Zaveza št. 67

Zaveza št. 67Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 67
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2011

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1. Volitve ali demonstracija

V trimesečno obdobje zadnje, božične številke Zaveze za leto 2007 spadajo tudi volitve predsednika Republike Slovenije za čas 2007-2012. Ker prvi krog (21. oktobra) ni prinesel dokončnega rezultata, je sledil še drugi (11. novembra), v katerem je volilna tekma potekala med Lojzetom Peterletom in Danilom Türkom. V njej je premočno, kot pravijo športni novinarji, zmagal Danilo Türk. Razlika med zmagovalcem (68 %) in poražencem (32 %) je bila tako vrtoglavo velika in nepričakovana, da je sprožila vrsto vprašanj, kako je do nje prišlo. Nastal je občutek, da pomen teh volitev presega pomen rutinskega demokratskega dejanja, s katerim se zamenja vodstvena garnitura države. Razumljivo je, da smo začutili potrebo, da ugotovimo, na kakšno stanje nacije kaže njihova frapantna nenavadnost. A preden se osredotočimo na volitve same, bi bilo primerno, da si ogledamo, v kakšnem političnem, duhovnem in moralnem horizontu so potekale. Vzeli bomo v pretres nekaj dogodkov, ki so mu dajali značaj. Vedno se moramo seveda zavedali izhodiščnega dejstva, da se nahajamo v tranziciji in zato nobenega dogodka ne smemo prepustiti samemu sebi, preden ga ne sprašamo, v kakšnem odnosu je do prehoda iz totalitarizma v demokracijo – ali ga pospešuje ali ga zavira, ali njegovo traso osvetljuje ali zamegljuje. Zelo moramo na to paziti, ker imamo opraviti z ljudmi boljseviškega navdiha, ki nimajo ničesar, čemur bi se čutili zavezane in so zato mojstri dvojne igre. Zavezani so samo sebi; nič razen njih samih ni predmet njihove skrbi.

1.1.2. Natlačena je obsodil narod

Tako so okoliščine, ki so spremljale petinšestdeseto obletnico umora bana dr. Marka Natlačena, dosegle, da smo zagledali neka vprašanja in dileme, ki jih sicer mogoče ne bi. Vzdramila nas je odločitev njegovih prijateljev, sorodnikov in krajanov, da mu za jubilejno leto ne bodo postavili spomenika v njegovi rojstni vasi, kot so prvotno nameravali. Začutili so, da v odsotnosti aktualne državne oblasti, ki je sodelovanje na slovesnosti najprej obljubila, potem pa odpovedala, to dejanje ne bi bilo deležno tiste visokosti, ki mu gre. V javnih nastopih, povezanih z Natlačenovim umorom, je bil izrečen stavek, ki ga tudi ne bi tako zelo slišali, če se ne bi dogajale nenavadne reči ob postavitvi tega spomenika. Avtor stavka je bil dr. Janez Stanovnik in se glasi: »Natlačena je obsodil narod.« Brž ko smo stavek zaslišali, smo že vedeli, da ga je mogel izreči samo človek, ki je zašel v tako stisko, da je moral tvegati korak v področje vzhodno od evropskega idioma. A k temu se bomo še vrnili. Tu se poleg vsega narodu pripisuje neko dejanje, za katero pri najboljši volji ne ve, kdaj ga je naredil ali zagrešil. Kaj narod v takem primeru lahko naredi? Ali ima kake možnosti? Ali je kak kraj ali kako mesto, na katerem bi lahko dvignil pravdo proti človeku, ki ga sedaj dolži nezaslišanih reči in so o njem nekoč pravili, da je njegov oče.

Nazadnje torej ostanemo pri vprašanju, ali ima narod kak prostor ali kako instanco, ki registrira stvari, ki se mu dogajajo, ali interpretira in ocenjuje besede, ki se o njem izrekajo. Ali bi tak prostor lahko bila Akademija znanosti in umetnosti? Sedaj, ko nam že kaki dve desetletji dopovedujejo, da smo postali nacija, se potem samodejno spomnimo na državo in njeno ustavo. V kakšnem odnosu sta si narod in država? Vemo, da nista istovetna, a vendarle. Ali je narod ustavna kategorija? Slišali smo, da ni. A če človek – tudi človek, ki se nima sklicevati na kaj več kot na osnovno pismenost – potem odpre Ustavo, najde v 3. členu tole: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.« Iz tega sledi, da je slovenski narod postavil slovensko državo, čeprav z njo ni istoveten, saj ji je dal legitimititeto, brez katere ne bi mogla nastati. Slovenska država je torej na poseben način stvar slovenskega naroda – lahko bi rekli njegova država, čeprav ni samo njegova. Če ta analiza drži, potem se slovenski narod upravičeno zanaša, da bo država tisti prostor, ki bo samodejno, kot referencialna ustanova, »registrirala stvari, ki se mu dogajajo, in interpretirala besede, ki se o njem izrekajo«. Če je tako, bi država – na primer Ustavno sodišče – morala zahtevati, da dr. Janez Stanovnik pove, kdaj in kako je »narod obsodil dr. Marka Natlačena«. A stvar je dodatno zapletena.

Slovenski narodnoosvobodilni odbor je 16. septembra 1941 sprejel takoimenovani zaščitni odlok, po katerem je izdajalec vsakdo, »kdor zaradi svoje ali pa sebične skupinske koristi zbira in odvaja narodove sile«. Temu besedilu je Slovenski poročevalec 31. januarja 1942 dal avtentično tolmačenje, »da se sankcije (smrtna kazen) omenjenega zaščitnega odloka raztezajo na vsakogar, ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz slovenskih narodnoosvobodilnih čet in Narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom Osvobodilne fronte«.

Praktično to pomeni, da je boljševiška partija preko OF Slovencem – z grožnjo smrtne kazni – prepovedala organizirati rezistenco zunaj tiste, ki jo je vodila sama. Izvajanje tega odloka je bilo poverjeno VOS. To organizacijo je Kardelj v pismu Titu 29. 3. 1942 označil takole: »Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov Partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole. Vodja VOS je bil direktno veza na CK«.

S tem, da je partija narodu bistveno omejila samostojnost, je prenehal obstajati suo iure. Po boljševiški zaplembi ali konfiskaciji je postal entiteta v upravi partije. Če Stanovnik misli, da je Natlačena osodil na smrt ta narod, ima sicer prav, le da narod ni bil več poslovno kompetenten. Njegove papirje je sestavljala in podopisovala partija.

Avtentičen narod, narod, ki je rastel iz Brižinskih spomenikov, Trubarja, Prešerna, Slomška, Cankarja, Kreka in Korošca, pa z obsodbo Natlačena ni mogel imeti nič, potem pa, ko se je z rastočo močjo partije vedno bolj pogrezal v ilegalo, ni mogel protestirati proti dejanjem, ki mu jih je partija obešala, do leta 1990, ko je mogel prvič po letu 1938 organizirati svobodne volitve. S temi volitvami je mogel ustvariti pogoje za postavitev svobodne države, katere naloga je bila urejati njegove zadeve.

Država Slovenija bi torej – po našem mnenju preko Ustavnega sodišča – morala zavarovati slovenski narod pred lažnimi obtožbami njenega nekdanjega »očeta«.

A pri vsej stvari je važno še nekaj drugega. Razumemo, da je Stanovnika njegov nenaravni politični angažma privedel v stanje, ko lahko samo še govori, ne da bi mogel kaj povedati. Če se je odločil, da bo državniško in človeško tako končal svojo kariero, je to končno njegova stvar. A dejstvo, da se javni prostor vedno bolj polni z govorom, ki je samo še flatus vocis – valovanje zvokov – in ne prinaša nobenih pomenov, ne starih ne novih, to je naša skupna stvar in v tesni zvezi s političnim obredjem demokratične države, zlasti z volitvami. Predvsem pa dejstvo, da tako stanje institucij, ki so zadolžene za higieno javnega uma in javnega govora, niti malo ne vznemirja. Saj ni težko ugotoviti, komu tako stanje ustreza, mar ne?

Tu pa so še druge stvari. Znano je, da so kandidata Danila Türka podprle leve stranke: SD, LDS, ZARES, DESUS. Ne bomo se spuščali v podrobnosti, a vse naštete grupacije imajo težave z identiteto: socialni demokrati so se preko prenoviteljev in združene liste pretelovadili naravnost iz boljševiške partije, eldeesovci so se iz pomladka partije prelevili v liberalce (le kakšne?), pripadniki ZARES so se po odhodu iz domače hiše začasno naselili v družinskem vikendu na obrobju parlamenta, upokojenci pa se kot stanovska stranka gotovo počutijo nekoliko tuje v politični strukturi slovenskega parlamenta in so tam lahko samo zato, ker nihče ne postavlja neprijetnih vprašanj. Za vse pa velja, da ne vemo točno, kaj so. Tranzicija je namreč način političnega obstajanja, ki dopušča in celo honorira umetnost travestiranja.

In kaj ima vse to opraviti z umorom bana dr. Marka Natlačena?

Dejstvo, da se je vosovec Franc Štadler za atentat na Natlačena preoblekel v duhovniško obleko, stopi tako iz območja teroristične ekspeditivnosti in dobi vseobsežen simbolen pomen. Preobleka je bila osnovna strateška predpostavka medvojnega boljševiškega nastopa v Sloveniji. Na odru. ki ga je postavila nacifašistična okupacija, so v primernih kostumih kot travestiti zaigrali svojo igro. Brez pomena tudi ni, da se je morilec odločil za duhovniško obleko. Kakor je talar dajal Štadlerju videz neškodljivosti in dobronamernosti, tako niso boljševiki, ogrnjeni v plašč nacionalne rezistence, nič hudega slutečemu in užaljenemu narodu prinašali nič drugega kot uteho.

Druga podobnost, tako zadeta in presenetljiva, da bi bila lahko delo domiselnega režiserja, pa je naslednja. Terorist Štadler je 13. oktobra ob 8. uri zapustil pisarno Poštne hranilnice, kjer je bil v službi – za kratek skok v mesto je prosil šefa – in se po uspešno opravljeni misiji čez slabi dve uri vrnil v službo, si za silo izpral krvave madeže, potem pa se je pridružil uslužbencem in se z njimi zgražal nad tem, kar so pravkar naredili Natlačenu. (Novica seje bila kot blisk razširila po mestu.) Kardelj, ki je istega dne prišel z Dolenjskega v Ljubljano, je že nekaj ur po atentatu pisal Kidriču in Leskovšku v pograjske hribe. Bil je navdušen. Najbolj ga je radovalo, da jo je

Slovenija

Slika 1. Slovenija Simon Dan

atentator »s pomočniki vred cel in živ pobrisal«. (V istem slogu se je izrazil o Kazimiru Kukoviču, ki ga je VOS napadla pet dni prej, da je tudi on v bolnici istega dne »do kraja poginil«.) Ni pa Kardelj tedaj seveda vedel, da se bo čez nekaj desetletij natanko to zgodilo tudi z njegovo partijo: da bo tudi njej, potem ko bo morala dovoliti svobodne volite, omogočeno, da jo bo nekaznovano »pobrisala«, a se čez »slabi dve uri« spet vrnila v državne pisarne in se glasno zgražala nad tem, kar je sama petdeset let počela z ljudmi. Rekli smo, da se zdi, kakor bi bil tu na delu spreten režiser. Seveda tu ne gre za nobenega režiserja; tu gre za neminljivi boljševlški instinkt: da delajo množične atentate, potem pa jo »pobrišejo«. Slovenski narod bi končno lahko to uvidel in se odločil, da je bil en tak atentat dovolj.

Tudi zgornje podobe, dobljene po asociacijah na Natlačenov umor, niso brez povezave z letošnjimi volitvami za predsednika države. Pripovedujejo o tem, od kod prihajajo sile, ki so se odločilno vpletle vanje. Govorijo tudi o tem, kdo je v resnici zmagal. Da to niso skromne sile, dokazuje njihov rezultat: kandidat, za katerim je stala boljševiška levica, je, kot smo že omenili, dosegel skoraj 70 %. To niso bile volitve, to je bila demonstracija. A o tem bomo še govorili.

1.1.3. Najnovejša redakcija mita

Ko raziskujemo, iz katerega humusa je rastla volja ljudi za nastop v tej demonstraciji, ne moremo mimo knjige, ki je izšla nekaj dni, preden se je njeno sporočilo oglasilo iz volilnih škatel. Ta knjiga je Rojstvo države dr. Franceta Bučarja. Ko jo preberemo, si pravimo, da bi človek, kot je dr. Frane Bučar, lahko napisal drugačno knjigo, kot je ta, ki je pred nami. Spoznanje, ki se odpre vsakemu avtorju na koncu miselne poti, na katero se je bil odpravil s trdno voljo, da bo vsako domnevo, ki se mu bo porodila med raziskavo, preizkusil v luči vseh dosegljivih dejstev in za končno sintezo ohranil samo tiste hipoteze, ki bodo prestale soočenje z vsem, kar jim bo stopilo nasproti, mora biti tako, da si bo nazadnje, ko bo to sintezo sestavil, lahko pomirjen rekel: ne more biti drugače, ne more biti drugače. Tako spoznanje upravičeno primerjamo z lučjo, ki v prostoru, v katerem se prižge, prežene temo in doseže, da zagledamo, po kateri poti sploh hodimo in, nekoliko tudi, kam ta pot pelje. Takšne so knjige, ki zaslužijo to ime. Takšna knjiga bi lahko bila Bučarjeva, a ni, ker nima dovolj spoštovanja do časa, v katerem so si tako silovite reči stale nasproti in je v njem toliko življenj nedolžnih bilo pokončanih. Iz njegove uvodne zahteve, da mora pisec za tako knjigo imeti »moralno legitimacijo«, izhaja, da se je zavedal visokosti svoje naloge. Bučar to legitimacijo vsekakor ima, a jo je že po prvih straneh nekam založil.

Ko vse premislimo, se moramo, neradi, odločiti, da Bučarjeva knjiga nastopa v funkciji postboljševiške interpretacije zgodovine. Partija dopušča in celo želi, da se odkrijejo vsa njena nasilna dejanja in vse njene intrige, da o njej izgine ves mitski spomin, razen tega, da je konec koncev organizirala osvobodilni boj proti okupatorju in se tako, sprejeta med zapadne zaveznike, uvrstila med zmagovalce druge svetovne vojne. Njena zavržena dejanja, ki jih sploh ne taji, ji potem, ko jih je priznala, ne branijo več, da se ne bi imela za polnopravni del civilizacije. Saj ta dejanja niso bila drugo kot izraz odtujenosti od sebe, od tega, kar je resnično bilo v njej ves čas – od njenega osvobodilnega vzgona. Ko je počela stvari, ki jih je počela, pravzaprav ni bila ona. Kakor celo leta 1990 ni bila resnično ona, ko se je, v svoji še ne premagani odtujenosti, ne ravno upirala osamosvojitvi, pač pa kazala do nje določeno rezerviranost. Potem pa je prišla popolnoma k sebi, vstopila v areno demokratičnih sil in končno postala to, kar je že vseskozi bila – garant narodove svobode, ne samo politične, ampak tudi duhovne. Bučar ji gre pri tem na roke, saj v konturah doslej neznane in neslišane precizije izrisuje njeno zavrženost, a partije, kot smo rekli, to ne vznemirja, saj Bučar tolče po nečem, kar ni drugo kot stranspota njenega dialektičnega potovanja skozi čas. Bučarje na videz njen kritik, v resnici pa njen skriti mag (zavestno ali nezavestno). Partija je bila tista, ki je s svojo iniciativo odprla prostor, v katerem se je mogla zgoditi velika zgodovina, ki je kulminirala v slovensko državo.

Pred ozadjem izostrene kritike komunizma Bučar lahko postavi naslednjo tezo: »Gre za en sam sklenjen osvobodilni boj, ki se je začel z bojem proti okupatorju leta 1941 in končal z državno osamosvojitvijo kot svojim končnim ciljem.« Da je to temeljna teza knjige, njeno sporočilo takorekoč, kaže emfaza, s katero jo Bučar znova postavi: »Med cilji obeh osvobodilnih bojev dejansko ni nikakršne razlike.«

Oba boja sta potekala na različne načine in z različnimi sredstvi, njuna cilja pa sta bila identična. Ta enotni cilj je bil: »svobodna Slovenija, pravna in demokratična«. Bučarjeve oči so podrejene tako optiki, da ne vidijo nikakršne nepodobnosti med Slovenijo 1945 in Slovenijo 1990. Tudi to, kar se je dogajalo v prvi Sloveniji, je mogoče uskladiti s pojmi svobode, prava in demokracije. V Izjavi SNOS z dne 19. februarja 1944 o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva, ki so jo podpisali boljševiki Vidmar, Kidrič, Krivic in Stanovnik, stoji med drugim, da je »slovensko narodnoosvobodilno gibanje po svoji vsebini globoko demokratično in pristno človečansko« in je zato zapisalo na svoj prapor borbo za »zakonitost, enakopravnost ne glede na spol, narodnost in raso, svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja«. Čisto mogoče, da Bučar misli, da je prva Slovenija te pravice tudi uveljavila.

Avtor knjige veliko govori tudi o katoličanih, ki so se pridružili OF. S tem verjetno misli na krščanske socialiste in kocbekovce. V vlogi, ki so jo odigrali, ne more, da ne bi videl tragičnosti. Čeprav jih je izvorno gnal »osvobodilni duh«, so morali pristati na Dolomitsko izjavo, ki jih je oropala polilične identitete, poleg tega pa je njihov podpis na tem papirju pomenil »pristanek na bodočo komunistično Slovenijo«. Toda odgovornost za ta podrejeni položaj ni na njih, ampak na »uradni konzervativni katoliški politiki«. Nekje pravi, da je bilo uradno katoliško odklanjanje OF »v bistvu napad na kristjane v OF«. Ti sami niso mogli ničesar storiti razen tega, »da bi v celoti zapustili OF in s tem spremenili usodo Slovenije, ki je ob tedanji partijski in katoliški politiki drsela v nemogoč položaj«. Če bi katoličani kot celota vstopili v OF, bi tam »vse strateške pomembne odločitve morali sprejemati samo s soglasjem katoliške strani, saj bi bil vsak njen del formalno med njenimi ustanovnimi člani«. Za narodovo nesrečo je bila torej kriva »katoliška politika zunaj OF«. Bučar se očitno še danes ne more odločiti, ali je bila partija revolucionarna ali legalistična.

Cerkev ni razumela političnega položaja, ker je bila ujeta v »teokratično politiko«, v »teokratično upravljanje s slovenskim ljudstvom«. To je bilo z druge strani mogoče zaradi »nerazvite narodne substance«. O katoličanih, ki so se uprli boljševiškemu terorju, izreče Bučar zelo kratko in resolutno sodbo: »O taboru, ki se je postavil na stran nemškega nacizma, hote ali nehote, ne gre izgubljati besedi. Doletela ga je usoda premagancev. Če bi prevladal

Vodja

Slika 2. Vodja Tine Velikonja

v Sloveniji, bi enaka usoda doletela ves narod.« S tem, rahlo nerazumljivim in v politkomisarski maniri izdelanim stavkom, hoče Bučar izoblikovati ideološko podobo svojega nasprotnika, da ga lahko potem mirno prepusti uničenju.

Pisec nekje pravi, da se je z okupacijo postavila dilema: ali z okupatorjem ali proti okupatorju. To je izmišljena dilema, izdelana v partijskih ideoloških kabinah. Bučar se niti toliko ne potrudi, da bi registriral temeljno strukturo druge svetovne vojne. Slovenci smo bili sicer okupirani, v resnici pa smo bili v vojni. Imeli smo begunsko vlado v Londonu in je zato za nas obstajala ena sama možnost: enoten odpor proti okupatorju, na način, kakor so ga realizirali ostali evropski narodi. Ta način pa ni dovoljeval izkoriščanja rezistence za izvedbo komunistične revolucije. Boljševiki so evropsko rezistenco ne samo sabotirali, ampak minirali. Ko so napadli svoj narod na način, ki je nujno zahteval odpor, odnosno orambo, so rezistenco onemogočili. Ko torej boljševiki ne bi nastopili, ne bi bilo nobenega »razkola ob okupaciji«. Ta razkol je bil, kot vojna sama, prinesen od zunaj in je bil arbitrarno povzročen od neke prevratne skupine, ki ne bi bil nič pomenila, ko je ne bi bili podprli liberalci in levi katoličani. To je crux celotnega slovenskega problema. To bi tudi Bučar lahko vedel – kljub vsemu, kljub vsemu! To zadržanje ima vse znake političnega zločina, in če bi imeli kaj v sebi, bi se vsi, ki so kolaborirali s partijo, zanj lahko opravičili. In zelo bi morali premisliti, katere besede bi uporabili, da bi jim bilo odpuščeno.

Da bi pisec mogel razviti apologetiko boljševiške rezistence, je moral ideološko prirediti ne samo strukturo celotne vojne, ampak tudi danosti, ki so se uveljavile v Sloveniji. Poleg tega pa je moral ponarediti moralne izkaznice sil, ki so bile udeležene v državljanski vojni, ki je nastala po boljševiški agresiji. Ko je totalitarna država postala dejstvo, so sile, ki so sodelovale pri njenem nastanku, namesto da bi se uprle in popravile, kar so storile, raje pobirale bonitete, ki so padale s totalitarne mize. V Sloveniji ni bilo – z eno ali dvema izjemoma – disidentov. Zato je Bučarjeva trditev, da je bil »duh upora in samozavesti, ki se je skoval med vojno«, tisti, ki je komunistom iztrgal samostojno državo, morala biti iz nečesa zvita – mogoče iz trte. Nasprotno, z nastopom totalitarne države se je začelo nekaj, česar prej praktično nismo poznali: začela se je vsesplošna kolaboracija. Zato smo tako poškodovan narod, kot so ad oculos pokazale volitve.

Že zelo površen pogled na Slovenski zbornik MCMXLV, DZ 1945, nas opozori na nekaj mest, ki nam te klavrne razmere ilustrirajo.

Na primer: Bogo Grafenauer, OF v slovenskem narodnem razvoju: »Končno nam pa analiza dosedanjega slovenskega razvoja dokazuje še neizogibno nujnost, da je slovenski narodnoosvobodilni boj nujno morala kot osrednja in najmočnejša gonilna sila voditi slovenska komunistična partija. Ta je namreč najdoslednejša zastopnica najmočnejšega in najnaprednejšega sodobnega življenjskega sloga, ki se je razvil v Sovjetski Rusiji. Videli smo, da je tudi v preteklosti vsako tako gibanje rodilo Slovencem pozitivne sadove. OF pod vodstvom komunistične partije je dalo večjega od vseh prejšnjih. Ustvarila je slovenski narod v pravem pomenu besede.« (poudarek avtorjev)

Ali na primer: Edvard Kocbek. Osvobodilni boj in svetovni nazor: »Poleg tega so na Slovenskem dejansko ustvarjeni pogoji za osnovno človeško ubranost.«

Ali na primer: Lojze Ude, Verska komisija: »Pri nas Slovencih tudi protiverske propagande ne vodi nihče.«

Apologetski tenor knjige se kaže tudi v tem, da pisec domala ne omenja političnih umorov, posameznih, skupinskih in množičnih, ki so se razdivjali po medvojni in povojni Sloveniji. Zdi se, da je ali take čudi, da se ga nasilje, kri in trpljenje ne dotakne – komaj verjetno -, ali pa je začutil, da bi, če bi dovolil, da bi te stvari vstopale vanj v vsej človeški zahtevnosti, moral napisati drugačno knjigo. Res, kako je mogoče, da njegova človeška občutljivost ni ob tem močneje vzvalovala. Ko je bil zgodovinar Tony Judt v nekem nedavnem intervjuju vprašan, ali je z naslovom zadnjega poglavja svoje velike knjige Po vojni, ki mu je dal naslov Spomini iz mrtvašnice, hotel povedati, da so ti spomini temelj nove Evrope, odgovoril: »Holokavst je velikanskega pomena za identiteto Zapadne Evrope.« Ob tem se vprašamo, kdaj se bo slovenska elita zavedela, da je to, čemur z metaforo pravimo Kočevski Rog, velikanskega pomena za identiteto slovenskega naroda. Kako to, da Kočevski Rog ostaja neopazen, saj vpije, mar ne? Saj vpije! Ali je kdo že premislil, koliko tvegamo, ko tega vpitja nočemo slišati?

1.1.4. Krščanstvo – ovira za polastitev družbe

Druga stvar, ki je volitve spremenila v demonstracijo slovenske vdaje postboljševiški hegemoniji, pa je sovraštvo do krščanstva in

Cerkve – sovraštvo, ki presega vse možne racionalne razloge in zato ne moremo reči, da ga razumemo. Samo je, samo vsepovsod je! Ko so po volitvah novinarji hodili po cestah in z mikrofoni lovili ljudi in jih spraševali, zakaj so volili, kakor so volili, je vsak drugi ali tretji odgovoril nekaj od naslednjega: Nočem, da bi Cerkev vodila našo državo. To smo se najbolj bali, da bi Cerkev vse dobila nazaj. Cerkev se je preveč vmešavala v državo.

Nikoli ne bomo vedeli, kje so bili ti stavki narejeni ali katera sestavina slovenske duše jih je izrekala, vemo pa, da so bili vzpodbujevani. Vemo, da je naš slovenski čas izdelal prostor zanje. Evropsko razumevanje države in Cerkve jih ne opravičuje. O tem je neki znani evropski sociolog nedavno rekel tole: »Evropski vzorec soobstajanja med državo in Cerkvijo temelji tradicionalno na medsebojnem omejevanju. Ta vzorec temelji na določeni politični tradiciji in na določeni religiji. Krščanstvo se je – kar ga dviga nad vse druge religije – že zelo zgodaj povezalo s filozofijo in si tako pridobilo možnost kritične refleksije. Iz tega se je razvilo osnovno razmerje: država omejuje samo sebe z ustavo, Cerkev omejuje samo sebe s svojim teološkim samorazumetjem.« A čeprav so odnosi načelno čisti, so pri nas napadi na krščanstvo in Cerkev tako pogosti in tako rabiatni, da dajejo pečat sedanjemu slovenskemu času.

Sabina Obolnar, urednica Delove priloge Ona, je 18. septembra uporabila uvod te publikacije za obračun s papeževem obiskom v Avstriji. Ko besedilo preberemo, pomislimo, kako bi Benedikt XVI. to gospo šele vrgel iz tira, če bi obiskal Slovenijo, če jo je, ko g aje gledala na sosedovem dvorišču tako rekoč, tako zdelal. Kot ženski – varčni, je videti – ji ne moremo zameriti, da jo je vznemirila njegova oprava, vredna »nekaj tisoč evrov«. Huje se ji je zdelo to, da je Evropejcem »žugal«, da je, čeprav sam »silovito modno oblečen«, cinično oznanjal uboštvo in si izmišljal druge neokusnosti, ki so potem »v paketu grmele z dunajskih prižnic«. Šel je tako daleč, da se je vtikal v zasebno življenje katoličanov in jim predlagal, da kdaj »preberejo deset božjih zapovedi«. Tako je manipuliral z ubogimi avstrijskimi katoličani, zlasti in posebej pa takrat, ko se je neznanstveno vtikal v evolucijo. Šele ko je začel lamentirati nad pomanjkanjem resnice v današnjem svetu, se je gospe Obolnar – ali Obolnarjevi, varneje bo Obolnar – zazdelo, da bi se lahko strinjala – a le »pogojno«! To se pravi, ko ga ne bi imela na sumu, da mož, škandalozno, misli na svojo resnico. Če bi govorili na primer o več resnicah, kot to dela

Sodba je že spisana

Slika 3. Sodba je že spisana Vlastja Simončič

dr. Spomenka Hribar, bi bila seveda druga stvar. Papež Benedikt XVI. je seveda govoril o resnici, ki nosi človeka – takega človeka, ki je bil v stanju postaviti in nositi civilizacijo. V 20. stoletju smo šli skozi take skrajnosti, da bi morali to razumeti. Pokazano nam je bilo, da je civilizacija tudi prostor, v katerem nastopajo od časa do časa besi – vedno bolj čutimo, da jim je Dostojevski dal pravo ime – in se spustijo s svetom v igro, ki jo je koncipirala dramaturgija laži in zločina. Po vsem, skozi kar smo šli, bi nas papeževo vztrajanje na resnici, moralo notranje zaposliti. A očitno obstajajo ljudje, ki jih, če česa ne razumejo, zgrabi paničen strah, da z njimi manipulirajo. Zato se zatekajo k preprostejšim naukom.

Po papežu je Avstrijo obiskal dalajlama in zamorjeni Avstrijci so spet zaživeli. Pokazal jim je zanesljivo pot do sreče – azijsko pot, zgrajeno na znanosti. O tem nas je poučila druga Delova novinarka Barbara Kramžar. Takole pravi: »Znanstveno merjenje predelov možganov, kjer naj bi domoval občutek za srečo, je namreč pokazalo, da je ta predel najbolj razvit pri budističnih menihih, še posebno pri tistih, ki veliko meditirajo, spremembe pa se menda kmalu pokažejo tudi pri začetnikih«. To, vidite, pa je nekaj čisto drugega, kot je papeževo besedičenje »brez lastnega zgleda« ali pa tega, kar od časa do časa »spesni« na Brezjah kardinal Rode. Za tem stoji znanost!

Veliko ljudi je letošnji Veliki šmaren presenetil. Romarske kraje – tudi manjše – je obiskalo na deset tisoče ljudi. Kaj to v resnici pomeni, ne vemo prav dobro, vemo pa, da so bili novinarji, ki se uvrščajo za postboljševiške prapore, pohujšani. Kako zelo so bili ranjeni, so poizkušali izrazili v svojih poročilih in priložnostnih razmišljanjih: da se je Cerkev »znova odločno zavihtela na politični oder«: da »zahteva zase vse. kar ji prej ni bilo dovoljeno« (pisec, nasprotno, bi očitno rad nazaj vse, kar mu je prej bilo dovoljeno); da so ljudje prav nedisciplinirano prihajali od vsepovsod in da se je celo na odročnem Ptuju slišalo »dolenjsko zategovanje«; da so »nabijali vsi zvonovi krščanstva«; da so vsepovsod ponujali »zaščitno blagovno znamko Križanega«; da je to bil »vrhunec klerikalne marketinške operacije«; da sploh ni bilo »nikjer miru«. Ker škofi v pridigah niso uporabljali besedi, ki bi jih bilo mogoče politično interpretirati, so se frustrirani novinarji zatekli k nekdanjemu kardinalu Rodetu in slovenski Cerkvi dajali za zgled Mehiko, kjer duhovnikom, hvalabogu, ni dovoljeno voliti. Neposredno zvezo z volitvami pa ima namigovanje na totalitarni značaj, ki ga imajo Krščanska demokracija, Karitas in Opus Dei. (Delo: Branko Soban. Franc Milošič, 16. 8.: Dnevnik: Ervin Hladnik-Milharčič, 16. 8.)

Napadi na krščansko kulturo niso ustvarili samo ugodnega ozračja za zmago kandidatov, ki jih je protežirala kontinuiteta, ampak razkrivajo tudi protidemokratični vzgon novo-levičarskih zelotov. S tem so nam povedali tudi to, česar nikakor niso hoteli: da žalujejo za časi, ko represija boljševiškega totalitarizma krščanstvu ni dovoljevala vstopa v javni prostor. Svojo, iz drobovja izhajajočo mržnjo do krščanstva so mogli tešiti – ker ga že v nobenem primeru niso mogli uničiti – le tako, da so ga videli sistematično zatiranega in po-niževanega. V tem so videli osnovni pogoj za uspešno politiko svojih gospodarjev – pa tudi za svoj duševni mir.

Protikrščanski impetus slovenske novolevičarske žurnalistike presega vlogo, ki jo kažejo reference na pravkar minule volitve. Njegove energije so večje in globlje. V potisnih silah njegovega vzgona je zaobseženo to, kar je lastno vsakemu barbarstvu: nezmožnost soobstajanja s počelom kulture. Kultura namreč pomeni gojenje, oblikovanje, samoobvladovanje, skratka, manifestacijo človekovih ustvarjalnih sil. Naj nam bo dovoljeno za ilustracijo te točke poklicati na pomoč Gunhild Kübler, prevajalko poezije ene od treh, štirih največjih pesnic vseh časov Emily Dickinson. V uvodu k dvojezični izdaji njenih pesmi pravi: »Danes živimo v hitrih, mrzlih časih. Ne samo da nam je postalo sumljivo vsako poudarjanje čustev, ampak so naši jeziki na tem, da se počasi izpraznijo. Nekatere besede, kot je na primer duša, je zunaj organizirane religije komaj še mogoče uporabiti. Vedno teže postaja s tako izpraznjenim jezikom dvigniti se nad potrebe gole vsakdanjosti.« (Emily Dickinson, Poems – Gedichte, str. 544)

Degenerativni procesi v kulturi so se že tako razširili, da nismo več sposobni postavljati si velikopoteznih vprašanj. Priče smo redukciji relevantnega sveta na perspektivo mravlje. Ko je že navedena Sabina Obolnar govorila o umoru Gorazda Čamernika pred diskoteko Global (Ona, 16. okt.) in izrazila upanje oziroma zahtevo, da končno izvemo, »zaradi koga je moral umreti 20-letni Gorazd«, se v njej ni sprožila najpreprostejša kulturna asociacija, ki bi jo spomnila na to, da bi morala še mnogo glasneje zahtevati, da končno izvemo, zaradi koga je moralo umreti v prvih desetih dneh junija 1945 12.000 fantov, ki niso bili dosti starejši, če sploh, od Gorazda Čamernika. Toda podoba je, da je duhovno vezje, ki bi omogočilo, da bi se v njej to vprašanje pojavilo, že odmrlo. A pri vsej stvari je zares važno nekaj drugega. Ne Sabina Obolnar ne noben drug in sploh nihče, ki je o tej stvari spregovoril v javnosti, ni postavil najbolj naravnega vprašanja: Zakaj pa so varnostniki sploh potrebni? Ali je normalno, da na primer zabave varujejo varnostniki? Predsednik zbornice za posebno varovanje, Marjan Pišek, nam je zaupal, da »panoga v Sloveniji zaposluje 6.000 ljudi«. Kje pa smo, kakšno državo oziroma ljudi pa imamo, bi se lahko vprašali s Ciceronom. Sabina Obolnar ni začutila v sebi niti nastavka tega vprašanja. Če bi ga, bi seji papeževi nagovori v Avstriji mogoče pokazali v drugačni luči. Kakšno družbo pa nam bodo nazadnje ustvarile te gospe? Tako, da bo v restavraciji poleg natakarja ob tvoji mizi stal še varnostnik? Čisto mogoče je, da je religija tista prvina družbene zavesti, ki preko kulturnih transmisij pogojuje obstoj celostnih vprašanj. Tega ne vemo izkustveno, ker družbe povsem zunaj dometa religije še ni bilo. Mogoče bodo ljudje to nekoč vedeli. Le upati smemo, da ne bo prepozno.

1.1.5. Živeti v resnici

Tu ne moremo mimo vprašanja, zakaj si zavestno postavljamo meje – ne postavljajo nam jih drugi, postavljamo si jih sami. Kdaj smo ideal integralnega človeka zamenjali za ideal limitiranega človeka? Ko je ocenjevalna žirija podelila dokumentarcu Otroci s Petrička prvo nagrado, je svojo gesto upravičila tudi s tem, da »film nikakor ne more postati objekt politične instrumentalizacije«. Izraz »politična instrumentalizacija« v preprosti slovenščini pomeni, da iz njega ne izhaja, kdo so bili ljudje, ki so zagrešili tisti zločin zoper človeštvo, od kod so prišli in kakšno vlogo so tudi sicer odigrali v zgodovini. A zakaj taka samozaščita: veste, saj ne mislimo nič hudega. Ali si lahko zamislite na svetu žirijo, ki bi utemeljila nagrado dokumentarcu o Auschwitzu s tem, da je njegova odlika v tem, da »nikakor ne more postati objekt politične instrumentalizacije«.

V intervjuju z Miranom Zupaničem, avtorjem dokumentarca Otroci s Petrička, je urednica kulturnega bloka Dela Ženja Leiler (20. okt.) sicer z zadovoljstvom ugotovila, da je vedno več filmov in knjig, ki presegajo črno-bele predstave, »politični prostor in tudi prostor javne intelektualne debate pa še kar naprej vztraja pri hranjenju enih in drugih okopov«. Kaj to pomeni, »branjenje enih in drugih okopov«? Ali smo v istem položaju? Ali urednica, ki nas tolikokrat potolaži s kulturnim besedilom, v tem primeru ni opazila razlike med jezikom Borca, TV 15, Svobodne misli. Zbornikov 1945 in 2007 na eni strani in na primer Zaveze na drugi? Celostna interpretacija ni možna zunaj zgodovinskih koordinat.

Obtoženci so že izbrani

Slika 4. Obtoženci so že izbrani Vlastja Simončič

Vse priznanje pa gre avtorici intervjuja za to, da je omogočila Miranu Zupaniču povedati besede, katerih odličnost ne zaostaja, v neki drugi kategoriji, za odličnostjo njegovega filma. Rekel je naslednje: »Vendar pa je televizija, vsaj pri nas, nagnjena k temu, da družbene napetosti, ki jih dokumentarec lahko identificira, blaži. Morda je to dediščina socialističnega programskega koncepta, ko je bila televizija kot velik likalnik, ki mora vse družbene gube polikati v lep, raven prt brez madežev. Zase lahko rečem, da sem imel pri urednikih nacionalne televizije vedno podporo. Vendar pa so tudi oni ujeti v sistem, ki preprosto ne dopušča ekscesa. Ekscesa v smislu, da bi mi, gledalci, videli nekaj, česar sicer ne vidimo, razmišljali o nečem, o čemer drugače ne razmišljamo, in morda celo kaj od tega razumeli.«

Gre torej za osnovno dilemo: živeti v laži ali živeti v resnici. Ko je Václav Havel svojim ljudem pokazal pot iz totalitarizma, je postavil prvo geslo: Živeti v resnici. Ko so leta 1988 ljudje dneve in dneve demonstrirali pred kasarnami na Roški cesti, smo bili ob tem vsi prebujeni in srečni, a še danes ne vemo, kaj jih je takrat pravzaprav gnalo. Ali je bila to volja, živeti v resnici? Stran od Balkana, to že; ven iz totalitarne zgradbe, ki se je podirala, to že. Toda živeti v resnici? Že čez nekaj let so – morda taisti ljudje – dokazovali, da je tisto moralo biti nekaj drugega.

Take misli nam prihajajo, ko se izpostavljamo vprašanju, kdo je postavil prostor, v katerem so na teh volitvah zmagali ljudje, ki se tako zelo trudijo, da ne bi stopili na pobočja, ki nanje sije resnica – ki se s tako strastjo in s tako iznajdljivostjo ženejo za tem, da bi ostali v svetu dvojnih senc.

1.1.6. Prezir do ponižanih in žaljenih

Evald Flisarje pisatelj z renomejem, ki ga je že pripeljal na mesto predsednika pisateljskega društva. V Literarni obrekovalnici (Delo, 5. sept.) pa se je njegova občutljivost razodela tako, da je možnost nacionalne katastrofe videl v tem, da »zdrsnemo v brezno absurda, ki je zazijalo pod nami ob preštevanju nedavno odkritih trupel v tezenskem strelnem jarku«. Soočati se moramo z »obsedenostjo manjšine (morda zgolj peščice posameznikov), ki skuša z brskanjem po kosteh … skovati kapital za to ali ono opcijo na domačem političnem prizorišču«. Velika večina sedanjih Slovencev nima s tem, »kar se je godilo med vojno in takoj povojni«, nič. Vse, kar bi dopustil pobitim žrtvam, je »skromen nagrobni spomenik, na katerem bi pisalo: naj počiva v miru«. V zadnji

Mi smo bili kmečka vstaja

Slika 5. Mi smo bili kmečka vstaja

analizi je tako govorjenje »zdrs v brezno«, ki se imenuje denunciacija Antigone. Nekaj podobnega je za 60-letnico priključitve Primorske k matični domovini Sloveniji rekel dr. Janez Stanovnik: »doma premetavamo kosti in delamo iz tega politični šov«. (Delo, 10. sept.) Toda dr. Janez Stanovnik se je 40 let kalil v boljševiški partiji in je sedaj predsednik organizacije partizanov, Evald Flisar pa je pisatelj. Kaj je pisatelj? Sprijaznili smo se s tem, da je pisatelj lahko tudi zločinec, ki po boljšem spoznanju (skrbno zaklenjenem v zasebnosti srca) piše visoke moralne humanistične traktate. Sedaj pa vemo, da je pisatelj lahko tudi človek, ki ni v stanju premisliti zgodovine svojega naroda – zgodovine jezika, ki je osnovno orodje njegovega poklica. Mogoče bo Flisar na katerem od svojih naslednjih obiskov na Sumatri – v inspirativnem ambientu pragozdov – našel misel, ki mu bo povedala, da je nerazumetje zgodovine defekt, ki bi mu utegnil vzeti moralni status pisatelja.

Peter Kolšek ni pisatelj, ampak pesnik (ki si sicer služi vsakodnevno brašno kot Delov novinar, kulturni, seveda). Tudi njega, »kot večino kompetentnih ljudi«, dejstvo, da so »avgusta izvensodno pokončani in nepietetno zakopani mrtveci s pomočjo komisije za prikrita grobišča prilezli iz štajerskih rovov«

(poudaril pisec uvodnika), kot pripadnika »s popkulturnimi in digitalnimi dražljaji« prepojene generacije, ni vrglo iz ravnotežja. Ni ga prizadelo bolj kot malo večje »monsumsko deževje«. Politično je namreč ta zadeva »več kot postana«. Sploh se imajo s temi stvarmi pravico ukvarjati samo tisti, ki so jih doživeli. Tudi rojeni po Auschwitzu in Stalinovi Sibiriji se za te reči niso menili, čeprav se je »duh obojega, pomešan s katranom prenove, še plazil za sivimi vogali«. Pesnik! Najbolj pa ga, kot pesnika seveda, bolijo spremljajoče okoliščine: zlonamerno širjenje naše katastrofične podobe in »diskreditacija slovenskega partizanstva«, ki stoji za vsem in je pravi namen tega početja. K sreči grejo klevete, kot je tista, da je Slovenija največje evropsko grobišče druge svetovne vojne, mimo brez pravega odmeva. Hvalabogu, saj to ni slogan, s katerim bi lahko šli v veliki svet, poleg tega pa se doma umetno vzdržuje ozračje državljanske vojne. Na koncu se znajdemo ob stavku, ki ga, nenapisanega, preberemo takole: za nedisciplinirane ljudi, ki nekaj govorijo o množičnih partizanskih zločinih, bi bil še najbolj priporočljiv ponovni »zdrs« v totatlitarizem – v naloženo askezo totalitarnega molka.

Govorimo o tem, kako se z vedno novimi injekcijami vzdržuje stanje, ki ga je ustvarilo

Prve žrtve

Slika 6. Prve žrtve Franc Hrovat

petdesetletno ideološko nasilje. Število ljudi, ki sodelujejo v teh akcijah, je impozantno. Še bolj važno pa je to, da se, kakor med vojno, tudi sedaj pred ničemer ne ustavijo – tudi ne pred mrtvimi in njihovimi grobovi. In gospodje iz agencije za posvečenost mrtvih, v njenem nadzornem odboru sedi, če se prav ne motimo, tudi akademik dr. Tine Hribar, pri tem molčijo. Tudi takrat, kadar se izza okopov poženejo pesniki in pisatelji – pastirji besede. Vsi oziri so padli, vse, kar nas je Evropa naučila v dvatisoč letih, je šlo rakom žvižgat, ribam gost. Cilj je en sam: držati ljudi v magnetnem polju ideologije, kjer bodo vedno dosegljivi za impulze novolevičarskih elit.

1.1.7. Postavljanje ideološkega prostora

V eno od vaj za vzdrževanje tega stanja se je spremenila tudi Tarča, oddaja na nacionalni televiziji 10. oktobra, ki je hotela govoriti o Zakonu o žrtvah vojnega nasilja. Oddaja je tekla tako, da o stvári sami gledalci na koncu nismo vedeli nič več kot na začetku, v ušesih pa so nam odmevale neke besede in formulacije, ki so se kot skrbno narejeni šivi pojavljale v tkanini in se sestavljale v nezgrešljiv vzorec z ideološkim sporočilom. Kar naprej se je govorilo o partizanih in Angloameričanih kot o enem pojmu, nič pa o tem, ali so partizani izvajali tudi teror nad Slovenci kot zavezniki Angloameričanov: o tem, da je bilo nasilje okupatorja nelegitimno, nasilje tistih, ki so se borili za svobodo, pa legitimno, pri čemer se nikomur, tudi voditeljici ne, ni zdelo vredno, da bi dešifriral besedo »svoboda«; vmes pa kar naprej o kolaboracionistih in izdajalcih – po spremljajočem fotografskem materialu ni bilo nobenega dvoma, da so to bili domobranci – ki morajo biti izključeni iz zakonodaje, ki ureja zadeve žrtev. Da bi zagotovila ideološko fakturo oddaje, je voditeljica Lidija Hren na koncu še enkrat vprašala navzoče, če je prav razumela njihova stališča, »da med žrtve vojnega nasilja ne sodijo pripadniki domobranske vojske in izdajalci, da je kolaboracija izključena«. V takem ključu je tekel ta večer. In takih večerov je bilo v naših sedemnajstih letih nekaj tisoč; če pa vzamemo v poštev celotno kariero totalitarne Slovenije, pa na desettisoče in stotisoče. To dejstvo nam nekoliko razloži, zakaj so ljudje na predsedniških volitvah volili, kakor so volili. S tem pa nikakor nočemo reči, da bi si Slovenci zaradi njih smeli dovolili, da se nam vzame duhovni status političnega ljudstva! Tudi ne, če upoštevamo kampanjo, ki je tekla, kakor jo je intoniral Mitja Gaspari, ko so ga vprašali, kakor razume medvojni čas: »Eni so se odločili za domovino, drugi pa so se odločili drugače.« Drugače – to se pravi, proti domovini. Saj bi morali vedeti, da tako pokvarjenega stavka niso že dolgo slišali – kljub vsemu.

1.1.8. Volitve

Pomen letošnjih predsedniških volitev ni v razporeditvi moči v državi, ampak v tem. da so razkrile, kakšna je slovenska politična družba (body politic). Njihova vrednost – pa tudi zanimivost – je v tem, da so pokazale, kakšno stopnjo demokratske emancipacije smo dosegli ali, drugače povedano, do kakšne

Naščuvani oblaki nad cerkvijo

Slika 7. Naščuvani oblaki nad cerkvijo Mirko Kambič

mere smo sanirali svojo totalitarno poškodovanost. Jemati jih moramo torej kot dobrodošel eksperiment, ki nam bo, če bomo njegove vrednosti prav izračunali, povedal, do katere mere smo upravičeni misliti, da smo pri sebi. (Predstavljamo si, da si dr. Igor Lukšič že mane roke v pričakovanju vznemirljivega dela. Upamo tudi, da bo to pot svoje sodelavce za medijsko delo plačal po sindikalnih načelih.)

Preden pridemo k bistvu, je treba le povedati, da so bile to volitve, ki so jih, kot pričakovano, izpeljali mediji. Imamo sicer republiško volilno komisijo, a je to končno samo pisarna. Novinarji, zlasti televizijski, pa so določali miselne okvire, v katere so kandidati vdano vstopali in od tam pridno odgovarjali na vprašanja. Vprašanja pa so novinarji postavljali takšna, kakršna so mogla nastati v dometu misli, s katero razpolagajo, in takšna, ki so skrbela zato, da kandidati ne bi mogli načenjati globljih vprašanj naroda in države. Bilo nam je ob tem, kakor da prisostvujemo zaključnemu izpitu na tečaju za državne hišnike. Le na POP TV so se nekoliko razvneli ob Rozmanu in Janši, potem pa so tudi oni padli nazaj v splošno duhovno letargijo. Videlo se je tudi, da novinarjem ni do šale. Dajali so podobo hudih učiteljic, s kakim hudim nadu-čiteljem vmes. Če omenim za ilustracijo samo to, da je gospa s POP TV, govoreč o Peterletovem porazu, pripomnila, da mora biti njegova žena »precej poklapana«. Tako je to potekalo.

Tudi omizja učenih analitikov, ki so jih razni studii klicali, da bi nam razložili globlji pomen volitev, se niso dala prav prebuditi in so se raje zadrževala v nizkem ključu. Nekoliko nas je presenetil Makarovič: »Ne bo tako pomembno to, kaj se bo dogajalo, ampak kakšna bo konstrukcija tega, kar se bo dogajalo.« Torej interpretacija.

In kaj so volitve povedale o Slovencih? Povedale so. da se nismo postali politična družba, ki ima sebe v svoji lasti. Izkazalo se je, da smo v lasti drugega. Bistveni premik od leta 1990 še ni bil narejen. Ko je takrat Demos pripravljal prebiscit, se je zelo potegoval za to, da bi zadostovala navadna večina. Razpoloženje med ljudmi je bilo takšno, da se jim je še ta zdela komaj dosegljiva. Marsikdo se še spomni, da so predstavniki kontinuitete hodili v parlamentu pred mikrofon in se norčevali iz Demosovih poslancev: Kako malo zaupate svojemu ljudstvu! Potem pa seje dobrih deset dni pred volitvami zgodilo nekaj, kar nas je temeljito streznilo. Komunisti so opustili

Slovenija 1991

Slika 8. Slovenija 1991 Damir Sedlak

svojo dotedanjo dvoumno politiko in se deklarativno izrekli za samostojnost – in plebiscit je bil izglasovan s skoraj 90 %. To je bil zlovešči znak, kako trdno imajo v rokah slovensko dušo. Zares verjeti pa tega niti tedaj nismo mogli. Moralo je potem slediti še mnogo dokazov, da smo končno uvideli, kako poškodovan narod smo Slovenci izšli iz totalitarizma. Sedemnajst let pozneje se je na nekih volitvah pokazalo nekaj podobnega. Kandidat, ki ga je takorekoč v zadnjem trenutku podprla postboljševiška levica, ni sicer dobil 90 %, dobil pa jih je 70 %. Na neki način in iz nekih razlogov čar še ni minil. Nobena realnost ni odvrnila ljudi, da ne bi sledili tistim, ki so vezani na totalitarno tradicijo. Ni zmagal Danilo Tiirk, zmagala je levica, kot je po volitvah zmagoslavno zaklical Pavle Gantar.

Nobena izkušnja ni pomagala, nobeno pohujšanje. Popolnoma so ljudje pozabili, da so se tisti, ki so nekoč živeli od ideologije (s katero so se polastili države in jo izkoriščali), potem ko je država zaradi brezobzirnega izkoriščanja bankrotirala, polastili stečajne mase in se spremenili v kapitaliste. Kot smešne žrtve političnega mazohizma so jih še naprej nagrajevali. Politika je postala farsa.

Peterle je v kampanjo uvedel osamosvojitev in ustanovitev države – in ni uspel. Ali ni to čudno? Kako to, da se ljudje niso pozitivno odzvali na to, da imamo svojo državo. Še nekaj minut prej si na tako razkošje niti pomisliti nismo upali. Od te zavesti bi vendar lahko živeli – če bi kaj dali nase, če bi imeli kaj spoštovanja do sebe. Od kod ta indiferentnost? Spet seje izkazalo, da ne živimo iz svoje pameti, ampak iz premetenosti tistih, ki so nas imeli nekoč v lasti. Oni pa to državo sovražijo, ker jih neprestano spominja na zgodovinski poraz. Mrzijo jo, a hkrati dopuščajo, ker jo potrebujejo – ne zato, ker je prostor narodovega prebivanja, ampak zato, ker je zaželjeno orodje moči. Ko pa so prišli tisti. ki so državo postavili, in prosili ljudi, naj jim omogočijo, da bodo mogli poskrbeti za to, da bi njene osnovne institucije v polno zaživele, so jih ljudje ignorirali in se uklonili volji tistih, ki države ne marajo.

Nadalje. V tednu pred volitvami je nacionalka predvajala dva dokumentarca: ponovila je Moč preživetja in premierno predstavila Otroke s Petrička. Ko smo ju gledali, smo si rekli, to sta dva moralna sunka, ki nikakor ne bosta ostala brez posledic. Njuno sporo-

Marija s plaščem

Slika 9. Marija s plaščem Simon Dan

čilo je bilo takšno, da bi se »kamen razklo«, Slovencev pa, kakor se je pozneje pokazalo, nista premaknila. Po teh dveh večerih se je dramatično pokazalo, kdo je kdo, a nič. A zakaj se tako čudimo? Ali ne vemo iz svoje izkušnje, da so v zgodovini možne dobe. ki tečejo zunaj razuma – kakor da bi se bil razum iz njih izselil; da obstajajo črne luknje ne samo v neskončnih in strašljivih prostorih vesolja, ampak tudi v zgodovini, ki je čas človekovega prebivanja na zemlji.

Nemci se lahko postavljajo z največjimi imeni v literaturi, filozofiji, glasbi, zgodovinopisju; polovico vseh Nobelovih nagrajencev v znanosti je bilo nekoč njihovih: in vendar so leta 1933 s 40 % izvolili Hitlerja, čeprav je bil nor in je to lahko vsakdo videl. In ko je po anšlusu 1938 prišel na Dunaj, ga je pozdravilo dva milijona Avstrijcev. Ko je dan po priključitvi poznejši obirski župnik Tomaž Holmar kot običajno stopil v vaško gostilno in pozdravil Grüss Gott, so kmetje vstali in po hitlerjansko stegnili roke: Gospod župnik, odslej bomo tako pozdravljali. In ko je vikar Ignacij Nadrah na ljubljanskih Žalah pokopaval dr. Lamberta Ehrlicha, ki so ga 26. maja 1942 umorili vosovci, je izrekel besede, ob katerih človeka še danes spreleti čuden mraz: Dve tretjini Ljubljančanov odobrava ta umor. Neki ljudje brez legitimacije so na cesti umorili človeka, za katerega so vsi vedeli, kdo je, in je imel vse legitimacije, pa ljudje niso bili toliko pri sebi, da bi vprašali morilce: Kdo pa ste vi, da si to upate? Kdo pa vam je dal to pravico? Najbolj naravno vprašanje na svetu! Nekaj jih je obsedlo, da niso bili več pri sebi. Po Sloveniji je okoli 600 morišč. Na vsako od njih so vezani dvoji ljudje: tisti, ki so morili, in tisti, ki so jih morili. Ali drugače povedano: zločinci in mučenci. Vsi ti kraji so nova slovenska znamenja, ki nas nemo sprašujejo: Kam se bo Slovenija obrnila, v katero smer bo šla? Kateri od zgoraj omenjeni vrsti ljudi se bo dala voditi? Pred bolj resno dilemo v zgodovini še nismo stali. Ko vse premislimo, nam ostane naslednje: Volitve oktobra in novembra letos so bile velika učna ura.

2. Kako se je začelo

2.1. Kako se je začelo v Dolenjskih Toplicah

Avtor: Ciril Armeni

2.1.1.

Prim. Ciril Armeni, dr. med. univ. et. dr. med. dent. sem se rodil 30. 06. 1927 v Dolenjskih Toplicah pri Novem mestu. Moj oče je bil organist z orglarsko šolo in občinski tajnik, mama pa zastopnica Vzajemne zavarovalnice za občino Dolenjske Toplice. Imela sta štiri otroke: mene, hčerko, pet let starejšo od mene, eno leto starejšega in šestnajst let mlajšega brata.

Ob začetku druge svetovne vojne oz. ob propadu Jugoslavije se je jugoslovanska armada z begom umikala od tedanje avstrijsko-jugo-slovanske meje proti jugu in med umikanjem povzročila med dolenjskim ljudstvom velik preplah zaradi nasilništva vojakov (imenovanih Četniki) med ljudmi, če niso dosegli, kar so pač potrebovali. Ta preplah je povzročil tak strah, da ljudje na določenih prometnicah ponoči niso upali spati po domovih. Skrivali so se po skednjih in drugih gospodarskih poslopjih in zidanicah.

Občinski urad v Dolenjskih Toplicah je imel v kletnem delu stavbe občinski zapor in oče nas je v noči, ko je bilo pričakovano najhujše, zaklenil v ta kletni zapor, da je bil za nas brez skrbi.

Nekaj dni pred to nočjo so na občinski urad prišli k očetu določeni občani (imen ne poznam) in ga prosili, naj jim izroči orožje, ki je bilo v občinskem prostoru kot lastnina vojaškega urada občine. To zahtevo so izražali kot nujo. da bi s tem zaščitili vas pred samovoljo teh četnikov – beguncev.

A prav to noč je prišlo do odkritja morilskega načrta spraviti prav to noč s poti mojega očeta. Tako je sklenila skupina, ki je dobila orožje od njega. Eden iz te skupine pa je to sporočil mojemu očetu, ki se je umaknil, prišel še pravočasno k nam v občinski zapor in se rešil.

Naslednje jutro pa smo že zaslišali italijanske okupatorske kamione z vojaki, s tem pa je bila preprečena zločinska namera proti mojemu očetu.

Ob znani roški ofenzivi se je oče umaknil z mojo sestro v Ljubljano. Takrat je bilo ravno po moji mali maturi in je lahko starejšega brata poslal na počitnice v Planino pri Rakeku, mene pa k mami domov, da ne bi bila sama.

Mama je bila namreč noseča. Z veseljem sem bil z njo. Imela sva že skoraj 80 kg težkega prašiča. Ko je prihajal mamin čas, sva šla peš v Novo mesto, kjer sem jo pri znancih pustil čakati, sam pa sem se seveda moral vrniti domov. Bili smo razkropljena družina. Ostal sem sam s prašičem. Pa tudi to ne dolgo. Po zaplembi dveh koles in očetovega motorja Cindap 250 so mi neko noč odpeljali tudi prašiča. Ta se je znašel v nadaljnji reji pri bivšem županu občine Toplice v vasi Obrh, kjer so redili več prašičev, namenjenih v bazo 20. Ko sem zjutraj prišel v župnišče, kjer mi je sošolčeva teta, sestra in gospodinja tedanjega župnika Oražma, vsak dan dajala mleko, me je vprašala, če imam še prašiča. Debelo sem jo pogledal, ona pa mi je povedala, da so mi ga ponoči zaplenili. Stekel sem domov. Res, svinjak je bil prazen. Čez kakšen teden ali dva meje ista gospa vprašala, če vem, kje je prašič, in mi povedala, kje ga najdem. Star sem bil 14 let, in ker je bila roška ofenziva, nisem imel kam iti. Ustavljen je bil ves promet, tudi železniški. Obiskovati bi moral 5. razred gimnazije v Ljubljani, pa nisem upal prepešačiti 75 km.

Na vsak način sem se hotel prepričati, kaj je s prašičem. Neka notranja sila meje naslednje jutro pognala peš mimo vse okupatorjeve navlake v 4 km oddaljeno vas Obrh. Prišel sem do županove hiše. Tam so svinjaki imeli obsežno ograjo, v njej so se drenjali neznano kje zaplenjeni prašiči, med njimi tudi moj. Nisem mogel verjeti, a prerinil se je k meni in me ovohaval in se me z rilcem hotel dotakniti.

Stopil sem do vrat na zadnji strani hiše in brez trkanja vstopil v prostor. Županova žena je sedela s skledo v naročju in zajtrkovala. Žlica ji je padla iz rok, tako se je ustrašila, ko je zagledala moško bitje v civilu. Takrat namreč ni bilo nikjer moškega življa. Pred italijansko vojsko so se vsi poskrili in jaz sem bil neverjetna izjema. »Ne bojte se. tovarišica, saj me poznate in nič zalega vam ne nameravam storiti«, sem dejal in dodal, »prišel sem samo povedat, da če moj prašič, ki me je zunaj že pozdravljal, ne bo naslednjega dne v mojem svinjaku, ne bom odgovarjal za vas in vse tu nakradene prašiče!« Ker se je bala, da bi prašiča na poti italijanska vojska zaplenila, sva se dogovorila, da jo bom na cesti iz Meniške vasi

Armenijevi - Mama Antonija, oče Franc, hči Milena, siri Emil (pri očetu)                         in sin Ciril

Slika 10. Armenijevi – Mama Antonija, oče Franc, hči Milena, siri Emil (pri očetu) in sin Ciril

nad Toplicami, kjer je sedaj osnovna šola, ob določeni uri zjutraj čakal.

S hčerko sta bili naslednje jutro točni. Prišli smo do nekdanje kovačije Sobar, tam pa sta evidentno na nas že čakala oba tov. Šobarja, kovač in mesar. Videti je bilo. da sta bila o moji zahtevi že obveščena. Ker sta kazala veliko zanimanje, sem ju povabil bliže in dobesedno rekel: »Stopita bliže! Nekaj ste ga že poredili, a ste napravili dve napaki. Ljudem govorite, da za vsako stvar, ki jo kje vzamejo, dajo potrdilo in bo po vojni plačana. Mene niste niti zbudili, kaj šele izdali kakšno potrdilo. Mojega ste ukradli! Drugič pa ste me zelo prizadeli, češ, saj ta mule ne zna rediti prašičev, saj ima komaj malo maturo klasične gimnazije.« Poudaril sem, da tu odločam jaz. »Jaz ga hranim in hranil ga bom, dokler bom imel s čim, potem pa se bomo pogovarjali, kdo ga bo jedel!” Potem smo ga odpeljali v svinjak in vse je bilo tiho. Jaz pa sem bil v hudem strahu, kaj vse bo še sledilo.

Čez tri tedne sva ga s prijateljem iz osnovne šole demonstrativno pri belem dnevu odpeljala v Vavto vas, kjer smo ga v svinjaku župnišča poredili do 120 kg in zaklali.

Po koncu roške ofenziva pa se moj oče s hčerko, ki je na novomeški gimnaziji že opravila malo maturo, ni hotel vrniti v Dolenjske Toplice, kar je bilo povsem razumljivo. Občinski urad je odprl kar v Gornji Straži in tam opravljal vsa tajniška dela za potrebe celotne občinske skupnosti. Stanovanje je dobil pri vaškem zaščitniku. Mama z novorojenčkom se mu je pridružila, jaz pa sem zapustil Dolenjske Toplice in se vključil med svoje.

Kmalu zatem je oče po partizanski kurirki dobil pismo svojega mlajšega brata. Le-ta je iz Gorenjske s pomočjo ženine prijateljice tov. Kardeljeve, predvojne sodelavke v tovarni Saturnus, pobegnil v Ljubljansko pokrajino in se tako izmaknil nemški mobilizaciji. Pristal je na Rogu v Bazi 20, kjer so ga uporabili za »obveščevalca«. S tem pismom, je 15 let mlajši brat očeta vabil v partizane z grožnjo, da bomo sicer njegovi otroci končali na »otokih«. Pisanje takega pisma so mu gotovo ukazali njegovi nadrejeni, saj take vsebine od njega nismo pričakovali. Oče je na hrbtni strani v odgovor zapisal, da se mati v grobu obrača zaradi njegovega početja. Takšen odgovor je šel z isto kurirko nazaj tja, od koder je pismo prišlo. Šlo je v roke tistim, ki so mlajšega brata uporabili za vabo, da bi na zvit način odstranili iz Dolenjskih Toplic jedro dotedanje oblastne strukture, k ije bila tedanjim domačim prokomunističnim naprednjakom v napoto.

