Zaveza št. 61

Zaveza št. 61Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 61
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova slovenska zaveza Ljubljana: 2010

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1. Totalitarizem – zamračitev civilizacije

Totalitarna zamračitev neba bo, še bolj kot dve svetovni vojni, označeval evropsko dvajseto stoletje v vsej prihodnji zgodovini. Obe v Evropi spočeti svetovni vojni sta sicer povzročili večjo izgubo človeškega življenja in večjo opustošenje človekovega prostora kot katerakoli predhodna vojna na planetu, a je vsaka od obeh bila vendarle vojna – nekaj že skušenega in človeku v bistvu znanega. Totalitarizem pa ni bil kaka začasna ujma, ki zadene človeka in njegov prostor, ampak je hotel izstop iz sveta, kakor se je razvil v tisočletjih. Tisto, po čemer je težil, je bilo tako novo, da bi se moglo uresničiti samo zunaj skušenega, zunaj civilizacije. Totalitarizem je bil absolutna novost. Ni bil vojna proti narodom in državam, ampak vojna proti človeku.

Kakor vse, je tudi totalitarizem prišel po človeku. Da so se konec drugega tisočletja civilizacije, ki jo je na podlagi sinteze, narejene iz helenskih mislecev in hebrejskih prerokov, s svojo odrešenjsko obveščenostjo postavilo krščanstvo, pojavili ljudje, ki so to civilizacijo radikalno zanikali in terjali njeno uničenje – to lahko razumemo samo v luči dejstva, da je ta civilizacija bila v krizi. Totalitarizem sam ni bil kriza, ampak je bil posledica krize, ki je že bila. To je za razumevanje novejše evropske zgodovine – in evropske zgodovine sploh – zelo pomembno. Pomaga nam med drugim razložiti neko dejstvo, s katerim smo si nemalo razbijali glavo. Zmotno smo namreč pričakovali, da se bo s porazom totalitarnih ideologij in njihovih političnih projektov – v Evropi so bili, kot vemo, realizirani trije – začel odvijati tudi klopčič evropske krize. Ni nam še bilo jasno, da totalitarizem ni povzročil krize, ampak je bil posledica krize. Kriza je bila že prej. Totalitarizem je v njej nastal in jo hkrati pripeljal do paroksizma.

1.1.2. Trpežnost boljševizma – grešna ljubezen levice

Cela stvar pa se je izkazala še dodatno zapletena. Izkazalo se je, da sta od treh totalitarizmov fašizem in nacizem izginila domala brez sledu, boljševiški komunizem pa ne, oziroma sploh ne. Od kod ta različnost in nesorazmernost? Mnogi so si jo razlagali tako, da sta bila fašizem in nacizem vojaško premagana, boljševizem pa ne. Čeprav ta okoliščina gotovo ni brez pomena, izjemnosti, ki se drži te variante totalitarizma, ne razloži. Razlog za priviligirano nesorazmerje v boljševiški obstojnosti je v njegovi drugačnosti, tako glede izvora kakor tudi glede ambicij. Fašizem in nacizem sta samo deloma moderna pojava; moderna sta samo v tem, da sta uporabljala moderno tehniko in da sta mogla nastati šele v družbi, v kateri je že prišlo do množične udeležbe v politiki; čeprav sta demokracijo uničila, sta mogla, takšna kot sta bila, nastati šele iz tega, kar je ta ustvarila. Sicer pa sta računala na gravitacijske sile človekove snovnosti. Tudi njune odrešiteljske obljube niso prestopile okvira narodov in ras.

