudi dokazala – da dela čudeže. Tega obvestila je bil deležen Ben Gurion, ki ga je potem klasično formuliral: »Kdor ne verjame v čudeže, ni realist.« V nekem pogovoru z Aleksandrom Kwasniewskim je Giorgio Napolitano, dolgoletni član vodstva italijanske komunistične partije, omenil tudi svoj obisk pri Willyju Brandtu leta 1989: »Pogovarjala sva se sama 9. novembra, le nekaj ur pred padcem berlinskega zidu, pa se ne nama ne komu drugemu v Bonnu niti sanjalo ni, da se bo to zgodilo.« In naš Zorko Simčič je še globoko v komunističnih časih v daljni Argentini napisal pesem Kočevski Rog bo – in je – incredibile dictu – bil.

Oprti na to informiranost in oprti na najbolj globinsko zavest, da smo vsi Slovenci – ki ni samo zavest, ampak oblika obstajanja – moramo biti vztrajni in poiskati besede, da bodo tudi oni na drugi strani mogli narediti korak, ki bo korak k spravi.

Kočevski Rog – France Dejak

Slika 9. Kočevski Rog – France Dejak

Brez priznanja namreč sprava ni mogoča. Ne da je ne bi hoteli, ampak ni mogoča – samo po sebi, v nomosu osnovne konstitucije sveta in človeka. Zato moramo iskati prave besede in upati, tudi če bi to bilo upanje proti upanju.

Ko je maja leta 1998 Charles S. Maier profesor za zgodovino na Harvardu, potoval na kongres, ki so ga organizirali v Capetownu člani južnoafriške Komisije za resnico in spravo, si od koncepta, ki ga je ta komisija sprejela, ni veliko obetal. Ta koncept je bil nekakšen menjalni posel: oprostitev za priznanje. To se pravi: »Komisija za resnico in spravo ponuja prostost v zameno za resnico, kar pomeni, v zameno za pripravljenost storilcev, da brez pridržkov razkrijejo zločine, ki so jih zagrešili iz političnih motivov v boju za ali proti apartheidu.« Ko se je potem profesor vračal s kongresa, je bil prepričan, da je v tem konceptu prava rešitev.

Slovenski partizani, komunisti in nekomunisti, so krivi ali sokrivi v vseh treh točkah, ki jih je poleti 1945 v Londonu izoblikovala komisija za postavitev mednarodnega vojnega sodstva. Te tri točke so: zločin zoper mir, vojni zločini in zločini proti človeštvu. Realizacija teh zločinov v Sloveniji nosi tale imena: boljševiška agresija na slovenski narod leta 1941, boljševiški teror v času državljanske vojne in genocid leta 1945. Nad vsem pa stoji Kočevski Rog. Ta mora vstopiti v slovensko zavest v tem, kar je bil, ne zato, da bi preživeli, ampak zato, da postanemo normalen narod. To je registracija stanja. Kaj so tisti, ki tega stanja niso koncipirali, ampak so ga, zavedno ali nezavedno, uresničevali, pri tem mislili, je za posameznike bistvene važnosti, za objektivni značaj in pomen dogajanja in njegove posledice pa irelevantno. Zato pričakujemo, da bo DZ RS izoblikoval politični in pravni ritual, s katerim bo na jasen in zavezujoč način izrečeno priznanje in na jasen in zavezujoč način izraženo oprostitev in odpuščanje.

1.1.11. Kočevski Rog in slovenska identiteta

Vrnimo se na začetek. Tam smo se čudili – čuditi se, pomislimo takoj, je samo beseda – da Kočevski Rog ni bolj zaposlil slovenske misli. Čim bolj smo se vživljali v njegovo velikost, tem bolj smo se spraševali, kako ljudem uspeva, da ga ne vidijo. Potem pa je naše čudenje polagoma postajalo nekaj drugega; vedno bolj se je spreminjalo najprej v nelagodnost, potem v tesnobo in nazadnje v strah, da ne bi smelo tako biti; da to ni prav, da se to ne bo dobro končalo. Spomnili smo se na starodavne mite o človekovi neposlušnosti. Ali je tako, da smo – s sito in naveličano gesto – odrinili to, kar nas presega, sedaj pa smo se odločili, da ignoriramo tudi to, kar je poleg nas in nas spominja na to, kar nas presega.

Zgodilo se je eno od dvojega: Ali so bili tisti, ki so se zavedali, da Kočevski Rog ne sme dobiti glasu, tako prisebni, tako spretni, tako premeteni, da so ustvarili prostor, ki frekvenc z Roga ni prenašal, ali pa smo bili tisti, ki smo bili za Kočevski Rog odgovorni, premalo zvesti.

V romanu Hip dve nariše pisatelj Isaković srečanje med sinom komunistom in njegovim očetom pravoslavnim duhovnikom. Sin se opravičuje: »Oče, mi smo zgodovina.« Oče odgovori: »Hudobna zgodovina ste.« V Kočevskem Rogu se je hudobna zgodovina dvignila v zenit in povedala zadnjo besedo o sebi.

Povedala jo je na najbolj nepreklicen in zavezujoč način, tako da je pomorila tiste, ki so stali za zgodovino, ki je tudi bila zmotljiva, a je vendar vzdrževala človekov prostor. To je mogla zato, ker ni nastala iz upora, ampak iz poslušnosti Besedi.

France Prebil – Eden od dvanajstisočev

Slika 10. France Prebil – Eden od dvanajstisočev

Kočevski Rog je torej poseben kraj, ker sta se tam razkrili in razodeli dve zgodovini, ki se od nekdaj bojujeta za to, katera bo dajala podobo svetu in človeku. Od nekdaj, v našem času pa se je ta boj dvignil tako visoko, da ne vemo, če bi se mogel više. Srečanje na Kočevskem Rogu se je končalo tako, da so tisti, ki so stali za zgodovino po Besedi popadali v jame, tisti pa, ki so stali za zgodovino iz človeka, pa so, potem ko so storili, kar so storili, zasuli jame in odšli, da uresničijo svojo zgodovino. Toda ni minilo mnogo let in so se pokazale neke reči. Izkazalo se je, da življenje ne nosi življenja, da samo ni vredno življenja, da Eliotova formula – birth, copulation and death / rojstvo, kopulacija in smrt – ni za človeka; da človek po Pascalu, presega človeka neskončno; da doseže sebe, v tem, kar je, le tako, posluša Besedo. Globinski scenarij drame na Rogu je bil drugačen od tistega, ki so ga napisali morilci. Tisti, ki so popadali v jame, so se po dnevih umiranja umirili v smrt. Zapustila jih je bolečina in dosegli so slavo zmagovalcev. Vse je bilo natanko tako, kakor je že davno prej napovedal njihov pesnik Balantič: Pri meni noč je in mi sveti.

Theodor Adorno je rekel, da po Auschwitzu ni mogoče pisati pesmi. Globoko razumemo ta stavek, a mislimo, da ni zadnji. Že sedaj vemo, da bi Dante znal napisati veliko pesem o Auschwitzu in o Rogu. O slovenskem Rogu bodo pisali pesmi in skladali oratorije in simfonije, ko bo življenje – neko bolj resnično življenje – senzibiliziralo kulturo za bolečino in Besedo. Tedaj ko bo turistična reklama o severozahodnem prehodu, za katerim se širi neskončni vrt užitkov, zvenela tako prazno, da je ljudje ne bodo hoteli več poslušati. Tedaj se bodo vsi spomnili na Rog in spoznali, da ga razumejo – da jim sveti.

Občutljivi ljudje pa bodo že sedaj, v našem »ubožnem času«, hodili tja. Ne bo jim ostalo neznano, da je s tistimi, ki so, izmučeni in onečaščeni, tam šli skupaj v smrt – skupaj, a je vsak moral prestati svojo – da je nemogoče, da s tistimi ne bi bil Bog. Ko bodo tam stali, bodo začutili, če se bodo le prepustili silnicam prostora, da je v bližini in vse naokrog Bog – tako resnično, kakor je bila resnična nekoč tista smrt. In bodo vedeli predvsem to, da ne smejo pozabiti. Pravi ljudje na Rogu prosijo predvsem za to, da ne bi pozabili.

Upanje

Slika 11. Upanje

2. Pokop slovenske domobranske narodne vojske

2.1. Dopisovanje med domobranskimi veterani in metropolitom dr. Šuštarjem

2.1.1.

Prva spominska slovesnost za pomorjeno domobransko vojsko je bila 8. julija 1990 na Kočevskem rogu. Mogoče ne bi smeli reči slovenska domobranska vojska, ker se je na tisti slovesnosti govorilo – kolikor sploh – samo o domobrancih kot o neki dokaj brezoblični in brezimni množici pomorjenih vojakov. Slovesnost je potekala na velikem travnatem, z nizkimi smrečicami zasajenem pobočju Krena, na levi strani ceste, nasproti jame pod Krenom, kakor ji pravimo, na desni. Slovesnosti seje udeležilo trideset tisoč ljudi. Uradno sta tam bili prisotni Cerkev in država, ki sta ju predstavljala nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar in predsednik predsedstva RS Milan Kučan. Preživeli domobranci so sicer vsi bili tam, a tako rekoč zasebno kot vsi ostali. Po naravi stvari je bilo tako, da je ta slovesnost imela en sam pomen: pokop pomorjene domobranske vojske. V naslednjem bomo objavili pisma, kolikor so se ohranila, med predstavniki tistih domobrancev, ki so zaradi mladoletnosti preživeli povojni množični pokol, in nadškofom in metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem. Iz njih se bo nekoliko videlo, kako so priprave potekale in kakšne predstave so o njem imele posamezne skupine glede namena in poteka slovesnosti.

Z naše strani se je vse začelo nekega februarskega večera leta 1990 na teološki fakulteti po predavanju, ki ga je imel poznejši urednik Zaveze o vprašanjih, ki zadevajo spravo. Po predavanju je Anton Drobnič sprožil misel, ki je bila med nami tudi sicer prisotna, da je nujno, da pomorjene javno pokopljemo. Na to pobudo se je odzval dr. Janez Gril in nas obvestil, da v Cerkvi že tečejo pogovori o tej temi. Predlagal je, da se tisti, ki se za to čutimo posebej zadolženi, sestanemo z gospodom nadškofom. Dr. Gril je tudi obljubil, da bo sestanek organiziral.

Z gospodom nadškofom smo se potem sestali štirikrat ali petkrat. Naša zamisel, ki smo jo vedno ponavljali, je bila preprosta: prosili smo nadškofa, da bi bral mašo zadušnico, po njej pa bi ob sami jami opravil še pogrebni obred. Samo to in nič drugega. Samo pokop. Še danes, ko po osemnajstih letih gledamo nazaj, se nam zdi dobro, da smo imeli tako preprosto in čisto predstavo o tem, kaj je treba narediti. Kot smo že na prvem sestanku videli, so na nadškofa glede načina slovesnosti pritiskali z raznih strani, zato smo bili zanj skraja še ena dodatna motnja. Hotel je vedeti, kdo sploh smo. Povedali smo mu, da smo tudi mi bili domobranci in da imamo do pokojnih obveznosti, ki se jim nočemo in ne moremo odpovedati. Potem je pozorno poslušal naše zamisli in predloge. Toda iz ozadja so nanj delovale sile, ki so na slovesnosti hotele imeti tudi državo. Bile so zelo vztrajne in se jim ni mogel upirati. Popustil je najbrž tudi zato, ker je imel občutek, da bo s prisotnostjo države doseženo neko ravnotežje, ki bo koristno za nadaljno pot do sprave. Tako se je končno ustalil naslednji program: maša zadušnica, Kučanov govor, kulturni program in pogrebni obred.

Ko danes gledamo nazaj na to slovesnost, moramo seveda priznati, da je bila prisotnost države dobra stvar zato, ker je za to množično slovesnost v celoti poskrbela država. (Kakšni ljudje so se tam zbrali, pa kaže okoliščina, ki so jo presenečeni ugotovili tisti, ki so naslednji dan čistili prostor: trideset tisoč ljudi je pustilo toliko smeti, da so jih spravili v karton kokakole.) Toda ta korist komaj odtehta – ali pa sploh ne – možnost, ki so jo na ta način dobile retrogradne sile, ki so potem lahko govorile o »spravni« slovesnosti v Rogu. Nič takega se na Rogu tega dne ni zgodilo. V tem je bilo nekaj simbolnega. Tako kot je bila ta začetna slovesnost nekaj, kar si je samo v sebi nasprotovalo, tako je potem celotna tranzicija dobila značaj sebi si nasprotujočega in protislovnega gibanja – do danes.

To velja tudi za literarne ustvarjalce, ki so tam brali iz svojih del. Ljudje jim niso posvečali tiste pozornosti, kot se je pričakovalo. Čutili so, da spričo vsega, kar se je tam dogajalo, ne spadajo zraven. Zdi pa se tudi, da se sami niso potrudili. To se je pokazalo tudi pozneje, ko domala nobeden od teh pomembnih ljudi, lavreatov in akademikov, ni nikoli tvegal dobre besede za te, tako žaljivo pokončane slovenske vojake. Ni bilo nobenega epa, nobenega romana, nobene velike slikarije, nobene črne maše, nobenega oratorija, nobene simfonije. Molk, kakor vseskozi prej.

O tej slovesnosti bodo verjetno še veliko pisali. A sedaj preberite ta pisma. Tista slovesnost pa je pokazala, kakšni smo: na eni strani tolika smrt, na drugi strani pa toliko računov!

2.1.2. Ljubljana, 26. maja, 1990

Gospod nadškof in metropolit,

Spodaj podpisana skupina slovenskih katoličanov se obrača na Vas v zadevi, ki že nekaj desetletij, posebej pa v tem našem času težko lega na vest in zavest mnogih Slovencev kot breme neizpolnjene dolžnosti, pa tudi kot bolečina neizkazane ljubezni in očitek pozabljenih norm človeške kulture in civilizacije.

Gre za stvar, ki tudi Vam ne more biti neznana. Po jamah in breznih naše dežele ležijo kosti tisočev slovenskih ljudi, ki so bili v uniformah Slovenske narodne vojske izročeni svojim komunističnim nasprotnikom in iz velike večine okrutno mučeni in na množičnih moriščih pobiti. Potem jih je zagrnil javni molk. Šele zadnja leta je mogoče tudi o njih kaj reči, hkrati pa postaja vedno bolj neznosna misel, da ležijo tam, nepokopani po običajih svojega naroda in po obredih vere, ki so jo izpovedovali in zanjo tudi umrli. Ker se podpisani čutimo posebej odgovorni za njihov spomin, se sedaj obračamo na Vas. Prosimo Vas pravzaprav samo za eno stvar: želimo, da ob eni poglavitnih jam na Rogu berete zanje slovesno pogrebno črno mašo in blagoslovite kraj, kjer sedaj ležijo in čakajo na svojo slavo. Želimo torej, da jih pokopljete ali, kakor bi tudi lahko rekli, zanje naročamo pogrebno mašo. Samo to torej želimo: nobenih govorov, nobenih izjav, nobenih resolucij, samo črna maša in žalno petje. Povabili bomo tudi njihove svojce in druge, če hoče kdo počastiti njihov spomin in moliti zanje. To je vse.

Ni nam treba posebej praviti, da to ne bo spravna prireditev in celo ne spravna maša. Pokop je samo eno od potrebnih dejanj, morda prvo, na dolgi poti k spravi. Sprava ni versko dejanje, temveč politično in kulturno dejanje in je vsa v območju polisa. Sprava je tudi bolj proces in ne enkratni dogodek; pričakujemo jo na koncu dolgega kulturnega dialoga v narodu in je bistveno odvisna od etične in strokovne izostrenosti komunikativnega polja. Za spravo lahko rečemo, da je proizvod nove zgodovine in je treba nanjo potrpežljivo čakati. O tem govorimo zato, ker ne bi radi, da se mešata dve tako različni stvari, kot sta pogreb in sprava.

Tista sprava, ki je potrebna, da je kdo upravičen iti k pogrebni maši, se je v nas že zdavnaj zgodila. Že zdavnaj je bilo vsem vse odpuščeno, že dolgo ni v naših ljudeh nobene maščevalnosti. V veliki večini je pravzaprav nikoli ni bilo. Svet okoli nas se zdi, da tega ne razume, ker je drugačen; zmotno misli, da njegova logika vlada povsod. Po naši misli pa je tako: če je kdo, ki te zadnje sprave, ki je sprava pred Bogom, v sebi ni dosegel, ne bo upravičen stal med pogrebci na Rogu.

Pogreb torej lahko opravimo takoj, na spravo v slovenskem narodu pa bo treba počakati. Če bi sedaj izsilili kaka javna spravna dejanja, bi samo prehitevali razvoj in prekrivali nekaj, kar v sebi še ni zrelo. Lahko pa začnemo spravni dialog, tako da določimo protagoniste spora in ugotovimo status quaestionis. Iz tega morda sledi, da sprava, tako pojmovana, ni stvar Cerkve kot delivke zakramentov in posredovalke milosti. Seveda pa je sprava tudi stvar Cerkve kot poglavitnega konstituenta kulture.

Ob tej priliki bi radi izrazili tudi neko začudenje. Imamo namreč občutek, da je cerkveno vodstvo ob našem predlogu za pokop v zadregi. Mi smo med tem nemalo začudeni, in sicer iz dveh razlogov. Prvič mislimo, da bi tako zaradi svojega življenja kakor zaradi načina svoje smrti ti ljudje zaslužili posebno mesto v spominu slovenske in vesoljne Cerkve. Nobenega dvoma ni, čeprav je ta misel daleč od zavesti sodobnega časa, da so se ti fantje in možje zbrali, kjer so se zbrali, ne samo zaradi obrambe svojega življenja in življenja svojih prijateljev, temveč tudi zato, ker so vedeli, da gre za stvar krščanske kulture. Tako jim je bilo tudi rečeno. In v tej dvojni službi so strašnega, v njegovi zadnji resnici še ne doumljenega leta petinštiridesetega »darovali svojo zadnjo žrtev«, da ponovimo besede, ki jih je 3. julija 1955 v Lemontu izrekel njihov škof dr. Gregorij Rožman. Druga stvar, ki je ne razumemo čisto dobro, pa je odsotnost spoznanja, da ti možje in fantje, kakor so živeli in kakor so umrli, predstavljajo mogočen vir duhovnih energij, na katere žejno čaka kulturni in duhovni in krščanski humus naroda. Zatorej s presenečenjem gledamo in ne najdemo prave razlage, ko pogosto vidimo, da se jih tudi sodobna krščanska zavest raje sramuje, kot pa da bi videla v njih izhodišče narodove obnove.

Ob našem osnovnem namenu, da Vas prosimo za pogrebno mašo na Rogu, smo nanizali še nekaj misli, za katere menimo, da niso brez zveze z našo željo. Čeprav smo z vsem mislili zelo resno, se vendar zavedamo, da je Vaš razgled večji kot naš. Čeprav smo tako zelo prepričani v legitimnost svojega zavzemanja, da ne vidimo, kaj bi mu lahko razumno nasprotovalo, Vas nočemo tirati v odločitev, ki ne bi bila čisto Vaša. Toda slej ko prej ostaja: kakor vsak človek imajo tudi oni pravico do svojega pogreba. To je nekaj tako temeljno človeškega, da pred njim umolkne vse drugo.

Z željo in molitvijo, da bi Vam tudi v tem bila dana vsa božja pomoč, ostajamo Vaši vdani:

Tine Velikonja

Janko Maček

Janko Tavčar

Tone Drobnič

Tone Masnik

Jože Grdadolnik

Marijan Lavrič

Jože Perhavec

Pavle Kogej

Marijan Munda

Justin Stanovnik

2.1.3. Ljubljana, 12. junija 1990

Gospod nadškof in metropolit,

V zvezi z nasvetom, ki ste nam ga dali med našim obiskom 9. junija, naj pismeno ponovimo svoje poglede na spominske svečanosti na Rogu, menimo, da bi naslednje besedilo v kratkem povzelo naše misli.

Prvič bi po naši misli to moral biti krščanski pokop Slovenskih domobrancev, ki so bili pobiti v množičnih morijah po vojni. Žalna maša, za katero smo Vas prosili, bi morala biti opravljena v ta namen: v vseh oznanilih pa tudi v obrednih delih, ki to omogočajo – prošnje, homilija – bi to moralo biti izrecno povedano. Samo po sebi se razume, da bi morali moliti tudi za vse druge žrtve državljanske vojne, zlasti za tiste, ki nepokopani ležijo po slovenski zemlji. To je torej poglavitna reč, ki Vam jo sporočamo: če Slovenski domobranci ob tej priliki ne bodo pokopani kot Slovenski domobranci, bo zamujena edinstvena priložnost, da legitimno stopijo v slovensko zavest. Šele s tem dejanjem se bo lahko začela naporna pot do sprave. Če namreč ne bomo pripravljeni v celoti sprejeti in misliti naš slovenski holokavst, nikoli ne bomo stopili v polje avtentične narodove zavesti. Brez cerkvenega pogreba bodo domobranska grobišča ostala mutasta in jim ne bomo dovolili, da spregovorijo slovenski duhovni, politični in krščanski kulturi.

Drugič pa mislimo, da bi ob teh priložnostih morali pustiti mrtve samo svojcem in njihovi žalosti.

V prostor, ki se bo 8. julija vzpostavil na Rogu, bo legitimno vstopila samo žalost pogrebcev in večne besede krščanskih obredov. Vse druge prvine bi bilo prav odložiti za druge čase. Če tudi Vi tako mislite, nam boste ustregli, če boste v pogovorih v naslednjih dneh poskušali uveljaviti to misel.

Kakor doslej tudi to pot ponavljamo, da so to naše misli in da so Vaše lahko drugačne, ker se z odgovornega in nelahkega mesta, na katerem ste, odpirajo drugačne perspektive in vidijo drugačne zahteve. Zato vedite, da je daleč od nas misel, da bi Vas obremenjevali. A nekatere stvari smo premislili in menimo, da je zlasti prva tako naravna in bistvena, da bi jo bilo zelo težko in tvegano obiti.

Bodite lepo pozdravljeni!

Pavel Kogej

Tine Velikonja

Justin Stanovnik

2.1.4. 22. junija 1990

Dragi gospod profesor,

najlepša hvala za Vaše pismo z dne 12. junija 1990. Medtem ste zvedeli, kako se razvijajo pogovori o žalni slovesnosti v Rogu. S svoje strani vzrajam na tem, da je v Rogu pogrebna maša za pobite domobrance in simbolični pogreb domobrancev in hkrati molitev za vse žrtve med vojno in po vojni. Z raznih strani dobivam pisma in telefone s predlogi, ki si med seboj nasprotujejo. Dogovor s Predsedstvom še ni dokončen. V ponedeljek, 25. junija, bo pogovor z zastopniki borcev, ki so ga želeli. Dr. Janez Gril Vas bo o vsem sproti obveščal. Bog daj, da bi našli pravi način slovesnosti v Kočevskem Rogu.

Vedno sem pripravljen z Vaše strani sprejeti nove pobude in predloge in jih upoštevati pri odločitvi, za katero moram končno sam prevzeti odgovornost.

Prisrčne pozdrave Vam in Vašim prijateljem

+Alojzij Šuštar

2.1.5. Ljubljana, 2. julija 1990

Gospod nadškof in metropolit,

najlepše se Vam zahvaljujemo za Vaš odgovor z dne 22. junija na naše pismo z dne 12. junija. Posebej nas veseli Vaša pripravljenost sprejeti nove pobude in predloge v zvezi s slovesnostjo na Kočevskem Rogu. Vse, se zdi, teče po nekem redu, ki se je končno izoblikoval ob takih in drugačnih stranskih sunkih. Glede ene reči pa vseeno še mislimo, da Vam moramo sporočiti svoje mnenje in bi radi, da bi jo imeli za bistveno. Sami mislimo in pogovori z drugimi nas v tem v celoti podpirajo, da se mora blagoslovitev groba dogoditi prav ob jami sami. Morda nam ni treba poudarjati simbolne vrednosti dejanja v taki obliki. Mislimo, da bi se morali eventualni pomisleki umakniti tej obliki pogreba, saj bo po vsem videzu le tako ustreženo pričakovanju ljudi. Poleg tega bi bilo mogoče Vašo pot od oltarja do jame vključiti v celotni ritual, saj bi bilo petje množice, skozi katero bi peljala Vaša pot, lep in pomemben uvod v blagoslovitev groba. Ljudje bi bili dejavno vključeni v dramo in potem v višini poslušali posvetilne besede.

Že naprej se zahvaljujemo za vašo naklonjenost naši sugestiji in Vas, želeč Vam vse najboljše, lepo pozdravljamo.

2.1.6. 10. julija 1990

Dragi gospod profesor,

zahvaljujem se Vam za Vaše pismo z dne 2. julija 1990, ki ste ga podpisali Vi in še dva člana skupine, z željo, da bi bila pogrebna slovesnost neposredno pri jami.

Kot ste sami ugotovili, tej Vaši želji nisem mogel ugoditi, ko sem sam v četrtek pregledal ves kraj in se potem pogovarjal z različnimi ljudmi, predvsem zaradi tehničnih možnosti. Mislim, da je bil simbolični pogreb pri oltarju, ko so ga vsi lahko neposredno spremljali, še močnejše doživetje, kakor če bi bilo vse to na odmaknjenem kraju. Takoj po kulturnem programu pa sem šel k jami in tam še enkrat blagoslovil ta kraj in molil in to je snemala tudi TV.

Vesel sem, da se je po precejšnjih težavah in ovirah ter nevarnostih posrečilo uresničiti našo skupno željo, čeprav se zavedam, da nismo mogli izpolniti želja vseh in da bo še marsikaj ostalo kot velika naloga za prihodnost.

Vam in Vašim neposrednim sodelavcem v Vaši skupini se za Vaše prizadevanje iskreno zahvaljujem, saj ste bili predvsem Vi, ki ste podpirali to misel in si prizadevali za njeno uresničitev. Ko je bilo mogoče pripraviti tudi druge za sodelovanje, je bil to po mojem mnenju zares zgodovinski dan. Bog daj, da bi tudi to pšenično zrno obrodilo bogate sadove.

Veliko božjega blagoslova Vam in Vaši skupini in prisrčne pozdrave

+Alojzij Šuštar

2.1.7.

Gospod nadškof in metropolit,

Zahvaljujemo se Vam za Vaše pismo z dne 10. julija, v katerem nas seznanjate z razlogi, zakaj niste mogli opraviti pogrebne slovesnosti neposredno pri jami.

Sedaj ko je slovesnost za nami, bi se Vam radi za vse zahvalili za vso skrb in za ves trud, ki ste ga pri tem imeli. Prepričani smo, da ste dobili za opravljene svečanosti na Rogu zahvalo in priznanje iz raznih strani. Tudi mi bi se Vam radi za vse zahvalili: za mašo, za pogreb, pa tudi za trud in za pota, ki jih ni bilo malo.

Vse je bilo mogoče tudi zaradi veljave, ki jo ima Vaša beseda. Radi bi mislili, da je nad vsem bila tudi božja pomoč. Sodeč po glasovih, ki prihajajo od ljudi, ki so bili na Rogu ali pa sledili svečanostim po televiziji, je bil 8. julij velik dan: zgodovinski dan, kot pravite Vi. Zapolnilo se je nekaj, kar je zevalo kot velika praznina. Ne tajimo, da se naša gledanja ne skladajo povsem. A v tem ni nič usodnega, saj različnost izhaja iz različnega položaja, ki ga imamo v življenju.

Morda bi morali nekaj narediti, da ta dan ne gre prehitro v pozabo v tem hitrem svetu.

Justin Stanovnik

(Nismo povsem prepričani, daje to pismo sploh bilo odposlano.)

2.2. Televizijski komentar pogrebne slovesnosti

Avtor: Franček Jauk

2.2.1.

Na besedah, s katerimi je nacionalna televizija opremila pogrebno slovesnost v Kočevskem rogu 8. julija 1990, sta dve nenavadni stvari. Prva je ta, da zanje ni bil naprošen človek »iz teh krajev«, ampak Mariborčan Franček Jauk. Druga pa je ta, da besede, ki jih je za to priložnost poiskal človek »iz drugih krajev«, po globokem razumetju ne samo presegajo vse, kar je televizija kdaj vedela povedati o Kočevskem rogu, ampak segajo tudi v vrh tega, kar je tam sploh bilo kdaj rečeno. S posebnim veseljem jih torej dajemo v branje bralcem Zaveze. Mogoče se bo kdo od njih spomnil, s kako visokimi kulturnimi merili je potem nacionalna televizija osemnajst let spremljala spominske slovesnosti v Kočevskem rogu: ko je štela obiskovalce, jih je vedno bilo »manj kot tri tisoč« ali »manj kot dva tisoč«; kako je prav do zadnjega posnela kak del maše ali pridige, ko pa je prišel na vrsto spominski del, pa je kamere izključila, ker se ji je zdelo škodljivo seznanjati javnost o tem, kaj mislijo svojci pobitih; kako nobene besede in nobena dejanja, pa naj so bila še tako sveta, niso preprečila, da se njeni uslužbenci ne bi med dogajanjem veselo zabavali; kako so nosači kamer, ko so se prebijali skozi množico proti oltarju, metali obedke čeznjo v gozd. Ali so jim vodilni ta prezir samo dovoljevali ali pa tudi priporočali ali celo ukazovali?

2.2.2.

Dober dan!

Danes se oglašamo iz Kočevskega roga, kjer se bo brala črna maša za Slovenci, pobitimi v dneh krvavega zmagoslavja po koncu druge svetovne vojne. Žalosten dan. Sem na to jaso, ob kateri so se pred 45 leti uro za uro, dan za dnem, ustavljali kamioni z obsojenimi, na krvavi konec, tudi samo zato, ker so si svobodo slovenske zemlje zamišljali drugače kot komunisti, tu na tej planjavi, ob štirih jamah slovenske groze, stoji danes oltar s križem. Tu se jih bomo spomnili in tu bomo poizkušali ves tisti čas na novo premisliti. Danes, 8. julija v letu devetdesetem, bomo tisoče mrtvih iz teh jam prvič prišteli med mrtve. Bolečino tega trenutka blažijo leta, ki so minila. Ta časovna razdalja nam je v oporo, ko poizkušamo razpoznavati zgodovinska dejstva in zlagoma ugotavljati resnico. Biti moramo sposobni in pripravljeni dojeti zločin, predvsem pa ga ločiti od vsega tistega, kar je časovno zaobsegla vojna groza. Tisti takrat so tu pobijali po vojni, ob koncu maja in v začetku junija, pobijali so Slovence, ki so jih zajeli na begu na Koroškem in tisoče drugih. V imenu koga in v imenu česa so pobijali? Odgovore danes spoznavamo, toda vprašanje si postavljamo vedno znova, prav zato, da bi ne pozabili odgovorov nanje. Povojna zgodovina Slovenije se je začela z zločinom in s tem pogledom v preteklost bomo skupno s petnajst tisoč ljudmi sledili maši nadškofa doktorja Alojzija Šuštarja s pogrebnim obredom.

Po simbolnem pogrebu se spominjamo mrtvih in razmišljamo, o vsem, kar naj bi presegli, da bi dosegli misel, ki nas bo dvigala nad tisto o prekletstvu nečloveškega v človeku. Tu, v Kočevskem rogu je človek zanikal samega sebe. Tu je bila meja, ki bi je človek ne smel prestopiti, a jo je. In zato sprava ni nekaj, kar bi lahko prepustili ideologiji ali politiki. Je izjemno moralno dejanje, ki smo ga sposobni edino le v primeru, če smo pripravljeni in če zares želimo poprej spoznati tudi resnico. Ta odnos do resnice, ki je skupna in ena, lahko za mrtvimi spravi tudi žive.

S pesmijo pevcev cerkvenega zbora iz Dobrega Polja smo pri koncu. In na robu naše zavesti je misel o krivdi. Krivda je nekaj, kar je težko deliti, ker je konkretna in tudi osebna. Ob resnici, ko je ta zgodovinska in končna, se bo urejal tudi naš odnos do krivcev. Zgodovina jih bo polagoma spravljala tja, kamor sodijo. Pobiti v teh jamah bodo počasi dobivali svoja imena in priimke, postopoma bodo pred nami zaživele usode in življenja teh slovenskih ljudi. Začeli bomo verjeti, da so zares živeli. In tudi umrli prav tu. Pobiti v Kočevskem rogu so trepetali za slovenski dom in se bali komunizma. Tu v teh grobiščih je spomin in je opomin. V teh jamah je konec tistih, ki so bili pobiti, pa tudi konec tistih, ki so pobijali. Zgodovine ni mogoče popravljati, treba jo bo na novo napisati in predvsem verjeti, da je prav tako.

V Kočevskem rogu nas je bilo danes dvajset, morda celo več tisoč in zdaj so ljudje na poti mimo grobov tod okoli. Odhajamo z mislijo na mrtve v vojni in po njej. In z mislijo na dobro v člove-

3. Mesto na gori

3.1. Janez Jenko, zvest do smrti

Avtor: Ivanka Kozlevčar

3.1.1.

V majskih in junijskih dneh mi stopajo pred oči prizori iz leta 1945, ki sem jih doživela sama ali pa so o njih pripovedovali drugi. Pogovarjala sem se s kar nekaj ljudmi o njihovih izkušnjah iz istega časa, nekatere so me posebej ganile in se mi vtisnile v spomin. Nekatere sem tudi zapisala. To pot se bom ustavila zlasti pri duhovniku, nazadnje domobranskem kuratu Janezu Jenku. O njem sem prvič nekaj zvedela iz pripovedovanja svoje sosede Kristine Mrakove, por. Krek. Ona in njena sestra Jelka sta bili med tistimi mladimi dekleti, ki sta spremljali vlak D, ki je vozil domobranske ranjence na Koroško, pa tja ni nikoli prišel. O tem sta pisali v 36. št. Zaveze pod naslovom Ko jastrebi prekrijejo nebo. Njeno pričevanje je uporabil tudi Lovro Šturm v knjigi o usodi domobranskih ranjencev Brez milosti. Morda smem tukaj dodati nekaj iz njenega življenja. Bila je sposobna in odločna ženska, zmeraj pripravljena pomagati. Že bolna – imela je raka – je pomagala mnogim svojim sotrpinkam iz zapora, da jim je bila vrnjena čast in da so dobile odškodnino, ki jim je pripadala, tako da vsaj zadnja leta niso živele v revščini, ki jih je večinoma spremljala vse življenje. Dana ji je bila milost, da je imela čudovito sosedo, ki ji je zvesto in ljubeznivo stregla v bolezni. »To so mi izprosili ranjenci,« je večkrat rekla. Pol leta po Kristinini smrti je do tedaj zdrava in delovna soseda, ki je pomagala tudi mnogim drugim, nepričakovano zbolela in na hitro umrla, ne da bi ji kdo mogel kaj pomagati. Kako skrivnostna so Božja pota.

V pripovedi Mrakovih je izjemno pretresljiv prizor, ko ranjencem sporočijo, da vlak ne more nikamor več, in jih večina spremstva zapusti. Naj ga tu navedem. »Zjutraj 9. 5. je letalo preletavalo naš vlak. Poskrili smo se pod vagone, ranjenci pa so ostali v njih in čakali na svojo usodo. … Dr. Stane Grapar je odšel na kolodvor v Lesce in zahteval odhod vlaka. Povedali so mu, da je partizanska zaseda spredaj in zadaj in da vlak ne bo odpeljal. Vrnil se je potrt. Zavedel se je, da smo izigrani. … Brez mikrofona (le kdo ga je imel) je bil zdravnikov glas v napeti tišini vsem slišen: »Zaseda spredaj, zaseda zadaj. Kdor hoče ostati, naj ostane, kdor ne more, naj gre; vsak naj se odloči po svoji vesti.« Nastala je panika.

In zgodilo se je: z vlaka so poskakali vsi, ki so mogli ali hoteli. Stali sva v vagonu (s sestro) ob nepokretnih ranjencih in se gledali. Ostali sva nemi brez besed, ničesar več nisva razumeli. … Ranjenci so se zganili, poslušali so in vse razumeli. Oglasil se je prvi, drugi, tretji, vsi: »Je sploh kdo ostal?«» Ne veva,« sva odgovorili.« … «Kaj bosta naredili, nas bosta zapustili tudi vedve?« Stiska ob pogledu na te mlade fante s trpečimi obrazi je bila grozna. Še enkrat sva zaslišali: »Nas bosta zapustili tudi vedve?« »Ne, fantje, ne bom vas zapustila,« se je odločila Krista. … K nama je prišla najina prijateljica Magda Dolničar. Tudi ona se je odločila tako kot medve in ostala zvesta nepokretnim, v mavec zabetoniranim fantom. Naenkrat je bilo vse tiho in mirno, fantje so jokali. Pred vagoni smo stali župnik Janez Jenko iz Žužemberka, bogoslovca Feliks Zajec in Marjan Pavlovčič, dve poklicni medicinski sestri: Anica Kožar in Marija Popit ter laična dekleta Helena Šušteršič, Magda Dolničar, Jelka in Krista Mrak. Stopili smo skupaj in se šele seznanili. Prešteli smo ranjence, bilo jih je 120, nas pa devet. Po krajšem molku je spregovoril župnik Janez Jenko: »Zavestno smo ostali z ranjenci, zavestno gremo v roke partizanom, zavestno smo se odločili, da gremo lahko tudi v smrt, zavestno v neznano.« Molili smo za umirajoče, dal nam je odvezo in blagoslov. Zavestno, zavestno je odmevalo v ušesih in srcu. Molitev nas je združila v očenaševi prošnji: in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo … «

Ob tej sliki se nam postavi vprašanje, kdo so bili ti ljudje, ki so se zavestno odločili, da za ceno življenja ostanejo pri ranjencih, čeprav so jih zapustili vsi zdravniki in vsi drugi, ki so bili v takem stanju, da so jih lahko. Izdalo jih je tudi železniško osebje, ki je dva dni zadrževalo vlak, da ni mogel priti na Koroško. Vsak posamezen od njih bi zaslužil, da mu posvetimo vso pozornost. V njih je zmagala resnična ljubezen do zapuščenih, vsemu hudemu prepuščenih ljudi, ki jim zmagovalec ne bo izkazal usmiljenja, kot je kazala dotedanja izkušnja. V takem trenutku je zelo pomembna duhovna opora in to sta dala navzočnost duhovnika Jenka in obeh bogoslovcev (Po podatkih v knjigi Palme mučeništva je bil z njimi tudi Franc Mikunda, bogoslovec, bolničar in pomočnik J. Jenka) ter obred odveze, sprave z Bogom, ki ga je opravil za vse.

Kdo je bil Janez Jenko, v kakšnem okolju je zrasel, kaj mu je dajalo duhovno trdnost in moč, da se je odločil vztrajati pri ranjencih, čeprav je po svojih dotedanjih izkušnjah vedel, da se mu lahko zgodi vse najhujše.

Jenkova nečakinja Ana Jenko mi je ljubeznivo posredovala podatke o družini Jenkovih. Janezov oče Avgust Jenko (1868–1951) je nadaljeval družinsko pekovsko podjetje na Gosposvetski cesti 7. Sledil je novostim na svojem področju in bil družabnik lastnika zagrebške tovarne keksov Viljema Bizjaka (zdaj Kraš). Moderniziral je pekarno in v hiši uredil trgovski lokal. Malo pred vojno je pekarno dal v najem, ker je bil sam prezaposlen z drugimi dejavnostmi in že prileten. V stari Avstriji je večkrat odhajal na Dunaj, da bi bili na tekočem z novostmi na svojem področju. Tam je srečal dekle Ano Seehofer, se vanjo zaljubil na prvi pogled in se z njo poročil. Bila je iz umetniško nadarjene družine, sestra je bila operna pevka, brat pa violinist. Njun zakon je bil zelo preizkušan. Prva dva otroka sta umrla. Tretji otrok Avgust (1894–1914) je bil zelo zaveden Slovenec. V gimnazijskih letih je deloval v jugoslovansko usmerjeni revolucionarni organizaciji Preporod, kjer je bil v vodstveni skupini, imenovani kladivarji poleg V. in F. Fabjančiča, L. Klemenčiča, J. Berceta, J. Kozaka in I. Endlicherja, in pisal v list Preporod (1912–1913; prim. Enciklopedija Slovenije. Po atentatu na Franca Ferdinanda se je preganjanju avstrijske oblasti izognil z begom v Beograd. Kot prostovoljec v srbski vojski je padel v bitki na Ceru takoj v začetku vojne, avgusta 1914. Na domači hiši ima spominsko ploščo. Njegovo literarno zapuščino naj bi hranil Juš Kozak, vendar je v njegovi zapuščini niso našli. Avgusta Jenka se po vojni tudi ni mogel ali hotel spomniti, ko so se obrnili nanj, da bi posredoval v očetovi zadevi, kar verjetno tudi ni bilo v njegovi moči. Nekaj njegovih pesmi je izšlo v srednješolskem glasilu Naša rast II.

Dijak Janez Jenko

Slika 12. Dijak Janez Jenko

Četrti otrok Gabrijela Frančiška (8. 3. 1900–1. 6. 1980), sestra Terezija, je bila lepa, vesela in nadarjena deklica. Po očetu je podedovala podjetnost, po materini družini dar za slikanje in glasbo. Odločila se je za karmeličanski samostan (1923), čeprav si jo je oče želel doma, da bi jim bila v pomoč, in je to omenil škofu Jegliču. Kmalu je postala subpriorica in voditeljica novink. »Odlikovala sta jo natančnost v redovnih predpisih in globoko molitveno življenje. … Živela je iz vere in kakšne čustvene pobožnosti ni marala.« (iz osmrtnice). Življenje je naneslo, da je bila na koncu edina opora svojim staršem, ki so jim leta 1945 vzeli vse premoženje, sina Janeza, duhovnika, nekje umorili, sin Bogomir (1902–1945), ki je edini imel družino, pa je umrl zaradi bolezni srca in vsega hudega, kar se je nad družino zgrnilo. Očeta Avgusta so namreč zaprli, nekaj časa je preživel v samici, in obsodili na prisilno delo, vendar so ga zaradi starosti morali izpustiti. Nekaj dni po tem (1948) pa je prišla domov hči karmeličanka, sonce v vsej nesreči, (samostan je nova oblast razpustila) in je živela skupaj s starši v edini sobi, ki jim je še ostala od stanovanja v nacionalizirani lastni hiši. Čudna so pota Božje previdnosti, starši so mislili, da jim po vstopu v samostan ne bo mogla pomagati, pa jim je bila dana njena pomoč prav v največji stiski. Ljubeče je stregla staršem in jim s svojo iznajdljivostjo in zvezami po svetu pomagala preživljati se, ker so bili brez sredstev, vzeli pa so jim vse, kar je imelo kakšno vrednost ali se je dalo porabiti, pa tudi mnogo dokumentov. Pomagali so tudi dobri ljudje, kajti izkazalo se je, da je oče Avgust mnogim številnim revnim družinam v okolici pekarne dajal kruh zastonj in tudi podpiral revne študente, ne da bi družina za to sploh vedela. »Družino mojega deda je prežemala močna vera, ki se ni kazala v veliki zunanji pobožnosti, pač pa v dobrotnem duhu v družini in samoumevni dobrodelnosti, o kateri se ni govorilo,« je razmišljala o njej Ana Jenko. Takoj po očetovi smrti 1951, ko je svojo nalogo pri očetu opravila, je »teta nunca« z materjo odšla na Dunaj, kamor jo je, zanimivo, prav tedaj povabila redovna hiša, in tam živela z njo na pristavi, ker v klavzuri ne bi mogla skrbeti za mater. Tako je poskrbela tudi za mater do njene smrti. Pogrebna slovesnost za materjo je bila v cerkvi, v kateri je bila mati krščena. Ko je Jugoslavija zaradi posojil morala dopustiti obnavljanje redov, je lahko 1967 prišla v Mengeš, kjer je bila dvakrat vikarica in dvakrat priorica. Bila je polna energije in uspelo ji je zbrati tudi dosti sredstev za novo redovno hišo v Sori, ki je pa ni dočakala. Pokopana je v Ljubljani na Žalah med karmeličankami.

Janezova sestra Gabrijela Frančiška

Slika 13. Janezova sestra Gabrijela Frančiška

Peti otrok Bogomir (1902–1945) je v otroških letih prebolel davico, kar mu je pustilo posledice na srcu. Živel je kar se je dalo športno, vendar je bil med vojno že veliko v bolnici. Zaradi pomanjkanja zdravil in vsega hudega, ki je prizadelo družino, je avgusta 1945. leta umrl, ne da bi mogel kakorkoli pomagati svoji oropani družini. Imel je dve hčerki, Marijo in Ano, prva je umrla že pri desetih letih za menigitisom. Tako je Ana edina, ki hrani družinsko izročilo, prenaša vsa bremena edinega preostalega in s svojo osebo in ravnanjem izraža njeno plemenito dostojanstvo.

Najmlajši je bil Ivan Alojz oziroma Janez (1906–1945). Junija 1929 je bil posvečen v duhovnika. Ob začetku vojne je bil kaplan v Žužemberku, kjer je bil župnik nečak škofa Gnidovca dekan Karel Gnidovec (Palme mučeništva). Leta 1939 je namreč Jenko nadomestil Gregorja Malija, ki je bil premeščen kot župnik v Ajdovec. Milena Požun (njen oče je bil organist), ki je doma iz Žužemberka, se ga spomnja kot živahnega gospoda, ki je prinesel med mlade več življenja in športnega duha. Rad je smučal in plaval, vozil je motorno kolo. O njem v Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1999 pod naslovom Gospod kaplan piše Irma Ožbolt (Sekutarjeva). Spominja se ga, da se je šalil z otroki in jim dajal prelepe podobice na prosojnem papirju, ki jih je izdelovala njegova sestra karmeličanka, pa žal nima nobene več in tudi drugi otroci so jih verjetno pogubili. Imel je fotografski aparat in je dosti fotografiral, kar je bilo za tedaj nekaj posebnega. Maše je opravljal s sveto zbranostjo, njegove pridige pa so bile kratke in resne. Sodeloval je pri prireditvah v prosvetnem domu. Pred praznikom sv. Cirila in Metoda so fantje okoli cerkve razpostavili lučke, narejene iz petroleja in pepela, on pa je med koncertom pred cerkvijo zažigal bengalični ogenj in rakete.