Baza 20 na Rogu je spadala pod občino Dolenjske Toplice. Tu pa je bilo tudi zdravilišče s toplo vodo, ki je bilo za okupatorja gotovo glavna vaba za zasedbo tega kraja. Vendar

Ciril z zaročenko Majdo v Dolenjskih Toplicah

Slika 11. Ciril z zaročenko Majdo v Dolenjskih Toplicah

so se čez čas zaradi varnosti potegnili nazaj preko mosta na levi breg reke Krke v Gornjo Stražo, ker jim je bila tam zaradi železniške postaje tudi komunikacija z njihovim zaledjem olajšana.

Naša družina je vse do italijanske kapitulacije stanovala pri družini vaškega zaščitnika tov. Darovca. Takoj prvega dne po odhodu italijanske vojske pa je moral oče predati vse občinske posle partizanom. Občinski urad je bil ukinjen, naslednjega dne ob 6-ih zjutraj pa so očeta aretirali, mojega, leto dni starejšega brata (15 let) pa nasilno mobilizirali v svojo brigado. Ta brigada je šla skupaj z umikajočo se italijansko vojsko proti Turjaku, kjer so kolaboracionistično z italijanskimi topovi razbili graščino in v njej uničili postojanko vaških straž. Tedaj je nemška vojska, ki je po italijanski kapitulaciji prevzela Ljubljano, vdrla na jug proti Turjaku, da bi razčistila tamkajšnjo situacijo. Komanda brigade je svojim ukazala, naj se razbežijo po domovih, in tako je moj brat prišel domov, a v tako obupnem stanju, da je rabil mesec dni, da si je opomogel in prišel k sebi.

Sledil je nov ukaz, naj se brigada takoj zbere pri Semiču. Tega pa moj brat ni zmogel, saj smo malo pred tem zvedeli, da so partizani, ki so bežali iz Novega mesta, s seboj iz zaporov odpeljali 17 civilistov in jih na poti na Gorjance nesojene, kot odvečno prtljago, kratko malo z rafalom v hrbet pobili in zmetali v kraško jamo, v brezno blizu vasi Mihovca. Med njimi je bil tudi naš oče.

Bratje s prijateljem sicer odšel proti zbornemu mestu, a sta kmalu zavila v smer novomeškega bloka in prestopila k domobrancem. Konca vojne kljub temu nista dočakala.

Očeta so po aretaciji kakšen teden držali zaprtega brez hrane in vode v Dolenjskih Toplicah v nekdanji Sitarjevi trgovini, ki je bila tedaj med zdraviliščem in hotelom, sedaj pa je tam bife z vhodom v zdraviliške bazene. Trikrat sem ga hotel obiskati. Niso mi dovolili govoriti z njim, lahko pa sem ga gledal skozi steklo izložbenega okna, kakor vsi ostali, ki so uživali v njegovem sramotenju, kajti bil je le v spodnjem perilu. Vsakokrat sem s seboj prinesel njegovo obleko, a je ni smel sprejeti. Šele kasneje sem izvedel, da je smel obleči uradno »financarsko uniformo«, s katero ga je tedaj sramote rešil naš sosed. Vse to sem izvedel kasneje, kajti nisem ga več videl, ker so ga že odpeljali v razvaline graščine Brajtanov pri Prečni, kjer je že bilo zbranih več ljudi, ki jih je čakala enaka usoda.

Naslednja njegova postaja je bilo novomeško sodišče, od koder se je njegova usoda brez kakšne sodne odločitve nadaljevala na partizanskem begu pred Nemci in se 21. oktobra 1943 končala v skupinskem poboju cca. 17 izbranih družinskih očetov in pomembnih meščanov Novega mesta z rafalom in pristankom v breznu. Cilj je bil dosežen in komunisti so brez neprijetnega prateža lahko hitreje bežali naprej v Belo krajino. Naslednje dni je Časopis Slovenski dom že objavil vse podrobnosti tega njihovega grozodejstva. Trije pazniki, tri ločena pričevanja, ki so bila že med vojno objavljena tudi v črnih bukvah.

2.1.2. Bombardiranje

V času, ko so očeta imeli v novomeškem zaporu, starejšega brata pa od Turjaške tragedije še ni bilo domov, so nemška letala trikrat bombardirala Novo mesto, med zadnjim bombardiranjem pa odvrgla tudi tri bombe na Gornjo Stražo, z namenom zrušiti vilo, v kateri so Italijani ob svoji kapitulaciji pakti-rali s partizani. Za neovirano pot domov so Italijani s svojimi topovi in skupno s partizani bombardirali Turjak in s tem uničili močno postojanko vaških straž.

Da pa je bila mera naše družinske nesreče polna, so one tri bombe v Straži le za nekaj deset metrov zgrešile cilj in popolnoma porušile prav tisti del Darovčeve hiše, v katerem je bila naša družina. Moja sestra je pestovala novorojenčka, mama pa je počivala po naporni poti iz Novega mesta. Želela je obiskati svojega moža, pa so jo že na vratih odslovili.

Imeli pa smo srečo v nesreči, da ni bil nobeden poškodovan. Sestra se je, ko je zaslišala žvižganje bomb, z otrokom skrila pod debelo hrastovo mizo, mama pa je obležala na postelji. Nanjo se je zrušil strop, ki je bil iz lesenih tramov in celoletni pridelek pšenice na njem in jo pritisnil v bok, tako da se ni mogla niti premakniti. Sreča je bila, da sem bil jaz tedaj le 100 m stran nad našo hišo v vinogradu. Sestra z dojenčkom v naročju je bila pod mizo na varnem in me je lahko klicala na pomoč, mama pa tega ni mogla. Mama je bila namreč popolnoma zasuta, in če bi globoko vdahnila, bi se verjetno zadušila. Je pa le malo osvobodila roko in z njo migala, da sem jo jaz opazil in ji osvobodil glavo, da je lahko vsaj dihala. Medtem so prišli na pomoč sosedje in smo jo z odpadlim dolgim tramom in kontrapezo razbremenili ter jo na njeno prošnjo kar izvlekli iz ruševin. Bala se je, da ji bo vsak čas zdrobilo medenico. Do tega ni prišlo, doživela

Kupola nad breznom z odprtino na vrhu - Na desni stranski vhod v                         brezno

Slika 12. Kupola nad breznom z odprtino na vrhu – Na desni stranski vhod v brezno

pa je hud crash-sindrom in zaradi tega ostala trajno nesposobna za kakršnokoli samostojno in odgovornejše delo.

Bili smo, kot pravimo, kar naenkrat »na psu«. Brez dela in brez jela, še tisto malo, kar je bilo na zalogi, je zaradi strahotnega razdejanja odneslo k vragu. Nikjer nismo mogli nič nabrati, kupiti, v vsej občini ni bilo trgovine. Popolnoma smo bili odvisni od dobrote in usmiljenja sosedov in prijateljev. Nismo mogli do nujnih prehrambenih artiklov, ni bilo soli, sladkorja, ni bilo hrane za dojenčka. Streho nad glavo smo dobili pri drugem sosedu, pri Asovih. Vsem se je, logično, najbolj smilil dojenček. Ženske so silile sestro, naj gre v Novo mesto kaj kupit, a si ni upala, ker tedaj to ni bilo dovoljeno. Pregovorile so jo, naj bi vseeno šla z našo sosedo, ki je bila partizanska kurirka. Le-tej naj bi prisotnost moje sestre koristila na bloku, v zameno pa partizani moje sestre ne bi kaznovali. Z lahkoto sta prišli v mesto in se dogovorili za skupni povratek. Kurirka na dogovorjeno mesto ni prišla in tako je morala sestra sama domov. Nakupila je najnujnejše stvari, kot sta sol in sladkor, da bi mama lažje pripravljala otroško hrano. Niti pomislili nismo, da bi bila vse to zvijača. Postavili so namreč zasedo in preverili, kaj je kupila. Našli so izvod časopisa Slovenski dom, ki je bil prepovedan, in zaradi tega se je smatralo, da je storila sovražno dejanje. Slučajno je bil v zasedi tudi nek študent iz Gorenjske, ki ji je potem vse to vzel in jo poslal domov. Prišla je vsa objokana. Ko je bil že mrak, je nekdo potrkal na vrata. Ustrašili smo se, predvsem ko smo videli, da je bil fant iz zasede. Prišel je le povedat, da se nimamo česa bati, ker je nadrejenim poročal, da je bilo pri njeni kontroli vse vredu. Sestri je dejal, naj se ne sekira, da jo razume, da imata podobno usodo, le da so njemu očeta ubili Nemci, nam pa partizani. Nakupljene stvari je zadržal zase kot protiuslugo, ker jo je rešil. Pregovorno bi to lahko zaključili: Konec dober, vse dobro!

2.1.3. Moj umik na varno

V Podgori, pol ure hoda od Zgornje Straže, je bila kmetija Červanovih, in sicer malo pod cesto ob Dolenji Straži, ki je skoraj mejila z Brajtanovo opuščeno graščino. V njej so imeli komunisti tedaj, ko so mojega očeta privlekli v porušene kleti, že nekaj drugih oseb. med njimi tudi kmeta Červana. Vsako jutro je njegova žena želela govoriti z njim, pa je niso pustili in so ga potem raje ubili in imeli mir pred njo. Jaz sem bil birmanski boter njenemu sinu. Ta skupna usoda pa nas je še bolj povezala. Ko smo bili mi v najhujši zadregi za hrano, nam je gospa vsako jutro dajala mleko zastonj. Od nas je bilo pol ure hoda in vsako jutro sem šel peš. Neko jutro, ko sem se vračal domov, mi je mati prihitela naproti. Ko sem jo vprašal, kaj je, mi je povedala, da me iščejo. Bila je vsa prestrašena, kajti odpeljali so ji moža, za starejšega sina ni vedela, kje je, sedaj pa so hoteli še mene. Kako bo naprej sama s hčerko in otrokom. Obljubil sem ji, da bom tudi to kmalu rešil. Kmalu sva se razšla, ona domov, jaz pa po stranskih skritih poteh proti Novemu mestu. Zatekel sem se na Grm k Sončevim, kjer je stanovala moja sestra, ko je hodila v gimnazijo. Tudi g. Sonca so že aretirali, in to dva dni po rojstvu dvojčkov. Ni jih niti videl. Njegova življenjska pot se je končala, tako kot očetova, v breznu pri Mihovcu. Pri njih sem bil do pomladi 1944. Bil se kar koristen. Z ročnim prevoznim sredstvom sem jim iz reke vsak dan vozil vodo za pranje otroških pleničk. Na veliki teden (pred veliko nočjo) je bila proti Toplicam organizirana vojaška akcija. Odšel sem za njo in varno prišel domov. Pri sosedu sem dobil velik (lojtrski) voz s konjem in nanj naložil vse. kar nam je še ostalo. Poklical sem sošolca, ki je bil pri stricu v Toplicah. Po roški ofenzivi še vedno niso bile vzpostavljene prometne povezave in nisva mogla v Ljubljano in nadaljevati šolanja. Tako s eje z nami na vozu peljal do Novega mesta. V Bršljinu sem že prej za vse tri najel stanovanje, na sestro pa je že čakalo tudi delovno mesto. Na veliki ponedeljek sva dobila možnost, da prideva do Brežic in od tam po nemški strani do Ljubljane. Prva pot naju je peljala do ravnatelja klasične gimnazije, kjer sva mu vse povedala in vprašala za nasvet, kaj naj storiva. Rekel nama je, naj se takoj vpiševa in resno poprimeva za študij. Do konca šolskega leta sva opravila vse izpite, za jesenski rok pa pustila še grščino in latinščino. Med počitnicami sva se intenzivno učila, še pred začetkom šolskega leta zaključila 5. razred in se vpisala v naslednjega. Med šolanjem sva stanovala v Marijanišču, v današnjem Domu Ivana Cankarja.

2.1.4. Kako preživeti

Za mamo, sestro in malega sedemmesečnega brata je bil umik iz Straže v Bršljin praktično edina rešitev. Tam sem jim našel stanovanje, sestri pa tudi službo. S tem je lahko prevzela skrb za njih, jaz pa sem lahko razmišljal o svoji usodi. To mi je uspelo. S prijateljem sva prispela v Ljubljano in do vpisa v višji razred nadoknadila izgubo skoraj celega šolskega leta.

V 6. razredu sem zdržal do 1. 1. 1945. nato pa iz bojazni pred zimo pristopil k domobrancem. Tam sem delal v četni pisarni v Velikih Laščah. Ob koncu vojne je sledil umik čez Vršič na Koroško, od tam pa po angleški izdaji vrnitev v Slovenijo preko Kranja v škofove zavode, od koder sem bil kot mladoletnik po zaslišanju izpuščen.

Nisem vedel kam! Najbližje sta mi bili očetovi sestri v Domžalah. Tam smo imeli tudi nekaj zemlje, pripravljene za gradnjo hiše. Tu smo se srečali jaz, mama, mali bratec in sestra. Moji so iz Krškega preko Zasavje peš prišli iz Novega mesta. Sestra je takoj dobila službo, jaz pa sem bil tudi nekaj časa pri njih, ker sem za eno leto dobil prepoved študija. Hoteli so me spraviti v tovarno, da bi me imeli lažje pod kontrolo, pa sem raje odšel v Planino pri Rakeku k maminemu bratu. Bil je krojač in me je naučil šivati, jaz pa sem mu pomagal pri hišnih opravilih, tudi pri čuvanju sedmih otrok.

Kasneje sem odšel na Graben pri Sv. Gregorju. Tam sem opravljal kmečka dela leto dni, kar so mi pri odhodu v pokoj tudi šteli v delovno dobo.

Po enem letu sem dobil dovoljenje za nadaljevanje študija in končal gimnazijo. Finančna sredstva za čas gimnazijskega in potem fakultetnega študija sem pridobival z inštrukcijami mlajših v Domžalah in Ljubljani, med poletnimi počitnicami pa sem honorarno delal v gradbenem podjetju.

2.1.5. Prenos iz brezna

Vsak začetek naj bi imel tudi svoj konec! Med tema skrajnostma so vedno prijetni in neprijetni dogodki. V zadnjem obdobju mojega življenja po količini in vsebini prevladujejo slednji, med njimi ima gotovo prvo mesto usoda mojega očeta. Očetu je nekdo 1943. leta namenil nečloveško smrt na dnu brezna v Padežu na Gorjancih. Vanj so komunisti 20. oktobra – mesec dni po italijanski kapitulaciji – med svojim begom pred Nemci, ki so prodirali prod Novemu mestu, kot odvečni pratež zmetali 17 žrtev iz Novega mesta.

Kljub temu. da so storilci tega grozovitega zločina znani, mogoče tudi še živi, ostaja to še danes skrivnost zla, ki ga je 1943. leta izvajala na Dolenjskem Komunistična partija Slovenije za utrjevanje svoje oblasti. Kraška brezna je uporabila kot prostore, v katerih so morilci skrivali svoje zločine. Petdesetletni molk, s katerim so zločin hoteli prekriti s pozabo, se je prekinil z mojo intervencijo na nedeljo, ko je bila na Rogu prva spravna maša. ki jo je daroval ljubljanski nadškof Šuštar.

Kolegi so me spraševali, če se bom te spravne maše udeležil, pa sem jim odgovoril, da jaz tam nisem ničesar izgubil, da je moj oče končal na Gorjancih. A prav to je bil povod, da sva se z ženo istega dne odpeljala do Birčne vasi in tam od domačinov izvedela za brezno.

Eden od njih nama ga je šel celo osebno pokazat.

Čas je odkril kraj zločina in nečlovečnost storilcev, ki so trupla pobitih prepustili zli usodi, da so na dnu brezna njihovi ostanki ležali razmetani vsemu na voljo.

Prišel sem do začetka konca. Poklical sem sina g. Sonca v Tomaj. G. Sonc je bil zastopnik Vzajemne zavarovalnice v Novem mestu in so ga komunisti aretirali dva dni po rojstvu sinov dvojčkov. Končal je v istem breznu kot moj oče. Imel je več otrok, eden med njimi je bil kraški jamar. Prosil sem ga, da pride z bratom in jamarsko opremo. Spustil se je

Kosti na dnu brezna

Slika 13. Kosti na dnu brezna

v jamo. Z njegovim bratom sva ga na njegov znak spuščala ali pa dvigala iz jame. Ko sva ga prvič dvignila iz jame, je s seboj prinesel dolgo kost, ki je bila po moji oceni moška stegnenica, in podplat moškega čevlja. Dokaz je bil tu in naslednjo nedeljo smo že šli po jamarski lestvi 10 metrov globoko v brezno. Na dnu smo si z močno svetilko ogledali kosti, ki so bile razmetane na vse strani in vse fotografirali. To odkritje sem 6. 12. 1993. leta posredoval predsedniku skupščine Novo mesto z željo vseh svojcev pobitih, da naj bi ti v breznu razmetani posmrtni ostanki dobili dostojnejše mesto. Predlagal sem takojšen komisijski mrliški ogled, kot ga zahtevajo zdravstveni predpisi, če je neka oseba umrla po krivdi drugega.

Mojo v imenu vseh svojcev pobitih uradno zahtevo je Sekretariat za družbeno dejavnost Občine Novo mesto dne 13. 12. 1993 zavrnil kljub predhodnemu strinjanju odbora za raziskovanje medvojnih in povojnih zločinov. Zavrnil jo je zaradi nepredvidene poti. Dovoljena nam je bila pritožba na Ministrstvo za zdravstvo RS.

Sarkofag z ostanki sedemnajstih novomeških žrtev

Slika 14. Sarkofag z ostanki sedemnajstih novomeških žrtev

Pri naših zahtevah, da pokopljemo, kar ni pokopano, smo naleteli na številne ovire. Kljub razumevanju tedanjih predsednikov Skupščine občine Novo mesto gospoda Dvornika in gospoda Koncilija, kljub pozitivni oceni Komisije za raziskovanje medvojnih in povojnih pobojev in drugih nepravilnosti in zahtevi Zavoda za zaščito naravne in kulturne dediščine je preteklo kar nekaj let. Svojci smo bili predmet pravega izigravanja. Nikoli ne bi verjel, če sam tedaj ne bi doživljal tega, kako je nedolžni žrtvi in nemočnim svojcem težko priboriti pravico do groba, dokler so storilci zločina še živi.

Ustanovili smo odbor, določili predsednika in v tem svojstvu sem poslal pismeno vlogo na najvišji organ – Predsedstvo Skupščine občine Novo mesto. Na osnovi te moje vloge je predsednik g. Koncilija zahteval, da komisija za raziskovanje medvojnih in povojnih pobojev ukrepa v svojih pristojnostih. Komisija je predlagala Sekretariatu za družbene dejavnosti, da se naši zahtevi ugodi, stroški pa naj se krijejo iz mestnega proračuna. Čez pol leta je Sekretariat za družbene dejavnosti na posredovanje predsednika izdal odločbo, da oni niso pravi naslov. Ne predsedstvo skupščine ne komisija ne moreta izdali zahtevka za premestitev posmrtnih ostankov iz enega groba v drugega, to namreč lahko zahteva le svojec umrlega. Tako je napisano v 9. členu zakona o pokopališčih in pogrebni dejavnosti.

Sledilo je opozorilo Sekretariatu za družbene dejavnosti, v katerem naš odbor prizadetih svojcev le-temu sporoča, da njegov sklep nima pravilne materialne podlage, saj tu vendar ne gre za premeščanje iz groba v grob, pač pa za premestitev iz brezna na posvečeno zemljo. Tu ni bilo kaj prekopavati, saj še niti pokopani niso bili. Brezna v slovenski zemlji niso grobovi, so pa primerni prostori za skrivanje komunističnih zločinov.

Šikaniranj pa še vedno ni bilo konec. Sekretariat za družbene dejavnosti se je končno le odločil za komisijski mrliški ogled, kar sem jaz predlagal že prav na začetku reševanja tega problema. Določenega dne je prišla k breznu komisija v sestavi: preiskovalni sodnik, sodni izvedenec, javni tožilec, predstavnik policije in predstavnik občinske komisije za raziskovanje medvojnih in povojnih pobojev ter predstavnik zavoda za spomeniško varstvo. Take komisije so po zakonu nujne pri vsakem dogodku, kjer gre za sum storitve kaznivega dejanja.

Komisija je ob breznu ugotovila, da tu nima kaj početi, češ da gre za stanje 51 let po grozodejstvu, ki pa je bilo javnosti posredovano že mesec dni po dejanju. Pričale so priče, ki so morale prisostvovati usmrtitvi. Njihove izjave so ohranjene v medvojnih in povojnih Črnih bukvah. Preostanke žrtev poboja, ki smo jih svojci že pred časom zložili v poseben zaboj na dnu brezna, so nato jamarji in delavci komunalnega podjetja znosili v pripeljan sarkofag, ga zaplombirali in odpeljali.

Ko je bilo že vse nared, je imel zadnjo besedo še Sekretariat za notranje zadeve. Prepovedal je pokop na pokopališču v Ločni, češ da je to že eno leto zaprto in se pripravlja novo na drugem mestu. Žrtve bi lahko pokopali v kak stari grob, vendar pa bi morali pridobiti soglasje lastnika groba. Ponovno je nastala panika, ki pa jo je rešil kapiteljski prost g. Lap. Ker je bil med žrtvami tudi umorjeni kapiteljski kanonik g. Kek, je dovolil, da se vse žrtve pokoplje na cerkveni zemlji.

Pogreb dosegljivih ostankov pomorjenih je bil torej v skupnem sarkofagu na pokopališču v Ločni 23. 10. 1994 popoldan.

Da smo svojci pomorjenih dosegli uresničitev svojih želja, je potrebno poudariti tudi obširno podporo slovenskih časopisnih medijev:

02. 11. 1990 – Dolenjski list: Resnica naj se končno obelodani

12. 09. 1991 – Dolenjski list: Brezno odkrilo novo grobišče

21. 10. 1993-Slovenec: Skrivnost zla kot svarilo človeku

20. 10. 1994 – Dolenjski list: Žrtve poboja na pokopališče v Ločno!

20. 10. 1994 – Slovenec: Dostojen pokop žrtev iz brezna pri Mihovcu

23. 10. 1994 – Družina: Pokop žrtev iz brezna pri Mihovcu

25. 10. 1994 – Slovenec: Velike težave s prekopom

27. 10. 1994 – Dolenjski list: Po 51. letih iz smetišča v grob

30. 10. 1994 – Družina: Najhujša zaostalost je sovraštvo

Vsem časopisom, posebno g. Francu Konci-liji, tedanjemu predsedniku novomeške občinske skupščine, gospodu Lapu, tedanjemu proštu novomeškega kapitija, ter vsem, ki so s svojo prisotnostjo pospremili naše drage iz brezna v posvečeno zemljo, se njihovi svojci in pobudniki tega mučnega procesa iskreno zahvaljujemo.

Plošča na skupnem grobu v Ločni

Slika 15. Plošča na skupnem grobu v Ločni

3. Pripovedi

3.1. Izgnani s svojih domov

Avtor: Vanja Kržan

3.1.1.

Povojni komunistični oblastniki niso izbirali sredstev, da si utrdijo oblast. Poleg številnih koncentracijskih taborišč ustanovljenih poleti 1945, kot jih je OZNA sama imenovala, je bil za Slovence eden od groznih dogodkov preseljevanje ljudi. Pri tem so se slovenski boljševiki zgledovali po Stalinu in Hitlerju. Že leta 1944 so enote SNOS-a izganjale na Kočevsko celotne družine s Suhe krajine in Dolenjske. Pred tem so jih izropali in jim zaplenili vse premoženje, nato prignali do kočevskih gozdov in jih tam prepustili neznani prihodnosti.

Še posebej med procesom proti Nagodetu leta 1947, si je komunistična oblast izmislila, da imajo sovražniki ljudstva po tajnih kanalih zveze s tujino. Pomagajo jim ljudje, ki živijo ob meji. Te ljudi je treba odstraniti. Tedanja OZNA, ki seje tisto leto preimenovala v Udbo, se je zatekla k svojim zaupnikom – ovaduhom na podeželju ob meji in napravila plan preselitve teh ljudi. Preselili so jih v opuščene, razpadajoče stavbe nekdanjih kočevskih vasi: v Mlako, Moravo, Mahovnlk, Koprivnik, Štalcarje, Borovec, Inlauf, Gotenico, Stari Log in Nove Laze. Niso preselili ljudi, ki bi se jim lahko dokazalo sovražno in protinarodno delovanje med vojno, ampak so morale zapustiti svoje domove trdne kmečke družine. Njihova edina ‘pregreha’ je bila ta, da so imele velike in lepe kmetije, da so bili njihovi gospodarji pošteni in pridni ter so imeli zaradi tega med ljudmi velik vpliv. Nikogar niso zasliševali ali sprožili proti njemu sodni postopek, zadostovale so izjave zaupnikov Ozne.

Na Kočevskem je ostala že med vojno zemlja neobdelana, polja v bujnem plevelu, v gozdovih so se takrat klatili še volkovi. Zdaj pa je bila s preseljenci, ki jih upravičeno primerjamo s srednjeveškimi tlačani, ponovno obljudena. Preseljenci so delali na državnih posestvih takoimenovanega Republiškega kmetijskega gozdarstva Slovenije – RKGS, v poletnem času 12 ur. v zimskem pa 9 ur dnevno, samo za golo preživetje. Posestva so bila pod nadzorom tajne policije tamkajšnjih vasi. Gibati so se smeli na omejenem področju, ves čas so jih nadzorovali pazniki, ki so jim odkazovali delo, sicer pa so bili popolnoma prepuščeni samim sebi. »Kdor pozna vez med kmetom in njegovo zemljo, bo znal presoditi trpljenje, ki mu je bilo zadano s tem, da se ga je izkoreninilo in izselilo v tujino. Toliko večje pa je to gorje, če je bil nedolžen kaznovan,« je zapisal medvojni župan Kranjske gore, Fric Razinger (Izseljeni v Kočevje, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo 1995). V tem prispevku ga bomo še nekajkrat navajali.

Prvi val preseljevanja je zajel Štajerce in Prekmurce junija 1947, tri mesece za tem Gorenjce, tri mesece za njimi Korošce, leta 1949 pa so izselili družine onih, katerih očetje in gospodarji so se nahajali v zaporih, na prisilnem delu ali so jih že pobili.

Takrat in še danes se piše in govori o tim. preselitvi, toda prepričali se bomo lahko, da so bile družine na silo izgnane s svojih domov in v izgnanstvu živele ponižujoče življenje razosebljenih ljudi brez vsakih pravic. Pravijo, da so tako delali s Slovenci edino gestapovci med vojno. Toda takrat je bila vojna in Nemci so bili okupatorji. Leta 1947 in 1949 pa je bila vendar svoboda in osovraženi oznovci in udbovci v črnih usnjenih plaščih in škornjih, ki so pozno zvečer ali zgodaj zjutraj zaropotali po hišnih vratih in izganjali poštene ljudi v neznano – so bili Slovenci!

Kadar govorimo o preselitvi, si predstavljamo, da se z našo privolitvijo preselimo iz enega stanovanja v drugega, ali iz stare v novo hišo in nam pri tem niso kratene pravice. Normalno družinsko življenje tim. ‘preseljencev’ leta 1947 in 1949, pa je bilo v trenutku pretrgano in nikoli več ni bilo tako kot pred ‘izselitvijo’. S svojih domov in posesti so bili nasilno in brez vzroka izgnani. Imajo se za izgnance in ne za preseljence!

Tudi se danes še vedno govori o ‘praznenju’ in ‘čiščenju’ obmejnega pasu v predelih Gorenjske, Štajerske, Primorske in Koroške. Za ‘čiščenje’ bi lahko imeli le izsekavanje gozdov vzdolž meje, ne pa izganjanje družin, tudi take s sedmimi nedoraslimi otroki! Kmetje, ki so imeli gozdove ob državni meji, so morali sami izsekati v širino petnajst metrski pas do golega, petdesetmetrskega pa razredčiti. Vse zaradi boljšega nadzora Ozne nad morebitnimi povratniki ali ubežniki. Lepo in najlažje prehodno planino Grajšco v Srednjem vrhu, so lastniku zaplenili, in tvorci železne zavese so jo v svoji ubijalski ihti in bojazni pred

Med vojno so Mertljevi iz Srednjega vrha še obdelovali svojo                         zemljo

Slika 16. Med vojno so Mertljevi iz Srednjega vrha še obdelovali svojo zemljo

‘sovražniki ljudstva’ spremenili v eno samo minsko polje. Domačini so se morali za vsak korak javiti na karavli, da so imeli nad njimi popoln nadzor.

Ali so z govorjenjem o ‘čiščenju’ obmejnega pasu skrivali svoja hudodelstva že takrat kot jih še vedno zdaj? 30. septembra 1947je dolg transport živinskih vagonov peljal iz Zgomjesavske doline izgnane družine, tudi z dojenčki, pa o tem ni poročal noben takratni časopis. Nikoli niso poročali o tim. železni zavesi, s katero je boljševistična oblast neprodušno zaprla Slovenijo, da je v njej nemoteno izživljala svojo strahovlado! Ali so zato poskrili ali celo uničili tudi vso dokumentacijo o ‘preseljencih’?

Ko so v obdobju Pučnikove Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, otroci izgnanega kmeta Janeza Mertlja po domače Smolejevega ata iz Srednjega vrha nad Gozd Martuljkom, iskali po arhivih dokumente o svojem izgnanstvu in predvsem o krivdi zanj, so jih pošiljali iz ene institucije na drugo, toda nikjer se ni ničesar našlo. Tudi v časopisih ne. Poiskati so morali priče, da so dokazali svoje izgnanstvo. Verjetno pa jim nikoli ne bo uspelo dokazati, da so bili izgnani brez krivde, in zgleda, da jih bo to težilo do smrti. Mnogi so s tem bremenom na srcu morali umreti.

Mertljevi in še nekaj drugih upravičeno domnevajo, da so dokumenti o preselitvi obstajali do naše osamostvojitve in še nekaj časa po njej. Takrat se je neki domačin iz Gozda Martuljka hotel prepričati, ali je njegov oče sodeloval z Ozno pri preselitvi tamkajšnjih družin. Iz pristojne institucije, ki je imela vpogled v arhive, so mu odgovorili, da njegov oče ni bil vpleten v to dogajanje.

Ko se je poročala vnukinja preseljenega Janeza Mertlja, je njen mož, pilot – kapitan na migu, hotel vedeti iz kakšne družine prihaja njegova žena in je o tem povprašal na KOS. Zakaj sprašuje, so bili sprva začudeni, nato pa mu odgovorili: »Janez Mertelj je bil vedno zaveden Slovenec. Deloval je proti Hitlerju in proti Stalinu. Podpisniki za preselitev njega in njegove družine so še živi, zato ne smemo izdati imen teh, ki so povzročili preselitev.« S tem so Mertljevi dobili moralno zadoščenje, za ljudi, ki so povzročili njihovo gorje na Kočevskem, pa raje ne vedo. Tako vsaj mirno živijo. Hkrati pa iz odgovora KOS-a sklepajo, da so dokumenti v arhivih takrat še bili, in so izginili kasneje.

Sprašujejo se, po kakšnih merilih je Ozna izbirala družine za izgnanstvo, zakaj prav te družine in ne drugih. Domnevajo, da so o tem odločali isti ljudje, ki so bili ovaduhi, terenci in aktivisti že med vojno. Razen le-teh so prebivalci glasno obsojali ‘preselitev’ družin. Zato je oblast od posameznikov zahtevala, da so dan pred ‘selitvijo’ podpisali soglasje, da se tega in tega preseli. Le redki so se upali temu upreti. Da pa se razburjeno ljudstvo utiša, so okrajni ljudski odbori kmalu po odhodu ‘preseljencev’ sklicevali javne sestanke, kjer so z lažmi opravičevali ‘selitev’.

Izgnanci so si dolgo časa belili glave o morebitnih razlogih za njihovo trpljenje na Kočevskem ali v zaporih. Oglejmo si jih nekaj.

Včasih je krivdo za izgon Ozni uspelo dobiti s pomočjo ovaduhov. Tako je leta 1949 prišel v Srednji vrh kupovat čebele nek možak, iz Banata da prihaja, je povedal. Najprej se je ustavil pri Francu Robiču, po domače Kocjanovemu. Ta ga je peljal še k Merkenljovemu atu Andreju. Prav takrat se je mudil pri njem Andrejev brat Janez, po domače Jurežev. Za čebele je Banačan atu Andreju obljubil vrečo bele moke. Po dobro opravljeni kupčiji in šilcu domačega žganja, je Banačan zaupljivo vprašal, kje drži pot čez mejo. Jurežev mu je povedal. Banačan se je poslovil in še prej pogledal na hišno številko Merkenljove domačije. Zadovoljenje odšel nazaj v dolino.

Naslednji dan so se pojavili pri Merkenlju oznovci in aretirali gospodarja Andreja, češ da je prejšnji dan povedal ubežniku za pot čez mejo. Vse dokazovanje, da to ni bil on, ni pomagalo. Svojega brata Janeza ni hotel izdati. Brez dokazov je bil obsojen na devet let zapora, odsedel jih je štiri, njegovo družino pa so leta 1949 izgnali v kočevsko vas Moravo. Ob tem so mu zaplenili celotno premoženje. Kakšna ironija! Prvi hleb kruha so dobili partizani prav pri njih. Istega leta so zaprli tudi Kocjanovega ata Franca Robiča in izgnali mamo in njunih sedem otrok v vas Mlako, razen treh najstarejših hčerk, ki so bile že poročene.

Že pred nesrečnim naključjem Merkeljnove prodaje čebel ovaduhu, je verjetno Merkenljov ata prišel na spisek Ozne kot sumljiv in nevaren za državo. Ko so leta 1947 izgnali že omenjeno družino Janeza Mertlja, Smolejevo, je Merkenljov ata Andrej nesrečni družini z vozom peljal do Loga pri Kranjski gori, kar so smeli vzeti s seboj: nekaj brane, obleke in pohištva. Ko so to borno premoženje prelagali na kamion, se je strgala dragocena vreča z žitom in zrnje seje usulo po tleh. Tudi iz Merkenljovega ata je privrela dolgo zadržana jeza in ogorčenje nad podlim izgonom Smolejevega družine »Dol s komunizmom!« je zavpil, da ga je vsak lahko slišal, stražarjev pa polno povsod.

Leta 1947 je bil v Gotenico izgnan skupaj z ženo, bratom in ostarelimi starši Fric Razinger iz Podkorena, ki je bil med vojno nekaj časa župan v Kranjski gori. Morda pa so si tudi oni ‘prislužili’ kakšno krivdo za izgon? so se spraševali. Fric je imel pri Nemcih kot kranjskogorski župan med vojno precejšen vpliv in je velikokrat posredoval za svoje sovaščane. Ko se je med vojno znašlo v begunskih zaporih osem vodilnih komunistov – domačinov, obsojenih na smrt z ustrelitvijo, je Fric nemudoma posredoval in se še isti dan z avtom odpeljal v Begunje. Pri gestapu je dosegel, da jih niso ustrelili, ampak poslali v delovna taborišča v Nemčijo. Po vojni se je vseh osem srečno vrnilo. Spet drugič je šel posredovat celo v Berlin.

Ko se je moral po vojni Fric zagovarjati pred vosovcem F. Konobljem – Slovenkom zaradi sodelovanja z okupatorjem in mu pojasnevati, kaj je storil za osvobodilno gibanje, se je pohvalil, da je med drugim rešil gotove smrti tudi osem komunistov. »Prav s tem si škodoval osvobodilnemu gibanju!« je Slovenko planil. »Če bi jih postrelili, bi bile njihove družine vse proti Nemcem in bi delale za nas. Tako pa so do konca vojne le prestrašeno čakale, da se možje in sinovi vrnejo. Zato si ti kriv, da v Dolini ni bilo pravega odpora in podpore osvobodilnemu gibanju.«

Fric je obžaloval, da je med vojno sežgal vsa pisma domačinov, ki so ovajali drug drugega, predvsem, kdo naj bi sodeloval s partizani. Moral jih je prebrati komandantu nemške policije, ki ni znal slovensko, zato je vsebino pisem omilil in potvoril. Zaradi varnosti je vse sežigal. »Kakšna škoda,« je izjavil prijatelju, »danes bi bila pisma dragocen dokument medvojnih razmer in bi pričala o dvoličnosti ljudi, ki se obračajo po vetru. Nekateri, ki so med vojno udrihali po partizanih, so po vojni postali največji privrženci novega režima (nekateri sčasoma člani KP) in ovajali poštene ljudi, češ da so sodelovali z Nemci.«

Ko so pred leti domačini uvideli, da so v arhivih izginili dokumenti, so nekateri med njimi po spominu sami naredili spisek izgnanih družin iz Zgornjesavskc doline. Zbrali so priimke in hišna imena izgnanih družin iz Ra-

Dom Mertljevih, po domače Smolejeuih

Slika 17. Dom Mertljevih, po domače Smolejeuih

teč (pet družin), iz Podkorena (tri družine), iz Kranjske gore (pet družin), iz Gozd Martuljka (ena družina), iz Srednjega vrha (tri družine), iz Dovjega in Mojstrane (šest družin). Ta spisek se zdaj nahaja v arhivu. Po vojni so bile vasi v Dolini majhne. Ko so npr. iz Srednjega vrha izgnali tri družine, so te predstavljale štirideset odstotkov vseh prebivalcev Srednjega vrha, med temi šestnajst otrok. (Danes jih je v naselju le 8!)

Morda bo za marsikaterega bralca naporno prebrati seznam, toda nekateri izgnanci iz Zgornjesavske doline so me izrecno prosili, naj ga objavimo v naši reviji. Danes Dolinci ne vedo niti za svojega najbližjega soseda, ki je bil izgnanec v svobodni Sloveniji.

Iz Rateč so izgnali družino Kavalar, po domače so bili Martinovi, v Mlako pri Kočevski Reki (1949); družino Oman po domače Jurčelnovi, v Moravo (1949); družino Kajžar Franca v Moravo (1949); družino Cuznar po domače Kompoševi v Gotenico (1947); družino Erlah, po domače Jalovcovi v Koprivnico.

Iz Podkorena so izgnali družino Cuznar, po domače Brcetovl, v Nove Laze (1949); družino Pečar po domače Sencovi, v Mahovnik, nato v Gotenico in Retje (1947); družino župana Razinger, po domače Češeljnovi, v Gotenico in od tam v Retje ( 1947).

Iz Kranjske gore so izgnali družino Tarman, po domače Tarmanovi, v Moravo (1949); družino Gregori Alojza, po domače Govedarjevi, v Moravo in Kočevje (1949); družino Lavtižar Joža, po domače Balkanovi, v Moravo (1949); družino Pristavc, po domače Pristavc, v Moravo in Brežice (1949); družino Budenik: oče je pred tem pobegnil v Avstrijo, mamo in starejšega sina so zaprli, več mlajših otrok z deklo so izgnali v Polom (1949).

Iz Gozda Martuljka so izgnali družino Oitzl Miha, po domače Oitzlovi, v Moravo (1949).

Iz Srednjega vrha so izgnali družino Janeza Mertlja, po domače Smolejevi, v Stari Log (1947); družino Andreja Mertlja po domače Merkenljovi, v Moravo (1949), družino Robič, po domače Kocjanovi, v Mlako pri Kočevski Reki in od tam v Nove Laze (1949).

Iz Dovjega-Mojstrane so izgnali družino Smolej, po domače Lengarjevi, v Moravo (1949); družino Langus po domače Blaščevi, v Moravo (1949); družino Guzelj, po domače Erjavčevi, v Gornjo Brigo in Štalcarje (1949); družino Šmid v Gornjo Brigo in Moravo (1949); družino Janša, po domače Potokarjevi, v Gornjo Brigo in Štalcarje (1949); družino Zupan, po domače Zupan, v Mahovnik (1949)

Videli smo, da je bila med izgnanimi družinami tudi družina Janeza Mertlja po domače Smolejeva iz Srednjega vrha. Zato se najprej nekoliko pomudimo v kraju samem, preden se ustavimo pri njih.

Srednji vrh je bil naseljen dosti prej kot nekdaj z gozdovi poraščena, slabo rodovitna in med Julijce in Karavanke stisnjena dolina ob Savi. Na neki vzpetini v Srednjem vrhu naj bi stalo celo staro keltsko svetišče. V starejših zemljevidih je današnji Gozd Martuljek označen le s krajevnim imenom Walde. V Srednji vrh so se priseljevali s koroške strani, si krčili prisojne strmine in jih obdelovali. Družine s priimki Hlebanja, Mertelj, Smolej, Cuznar so tod živele pet stoletij. Domačija pri Merkenlju nosi domače hišno ime iz turških časov, saj so prav pri tej hiši morali v dobi turških vpadov paziti (merkati) na stražni ogenj iz Jeseniških rovi. Čim so ga opazili, so morali zakuriti kres, da je bil viden do Bele peči. Ponosni so na rojaka Lovrenca Lavtižarja (1820-1858), po domače Vavčarjevega, ki je misijonaril v Baragovi deželi in zmrznil na Rdečem jezeru v Minnesoti. Upajo, da bodo skupaj s Cerkvijo na Slovenskem prihodnje leto dostojno proslavili 150-letnico njegove smrti.

Lojz Mertelj, eden od sinov izgnane družine, hrani dokument rodbine Mertelj, datiran iz leta 1567, enega redkih, ki ga novi gospodarji njihove domačije po letu 1947 niso uničili. Vedno živ in neizbrisen dokument, ki ga nosijo v svojih srcih, pa sta njihova ata in mama. O njima nam bo sama po sebi spregovorila današnja zgodba.

Ponosni so na svojo nekdanjo domačijo. Ob mogočni stanovanjski hiši še danes stojita gospodarski poslopji; v enem so imeli spodaj svinjake, v drugem hleve za krave in konje. Poleg pa še kovačijo, v njej motorno žago, ki je imela tudi vzdolžni rez za žaganje hlodovine, ob potoku mlin, na travniku sušilnico za sadje. Pravo gospodarstvo v malem, skoraj popolni ‘celk’. Tudi njihovo domačijo so zgodovinsko zaznamovala stara, mogočna debla tepk. Njihovo sajenje je zahtevala cesarica Marija Terezija, da bi omilila lakoto. Vsak kmet naj bi posadil deset debel, dokler jih ne bo imel, ga bodo tepli. Od tod naj bi izviralo ime za tepke.

Gospodar Janez Mertelj

Slika 18. Gospodar Janez Mertelj

Travniki in njive v Srednjem vrhu so na vzpetinah in zlasti naporna je bila ‘vleka’ sena. Otroci so se že zgodaj navadili delati in menijo, da jih je prav odgovornost do dela izoblikovala in jim pomagala preživeti na Kočevskem, ko so tlačanili na posestvih novih, njim neznanih gospodarjev.

Najmlajša Marta se spominja, kako so doma radi prepevali, tudi med delom. Ljudje so se šalili, da bodo stene popokale. Tudi ata je rad pel. Najbolj fletno je bilo zvečer. Za veliko mizo v hiši so počivali, si nagajali, brez dela pa niso bili nikoli. Fantje so iz orehovega lesa izdelovali šatulje, mama in starejša sestra šivali ali pletli. Vse dotlej, ko se je začela vojna …

Takrat je imel Lojz deset let. Avgusta ali septembra 1942 je prvikrat videl partizane. Ležali so po planini, oblečeni v stare jugoslovanske uniforme. Starejši pastir Engel iz Mojstrane mu je zabičal , da ne sme o teh vojakih nobenemu črhniti besede. Borb in hajk v Dolini ni bilo.

Oglejmo si na kratko, kako sta nemška okupacija in državljanska vojna zašli v Srednji vrh, sicer odročen kraj. V Dolini se je državljanska vojna razvnela konec 1943, ko je bil strojevodja Franc Križnar – Ciril iz Jesenic, imenovan za komandirja vosovskih grup okraja Kranjska gora. Kot pove sam, je »po navodilih OK VOS Jesenice formiral tri grupe: prva je delovala na terenu Rateče – Podkoren, druga od Kranjske gore do Belce, in tretja od Belce do Hrušice. Grupe so štele od 6 do 8-vosovcev. Vdirali smo tudi na Koroško« (Jože Vidic: Sedem krst za Ronkarjevo družino, Borec 1978). Komaj trideset kilometrov dolga dolina z nekaj redkimi naselji je bila preprežena z vosovci! Pa ne za to, da bi se borila proti Nemcem in pred nasiljem gestapa ščitila ljudi, ampak da bi zanetila revolucijo in sprla ljudi med seboj.

Vosovci so skupaj s terenci imeli svoje taborišče v zemljanki nad Srednjim vrhom, na Borovlju in za Lepim vrhom. Na spominski plošči lahko preberemo, da je bilo v Srednjem vrhu v letih med 1943 do 1945 zaledje okrajnega odbora OF, okrajnega komiteja KPS, kurirske postaje, in grupe varnostne obveščevalne službe VOS. Vsi so imeli oporo v partizanski družini Hlebanjevih s sedmimi sinovi, od katerih so se najstarejši Jože in mlajša Franc in Janez takoj pridružili partizanom. Jože je bil sprva vosovski kurir, 27. aprila 1944 pa je bil sprejet v članstvo komunistične partije. Prvi maj je s svojima tovarišema Vojkom in Benom Hrovatom proslavil s kresom. Z bencinom je polil skladišče in okolico ob železniški postaji v Kranjski gori. Zaradi bencinskih hlapov je prišlo do eksplozije, eksplodirala je mina v skladišču in baraka se je sesula. Te podvige profesor inž.dr. Joža Hlebanja s ponosom opisuje v omenjeni knjigi Jože Vidic.

Zdaj lažje razumemo, zakaj je nemška patrulja vsak dan, zlasti ob večerih obiskala Srednji vrh, pravili so mu kar Banditenberg, in po hišah delala preiskave. Ljudje so se bali, da jih ne bi presenetila takrat, ko so se partizani zadrževali po hišah, kamor so hodili jest. Tudi pri Mertljevih sta se nekega večera zadrževala partizana Tonček in Miško, ki sta prišla k njim na vezo, pred njima je bila v hiši še partizanska aktivistka z Dobrave nad Kropo in zahtevala od očeta daljnogled. Prav takrat se je na vratih pojavila nemška patrulja. »Je kaj novega?« je vprašal komandant ata, ki je dobro znal nemško. »Ne da bi vedel,« mu je mirno odgovoril. Ata je vedel, da se bosta partizana, po poklicu dimnikarska pomočnika, skrila v dimnik v črni kuhinji, ki je bil širok in zaradi dima ju pes ne bi izsledil. Nemce je zadrževal z žganjem, vendar so stražili hišo do jutra. Poveljnik patrulje je verjetno sumil, da skrivajo partizane. Morda pa se mu je zasmilila družina s številnimi otroki?

Med vojno so Hlebanjeve starše, mama je sodelovala s koroškimi partizani, in štiri sinove Nemci izgnali na delo v tujino, a so se vrnili že pred koncem vojne. Rod Hlebanjeve mame je izviral iz Koroške, zato so jih Nemci registrirali kot nemške državljane in dobili so zelene karte, vsi ostali rdeče. Že med vojno so nekateri Mertljevim grozili, da bodo izgnali tudi njihovo družino. Kasneje so zvedeli, da so bili dvakrat na spisku za izgon v Nemčijo. Nemci tega niso storili, za to je poskrbela komunistična oblast dve leti po vojni.

Zgodaj zjutraj 30. septembra 1947 je bila izgnana na Kočevsko med mnogimi drugimi tudi družina Janeza Mertlja, po domače Smolejeva, iz Srednjega vrha.

3.1.2. Pozabite na dom!

»Naš ata Janez Mertelj (1876) in mama Angela roj. Siter (1902) sta si ustvarila družino v Srednjem vrhu. Ata izhaja iz pet sto let stare rodbine v tem naselju. Ata in predniki so bili večinoma kmetje, navezani na svojo družino, zemljo, živino in gozdove. Kljub življenjskim preizkušnjam niso nikoli klonili ali izgubili zaupanje v življenje.

Otrok nas je bilo osem. Prvi je bil Žan (1926), sledili so mu Tone (1927), Marija (1929), Avgust (1930), Alojz (1931), potem sem bil leta 1933 rojen jaz, Jože, za menoj sta bila še Franc (1934) in Marta (1936). Ata in mama sta nam bila zgled pridnosti, poštenja in dobrote.

Z gozdovi vred smo imeli okrog 218 hektarjev zemlje. Ata je bil zelo podjeten, naravno inteligenten in pameten, iznajdljiv in znal je marsikaj. Sami smo žagali, mleli svojo pšenico, v svoji kovaški delavnici je ata izdeloval kmečko orodje, ga popravljal, okoval sani in vozove. Tudi v mizarski delavnici je marsikaj naredil in popravil. Takrat so bili plug, brana in osipavnik še leseni.

Vojna leta smo srečno prestali, čeprav so bili pri nas enkrat nemške patrulje, drugič partizani. Ata ni nikoli nam otrokom govoril o partizanih, zanje skoraj nismo vedeli. Če so se zadrževali v hiši, jih je pred nami skušal skriti. Ata je vedel, da so časi napeti in nevarni in je bil zelo previden. Starejši brat Tone je hodil na vezo, a tega mlajši takrat nismo vedeli.

Pred Nemci je partizane vedno zagovarjal. »Partizani niso komunisti, domoljubi so.« je nekoč zatrjeval nemškemu polkovniku. Ta pa ga je zavrnil: »Mertelj, vi nič ne veste. To so banditi.« Gotovo je ata vedel, kaj je komunizem. Naš sosed Arhi je bil med in po prvi svetovni vojni pet let v ruskem ujetništvu, Kocjanov ata pa vojak na fronti v Galiciji. Že takrat so zvedeli za komunizem in se o njem večkrat pogovarjali.

Do potankosti pa ga je naš ata spoznal, ko ga je občutil na svoji koži takoj po vojni, v izgnanstvu na Kočevskem in ob vrnitvi domov. Srce se mu je krčilo, ko je moral najprej izsekavati gozd, same zdrave smreke, eno za drugo, da je boljševikom omogočil preglednost v obmejnem pasu. Težko je razumel, ko je kmetijski referent odločil, da mora oddati za zakol več živine kot bi jo po številu glav moral. Izjema ni bila niti breja živina, ki je kmet ni nikdar klal.

Ata je vse življenje, med vojno, po njej in v izgnanstvu, ostal poštenjak od nog do glave. Naš hlapec Ivan Meglic je nekoč med vojno v gostilni na Koroškem s cepinom mahnil po Hitlerjevi sliki na steni. Gostilničar ga je prijavil oblastem in Ivana so odgnali v Dachau. Do konca vojne smo mu v taborišče pošiljali pakete s hrano. Ko se je vrnil, je povedal, da brez njih ne bi preživel. V znak hvaležnosti je atu poklonil zlato uro. Toda ata je ni hotel vzeti. Vedel je, da je hlapec prišel do nje samo na nepošten način.«

Kako to, da dve leti po koncu vojne mnoge družine, ki so se znašle na spisku za ‘preselitev’, naenkrat niso bile več zanesljive? Tudi Cuznarjeva družina po domače Kompoševa iz Rateč je med vojno večkrat tvegala življenje za osvobodilno gibanje kot npr. takrat, ko je gospodar »v kripi za listje pripeljal na svoj dom premrle in lačne partizane, jih skrival na skednju in pozneje v svoji hiši ter se smelo, z zvijačo izognil hišne preiskave močne patrulje nemških varnostnih sil. V gornjih prostorih njegove hiše je bilo tedaj pet partizanov, na skednju pa je visel zaklan vol za borce NOB. Če bi se hišna preiskava izvedla, bi to pomenilo ne samo smrt partizanov, temveč tudi cele familije, ki je v ilegalnih akcijah (zbiranje podatkov, širjenje letakov, zbiranje hrane, obveščanje in drugo) mnogo prispevala k osvobodilnemu boju« ( Fric Razinger, Izseljeni v Kočevje, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 1995)

Tudi o svojem očetu, po domače gospodarju Čošeljnove domačije, je Fric Razinger prav tako v tem članku zapisal: »Bil je splošno znan kot zaveden narodnjak, pošten, dober do drugih, eden redkih, ki v vsej okupaciji ni niti enkrat pozdravil z dvignjeno roko, zaradi česar je bil tudi med ljudmi zelo priljubljen, in ker je obsojal vsako nasilje, je sovražil okupatorja.«

»Dne 29. septembra 1947, je zadnji nočni vlak, ki prepelje delavce z Jesenic okoli enajste ure, zbujal pozornost potnikov, ker je bila običajnim šestim do sedmim potniškim vagonom priključena dolga vrsta tovornih, živinskih vagonov. Ljudi je obšla temna slutnja, saj so bili vagoni prazni, poleg tega pa je na vsaki postaji izstopilo nekaj nepoznanih ljudi, ki so v vaseh odšli v hiše, poznane po tem, da v njih stanujejo zaupniki Ozne.« (Fric Razinger) Naslednje jutro so ti skrivnostni neznanci istočasno po vseh vaseh potrkali po vratih domov, kjer so prebivale družine, ki so bile na spisku za izgnanstvo.

Prepustimo spet besedo Jožetu Merllju, izgnanemu sinu Mertljevih. »Črni dnevi za mnoge družine iz doline, tudi za našo, so se začeli 30. septembra 1947. Pri nas sta se pojavila dva moška, oblečena v temne usnjene plašče in v škornjih. Zahtevala sta, da se vsi zberemo v hiši. Eden od njiju je imel v roki spisek vseh članov naše družine in je vse preklical po imenih. Odsoten je bil brat Tone, ki je bil pri vojakih. Nas otroke je njihova uniforma in rezka povelja spominjala na gestapovce«, pravi Jože.

Najmlajša, takrat enajstletna Marta se ob spominu na tisto jutro trpko nasmehne in med jokom in smehom pove, da ni nikoli napisala zadnje domače naloge. »Zvečer smo do polnoči luščili koruzo. Mama me je tolažila, da me bo zjutraj zgodaj poklicala, da bom naredila domačo nalogo. Ko me je prišla budit in mi rekla, naj hitro vstanem, sem mislila, da me je poklicala zaradi naloge. Šele ko sem videla oba moža v črnih suknjah in škornjih, prestrašene in objokane obraze domačih, sem se počasi ovedla, da se dogaja nekaj strašnega. ‘Zdaj pa ne bom mogla napisati domače naloge,’ sem zajokala še jaz. A takoj nato sem pozabila na domačo nalogo. V srce so mi zarezale mamine besede: ‘Kam nas vlečete? Kar tukaj nas pobijte!’ Planila sem v jok, ker se mi je obupana mama zasmilila.« Niti tega jutra niti kasneje ni Marta napisala nobene domače naloge več, šolanje se je zanjo za vedno končalo.

Jože se dalje spominja: »Mož v usnjenem plašču je ostro in kratko odredil, da moramo v dveh urah zbrati najpotrebnejše stvari. Kar bomo vzeli s seboj na pot bo naše, vse ostalo bo od tistega trenutka dalje splošno ljudsko premoženje. In kaj bo z našim posestvom, atovimi delavnicami, našo živino, našim domom? In temu še danes pravijo preselitev! Preselitev bo izvršena v imenu ljudstva, nekam v notranjost dežele, nam je pojasnil na

Mertljevi v srečnih časih doma - Ob mami in atu stojita Marija in Tone,                         spredaj z leve Žan, Lojz, Jože. Marta, Franc in Gustl

Slika 19. Mertljevi v srečnih časih doma – Ob mami in atu stojita Marija in Tone, spredaj z leve Žan, Lojz, Jože. Marta, Franc in Gustl

atovo vprašanje oznovec v čnem usnjenem plašču. Imena kraja ni povedal. Ata je zahteval, da bi rad videl obsodbo, na osnovi katere mora zapusti dom in imetje. Mož v črnem mu je pojasnil, da bo dekret o preselitvi dobil na poti do Jesenic. Tega ni dobil nikoli.

Ni nam preostalo drugega, kot da smo se vsi zbegani in objokani začeli pripravljati za selitev. Najstarejša sestra Marija je poskrbela, da smo spravili nase čim več perila in oblačil, mama je pripravljala hrano za pot, ata je zbral nekaj pohištva in živeža za kasneje.

Kmalu so bili budni pri vseh hišah. Zvedeli so o naši preselitvi in mnogi so se zbrali pri nas. Ko smo prišli otroci na hišni prag in dvorišče, smo zagledali nepozabni prizor. Ata je stopil na orehov štor, da smo ga lahko vsi videli in slišali. »Ukazani rok seje iztekel. Prišel je čas, ko moramo jaz in moja družina zapustiti svoj dom in svojo zemljo. Ne vemo zakaj. Dvainsedemdeset let sem tu živel. Moji predniki in njihove družine že stoletja pred mano! Odpuščam vsem, ki so nam povzročili to strašno stvar in našo veliko žalost, ko zapuščamo dom. Odpusti naj jim nebeški Oče,

saj ne vedo, kaj delajo. Blagor vam, ki boste lahko ostali doma. Z Bogom:«

Splezali smo na voz. posedli po naloženem pohištvu, posteljnini in culah. Odpeljali smo se v neznano in nikoli več vrnili na tako domačijo, kakršno smo zapustili. V Logu pri Kranjski gori smo naše borno imetje preložili na kamione in odpeljali so nas na železniško postajo v Mojstrano. Tam pa spet prelaganje v živinske vagone. V Kranju so se nam pridružile izgnane družine z Jezerskega, Tržiča in Kofc. Ponoči smo se pripeljali v Kočevje, tam pa spet prelagali imetje na kamione in poslušali vpitje in kreganje pijanih šoferjev. Razvažali so nas po različnih krajih Kočevske, ki nam je bila vsem čisto neznana dežela. Prvega oktobra zjutraj smo se pripeljali v Stari Log. Ata se je pogreznil v molk, in še kakih štirinajst dni v Starem Logu ni mogel spregovoriti. Mukoma je spravil iz sebe le posamezne besede in vse skupaj je bilo podobno nekakšnemu kolcanju. Kasneje smo sklepali, da je dobil živčni šok.

Pa ni bil edini. Tudi od Frica Razingerja izvemo podobno o njegovem atu, gospodarju Čošeljnove domačije: » Ko so 73-letnega ata zjutraj ob petih, ko je že krmil živino v hlevu, obvestili, da mora zapustiti svojo domačijo, kjer je petdeset let pridno gospodaril, je dobil živčni šok, katerega posledica je bila precejšnja izguba spomina.«

V Starem Logu so govorili paznikom pred prihodom Mertljevih, da bo prišla z Gorenjske pridna družina. Ko so jih zagledali, utrujene in preplašene, v dve gubi sedeče na kosih pohištva in culah svojega premoženja, je eden od paznikov ironično ugotovil: »Pa je prišla pridna družina z Gorenjske! Starček s kopico otrok!«

Odpeljali so jih v razpadajočo hišo z dvema majhnima sobicama. Okna so bila zabita z deskami, vode nikjer, prav tako ne elektrike, zaman so iskali stranišče in kakšno stvar, kjer bi se lahko za silo umili. (Doma so imeli angleška stranišča že pred vojno, tudi zaradi turistov). Radodarno pa sta jih ti dve luknji obsuli z ušmi in bolhami.

V eni od obeh lukenj je spalo vseh sedem otrok. Marta, ki se je v letih kočevskega izgnanstva iz enajstletnega dekletca razvijala v dekle, se sporninja kako mučne so bile zanjo noči in zlasti jutra: »Zjutraj mi je bilo vedno slabo. Prebujala sem se z občutkom, da me bo zadušilo. Stekla sem k oknu, ga odprla, se sklonila čezenj in globoko vdihavala svež zrak, da sem prišla k sebi.«

Na posestvu Republiško kmetijskega gozdarstva Slovenije Stari Log seje izmenjalo kar nekaj upravnikov in paznikov. Izgnanci Mertijeve družine se paznikov spominjajo po uniformah s pištolo za pasom in po tem, da so jahali na konjih. Nadzorovali so jih pri delu in jim ga določali. V Starem Logu je bil eden od upravnikov Drago Košir. Upravnik v Gotenici je bil neki Kren, skoraj stalno pijan, s kopico otrok in priležnico. Nasledil ga je Viktor Debeljak, ki je bil po poklicu drvar in ni imel pojma o kmetijstvu. Bil je zelo surov, zato mu je uspelo obdržati disciplino. Na posestvu v Starem Logu, gotovo tudi drugod, so bili poleg upravnika in paznikov še upravnik skladišča, stražar v cerkvenem stolpu, predvsem pa vse polno ovaduhov v civilni obleki. Direktor vseh kočevskih posesti je bil neki Kralj.

»Že takoj prvo jutro,« se spominja Jože Mertelj, »ko smo se zbegani in obupani skušali namestiti v našem novem ‘domu’, smo se morali ob desetih zbrati pred cerkvijo na sestanek. Upravnik nas je seznanil z nalogami in dolžnostmi, ki jih bomo morali izvrševati v našem izgnanstvu, kot smo že takoj bridko občutili to novo življenje. Danes vemo, da smo postali nekakšni srednjeveški tlačani, ki so za borno preživetje obdelovali zemljo neznanih gospodarjev. Ko smo sčasoma zvedeli za jetnike, zaprte v cerkvi in obsojene na težko prisilno delo, smo spoznali, da se nam ne godi najhuje.

Vsako jutro ob sedmih smo se morali zbrati pred upravo. Na drogu sredi vasi je visel del tračnice in ob udarcu nanjo, smo se zbrali na delo. Od dvanajstih do ene smo imeli čas za kosilo, od ene pa do petih popoldne pozimi, poleti še dalj, smo bili na popoldanskem delu. Če se je kdo uprl in ni hotel delati, češ da je bolan, da ne zmore, ali pa je storil kakšen prekršek, so ga prestavili na drugo posestvo, kjer je moral delati še več, še težje in v še slabših življenjskih pogojih, npr. v še bolj odročno vas brez vode in elektrike. Nad družinami je vedno visel strah pred preselitvijo na slabše in na težavnejše delo. Starega Loga ni smel nihče zapustiti brez posebnega dovoljenja upravnika, ki edini lahko izda dovoljenje.

Vedeli smo, da je bil v zvoniku od jutra do večera na preži stražar z daljnogledom. Cerkveni zvonik je rešil upravo skrbi za gradnjo stražnega stolpa, ki so ga imela nemška koncentracijska taborišča in mnoga koncentracijska in delovna taborišča v svobodni domovini Sloveniji.

Imeli smo tudi politično vzgojo. Komandant notranje uprave neki Šoberle, nas je še pose-

Ata pri naporni vleki sena - V ozadju počitniška hiša

Slika 20. Ata pri naporni vleki sena – V ozadju počitniška hiša

bej opozoril, naj se nihče ne sprašuje, zakaj so ga preselili. Še danes mi v ušesa bijejo njegove besede: ‘Ne sprašujte se, zakaj ste tukaj! Položite si roko na srce, globoko zadihajte in vedeli boste, zakaj ste tukaj! Zakaj ste tukaj?’ je začel skoraj kričati na starše in na nas otroke. ‘Ker ste izdajalci! Ker ste sovražniki naroda!’ Mnogo tega, kar je govoril, sploh nisem razumel. Nikoli ne bom mogel pozabiti njegove grožnje, ki nam je kot mora legla na srce:’ Pozabite na dom! Vaš dom je zdaj Stari Log!’

