Zaveza št. 62

Zaveza št. 62Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 62
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2011

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1. Osamosvojitev

[Stran 001]

To, čemur pravimo osamosvojitev Slovenije, je bilo večplastno dejanje, pri čemer posamezne plasti niso nastajale ločeno, kakor da bi si druga drugi sledile, ampak so bile med sabo časovno in vzročno prepletene. Hkrati smo izstopili iz države, v kateri smo skupaj z drugimi narodi živeli sedemdeset let, postavili lastno državo in jo opremili s političnimi atributi, obenem pa smo se rešili boljševističnega totalitarnega jarma in se vrnili v evropski svet, kakršen se je razvil v skladu z začetnimi aksiomi civilizacije. Ni nam treba vedeti, kako so vse te stvari natanko in podrobno potekale, da zaslutimo težavnost nalog, ki so se nenadoma pojavile na našem zgodovinskem obzorju in ki smo jih sprejeli za svoje. To je treba imeti v misli zato, da si ne bomo jemali zadovoljstva, ki upravičeno nastaja v nas ob pogledu na to, kar nam je samim uspelo in kar nam je čas naklonjeno pomagal narediti. Tega zadovoljstva si ne smemo jemati, ker nam je potrebno, tako za sedanjost kakor za prihodnost, in ker, če ga ne bi sprejeli, ne bi bili brez krivde.

Drugo vprašanje pa je, ali na vsa tri dejanja našega osamosvajanja lahko gledamo kot na nekaj dovršenega in zaključenega.

Odgovori so različni. Izstop iz nekdanje države je dokončen in dokončan. Z narodi, s katerimi smo nekoč živeli skupaj, se bomo v prihodnosti spet našli, a v neki povsem drugačni in novi politični integraciji Zahodne Evrope. Državo in njene institucije smo tudi postavili, a je to delo, ki ni nikoli dokončano. Država je kakor hiša, ki lastnika nenehno opozarja, da je tu in da zahteva njegovo skrb in pozornost. Za državo se mora vsaka generacija na novo odločati. Ustanove, po katerih država deluje, so odvisne od volje ljudi, ki z menjavo generacij vanje prihajajo, jih vedno znova osmišljajo in skrbijo, da delujejo v skladu z njihovo temeljno zasnovanostjo. Ko pravimo volja ljudi, mislimo na voljo tistih, ki so prišli v krog politične elite, in voljo tistih, ki tej eliti podeljujejo družbeno legitimiteto in potem od nje terjajo, da vlogo elite opravlja, in ji hkrati omogočajo, da to tudi počne. To je delo, ki nima konca, postavljanje demokratične države je nikoli opravljena zadeva. To mislimo, kadar pravimo, da je demokratična družba politična družba in demokratski človek politični človek. O tem bomo v tem razmišljanju o našem aktualnem času še govorili, a sedaj nekaj drugega.

1.1.2. Državnost nam je dala status političnega subjekta

Država, ki smo jo postavili leta 1991, je prva država Slovencev v zgodovini. To je samo po sebi zamudništvo, ne glede na to, ali je to mogoče upravičiti ali ne. Tudi veliki evropski narodi, na primer Italijani ali Nemci, niso bili, zgodovinsko gledano, mnogo pred nami. Aktualni pomen dejstva, da smo Slovenci dočakali novo tisočletje kot državni narod – kot narod z lastno državo – je v tem, da smo mogli vstopiti v Evropo kot država. Lahko bi se samo po sebi namreč zgodilo, da bi prišli v evropsko skupnost sicer kot kulturno formiran narod, a kot del druge države. To pa bi pomenilo nič manj kot to, da ne bi postali del politične tvorbe, ki bo po vsej verjetnosti tvorba naslednjega tisočletja, v polnosti subjekta. Če bi se bilo to zgodilo, bi se morali naslednjih tisoč let bojevati za svojo identiteto v nomosu kulture in ne v nomosu političnega subjekta. Politična suverenost, ki izhaja iz državnosti, podeljuje narodu odraslost ali polnoletnost, ki je ne izvaja iz zavesti svojih kulturnih moči, ampak iz zavesti sprejetosti. Biti subjekt pomeni biti sprejet, biti priznan subjekt. Naj se Evropa razvije že kakorkoli, naj bo tako, da bo zmagal Monnetov integracijski projekt in bomo nekoč govorili o Združenih državah Evrope, ali pa se bo Evropa končno ustalila kot konfederacija domovin – ali pa se bo zgodilo kaj tretjega – v vsakem primeru se bomo morali odpovedati delu suverenosti. Toda vedno in v vsakem primeru bomo vedeli, da smo to storili iz svoje suverene volje. Da smo to storili kot politični subjekt. Zavest, da smo dosegli zgodovinsko odraslost, bo bistveno večala našo možnost bivati v identiteti.

Državo je torej Slovencem uspelo postaviti in lahko bi s pesnikom rekli »niti minute prekmalu«. Ni pa še gotovo, ali smo pripravljeni tako prebivati, da zanjo ne bo veljalo samo, da je bila postavljena, ampak da tudi stoji. Ker smo na začetku, čisto lahko, da tega čuta nimamo v genih. Kaj potem? Ali iz tega izhajajo kakšni ukazi, ki bi jih morali slišati in sprejeti za svoje vsi, ki kakorkoli oblikujejo [Stran 002] duha sedanjega slovenskega časa. Ali imajo demiurgi substancialne narodove kulture v sebi zavest, da ustvarjalnost, ki je vedno osebna, še ne daje pravice do poljubnosti. Da se nič od tega, kar je rečeno ali storjeno, ne izgubi v redki zrak, ampak se vse nekam usede in tam je. Ali se izdelovalci javnega mnenja – vsi vemo, kdo to so in koliko jih je – dovolj pogosto in dovolj obvezno vprašujejo, koliko duhovnega vandalizma prenese družba, ne da bi izgubila zmožnost in voljo za etično zorenje, ki je potrebno za organizirano obstajanje v državi. K temu se bomo po neki drugi poti še vrnili, sedaj pa poglejmo, kako je s tretjim dejanjem, ki je vključeno v pojem osamosvojitve – z izhodom iz totalitarizma in vrnitvijo v civilizacijo.

1.1.3. Izhod iz totalitarizma

Če je prvo dejanje, izstop iz nekdanje države, dokončano; če je drugo dejanje, ustanovitev lastne države, v tem, kar se je na začetku zahtevalo, opravljeno; potem je treba reči, da je tretje dejanje, proces normalizacije, razumljen v evropskih konotacijah, ne samo nekaj nedokončanega, ampak nekaj, kar je v stanju osnovne protislovnosti. Komaj to rečemo, pa se že zavemo, da moramo reči še to, da je ta okoliščina neločljivo povezana s tem, kako poteka, v nadaljevanju, tudi drugo dejanje: vsi problemi, ki izhajajo iz dvoumnosti, povezanimi z duhovnim in političnim osvobajanjem od totalitarne preteklosti, vplivajo na to, kakšno državo smo, potem ko smo jo postavili, v stanju imeti.

V čem je protislovnost, v kateri se je znašlo naše potovanje iz totalitarizma v normalno obliko skupnega prebivanja? Protislovnost, zelo na kratko, je v tem, da o vseh rečeh, ki zadevajo to neznansko zahtevno pot, enakopravno odločajo ljudje, ki so totalitarno državo ali vzdrževali ali pa se imajo za njihove politične dediče. Tu je treba povedati in poudariti, da se pojava, ki ju poimenujemo z besedama totalitarizem in demokracija, med sabo izključujeta. Totalitarna demokracija je nekaj, kar je nemogoče reči; ljudska demokracija je sicer nekaj, kar je, čeprav je pleonazem, mogoče reči, a je treba vedeti in se ve, da je eden od izumov totalitarne ideološke manipulacije. Kar iz tega sledi, je to, da promotorji demokracije ne morejo, normalno in rodovitno, sodelovati v skupnem političnem projektu z nekdanjimi nosilci totalitarizma. Kaj pa če so se ti spremenili in niso več to, kar so bili? Ay, there’s the rub! Tu je kleč. Kaj je mogoče reči o političnem spreobrnjenju totalitarnega človeka? Ali je v resnici možno? Politična konverzija totalitarnega človeka je možna, a v eni sami fakturi. Možna je tako, da javno demonstrira svojo drugačnost. To pa spet ni možno drugače kot s politično samouktnitvijo. Biti boljševik pomeni namreč biti vpleten v tako do temeljev segajočo drugačnost, da iz nje ni mogoče iziti po poti evolucije. Človeško da, a ne politično, zasebno da, a ne organizirano. Organizirano je možna samo samoukinitev in potem nadaljevanje v drugem političnem miljeju.

V televizijski oddaji Tarča 27. junija je Miran Potrč v nekem trenutku interveniral s trditvijo, da Demos ne bi uspel, če ne bi sodelovala opozicija – postkomunistična. Voditeljica je zaslutila, da je nastopil kritični moment celotne oddaje, in vprašala: »Ali ste imeli kakšen drug izhod?« Potrč je za trenutek umolknil, potem pa smo zaslišali: »V našem prepričanju drugega izhoda ni bilo.« Res je to bil napet trenutek, celo Potrč je začutil, da ni nekaj v redu z njegovim odgovorom – da mora nekaj dodati. Rekel je: »Še danes nam mnogi ne verjamejo, da je to res bilo naše prepričanje.« Nekaterim – upamo, da mnogim – ki smo to oddajo gledali, pa se je ob tem v določeno vedenje oblikovalo to, kar je bilo prej samo slutnja: da je bil še en izhod, jasen, pošten, odkrit, politično edino možen – samoukinitev. Potem ko se je zgodilo dvoje, potem ko je boljševikom bilo ukazano, da vrnejo zgodovinske poverilnice, in potem, ko je šok, ki je temu moral slediti, nujno prešel v spomin na nepredstavljivo gorje, ki so mislili, da ga s tistimi poverilnicami v rokah smejo uprizarjati, ko se je to dvoje združilo, je iz tega nastala sila, ki so se ji samo ljudje, ki so nekoč pristali na boljševiško identiteto, mogli upreti. In arogantno ignorirati »nasvet za odhod«, ki je prišel iz tako uglednega mesta.

Iz tega upora je nastala Stranka demokratične prenove, ki je postala ne samo opozorilno znamenje neke temeljne arogance, ampak tudi legalen kanal, prek katerega je pritekala osnovna protislovnost v tkivo političnih sil, ki so vzele nase nalogo, da oblikujejo novo državo. Od tod protislovnost, ki je sedaj usodna danost našega prebijanja v podnebje normalnosti.

Cilj, ki ga imajo nekdanji komunisti na demokratični politični sceni, je seveda zagotavljanje oblasti. V tem so enaki drugim strankam, njihova izjemnost je v tem, da oblasti ne potrebujejo za izvajanje določene realne politike – intencionalno usmerjene politike komunisti niso nikoli imeli – ampak se ženejo za oblast po sebi, za oblast kot oblast. Ker so torej [Stran 003] politično, v tradicionalnem pomenu besede, sterilni in nimajo od nikoder, se pravi, iz nobene realne politike, izvajati politično legitimiteto, jim preostane samo še vzdrževanje protislovnosti političnega prostora. To počnejo s sklicevanjem na nekdanje lojalnosti in dajanjem signalov ciljni publiki, da so še in da so drugačni. To pa ni nekaj, čemur bi lahko rekli politika, to je igra, ki je vsa v sebi in se ne nanaša na nič zunaj sebe. Iz te začaranosti bi se rešili samo tako, da bi dovolili, da jih prevzame groza nad tem, kar so bili.

Še vedno lepa Slovenija – Bled

Slika 1. Še vedno lepa Slovenija – Bled Mirko Kambič

1.1.4. Zadnja faza boljševiške devolucije

Civilizirati boljševiško partijo ni lahka stvar. Komunisti bi s tem imeli še večje težave, če jim ne bi bilo dano, da svojo igro uprizarjajo v varstvu dveh pomembnih dejavnikov: kapitala – medtem ko so se drugi trudili s postavljanjem države, so komunisti izkoriščali tranzicijo za lastninjenje – in medijev, ki so nekdanjim gospodarjem ohranili lojalnost. (Medijska totalitarna služinčad – nekoliko se moramo temu vseeno čuditi – je ostala zvesta.)

Na zunaj se zdi, da je njihovo potovanje po loku iz boljševiške preteklosti v demokratično sedanjost uspešno. Proglasili so se za socialne demokrate, za kar so s sprejetjem v Socialistično internacionalo in v Zvezo evropskih socialdemokratov dobili mednarodni certifikat. Po vsem si sedaj mislijo, da si smejo privezati socialdemokratsko kravato in jo javno nositi. V Novi Gorici so priredili gala ideološko predstavo, na kateri so udeleženci imeli priliko občudovati dovršeni pas de deux, ki sta ga zaplesala predsednik Borut Pahor in podpredsednik dr. Igor Lukšič. Vodil je seveda Pahor. Iz sicer spretne predstave sta udarjali dve stvari. Videlo se je prvič, da tam, kjer bi morala biti politika, ni bilo nič. Pripeljati Slovenijo v »vrh razvitega sveta« – nič; uspeh bo zagotovljen, če se ne bomo počutili »ujetnike političnih opredelitev« – nič; ni prav, da se vsepovsod »preštevajo naši in njihovi« – nič. In tako dalje. Politika kot igra, politika brez substance. Iz Pahorjevega novogoriškega govora je tako izstopil enodimenzionalni človek – prebivalec v »vrtu slasti«. To je vse. Problemski horizonti te politike pa so ostali neartikulirani. To je zato, ker ljudje te sorte nimajo vzgona po celotnem zajetju človeka: človek kot celota, družba kot celota, človek kot problem, družba kot problem. [Stran 004] Politike v tradicionalnem pomenu tam torej ni bilo.

Politika – in to je tista druga reč, ki je tam izstopila – je nekaj drugega. Politika, ki jih sedaj drži pokonci, je stara zgodba, prirejena za nove čase. Modernizirana verzija te zgodbe ima tri prvine. Prvič: »Partizanski upor je bil domoljubno dejanje, ki je zavarovalo slovenski narod« in »partizanski upor je bil sveta stvar«. Drugič: »Ta partizanski domoljubni upor je izkoristila komunistična partija za postopno prisvajanje vse oblasti, ki jo je po vojni ohranjala s totalitarnim sistemom«. Tretjič: »To, da je ena od organizatork upora proti okupatorju tega izkoriščala tudi za svoje ozke politične cilje, pa seveda ni nikakršno opravičilo za sodelovanje njenih nasprotnikov z okupatorjem, kar je nesprejemljivo« (Pahor, Nova Gorica, 8. 7.).

Predsednik Pahor je v intervjuju v Delu 19. avgusta to politično zgodbo odel s programatično dikcijo: Če hočemo uspeti, moramo »zavarovati dediščino partizanskega upora« in »ohraniti pozitivni mit za prihodnje generacije«. To je ena reč, druga pa je zahteva, da se morajo novo pečeni socialdemokrati »razbremeniti ujetosti v revolucionarni prevzem oblasti«. In tretja, finalna točka: »To, da je partija delovala napačno, ne opravičuje kolaboracije.«

Pri formuliranju novega programa se je predsednik obilo posluževal besednega lišpanja: partija je delala »napačno«; partija je po vojni Cerkev »poganjala na politično obrobje«; če bi se v kakšni prihodnji okupaciji med uporniki spet pojavile »politične razlike«, to še ne bi smel biti izgovor za sodelovanje z okupatorjem proti slovenskemu narodu.

Takšni so idejni temelji te nenavadne socialdemokracije: politike proprie ni; kar stranko nosi, je nova ideološka priredba dogajanja med drugo svetovno vojno, Skratka, novi mit.

Za Boruta Pahorja ne bomo rekli, da nima spretnih prstov, težavnosti naloge, ki jo je prevzel, pa ali ni videl ali pa jo je zavestno ignoriral. Zamisel, poslati partijo skozi tunel, kjer bo nekaj časa izpostavljena besedni terapiji, potem pa se bo na drugi strani pojavila kot socialna demokracija, je vseeno preveč preprosta. Čeprav se je ambicija, da bi postali socialdemokrati, naselila, če sodimo po rezultatih, tudi v nemških, poljskih in romunskih komunistih, je vendar nekoliko nenaravna, saj je znano, da so bili nekoč socialdemokrati za leniniste »rdeči fašisti«. Glede na slovenske razmere pa bi pričakovali, da se bo Borut Pahor v Novi Gorici malce ustavil pri dr. Petru Celestinu Jelencu.

Ta gospod je stopil v Socialistično stranko že leta 1909 in v njej potem dosegal vedno višja mesta, tako da je drugo svetovno vojno dočakal kot član glavnega odbora Socialistične stranke Jugoslavije. Bil je nasprotnik OF od začetka. Sodeloval je v vseh medvojnih političnih forumih demokratičnih Slovencev. Bil je član Slovenske zaveze in Narodnega odbora za Slovenijo. (Zbornik Svobodne Slovenije 1961) Pričakovali bi, da Pahor pri izkoriščanju nekdanje socialdemokracije ne bi zamolčal tega znamenitega človeka. Ob njegovi smrti je Zbornik Svobodne Slovenije 1969 zapisal:

[Stran 005]

»Na Veliki petek 12. 4. 1968 je v Buenos Airesu umrl dr. Peter Celestin Jelenec, član Narodnega odbora za Slovenijo in član Delegacije Socialistične stranke Jugoslavije v zamejstvu in delaven in neuklonljiv član svobodne slovenske politične emigracije.«

Kaj bi Pahor na primer rekel, če bi se moral soočiti s tem človekom.

Še vedno lepa Slovenija – Triglav

Slika 2. Še vedno lepa Slovenija – Triglav Simon Dan

Navedli bomo nekaj odlomkov iz njegovega prispevka k neki anketi Zbornika Svobodne Slovenije iz leta 1966:

»Komunistična uzurpacija v Jugoslaviji je po svojem izvoru tiranija. V XVI. stol. bi rekli: abusque titulo. In sicer nečloveška tiranija. Med zadnjo vojno se je utrdila pravna zavest, da zločinstva zoper človeštvo in človečnost nikoli ne zastarajo. Posebno kričeče to zahtevajo komunisti – če gre to zoper nemške naciste. Mora pa prav tako veljati za komuniste, fašiste, ustaše in sploh zoper kogarkoli.«

»Slovenci se v teku svoje kratke zgodovine nismo naučili uporabljati sile v obrambo pravičnosti. Res je bil eden od razveseljivih dogodkov med zadnjo vojno samostojen pojav Vaških straž v Šentjoštu in v drugih krajih, ki so dokazali, da Slovenci vendarle niso tako pohleven narod, kakor so pričakovali komunisti. Duh Vaških straž je pozneje prešel tudi na domobrance.«

»Dialektika se ne bo ustavila pred Zvezo komunistov Jugoslavije.«

Res se ni, a kaj bi rekel Pahor ob takih pogledih odličnega člana stranke, prek katere je skušal pripeljati komuniste do legitimitete v sedanjem času? Res, kaj bi rekel? A Pahor se je temu soočenju izognil, kakor se je izognil grotesknemu paradoksu, da boljševiki rešujejo svojo politično dušo s stranko, s katero so se domala vso svojo zgodovino bojevali – tako kakor se boljševiki pač znajo bojevati. V nasprotju s tem, kar sedaj počne Pahor, je večina evropskih komunističnih partij nastala z odcepitvijo od socialdemokratskih delavskih strank. Potem pa so bili socialdemokrati – z izjemo ljudskofrontnega obdobja za leniniste »lakaji buržoazije«, nasprotniki »demokratičnega centralizma«, zanikovalci »razrednega boja«, promotorji »meščansko imperialistične ideologije«, nasprotniki »marksizma – leninizma«. Pahor in Lukšič bi bila tedaj nemudoma obdolžena revizionizma.

A kar je za nas zares važno, je to, da nekdanji komunisti ne morejo v sedanjem času postaviti avtentičnega političnega življenja – tudi kot [Stran 006] socialdemokrati ne. To je kazen, da se niso pokorili ukazu zgodovine, ko je prišel, in zapustili sceno. Večno jim bo ta kazen za petami.

Bistvena nepolitičnost nekdanjih komunistov, pa naj bodo to že Stranka demokratične prenove ali Združena lista socialdemokratov ali Socialdemokrati ne ostaja, kot smo že rekli, v sebi, zunaj aktualnega življenja, ampak deluje in vnaša v polje političnih sil razmerje protislovnosti. To je zato, ker od nečesa morajo končno le politično živeti in ker nimajo drugega, opozarjajo nase tako, da ovirajo tiste ukrepe, ki bi bili najbolj potrebni in najbolj naravni za uspešno pot v duhovno in politično normalnost. Politična protislovnost je poglavitni vzrok, da država Slovenija – morda edina med nekdanjimi evropskimi komunističnimi državami – še ni izvedla nekaterih dejanj v parlamentu in na sodišču, ki bi bila nujno potrebna, če hočemo priti končno do cilja. Samo v Kambodži je še tako.

Od treh plasti, ki sestavljajo osamosvojitev, je tretja – izhod iz totalitarizma v demokracijo – najbolj nedodelana in predmet največje manipulacije. Poglavitna agentura, ki je odgovorna in pristojna za to področje, je seveda vsakokratna varianta razvojnega cikla nekdanje partije. Poleg nje pa obstaja še široko polje civilne družbe, posejano s posamezniki in skupinami, ki so na totalitarno preteklost vezani in jo na neki način – zavedno, včasih tudi nezavedno – nosijo v sebi. Eni vidijo v njej možnost utemeljevanja različnih interesov, v drugih se oglaša spomin na nekdanjo vpletenost, nekateri ne morejo pozabiti starih lojalnosti, tretji so v boljševizmu videli garancijo za splošno levo koncepcijo sveta in jih je sedaj strah zanjo, spet drugi v relativiziranju totalitarizma vidijo možnost izražanja sedanjih antipatij. Nekateri motivi so vsem skupni, kar civilnodružbenemu prispevku k slovenski protislovnosti podeljuje nekakšno enotnost in istosmernost. V naslednjem si bomo pobliže ogledali nekaj medijskih nastopov ljudi, ki so nas nagnili k zgoraj nanizanim mislim. Razvili bomo nekatere od njihovih besedi in stavkov in poskušali povedati, kaj čutimo, da pomenijo v preprosti slovenščini.

Še vedno lepa Slovenija – Velika planina

Slika 3. Še vedno lepa Slovenija – Velika planina Simon Dan

1.1.5. Sodelavci iz ozadja 1

V nedeljo, 6. 8., je novinar Lado Ambrožič povabil na pogovor mag. Franca Žnidaršiča, malo zato, ker se mu je zdel »razumen človek«, malo pa mogoče tudi zato, ker se mu je zasmilil, ker je iz »uglednega poklica« zdravnika [Stran 007] stopil v »manj ugleden poklic« politika. Gospod se je izkazal za spretnega besedovalca. Včasih je bil apodiktičen: »Partizanstvo je resnica, mimo katere ni mogoče iti.« Včasih je bil razumevajoč in populističen. Pri povojnem pokolu ga nič ne motijo tisoči pobitih, ampak svojci, samo svojci, ki »toliko let po vojni do danes v veliki večini niso imeli kam sveče prižigati za svoje pokojne, ki so bili nesporno njihovi.« Zaradi svojcev, ki niso mogli žalovati, je treba biti pozoren pri napisih na grobovih. Svojce je treba rešpektirati. Žnidaršič, ki je bil, kakor smo izvedeli, trideset let v partiji, si sedaj ne očita, da ni uveljavil svojega sočutja do »svojcev« takrat. Kako je mogel toliko let prenašati tolike krivice? Kako je mogel krotiti svoj humanizem? Včasih pa je bil politkomisarski. To je tehnika, ki splošni deklarativni stavek z dobro vsebino s podrobno empirično analizo zavrne. Tak je bil v odnosu z Bajukovo NSi.« Mi ne obtožujemo Nove Slovenije.« Potem pa takoj navede nekega poslanca te stranke, ki ga je nekoč vprašal, »kako si upam po petnajstih letih demokracije povedati, kaj mislim.« NSi je torej stranka, ki ima demokracijo za prostor, v katerem ljudje ne govorijo, kar mislijo. Še več. To so katoličani, vezani na Cerkev, zato »razumevajo demokracijo drugače kot mi«, zakaj Cerkev je »absolutna hierarhija in tam je mogoče samo verjeti in ubogati«. Katoličanov torej »ne obtožuje«, obenem pa jih izključuje iz demokratične politeje kot duhovno in miselno deformirane ljudi. Kje se je Žnidaršič naučil teh politkomisarskih postopkov, ve sam, mi, ki smo jim bili izpostavljeni pol stoletja, pa jih dobro poznamo – tudi njihovo žaljivost.

Na koncu smo še izvedeli, da je bil esencialno nedolžen človek, kdo bi morda rekel tudi nekompetenten. »Bil sem trideset let v partiji, pa moram reči, da sem za to, da smo na oblasti, izvedel šele takrat, ko je Milan Kučan objavil, da partija sestopa z oblasti.« Spričo tega smo razumeli, da je bil vedno nekakšen notranji disident, vedno v sporu z občinskimi sekretarji, vedno na straži za »profesionalno neodvisnost«. Nikoli ni dovolil, da bi se kdo od zunaj vtikal v zdravstvo, »kjer sem bil ponavadi eden od vodilnih«. Slučajno, prosim vas, čisto slučajno.

Lado Ambrožič se je kot vedno, kadar ima nasproti sebe ljudi te kategorije, spet izkazal zelo kooperativnega in usposobljenega. Najprej ga je zaskrbelo, če je v koalicijski pogodbi zapisano, da »zgodovine ne boste spreminjali«. Dvoumnost izraza »spreminjati zgodovino« je tu bila vložena namenoma – vsak osemletkar bi moral vedeti, da se tako ne govori. Vesoljna postkomunistična Slovenija pa tako govori o »spreminjanju zgodovine«, ker ve, da se tako vnaša v prostor nelagodje in zmeda. Potem pa ga je še zanimalo, če je Nova Slovenska zaveza, s tem, da je postala priznano društvo, dobila enak status, kot ga ima Zveza borcev, in končal, otroško začuden in zgrožen, kar temu novinarju tako dobro pristoji, z vprašanjem: »Ali to pomeni rehabilitacijo domobranstva?« Žnidaršič ga ni bil v stanju potolažiti.

1.1.6. Sodelavci iz ozadja 2

Dr. Peter Vodopivec je šolan zgodovinar in bi zato pričakovali, da bo preteklost, preden bo povedal njeno zgodbo, šla skozi preiskujoče prostore strokovne pameti. Ali so njegove sodbe spričo avtorjeve proklamirane neideološkosti šle skozi dovolj disciplinirane in zahtevne filtre, da bi zanje lahko rekli, da bi z njimi lahko zgradili normalno zgodovino, za katero bi imeli občutek, da jo lahko sproščeno beremo? Ko smo nekoliko natančneje prebrali njegov intervju v Dnevniku (5. 8.), smo odkrili nekaj razlogov, ki nam niso dovolili povsem enoumnega odgovora. Poglejmo.

Vodopivec vidi pred sabo dve podobi dogajanj med drugo svetovno vojno in po njej. Najprej smo bili, pravi, dolgo »ujeti« – kaj se to pravi »ujeti«, ali ni to še en evfemizem – v »ideološko-politično podobo«, ki je bila »zelo enostranska«. To je ena predstavitev – komunistična ali partizanska. Druga podoba je tudi »shematska, ideološka in enostranska«. To je druga predstavitev – protikomunistična ali domobranska. Za Vodopivca sta obe predstavitvi ali podobi enaki v tem, da nista bili posneti po dejanskem dogajanju, ampak sta bili izdelani po ideoloških kriterijih. To Vodopivčevo enačenje je nezgodovinsko in neupravičeno. Če bi kompleksno poznal tedanje dogajanje in bi ga znal in hotel misliti, bi se pred tem postkomunističnim shematizmom ustavil. Prvič bi mu šinilo, da protikomunisti – zlasti če jih primerjamo z njihovimi nasprotniki – niso imeli ne časa ne moči, da bi svojo podobo sploh izdelali. Že tu se odpira velika neenakost. Drugič pa je komunistična podoba apologija nečesa, kar je zrastlo iz konstrukta ali ideologije, protikomunisti pa branijo nekaj, kar je nastalo iz odziva civilizacije na nasilje, s katerim je bilo soočeno. Že po duhovnih, moralnih in političnih izhodiščih – tudi če ne bi prebral nobenih knjig, ne s te ne z one strani – bi lahko nekoliko vedel, da sta to dve sili z zelo ali celo s popolnoma različnim mišljenjem. Kako to, da dr. Peter [Stran 008] Vodopivec ni imel tega v sebi? Sem pa pride še to, kako bo Vodopivec kot zgodovinar razrešil to zadrtost, v katero sta – najbrž »ujeti« – obe strani. Saj to je tisto. Tega ne bo storil z instrumentarijem, s katerim razpolaga zgodovina, ampak se bo te premostitve – te Vermittlung, če smo lahko nekoliko hegeljanski – lotil z nezgodovinskimi kategorijami: z »gledališča tragike, možnosti izbire in možnosti preživetja« – vse seveda »brez ideoloških predsodkov«. Nemalo se čudimo temu načinu postavljanja stvari in ne moremo si pomagati razen tako, da njegovo tolikanj poudarjano neideološkost razumemo kot ugodno izhodišče za denunciranje nasprotne strani, da tudi ona tako kot komunisti izhaja iz ideološkega konstrukta. Kar pa nikakor ni res.

In za denunciacijo nasprotne strani gre, tiste strani, ki je po letu 1990 smela in mogla nekoliko spregovoriti, kolikor moči je po vsej smrti in preganjanju sploh še imela. Res čudno, res čudno, da človek, ki se je odločil, da bo vse presojal »z gledišča človekove tragike« tega ni opazil. Da ni začutil v sebi impulza, da dotolčeni strani, ko se ji je ponudila priložnost, da skozi razbite zobe izreče nekaj stavkov, pride pomagat, vsaj tako da bi bil do nje poudarjeno in zavestno pravičen? To bi bilo normalno, mar ne? Nasprotno, vse, kar ima Vodopivec reči o tem, kar je ta stran povedala, je, da je to poizkus, da se »en ideološki pogled zamenja z drugim« in da ne gre za nič drugega kot za »zamenjavo očal«. Katera roka je mogla zapisati to misel? (Človek se spomni Mallarméja: Kdor misli, ima preproste roke.)

Pri tem avtorju pa čutimo, da je za njim roka, ki ji niso tuji celo triki. Recimo tisti, ki ga uporabi pri vprašanju, ali je treba zgodovino »nanovo napisati«. Da je slovenska zgodovinska veda leta 1990 stala pred nalogo, da zgodovino »na novo napiše«, izhaja iz tega, da je slovenski spomin imela petdeset let v oblasti boljševiška totalitarna ideologija, ki je svojo zadnjo legitimiteto izvajala iz zgodovine. Sicer pa velja, da je po vsakem totalitarizmu, ko se družba normalizira v demokracijo, treba napisati novo zgodovino. Za dobe, ki si sledijo druga drugi v kontinuiteti civilizacije, to ne velja: pogledi na preteklost se tudi tu spreminjajo, a jih ni treba v celoti na novo formulirati. Ta razlika obstaja. Vodopivec pa za Slovenijo, kjer je veljalo razmerje totalitarizem – demokracija, uvede razmerje generacija – nova generacija in s kontaminacijo dveh raznovrstnih nizov pride do tega, da je »veliko od tistega, kar je bilo o novejši slovenski zgodovini napisanega pred letom 1990, še danes relevantno«. Totalitarizem, ki je svoj legitimitetni locus videl v zgodovini, je vsakemu od preteklih dejstev dal svojski značaj in barvo. Zato je klic po novi zgodovini eden najbolj normalnih refleksov civilizacije, ne pa »vsiljevanje«. Zakaj dr. Vodopivec to dela? Ali je to v kakem skrivnem načrtu za perpetuiranje protislovnosti v slovenski kulturi in politiki? Ali gre zgolj za stare lojalnosti?

Včasih zadenemo na stvari, za katere verjamemo, da jih je bilo mogoče obešati Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je oddajo vodil, ne pa ljudem, ki so malo hodili v šolo. Gre za stvar, ki je izražena v naslednjem stavku: »Sami (komunisti) so imeli seveda ves čas v misli boljševiško revolucijo, saj so bili revolucionarna stranka, ki je povsem legitimno hotela ustvariti družbo po svojih ideoloških predpostavkah.« Mislim, da je Vodopivec s tem stavkom zašel v težave, iz katerih ni poti. Če je bilo to, čemur pravimo boljševiška revolucija, legitimno, potem so bili legitimni vsi velikopotezni napadi na družbo s fašizmom in nacizmom vred. Boljševiškemu prevratu pravimo revolucija samo, če manjka osnovni premislek. Boljševiški prevrat ni revolucija, ampak, kot pravi Furet, puč na revolucijo, ki je evropski politični fenomen in ima legitimno mesto v civilizaciji. Revolucija, v izvornem pomenu besede, je uveljavila človekove pravice, boljševiški puč ali boljševiška reakcija pa je te pravice vzela. V Rusiji se je oboje zgodilo v znamenitem letu 1917: to, kar se je zgodilo februarja, je bila revolucija, to, kar pa se je zgodilo oktobra, pa je bil udar zoper to revolucijo ali, kot pravimo, puč. Spomnimo se na Kolakowskega: »Rusija je tedaj doživela prvo in v sedanji zgodovini edino, osem mesecev trajajočo dobo popolne politične svobode« (Poglavitni tokovi marksizma, drugi del, str. 530). Z oktobrskim boljševiškim pučem je je bilo konec. (Tudi civilizacija, ki je nastala s sintezo hebrejskega preroštva, helenske metafizike in krščanskega odrešenjskega sporočila, je izvorno stvar temeljnih duhovnih uvidov – dr. Vodopivec bi verjetno hotel reči ideologij – a se je izkazala, v nasprotju z ideologijami, zmožna razvoja in traja že dva tisoč let.) V civilizaciji so nekatere stvari legitimne, druge niso: boljševiška revolucija – boljševiški puč – na primer ni bil. Zdi se, da v nekaterih Vodopivčevih sodbah ni nekega temeljnega evropskega vedenja. Ali kaj ga je gnalo v take zadrege?

Ena od stvari, ki jih pri njem opazimo, je nereflektiranost osnovnega instrumentarija. Nekje v razgovoru pravi: »Za spopad sta potrebna vsaj dva.« Z besedo »spopad« je Vodopivec hote ali nehote – tu mislimo, da nehote, kot izraz nekontroliranih učinkov začetnih [Stran 009] ideoloških odločitev – podrl osnovni odnos in s tem moralni facit v slovenski državljanski vojni. Zanjo velja relacija napad – obramba, ki pa je izraz »spopad« ne nakazuje. Nemčija je aprila 1941 napadla Jugoslavijo in ta se je branila – kolikor se je – a to ni bil v celoti vzeto »spopad« (čeprav nam to ne brani reči, da potem med Nemci in posameznimi uporniškimi skupinami ni bilo spopadov). V izrazu »spopad« je pravzaprav skrita obtožba, da so se ljudje proti partizanskemu terorju branili, morali bi se dati preprosto pobiti.

Nekaj povsem drugega od tega, česar smo se že dotaknili, pa je njegovo čudenje nad tem, »da se o preganjanju Judov in Romov in o koncentracijskih taboriščih med pripadniki protipartizanske strani skoraj ni razmišljalo in govorilo«. V njem je namreč toliko neznanja ali česa hujšega, da tega pri tem meščansko in omikano delujočem gospodu ne bi pričakovali.

Še vedno lepa Slovenija – Ptuj

Slika 4. Še vedno lepa Slovenija – Ptuj Mirko Kambič

Najprej Cigani. Protipartizanska stran ni ubila, kolikor se ve, niti enega samega Cigana. Partizani pa so jih med 10. 5. 1942 in 22. 7. 1942 pokončali najmanj stošestdeset: na Mačkovcu 10, v Iški 43, v Sodražici 16, v Lipalici pri Horjulu 12, na Maverlenu pa 64 (farna spominska plošča v Vojni vasi) ali 72 ali celo 100. Pobijali so jih na brutalen in razuzdan način. Vse to je pretresljivo opisal Janko Maček, Zamolčani genocid, Zaveza 43, 13–24.

Z Judi domobranci kot domobranci niso imeli nič. General Leon Rupnik je v nekaterih govorih leta 1944 dajal izjave, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot ščuvanje proti Judom, kar je že neke vrste ubijanje. Če je Politična policija aretirala kakega Juda, ne vemo, a Politična policija ni bila domobranska policija, ampak policija Pokrajinske uprave (a ne bom iskal umetnih alibijev, bila je na protipartizanski strani). Z Judi kot Judi pa protipartizanska strani ni imela nič. (Znana je pomoč škofa Rožmana, da se je kolonija mladih Judov mogla naseliti na gradu Lesno Brdo, a so jih italijanski karabinjerji jeseni 1942 preselili v Italijo zaradi nadlegovanja partizanske gverile, ki je na vsak način hotela z njimi navezati stike.) Nasploh pa je treba reči, da protipartizanska stran ni bila razpoložena protijudovsko, predvsem pa v Ljubljanski pokrajini Judov ni bilo toliko, da bi predstavljali politični problem. Domobrancem obešati antisemitizem je maliciozno.

Protipartizanska stran je o koncentracijskih taboriščih »razmišljala in govorila«, saj je bila večina njihovih prebivalcev njenih [Stran 010] somišljenikov. Protipartizanska stran je o teh taboriščih razmišljala in govorila tudi zato, ker so jih, posebno italijanska, zvečine polnili partizani, ki so z neodgovorno in ideološko motivirano zamenjavo gverilskega vojskovanja s frontnim povzročali masovno ukrepanje okupatorja proti prebivalstvu. Predvsem pa so o taboriščih, italijanskih in nemških, razmišljali in govorili zato, ker so v vseh imeli v rokah notranjo upravo komunisti in je bilo od njih v veliki meri odvisno, ali boš preživel ali ne. O vsem tem bi dr. Vodopivec lahko kaj vedel.

Iz vsega tega vidimo, da ima Pahorjeva Socialdemokratska stranka kot politični stržen kontinuitete veliko skromnih in skritih sodelavcev. S primerom dr. Petra Vodopivca smo hoteli povedati, kako tudi zgodovinarji – in koliko jih je – skrbijo za to, da pod preteklost ne moremo potegniti črte s stvarno in pravično fakturo. Tudi mnogi od njih podpirajo kontinuiteto in protislovno stanje duha v Sloveniji.

Še vedno lepa Slovenija – Krka

Slika 5. Še vedno lepa Slovenija – Krka Mirko Kambič

1.1.7. Sodelavci v ozadju 3

Dr. Tineta Hribarja bralci teh komentarjev že poznajo, zato jim njegove misli in njegove storitve na sedanji in polpretekli sceni niso neznane. Nekoliko vemo, kaj lahko od njega pričakujemo – pravih presenečenj ni bilo in jih tudi ne bo. Kakšen je njegov delež pri konsolidaciji slovenske protislovnosti?

Zelo velik: ker po izobrazbi in intelektualnem instinktu teži po zajetju stvari v njihovi elementarnosti; ker ga ne zanimajo samo teoremi visoke misli, ampak tudi aktualnost sveta; ker ima, kot Kocbek, izrekovalsko naravo in profetske ambicije; ker ga kontinuiteta, vedoč za njegovo koristnost, medijsko in družbeno forsira; ker, končno, ni igral neznatne vloge pri, kot pravi sam, avtokonstituciji političnega naroda. (Ko je nekoč avtor teh komentarjev, govoreč o Hribarju, omenil, da je poleg vsega drugega napisal tudi nekaj upoštevanja vrednih knjig, ga je neka učena Slovenka prijela, da se mu prilizuje. Mi se seveda nikomur ne prilizujemo, mislimo pa, da kritika, ki v kritiziranem ni pripravljena videti tudi odličnosti, prehaja v ubijanje – čemur se neredko nevarno približa tudi dr. Tine Hribar.)

Najprej se Hribarjeva moralnopolitična shema preteklosti lepo ujema z novim mitom, ki ga partija izdeluje že nekaj let. Preteklost, kakor jo strukturira Hribar, se skoraj brez ostanka pokriva s tistim, kar je Pahor oznanil letos [Stran 011] julija v Novi Gorici. Ta shema ima dva dela. Partija ima to zaslugo, da je dvignila upor, potem pa se je pokvarila – verjetno so jo pohujšali uspehi – uvedla diktaturo in delala velike zločine. Drugi del pa predstavlja zgodba s pregibom: na eni strani je veliki partizanski upor, ki ga je začela in vodila partija, v resnici pa ga je poganjal prvobitni instinkt naroda po svobodi; temu pa so se uprle druge sile, predvsem katoličani, ki so se ustrašili, da bodo izgubili nekdanjo prevlado, in pri tem, kar je hujše, zapadli v kolaboracijo. Hribar je, kakor znano, indigniran nad partijskimi zločini – posebno obsoja povojni pokol, totalitarna pragmatika ga manj zanima – na drugi strani pa nima nobenega razumevanja in ne pozna nobenih olajševalnih okoliščin za katoliški upor.

Še vedno lepa Slovenija – Piran

Slika 6. Še vedno lepa Slovenija – Piran Mirko Kambič

Hribar ne prizna nekaj tako vidnega in bistvenega, kot je konsubstancialnost ali istosnovnost boljševizma in partizanstva. To seveda ne more biti posledica kake analize, ampak nekaj začetnega, namensko izumljenega zato, da lahko izdela zgoraj navedeno shemo. »Z (vojnimi) zakoni, ki hočejo na glavna vrata rehabilitirati domobranstvo, ga, kar se je izkazalo prav v zadnjem času, pokazati celo kot zmagovalca ne samo nad zločinskim komunizmom, ampak tudi osvobodilnim partizanstvom.« Dejstvo, da Hribar ni pripravljen registrirati, da obstajajo istosnovne vezi med boljševizmom in partizanstvom, ima porazne posledice: ne vidi, da se mu pod rokami filozofija spreminja v ideologijo. Še več, njegov govor – njegov jezik – prehaja v politkomisarsko retoriko. »Ideološkim dedičem domobranstva« ne gre za »žrtve revolucionarnega nasilja«, ampak za »povrnitev njihove izgubljene, natančneje, v kolaborantstvu zapravljene časti« (Dnevnik, 24. 6.). Pri tem ne pozabi denuncirati časopisa Družina, ki »objavlja njihove referate«, kar je nesmisel, saj jih ne, razen izjemoma. V tej točki je Hribar aprioren in dogmatičen. Za njegovo idejno (politično, moralno, estetsko) apercepcijo je presenetljivo, a značilno, da ne vidi razlik med govorom in jezikom, s katerim je vstopila v slovenski prostor Nova Slovenska zaveza in ki se v tako pomembnih ozirih ločuje od govora ali jezika njenih nasprotnikov, da bi občutljiv opazovalec iz tega lahko potegnil daljnosežne sklepe. Čudno je to, čudno. A je za Hribarja vseeno važneje nekaj drugega.

Tine Hribar se ima – in tudi je – eden prvih ljudi liberalno agnostičnih in laicistično ozaveščenih intelektualcev, ki so bili po svoji osnovni logiki že vedno, vidneje pa po letu [Stran 012] osemdeset, alternativa partiji, konstituenti političnega slovenstva, nosilci ambicije po lastni državi. Skraja so se prikrivali in niso pisali »povsem po svoji vesti, notranje svobodni«, ampak so ubogali »komunistično nadoblast«. Sredi osemdesetih let pa so radikalizirali svojo istovetnost – ker »nareki« te oblasti »niso bili več izrecni«. Tako sta tako rekoč na javni sceni sedaj obstajali dve sili: partija in novi intelektualci. Kakšen odnos se vzpostavi med njima? Hribarjeve informacije (Nova revija, maj/junij 2006, Vidiki) so glede tega zelo koristne in dobrodošle, zlasti zato, ker potrjujejo neke naše stare slutnje.

Med njimi – med komunisti in intelektualci – je prišlo do gentlemanskega sporazuma, ki ni bil – najbrž – nikjer zapisan ali kako drugače izrecno dogovorjen, a je vsaka stran pri drugi strani opazila dovolj znakov, da je na sporazum pripravljena. Eden od najodločilnejših znakov partijske komplacentnosti je bil (po izidu 57. številke januarja 1987) sklep CKZKS, »da ne podpira represivnih ukrepov, ki so jih terjali njeni boljševiški člani«. Ta sporazum ni bil zunanji, ampak notranji. Oboji, komunisti in uporni intelektualci, so se odločili za mirni prehod. »Zato smo se od osemdesetih let dalje obnašali kot oporečniki, nismo pa bili disidenti v dobesednem pomenu, ker tudi nismo mogli biti, saj bi to lahko postali le, če bi nas, npr. ob izidu 57. številke Nove revije, zaprli. To se ni zgodilo, se pravi, med nami in režimskimi ljudmi je obstajalo tiho soglasje, da vsakemu od nas, na obeh straneh, pripada človekovo dostojanstvo, zato smo se kljub ostrim nasprotjem, kljub polemičnim soočenjem in medsebojnim očitkom oboji gibali v mejah osnovne etične odgovornosti in moralne dostojnosti« (Vidiki, str. 11).

To so zelo pomembni stavki, ki bi jih Slovenci morali natančno brati in poznati. Hribar daje partiji – »slovenski oblasti« – vse priznanje, da je s tem, da ni pristala »na aretacijo nekaterih avtorjev« »sostkala osnovno mrežo zaupanja, ki nam je nato omogočilo dogovarjanje z njo« (Vidiki, 11/12).

Od tega tihega sporazuma sta obe strani nekaj dobili. Komunisti so lahko sestopili z oblasti in sprejeli ustanovitev države – za kar so se že precej prej, v spoznanju, da jih je zgodovina odpoklicala, odločili – na način, ki jim je omogočil postkomunistično igro, ki se nadaljuje v današnji čas. Liberalni intelektualci pa so dobili zagotovila, da bo ostalo to, kar je bilo zanje zgodovinska pridobitev komunistične revolucije – zasedba mesta, ki so ga nekoč imeli katoličani, in nova duhovna forma slovenskega naroda. Vse osti Hribarjevih nastopov v zadnjem desetletju in pol kažejo, da gre za to, da se ohranijo te bistvene pridobitve revolucije. Kakor po nekem scenariju so se potem dogajale tele reči: razpust Demosa decembra 1991, zloglasni spis Ustavite desnico, odpoved podpore Janši po Depali vasi. Vse te kretnje naj bi zagotovile obstoj tega temeljnega dogovora – ali komplota – ki se je izkazal za najvažnejši generator slovenske protislovnosti.

Hribar ne pušča nobenega dvoma, da je katolištvo glavni cilj njegovih napadov: Katoliška cerkev in katoličani. S tem kaže na svojo nezgodovinskost. Če ne bi bilo Katoliške cerkve in katoličanov, potem Hribar in njegovi intelektualci leta 1987 ne bi pisali prispevkov za slovenski nacionalni program – ne bi jih imeli za koga prijeti – , potem komunisti ne bi mogli omogočati »slovenske avtokonstitucije«. Brez katoličanov tudi Demos leta 1990 ne bi zmagal in osamosvojitev bi šla rakom žvižgat, ribam gost. A Hribar, kakor da bi ga nosila čudna vandalska strast, ne neha žaliti katoličanov, tudi ali zlasti v zadevi Kočevski Rog – ravno Hribar, ki toliko govori o »posvečenosti mrtvih«, o svetoskrunskosti politikov, ki prek zakona o mrtvih »uveljavljajo interese živih«. Slovesnost na Kočevskem Rogu leta 1990 je bila velika črna maša za pomorjene, veličastna slovesnost – in nič več. In nič več! A kaj naredi iz nje Hribar. »S tem je bila eksplicirana in verificirana slovenska enotnost, ki se je na povsem nov, nekdanjo slovensko razklanost presegajoči način, postopoma oblikovala od 1987 leta naprej« (Vidiki, str. 11). »Zdaj, ob vseslovenskem skupnem cerkveno-kulturno-državnem dejanju na Rogu pa se je enotnost prevesila, vzniknila je enotnost s presežkom, s spravno pozitiviteto v sebi.« (Prej je obstajala »enotnost s pridržki, torej s preostanki ideološko razredne, boljševiške negativitete v sebi«) (Vidiki, str. 12). In še: »Brez preloma na Rogu 1990, brez radikalnega premika od sovraštva k spravi nikakor ne bi mogli priti do tiste enotnosti, ki je konec leta ponesla osamosvojitveni plebiscit« (Vidiki, str. 12). To onkološko nabreklo govorjenje, neresnično in zlagano, je izraz nespoštovanja do mrtvih in do živih.

1.1.8. Stave so velike

Iz katere nesrečnosti, stiske ali ambicije delajo dr. Hribar in njegovi prijatelji postkomunistom tolike usluge? Čisto lahko, da je glavni vzrok, ki si ga niti sami nočejo priznati, izginotje vere v »socialistično eshatologijo«, ki [Stran 013] jo je padec komunizma dokončno potrdil. V tem primeru bi bilo treba citirati Fureta (Od 1789 do 1917 in do 1989), da ravno sedaj doživljamo »konec neke ideje, ki je bila eden od stebrov, mogoče poglavitni steber evropske levice zadnjih 100 ali 150 let«. Nazadnje se bomo le morali zbogati z mislijo, ki je nikoli nismo hoteli v celoti sprejeti, da je vsa levica, tudi tista, ki je imela hude besede za komunizem, v njem videla obljubo tudi svoje prihodnje slave.

Ko je zgodovina komunizmu odpovedala ljubezen in se je moral posloviti, ko se je potem takorekoč sam odločil, da gre čez reko, so evropski levičarji sprejeli to odločitev – ali to nujo – z razdvojeno dušo: na zunaj niso mogli žalovati, zakaj to, kar je odhajalo, je bilo dokončno spoznano za nasilje, strune njihovih src pa so brnele v žalnih tonih.

Izkazalo se je, nad vsak dvom prepričljivo se je izkazalo: kdor se je enkrat zapisal tej veri, je ni več zapustil. Čudno! Saj je to bila empirično preverljiva vera in ko jo je empirija ovrgla, zakaj je njeni dokazi niso odnesli? Konvertiti so bili tako redke izjeme, da lahko rečemo, da jih ni bilo. Koliko ljudi pa se je z Golega otoka vrnilo spreobrnjenih? Ali je sploh bil kdo?

Še vedno lepa Slovenija – Pogled s Triglava

Slika 7. Še vedno lepa Slovenija – Pogled s Triglava Mirko Kambič

Res zanimivo, nobenega boljšega védenja, nobene poti ven: samo jeza. Samo jeza in gnev, ki se v pismih bralcev kaže neposredno, tisti, ki berejo in pišejo knjige, pa izumljajo pojme. Dr. Tine Hribar je prišel s »klerokatolicizmom«. Čisto lahko, da se mu zdi, da je z njim pokazal na nekaj deviantnega. Ni. Katoliška vera je civilizacijska vera – ni nikakršna sekta – in neločljivo povezana s pojmom ustanove, kar pomeni, da ima klerik v njej avtentično mesto. Klerokatolicizem je hotel biti psovka, a je pleonazem – pohabljen pojem – in ne deluje. Da je Hribar nenaklonjen – mogoče bi morali reči sovražen – Katoliški cerkvi, je pokazal s tem, da jo je izenačil s Partijo. Velikost njegove nenaklonjenosti odseva v velikosti moralnega in intelektualnega tveganja, ki ga je s tem vzel nase. Stanje, v katerem se nahaja Evropa – stanje, ki se poleg tega intenzivira – ne daje opravičila za tako ekstravaganco. Prav vsakemu prebivalcu, ki živi v tem delu sveta in ima ambicijo nekoliko vedeti, kako stvari so, bi moralo biti jasno, da se izgublja mera – nekaj tako neobhodnega za človekovo človeško prebivanje, kakor je mera. Če sledimo Pascalovemu stavku, da »človek neskončno presega človeka«, mirne vesti lahko rečemo, da se to preseganje dogaja v Katoliški cerkvi. [Stran 014] Morda – že vidimo, kako si postmoderni farizeji trgajo oblačila – samo v Katoliški cerkvi. Ali naj tu vložim besede Johna Silberja, nekdanjega prostestanta: »Spoznal sem, da Katoliška cerkev v religiji in teologiji služi istemu namenu kot metrska palica v Parizu, ki je postala merilski instrument za ves svet« (The New Criterion, dec. 2005). Tako govorimo zato, ker po tem, kar smo doživeli v 20. stoletju, ne smemo biti lahkomiselni.

Nedovoljenost take lahkomiselnosti smo začutili nedavno, ko smo v dnevnem časopisu prebrali misel filozofa Slavoja Žižka, »da krščanska etična drža lahko preživi samo v ateizmu«. To je pledoaje za ateistično družbo.

Ob tem se nam je pred očmi izrisala srhljva možnost: iz višine dvatisočletne zgodovine skakati v bazen globoko spodaj, za katerega nimamo nobenega jamstva, da ni v njem vode samo nekaj centimetrov – samo za videz. To so junaki našega časa – ljudje, ki zamenjujejo odgovorno obstajanje v zgodovini za rusko ruleto.

Nekoč so bili taki časi, da ljudje niso bili mirni, če niso bili v skladu s človeku dosegljivo mislijo – z mislijo, ki so jo ljudje dognali. Danes se zdi, da takšna neskladnost ne povzroča več nemira. Kaj naj rečemo? Bolečina! V stoletju, ki je minilo, smo je videli toliko, da ob njej omagajo vse metafore. Ali je še nimajo dovolj?

2. Kako se je začelo

2.1. Umor Marije Debelakove iz Šentjurja

Avtor: Anica Štih

2.1.1.

[Stran 015]

V noči med 6. in 7. avgustom 1942 so partizani v njeni hišici v Šentjurju pri Grosuplju ustrelili Marijo Debelak, Debelakovo Mici, kot so ji rekli domačini. Očividka in priča njene smrti je bila tudi enajstletna Anica Štih, ki jo je Marija kot triletno dekletce po smrti njene mame vzela k sebi. Na svojo krušno mamo je bila zelo navezana, zato je ohranila v spominu veliko podrobnosti iz časa, ko je živela pri njej, še posebno si je pa zapomnila njeno smrt. Sedaj že pokojna Štihovaje nekaj teh spominov tudi zapisala. Njen zapis nam je posredoval gospod Franc Doblekar iz Šentjurja, za kar se mu lepo zahvaljujemo.

2.1.2.

Mici Doblekarjeva je bila rojena 27. aprila 1884 leta v Tržiču na Gorenjskem. Meščansko šolo je končala v takratnem Lichtenturnu v Ljubljani, gospodinjsko šolo pa v Avstriji. Želela je nadaljevati šolo za ročna dela in se zaposliti kot učiteljica ročnih del. Pustila je šolo in svoje sanje ter upoštevala željo strica Debelaka, ki je bil župnik v Št. Juriju. Stara komaj 18 let je prišla k njemu za gospodinjo. Za takratni čas je bila zelo razgledana. Aktivno in pasivno je obvladala nemščino in brala knjige in revije v »gotici«. Z vso inteligenco se je dobro poznala, posebno z domačimi učitelji. Samske učiteljice so bile navadno pri njej na hrani. Stric jo je še spodbujal, češ da je to njen zaslužek, kapital za stara leta. Res je denar skrbno hranila in ga nalagala v Mestni hranilnici v Ljubljani.

Učiteljice so se pogosto menjavale. Z vsemi se je dopisovala in jih obiskovala. Vso pošto je skrbno hranila. Kasneje sem jo jaz prebirala in marsikoga in marsikaj spoznala preko pisem.

O dogodkih pred letom 1936 vem le iz njenega pripovedovanja in njenih pogovorov z različnimi znanci in obiskovalci. Pomembne dogodke si je Mici tudi zapisovala. Vse zapise sem večkrat prebrala in jo včasih vprašala, če je spet kaj novega zapisala. Mislim, da je bila to najina edina skupna skrivnost. V zvezek je v začetku pisala v nemščini, saj so takrat v meščanskih šolah večinoma poučevali v nemščini. Takoj po končani šoli pa je vse zapisovala v slovenskem jeziku. Po njeni smrti tega zvezka nisem več našla. Predvidevam, da je bil »zasežen«, ampak za tiste, ki so ga takrat vzeli, povsem neuporaben. Ne v zvezku in ne v Micinem srcu ni bilo najmanjše sledi izdajstva. Obtožbe o izdajstvu, zaradi katerih je morala umreti, so bile neutemeljene.

K župnišču v Šentjurju je spadalo tudi nekaj zemlje. Redili so konja, kravo in prašiče, zato so potrebovali tudi deklo. Zelo blizu so jo dobili, na Povšiji – Križmanovo Micko. Bila je dve leti starejša od Debelakove Mici. Kmalu sta bili kot sestri. Dekla Micka je bila pridna kot mravljica. V poselsko knjižico, ki jo še vedno hranim, je župnik napisal: »Pri delu je neprekosljiva in nedosegljiva!«

V sosednji fari, v Želimljah je nekaj let župnikoval Fran Šaleški Finžgar. Zelo rad jo je peš primahal čez Gradišče v Šentjur. Večkrat se je pošalil, da rad pride zaradi dobre gospodinje. Prav v tistem času je pripravljal osnutke in začel pisati roman Pod svobodnim soncem. Že prve zapise sta z Mici predebatirala. Vsako napisano poglavje ji je prinesel kot prvemu kritiku v oceno. Naročal ji je: »Preberi počasi in skrbno. Vse pripombe pa zapiši.« V njenih zapisih sem kasneje prebrala, kako je bila navdušena. Zapisala je dobesedno: »To je biser slovenskih romanov!«

Pozneje je roman izhajal kot ilustrirani podlistek v dnevniku Slovenec. Mici je vsa poglavja skrbno izrezala in spravljala in na koncu z močnim sukancem zvezala v zvezek. Bila je vesela, ker sem roman tudi jaz rada brala. Naročala mi je, naj pazim, da ga ne strgam: »To je slovenska svetinja.« Žal tudi ta zvezek ni preživel vojne, drugače bi ga skrbno hranila še danes.

Mici in Micka sta se tako navadili ena na drugo, da sta še po smrti župnika Debelaka živeli skupaj. Mici je v vasi kupila starejšo hišo z vrtom in majhno njivico. Tudi Micka je nekaj vložila v svoj »štibelc«, pozneje pa kupila še svojo njivo. Micka je pridno obdelovala njivice in redila kravico in pujska. Mici pa je še naprej kuhala za kakšno učiteljico. Po popravilu hišice, ko so naredili še eno sobico, pa so učiteljice tu tudi stanovale. To je bil Micin dodatni vir sredstev za preživljanje. Nekaj denarja je imela v hranilnici, nekaj ga je tudi posodila. Vse pa je izgubilo svojo vrednost z okupacijo in menjavo v lire.