Gospod Mrvar Jože iz Žužemberka, zdaj župnik v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem, se spominja, da je gospodu Jenku ministriral. Ko mu je jeseni 1943 uspelo po skrivnih poteh priti v Ljubljano v gimnazijo, je stanoval v Slomškovem domu. Spominja se, da je gospod Jenko nosil dijakom komis, saj je bila hrana zelo skromna, obiskal je tudi Jenkove na Gosposvetski cesti.

Gospod Vinko Šega, župnik na Robu, gospoda Jenka ni poznal, pripovedoval pa mu je o njem Karel Gnidovec. Ta ga je zelo cenil, da je bil prijazen in dober duhovnik. Rad je šel k še tako zapuščenemu bolniku, sedel k njemu na posteljo, kakršna je že bila, in se z njim pogovarjal. Gnidovec mu je tudi povedal, da so ga strahovito mučili, žagali naj bi mu noge, pa upamo, da to ni res.

Zlata poroka Ane in Avgusta Jenko – Sedita mati Ana in oče Avgust,                         stojijo vnukinja Ana, snaha Marija, roj. Paškolin, sinova Janez in Bogomir,                         rejenka Liza Pavšek

Slika 14. Zlata poroka Ane in Avgusta Jenko – Sedita mati Ana in oče Avgust, stojijo vnukinja Ana, snaha Marija, roj. Paškolin, sinova Janez in Bogomir, rejenka Liza Pavšek

To so le majhne drobtine, kažejo pa zdravega, vsestransko dejavnega, vedrega, za bližnjega občutljivega in na vsako žrtev pripravljenega človeka.

Vojna je življenje v Žužemberku popolnoma spremenila. Prinesla je nepredstavljivo gmotno razdejanje, razdeljenost ljudi in ogromno človeških žrtev. Redki, ki še pomnijo ta čas, neradi govorijo o njem, češ da se ne spominjajo. Morda tudi zato, ker so morali toliko molčati. Tako že med vojno, ko je vsaka neprevidna beseda lahko prinesla smrt enemu ali drugemu, prav tako po vojni, ko premagani strani ni bilo dovoljeno izjokati svoje bolečine in ni mogla zavrniti neutemeljenih obtožb. Suha krajina s svojim središčem Žužemberkom spada med področja, ki so v tej vojni res veliko pretrpela. To nam kaže tudi statistika žrtev. Na farnih ploščah v Žužemberku je za protirevolucionarno stran 285 imen, med temi je 23 civilistov, 20 vaških stražarjev, 17 padlih domobrancev in 224 po vojni pobitih domobrancev (po knjigi Farne plošče II). V Doklovi knjigi Suha krajina v ognju 1989 so za partizansko stran navedene sledeče številke: 29 padlih partizanov, 30 žrtev. Poleg teh je navedenih še 41 talcev in 74 internirancev, od katerih so 4 umrli. Ljudi so pobijali kot talce in jih odvažali v internacijo navadno ob kakih partizanskih akcijah.

Po zapisu v Palmah mučeništva naj bi se Jenko umaknil iz Žužemberka že junija 1942. Kakšno je bilo tedaj stanje v Žužemberku, glavnem središču Suhe krajine?

V omenjeni Doklovi knjigi, ki je napisana izrazito naklonjeno partizanom in revoluciji, je Janez Jenko omenjen trikrat, in sicer je citirano neko pismo emigranta Ivana Vrhovca, da naj bi konec leta 1941 ali v začetku leta 1942 priporočal vključitev v Jugoslovansko vojsko v domovini, vendar so partizani ubili glavnega organizatorja na tem področju oficirja Štefana Krča in tako onemogočili mobilizacijo. Drugič ga omenja v zvezi s hinjskim kaplanom Henrikom Novakom, češ da sta bila izvrševalca nalog iz Ljubljane. Jenku ne pripisuje določenih dejanj in tudi ne govori o njem sovražno, kot npr. o dekanu Gnidovcu. Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj so 29. maja 1942 partizani aretirali, obsodili na smrt in ju pri tem zelo mučili (prim. Palme mučeništva). Novak je bil doma iz žužemberške fare iz Mačkinhriba, zato je njegova smrt gotovo močno odjeknila tudi v Žužemberku. Na Vrhovem v župniji Žužemberk je bil rojen tudi Franc Nahtigal, župnik v Šentrupertu, ki je bil 17. junija aretiran in v gozdu pod Cirnikom umorjen. V vasi Klečet v župniji Šmihel pri Žužemberku je bil rojen Vinko Kastelic, kaplan v Šentjerneju, ki je bil aretiran 27. junija in umorjen čez dva ali tri dni. Omenjeni so le nekateri duhovniki, vezani na Žužemberk, ki jih je Jenko gotovo poznal, čeprav je bilo do tedaj tudi drugod ubitih več duhovnikov in civilistov. Vsi so bili razgledani in so svarili pred komunistično nevarnostjo, ker so marsikaj vedeli o razmerah v Sovjetski zvezi pa tudi na že tako imenovanem osvobojenem ozemlju doma. To bi pri odporu, ki bi vključeval ves narod in ki bi imel za cilj le narodno osvoboditev, ne smelo biti nič narobe, pri narodnoosvobodilnem odporu pri nas pa je bilo dovolj za smrtno obsodbo. To kaže, da že tedaj ni bilo mogoče ločiti narodnoosvobodilnega boja in komunistične revolucije, kar bi zdaj nekateri tako radi naredili. Tako pojmovanje narodnoosvobodilnega odpora je odvrnilo velik del prebivalstva. Da se je tudi nekomunistična stran pripravljala na odpor, kaže organizacija četnikov, pa tudi akcija skojevcev, ki so v noči s 23. na 24. maj izobesili slovensko zastavo z rdečo zvezdo in napisom Smrt fašizmu – svoboda narodu na daljnovod čez Krko, ki naj bi zmedla Italijane, pa tudi na nekrvav način preprečila zbiranje za odhod v slovensko legijo in pokazala barvo partizanstva. (Prim. Slavko Doki, Zastava nad reko Krko.) Zanimiva je omemba, da je duhovnik Ivan Hrovat, doma iz žužemberške fare, povabil aktivista dr. Ludvika Žnidaršiča k sodelovanju, kar je Žnidaršič odklonil. Partizani niso dopuščali možnosti, da bi obstajala še kaka druga odporniška skupina in da bi z njo naklonjeno sodelovali.

Partizani so že zgodaj s terenskimi, rajonskimi in okrožnimi odbori organizacijsko pokrivali in nadzorovali velik del Dolenjske. Take odbore so v Žužemberku imeli že 1941. leta. Pri tem so znali biti zelo zviti. Bali so se, da bi člane terenskega in rajonskega odbora razkrili, zato so sklenili, da pritegnejo tudi ne čisto zanesljive ljudi. Hkrati naj bi jih tudi na neki način zavezali k molku. Stari odbor so navidezno razpustili in izvolili nove člane, ki jim niso odkrito povedali, za kaj gre. Naložili so jim le skrb za prehrano beguncev, vse drugo pa je v resnici delal stari odbor, ki je imel tudi vse povezave z drugimi rajonskimi in okrožnimi odbori. Novi odbor so pustili životariti, dokler ni razpadel. To je bila taktika izigravanja in prevar, ki je pri ljudeh vzbujala odpor.

Janez Jenko – stoji levo zadaj – v Žužemberku

Slika 15. Janez Jenko – stoji levo zadaj – v Žužemberku

V Žužemberku je bila sprva le karabinjerska postaja, ki so jo napadli že marca 1942, vendar jim je ni uspelo zavzeti. Italijani so požgali Smrketovo gostilno in internirali nekaj Žužemberčanov. Po tem so italijanski vojaki trg in tudi področje ob farni cerkvi utrdili. Postojanko so partizani obkolili, tako da jo je bilo mogoče oskrbovati le iz zraka. Italijanski vojaki so se 13. julija začeli umikati iz Žužemberka proti Novemu mestu in partizani so zasedli Žužemberk. Postavili so komando mesta in izvedli volitve v NOO, tedanji organ oblasti. 18. julija je bil miting, na katerem so govorili E. Kardelj, Jože Rus, Edvard Kocbek in Tone Fajfar, 3. avg. 1942 pa so v žužemberškem župnišču sklicali duhovniško konferenco, na kateri je govoril Edvard Kocbek. Roška ofenziva je dosegla Žužemberk 21. avgusta in ob tej priložnosti so več ljudi internirali. Od tedaj je bila v kraju spet stalna italijanska posadka. Oktobra so se začele ustanavljati vaške straže. Nastajale so iz stiske, ker ljudje niso mogli prenašati dvojnega nasilja, partizanskega in italijanskega. Doki omenja še, da naj bi vodstvo vaških straž v Žužemberku sestavljali komandant Rafael Škrbe, Janez Jenko, Jelo Mokorel in Jože Škrbe. Duhovni vodja naj bi bil dekan Karel Gnidovec (Ta je bil 1952 obsojen na smrt, nato pomiloščen in obsojen na 20 let, vendar je bil že 1955 izpuščen in je do smrti živel v nekakšni konfinaciji v Olševku. Če bi mu lahko očitali kaj resnično hudega, bi ga ubili že med vojno ali pa takoj po njej, saj so imeli dosti priložnosti.) Mogoče je trditi, da so vaške straže sestavljali v veliki meri netržani, verni ljudje, ki so se po pomoč lahko zatekli le k duhovniku. Partizani so 11. dec. ponoči napadli Ajdovec, eno prvih takih postojank. Veliko stražarjev je padlo ali pa so bili kot ujetniki pobiti. Uničene so bile tudi stavbe, v katerih je bila posadka. Ta napad in poboj je imel v vsem okolišu velik odmev, saj niso pričakovali, da bodo partizani napadali vaške stražarje s tako silo. (Spominjam se, da mi je nekdanji domobranec Nace Ahlin iz Dednega Dola, ki je živel v begunstvu v Avstraliji, o vaških stražah rekel: »Stražarji smo mislili, da bomo potem, ko bomo imeli orožje, imeli pred partizani mir in ti ne bodo več hodili s ‘pištolicami’ nad nas, pa smo se zelo zmotili. Postali smo glavna tarča napadov.«) Doki v navedeni knjigi pravi, da je posadka v Zafari predlagala dogovor o nenapadanju, a ga partizani niso sprejeli in 21. dec. so napadli Žužemberk, vendar postojanke niso zavzeli. Po napadu so mesto še bolj utrdili, prav tako okolico cerkve v Zafari. Ponovni napad so doživeli 25. in 26. julija 1943. Posadka se je morala iz trga umakniti k Zafari. Med napadom so bila požgana sledeča poslopja: sodnija, šola in zdravstveni dom, več stavb je bilo porušenih zaradi bombardiranja. Ob kapitulaciji Italije je bil Žužemberk osvobojeno ozemlje. Med nemško ofenzivo so se Nemci zadrževali v Žužemberku od 27. oktobra do 11. novembra, potem je bil spet v partizanskih rokah. Nemci so ga večkrat bombardirali in ponovno zasedli 23. aprila 1944, vendar so partizani že 1. maja začeli napadati Žužemberk in posadko pri farni cerkvi. Po večdnevnih bojih je posadka morala narediti izpad in se umakniti. Farno cerkev so partizani po Doklu požgali 8. maja, po podatku na zgibanki ob gradnji nove cerkve pa 4. maja. V Enciklopediji Slovenije datum požiga ni naveden. Čez poletje 1944 je Žužemberk menjaval gospodarja, januarja 1945 pa je bila spet vzpostavljena postojanka, ki je vzdržala do konca vojne. To je bil čas pogostnih spopadov in bombardiranj, sprva z nemške strani, potem pa z zavezniške in partizanske. Koliko so v takih razmerah pretrpeli ljudje, si lahko le mislimo.

Kdaj je Jenko odšel iz Žužemberka, je težko reči, verjetno pa se je umaknil že pred padcem Žužemberka, ko je zvedel za smrt svojih duhovniških kolegov, morda tudi šele po italijanski ofenzivi. Nekaj časa je živel doma. Ko ga je škof leta 1944 določil za kurata (Palme mučeništva), ga je po Aninem pripovedovanju njegov brat opozoril na nevarnost te službe, češ da je zelo možno, da bodo partizani zmagali. Lahko bi se kam umaknil ali pa se odločil za nepokorščino in naloge ne bi sprejel. Vendar on ni bil tak človek, da bi se umikal pred težavami in je hotel ohraniti pokorščino svojemu škofu in opravljati službo, ki mu jo je naložil. Dobro je bil seznanjen z razmerami in z vsem hudim, ki so ga morali prestajati ljudje, zato jim je hotel stati ob strani in je bil prav primeren za kurata ranjencev.

Ostaja še vprašanje, kako je umrl Janez Jenko. Iz pripovedi Kristine Mrak izvemo, kako so po zajetju vlak premikali najprej proti Jesenicam, Blejski Dobravi in nato proti Ljubljani do Medvod, kjer je omenjenih 9 ali 10 spremljevalcev moralo prenesti na kamione, s katerimi so jih prepeljali v Vojaško bolnico in nato spet v barake na dvorišču. Trpljenje težkih ranjencev, ki so bili skoraj ves čas brez hrane in primerne higienske oskrbe, je bilo nepopisno. O tem pripoveduje Kristina: »Vseh 120 ranjencev je 9 oseb preneslo v barako. Vse smo morali sleči in obleko dati v dezinfekcijo, prav tako smo morali gole fante prenesti v prostor za dezinfekcijo in nato gole spet na postelje, kjer so od mraza in bolečin drgetali. Ležali so na golih deskah. Ko so bile njihove obleke deizinficirane, smo jih oblekli vanje. Vseh 120 ranjencev ni šlo v našo barako, zato so jih namestili tudi v sosednjo. Ranjenci so ležali, mi pa smo se s strahom stisnili med postelje in čakali, kaj bo. Komisarji, moški in ženske, oblečeni v elegantne uniforme, so nas ogledovali, upajoč, da v nas prepoznajo kakega znanega. Ponižanj, zasmehovanja ni hotelo biti konec. V najinem kovčku pa je bila z nami podoba Brezjanske Marije. Molitev na ustnicah je že zamrla, le misli so še šepetale: »Marija, pomagaj nam.« Od tam so jih na binkoštno soboto 19. 5. prepeljali v Šentvid. Spremljevalci razen Feliksa Zajca so bili še skupaj z njimi. Tega je nekdo prepoznal in ga je v Šentvid odvedel peš. V Šentvidu pa so spremljevalce ločili in ranjencev niso več videli. Spremljevalce so dali v prvo nadstropje, kjer so bili skupaj moški in ženske. Nato pravi: »Čez dva ali tri dni so župnika Jenka in bogoslovca Marjana ločili od nas. Nobeden od njiju ni preživel, bog ve, kje so ju pobili.« Po podatku v Palmah mučeništva naj bi Jenka v Šentvidu videli še julija meseca, vendar ni znano, kako in kje je bil ubit. Domači niso nikoli zvedeli za njegovo zadnjo pot in njegovi preizkušam materi niso nikoli upali povedati, na kako grozovit način so bili pomorjeni domobranci. Kljub njeni globoki veri in vdanosti v Božjo voljo bi bilo morda to le preveč za njeno izmučeno srce.

Janez Jenko je dal življenje za svoje ranjence, kaj bi mogel več.

4. Kako se je začelo

4.1. Samoobramba v vaseh pod Krvavcem

Avtor: Janko Maček

4.1.1.

V zadnjem času nas mediji spet oblegajo z že znanimi razlagami o tem, kako je bil škof Rožman glavni krivec za kolaboracijo slovenske protirevolucionarne strani. Še več, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije je izdalo knjigo Škof Rožman v zgodovini, v kateri nastopajo nekateri znani zgodovinarji, sociologi in pravniki z »dokazi« o krivdi škofa Rožmana in »njegovega« tabora. V vse to je z objavo nekega doslej neznanega pisma vpleten tudi Rožmanov naslednik Anton Vovk. Ko bomo kaj več vedeli o vsebini »Vovkovega« pisma in o okoliščinah njegovega nastanka in o vzrokih, da je bilo ravno sedaj predstavljeno javnosti, bomo o tem laže govorili. Vsekakor pa nam je vse to dodaten izziv, da kljub skromnim močem vztrajamo pri svojem delu in branimo tiste, ki se že več kot šestdeset let sami ne morejo braniti.

Vsak naš Kako se je začelo skuša raziskati, kaj je v neki konkretni fari ali področju povzročilo medsebojni spor, kako so padle prve žrtve in podobno. Ne gre nam za spreminjanje zgodovine ali opravičevanje kolaboracije, kot nam očitajo, ampak za resnico. Kolikokrat smo že ponovili, da je resnica predpogoj za spravo.

Tale Kako se je začelo je namenjen polpretekli zgodovini Cerkelj na Gorenjskem, ki se v tem in onem razlikuje od zgodovine istega časa v povprečni občini na Notranjskem ali Dolenjskem, kar pa ne spremeni dejstva, da je tudi tu revolucija sprožila samoobrambo, ki brez povezave z okupatorjem ni bila možna. Stanko Osenar, o katerem bomo v sestavku nekoliko več govorili, je doživel nemško preganjanje in bil sodelavec OF, pa vendar kasneje postal poveljnik domobranske postojanke.

4.1.2. Med obema vojnama

Pred nekaj leti je izšla knjiga Občina Cerklje na Gorenjskem med okupacijo in revolucijo, ki ima podnaslov Kronika podkrvavških vasi. Citat iz opisa profesorja Sotoška v uvodu postavi v nekaj stavkih pred bralca sliko pokrajine in ljudi, ki jim je ta knjiga posvečena: »Ko se pripelješ iz gozdov od Vodic proti Spodnjemu Brniku, se ti odpre pogled na ravnico pod Kamniškimi Alpami s Krvavcem, ki ga boš vedno nosil v spominu. Tu je na vpogled vsa lepota stvarstva: ravnica, naseljena z vasmi, v

katerih cerkve kot koklje nad piščanci bedijo nad hišami, prav tako izstopajoče cerkvice na hribih pa poudarjajo, da tu v tej lepi in prečudoviti pokrajini živi slovenski rod, ki od pokristjanjevanja dalje ohranja svoje tisočletno izročilo«.

Med obema vojnama so bile Cerklje izrazito kmečka občina. Le redki so hodili na delo v Kranj, velika večina pa se je preživljala z obdelovanjem zemlje. Ta je bila zlasti v ravninskem delu kar radodarna. Sedanja občina Cerklje ima preko 6.000 prebivalcev in obsega tri fare: cerkljansko, velesovsko in šenturško. Središče občine kot tudi cerkljanske fare je vas Cerklje z mogočno cerkvijo Marije Vnebovzete. Poleg te cerkve ima fara na skrbi še 13 podružnic, glede na svojo lego je nad vsemi kapela Marije Snežne, nekoliko pod vrhom 1853 m visokega Krvavca, znanega po smučarskem turizmu. Od leta 1961 je ta konec znan tudi zaradi letališča na Brniku, ki je pred nedavnim dobilo ime po politiku in neumornem delavcu za samostojno Slovenijo Jožetu Pučniku.

Če bi se lotili opisa prosvetnega in političnega življenja v cerkljanski občini pred drugo svetovno vojno, bi bilo veliko povedati. Od leta 1922 so Cerkljani imeli svojo godbo na pihala, ki je po desetih letih trdega dela kapelnika Košnika in njegovih godcev postala ena največjih in najboljših na Gorenjskem. Malo pred drugo vojno so nabavili nove kvalitetne instrumente, ki pa jih je nova oblast leta 1945 odvzela za potrebe XV. divizije. Cerkljanski pevski zbor je bil že zgodaj vpisan v imeniku slovenskih pevskih društev, kar pomeni, da ni nastopal samo na koru oziroma pri cerkvenih slovesnostih, ampak tudi v Ljudskem domu, kjer so se poleg koncertov vrstile tudi spevoigre in operete. Šenčurski dogodki maja 1932 so močno odmevali tudi v Cerkljah. Med zaprtimi je bil nekaj časa celo zdravnik dr. Bohinc, ki je malo prej nastopil zdravniško prakso. Jerneja Vombergarja, soboslikarja iz Cerkelj, pa so z drugimi odpeljali v Beograd.

Cerklje pod Krvavcem

Slika 16. Cerklje pod Krvavcem Iz knjige Podobe nekdanjih časov

Kdo je bil ta mož, da je bil tako nevaren beograjski diktaturi? Rojen je bil leta 1894 v Pšenični Polici pri Cerkljah. Že kot otrok je imel veselje do risanja in slikanja, zato se je po osnovni šoli izučil za soboslikarja. Med prvo svetovno vojno je bil kot avstrijski vojak na italijanski fronti ranjen in je komaj preživel. Ko je za silo okreval, se je moral vrniti k svojemu polku v Judenburg. Zaradi sodelovanja pri slovenskem uporu je bil obsojen na deset let zapora, toda kmalu se je vrnil domov, saj je Avstrija razpadla. V bližnji in daljnji okolici je postal znan kot dober obrtnik. Februarja 1933 je bil na procesu v Beogradu obsojen na eno leto strogega zapora, ki ga je skupaj s kranjskim dekanom Škerbcem, šenčurskim županom Umnikom in drugimi »odslužil« v Sremski Mitrovici. Škerbec je kasneje v begunstvu o njem takole zapisal: »Pokojni Jernej je bil vesele narave in odličen pevec. Sodeloval je v Cerkljah pri cerkvenem pevskem zboru, pri prosvetnem društvu in pri igralski družini, včasih pa tudi sam režiral kako igro. Ob času kraljeve diktature je svobodoljubni mož obsojal njeno nasilje ter se potegoval za dr. Korošca in njegove punktacije. Bil je z nami zaprt najprej v Beogradu in potem po znanem šenčurskem procesu, kjer je dobil za prazen nič eno leto zapora, tudi v Sremski Mitrovici. V tem času smo večkrat zapeli v troje: Vombergar s svojim lepim baritonom je pel naprej, Umnik je basiral, moja malenkost pa je udarila čez. Najraje smo peli ono lepo narodno: Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal! Neredko so se Vombergarju in Umniku zasvetile solze v očeh, ko smo peli to pesem in se spominjali gorenjskega polja. Sklenili smo, da bo ta pesem naša arestantovska himna, ki jo bomo vedno zapeli, kadar se bomo sešli v svobodi.« Tako dekan Škerbec. Le kdo bi tedaj pomislil, da bosta čez deset let dva od tega tria res spala v grobu, kamor ju bodo porinili komunisti, tretji pa kot begunec okušal grenkobo tujine.

Nova maša Cerkljana Stanka Erzarja leta 1939

Slika 17. Nova maša Cerkljana Stanka Erzarja leta 1939

4.1.3. Okupacija in revolucija

Aprila 1941 so Gorenjsko in seveda tudi Cerklje z okolico zasedli Nemci. Takoj so začeli uveljavljati Hitlerjevo naročilo: Naredite mi to deželo zopet nemško. O dogodkih tistih dni je nekaj zapisal takratni cerkljanski kaplan Jože Cvelbar. Že v ponedeljek 5. maja so gestapovci prišli po župnika Janeza Črnilca in kaplana Cvelbarja, nekaj dni zatem pa odpeljali tudi učitelja Ušeničnika. Bili so zaprti v ženski kaznilnici v Begunjah. Ko so prostori te kaznilnice postali za veliko število jetnikov premajhni, so jih preselili v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Tu se je poleg duhovnikov nabralo tudi precej laikov, mnogi z družinami. Med njimi so bili izobraženci, pa tudi preprosti, toda ozaveščeni kmetje in obrtniki in nekaj ciganov, ki so jih v Nemčiji preganjali že pred vojno. Julija so potem duhovnike in cigane, kot piše Cvelbar, odpeljali na Hrvaško, ostale z družinami pa v Srbijo.

Znano je, da je bilo med zaprtimi v Šentvidu le malo komunistov, pa še izmed teh so nekateri odšli domov, preden so jih začeli odvažati na Hrvaško ali v Srbijo. Odnosi med Hitlerjem in Stalinom so bili tedaj še prijateljski in Kominterna je posameznim komunističnim partijam izrecno prepovedala, da bi nastopale proti Nemčiji. Spomnimo se samo, kakšne težave je glede tega imela Angela Vode. Ne glede na navodila Kominterne so naši komunisti in celo sokoli bili že itak »protifarško« nastrojeni, zato so odobravali nemško preganjanje duhovnikov in drugih zavednih Slovencev. Pri tem so nekateri gledali v prihodnost in v tem videli pomemben pripomoček za svoj vzpon na oblast, drugi pa so bili zadovoljni že s tem, ko je bilo zadoščeno njihovemu nasprotovanju do duhovnikov in »klerikalcev«.

Albina in Stanko Osenar (1937)

Slika 18. Albina in Stanko Osenar (1937)

Naš namen je seveda prikazati polpreteklo zgodovino Cerkelj, zato nemško preganjanje duhovnikov in drugih zavednih Slovencev skoraj nehote povežemo s šenčurskimi dogodki leta 1932. In kaj ugotovimo pri tem? Da se je večina tistih, ki so v letih 1931 in 1932 odobravali ukrepe beograjske diktature, v prvih mesecih okupacije navduševala nad nacističnim preganjanjem, nekaj mesecev kasneje pa že sodelovala z revolucionarnim terorjem, ki so ga komunistična partija in njeni partizanski oddelki začeli izvajati tudi na Gorenjskem.

Če k temu dodamo še podobe delegacij nekaterih vasi in občin v ljubljanski pokrajini v bližini italijansko-nemške demarkacijske črte, ki so odhajale k Nemcem prosit, naj pridejo tudi k njim, postane celoten mozaik še bolj pregleden. Žal je uradna zgodovina po koncu vojne te dogodke iz razumljivih razlogov premalo raziskala, saj so ji bili bolj važni drugi, kot na primer napad na tri slovenske orožnike pod Šmarno goro, ki smo ga potem skoraj pol stoletja praznovali kot Dan vstaje slovenskega naroda.

Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, je Kominterna pozvala svoje podrejene, naj se pridružijo Stalinovemu boju proti nacistični armadi, ki je hitro prodirala v notranjost Rusije. Tudi slovenska Osvobodilna fronta s partijo na čelu se je odzvala temu pozivu in tisti, ki so še včeraj pozdravljali nemško zasedbo, so čez noč postali borci za osvoboditev domovine. Pri večini Gorenjcev, ki so obsojali nemško početje v prvih mesecih okupacije, je nastop OF naletel na dober sprejem. Tako so tudi Cerkljani tedaj zvečine odobravali OF in jo po svojih močeh tudi podpirali. Zdi se nam prav, da tu omenimo Stanka Osenarja, o katerem bomo v tem sestavku nekoliko več govorili. Bil je rojen leta 1910 v Kamniku. Ko je bil star osem let, se je družina preselila v Šentvid nad Ljubljano. Ker je kazal veliko nadarjenost, sta ga starša vpisala v Škofijsko klasično gimnazijo, ki je imela svoje prostore tam v bližini. V tretjem razredu je fant resno zbolel za TBC in moral prekiniti šolanje. Ko se je po nekaj letih za silo pozdravil, ni imel več volje za študij, ampak se je izučil za brivca. Udejstvoval se je v prosveti in športu ter veliko bral. Leta 1933, ko mu je bilo 23 let, je v Cerkljah odprl frizerski salon – najprej v najetih prostorih, kmalu pa v lastni hiši. Leta 1936 se je poročil z Albino Pograjec in imela sta štiri otroke. Nemci Osenarjeve družine spomladi 1941 niso preselili, pač pa so očeta Stanka kot protinacista za nekaj mesecev zaprli. Ko se je vrnil iz zapora, je bila v Cerkljah že organizirana OF. Pridružil se ji je, saj je verjel v njene dobre namene. Oči mu je odprl vodja krvavške partizanske čete, ki je v razgovoru povedal, da OF in partizane vodijo komunisti. To je bilo dovolj, da je nehal sodelovati z OF. S tem pa si je nakopal nove sovražnike.

Aprila 1942 so partizani opravili »rekvizicijo« pri trgovcu Remicu na Spodnjem Brniku in ubili tri nemške vojake, ki so se slučajno znašli v bližini. Nemci so grozili, da bodo ustrelili 20 talcev. Takoj so prijeli 10 mož in fantov, med njimi Osenarja in Petra Grkmana, ki je bil v začetku med vodilnimi pri cerkljanski OF, kasneje pa se je umaknil. Bili so zaprti v Begunjah in le malo je manjkalo, da bi jih odpeljali v Drago in postrelili. Dejstvo, da med njimi ni bilo niti enega pravega pristaša OF, je povzročilo utemeljen sum, da so le-ti še vedno povezani z gestapom in so se tako hoteli na lep način znebiti potencialnih nasprotnikov. Osenar je v zaporu obdržal razsodnost in vzpodbujal sotrpine, naj pri zaslišanju kljub mučenju ničesar ne povedo o organizaciji OF, ki so jo vsaj delno vsi poznali. Verjetno jih je rešilo prav to in pa posredovanje trgovca Mejača, živinozdravnika Bedenka in lastnika gradu Strmol Rada Hribarja. Vse tri je VOS kasneje »likvidirala«. Po šestih tednih mučne negotovosti so gestapovci vseh deset cerkljanskih talcev izpustili.

6. avgusta 1942 so se partizani oglasili na Zgornjem Brniku v hiši tesarskega mojstra Jožeta Jenka, po domače Nagoreta. Menda je bil že nekaj časa obsojen na smrt, vendar ga niso našli, ker je bil kot tesar pogosto zdoma. Tokrat so ga čakali pri sosedu, da se vrne. Ko so prišli, je bila družina zbrana v kuhinji pri večerji. Zahtevali so, naj gre z njimi, pa je povedal, da ne bo nikamor šel. Odvlekli so ga v hišo, kot so nekoč na podeželju rekli družinski sobi, in neki Bogo iz Mengša ga je ustrelil v glavo. V Kroniki podkrvavških vasi beremo, da je storilec nekaj let kasneje o tem sam pripovedoval. Potem so odšli, družini pa zabičali, da do jutra nihče ne sme iz hiše. Žena in sedem otrok v starosti od dvajset do štirih let so si tisto noč za vedno zapomnili.

Skupina cerkljanskih domobrancev

Slika 19. Skupina cerkljanskih domobrancev

Vsi, ki so Jenka poznali, so vedeli, da je bil med prvo svetovno vojno na soški fronti ujet in nato preživel štiri leta v ujetništvu na Siciliji, kjer je bil pisar in prevajalec, saj je obvladal tako nemščino kot italijanščino. Po tolikih letih ujetništva se je odločil za beg, preplaval morsko ožino med otokom in apeninskim »škornjem« ter po treh mesecih pešačenja prišel na Zgornji Brnik. Zaradi znanja jezikov so ga tudi med drugo vojno včasih uporabili za tolmača. S čim si je mojster Jenko zaslužil smrtno obsodbo? Že omenjena kronika na to takole odgovarja: »Bil je pokončen mož in je znal presoditi položaj, v katerem se je nahajala Slovenija. Menda je bilo za one v Pekovi jami v Vodicah dovolj obvestilo, da je rekel, kako je upor tako močni sili, kot je Nemčija, narodni samomor in da še ni čas za upor. Nedvomno je bil Nagore izredno naravno inteligenten in ker se ni strinjal s partizanstvom, ga je bilo treba odstraniti tudi zato, da so ljudi zastrašili. Padel je kot potencialni nasprotnik komunizma, saj mu kaj drugega ni bilo mogoče očitati.« (Kronika, str. 143)

Umor mojstra Jenka je bil v cerkljanski fari prvi, v malo širši okolici pa ne edini v tistih mesecih. Kranjski veterinar Vinko Bedenk je imel nemško dovoljenje, da je zaradi službe ob vsakem času lahko odšel na teren, zato ni bilo prav nič čudno, če so ga kdaj videli v odmaknjenem zaselku ali na samotni kmetiji. S partizani je že od začetka imel dobre odnose, jim prinašal zdravila in pomagal ranjencem. Ko je prihajal prevezovat ranjenega komandirja Perka, se je z njim odkrito pogovarjal in med drugim izrazil dvom o smiselnosti odpora, ki zahteva toliko žrtev. Tudi 2. septembra 1942 popoldne sta blizu Dupelj pri Križah imela podoben razgovor. Prijateljsko sta se razšla in veterinar je že sedel v avto, da bi se odpeljal; tedaj pa je pristopil njegov pacient in ga ustrelil.

3. septembra 1942 so Umnikovi, po domače Makovčevi iz Šenčurja, v gozdu pripravljali steljo. Vemo, da je Anton Umnik leta 1933 v zaporu v Sremski Mitrovici skupaj z Vombergarjem iz Cerkelj in dekanom Škerbcem prepeval Polje, kdo bo tebe ljubil. Kljub zaporu je bil Umnik na volitvah 1936 ponovno izvoljen za šenčurskega župana. No, tisto zgodnjejesensko popoldne so se jim v gozdu približali partizani in oče Anton je moral iti z njimi. Kar skozi gozd in preko polja so ga odpeljali v eno uro oddaljeno Hrastje na dom Janeza Brodarja, bivšega poslanca in predsednika Kmečke zveze. Brodar in njegov najstarejši sin Ivan sta nenavadne »obiskovalce« opazila, ko so šli preko polja, in se hitro skrila. Ko ju kljub iskanju niso našli, so Umnika ustrelili vpričo Brodarjeve žene in nekaterih članov družine. Ni dvoma, da bi prav tako naredili z Brodarjem in verjetno tudi z njegovim sinom, ko bi ju bili našli. Brodar je noč prebil v skrivališču, naslednje jutro se pa poslovil od domačih in odšel na Koroško.

V Olševku pri Šenčurju sta na Martinkovi domačiji gospodarila Janez Ferjan in žena Marija, rojena Jagodic. Janez je bil daleč naokoli znan kot sposoben in pošten mlekarnar, kot graditelj prosvetnega doma in vodovoda v Olševku in kot skrben ključar podružnične cerkve. Ko je zvedel za smrt veterinarja Bedenka, se je kljub svarilom o nevarnosti z nekaj prijatelji odpravil v Kranj na pogreb. Na povratku so se ustavili v Šenčurju in kropili Antona Umnika. Janez Ferjan je bil po povratku domov zelo zaskrbljen. Res so 5. septembra zvečer prišli k Martinkovim partizani. Iskali so orožje in Janezu očitali, da ustanavlja belo gardo. Nazadnje je tako kot v Brodarjevi hiši poveljnik dal znak mlademu Beleharju iz Šenčurja in ta je z dvema streloma umoril Janeza Ferjana.

Slovenski poročevalec je 19. novembra 1942 v svoji gorenjski izdaji poročal o »justifikaciji« dr. Natlačena in poročilu dodal še sledeče: »Glavni agenti dr. Natlačena in belogardističnega štaba na Gorenjskem so bili Ivan Brodar, Umnik, veterinar Bedenk itd. Poslednja dva sta bila v avgustu mesecu (pravilno v septembru, opomba J. M.) po partizanskih oblasteh justificirana kot izdajalca in kot denuncianta, medtem ko je Brodar pobegnil pod zaščito gestapa.« – Zakaj ni nikjer navedeno, kaj in koga sta izdala oziroma denuncirala Umnik in Bedenk? Kakšno zaščito je gestapo nudil Brodarju?

Ko opisujemo dogodke pred nastankom cerkljanske domobranske postojanke, moramo omeniti tudi kruti umor lastnika gradu Strmol Rada Hribarja in njegove žene Ksenje. Hribar je bil premožen podjetnik, toda do svojih delavcev vedno pravičen. V času okupacije je večkrat posredoval pri Nemcih in marsikomu rešil življenje ali ga izvlekel iz zapora oziroma taborišča. Govorilo se je, da so se konec leta 1942 na gradu Strmol sestali trgovec Vitko Mejač iz Komende, Janez Brodar iz Hrastja, Rado Hribar in še nekateri. Tema njihovega pogovora so menda bile domače straže, ki naj bi orožnikom ponoči pomagale varovati vasi pred partizani. S tem niso bile mišljene posebne vojaške enote, ampak le moški določenih letnikov, ki naj bi se po posebnem razporedu zvečer zglasili na orožniški postaji, dobili orožje in do jutra pomagali stražiti ali delati obhode po vasi. Tako stražo v Žireh na primer opisuje Anton Žakelj v svojem dnevniku. Za omenjeni sestanek na Strmolu naj bi zvedela VOS in zato že septembra 1943 »likvidirala« trgovca Mejača iz Komende, Hribarja in njegovo ženo pa so odpeljali januarja 1944 in ju po nečloveškem mučenju umorili. Njunega groba do danes niso našli, čeprav se je tako o njunem mučenju kot o tem, kje naj bi bila pokopana, marsikaj govorilo.

V začetku leta 1943 so Nemci na Gorenjskem začeli mobilizacijo v nemško vojsko. Najprej sta bila poklicana na nabor letnika 1923 in 1924, ki sta že 11. januarja 1943 morala v nemško vojsko oziroma v Državno delovno službo (RAD). Takoj zatem so šli na nabor letniki 1920, 1921, 1922 in 1925. Kasneje so prišli na vrsto še letniki 1916 do 1919 in 1926, nazadnje pa še 1927. Mobilizirance so po nekajmesečnem urjenju večinoma že poslali na fronto. Tako so tudi številni fantje iz podkrvavških vasi izgubili svoja mlada življenja sredi ruskih step, na obalah Atlantika in po drugih nemških bojiščih. Že omenjena kronika navaja, da je na nemških frontah umrlo samo iz cerkljanske fare 57 mobilizirancev, iz cele današnje občine pa kar 72. Fantje so bili z nemško mobilizacijo postavljeni pred težko odločitev. Za partizane so se odločili le redki, ker so že poznali njihova dela in so se poleg tega bali nemškega maščevanja nad domačimi. Nekateri so se tedaj spomnili nekdanjega cerkljanskega kaplana Cvelbarja, ki je bil od februarja 1942 v Šentjoštu nad Horjulom. Odšli so tja in se priključili tamkajšnji vaški straži. Po ustanovitvi domobranske postojanke v Cerkljah so se vrnili. Nekateri so se za pot v Šentjošt ali za odhod k četnikom odločili šele, ko so prišli na dopust s fronte. Znano je, da je bil leta 1943 predstavnik četniške organizacije za Cerklje in okolico Stanko Osenar, dokler se ni tudi sam umaknil pred mobilizacijo. Kako to, ali ni bil že starejši – rojen leta 1910? Mobilizirati so namreč začeli tudi partizani – predvsem zaradi povečanja in popolnitve svojih enot, pa tudi iz drugih razlogov. Osenarja bi na vsak način radi umaknili iz Cerkelj, niso si pa mogli privoščiti kaj takega, kot so naredili z Nagoretom z Brnika, saj je bil preveč znan kot odločen protinacist. Ko je zvedel, kaj mu pripravljajo, se je umaknil najprej na Koroško, nato pa odšel na eno prvih domobranskih postojank na Gorenjskem – Suhi Dol.

4.1.4. Domobranska postojanka v Cerkljah

Prve domobranske postojanke na Gorenjskem so nastale v decembru 1943 oziroma v januarju 1944 v Lučinah, Suhem Dolu, Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem in Gorenji vasi ob podpori domobrancev iz Šentjošta, Rovt in Polhovega Gradca. Postojanka v Cerkljah je bila ustanovljena 17. maja 1944. Domobranci so se nastanili v Ljudskem domu. Po nekem podatku je bilo v celem času vpisanih 193 mož, od tega 43 bivših partizanov in 27 nemških mobilizirancev. Pri tem je zanimivo, da so bili vsi nemški mobiliziranci pred prihodom k domobrancem nekaj časa pri partizanih. (Monika Kokalj Kočevar, Gorenjski domobranec, str. 30 do 40.) Za marsikoga je bil odhod v gozd trenutno edina možnost za rešitev pred fronto, kasneje pa je spregledal in izbral drugo pot. Nekatere je partizanska mobilizacija presenetila in so pobegnili, kakor hitro se je ponudila prilika. Bili so tudi taki, ki so se nekaj časa skrivali doma.

Kdaj pravzaprav se je Stanko Osenar vrnil k svoji družini v Cerklje? Monika Kokalj Kočevar ga navaja kot poveljnika postojanke – s pripombo, da je veljal za enega najboljših. V Kalinškovi Kroniki zvemo, da se je vrnil ob ustanovitvi postojanke in po napadu 4. oktobra 1944 prevzel poveljstvo. Čez dan je delal v salonu, ponoči pa bil v postojanki. Na pohode menda ni hodil. Bil je odločen poveljnik in zelo skrben za svoje moštvo. (Kronika, str. 57)

Pri odgovorni poveljniški službi je bil Osenarju v veliko oporo Tone Koritnik, po domače Javornikov iz Cerkelj, s katerim sta že prej sodelovala v Prosvetnem društvu – Osenar je bil tajnik, Koritnik pa vodja knjižnice in predsednik fantovskega odseka. Tonetov oče, po domače Javornik, je bil med prvo svetovno vojno in še po njej cerkljanski župan, znan po svoji pokončnosti in poštenosti. Kot drugod po Gorenjskem so Nemci tudi v Cerkljah kmalu po zasedbi izropali društveno knjižnico. Ko so nalagali knjige na tovornjak, da bi jih odpeljali uničit, je Tone ves potrt opazoval njihovo početje. Pridružil se mu je sovaščan, ki se je tedaj še navduševal za nacizem, dober mesec kasneje pa že bil med ustanovitelji OF, in rekel nekako takole: »Opravili bodo dobro delo, ko bodo požgali ta ničvredni papir!« Tako kot Osenar je tudi Tone v začetku verjel v dobre namene OF, toda kmalu so se mu oči odprle. Ko je zvedel, da ga partizani nameravajo mobilizirati, se je umaknil v Šentjošt. Po ustanovitvi postojanke se je vrnil v Cerklje in takoj prevzel skrb za prosveto. Skupaj s prijateljem Janezom Kristancem s Spodnjega Brnika sta hodila v Ljubljano po knjige: molitvenike, katekizme, pa tudi Črne bukve, knjige Slovenčeve knjižnice in časopise, kot Slovenski dom, Slovenec in podobno, ki so jih ljudje željni slovenske besede kar razgrabili. Proti koncu leta 1944 je prišel v Cerklje tudi nekdanji kaplan Jože Cvelbar – formalno kot domobranski kurat, v resnici pa kot duhovnik za vse farane. Ljudje so v nedeljo dopoldne spet prihajali k maši in po njej z zadovoljstvom prisluhnili domobrancem, ki so pred cerkvijo peli slovenske pesmi. Ob tem so vsaj za trenutek pozabili na okupacijo in v njih je spet zagorela lučka upanja na boljše čase.

4. oktobra zvečer so močne partizanske enote (Šlandrova brigada) napadle Cerklje in Lahovče. Obrambo v Cerkljah je vodil Stanko Osenar in vzdržala je napad. V Lahovčah so bili domobranci že na koncu moči, ko so se nepričakovano pojavili četniki pod vodstvom Janeza Borštnarja in majorja Bitenca in udarili napadalcem v hrbet. Gorenjski četniški odred se je namreč le malo pred začetkom napada ustavil v gozdu blizu Zaloga. Partizani za to sploh niso vedeli, zato si niso znali pojasniti, od kod nenadna pomoč Lahovčanom, in so se umaknili. Med četniki je bilo tudi nekaj cerkljanskih fantov, ki so nameravali tisti večer obiskati svoje domače. Tako se je Aleš Robas odpravil proti Cerkljam, ne vedoč, da so obkoljene. Na poti so ga zajeli partizani in ga po mučenju v nekem hlevu ubili. Naslednji dan so domobranci našli njegovo iznakaženo truplo. Pokopali so ga v Cerkljah, medtem ko so v Lahovčah pokopali osem članov četniškega štaba, ki so umrli v zaminirani Reckovi gostilni v Zalogu.

Taborišče Spittal 1948 – Osenarjevi brez očeta in najmlajšega                         Stanka

Slika 20. Taborišče Spittal 1948 – Osenarjevi brez očeta in najmlajšega Stanka

Vendar s tem še ni bilo zaključeno število žrtev partizanskega napada. Petdesetletnega mojstra Jerneja Vombergarja so prijeli, ko se je zvečer vračal domov. Odvlekli so ga na Šenturško goro in po mučenju ubili. Po dvanajstih dneh so domobranci našli njegov grob in truplo prepeljali na cerkljansko pokopališče. Vombergarja poznamo kot zapornika zaradi šenčurskih dogodkov. Tudi Nemci mu takoj v začetku niso dali miru, zato je nekaj časa podpiral OF in partizane. Kot spreten risar je po ustanovitvi postojanke domobrancem naredil nekaj propagandnih letakov in si menda s tem zaslužil smrtno obsodbo. Med napadom 4. oktobra se je ponudila prilika za izvršitev. V času, ko se še ni vedelo za Vombergarjev grob, so terenci prišli k zaskrbljeni družini in lagali, da oče v štabu riše propagando in prosi za obleko in hrano.

Jožeta Šteblaja so prijeli v gostilni pri Bavantu. Živel in delal je v Domžalah, tisti dan pa prišel na obisk k staršem, ki sta bila zaposlena na gradu Strmol. Hoteli so ga mobilizirati, on se je pa uprl, da v gozd ne bo šel. Tudi njega so odgnali na Šenturško Goro in obsodili na smrt. Ker je bil plitvo zakopan, so živali čez nekaj časa odkrile njegov grob. Februarja 1945 so ga šli iskat in ga pokopali v Cerkljah.

4.1.5. Vrnitev s koroškega in proces proti Osenarju

Ko so v nedeljo 6. maja 1945 v Cerklje prispeli begunci iz Polja pri Ljubljani, ki so se po tej poti odpravili na Koroško, je v trgu še vladalo veselo in slovesno razpoloženje. Z zvonika je plapolala velika slovenska zastava. Ljudje so se veselili konca vojne, niso pa vedeli, da se po cesti iz Ljubljane proti Kranju in naprej proti Ljubelju že vali reka beguncev. Ko so Cerkljani zvedeli za situacijo, je bilo veselja naenkrat konec in pri marsikateri hiši so se tudi sami pripravili za odhod. Stanko Osenar je sicer vodil na Koroško svoje domobrance, vendar je vzel s seboj tudi soprogo Albino in tri otroke. Najmlajšega, ki je bil star manj kot eno leto in ravno tedaj bolan, so pustili pri dobri družini v domačem kraju. Problem, kako bodo žena in otroci vzdržali pohod na Koroško, je rešil sovaščan Peter Kepic, ki je vpregel konje in jih z nekaj prtljage odpeljal dobršen del poti kljub nevarnosti, ki se ji je s tem izpostavil. Tako oni, ki so odšli, kot tisti, ki so ostali doma, so verjeli, da se bodo najkasneje v štirinajstih dneh vrnili.