Nekoč je bil na sestanku navzoč komandant paznikov Anton Gazvoda. Ko je govornik končal, je s pištolo pričel streljati v kamnite angelčke na zvoniku in v barvno poslikana okna v cerkvi. Zastrašujoč govor komandanta, streli, razbiti angelčki, žvenket stekla, težko delo od jutra do večera, ki smo ga včasih težko zmogli, čeprav smo bili dela od doma vajeni, je v nas odraščajočih otrocih nagrmadilo toliko stisk in trpljenja, ki jih nismo doživeli vsa vojna leta in tudi kasneje v življenju ne. Najhuje je kljuvalo v nas vprašanje, kdaj se bomo lahko vrnili domov. Hrepeneli smo po naši domačiji, po prostosti in Srednjem vrhu, in – trpeli.

S tesnobnim občutkom se spominjam tudi nedelje takoj po našem prihodu v Stari Log.

Vse nedelje so bile ‘posvečene’ naši prevzgoji. Tisto nedeljo so nas s kamioni odpeljali v Ribnico na tim. miting. Poslušali smo same hvalnice o naprednih komunističnih idejah in vznesene parole, ki so mi polnile ušesa vsa leta na Kočevskem, v delovni brigadi, na služenju vojaščine in še dolgo potem. Toda tista nedelja v Ribnici je bila zame od vseh najbolj grozna. Po hvalnicah komunizmu, se je nad naše glave vsul plaz kričanja: ‘Ni življenja za izdajalce! Smrt izdajalcem!’ Ali smo tudi mi, naša družina izdajalci? sem se z grozo spraševal. ‘Ni življenja za reakcijo! Smrt reakciji! Smrt saboterjem!’ Šele čez leta sem razumel, kdo so bili reakcija in saboterji.

Ata je razumel naš strah. Bog ve, kako težko je bilo pri srcu njemu . Takrat in kar naprej nas je opozarjat: ‘Potrpite in bodite tiho. Pazniki, stražniki in ovaduhi samo prežijo, kdaj se bo kdo od vas spozabil in rekel ali storil kaj takega, česar ne bi smel. Zdaj smo popolnoma brez krivde, nič nas ne bremeni, nič slabega nam ne morejo dokazati. V tem je naša moč. Nedolžni moramo ostati še naprej in vzdržati. Potrpite, saj naše izgnanstvo ne bo trajalo večno.’ Danes se največkrat spomnim na njegove preroške besede, ki se še uresničujejo ‘Nekoč bo krivica prišla na dan.

Zgodovina bo o teh časih pisala. Jaz tega ne bom dočakal, morda boste vi!’

Trpljenje izgnanstva na Kočevskem in velika krivica, ki se nam je s tem zgodila, nas je zaznamovalo za vse življenje. Če ne bi bili otroci skupaj z atom in mamo, ki sta tudi vsak zase trpela in se nam smilila, bi se iz kočevskega izgnanstva verjetno vrnili še bolj čustveno in psihično ranjeni. Bili smo oropani otroštva in mladosti, šolanja in svobodne izbire poklica.«

Marta, ki je bila do štririnajstega leta, ko je morala začeti delati na posestvu, največ z mamo, se spominja, kako je mama v vsakem prostem času žebrala in jokala, kako jo je skrbelo za vsakega od otrok posebej, zlasti potem, ko so sinovi morali delati drugod in so se vračali v Stari Log le ob nedeljah. Vsi otroci so vedeli, da je bilo atovo največje trpljenje to, da so ga brez vsakega pojasnila ali obsodbe izgnali. Mozgal je o razlogih, zakaj so morali v izgnanstvo, zakaj so bili vanj pahnjeni skupaj z njim še njegovi nič krivi otroci.

Otroci so ob ljubezni in skrbi staršev kljub izgnanstvu z rodnega doma ohranili občutek pripadnosti družini. Hčerka Marija se spominja, kako je vedno čutila v starših veliko oporo. Ko so ob prihodu v Stari Log lezli s kamiona, je slišala, takrat osemnajstletno dekle, opazko stražarja: «Spet je prišla ena mlada.« Od strahu jo je kar stisnilo pri srcu. S pogledom je poiskala mamo. V starših bo vedno imela zaščito in oporo. Dokler bodo ostali skupaj, jo bodo varovali. To spoznanje jo je obšlo v tistih prvih negotovih trenutkih prihoda v izgnanstvo.

Upanje, da se bodo enkrat lahko vrnili domov, ni v atu, mami in otrocih nikoli zamrlo in morda jim je prav to dalo moč, da so vztrajali in premagali vse hudo, razmišlja danes Marta. »Vsak večer smo skupaj glasno molili,« doda Jože. -Kmalu smo ugotovili, da nismo bili sami. Skozi tenke stene smo slišali, da se je iz sosednjega stanovanja vsak večer v zboru oglasila glasna molitev družine s Koroške.

Ata nam je bil s svojo modrostjo in previdnostjo v veliko oporo. Ko sem na posestvu pasel ovce, sem sčasoma postal pozoren, da jih nihče ne prešteva in tudi vedelo se ni, koliko jih je vseh. Velikokrat se je kakšna izgubila ali so jo raztrgali volkovi, ali sem kakšno našel v staji pohojeno. Tega nihče ni jemal v mar. Če torej eno vzemem in jo nesem ‘domov’, tega še opazili ne bodo. In res, nekega večera sem vzel ovco, jo prinesel domov, da jo zakoljemo in pojemo. Ata mi je mirno rekel:«Nesi jo nazaj.« – »Zakaj pa,« sem ugovarjal, »doma smo imeli čredo šestdesetih ovac in pustiti smo jih morali splošnemu ljudskemu premoženju. Zdaj pa jim niti ene ne bi smeli vzeti,« sem trmaril. Ata pa je še naprej mirno vztrajal: »Nesi jo nazaj.« Danes šele razumem, da se je ata dobro zavedal, kako so v tistih časih propadale temeljne vrednote. Na vsak način sta nam jih ata in mama hotela ohraniti, pa četudi propada vse okoli nas. Uničevalni komunizem nas ne sme posrkati vase, ostati moramo neomadeževani. S Kočevske moramo priti tako nedolžni, kot smo tja prišli. To nam je v svoji modrosti in zdravi pameti kar naprej ponavljal. Podobno kot nam je nekoč doma posredoval svoje izkušnje in znanje.

Spominjam se, kako sem kasneje, ko sem bil od staršev že ločen in sem delal v delavnici, opazoval fante, ki so iz samega sovraštva do prisilnega dela in krivic, ki so nam jih storili, poskušali kvariti stroje. Vedeli smo, da so nas v delavnici zaposlili zato, da zapolnimo izpraznjena delovna mesta nemških ujetnikov, ki so jih morali izpustiti. Nihče nas ni vprašal, česa bi se radi izučili. Predvsem pa so nas v to delo prisilili. V veliki skušnjavi sem bil, da bi v svoji upornosti in sovražnosti te predrzneže posnemal še sam. Morda meje pred tem obvarovala atova vzgoja za delo že od malega in modrost, ki sem jo pri njem vedno bolj cenil.

Tudi me je ata nehote opozoril na komunistične laži. Nikoli naj jim ne nasedamo, niti iz nevednosti, še manj zavestno. Spominjam se, kako smo morali skupina fantov na pokopališču v Starem Logu podreti marmorni spomenik na grobu nekega duhovnika. Stražnik, ki nas je nadzoroval, nas je ves čas ‘spodbujal’: »Zakaj bi ta svinja izdajalska imela tako lep spomenik? Naj ga ima namesto njega kakšen borec, ta si ga zasluži!« Zvečer sem o tem pripovedoval atu. Čisto mirno meje vprašal: ‘Pa ste na spomeniku videli letnico smrti tega duhovnika?« Seveda ne, kdo bi v delovni vnemi gledal še to! »Ta duhovnik je umrl leta 1939,« me je poučil ata. Zapomnil si je nagrobni spomenik in letnico, ko se je nekoč sprehajal po pokopališču in si ga natančno ogledal.«

Kakšno delo so morali opravljati posamezni člani Mertljeve družine v Starem Logu? Ata je bil zadolžen, da je vsak dan popravljal poljsko orodje. Neverjetno veliko se ga je kvarilo! Mama je kot pomočnica delala v kuhinji menze, kjer so se hranili sezonski delavci, ki so prišli na Kočevsko za zaslužkom, največ iz Prekmurja. Gotovo so bili vsi ‘preverjeni kadri’. Otroci smo sprva opravljali vsa kmečka

Velika noč 1945 - Med mamo in atom hči Marta, zadaj Jože, Avgust, Žan,                         Tone, Marija. Lojz in Franc

Slika 21. Velika noč 1945 – Med mamo in atom hči Marta, zadaj Jože, Avgust, Žan, Tone, Marija. Lojz in Franc

dela na posestvu, kasneje ne več. Ko je najmlajša Marta dopolnila štirinajst let, je postala delavka na posestvu tudi ona. Skrbela je za kokoši, čistila kurnike in delala na polju. Vodo so morali nositi iz oddaljenih in zapuščenih vodnjakov, v enem so nekoč našli truplo italijanskega vojaka. Za svoje delo niso dobili nobenega plačila. Nekaj časa so živeli od tega, kar so smeli pripeljati s seboj, priboljške so jim prinesli sorodniki in znanci, kadar so jih obiskali. Šele sčasoma so dobili karte in si v skladišču ali trgovini nabavili nekaj pičlih in prepotrebnih živil, ki so jim na karte pripadala. Toda za večino je bilo Kočevje tako oddaljeno in večerne ure po delavniku tako kratke, da so jim karte preprosto zapadle.

»Skupaj z nami so nekaj časa delali tudi nemški ujetniki,« se spominja Jože. »Celo njim smo se smilili, ker so marsikdaj namesto nas opravili kakšno težje delo, ki ga otroci nismo zmogli. Toda sčasoma smo zvedeli, da mi še zdaleč nismo največji trpini. Neprimerno huje se je komunistična oblast izživljala nad kaznjenci, obsojenimi na prisilno delo v kočevskih taboriščih. V nemogočih razmerah so delali v kočevskih gozdovih. Duhovnike, uradnike, profesorje, skratka vse, ki niso bili vajeni težaškega dela ali so bili telesno šibki, so zbrali v eno delovno skupino. Telesno krepke in vajene fizičnega dela pa v drugo. Obeh vrst skupin je bilo veliko. Delo so imele vse skupine enako. V enem dnevu je moral vsak napraviti tri kubike drv. Začeli so s podiranjem bukev (motornih žag takrat ni bilo), jih oklestili, razžagali, razklali, nacepili in končno znosili k cesti ter poravnali v skladovnico. Vsak večer so te dolge in visoke skladovnice drv stale ob cesti kot zid, dokler jih niso zložili na tovornjake in odpeljali. Skupine močnejših in spretnejših so delo v določenem času zmogle in tako postavile normo. Skupine šibkejših je niso dosegle. Kaznovani so bili tako, da so morali delati še ob nedeljah.

Nam ob nedeljah ni bilo treba delati. Toda kot med delom, so nas tudi v prostem času nadzorovali stražniki v uniformah, ki so bili naši ovaduhi in provokatorji. Med ovaduhi so bili nekateri domačini iz Stareg Loga. ki jih med vojno niso izgnali. Spraševali so nas o počutju, delu in razmerah na posestvu z enim samim namenom, da bi se jim potožili, črnili paznike, kritizirali življenje na posestvu in upravo. Toda mi smo bili že ‘prevzgojeni’. Le kdo še, bi bil tako nespameten, da bi si drznil izreči kakšno kritično besedo? Sam sem se prepričal, kakšna je bila vloga ovaduhov.

Takrat sem imel že šestnajst let in sem delal v mizarski delavnici skupaj s prijateljem iste starosti, Valentinom Oitzlom, iz Gozd Martuljka. Pravili smo mu Vali. Na skrivnem sva se zmenila, da pobegneva. Kasneje sem se premislil, ker je sestra Marija nevarno zbolela. Z Valijem sva dobro vedela, da je najino prijateljstvo vsem na očeh, še posebej ovaduhom. Če bo Vali pobegnil, bo meni trda predla, ker me bodo naredili za krivega: upravi bi moral javiti, da namerava prijatelj pobegniti. Zato sva nekega nedeljskega popoldneva uprizorila z Valijem hud prepir vpričo ovaduha, tako da sva se na koncu razšla kot najhujša sovražnika. Valiju je uspelo pobegniti, tudi državno mejo je srečno prešel. Na Koroškem je imel sorodnike, bil nekaj časa pri njih, potem pa odšel v Kanado. Sorodniki so nam pisali v Kočevje. Med drugimi novicami smo zvedeli tudi to, da jim je neki Tinček pomagal pobirati krompir. Vedeli smo, da je bil ta Tinček nihče drug kot Vali in bili veseli, da mu je uspelo. Imel sem prav. Ničkolikokrat so me zasliševali, če sem vedel, da bo Vali pobegnil, ali sva skupaj naredila načrt in podobno.

V mizarski in kolarskl delavnici smo morali delati zato, da smo nadomestili nemške ujetnike, ki so jih izpustiti iz ujetništva. V mizarski delavnici je ostal nemški ujetnik Hans, ker se mu petletna doba ujetništva še ni iztekla. Med vojno je bil pilot, ker pa je imel njegov oče doma veliko mizarsko delavnico z osemdesetimi pomočniki, se je Hans izučil za mizarskega mojstra. Veliko me je naučil in opazil sem, da se je trudil predvsem z menoj. Vsak izdelek, ki ga nisem lepo ali pravilno izdelal, mi je popravil in pokazal napake. Spoštoval sem ga in se kar navezal nanj. Takrat sem bil že ločen od staršev, ker je bila ta delavnica petnajst kilometrov oddaljena od Starega Loga. Spali smo v nekakšnih luknjah nad delavnico, brez vode in elektrike. Ob nedeljah sem pripešačil ‘domov’ v Stari Log.«

Dve leti starejši Jožetov brat Lojz je v Starem Logu še ne sedemnajstleten že moral težaško delati v gozdu. Konji, ki jih je uprava posestva dobila od UNRE so bili večji od konj, ki jih je bil Lojz vajen od doma. Zato jim je zelo težko s prednje strani nataknil komat. Težaško delo pa seje pričelo v gozdu. »Z nekim Pavlom s Pohorja,« se spominja Lojz »sva morala po tleh iz gozda vlačiti do vozne poti grede, to so na roko otesane smreke. Tam sva jih sama naložila na voz, spela z verigami in jih s konji odpeljala do ceste, ki vodi iz Kočevja do Suhe krajine. Od doma sem bil vajen le kmečkih del. Enkrat je Pohorcu greda padla iz rok in mu zlomila nogo.

Želel sem dobiti delo na traktorski postaji, a so me določili za kolarsko delavnico med nemškimi ujetniki. V delavnici so delali tudi naši kaznjenci, vendar so bili ločeni od nas in stalno pod stražo. Mojster pri katerem sem se izučil, je bil mrk in vase zaprt. Delali smo vozove za vleko lesa iz gozda. Delavnica je bila v Kočevju in ob nedeljah sem v Stari Log pešačil, včasih pa mi je uspelo kakšen kilometer prevoziti s starim, skoraj neuporabnim kolesom. Na poti po gozdu sem se najbolj bal volkov, saj mi je že ob njihovem zavijanju le-denela kri po žilah.«

Volkovi, medvedi, divji prašiči in jeleni so za izgnance predstavljali stalno nevarnost, kajti vsi so bili neoboroženl. Za vsako malenkost, ki so jo hoteli nabaviti, so morali hoditi izven delovnih ur, to je v večernih ali zgodnjih jutranjih urah kilometre daleč po osamljenih gozdnih poteh. Znano je bilo, kako je volk zasledoval Kompoševo Olgo, ki je bila noseča in njenega moža Lojza več kot kilometer daleč, ko sta šla po poti s sveže zapadlim snegom.

Najbolj grozne spomine ima Lojz na vojaščino, daleč na jugu Srbije. »Komandant našega polka je bil Stane Potočar. K naši brigadi je bil pridružen tudi kazenski vod. Ti kaznjenci niso smeli nositi orožja in so morali opravljati najtežja fizična dela. Nam ostalim se ni godilo dosti bolje. Govorili so nam, naj bomo ponosni, da smemo služiti vojsko s tako trdim načinom življenja, kot so ga živeli partizani v gozdu.

Bili smo lačni, saj smo večinoma jedli le zelje, kruha pa je vedno primanjkovalo. Leta 1949 in 1950 je bila po vsej Jugoslaviji suša in pred lakoto so nas rešili Amerikanci s pošiljkami moke. Spali smo v za silo zbitih barakah, tako da je pozimi skozi špranje na odeje padal sneg. Peči nismo smeli zakuriti, v peči so pokurili le pletenine, ki so nam jih poslali od doma. »Tako so živeli partizani, » so nam govorili kar naprej. Vedno več vojakov je dobivalo gnojne rane od ozeblin, zaradi prehlajenih mehurjev so močili hlače, ki so bile dan in noč mokre, pozimi se je na njih nabiral srež. Mnogi so postali nezmožni za usposabljanje vojaških veščin (obuko) in so jih kar po deset hkrati poslali domov. Ne le kazenski vod, tudi mi smo fizično trdo delali. Po končani obuki smo cel mesec kopali teren za pot. Kdor ni izpolnil norme, ni dobil hrane, dokler je ni izpolnil. Od ponižujočega in nečloveškega ravnanja sem bil tako psihično uničen, da sem mislil na beg v Grčijo.

Še zadnjič so me ponižali pred odhodom domov. Imel sem kakšen centimeter dolge lase in sem bil vesel, da ne bom prišel domov kot zapornik. Bil sem že oblečen v civilno obleko in imel klobuk na glavi. ‘Skini šešir!’ sem zaslišal povelje, ‘na golo šišanje!’ Domov sem – Titov vojak – prišel do kraja zamorjen in z globoko mržnjo do osovražene vojske.

3.1.3. Največja preizkušnja v izgnanstvu

Zgleda, da je Janeza Mertlja, Smolejevega ata, vedno bolj morila krivica, ki je prizadela ne le njega, ampak vso njegovo družino. Postajal je vse bolj nemiren. Kar naprej je pisal prošnje na razne naslove, da bi zvedel, zakaj so jih izgnali. Na upravi v Kočevju so njegovi ženi povedali, naj vpraša tiste, ki so jih poslali dol. Morilo ga je, zakaj najmlajši hčerki Marti kratijo pravico do šolanja, čeprav bi po zakonu morala hoditi v šolo? S štirinajstimi leti, ko je začela delati na posestvu, so ji napisali le odločbo za nekvalificirano delavko. Nikoli ni od nikogar dobil odgovora. Mama je šla v Ljubljano k notranjemu ministru Sergcju Kraigerju vprašat za morebitni vzrok preselitve, a ji je lahko povedal samo to, da so Mertljevi politično nezanesljivi.

»Ata seje posvetoval z znanci in sorodniki, ki so nas obiskovali, če bi mu lahko kdo od njih našel kakšnega odvetnika, ki bi našo družino pravno zastopal. Na žalost pa niso našli prav nobenega, ki bi hotel prevzeti naš ‘primer’. Končno je ata napisal prošnjo še na maršalat, osebno tovarišu Titu. Če je česa kriv, naj sodstvo sproži sodni postopek, dokaže krivdo, če ta obstaja in izreče sodbo, da se bo lahko zagovarjal. Navedel je še, da v svojem življenju ni storil ničesar slabega, da je med vojno hranil partizane, dvema rešil življenje, sin pa, da je hodil na veze. Tudi na to prošnjo ni nikoli dobil odgovora.

Nedvomno pa je bila za ata in mamo kapljica čez rob, ko je devetnajstletna hčerka Marija po enem letu izgnanstva v Starem Logu zbolela za pljučno tuberkulozo in kasneje še za gnojnim meningitisom, ki je bil posledica nezdravljene tuberkuloze. Kasneje so odkrili kostno tuberkulozo še pri sinu Jožetu. Gotovo jima je revščina, podhranjenost in pretežke obremenitve spodjedlo zdravje v letih odraščanja, ko naj bi se v polnosti razcvetela njuna mladost.

Ko je z diagnozo o tuberkulozi prva zbolela Marija, je uprava posestva ni poslala na zdravljenje, ampak so jo samo premestili na delovno mesto ‘normirke’ v pisarni, kjer je sezonskim delavcem računala norme. Čedalje bolj je pokašljevala in slabela. Izpljunki so postajali že krvavi, mama in ata pa čedalje bolj zaskrbljena. Šele čez dve leti, aprila 1950 so jo poslali v ljubljansko bolnico, kjer so ugotovili tuberkulozo z odprto kavemo. Nekega dne je nenadoma padla v komo. Ugotovili so, da je zaradi nezdravljene tuberkuloze zbolela še za meningitisom. Zdravila se je na Infekcijski kliniki v Ljubljani in nekateri zdravniki so jo že odpisali. Zdravilo jo je kar nekaj zdravnikov in Mariji je bilo zanimivo, ko je poslušala njihove različne izjave in stališča do njene bolezni. Za nekatere je bila le številka, drugi so jo vzpodbujali, ji vlivali voljo do ozdravljenja in tudi sami vanj upali. Ko je s pomočjo penicilina in mladosti po štirih letih trpljenja in življenja po bolnicah in okrevališčih le ozdravela, so se kljub vsemu mnogi zdravniki čudili njeni ozdravitvi. Vendar posledice čuti vse življenje.

To so bili najbolj žalostni trenutki v izgnanstvu za vso družino. Prvikrat so se soočili s tako resno boleznijo, ki jim je grozila s smrtjo sestre. Najmlajša Marta se jih še danes spominja. Mama je vse dneve kuhala v menzi, zato seje Marta toliko bolj navezala na Marijo in ji bila vedno in povsod za petami, če je bilo le mogoče. Bila ji je kot druga mama. Zdaj je ostala še brez Marije! Spominja se, s kakšnim strahom in pozornostjo so pregledovali izvide laboratorijskih preiskav. Zdravniki so mami povedali, da morda Marija ne bo preživela, če pa bo, bo imela posledice vse življenje. »Danes bolj kot v mladosti, občudujem mamo in ata, ki sta bila tako močna, da sta tako pogumno vzdržala vse travme in skrbi za nas otroke. O njih nam nista govorila. Toda videli smo mamine solze in njeno tiho žebranje, atovo zagrenjenost nad neuspehi njegovih prošenj. Vse to je nehote vplivalo na nas otroke. Morda tudi nista več upala, da se bomo še kdaj vrnili domov. Če pa se bomo, kako nam bo uspelo obnoviti domačijo? Vedeli smo, da z vsakim letom bolj propada.«

Za Marijo je zbolel še osemnajstletni Jože. Tudi njega so operirali šele nekaj mesecev po tem, ko so mu zdravniki postavili diagnozo kostne tuberkuloze. V Ljubljani so mu operirali kost na desni roki in mu z nje odstranili tuberkulozno tkivo. Tri leta je bil nezmožen za delo in štiri leta naj ne bi opravljal težjih fizičnih del. Ko je vjeseniški železarni zaprosil za zaposlitev, so ga kljub nedvoumnim zdravniškim potrdilom poslali delat v žično valjamo za nakladalca žice.

Ko je ob upokojitvi zbiral zdravniške dokumente, da bi dokazal, da je bil tri leta v bolniškem staležu, tudi teh dokumentov ni bilo nikjer. Minister za zdravstvo dr. Dušan Keber, Jože seje obrnil tudi nanj, je izjavil, da dokumentov ni. Edina možna razlaga je ponovno ta, da je vso zdravniško dokumentacijo uničila Udba.

3.1.4. Vrnitev domov

Po treh letih nasilnega izgnanstva Mertljevih, so prebivalci Gozd Martuljka in Srednjega vrha sprožili akcijo za zbiranje podpisov, da se družina Janeza Mertlja vrne domov. Vsi, razen ene krajanke so podpisali prošnjo. »Po tej odločitvi krajanov,« pojasnjuje sin Jože, »je ata po zdravi kmečki pameti logično sklepal: v imenu ljudstva je bila družina preseljena, v imenu ljudstva je bilo zdaj zaželjeno, da se družina vrne. Pričel je pisati prošnje na upravo posestva.

Ta akcija krajanov je morda pripomogla, da je uprava državnega posestva napisala izjavo, da za našo družino ne velja več omejitev gibanja na področju Slovenije. Po treh letih, treh mesecih in trinajstih dneh izgnanstva, so se ata, mama, dva brata in najmlajša sestra, ki so ob času vrnitve bivali v Starem Logu, lahko vrnili domov. To je bilo 13. januarja 1951.«

Ata seje bil dogovoril s šoferjem kamiona z Bleda, ki je vozil les iz Starega Loga na železniško postajo v Kočevje, da jih pripelje domov. Zgornjesavska dolina je bila obmejni pas in zanj so bile potrebne posebne, zelene legitimacije, normalne so bile modre. Mertljevi niso imeli nobenih, saj smo bili ‘preseljenci’ še vedno brez državljanskih pravic. Zapadlo je toliko snega, da jih je lahko kamion pripeljal samo do Belce, tja pa so jih prišli čakat s sanmi domačini iz Srednjega vrha. Bilo jih je toliko, da sta se dva furmana s praznimi sanmi odpeljala nazaj.

»Po dveh mesecih je nekdo ponovno sprožil zahtevek za našo izselitev izven obmejnega pasu. Zelenih izkaznic še vedno nismo imeli. Takrat je ata iskal pomoč pri svojem prijatelju prof. dr. Niku Kuretu. Res da je bil on politično povsem nevplivna oseba, toda njegov sošolec dr. Marjan Brecelj je bil takrat predsednik Izvršnega sveta. Dvojnik prošnje, ki jo je ata še iz Kočevja naslovil na maršalat, je Kuret osebno izročil Breclju. Od takrat dalje so našo družino pustili na miru.

Še velikokrat so nas obiskovali udbovci v civilnih oblekah in spraševali, kje se gre čez mejo. Ata jim je pojasneval, kot je bilo treba: ‘Ali ne veste, da je to prepovedano? Pošten državljan socialistične republike Jugoslavije sem, zato vas bom prijavil oblastem!’ Ob taki grožnji je radovednost ‘ubežnika’ morala splahnetl.«

Oče Mertelj spet doma

Slika 22. Oče Mertelj spet doma

Zakaj se je končno po štirih letih oblast odločila, da vrne preseljence domov, ene prej, druge kasneje. Verjetno je bilo razlogov več, eno od mnenj smo ponovno dobili pri Fricu Razingerju. »Na posestvih odseljenih so se ustanovile ekonomije, ki so v začetku ob prevzetih zalogah in skrbno obdelanih površinah lepo uspevale, potem pa so iz leta v leto bolj propadale in končno skrajno zanemarjene ter nerentabilne postale podjetjem breme, ki so se ga na vsak način skušala znebiti. Kam torej s posestvi, ki so izkazovala milijonske deficite kljub temu, da niso plačevala nikakih davkov in dajatev. In tako se je oblast odločila, da dovoli izseljencem, da se po štirih letih trpljenja na tujem, vrnejo domov«, ugotavlja Fric Razinger, Čošeljnov, v že omenjenem članku.

V kakšnem stanju so našli svojo domačijo Mertljevi. nam pojasni sin Jože: »Ko smo se vrnili, smo dom in posestvo našli v zelo slabem stanju. V hiši so vsa leta živeli oboroženi knojevski vojaki, zadolženi, da stražijo mejo. Zunaj in znotraj hiše je bili veliko stvari poškodovanih. Požgali so pet sto let star družinski arhiv kot da bi hoteli zbrisati vsako sled naše častitljive rodbine.

Na našem posestvu je Ministrstvo za kmetijstvo ustanovilo Ekonomijo Železarne Jesenice, ki so jo upravljali delavci osem ur na dan. Kateri kmet pa pozna le osemurni delavnik še posebej pomladi, poleti in jeseni? Nič čudnega torej, če je po travnikih poleti gnila krma!

Kako naj bi vse podelal v osmih urah, ko še ni bilo mehanizacije?

Naše njive so ostale neobdelane, živino so razprodali, posekali so več kubikov našega gozda, uničeno je bilo poljsko orodje, vozovi, vprega. Naša domačija bi še bolj propadla, če ne bi Ekonomija nastavila za oskrbnika atovega brata in nečakinjo in če ne bi doma ostal naš pastir.

Pol leta po prihodu domov, so nam prišli nacionalizirat zemljo in gozd. Za vso materialno škodo, nastalo v času našega izgnanstva na Kočevskem, so nam dali smešno nizko odškodnino. Zemlje so nam pustili toliko, kot nam je po agrarni reformi pripadalo. Prišli so možje iz Okrajnega ljudskega odbora in ata naj bi podpisal, da prostovoljno odstopa te in te površine. ‘Ne odstopam prostovoljno.’ je rekel ata in pod ta obrazec se ni podpisal. ‘ Podpišem, da odstopam, ker se moram pokoravati zakonu.’ Tak je bil naš ata. Trpljenje in krivice ga niso pohabile.

Še naprej je neumorno iskal pravico. Tisto jutro preden so nas izgnali, je vztrajal, da se naredi zapisnik o našem premoženjskem stanju, ki se mora ujemati s stanjem ob naši vrnitvi domov. Prišli smo v izropan dom in ata je zaman dalj časa iskal advokata, ki bi iztožil manjkajoče premoženje. A dobil ga ni nikoli. V iskanju pravice je bil neuničljiv idealist, ker je bil tako zelo pošten.«

Marta še doda:« Ata je ostal do konca življenja enako moder, razgledan in naravno inteligenten. Vse svoje znanje in izkušnje je želel posredovati nam otrokom. Nobene stvari ni rekel po nepotrebnem. Preden je kaj naredil, je vse razmislil. Tako je po vrnitvi sam napravil načrt za žago. ponovno naredil leseno brano, ker je od nje ostalo le jekleno ogrodje. Vedno se je pustil podučiti in se ni nikoli hvalil. Radi so hodili k njemu po nasvete. Oba z mamo sta še naprej delala samo dobro in vsem rada pomagala. Bolj kot zase, je mama živela za druge in čutila z njimi.

Ko se nam je končno uresničila tako silna želja, da smo se lahko vrnili domov, smo pozabili na vse gorje. Nobena stvar nam ni bila pretežka, vsi smo bili zagnani v obnovo domačije. Ko smo odhajali iz Starega Loga, se je takratni upravnik Zupančič Jože poslovil od nas in med drugim rekel: ‘Bili ste temelj obnove Kočevske!’ Popolnoma nič nam niso pomenile te besede. Da bomo le zmogli obnovo naše domačije, samo to je bilo pomembno!»

»Povratniki so znova dokazali, da le človek, ki je zakoreninjen na svoji zemlji, katero so njegovi predniki in on prepojili s svojim znojem in krvavimi žulji, lahko na tej zemlji uspeva in iz nje prigara za svoje in svojih življenje… Pravi kmetje lahko le na zemlji, kjer je on gospodar. Njej je vdan in zvest, ker je z njo nezdružljivo povezan, z njo tvori celoto« (Fric Razinger).

Iz njegovega zapisa še izvemo, da je tudi njihova družina po vrnitvi iskala pravico »Trije Čošeljnovi sinovi smo odšli v Ljubljano do referenta za selitve Lesarja in zahtevali, da se kršilce za našo preselitev ugotovi in kaznuje ali pa sproži naknadno sodno obravnavo, na kateri je treba opravdati izselitev. Lesar nam je odgovoril nekako takole: Pojdite lepo domov in bodite veseli, da ste se vrnili! Če pa se boste kaj usajali, vas bomo ponovno selili in to – za vedno!«

Od takrat dalje nihče od izgnancev, ki so morda še verjeli v pravico, te ni več iskal. Ponovno so jo otroci izgnanih družin začeli iskati v demokratični državi Sloveniji in bili tudi tokrat razočarani in ogorčeni. Niti dokumentov o ‘preselitvi’ niso več našli. Kakor so splahneli dokumenti, je skupaj z njimi za vselej splahnelo njihovo upanje, da bo kdaj zadoščeno resnici in pravici.

Razloge za selitev ne bodo nikoli izvedeli, krivice ne bodo nikoli popravljene, škoda niti materjalna niti psihična, ne bo nikoli ugotovljena, laži in pretvarjanja nikoli preklicani, zdravje in uničena mladost nikoli povrnjeni, tlačansko delo na tujih kočevskih posestih nikoli poplačano in priznano, mankajoča izobrazba nikoli nadoknadena, trpljenje in solze nikoli ovrednotene. Ostajajo brez pojasnila, brez opravičila. Kot nekakšno nadomestilo za vse storjene krivice so dobili le nekaj denarja.

Morda bi modrost njihovega ata, tako kot ob odhodu od doma zjutraj 30. septembra 1947, ko je odpuščal tistim, ki ne vedo kaj delajo, tudi danes poklicala na pomoč svetopisemsko besedilo: Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni (Mt 5,6).

3.2. Doživljaji v nemški vojski

Avtor: Janez Prosen

3.2.1. div3

Sem Janez Prosen, rojen 12. maja 1924 v Lučinah v Poljanski dolini, neposredno ob meji med Gorenjsko in Notranjsko. Izhajam iz delavske družine. Oče je bil po poklicu zidar, mama pa gospodinja. Že pred devetnajstim letom starosti sem doživel prisilno mobilizacijo v nemško vojsko, kjer sem bil do pobega k francoskim partizanom. To se je zgodilo ob umiku iz Francije. S kakšnimi občutki sem preživljal čas v tuji vojski in kako sem prestal 19 mesecev v RAD in v vojski, bom povedal v tem prispevku.

Okupacijska oblast na Gorenjskem je proti koncu oktobra in v začetku novembra 1942 izvedla prve vojaške nabore za fante letnika 1923 in 1924, čez nekaj mesecev pa še za letnik 1925 in 1926. Nabora se je udeležila večina vpoklicanih, čeprav z zelo slabim občutkom. Nihče od nas ni z veseljem odhajal na te nabore in tudi sposobnosti za vojaško službo se ni nihče veselil, kot je to bilo prejšnja leta, ko so fantje odhajali na nabore pred domačo komisijo.

Letnika 1923 in 1924 sta bila vpoklicana januarja 1943; letnika 1925 in 1926 pa tri mesece kasneje. Mobilizirane fante, mlajše od dvajset tet, so najprej poslali v RAD – Reichs-arbeitsdienst (Državna delovna služba), kjer je bila opravljena trimesečna predpriprava za vpoklic v redno vojsko. V našem primeru odhod ni bil oviran; marsikje pa so partizani posameznike in tudi cele skupine usmerili v »hosto«. Glavno zbirališče za Gorenjsko je bilo v Kranju, na Zlatem polju. Od tod smo se odpeljali v Solnograško dolino. Skupina, okoli 50 fantov nas je izstopila na železniški postaji v Mitterndorf-u. Nisem imel občutka, da bi v enoti izvajali opazno narodnostno ločevanje. Vsi smo se morali držati veljavnega sobnega reda in taboriščnih pravil. Na vajah in na delu smo bili skupaj. Vsi smo opravljali enaka dela in naloge. Nihče ni imel nikakršnih privilegijev. Pri pripravi hrane v kuhinji, smo bili zastopani v enakem številu. Tisti, ki je imel posebne sposobnosti, npr. boks, smučanje, skakanje na smučeh, gimnastične vaje, igranje harmonike itd, je svoje spretnosti lahko razvijal, ne glede na narodnost.

Služenje v RAD je trajalo tri mesece. Poleg rednih vaj je bilo, v zadnjem mesecu, naše početje usmerjeno tudi v delo in spoznavanje delovnih prijemov in navad, npr. delo v gozdu, čiščenju drevja, prenašanju raznih bremen, premetavanju zemlje, nakladanju in transportu raznih materialov in podobno. Po preteku treh mesecev so enoto RAD razpustili. Postavne in lepo raščene Avstrijce in Nemce so, nekaj dni pred razpustom, vabili v »SS« Dali so jim nekaj časa za premislek. Bilo je tudi nekaj prisile, saj so nekateri, ki so bili pozvani na razgovor, jokali, ko so se vrnili v sobo. Pristopnice ni podpisalo veliko fantov. Slovencev (v naši enoti) niso vabili na razgovore. Avstrijci in Nemci so pred vpoklicem v vojsko, dobili štirinajst dni dopusta; Slovenci smo odšli na enodnevni izlet v Salzburg. kjer smo si ogledali mesto, grad in več drugih znamenitosti. Trije meseci so bili tako končani. Naslednji dan so nas izročili zastopnikom vojske, ki so prišli v taborišče in nas (Slovence) odpeljali v Lublin na Poljsko. Tam smo ostali približno teden dni. Med tem so nas zdravniško pregledali, cepili proti nalezljivim boleznim; dobili smo tudi vojaško obleko in drugo opremo, ter čakali na nov razpored. Na poti v Francijo, v bližini Olomovca na Češkem, je prišlo do poskusa pobega mojega sošolca, Franca Koširja iz Prilesja, Od tod naprej je potovanje potekalo brez posebnosti. V jugozahodni Franciji smo se ustavili v mestu Nantes. Tu so nas razporedili v vojaške enote, ki so delovale vzdolž francoske zahodne obale. Opravljeno je bilo še nekaj cepljenj, nekaj vojaških vaj, zaprisega in nekaj počitka.

Skupina Slovencev, v kateri nas je bilo okoli petnajst fantov, je bila kmalu razporejena v mestece Bourgneuf en Retz, kjer smo opravili glavne vojaške vaje, ki so trajale dva meseca. Nešteto krat smo bili premočeni od napora, ki so ga vaje zahtevale od nas. Večkrat smo vadili na morskem pesku, včasih tudi v morski vodi. Plima, na tem predelu obale, je bila zelo visoka in ob nastopu tudi zelo hitra. V nekaj minutah je preplavila velik del peščene obale. Pri vsakem valu je bilo potrebno vložiti veliko napora, da te val ni potegnil s seboj. Po zaključku vojaških vaj, je bilo, pred očmi generala, opravljeno preverjanje vojaškega znanja in upravljanja z orožjem. Po končanih vajah smo dobili premestitev v Tourcoing – predmestje Lille, ob francosko-belgijski meji, kjer smo varovali večje skladišče orožja in razstreliva ter druge vojaške opreme. Po krajšem presledku smo spet dobili novo premestitev v okolico Le Havre, kamor pa jaz nisem nikoli prišel. Na transportu so nas napadla angleška izvidniška letala in s strojnicami obstreljevala naš konvoj. Vozili smo se v živinskih vagonih. Med obstreljevanjem je bil eden izmed nas ranjen v trebuh. Zato smo poskakali iz vagonov. Pri skoku sem zlomil desno nogo v gležnju. Zlom je bil kompliciran; zlomljenih in počenih je bilo več kosti. Takoj mi je noga močno zatekla in škornjev nisem mogel več sezuti. Z rešilnim avtomobilom so me odpeljali v bolnico, kjer sem ostal nekaj več kot šest tednov. Po odpustu iz bolnice, nisem več prišel v enoto, pri kateri sem služil pred nesrečo. Pristal sem v drugi vojaški enoti, v kateri ni bilo nobenega Slovenca. Zaradi posledic zloma in počasnega okrevanja, nisem bil sposoben za vsa vojaška opravila, zato so me, začasno, uporabljali za stražo.

Leto 1943 se je bližalo h koncu. Zadnje dni smo pripravljali božično praznovanje Postavili smo mize. jih pregrnili z rjuhami in v kotu (skednja) postavili božično drevesce. Vsak dan smo vadili božične pesmi. Na božični večer smo se zbrali ob pripravljenih in obloženih mizah, zapeli pesmi, katere smo vadili zadnje dni in poslušali komandirjev govor. Podobno kot na sveti večer, je bilo tudi pred novim letom, le da smo takrat ostali skupaj še nekaj ur čez polnoč. Predenj smo se razšli, smo si drug drugemu zaželeli mir, zdravje in srečno vrnitev domov .

Nekaj dni po novem letu meje četni starešina poklical v pisarno in me obvestil, da mi je, v skladu s priporočilom bolnice, odobren štirinajstdnevni bolniški dopust. »Hkrati lahko izrabiš še rednega, ki ti pripada«, mi je dejal in mi izročil pisno dovolilnico – Urlaub-schein. Bil sem prijetno presenečen, ker tega sploh nisem pričakoval. Začel sem s pripravami za potovanje, čeprav sem vedel, da pot zaradi stalnih letalskih napadov, ni povsem vama. Kljub temu sem odpotoval in srečno dospel v Škofjo Loko. Tukaj meje ustavila vojaška policija in me napotila v vojašnico. Sprejel meje dežurni oficir in me opozoril, da pot v Poljansko dolino ni odprta, ter, da sam tja ne smem potovati. Po krajšem posvetu, mi je sporočil, da lahko odpotujem s spremstvom, ki prav ta dan spremlja prevoz živil v dolino. »Na obmejni straži moraš prositi za prebivanje, sicer ne smeš na pot,« je dejal. Počakal sem v vojašnici, dokler oklepnik ni bil pripravljen. Ko se je le-ta ustavil pred vhodom, sem vstopil in se odpeljal proti domu. Čez eno uro smo srečno dospeli v vas. Odšel sem v nekdanje župnišče, kjer je bila nastanjena Komanda obmejne straže in se javil poveljniku gospodu Radlu. Povedal sem mu, da sem prišel na dopust in da moram, po nalogu vojaške komande iz Škofje Loke, pri njih zaprositi za prebivanje. Dovolil mi je, da lahko brez spremstva odidem na svoj dom in

Jato Prosen - leta 1947

Slika 23. Jato Prosen – leta 1947

da tam lahko ostanem brez nadzora. Pri njih se lahko zadržim in tudi prenočim, če bom to želel. Ko sem vstopil v sobo, so me domači začudeno pogledali. Nihče me ni pričakoval, ker drugih fantov ni bilo domov, ko so dobili dopust. Večina vse dni sem preživel doma. Nihče me ni motil, niti preganjal. Obiskal sem veliko prijateljev in znancev. Pogovarjal sem se tudi z Antonom Koširjem – Jurmanom iz Prilesja, očetom Franca Koširja, ki je skušal pobegniti pri Olomovcu na Češkem. Zanimalo ga je kako in kje je prišlo do pobega in do ponovnega prijetja njegovega sina. Dejal sem. da pred pobegom nisva govorila, ter da svoje namere gotovo ni nikomur razlagal. Povedal sem mu, da (po moji presoji) ni izbral pravega trenutka in primernega kraja za pobeg. Enakega mnenja so bili tudi drugi, s katerimi smo bili skupaj na transportu.

Obiskal sem tudi domobransko postojanko v naši vasi. Mnogi so me spraševali, kako je v Franciji in kdaj bo konec vojne? Dejal sem, da francoskega življenja izpred vojne ne poznam, da v Franciji videvaš veliko več ostarelih ljudi kot pri nas, da tam ne čutimo aktivnega partizanskega odpora, čeprav okupacije niso sprejeli brez odpora in užaljenosti; da v Franciji nikoli nisem doživel šikaniranja, kakršnega bi pričakoval kot vojak sovražne države, čeprav je prezir do Nemcev močno prisoten, kar je povsem razumljivo, saj so Nemci s svojim nepričakovano hitrim porazom na začetku vojne močno prizadeli njihov narodni ponos. Tudi odpor gotovo obstoja, vendar je prikrit in čakajo, da se vojna razplete v njihov prid. Invazije še ni, čeprav jo pričakujemo, saj so večji predeli zemljišča dobro zavarovani z visokimi protiletalskimi zaprekami in »jezdeci«, nekaj kilometrov daleč od obale. Te zapreke onemogočajo pristajanje letal in padalskih desantov, kjerkoli. Pri Nemcih se že opaža pomanjkanje vojne tehnike, zlasti letal in protiletalske obrambe, ter še marsikaj drugega, kar se vsak dan rabi v vojni. Angleški bombniki neovirano letijo v Nemčijo in se prav tako nemoteno vračajo na svoje izhodišče, ko opravijo svojo nalogo. Če bi človek sodil samo po tem in samo iz okolja, ki je posamezniku za opazovanje dostopno, bi lahko sklepal, da bo vojne kmalu konec, vendar ni tako. Marsikaj se v vojski ne vidi, zato konca vojne ni mogoče napovedati. Sogovornike v domobranski postojanki, je zanimalo tudi, kako se bo vojna končala. Dejal sem, da je to težko vprašanje, vendar po mojem predvidevanju ni mogoče pričakovati nemške zmage, čeprav Nemci čakajo na strahotno »tajno« orožje.

Vsega dopusta nisem izkoristil. Iz domače vasi sem odšel po preteku petnajstih dni in ostal še tri dni v Stražišču pri Kranju, kjer je služila moja sestra.Ustavil sem se v Trauen-stein-u, da bi obiskal svojega prijatelja Dominika, ki je odhajal na rusko fronto in mu izročil skodelico umetnega medu, katerega mi je dala zanj njegova sestra Kristina. Žal, medu nisem mogel izročiti, ker je vojaški transport že odpeljal. Ustavil sem se v mestu Rouen, od koder sem dne 4. marca 1944 poslal staršem, bratu in sestram pozdrave in sporočil, da sem se srečno vrnil v Francijo. V tem mestu sem obiskal veličastno katedralo sv. Romain-a in se zahvalil za srečno pot in odšel v svojo enoto. Že proti koncu marca smo dobili nov razpored. Prestavili so nas v neposredno bližino turističnega mesteca Saint Valery en Coux, ob severno-zahodni francoski obali. Mestece je bilo podobno našemu Portorožu. Na gričku, ki je mestece obdajal s kopnega, je bilo veliko betonskih protiletalskih strojničnih gnezd. V noči med binkoštno soboto in nedeljo je bilo pobočje za mestom bombardirano in razrušeno. Napad je trajal skoraj celo noč. Posledice smo šli ogledat in ugotovili, da je bilo veliko mrtvih. Bunkerji so bili dobesedno izruvani iz zemlje in nekateri obrnjeni na glavo. (Zaradi močnega napada, smo pričakovali invazijo, a se še ni zgodila; sledila je čez dober mesec, na drugem kraju, v Normandiji) Na tem delu obale, je bila naloga naše enote, varovanje pred nenadnim vdorom nasprotnika. Na polju, okoli mesta, je bilo izkopanih veliko bunkerjev, v katere so nameščali vojaške posadke. V vsakem bunkerju smo bili po trije do pet vojakov. Bunker, v katerega sem bil dodeljen, je bil vkopan v zemljo, približno dva kilometra pred mestecem St. Valerv in približno 200-300 m stran od obale. Vhod v podzemlje je bil približno 5 do 6 m globok. V njem je bilo okoli 6 m2 uporabnega prostora. Vanj so vodile lesene stopnice, vkopane v zemljo in ograjene z deskami, ki so varovale postopno posipanje zemlje s stranskih sten. Iz bunkerja je bil navpično speljan kanal za prezračevanje, podoben dimniku, le da je bil večji. Njegova odprtina je znašala 80 x 80 cm. V prostoru sta bila dva pograda; pred zračnikom, je stala miza, nad njo smo imeli radio-aparat. Na dnu zračnika, v višini mize, je stala vaza za rože, katere smo pridno nabirali po polju in po »živih« mejah, ki so ločevale posamezne parcele, njive in travnike med seboj. Cvetje nam je pričaralo nekaj domačnosti in nas spominjalo na okrašene »bohkove kote« iz naših domov. V globini je cvetje hitro izgubljalo svoj čar, ker je bilo premalo svetlobe in nobenega sonca, zato smo ga pogosto obnavljali. Posadka v našem bunkerju je bila sestavljena iz enega podoficirja in dveh vojakov. Podoficir je bil trd Nemec; tretji pa je bil »volks-deutscher« iz Šlezije. Med seboj se nismo poznali, zato si nismo mogli zaupati. To nezaupanje je oteževalo, včasih pa tudi onemogočalo redno poslušanje poročil tujih radijskih postaj. Kljub temu sem skušal izkoristiti vsako priložnost. V odsotnosti podoficirja, ko je bil drugi vojak na straži, sem takoj poiskal tujo postajo. Kadar sem ujel poročila, sem največ poslušal Radio Calle, včasih pa tudi slovenska poročila iz Londona. Ujel sem marsikaj zanimivega, tako, da sem bil vsaj približno seznanjen z dejanskim stanjem na bojiščih, zlasti v Franciji. Tu se je stanje, po utrditvi mostišč na področju Cherbourg-a in cele Normandije koncem julija 1944, začelo zelo naglo spreminjati. Že 1. avgusta so zavezniške enote usmerile glavne napade na Bretanijo; 3. avgusta pa so ost svojih napadov prenesle iz mesta Rennes proti jugu in 5. avgusta dosegle južno obalo Bretanije pri mestu St. Nazaire; 6. avgusta pa mesto Nantes. S tem so bile pretrgane vse zveze z Brestom. Po kratkem presledku so se anglo-ameriške čete usmerile proti severovzhodu in proti notranjosti Francije in že 19.avgusta dosegle Pariz ter ga 25. avgusta osvobodile. Novica o osvoboditvi Pariza je bila posredovana zelo slavnostno. Še danes mi takratna glasba odzvanja v ušesih. (Za številne spremembe, na bojiščih, sem izvedel iz radijskih sporočil.)

Družina Prosen - Spredaj sedita mama in ata, stojijo od leve proti desni:                         sestri Marjanca in Francka, Janko, sestra Lojzka in brat Slavko. Slika je                         nastala leta 1940.

Slika 24. Družina Prosen – Spredaj sedita mama in ata, stojijo od leve proti desni: sestri Marjanca in Francka, Janko, sestra Lojzka in brat Slavko. Slika je nastala leta 1940.

Ob severni obali Francije je bilo napredovanje zavezniških sil nekoliko počasnejše. Na tej fronti so operirale (neposredno ob obali) PRVA KANADSKA ARMADA; južneje od nje – po sredini – DRUGA BRITANSKA ARMADA; v notranjost Francije pa sta prodirali PRVA in TRETJA AMERIŠKA ARMADA. Zaradi hitrega napredovanja zavezniških sil, zlasti 2.britanske armade, ki je operirala le nekaj 10 km stran od obale v smeri severovzhod, so bile nemške postojanke, neposredno na obali ob La Manche obkoljene. Nemški 937. grenadirski polk, v katerem sem služil, je spadal v 245. pešadijsko divizijo. Le ta je opravil prvo evakuacijsko vajo v dopoldanski urah 25. avgusta. Fronta je bila že zelo blizu, zato sem bil prepričan, da gre za dokončen umik. Ker sem načrtoval pobeg, s posredovanjem francoske družine, h kateri sem pogosto zahajal in pri njih nabavljal mleko, maslo, jajca in podobno, sem v dogovoru z njimi upal, da se bom skril pri njih, vendar mi to ni uspelo. Zaradi iskanja možnosti za pobeg sem za približno deset minut ali četrt ure zamudil prihod na zborno mesto, ki nam je bilo že v naprej določeno. Četni starešina me je zaradi tega postavil pred jablano na zbornem mestu in naperil vame avtomatsko puško. Pomislil sem na mamo in očeta, ter se pokesal, da sem ravnal premalo premišljeno.Tedaj se je starešina obrnil na stran in opazil podoficirja iz naše postojanke. Stopila sta skupaj in se nekaj potiho pogovarjala. Pogovora nisem razumel. Ko se je starešina obrnil nazaj, ni več grozil z avtomatsko puško; je pa osorno ukazal, da moram za kazen nazaj v prostore komande čete in mu prinesti daljnogled, ki ga ima v svoji pisalni mizi. Štab čete je bil približno 3 km oddaljen od zbornega mesta. Tja je vodila ravna cesta, čez valovito ozemlje, tako, da se je videlo do prve hribine, za prevalom pa cesta ni bila več vidna. Približno kilometer in pol sem tekel s polno bojno opremo, na vso moč, za prevalom pa sem tek upočasnil, ker sem čutil bolečine v gležnju desne noge. Daljnogled sem hitro našel in se z njim vrnil na zborno mesto ter ga izročil starešini, ki je kmalu za tem preklical preplah. Na starih položajih smo ostali še poldrugi dan. Fronta se je med tem zelo približala, zato so Nemci poskrbeli za hiter umik. Umik smo opravili v nočnih urah, ker pri belem dnevu ni bil več mogoč. Prepeljali smo se s tovornimi avtomobili, ne da bi bili med umikom napadeni, kar je skoraj neverjetno, saj so Angleži in Američani imeli s pomočjo izvidniških letal, popoln pregled nad celotnim bojiščem.

Fantje iz Lučin v Lublinu - Čepijo Franc Košir iz Prilesja, Janko Prosen                         iz Lučin, Franc Košir iz Golega vrha: stojijo Janko Dolinar s Planine, Vinko                         Jereb iz Lučin, Martin Alič s Pasje Ravnim, Janko Dolenc iz Lučin, Anton                         Jurjevič iz Lučin - Dolinar, Dolenc, Jurjevič in Košir iz Golega vrha so se                         pridružili domobrancem in izginili v genocidu leta 1945

Slika 25. Fantje iz Lučin v Lublinu – Čepijo Franc Košir iz Prilesja, Janko Prosen iz Lučin, Franc Košir iz Golega vrha: stojijo Janko Dolinar s Planine, Vinko Jereb iz Lučin, Martin Alič s Pasje Ravnim, Janko Dolenc iz Lučin, Anton Jurjevič iz Lučin – Dolinar, Dolenc, Jurjevič in Košir iz Golega vrha so se pridružili domobrancem in izginili v genocidu leta 1945

Če so opazili kakršnokoli vozilo na cesti, tudi sumljiv vprežni voz, so letala napadla; posadka pa se je morala zateči v strelske oziroma zaščitne jarke, ki so bili izkopani vzdolž vseh cest v Normandiji in njeni okolici. Ti jarki so bili edina rešitev za tistega, ki je pravočasno opazil nevarnost. Pri osvetlitvi bojišč z lebdečimi svetili, se tudi v nočnem času ni bilo varno gibati. Razsvetljava res ni bila stalna, zato pa je bilo treba izkoristiti vsako prekinitev in premik na hitro opraviti. Naša enota je za premik potrebovala približno dve uri in uspela. Odpeljali so nas v Aultonoval. Tu smo takoj zasedli položaje. Razporejeni smo bili v okolico mesta in doživeli »pravi bojni krst”. Sam sem dobil protitankovsko mino in nalogo, da se, preko polja, prebijem do prve vasi, kjer naj bi bila naša četa. Hodil sem ob živi meji, kar mi je dajalo varnost, kajti v zraku je bilo vse polno letal, ki jih, seveda, od tal ni bilo mogoče opaziti, ker je pod njimi in nad zemljo »lebdelo« nešteto svetil, ki so osvetljevala celo bojišče in omogočala natančen pregled nad njim. Vsak premik na zemlji je bil zapažen in tudi napaden. Detonacije so se vrstile druga za drugo; vsepovsod. Slišati je bilo šviganje bojnih izstrelkov skozi zrak. Strah je postajal vedno večji. Tedaj sem se spomnil, da nosim s seboj protitankovsko mino. Do tistega trenutka nanjo sploh nisem pomislil, tedaj pa meje spreletel strah. Odvrgel sem jo in se sprostil. Počutil sem se bolj varnega, kajti izstrelek iz puške bi me pokončal le, če bi me zadel na »pravo« mesto, če pa bi izstrelek zadel mino, ne bi ostalo nič. Čez približno pol ure sem vas dosegel in našel vodnika prvega voda. Bil je ves iz sebe, kajti na čistini pred vasjo, je bil njegov vod zapažen iz zraka in napaden. Le nekaj vojakov je ostalo. Velika večina njih je padla ali je bila ranjena. Ranjence smo prepeljati do najbližje sanitetne postaje. Tedaj smo izgubili stik s svojo četo, zato smo se priključili drugi enoti, ki je operirala na tem področju. Noč je bila neskončno dolga. Proti jutru smo se ustalili v gozdičku, v neposredni bližini vasi, katere imena se ne spominjam, in znova našli svojo enoto. Tukaj smo dobili hrano in cigarete. Urejali smo osebno prtljago in bojno opremo, ter se pripravljali na premik v naslednji noči. Oblikovali smo posebne tričlanske skupine usmerjevalcev in jih opremili s kolesi, ki so jih odvzeli Francozom.

Argoules - Tu se je Prosen ločil od nemške vojske

Slika 26. Argoules – Tu se je Prosen ločil od nemške vojske

Na vsakem, še tako majhnem križišču ceste, je moral stati po en usmerjevalec, da se je umik lahko nemoteno in čim hitreje odvijal v pravo smer. Tudi jaz sem bil v eni od usmerjevalnih skupin. Dobil sem zelo slabo kolo, s trdimi, polnimi gumami. V noči od 29. na 30. avgust smo se umikali iz okolice Abbeville in proti jutru dospeli v Crecy en Ponthieu. Ustavili smo se kakšna dva do tri kilometre naprej od Crecy-ja, v manjšem dvorcu. Čez dan smo počivali. Zvečer, ko je legel mrak, je bil izdan ukaz za nadaljnji umik. Usmerjevalci smo šli prvi na cesto. Tam smo srečali nepregledne trume umikajoče se vojske. Dobili smo nalogo, da se povežemo z usmerjevalci iz drugih enot, ki so že bili na cesti. Tu ni bilo več mogoče spremljati početja posameznika, zato sem sklenil, da to priložnost izkoristim in tako izpolnim svoje davne namene. Že čez nekaj deset metrov sem se prerinil na drugo stran ceste in se obrnil v nasprotno smer, ter se polagoma prebijal skozi množico vojakov, dokler nisem dosegel normalne kolone. Skočil sem na kolo in s počasno vožnjo nadaljeval pot nazaj. Čez dober kilometer in pol seje kolona umikajoče vojske toliko razredčila, da sem hitrost vožnje lahko pospešil. Prihajal sem na čedalje bolj nevarno področje. Skrbel me je prehod skozi mestece Crecy, kjer je bilo treba prečkati tudi most čez manjšo reko. Moj cilj je bil doseči kmetijo, ob kateri smo nazadnje počivali. Na tej kmetiji sem se pogovarjal z mladim fantom – dijakom, ki je dokaj dobro govoril nemško. Nekakšno zaupanje v tega fanta, se je porodilo v moji glavi in tudi okolje se mi je zdelo primerno za začasno skrivališče. Upal sem, da bi tukaj lahko počakal, dokler se nemška vojska popolnoma ne umakne iz tega kraja. Zatopljen v premišljevanje, kako naj se prebijem skozi mesto, sem nenadoma zagledal pred seboj patruljo treh nemških vojakov, od katerih je srednji nosil medeninasto tablico z napisom »Feldgendarmarie«. Ustavili so me in vprašali, iz katere enote prihajam in kam sem namenjen. Nadalje jih je zanimalo, zakaj se vračam, saj je vendar zapovedan popolni umik. Začutil sem strahovit pritisk v glavi. Imel sem občutek, da so mi vsi lasje naenkrat vstali in da sem ves zaripel v obraz. Skušal sem se zbrati in ohraniti mirno kri, ter odgovoriti na zastavljena vprašanja. Uspelo mi je izoblikovati izmišljen odgovor, ki se mi je zdel prepričljiv. Dejal sem, da sem kot usmerjevalec, po ukazu četnega starešine, poslan nazaj zaradi zaostanka treh naših voz s konjsko vprego. Vodja patrulje mi je zastavil še nekaj dodatnih vprašanj, na katera sem poskušal kolikor mogoče mirno in premišljeno odgovarjati Prav takrat pa se je pripeljal mimo nemški oklepnik, katerega so ustavili. Posadko so vprašali, če so na poti opazili zaostale vozove. Potrdili so, da stoji nekaj voz pred mostom v mestu Crecy. Ko so od posadke oklepnika dobili pritrdilni odgovor, so me spraševali še o vojaški enoti h kateri spadam. Povedal sem. da sem iz 10. čete v sestavi 937. grenadirskega polka, ki spada v 245. pešadijsko divizijo. Preverili so oznake našitkov na moji obleki in ugotovili, da našitki odgovarjajo mojim podatkom, ki sem jih navedel. Nadalje so me spraševali, kdaj smo pogrešili manjkajoče vozove. Tudi na to vprašanje bi lahko napačno odgovoril, kajti naša enota se je tod umikala že proti jutru in ne šele v večernih urah, tega dne. Policija je presodila, da je moje pojasnilo sprejemljivo in mi dovolila nadaljevanje poti. Ko sem ponovno sedel na kolo, sem se najprej, s kratko molitvijo, zahvalil za navdih in uspeli zagovor, čeprav je bil izmišljen, a vendarle resničen. Razmišljal sem o njem in se čudil, da se je vse tako dobro izšlo. Nikoli mi ni bilo jasno, kako sem prišel do zamisli o zakasnelih vozovih. Še danes se sprašujem, od kod sem dobil navdih, da sem izbral tak odgovor od zgoraj. Prepričan sem, da je to dejansko bil navdih in da moje zaupanje v božjo Previdnost in Božjo mater Marijo ni bilo zaman. Njej sem se namreč priporočal vsak dan, tudi takrat, ko sem noč preživljal ali prebedel v zaščitnem ali strelskem jarku; ko sem imel pod glavo le kos lesa in vojaško kapo; v najboljšem primeru pa nekaj slame ali posušenega dračja, katerega sem nabral pred jaškom, v katerem sem prenočil. Ko je policija dobila potrditev moje izpovedi, mi je, pred nadaljevanjem poti, naročila, da se po opravljeni nalogi oglasim pri njih. Potrdil sem, da sem razumel njihov ukaz in da se bom (nazaj-grede) javil in povedal, kako sem nalogo opravil.