Boljševizem pa je v celoti zrastel iz humusa moderne. Njegova ideologija je mitska transformacija miselnih osnutkov, ki so jih izdelali filozofi moderne. Zato intelektualna levica, ki tudi prihaja iz izvornega vzgona moderne, nikoli ni mogla odpovedati simpatij komunističnim boljševiškim projektom, čeprav so šli v znamenju totalitarne politike, ki bi jo morala spravljati v veliko zadrego. Boljševiški komunizem pomeni sicer izstop iz civilizacijske baze moderne, a je vendar njegova specifična geneza tista, ki nam omogoča razumeti boljševiško ambicijo po zavzetju človekovega duha. In prav skozi to točko gre ločnica med boljševizmom na eni strani in fašizmom in nacizmom na drugi. Fašisti in nacisti so tudi osvajali človekovo dušo, a zato, ker so hoteli, da jim pripada, boljševiki pa so iz človekove duše hoteli narediti nosilko zavestne in svobodne istovetnosti z ideologijo. Po 20. juliju 1944 so nacisti poslali skozi ljudska sodišča 11.000 disidentov in jih dali pokončati – in nič drugega. Boljševiki so svoje nasprotnike, resnične in tiste, ki so jih za to določili, tudi uničevali, a so prej morali še priznati svojo zavrženost – ni bilo dovolj, da so jih obsodili sodniki, morali so se obsoditi še sami. Za ilustracijo lahko opozorimo na zaključni prizor iz Orwellovega romana Tisočdevetstoštiriinosemdeset, v katerem nekdanji disident Winston Smith nenadoma samodejno zariše v prah kavarniške mize formulo 2 + 2 = 5. S tem je pokazal, ne poraženosti in vdaje, ampak svojo novo svobodo. A vse to je samo dokaz, dokaz, da je boljševiški komunizem – v sprevrženi obliki, a vendar – tudi stvar duha. To pa v nadaljevanju pove še dvoje: da predstavlja totalitarizem izredno izpopolnjene verzije, pa tudi v čem so možnosti, ki jih je dajal boljševizem intelektualcem moderne, da so gojili do njega zavezniška in celo ljubezenska čustva.

A za nas je tu važno predvsem to, da tako razumemo, zakaj vsa leva intelektualna Evropa – večinska Evropa, še vedno – trpi s premaganimi boljševiki. (Pri tem pa ni obrobnega pomena ugotovitev, da spravlja ta sim-patija – to so-čutje – levico v protislovno stanje. Saj mora čutiti, da ljubi nekaj, kar se je zunaj vsakega dvoma izkazalo za grešno; da se vdaja nedovoljeni ljubezni. Ob tem ne bi kazalo pozabiti na dolgoročne, mogoče celo zgodovinske posledice moralne razdvojenosti sedanje evropske intelektualne levice, ki so v tem, da je prizadeta duhovna integriteta njene ustvarjalnosti. Nemogoče si je zamisliti, da zavest krivde ne bi opravila svoje razdiralne vloge.) A ob vsem ostaja najbolj pomembna stvar ta, da boljševiki podporo levice čutijo, kar jih utrjuje v misli, da imajo pravico do nadaljevanja svoje politične eksistence v drugih oblikah. (Ne več kot boljševiki, ampak na primer kot socialdemokrati!) Stvar je v tem, da večinska evropska levica ne dovoli, da bi bil boljševizem spoznan za to, kar je bil.

S padcem totalitarizma se torej duhovna, kulturna in politična kriza Evrope ni razrešila in še traja. To bi nas moralo nemalo skrbeti. Če je kriza, za katero smo ugotovili, da je omogočila totalitarno zamračitev civilizacije, s svojimi nevarnimi potenciali še tu, potem ni neumestno vprašati, do česa v njenem območju še utegne priti. Ali ni razumno reči, da je civilizacija v senci te krize v stalni nevarnosti. Predvsem zato, ker ni jasno, če bomo v senci te krize in njenih protislovij mogli sebe premisliti in se vprašati, kaj smo – ali bomo mogli, z vso odgovornostjo in upoštevajoč vse svoje izkušnje, poiskati to, kar nas postavlja kot ljudi, ali bomo v stanju z mirnim očesom iskati svojo slovensko, evropsko in krščansko identiteto in, če jo bomo našli, ali bomo imeli pogum, da jo v celoti sprejmemo.

Čeprav je boljševizem kot totalitarna politična realizacija preteklost, je torej še vedno prisoten. Moramo povedati, da tu ne mislimo na to, da obvladuje ključna središča civilne družbe v gospodarstvu, znanosti in medijih, ampak na nekaj veliko bolj splošnega in hkrati manj oprijemljivega. Gre za to, da nad njim še ni bila izrečena beseda. Že velikokrat se je pokazalo, da mora o vsaki stvari na koncu biti izrečena beseda. Če ni, stvari ne moremo imeti za končano. Boljševizma ne bo konec, dokler kultura nad njim ne bo spregovorila besede, ki je njej pridržana.

1.1.3. Konec boljševizma – jezni meč zgodovine

A pustimo sedaj kulturo in njene zadolženosti in poglejmo, kako so se na svoj konec odzvali boljševiki sami. Tistim, ki se bodo kdaj odločili, da izrišejo fenotip boljševikov, bo pri tem način, kako so reagirali na svoj konec, nemalo koristil. Potrdil bo njihove začetne slutnje, da so morali biti iz posebne snovi, ki ni dovoljevala vzgibov, ki v določenih položajih sicer nastajajo v ljudeh. Kdo bi temu rekel enostavno neobčutljivost, a občutljivost in neobčutljivost zadevata psihološki mehanizem običajnega tradicionalnega človeka. Mi pa bi radi vztrajali na nečem globljem: na predispoziciji določene človeške snovi za ideologijo. Ko so se ljudje s to predispozicijo srečali z ideologijo, je bilo to srečanje za zmerom.