Res do vrnitve cerkljanskih in drugih gorenjskih domobrancev, ki so bili 28. maja s pretvezo, da jih peljejo v Italijo, preko Jesenic poslani v roke partizanov, ni preteklo več kot dobrih štirinajst dni. Toda kakšna je bila ta vrnitev! Osenarjeva žena, ki je s tremi otroki ostala v vetrinjskem taborišču, je pred odhodom skušala pregovoriti moža, da bi ostal z družino, pa jo je zavrnil: »Svojim fantom sem obljubil, da grem z njimi kamorkoli. Ne morem jih v tem težkem položaju pustiti same.«

Sklepamo, da so bili cerkljanski domobranci vrnjeni z drugimi gorenjskimi domobranci v ponedeljek, 28. maja. Angleži so jih s kamioni prepeljali v Podgorje in pod njihovo kontrolo so se vkrcali na vlak. Šele potem so se od nekod pojavili partizani. Menda so Osenarja prepoznali v Hrušici ali na Jesenicah, kjer so nekatere že ločili od ostalih in jih odpeljali v neznano. Iz sodbe Okrožnega sodišča je razvidno, da so mu pripor šteli od 28. maja ob 18h. Ni znano, od kdaj je bil zaprt v Škofovih zavodih v Šentvidu. Zdi se, da so že od začetka imeli z njim posebne namene, zato ga niso odpeljali v Kočevski rog ali na kako drugo morišče kot večino gorenjskih domobrancev.

Posebno »srečanje« z Osenarjem je v Šentvidu doživel Jože Kočar iz Zaloga, ki je leta 1944 kot 16-leten dijak klasične gimnazije pristopil k domobrancem. Po opravljenem tečaju za vezista je prišel v Hotedršico in bil določen za signalista v postojanki na Ravniku. V začetku maja 1945 je s svojo enoto šel na Koroško in bil 31. maja z zadnjo skupino vrnjen. V Škofove zavode je prišel 15. junija z mladoletniki, ki so jih prej držali v Radovljici oziroma v Kranju. 7. avgusta so v Šentvidu zvedeli za amnestijo in še isti dan proti večeru jih je 152 iz skupine šlo domov, 18 pa jih je ostalo. Niso vedeli, kaj nameravajo z njimi. V naslednjih dneh so ribali hodnike in pospravljali prazne sobe. Ker niso imeli dostopa do srednjega in jugovzhodnega trakta, so sklepali, da tam skrbi OZNA za posebne »goste«. Na veliki šmaren so se preselili iz kapele v sobo 45 z okni proti Ljubljani – ob kotu, ki ga naredi pravokotno južno krilo poslopja. Okna na obeh straneh kota so bila odprta, a bilo je strogo prepovedano gledati ven in bi stražar takoj streljal, če bi koga opazil pri oknu. Kljub temu se je 16. avgusta okrog poldneva izza nasprotnega okna oglasil moški – bil je Stanko Osenar – in vprašal, če je na oni strani kak Gorenjec. Ko je zvedel, da je Kočar iz cerkljanske fare, je bil vesel, čeprav se prej nista poznala. Povedal je, da je v preiskavi, a da velja amnestija do poveljnikov bataljona, on pa je imel položaj poveljnika čete, zato upa na oprostitev. Naročil je pozdrave za prijatelje v Cerkljah in celo vrgel v sobo 45 zvit bankovec za 10 dinarjev. 18. avgusta je bil tudi Kočar izpuščen, zato se z Osenarjem ni več »srečal«. (Kronika, str. 58)

Kljub upanju torej Osenar ni bil deležen amnestije, ampak je prišel pred sodišče. O prvem sojenju, kjer je dobil 20 let zapora, nimamo podatkov. Ta sodba menda predvsem zaradi pritožb iz domačega kraja ni postala pravnomočna. Okrožno sodišče v Ljubljani pod predsedstvom dr. Bronislava Škaberneta je po obtožbi javnega tožilca za ljubljansko okrožje z dne 4. 10. 1945 in 28. 12. 1945 proti Stanku Ovsenarju (ne vemo, kdaj so ga iz Osenarja preimenovali v Ovsenarja, op. J. M.) dne 18. januarja 1946 opravilo javno razpravo in ga obsodilo na smrt z ustrelitvijo, na trajno izgubo vseh političnih in državljanskih pravic, na zaplembo vsega premoženja, na stroške kazenskega postopka in izvršitve kazni ter na plačilo povprečnine Din 10.000.

Sodišče je razsodilo, »da je kriv, ker je:

1) 24. 5. pristopil k domobrancem v Cerkljah pri Kranju,

2) organiziral domobrance v cerkljanskem okolišu,

3) dne 6. 10. 1944 prevzel obrambo te postojanke ob napadu NOV in vodil obrambo zoper NOV,

4) dne 7. 10. 1944 prevzel poveljstvo iste zloglasne domobranske postojanke ter to poveljstvo vneto in navdušeno izvrševal do poraza Nemčije, ko je pobegnil na Koroško,

5) ……………

25) dne 23. 4. 1945 sodeloval pri aretaciji Erzarja Lovra, kar je imelo za posledico smrt aretiranca

Razlogi: Obtoženec Ovsenar Stanko je bil že za časa Jugoslavije nasprotnik progresivnih mišljenj. To je kazal zlasti, ko se je nahajal v odboru za preskrbo pred začetkom vojne (priča Juhant Ivan). V začetku vojne se je obtoženec še nekam dobro držal in ni kazal nasprotja proti narodno osvobodilnemu gibanju … Propaganda protinarodnega pokreta pa ga je tako omrežila, kot sam priznava, da je prostovoljno vstopil v vrste domobrancev – narodnih sovražnikov … Po poročilu domačega krajevnega odbora OF je obtoženec kot oseba neodkrit, hinavski in sam v sebe zaprt … Obtoženec priznava, da je vodil obrambo zloglasne cerkljanske postojanke proti NOV, zagovarja pa se, da je to storil na željo domačih vaščanov in se sploh prikazuje kot Slovenec, ki je hotel v domobranskem vodstvu izključiti nemški vpliv … « (KO 200/45)/27)

V 25 točkah, ki jih je sodišče nanizalo kot Osenarjevo krivdo, so zajeti dogodki, ki so se v času domobranske postojanke zgodili v Cerkljah in okolici; precej le-teh se je dogodilo preden je Osenar postal poveljnik postojanke. Gornje odlomke sodbe smo citirali, da bi bralec vsaj nekoliko videl, kako je takratno sojenje potekalo. Proces je bil že vnaprej zrežiran in sodba prav tako vnaprej določena. Nastopile so le priče, ki so govorile proti obtožencu, takih, ki bi kaj povedale v njegovo korist pa ni bilo, saj tudi zagovornik ni imel nobene besede.

Glede prič na razpravi proti Stanku Osenarju je pomembna izjava dr. Jožice Pokorn, ki je med vojno in nekaj časa po njej stanovala v Osenarjevi hiši. Njena mati je bila namreč od leta 1939 učiteljica v Cerkljah, oče pa občinski tajnik. Med okupacijo je bila mati brez službe, oče je pa odšel v partizane. Mati in hči sta večkrat trpeli pomanjkanje in bili v nevarnosti pred Nemci, toda Osenar jima je pomagal, da sta preživeli. O neuspelih poskusih za pomoč Osenarju pa naj spregovori dr. Pokornova sama: »Kljub velikim naporom naše mame in tistih, ki jim je pomagal, ga niso smeli obiskati, niti jih nova oblast ni hotela zaslišati. Ko je bila razpisana obravnava, se je moja mama s še nekaj drugimi pričami prijavila, da bi izpričali resnico. Čakali so na hodniku sodišča ves dan in še naslednji dan, vendar vse zaman. Nato so jim povedali, da so Stanka Osenarja na podlagi že zaslišanih prič, ki so jih pripeljali skozi zadnji vhod, obsodili na smrt.«

Iz dokumentov je razvidno, da se je Stanko Osenar na sodbo Okrožnega sodišča pritožil in tudi vložil prošnjo za pomilostitev na Prezidij narodne skupščine FNRJ v Beogradu. Prezidij je prošnjo za pomilostitev odbil 13. aprila 1946, Vrhovno sodišče v Ljubljani pa zavrnilo pritožbo 26. aprila 1946 in tako je bila obsodba na smrt z ustrelitvijo izvršena 30. aprila 1946 ob 17. uri.

Le pol ure preden so obsojenca odpeljali na streljanje, ga je lahko še obiskal brat Janez. Stanko mu je naročil pozdrave za soprogo Albino in otroke. Kot nekakšno oporoko je povedal bratu, da odpušča vsem, ki so krivi za njegovo smrt, in moli, da bi jim tudi Bog odpustil. Skoraj cel april je bil skupaj z Osenarjem salezijanski duhovnik Martin Jurčak, ki je bil tudi obsojen na smrt. V nekoliko skrajšani obliki povzemamo njegovo poročilo: Na prvo soboto v aprilu so me dali v celico, kjer je že bilo šest na smrt obsojenih. Ker sem imel kolar, so se ob mojem prihodu močno vznemirili. Mislili so namreč, da sem jih prišel spovedat, ker jih bodo naslednji dan likvidirali. Ko sem jim pojasnil, da sem tudi jaz obsojen na smrt, so se pomirili in postali smo dobri prijatelji. Še isti večer so vsi opravili spoved. Potem so me tolažili, češ, da sem bil zato obsojen na smrt, da sem lahko prišel k njim in jih spovedal. Tudi rožni venec smo skupaj molili. Nekoč se je pod vrati prikazala kuverta. V njej so bile posvečene hostije in tako smo mogli nekajkrat prejeti sveto obhajilo. – Stanko je vložil pritožbo, vendar ni imel veliko upanja na pomilostitev. Pripovedoval mi je o ženi in štirih nedoletnih otrocih. Hudo mu je bilo, da jih bo moral zapustiti, ni pa kazal kake malodušnosti ali strahu pred smrtjo. Skupaj sva bila skoraj cel mesec. Dolgčas sva preganjala s saniranjem in debatiranjem. Približal se je 30. april, če se ne motim, je bil ponedeljek. Nenadoma so se odprla vrata v našo celico. S Stankom sva ravno šahirala.

Prikazal se je oficir in zajecal: »Stanko!« Stanko je takoj vstal in zaklical: »Fantje, z menoj je konec. Zbogom!« Vzel je svoje stvari in odšel. Potem je imel še zadnji obisk. Popoldne se je v bližini Rakovnika izteklo njegovo mlado življenje. Ko sem prišel iz zapora po osmih letih, sem obiskal njegovo mamo na Teharjah. Iz naše celice ni bil nihče drug likvidiran, čeprav je bil eden obsojen na smrt z obešenjem. Pozneje me je večkrat obiskal Stankov brat, ki živi v Ljubljani.

Mati Albina in otroci Milena, Peter in Breda so leta 1950 odšli iz begunskega taborišča v Spittalu in se ustalili v Clevelandu – ZDA. Leta 1955 se jim je pridružil še najmlajši član družine Stanko in se končno rešil očitkov, ki jih je bil v domovini večkrat deležen, češ, da je sin izdajalca. Mati Albina je z neumornim delom in s pomočjo svojih sester Ivanke Pograjec in Mici Kolarič, ki sta ji ves čas begunstva pomagali, kmalu kupila hišo v bližini slovenske cerkve svetega Vida in tako otrokom zagotovila prijeten dom. Vsi so že od dijaških let pridno delali v raznih službah in vsi so dokončali univerzitetne študije ter se uveljavili v svojih poklicih. Hčerki Milena in Breda sta postali srednješolski (gimnazijski) profesorici jezikov, skupaj pa sta napisali tudi dva zajetna in izjemno uspešna učbenika slovenskega jezika za šolske in druge tečaje in za samouke v angleško govorečih državah (ZDA, Kanadi in Avstraliji). Milena, ki je poročena z univerzitetnim profesorjem dr. Edijem Gobcem, je bila najprej v svojem šolskem okraju v predmestju Clevelanda izbrana za učiteljico leta, potem pa na področju jezikov še za vso (desetmilijonsko) državo Ohio, medtem ko je Breda zelo uspešno delovala tudi kot ravnateljica predmestne srednje šole z nad 1600 dijaki. Peter se je s svojimi talenti in pridnostjo povzpel do položaja podpredsednika Ameri Trust Inc., ene vodilnih ameriških bank, nato pa še do predsednika in izvršnega ravnatelja zdravstvene korporacije Emerald Health Network. Najmlajši Stane je bil v letih pred svojo prerano smrtjo ugledni ravnatelj oddelka za strateško načrtovanje velike korporacije Medical Mutual of Ohio.

Mati Albina, ki je bila zelo vesela vseh teh uspehov, je umrla leta 2002 v častitljivi starosti 92 let. Kot piše hčerka Milena, »je do konca rada poudarjala, da je prav njen leta 1946 krivično obsojeni in ustreljeni mož izprosil poseben blagoslov vsej svoji družini, otrokom, vnukom in pravnukom, ki so tudi v daljnji Ameriki v čast njemu, njegovim in našim nepozabnim Cerkljam in naši skupni domovini Sloveniji.«

Cleveland 1960 – Spredaj mama Albina in njena sestra Ivanka Pograjec,                         stojijo Milena, Stanko, Peter in Breda

Slika 21. Cleveland 1960 – Spredaj mama Albina in njena sestra Ivanka Pograjec, stojijo Milena, Stanko, Peter in Breda

4.1.6. Po padcu totalitarizma

Za zaključek tega našega sprehoda skozi razburkani čas vojne in revolucije v podkrvavških vaseh se še nekoliko ozrimo v tiste mesece leta 1945, ko je kljub uradnemu koncu vojne pri nas ugasnilo največ mladih življenj. Večina mož in fantov, ki so bili vrnjeni hkrati s Stankom Osenarjem, je izginila v breznih in rudniških jaških v prvih desetih dneh meseca junija. Hkrati z njimi oziroma skoraj ob istem času in na podoben način so izginili tudi tisti, ki so maja 1945 ostali doma in so se potem sami šli javit ali pa so jih odpeljali. Morda so bili že nekoliko starejši, morda so doma imeli kake probleme in niso mogli kar tako oditi, poleg tega pa so bili tudi prepričani, da se jim ne more zgoditi nič hudega, saj niso nikomur povzročili krivice. Verjeli so, da so okupatorji in vojna pač naredili partizane bolj radikalne, v mirnem času bodo pa tudi oni drugačni, bodo pač razumeli, da so med vojno morali sprejeti nekatere odločitve, da bi rešili življenje sebi in svojim. Ko so potem stali pred smrtonosnimi cevmi na robu brezna, so videli, da so se zmotili, toda v tistem trenutku so že prestopili prag večnosti in pred njimi so se odprla nova obzorja.

Mladoletni domobranci, med njimi tudi Cerkljani, ki so v šentviškem taborišču dočakali amnestijo, so bili izpuščeni 7. avgusta in v naslednjih dneh, toda marsikdo od njih se ni nikoli vrnil. Kaj se je zgodilo z njimi, ko so se izčrpani od dolgega stradanja in mučenja s težavo vlekli proti domu? Za Cerkljane se je zvedelo, da so jih domačini in nekateri drugi pričakali na robu Vodiške gmajne, jih pobili in kar tam zakopali. Le kaj jih je gnalo, da so se lotili tega početja, da so se spravili nad izčrpane mlade fante, skoraj še otroke! Tudi če verjamemo, da jim takratna oblast, ki ji je človeško življenje bore malo pomenilo, tega ni ukazala, se vendar vprašamo, ali je kaj naredila, da bi to preprečila ali kasneje storilce kaznovala. Nasprotno, kaznovala je tistega, ki se je drznil o tem govoriti, ki bi se morda zanimal za grobove pobitih. Zato so se odrasli o tem pogovarjali le šepetaje, v prisotnosti otrok pa o tem sploh niso govorili, saj je bilo prenevarno, da bodo v svoji odkritosrčnosti kje kaj izčebljali. In danes se čudimo, kako to, da mlajši o tem niso poučeni! Kako bodo vedeli, če pa niso slišali, je veljalo nekoč in velja tudi danes.

Spomin na pobite domobrance na robu Vodiške gmajne

Slika 22. Spomin na pobite domobrance na robu Vodiške gmajne

Do leta 1993 so imeli v Cerkljah le en pomnik medvojnim žrtvam – šestmetrski obelisk sredi trga z imeni 82 partizanov in drugih sodelavcev »osvobodilnega« gibanja, ki so izgubili življenje v letih 1941 do 1945. Leta 1964 je izšel Cerkljanski zbornik 1941–1945 in v njem je vpisanih 51 partizanov, 14 taboriščnikov, 6 talcev in 11 civilistov, kar spet da skupno število 82. O vseh drugih se ni govorilo, bili so zares izbrisani. Za tiste, ki so kot mobiliziranci v nemško vojsko padli na fronti, je bila v cerkvi oznanjena kaka obletnica, za domobrance pa kvečjemu maša za »pogrešane«. Šele po padcu komunističnega totalitarizma se je to spremenilo. Veliko truda je bilo treba, da so zbrali podatke o vseh medvojnih in povojnih žrtvah, treba je bilo iti od vasi do vasi, od hiše do hiše. Različnim težavam se je pridružila tudi ta, da nekateri svojci niso bili za to, da se njihove zapiše na farno spominsko ploščo. Končno je prišel 24. oktober 1993, ko so se farani zbrali k pogrebni maši v cerkljanski farni cerkvi in nato odšli na pokopališče k odkritju in blagoslovitvi spominskih plošč, na katere so vklesali imena 131 njihovih pokojnih – domobrancev, mobilizirancev v nemško vojsko, civilistov, ki so med vojno in po njej postali žrtve komunističnega nasilja, skratka vseh, na katere so tisti, ki so po vojni postavili obelisk, »pozabili«, ker jih niso imeli za svoje. Za tiste, ki so umrli na ruski fronti ali na obalah Atlantika, v Kočevskem rogu ali kakem drugem slovenskem breznu je spominska plošča postala tudi simbolni grob. Domačin Peter Kepic, ki je spregovoril ob tem »grobu«, je med drugim povedal sledeče: »Če se ozremo na ta spomenik, vidimo, koliko življenj je bilo odstranjenih, koliko družin uničenih in niso imele možnosti na novo rojevati slovenskega ponosa. Vsi, ki ste jih poznali ste vedeli, da so to mladi in marljivi gorenjski fantje in možje, katerih edini cilj je bil, da preživijo in delajo na svoji zemlji, da si ustvarijo dom.« (Kronika, str. 259)

Profesor Sotošek je nekoč na robu Vodiške gmajne užival ob pogledu na pokrajino pod Krvavcem. Prav blizu tistega kraja se je avgusta 1945 zgodil zločin, ki nima primerjave v tisočletnem slovenskem izročilu. Do tu so s težavo prišli izčrpani mladi fantje in se z veseljem in upanjem zazrli v lepote domačega kraja, toda prav tu je njihov pogled ugasnil za vedno. Ugasnilo ga je sovraštvo zaslepljenih domačih zmagovalcev, med katerimi so bili tudi vrstniki izpuščenih ujetnikov, s katerimi so še pred nekaj leti uživali brezskrbno mladost. V letu 1992 so nekateri svojci pobitih grobišče v Vodiški gmajni označili s križem, tri leta kasneje pa so tam na vidnem kraju postavili spominski kamen z napisom:

Ker nikomur nismo nič storili, bili smo oproščeni.

Ko pot vodila nas domov je, pa tu bili smo umorjeni.

Zdaj trave in drevesa poslednji naš so dom.

Domobranci občine Cerklje avgusta 1945.

Tudi velesovski in šenturški farani so svojim do tedaj zamolčanim žrtvam postavili spominsko ploščo in jim s tem vrnili ime. Po popisu, ki so ga ob postavitvi farnih spominskih plošč opravili v cerkljanski občini, so ugotovili, da sta vojna in revolucija zahtevali še 185 žrtev, ki jih Cerkljanski zbornik leta 1964 ni niti omenil. Vseh žrtev v občini je torej bilo 267, največja skupina med njimi pa so po koncu vojne pomorjeni domobranci.

Zgornji Brnik

Slika 23. Zgornji Brnik Iz knjige Podobe nekdanjih časov

Vsem tem žrtvam velja naša molitev in naš spomin ob zaključku te zgodbe o usodnih odločitvah in neizmernem trpljenju podkrvavških ljudi. Kako krivično je govoriti, da je spominskih plošč žrtvam protirevolucionarne strani preveč, da bi naj bili na njih vklesani vsi z obeh bregov slovenske razdvojenosti! Od kje je prišla odločitev, kdo je lahko napisan na obelisku v Cerkljah in zakaj se o 185 drugih več desetletij potem, ko je obelisk v vsej svoji višini in lepoti že stal sredi Cerkelj, ni smelo niti govoriti? Kdo lahko reče, da je na primer gestapo pritegnil Stanka Osenarja v boj proti rojakom, ki so se že od vsega začetka borili proti okupatorju in za osvoboditev domovine? Kaj pa mojster Jenko z Brnika, Umnik iz Šenčurja, Ferjan z Olševka, Jernej Vombergar iz Cerkelj, zakonca Hribar s Strmola in drugi? Mar niso vsi ti bili proti okupatorju? Kaj pa mladi Aleš Robas iz Cerkelj. ki so ga ujeli, ko je hotel obiskati svoje domače? Mar on kot četnik ni bil na protiokupatorski strani? Seveda, znani odlok o zaščiti slovenskega naroda je že septembra 1941 njega in njemu podobne proglasil za izdajalce. Kaj pa skoraj 600 uradno ugotovljenih povojnih grobišč po celi Sloveniji? Kdo more reči, da je bila Slovenija v času, ko so nastajala, demokratična in svobodna! Stanko Osenar je pred smrtjo vsem odpustil, vendar smo prepričani, da bi kljub temu tudi danes zahteval resnico! Le resnica nas bo pripeljala do sprave!

5. Pripovedi

5.1. Še vedno osovraženi

Avtor: Vanja Kržan

5.1.1.

Ko sem pred meseci prišla na Prihode pod Golico in iskala Rekarjeve, da bi kaj več zvedela o njihovem sorodniku, petnajstletnem pastirčku, ki so ga med vojno pahnili z Blaščeve pečine (o njem sem pisala v 68. številki Zaveze), sem najprej naletela na njihovo sosedo in jo vprašala po Rekarjevih. Prijazno mi je povedala, da stanujejo v sosednji hiši. Morda pa tudi njeno življenje skriva rane medvojnega trpljenja, mi je dejal nek notranji glas? Povedala sem ji, zakaj iščem Rekarjeve. Takoj je postala zgovorna. »Vi še veste ne, kakšne svinjarije so počenjali. O tem bi pa ‘naš’ lahko veliko povedal.« Mislila je na svojega moža. Nikoli si nisem predstavljala, da med nami živi toliko ljudi, ki jih je zaznamovala medvojna revolucija in življenje po njej. Zmenili smo se, da jih bom obiskala naslednji mesec, in tako mi je njen mož, Janez Tonejc, posredoval današnjo zgodbo.

Vendar je imel pomisleke. »Ali je to sploh še pomembno? Kar je bilo, je bilo,« se je sprva branil. »No, veš kaj,« se je oglasila žena, »saj še jaz vem, kaj vse so s tabo počeli po vojni tukaj v Rovtah. In doma v Gorjah, kaj so storili z vašo družino!« »Vaša zgodba je ena od tisočih, ki sestavljajo zgodovinsko resnico našega naroda, ki mora biti končno zapisana,« sem mu pojasnila. Razumel je in privolil, videla pa sem, da o teh doživetjih težko govori in ostaja redkobeseden. Šele ob mojem drugem obisku se je malo bolj razgovoril.

5.1.2.

Janez Tonejc (1933) ni domačin iz Prihodov, ampak je bil rojen v Spodnjih Gorjah pri Bledu. Pri hiši se je reklo pri Kobčarju. Tudi njegov oče je bil Janez, mama je bila Neža roj. Iskra in se je primožila iz Bohinja. Danes v Gorjah le redki vedo, kje je bilo pri Kobčarju, kdo so bili Tonejčevi. Od jeseni 1944 je bila namreč Kobčarjeva domačija prazna in opustošena.

Zakonca Tonejc sta bila zelo pridna in podjetna. Janez je že kot mlad fant delal cokle, potem se je zaposlil kot cestar. Žena je bila šivilja, zato sta si z izposojenim denarjem kupila najprej šivalni, nato pa še pletilni stroj. Neža je pomagala možu, da se je lažje priučil veščin pletilstva, nato pa sta prenesla znanje na hčerki Malko in Vali. Poleg njiju sta imela še štiri sinove. Najstarejši je bil Milan (1926), za Malko in Vali so bili še Gustl, Janez (1933) in Drago. Mama je imela Janeza zelo rada, baje od vseh najraje. Sin Janez pravi, da ga je zelo težko rodila in verjetno od takrat bolehala za poškodbo v trebuhu. Janez se spominja, da ga je velikokrat vzela v naročje in stiskala k sebi, kot da bi slutila, da mu bodo spomini na mamino ljubezen pomagali prebiti težka leta otroštva in mladosti. Janez je danes edini od šestih otrok, ki mi je lahko povedal, kaj so doživeli med vojno in kakšno trpljenje ga je čakalo po vojni.

Spomini na ljubečo mamo se družijo s spomini na ata. Poleg tega, da je bil coklar, cestar in končno pletilec, je že mlad ustanovil ansambel s kitaristom, basistom in violinistom. Bil je zelo muzikalen in dobro je igral harmoniko. Brez Tonejca in njegovega ansambla skorajda ni bilo poroke ali veselice v Gorjah in okolici. Tudi doma so veliko prepevali. Veselja do petja je imel Janez vse življenje in verjetno mu je prav to ohranilo veselje do življenja. Po dolgih letih trpljenja je ponovno odkril, da živijo na svetu ljudje, ki znajo tudi peti in ne le sovražiti.

Ata in mama sta se imela rada in Janez se spominja njunega trpljenja, ko je mama zbolela za rakom na črevesju in bolehala štiri leta. S kakšno požrtvovalno ljubeznijo jo je ata vozil v bolnico v Ljubljano! Vendar drugega prevoznega sredstva nista imela na razpolago kot – atovo kolo! Ata ji je pred svojim sedežem na štangi naredil zasilni sedež in tako svojo bolno ženo prevažal do Ljubljane in nazaj! Danes si kaj takega težko predstavljamo. Čez štiri leta je mama umrla.

Po mamini smrti je ata s še večjo ljubeznijo zbiral otroke ob sebi. Kupil je še en pletilni stroj. Malka in Vali sta že pletli, fantje so jima morali navijati štrene na špulce. Ata jih je navajal na delo in spodbujal: »Dokler bom živel, vam ne bo treba hoditi s trebuhom za kruhom. Če boste pridni, boste imeli delo doma.« Želel je otroke izšolati in najstarejši Milan je med vojno obiskoval gimnazijo v Beljaku. Vendar je otrokom ostalo še dosti časa za igranje in poleti za kopanje na Bledu.

Pričela se je vojna. Atova harmonika je utihnila, pletilna stroja pa sta ropotala vse dneve. Ljudje so naročali dolge in kratke pletene nogavice, rokavice, kape, šale. Jopice in puloverje so pletli pri Coklarju, prav tako v Gorjah. Tudi iz orožniške postaje je prišel kakšen vojak po pletene nogavice ali rokavice. Predvsem pa so prihajale ženske, domačinke, po nogavice za svoje može in sinove v partizanih. Velikokrat je pozimi, v snegu in mrazu, ata sedel na kolo, in oprtan z nahrbnikom prekolesaril okolico vse do Bohinja. Otroci so vedeli, da ata prodaja za ‘pike’, ker je lahko le s temi odrezki mesečnih kart, ki so jih delili Nemci med vojno, nabavljal volno v Beljaku ali rezervne dele za pletilna stroja. Popravljal ju je sam. Zgodilo se je, da kakšna ženska ni imela ‘točk’, pa ji je ata dobrohotno ponudil: »Kar pusti, bom pa dal ‘pike’ od svojih otrok.« Vedno pa ni mogel.

Ata o vojnih razmerah ni govoril otrokom in otroci dogajanjem med vojno niso sledili in jih niso razumeli. Ata je imel dosti dela in skrbi, da je preživljal šest otrok, in si je želel le to, da ostane doma pri otrocih, skrbi za delo in da z otroki živijo čim bolj v miru. Velikokrat so slišali za žrtve, bodisi slovenske bodisi nemške, in imeli za oboje enako sočutje.

Pred vojno, leta 1940, je ata ob stari hiši kupil parcelo, naredil izkope, vse ročno, in počasi kupoval gradbeni material, nekaj opeke in kamenja. Nameraval je sezidati novo hišo. Staro, v kateri so bivali, je prodal sorodnikom soseda Franceta Zotlarja. S tem denarjem je kupil parcelo, v hiši pa so smeli bivati še naprej, dokler si ne zgradijo nove. Stara je postala premajhna. Spodaj je imela en prostor za spanje izgovorjen stara mama, čez dan je hodila k sosedom k Štefucu in tam popazila na otroke. Fantje so spali na podstrehi, se pozimi stiskali skupaj in gledali srež na strehi. Janez se spominja, s kakšnim veseljem jim je ata povedal, da je že kupil svet za gradnjo, »zdaj bomo pa gradili!« Bila je že vojna, ko je zaprosil za gradbeno dovoljenje, a ga ni dobil, ker so mu na uradu zagotovili, da bo po vojni dosti hiš na razpolago.

Bilo je pomladi leta 1944 in ata je pri mizi popravljal del pletilnega stroja, tudi na to se je moral spoznati. Vsake toliko časa je udaril s kladivom po njem, se spominja sin Janez. Pomlad je zahtevala popravila tudi zunaj. Sosed France Zotlar je popravljal plot in tudi on je nekaj pribijal, vmes pa se oziral zdaj proti njihovi hiši, zdaj proti poti za hišo.

Oče Janez Tonejc

Slika 24. Oče Janez Tonejc

Nenadoma se pojavi na kuhinjskih vratih neznan moški. »Ste vi Tonejc?« vpraša ata. »Ja,« mu ata odgovori in se obrne proti prišleku. V tistem trenutku poči strel. Krogla je zadela ata v vrat in tam obtičala. Ata je pograbil kladivo, ga vrgel za neznancem, toda ta je bil urnejši in ni ga bilo nikjer več. Ata je stekel za njim, preskočil sosedov plot, a tudi soseda Zotlarja ni bilo nikjer več … Ata je hotel steči do orožniške postaje, a se je po nekaj korakih zgrudil na tla. Nemški orožniki so ga z rešilcem odpeljali na Golnik. Tam je ostal šest tednov in ves čas so bili otroci sami doma. Toda to ni bilo najhujše. Zdaj so vse dni v strahu in trepetu čakali, če se morda spet ne pojavi neznani moški s pištolo v roki … Na srečo krogla atu ni poškodovala žil in živcev, ampak samo glasilke. Samo? Ata od takrat naprej ni mogel več govoriti. Konec je bilo pogovorov z njim, konec atovega pripovedovanja, ki so mu otroci vedno radi prisluhnili. Tako zanimivo jim je znal praviti o svojem otroštvu, mladosti, tako radi so zapeli, kljub vojni. Pa tako srčno jim je govoril, kako naj bodo pridni, kako lepo jim bo v novi hiši po vojni!

Soseda Zotlarja zdaj ni bilo več tako pogosto na spregled. Odšel je v gozd med partizane, so pravili. Aje kljub temu občasno še prihajal domov. Niti se ni preveč skrival in nekaterim se je bahal s svojo partizanščino. Videli bomo, da je bilo to zanj usodno.

Mati Neža Tonejc, roj. Iskra

Slika 25. Mati Neža Tonejc, roj. Iskra

Najstarejši brat Milan, ki je hodil v gimnazijo v Beljak, je bil še mladoleten vpoklican v nemško vojsko. Poslan je bil na rusko fronto. Poleti 1944 je prišel na dopust. Zgrožen je bil, ko je videl, kaj so partizani storili atu. Seveda je atu pripovedoval o strahotah na ruski fronti, toda, tako kot nekoč, se z njim pogovoriti ni mogel. V gozdu se je takoj zvedelo, da je Milan doma. Tisti, ki so si prilastili pravico, da odločajo o ljudeh, morda je bil med njimi tudi sosed Zotlar, so sklenili, da se Milan ne bo vrnil na fronto, ampak se jim bo moral pridružiti v gozdu.

Ponovno se je lepega dne od nekod prihulil na dvorišče neznanec, a tokrat ga je izdal Tonejčev pes. Zbežal je, potem ko je psa le obstrelil. Po nekaj tednih se je pes zlizal, a je od takrat pri hoji opletal z zadnjim delom telesa. Vsem otrokom se je smilil. Ata in Milan pa sta imela drugačne skrbi. Vedela sta, da strel ni bil namenjen psu, ampak enemu od njiju. Atu? Milanu? Morda obema? Milan se doma ni več počutil varnega. Odločil se je, da se bo po končanem dopustu vrnil na fronto. Ubijalcem iz gozda se ne bo pridružil. Žal pa ni vedel, da bo to zanj usodno po vojni.

Kakšen dan pred Milanovim odhodom se pojavijo pred hišo soseda Zotlarja Nemci, jo obkolijo, v hiši naredijo preiskavo, Zotlarja aretirajo, odženejo na orožniško postajo in čez nekaj časa ljudje zvejo, da so ga Nemci ustrelili. Takoj za tem se že razširijo govorice, da ga je izdal Milan. Pa so Zotlarja vsi v vasi videvali, kadar je prihajal iz gmajne domov. Toda izdajalci postanejo Tonejčevi. Nad hišo je legla tesnobna mora. Klub temu niti slutijo ne, kakšno maščevanje jim pripravljajo terenci in aktivisti ter partizani v gozdu.

»Bilo je proti večeru, jeseni leta 1944,« se spominja takrat enajstletni sin Janez, »ko smo z atom sedeli na klopci pred hišo kot že velikokrat prej. Najmlajšega Draga je imel ata v naročju, midva z Gustlom sva sedela vsak na eni strani ob atu, Vali in Malka sta v hiši pletli, stara mama je že odšla spat v svojo sobo. Pripovedovali smo atu vse mogoče in še vedno nas je motilo, da ata molči in se ne more z nami pogovarjati. A vedeli smo, kako rad nas ima in počutili smo se ob njem varne. Okrog hiše je bilo mirno, nobenega človeka nismo opazili. Nenadoma je strahovito počilo in se zabliskalo. Začutil sem pekočo bolečino na levi strani obraza in prsi. Sedel sem najbližje vrat in planil sem v hišo. V veži sem se zaletel v staro mamo: ‘Kaj je? Kaj je počilo?’ je spraševala. Nič nisem vedel. Z roko sem se tiščal za prsi, ker mi je iz rane curljala kri. Krvavel sem tudi iz leve roke. Čakal sem, da bodo pritekli za menoj še ata z Dragom, pa Gusti. Pa ni bilo nikogar.

Stekel sem za staro mamo in Vali v kuhinjo in skozi zadnja vrata v štalo, Malka je stekla naprej k sosedu Štefucu. Živine nismo imeli, le majhen kup premoga je bil v stali. Sedli smo nanj in v trepetu čakali, kaj bo. Slišali smo posamezne strele. Čez nekaj časa so nehali streljati. Potem so verjetno tisti, ki so streljali, prišli v hišo. Delali so velik hrup. Mislili smo, da nas iščejo in da bodo vsak trenutek prišli v hlev in nas postrelili. Vso noč smo od groze otrpli preždeli na premogu. Proti jutru je hrup iz hiše utihnil. Ko se je pričelo svitati, se je Vali opogumila in odšla v hišo. ‘Ne hodi!’ ji je govorila stara mama. Šla je, a takoj priteče nazaj. ‘Grozno! Joj, kaj so storili!’ med jokom ponavlja. ‘Kaj?’ sprašuje stara mama. ‘Povej!’ Vali se sesede na premog, molči in glasno joka.

Sin Janez Tonejc

Slika 26. Sin Janez Tonejc

Opogumim se in grem v hišo. Pletilni stroji so bili razbiti, kosi pohištva razmetani vsevprek in prazni. Stopim skozi vhodna vrata pred hišo … Ata leži vznak, ob njem Gustl in Drago. Beton je bil razstreljen in ves krvav. V nas so zvečer vrgli ročno bombo. Ne vem, ali so bili vsi trije takoj mrtvi. Stopim bliže in vidim, da so ata zatem še prerešetali s streli, oba bratca, Gustl in Drago, sta imela od udarcev puškinih kopit udrte in razbite čeljusti.

Kasneje mi je Pugeljčev Rudi, leto starejši od mene, pravil, da so na vasi slišali eksplozijo bombe in zatem posamezne strele, pa niso vedeli, kaj se dogaja. Iz hiše si ni upal nihče. Tudi pri njih so prebedeli do jutra in čakali. »Ali bodo vdrli tudi k nam?« so se prestrašeni spraševali.

Potem se spominjam dogodkov, kot da se ne bi dogajali meni, ampak nekomu drugemu. Ves čas sem se tresel od strahu in se držal za krilo stare mame. Pome je prišel neki moški iz Zgornih Gorij, ne vem, kako se je pisal, opravljal je službo grobarja. Odpeljal me je v bolnico v Celovec, ker mi je pod levim očesom obtičal drobec bombe, levo roko in prsi sem imel polno ran. Težko sem gledal in vse videl motno. V bolnici sem ves čas prejokal. Bil sem osamljen, nihče se ni zame zanimal, nobenega ni bilo k meni. Po šestih tednih me je isti moški pripeljal domov.

Domov? Takrat sem šele začel dojemati, da nimam več doma in razen stare mame nikogar več. Malči in Vali sta zbežali iz Gorij: Vali nekam na Koroško in zaposlila se je pri nekem vrtnarju, kot smo zvedeli kasneje. Za Malči sem zvedel šele leta 1960, ko se je javila iz Nemčije. Naši hiša je bila prazna, tiha in bal sem se iti mimo. Pa tako sem si ves čas v bolnici želel samo domov! S staro mamo sva bila pri sosedovih, pri Štefucu. Kot senca sem hodil za staro mamo, še vedno sem se jo držal za krilo in se od strahu tresel in jokal. Ko sem moral v šolo, nisem dojemal učne snovi, ničesar si nisem zapomnil, nisem bil zbran. Naučil se nisem nič.

Okoli ranjenega očesa me je vedno huje bolelo, oko me je skelelo in skoraj nisem več videl. Vse lice mi je zateklo in nekdo me je ponovno odpeljal v Celovec v bolnico. Ko sem bil prvič tam, mi niso odstranili drobca granate izpod očesa. Zdaj so me privezali na posteljo in mi brez narkoze odstranili oko. Luknjo so mi prekrili z gazo in obvezo. Ne vem koliko časa sem bil v bolnici, a bilo meje še bolj strah kot prvikrat in še bolj sem se čutil osamljenega. Ko sem se vrnil, sva bila s staro mamo pri Štefucu, a v šolo nisem več šel. Šele čez nekaj časa sem se navadil hoditi tako, da se nisem zaletaval in se ob hoji oprijemal predmetov.

Potem se je spet zgodilo nekaj strašnega. Ob koncu vojne je umrla stara mama. Zdaj sem ostal popolnoma sam in še bolj nesrečen. Ne spominjam se, kako sem se znašel v sirotišnici na Bledu. Verjetno zato, ker nisem imel nikogar, ki bi zame skrbel. Brat Milan se je šele čez nekaj časa vrnil iz ruskega ujetništva. Nič ni vedel, kaj se je zgodilo z nami. Vrnil se je v prazen dom. Ostale so le še gole stene in posamezni deli pletilnih strojev. Spraševal je po meni. Tudi teta in sestrični nista vedeli, kje sem. Pravili so jim, da sem verjetno tudi jaz umrl. Milan se je moral javiti na občini v Gorjah. Mislil si je, kako jim bo ponosno pripovedal, kaj hudega je prestajal na fronti in v sibirskem ujetništvu.

Tam pa so planili po ‘izdajalcu’ in ga takoj zaprli. Deset let je prebil po zaporih in v delovnih taboriščih! Bil je v sodnih zaporih na Miklošičevi v Ljubljani in tam nekaj časa v samici, v Mariboru, na Igu. Pisal je prošnje za pomilostitev kot so mu svetovali, a so ga s tem samo psihično uničevali, ker ni bil nikoli pomiloščen. Na koncu je povsem otopel. Prvič sva se srečala šele, ko je prišel iz zaporov in zvedel, da sem še živ.«

Mladi Janez Tonejc v gozdu

Slika 27. Mladi Janez Tonejc v gozdu

5.1.3. Životarjenje sirote po vojni

»Naj se vrnem v sirotišnico na Bled,« nadaljuje Janez svojo pripoved. »Star sem bil dvanajst let. Tam smo se skupaj znašli otroci in starčki. Najraje se spominjam Ludvika, fanta mojih let, ki je zaradi skrivenčenih nog in rok, verjetno je imel sklerozo multipleks, lahko sedel samo po turško. Užival je, kadar sem ga v prostem času posadil na cizo z lojtrcami in dvema kolesoma in ga vozil naokoli. S seboj sem vozil steklenico in postal izurjen bolniški strežnik. Ludvik ni mogel sam na vodo, in če steklenice nisem imel, je Ludvik pomočil hlače in ostal v mokrih hlačah, dokler se na njem niso posušile. Velikokrat sva hodila prosit miloščino za starčke. Bili so srečni, če sva jim prinesla moko, da smo si skuhali žgance, ker smo bili vsi zelo lačni. Ni me motilo, da smo spali skupaj, saj sem bil vajen stare mame.

V šoli se še vedno nisem mogel učiti, bil pa sem ročen za delo. Da sem si lahko kupil zvezke in si prislužil kakšen dinar, so me poslali delat na kmete. Šole sem se bal tudi zaradi tega, ker mi otroci niso dali miru. Posebno eden me je kar naprej zmerjal: »Švaba! Z Nemci si delal!«

Najbolj sem se bal v sirotišnici obiskov neznanih moških. Bil sem vedno na preži in se skrival pred njimi. Nekoč sem namreč slišal enega, ki je spraševal pri vratarici: »Ali imate tukaj nekega slepega fanta? Kako pa je z njim?« – »Nič slabega ne morem reči o njem,« mu je odgovorila vratarica. Od takrat sem se še bolj bal, da bi me vzeli iz sirotišnice in ustrelili!

Jeseni 1946 so sirotišnico zaprli, verjetno zanjo ni bilo denarja. Že pred tem me je enkrat obiskala neka mlada ženska, doma s Sv. Križa, danes Planina pod Golico. Bila je poročena, pisala se je Jakopič Minka, živela pa je doma pri starših, Joku in Jeri Razinger, po domače se je reklo pri Markeljnu. Nagovarjala me je, da bi prišel k njim. »Boš bolje jedel kot tukaj v sirotišnici! Mi imamo kmetijo!« Odšel sem, saj druge izbire nisem imel. V sirotišnici so bili veseli, da se nas čim prej znebijo. Kaj šele, da bi bilo komu mar, kam kdo gre! Bil sem ničla.

Trinajstleten sem jeseni 1946 prišel k Markeljnu. Bil sem suh in slaboten, ker smo bili v sirotišnici lačni. Na paši sem si zlomil nogo, zato nisem mogel niti v štiriletno šolo. Moral pa sem paziti na Minkinega komaj dve leti starega fantka, tekati z berglami za njim in ga nositi. Kljub temu, da sem bil slaboten in nevajen težaških del, sem moral žagati, sekati in opravljati vsa kmečka dela. Še vedno sem bil lačen. Videl sem, da oni bolje jedo kot jaz: ko so pojedli meso, so mi dali kosti, da sem jih oglodal. Klobase mi niso dali nikoli. Omedel sem kislo mleko, a masla nikoli pokusil. Kruha ni bilo, le kislo mleko in krompir. Če pa sem kdaj s slastjo kaj jedel, so mi oponesli: ‘Ali imaš v Radovljici podn?’

Z bagancami pred cerkvijo Sv. Križa – Janez prvi z leve

Slika 28. Z bagancami pred cerkvijo Sv. Križa – Janez prvi z leve

Minka in mož Francelj sta si gradila hišo. Takrat šele sem moral garati. Nekoč sva s Francljem vozila velike skale za temelje hiše. Francelj je šel pred menoj s konjsko vprego, jaz pa sem moral voditi dve volovski vpregi. Prvo je vlekel starejši vol, drugo mlajši. Ves čas sem moral pogledovati nazaj in paziti nanj. Ko smo šli mimo pašnika, kjer se je jeseni pasel mlajši vol, nanj nisem bil zadosti pozoren. Nenadoma je skrenil s poti na pašnik, voz se je prekucnil in vse skale so se zvalile v travo. Francelj je prihrumel do mene in vpil: ‘Preklet mulc hudičev, nisi vreden, da te svet nosi! Zakaj te nismo že takrat pospravili!’ Podrl me je na tla in tako brcal z okovanimi gojzarji v prsi, da sem obležel na tleh in se nisem mogel pobrati. Šele čez nekaj časa sem se spravil pokonci, a sem mislil, da me bo zadušilo in sem kar lovil sapo. A sem moral pomagati Franclju, da sva naložila skale nazaj na voz. Kako, ne vem. Nekako sem se privlekel ‘domov’ in še kakšne tri tedne sem komaj dihal. Stari Markelj me je spraševal, kaj mi je, a se mu nisem upal črhniti besedice, ker sem se bal, da me bo Francelj še enkrat pretepel.