[Stran 016]

Približno deset let, do leta 1920, sta tudi moja stara mati in mama živeli v Šentjurju. Moj stric je hodil tja le na počitnice. Stanovali sta v hiši za župniščem in se kot sosedje dobro razumeli. Župnik Debelak je denarno pomagal mojemu stricu Jožetu Ovnu pri študiju bogoslovja. Leta 1918 mu je omogočil novo mašo v Šentjurju. Dve leti kasneje sta se stara mati in moja mama preselili v Šentvid pri Stični k beneficiatu Jožetu Ovnu. Po nekaj letih se je moja mama poročila in pri sedmem otroku na porodu umrla. Kot peti otrok še nisem bila stara polna tri leta. Mici in Micka sta šli na pogreb. Že doma in po poti sta se pogovarjali, da bi vzeli kakšno punčko: »Otroci so sirote, medve pa sva sami in nama je dolgčas.« Petletna sestra je zbežala in ni hotela z njima, jaz pa sem se kar stisnila Mici v naročje. Potem smo šle v Šentjur. Srečna leta mojega otroštva. Mici je imela zlato srce, Micka pa kot bi bila njena sestra. Obe sem klicala teta. Bilo je lepo vse do začetka druge svetovne vojne.

Središče Šentjurja s farno cerkvijo

Slika 8. Središče Šentjurja s farno cerkvijo

V Šentjurju, kot smo po domače rekli in s tem mislim celotno šentjursko dolino ali faro, so imeli že pred časom, do kamor seže moj spomin, svoje kulturno društvo. Mici je od vsega začetka v njem sodelovala z velikim veseljem. Bila je organizatorka, režiserka in šepetalka. Prepisovala je tekste, ker je zelo lepo in čitijivo pisala. Takrat ni bilo pisalnih strojev, kaj šele kopirnih. Tudi kulise je pomagala barvati in ročno risati in pisati plakate. Šivanje oblek in garderobe pa je bilo sploh njena skrb. Redko so si tudi kaj sposodili pri drugih društvih ali celo v Ljubljani. Rada si je tudi kakšno predstavo ogledala v Grosuplju ali v Ljubljani. Po pripovedovanju Mici so postali v društvu še bolj dejavni v letih učiteljevanja Ane Galetove. S šolskimi otroki je pogosto pripravila predstave za materinski dan, Miklavža, ali ob zaključku šolskega leta. Spominjam se je tudi jaz, saj je k nam hodila na kosilo. Bila je zelo prijazna. Včasih sva šli skupaj na sprehod, pozimi pa sva se sankali. Vse delo se je nadaljevalo tudi z učiteljico, ki je nasledila Ano.

Poleti je zaradi dela na kmetijah društvo mirovalo. Pozno jeseni pa je imela Mici že veliko dela s pripravo za Miklavža. Prireditev je ponavadi spremljal vsaj kakšen kratek program. V predpustnem času pa je bila glavna »igra«. Predstavljali so predvsem drame domačih [Stran 017] piscev: Finžgarja, Linharta in Jurčiča. Dvorana ni bila velika, vedno pa je bila nabito polna. Pozimi je bila dvorana mrzla, zato so bile prve bralne vaje kar pri nas doma. Zadnja predstava je bila drama »Podrti križ«. Po vsakem srečnem zaključku sezone se je Mici veselila uspeha in navdušenja gledalcev, le pri zadnji drami je imela solzne oči. Razumela sem jo šele pozneje.

V šolskem letu 37/38 smo dobili novo učiteljico. V šoli ni bilo prostora in jo je upravitelj napotil k nam. Spremljal jo je oče. Predstavil jo je tako, kot so jo klicali doma: »To je moja hčerka Maja.« Sama se je predstavila: »Marija Ternikova.« Ko je še meni dala roko, sem pogledala v njene lepe in nasmejane oči in že me je držala v objemu.

Ko je oče odhajal, je rekel: »Potolažen sem, ker vem, da bo moja Maja v dobrih rokah.«

Šentjurska igralska družina po igri Podrti križ

Slika 9. Šentjurska igralska družina po igri Podrti križ

V našo hišo je učiteljica Maja prinesla novo sonce, smeh in petje. Kljub njenemu domotožju smo bile kmalu vse štiri kot ena družina. Delile smo si veselje, skrbi in tudi žalost. Od vsega začetka je sodelovala pri prosvetnem društvu. Prevzela je veliko Micinega dela in postala tudi glavna igralka. Bila je skromna in varčna. Vso učiteljsko plačo je namenila za nakup posteljnine, porcelana in vsega, kar je menila, da bo potrebovala za svoje gospodinjstvo. Z Mici sta velikokrat vezli, kvačkali in šivali. Kadar je šla v Ljubljano, sem ji šla daleč naproti. Pomagala sem nositi nakupljeno blago. Doma pa mi je takoj vse pokazala. Počasi je napolnila omare. Nazadnje je bila »bala« že kar v zabojih. Kasneje se je izkazalo, da je bila tako priročno pripravljena za krajo.

Prvič sem videla Mici neutolažljivo jokati ob kapitulaciji Jugoslavije in okupaciji. Kar naprej je ponavljala: »Ubogi slovenski narod, komaj smo dobili svojo državo, pa nas bo spet tlačil tujec« Vse do smrti se ni navadila na besedo okupator, zanjo je bil tujec in naš sovražnik.

Po zasedbi Nemcev na Gorenjskem in Štajerskem sta pribežala iz Leskovca pri Krškem učiteljica Ana Galetova domov v Grosuplje in kaplan Lojze Breznik v Ljubljano k [Stran 018] frančiškanom. Kmalu je bilo pri frančiškanih že veliko beguncev. Pri nas doma se je oglasila Ana Galetova. Iskala je prostor za kaplana. V župnišču begunca Lojzeta takratni župnik žal ni bil pripravljen sprejeti. Mici pa, dobra duša, je takoj pristala: »Malo se bomo stisnile, če bo Micka spraznila štibeljc (mala sobica). Zdaj kuham za štiri, še malo vode dodam pa bo dovolj hrane za pet.«

Tako nas je bilo pet. Kasneje se je nekdo spomnil in se šalil: »Pet nas je kot prstov na roki, pa se vsak drugače piše.« Tista pripomba o dodani vodi ni zalegla in smo bili s hrano kmalu zelo na tesnem. Dobri ljudje, farani, kmetje, so nam kar sami pripeljali krompir, fižol, žito in moko. Mici se je srečna in vsa solzna zahvaljevala: »Bog vam povrni, če vam ne bom mogla sama. Rešili ste me velike skrbi.« Meni pa je rekla: »Poglej, kako je dobro delo poplačano.«

Pojavili so se prvi partizani. Mici je večkrat rekla: »To so pa pogumni fantje. Kar sami se bodo uprli premoči tujcev.« Ko je bil prvi ranjenec v bližini, je začela nekaj iskati po omarah. »Ja kaj pa iščeš?« sem jo vprašala. »Veš kaj, stare rjuhe in srajce bomo razrezale, prekuhale in prelikale, če bodo potrebni povoji za ranjence. Tudi prevzela bi kakšnega v oskrbo, če bi bilo potrebno.«

Z Micko naju je poslala v gozd po smrekovo smolo. Znala je skuhati posebno mazilo za hitrejše celjenje ran. Tako mazilo je bilo od nekdaj pri hiši in je marsikomu in marsikdaj prav prišlo. Mici je bila vedno pripravljena vsakemu pomagati.

Kaplan Lojze ni imel prave zaposlitve. Veliko je bral in hodil na dolge sprehode. Včasih je šel do Škocjana, Želimelj, Grosuplja ali v Ljubljano. Kmalu je poznal vse poti in okoliške vasi. Pri večerji je vedno pripovedoval, kod je hodil in koga je srečal. Obiskov je imel zelo malo, razen če je kdo naročil mašo. Oba z učiteljico Majo sta pogrešala stikov z domačimi, saj pošta preko meje ni potovala. Njeni domači pa so bili daleč, blizu sedanje avstrijske meje. Učiteljica Maja med počitnicami ni mogla domov. Tudi ona se je rada odpravila, kot se je pošalila, na potep. Včasih jo je kdo tudi obiskal. Spomnim se, da jo je enkrat obiskala sošolka, tudi učiteljica, s spremljevalcem Italijanom. Maja ju je zagledala skozi okno in tiho rekla: »Mene ni doma!« nato se je zaklenila v stranišče. Mici je odprla vrata in rekla Majini sošolki: »Vi ste zaželjeni, vendar sami, brez tujca.« Vidno razburjena sta nato oba odšla in ni ju bilo več. Meni pa je nato Mici večkrat rekla: »Nikdar in nikoli ne pozabi, da si Slovenka! Ko boš odrasla in če ne bomo prej rešeni tujcev, tudi takrat ne smeš pozabiti in zatajiti slovenske krvi.« Skupaj smo zapele, kot že neštetokrat: »Slovenka sem, Slovenka čem ostati, rodila mene je slovenska mati … «

Marija Debelak z birmankama Anico Štih (levo) in Justino Benedičič

Slika 10. Marija Debelak z birmankama Anico Štih (levo) in Justino Benedičič

Vsa ta dogajanja pa so nekateri videli in jih razlagali po svoje. Začutili smo nekakšno napetost, nezaupljive poglede in prikrita vprašanja. Povedala sem Mici. »Vse lahko poveš po pravici, če te kdo kaj vpraša. Saj veš, da ničesar ne skrivamo. Nikomur ne želimo nič žalega.« Micko so spraševali, kaj se pogovarjajo. V dobri veri, da ji bodo potem dali mir, je odgovorila: »Nič ne vem, ker govorijo nemško.« Do svoje smrti je hudo obžalovala te nič zlonamerne besede. Kmalu se je zaslišalo po vasi: »Izdajalci so. Vse je treba pobiti, le Micke in Ančke ne.«

Še pred tem se je zgodilo nekaj pomembnega. V mrzli zimski noči, 23. februarja, je Micka ob pol štirih zjutraj zakričala: »Jezus, gori, pri nas gori štalca.« Obe z Micko sva si nataknili copate in v samih srajcah tekli reševat kravico. V globokem, malo pomrznjenem snegu sva izgubili vsaka en copat. Ozeble in krvave [Stran 019] noge nama je kasneje Mici pozdravila s svojim mazilom. Prišli so sosedje in vaščani, da bi gasili. Pa ni bilo več česa gasiti. V snegu so ujeli par kokoši in dva zajca. Vse je kazalo, da je bil požar namenoma podtaknjen. Teta Mici je bila pretresena. Vsi smo se spraševali: »Zakaj?« Kaplan Lojze je rekel: »Mici, vas ne more sovražiti nihče. Če je to zaradi mene, grem takoj od hiše.« Pregovorila ga je, naj kljub temu ostane.

Mici se je takoj z vso močjo lotila obnove pogorišča, saj je bila naša kravica nekaj časa v gosteh v sosedovem hlevu. Za ostrešje so dobri ljudje podarili smreke. Opravkov je bilo veliko in povsod sem jo spremljala. Spominjam se še snega in hladnega dne, ko sva šli v Medvedico k logarju zaradi nakupa preostalega lesa za deske. Vračali sva se že skoraj v mraku. Nedaleč od pota sem zagledala v podrastu pod gosto smreko tri partizane. Eden je položil prst na usta in dal znak z roko, da naj greva naprej. Bili sva skoraj že doma, ko sem ji povedala, kaj sem videla. »Ja zakaj mi pa nisi takoj povedala,« je rekla, »uboge reveže bi povabila na čaj in jim skuhala večerjo. Gotovo jih zebe in lačni so.«

Konec maja leta 1942 pridem opoldan iz šole in pri kosilu vprašam teto Mici, kam je šel kaplan Lojze na sprehod. »V Ljubljano, mislim, da bo ta sprehod malo daljši,« je odgovorila. Postopoma sem izvedela, zakaj je odšel za dalj časa. Pri maši ga je nekdo v spovednici opozoril, naj se umakne, ker je obsojen na smrt. Takoj po zajtrku se je poslovil. S seboj je vzel samo torbo, s katero je običajno hodil okoli in še brevir, par nogavic in robcev. Odšel je po stezi za vasjo, čez Kobiljek in naprej po dolini Trnovca proti Grosuplju in naprej v Ljubljano. To pot je dobro poznal, saj jo je večkrat prehodil. Tudi drugi domačini so radi hodili po tej stezi, da so se izognili prašni cesti.

Mesec pozneje je odšla v Ljubljano še učiteljica Maja. Nameravala je ostati pri sorodnikih le nekaj dni, pa je prejela opozorilo, naj se ne vrača v Šentjur.

Me pa smo zopet ostale same. Preselila sem se v prazen »štibelc«. Mici je bila vedno bolj tiha in zamišljena. Spominjam se nedeljskega popoldneva. Bilo je na moj god, 26. julija. S sosedom, Barličevim atom, se je tiho pogovarjala. Ne vem, kaj sta govorila. Jaz sem se veselo igrala z njegovo hčerko. Prisluhnila pa sem, ko je teta Mici rekla: »Nikamor se ne bom ukanila. Kam pa naj grem. Stara sem, pa še sladkorno imam. Veš tudi, da nisem niti najmanj kriva za vse tisto, kar me obtožujejo.« Utihnila je, ko je zagledala moj prestrašeni pogled. Nasmejala se je in rekla: »Nesi punčko spat.« Zvečer se je z mano dolgo pogovarjala, da me je strah skoraj minil.

Prišel je četrtek, 6. avgusta, malo po 11. uri zvečer. Nekdo se je spotaknil ob vedru pri vodnjaku, ki je bil tik ob hiši. »So že tukaj,« je zajokala Micka in hlastnila, »Mici, pojdiva hitro k Anici, da je ne bo strah.« Obe sta planili v mojo sobico in znotraj zaklenili vrata. Takrat pa so že vdrli skozi zadnja vrata in se razkropili po hiši. Pod okno se je postavil stražar s puško. Zaslišal se je ropot in škripanje starih omar in predalov. Od kleti do podstrešja se je razlegalo topotanje čevljev. »Le kaj iščejo toliko časa?« Ura v zvoniku je odbila dvanajst. Minila je polnoč. Bil je že prvi petek, 7. avgusta. Ropot, glasno govorjenje, zaletavanje v omare in vrata, kot da bi prenašali tovor, pa se je še kar nadaljevalo.

Teti nista govorili. V strahu sta čakali, kaj bo. Micka je nekoga spoznala po glasu in vprašala Mici: »Ga poznaš?« »Ja, poznam ga, pa še ta je in ta tudi.« Vmes so se slišali tudi ženski glasovi.

Ves ta čas sem jaz mirno spala. Ura je odbila eno ponoči. Kmalu je nastala gluha tišina. »Šli so,« je šepnila Micka, »stražar pod oknom je izginil.« »O, ne, konec prihaja … «, je zavzdihnila Mici.

Zbudila sem se ob močnem trkanju in razbijanju po vratih sobice. Imeli so pripravljeno sekiro, če ne bi hoteli odpreti. Zaslišal se je glasen poziv: »Odprite, odprite!!!«

Nato je sledil sledeči dvogovor:

Partizan: »Odprite, takoj!!!«

Mici: »Jaz vam že odprem, a nam pustite vsaj to, kar imam tukaj. Že Italijani so nam veliko pokradli.«

P: »Italijani vam niso nič pobrali.«

M: »Vi pa veste.«

P: »Kje imate denar?«

M: »Denar od teleta je v nočni omarici.«

P: »To smo dobili. Kje je drugi denar?«

M: »Drugega denarja nimam. Pozimi mi je pogorel hlev in svisli. Denar sem porabila za obnovo, pa tega otroka sem posvojila.«

Takrat se je ozrla nazaj in se z žalostnim pogledom poslovila od mene: »Kdo bo sedaj skrbel zanjo?«

P: »Zanjo bomo že mi skrbeli.«

M: O, to pa.«

[Stran 020]

P: »Ustrelil vas bom!«

M: »Vi me kar ustrelite, če sem kaj zagrešila. Moji računi z Bogom so poravnani. Vi pa le glejte!«

Medtem sem zaslišala glas drugega moškega, ki je držal svečo. Izza priprtih vrat sem videla le roko. Lastnik roke je osorno dejal: »Daj naredi že, kar misliš! Kaj mečkaš?« Likvidatorju se je roka vidno tresla. Naboj mu je padel na tla. Pobral ga je in ponovno napolnil pištolo. Prisloni jo je na Micino uho in hitro sprožil …

Mici se je zrušila brez glasu. Sveča je ugasnila. Nastala je tema in smrtna tišina, prežeta z neizmerno grozo in nepozabno bolečino …

Partizan, ki je Mici ustrelil, ni niti z eno besedo omenil izdajstva. Izdajstva tudi ni bilo. Mici ga ne bi mogla zagrešiti. Preveč je ljubila svojo domovino. Imela je rada vse ljudi. Njeno geslo je bilo: »Če ljudem ne moreš pomagati, jim še želeti ne smeš nič slabega.«

Noč je bila še dolga. Z Micko sva bili tako prestrašeni, da nekaj časa, zdela se mi je cela večnost, niti jokati nisva mogli. Skozi okno sva pobegnili k Barličevim. Nisva si upali v temi mimo trupla, ki je v krvi ležalo na tleh.

Zjutraj sva videli posledice nočnega ropanja. Vse je bilo razmetano in prevrnjeno. Odnesli so praktično vse: hrano, obleko, posteljnino, odeje, jedilni pribor, zlatnino … vse, kar je komu prav prišlo. Noč je vzela tudi vso prelepo balo učiteljice Maje. Nekaj malega hrane je ostalo v krušni peči, kar so najbrž spregledali.

Anica Štih pozdravlja škofa Rožmana

Slika 11. Anica Štih pozdravlja škofa Rožmana

Micka je šla prosit Doblekarjevega Toneta, da je krvavo Mici umil in počistil veliko lužo na tleh. Meni je bilo slabo in sem bruhala. Prišlo je še nekaj drugih. Napravili so oder in nanj položili mrtvo Mici. Kmalu je bilo okoli nje veliko rož. Rože v avgustovski vročini, duh po krvi ter stalen strah so mi povzročali neprestano slabost. Rada bi bila ob mrtvaškem odru, pa nisem dolgo zdržala. S tresočimi nogami sem hodila ven na zrak in spet nazaj. Vrtelo se mi je, kot da ne bi bila popolnoma pri sebi. Mislila sem si: »To je mora. To ni res. Zbudila se bom in teta Mici se mi bo nasmejala.«

Kropit so prišli le bližnji sosedje. Ostali vaščani in drugi, ki so se hoteli posloviti od Mici, pa šele proti večeru, kot da bi se bali, kakšne posledice bo to njihovo dejanje imelo zanje.

Na pogrebu je bilo veliko ljudi. Župnik je pokazal neverjeten pogum. V svojem poslovilnem nagovoru umrli je odkrito obsodil umor nedolžne žrtve.

V nedeljo po pogrebu je k Micki v cerkvi prisedla Moharjeva mama s Cerovega. Po maši sta se šepetaje pogovarjali, zato sem sama odšla domov. Kmalu je Micka prijokala domov. Zaslutila sem, da je izvedela nekaj, kar jo je prizadelo. Po dolgem prigovarjanju mi je le povedala, kaj je izvedela. Moharjeva mama ji je povedala, da se je prejšnji večer pri njih oglasil mlad partizan. Izza škornja je potegnil srebrno žlico z monogramom, iz žepa pa zlato verižico in zlato uro – obesek k narodni noši. »Vidite, mama, farška baba tega ne bo več nosila,« se je pohvalil. Mama ga je zgrožena vprašala: »Pa ja nisi bil ti?« »Seveda,« je rekel, »taki so vsi za pobit. Škoda, da sta onadva pobegnila.« Mislil je na g. kaplana in g. učiteljico.

Pokojna Mici je bila po prvem navdušenju nad fanti, ki so se uprli tujcu, zelo prizadeta, ko je izvedela za prve likvidacije duhovnikov [Stran 021] in nekaterih inteligentov v takratni ljubljanski pokrajini. Veliko je brala. Še pred vojno je prebirala dnevnik Slovenec, tednik Domoljub in razne mesečne revije. Poznala je zlo, ki ga je v sosednji Italiji povzročal fašizem in v Nemčiji nacizem. Brala je tudi o revoluciji v Rusiji. Od tu njen strah, ko so se podobne parole pojavile tudi pri nas. Odkrita in poštena, kot je bila, je svojo bojazen verjetno komu tudi omenila. Skrb in bojazen za domovino pa še ne pomeni izdajstva in narodnega sovražnika, za kar so jo po vojni označili v odločbi o zaplembi premoženja.

Še enkrat poudarjam: Mici nikdar in nikoli ne bi izdala Slovenca tujcu. Sama je izdajstvo najbolj obsojala. Kadar sem prebrala kakšno povest, npr. Miklovo Zalo, me je vselej vprašala: »Kdo je bil Judež-izdajalec?«

Za vse trpeče Slovence je sama molila. Kdaj, kako in komu naj bi izdajala??? V Grosuplje in v Ljubljano je od začetka okupacije šla le nekajkrat po opravkih za naročilo opeke in ostalega materiala, ki smo ga potrebovali za obnovo pogorišča. Vedno sem z njo šla tudi jaz. Če sem imela pouk, me je opravičila. Niti za trenutek ni bila sama na poti. Dobesedno sem se je držala kot klop. Na vso moč sem se bala, da bi se izgubila in bi me vzeli tujci. Na poti sem jo spremljala tudi zato, da sem ji namazala in zmasirala zviti gleženj in ga potem trdno povila. Malo se je odpočila. Potem pa sva pot nadaljevali. Zadnje mesece pa je bila vsa njena pot le v cerkev in na pokopališče.

Takšni so moji spomini na Mici Debelakovo. Nič ni dodano, nič izmišljeno. Veliko je že pozabljenega, vse pa je bilo resnično doživeto.

S temi svojimi otroški spomini ne želim nikogar obsoditi ne prizadeti. Želim le ohraniti spomin na Mici Debelakovo, ki je bila globoko verna in neizmerno poštena. Svojo domovino je nadvse ljubila. Slovenije in Slovenca ne bi izdala niti za ceno lastnega življenja.

2.2. Veselim se

Avtor: Katarina Fistrovič

2.2.1.

Veselim se jeseni.
Baržunastih barv.
Zlate mehkobe
šumečega listja.
Vsako jesen,
zaljubljena vate,
sklanjam se
z mislijo nate
v naročju prelestne tihote
in pesnim in sanjam …

3. Pripovedi

3.1. Odmevi roških detonacij nad požganimi Žvirčami

Avtor: Janko Maček

3.1.1.

[Stran 022]

Odveč je ponavljati, da bi brez partizanskega nasilja, ki se je začelo že jeseni 1941 in se razplamtelo v pravi požar spomladi in poleti 1942, ne bilo niti vaških straž in ne domobrancev. Prav poseben primer medvojnega komunističnega nasilja so Hinje in Žvirče, od koder izhaja tudi naš današnji pričevalec Ignacij Meglen. Žvirče, ki so med vojno hudo trpele, so tudi po vojni plačale ogromen krvni davek. O tem silnem trpljenju bi radi nekaj povedali v temle sestavku.

O Hinjah in Žvirčah je bilo v Zavezi že toliko napisanega, da smo kar v zadregi, kako naj se lotimo ponovnega zapisa. Pod naslovom Vas na meji je Justin Stanovnik v 14. številki Zaveze povedal zgodbo o trgovcu Puglju in kovaču Mavru, hkrati pa izčrpno obdelal zgodovino predvojnih, medvojnih in povojnih Zvirč in se tudi vprašal, kako je prišlo do takih grozot v vasi, ki je dotlej desetietja in stoletja živela dokaj mirno, skoraj idilično življenje. V 34. in 35. številki Zaveze je o Hinjah in Žvirčah pisala Vanja Kržanova. S svojim, za trpljenje ljudi odprtim čutom je izbrskala mnoge spomine vaščanov, ki so bili do tedaj še skriti zaradi strahu ali zaradi česa drugega in iz njih sestavila lep mozaik, ob katerem se bo še čez leta marsikdo ustavil in zamislil. Domačin Franc Blatnik je že za 12. številko Zaveze pripravil sestavek Dražgoše in Žvirče, kjer je opisal uničenje Žvirč in izgon vaščanov. Do tedaj je bila ta zgodba le malo znana, medtem ko v Dražgošah že desetletja leto za letom slavijo tradicije enobeja, v zadnjem času skrbno očiščene kakršnekoli revolucionarnosti. Vse to samo v Zavezi. Pa je bilo o Žvirčah tudi v drugih medijih nekaj objavljenega.

Kljub temu se bomo še enkrat odpravili v Suho krajino. Upamo, da bralci ne boste zamerili, če boste v temle zapisu našli kako ponavljanje. Pomislimo, kolikokrat je bila v letošnjem letu v naši javnosti uporabljena beseda kolaboracija, kolikokrat sta bili ponovljeni besedi izdaja in izdajalci. Da, zgodovinske dogodke in dejstva je mogoče na različne načine interpretirati, lahko se jim dodaja razne etikete, ne da pa se jih spremeniti. Zato nam ne ostane drugega kot ponavljanje resnice, da hinjska kaplana Novak in Kern nista bila izdajalca, da Žvirčani niso bili sodelavci okupatorja. Sicer pa se mora vsakdo sam odločiti, katero interpretacijo bo sprejel, katero pa zavrnil. Naj k tej odločitvi skromno pripomore tudi tale zapis.

3.1.2. Usodna pomlad 1942

31. maja 1942 je Edvard Kocbek, ki je bil komaj nekaj dni s Kidričem in njegovo skupino na Tisovcu nad Strugami, v svoj partizanski dnevnik zapisal naslednje: »Nedelja. Odšli smo na teren, vsak na svojo stran, da opravimo vrsto zborovanj. Jaz sem krenil na Hinje. V Čretežu me je čakal Rastko in me z motorjem zapeljal skozi Struge na hinjski hrib. Tam sem našel politkomisarja Perovška, študenta z bežigrajske gimnazije, namesto okrožnih odbornikov, kakor smo se bili domenili. Zborovanje smo sklicali po maši pred cerkvijo. Cerkev je bila polna ljudi, stali so celo zunaj nje, posebno moški so lagodno moževali. To je povsod tako na Slovenskem. Motilo me je njihovo razpoloženje, ki je trmasto govorilo, da se v svetu ni zgodilo nič hudega … Sonce se je skrilo, nedelja brez sonca je tej slovenski pokrajini podelila nenavadno mračen, skoraj tuj značaj …

Po maši se je kmetom tokrat nekam čudno mudilo, vendar smo jih polovico zadržali. Perovšek je odprl shod in mi dal besedo. Izbiral sem najpreprostejše izraze, uporabljal učinkovita retorična sredstva, vplival razpoloženjsko, toda možakarji so se le počasi odpirali. Gledali so me nezaupno, počasi so sledili mojim mislim in šele na koncu se je nekaterim videlo, da se jim je v očeh prižgala brleča lučka. Med govorom me je večkrat oblilo mučno občutje, da opravljam Sizifovo delo, da mi bo nežno zgradbo še danes nekdo podrl, občutje, da sem kljub krščanstvu tujec med temi kristjani, občutje, da vlada med živimi Slovenci tragičen nesporazum, ki ga ne bo mogoče odpraviti z iskrenimi in toplimi besedami … Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti, ki jo imajo kmetje do nenadnih, intenzivnih in širokih pojavov, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega dela, ki ga razvijata domači kaplan in učiteljica. (Torej Kocbek verjame, da sta kriva, daje bila njuna aretacija upravičena. Op. J. M.)

Vse župne urade smo naprosili, da bi danes brali po cerkvah naš razglas. Hinjski župnik tega ni storil. Obiskal sem ga takoj po shodu [Stran 023] in ga povprašal za vzrok. Stal je pred menoj v talarju, bil je preplašen in v zadregi. Opravičeval se je, da nima navodil od dekana, da je pošto prejel prepozno in da bo razglas prebral danes popoldne pri večernicah. Videl sem, da temeljitejši razgovor s starejšim, prilično debelim gospodom ni mogoč. Roke so se mu tresle, poleg tega so bile ženske v farovžu popolnoma iz sebe.« (E. Kocbek, Tovarišija, str. 29)

Meglenovi iz Kompolj: (z desne) France, Jože, mati Marija, oče Jože in                         Anton; stojijo Alojz, Nace, Stanko, Janez, Štefan, Julij in Rudolf

Slika 12. Meglenovi iz Kompolj: (z desne) France, Jože, mati Marija, oče Jože in Anton; stojijo Alojz, Nace, Stanko, Janez, Štefan, Julij in Rudolf

Očitno je Kocbek že prej ali vsaj ob prihodu v Hinje zvedel za najnovejše dogodke v fari. 29. maja v zgodnjih jutranjih urah so partizani odpeljali kaplana Novaka in šolsko upraviteljico Darinko Čebulj. Oba sta bila pri ljudeh priljubljena. Menda sta bila nekaj časa zaprta v nekem skednju pri Polomu. Zvedelo se je, da so ju 1. junija gnali mimo kapelice v Starem Logu, potem je pa za nekaj časa vse utihnilo. Po daljšem presledku seje razvedelo, kako so ju sodili in mučili. Za njun grob se še danes ne ve.

11. junija 1942 je Kocbek spet zapisal v svoj dnevnik: »S Kidričem sem imel dolg razgovor. Prebral sem zapisnik o zaslišanju kaplana in učiteljice s Hinj, ki sta bila justificirana. Pomisleki, ki sem jih izrazil glede na zapisnik in glede na proceduro, so naju zapletli v resna razmišljanja. Šlo mi je za to, da dobimo čimprej pregled nad nevarnimi ognjišči in da svoji revolucionarni justici predpišemo obvezen postopek. Enote morajo povsod postopati enako, vedno in povsod morajo izključiti negotove izpovedi in iracionalne elemente. Skupno sva ugotovila, da je potrebno dvoje, prvič, da dobimo kolikor mogoče prave krivce v roke, drugič pa da duhovnike, ki začenjajo ogrožati naše delo, justificiramo po treznem premisleku vseh okoliščin.« (E. Kocbek, Tovarišija, str. 41)

Debato med Kocbekom in Kidričem bi bilo zanimivo razširiti v razpravo o Kocbekovem odnosu do partizanskih medvojnih pobojev, ki so še vedno glavna sporna točka med obema stranema iz državljanske vojne, toda namen tega sestavka je govoriti o medvojnem in povojnem času v Žvirčah in umor kaplana Novaka in učiteljice Čebuljeve smo omenili zato, ker je brez dvoma močno vplival na odnos Žvirčanov in tudi drugih Suhokranjcev do OF [Stran 024] in partizanov. Ljudje so si zapomnili, da je Kocbek pokazal le malo zanimanja, ko so ga hinjski možje po govoru 31. maja prosili, da bi posredoval za njihovega kaplana in učiteljico. Preveč so ju poznali, da bi verjeli zgodbi, da sta bila italijanska vohuna in izdajalca. Kar je kasneje zapisal Franc Smrke – Jošt v svoji kroniki NOB, da je kaplan imel v hinjskem zvoniku radijsko oddajno postajo, učiteljica pa da je lepila po vaseh plakate proti osvobodilnemu gibanju, je morda zavedlo tega in onega v drugih delih Slovenije, Suhokranjcev pa prav gotovo ne.

V Žvirčah in okolici so bili v začetku kar navdušeni za partizane. Večinoma so jim tedaj še rekli četniki. Ko so partizani marca 1942 pri Starem Logu prijeli tri italijanske uslužbence podjetja Emona in jih ubili, so Italijani tudi v hinjski fari pobrali več moških. Grozili so, da jih bodo postrelili kot talce. Po posredovanju župnika Skebeta iz Starega Loga so jih potem odpeljali v internacijo v Gonars. Je bilo res potrebno ustreliti tiste Italijane in s tem toliko ljudi spraviti v nesrečo?

Spredaj Julij Meglen in nevesta Ida Sever, zadaj z desne Micka in Ignacij                         Meglen in Severjeva oče in mati

Slika 13. Spredaj Julij Meglen in nevesta Ida Sever, zadaj z desne Micka in Ignacij Meglen in Severjeva oče in mati

Ko se je pomlad 1942 prevesila v poletje, so partizani v Žvirčah naredili preplah, da bodo prišli Italijani in vse požgali. Naj se zato vaščani z živino vred umaknejo v gozd! Ubogali so in v gozdu postavili nekaj zasilnih barak. Ob sporočilu, da se bližajo Italijani, so se mnogi umaknili tja in odpeljali s seboj tudi živino. K sreči Italijanov ni bilo, kajti če bi prišli, bi vaščane v gozdu brez težave odkrili. In kaj bi bilo potem? Ni dvoma, da bi Žvirče po italijanski represaliji postale podobne Dražgošam. Italijanom pa je vendarle prišlo na ušesa, kako so se jim v Žvirčah »uprli«. Nekega dne so obkolili vas in prijeli večino moških. Grozili so, da jih bodo nekaj postrelili, druge pa odpeljali v internacijo. Duhovnik Štefan Hrovat, štajerski begunec, ki je bil tedaj v Žvirčah, je pogumno stopil pred italijanskega poveljnika in mu skušal dopovedati, da si vaščani umika v gozd niso sami izmislili. Ko je videl, da ga Italijan ne posluša, je duhovnik tudi sam stopil k skupini moških, določenih za ustrelitev. To je zaleglo. V internacijo so potem odpeljali le kovača Mavra in dve ženski, vse druge pa izpustili.

[Stran 025]

Vsa vas je bila pretresena, ko so partizani leta 1942 odpeljali očeta Puglja in sina Naceta. Bali so se, da se bo z njima zgodilo isto kot s kaplanom in učiteljico. Nekaj dni sta bila zaprta v gozdu med Smuko in Starim Logom, potem so ju pa izpustili.

Konec leta 1942 ali bolj verjetno v začetku 1943 je tudi v Žvirčah nastala vaška straža. Posadka je bila nastanjena v šoli. Ob napadu marca 1943 so partizani šolo požgali. Domačini so jo na hitro obnovili in potem je v njej spet bila vaška straža. Ko pa so stražarji po kapitulaciji Italije odšli na Turjak, je šola ostala prazna. Domobranske posadke v Žvirčah ni bilo, prihajale pa so patrole iz Strug, Velikih Lašč in drugih postojank. Z druge strani so prihajale partizanske brigade in prav pri Žvirčah so večkrat trčili skupaj. Profesor Stanovnik je torej sestavku o Žvirčah upravičeno dal naslov Vas na meji. Odveč je omenjati, da je vsako tako trčenje povzročilo težave vaščanom.

3.1.3. Od jeseni 1943 do 15. Marca 1945

Večina Žvirčanov se je – za razliko od nekaterih drugih krajev – s Turjaka vrnila domov. Vendar so bili le malo časa doma. Bili so že vajeni skrivanja, saj so se skrivali tudi pred nastankom vaške straže. Pravijo, da je ob nekem času kar 60 fantov in mož iz Zvirč bilo med skrivači. Ko je konec leta 1943 in v začetku 1944 postalo skrivanje vse bolj nevarno, so fantje drug za drugim odhajali v bližnje domobranske postojanke. Le k partizanom ni šel skoraj nobeden. Vse več je bilo razlogov, ki so Žvlrčane odvračali od partizanov. 11. januarja 1944 je prišla v vas večja partizanska enota, menda Cankarjeva brigada. Spravili so se nad Blatnikove, po domače Jožkove. Hišo in hlev in vse so popolnoma izropali ter zahtevali, da gredo oče, mati in 17-letna Zalka z njimi. Ker je bila mati bolna, so jo samo pahnili čez hišni prag v sneg, očeta Janeza in Zalko pa odpeljali ter hišo zapečatili. Preko Seča in Vrbovca so naslednji dan prišli do Ajdovca, kjer so hoteli Zalko ločiti od očeta, toda dekle se jim je uprlo: »Kamor bo šel oče, grem tudi jaz!« Naslednji dan so ju gnali na Selišče pri Dolenjskih Toplicah. Na poti jih je dohitel partizanski komandant, ki je bil enkrat ali dvakrat pri Blatnikovih in sta se z očetom kar lepo pogovorila. Morda je prav on dosegel, da so ju po nekaj dneh izpustili. Ko sta prišla domov, je bilo hudo, saj niti žlic niso imeli. Sosedje so jim dali najnujnejše za začetek. Zakaj so partizani tako ravnali z Blatnikoviml? Menda zato, ker se je starejši sin Ivan skrival. Toda tudi pri drugih hišah v vasi so se fantje skrivali, marsikje tudi po dva ali trije, pa so jih partizani pustili pri miru.

1. marca 1944 so nemška letala bombardirala Žvirče. Šest vaščanov – med njimi tudi otroci – je bilo ubitih, nekaj pa ranjenih. Med ranjenimi je bila tudi ena od Pugljevih hčerk. Ranjence je bilo treba odpeljati v bolnišnico. Pugelj je ponudil konje in voz, sam pa ni želel iti zraven, ker je predvideval, da mu bodo zato očitali zvezo z domobranci. Ker pa nihče drug ni bil pripravljen opraviti te vožnje, jo je prevzel sam. Komaj se je vrnil domov, že so ga prišli zasliševat, 22. marca so ga pa odpeljali in ni se več vrnil. Za njegov grob niso nikoli zvedeli, domnevajo pa, da je nekje v Beli krajini, kjer je tedaj že bila vzpostavljena revolucionarna oblast.

Na veliki teden 1944 so partizani odpeljali hinjskega kaplana Franca Kerna. V manj kot dveh letih je bil to že drugi kaplan, ki so ga odpeljali iz Hinj in umorili. Kern je bil doma v župniji Velesovo na Gorenjskem. Ko po nemški zasedbi ni več mogel domov, je dobil začasni dom pri dobri družini v Hinjah. Tudi novo mašo je julija 1943 imel v Hinjah in potem ga je škof Rožman imenoval za hinjskega kaplana. Po odhodu vaških straž so postale Hinje »osvobojeno« ozemlje. Ko Franček Saje v Belogardizmu piše o padcu Turjaka, med drugim omenja kaplana Poldo, njegovo pismo Francu Kernu v Hinje in sodni spis izrednega vojaškega sodišča v Metliki proti kaplanu Kernu. (F. Saje, Belogardizem, 1952, str. 603; Palme mučeništva, str. 169)

Ljudje se spominjajo, da je bil Kern dober pridigar in da je večkrat udaril po komunizmu. Razlogov za to je v Hinjah imel dovolj. Vemo, da je pred vstopom v bogoslovje že bil na pravni fakulteti. O njegovi sodbi, ki naj bi bila v Metliki, in smrti pa vemo razmeroma malo in bi bila potrebna posebna raziskava. Morda se je bo lotil kdo od zgodovinarjev.

Po septembru 1943 so bili Žvirčanl v neprestani nevarnosti. Nič se ni vedelo, kdaj bodo potrkali na vrata Nemci, kdaj partizani in kdaj domobranci. Kljub temu se življenje ni ustavilo. Ljudje so vsaj za silo obdelali zemljo in s partizani delili njene sadove. Otroci so kot običajno na pašnikih nad vasjo pasli živino in se pri tem po svoje zabavali. Posebna zabava tistega časa je bila, da so kurili ogenj in vanj metali vojaške naboje, do katerih ni bilo težko priti. Ko je naboj v ognju razneslo, je počilo, kot bi ustrelil s puško. Tako »streljanje« ni bilo brez nevarnosti, saj bi krogla [Stran 026] iz eksplodiranega naboja lahko koga zadela, pokanje pa privabilo to ali ono vojsko, zato so starši svarili otroke, imeli pa pri tem bolj malo uspeha, kajti ta nenavadna zabava je bila preveč zapeljiva, da bi se ji otroci mogli odpovedati. Tako je nekega dne nad vasjo spet zapokalo. Nekaj partizanov na spodnjem koncu vasi je bilo prepričanih, da prihajajo Nemci ali domobranci. Po najkrajši poti sojo ucvrli v gozd. Toda kmalu so se vrnili in začeli ugotavljati, kdo je streljal. Na zgornjem koncu vasi so šli od hiše do hiše in spraševali. Pri zadnji hiši, po domače pri Antonu, so naleteli na očeta in kopico otrok – le dva med njimi sta bila šolarja, vsi drugi pa predšolski. Na vprašanje ali so videli, kdo je streljal, se je oče nasmehnil in pokazal na otroke: »Vidite, tale vojska vas je nagnala!« Eden od partizanov je brez besede dvignil puško in nič hudega slutečega očeta ustrelil. Pravijo, da je bil še na parah nasmejan. Tak je bil tisti čas, ko je na vsakem koraku prežala smrt, ko je nekaterim bilo vse dovoljeno.

Pred pogrebom v Žvirčah, spredaj z desne Stanko Papež in Ignac                         Meglen

Slika 14. Pred pogrebom v Žvirčah, spredaj z desne Stanko Papež in Ignac Meglen

3.1.4. Hočevarjevi – po domače Lužarjevi – iz Žvirč in Meglenovi iz Kompolj

Čas je že, da nekaj povemo o Meglenovih, po domače Rusovih, iz Kompolj in Hočevarjevih, po domače Lužarjevih, iz Žvirč. Njihova zgodba bo dodala nove kamenčke v mozaik trpljenja Žvirčanov. Povedal nam jo je Ignacij Meglen iz Ponikev, sin Naceta Meglena in Micke Hočevar iz Žvirč. Zaradi lažjega razumevanja bomo najprej opisali Meglenovo družino iz Kompolj. Na fotografiji vidimo očeta Jožeta, po domače Rusa, mamo Marijo in deset sinov. Našteli jih bomo po starosti, kot so tudi na sliki: spredaj od desne Franc, Jože, Anton, zadaj z desne Alojz, Ignac, Janez, Stanko, Štefan, Julij in Rudolf. Vseh deset je preživelo vojno. Janez je kot domobranec odšel na Koroško, ni bil vrnjen in je kasneje odšel v ZDA. Ignac in Julij sta se poročila v Žvirče. Ignac si je za življenjsko sopotnico izbral Hočevarjevo – Lužarjevo Micko. Njun sin Ignacij sedaj živi v Ponikvah v Dobrepoljski dolini.

Ko je Rusov Nace iz Kompolj začel hoditi v vas k Lužarjevim, je bil Mickin oče takoj navdušen: »Če se bosta odločila, da se vzameta, vama bom kupil domačijo v Žvirčah.« Držal je besedo – in ker domačija ni bila poceni, je na pomoč priskočil še oče Rus. V Žvirčah se je kmalu razvedelo, da ima Nace doma še devet bratov. Marsikatero žvirško dekle je pomislilo, da bi bilo dobro koga od njih pritegniti v Žvirče. In res je čez nekaj časa za Nacetom prišel še Julij.

Kaj pa Hočevarjeva družina v Žvirčah? Oče je bil v letih 1916 do 1928 v Ameriki. Po vrnitvi je s prihranjenim denarjem kupoval gozdove in trgoval z lesom. V družini je bilo 7 otrok: 3 fantje in 4 dekleta. Od deklet je bila Micka, rojena 1913, najstarejša, Milka je umrla, ko ji je bilo 11 let, Angela se je poročila na Kal pri Ambrusu, Pepca pa se je že po vojni poročila na domu. France, Stanko in Jože so bili pri domobrancih in za vsemi se je junija 1945 izgubila sled. Franceta so videli v teharskem taborišču in lahko sklepamo, da se je njegova pot končala na Hrastniškem hribu. Stanko je pa bil v stiškem bataljonu in ni o njegovi usodi po maju 1945 nič znanega.

Najbolj zanimiva je Jožetova zgodba. Konec maja 1945 je bil med domobranci, ki so bili s Koroškega vrnjeni preko Jesenic in so pristali v Šentvidu nad Ljubljano. Z njimi je prišel v Kočevje in verjetno tudi na morišče v Rogu. Od tam je pobegnil in se s še enim ali dvema sotrpinoma vračal proti Suhi krajini in svojemu domu. Izmučeni, lačni in žejni so se ustavili pri neki hiši v Polomu, da bi dobili kako okrepčilo ali vsaj vodo. Toda ljudje v Polomu so bili pripravljeni na vse kaj drugega kot na pomoč, bili so pripravljeni, da begunce z morišča oziroma iz groba pobijejo in dokončno pokopljejo.

Kdo so bili ljudje, ki so v Polomu varovali mejo Roga, da je nihče ne bi prestopil živ, kajti iz Kočevskega roga v tistih dneh ni bilo povratka. Vračali so se le morilci, ki pa so prej podpisali zaroto molka. Lahko rečemo, da je do danes niso prelomili. Polom je bil nekoč kočevarska vas. Vemo, da je konec leta

[Stran 027]

1941 večina Kočevarjev zapustila svoje vasi in se preselila v Posavje. Da je spomladi ali poleti 1945 nekdo dobil »vizum« za Polom, je moral biti zvest revolucionarnim izročilom ali vsaj slepo poslušen navodilu, da je treba za vedno zaustaviti vsako sumljivo osebo, ki bi prišla mimo. Sicer se je pa podobno dogajalo po drugih krajih še po amnestiji, ko so se mladoletni domobranci in redki drugi vračali iz Šentvida, Teharij in drugih taborišč in so nekateri že blizu doma za vedno izginili. Tudi Lužarjev Jože, ki je iz Roga prišel do Poloma, ni imel več daleč do doma v Žvirčah, vendar tja ni prišel.

Hočevarjeva hiša v Žvirčah

Slika 15. Hočevarjeva hiša v Žvirčah

3.1.5. Po 15. Marcu 1945

Po požigu Hinj so Žvirčani slutili, da tudi nje čaka podobna usoda. Večer za večerom so legali k počitku s strahom, kaj jim bosta prinesla noč in naslednje jutro. Pugljeva mama, ki je po moževi smrti sama skrbela za številno družino, je zahtevala, da so otroci spali oblečeni in obuti. Ko je v zgodnjem jutru 15. marca pobutalo po vratih, je takoj vedela, kaj jih čaka. Rada bi kaj rešila, toda borih 10 minut, ki jih je imela na razpolago, je bilo premalo za to. Uspelo ji je vreči v vodnjak nekaj posode in pribora in kasneje jim je to prišlo zelo prav. Skušala je odvleči s seboj šivalni stroj, toda partizan, ki je to opazil, ga ji je iztrgal in ga pahnil po klancu navzdol. Stara mati je zmetala v koš nekaj obleke in čevljev, na vrh pa posadila živega purana in odtavala za drugimi proti cerkvi, kamor so jih zganjali. – Blatnikovih butanje na vrata in vpitje ni presenetilo, saj so bili vajeni partizanskih obiskov. Ker mame tisti dan ni bilo doma, so starejše sestre pomagale, da so se mlajši otroci hitro oblekli. Na reševanje jim ni bilo treba misliti, saj je bilo že prej vse izropano. Ko so šli proti cerkvi, kjer so jih potem zastražili, so videli, da je cela vas obkoljena, videli so, kako so partizani nosili iz hiš živež, obleko in drugo in nalagali na vozove. – Stari Tekavec je bil že nekaj časa bolan. Ko so drugi odšli, je obsedel na krušni peči. Le kako naj v svoji starosti in bolezni gre od doma? Niso ga več priganjali in potem je zgorel s hišo vred.

Žvirče so imele tedaj okrog 500 prebivalcev, zato je bila prava gneča, ko so se vaščani zbrali v cerkvi in okrog nje. Izven zidu okrog cerkve ni smel nihče, razen če mu je straža posebej dovolila in ga pospremila še po kakšno malenkost domov. Ljudje so imeli občutek, da je cerkev že minirana. Bali so se, da bodo hkrati z njo tudi sami zleteli v zrak.

Okrog štirih popoldne je bilo tega strahu in negotovosti konec. Stražarji so jih pognali v breg nad cerkvijo in tudi sami šli z njimi, da se slučajno ne bi kdo skušal vrniti. Kmalu so se zaslišale eksplozije in zasmrdelo je po dimu. Videli so, kako je pognalo kvišku cerkev, šolo in nekaj večjih hiš. Že je gorela vsa vas in mogočni stebri dima so se dvigovali nad njo. Stražarji so priganjali ljudi naprej, oni pa so se ustavljali in gledali nazaj, kako plameni požirajo njihove domove. Ko se je žalostna procesija premaknila čez preval, goreče vasi niso več videli, jih je pa do Strug spremljal vonj po dimu in rdeč sij nad hribi.

Lado Ambrožič – Novljan je v knjigi Dvanajsta brigada takole opisal požig in rušenje Žvirč: »Dne 15. marca (1945) so brigadi naložili zelo nepopularno nalogo, naj razruši utrdbe v Žvirčah in izseli vse prebivalstvo. Tudi v tej vasi, kakor pred odselitvijo prebivalstva iz Hinj, je bila organizacija za obveščanje domobrancev in Nemcev zelo uspešna. Sovražnik je zato na tem operativnem področju lahko hitro reagiral na partizanska gibanja in akcijo. Na Slovenskem ni bilo veliko primerov, da je partizanska vojska posegla po tako drastičnih ukrepih, kot je bilo rušenje nekaterih zgradb v vasi. Znano je, da so partizani izpod Gorjancev izselili nekoliko družin, za katere so vedeli ali pa sumili, da so njihovi člani sovražnikovi obveščevalci in da so njihovi domovi na voljo belim vojakom in njihovim nemškim gospodarjem. Toda pod Gorjanci niso porušili hiš preseljenih prebivalcev. V Žvirčah so minerci inženirskega bataljona XV. divizije razstrelili trdneje zidana poslopja. Poleg tega so porušili približno 45 bunkerjev okoli vasi. To delo so opravili tako, da sovražnik ni imel več možnosti, da bi se daljši čas zadrževal v vasi, izkoriščal podatke domačinov ali pa vas [Stran 028] izpremenil v postojanko. Tudi v Hinjah so istočasno razbili še nekatere trdne zidove, ki so ostali od prejšnjega miniranja. Akcija je pri prebivalstvu naletela na proteste. Izkazalo se je, da domobranske enote v spremstvu nemških policijskih čet niso branilci kmečkih domov, kot so domobranci radi razlagali, ampak da so nasprotno povzročitelji uničevanja vasi. To je bila zadnja tovrstna akcija partizanskih čet.« (Dvanajsta brigada, str. 521)

Ali je k temu opisu sploh potreben komentar? V opisu ni samo polno neresnic, ampak je naravnost žaljiv do ljudi, ki so toliko pretrpeli. Kako si je mogel pisec, ki je bil kot predvojni učitelj do neke mere izobražen, dovoliti izmišljijo o 45 bunkerjih okrog vasi? Razumljivo, da se ni odzval, ko so ga nekajkrat vabili, naj pride v Žvirče in pokaže vsaj eno lokacijo od omenjenih 45 bunkerjev. Vaška straža se je v Žvirčah zadrževala le kakih sedem mesecev; nekateri povedo, da so bili dogovorjeni, da se v slučaju resnejše nevarnosti takoj umaknejo v Hinje, zato se niti niso kaj bolj utrjevali. Po septembru 1943 pa so partizani celo leto in pol prihajali v Žvirče in nobeni bunkerji jih pri tem niso ovirali. Mar so marca 1945 nenadoma zrasli iz zemlje kot gobe po dežju? Vemo, da Ambrožič 15. marca 1945 ni bil v Žvirčah, vendar mu to še ne daje pravice, da lahko piše karkoli. Iz njegovega pisanja vemo, da je bil med voditelji partizanskega napada na Ajdovec konec leta 1942 in med sodniki, ki so po vdaji ajdovske posadke 26 ujetnikov na Brezovi Rebri obsodili na smrt. Ni dvoma, da je bila tista sodba in njena izvršitev zločin, prav tako pa je bil zločin in ne zgolj »nepopularna naloga« tudi početje dvanajste brigade 15. marca 1945 v Žvirčah.

Jože Hočevar, Lazarjev iz Žvirč

Slika 16. Jože Hočevar, Lazarjev iz Žvirč

Ko je žalostna procesija Žvirčanov tisti večer prišla v Struge, se je začelo naslednje poglavje njihove izgnanske zgodbe. Kje naj prenočijo, kje bodo dobili košček strehe za naslednje tedne in mesece. Nekateri so imeli tu sorodnike in so se lahko zatekli k njim, mnogi pa so sicer prespali tisto noč, v naslednjih dneh pa trkali na vrata hiš po drugih vaseh lepe dobrepoljske doline. Marsikje bi jih sprejeli, pa zares niso imeli prostora, ker so že prej sprejeli Hinjce ali pa je skromen domek zadoščal komaj za njihovo številno družino. Živeža je povsod primanjkovalo, vendar so ga domačini velikodušno delili z izgnanci, ki so bili ob vse. Ta velika solidarnost je dajala beguncem poguma in jim pomagala vzdržati.

Takoj ko je bilo mogoče, so začeli hoditi nazaj v domačo vas – dve uri hoda tja in prav toliko nazaj. Skušali so obdelati njive, pa niso imeli ne vprežne živine, ne semen in ne orodja. Kljub temu so v nepognojeno zemljo z motikami posadili nekaj krompirja in koruze. Takoj so začeli čistiti pogorišča in ruševine svojih domov in se trudili, da bi uredili skromen kotiček, kamor bi se zatekli pred nalivom in morda kako noč celo prespali. Hudo je bilo, ker v vasi ni bilo vode. Še kasneje so vsaj konec tedna šli v dolino tudi zato, da so se pošteno umili in bili v nedeljo pri maši. Poseben problem – seveda že kasneje – je bil gradbeni material. Za nekatere ga sploh ni bilo, brez njega pa ni bilo mogoče napredovati. Stradali so in garali. Bilo je težko, vendar so vztrajali. Ko je eden uspel urediti sobico v uničeni hiši, so hodili k njemu spat tudi sosedi, dokler niso še sami kaj zgradili. Še nikoli vaščani niso bili toliko med seboj povezani, toliko solidarni kot v tistih težkih mesecih.

3.1.6. Detonacije v Rogu in njihovo sporočilo

Z vzpetine nad vasjo, kjer imajo Žvirčani še danes njive in travnike, se vidijo vrhovi [Stran 029] Kočevskega roga. V začetku junija 1945 je tisti pogled za marsikoga dobil poseben pomen in Rog, kot ga je videl tedaj, se mu je neizbrisno vtisnil v spomin. Začelo se je šepetati, da v Rogu pobijajo domobrance. Večina vaščanov je bila tedaj še raztresenih po vaseh dobrepoljske doline, zato jim ni ostalo skrito, da po železnici proti Kočevju noč za nočjo pelje poseben vlak z vrnjenimi domobranci. Nekateri so bili doma prav v teh vaseh in so spotoma odvrgli lističe s sporočilom za svoje domače. Razvedelo se je tudi, kaj se vsak dan zgodaj zjutraj dogaja v Kočevju in kako zakriti kamioni vozijo proti Rogu ter se čez nekaj časa vračajo po nov tovor.

Nekega dopoldneva v začetku junija je Pugljeva mama na njivi nad vasjo okopavala koruzo. Z njo je bila tudi hčerka Vida. Nenadoma zaslišita pok oddaljene eksplozije. Obe se ozreta v tisto smer: strmita in čez čas zagledata še dim. Dvigal se je nad gozdovi Kočevskega roga. Vidina mama se je ob motiki sesedla na tla in zaječala: »Zdaj so pa Mirka ubili, mojega sina so ubili.« (Zaveza št. 35, str. 34)

Podobno so – verjetno istega dne – doživeli tudi Blatnikovi. Med delom jih je vznemiril odmev detonacije. Ko so pogledali proti vrhovom Roga, ki se od tam lepo vidijo, so opazili, da se nad njimi dviga dim. Ugotovili so celo, najbrž je to vedel oče, da se na neporaščenem vrhu blizu dima beli cerkev Gornjega Brega. Bilo jim je tesno pri srcu, pogovarjali se pa niso kaj dosti o tem. Vedeli so, da so eksplozije namenjene domobrancem, niso pa imeli prave predstave, kako naj bi to izgledalo. Eksplozija se je potem ponovila še nekaj dni zapored, vedno okrog devetih dopoldne. Zlasti mamo je to hudo prizadelo. Med vojno, ko so jim izropali in razstrelili domačijo ter jih izgnali, je bilo hudo, vendar je vse nekako prebolela, s smrtjo sina Ivana, ki je verjetno končal svojo pot nekje pri Teharjah, pa se ni mogla sprijazniti. Do smrti si je zastavljala vprašanje, kam so ga zagrebli in kako je umrl, pa nanj nikoli ni dobila odgovora.

Frančiška Papež iz Lopate je dvajset let kasneje pripovedovala vnukom, da so vsi vedeli, kaj pomenijo bobnenje eksplozij in oblaki dima. Ob koncu pripovedi je pomenljivo napovedala: »Otroci, boste videli, da bo Kočevski rog postal romarski kraj. Veliko ljudi ga bo obiskovalo, saj v njem ležijo pobiti naši mučenci.« (Zaveza, št. 35, str. 34) Cela Suha krajina je jokala, toda morala je molčati in skrivati svojo bolečino, ki pa je zato še bolj skelela.

Polom – Spredaj partizanski grob, v katerem verjetno leži tudi Jože                         Hočevar, zadaj razpadajoča šola

Slika 17. Polom – Spredaj partizanski grob, v katerem verjetno leži tudi Jože Hočevar, zadaj razpadajoča šola

V zavest Žvirčanov se je zgodaj vtisnil tudi uboj v Polomu. Morda ne bo odveč, če najprej povemo še nekaj besed o polpretekli zgodovini tega kraja. Do leta 1941 je bil Polom s cerkvijo svetega Mihaela sedež kočevarske župnije. Poleg župne cerkve so k njej spadale še podružnice v Seču, Kukovcu in Vrbovcu. Cerkvi v Kukovcu in Vrbovcu so okrog leta 1970 porušili, cerkev v Seču je pa ostala, ker so jo uporabljali za senik. Tudi farno cerkev so uporabljali za nekakšno skladišče. Ker niso skrbeli za popravilo strehe, je bilo poslopje v skrajno slabem stanju in zvonik se je sam od sebe zrušil. Sedaj je cerkev za silo obnovljena. Cesta, ki vodi od Seča skozi Polom in naprej proti Kočevju, je asfaltirana, med Sečem in Zvirčami – približno 4 km – je pa še makadam. Polom s svojimi hišami in značilnim drevoredom še vedno daje videz kočevarske vasi. Na urejenem pokopališču tik ob cesti na začetku vasi še najdemo nekaj kamnov z napol izpranimi nemškimi napisi.