Še vedno sem bil v velikem strahu zaradi prehoda skozi mesto, še posebej zaradi mostu, ki naj bi bil (po moji presoji) zanesljivo zastražen. Moj strah je bil odveč. Ko sem se pripeljal do mostu, sem videl, da je most prost in nezastražen. Prečkal sem ga in takoj za mostom opazil vozove, o katerih sem »poročal« policiji, ko me je ustavila. Pred menoj je bilo le še dobrih tristo metrov do cilja – najprej približno sto metrov strmega klanca, katerega sem moral prehoditi peš; nato pa še nekaj nad dvesto metrov do kmetije, ki sem izbral za svoje skrivališče. Ustavil sem se pred kmetijo in vrgel kolo preko žive meje na dvorišče, sam pa sem se umaknil pod šupo, podobno slovenskemu kozolcu ali odprti drvarnici in se takoj namenil v podstrešje. Bil sem približno na pol poti, ko sta se (mimo kmetije) pripeljala vojaka na motornem kolesu in nadaljevala pot, ne da bi se ustavila. Kljub temu sta mi povzročila kar precej strahu. Po krajšem počitku, ki sem ga namerno napravil, da me vojaka ne bi opazila, sem nadaljeval vzpenjanje na podstrešje in se polagoma zaril v snope detelje, ki je bila zložena na lesenem odru. Odstranil sem pas in ročne granate ter strelivo, ki sem ga nosil s seboj. Avtomatsko puško na 10 strelov sem »nabasano« odložil na deteljo, pas in drugo strelivo pa spravil pod snop. Nisem se še popolnoma spravil k počitku, ko sem zaslišal drdranje konjske vprege. Voz se je ustavil pod šupo in posadka je izstopila ter se začela pogovarjati med seboj. Bal sem se, da se tudi oni nameravajo skriti v »moji« šupi, a so se, po preteku nekaj »dolgih« minut, vendarle odpeljali. Vesel sem bil njihovega odhoda, ker me je vse zelo motilo in sem vse doživljal s prestrašenimi očmi. Nato sem se počasi umiril in polagoma zaspal. Spal sem do sredine naslednjega dopoldneva. Najprej sem se okrepčal z malico, ki sem jo prejšnji dan dobil v gozdičku, kjer smo počivali, nato sem opazoval okolje skozi odmaknjene strešne opeke in poskušal ugotoviti od kod se sliši streljanje. Proti večeru se je streljanje okrepilo. Ugotovil sem, da so med izstrelki tudi dum-dum krogle. Polotil se me je strah, da bi kateri teh izstrelkov zadel moje skrivališče, ki bi verjetno zagorelo. Streljanje se je do večera stopnjevalo; ko je nastopil popoln mrak. je postopoma ponehalo. Kljub temu pa to noč nisem več trdno spal. Zjutraj okoli osme ure sem začul močan hrup. Že čez nekaj trenutkov se je, več kot dve uri, valila mimo kmetije dolga kolona oklepnih avtomobilov in tankov. Kot sem kasneje zvedel (od francoskih partizanov), naj bi enota, ki je tod zasledovala umikajočo nemško vojsko, pripadala De Gaulovim oboroženim silam, ki naj bi takrat delovale v sklopu DRUGE BRITANSKE ARMADE. Hotel sem sestopiti iz podstrešja in se prijaviti, a sem se – hvala Bogu – premislil in počakal na drugo priložnost.

Popoldne, okoli 3 ure. je služkinja, ki je delala pri kmetu, prišla v šupo po drva. Pozdravil sem jo v francoščini, vendar to ni bilo dovolj. Ko me je opazila, se je zelo prestrašila. Nabrana drva so ji padla iz naročja. Takoj je zbežala in odšla nazaj, od koder je prišla. Za tem se ni več vrnila. Tudi kdo drug iz družine ni prišel v šupo, zato sem sam zbral toliko poguma, da sem sestopil s podstrešja in prišel na dvorišče. Tu sem srečal dijaka, s katerim sva se pogovarjala, ko smo se umikali tod mimo Spregovorila sva nekaj besed v nemščini. Povabil me je v dnevno sobo. nato je odšel in ga nisem več videl. Bil sem razočaran, kajti pričakoval sem, da se bo obnašal nekoliko drugače. Ko sva se prvič srečala, me je celo nagovarjal, ko sem mu povedal, da sem Slovenec, naj ostanem pri njih in se skrijem, sedaj je pa odšel brez besed. Njegova družina me je, kljub nekoliko presenetljivemu obnašanju njihovega sina. lepo sprejela. Ponudili so mi mošt, maslo in kruh ter me povabili k mizi. Hrano sem z veseljem sprejel, saj že nekaj časa nisem zaužil dobre domače hrane. Umil sem si zamazane roke, se usedel za mizo in se okrepčal. Za tem sem začel urejati svojo garderobo: obleko, pas, čevlje, kar je bilo zaradi zadrževanja v detelji zanemarjeno in potrebno čiščenja. Med čiščenjem čevljev sem zagledal pred seboj francoske partizane. Obkrožili so me iz treh strani, za mojim hrbtom pa je stal hišni zid. Član Odpora, ki je stal pred menoj – bil je vodja ekipe, ki me je obkrožila – je imel v roki pištolo. Usmeril jo je v mojo glavo. Z desne in leve sta stala dva partizana s puškama, na katerih sta imela nasajena bajoneta. Bil sem v nezavidljivem položaju. Strah me je bilo, še zlasti zaradi nemške propagande in pripovedovanja, kako strogo in nečloveško ravnajo francoski partizani z zajetimi Nemci. Čevelj in ščetka sta mi padla iz rok, podobno kot drva služkinji, ko me je opazila. Dvignil sem roki, kot mi je ukazal vodja ekipe. Vprašal me je, od kod sem doma in kateri narodnosti pripadam. Povedal sem mu, da sem iz Slovenije. Kje je Slovenija? je vprašal. Odgovoril sem mu. da je v Jugoslaviji. Hotel je videti dokaz, zato sem mu razložil kje ga bo našel. Sam si nisem upal premakniti rok. Ko je našel legitimacijo, mi je velel naj roke spustim. Odstopila sta tudi oba partizana. Vodja ekipe mi je pobral čevelj in ščetko, ter mi ju dal v roke. Vprašali so me, če in kje imam orožje? Odvedli so me nazaj na dvorišče. Zlezel sem na podstrešje in prinesel s seboj vso oborožitev, ki sem jo imel. Izpraznil sem svojo vojaško torbico in izročil vsebino – približno 200 cigaret in šotorsko krilo – hišnemu gospodarju, ki je pokazal, da je darila vesel in se zanj zahvalil. Poslovil sem se od vseh. ki so bili tedaj v dnevni sobi in odšel s partizani. Med potjo smo srečevali veliko ljudi, ki so s svojim obnašanjem izražali prezir do Nemcev. Na poti smo srečali tudi načelnika skupine odpora »Liberation«, ki je bil obenem župan in šolski upravitelj v mestecu Argoules, kjer sem se predal francoskim partizanom. Po poklicu je bil učitelj. Bil je zelo prijazen in uglajen gospod. Tisto in še nekaj naslednjih noči sem prespal pri njih. Že prvi večer se je v šoli zbrala večja družba učiteljev in drugih krajevnih veljakov. Pri njegovi družini smo bili na skupni večerji. Večerja in zabava je trajala do poznih nočnih ur. Med drugo in tretjo uro zjutraj smo se razšli. Načelnik skupine odpo-

Janko Prosen - Bourgneuf 1944

Slika 27. Janko Prosen – Bourgneuf 1944

ra me je osebno odvedel v podstrešno sobo, v šolskem poslopju in mi zaželel miren počitek. Preden sem zapustil Argoules, mi je dal pisno potrdilo, ki se glasi:

Poročilo, nanašajoče se na (dezerterja iz nemške vojske) obergrenadirja Janeza Prosen-a št. 1370. Stammkompanie. Ersatzbataljon 318.- Blutlgruppe 0.- Wehrnumer: Krainburg: 24. 22. 2. 4., rojen 12. V. 1924 v Lučinah – brivec – samski – grenadierski polk 937. 10 četa, Kriegsstammrolle: 100/44/245 injhnterijske divizije, prihajajoč iz Saint Vaaleru- en Coux.je šel skozi Ault Onival. Abeville, Cresy Ponthieu, se je dal prostovoljno razorožiti v Argoulesu

Dne 4. septembra 1944 je zaprosil, če bi mogel biti poslan v Ameriko, kjer ima strica. Bil je prisilno mobiliziran pri naboru v Kranju, dne 14.1.1943. Ni se mogel pridružiti vojski Maršala Tita. če prav je to želel, ker bi v tem primeru bila njegova družina aretirana in odvedena v koncentracijska taborišča. Zdi se, da je odkritosrčen.

Zaslišal sem ga v nemškem jeziku.

Potrjuje se točnost zgoraj navedenega, dano v Argoules-u, dne 5.septembra 1944.

Načelnik skupine odpora Liberation

Evgen Maillard

učitelj

3.3. Nevarne zanke

Avtor: Janko Maček

3.3.1.

Pred menoj ležita dve orumeneli pismi. Pisava na njima je že zbledela, vendar je za silo še berljiva. V naši zgodbi bosta ti pismi prišli na vrsto nekoliko kasneje, ko bomo spoznali nenavadne okoliščine, v katerih sta nastali, in ju bomo tako bolje razumeli.

Na samotni Žakljevi kmetiji v Šentjoštu, ki se je osem let kasneje zapisal v zgodovino s svojo vaško stražo, so se leta 1934 pripravljali na poroko najstarejšega sina Jakoba. Jokelj – kot so ga klicali doma – je bil rojen leta 1904 – 25. julija – ravno na god sv. Jakoba, po katerem je dobil ime. Za življenjsko sopotnico si je izbral Marijo Bogataj, dedinjo slab kilometer oddaljene kmetije v sosednji župniji Lučine. Imela sta pet otrok: štiri sinove in hčerko. V mladih letih se je Jakob zelo trudil za razvoj zadružništva in katoliške prosvete v domačem kraju. Dokončal je tudi trgovsko šolo v Ljubljani. To je bil čas, ko so v Šentjoštu gradili zadružni in prosvetni dom. Veliko delo je pri tem opravil Žakljev oče Pavel – kljub svoji bolehnosti. V začetku prve svetovne vojne je bil namreč vpoklican v vojsko, bil na ruski fronti ranjen in potem trpel posledice do prezgodnje smrti leta 1933. To je bil čas, ko je bilo v Šentjoštu ustanovljeno orlovsko in prosvetno društvo, kjer je Jakob bil med prvimi aktivnimi člani. Pozneje je postal poslovodja Kmetijske nabavne in prodajne zadruge v Šentjoštu in član nadzornega odbora Zadružne zveze v Ljubljani.

Prišel je april 1941 in z njim okupacija. Meja med nemškim in italijanskim okupacijskim področjem je bila speljana tako, da je bil Žakljev rojstni dom na italijanski strani, domačija, kamor se je priženil pa na nemški strani. Le nekaj dni po zasedbi so ga že iskali gestapovci. Nekajkrat se jim je skril, potem pa so ga prijeli z zvijačo in odpeljali v Šentvid nad Ljubljano. Čez nekaj časa so prišli še po ženo in otroke ter celo družino preselili v Srbijo. Jeseni 1941 se je Jakob z družino vrnil iz Srbije in se naselil na rojstnem domu v Šentjoštu.

Vendar miru tudi sedaj ni imel. OF in partija, ki sta se iz Horjula in Vrhnike širili tudi na okolico, sta se spravili nadenj in ga skušali pridobiti na svojo stran. Uspeha seveda ni bilo, saj je bil Žakelj že povezan s Slovensko legijo v Ljubljani. Ko so komunisti spoznali, da je njihov trud zaman, so se poslužili drugih metod. Na grozilni sestanek aprila 1942 so ga pripeljali zvezanega in ga obtožili organiziranja bele garde. Po sestanku so ga odpeljali v gozd in le za lasje manjkalo, da ga niso ubili. Dogodki, ki so temu sledili, so znani: 17. julija 1942 nastop vaške straže v Šentjoštu, 24. julija neuspeli partizanski napad in nato načrtno maščevalno uničevanje okolice. Dr. Cene Logarje kasneje zapisal, da je Šentjošt postal prava Vendeja. Po razpadu Italije je bila v Šentjoštu 43. domobranska četa in je vladal relativen mir.

Maja 1945 Jakob Žakelj ni odšel na Koroško, ampak je ostal s petimi sovaščani v bližini doma. Ko se jim je v juniju pridružil še brat Pavle, ki je ušel iz Šentvida nad Ljubljano, so verjeli, da so domobranci res vrnjeni. Konec septembra so razmere za skrivanje po gozdovih postale neugodne, zato so se šentjoški skrivači odločili za odhod v Italijo. Družina Jakoba Žaklja je ostala doma. Angleška oblast, ki so se ji begunci javili po prihodu v Gorico, jih je poslala v begunsko taborišče v notranjosti Italije. Življenje v taborišču je bilo seveda zanje dolgočasno, zato so zgrabili prvo priliko, ki se jim je ponudila, da gredo pogledat v domači kraj. O tem je lepo povedal profesor Janez Grum, ki je Jakoba Žaklja osebno poznal in ob njegovi smrti napisal nekrolog za Ameriško domovino, takole: »Navezanost na rodni kraj in njegov osebni pogum sta bila kriva, če smem tako reči, da se je pokojni Jakob skupaj z bratom Pavletom pridružil tistemu drznemu načrtu in poti polkovnika (profesorja) Bitenca.«

In potem se je zgodilo tisto, kar se je skoraj moralo zgoditi, in o čemer je Jakob Žakelj julija 1948 takole pisal msgr. Gabrovšku, ki ga je poznal s srečanj na Zadružni zvezi v Ljubljani: »Večkrat je bilo tako, da bi skoraj pozabil glavo, pa me je moj zavetnik sv. Jožef varoval, da jo še vedno nosim. Do zaupanja v tega svetnika mi je veliko pripomogla knjižica Pojdite k Jožefu, ki sem jo pozimi 1947 v skrivališču na domačem hlevu dvakrat prebral. Večkrat sem ga nagovarjal, naj tako kot je varoval Jezusa in Marijo na begu pred Herodom, varuje tudi nas uboge slovenske sinove, ki hodimo kakor zveri po dolgih in nevarnih potih, izogibajoč se dnevne svetlobe in obljudenih krajev. Najbolj kritičen dogodek, še bolj kritičen od onega spomladi 1942, sem doživel letos 30. januarja zvečer, ko sem se s prijateljem Berlotom znašel v sovražnem obroču. Da bi se pustil prijeti in mučiti od Ozne, me ni veselilo, zato sta mi ostali le dve možnosti: rešitev ali smrt. Bog mi je naklonil prvo in za to sem mu hvaležen. Hvala pa tudi sv. Jožefu,

Rojstna domačija v Šentjoštu

Slika 28. Rojstna domačija v Šentjoštu

ki je gotovo imel prste vmes…« V kasnejšem pismu na isti naslov je Jakob gornji podatek takole dopolnil: »G. Bitenca so odkrili v Ljubljani. Ne ve se še kako. Aretirali so ga okrog 20. januarja 1948. 30. decembra 1947 sem še osebno govoril z njim. Tedaj mi je rekel, da je dobil dobre zveze v partiji, od katerih veliko pričakuje. Ni izključeno, da je prav to povzročilo nesrečo. Dne 30. januarja zjutraj sem poslal sestro Faniko s pošto v Ljubljano, kjer je padla v roke Ozni. Iz tega je potem nastala nesreča doma.«

»Nesreča doma« je bila v tem, da so že naslednji dan zaprli 68-letno Žakljevo mater Frančiško, Jakobovo ženo Marijo in deklo Poldo Martinčič. Faniko Žakelj so pa, kot zgoraj omenjeno, v Ljubljani aretirali že 30. januarja. Vse so bile obsojene na daljše in krajše zaporne kazni, domačijo so pa zaplenili in na njej organizirali državno posestvo. Božo Berlot, ki se je skušal hkrati z Žakljem prebiti iz obroča, je bil pri tem težko ranjen in je prišel v roke Ozni. Odpeljali so ga v ljubljansko bolnišnico, kjer je po nekaj dneh umrl.

Ker v Gorici niti iz Ljubljane niti iz Šenljošta niso imeli nobenega glasu, se je Pavle Zakelj odpravil v domači kraj, da bi poizvedel, kaj se dogaja. Nič hudega sluteč, se je približal domači hiši, kjer je bil nastanjen oddelek Knoja in Ozne. Le malo je manjkalo, da se ni ujel v past. Šele, ko se je vrnil nazaj čez mejo, se je zavedel, v kakšni nevarnosti je bil. Še bolj kot to pa ga je prizadela pretresljiva usoda domačih, zato je bratu Vinkotu v Belgijo napisal pismo in mu sporočil, kaj se je zgodilo doma. Iz njegovega pisma je čutiti grozo, ki jo je doživel na nedavni poti domov: »Mati, Fanika, Micka in Polda zaprte, lačne, živčno uničene in premražene, grunti podržavljeni in uničeni, Jokljevi otroci pa brezdomci pri tujih ljudeh. Jaz na to še pomisliti ne smem, on pa v vsem vidi Božjo voljo! Vsak nesmisel pač ne more biti Božja volja.« Ne vemo, kaj je brat iz Belgije na to odgovoril, vemo pa da sta Jakob in Pavle po tistem še prišla v domači kraj.

Nekateri so napovedovali, da 70-letna mati ne bo prestala zaporne kazni, toda po enem letu in pol je še kar trdna prišla domov. Po nekaj več kot dveh letih sta se vrnili tudi Jakobova žena Marija in služkinja Polda. Povsod pričujoča Ozna je seveda še naprej spremljala vsak njihov korak in se zanimala tudi za Jakoba v Gorici. Tako pravzaprav ni bilo nič čudnega, ko se je 6. septembra 1950 pred Koconovo (Žakljevo) hišo v Suhem Dolu ustavil lep avto, iz katerega je stopil civilno oblečen tovariš, ki

Žakljeva družina (z nekdanjimi posli) leta 1943

Slika 29. Žakljeva družina (z nekdanjimi posli) leta 1943

je prišel na obisk k Jakobovi ženi Mariji. Vljudno se je pozanimal za njeno počutje, za otroke in seveda tudi za moža. Ali ni že čas, da bi spet začel delati za svojo družino in domovino? Če bo pameten, mu bodo to omogočili. Oprostili mu bodo vse dosedanje neumnosti in lahko se bo vrnil domov, le kako malenkost bo moral narediti zanje. Tovariš je predlagal Mariji, naj se z možem dogovori za srečanje v Gorici oziroma ji kar narekoval pismo, ki da ga bo sam oddal na pošto. Ni se mu upala upreti. Tolažila jo je misel, da bo mož takoj vedel, da je sicer v pismu njena pisava ne pa njene besede in mu zato ne bo verjel.

Takole je pisala: Dragi Jakop! Pri meni se je oglasiv oficir Ozne in mi sporočiv, naj ti napišem, da prideš domov, če prideš, se ti ne bo nič zgodilo. Sporočili so mi, da je čas, da prenehaš delati za tujce in začneš z delom za naš narod. OZNA ti odpušča grehe, ki si jih naredlv, omogočajo ti da v miru živiš na svojem posestvu pri družini, če pristaneš na delo z njimi. Jaz ti svetujem, da se zato odločiš in mi o tem ali piši ali pa kar pridi. Če tega ne verjameš se o tem pogovorimo Jaz in en oficir OZNE na bloku pri »rdeči hiši« v gorici dne 14. IX. 1950 ob 12 uri kamor pridi na razgovor. Tam te bom čakala Jaz in oficir v civilu, lahko pa brez tega prideš, če prideš mi pošli telegram »Srečno sem sprejel tvoje pismo« Če ne prideš mi telegrama ne pošiljaj ampak čakaj na dogovorjen dan na bloku O vseh teh stvareh nikomur ne povej. Prisrčne pozdrave od žene Marije. 6.9.1950

14. septembra nekaj pred poldnevom so oznovci pripeljali Žakljevo v Gorico in eden od njih jo je pospremil k mejnemu bloku. Do srečanja ni prišlo. Jakob Žakelj je svoji ženi še isti dan napisal pismo, ki je bilo seveda bolj namenjeno Ozni kot pa njej. Iz njega je razvidno, kako je Žakelj doživel in preživel tisto srečanje. Tudi to pismo navajamo v celoti kot sledi:

Draga Micka! Tvoje pismo z dne 6. t. m. oddano na pošto v Ljubljani dne 8. t.m. ob 10. uri dopoldne, sem prejel danes ob 11 uri dopoldne. Kot si videla sem se Tvojemu vabilu odzval. Ker se trenutno nahaja tu brat Vinko, sva šla oba na naročeno mesto. Seveda nisva šla na slepo. Takoj sva opazila pod mostom in drugod sumljive ljudi, zato sva se odstranila. Namen Tvojih spremljevalcev je bil dovolj viden in javen. Pozdraviti si naju mogla le z mahanjem z roko in midva sva Ti na isti način odgovorila. Kupil sem Ti malico, pa jo bom moral na žalost sam pojesti.

Pišeš naj o tej zadevi nikomur ne govorim. Dobro. Ustregel bom Tvoji želji, če ta dogodek in vse kar je z njim v zvezi ne bo imelo za Tebe in tudi za nikogar drugega nobenih posledic. Kakor hitro pa se bo Tebi ali komurkoli drugemu kaj zgodilo, bomo poskrbeli, da bo ta dogodek prišel v javnost na merodajna mesta.

Tozadevnih razgovorov ne odklanjam in sem nanje pripravljen, toda le nekaj metrov na italijanski strani žice in ne v navzočnosti celega tropa ljudi, ki nimajo pri tem nič iskati.

Prisrčno Te pozdravlja Tvoj Jokl.

Tega dogodka pri »rdeči hiši« v Gorici se je spomnil ob Žakljevi smrti tudi Janez Grum. Grum je namreč v tistih letih povezoval rimski Socialni odbor, ki ga je vodil dr. Miha Krek, s taborišči po Italiji in Avstriji kot tudi s Trstom in Gorico. Kadar ga je pot zanesla v Gorico ali vsaj v bližino, se je ustavil pri Žaklju, kjer je bil vedno prijazno sprejel in je dobil tudi kako koristno informacijo. Ob nekem takem obisku mu je Žakelj, vidno vznemirjen in zaskrbljen, povedal, kako so ga titovci hoteli ugrabiti. Pismo, ki ga je napisala žena po diktatu Ozne, mu je bilo že na prvi pogled sumljivo, zato se je kraju sestanka bližal zelo previdno in takoj začutil nevarnost. Ko mu je še žena, ki je prišla k meji v spremstvu oznovca, od daleč dala znak, naj se umakne, jo je ubogal in se tako rešil ugrabitve. Profesor Grum pove, da sta z Žakljem tedaj odšla k meji in si od blizu ogledala kraj dogodka.

Tako Grum kot Žakelj sta vedela, kako so oznovci v prvih letih po vojni ugrabili več svojih nasprotnikov, jih odpeljali v ljubljanske zapore ali pa kar takoj poslali v neznano, to je umorili in pokopali na skritem kraju. Za ilustracijo bomo tukaj navedli samo nekaj znanih imen. 25. oktobra 1945 sta bila v Trstu ugrabljena dr. Ivan Martelanc in njegova žena. Dr. Martelanc je prišel na Primorsko spomladi 1944 in se priključil Slovenskemu varnostnemu zboru (primorskim domobrancem). Bil je član območnega odbora Slovenske legije za Primorsko in urednik ilegalnega lista Slovenski Trst. Torej dovolj vzrokov, da so komunisti postali nanj pozorni in tudi po koncu

Odlomek pisma, napisanega po diktatu OZNE

Slika 30. Odlomek pisma, napisanega po diktatu OZNE

vojne spremljali vsak njegov korak. Ker so dobro poznali vse njegove navade, so brez težav našli primeren čas in kraj za ugrabitev. Oba z ženo sta potem izginila brez sledu. – Avgusta 1947je v Kobaridu izginil mladi liberalni politik Andrej Uršič, soustanovitelj Slovenske demokratske zveze v Gorici in urednik tednika Demokracija. Potem so ga še videli v udbovskih zaporih v Ljubljani, po avgustu 1948 pa se za njim izgubi vsaka sled. – 22. februarja 1946 je iz Trsta izginil advokat dr. Albin Šmajd. Prepeljali so ga v ljubljanske zapore in ga zasliševali. Ohranjenih je nekaj zapisnikov zaslišanj med 1. In 7. marcem 1946, nato pa ni za njim nobenega sledu več. Dr. Šmajda je tudi Jakob Žakelj poznal, saj sta se med drugim srečala junija 1943, ko je Novak hotel šentjoško vaško stražo odpeljati v ilegalo. Konec januarja 1949 Zakelj takole piše v pismu msgr. Francu Gabrovšku v ZDA: »Poizvedovanje za dr. Albinom sem skušal spraviti v tek že takoj po novem letu, pa se je zaradi nekih zadržkov nekoliko odložilo. Zaradi te in še neke druge važne zadeve bo šel nekdo tja in skušal poizvedeti. kolikor bo mogoče. Rezultat Vam bom sporočil. O dr. Albinu sem bral neko poročilo, ki pravi, da je bil iz Ljubljane odpeljan neznano kam in ustreljen. Možno je pa tudi, da je še živ. – V Begunjah že več mesecev ni nobenega jetnika. Premestili so vse v Rajhenburg. Begunjsko jetnišnico so preuredili v šolo za milico.«

Pa se vrnimo še nekoliko k Žakljevi zgodbi. Ni videti, da bi ga poizkus ugrabitve septembra

Lemont ZDA - Jakob Zakelj (desno) z dr. Krekom, njegovo ženo in njegovim                         sinom

Slika 31. Lemont ZDA – Jakob Zakelj (desno) z dr. Krekom, njegovo ženo in njegovim sinom

1950 v Gorici prestrašil in dokončno odvrnil od njegovih »izletov« preko meje. Ti so bili končani šele v začetku leta 1952, ko se je Jakob odselil v ZDA in nekoliko kasneje potegnil za seboj tudi ženo in otroke. Ko sicer vedno stvarni profesor Grum v svojem sestavku za Ameriško domovino zaključi pripoved o dogodkih na Žakljevi domačiji konec januarja 1948, še doda: »To je zgodba Šentjoščanov, zgodba za povest!« Da zares zgodba za povest, ki pa je bila zgolj kruta resničnost za tiste, ki so jo doživljali. Ozna tudi po neuspelem poizkusu ugrabitve leta 1950 ni mirovala. Kmalu so pripravili nov načrt: s pomočjo pisma, ki naj bi ga Žaklju napisal sorodnik, naj bi se mu približali in ga končno le dobili v roke. Vendar pa je tudi ta načrt splaval po vodi, ker se je sorodnik uprl in ni hotel napisati pisma. Seveda je upravičen dvom. da so oznovci verjeli, da bo Zakelj po vseh izkušnjah še nasedel njihovim potegavščinam. Precej bolj verjetno je, da je bil njihov glavni namen mučiti in zastraševati sorodnike.

Ni dvoma, da so imeli podoben namen tudi tedaj, ko so klicali nekatere može in fante, da se jim morajo sredi noči javiti na določenem kraju, na primer pri Peskovi jami nad šentjoško vasjo ali na gozdni jasi blizu spomenika talcem. Torej ne bolj ali manj javno zaslišanje na postaji milice ali v nekem uradu v Ljubljani, kamor prideš sredi dopoldneva in počakaš v hodniku, da te pokličejo, ampak sredi noči na samotnem kraju, kjer te pričakajo oboroženi možje v usnjenih plaščih. Ni čudno, če se je nekdo pred odhodom na tak kraj resno pripravil na smrt in mu je nekaj takih srečanj pustilo težke posledice.

Ko je prav na sveti večer 1954 umrla Zakljeva mati Frančiška, je ležala na parah v domači hiši. Kot je bilo tedaj v navadi, so jo ljudje hodili kropit – zlasti v večernih urah. Bilo je precej hladno, vendar kljub božičnemu času brez snega. Marsikdo od kropilcev je bil ob prihodu oziroma odhodu pozoren na nenavadno lajanje domačega psa in na čudne šume okrog gospodarskih poslopij in je nehote pospešil korake. Seveda pri tem ni mislil, da pokojna mati hodi okrog in straši, ampak na može v usnjenih plaščih in njihove domače pomočnike v bolj navadnih plaščih, ki čakajo, če se bo kdo od sinov prišel ilegalno poslovit od pokojne matere. Nič se ni zgodilo, mati pa je spokojno ležala na mrtvaškem odru, saj je odšla v boljši svet, kjer ni ne preganjanih in ne preganjalcev.

Jakobova žena Marija z otroki je dobro leto kasneje odšla za možem v ZDA. Med njeno prtljago je bilo tudi pismo, ki ga je napisal mož 14. septembra 1950 po tistem nenavadnem »srečanju« v Gorici. Vedela je. da on še hrani njeno pismo, napisano po naročilu tistih, ki so bili nemirni še ob materini smrti in so »strašili« okrog domačije. Obe pismi sta še ohranjeni in ob njih je nastala tale zgodba.

3.4. Črtomirova zla sreča

Avtor: Tine Velikonja

3.4.1. Marnovi s Hudej

Italijanski film Salvatore Giuliano se začne tako, da se kamera sprehaja po golem truplu glavnega junaka, ki leži na prosekturni mizi. Ljudje, ki so zbrani okrog mrtvega, skušajo razvozlati uganko: ali je šlo za modernega Robina Hooda ali prevejanega razbojnika. Pripovedujejo zgodbe in gledamo. Obrobne so, vsaka pa se vsaj za hip dotakne jedra. Junaka nam kažejo od daleč in samo za hip kot skrivnostno senco, kot vihrajočo postavo peš ali na konju v temni pelerini. Napoveduje ga značilna mračna melodija kot pri Tretjem človeku. Središčna uganka je množični poboj delavcev in njihovih svojcev ob praznovanju 1. maja. Ti so se povzpeli na pobočje bližnje gore. Zborujejo na širokem sedlu. Od daleč poki avtomatskega orožja, bolj kot prasketanje, od blizu pa nemočni kriki ranjenih in beg prestrašene množice. Ni videti, da gre zares. Vendar, ko se slika umiri, leži na livadi nekaj deset mrtvih in ranjenih. Preiskava ne odkrije krivca. Šele prisotni okrog trupla ugotovijo in spoznajo, da je streljala Giulianova tolpa. Junaka je podkupila mafija, njo pa skorumpirana državna uprava. Na koncu nam pokažejo, kako ga je pred karabinjersko zasedo pripeljal njegov najzvestejši oproda. Dovolj mu je bilo poveljnikove dvojne igre.

Na Salvatora Giuilana sem se spomnil, ko sem prodiral v zgodbo petih bratov s Hudej pri Trebnjem, ki naj bi bili kot domobranci pobiti po koncu vojne. Dobil sem nalogo, naj napišem podobno zgodbo kot za Škuljeve iz Adamovega. S seboj sem prinesel kopije petih izpolnjenih popisnih listov. Napisala in podpisala jih je sestra Marija Pust.

Janez Marn, 16. 10. 1913-1945

Anton Marn, 11. 5. 1915-1945

Franc Marn, 24. 3. 1917-1945

Jože Marn, 26. 8. 1920-1945

Alojzij Marn, 1923-1945

Pripeljem se do hiše sredi vasi, ki je zidana po starem. Vseokrog podirajo in gradijo. Na povabilo gospodinje se usedem za mizo. Kmetica je odločnih potez, nezaupljiva in redkobesedna. Da nima veliko časa, saj čakajo živina in zidarji. Zastavljam rutinska vprašanja. Že kmalu na začetku vprašam, zakaj je šel najstarejši Janez k domobrancem in kje je služil. Prostodušno mi odvrne, da ni bil domobranec, ampak črnorokec. Ko jo ogorčeno zavrnem, da se tako ne govori, se mi na lepem posveti: Janez Marn in črnorokec, saj to je bil vendar Črtomir Mrak, partizanski komandant in poveljnik četniškega odreda.

Kako se je moglo zgoditi, da je teh pet bratov maja leta 1945 bežalo pred partizansko vojsko na Koroško in izginilo? Kako, da Janeza na protikomunistični strani nihče ni maral in ga še vedno ne mara, pa naj gre za nekdanje četnike, domobrance ali politike? Brat Jože, ki sem ga prosil za podatke, mi je zabrusil: »Čemu hočete pisati o Marnu, ko je bilo toliko boljših in sposobnejših. Pri njem nisi nikoli vedel, ali je partizan, domobranec ali četnik.« Ali Florijan Slak:« Njegova skupina je bila zatočišče domobranskih dezerterjev, ker je bilo varno in se niso spuščali v boj s partizani in upali, da jih bodo zavezniki postavili na oblast.« Obenem pa ga je dala nova jugoslovanska oblast že 18. junija 1945 na seznam najbolj zaželenih Slovencev. Tega dne je namreč ambasador kraljeve jugoslovanske vlade (Tito-Šubašič) v Londonu Ljubo Leontič izročil angleškemu zunanjemu ministru vlogo za izročitev generala Rupnika. škofa Rozmana in sedemnajstih drugih, med katerimi je imenovan tudi Marn, Janez, šef teroristične organizacije »Črna roka« (Vestnik, 1981.3,184).

Začetek je bil popolnoma drugačen. Že aprila 1941, prve dni okupacije, se znajde drugi po starosti Tone za zidovi italijanskih zaporov. Zgodaj spomladi leta 1942 gre v partizane najstarejši sin Janez. Aprila istega leta zaprejo še najmlajšega, Lojza. Čez dva dni vržejo fašisti v plamene goreče domačije očeta. Mater in sestro zaprejo, imetje zaplenijo. Maja 1941 je Janez že komandant partizanskega bataljona. V partizane se podasta še Franc in Jože.

Z običajnimi merili o borcih za svobodo na eni in narodnimi izdajalci na drugi ne pridemo nikamor. Na taki osnovi se nam vse zmeša in na koncu ne vemo, s kom je bolj narobe, z noro štorijo ali z nami. Središčna oseba je Janez – Črtomir. O njem so se razpisali Saje v Belogardizmu, Kocbek v svojih dnevnikih. Javoršek v svojih razmišljanjih. Špelič v knjigi Vrnil se bom k očetu, Hudales v knjigi Občina Trebnje v NOB, Grmek v Orlih pod Triglavom, vendar površno in vsak z določenim namenom.

Najstarejši sin s krepkega grunta sredi Dolenjske, kamor zlepa ne zaideš. Saj se spraviš na potovanje od Litije do Čateža, ležeš na Veselo goro pa naprej v Št. Rupert, kjer te očara častitljiva župnijska cerkev, v Trebnjem te je do nedavnega jezil park kiparjev naivcev, ker so se razstavljene figure tepejo s spomenikoma Baragu in umrlim na protikomunistični strani. Pa še farne spominske plošče so bolj podobne poganskemu stebru in na njem s težavo najdeš komaj berljiva imena Marnovih fantov. Če bi potegnil črte med kraji, ki sem jih naštel, bi našel Hudeje nekje v sredini. Slabih dvesto prebivalcev imajo. Dolenjska tu ni več prava dolina, se pa še ni treba pehati po strminah za vsako krpo in ne zadeneš s prvim udarcem motike ob kamen. Na Hudejah so Marinovi, kakor se je reklo pri hiši, gospodovali stoletja. Janez bi bil lahko gospodar, pa so ga raje poslali v Ljubljano študirat za gospoda. Z izpiti na pravni fakulteti je zaostal. Učenja se ni lotil zares. Raje se je zaposlil na glavni pošti v Ljubljani. Menda je delal tudi kot lektor pri Slovenskemu domu.

Janez Grum ga opisuje takole: «Bil je čokat, precej zalit in močan kot medved. Govoril je počasi, pri tem se ni zatikal v govoru, niti ni vanj vlival posebnega ognja.« Janez Gradišnik se ga spominja kot resnega in mirnega fanta, ki se je oglasil le, če je želel povedati kaj tehtnega. Kot študentje ljubljanske univerze in kot Zarjani so bili veliko skupaj. Nič ni kazalo, da se v njem skriva vojaški voditelj. Druščina katoliških študentov je bila zelo pestra. Komunistično orientirani, kot je bil Joža Brilej, so se držali zase. Zbirali so se v krščanskem socialističnem klubu Borba, ki so ga leta 1931 razpustili. Šloje za trdo partijsko jedro. Pravi društvi katoliških študentov sta bili Danica in Zarja. Ko so krščanski socialisti spoznali, da ne morejo obvladati obeh, so se naselili samo v Zarji. Kot je znano, je šel večji del Zarjanov v partizane. Razen redkih izjem so kasneje vsi prestopili v partijo. Med te izjeme bi kot prvega uvrstili ravno Janeza Mama.

Janez Marn na svatbi v Šentjoštu leta 1944

Slika 32. Janez Marn na svatbi v Šentjoštu leta 1944

3.4.2. Hočemo pod Nemce

Trebnje so po razpadu Jugoslavije aprila 1941 dosodili Italijanom. Prebivalci so jih pričakali z nezadovoljstvom. Med najbolj glasnimi so bili strojevodja, doma nekje s Štajerske, ki skoraj ni znal slovensko, Tavčar iz Primštala in Ignac Jeršin iz Račjega sela, kmečki sin, ki je nekaj let delal v Nemčiji. Ko se je z drugimi vrnil domov, je pel hvalo tuji deželi kot o raju na zemlji. Tam zasluži vsak delavec za en čevelj na dan, če ima srečo, da dela v vojni industriji, pa za dva. Nezadovoljneži so se zbrali na Mirni, ki je bila v rokah Nemcev in se odpravili v Trebnje, da Italijane preženejo. Lojze Marn, Martinov z Dola, z Marinovimi s Hudej ni v nobeni žlahti, je bil takrat star 11 let:

Vsi smo bili za Nemca. Moj oče posebno, saj je bil vedno ponosen, da je služIl v avstrijski vojski in znal nemško. Ko je šel sprevod mimo, smo tekli gledat. Korakali so kar po glavni cesti. Bilo jih je okrog sto. Na čelu je stopal

Tavčar, po poklicu krojač iz Primštala. Nosil je nemško zastavo s kljukastim križem. Očetu so klicali: «Frence, pojdi z nami!«. »Bom že prišel!« Tudi druge so vabili. Celo teta ga je silila, naj gre. A oče ni bil od muh: «Tole se ne bo dobro končalo. Kaj bodo proti Italijanom brez orožja.« Bili so tako glasni, da se jih je še dolgo slišalo. Z Mirne je pripeljal avto in jih prehitel. V njem so sedeli trebanjski župan Ban, Italijan in Nemec. Skušali so jih zaustaviti, pa se niso dali. Nemec je izstopil in se peš vrnil v Mirno, drugi pa se peljali naprej v Trebnje. V Starem trgu so jih pričakali italijanski vojaki. Sloneli so ob hišnih vogalih z naperjenimi puškami, nekaj se jih je postavilo na cesto.

»Nikamor naprej! Če boste silili, bomo streljali.«

Opozorilo ni zaleglo, kar rinili so proti trgu. V tistem je eden italijanskih vojakov vrgel bombo. Priletela je v zastavonošo Tavčarja in eksplodirala. Raztrgala ga je, da je bil v hipu mrtev. Nekaj je bilo lažje ranjenih. Drugi so se razbežali. Slišali smo neko pokanje s trebanjske strani in vedeli, da streljajo po naših. Potem smo jih videli bežati mimo nas, tudi tiste s Hudejevega.

Marnov Tone je bil zraven. Ni bil otrok, pa ga je vseeno premagal firbec in je sledil procesiji. Bil je med tistimi, ki so jih Italijani polovili. Odpeljali so ga v Trebnje, premestili v ljubljanske zapore, nato na Reko, od tam pa nekam na italijanski škorenj. Sedel je do jeseni leta 1944, se vrnil domov bolj živ kot mrtev. Zaposlil se je v opekarni V Blatih. Spominjajo se ga, kako je vlekel za seboj poškodovano nogo. Zdi se, da ga je brat Janez pobral prav zadnje tedne pred koncem vojne.

3.4.3. Velika nedelja 1942

Kdaj je šel v partizane Janez, ni znano. Vse kaže, da že s prvo skupino krščanski socialistov. Spomladi 1942 je bil med prvimi tamkajšnimi partizani. Taborili so v Drenovcu pod Cirnikom (Hudales, Občina Trebnje v NOB, 162). Bratje, ki so ostali doma, so bili z njimi povezani in zbirali orožje in strelivo. Pri tem so Italijani v začetku aprila zalotili Lojza, ko je hotel z zabojem streliva zbežati od doma proti gozdu. Streljali so za njim in ga ranili. Zaprli so ga in kasneje odpeljali v Alessandrijo, mesto med Torinom in Genovo. V tem oddaljenem mestu je ostal zajetniškirni zidovi tudi po kapitulaciji Italije. Šele leta 1944 je prišlo domov sporočilo, da so ga pripravljeni izpustiti. Treba je ponj, ker je tako slab, da sam ne more na pot. Ponudil se je Marnov sodelavec pri Slovenskem domu Slavko Skoberne. S težavo ga je pripeljal do Benetk, tam pa ga na hitro spravil v bolnišnico. V dveh tednih je prišel toliko k sebi. da je zmogel sam do Ljubljane. Po novem letu 1945 se je pridružil bratu.

Dva dni prej, bilo naj bi na veliki petek, so partizani v bližnji Mali Sevnici pobili Kolenčevo družino: očeta, mater in petnajsdetno hčer. Očeta so sumili, da ovaja Italijanom. Nosil naj bi jim pošto v Trebnje. Ranjen je bil tudi dvajsetletni sin Franc, vendar je preživel. Še zjutraj je beračil po Hudejah in so ga nagnali, naj gre raje delat. Ko je po napadu prišel k sebi, je trdil, da so bili napadalci Marnovi.

Na veliko nedeljo 7. aprila zjutraj so pridrveli na Hudeje Italijani. Spravili so se na Marnove. Zažgali so jim hišo in gospodarsko poslopje. Ker fantov niso našli doma, so se spravili na očeta Ivana in ga ustrelili. Še živega so vrgli v ogenj. Izropali so hlev in živino odpeljali v Italijo. Mater in sestro so odgnali v zapor v Trebnje. Ker je bila družina zelo ugledna, se je glas o okupatorjevem zločinu hitro razširil po Trebanjskem in Mirnski dolini. Za zaprte se dva meseca nihče ni zmenil. Končno je Marija, takrat stara 17 let, zahtevala:« Ali nas ustrelite, ali izpustite! Vsaj izprašajte nas, kako je bilo!« Šele po tistem so ju zaslišali in poklicali Kolenčevega fanta, ki jih je obdolžil. Dokazovali sta, da Marnovi nimajo nič pri tistem poboju. Ko so mu pokazali družinske fotografije, je svojo obtožbo preklical. Spustili so ju. Doma nista imeli kaj iskati, saj je bilo vse uničeno. Usmilil se ju je stric. Ker je bilo premoženje zaplenjeno, svojih polj nista smeli obdelovati. Kolenčev Franc ni imel sreče. Čez eno leto so ga partizani dobili na vlaku, ko se je peljal v Mirno.

Za Franca in Jožefa ne izvemo, kdaj sta odšla v partizane, pač pa najdemo Janeza 9. maja 1942 v Blatnem klancu, gozdu med Mirno in Trebelnim, kot partizana Dolenjskega odreda. Nosi partizansko ime Črtomir Mrak. Imenovanje za poveljnika 1. bataljona. Saje opisuje njegov vzpon, Špelič, kako je v Kompoljah v dobrepoljski dolini sklical zbor, razglasil smrtno obsodbo in dal ustreliti pet fantov, ki so jih zasačili pri kraji. Za Kompolje menijo, da je imel glavno besedo politkomisar Niko Šilih. Kocbek obsoja Marnovo nihanje in neodločnost.

Mrak naj bi bil eden glavnih pogajalcev s Slovensko zavezo in njenimi predstavniki, ko so se dogovarjali za sodelovanje z OF. Aleš Stanovnik naj bi pozimi 1941/1942 računal nanj kot na vojaškega poveljnika nekomunistične ilegale. V Dobrepoljah je maja 1942 prišel Janez v stik s kaplanom Lavrihom. Potem je prišlo do nesoglasja s partizanskim vodstvom, ker se je upiral, da bi pobijal politične nasprotnike. Upiral se je tudi, da bi silil v partizane družinske očete. Vse to se je najbolj pokazalo čez dobro leto ob mobilizaciji po kapitulaciji Italije septembra leta 1943. Bil je pravi krščanski socialist in je tako tudi govoril. Okrog njega so začele plesti mrežo neznane sile. Njegovo govorjenje in ravnanje sta pomenila globoko žalitev za partijske duše. Saje v Belogardizmu (570-571) citira priznanje, ki ga je dal na zaslišanju v Kočevju septembra 1943 na Turjaku zajeti četniški poveljnik kaplan Franc Malovrh: »To je bilo po prvem sestanku, ki sem ga imel z vašim pristašem Črtomirom Marnom, ki se je vršil v okolici Trebnjega v gozdu julija meseca (1943), stik pa je posredoval kaplan Jože Kunstelj s Čateža ali Male Loke.« Našteva nadaljna Marnova srečanja z njim, s kaplanom Ivanom Lavrihom, Jožetom Kunstljem in celo dr. Šmajdom ter pripravljanje sporazuma med krščanskimi socialisti v partizanih in somišljeniki na protikomunistični strani. Vse to so seveda komunisti ocenili kot napore za razbitje OF, kar prostodušno opisuje Hudales (Občina Trebnje v NOB, 533-534): »Marnu so zamerili, ker je gledal zviška in trdovratno uveljavljal svoja mnenja in sodbe. Začutili so, kako hoče postati ljudski voditelj. Tudi s tamkajšnjim kaplanom se je pogosto družil… Po Kidričevem povelju so ga konec septembra 1943 aretirali in zaprli v ribniške sodnijske zapore. Dolžili so ga, da se je povezoval s četniki. Predvsem ga je bremenil na Turjaku ujeti kaplan Franc Malovrh. Marn je vse zanikal. Na umiku ob nemški ofenzivi oktobra 1943 je bil z drugimi ujetniki odveden v hribe nad Ribnico, od koder je pobegnil… Nekaj časa se je skrival v domačem kraju, nato pa zbežal v Ljubljano.«

3.4.4. Vojak od glave do pet

Grčarice so spravile slovensko četništvo na kolena. Marn je spadal med tiste, ki so ga na neki način obudili. Zbral je begunce iz trebanjskega in dobrepoljskega konca. Bili so samosvoji in bolj razbojniška tolpa kot vojaki. Božo Repe v knjigi Mimo odprtin vrat objavlja kopijo Marnovega poziva prebivalcem, naj se pridružijo Četnikom. Izdal ga je leta 1944, preden je bila ustanovljena Prezljeva četniška ilegala. Potem se je javil četniškemu štabu in njegovi tolovaji so postali Dolenjski odred kraljeve vojske. Že 1. marca 1944 so jih na Orlah napadli Nemci in jih razgnali. Poveljnika takrat ni bilo zraven. Hitro je povezal ostanke in se umaknil v domače kraje. Če je postalo vroče, je imel vedno možnost, da se umakne čez nekdanjo italijansko-nemško mejo, ki je ostala kljub kapitulaciji Italije, na severno stran. Pri tem pa je ohranil svojo bazo v mlinih pod Pancami in Javorom in se vešče gibal med tema področjema. Pavle Borštnik piše, da se je Marn držal Trebnjega kot otrok materine kikle. Gibal se je na tem področju južno od italijansko-nemške meje, čeprav so imele tam domicil najbolj bojevite partizanske brigade.

Leta 1944 je že nosil v žepu pismo, ki mu ga je izdalo nemško poveljstvo za boj proti banditom v Ljubljani, v katerem mu je bila zagotovljena varnost pred Nemci. Še danes se ne ve, kako si je pridobil tako zaupanje. Morda s svojo zgodbo, kako so ga imeli v pesti komunisti.

1. aprila leta 1944 je na Metnaju nad Stično njegov odred napadla elitna enota VDV. Napad so odbili. Eden od četnikov je obležal mrtev. Marn pa je dobil strel skoz stegno. V Zborniku dokumentov piše, da so imeli partizani tri mrtve in tri smrtno ranjene. Zaradi Marnove rane se je ves odred vrnil na Orle.

3.4.5. Črnorokec Marn

Kar se tiče Črne roke, mu pripisujejo vodstvo po krivici. Približno se ve, kdo je imel največ pri tem, predvsem četniška trojka dr. Bano in še dva. Ni šlo za hierarhično urejeno organizacijo, ampak za delovanje mimo sodnih oblasti in mimo gestapa, ki je pogosto, kot smo že omenili, raje sodeloval s partizani kot s četniki ali domobranci. Marn je bil proti pobijanju brez potrebe. Glede tega ga v Listini celo Kocbek zagovarja. Zato ni presenetljivo, da je seznam ljudi, ki naj bi jih pobili njegovi, zelo kratek. Domačini vedo, da so ubili samo Ržekovega Miha iz Medvedjega sela. O tem ve povedati Martinov z Dola, Lojz Marn:

Kar sredi dneva so prišli. Samo dva, drugi pa so čakali v gozdu nad vasjo. »Škaf vina boste dali, pa dva hlebca kruha! Ti fant pa pojdi zraven, če hočeš, da boš škaf nazaj vzel!« Šel sem z njima v hosto. Tam jih bilo okrog sto, samih domačinov. Vse je mrgolelo. Počakal sem, da so popili. Plačali niso nič. Še dobro, da so nas drugače pustili pri miru. Od tam so šli čez Lanšprež do Medvedjega sela, kjer so ubili Miho. Bil je terenec in je skušal zbežati. Ni bil sam, a drugi so ušli. Vedeli so zanje, obkolili so vas in udarili.

Mirna na Dolenjskem

Slika 33. Mirna na Dolenjskem

Res pa je, da se Marn naziva črnorokec ni branil, ampak ga celo spodbujal. Rad se je pojavljal na črnem konju, odet s temno pelerino, v spremstvu Draga Prijatelja ali drugih oprod v enaki opremi. Kot huda ura so se pokazali in izginili v galopu.

Marn je sodeloval tudi pri Črnih bukvah. Zanimivo je, kako še danes nasprotna stran napada to knjigo, ki je presenetljivo verodostojna, čeprav je izšla v vojnem času in so pisci naleteli na skoraj nepremostljive težave. Še danes nam je zakladnica resničnih in natančnih podatkov in nekaj čisto drugega, kot knjige piscev zgodovine NOB. Ne more seveda skriti, v kakšnem času je izšla in v kakšne namene je bila napisana. Nekaj domnev v njej je netočnih, kot tista, da je Kocbek vstopil v partijo. Ima pa knjiga prav, da je večina krščanskih socialistov prestopila vanjo.

3.4.6. Kot četnik je bil od vsega začetka povezan z Nemci

Ko so se Nemci leta 1944 zadnjo nedeljo v maju srečali na Šentjoštu nad Horjulom z Marnovo skupino, je potegnil iz žepa skrivnostno pismo in sovražnosti je bilo konec. Vsem je odleglo, zlasti Nemcem. Eden od njih se je takole izrazil: »Ein lustiger Wiener geht nie unter!«

Ob napadu XVIII. divizije na Kriško vas 21. junija 1944 je bil s svojimi na Polici. Namesto da bi skušal obkoljenim pomagati, se je z vso skupino brez strela umaknil proti Ljubljani in obstal na Orlah. Opravičujejo ga, da so bili med 400 borci 15. partizanske brigade, ki so napadali, tudi partizani nekdanjega 1. bataljona Dolenjskega partizanskega odreda. Ravno tem pa je, ko je bil še partizan, poveljeval.

Ernest Hirschegger opisuje, kako je prišel poleti 1944 med četnike Gorenjskega odreda in kako je v družbi s Pirihom in Habičem srečal Slavka Skoberneta, časnikarja iz ožjega Rupnikovega kroga, ki se je z dvema Nemcema pripeljal v Reko pri Lipoglavu. Za Marna so pripeljali zaboje z municijo, morda tudi pištole. Morda gre za isto zgodbo, ki jo pripvedujejo druge priče: avgusta leta 1944 je nemški oklepni avtomobil pripeljal v Podlipoglav proviant. Podobno se je zgodilo v jeseni istega leta na klancu pred Šentjoštom, ko mu je oklepno vozilo pripeljalo cigarete, zdravila in medicinski material, niso pa videli, da bi bila vmes orožje ali strelivo.

Svojo igro je ponovil v jeseni istega leta ob partizanskem napadu na Zalog in Lahovče. Ta zgodba je sicer velikokrat napisana, kljub temu pa zasluži, da se je spomnimo. Gorenjski četniški odred se je odpravil na Gorenjsko, malo zaradi propagande, računal pa je tudi, da bi ostal. Kaj je iskal tam Marn s svojimi Dolenjci? Ko bi moral namreč pomagati, je stisnil rep med noge. Domnevajo, da je šel zraven za nadzor po naročilu Nemcev. Zbrali so se 1. oktobra 1944 v Gaberju pod Toškim Čelom. Obema odredoma je poveljeval major Mirko Bitenc. Šli so čez Katarino in se spustili do Save. Tam jim je Marn prišel prav, saj se je hitro dogovoril z Nemci za varen prehod. Enkrat ali dvakrat so med potjo prenočili in se 4. oktobra zvečer znašli v Zalogu pod Krvavcem. Večja skupina, kakih trideset, se je utaborila na robu gozda, devet pa se jih je zadržalo v vaški gostilni zraven cerkve. Naneslo je, da se je ravno tistega večera spustila z Menine planine Šlandrova brigada z namenom, da uniči domobransko postojanko v Lahovčah. Med potjo se je nekaj partizanov ustavilo v isti gostilni in naletelo na neznane vojake. Streli in po eden mrtev na vsaki strani. Partizani so hišo obkolili. Ker z direktnim napadom ni šlo, so jo sklenili vreči v zrak. Zaminirali so jo in ob štirih zjutraj je počilo. Ruševine so pod seboj pokopale večino naključnih stanovalcev, med njimi tudi poveljnika Gorenjskega odreda stotnika Franca Jerebiča in kurata Lojzeta Duhovnika. Rešila sta se samo Franc Grmek in Jerebičev sin Franc, ki je bil takrat zunaj.

Zvečer po prihodu v Zalog se je Dolenjski odred pomaknil proti Mengšu. Kaže, da niso vedeli, da hodijo mimo partizanskih zased, morali pa so kasneje izvedeti, da je blizu partizanska brigada in da se nekaj dogaja, saj se je streljanje slišalo daleč naokoli.

Polovica partizanskega bataljona je namreč tisto noč med deseto in enajsto uro zvečer obkolila Lahovče. v katerih je bila šibka domobranska posadka. V sami postojanki sta bila tedaj slučajno dva četnika, oba dezerterja iz nemške vojske: Vinko Novak, podnarednik v nemški vojski, in Štefan Jeretina, kaplar. Prišla sta z vzhodne fronte in bila izkušena v vsem. Neustrašeno sta vodila obrambo. Kljub temu se je obkoljenim že slabo pisalo, kajti zmanjkovalo jim je streliva. Takrat pa so od zunaj napadli četniki Gorenjskega odreda, ki sta jih vodila Bitenc in poročnik Janez Borštnar. Čeprav jih je bilo desetkrat manj kot partizanov, je bilo presenečenje popolno. Napadeni niso vedeli, kdo je ta drugi, kako močan je in od kod seje vzel. Presodili so, da postaja nevarno in se po stari navadi umaknili. Četniki niso utrpeli izgub, pač pa je naslednje jutro kar nekaj partizanov ležalo po travnikih in njivah okrog vasi. Edini četniški ranjenec je bil Borštnar, ki ga je zadelo v peto. Zanimivo je, da so ga prepeljali v Ljubljano in tam ga je oskrbel dr. Oto Baje, čeprav je vedel, koga ima v rokah.

Kljub temu, da Marn ni prišel na pomoč, saj ni poslal niti izvidnice, da bi odkrila, kaj se dogaja, se je, ko se je vrnil na Dolenjsko, pritoževal pri četniškem štabu čez Bitenca, češ da ni sposoben za vodstvo. Tak je bil.

Florijan Slak trdi, da ne ve o Marnu povedati nič dobrega.«Vem le to, da se je njegov vod vedno zadrževal v bližini domobranskih postojank. Ko je bila 22. četa, ki ji je poveljeval Franjo Mejač, od decembra 1944 do marca 1945 v Velikem Gabru, je bil njegov odred na drugi strani reke Temenice v Zubini in ga je večkrat obiskoval nemški hauptman v oklepnem avtomobilu, mogoče mu je vozil tudi kako hrano. V borbe niso nič hodili in smo jih domobranci kar malo sovražili.«

3.4.7. Nemški strah pred varšavskim uporom

Januarja leta 1945 sta bila dva nemška napada na četnike. Ti so se takrat gibali in prezimovali v vaseh vzhodno od Police. Zjutraj 2. januarja je bil prvi napad. Podrobno je opisan v zgodbi o rešenih letalcih. Spomnili bi vas samo na zajete četnike Soškega odreda, kako so jih na Polici brezbrižno opazovali Marnovi vojaki. Tudi ob drugem nemškem napadu se Marnovih ni nihče dotaknil.

Zakaj taka ihta Nemcev? Ob zasliševanju Kneza, glavnega blagajnika OF, so bili izvedeli, da je dospel v Belo Krajino minister Snoj z namenom, da domobrance odtrga od Nemcev in jih poveže s partizani. Partizanskemu vodstvu kaj takega ni padlo na um, zato so Snoja držali na kratko in mu niso pustili, da bi šel v Ljubljano. Pač pa so poslali k škofu Rožmanu, h Gosarju in k zastopniku liberalcev dekana Ilca. Nemci so imeli pred očmi Varšavski upor in mora, da bi se kaj takega lahko ponovilo tudi v Sloveniji, jim je kvarila spanec.

Že v zgodbi o domobranskem uporu (Zaveza 1995,18/22) smo omenili, da se je v tem času gestapo ukvarjal izključno s protikomunističnim taborom, zalezoval in zapiral njegove pripadnike, obenem pa se večkrat dogovarjal s partizani, saj so bili gestapovci dobro poučeni, kakšen je mednarodni položaj in kdo bo zmagovalec. O tem imamo zgodbo Martina Krannerja, ki je vodil obveščevalce v Grosupljem, in Franca Erpiča, ki je organiziral gorenjsko domobranstvo. Dokler so imeli v skupini gestapovca, je vsaka akcija proti partizanom propadla. Tudi če so dobili v roke še tako zagrizenega terenca ali aktivista in ga izročili Nemcem, je bil po sumljivih intervencijah izpuščen. Ravno zato sta začela domobranska obveščevalna služba in policija delati po svoje. Pri tem mislim na pobijanje terencev in aktivistov OF v prvi polovici leta 1944.

Nemci so imeli domobrance za nevarnejše kot četnike. A spravili pa so se tudi na četnike. Ujete četnike Soškega odreda so imeli zaprte v zaporih na Miklošičevi cesti. Zanje je posredoval vojvoda Djujić, poveljnik Dinarske četniške divizije. General Prezelj se je sredi februarja z Notranjskim odredom odpravil na Zaplano in tam pričakal izpuščene četnike Soškega odreda. Na neki način se je dogovoril z Nemci za premirje. Marca so odšli čez staro italijansko mejo proti Postojni. Roko nad Primorsko je držal Olaf Globočnik (Globot-schnigg) in ne Erwin Rösener in Nemci pod njegovim poveljstvom niso bili tako nevarni. Prezelj se je s svojo skupino pridružil drugim, ki so bile takrat na Postojnskem in Vipavskem. Največja enota je bila Srbski prostovoljski korpus, katerega jedro so bili ljotičevci. Vseh vojakov je bilo tam 15 000 do 20 000.

3.4.8. Usodna odločitev

Marn pa je zapustil Polico in odšel domov. Nazadnje so se namestili na Rožnem Vrhu nad Štefanom. Jože Sladic, poveljnik 35. domobranske čete, ki je takrat spadala v Novomeški udarni bataljon, piše, kako so prišli k njemu v Tržišče po orožje in strelivo. Niso jim ga dali: »Vzemite si ga sami pri partizanih, kot smo ga mi. V Beli krajini ga imate dovolj,«

Lojze Marn ve povedati, kako se je skupina preživljala:

»Tako kot partizani. Jemali so in nič plačali. V soboto pred cvetno nedeljo, torej 24. marca 1945, so prišli in nam vzeli kravo. Doma smo bili oče, mama in jaz. Brata smo imeli v partizanih. Poznali smo jih, saj so bili domačini, med njimi Žagarjev Polde z Ripovca in Podiškov Ivan s Ponikev. »Kravo bomo kupili.« »Nimamo naprodaj.« »Ja, bomo vzeli, zato ker imate partizana!« »Saj ni šel sam, saj so ga vzeli.« »Jutri bo cvetna nedelja. Kaj mislite, da bom krompir jedel!« Vzeli so najboljšo kravo, luštno. Drugi naši so bili v gozdu. Ko so prišli domov, smo povedali, kaj se je zgodilo. Teta se je šla priložit na Hudeje k Marinovim.

Z Janezovo mamo sta bili hudo prijateljski. Mama se je začudila: »O ti hudoba ti! Ko bo prišel pob domu, ga bom že okregala.« Ko je Janez izvedel, mu je bilo žal. »Zakaj ni eden gor prišel, pa bi nazaj kravo dobil.«

Naprej pripoveduje:

Dolenjski odred se je zadnji teden preselil na Veselo Goro, od tam pa se skupaj z novomeškimi domobranci odpravil proti Zidanemu Mostu. V Radečah se je trlo vojske. Poveljnik je prijahal in sklical zbor: «Fantje, z nami je konec. Domov, pa ne po cesti, ampak po hosti, kateri če priti živ.« Sosed Lojz Gospodarič mi je pravil o tem. Leta 1944 se je naveličal partizanščine in sklenil ostati doma. A tile črnorokci ga niso pustili pri miru. Kar naprej je moral bežati pred njimi in se skrivati. Dva meseca pred koncem so ga zlomili in se jim je pridružil. Niso mu zaupali. So se že menili, da bi ga počili, ko bi šel na patrolo. Poveljnik je odločil, da ostane v taborišču in na straži. Lojz je čez teden dni prišel k nam. Kot bi videli drugega človeka. Urejen in glasen: «S partizani je konec. Naša vojska prihaja iz Beograda.« Ko se je pretihotapil iz Radeč, se je skrival, kasneje so ga zaprli, vendar je preživel. Do smrti se je jezil, kako lepo partizansko pokojnino bi imel, če bi zdržal še tista dva meseca doma. Bi si že kaj izmislil, zakaj je zapustil brigado.

Črtomir se je z majhno skupino svojih vojakov pridružil domobrancem, med katerimi sta bila tudi kapetan Stamenkovič in Maks Šah. Prebili so se na Koroško. Vodil jih je domobranski narednik Štefanič. On je bil tisti, ki je skupino popeljal mimo vseh zased čez hribe in doline goratega dela zahodne Štajerske. Vsaj četniki Dolenjskega odreda bi šli lahko lažjo in bolj zanesljivo pot. Aprila je bila namreč poslana patrola k štabu v Postojni. Prišla je do Št. Vida (Podnanosa). od tam pa se vrnila.

V Vetrinju se je s svojimi utaboril na bregu pod glavno cesto Celovec-Ljubelj. Samozavestno je izjavil Janezu Grumu: »Nisem sprejel Krenerjeve komande in zahteve, da bi spadal pod njega, ampak smo se pri Angležih javili kot slovenski četniki. « Domišljal si je, da ga bodo zavezniki sprejeli z odprtimi rokami. Ni mogel vedeti za kupčijo med britanskim 5. korpusom in partizani, podpisano 19. maja. Prvi štirje členi obravnavajo umik partizanske vojske s Koroške, peti pa vračanje jugoslovanskih državljanov, ki so se borili v uniformi z Nemci. Končuje se z zloveščimi besedami »vključno s četniki«. Videti je, da so Angleži na zahtevo partizanskih pogajalcev sklenili, da se ne bodo več ubadali z razlikovanjem, kdo je bil pri četnikih in kdo pri drugih protikomunističnih formacijah, in se bodo znebili vseh. Partizani so se 21. maja umaknili s Koroškega, obenem pa svojim vojakom dopovedovali, da tako zahtevajo zavezniki. Že 18. maja, torej dan pred podpisom pogodbe med Angleži in partizani, je šel iz Vetrinja prvi transport Hrvatov, čez nekaj dni, 24. in 25. maja pa vojaki srbske narodnosti. Angleži so kar na pamet priznali, da so vrnili iz vetrinja 26 000 ljudi, čeprav jih niso šteli. Od tega je bilo 3 000 vojakov Srbskega prostovoljskega korpusa, 11-tisoč Hrvatov in 12-tisoč Slovencev, od tega tisoč civilistov in 11-tisoč domobrancev.