Gotovo sem imel polomljena rebra, a to ni bilo nikomur mar. Z največjo muko sem delal, kar so mi ukazali. V takih trenutkih se mi je zazdelo neznosno in nisem vedel, kako bom sploh še zdržal. Za nagrado nisem dobil niti dinarja. Delal sem od jutra do noči, vse nedelje. Oblečen sem bil tako, kakor sem prišel iz sirotišnice: v kratkih raševinastih hlačah in dolgih nogavicah, ki pa so mi segale malo čez kolena. Tudi pozimi. Kožo med hlačami in nogavicami sem imel živo rdečo in otrdelo. Pri najmanjšem dežju so bile hlače v trenutku mokre in sušil sem jih tako, da sem ponoči legel nanje. Poleti, ko so bile hlače suhe pa so bile tako grobe, da so me odrgnile do živega. S čevlji je bilo podobno. Bili so iz svinjskega usnja in v dežju in snegu so se napojili z vodo, da je teklo od njih, poleti pa so bili trdi kot kamen in me do krvi ožulili. Če sem jih pozimi dal sušit v črno kuhinjo pod peč, so mi jih vrgli ven in zjutraj sem obul zledenele.

Janez Tonejc pri zimskem delu

Slika 29. Janez Tonejc pri zimskem delu

Vedno so mi govorili, da sem le ‘posel’ in ne spadam k njim. Francelj se je ponosno hvalil, da je bil borec. Vrstnikov nisem imel in nobenega prijatelja. Ko so hodili otroci iz šole, so me zmerjali: ‘Gorjanski izdajalček! Ali naj te malo s krepelcem?’ Da bi jaz hodil v šolo, ali se šel izučit kakšne obrti, ker sem bil ročen, niti misliti ni bilo.

V skrajnem obupu sem nekoč že mislil, da se mi je nasmehnila sreča in bom rešen vsega gorja. Lepega dne se je pojavil pri Markeljnu moj stric Janez Iskra s Poljan pod Mežaklo. Bil je mamin brat. Rad sem ga imel; pred vojno in še med vojno smo se večkrat obiskovali. Zdaj šele je zvedel, kje sem. Povedal je, da mu je umrla žena, sina so mu med vojno ubili. Meni je preskrbel delo na žagi Fortuna v Gorjah, stanoval bi pri njem. Preden sem sploh dojel, da se pred menoj odpirajo vrata v prostost in lepše življenje, sta me Minka in Francelj nagnala v štalo. Prepričala sta strica, ne vem s kakšnimi besedami in obljubami, da sem ostal še naprej pri njih. Morda pa sta mu tudi grozila. Francelj je bil borec in po vojni je to pomenilo imeti moč in oblast. Stric pa ni imel niti enega niti drugega.

Z leti sem postajal bolj drzen, pogumen in jezikav. Ko mi je bilo šestnajst let, se je v meni pričel prebujati fantovski ponos in kljubovalnost. Nekoč sem posedel v hotelu Belcijan, kjer je po partijski liniji postal oskrbnik Jože Klinar, po domače Lešnikov. Med vojno je bil terenec in aktivist OF. Bil je tudi eden najbolj ‘zaslužnih’ za izselitev Žbatnikovih leta 1947 na Kočevsko. Leta 1949 je pustil službo v tovarni in postal ‘hotelir’. Bil pa je brez hotelirskih manir. Tisti večer sem nalašč jezikal in se mu upiral, ko meje neupravičeno seganjal iz hotela. On pa je vzkipel in vpil name: ‘Kaj, ti se boš obregoval! Preklet mulc hudičev! Zakaj te nismo takrat likvidirali, ko bi te lahko!’

S tem mi je počasi postajalo bolj jasno, zakaj se je šlo med vojno, kakšni ljudje so likvidirali in zakaj. Še vedno sem bil samo ‘preklet mulc hudičev’. Celo okno je kdo odprl, ko sem šel mimo njegove hiše, da me je lahko zmerjal.

Janez Tonejc, hlapec pri Jeriču

Slika 30. Janez Tonejc, hlapec pri Jeriču

Pri Marklju sem zdržal tri leta. Leta 1949 je bila ustanovljena Kmečka zadruga in sem se s šestnajstimi leti zaposlil v njej. Pozimi smo vozili les, poleti kosili. Stanoval sem pri Kopišarju. Bil sem popolnoma brez vsega. Vendar sem bil zdaj vsaj socialno zavarovan. Delal sem le za borno hrano in prenočišče. Čevlje sem še vedno imel iz svinjske kože, tako da je pozimi teklo od njih, in v takih sem vozaril vso zimo. Ko je ta zadruga razpadla, so ustanovili Poljedelsko zadrugo. Dve leti sem bil zaposlen tam in delal vsa kmečka dela. Na pomlad 1951 sem šel za sekača v Gozdarsko zadrugo in sekali smo les za državo. Pri sekanju sem se ponesrečil in moral sem si poiskati drugo službo. Še posebej pri delu v gozdu me je oviralo, da sem videl le na eno oko. Zaposlil sem se kot spremljevalec voznika na kamionu, ki je po trgovinah razvažal blago, jaz pa sem ga nakladal in razkladal. Ko je Kmečka zadruga razpadla, sem pri Kopišarju takoj naslednji dan izgubil prenočišče. Spal sem po hlevih, če so mi gospodarji dovolili. Enkrat sem dobil celo sobo, kjer je po steni curljala gnojnica in se v luži zbirala na tla.

Ne vem, kako bi preživel, če me ne bi leta 1956 Pavel Lipovec, po domače Jerič, vzel za hlapca. Takrat sem bil že triindvajsetleten fant in sem si upal povedati, da ga ne bom slepo ubogal, če mi bo ukazoval nemogoče stvari. Bil sem močan in vajen vsakega dela, zato mi ni bilo nobeno delo odveč. In spet sem delal vse dneve, brez nedelj in dopustov. Toda dobil sem plačo. Dovolil mi je, da sem lahko sedel za peč. Dovolil, da sem jedel pri skupni mizi. Poročen ni bil in gospodinja je vedela, kaj pomeni služiti in ne imeti nič svojega. Z menoj je bila dobra kot mati in zdelo se mi je, kot da sem spet našel dom. Vzpodbujala me je, da si bom enkrat moral ustvariti svoj dom in si zgraditi hišo. Veliko veselja mi je prinašalo petje v raznih zborih in vem, da mi je ohranjalo veselje do življenja. Lahko sem imel tudi svojega psa. Spominjal me je na otroška leta v Gorjah, na našega psa, ki ga je obstrelil partizan. Navadil sem ga, da je podal tačko, prosil z dvema dvignjenima tačkama, zalajal, se od veselja valjal po tleh in podobno. Odkril sem, da sem po mami podedoval smisel za šivanje. Znal sem si iz stare, ponošene suknje sam sešiti suknjič. Nove obleke nisem imel niti za poroko leta 1970.

Pri Jeričevemu sosedu, reklo se je pri Kosmaču, mi je vzbudila pozornost njihova hčerka Francka. Opazil sem, da je bila zelo pridna. Čeprav hčerka, je morala delati kot dekla, vsak dan, od zore do mraka, kdaj še pozno v noč. Ona pa še plače ni dobila za to in tudi socialnega zavarovanja ni imela. Jaz sem zdaj imel oboje. Zasmilila se mi je. Če se ne bom poročil z njo, sem si mislil, bo ostala na domu za deklo vse življenje. Toda prej moram biti na svojem.

Imel sem že nekaj prihrankov, leta 1964 sem se zaposlil pri Gozdni upravi, si vzel še posojilo, kupil svet blizu Kosmača in pričel zidati svojo hišo. V prostem času sem veliko delal sam. Hotel sem ustvariti dom za Francko, zase in najina otroka. Tega leta se nama je rodila hčerka. Toda gradnja je počasi napredovala, Francka z deklico je morala še vedno čakati in biti doma za deklo. Bila je brez porodniškega dopusta, brez sredstev. Čez štiri leta se nama je rodil še sin in šele dve leti po njegovem rojstvu sva se končno lahko poročila in odšla na svoj dom. Žal sem se šest let po poroki pri delu težko poškodoval in se moral invalidsko upokojiti. Pri delu v gozdu sem najbolj občutil, da sem na eno oko slep in se tudi zaradi tega ponesrečil. Nisem pravočasno opazil hloda, ki mi je stisnil medenico.«

5.1.4.

Ko sem prišla k Tonejčevim, si nisem mislila, da bom slišala tako pretresljivo pripoved. Ob prihodu me je oblajal njihov pes, zato me je ob slovesu gospodar pospremil. Peljal me je do psa. Zdaj je prijazno mahljal z repom in se mi pustil trepljati. Pokazal mi je vse, kar ga je gospodar naučil z dresuro. Vse to je nekoč znal tudi Tonejčev obstreljeni pes, ki so ga imeli doma v Gorjah. »Vsaj en živ in otipljiv spomin na dom,« sem pomislila in opazovala gospodarja, s kakšnim veseljem se je smehljal psu. Kot otrok … Danes si človek ne more predstavljati, da so se lahko borci narodnoosvobodilne vojske s takim maščevalnim besom izživljali nad nedolžnimi otroki. V eni sami družini so zločinsko ubili dečka dvanajstih in devetih let, štiri pa psihično dotolkli za vse življenje in jim za vedno uničili dom. Ni bilo zadosti, da so bili sirote brez matere, ubiti so jim morali še očeta. Po vojni sta Milan in Janez okušala le partijski pekel. Do šestnajstega leta Janez ni bil socialno zavarovan in ko mu je pri delu padlo na tla stekleno oko, ki so mu ga vstavili še med vojno v Celovcu, ga je lahko le pobral in dal v žep … Danes se preživlja z invalidsko pokojnino nekvalificiranega delavca. Za šolanje, za izučitev v poklicu zanj ni bilo mesta.

Zakon o popravi krivic še vedno ni sprejet. Zdi se, kot da bi nekateri tovariši v parlamentu in današnji družbi hoteli še naprej ostati zagrizeni sovražniki takih nedolžnih sirot, kot je bil Janez in še na tisoče njemu podobnih. Noben zakon o popravi krivic jim sicer ne more vrniti izgubljenega otroštva in mladosti. Morda bi jim le simbolično vrnil poteptano človeško dostojanstvo in omilil krivico, ki je ni moč izbrisati.

5.2. Erklavčevi v povojnem brezpravju

Avtor: Vida Cvelbar

5.2.1.

Spomladi leta 2003 sva bila z možem v družbi, kamor je bil povabljen tudi takratni novomeški kanonik Martin Erklavec. V pogovoru nam je gospod Erklavec dejal: »Mene, sedemletnega otroka, in leto starejšega brata je ugrabila OZNA in naju za celih šest let ločila od najinih staršev.«

Dogodek meje zelo pretresel, ker česa takega doslej še nisem slišala. Takoj sem mu dejala naj ta dogodek opiše in nekje objavi. On pa je odvrnil, da je to že opisal in poslal na neko uredništvo, vendar še ni bilo objavljeno.

Kasneje sem se še večkrat spomnila na to pripoved in vsakokrat želela izvedeti kaj več o tem. Rada bi še srečala gospoda Erklavca, da bi ga natančneje povprašala o »ugrabitvi«, saj kot mati treh otrok tega enostavno nisem mogla razumeti, pa tudi ne pozabiti. Žal je gospod Martin leta 2004 nenadoma umrl. Mislila sem že, da bo s tem vse pozabljeno, ne da bi bilo kaj napisanega za širšo javnost. In priznati moram, da mi je za to bilo žal.

Po srečanju s sorodniki, ki so nas takrat povabili, sem izvedela, da živi v Novem mestu Martinov brat France, ki je prav tako kanonik na kapitlju. Povezali so se z njim in mi kmalu poslali obsežen Francetov zapis dogodkov v družini Erklavčevih in v njegovem življenju. Zapisu je dal naslov: »Božji klic zori v preizkušnjah ali Duhovnikov križev pot«. Temu zapisu je bil priložen tudi »življenjepis« njegovega brata Martina. Verjetno je to zapis, ki ga je gospod Martin sam omenjal ob našem srečanju, ker se povsem ujema z njegovimi takratnimi izjavami. Ujema pa se tudi z opisom, ki mi ga je poslal njegov brat France. Razlika je le v tem, da je bil France nekaj let starejši od Martina in več doma, zato je natančneje opisal te in še druge dogodke pred »ugrabitvijo«, ki so bili povod za vse, kar je sledilo. Na primer velik povojni politični pritisk na kmete, nenormalno visoke davčne obveznosti in obvezne oddaje. Vse to je spravljalo mnoge kmete v revščino in obup. Prav zaradi tega me je Francetov zapis še spodbudil k pisanju, saj sem bila kmečki otrok in sem v tem delu pisanja osvežila spomine na tiste, za kmete zelo težke čase. Sklenila sem, da naj bo tudi to obdobje nekje opisano. Na osnovi svojih takratnih opažanj in kasnejših ugotovitev menim, da je bilo podobnih dogodkov v zvezi z obvezno oddajo in davki veliko. Le po intenzivnosti zahtev in pritiskov so se razlikovali, saj so jih v veliki meri krojili lokalni funkcionarji. Zato v nadaljevanju navajam medvojne in povojne dogodke, tako kot sta jih opisala brata Martin in France Erklavec.

5.2.2.

Družina Erklavec je živela v Daljni vasi 23, ki so jo po drugi svetovni vojni preimenovali v Lavrico št. 10 in kasneje še v Dolenjsko cesto št. 262. Kraj spada v župnijo Rudnik in sedaj v občino Ljubljana ter leži ob stari cesti Ljubljana–Novo mesto.

V družini je bilo dvanajst otrok. Sedem jih je umrlo že v zgodnjem otroštvu, ostali preživeli otroci pa so se po starostnem vrstnem redu imenovali: Jože, rojen 1931. leta, France (1932), Janez (1940), Martin (ali Tine, 1941) in najmlajša Marija (Micka, 1949). Starša sta bila zelo verna in vsakodnevni rožni venec je bil nekaj samoumevnega ter prav tako molitev ob jedi, kljub obilnemu delu na kmetiji. Kmetija je obsegala le sedem hektarjev zemlje, zato se je družina preživljala predvsem s prodajo mleka v Ljubljani. Mleko je mati vozila s triciklom, pozimi pa s sanmi na konjsko vprego ali celo brez nje (samotež). Do Ljubljane je bilo deset kilometrov, zato je odhajala na delo že zgodaj zjutraj, ko je bila še tema, ob svetilki na karbid. Doma je oče poskrbel za živino, zajtrk in otroke, predno so šli v šolo. Čez dan je oče opravljal razna hišna popravila, različna ročna dela in dela na njivah. Pri teh delih je bil zelo spreten. Kruh so morali kupovati, ker zaradi močvirnate zemlje ob dolenjski progi žitarice na njivi niso uspevale. Zato pa je bilo pri hiši veliko košnje, pridelovali so še krompir, koruzo in zelje, ki so ga tudi prodajali v Ljubljani.

Starši so otroke že zelo zgodaj navajali k delu. Mati je bila pri vzgoji otrok veliko bolj stroga kot oče, ki je bil popustljiv in redkobeseden, skromen, a izredno delaven in praktičen. Otroci lačni niso bili, uživali pa so preprosto kmečko hrano, saj je mati raje delala na polju kot gospodinjila.

Poleti leta 1942 so Italijani odpeljali očeta v taborišče na Rab. Tako je ostala mati sama s štirimi majhnimi otroki in kmetijo. V taborišču je bila strašna lakota. Očetu je uspelo preživeti le, ker je menjeval cigarete za kruh in ker mu je mati vsak mesec pošiljala 15 kilogramov težak paket prepečenega belega kruha, v katerega je dajala med, olje in mast. Po amnestiji, to je leta 1943, seje oče vrnil domov ves sestradan in izčrpan, a hvala Bogu, vsaj živ. Otroci ga niso prepoznali, dokler ni spregovoril. Mislili so, da je prišel berač.

Po kapitulaciji Italije so neke noči partizani obkolili Erklavčevo hišo. Mati jih je zaslišala, ko so domačina spraševali, kako je očetu ime. Zaslutila je, da ga bodo aretirali, zato je očeta takoj zbudila in ga skrila v neko luknjo na podstrešju hiše. Trkali so in klicali očeta po imenu. Mati je končno odprla in vstopila sta dva neznana partizana. Oblečena sta bila v angleško »uniformo« s puško v rokah in čez roko obešeno čelado ter z bombami za pasom. Vprašala sta, kje je oče. Mati je odgovorila, da je šel z doma, pa ne ve kam. Preiskala sta hišo in podstrešje, a ga nista našla. Potem sta zagrozila, da bosta še enkrat preiskala hišo, in če ga najdeta, ga bosta vpričo vseh ustrelila. Dvakrat sta vse preiskala, a ga nista našla, mati pa ga tudi ni izdala. Po tem dogodku se oče do konca vojne ni več upal stopiti iz hiše. Ves čas je bil skrit na podstrešju.

Rojstni dom s kapelico na Lavrici

Slika 31. Rojstni dom s kapelico na Lavrici

V tem času se je tudi izvedelo, da so ponoči odpeljali iz vasi vso Dežmanovo družino: očeta, mater in sina; bili so lastniki trgovine.

Partizani so neke noči po lestvi vdrli tudi v bližnje župnišče na Rudniku. Iz »dimne kamre« so izvlekli osemnajstletnega fanta, po imenu Jožeta Golija. Bil je dober in neoporečen fant, ki je župniku pogosto pomagal pri delu. Kasneje so ugotovili, da so ga s polomljenimi kostmi zakopali v gozdu pri Molniku. Župnik Karel Zajc se je po tem dogodku takoj odselil v Ljubljano. Tudi po vojni je zbežal iz Slovenije v Argentino.

Po končani vojni je bila uvedena obvezna oddaja živil in živine ter velik pritisk oblastnikov za vstop kmetov v zadrugo. Kdor se je upiral, je bil lahko zaprt ali pa je doživljal drugačne pritiske. Nekateri kmetje so zaradi teh pritiskov tudi psihično zboleli ali pa celo delali samomore. Izgovarjali so se na vse načine in tako tudi na Erklavčevega očeta: »Ko bo šel on v zadrugo, pa bomo šli še mi« Zato je bil strašen pritisk na Erklavčevega očeta. Nosilci tega pritiska so imeli politična navodila, ki so narekovala kraju socialistični utrip. Posebej aktiven je bil krojač Franc Vodenik, ki je imel glavno vlogo v kraju. Čeprav je bil invalid, se je rad prevažal s kolesom. Zavzeto je propagiral zadružništvo bodisi sam ali s pomočjo »funkcionarjev« iz Ljubljane ali pa celo milice. Po sedem odločb o obvezni oddaji živine je bilo izdanih Erklavčevim v enem letu. Hlev je bil že skoraj prazen, a nikogar ni zanimalo, kaj naj jedo otroci. Potrebno je bilo oddati zahtevano količino vseh živil in mesa ne glede na okoliščine. Tako je bilo tudi po božiču leta 1947, ko so hoteli Erklavčevi zaklati dva prašiča, a je zopet pripeljal tovornjak in odpeljali so jim oba pitana prašiča in še največjo kravo. Pri oddaji živine je oče dobival neke bone, ki jih je skrbno hranil, čeprav jih je veliko kmetov zavrglo. V povračilo niso verjeli. Nekaj let kasneje je šel oče zamenjat te bone, za katere naj bi dobil usnje. Ko je pokazal vse bone, mu je prodajalec dejal: »Ste vi šef čevljarske zadruge?« »Zakaj to sprašujete?« je rekel oče. »Ker imate toliko bonov.« »Sem kmet. Večkrat so mi izpraznili štalo«, je odgovoril oče. Potem sta naložila poln voz raznega usnja in oče je sam izdeloval čevlje za otroke.

Vse to dogajanje za nekatere še ni bilo dovolj. Ker so med vojno očeta toliko zalezovali, da bi ga likvidirali, se je zaobljubil, da bo postavil kapelico, če preživi. Leta 1947 je zabetoniral spodnjo in zgornjo ploščo z vmesnimi nosilnimi stebri, a »nekdo« mu je ponoči spodbil vmesni steber, da se je kapelica zrušila. Ponovno se je lotil dela in kapelico dokončal. Vanjo je namestil kip srca Jezusovega. Kmalu je »nekdo« kipu odbil glavo, razmetal in razbil vse vaze. Oče je napeljal v kapelico še električno luč, a jo je ponoči spet »nekdo« odtrgal. Večkrat je bilo razmetano tudi cvetje. Ker je bilo nabožne kipe tedaj težko dobiti, je mati v kapelico namestila sliko brezjanske Marije Pomagaj. Potem je bil mir. Čez kakih deset let je Erklavčev Jože vodil izkopavanja pri Vodni skupnosti za melioracijska dela na Barju. V nekem sproščenem pogovoru se mu je njegov delavec, daljni sosed Kubot razkril, da je on tisti, ki jim je delal škodo na kapelici.

Leta 1948 sta se starejši brat Jože, ki je bil star 17 let, in osemletni brat Janez ob mraku z vozom vračala z njive, kjer sta orala. Na Lavrici pred Krajevnim uradom ju je ustavil vedno zagnani »funkcionar« in poklical Jožeta v pisarno. Janez ga je na vozu čakal do desetih zvečer, a ga ni bilo nazaj, zato se je, čeprav komaj osemletni, sam odpeljal domov. Jožeta pa je »funkcionar« odpeljal na svoj dom, ga zaprl v sobo, ga zasliševal in mu grozil. Soseda, Cimermanova mati, je kasneje povedala, da je tedaj spraševal njenega moža, kaj naj naredi z Jožefom, ali naj ga ustreli ali izpusti. Seveda mu je sosed odločno odsvetoval, da ga ustreli. Jožetova mati je šla ponoči k

»funkcionarju« s prošnjo, da ga izpusti. Ta je odgovoril: »Naredil bom, kakor bodo odločili na Hrenovi (OZNI).« Zgodaj zjutraj je šla mati v Ljubljano na Hrenovo in prosila, da Jožeta izpustijo. Dokler ni dobila zagotovila, da ga bodo izpustili, ni hotela iti domov.

V tistih letih so organizirali delovne brigade za sekanje lesa na Mokrcu in v kočevskih gozdovih. Tako so prišli tudi k Erklavčevim, vzeli konja z vozom (parizerjem) ter odpeljali v neznano, seveda brez nadomestila.

Zopet nekega dne, ob deseti uri zvečer, je prišel zagnani »funkcionar« z miličnikom po Jožeta, da mora v delovno brigado na Kočevsko. Jože je že ležal v postelji, in ker je bil on edina delovna sila pri hiši, ga mati ni pustila v brigado. Pustila ga pa ni tudi zato, ker je bilo življenje v brigadi po splošnem mnenju preveč razpuščeno. »Funkcionar« in miličnik sta vlekla Jožeta iz postelje, ta pa se je upiral. Vmes se je vmešala še mati in prišlo je do prerivanja, kričanja in lovljenja po hiši, da je mlajši brat France kljub pozni večerni uri zbežal ven ter se zaprl v klet. Čez nekaj časa je »funkcionar« dejal, da gre po tovornjak, ker bodo vse odpeljali pobit, in odšel. Miličnika je pustil na straži. Ker ga do enih ponoči ni bilo nazaj, je tudi miličnik popustil in odšel. Ves ta čas je mladoletni France prestrašen čepel v kleti in poslušal vpitje. Še danes ve, kakšne peklenske občutke je doživljal v tisti noči.

Poleg tega so Erklavčevim pošiljali odločbe za plačilo visokih davkov. Prvi obrok je mati nekako poplačala, a čez teden dni je dobila novo odločbo za enak znesek 6.000 din. Sposodila si je denar pri sosedi in poravnala še drugi obrok. A kaj, ko je čez štirinajst dni, ko sosedi še niti ni vrnila denarja, prispela nova odločba, zopet za 6.000 din, tokrat napisana kar na »škrnicelj papirju«.

Potem se je materi vse uprlo. Dejala je: »Saj nas bodo popolnoma izropali! Saj ni nobene pravice in poštenja več!« Od tedaj ni hotela dajati ne mleka v zbiralnico, ne živine, ne pridelkov, kar je sodilo pod obvezno oddajo. Tudi davkov ni več plačevala. Ob nekem prisilnem odvzemu krompirja so ji grozili, da bodo objavili v časopisu, kako se upira državi. Ona pa je dejala: »Kar dajte, ampak si ne upate, da ne bi še drugi tako delali.« Uprla se je tudi na ta način, da otrok ni več pustila v šolo. Čez kakšen mesec se je oglasila delavka socialne službe, kmalu za tem še krajevni funkcionar Miha Martinc in socialna delavka. Hotela sta odpeljati Janeza in Martina, a so ju domači iztrgali iz njunih rok.

Zaradi vsega tega sta bila oče in mati pogosto aretirana. Zaprta sta bila po dva ali tri mesece. Nekajkrat se je zgodilo, da so iz zapora izpustili očeta, medtem ko je prišel on domov, so pa že odpeljali mater. Da bi ju pred okoličani povsem razvrednotili, so vsakega dali za nekaj mesecev tudi v »norišnico« na Studenec. Tam so ju skušali prevzgojiti, a jim to ni uspelo. Po eni taki očetovi aretaciji se je France odločil, da ugotovi, kje je zaprt. Iskal ga je po vseh možnih zaporih: na Šubičevi, Prešernovi in Miklošičevi ulici. Ob prihodu ga je miličnik vprašal: »Kaj bi rad?« »Iščem očeta Jožeta Erklavca«, je odvrnil in vprašal: »Je pri vas?« Slednji pa je odgovoril: »Izgini mulec, da ne dobiš brce v rit!« Fant je še dejal: »Svojega očeta menda imam pravico iskati!«

Celo takrat, ko je šla mati sama peš na Brezje, so jo aretirali in za en mesec zaprli, ker ni imela legitimacije. Mati je bila večkrat po ves dan zaradi zaslišanj zadržana na OZNI v Hrenovi ulici.

V šolskem letu 1944/45 je France obiskoval šolo v Baragovem semenišču v Ljubljani. Jeseni 1945 pa se je tako kot večina zavodskih dijakov vpisal na Državno klasično gimnazijo. Ker so imela njihova spričevala štampiljko Škofijska klasična gimnazija, so bili vsi ti dijaki »zaznamovani«. Slišati je bilo: »Pazite, da ti dijaki ne bodo šli v lemenat!« Čutiti je bilo vedno večje zaostrovanje politične oblasti. Leta 1947 je bilo ukinjeno tudi poučevanje verouka v šoli, čeprav je bil obisk prostovoljen.

Zaradi velikega domotožja se je France vozil od doma v klasično gimnazijo s kolesom ali vlakom. Ker mu je oče »zložil« staro kolo, ki ni imelo tablice, so mu ga miličniki na poti v šolo zaplenili. Potem je hodil ali peš in s tramvajem ali z vlakom. Mati mu je svetovala, naj se vpiše kam na Hrvaško, da bo imel mir, a zaradi že omenjenega domotožja tega ni hotel. Postajal pa je vedno bolj borben, če je šlo za njegove pravice.

Po opravljeni mali maturi se je France vpisal v peti razred klasične gimnazije. Že med počitnicami je zvedel od profesorja Prebila, da ga bo poklical ravnatelj z namenom, da ga odslovi s klasične gimnazije. In res je dobil sporočilo ravnatelja Meliharja, naj se oglasi pri njem. Ob obisku ga je hotel prepričati, naj se prepiše na učiteljišče. Ker je France učiteljišče odločno zavrnil, mu je ravnatelj prepovedal vpis v peti razred klasične gimnazije. Na spričevalo pa mu je napisal: »Ravnateljstvo ne nasprotuje prestopu na drugo gimnazijo. Ljubljana, 8. septembra 1948.«

Nato se je France vpisal v peti razred II. realne gimnazije pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Med letom so morali dijaki na listke napisati, kaj bo kdo študiral, in te listke oddati. France je napisal: »teologija«. Razredničarka Detela je njegov listek pokazala profesorju Ladislavu Lampiču, ki je bil tudi duhovnik in je poučeval mineralogijo. Med odmorom je profesor Lampič Francetu naskrivaj povedal, da tega ne bi smel napisati in da je on popravil v »filozofijo«.

Doma se je politični pritisk še stopnjeval in zato je moral France na materino zahtevo in proti svoji volji v začetku šeste gimnazije pustiti šolanje. Doma je ostal tri leta in kmetoval. Vsako jutro je ministriral v bližnji župnijski cerkvi, kamor je tudi mati zahajala vsak dan, odkar ni več vozila mleka in poljščin na ljubljanski trg.

V septembru 1949 je mlajši brat Martin, ki so ga domači imenovali Tine, sam doma kuhal kosilo, čeprav je komaj končal prvi razred osnovne šole. Staršev in bratov takrat ni bilo doma. Zaradi dogodka, ki se mu je zgodil ta dan, si je za vse življenje zapomnil, da je takrat kuhal juho iz svinjskih kož. Zopet je prišel »funkcionar« z miličnikom. Sprva sta bila z njim prijazna. »Fantek, kaj delaš?« »Kuham,« je odgovoril Martin. »Si pa priden!« Potem sta ga zgrabila in odpeljala v Langusov dom, v Kamno Gorico na Gorenjskem.

Mati je vsa obupana poizvedovala za otrokom, a ni mogla izvedeti, kje živi.

Po desetih dneh je bil leto dni starejši brat Janez slučajno spet sam doma. Opazil je, da gresta proti njihovemu domu »funkcionar« in miličnik. Zbal se je in se skril za butare drv za kozolcem, da ne bi še njega odpeljala. A bil je prepozen. Sosed ga je opazil in nanj miličniku pokazal z roko. Miličnik ga je izvlekel izza butar in odpeljala sta ga s seboj, prav tako v Kamno Gorico.

Obupana mati je sedaj še bolj intenzivno poizvedovala za svojima otrokoma, a ji nekaj mesecev nihče ni povedal, kje sta. Ko je končno izvedela, kje živita, ju je šla neke nedelje obiskat in takoj ju je odpeljala kar domov. Nekaj časa sta bila doma, a že po mesecu dni je pozno zvečer prišel miličnik in zahteval, da gresta fanta z njim. Odločna mati je temu nasprotovala. Potem je miličnik Martinu usmeril pištolo v glavo in dejal: »Če ju ne pustiš, bom oba ustrelil.« Nato je oba fanta zopet odpeljal nazaj v Kamno Gorico.

V novembru 1949 sta otroka sama pobegnila proti domu, ker sta že poznala pot do Ljubljane, saj je šla vsa družina dvakrat peš na Brezje po isti poti. Pri neki hiši v Podbrezju so jima dobri ljudje plačali avtobusno karto do Ljubljane, neki moški pa ju je v Ljubljani tudi pospremil do Magistrata na tramvaj za smer Rakovnik. Domov sta prišla ob deseti uri zvečer, ko je bila mati še v kuhinji. Toda doma sta bila le do januarja 1950, potem pa so ju miličniki zopet odpeljali. Ker pa so Erklavčevi že predvidevali, da ju bodo lahko spet odpeljali, je brat France pred tem Janezu vložil v suknjič na rami dopisnico, z izpisanim domačim naslovom, da bi se lahko javila, kje sta. Čez nekaj časa je prispela dopisnica s sporočilom, da sta v Slivnici pri Mariboru. Tam je bil star grad in nad vrati je pisalo: Poboljševalnica. Tu sta preživela dve leti. Martin je moral spet v prvi razred osnovne šole, ker mu prejšnjega spričevala niso izdali. Najprej sta pisno le ohranjala stike z domačimi, kmalu pa so jima vse stike prepovedali. Zato sta pisma naslavljala na soseda v vasi in vanj vložila še eno kuverto, ki je bila naslovljena na njune domače. Domači pa so pošiljali pisma, ki so bila naslovljena na kakega drugega gojenca v domu. A so v domu kmalu ugotovili, da se le dopisujeta in njima ponovno prepovedali stike z domačimi. Ves čas so jima tudi govorili, da sta siroti brez staršev. Po uveljavitvi predpisa, da mora vsak okraj pokrivati stroške za otroke, ki so bili prej tam doma, so ju poslali v Ljubljano, najprej v Dom Titove mladine v Mostah, po enem letu pa v Dom Ivana Cankarja. Zaradi selitve ni Tine nikjer dobil spričevala in je bil trikrat vpisan v prvi razred. Iz strahu in že delne odtujenosti domov nista upala sporočiti, da so ju premestili v Ljubljano. V Ljubljani sta ostala še štiri leta, ne da bi za to vedela njuna družina.

Erklavčevi (manjka Janez, ki je bil pri vojakih), Martin, mati,                         novomašnik France, oče, Jože in (spredaj) Marija

Slika 32. Erklavčevi (manjka Janez, ki je bil pri vojakih), Martin, mati, novomašnik France, oče, Jože in (spredaj) Marija

Pozimi leta 1952 je zapadlo 1,5 metra snega. Ogrožene so bile vse večje strehe stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Predvsem ženske in starejši ljudje so prosili za pomoč pri odmetavanju snega. France je najprej očistil sneg na rudniški cerkvi, naslednji dan pa naj bi z očetom odmetala še sneg z domače hiše in »štale«. Toda že med jutranjo mašo, kjer je France vsak dan ministriral, so prinesli Erklavčevim poziv, da morata iti z očetom odmetavat sneg na železniško postajo v Lavrico. France je najprej odmetal sneg aktivistki AFŽ, potem pa sta se z očetom podala na domačo hišo in 23 metrov dolg hlev. Komaj sta začela, sta po strehi priplezala dva miličnika. France je skočil s strehe na kup snega in ušel, očeta pa sta zgrabila in ga napol odvlekla na postajo milice v Škofljico. Kmali sta miličnika prišla nazaj, da bi našla še Franceta, a ta se je zaklenil v hišo in ga nista dobila. Sredi popoldneva sta se miličnika zopet vrnila, in ker mati ni hotela povedati, kje je, doma pa ga ni bilo, sta miličnika materi zvijala roko, da jo je France zvečer našel doma jokajočo in polno modric po roki. Še živine ni mogla krmiti zaradi bolečin. Oče se je vrnil s postaje milice še kasneje zvečer in ves pretepen.

Marija (sestra Elizabeta), France, srebrnomašnik Martin, Jože in                         Janez

Slika 33. Marija (sestra Elizabeta), France, srebrnomašnik Martin, Jože in Janez

Nekega dne sta dva miličnika zopet prišla po očeta. Ker je ta na njivi okopaval krompir nekaj kilometrov daleč, sta miličnika zahtevala, da jima France pokaže pot do njive. France se je zbal za očeta in ni hotel iti. Zato ga je eden izmed miličnikov v veži tako brcnil v zadnjico, da je čez šest stopnic zletel na dvorišče. Potem so šli k očetu. Ko so vsi trije dospeli do njive pri osamelcu Grmez, je moral France ostati na cesti. Najprej je miličnik zavpil očetu, naj odvrže grablje, s katerimi je grabil plevel med vrstami krompirja. Ker ga oče ni takoj ubogal, je kričal, da bo streljal, »Kar daj, če imaš za kaj«, je odvrnil oče. Francetov brat Jože. ki je bil z očetom, se je moral umakniti stran, na travnik, miličnik pa je z brzostrelko meril v zrak in kričal. Potem mu je izpulil grablje iz rok. Medtem je pristopil še drugi miličnik, da sta skupaj očeta uklenila. Čez verigo sta mu dala suknjič, da ne bi ljudje videli, da je uklenjen. Odvedla sta ga po morostu na postajo milice v Škofljico. Zopet so ga zaprli za nekaj mesecev.

Kmalu sta zopet prišla miličnika, vedno ista, eden svetlolas in drugi rdečelas, a oba Primorca. V kuhinji so bili oče, mati in France. Na vse načine sta miličnika sekirala očeta. Eden izmed njiju je izvlekel iz aktovke neko železo in z njim udaril očeta po glavi, da bi ga skoraj ubil. Oče je čutil posledice udarca do svoje smrti. Miličnika sta hodila po kuhinji in v kredenci med krožniki opazila daljnogled. »Tega bova vzela, ker je vojaški,«je rekel eden. Oče pa je odgovoril: »Ni, kupil sem ga v Ljubljani leta 1923, ko sem hodil delat v Strojno tovarno.« »Imate račun?« je sledilo vprašanje. »Le kdo bo tako dolgo hranil račun,« je odvrnil oče. »Potem ga bova vzela.« In sta z njim odšla.

Kot davčni rubež so očetu vzeli krojaški šivalni stroj, sinu Jožetu pa lepo novo kolo, ki ga je sam sestavil. Kolo so imeli na Krajevnem uradu in se z njim vozili. Šele čez kakšno leto je Jožetu uspelo dobiti kolo nazaj, a je bilo čisto »zdelano«.

Potem so postajo milice preselili na Ig in zopet sta prišla dva miličnika prav takrat, ko so imeli kosilo. Bilo je ob 13. uri. »Kateri je Franc Erklavec?« je zadonelo. »Jaz, kaj želite?« je vprašal France. »V imenu postave te aretiram.« »Me nimate za kaj,« je odvrnil France in nadaljeval: »Tatove lovite, poštene ljudi pustite pri miru!« Nato je eden skočil in Franceta potegnil izza mize. Hotela sta ga ukleniti in nastalo je prerivanje, ker France tega ni dovolil. Nato sta ga zvlekla na dvorišče in odpeljala proti Igu. Šla sta za Francetom z brzostrelkama na prsih. A že na Lavrici sta zavila v gostilno in prav tako na Škofljici. Na cesti med Škofljico in Igom, čez morost, sta se izživljala nad Francetom. Kjer so bile na cesti večje luže, sta zahtevala, da uporablja »strojni korak«, tako da je bil moker do kolen. Ob štradonu je moral plezati po travi. Vsega mokrega, umazanega in utrujenega sta v mraku izročila iškemu komandirju milice. Takoj je dobil ukaz, da mora pomiti pisarno: »Če ne boš dobro poribal, boš do jutra poribal vse sobe«, je dejal komandir. France je z desetlitrsko posodo izpod kapelice, ki je bila kakih sto metrov stran, nanesel vodo in pošteno pomil pisarno. »Dovolj! Pojdi spat!« je dejal komandir in pokazal pograd z golimi deskami pod strešno opeko. Vrgel je še deko in zaprl vrata. Čez nekaj časa mu je miličnik prinesel še večerjo. Zgodaj zjutraj ga je miličnik prebudil in potem ga je odpeljal na avtobus za v Ljubljano. Privedel ga je k bivši trgovini »Urbanc« nasproti frančiškanske cerkve. V gornjem nadstropju je bila takrat okrajna policija za okolico Ljubljane. Pustili so ga čakati celo uro. Potem se je nekdo le ustavil ob njem in mu rekel: »Še čakaš? Pojdi noter!« Komandir je miličnika odslovil, Francetu pa dejal: »Kako se pišeš? Kdaj si rojen? Kje stanuješ? Katere prijatelje imaš?« Ko mu je France odgovoril, da so mu na vasi enakovredni vsi fantje, je vprašal: »Kaj misliš študirati?« France je odgovoril: »Saj dobro veste. Zato me preganjate.« Komandir pa je nadaljeval: »Mi hočemo slišati iz tvojih ust.« »Teologijo,« je odgovoril France. »Pa boš še?« je vztrajal. »Trenutno slabo kaže, ker sem moral prekiniti šolanje. Imam tudi finančne težave in politični pritiski so hudi. Bom nadaljeval, čim bo mogoče.« Komandir pa spet: »Tudi če boš hotel, ti bomo mi preprečili.« France pa je ostro odgovoril: »Vi, nikoli! Če bom jaz hotel, ne pa vi.« »Misliš?« je rekel zasliševalec. France pa: »Sem prepričan!« »Pojdi!« je zakričal in z roko zamahnil proti vratom. »Kam?« je vprašal France. »Domov!« je kratko odgovoril komandir. France ni mogel verjeti, da je res že konec zasliševanja, saj sta ga oba miličnika med potjo strašila, da bo dobil štiri leta zapora. Tudi sosed se je močno začudil, ko se je France vrnil. Prepričan je bil, da ga bodo zaprli.

V maju mesecu 1952 je dobil France poziv, da mora na vojaški nabor. Mati je odločno nasprotovala temu, da bi se France pozivu odzval, vedar je ta šel. Bil je med prvimi fanti z Lavrice. Stal je za vozom drugih nabornikov in čakal. Iz vojaškega »urada« je tedaj stopil lavriški funkcionar in France je slišal, ko je ta dejal nekemu oficirju: »Po eno barabo bo treba iti na Lavrico z vojaško policijo.« France je stopil predenj in dejal: »Ne bo treba, Jamnik, sem že tukaj.« On pa je ves zmeden dejal: »Kje so pa drugi?« France je odgovoril: »Ne vem. Pojdite jih iskat z vojaško policijo!«

V naborni sobi je sedelo pet oficirjev in nekaj političnih funkcionarjev. France jim je izročil poziv in nekaj dokumentov, med njimi spričevalo pete gimnazije. »Kaj imaš?« zakriči prvi. »To je rudniški mežnar! Zdaj te imamo. Dobil boš svoje!« vsi po vrsti so si podajali liste naprej in govorili: »Četiri godina.« France je bil prepričan, da so ga uvrstili v kazenski bataljon za štiri leta. Šele zunaj je videl, da je razporejen za dve leti v pešadijo.

Zaradi vsega hudega so bili materini živci že tako načeti, da je odklanjala vse stike s tedanjimi oblastniki. To je zahtevala tudi od otrok. Po vrnitvi z vojaškega nabora je Francetu celo odpovedala hrano in bivanje doma. Preveč svež je bil zanjo tudi dogodek, ki se je pripetil v vojski starejšemu sinu Jožetu. Služil je vojsko na bolgarski meji. Ponoči ga je na straži napadel ruski vohun in mu ob prerivanju prerezal žilo na nogi. Samo pes ga je rešil, da ni umrl. Moral pa se je zdraviti v bolnici.

Zato je France odšel od doma in sprejel ga je župnik na Rudniku. Spal je v kuhinji, kjer je moral vsak dan sproti postavljati in odnašati improvizirano ležišče. Materi je bilo potem žal, vendar je France vztrajal v župnišču, ker je želel nadaljevati šolanje na gimnaziji in postati duhovnik.

Z župnikom sta mrzlično iskala možnost vpisa v šesti razred gimnazije, a France je naletel na veliko ovir. Štirinajst dni je hodil na Rakovnik, kamor so preselili bivšo šentjakobsko gimnazijo. Ravnateljica je bila Danica Gregorič, partizanska majorka. Postavljala mu je vsemogoče zahteve: potrdilo o nekaznovanju s sodišča, potrdilo od Sveta za prosveto in kulturo, potrdilo za spregled starosti s Kresije in priporočilo s Krajevnega urada na Lavrici. Povabila je celo nekega oficirja, da ga je prepričeval, naj gre raje v vojsko in opusti šolanje. Ker je France vztrajal, je končno popustila. Žal pa sta nato oba ugotovila, da je ovira še nemščina, ki je bila medtem uvedena na tej gimnaziji, prej pa je bila angleščina. Zato zopet ni bilo nič. Po vsem tem mu je ravnateljica celo napisala priporočilo za poljansko gimnazijo, kjer pa so prav tako poučevali samo nemščino. Zato se zopet ni mogel vpisati. Na poljanski gimnaziji so mu svetovali, naj se vpiše na gimnazijo v Vegovi ulici. Tam je bil v pisarni sam ravnatelj. France mu je vse razložil in mu podal šop potrdil za vpis. On pa je dejal: »Kaj hočete s tem?« »Vse to so zahtevali na II. gimnaziji za vpis,« je odgovoril France. On pa: »Tega ne potrebujete, dajte mi samo spričevalo.« Prav spričevala pa France ni imel, ker se je v vmesnem času gimnazija preselila na Rakovnik in spričevala niso našli. Ravnatelj je nato dejal: »Duplikat prinesite naknadno, jaz vas bom vpisal.« Ravnatelj je bil njegov bivši profesor matematike, gospod Franc Čemažar. Učil ga je tri leta. Takoj je izstavil tudi potrdilo o šolanju, da ga je France lahko še pravočasno predložil takratnemu Vojnemu odseku. Ker ni imel štipendije, se je ves čas šolanja preživljal s popoldanskim in nočnim delom pri urarskem mojstru Otmarju Lečniku na Starem trgu ali s pleskarskimi deli.

France je bil že vsa gimnazijska leta trdno odločen, da bo po gimnaziji študiral bogoslovje, a v anketi, ki so jo morali izpolniti gimnazijci pred maturo, tega ni upal vpisati. Vpisal je »stomatologijo« in zato kot maturitetni predmet izbral kemijo, ki jo je poučevala ena izmed najstrožjih profesoric. Hotel je biti prepričljiv, da mu vendarle ne bi kdo preprečil opravljati mature.

Leta 1955 se je bližal čas Francetovega odhoda k vojakom. Zato je sklenil, da mora prej najti svoja brata. Tri tedne pred Francetovim odhodom je šel rudniški župnik na Francetovo prošnjo vprašat na občino Rakovnik, kje sta Janez in Martin Erklavec, saj že več kot pet let nihče ne ve, kje živita. Odgovorili so mu, da sta odšla v Ameriko k sorodnikom. Pokazali so mu celo njune prečrtane osebne dokumente. Začudil se je, kako je to mogoče. Temu pogovoru je s strani prisluhnil upravitelj rudniške šole Mihevc. Ko je župnik odšel, je ta stopil k uradnici in jo o tem povprašal.

Ker ga je dobro poznala kot vplivnega komunista, mu je povedala, kje otroka resnično živita.

Nekaj dni za tem je šel France mimo upraviteljeve šole. Naenkrat se je odprlo okno in upravitelj je poklical Franceta: »France, kje praviš, da sta tvoja brata?« France je ves iznenaden odgovoril: »Župniku so na občini rekli, da sta v Ameriki, toda mi nimamo nobenega sorodnika v Ameriki.« Upravitelj pa je dejal: »Pridi noter, bova dobila zvezo z Ameriko!« Po vstopu ga je vprašal: »Veš kje je DIC (Dom Ivana Cankarja)?« »Vem,« je odgovoril France ves začuden. »Tam sta,« je dejal in že držal v rokah telefonsko slušalko ter rekel: »Zdravo! Sta pri vas Erklavec Janez in Martin?«. Odgovor je bil: »Da.« Upravitelj je nadaljeval: »Ju lahko obiščem?« »Kdo pa ste?« se je slišalo iz slušalke. »Upravitelj šole Rudnik,« je dejal. Nato je sledil glas iz telefonske slušalke: »Lahko.« France je presenečen zapustil upravitelja in tekel povedat župniku, kaj je zvedel. Seveda je bil tudi župnik izredno presenečen.