Omenili smo že, da so se dolgoletni prebivalci Poloma konec leta 1941 preselili v Zasavje. Vas je bila potem skoraj prazna. Le malo vemo o tem, kdo je junija 1945 stanoval v njej. Če [Stran 030] si predstavljamo, da je bila tu nekakšna meja Kočevskega roga, pravzaprav vemo dovolj. V tak Polom in k takim ljudem so torej nekega junijskega dne prišli dva ali trije begunci iz Roga, med njimi Jože Hočevar, Lužarjev iz Žvirč. Lakota in še bolj žeja sta jih prisilili, da so se iz bližnjega gozda približali neki hiši in potrkali na vrata. Pripoved o tem, kaj se je zgodilo potem, je medla, vendar iz nje zvemo, da je Jože obležal mrtev na cesti na začetku drevoreda. Odnesli so ga na pokopališče na drugem koncu vasi in zagrebli na vogalu ob vhodu, kjer so med vojno pokopali tudi nekaj partizanov. Menda je bil Jože že mrtev, ko ga je z roba gozda nekdo klical: »Joco, Joco, pridi!« Morda je kasneje tudi ta prišel v roke zasledovalcem, saj se je govorilo, da so poleg Jožeta tedaj ubili še enega ali dva ubežnika. Glas o Jožetovi smrti je hitro prišel do domače vasi, vendar se o tem ni govorilo. Njegova sestra, ki še živi na rojstnem domu, se še danes boji govoriti o bratovi smrti v Polomu.

Polom – Znani neznani grob Jožeta Hočevarja – V ozadju za silo obnovljena                         cerkev

Slika 18. Polom – Znani neznani grob Jožeta Hočevarja – V ozadju za silo obnovljena cerkev

Večina žvirških domobrancev – več kot 50 po številu – je v začetku maja 1945 odšla na Koroško in so bili nekaj tednov kasneje vrnjeni. Redki, ki so po amnestiji prišli domov, so za nekatere povedali, da so bili z njimi skupaj, o drugih pa ni bilo več nobenega glasu. Kakih pet fantov se je skrivalo doma oziroma v bližini doma. Biti so morali zelo previdni, saj nikoli niso vedeli, od katere strani bodo prišli miličniki in oznovci ali pa kar domači terenci. Prihajali so po cesti od Strug, pa tudi po poti od Poloma. Včasih so se znašli v vasi tako nenadoma, da se niti ni vedelo, od kje so prišli. Pogoste preiskave pri nekaterih hišah so dokazovale, da nekaj slutijo. Vas, ki je med vojno toliko pretrpela, je bila tedaj še enotna, ljudje so držali skupaj in to je varovalo tudi skrivače. Ko je bila objavljena amnestija, ji niso zaupali in so se skrivali naprej. Niso se odločili za odhod čez mejo. Morda niso imeli primerne zveze ali pa se jim je zdela tista pot preveč tvegana. Ko so se po skoraj dveh letih šli javit, so bili oproščeni in so se vrnili domov.

Oddaljene detonacije, ki so jih junija 1945 Žvirčani slišali iz roških gozdov, so imele močan odmev. Le redke so bile hiše, kjer so bili vsi doma, drugod so pogrešali enega, dva ali več članov. Ljudi je bilo groza ob misli, da slišijo pobijanje svojih očetov, sinov in bratov. Seveda so se še tolažili z upanjem, da je tako kruta usoda doletela le nekatere in da njihovi niso med njimi. Nekega dne bodo prišli s te ali one strani in potrkali na vrata. Tudi Lužarjev Jože je bil že blizu doma, pa so ga ustavili v Polomu. Vedeli so, da je tam pokopan, pa so se delali, kot da ne vedo, kaj šele da bi odnesli svečko na njegov grob, da bi naročili mašo za pokoj njegove duše. Še govoriti se niso upali o tem. Ko so se kasneje le upali prositi za mašo za Jožeta, ki je ostal v Polomu ali druge pobite v Rogu in drugod, je bila oznanjena kot maša za pogrešane. In čeprav je že več kot petnajst let po padcu totalitarizma, so mnogi še vedno samo pogrešani, kajti domači ne vedo niti za čas in kraj njihove smrti, še manj pa za njihove sodnike ali morilce. Ali se torej res lahko čudimo, da se Jožetova sestra še vedno boji govoriti o bratu, ki je že 61 let mrtev?

Ni dvoma, da je strah močno vplival na zadržanje vaščanov v prvih letih »svobode«. Pri tej ali oni hiši so namreč čisto slučajno odkrili, da zvečer pod oknom prisluškujejo njihovim družinskim pogovorom. Od tedaj se niso več upali glasno govoriti, razen če so govorili o vremenu ali kaki podobni nepomembni zadevi. Ljudje se pa niso bali le kazni zaradi morebitnega prekrška, ampak so bili popolnoma odvisni glede nujnih materialnih potreb. Čeprav so živeli skrajno skromno, so potrebovali sol, sladkor, kvas in še kaj; obnova domačije [Stran 031] ni bila možna brez strešnikov, cementa in podobnega.

Ko so prišle volitve, se ni veliko govorilo, vedelo se je pa, da tisti, ki ne bodo šli volit, ne bodo imeli možnosti nakupa. Marsikoga je bilo celo na volišču strah, da ga spremljajo, kako bo volil. Pri prvih volitvah so ljudje še imeli občutek, da počno nekaj, kar ni v skladu z njihovim prepričanjem, kasneje pa vedno manj. Saj vendar ne moreš drugače! Bile pa so tudi take izjeme kot Babnikov oče, ki je bil vedno dosleden: »Dajte mi mir, saj veste, da ne bom šel volit.« Poskusili so ga pridobiti in prišli ponj z avtom: »Oče, sedite v avto, da se ne boste mučili s hojo!« Čisto prijazno se jim je nasmehnil: »Če sem dopoldne lahko šel peš v Hinje k maši, bi prišel tudi do volišča, vendar ne bom šel ne peš in ne z avtom.« »No, če nočeš na lep način, znamo tudi drugače.« In je nameril nanj pištolo. Oče pa je vztrajal pri svojem in ni šel. Seveda je posledice nosila cela družina.

Žvirče – Še stojijo

Slika 19. Žvirče – Še stojijo

Kot je bil oče Janez izjema pri volitvah, tako so bile izjema družine, ki so otrokom znova in znova dopovedovale, da zgodovina, ki jo poslušajo v šoli, ni prava, da so domobranci – to je njihovi očetje, bratje in strici – bili dobri in pošteni ljudje. Dodali so še, naj to ohranijo zase, naj v šoli o tem ne govorijo. Ni bilo lahko najti pravi trenutek, da so mati ali starejši brat ali sestra mlajšim to povedali, očeta pa skoraj nikjer ni bilo doma. Mnogo lažje se je bilo tej neprijetni dolžnosti izogniti. Tako so pri marsikateri hiši otroci kmalu imeli drugačno predstavo o polpreteklem času kot odrasli oziroma je bila zelo skromna, ker niti o svoji družini in sosedih niso imeli prave slike. Njihovim morebitnim vprašanjem so se odrasli najraje izognili ali pa jim dali polovične odgovore, ki niso mogli rešiti njihovih dvomov. Bilo bi narobe, če bi rekli, da to velja prav za Žvirče, nekaj tega je pa gotovo bilo tudi v Žvirčah in je vplivalo na oblikovanje mladega rodu, pa tudi notranja pokončnost starejših je s tem začela slabeti.

Omenimo še en dejavnik, ki je začel upogibati hrbtenice ljudi. To so bile obvezne oddaje, ki so jih še posebno nalagali tistim kmetom in vasem, ki »so kazali dovolj trdne znake za ohranitev tradicionalnih oblik življenja«, kot je zapisal Franc Blatnik v 14. številki Zaveze. Predpisovalci dajatev so namreč imeli pred seboj tudi cilj zlomiti odpornost nasprotnikov [Stran 032] novega reda, jih takorekoč pregnati z doma in domače zemlje. Marsikdo ni več imel volje in poguma ostati na kmetiji, ko leto za letom ni mogel pridelati za oddajo in za preživetje lastne družine. V tovarni in v mestu je potem prišel pod močan vpliv novega okolja in kmalu opustil tradicionalne navade, ki jih je prinesel s seboj. Pa tudi za tiste, ki so kljub vsemu vztrajali na domači zemlji, se je marsikaj spremenilo. Žene in matere so sicer žalovale za svojimi možmi in sinovi, hkrati pa so morale misliti na preostalo družino in domačijo. Tu in tam je materi še stopil pred oči steber dima nad roškim gozdom in zdelo se ji je, da sliši zamolklo bobnenje detonacije, toda že so jo iz zamišljenosti predramili otroci ali pa je morala obrniti pozornost na delo. Lužarjeva Pepca je žalovala za bratom Jožetom, ki je ostal v Polomu, pa za Francetom in Stankom, hkrati pa razmišljala, kako se bi poročila, da reši domačijo.

3.1.7. Zaključek

Kaj naj rečemo za zaključek razmišljanja o pretresljivih dogodkih, skozi katere so morali iti vaščani suhokrajinske vasi Žvirče? Morda se bo kdaj našel nadarjen pisatelj, ki se mu ta zgodba ne bo zdela obskurna, kot se v zadnjih tednih zdi mnogim novinarjem naša revija Zaveza, in jo uporabil za roman. Nehote se nam zastavlja vprašanje, ki seveda ne velja samo za Žvirče, ampak za marsikateri slovenski kraj. Vemo, da morja trpljenja in predvsem uničenih življenj v času revolucije in državljanske vojne ni mogoče kar tako pozabiti. Toda ali se ne obnašamo včasih, kot da smo jih že pozabili, in s tem pomagamo, da nasprotna stran še naprej prikazuje medvojne umore in poboje kot osvobodilni boj?

Morda pa slika le ni tako temna? V Žvirčah je iz ruševin prejšnje cerkve s pomočjo dobrotnika Jožeta Kastelica in ob požrtvovalnem sodelovanju soseščanov zrasla nova cerkev. 26. novembra 1973 je bila blagoslovljena in posvečena blaženemu mučencu Maksimilijanu Kolbeju, ki je bil tudi sam priča vojnih grozot in je v nemškem uničevalnem taborišču žrtvoval lastno življenje, da je rešil svojega sojetnika. Pred nekaj leti so na pokopališču pri novi cerkvi blagoslovili spominsko ploščo, na kateri so izpisana imena vseh vaščanov, ki so med vojno in po njej umrli kot žrtve komunističnega nasilja. S tem so se tudi tisti iz Roga in s Hrastniškega hriba in tudi Lužarjev Jože iz Poloma vsaj simbolično vrnili v domačo vas.

24. junija letos pa je pravkar ustoličeni novomeški škof Glavan v Hinjah blagoslovil nove bronaste zvonove. Farna cerkev v Hinjah je bila zgrajena že leta 1972. Novi veliki zvon je »zvon spomina« na 175 žrtev komunističnega nasilja v fari. Farna spominska plošča tem žrtvam je bila postavljena že prej. Zvon spomina naj bi ob vsakem zvonjenju spominjal farane na njihove mučence in jih opominjal k zvestobi izročilu prednikov. Nekdo je ob tej slovesnosti nekoliko ironično pripomnil, da bi bilo bolje, če bi na zvonik namesto zvona pritrdili velik napis: Ne zatajite žrtev komunističnega nasilja – saj dandanes ljudje na splošno premalo prisluhnejo zvonjenju. Upajmo, da v Hinjah in Žvirčah še ni tako in da bo zvon spomina uspešno trkal na srca faranov in vseh, ki ga bodo slišali.

3.2. Nihče nama ni povedal

Avtor: Vanja Kržan

3.2.1.

[Stran 033]

Betka Polak, por. Dolenc (5. 7. 1930), in Francka Polak (19. 9. 1931) sta svojo žalostno zgodbo o ubitih starših med vojno povedali že v knjigi Moč preživetja zgodovinarja, publicista in direktorja Muzeja za novejšo zgodovino Joža Dežmana. Vendar pa pravita, da je v njiju še toliko nikoli zadosti izpovedane grenkobe, da sta svojo pripoved želeli ponovno zaupati tudi bralcem Zaveze.

Bili sta hčerki Joža Polaka (16. 8. 1897), po rodu iz Gorij pri Bledu, in matere Katarine roj. Cvenkelj (1900) z Brezij. Tako v očetovi kot materini družini je bilo deset otrok. Oče je bil lesni preddelavec in je delal na Megušarjevi žagi Fortuna v Gorjah, mama je do poroke imela svojo gostilno v Spodnjih Gorjah. Očetov zaslužek je omogočil, da so pred vojno pričeli zidati hišo in med vojno v njej že živeli. Hčerki se spominjata, daj e bil pri hiši vedno bel kruh. Poleti so nabirali borovnice in maline, obdelovali vrt, mama je bila mojstrica v kuhanju marmelad, pa tudi sicer dobra gospodinja. Borovnice so nabirali na Pokljuki, kamor so jih vozili nemški gozdni delavci s tovornjakom. Prodajali so jih v hotel Toplice na Bledu in s tem so si otroci prislužili nekaj denarja za obleko.

Deklici sta imeli srečno otroštvo. Spominjata se družabnih nedelj, ko so jih obiskovali sorodniki z Brezij ali oni njih; nedeljskih Izletov na Bled in v Vintgar ali sprehodov v okolico. Betka si je še posebno zapomnila izlet v sotesko Vintgar, ko ji je v teku zmanjkalo tal pod nogami, da je zdrsnila po skalah in padla v vodo. Oče je takoj skočil za njo in jo potegnil ven. Mama je imela okvaro na hrbtenici in kolenih, zato tudi težave pri hoji. Na sprehode je hodila s palico in se držala očeta pod roko. Na drugo roko sta se obešali zdaj ena zdaj druga deklica in se pričkali, če se je kateri zdelo, da je prikrajšana. Nekoč jima je oče dobrovoljno rekel: »Ko bi vedve vedeli, kako se mi zdita neumni.« Pri tem pa se je zadovoljno smehljal.

Ob nedeljah popoldne sta hodili k nauku v cerkev v Zgornje Gorje. Po nauku so se običajno otroci igrali ob znamenju blizu cerkve. Poleti so z rožami krasili razpelo in neke nedelje sta se deklici tako zamotili s tem opravilom, da sta prepozno prišli domov. Oče je bil hud in obe sta morali klečati. Čez čas pa je rekel:» Zaradi tercijalk« (ki so ju zatožile), »pa že ne bom sekiral otrok. Kar vstanita.« Mama je bila tiho. Pri vzgoji se je z očetom vedno v vsem strinjala in oče z njo. Tudi sicer sta se dobro razumela.

Mlajša Francka se živo spominja dogodka, ki ji še danes osvetljuje očetovo dobroto in širokosrčnost. «Oče je imel kolo, ker se je z njim vozil v službo in v opoldanski pavzi domov na kosilo. Ta čas sva z Betko izkoristili in se zdaj ena, zdaj druga vozili s kolesom. Toda Betka, ki je bila starejša, spretnejša in odločnejša, si je največkrat izborila pravico do kolesa. Nekoč je odšla z mamo na Laze in oče mi je dal kolo: »Zdaj se pa le vozi,» mi je rekel. Vesela sem se odpeljala naokrog, pa je nenadoma po cesti pripeljal fant in se z vso silo zaletel vame. Sprednje kolo se je pri priči zvilo. Poklapana sem ga pripeljala domov. Toda začuda, oče ni nič rekel, vzel je kolo, ga odnesel na podstreho in nekaj časa hodil peš v službo. Mama je to takoj opazila in očeta zaslišala. »Aha, ti si se vozila, ti si to naredila,« me je le ona kregala.

Oče je bil naravno inteligenten in razgledan. Ko so se ob nedaljah vračali od maše v Zgornjih Gorjah, je vedno kupil Slovenca s prilogo Mladi Slovenec; s pravljicami, povestmi in raznimi zanimivostmi je bila priloga namenjena otrokom in mladini. Dosegel je, da sta se deklici dobro naučili branja in si širili obzorje.

Že kmalu v začetku vojne sta vaščane pretresla dva dogodka: 26. avgusta 1941 je eden prvih partizanov, domačin Andrej Žvan, kar skozi okno kovačije ustrelil kovača Florjana Ulčarja. Partizanska tisk navaja, da je bil izdajalec. Vsa vas je onemela ob tem uboju, kajti doslej kaj takega niso bili vajeni. Nemci so se odzvali tako, da so h kolom privezali pet talcev, domačinov, med njimi so bili tudi družinski očetje, in jih ustrelili. Za odrasle in še zlasti za otroke, je bil pogled na ustreljene može, ki so se s sklonjenimi glavami sesedli ob kolih, grozljiv. Po tem dogodku so se še bolj pričeli zavedati strahot vojne in se spraševali, kaj vse jih še čaka. Niso pa še vedeli, da je bil ta dogodek tudi v Gorjah začetek boljševističnega terorja, ki bo mnogim povzročil še večje gorje kot nemška okupacija.

Oče Jože Polak je bil v prvi svetovni vojni avstroogrski vojak. Nekaj nemščine se je naučil že v šoli, nekaj v vojski. Kadar so prišli na Megušarjevo žago po poslovnih opravkih Nemci, ki so izvažali les v Nemčijo, se je zaradi svojega položaja delovodje in znanja nemščine oče [Stran 034] lahko z njimi pogovarjal. Sčasoma je moral prevzeti funkcijo ‘propagandleiterja’. Lepil naj bi letake in razna obvestila nemške oblasti ali sovražno propagando proti partizanom – banditom. Večino teh letakov sta nalepili Betka in Francka, še več jih je oče zažgal.

Jože Polak med vojno

Slika 20. Jože Polak med vojno

Nemško in predvsem partizansko nasilje je bilo v Gorjah vedno hujše. Partizani so požgali Megušarjevo žago Fortuna, čeprav je dajala zaposlitev precejšnemu številu domačinov. Delavci so poiskali zaposlitev na žagi Gorjana. Tudi na tej žagi je postal Jože Polak preddelavec. Toda v začetku junija 1943 so partizani in terenski aktivisti požgali še to žago. V knjigi Boj pod Triglavom eden od piscev osvetli, kakšno ‘herojsko’ dejanje je bil ta požig: »Gorelo je čedalje bolj. Tako smo dosegli, kar smo želeli. Naša sabotažna akcija se je naglo prelevila v vojaško, kakršne v tej okolici še ni bilo … Partizanski pritisk in mitralješki rafali so bili tako siloviti, da so Nemci kmalu zbežali.« Pisec opevane akcije končuje: »Slavec in Egon sta na žagi kmalu opravila svoje delo. Po kratkem čakanju sta se ji mirno približala in šla v obratno pisarno. Toda obratovodje,

Nemca Leitnerja, ni bilo v njej. Bilo je ob pol petih popoldne. Malo sta počakala in že se je pripeljal z motorjem. Nov, 350 ccm BMW! Slavec je bil na motorje ves nor! In še mehanik povrhu. Skrita za vrati sta ga počakala, in ko je vstopil, je Slavec s pištolo v roki kriknil: ‘Hände hoch!’

Obratovodja gaje debelo pogledal in mirno vprašal: ‘Warum?’ Ni mu šlo v glavo, da bi se moglo zgoditi kaj takega. Podnevi? Kmalu pa je spoznal, da gre zares. Prebledel je in se vdal v svojo usodo. Tudi oborožen ni bil. Sodeč po tem, kar so vedeli povedati o njem ljudje, ni bil slab človek in nikoli ni bilo o njem slišati nič slabega. Zato mu nista storila nič hudega. Glavna je bila žaga. Pobrala sta tudi osebne dokumente delavcev, da ne bi imeli sitnosti, če bi jim vzela delovne knjižice. Egon je potem, ko je notranjost žage skupaj s Slavcem polil z bencinom, kmalu izginil. Ko je že pošteno gorelo, je odšel tudi Slavc. Nemcu je rekel, da bo vzel s seboj tudi motor, kar možu seve ni bilo pogodu.

‘In še nov je’, je rekel. Potem pa je bil še tako ljubezniv, da je Slavcu povedal, kako nerad vžiga, da naj pazi nanj in pri tem mu je celo pomagal … Umik potem ni bil več ogrožen in žaga je pogorela do tal.«

Ne moremo se čuditi, da so bili partizani za Nemce preprosto banditi.

Polak je dobil zaposlitev na Mežakli in Pokljuki, kjer so sekali in merili les in ga od tod transportirali na blejsko železniško postajo. Kljub partizanskim postojankam na Mežakli in Pokljuki se oče ni bal srečanja s partizani, čeprav se je takrat že vedelo, da so partizani pobijali. Ker so kovača Ulčarja ustrelili kar skozi okno, so vaščani ponoči zakrivali okna z volnenimi odejami. In tudi sicer je kar naprej pokalo.

3.2.2. Dnevi, ki se jih bosta hčerki vedno spominjali

»Zvečer 14. januarja 1944 očeta ni bilo domov z Mežakle. Mami se je to zdelo čudno.

Naslednje jutro, 15. januarja, se je mama odpravila na gestapo na Bled. Naju je vzela s seboj. Spraševala je po očetu, a nič niso vedeli. Vrh vsega so nas zmerjali z banditi. Morda so domnevali, da je oče skrivaj pobegnil k partizanom.

Še isti dan, 15. januarja, smo odšle iskat očeta na železniško postajo. Običajno so tam tovorih les, potem je oče napravil še obračun. [Stran 035] Morda se je tokrat očetu pri natovarjanju zgodila kakšna nesreča, je vedno bolj skrbelo mamo. Tam očeta zadnja dva dneva niso videli. Zdaj je mama domnevala, da so ga mobilizirali partizani. Ko smo se vrnile domov, smo ves večer jokale. Spominjava se okrašenega božičnega dreveščka in jaslic pod njim, a je bil ta večer čisto drugačen od ostalih.

16. januarja zjutraj naju je mama toplo oblekla in obula v kvedrovce. Odšle smo po znanih poteh proti Mežakli. Morda je mama upala, da bomo kje izsledile očeta in partizane. Zelo je bilo mrzlo in povsod globok sneg. Do mraka smo tavale okrog. Morale smo domov in zvečer spet jokale.

17. januarja se je mama ponovno napotila na Mežaklo in midve z njo. Prišle smo do nekega križpotja in mama nama je rekla, naj jo nekaj časa počakava, da bo ona sama stopila po stranski poti. Domnevala je, da imajo v bližini gošarji majhen logor in hotela jih je vprašati po očetu. Morda pa ga bo celo našla v logorju. Dolgo, zelo dolgo sva čakali, zeblo naju je in strah se naju je loteval. Končno je mama prišla, toda ne sama: vsak ob eni strani sta ob njej stopala gošarja s puško čez ramo. Skupaj smo odšli naprej proti Pernikom. Nad Perniki je bil glavni partizanski logor. Bil je že mrak. Logor je bil nekakšna baraka, zbita iz lesenih desk in pokrita z velikimi plahtami. V njej je bilo le nekaj gošariev, večina jih je odšlo ‘na akcijo’ na Bled, so nam povedali.

Dali so nam nekaj za večerjo, in ker smo bile zbite od celodnevne hoje, smo šle takoj spat. Še danes nama ni jasno, kako je mogla mama s poškodovanimi koleni ves dan hoditi. Legle smo na slamo z nekaj deskami ob strani in se pokrile z deko. Bog ve, kako je spala mama, gotovo ne dobro ali sploh nič.

Zjutraj smo spet nekaj malega pojedli. ‘Vodilni’ so se na samem pogovarjali z mamo. Kaj vse, nisva slišali, mama nama je potem povedala le to, da je šel ata na Primorsko. Kaj vse je v tistih trenutkih mama prestajala, nama ne bo nikoli znano. Gotovo jo je skrbelo, kako se bomo zdaj preživljali. Zemlje nismo imeli in očetova plača je bil edini vir preživetja.

18. januarja dopoldne so nas zadrževali v logorju in mamo zasliševali. Popoldne so nam rekli, da bomo šle domov, ata pa je že odšel na Primorsko. Midve sva bili zelo veseli, da gremo že končno domov, tudi zato, ker bi se že radi po nekaj dnevih vrnili v šolo. Ves čas na poti proti Gorjam so nas spremljali oboroženi gošarji. Na nekem ovinku je eden od njih rekel, naj malo počakava, da se morajo na samem z mamo še nekaj pogovoriti. Obe sva planili v jok in prosili, da bi šli z mamo. »Takoj bo prišla nazaj, saj ne gre daleč. Kar počakajta.« Nekaj časa smo stali, hudo naju je zeblo, saj sva bili premraženi že od prejšnjega dne. Eden od gošarjev, ki so bili z nama, je rekel: »Pojdimo kar počasi naprej, ker je mraz, bomo mamo počakali malo niže doli, kjer je tudi logor.«

Katarina Polak s hčerkama Betko (desno) in Francko na domu v                         Gorjah

Slika 21. Katarina Polak s hčerkama Betko (desno) in Francko na domu v Gorjah

Že smo hoteli naprej, pa se vrne po poti, po kateri so odvedli mamo, gošar s pojasnilom: »Mama je odšla domov, vedve pa bosta odšli za očetom na Primorsko.« Hoteli sva skupaj z mamo domov. Jokali sva, da bi se kamnu zasmilili. Da bi naju odpeljali kar brez mame? Gošar nama je pojasnjeval, da mora mama domov zato, da bo pazila hišo. Za naju pa je bolje, da greva na Primorsko k očetu in se tako izogneva Nemcem, da jima ne bi kaj izdali. Nemočni sva se vdali, jok in prošnje so bile zaman. Odpeljali so naju v logor malo niže. Čeprav sva bili lačni, prezebli in utrujeni, se mi je zdelo, da vso noč nisva nič spali, ampak samo jokali od nebogljenosti in strahu, kot jokajo otroci, če jim vzamejo mamo. Ponovno so nama zagotavljali, da mora mama paziti [Stran 036] na hišo, z očetom pa se bova videli na Primorskem. Verjeli sva jim. Otroško verjeli.

Betka in Francka Polak (desno) med vojno v Gorjah

Slika 22. Betka in Francka Polak (desno) med vojno v Gorjah

19. januarja zjutraj smo se odpravili peš na Primorsko. Prebredli smo Radovno in se napotili čez Pokljuko proti Gorjušam, od tam pa preko Save Bohinjke na Jelovico in preko Selške doline in mimo Železnikov do Martinj Vrha. Preko Novakov smo dosegli cilj naše poti: Cerkno na osvobojenem ozemlju. Hodili smo en teden. Kako dolgo smo se kje mudili, se ne spominjava več. Spominjava pa se, da smo šli najprej mimo Pernikov na Mežakli, kjer so stale tri ali štiri domačije. Neka mama je vprašala gošarje: »Kam pa peljete dekleti?« – »V šolo,« so ji odgovorili. Medve tega nisva slišali. To sva zvedeli šele lansko leto. Bunker nad Perniki pa menda še danes stoji kot spomenik partizanskega boja.

Ko smo bredli Savo, je partizan s Francko na ramah klecnil v vodo in še Francki namočil noge, do so nogavice zledenele na njej. Prespali smo v logorju na Jelovici in ob ognju sušili zledenele čevlje in nogavice.

V štabu na Martinj Vrhu sva prvikrat spali v kmečki izbi na peči. Tako prijetno sva se počutili, a še vedno tako osamljeni brez mame. Nikoli ne bova pozabili, kako se je zvečer partizanski komandant ljubeče nagnil nad naju in naju tesno zavil v odejo. Potuhnili sva se, kot da spiva, nežnosti tujih ljudi nisva bili vajeni. Obljubil nama je, da bo po vojni skrbel za naju. Nisva razumeli, zakaj nama to obljublja. Zapomnila sva si, da je bil to komandant s partizanskim imenom Vanja. Po vojni njegovega imena nisva zasledili, domnevava, da je dobri partizan padel. Nekega večera, ko sva že legli, je neka partizanka hotela objeti Betko okoli ramen, pa ji je Betka sunila roko proč. Hrepeneli sva le po objemu matere.

26. januarja smo končno prispeli v Cerkno. Prvo, česar se spomniva iz Cerknega, sta bila dva črnca, letalca, ki so ju Nemci sestrelili. Po tolikih novih vtisih, ko sva bili sami med neznanimi ljudmi v tujih krajih, sva še bolj zahrepeneli po srečanju z očetom. Kdaj ga bova videli, kdaj bomo spet skupaj in odšli domov k mami? Toda očeta ni bilo od nikoder. Če sva spraševali, kje je, sva zdaj dobivali odgovor, da je na Dolenjskem. Postajal nama je vedno bolj nedosegljiv.

Dali so naju k Štrukljevi družini. Spet sva spali v mehki, lepi postelji kot nekoč doma. Oh, kdaj bova doma pri mami in atu? Zjutraj naju zbudijo streli in pod oknom zagledava mrtvega partizana. Prestrašeni sva med strašnim pokanjem zdeli v postelji, kar zaslišiva težke korake Nemcev in njihova glasna povelja. Pri Štrukljevih so delali hišno preiskavo. Trepetali sva, da bodo vdrli v najino sobo in naju zdaj oni odpeljali s seboj.

Naslednji dan se je vse pomirilo. Nisva še prišli k sebi od strahu, ko so v naslednjih dneh prišle k Štrukljevim neke ženske, povedali so, da so terenke. Morali sva z njimi. Odpeljale so naju v vas Čeplez nad Cerknim. Tu sva se morali ločiti. Vsaka je šla k ‘svoji’ družini.« Francko so odpeljali k Rojanu, kjer je varovala majhno deklico, kuhala in pospravljala. Betka, ki je bila leto starejša, je morala na kmetijo k družini Podobnik, po domače pri Luku, in opravljala kmečka dela.

»Lepo so delali z nama in dobri so bili. Nikoli nama ni nihče rekel žal besede. Tudi lačni nisva bili, čeprav kruha ni bilo. Vendar se je za naju pričelo čisto drugačno življenje, v tujem okolju, pri tujih ljudeh. V pogovoru odraslih sva prvikrat slišali za t. i. belogardiste in strašno sva se jih bali. Kar naprej sva spraševali po očetu, toda pravili so, da je še vedno na Dolenjskem. Večkrat sva pisali tudi mami domov. Prosili sva jo, naj nama pošlje malo mila. Bližala se je pomlad in morali sva prati za partizane, mila pa nikjer. Pismo sva oddali kurirju. Ta ga je vzel in midve sva čakali na mamin odgovor. Nikoli nama kurir ni prinesel pisma od mame, nikoli mila. Sprijaznili sva se, da se pisma zgubijo, ker Nemci in belogardisti pobijejo veliko kurirjev in partizanov. Tako so naju tolažili.

Poleg pranja sva imeli še druga opravila. Skupaj z odraslimi sva pobirali vse, kar so iz letal odvrgli Angleži. Z drugimi otroki sva morali [Stran 037] hoditi na preval v smeri proti Kladju in se tam igrati z otroki. Nemci so vedno prihajali iz te smeri, mi, partizanska izvidnica, smo morali obveščati partizane, če bi se Nemci slučajno prikazali. To se nama je zdelo imenitno in navdušeni sva dajali poročila partizanom. Čutili sva se koristni in pomembni. Sčasoma sva se navzeli partizanskega duha in odkrivali veličino njihovega boja proti Nemcem in izdajalskim belogardistom. Delo za Osvobodilno fronto se nama je nudilo celo pri oranju. Vse njive so bile na pobočjih in prst, ki se je nakopičila v zadnji brazdi, smo morali otroci skupaj z odraslimi v koših znositi na začetek njive. Med prst pa smo skrivali partizansko literaturo in sploh vse, kar so imeli pri hišah partizanskega.«

Pri Podobnikovih je bil štab VOS-a in Betka je spoznala poveljnika Maksa Perca. Takrat se deklicama niti sanjalo ni, kaj je VOS. Vedeli sta, da so to partizani, ki se borijo proti belogardistom in Nemcem. Otroci so morali paziti, da jih Nemci ne bi odkrili, in gorje, če bi Nemcem izdali, kje se skrivajo.

Zvedeli sta, da so prvi dan po njunem prihodu v Cerkno Nemci napadli partijsko šolo in pobili veliko partizanov. Ujeli sta govorice, da so zato partizani nekaj dni zatem pobili v Lajšah izdajalce, ki so Nemcem povedali za šolo. Nemci in izdajalski belogardisti so zanju postajali vedno bolj srhljivi. Betka in Francka se spominjata, da sta se ves čas samo bali, zdaj enih, zdaj drugih.

Magušarjev rovt na Mežakli – Tretji z leve Jože Polak, sedijo mama                         Katarina in deklici

Slika 23. Magušarjev rovt na Mežakli – Tretji z leve Jože Polak, sedijo mama Katarina in deklici

3.2.3. Strašno spoznanje

Pri Podobnikovih, kjer je služila Betka, so imeli dosti partizanskega tiska. Lepega dne, Betka se spominja, da je to bilo kmalu po zadnjem nemškem bombnem napadu na Cerkno, ji pride pod roke partizansko glasilo. Sedla je na stol k štedilniku, da bi ga malo prebirala. Nenadoma zagleda naslov enega od člankov, ‘Betka in Francka sta padli’.

»Takoj pričnem brati,« pripoveduje Betka. »Dih mi zastaja, srce ledeni. Nikjer ničesar kje, kdaj, zakaj sva padli. Pač pa: Jože Polak in njegova žena Katarina sta bila januarja likvidirana na Mežakli. Tovariši partizani so ju zaslišali in zaradi izdajstva oba obsodili na smrt.

Tako sem torej zvedela, da sva brez staršev. Od strašnega spoznanja nisem vedela, kaj bi. Takoj sem poiskala Francko in na samem, v največji tajnosti zaupala še njej to strašno [Stran 038] novico. Francka se danes spominja: »Zdelo se mi je grozno. Živela sem v trdni veri, da sta starša živa in da se bomo po vojni spet srečali. Vsak dan sem zanju zmolila sto očenašev. Če jih nisem utegnila ali sem zvečer prej zaspala, sem svoj ‘dolg’ odmolila naslednji dan. Zdaj se je v meni sesula še zadnja trohica upanja. Moja otroška vera je bila uničena.

Francka z varovanko in prijateljicama v Čeplazu

Slika 24. Francka z varovanko in prijateljicama v Čeplazu

Najbolj nedoumljiv pa se nama je zdel v članku stavek, da sta ‘Betka in Francka nedolžni žrtvi svojih staršev, narodnih izdajalcev.’ Tega še danes ne moreva prebaviti. Kot da bi bila mama in ata kriva, da sva postali siroti.

Sklenili sva, da o tej strašni novici ne bova nobenemu črhnili besedice. Ostati mora najina skrivnost. Strah naju je bilo, da bi se morali o tej strahoti pogovarjati. Takrat nas je bilo vsega strah. Bali sva se tudi, kaj bi z nama naredili, če bi povedali za smrt očeta in matere, izdajalcev. Danes veva, da so vsi vedeli zanjo, pa so vsi molčali. Nič več nisva mogli tako goreče moliti. Imeli sva občutek, kot da se je v nama vse podrlo. Ata ni nikoli šel na Primorsko in Dolenjsko, mama ni nikoli prišla domov. Za naju doma ni več. Kam se bova po vojni vrnili?

Vendar je otroško srce v nama ostalo. Kljub temu, da sva zdaj vedeli, da so partizani ubili očeta in mamo, nisva bili z njimi v nič slabših prijateljskih odnosih kot pred tem. Partizani so bili po vseh hišah in bili naši prijatelji, sovražili pa smo belogardiste in Nemce. Morali sva se vživeti v to okolje, ki nama je bilo prijazno in naklonjeno. Imeli sva prijateljice iz partizanskih družin. Pošteni Primorci so partizane drugače doživljali kot drugod po Sloveniji.

Domnevali sva, da so očeta ubili 14. januarja, ko ga ni bilo domov, mamo pa 18., ko so naju partizani od nje ločili in lagali, da mora domov varovat hišo. Večkrat sva se spraševali, kako so prišli do tega, da so proglasili za mrtvi tudi naju dve? Morda zato, ker sva prišli v Cerkno dan pred nemškim napadom na partijsko šolo. Takrat je bilo mrtvih 47 partizanov in verjetno tudi kurir, ki bi moral oddati obvestilo o najinem prihodu v Cerkno štabu na Martinj Vrhu. Tega pa niso sprejeli in so naju preprosto razglasili za mrtvi.

Zadnja leta sva v vseh arhivih in knjižnicah, tudi v NUK-u, iskali časopis, iz katerega sva zvedeli za smrt mame in ata, pa ga nikjer nisva mogli dobiti. Verjetno se je v zmedi ob zadnjem nemškem napadu na Cerkno izgubil.«

Kako razmišljata Betka in Francka danes? Betka: »Vsakič, ko se po novem letu pričnejo bližati ti nesrečni januarski dnevi, zbolim od žalosti. V mislih sem vsako minuto, vsako uro tistih dni na Mežakli. Hodim po poteh, kjer smo takrat hodile, po logarju, kjer smo spale. Premlevam stvari, ki so se dogajale. Mislim na mamo. Kaj je premišljevala mama, kaj čutila, ko so nas ločili, kako obupavala, ko so jo obsodili na smrt. Kako se ji je trgalo srce zaradi naju, ki bova ostali siroti? Kako so jo umorili? Ustrelili ali pobili s krampom? Ali bo ta januarska mora sploh kdaj minila?«

Francka pa se spominja: »Še naprej sem molila očenaše, čeprav ne več tako goreče. Otroško vero, ki se je veselila srečanja z atom in mamo, so ubili. Prišla je pomlad in klicala k življenju. Morali sva živeti naprej. Nihče ni na naju opazil spremembe, ko sva prebrali to strašno novico. Partizanom sem še vedno prala. Zdaj sem vedela, da mila od mame ne bom nikoli dobila.

3.2.4. Od mrtvih vstali ob koncu vojne

Betka in Francka sta ostali v Čeplezu do konca marca 1945, ko je bila zadnja nemška [Stran 039] ofenziva. Nemci so odredili, da bodo skupaj s svojim umikom odpeljali v Nemčijo nekatera dekleta in žene iz Čepleza, morda tudi od kod drugod.

Betka, Francka in Podobnikova Ančka so se s kamionom nemških vojakov pripeljale do Kranja. Koliko kamionov je bilo, se ne spominjata. Ustavili so se v Laborah. Tam so morale v neko veliko stavbo. Videlo se je, da vlada med oficirji velika zmešnjava, ker so vsi živčno begali iz enega prostora v drugega. Popisovali so jih, nato pa odpeljali naprej v središče Kranja. Pripeljali so jih k nemškemu oficirju. Francki se je zdelo, da je zelo dober človek. Bil je atovih let. Odločno je pribil: »Nikamor v Nemčijo ne boste šle!« Vprašal jih je, če živijo v bližini kakšni njihovi sorodniki. Povedale so, da imajo na Brezjah staro mamo, starega ata, tete in strice in z vlakom do njih sploh ni daleč. Pa imajo denar za vlak, jih je vprašal. Imele so samo lire in oficir jih je zamenjal za marke. Potem je zahteval, da morajo pri priči na vlak. Poslal je po vojaka, ki je vse tri na vlak tudi pospremil.

Medtem ko sta bili Betka in Francka v Cerknem, se je med ljudmi razširila govorica, da so umorili tudi njiju. »Ko smo šle skozi Brezje«, se spominja Betka »so ljudje dobesedno strmeli v naju. Takoj se je razvedelo, da sva pri stari mami, pri Mrkuču po domače, in teta je pritekla k stari mami. Tako je bila vesela, kot da bi od mrtvih vstali. Saj tudi sva!« Francko je vzela k sebi mamina sestra teta Ana, Betka in Ančka pa sta ostali pri starih starših. Takoj, ko je bilo vojne konec, se je Ančka vrnila domov v Čeplez.

Na Brezjah sta ostali šest let. Betka je živela pri stari mami in pomagala na kmetiji, Francka je bila teti Ani v pomoč pri gospodinjstvu in ji pazila hčerkico. Kasneje se je izučila za šiviljo in se z leti zaposlila v tekstilni tovarni Almira. Betkina želja je bila, da postane prodajalka, toda uradnica na nekem odboru jo je nakurila: »Otroke izdajalcev pa ne bomo pošiljali v šole!« Ni bilo zadosti, da so jima uničili dom in ju oropali ljubezni staršev, tudi šolanje so jima preprečili. Betka se je najprej zaposlila na Krajevnem ljudskem odboru Mošnje, kasneje pa opravljala različne službe. Ves čas je bila dejavna v mnogih društvih, tudi pri Zvezi borcev, in je še danes tajnica te organizacije v Lescah.

Pri starih starših se niso nikoli pogovarjali o dogodkih med vojno in po vojni, tudi ne o smrti Betkinih in Franckinih staršev. Partizanstvo jima je še naprej ostalo sveto. Še vedno pa nista doumeli, zakaj so ata in mamo gošarji ubili. Kako je mogoče, da bi bila izdajalca? Betka o tem ni govorila, Francka pa se ni nikoli bala povedati, da so ji med vojno starše ubili partizani. Vabili so ju v partijo, vendar sta jo ves čas odločno odklanjali. Sčasoma sta spoznali, koliko nepoštenosti je v njej. Ko je Francko povabila v partijo kolegica iz službe, ki je bila sama članica partije, ji je Francka odgovorila: »Žal mi je zate, da si v partiji, preveč si zanjo poštena.« Od takrat naprej je ni nikoli več vabila.

Betka danes obžaluje, da smo toliko časa morali živeti v enoumju in ostati zaslepljeni. Obžaluje, da je tako pozno nastalo gibanje Moč preživetja Joža Dežmana, katerega članici sta obe s sestro. Hudo ji je, da zaradi zakrknjenosti mnogih ostaja medvojna in povojna zgodovina še vedno neraziskana in zlasti med mlajšimi premalo znana in velikokrat celo zasmehovana. Betka se je z leti sama dokopala do spoznanja, ki ji ga je mnogo let po vojni razkrila pripadnica SKOJ-a iz Cerknega: »Nič ni bilo treba storiti, da si bil ubit.«

3.2.5. Nikoli več v Gorje

Po vojni Betka in Francka nikoli nista imeli najmanjše želje, da bi se vrnili v Gorje. Za vedno so se jima zamerile. V Gorjah so živeli tisti, ki so zakrivili smrt njunih staršev in ju oropali doma, čeprav sta kasneje spoznali, da tudi v Gorjah živijo dobri ljudje.

Uradno sta za datum očetove smrti zvedeli šele pred leti, ko sta v arhivu našli kratko notico o njegovi smrti v poročilu tovarišu Niku, z datumom Na položaju 18. 1. 1944. Poročilo je seznam likvidacij zadnjih dni. Med drugimi je omenjena tudi Polakova. »Varnostna grupa Gorje-Bled je likvidirala Polak-a Jožeta po nalogu terencev, imel je precej grehov na vesti in kvaril je ugled naši organizaciji.« Nad vrstico je z roko pripisan datum likvidacije, 14. 1. 1944. S tovariškim pozdravom je podpisan Tonček. Likvidacija matere ni omenjena.

Leta 1948 se je začel postopek zaplembe premoženja Polakovih. Člani Krajevnega ljudskega odbora Gorje so vedeli, da morajo o Jožu Polaku napisati čim več obremenjujočih laži in izmišljotin. Zato so jeseni 1948 Okrajnemu ljudskemu odboru Jesenice napisali razloge, zaradi katerih je bil Polak likvidiran. Razlogi se tokrat bistveno razlikujejo od onih med vojno. »Takoj ob prihodu okupatorja se je v letu 1941 kot starejši po letih javil prostovoljno v nemško šolo ter agitiral zanjo. Na podlagi tega si je pri okupatorju zadobil precejšnje zaupanje, ter kot takemu dodelil [Stran 040] funkcijo cellajtarja« (pravilno Zelleiter – vodja nacionalsocialistične Koroške ljudske zveze). »Funkcijo, dobljeno od okupatorja je vestno in požrtvovalno izvrševal ter vestno širil njihovo propagando.

Do pokreta NOB je zavzemal zelo sovražno stališče, propagiral je za tako zvane vaške nočne straže, katerih se je tudi sam vestno udeleževal na čelu z brzostrelko.

Ob priliki srečanja s partizani na vasi je razen Nemcev edino on streljal na partizane, vsled česar ni bila izvršena prehranjevalna akcija.

Posedoval je enostanovanjsko hišo in cca. 600 kvadratnih metrov vrta ter nekaj pohištva.« Podpisani so predsednik Ambožič Anton, član odbora Žvan Janez in tajnik Pazlar Janez.

Potem pa so ugotovili, da Jože Polak ni bil lastnik tega premoženja, ampak njegova žena Katarina. Zato so vaški veljaki Franc Ambrožič, Vinko Repe in Janez Žvan napisali nov dopis, v katerem je bilo treba z lažmi obsuti še Polakovo ženo. »Polak Jože, mož likvidirane Polak Katarine je bil pod njenim vplivom … Po likvidaciji njenega moža je Polak Katarina takoj pričela z iskanjem in grožnjo, da če svojega moža ne najde, bo šla tako daleč (iz maščevanja), da se uniči v tem kraju partizansko gibanje. Grozila je predvsem ljudem, ki so imeli v partizanih svoje sorodnike.« (Dva njena brata sta bila tudi partizana in v partizanih padla.)

»Po nekaj dnevih iskanja svojega moža se je imenovani posrečilo, da je prišla z dvema otrokoma (Frančiško in Elizabeto) v taborišče takratnega Okrajnega komiteta za Gorje-Bled. Ob prihodu v taborišče je Polak Katarina takoj pričela psovati in groziti z izdajstvom. Vkljub prepričevanju in svarilu borcev je ostala odločna z grožnjo izdajstva v slučaju, da moža ne dobi nazaj na svoj dom. Vsled njene odločnosti, da se bo maščevala, je bila imenovana isti dan likvidirana.«

Hčerki sta v pismu maršalu Josipu Brozu Titu odločno zanikali podle laži o njunih starših in zahtevali vrnitev premoženja. Slavka Zalar, medvojna aktivistka in sekretarka AFZ v Spodnjih Gorjah, je pisno izjavila, da Polakova nista bila sodelavca okupatorja in narodna sovražnika. Isto je izjavila znanka Polakovih, Tončka Valant. KLO Brezje je potrdil, da sta Betka in Francka po vojni aktivno sodelovali v množičnih organizacijah.

KLO Spodnje Gorje sicer ni imel več razlogov »proti razveljavitvi zaplembe«, toda problem je bil v tem, da je odbor imel sedež v Polakovi hiši. Zato so predlagali, da bi hišo zamenjali za drugo, ki pa je bila v slabem stanju. Betka in Francka v zamenjavo nista privolili. Zaman sta pisali nove in nove prošnje. Šele leta 1954 so jima dodelili v dosmrtni užitek eno stanovanje s pritiklinami v njihovi hiši. Še isto leto pa so dali hišo na prodaj. Tako sta sestri za drag denar odkupili svojo lastno hišo. Toda v Gorje se nista hoteli vrniti in kasneje sta hišo prodali.

Dolgo časa sta zaman zahtevali priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in popravo krivic. Šele leta 2006 je Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic, katere predsednik je diplomirani pravnik Janez Lukač, izdala odlok, da sta bila starša Jože Polak in njegova žena Katarina Polak žrtvi »medvojnega protipravnega odvzema življenja.« Hčerkama Betki in Francki pa je priznala status bivših političnih zapornic za tri oziroma štiri leta. Poleg tega pa tudi pravico do odškodnine in enojno štetje tega časa v pokojninsko dobo.

Hčerki sta staršem s tem vrnili dobro ime in dostojanstvo, kar je največ vredno. Vsa povojna leta ju je mučila želja, da bi zvedeli za grob očeta in matere. Betka se je velikokrat zagledala v prostranstvo Mežakle: tam nekje počivata ata in mama, si je v takih trenutkih mislila. Vedela je za Veliko trato, kjer so hodile tiste nesrečne januarske dneve z mamo. Pred tremi leti je tam na neko smreko simbolično pribila križ z imeni staršev in letnico 1944. Takrat je izvedela, da je na Mežakli dosti brezen, kamor so partizani metali trupla svojih žrtev. Ponekod na Gorenjskem breznu pravijo konta. Jeseni 2005 ji je sovaščan in vrstnik povedal, da je bil med vojno partizanski kurir in pastir. Iz pogovorov partizanov je zvedel za globoko konto na Veliki trati. Ko so na Mežakli delali cesti, so jo zasuli s kamenjem, peskom in zemljo. Nahaja se čisto blizu simboličnega križa staršev Polak. Zdaj Betka in Francka prižigata svečko še ob konti.

Hvaležni sta Zavezi in njenim bralcem, ki hočejo prisluhniti njuni še vedno boleči izpovedi.

[Stran 041]
Za vse mrtve in za vse žive

Slika 25. Za vse mrtve in za vse žive Mirko Kambič

4. Iskanja in besede

4.1. Jezik žeje

Avtor: Brane Senegačnik

4.1.1.

[Stran 042]
Ne morem povedati, kam grem.
Samo v očeh,
v katerih se ravnokar prebuja nebo,
se zariše odsev –
kakor voda
z labodjih kril
prše podobe
od tam,
kjer je bližina
brezdanjosti pijana –
Ne morem povedati, kam grem.
Moje besede zvenijo starinsko in izmišljeno,
ker govorim v jeziku žeje.
V zraku je razsutih na tisoče sledov …
Ta pesem je le prošnja za tišino.
[Stran 043]
Kakor voda z labodjih kril

Slika 26. Kakor voda z labodjih kril Mirko Kambič

4.2. Zakaj se ne vrnem

Avtor: Branko Rebozov

4.2.1.

[Stran 044]
Pišete mi, zakaj se ne vrnem,
da je tujina kot mačeha
in domovina kakor zdravje …
Zakaj se ne vrnem?
Domovina je zdaj hujša od mačehe
in tujina mi reže meden kruh svobode.
Ne bom se več vrnil.
Tukaj tostran morja bom ostal
na drugem koncu sveta,
kamor meje zanesla ladja
krivičnega izgnanstva,
na katero sem se moral vkrcati s tisoči,
nesoč s seboj v svet culo svojega otroštva in mladosti
kot mrtvega otroka,
ki ste ga vi umorili.
Ne bom se več vrnil,
tukaj bom živel, delal,
se staral in tukaj umrl
in tukaj bom pokopan;
ne na pokopališču svoje rodne Sevnice,
v gaju vrh sončnega hriba nad Savo,
ki teče po dolini mojega otroštva
med sadovnjaki in vinskimi goricami,
kjer se iz objema bujnih gozdov zliva v večnost;
ne bom slišal v grobu njenega šumenja,
pritajenega, važnega in svetega
kot je šepet umirajočega,
ko dragim sporoča skrivnosti
svojega življenja in smrti.
[Stran 045]
Ne bom se več vrnil.
Na pampski ravnini bo moj grob,
med osatom kot drevje visokim me bodo zagrebli,
med samotnimi ombuji* bo moja gomila,
med kriki neznanih ptic moj tihi dom;
ne med grobovi babic in dedov
mojega rodu, oh, mojih ljudi,
med kostmi in lobanjami nesrečnih Indijancev in kreolov
in španskih osvajalcev, ubežnikov in pustolovcev
in bednih izgnancev, kot sem jaz, bom ležal
in še mrtev mislil nate, domovina,
čakal tvoje ljubezni in tolažbe,
sanjal o vrnitvi in snidenju,
hrepenel, da se spet mojega prahu
dotakne kri mojega rodu.
Ne bom se več vrnil,
moje poslednje domovanje bo tukaj,
kjer se v dolgih samotnih nočeh
izpod zemlje slišijo vzdihi domotožja in izgubljenosti,
kriki poslednjih pozdravov,
tulež nasilnih slovesov za vedno,
kjer med zapuščenimi rušami blodijo
angeli izgubljenja z odsekanimi perutmi,
z izvotljenimi prsi in ugaslimi očmi,
oblečeni v črne halje žalosti,
tako črne žalosti, dragi rojaki,
kot je bila pod mrtvaškim prtom
mati, joj, njeno belo obličje,
ko sem se od doma za vedno poslovil.

4.3. Marjetica

4.3.1.

[Stran 046]

Tisto popoldne sem se oblekel kot vojak in z legionarji odšel prod Turjaku. Puško sem imel na rami in bombe za pasom. Res, da mi je bilo nekam tesno, a nisem omahoval. V vasi, ki je stisnjena v bregu nad Krko, sem srečal Marjetico. Skočila je k meni, me prijela za roko in videl sem dve solzi v njenih očeh. Skoraj ni mogla govoriti. Potem me je popeljala na svoj dom, utrgala mi je lep temnordeč nagelj in mi ga pripela na prsi. Vesel sem ga bil. Potem sem moral hiteti za drugimi. Stisnil sem ji roko, jo poljubil in odšel. Ko sem bil že na cesti, je zaklicala za menoj: »Pa kmalu se vrnite, zmagoviti!«

»Bomo,« sem odvrnil in se prisiljeno nasmehnil. Težko mi je bilo. Pa se nismo vrnili.

Marjetica je osemnajstletno dekle, dobro in pošteno. Tudi lepa je in dolge, črne kite ima. Še nikdar mi ni rekla, da me ima rada, vendar ji je bilo vselej prav, če sem se oglasil pri njih. Očeta so ji ubili partizani. Zato ima tako sanjavo otožne oči in je še lepša.

Takrat se nismo vrnili. Mnogo jih je padlo, nekateri so morali v komunistične ječe. Med njimi tudi jaz. Nagelj s prsi sem snel in ga spravil v žep. Posušil se je, a v ječi mi je bil v sladko uteho. Še suh je dehtel. Večkrat sem ga držal v rokah kot molek ali mašno knjižico in zdelo se mi je, da me iz njegovih uvelih listov nekaj kliče: »Pridi!« Pa nisem mogel.

Zdaj se mi zdi, da je že dolgo od tega. Marjetice od takrat še nisem videl. Zadnjič pa mi je poslala pismo, po nageljnih je dehtelo. Takole mi piše: »Veš, pri nas je hudo. Kdaj boste prišli, naši fantje? Veš, sinoči se mi je sanjalo, da sem v naročju držala svojega očka, skozi srce je bil preboden in kri mu je tekla po rokah, po prsih, po vsem telesu. Poleg pa si stal Ti, uklenjen si bil in mi nisi mogel pomagati. Nato je prišel nekdo, na čelu je imel rdečo zvezdo, krvav je bil in se je hotel vreči name. Takrat si strgal verige in planil nanj … Potem sem se zbudila in mi je bilo tako tesno … Kmalu pridite, s cvetjem Vas bomo obsuli.« In še več je pisala.

Pred enim tednom sem zvedel, da so Marjetico odpeljali v gozd. Do sedaj se še ni vrnila. Tako težko mi je. Posušeni nagelj in pisemce vedno nosim s seboj in večkrat ju vzamem v roke. Tudi zdaj se mi zdi, da mi posušeni lističi nageljna kličejo: »Pridi, pridi.« In iz pisemca berem samo to: » … Ves krvav je bil in se je hotel vreči name. Takrat si Ti strgal verigo in planil nanj.« In še to berem: »Pridite, s cvetjem Vas bomo obsuli.«

Marjetica, kmalu bomo prišli! Mi boš dala zopet tako lep krvavordeč nagelj? Bojim se, da te ne bom več našel doma!

4.4. Preživeli

Avtor: Terrence Des Pres

4.4.1.

Objavljamo prvo nadaljevanje besedila Preživeli, s podnaslovom O etosu preživetja v skrajnosti. Zelo nas bo veselilo, če mu bodo bralci posvetili toliko časa, da bodo razumeli, da gre tu za našo prihodnost: kako preživeti skrajnost in ostati človek, če ne kot narod, pa vsak kot posameznik. Ali ni bilo nekoč že tako?

(Besedilo je prevedla dr. Katarina Bogataj, ki se ji zato tu še enkrat zahvaljujemo.)

4.4.2. Vzdržati

Rilke je strnil v svojem sonetu o Apolonovem antičnem torzu naše odzivanje na umetnost v verzu Du musst dein Leben ändern. Zdaj pa, in to do stopnje, ki je ni mogoče prezreti, so tisto, kar nas v Rilkejevem smislu izziva k globokemu dojemanju, manj ustvarjena dela in bolj trpljenje, ki ga prenašamo. Množični pomori in koncentracijska taborišča so vpeljali nova merila presoje v naše premišljanje o človekovi usodi in igri domišljije se vsiljuje konkretna veljava trpečih ljudi. To se vidi v velikem delu povojnega pripovedništva. Ko se domišljija srečuje s skrajno stisko, razkriva težnjo, in to dostikrat na škodo umetnosti, da ostaja zvesta nerešeni grozi dejstev – razmer, ki nas odtrgajo od umetnosti in vržejo v življenje, kakor če se človek prebudi iz prikazni in nočne more v temnejšo svetlobo dneva. Pričakovanje strahot se kakor oster veter zareže v naše leposlovje kakor tudi v naše življenje.

Zgled za našo postavko je Popravljavec (The Fixer)1, [Stran 047] roman, ki se trdovratno in brez olepšav drži meja dogodkov, o katerih pripoveduje. »Dandanes imamo opraviti,« pravi Malamudov junak, »s pokolom velikega števila ljudi in še hujše bo.« To je svet pogromov, natančneje svet razvpitega Beilissovega procesa v Kijevu leta 1913. Mendel Beiliss, obtožen, da je obredno umoril otroka, je bil dve leti zaprt v ječi, kjer so nad njim izvajali vse vrste pridska na življenje in duha razen odkritega umora. Ta primer je razvnemal edinole pobesneli antisemitizem in tako se je vlada, ki se je bala javnega sojenja Beilissu, odločila, da mu zlomi duha in izsili priznanje, istočasno pa je uredila razmere v zaporu tako, da sta bolezen in nezgoda postali verjetnejši – v upanju, da bo tudi tokrat smrt rešila položaj, ki je bil sicer nerešljiv. To so bile razmere, ki jih je moral prenašati Beiliss, in zmaga njegovega preživetja je tisto, kar poveličuje Malamud. Junakova naloga v tem primeru je ta, da se ne zlomi, da ne prizna in ne zblazni in da ne potrdi s smrtjo svoje žrtvene vloge, ki mu je bila vnaprej določena; skratka, da s preživetjem zagotovi, da bo protičloveški položaj ostal nerešen, dokler se ne bo sam sesedel.

Popravljavec odide iz svojega okolja, gre v Kijev in se kmalu znajde v rokah sovražnikov, »po krivici obtožen, nemočen, da bi predložil dokaze ali da bi mu verjeli.« Njegova usoda je enaka vsesplošni usodi Judov.