Dogajanje, ki ga je zaznamoval padec berlinskega zidu novembra 1989, je že takrat, zlasti pa pozneje, sprožilo vprašanje, zakaj se komunistični imperij srednje in vzhodne Evrope ni branil; zakaj ni z vso neznansko vojaško močjo, s katero je razpolagal, šel v »boj poslednji« in tako omogočil, da ideološki harmagedon odloči, komu bo pripadala zgodovina. Ne dvomimo, da so pri tem odločali tudi hladni strateški premisleki, to, kar je v zadnji analizi odločilo, pa je bilo neko spoznanje, ki je z zavratno močjo delovalo iz ozadja.

Že mnogo pred usodnim letom 1989 – šele arhivi prihodnosti bodo občutljivim analitikom omogočili, da se dotipajo do prvih začetkov – se je v ljudi, ki so nosili boljševiški sistem, vtihotapila misel, ki je bila bolj uničujoča kot katerokoli orožje. Nekoč, na začetku so bili boljševiki, verujoč v zgodovino, ki sta jim jo odkrila Hegel in Marx, in zanašajoč se na revolucionarno umetelnost, v kateri jih je izučil Lenin, napovedali demokratičnemu svetu »boj sistemov«. Takrat in še dolgo po tem boljševiki niti pomislili niso, da ne stojijo na zmagovitem polu Zgodovine. Zgodovina v sodelovanju s Kominterno ali Kominterna v sodelovanju z Zgodovino – to je bil tisti binom, na katerega so postavili svojo vero v končni uspeh. V začetku osemdesetih let, za izbrance pa, kot smo rekli, že nekaj let prej, pa so v nomenklaturo – v Prvi in Drugi stan boljševiškega političnega kozmosa – vdrle slutnje, ki so se nato razrastle v neustavljivo in uničujoče spoznanje: boljševiški komunistični sistem, ki je nekoč zahodu napovedal tekmo, lahko z njim zdaj tekmuje le tako, da pri zadnjih vratih spušča v svoj prostor elemente sistema, proti kateremu se bojuje. Dokončnost in nepreklicnost poraza, ki ga je to spoznanje prineslo, je bila v tem, da to ni bil vojaški ali politični poraz, povzročen od nepremišljene strategije ali inferiornosti orožja, od napačne ocene političnih sil, ampak je to bil poraz, ki ga je boljševikom zadala sama Zgodovina. Zgodovina, ki je bila, ne smemo pozabiti, njihova zaveznica. Boljševiki so kot marksisti vedno mislili, da so zaupniki Zgodovine, imeli so se za izbrane svečenike v njenem Templju, za priviligirane služabnike v njeni Palači. Potem pa nenadoma – ne diskretni consilium abeundi, namig, naj odidejo, ampak groba in žaljiva odstranitev, kot da so nekompetentna služinčad.

Veliko si imajo povedati

Slika 1. Veliko si imajo povedati Mirko Kambič

Uničujočnost spoznanja, da niso nobena alternativa, kaj šele izbrani posestniki prihodnosti, je bila ravno v tem: da jih Zgodovina v resnici ni nikoli povabila v svoje prostore, ampak so vanje vdrli in se jih s silo polastili. Da so nasilje nad ljudmi, to so boljševiki že vedno vedeli, a jih to ni motilo, ker so mislili, da jim je Zgodovina za to dala neke papirje, sedaj pa so uvideli, da so bili nasilje tudi nad Zgodovino. Da jim Zgodovina nikoli ni dala nobenih papirjev in da v njej niso imeli kaj iskati. To spoznanje ni moglo, da ne bi bilo uničujoče. In vendar so ostali!

In vendar so ostali. Moramo se tu za trenutek ustaviti. Življenje je nevarna stvar. V življenju se lahko primeri, da je človek marsikaj. Lahko je tudi strašna stvar. Zato pozneje, če mu je hudo ali zelo hudo, zasluži naše sočutje in pripravljenost, da zanj kaj naredimo. V življenju se lahko primeri tudi, da človek postane boljševik, kar pomeni, da je nujno – po sebi, ne glede na to, kaj je konkretno počel – bil udeležen na nasilju velikega obsega. Morda je komu pozneje zaradi tega hudo, morda je mnogim od njih zaradi tega hudo. Skoraj nemogoče je, da ne bi bilo tako. Dejstvo pa je, da so ostali. Skoraj vsi so ostali! A pustimo sedaj njihovo zadolženost, važno je, da iz prostora, iz katerega bi to najbolj pričakovali, ni bilo še nobene besede.