Pri Srbih je šlo za elitno vojsko in večini ni poznano, kako se je znašla na Koroškem. Bila je že na varnem v Šempetru na Krasu, današnji Pivki. Potem pa so jih 10. aprila 1945 pod poveljstvom podpolkovnika Tataloviča, načelnika Damjanovičevega štaba, poslali na Kolpo. Šli naj bi na pomoč črnogorskim četnikom, ki so se prebijali proti Zagrebu, v resnici pa so jih Nemci izkoristili za okrepitev obrambne črte na Kolpi. Srbska vojska je potem z drugimi enotami zadrževala partizane do Ljubljane in se umaknila čez Ljubelj. V Vetrinju so bili v tesni zvezi z našimi. Tataloviča sta obiskovala major Vuk Rupnik in kapetan Ivan Drčar, ne pa Krener.

Znana je zgodba, kako so v vetrinju opazili Marna na vzpetini nad poljem in je nekdo pokazal z roko proti šotorom in rekel: «Tamle so pa tisti črnorokci!«

Marnova skupina, ki se je prebila na Koroško, je štela dvajset do trideset mož, drugi so ostali doma in se poskrili. Janez Grum je povedal »V Vetrinju niso bili več kot dva dni. Nazaj so šli že v nedeljo 27. maja skupaj z Melaherjevimi četniki, skupaj s Škofovo tehnično četo in Šturmovo domobransko policijo.« Verjetno so se vrinili v transport, ker so se hoteli čimprej pridružiti četniški glavnini, ki se je umaknila skozi Ljubljanska vrata in Vipavsko dolino v Furlanijo. Za njimi se je izgubila vsaka sled. Odtod skrivnostne zgodbe o tem, da sta Janez Marn in njegova desna roka Drago Prijatelj ostala živa. Pobiti so bili vsi Marnovi fantje, celo Tone in Lojz, ki sta bila pri četnikih samo kratek čas. S tem, da komunisti niso potrpeli in so se spravili na poveljnika ter ga potolkli do smrti, kot pripovedujejo in je verjetno, jim je ušla iz rok redka priložnost, da bi uprizorili proti njemu sodno predstavo s pomenljivim nazivom »Od komandanta bataljona do narodnega izdajalca!«

3.4.9. Doma so jih čakali dvanajst let

Po vojni sta prevzeli kmetijo mati in hči. Domače komuniste je sicer mikalo, da bi pobrali vsaj zemljo. Zmagala je zdrava pamet. Prehuda bi bila: Italijani so ubili gospodarja in požgali domačijo, zdaj pa zaplemba. Marija je čakala, da se vrne vsaj eden od bratov, da bi prevzel posestvo. Upanje ni bilo brez osnove. Nekateri, ki so bežali na Koroško, so se pojavili po nekaj letih z zgodbami, kako so tista leta životarili po taboriščih v Italiji ali Avstriji. Omenil sem, kako ga je 18. junija 1945 zahtevala država, čeprav ga je komunistična oblast že tri tedne prej dobila v roke in se je njegovo telo v neznanem breznu komaj ohladilo. Tudi kasneje nova oblast ni vedela, da ga je imela v rokah in je zato poizvedovala po njem. Zato splošno prepričanje, da je živ. Ženski sta vsa tista leta pogledovali proti vratom in zrli skozi okna, ponoči pa vlekli na ušesa, če bo potrkalo. Za takratne razmere bogato dedinjo so oblegali snubci, pa se ni mogla odločiti. Poročila se je šele po dvanajstih letih čakanja s precej mlajšim. Rodila je štiri otroke. Razširili so hlev. Ni dovolj petintrideset glav živine, kolikor je imajo sedaj. Imeli jih bodo sedemdeset. Vse računalniško vodeno, vse po ceveh in v hladilnik. Odločna je: »Gremo v Evropo, po starem ne bo šlo!« Na mrtve brate misli pogosto, a o njih nerada govori. Tiho je bila prej in tako naj ostane.

3.4.10. Salvatore ali Grigorij?

Kaj bi lahko rekli za konec? Marnu je uspelo na ozemlju, ki je veljalo za partizansko, preživeti nevarne čase. Njegova skupina, ki si je sicer nadela naziv, da je kraljeva jugoslovanska vojska, je živela in delovala razbojniško, ropala hrano in denar, si čistila področje svojega bivanja in živela od danes do jutri. Ni pojasnjeno, zakaj tak kredit pri Nemcih. Marnu so zaupali bolj kot domobrancem. Zanj se niso bali, da bi jim skočil v hrbet. V boj se je spustil samo, če je bil prisiljen. Tako ni prišel na pomoč obkoljenim v Zalogu in Lahovčah, umaknil se je tudi s področja Višnje Gore, ko je bila napadena Kriška vas. Ali pa slika januarja leta 1945, ko Nemci ženejo zajete četnike Soškega odreda skozi Polico, na hišnih vratih pa brezbrižno slonijo Marnovi četniki. Hotel je preživeti, hotel je rešiti tudi ljudi, ki jim je poveljeval, pri tem pa mu za druge ni bilo mar. Kako neomajno so mu zaupali njegovi, je dokaz njegova patrola, ki je bila malo pred koncem vojne že v Vipavski dolini, pa zaradi zvestobe tako rekoč pobegnila k njemu nazaj in s tem v smrt. Konec pove vse. Angleška prevara in izdaja je bila v takem nasprotju z mednarodnimi listinami in ustaljeno navado, da se nanjo ni moglo računati. Bila je kot stoletna voda, kot padec meteorja pred milijoni let. Črtomir je bil junak, ki si ga ne moremo jemati za zgled, človek, ki je izbiral najlažje rešitve in se mu je kot vojaku posrečilo prebroditi nevarna vojna leta. Vseeno pa je kot v grških tragedijah viselo nad njim prekletstvo, ki se ga ni zavedal. Šele nekaj dni je minilo, odkar se je prebil do Vetrinja. Vse hudo je bilo za njim. Lahko bi zamudil ali pa počakal, da se njegovi fantje uredijo in spočijejo, pa ga je neustavljivo gnalo k njegovim v Italijo. In če gledamo na Črtomira v tej luči, se nam dozdeva, da bi ga še najbolj lahko primerjali z Grigorijem v Solohovem romanu Tihi Don. Upoštevati moramo, da je roman izšel v Sovjetski zvezi nekaj let po zmagi oktobrske revolucije. Slovenci takega romana, ki bi se zgledoval po Tolstojevi Vojni in miru, nimamo, čeprav so se ga mnogi lotili, med drugimi Vladimir Kavčič, Miško Kranjec in Tone Svetina. Spodletelo jim je in tudi vemo, zakaj. V Tihem Donu se mladi kozak Grigorij znajde sredi državljanske vojne na donskem področju. Z vsemi žavbami je namazan, posrečijo se mu najbolj brezupni podvigi in včasih pozabi, za koga se bori. Čeprav deluje na belogardistični strani, tako pisatelj kot bralci srčno navijamo zanj in trepetamo za njegovo življenje. Ko ga na koncu ob nepomembni epizodi zaradi nepazljivosti izgubi, nam je vsem hudo in nam roman ni več tako všeč. V ameriških filmih tak konec ne bi bil dopusten. A življenje ni poceni zgodba. Kot smo žalovali za Grigorijem, žalujemo tudi za Črtomirom in njegovimi štirimi brati.

4. Iskanja in besede

4.1. Materi

Avtor: France Balantič

4.1.1.

Žalostinko to naj tebi pojem,
mati moja, vseh noči predica,
ko brni kolovrat budnih časov.
Naj s to haljo tvojo spomin odenem,
vidim te kot v mesečini brezo,
revne ti srebri ljubezni kite.
Vidim te pred križem v kotu stati,
grčave dlani poklanjaš Bogu
kakor meni nekdaj kruha krajec.
od neurij so oči umite,
jasno: menda te oplazil nébes
z robom je, ko so prešle nevihte.
Upanje v žil štreni tiplje žilo,
žilo, ki – spoznal sem – k meni pelje,
kot nekdaj jo hraniš s svojim brašnom.
Vidim te kot v mesečini brezo

Slika 34. Vidim te kot v mesečini brezo Mirko Kambič

4.2. Kaj Listina 77 je in kaj ni

Avtor: Jan Patočka

4.2.1.

Letos, 2007, praznujemo stoletnico rojstva in tridesetletnico smrti češkegaj fiozofa in disidenta Jana Potočka. V tridesetih letih je študiral v Freiburgu filozojjjo pri Husserlu in Heideggru in potem tam dobljene ideje razširil na politiko, zgodovino, umetnost in literaturo.

V komunistični Čehoslovaški je nad njim skoraj ves čas visela prepoved objavljanja in poučevanja. Vendar je bil ves čas intelektualna in moralna avtoriteta, ki si jo je še utrjeval z ilegalnimi seminarji, ki jih je imel v Pragi. Leta 1977 je v Pragi izšla Listina 77 katere prvopodpisnik in soustanovitelj je bil Patočka. Še istega leta je po številnih zaslišanjih na policiji umrl.

V naslednjem objavljamo njegovo besedilo, ki je ob objavi Listine 77 januarja 1977 v tipkopisu krožila po Pragi. Še prej pa kratek odlomek iz razprave o Janu Potočki in njegovi vlogi pri listini 77, ki ga je napisal napisal Jan Sokol

»Izhodišče in podlaga mišljenja Jana Potočke je v globini bil vedno Platon. Povezoval ga je z Masarykom, Husserlom in Radlom – in ga, ob vsem občudovanju, strogo ločil od Heideggra. S Platonom je Patočka delil osnovno prepričanje, da mora človek živeti v družbi in za družbo, da je ureditev skupnosti neizmerljivega pomena in da ta ureditev zahteva določena izhodiščna načela.

Platonovo idejo skrbeti za dušo si je Patočka zavestno predpisal tudi sebi. Moderni človek jo komaj razume drugače kot individualistično: če pojem duše sploh sprejme, razume pod tem izrazom svojo lastno dušo, svojo zavest, svojo notranjost. Tako pa si tega niti Platon niti Patočka nista zamišljala. Skrb za dušo ni Heglova lepa duša, ampak je skrb za to, da se duša ne da voditi svojim nagnjenjem, ampak se podreja resničnemu spoznanju, se pravi dobremu. Platonska skrb za dušo vodi človeka ven iz njegovega naravnega egoizma k temu, kar je vsem ljudem skupno. Ta skrb je – kot je zapisal Patočka – »vzgoja za svobodo«.

Zato se skrb za dušo dogaja predvsem v skupnosti v skrbi za skupnost, ki pa je prvenstveno ne vodijo vlade in politiki, pač pa filozofi. Ti morajo politike kritično spremljati, jih popravljati, jih oskrbovati z mislimi in samo v skrajnem primeru, če res ni nikogar drugega, sami vstopiti. Njihova prava naloga je in ostane skrb za solidarnostno dušo – za dušo skupnosti. S to mislijo je Patočka živel in s to mislijo je tudi umrl.”

(Vse TransU 33, poletje 2007)

4.2.2.

Današnje človeštvo, raztrgano od nasprotujočih si ideologij, nezadovoljno sredi blaginje, hrepeneče, ki mrzlično pričakuje od vedno novih tehničnih receptov rešitev svojih problemov. Semkaj spada tudi slepo zaupanje v politično moč in v državo; država se namreč čedalje bolj razločno pojavlja kot veliki prostor proizvodnje in rezervoar tiste moči, ki obvladuje vse druge sile, fizične kakor tudi duhovne. Misleci pa se ozirajo okrog sebe in ugotavljajo, da je poskus, s tehničnimi pripomočki ustvariti neko moralo, neki zares veljaven nauk o načelih, neko trdno prepričanje, spodletel, ko pa gre za početje, ki je po svojem bistvu neuresničljivo. Ni se mogoče kratko malo še naprej zanašati na privajenost in se sprenevedati, kakor da verjamemo, da bo obstoječa ureditev postala druga narava, in tudi ne, da bo prisila učinkovala brez notranjega prepričanja ljudi.

Da bi se človeštvo lahko razvijalo v skladnosti z možnostmi tehnično-instrumentalnega razuma, da bi bil napredek znanja in izvedenosti mogoč, mora biti prepričano o brezpogojnosti nekaterih načel, ki so »sveta« v tem smislu, da so za vse v vsakem času zavezujoča in smotrna. Drugače povedano: Potrebujemo nekaj, kar je v načelu ne-tehnično, ne-instrumentalno, neko moralo, ki je nepreračunljiva in ki se ne prilagaja razmeram, namreč neko – absolutno moralo. To pomeni: v teh zadevah ne moremo pričakovati rešitve od države, od načina proizvodnje, od oblasti in moči.

Kako radi bi vsi zagovorniki samovlade dejstev kot pripomočka za poljubne cilje dali del svojih vse preveč očitnih »resnic« za eno samo, notranje zavezujočo dejavno resnico morale! Vendar to ni mogoče. V našem stoletju je bilo vsem kopičenjem moči dano, da so se uveljavila kakor še nikoli poprej. Kar pa se tiče prepričanja ljudi, je rezultat ravno obrnjen; to bi nam moralo biti danes jasno.

Nobena tehnično še tako dobro usposobljena družba ne more delovati brez nekega moralnega temelja, brez nekega prepričanja, ki ni samo stvar trenutnih ugodnosti, okoliščin in pričakovanih koristi. Morala pa tukaj ne služi samo temu, da družba funkcionira, temveč kratko malo temu, da je človek človek. Ni človek tisti, ki določa moralo po samovolji svojih potreb, želja, nagnjenj in hrepenenja, temveč je morala tista, ki določa človeka.

Zavoljo tega menimo, da je čas, da bi te preproste, vendar z bolečimi, desetletja trajajočimi izkušnjami potrjene teze, katerih resnico vsakdo na neki način čuti, razčiščene segle v zavest vseh. Ta trenutek se nam zdi ugoden. Zakaj? V zamisli o človekovih pravicah se ne odlikuje nič drugega kakor prepričanje, da se tudi države in vsakokratne družbe podrejajo suverenosti moralnega čuta, da priznavajo nad seboj nekaj brezpogojnega, kar je tudi zanje zavezujoče, sveto, nedotakljivo, in da so pripravljene s svojimi pravnimi normami prispevati, da bo ta cilj dosežen.

Temu prepričanju se pridružujejo tudi posamezniki in to je temelj za izpolnjevanje njihovih dolžnosti v zasebnem, javnem in poklicnem življenju.

Jože Plečnik - Praški grad, rezidenca predse vih dolžnosti v zasebnem,                         javnem in poklicnem republike, Ženski salon, 1920-1924

Slika 35. Jože Plečnik – Praški grad, rezidenca predse vih dolžnosti v zasebnem, javnem in poklicnem republike, Ženski salon, 1920-1924

Samo v soglasju s tem prepričanjem je resnično poroštvo za to, da ljudje ne mislijo samo na koristi ali ne delujejo iz strahu, temveč svobodno, spontano in odgovorno.

Listina 77 izraža to prepričanje, izpričuje namreč veselje državljanov nad tem, da je njihova država podpisala dogovor, ki potrjuje človekove pravice in ki je s sprejetim podpisom postal češkoslovaški zakon. Listina 77 udejanja tudi voljo teh državljanov, da z nadzorom javnosti prispevajo k uresničevanju načel, ki so razglašena v tem dogovoru.

Podpisniki Listine 77 menijo, da pomen tega dogovora daleč presega običajne mednarodne pogodbe. Te so stvar ustrezanja politični moči. Ratifikacija mednarodnega dogovora o človekovih pravicah pa sega v območje morale in duhovnosti. S tem je za podpisnike prišel najugodnejši čas, razlog in priložnost, ki ne sme biti zamujena, da razglasijo, da gre za nekaj novega, in da zato stopajo v javnost s svojo pobudo.

Opisano razmerje med področjem morale in družbenopolitičnim področjem državne oblasti kaže, da Listina 77 ne gre za nobeno politično dejanje v ožjem pomenu, za nikakršno konkurenco in za nobeno vmešavanje v področje politične oblasti. Listina ni niti združba niti organizacija, njena baza je povsem moralična in osebna in dolžnosti, ki izvirajo iz nje so prav takega značaja.

Vendar pa Listina izrecno spominja na to, da je bilo že pred 180 leti v natančni analizi teh pojmov poudarjeno, da sleherna moralna dolžnost temelji na nečem, kar je mogoče označiti kot človekovo dolžnost do samega sebe, ta pa med drugim vsebuje dolžnost, postaviti se v bran sleherni krivici.

Vse to pomeni, da udeleženci Listine ne delujejo zavoljo kakega interesa, temveč iz čiste dolžnosti, v smislu nekega reda, ki obstaja nad političnimi obveznostmi in pravicami in ki pomeni njihovo edino resnično podlago.

Udeleženci Listine si ne lastijo ne političnih pravic ne funkcij, tudi nočejo biti moralna avtoriteta ali »vest« družbe, nimajo se za boljše od koga drugega in nočejo obsojati nikogar; prizadevajo si edinole za to, da bi oblikovali in krepili zavest, da obstaja neka višja avtoriteta, kateri so zavezani posamezniki v svoji vesti in države s svojim podpisom zgoraj navedenega mednarodnega dogovora.

Jože Plečnik - Praški grad, Rajski vrt, portal in pogled na monolitno                         vazo ter stopnišče, 1920-1924

Slika 36. Jože Plečnik – Praški grad, Rajski vrt, portal in pogled na monolitno vazo ter stopnišče, 1920-1924

Nadalje poudarjajo, da ta obveznost ni odvisna od tega. ali ustreza politični konvenienci, temveč da je njihov podpis znamenje njihove obveznosti, da politiko podredijo pravu in nikakor ne prava politiki.

Da dolžnost, braniti se zoper vsako storjeno krivico, vsebuje možnost svobodnega informiranja o kršitvah prava, da ta možnost nikakor ne prekoračuje okvirja posameznikovih dolžnosti do samega sebe; da ne pomeni nikakršnega obrekovanja kakega posameznika ali družbe, vse to se nam zdi logična konsekvenca zgoraj navedenih načel.

Nadalje je pomembno, da naj bi si bil vsakdo na jasnem, da za obrambo svojih lastnih moralnih pravic, t. j. dolžnosti do sebe in do drugih, ni treba ustanoviti kake družbe, saj tu ne prihaja do besede nič drugega kakor tisto v slehernem posamezniku navzočno spoštovanje do človeka kot takega in v tem smislu spoštovanje do čuta za dobro, ki iz človeka šele naredi človeka.

Zavoljo tega se nobenemu posamezniku, ki je v resnici zatiran, upravičeno ni treba čutiti osamljen in izročen premoči razmer na milost in nemilost, če je sam odločen, da se ne bo odrekel dolžnosti, da se postavi zase, to pa je tudi dolžnost do družbe, katere član de facto je.

Cilj Listine 77 je torej spontana, sleherne zunanje obveznosti prosta solidarnost vseh tistih, ki so doumeli pomembnost moraličnega mišljenja za konkretno družbo in njeno normalno delovanje.

Iz vseh teh razlogov se nam zdi čas, v katerem je bil omogočen podpis Deklaracije o človekovih pravicah, kakor nova stopnja v zgodovinskem dogajanju, katere daljnosežnost je velikanska, pomeni namreč preobrat v zavesti ljudi, v njihovih medsebojnih razmerjih in v razmerju do družbe; danes gre za to, da nagibi za ravnanje ne bi obstajali več samo ali predvsem v območju strahu ali morebitnih koristi, temveč v spoštovanju do tistega, kar je v človeku zvišenega, v pojmovanju dolžnosti, obče blaginje in nujnosti tega, da vzamemo nase tudi neprijetnosti, nerazumevanje in nekaj tveganja.

Besedilo je prevedla Katarina Bogataj Gradišnik

4.3. Evropska soočanja

Avtor: Maja A. Ficko

4.3.1.

Z dvema svetovnima vojnama in vrsto revolucij so v 20. stoletju evropski narodi preigrali grozljivo simfonijo zla. Ta še vedno odzvanja v čutenju in spominjanju Evropejcev. Korenine zla so namreč globoke, posebno v tistih okoljih, kjer zlo ni bilo razpoznano kot zlo, ker se je skrivalo za ideološko skrbno izdelanimi maskami dobrega. »Res v maskah« je ena najbolj prejinjenih manifestacij zla, saj zlo za mnoge zaradi svoje preobleke ostaja nerazpoznavno. Njegova bleščava opojnost je v evropski polpreteklosti zasvojila mnoge posameznike, družine, sorodstva, vaške skupnosti, cele narode.

4.3.2.

V tem razmišljanju bi radi spregovorili o dveh nemških filmih, ki ju je v letih 2005 in 2006 posnela mlajša generacija nemških filmskih ustvarjalcev. Gre za filma Zadnji dnevi Sophie Scholl in Življenje drugih. Filma med našimi kritiki in v javnosti nista zbudila kakšne večje pozornosti, čeprav sta bila deležna vrste prestižnih nagrad, še posebej zadnji, ki je bil 2006 nominiran za Oskarja kot najboljši tujejezični film. Glavni igralec tega filma pa je prejel za svojo igro skorajda vse možne nemške nagrade. Da so Nemci v letih po združitvi čutili, da imajo na temo polpreteklosti še mnogo nedorečenega, je poznavalcem nemške sedanjosti in preteklosti dokaj jasno. Čeprav se zdi, da so z nacizmom temeljito opravili in da obračun z vzhodnonemško različico komunizma ne bo težak in zapleten, pa soočenje s preteklostjo tudi za Nemce nikakor ni enostavno.

4.3.3. Obračun z nacizmom

je bil v Nemčiji, ki so jo zasedli in razdelili v zasedbene cone zmagoviti zavezniki, dokaj hiter in temeljit. Denacifikacija je potekala načrtno in je segala v vse sloje prebivalstva. Zvezni urad v Ludwigsburgu je zbiral in arhiviral uradne podatke iz nacističnega obdobja. Nacisti večine arhivov niso »čistili« ali celo namerno uničevali. Tako so bili in so arhivi iz obdobja nacizma na razpolago ne le zgodovinarjem, ampak tudi sodni oblasti oz. tožilstvu ter posameznim državljanom. Po nürnberškem procesu, na katerem so kot tožilci nastopali zavezniki, je bilo v Nemčiji še nešteto sodnih procesov, ki so jih izpeljali Nemci sami. Naj samo omenimo serijo procesov, ki so se odvijali v l. 1964 in 1965 v Frankfurtu ob Maini, ko so stopili pred sodnike nacistični krivci iz Auschwitza. Vsak polnoletni Nemec je imel v povojnih službenih dokumentih tudi rubriko, kjer je bila zapisana njegova osebna politična zgodovina, od članstva v nacistični stranki in njenih organizacijah do morebitnih funkcij v nekdanjem režimu.

Te in tem podobne dokumente sem leta 1964/65 videla na lastne oči med svojim bivanjem v Zvezni republiki Nemčiji. Kolikor je meni znano, se takrat nihče ni javno spotikal nad »nedemokratičnostjo« takih in njim podobnih osebnih dokumentov. Seveda jih v skladu z obstoječo demokratično zakonodajo niso uporabljali za dnevne, zlonamerne politične boje in diskreditacije, kot se je to nedavno dogajalo pri nas z objavo zelo dvomljivih seznamov »sodelavcev« naše Udbe.

Nemci so v dobro ohranjenih arhivih odkrivali tudi verodostojne dokumente o posameznikih in skupinah, ki so se uprli nacizmu in to svoje ravnanje največkrat plačali z življenjem. V Zahodni Nemčiji so obravnavali enako spoštljivo vsako odporništvo, pa naj je šlo za skupino Rdeči orkester, ki je bila izrazito pro-sovjetska, ali pa za znameniti ponesrečeni atentat grofa Clausa Schenka von Stauffenberga 1. 1944, pri katerem so sodelovali visoki oficirji takratne nemške vojske in katerega poglavitni namen je bil odstraniti diktatorja in ustaviti vojno. V tej skupini so sodelovali člani mnogih starih pruskih plemiških družin, zato onstran berlinskega zidu njihov boj proti nacizmu ni bil deležen enake zgodovinske obravnave in ocene kot levo usmerjene odporniške celice. V Vzhodni Nemčiji, nekdanji sovjetski zasedbeni coni, je bila namreč obravnava odporništva izrazito ideološka.

Po združitvi je bilo treba nekako poravnati skrivenčeno podobo lastne zgodovine, še posebej polpretekle in odporništva. Na vzhodu so namreč zrasle cele generacije, ki nosijo v sebi ideološko popačeno sliko nemške polpretekle zgodovine. Povedati in dokazati je bilo treba, da nemški odpor ni bil sad samo in edino določenih političnih oziroma ideoloških opcij, ampak tudi najpogosteje nenasilnih skupin in posameznikov, ki so se odločali za upor zaradi svoje globoke ukoreninjenosti v krščanstvu in uvida, da je nacizem protikrščanski in globoko protičloveški.

Film o Sophie Scholl in odporniški skupini Bela vrtnica (Weisse Rose) je pravzaprav »igrani« dokumentarec, ki pripoveduje o eni takih nenasilnih odporniških skupin. Filmski scenarij so sestavili na podlagi dokumentov (zapisnikov zaslišanj, sodnega procesa, zagovorov obtožencev, poslovilnih pisem), ki so nepotvorjeni ohranjeni v sodnih in policijskih arhivih. Do potankosti verodostojen opisuje film usodo skupine študentov z univerze v Münchnu, ki je z letaki in trosilnimi akcijami nenasilno spodkopavala nacistični režim. Pozimi, v februarju 1943 leta je tajna policija skupino naključno odkrila, aretirala najprej Sophie in njenega starejšega brata Hansa, nato pa še vse ostale člane skupine, enega za drugim, končno tudi njihovega profesorja, znanega filozofa in psihologa dr. Maxa Huberja. Po hitrem postopku so jih postavili pred »ljudsko sodišče« (Volksgerichtshof), zloglasni Ronald Freisler pa jih je na tem montiranem procesu obsodil na smrt.

Ti mladi ljudje so se uprli nacizmu iz globokih etičnih vzgibov, iz prvinskega humanizma, ki v vsakem človeku vidi sebi enakovredno božje bitje. Nacisti so dobro čutili, da so jim do te mere ozaveščeni in nenasilni mladi ljudje nevarnejši kot vsi drugi politični in razredni nasprotniki. Družina Scholl je živela na Švabskem (danes zvezna dežela Baden Würtenberg), nedaleč od meje z Bavarsko, v pokrajini, ki je v času reformacije nudila zatočišče tudi našemu Trubarju. Schollovi, tako kot mnogi drugi nemški evangeličani, so svojo vero živeli in ravnali vedno in povsod v skladu z evangeliji. »Bekenntniskirche«, ta globoko krščansko dozorela smer v nemški evangeličanski Cerkvi, je dosegla svoj vrh z ekumensko naravnanim teologom Dietrichom Bonhoefferjem, ki je tik pred koncem vojne umrl v koncentracijskem taborišču Flossenbürg.

Zakaj govorimo o vsem tem? Ker v filmu, o katerem pišemo, dvajsetletno dekle ne okleva in skuša z odgovori svoje tovariše zaščititi, ko pa vidi, da ji to ne bo uspelo, se ne boji povedati zasliševalcu Mohru tistega, kar misli in čuti. Lahko bi rekli, da s skorajda angelsko nedolžnostjo trka na njegovo vest. Govori o vsem, kar vedo vsi, pa si tega ne upajo priznati, nejavno in ne intimno: preganjanje judovskih sodržavljanov, ubijanje starih, bolnih in duševno motenih, surovo nemško obnašanje na krivično zasedenih ozemljih, katastrofa pred Stalingradom, tisoči ranjenih, padlih, pogrešanih, pisma vojakov, ki pripovedujejo drugačno resnico kot Goebellsov propagandni stroj.

Aretacija Hansa in Sophie Scholl v avli münchenske univerze

Slika 37. Aretacija Hansa in Sophie Scholl v avli münchenske univerze

Sophie je v svoji moralno etični drži neomajna, ne grabi za rešilnimi bilkami, ki ji jih ponuja zasliševalec, da bi jo ubranil pred smrtno kaznijo.

Ko se po končani vrsti zasliševanj bežno in naključno srečata na hodniku palače Wittelsbach, kjer je sedež gestapa, prebegne Mohrov obraz zamišljena senca dvoma (v obstoječi sistem), pa tudi sočutja z dekletom.

Govorimo pa o vsem tem tudi iz nekega drugega, globjega razloga. Našim poročevalcem oziroma kritikom se je zdelo, da film ne ustreza tedanji resničnosti. Nekomu od njih se je zapisalo, da film idealizira (ljudi in dogodke). Moti ga, da imajo v tem filmu nacistični uradniki vendarle nekaj človeških potez, ki dobronamernemu, ideološko neobremenjenemu gledalcu omogočajo, da v njih vidi ljudi, ne pa predvsem in samo ideološke nakaze, ki smo jih vajeni iz naših vojnih filmov polpreteklega obdobja. Maloštevilnim je razvidno, da je bilo obdobje nacizma za Nemce tudi posebna vrsta državljanske vojne. Prvi korak do narodne sprave je gotovo poznavanje zgodovinskih dejstev. Z leti se odpirajo arhivi, na dan prihajajo podatki, ki omogočajo sklepe in zaključke brez ideoloških predznakov. Korak v prihodnost pa zagotavlja osebna dozorelost državljanov, ki nasprotniku priznava njegovo človeško dostojanstvo in dopušča možnost, da je tudi v njem morda nekje zakopana kal dobrega.

4.3.4. Življenje drugih in nemški spopad z dediščino komunizma

Po padcu berlinskega zidu so se tako na zahodu kot na vzhodu združene Nemčije morali soočiti s svojo različico komunizma. O tem govori večkrat nagrajeni film Življenje drugih, ki je bil posnet v letu 2006 in govori o Gerdu Wieslu, agentu vzhodnonemške tajne policije Stasi, in o umetniškem paru, režiserju Dreymannu in njegovi sopotnici, igralki Christi Marii, katerih življenje je Wiesel službeno nadzoroval in o opažanjih redno poročal svojim predstojnikom.

Delovanje in ravnanja vzhodnonemške tajne službe za gledalce, ki so doživeli komunistično diktaturo, ni nič kaj posebno novega. Tudi pri nas so nameščali prisluškovalne naprave, novačili sodelavce med sorodniki in prijatelji, najbližjimi sodelavci, jih izsiljevali ali podkupovali z raznimi ugodnostmi in podobno. Gotovo pa je »impozanten« podatek, da so bili državljani nekdanje DDR pod stalnim, do potankosti izpopolnjenim nadzorom. Njihova tajna služba Stasi je štela 91.000 uradno zaposlenih, od te množice pa jih je kar 13.000 upravljalo s pravo armado približno 170.000 oseb. ki so bile neuradni sodelavci (Inoffizielle Mitarbeiter). Če bi Donnersmarckov film govoril le o tem, o tej, tako rekoč tehnični plati prefinjene represije nekega diktatorskega režima, morda ne bi bil tako zelo umetniško zanimiv.

Film gre korak ali celo dva naprej. Ni le intimna drama umetniškega para Dreymann – Christa Maria (ona postane v teku dogajanj bolj ali manj prostovoljno tajna sodelavka Stasija), ampak tudi in predvsem katarzična drama zasledovalca, t. j. agenta Stasija Wiesla, ki ga odlično predstavlja Ulrich Mühe.V filmu spremljamo » življenje drugih” natančno tako, kot ga je spremljal Wiesel. Na koncu filma ne bi vedeli o drugih prav nič manj kot Wiesel in vzhodnonemški Stasi. Potem bi bil film v resnici samo »odlično odigran politični triller.« (Tako o njem piše eden naših filmskih kritikov.) Toda film je še nekaj več in v tem je njegova odličnost.

Sophie Scholl nekaj ur pred usmrtitvijo v zaporu München

Slika 38. Sophie Scholl nekaj ur pred usmrtitvijo v zaporu München

Gre za osebno katarzo Gerda Wiesla. Iz začetnega, prepričanega preganjalca »negativnih proti državnih elementov«, ki med zasliševanji s fizičnim in moralnim nasiljem »mehča« žrtve Stasija, se Gerd Wiesel polagoma prelevi v »dobrega človeka«. O svojem in življenju drugih začne razmišljati. Razmišlja, ko v svojem skromnem blokovskem stanovanju osamljen prebira zbirko pesmi B. Brechta. Razmišlja na podstrešju meščanske hiše, v kateri ima stanovanje Dreymann. Tam ima agent Stasija pravo »pisarno« z vsemi prisluškovalnimi pripomočki, tam beleži razgovore Dreymanna, njegovih prijateljev in znancev in ob Sonati za dobrega človeka razmišlja o svojem v resnici bednem življenju.

V njegovioh poročilih je vedno manj obremenilnega o Dreymannu. Ko past, nastavljena Dreymannu, ne uspe, predpostavljeni oficir sumljivega Wiesla degradira v tajnega sodelavca na poštnem oddelku, kjer odpirajo pisma državljanov. Po padcu berlinskega zidu Dreymann v arhivih Stasija najde tako svoj dosje kot tudi dosje Christe Marie, iz katerega ugotovi, da je bila tajna sodelavka Stasija. Drevmann uvidi, da ga je rešil pravzaprav njegov »preganjalec«, tajni agent Wiesel, ko je o njem poročal le o nepomembnih, za Stasi neuporabnih dogodkih in razgovorih.

Agent Geni Wiesel pri »delu« v svoji podstrešni pisarni nad stanovanjem                         umetniškega para Dreymann

Slika 39. Agent Geni Wiesel pri »delu« v svoji podstrešni pisarni nad stanovanjem umetniškega para Dreymann

Dreymann napiše Zgodbo o »dobrem človeku«, ki postane uspešnica in jo je mogoče kupiti v vseh knjigarnah. Le on in Wiesel pa vesta, kdo je » dobri človek« iz zgodbe.

Razmišljanje ob tem filmu bomo nadaljevali in dopolnili z nekoliko nenavadnimi podatki in dogodki. V avgustu 2007 je bil na straneh vplivnega nemškega časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung objavljen nekrolog v spomin na v juliju istega leta preminulega Ulricha Müheja, ki je briljantno odigral glavno vlogo agenta Wiesla v zgoraj omenjenem filmu. Nekrolog je napisal režiser filma in Mühejev prijatelj, mladi Florian Henckel von Donnersmarck.

Kar lahko preberemo v nekrologu, je pretresljivo v svoji kruti resničnosti iz dveh razlogov. Avtor nam namreč razkriva zamolčano življenjsko zgodbo svojega prijatelja, ki jo v glavnih obrisih odslikava zgoraj omenjeni film. V nekrologu pa govori Donnersmarck tudi o odzivih nemške javnosti na obračun z vzhodnonemško obliko komunizma.

4.3.5. Kaj je povedal Mühe o sebi in o življenju drugih

Ulrich Mühe si je vedno želel postati igralec. Pred študijem je bil, osemnajstleten, vpoklican v vojsko in bil dodeljen skupini, ki je nadzorovala berlinski zid. Tam so streljali na vsakega, ki bi poskušal pobegniti v zahodni del mesta. Predpostavljeni so mu dali vedeti, da nikoli ne bo videl univerze, kaj šele akademije, če bo streljal nad glavami bežečih, namesto vanje. Bil je stalno nadzorovan, živel je večnih stiskah, dokler se nekega dne ni nezavesten, bruhajoč kri, zgrudil na stražarskem mestu. V bolnici so ugotovili, da ima hude želodčne razjede in ga operirali. Deset let so ga vojaške oblasti pustile pri miru, potem pa so mu zagrozili, da bo vpoklican na preostalo odsluženje vojaškega roka, če se bo še naprej tako zelo politično izpostavljal, v Vzhodni Nemčiji je bil namreč cenjen in priljubljen ne le zaradi svojih neštetih odlično odigranih vlog, temveč tudi zaradi svojega nasprotovanja obstoječemu režimu. Bil je stalno nadzorovan, v igralskem ansamblu so bili kar štirje informatorji, ki so poročali Stasiju o njegovem življenju in delu. Vendar nikoli ni mogel natančno ugotoviti, kdo je kdo. Bil je tudi na tajnem seznamu tistih, ki bi jih obstoječi režim ob morebitnih političnih protestih strpal v koncentracijsko taborišče. Leta 1989 je kljub vsemu, zvest sebi, pred skoraj pol milijona ljudmi zahteval, da mora v DDR priti do političnih sprememb. Gotovo je bilo zanj najhujše spoznanje, da je bila tajna, neuradna sodelavka Stasija celo njegova žena, igralka Jenny Gröllmann, od katere se je kasneje ločil. O njej in njenem tajnem delovanju ni nikoli govoril, morda zaradi hčerke, ki jo je imel zelo rad in je živela pri materi, ali pa zaradi ženine bolezni, saj je zbolela za rakom in umrla le kakšno leto pred njim. On sam je umrl za rakom v juliju 2007. Njegova bolezen, o kateri pa nikoli ni javno govoril, je bila posledica hudih pritiskov, ki jih je doživljal celo življenje.

Podatke o igralcu Ulrichu Müheju in o njegovi ženi, igralki Jenny Grollmann, ki so jo imeli na listi »neuradnih sodelavcev Stasija« pod imenom Jeanne, je Donnersmarck našel v arhivih vzhodnonemške tajne službe Stasi. Pogovori s prijateljem so te podatke le potrdili in dopolnili, sicer pa je Mühe o svoji ženi spregovoril zelo obzirno in razmeroma pozno, šele na vztrajno prigovarjanje prijatelja Donnersmarcka, ki še posebej poudarja, da se Mühe ni želel ne maščevati ne ugotavljati krivde kogarkoli, še najmanj svoje žene. Pripovedoval je zelo obzirno in strpno o svojem življenju, to potrjuje tudi magnetogram, ki je beležil tudi dolge minute tišine, njegovih razmišljanj, ko je v mislih oblikoval odgovore na Donnersmarckova, morda na trenutke osebno neprijetna vprašanja. Njegovo pripoved z magnetograma sta strnila v celoto in izdala v knjigi pri založbi Suhrkamp. Z Donnersmarckom sta menila, da bosta s pomočjo tako zbranega gradiva lažje odgovarjala na morebitna vprašanja v zvezi s filmom, ki sta ga pripravljala. Toda zgodilo se je tisto, kar sta najmanj želela in pričakovala:

4.3.6. V delu nemške javnosti je završal pravi orkan ogorčenja

Iz umetniških krogov so pošiljali Müheju pisma in telefonska sporočila, v katerih so ga napadali, »ker omenja sodelovanje svoje žene s Stasijem«, »da naj ve, da jim gre ob tem na bruhanje«, »da ima morda celo prav, ampak ljudje pravičnikov nimajo posebno radi«, »da je bedni, preplašeni ovaduh«, »da se je v umetniških krogih DDR zabavalo in smejalo na račun Stasija.« Bilo je še mnogo drugih, hujših izjav.

Večina teh izjav je nastala med levičarji, ki niso leve diktature nikoli občutili na svoji lastni koži. Takih »salonskih« levičarjev je bilo in je v Zahodni Evropi zelo veliko. Udobno zleknjeni v svojih naslanjačih še vedno modrujejo o revoluciji in komunizmu, ne da bi se, presiti svobode in demokracije, zavedali, koliko zla in trpljenja so njihove fantazije prinesle človeštvu.

Zgodilo pa se je še nekaj drugega. Kmalu po objavi knjige se je pri težko bolni Jenny Gröllmann pojavil predstavnik advokatske pisarne Gysi, Gregor Gysi, in ji ponudil, da prevzame njeno obrambo in se v njeno korist celo odpove honorarju. Kmalu so dokazali, da naj bi bile listine o njenem sodelovanju ponarejene. Ponaredil naj bi jih oficir za to področje, ki naj bi se želel izkazati pred nadrejenimi. Ta je to tudi osebno izjavil pred sodiščem, seveda ob izjavi ni manjkalo njegovih spremenjenim političnim razmeram ustreznih opravičevanj. Pisarna Gysi je nato nemudoma vložila tožbo proti Müheju, ga zasula z grozilnimi dopisi in denarnimi zahtevki, istočasno pa se je v javnosti prikazovala kot zaščitnica težko bolne Jenny. Njen nekdanji mož Mühe da naj bi ji pripravljal pravi medijski linč. V resnici je v snemalni knjigi zapisana le ena sama, zelo obzirna, prizanesljiva izjava, ki jo je dal Muhe o svoji nekdanji ženi.

Dreymann in Christa Maria po bolečem razkritju, da ima Christa Maria                         razmerje z notranjim ministrom ministrom Hempfom

Slika 40. Dreymann in Christa Maria po bolečem razkritju, da ima Christa Maria razmerje z notranjim ministrom ministrom Hempfom

Stvar je postala še hujša, ko je sodišče odločilo in obsodilo Müheja. V snemalni knjigi so morali vsa imena prevleči s črnim flomastrom. Za nemško pravno državo in za sodišča so namreč dokumenti iz arhivov Stasija le indic, znano dejstvo, na podlagi katerega je mogoče sklepati na druga dejstva, ne morejo pa na sodni obravnavi služiti kot dokazni material.

Žrtve Stasija in njemu podobnih služb totalitarnih sistemov so od demokratično oblikovane in urejene države pričakovali pravičnost, zašli pa so v mline t. i. pravne države, kjer zločinci in njihovi advokati vedno najdejo luknje v zakonih, skozi katere lahko pobegnejo pred roko pravice.

Hvala Bogu, da svoji vesti pač ne morejo ubežati.

4.4. Reči zadnjo besedo slovesa

Avtor: p. Pavle Jakop

4.4.1.

O, ti prekleta in sveta zemlja slovenska,
napita s krvjo in s smrtjo svojih ljubimcev:
v tolikera žrela si pogoltnila njih trupla,
svoje grape in razpoke si zalila z mladimi upanji
in z nikoli doživeto svobodo si namočila svojo grudo.
Zato so nad prikritimi grobovi tako hitela
rasti drevesa,
skale so se nad njimi sklenile kakor roke v molitvi,
trave in mahovi so darovali odejo za samotne noči
in v studencih so žuborele solze svete bolečine.
Desetletja jih je le sonce poljubljalo,
sneg se je usedal, kakor da se duše vračajo k telesom,
v vetru so se izgubljali glasovi izpod korenin
in nevidne straže strahu so jih oropale obiskov.
Desetletja so jih iskale solzne oči otrok in mater,
srca deklet in žena se niso hotela ohladiti –
čeprav tako temeljito pobiti in za vse skriti
niso mogli umreti niti v spominu niti v ljubezni.
Zato so oči iskale in je duša ječala,
zato so noge blodile in ušesa prisluškovala,
ker so jim hoteli reči zadnjo besedo slovesa,
ker so jim hoteli v spoštovanju dati zadnji dom,
hoteli nekje zapisati njih imena in jim prižgati plamen.
Naj sedaj povsod in za vse gorijo luči,
pa četudi bi se zdelo, da je vsa zemlja grobišče;
naj bodo imena zapisana in mučitelji razkrinkani
in naj angeli to krvavo grudo ponesejo v nebo,
ki naj v zameno zanjo vrne domovini
zrno za kruh sprave in za ljubezen
do življenja.
V zameno za vse žrtvovano, Gospod,
nam podeli mir in upanje
in za novi rod očisti to našo zemljo stare krvi!
Bara Remec, Žalost

Slika 41. Bara Remec, Žalost

5. Slovenske teme – december 2007

5.1. Janus

Avtor: Blaža Cedilnik

5.1.1.

Janus je rimski bog začetka vseh stvari, zaščitnik vrat in eden najpomembnejših rimskih bogov. Njegov simbol so bila vrata in ključ. Rimljani so ga upodabljali z dvema obrazoma. Z enim je gledal v preteklost, z drugim v prihodnost.

Janus bi torej moral biti simbol stranke SD, ki je bila prej ZLSD, še prej … in na začetku ZKS oziroma komunisti. Z njimi se je začela naša zgodovina, oni so začrtali pot v neodvisnost Slovenije, oni imajo ključ od vrat, ki vodijo v napredek in lepšo prihodnost, oni povezujejo preteklost s prihodnostjo, oni so začetek vseh stvari. Brez njih ni bilo nič in ne bo nič. Oni so vse.

Janus pa ima še drugo simbolno vrednost za … kakorkoli se že trenutno imenujejo … komuniste. Kot je že omenil premier, kot smo tudi sicer že vsi opazili, imajo dva obraza. Eden je obraz voditelja stranke, ki je pomirjujoč, povezovalen, vedno pripravljen na pogovor, ali bolje rečeno dialog, vedno v borbi za resnico in pravico in spravo, vedno pripravljen na sodelovanje, zanj je važna vsebina predlogov in ne predlagalec, nobenih zadržkov nima v zvezi z različnimi pogledi na sedanjost, preteklost in prihodnost, nobenih ovir pri sožitju z različnimi političnimi opcijami, z ljudmi različnega pogleda na svet, skratka, nobenih težav z različnostmi nasploh. V nasprotju z njim pa so njegovi sodelavci napadalni, z njimi dialog oziroma pogovor ni možen, nasprotujejo vsemu in vsakomur, ki ni iz njihove politične opcije, vsebina predloga zanje ni pomembna, pomembno je to, kdo je tisti, ki kaj predlaga: borijo se za različnost, a le za različnosti, ki jih priznavajo, ki so v okviru njihovih pogledov na preteklost, sedanjost in prihodnost, resnica je zanje ena in edina in neodvisna od dokumentov in dejstev, če se dokumenti in dejstva ne skladajo z njihovo resnico, jih preprosto ignorirajo, če je potrebno, si dejstva izmislijo, priznajo ponarejene dokumente in laži ponavljajo toliko časa, da postanejo »resnica«.

Pravzaprav sta dva obraza premalo, da bi v celoti okarakterizirala to stranko. K simbolu Janusa, ki bi dejansko simboliziral njihov zunanji videz je treba dodati še simbol race. Race, ki mirno in spokojno plava na vodi. S površja izgleda, kot da miruje, da se z njo nič ne dogaja, da jo voda prenaša sem in tja, v

resnici pa se vse, kar se dogaja, dogaja pod vodo. Njene noge so ves čas v gibanju, ves čas jo usmerjajo, hitrost in smer sta odvisni od gibanja nog, nič ni prepuščeno naključju. Vse torej, kar se dogaja, je skrito očem. To je torej prava in celotna slika, ki pa jo vidimo le, če pogledamo s pravega zornega kota. Zdaj pa poglejmo, zakaj bi morali dodati ta simbol.

Namreč, na zunanji videz, s pogledom površnega opazovalca, ima v naši domovini, v naši družbi, v rokah škarje in platno vladajoča garnitura. Očitajo ji, da ima oblast nad gospodarstvom, nad kulturo, hoče si podrediti še znanost – univerzo, ki ji hoče vzeti avtonomijo, hoče si podrediti medije s pritiskom na novinarje, da o zdravstvu niti ne govorimo, skratka, hoče biti alfa in ornega v vseh segmentih naše družbe, predvsem pa noče sodelovati s t. i. civilno družbo. In morda, kot sem rekla, zunanji videz res kaže tako. In seveda, večina ljudi je površnih opazovalcev in temu zunanjemu videzu nasede. Vendar je tako samo na površini. Če pogledamo pod površino, se nam prikaže povsem druga slika.

Dobro vemo, da so v preteklosti imeli absolutno oblast na vseh nivojih, tako rekoč od hišnika in snažilke do direktorja. Nikoli ni šlo zares za komunizem, kjer bi bili vsi enaki, kjer bi imeli vsi enake možnosti. Šlo je za izgradnjo strukture, ki bi omogočala določeni skupini absolutno oblast, »širokim ljudskim množicam« pa bi dajali drobtinice in občutek, da sodelujejo pri vladanju, v resnici so pa samo pokrivali nespametne odločitve vodstva. Vrhunec je izgradnja strukture dosegla v samoupravnem socializmu, ko »delovno ljudstvo« zares ni vedelo, kdo pije in kdo plača. Strukture pa so se oblikovale in so bile pripravljene na vse. Nič nas ne sme presenetiti! Sistem je deloval, dokler smo dobivali vse sorte pomoči in ugodne kredite. Mimogrede, kar se mednarodne pomoči tiče, me je presenetilo, da so še v sedemdesetih letih dobivale šole in vrtci ogromne pošiljke mleka v prahu. Ko pa so se te pomoči in ugodni krediti in možnosti revalorizacij kreditov nehale, se je začel sistem sesuvati, pojavile so se vrste v trgovinah za osnovne življenjske potrebščine, sredi noči smo čakali za prgišče kurilnega olja, imeli smo bencinske bone, par-nepar, depozit na mejah, da ne bi kupovali v inozemstvu, kjer je bilo vsega dovolj, pa še ceneje je bilo kot pri nas. Pa to tako in tako vsi vemo. Potem je prišla osamosvojitev in sprememba sistema. Preden se je spremenila zakonodaja, so si razdelili luksuzna stanovanja, predvsem pa izmolzli podjetja, da se pripravijo na sistem, ki je prihajal, na kapitalizem. Čez noč so ljudje, ki so »zafurali« »paradne konje« gospodarstva, postali nezamenljivi menedžerji, strokovnjaki. Strukture na nekoliko nižjih mestih pa so izkoriščale povezave in na ta način, sicer ne v tolikšni meri, pa vendar, bogatele. In ta struktura je poskušala prepričati vesoljno ljudstvo, da edino oni lahko vodijo državo. In to jim je v dobršni meri in kar precej časa uspevalo. Da ne pozabim, izgradili so si tudi t. i. civilno družbo, mediji so bili tako ali tako njihovi, saj so bili novinarji preverjen kader. Enako je bilo s kadri v zdravstvu, šolstvu, skratka, vsepovsod. Struktura se je izgradila v časih absolutne oblasti, deluje pa, seveda, še danes.

Sprememba oblasti, kot je sicer navada v demokraciji (ampak vprašajmo se, če je to res prava demokracija), je pokazala, da obstaja vsaj še ena garnitura, ki je sposobna voditi državo in to celo bolje. Torej je treba nekaj storiti. Celoten orkester, od dirigenta do delavca, ki nosi praktikable, uglašeno zaigra. Dosežejo, da se ministri zamenjajo. O ministru za družino in socialne zadeve sem že pisala. Ministru za znanost obesijo, da je hotel ukiniti avtonomnost univerze, kar je ravno nasprotno od tega, kar je počel. Morda bi zaradi njegovega delovanja odpadel kakšen voluhar, ki v znanosti nima kaj početi, pa bi ga zamenjal kakšen strokovnjak, ki ni bil po godu strukturi. Morda bi imeli študentje pri ocenah profesorjev in pri študijskih programih kaj več besede, ampak študentska organizacija je bila vedno kalilnica »kadrov«. In tako dalje. Novinarji špecajo Bruslju, vsem državnikom v Evropski zvezi, kako so preganjani, kakšne politične pritiske se izvaja nad njimi in jim svetujejo, naj dobro premislijo, če je taka država sposobna voditi Evropsko zvezo. »Civilna družba« se repenči na vsakem koraku, kako se jih ne upošteva. Sindikati pa so sploh poglavje zase. Delavci so za jopič in čepico in malico in brezplačen prevoz v Ljubljano in za dela prost dan pripravljeni narediti karkoli. Pri tem ne pomislijo, da imajo njihovi sindikalni voditelji vsak mesec skoraj tolikšno plačo, kot jo sami zaslužijo v celem letu. In tako naprej. Če bi hotela napisati vse, bi nastala cela knjiga. Vse to je posledica tistega račjega dogajanja pod vodo. Kot sem rekla, površni opazovalec ne vidi povezav. Če pa pogledaš malo globlje, vidiš, da se nič ne

Senca nog

Slika 42. Senca nog Tamino Petelinšek

zgodi po naključju. Orkester igra ubrano, nihče ne »fuša«.

Za konec pa še pravljica za lahko noč. Bobri Janeza Jalna so mi zelo ljuba knjiga. Še vedno jo rada vzamem v roke. Zaradi vsebine, pa zaradi sočnega jezika. V njej je opisano, kako je Ostrorogi Jelen, veliki lovec, učil mladež lova na merjasce. Posadil jih je na drevesa in jim ukazal, naj pripravijo puščice na loke in na njegov znak začno streljati mlade divje prašiče, ko jih bodo gonjači nagnali proti njihovim drevesom. Lov je potekal po načrtu in je bil zelo uspešen. Zime se kolišču ne bo treba bati. Ko so mislili, da je že vse končano in so mladci hoteli zlesti z dreves, jih je Jelen opozoril, naj še počakajo. In res. Počasi in dostojanstveno je prikorakal star merjasec, češ, kdo mi pa kaj more, in ovohaval pobite prašiče in brez panike nadaljeval svojo pot. Kdo mi pa kaj more! Potem sledi junaštvo Ostrorogega Jelena, ampak to ni več važno. Ko sem zadnjič poslušala nekakšno soočenje, na katerem je spregovoril novopečeni predsednik nadzornega odbora časopisa Delo, sem se spomnila prav na tega merjasca. Aroganca. da ne moreš verjeti. Tako seveda govori nekdo, ki ima za seboj celo strukturo. Kdo mi pa kaj more!

5.2. Katoliški shod – da ali ne?

Avtor: Justin Stanovnik

5.2.1.

Tako v zasebnem kot družbenem življenju obstajajo stvari, ki ne dopuščajo nobenega dvoma, da jih je treba brez odlašanja postaviti na program. Nekatere od njih so tako brezpogojne in tako urgentne – tako na nas pritiskajo – da nam ne dajejo nobene izbire, čeprav nismo čisto prepričani, da je čas zanje ugoden in da imamo dovolj razpoložljivih sil za njihovo uresničitev. Ultimativna nujnost, pred katero smo se znašli, nam v takih primerih potem daje pogosto tudi notranjo moč, ki uspešno nadomesti nezadostnost zunanjih okoliščin, poleg tega pa še moralno upravičenost za sicer negotovo vpletenost.

Včasih pa zamisli – posebej to velja za velikopotezne družbene zamisli – ne nastopajo s takšno neodložljivostjo. Ne da ne bi bile zahtevne, ne da ne bi bilo od tega, ali bodo uresničene ali ne, odvisna naša prihodnost, njena velikost ali pa celo njen obstoj. Zamisli, ki se tako javljajo v razponu sicer potrebnih reči, spremljajo okoliščine, ki jih lahko razumemo kot nasvet ali celo opozorilo, da njihova uresničitev v obzorju konkretnega časa ne bi mogla biti celovita in ne bi prenesla pričakovanih sadov – da bi, nasprotno, v kakem delu duhovne in družbene celote povzročila škodo, ki bi jo pozneje morali zelo obžalovati. Obstajajo torej zamisli ki nam, ne da bi pri tem izgubile kaj od svoje nujnosti, dopuščajo prostor, v katerem lahko do njih vzpostavimo razmerje tako glede časa kakor glede načina njihove uresničitve. To je ena stvar. Druga stran istega kovanca pa nas opozarja na to, da z zadržanostjo lahko tudi pretiravamo, če ne prihaja iz modrostnih izkušenj, ki jih imamo o svetu, ampak iz udobja, človeške inercije in pomanjkanja poguma. Tako smo nazadnje tudi tu, kot skoraj povsod, odvisni od merjenja in tehtanja.

Če zamisel o slovenskem katoliškem shodu postavimo v okvir zgornjega razmišljanja, nam bosta kmalu jasni dve začetni stvari: da na njej, prvič, ni nič takega, kar bi terjalo, da jo ne glede na vse uresničimo prav sedaj, nujno in neodložljivo, da pa, drugič, vseeno že sedaj obstaja duhovno in kulturno stanje, ki bi ga bilo mogoče ustrezno oceniti samo v tako velikem prostoru, kot bi ga ustvaril slovenski katoliški shod. Vprašanja, ki prihajajo iz sedanjega stanja, pa niso samo tako velika, da jih ni mogoče spregledati, ampak tudi tako raznovrstna, delikatna in zapletena, da bi jih lahko zajelo in razumelo samo več različnih misli – mnogo kompetentnih različnih misli. Šele tako bi bilo mogoče zagotoviti, da bi slovenska katoliška skupnost, ko bi bila vprašanja enkrat registrirana, začutila, da so bila prav najdena in prav postavljena. S tem hočemo povedati, da je delo, ki ga tu nakazujemo, tako kompleksno, da presega ne samo moči posameznika, ampak tudi moči izolirane skupine, in da bi misel, ki smo jo tu razgradili, lahko računala na uspeh samo tedaj, če bi zadela na občutljivost tolikih ljudi, da bi iz nje nastalo gibanje.

Kaj je torej tisto, kar na sedanjem stanju duha v Sloveniji upravičuje misel na katoliški shod? Prav gotovo ni zanemarljivo, čeprav še daleč tudi ne najvažnejše, da takšne prireditve ni bilo že več kot sto let, če upoštevamo vseh pet, ki so jih priredili Slovenci ob različnih časih na prelomu dveh zadnjih stoletij (1892, 1900, 1906, 1913, 1923). Eno stoletje je dolga doba in dovolj velik razlog, tudi če ne bi bilo nobenega drugega, da se kaka skupnost ustavi in pogleda, kako je z njo. A, kot rečeno, to ni najvažnejše.

Stoletje, ki je tako minilo, nikakor ni bilo preprosto eno od mnogih, ki smo jih preživeli na svojem zgodovinskem prostoru. To je bilo stoletje, ki nas je vodilo skozi skrajnosti, ki jih ne samo še nismo nikoli skusili, ampak se še nikoli nikomur tudi v najbolj neobvladanih sunkih domišljije ni pokazalo, da jih kdaj bomo. In, kar je posebej važno, skozi tak neznanski čas smo morali iti tudi zato, ali morda predvsem zato, ker smo katoličani.

Kot katoličani se temu času nismo mogli izogniti. Izognili bi se mu lahko le tako, da bi se vdali pred prihajajočim nasiljem in zatajili svojo katolištvo. Zaradi našega vztrajanja na pozicijah kulture, dosežene v civilizaciji – v kar je bilo vključena tudi naša pripadnost Katoliški cerkvi – sta se končno zgrnili nad nas dve nesreči takih razmerij, da so zadele le malo narodov v zgodovini: genocid in eksodus. Obenem pa je zemlja, na kateri že stoletja orjemo njive in čistimo travnike in gozdove, na kateri smo, tudi že stoletja, na izbranih mestih postavljali cerkve in ji tako dajali podobo s kulturo misli, ki smo jo nosili v sebi, ta zemlja je prvič v tisoč dvesto letih njene krščanske dobe dobila znamenja, najprej sto in sto in potem tisoč in tisoč, ki so jo naredila za mučeniško. Dobila je tako nov status, ki jo je dvignil nad zgodovino. Kdo še danes ve za to? Zdi se, da tudi katoličani ne. Do sedaj je bilo tako, da so Slovenci, če so hoteli moliti na

Tja, kjer je svetloba

Slika 43. Tja, kjer je svetloba Mirko Kambič

grobovih mučencev, morali hoditi v tuje dežele. Odslej lahko to počnemo doma. To tudi delamo, toda ali vemo – v pravem pomenu besede – kaj s tem delamo; kaj to za nas pomeni?

Slovenci smo bili stoletja izpostavljeni tujemu pritisku s severa in zahoda. Z nastopom liberalne Evrope je krščanski univerzalizem vedno bolj izgubljal vpliv in je nacionalistični pritisk naših sosedov dobival vedno bolj neznosne razsežnosti, dokler sredi preteklega stoletja ni prešel v oboroženo agresijo. Nevarnost liberalizma so slovenski katoličani čutili že prej. V zaključnem govoru na prvem slovenskem katoliškem shodu 1892 je dr. Ivan Šušteršič rekel tudi naslednje; »Ne nemški narod kot tak in ne italijanski narod kot tak ni sovražnik naše narodnosti – sovražen nam je samo nemški in italijanski liberalizem«. Zakaj? Zato, ker ta uči, »da sme vsak narod storiti to, kar mu ukazuje njegova sebičnost in da pristoja vsakemu narodu pravica, da si sme, če misli, da je to za njegove sebične namene koristno, druge narode podvreči ali jih popolnoma ugonobiti«. In ko so liberalne elite v Italiji in Nemčiji dopustile vzpon totalitarnih ideologij, je prišlo do tega, o čemer je govoril Šušteršič – a morda nikoli dobesedno mislil – do dejanj, ki so imela za končni cilj

»popolno ugonobitev« našega naroda. A to je prihajalo od zunaj, kakor ujma, s tem mi nismo imeli nič. To ni bila naša stvar. Naša stvar je bila samo, kako to ujmo preživeti.

Naša stvar pa so bili nosilci tiste sebičnosti, ki so doma na ta napad že dolgo čakali, ker so vedeli, da bo samo zunanji napad ustvaril razmere, ki jim bodo omogočile realizacijo njihovega prevratnega projekta. In so, nezaslišano, narod, ki je bil že napaden, pod pretvezo, da ga branijo, napadli še sami. Napadli so, logično, katoličane. In zgodilo se je tudi v Sloveniji, kakor se je zgodilo v Italiji in Nemčiji, da so tudi slovenski liberalci podprli totalitarni projekt in mu omogočili pohod na oblast. Še danes ne razumemo, kako so to mogli; čeprav smo vedeli, kakšnega duha so, tega nismo pričakovali.

Če hočemo biti zares svobodni, če hočemo končno vedeti, kako grejo te stvari – če hočemo to tako natanko vedeti, da tisti, ki jim bodo naše misli namenjene, ne bodo mogli, da nas ne bi poslušali – tedaj moramo v to vprašanje investirati svojo najboljšo misel. Če bomo tako zelo dobro in natanko vedeli, kako te stvari potekajo – tako dobro, da bomo lahko rekli, da jih razumemo – takrat bomo za svoje vedenje našli prave in resnične besede.

Deklica z zvezkom

Slika 44. Deklica z zvezkom Mirko Kambič

Natanko moramo vedeti, kako je s temi rečmi, ne samo v tem, v čemer zadevajo druge, ampak tudi v tem, v čemer zadevajo nas. Tudi sebe moramo zagledali v perspektivi kot temu pravimo. V nobeni od bistvenih postavk te igre se ne smemo vdajati utvari, pa naj bo še tako udobna in vabljiva. Dognati moramo, do sproščujoče vednosti moramo dognati, kakšnega človeka smo katoličani v tistem zgoščenem času postavili. Že danes vemo, da zgodbe v velikih potezah ne bi mogli spremeniti, pa naj bi obstajali še tako virtuozno. O naši usodi je odločal »tuji meč«, mislili smo, da je prijateljski, pa ni bil. Zato imajo Poljaki prav, ko postavljajo vprašanje o Jalti, in imamo mi prav, odnosno bi imeli prav, če bi postavljali vprašanja, kaj so naklepali v Kairu in Londonu.

A nekatere stvari so le bile odvisne od nas. Katoličani sicer tudi v zgodovini niso odvezani od zahtev krščanskega etosa, a prisebnost, ki je potrebna za obstajanje v zgodovini, velja tudi zanje. Pred skoraj poldrugim desetletjem sem posnel pogovor s Francetom Tomšičem iz Male vasi v Dobrepolju, ki je dvajsedeten šel skozi Turjak in potem še čez Ljubelj v Vetrinj. Rekel je: »Mi nismo bili vojska. Mi smo bili kmečka vstaja«. Slovenska katoliška politična elita je bila pred to dejstvo postavljena in ni mogla drugače, kot da je na to dejstvo – na to vstajo – pristala. Toda, ali je to bilo dovolj? Kako je z odgovornostjo v katoliškem svetu?