Takoj naslednji dan je šel France s kolesom na lov za svojima bratoma. Potem je še več dni hodil vsak dan pred Dom Ivana Cankarja in opazoval, kdo bi bil njegov brat. Po šestih letih sta oba fanta že preveč zrasla in se spremenila, zato ju ni našel. Nekega dne pa se je le posrečilo. Na najožjem delu ulice, na Ambroževem trgu, je prislonil kolo na zid in čakal ter opazoval mimoidoče šolarje od 11. ure do 13.30. Ker je večina učencev že odšla na poljansko gimnazijo, je France vprašal mimoidočega zamudnika, če v domu pozna brata Erklavca. On pa je nekaj časa gledal Franceta, potem pa dejal: »O, glej ga!« France še vedno ni spoznal svojega brata, ki je bil oblečen v zgornji del trenirke, kratke hlače, kratke nogavice, scefrane konice na »šolnih« in na glavi ponošeno beretko. V eni roki je imel šibo, v drugi zguljeno aktovko. Dajal je vtis otroka sirotišnice, ki nima staršev. Martin pa je spoznal svojega brata Franceta po rdečem znamenju na obrazu. France mu je nato dal nekaj bombonov in denarja. Na Francetovo vprašanje, zakaj se nista nič oglasila, je Martin samo skomignil z rameni. Nato ga je France vprašal: »Kje je Janez?« Martin pa mu je ravnodušno odgovoril: »On hodi v gimnazijo v Moste.« France je še prosil: »Tine, skoči pogledat v dom, če je še doma, jaz ga ne vem kje iskati.« Kmalu se je Martin vrnil s sporočilom, da je Janez že odšel. France je vprašal Martina, če ga lahko še obišče, predno gre k vojakom. »Lahko, če hočeš,« je bil odgovor in že je Martin stekel v šolo.

France je takoj za tem sedel na kolo in odhitel v Moste, da bi dobil Janeza še pred poukom. Prispel je pravočasno in takoj v avli vprašal nekega dečka, če pozna Janeza Erklavca. »Poznam, saj je bil lani moj sošolec« »Prosim te, poišči ga.« Fant se je kmalu vrnil in France ga je vprašal: »Ga nisi našel?« »Sem, tale za menoj je,« je dejal. Bil je za celo glavo višji od onega dečka. Oblečen je bil v sivo bluzo in pumparice. »Si ti Janez?« ga je vprašal France in fant je odgovoril: »Sem.« France ga še vedno ni mogel prepoznati, zato ga je ponovno vprašal, če je zares Janez. Fantu je bilo kar nerodno zaradi ponovljenega vprašanja, Francetu pa se je potem zazdelo, da mu je fant podoben edino po prednjih zobeh. Predstavil se mu je in mu dal bombone ter nekaj denarja, da bo imel za najnujnejše. Denar si je France z delom sam prislužil in prihranil za odhod v vojsko, kamor je moral čez deset dni. Medtem je zazvonilo in morala sta se posloviti, a ga je prej še vprašal, zakaj se z bratom Martinom nista nič oglasila. Žal tudi brat Janez na to vprašanje ni nič odgovoril. Šele kasneje je Janez povedal Francetu, da je kdaj videl iti mimo kakega soseda, a se nikoli ni izdal, kdo je, da ne bi imel v domu sitnosti. France je o vsem tem poročal župniku, domačim pa še ne.

Martin in France, kanonika v novomeškem kapitlju

Slika 34. Martin in France, kanonika v novomeškem kapitlju

Drugi dan je šel France zopet v mesto, da obišče brata. Na dvorišču sta oba igrala nogomet, ko pa sta zagledala Franceta, sta takoj pustila igro in stekla k njemu. Malo so se pogovarjali in France njima je obljubil, da bo uradno zaprosil za njuno izpustitev iz doma, takoj ko se bo vrnil iz vojske, češ da v desetih dneh tega ne bo mogoče izpeljati. Naslednji dan je France spet obiskal svoja brata in onadva bi mu najraje izročila kar vse svoje stvari, da bi jih France odnesel domov.

Prišla je nedelja in France je povabil še starejšega brata Jožeta, da skupaj obiščeta svoja brata. Jože je počakal na pločniku ob ograji, France pa je stopil do vratarja in mu dejal: »Bi lahko dobil brata Erklavca?« »Kdo pa ste?« je vprašal vratar. »Njun brat,« je odgovoril France in še dodal: »Ju lahko vzamem s seboj v mesto?« Vratar je dejal: »Lahko, samo do opoldne. Do kosila morata biti nazaj.« Francetu se je odvalil kamen od srca in je še dodal: »Kaj pa če jima jaz dam kosilo?« »Potem do šestih popoldne,« je sledil odgovor. France se je ves vesel povzpel nadstropje više, našel brata praznično oblečena in ju odpeljal ven. Povedal jima je, da na cesti čaka tudi brat Jože, zato je Janez takoj stekel do njega, a se je hitro vrnil, češ da ni to pravi brat, saj ga tisti človek, ki je tam zunaj, ni poznal in tudi on njega ne pozna. Tudi Jožetu je bil prišlek povsem neznan.

Ko so se vsi med seboj spoznali, so veselo odbrzeli do obeh bratovih koles in hiteli proti domu. Med potjo so se še fotografirali. Blizu doma so dohiteli mamo, ki se je vračala od desete maše. Vsi so jo glasno pozdravili, ona pa je vsa začudena gledala, kdo sta mlada fanta, ki ju prevažata Jože in France na svojih kolesih. Potem so se odpeljali proti domu. Veselo so pozdravili očeta, ki je takrat kuhal kosilo. On pa jih je gledal in nato vprašal: »Kje sta pa to dobila?« »Ne vidite, da sta Janez in Tine?« Oče ju je nekaj časa samo nejeverno gledal in nadaljeval s kuhanjem.

Brata sta se že tako navezala na Franceta, da sta hotela kar zapustiti DIC in ostati doma. Toda France jima je svetoval, naj ostaneta v domu še do konca šolskega leta 1955/56, potem pa bodo že nekako uredili, da se vrneta. Domov naj hodita le na obisk, da se povežeta še s starši. In že je prišel čas, ko je moral France na služenje vojaškega roka. Ob poslovitvi je Janez dal Francetu že kar nekaj svojih stvari, da jih odnese v Francetovo skrinjo v župnišče.

Po Francetovem odhodu v vojsko sta brata zaprosila upravnika doma, če bi lahko ob nedeljah in četrtkih obiskovala starše. On pa jima je dejal: »Saj nimata staršev« »Kako da ne, oba sta še živa«, sta odgovorila. On pa je nadaljeval: »K nam so vaju poslali kot taka, ki jih nimata« in ni mogel skriti začudenja. Končno jima je dovolil, da dvakrat tedensko obiščeta starše. Toda to ni dolgo trajalo, saj so se kmalu oglasili škodoželjni in nevoščljivi domačini, ki jih je motilo, da sta brata, gojenca doma, ob četrtkovih popoldnevih pomagala staršem pri kmečkem delu. Kmalu so jima v domu prepovedali obiskovati starše ob četrtkih, lahko sta jih obiskovala le ob nedeljah.

Ves čas služenja vojske se je France dopisoval z obema bratoma. Medtem pa sta brata kovala načrte za vrnitev k staršem. Mesec dni pred koncem šolskega leta sta šla k upravniku doma in ga prosila, da do zaključka šolskega leta uredi vse potrebno za njun uradni odhod domov. Upravnik o tem ni hotel ničesar slišati. Zadnji dan pouka sta šla oba brata zopet k upravniku in mu dejala, da po končanem šolskem letu ne prideta več v dom, ampak gresta domov. Ukazal jima je, da se morata vrniti v dom. Brata ga nista ubogala in sta ob začetku počitnic odšla domov k staršem. Nekaj časa se ni nič zgodilo, po enem mesecu pa je prispel domov račun, ki je bremenil starše za stroške bivanja otrok v domu. Mati se je zelo razburila in temu ugovarjala, češ: »Najprej ste mi otroka ukradli, zdaj pa naj zanju še račune plačujem! Kakšna neumnost!«

Janez je potem obiskoval že takratni tretji razred gimnazije, a je šolanje prekinil in se šel učit pasarstva. Pozneje je le vpisal dopisno srednjo tehnično šolo in ob službi študiral še na strojni fakulteti ter opravil diplomo strojnega inženirja.

Tudi Martin je hotel v drugem razredu gimnazije prekiniti šolanje in postati avtomehanik. K sreči ni nikjer dobil učnega mesta za avtomehanika, zato je nadaljeval šolanje na gimnaziji v letih od 1959 do 1964. Mature pa mu takrat niso dovolili opravljati, ker je imel njegov brat France leta 1961 novo mašo. Opravil jo je privatno šele leta 1965. Po opravljeni maturi se je vpisal na teološko fakulteto in leta 1970 postal duhovnik, tako kot devet let prej njegov brat France.

France je v vojski, kjer so ga dali v oficirsko šolo, že na začetku sklenil, da bo samo vojak in nič drugega, saj je vedel, da je šla z njim v vojsko tudi osebna »karakteristika«. Zato je pazil na vse izrečene besede. Previden je bil tudi pri anketah, ki so jih morali izpolnjevati vsaka dva meseca. V njih je bilo vedno vprašanje: »Kaj boš študiral v civilu?« On pa je vedno pustil to okence prazno. Zato ga je četni komandir nekoč poklical v pisarno in ga vprašal, zakaj tega okenca ne izpolni. On pa je dejal: »Še tisti, ki že študirajo na fakultetah, se premislijo in gredo drugam. Zato jaz o tem še ne razmišljam.« Tudi na sprehodu ni upal obiskati cerkve, saj je bil vmes vedno kak partijec. Kljub temu mu je komandir na koncu napisal politično slabo karakteristiko, tako da mu je kapetan, komandir voda Trifunović dejal, naj mu jo vrže nazaj, ker mu bo v civilu škodovala.

Ko se je France vpisal v prvi letnik teologije, so ga že čez dva meseca poklicali na Vojni odsek. Tam ga je major vprašal, kaj študira. »Teologijo,« je odvrnil France. Oficir pa: »Ampak vi kot študent take šole ne morete poveljevati vojski! Vrnite mi vojaško knjižico!« Čeprav je France vztrajal, da jo je vojno-pravno zaslužil in da bi razumel odvzem le, če bi storil disciplinski prekršek, major ni popustil. Potem je France dejal: »Dam le pod pogojem, da mi vse, kar v njej piše, prepišete v novo.« Čez četrt ure je zares dobil prepis vojaške knjižice, izvirnik pa je major obdržal.

Klicali so ga tudi na notranjo upravo. Na teološki fakulteti se je ob podpisovanju indeksa profesor Trstenjak zagledal v Francetovo fotografijo in dejal: »Ta je pa takšen, kot bi ravnokar prišel od zasliševanja.« In res se je France fotografiral pri fotografu »Holinski« po zaslišanju na notranji upravi. Imel je trd, mrk in odločen izgled.

Bilo je v petem letniku teologije. Na notranji upravi so ga spraševali, če je njegov mizni sosed dobil pismo v zvezi s škofom Rožmanom. Ker je France vztrajal, da o tem nič ne ve, mu je zasliševalec zaupno dejal: »No, vseeno nam boste prišli povedat, če boste pri njem kaj podobnega opazili.« France pa je odgovoril: »Nisem nikoli nikogar ovajal in ga tudi ne bom. Nisem izdajalec ne hinavec.« On pa je še vztrajal: »Pa vendar moramo skrbeti za varnost, moramo vedeti.« France pa je še dejal: »Nad menoj je predstojnik, rektor semenišča. Če je kaj takega, se bom z njim pogovoril, ne z vami.« On pa še: »Lahko greste.«

Martin, Marija in France

Slika 35. Martin, Marija in France

Zagnani povojni »funkcionar« Vodenik se je kasneje zapil in nekega dne je opitega povozil avto do smrti. Že nekaj let pred smrtjo je s kolesom dohitel Erklavčevo mamo in ji rekel: »Mat, si kaj huda name?«. Mati mu je odgovorila: »Nič, molim za vas, da se poboljšate.« On pa: »Daj roko, da res nisi jezna name!« In mati mu je rekla: »Nate« ter mu segla v roko. Tudi bratu Jožetu je ob neki priliki dejal: »Jože, si kaj jezen name? Veš, moral sem tako delati.« Jože pa je dejal: »Nisem jezen, lepo pa tudi ni bilo od vas.«

Pred novo mašo je šel Martin v domačo gostilno po nekaj piva, ki naj bi ga porabili za njegovo novomašno pogostitev. Ob točilnem pultu, preko katerega naj bi dali Martinu pivo, je slonel bivši zagnani »funkcionar«. Ne da bi se Martin z njim kaj pogovarjal, mu je ta naenkrat rekel: »Veš, to sem moral delati.«

Z vsemi opisanimi političnimi pritiski, izsiljevanji, žalitvami, aretacijami in šestletno nasilno prevzgojo dveh otrok takratnim oblastnikom ni uspelo preobraziti Erklavčevih. Nasprotno! Vse to je v prizadetih stopnjevalo odpor in vztrajanje pri svojem. Tako so se od petih takrat živih otrok kar trije odločili za duhovni poklic. France in Martin sta bila zelo uspešna in priljubljena v njem. Oba sta bila nekajkrat zaporedoma izvoljena tudi za dekana: France dva mandata v Šentjerneju in Martin štiri mandate za radovljiškega dekana. Najmlajša Marija se je leta 1973 odločila za redovništvo. Sedaj živi in dela pri redovnicah v Mali Loki.

6. Iskanja in besede

6.1. Kraji

Avtor: France Papež

6.1.1.

Zadnjikrat sem se ustavil v domovini,
kjer se svet dviga strmo v goró;
vedril ob cesti, ki zavije
med trtjem
in si zelišč nabral za zdravje
pri škriljah –
tam sem se tudi boril,
krvavel vso pot
in gledal že v druga obzorja.
Ležal sem na gorskih košenicah
pri Ponikvah,
zadnjikrat sanjal in postajal
po najbolj samotnih poteh.
Bilo je v maju in juniju,
trave so opojno dišale,
a sem moram naprej …
Zadaj je ostal Stražnji vrh,
Kot
in vse drugo.
Zadnjikrat sem se ustavil v domovini

Slika 36. Zadnjikrat sem se ustavil v domovini Mirko Kambič
Človek in morje

Slika 37. Človek in morje Tamino Petelinšek

6.2. Kaj je socializem? (1957)

Avtor: Leszek Kolakowski

6.2.1.

Povedati vam hočemo, kaj socializem je. Vendar vam moramo poprej razložiti, kaj socializem ni. Dajmo torej.

Socializem ni:

Družba, v kateri človek, ki ni zagrešil nobenega hudodelstva, sedi doma in čaka na policijo.

Družba, v kateri eden zabrede v nesrečo, ker pove, kaj misli, medtem ko je nekdo drug srečen, ker ne pove, kaj se dogaja v njegovih možganih.

Družba, v kateri nekdo živi udobneje, ker sploh ne misli.

Družba, v kateri je nekdo nesrečen, ker pripadaj judovski veri, medtem ko se drugi šteje za srečnega, ker ni Jud.

Država, katere vojaki hitreje zasedejo ozemlje drugih ljudstev.

Država, v kateri gre bolje tistemu, ki glasneje od drugih slavi voditelja dežele.

Država, v kateri si lahko obsojen brez sodnega postopka.

Družba, v kateri voditelji sami sebe postavljajo na svoje položaje.

Družba, v kateri ima deset ljudi za bivanje eno samo sobo.

Družba, ki ima nepismene in epidemije osepnic.

Država, ki ne dovoljuje potovanj v tujino.

Država, ki ima več ovaduhov kakor bolniških sester in več ljudi v zaporu kakor v bolnišnicah.

Država, v kateri število funkcionarjev raste hitreje kakor število delavcev.

Država, v kateri si prisiljen lagati.

Država, v kateri ti ne preostaja drugega, ko da kradeš.

Država, ki ima v lasti kolonije.

Država, katere sosedje preklinjajo geografijo.

Država, ki izdeluje odlična raketna letala in uborne čevlje.

Država, v kateri bolje uspeva strahopetec kakor pokončen človek.

Država, v kateri se skoraj pri vseh procesih odvetnik strinja z državnim tožilcem.

Država, ki podeljuje nagrade psevdopesnikom in trdi, da se na slikarstvo spozna bolje kakor slikarji.

Narod, ki zatira druge narode.

Narod, ki ga zatira neki drug narod.

Država, ki zahteva, da imajo vsi njeni državljani enake poglede na filozofijo, zunanjo politiko, narodno gospodarstvo, literaturo in moralo.

Država, ki odreja pravice svojih državljanov, njeni državljani pa ne smejo določati pravic vlade.

Država, v kateri si odgovoren za svoje očete in praočete.

Država, v kateri majhen del dobiva štiridesetkrat višjo plačo kakor celotno preostalo prebivalstvo.

Sleherna oblika državne ureditve, ki jo večina ljudstva odklanja.

Država, katere vladi se ne zdi nobena stvar pomembnejša kakor njena oblast.

Država, ki se obremeni s hudodelstvi in potem iz njih ustvari ideologijo.

Država, ki bi rada, da bi njen zunanji minister vsemu človeštvu narekoval politično naziranje.

Država, ki ima težave z razločevanjem med osvobajanjem in zasužnjevanjem.

Država, ki ni zmožna razločevati socialne revolucije od nasilnega napada.

Država, ki ne verjame v to, da bi morali biti ljudje v socializmu srečnejši kakor v katerem koli drugem sistemu.

Družba, ki je polna malodušnosti.

Država, ki zmerom pozna voljo ljudstva, še preden je ljudstvo po njej povprašala. Država, ki lahko nekaznovano slabo ravna s svojim ljudstvom.

Država, v kateri filozofi in pisatelji vedno govorijo enako kakor ministri in generali, ampak vedno šele pozneje kakor oni.

Država, v kateri lahko izide parlamentarnih volitev zmerom napovemo že vnaprej. Država, v kateri obstaja suženjsko delo.

Država, v kateri so celi majhni narodi brez svoje lastne želje preseljeni na čisto druga območja.

Država, v kateri nimajo delavci nikakršnega vpliva na vlado.

Država, v kateri državljanom ni dovoljeno brati velikih del mednarodne sodobne literature, gledati velikih del sodobnega slikarstva in poslušati velikih del sodobne glasbe.

Država, v kateri moraš dolgo trpeti, preden prideš do zdravnika.

Država, v kateri mnoge nevedneže slavijo kot učenjake.

Država, v kateri nič ne de, če te sovražijo, samo da se te istočasno tudi bojijo.

Država, v kateri se vedno znova dogaja, da moraš tisto, kar si trdil prejšnji dan, naslednji dan preklicati in pri tem ves čas verjeti, da je to eno in isto.

Država, ki ne vidi rada, če njeni državljani berejo včerajšnje in predvčerajšnje časopise.

Tako torej, prijatelji, to je bil prvi del. Zdaj pa le dobro poslušajte, zdaj vam hočemo povedati, kaj socializem je: Socializem je dobra stvar.

7. Slovenske teme – poletje 2008

7.1. Parada norosti

Avtor: Anton Drobnič

7.1.1.

Medškofijski odbor za kulturo (MKO) je 4. in 5. aprila 2008 v Lovranu priredil 4. forum za dialog med vero in kulturo pod geslom Resnica vas bo osvobodila (Jn 8, 32) – škof dr. Gregorij Rožman in njegov čas. Zgodovinar dr. France M. Dolinar je med svojim predavanjem z naslovom Med pastoralo in politiko prebral del pisma, ki naj bi ga konec leta 1945 duhovnikom ljubljanske škofije napisal tedanji generalni vikar Anton Vovk, kasneje ljubljanski škof. Udeleženci foruma so na koncu sprejeli izjavo, s katero so objavili tudi prebrano »Vovkovo pastirsko pismo”.

Bistvo tega pisma je priznanje hudih zločinov, ki naj bi jih po komunističnem pojmovanju med vojno proti slovenskemu narodu, poosebljenemu v t. i. Osvobodilni fronti, storili verniki, duhovniki in zlasti vodstvo ljubljanske škofije, torej škof dr. Gregorij Rožman. O tem pismu je bilo v zadnjih dneh že mnogo napisanega in izrečenega. Za tukaj obravnavan pogled so pomembni zlasti zapisi, ki nedvomno kažejo, da objavljeno besedilo v resnici ni Vovkovo pismo, da gre samo za osnutek ali predlog bolj ali manj znanih avtorjev, ki pa ga škof Vovk ni sprejel, ni podpisal in ne odposlal. Sam sem o tem prepričan tudi brez teh zapisov, ker sem škofa Vovka osebno poznal, ga videl in poslušal skoraj vsak dan že od leta 1942 dalje. Zato vem, da je bil odločen, pošten in trden mož, ki takšnih laži in obtožb, kot so zapisane v objavljenem pismu, ne bi nikoli izrekel ali zapisal.

Ne vem, zakaj je znani zgodovinar prebral to pismo in ne morem soditi, čemu, s kakšnim namenom je to storil, če je kakšen poseben namen sploh imel. Glede na znana dejstva, zlasti pa »nedejstva«, pa je mogoče objavo tega »nepisma« razumeti tudi kot dober test modrosti, kot učinkovit preizkus, kako naši javni ljudje, kot so politiki, časnikarji, profesorji in drugi izobraženci, razmišljajo, ali so sposobni samostojnega preudarka in modre presoje, zlasti če gre za ideološko ali politično postavljene zadeve. Poglejmo, koliko modrosti pri Slovencih je ta test pokazal.

Z iskanjem modrosti bi morali začeti že pri prirediteljih foruma in vprašati, zakaj so po treh kulturnih temah za zadnji forum izbrali izrazito zgodovinsko temo s skrajno občutljivo politično in ideološko vsebino, ki se – razen tega, da je bil to čas izstopa iz civilizacije – bolj malo dotika razmerja med religijo in kulturo. Dodatno težo to vprašanje dobi spričo dejstva, da je bila v istem času objavljena že prej napovedana knjiga Škof Rožman v zgodovini, v kateri so mojstri ideološke manipulacije škofa Rožmana ponovno zlorabili za prikrivanje boljševiškega napada na slovenski narod in za pranje t. i. NOB. Vsaj ena avtorica knjige – dr. Spomenka Hribar – je bila obenem tudi udeleženka foruma in forum so končali s podobno izjavo o »instrumentalizaciji« škofa Rožmana, kot je uvodni očitek knjige o »popredmetenju« škofa Rožmana. Oboje pa se je dogajalo v času, ko zadeva škofa Rožmana čaka na sodno odločitev o nadaljevanju postopka. Težko je ne postaviti vprašanj!

Prireditelji so v internetni najavi foruma v Lovranu zapisali: »Pri tem izhajamo iz prepričanja, da noben človeški forum – ne znanstveni ne etični ne kulturni ne filozofski ne cerkveni – ne more podati dokončne sodbe in ocene o ljudeh in dogodkih, o katerih bomo spregovorili. Vsi smo samo napoti k resnici, ki je visoko in daleč pred nami vsemi.« Noben znanstvenik ne filozof in ne teolog torej po prepričanju prirediteljev ne more oceniti resnice o času škofa Rožmana. Toliko manj lahko resnico spozna in presodi navaden zemljan, kar pomeni, da je za ljudi resnica nedosegljiva in nerazpoznavna, visoko in daleč pred nami vsemi, da torej resnice na svetu ni.

Zopet se vsiljuje vprašanje, čemu potem svetopisemsko geslo foruma »Resnica vas bo osvobodila«? Kako naj nas resnica osvobodi, če je nikakor ne moremo doseči, niti oceniti? In kako vemo, kje je prava pot k resnici, če je ne moremo niti videti, ker je visoko in daleč pred nami vsemi? Kako vemo, da se resnici približujemo, da nismo na napačni poti in da ne gremo proč od resnice? In čemu sploh forum, če resnice ne moremo ne spoznati in ne oceniti, če niti ne vemo, ali se ji približujemo? Ali ne bi bilo sedaj potrebno reči kaj o modrosti ali vsaj o razumu?

Morda pa je rešitev v znamenitih »več resnicah«! Vendar, kako naj spoznamo kar več resnic (koliko?), če prireditelji foruma pravijo, da ne moremo spoznati niti ene same? Ne, tako ne bo šlo, razen če več resnic niso različne resnice, ampak samo različne besede za isto resnico, od katerih je ena beseda prava, drugo pa so laži. Ko pa ne moremo oceniti, katera je prava in katere so laži, bi bilo modro, če foruma sploh ne bi bilo. No, tudi pri tem smo v zagati, saj menda ne moremo spoznati resnice, kaj je modro in kaj ne! O, prireditelji foruma, nekaj bo treba domisliti in popraviti, drugače so vsi vaši forumi in vse pisanje navadno žabje regljanje!

Tudi javni odzivi na sklepno izjavo lovranskega foruma s »pastirskim pismom škofa Vovka« niso kaj več kot žabje kvakanje. Vsa postboljševiška srenja je izjavo pričakala kot naročeno in hitro je enotno zakvakala: »Sami so priznali vse, kar smo jim očitali. Vse se začenja znova!« Niso se vprašali, ali je pastirsko pismo resnično napisal ali ga odobril škof Vovk, ali ga je res poslal svojim vernikom. Še manj je bilo pomislekov in preudarka, ali so očitki in obtožbe katoličanov in njihovih voditeljev v pismu resnične in v skladu s splošno znanimi dejstvi. Ne, kot jata vrabcev so se brezglavo zapodili in obviseli na limanicah »pisma iz zgodovine« (Dnevnik), ki »bo dogajanje obrnilo na glavo« (Mladina), na »trdnih temeljih “rdečega škofa”« (Nedeljski) itd. V en glas so zaregljali žabci, kot vodja borcev Janez Stanovnik, po katerem naj bi »pismo dokazovalo, da je cerkev med vojno podprla napačno stran«, ali zgodovinar Janko Pleterski, po katerem naj bi škof Vovk v pismu povedal, »da je naša cerkvena skupina, ki je vodila kolaborativno akcijo, popolnoma napačno razumela vatikansko politiko«.

Še posebej glasno je zapela vseslovenska ustavljavka in vzpodbujevalka kulturnega boja Spomenka Hribar, brez katere se Slovenci niti pogovarjati ne moremo, kaj še, da bi se kulturno ali kako drugače bojevali. Zanjo je »katarzično pastirsko pismo škofa Vovka« enkratno sporočilo iz preteklosti, objava pisma pa zgodovinski dogodek in priložnost za nov začetek (Sobotna priloga Dela, 12. 4. 2008). Čeprav sama ugotavlja, da iz Vovkovega pastirskega pisma »ve je povsem drugačen duh« kot iz duhovniške izjave lojalnosti iz julija 1945, se ne zdrami iz svoje zasvojenosti in nikakor ne pomisli, kaj je vzrok te bistvene drugačnosti, ali kako bi mogel škof Vovk v tako kratkem času podpisati dve bistveno različni javni pismi o boljševiški revoluciji v Sloveniji. Nasprotno, dejstvo, da sta tako zelo različni, ji ni intelektualna vzpodbuda za globlji preudarek, ampak je kar dokaz za iskrenost in resničnost katarzičnega pisma. Sveta preproščina ali vražja pretkanost?

S petjem tristranske slave »katarzičnemu pismu«, v katerem po njenem mnenju škof Vovk »daje popolno moralno priznanje narodnoosvobodilnemu boju« in v katerem je izrekel »vse, kar je bilo treba izreči ob lastni sokrivdi za medvojna dogajanja«, je Spomenka Hribar z vso ihto, ki jo premore, uvedla nov začetek narodnega razdora. Ona temu pravi sprava.

Nekritičnost dosedanjih gospodarjev javnega mnenja – po potrebi tudi delivcev državne oblasti – nas ne preseneča. So pač miselni dediči sistema, ki je bil zgrajen na laži in je sam bil laž. Zanje resnica ni skladnost besed z dejstvi, ampak skladnost besed z njihovimi interesi. Ker je vsebina domnevnega Vovkovega pisma v skladu z interesi boljševiške revolucije, je za postboljševike pismo resnično in o tem ne dvomijo. S tem v praksi potrjujejo nauk historičnega materializma, da je merilo resničnosti skladnost z interesi boljševiške partije.

Bolj zastrašujoče pa je dejstvo, da je kar tri tedne po objavi Vovkovega »nepisma«, ko je že polno javnih zapisov in dokazov, da takšnega pastirskega pisma škof Vovk v resnici ni izdal, ta pisma – celo v množini – nekritično sprejel kot resnična celo predsednik republike dr. Danilo Türk. Dne 27. 4. 2008 se je v svojem govoru na proslavi v Begunjah na Gorenjskem moral tudi on obesiti na »nedavno objavljena pisma škofa Antona Vovka iz časa takoj po drugi svetovni vojni«, ki po predsednikovem mnenju izkazujejo škofovo globoko etičnost. Če je predsednik republike tako neobveščen o dejstvih, da kar mimogrede pade v jamo ideološke manipulacije, se smemo upravičeno bati, ali niso tudi njegove državniške odločitve in poteze prav tako ideološke, nekritične in nepreudarne, brez podlage v dejstvih.

Naš test modrosti je pokazal na parado norosti: Vidni voditelji ljudstva so se brez sramu vdali laži, ko jim je ta ponudila korist. Svoj lastni ugovor proti instrumentalizaciji škofa Rožmana so izkoristili še za grdo manipulacijo s škofom Vovkom. Vse za pranje lažne Osvobodilne fronte in prikrivanje začetnega zločina!

7.2. Zdaj pa vemo?

Avtor: Blaža Cedilnik

7.2.1.

Vsi smo opazili, da tako imenovana levica izjemno ubrano nastopa skupaj, posebej, kadar je treba udariti po tako imenovani desnici. Za tako imenovano desnico oziroma pomladnike se štejejo ljudje in stranke, ki so nastale ob razpadanju bivšega režima, ljudje, ki se niso nikoli strinjali s preteklim režimom, so se mu pa bolj ali manj prilagodili – preživeti je pač treba.

Vsi pa vemo, da gre pri tako imenovani levici za različne naslednike vodilnih ljudi in organizacij iz bankrotiranega bivšega sistema oziroma režima, najsi bodo to, ne vem kolikokrat že, preimenovani komunisti, (ki so zdaj celo zamenjali svojo zgodovino, ampak samo na pol, še vedno se hkrati s socialdemokratsko tradicijo držijo tudi Čebin in Kočevskega zbora in podobnih pasjih procesij, kot bi rekla moja stara mama) ali pa njihova mladež, komsomolci, ki so se zdaj razdelili na dve stranki, da o ZB (Zvezi borcev) ne govorimo, ki si je uzurpirala penzioniste in jim podtaknila stranko, ki naj bi se zavzemala za njihovo boljše življenje, obenem pa budno pazila, da »tekovine revolucije« razen seveda revolucije same ne poniknejo na dno smetišča zgodovine. Torej, vedno znova nas je presunilo, kako enotno nastopajo, kako so skupnomisleči, ali kakor se je temu v »dobrih starih časih« reklo, kako so na liniji.

Torej, vsi smo opazili to skupno mišljenje in usklajeno govorjenje in delovanje in se spraševali, kako je to mogoče oziroma na kakšen način so ti ljudje povezani.

In pojavile so se različne teorije, ki so iz različnih zornih kotov poskušale pojasniti ta fenomen skupnega mišljenja in vsaka po svoje iskala Arhimedovo točko (Dajte mi TOČKO in preobrnil bom svet).

Ena prvih, če ne celo prva, je bila »hobotnica«. Če je med vami kdo, ki je ni videl ali bral, naj povem, da je bil to seznam vidnih ljudi z vseh področij človeškega delovanja, seveda tudi iz politike, in prikaz njihovih medsebojnih povezav, predvsem sorodstvenih, pa tudi kakšnih drugih. Vsekakor je bila zanimivo in poučno branje. Marsikaj, kar nam prej ni šlo v račun, nekako ni »štimalo«, je postalo jasno.

Vojteh Ravnikar je »izumil« udbomafijo. Kar se mene tiče, je to nadgradnja hobotnice. Tudi pri mafiji gre za sorodstvene in prijateljske vezi, pa tudi za ljudi, ki jih držiš »v šahu«, ker nekaj o njih veš, ker imaš kakšen obremenjujoč dokument ali karkoli že, ali imaš »v šahu« nekoga od njemu dragih ljudi. In če dodamo zraven še UDBO z vsem, kar je bila, z vsemi njenimi metodami in dejanji in vplivom in nevidnostjo in nedotakljivostjo, oziroma če vzamemo UDBO kot središče ali izhodišče mafije, potem se nam obzorje še malo poveča, še malo bolj razjasni.

Danilo Slivnik pa je izumil Kučanov klan in tako personificiral udbomafijo in močno izpopolnil hobotnico, vendar mislim, da daje Kučanu preveliko veljavo. Vsekakor, če pogledam na Kučanov klan z udbomafijske perspektive, on ni začetnik, ampak zelo uspešen nadaljevalec in morda zaradi razmer v slovenski republiki in državi najbolj viden in izpostavljen voditelj udbomafijske združbe. Slivnik kot pronicljiv opazovalec političnega dogajanja pri nas bi lahko raziskal, kako se je vse skupaj začelo, kdo je bil začetnik in kako je šlo to potem naprej. In morda še namignil, kdo so potencialni nasledniki, ki jih je sigurno več, ne more biti en sam. Vsekakor mafijski oziroma udbomafijski šefi niso nujno najbolj vidni njeni predstavniki, tako kot v dobri kriminalki ni morilec tisti, na katerega najbolj očitno kažejo vsa dejstva, ampak nekdo iz ozadja, na prvi in sedmi pogled popolnoma nedolžen in nevpleten.

Sama pravim vsemu skupaj orkester, ki pa mu seveda nekdo, ki ga ne vidimo, dirigira, pa tu gre bolj za prispodobo kot za teorijo, ker sem prepričana, da so omenjene teorije blizu resnici in bi jih bilo treba samo še razširiti in poglobiti in dodelati in opremiti z dejstvi. Ampak to je bolj posel za čebele, jaz pa nisem čebela. Čebelam rečeš, to je panj, tam je med in one lepo pridno nabirajo med in ga nosijo v panj. Jaz pa rabim za vsako stvar navdih, celo za pomivanje posode. In če se mi ta luč ne prižge, če se navdih ne pojavi, potem ni nič. Na srečo mi raznih idej in navdihov ne manjka, tako da kar nekako funkcioniram.

Ampak. Vse, kar sem do tu napisala, je za v koš, za na odpad, za podkurbo, kot je zapisala Džuli Šviga, skratka, brez zveze. Sanje malega Japončka. Kajti 6. aprila zvečer se je pojavil Hribar. Pa ne Radio Ga-ga ali Hri-bar, ampak sami oni dr. Tine Hribar in nam pojasnil, kdo vedri in oblači v slovenski družbi in državi, kdo je hobotnica in udbomafija in kučanov klan in, če že hočete, dirigent orkestra, kdo je zvezda, stalnica na slovenskem nebu, kdo je TOČKA.

Zrcalo

Slika 38. Zrcalo Mirko Kambič

Torej, iz intervjuja z dr. Tinetom Hribarjem smo izvedeli, da ves čas z enim očesom gleda, kaj se v politiki dogaja, in po potrebi se tudi angažira, ko je treba. Tako, da politika ni nikoli izključena iz njegovega delovanja. Pravi, da je bil preveč determiniran s politiko, da je bila njegova življenjska usoda veliko odvisna od politike, predvsem pa iz skrbi za obstoj slovenskega naroda, da se je potem angažiral v času Nove revije in takrat potem pravzaprav vstopil v politiko, najprej prek kritike totalitarizma, od Marxa prek Lenina do Kardelja, to je bila prva faza, potem pa so prišli do vprašanja osamosvojitve in seveda to je vse povezano s politiko. Sestavljal je slovensko ustavo, eden izmed sopiscev, in to ga je potegnilo. Ampak zmeraj se je skušal potem iz tega potegniti ven in se vrniti k filozofiji.

Nekateri jima očitajo, njemu in Spomenki, da se politično pomikata z ene strani na drugo. V resnici pa sta onadva premočrtna, politični voz pa vijuga okoli njiju enkrat na desno, enkrat na levo.

Na vprašanje, kje je nastala tista iniciativa, tista pobuda, glavna, da so se potem dogajale stvari v osemdesetih letih, recimo, 70. številka Nove revije, pa potem plebiscit pa tako naprej, je odgovoril, da so bili to oni, razsvetljenci, zagovorniki svobodomiselstva.

Sestavljal je slovensko ustavo in na začetku bil pri Demosu, eden od utemeljiteljev Demosa, pri Novi reviji in tako naprej. Ko sta s Spomenko začutila, da se Demosa polašča cerkvena hierarhija, da je prišla na dan ideja o rekatolizaciji Slovenije, sta se uprla. Eden in drugi sta napisala neki tekst, Zaustavite desnico.

In zaradi tega razloga sta se odločila skupaj s še nekaterimi ljudmi, da dajo oblast levici ali pa sredini, LDS-u. Se pravi, da je niso dobili na volitvah, ampak so jim jo podarili. Ocenili so, da je situacija taka, da morajo zamenjati vlado in so se potem dogovorili z Drnovškom, ga podprli in samo na ta način je bil izvoljen. To so storili oni in ne neki »pikzibnarji«. »Pikzibnarji so nekam bezljali in so se ob tem popolnoma izgubili.

»Lahko bi rekli, da smo državo vzeli od tukaj in jo dali, recimo Demosu, vendar ni šlo za državo, ampak samo za vlado, samo za izvršno oblast je šlo. A je bila možnost tedaj, da LDS ne dobi teh volitev? Če bi takrat Demos zdržal, bi Demos ponovno zmagal. Zaradi razkola Demosa, in Demos smo mi bili in Pučnik ga je ukinil, je potem LDS zmagala tudi na volitvah. Če bi pa takrat Demos skupaj držal, če ne bi bilo tega desnega puča, ko so hoteli zrušiti Demokratsko stranko, potem bi Demos ponovno zmagal. Tako, da je krivda teh rušiteljev.« Ko se je LDS in Drnovškova vlada preveč oddaljila od demokratičnih norm, je Hribar nekajkrat zagrozil, če ne bo drugače, bo on osebno ponovno ustanovil Demos. »O, ja in jaz sem Zbor za republiko.«

Morda iz napisanega ni tako očitno, morda se je samo meni tako zdelo. (Što se babi snilo, to se babi strilo.) Vendar, ko sem poslušala intervju, se mi ni prižgala samo ena lampa, prižigale se mi vsevprek: To je bog, ki je ustvaril Slovenijo in brez katerega človeku ne pade las z glave! To je nadbog, ki je nad hobotnico, ki so mu podrejeni vsi bogovi in se mu morata, hočeš, nočeš, podrediti tudi Kučanov klan in udbomafija, ki neviden z nevidno taktirko dirigira orkestru! To je zvezda stalnica na slovenskem nebu! To je TOČKA!

7.3. Kočevski Rog

Avtor: Urška Eniko

7.3.1.

Ko sem zvedela, kaj se je zgodilo v Rogu, se me je polastilo nerazumljivo vznemirjenje in splet zmedenih in nasprotujočih si misli, ki jih še danes ne morem popolnoma razvozlati in pa velika jeza in razočaranje, zakaj meni o tem ni nihče povedal. Nekako nejasno, a vztrajno sem zgodbe, ki sem si jih prebrala, navezovala na precej močna čustva: predvsem ponižno in daljno občudovanje, hvaležnost in nedoločno tesnobo. Kdaj, kje in kako se je to zgodilo, ne vem natančno, vem pa, da je bilo nekako povezano s knjigo Ušli so smrti in da je bilo nekje sredi študija zgodovine. Spomnim se namreč, da sem v četrtem letniku pri predmetu Slovenci v 20. stol. posebno vlekla na ušesa, da bi kaj slišala o Rogu, pa sem komaj kaj ujela, mogoče nekaj stavkov v smislu, da so bili domobranci vrnjeni iz Vetrinja in da so se maščevali nad njimi. Težko verjamem, da sem slišala kaj o Teharjah, kajti bila sem nemalo začudena, ko mi je nekdo pripovedoval, da je bil tam zaprt. Še vedno mi je nerodno, ker med njegovim pripovedovanjem nisem vedela, kaj se je tam zares zgodilo.

Naj povem še tri stvari, ki omenjeno postavijo v poseben kontekst, namreč, da je tisti predmet zgodovine obsegal le čas druge svetovne vojne in obdobja do danes, prva svetovna vojna je bila zajeta pri drugem predmetu, in da sem bila zvesta obiskovalka predavanj in je težko verjeti, da bi zamudila ravno predavanje, ki je govorilo o Rogu. In tretjič, kar je najvažnejše, predavanja nisem obiskovala v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak pred desetimi leti.

Od takrat, ko sem zvedela za Rog, sem pomislila nanj velikokrat in na veliko načinov. Kakšen trenutek me je celo presunila misel, da to ne more biti res. Ko pa sem pred kratkim drugič stala pred breznom pod Macesnovo gorico, se mi je porodil zelo neposreden in silen vzgib, ki ga ni mogoče več zatajiti, namreč, da je potrebno povedati drugim, ki ne vedo ali nočejo vedeti. Ta izjemna želja povedati se je še dodatno okrepila, ko sem nedavno obiskala Pokrajinski muzej v Kočevju in zopet izvedela samo en stavek o Rogu. Razsvetlili so me s podatkom, da je bilo Kočevsko po vojni tudi prizorišče povojnih pobojev. Nekoč sem nekje prebrala, da tako kot pajek ne more živeti brez mreže, boljševik ne more na oblast brez zločina. Ne vem več, kje sem to brala, in tudi moje iskanje po morebitni literaturi, kjer naj bi to pisalo, ni obrodilo sadov, a prav ta misel meje vznemirila, ko sem stala ob breznu.

Prebrala sem nekje tudi čudno misel, ki nas sprašuje, ali je res nujno, ali je dobro, da se o tem izjemnem človeškem in narodnem dogodku sploh ohrani kak spomin. Seveda moram in moramo odgovoriti samo pritrdilno in Rogu nameniti globok razmislek, ki bi moral vsakemu, tudi nam navadnim ljudem, marsikaj povedati. Verjetno pa bi komu, ki je obdarjen s posebnimi darovi, lahko služil celo za navdih, za izjemna dela.

Očitno je, da se vsaj del pomembnih akterjev, ki oblikujejo javni slovenski spomin, strinja z idejo, da je treba Rog pozabiti. Če bi le malo želeli ne pozabiti, bi Kočevje imelo muzej domobranske epopeje, ker se je prav tam pričela njihova zadnja postaja križevega pota. V Pokrajinskem muzeju pa ni niti ene razstavne sobe za domobrance, mislim, da niti enega samega panoja ne. Res ni nikogar, ki bi protestiral ob tem? Prepričana sem, da so v Kočevju še ljudje, ki se spominjajo domobranske zadnje poti, ki bi morala postati del ne samo krajevnih, ampak kar narodnih izročil. A o tem bo nekaj več govora v naslednji številki Zaveze.

Ena sama kitica Prima Levija, zapisana v knjigi Ali je to človek, ki je na tem mestu sicer iztrgana iz celotne pesmi in je bila napisana za neki drug, a tudi grozljiv dogodek, more izraziti, kaj je potrebno povedati in razmisliti.

»Razmislite, da se je to zgodilo:
zapovedujem vam te besede,
vtisnite sijih v srca,
ko ste doma, ko hodite po cesti,
ko ležete ali vstajate,
ponavljajte jih svoji deci«

Odgovor na osnovno vprašanje, komu in kako povedati, se še ni izoblikoval, močna želja pa je ostala, a se včasih že prikradejo dvomi ob vedenju, da nekateri le govorijo, pa niso slišani. Nekdo mi je celo potožil: saj govorim, pa nisem poslušan. Včasih je potreba povedati tako velika, da se mi zdi, da bi bilo potrebno pripovedovati vsakemu Slovencu posebej in da bi tudi poslušani imel kaj povedati meni. Iščem tudi prave besede, s katerimi bi mogla povedati, pa sem se ovedla, da naš jezik ne pozna besed, ki bi lahko izrazile to rušenje človeka in naroda, ki se je zgodilo v Rogu. Misli, ki jo želim izraziti, se lahko le približam, če zapišem, da smo Slovenci v Rogu dosegli dno. Globlje ni mogoče, ni bolj bednega človeškega stanja in ni ga mogoče misliti, kot je stanje tistih, ki so nam naredili Rog. Zločin v Rogu bi zahteval posebno ime, ne bi se smel imenovati samo zločin, ker ga v marsičem presega. Kar se trudim povedati, bi najlažje ponazorila z besedami nekoga, ki je preživel nemško taborišče: »Tako kot naša lakota ni primerljiva z občutkom, ko človek preskoči obrok, bi način, kako nas zebe, zahteval posebno ime. Ljudje pravimo ‘lakota’, ‘utrujenost’, ‘strah’ in ‘bolečina’, pravimo ‘zima’, a vse to je nekaj drugega, a vse to je nekaj drugega. To so svobodne besede, ki so jih ustvarili svobodni ljudje, ki so živeli, uživali in trpeli na svojih domovih.«

Če si izposodim še naslov že omenjene knjige Ali je to človek, mi ta zopet povzroči marsikatere misli. Ali je to človek, ki si je domislil Rog? Ali je to človek, ki poleg vsega, kar je bilo narejeno in nam je vsaj v obrisih znano, mladega človeka postavi pred brezno, ga pogleda v oči, ubije in zvali v jamo, če ne pade sam. Verjetno občasno še pogleda z vrha jame, kaj se dogaja v njej. Zdi se mi pomembno poudariti »mladega človeka«, kajti pri njem bi morala biti mladost in radost, ne pa smrt. Kaj umor pomeni za tistega, ki je žrtev, vem, pomeni smrt. Kaj pa to pomeni za narod, ki ima poldrugi milijon ljudi in se taka smrt zgodi za 12 000 fantov, ne vem. Čuditi pa me mora, da se še niso našli psihologi, psihiatri, politologi, demografi, zgodovinarji in drugi strokovnjaki, da bi to proučili in nam povedali. Saj gre tudi za njihov narod.