Če bo kdo od prihodnjih na vsak način hotel razumeti evropsko dvajseto stoletje, si ga nikoli ne bo mogel razložiti, če ne bo dešifriral zagonetne uspešnosti boljševiškega človeka, zlasti pa virtuoznosti, s katero je prenesel komaj predstavljivi moralni pritisk končnega poraza.

(Vedno seveda obstaja tudi možnost, da zapletamo tam, kjer so stvari preproste. Proces proti Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu od aprila do decembra 1961, je ves čas spremljala tudi filozofinja Hannah Arendt. Vsak dan je imela priložnost opazovati človeka, ki je organiziral smrt skoraj pol milijona ljudi. O vtisih, ki jih je pri tem dobila o tem človeku in njegovih dejanjih, je pozneje poročala v knjigi Eichmann v Jeruzalemu. Knjigo je opremila z nenavadnim podnaslovom: Poročilo o banalnosti zla. Ob tem človeku in tem procesu je pisateljica doživela, kot pravi Amos Elon (Frankfurter Allgemeine, 4. 10. 1997), da je samo »dobro lahko radikalno, zlo pa ne more biti radikalno, ampak samo ekstremno, da zato nima v sebi nobene globine in nobene demonične razsežnosti, a vendar – in to je najstrašnejše – se lahko kot goba razraste po celem svetu in vse opustoši. Zla ni mogoče misliti, ker misel, brž ko hoče prodreti do njegovih korenin, odkrije, da tam ni ničesar.«

Spoznanje o banalnosti zla je Hannah Arendt doživela na procesu, na katerem se je do zadnjih podrobnosti odkrilo neko življenje in neka ideologija. Po letu 1989 nobenemu boljševiku ni bilo treba iti skozi proces, ki bi pokazal, ali temeljna intuicija Hannah Arendt velja tudi za to ideologijo. Zaenkrat pa nas dejstvo, da so prenesli poraz, ne da bi jih prisilil, da se zagledajo v tem, kar so bili, navdaja kot nekaj, kar ostaja zunaj razumljenega.)

1.1.4. Konec boljševizma – protest jezika

A se stvari pri tem niso ustavile in gredo naprej. Za zgodovino boljševizma v Sloveniji – bralci bodo razumeli, da ne moremo reči slovenskega boljševizma – je znano, da je uspel samo in izključno zaradi specifičnosti razmer, ki jih je prinesla vojna.

Omogočala mu je, da je organiziral rezistenco – tako imenovano narodnoosvobodilno gibanje. V knjigah, ki jih je v petdesetih letih absolutne kontrole dal boljševizem izdelati o sebi, stoji sedaj enobe v rubriki njegovih nesmrtnih storitev: kot eden od velikih ciljev, ki jih je partija dosegla v svojih naporih za vsesplošno narodovo osvobojenje. To je osnovna struktura mita, na kateri se je – in se zlasti danes, ko se je ravolucija izkazala za manj uporabno in celo škodljivo – legitimirala boljševiška partija, še posebej pa današnje, iz partije izhajajoče postkomunistične sile in njihov entourage v kulturi in medijih. Pripoved mita gre sedaj tako, da je bila enobe cilj, revolucija pa slučajna spremljava prebujenih mas, kvečjemu še sredstvo enobejevske mobilizacije za upor proti okupatorju. Resnica in stvarnost sta seveda popolnoma nasprotni: revolucija je bila cilj, komunistična rezistenca pa sredstvo za ta cilj. O enem samem dogajanju imamo torej dve pripovedi: mitsko in stvarno.