Zahvalna nedelja – Tihožitje s sadjem in vinom

Slika 27. Zahvalna nedelja – Tihožitje s sadjem in vinom Mirko Kambič

Čez noč se rodi norec, ki misli, da je judovska kri voda. Čez noč življenje izgubi vrednost. Nedolžni se rodijo brez nedolžnosti. Človekovo telo je vredno manj kakor snov, iz katere sestoji. Oseba je drek. Tisti Judje, ki ostanejo živi, živijo v bolečini spomina. Kaj torej more Jakov Bok narediti glede na vse to?

Če umrje, nič, in da bo umrl, je verjetno: »Bilo je naravno, da so jetniki v zaporu umirali. Umirali so ko muhe sirom po Rusiji.« Popravljalca držijo v osamitvi, tako da nima pojma o političnem položaju, ve pa, da če bi se vladi posrečilo »dokazati«, da je neki Jud umoril ruskega otroka, bi bile Črne stotnije upravičene in krvava povodenj bi spet preplavila judovske četrti. Zoper to bo naredil, kar je v njegovi moči. Če umre v zaporu, bi to pomenilo, da sprejema vlogo žrtve in priznava krivdo, ki mu je pripisana. Zatorej mora ostati živ in s tem, da noče izginiti v smrti, prisiliti vlado, da ga postavi pred sodišče. Njegovo poslanstvo, tako naposled spozna, je preprosto to, da preživi.

[Stran 048]
Zahvalna nedelja – Deček in kruh

Slika 28. Zahvalna nedelja – Deček in kruh Mirko Kambič
[Stran 049]

Zato mora zdržati do procesa in pustiti, da s svojimi lažmi potrdijo njegovo nedolžnost. Nima druge prihodnosti kakor to, da vztraja, da dočaka.

Vztrajati. Čakati. Zapovedi, ki opredeljujejo boj preživelega, ampak boj proti čemu? Proti okoliščinam, sovražnim krhkemu območju civiliziranega življenja, okoliščinam, ki naredijo življenje odurno, surovo in kratko; se pravi, proti tistim okoliščinam, za katere si civilizacija prizadeva, da bi jih premagala in nam, srečnežem, preprečila, da bi vnovič zdrseli v – naključno smrt in duhovni vakuum, v telesno stisko in izpraznjeni čas.

Popravljavec živi v neolajšanem stanju telesnega neugodja: zimskega mraza in poletne sluzavosti, nepotešenih potreb po hrani, zraku, gibanju in svetlobi, kakor tudi hujših trenutkov bolezni, pretepanja in skrajne izčrpanosti. To so razmere telesne nadloge, sklenjen krog telesno-duhovnega spodjedanja, o katerem tragični junak, ko je njegov trenutek agonije premagan v slavi smrti, ve prav malo. To je nedramatična, neslavna bolečina nespametnega telesa, razčlovečevalni položaj, ki ga je žrtev od nekdaj poznala, ki pa ga je večina od nas prezrla v prid »notranjemu« trpljenju – kakor da bi bila duh in telo ločena svetova. Ločevanje duha od telesa je ena tistih iluzij, ki se zdijo potrebne za civilizacijsko ravnotežje, a kakor druge iluzije tudi ta ne zdrži preskušnje skrajnosti. Bolečina, ki traja in traja, prenika skozi telo in duha in zožuje razpon zavedanja na telesne zadeve. Bivanje postane ranljivo meso in duh je prisiljen priznati svojo golo odvisnost.

V tem kakor tudi v drugih pogledih preživetje preobrača civilizacijske vrednote: telesa ni več mogoče zanikovati kot nekaj, kar je nevredno duhovne pomembnosti. Zares, vse je odvisno od skrivnostne moči kosti in krvi in v skrajni sili se morata volja telesa in volja duha združiti za skupno stvar.

Preživeli bojuje bitko, zavoljo katere je bila sezidana stavba civilizacije, da bi jo bojevala. Strukturirani čas je eden velikih darov civilizacije, podarjeni temelj za mero in smiselno delovanje. Skrajnost pa je nasprotje tega, golo zanikovanje vseh človeških zadev in v skrajnih položajih se oblike časa razkrojijo, ritem sprememb in časovnega potekanja je izgubljen. Dnevi minevajo, letni časi, leta minevajo in popravljavec nima pojma, kako dolgo se bo njegova preskušnja nadaljevala: »Čas je vel kakor stepni veter v prazno prihodnost. Ni bilo konca ne kakega dogodka, obtožnice, sojenja.«

Njegov položaj ni kriza v normalnem pomenu besede, tudi ne kak določen razpon v vzorcu pomembnega časa. Je praznina, popolna sama v sebi, zastoj v enoličnosti popolnoma enakih dni, zadušljivo dolgočasje, ki bi lahko trajalo eno leto ali pa vse življenje. Ruski zapori so bili razvpiti po takem življenju in popravljalec bi bil lahko ostal v svoji celici in iz mladeniča postal starec, ne da bi bila vsaj obsodba izmerila, koliko njegovega življenja je bilo zapravljeno. Smrt časa uničuje krepilni občutek rasti, cilja in razgibanega življenja; grozi zatreti vero v možnost, da lahko kar koli dosežeš že samo s tem, da ostaneš živ, in tudi s tem se mora preživeli spopasti in to prestati.

Pri tem, ko vztraja, mora popravljavec vedno znova spoznati, da »kadar koli je prebil najhujše, je zmerom prišlo še kaj hujšega.« Element duha je prostor in med drugim je civilizacija stvaritev trdnega prostora, v katerem se naša človeškost lahko svobodno poraja in uspeva. To je prostor spodbudnega izobilja, mreža pomena in izmenjave, matrica človeške skupnosti. Zagotovo to ni prazen prostor, saj dobro vemo, da nič ne more živeti v vakumu. Ampak popravljavec živi tako; ko je priklenjen na svojo celico in drhteč od bolečine, je praznota časa dopolnjena s praznoto popolne osamitve. Edini človek, s katerim je bil v stiku, je bil umorjen. Edini drugi ljudje, ki jih videva, so njegovi ječarji in preganjavci. Nobenega stika nima z zunanjim svetom in zato ne ve nič o tem, da je njegov težavni položaj del večje celote. Njegovo življenje, njegovo trpljenje se zdi odrezano od smisla in človeških vezi in prisiljen je vztrajati z mislijo, da »ne trpi za nikogar razen samo zase.«

Popravljavec je nevernik in noče sprejeti tolažbe, da bo žrtev deležna pravičnosti ob koncu časov. Ne more pa zanikati trpljenja svojega ljudstva. Sprva vztraja pri tem, da »ni politična oseba«, toda njegovo lastno trpljenje mu predoči bolečino vseh ljudi, ki so v skrajni stiski; spomin na pogrome ga vzdigne iz osame in naposled spozna, da tedaj, ko se oblast uveljavlja tudi s smrtjo nedolžnih ljudi, »nepolitičnega človeka ni«.

»Politična oseba« v čistem pomenu, kakor si jo zamišlja Malamud, je človek, ki se zaveda posameznikovega implicitnega razmerja do človeške skupnosti, in zato človek, ki se loti razumnega delovanja, da bi to povezavo enega z vsemi naredil eksplicitno in učinkovito. Za popravljavca je razumno dejanje preživeti in s svojim neodstranljivim bivanjem, z zavračanjem tega, da bi odšel ali postal kratko malo žrtev, izsiljevati obstoječo oblast. Prekoračil bo protičloveško praznino; napolnil bo [Stran 050] svoje preživetje s človeško vrednostjo in tako preobrazil praznino v koridor pomembnega prostora.

4.4.3. Odporništvo in duhovna rast

Po drugi svetovni vojni je pojem »vrednota preživetja« pridobil v naših presojah ustanov, oseb in človeških dejanj nasploh tolikšno veljavo, kakor bi le nekaj let prej povzročil strah in zavrnitev. Da premišljamo o preživetju na tak način, naznanja spremembo v zavesti, premik k mejam in temeljem, k previdnosti in novi ponižnosti, ki je zakoreninjena v pešanju in občasnem neuspehu civilizacije kot učinkovitega mehanizma. Zasidrana je tudi v ozračju okrutnosti in v ritmu uničevanja, ki sta postala značilna za naše stoletje; in v razkritju smrti kot tistega, kar tudi je, nekaj, kar nas preprosto in neizprosno čaka, nepristopna za mite in razumske razlage, ki so ljudem tisočletja pomagale proti grozi in brezupnosti. Ko se znajdemo pred mračnimi dogodki in še bolj mračnimi možnostmi, se približujemo ozaveščenosti tiste vrste, ki jo David Rousset opisuje v svoji analizi preživetja v nacističnih taboriščih kot pozitivni nasledek svoje preskušnje:

Dinamično zavedanje moči in lepote golega dejstva samega, da živiš, surovega, oluščenega vseh nadgradenj – da preživiš skozi najhujše kataklizme in najbolj pogubne zapreke. Hladno, čutno drhtenje od veselja, odprtega na najpopolnejše razumevanje propada, in zato predirnost v delovanju in trdnost v odločitvah, skratka, širša in silnejša ustvarjalna moč.2

V drugačnem kontekstu bi bila trditev, kakršna je Roussetova, lahko propaganda za še eno barbarstvo. Toda kot spoznanje pomembnega preživelca (Rousset je sodeloval pri organiziranju odporniških skupin v nemških taboriščih) je to globoko človeški odziv na blagoslov in čudež, da si živ. Dejansko je to uvid tiste vrste, kakršnega kak grabežljiv preživelec nikoli ne bi mogel doseči; in je tudi nekaj, kar ima Rousset skupnega z drugimi preživelimi, ki so taki kakor on.

Preživetje, kakor ga opredeljujemo, je dejanje zavrnitve in odpora in zmožnost preživelega, da prenaša nečloveške tegobe, njegove male zmage zoper uničevalni monolit so oblike trmoglavosti, ki jo spodbuja življenje. Iz tega zornega kota je boj preživelega večidel negativen. Lahko pa ima pozitiven izid; s tem, da preživi neki položaj, utegne le-tega spremeniti, vendar preživeli na ta cilj ne računa. In so tudi položaji, kakor tisti Solženicinovih junakov, ki so povsem nedostopni za posameznikov vpliv. Vendar ni treba, da bi ta okoliščina omejevala pomembnost preživelega. Kakor nakazuje Roussetov komentar, obstaja nekaj, neka oblika spretnosti, ki jo je še treba upoštevati; nekaj, kar se najde, ko je človek prignan do dna, onkraj pomoči in upanja, prignan skozi ponižanje in nemočno trpljenje do stanja popolne golote. In tukaj, prav zaradi tega, ker ne umre in ne odneha, se preživeli jaz sreča sam s seboj in s svojo globino, kakor se ne bi bil nikoli mogel srečati, dokler je še užival iztanjšano, cvetoče izražanje lastne osebnosti, kakršno ustvarja in spodbuja civilizacija.

Preživelega smo videli v boju take vrste, ki mora zaslužiti naše spoštovanje; pa tudi narava njegove preskušnje, njen značaj kot subjektivno izkustvo vsebuje odkritje vrednot in zmožnosti, ki še dodatno uveljavljajo pravico preživelega do dostojanstva. Iz njegove izkušnje izvira neka posebna celovitost in jasnost videnja in še več, nekaj, kar je blizu tistemu, o čemer govorimo kot o religioznem izkustvu, tista enkratna osvobojenost in izbrana izpolnjenost svetnikov – tistih, ki so v bolečini zapustili družino, imetje in lastno voljo, potem pa so se srečali iz oči v oči, v veselju in miru z numinozno silo življenja samega. To, ali nekaj temu podobnega je tisto, kar je odkril Rousset, in to je tudi tisto, kar zaposluje Solženicinovo najglobjo pozornost: duhovne in transcendentalne razsežnosti v izkustvu preživelega; nepričakovana, neprecenljiva vrnitev.

Preživeli ne izbere svoje usode; skrajna stiska se zgrne nadenj kakor nad milijone ljudi v našem stoletju. Rad bi ji ušel, ko bi mogel, vendar se znajde na kraju, kjer izbruhne zlo in ga od vseh strani žene smrti naproti. Solženicin nas vodi k bistvu tega izkustva in prav v njegovem delu je junaštvo preživetja poveličano na najbolj prepričljiv način.

Solženicinov preživeli je človek, ki goreče ljubi svoje ljudstvo in njegovo stvar; človek, ki se je postavil po robu nacističnemu vdoru, nato pa je odgnan v sibirsko taborišče; prav isti človek, nebogljen, vendar zagrizeno nesprijaznjen z vlogo žrtve, ki je odločen, da bo ostal človeško bitje, nedolžen in nezlomljen v razmerah, ki so načrtovane posebej za to, da bi strle življenje in duha. Njegova energija žari v namerjenem besu skrajne razpetosti med voljo do življenja in voljo, da ostane čist – med skoraj mističnim vrednotenjem življenja na eni strani in na drugi med neomajnim zavračanjem, da bi se vdal, se prodal ali na

[Stran 051]

kakršen koli način postal pomagač sistema, ki ljudi pomanjšuje na lutke in meso. To je težavni položaj preživelega in v njem Solženicin z notranjo avtoriteto človeka, ki je popolnoma pretrpel snov svojega pisanja, zariše podobo moža, kateremu boj za to, da bi ohranil živo dušo v živem telesu, postane sine qua non moralnega bitja – in v tem popolnem pomenu odločilno človeško dejanje.

Zahvalna nedelja – Igra večernih oblakov

Slika 29. Zahvalna nedelja – Igra večernih oblakov Mirko Kambič

Solženicinov svet ima vse značilnosti skrajne stiske, koncentracijsko taborišče, ki je izvir in referenčna točka strahovlade, kot popek totalitarne nočne more. Tudi ni ustrezno, če rečemo, da so taborišča in zapori metafore za družbo; so stvarnost onstran videza, temno srce v telesu življenjskega početja, prav kakor so v Prvem krogu tovornjaki, v katerih prevažajo zeke, popleskani tako, da so videti kakor dostavni vozovi za zelenjavo. Izvajanje strahovlade povezuje površje s stvarjo samo in človek utegne pasti – danes še diplomat, jutri že zapornik – tako zlahka, kakor da vzdigneš telefonsko slušalko. V tem svetu so načini življenja in moralne drže, ki jih spremljajo, merjeni po standardu, ki izhaja iz izkušnje preživelega. Solženicinovi junaki so prestali »vajenstvo« taborišč in njihova veljava izvira neposredno iz dejstva, da so preživeli. In kadar so človeška bitja prisiljena sprejemati in ubogati red, ki se vzdržuje z umorom in namernim razčlovečevanjem, tedaj ni brezkompromisni moralni uvid preživelega nič manj skrajen, kakor so razmere, katerim se upira. V skrajnosti je točka, onkraj katere postane kompromis sokrivda; onkraj katere postane ironija hinavstvo; in onkraj katere dobi čistost preživelega prednost pred drugimi težnjami po moralni avtoriteti.

Namen totalitarnih metod je nadzorovati človeka v množici in zato tudi uničiti posameznikovo neodvisnost, se pravi, odstraniti neukrotljivi človeški element iz družbene organizacije. Ljudje morajo živeti po načrtu, in če človeški duh noče biti programiran – ne v prid kake stvari ne vojaškega pohoda ali povečane storilnosti – prav, tedaj ga bo treba odstraniti. Rusija v tem pogledu ni edini, temveč po nacistični Nemčiji le najhujši primer vsesplošne prakse.

Vsepovsod si namreč ljudje zastavljajo nalogo, da bi sistematično stopnjevali težnjo, ki je stara toliko kakor človeška usoda, da bi podredili človeške cilje tehničnim sredstvom, in v našem času si vlade prizadevajo, da bi celotno prebivalstvo podredile raznim vrstam višje organiziranosti, ki bolj učinkovito služijo [Stran 052] sredstvom (ne ciljem) vojskovanja, proizvodnje in organizacije same. Hitri napredek tega podjetja, značilnega za dvajseto stoletje, pospešeno omogoča uničevanje posameznih oseb in končno človeka kot človeškega bitja; kajti ne glede na to, kakšne so metode, nadzorovanje meri na celoto in zato terja konec svobode in nedotakljivosti, zasebne moralne vizije samostojno usmerjenih ljudi. Prav mogoče se zdi, da se oblikujejo nove svetovne razmere, v katerih bo celotno človeštvo ob velikanskem trpljenju potegnjeno pod nadzor dveh ali treh vlad – se pravi, mi vsi v roke maloštevilnih ljudi, ki so, naj jih že imamo za zle ali dobronamerne, neumne ali orodje neobvladljivih sil, v vsakem primeru predstavniki vodenja, ki je usodno za take človeško bistvene stvari, kakor so spoštovanje življenja in dostojanstvo, ki si ga človek ustvarja, ko ohranja svojo nedolžnost s pomembnimi odločitvami. Kakor je opozorila Hannah Arendt:

Tako je, kakor da bi se bilo človeštvo razdelilo na tiste, ki verjamejo v človeško vsemogočnost (ki mislijo, da je mogoče vse, če človek ve, kako je treba v ta namen organizirati množice) in na tiste, katerim je nebogljenost postala poglavitna izkušnja v njihovem življenju.3

Etos preživelega se tiče samo teh slednjih, saj nemočni človek še vseeno lahko odkloni in ne sprejme svoje vloge žrtve; odkloni lahko ugodnosti umika in se, čeprav nemočen, odloči, da ne bo sklepal kompromisov – in da bo že z dejstvom, da obstaja, postal očitek sistemu, koščica v grlu oblasti. Če pomislimo, kakšnim gigantskim silam se postavlja po robu, bo njegovo dejanje mučno in zelo majhnih razsežnosti, vendar bo z njim v svojem lastnem telesu in osebi postal nepogrešljiv in poživljajoč dokaz, da človekov duh noče biti zatrt. Preživeli deluje zato, da bi ostal zvest sam sebi, vendar kakor pri svetniku njegov zgled izžareva moč, ki tudi druge ljudi spodbuja k premisleku in navdihu.

4.5. Znamenja

Avtor: Justin Stanovnik

4.5.1.

V 12. poglavju 8. knjige Izpovedi poroča sv. Avguštin o najvažnejšem dogodku svojega življenja:

»Tako sem, z grenko žalostjo v srcu, govoril in jokal. Kar zaslišim glas od bližnje hiše, kakor glas ne vem ali dečka ali deklice, ki je pojoč spet in spet ponavljal: vzemi, beri; vzemi, beri. Nehal sem jokati in se začel napeto spraševati, če otroci v kaki svoji igri pojejo kaj takega, pa se nisem mogel domisliti, da bi kdaj kaj takega slišal. Obrisal sem si solze in vstal: besede, ki sem jih slišal, sem si razložil tako, da mi Bog ukazuje, da vzamem knjigo in preberem poglavje, ki se mi bo slučajno odprlo.«

In Aurelius Augustinus, profesor govorništva v Milanu, ki se mu je julija leta 386 to primerilo, je vstal in vzel v roke Sv. Pismo. Odprlo se mu je pri besedah iz pisma apostola Pavla Rimljanom, ki jih je profesor v tistem trenutku potreboval. Končna posledica tistih besedi pa je bila ta, da je Aurelius Augustinus postal sv. Avguštin, eden največjih, če ne največji učitelj Katoliške cerkve.

Za pisanje, ki sledi pa je pomembno to, da tisti otrok, ki je prepeval besede, ki jih je zahtevala neka igra, ni imel niti najmanjšega pojma, kakšne neznanske posledice bodo sprožile na vrtu onstran zidu.

4.5.2.

Znamenja so torej stvari ali dogodki, a se od drugih stvari ali dogodkov ločijo po tem, da kaj pomenijo – nekaj, kar ni v njih, ampak zunaj njih. Če sprožimo pogovor o znamenjih, smo torej na področju pomenov, z drugo besedo, na področju jezika. Za vsako stvar ali dogajanje se lahko s kom dogovorimo, da nam bo znamenje za nekaj ali da nam bo nekaj pomenilo. To ni nič posebnega, to vsi vemo. Včasih pa se v svetu okoli nas pojavi kaka stvar ali pa se dogodi kaj, čemur že takrat ali pa pozneje, ko o tem, kar smo videli ali doživeli, opremljeni z novim videnjem ali novimi izkušnjami, ponovno razmislimo, ne moremo jemati tega, da so tiste reči o nečem govorile ali na nekaj kazale. To je preprosto zato, ker smo ljudje tako ustvarjeni, da si ne moremo kaj, da tega, kar stopi pred nas kot pisava, ne bi prebrali, da česa, kar se nam zdi, da je mogoče razumeti, tudi v resnici ne bi skušali [Stran 053] razumeti. Tudi takrat, kadar ni nobenih zanesljivih znakov, da za obvestilom, ki smo ga dobili, stoji kaka določena volja. Res pa je, da se te stvari nazadnje iztečejo v občutje, da smo ljudje obveščana bitja – da svet govori in da smo ljudje obveščani.

Saj tudi ljudje včasih kaj povemo, ne da bi vedeli, kdaj ali kako ali da bi to sploh hoteli. Ko so me nekoč po letu šestdeset metali iz službe, mi je mati med enim od obiskov doma na vsem lepem rekla: »Nič si iz tega ne naredi, saj tudi to ne bo večno.« Bil sem nemalo začuden, saj te reči niti z besedico nisem omenil. Prav trudil sem se, da o tem nisem govoril. Ko pa sem se potem, ko je ni bilo več – zlasti potem – na to kdaj spomnil, sem počasi le našel razlago. Mati je vse, kar sem rekel, vzela zelo zares – saj nisem vedel veliko povedati, danes vem, da bi jo zanimala vsaka podrobnost, a meni se je zdelo, da nimam kaj povedati – , o vsem je razmišljala in v vsem našla kako podrobnost, ki ji je dala misliti. Poleg vsega pa je tudi nekoliko vedela, v kakšnem svetu živimo. A kar hočem povedati, je to, da gre za poslušanje.

Na to sem pozneje nekajkrat pomislil, ko sem imel opraviti z ljudmi, ki me niso bili pripravljeni poslušati. Dogodilo se je, da se mi je kdaj – ne prav pogosto, a kdaj vendarle – iz zapletene duhovne, politične ali zgodovinske situacije, pretekle ali sedanje, iz kakega kaosa, posrečilo izolirati nekaj nosilnih momentov in jih sestaviti v razumno podobo, ki bi utegnila pomagati razumeti kako dejanskost ali pa odpreti kako prihodno možnost na način, ki bi mu po moji presoji vsak moral priznati prepričljivost ali celo kogentnost. To se je, moram skromno ponoviti, zgodilo redko, a tolikokrat le, da lahko o tem nekaj povem. Ko sem namreč potem s tako narejenim miselnim izdelkom prišel med ljudi, enako pa tudi drugače misleče, in položil na mizo tistih nekaj stavkov, ki bi se jih poslušalci morali, če ne že razveseliti, pa jim vsaj priznati formalno korektnost, sem, ko sem se ozrl okoli sebe, zagledal prazne obraze, ki brez misli gledajo skozme. Razočaranje, ki me je ob tem obšlo, se je kar nekajkrat spremenilo v jedkost, kar je stvar samo poslabšalo. Končno pa sem le moral sprejeti dejstvo: niso me poslušali. Ko so zaslišali moje prve besede, so jih sprejeli za intonacijo miselne procedure, ki se ne bo iztekla v to, kar bi bilo zanje sprejemljivo. Zaprli so se kakor školjke in se, ko je najhujše minilo, spet odprli, ne da bi bilo v njih kaj več kot prej. Niso hoteli slišati, kaj bom povedal, ali drugače, niso se podredili ontološki konstituciji vsakega dialoga: da je nasproti tebi človek, za katerega je treba vedno predpostavljati, da ti utegne kaj povedati.

O tem govorim zato, ker mi je čas, ki sem ga živel, dovolj razločno odkazal neko nalogo, ki je tesno povezana s prepričevanjem ljudi. Tu pa takoj pride zraven poslušanje in, včasih, celo poslušnost. Potem pa tudi zato, ker dialog ni samo stvar, ki poteka med ljudmi, ampak tudi med človekom in svetom. Rekli smo, da ima tudi svet – stvari, ki so v njem, in dogajanje, ki je v njem – svoj govor ali svoj jezik. Včasih je to jezik, na katerega se človek ne more odzvati drugače kot s čudenjem in strmenjem.

4.5.3. Nebo se odpira

Ko se je domobranski poročnik Miro Smolinski 8. maja 1945 na Tavčarjevi v Ljubljani poslovil od žene Marije, ni nobeden od njiju slutil, da se vidita zadnjič. Poročnik Miro se je poslovil kot človek, ki ne odhaja za dolgo: objel je ženo, dvignil štiriletno hčerko in jo stisnil k sebi, sklonil se je v zibko k sinku, ki takrat ni imel še en mesec, in ga poljubil. Marija je ostala sama in naslednji dan, 9. maja, so bili v mestu že partizani.

O tem, kaj ji je po tistem oblikovalo življenje, je Marija Smolinski opisala v spominskem zapisu, ki stoji v Zavezi 38 in nosi naslov Zapustil mi je hčer in sina in lepe spomine. Podpisala se je pod ta zapis z imenom Marija Cvar, ki ga je takrat, leta 2000, nosila že nekaj desetletij. Kako je do tega prišlo, bi lahko opisali v neki zgodbi, ki bi jo morda imenovali Sreča v nesreči ali Svetloba v temi in s tem povedali, da je bila Marija tak človek, da so se okoli nje vedno zbirali dobri ljudje. To pa pomeni nič manj kot to, da sta bila v njenem življenju nesreča in tema samo dva prostora, sredi katerih sta se vedno spet naseljevali sreča in svetioba.

Če bi hoteli opredmetiti našo trditev o sreči in nesreči, o svetiobi in temi, bi lahko navedli dva dogodka iz maja 1945. Za temo tistega časa bi poskrbele neke besede Mileta Smolinskega, Mirotovega brata, ki je bil predvojni komunist z najvišjimi partijskimi zvezami. Ko je po vrnitvi iz Nemčije, kjer je kot vojni ujetnik preživljal vojna leta, izvedel, da so z drugimi domobranci ubili tudi njegovega brata, je rekel, da je to prav in da bi ga, če tega ne bi naredili drugi, ubil sam. Te besede so bile del teme tistega časa, posebej pa so jo zgostile za Marijo. Za to pa, da tudi ta tema ni ostala brez svetlobe, govori naslednje. Ko je bila Marija že čisto sama in na koncu in [Stran 054] brez vsega, se je nekega dne pojavil poštar s pismom, v katerem je bilo tristo dinarjev in listek, na katerem je pisalo: Gospa, ne bodite užaljeni in ne iščite mojega naslova. To je za Vas in otroka.

A to sploh ni tisto, zaradi česar sestavljam te vrstice. S tem uvodom sem želel narediti samo primeren okvir za neki prizor, ki vam ga sedaj želim posredovati, če se mi bo posrečilo. Z njim se obenem vračamo nazaj k naši temi, ki ima, kakor se spomnite, naslov Znamenja.

Za začetek moram povedati naslednje. Po prihodu partizanov je Marija morala prijaviti prazno sobo. Najprej so ji hoteli vsiliti enega ali dva oficirja, čemur se je uspešno uprla: da je sama z dvema otrokoma in da v tem nikakor in pod nobenim pogojem ne popusti. Potem so ji poslali najprej eno partizanko in potem še eno. Prva je bila medicinska sestra.

Neke noči je Marijo prebudil otrokov jok. Šla je k posteljici, da bi sinka potešila. Potem pa jo je nekaj opozorilo, da se je obrnila proti oknu in videla, da je zunaj neznana svetloba. Bilo je poletje in okno na stežaj odprto. Ko je prišla tja, je imela kaj videti. Od severa je proti sredini neba šla svetloba in pri tem postajala vedno močnejša. Obenem je začelo zvoniti. Tudi zvonjenje je s svetiobo naraščalo in postajalo vedno glasnejše in obilnejše. To je trajalo nekaj časa. Ko pa je svetloba dosegla drugi konec neba, je začela počasi izginjati in izgubljati se je začelo tudi zvonenje. Nekaj trenutkov sta potem bili samo tišina in tema. Za tem pa se je nebo spet razsvetlilo kakor prvič. Ko je svetloba dosegla sredo neba, je bila tako živa in žareča, da je bila podoba, kakor da se je nebo preklalo. Ne da bi kaj pomislila, je Marija stekla iz sobe in nato čez dolgo predsobo na ono stran, kjer sta spali partizanki. »Nekaj se dogaja,« je vpila vsa iz sebe, »nekaj se dogaja.« Skupaj so potem vse tri stekle nazaj v sobo in k oknu. Ko sta obe partizanki zagledali pohod svetlobe po nebu in zaslišali nenavadno zvonenje, sta dvignili, obe hkrati, roke, padli na kolena in tam kleče bolj šepetali kot govorili: Nebo se odpira. Mojbog, nebo se odpira. Nato se je vse še nekajkrat ponovilo, nazadnje pa je nebo spet potemnelo in onemelo.

Ko je potem Marija o tej noči pogosto premišljala, je postajala vedno bolj prepričana, da ve, kaj je tisto, kar je videla, pomenilo. Ko je izvedela, da so partizani ujete domobrance, ki so jim jih izročili Angleži, pokončali – ko o tem ni bilo mogoče več dvomiti – je vedela, da je tedaj spregovorilo nebo. Ko so pozneje vse storili, da tudi moževega spomina ne bi bilo več, ko so zaplenili njegove instrumente, klavir, harmoniko, violino in note, ko so blokirali njegov bančni račun, na katerega je prihajal honorar za njegove skladbe, ko so nazadnje našli tudi njegovo motorno kolo, ki ga je imel shranjenega pri starših – zaradi tega kolesa je bila Marija obsojena in je morala v zapor, ker ga ni prijavila – , ko so jo leta 1948 nazadnje vrgli iz stanovanja; ko se je vse to dogajalo, je bila v njej kljub vsemu vseskozi velika tolažba: da je v tisti svetlobi in tistem zvonenju bilo vključeno tudi ime njenega moža, domobranskega poročnika Mira Smolinskega.

Že sam sem na to pomislil, predvsem pa so na to namigovali tisti, ki sem jim to zgodbo pripovedoval, da je noč, o kateri je pripovedovala Marija, pač bila tista noč, ko so na ljubljanski železniški postaji šle v zrak, druga za drugo, cele kompozicije streliva, razstreliva in raket. Morda. Toda nepojasnjeno ostane, od kod zvonjenje, ki je Marijo posebej dojmilo. Zakaj namesto tega ni govorila o eksplozijah, ki so bile za dogajanje na železniški postaji bistvene – in eksplozije so nekaj, česar še tak laik ne more zamenjavati. A bolj važno je nekaj drugega.

Tudi če bi Marija na svoj način doživljala tisto noč, ki jo je v svetu fizičnega sveta povzročilo dogajanje na železniški postaji, in nebo ni spregovorilo tako, kakor je mislila Marija, ostane njeno razumevanje dogodkov nedotaknjeno. Tudi če se nebo ni odprlo kot posebej poslano znamenje, se je nebo odprlo v prenesenem pomenu: odprlo se je takrat, ko je sprejelo legije nedolžnih. V njeni veri, podprti z absolutno moralno zavestjo o superiorni in neodpravljivi pravici žrtve se je nebo odprlo že prej. S tem, kar je Marija tisto noč videla, je bila na to samo opozorjena. In to je ravno vloga znamenj: da nas opozarjajo na bistveno dogajanje sveta.

4.5.4. Zemlja je zavpila

Zaklanec je ena od vasi, ki so se razvrstile ob robu tistih pograjskih gozdov, ki gledajo na barjansko stran. Če greste iz Ljubljane, boste to vrsto odkrili v naslednjem zaporedju: Dobrova, Brezje, Podolnica, Horjul, Ljubgojna in Vrzdenec. Zaklanec je v sredini. Kdo bi mogoče mislil, da so zato ta kraj izbrali za izhodišče cestne povezave s pograjsko dolino, a ni tako. To, kar je odločalo, je ozka prečna dolina Prosca, ki se kakih sto ali dvesto metrov nad vasjo začne med gozdovi Ključa na desni in Slevice na levi narahlo spuščati [Stran 055] proti Polhovemu Gradcu. Če hočete torej vstopiti v to dolino, se morate nekoliko dvigniti. Vse, kar je za našo pripoved važno, se je dogodilo na začetku te doline, do katere morate, kot smo rekli, narediti kratek, a oster vzpon. Tam je že takoj na začetku na desni strani kamnolom ali če že imamo to čudaško besedo, peskolom, takoj za njim pa, tudi na desni, negloboka dolinica, ki ji ljudje, bogve zakaj, pravijo Široki potok.

Zaklanec in Široki potok sta dve žarišči grozljive elipse zla, ki je predmet naše pripovedi. Kdo si jo je izmislil in narisal in zakaj?

Potem ko so bile njegove baze na Kočevskem Rogu poleti 1942 uničene, se je partizansko vodstvo odločilo, da se naseli v Polhograjskih hribih. Centralni komite Komunistične partije Slovenije, Glavno poveljstvo partizanskih čet in Izvršilni odbor Osvobodilne fronte so se po kratkih postankih na drugih krajih nastanili v zasilnih bunkerjih v gozdovih in grapah med cesto Dobrova–Polhov Gradec in nemško mejo. Kidrič in Kardelj sta se za kratek čas ustavila v Ljubljani: Kidrič se je pridružil druščini v pograjskih gozdovih prav kmalu, Kardelj pa šele decembra.

Prelivi na reki

Slika 30. Prelivi na reki Mirko Kambič

Na hitrico izkopani bunkerji so bili daleč od tega, da bi mogli nuditi udobno bivanje. Matija Maček je njihovim prebivalcem, zlasti izvršnikom, ki so bili morda res v najtežjem položaju, obljubljal, da se bodo stvari kmalu izboljšale. Kocbek pravi v Tovarišiji (258): »Maček nam je obljubil, da se bomo v nekaj dneh preselili v zimsko prebivališče.« In res so se v noči med 9. in 10. decembrom Izvršniki izpod Toškega čela preselili v bunker na Babni Gori, ki pa pravzaprav ni bil bunker, ampak prava hiša, primerno predelana in opremljena. Predvsem pa je bil v vasi – sredi vasi. Drugo vodstvo pa je ostalo na starih lokacijah, Centralni komite v neki hiši v Žerovnikovem grabnu, drugi pa na Selih pri Dobrovi.

Polhograjci ali Dolomiti so bili pravzaprav nenavadna izbira. Njihova prednost je bila v tem, da so bili takorekoč na pragu Ljubljane, kar je bilo za ažurnost obveščanja izrednega pomena. Po drugi strani pa je ta odločitev bila prava norost, predvsem gledano z očmi varnosti. Ali je bilo na takem terenu sploh mogoče kaj narediti, ne da bi to opazili Italijani iz svojih postojank ali pa Nemci ob meji kakih sto metrov više. Prisotnost poglavitnih revolucionarnih ustanov je nujno imela za posledico takšno povečanje prometa, da ga, čeprav je potekal po ilegalnih kanalih, ni bilo mogoče povsem skriti.

[Stran 056]
Slovenska markacija

Slika 31. Slovenska markacija

Partizansko vodstvo – komunisti, tako imenovani zavezniki tako niso o ničemer odločali – se je kočljivosti položaja dobro zavedalo. Odločili so se, da bodo okoli izbranega ozemlja zgradili kordon neprodušnega strahu. Vedeli so, da morajo doseči, da ljudje ne bodo ničesar videli in ničesar slišali – da ne bodo hoteli ničesar videti ali slišati. Vedeli so, da bo potrebna velika in močna injekcija, če bodo hoteli tako onesposobiti ljudi. Za teroristično akcijo v Zaklancu so vedeli, da jo morajo izpeljati tako, da bo pustila vtis, ki bo ostal in držal.

V noči 20. novembra so partizani udarili po treh hišah v vasi. Ne vemo sicer po kakšnem vrstnem redu, a verjetno se je vse zgodilo istočasno. Tako so odpeljali Dolinarjeve: očeta Janeza Dolinarja (65), mater Marijo Dolinar (57), hčer Ivano Dolinar (19) in še drugo hčer Bernardo Dolinar (16). Od Zalaznikovih so odpeljali dve: mater Ivano Zalaznik (59) in hčer Katarino Zalaznik (25). Pri Fajdigovih so vzeli hčer Marijo Fajdiga (22). Vsa štiri dekleta so bila neporočena.

Iz tistega večera obstajata dva spomina. Okoli osme ali devete ure se je iz vasi zaslišalo divje streljanje. Ljudje so polegli pod mizo. Drugi dan se je izkazalo, da sta se udarili partizanska patrulja in patrulja vaške straže iz Horjula. Po tej verziji se je patrulja vaške straže umaknila, ne da bi slutila, kako se bodo stvari nadaljevale. Obstaja namreč še druga, morda bolj verjetna verzija, po kateri bi se obe patrulji spopadli šele naslednjega večera, ko so prišli iz Horjula zavarovat vas. Posrednik drugega spomina je bil takrat šestleten deček. Stal je ob materi, ki je v hlevu molzla. Vstopi partizan iz vasi, z materjo nekaj govorita, potem pa se partizan nasloni na zid in začne bridko jokati. »Še danes ga vidim, kakšen nahrbtnik je nosil.« Očitno je vedel, kaj se bo zgodilo.

Razumljivo je, da vaščani niso spali, kaj se dogaja, pa tudi niso natanko vedeli. Za Janeza Dolinarja pravijo, da ga niso z drugimi peljali naravnost v Široki potok, ampak je moral z voli peljati naropano blago in poklano živino po vasi dol na cesto in potem naprej skozi Podolnico in Brezje do kraja, kjer se od ceste odcepi Bezenica, komaj prevozna gozdna pot, ki pelje na pograjsko stran. Če je tako – in zakaj ne bi bilo, saj je zaklane prašiče in teleta nekdo moral odpeljati – potem je Janez Dolinar prišel v Široki potok po velikem ovinku šele takrat, ko so z drugimi že opravili. Lahko si nekoliko predstavljamo, na kakšno prizorišče je prišel. Ostale pa so gnali po cesti naokrog ali pa po bližnjici skozi Oskov graben. Za normalne razmere je to dobre pol ure hoje. Kako pa so oni hodili? Kdo pa ve, kako so hodili; kdo pa ve, kakšna je bila tista pot?

Janeza Dolinarja so spremljale izza oken oči nekaterih vaščanov. Ker je nekaj dni prej vozil gnoj na določene njive, so voli, navajeni stalne poti, tudi sedaj zavili s ceste. Tedaj pa so pritekli spremljevalci, ga s puškinimi kopiti pobili na tla in ga zasmehovali, češ, da bi rad peljal stvari svojim prijateljem v Horjul, a mu oni sedaj tega ne bodo dovolili, ampak bo moral to, kar je na vozu, peljati svojim prijateljem v Ljubljano. Ker sam ni mogel vstati, so ga morali dvigniti. Oprijel se je vrha volovske kambe in se s težavo vlekel ob vozu naprej.

Zjutraj pa so bili otroci tisti, ki so šli prvi gledat, kaj je bilo ponoči. Najprej na konec vasi k Dolinarjevim. Ali so bili pretreseni ob tem, kar so videli? Ne, otroci niso tako pretreseni, kot si predstavljajo odrasli, res pa je, da vse opazijo. In kar so opazili, je bilo razdejanje, ki ga lahko naredi samo zavesten človek, nikoli žival. Satje – Dolinarjevi so bili čebelarji – je bilo razmetano po vrtu po tleh in po drevesih, okna so razbita zevala, vrata so bila s tečajev in na tleh, hiša izropana in razmetana, kamra izropana in razmetana, dvorišče krvavo [Stran 057] od poklane živine, edino živo bitje pri hiši je bil pes pri hlevu, ki je presunljivo zavijal in ga ni bilo mogoče pomiriti. Nehal je šele, ko ga je neki kmet odvezal in odpeljal.

Za starega Zalaznika pa pravijo, da so ga, brž ko se je zdanilo, videli, kako je, kot bi bil brez pameti, šel po vasi v smeri Širokega potoka proti gozdu, dvigal roke in govoril: Kam ste ju odpeljali? Kam ste ju odpeljali? Potem pa se je, kot bi uvidel nesmiselnost svojega početja, vrnil v hišo nazaj in tam jokal celo dopoldne, da se je slišalo daleč po vasi. Mogoče ni mogel pozabiti na prizor, ki se je dogodil ponoči v hiši: kako sta se žena in hči obupno držali za tramove v skrivališču, kjer sta spali in kjer so ju seveda kmalu našli. Partizani so ju morali dobesedno odtrgati od hiše.

Žrtve so bile zakopane na dveh mestih. To morda tudi pomeni, da so bile izpostavljene dvema različnima postopkoma, k čemur se bomo še vrnili. Ena od posledic te okoliščine je bila ta, da so jih našli, na vsak način pa prekopali ob različnih časih: Dolinarjevi in Fajdigova so bile odkopani 19. aprila 1943 in pokopani naslednjega dne, 20. aprila 1943. Zalaznikovi Ivana in Katarina pa sta bili najdeni in prekopani, po župnijski knjigi, šele skoraj dve leti pozneje, 2. aprila 1945 odnosno 12. aprila 1945. V mrliški knjigi horjulske župnije sta samo dva zapisa o najdbi in prekopu: april 1943 in april 1945. Razumljivo je, da v mrliški knjigi ni nobenega vpisa iz časa, ko so jih odvedli. Res pa je ob vsaki najdbi in prekopu dodana pripomba, kdaj so jih odpeljali.

Pri Dolinarjevih in Fajdigovi stoji tale pripomba: »Dne 20. 11. 1942 od partizanov odpeljani od doma in umrli nasilne smrti (zaklani).« Ker je ta vpis naredil župnik Nastran, ki je bil desetletja v službi v Horjulu in so ga ljudje imeli priliko poznati kot izredno stvarnega in pravniško preciznega človeka, si nam ni treba delati skrbi, da ta opis ne bi bil izraz dejanskega stanja. Poleg tega pa je bil 19. aprila 1943, ko so odkopavali Dolinarjeve in Fajdigovo, župnik osebno v Širokem potoku, saj so ga videli, kako se je tega dne od tam vračal skozi Zaklanec pozno dopoldne, na vsak način pa še preden so peljali skozi vas ostanke žrtev. Ko so ljudje videli, da nosi s seboj fotografski aparat, se jim je to zdelo popolnoma v skladu z njegovim značajem. (Ne da bi hoteli ali mogli natanko in pravično določiti odnose, ki jih je imel župnik Nastran do partizanov, povejmo to, da je zanj veljalo, da z njimi ni bil ravno v slabih odnosih. Zato je imel morda nekoliko bolj zanesljivo upanje, da mu bo mogoče dokumente, ki jih je izdeloval o medvojnih dogodkih, ohraniti za farni spomin. A so mu ne glede na njegovo vojno zadržanje po vojni pri neki preiskavi vse pobrali in odnesli – nekatere stvari pa zažgali že na dvorišču. Najbolj se je ljudem zdelo škoda kronike, ki jo je med vojno pisal o dogodkih v fari in dolini.)

Partizanski pisci s tega prostora in iz tega časa o pokolu v Zaklancu skoraj ne govorijo. O njem molčijo tudi voluminiozna dela, kot je monografija Rudolfa Hribernika Dolomiti v NOB ali pa Karla Leskovca trilogija Križpotja, katere prvi del se podrobno dotika dogajanja med pograjsko in horjulsko dolino jeseni 1942. Hribernik v Spominih, ki jih je izdal leta 1995, pravi le, da so v Zaklancu odkrili trojko Katoliške akcije in jo likvidirali. Bolj čudno je, da masaker v Zaklancu ignorira tudi dr. Cene Logar, ki je v tem času vodil in organiziral boljševiško rezistenco na tem območju in bi človek zanj mislil, da mu njegova filozofska obveščenost – njegov filozofski instinkt ne bo dopustil, da bi ostale moralne dileme tega početja nerazrešene.

Tudi v knjigi Jesen 1942, ki obsega korespondenco med člani partijske vrhuške in bosi revolucije prav iz tega obdobja, ne najdemo nič določenega. V pismu politkomisarja glavnega poveljstva Borisa Kidriča Edvardu Kardelju – s terena v Ljubljano – dne 18. novembra 1942 najdemo frazo »likvidacija odobrena«, a kaj konkretno pomeni in na koga se nanaša, ne vemo (Jesen, 377). V poročilu – tudi s terena v Ljubljano – sekretarja Centralnega komiteja KPS Franca Leskovška Edvardu Kardelju 20. novembra 1942 stoji: »Včeraj so naši zopet izvršili rekvizicije pri bega in ubili šest izdajalcev« (Jesen, 419). Toda tu je najprej razlika v datumu za en dan, poleg tega pa je v Zaklancu bilo pomorjenih sedem ljudi. Res pa je tudi, da ravno za te dni ne vemo za druge večje partizanske umore na tem področju. Naj bo že kakorkoli, varnost je bila zagotovljena in Leskovšek je 26. novembra že lahko vabil Kardelja: »Bo šunka in bo vino in boš dobro sprejet« (Jesen, 451). S tem ne namigujemo, da so Kardelju te stvari kaj dosti pomenile.

Ostane nam še Kocbekov partizanski dnevnik Tovarišija, ki obsega tudi celotno dolomitsko obdobje od prihoda oktobra 1942 pa do odhoda aprila 1943. Tudi tu ne najdemo nič konkretnega. Očitno Kocbek za dogajanje v Zaklancu ni vedel. Pa tudi, če bi! Tudi tu bi se Kocbek, kakor vedno, reševal v ne-misel. Zvečer 20. novembra – tistega večera, ko so tekli dogodki v Zaklancu – se je v bunkerju spominjal stavka, ki ga je prejšnji dan pisal v Ljubljano: »Ena najvišjih pridobitev zadnjega časa je spoznanje, da ima življenjska stvarnost [Stran 058] svojo avtonomno zakonitost, ki z njo nasprotuje idealističnemu gledanju apriornih teoretikov in moralistov« (Tovarišija, 254).

Sicer pa ljudje, kot je bil Kocbek – »prijatelji« ali »zavezniki« – niso bili pomembni in niso šteli. Bili so služinčad, ki je nekaj pomenila samo, če je bil zraven gospodar. V nekem pismu (Jesen 1942, 377) roti Kidrič Kardelja, naj vendar že pride iz Ljubljane, da bo lahko sam odšel na teren, zakaj »pri prijateljih mora biti eden od naju«.

Kordon strahu, ki so ga partizani zgradili z boljševiško nadarjenostjo, je bil trden in je držal. Partizani, njihovo vodstvo, njihovi kurirji, prihajanje in odhajanje ljudi in blaga – vse je postalo nevidno. Glas o ustrahovalni ekspediciji v Zaklancu je šel od vasi do vasi, dokler obroč ni bil sklenjen. To vejo povedati vsi: po hišah so tudi za zaprtimi vrati in okni govorili samo še o najnujnejših opravilih v hlevu in na njivah. Sinovom, ki so bili pri vaških stražah, so matere naročale, naj pazijo, kaj govorijo, zakaj »oni« vedo vse.

Z umori v Zaklancu pa se na poseben način ukvarja še ena knjiga. To je povest Karla Grabeljška Pomlad brez lastovk. Izšla je leta 1957 pri Kmečki knjigi in je eden od mnogih primerkov slovenskega ždanovstva, če smemo tako skromnemu prizadevanju dati takšen okvir. Bolje bi bilo reči, da je to politkomlsarsko pisanje za mirnodobne namene. Grabeljškov postopek je bil ta, da je vzel različne in po sebi nepovezane dogodke iz resničnega življenja, ki jih je doživel ali pa je zanje slišal, jih preoblikoval za svoje namene in iz njih izdelal novo zgodbo – natanko tako, da je ustrezala potrebam mita, ki ga je bilo treba vedno spet obnavljati.

Umor v Zaklancu pisatelj predstavi v poglavju z naslovom Partizani grejo likvidirat Globelnikovi. Število žrtev je tako pomanjšal na dve, pomešal pa je tudi druge okoliščine. Stanje, kakršno je bilo pri Globelnikovih, potem ko so odpeljali mater in hčer, je bilo takšno, kakršnega so našli otroci 21. novembra pri Dolinarjevih, od koder so odpeljali štiri ljudi. Dejstvo, da Grabeljšek govori vseskozi samo o dveh, materi in hčeri, kaže, da se je odločil, da bo uporabil to, kar se je zgodilo pri Zalaznikovih. Tu so tudi odpeljali mater in hčer, poleg tega pa sta se tudi ti dve, kakor Globelnikovi, skrili na podstrešju. Tudi še mnogo pozneje je pisatelj pripovedoval samo o umoru dveh žensk, matere in hčere. Zdi se, da se mu je najbolj vtisnilo v spomin to, kar se je zgodilo z Zalaznikovima. Ko so ga po mnogih letih nekoč vprašali, kaj je v resničnosti ustrezalo njegovemu opisu likvidacije Globelnikovih, je odvrnil, da je bilo tisto, kar se je v resnici zgodilo, nekaj čisto drugega. Pri tem spraševalcem ni ušlo, da so se mu začele tresti roke.

Vmes pa je pisatelj v pripoved natresel sličice, pripombe in namige, za katere je jasno, pod kakšnim vtisom želijo pustiti bralca. Ko dežurni partizanski likvidator izve, da bo spet on streljal, se tolaži: »Spoznal je, da so izdajalci napravili že toliko gorja med ljudmi, da bi vsako prizanašanje več škodilo kot koristilo.« Ko partizani najdejo Globelnikovi, jim očitajo: »Pet partizanov so že tukaj pobili in vaši sosedje stradajo po italijanskih taboriščih.« Ko likdivator Frenk s strelom pokonča bežečo Globelnikovo hčer, je to, kar ob tem čuti, naslednje: »Z gnusom in grozo je gledal zvijajoče se telo pred seboj, krvavi vrat in široko odprte, že zameglele oči.« Ne manjka seveda tudi poglavitnega lika partizanske »literature«: duhovnika, ki je v ozadju vsega zla. V povesti je to stric Globelnikove matere, narejen pa je – glede tega v poznavalcu ni nobenega dvoma – po resničnem duhovniku Srečku Hutu, ki so ga ljudje ob italijansko-nemški meji v letih 1942 in 1943 dobro poznali, ko je hodil od vasi do vasi, od kmetije do kmetije in ilegalno maševal, spovedoval, obhajal in organiziral domači verouk. Partizani so mu nastavljali razne zasede, da bi ga odstranili. Dokončno se jim je to posrečilo šele poleti 1944 nekje v bohinjski dolini. Odvedli so ga na Pokljuko in tam po hudem mučenju (za katero obstaja vosovska dokumentacija) usmrtili. Pisatelj daje Globelnikovima v usta naslednje odgovore: Zakaj ste izdajali? »Stric je naročil.« Zakaj sta se skrili? »Stric je tako rekel.«

V te zgodbe spadajo tudi pijani, pokvarjeni, krvoločni belogardisti: »Ob vsaki ofenzivi so šli po hišah, bogve čemu, najbrž zato, da so laže kradli.« In ko ujamejo neko partizanko, vidi mladi Smrekarjev Ivan naslednji prizor: »Bila je samo ranjena, morda v noge ali pa tudi v trebuh, tako čudno se je zvijala. Slekli so jo in rezali živo, v prsi, v obraz … oče, živo … «

Grabeljškova knjiga je izšla v petnajst tisoč izvodih. Recimo, da jo je prebralo trideset tisoč ljudi: koliko strupa se je tako pretočilo v slovenske ljudi! Nazadnje se vprašamo – čutimo, da moramo postaviti to vprašanje: Čigav zločin je večji, katerega avtorja zločin je večji, ali tistega, ki je človeka umoril, ali tistega, ki je umor tako predstavil, da je ubijal že ubitega? Za Karla Grabeljška pravijo, da se je pozneje nekoliko spremenil in baje celo izstopil iz partije. Namignili smo že, da je v zasebnih pogovorih nekoliko relativiziral preteklost. A [Stran 059] kar je pripovedoval, se je izgubilo v negotovih in preplašenih zakotjih zasebnega spomina, to, kar je napisal, pa je še tu. To, kar so ti ljudje napisali, je ostalo in je še tu!

Samotna cerkev

Slika 32. Samotna cerkev Simon Dan

Na levi strani ceste, ki pelje po Prosci navzdol v pograjsko dolino, se prav nasproti peskoloma in Širokega potoka začenja pot, ki mimo kmetije sto metrov više pelje na Slevico in naprej na Koreno. Tam imam prijatelje, zato sem to pot prehodil že tolikokrat, da mi ni neznano, kakšna je spomladi ali poleti ali jeseni ali pozimi; v soncu, v dežju in v snegu. A naj je bilo že kakorkoli, naj je bilo tako, da sem se moral prebijati skozi prekipevajoče zelenje ali pa iskati sence dreves, ki so z vejami segala z ene strani poti na drugo, ali pa gledati, kako je listje začelo spreminjati barvo in postajalo vedno redkejše, ali pa potem, ko so veje že same molele v nebo, potrpežljivo in modro, kakor bi vedele, da tudi to ne bo za zmerom; naj je bilo torej že kakorkoli, vedno sem bil bolj ali manj intenzivno, za daljši ali krajši čas, ko sem se vzpenjal in z vedno večje višine gledal Široki potok pod seboj, z mislimi pri ljudeh, ki so v tisti dolinici čakali smrti.

Kako jim je bilo?

Tako so se začenjale in minevale mnoge moje poti, nikoli brez spomina – nikoli brez spomina, ki je nazadnje vedno omagal in nikoli ni mogel dlje od stavka: Tukaj sem. Nekoč pa se je zgodilo nekaj, kar ni bilo, potem ko sem v glavi našel zvezo, daleč od tega, kar so nekoč davno prej v nekem stanovanju na Tavčarjevi v Ljubljani doživele gospa Marija Smolinski in dve partizanki.

Ne vem več, kateri dan v tednu je to bil, ali je bil delavnik ali je bila nedelja. Vem pa, da je bilo poletje, a ne prevroče, tako kot vemo, da je tudi lahko. Pod plavim nebom je bilo vse tiho, zdelo se je, da se nič ne premakne, ne v zraku in ne na tleh. Večkrat sem na poti koga srečal ali pa me je kdo prehitel, tistega dne pa sem bil sam. Skoraj vedno sem kje pod kmetijo videl tudi čredo govedi, ki se je pasla po kakšnem robu ali pa je ležala v senci okoli zasilnega korita: krave, teleta, biki. Takrat pa tudi tega ni bilo.

In tedaj se je začelo. Nekje pred menoj, v eni od tistih travnatih globeli, ki so se izdolble [Stran 060] v pobočja na levi strani ceste, se je zaslišal nenavaden glas. Čeprav ni bilo videti ničesar, sem takoj vedel, da tuli bik. Kmečki otroci smo rastli z glasovi ljudi in živali hkrati in so nam te stvari znane. Zato niti za trenutek nisem podvomil, za kaj gre. A ta glas je bil, ne nekaj nenavadnega, ampak nekaj neznanskega; še nikoli v življenju, ne prej ne pozneje, ne tukaj ne kje drugod, nisem kaj takega slišal. Prišel je znenada, brez kakega poizkušanja ali stopnjevanja. Bil je to glas živali, a se je kot krik dvignil in planil v nebo, kakor da bi prihajal iz velike rane. Ker ni bilo ničesar videti, se je zdelo, da tuljenje prihaja iz zemlje. Ker se je steber glasu – ki sem ga zaslišal, kakor da bi ga na neki način videl – dvignil tako iznenada, ker je bil tako oster in prediren, sem pomislil, da ga mora biti konec; da ne more dolgo trajati in da se bo zdaj zdaj sesedel nazaj v zemljo, iz katere je prišel. A je kar trajal, čudno je bilo to, da je kar trajal. Zdelo se je, da od nekod iz zemlje prihajajo do njega vedno nove moči in da glas pobesnele in ponorele živali v vedno novih sunkih buta v poletno nebo. V vsem je bilo nekaj tako tujega in neznanega, kakor da bi svet stopil iz reda – iz luči in svetiobe, v katero je bil ustvarjen – in spregovoril o neki temni in prvinski žalosti, ki je legla nanj. Barve, v katere se je odel ta glas, so bile tako daleč od vsega pričakovanega, da me je obšel občutek, da sem sredi nečesa neponovljivega. Pri srcu mi je postalo čudno. Pred menoj više gori je v nebo rezala silhueta kmečke hiše, na skrajnem obzorju se je v daljavi kot bela pika kazala cerkvica, vse naokoli so bili gozdovi, domači in prijazni, in med njimi njive, dobre in naklonjene: sredi vsega tega pa ta neznanski glas, ki je imel na sebi nekaj takega, da si je človek rekel, da je od tukaj in ni od tukaj. Obstal sem, in če bi rekel, da sem poslušal, ne bi povedal prav. Bil sem tam in s tem, da sem bil tam, dopuščal, da je z glasom, ki je prihajal do mene, rastla v meni slutnja neke neznanske bolečine, ki se je zgostila tam doli v tisti dolinici in ki je bila tako velika, da je vsrkala vase vse, kar je bilo naokoli; zelenje, travo, drevesa, zemljo samo in prst samo, tako da tam ni bilo ničesar razen nje – razen te bolečine in zadnje človekove zapuščenosti.

Skoraj se mi ne zdi potrebno, a bi tukaj le rad naredil neko pripombo. Kar sem doživel na poti na Slevico, nima s tem, kar se je zgodilo na Širokem potoku pol stoletja prej seveda nobene realne fizične zveze. Kar je po moji misli važno, je samo to, da se v svetu dogajajo stvari, ki so nenavadne ali pa se nam zdijo nenavadne – to v končni analizi sploh ni pomembno – in so, drugič, po svoji sestavi in podobi takšne, da nas, če imamo to občutljivost v sebi, spomnijo na nekaj, kar bi po človeški dolžnosti morali nositi v sebi kot nekaj, kar nas postavlja kot ljudi in moramo na vsak način razumeti.

Pozneje sem večkrat v kaki družbi pomislil, da bi povedal, kaj sem tistega poletnega dne na tisti poti doživel, pa sem se vedno premislil, še preden sem začel. Tudi sedaj tega ne bi poizkušal, ko ne bi bilo gospe Marije Cvar, nekdanje gospe Smolinski, ki je ob nekem srečanju začela: Nečesa vam pa še nisem povedala …

A je bil to, če sežem globlje vase, le povod. Vzrok je bila mlada smrt Bernarde Dolinar. Šestnajstletne! Kdo jo je mogel ubiti? Vzrok je bila skrivnostna smrt Katarine Zalaznik – »lepe Kati«. Karel Grabeljšek je rekel, da je bila njena smrt drugačna od tiste, ki jo je opisal v svoji povesti. Kako je umrla Katarina Zalaznik? Kaj je videl Karel Grabeljšek? Kaj je šlo za njim? Zakaj so se mu tresle roke?