Valovanje

Slika 45. Valovanje Mirko Kambič

Odgovornost nima meja, odgovornosti ni nikoli konec, odgovornost se nikoli ne neha. To je veljalo takrat in to velja tudi danes: elita in odgovornost sta neločljivo povezani, elita in odgovornost sta v neločljivi moralni korelaciji.

Nekateri od mnogih premišljevalcev, o katerih smo govorili, bi v pripravi na katoliški shod morali prehoditi tudi pokrajino teh vprašanj. Ne bi nas iznenadilo, če bi na koncu prišli do dvojega: do tega, da bi nas pozvali, da hodimo na grobove mučencev, ker bi se tam lahko našli, kot bi se izrazil starec Heraklit; in da vsak od nas in vsi kot skupnost razmislimo, kaj se pravi prebivati v zgodovini v dvojni zvestobi, v zvestobi do krščanskega navdiha in v zvestobi do zahtev, ki jih postavlja polis.

Nekatere prakse, ki so jih v preteklosti izdelali katoličani z namenom, da zavarujejo narodovo krščansko dušo in utrdijo njegovo katoliško identiteto, bi moral katoliški shod znova premisliti. Iz privilegiranega položaja poznejše zgodovine ne bi smelo biti nemogoče doseči kompetentno vedenje, ali je specifična pajdeja, ki so ji bili izpostavljene fantovske in dekliške organizacije po župnijah in dijaška in akademska društva, kot so mili Mladci in Stražarji, ali je ta pedagogika ali to oblikovanje ustrezalo tisti prihodnosti, ki je pozneje dejansko prišla. Morda bi se v kolektivnem premisleku, ki bi ga katoliški shod omogočil, izkazalo, daj bila to predvsem vzgoja za obstajanje in manj vzgoja za razumetje svoje vloge in razumetje sveta, v katerega naj bi s svojo vlogo vstopali. V razponu med biti in misliti se je težišče vedno gibalo v območju biti. To je imelo velike prednosti, a tudi pomanjkljivosti. Biti, ki je sicer vedno etična in kulturna prioriteta, mora biti, če hoče postaviti integralnega človeka, v ravnotežju z misliti. Mladi ljudje, ki so se oblikovali v teh organizacijah, so bili vzpodbujani, da branijo krščansko in katoliško prepričanje, in so to tudi delali. Toda, ker so bili enostransko vodeni, je njihovim argumentom pogosto veliko manjkalo, da bi vzbujali rešpekt. Druga stvar, ki bi jo ta razmislek utegnil prinesti na površje – in ni brez zveze s tem, o čemer smo pravkar govorili – pa je neambicioznost katoliških vzgojiteljev, da bi mladim privzgojili vodstvene sposobnosti tako, da bi jih navajali na lastno presojanje stvarnosti in samostojno odločanje. Prevelik pomen so dajali sprejemanju naukov in navodil in premajhnega samostojnemu razumevanju vedno novih stanj spreminjajočega se sveta. Ni čudno da je mladina, tako vzgajana in oblikovana, ko je prišel čas, na katerega se je pripravljala, dajala mučence, ni pa bilo v njej ambicije, da bi s svetom ravnala tako, kakor svet zahteva, da se z njim ravna. Ali je še danes tako?

Ne dvomimo, da se bo prihodnji katoliški shod – če bo – posebej posvetil tudi temu vprašanju. Zaradi razvoja, ki se je že začel in je videti da ne bo spremenil smeri, bo pri katoličanih vedno bolj prisotna potreba po razumetju in misli. Če se bo kultura z evropsko signaturo hotela obdržati, bo vedno bolj očitna potreba po razločevanju: kaj je resnično in kaj ni resnično, kaj je pravično in kaj ni pravično, kaj je skladno s človekom in kaj ni skladno s človekom, kaj sledi iz preteklega izkustva in kaj iz njega ne sledi, kaj je normalno in kaj ni normalno, kaj lahko nosi svet in kaj ga ne more nositi. In tako dalje. Že danes se na forumu o eni in isti stvari oznanja deset resnic, jutri se jih bo sto in potem nekoč tisoč. Že živimo v času dozorelega relativizma. Znanstvene in humanistične institucije vsako leto opremljajo na tisoče in tisoče ljudi s papirji, ki jim dajejo pravico, da stopajo pred mikrofone in tam izrekajo – resnico. Vedno več bo ljudi, ki bodo mogli prosperirati samo tako, da bo več resnic. Čim več jih bo, tem laže bodo temu, kar zagovarjajo sami, izborili status resnice. Relativizem bo šele prav vzcvetel. Tu ne moremo, da ne bi spomnili na Sokratovo tožbo s konca Gorgiasa: Do take stopnje nekulture smo prišli, da tudi o najvažnejših rečeh ne mislimo več isto. (Se pravi, se ne trudimo, da bi dosegli eno misel).

Če bodo katoličani poslušni svoji izvorni kulturi in nastopili proti naraščanju relativističnega razvrata, bodo obenem začutili, da se morajo vrniti k tistim vzvodom civilizacije, ki so miselno obvladljivi in iščejo utemeljitev v razumetju. Obrat od biti k misliti ali, bolje, obrat k tistemu biti, ki bo imel svojo spopol-nitev v misliti, bo morda tista usmeritev, ki bo določal modus prihodnjega katoliškega nastopa v svetu. Če bo v očeh premišljevalcev katoliških reči omenjeni premik dobil tak pomen, da mu bo mogoče pripisati značaj epohalnosti, potem se ne bi čudili, če bi dobil svojo točko v programu katoliškega shoda. Predvsem tudi zato, ker je v njem zajeta tudi tako pomembna reč kot je kritika.

Beseda kritika se vedno bolj uveljavlja v svojih vulgarni verziji, v pomenu zgolj zavračanja. V resnici pa je kritika ločevanje med tem, kar je v skladu, in tem, kar ni v skladu z nekim inherentnim ali deklariranim ciljem. Kritika ni začetno ali celostno odklanjanje kake zamisli ali kake storitve ali kakega dejanja, ampak je presojanje med tem, kar je za kulturo sprejemljivo ali nesprejemljivo. Kritika ni sodba, ki prihaja iz prepone, ampak sodba, ki temelji na tehtanju in merjenju. Pesnik Czeslaw Milosz je nekje rekel, da je to, kar postavlja civilizacijo, vedenje, kaj je prvorazredno in kaj je drugorazredno in kaj je tretjerazredno. Kritika to vedenje omogoča. Kritika je vrednostno ocenjevanje. Kako pomembne so te stvari za človeško obstajanje človeka, bomo razumeli, če pomislimo na kakovostno nerazpoznavnost stvari, ki se na trgu potegujejo za odličnost. Tudi za stvari, ki o sebi trdijo, da so umetnost, je vedno manj jasno, katere imajo do tega pravico in katere ne. Širi se vrednostna promiskuiteta – v veliki meri tudi zato, ker je postalo neurbano in nefino vztrajati na objektivnih merilih, ki včasih terjajo, da se stvari tudi zavračajo. Če zelo vztrajate na tem, da je dvakrat dve štiri, in ne popustite: če zelo vztrajate na tem, da je skozi točko zunaj premice mogoče potegniti eno samo vzporednico in ne popustite, ste v nevarnosti, da boste zelo neprijetni. Zelo se boste morali opravičevati pozneje, da ste bili tako nestrpni.

Tako čuden svet se je začel oblikovati pred nami: ob nečem, kar je dokazljivo res, lahko mirno in enakovredno stoji nekaj, kar dokazljivo ni res. Resnica in neresnica lahko stojita druga ob drugi, pri čemer neresnica pogosto – ali pa tudi v večini primerov – ni izdelek naravne človekove zmotljivosti, ampak strateška postavka organizirane laži. Brž ko stopimo iz področja najbolj grobe empirike v svet duhovne in politične interpretacije, se znajdemo v vedno bolj nepregledni džungli, v kateri se medijsko preparirani človek vedno težje znajde in v kateri ima tudi vedno manj volje, da bi se znašel. Tudi to je stanje, s katerim bi se moral soočiti slovenski katoliški shod in, samosprašujoč se, razmisliti, ali imajo katoličani dovolj poguma in dovolj ljubezni – prav za to gre, za skrb za človeka, ki ji po tradiciji pravimo ljubezen – da bo kulturno energijo, ki izhaja iz njegove duhovne poučenosti, investiral v ta in tak svet.

Nadaljnja okoliščina, ki podpira zamisel slovenskega katoliškega shoda, pa je stanje civilizacije, tako v širokih evropskih kakor tudi v ožjih slovenskih razsežnostih. Kar to stanje posebej označuje, je dokončnost ali dovršenost nekega razvoja, ali, bolje, nekega velikega in tveganega poizkusa, splošno evropskega in specifično slovenskega. Občutek, da je nek pomemben čas prišel do konca, je razvidno tudi iz jezika sociologov, politologov in zgodovinarjev, ki govorijo o postmoderni »posthistoire« in tako dalje. Živimo torej v času po tem.

Toda v tej dokončanosti obstaja neko čudno notranje nasprotje. Čeprav tako v evropskem, kakor tudi v slovenskem merilu obstaja ne samo konec, ampak tudi izračun po tem koncu, nosilci in promotorji razvoja, ki se je sedaj iztekel, niso pripravljeni podpisati končne bilance. V laboratorijih obeh zgodovin, tako evropske kakor slovenske, je bilo že vse prešteto, izmerjeno in stehtano, tako da se ve, kaj je iz česa nastalo ali kaj je čemu sledilo; ve se tudi, v kaj so se inicialne ideje obojega časa iztekle, a vendar pozni dediči evropskega jakobinskega upora in pozni dediči slovenskega boljševiškega upora niso pripravljeni registrirati končnega izida. Tristo let se je Cerkev, zasramovana in prezirana, upirala modemi, toda ko se je moderna iztekla v totalitarizem – v lastno protislovje – tega nihče ni hotel videti; pol stoletja so slovenski katoličani prenašali muko totalitarne eklipse, toda njeni nosilci, potem ko jo je zgodovina morala ukiniti, niso pripravljeni priznati avtorstva. Tak je torej sedanji položaj: moral bi se začeti nov čas, a se ne more, ker v nosilcih starega ni tiste duhovne lucidnosti in moralne odzivnosti, da bi videli, da je prišel čas za spreobrnitev. Iz tega sledi, da bi slovenski katoliški shod moral premisliti tudi to, kako trasirati nov čas na način, ki mu ne bodo manjkale izkušnje nekdanjega.

V zadnji številke revije Transit (Neue Kritik, Frankfurt/Main, poletje 2007) je profesor za filozofijo na bostonski univerzi Krzystof Michalski objavil esej »Nihilizem. Prostor za Boga«. Diagnoza, ki jo pisec postavlja sedanjemu svetu je nihilizem. Sledeč Nietzscheju, ugotavlja, da »sveta ni mogoče več organizirati v odnosu na zadnji cilj«, ker smo v svetu »ireducibilnega mnoštva in večnega nastajanja«. Iz tega ni izhoda, ker ni dokaza proti temu, da so vrednote nujno »moje teze in moje stvaritve«. Izhoda torej ni, odnosno je »korak v temo«. A misli na izhod ne moremo odpraviti, ker je v nas neodpravljiv vzgon k odgovornosti. Ne morem se sprijazniti s Heideggrovim zaključkom, da je, potem ko je bila diskreditirana metafizika s svojo »voljo do volje ali voljo do hotenja«, ostala kot temelj vsega bivajočega »sproščena igra na igrišču, ki se imenuje svet«. (Theologie

– Philosophie, 82/2007). »Počela odgovornosti«, ki je v nas, torej ni mogoče ukiniti. Izhod iz nihilizma dobi tako urgenten značaj. Ali je res možen samo »korak v temo«?

Apostol Pavel ima v prvem pismu Korinčanom (1, 22-23) tudi tale stavek: »Kajti Judje zahtevajo znamenj in Grki iščejo modrosti, mi pa oznanjamo Kristusa križanega«. Kristjani sprejemamo oznanjanje »Kristusa križanega« v veri, ki ima to na sebi, da je manj trdna – manj predstavljiva in manj razvidna – kot so empirična in matematična dejstva, hkrati pa neskončno bolj trdna, saj so mnogi za to sprejetje v veri pripravljeni dati življenje. Tudi ni to sprejetje »korak v temo«, saj je v njem svetloba zagledanja, da je »Kristus križani« povezan s temeljnim dogajanjem dejanskega sveta. In zakaj na bi bil ta korak izhod iz nihilizma? Zato, ker zagledanje nekega dejstva, ki je hkrati »vrednota«, legitimira potem tudi grško iskanje modrosti in judovsko pričakovanje znamenj.

V luči nakazanega je mogoče videti v krščanstvu rešitev sveta, ki se je znašel v nihilizmu in se iz njega po sebi, kot trdi Nietzsche, ne more rešiti. Če bi pripravljavci katoliškega shoda korak, tako opisan, miselno utemeljili in upravičili, bi bile laže sprejemljive tudi druge »domneve”, kot je na primer tista, s katero je Leszek Kolakowski končal svojo knjigo o »metafizični grozi«: »Če bi bilo biti nesmiselno in vesolje brez pomena, potem nikoli ne bi dosegli ne samo drugačne predstave, ampak tudi zmožnosti, da bi si mislili prav to: da je biti nesmiselno in vesolje brez pomena«. (L.Kolakowski, Metaphvsical Horror, B. Blackwell, 1988, str. 120).

To besedilo, za katero bi dopuščal, z omejitvami, ki sem jih nakazal na začetku, da se razume kot pledoaje za slovenski katoliški shod, bi rad končal z eno varovalko in dvema pogojema.

Varovalka je naslednja: Kristjan je, kot je bilo že neštetokrat rečeno, prebivalec dveh svetov. Cerkve in polisa: Cerkve, ki je misterij in polisa, ki je empirična družba ljudi. En in isti človek živi dvojno življenje: v Cerkvi sledi enemu nomosu, v polisu drugemu. Toda – in to je bistvena važnost – kot en in nedeljiv človek, kot »individua substantia«, kot bi se izrazil Boethius. Ko govorimo o katoliškem shodu, mislimo, morda v nasprotju s sinodo, predvsem na norme, ki morajo voditi kristjana v polisu, razumljenega v vseh njegovih aspektih. A vedno v neodtujljivi posesti poučenosti, ki jo prinaša iz misterija. Kje natančno teče meja, bi lahko povedal samo formiran teolog. Jaz bi tvegal samo misel, da se mora kristjan v polisu podrejati avtentičnim zahtevam politike in zgodovine. Seveda kot kristjan. Pri tem me podpira misel, da je bilo krščanstvo od začetka civilizacijska religija.

Od obeh pogojev pa je prvi ta, da bi o katoliškem shodu mogli resneje razmišljati šele tedaj, če bi njegovo upravičenost in smotrnost videla slovenska škofovska konferenca. Od ocene slovenskih škofov bo odvisno, ali bodo misel nanj samo dopuščali ali pa tudi priporočili, obudili in podprli. Samo oni so v posesti vedenja in avtoritete, da to naredijo – samo oni imajo v rokah poverilnice, ki so potrebne za tako odločitev.

Drugi pogoj pa zadeva ljudi, ki bodo pripravljeni misliti slovenski katoliški shod. Če ne bo dovolj teologov in laikov, ki bi, iz zavezanosti Cerkvi in narodu, vzeli nase to delo v vsej njegovi radikalni zahtevnosti, bo to pomenilo, da se moramo čemu takemu za nekaj časa odpovedati. Besedila, ki bi bila na taki prireditvi prebrana, in misli, ki bi bile tam izrečene, ne bi smele imeti na sebi nič takega, da bi si pozneje rekli: business as usual. Morale bi vstopiti v vse prostore družbenega in duhovnega življenja, prebuditi vse speče pošasti, da bi jih spoznali in se jih več ne bali, morale bi poiskati vse odkrite ljudi, ki jih še skrbi, da bi z njimi, kot se je izrazil poljski duhovnik in filozof Jőzef Tischner, skupaj mislili za rešitev sveta. Na ljudi, ki bodo sposobni napisati taka besedila in izrekati take misli, bo računal slovenski katoliški shod, pa naj bo sedaj ali kdaj pozneje.

5.3. Ali je Lojze Peterle dobro vodil svojo kampanjo

Avtor: Tine Velikonja

5.3.1.

Ko razmišljam o zadnjih volitvah za predsednika države, se ne bi ustavljal pri kandidatih levice. Zanje sem bil prepričan, da skrivajo med seboj zmagovalca, pa naj bo to Borut Pahor, Mitja Gaspari, Danilo Türk ali celo Zoran Jankovič. Zanimalo me je, kako se bodo znašli kandidati na naši strani. Na koncu se je seveda pokazalo, da bo desnica postregla samo z Lojzetom Peterletom, pa še ta se ni želel preveč navezati na pomladne stranke, ampak se je razglasil za samostojnega. Zakaj se je za kandidaturo odločil, je njegova stvar, morda je upal, da se bo ponovil čudež iz leta 1990. Takrat je ob slovenski pomladi sijalo na nebu kar nekaj zvezd, med njimi pa najmanj znana prav Lojze Peterle. Uspel mu je veliki met, da je bil kot tajnik Revije 2000 ustanovil stranko, ki se je imenovala krščanska, zato avtomatično pobral glasove velikega dela slovenskih katoličanov in bistveno prispeval k zmagi Demosa. Da je prevzel predsedstvo vlade, mu nekateri štejejo v dobro, saj naj bi s tem pokazal izjemno hrabrost, drugi, da je svoje moči precenjeval in zato tako hitro omagal. Poleti 2006 sem se zapletel v polemiko z njim in Janezom Drnovškom predvsem pa seveda z novinarji, ko sem v 61. prilogi Zaveze objavil kratek zapis o njunem ravnanju. Soočena sta bila z nevarno boleznijo, ki je ni mogoče zdraviti s postom ali z izogibanjem mesa živalskega izvora, pa sta počela ravno to. Pustil bi ju pri miru, če ne bi svojih spoznanj širila naokrog. Zgodbe ne bi ponavljal, če me ne bi takrat presenetila Peterletova izjava, da sem ga z objavo svojega zapisa hotel politično diskreditirati. Kako bi kaj takega nameraval in sploh lahko škodil, saj je bil že na vrhu, mi je bilo nerazumljivo. Z velikim številom glasov je bil izvoljen za poslanca v evropski parlament, kaj pa je hotel še več. Ko pa mi je novinarka Katja Šeruga razkrila, da namerava Peterle kandidirati za predsednika države, sem ostal brez besed. Najprej se mi je zdel premlad, pa sem v leksikonu izvedel, da je rojen leta 1948 in je torej kar deset let starejši od Janeza Janše. Prva misel je bila, da se dobro drži za svoja leta, druga pa, da ga bi v tej starosti že lahko srečala pamet. Kako je bilo mogoče, da je nasedel lažnim obljubam zdravilcev. Verjel je, da mu lahko pomagajo pri njegovi bolezni, še več, postal je tako rekoč apostol zdravilstva, po naše rečeno zdravniškega šarlatanstva. Kot se pri nas najbolj vroče zavzemajo za Venete kot naše prednike fiziki in za osnovo svojih dognanj ponujajo jezikovno podobnost, čeprav o jezikoslovju nimajo pojma, nas bo zdaj geograf učil, kako je treba skrbeti za zdravje. Življenje je veriga kemičnih reakcij in če bi se zdravilstva lotevali kemiki, biokemiki ali fizikalni kemiki, bi jim vseeno prisluhnil, kar sta počela Peterle in Drnovšek, pa je bilo vseeno prehudo. Polemike nismo zaključili, računal pa sem, da bo Peterle prišel na dan v času predsedniške kampanje z novimi spoznanji, približno takimi, ki jih je nedavno zmogel Drnovšek, pa nič. Ko sem mu ob enem od srečanj na TV namignil, da se bodo prav na koncu naši volilci odločali ideološko, banalno rečeno »za farje ali proti njim, za domobrance ali proti njim«, se je skrivnostno smehljal, kot da se ga to ne tiče. Imel je svojo vizijo in načrt, kako se bo lotil kampanje, da bo namreč na moč prijazen in korekten, ne bo se pustil izzvati, pa čeprav bo zato v svojih stališčih dvoumen, skratka sprejemljiv za vse.

Svetopisemski rek »Po njihovih delih jih bomo spoznali!« bi lahko obrnil in govorih o opustitvah. Jasno se mi je razkrilo že 22. aprila 2007, ko ga ni bilo na odkritju farne spominske plošče v domačem Mokronogu, čeprav smo ga vabili, še bolj pa seveda 4. junija 2007, ko je manjkal pri obletni žalni svečanosti v Kočevskem Rogu, čeprav je prejšnja leta hodil, in seveda naslednjo nedeljo, 10. junija, ko ga nismo videli na blagoslovitvi farne spominske plošče v bližnjem Tržišču. Pokazal je, da se bo preteklosti izognil, če se bo le dalo, zlasti pa ne bo naredil nič takega, kar bi ga potisnilo na domobransko stran. Na drugi strani pa je šel na partizansko proslavo v Novo Gorico poslušat Janeza Stanovnika in se pojavil na obletni komemoraciji pri Ruski kapelici pod Vršičem. Očitno je postalo, da je prepričan, kako ima glasove desnice že v žepu. Zanje se mu ne bo treba truditi, saj mu bodo padli z neba kot zrele hruške. Predsedniško kampanjo bo posvetil sredini, morda se bo našlo zanj kaj tudi na levici. A zanjo bi bil sprejemljiv samo, če bi zatajil svoj rod, kot je to napravil Karel Erjavec, za kar pa je preveč pošten.

Povsod ga je bilo polno, bil je »pozitivno naravnan«, kar je zdaj tako moderno. Nič ga ni spravilo s tira. Njegovi nastopi so bili čisti, domoljubni, bodrilni in na nek način naivni. Morda je celo upal, da bo s tem zmehčal okorela srca nekdanjih komunistov. Pazil je, da bi se mu ne ponovila usodna Pučnikova napaka. Ta je namreč v volilni kampanji, ko je padlo vprašanje o veri, odgovoril, da je z njo opravil, za njim pa Kučan, da je njegova stara mama hodila v cerkev.

Morda je bil kriv Peterletov štab, da ga ni pripravil na vprašanja, za katera je bilo jasno, da bodo prej ali slej padla, ali pa bil sam tako samozavesten, da bo vedno zvozil. A včasih ni šlo gladko. Res pa je tudi, da je za določena vprašanja, za katera je moral računati, da bodo zastavljena, že v naprej sklenil, da nanje ne bo odgovoril v celoti in se že kako izmazal. Vajen je bil TV pogovorov in vedel, kako slabo novinarji obvladujejo snov, zato je računal, da jih bo zlahka peljal žejne čez vodo. Za svojo bolezen ni hotel slišati, da bi bilo z njo kaj narobe. Ozdravljen je in pika. Moral bi nam vseeno podrobno razložiti, kako se mu je to posrečilo, z operacijo ali obsevanjem, takim ali drugačnim, in kateri strokovnjaki na podlagi kakšnih preiskav so to potrdili. Še najbolj bi mu verjeli, če bi bili to isti zdravniki, ki so ga pred leti preiskovali na Bledu. Ko je bilo govora o služenju vojaškega roka v nekdanji Jugoslaviji, so drugi kandidati postregli z anekdotami iz vojaškega življenja, za Peterleta pa smo izvedeli, da je bil vojaške službe oproščen in sicer iz zdravstvenih razlogov. Če bi bil jaz novinar, bi vpraševal dalje. Peterle pa se je izmazal z odgovorom, da je svojo vojaško nalogo opravil kot predsednik Demosove vla-

Lojze Peterle 1991

Slika 46. Lojze Peterle 1991

de, ki je ubranila Slovenijo pred tujo agresijo. Znano je, da so bili te dolžnosti oproščeni iz zdravstvenih razlogov celo vrhunski alpinisti. Na vsak način si moral imeti dobre zveze, ki niso bile ravno čiste, da ti je kaj takega uspelo. Neroden je bil tudi, ko je razlagal svoj odnos do splava, čeprav je moral vedeti, da bo vprašan. Sam tega nisem slišal, opozorili pa so me nanj duhovniki, s katerimi imam stike. Da je bil bled, da se je izvijal. Izogibal se je govoriti o preteklosti, sicer obljubljal, da se bo prizadeval za spravo, vendar nič konkretnega. Ko so ga tako kot druge kandidate hoteli vprašati, kakšno je njegovo stališče ob izkopih v Tezenskem gozdu »ves dan ni bil dostopen«. Ko je bil vprašan, kako gleda na denacionalizacijo, se je izgovarjal na naše sodne institucije, ki naj zadevo urede, namesto da bi odločno odvrnil: »Škoda gor ali dol, kar je bilo ukradeno, je treba vrniti«. Pa še tista močna, da je posnemal druge kandidate in šel na avdienco h Kučanu, »kjer sta izmenjala koristne izkušnje, kako mora delovati predsednik države«. Seveda mu je pomembni delež, ki ga je prispeval k slovenski osamosvojitvi, prej škodil kot koristil. Nekdanja komunistična elita ne pozablja in ne odpušča. Čeprav tega ne govori na glas, obžaluje razpad Jugoslavije, še bolj pa seveda polom komunistične zamisli o ureditvi sveta. Ko je Peterle v drugem delu kampanje navrgel Danilu Türku, da se v tistem času ni ravno izkazal, so novinarji zagnali vik in krik, kako je napadalen in netakten.

Na koncu je Peterle volitve izgubil proti kandidatu, ki bi ga bila lahko za svojega izbrala tudi desnica, če bi le pohitela. Zelo verjetno bi potem zmagal Gaspari. Lahko trdimo, da je položaj v Sloveniji naklonjen levici. Poglejte samo, če se kdo, ki da kaj nase, upa postaviti v bran Cerkvi, Rožmanu ali domobrancem. Na eni strani pišejo novinarji pritožbe, kako Janša zatira medije, v resnici pa so prav ti prepojeni z levičarskim duhom, zlasti rumeni tisk, in nikogar ne pustijo zraven. Če bi bil Peterle v svojih nastopih odločen zagovornik Janševe vlade, če bi se srčno zavzemal za spravo, katere osnova je zakonsko izenačenje obeh strani, vpletenih v državljansko vojno, s tem seveda izenačenje prizadetih v vojnih zakonih, če bi se odločno udeleževal spominskih svečanosti na protikomunislični strani, bi mu šteli v slabo. Vseeno bi prejel podobno število glasov. Seveda bi bil deležen očitkov, da zato tako malo, ker je bil preveč napadalen. Mi pa bi vseeno čutili z njim in ga vzeli za svojega, pridobil bi si kapital in ostal moralni zmagovalec. Tako pa je pri ocenjevanju volilnega izida jadikoval, da so ga istovetili z Janševo vlado in potisnili v strankarske spore, ki so mu samo škodili, na kar pa je moral računali takoj, ko se je odločil za svoj nastop.

5.4. Plečnikov Vrt vseh svetih

Avtor: Anton Roje

5.4.1.

Leto 2008 bo za Slovenijo zelo pomembno. Predsedovala bo veliki družini evropskih narodov – Evropski Uniji. To bo zgodovinsko dogajanje. Naša država bo v političnem, gospodarskem, kulturnem, geografskem, zgodovinskem, verskem … pogledu stopila pred obličje evropske in svetovne javnosti. Kulturna dediščina naše domovine bo gotovo ena izmed pomembnih podob, ki jih bomo nudili evropskim in drugim opazovalcem. Obiskovalci Slovenije, ki jih bo gotovo več kakor v običajni turistični sezoni bodo povedeni na ljubljanski grad, Plečnikovo tržnico, Tromostovje, stolnico, frančiškansko cerkev … in ne nazadnje na Plečnikove ŽALE. Da, Plečnikove Žale. Pa ne čisto Plečnikove Žale, kajti, če bi bilo to po njegovem: mojstru svetovnega slovesa, bi se te »vežice«, no pa sem se zopet zmotil, imenovale »Vrt vseh svetih«, »vežice« pa so za večno označene v mojstrovih načrtih kot KAPELE.

Pa pojdimo vse po vrsti. Mojstru Jožetu Plečniku, arhitektu domačega in evropskega slovesa, je bila zaupana odlična naloga, da koncem tridesetih let prejšnjega stoletja obogati vhod v nastajajoče novo ljubljansko pokopališče pri Sv. Križu s poslovilnimi objekti, kajti Ljubljana se je večala in pogrebi od domov na pokopališče pri sv. Križu malo pred Tomačevim skoraj na podeželju tedaj zunaj Ljubljane, pa tudi zaradi naraščajočega prometa in urbanega naselja niso bili več možni. Arhitekt Plečnik si je ta kompleks zamislil tako. da je najprej postavil veličasten vhod imenovan Propileje. Nad njim je postavil impozanten dvojni kip Kristusa in Marije. Prav ta kip je bil pozneje mnogim trn v peti. Pod Kristusom in Marijo prihajati in odhajati na pokopališče. Pravijo, da je prav zaradi tega pozneje padla odločitev graditi nove poslovilne objekte in še zraven krematorij na drugem delu pokopališča. No, mimogrede: to so pa res bile »veže« v pravem smislu.

Drugi objekt v Plečnikovih Žalah je bila Molilnica s »katafalkom«, prostorom za pokojnega in pogrebni obred. Potem pa je Plečnik nanizal levo in desno 14 kapelic z imeni ljubljanskih cerkva. Najlepša je bila sv. Nikolaja, imanovana po ljubljanski stolnici. Nato še sv. Marije, sv. Petra … Na koncu sta bili še kapeli, ki ne nosita imen cerkva: sv. Ahac in sv. Adam in Eva. Prva je služila za pogrebe otrok, druga pa za pogrebe drugovercev. Tako je bilo to svojsko duhovno središče Ljubljane odprto v začetku II. Svetovne vojne. Vendar je prvi napad ta mojstrovina v tedaj gotovo še pretežno krščanski Ljubljani doživela še pred rojstvom – to je pred otvoritvijo. Mestni veljaki niso hoteli sprejeti Plečnikovega imena: Vrt Vseh svetih, ampak so uveljavili svoj predlog: Žale, ki temelji na poganskem izročilu naših prednikov. Kapele, poimenovane po zavetnikih ljubljanskih cerkva so menda v 50 letih prejšnjega stoletja dobile po zaslugah novodobnih veljakov novo globoko vsebinsko ime »vežica«. Ko sem v času svojega župnikovanja v bližini Plečnikovih Žal večkrat poskušal vplivati na to, da bi te »vežice« dobile prvotno ime kapele, sem naletel na gluha ušesa. Najbolj gluhi so bili pri »osmrtnicah« časopisna podjetja. Beseda kapela jim še do današnjih dni ne gre izpod peresa. Sedaj, ko so ti poslovilni objekti zopet v funkciji, bi bilo vredno ponovno o tem razmisliti, saj je tudi Plečnik vedel, da naši predniki na svojih domovih niso nikdar dovolili, da bi njihov oče ali mati ležala mrtva v hišni veži, kjer ni bilo svetih podob, ampak v »hiši«, ki je bila z »bogkovim kotom« in svetimi podobami tudi hišna kapela, kjer se je opravljala domača molitev. Čeprav v tistem času ljubljanski liberali niso mogli vzeti še pred rojstvom pravo ime in ga nadomestiti z davno pozabljenim imenom Zale. Morda bo kdo ocenil to razmišljanje kot nostalgijo za prejšnjimi krščanskimi časi, vendar moramo vedeti, da ti še niso pokopani. Prav pa je, da se ve, kaj dolgujemo svojemu Mojstru.

Drugo obdobje, ki je bilo zelo navezano na obstoj Plečnikovih Žal, pa je bilo dobro desetletje opustitve teh objektov. Še v času uporabe, to je do konca leta 1978 je iz teh kapelic izginila marsikatera sveta podoba, lestenec ali še kaj. Včasih pod izgovorom, da je treba renovirati, pa se ni nikdar vrnilo. Pojavili so se Plečnikovi učenci, ki so se zavedali vrednosti te opreme. Oblasti pa tako in tako niso imele smisla za religiozni navdih teh kapelic in opreme. V Nikolajevi kapeli je nabožno podobo, ko je bil civilni pogreb brez duhovnika, bilo potrebno prekriti, da ta podoba ne bi motila drugače mislečih.

Koncem leta 1978, se je pospešeno gradil na drugem koncu pokopališča krematorij z novimi poslovilnimi objekti. To sta bili poleg službenih prostorov še dve poslovilni dvorani in 18 vežic. Za eno dvorano se je dogovarjalo z nadškofom Pogačnikom, da bi dobila verska obeležja in tako služila prdvsem za cerkvene pogrebe. Toda do tega ni nikoli prišlo. Ob neki priložnosti je skrivnostno zginil pogrebni križ in končal na neslavnem kraju.

Plečnikova umetnina na ljubljanskih Žalah

Slika 47. Plečnikova umetnina na ljubljanskih Žalah Simon Dan

23. decembra 1978 je bil iz Plečnikovih kapel skozi cerkev sv. Križa zadnji cerkveni pogreb. Pomožni škof Stanislav Lenič je čisto slučajno opravil pogrebni obred za mamo jezuitskega patra Franceta Zupančiča. Takrat je bila navada, da so starše duhovnikov pokopavali škofje. S tem pogrebom in z opustitvijo Plečnikovih Žal se je pričelo desetletno »umiranje na obroke« te svetovno znane mojstrovine. Res, ne more se reči, da je nastopilo namerno uničevanje teh objektov. Vendar ni bilo z nobenim ukrepom zagotovljeno dostojno ohranjevanje. Marsikje je zamakalo in zdaj je tu, zdaj drugje zmanjkala preko noči bakrena pločevina. Uprava Žal, ki se je počasi preselila v nove objekte je vseeno držala roko nad tem kompleksom in storila, kar je mogla, posebno, da ni prišlo do vselitve nepovabljenih ljudi. Govorice, ki so se večkrat širile v tem času, da so se naselili Cigani iz bližnje Koželjeve ulice niso bile resnične. Uprava Žal je skrbela, da je bilo vse po predpisih zaklenjeno. Res pa je, da so se večkrat ponoči zadrževali narkomani, ki so puščali za sabo svoje nečedne pripomočke.

Izjema pri tem je bila molilnica (najlepša kapela) ki je dolgo služila kot skladišče. Mislim, da jo je imelo v najemu podjetje »Lesnina«. V njej so imeli domovinsko pravico predvsem jogiji. Vsekakor to ni uničevalo vsaj znotraj tega dragocenega objekta.

V tem času bi ta biser Plečnikove mojstrovine zaslužil, da bi dobil status nacionalnega kulturnega spomenika, če že ni bil prištet k UNESKOVIM zaščitnim spomenikom. Mesto Ljubljana ga smatra kot svoj kulturni spomenik, od avgusta l. 2007 pa so Plečnikove Žale ali pravilno Vrt Vseh svetih, priznan kot Evropska kulturna dediščina. V času svojega županovanja se je inž. Jože Strgar trudil za obnovo Plečnikovih Žal. 26. junija 1991 je tako obnovljene Žale med desetdnevno vojno, ko so letala JNA preletavala Ljubljano blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar ob navzočnosti nekaj deset ljudi. Ljubljančani se tako zopet pod okriljem svojih cerkvenih, včasih pa tudi lastnih zavetnikov zbirajo zadnje trenutke slovesa od svojih najdražjih. Plečnikova arhitektura in oprema, ki je nastala skoraj 30 let pred II. Vatikanskim cerkvenim zborom je tako zelo koncilska, da vernemu človeku vzbuja vero v vstajenje, vsakemu človeku pa daje upanje: še se bomo videli.

Hvala Bogu, da deset let »umiranja na obroke« Plečnikovih Žal ni izpolnilo skritih želja nekaterih ljudi v tistem času, da bi Ljubljančani in vsi Slovenci izgubili to veliko nacionalno vrednoto.

6. Teharje 2007 – 18. obletna spominska slovesnost

6.1. Uvod v sv. mašo

Avtor: Anton Stres

6.1.1.

Drage sestre in bratje, kakor vsako leto smo tudi letos zbrani tukaj na tem prostoru teharskega taborišča, od koder so poleti 1945 tisoči nastopili zadnji del svoje poti do groba. Med nami je gotovo veliko takih, ki so imeli med njimi sorodnike, znance, prijatelje… Mnogo pa nas je tudi takih, ki nismo osebno poznali nobene od teharskih žrtev, saj smo rojeni prepozno, vendar smo prišli sem iz preproste solidarnosti z njimi. To solidarnost nam narekuje Jezus Kristus, učlovečeni Božji sin, kajti on je tisti, ki je posebej blizu tistim, ki so preganjani zaradi pravice, tistim, ki trpijo po nedolžnem. Naših molitev in prošenj zanje tudi danes ne bo zavrgel. Zato ga najprej prosimo, naj nam odpusti vse naše grehe, da bomo te svete skrivnosti v spomin in odrešenje vseh, ki so umrli tukaj ali na vseh moriščih po Sloveniji, lahko dostojno obhajali.

6.2. Škofova homilija

Avtor: Anton Stres

6.2.1.

Drage sestre in dragi bratje!

Leto za letom se zbiramo v tem jesenskem času na prvo nedeljo v oktobru na območju nekdanjega taborišča, od koder so bili po končani drugi svetovni vojni tisoči ljudi odpeljani na razna bližnja morišča in pomorjeni. Brez sodbe, brez najmanjše možnosti, da bi branili svojo čast, svoje dobro ime in svoje življenje. Za enega temeljnih moralnih in civilizacijskih načel velja pravilo, da velja vsakdo za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana. Tudi to človekovo pravico je režim poteptal takrat in jo nato teptal vsa leta svojega obstoja.

Toda resnica prihaja na dan. Prihaja pa vedno bolj zastrašujoča. Čeprav smo marsikaj slutili, nas otipljiva dejstva na novo presunejo in naše najbolj črne slutnje kruto in neusmiljeno potrjujejo. Število odkritih morišč po naši domovini narašča, s tem pa narašča število žrtev, ki jih skrivajo.

Vse to nas potrjuje v tem našem že ustaljenem pravilu, da se enkrat na leto zberemo tukaj na Teharjah, kjer molimo za žrtve, pa tudi za zločince, ki so te morije povzročili. Molimo za spreobrnjenje, molimo za milost sprave, molimo za to, da bi v našem osebnem in javnem življenju dokončno zavladala Resnica in Pravica, ki sta neločljivi spremljevalki Božjega kraljestva in njegove pravičnosti. »Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo«, pravi Jezus v enem od svojih znanih govorov. Če ne prej, na sodni dan, ob poslednji sodbi. Toda za nas same, za naše današnje sožitje, za naše medčloveške odnose in za našo prihodnost, je zelo pomembno in naravnost odločilno, da na to razkritje resnice in na to ponovno vzpostavitev pravičnosti, ki je bila poteptana in je oskrunjena z vsakim zločinom, ne čakamo do poslednjega dne. Upanje poslednje vzpostavitve Božjega kraljestva in njegove pravičnosti na dan poslednje sodbe nas spodbuja in priganja, da se za pravičnost in resnico bojujemo in trudimo, saj vemo, da bo poslednja beseda pripadla njima.

Zato se nikakor ne moremo strinjati s tistimi, ki odkrivanje zakritih in zamolčanih grobišč ter ugotavljanje zgodovinske resnice o povojnih zločinih označujejo z omalovažujočim in prezirljivim nazivom »preštevanje kosti«. Ta nedopustna in prezirljiva cinična besedna zveza razodeva skrajen prezir do žrtev povojnih zločinov, zato je tako govorjenje samo nesprejemljivo in nedopustno. Tudi to je tisti tako imenovani »sovražni govor«, ki ga danes na splošno obsojamo in odklanjamo, ki pa ga je že davno pred nami zelo jasno obsodil Jezus Kristus v govoru, ki smo ga slišali v evangeliju. »Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodiščem. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred veliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹ zasluži, da pride v peklenski ogenj.« Kaj bi Šele Jezus rekel o tistih,

Govori celjski škof Anton Stres

Slika 48. Govori celjski škof Anton Stres Tamino Petelinšek

ki mrtve, ki po nedolžnem pobite in njihove spoštovanja vredne posmrtne ostanke in vse to imenujejo »preštevanje kosti«.

Skromni posmrtni ostanki, ki jih najdevamo v doslej zamolčanih grobiščih, niso brezimne kosti. Tu gre za ljudi, moške, ženske in otroke z imenom in priimkom, za osebe z neodtujljivim človeškim dostojanstvom, ki so imele in še imajo pravico do temeljnega človeškega spoštovanja in časti, pravico do dobrega imena, pravico do groba in pravico, da veljajo za nedolžne, dokler se jim krivda ne dokaže. Zato danes s tega mesta tukaj na Teharjah, posvečenega s krvjo in trpljenjem več tisoč nedolžnih ljudi, protestiram proti tej podli besedni zvezi »preštevanje kosti«, ki se še vse prevečkrat sliši in bere v našem javnem govorjenju in pisanju. Te besedne zveze ne bo uporabljal noben politik ali novinar, pravzaprav noben človek, ki ima toliko vesti in moralnega čuta, da zna razlikovati med dobrim in zlim, med tistim, kar je moralno dopustno in kar je moralno prepovedano. Kdor si še danes drzne uporabljati te besede, ni dojel grozote povojnega zločina in mu z omalovaževanjem tega, kar se je zgodilo, pravzaprav pritrjuje. Ljudje, ki so takrat brez vsake dokazane krivde izgubili življenje, si zaslužijo spoštovanje, sočutje in blag spomin, ki ga vsako verno srce pospremi z molitvijo zanje in zase ter za nas vse, za našo spravo, enotnost, sodelovanje in spoštljivo sožitje.

Drage sestre in dragi bratje! Nas je danes sem pripeljalo in tukaj združilo ravno to: potreba, ki jo čutimo, da po zločinih, ki so se zgodili pred desetletji, in neresnicah, lažeh in prikrivanjih, ki so jim sledili, tudi na zunaj pokažemo, kar čutimo v srcu: spoštovanje in ljubezen do umrlih, željo po življenju v državi, kjer bosta vladali Resnica in Pravičnost, ter molitev in prošnjo k Vsemogočnemu in Usmiljenemu Bogu, da se tudi nad rajnimi, ki so umrli bodisi tukaj ali na moriščih po Sloveniji, uresniči obljuba iz berila, ki smo mu prisluhnili: »Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan in služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.« Amen.

Teharje 2007

Slika 49. Teharje 2007 Andrej Zgonc

6.3. Mislila sem, da me bo zadušilo

Avtor: Blaža Cedilnik

6.3.1.

Prisrčno pozdravljeni, dragi prijatelji!

Bilo je na nekem posvetovanju v Muzeju novejše zgodovine. Sedanji direktor Dežman je na neko moje izvajanje, ko sem se predstavila kot hči po vojni zločinsko umorjenega domobranca, pripomnil: »Do sedaj smo govorili otroci partizanov, sedaj pa je čas, da spregovorite otroci domobrancev«. Torej. Prav bi bilo, da tudi mi povemo svoje zgodbe, povemo svoje travme, ki smo jih doživljali, ki jih ni bilo malo.

Morda bi za uvod moje zgodbe povedala to, da so moji prvi spomini vezani na očeta, stara sem bila od leto in pol do dveh let. Spomini so se mi najbrž vtisnili zato, ker so bili tako polni čustev in tako polni vsega. Mama se pojavi v mojih spominih šele kasneje in prav s tem spominom želim začeti svojo zgodbo. Mama in oče sta stala pri vratih, oče je imel na nogah gojzarje, volnene nogavice in pumparice. To sem pač videla glede na svojo velikost. Mama ga je vprašala nekako takole; »Ali res moraš iti? Ali misliš, da je prav, da greš?« On pa je odgovoril nekako takole: »Kaj pa naj storim? Kam pa naj grem?« Tedaj pa sem ga objela okrog noge in zajokala: »Oči, ne odidi!« Dvignil me je in me pobožal po glavi. Ampak mene je bilo neznansko strah. Čutila sem, da se nekaj dogaja, nekaj, česar ne razumem. Po tistem se ga spomnim samo še takrat, ko se je rodila sestrica. Očitno je takrat prišel domov. Potem ga nisem videla več.

Veliko poznejši je naslednji spomin. Prišla sem v krihinjo in zagledala mamo, kako trga očetove slike in reže s skupnih slik očeta. Na tleh je bil že cel kup raztrganih in zmečkanih in razrezanih očetovih slik. »Mamica, zakaj to delaš, zakaj trgaš očita s slik?« Mama je zatulila in si začela puliti lase. Nisem razumela, kaj se dogaja, a čutila sem, da se je očetu nekaj hudega zgodilo. Ta občutek me je dušil, da še jokati nisem mogla. In takrat so se pojavile te sanje. Znašla sem se v nekakšni votlini, bila je ogromna, sten nisem videla, bolj sem vedela zanje. Na sredini je bil nekakšen kamnit podstavek in na njem je bilo kolo z izrezljanimi ročaji. Očitno se je to kolo pritihotapilo v moje sanje iz knjige o kapitanu Cooku. Bilo je na las podobno krmilnemu kolesu na njegovi ladji. Vedela sem, da je to kolo, ki poganja čas naprej in nazaj. Kolo sem vrtela lepo previdno sem prijemala za ročaje in sem ga vrtela nazaj lepo počasi toliko časa, dokler nisem bila prepričana da je z mojim očetom še vse v redu. Potem sem vedela, da ga moram lepo počasi previdno popuščati, da bom počasi prešla tisti trenutek, ko se je očetu tista huda reč zgodila. Ampak tik pred tem trenutkom je kolo podivjalo in zdivjalo v čas ko sem ga začela vrteti.

Govori urednica Mi med seboj

Slika 50. Govori urednica Mi med seboj Blaža Cedilnik

Vedela sem, da sem ga polomila. Da nisem rešila očeta. Zbudila sem se vsa nesrečna in potrta. Mami se nisem upala pripovedovati o svojih sanjah, ker sem vedela, da bi samo tulila in si ruvala lase. In te sanje so se mi ponavljale skoraj vsako noč, tudi po večkrat. Vsakokrat sem upala, da mi bo uspelo prevr-titi kolo previdno počasi čez tisti trenutek, ko se je očetu tisto hudo zgodilo. A kolo je vedno podivjalo in se vrnilo na prvotni čas.

Ne vem, kdaj so se te sanje nehale. Najbrž sem vse skupaj, vsaj tako mislim, nekako prerasla. Vendar sem še vedno upala, da se bo oče nekoč vrnil. Kadarkoli je kdo pozvonil in pozneje, ko so nas preselili drugam, potrkal na vrata, je v meni zazvenelo: »Oče je prišel.« In vedno znova sem bila hudo razočarana.

Pa sem tudi to nekako prerasla in se nekako sprijaznila z dejstvom, da so mi očeta ubili. Pa vendar sem trepetaje prelistavala prvo Belo knjigo, ki mi je prišla v roke. Pa ga ni bilo v njej. Pa potem drugo Belo knjigo prav tako brez uspeha. Potem so začele izhajati razne knjige o pobojih in vse mogoče knjige o domobrancih in vseh dogajanjih med vojno, proti koncu vojne in po njej, – vse sem pregledala in ga nisem nikjer našla. Kot da ga sploh ni bilo.

Potem je izšla knjiga »Spomini na težke dni« – Janeza Zdešarja. Sestrična me je opozorila, da je v njej omenjen moj oče. In res, v tej knjigi sem našla njegovo ime. Mislila sem, res sem mislila, da sem to že prerasla, čeprav so se mi roke malo tresle, ko sem iskala tisto stran. Ko pa sem zagledala njegovo ime – tam v knjigi, me je hotelo zadušiti in imela sem občutek, da se mi bo srce prebilo iz telesa. Mislim, da je še ena reč, ki bi me zares pretresla. Namreč, če bi našli njegove kosti in bi ga potem pokopali. Tako kot se spodobi. To bi bila pieteta v pravem pomenu besede, kajti ta beseda je nešteto krat zlorabljena s strani tistih, ki so ta zločin zagrešili in njihovih dedičev seveda.

Ne bom govorila o tem – o vseh ostalih spominih, o vseh ostalih stvareh, ki so se mi dogajale, kako so zaplombirali omaro z očetovimi oblačili, kako so partizančki – pravim zato, ker so bili zelo mladi fantje – prišli po njegove stvari in odnesli vse, kar se jim je zdelo in se pri tem vedli grobo in arogantno, kako nas je policija selila v stanovanje, ki ni bilo vredno tega imena, kako kot najboljša učenka na šoli nisem dobila štipendije, kako me niso, spet kot najboljše, sprejeli na klasično gimnazijo, na kateri je nekoč poučeval moj oče – kakšna ironija, da ne naštevam naprej, te stvari me niso zares prizadele.

Pač pa so me prizadeli vsi dosedanji predsedniki države, pravzaprav oba predsednika. Oba sta blatila spomin na mojega očeta in ga, tako rekoč, zmerjala z izdajalcem svojega naroda. Ne sicer direktno, ampak če bereš njihove govore natančno, je to evidentno. Kučan s svojim govorom v Kočevskem Rogu, še bolj pa Drnovšek s svojim govorom v Teharjah, ko je odprl ta veličastni objekt, za katerega se ne da ugotoviti, komu in čemu je namenjen. Tu je trpel in dotrpel moj oče, ki so ga vsi, ki so ga poznali, njegovi dijaki, prijatelji in znanci vključno z mojimi strici partizani, imeli za poštenega, pokončnega in visoko moralnega človeka. Komu naj torej verjamem, komu naj torej zaupam, če ne verjamem in zaupam svojemu očetu?

Prizadela me je tudi politična usmeritev moje ljube Slovenije, v kateri so si dediči komunizma in preko njih mediji uzurpirali zgodovino in resnico. Sama si namreč zares želim, da bi si vsi prizadevali za resnico. Ampak, žal, v Sloveniji ne gre za pravo resnico, čeprav vsi govorijo o tem, ampak gre za »resnico«, ki so jo v dolgih letih – desetletjih – ustvarjali s ponarejanjem zgodovine in, ki jo, žal, veliko ljudi, če ne kar večina, sprejema kot suho zlato. Naj končam z besedami Dušana Radoviča: »Za resnico se bore slabotni, amaterji in diletanti. Na strani laži so najvitalnejši in najbolj agresivni, dobro izurjeni in odlično plačani profesionalci.«

6.4. Še vedno nočejo podpisati končne bilance

Avtor: Justin Stanovnik

6.4.1.

Spoštovani gospod škof, gospod župnik in duhovniki somaševalci, odlični predstavniki političnega in civilnega življenja, gospe in gospodje, dragi prijatelji, ki čutite s tem krajem in ste prišli od blizu in daleč, lepo pozdravljeni! V imenu Nove slovenske zaveze vam bom prebral priložnostno besedilo za 18. spominsko nedeljo na Teharjah.

Vsi veste, kaj se je tukaj godilo pred šestimi desetletji. Šestdeset let je dolga doba in spomin se težko reši skoznjo, ves in cel. Tudi nekaj od tega, kar je bilo tukaj, se je izgubilo in ni več. Ni več vonja po smrti, ki se je ovijal okoli borovcev, ki so tukaj nekdaj rastli; tudi ni več groze, ki je prihajala iz vpitja in sovraštva podnevi in iz črnih noči, ki so požirale kamion za kamionom zvezanih domobrancev. Vse to je imelo svoj vonj. Svoj vonj je imela tudi zadnja zapu-ščenost, ki se je naselila v dušah vojakov, žena in deklet, ki so kak dan ali dva preživele tukaj. Zadnja zapuščenost! Ko so v noči na 18. julij 1988 Janša, Borštnar in Tasič čakali na sodbo, je z njimi vso noč bedela polna frančiškanska cerkev v Ljubljani. Ti tukaj pa so bili sami, zapuščeni od vseh in izdani od vseh. Samo za Boga smo takrat verjeli, da je z nami, tako zelo kot mogoče potem nikoli več. A za vse te stvari samo vemo. Vemo, da so bile, vonja, ki je visel nad tem krajem, pa ni več, ne tukaj, ne v nas. A je v nas nekaj drugega. Čim dlje smo od tistega časa, tem bolj ga razumemo, tem bolj vemo, za kaj je takrat šlo; tem bolj vemo, kakšna zgodovina je takrat tekla. Danes manj čutimo, a zato več razumemo. Ko se Teharje 1945 oddaljujejo od nas in jih že gledamo v perspektivi, vedno bolj razumemo, kaj nam sporočajo. Sedanji ljudje sploh živimo v privilegiranem času. Zakaj je to privilegiran čas? Zato, ker je na koncu velike dobe, ko je vse jasno, ko ni več nobenega dvoma o tem, kaj iz česa nastane ali kaj čemu sledi. Ko je vse prešteto, vse izmerjeno, vse stehtano, vse preračunano, tako v Evropi kot v Sloveniji.

Evropa.

Sedaj vemo, kaj je nastalo iz tega, kar se je začelo v Evropi pred tristo, štiristo leti. Ko je Viljem Blake, eden največjih angleških pesnikov, sicer nešolan človek, bral Baconovo Novo Atlantido, je v knjigo zapisal: Good nevvs for Satan’s kingdom – Dobre vesti za Satanovo kraljestvo. V tisti knjigi ni bilo še nič tako groznega, a je pesnik zaslutil, kaj bo, ko bo tisto, kar je v njej, dozorelo. To, kar je dozorelo čez sto let, je bil jakobinski upor, ki ni imel s francosko revolucijo nič in je bil tako čist upor, kakor je bil tisti, o katerem pripoveduje na prvih straneh Stara zveza. Čez nadaljnjih stopetdeset let se je jakobinski upor ponovil v boljševiški oktobrski revoluciji, ki je tudi bil čist upor in s februarsko rusko revolucijo ni imel nič. Moderna, moderni čas, moderna, ki je obljubljala, da bo človeka v celoti osvobodila, se je končala v protislovju, z nasiljem, za katero človeštvo še ni slišalo. Za te reči mogoče nekoč nismo tako natanko vedeli, danes pa ležijo pred nami in jih gledamo takorekoč v perspektivi. In pomislite. Katoliška cerkev je tristo let svarila pred ekscesi moderne in vztrajala na pozicijah izvorne civilizacije, zasramovana zato in prezirana, a sedaj, ko je vse jasno, tega nihče noče videti.

Slovenija.

Tudi v Sloveniji je sedaj vse jasno: vse prešteto, vse izmerjeno, vse stehtano, vse izračunano. Tudi mi vemo – tudi nam je bilo dokazano – kaj čemu sledi ali kaj iz česa nastane. Kaj nastane, ko dozorijo besedila, ki so jih podpisali Kardelj, Vidmar, Kocbek. Kaj pomeni velika svoboda: leta 1941 so zaplenili narod, da so na njem lahko izvedli revolucijo, leta 1945 so zaplenili državo, da so lahko potem z ljudmi

Govori urednik Zaveze Justin Stanovnik

Slika 51. Govori urednik Zaveze Justin Stanovnik
Teharje 2007

Slika 52. Teharje 2007 Andrej Zgonc

poljubno ravnali, z vsemi skupaj in z vsakim posameznikom; ko so z injekcijami strahu in terorja omamljali ljudi, da jih ni tako bolelo, ko so jim po vrsti jemali duhovno, politično in gospodarsko samostojnost. Vemo sedaj, kaj je iz česa nastalo, pa tudi s kakšnimi zločini in s kakšno lažjo.

In čudno, kakor Evropa ne dovoljuje, da bi krščanstvo vstopilo v njene temeljne listine, čeprav je, kot smo rekli, postalo jasno, da samo krščanstvo lahko naredi Evropo evropsko, tako tudi v Sloveniji agenti propadlega poizkusa, nikakor niso pripravljeni podpisati končne bilance. Moral bi se začeti nov čas, v Evropi in v Sloveniji, a mu ne dovolijo. Mogoče bo nekoč zgodovina našemu času dala ime somrak kontinenta.

Kako daleč gredo te stvari, nekoliko začutite, ko listate po partizanski publikaciji »Slovenski zbornik 2007« s podnaslovom »Narodno osvobodilni boj v narodovem spominu«. Enainštirideset ljudi je objavilo svoja razmišljanja o neki preteklosti in jih označilo »za narodov spomin«. V boljševiškem slogu so narodu konfiscirali spomin in mu predpisali, kako se mora spominjati svoje preteklosti. Ko odprete knjigo, se znajdete v grotesknem svetu: kakor da bi vam nekdo pripovedoval, da po Ljubljani hodijo ljudje po rokah, ali da teče Ljubljanica nazaj v Cankarjev Močilnik. Nič več ti ljudje ne znajo. Kam je šla njihova nekdanja rafiniranost? Nekdanja umetelnost v izdelovanju laži in prirejanju sveta? Samo volja ostati, je v njih še vedno enako velika. Tako zapolnjujejo prostor in ga jemljejo drugim, tudi tem, ki so čakali smrti tukaj.

Eden od izumov iz njihove boljševiške boljše dobe so tako imenovani vojni zakoni. Saj jih poznate, zakon o vojaških grobiščih, zakon o vojnih žrtvah in tako dalje. Ti zakoni so bili zamišljeni in so vodeni kot manever, kot nekakšen politični by-pass, s katerim mislijo, da bodo obšli to, kar je zares važno: mirovna pogodba po državljanski vojni. Če bi se posrečilo obrniti pozornost na mnogo podrobnih reči, si mislijo, se bo ustvaril vtis, da se nekaj dogaja, a se tistega, za kar pri celi stvari gre, še dotaknili ne bi. Za podpis pogodbe po državljanski vojni bi bili potrebni namreč papirji, na katerih bi stala celotna zgodba. To vedo, da morajo preprečiti, pa naj stane kar hoče. Celotna zgodba, na enem papirju napisana, se ne sme slišati.

Nova Slovenska zaveza bo seveda vztrajala na tem: na podpisu mirovne pogodbe po državljanski vojni. Nobenega dvoma namreč ni, da večno ne bomo mogli biti razdeljen narod, kot smo sedaj – narod v stanju državljanske vojne. Nekoč bomo mirovno pogodbo morali sestaviti in podpisati. To besedilo pa bo moralo biti pravično. Saj vemo, mar ne, kaj ta beseda pomeni. Tako, kakor je bilo. Vse kakor je bilo. Ukradena čast mora biti vrnjena. Mirovna pogodba po vojni med dvema državama je morda lahko krivična, pogodba po državljanski vojni pa mora biti pravična: če narod hoče biti eno.

Teharje 2007

Slika 53. Teharje 2007 Tine Velikonja

mora vsak dobiti, kar je njegovega. Kar naprej moramo o tem govoriti. Na kar sem hotel s tem nagovorom posebej opozoriti, je to, da boj slovenskih katoličanov nikakor ni bila slučajna epizoda. Njihov boj, z orožjem in kulturo, je bil v fugi velike zgodovine – boj za Evropo, ki ne bo Evropa, če ne bo obnovila in utrdila krščanskih temeljev. Količine, za katere smo rekli, da so preštete, izmerjene in stehtane, govorijo o tem nedvoumno. Tudi svareče.

Med tem, ko je potekal ta boj, med vojno in po vojni, so na tej zemlji nastajala znamenja, najprej deset in deset, potem sto in sto in nazadnje tisoč in tisoč; znamenja, ki so jo naredila mučeniško. Mislim, da lahko to rečemo. Ta znamenja so tej zemlji dala značaj, ki ga prej ni imela: postala je mučeniška in je bila zato dvignjena nad zgodovino. Mislim, da moramo tako reči. Povejte svojim otrokom in vnukom, povejte jim, da morajo po tej zemlji hodili spoštljivo. Povejte jim – ne nehajte jim o tem govoriti – naj spoštujejo zavezo, ki je bila tako narejena med nebom in to zemljo. Nikakor ne smemo pozabiti, da je to naše jamstvo.

6.5. Zaključek in zahvala

Avtor: Marija Zgonc

6.5.1.

Z molitvijo in sveto mašo, s pesmijo in besedo smo počastili spomin vseh, ki jih nad 60 let pogrešamo.

V imenu Nove slovenske zaveze in župnije Teharje, se zahvalim vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost in pri njej sodelovali. Iskrena hvala celjskemu škofu dr. Antonu Stresu, ki nam vedno pove prave besede in vsem duhovnikom, ki so z njim somaševali. Prisrčna hvala solistki Renati Klančič, župnijskemu pevskemu zboru Sv. Jožefa iz Celja pod vodstvom Simona Jagra, Blažki Cedilnik za njeno zgodbo in slavnostnemu govorniku prof. Justinu Stanovniku.

In hvala od srca vsem vam, ki redno prihajate v Teharje in se morda preko leta tu ustavite, pomolite, prižgete svečo, ali samo tiho obstojite pred strašno teharsko resnico.

Zapojmo pesem »Moja domovina« v pozdrav in slovo tistim, zaradi katerih se srečujemo v Teharjah.

7. Iz arhiva Zaveze

7.1. Dopisovanje med Šerkom in Javornikom (3)

Avtor: Ivanka Kozlevčar

7.1.1.

V ta sklop so zajeta pisma iz Javornikovega tržaškega obdobja, tako smo preskočili pisma iz rimskega obdobja, ki je trajalo od poletja 1946 nekako do konca 1947. Prvo pismo iz Rima bratoma Šerko ima datum 20. 7. 1946, zadnje pa 25. 8. 1947. Rimska pisma izražajo negotovost, kaj se bo zgodilo z begunci, poročajo tudi že o organiziranem preseljevanju zlasti v Argentino in polna so nejevolje nad slovenskimi voditelji, ki da malo ali nič ne storijo za slovensko samostojnost in da se zlasti Miha Krek oklepa jugoslovanstva in se distancira od domobranstva, Javornik je v Rimu imel službo nekakšnega redarja ali čuvaja v okviru pomožnih enot zavezniške vojske, ker pa teh po uveljavitvi mirovne pogodbe niso več potrebovali, je izgubil službo. Bal se je tudi, da bi ga vrnili v Jugoslavijo, ker je obstajal seznam oseb, ki jim je to grozilo, zato se je želel kam umakniti in je šel k Šerkovim v Pallanzo ob Lago Maggiore, nato na Tirolsko in končno po posredovanju prijateljev, zlasti Šerkovega bratranca Edvarda /Pogačnika/, v Trst. Trst mu je s tedaj še neurejenim statusom prišel prav in počutil se je kolikor toliko varno.