In tu pride novost, ki smo jo nakazali na začetku prejšnjega odstavka. Potem ko je boljševizem odstavila zgodovina, mu je sedaj gostoljubje odpovedal tudi jezik. Ta odpoved je bila objavljena v obliki dejstva – obilno registriranega v jeziku – da je partijski mit ne zmore več enotne in koherentne pripovedi. To je sedaj ta velika stvar, da se je uprl jezik. Zgodilo se je naslednje: Pripoved stvarnosti in resničnosti se je v zadnjih desetih letih toliko artikulirala, da je v celoti ni bilo več mogoče ignorirati. Pripovedovalci mita so se zato na stvarnost morali začeti ozirati in jo v nekaterih primerih tudi dopuščati. To pa je bilo za mit usodno. Njegova lepota, ki je živela od nekdanje celovitosti in nedotaknjenosti, je ob dotiku resničnosti začela veneti in razkrivati notranjo obolelost. Apologeti boljševiškega angažmaja v slovenski zgodovini – čuvarji enobejevskega mita – so sedaj enotni v tem, da trenutek, ki je nastal, zahteva dvoje: še naprej je treba investirati vse sile v obrambo rezistence, ki jo je uprizorila partija in ki jo je treba hipostazirati v status Resnice – ob pomanjkanju argumentov tudi samo z upornim zatrjevanjem – revolucijo pa je treba podvreči raznim ideološkim obdelavam in postopkom.

Pokazala se je torej nujnost, da je z revolucijo treba nekaj ukreniti. Nekateri, na primer dr. Ljubo Bavcon, so se odločili, da je preprosto ne bodo upoštevali. To je bila mogoče dobra ideja, a se je takoj oglasil jezik in protestiral, da tega ne dovoli. Drugačno metodo je uporabil dr. Ivan Kristan, eden vodilnih strokovnjakov za boljševiško apologetiko.

Postopek, ki ga je izpeljal v svojem postokomunističnem laboratoriju, je podoben ambicioznim poizkusom slavnih alkimistov, ki so imeli to čudaško ambicijo, da izdelajo zlato iz neplemenitih kovin kot sta baker in svinec. Kristan se je odločil za brezupen poizkus, da izenači nekaj tako neenakega, kot sta francoska revolucija in boljševiški totalitarni prevrat. Kar je francoska revolucija prispevala k genezi novoveške Evrope, so naslednje reči: odprava fevdalnega reda, uvedba pluralne liberalne demokracije, človeške in državljanske pravice. Vse to je bilo narejeno, kot pravi Böckenförde, že prav na začetku – do konca avgusta 1789 – in vse poznejše jakobinsko divjanje z zgodovino kot zgodovino ni imelo nič. Od tistega, kar pa je bilo v tistih mesecih narejenega, pa politično živimo še danes. Isto velja tudi za ameriško in angleško, »slavno« revolucijo. Za te, morda bi lahko rekli »evropske« revolucije velja dvoje: da po sebi niso bile nujno vezane na fizično nasilje in da so vse začele novo zgodovino, ki po dvesto ali tristo letih še traja. Boljševiški totalitarni prevrati v dvajsetem stoletju pa so vsi šli v znamenju fizičnega nasilja – v tem so bili nadaljevanje jakobinskega stila – in nobeden ni mogel postaviti nove zgodovine, ampak so po nekaj desetletjih vsi naznanili bankrot. Predvsem pa so nasilno ukinili novoveške premike, ki so jih naredile evropske revolucije in ki jim je civilizacija priznala legitimnost.

Z mladostjo gre pesem

Slika 2. Z mladostjo gre pesem Mirko Kambič

Izstopajoč primer je v tem Rusija, kjer sta se dva tako različna premika zgodila v enem letu: najprej tako imenovana februarska revolucija, s katero je za kratek čas bila postavljena demokratska republika po francoskem zgledu, potem pa še tako imenovana oktobrska revolucije, ki pa ni bila revolucija, ampak totalitarni boljševiški prevrat, ki ga zgodovinar François Furet označuje za puč proti februarski revoluciji. Ker boljševiški totalitarni prevrat ni bil koncipiran in izpeljan v logiki zgodovine, ni mogel postaviti prihodnosti, ampak se je po nekaj desetletjih sesul. Bil je zgodovinski abortus.

Za takšen, samega sebe izničujoč podvig se je odločil alkimist dr. Kristan. Boljševiški premik, ki se je zgodil v Sloveniji, je bil več kot »spreminjanje pravnega reda« in se ni mogel sklicevati na »legitimnost«, ki naj bi mu jo dajala »sociološka in moralna načela, predvsem načela pravičnosti« in ni uveljavljal »progresivnih, včasih celo nujnih družbenih sprememb« – sicer ga ne bi zgodovina, kot kakšnega podnajemnika, ki se je izkazal z neprimernim vedenjem, tako hitro napodila iz svoje hiše. To, o čemer govori Kristan, velja za spodobno revolucijo, ne pa za revolucijo, ki je boljševiški totalitarni prevrat. (Vse Delo, 11. marec) Jezik je nekaj, s čimer ni mogoče poljubno ravnati. Jezik je avtoriteta, ki vsakomur, ki vstopi v njegovo hišo, pove, kakšen človek je, pa tudi, ali sme v njej prebivati ali ne. Kristanov jezik nas sedaj prepričuje, da apologeti boljševiške pragme te pravice nimajo. Ko za medvojno dogajanje pravi, da »brez okupacije ne bi bilo oboroženega odpora zoper okupatorja in tudi ne revolucije« in doda, da je med okupacijo na eni strani in oboroženim odporom in revolucijo na drugi »vzročno posledično sosledje« mu jezik takoj pove, da mu ne dovoljuje zamenjavanja tako različnih stvari, kot sta možnost in vzrok. (Delo, 11. marec)