Za menoj hodijo ta vprašanja. So pa še drugi vzroki. Ob neki letošnji slovesnosti je bilo rečeno, da Slovenci nikoli ne bomo največji, lahko bomo pa najboljši. Ob tej sugestiji sem se bolj zamislil, kot bi se sicer, ker sem se spomnil na stavek, ki ga je v svoj partizanski dnevnik zapisal Edvard Kocbek v bunkerju na Babni Gori, ne več kot dva kilometra zračne razdalje od Širokega potoka, ne celih štirinajst dni po tem, kar so se tam zgodile te reči: »In ne vem, ali je kdo danes na zemlji bolj človeški od Slovencev« (Tovarišija, 268).

Če prav premislim, je končno tako, da je vzrokov več. Eden je tudi stavek, ki ga je v Spominih napisal Rudolf Hribernik, da bela garda prijemlje ljudi z besedami: Aretiram te v imenu Kristusovem. Ljudje smo in ne vemo vsega, to pa vemo, da kaj takega nihče ni rekel – ni mogel reči. Hribernikove besede spadajo v sistem drugega ubijanja. Prvo mu ni bilo dovolj. Ali ni tako, da moramo misliti na svetost Širokega potoka, če hočemo ob taki pokvarjenosti ostati normalni?

5. Slovenske teme – september 2006

5.1. Slovenske zamenjave

Avtor: Justin Stanovnik

5.1.1.

[Stran 061]

Ko je ljubljanski Dnevnik v sredo, 9. avgusta, opozoril svoje bralce in javnost na pisanje dr. Tineta Velikonje, v katerem je izrazil svoje mnenje o perspektivah, ki jih imajo svojstvene strategije, h katerim sta se zatekla dva znana slovenska politika, predsednik države dr. Janez Drnovšek in evropski poslanec Lojze Peterle, da bi premagala vsak svojo bolezen, je človek – zaradi aranžmaja, v katerega je bilo opozorilo vpeto in zaradi značaja odzivov, ki jih je povzročilo – samodejno pomislil na dva referenčna pojma, ki sta ju v slovenskem jeziku izdelala Fran Milčinski in Ivan Cankar in ju večina Slovencev pozna. Sama po sebi se je v človeku oglasila ta misel, a jo je nemudoma zavrgel, ker je začutil, da sega zgodba s svojimi izsevki na področja, ki jih ni mogoče odpraviti s sredstvi, s katerimi razpolaga satira. S čimer seveda nikakor ne mislimo samo na vrsto bolezni, s katero sta povezana oba navedena gospoda. Stvar torej nikakor ni bila taka, da bi jo človek odpravil z vzklikom: Mar ni dovolj hudo že to, da imamo vsak večer opraviti z Našo malo kliniko, kaj nam je bilo treba še tega. Gre namreč za to, da Slovenci, ne da bi zaslutili, da je v tem kaj narobe, mirne vesti mislimo in delamo nekaj drugega od tega, kar bi morali. Gre za specifični slovenski quid pro quo: za zamenjavo resnega s trivialnim in trivialnega z resnim. To pa preneha biti nedolžna reč tisti trenutek, ko postane oblika nacionalne kulture.

Sem pa pridejo še druge stvari. Na primer to, da je Dnevnikovo opozorilo prišlo dobra dva meseca po tem, ko je Velikonja v publikaciji Nove Slovenske zaveze Mi med seboj objavil svoje poglede. Malo verjetno, da gre ta zamuda na račun pomanjkljive ažurnosti Dnevnika, ampak sta bili obe nastopajoči novinarki na Velikonjo od nekod ali nekoga opozorjeni. Toda od kod in od koga in s kakšnim namenom? Zanimivo, da nihče od tistih, ki so bili pozneje pritegnjeni v zgodbo, ni postavil tega vprašanja. Vsi pa so pričakovali in terjali – tudi s policijo, tožilstvom in sodstvom – da Velikonja odkrije svoje vire. Za vsem so torej zelo verjetno stali določeni cilji in človek bi pričakoval, da bodo ravno ti cilji zanimali novinarje in razmišljujočo javnost. Nič takega. Vsi so se vdano pokorili iztočnicam obeh novinark in odigrali vloge, ki jih je predvidel skriti načrtovalec. Pomemben je torej tudi motiv, kakor nas opozarja Agatha Christie.

Predvsem in v prvi vrsti pa je seveda važno to, da so se vsi vpletli v neki banalni primer, kot da bi bil najbolj resna reč. Primer je bil banalen predvsem zato, ker je bil že dolgo razglašan, oznanjan in politično izrabljen. Bolezen obeh politikov je bila javna, oba sta bila že kar nekaj časa nacionalna bolnika: zaradi značaja svoje bolezni in zaradi načina odločitve, kako jo ukrotita. Dejstvo je, da smo imeli vsi bolj ali manj določeno mnenje o tem načinu. Velikonja se od nas razlikuje samo v tem, da je zdravnik in je svoje mnenje zato lahko izrazil s tremi ali štirimi strokovnimi besedami. To je res vse. In ta banalna in trivialna stvar je postala slovenski problem prvega reda. Kako človek ne bi padel v skušnjavo, da pomisli na Milčinskega in Cankarja?

Ta okoliščina nam bo še bolj živo stopila pred oči, če jo primerjamo z odzivom, ki ga je sprožil primer Petek. Primer Mirana Petka ni bil banalen ali trivialen, kot je bil Velikonjev. Tu so neki zlikovci skoraj ubili človeka, ki je imel tako službo, da je moral biti, če jo je hotel prav opravljati, vest družbe. Miran Petek je to bil. Obravnava njegovega primera je pokazala nič manj kot to, da država ne deluje; da država v važnih, morda najvažnejših nosilnih točkah, v policiji, tožilstvu in sodstvu ne deluje. Celotno politično telo bi se ob tem moralo vznemiriti, vsi centri družbene zavesti bi si morali začeti postavljati vprašanja, če tudi sami ne veljajo za neoporečne zgolj zato, ker še niso bili izpostavljeni empiričnemu preizkusu, kot so bili policija, tožilstvo in sodstvo. Za tako pomembne stvari je šlo, a je bil odziv kompetentne in splošne javnosti sporadičen in medel. V Velikonjevem primeru, ki je bil, ne zaradi svoje narave, ampak zaradi svoje konkretne neaktualnosti, zanemarljiv, pa je vse planilo in začelo razkazovati politično in moralno prebujenost in tenkočutnost. Prišlo je do zamenjave med stvarmi, ki so v središču, in stvarmi, ki so na obodu: med centrom in periferijo. Vsi pa vemo, da je ob tem pred nami nemudoma vprašanje zrelosti.

Na središčnost in zrelost je dr. Drnovšek zadel tudi s pojmom obskurnosti, s katerim je opremil kirurga Tineta Velikonjo in revijo Zaveza. (Čeprav smo se zelo trudili, da bi uveljavili dejstvo, da je pohujšljivo besedilo objavil [Stran 062] društveni bilten Nove Slovenske zaveze, so vsi govorili o reviji Zaveza.) Dr. Tineta Velikonjo ima lahko za obskurnega kirurga samo človek, ki še ni slišal, da je ta gospod pokrpal že na stotine črevesij, ali še ni imel priložnosti iti z njim po cesti, da bi videl, kako mu skoraj vedno kdo, kar tam na cesti, da priznanje za to, kar je zanj naredil.

Tudi z denunciacijo, da je Zaveza obskurna revija, je bil dr. Drnovšek nerazumno krivičen. Če se kot urednik spomnim samo na to, kako ga je po govoru pred dnevom državnosti leta 2004, v katerem je izjavil, da so zasluge partizanov »večne in nesporne«, naša revija skušala umiriti in obdržati v okviru splošne spodobnosti in vsaj za prihodnje obvarovati pred takšnimi in podobnimi blodnjami! (Kako more človek, ki kaj da nase, reči, da je gibanje, ki je postavilo družbeni in politični prostor, v katerem je bilo mogoče – ali pa nujno – prirediti Goli otok, ki je mogoče najbolj rafinirana mučilnica ljudi v zgodovini; ali pa prirediti na desetine sodnih procesov, ki jih je zrežirala in uprizorila tajna policija; ali pa pobiti na tisoče in desettisoče ljudi, ne da bi jim vsaj povedali, zakaj; kako je mogoče reči za zasluge ljudi, ki so svoje »najboljše tovariše«, ko so zašli v stisko, strahopetno prepustili njihovi usodi, kako je mogoče za njihove zasluge reči, da so »večne in nesporne«? Kako more pameten in priseben človek to reči? V kateri osnovni odsotnosti je mogel nastati ta stavek?) Samo obskurna revija Zaveza ga je takrat skušala rešiti in obvarovati vsaj za naprej. Samo Zaveza – od vseh slovenskih medijev! Ali naj zalamentiramo o pozabljanju in nehvaležnosti? A brez haska vse skupaj mogoče le ni bilo.

Po vsem, kar vidimo, se namreč ne moremo ubraniti misli, da je dr. Drnovšek sklenil, da svoj predsedniški finale izvede v slogu komedije. Naj bodo razlogi za to odločitev že kakršni koli, naj je predsednik, striktno vzeto, to že hotel ali ne, se nam zdi dejstvo, da se bo to nazadnje le zgodilo, udejanjenje neke skrite estetske pravičnosti, ki kljub vsemu le deluje v človeških zadevah. Če upoštevamo pragmatiko celotnega predsedovanja slovenski demokratični državi v režiji postkomunistične kontinuitete, se nam zdi, da bodo takšni zaključni akordi dali primeren pečat temu razmeroma dolgemu obdobju, pa naj bodo, kot smo rekli, predsednikovi subjektivni nameni že kakršni koli. Poglejmo, kako nas je to šestnajstletno predsedovanje vlade in države dojmilo.

Dr. Janez Drnovšek je bil predsednik vlade deset let – na specifičen način. Ne dvomimo, da je počel stvari, ki so se od njega pričakovale – da je fungiral kot predsednik vlade – a mu je uspelo to delati na tak način, da je v državljanih pustil prepričljiv vtis, da v resnici ni ničesar naredil in ničesar povedal. Čudno se to sliši, a tak je bil vtis, ki ga je ob koncu te službe zapustil. Ostali smo z dojmom, da se je njegovega vladanja držala nekakšna vzdržnost ali abstinenca. Očitno je čas, v katerega je vstopil, to dopuščal.

Sedaj pa je dr. Drnovšek že četrto leto predsednik države in spet ne dvomimo, da se ne podreja osnovnim zahtevam svoje službe: da prihaja redno na delo, da deli odlikovanja, sprejema uradne obiske in od časa do časa obišče slovensko vojsko. Toda v tem, kako občutimo predsednika države državljani – cives, populus, hoi polloi – pa se zdi, da se v temelju ni spremenil, le da je abstinenco, ki smo jo nekoč videli v njegovem predsedovanju vladi, spremenil v nekaj, čemur bi morda lahko rekli privatizacija. K temu nas navaja občutje, da z njegovega predsedniškega mesta ne prihaja takšno govorjenje in delovanje, da bi v nas rastla zavest, da so v njem problemi države deležni pozornosti objektivnega političnega uma, ampak prihajajo do nas takšni, kakor se lomijo skozi prizmo njegove enkratne in specifične osebnosti. To je nekakšna deviacija – oddaljitev od navedenega in pričakovanega – in prinaša, kot smo rekli, okus po komičnem. Nekateri pravijo, da je omenjene spremembe povzročilo njegovo novo, moralno videnje sveta. Lahko, a vendar.

Glede tega imamo namreč pomisleke. Drnovšek je delal politično kariero na način, ki je bil za takratne slovenske razmere navaden in celo edino možen, za evropske razmere pa popolnoma nesprejemljiv. Do okna svoje ljubice – do oblasti – se je vzpenjal po lestvi, katere sta se držala kri in nasilje. Raznovrstne ideološke službe so sicer skrbele, da je bila lestev redno dezinficirana, barvana in lakirana, a to ni bilo nikoli povsem uspešno in vsak klin, na katerega je Drnovšek stopil, je imel kaj povedati o njeni zgodbi, o tem, kako je bila narejena in postavljena. V tem vzpenjanju je bilo torej nekaj temeljno nedovoljenega – nič osebnega, a vendar nesprejemljivega. In če bi teorija o moralnih vzgonih Drnovškove metamorfoze veljala, bi nam morala biti v stanju postreči z Drnovškovo revizijo svojega vzpona. Nič takega ta teorija ne more pokazati. Predsednik ni nikoli niti z eno besedo omenil, da se zaveda, kje je njegov Rodos.

Celo nasprotno. Ko je za kraj inavguracije svojega političnega gibanja Zbiranje za pravičnost in razvoj izbral Turjak, je – ker tam ni [Stran 063] dal nobenih znakov, da se zaveda, kje stoji – s tem naredil nekaj, kar bo zgodovina nekoč označila za blasfemijo. S tem, kakor je tam vse bilo, je bila tako reafirmirana problematičnost njegovega vzpona.

Takšen je videti, v nekaj potezah, quid pro quo v slovenski politiki, kakor ga je realiziral dr. Janez Drnovšek, najprej kot predsednik vlade in potem kot predsednik države. Na njem je mogoče videti nekaj znamenjskega. Za to zamenjavo, ki so jo izumili in se je kot principa oprijeli postkomunistični politiki, pa je značilno to, da je bila sprejeta kot nekaj normalnega domala povsod: na institucijah, v katerih se oblikuje in obnavlja samosvest države, na večini od kulturnih in znanstvenih središč; v večinskem delu medijskega korpusa. Na navedenih mestih, kjer bi se morala stalno samopreverjati veljavnost misli, ki jo ima država o sebi; na krajih, ki so tu zato, da se na njih postavlja kritična presoja politične in moralne orientacije družbe: na vseh teh krajih je tako stanje duha, da nikogar bistveno ne moti zamenjava v velikem slogu med pristnim in nepristnim, med avtentičnim in neavtentičnim. Velikonjev nastop je na nekem banalnem primeru lahkost in nevarnost takega stanja postavil ad oculos.

Kdo sem

Slika 33. Kdo sem Mirko Kambič

A zgodba o velikih zamenjavah bi bila zelo pomanjkljiva, če je ne bi kompletirali s tem, kar se je zgodilo aprila 1990. Tedaj sta si stala nasproti predsedniška kandidata Milan Kučan in dr. Jože Pučnik, nekdanji partijski šef in nekdanji disident. In volivci so se s 59 % – mislim, da v drugem krogu – odločili za nekdanjega partijskega šefa proti nekdanjemu disidentu. Velikanskega pomena te izbire ni mogoče izraziti v dveh vrsticah – mogoče tudi v tisočih ne. Mogoče in potrebno pa je reči: tristo let nas bo spremljal spomin na to politično infantilnost, tristo let bo to hodilo za nami. Razume se, a je vendar treba tu povedati, da nimamo nič zoper Milana Kučana. Zaradi nas bi lahko bil čislan tajnik v kaki občini severovzhodne Slovenije ali pa prvi človek advokatske elite v Ljubljani ali Mariboru. Nam je to vseeno. Nas zanima Milan Kučan samo toliko, kolikor se je ob njem – in z njegovo pomočjo – moglo zgoditi temeljno umanjkanje narodove prisebnosti v nekem ključnem trenutku zgodovine. In seveda to, kar je njegovo ustoličenje na mesto predsednika demokratične države pomenilo. Pomenilo je retardacijo procesa narodovega prihajanja k sebi po totalitarnem šoku. Tudi za Kučana ne trdimo, da je morda zanemarjal službo, v formalnem pomenu te besede, tako [Stran 064] kot se včasih za koga reče, da ne zasluži plače. Daleč od tega. A vseeno velja, da smo ga kot predsednika, v polnem pomenu besede, začutili samo takrat, kadar je zastavil visokost in dostojanstvo službe za interese kontinuitete. Ko se bo vse, kar ni pomembno, izgubilo v pesku časa, bosta Kučan in Drnovšek – in mnogi, mnogi drugi – v foliantih narodovega spomina stala kot pomembna, morda usodna blokada razvoja, h kateremu je Slovence klicala zgodovina.

Zamišljeni labod

Slika 34. Zamišljeni labod Mirko Kambič

Ko mi je v ponedeljek, 7. avgusta, telefonirala novinarka ljubljanskega Dnevnika Meta Roglič, sem ji razložil, da sem za Velikonjevo besedilo moralno odgovoren tudi jaz, ker je izšlo v eni od publikacij Nove Slovenske zaveze, katere član sem, ne pa funkcionalno, ker ni izšlo v Zavezi, ki jo urejujem. V tem sem bil, kar zadeva Dnevnik, kar uspešen, čeprav so potem vsi drugi, ki so čutili, da morajo o tej stvari kaj reči, govorili o »domobranskem časopisu Zaveza«. Manj uspešen pa sem bil v nekem drugem poizkusu. Gospo sem hotel opozoriti na to, da Nova Slovenska zaveza izdaja svoje publikacije že šestnajst let in v njih govori o rečeh, ki so povsem nove in imajo poleg tega presežen pomen za narodovo preteklost in sedanjost. In vendar Dnevnik, kot ljubljanski dnevni časopis, nikoli ni registriral katere od naših pobud ali analiz, ki so, kot sem ponovil, res pomembne za narodovo kulturo – in povrh ne ravno slabe. (Nekoliko vem, kaj je dobro besedilo.) V pogovoru sem izrazil sum, da to ni naravno in ne more nastajati samo od sebe, ampak mora od nekod ali znotraj časopisa ali od zunaj prihajati pritisk. Novinarka je zavrnila moje rezoniranje s trditvijo, da je ona pri svojem delu »popolnoma svobodna«. Pri tem sem pomislil, da je pri tem nerodno samo to, da so milijoni in milijoni in milijoni modernih sužnjev vedno veseli izjavljali, da so »svobodni«. Tega ji seveda nisem rekel.

Da pa bi Dnevnikovo odločitev, da Velikonjevo gledanje na oba slavna bolnika in njuno zdravljenje sporoči javnosti, postavili v kontekst, bomo opozorili na neko davno kulturno storitev tega časopisa. V začetku junija 1995 je bilo v škofovih zavodih neko strokovno posvetovanje, ki ga je 13. junija istega leta v Dnevniku ocenil Vlado Miheljak. Na to njegovo oceno smo se v Zavezi 18 odzvali takole: »Gre za oceno simpozija o Slovencih v novejši zgodovini, ki ga je organiziral Slovenski spominski odbor. Miheljak ga opremi s polpotovstvom; da je Nova Slovenska zaveza, ki je na njem sodelovala, »oblika organiziranega desnega polpotovstva«; da je simpozij potekal »v najbolj žlahtni polpotovski maniri«; da je bila za [Stran 065] to prireditev značilna »polpotovska ekscesnost nastopajočih«. Pol Pot je bil, kot vemo, kamboški marksist, ki se je po nekaj letih bivanja v Vietnamu in na Kitajskem leta 1975 vrnil s skupino profesionalnih revolucionarjev domov in s pomočjo Rdečih Kmerov organiziral teror, ki bi mu – po rafiniranosti, a ne po obsegu – lahko stala ob strani samo Bleščeča pot Abamiela Gouzmana. V dobrih treh letih, od 1975 do 1978, je pokončal več kot milijon ljudi. Ob njegovem prihodu je glavno mesto Kambodže Phnom Penh štelo čez 400.000 prebivalcev. V nekaj mesecih jih je zmanjšal na 30.000. Ostale je pregnal v džunglo, tam so pomrli, ali pa jih je preselil v prevzgajališča, kjer so doživeli enak konec – po dolgih in nepopisnih mukah. Grozote, ki so se v tistih treh letih zgodile v Kambodži, presegajo vse, kar so v tem stoletju, tako nadarjenem za nasilje, uresničili pošastni genialci s komunistično in nacistično poučenostjo.

Staro in novo

Slika 35. Staro in novo Mirko Kambič

Tu nas ne zanima človek, ki je to napisal. To je vprašanje neke osebne higiene in te se iz določenih razlogov – tudi okus ima pri tem nekaj besede – ne bi radi dotikali. Pomembno je tukaj v resnici samo vprašanje prostora, v katerem je mogoče kaj takega napisati. Kakšen prostor je to? To je zdaj vprašanje: Kakšen prostor je to? Kje smo? Po vsem tem moramo prositi bralce, da si odgovorijo na vprašanje, kaj se bo že jutri lahko zgodilo na ulici, ne da bi se ljudje ustavili in izrazili vsaj minimalno nezadovoljstvo. Ali ni tako, da boste izčrpali svojo domišljijo, ne da bi se mogli česa domisliti?«

Če bi Miheljakovo divjanje razumeli kot izraz svobodne odločitve, bi preveč podčrtali moralno deformiranost tega časnikarja. Rajši bi ga nekoliko rešili z odvisnostjo od vpliva ali celo ukaza zunaj njega.

Nad Velikonjo so nekateri vili roke in se pohujševali, nekateri pa so klicali na pomoč državo in njeno represijo. Najbolj pa mu je »strokovna javnost« zamerila, da je obema bolnikoma napovedal čas njunega konca, če se ne bosta začela pošteno zdraviti. Toda dr. Tine Velikonja ni človek, ki bi varal ljudi: »Gospa, samo sekirati se nikar. Še vse bo dobro.« Če si v njegovi družbi – in nekateri smo sedaj v njegovi družbi že lepo vrsto let – boš prej ali slej izvedel, kako je s teboj. To pa je v času, ko znamo vsi tako perfektno manipulirati drug z drugim, osvežilno. Chapeau, dr. Tine, chapeau bas.

(P. S.: Akademsko medicino pa bi vseeno lahko malo relativiral!)

P. S.: Uredništvo Dnevnika ni hotelo objaviti tega prispevka.

6. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman

6.1. Uvod

6.1.1.

[Stran 066]

Molčali smo in upali, da častni ljudje ne bodo dopustili in se ne bo zgodilo, da bi sramota slovenskega pravosodja dočakala svojo 60. obletnico. Vendar, kot nam je dokazala zadnja afera ob zavrnitvi sodne preiskave zoper nekdanjega Mačkovega pomočnika majorja OZNE Mitjo Ribičiča, je slovensko sodstvo mnogo bolj pokvarjeno, kot smo si doslej upali misliti. Na področjih, ki se dotikajo političnih in svetovno nazorskih tem je zaostalo na ravni ostarelega partijskega služabnika iz leta 1945. Zato moramo ob 60. obletnici primitivnega kazenskega postopka in nezakonite obsodbe ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, iz katere se že dolga desetletja hrani prav tako primitivna propaganda tako proti Cerkvi kot proti žrtvam medvojnega boljševiškega napada na slovenski narod, prekiniti molk in zakričati, povedati, kaj grdega se je nekoč zgodilo, kar se na naših sodiščih še naprej ponavlja. Pričati moramo proti komunistični laži za resnico in pravico, dokler ta tudi na slovenskih sodiščih ne bo uradno priznana in spoštovana.

6.2. Rožmanov proces

Avtor: Tamara Griesser–Pečar

6.2.1.

Nagovor upokojenega beograjskega nadškofa Franca Perka v Kočevskem rogu, na kraju, kjer je bil pobit del iz Koroške vrnjenih domobrancev, je dvignil veliko prahu. Med drugim je nadškof Perko poudaril, da lahko upravičeno pričakujemo, da bo v svobodni Sloveniji končno prišlo do revizije Rožmanovega procesa, »da bi se mogle njegove relikvije častno vrniti v domovino … «. Na to se je oglasila med drugim tudi Spomenka Hribar v Mladini (Politika ob grobiščih. »Cerkev je soodgovorna za bratomorijo pri nas. Doslej se za to še ni opravičila« 8. 7. 2006), ki je škofa Rožmana celo obtožila, da je s svojim delovanjem »‘zaslužen’ le za večje prelitje krvi«, ob koncu vojne pa da se je izmaknil odgovornosti. Zaradi teh trditev in selektivnega citiranja iz knjige Rožmanov proces (objavila sva jo s kolegom prof. dr. Francetom M. Dolinarjem in vsebuje znanstveni ekspertizi, ki ju je naročil generalni javni tožilec Anton Drobnič za obnovo procesa), pri katerem je izpustila vse, kar ne podpira njenih tez, si na kratko oglejmo, na podlagi česa je t. i. »ljudska oblast« 30. 8. 1946 ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana v odsotnosti obsodila na 18 let zapora s prisilnim delom, na izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let po izteku zaporne kazni in zaplembo celotne imovine. Po pritožbi zagovornika po službeni dolžnosti dr. Alojzija Vrtačnika je Vrhovno vojaško sodišče FLRJ v Beogradu istega dne sodbo v celoti potrdilo. Dodatno ga je obsodilo na izgubo državljanstva. Kazen izgube političnih in državljanskih pravic pa je znižalo na pet let, pri tem pa ni pojasnilo, kakšne državljanske pravice naj bi po odvzemu državljanstva sploh še imel (Rožmanov proces, str. 13, 195).

Kot kaže sodba, namen sodišča sploh ni bil resno ugotoviti škofovo krivdo. Na sodno klop so postavili zelo raznoliko skupino ljudi, ki ni imela skupnega imenovalca – obenem so sodili namreč predsedniku pokrajinske uprave med nemško okupacijo Leonu Rupniku, višjemu policijskemu in SS vodji SS-generalu Erwinu Rösenerju, jugoslovanskemu podpolkovniku Milku Vizjaku in nekdanjemu upravniku policije dr. Lovru Hacinu, v odsotnosti pa še ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu in ministru vlade v begunstvu dr. Mihi Kreku. Skupna obtožnica je kot v drugih procesih, npr. v božičnem, hotela ob sramotilni steber postaviti in obsoditi cele ustanove, organizacije in prepričanja. S škofom je na zatožni klopi sedela Cerkev kot institucija. Da bi senca nedvomne krivde nemškega okupatorja padla tudi na škofa in ministra Kreka, zadnji je s kraljevo vlado emigriral in celo vojno deloval na strani zahodnih zaveznikov, so vključili v proces tudi nemškega SS-generala Erwrina Rösenerja. Z raziskavo motivov, na podlagi katerih v pravnih deželah odločajo o krivdi posameznika, se sodišče sploh ni ukvarjalo.

Da so bili tako različni obtoženci sploh lahko obtoženi pred istim sodiščem, je omogočala Uredba generalštaba o vojaških sodiščih z dne 25. 5. 1944. Tako je vojaško sodišče razen vojaškim osebam sodilo tudi vsem civilistom, ki so jim očitali, da so podpirali okupatorja ali na kak drug način škodovali NOB. Vendar za Rožmana to sodišče ni bilo pristojno, ker bi Vrhovno vojaško sodišče v tem primeru moralo izdati posebno odločbo, kot je to storilo za druge civilne osebe v tem postopku. To pa je bila samo ena od kršitev procesualnega postopka – bile pa so še druge kršitve procesualnega in materialnega prava, npr. obtožba bi morala slediti preiskavi, sojenje v odsotnosti je bilo možno samo v izjemnih primerih, česar [Stran 067] pa sodišče ni ugotovilo itd. – , ki bi že sama po sebi morala prispevati k temu, da bi sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo. Tega se je menda zavedala tudi prejšnja generalna javna tožilka Zdenka Cerar, ki je takoj po svojem nastopu umaknila zahtevo za varstvo zakonitosti z za pravno državo nesprejermjivim argumentom, da ni v interesu države.

Škof Rožman na evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani

Slika 36. Škof Rožman na evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani

Sodišče je kar povprek in pavšalno obtoževalo obtožence za isto krivdo, da so namreč »izvršili neštete vojne zločine nad slovenskim narodom: ubijanje in izročanje ranjencev okupatorju, umore in pokole, zapiranja, mučenja, odvajanja v koncentracijska taborišča in na prisilno delo v korist okupatorja, prisilno mobilizacijo, požige, ropanja in uničevanje javne in privatne imovine, posilstva in druge vojne zločine … « (Rožmanov proces, str. 17– 8, Cerkev na zatožni klopi, str. 140). Kolektivno je obtoževalo skupino ljudi za delovanje protikomunistične strani med vojno, tako kolektivno obsodbo pa pravo v demokratičnih državah enoglasno odklanja. Krivda je lahko samo subjektivna, kar pomeni, da posameznik lahko odgovarja samo za dejanja, ki jih je sam storil ali povzročil. Do konca procesa pa se ni izkazala, kakšne vojne zločine nad slovenskim narodom naj bi Rožman izvršil, koga naj bi ubijal, katere ranjence naj bi izročil okupatorju, koga naj bi zapiral, mučil ali pošiljal v koncentracijska taborišča, kje naj bi požigal, ropal, uničeval imovino, posiljeval itd.

V drugem delu obtožnice sledijo za vsakega posameznega obtoženca konkretni očitki. Obsodba je te povzela skoraj dobesedno, prišlo pa je celo do novih obtožb, kar je po kazenskem postopku vprašljivo. Škofu Rožmanu je sodišče očitalo, da se je postavil »v odkrito službo italijanskega in kasneje nemškega okupatorja« in da je škofija postala »center zbiranja in izdajalskega delovanja združenih kvizlinških elementov v Sloveniji ves čas sovražne okupacije.« Poleg tega pa da je svoj položaj kot ljubljanski škof izkoristil in poslal »protiljudski del slovenske duhovščine« v službo okupatorja. (Cerkev na zatožni klopi, str. 141) Za vse te očitke tožilstvo ne nudi nobenih dokazov, brez teh pa ni mogoče govoriti o kaki krivdi obtoženca. Obtožnica in sodba govorita o »poštenih« in »nepoštenih« duhovnikih, kaj to pomeni, ne pove. Sodba ne upošteva, da je Rožman odklanjal sodelovanje z »brezbožnim komunizmom« iz verskih razlogov, kot je to bilo začrtano v okrožnici papeža Pija XI. Kljub temu pa ni kaznoval duhovnikov, ki so oskrbovali partizane, temveč je, prav nasprotno, partizanskemu verskemu referentu Metodu Mikužu pomagal priskrbeti mašno posodje – ne glede na to, da je ta zapustil svoje službeno mesto brez škofovega dovoljenja. Škof je bil očitno mnenja, da tudi partizani potrebujejo dušne pastirje.

Po sklepu Vrhovnega plenuma OF, ki je 16. 9. 1941 z revolucionarnim aktom prevzel oblast na Slovenskem in monopoliziral upor, [Stran 068] so lahko vsakega, ki je deloval zunaj OF, pa četudi proti okupatorju, imenovali za izdajalca. Ubijali so na cestah in domovih narodno zavedne Slovence – in ne okupatorjev. Škof Rožman tega ni mogel in ni smel odobravati. Več kot absurdno je nekoga, ki odklanja komunizem in umore med vojno, obtoževati, da je sokriv za povojne umore.

Sodišče je škofu očitalo, da je visokemu komisarju Emiliju Grazioliju zagotavljal »popolno sodelovanje duhovščine s fašistično Italijo« in da je 3. 5. 1941 poslal Mussoliniju posebno spomenico, »v kateri izraža popolno lojalnost in prosi blagoslov za okupatorjevo delo.« (Cerkev, str. 141) V tej obtožbi je res samo to, da je bil pri visokem komisarju – in to šele po devetih dneh in z odporom, kot verdostojno priča njegov tajnik Lenič. Škof se je ravnal po cerkvenem zakoniku.

Škof Rožman blagoslavlja Dom duhovnih vaj v Lichtenturnu leta 1936

Slika 37. Škof Rožman blagoslavlja Dom duhovnih vaj v Lichtenturnu leta 1936

Kljub temu, da je bila že zdavnaj objavljena avtentična izjava, ki jo je Rožman poslal Grazioliju, se v tisku še vedno pojavlja Graziolijeva ponaredba. Tanja Lesničar–Pucko v Dnevniku 20. 6. 2006 zaradi te ponaredbe celo odreka škofu Rožmanu, da bi bil zaveden Slovenec. Pri tem seveda zamolči, da je zaradi svojega udejstvovanja v času pred plebiscitom moral zapustiti svojo koroško domovino. Tudi Mladina je objavila celotno ponaredbo ob članku Spomenke Hribar. Oba časopisa sta – in to je nekaj novega v slovenski publicistiki – v naslednji številki objavila pojasnilo, da objavljeno besedilo ni »identično z besedilom«, ki ga je napisal škof (Mladina, 24. 6. ) oz. da je škof poslal »nekoliko drugačno izjavo« (Dnevnik, 21. 6. ). V popravku oba omenjata tudi, da je škof poslal izjavo Grazioliju in ne Mussoliniju. Medtem ko je Mladina objavila izvirno izjavo »zaradi zgodovinske korektnosti« in tudi pristavila, da je ponaredba na ljudi vplivala porazno, ker niso imeli priložnosti prebrati popravka, pa je bila v Dnevniku le zelo naivna izjava, da Rožman objavljene inačice ni demantiral. Kako bi to med okupacijo bilo sploh mogoče? Po potvorjeni verziji naj bi škof »z velikim veseljem« zvedel, da je bilo zasedeno slovensko ozemlje priključeno k Italiji, govoril o »brezpogojni vdanosti in sodelovanju« ter da naj »božji blagoslov pride na Vaše delo, nad ves veliki italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega imperija lahko živelo in se razvijalo«. V originalni verziji pa je škof priključitev zasedenega ozemlja jemal samo na znanje, se zahvalil, da je vsaj na po Italijanih zasedenem teritoriju škofije še naprej omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru, in upal, da se bo avtonomija narodnega življenja v korist vere in morale še izgradila. Izrazil je lojalnost v smislu cerkvenih predpisov in prosil Boga, »da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva.« (Rožmanov proces, str. 52)

Škofu sodba tudi očita, da je svojimi nastopi v javnosti »meril na razbijanje narodne enotnosti in odporne moči ter podžigal k sodelovanju z okupatorjem izdaji in zločinom proti narodu«. [Stran 069] (Cerkev, str. 141) V resnici pa je kot najvišji predstavnik Katoliške cerkve kot nepolitične ustanove zaradi svojih vernikov, do katerih je čutil odgovornost, gojil določene stike z okupatorjem. Že v času italijanske okupacije je premišljeval o tem, da bi s prižnice napadel okupatorja: »Morda bi bilo res najboljše, da bi pretrgal vsake zveze z Italijani. Velikokrat na to mislim, da bi javno nastopil v stolnici in obsodil vse njihove krivice. Pa spet pomislim na potoke solz, ki jih matere in žene pri meni prelijejo, ko me prosijo za intervencije, in ne morem. Če enkrat prekinem bo vsaka intervencija zastonj.« In: »Nekoč me bodo morda obsojali zaradi mojih zvez z Italijani. Vem a nikjer ne bo zapisano, koliko notranjega odpora sem moral premagati vedno, kadar sem se odločil, da grem k njim na obisk. Pa če zahtevajo obči interesi moram.« (Stanislav Lenič. Življenjepis iz zapora, str. 77 in 150). O tem je govoril tudi s papežem, ki mu je javno kritiko odsvetoval, češ da ga bodo Italijani internirali nekje v notranjosti Italije in potem ljudem ne bo nihče več mogel pomagati.

Sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da je škof pomagal številnim ljudem, ki so iskali pri njem pomoč, in to ne glede na njihovo politično prepričanje. Včasih je sprejel kar 50 prosilcev. Škofovo delovanje med vojno in njegovi kontakti z okupatorjem so razumljivi, če upoštevamo njegove številne intervencije za pregnane duhovnike, talce, zapornike, internirance, jude, otroke itd. Seveda ni bila vsaka prošnja uspešna. V začetku je bil uspešnejši, ko pa so Italijani ugotovili, da prosi za vsakogar, je visoki komisar Grazioli izdal navodilo, naj škofova posredovanja obravnavajo kot posredovanja zasebnikov. Rožman je bil, in to kaže celotno njegovo delovanje od prvega trenutka, ko je postal škof, v prvi vrsti dušni pastir in ne politik ali diplomat, ko je pomagal ljudem, ko ni hotel pustiti svojih fantov na cedilu pred domobransko prisego in je z njimi ob odsotnosti nemških vojakov celebriral mašo. Po vsem, kar nam je znano, je bil prepričan v zmago zaveznikov in da bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Menil je, da nasilen upor ljudstva ni prava pot, hotel je namreč, da slovenski narod preživi vojno s čim manj žrtvami. Prepričan pa je bil, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem in da bo dalj časa vladal, če bo prišel na oblast.

Škof Rožman blagoslavlja Dom duhovnih vaj v Lichtenturnu leta 1936

Slika 38. Škof Rožman blagoslavlja Dom duhovnih vaj v Lichtenturnu leta 1936

Spomenka Hribar v Mladini omenja med drugim spomenico, ki je bila napisana kot dogovor na hude grožnje generala Roatta in Robottija škofu avgusta 1942 (teh seveda ne omenja), da bodo Italijani, če bo potrebno, požgali še več vasi in izselili vso Ljubljansko pokrajino. Po izkušnjah zadnjih mesecev so bile bojazni politikov in škofa, da bi Italijani te grožnje lahko uresničili, povsem utemeljene. Zato so se na seji 12. septembra 1942 na pobudo škofa sestali bivši tradicionalni politiki in predstavniki kulture. Izid sestanka je bil nejasen, odgovoriti pa so morali, saj sta italijanska generala s svojo grožnjo praktično namerila škofu pištolo na prsi. Vendar je avtorstvo odgovora Robottiju nerazčiščeno (škof?, predvojni politiki?), ker nam je na razpolago žal samo nemški prevod originalne spomenice, kjer podpisnik ni naveden. Zato moramo biti pri svojih trditvah previdni. Še večja previdnost pa je na mestu pri citiranju Robottijevih pripomb, ki niso samo prevedene, podajajo namreč tudi subjektivno interpretacijo iz italijanskega zornega kota. Nekaj dni pozneje, 26. septembra 1942, tudi to moramo omeniti, če hočemo prikazati celovito sliko, je škof nesel Grazioliju formalno pritožbo zaradi nedopustnega delovanja Italijanov. Ta je ves divji pripomnil, da bi dal zastopnike političnih strank zapreti, če bi drznili priti s tako vlogo (Rožmanov proces, str. 60–70, 242–245). Že 24. 10. 1941 pa je v pastirskem pismu duhovnikom svoje škofije [Stran 070] in gostujočim duhovnikom, torej tistim, ki so pred Nemci pobegnili, odkrito spregovoril proti nasilju nemških okupatorjev.

Spomenka Hribar zamenjuje policijo in vaške straže. Ne glede na to, da z enim in drugim škof ni imel ničesar, so seveda vaške straže – in to je nesporno v zgodovinopisju – nastale spontano v krajih samih, ki so bili izpostavljeni italijanskemu in slovenskemu nasilju. Tragično je seveda, da so bile prisiljene vzeti orožje iz rok Italijanov. Sodišče je leta 1946 Rožmanu očitalo, da so se pod njegovim vplivom in zaradi njegovega »protinarodnega delovanja pričele ustanavljati grupe izdajalcev«. Omenja sestanke vaških straž v škofijskem dvorcu in imena navzočih, ne omenja pa ničesar konkretnega in tudi ne ponuja prič. Podatkov o tem, da bi Rožman kdajkoli organiziral take ali podobne edinice, ni. Rožman je seveda bil mnenja, da vojaki potrebujejo dušno oskrbo, bil pa je proti temu, da bi kurati nosili orožje. Tako je napisal proštu dr. Karlu Čerinu v Novo mesto leta 1944: »Duhovniki roke proč od vsakega orožja, to je hudičevo delo« (Rožmanov proces, 146).

Sodišče je Rožmanu očitalo tiho mašo pred domobransko prisego 20. 4. 1944 na stadionu v odsotnosti nemških vojakov. Po lastnih besedah in Leničevemu pričevanju je to naredil z zelo težkim srcem. Bil je v strašanski dilemi. Na eni strani je hotel vsakemu posameznemu domobrancu pokazati, da ima oporo v Cerkvi, in ni želel dati povoda Nemcem, da bi edinice razpustili, na drugi strani pa se je zavedal politične eksplozivnosti svojega nastopa. Dejstvo seveda je, da sta prisega domobrancev in škofov nastop pri zahodnih silah izzvala negativen odmev. Vsekakor pa ni imel maše, da »pokaže, da popolnoma soglaša z nacistično politiko«, kot je napisano v sodbi (Cerkev, str. 142)

Rožman je bil obsojen, da je »ostro obsojal osvobodilno gibanje slovenskega ljudstva in ga prikazoval kot borbo proti veri in Kristusu kralju«.

Tukaj sodba enači NOB in revolucijo, kar je pravzaprav ozadje celotnega procesa. Rožman ni nikoli govoril o NOB, obsojal je »brezbožni komunizem«, komunistično nasilje, revolucijo, brezversko delovanje, predvsem pobijanje in preganjanje ljudi. Rožmanove kritike partizanskih zločinov trezen človek ne more oceniti za »lažno propagando«, kot je to storilo sodišče.

Obnova za revizijo Rožmanovega procesa je bila že trikrat zavrnjena kljub temu, da so bila predložena nova dejstva, nova zgodovinska dela in omenjeni ekspertizi. Posebno absurdno je argumentiralo zavrnitev sodišče 27. 9. 2000 (3. sklep), ko je na eni strani trdilo, da ni naloga sodišča ugotavljati ali spreminjati zgodovine, ker je to naloga zgodovinarjev, na drugi strani pa je zavračalo strokovna mnenja zgodovinarjev z izgovorom, da so subjektivna. Podobno kot revolucionarno sodišče leta 1946 je tudi Okrožno sodišče v Ljubljani v vseh treh sklepih imelo »boj proti komunizmu« za boj proti NOB. Tako npr. leta 1996: »Ker … se je pretežen del prebivalstva odločil za boj proti okupatorju v okviru osvobodilnega gibanja, se je obsojeni Rožman z odločitvijo za sodelovanje z okupatorskimi silami pri zatiranju osvobodilbega gibanja, odločil tudi za boj proti delu lastnega naroda … « (Cerkev, str. 149) Sodišče čisto v stilu revolucionarnega sodstva ni predložilo nobenih dokazov za svoje trditve. Tudi nesporno dejstvo, da se je Rožman zavzemal za bolj človeško ravnanje s prebivalstvom in interveniral za izpustitev zaprtih in interniranih ali vsaj omilitev kazni, sodišče ni upoštevalo, ker »po oceni senata škofove humanitarne dejavnosti pač ni moč šteti kot boj proti okupatorski sili, pač pa le kot ravnanje, ki je običajno in se od škofa pričakuje tudi po cerkvenih pravilih in načelih … Razen tega pa ta dejavnost ni v ničemer zmanjšala niti ovirala bojnih zmogljivosti okupatorja oz. preprečevala njegovih ciljev, pač pa le v manjši meri blažila že nastale posledice.«

6.3. Kakor sem jaz videl škofa Rožmana

Avtor: Celestin Jelenec

6.3.1.

Škofa Rožmana sem prvič osebno videl v tednu po Veliki noči 1941 pri pogrebu nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Bilo je oblačno tisto popoldne.

Težko sivo nebo je viselo nad ljubljanskim poljem.

Oblačno vreme se je ujemalo z veliko potrtostjo, ki je tiste dni težila nas vse. Jugoslavija je bila okupirana. Slovenije ne samo okupirana, tudi razkosana. Sam obstanek Slovencev kot naroda je bil takrat dobesedno na kocki. Nemški nacisti so se takoj prve dni z vso brutalnostjo in temeljitostjo lotili dela, da bi iztrebili z Gorenjskega in Štajerskega vse narodno zavedne ljudi. Kar je bilo Slovenije onkraj Mure, so pograbili Madžari. Po Ljubljani so se šopirili Italijani. Kar so Nemci hoteli doseči z nasiljem, so Italijani nameravali doseči z lokavostjo. Tudi ustaški Hrvatje, ki so takrat pod Mussolinijevim in Hitlerjevim pokroviteljstvom ustanavljali »nezavisno državo«, so [Stran 071] zatajili Slovence kot narod. V hrvatski uradni statistiki niso poznali več Slovencev in so nas imenovali samo še »Štajerce in Kranjce«. Ustaški časopisi niso poznali več Ljubljane in so jo imenovali Lubiano.

Sovjetska Unija, ki je bila takrat še Hitlerjeva zaveznica in tiha družabnica pri delitvi Poljske in pri podjarmljenju malih baltskih držav, je Jugoslaviji, čim je bila okupirana, odrekla nadaljnje priznanje in je izgnala jugoslovanskega poslanika iz Moskve.

Od zapadnih sil so prihajale lepe besede. Nismo pa mogli od njih pričakovati in nam tudi niso mogle dati pomoči. Bili smo popolnoma na tleh. Nikjer, na nobeni strani ni bilo videti za nas rešitve. Obup se je loteval ljudi.

Škof Rožman blagoslavlja prvoobhajanke. Na njegovi desni Anton Orehar,                         poleg njega Janko Mernik (oktober 1949)

Slika 39. Škof Rožman blagoslavlja prvoobhajanke. Na njegovi desni Anton Orehar, poleg njega Janko Mernik (oktober 1949) Zedinjena Slovenija

Nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je bil vse svoje dolgo življenje tako navdušen Vseslovan, da je v zadnjem letu celo verjel, da so ruski boljševiki Slovani, si je v devetdesetem letu svoje starosti iz obupa sam vzel življenje, se je dobesedno držal Prešernove pesniške, toda svetobolne besede, da je manj strašna noč v črne zemlje krilu, kot so pod svetlim solncem sužnji dnovi. To je tudi pismeno potrdil v kratkem testamentu, ki je tiste dni krožil med Ljubljančani iz rok v roke.

Cerkev je izkazala usmiljenje ubogemu samomorilcu. Eden izmed očetov frančiškanov ga je pokopaval. Ob grobu mu je govoril tedanji, še od jugoslovanske vlade imenovani župan dr. Adlešič, ki je tiste dni še sedel na ljubljanskem rotovžu. Govoril je tako, da so ga ljudje razumeli. Nisem mislil, da bo prišlo k pogrebu toliko ljudi. V dolgih vrstah so stopali Ljubljančani tiho in zamišljeno v pogrebnem sprevodu pod senco fašistične policije in italijanskih vojaških organov, ki so si s svojimi najsijajnejšimi uniformami menda domišljali, da imponirajo Ljubljančanom. Pogreb je bil tiha manifestacija in zgovorna demonstracija proti okupaciji in novim oblastnikom. Če bi bili takrat Nemci v Ljubljani, ne bi bili tega pogreba tako mirno gledali, ker bi videli v njem sovražno provokacijo.

Ne štejem si v nobeno čast, da sem takrat bolj opazoval pogrebce, kakor pa se udajal razmišljanju o štirih poslednjih rečeh. V sprevodu je bilo izredno mnogo skromnih Ljubljančanov. Tudi izobraženi sloji so bili dobro zastopani. Enega ali drugega znanega obraza nisem videl. V tedanjem negotovem času se nikomur ni moglo zameriti, če je raje ostal doma in se ni kazal na cesti.

[Stran 072]

Zato mi je v vrstah pogrebcev posebno padla v oči visoko dvignjena postava škofa Rožmana, ki je stopal v sprevodu v paru z nekim drugim duhovnikom. Ne morda na nekem odličnem mestu v začetku sprevoda, temveč nekje v sredi med drugimi Ljubljančani. Ne kot najvišji cerkveni dostojanstvenik v deželi, temveč kot naš človek, naš someščan in naš sodržavljan, kot enak med enakimi. Nihče ga ni mogel prezreti, ker je bil po svoji postavi za pol glave višji od povprečnega Ljubljančana.

Takrat sem ga prvič osebno videl. Ni imel nobene dolžnosti, da bi se bil moral udeležiti tega pogreba. Tako dolžnost je imel župan Adlešič, da je počastil spomin svojega prednika na ljubljanskem županskem sedežu. Tudi jaz sam sem imel osebno dolžnost, da sem prišel k pogrebu, ker je bil Ivan Hribar moj krstni boter. Škofa Rožmana pa ni vezala nobena osebna, uradna ali družabna dolžnost, povrh še, ko je šlo za pogreb samomorilca. Nihče ga ne bi bil pogrešal in mu ne bi bil zameril njegovo odsotnost, kakor se ni moglo zameriti drugim, ki se pogreba niso udeležili.

Vsi, ki smo ga videli pri tem pogrebu, smo razumeli, da je s svojo navzočnostjo hotel očitno pokazati, da je na naši strani, da je popolnoma naš človek. In tako je bila pri tem pogrebu brez besed sklenjena med nami tiha, zato pa tembolj trdna in trajna zaveza.

Prvič sem z njim govoril šele več kakor leto dni po tem pogrebu. Med tem časom se je pri nas pojavila tako imenovana OF, ki si je pod tem goljufivim imenom postavila za cilj, z nasiljem in okrutnostjo upostaviti komunistično diktaturo in ki je prizadejala slovenskemu ljudstvu toliko gorja.

Prejšnji ban Natlačen je takrat sklical anketo, kako bi se dalo v ljubljanski pokrajini preprečiti medsebojno klanje med Slovenci, ker se je izkazalo, da okupacijske oblasti niso sposobne, da bi vzdrževale osebno varnost v deželi. Na ta sestanek je povabil okoli 20 oseb različnih strankarskih pripadnosti ne glede na to, ali so pripadniki ali stimpatizerji OF. Da bi anketa ne imela strankarskega značaja, je dr. Natlačen zaprosil škofa, da je dal na razpolago prostor v škofiji in da je kot nevtralna osebnost predsedoval anketi. Na vsej anketi škof ni dal nobene iniciative. Šele po končanem razgovoru, preden smo se razšli, je predočeval profesorju Francetu Koblaju, ki je veljal za katoliškega pisatelja in ki se je tudi udeležil ankete, kako se more ogrevati za OF, ko je jasno, da gre za akcijo ateističnega komunizma.

Zadnje dni aprila 1945 sem bil spet v škofiji na sestanku članov Narodnega odbora z generalom Rupnikom. Tudi ta sestanke je posredoval škof iz uslužnosti na izrecno prošnjo N. O. Omenjam to, ker se je v emigraciji, tudi v nekomunističnih krogih pojavilo mnenje, da je bil škof Rozman med okupacijo v Sloveniji nekaka vodilna politična osebnost v akcijah proti OF. Kar smo v tem oziru slabega storili, ni njegova krivda. Če smo kaj dobrega storili, ni njegova zasluga. Za politične ali celo strankarske stvari ni pokazal smisla. V tem še svojemu predniku Jegliču ni bil podoben. Da pa je z verskega stališča nastopal proti ateističnemu komunizmu, je naravno, saj je bil vendar katoliški škof.

Moja srečanja z njim v Ljubljani so bila formalnega, nekako uradnega značaja. V osebne, takorekoč človeške stike sem prišel z njim šele v emigraciji. Prvič je bilo leta 1949 v Mendozi, ko je prvikrat obiskal Argentino. Naša naselbina v Mendozi je bila takrat še šibka. Vendar je tam že obstajalo sedanje Društvo Slovencev. Tudi starosta Bajuk je že imel zbrano svojo pevsko družino, ki je že takrat začela vzbujati pozornost mendoških domačinov.

V več kakor štirih letih, kar ga nisem videl, je škof precej osivel. Ostal pa mu je njegov značilni pogled, nekako izpod čela. Pozdravni sestanek mu je bil prirejen v kolegiju na San Martinovi avenidi. Bilo je tisto nedeljo v oktobru, ko Cerkev obhaja praznik Kristusa Kralja. Ko smo po končani prireditvi prihajali na cesto, se je ravno po avenidi približeval velik sprevod mendoških katoliških in mladinskih organizacij z godbo na čelu. Iz sprevoda so vzklikali kardinaloma Stepincu in Mindszenthyju. Ko so reditelji opozorili sprevod, da stoji pred kolegijem škof, ki je pribežal izpod komunistov, so pozdravljali tudi Rožmana.

Zdi se mi, da se je v prijetnem mendoškem ozračju dobro počutil. Nikdar ne preje ne pozneje ga nisem videl tako dobro razpoloženega. Vesel je bil, ko spet enkrat vidi visoke gore. Vendar, je rekel, kordiljera And je bolj veličastna, ali naše gorenjske gore so lepše zelene.

Konec novembra 1951 je drugič prišel v Argentino. Prav takrat sem se preselil iz Mendoze v Buenos Aires. Ob tem drugem obisku sem ga prvič videl – spet pri pogrebu. Tisti čas se je pri stavbnih delih v daljnjem Neuquenu težko ponesrečil član naše svobodne emigracije, gradbeni inženir Franek Tavčar, sin zadnjega ljubljanskega župana pod Avstrijo in prvega v Jugoslaviji, slovenskega [Stran 073] pisatelja drja. Ivana Tavčarja. Prepeljali so ga v Buenos Aires na kliniko, kjer je umrl. Ena stran kronike visoških Tavčarjev ostane torej napisana v Argentini.

To pot se škof ni udeležil pogreba samo kot pogrebec. Kot ljubljanski škof je sam ob veliki asistenci vodil pogreb.

Ko je leta 1956 v tretjič prišel v Argentino, sem ga prvič videl na športni prireditvi naše mladine na Pristavi v Moronu. Ob tej priliki nisem v njim govoril. Samo opazoval sem, s kakšnim veseljem in udanostjo so ga obkrožali ljudje iz naše emigracije, možje in žene, da so mu, visoko zravnanemu sredi njih, mogli stisniti roko.

Od strani pa ga je radovedno in začudeno gledal mladi naraščaj, dečki in deklice, ki so zagledali beli dan šele tukaj v Argentini, ki škofa še niso videli in so vedeli o njem samo to, kar so jim matere pripovedovale in ki so se takrat pripravljali na veliko slovensko birmo v Argentini.

V dolgi vrsti škofov starodavne ljubljanske škofije je bil eden ali drugi gotovo bolj energičen kakor Rožman in morda tudi še bolj učen, prav gotovo pa se nobeden osebno ni tako približal svojemu vernemu ljudstvu, se ni z njim tako vživel, sočustvoval in trpel z njim kakor Rožman.

Škof Rozman pozdravlja prvoobhajanca Toneta Mežnarja  Slovenija

Slika 40. Škof Rozman pozdravlja prvoobhajanca Toneta Mežnarja Zedinjena Slovenija

Ob njegovih obiskih v Argentini sem imel večkrat priliko, bodisi v družbi z drugimi, pa tudi sam, da sem se z njim razgovarjal. Dotaknila sva se tudi vprašanja, ki velja za »vroče železo«, o razmerju med katoliško Cerkvijo in demokratičnim socializmom. Ali bi se dal spraviti v sklad trikotnik demokratičnega socializma: svoboda, enakost in družnost s krščanskim trikotnikom vere, upanja in ljubezni? Če je poslanstvo Cerkve, da oznanja krščansko ljubezen, ali ni naloga demokracije, da preganja sovraštvo in, če ima oblast, da ga tudi z vso silo zatira? Če gradi Cerkev boljšo človeško družbo od zgoraj, iz višave navzdol, ali je ne gradi demokracija iz nižave, iz blata navzgor? In če se na tej poti srečata, ali naj gresta mimo, kakor da se ne vidita, ali naj se prijazno pozdravita, ali si naj stopita nasproti in si zastavita nadaljnjo pot? Danes še vedno leži med obema enciklika iz leta 1931. Oba pa imata istega smrtnega sovražnika, ki ga eni imenujejo brezbožni komunizem, drugi pa nečloveški komunizem.

Teh vprašanj midva nisva rešila, a tudi razgovora nisva končala.

Lansko leto smo se vsi veselili, da nas bo spet obiskal. Vsak njegov prihod je bil, kakor da bo sončni žarek posijal v Argentino. Prišla pa je potem iz Severne Amerike žalostna novica, da je umrl. Pridružil se je – tudi sam žrtev komunizma – množici mučenikov in nedolžnih žrtev komunistične zarote.

Bil je najvišji cerkveni knez Slovenije. Bil je služabnik božji. Bil je dobri pastir svoji verni čredi. Bil je naša največja moralna avtoriteta. Bil je udan sin slovenskega naroda. Bil je uslužen in ustrežljiv član naše narodne skupnosti. Bil je doma in ostal je v zamejstvu zvest državljan Jugoslavije in končno je bil dober in blag človek.

Naj bi veljale te vrstice v spomin blagemu človeku.

7. Kočevski Rog 2006

7.1. Kaj je letos tam bilo

Avtor: Ivan Rampre

7.1.1.

[Stran 074]

Na grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v nedeljo, 11. junija 2006, sedemnajsta obletna maša za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja. Slovesnost je vodil upokojeni beograjski nadškof dr. Franc Perko.

Uro pred začetkom svete maše je bila molitev rožnega venca. V imenu Vlade Republike Slovenije sta ob breznu položila venec ministra dr. Andrej Bajuk in dr. Andrej Bručan, v imenu Nove Slovenije g. Janez Drobnič, predstavniki Slovenske ljudske stranke, vence pa so prinesli tudi Slovenski ameriški svet, Nova Slovenska zaveza in France Kozina. Navzoči so bili še predsednik Državnega zbora dr. France Cukjati in nekateri poslanci.

Ob 11. uri je bila sveta maša. Zbrano množico je nagovoril upokojeni beograjski nadškof dr. Franc Perko na začetku maše in nato še v pridigi. Vpraševal se je, do kdaj bo vladala miselnost komunističnega totalitarizma nad slovenskim narodom, kdaj bomo resnično svobodni. Potrebno je obsoditi zločine, se zavzemati za resnico, pravičnost in spravo, kar je naša moralna dolžnost. Med mašo in v spominskem programu po maši sta pela združena cerkvena pevska zbora župnije Rakovnik in Kodeljevo, vodil ju je Marko Ušeničnik. Maši je sledila krajša spominska slovesnost. Uvodni pozdrav in sklepno zahvalo je prebrala gospa Marija Zgonc, sodelovali pa so ob že omenjenem združenem zboru še Gorazd Buh – trobenta, Joško Oblak – solo, z govori pa Urška Velikonja, Metka Rihar in Justin Stanovnik.

Zastave na Rogu

Slika 41. Zastave na Rogu Tine Velikonja

7.2. Pravi zmagovalci so tisti, ki so sprejeli žrtev

Avtor: Franc Perko

7.2.1.

[Stran 075]

Spoštovani sobratje duhovniki, spoštovani predstavniki družbenega življenja, cenjeni člani in podporniki Nove Slovenske zaveze, dragi svojci pobitih vojakov slovenske domobranske vojske in vseh žrtev komunističnega terorja, dragi bratje in sestre, ki cenite krščanske vrednote, za katere so se borili in dali življenje mučenci Cerkve na Slovenskem, žrtve stalinističnega terorja komunistične partije! Pozdravljeni v križanem in vstalem Kristusu!