V Trstu je sprva mislil, da bo urejeval list Domovina, glasilo Slovenske demokratske zveze, v katerega je v začetku tudi veliko pisal vendar s tem ni bilo nič. Zaradi znanja jezikov je dobil službo pri zavezniški upravi, ki ga je dala na razpolago radiu. Bil je blizu domovine in na voljo je imel tuje časopisje, tako da je lahko pisal aktualne politične komentarje za radio, ki so jih z zanimanjem poslušali tudi v Sloveniji Političnemu dogajanju ob resoluciji Informbiroja, priključitvi Trsta Italiji in madžarski vstaji je posvetil mnogo prostora tudi v svojih pismih. Pisma, ki so jih dobivali izseljenci v Argentini so pogosto krožila med njimi ali pa se brala vsaj v odlomkih pri njiliovih srečanjih, zlasti ob nedeljah po maši. Vsak glas iz domovine, tako o domačih ljudeh in seveda tudi o političnih razmerah, so željno poslušali. Kljub temu da so si organizirali svoje skupnosti s šolami, cerkvami in družabnimi prostori in si tudi našli vsak svoj prostor pod argentinskim soncem, so vendarle v mislih še živeli doma. Še v devetdesetih letih mi je Jože Ziherl v Buenos Afresu rekel: »Ko zvečer molim in obsedim sam, se moje misli ne mudijo pri mojih otrocih ampak potujejo po Polici od hiše do hiše in se ustavljajo pri ljudeh, ki še živijo ali pa jih ni več, in pri vsem, kar smo skupnega doživeli. Nikoli ne bi mogel izraziti bolečine, da nisem mogel biti ob zadnji uri pri svojih starših in jih spremiti k zadnjemu počitku. Če ne bi imeli tukaj te svoje cerkvice in srečevanj, bi zboleli od domotožja.« In vendar je bil to mož, ki je bil že od otroštva navajen težkega življenja. Z bolečino so čakali da se bo v domovini kaj spremenilo in se jim bo odprla. Iz vsega tega lahko razumemo, da Javornikova pisma niso bila le privatne narave, ampak so zlasti politične komentarje neposredno prebirali tudi drugi ali pa so jim bili kako drugače posredovani. Pisma so zanimiva tudi zaradi prikazovanja razmer v Trstu, kjer zaradi političnih delitev ni prišlo do enotnega nastopa Slovencev in je bilo zamujenih več ugodnih priložnosti. Nad ljudmi je prežala Ozna, ki si je na različne načine prizadevala zaplesti ljudi v svoje mreže in jih s tem zlomiti.

Poleg pisanja političnih komentarjev je za radio tudi mnogo prevajal in prirejal druga besedila pa tudi pisal izvirne prispevke, tako da mu ni ostalo dosti časa za večja izvirna dela. Pisal je krajše stvari v Mladiko in Meddobje in si delal načrte, ki pa jih zaradi prezaposlenosti ni mogel uresničiti. Ob odhodu iz Trsta je imel, kakor sam pravi, dva zaboja različnih besedil, v glavnem za radio, za katera tudi v Ameriki ni imel časa, da bi kaj naredil iz njih. Za sedemdesetletnico mu je uspelo pripraviti le novo razširjeno izdajo knjige Pero in čas.

Po priključitvi Trsta Italiji in prenehanju zavezniške uprave je izgubil službo, pri radiu je delal le še pogodbeno, vendar mu dela in zaslužka ni manjkalo, ni pa imel časa za lastno ustvarjaiye.Tako se zgodilo tudi mnogim drugim, ki niso imeli urejenega državljanstva in so morali začeti razmišljati o zaposlitvi drugod. V tem času je k njemu prišla iz Slovenije po spletu okoliščin žena z otroki, tako da si je po dolgem času zopet uredil dom. Rad bi ostal blizu Slovenije ali vsaj v Evropi vendar kaže, da to ni bilo mogoče, zato je odšel v emigracijo v ZDA. Ustalil se je v Washingtonu, kjer je imel zahtevno službo prevajalca in vodiča funkcionarjev iz Slovenije in Jugoslavije. Na potovanjih z njimi si je naredil 15 knjig zapiskov, kot sam pravi v pismih iz Washingtona, ki pa jih tudi ni mogel nikoli uporabiti. Leta 1974 je šel v pokoj, čez dve leti pa je že zbolel za rakom. Po prvi operaciji je dobro okreval, nekdanje energije pa zaradi bolezni, pa tudi starosti ni imel več. Neizmerno garanje ga je utrudilo.

Prvo Javornikovo pismo iz Trsta ima datum 23. julij 1948. zadnje pa 30. junij 1958. Pisana so na tankem kopirnem papirju, ime na koncu je v rokopisu. To kaže na to, da je tipkal v več izvodih in da si je kopije verjetno shranil. Tem pismom je priključeno tudi pismo iz Washingtona, napisano Edvardu Pogačniku, ki nekoliko osvetljuje njegove začetne težave in delo v Ameriki pa tudi družinske razmere, zlasti hčerino bolezen.

Šerkovi so se izselili v Južno Ameriko, v Argentino. Franci se je kot inženir kemije zaposlil v Paragvaju in najel v Puerto Pinscu hišico za mater, da bi kaj prislužil za njihov skupni cilj: nov lesni obrat, s katerim bi nadaljevali svojo družinsko tradicijo. Temu so posvetili vse svoje moči. Njihov znanec Sotelšek je imel strica v Salti in Franci je upal, da mu bo ugladil pot do žage. Začel je v Estanciji Vieji 200 km od Salte, pri čemer mu je največ pomagal Mihelič iz Slovenj Gradca, v Salti pa si je kasneje kupil skromen dom, v katerem je kasneje v glavnem prebivala mati, ko sta s Francijem prišla k Danielu. Oba brata pa sta večino časa živela daleč stran v gozdu na skavtski način, kot je poročal Franci konec tedna pa posvečala materi.

V teh garaških letih nista imela ne časa in skoraj ne možnosti, da bi si uredila družinsko življenje. Ko je kazalo, da njihovo podjetje že trdno stoji in bi si lahko malo oddahnila, je prišla bolezen in januarja 1978 je umrl Franci za rakom. Daniel je ostal sam z vso odgovornostjo za podjetje in skrbjo za ostarelo in bolno mater, ki je tudi kmalu po tem umrla.

V pismih Šerkovih se nam kaže podoba slovenske podjetniške družine, ki si je z lastnim delom iz ljubezni do svoje dejavnosti in notranje potrebe po ustvarjanju prizadevala v skoraj nemogočih razmerah ustvariti to, kar ji je bilo v domovini krivično odvzeto. Ob tem so si vzeli vendarle še čas za kvalitetne knjige, razmišljanje in prisrčne medsebojne odnose. Zavedali so se na primer Javornikove ustvarjalnosti in potrebe, da nekdo o vsem tem dogajanju tudi kaj kvalitetnega napiše. Svojega daru za pisanje zaradi drugega dela nista mogla razviti, čeprav ga njihova pisma kažejo. Nehote človek pomisli kako bi v domovini tedaj in zmeraj potrebovali take ustvarjalne ljudi in kako pomembno bi bilo, da bi take osveščene družine ohranili. Revolucija jim ni vzela samo premoženja, saj bi se zaradi svoje ustvarjalnosti vsak lahko preživljal, pač pa jih je izruvala iz zemlje in sredine, v kateri so trdno rasli in ohranjali družinsko izročilo. Zaradi posebnih okoliščin si tudi niso mogli ustvariti družin.

S tem zaključujemo objavljanje dopisovanja med Javornikom in Šerkovimi ker je njihovo dopisovanje v Javornikovem washingtonskem obdobju v glavnem zajeto že v prvem sklopu objavljenih pisem. Našim bralcem so pisma razkrivala njihovo življenje in delo, misel in trud za lastno eksistenco, pa tudi za usodo Slovenije, kolikor je bilo v njihovi moči. Mislili so na samostojno Slovenijo v času, ko se o čem takem v Sloveniji ni smelo in tudi ne hotelo ne ob koncu vojne in tudi pozneje ne. Taka Slovenija ne bi mogla graditi na revolucionarnem razkolu. Ni mogoče prezreti dejstva, da so bili v emigraciji na osamosvojitev pripravljeni in da so zanjo naredili vse, kar je bilo mogoče, pa če jim Slovenija to hoče priznati ali ne.

7.1.2.

Draga Dano in Franci! Trst, 23. jul. 1948

Zdaj je pol leta, kar smo se ločili, ter poldrugi mesec, kar sem dobil prvo Francijevo pismo. Da nisem prej pisal, je v začetku bil vzrok ta, da sem ob ločitvi nekam čutil, da ste tudi Vi podlegli govoricam /…/ o meni. Potem je prišla še štorija z izključitvijo gorečnikov s transporta, ki so jo seveda tudi pripisali meni, dasi sem zanjo izvedel šele čez mesec dni na Tirolskem. Da mi v takem trenutku in v položaju, v katerih sem zaradi Titovih zahtev tedaj bil, ni bilo vseeno, da kdo od Vas vsaj za trenutek verjame, da sem komunist, si lahko mislite. Zato sem sklenil, da bom pretrgal vse zveze s komer koli, ki brezpogojno ne verjame v mojo poštenost, dokler ne bo čas vsega postavil v pravo luč.

Ta mesec, kar sem tu v Trstu, me je pa v glavnem oviralo delo. Ves čas nisem pisal nikamor drugam kakor Agni.

Po vrnitvi v Rim sem točno izvedel, zakaj se policija zanima zame. Po uveljavitvi mirovne pogodbe je Jugoslavija takoj predložila seznam ljudi, ki bi jih Italija po določilih pogodbe morala izročiti. Na tem seznamu sem bil tudi jaz. Italijani sami, so mi dejali, nimajo namena kogar koli iskati in izročati. Če jih pa poslaništvo opozori na človeka in pokaže, kje stanuje, morajo po uradni dolžnosti priti spraševat. Mene so iskali, pa me niso dobili, in so sporočili ambasadi »risulto essere partito«. Zanje je bila stvar opravljena. Rekli so pa, da je verjetno, da se bodo morali še zanimati zame, ker je vidnih Slovencev v Rimu tako malo, da mene OZNA ne bo izpustila iz vida in bo kar naprej drezala. Zato je pametneje, če se umaknem. Zahtevali so tudi Kreka /Miha Kreka/ itd.

Iskali so podatke o meni tudi na Colliju, kaj sem, kako sem itd. Tam Dolšina in drugi seveda niso dejali, da sem komunist, pač pa so me označili za Krekovega nasprotnika. Krek je pa uradni vodja nekomunističnih Slovencev. Kdor je proti njemu, je seveda komunist – kakor se je ta gonja začela že v Bagnoliju. Te intrige ni bilo težko izpodbiti. Videl sem pa, da v Rimu ni več moči obstati.

Ko sem bil že iz Rima, od koder sem težko šel, je Intermarij, ki ga vodi bivši predsednik estonske republike g. Lozoraitis, interveniral zame na notranjem ministrstvu in dobil tam zagotovilo, da se lahko vrnem in da ne bom imel nobenih težav. Vendar sem se bil tedaj že odločil za Trst. /…/ Od mojih zoprnikovjih je tedaj sicer večina pobegnila v Argentino, ker so, kakor zmeraj, položaj popolnoma napačno presojali ter se dali begati Krekovim defetističnim napovedim.

Ko sem šel iz Rima, sem pisal Edvardu /Šerkovemu bratrancu/, da službo sprejmem in naj mi pošlje uradni poziv, da bom lahko šel v Trst. Po tem pismu mi je on poslal nujno vabilo, naj se odločim, ali sprejmem ali ne. Ko pa je dobil moje pismo, so nastopile razne zapreke. Še danes ne vem točno, zakaj. Zdi se mi, da so razni jugoslovenarji, ki so na radiu in okoli Edvarda, moža zaplašili, da bo sebi pokvaril šanse, če bo mene spravil v službo. Spet stari strah in zavist, kakor na vsak korak, kjer se pokažem.

Čakal sem 3 tedne pri Mimi /sestra Mimi Javomik/, da pride dovoljenje, pa ga seveda ni bilo. Potem sem šel na Tirolsko k Žebotovi /Ciril Žebot/ tašči in tam visel mesec dni, preko velike noči. Ludvik je medtem delal z vso paro za dovoljenje, a se je vleklo in vleklo. Potem sem šel v Udine, prepričan, da mi dovoljenje prineso tja. Namesto tega me je čakala Marta in me peljala v Gorico, kjer so skomandirali streho in zavetje, da nisem vedel, ali sem tič ali miš. Tam sem čakal ves april in obupal, da bom mogel v Trst. Ilegalno nisem maral, legalno ni bilo mogoče.

Ko sem se že odpravil, da grem nazaj na Tirolsko, magari za hlapca, zakaj prav tedaj so mi usahnili vsi viri, delati pa nisem mogel, ker sem imel svoje stvari razmetane po vsej Italiji, pa vdere neki večer v mojo sobo v Gorici Miloš Kravanja. Bolj bi bil pričakoval Krekovega duha kakor njega. Bila sva brž zmenjena: on je v ameriški obveščevalni službi in dokaj važen človek. Bil je vesel, da mi lahko pomaga. Vzel je podatke in čez dva dni sem imel pravilno, dasi napak polno dovoljenje za Trst, kamor sem prijadral 29. aprila.

Tu sem se spet znašel v stari družbi in moram reči, po vsem tistem, kar sem februarja, marca in aprila prestal duševno in sicer, kakor riba v vodi. V nekaj dneh sem bil spet »in gamba«, bolj kakor kdaj prej. Staro tovarištvo med ekipo Slovenskega doma se je izkazalo za kos vsem preizkušnjam, in to v oprijemljivi obliki. Od tedaj, kar se družbe in razpoloženja tiče, živim tako zadovoljno in veselo kakor že vso emigracijo ne. Gotovo tudi vse okolje in razpoloženje pomaga, da delam kakor vol in mi vedno zmanjkuje časa.

S službo tukaj ni bilo nič. Edvard mi je zrihtal priložnostno delo na radiu. Sestavljam doma tiskovne preglede. Prebirati moram veliko tujih listov. Moj stari žurnalistični nos in sreča mi pomagata, da je skoraj vsak drugi pregled majhna senzacija. Tudi velikih je bilo te tri mesece že dokaj, med njimi ena takoj v začetku, ko sem nekaj po nekem francoskem tedniku, nekaj pa zaradi svojega poznanja ljudi in položaja prvi – in menda edini – podal resnična ozadja procesa /Dachauski procesi 1948, 1949/ proti Diehlu / Branko Diehl/ in tovarišem. Stvar je povzel tudi italijanski radio in nekateri listi, med njimi Oggi. Jaz seveda od tega nisem nič imel, ker se moram v takih rečeh zmeraj skriti za firmo kakega tujega lista. Potem gre lahko vse v eter in na ono stran, kjer te vsakodnevne tiskovne preglede poslušajo, kakor so nekdaj London. Pišem lahko vse, kar se mi zdi, samo da navedem vir. In res sekam po Titu in komunistih in Sovjetih tako kakor v najboljših časih Slovenskega doma. V začetku sem se malo kamufliral, a sem kmalu videl, da je tu v Trstu njihova obveščevalna služba na psu. Mesec dni po prihodu sem srečal /Vladimirja/ Bartola / avtorja Alamuta/, ki nosi brado in je bil do zadnjega debela živina v rdeči soseski. Niti on ni vedel, da sem tu. Zdaj ko so v popolnem razkolu in divjem boju sami med seboj, pa človek sploh živi in dela, ko da bi ne bilo nič. Če bi bilo delo še tako plačano, kakor je zanimivo in zadoščenja polno, potem bi bil na konju.

Edvard se je kljub vsemu do mene lepo izkazal. Da se te mesece ni bolj pobrigal za službo, so krivi nameni, ki jih ima glede mene z Demokracijo. Tam je precej vse na psu, nesistematično in nestrokovno. Zdaj bodo tiskarno preselili v Trst, potem me Edvard obeta tam narediti za človeka s približno enako vlogo, kakor sem jo imel pri Slovenskem domu. Seveda je treba delati previdno, ker je zavistnikov in konkurentov, do hudiča malenkostnih, tudi tukaj dosti. Pri ljudeh, ki so me poznali samo po klerikalni obrekovalni fami, sem razbil že dosti predsodkov in se vpeljal, kamor sem se hotel.

Dela in nalog je tu ogromno, ljudi pa nič. Zato garamo na vseh koncih in krajih: od cerkvenega pevskega zbora pri Sv. Antonu do ljudskih iger na radiu. Tu je bilo vse tako prekvašeno po komunizmu in frattellanzi, da je vsak korak, ki ga slovenski inteligent naredi, nacionalno delo. Celo če greš v gostilno na Kras in tam zapoješ, da ljudje vidijo, da reakcija ni kaka divja žival, si nekaj naredil. Če bi vsa inteligenca tukaj delala toliko, kakor dela naša gruča, tako vsestransko in brez strankarske ozkosti, bi v dveh letih lahko tržaško ozemlje docela prekvasili. Ludvik /Ludvik Klakočer/, ki je po svojih mojstrskih tečajih angleščine po radiu najbolj popularna slovenska osebnost v vsej Tržaški državi in izven nje, ima med Slovenci, Amerikanci in Italijani večji ugled kakor vsi ostali skupaj. Res da dela noč in dan, in to najbolj nemogoče reči, ima pa on in mi vsi od tega tudi zadoščenje. Spet imaš enkrat občutek, da nisi tujec, marveč nekje doma. Ljudje so sila družabni in dobri, vse drugače kakor naši leskovci, samo prav se jim moraš približati, zlasti družabno. Mi – Ludvik, Ivo /Ivo Bergant/, France /France Zupan/, Martin Globočnik, ki se ga morda spomniš iz Ricciona, in jaz – smo postali sloviti tudi po krokarskih junaštvih, ki so včasih res udarniška, a imajo poleg heca še drug smisel. Naša družba je tako iskana, kakor zlepa katera ne. Skratka, za zdaj nam je tukaj dobro biti v vsakem oziru, zato se bova z Ludvikom zelo premislila, če bi sploh kam šla iz Evrope, pa naj bi to bilo tudi v Združene države.

Edino materialno se še otepam, a dosti zato, ker ne maram nikjer prositi. Zame mi ni toliko kakor za moje doma, kjer je zmeraj slabše in hujše. Od tu lahko pošljemo preko Kopra 10-kilogramske pakete česarkoli, a žal sem do zdaj zmogel samo štiri. Vital /Javornikov svak Vital Vodušek/ me je spet pozabil./…/ Nič hudega! Ne bo dolgo, ko bo boljše. Možnosti za zvezo z Ljubljano je tu dokaj: za denar, za pošto, celo to pošiljam mimo cenzure. Zvečer oddam, zjutraj je v Ljubljani.

Omembe vredni politični dogodki v tem času, kar nismo bili v zvezi, so naslednji.

Bitenčev proces. Krekovci skušajo /Mirka/ Bitenca prikazati kot heroja. Če ne bi bil mož svoje zmote plačal z glavo / obsojen na smrt junija 1946/, bi si ga ne obotavljal imenovati bedaka. On, Krekov vojni minister, je bil tako nepočakan in tako v strahu, da ga bo kateri drugi »vojskovodja« zasenčil, da je sam šel na teren in sam opravljal kurirske in druge posle, ki so bili sicer naloga navadnih prostakov. A to je miselnost Krekovega kroga, da ne sme k stvari nihče drug kakor oni, da bodo oni poželi vso slavo in vse sadove.

Jaz sem ves proces natančno poslušal po radiu. Bitenc se je držal sramotno. Domobrance, katerih poveljnik je bil in za katerih usodo je delno tudi on odgovoren, je v začetku procesa proglasil za kolaboracionislično vojsko. Priznal je vse, celo dosti več, kakor so od njega zahtevali. Razodel je vsa ozadja klerikalne politike med vojno, zvrgel vso odgovornost za kolaboracijo na SLS in povedal tisto, kar smo itak mi vsi vedeli, a je Krekov krog odgovornost za vse zvračal na nas. Priznal je tudi, da je tistih 18 angleških in ameriških letalcev bilo izročenih Nemcem z njegovo vednostjo in odgovornostjo. Če se spomniš, koliko gonje in laži je bilo zaradi tega proti meni in listu, boš videl, kako podli so bili ti ljudje. Še novembra 1946 so me v Rimu pri moji komandi denuncirali zaradi tega. Toliko pošten je Bitenc bil, da ni krivde za to pri razpravi skušal valiti na nikogar drugega /…/.

Druga stvar je proces proti /Branku/ Diehlu, inž. Borisu Kranjcu, inž. Stepišniku, Ozvaldu in drugim. To je bil prvi Titov odgovor na pritisk iz Moskve. Vsa ta skupina je pripadala pravim stalinistom in zastopnikom internacionalistične, moskovske linije v jugoslovanskem komunizmu. Njena voditelja sta bila Hebrang in Žujevič. Sovjeti so že februarja letos sklenili, da bodo Tita likvidirali. Zvabiti so ga hoteli iz Jugoslavije in ga ubiti, ker je hodil v zunanji politiki svoja pota in hotel postati evropski Stalin. Namesto Tita, Kardelja in sedanjih oblastnikov naj bi bila v Jugoslaviji prevzela oblast skupina pravih stalinovcev, ki bi bili v vsem do kraja poslušni Sovjetom. Ozvald, Diehl in drugi so bili v trojnem škripcu. Po eni strani so Tito in njegovi vedeli, da so vsi ti ljudje v Dachauu po nalogu partije sodelovali z gestapom in morili nekomuniste. Po drugi strani so to vedeli Sovjeti, ki so jim grozili, da jih razkrinkajo, če ne bodo poslušali njih. Po tretji strani pa so dokumente o tem imeli v rokah Zavezniki, ki so tudi grozili z razkrinkanjem, če ne bodo vohunili zanje. Ko je Tito videl, da mu Sovjeti s pomočjo teh kreatur pripravljajo padec, je prehitel in Sovjete in Zaveznike ter dal vso to skupino, ki naj bi ga bila po zapovedi Moskve likvidirala, obsoditi in postreliti. Hebrang in Žujevič sta ostala sama, nakar je lahko obračunal z njima. Proces je kričeče razkrinkal nemoralo komunizma, njegove metode in njegovo brezobzirno uničevanje političnih nasprotnikov. Roka usode je v tem, da so najhujši in najzvestejši slovenski komunisti dobili plačilo od tiste roke, ki jih je v zločin poslala, zakaj Tito je bil že leta 1937 sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije. V ugodnem trenutku bo ameriška obveščevalna služba, ki ima v rokah te dokumente, lahko z njimi umazala tudi njega in vse druge. Zdaj jim to ne kaže, ker je Tito karta v njihovi politiki proti Sovjetom.

Titovo izobčenje in kriza v vzhodnem bloku. To stvar sem, mislim, od vseh Slovencev najbolj pozorno zasledoval. Potek krize, vzroki, morebitne posledice, mednarodni in slovenski zaključki iz nje bodo podrobneje popisani v prihodnjih številkah Demokracije.

Na kratko je stvar naslednja. Do preloma v svetovnem komunizmu in v vzhodnem bloku je prišlo zaradi Titove megalomanije, ki je vzbujala Stalinovo ljubosumnost. Tito je hotel biti ne le absoluten, nikomur podložen gospodar Jugoslavije, marveč se je bavil še z večjimi načrti. Hotel je najprej z Bolgarijo in Albanijo ter morebitno komunistično Grčijo skleniti balkansko federacijo, kateri bi sledila srednjeevropsko-balkanska sovjetska zveza. Zato se ni maral niti v zunanji politiki niti v vojaških vprašanjih niti pri izvajanju socializma docela podrediti Sovjetom. Če bi se Titovi načrti uresničili, bi se težišče in vodstvo svetovnega komunizma iz Moskve preneslo na Zahod. Sovjeti pa gledajo v mednarodnem komunizmu samo orodje svojega, ruskega imperializma. Če bi se osnovala še druga sovjetska, neruska država, bi prej ali slej po logiki vsakega imperializma postala tekmec in sovražnik sovjetske Rusije. Tito je računal, da bo ta trenutek prišel s Stalinovo smrtjo. Tedaj bi on bil v svetovnem komunizmu najbolj popularna osebnost. Zato je svojo osebno propagando pognal do absurda.

Komunizem v Jugoslaviji je Tito izvajal, kakor je njemu kazalo. Ne prenasilno in prenaglo, da ne bi vzbudil prehudega ljudskega odpora. Zaradi tega ni maral kolektivizirati kmetijstva. Gospodarska kriza, ki je v Jugoslaviji že podobna kaosu, ga je silila, da je trkal na vrata pri Ameriki. Sovjeti so samo jemali, dali niso nič. Če bi hotel izvesti industrializacijo dežele, bi mu pri tem mogla pomagati samo Amerika. Zato bi bil silno rad skozi kaka postranska vrata zlezel v Marshallov načrt. Amerikanci so mu seveda apetit vzbujali na vse načine, ker so vedeli, da gre Titu za obstanek njegovega režima./…/

Z vsem tem se je Tito seveda izneveril pravemu komunizmu – stalinizmu, čigar glavna oznaka je popolna predanost imperialističnim interesom sovjetske Rusije. Stalin je to prepozno opazil in prepozno začel v jugoslovanski partiji organizirati svoje oprode pod vodstvom Hebranga in Žujeviča, da bi likvidirali Tita in Jugoslavijo spet docela udinjali sovjetskim ciljem, a to ni govora, da bi se mož s Stalinom poravnal, če hoče obdržati glavo.

Sam, brez ameriške gospodarske, politične in vojaške pomoči, seveda ne bi mogel Sovjetom dolgo kljubovati. Amerika pa mu trajne pomoči ne bo dala brezpogojno, to je brez postopne uvedbe demokratičnih svoboščin v Jugoslaviji. Ker gre USA za tem, da dobe novo bazo proti Sovjetom, še bolj pomaknjeno na vzhod, kakor pa je Italija, ga bodo verjetno pustili, da bo še nekaj časa z njihovo pomočjo zganjal svojo zvrst komunizma ter igral vlogo nekakega vzhodnega Franka. Služil jim bo že s tem, da ne bo aktivno s Sovjeti. Prej ali slej pa bo razvoj v Evropi tudi Jugoslavijo privedel tja, kjer jo hoče imeti Amerika in mi vsi – v demokracijo in svobodo. Če bo Tito priden, si utegne rešiti glavo. Usoda mu je pa pisana. Naj pride enkrat samo do kolikor toliko svobodnih volitev, pa sta on in komunizem likvidirana čez noč. /…/

S to krizo sta jugoslovanski in svetovni komunizem dobila nepopravljiv udarec, čigar usodne posledice se bodo videle šele čez čas. Padel je mitos, da je Tito nepremagljiv, ker za njim stoje Sovjeti. Sovjeti stoje samo za tistim, ki služi njim in njihovemu imperializmu, dokler jim to kaže. Padel je mitos, da so Sovjeti vsemogočni – če se jim pa lahko izneveri in uide iz jarma država, o kateri smo vsi vedeli, da oni v njej vedre in oblače. Padel je dalje mitos, da je svetovni komunizem pod vodstvom moskovske kurije granitno enoten ideološki in politični sklop – ko pa lahko odpade od moskovske vere ena cela partija. Komunizem je zdaj dosegel tisto stopnjo, ko se bo zaradi svoje številčne ogromnosti začel sam razkrajati.

Titov primer je zamajal ves satelitski tabor. Vsi samo čakajo, če bo njemu uspelo ali ne. Če mu bo, se bodo odpadi množili in Evropa bo naglo doživela prerod, in sicer brez vojne./…/

To je bil eden tistih nepredvidenih dogodkov, na katere obrtni politiki nikdar ne računajo, ki so pa v razvoju sveta bolj odločilni kakor pa razni logični razvojni sistemi. Zdaj se je pokazalo, da je bilo mrzlično organiziranje izselitve naših ljudi iz Evrope, zlasti inteligence, prenaglo in škodljivo. V primeru kake nagle spremembe, ki ni izključena, ne bomo imeli blizu domovine nobenega organiziranega jedra, ki bi se moglo hitro vrniti ter poseči v dogodke. /…/

Kaj pomeni Titovo izobčenje za komunizem, kaže razdor, ki je nastal v tržaškem komunizmu. Laški komunisti so se pokazali najprej Lahe in so šli s svojo partijo. Danes udrihajo čez Tita in razmere v Jugoslaviji hujše kakor reakcija. Slovenski del je prve dni tudi potegnil s Kominformom. Potem so prišle represalije, zakaj ves tržaški komunizem in njegove apostole je plačevala Jugoslavija. In tako so se razcepile vse njegove ustanove: Partija, Centralni komitet, UAIS, OF ter se med sabo žro, da nič drugega ne vidijo. Primorski dnevnik se je opredelil za Tita. Lavoratore za Kominform. Ljudje sami so zbegani, od česar bi lahko ob spretni propagandi in izkoriščanju položaja pridobili antikomunisti. Strah pred komunisti je v veliki meri izginil in tako se je zgodilo, da je Demokratska zveza /Slovenska demokratska zveza, ustanovljena 1947, povezovala sprva liberalne in katol. usmerjene skupnosti v boju za pravice Slovencev/ prvo nedeljo julija lahko imela prvi javni shod, ki si ga komunisti niso upali niti z besedo motiti. Mesec dni poprej bi bilo kaj takega nemogoče./…/

Ne vem, kako na te dogodke reagirajo tam doli pri Vas. Mislim, da je marsikomu žal, da je tako hitel. Rudu /pisatelj, publicist Ruda Jurčec/ sem na prvo pismo že lani pred božičem odgovoril, pa se ni nič več oglasil. Ne vem, kaj dela. Tistih njegovih »cajteng« smo pa sem dobili tudi eno samo številko. Reci, naj se kaj oglasi, potem se mu bom pa tudi jaz. Pa pozdravi ga, kakor tudi vse druge znance, razen Baraga, /…/

O Kreku v USA ni dosti slišati, razen tega, da je stopil v uredništvo Ameriške domovine /izhajala od 1808 v Clevelandu/, ki je zdaj logično še slabša, kakor je bila prej./…/

Kraljev /jugosl. kralj Peter II. / obisk v USA se je končal s fiaskom. Amerikanci so ga poklicali tja, da bi spravil begunske Srbe in Hrvate, ker bi radi imeli neko enotno jugoslovansko begunsko predstavništvo, za vsak slučaj. Toda ne eni ne drugi niso marali odnehati. Največ, kar so Srbi koncedirali, je vidovdanska centralistična ustava, ki je že prvo Jugoslavijo pokopavala od 1921 dalje. Mislim, da so Amerikanci čez kraljevsko jugoslovansko rešitev naredili zdaj križ. Kralj je potem ostentativno obiskoval samo Srbe in srbske ustanove ter se dal v vseh poročilih imenovati srbski, ne jugoslovanski kralj./…/

Kar se mojega prizadevanja za v USA tiče, je zdaj, ko sem dobil affidavit, vsa zadeva na konzulatu. Ne bom posebno pospeševal, dasi me oče sili in drugi tudi. Zelo me je presenetila novica, da so nekrekovci imeli pred časom sestanek glede ustanovitve dveh listov. Enega bi urejal Ludvik – angleškega, drugega jaz – slovenskega. Sklenili so. da naju čim prej dobijo tja. Edini, ki se je uprl temu. da bi karkoli naredili zame. da pridem v USA , je bil Žebot / Ciril Žebot/. Zdaj imam o njem končno in neizpodbitno sodbo. Tako sva si vsaj na čistem in na jasnem.

Kako kaj Vi? Ali shajate? Kakšne skrbi ima gospa zdaj, ko ni ne Ozne ne mene, da bi Vama stregli po življenju? Franci / ing. Franci Šerko. Danielov brat/ je že v džungli, kakor pravi Edvard. Meni se kar zdi, da ste šli malo prezgodaj tja dol. Zdaj se je odprla Kanada in poročila od tam so sijajna./…/

Za danes sem napisal za silo, če ne bo poštnina prehuda. Zdaj že tri dni pišem sama pisma, da sem duševno in žepno docela izčrpan. Odslej bom odgovoril na vsako Vajino pismo, in sicer takoj.

Drugače pa ostanemo, kakor smo bili. Oglasite se kmalu, da bom zvedel kaj novega o zlati deželi. In pozdravljeni

Vaš Mirko

7.1.3.

Dragi Dano in oba ostala! Trst, 10. sept. 1948

Tvoje pismo je prišlo 6. septembra in danes Ti kljub vsej stiski za čas že odgovarjam. /…/ Glede vsega tistega, kar doslej ni bilo jasno, velja tudi zame, kar si napisal Ti: da ostanemo, kar smo bili! Moraš pa razumeti moje razpoloženje zadnje dni v Bagnoliju, zlasti pa potem v Rimu in na ostalem beganju po Italiji, ko sem vsak dan zvedel za kakšno novo grozodejstvo, ki da sem ga zagrešil, in novice o tem so letele bliskovito na vse strani. /…/Tu se je navdušenje za odhod kamor koli zelo poleglo. Vsi dobivajo pozive, a nihče ne mara iti, vsaj v Argentino ne./… / Slovenski IRO je zdaj ves tukaj: Falež, Leskovar, Hribar, Felicijan. Postavajo in se gredo gospodo in »boljše ljudi« pod pretvezo, da imajo naročeno, ne se z »begunci«, to je z nami, družiti – razen kadar jim je dolgčas ali kadar bi radi prišli do kakih novih žensk. Ko smo bili v Rimu vsi reveži, smo bili kolegi, zdaj bi se radi šli nekaj drugega. Blazno krokajo in zapravljajo, a drugače ni bilo moči z njimi imeti niti enega poštenega razgovora v treh mesecih. Nisem mislil, da bodo izgubili smisel za vse, brž ko bodo prišli do začasnega koritca, ki bo trajalo kdo ve do kdaj. Če bo za njihovo nehanje zvedel Prešeren / p. dr. Anton Prešeren, jezuit ali msgr. Jože Prešeren, duhovnik v Trstu ?/, ki jim je do tega pomagal, ne vem, kaj bo. /…/

Moj položaj je tukaj zdaj – če ne pride kaj vmes – na tem, da bo postal materialno odličen. Ko sem prišel sem, sta se zame zavzemala samo Edvard / Pogačnik Edvard, Danielov bratranec/ in Ludvik /Klakočer/. Edvard je imel hude boje, da mi je na radiu preskrbel vsaj minimum zaslužka. Povsod sem naletel na silen strah, kaj bo, če pridem jaz kam zraven. V tem so bili enaki, liberalci in klerikalci. Vsepovsod intrige, denunciacije, obrekovanja. Jaz se nisem nič branil, marveč samo delal. Pri Demokraciji so odgovorne ljudi, ki so v začetku bili navdušeni, da bi jim list zrihtal, /Boris/ Sancin in Drnovšek, tako napihnili, da so pristali le na docela brezimno in slabo plačano delo. Edvard se je povsod boril zame kot lev, po drugi strani sem si utiral pot sam z delom in osebnimi zvezami. Najprej so pametni ljudje videli, da nisem zverina, potem so začeli ceniti delo in nazadnje spoznali, da prav za prav brez mene ne gre. Pred štirinajstimi dnevi je bilo vse zelo dreking. Edvard se je na radiu sprl z ravnateljem, ki je ameriško-italijanski Jud in se je hotel vtikati v vsako malenkost. Dal se je zaradi tega prestaviti k Marshallovemu načrtu in je kazalo, da pojdem tudi jaz od anten proč. Oni Amerikanecje pa vedel, kako in kaj delam, nekateri pošteni ljudje so mu povedali, da bo brez mene delo težko šlo in da bo trpela kvaliteta – in prav zdajle me je mož klical k sebi ter me vprašal, če bi bil pripravljen sprejeti službo na radiu, ker hoče imeti tukaj prave časnikarje in sposobne ljudi. Do srede bo ta stvar odločena in upam da pozitivno. Pred tremi dnevi so me pa klicali k Demokraciji ter me po nekem posredniku vprašali, če bi bil pripravljen sprejeti vodstvo lista pod pogoji, ki jih bom sam določil, ker vidijo, da bo vse vrag vzel, če ne bom poprijel jaz,/…/

Pri vsem tem sem dosti delal ter poleg vsega pripravil tudi precej izčrpno snov za novo docela literarno knjigo v stilu Srečanj /Srečanja z nepoznanimi, 1934/. samo iz motivov po letu 1945. Če mi rata vse, kar mislim, jo bom založil sam. tiskati jo bom pa dal na Koroškem, kjer je tisk smešno poceni. /…/

V politiki gredo stvari naprej približno tako, kakor sem zadnjič pisal. Spor med Titom in Sovjeti se širi in dela razdor pri vseh satelitih. Sovjete je Tito povsem presenetil, da jim ne kaže drugega, kakor opletati po vodi. Delajo pa silno napako in vsi drugi tudi, če mislijo, da se bo njim na ljubo v Jugoslaviji kdo upiral proti Titu. Da so Zahodnjaki prepričani, da bo mož prisiljen kreniti na njihovo stran, kaže pomoč, ki mu jo dajejo. V Trstu je zdaj toliko ladij s petrolejem za Jugoslavijo, da morajo včasih po ves dan čakati pred pristaniščem, ker je v njem vse zasedeno. A že pri drugi pošiljatvi je moral Tito dati neke politične garancije Angležem.

Pred 14 dnevi je Bebler /Aleš / v Ljubljani sprejel angleškega in ameriškega poslanika ter vprašal, kakšno stališče bi zavzeli Anglija in Amerika, če bi Sovjeti sami ali s pomočjo svojih podložnikov vojaško nastopili proti Jugoslaviji. Kaj sta mu odgovorila, seveda niso povedali, pač pa je takoj nato ameriški poslanik odpotoval v Washington poročat o »izidu podonavske konference«./…/ Glede Titove opredelitve se bo marsikaj razjasnilo ob zasedanju Združenih narodov v Parizu, kjer bo jugoslovansko zastopstvo gotovo vodil Kardelj, ki je že leta 1946, ko je končala svoje delo Unrra, mislil na to, da se bo treba zaradi razmer preleviti ter se zakamuflirati z demokracijo. Zdaj je Tito to težavno nalogo zaupal njemu. /…/

Ne vem, če sem Ti v prvem pismu omenil svoje domneve glede velikega procesa proti ustašem v Zagrebu, kjer so obsodili na smrt celo vrsto vodilnih ljudi, med njimi Paveličevega namestnika Kavrana. Meni se je zdelo, da so te Hrvate pomagali spraviti Ozni v roke kraljevski avanturisti. Zdaj vse kaže, da je bilo res tako. Ustaši so delali v sporazumu z njimi, kraljevci so pa prevzeli nalogo, da bodo po svojih zvezah z Amerikanci tukaj spravljali ljudi čez mejo. In res so to delali, a tako, da je ostalo na svobodi – pod kontrolo Ozne – samo prvih pet, vse druge skupine so pa že na meji prijeli. Tisti kraljevski človek, ki je tu v Trstu držal radijsko zvezo s Hrvatsko, naj bi bil zaupnik Ozne ali pa vsaj, da je njega vlekla Ozna za nos, da se je po radiu dogovarjal namesto z ustaši z Ozno. Mož je takoj ob začetku procesa izginil iz Trsta. /…/

Tukaj na Tržaškem razni Srbi in oficirji precej švindlajo. Imajo tukaj tisto slovito Ravnogorsko postajo, ki smatra za glavno nalogo, da pljuje na domobrance. Zaradi tega je doma v Sloveniji silna jeza. Poleg tega tiskajo na Koroškem Matjažev glas ter ga pošiljajo na razne naslove – kot da je tukaj to kaj važno. /…/

Mi nameravamo za novo leto tukaj izdati zbornik v obliki Kroga /Krog 1933, zbornik mladih, bolj levo usmerjenih sodelavcev Dom in sveta/, dasi bo imel tudi politično vsebino. Upamo, da bo vzbudil veliko prahu, a bo zelo zanimiv. Prinašal naj bi pregled in zglede slovenske kulturne tvornosti v svobodnem svetu od 1945 dalje, izhajajoč iz misli, da samo tisti, ki smo zunaj, pravilno in logično nadaljujemo slovensko kulturno tradicijo. /…/

Drugega za danes ne vem povedati. Najbrž sem kaj pozabil, pa drugič. Odgovori mi čim prej, pa tudi Franci naj se oglasi, da bom vedel, koliko tigrov je že podrl. Vsi skupaj lepo pozdravljeni – in znanci tudi!

Vaš Mirko

7.1.4.

Dragi Franci! Trst, 5. nov. 1948

Tvoje pismo od 22. avg., ki mi ga je že napovedal Dano, je prišlo šele pred dobrimi desetimi dnevi. Nekdo je prečrtal pripombo »Por avion« in so ga očitno kegljali čez ocean po pešpoti. /…/

Pišeš na moč zanimivo in s stilom, da je mene ob njem zaradi sedanje prisiljene stvarnosti sram, vsebina pa vzbuja v meni staro domotožje po svobodi, breznačrtnosti in prigodah. Življenje je vse usode postavilo na glavo: Ti se greš zdaj nekega Maughama ali napol Kiplinga, jaz pa stojim z obema nogama in včasih tudi s celo glavo v vseh mogočih stvarnostih, za katere si se sicer pripravljal Ti. /…/

Da se vrnem k Tvojemu pismu – na moč je ugajalo tudi vsem drugim, katerim sem bral odlomke iz njega. Mislim, da ne boš zameril, če ga bom kdaj kje objavil, kadar bomo pisali, kod vse žive in rumene naše gore listi …

Prav te dni mi je pisal Rajko Ložar s Koroškega, da so Mohorjevo družbo v Celovcu prevzeli mlajši ljudje, ki mislijo poleg knjig izdajati tudi mesečnik za ljudsko kulturo, nekakšno izboljšano Mladiko. Začela bi izhajati z novim letom. Mene prosijo, da bi tukaj organiziral sodelovanje in morda tudi prodajo. S tem bo zamašena pomembna vrzel. Politične liste imamo (Ameriška domovina, Svobodna Slovenija, Demokracija), verske tudi (Slovenski Primorec), za otroke je Pastirček, manjka samo literarno-kulturna revija, ki bo zaradi razmer seveda morala biti na malce nižji ravni, pa nič zato.

Moj zunanji položaj tukaj še vedno ni definltiven. Zdaj imam v rokah vse uradne obljube za radio, kjer me ne morejo več pogrešati. To mi je glavno, ker ima človek potem povsem drugačen pravni položaj, dobro plačo / v začetku 50.000 lir. plus nadure in družinske doklade/ in pa ker je slovenskemu radiu v Trstu namenjena v bodoče, kakor zdaj vse kaže, pomembna vloga./…/

Položaj tukaj je zadnje mesece zanimiv. Razdor v Kominformu je tržaški komunizem in frattellanzo, na kateri je vsa sleparija temeljila, povsem razbil. /…/

Med nekomunističnimi pristaši Titovega tabora, ki so bili v OF in njenih organizacijah iz nacionalne zaslepljenosti in ker so v titovstvu videli poroštvo, da bo Trst prišel v Jugoslavijo, je veliko razočaranje. Zlasti inteligenca je uvidela ves bluff in zdaj stoji v praznem. Dobil jo bo tisti, ki bo znal trenutek izkoristiti. Za Demokratsko zvezo bi lahko bil to čas velikih uspehov, ko se ne bi nekomunistične sile, v glavnem po krivdi klerikalcev vseh vrst, od KA /Katoliške akcije/ do Stražarjev, izčrpavale v tihem medsebojnem boju. Tu imamo razen zunanje politične organizacije že vse dvotirno: liberalci Prosvetno Matico, klerikalci Slovensko krščansko socialno zvezo, dvojno študentovsko, dvojno dobrodelno, dvojno delavsko organizacijo. In kaj še vse bo!

Ko sem jaz prišel sem, sem sklenil, da pri tej cepitvi ne bom sodeloval in sem to tudi povsod povedal. Isto stališče ima vsa naša ožja družba in ga pametni ljudje tudi razumejo. Seveda je ogenj v strehi, če to odkrito poveš. Toda od te neumestne cepitve, ki so jo zanesli sem nestrpni ljubljanski oblasti željni duhovni s Prešernom mlajšim na čelu, bodo imeli korist samo komunisti. In pa Lahi seveda, ki so danes v Trstu kljub vsemu strankarstvu složni proti Slovencem in po svojem nastopanju izraziti fašisti, ki enodušno odobravajo vse, kar je fašizem Slovencem naredil. /…/ Skratka, stari svet se ni iz vsega hudega nič naučil. Mene ne bodo omajali, zlasti ker vidim, da so pametni ljudje vsega tega siti.

Rdeči so doma v Sloveniji in tukaj zelo nesigurni. Iščejo stikov z nami, kar se prej ni nikoli zgodilo. V gostilni Pri treh rožah, ki smo jo odkrili in popularizirali mi, je že toliko prebežnikov, da je kar neprijetno. Primorski dnevnik je npr. naše učitelje pred laškimi napadi ob začetku šolskega leta branil tako, kot da so njegovi. Po imenu že niso titovci napadli nikogar najmanj pol leta. Njihova obveščevalna služba in vohunjenje za belimi je povsem odpovedalo. Begunce zdaj prosijo, naj ostanejo tukaj. Usluge za na ono stran ti je danes pripravljen delati vsakdo. Begunska inteligenca, zlasti učiteljstvo, si je pridobila velik ugled.

Doma v Sloveniji so prepričani, da bo zaradi Titovega upora prišlo do delitve Jugoslavije. Če bodo vkorakali Rusi, bodo tudi Amerikanci, pravijo, ter zasedli Slovenijo in Hrvatsko. Če bi tako daleč prišlo, je stvar tudi verjetna. Zaradi tega se je v Sloveniji začel očitno kazati nekak nacionalistični separatizem, da je sam notranji minister ter poglavar Ozne /Boris/ Kraigher moral na zadnji seji plenuma OF pozvati na boj proti njemu. /…/ Drži tudi, da se prvotne politične skupine v OF na tihem spet samostojno organizirajo. Če bo razvoj zaradi pritiska od zunaj – ker na poravnavo med Titom in Moskvo ni misliti, vsaj kakor zdaj kaže ne – privedel tako daleč, da bi morali razpisati kolikor toliko svobodne volitve, napovedujejo, da bi pri njih nastopile: Komunistična partija, krščanskosocialistična stranka, socialisti in liberalci. /…/

Sicer pa doma manjka prav vsega. Kar pošljem, se mi zahvaljujejo. Zadnjič sem nekje zastonj dobil škatlico žebljičkov in sem jih dal v paket zaradi teže, pa sem s tem nevidenim čudom naredil veliko veselje. Zdaj so odpravili carino na vse pakete, ki pridejo iz tujine, in lahko pošiljaš, kar hočeš, novo, staro, samo tobaka ne. /…/

Lahko da sem kako stvar dvakrat napisal, to se pravi, da sem jo že pisal, a bosta že razumela, da nimam kartoteke v glavi. Slavec je odpotoval v Argentino, a če bi mu bil jaz prej pisal, bi ne bil šel. Hafner tudi gre, če že ni šel, Dolenc pa ostane, ker pravi kakor mi: Fortes fortuna adiuvat. In v tem znamenju Vas vse skupaj pozdravljam, pa piši kaj kmalu.

Vaš Mirko

7.1.5.

Dragi Franci! Trst, 15. maja 1949

Meseci teko, ne da bi se oglasil kateremu koli od Vas, kakor sem že stokrat sklenil, da se bom. Zdaj so me že sanje začele opozarjati na to, da imam v buenosaireški in paragvajski džungli prijatelje, ki jim je kljub vsemu le drugače kakor meni sredi Evrope. Vzroki za molk so različni: obilno delo in z njim zvezan razbit čas; sto motenj vseh vrst, ki jih prinaša tržaško življenje: lenobnost kot naravna posledica dejstva, da po tolikem beganju in negotovosti spet stojim nekje v človeškem življenju, in ne manj jeza in nezaupljivost, ki sta se me polotili ob novici, kaj vse počenjajo razni politični capini z mojimi pismi, ki jih tako ali tako dobijo v roke. Že prej sem od nekaterih dvoživk, ki se tu v Trstu sučejo okoli mene, slišal namigovanja, da »krogi« vedo vse, kaj pisarim po svetu. Potrdilo mi je dal pa Ruda v enem svojih pisem, ki mi je zadevo pojasnil. Ne pišem sicer ničesar, kar bi ne govoril in povedal vsakomur, ki se ga tiče; toda, kdo ve, v kakšni obliki in priredbi moja pisma razmnožujejo in širijo po vseh kontinentih. /…/

Do prihoda v Rim je bila pot navzdol, polna udarcev, krivic, poniževanja in nevarnosti. Potem se je začelo vračanje – počasno in težavno – na tisti moralni, človeški in materialni položaj, s katerega so me danes štiri leta vrgli dogodki in ljudje. Zdaj se začenja pot naprej – v javnem, umetnostnem in družabnem oziru. Mene lahko tolčejo samo, če me ni zraven. Kadar sem nekje, v pravi in odločujoči sredini, kjer se ljudje merijo po delu, sposobnosti, borbenosti in osebnih človeških kvalitetah, me ne more potolči nihče. Leto dni bivanja in boja za uveljavljanje v Trstu mi je to prepričanje in vero potrdilo. Tudi tu ni bilo lahko. Pomagal mi ni nihče razen Edvarda, ki mi je odprl majhna vratca do tlake, s katero sem se začel afirmirati – počasi, potrpežljivo, brez zahtev in brez poudarjanja samega sebe. Proti meni je bilo vse, iz strahu seveda. Najprej so me skušali onemogočiti klerikalci; potem ko sem začel postajati na radiu in pri Demokraciji neobhodno potreben, pa liberalci, ki so se pokazali še bolj nestrpne in podlo intrigantske kakor prvi. Jaz sem se branil samo z delom in neizprosno odkritostjo. Ko so me po prvem zaslišanju pri FSS – kar čaka vsakogar, ki pride v kako zavezniško službo tukaj – svinjsko denuncirali kot izdajalsko in kolaboracionistično pošast, sem v poldrugourni razpravi, kjer sem do pičice odkrito povedal vse, kar sem delal od leta 1931 dalje, oficirja, ki me je zasliševal, frapiral tako, da mi je dejal, da takega človeka še ni imel pred sabo. Ko mi je rekel, če vem, da me Tito zahteva kot vojnega zločinca, sem dejal, da vem, in ga vprašal, ali se njemu ne bi zdelo čudno in sumljivo, če bi spričo mojega dela bilo drugače. Ko sem šel od njega, mi je dejal, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da ostanem pri radiu. /…/

Na velikonočni torek je Krščanskosocialna zveza priredila večer novejše slovenske književnosti, na katerem sem recitiral po tolikem času tudi jaz. Občinstva je bilo nekaj sto, kar je za slovenski Trst rekord. Sprva mi je bila reč čez glavo, a ko sem začel brati in sem čutil, kako ljudje zadržujejo dih, sem bil zadovoljen. Mislim, da še nikdar v življenju nisem imel z nobenim občinstvom tako živega stika kakor tukaj. Reči moram tudi, da sem dobro bral, ker se zadnje čase na radiu precej bavim s to umetnostjo. /…/

Ker je prejšnji partizanski radijski pevski zbor na lepem odpovedal sodelovanje, je Ludvik na hitro sestavil novega, pri katerem pomagamo vsi, tudi če ima kdo samo pol glasu. Za prvi koncert smo mogli pripraviti samo šest kratkih pesmi, pa sem moral jaz program razširiti tako, da sem pesmi povezal z liričnim kramljanjem, ki ga je ob spremljavi klavirja recitiral / prof. Jože/ Peterlin. Koncert v taki, literarni, obliki je bil za Trst in za drugod novost. Vse kaže, da sem tisto liriko – dasi v naglici in z veliko nejevoljo – napisal tako ganljivo, da je joj. Še basi pri zboru so imeli solzne oči, ljudje pri aparatih pa menda sploh, kakor pričajo pisma, ki jih dobiva postaja. /…/ Politika gre tisto pot, katero mora iti. Tito mora riniti vedno bolj na Zahod, ki ga bo še precej časa brezpogojno podpiral, in sicer iz dveh razlogov. Prvič zato, da ne gre nazaj k Sovjetom, drugič pa, ker lahko edino on drži Jugoslavijo na vajetih, da ne razpade. Zahodnjakom je za zdaj to še zelo važno. Po drugi strani pa v emigrantskem političnem gnoju ne vidijo nobenega jamstva, zaradi katerega bi se veljalo nasloniti na te ljudi. Kreku so zdaj zapovedali, naj sestavi slovensko emigrantsko vodstvo, in sicer iz predstavnikov vseh skupin, da ga bodo vsi priznavali. Kaj bo mož naredil, ne vem. Dvomim pa, da bi kaj takega hotel, saj je celo svoje najzvestejše oprode poslal po vsem svetu, da mu ne bi bili konkurentje pri slavi in koritcu, ki ga upa dobiti od Karadžordževičev. Nekaj mora za stvarjo biti, kajti pred tremi meseci so amerikanski obveščevalci tukaj na različnih straneh zbirali podatke o političnih skupinah v slovenski emigraciji, o njihovi številčni moči, o sposobnosti vidnejših ljudi in podobno. Mi se tu na Kreka in vse druge požvižgamo, dokler ne bomo videli kakih dejstev, ter delamo svoje. Upam, da bo kmalu od tega tudi kaj videti. Jaz vidim ves rezultat štiriletne politike od Boga poslanih voditeljev v dejstvu, da smo zaradi osebne nesposobnosti in nestrpnosti raznih ljudi ta leta zamudili in nismo znali vnovčiti velikanskih moralnih šans, kijih imamo v svojem protikomunističnem boju. Toda če razni ljudje in skupine še danes ne vidijo druge potrebe, kot da domobrance Amerikancem predstavljajo kot izdajalce in zločince, potem veš, kako je z našo politično pametjo. /…/ Tu Trstu se je do najslabših skrajnosti razvnel stari politični boj med liberalci in klerikalci in z njim gonja proti beguncem, ko da bi domačini brez nas na katerem koli področju sploh migniti mogli. Zdaj bodo tu volitve in vidijo, da so vsaj dve leti spali ter se šli razne nepomembne neumnosti, namesto da bi izkoristili priliko, ki je nastala po razdoru med Titom in Sovjeti. Demokratska in Krščanskosocialna zveza gresta zdaj skupno na volitve, toda kaj, ko nista politična organizacija in propaganda niti v zametku izvedeni. Izkušenj s pravim političnim delom nimajo domačini nobenih, ambicije pa neskončne. /…/

Slovenci se bodo zaradi razbitosti pri volitvah precej slabo odrezali, mislim nekomunistične Slovence. Upajmo, da bo to dober nauk za bodoče. Mi smo že kdaj spoznali, da je tukaj treba samo enega: delati prav od začetka, zakaj ne moreš si misliti, kako je komunizem to v bistvu dobro, a politično neumno ljudstvo naredil še bolj neumno. Doživljaš reči, da ti gredo lasje pokonci. Najbolj kominformistična vas, ki je enega svojega duhovnika ubila, drugega pregnala, ti gre vsa z vihrajočimi banderi za procesijo. V Trstu so se kominformistične in litovske ženske prišle pritoževat, da niso kandidatne liste Demokratske zveze dali podpisati tudi njim. Ljudje so od fašizma in komunizma oplašeni tako, da se vsega boje in se ne upajo za nič odločiti. Najrajši bi šli volit vse stranke, da se ne bi nikomur zamerili. Narodna zavest je bolj instinktivna in jo je treba sproti, vsak dan dražiti. Če prideš k Subanu, ki je najlepša tržaška, ne samo slovenska gostilna, boš dobil nešteto družb, ki bodo pele slovenske melodije z italijanskim besedilom. Meni so šli kar lasje pokonci, ko sem prvič slišal Sinoči je pela in Terezinko po laško. Potem malo popraskaš, pa vidiš, da so sami Slovenci. Če vidijo, da lepo oblečen človek govori ali poje po slovensko, se skorajžijo še oni in postanejo takoj ginjeni. /…/

Ne zamerite, če pišem brez repa in glave. Če bi živel v Vaši džungli, bi pa najbrž bil bolj zbran in bolj poetičen. Pred Vašimi pismi meje kar sram in ob prvi priliki bom iz njih naredil lep podlistek. Na vsak način pa Franciju in mamici zabičujem, da morata pisati vsaj dnevnik, če ne romanov. Iz tega Vašega čudnega pionirstva bi se dala narediti čudovita knjiga. In če bi bilo treba kdaj iti od tukaj, ne vem, če se ne bi zapodil še jaz tja dol. /…/

Sicer bom pa zaključil, ker se začenja sobota popoldne in me čakajo hude stvari. Prepričani bodite, da se Vas bom pri teranu spomnil nocoj in še kdaj. Vsi skupaj lepo pozdravljeni.

Vaš stari Mirko

7.1.6.

Dragi Mirko! 24. 8. 1949

Tvoje pismo, menda še iz maja, smo pred davnim časom prejeli in medtem sem tudi izvedel od Ruda /Ruda Jurčec/, da se jeziš, ko ne dobiš odgovora. Pa ne bodi hud, ko sam veš, kako je s to stvarjo in smo tudi mi že večkrat čakali po mesece in mesece Tvojih pisem, dasiravno si Ti v Evropi in še v Trstu, kjer imate bolj razgibano življenje in več materiala za pisanje. /…/

Že tri mesece je minilo, odkar sem se preselil od Barage /Srečko Baraga/, s katerim sva se skregala, in sicer radi tega, ker sem mu dejal, da ne zna nemško. To mi je tako zameril, da nisva več govorila, če sva pa po sili razmer morala, meje pričel vikati. /…/Po nasvetu Jožeta Burje sem se preselil k Mikoličevim (bili so v Riccionu in se jih gotovo še spominjaš) ter živim z gospo. Mileno, sodnikom Černičem, Češnovarjem (uradnik pri OUZD) in mladim dr. Pezdircem v majhni luštkani vilici v okolici Buenos Airesa. Sicer sem pa tega babilonskega mesta sit do grla in se ga ne morem in ne morem rešiti. Enkrat me je le fratalo, sem imel pa do sedaj srečo, da sem se v celem življenju tako malo stiskal med zidovjem in tlačil asfalt. Rečem pa Ti, da je to mesto nekaj obupnega, morje majhnih najbolj neokusnih bajt in se moram voziti po celo uro daleč z vlakom, da zopet vidim travo in sem in tja kak evkalipt. S pravim delom še vedno nisem pričel in tu je moja največja smola. Sotelšek se šele sedaj odpravlja na pot in mi tovori še ostali stroj, ki sva ga pustila bog ve zakaj lansko leto v Intri. Čakati sem moral na Sotelška in na mašino, ker sem vezan na enega in na drugega. Na mašino zato, ker jo mislim prodati in tako priti do denarja, na Sotelška pa radi njegovega strica v Salti, ki nam bo ugladil pot in mogoče tudi z denarjem pomagal postaviti zopet žago, ki sedaj počiva v nekem tukajšnjem magazinu. Pri vsem tem pa mineva čas in z grozo se spomnim, da sem že 17 mesecev v Argentini. Sicer bi lahko pričel rezati v raznih kompanijah, po večini judovskih, pa se jih silno bojim, ker mi je ona Devetakova še preveč v spominu. Na vso srečo Franci dobro služi, tako da vsi trije lepo živimo in smo tudi že poplačali vse dolgove (300.000 Lit), ki smo jih naredili v Italiji. Mamica je še vedno pri njem v Paragvaju. Imata lepo majhno hišico z vrtom, indijanskega hlapca in indijansko deklo, najlepšo solato in zelje v celem Puerto Pinscu in Franci si nabavlja celo najmodernejši flobert iz USA, tako da bo kmalu tako kakor nekoč v Cerknici, če bi bila fabrika in onih par 100.000 ha last družine Šerko, seveda. Ker mora imeti mamica večne skrbi, ima sedaj te, da nisem tudi jaz v Paragvaju, pa saj jo poznaš in veš, da če ne bi skrbela, ne bi bila zdrava. V ostalem ji gre pa, hvala Bogu, dobro in katera begunska gospa se more sedaj ponašati s hlapcem in deklo. /…/

Družim se z malo ljudi in v svojo družbo lahko štejem le šaljivca Burjo / Jože Burja/, Rudo z ženo, Hafnerja, Staneta Zupana in mogoče še Jožeta Kesslerja, ki je revež. Ema ga je namreč spodila iz hiše, kjer ima oštarijo, in sedaj si je zbil na vrtu leseno bajto, kjer živi z družino in taščo. Stane je bil v pričetku delavec v tekstilni fabriki, potem mizar, sedaj pa uradnik zopet v tekstilni. Burja je mizarski vajenec že ves čas, Hafner pa po 6-mesečnem čakanju prodajalec v neki nemški foto trgovini. Od vseh, ki so po službah, se je Gertel najbolje odrezal, je nekaj takega kot Franci v isti stroki, le da ima boljšo plačo. Milijonar ni še nihče in še dolgo ne bo, tudi oni ne. ki so že pričeli na svoje.

Za domače politične brkljarije se kakor vedno tudi sedaj ne menim mnogo in Ti o tem, kar bi Te najbolj zanimalo, ne vem mnogo poročati. Klerikalci gonijo naprej svoje Društvo Slovencev, organizirajo nakup zemlje /stavbne parcele/, prirejajo kar naprej razna romanja in pobožnosti vseh sort. Liberalci pripravljajo svoj list, pa zaenkrat še nimajo denarja. V oktobru pride nemara škof, ki bo imel birmo. Tinetovo /Tine Debeljak/ Črno mašo si nemara že dobil v roke. Če ne bi bilo Barinih / slikarka Bara Remec/ zmazkov, bi bila vredna še več. Ob izidu te knjige so priredili žalno slovesnost za domobrance, ki jo je Miloš Stare pričel z grozno polomljenim govorom. Imamo dve igralski družini, ki pridno igrata, videl nisem še nobene igre. Stari Škulj je kot opozicija Društvu začel izdajati listič in ima založbo Slovenska beseda. /…/

Ljubi moj, ne špeglaj se po meni in piši kaj kmalu, osebne stvari in take, ki niso za javnost, pa napiši posebej, ker zanimanje za Tvoja pisma je veliko, tako jih pa ne morem vsakemu pokazati. Pozdravi po Trstu vse naokoli ter bodi sam najlepše pozdravljen od Tvojega

D. Š., Pacifico Rodriguez 441, Villa Ballester FC. Mitre, Buenos Aires, Argentina

7.1.7.

Dragi Mirko! 10. 1. 1951

Skoraj verjeti ne morem, da nisi pisal že menda leto in pol. Če Te ne bi Edvard v svojih pismih včasih omenjal, bi dvomil, če še živiš. Ni to najlepše od Tebe, marsikaj smo skupaj preživeli, dobrega in slabega, in nekaj bomo še, če Bog da. Zadnji sem pisal jaz, če boš molčal tudi sedaj, ne bom poizkusil več.