Klečeči vojak

Slika 39. Klečeči vojak Bara Remec

Bojim se, da bi dobili le neke statistične podatke s splošno ugotovitvijo »saj je bilo res hudo« in »ni prav, da se je to zgodilo«, kje bi se porazgubila bolečina in trpljenje in strašna krivica, ki se je zgodila človeku, ki je prišel do brezna in bil mrtev ali še živ vržen vanj. Brezimna množica zapečatenih obrazov, nekaterih jasno razpoznavnih, mnogim bi se dalo podeliti tudi ime, čaka, da povemo, kaj se je zgodilo z njimi.

Razmislimo, da se je to zgodilo in da smo s tem na neki nepojasnjen način zaznamovani. Rog je med nami, čeprav ga zavestno ali nezavestno potiskamo stran in se pretvarjamo, da ga ni. Je in bo, pa če nam je prav ali ne. Rog je presekal slovensko zgodovino na dvoje. Večno, z vidika našega kratkega življenjskega časa, lahko razmišljamo, pa verjetno ne bomo doumeli, tako nečloveško se je zgodilo tisto v lepem Rogu.

Kakor se vedno zgodi, ko je osnovna lakota potešena, se zbudi druga, globlja lakota. Se bo to kmalu zgodilo pri nas? Bo prišla lakota po vedenju in razumevanju? Mogoče, če nas bo veliko in vedno več, ki bomo govorili.

8. Aktualistika

8.1. Še ena refleksija na refleksijo

Avtor: Justin Stanovnik

8.1.1.

Svoje življenje sem preživel kot učitelj. Ker je boljševiška država slabo prenašala latinščino in grščino, za kar sem bil nekako izučen, sem učil druge predmete, med njimi tudi slovenščino. To pomeni, da sem popravil veliko domačih nalog in bil mnogo bojev za uveljavljanje osnovnega soglasja med stvarnostjo in jezikom, med tem, kako svet je, in tem, kako se o svetu govori. Ko pa sem prebral odziv dr. Spomenke Hribar na neko moje pisanje (Družina, 17. februarja 2008), sem pomislil, da do nepokritosti med življenjem in jezikom prihaja tudi v izdelkih učenih sociologov, če jih pošiljajo izpod goste sence ideologije.

V izvornem besedilu dr. Spomenke Hribar – Refleksija ob pogledu, ki ubija, Revija 2000 – nas avtorica seznani z dvema podobama, ki si ju je ustvarila o škofu Perku. Iz osebnega srečanja ji je ostal v spominu kot »izredno prijeten in plemenit človek«. Intervju na primer, ki ga je nekoč dal za Novo revijo, je bil »izjemen: po pronicljivosti in direktnosti, po globini vere, ki jo je izpričal, po ljubezni do bližnjika«. Na omizju o procesu proti škofu Gregoriju Rožmanu pa ga je videla povsem drugačnega. Njegov pogled je bil »sovražen«, »pogled, ki ubija«. Bil je to pogled, »ki je bil tako poln sovraštva, da to že ni bilo več nekaj osebnega. Ne, sploh ni bilo osebno sovraštvo, bilo je nekaj več, nekaj globljega, nekaj zloveščega. Pravzaprav bi bilo treba natančneje reči: bilo je globoko, ‘objektivno’, metafizično sovraštvo, ki se je subjektiviralo, ‘poosebilo’ v osebo.«

Ti dve podobi sta tako različni, da bi človek komaj verjel, da bi mogli pripadati istemu človeku: ali bi mislil, da je prva pristna in druga potvorjena ali pa prva potvorjena in druga pristna. Če o človeku, o katerem govorita, ne bi ničesar vedeli in bi bili odvisni samo od tega, kako sta obe podobi narejeni, bi nam takoj padlo v oči, da je prva sestavljena iz najpreprostejših slovenskih besed, ki poleg tega pomenijo stvari, ki lahko normalno soobstajajo na kakem človeku druga ob drugi. Zato lahko sklepamo, da je bila ta podoba narejena brez napora, oziroma sploh ni bila narejena, ampak zgolj sporočena. Besede, ki sestavljajo drugo podobo, pa niso preproste in naravne, ampak nasprotno dajejo vtis iskanosti; poleg tega pa nikakor ni mogoče z gotovostjo reči,

kaj v kontekstu pomenijo, pa tudi, ali so stvari, ki naj bi jih pomenile, sooobstojne. Učinkujejo ne samo iskano, ampak nabreklo in forsirano. V njih oziroma za njimi ne moremo spregledati volje in hotenja. Druga podoba ni bila zgolj sprejeta in potem sporočena, ampak je bila izdelana – izdelana z nekim namenom. Stvari izdelujemo z namenom.

Vsiljuje se nam tudi vprašanje, zakaj avtorica podobe, ki se ji je vsiljevala izza omizja, ni soočila s podobo, ki jo je že imela o Perku, in se vprašala, če se mogoče le ne moti. Kako, da sta jo tako malo zaposlili Perkova »pronicljivost in direktnost«? Kako to, da je s tako lahkoto žrtvovala svoje laskavo mnenje o škofu? Vse kaže na to, da je na možnost, ki je prihajala z omizja, pravzaprav čakala, zlasti ker jo je v nadaljevanju opremila s svojo običajno protikatoliško orkestracijo. Toliko glede obeh podob.

Kar je škofa Perka na omizju o Rožmanovem procesu tako vznemirilo, so bili znaki, da se bo tu v nekem smislu obnovil nekdanji proces. Šokirala ga je nezaslišana žaljivost dejstva, da je to mogoče. Način, kako se je pogovor začel razvijati, ga je brutalno soočil z nekim temeljnim slovenskim stanjem, ki ga latentno vsi vedno nosimo v sebi, včasih pa se razžari v ponižujočo zavest, da še nismo svobodni. To stanje je izraženo v dejstvu, da so ljudje, ki so narodu prizadeli toliko gorja, kot mu ga ni prizadel še nihče, in ki so z nami ravnali s takim prezirom, kot ni ravnal še nihče, da so ti ljudje spet tu in – mutatis mutandis – ženejo svojo staro stvar naprej. In ker je bil »pronicljiv«, je jasno videl neznosno žaljivost tega stanja, in ker je bil »direkten«, je občutje, ki se je nabiralo v njem, tudi izrazil. Pravzaprav ga je izrazil tudi za nas – za vse. Neki slovenski škof je na nedvoumen način protestiral proti nevarnemu protislovju med konstitucijo demokratične države in intransingentnostjo postboljševiške kontinuitete. Pri tem je razbil nekaj malovrednega porcelana, pri čemer je takoj pritekla na oder visoka uradnica z zavoda za zaščito ideološke dediščine in začela vpiti in viti roke.

Dr. Spomenka Hribar je bila, kakor je zaupala nekemu tujemu novinarju, šestindvajset let komunistka. To pomeni, daje bila na nekaj sto partijskih sestankih, na katerih se je redno dogajalo eno od dvojega: ali je žalila lastno pamet ali pa pamet drugih ljudi. Kako to vemo? Zato, ker vemo, kaj se je dogajalo z nami, kako so komunicirali z nami – z ljudskimi množicami. Vsak shod, vsaka manifestacija je bila nekakšen partijski sestanek. Ljudje so morali molčati ob stvareh, ki so bile v koničastem nasprotju z njihovim izkustvom: da živijo v demokraciji, v najboljšem od vseh možnih svetov, prosti in svobodni, čeprav je bilo vsem jasno, da to ni res. Nekaj časa so ljudje vzdrževali v sebi oba svetova, svojega, resničnega in skušanega, ter proklamiranega in fiktivnega. A ker je človek konec koncev le eno, so se ljudje nazadnje vdali in pristali na to, kar je prihajalo iz razglasnih postaj ideološkega imperija. Da so mogli živeti, so se podredili fikciji in jo naredili za resnico. Od tod deformacija, ki traja še danes in bi ji morali reči totalitarna poškodovanost.

Tako se je leta 1942 začelo

Slika 40. Tako se je leta 1942 začelo

To, kar se je dogajalo z nami, se je na mnogo bolj intenziven način dogajalo v partiji. A to je bilo nekoč, zakaj mora še vedno trajati? Odgovor je v nenavadni svojosti in odpornosti boljševiškega genija. Še danes ne vemo, kaj je boljševizem in kaj so boljševiki. Kako so mogli prenesti tolikšen poraz, ki ni mogel, da jih ne bi spomnil, kaj so bili. In vendar jih peza ni strla in so ostali, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Kaj takega svet še ni videl. Kar je v Sloveniji ostalo za njimi, je bilo šeststo morišč ali šeststo grobišč. To so bili nasadi smrti, v katerih jih leži po eden, po dva, po pet, po deset, po sto, po tisoč, po desettisoč. Kako je mogoče govoriti o njih v isti sapi kot o osvobodilnem boju? Pa saj se o njih ne govori. Govori se o Srebrenici, a ne o Kočevskem Rogu; o Ruandi, a ne o Hrastniškem hribu; o Kambodži, a ne o Brezarjevem breznu. Slovenska polja smrti se zamolčujejo, zavestno. Sprašujemo se, iz kakšne snovi so, da to morejo – da še kar naprej ženejo svojo stvar.

S presenetljivo in še neraziskano trpežnostjo boljševiške duhovne in politične substance je tesno povezan način, kako sta Srednja in Vzhodna Evropa prešli oziroma kako prehajata iz boljševizma v demokracijo. Ko boste prebrali odlomka iz esejev dveh evropskih premišljevalcev tega dogajanja, boste začutili, da sledite zelo znani in zelo točni zgodbi.

Prvi odlomek je vzet iz daljšega besedila, ki ga je napisal Timothy Garton Ash iz ustanove St. Antony’s College v Oxfordu:

Boljševiška era

Slika 41. Boljševiška era

V Srednji Evropi se je model iz leta 1989 v neki važni točki izkazal za problematičnega. Prav zato, ker se je sprememba zgodila s pogajanji, ljudje niso imeli občutka revolucionarne katarze. Še več, predaja oblasti na način pregovorov terja kompromise. Tisti, ki prepuščajo oblast, morajo od tega kaj imeti. Za pripadnike nekdanjega vladajočega razreda – za nomenklaturo – je leta 1989 ta »nekaj« obstojal v možnosti, da so se uveljavili v zasebnem gospodarstvu, pri čemer so za začetni kapital uporabili na hitrico sprivatizirano ali protipravno prilaščeno državno lastnino. Pri takšni privatizaciji nomenklature je človek dobil vtis, da se je tu nekdanja politična moč zamerjala za gospodarsko moč. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da so bile komunistične partije s svojimi, po celi deželi razdeljenimi aktivisti, s svojo vsedržavno organizacijo in s svojimi starimi in novimi resursi bolj uspešne v tekmi za politično oblast.

(Deset let pozneje, Transit 18)

Leto 1991 – Slovenski teritorialci

Slika 42. Leto 1991 – Slovenski teritorialci

Avtor drugega odlomka pa je Aleksander Smolar, poljski politolog, ki deluje v nekem znanstvenem centru za družbene vede v Parizu:

Pri tem ni manjkalo argumentov za široko in sistematično razkomunistenje. Dokazano je, da je mogoče postaviti trdne temelje demokracije le tako, da se odpravijo stare mafijske zveze: da se onemogoči prednost v desetletjih nastalih elit, ki s svojim nakopičenim vedenjem, s svojimi sposobnostmi in možnostmi organiziranega ravnanja v času postavljanja demokracije uveljavljajo svojo premoč nad demokratično opozicijo. Tudi pravičnost terja, da se starim elitam odvzame privilegiran dostop do oblasti in imetja. Bila je velika nuja, da se znova vzpostavijo osnovne vrednote resnice in dobrega – po sistemu, ki je počival na laži, na manipulaciji jezika in na propagandi. Komunizem je razkrojil spomin celih narodov, zato ga je treba rekonstruirati, treba je obnoviti vedenje o tistih desetletjih, ki so jih obsodili na pozabo, ali pa spremenili v potemkinovo pokrajino lažnih dejstev in dogodkov. Če naj se ustvari pravna država, demokratizacija in tržno gospodarstvo, je treba najprej postaviti pravo; treba je zločinska dejanja preganjati in kaznovati. Poleg tega je tu še moralen problem: Ali ima kdo, razen žrtev samih, pravico odpuščati? Ali je mogoče konsenz, ki je potreben za premagovanje zgodovinskih razkolov, zgraditi na čem drugem kot na resnici?

(Politika do preteklosti po 1989, Transit 18)

Po zmagi Demosa leta 1990 so se skraja v Sloveniji začele stvari razvijati v smeri integralne družbene in politične prenove – v smeri, ki bi lahko nevtralizirala razvoj, ki sta ga nakazala zgoraj navedena odlomka. Prenova pomladnih sil bi mogoče uspela, če ne bi bilo »nekih ljudi iz Demosa«, kakor se je pozneje izrazil dr. Tine Hribar, »ki so preventivno izročili oblast liberalnim demokratom«. Hribar je to nato še preciziral: »Niso je (eldeesovci, op. p.) osvojili na volitvah, predali smo jim jo ljudje iz Demosa.« Te besede je Zavezin komentar (Zaveza 60) pospremil takole: »V Demosu je bila torej neka skupina, ki je imela to v sebi, da je svojevoljno – na način klike – posegla v demokratski proces. To pa so mogli imeti v sebi samo tisti ‘ljudje iz Demosa’, ki jim je ob strani stala izučenost, ki so si jo pridobili v dolgih letih prebivanja v Partiji. Nekoliko torej vemo, kdo so bili ljudje, ki so preprečili demokratično dozorevanje tranzicijskih procesov – ki niso imeli drugega namena kot restavracijo demokracije in uveljavljanje človekovih pravic.«

Nepospravljeno

Slika 43. Nepospravljeno Tamino Petelinšek

Intransingentnost slovenske postboljševiške substance je torej ena stvar, ki je tako zelo vznemirila škofa dr. Franca Perka. Druga pa je bilo stanje jezika v javnem diskurzu, h kateremu se v obupu zatekajo nekdanji boljševiki, potem ko jih je zgodovina začela vedno bolj potiskati na periferijo. Po prvi katastrofi – potem ko jim je zgodovina dala vedeti, da nanje ne računa več – jih je zadela druga: izkazalo se je, da v normalnem jeziku ne morejo legitimirati ne svojega preteklega angažmaja ne nadaljnega obstajanja v okviru nekdanje formiranosti. Kako je to videti, nam je v nekem nedavnem intervjuju ilustriral znan slovenski zgodovinar. Tam smo izvedeli za njegovo odločitev, da se bo, potem ko je spoznal »utopičnost političnega gibanja«, ki mu je pripadal – s tem evfemizmom je rahločutno pokazal na svojo partijsko preteklost – sedaj lotil študija »slovenskega klerikalizma«. A če v tem sporočilu še lahko vidimo humorno noto, nas drugo brutalno prestavi v rdeče polje nedovoljenega. V njem nas avtor seznani s tezo, da je škof Rožman »generiral konflikt med drugo vojno«. To je tako, kakor če bi kdo zahteval priznanje tezi, da smo 6. aprila 1941 Slovenci »generirali« konflikt, ki je nastal z nemškim in italijanskim napadom. Jasno je, da na izhodiščih te vrste ni mogoč racionalen razgovor.

S takim jezikom poizkušajo postboljševiški desperados tako degradirati komunikacijski teren, da je že domala neprehoden. Ljudje, ki imajo kaj povedati – ki mislijo, da morajo na vsak naš način nekaj povedati po petdesetletnem molku in po petdesetletnem potvarjanju – , se na njem čutijo vedno bolj izgubljene. To je drugi razlog za obup, ki je izhajal iz škofa Perka tistega večera na slovenski nacionalni televiziji.

To dvoje je v teh refleksijah in protirefleksijah zares važno: neokusno vztrajanje postboljševiške elite v javnem prostoru – njena pohujšljiva neposlušnost zgodovini – na eni strani, na drugi pa nevarnost, v katero spravlja jezik in s tem možnost normalne nacionalne kulture. O drugem tu ne bomo govorili.

Igra sonca in oblakov

Slika 44. Igra sonca in oblakov Mirko Kambič

Razen morda še o nečem. Dr. Hribarjeva nekje namiguje na domobransko kolaboracijo. S tem nas je spomnila na eno največjih krivic, ki so nam jih naredili boljševiki in ki je mogoče obenem razlog, da v Evropi nimamo tistega ugleda, ki bi ga sicer lahko imeli in nemara celo morali imeti. Da bi namreč opravičili svoja genocidna dejanja nad nami, so morali kazati na kolaborantsko naravo našega naroda. To je ta kričeča krivica. V resnici je namreč tako, da je bilo v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami, ki so doživele okupacijo, najmanj kolaboracije. Praktično lahko rečemo, da je ni bilo. Tony Judt nas je v Zgodovini Evrope po 1945 nekoliko poučil, kako je bilo drugod. Avstrijci, ki so predstavljali samo desetino predvojnega nemškega prebivalstva, so dajali polovico vseh stražarjev v nemških koncentracijskih taboriščih; na Nizozemskem se je 23.000 mož prostovoljno javilo za služenje v esesovskih divizijah; na Norveškem je eden od petih predvojnih oficirjev stopil v Quislingovo neonacistično stranko; in vichyska Francija je, ne da bi jo Nemčija k temu silila, uvedla in izvajala »judovske zakone«. Nič približno podobnega se ni dogajalo v Sloveniji. Tudi po tem ne, ko so boljševiki septembra 1941 zaplenili narod, da bi na njem izvedli svoj ideološki poizkus. Šele po enoletnem boljševiškem terorju, v katerem je v nepopisnih mukah umrlo tisoč Slovencev, so ljudje zahtevali od Italijanov orožje, da se branijo. (Po »letu strahote«, ki ga je učiteljiščnik Vinko Mravlje v dnevniku povzel s stavkom: »Iz pograjskih hribov diha groza.«)

Opazili smo seveda tudi to, da je dr. Hribarjeva v svojo obrambo investirala še enega od trubadurjev izpod svojega okna, še eno žrtev svojega »spravnega« šarma. Kakor vsakemu človeku je tudi njej mnogo za to, da bi bila razumljena takšna, kakor misli, da je. To razumemo. Ne razumemo pa, da ni bila bolj pretresena nad tem, kar je videla. (Če nismo še vedno neumni in je vse skupaj bila samo ena od njenih vlog v nekem tranzicijskem scenariju.)

(Kakor ni bilo tistih petnajst ali dvajset tisoč ljudi, ki so leta 1945 uprizorili Kočevski Rog, dovolj pretresenih nad tem, kar so počeli, da bi nam povedali, kako je tista reč potekala. Da bi nam izpolnili srčno željo in nam povedali, kaj so fantje govorili, ko so padali v jame. Katere so bile njihove zadnje besede? To bi zelo, zelo radi izvedeli. A nič. A nič. Kakšna zakrknjena žlota je to bila!)

Slovenija

Slika 45. Slovenija Simon Dan

Ko prihajajo leta, ki nas drugega za drugim kličejo na zadnji breg, ni najbrž nikogar od nas, ki ne bi pomislil, kaj vse je bilo in kaj vse bi lahko tudi izostalo. A da ubežna leta (Eheu fugaces, Postume, Postume!) zapraviš za to, da postaneš boljševik, to je preveč, to presega vse meje. Tak človek bi imel pravico, da se pritoži. (A bi vseeno predlagali, da svoji pritožbi priloži potrdilo o številu udarniških ur, opravljenih pri kakem delu za zmanjševanje totalitarne poškodovanostiv državi Sloveniji.)

P. S.: Kak dan, predem sem oddal to pismo, me je dosegla novica, da je škof Perko dobil Družino z mojim prispevkom, ko je bil že na smrtni postelji in ga ni mogel prebrati. Prebrali so mu ga drugi. Pravijo, da je bil zadovoljen. Ta vest me je razveselila kot že dolgo ne katera. Včasih se kaka stvar le prav obrne. Za konec tudi bralcem Družine želim, da se jim kaka stvar prav obrne.

8.2. Resolucija 1481

Avtor: Lana Olup

8.2.1. Uvod

Prispevek Obsodba zločinov totalitarnega komunističnega režima in »Resolucija 1481« se nanaša na dokument Parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 2006 in na potrebo po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov. V javnosti, to je v časopisih, na TV, na okroglih mizah, in tudi v osebnih pogovorih se pogosto pojavljajo ocene o življenju v Sloveniji pred njeno osamosvojitvijo. Mladi o tem vprašanju nimamo lastne izkušnje. Zato smo v razmišljanju najprej vezani na pogovore in odgovore v ožjem družinskem krogu, potem pa se vedenje širi. Preučevanje nastanka neke države je treba umestiti v širši zgodovinski kontekst. Zgodovinska vedenja o posameznih dogodkih iz preteklosti se odkrivajo na novo. Pogosto slišimo, da se pogovarjamo o »tabu« temah. V totalitarnih sistemih velja, da je vladajoči režim nezmotljiv in najbolj pravičen. Tak položaj je bil tudi v Sloveniji pred njeno osamosvojitvijo. Vendar tudi totalitarni sistemi delujejo v okviru nekih pravnih norm. Po padcu totalitarnih sistemov pa je dana možnost objektivnega ocenjevanja njihove nezmotljivosti in pravičnosti. Radi rečemo, da to ocenjujemo z zgodovinske distance. Ker velja, da so bili totalitarni sistemi moderne dobe zločinski, je do tega treba zavzeti stališče. Na več mestih, z različnimi deklaracijami, torej pravnimi akti, sta bila obsojena nacizem in fašizem. Take obsodbe komunizem v Sloveniji še ni doživel, čeprav smo bili s strani mednarodne skupnosti k temu izrecno pozvani. In prav ta poziv je predmet mojega razmisleka. Uvodoma moram še povedati, da sprva nisem imela predstave o tem, koliko strokovne literature obstaja in kako jo bom zbrala.

Obisk v knjižnicah Državnega zbora, Ministrstva za pravosodje in Muzeja novejše zgodovine Slovenije pa mi je odkril ogromno knjig in tudi razprav na to temo. Zato je bilo treba zbrati in prikazati le nekaj tega obsežnega gradiva, ki pa vseeno daje dovolj pregledno podlago za odločitev o potrebnosti obsodbe totalitarnega komunističnega režima pri nas.

8.2.2. Resolucija 1096

Preden se lotimo naslovne teme, se je treba ozreti še deset let v preteklost. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je na svojem rednem zasedanju leta 1996 sprejela Resolucijo o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov. Resolucija ugotavlja, da je dediščina nekdanjih komunističnih totalitarnih sistemov vprašanje, ki ga ni lahko obravnavati. Rešitev ponuja v dveh smereh. Najprej je to institucionalna raven, se pravi vzpostavitev take strukture državnih organov, ki bo zagotavljala uresničevanje enega temeljnih načel demokratične družbe, to je vladavine prava ter spoštovanja človekovih pravic in različnosti. Iz besedila je moč razumeti, da bi to nalogo še lahko uresničili. Toda na tej podlagi je treba stare strukture in način razmišljanja odpraviti in premagati, kar pa je že težji zalogaj. Resolucija opozarja v primeru neuspelega prehodnega procesa na nevarnost pojava korupcije namesto vladavine prava in organiziranega kriminala namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko »žametna obnovitev« totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije. Po mnenju, ki izhaja iz Resolucije, je ključ do mirnega sožitja in uspešnega prehodnega procesa v doseganju občutljivega ravnovesja pri zagotavljanju pravičnosti brez iskanja maščevanja. Demokratični državi, ki temelji na vladavini prava, je naloženo, da mora pri odpravljanju dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih sistemov uporabiti proceduralna sredstva. Drugih sredstev ne sme uporabiti. Veljati mora, da ima demokratična država, ki temelji na vladavini prava, na voljo dovolj sredstev za zagotovitev spoštovanja pravičnosti ob upoštevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Taka država bi se tudi morala učinkovito ubraniti pred ponovno oživitvijo komunistične totalitarne grožnje, saj ima na voljo sredstva, ki niso v nasprotju s človekovimi pravicami in vladavino prava. Za dosego teh ciljev je Skupščina oblikovala več priporočil, kako bi države članice dediščino nekdanjih komunističnih totalitarnih režimov odpravile. Pripravljavci teh priporočil so se očitno zavedali, da ciljev ni moč doseči čez noč, ampak da to pomeni proces, ki bi moral temeljiti na več načelih. Poseben poudarek je na tem, da mora proces vključevati spremembo miselnosti (spremembo v srcu in duhu), katere glavni cilj naj bo odprava strahu pred prevzemanjem odgovornosti, nespoštovanja različnosti, skrajnega nacionalizma, nestrpnosti rasizma in ksenofobije, kot del dediščine starih režimov. Vse to naj bi nadomestile demokratične vrednote, kot so strpnost, spoštovanje različnosti in odgovornost posameznika za svoja dejanja. Ker se v Sloveniji v javnosti pogosto negativno prikazuje postopek vračanja premoženja, ki so ga posamezniki zgubili v času trajanja komunističnega režima z nacionalizacijo, naj tu navedem še nasvet Skupščine, ki svetuje, naj se premoženje, vključno s premoženjem cerkev, ki je bilo nezakonito ali nepravično odvzeto s strani države, praviloma in integrum vrne prvotnim lastnikom, seveda brez povzročanja novih krivic. Pomemben del obravnavane Resolucije je namenjen tudi lustracijskim ukrepom ali dekomunizaciji, pri čemer pa morajo biti izpolnjena določena merila. Ne glede na vse ukrepe pa iz Resolucije izhaja, da so najboljše jamstvo za odpravo nekdanjih komunističnih totalitarnih sistemov temeljite politične, pravne in gospodarske reforme, ki vodijo k oblikovanju pristnega demokratičnega duha in politične kulture.

Vrnitev

Slika 46. Vrnitev

8.2.3. Resolucija 1481

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je deset let po Resoluciji 1096 sprejela še Resolucijo 1481, s katero je izrazila potrebo po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov. Deset let je dovolj dolgo razdobje, da so se v tem času lahko pokazali učinki prej sprejete Resolucije. Lahko domnevamo, da Komite za politične zadeve ni bil ravno najbolj zadovoljen z njenim desetletnim uresničevanjem, zato je smatral, da je treba sprejeti še eno in dodatno poudariti potrebo po obsodbi zločinov komunističnih režimov. Imel pa je uresničevanje svoje prejšnje Resolucije za tako pomembno, da se v 1. točki Resolucije 1481 naravnost sklicuje na prejšnjo, očitno nezadovoljen z ukrepi za odpravo zapuščine bivših komunističnih totalitarnih sistemov. Druga točka Resolucije zelo neposredno pove, da so bile za totalitarne komunistične režime, ki so v prejšnjem stoletju vladali v srednji in vzhodni Evropi, kamor sodi tudi Slovenija, brez izjeme značilne množične kršitve človekovih pravic. Resolucija pa priznava, da so se kršitve razlikovale glede na kulturo, državo in zgodovinsko obdobje ter so obsegale individualne in kolektivne umore in usmrtitve, smrti v koncentracijskih taboriščih, stradanje, deportacije, mučenje, suženjsko delo in druge oblike množičnega fizičnega nasilja, preganjanja na etnični ali verski osnovi, kršitve svobode vesti, mišljenja in govora, svobode tiska in tudi odsotnost političnega pluralizma. Danes se lahko z začudenjem vprašamo, kako je mogoče, da se je vse to dogajalo. Resolucija nas pouči, da so se zločini opravičevali s teorijo razrednega boja in načelom diktature proletariata. Razlaga obeh načel je opravičevala »odstranitev« ljudi, ki so jih šteli za škodljive za izgradnjo nove družbe in kot takšne za sovražnike totalitarnih komunističnih režimov. Ogromno število žrtev v vseh teh državah so bili njihovi lastni državljani. Ob tem pa skupščina priznava, da so kljub zločinom totalitarnih komunističnih režimov nekatere evropske komunistične partije prispevale k uvedbi demokracije. Že omenjena distanca desetih let od sprejetja prejšnje Resolucije o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov je dala možnost Komiteju, da preveri njeno uresničevanje. Zato je lahko prišlo do ugotovitve, da padcu totalitarnih režimov v srednji in vzhodni Evropi ni v vseh primerih sledila mednarodna preiskava zločinov, ki so jih ti zagrešili. Poleg tega mednarodna skupnost storilcem teh zločinov ni sodila, kot je to storila v primeru grozljivih zločinov, ki jih je zagrešil nacizem. Razumljivo je, da na podlagi te ugotovitve Resolucija nadaljuje, očitno z obžalovanjem, da je prav zaradi tega javna ozaveščenost o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi v preteklosti, zelo majhna. Pri nas pogosto slišimo pozive, naj pozabimo preteklost in se zazremo v prihodnost. To je morda lepo slišati, toda Skupščina je prepričana, da je zavedanje zgodovine eden od pogojev za to, da se v prihodnosti izognemo podobnim zločinom, in nadaljuje, da imata moralno ovrednotenje in obsodba storjenih zločinov pomembno vlogo pri vzgoji mladih generacij. Kakor bom skušala pojasniti še kasneje, je le jasno stališče mednarodne skupnosti o preteklosti lahko jasen napotek za njihovo bodoče ravnanje. Ta želja izhaja iz globoke humane naravnanosti, saj Skupščina verjame, da si še živeče žrtve zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi, ali njihove družine zaslužijo sočutje, razumevanje in priznanje svojega trpljenja. Deseta točka Resolucije je povsem nedvoumna in jasna: razprave in obsodbe, ki so doslej na nacionalni ravni potekale v nekaterih državah članicah Sveta Evrope, mednarodne skupnosti ne morejo odvezati od tega, da zavzame jasno stališče do zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi. Njena moralna dolžnost je, da to stori brez slehernega nadaljnjega odloga. Tako stališče pa ni zgolj deklarativne narave, saj v nadaljevanju naravnost zavezuje, ko se razglasi, da je Svet Evrope ustrezno mesto za takšno razpravo na mednarodni ravni prav zato, ker sta varovanje človekovih pravic in vladavina zakona temeljni vrednoti, za katere se zavzema. Parlamentarna skupščina nedvoumno in ostro obsoja množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi, in izraža sočutje, razumevanje in priznanje žrtvam teh zločinov. Pri študiju te Resolucije se mi zdi posebno pomembna njena trinajsta točka, s katero so pozvane vse komunistične in postkomunistične stranke v državah članicah, ki tega še niso storile, naj ponovno ocenijo zgodovino komunizma in svojo lastno preteklost ter se javno distancirajo od zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi, ter jih povsem nedvoumno obsodijo. Na podlagi tako izraženega stališča Skupščina verjame, da bo to jasno stališče mednarodne skupnosti odprlo pot k nadaljnji spravi. Poleg tega bo, kot je mogoče upati, se s pozivom zaključuje Resolucija, spodbudilo zgodovinarje po vsem svetu, da bodo nadaljevali z raziskovanjem, katerega cilj sta ugotavljanje in objektivna ocenitev tega, kar se je zgodilo.

Ljubljana 26. maj 1945 – Proklamacija smrti

Slika 47. Ljubljana 26. maj 1945 – Proklamacija smrti Vlastja Simončič

8.2.4. Uresničevanje Resolucije 1481 v Sloveniji

Humanistično izražene misli v dokumentih takega organa, kot je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, bi morale doseči svoj namen, če bi tisti, na katere se te misli nanašajo, iskreno želeli prekiniti s preteklostjo in z organizacijo, ki so ji pripadali. Zato je zanimivo navesti sklepni citat izpod peresa dr. Ljuba Sirca, ki je bil na prvih demokratičnih volitvah v samostojni Sloveniji celo predsedniški kandidat stranke Liberalne demokracije Slovenije (LDS.) V pogledu najprej ocenjuje, da bodo Slovenija in druge nekdaj komunistične dežele mogle imeti jasen pogled naprej šele, ko bodo izginili s površja voditelji genocidne Partije, stari in podmladek, ko bo prenehalo neprestano laganje in pretvarjanje, še posebej pa hvaljenje nasilja za nazaj ob tihi grožnji, da utegne spet priti na dnevni red. Šele takrat bo pred nami odprta pot k preizkušeni demokraciji, h gospodarskemu napredku ob tržišču in podjetništvu ter h kulturi brez pretvarjanja in laži. Šele ko bodo zagovorniki umora in laganja utihnili, se bomo mogli resno pogovoriti, kako naj se prilagodimo Evropi in kako naj jo začnemo dohitevati. Te besede niso vzpodbuda za uresničevanje poziva iz 13. točke Resolucije 1481, ki zahteva od strank naslednic bivšega režima jasno distanco od zločinov in njihovo nedvoumno obsodbo. In kdo je v Sloveniji tisti, ki bi moral izreči svoje distanciranje in obsodbo? Dr. Ljubo Sirc je pri tem nedvoumen in obsoja mednarodno naivnost, ki izhaja prav iz obeh obravnavanih resolucij, z izrazom obžalovanja, da so demokrati na Zahodu še vedno prav tako naivni, kot so bili doslej. Mirno verjamejo LDS-ovcem in SD-jevcem (Socialnim demokratom), ki jim razlagajo, kako so se spremenili in niso več totalitarci, kakršne so bile stranke, iz katerih so se oblikovali (ZKS in ZSMS). Kako preroške so bile te misli, se je izkazalo le nekaj mesecev kasneje, torej v času pisanja tega članka, ko smo zvedeli, na kakšen način so prav predstavniki SD blatili aktualno vlado in s tem vso Slovenijo v tujini in kako so aktivno asistirali pri napovedanih demonstracijah delavcev, upokojencev in študentov, domnevno proti delodajalcem, v resnici pa proti vladi.

Dr. Ljubo Sirc se tudi z občutkom dotakne 10. točke Resolucije 1096, in sicer v članku »Pravna samovolja«, objavljenem v »Demokraciji«. Omenjena točka, kot sem že zapisala, se nanaša na potrebo po vračanju nacionaliziranega premoženja. Zakon o denacionalizaciji, sprejet leta 1991, je predvidel, da naj bi bili postopki končani v enem letu. V času izvajanja tega zakona so bile v Sloveniji pretežno na oblasti stranke, ki so izhajale iz političnih organizacij komunističnega sistema. V članku resignirano opiše svoj primer vračanja premoženja, ki še po 16 letih veljavnosti zakona ni zaključen, in se sprašuje, ali Slovenci res nimajo nobenih pripomb k takemu poslovanju. Pove, da je sam dočakal že 88 let starosti med čakanjem na sodišču, zato sam vrnjenega premoženja ne bo mogel uporabljati.

»Slaba vest in aroganca« je naslov izjave Zbora za republiko, v katerem ta obsoja del slovenske javnosti in politikov, ki se do resnice o zasutih in zamolčanih jamah s po vojni pobitimi političnimi nasprotnild, vojaki in civilisti, ki jih je bilo treba po partijskih navodilih preorati in posejati s travo, obnaša ignorantsko in prezirljivo. Iz izjave izhaja, da kakor so bili povojni poboji dejanja nezaslišane okrutnosti in zločinske preračunljivosti, tako so bila prikrivanja morišč in resnice o njih dejanja slabe vesti ukazovalcev in storilcev. Aroganca, ki smo ji danes priča, pa je znamenje barbarstva. Navedena izjava pomeni opozorilo, da je javna ozaveščenost o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi, zelo majhna in da se stranke komunistične naslednice niso distancirale od zločinov, ki so jih v preteklosti storile njihove predhodnice. To pomeni, da se v Sloveniji 6. in 7. točka Resolucije 1481 ne uresničujeta.

Ob obisku knjižnice Državnega zbora sem videla zelo obsežno gradivo razprav o zločinih komunističnega režima. Obsodbe teh zločinov pa ne. Zato se mi zdi 10. točka Resolucije 1481 tako zelo pomembna, saj ima mnogo širši kot le nacionalni pomen. Če ponovim, razprave in obsodbe, ki so doslej na nacionalni ravni potekale v nekaterih državah članicah Sveta Evrope, mednarodne skupnosti ne morejo odvezati od tega, da zavzame jasno stališče do zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi. Njena moralna dolžnost je, da to stori brez slehernega nadaljnjega odloga. Prav to zahtevo je zaslediti v prispevku »Politični zločini v Sloveniji«, v katerem avtor Anton Drobnič ugotavlja, da je razumljivo, da nekdanja totalitarna država ni odkrivala in raziskovala svojih lastnih zločinov. Po 60 letih od revolucionarnega nasilja pa je zadnji čas, da državna oblast izpolni svojo mednarodno, pravno, civilizacijsko in kulturno dolžnost do žrtev tega nasilja, pa tudi dolžnost do svojega, nekoč revoluciji žrtvovanega in danes zaradi revolucije razklanega naroda.

Tožniki in sodniki

Slika 48. Tožniki in sodniki Vlastja Simončič

8.2.5. Sklepna misel

Zaradi omejenosti prostora so komentarji k posameznim točkam obravnavanih resolucij razumljivo skrčeni. Toda že iz teh prikazov je razvidno, da uresničevanje namena, zlasti Resolucije 1481, ne poteka v skladu s pričakovanji Parlamentarne skupščine Sveta Evrope ter mnogih posameznikov in podpisnikov Izjave. Vprašati sem se morala, zakaj je temu tako. Delni odgovor sem našla v sklepu h knjigi o lustraciji v Sloveniji, ki se sicer nanaša na izločitev nasprotnikov demokracije z javnih položajev, položaj pa je prav enak, če gre za obsodbo komunističnih zločinov. Avtor knjige, Andraž Zidar, vidi glavni razlog, zakaj v Sloveniji do lustracije in obsodbe komunističnih zločinov ni prišlo, v razmerju sil v parlamentu. V primeru, da bi večino v njem predstavljale desno usmerjene stranke, Zidar sicer ne more trditi, da bi parlament sprejel celovit lustracijski zakon, do sprejema in resnejšega izvajanja posameznih določb pa bi verjetno prišlo. Po desetih letih, odkar je bila omenjena knjiga objavljena, se po zadnjih volitvah razmerje sil v parlamentu ni spremenilo in tako se ni čuditi, da tudi določil resolucij ni možno uresničiti vsaj na deklarativni ravni.

Izročeni

Slika 49. Izročeni Vlastja Simončič

V sklepni misli je končno treba tudi pojasniti, zakaj sem se odločila za prikaz mednarodnih dokumentov, ki obsojajo totalitarne komunistične režime v pričakovanju, da bodo tako obsodbo doživeli tudi v državah, kjer je komunistična oblast te zločine izvajala. Na razpolago mi je obsežna literatura, ki se z različnih vidikov ukvarja z obravnavano tematiko. Zato naj omenim samo tri dela: Temna stran meseca, Brez milosti in Črna knjiga komunizma. Vsem trem je skupno, da so izredno obsežno opremljena z avtentičnimi dokumenti in pričevanji, predvsem pa s slikovnim gradivom, ki je pretresljivo. Če se mednarodna skupnost celo z resolucijami zavzema, naj se postkomunistične stranke, ki tega še niso storile, jasno distancirajo od zločinov, ki jih je zagrešil njihov totalitarni komunistični režim, in jih povsem nedvoumno obsodijo, se moramo seveda zamisliti nad izjavo predsednika borčevske organizacije Janeza Stanovnika, bivšega predsednika predsedstva Socialistične republike Slovenije in s tem pomembnega sopotnika komunističnega režima, ki so mu bili zločini znani, ko je dejal, da o različnih pogledih kaže razpravljati, ne pa o naši preteklosti obračunavati in zavajati mladih, ter dodal, naj se vse, kar je spornega o NOV, znanstveno prouči. Vojna je po njegovih besedah zločin, zato povojnih pokolov ne odobrava, a jih razume. Taka izjava ni v duhu 13. točke Resolucije 1481, po kateri naj se nedvoumno obsodi povojne pokole, kakor jih imenuje sam, ampak do njih izraža celo razumevanje. Že omenjena naivnost mednarodne skupnosti, kot jo je opredelil dr. Ljubo Sirc, se kaže v tem, da Skupščina verjame, da bo to jasno stališče mednarodne skupnosti odprlo pot k nadaljnji spravi. Izjava o razumevanju, ki pomeni na neki način odobravanje povojnih pokolov, ne prispeva k spravi. Resolucija zahteva nedvoumno obsodbo zločinov, kar pokoli gotovo so, ne pa njihovo razumevanje. Slovenija svoje naloge do sebe in mednarodne skupnosti, kot to pričakujeta resoluciji, še ni opravila. Zato menim, da je prav, da se tudi študentje prava vključimo v ta proces demokratizacije slovenske družbe in si po svojem znanju prizadevamo za uresničevanje določb obravnavanih resolucij. To ni samo moralna dolžnost mednarodne skupnosti. Obsodba zločinov je tudi dolžnost nas Slovencev, in to bi morali storiti brez slehernega nadaljnjega odloga.

Vse je že odločeno

Slika 50. Vse je že odločeno Vlastja Simončič

9. Naše perspektive

9.1. Sprava, proces osvobajanja in dejanje poguma

Avtor: Anton Jamnik

9.1.1.

Med znamenji, »ki so lahko zelo primerna za to, da moremo živeti odlično milost jubileja z večjo poglobljenostjo«, našteva bula o napovedi svetega leta 2000 Incarnationis mysterium (29. novembra 1998) tudi očiščenje spomina. To očiščenje je proces osvobajanja osebne in skupnostne vesti od vseh oblik sovražnosti ali nasilja, ki jih je pustila za seboj dediščina preteklih napak; gre za prenovljeno zgodovinsko in teološko ovrednotenje dogodkov, ki naj – če je pravično – vodi do ustreznega priznanja napak ter prispeva k resnični poti sprave. Takšen proces lahko pomembno vpliva na sedanjost … in pomeni dejanje poguma in ponižnosti«1, je zapisano v uvodnem delu dokumenta »Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklosti«, ki ga je pripravila posebna Mednarodna teološka komisija na predlog njenega predsednika kardinala Ratzingerja.

V že omenjeni napovedi svetega leta papež Janez Pavel II. dodaja: »Kot Petrov naslednik prosim, da bi Cerkev, močna v svetosti, ki jo prejema od Gospoda, v tem letu usmiljenja pokleknila pred Bogom in prosila odpuščanja za pretekle in sedanje grehe svojih otrok.«2 Namen dokumenta ni raziskovati posebne primere iz zgodovine, marveč pojasniti predpostavke, ki utemeljujejo obžalovanje preteklih napak. »Le pred njegovim (Božjim) obličjem je mogoče priznavati krivde tako preteklosti kakor sedanjosti, če naj prejmemo spravo od Njega in z Njim v Jezusu Kristusu, edinem Odrešeniku sveta, ter postanemo sposobni ponuditi odpuščanje tem, ki so nas žalili.«3 Dokument torej poleg tega, da poudari pomen odgovornosti za storjene napake in s tem priznanje krivde, izpostavi pripravljenost ponuditi odpuščanje za vse krivice, ki so jih pretrpeli kristjani. Jubilejno sveto leto je tako priložnost za očiščenje spomina in s tem za spravo, ki pomeni nov začetek. Naš namen tukaj ni, da bi podrobneje analizirali dokument Teološke komisije, saj je njegova vsebina tako bogata in zgoščena, da jo je težko povzemati v skrajšani obliki. Prav pa je, da je za vse nas spodbuda in odlično vsebinsko izhodišče, da razmislimo o spravi v našem prostoru in času, in to na zelo različnih nivojih.

Sveto leto nam odpira nova vrata upanja: to so vrata vere v odrešenje, v moč sprave in odpuščanja. Ta vrata nam je odprl Bog, ki »nas je prvi ljubil«, ki nam je v Kristusu prvi ponudil roko sprave. Oznanil nam je evangelij miru in spravil svet z Bogom. Prišel nam je pokazat pot iz začaranega kroga ali bolje: hudičevega kroga vračanja enakega z enakim. Jezus ni odpravil postave (pravičnosti), ampak jo dopolni z zapovedjo ljubezni, usmiljenja in odpuščanja, ki gradi novo civilizacijo. Odtlej je mogoče presekati dvigajočo se spiralo maščevanja.

Kdor trdi, da sprava ni možna, je obupal nad človekom. Poudarek jubilejnega leta je ravno v tem, da je sprava možna zato, ker je najprej Božje, potem šele človekovo delo. Odpuščanje ima odrešenjske korenine: obstaja namreč samo eno resnično in pristno odpuščanje, to je Božje odpuščanje. Za kristjane je torej odločilnega pomena, da vanjo pritegnemo Boga in da upremo pogled v Kristusovo smrt in vstajenje.4 To pa nikakor ne pomeni, da tisti, ki so drugačnega prepričanja, ne morejo stopiti v ta proces sprave. Dostojanstvo vsakega človeka, njegova vest, ki je odprta za resnico in prizadevanje, da bi v življenju ravnal tako, kot je dobro in prav, so tista najbolj splošna antropološka (filozofska) izhodišča, ki so skupna prav vsem, ki imajo resnično voljo in pripravljenost za spravo. Krščanstvo ta izhodišča postavlja na temelje razodetja in jim po daru vere daje še nove razsežnosti.

Sprava torej pomeni novo spreobrnjenje in s tem novo kvaliteto bivanja tako na osebni kot tudi na družbeni ravni: »Slovenski narod se ne bo dvignil in moralno ne bo ozdravel, dokler se ne bo soočil z vsem zlom, ki se je nakopičilo med nami, dokler ne bo skušal obrisati vseh solza s trpečih obrazov in poravnati vseh krivic, ki smo jih prizadeli drug drugemu. Narodna sprava je ena najbolj nujnih nalog, pred katerimi stojimo … je cena za slovensko prihodnost. Brez sprave smo narod brez prihodnosti«5, je zapisal nadškof Rode.

Pri tem razmišljanju ne bomo analizirali konkretnih dogodkov, ampak bomo pod teološkim in filozofskim vidikom poskušali podati nekatera načelna izhodišča in vsebinske poudarke, ki morejo biti osnova za spravo. Pri tem se bomo osredotočili na osebno raven, na tisti notranji kozmos človeške duše in srca, na tisto »človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je človek sam z Bogom«, kot pravi koncil (CS 16), iz obličja v obličje s svojim Stvarnikom, kot tudi na družbeno raven, saj to osebno dogajanje pomeni tudi novo kvaliteto medsebojnih odnosov v prizadevanjih za plemenitejše življenje.