Slišali smo Jezusove poslovilne besede, ki veljajo vsem njegovim učencem: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« Da, On, Božji Sin in križani Odrešenik sveta je bil z mučeniško pobitimi brati in sestrami v njihovih najbridkejših trenutkih v času zločinske morije in nasilja brezbožnega stalinističnega komunističnega terorja.

V zadnjih letih se marsikaj spreminja tudi v slovenskem prostoru. V javnost vedno bolj prihajajo grozovitosti in zločini komunistične partije nad slovenskim narodom. O teh zločinih dolga desetletja ni bilo dovoljeno govoriti. Ljudem so vsiljevali lažne komunistične pravljice o usodnih časih slovenskega naroda in nekateri se kar ne morejo posloviti od teh pravljic. Heroji so bili komunistični pristaši, vsi drugi pa izdajalci in kolaboranti z okupatorjem. Kot pošteni ljudje in kristjani se moramo vedno zavzemati za resnico, za pravičnost, za odpuščanje in spravo med vsemi ljudmi dobre volje. To je naša moralna dolžnost v času in prostoru, v katerem živimo.

V času druge svetovne vojne je bil slovenski narod žrtev treh totalitarnih sistemov: fašizma, nacizma in komunizma. Fašistične in nacistične sile so okupirale slovensko domovino. Slovenski narod se je upravičeno uprl okupaciji in nasilju fašizma in nacizma. To pripravljenost slovenskega naroda pa je zločinsko zlorabila komunistična partija za izvedbo svoje komunistične revolucije. Ne samo, da je prevzela vodstvo upora, ampak je prepovedala vsak upor proti okupatorju, ki ne bi bil pod njenim vodstvom. Tako je jasno pokazala, da ji je pravi cilj komunistična revolucija, osvobodilni boj pa samo sredstvo za dosego tega cilja.

Govori škof Franc Perko

Slika 42. Govori škof Franc Perko Tine Velikonja

Pri tem ne smemo pozabiti nekaterih dejstev, ki postavljajo delovanje komunistične partije v pravo luč. Vodstvo partije je bilo pokorno komunističnemu centru Kominterne v Moskvi, pravzaprav Stalinu, ki je uvedel prav takrat v Sovjetski zvezi nezaslišani teror v obrambo svoje oblasti in je pospeševal teror tam, kjer se je partija še borila za oblast. Pod njegovim vodstvom so partije ustanavljale po svetu ljudske fronte, v katere so lovili sebi v pomoč tudi druge ljudi. Taka je bila pri nas OF, ki se je v času, ko je Stalin sodeloval s Hitlerjem, imenovala protiimperialistična fronta. OF ni bila nekaj originalnega, bila je od zunaj navdihnjena in vsa v službi mednarodnega komunizma in Stalinovega terorja. Naši vodilni komunisti so kolaborirali s komunistično centralo v Moskvi, bili so zvesti Stalinovi hlapci v času najhujšega terorja v Sovjetski zvezi. Ta teror so pridno uvajali tudi doma.

Pri tem ne smemo pozabiti izrazito protiverske usmerjenosti komunizma, naj so to v začetku še tako skrivali. Aleksander Solženicin v razpravi Kako je komunizem zadušil Rusijo pravi: [Stran 076] »Svet še ni poznal takega ateizma, kakor je marksistični: organiziran, militanten, agresiven. Ta ateizem ni obrobni element komunistične politike, ampakje njena osrednja os.«

Komunističnemu terorju in brezboštvu, ki je rušil velike vrednote slovenskega naroda, so se uprli mnogi slovenski možje in fantje. Ko se je začel širiti komunistični teror, po vzoru Stalinovega terorja, so bili prisiljeni braniti svoje življenje in vrednote krščanske vere. Uprli so se kolaboraciji komunistične partije s Stalinovim terorjem. V Sloveniji je resnico o komunizmu in njegovem brezboštvu jasno oznanjala katoliška Cerkev, ki je imela izkustvo komunističnih metod v Sovjetski zvezi, v Španiji in Mehiki in je poznala marksistični ateizem.

Kdo še je bil letos tam

Slika 43. Kdo še je bil letos tam Tine Velikonja

Oznanjevalec resnice in veliki prerok je bil pri nas ljubljanski škof Gregorij Rožman. Doma je bil s Koroškega. Trpel je pod nasiljem nemških nacionalistov. Dobro je poznal nasilje fašizma in nacizma. V svoji dobroti je reševal naše ljudi, tudi komuniste, kolikor je mogel. Videl pa je in potem tudi okusil nevarnost komunističnega terorja. Zato je odklonil sodelovanje z OF, ki je bila podrejena komunističnim ciljem. Učil je resnico o komunizmu, ki gaje Katoliška

Cerkev iz izkustva dobro poznala. Cerkev je okusila ost komunističnega ateizma, zato je že papež Pij XI. komunizem označil kot zlo, s katerim katoličan ne more in ne sme sodelovati. To resnico, ki je bila v tistem času pri nas zelo pomembna, je škof Rožman kot božji glasnik in veliki prerok oznanjal slovenskemu narodu. Po vojni se je umaknil iz domovine. Komunistična oblast ga je v odsotnosti obsodila na 18 let zapora, češ da je vodil izdajalsko dejavnost in služil okupatorju. Škof Rožman je nato živel v tujini, obiskoval slovenske izseljence in umrl v Clevelandu 16. novembra 1959.

V Evropi in tudi pri nas se je pred 15 leti komunistični režim sesul. Končno so zmagali tudi tisti, ki so se borili proti komunističnemu totalitarizmu. Človek bi upravičeno pričakoval, da bo v svobodni Sloveniji prišlo do revizije krivične sodbe o škofu Rožmanu, da bi se mogle njegove relikvije častno vrniti v domovino, saj je s svojim preroštvom tudi on prispeval k osvoboditvi Slovenije od komunističnega totalitarizma in si je zaslužil spomenik v Ljubljani. Toda kljub nekaterim poskusom se ni doslej nič takega zgodilo. Prav tako slovenske protikomunistične vojake – tu pred nami mnogi izmed njih ležijo zločinsko pobiti – še vedno [Stran 078] obkladajo z izdajalci in sodelavci okupatorja in jim po krivici jemljejo dobro ime. Njihovi svojci so leta in leta živeli odrinjeni v družbi in so morali pretrpeti mnogo krivic. Zgodovinar dr. Stane Granda pravi: »Po vojni so jih pobijali, ne zaradi kolaboracije, ampak v imenu revolucije.« Zato se upravičeno sprašujemo: Do kdaj bo vladala miselnost komunističnega totalitarizma nad slovenskim narodom? Kdaj se bomo resnično osvobodili? S Hamletom bi lahko rekli: Nekaj gnilega je v slovenski deželi.

In koliko jih je letos tam bilo

Slika 44. In koliko jih je letos tam bilo Tine Velikonja

Nekaterim slovenskim zgodovinarjem, zlasti mlajšim, gre zasluga, da zgodovinska resnica o dogajanjih med vojno in po vojni postaja vedno bolj oprijemljiva. Komunistične pravljice, ki so nadomeščale zgodovino, bledijo. Evropski parlamentarci ljudskih strank so lani predlagali, naj nekdanje komunistične države obsodijo komunistične zločine. To se pri nas še ni zgodilo, čeprav je Slovenija veliko grobišče žrtev komunističnega terorja.

Razhajanja v ocenjevanju naše polpretekle zgodovine so še velika. Angleški publicist Marcus Ferrar, soavtor knjige Slovenija 1945, so sprašuje: »Kakšne so skupne vrednote Slovencev? Nekega dne bodo morali najti skupno stališče glede svoje zgodovine, ki ne bo nikogar poniževalo, priznavalo strahotne dileme, se odkrito spoprijemalo z resnico in prevzelo polno odgovornost za preteklost, dobro in slabo.«

To bi bilo potrebno, da se dopolni proces sprave, ki v našem narodu tako počasi napreduje. Napredovati pa more le na podlagi resnice in pravičnosti, ne na podlagi lažnih pravljic. Zato je potrebno o teh dogajanjih veliko govoriti, razpravljati, pisati. Obsoditi je treba zločine in zla dela na vseh straneh. Treba pa je tudi drug drugemu odpustiti, kakor je Kristus prosil Očeta, naj odpusti tistim, ki ga križajo. Kristjani moramo za proces sprave tudi moliti, kajti prava sprava je božji dar. Sami moramo biti pripravljeni na spravo, delati zanjo in, kar je morda najtežje – na spravo je treba tudi potrpežljivo čakati. Sprava ostaja, kot pravijo, osrednja vrednota Evropske unije. Lepo bi bilo, če bi mogla Slovenija leta 2008, ko bo prevzela predsedovanje Evropske unije, dati zgled nekdaj razdvojenega, sedaj spravljenega naroda, v katerem sicer ostajajo razlike v stališčih, vendar so spori na podlagi zgodovinske resnice in pravičnosti med seboj poravnani.

Za nas kristjane velja pravilo: Niso zmagovalci tisti, ki delajo nasilje nad drugimi in ponižujejo človekovo dostojanstvo. Pravi zmagovalci so tisti, ki so kakor Kristus znali sprejeti žrtev, ne da bi žrtvovali drugega. Tu pred nami in po mnogih krajih slovenske domovine ležijo taki zmagovalci, ki jih je Bog kot mučence za vero, resnico in pravico sprejel v svoje kraljestvo resnice, pravičnost in miru. Njim se priporočimo in jih prosimo, naj s svojo duhovno močjo pomagajo ohraniti vrednote, za katere so žrtvovali življenja, zlasti vrednote krščanske vere. Tako si bo slovenski narod zagotovil tudi svojo prihodnost.

Sveti Pavel nam danes, na praznik Svete Trojice zagotavlja: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji otroci. Saj niste prejeli duha suženjstva, ampak ste prejeli duha posinovljenja.« Zaupamo v moč Božje ljubezni. Ta skrivnostna in neskončna energija ljubezni naj prekvasi slovenski narod. Bodimo ponosni, da smo Božji otroci in Božji dediči. Bodimo ponosni, da je slovenski narod s sprejemom krščanstva postal izvoljeni Božji narod, ki mu je zagotovljena prihodnost. Slovenski mučenci, ki se jih danes spominjamo, naj pomagajo ohranjati to izvoljenost našega naroda skozi stoletja in tisočletja prihodnosti v slavo Svete Trojice: Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

7.3. Pozdrav in uvod v spominski del

Avtor: Marija Zgonc

7.3.1.

Prišli smo v Kočevski Rog. Naši mučenci – celo vojsko jih imamo v teh jamah – so nas spet zbrali na tej slovenski Kalvariji. Groza, zločin in smrt, mučeništvo, svetost in milost, boleč spomin in žalovanje. Vse to je Kočevski Rog. Je pa tudi upanje, svetlo veliko upanje, da se duhovna moč Kočevskega Roga dotakne slehernega slovenskega srca in prinese osvoboditev našemu narodu.

In na tem svetem kraju vas vse lepo pozdravljam.

Ko mislimo na pobite fante, spoštljivo spremljajmo še to našo spominsko slovesnost. Kot vedno tudi letos ne ploskamo in ob koncu skupaj zapojemo pesem Moja domovina.

Najprej bodo zapeli pobiti domobranci sami – Doberdob.

7.4. Kako, da o tem nihče ne govori

Avtor: Urška Velikonja

7.4.1.

[Stran 079]

Spoštovani,

ko mladi na vprašanja o preteklosti, ki še po 60-ih letih burijo duhove, odrezavo odgovarjamo, da nas preteklost ne zanima, od sedanjosti pa samo tisto, kar nas neposredno zadeva – šola, služba, stanovanje – se nam zdi, da smo se dobro odrezali.

A globoko v sebi skrivamo dvom o lastni pameti. Morda le nismo tako posrečeni in izvirni. Če nočemo biti več otroci se moramo obnašati bolj zrelo. Dogajanje po koncu 2. svetovne vojne, ko so po Sloveniji na vseh koncih umirali ljudje, je edinstveno v naši zgodovini; kaj takega se ni dogajalo pri nas tisoč let in več. Dejanja so bila proti vsemu, o čemer se je človeštvo izrazilo v pravu, enem njegovih največjih dosežkov. Z boljševizmom je bil tok pravne zavesti prekinjen. Zato mora slovenski narod povojno ravnanje zaključiti tudi z neko pravno izjavo, s politično, pa tudi s sodnopravno izjavo. Vojne zločine je treba obsoditi. Povedati moramo, kaj pomeni vzeti človeku vse pravice in državo utemeljti na umoru.

Prav te dni med postopkom proti Mitji Ribičiču tako odvetnik kot sodnica poenostavljeno citirata slovensko ustavo, ki določa, »da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo, še preden je bilo storjeno«, zato naj Ribičiča ne bi bilo mogoče preganjati. Kako zgrešena je ta logika, nam pove dejstvo, da bi morali potem razveljaviti tudi nuernberške procese, na katerih so sodili nacističnim vojnim zločincem Nemški pravni filozof Gustav Radbruch je takrat zaradi podobnih pomislekov zapisal: »Obstajajo pravna načela, ki so močnejša kot sleherna postava, tako da zakon, ki jim nasprotuje, ne velja.«

In prav ta načela so bila kršena tu v Kočevskem Rogu. Kajti ne glede na to, ali je ob koncu druge svetovne vojne obstojal zakon, ki bi prepovedoval svojevoljno pobijanje političnih nasprotnikov, so bili ti poboji protipravni. Jugoslavija leta 1945 je bila žal utemeljena prav na izničenju temeljnih načel človečnosti, zato se čudim, da se demokratična slovenska družba še vedno prestopa na mestu, na katerem se je znašla leta 1945.

Mladi se sprašujemo tudi, kako da to protipravno dejanje pa tudi njegova človeška izjemnost nista vplivala na slovensko kulturno zavest, ki se obnaša, kot da je nista prizadela. Kako da o tem nihče ne govori kako to, da ljudi, ki pišejo fine pesmi in subtilne spise, Rog ne gane? Kako da Slovenci nimamo svojega Schindlerjevega seznama?

Zgodovinar Jože Dežman in govornica Urška Velikonja Tine Velikonja

Slika 45. Zgodovinar Jože Dežman in govornica Urška Velikonja Tine Velikonja Tine Velikonja

Na drugi strani pa so kulturniki poskočili, ko so jim svetovali, naj sami poskrbijo za svoje honorarje in nagrade. Kultura se rada poteguje za svoje sindikalne interese, pri tem pa ne čuti, da tudi njene težave ne bodo rešene prej, dokler ne bo razrešen dogodek, zaradi katerega smo se zbrali na tem kraju.

Slovensko kulturo vabimo, da se nam pridruži na Rogu. Vemo, da je Teharje ne bodo ganile. Pred deponijo odpadkov bi si tiščala nos, pred nevarno goro smeti bi pobegnila. Rog pa ji bo pomagal, pomagali bodo skrivnostnost kraja, vrtače in brezna, vegaste poti in zapuščenost sredi brezkončnih gozdov. Začutila bo smrtno stisko in muke tisočerih mladih ljudi, zvezanih z žico, lačnih in žejnih, golih in bosih. Upamo, da jo bo prevzelo usmiljenje in bo spregovorila. Upamo zanje in zase. Rog, simbol slovenske državljanske vojne in njenega konca, mora postati stvar vseh Slovencev. Nihče se temu ne bo mogel izmakniti!

7.5. Zato, ker so branili svojo vero, svoj narod in življenje pod svobodnim soncem

Avtor: Metka Rihar

7.5.1.

[Stran 080]

Moja stara mama je odrasla kot najmlajša v svoji družini, ki je štela sedemnajst otrok. Umrla je lani, malodane skoraj edina naravne smrti na domači zemlji. Do zadnjega sveža nam je vnukom košček za koščkom odstirala dogajanje, ki ga je prinesel vojni in potem dolgi povojni čas. Ne morem verjeti, kako velike in nedoumljivo grozne reči so se dogajale – pa jih sprejemamo s tako samoumevnostjo. – Razbite družine, nasilno pobiti njihovi člani. – En brat v nemški internaciji, drugi na Teharjah, tretji kot radiotelegrafist izgine neznano kje. Po vojni je ostala sama s petimi otroki, brez moških moči in z vedenjem o tragediji, ki je legla čez Slovenijo in čez njeno srce. Vrsta njenih bližnjih, tudi mož, hodi po tujini. V deželi vladata nasilje in strah. Deset, trideset, petdeset let! Ne preostane ji drugega, kot da stopa na trnovo pot odpuščanja – in preživetja.

Vem, da je to zgodba, ki ste jo v vsej tragiki doživljali mnogi od vas. Prepuščeni sami sebi ste se morali spopadati s strahovi in z odpuščanjem. Da ste lahko živeli, da ste lahko preživeli. Prostora za pogovor skoraj ni bilo. Niti med najbližjimi. O širokih javnih razpravah še danes skorajda ni sledu. Zato pa nas veže nekaj drugega. Življenje se je sprostilo vsaj toliko, da nas lahko poveže skupno doživljanje Kočevskega Roga. Če o zgodbi svoje stare mame še zmoremo besedo, pa nam tukajšnji dogodki vzamejo dih. Ne smem pomisliti na simpatične sošolce, na prijatelje, sorodnike in druge vrstnike, ki veselo in energično kujejo svoje življenjske načrte in kariere. Pa če zberem vse, ki jih poznam in srečujem, ni to niti procent mladih fantovskih življenj, ki so bila razgaljena, zvezana, pobita in zasuta tukaj, takorekoč pod našimi nogami. In zakaj? Zato ker so branili svojo vero, svoj narod in srečno življenje pod svobodnim soncem.

Govori Metka Rihar

Slika 46. Govori Metka Rihar Ivo Žajdela

Ti dogodki pač ne povezujejo samo vas, ki ste te stvari doživljali. Povezujejo tudi generacije med seboj. Pravzaprav ne more biti drugače, kot da povezujejo vse ljudi, ki so še odprti resnici in trepetajo pred veličino človeškega življenja. Zato z nobeno generacijo do konca slovenskega rodu Kočevski Rog ne bo pozabljen.

7.6. To niso moji ljudje

Avtor: Justin Stanovnik

7.6.1.

[Stran 081]

Dragi prijatelji!

Naj ta pozdrav velja vsem: tistim, ki predstavljate velike in pomembne ustanove v politiki in kulturi, in tistim, ki prihajate zaradi spomina na dragega človeka, ki ste ga ali poznali ali o njem samo slišali, enako kot tistim, ki vas ni sem pripeljalo nobeno ime, ampak skrivnostna in nedoumljiva velikost tega, kar se je tukaj nekoč zgodilo.

Domobranci so bili mlada vojska. Fantje, ki so tukaj padali v jamo, so bili v povprečju stari 22 ali 23 let. Naravno je, da je v nas sočutje z njihovo mladostjo. To boste bolje razumeli, če vam povem naslednje. Balantič, ki je bil domobranski pesnik – ne da bi to hotel biti ali da bi natanko vedel, kaj to pomeni – je pisal pesmi, za katere se je pozneje izkazalo, da veljajo prav zanje. Dekletu v Jesenskem spevu daje govoriti tele besede:

»Odšel je, ne bo se več vrnil,

nič več ne bova odpirala popja cvetov,

nič več ne bova žgala v poletni noči kresov,

da zasanjani dim oči bi nama očrnil.«

V teh stihih je velika žalost nad neizpolnjenim življenjem.

Druga stvar, s katero se srečamo s prihodom na Rog, pa je posebna kultura, ki so jo domobranci živeli in branili. Tega danes zelo veliko ljudi ne bi več razumelo. Vzgonska sila te kulture ni bila oblast nad svetom, ampak skrb za svet. Spet je Balantič povedal, kako visoke so bile ambicije te kulture. Poslušajte:

»Naj čezme k Tebi hodijo ljudje,

naj mi obraz oskrunijo noge,

ubogih mojih bratov noge gnojne.«

Ali ne pomislimo, ko stopi pred nas pripravljenost na žrtvovanje, ki ga je nosil v sebi ta katoliški idealizem, ali ne pomislimo, da so pomorjeni domobranci ves čas prav do danes opravljali službo, v katero je sebe in, v pesniški viziji, tudi nje posvetil Balantič?

A vseeno, že sedemnajstič smo zbrani na tem kraju, in kakor vsakič se tudi danes nemočni zavedamo, da neznanski konec teh, ki tukaj ležijo, ostaja zunaj našega razumetja. Še največ, si potem pravimo, je to, da smo tukaj. Da smo tukaj, je znamenje, ki pove več, kot bi mogle povedati naše besede, kakor sveča, ki smo jo prižgali na grobu; pove več kot naš spomin in naša molitev. Z znamenji ljudje presegamo sami sebe. To govorim tudi zato, da bi se zavedeli, da smo na svetem kraju, na meji med tem, o čemer je mogoče govoriti, in med tem o čemer ni mogoče govoriti. To je svet kraj in njegova svetost nas ne sme zapustiti tudi sedaj, ko bomo govorili o zgodovini o tem, kar nam je znano in kar smo izkusili.

Govori urednik Zaveze

Slika 47. Govori urednik Zaveze Ivo Žajdela

Nedavno je ugleden slovenski pisatelj zapisal, da so Teharje bile tragedija. Teharje niso bile tragedija, ampak zločin. Tudi Kočevski Rog ni bil tragedija, ampak zločin. Storjen je v resnici bil že tedaj, ko so se v Sloveniji pojavili ljudje, ki jih je najbolj označevalo to, da so pripravljeni na vse. V dokumentih, ki so govorili o tej pripravljenosti so že stala zapisana imena Teharje in Kočevski Rog. Ta zgodba pripoveduje pravzaprav o tem, kako nevarno je živeti. A novi ljudje so bili tukaj in dajali vsem možnost neke temeljne odločitve. Ne samo možnost, ampak tudi nujnost.

In ljudje so se res odločali.

[Stran 082]
Venci na Kočevskem Rogu

Slika 48. Venci na Kočevskem Rogu Tine Velikonja

V moji dolini stoji na robu gozdov, ki jo ločujejo od Barja, samotna kmetija, s katere je bil eden od fantov v partizanskem šolskem taborišču više gori v hribih. Po nekaj tednih je neke noči potrkal na okno sobe, kjer je spala sestra, in rekel naslednje: »Ali imaš nekaj lir, da grem jutri na Vrhniko. Tam gori ne morem več biti. To niso moji ljudje.« Stavek To niso moji ljudje je ključnega pomena za zgodbo o teh, ki se jih danes na tem kraju spominjamo. Ko pomislimo na ta stavek, ne uidemo ganjenosti. V obliki, v kakršni je prišel do nas, ga je povedal fant, ki je zelo malo hodil v šolo, in zato ni nastal iz učenosti. Iz česa pa potem? Iz kulture, ki je vladala po vaseh in dolinah in izučevala ljudi, kaj si človek sme misliti o sebi. Tisoč let je to trajalo in potem je prišel trenutek, ki je terjal, da se je ta kultura izrazila v stavku: To niso moji ljudje.

Ljudje so se v tej točki torej morali odločati.

Edvard Kocbek je štiri leta preživel v partizanskih taboriščih, z ljudmi, ki so določali vsebino in strategijo boljševiške misli v Sloveniji, a ni začutil, da to niso njegovi ljudje. In Kocbek je naredil vse šole, ki jih ima ta narod. Še to, kakšen je bil njun konec? Ko je bila predlani stoletnica Kocbekovega rojstva, so se na akademijah, simpozijih, omizjih in bralnih maratonih sestajale najboljše glave slovenske sedanjosti – sedanje slovenske kulture – in poizkušale doumeti globino njegove misli. In ko je leta 1981 umrl, ga je pokopal škof. Pavla Rožmanca pa je njegova odločitev nazadnje pripeljala na Hrastniški hrib, kjer je v nedeljo 3. junija 1945 enkrat med enajsto in eno uro ponoči padel v opuščeni rudniški jašek, zadet od brzostrelke enega od tistih, ki jih tri leta prej v imenu svoje kulture ni mogel priznati za svoje ljudi. Nad Pavlom Rožmancem in njegovimi tovariši je šele pol stoletja pozneje opravil katoliški pogrebni obred šentjernejski župnik Anton Trpin. Tako, vidite, grejo te stvari na tem svetu.

Tako so se ljudje odločali in takšna je bila različna cena njihovih odločitev. Pokazala se je velikost majhnih in majhnost velikih.

A danes, leta 2006, moramo v imenu teh, ki tukaj ležijo – in v svojem imenu – povedati tudi to, kako je s tistimi, ki so takrat, ko so se pokazala boljševiška znamenja, vstali in rekli To sem jaz, pa tudi, kako je z njihovimi mnogimi tedanjimi sopotniki in sedanjimi dediči. Potem ko so dobili toliko oblasti da so lahko uprizorili genocid nad slovensko domobransko vojsko in izgnali katoliško duhovno in politično elito; da so na zaigranih procesih pokorili uporne liberalne posameznike; da so za svoje ljudi organizirali Goli otok, edinstveno mučilnico v zgodovini in kraj zadnjega človekovega ponižanja, ko so v slovenske ljudi nagnali strah, ki se v čudnih metamorfozah še sedaj plazi po njih – ko so po vsem tem že mislili, da bodo za zmerom, je nenadoma prišel poraz, ki je oznanil nepreklicen konec. Poraz je prišel v dveh sunkih.

Najprej jih je odslovila zgodovina. Že veliko pred padcem berlinskega zidu je boljševiško elito obšlo uničujoče spoznanje. Postalo jim je jasno, da njihov sistem živi samo še zato, ker na skrivaj uvaja prvine sistema, ki so mu nekoč napovedali tekmo na življenje in smrt. Bolj poraznega spoznanja si ni mogoče zamisliti. Odslovila jih je zgodovina, na katero so se vedno sklicevali kot na prvo avtoriteto. Sporočila jim je, da z njimi nima nič. V tem moramo videti poglavitni razlog, da niso branili berlinskega zidu. Branili ga niso seveda tudi zato, da so lahko ostali, a to je druga zgodba.

Drugi sunek ni bil nič manj jasen in uničujoč. Potem ko jih je izločila zgodovina, jih je izločil še jezik. To se je zgodilo oziroma se dogaja v naših dneh. Vsak dan nam njihovi pooblaščenci za javnost dobavljajo dokaze, da lahko [Stran 083] branijo svoje pozicije samo tako, da delajo nasilje nad jezikom. Nasilje nad jezikom so delali sicer ves čas, a sedaj se to vidi. Nekoč se to ni videlo, ker je strah dajal njihovim stavkom nadomestno resničnost, sedaj pa, ko njihove represivne ustanove ne delujejo, vsaj nejavno, in so njihovi stavki odvisni samo od sebe, ni mogoče več skrivati, da jezik njihovega govora ne sprejema. Ko je nekdanji predsednik Milan Kučan v govoru 12. maja rekel, da »obsojamo povojne oblasti, ki niso pristale na politično opozicijo«, smo to govorjenje razumeli kot govorjenje o lesenem železu ali o kamnu, ki ne pade na tla, če ga izpustiš, ampak odfrči v plavo nebo. Boljševizem in pluralna politična demokracija – to je tako, kakor če bi v restavraciji naročil prazen sneg. Od takrat ko boljševiška tajna policija 6. januarja 1918 ni dovolila, da se znova sestane vseruska ustavodajna skupščina in jo je Lenin dan nato uradno prepovedal, od takrat v celotnem boljševiškem kozmosu ni bilo politične opozicije, razen kot kratkotrajni taktični bluf. Ko je aktualni predsednik dr. Janez Drnovšek na najvažnejšem državnem prazniku nekoč rekel, da je »zasluga partizanov nesporna in večna«, je bilo tudi pastirju pod Triglavom jasno, da akcije partizanov, iz katere je izšel svet, v katerem smo se Slovenci pol stoletja bali, ni mogoče šteti za zaslugo, zlasti pa ne »nesporno in večno«. Če bi kdo tako govoril v gostilni, bi rekli, da blebeta, in se presedli k drugi mizi. Ampak v Sloveniji govori tako predsednik države! Govori tako, da uporablja slovenske besede, a iz njih ne dela slovenskih stavkov.

Da to zmoreš, moraš biti iz posebne snovi.

Zgodovina jim je torej povedala, kaj si o njih misli, jezik vpije, da ga boli od njihovih stavkov – in vendar ostajajo in so tu. Edino, kar opažamo, je jeza, ki se v njih dviga in postaja vedno večja. Nekoliko jih razumemo. Ko se je boljševiški imperij sesul, so zavpile in zakričale kosti petdesetih milijonov pokončanih ljudi – samo v njegovih evropskih izmerah. Toliko zločinov za nič, za te ruševine. Od tod ta strašna jeza. Izšolani krasnoslovci jo znajo skrivati, v pismih bralcev pa prihaja na dan s primarno silovitostjo.

Evropsko to ni, evropsko bi bilo nekaj drugega. Za Srebrenico, kjer so Srbi pokončali od osem do deset tisoč Bošnjakov, je bilo potrebnih dvajset tisoč vojakov. V Sloveniji, kjer so jih samo na krajih, ki jih poimenujemo z metaforo Kočevski Rog, pomorili dvanajst tisoč, je tudi moralo biti vključenih vsaj deset tisoč partizanov – če že hočemo vračunati slovensko učinkovitost. In vsi ti so bili povezani z zločinom, kot stoji tudi v postkomunističnem novoreku: eni so ga načrtovali in skrbeli za logistiko, drugi so ga izvajali – tako da so žrtve vezali, streljali tepli, jim izbijali zobe, razstreljevali robove brezen ali pa so bolj od daleč le stražili in nočnim izmenam svetili z leščerbami ali pa vozili tovornjake. Da pa je vsa morija funkcionirala, je na vsak način moralo biti kakih deset tisoč ljudi – vdanih, zanesljivih partizanov, ki jih je vzgojila narodnoosvobodilna borba, kakor se je realizirala samo v Sloveniji.

Jama

Slika 49. Jama Tine Velikonja

Leta 380 pred Kristusom je Platon, eden največjih duhov civilizacije, napisal knjigo, v kateri je dokazoval svoje prepričanje, da je najhujše, kar more zadeti človeka, to, da za zlo, ki ga je naredil, ostane nekaznovan. Ob tem se človeku utrne misel, da bi veteranska partizanska organizacija, njeni predstavniki naredili prav, če bi se odločili za veliko preiskavo, v kateri bi skušali tankovestno dognati, kaj je v tistem strašnem podjetju kdo počel – da bi denar, nemajhen, ki ga dobivajo od demokratične države, namesto da ga zapravljajo za obujanje partizanskih starožitnosti in čudaških ritualov, investirali v to prizadevanje, ki bi mu težko izmerili človeški in politični pomen. Svoje ljudi bi tako osvobodili in odrešili To so jim dolžni, te poslednje usluge jim ne bi smeli [Stran 084] odtegovati. Zakaj so morali odhajati in še odhajajo nespokorjeni – v civilnem pomenu te besede – in nekaznovani? Kako so svoje stvari uredili z Bogom ni naša stvar – razen tega, da tudi zanje prosimo, naj počivajo v miru. Mi govorimo o zgodovini in o tem, kar se vidi. V tem vidnem polju pa ni bil še nobeden obsojen, pa tudi nihče ali skoraj nihče nič povedal ni. Veliki zločin je ostal mutast in bremeni ne samo vest storilcev, ampak tudi dušo vsega naroda.

Ta preiskava bi bila tudi ključnega pomena za končanje slovenske državljanske vojne. Neznanska smrt teh, ki se jih danes spominjamo, jim daje pravico, da zahteva, da se ta vojna konča. Tudi zato, ker so pred zgodovino čisti. Zaradi smrti, skozi katero so šli, upamo, da so našli odprta vrata v Kraljestvo; nobenega dvoma pa ni, da so pred zgodovino čisti. Zaradi obojega, zaradi te smrti in zaradi tega, ker so v odločilnem trenutku narodove zgodovine mogli reči To niso moji ljudje, so dosegli tako moralno visokost, da imajo pravico terjati, da se ta preiskava izvede in tako uresniči nujni pogoj za podpis mirovne pogodbe po vojni znotraj slovenskega naroda.

Za končanje državljanske vojne pa je še dodaten razlog previsnega in usodnega značaja. Novoveška Evropa je dosegla nesluten napredek v znanosti in tehniki, a je hkrati zašla v veliko duhovno krizo. Ta kriza je zgodovinskih razmerij. Nastala je z uporom intelektualcev v 17. in 18. stoletju in še traja in nihče ne ve, kdaj bo konec in kakšen bo. S totalitarno zamračitvijo evropskega neba v preteklem stoletju se je ta kriza materializirala v enega svojih vrhov. Toda kaj lahko še pride? Ozrimo se malo okoli sebe. To, čemur pravijo demografski samomor, je samo zunanji znak nekega dogajanja, ki zadeva življenje samo. Včasih se nam zdi, da človek izgublja spoštovanje do tega, kar ga je vso zgodovino nosilo in kar je mogoče edina stvar, ki ga lahko vzdržuje kot človeka. Podoba je, da konstitucija družine, ki jo sestavljata mož in žena ali oče in mati, in nihče drug in nič drugega, že dolgo ni več nedotakljiva. Prihodnost je sicer nenapovedljiva in nihče ne ve, kako se bo svet obrnil, a se vendar ne moremo ubraniti naslednje misli: če je bil totalitarizem napad na človeka in je povzročil tolike smrti, kakor je ta, ki se je spominjamo na Kočevskem Rogu, kakšna smrt pa bo potem legla na narod, če se pokvarijo najbolj notranje stvari življenja. Ali ni tako, da že malo čutimo dotik njenih ledenih rok. Ali ni spet prišel odločilen čas in je treba tistim, ki to smrt kličejo, reči To niso moji ljudje?

To je poglavitni razlog, da se začne vsenarodno gibanje za končanje državljanske vojne; to je pogoj, da pridemo k sebi. Šele če bomo prišli k sebi, bomo lahko mislili nase kot na eno stvar in ne na dve, od katerih se ima to, kar je v korist ene, vedno za škodo druge. Šele tako bomo v vsakem času zanesljivo lahko dognali kaj je tisto, česar za noben denar ne smemo pozabiti, zapustiti, izgubiti, če hočemo »stati inu obstati«. Kljub vsemu in navzlic vsemu, kljub drugačnemu videzu pa moramo ob koncu reči, da smo v tej točki lahko polni dobrega upanja, saj je nemogoče, da ne bi bila na naši strani mogočna zborna molitev teh, ki smo se jih danes spomnili. Krščanska smrt slovenske domobranske narodne vojske bo šla z nami skozi vso zgodovino in nas varovala. Le pozabiti je ne smemo. To je ena od stvari, ki je nikakor ne smemo pozabiti.

8. Stari Hrastnik 2006

8.1. Najprej so odpeljali sestro in mamo in potem še njega

Avtor: Tine Velikonja

8.1.1.

[Stran 085]

Obletna žalna slovesnost na zahodnem pobočju Hrastniškega hriba pri križu, slovenski solzi. Še pred dvesto leti je tu stala vas Stari Hrastnik z devetimi kmetijami, po njej je mesto Hrastnik prevzelo ime, ko pa so potem odkrili črno zlato, ki je na vseh koncih gledalo ven, je bilo miru v kraju konec. Že petdeset let vlada spet mir in tišina, samo kapelica, ki so jo bili postavili na najvišji točki v vasi, priča o ljudeh, ki so si z njo priskrbeli varnost in upanje. Jame opuščenega rudnika na robovih zelene livade so po številu žrtev tretje največje morišče in grobišče v Sloveniji, takoj za Tezenskim gozdom in Kočevskim Rogom, obenem pa drugo največje grobišče slovenskih domobrancev. Kar je Kočevski Rog za Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, to je Stari Hrastnik za Teharje.

Ko govorijo in pišejo, kako je Srebrenica največje povojno morišče zunaj sovjetskega bloka po Drugi svetovni vojni, nimajo prav. V Tezenskem gozdu jih je pokopanih petkrat več, v Kočevskem Rogu tisoč več in na Starem Hrastniku le dva tisoč manj. Ker povojna grobišča v Sloveniji niso bila raziskana in krivci niso kaznovani, prevladuje prepričanje, da se zločin splača. Prav zato se je lahko čez pol stoletja zgodba ponovila v Srebrenici, dejanje pa zagrešila ista struktura kot ob koncu vojne leta 1945 v Sloveniji. Mariborčani nočejo niti slišati za Tezenski gozd, Kočevarji še manj za Rog, Celjani bi Teharje utopili v škafu vode, najmanj pa imajo radi Stari Hrastnik in zanj nočejo vedeti prebivalci Hrastnika, čeprav ga imajo pred nosom. Dobro vemo, zakaj. Medtem ko se po drugih krajih domačini izgovarjajo, da niso imeli pri tem nič in jih ne moremo prijeti za jezik, Hrastničani umolknejo in se zazrejo v nebo, kajti bili so zraven. Bolj kot so pred pol stoletja rinili na ta hrib in se silili zraven, bolj se ga zdaj z vsemi štirimi otepajo. Pri tem mislim na hrastniške politike in njihove borce NOB. Na srečo njihove službe delujejo profesionalno, policija nam gre na roke in ne postavlja neuresničljivih zahtev, občina želi biti samo obveščena, uprava rudnika Trbovlje-Hrastnik je korektna, pomaga nam tudi novi lastnik zemljišča Sklad kmetijskih površin RS.

Kaj je Hrastniški hrib

Slika 50. Kaj je Hrastniški hrib

Srečo imamo z vremenom. Medtem, ko smo prejšnjo nedeljo v Kočevskem Rogu drgetali od mraza, danes sonce radodarno ponuja svoje žarke po livadi. Na njej smo se zbrali. Jelenca, Kovk in Špicberg so njeni trije čuvaji, zadaj pa Kum s svojim TV stolpom kot mogočni patriarh, ki se je tako blizu, kot da se bo vsak čas zvrnil na nas.

Stari Hrastnik je človeku prijazen kraj. Ne zahteva, da se strumno razporedimo okrog oltarja, ampak dopušča, da se, kot bi šlo za množični družinski piknik, raztepemo po livadi in si na njenem robu poiščemo senco. Kaže, da smo se dobro pripravili za žejo, tudi lakote ne bomo trpeti in klepetu ni videti konca. Čeprav nas ni več kot petsto, se nas ne da prešteti, ker se skrivamo po grmovju. Pri križu so samo duhovniki in pevci. Potem pa, kot bi zamahnil s čarobno palico, se točno ob 16. uri oglasijo pevci in naznanijo začetek maše.

[Stran 086]
Darko Vrtačič

Slika 51. Darko Vrtačič Tine Velikonja

Darujejo župnik in dekan iz Šentjerneja Anton Trpin ob asistenci domačega župnika Franca Ornika in petih duhovnikov iz bližnjih far, poje pa Šentjernejski cerkveni pevski zbor pod taktirko Marjete Hosta. Maša ni kot vsaka maša, posebna daritev je, ki nam pričara praznik in slavnostno vzdušje, besede, ki jih izgovarjajo duhovniki in verniki, ne potrebujejo možganov, ampak srce, in jih ne meljemo v glavi v nedogled, ampak žebramo, kot bi vrteli molilne mlinčke. A imajo magično moč, da nas, ko jih začnemo izgovarjati, povežejo v veliko družino. Duhovniki se kot vrači vrtijo okrog oltarja, gibi usklajeni, besede utečene in božanske, so nam domače in ljube. Nekoga, ki bi obred gledal prvič in z njim ne bi bil seznanjen, bi najbolj začudila brezhibnost dogajanja okrog oltarja, ko je pod šotorom tako malo prostora. Pri obhajilu se končno pokaže, da nas je veliko, še zadnji blagoslov in zdaj se lahko udobno posedemo po travi, kakor vemo in znamo.

8.1.2.

Kulturni del ni privesek, ampak del današnje slovesnosti. Poper in sol je, ki skrbi za okusnost slavnostne juhe. Prvi spregovori Darko Vrtačič iz Pristavice pri Šentjerneju, ki skrbi za živalsko farmo, ki jo je dobil po očetu. Govori v imenu očeta Lojza, ki ga ni več med nami. Bil je duša tiste Šentjernejske skupine, ki je pred leti na tem kraju postavila križ in skrbi za urejenost kraja. Darko pripoveduje o ljudeh, ki počivajo na planoti, bilo je štiri tisoč slovenskih domobrancev in dvesto deklet in žena, pripeljanih s Teharij, ter dva do tri tisoč srbskih in črnogorskih četnikov. A kaj imajo Šentjernejci iskati na tem kraju? Poslušaj mo:

»Šentjernejci so s ponosom razglašali, pri tem so mislili na dolino spodnje Krke, da so dali tisoč domobrancev. Kakšni ljudje so bili to? Predvsem kmečki fantje in možje, ki se niso hoteli pridružiti partizanom in jim ni preostalo drugega, kot da so šli k domobrancem. O komunizmu niso vedeli veliko, poznali pa so dejanja njegovih pristašev. »Po njihovih delih jih boste spoznali!« beremo v svetem pismu in njihova dela so bila rop, požig, umor. Pravijo, da bi bilo manj žrtev, če bi se pustili pobijati. Morda res, vendar ima človek pravico, da se brani, ne samo kadar je napaden sam, ampak tudi, kadar so ogrožena življenja in premoženje njegovih bližnjih. Prav ti ljudje, ki so spoznali, da je »laž nesmrtna duša komunizma«, ležijo na robu te livade v opuščenih jaških rudniškega kopa, deset, dvajset, trideset metrov globoko. Njihova usta so zasuta, spokojni so v svojem mučeništvu in svetosti, obenem pa kličejo do neba, da mora biti njihova resnica priznana in zločin nad njimi razglašen. Kaj pa Šentjernejčani, saj so se umikali proti Radečam ter se zvečine vrnili in skrili blizu domačega kraja? Na Starem Hrastniku ležijo vojaki Rupnikovega, Stiškega in Velikolaškega bataljona, v njihovih vrstah pa je bilo veliko Šentjernejčanov.«

8.1.3.

Urška Velikonja, diplomirana pravnica in magistra prava, se dotakne aktualne teme, odziva javnosti na govor nadškofa Franca Perka teden dni prej v Kočevskem Rogu:

»Prejšnjo nedeljo smo ob Jami pod Krenom poslušali pridigo nadškofa Franca Perka, ki ni bila nič drugačna, kot sta bili prejšnji dve, ki ju je imel pred petimi oz. desetimi leti na istem kraju. Dodal je edino škofa Rožmana. Zahteval je samo, naj sodstvo demokratične države prekliče krivično sodbo, ki jo je komunistična oblast izrekla nad njim avgusta leta 1946. Perko je med drugim opozoril na izpričano resnico, da je bila OF inštrument komunistične partije, ustanovljena po modelu ljudskih front v drugih evropskih državah in opravljala podobne naloge kot ljudska fronta v Španiji v času španske državljanske vojne,Z predvojna Blumova ljudska fronta v Franciji, medvojna rezistenca v Italiji ali [Stran 087] povojne koalicije na Čehoslovaškem, Poljskem in Madžarskem. Pripomnila bi, da je bila slovenska OF edina med njimi, ki je zmagala tudi vojaško, ne samo pučistično. Drži tudi, da je v času druge svetovne vojne divjala pri nas državljanska vojna, ki so jo s svojim terorjem izzvali komunisti, drži tudi, da so vaški stražarji in domobranci delovali v skladu z mednarodno zakonodajo, ki dovoljuje, da ima okupirano prebivalstvo pravico, da za vzdrževanje reda in miru postavi na noge lastno vojsko oz. policijo. Perko je tudi povedal, da ob koncu druge svetovne vojne maja 1945 ni pri nas zavladala svoboda, ampak skoraj polstoletno komunistično suženjstvo po starem receptu, ki so ga komunisti izumili za svoje nasprotnike, ravnali pa se po njem sami: ‘Car Nikolaj izdal manifest: Mrtvim svobodo, živim arest!’

Urška Velikonja

Slika 52. Urška Velikonja Tine Velikonja

Neizpodbitno je tudi dejstvo, da je bilo po koncu vojne v Sloveniji pobitih skoraj 20.000 Slovencev, od tega 12.000 slovenskih domobrancev, in da je bil prav slovenski komunistični vrh tisti, ki je poboje zaukazal. Nobenega dvoma ni, da jih je izpeljala slovenska Ozna, pomagali pa slovenski partizani. Ob jamah, jaških in breznih so imeli orožje v rokah prostovoljci. Na Starem Hrastniku so v soju rudarskih svetilk pobijali zasavski knapi.

Končno tudi drži, da so pravi zmagovalci državljanske vojne v Sloveniji slovenski domobranci in ne partizani. Razlikovati je treba med videzom in resnico. Na videz so bili domobranci vojaki redarstvenih enot za vzdrževanje reda in miru ter v tem svojstvu sodelovali z okupatorjem, v resnici pa bili vojaki države v njeni odsotnosti, vojaki slovenske narodne vojske, za kar so se tudi imeli. Na videz so bili poraženi do kraja, v celoti pobiti, njihova telesa pometana v jaške, jame in brezna, v resnici pa so ob nastopu slovenske pomladi izšli kot moralni zmagovalci. Dobrega pol stoletja prej so se bili uprli totalitarni ureditvi sveta, ki jo je pripravljal komunizem. Bojevali so se za zahodni tip demokracije, v nekem smislu prav za to, kar imamo sedaj, za demokratično državo Slovenijo v Združeni Evropi. O tem je govoril Perko, govoril torej o starih resnicah. So morda novinarji, ki so planili po njem, zadnjih 15 let sedeli na ušesih? Obnašajo se namreč tako, kot da so izjave, ki jih je izrekel o drugi svetovni vojni in o dogajanju okrog nje, slišali prvič v življenju?«

8.1.4.

Janko Maček, pisec odmevnih knjig o Rovtah in Šentjoštu nad Horjulom, ki ima v reviji Zaveza v zakupu Kako se je začelo, nas vrača na Stari Hrastnik:

»Pred štirimi leti, 16. julija 2002, je bila prav na tem kraju pogrebna maša za vse tukaj pomorjene, ki jo je daroval šentjernejski gospod dekan in so pri njej peli šentjernejski pevci – tako kot danes, kajti na tem hribu ležijo tudi njihovi domobranci. A večina tukajšnjih žrtev je bila doma z Notranjskega in iz Polhograjskih Dolomitov. Med njimi so po vsej verjetnosti tudi primorski domobranci z Veharš oziroma z Mravljišča, ki so se namesto v Italijo umaknili na Koroško in prišli na Teharje.

Kljub premišljenemu načrtu, da bi morija na Hrastniškem hribu za vedno ostala skrivnost, je božja Previdnost poskrbela za priče – Janez Ozimek z Roženpelja pri Dobrniču je pobegnil že 5. junija 1945. Domov je pritaval dva tedna kasneje, še vedno bos. Dokler si ni pozdravil ranjenih stopal, se je skrival doma kar v šupi. Konec oktobra je odšel čez mejo v Italijo. Kako opisuje dogodke na Starem Hrastniku? »Pri samotni hiši in skednju so nas zvekli s kamionov, nam pobrali čevlje in obleko. Zavili smo desno v hrib, v smrekov gozd, približno deset minut od hiše. Peljali so nas po dva in dva v skupinah po dvajset ljudi. Naša jama je bila razsvetijena z jamskimi svetilkami, ki so bile obešene po grmovju in drevju. Zvezan sem bil s sotrpinom, nekim bogoslovcem. Stopiti sva morala na rob [Stran 088] jame. Za nama sta se postavila partizana z brzostrelko. Ker je bil bogoslovec prej zadet, mi je krogla samo siknila mimo glave. Smrtno ranjeni me je potegnil za seboj. Tako sem padel v jamo in obležal nezavesten.«

Janko Maček

Slika 53. Janko Maček Tine Velikonja

8.1.5.

Alojz Opeka iz Topola pri Cerknici je ušel v noči na 8. junij na poti proti jami. Že prej so iz taborišča odpeljali njegovo sestro in mamo, 7. junija pa poklicali še njega. Zvezan je bil skupaj z Jožetom Turšičem iz Bezuljaka. Ko so v Brnici sestopali s tovornjaka, je videl na travniku obračati plavi avtobus in obšla ga je zla slutnja, da z njim vozijo v smrt dekleta in žene. O poti na morišče in o begu je med drugim zapisal sledeče: »Vsakemu paru so za spremstvo določili po dva stražarja. Videti je bilo, kot da je ves hrib poln partizanov. Šli smo navzgor, streljanje je bilo vedno bližje. Nihče ni, še tako prebutan, zinil besede. Molili smo in se pripravljali, saj smo vedeli, kam gremo. Ko smo bili že blizu jame, sem se razvezal in šepnil sotrpinu: ‘Jože, beži!’, ta pa je stal kot okamenel in se ni premaknil. Iztrgal sem se stražarjem, za menoj pa so se usuli streli kot dež, vendar me niso zadeli, saj sem pri plazenju skozi grmovje skoraj ležal.«

Isto noč kot Opeka se je rešil iz jame na tem hribu tudi Anton Petkovšek, Marjetin Tone iz Rovt, narednik 44. domobranske čete. Kar 22 dni je potreboval za pot v domači kraj. Takole piše: »Med hojo v hrib smo obujali kesanje. Od poznanih sta bila v isti skupini Janez Nagode, po domače Dolinski z Vrha svetih Treh kraljev in Nace Križaj iz Rovt, ki je bil zvezan z menoj. Ob jami sta stala dva partizana z brzostrelkama in streljala v tilnik. Mene je krogla samo oplazila. Moralo je biti še pred peto uro zjutraj, ko sem z zadnjimi močmi splezal na rob jame. Zunaj ni bilo nikogar. Zavlekel sem se nedaleč od jame pod košato jelko in zaspal.«

Janez Zdešar v svoji knjižici Spomini na težke dni pripoveduje, kako so 3. junija okrog enajstih ponoči poklicali tudi njegovega svaka Poldeta Gruma ter Pavla in Karla Bastič. Vsi so bili iz nekdanje 43. čete, ki so jo sestavljali Šentjoščani in Horjulci. Vemo, da je bil poveljnik te čete Alojz Bastič iz Horjula. Ker se je na celjski železniški postaji, ko so klicali, naj oficirji stopijo iz vrste, javil, so ga z drugimi takoj ločili od čete. Pri fantih ga je nekako nadomeščal njegov brat Pavel, bogoslovec 4. letnika. Prav on je bil v nasprotju z večino drugih že od začetka prepričan, da nočni tovornjaki vozijo fante v smrt, zato jim je veliko govoril o namenu človeškega življenja in o mučeništvu. Tako je bila 43. četa pripravljena na vzpon v večnost.«

Še Lepa naša domovina. Bila naj bi domobranska himna. Na njej ni videti, da bi bila vojaška pesem, prej hvalnica domači zemlji in poslavljanje od ožjih sorodnikov. Dokler niso vedeli, da je domobranska, so jo zbori radi prepevali, zdaj pa se je otepajo in nastopajo z njo samo na naših slovesnostih. Odhajamo, vendar ne zares. Nekateri gremo na pohod mimo jam po zahodnem pobočju hriba, na koncu pa se vsi zberemo pri Šentjernejcih in njihovi gostilni, kjer nam Darko Vrtačič, Stanko Hosta in drugi držijo lekcije o zdravilnih učinkih dolenjskega cvička, terapevtska doza pol litra dnevno! Drugo leto na svidenje!

9. Naše spominjanje

9.1. Rudolf Dolinar, predvojna žrtev za slovenstvo

Avtor: Marijan Smolik

9.1.1.

[Stran 089]

Med starejšimi bralci Zaveze se še spomnimo škofa Jegliča, ki je z mladostnim navdušenjem 29. 6. 1937, nekaj dni pred svojo smrtjo, govoril zbrani katoliški mladini v Celju. V tem svojem, pozneje imenovanem »labodjem spevu«, je rekel tudi pretresljive preroške besede: »Hudobija našega časa je velika … Koliko so jih že usmrtili ob najstrašnejših mučenjih … Morda bomo imeli še hujše čase. Hudobija bo še rastla, to vidimo od leta do leta. Tudi pri nas na Slovenskem je že začela s svojim groznim delom. Upam pa, da vas, možje in fantje, ta hudobija ne bo niti zapeljala niti uplašila, ampak da se boste z vso krepostjo uprli njenemu prodiranju.« Sklenil je: » … tako bomo veliki dočakali velike čase. Zato pa zahtevamo: Povsod Boga in Devica Marija!«

Ko so me prijatelji naprosili, naj bi opisal nasilno smrt katoliškega študenta (takrat so rekli: akademika) Rudolfa Dolinarja, ki so ga malo pred Jegličevim govorom zabodli v pšeničnem polju blizu Prihove, sem nujno povezal Jegličeve besede s to smrtjo, o kateri so takrat obširno razpravljali. Naše vojne in povojne razmere so Dolinarjevo smrt potisnile v pozabo in zaman iščemo njegovo ime v leksikonih in enciklopedijah. Ker bo drugo leto minilo okroglih sedemdeset let od teh dogodkov, je prav, da nekaj več napišem o njih na podlagi takrat objavljenih člankov in omemb v nekaterih knjigah.

Šestojanuarska diktatura v času kralja Aleksandra, katere glavni vodja je bil general Petar Živković, se je sicer končala z volitvami leta 1935, vendar so pristaši obeh strani vztrajali pri zagovarjanju vsak svojega »prav«. Tako so Živkovićevi somišljeniki v Sloveniji v stranki JNS povabili svojega voditelja na obisk, kar so seveda njegovi nasprotniki v stranki JRZ s pomočjo mladine hoteli vsaj ovirati, če že niso mogli preprečiti. Na Kongresnem trgu v Ljubljani so množično protestirali, ko pa se je Živković pripeljal v Ljubljano, so ga na kolodvoru sprejeli s kamenjem in gnilimi jajci. Študentska mladina različnih ideoloških usmeritev, a zavzetih za slovenstvo, se je nato z avtobusi podala na Štajersko, kjer je Živković nastopal.

Med še živimi udeleženci zborovanja na Kongresnem trgu je prof. Janez Gradišnik pred kratkim to opisal v reviji Borec. Poudarja, da so se ob teh protestih tako v Ljubljani kot na Štajerskem združili levičarski in desničarski študentje, ker je vse užalilo Živkovićevo preganjanje slovenstva. Dolinarja je Gradišnik osebno poznal. O njegovi usmeritvi pa je zapisal, da sta bila oba Daničarja (člana katoliškega študentskega kluba Danica), da pa je bil Rudolf »miren, skoraj premiren fant, ki se ni nikamor vmešaval. Prepričan sem, da ni bil Stražar pa tudi krščanski socialist ne, neopredeljen Daničar, prav takšnih je bilo kar nekaj. Da so si ga Stražarji, ko je padel, lastili za svojega, to je bil le političen način.«

V glasilu Stražarjev Straža v viharju so ga po smrti predstavili, da je bil »bivši član konzorcija in zvesti sotrudnik«. Povzeli so njegovo življenjsko pot od Lučin nad Poljansko dolino, kjer se je rodil 22. aprila 1915 kot prvenec v številni kmečki družini, do Ljubljane, kjer je študiral na Državni klasični gimnaziji in bil vedno med najboljšimi. Po odlični maturi leta 1934 se je vpisal na Filozofsko fakulteto, skoraj ves čas študija pa se je sam vzdrževal.

Dne 8. junija 1937 sta se avtobusa ljubljanskih protestnikov vračala iz Maribora, pri Prihovi pa so jih iz zasede napadli Živkovićevi pristaši »z revolverji, bokserji, noži in kamenjem«, kakor je opisano v Domoljubu 16. junija. Nekaj študentov je bilo ranjenih, Dolinar pa se je med napadom preveč oddaljil od skupine in je končno zaboden obležal mrtev v njivi pšenice, kjer so ga našli orožniki in tovariši šele naslednje jutro. Truplo so 11. junija slovesno prepeljali v Ljubljano v Akademski dom, kjer so nato ob truplu molile množice pretresenih obiskovalcev. Pogrebni sprevod je 12. junija po ljubljanskih ulicah mimo Univerze spremil umorjenega v stolnico, kjer je bila slovesna maša zadušnica, ki sta se je udeležila tudi ministra dr. Korošec in dr. Krek ter ban dr. Natlačen.

Pogreb je nato po takratni navadi krenil k Sv. Križu (Žale), kjer je ob grobu spregovoril teološki profesor dr. Lambert Ehrlich: »Do sedaj skoraj neznani akademik Rudolf Dolinar je prelil svojo srčno kri … Izrekam zahvalo tej družini, da nam je dala tako velikega sina … Kje so Lučine? Tam, od koder je [Stran 090] oče ubitega privedel na pogreb svojih devet otrok … Obljubimo, da gremo s tega kraja boljši, bolj plemeniti in moramo misliti, kaj bomo ustvarili velikega za domovino … Vas, akademiki, pa prosim, ko se vrnete v študij, da boste postali veliki in da ne boste srednji. Morate postati veliki.«

V glasilu Straža v viharju so zapisali: »Tvoj grob, dragi, bo naša božja pot, božja pot našega rodu, ki bo k tebi prihajal po moč in tisto ljubezen, ki vse prenese«. Na Dolinarjevem grobu na zelenici med drevesi, levo od glavne poti nasproti italijanskega vojaškega pokopališča stoji visok spomenik z bronasto skulpturo kiparja Franca Goršeta. Blizu tega groba je tudi grob dr. Lamberta Ehrlicha, ki so ga člani Nove Slovenske Zaveze pred leti obnovili. Kdo bi pred njegovim ubojem leta 1942 mislil, da je Dolinarju govoril prav blizu svojega prihodnjega groba?

9.2. Na neki zvezdi stojim

Avtor: Katarina Fistrovič

9.2.1.

Na neki zvezdi stojim,
nežno odeta v plašč
dišečih svetlikanj.
Mislim na Zemljo
s koščkom rožnega vrta
in tvojim utripom.
Na neki zvezdi stojim,
dotikam se tvojega diha
in ti pošljem
srebrno molitev.
France Gorše – Relief na spomeniku Rudolfa Dolinarja na Žalah

Slika 54. France Gorše – Relief na spomeniku Rudolfa Dolinarja na Žalah Narisal Henrik Krnec

10. Po branju

10.1. Nekaj misli ob knjigi prihodnosti, ki je ni bilo

Avtor: Janko Maček

10.1.1.