Pogled na svet z vrha

Slika 3. Pogled na svet z vrha Mirko Kambič

In ko Kristan sprašuje zgodovinarko Tamaro Griesser Pečar, »katero ideološko barvo ima novo revidirano zgodovinopisje«, mu jezik, ne brez prikrite nejevolje, takoj pove, da je po totalitarni ideološki kontroli revizija nujna in da je njena stvar predvsem v tem, da nima nobene barve, (da vsaj skuša, da je ne bi imela). Včasih jezik seveda ne more drugega, kot da se pomilovalno nasmehne. Kot na primer pri Kristanovem vprašanju: »Kaj bi bilo z uporom proti okupatorju, če bi po zgledu domobrancev vsi prisegli k Hitlerju?« (Vse Delo 25. marca)

1.1.5. Levica – obupni poizkus reševanja (1)

Slovenske medvojne, v boljševiškem aranžmaju postavljene, rezistence danes ni več mogoče tako kategorično braniti, kakor je to bilo mogoče v cvetoči dobi mita. Spet je jezik tisti, ki tega ne dovoljuje. Toliko je dejstev, ki dokazujejo, da so boljševiki konfiscirali slovensko pripravljenost za odpor in jo instrumentalizirali za svoje revolucionarne potrebe, da je tudi že za splošno zavest – se pravi za jezik – postala nekaj vprašljivega. Če kdo torej izklicuje tiste intelektualce, ki neomajno stojijo za podobo rezistence, kakršno so ji dali boljševiki: za »poslednjo utrdbo in trdnjavo, ki stoji na poti aktualnemu izkrivljanju slovenske medvojne zgodovine«; za »zadnji obrambni zid pred naskoki sproščenega revanšizma«; za »obrambo zgodovinske verodostojnosti Republike Slovenije« – tedaj čutimo, da je s takim govorjenjem napaden jezik. (Peter Kolšek, Delo, 1. april) Ko pa še preberemo mnenje istega avtorja (Delo, 1. aprila), »da je slovenski politiki zmeraj manj jasno, na kateri strani smo končali drugo svetovno vojno«, vidimo, da mu manjkajo osnovne predispozicije za verodostojno gibanje po terenu preteklosti. Slovenci smo drugo svetovno vojno končali na strani zmagovalcev. To je bilo leta 1990, ko se je sesul zadnji od treh totalitarizmov, katerih uničenje je bil cilj te vojne. Pri tem pa Slovenci nismo igrali zanemarljive vloge. Kako malo je novinarju Petru Kolšku mar, kako se bo počutil jezik kot posoda integralnega narodovega izkustva, dokazuje njegova napoved, da se bomo, če bodo kritiki enobeja nadaljevali s svojo skepso, »znašli na drugi strani evropskega koncepta nacionalne svobode«. V jeziku je še shranjen spomin, na kateri strani evropskega koncepta nacionalne svobode smo se Slovenci znašli leta 1945, ko so bile delnice »narodnoosvobodilnega kapitala« vložene v izgradnjo teroristične boljševiške države.

Potem ko je zgodovina dala boljševikom nedvoumne znake svoje globoke antipatije, se ne samo čudimo, ampak sploh človeško razumeti ne moremo, da niso pobrali svojih šil in kopit in se zavestno, vedoč, kaj se je zgodilo, umaknili v odmaknjene prostore vsak svoje zasebnosti, (ki jim jo je zgodovina vseeno usmiljeno pustila), ampak so nonšalantno še naprej vodili svoj politični biznis. Zaradi tega je tako, da se tisti, ki se poklicno ubadajo z analizo družbenih pojavov ali pa jih k temu žene osebna prebujenost, obupano sprašujejo, kaj ti ljudje sploh so in kaj je tisto, kar je v njih. Potem ko jim je zgodovina dala svojo oceno, zaman, se je oglasil še jezik, ki je druga največja instanca, ki skrbi za splošno higieno sveta. Že se bojimo, da bo tudi njegova intervencija zastonj.