Moja lepa domovina

Slika 51. Moja lepa domovina Simon Dan

9.1.2. Kaj sprava ni?

Beseda sprava se uporablja v zelo različnih pomenih, kontekstih, na različnih področjih, zato pogosto prihaja do napačnih razumevanj in napačnih interpretacij. To se še posebej dogaja, ko gre za spravo na družbenem področju oziroma za poravnavo krivic, ki jih je trpela določena skupina ljudi. Gre za poenostavljena pojmovanja, ki se morda v kakšni točki le približajo pravemu pojmovanju sprave, toda istočasno popačijo njen pravi pomen. Kaj torej sprava ni?6

a) Sprava ni neki na hitro in poceni dosežen mir

Prva in najpogostejša oblika napačnega razumevanja sprave je ta, da poskuša kdo nasilje, ki se je zgodilo, izriniti iz spomina, oziroma govori o spravi čisto mimo dejstev, ki so se zgodila. To, da se noče soočiti z dejstvi oziroma jih pogosto preprosto ignorira, opravičuje z izgovorom, da je treba preteklost pozabiti, da je treba začeti na novo, brez travmatičnih spominov. Seveda se nad tako obliko »sprave« navdušujejo tisti, ki so nasilje ali krivice povzročili ali so z njimi na kakršenkoli način povezani. Želijo, da žrtve nasilje pozabijo, kar je bilo, in da odpustijo, kar se je zgodilo. Tako pojmovana sprava, kot neki hitro doseženi mir, ki se ne želi soočiti z dejstvi in resnico, je seveda daleč od resničnega očiščenja spomina.

Tako se poskuša narediti trpljenje žrtev za nepomembno ali ga celo ignorirati; s tem se ponižuje tisti, ki je krivico trpel; tistemu, ki je slabo dejanje povzročil, pa se onemogoča, da bi mogel v soočenju z resnico začeti novo življenje. Zahtevati od tistih, ki so trpeli, naj pozabijo ali preprosto spregledajo svoje trpljenje, pomeni, da se s tem nasilje nad žrtvami na nek način nadaljuje, saj jim tisti, ki to od njih zahtevajo, posredno dopovedujejo, da njihovo trpljenje ni pomembno in so potemtakem tudi oni (žrtve) v tem procesu sprave nepomembni. Razvrednotiti in ignorirati spomin pomeni tudi razvrednotiti in ignorirati človeško identiteto, razvrednotiti in ignorirati človeško identiteto pa pomeni poniževati in neresno jemati človekovo dostojanstvo. Zaradi tega je sprava kot neki poceni doseženi mir pravo nasprotje resnične sprave. S pozabljenjem trpljenja je pozabljena žrtev, s tem pa ostajajo zakriti in nerešeni tudi vzroki trpljenja.

Sprava kot neki poceni doseženi mir se torej poskuša izogniti temu, da bi analizirali vzroke trpljenja. Če ti vzroki niso kolikor toliko opredeljeni, se trpljenje v določeni obliki nadaljuje; začarani krog nasilja se nadaljuje in vedno več ljudi je zaradi tega prizadetih. Sprava torej ne more biti nekaj, kar se na hitro in samo deklarativno zgodi, ampak zahteva svoj čas in vsebinsko osnovo.

Takšna oblika sprave, ki skuša mimo dejstev in soočenja z resnico in se sklicuje na to, da je treba preseči preteklost in preprosto pozabiti na tisto, kar se je zgodilo, je torej daleč od resnične sprave in pravega miru. Zatiskanje oči pred preteklostjo, ignoranca in tlačenje spomina ne pomenijo konca nasilja, ampak samo podaljševanje njegovega destruktivnega delovanja. Sprava pomeni predvsem vrniti dostojanstvo človeku, tako tistemu, ki je bil žrtev krivic, kot krivcu, ki ima dovolj poguma in moči, da prizna svoje slabo dejanje. To je zahteven in postopen proces, ki zahteva osebno pripravljenost in odločenost, da življenju vrne temeljno kvaliteto bivanja.

b) Sprava ne more biti neki pogajalski proces

Resnična sprava se včasih poskuša nadomestiti oziroma se včasih pojmuje kot neke vrste pogajalski proces, katerega namen je odpraviti konfliktno situacijo ali to vsaj nekoliko ublažiti. V tem primeru je sprava zreducirana na določen proces, v katerem skušajo vešči pogajalci posredovati med strankama, ki sta v konfliktu, s tem da ocenijo njihove interese in poskušajo s pogajanji priti do najugodnejših rešitev. V takšnem pojmovanju je sprava zreducirana na proces trgovanja in pogajanj, v katerem želi vsaka stran zavarovati svoj interes.

Takšno pojmovanje sprave kot pogajalskega procesa, ki sloni predvsem na interesu, ima kaj malo opraviti s krščanskim pojmovanjem sprave. Vse skupaj je zreducirano na nekakšno trgovino, ki pogosto ostaja daleč od resnice in resničnih vrednot. Težava je v tem, da je sprava tu pojmovana samo kot nekaj človeškega in pušča ob strani vidik, ki je bistven za krščansko pojmovanje sprave: pobudnik sprave je najprej Bog, človek mu s svojimi prizadevanji in dejanji skuša samo slediti. Drugi problem pri takšnem pojmovanju sprave pa je v tem, daje le-ta zreducirana na raven tehnično-pragmatičnega razuma; sprava postane samo določena veščina, oblika pogajanj, ki pa ne morejo rešiti osnovnega konflikta, zaradi katerega je potrebna.

Omenili smo samo dva vidika, kaj sprava ni. Morda bo nadaljnje razmišljanje zaradi tega nekoliko bolj jasno, ko bomo spregovorili o nekaterih vidikih, ki so pomembni pri spravi.

9.1.3. Sprava kot dejanje odpuščanja

a) Odpuščanje kot nova kvaliteta bivanja in medsebojnih odnosov

Krščanski Bog je Bog neomejenega odpuščanja. Bog Jezusa Kristusa je predvsem Bog, ki je ljudem po svojem Sinu oznanil, da jim odpušča njihovo krivdo. Njegove besede in dejanja izpričujejo, kako trdno je ta resnica utemeljena v Svetem pismu. V evangelijih pomeni odpuščanje prelom z določeno logiko človeških odnosov, ki se ravnajo po načelu pravičnega povračila. V govoru na gori Jezus pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Oko za oko in zob za zob.’ Jaz pa vam pravim: ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. Če te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve.« (Mt 5, 38–41)

Na podlagi gornjih besed bi morda kdo pomislil, da je bil Jezus naivnež. Toda tisto, kar hoče povedati, je nekaj čisto drugega. Ne zahteva pasivnosti niti tega, da bi se morali odpovedati boju proti zlu in temeljnemu prizadevanju za resnico in pravičnost. Pokaže le na to, da vračanje zla z enakim zlom, četudi v imenu pravičnosti, ne spremeni človeške družbe. Potrebna je neka nova drža, ki ne išče mere v tem, kar se je že zgodilo, ampak dejanje, ki ustvarja nekaj novega in preseka začarani krog sovraštva. Drugače se neizogibno zapiramo v logiko njegovega neprestanega ponavljanja. Ta logika je v svojem izhodišču destruktivna in v končni fazi vodi v izključitev ali smrt vsaj enega od nasprotnikov.

Njive, hiše in nebo

Slika 52. Njive, hiše in nebo Simon Dan

In ta novost, to presekanje začaranega kroga sovraštva, je navzoča prav v odpuščanju. To ne pomeni pozabljanje tega, kar se je zgodilo, pač pa je pogumna odločitev za neko novo prihodnost, drugačno, kot jo zahtevajo pretekla in v spominu obnovljenja dejanja. Dejanje odpuščanja človeka osvobaja in mu daje moči, da stopi v avanturo srečanja z drugim. Odpuščanje tako odpira novo upanje in novo prihodnost ter s tem tudi novo kvaliteto bivanja tako na osebni kot tudi družbeni ravni. Lahko si predstavljamo prihodnost hromega, ko mu Jezus ne bi bil odpustil in ga ozdravil; ali pa prihodnost obsojene prešuštnice in njenih tožnikov. Takoj ko je prekinjen zakon neprestanega ponavljanja ali povračila, je prihodnost nepredvidljiva in odprta. Tako torej verujoči človek v odpuščanju posnema Boga Stvarnika. Do človeka, ki mu odpušča, ustvarja nov odnos. Odpuščanje v temelju spreminja medčloveške odnose in s tem razodeva obličje Boga.7

Da bo odpuščanje delovalo na krivičnika zdravilno, lahko le upamo, gotovi nismo. Odpuščanje brez ustreznih moralnih razlogov temelji na »upanju proti upanju«. Upanje, ki ga človek goji do krivičnika, pomeni večje ali manjše tveganje. Jože Krašovec v svoji knjigi Nagrada, kazen in odpuščanje pravi: »Krivičnik lahko odpuščanje tudi odkloni ali celo zlorabi, torej prinaša takšno tveganje precejšnjo ogroženost. Zato je tveganje del razmisleka o primernosti ali neprimernosti odpuščanja. Pri tem ne smemo prezreti, da je pravzaprav vsako odpuščanje ali sprava tveganje, tudi če krivičnik spozna in priznava krivico, ki jo je nekomu prizadel. Obstaja nevarnost, da bo človek, ki je že storil hudobno dejanje, spet storil nekaj podobnega. Vprašanje morebitnega Božjega odpuščanja brez ustreznih postavk pri krivičniku moramo reševati z ugotovitvijo, da ni pred Bogom nihče dovolj pravičen in da ljudje kljub obžalovanju določenih žalitev vedno znova žalimo drug drugega in Boga; Bog torej vsakemu človeku nenehno prizanaša in odpušča. Torej bi se Božje usmiljenje končalo le v primeru popolne zakrknjenosti. Dotlej pa velja, da je Bog usmiljen kljub človeški nevrednosti, saj je lahko tudi iskrenost kesanja dvomljiva.«8

Razlogi za odpuščanje in usmiljenje imajo bistveno večjo težo, če krivičnik s pozitivnimi dejanji dokaže, da je vreden prizanesljivosti. Pri odpuščanju gre za pričakovanje, da bo krivičnik priznal svojo krivdo in se od nje distanciral. Ko krivičnik to stori, mu je mogoče odpustiti v skladu s tremi temeljnimi postavkami: s spoštovanjem samega sebe, s spoštovanjem do storilca krivičnega dejanja in z moralnimi pravili. To je dejanje poguma in iskrene ponižnosti, ko se nekdo sooči s svojim dejanjem in s tistim, ki mu je storil krivico, vzpostavlja odnos, dialog, in tako se lahko začne spoštovanje drug drugega. Kesanje je tako najbolj splošna postavka po krivičnem dejanju. To je tudi najbolj naravna zahteva in pričakovanje tistih, ki so bili prizadeti. Resnično kesanje pomeni iskreno notranjo spremembo. Krivičnik, ki se sooči s svojo krivdo, jo prizna in se je pokesa, s tem zavrača krivično dejanje, želi se spraviti s prizadetim in tako začeti nov odnos.9

Trpljenje, ki zadene človeka zaradi krivičnega dejanja, deluje nanj zelo različno. Nekateri se po udarcu, ki ga doživijo, zakrknejo in vztrajajo pri krivičnem dejanju. Druge pa trpljenje omehča, da spoznajo svoje meje, se solidarizirajo z drugimi ljudmi in želijo začeti na novo.10 Priznanje krivde je torej dejanje poguma, notranje moči in iskrene ponižnosti, je tudi izraz človekove volje, da zopet zaživi v večji pristnosti in harmoniji. Pri tem je izrednega pomena soočenje z resnico, ki pa jo omogoča dialog in s tem priznavanje in spoštovanje drugega, kljub dejanjem, ki jih je storil.

b) Odpuščanje kot dejanje spominjanja

Če pogledamo v zgodovino človeštva, lahko kaj hitro odkrijemo, da je bila ta polna nasilja in krivic. Latinskoameriške teologije osvoboditve so kljub svojim številnim pomanjkljivostim jasno pokazale, da je bila zgodovina sveta (tudi slovenska zgodovina) napisana s stališča zmagovalcev. Zato se pojavlja težnja, da se napiše na novo in se pri tem izhaja iz tega, ker imenujemo »hrbtno« oziroma še drugo plat zgodovine. Mišljena je zgodovina, ki je bila napisana s strani zatiranih in tistih, katerih imena so bila za vedno pozabljena in zamolčana.

Shajališče mnogih misli

Slika 53. Shajališče mnogih misli Simon Dan

Jezus ne odpušča tako, da bi zločinca in njegova dejanja razglasil za nepomembna. Nasprotno, umor postavlja v zvezo z najglobljo močjo zla, s satanom. Evangelist Janez poroča, da je »hudič vdihnil odločitev v srce Juda Iškarijota, da ga izda« (Jn 13, 2) in da je takoj po grižljaju, ki mu ga je Jezus dal, »šel satan vanj« (Jn 13, 27). S tem ponazori vso tragiko dogajanja. »Odpuščanje ni banaliziranje in omalovaževanje zločina in krivde zanj. Izpričuje namreč, da ima zločinec ali zatiralec prihodnost samo v primeru, če prizna svojo krivdo, spremeni svoj odnos do žrtve in ji s tem prizna njeno pravico.«11

Božje odpuščanje ni niti pozabljanje niti popuščanje slabiča. Prodira v medčloveške odnose in jih spreminja. Je nedolgovano in ne zahteva nobene protiusluge. Razodeva se preko njega, ki je bil žrtev zločina, in zato pomeni hkrati solidarnost Boga z vsemi žrtvami zgodovine. Ta solidarnost ni v tem, da bi Bog spodbujal k revoluciji in uporu, ampak v tem, da omogoča nove odnose med ljudmi in s tem prenavlja svet. Božje odpuščanje je naznanjanje Božjega kraljestva, ki prihaja prek spreobrnjenja, ne prek menjave oblastnikov.12

Kar pogosto slišimo trditev, da zares odpusti le tisti, ki tudi pozabi. A dogaja se, da se ravno zaradi močne želje, da bi pozabili, ohranja živ spomin na nekdanjo žalitev ali rano. Nemoč pozabiti spremljajo občutki krivde: človek se čuti krivega za neodpuščanje, ker ne more pozabiti. V Parizu so postavili spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom stoji napis: Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo!« Morda bi se kdo spotaknil ob tem stavku, toda vedeti moramo, da je osnovno sporočilo Jezusovih besed in dejanj medsebojno odpuščanje, nikoli pa ni zahteval, naj pozabljamo. Resnična krepost odpuščanja se namreč pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja. Če bi namreč mogel pozabiti, mu navsezadnje sploh ne bi bilo treba odpustiti, saj za to ne bi bilo več razloga. Ker pa mu je zlo, ki se je zgodilo, še predobro v spominu, zato more tudi iz vsega srca odpustiti. In prav to je odločilna točka odpuščanja: nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, resentimenta in želje po maščevanju, kar vse razjeda sleherno vlakno človekovega bitja.13

Odpuščanje v tem smislu torej pomeni v spominu obnoviti preteklost, jo s tem »predelati« in napraviti za del lastne zgodovine. Pri spominjanju pretekle krivice človek radikalno spremeni svoj položaj, ko sprosti in osvobodi svoja negativna čustva in jih s tem tudi odpravi. Jeza na tistega, ki je storil krivico, ki je obremenjevala spomin, se razkroji in človek se lahko tako notranje osvobodi in začne bolj polno življenje. To je možno zato, ker človek začne v drugem gledati več kot pa samo nekoga, ki mu je prizadel nasilje in krivico. Ko odpuščam, razlikujem med človekom, ki mi je povzročil krivico, in med to krivico samo. Drugega presojam po njegovi vrednosti, ki jo ima kot človeška oseba, ki prav tako kot jaz živi v nepopolnem svetu, zaznamovanem z različnimi konflikti.

V ustvarjalnem dejanju spominjanja prikličem osebo, ki mi je storila krivico, pred oči duha, a obenem grem prek tega. V njem ne gledam več samo povzročitelja krivice, ampak ga dojemam na neki globlji ravni – na tisti ravni, na kateri je kljub človeški slabosti in omejenosti človek, neponovljiv in dragocen prav tako kot jaz. V takšni obliki spominjanja, ki je globoko prežeto z odpuščanjem, pa tudi samega sebe razumevam in doživljam na čisto nov način: ne le kot žrtev ali užaljenega človeka, ampak kot nekoga, ki se je sposoben dvigniti nad krivico. Odpuščanje je navsezadnje dejanje vere v temeljno dobrost in dobroto človeka.14

Odpuščanje torej pomeni pripravljenost, da prepustim preteklosti to, kar se je zgodilo, in ne pustim, da bi imelo zadnjo besedo nad osebo drugega in nad menoj. Je dejanje sprejemanja in poenotenja: boleče izkustvo sprejmem v lastno zgodovino kot pretekli dogodek, ki ne določa več moje prihodnosti. Ko govorimo o odpuščanju, se vedno znova srečujemo s težavo, da je krivico ali žalitev nemogoče odpustiti in pozabiti. Gledano samo človeško, bi težko našli odgovor na to težko vprašanje. Toda odpuščanje gre veliko dlje od pozabljanja. Stoji namreč na ravni milosti. Doživetje odpuščanja je za človeka odkritje, da ni sam izvor svojega življenja, ampak da mu je le-to podarjeno. Značilno je, da je glagol odpustiti v mnogih jezikih blizu glagolu »dati«. Izkustvo

odpuščanja je hkrati izkustvo podarjenosti bivanja.15

Mirno mesto

Slika 54. Mirno mesto Mirko Kambič

9.1.4. Sprava dejanje človekove veličine in dostojanstva

Človek je torej po eni strani bitje neizmernega dostojanstva, ontološke dobrosti, toda po drugi strani tudi bitje omejenosti in grešnosti, ki prav tako močno zaznamujeta njegovo bivanje. Če človek ni nedotakljivo bitje niti ne velja za najvišjo vrednoto v svoji individualnosti in osebnem dostojanstvu, je najbolj naravni odziv na žalitev in krivična dejanja sovraštvo, ki hoče uničiti krivičnika. Neizbežno je tako imenovano moralno sovraštvo, ki ni usmerjeno samo na žalitev ali krivico, temveč tudi ali pa morda celo predvsem na samega storilca.

»Odpuščanje in usmiljenje sta moralni vrlini le v nazorih, ki upoštevajo presežni izvor, presežno jedro in presežni namen človeške osebe. Vera, da izvirata človek in kozmos iz enega najvišjega Bitja, da je ontološko-eksistencialni temelj enakosti in nenadomestljivi vrednosti vsakega človeka.«16 Prav ta poudarek pa je ena temeljnih značilnosti judovsko-krščanskega izročila. Vrhunec svetopisemskega razodetja je postavka, da je celotno Božje delo dobro, človek pa ustvarjen po Božji podobi. Gledano v luči stvarjenja je mogoče trditi, da je Božja ljubezen do človeka brezpogojna. »Zlo, ki ga povzroča človek, ne more popolnoma zmaličiti njegovega temeljnega dostojanstva. Iz tega sledi spoznanje, da moramo vedno razlikovati med krivičnim dejanjem in krivičnikom in kljub odporu do zla priznavati ‘notranje’ dostojanstvo tistega, ki počenja zlo. To načelo izvrstno prikazuje Avguštin, ko pravi, da Bog človeka hkrati ljubi in sovraži. Sovraži človeška lastna dejanja, torej greh, ljubi pa njega, ki ga je ustvaril po svoji podobi.«17

Bog človeka, ki je relativno bitje, ne sodi po svojih absolutnih merilih. Ko sodi človekovi krivičnosti in nezvestobi, velja človekova temeljna nepopolnost za splošno olajševalno okoliščino. Kadar je sodnik krivičnega dejanja človek, se postavlja vprašanje, do kolikšne mere bo znal presoditi okoliščine določenega dejanja. Tu je pomembna tudi njegova zavest o lastni nepopolnosti. Zares eksistencialno izhodišče človeku onemogoča pravico po sovraštvu in maščevalnosti. V Sirahovi knjigi najdemo zelo prepričljiv argument za odpuščanje:

»Srd in jeza, tudi ta sta ostudna,
grešen človek se jima bo vdajal.
Kdor se maščuje, bo izkusil Gospodovo maščevanje,
ki si bo skrbno zapomnil njegove grehe.
Odpusti krivico svojemu bližnjemu,
tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi.
Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka,
pri Gospodu iskal ozdravljenja?
Kako bo človek, ki do sebi enakega nima usmiljenja,
za svoje grehe prosil odpuščanja?
Če človek, ki je le bitje iz mesa, še in še kuha jezo,
kdo bo dosegel odpuščanje njegovih grehov?
Pomisli na poslednje reči in jenjaj sovražiti,
na trohnobo in smrt in se drži zapovedi.
Pomisli na zapovedi in se ne srdi na bližnjega,
na zavezo Najvišjega, pa nič ne maraj za pogrešek.«

(Sir 27, 30–28, 7)

Obojestranska nepopolnost, ki je biblično zelo jasno utemeljena, je za J. Krašovca najbolj očiten dokaz, da moralno sovraštvo krivičnikov ni upravičeno. Človek, ki bi hotel druge soditi v domnevi, da je sam pravičen, se postavlja za nespornega razsodnika in hoče s takšnim ravnanjem biti enak Bogu. Proti takšnemu ravnanju svari nemi glas trpečega služabnika v Izaijevi knjigi (Iz 52, 13–53, 12) ali pa npr. apostol Pavel: »Ne maščuj se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod« (Rim 12, 19). Še bolj nazorno je Jezusovo srečanje s pismouki in farizeji, ki izzivajo z vlogo sodnika nad prešuštnico: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8, 7). Pripravljenost odpustiti najbolj ustreza temeljnemu človekovemu dostojanstvu in navsezadnje velja za razpoznavno znamenje človekove veličine.18

9.1.5. Sprava kot notranja osvoboditev

Čut za pravičnost in želja po spravi nas spontano navajata k uporabi sile, s katero bi radi poravnali krivico, povrnili enako z enakim in našli zadoščenje za prizadejano žalitev. Zločin je pač treba kaznovati. Razžaljena čast zahteva zadoščenje, ki ga prejme, če je žaljivec prisiljen na kolena. Zdi se, da je mogoče samo z nasilno kaznijo zadostiti za nasilen zločin. Če sem užaljen, se moja jeza ne umiri prej, preden hudobnež ne dobi, kar menim, da zasluži. Toda dejstvo je, da tudi potem ne najdem miru, ko je prejel svojo kazen. Spomin na zlo ostaja vir jeze in nemira. Ostaja grenkoba in razočaranje.19

Izkušnje kažejo, da vztrajanje pri sovraštvu in odklanjanje odpuščanja človeka malići in ga lahko polagoma popolnoma razosebi. Naravni čut pravi, da človeka, ki vztrajno zavrača odpuščanje, ni mogoče spoštovati. Hkrati nas življenje uči, da odpuščanje deluje zdravilno tako na krivičnika kot na prizadetega.

Največja škoda, ki mi jo žalitev more povzročiti, je okrnitev moje svobode, da bi bil to, kar sem. Ta škoda je pogosto večja od žalitve same. Človekovo notranjost še naprej nehote obvladujeta jeza in zamera, ki kot duhovni strup prežemata vse človekovo bitje in nezavedno določata njegovo življenje. Postajam razdražljiv, žaljiv, celo hudoben, nemočno se prepuščam notranjim vzgibom. Ko sovražim hudobneže, ki so mi povzročili zlo, jim ravno v tem sovraštvu omogočam, da so gospodarji in zapovedovalci nad mojim življenjem. Njihovo življenje postane dominantna sila, ki obvladuje vse moje življenje. Človek, ki sovraži, je suženj svojega sovražnika, je od njega odvisen in popolnoma določen od njegovega ravnanja, odločanja, ustvarjanja, odzivanja itd. Zločinec je tako ukazovalec nad mojim življenjem.

Treba je živeti s tistim, kar se je zgodilo v preteklosti. Kdo more od Judov zahtevati, da bi pozabili na holokavst? Ali morejo taboriščniki pozabiti koncentracijska taborišča? Kdo more zahtevati, da bi pozabili Kočevski Rog ali pa Teharje in mnoga druga grobišča?

Nov pogled na okrogle mize

Slika 55. Nov pogled na okrogle mize Mirko Kambič

Čim globlja je rana ali žalitev, tem močnejši je obvladujoči vpliv posledic, ki človeku jemlje svobodo, samospoštovanje in notranji mir. Resnična tragika greha in zločina je v tem, da spremenita tudi žrtev, ki se morda ni sposobna osvoboditi sovraštva. Rane, ki so zadane srcu, spominu in duši, so že same na sebi nekakšen duhovni rak, ki razjeda življenje žrtve in jo dela takšno, kakršna sploh noče biti. Sv. Pavel opisuje takšno stanje, ko pravi: »Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim … Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil tega telesa, ki je zapisano smrti?« (Rim 7, 15–24)20

Če bi bil človek tako prepuščen sam sebi, bi gotovo z vračanjem enakega z enakim slejkoprej uničil tudi samega sebe. Kajti tudi potem, ko je zločinec kaznovan, ostaja nad nami prekletstvo spomina, ki povzroča najbolj negativna čustva. Duhovni rak v ranjenem srcu se ne pozdravi. Kaj je potem s človekom, ki je doživel hudo krivico in bil žrtev, ali to pomeni, da mora biti sedaj še celo življenje nesrečen, da ostaja neke vrste suženj tistega, ki mu je storil nasilje?

Zaradi neke splošne, naravne človekove zahteve po maščevanju in povračilu se nam ljubeče Božje usmiljenje zdi kar nenaravno, celo nepravično in nerazumno. Toda prav glede na vse to, je bilo učlovečenje Boga – po človeško rečeno – edina pot, da obvaruje človeštvo pred samouničenjem. Temeljno načelo njegovega življenja je bila ljubezen. Jezusova ljubezen gre do konca, in prav to pomeni neke vrste ozdravljenje človeštva. Zaradi greha je Jezus umrl na križu, toda s tem ni umrla njegova Ljubezen do človeka. Jezus ni tajil zla, saj je bil tudi sam skušan, toda vzel mu je moč, da zapoveduje in vlada nad življenjem ljudi. Milost in odpuščanje sta edina pot, po kateri se konča rakasto širjenje greha in nasilja. Zlomljen je začaran krog, ki bi se sicer vedno bolj širil. Omogočen je nov začetek.21

Ko govorimo o spravi kot notranji osvoboditvi v odnosu do drugega, pa je prav tako pomembno tudi odpuščanje sebi ali samoodpuščanje. »Mnogi ljudje ne morejo drugim odpustiti, ker najprej sami sebi ne odpustijo, da so na ta ali oni način omogočili ali dopustili krivico. Kar naprej se oklepajo misli, da se jim to ne bi smelo zgoditi. Kar pogosta je takšna jeza do sebe, češ, kako da nisem krivice preprečil. Krivica je namreč tudi žalitev neke narcistične podobe, ki jo ima užaljeni o sebi.«22

In prav zato odpuščajoči jaz stoji pred nalogo, da najprej sprejme svoj jaz z vsemi njegovimi mejami in ranljivostjo. Odpuščanje mu lahko pomaga do bolj realistične podobe o sebi. Je možnost, da pogleda v oči resnici o sebi in se sooči s svojimi agresivnimi čustvi, svojimi večkrat pretiranimi pričakovanji in s svojo preteklostjo. Odpuščanje je tista oblika ljubezni, ki se trudi drugega sprejemati takšnega, kakršen je. Človeku, ki mi je storil krivico, prihajam naproti z nekim razumevanjem in vživetjem, ki izhaja iz zavesti lastnih destruktivnih vzgibov. Medsebojno sprejemanje izhaja iz sposobnosti, da vsakdo sprejme samega sebe z vso notranjo ranjenostjo, odgovornostjo in pripravljenostjo, soočiti se z realnostjo bivanja. Oba morata uvideti, kako resno ju je krivica medsebojno oddaljila.

Če sem sposoben sprejeti nezasluženo ljubezen drugega, ki sem mu storil krivico, se jasno zavem svojih lastnih pomanjkljivosti in meja ter svoje odvisnosti od ljubezni odpuščajočega. Medsebojno priznanje in sprejemanje more storjeno krivico spremeniti in napraviti za trden temelj obnovljenih odnosov. Odpuščanje pomeni težavno duševno delo, ki zahteva veliko časa in energije. V sebi skriva tudi tveganje in zato zahteva pogum.

9.1.6. Sprava kot klic k spreobrnjenju

Vera v Jezusa pomeni spreobrnjenje od poti, ki se nam zdi naravna in normalna, k njegovi poti, ki je pot odpuščanja. Poudarili smo že, da odpuščanje ni stvar pozabljanja ali zapiranja oči pred krivico. Pozabljanje lahko pomeni, da ignoriramo nepredstavljive bolečine in rane, ki jih morejo ljudje povzročiti drug drugemu. Nasprotno pa nam spominjanje lahko pomaga rasti in ostriti čut za druge. Rana ali žalitev, ki jo preoblikuje ljubezen, more postati izvir usmiljenja in nagib za spravo. Odločitev za Jezusa, resnično spreobrnjenje, to pomeni začetek nove poti, ne pa morda beg pred resnico in prisiljeno pozabljanje dejstev, ki so se zgodila.

Ko drugemu odpustim, sprejmem v svoje življenje velikodušno Božjo ponudbo univerzalnega odpuščanja. Ko človek odpušča, je na poseben način podoben Bogu, v dejanju odpuščanja človek doživlja neke vrste pobožanstvenja. Če je namreč motiti se človeško, je odpuščati Božje, božansko. Gledano samo takole po človeško se utegne Jezusova pot zdeti kdaj nesmiselna, nerazumna ali celo nepravična, a je vendarle edini način, kako zdrobiti razdiralni, začarani krog, ki iz žrtve napravlja novega zločinca. Samo kolikor se spreobrnemo in stopimo na Gospodovo pot, bomo mogli zares odpuščati. Naše odpuščanje drugemu ni mišljeno kot pogoj, s katerim bi si šele zaslužili Božje odpuščanje, ampak je bolj njegovo spremljajoče dejanje.

Rjave in zdrave

Slika 56. Rjave in zdrave Mirko Kambič

Možnost, ki nam jo daje Bog, da se lahko spreobrnemo, je predvsem za nas same velika priložnost, ugodna prilika. Znani psihiater V. Frankl je v nekem televizijskem razgovoru zelo močno poudaril, kako ničevo uslugo delajo prestopnikom, kaznjencem in zločincem tisti psihiatri, ki jih skušajo prepričati, da za svoja dejanja niso odgovorni, da so bolj bolni kot pa grešni ali pokvarjeni. S tem jim namreč tudi odrekajo možnost in smiselnost spreobrnjenja. Dokončno jih zaprejo v njihov zločin in jih pustijo v njem, namesto da bi jim krivdo naprtili, z njo pa tudi priznali, da imajo kot svobodne in odgovorne osebe možnost spreobrniti se od svojega zločina in postati novi, drugačni ljudje. V Božjem klicu k spreobrnjenju se izraža njegovo zaupanje v človeka, ne pa zagrenjenost nad njim.

Pravi kristjan se ne zadržuje ob pogledu na svoja zlomljena krila. Juda je šel in se obesil, Peter pa je šel ven in se bridko zjokal (prim. Mt 27, 5; 26, 7). Razlika med njima je velikanska. Prvemu je bil greh v pogubo, drugemu pa v blagoslov. V istem smislu lahko primerjamo junaka grških tragedij kralja Ojdipa in evangeljsko Marijo Magdaleno. Ojdip si v grški tragediji iztakne oči, ko vidi strahoto svojih dejanj; Magdalena pa v evangeliju ohrani svoje oči. Preveč jih potrebuje, da lahko joka in zajame v njihovi globini tisto vodo, ki je farizej Simon ni izlil na Jezusove noge. To je krščanstvo. Pravičnemu Simonu je bila njegova namišljena svetost ovira za zbližan]e z Jezusom, Magdaleni pa so ravno njeni grehi razodeli Jezusa, jo zbližali z njim in z Očetom. V končni stopnji gre za vprašanje, ali sem opravičenje pripravljen sprejeti v obliki odpuščanja ali pa si ga hočem sam dati, da lahko glavo nosim visoko nad drugimi in celo nad Bogom. Gre za vprašanje, ali me moja grešnost odpira drugim ljudem in Bogu ali pa zapira v samovšečnost, ošabnost ali celo v obup, če za zadovoljstvo s samim seboj ni razloga.

Kristjan se zaveda, da nima nobene moralne pravice druge obsojati. Nima pravice, da bi se imel za boljšega od Juda Iškarijota, ne od Pilata in ne od jeruzalemskega povprečnega človeka, ki je skupaj z drugimi vpil: »Križaj ga!« Kdor si namreč odkrito pogleda v srce, mora reči, da mu ni nič človeškega tuje, ne Judovo izdajstvo, ne strah apostolov, ne Petrova zatajitev, ne čredništvo jeruzalemskih prebivalcev, ne Pilatov cinizem in karierizem in ne prilizništvo judovskih veljakov. Tudi sam sem kriv za marsikaj težkega na tem svetu, tudi jaz sem odgovoren za krivice in nasilja, ki se dogajajo, čeprav neposredno nisem vpleten vanje. Zapleten sem v splošno človeško grešnost, soodgovoren sem zanjo. To misel je K. Gibran v svojem »Preroku« izrazil zelo nazorno: »Tolikokrat sem vas poslušal govoriti o človeku, ki je storil zlo, kot da ne bi bil eden izmed vas, marveč tujec sredi med vami in vrinjenec v vašem svetu. Toda povem vam, tako kot se svetnik in pravičnik ne moreta dvigniti nad to, kar je najbolj vzvišenega v vsakem izmed vas, tako zlobnež in slabič ne moreta pasti niže od tega, kar je najnižjega v vas. In kakor ni mogoče, da en sam list orumeni brez tihega soglasja celega drevesa, ne more zlikovec storiti zla brez skrite privolitve vseh. Kakor v eni procesiji vsi skupaj stopate proti božjemu jazu v vas … In ko pade eden izmed vas, pade za te, ki stopajo za njim, in jih opozarja na kamen spotike. Da, pade tudi za te, ki so pred njim: čeprav so hitrejši in bolj gotovo ubirajo korak, vendar kamna spotike niso odstranili … Ne morete ločiti pravičnega in krivičnega ter dobrega od zlobneža; oba se namreč držita za roke pred sončnim obličjem, tako kot so skupaj stkane črne in bele niti. Ko pa se črna nit pretrga, preveri tkalec vso tkanino in pregleda tudi statve.«23

Vse človeštvo, vsa različna občestva, vsaka družba, vsi smo tkanine, stkane iz bolj ali manj belih, včasih tudi črnih niti, in prav zato smo v jedru svoje biti odgovorni drug za drugega, tudi za slaba dejanja, ki jih nekdo stori.

9.1.7. Sklepne misli

Človekovo bivanje je od vsega začetka obremenjeno z doživljanjem krivde. Zato smo neprestano postavljeni pred nalogo, da odpuščamo in prosimo za odpuščanje. Odpuščanje kot vzorec obnašanja in kot konkretno dejanje spada k temeljnim koordinatam v strukturi človekove osebe. In prav v tem je tudi posebno poslanstvo Cerkve in različnih oblik civilne družbe, kot poudarja papež Janez Pavel II.: »Toda luč in moč evangelija, iz katerega Cerkev živi, imata sposobnost, da kakor iz prekipevajočega preobilja razsvetljujeta in podpirata izbire in dejanja civilne družbe, v polnem spoštovanju njihove avtonomije … Na pragu tretjega tisočletja smemo upati, da se bodo odgovorni politiki in ljudstva, predvsem tisti, ki so vpleteni v dramatične konflikte, ki jih nahranjata sovraštvo in spomin na pogosto zelo stare rane, dali voditi tistemu duhu odpuščanja in sprave, za katerega pričuje Cerkev, in se bodo trudili za rešitev nasprotij s pomočjo iskrenega in odkritega dialoga … In priznana resnica je izvir sprave in miru«, kajti, kakor trdi isti papež, »ljubezen do resnice, iskane s ponižnostjo, je ena velikih vrednot, sposobnih, da znova združuje današnje ljudi … «24

Če je pa tako, pa dajmo eno

Slika 57. Če je pa tako, pa dajmo eno Mirko Kambič

10. Spominski listi

10.1. Očetov spomin – spomin na očeta

Avtor: Ivan ArnšekAvtor: Zalka Arnšek

10.1.1.

Rodil si se 10. 7. 1927 v Hrastniku. Bil si četrti od osmih otrok v družini Anice Dolinšek in Janka Arnška. V času tvojega otroštva, medtem ko je Bog »umiral« v Trbovljah, si je tvoj ata, mojster krojač, neutruden prosvetni delavec in socialno občutljivi mož, v delavskem Hrastniku prizadeval, da bi zgradili cerkev, posvečeno Kristusu Kralju.

Julija 1990, mesec dni pred mojim odhodom v Slovenijo, si nam izpolnil željo, in si vsaj drobce svojih spominov prenesel na papir. Da naše misli ne bi begale po labirintih nejasnih odmevov, ko bomo hodili po krajih, kjer si poznal vsako ped poti; da ne bi izgubili sledov steze, po kateri si odšel; da bi vedeli, po katerih stopinjah se lahko »vračamo«.

10.1.2. Hrastnik

»V Hrastnik se iz Ljubljane najlažje pripelješ z vlakom, če pa hočeš tja iz Celja, greš tudi lahko preko Zidanega Mostu ali pa z avtobusom preko Rimskih toplic. Če se pelješ preko Rimskih Toplic, se lahko sproti ustaviš na Dolu pri Hrastniku. V cerkvi na Dolu sem bil jaz krščen, na pokopališču pa sta pokopana moj brat in sestra, moji stari starši in sorodniki, Dolinškovi. Dol in okolica je zelo lepa. Od tam pa v Hrastnik greš lahko peš. Poti ni niti za eno uro. Pot pelje po dolini, do vasi Brnica. Malo naprej po dolini prideš do Pustove kmetije. Tam se ena pot odcepi in gre desno čez hrib (Stari Hrastnik !) v Hrastnik. Cesta pa gre dalje po dolini, ki se tu zoži, do naselja pod Skalo. Tam je bila nekdaj Dolinškova gostilna, kegljišče in čevljarska trgovina. Od tu naprej je po cesti navzdol le še par sto metrov do Rikelnovega mostu. Tu je sotočje potokov Brnice in Bobna. Če želiš priti do kraja, kjer smo mi nekdaj živeli, moraš iti po cesti navzgor. Na levo je gozd in hrib (tako je vsaj nekdaj bilo), na desno je dolina gosto naseljena. Pot je nekdaj peljala mimo Narodnega doma, potem mimo gasilske postaje. Desno čez potok boš videla staro osnovno šolo, v kateri sem tudi jaz trgal hlače. Paziti moraš, da greš od tu dalje po stari cesti desno od potoka. Od stare šole do kraja, kjer je stala naša hiša, je le okrog 1 km. Tik pred našim domom je nekdaj potok padal čez par metrov visok jez (slap). Na tem kraju je gozdna cesta najbolj pritisnjena na gozdnati hrib desno. Na tem ozkem pasu zemlje med to cesto in potokom je stala naša hiša. Morda so še danes vidni ostanki temeljev. Od tu naprej zavije cesta na desno in pripelje do nekdanje rudniške žage in Logarjevega mlina, kjer smo nekaj časa bivali mi. Tu se začenja strnjeno naselje. Še par sto metrov in prideš do Birtičevega mostu. Zdaj se nahajaš že čisto na rudniškem področju. Če hočeš do cerkve, moraš levo med hišami. Od cerkve vodi pot čez hrib v Trbovlje. Če boš razpolagala s časom, bi Ti svetoval, da iz Hrastnika napraviš izlet na Kal in Mrzlico. Od Birtičevega mostu pa do zgornjega konca Hrastnika je le še kak kilometer. Paziti moraš, da hodiš vedno po poti ob potoku. Na zgornjem koncu Hrastnika pričenja ozka dolina, skoraj soteska Boben. Če se nameniš na Kal in Mrzlico, je najbolje, če greš skozi sotesko. Ko se dolina odpre, začne naselje Čeče. Nekdaj so bili ob potoku mlini in žage. Tam, kjer cesta zavije levo v serpentine proti Trbovljam, greš desno na Kal. Gotovo so poti označene, sicer pa vprašaj ljudi. Od tu do Kala in Mrzlice je le še 500–600 metrov višinske razlike. Ko boš hodila po tistih lepih travnikih in poljih, se spomni, da smo mi imeli prav tam nekdaj v najemu njive, na katerih smo pridelovali krompir, fižol, zelje, da smo se lažje preživljali. Ko se boš dvigala proti Kalu, boš na drugi strani doline zgoraj lahko opazila dve cerkvi, levo Sv. Marka in desno Sv. Katarine. Po tej cerkvi smo dali ime Katici. Zgornji del poti (desno) na Kal gre mimo gozdov. V teh gozdovih je bilo nekdaj veliko borovnic in gob. Stopi malo s poti in poišči. Sadike borovnic so podobne patagonskim čauram (Gaultheria sp.), le daje sadež podoben calafatu (Berberis sp.), modre barve. Ko boš na teh zelenih gorah, se usedi v kak miren kotiček, opazuj in sproti kaj napiši«.

Kapucinski internat v Celju 1938 – Ivan Arnšek prvi z desne v prvi vrsti,                         zraven Peter Krajnik (umrl v Argentini).

Slika 58. Kapucinski internat v Celju 1938 – Ivan Arnšek prvi z desne v prvi vrsti, zraven Peter Krajnik (umrl v Argentini).

10.1.3. Vojna

»Dne 6. aprila 1941. se je pričela vojna med Nemčijo ter njenimi zavezniki in Jugoslavijo. Po kakih 10 dneh so bile vojne operacije zaključene. Slovenijo so si razdelili: Nemčija, Italija in Madžarska. Štajersko, kjer smo bivali mi, so zasedli Nemci. Začetek oktobra je naš ata pred aretacijo gestapa pobegnil v Ljubljano, ki je bila zasedena po Italijanih. Tam je bilo življenje lažje, potujčevalni pritisk manjši. Par dni za atom sta šla čez mejo v Ljubljano Anica (19 let) in Peter (11 let). Ostali (15-letna Mici, 13-letni Ivan, 9-letna Nežika, in 5-letni Jožko) smo z mamo zapustili dom, v katerega se nismo več vrnili, 14. oktobra 1941. Oprtani z nahrbtniki smo šli peš v Radeče in od tam zadaj za Kumom po dolini Lopate in preko gozdov do Mirne na Dolenjskem in nato z vlakom v Ljubljano. Položaj je bil zelo težak, ker smo bili brez vseh sredstev, stanovanja, oblek, itd. Počasi se v življenju vse uredi, tako se je tudi to. Petra in mene so sprejeli v zavod na Rakovniku salezijanci. Tam sva hodila v gimnazijo. Ostali pa so dobili v najem majhno podstrešno sobo v Mostah v Ljubljani. Kasneje so se preselili v malo večje stanovanje tudi v Zeleni jami. Leta 1942 je iznenada zbolela Anica. V letu 1942 se je z vso brutalnostjo začela revolucija. Streljali so po ljubljanskih ulicah in na Dolenjskem na ljudi, ki se niso hoteli priključiti komunistični OF. Kot odgovor na to nasilje so bile ustanovljene vaške straže. O vseh teh dogodkih je bilo že veliko napisanega in objavljenega in ne bom ponavljal.

10.1.4. Turjak

Med počitnicami 1943, sem dobil delo v Rokodelskem domu. Tam je bil ekonom naš znanec Marjan Končan, in sem mu pomagal. V Rokodelskem domu je bilo tudi vodstvo ilegalne Slovenske legije. Tam so se vršili razni tajni sestanki in vojaški tečaji. 8. septembra istega leta se je zaveznikom predala Italija. Člani Slovenske legije ter člani Vaških straž so se zbrali na gradu Turjak in v bližnjem Zapotoku. Računali so, da se vojna bliža koncu ter da se bodo zavezniki (Angleži in Amerikanci) izkrcali na Jadranu. Mene je v tistih dneh poslal duhovnik g. Andrej Križman na postojanko Sv. Jurija pri Grosupljem s polnim nahrbtnikom pošte za člane Slovenske legije, ki so bili tam. Odpeljal sem se z zadnjim vlakom na Dolenjsko. Pod noč sem prišel do Sv. Jurija. Tam sem naletel na Marjana Eiletza in Marjana Snoja, ki sta že bila vojaka (par dni). Iz kupa pušk sem si izbral puško in tako postal vojak (star 16 let). Prvo noč sem preživel v blatnem bunkerju. Naslednje jutro smo vsi (kakih 150 mož) zapustili Sv. Jurij in okrog poldneva prišli na grad Turjak. Tam je bilo nabito vojakov. Še isti dan popoldan nas je skupina 40 mož, predvsem članov Slovenske legije, zapustila Turjak in odšla na Zapotok. Tu je bilo kakih 700 naših vojakov. Vas Zapotok je bila požgana. Naslednje jutro se je naša skupina vrnila nazaj v dolino pod grad Turjak. Ko smo se bližali dolini, se je pričel partizanski napad na Turjak. Ko smo prišli do malega naselja hiš, so tudi nas partizani napadli. Napad na nas je kmalu ponehal. Okrog vasi smo pripravili zasede in tam čakali. Okrog gradu nad nami je divjala borba. Z nočjo je streljanje prenehalo. Bitka se je obnovila naslednji dan zjutraj in ni prenehala. Ponoči okrog 11-tih, smo dobili povelje za odhod. Vrnili smo se na Zapotok. Za nami smo v jasni noči videli, kako so granate padale na turjaški grad. Na Zapotoku ni bilo nikogar. Blizu šole je gorela municija in orožje, katero so naši zažgali. Od tu smo odšli na Visoko in tam dohiteli glavnino vojske, ki je odšla iz Zapotoka. Skupaj z njimi smo se počasi spuščali v dolino do Želimelj pri Igu. Tam so nas napadli partizani. Po kratko borbi so se partizani umaknili. Naša skupina je bila v koloni zadnja. Zgubili smo stik z glavnino in se zatekli v neko samotno hišo, ki je bila prazna. Tu so nas obstreljevali partizani. Posamično smo naredili izpad iz hiše. Z Marjanom Eiletzom sva se našla sama v gozdu. Od tu sva šla prek polj do vasi Ig. Tam sva naletela na majhno skupino četnikov s tremi vozovi. Na enem so nosili težko ranjenega vojaka. Rekli so nam, da gredo proti Borovnici in nato v smeri Trsta. Nekaj časa sva z Marjanom šla z njimi, nato pa se ločila in šla v smeri Ljubljane. Med potjo sva skrila orožje. Kmalu sta naju nato ujela dva partizana, katerima sva oba posamično ušla. Sam sem se zatekel v Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi. Ko sem se popoldan umikal ob Ljubljanici proti nemškim stražam na bloku, sem naletel na našega ranjenca, ki je imel zadaj prestreljen vrat. Šel sem nazaj, obvestil o tem duhovnika v cerkvi ter nato nemške vojake na bloku. Nemci so odšli po ranjenca in ga odpeljali v bolnico. Tako sem se tudi jaz rešil v Ljubljano domov. Kje je ostala skupina 700 mož, s katerimi sem ponoči zapustil Zapotok, nisem vedel. Ljubljano so imeli zasedeno Nemci. (Italijani so se po kapitulaciji umaknili.) Čez par dni sem zvedel, da so naši vojaki ujetniki v Šentjakobski šoli. Borba za Turjak je medtem trajala dalje. Čez par dni je gen. Rupnik iz naših fantov, katere so imeli Nemci kot ujetnike, ustanovil domobranstvo. Sam sem se vrnil nazaj na Rakovnik v šolo.