[Stran 091]

Konec lanskega leta me je prijatelj opozoril na knjigo Vladimirja Kavčiča Prihodnost, ki je ni bilo, češ da v njej med drugim piše tudi o medvojnih in povojnih pobojih, o ljubljanski klasični gimnaziji in o že pokojnem sodelavcu Zaveze Pavlu Kogeju. Kljub njeni obsežnosti – 982 strani – sem se je lotil. Čeprav je pisana kot roman in ima večina oseb in krajev v njej spremenjena imena, za njimi ni težko prepoznati resničnih ljudi in njihove težke poti skozi usodni čas vojne, revolucije in povojnega totalitarizma. Zgodba se začne s prihodom glavnega junaka, ki je pisatelj sam, v Ljubljano in njegovim vpisom na klasično gimnazijo. Preprost kmečki fant se težko poslovi od svoje rodne Podgore in se s težavo vživlja v čisto drugačno okolje. Nekaj podobnega sem doživljal tudi sam, ko sem po letu petinštirideset ostal doma in se šele dvajsetleten redno vpisal v peti razred klasične gimnazije. Pa to niso bile edine težave. Bil sem zaznamovan z vojno in revolucijo in to večkrat ni bilo v prid mojemu študiju.

V stari Grčiji je veljal izrek, da je velika knjiga veliko zlo. Čeprav tudi sam klasik, se avtor romana Prihodnost … na to ni oziral, ampak na koncu debele knjige dodal še razpravo dr. Helge Glušič Neminljive pokrajine spomina, kjer najdemo pregled njegovega celotnega opusa in tega zadnjega romana. Glušičeva je prepričana, da je roman Prihodnost, ki je ni bilo izjemno literarno besedilo, ki »obravnava čas vojne in nekaj let po njej z močno zavestjo o neločljivosti tragične razsežnosti medčloveškega razkola.«

V kratkem sestavku je seveda nemogoče obravnavati celotno vsebino obsežnega romana, zato se bomo omejili na nekatere like in dogodke, ki se nam zdijo posebno važni, ki se v tem in onem razlikujejo od našega vedenja o tistem času. Zgodovinski roman nikakor ni samo literarno delo, ampak prinaša tudi marsikatero zgodovinsko sporočilo. Ko avtor razmišlja o svojem času in o »prihodnosti, ki je ni bilo«, spodbuja k razmišljanju tudi nas. Nekatere osebe in dogodki obravnavanega časa so bili pač taki, da bodo še dolgo vzbujali pozornost, kadar in kakorkoli že bodo omenjeni.

10.1.2. Celovška cesta

Prvi del romana nosi naslov Celovška cesta. Na Celovški cesti št. 42 je namreč Danijel leta 1945 ob prihodu v Ljubljano dobil prvo stanovanje. Tu se je prvič srečal z meščani in njihovimi navadami, tu je tudi spoznal sodnika Ludvika Grdena, ki ga je uvedel v temelje marksizma, saj je verjel, da je to predpogoj za uveljavitev v novi družbi.

Prvi dan pouka se je Danijel s tesnobo odpravil na gimnazijo. Skrbelo ga je, ali bo sploh lahko sledil pouku. V mislih je bil še vedno v Podgorju. Očeta že nekaj časa ni bilo doma. Od novega leta se je zdravil na Golniku in v začetku maja nenadoma izginil. Slišati je bilo, da so celo bolnišnico preselili v Salzburg. In stric Viki? Že ko ga je prvič videl kot partizana, komaj nekaj mesecev po njegovem pobegu iz nemške vojske, je začutil do njega zaupanje. Kmalu po koncu vojne se je Viki spet oglasil in povedal, da »njegova enota straži veliko ujetniško taborišče Švabov, ki so jih zajeli ob kapitulaciji, in belčkov, ki so jih vrnili s Koroške. Čas obračuna je. Vse jame so polne trupel. A zrak je vroč in tudi živo apno ne pomaga. V neki jami so se trupla tako napihnila, da so se začela zrivati na površje. Kri se je pomešala z vodo, da je potok tekel krvav, in te vode se še živina ni več pritaknila. Treba je bilo jamo odpreti in trupla spraviti ven, pokopati v manjše grobove. Ta naloga je doletela prav njega. Med nemškimi ujetniki so se našli prostovoljci, ki so jim za nagrado obljubili prostost. Delo so opravili, a obljube jim seveda niso mogli izpolniti. Kdor je videl, kar so videli oni, mu je treba zapreti usta. Zavedali so se, kaj jih čaka. Dajali so mu slike svojih družin, otrok in žena, pisali nanje naslove in ga prosili, naj jih obvesti, kaj se je zgodilo. Če ne bi imeli smole, da so se znašli ob belčkih, bi odnesli celo kožo, saj so konec vojne dočakali živi … Ni bilo razloga, da jim ne bi obljubil, kar so želeli. Ko pa se dnevi odmikajo, ni več čisto prepričan, da bi moral obljubo tudi izpolniti. Za svojce je bolje, če ostanejo v negotovosti. Pogrešanih je na stotisoče, naj ostanejo pogrešani še oni. Upanje, da so morebiti še živi, bo trajalo leta. Takšno upanje pa je še vedno boljše od resnice.« (str. 25)

Ko se je Danijel nekega jesenskega opoldneva vračal iz šole na Celovško, ga je ustavil mlad človek v novi oficirski uniformi z lilastimi rombi na ovratniku in se predstavil: »Zidar.« Danijelu se je takoj odprlo in kot v filmu so se mu [Stran 092] v spominu zvrstile slike majskih dogodkov. Sosedov Vine mu je povedal, da se Nemci in domobranci odpravljajo na Koroško in on jim bo s parom konj peljal nahrbtnike ter drugo opremo. Naj gre še Danijel z njim, da se bosta po opravljenem prevozu s konji in vozom laže vrnila. Danijel se je res pridružil. Prvi dan so se ustavili pri kozolcih onkraj Žabnice. Preden sta fanta zaspala, je Danijela iz teme nekdo pritajeno poklical. Bil je stric Viki in z njim še en partizan. Naročila sta jima, naj po poti vse skrbno opazujeta, in ko se bosta s konji in vozom vrnila, naj v Škofji Loki poiščeta kapetana Zidarja in mu poročata. Po srečni vrnitvi s Koroškega sta ga res našla na milici v Škofji Loki. Veliko vprašanj jima je postavil. O begunskem taborišču in o razmerah v njem je vedel skoraj več kot onadva. »Posebej ga je zanimalo, ali sta morebiti prisostvovala dogodku pred tunelom, ko so domobranci celo uro preprečevali vstop vanj, z izgovorom, da se bo zrušil strop. Nastala je nepopisna gneča, ker so od zadaj s konjskimi in volovskimi vpregami brez prestanka rinili naprej, tisti spredaj pa se niso dali prepričati, da bi pot nadaljevali po strmih serpentinah proti vrhu prelaza. Tudi onadva se ne bi odločila za kaj takega, pa tudi žandarji, katerim sta vozila prtljago, so temu odločno nasprotovali. Gori je neprestano pokalo, kar je pomenilo, da je prelaz že v partizanskih rokah in da so tudi tisti, ki so branili prehod skozi tunel, bili del njih. Nenadoma pa kot da je neki višji esesovec spregledal prevaro in past. Brez opozorila je z brzostrelko pokosil nekaj domobranskih stražarjev, drugi so pobegnili više v gozd k partizanom, kot je bilo mogoče že vnaprej pričakovati.« (str. 45)

Oznovec Zidar je torej sedaj sredi Ljubljane stal pred Danijelom in mu govoril, da so našli očeta v neki vojaški bolnišnici pri Salzburgu. Lahko se vrne domov, vendar bo moral povedati, kaj je doživel, in dokazati, da se ni izmikal mobilizaciji. Danijel zaradi tega ni imel skrbi, saj je vedel, da je tudi partizanski zdravnik ugotovil, da je bil oče zares bolan. Vedel je pa tudi, da so tisto leto nekateri iz Podgorja in okolice veliko pretrpeli, čeprav niso bili krivi. »Frlečev je bil pri belih komaj teden dni, preden so odšli na Koroško. Vrnil se je z ostalimi, izpustili pa so ga šele po štirih mesecih, čeprav je bil star komaj sedemnajst let. Vovšarjev je soseda prestregel malodane pred domačo hišo, ga odpeljal v bližnji gozd in ga ubil. Slišali so strel, fanta ni bilo od nikoder, njegovega groba pa še vedno niso našli. Tonetu iz Volake so očitali, da je med vojno oropal padle na Blegošu; ponoči so prišli ponj oboroženi mladinci in za njim je izginila vsaka sled.« (str. 56) V otroških letih je bil Danijel zelo navezan na maminega očeta Martina, ki je že več kot dvajset let bil vdovec. Nekajkrat je poskušal najti novo življenjsko sopotnico, pa ni imel sreče. Še najbolje mu je menda kazalo pri Kumrovci na Hotavljah. Bila je lastnica velike kmetije in Martin ji je bil všeč, toda poroki je nasprotoval sin in hčere. Ko je prišla vojna, je Kumrovca »fanta obvarovala pred rdečimi, ne pa pred belimi. Ti so ga poiskali v njegovem skrivališču in odpeljali s seboj. Ob koncu je šel z njimi na Koroško, ko pa se je vrnil, so ga prvo noč še videli na škofjeloškem gradu, potem pa nikoli več. Ko je mati zvedela, da je končal v Bodoveljski grapi, je kmalu umrla. In nihče ni trdil, da je umrla od žalosti. Bila je preveč ponosna, da bi jo kazala ničvrednežem, je ob neki priložnosti presodil ded Martin.« (str. 61)

Nekaj tednov po koncu vojne se je v Podgorju spet oglasil stric Viki. »Ivana«, je rekel, »veš koga imamo v Loki? Vse belčke, tudi Kamničarjeva sta zraven«. »O moj Bog«, je vzkliknila mati, »ali našega trpljenja še ne bo konec?« »Bo, bo«, jo je potolažil stric. »Nikoli več ju ne bo v Podgorje.« Zidar ali nekdo drug je kasneje omenil, da se je bil tedaj Viki iz Podgorja odpeljal naravnost v Loko na grad, dal poklicati Kamničarjeva dva in ju brez besed ustrelil kar na dvorišču. Drugi so svoje žrtve odpeljali vsaj v bližnji gozd, jih še pretepali in pokončali še na kakšen drug način, ne le s streli. Viki pa je z njima opravil na kratko. (str. 173)

Zakaj so imeli Danijelovi domači, zlasti mama, tak odpor do Kamničarjevih, saj so bili nekoč z njimi dobri sosedje, celo prijatelji. Kamničarjevi so veljali za verno družino in vsi trije sinovi so bili člani Fantovskega odseka. Ded Martin in stari Kamničar sta oba nekoč bila avstrijska vojaka in sta še znala nemško. Žandarji so se oglašali pri enem in pri drugem, verjetno tudi zaradi srečanja z dekleti, kot sta bili Danijelovi teti Pavla in Ančka. Ko so partizani aprila 1942 sredi vasi napadli nemški avto in pobili nekaj financarjev, se je vse spremenilo. Nemci so vzeli sedem talcev, med njimi Kamničarjevega Pavla, in jih postrelili v Gabrku. Za izdajo talcev so partizani obdolžili Martinovi hčeri, ki niti besede nista znali nemško. Obsodili so ju na smrt. Najprej so neke noči skozi okno vrgli bombo, ki pa ni dosegla svojega namena. Drugič so prišli v hišo in ju ustrelili. Ded Martin, še bolj pa Danijelova mati Ivana sta bila prepričana, da so za smrt obeh deklet krivi Kamničarji. Kamničarjeva fanta sta kasneje postala domobranca in maja 1945 končala svojo pot na škofjeloškem gradu. Danijel pa je, čeprav še [Stran 093] otrok, na prigovarjanje strica Vikija, da mora nekaj narediti, da ne bodo ubili še deda in starše, postal skojevec in partizanski kurir.

Čakajoč na Parke

Slika 55. Čakajoč na Parke Mirko Kambič

Ko so vodilni mladinci na šoli zvedeli za njegovo medvojno udejstvovanje, so ga pritegnili v svoj krog. Igor in Jure, sinova partizanskega zdravnika, ki je izhajal iz Poljanske doline, sta ga celo vabila na svoj razkošni dom, on pa se v meščanskem okolju ni dobro počutil. Le kakšen socializem je to? Ob koncu prvega šolskega leta je imel Danijel dve nezadostni oceni: iz latinščine in matematike, zato ni šel v mladinsko delovno brigado na progo Brčko–Banoviči, ampak domov v Podgorje, kjer se pa ni dobro počutil. Oče, ki se je vrnil iz Avstrije, je sedaj doma čevljaril. Mati je poleg gospodinjstva skrbela za nakup vsega potrebnega za čevljarsko delavnico. Danijel je bil večinoma sam, posebno noči so mu bile dolge in neprijetne. S spanjem je namreč imel težave že od dvainštiridesetega. »Spal je pri tetah, ko so v spalnico vrgli bombo. K sreči jo je zadržala zavesa, bomba je zdrknila ob njej na tla in eksplodirala kakšen meter stran od postelj, v pravšnji oddaljenosti, da je večina ubijalskih delcev udarila mimo, v strop. Namen je bil jasen, pobiti celo družino. Tej sodbi ni bilo mogoče ubežati, temveč le čakati in upati, da se ne ponovi. Ded Martin je sicer okna zastavil z debelimi plohi, a to ni pomenilo, da se smrti lahko izognejo. Čakali so jo vsako noč, celo poletje, od večernega mraka do jutranjega svitanja. Šele tedaj so lahko zaspali. (str. 168) Sedaj je Danijel spal v zgornji kamri, precej visoko od tal, toda kljub temu se mu je dozdevalo, da leži v pritličju in da ga iz sadovnjaka opazujejo tuje, sovražne oči. Sredi spanja ga je vrgel pokonci oglušujoč pok z močnim bliskom bele svetlobe. V hipu je bil buden. Otipal se je, da bi ugotovil, koliko ran je dobil. Pomislil je, da so bile le sanje. Temu je nasprotoval vonj po ekrazitu in dim, bilo [Stran 094] je natanko tako kot prvič. Potem je čakal, da bo atentator tudi prišel k oknu in posvetil v notranjost, kot je takrat. Buden je čakal na prvi jutranji svit, ko je lahko ugotovil, da je pod nedotaknjen. Dvainštiridesetega je bil na površini celega metra razkrojen na trske in iz odprtine je pesek še več dni smrdel po ekrazitu. (str. 170)

Pred koncem počitnic je Danijel še obiskal strica Vikija, ki je bil doma na Dobračevi na okrevanju. Bil je spremenjen, da ga je komaj spoznal. Kaj vse je prestal v zadnjem času pri zasledovanju obveščevalcev in diverzantov: potikanje po neznanih gozdovih, noči brez spanja, vremenske neprilike. Pobijanje v boju je okusil že na fronti, vendar je mnogo teže pobijati nemočne ujetnike. »Ko vidiš pred seboj te bedne stvore in se zavedaš, da bi bil med njimi lahko tudi ti sam, te zaboli želodec in te mine veselje do življenja. A ne moreš izstopiti, ne moreš reči: Jaz se ne grem več, meni je tega dovolj. In čeprav tvoj nadrejeni čuti enako kot ti, ne more nič spremeniti, vojaški stroj dela naprej.« (str. 197) Vse to je Vikija tako izčrpalo, da je zbolel. V vojaški bolnišnici so mu sicer telo pozdravili, duše pa ne. Poleg tega je narobe to, da je bil v nemški vojski. Menda je pravilo, da v državni varnosti ne more delovati človek, ki je bil kdaj v zvezi s sovražnikom. Saj si vendar ni sam izbral nemške uniforme, v njihovo vojsko je šel prisiljen. Ko je končno prebegnil k partizanom, se je prostovoljno javil v jurišni bataljon, pa so sami odločili, da je bolj potreben v obveščevalni. Sedaj pa ne more napredovati v višji čin kot nekdanji njegov tovariš Zidar.

Ko je bil Danijel spet v Ljubljani in so bili tudi popravni izpiti že za njim, je na materino prošnjo šel obiskat očetovo žirovsko znanko Nežko, ki je služila za deklo pri tovarnarju Remicu. Spomnil se je, da je bil tovarnarjev sin spomladi petinštiridesetega poveljnik domobranske postojanke v Dolenji vasi. »O njem so pravili, da je pogumen in v spopadih s partizani tudi nevaren. Ljudski glas ga je označeval za enega od tistih, ki se borijo za vero in proti komunizmu. Zato so ga po vrnitvi s Koroške, ko se je na loškem gradu znašlo tudi vse domobransko moštvo dolenjevaške postojanke, ubili že prvi večer. Domači terenci, trije ali štirje, so šli na grad, izbrali najbolj razvpite domobrance, jih zvezali po dva in dva skupaj in za prvim ovinkom blegoške ceste v prvem mraku tudi postrelili. Stric Viki je o tem vedel neverjetno veliko podrobnosti. To sicer ni bilo splošno znano in ljudje so še vedno bili toliko preplašeni, da o likvidacijah niso upali govoriti, zato tudi ni bilo nobene bojazni, da bi bila Nežka zvedela v Žireh ali na Dobračevi.« (str. 234)

10.1.3. Različni prijatelji

Nekega poznojesenskega dne je Danijela v bližini Delavskega doma spet čakal Zidar. Tokrat je nosil elegantno civilno obleko. Pohvalil je njegovo prizadevnost pri učenju marksizma in povprašal po novicah iz Poljanske doline in o razmerah v šoli. Nazadnje mu je dal telefonsko številko z naročilom, naj ga pokliče, če bo kaj novega.

Priti v nedeljo zjutraj v šolo je bilo nenavadno, vendar je Danijel ob dogovorjeni uri čakal pred vhodom. Kmalu so se mu pridružili še Jure, Stane in tovariš Virtič. Stane je imel ključe in odšli so naravnost v ravnateljevo pisarno. Virtiča je Danijel poznal le po videzu, slišal pa je, da je član četrtnega odbora in da dela za Ozno. Lotili so se medvojnega arhiva. Virtič je pojasnil, da je treba poiskati kopije ovadb, ki jih je takratni ravnatelj pošiljal okupatorski in domobranski policiji. Te so potem dijake zasliševale in mnoge poslale v koncentracijska taborišča. Vse sumljive papirje je Virtič spravil v svojo aktovko, ostale so pa zložili nazaj v omare. Na četrtnem odboru jih je že čakala malica, najprej pa so vsi podpisali izjavo, ki jih je zavezovala k molku.

Čez nekaj časa je Danijel dobil vabilo, naj se zglasi v Slaviji. Vedel je, da Ljubljančani to ime izgovarjajo pritajeno in bolj s strahom kot s spoštovanjem, saj je bilo znano, da ima v njej svoj sedež Ozna. Brez posebnega uvoda mu je Zidar povedal, da po vaseh v Poljanski dolini hodijo neznani ljudje, tudi oboroženi. Kdo bi to lahko bil? Če bi Danijel odšel za nekaj dni v Podgorje, bi lahko za vsako hišo posebej ugotovil, kaj se je zgodilo z njenimi predvojnimi prebivalci. Kateri so mrtvi in kateri so morda še živi. Bil je ravno konec semestra, zato ni bilo nič nenavadnega, da se je Danijel pojavil v domačem kraju. Kmalu je ugotovil, da iz bližnje okolice od tistih, ki so nosili uniforme, ni skoraj nikogar več med živimi. Podobna situacija je bila tudi v sosednjih vaseh. Ko je pa nekega deževnega jutra zgodaj vstal, je našel na domačem dvorišču sledove vojaških čevljev. Mati ga je sprva prepričevala, da se mu le dozdeva, nato pa priznala, da se je ponoči oglasil Jelovški Janko, brat njene vrstnice Veronike. Lani, ob prvi povojni birmi, je bila mati Ivana botra njeni hčeri. Janko je bil v nemški vojski in ob koncu vojne na Koroškem. »Ko je slišal, da rdeči vse od kraja pobijajo, si ni upal domov. Pridružil se je [Stran 095] tistim, ki niso odložili orožja in sedaj delajo na tem, da bi rdeče pregnali.« (str. 309) Danijel je dopovedoval materi, v kakšno nevarnost se je podala. Govoril je tudi z očetom, ki pa je verjel, da se Janko ukvarja s švercom, in omenil, da so že prejšnje leto govorili o četnikih, ki so se menda potikali okrog Treh kraljev in je bil z njimi tudi major Virant. Na Danijelova svarila je oče odvrnil, da mu vedno lahko naprtijo, kar hočejo. »A kaj bi imeli od tega. Kjer ni bilo nič, se na koncu izkaže, da ni bilo nič.« Danijel bi mu rad povedal, da so s takšnimi, ki so podobno mislili, napolnili kar nekaj kraških brezen in še kakšne protitankovske jarke povrhu. (str. 317)

Vojna

Slika 56. Vojna

Zidar se ob Danijelovem poročilu ni vznemiril in hladen je ostal tudi tedaj, ko ga je ves razburjen spet poiskal v Slaviji. Tisto jutro je namreč prihitela v Ljubljano mati Ivana in povedala, da je Jelovški ves besen spet bil pri njej. Povedal je, da so jih odkrili. Če se izkaže, da se je to zgodilo zaradi Jankove lahkomiselnosti, bo plačal z glavo. Zvedel je tudi, da je bil Danijel doma in obiskoval okoliške vasi. Ko je Zidar vse to slišal, se je hitro odločil in Danijelu izročil pištolo, ki naj jo vedno nosi s seboj, tudi v šoli pri pouku. Nedolgo zatem so časopisi poročali o zajetju majorja Viranta in njegovih sodelavcev. Danijel je takoj pomislil na Jelovška. Hotel je preizkusiti pištolo, ki jo je dobil od Zidarja. Izkazalo se je, da je neuporabna, ker ima odpiljeno konico udarne igle. Torej ga je Zidar prevaral. Spet je šel v Slavijo, položil neuporabno orožje na Zidarjevo mizo in z muko izdavil, naj nanj ne računajo več. Le dva dni kasneje pa je s Peto ljubljansko mladinsko brigado odšel gradit progo Šamac–Sarajevo.

Že med vožnjo v preperelem živinskem vagonu je Danijel pobliže spoznal dva nova znanca: Jožka Gorjana in Pavla Komelja. Oba sta prišla na gimnazijo med letom in mladinska organizacija je bila na njun prihod posebej opozorjena. Gorjan je izhajal iz belokranjske kmečke družine, ki je s težavo preživljala kopico otrok. Za njegovo šolanje je poskrbel župnik in ga poslal v Marijanišče. Za njim je prišel v Ljubljano še brat in se zaposlil pri podjetju Slovenija ceste, kjer pa so ga kmalu obtožili poneverbe in je zato zbežal v Italijo. Jožka so zaradi tega vrgli iz šole. Tedaj se je pa zaposlil pri bratovem podjetju in delal samo za hrano, da bi poravnal škodo, ki jo je povzročil brat. Med gradbeniki je kmalu veljal za vzornega mladinca. Stanoval je v samskem domu in kot štipendist gradbenega podjetja se je spet vpisal na gimnazijo. V delovni brigadi je bil komandir čete, pri vsakem delu neumoren in vsem za zgled.

[Stran 096]

Pavel Komelj je že s svojo postavo vzbujal pozornost, bil je med največjimi v brigadi. O njem so vedeli, da je bivši domobranec, ki so ga kot mladoletnika izpustili iz teharskega taborišča in se je potem celo leto udeleževal prostovoljnih delovnih akcij. Vedeli so tudi, da piše pesmi. Zelo se je izkazal nekega popoldneva, ko je gradbišče zajela nevihta in poleg druge škode tudi potrgala električno napeljavo. Ko so se po nevihti vračali na delo, je Jožka, ki je bil nekaj korakov pred drugimi, nenadoma vrglo v zrak, nato pa je obležal kot mrtev. Nekaj brigadirjev je že planilo, da bi ga z rokami potegnili nazaj, toda Pavle jih je z glasnim krikom zaustavil. On edini se je zavedel, da je bila žica pod napetostjo. Zgrabil je prvo bluzo, ki mu je prišla pod roke, jo vrgel na Jožka in ga šele potem premaknil od nevarne žice. Toda fant je še vedno negiben ležal na zemlji. In spet je edino Pavle vedel, kaj je treba storiti. Z umetnim dihanjem ga je čez nekaj trenutkov spravil k zavesti. Ta dogodek je še poglobil odnos, ki so ga imeli do Jožka. Danijelu se je zdelo, da mora biti do njega obzirnejši in bolj popustljiv kot do drugih, vendar je hkrati slutil, da o njem ne vedo vsega, kar bi se dalo vedeti. (str. 374)

Kak teden pred zaključkom delovne akcije je bila v Sarajevu velika parada, ki so se je udeležili le izbrani brigadirji, med njimi tudi Pavel Komelj, medtem ko sta Danijel in Jožko ostala v taborišču. Ko so se drugi zvečer vrnili, Pavleta ni bilo, pač pa sta prišla dva miličnika, prebrskala vse njegove stvari, jih stlačila v nahrbtnik skupaj z dvema zvezkoma in odnesla. Danijelu ni šlo v glavo, kaj imajo miličniki opraviti s Pavletom, Jožko je pa zmignil z rameni in rekel: »Pavle kot Pavle. Saj ni prvič. Lani se je zgodilo enako. Aretirali so ga in je nekaj tednov presedel v zaporu v Zenici. Zakaj in za kaj? Ker je še vedno sumljiv. Pošten brez primere, a odkrit in nepreviden. Zavzema se za poštenost in za pravičnost in vsakdo, ki ve, da je bil belogardist, takoj pomisli, da gre za sovražno propagando. Pavle nima v mislih nič takega, a kako naj to dopove ljudem, ki jih je vojna prizadela in so še vedno bolestno sumničavi. Če so ga izpustili iz Teharij, se ve, da ni imel umazanih rok. Tudi mladoleten je še bil. Mar Danijela niso obvestili s strani mladinskega komiteja, da so na zavod dobili dva problematična tipa – lemenatarja in belogardista? On, Jožko, pa je lemenatar prav toliko, kot je Pavle belogardist.« (str. 381)

Po odhodu miličnikov je bil Danijel zaskrbljen, kaj bo s Pavletom, toda Jožko ga je potolažil, da zanesljivo ne bo nič hudega, ker je on edino pesem, ki bi mu lahko škodovala, že popoldne iztrgal iz zvezka in spravil v žep. Zakaj je to naredil? Iz skrbi za Pavleta. Ker verjame vanj in se boji, da bi miličniki pesem napačno razumeli kot sovražno oblasti. Nasprotno tistemu, kar o sebi zatrjuje Pavle. Na splošno vsi mislijo, da je o ljudeh, ki so pod nadzorom, o katerih zbira podatke Ozna, treba poročati samo slabo. Prepričani so, da to od njih pričakujejo in tako tudi delajo. A je po tej poti mogoče storiti tudi veliko dobrega. Danijel bi rad še kaj vprašal, pa ga je neki čut opozarjal, naj molči, saj Jožka premalo pozna. (str. 387)

Pavle, Jožko in Danijel so se srečevali tudi pri literarnem krožku na klasični gimnaziji, ki ga je vodil Jožko. Pavle je bil najstarejši član in znan kot pesnik, zato mu je bilo ponujeno, da postane predsednik krožka, pa ni sprejel. Rekel je, da je vesel, ko pri dvajsetih letih znova začenja svoje življenje. Nekoč je Danijelu pripovedoval o svojem domobranstvu. Ko je postal domobranec, se je prostovoljno javil v posadko oklopnega vlaka, ki je vozil proti Kočevju. Sovražnika je videl le izjemoma, mrtvega ali ujetega. Ko je zapokalo, je bilo že prepozno za ukane. Oklopni vlak ni bil pravi oklopnik, sestavljalo ga je nekaj živinskih vagonov, zaščitenih z jeklenimi ploščami in ozkimi strelnimi linami. Pred seboj je potiskal prazno drezino, ki bi sprožila morebitne mine. Toda partizani so postavljali tudi mine, ki so jih sprožili z avtomatskim sprožilcem. Te mine je bilo treba odkriti, preden je vlak zapeljal nanje. To je lahko storil le živ človek, ki je šel po progi pred vlakom in po znamenjih med nasutim peskom odkrival skrito razstrelivo. Ponoči si je moral svetiti z laterno ali z baterijo in je bil od daleč vidna tarča partizanskih zased. Pavle je to nalogo opravljal šest mesecev, a se mu ni nič zgodilo. Ko je Danijel to poslušal, je nehote pomislil, ali je Pavle res pravi tovariš zanj. Rad bi ga vprašal, kaj misli o Jožku Gorjanu. Toda na kateri strani je Pavle v resnici? Kdo ga nadzira in zakaj? Delata z Gorjanom skupaj ali vsak zase? (str. 395)

Življenjska nuja je stkala še eno vez, ki je povezovala Danijela, Jožka in Pavla. Odkar se je Danijel preselil iz privatnega stanovanja v učiteljski dom, je moral redno plačevati vzdrževalnino. Ko je zaškripalo pri štipendiji, so nastale težave. Pavle je to opazil in našel izhod. V noči od sobote na nedeljo naj se pridruži skupini za razkladanje premoga v železniški kurilnici. Delo je sicer umazano in naporno, vendar razmeroma dobro plačano. Danijel je ponudbo sprejel in bolj iz solidarnosti kot iz potrebe se je pridružil še Jožko. Trije so bili kar dobra skupina in zaslužek prve delovne noči je bil boljši, kot so pričakovali.

[Stran 097]

Čez nekaj časa je Jožko pritegnil Danijela k srednješolskemu odboru, ki ga je bil ustanovil pri mestnem mladinskem komiteju za pomoč slabo preskrbljenim ljubljanskim srednješolcem. Napisali so več kot sto pisem in jih razposlali sindikalnim organizacijam in upravam večjih delovnih organizacij. Vsaka pomoč je bila dobrodošla: brezplačno stanovanje v samskem domu, boni za prehrano v menzi in seveda tudi denar. Danijel je dvakrat tedensko pomagal Jožku pri delu odbora in tako dobil nekaj sredstev za preživetje, da mu ni bilo več treba razkladati premoga na železniški postaji. Samo Pavle se je še preživljal na ta način. Jožko mu je sicer ponudil pomoč srednješolskega odbora, vendar jo je Pavle »iz znanih razlogov« odklonil. (str. 335 )

Nekoč pa je Pavle vendarle prosil Danijela za pomoč. Tedaj je že imel za seboj prvi letnik psihologije in grozila mu je prepoved vpisa v drugi letnik. Partijski sekretar na fakulteti je namreč ocenil, da ima psihologija dela, za katero se je Pavle odločil, v organizaciji dela in v oblikovanju družbenih odnosov preveč odgovorno nalogo, da bi jo mogli zaupati nekomu, ki je bil v odločilnih trenutkih zgodovine na nasprotni strani. Bivši belogardisti so potencialni nasprotniki socializma in naloga partije na fakulteti je, da ne dovoli, da bi se vtihotapili na odgovorna mesta v družbi. Danijelu je bil Pavle na svoj način blizu, čeprav je prihajal z nasprotne strani. Kar precej stvari sta imela skupnih, vendar se je pa tudi vedno znova izkazalo, da medvojne pripadnosti nasprotnima taboroma ni mogoče povsem pozabiti. Danijel ni skrival, da okleva. Vprašal je Pavla, kako mu lahko pomaga. Bil je skojevec, ga je spomnil Pavle; mimo tega tudi sekretar ne bo mogel. Seveda če misli, da si zasluži njegove pomoči, da sme doštudirati, čeprav je bil belogardist. Danijel se je zavedal, da s posredovanjem za Pavla veliko tvega, vendar se je odločil za tveganje in uspel. Pavletu so dovolili nadaljevanje študija. (str. 356 )

Neko jutro je Danijel prišel zgodaj v šolo. Na spodnjem hodniku je opazil nekaj napisov kot Živela demokratična mladina Slovenije, Postani član demokratične mladine in podobno. Vedel je, da to ne pomeni nič dobrega. Napise so takoj odstranili in naslednji dan so tudi Danijela poklicali na sestanek, ki ga je vodil Virtič. Bil je zelo resen: Kako je mogoče, da se je reakcija prav na klasični gimnaziji tako okrepila? Tu so že med vojno ovajali okupatorjem, zahrbtno in izdajalsko obračunavali s svojimi nasprotniki in jih izročali okupatorskim in domačim rabljem. Kje je budnost in razredna zavest mladincev? Razredni aktivisti naj pretehtajo vsakega dijaka posebej, kdo je možni nasprotnik socializma … (str. 490 ) Kmalu po tem sestanku je dobil Danijel pisno vabilo, naj se določenega dne oglasi na Gledališki 11, v stanovanju številka 10. Hitro se mu je posvetilo, da ga spet išče Ozna. Sprejel ga je neki mlajši, eleganten pa nič kaj prijazen tovariš. Spraševal ga je o razmerah na gimnaziji. Danijel lahko hitro ugotovi, kdo so člani sovražne organizacije. Verjetno starejši dijaki iz družin političnih nasprotnikov. Naj Danijel o vsem razmisli, naj se odloči, ali hoče sodelovati, in v kratkem se bosta spet videla.

Križani

Slika 57. Križani Henrik Krnec

Danijel je res razmišljal, toda širše, kot mu je bil naročil elegantni tovariš. Zakaj se je razšel z materjo? Ker ni odobraval njenega odnosa do okolice in do sprememb, ki jih je prinesel čas. Mati mu zameri, da noče hoditi v cerkev. Kaj bi šele bilo, če bi vedela, da je bil skojevec. Sovražila je partizane in se ni zavedala, da je njihovo nerazumevanje povzročila sama. V svojih sodbah je bila pristranska in brezobzirna. Ni se zavedala, da so besede ubijale, [Stran 098] požigale domove in izganjale ljudi v taborišča. Uprl se ji je in hotel hoditi svojo pot z ljudmi, ki so se borili in trpeli za druge. A ti ljudje mu ne zaupajo, vztrajajo, da je enak svoji materi in ga hočejo izkoriščati proti drugim, da bi izdajal, da bi v nesrečo spravljal druge, da bi delal prav tisto, čemur se je uprl. Niso se borili za svobodo, temveč za oblast. Dokler so bili žrtve, so častili poštenost in načelnost, ko so sami na oblasti pa lažejo in varajo druge. Kako se vse spreobrača v svoje nasprotje! (str. 500) Ni še minil en teden, ko so Danijela ponovno klicali na Gledališko 11. To pot ga je pričakal neki starejši oznovec, že na pogled neprijazen in zadirčen. Očital mu je prijateljstvo s Komeljem. Zakaj ne pokaže s prstom na tri kulturnike, ki jih pozna od literarnega krožka? Zadnji trenutek je, da se odloči …

Ko je potem neko jutro navsezgodaj Ozna aretirala one tri dijake, ki naj bi bili povezani s tujo vohunsko organizacijo in po hodnikih pisali parole, je v šestem razredu nastal nemir. Ravnatelj je zato sklical celo šolo v dvorano v drugem nadstropju in imel dolg govor: o materah, ki še žalujejo za sinovi in hčerami, katerih kosti trohnijo po gozdovih ali so bile upepeljene v nacističnih krematorijih, in o brezvestnežih, ki danes omalovažujejo vse te bolečine in žrtve. Dijaki so mu pritrjevali z glasnim vpitjem in topotanjem po tleh. On pa je govoril še o klerikalni vzgoji, ki je ljudem vsiljevala lažne vrednote ter jih popolnoma deformirala, in o socialistični morali, ki daje povsem nekaj drugega. Zaključil je z mislijo, da je vsako popuščanje razrednemu sovražniku nova krivica napram delavskemu razredu in vsem njegovim žrtvam. Danijel je pozorno poslušal, vendar ga ravnatelj ni navdušil. Globoko v sebi je namreč čutil, da je vse to potrebno zato, da bodo nekoga zatolkli. (str. 558)

Na poti iz šole se je Danijel tisti dan pogovarjal z Jožkom Gorjanom. Bil je začuden, ko je videl, da je Jožko one tri obsodil že tedaj, ko Demokratične mladine še ni bilo nikjer. Kje je vendar dobil podatke o njih? Edina možnost je bila Ozna. Gorjan je bil za Danijela nerazrešljiva uganka, a vsekakor nevarnejši od Pavleta. Bil je že skoraj v lemenatu, pa se je nenadoma z vsemi močmi zagnal v socializem. Ni mu mogel zaupati. Celo tisto o škodi, ki jo je hotel popraviti za bratom, je bilo izmišljeno. Danijel ga je spremljal v Foggio, kot da gresta prepričevat brata, naj se vrne, a je bil zraven le za videz. V resnici je Jožka poslala Ozna, da bi poročal, kaj se dogaja v taborišču, kdo so begunci iz Slovenije in kaj nameravajo. (str. 570)

V času bivanja pri Mokorelovih na Celovški je Danijel spoznal inženirja Mirana, ki je bil zaposlen v Strnišču kot strokovnjak za montažo parnih strojev. Od njega je zvedel za tamkajšnje razmere. Tovarno aluminija v Strnišču so namreč gradili kaznjenci in gradbišče je bilo delovno taborišče s posebnim režimom. Kaznjenci, s katerimi je delal, so bili obsojeni na družbeno koristno delo, ne da bi sodišče sploh kdaj videli. Celo tisti, ki so dobili po dve leti družbeno koristnega dela, niso vedeli, ali je kazen dokončna. Kadarkoli so hoteli, so jih lahko kaznovali znova in nekateri od njih so dejansko bili na prisilnem delu že tretje leto. Gradnja tovarne je pravzaprav veljala za tajnost, še posebej skrivnostno je pa bilo taborišče ob njej, saj celo z delavci, ki jih je Miran srečeval vsak dan, ni smel imeti nobenega stika. (str. 616)

10.1.4. Zaključek

Čeprav so izbrani odlomki in povzetki iz romana Prihodnost, ki je ni bilo, že sami po sebi dovolj zgovorni, naj jim dodamo še nekaj misli in vprašanj, ki so se nam porodila ob branju. Takoj na začetku zazija pred nami Brezarjevo brezno z vso svojo realnostjo in grozo. Nemški ujetniki, ki so reševali problem tega brezna, so potem tudi sami postali njegove žrtve. Danijelov stric Viki, ki je imel z njimi opravka, jim je obljubil, da bo o njihovi usodi obvestil svojce, kasneje je pa spoznal, da je bolje, če ostanejo pogrešani. »Pogrešanih je na stotisoče. Upanje, da so morebiti še živi, bo trajalo leta in takšno upanje je še vedno boljše od resnice.« Težko bi rekli, da je bilo tako upanje tudi motiv za tabuiziranje povojnih pobojev domobrancev. Glavni namen je bil izbrisati jih iz spomina. Če se petdeset, sto let o njih ne bo govorilo, če njihova imena ne bodo nikjer zapisana, bodo za vedno izginili. Po petdesetih letih končno vemo, da se ta račun ni izšel.

Ko se Danijel in njegov prijatelj Vene po povratku s Koroškega oglasita pri oznovskem kapetanu Zidarju, jima pove tudi zgodbo o dogodku pred ljubeljskim tunelom v času velikega eksodusa. »Domobranci« so z orožjem preprečevali vstop v tunel, češ da se bo zrušil strop, dokler ni od nekod prišel nemški oficir, ki je spregledal ukano, in z brzostrelko pokosil nekaj stražarjev, ostali pa so zbežali navzgor k svojim, ki so že imeli v rokah prelaz. Tisti »domobranci« so namreč bili preoblečeni partizani. O razmerah pri tunelu v tistem času je znanih več pričevanj, pa nobeno ne pozna tega dogodka. Nehote se vprašamo, komu je potrebno potvarjanje že itak težkega in žalostnega umika naših ljudi.

[Stran 099]
Ferdreng revisited – Po petdesetih letih spet v Ferdrengu

Slika 58. Ferdreng revisited – Po petdesetih letih spet v Ferdrengu Tamino Petelinšek

Danijel se v mislih stalno vrača v rojstno vas, kjer so nekoč vsi živeli v dobrih sosedskih odnosih, zlasti Žnidarjevi in Kamškovi so se dobro razumeli. Toda med vojno se je vse spremenilo. Ko so partizani sredi vasi napadli Nemce, so se ti maščevali. Med sedmimi talci, ki so jih zaradi tega postrelili, je bil tudi Kamškov Pavle. Potem so pa prišli partizani in ustrelili komaj dvajsetletni Žnidarjevi hčeri – Danijelovi teti, češ da sta krivi za smrt talcev. Nekdanji dobri sosedje so tako postali sovražniki, nečak ubitih deklet je pa postal skojevec in partizanski kurir. Stric – partizan ga je namreč opomnil, naj kaj ukrene, ker bodo sicer ubili še mamo, očeta ter deda. Na Notranjskem in Dolenjskem je po kaki likvidaciji nastala vaška straža, v Podgori je pa bilo drugače. Danijel je bil prepričan, da za smrt obeh tet niso krivi partizani, ampak zlobni sosedje. Tisto noč, ko so ju ubili, je bil tudi sam v dedovi hiši, zato mu je prizor smrti in pogreba spet in spet prihajal pred oči in vedno znova ga je nažiral dvom, ali sta teti vendarle bili krivi. V njegovih očeh so bili partizani borci za pravično stvar in prav nič mu ni moglo te vere omajati. Toda vprašati se je treba, kje je meja med političnim umorom in maščevanjem sosedov? Ali je bil vsak partizanski napad na okupatorje smiseln in upravičen? Ali niso bili nekateri napadi zgolj sredstvo revolucionarjev za diferenciacijo prebivalstva, ki jim je bila nujna v boju za oblast. Mar ni Kardelj že prej povedal, da bo partija šla v boj proti okupatorju le pod pogojem, da bo hkrati lahko izvedla revolucijo, torej prišla do oblasti? Ali ni tega cilja zasledovala od začetka in povsod?

Če vse to razmislimo, ali bomo še verjeli, da so večino medvojnih pobojev zakrivili sprti sosedje? Kdaj bo vendar jasno, če bo sploh kdaj, da so prav ti poboji »ustanovili« vaške straže in kasneje domobrance in pripravili teren povojnim množičnim pobojem. In kako so bili ti poboji organizirani, kdo jih je izvajal? Viki je šel na loški grad in na dvorišču ustrelil Kamškova dva, ki naj bi bila kriva za smrt obeh deklet v Podgori in še za druge zločine. Drugič so šli na grad trije ali štirje terenci, izbrali najbolj razvpite domobrance, med njimi tudi gorenjevaškega poveljnika Jaka Remca, jih zvezane odpeljali z gradu in za prvim ovinkom blegoške ceste postrelili. Pred kratkim smo brali, koliko srbskih vojakov je bilo potrebnih za poboj Bošnjakov v Srebrenici; cela armada je bila udeležena pri obračunu, pri nas pa z večjim številom opravi le peščica ihtavih terencev.

Ko mladinski oznovec Virtič daje navodila sodelavcem, kako naj pregledajo ravnateljev arhiv na klasični gimnaziji, govori o ovadbah, ki so povzročile aretacijo in internacijo mnogih [Stran 100] dijakov in profesorjev. Kaj bi nam pokazal celovit pregled, koliko dijakov je bilo ubitih oziroma zaprtih in preganjanih od okupatorjev med vojno in koliko jih je izginilo v povojnih pobojih, bilo zaprtih in odgnanih na družbeno koristno delo? Ali je tak pregled sploh še mogoč? Glede arhivov pa vemo, da odtujitev in uničenje arhivov navadno ni bila narejena zato, da bi se kaj razkrilo, ampak da bi se stvari zameglile in za vedno zabrisale. Zakaj ne bi pomislili, da je tudi tisto brskanje po pisarni klasične gimnazije, seveda če je res bilo, bilo naročeno in izvedeno s tem namenom.

Danijel ja na lastni koži občutil, kako je imela Ozna povsod razpredene svoje niti. Čim je prišel v Ljubljano, so mu pokazali, da ga spremljajo. Ko je že mislil, da so nanj pozabili, so ga znova poiskali. Ko je najmanj pričakoval, je na ulici srečal Zidarja ali dobil vabilo, naj se oglasi v Slaviji ali kasneje v Gledališki ulici. Oznine prikrite lovke je slutil tudi pri prijateljih, zato nikomur ni mogel popolnoma zaupati. Ni pristal, da bi kar povprek ovajal, saj se mu je to zdelo podobno ravnanju sosedov med vojno. Partizane in osvobodilni boj je spoštoval, Ozne pa ne, ker jo je imel za nekak izrodek tistega, za kar so se borili partizani. Kaj pa Vos? Kdaj se je začela? Ali ne skoraj prej kot partizani? Ali iz Danijelove obsodbe Ozne lahko zaključimo, da bi obsodil tudi Vos, če bi se bil z njo srečal?

V zgodbi Danijelovega prijateljevanja s Pavlom Komeljem in Jožkom Gorjanom se nam razkrije, kako čudne odnose je vnesel novi čas med ljudi. Danijel, Jožko in Pavle so bili po eni strani prijatelji, po drugi strani pa je bilo med njimi veliko nezaupanja, ki je oviralo njihovo iskrenost in prijateljstvo. Vzroke za to je treba iskati delno v preteklosti, delno pa v trenutnih razmerah, ki so vsakega oblikovale nekoliko po svoje. Danijel je Komelja spoštoval kot pesnika in dobrega tovariša, kljub temu pa je v njem še vedno videl domobranca, ki ni bil vreden zaupanja. Tudi tu se ponavlja znano pravilo, da je treba poboje domobrancev obsojati, oni sami pa kljub temu ostanejo problematični.

V času priprave na maturo je Danijela obiskal ded Martin. Kot otrok je bil Danijel nanj zelo navezan, po smrti obeh tet pa sta se drug drugemu odtujila. Med vzroki za to je bila tudi dedova čudna ženitev. Odkar je Martinu umrla prva žena, mati treh hčera, je minilo že trideset let. Najstarejša Ivana, Danijelova mati, je šla od doma, ker se je poročila, mlajši dve pa so ubili partizani. Martin si je zaželel, da bi na stara leta imel nekoga, ki bi skrbel zanj. Ko je spoznal, da je slabo izbral, je bilo že prepozno. Sedaj je star in bolan, takorekoč na koncu. Prišel mu je povedat, da se je zmotil, in se poslovit, ker verjame, da ga bo Danijel, ki je izobražen, razumel. Čez slab mesec je ded umrl. Danijel je tedaj začutil, da mu je s svojim opravičilom vrnil nekaj zaupanja v domače ljudi, nekaj »veselja nad neminljivostjo sončne svetlobe«, kot je v svoji razpravi zapisala dr. Glušičeva.

10.2. Od Pohlinove slovnice do samostojne države

Avtor: Tine Velikonja

10.2.1.

Komaj slabo leto po tistem, ko je v dveh debelih knjigah in kar na 1500 straneh izšla Slovenska novejša zgodovina (Mladinska knjiga, Ljubljana 2005), pri kateri je sodelovalo 24 avtorjev, zaposlenih na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, se je pojavila o isti temi še ena knjiga z naslovom Od Pohlinove slovnice do samostojne države (Peter Vodopivec, Modrijan, Ljubljana 2006). Ko je izšla inštitutova knjiga, smo občudovali mogočne dimenzije obeh knjig, obenem pa se prijemali za glavo in se čudili, kakšno politiko neki vodi Mladinska knjiga, da je prevzela tako sumljiv projekt. Inštitutova monografija je bila videti labodji spev odhajajoče vodstvene garniture, njen izid pa udar, diverzija in provokacija, s katerimi naj bi užaljene stare sile ponudile za slovo svojo pol stoletja razglašano resnico.

Pri tem mislim seveda predvsem na resnico o drugi svetovni vojni. Vendar smo se zmotili. Monografija je resno delo, ki zasluži skrbno obravnavo in pravično oceno. Večji del sodelujočih se je svojega dela lotil z vsem ognjem in znanjem. Ne gre za enotno delo, vtis imaš, da imaš pred seboj referate s kakšnega simpozija. Ni dvoma, da sta imela glavna urednica Jasna Fišer in urednik za drugo svetovno vojno Bojan Godeša svoji dirigentski palici v rokah bolj za štafažo. Razlike med prispevki posameznih avtorjev so tako velike, da pri nekaterih debelo gledaš, ali se nisi morda zmotil in imaš v roki napačno knjigo.

Ob tem sem se seveda vprašal, zakaj se je knjige o istem zgodovinskem obdobju lotil tudi Peter Vodopivec, ki je zaposlen na istem inštitutu, poleg tega pa je tudi eden od njenih [Stran 101] avtorjev. Zanimalo me je, kaj mu je ležalo na duši, da je moral tako hitro po izidu prve knjige priti na dan še s svojo. Morda jo je imel že napisano, potem pa so ga kolegi presenetili z svojo. Pa vendar monografija ni padla z neba. Delovna skupina se je zbrala že leta 1997 in zavedali so se od prvega dne, da gre za pomemben projekt. Drugi odgovor bi bil, da je Vodopivcu ostalo gradivo, s katerim ni vedel kaj početi, pa je z njim napolnil lastno knjigo, tretji pa, prav zato me je njegova knjiga tako zanimala, da ga je obšlo usmiljenje in nam bo postregel z odkritji in razmišljanji, ki bodo protikomunistični strani bolj naklonjeni. Poudarjam, da gre samo za čas druge svetovne vojne. Kajti sicer si Slovenci pri novejši zgodovini nismo v sporu, vsi smo za to, da je bil Prešeren frajgajst in ga je rad pil, Mahnič zanima samo še Spomenko Hribar, Slomšek in Maister sta bila klasi, režim v stari Jugoslaviji pa gnil, a ko se lotimo petih let »ognja in krvi, domoljubja in izdajstva«, nam pade zavesa čez oči in smo si pri priči v laseh. Najraje bi kar streljali. Vzrok je očiten, državljanska vojna v Sloveniji še ni končana. Čeprav je France Bučar aprila leta 1990 ob prvem zasedanju slovenskega parlamenta, razglasil njen konec in sta Alojz Šuštar in Milan Kučan julija istega leta v Kočevskem Rogu spravo potrdila, ni bilo iz tega nič. Zmagovalci so ostali slavijeni, poraženci potisnjeni v samoto svojega izdajstva, narod pa še naprej razdvojen. Omejil se bom torej samo na tista štiri leta, na 64 strani Vodopivčeve knjige. Znanci, ki so pohiteli in jo prebrali, so mi rekli, da je tista prava, »ta jim pa je dal vetra, sama resnica«. Če pa je knjiga posrečena mineštra, v kateri so dogodki in zgodbe vešče pomešani in usklajeni in začinjeni s bistroumnimi povzetki, da je takorekoč sinteza Slovenske novejše zgodovine Inštituta za novejšo zgodovino in Razdvojenega naroda Tamare Griesser-Pečar, potem imamo kot božji dar z neba težko pričakovani tekst, ki bo zadovoljil vse. Vir čiste resnice, studenec v Sinajski puščavi, ki bo pogasil našo žejo, in kot naročen za študij novejše zgodovine na gimnaziji.

Poglobil sem se torej vanjo v želji, da izvem za resnico, sklenil sem, da ne bom zoprn in nič več zasvojen s preteklostjo, kar pomeni pri nas vrhunec politične zrelosti. Žal mi je dvome vzbudila že uporabljena literatura. Od zgodovinarjev so omenjena dela, ki so jih od starejših napisali Tone Ferenc, Ferdo Gestrin, Metod Mikuž, Janko Pleterski, Alenka Nedog in Lojze Ude, od mlajših pa Zdenko Cepič, Vida Deželak Barič, France Dolinar, Damijan Guštin, Bojan Godeša, Aleš Gabrič, Jasna Fišer, Branko Marušič, Jože Pirjevec, Milica

Kacin Wohinz, Boris Mlakar, Dušan Nečak, Božo Repe, Nevenka Troha, Jera Vodušek Starič in Peter Vodopivec. Kje je ostal Janko Prunk? Torej skupina že pokojnih režimskih zgodovinarjev in vrsta mlajših, pa ne več tako mladih, vsi so srečali Abrahama, med njimi pa jih kar polovica spada v nekdanjo partijsko združbo. Oporekali mi boste, da so samo ti pisali, kar je izšlo na drugi strani, je neuporabno. Pa saj sta omenjena Stanko Kociper in Bogdan Novak, kaj pa še hočete! Seveda se ne bomo šli tako. Vsak, ki hoče pisati o komunizmu in revoluciji v Sloveniji in se pri tem opira na Mikuža, Gestrina in Pleterskega, mora prebrati in upoštevati vsaj še nekaj knjig. Od tujih bi navedel tele: Stephane Courtois, Črna knjiga komunizma; Francois Furet, Minule iluzije; Ian Mitchell, The cost of a reputation; Stephen Koch, Dvojna življenja. Od domačih bi od Vodopivca težko pričakovali, da bo prebiral Zavezo in se poglabljal v uvodnike Justina Stanovnika, čeprav mu ne bi nič škodilo; nenavadno pa je, da je zamahnil z roko in se znebil knjig: Drago Jančar, Temna stran meseca; Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod; Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem.

Toliko za začetek. S to sumljivo popotnico sem se lotil branja. Saj vemo, tisočkrat premlete in prežvečene zadeve. Prav zato 60 let po dogodkih nismo več zadovoljni, če nam nekdo natrese kopico dokumentov in pavšalnih trditev, ampak želimo razlago, sukus, interpretacijo. Zdaj pa imamo pred seboj knjigo, katere avtor je bil že pri izbiri virov pristranski in ki je obdobju druge svetovne vojne posvetil samo 64 strani; za primerjavo jih je Slovenska novejša zgodovina 225, Pečarjeva pa kar 600.

10.2.2. 1. Druga svetovna vojna – okupacija (264–272)

Izvemo, da so Slovenijo zasedli trije okupatorji, jo razkosali in razdelili med seboj, Nemci in Madžari so začeli z raznarodovanjem takoj, Italijani, ki sicer niso bili nič boljši, so ga odložili. Vodopivcu štejem v dobro, da nam ne začne razlagati, kako je bil takrat slovenski narod obsojen na smrt, v slabo pa, da se ni bolj potrudil in nas o tem tudi prepričal. Povedati bi moral, da se na slovenskem ozemlju v prvih mesecih okupacije ni dogajalo nič takega, kar bi zahtevalo odpor proti okupatorju, kakršnega so sprožili komunisti. Javna raba slovenskega jezika je bila sicer prepovedana, pa saj se je nekaj podobnega dogajalo med obema vojnama tudi na Primorskem, res je, da se je slabo živelo, vendar se je dalo. So se [Stran 102] pa Primorci dobro držali in to predvsem po zaslugi svoje duhovščine. TIGR je bil samo slaboten poizkus liberalnega tabora, priti do političnih točk. V nekaj generacijah pa bi se seveda zgodilo isto kot danes na Koroškem in bi se z Italijani podobno pregovarjali kot tam s Heiderjem, ali bo na cestni tabli poleg Postumia pisalo tudi Postojna. Res so Nemci preselili 55 tisoč Slovencev v tujino, vendar se je isto zgodilo tudi na Primorskem v enakem odstotku, s to razliko, da Primorci niso čakali Italijanov, ampak so se odselili sami. Kaj pa prisilna mobilizacija v nemško vojsko? Ko smo že pri Primorski, jo je imela tudi ona, tudi Slovenci so padali na bojiščih po Abesiniji in Albaniji, res da ne v takem številu kot na ruski fronti. Sploh pa smemo reči, da partizanski odpor te mobilizacije ni ustavil, ampak jo je celo pospešil. Fantje so šli raje na rusko fronto kot v gozdove. Kaj pa krematoriji? Izvemo, da so 600 umsko bolnih in ostarelih odpeljali vanje, to pa je tudi vse, sicer pa Slovencev niso množično vozili v plinske celice in se po slovenskem ozemlju ni širil vonj iz krematorijskih peči. Govoriti, da smo bili Slovenci tako kot Judje obsojeni na smrt, je laž. Že decembra 1941, ko so v vojno vstopile ZDA, je bilo vsakemu normalnemu človeku jasno, da je za sile osi vojna izgubljena in zato Slovencem od okupatorja ne grozi nobena nevarnost. Važno je samo, da preživimo. Samo potrpeti je treba in počakati, pa se bodo razmere uredile.

10.2.3. 2. Oborožena vstaja, okupatorsko nasilje in začetek državljanske vojne

Vodopivcu štejem v dobro, da uporablja pojem državljanska vojna. Kakor hitro pristanemo nanjo, smo enotni tudi v tem, da sta bila vanjo vpleteni dve strani, ki ju moramo, če hočemo biti pravični, izenačiti. Pri tem pa ne smemo pozabiti, kar se je Vodopivcu žal pripetilo, da v Sloveniji v prvem letu okupacije take vojne ni bilo, bil je samo silovit napad komunistov na drugače misleče. Avtor bi moral priti na dan z jasno besedo, da so komunisti kot poklicni revolucionarji ravnali kot zločinci in kriminalci. Ni jim šlo za koristi naroda, še manj za varovanje človeških življenj in ohranjanje nacionalne substance, ampak za lastne cilje. Pa saj tega niti skrivali niso. Spomnil bi vas na velikokrat citirane Kardeljeve besede, ki jih je izrekel na peti državni konferenci KPJ oktobra 1940 v Dubravi pri Zagrebu, »da bodo komunisti branili domovino, če bo to v interesu revolucije in Sovjetske zveze«. Okupatorja so si vzeli za kuliso, na sceni so se šli NOB, za odrom pa revolucijo. Partizanske akcije so bile nesmiselne, škodljive in zanemarljive. Poglejmo Dražgoše! Kako je mogoče, da so za Silvestra 1941 partizani zasedli gorsko vas, katere vaščani niso hoteli imeti nič z njimi, izzivali Nemce in se potem umaknili, domačine pa prepustili na milost in nemilost okupatorjevi jezi? Kako malo imajo naši komunisti pokazati, razen z grobišči posejane Slovenije, dokazuje vsakoletno proslavljanje v tej vasi. Dražgoše so postale pojem, epopeja, ki zasluži vrhunski spomin in državno slovesnost, na kateri se zbere na tisoče ljudi. To samo za zgled, podobnih Dražgoš je bilo po Sloveniji na pretek.

Avtor bi moral povedati vsaj nekaj o gverili, predvsem odgovoriti na vprašanje, ali se gverila splača. Znano je, da je vsa evropska rezistenca v petih letih svojega delovanja dosegla manj kot trideset angleških strokovnjakov, ki so razvozlali nemško vojaško šifro. Poglejte samo potoke krvi in pogorišča, ki jih je gverila zapustila. Ker se je pri nas vpletla vanjo še revolucija, je bila škoda še hujša, posledice pa katastrofalne. Druga reč, ki bi jo želeli slišati od Vodopivca, pa je pojasnilo, kako se je moglo zgoditi, da so slovenski liberalci tako številčno potegnili s komunisti. Saj so bili vendar izobraženi in bistri gospodje svobodnega duha, ki so dobro vedeli, da so tile Beblerji, Kidriči in Kardelji čudni tiči. Upam si trditi, da so se tako odločili, ker so računali, da bodo s pomočjo komunistov spravili na kolena svoje večne rivale, slovenske klerikalce in katoliško cerkev, kar se je nazadnje tudi zgodilo.