A bo vseeno vedno teže. Zavrženost nekaterih izjav že kaže, da so prišle iz prostorov skrajnega obupa, ki jih ne bo mogoče dolgo vzdrževati. Naj za ilustracijo navedemo besede poslanke LDS Cvete Zalokar Oražem: »Ali bo za spravo v Sloveniji res treba tudi z materialnimi odškodninami nagraditi kolaboracioniste in sodelavce z nacisti in fašisti?« (Delo, 4. aprila)

Današnjim ljudem je poraz boljševizma naložil delo, ki morda po težavnosti presega vse, kar je človeku kdaj bilo naloženo: izhod iz neke skrajnosti, ki jih je skušala sistematično deformirati, in vrnitev v človeško normalnost. Vprašanje, ki ga je postavil ruski disident Andrej Sinjavski, kaže, da je ta človek doumel strmo visokost te naloge: »Ali je mogoče spremeniti piramide v Partenon?« Pri tem tudi ne smemo pozabiti tega, na kar smo v nekaj vrsticah opozorili v uvodu: da so piramide modernega časa mogle zrasti samo na terenu, ki ga je pripravila evropska duhovna kriza. Ta okoliščina problem zapleta bistveno. Evropa je namreč bila od nekdaj en prostor, čeprav je bila zadnjega pol stoletja razdeljena na dve tako različni polovici.

1.1.6. Konec boljševizma in Evropa

Francoski zgodovinar Stéphane Courtois je leta 1997 v Parizu objavil zbornik z naslovom Črna knjiga komunizma, pet let pozneje pa je ta zbornik dopolnil z novim in mu dal naslov Črna knjiga komunizma 2 in podnaslov Težka dediščina ideologije.

Črna knjiga komunizma 2 govori o tem, kako je bila sprejeta njena predhodnica – zlasti o nasprotovanju, ki ga je doživela – pa tudi o težavah, ki jih imajo nekdanje komunistične države Srednje in Vzhodne Evrope z vračanjem v normalno politično obnebje. Pisatelj govori o Evropi.

V dolgi zgodovini je celina šla skozi velike tragedije. Bile so notranje in zunanje vojne, tisočletni boj z islamom, verske vojne. »Toda temelji naše kulture s tem niso bili postavljeni pod vprašaj. Tudi ne osnove prava in filozofije, sploh pa ne rešpekt pred človekom in njegovo lastnino.« »Zaradi tisočletnega, vedno tesneje povezanega sorastja in sobitja njiv, pašnikov in gmajn, kapel, samostanov, katedral, trgov, mest, palač in univerz se je Evropa razvila v edinstven prostor civilizacije.« Potem pa je prišel »ogenj«: »v moderni rojena, od vere v znanost, od ultraracionalnosti, od psevdomesianizma gnana ambicija, ki je vodila ljudi v napad na nebo«. Ta ogenj je zajel končno Vzhod in zanetil požar, iz katerega je vstal Stalin. Potem je prišla svetovna vojna in z njo Teheran, Jalta in Potsdam. Odločitve, tam sprejete, so dosegle »da smo, med tem ko so bili naši vzhodni bratje prepuščeni tragični bedi in brezupu, mi na Zapadu v senci ameriškega varstva spet zadobili upanje, doživeli civilni in mednarodni mir, uživali veliko blaginjo in doslej neznani družbeni napredek.«

1.1.7. Vzhodni Evropi pa so ostale tri stvari: upor, beg in vdaja.

Naša naloga je, naloga enaindvajsetega stoletja je, da to Evropo, ki je doživela tako tragično različno preteklost, spet postavimo v nekdanjo enakost. »Če se nam to ne posreči, bo Zapad propadel v svojem egoizmu, Vzhod pa v svojih frustracijah.«

A tega občutja ni dovolj, sploh pa ga ni toliko, kot ga je bilo v začetku evropskega združevanja. Potem pisatelj navede nekaj misli iz govora, ki ga je leta 1963 imel francoski krščansko demokratski politik Robert Schuman: Ustvariti moramo Evropo, ne samo v interesu svobodnih narodov, ampak tudi zato, da bomo lahko sprejeli vzhodne narode, ko se bodo, rešeni nekdanje odvisnosti, hoteli priključiti in bodo iskali našo moralno podporo. Vse tiste, ki imajo željo, da se nam pridružijo v novoustanovljeni skupnosti, imamo za trden sestavni del naše žive Evrope. Spoštujemo njihov pogum, njihovo zvestobo, njihovo trpljenje in njihovo žrtev. Mi pa moramo biti na čelu boja za združeno Evropo. Z vsakim korakom, ki ga bomo naredili v tej smeri, se bo pred nami odprla nova možnost. Moramo biti pripravljeni.