Domobranec Ivan Arnšek (1944)

Slika 59. Domobranec Ivan Arnšek (1944)

10.1.5. Domobranec

Ko smo oktobra zvedeli, da so partizani večino vojakov, ki so se predali na Turjaku, v Kočevju postrelili (okrog 700 ljudi), sem se odločil in vstopil k domobrancem. Jasno je bilo, da iščejo z OF komunisti le svojo oblast in sovjetizacijo oziroma boljševizacijo Slovenije. Čeprav mlad, sem bil dobro poučen, kaj to pomeni. Ni mi bilo vseeno, kaj in kako bo v Sloveniji po vojni, ko bodo okupatorji Slovenijo zapustili. Vedel sem, da smo po svojih močeh dolžni, da to preprečimo. 15. decembra sem si oblekel domobransko uniformo. Bil sem v šolski četi, ki je bila na Ljubljanskem gradu. Po dobrih treh tednih so nas odpeljali ustanoviti postojanko v Grosuplje. Bila je huda zima. Ponoči smo stražili položaje, podnevi pa hodili v patrulje s oklopnim vlakom po progi do Čušperka. Marca meseca 1944 sem bil prestavljen v Ljubljano v 15. četo v Dravlje. Ta četa je stražila blok okrog Ljubljane. Tam sem ostal do konca maja. Nato je bila naša četa prestavljena v Škofljico pri Ljubljani. Dva meseca sem bil z našim vodom v vasi Zalog nad Škofljico. Julija pa je bila naša četa prestavljena v Višnjo goro. Tam je bil ustanovljen nov udarni bataljon. Več tednov sem preživel ob razvalinah višnjegorskega gradu, kjer smo imeli zasede. Tu nismo doživeli nobenega napada. Pač pa smo medtem v avgustu šli na pomoč v Šmarje – Sap, ko je partizanska brigada ponoči nameravala uničiti železniški tunel. Medtem ko je bila pri tunelu huda borba, smo mi partizanom ponoči neopazno prišli za hrbet. Partizani so bili prisiljeni v nagel umik. Pri begu so zgubili težko orožje, mrtve in ranjene. Septembra je bila naša četa na pohodu iz Velikih Lašč preko Notranjske do Logatca. Imeli smo hudo borbo pri Sv. Vidu nad Blokami (danes Silce). Meseca oktobra sem bil iz bataljona v Višnji gori poslan na radiotelegrafski tečaj v četo za zvezo v Ljubljano. Tam sem ostal 6 mesecev do konca vojne.

Družinski izlet leta 1976 na vrtovih Llao Llao, v atovem objektivu:                         Alenka, žena Marija Anica, Milena, Zalka, Andrej, Cilka, Katica, Ivan in                         Marija Arnšek

Slika 60. Družinski izlet leta 1976 na vrtovih Llao Llao, v atovem objektivu: Alenka, žena Marija Anica, Milena, Zalka, Andrej, Cilka, Katica, Ivan in Marija Arnšek

10.1.6. Teharje in zapor

Skupaj s drugimi enotami in civili smo se umaknili na Koroško v Vetrinj. Naši domači so šli z drugo skupino naprej iz Koroške v Italijo. Po treh tednih bivanja v Vetrinju sem bil skupaj z drugimi vrnjen v Jugoslavijo v Teharje. Angleži so nas izročali na železniški postaji v Pliberku 31. maja 1945. Naslednji dan smo se pripeljali z vlakom preko Maribora v Celje in nato peš na Teharje. Tu sem bil zaprt 72 dni, do 18. avgusta 1945. Od skupaj kakih 6–7.000 domobrancev nas je ostalo živih le 300–400. Izpuščen sem bil eden zadnjih. Ko sem bil izpuščen, je na Teharjah ostalo le še 23 domobrancev. Kot vsi ostali sem tudi jaz prišel na svobodo oslabljen in bolan. Zatočišče sem našel pri teti Nežki, ki je živela v hišici na hribu Sv. Jožefa v Celju. Čez dober mesec sem okreval in odšel na atov dom na kmete, na Blanco. Tam sem pomagal pri kmečkem delu. Čez leto dni sem odšel v Celje in dobil delo pri gradbenem podjetju Gradis. Tam sem delal dva meseca pri zidarjih, potem pa sem dobil delo v Mohorjevi tiskarni. Pol leta sem bil pomožni delavec v knjigoveznici, potem pa sem delal v črkostavnici. Tu sem bil do 30. sept. 1947, ko sem bil aretiran. Zaprt sem bil do 7. aprila 1948 v glavnem zaporu tajne policije na Poljanskem nasipu 51 (zadaj za bolnico), danes Povšetova ulica.

Begunec Ivan Arnšek – Dokument IRO 1950

Slika 61. Begunec Ivan Arnšek – Dokument IRO 1950

10.1.7. Meja

Ko sem bil izpuščen, sem hotel čim preje pobegniti v tujino v Avstrijo. Priključil sem se skupini planincev iz tiskarne in šel z njimi za binkošti 16. maja 1948 v Savinjske Alpe na Korošico. Od tam sva s Frančkom Percem odšla naprej na Planjavo in na Kamniško sedlo. Moj načrt je bil: na neki način se ločiti od Perca na Kamniškem sedlu in preko Kotličev in Mrzle gore pobegniti v Avstrijo. Približno pol ure hoda pred Kamniškim sedlom sem na strmem snegu zdrsnil in padel preko skal. Težko poškodovanega in nezavestnega so me reševalci spravili v kočo na Kamniško sedlo in od tam v bolnico v Ljubljano. Tam so me zdravili 5 tednov. Dobil sem 3 mesece bolniškega dopusta. Med tem časom sem pogosto šel v iste gore, kjer sem se ponesrečil, in opazoval možnosti pobega v Avstrijo.

Pozimi januarja 1949. sem se udeležil alpinističnega tečaja na Vršiču nad Kranjsko goro. To predvsem zato, da vidim, kake možnosti so za pobeg v Italijo. Imel sem smolo in si že drugi dan tečaja v Tamarju (Planica) zlomil nogo. Zdravil sem se teden dni v jeseniški bolnišnici. Skoraj pol leta sem imel nogo v mavcu. Ko sem ponovno »shodil«, sem začel intenzivno hoditi v gore. Novembra sem bil iz Mohorjeve tiskarne nepričakovano prestavljen v grafično šolo v Ljubljano. Tu bi me skoraj odkrili, da sem se skozi tri leta izogibal vojaščini. Na hitro sem se moral odločiti in kljub izredno slabemu vremenu dežju in snegu pobegniti v Avstrijo. Prvo sem skušal priti iz Kamniške Bistrice v Kočo na Korošici, kjer bi počakal na lepo vreme. Ni mi uspelo. Moral sem iti preko Luč v Savinjski dolini, čeprav je bilo tu radi policijskih kontrol zelo nevarno. Na Korošici sem počakal na lepo vreme in nato preko Planjave prišel na Kamniško sedlo. V načrtu sem imel: preko Kotličev in Turškega žleba priti na Pode pod Skuto in tam prenočiti v bivaku, katerega ključ sem imel. Ledeno pobočje pod Brano me je zavrnilo. Spremenil sem načrt: še isti dan sem sestopil v Kamniško Bistrico in se nato povzpel preko Konca in Žmavčarjev do bivaka pod Skuto (2000 m). Bivak sem dosegel že ponoči. Tam sem prespal in se naslednje jutro 1. decembra podal na odločilno turo čez mejo. Bil je krasen zimski dan. Preko zasneženih Podov sem hitro prišel do Turškega žleba, skozi katerega vodi pot globoko doli na Okrešelj. Računal sem, da so v koči na Okrešlju obmejne straže. Hitro sem se spuščal skozi Turški žleb. Ko se mi je odprl pogled na Okrešelj, sem opazil, da sta dimnika planinske koče kot tudi karavle poleg močno zasnežena. To mi je povedalo, da tam ni nikogar. Pač pa se je dvigal dim iz karavle nižje spodaj v Logarski dolini. Tako je bilo skoraj gotovo, da so prvi graničarji v razdalji 3–4 ur. Prečil sem snežišče pod severno steno Rinke, do pobočji Mrzle gore. Odločil sem se za zelo strmo pobočje, ki me je ločilo do grebena Mrzle gore, ki je tudi meja z Avstrijo. Sneg je bil trd in dereze so dobro prijemale. Hitro sem se dvigal po pobočju in brez težav dosegel greben-mejo. Od tu se mi je odprl pogled na koroško stran – v tujino. Težko sem se ločil od grebena in se po snežišču spustil na avstrijsko stran Mrzle gore. Nepričakovano sem naletel na majhno leseno kočo. Pod noč sem prišel v dolino Belske Kočne in po njej do ceste, ki pelje iz Železne kaple na Jezersko sedlo. Blizu ceste sem se prijavil na avstrijski žandarmeriji, kjer so me lepo sprejeli. Čez leto dni sem zapustil Avstrijo in koncem januarja 1951 prispel v Argentino«.

Cvet mutisie, Bariloche, januar 2008

Slika 62. Cvet mutisie, Bariloche, januar 2008

10.1.8. Kruh in med – pan y miel

»Da bo v mojem domu odmevala naša beseda in pesem.«

(Ivan Arnšek, 1960)

Eno leto si delal pri kmetih v Ziljski dolini. V Le Havre v Normandiji si se vkrcal na ladjo, ki je konec januarja 1951 priplula v pristanišče ob Srebrni reki – Rio de la Plata.

Ivan Amšek poleti 1999, zadaj Ojstrica

Slika 63. Ivan Amšek poleti 1999, zadaj Ojstrica

Prispel si v Argentino, kjer so med drugimi slovenskimi begunci, po triletnem bivanju v begunskih taboriščih v Italiji našli zatočišče tvoji starši, brata in sestre. Tvoji domači so najprej živeli v delti reke Parana, potem pa v Velikem Buenos Airesu. Prva leta si delal v tovarnah v Buenos Airesu, a pot te je vodila dalje, na jug, v pokrajino južnih jezer, v Bariloče, k tvoji sestri Miciki in bratu Petru, ki se je posvečal fotografiji.

Prišel si v svet domačinov indijanske polti, v svet kreolcev in priseljencev iz vseh vojn in vetrov, v novi svet, ki je ustvarjal posebne simfonije kultur in zgodb. Z gorniki iz slovenskega in argentinskega planinskega društva si spoznaval lepoto patagonskih gora in si žaloval za prijatelji, ki so izgubili življenje na njihovih večnih ledenikih.

Potem si se odločil za novo pot. Poročil si se z Marijo Simčič iz Medane. Nato smo prišli na svet mi, sedem deklet in dva fanta. Z našo mamo sta se predano posvetila novi odgovornosti, družini. V fotografskem laboratoriju – tvoji »temnici«, se je poleg filmov razvijalo mnogo zanimivih pogovorov. Domislil si tudi izvirne stroje, da bi si olajšal delo. V fotografski objektiv si beležil lepoto stvarstva, tvoji posnetki so krasili razglednice in diapozitive.

V gore si nekaj let odhajal le še kot gorski reševalec. Osrečevale so te preproste steze, po katerih si nas vodil. Dolga leta si nas vsak dan iz našega doma v Melipalu (južnem križu) peljal v mesto v argentinsko šolo in ob sobotah v Slovensko šolo Jakoba Aljaža. Bil si neizmerno potrpežljiv in dober ata. Med vsemi kulturami ti je največ pomenila »srčna kultura«. Danes Ti lahko to povemo in vidimo, kako zamahneš z roko, kot vsakič, ko ti je bilo malo nerodno. Rad si imel naravo, drevesa, rože – še posebno gorsko cvetje in zdravilne rastline. Razveselilo te bo, ko boš slišal zvok kitare in dulcimerov, ki bodo nastali iz debla velike ciprese, ki ste jo lani posekali. Glasbo si imel srčno rad. Ko smo doma odpeli slovenske in argentinske speve, si včasih prosil, naj zapojemo še tisto čilensko, ki smo jo peli pri zboru: »Kako globoka prihaja reka, kako velika se zliva v morje, kako naj ne bi bila velika, če jo polnijo moje solze.«

Od malega si občudoval čebele. K hiši si prinesel prve panje. Na veliki mizi ni manjkalo kruha in meda, okoli nje pa je bilo vedno dovolj prostora za vse, ki so stopili na prag našega doma. Ko so se panji pomnožili, si jih prenesel na svet blizu jezera Trebol (detelja), kjer si opazoval let čebel, pregledoval panje in dolge ure premišljeval. Z zanimanjem si sledil razvoju čebelarstva na Slovenskem, marsikatera slovenska matica »sivka« je odšla za teboj v Patagonijo. Veliko si raziskoval in prebral o čebelarstvu. Radodarno si delil svoje znanje med Bariločani. Zadnja leta si se zanimal tudi za čmrlje, ose … Še par ur pred tvojim odhodom si šel pogledati v Trebol, v upanju, da bo po tvoji večmesečni odsotnosti in predolgi zimi s čebelami vse v redu.

Praznovanje očetove osemdesetletnice v Vratih leta 2007 v družbi                         vnukinj

Slika 64. Praznovanje očetove osemdesetletnice v Vratih leta 2007 v družbi vnukinj

10.1.9. Šentjanževo olje

Šest od tvojih otrok nas zdaj živi v Sloveniji. Z mamo sta se razveselila vnukov, ki so se rojevali v Argentini in v Sloveniji. Preštel si jih dvajset in z veseljem si pričakoval rojstvo enaindvajsetega. Zadnja leta si nas pogosto obiskal. Čudil si se skoraj tropski poletni vročini, da se iz Ljubljane ne vidi več jasno zarisanih Kamniških planin. Skupaj smo prehodili poti, ki so ti največ pomenile. Obiskal si pokopališče na Dolu pri Hrastniku, kjer v brezimni gomili ležita tvoja sestrica in bratec, ki nista preživela otroških bolezni. Iskal si kraj, kjer je nekoč stal vaš dom. Obiskali smo domačijo na Blanci, v Krajni brdi, kjer se je rodil tvoj ata. Spomnil si se, da ste iz Blance poslušali zvonjenje iz dvanajsterih cerkva. Pokazal si nam, kako ste prekrivali streho s slamnato kritino, našel si celo motiko, ki si jo sam pred več kot pol stoletja uporabljal, ko si pomagal pri kmečkih opravilih. V poletju, ko so se trte šibile od teže bogatih plodov, si obiskal Medano, da bi videl breg na Plešivem, kjer se je rodila naša mama.

Pokloniti si se želel spominu svojih sotrpinov in prijateljev. Stari Hrastnik, Teharje, Šentvid, Podutik, Turjak, Brezno pri Konfinu, Kočevski rog, Lajše, Vetrinj … povsod si jih iskal. Globoko si spoštoval vse, ki si iskreno prizadevajo za mir in spravo – upehane romarje, ki prižigajo luč v globelih teme. Stari Hrastnik! – hrib nad Dolinškovo gostilno, domom tvoje mame. Ko si bil v teharskem taborišču, si slutil, da peljejo jetnike na Stari Hrastnik. In si se zgrožen zavedal, zakaj se ne vračajo. Poznal si tiste rudniške udrtine, ker sta se s tvojim očetom tam pogosto sprehajala. Po rešitvi iz teharskega taborišča in bolniškem maziljenju si tvojim domačim, ki so eno leto trepetali zate v taborišču v Italiji, poslal kartico, na katero si napisal, da si bil »kot kaplja na veji«. Razumeli so, kar si jim sporočal med vrsticami. Pod znamko so lahko prebrali tvoje sporočilo: 12.000 domobrancev umorjenih. Po tej izkušnji, po težki gorski nesreči in skrajni bedi zapora si se rosno mlad zavedal pomembnih stvari, opuščal si nebistveno.

V času, ko si nas obiskal, si poiskal svoje sorodnike, stare in nove prijatelje, s katerimi si obujal spomine. Spoznal si njihove pol stoletja dolge, vesele in trpke zgodbe. Preživel si lepe trenutke med slovenskimi čebelarji. Nisi vedel, kako bi se lahko zahvalil vsem, ki so te tako gostoljubno sprejeli. Obiskal si gore tvoje mladosti, tvoj svet: Logarsko dolino in Robanov kot, Kamniške, Savinjske Alpe, in tvojo goro, Ojstrico.

Rad si živel na tej naši lepi in ranjeni zemlji. Preko vsega si vedno izbiral in branil Življenje. Hvaležen si bil za ta darovani čas. Romal si z nami na Brezje, na Sveto goro, na Staro goro nad Čedadom, na Sv. Višarje. Veselil si se koščka kruha, skodelice toplega čaja, preprostih stvari in ljudi. Čudil si se času, ki tako hitro polzi skozi špranje prostora. Nekaj si slutil. Še lani si nabral šop šentjanževk in si nam priporočal, kako naj pripravimo zdravilno olje.

10.1.10. Domov

»Le v Bogu počivaj, moja duša, od njega pride, kar upam« Psalm 61

Ponoči 17. decembra 2007, v adventnem času, nas je prebudil klic iz Argentine: »Bodite mirni, atu je nepričakovano odpovedalo srce«.

Kako velik in globok je ocean misli in spominov, ki smo ga že naslednji dan preleteli, da bi lahko še enkrat zagledali nam tako ljubo obličje. Kako dobri so bili vsi, ki so te spremljali na tej tvoji zadnji zemeljski poti v Argentini, in vsi, ki so te z molitvijo spremljali v Sloveniji. Koliko tvojih najdražjih je že pred teboj odšlo po istih stopinjah. Kako mehka in nežna zna biti patagonska zemlja, ki je objela tvoje utrujeno telo. Prinesli smo prgišče domače zemlje za tvoje plemenito srce, ki je do zadnjega utnpa hrepenelo po Dobrem in po deželi, ki si jo moral zapustiti.

Februarja so doma točili zadnji med, ki so ga nabrale tvoje čebelice.

Počivaj v miru, naš preljubi ata.

Na velikonočni ponedeljek 2008 v Ljubljani.

11. Okrogla miza SKA

11.1. Sindrom Ehrlich–Tomec

Avtor: Jure Vombergar

11.1.1.

Rad bi se omejil na temo, za katero že vnaprej povem, da je delikatna in zoprna. Gre za izpraševanje vesti nam vsem (tudi sebe ne izključujem) o načinu delovanja v naši skupnosti, ki med nami neprestano povzroča hudo kri, zamere, razočaranja in odmik.

Kadar sem doslej načel to tematiko, sem bil takoj utišan, češ da je to stvar človeške narave, vedno je tako bilo in vedno bo, ali pa se me je skušalo prepričati o neobstojnosti problema.

Za kaj gre? Gre za neko vrsto ‘profesionalne deformacije’ slovenskih katoličanov, za skupek simptomov, katerega bi imenoval sindrom Ehrlich–Tomec. Dr. Lambert Ehrlich in Ernest Tomec, dva vzorna katoličana, celo sveta moža, o katerih so mnogi mnenja, da bi kazalo pričeti postopek za beatifikacijo. Nobenemu se ne more očitati krivoverstva ali upora proti cerkvenemu učiteljstvu. Vsak zase sta bila prepričana, da delata prav. Organizirala sta mladino, vsak po svoje, paralelno. V upravičenje svojega delovanja sta citirala stavke sv. pisma, papeške okrožnice, oba molila k sv. Duhu za razsvetljenje. Oba sta bila prepričana o pravilnosti in umestnosti svojega delovanja, istočasno pa oba drug o drugem menila, da krši cerkveno disciplino, enotnost, da dela škodo slovenskemu verskemu občestvu. Menda se nista nikoli pogovarjala niti pozdravljala. Nerazpoloženje njunih učencev, mladcev in stražarjev, enih do drugih, se je preneslo v emigracijo. Še danes slišimo očitke o obojestranskem onemogočanju.

Torej za kaj gre? Gre za prepričanje, da je moja vest pravilno oblikovana, ker sem prebral sv. pismo, predelal patristiko in poznam vse zadnje papeške okrožnice; prepričan sem, da imam razsvetljenje sv. Duha, ker molim in prejemam zakramente. Iz tega sklepam, da je moja volja Božja volja ter moj uvid in način delovanja potrjen od samega Najvišjega. Tisti katoličan pa, ki stvari drugače gleda in deluje skladno s svojim uvidom, ima, milo rečeno, napačno oblikovano vest. Prav gotovo ni prebral vsega tistega kot jaz, verjetno manj moli in je njegovo versko življenje najbrž sploh pomanjkljivo. Kot vidimo, gre za ocenjevanje in vrednotenje mišljenja in delovanja bratov po veri.

Morejo pa se izreči tudi bolj trde besede. Recimo tele, ki sem jih prepisal iz nekega članka: pomanjkanje pametnosti, naivnost, mlačna breznačelnost, neodkritost, potuha zmoti, pohujšanje ljudem, hinavščina.

Da ne bo kdo mislil, da osebe, na katere merijo te obtožbe, učijo kako krivoverstvo ali se upirajo cerkvenemu učiteljstvu. Kaj še! Gre le za obiske iz domovine in eventuelno gostoljubnost do njih. Torej, ob tako nepomembni stvari, kot je neki obisk, toliko hudih besed, očitanja nevednosti, neumnosti in žlehtnobe oziroma kombinacije dveh ali treh omenjenih nečednosti v različnih razmerjih. (To glede nepomembnosti gre seveda na moj račun, kdo drug bo menil, da gre za življenje ali smrt.)

Danes, ko je Slovenija za nas odprta in so obojestranski obiski na dnevnem redu, je to povod za nenehna očitanja in vir nerazumevanj, navalov ljubosumnosti in sumničenj znotraj naše slovenske katoliške skupnosti v Argentini.

Razmerja, ki jih jaz vzpostavljam z ljudmi iz domovine, so prava, legitimna, potrebna (potrebna za ‘boljšo bodočnost slovenskega naroda in za večjo slavo božjo’, da se izrazim s to sintagmo), za tista pa, ki jih vzpostavljaš ti, sumim, da imaš zadaj neke koristi, bodisi gmotne ali prestižne, menim, da iščeš priznanja, časti, odlikovanja, vodilna mesta.

Če ti govoriš s predstavniki SIM in jih hočeš pridobiti za našo stvar, si, če že ne izdajalec naše skupnosti, vsaj velik naivnež. Ko pa moj prijatelj vstopi v odbor SIM, te povabim: »Pridi, ti bom razložil, zakaj je to potrebno«.

Ko pridejo kulturniki iz Slovenije, za katere vemo, da so bili v službi bivšega režima, na Dneve slovenske kulture, jih je treba onemogočiti in zasenčiti s tem, da se povabi istočasno Peterleta; kulturniki so potem vsi besni na nas.

Ko pa pridejo trgovci z novci, za katere vemo, da so si na vse možne načine prisvajali državno lastnino in se danes vsestransko okoriščajo z divjim lastninjenjem, jim belo oblečene deklice zapojejo v pozdrav in ob asadu in vinu teče prijateljski razgovor. Pecunia non olet, je to krščansko načelo?

In to se kar naprej ponavlja! Blagrujem dan, ko sem se odločil, da ne pristopim v SKD. Če bi bil jaz tisti, ki bi dal svoj pristanek za vladno koalicijo oz. kolaboracijo z boljševiki, raztrgali bi me. Quod licet Jovi, non licet bovi. Kar je za nunca, to ni za junca. Naj vem, da vse ni za vse. Vem pa, da tudi to ni krščansko načelo.

Prihajajo k nam vsi mogoči obiski, k nam v Blatno vas, da si sposodim Župančiča. Prihajajo trgovci z novci, norci s korci in slepci s cepci, celo putka tutka: vsa razumevajoča in materinska, slovenska Antigona. In vsi Blatničani zbrani pravimo v en glas zares: »Ta puta kokodajca bo nesla zlata jajca«. Kakšno razočaranje potem, ko ni nobenega jajca, kaj šele zlatega. Strupena čorba je, z ustavljanjem desnice, abortiranjem deklaracij ssk in zdaj še z domobranci kot kriminalno organizacijo. Jaz, ki sem jo povabil, nisem kriv, da je do tega prišlo. Prej je drugače pisala in govorila. Kdo naj vidi v srce teh ljudi?

A vse to so le trenutni pojavi nečesa bolj globokega in širokega, o čemer sem pravzaprav mislil danes govoriti, namreč o različnem gledanju nas, slovenskih katoličanov, na problematike vseh vrst: narodno, versko, kulturno, politično.

Vzemimo, npr. smisel naše emigracije:

Mnenje št. 1: Bog nas je poslal v Argentino, da naše delovanje posvetimo tej deželi, da se vključimo v njeno versko, kulturno in politično življenje, v tamkajšnje župnije in politične stranke. Predstavimo naj Argentini našo kulturo, Sloveniji pa argentinsko. Gospodarsko delujmo, vsaj posredno, v blagor naše nove domovine Argentine. Ne ozirajmo se nazaj, kot Lotova žena, čimprej se asimilirajmo oz. integrirajmo za našo tvarno, duševno in duhovno korist.

Mnenje št. 2: Bog nas je poslal v Argentino, da pomagamo Sloveniji, da najde svoj pravi krščanski obraz, katerega je zgubila v 50-letnem brezboštvu, s pričevanjem in vključevanjem v slovensko cerkev, v slovensko kulturno, politično in gospodarsko življenje. Posredujemo naj ji vrednote, ki smo jih ohranili. Lahko menimo tudi, da nam je Božja previdnost namenila posebno poslanstvo tudi glede biološkega obstoja slovenskega naroda.

Kdo ima prav, kdo je v zmoti? Eni kot drugi moremo citirati stavke iz sv. pisma, papeških okrožnic in izjav škofovskih konferenc; to dejansko počnemo.

Vzemimo versko področje: kaj je bolj važno, bolj primerno in zveličavno, Katoliška akcija ali Marijina legija? Ene vrste pobožnost ali druga?

Na političnem polju: Naj obdržimo dosedanje politične strukture v zdomstvu (SNO, zgodovinsko SLS, borčevske organizacije) ali se vključimo v one v Republiki Sloveniji?

Kdo ima prav, kdo lahko izsiljuje drugega, da se vključi v njegov miselni sestav, njegovo gledanje, njegov prav?

Ko delamo, kar imamo po vesti za pravilno, bodi prilično ali neprilično, upoštevajmo tudi svetopisemski rek, ki pravi: »Ne stori drugemu, kar ne želiš, da kdo drug tebi stori.« Sploh pa, kar se tiče uporabe verskih tekstov za upravičenje svojega gledanja na stvari, smo lahko malo bolj previdni: moja kaprica še ni Božja volja; če se pred strankinim sestankom moli k sv. Duhu, še ni rečeno, da je strankin sklep navdihnjenje sv. Duha.

Posvetimo svoje energije delu na tistem polju, za katerega se čutimo usposobljene, v tisti skupnosti, ki jo čutimo bolj blizu, na način, ki nam bolj leži, ne da bi neprestano škilili k sosedu, kaj počne. Ne mečimo polen pod noge tistim, ki v naši skupnosti delujejo po svojem uvidu, ki je malo drugačen od našega, ne ugašajmo duha, ne lomimo nalomljenih trsov.

Namesto da bi »pustili mojega slavca peti«, kot pravi Prešeren, se nagibamo k mišljenju: »Ali bo vse tako, kot jaz hočem, ali pa naj ne bo nič«.

Govorimo o resnici, ki naj bi jo imeli v zakupu, saj smo vendar katoličani. Vemo, da je resnica ena, a kdo si upa trditi, da jo ima v posesti in celo kompletno? Poleg tega jo je možno gledati iz različnih zornih kotov.

Videz kaže različne oblike, a gre za isto stvar. To ni relativizem ali skepticizem. Miselna togost je tista, ki nam ne dovoli postaviti se v zorni kot sobesednika, na videz drugače mislečega. Morda nekaj tega izhaja iz našega narodnega značaja: zadrtost, zagrizenost, togotna trmoglavost in nuja, da hočemo imeti vedno prav in v vsem zadnjo besedo.

Sindrom Ehrlich–Tomec. Ni ironija, je le žalostna ugotovitev dejstev in razpoloženja, ki se je preneslo iz domovine v zdomstvo, se znova in znova pojavlja in ponavlja v različnih oblikah in povzroča neprestano nove žrtve, ki se užaljene, zagrenjene in razočarane umikajo iz slovenske skupnosti, kjer ne najdejo razumevanja.

Stvari, o katerih imamo različna mnenja, niso bistvene, ampak bolj take, o katerih pravi pesnik: »Al prav se piše kaša ali kasha«, prekljamo se kot nekdanji Abderiti v sloveči pravdi in vpijemo aut-aut za prazen nič.

Za kaj se potegujem? Enostavno, za pravico do lastnega mišljenja v kontekstu snovi, ki je, špansko rečeno, ‘materia opinable’, nič več. Za pravico, ki se je poslužujem in jo priznavam drugemu. Imam pravico povedati svoje mnenje, svoje prepričanje in delovati v skladu z njim, ne da bi me nesprestano kdo utišaval in dokazoval, da je napačno in škodljivo, karkoli naredim, napišem ali povem.

Ta moj prispevek k okrogli mizi noče biti izraz neke osebne prizadetosti (v smislu tiste stare srbske pravljice o carju Saltanu, ‘koji imao kozje uši’), ampak izraz skrbi in opozorilo, ki velja nam vsem, da smo bolj uvidevni, prizanesljivi v sodbah drug do drugega, bolj strpni, širokosrčni in blagohotni, posebno v tem prehodnem času, ko nimamo več jasno opredeljenega skupnega sovražnika; ko razmere v domovini še daleč niso take, kakršne smo pričakovali po padcu komunizma, kar nas dela živčne, razdražljive in obstaja nevarnost, da bi se zgrizli med seboj, česar nas Bog varuj.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Slovenski dom na tujem

Avtor: Branko Rebozov

Dodatek A.1.1

Slovenci v božji svet zasanjani
kot otroci v pravljice, smo v gluhi
noči od doma morali bežati pred
lastnimi ljudmi kot pred pošastmi;
v temi – koraka nisi videl pred seboj –
smo begali, se skrivali prestrašeni
na lastni zemlji, obkoljeni od sovražnih
tujih vojsk in od najhujše: svoje lastne,
prekaljene v sovraštvu, s smrtjo
oborožene, brezčutne in zaklete.
Držali smo se za roke in molili,
otroke jokajoče in matere tolažili,
naši oboroženi in neustrašni borci
so nas čuvali in dan in noč branili,
z njimi sem mlad fant bil tudi jaz.
Ko so sovragom v domovini vpili zmago,
ljudi zapirali, mučili in jih morili,
se nam je na tujem svet pogreznil v mrak:
potomci miroljubni tisočletnega rodu
smo morali predani in oropani vsega
na golih tleh pod milim nebom spati,
odeti samo z vero, da obstoja Bog.
Zdaj se na tujem shajamo že v tretji rod
v domovih skupnih, ki smo jih zgradili
v bližini svojih lastnih, in v nje vzidali
spomin na domovino, rodni kraj in dom,
na svoje drage, ki so se rešili smrti,
na padle v bojih in v množičnih grobiščih.
Pomnik so preživetja in naše žilavosti,
naš zid objokovanja in vere,
v puščavi naši naše piramide,
in nagrobniki stoletnega slovenstva,
ki so razsekali mu korenine in zlomili vrh
in ga prekopali v mrtvo zemljo.
V domovih potrjujemo kdo smo,
obtoženi izdajstva kljubujemo v zvestobi;
z Bogom, dedi in pradedi obnavljamo zavezo,
in nanjo zaprisegamo svoj mladi rod,
naj domovine staršev ne pozabi,
naj ostane v veri Bogu zvest,
naj spomin na pomorjene brate in njihove
morilce ohranja in sporoča v novi rod.
Križ, rokovanje in objem so naši znaki,
in solze, mnogokrat po mnogih letih;
pri mizah s prti belimi in nageljni rdečimi
in deklet slovenskih ljubeznivi strežbi,
ko nas molitev skupna združi z Bogom,
si v čaše točimo medico in tuje vino;
ta močna mešanica nas tako omami,
da čim kdo spregovori besede prave,
smo že doma, kot ne bi nikdar
od doma šli.
Da vidiš, brat, kako nam lica pordečijo,
in vidiš, kako spet pobledijo!
Vsaka misel vrača se domov čez morje
in tam ostati hoče, tam imeti grob;
nam zbranim mnogokrat je v duši,
kot bi iz cerkve v daljnem rodnem kraju
zvon veliki se oglasil ali navček mili,
kot bi na žegnanje vabilo ali na pogreb,
pozvonjalo in klenkalo usodi,
ki je v naši veri ni mogoče doumeti.
Toda neuklonljivi v upanju in veri
– kot so bili izdani bratje v ujetništvu,
med mučenjem in streljanjem pred brezni –
stoje zapojemo z ubranim zbornim glasom
tožno ali udarno pesem iz davnine;
kdo zavriska vmes kot ponorel,
kdo drug obmolkne smrtno bled,
kot bi se vgreznil vase – v grob.
Mar so zaman na tujem naši shodi?
Brez smisla naš spomin na dom in rod?
Domovina nam je kakor mačeha,
tujina je vzljubila nas – in mi njo,
svet postaja dom za vse človeštvo.
Domovi naši bodo morda tujcem krov,
beseda naša ne bo več v njih zvenela;
morda se zrušijo pod težo lastnih zgodb,
njih razvaline bodo temelj drugemu,
toda ljubezen, ki smo vzidali mi vanje,
bo Bogu in Sloveniji gorela večno.

Dodatek A.2 Škof dr. Gregorij Rožman

Dodatek A.2.1

Iz internacije v Celovcu je Rožman 13. oktobra 1945 pisal kanoniku J. Omanu v Cleveland: »Razumem, da imajo Slovenci (v ZDA) o nas duhovnikih v domovini slabo mnenje, češ da smo v usodni uri stali proti svojemu ljudstvu na strani njegovih sovražnikov. Take vesti ste dobivali o nas, mi pa nismo imeli nobene možnosti sporočati Vam resnične vesti. Po svoji vesti kot duhovnik in vse dni svojega življenja odločen in ponosen Slovenec, zavedajoč se svoje odgovornosti pred vsevednim Bogom, ki me bo nekoč sodil, izjavljam: Komunistična partija je izrabila željo, ki je živela v naših srcih, osvoboditi se okupatorja in njegovega terorja, da bi izvedla politično in socialno revolucijo in prišla na oblast. V ta namen je organizirala Osvobodilno fronto. Na podlagi enciklike Pija XI, ‘Divini Redemptoris’ o brezbožnem komunizmu smo spoznali, da je to največja nevarnost, ki je kdaj grozila slovenskemu ljudstvu … Da smo imeli prav, dokazuje sedanje stanje v domovini, kjer vlada čisti in pravi komunizem, kar jasno spričujejo razmere, o katerih govori skupno pismo jugoslovanskih škofov.« (J. Kolarič III, str. 255)

Dodatek A.2.2

Na slovesnosti, ki jo je škofu Rožmanu kmalu po njegovem prihodu v ZDA leta 1948 pripravila župnija Sv. Vida v Clevelandu, je povedal tudi sledeče: »Kakor ni bilo nobene nevarnosti, da bi se ljudje navzeli nacizma in fašizma, tako je v partizanstvu največja nevarnost bila prav v tem, da se ljudje v tako imenovanem osvobodilnem gibanju navzamejo komunizma. Narodu ni moglo biti jasno, kakšno gorje pripravljajo komunisti, narod si ni mogel misliti, da bi kdo brezvestno izrabil osvobodilno gibanje za kaj drugega kot resnično osvobojenje.« (J. Kolarič III, str. 254)

Dodatek A.2.3

Na slovesnosti v župniji Sv. Vida v Clevelandu leta 1948 je škof Rožman povedal tudi tole: »Škof je videl posebno nevarnost za idealno mladino, ki se je navduševala za nekaj, kar je bilo samo vaba, v resnici pa je pomenilo najstrašnejšo narodno nesrečo. Zato je škof ljudi poučeval, zato je naročil duhovnikom, da morajo ljudi opozarjati na komunizem prav tako kakor pač morajo dušni pastirji opozarjati na vsako dušno in življenjsko nevarnost, odločno in jasno po resnici, brez ozira na težave in nevarnosti.« (J. Kolarič III, str. 254)

Dodatek A.2.4

V svetem letu 1950 je škof Rožman obiskal Rim. Med dogodki, ki so se mu še posebno vtisnili v spomin in jih je tudi popisal, je bil obisk Kalistovih katakomb v nedeljo, 29. oktobra, ko je bil hkrati praznik Kristusa Kralja. Spremljalo ga je okrog sto slovenskih beguncev iz Avstrije in nekaj rimskih Slovencev. Oltar, pri katerem je škof maševal, stoji prav na kraju, kjer je bil papež Kalist umorjen. Takole piše: »Živo sem se spomnil zadnje svoje maše pri istem oltarju v poletju 1938. Tedaj je stala okrog oltarja četica mladih apostolov, članov dijaške Katoliške akcije. Tistih fantov ni več mnogo pri življenju. Ob komunistični revoluciji so bili pomorjeni, ostali so zvesti do smrti.

Danes imamo tudi katoliški Slovenci svoje ‘katakombe’, kjer počivajo izmučene in strte kosti tisočev, ki so bili mučeni in pobiti predvsem zavoljo tega, ker niso hoteli služiti brezbožnim silam. Kraške jame na Kočevskem, zapuščeni jaški hudojamskih in hrastniških premogovnikov, protitankovski jarki teharski in še mnogokje so naše katakombe. Niso vsi, katerih kosti v teh jamah trohne, verski mučenci v cerkvenem smislu, a mnogi med njimi so: kakor Lojze Grozde, Jaro KM, Mravljetovi z Brezovice, stopiški župan Brulc in njegov sorojak Turk, Kozinčevi štirje in še mnogi drugi. Kakor nekoč iz rimskih tako bo zažarel tudi iz naših katakomb svetel svetel žarek bodočih božjih zmag. Christus vincit.« (J. Kolarič, Škof Rožman III, str. 557)

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Sorodnost

Dodatek B.1.1

Letos sem se poglobil v muzejske dokumente, ki jih hrani Gorenjski muzej v Kranju in se nanašajo na nacistične zapore v Begunjah. Od leta 1941 do 1945 so nacisti opravili dobesedni genocid nad našo skupnostjo gorenjskih Sintov. Po razpoložljivih podatkih in evidenci, ki so jo tako marljivo vodili nacisti, je bilo na Gorenjskem okrog 120 Sintov staroselcev, ne vštevši Potujočih Sintov, ki so v času vojne bivali pod italijansko oblastjo v Ljubljani oziroma na Notranskem in Primorskem.

120 gorenjskih Sintov je bilo med letoma 1941–1945 nasilno odpeljanih v nacistične zapore v Begunje samo zato, ker so bili Cigani. V Begunjah so potem čakali na svojo nadaljnjo usodo; nekateri so umrli strašne smrti, drugi so bili odpeljani v Dachau, Mauthausen, Jasenovac in v Italijo – tu se predvsem omenja taborišče Campo Basso. Spet drugi Sinti so bili izgnani v Srbijo, kjer pa so se pridružili partizanom. (Svobodna misel, 12. oktobra 2007)

Dodatek B.1.2

Po aprilu 1941 je bila romska družina, ki je živela v baraki na robu Horjula, stalno v skrbeh, da bodo Nemci prišli tudi v Horjulsko dolino. Njihov strah je bil dokončno rešen, ko so partizani horjulske čete neke noči v drugi polovici Junija 1942 požgali barako, več kot deset njenih prebivalcev pa odpeljali v taborišče na Rupe, kjer so za vedno izginili. – V uvodnem delu knjige Tomšičeva brigada piše Franci Strle o Romih, ki naj bi jih poslali Italijani, da bi vohunili za partizani: »V tedanjih razmerah si partizani niso smeli dovoliti nobene prizanesljivosti, zato so vseh devet ciganov, ulovljenih 10. maja, in tistega, ki so ga ujeli 12. maja 1942, pokončali na Mačkovcu.« (str. 271) – Prav tedaj se je v vaseh pod Krimom zadrževala večja skupina Romov. 17. maja so jih partizani prignali v Iško. »Na Benkovem travniku so postrelili vse; otroke, mlade, stare, moške in ženske. V skupnem grobu jih leži 48.« (J. Klemenčič, Revolucija pod Krimom, str. 79) Zgodovinar dr. Ferdo Gestrin omenja ta dogodek v svojem delu Svet pod Krimom takole: »Kot potencialne ovaduhe, kar je kdo med njimi tudi res bil, so v tem času poslali v smrt cigane iz Vrbljen in Podpeči. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile okoli 70 Romov.« (Str. 69) – 29. maja 1942 je straža pred Sodražico prijela skupino Romov, ki so se z vozom pripeljali od Ribnice. Partizansko sodišče pod vodstvom Jerneja Stanteta jih je takoj obsodilo na smrt. Daki piše o tem takole: »Za prevoz ciganov smo uporabili privatni avtobus in jih ponoči prepeljali v Boncarhosto. Tam so jih predali našemu vodu, da je izvršil sodbo nad izdajalci.« (Najboljši so padli, str. 271) Mirko Kozina pa je svojo pripoved o tem dogodku takole zaključil: »Šestnajst nedolžnih človeških življenj je tako omahnilo v grob ob zori komunistične revolucije na ozemlju »svobodne republike Sodražice«. – V zgodnjem jutru 19. julija 1942 so partizani požgali romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju, njegove prebivalce pa odgnali na Mavrlen. O tem piše Radko Polič v knjigi Belokranjski odred str. 238 in po italijanskem viru navaja število 61 odpeljanih, medtem ko drugi viri navajajo število 64 do 72 žrtev, nekateri celo 100. Pobili so jih dva dni kasneje v neki kotlini onkraj Mavrlena – vse brez razlike, tudi dojenčke in starce, mnoge na posebno krut način brez streljanja. Med moritvijo naj bi neki fant s Tanče gore igral na harmoniko, desetletni Gvido Perhavc, vnuk gluhoneme Romkinje Mice, pa prepeval. – Po dokaj skromni bilanci je bilo torej v času od 12. maja do 22. julija 1942 v takratni Ljubljanski pokrajini pomorjenih najmanj 160 Romov, mogoče je bil med njimi tudi kak Sint.

Avtor: (ZAVEZA)

Dodatek B.2 Priporočamo

Dodatek B.2.1 Zbornik simpozija
Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja

Zbornik simpozija Slovenska duhovna in politična drama 20.                         stoletja

Zbornik simpozija Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja

Izdala Družina
naročila 01/360-28-28

Opombe
1.

Spomin in sprava: Cerkev in napake v preteklosti, v: Communio 10 (2000), 5.
2.

Incarnationis Mysterium, 11
3.

Spomin in sprava: Cerkev in napake v preteklosti, v: Communio 10 (2000), 7–8.
4.

Prim. C. Floristan – C. Duquoc, Vergebung in einer unversohten Welt, v: Concilium 22 (1986), 81–82.
5.

F. Rode, Spomin, zavest, načrt C erkve na Slovenskem, Ljubljana 1995, 133.
6.

Prim. R. J. Schreiter, Reconciliation – Mission and Ministry in a Changing Social Order, Orbis Books – Boston Theological Institute, New York 1992, 18–27.
7.

Prim. C. Duquoc, Die Vergebung Gottes, v: Concilium 22 (1986), 104.
8.

J. Krašovec, Nagrada, kazen in odpuščanje, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1999, 841–842.
9.

Prim. J. Krašovec, n. d., 843.
10.

Prim. J. Krašovec, n. d., 843.
11.

B. Dolenc, Sprava kot krščanska obveza, in možnost, v: Na poti k resnici (ur. J. Juhant), Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1997, 11.
12.

Prim. C. Duquoc, n. d., 109–110.
13.

Prim. V. Elizondo, Ich vergebe, vergesse aber nicht, v: Concilium 22 (1986), 127.
14.

Prim. B. Dolenc, n. d., 12.
15.

Prim. J. Peters, Die Funktion der Vergebung in sozialen Beziehungen, v: Concilium 22 (1986), 87.
16.

J. Krašovec, Nagrada, kazen in odpuščanje, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1999, 837.
17.

J. Krašovec, n. d., 838; za Avguština glej Sermo XLII, caput IV – PL XXXVIII, 780.
18.

J. Krašovec, n. d., 840.
19.

Prim. B. Dolenc, Sprava kot krščanska obveza in možnost, v: Na poti k resnici in spravi (ur. Janez Juhant), Družina, Ljubljana 1997, 13.
20.

Prim. B. Dolenc, n. d., 13.
21.

Prim. V. Elizondo, n. d., 129–131.
22.

B. Dolenc, n. d., 17–18.
23.

K. Gibran, Prerok, Ljubljana 1981, 43–44
24.

Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklosti (Mednarodna teološka komisija), v: Communio 10 (2000), 53.
Datum: 2011-07-19

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.