Vodopivec bi nam moral tudi povedati, ali smo bili Slovenci med obema vojnama res tako sprti med seboj, da smo se morali začeti pobijati takoj, kakor hitro so padle ovire. Na strani 306 nam odgovarja pritrdilno. V resnici seveda teza ne drži, res smo bili eni za farje, drugi proti njim, eni za Orle, drugi za Sokole, vendar smo bili manj skregani med seboj, kot fantje na kmečki veselici, ki se tepejo zaradi dekleta. Podobna diferenciacija je bila vendar po vseh evropskih deželah, zlasti katoliških. V resnici je šlo za premišljen, vestno načrtovan in skrbno pripravljen napad komunistov na drugače misleče, na njihove resnične ali namišljene nasprotnike. Zlasti na ozemlju Ljubljanske pokrajine so v dobrem letu ustvarili pravi pekel, res ne sami, saj jim je s svojimi povračilnimi ukrepi držal štango okupator sam. Spomnimo se samo Kardeljevega vzklika: »Komu je mar, če gorijo cele vasi!«. Komunisti so začeli uresničevati svoj projekt in tolči po »beli gardi«, ko je še nikjer ni bilo. »Proti beli gardi (je mogoč) … en sam postopek, postopek [Stran 103] fizičnega uničenja,« je spomladi leta 1942 trdil Boris Kidrič (281).

10.2.4. 3. Osvobodilni boj, revolucija in kolaboracija (283–290)

Vodopivec pozabi na komunistični teror in okupatorjeve povračilne ukrepe, ki jih je opisal v prejšnjem poglavju in začne, da so se slovenski politiki, ki so zavračali OF in partizanstvo, »odločili še za drugo, skrajno usodno dejanje. Komunistom in OF so napovedali odkrit boj, podporo zanj pa iskali pri italijanskih okupatorjih« (283). Omenjeno usodno dejanje je bila odločitev, da se bodo branili, ki je padla v stiski, v onemogli grozi, v strahu za lastno in tuje življenje in premoženje. Moški so se tako rekoč goloroki uprli revolucionarnemu nasilju, kajti tako se ni dalo več živeti. Prav nazadnje jih je izučila italijanska velika ofenziva, ki jo poznamo po nazivu roška. Seveda ni šlo za pravo ofenzivo, v njej namreč skoraj ni počil strel, razen takrat, ko so streljali talce, nedolžne ljudi, ki s partizani niso imeli in tudi niso hoteli imeti nič. Italijani so se po Ljubljanski pokrajini sprehodili. Partizani niso nudili nobenega odpora, pred napredujočo vojsko so se umikali, prebivalce pa puščali nezaščitene, še več, z neučinkovitimi provokacijami so izzivali povračilne ukrepe. Na koncu je nekaj sto talcev obležalo mrtvih, nekaj deset vasi je bilo do tal požganih, 26.000 ljudi pa se je znašlo na Rabu in po drugih italijanskih taboriščih.

Prav roška ofenziva je bila tisto zadnje, kar je sodu izbilo dno. Začela se je 16. julija 1942 in trajala skupaj s premori največ šest tednov. A zdaj na lepem beremo tudi pri Vodopivcu, ne vem, kdo je to pogruntal, prvič sem podatek zasledil v Enciklopediji Slovenije (Velika italijanska ofenziva, Tone Ferenc, 4, 189–190), da se je zavlekla kar na štiri mesece. Kako je vendar mogoče, da je 65.000 okupatorjevih vojakov potrebovalo skoraj pol leta, da bi spravilo na kolena 5.000 partizanov, kolikor naj bi jih takrat bilo na ozemlju Ljubljanske pokrajine? Vemo, da so se res lovili kot mačka in miš, da se partizani okupatorjevim vojakom niso postavljali po robu, oddajali so strele iz daljave ali zasede, potem pa se hitro umaknili. Takoj ko jim je uspelo, da so se prebili preko okupatorjevih grabelj, s katerimi je česal po ozemlju, so bili na varnem. Po mojem so partizanski zgodovinarji podaljšali ofenzivo do 1. novembra 1942 s hudobnim namenom, da vtaknejo vanjo pravkar nastale vaške straže. Saj ravno o tem beremo pri Vodopivcu. Ko opisuje roško ofenzivo, mu uide tole: »Pri odkrivanju, preganjanju in pobijanju pristašev OF in partizanstva so aktivno sodelovali pripadniki vaških straž … « (286) Vaški stražarji v tej ofenzivi niso sodelovali. Prva vaška straža s privolitvijo Italijanov je nastala v Šentjoštu nad Horjulom 17. julija 1942, roška ofenziva se je začela 16. julija, vojaki največje formacije so se pomikali z Ljubljanskega barja, se čez Krim in Mokrec valili mimo Velikih Lašč, Rut, Vidovske planote in Menišije do Blok, Loškega Potoka, Loške doline in preko Kočevske do Kolpe, kjer so se ustavili 9. avgusta, med 16. in 23. avgustom pa še prečesali in obkolili Kočevski Rog, kjer jim je partizansko vodstvo skoraj skoraj padlo v roke. Po dobrem mesecu dni je bilo ofenzive konec. Partizani so samo bežali, tako se tudi dela, kadar si šibkejši. Le odkod Vodopivcu »na stotine pa jih je padlo v bojih« (286)? Bojev praktično ni bilo, a okupatorjev bes in poniglavost partizanov so spravili prebivalstvo v breizhoden položaj. Ko primerjamo razmere v Sloveniji prve mesece po okupaciji z neznosnim stanjem, v katerem se je znašel poleti 1942 narod po Dolenjskem in Notranjskem, je razlika kot noč in dan. Takale je bila takratna slika. Na eni strani partizani, ki ropajo, pobijajo in prisilno mobilizirajo v svojo vojsko, zaščite pred okupatorjem pa ne nudijo, na drugi okupator, ki odgovarja na vsako provokacijo z maščevanjem nad nemočnim prebivalstvom, pred partizani pa jih ne varuje. Nekaj je bilo treba narediti. Ko gledamo na dogajanje danes, smo seveda pametni in nam je jasno, da bi bilo vseeno najmanj žrtev, če bi se ljudje, ki niso bili za partizane, pustili pobijati. Seveda pa taka odločitev ni moška in ne človeka vredna. V situaciji, ko sta ogrožena človeško življenje in premoženje, se ima pač vsakdo pravico braniti. Pri tem sta bili na razpolago dve možnosti: zateči se k okupatorju in ga prositi za orožje, ali pa oditi v gozdove in tam napadati tako partizane kot okupatorja, ker naj bi bilo »v gozdovih prostora za vse«! Po našem bi bila druga različica sicer možna, pomenila pa bi neusmiljeno pobijanje sprtih strani med seboj, pri tem pa bi ostalo civilno prebivalstvo nezaščiteno in bilo izpostavljeno divjanju tako enih kot drugih, pa še okupatorja za povrh. Nauk, da partizani poleg sebe v gozdovih niso trpeli nikogar, nam je dala usoda tako imenovanega Štajerskega bataljona leta 1942, ki mu komunisti niso pustili dihati.

Na koncu poglavja avtor razmišlja o premirju in spravi (289–290). Le kaj mu je padlo v glavo, kot zgodovinar bi moral vendar sprevideti, da komunistom ni šlo za pomiritev, ampak za dokončni obračun z domačim nasprotnikom [Stran 104] in za prevzem oblasti. Čim slabše, tem boljše! Spomladi leta 1943 jim je bilo jasno, kot tudi vsakomur, ki je spremljal razvoj dogodkov, da se mednarodni položaj odvija njim v prid. Niti s prstom jim ne bo treba migniti, pa bodo zmagali, če bodo le fizično prisotni. Samo potrpeti morajo in dajati vtis, kako razgreti so in bojeviti, pa jim bo zmaga padla v roke kot zrela hruška. Podobna igra, kot je bil njihova NOB, je bilo tudi prizadevanje za pomiritev, prav tako tudi razglasitev amnestije v juniju 1944 (298). Z Dolomitsko izjavo (288), ki je samo potrdila dejansko stanje, so napravili red v lastni hiši še na zunaj. S pravim nasprotnikom, z belo in plavo gardo, pa so sklenili iti do konca. Edini, s katerim so se skušali pomiriti, je bil okupator. O tem nam Vodopivec ne pove ničesar, pa bi nam moral, če je že načel to temo. Ni dvoma namreč, da so imeli partizani z Nemci nekak dogovor, nikjer podpisan in overovljen, da se ne bodo preveč napadali. Nemce so skrbele predvsem komunikacije. Samo zgled Črnega Vrha nad Idrijo. Ko so 1. septembra ob 6. uri zjutraj partizani IX. korpusa napadli pravkar ustanovljeno domobransko postojanko v tem kraju, se je uro kasneje pripeljal z vlakom v Logatec kompletni Rupnikov bataljon. Namesto da bi pohitel na pomoč obkoljenim v kraj, ki je bil v zračni črti oddaljen od njih komaj 15 km, so njegovi vojaki ves dan česali po gozdovih ob cesti med Logatcem in Planino. Po padcu postojanke so se partizani umaknili, Nemci pa tam postavili svojo postojanko s petdesetimi pomožnimi vojaki, ki so skrbeli za cesto med Idrijo in Ajdovščino. Do konca vojne se jih ni nihče dotaknil.

10.2.5. 4. Razmah partizanstva in Rupnikova ljubljanska pokrajina (291–307)

Vodopivec se prav nič ne sprašuje, kako da so partizani po kapitulacije Italije 8. septembra 1943 z visokimi oficirji italijanske vojske tako hitro našli skupni jezik, vaški stražarji in njihovo vodstvo pa ostali na cedilu, če so po njegovem okupatorju takorekoč jedli z roke. Drugo vprašanje, ki je tudi ostalo neodgovorjeno, pa je, kako da so se dali vaški stražarji poloviti kot zajci in pobiti kot ovce, če so bili tako bojeviti. Za prvo je prevladovala razlaga, da je bilo med italijanskimi vojaki in oficirji veliko komunistov. Vendar je šlo za več. Italijani niso bili tako neumni, da ne bi že leta 1942 sprevideli, da komunistom sploh ne gre za boj proti njim, ampak proti domačim nasprotnikom, resničnim ali namišljenim. Takoj ko so jih s pomočjo revolucionarnega terorja izbezali iz črne luknje, so jih imeli na odprtem. Italijani so se šli zato dvojno igro. Spomladi leta 1943, ko se je sesula afriška fronta in je uspela invazija na Sicilijo, torej veliko prej, kot so zavezniške sile zasedle Neapelj in so vrgli Mussolinija, je njihovo vojaško vodstvo spoznalo, da je vojna zanje izgubljena. Italijani so se v zgodovini vedno znašli in tako tudi tedaj. Partizani so jim dovolili, da so odkorakali iz Slovenije, ne da bi se jih kdo dotaknil, pa so bili med njimi tudi okoreli zločinci, ki so neusmiljeno pobijali slovenske ljudi. Razmere ob kapitulaciji Italije so bile take, da je bilo vaških stražarjev 6.000, partizanov pa polovico manj. Vaške straže so bile zares samo vaške straže, Italijani so jih držali na kratko, niso jim dovolili, da bi se med seboj povezovale za skupne akcije, kar pa seveda ne opravičuje slovenskega vodstva, da ni tega opravilo na skrivaj. Pisali smo že, da je bila edina večja akcija napad na Dolomitski odred 18. in 19. marca 1943, ki so ga ob asistenci Italijanov in Nemcev izvedli vaški stražarji s področja Dolomitov pod vodstvom Pavleta Vošnerja – kapetana Vidmarja. Odred je bil razbit, Dolomitska republika pa za vedno izbrisana z zemljevida. Po tisti znani »Ali smo vojska ali gasilci!« so bili vaški stražarji prej gasilci kot vojaki in so se tako tudi obnašali v času preizkušnje, napako pa plačali z življenjem.

Na isti strani (291) naletimo tudi na podatek, ki nam hoče kakor prej z roško ofenzivo dopovedati, kako mogočna so bila dogajanja v času 2. svetovne vojne pri nas, da je namreč po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in ob začetku nemške ofenzive v zadnjem tednu septembra »na slovenskem ozemlju delovalo kar pet partizanskih divizij z okoli 20.000 borci«. Gre za eno od napihnjenih številk v seriji mnogih in za enega od imen za veliko vojaško enoto, kasneje sta se diviziji pridružila še korpus in armada; podobno so bili velikodušni pri vojaških činih. Pri njih se niso ustavili pri poročnikih ali majorjih, ampak segli do generalov in celo maršala. Takrat ni bilo na Dolenjskem in Notranjskem skupaj z vsemi prostovoljci in prisilnimi mobiliziranci več kot 6.000 borcev, drugje po Sloveniji komaj za pest; primorska vstaja, pojem hoče povedati, da se je dvignil tako rekoč ves narod, pa je bila taka, da je veljal za partizana že vsak, ki je mahal s fičafajem. Ob nemški ofenzivi se je število osulo na polovico. Partizanska vojska v Sloveniji je štela največ 10.000 vojakov, več pa šele aprila 1945 s prihodom prekomorskih brigad in nastopom jugoslovanske vojske. Saj to je vendar dognano, partizanski bataljon je imel vojakov za eno četo, brigada za bataljon, polk za brigado, divizija za polk in korpus za [Stran 106] slabo divizijo. Tako IX. korpus ni imel nikoli več vojakov kot 3.000, pa še ta številka je verjetno pretirana, poveljevalo pa mu je kar nekaj generalov. Pri domobrancih je šlo drugače, Rupnikov bataljon je štel največ 700 vojakov, poveljeval pa mu je stotnik, imel je štiri borbene čete in dve posadni, ki so jim poveljevali poročniki. Poveljnik domobranske vojske, Franc Krener, je bil polkovnik, edini general je bil Leon Rupnik, ki vojaško sploh ni deloval.

Ob knjigah

Slika 59. Ob knjigah Mirko Kambič

Na 294. strani naletimo na famozni stavek, ki vedno vžge, kadar hočeš tolči po domobrancih, da se namreč Rupnik in njegovi somišljeniki »niso obširneje spraševali o naravi nacističnega režima in njegovih zločinih nad Judi, Romi in slovanskimi narodi«. Na ozemlju Ljubljanske pokrajine Judov niso odvažali v uničevalna taborišča, katoliška stran jih je celo reševala in rešila, na cigane pa so se spravili prav partizani in jih pobili skoraj dvesto (Žažar, Iški Vintgar, Boncar, Maverlen), ob tem, da niso domobranci niti enega. Za dogodke drugod po Evropi se je slabo vedelo. Prav gotovo pa Rupniku hudo zamerimo, da se marca 1945, torej v času, ko je Hitler že pokončal pet milijonov Judov, ni ugriznil v jezik, preden je spregovoril o komunizmu kot »židovski zaroti«.

Na isti strani (294) piše Vodopivec o skrajno tajni protikomunistični organizaciji »črni roki«. Vemo, da se je za črno roko razglašal Janez Marn, poveljnik Dolenjskega četniškega odreda, to pa zato, da bi se ga bali. Črna roka kot organizacija ni obstajala. Če analiziramo zločine, ki ji jih pripisujejo, ugotovimo, da je šlo za samovoljne zunajsodne poboje. Izvajale so jih ad hoc nastale manjše skupine vaških stražarjev ali domobrancev in člani domobranske politične policije, skupine pa med seboj niso bili povezane. Kar je počel Franc Frakelj v Kozlerjev gošči in na Lisičjem, ni bila črna roka, ampak domobransko pobijanje aktivistov OF in partizanskih terencev na lastno roko. Po sodni poti jim ni bilo mogoče dokazati krivde, pa so se zadeve lotili na črno.

Spet na isti strani (294) izvemo nekaj o kočevskem zboru. Res je šlo za zasedanje prvega parlamenta v slovenski zgodovini, vendar njegovi poslanci niso bili izbrani na demokratičnih volitvah, ampak po delegatskem sistemu. Takšno je bilo videti tudi zasedanje zbora, delegati so pohlevno poslušali izvajanja članov vrhovnega vodstva, nihče od njih se ni drznil dvigniti roke in zastaviti polemičnega vprašanja. Zato tudi ni bilo razprave. Poslanci so enoglasno odobrili dotedanjo politiko partizanskega vodstva in pristali na program.

Pa smo pri veliki nemški ofenzivi v jeseni leta 1943. Zanjo vemo, da je bila vojaško bolj uspešna kot velika italijanska dobro leto prej, saj je partizansko vojsko na Dolenjskem in Notranjskem razpolovila.Vodopivec ne bi bil srečen, če ne bi tudi vanjo vpletel domobrancev: »Nemci so v drugi polovici septembra 1943 poskušali z veliko ofenzivo, v kateri so sodelovale tudi novoustanovljene domobranske čete … « (295) Verjeti mi mora na besedo, da omenjenih čet ni bilo zraven, ne toliko po zaslugi domobrancev, ampak Nemcev, ki so bili tako naduti, da jih niso marali jemati s seboj. Kakšen smisel ima tlačenje domobrancev v nemško ofenzivo? Predvsem ta, da jim zato pripisujejo tudi vse zločine, predvsem streljanje talcev, ki jih je okupator zagrešil. Na manipulacijo sem postal pozoren, ko sem prebiral 2. knjigo trilogije Silva Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev (Društvo piscev zgodovine NOB, Ljubljana 1997, str. 427–453). Samo v dolini spodnje Krke in Mirenski dolini so Nemci od 21. do 26. oktobra 1943 postrelili dvesto talcev (Malence pri Kostanjevici, Šentjernej, Gabrje, Slovenska vas, Straža in Trstenik pri Šentrupertu), ki jih je tudi Grgič vključil v domobranski seznam. Res pa je, da se je na koncu ofenzive pojavilo med Nemci nekaj domobranskih oficirjev. Njihova naloga je bila, da so med partizanskimi ujetniki, ki so se zvečine predali sami, poiskali nekdanje vaške stražarje, ki so jih bili partizani mobilizirali v svojo vojsko ali dodelili v delavske bataljone, samo v Kočevju petsto. Enota Vuka Rupnika je nekaj rogovilila okrog Čateža pod Zaplazom, vendar pri nemški ofenzivi ni sodelovala. Domobranci, ki so v tistem času padli ali bili ranjeni, in nam jih kar naprej ponujajo, so bili vojaki postojanke v Kostanjevici, ki so jih 11. oktobra 1943, deset dni pred ofenzivo, silovito napadli partizani Gubčeve brigade. Med Nemci, ki so 21. oktobra 1943 zasedli Kostanjevico, Šentjernej in Gabrje ter 26. oktobra Mirno in Šentrupert in ki so streljali talce, domobrancev ni bilo.

Na str. 296 izvemo za pohod XIV. partizanske divizije na Štajersko. Vodopivec sicer dvomi o uspešnosti te akcije, vseeno pa postreže z oceno slovenskega partizanskega vrha, »da je pohod uspel, saj je ugodno vplival na razvoj štajerskega partizanstva«. V resnici so bili rezultati tako porazni, da se je razmišljalo o sabotaži. Zakaj niso s pohodom počakali na pomlad, ampak so se odpravili na pot 15. januarja 1944 sredi zime, čeprav je res, da je ta z vso ostrino zavladala šele slab mesec kasneje, ko se je enota motovilila okrog Laškega? Nihče se ni vpraševal, kako da divizija na pohodu na Štajersko ni naletela na vsaj [Stran 107] eno še tako revno skupino krajevnih partizanov, ki bi ji, če ne drugega, kazala pot, niti ji ni bila v pomoč mreža terencev in aktivistov; odgovor je, da jih takrat na Štajerskem sploh še ni bilo. Pa Štajerska takrat ni bila nobena trdnjava. Leta 1944 je začelo Nemcem vojakov primanjkovati, zahtevala jih je tako italijanska kot ruska fronta ter v pričakovanju zavezniške invazije tudi Atlantski zid. V tistem času je bilo, če upoštevamo tudi vermane, orožnike in policiste, na celotnem Štajerskem pod orožjem samo 5.000 ljudi.

Pa smo pri najbolj kočljivem dogodku celotne zgodovine protikomunističnega odpora na Slovenskem, pri domobranski prisegi (297). Beremo: »V štabu domobranske vojske so prišli na misel, da bi privrženost domobranskih borcev okrepili z vojaško prisego.« Kje je Vodopivec to pobral, ne vemo. Boris Mlakar, ki je o njej veliko pisal, svojih navedb ni nikoli preklical. Tudi v Slovenski novejši zgodovini beremo, da »jo je zahteval general Rösener« (700). Ni prostora, da bi se spuščal v dokazovanje, kako je bila omenjena prisega samo lojalnostna izjava vojakov, ki so prejeli orožje, da ga namreč ne bodo uporabili proti tistemu, ki jim ga je izročil, in da so prisegali tudi prisilni mobiliziranci v nemško vojsko in celo rekruti organizacije TODT, pa se jim ni skrivil niti las. Nič ne pomaga, zgodila se je in prilepila domobranstvu sramotni znak kolaborantstva, ki se ga nikoli ne bo dalo sprati. Ljudi podrobnosti ne zanimajo, zlasti ne tujcev. Ko izvedo za prisego, obvezno tudi, da je bila to prisega Hitierju, dana na njegov rojstni dan, je razprave konec. Na vsak način bi jo bilo treba preprečiti.

Ob knjigah

Slika 60. Ob knjigah Mirko Kambič

10.2.6. 5. Zadnji vojni meseci: zmagovalci in poraženci (300–307)

Pri opisovanju partizanskih akcij in napadov Vodopivec hudo pretirava. O tem sem že pisal, ko smo govorili o roški ofenzivi. Značilen je njegov stavek iz prejšnjega poglavja (298): »Partizanske enote so napadale in rušile prometnice in si prizadevale širiti in okrepiti osvobojena ozemlja.« Tega je bilo sila malo, samo za sol, toliko, da so oddali signal. Če bi bilo partizanov pol toliko, kot so se hvalili, bi bila proga od Maribora do Trsta v ruševinah in neuporabna, podobno bohinjska proga. Saj so na tržaški progi večkrat rušili borovniški in kasneje Štampetov most, in na bohinjski vrgli v zrak nekaj mostov in viaduktov, niso pa ju trajno onesposobili. Saj tako [Stran 108] neumni niso bili, da bi to počeli. Nase bi si nakopali Nemce, ki bi z njimi neusmiljeno obračunali, podobno kot so s Poljaki v uporni Varšavi. Njihov prava sovražnika sta bili bela in plava garda, za Nemce so vedeli, da bodo odšli vsak čas in za vedno. Tudi svobodna ozemlja so se partizanom hudo krčila. Res so se prosto sprehajali po gozdovih, pa še to ne vedno in povsod, iz mest in vasi pa so se morali umakniti. Izjema je Bela krajina, zanjo pa ni dvoma, da so se dogovorili z Nemci, da jim jo prepustijo v zameno za nedotaknjeno progo Ljubljana–Trst. Slovenski partizani so bili na tleh. Opomogli so si šele s prihodom brigad z juga. France Bučar je leta 1990, ko je bil o svojih partizanskih podvigih še zgovoren, povedal, kako je bilo na Gorenjskem. V zadnjih zimskih mesecih in zgodaj spomladi leta 1945 so jih domobranci tako stisnili ob zid, da so se bali, da jih bo konec, če se bo vojna predolgo vlekla.

Vodopivec tudi piše, da je bil »po hudih bojih in velikih izgubah« (301) 1. maja 1945 osvobojen Trst, 8. maja so partizanske enote (skupaj z Britanci) zasedle Celovec, »9. maja 1945 – so partizanske enote po hudih bojih zasedle Ljubljano« (302). V resnici posebno hudih bojev ni bilo. Šlo je predvsem za preganjanje poražene vojske, za oviranje sovražnika pri umiku. Na Opčinah so se Nemci upirali zato, da se je lahko iz Trsta umaknila celotna nemška posadka, in vztrajali še dva dni, ker so bili obkoljeni. Velik del, med drugimi tudi tržaški domobranci, se je 1. maja tik pred zasedbo rešil na ladje. Te so jih popeljale do izliva Tilmenta. Ko so partizani skupaj z Britanci vkorakali v Celovec, ni padel niti en strel, saj v njem vojske ni bilo, samo nekaj policistov in uprava. Spopada pri Borovljah, v katerih je po moji oceni padlo največ 75 partizanov, sta bila kasneje, namreč 10. maja popoldne in 11. maja zjutraj. Pri bojih za Ljubljano so bile žrtve le med tistimi partizani, ki so 8. maja neuspešno jurišali na Orle.

V nasprotju z vojaškimi akcijami, ki so jih partizani skoraj opustili, se je v komunističnem vrhu, vodstvu OF, zlasti pa na terenu vedno nekaj dogajalo. Pravimo, da so se šli državo in neprestano cirkulirali. O tem beremo pri Vodopivcu v vsakem poglavju. Pa naj gre za premike in reorganizacije v partizanskih vrstah, njihovo kurirsko službo, za priprave na prevzem oblasti, zlasti za zbiranje imen in sestavljanje seznamov ljudi, ki so po njihovem zaslužili kazen. Kakšni mojstri so bili pri tem, pove podatek, da so na njihovi podlagi ob zasedbi avstrijske Koroške že prve dni aretirali nekaj sto ljudi, čeprav koroški aktivisti in terenci niti slutiti niso mogli, da bodo partizani ob koncu vojne prišli tako daleč čez mejo. Ali njihovo sodstvo. Poglejmo samo njihovo sodstvo. Na kočevskem procesu so obsodili na smrt 16 ljudi, potem pa niso postrelili samo teh, ampak celo tiste, ki so bili oproščeni. Če jih je prijelo, so nekoga mrcvarili nekaj mesecev, čeprav so že v naprej vedeli, da ga čaka smrt.

Na vrsti je bilanca. Suhoparne številke, seštevanja in odštevanja, odstotki in preglednice. Razprava o njih bi zahtevala celo knjigo. Številke so politika prvega reda, kar se izkaže tudi pri Vodopivcu. Namesto da bi nam podal knjigovodsko poročilo, pri katerega branju bi se nam začelo zehati, je brez pomisleka povzel podatke, ki so mu jih servirali drugi. Nič se ni spraševal o metodologiji, ki so jo uporabili. No, tu bi opozoril na verjetno najhujši spodrsljaj v knjigi Slovenska novejša zgodovina, na prispevek Damijana Guština o številčnem stanju nemške in partizanske vojske spomladi 1945 (731–732), Nemcev naj bi bilo kar 122.000, partizanov pa 37.000. Omenil sem že, da spomladi leta 1945, pred prihodom prekomorskih brigad in drugih enot jugoslovanske armade, slovenska partizanska vojska ni štela več kot 10.000 vojakov, Vodopivec navaja število 37.000 (301), ki ga je verjetno pobral pri Guštinu. Od kod so se le vzeli ti partizani? Druga številka, ki je po mojem sporna, je 27.000 vojnih žrtev med borci NOB. No, če bodo imena zbrana po naseljih, podobno kot smo jih zbrali mi, in jih bo res toliko, bom dvignil roke in se vdal. Saj vemo, kako je s številkami. Zanje naši možgani niso preveč občutljivi, za marsikoga sta si bilijon in milijarda čisto blizu, najmanj polovica Slovencev bi gladko požrla podatek, da je bilo padlih partizanov sto tisoč. Izvemo, da je padlo samo 12.000 mobilizirancev v nemško vojsko, kar je seveda še vedno visoka številka, a spomnite se, da so njihova društva še nedavno operirala z enkrat višjo številko! V oči pade »nekaj več kot šest tisoč nemških in nekaj manj kot 1500 na slovenskih tleh padlih italijanskih vojakov« (303). Za nemške vojake je številka zanesljivo pretirana. Do njihovega števila bi se vendar dalo priti, saj so jih zvečine pokopali pri nas. Od umrlih med vojno in pokopanih v Celju, Kranju in Ljubljani je treba seveda odšteti vojake, ki so bili ranjeni na italijanski fronti in se zdravili na Golniku ali po ljubljanskih bolnišnicah in umrli, pa tudi tisti, ki so bili pobiti ob koncu vojne. Ko prebirate na pokopališčih njihove letnice smrti, ugotovite, da jih je polovica umrla po koncu vojne, verjetno v taboriščih. Smrtnost nemških vojnih ujetnikov je bila izjemno visoka. Ob koncu vojne se je Titovim partizanom [Stran 109] vdalo po eni verziji 180.000 Nemcev, po drugi 240.000, v taboriščih pa jih umrlo 90.000.

Ustavil bi se še pri dveh številkah. Prvo zasledimo na 303. strani, da je bilo namreč na protikomunistični strani po vojni pobitih skupno 13 600 Slovencev. Samo po vojni pomorjenih domobrancev je bilo 12.587 (Slov. novejša zgodovina, Izgube in žrtve, 790–795), kaj pa civilisti. Za področje nekdanje Ljubljanske pokrajine so seznami precej popolni, dvomim pa, da so taki za Štajersko. Ne pretiravam, če trdim, da je bilo na vsem slovenskem ozemlju vključno z vrnjenim delom Primorske pobitih 3.000 do 5.000 civilnih oseb slovenskega rodu. Druga številka »clamat per absentiam«! Na strani 311, kjer bi namreč morala biti, je ni, izvemo samo, da število na slovenskem ozemlju po vojni pomorjenih »hrvaških beguncev doslej še ni natančneje ugotovljeno«. Če je Vodopivec hudo zgrešil pri oceni, koliko nemških vojakov je med vojno pri nas izgubilo življenje, bi pri oceni hrvaških in drugih izgub lahko postregel vsaj z domnevno številko. Pokazal bi mu rad, kako se da do nje vseeno priti. Računamo, da se je 6. maja 1945 iz Zagreba in okolice podalo proti Koroški 200.000 ljudi, od tega 180.000 Hrvatov. Med potjo so se osuli na polovico. Predvsem med civilisti jih je bilo veliko, ki so omagali in se vrnili domov ali pa so jih zajeli partizani. Na vsej poti do Koroške so ostali grobovi, največji okrog Celja in Gornjega Doliča, od tistih 70.000, ki so jih partizani 15. maja 1945 dobili v roke na Libuškem polju, jih bila skoraj polovica postreljena v Tezenskem gozdu, nekaj tudi na Pohorju, civiliste so izpustili, preostale vojake pa napotili na znani »križev pot«. Iz Vetrinja vrnjeni hrvaški vojaki, 11.000 po številu, so bili zvečine odpeljani na Hrvaško in pobiti tam. V Sloveniji so obležali torej naslednji: srbski dobrovoljski korpus, vrnjen iz Vetrinja in pobit v Kočevskem Rogu – 3.000; srbski in črnogorski četniki: Stari Hrastnik 2.000, Kamniška Bistrica 7.000, Tezenski gozd in Pohorje 5.000; hrvaška vojska in civilisti pri umiku skozi Slovenijo, predvsem v okolici Celja in v Gornjem Doliču – 30.000; hrvaški vojaki, ki so se predali na Libuški gmajni: Tezenski gozd – 30.000, drugod po Sloveniji 10.000. Odgovor je torej tak, da je bilo po 9. maju 1945 na slovenskem ozemlju pobitih najmanj 80.000 »hrvaških beguncev«, raje več, in 15.000 beguncev srbske in črnogorske narodnosti, pa pridemo do številke 100.000, kolikor naj bi bi jih bilo pobitih na ozemlju Slovenije, o kateri govorimo ves čas. Okrog 50.000 hrvaških vojakov pa je prišlo na Hrvaško z vlakom (Vetrinj) ali peš (križev pot) in bilo pobitih tam, samo v Maclju najmanj 10.000.

Na str. 306 nam Vodopivec postreže z globokoumnim razmišljanjem, da je imelo vse, kar se je dogajalo s Slovenci v času 2. svetovne vojne, »korenine v predvojni jugoslovanski in slovenski socialni in politični negotovosti, v pomanjkanju demokratične politične tradicije med Slovenci, predvsem pa v socialni šibkosti ter nazorsko-politični razcepljenosti slovenskega meščanstva, ki tudi ob izbruhu vojne ni znalo odločneje in enotneje opredeliti temeljnih državnih in narodnih interesov«. Ko nadaljuje z razlago, imaš najprej občutek, da hoče povedati, da bi se Slovenci lahko obvarovali pred totalitarizmom, če se ne bi pridružili komunistom, ki »leta 1941 še sami niso vedeli, kaj hočejo« (306), in se tako pred njim obvarovali, potem pa le izvemo, da je šlo za spopad »med boljševiškim komunizmom in katoliškim klerikalizmom« (306). Človek božji, kako da mu še danes ni jasno, da so bili prav komunisti ves čas najbolj prisebni, izkoristili enkratno priložnost in se hladnokrvno lotili svojega projekta. O tem sem govoril že v uvodu, prav take razmere kot pri nas so bile v času med dvema vojnama v vseh demokratičnih državah Evrope, vključno s Španijo in Avstrijo, pa je prišlo do revolucije razen pri nas samo še v Španiji in Grčiji.

10.2.7. 6. Zmagoslavje zmagovalcev (308–327)

Če bi Vodopivec prebral knjigo, ki jo je napisal Ian Mitchell The Cost of a Reputation (Canongate, Edinburgh, 1997), se ne bi toliko lovil pri razlagi, zakaj je prišlo do britanske izročitve domobrancev in njihovih spremljevalcev Titovim partizanom. Najbolj močna je seveda tista, da »sta oskrba begunskih taborišč na jugu Avstrije in nadzor nad njimi povzročila britanskim vojaškim oblastem nemajhne težave, ki so se z vrnitvijo desettisočev beguncev v njihove domovine zmanjšale« (310). Ker potem se moramo takoj vprašati, odkod le Titu toliko hrane, da bi jo imel tudi zanje. Pa še to, od Britancev vetrinjski begunci do dneva vrnitve prejeli nobene hrane, takrat pa goljufivo popotnico. Zakaj se avtor kot razmišljajoči novinar ne vprašuje, kako je mogoče, če je bilo vse tako pošlihtano, kot nam dopoveduje (angleška vlada, zavezniško poveljstvo v Caserti), da so vojaki 8. britanske armade v Furlaniji ravnali drugače kot vojaki prav tako 8. armade na Koroškem, kjer so vojaki 5. britanskega korpusa iste 8. armade 15. maja 1945 zavrnili prevzem 65.000 Hrvatov pri Pliberku, izročili konec maja 45.000 kozakov Sovjetom v Judenburgu in v istem [Stran 110] času 26.000 vetrinjskih beguncev v roke Titovih krvnikov. Nasprotno pa je 13. korpus iste armade 4. ali 5. maja 1945 prevzel v Furlaniji okrog 20.000 podobnih beguncev (srbski in črnogorski četniki, srbska narodna straža, vojaki srbskega prostovoljskega korpusa, primorski domobranci) in jih spravil v svoja taborišča. Odgovor je preprost. Res je 14. maja 1945 general Brian Robertson, administrativni vodja Alexandrovega štaba v Caserti, poslal navodilo, »da se predano osebje jugoslovanske narodnosti, ki je služilo v nemških silah«, izroči jugoslovanskim partizanom. Ni dvoma, da je navodilo požegnal tudi poveljnik general Harold Alexander. Kje je Boris Mlakar (Slovenska novejša zgodovina, 837) pobral, da naj bi navodilo veljalo samo za Koroško? Potem pa je čez dober teden, 23. maja 1945, prispelo iz Alexandrovega štaba novo navodilo, »da osebje jugoslovanske narodnosti ne bo vrnjeno v Jugoslavijo ali izročeno jugoslovanskim partizanom, razen če ne bo samo hotelo«. V Furlaniji so se tega navodila držali, na Koroškem pa se je dobilo nekaj kalinov, med njimi so bili poveljnik V. korpusa generala Charles Keightly, poveljnik njegovega štaba brigadir Toby Low, kasnejši lord Aldington, in poveljnik 6. oklepne divizije general Horatius Murray, čigar enota je usodni projekt izpeljala. Po opravljenem umazanem poslu so bili neskončno srečni in ponosni nase, saj se je Koroška po njihovi zaslugi znebila obojih, tako nasilnih partizanov kot nadležnih kolaborantov. Ko so po nekaj dneh so spoznali, da so se hudo zmotili, so zadevo prikrili in do smrti lagali.

10.2.8. Povzetek

Potrudil sem se in skrbno pregledal štirinšestdeset strani pisanja Petra Vodopivca, kolikor jih je namenil drugi svetovni vojni. Žal ni povedal veliko novega. Ostal je pri starem. Ne trdim, da se za njegovim pisanjem skriva hudoben namen, prej bi rekel, da udobnost. Pozabil je, da je tudi lenoba ena od glavnih grehov, in se premalo potrudil. Dogajanje med drugo svetovno vojno ni njegova specialiteta in ker tistih strani ni želel pustiti praznih, čeprav bi bilo to edino pametno, jih je napolnil površno in šablonsko. V primerjavi z Novejšo zgodovino Slovencev je napravil korak nazaj. Od gospoda iz ugledne familije, ki ga vidimo vedno lepo počesanega in s kravato in ki mu gre v življenju kot namazano, smo pričakovali več. Upam, da ga bo izkušnja s knjigo Od Pohlinove slovnice do slovenske države zresnila in se ne bo več obnašal kot poeta laureatus, ampak si bo skušal s trdim delom in resnim pisanjem povrniti zapravljeni ugled.

10.3. Dve knjigi

Avtor: Marko Kremžar

10.3.1.

Pred dobrim letom je izšla ob stoletnici prve slovenske gimnazije obširna, lepo opremljena knjiga z naslovom: »Sto let zavoda svetega Stanislava«. Na 708 straneh velikega formata vsebuje poleg pomembnih uvodnih misli podrobno kroniko tega častitljivega zavoda, ki je dal v teku preteklega stoletja našemu narodu vrsto pomembnih katoliških izobražencev.

Ker so »Škofovi zavodi«, kot je »Zavod sv. Stanislava« splošno poznan, neločljivo povezani z zgodovino slovenskega naroda, je ob branju zavodske kronike mogoče slediti težki poti, ki jo je naš narod prehodil v razburkanem dvajsetem stoletju. Tako na primer poglavje: »Politične in narodnostne razmere na Kranjskem v začetku 20. stoletja«, omogoča bralcu razumevati težave tistih dni. Zvemo tudi, da je bil v času prve svetovne vojne Zavod »Samostojna cesarsko kraljeva bolnica št. 1 v Šentvidu«. Temu obdobju posveča zbornik 11 zanimivih strani s statistikami in fotografijami.

Tudi pričetek druge svetovne vojne z izgonom profesorjev in dijakov ter zasedbo Zavodov po nemškem okupatorju aprila 1941 je skrbno opisan, prav tako tudi težave, ki so sledile v zasilnih prostorih Baragovega semenišča, kjer je škofijski zavod dočakal konec vojne.

Poglavje, ki opisuje dogodke v vojnih letih 1941–45 se konča z zapisom o žrtvah, ki jih je ta doba zahtevala od osebja in od dijakov škofijske gimnazije. Na koncu omenja, da je »še povsem nerazčiščeno, koliko dijakov domobrancev je bilo vrnjenih iz Vetrinja, prav tako pa ne poznamo njihove usode« (str. 206). V naslednjem poglavju je popisan »frontalni napad« komunistične oblasti na versko šolstvo med leti 1945 in 1950. O tem, kar se je dogajalo v Škofovih zavodih med majem in avgustom leta 1945, pa najdemo v tem velikem zgodovinskem popisu le, da je 9. maja zasedla »zavodsko posest« v Šentvidu IV. Jugoslovanska armada in da so »prostori služili [Stran 111] tudi za začasno zbirališče s Koroške vrnjenih domobrancev in civilistov. V nekaterih prostorih naj bi deloval oddelek občine Šentvid, ki je imel nalogo gospodarske oskrbe zavoda« (str. 235).

Če hočemo vedeti kaj več o usodi mogočnih stavb škofijske gimnazije v tem času, moramo seči po drugi knjigi, ki je izšla v Ljubljani leta 2004, to je pred izidom omenjenega zbornika.

Nekdanji namestnik načelnika OZNE za Ljubljano, Albert Svetina, posveča v svoji knjigi pričevanj z naslovom »Od osvobodilnega boja do banditizma« posebno poglavje prav »Oznovskemu taborišču v Šentvidu nad Ljubljano«, ki je bilo takoj po vojni v prostorih Zavoda sv. Stanislava (str. 212). Na tem mestu lahko beremo, da je bilo v nekdanjih Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano »največje oznovsko taborišče v Sloveniji.« To koncentracijsko taborišče je bilo po Svetinovih besedah »ogromno, predvsem pa je bilo prenapolnjeno in dobro zastraženo. Ker v zgradbi kmalu ni bilo več prostora, so taborišče razširili tako, da so z apnom zunaj na travniku naredili črto in za njo postavili stražo z mitraljezi in razsvetijavo. Črta je delila stražarje na eni strani in množico ljudi na drugi. Bilo jih je čez sto tisoč.«

Ta Svetinov opis le potrjuje nekatera pričevanja redkih rojakov, ki so bili v tem koncentracijskem taborišču zaprti in so to preživeli. Večina od omenjenih sto tisoč ljudi, ki so jih imeli slovenski komunisti tam zaprte, je bila pomorjena bodisi v Brezarjevem breznu bodisi v Rogu. Seveda niso bili vsi Slovenci. Svetina pravi, da »je bilo vse pomešano, vojaki in civilisti. Med njimi so bili nemški vojaki, visoki oficirji, četniki, ustaši, slovenski domobranci … «

Poseben bataljon knojevcev, to je vojakov »izvršnega organa OZNE za aretacijo in likvidacijo političnih nasprotnikov« (str. 146) je vodil »zapornike iz Šentvida na začasno tovorno postajo pri Remizi v Dravljah, kjer so jih nalagali na železniške vagone in nato vozili na morišča v Kočevski Rog« (str. 213).

Dejstvo tega koncentracijskega taborišča po svoji množičnosti in krutosti daleč presega vse, kar se je v sto letih dogajalo v prostorih Zavoda sv. Stanislava, pa tudi kjerkoli drugod v Sloveniji na cerkveni zemlji. Škofovi zavodi niso bili le kraj, kjer so komunisti jetnike izstradali do onemoglosti, ampak so bili kot del genocidnega načrta tudi predsoba smrti. V sobah, v kapeli in v dvorani, kjer sedaj katoliški vzgojitelji vzgajajo novo generacijo Slovencev, so pred dobro polovico stoletja tisoči njihovih rojakov in bratov po veri prestajali mučenje in lakoto, ko so se pripravljali na smrt.

Svetina zaključi svojo pripoved o tem oznovskem taborišču z besedami: »Vse, kar sem videl v tem taborišču, obsojam, ker je bilo strašno.« Te strahote pisci zbornika ob stoletnici Škofovih zavodov očividno ne poznajo in je zato tudi ne obsojajo, kot je to storil nekdanji fukcionar OZNE.

Ideologija, ki je povzročila v dvajsetem stoletju po vsem svetu nad sto milijonov žrtev, je bila gonilna sila komunistične partije, ki je za nekaj mesecev spremenila prostore katoliškega vzgojnega zavoda v mučilnico in za večino zapornikov tudi v zadnjo postajo pred moriščem. Pod tem vidikom so Škofovi zavodi prav kakor Rog in Teharje del strašnega svetovnega pretresa. Če spominski zbornik o njem molči, je ta molk več kot zgovoren.

Da je bilo koncentracijsko taborišče v Šentvidu pod komunisti tiste mesece največji zaporniški kompleks na Slovenskem in kam je od tam vodila pot veliko večino jetnikov, ni bila nikoli skrivnost. Sto tisoč jetnikov, ki so šli skozi te zapore v neposredni bližini Ljubljane, ni bilo mogoče prikriti. Vendar se o tem dolga leta ni govorilo. Strah je bil razumljiv. Težje je razumeti »obziren« molk petnajst let po koncu totalitarnega režima. Ali ne bi smeli pričakovati, da bodo vzgojitelji s spoštovanjem zapisali tudi ta del zavodske zgodovine? Ali ne bi bilo primerno na tako pomembnem mestu, kot je zbornik ob stoletnici, opozoriti nove generacije dijakov, da živijo, študirajo in se igrajo na tleh, ki so blagoslovljena s trpljenjem in s krvjo njihovih prednikov?

V spomin na ta dogajanja so v zavodski kapeli pred kratkim odkrili lep, pomemben mozaik mojstra patra Rupnika. Kristus, ki vstaja zmagovit iz množičnega grobišča, govori brez besed o tem, o čemer Zbornik molči. Hvala zavodskemu vodstvu za globoki, poduhovljeni pogled na ta prikrivani del naše preteklosti. Vendar desettisoči, ki so trpeli in umirali na zavodskih tleh, niso notranja zavodska zadeva. So del slovenske, evropske in svetovne zgodovine. Prostor, kjer je bilo v času komunizma največje koncentracijsko taborišče v Sloveniji, bi zaslužil javno obeležje. Ali morda še kje prevladuje mnenje, da iz obzirnosti do rabljev ni primerno biti ponosen na svoje junake in mučence ter daje nanje dovolj le tih, občasen spomin?

Vsi mučeni na tem prostoru niso krščanski mučenci, vsi pa so žrtve komunistične zablode in krutosti njenih pripadnikov. Delijo usodo z drugimi, ki jih je na Slovenskem [Stran 112] pomorila revolucija pred dosegom oblasti in po njej. Kot žrtve komunizma so del največjega krvoprelitja, kar jih je doživelo človeštvo. Vendar se zdi, da ni veliko rojakov, ki bi slutili globok pomen teh žrtev, za katerih število ve le Bog.

Verujemo, da resnica osvobaja, in zgodovina uči, da je kri mučencev seme novih kristjanov. Zato smemo upati, da se bodo nove generacije Slovencev nekoč osvobodile prikritih strahov in da bodo znale bolje ceniti krvavo seme slovenske Cerkve pa tudi slovenskega naroda.

10.4. Pripombe k knjigi dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden

Avtor: Jelka Dolinar-Mrak

10.4.1.

Nekoliko pozno po izidu knjige »Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden« se oglašam, saj prvotno nisem nameravala komentirati pisanja o Jelki in Kristi Mrak v osmih primerih (na straneh 99, 200, 202, 206, 280, 210, 278 in 286). Da bi bilo resnici in korektnemu pisanju ugodeno, me je kar nekaj ljudi nagovarjalo, naj dam naslednje pojasnilo. To pojasnilo pa dajem tudi v imenu svoje pokojne sestre Kriste, ki je bila glavna sila pri odkrivanju mnogih montiranih procesov in velika dobrotnica številnih prizadetih.

Ko je v omenjeni knjigi govor o številu vagonov z ranjenci, naj omenim, da je bil vlak do Kranja daljši, v Kranju pa je bil zaradi sabotaže železničarjev odklopljen del vlaka z vagoni, v katerih so bili civilisti, od tistega z ranjenci. V kompoziciji s civilisti sta ostala tudi moja mati in oče, ki sta šla potem preko Ljubelja na Koroško. V kompoziciji z ranjenci pa sva ostali medve s sestro Kristo. V istem vagonu kot medve pa je bila tudi družina dr. Meršola, dr. Janež in drugi zdravniki, kar tudi dr. Meršol sam omenja. Naš transport, v katerem pa so bili tudi zdravniki, katere s sestro omenjava v Zavezi številka 36, je bil vsekakor krajši. Lahko pa, da je obstajal še drug transport z ranjenci in da je imel, kot je o knjigi navedeno, 60 vagonov, v katerem da je bilo, kot piše, poleg Bajčeve Rože, najine prijateljice iz Most, še devet drugih deklet brez zdravnika. Meni vsekakor tak transport ni znan.

Na str. 269 piše, da so bili vsi ranjenci v zaprtih vagonih. Res pa je, da so bila vrata vagonov odprta, dva vagona z ranjenci pa sta bila brez strehe. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da v tistem trenutku še nismo bili v rokah komunistov.

Po 60-ih, potem, ko sva bili s sestro Kristo brez obtožnice obsojeni na 12 let zapora, zaprti pa po raznih taboriščih ob prisilnem delu pet let in osem mesecev, naju s Kristo avtor obdolžuje, da v najini izjavi v Zavezi obsojava zdravnike na transportu, češ da bi jih morala vezati Hipokratova prisega. Medve nikoli nisva nikogar obsojali, dovoljeno pa nama je, da imava o tem, kar sva doživeli, svoje mnenje. Ko smo ostali z ranjenci sami, so bili poleg naju s sestro tam še župnik Janez Jenko, bogoslovca Feliks Zajc in Marjan Pavlovčič, dve diplomirani bolniški sestri Anica Kožar in Marija Popit ter laični dekleti Helena Šušteršič in Magda Dolničar. Župnik Janez Jenko iz Žužemberka, ki nas je kot oče zbral v molitev, nam je dal vesoljno odvezo in dejal, da smo se odločili prostovoljno in da gremo v smrt ali življenje. Nihče ni vedel, kaj bo z nami. Vsi smo bili v Božjih rokah. Svojo mučeniško trpljenje sta kmalu prestala župnik Jenko in bogoslovec Marjan Pavlovčič, kmalu za njima pa še domala vsi ranjenci.

S sestro Kristo doktorja Meršola kot človeka za njegovo dejanje nisva nikoli obsojali. V tistem trenutku težke odločitve mu je bila prva skrb družina. Razumeli sva ga! Kot lahko iz knjige razberem, pa je o tem pozneje razmišljal tudi dr. Meršol sam, saj pravi: »Če bi bil sam, tako pa sem imel družino.« Vsak od tistih, ki so zapustili transport, je v prvi vrsti gledal nase, kako se bo rešil in ušel krvolokom. Med bežečimi pa so bili tudi teže ranjeni domobranci, katerim so pomagali laže ranjeni domobranci, pa čeprav težko – tudi vlekli so jih.

Sicer pa avtor sam pravi na strani 206 o izjavi: »Če ne bi imel družine in skrbi za druge civilne begunce,« da takšna izjava »ni posebno zgledna in ugledna«.

Nadalje tudi ne ustreza resnici, da je pri ranjencih ostalo dosti usposobljenih moči (stran 206). Osebe, ki so ostale pri ranjencih, sem navedla zgoraj.

Kar pa zadeva očitek, češ da sva s sestro Kristo spregovorili šele po 60-ih letih, si dovolim pripombo, da je imel tudi dr. Meršol v tujini več desetletij čas, da bi opisal omenjene trenutke. Vsi pa vemo, da je šele osamosvojitev Slovenije pri nas dala možnost pristopa do resne obravnave in pisanja o omenjeni temi.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 K Aktualnemu kulturnopolitičnemu komentarju

Avtor: Ivanka Kozlevčar

Dodatek A.1.1

Ko moramo kar naprej poslušati govorjenje o izdajstvu slovenskih domobrancev, ne smemo mimo dejstva, da tako govorijo ljudje, ki nočejo govoriti resnice ali pa morda res ne poznajo tedanjih razmer. Treba je vedeti, da je bil tedaj velik del slovenskega naroda katoliški, to je veren, in po svoji duhovni in moralni naravnanosti ni mogel sprejeti sodelovanja s komunisti, že zaradi njihovih metod ne, in tudi ne z OF, kjer je bila dana komunistom vrhovna oblast. Vsaj izobraženci pa tudi drugi so vedeli, kaj iz tega sledi in kakšni ljudje prihajajo na površje.

Po sklepu Vrhovnega plenuma OF 16. 9. 1941, da se vsakega lahko ubije, kdor deluje čeprav proti okupatorju zunaj OF, pa je vsak lahko vedel, da je OF genocidna za velik del slovenskega naroda, zlasti pa za katoličane. Vsako količkaj enakopravno sodelovanje, ki so ga nekateri politiki priporočali je bilo nemogoče. Partija je trpela samo podreditev. Če se je kdo kljub temu odločil za OF in s tem za popolno podreditev KP in pristajanje na njene metode in cilje, je moral vedeti, da se odloča za genocidno organizacijo in pristaja na njeno iztrebljanje drugače mislečih. Kdor ni živel v goreči Dolenjski in Notranjski 1942 na izpostavljenih krajih in ni doživljal dvojnega nasilja, nima moralne pravice obsojati ljudi ki so se poskušali braniti. Vsak ve, da katoličani niso bili ne za fašizem in ne za nacizem in tudi ne za Nemce in ne za Italijane in da so jih v samoobrambo prisilili, kar je zelo zvita hudobija, ki še nima imena in je ni mogoče pozabiti. Še grše pa je, če kdo iz nje kuje kapital.

Dodatek A.2 K Aktualnemu kulturnopolitičnemu komentarju

Avtor: France Dolinar

Dodatek A.2.1

Misel, ki jo zapisal znani slovenski zgodovinar France Dolinar na začetku svoje knjižice SLOVENSKA DRŽAVNA MISEL, Špital ob Dravi 1948, v kateri je ob stoletnici »pomladi narodov«, vizionarsko opozoril, da se Slovenci ne smemo zadovoljiti samo z narodno samostojnostjo, ampak moramo terjati in doseči tudi politično samobitnost, svojo neodvisno državo.

Pri vsem tem ne smemo pozabiti, da so te besede bile napisane v času, ko je bila stvar, za katero so se bojevali slovenski katoličani, na najnižjem dnu, in njihov avtor ni bil samo brez knjig in dokumentov, ampak je le z velikim odrekanjem dobil toliko papirja, da je nanj napisal razpravo, na čelu katere stojijo.

Dodatek A.2.2

»Spisan daleč od domovine in njenih zgodovinskih virov bi bil ta spis rad le pričevanje politične volje prve slovenske politične emigracije, ki hoče služeč edino Domovini in Slovenski Državi nadaljevati delo očetov in popolnoma uresničiti njih najdražji sen Zedinjene Slovenije.«

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Pismo

Avtor: Metod Bohinc

Dodatek B.1.1

[Stran 113]

Spoštovani gospod urednik Zaveze!

Ne vem, če prebirate vse slovenske časopise. Primer Ribičič je v zadnjem času prišel malo bolj v ospredje, v »Delu« oziroma v eni od zadnjih Sobotnih prilog je novinarka Alenka Puhar pod naslovom »Ostane po črni vesti« napisala, kako je pri nas s to rečjo. Pred kratkim pa mi je prišel v roke še štajerski »VEČER« z dne 8. julija 2006. Tudi v njem je odmev na to temo. Prispevek se mi zdi še bolj aktualen in zanimiv zato, ker ga je – po sliki sodeč – napisala mlada novinarka. Ljudje naše generacije se lahko še tako naprezamo in dokazujemo na obeh straneh, nazadnje bodo le mladi tisti, ki bodo končno postavili stvari na svoje mesto. V tem pismu vam ga prilagam.

Vaš prispevek – kakor tudi kolegov pri Novi Slovenski zavezi – pri odkrivanju resnice in spomina na preteklo obdobje je edinstven in zgodovinski. Prav neverjetno se zdi, da je po tem obupnem času, ko je bilo skoraj do dna odstranjeno in do kraja zatrto vsakršno drugačno delovanje skozi tako dolga, dolga desetletja, še ostala energija, dragocena in žlahtna, ki deluje: sprva skorajda sovražno sprejeta in nerazumljena – danes pa vedno bolj upoštevana in citirana v pomembnih javnih publikacijah. Če se ne bo vse, kar pričakujemo in želimo – zgodilo danes, sedaj – pa vendar z osvobajajočim olajšanjem, ki je lahko le posledica dolgotrajnega duhovnega zatiranja – ugotavljamo velikanski, »kopernikovski« obrat, katerega prvi premik se dogaja prav sedaj, še pred našimi očmi. Kdaj, ampak res nikoli si nisem mogel – nisem si drznil misliti, da mi bo usoda tako mila, da bom to doživel. Kakšna sreča, kakšna milost pravzaprav. Vem, trdno sem prepričan, da tega zgodovinskega toka ne more ustaviti nobena sila.

Vedno bolj verjamem v ljudski izrek, ki pravi: Vse se vrača, vse se plača. Ko je med drugo svetovno vojno protikomunistična stran iskala izhod iz – tako rekoč izgubljene – situacije, ga ni našla, ker ga po mojem sedanjem prepričanju ni bilo. Mogoče bi se na nek način lahko izognili končnemu množičnemu poboju, toda poraz je bil zgodovinsko pogojen in neizbežen. Ves napor, vsa žrtvovanja, vsa prizadevanja, da se rešimo pred komunizmom so šla po zlu, kajti temu narodu je bil namenjen kelih grenkobe, ki ne more iti mimo njega … In izpili smo ga do dna … In potem je prišel čas sprememb. Naša osamosvojitev – splet najbolj neverjetnih, srečnih okoliščin, ki so se vrstile ena za drugo, skorajda na videz brez napora – čeprav vsi vemo, da ni bilo tako – toda bogovi so bili na naši strani – prišel je čas plačila, to nam je bilo namenjeno in sploh ni moglo biti drugače … to se je preprosto moralo zgoditi – kajti – »vse se vrača, vse se plača«. Ta ljudski izrek velja za narode, vedno in povsod, za vsakega človeka, pa tudi za majorja Mitjo …

Spoštovani gospod Justin! V času, ki ga živi naša generacija, vam je zgodovina naložila posebno nalogo. Ne bi je mogel izpolniti vsak na tak način: tako polno, tako pristno, tako spoštljivo. Z ljubeznijo in brezmejnim prizadevanjem povrniti čast in dostojanstvo Slovencem, ki so v svojem najtežjem času branili svoj prag, svojo domovino. Vam in vašim spoštovanim sodelavcem želim vse dobro, da bi bili zdravi in uspešni še naprej – s temi željami – vas prisrčno pozdravljam!

Metod Bohinc

Dodatek B.2 Priporočamo

Dodatek B.2.1 Boris Mlakar
Slovensko domobranstvo 1943–1945

Boris Mlakar,Slovensko domobranstvo 1943–1945

Boris Mlakar,Slovensko domobranstvo 1943–1945

Dobi se v vseh knjigarnah

Opombe
1.

Bernard Malamud, The Fixer (London, Eyre&Spottiswoode, 1967; New York, Farrar, Straus&Giroux Inc.).
2.

David Rousser, The Other Kingdom (tr. Guthrie, 1947).
3.

Hannah Arendt: The Origins of Totalitarianism (1951).
Datum: 2011-07-21

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.