Potekajo že tri leta, kar smo se v Bagnoliju poslovili. Bog sam ve, kam čas beži in kje so ta tri leta. Nemara starejši ko si, hitreje teče čas ali se pa že vsega tako navadiš, da se ti ne zdi nobena stvar več nova in v enoličnosti čas hitro mineva. Že eno leto delam in pripravljam žago, za katero imam že prostor in zagotovljeno delo. Našel sem človeka, ki ima mnogo lesa in premalo pameti, da bi si sam postavil žago. Še ta mesec nameravam naložiti vse železje, ki ga je medtem ratalo že nad 20 ton, in vse skupaj pretovoriti na sever v predgorje Andov, 40 km od železnice ln ljudi, v kraj, ki ga imenujejo Estancia Vieja in ki ga na karti ne najdeš. Vas, kjer živi Franci, je velemesto napram kraju, kjer bom jaz oz. obadva, ko bodo prvi fičniki, ki jih bo dala žaga, v žepu. Estancierjeva hiša, almacen /oštarija s trgovino/, še ena bajta, naša žaga y nada mas, pač pa je v gozdu, ki vse skupaj obdaja, polno afen, pum in vsemogoče zverjadi teh krajev. Zaslužek se obeta dober in to je vse v Ameriki. Ker ni v teh krajih elektrike, sem moral kupiti staro lokomobiloza 110HP, ki je nekoč mlatila in lomastila po rodovitni zemlji argentinski, katero so pa zdaj nadomestile nove kanadske mašine, ki žanjejo in mlatijo obenem in za seboj puščajo le polne žaklje žita. Rečem Ti, prava Črna Susi iz /romana/ Mati skrb /Hermana Sitdermann, Mati skrb/, ki si jo Ti predstavil milemu narodu našemu. Tako glej bomo imeli v emigraciji pravo fabriko z ravfnikom v istem smislu besede, kakor so rekli žagam tam, kjer smo mi doma. Včasih se malo zamislim nad vso stvarjo in se mi zdi, da sem hudlrjevo korajžen; če vse skupaj izpeljem – dobro, zelo dobro, če ne, bo pa že kako, saj je še vedno bilo, kakor si Ti včasih rekel. Za tri leta / za to dobo sem privezan na Estancio Viejo/ sem pritegnil v skupno delo še Mikoliča iz Slovenj Gradca, ki je dal nekaj denarja in precej dela, dočim sva lastnika vsega skupaj le midva s Francijem. Estancia Vieja leži okoli 200 km od Salte, ki je lepo mestece in kjer mislim dobiti stanovanje za mamico /seveda potem ko bo žaga že kaj vrgla/ in za naju s Francijem, kolikor ne bova na žagi. Kakor že rečeno, so izgledi prav dobri in drži figo, da bi se nam kaj ne pofedlalo, povsod je nastavljenih sto tavžent zank in le ena je dovolj, da se ti zadrgne. Vse skupaj pa nas je stalo mnogo dela, mnogo žrtev in marsičemu smo se morali odpovedati.

Mamico z rodnim bratom sem videl ves čas le enkrat /leta 1949, oktobra, novembra/, ko sem bil pri njima. Kako se imata in kje živita, Ti je itak že Franci »pred leti« poročal, v označbo kraja naj Ti le povem, da sem se tedaj zopet enkrat do sita najagal in tokrat krokodilov, vseh vrst štorkelj, srn z repom in drugih čudnih pošasti, o katerih smo včasih le ugibali, kakšne morajo biti, čitajoč Frana Erjavca Domače in tuje živali v besedi in sliki. Da smo živeli filistrsko in dolgočasno življenje, si ne bomo mogli očitati, in kakor si včasih želim doma, se mi zdi, da bi mi tam po par mesecih postalo dolgčas. Mamica si silno želi že enkrat priti med ljudi in pustiti gostoljubni Paragvaj. Sicer jim tam ne gre slabo, le ona, kakršna pač je, ni srečna, če se je obadva ne drživa vedno za kiklo. V ostalem pa še kar nekako dobro tolčemo naprej emigracijo in najbolj neprijetno je zaenkrat to, da ne živimo skupaj.

Pretečeno leto sem razen oktobra, ko sem bil v Salti, kjer sem iskal mesto, kjer bi na novo razpeli šotore, ves čas preživel v Buenos Airesu in ves čas delal le za žago. Ta čas sem dobil tudi ono mašino, ki smo jo imeli še v Italiji, jo dokaj dobro prodal in za izkupiček kupil Črno Susi, ki je pa dala precej dela, da je taka, kakršno bom rabil. Tu mi je največ koristil Mikolič.

Družim se prav z nobenim ne in še Rudo obiščem vsake kvatre enkrat. Mož postaja čudaški in po par minutah, ko sem tam, se nimava več kaj pomeniti./…/ Kljub temu da nikamor ne grem, vseeno nekaj vem / po večini od Burje, ki vsako soboto obteče ves Buenos Aires/, kako gre našim skupnim znancem. Jože Kesslerje portir v neki tovarni / …/, Stane Županje uradnik v neki tekstilni tovarni, stari /…/ Baraga /Srečko/ pa je ustanovil gradbeno zadrugo /sami Ložani/, katera ga brez truda živi. Govori se pa že, da se mu hlapci puntajo. Skobrne / Slavko/ je tudi uradnik v neki fabriki in stanuje skupaj z Vukom Rupnikom. Niko Kraje se je pred nedavnim javil iz Avstralije /…/, /Anton/ Novačan je kupil v Misiones majhno posestvece, kjer sedaj grofuje ter zmerja krave in ženo. Dokler je bil še tu, sem bil večkrat z njim, ker je zanimiv dedec. Tine Debeljak je pa portir v neki cementni fabriki, 300 km iz Buenos Airesa. Kaj večjih pa tu menda ni, da bi Ti vedel o njih kaj povedati. /…/

Mirko, stari prijatelj od doma, iz Španije, iz Afrike, iz časa revolucije, iz kampov, iz Lago Maggiore in kaj vem še od kod, piši mi, kaj je s Teboj, kaj delaš in kako Ti gre! Če mi odgovoriš, bodi najlepše pozdravljen,

Tvoj Dano

7.1.8.

Dragi Dano! Trst, 17.jan. 1951

Jaz na usodo prav dosti ne dam, ker je vlačuga in ženskega spola, toda ko sem davi še v postelji naredil trden sklep, da Vam bom danes po tolikem času prav zares pisal, mi je Ludvik prinesel pismo z bivolovo ali temu podobno znamko. Z mojim pisanjem ni čisto tako, kakor se zdi Tebi. Zadnje moje pismo je šlo v Buenos Aires lani julija, o čemer ve tudi Edvard, ki me je vedno priganjal. Očitno ga nisi dobil, in to je meni vzelo korajžo za naprej. S svojim pisanjem po svetu sem v emigraciji imel tako čudne izkušnje, doživel tatvine in celo prodajanje mojih pisem, da sem bil prepričan, da se je kdo polakomnil tudi zadnje stvari, ki sem jo pisal Tebi. Ta stvar mi je tudi na splošno vzela voljo za zveze s komerkoli in tako od julija 1949 nisem več pisal prav nikomur nikamor, razen domov in očetu v Ameriko. Precej me je glede tega kakor glede drugih stvari prizadelo dejstvo, da so julija 1949 zaprli Agno – in Ludvikovo ženo tudi – ter sta bili do marca 1950 na prisilnem delu v Škofji Loki. Zaprli so ju očitno zaradi najinega dela tukaj, ne toliko službenega kakor izvenslužbenega, kjer se naša imena vedno pogosteje in vedno bolj kvalitetno oglašajo. Meni so seveda strašno zamerili, da sem poročila na tržaškem radiu in pa zlasti tiskovni pregled preuredil tako, da je na oni strani vžigalo bolj kakor vsi Glasi Amerike ali BBC-ji. Dokler se ni začela nova politika, je bilo vse skupaj zelo podobno po borbenosti in ostrosti staremu stilu iz Slovenskega doma. Zdaj moramo biti bolj stvarni, toda tudi stvarnost se da dirigirati tako, da ljudje razumejo, koliko je ura. Posledice niso izostale. Lani je naša postaja dobila kakih 25.000 pisem, od tega nad polovico iz Slovenije, in to kljub cenzuri. Novembra in decembra sem imel vsako jutro pet minut kramljanja pred mikrofonom pod naslovom Dobro jutro – ali že veš? Stvari so bile aktualno filozofske in zmerom s poudarkom na politiki. Za to oddajo je na tej in na oni strani vladalo tako navdušenje, da sem dobival pošto z vseh strani pa flaše in postal na moč popularen. Od titovcev je prihajal protest za protestom, tukajšnji radijski bogovi in božički so bili nevoščljivi in tako se je njim in titovcem z združenimi močmi posrečilo, da so mi zavezali jezik. Nič zato, zame je bila stvar važna v toliko, da sem spet nekje pokazal, da sem živ, in sicer še bolj, kakor si je morda kdo mislil. Ljudje doma so tega veseli in imam mnogo potrdil za to. Decembra je npr. tu razstavljal Miha Maleš. V začetku je bil zaradi zavistnikov dolgo zaprt in štiri leta ni smel ne razstavljati in tudi ni nobene stvari prodal. Zdaj ko potrebujejo zahodne »degenerirance« za metanje peska v oči demokratom, so mu pa zapovedali, da mora imeti razstavo doma in v Trstu, ministri so začeli kupovati njegovo izrojeno umetnost. Zdaj pojde še v Pariz itd. Ostal je tak, kakor je bil, in je prvi povsem odkrito govoril. Dejal mi je, da je ni družine in človeka, ki ima v Sloveniji aparat, da ne bi tržaških poročil poslušal vsaj enkrat na dan, tiskovni pregled pa posluša prav vsakdo. Zdaj si upajo ljudje našo postajo odpreti celo v javnih menzah in drugih ustanovah. Pozdrave pošiljajo ljudski odbori in podobne pravoverne duše. Maleš mi je dejal še, da sem edino jaz imel prav s svojim pisanjem o komunizmu in to zdaj priznavajo vsi, tudi nekdanji moji kulturniški in razumniški nasprotniki, da o ljudeh ne govorimo. /…/

Da nadaljujem z Malešem: mož zelo dobro slika; še večji mojster pa je v grafiki. Njegove zadnje majhne stvari so čudovite, zlasti ilustracije k Prešernu. Jaz sem si jih nekaj rezerviral. Če jih dobim, Ti katero pošljem. Sicer je bil on sam tragična slika tistega, kar je danes na oni strani: preplašen, neveden – tam je prvo pravilo, da se nihče za nikogar ne briga, da ne bo sitnosti, če bi tega ali onega zaprli. Trst je bil zanj odkritje. S starim Gasparijem sta cele dneve hodila po cestah ter buljila v trgovine. /…/ Bili bi še dosti več skupaj, toda mož je bil malo sam in zabičili so mu, naj ne pohaja preveč po Trstu, če hoče še kdaj dobiti potni list. Ob začetku razstave je šel tja tudi France Gorše, s katerim sta doma vsa leta razstavljala in je boter njegovi punčki in ji redno pošilja pakete. Jasno da ga je Miha veselo pozdravil. In pri priči ga je pred vsemi slovenskimi in laškimi gosti nadrl tukajšnji oznovski pacar Cesar in mu zagrozil, da ne bo nikoli prišel več v Trst, če se bo družil z izdajalci. /…/

Lani poleti je imel tu razstavo Božidar Jakac – same stare stvari, davno izpred vojne. Edino za ime je dal nekaj malenkosti iz partizanstva. Maleš pa ni imel na razstavi niti ene stvari, ki bi kazala, da se je kakorkoli uklonil duhu časa, in ravno tako pred njim /France/ Pavlovec ne. Temu sem jaz po radiu dal tako kritiko, da je celo akademija iz Ljubljane prosila zanjo. Torej Jakac, stari moj prijatelj, je bil prvi od ljubljanskih romarjev, ki si je upal sam priti k meni in z menoj govoriti. Drugi se me ogibajo, kot da niso oni zmagali, in nastanejo včasih smešne situacije. Govorila sva precej in je bil še kar odkrit. Ko sem ga vprašal, kako je, je dejal pošteno: »Meni ni nič slabega, za druge pa ne morem govoriti.« Tožil je samo, da gre umetnost zaradi birokracije in zaradi pomanjkanja naraščaja dol in da so ves čas po vojni dobili samo enega mladega slikarja, ki je nekaj vreden – Gabrijela Stupica – a še ta slika tako in takšne reči, da mu je Poročevalec sicer priznal kvaliteto, toda ga obsodil kot nasprotnika nove stvarnosti. /…/

Mirna /Javomikova sestra/ je od svetega večera pri očetu v Clevelandu. Začela je delati za emigracijo septembra in 12. decembra je odpotovala iz Bremerhavena. Godi se ji dobro./…/ Mene imajo vsi za neumnega, da ne maram izkoristiti takšne prilike, toda jaz sem sklenil in vsi drugi prijatelji z mano, da ne grem iz Trsta ali vsaj ne iz Evrope, dokler ne bi kje v svetu lahko kaj bolj koristnega za celoto delal, kakor pa tukaj. Tukaj nisi begunec, živiš med svojimi ljudmi, imaš položaj intelektualca, se uveljavljaš pri svojih ljudeh in pri zahodnjakih /…/, vrh tega pa že z golo svojo navzočnostjo tukaj opravljaš neko narodno delo. /…/ Jože Kessler je naredil veliko napako, da je rinil tako hitro čez. Ko je šel /Srečko /Baraga, je bila dana možnost, da bi bil dobil službo kot profesor ali pa na radiu, saj sem jo celo jaz. /…/

Kako živim? V znamenju stalne začasnosti kakor vsi skupaj, le da si jaz iz tega ne delam sivih las. Od stare družbe so zdaj tu Ludvik /Klakočer/. France /Zupan/, ki piše šolsko knjigo za knjigo. Martin Globočnik iz Ricciona pa Vili Lenassi, ki je bil Francijev sošolec v gimnaziji. To je ozek in zaključen krog naše masonerije, v katerega si marsikdo želi, a nihče ne pride./…/

Poleg službe sodelujem z raznim pisanjem pri ostalih oddajah, recitiram na radiu, pišem za kake liste, predavam na prosvetnih večerih, ki jih ob veliki udeležbi organiziramo že tretje leto redno vsakih 14 dni. Prireditev je povsod polno in včasih takih, da bi delale čast našim nekdanjim časom. Leta 1949 smo na Repentaboru – to je prastara ograjena cerkev ob litovski meji – dvakrat na prostem uprizorili Hoffmannsthallovega Slehernika, potem / Finžgarjevega/ Divjega lovca: lani smo imeli tudi tam nastop nekomunističnih pevskih zborov, ki ga je poslušalo 4000 ljudi. Za letos pripravljamo Pasijon in mogoče Hamleta na prostem, ker je scenarija ob cerkvi kakor nalašč zanj, ali kaj drugega, poleg velikega koncerta na prostem. /…/ Dalje sem spravil skupaj in precej tudi sam napisal zbornik umetnosti in razprav Tabor / Izšlo v samozaložbi 1951/, ki je sedaj v tisku. Z njim bomo dali temelje novi slovenski narodni politiki v smislu samostojne države ter še kar spodobno literarno antologijo tukajšnjega ustvarjanja. Ko bo izšla, bomo v dvorani vladne palače priredili umetniško akademijo ob 150-letnici Prešernovega rojstva, na kateri bo nastopilo vse, kar leze in gre kvalitetnega v Trstu: pevci, pianisti, Iiterati. Naš zbor bo pel na novo za nas komponirano Prešernovo Zdravico, pred katero se stara skrije. Za vstopnice bomo prodajali naš zbornik, upam da po 1000 lir komad. Knjiga bo vzbudila veliko senzacijo, in to ne samo pri slovenskih politikih in intelektualcih, marveč tudi drugje, zakaj v njej bodo naše slovenske politične zahteve ter programske točke prvič jasno in v primerni obliki poudarjene. Poleg razprav bom jaz v njej imel novelo, motivno situirano na Lago Maggiore.

Moje razmerje z Edvardom se je precej ohladilo. /…/ Je pa postal politično precej nestrpen. Dobili so ga povsem pod vpliv nekateri povprečni liberalni jugoslovenarji in oficirski zarotniki. Ker je sam politično tabula raza, misli na tem področju samo z drugo pametjo. Jugoslavija in kralj ga pri vsej svoji absurdnosti še zmeraj raznežita. /…/ Edvard je mislil, ko me je spravil sem, da bom delal stvari, ki bi jih hotel on in ki bi se z njimi predvsem on okoristil, delno pa še tukajšnja liberalna skupina. Ko je videl, da nimam ušesa za to pesem, mi je seveda zameril in me začel zmerjati, da nič ne delam. Njegova misel je bila, da bi prevzel uredništvo Demokracije. Jaz sem bil voljan, saj sem v Trst prišel z namenom, da bom delal povsod, kjer bom lahko napravil kaj pametnega za našo skupno stvar. Pri listu sem sodeloval nad poldrugo leto, ga vsaj polovico pripravil sam, jim za volitve sestavil in napisal program. V jeseni 1948 so me dvakrat uradno vprašali, če sprejmem uredništvo, in sem odgovoril ja. Potem so se začeli izmikati, nazadnje so besedo požrli in postavili na to mesto Ježa /Jež Janko, šolnik in kulturni delavec/. Videl sem, da nimam opraviti z možakarji. Krivi so bili seveda vsega ne tržaški politiki, marveč boječi zavistniki iz Ljubljane: inž. /Boris/ Sancin. dr. / Bogdan/ Drnovšek in pa profesor Rudolf / Ivan Rudolf, politik, časnikar, profesor/, ki se je iz jugofašizma in kasnejšega titovstva v Kairu pretelovadil v demokracijo, katero bo v Trstu spravil docela na psa. Ti ljudje so tržaške rodoljube preplašili z mojim kolaboracionizmom, dasi sem tedaj že bil na važnem mestu pri zaveznikih in ta stvar po vseh čistkah pri FFS pač ni mogla več držati. Po drugi strani so prvotno enotno organizacijo s svojo nestrpnostjo, ki o pravem liberalizmu nima niti pojma, spravili tako daleč, da je prišlo po volitvah 1949 do cepitve in imamo zdaj po starem liberalno in klerikalno stranko /…/, mi, ki smo v vsem tem videli nesmiselnost in hoteli vse sile združiti proti komunizmu, smo ostali na sredi, jih dobivali od vseh strani po glavi in smo se te obrabljene pesmi naveličali. Vrgli smo se samo v kulturno delo in ga skušali ohraniti na zdravih slovenskih, pa samo slovenskih temeljih, brez vpliva katerekoli politične stranke. Do zdaj se nam je to posrečilo in smo imeli uspehe, ki seveda vzbujajo spet zavist. Jaz sem z Demokracijo pretrgal, ko je poleti in v jeseni 1949 začela grdo napadati begunce, ki tu drže vse pokonci, in celo slovenske šole, ker jih vodijo begunci. Tako je začela umetno ustvarjati razliko med tako imenovanimi domačini in med tujci, ki je sramotna in krivična. Vrh tega sem videl, da so imeli titovci tudi tam svoje tipalke in so zvedeli marsikaj, česar ne bi bili smeli. Možje konkurenti so me dalje denuncirali pri zaveznikih za vsako stvar, o kateri so mislili, da me bo omajala. /…/ Potem mi je bilo vsega skupaj dovolj, pa sem se zahvalil in šel svojo svobodnjaško pot naprej. To seveda Edvardu ni bilo prav, ker bi po njegovem jaz, ker sem baje klerikalec, moral vse požreti in vse potrpeti, ker zaradi tega, ker sem, kar sem, sploh ne morem imeti nikdar prav. Zdaj imam proste roke na vse strani, lahko udarim, po komer hočem, obsojam, kogar in kar hočem, in tako prihajam počasi na tisto, kar sem bil v Ljubljani, namreč da sem in pomenim samo tisto, kar sem sam po sebi. Resno se bavim z mislijo, da bom prej ali slej začel izdajati svoj list, samostojen in tak, da bo nesel vse druge. /… /

Položaja po svoji stari navadi ne presojam tako črno kakor vi. /…/ Mi imamo tu dobre informacije iz vseh mogočih slovenskih krogov. Jugoslavije ne take ne drugačne ne mara nihče. Komunizma je kriv Beograd in Srbi. Iz Beograda prihaja vse zlo. Naj pride torej napad iz katerekoli strani, boril se ne bo nihče, kakor se ni 1941. Nasprotno, ob prvem napadu bo dvignilo glavo vse, kar je komunizem s silo potlačil, zlasti pa Hrvatje in Makedonci. Slovenci bodo bežali na zahod. Tedaj bi bil za rešitev Slovenije en sam izhod: sedanji oblastniki naj izkoristijo tisti člen ustave, ki daje Sloveniji pravico do odcepitve, okličejo samostojnost ter povabijo Amerikance v deželo. Ti bi Slovenijo lahko zasedli s temi silami, ki jih imajo v Trstu in Avstriji. Dalj bi najbrž težko prišli, a to nas ne briga. S tem bi bili mi vendar rešeni Balkana in vsega, kar nam je prinesel. In tudi emigracija mora svojo politično akcijo usmerjati v tem smislu.

Delo za popularizacijo ideje o slovenski državi v Ameriki dobro napreduje, kljub naporom Kreka in njegovih, ki še zdaj ne vidijo drugega kakor svoje stolčke. Lujo, ki je v Chicagu, Humar, ki je v Washingtonu, Falež, ki se je po letu bivanja v USA vrnil sem kot šef ameriške katoliške podporne organizacije NCWC za severno Italijo, poročajo zelo razveseljive stvari. Krek je s svojim osebnim zaganjanjem v Žebota dosti izgubil in je moral utihniti. Kar je namreč Slovencev v USA netitovcev, so vsi za samostojnost ali pa za Srednjo Evropo. Praktičen dokaz za to je dejstvo, da je Lujo, na primer, po dveh mesecih bivanja v Chicagu znal za to stvar tamošnje Slovence tako navdušiti, da so mu zbrali denar, da je lahko kupil na čikaškem radiu uro za slovensko oddajo /…/ Stvari, ki so jih ugotovili in napravili ti fantje že po kratkem bivanju tam, pričajo, da so zlagane vse Krekove trditve, da se v Ameriki ne da nič narediti in da je najbolje molčati. To je zelo razveseljivo in se bomo po tem ravnali. Kakor veš, izdajajo ti fantje v Chicagu lep tiskan list Slovenska država, ki ni slab in je imel velik odmev povsod.

Torej vidiš, da smo korajžni. /…/ Na kakšno mesto gre Ribnikar / Bojan Ribnikar, časnikar in gospodarstvenik/ ? Mar bi bil ostal v Trstu ter dosegel, da bi bil Glas zaveznikov ostal. Tako bi mi danes imeli dnevnik, on bi spodobno živel, tako pa je mislil, da ko gre on iz Trsta, gre lahko po zlu vse in je zaveznikom dejal, da list ni več potreben, ker je svojo nalogo opravil. No, pa ne smem več pisati, da se ne bom začel jeziti, zdaj na koncu. Torej vidiš, da Tvoje rotenje ni bilo zastonj in da sem zate in za Vas vse kljub vsemu še vedno Vaš stari

Mirko

8. Jelendol – Bavdle – Grčarice

8.1. Spominska slovesnost v Hrovači

Avtor: Anica Benčina

8.1.1.

V nedeljo 14. 10. 2007 je bila v Hrovači spominska maša za vse, ki so bili leta 1943 pobiti v Jelendolu, Bavdlah, Grčaricah. Po maši je dekan Anton Berčan ob sodelovanju, župnika iz Dolenje vasi Branka Potočnika in Franca Levstika blagoslovil spominske plošče. Sledil je krajši kulturni program, pri katerem so sodelovali: župnijski pevski zbor, Jože Lampe, Anton Drobnič in Anica Benčina. Načrt za ureditev vojaškega pokopališča je nastal takoj po osamosvojitvi Slovenije. Ker pa ni bilo dovolj finančnih sredstev, so najprej postavili spomenik, ostalo ureditev pa preložili na poznejši čas.

8.1.2. Nagovor

Spoštovani!

Lepo pozdravljeni in dobrodošli! Prišli smo, da počastimo spomin na vse, ki so v letih druge svetovne vojne umrli nasilne smrti samo zato, ker niso soglašali z idejami tiste stranke, ki si je prisvojila oblast.

Človeško je imeti grob, človeško je imeti ime na kraju, kjer si pokopan, človeško je vedeti, kje so tisti ki so bili del življenja, človeško je prihajati tja, kjer počivajo mrtvi, in prižigati svečke.

(Peter Bergant)

Tu so pokopani možje in žene, ki so jih zvezane na rokah in nogah, ne da bi jim dovolili, da se branijo, postrelili v Jelendolu, Grčaricah, Bavdlah. To so bili pripadniki vaških stražarjev, ujetnikov s Turjaka, iz Grčaric, Notranjske. Bili so v ribniških zaporih v vojašnici, od koder so jih odpeljali v Jelendol in jih v noči na 23. oktober postrelili.

Pobitih je bilo 119 ujetnikov. Iz ene jame se je rešil Slavko Zupančič in kot živa priča prisostvoval pri izkopavanju leta 1944. Ko so jih izkopali, so jih položili v 104 krste, v 15 krst so položili po dve trupli.

V pogrebnem sprevodu je 14 voz pripeljalo pokojne pred farno cerkev v Ribnici. Ribniška dolina je zavita v črnino in žalost nemo spremljala sprevod.

90 mrtvih so pokopali na tem vojaškem pokopališču, ki so ga prav za to priliko uredili. Ostale so svojci odpeljali na druga pokopališča. Otroci smo z grozo gledali neznansko velike jame, v njih pa krste, zložene druga na drugo. Ta groza je ostala v nas dolgo, dolgo. Vse do danes nismo doumeli, zakaj in kako je bilo mogoče.

Čeprav so bili pokopani v blagoslovljeni zemlji, niso imeli miru. Tako imenovani osvoboditelji so jih umorili še enkrat. Požagali so velik lesen križ, ki je bil na pokopališču, grobove pa zravnali z zemljo.

Človeško je imeti grob.

Nečloveško je bilo, da jim tega niso pustili.

Človeško je prihajati tja, kjer prebivajo mrtvi in prižigati sveče.

Nečloveški so bili tisti, ki tega niso pustili. Kdor je prižgal svečo, je moral na zaslišanje, če so ga le videli. Posebno ob vseh svetih so miličniki dežurali in preganjali tiste, ki so prišli sem na grob.

Tega nismo pozabili. Od vsega ostane človeku spomin. Spomin na srečo in žalost, veselje in trpljenje. Nečloveško je vzeti spomin.

Sedaj živimo v demokratični državi, zato ni več razloga za strah. Če hočemo živeti v miru, moramo izpovedovati resnico in izkazati mrtvim spoštovanje in zahvalo, kot to delajo civilizirani ljudje.

Ne gre nam za maščevanje, ne za sovraštvo, ne za razdvajanje, ampak za spomin na vse, ki so morali dati življenje zaradi zaslepljenosti, sovraštva in maščevanja.

Preteklosti ne moremo spremeniti. Poskrbeti pa moramo, da bomo vsi zvedeli in spoznali, kaj se je v preteklosti dogajalo.

Le resnica nas bo osvobodila in spravila.

Prizadevali si bomo, da bomo to vojaško pokopališče v sodelovanju z občino do kraja dostojno uredili.

8.1.3. Kočevsko-ribniško območje v letu 1943

Boljševistična revolucija se je začela prej kot osvobodilni boj, že pred začetkom druge svetovne vojne. Potekala je tudi leta 1941 in

Krste s pomorjenimi fanti so pred ribniško cerkvijo zasuli z venci

Slika 54. Krste s pomorjenimi fanti so pred ribniško cerkvijo zasuli z venci

1942, ko so komunisti pobili okrog 1500 nedolžnih Slovencev, takih, ki se niso strinjali z idejami boljševizma. Ob kapitulaciji Italije se je to pokazalo znova v vsej silovitosti.

Najprej so se s pomočjo Italijanov in njihovega orožja spravili nad pripadnike kraljeve vojske, četnike, in vaških stražarjev na Turjaku in v Grčaricah.

Nemška vojska je že prodirala preko južnega dela Primorske, Istre, Hrvaškega, Primorja in Gorskega Kotarja in prišla že do Delnic.

8.1.4. Grčarice

Četniški odred je nameraval v Grčaricah počakati, da bi se tam združil z Liškim četniškim korpusom. Tu bi se lahko pripravili za boj z Nemci in poiskali zvezo z zavezniki. Grčarice so dolinska vas ob cesti Dolenja vas, Jelendol, Grčarice. Od tu so se kočevski Nemci odselili v Spodnjo Štajersko, zato je bila vas večinoma prazna.

Četniki so prišli v Grčarice 4. septembra 1943. Nastanili so se v dveh enonadstropnih stavbah, gozdarski hiši in Činklovi gostilni. Takoj so se začeli utrjevati. Poskrbeli so za orožje in zaloge hrane, ki so jo dobili iz Ljubljane. Na rojstni dan Petra II. Karadjordjeviča. 6. septembra, so praznovali. V nagovorih so poudarjali, da se borijo za kralja, za Jugoslavijo, proti Italijanom in Nemcem. Niso pa vedeli, da jih obkoljujejo partizani. Grčarice so obkolile Šercerjeva, Tomšičeva, Gradnikova brigada in odredi divizije Petra Popivode. Plavogardisti so se junaško borili. Ko pa so partizani začeli napadati z italijanskimi topovi, ki so jih upravljali italijanski topničarji, so morali priznati poraz. Ves čas so pričakovali, da bo prišla pomoč od zunaj. Po predaji so zapustili hiše in se zbrali sredi vasi. Bilo jih je 125 zdravih ter 10 mrtvih in 18 ranjenih.

Partizani so ujetnike odgnali v Dolenjo vas. Tu so jih zvezali po dva in dva, nato pa še skupaj in jih peš odgnali v 16 km oddaljeno Kočevje.

V Grčaricah so domačini pokopali 9 trupel, enega pa na pokopališču v Hrovači. Bil je ranjen in je umrl v Ribnici.

Vodstvo NOB si ni prizadevalo, da bi pridobilo člane kraljeve vojske in vaških stražarjev za enakopraven skupni boj proti okupatorju. Njihova glavna naloga je bila, znebiti se vseh tistih, ki so bili nasprotniki komunizma. VOS je 19. septembra 1943 izdala posebna navodila o ravnanju z nasprotniki, češ da je nekaj članov plave in bele garde pobegnilo zaradi premilega postopanja civilnih in vojaških oblasti. Njihovi nasprotniki torej niso bili okupatorji, pač pa nasprotniki boljševistične ideologije.

Zapisali so: 1. »Za vse organizatorje Vaških straž in četnikov in njihove zagrizene aktiviste in privržence je treba predlagati smrtno kazen.«

Nastala so tudi delovna taborišča.

2. »Vse pripadnike vaških straž in četnikov. ki priznavajo zgrešenost svojega dejanja, je treba dodeliti v delovna taborišča.«

Nobene besede o okupatorju!

Z ukazom so za primer, ko bi se morali umakniti pred nemškim prodorom, dali vso oblast okrožnim komisijam, ki so lahko poljubno odločale o življenju in smrti.

Ukaz se je glasil: »Za primer, da bi se morali umakniti pred Nemci je treba takoj brez sodbe likvidirati vse obsojence, iz delovnih taborišč pa take, za katere se kasneje izkaže, da svojih napak niso iskreno spoznali in, da nam bi s tem v težkih situacijah, lahko škodovali«. Torej usmrtitve na zalogo!

8.1.5. Kočevski zapori

Merila, po katerih je VOS razporejala ujetnike po zaporih v Kočevju in Ribnici, niso znana. Ujetnike s Turjaka, iz Notranjske in Grčaric so najprej prepeljal v kočevske zapore, 23. septembra 1943 je bilo v kočevskih zaporih 567 ljudi, 271 pa jih je bilo v delovnih taboriščih. Ker je v Kočevju zmanjkovalo prostora in hrane, so ujetnike odpeljali v Ribnico, kjer je bilo dovolj prostora v vojašnici, ki je bila zgrajena leta 1939.

Zapornike so odpeljali zvezane. Šli so peš v koloni, ki ji je načeloval harmonikar. Število zapornikov v Kočevju in Ribnici se je stalno spreminjalo. Zaprti so bili tudi civilisti na zahtevo odborov NOB in OF.

Zasliševalci niso mogli ugotoviti nobenega konkretnega zločina, pač pa samo pripadnost formaciji, ki ni podpirala komunizma.

Izredno vojaško sodišče je v Kočevju pod vodstvom dr. Antona Kržišnika, Bojana Polaka Stjenke, Andreja Cetinskega in Ivana Puca uprizorilo proces, ki je bil slepilo za javnost.

Zaradi nevarnosti bombardiranja je bil proces ponoči 9. in 10. oktobra 1943.

Javni proces v Kočevju je bil začetek množičnega sojenja in usmrtitev. Glavni štab NOV je izdal navodila: »Postopek z vsemi ujetimi belo in plavogardisti mora biti kratek v smislu izrednega vojaškega postopka. V duhu tega izrednega delovanja začasno ne velja odredba, da morajo sodišča odložiti izvršitev kazni do potrditve sodbe na višjem sodišču. Po izvršeni kazni dostavijo spisek višjemu sodišču v naknaden pregled in odobritev.«

Pobijanje je bilo vsesplošno dovoljeno.

Kočevje je bilo varovano z dvema bataljonoma Ljubljanske brigade in s I. bataljonom VOS. Glavna obtožba je bila, da »so obtoženi pripadali izdajalskim organizacijam in vojaškim formacijam in so bili nasprotniki partizanskih odredov, ki so edini borci za osvoboditev od okupatorja«. Na smrt so obsodili 16 obsojencev, 4 pa na prisilno delo. Obsojenim so dovolili, da napišejo prošnjo za pomilostitev, a so jo še isti dan zavrnili. Glavno besedo pri tem je imel Boris Kidrič, strinjal pa se je tudi Edvard Kocbek.

Takoj so jih odpeljali proti Mozlju in jih ustrelili. V Mozlju so bili pobiti tudi drugi. Obsojence je prevzela VOS, ki je poskrbela za prevoz in usmrtitve. Pobitih je bilo 114 ljudi. Za vasjo so izkopali štiri oglate jame. Ujetnikom so zvezali roke, jih nato zvezali še skupaj z vrvjo in jih odgnali na morišče. Tu so jih slekli do golega. Kdor je bil na vrsti, je moral stopiti pred jamo, zaropotala je strojnica in žrtev je padla v jamo. Vsi so umirali junaško. Ko so stopili pred jamo, so mnogi zavpili »Živel Kristus Kralj« ali »Živel kralj Peter II.«. Stražarji, ki so bili v bližini, so slišali samo te klice in strojnico. Po končanem umoru so morilci pregledali oblačila žrtev. Našli so denar, svetinjice, križce, majhne koščke napisanih listkov. Vse je izginilo neznano kam.

8.1.6. Ribniški zapori

Po razpadu italijanske vojske so v Ribnici vzpostavili komando ribniškega vojnega področja in komando mesta. Policijsko upravo je prevzela OK VOS, prav tako tudi upravo zaporov. Vodili so jih Matevž Fortuna, Jože Ančik in Franc Gorenc. Posadke Vaških stražarjev iz Ribnice, Dolenje vasi in Brež niso ujeli, ker so se še pravočasno umaknili. Zajeli so le del posadke iz Loškega Potoka, s Turjaka in iz postojank na Notranjskem. Tedaj je bila Ribnica največje ujetniško taborišče na ozemlju, ki so ga zasedali partizani.

Domobranci v pogrebnem sprevodu

Slika 55. Domobranci v pogrebnem sprevodu

V ribniške zapore so pošiljali ujetnike tudi razni partizanski organi ribniškega vojaškega območja. Zapore je varovala Tomšičeva brigada.

V zaporih je bil zelo strog režim. Prepovedani so bili obiski svojcev in tudi prinašanje hrane. Sodnik je bil Marko Vrhunc iz Ljubljane, študent III. letnika pravne fakultete. Opravljal je posle zasliševalca in sestavljal obtožnice. Iz ribniških zaporov so usmrtili 124 ujetnikov, med njimi 3 ženske. 119 je bilo ubitih v Jelendolu v treh jamah. Zaradi približevanja Nemcev so jetnike odpeljali v najbližjo partizansko enoto. To je bila enota v Velikih Laščah, ki pa se je umikala preko Mokrca do Brezovice pod Krimom, šla na Rakitniško planoto in se ustavila na hribu Mačkovec. Sem so privedli 45 zapornikov iz Ribnice in nekaj desetin iz Starega trga. Bili so večinoma iz Begunj in Blok. Na Mačkovcu so jih kruto pobili. Pravijo, da je komandir 3. čete I. bataljona 20 ujetnikov sam poklal. Vsakega posebej je odpeljal v gozd, ga udaril po glavi s kladivom, nato pa mu je prerezal vrat z bajonetom. Na Mačkovcu je v skupinskem grobu več kot 40 žrtev, v neposredni bližini pa še 11, ki so bili pokriti samo z dračjem. Jetnike, ki so še ostali, so pustili na Mačkovcu skupaj s stražo. Za njimi je izginila vsaka sled.

Pred vdorom Nemcev na Dolenjsko so partizani pospešeno pobijali zapornike in vse, ki so se jim zdeli nevarni. Pobijali so po celotnem območju Dolenjske: pri Birčni vasi, Rupreškem gozdu, Trebelnem, Pudobu, Kozlovki, Velikem Osolniku, Golem, Turjaku, Velikih Laščah, Grosuplju, Novem mestu, Mozlju, Jelendolu, Loški dolini, Ribnici, Mirni na Dolenjskem, Čmomlju, Dolenjskih Toplicah, Grčaricah, Travni gori, Kočevju, Rosalnicah, Metliki, Vinici, Beli krajini. Pobili so jih več kot 600.

Komunisti so sprožili revolucijo v času zasedbe namenoma in so se zanjo pripravljali, saj

Polaganje krst v grobove v Hrovači

Slika 56. Polaganje krst v grobove v Hrovači

so vedeli, da ustvarja vojna ugodne razmere za uspeh revolucije. Komunisti so s prevaro pridobili pod krinko osvobodilnega boja precejšen del slovenskega prebivalstva. To pa je nekaj najbolj zavrženega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom. Izkoriščanje osvobodilnega boja za izvedbo boljševistične revolucije je izdaja naroda. In prav izvedba boljševistične revolucije je bila cilj, ki je posvečeval vsa sredstva. Vse je podrejeno revoluciji. Nastane nova pravna logika. Vse, kar stori nasprotnik, je zločin, vse, kar je storjeno v funkciji revolucije, je zaslužno dejanje, tudi samovoljno pobijanje, mučenje. Logika revolucionarnega boja je, da ni treba izbirati bojnih sredstev. Čim bolj so okrutna, čim več trpljenja povzročajo, tem boljša so. Komunisti so začeli revolucionarni boj, da bi si zagotovili prevzem oblasti. Protikomunisti so se bili prisiljeni braniti in upirati na način, za katerega so mislili, da je najboljši. Morali so izbrati protinasilje, oborožen boj proti revoluciji. Morali so se združevati v protikomunistične organizacije, kot so vaške straže. Izbrali so tisto, kar so jim vsilili komunisti. Revolucija je rodila protirevolucijo. Partizani niso šli v hribe samo zato, da bi se borili proti zavojevalcu naše dežele. Ponavljali so, da so vojaki Rdeče armade, da se borijo za sovjetsko domovino.

Kominterna je 28. junija 1941 sporočila CKJ: »Danes je cela partija vojni aparat, vsak partijec je dolžan braniti ZSSR. vsak partijec je danes rdeči vojak«.

Komunisti so šli v hribe, da bi izvedli revolucijo kot kolaboranti boljševikov. Zavedali so se, da je treba politične nasprotnike prisiliti v kolaboracijo, da jih bo potem laže likvidirati. Torej bi morali oni odgovarjati za vse žrtve, človeške in gmotne. Brez narodne izdaje, ki so jo zagrešili komunisti s sprožitvijo boljševistične revolucije pod krinko protiokupatorskega boja, ne bi bilo sodelovanja z zavojevalcem, ne žrtev na obeh straneh.

Storili pa so še en način, ki so ga izvršili nad lastnimi sobojevniki, ko so jih z zločinsko prevaro preslepili, da so v boljševistični revoluciji videli le osvobodilni boj.

Komunisti so vedeli, da v demokratičnem svetu ne bodo mogli oporekati ljudem, ki se borijo proti boljševizaciji svoje dežele, zato jih je bilo treba proglasiti za kolaborante, za bojevnike proti narodni svobodi.

8.1.7. Izkopavanje

Prve žrtve so začeli izkopavati leta 1944. Tedaj so bili v teh krajih že Nemci. Najprej so izkopali grobišče v Grčaricah, kjer so izkopali 8 trupel vojakov, padlih 9. in 10. 9. 1943 v Grčaricah. Dva so že prej pokopali na pokopališču v Hrovači.

Drugo grobišče je bilo v Bavdlah v bližini Grčaric v smeri Glažute. Tu so izkopali 23 trupel. Grob je bil pokrit z vejami, zasut z zemljo, na vrhu pa so bile skale. Krste z zemeljskimi ostanki žrtev so postavili na mrtvaški oder pred ribniško cerkvijo in jih pokopali na novem vojaškem pokopališču v Hrovači.

Drugo izkopavanjeje bilo 3. 10. 1944 v Jelendolu. Izkopaval je oddelek slovenskih domobrancev. Pri izkopavanju so bili navzoči tudi svojci nekaterih žrtev, pa tudi dva bivša jetnika, ki sta se rešila. To sta bila Alojz Zupančič in Matija Mavec.

Trupla so bila v treh grobiščih. Ležala so drugo preko drugega. Vsa so bila zvezana nad gležnji s telefonsko žico ali z jermenom. Po večini so imeli zvezane tudi roke na hrbtu ali na prsih. Med žrtvami so bile tri ženske. Ena izmed njih je bila učiteljica Anica Drobnič. Grobišča so bila obdana z drevjem in nizkim grmičevjem, zato so bile ubite že iz neposredne bližine. Izkopali so 119 trupel. Položili so jih v 104 krste. V 15 krst so položili po dve trupli.

V Hrovači so pokopali 75 krst, po dve v eno jamo, 29 pa so jih svojci odpeljali v Ljubljano, na Ig, v Škofljico, Grosuplje, Dobrepolje, Velike Lašče, Šklovico.

Jesen leta 1943 je bila res krvava. Pobitih je bilo preko 600 Slovencev, ki niso imeli druge krivde kot to, da se niso strinjali z boljševistično ideologijo in so se proti njej borili.

Na pokopališču v Hrovači so v letu 1944 postavili na sredi velik križ, na grobove pa imena prepoznanih žrtev na manjših križih. Žrtve pa tudi v grobovih niso imele miru. Tako imenovani osvoboditelji so požagali križ in zravnali grobove z zemljo. Prepovedano je bilo prinašati rože in prižigati sveče. Zlasti pred vsemi svetimi so v bližini dežurali miličniki, in zasliševali tiste, ki so prinašali sveče.

Z osamosvojitvijo so se stvari nekoliko umirile. Društvo za zamolčane grobove in Nova slovenska zaveza sta leta 1993 postavila spomenik, za dokončno ureditev pa ni bilo dovolj denarja. Letos je Nova slovenska zaveza postavila spominske plošče z imeni vseh pobitih. Upamo pa, da bo pokopališče v sodelovanju z ribniško občino tudi dokončno urejeno. Sveta maša in spominska slovesnost je bila 14. 10. 2007.

8.2. Beg iz jame

Avtor: Slavko Zupančič

8.2.1.

»Bilo je 22. oktobra v Ribnici. Iz zaporov so nas 95 poslali v posebno sobo. Ob devetih zvečer se je pred kasarno ustavil tovorni avto in prvih 10 so nas odpeljali v Jelendol, to je nekako v sredi med Rakitnico in Grčaricami. Sredi gozda so nas spravili iz avtomobila. V globino gozda so odpeljali prvih šest tovarišev. Po nekaj minutah slišimo posamezne strele. Čez 10 minut so odvedli še nas. Ko pridemo bliže, zagledamo velik ogenj in v njegovem svitu veliko izkopano jamo. v njej pa šest mrtvih prijateljev.

Bili smo brez vsakega občutka groze ali strahu. Imeli smo trdno prepričanje: umiramo za Boga in domovino. Prepričani smo bili, da naše žrtve ne bodo zastonj. Čim več nas bodo pobili, tem manj bodo dosegli. Vedeli smo, da komunizem na naših tleh ne bo obstal. Tedaj sta me že dva prijela in me odvezala od skupne vrvi, na katero smo bili vsi navezani. Druga dva sta mi vzela hlače, čevlje, kapo, očala in uro. Stal sem tam v samih spodnjih hlačah in srajci z na hrbtu zvezanimi rokami. Ko so me držali za roke. je rekel eden: »Glej ga no, hudiča, kakšno fino srajco ima!« Odgovoril sem, da je vsa ušiva. On pa, da nič ne de, da se prekuha, pa je dobro. Komandant

Partizani vodijo zvezane vaške stražarje po kočevskih ulicah

Slika 57. Partizani vodijo zvezane vaške stražarje po kočevskih ulicah

je že priganjal. Postavili so me s hrbtom proti jami in dva sta mi zvezala noge. Bali so se, da bi jim še mrtvi ušli. Mitraljez je bil postavljen tako, da je bila cev za dobro ped pred čelom. Zaradi zračnega toka sem zgubil ravnotežje in padel v jamo vznak in mislil, da sem mrtev. Padca in vsega ostalega nisem čutil. Prebudil sem se, še preden je bil ustreljen prvi tovariš za menoj. Prva misel je bila: »Joj, živ!« Začel sem glavo drgniti ob jamo, da bi se bolj zavedal in videl, kje sem ranjen. Nisem bil ranjen. Začutil sem zvezane noge. Vez se je na njih že malo zrahljala, da se mi je posrečilo vsaj noge sprostiti. S kratkim vzdihom sem se zahvalil Materi Božji. Kmalu je počil strel. Moj mrtvi tovariš je padel name s tako silo, da mi je nalomil dve rebri. Zastokal sem. Slišali so me. Premaknil sem se, da sem ležal podolgem v jami v senci ognja. Komaj sem odmaknil noge, že je zaropotala strojnica. Rafal krogel je padel blizu mene. Zahvalil sem se Stvarniku, ker me je že drugič rešil. Zgoraj se je nadaljevalo streljanje. Z razbitimi glavami so padali prijatelji k meni v jamo. Kri je brizgala, da sem ležal v gorki krvi.

Zadnji je bil na vrsti 18-letni fant.

Morilci so se odpravili po drugo skupino. Pri jami sta ostala samo dva, da bi pazila na ogenj in ga zakrila, ker so nemška letala brenčala v zraku.

Eno letalo je priletelo čisto blizu in partizana sta začela metati na ogenj smrekove veje, da sta plamen čisto zadušila. Tedaj je prišel moj trenutek. Vstal sem in šel čez mrtve prijatelje do roba jame in se prevesil ven s pomočjo nog in brade. Ko sem kakih 20 metrov od jame stopil na suho vejo, sta stražarja začela za menoj streljati z dvema strojnicama, vendar me nista zadela. Bežal sem dalje, padal preko skal in posekanih debel, ker zaradi zvezanih rok nisem mogel obdržati ravnotežja. Za pot do bližnje vasi. za katero bi potreboval pol ure, sem rabil šest ur in pol.

Končno sem našel dobre ljudi, ki so me rešili. Devetletni fant mi je prepilil žico na rokah. Bile so tako otekle, da se je žica čisto skrila v mesu. Pri tem bi moj mali rešitelj skoraj omedlel. Ko sem imel roke proste, so mi kot mrtve visele ob telesu. Noge sem imel čisto otekle in prezeble. Ko sem jih v vodi namakal, sem začutil bolečine in zaradi njih omedlel. Ko sem se prebudil iz nezavesti, sem zagledal ljudi, ki so klečali ob meni s prižganimi svečami. Pri teh dobrih ljudeh sem ostal 10 dni. Tretji dan se je pojavila živčna reakcija. Bruhal sem, treslo meje, da so me morali držati«.

(Domoljub. 18. oktobra 1944)

9. Iz tujih virov

9.1. Pokol po koncu vojne

Avtor: Karl-Peter Schwarz

9.1.1.

(Frankfurter Allegemeine Zeitung, 18. okt. 2007)

V množičnem grobu, ki so ga našli v Sloveniji leže tisoči žrtev komunistov. Zločini iz let po 1945 do danes odpirajo globoke rane.

9.1.2.

Prvi napad se je dogodil pod zaščito teme, ko je vlak zapeljal v tunel. Orožje je bil karbolinej, jedka tekočina, ki se v vrtnarstvu uporablja proti škodljivcem. »Škodljivec«, ki so ga hoteli na ta način uničiti, je bil katoliški škof Anton Vovk. administrator ljubljanske škofije, ki je bil na poti k blagoslovitvi orgel. Ko je v Novem mestu zapustil vlak, ga je podivjana množica zmerjala in tolkla. Zrinili so ga nazaj v oddelek. Tam so ga še naprej ogrožali. Nekdo ga je polil z bencinom in prižgal vžigalico. Hudo poškodovanemu Vovku se je posrečilo, da si je slekel plašč. Odvedli so ga v čakalnico, ga postavili na mizo in mu še naprej grozili, se mu posmehovali in ga psovali. Neki zdravnik je poklical rešil-ca, toda množica je preprečila, da bi škofa prepeljali v bolnišnico. Končno se je Vovk z istim vlakom vrnil v Ljubljano.V stolnici je pokleknil pred oltarjem. Vsakdo v mestu je vedel, kaj se mu je zgodilo. To je bilo 20. januarja 1952. Tito je prelomil s Stalinom in Zahod mu je zato velikodušno spregledal številne kršitve človekovih pravic v Jugoslaviji. Tokrat pa je šla Udba, komunistični Ge-stapo, predaleč. Prišlo je do mednarodnih protestov in eden od storilcev je moral biti simbolično žrtvovan. Človek, ki je škofa polil z bencinom, je bil postavljen pred sodišče in zaradi »lahke telesne poškodbe« obsojen na deset dni zapora.

V ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine nenavadna razstava prikazuje »boj proti veri in cerkvi«, ki ga je od 1945 do 1961 vodil komunistični režim v Sloveniji, in to bolj brutalno kot kjerkoli drugje v Jugoslaviji. Od približno tisoč duhovnikov v Sloveniji je bil postavljen pred sodišče vsak drugi. Devet jih je bilo obsojenih na smrt, nad štirimi je bila smrtna obsodba izvršena. Dvanajst vojnih kuratov je bilo ustreljenih brez sodnega postopka. Med duhovščino so infiltrirali agente in jo razcepili z režimskim Cirilmetodijskim društvom (CMD), katerega člani so dobili številne privilegije. Absurdna protiklerikalna propaganda je očitala Cerkvi sodelovanje s fašisti in s kominformom, prišlo je do sodnih procesov proti frančiškanskemu in jezuitskemu redu ter drugim. Zakaj se je sovraštvo komunistov proti Cerkvi razdivjalo prav v Sloveniji? Zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar, avtorica številnih knjig o komunistični represiji v svoji domovini in tudi pričujoče razstave, pravi, da na to pravzaprav še ni našla zadovoljivega odgovora. Celo ob vrhuncu terorja v zgodnjih petdesetih letih se je prištevalo h katoliški veri več kot 80 odstotkov Slovencev.

Slovenija je nespravljena dežela. Število katoličanov se je od osamosvojitve leta 1991 zmanjšalo od 71 na 58 odstotkov in število neverujočih ter versko indiferentnih stalno raste. Toda še zmeraj se politični tabori formirajo glede na odnos do vere in vnemajo se hudi spopadi ob drugod že zdavnaj rešenih vprašanjih, kot je npr. verski pouk v javnih šolah. Posebno jasno se to kaže ob primeru križa, katerega poškodovani deli so razstavljeni v predprostoru razstave. Leta 1934 so ga postavili na Škrlatici, enem najvišjih vrhov Julijskih Alp, v spomin »vsem žrtvam gora«. Avgusta 1945 je bil prevrnjen v prepad. Dele križa so rešili in leta 1969 je bil križ obnovljen ter spet postavljen na vrhu, a je bil vdrugič uničen. Ko so ga 1996 spet postavili, je slovenska levica močno protestirala proti kršenju načela »ločitve Cerkve od države«. Potem je križ tretjič končal v breznu.

Gotovo so reformacija in protireformacija, laicizem in klerikalizem zapustili v Sloveniji močne sledove. Silovitost polemik, ki se opirajo na religiozne simbole, pa najbrž temelji na tem, da narod še ni obvladal krvave državljanske vojne, ki je med drugo svetovno vojno divjala v Sloveniji, razdeljeni med nemške, italijanske in madžarske okupatorje. Titovi komunistični partizani so mo-nopolizirali odpor in so se bojevali proti vsem, ki se jim niso brezpogojno podrejali. Katoliški in konservativni krogi so se bolj bali zmage komunizma kot okupacijskih sil, za katere so predvidevali, da bodo deželo tako in tako morale prejkoslej zapustiti. Na končuje obračunal Tito, takrat še Stalinov zvesti učenec, z vsemi, za katere je mislil, da se mu utegnejo postaviti po robu.

Letos poleti so v južnem predmestju Maribora, drugega največjega slovenskega mesta, pričeli odkopavati zasuti protitankovski jarek iz druge svetovne vojne. Že dolgo je bilo znano, da je v tezenskem gozdu množično grobišče. Leta 1999 so ob gradnji južne obvoznice odkopali del jarka, v katerem je bilo 1179 trupel – bili so pretežno hrvaški, srbski in črnogorski vojaki, ki so jih komunistični odredi smrti pokosili s strojnicami in zasuli, pa tudi nemški vojaki in pripadniki nemške manjšine ter civilne žrtve političnih čistk v Hrvaški in Sloveniji. Družba za avtoceste je nato izsilila, da so nadaljevali z gradnjo, in vlada v Ljubljani, ki so jo takrat še sestavljale leve stranke, proti temu ni imela pomislekov, čeprav je bilo zelo verjetno, da se v jarku, ki je dolg poldrugi kilometer in širok približno štiri metre, nahaja še tisoče trupel.

Zadnje raziskave so pokazale, da leži tam najmanj petnajst tisoč, morda pa celo več kot dvajset tisoč trupel. Protitankovski jarek je bil zelo prikladen za množične poboje, dovolj je bilo obenj postaviti vojne ujetnike in civiliste, jih pokositi s strojnico in trupla zasuti. Odkar so postale znane raziskave pod vodstvom slovenskega zgodovinarja Mitje Ferenca, se oglaša zmeraj več očividcev, ki pričajo o dogodkih maja 1945. Eksekucije so trajale tedne, žrtve so dovažali s tovornjaki in jih postrelili. Na mnogih kosteh so še ostanki žic, s katerimi so bili ujetniki zvezani. V začetku septembra je konservativna vlada v Ljubljani odločila, da bodo ob mariborskem množičnem grobišču postavili spomenik.

V Srebrenici, tako so pravili do sedaj, se je dogodil največji pokol po koncu druge svetovne vojne. Titovi zločini pa so še mnogo večji kot grozodejstva, za katera so odgovorni Miloševič, Mladič in Karadžič.

Skriti zločini

Slika 58. Skriti zločini Bara Remec

Že novembra 1944 so bili Američani v Rimu informirani o partizanskih seznamih za poboje v Sloveniji. Takoj po nemškem umiku naj bi likvidirali

15 000 potencialnih nasprotnikov režima iz Ljubljane, 50 000 iz Trsta in

41 000 iz drugih delov dežele. Do sedaj je bilo v mali Sloveniji odkritih 540 množičnih grobišč. Samo v mariborskem protitankovskem jarku je pokopanih dvakrat toliko ljudi kot v Srebrenici, med njim: najbrž tisoči beguncev, ki so jih Britanci v Pliberku (Koroško) izročili partizanom. Domnevajo, da so v zasutih bombnih lijakih na jugu mesta kot tudi na Pohorju, hribovju blizu Maribora, še mnoga množična grobišča. Epicenter komunističnega terorja v Evropi, pravi Jože Dežman, vodja komisije za množična grobišča pri slovenski vladi in ravnatelj Muzeja za novejšo zgodovino, je bil v Sloveniji.

V boju proti Cerkvi se je nadaljevalo izločanje potencialnih nasprotnikov režima, kajti Cerkev je bila, kot je slovensko notranje ministrstvo ugotovilo novembra 1945, »hrbtenica opozicije«, edina organizacija, ki se je še lahko obdržala zunaj sfere komunistične oblasti. V pastirskem pismu si je jugoslovanska škofovska konferenca septembra 1945 upala ožigosati »odkrito preganjanje Cerkve« in se mu v ostrem pismu Titu upreti. Tito je to ocenjeval kot »vrsto uradne vojne napovedi« in njegova partija je ustrezno ravnala. V Sloveniji so totalitarno poglavje Titove diktature in še posebej delež, ki so ga imeli pri njej slovenski komunisti, dolga leta bagatelizirali, zamolčevali in tabuizirali. Ne nazadnje po zaslugi prizadevanja zgodovinarjev, kot sta Griesser-Pečarjeva in Dežman, se to sedaj začenja spreminjati.

Trdnjavska utrdba Kluže nad Sočo - Pod to fotogrqfijoje avtor zapisal: V                         slikovitih slovenskih gorah si je težko predstavljati strahote soške fronte.                         Še teže pa si je, bi dodali mi v slikoviti Sloveniji predstavljati strahote                         boljševiške revolucije. Kako naj dopovemo mladim, da so se sredi te lepote                         mogle zgoditi.

Slika 59. Trdnjavska utrdba Kluže nad Sočo – Pod to fotogrqfijoje avtor zapisal: V slikovitih slovenskih gorah si je težko predstavljati strahote soške fronte. Še teže pa si je, bi dodali mi v slikoviti Sloveniji predstavljati strahote boljševiške revolucije. Kako naj dopovemo mladim, da so se sredi te lepote mogle zgoditi.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Aktualna preteklost

Dodatek A.1.1

Ivan Maček. 28. 10. 1942: Jesen 1942

»Biti morate neusmiljeni proti vsakemu, ki je prijel puško v roko, da se bori proti lastnemu narodu. Nihče nima pravice nositi orožja na slovenskih tleh razen slovenske partizanske vojske.- (Str, 135)

Ivan Maček, 2. 11. 1942: Jesen 1942

»Sedaj, ko so nastopili dolgi večeri, je treba te večere uporabiti za politično in kulturno izobrazbo partizanov. Pri političnem delu je treba stremeti za tem, da se partizanom nazorno dokaže kontrarevolucionarna vloga bele garde in da se jih navduši z revolucionarnim ognjem za uničenje izdajalske bele garde. Pri dosedanjih akcijah se opaža premajhna mržnja do bele garde od strani samih partizanov. To je tudi vzrok, da niso vse naše akcije proti beli gardi uspele, kakor bi morale.’ (Str. 196)

Dodatek A.1.2 Aktualna preteklost

Boris Kidrič, 14. 14. 1942: jesen 1942

»Hegemonija partije v OF je še vedno popolnoma zagotovljena. Vojska, tehnika in Varnostna služba so v naših rokah. Terenski odbori so v glavnem v naših rokah, zaradi tega, ker je partija najbolj aktivna in vzdržljiva. Politične in organizacijske zveze Izvršnega odbora OF s terenom so tudi v naših rokah (Peter je sekretar IO, uradne zveze z okrožnimi odbori OF vzdržujejo partizanske patrulje ali partizanska tehnika). Linijo CK smo doslej v Izvršnem odboru še vedno v celoti izvedli.« (Str. 589)

Edvard Kardelj, 29. 3. 1942: Jesen 1942

»Obveščevalno delo je od spodaj množično in prihaja dnevno na rajonske točke obveščevalne službe mnogo vsakovrstnih prijav.«

»Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg NZ in partizanov – OF značaj resnične oblasti.« (Dokumenti 1941 – 1945, str 38)

Dodatek A.2 Voščilo

Dodatek A.2.1

Naj se vam za božične praznike

Vrstijo srečni dnevi

Polni tihega miru in dobrega upanja

Naj vas v novem letu obiskujejo resne misli

Da boste z njimi lahko svetili sebi in drugim

To vam želi

Vaša Zaveza

Dodatek A.3 Prijateljstvo in sovraštvo

Dodatek A.3.1

Prej so se igrali skupaj
prej so se imeli radi,
prej so skupaj preživljali mladost
po kolovoznih poteh,
prej so skupaj kolovratili
po njivah,
prej so bili prijatelji.
Potem je čez noč
rdečina revolucije
spremenili prijateljstvo v sovraštvo,
ljubezen v smrt.

Avtor: Peter Bergant

Dodatek A.4 Sonet o spominjanju

Dodatek A.4.1

Kdor se spominja, vase se prevrača,
v sam začetek, v prvo izhodišče,
si skrbno pota sem in tja preišče,
smeri po igri vetra ne obrača.
Pokoj in sprava sta njegova plača,
v globini lastni najde zatočišče,
je slep za videz, za zunanje blišče,
požene korenine v tla domača.
Spomin je znak notranjega življenja,
zahteven je do sebe, zvest resnici,
je stroga mera in zalet hotenja.
Je nepremičen kakor mestna vrata,
je hiter kakor duh podoben ptici.
Spomin in bistrost sta najožja brata.

Avtor: Milan Komar

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Rečeno je bilo:

Dodatek B.1.1

– na spominski slovesnosti za umorjenim zaplanskim župnikom Jožetom Geohelijem:

»Ta stavek nas spet pripelje nazaj na začetek našega razmišljanja. Ne samo kraj, na katerem stojimo, vsa Slovenija je postala mučeniška zemlja. Vsa je zaznamovana z nedolžno krvjo. Ne zaznamovana, morali bi reči, posvečena. To pa pomeni – če se še spomnite, smo rekli, da se dogodkov ne spominjamo zaradi njih samih, ampak zato, ker nekaj pomenijo – to pomeni, da hodimo po mučeniški in sveti zemlji in če dovolimo tej misli, da do konca stopi v nas, pomeni to, da bi morali postati boljši ljudje, bolj trdni, bolj zvesti, bolj modri, bolj pametni, bolj, kakor bi rekel, dorasli ali odraščeni. Tudi bolj ponosni. Mislim, da je prav, če za konec to rečem, da ravno zato prihajamo sem, da bomo ravno zato vsako leto prihajali sem, da se bo ta misel v nas znova naselila: da moramo zaradi mnogih mučencev biti boljši ljudje.«

– na odkritju farne spominske plošče v Stražišču:

»Na koncu si še prikličimo v spomin, kako lepa je naša domovina in kako lep je jezik, ki ga govorimo. Kako lepe besede imamo: mati, domovina Bog, zemlja in zrak, kruh in vino, pelin in roža. Kako lepe besede so to! Škoda, da ji ne bi bilo več. Če nas ne bo, tudi teh besedi ne bo. Poskrbeti moramo, da se nam v prihodnosti kaj ne zgodi. Na vsak način moramo postati »ljudje za vse čase«.

– na odkritju farne spominske plošče v Podzemlju:

»In ko so italijanski fašisti in nemški nacisti napadli Slovenijo, kaj je gnalo naše komuniste, da so nas napadli še sami? Kaj jih je gnalo? Nikjer drugod tega niso naredili. Komunisti so bili tudi v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, Danskem, Norveškem, na Poljskem, v Čehoslovaškl, na Madžarskem, v Romuniji, a niso tega nikjer naredili. Samo v Sloveniji. Kaj jih je gnalo?V Ljubljani imamo inštitute za zgodovino, za sociologijo, za politologijo, in tako dalje, za jezike, za literaturo, za filozofijo: več kot tisoč ljudi se poklicno ukvarja s slovensko dušo, več kot tisoč ljudi je plačanih za to, da bi nam razkrili in povedali, kaj smo. A nič! A nič!«

Dodatek B.2 Priporočamo

Dodatek B.2.1 CERKEV IN OBLAST

Marija Čipič Rehar

Cerkev in oblast na Primorskem v letih 1945-1953

Cerkev in oblast na Primorskem v letih 1945-1953

Izdala DRUŽINA

Datum: 2011-11-24

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.