Od takrat, ko je Robert Schuman tako govoril, se je veliko spremenilo. »Komunizem kot politični sistem je mrtev, a imamo z njim še vedno opraviti.« Kako?

V Vzhodni Evropi je komunizem zapustil »neskončno polje ruševin in odprtih ran«. Kako iz tega? Njihov problem je v tem, da so se odločili, v mnogih državah, za »udobno pot«. To pomeni »začasno izgubo spomina«, pa tudi tiho »amnestijo«. A na ta način ne bo mogoče doseči »trajnega pomirjenja med ljudmi in dokončnega odpuščanja in sprave«.

Ne samo na Vzhodu, tudi na Zahodu je komunizem še vedno prisoten – v obliki spomina na nekdanji angažma intelektualcev na strani komunizma. »V številnih državah evropskega Zahoda, zlasti v Franciji, so živeli novinarji, neodvisni znanstveniki in raziskovalci, v duhovni klimi, v kateri so nekatere stvari veljale za samoumevne: na primer moralna superiornost komunizma, njegova zgodovinska superiornost nad fašizmom in nad ‘kolonialističnimi in imperialističnimi demokracijami,’ njegova gospodarska in moralna superiornost nad tržnim gospodarstvom. Na mnogih ustanovah intelektualnega sveta, na univerzah, v raziskovanju, v založništvu in medijih so bili komunisti zelo vplivni. S študentskim gibanjem 1968 je antikapitalistični, antiimperialistični in antifašistični revolucijski duh dobil močan pospešek.« Tako se je na Zahodu klima sicer spremenila, a še vedno »mnogi premišljevalci, ki so hoteli razumeti, kako je človek 20. stol. mogel doseči tako stopnjo nečloveškosti, naleteli na bolj ali manj jasno odklonitev«.

Vse to je povezano s tem, kako je ta ideologija doživela poraz. Tako je v Vzhodni Evropi obveljalo, da je treba komunistične interese braniti, v Zahodni Evropi pa je pozitivno zasedeni spomin na komunizem tista reč, ki stoji na poti ocenjevanja komunizma brez predsodkov.

Courtois vidi v tem, kako so vzhodnoevropske komunistične države opravile s komunistično dediščino, štiri vzorce, ki jih označi z besedami revolucija, spreobrnitev, preusmeritev in restavracija. Z revolucijo so to oblast odpravili v Nemčiji, na Češkem, Slovaškem, v Estoniji, Litvi in Latviji. Tam so »komunistični vrhovi v celoti izginili s površja«. Na Poljskem, Madžarskem in Hrvaškem so se nekdanji komunisti »spreobrnili k vrednotam demokracije in tržnega gospodarstva«. Za nas je najzanimivejši tretji vzorec, preusmeritev, ker Courtois z njim pokrije tudi Slovenijo in zraven še Bolgarijo. Tu so komunisti »doumeli, da morajo, če hočejo obdržati politično in gospodarsko moč, vsaj na zunaj sprejeti vrednote demokratičnih nasprotnikov. S spretno taktiko jim je uspelo, da so pometli pod preprogo vodilno vlogo v nekdanji politiki.«

Merimo čas in prostor

Slika 4. Merimo čas in prostor Mirko Kambič
Večerno mesto

Slika 5. Večerno mesto Mirko Kambič

V to skupino uvršča Courtois tudi Romunijo. Ker je Slovenija v njeni druščini, naj navedem njegov opis za to državo. »Skupina komunistov je najprej spravila s poti zakonca Ceauçescu in potem z navidezno revolucijo prevzela oblast. Hkrati se je tej skupini posrečilo preigrati demokrate in se legalno vrniti na politični oder. Oba kandidata, ki sta na predsedniških volitvah decembra 2000 nastopila kot protikandidata, je treba imeti za dostojna naslednika Ceauçescuja: eden je bil Vadim Tutor, ki je pod komunističnim režimom veljal za razstavno znamko romunskih literatov in je šel v volilni boj s knjižico neke ultranacionalistične stranke, njegov tekmec Ion Iliescu, nekakšen deus ex machina med dogodki leta 1989, pa s knjižico socialdemokratske stranke.« (Vsi so postali socialdemokrati: Pahor, Kwasnievski.)

Med države, ki so rešile problem komunistične preteklosti tako, da so jo restaurirale ali obnovile, šteje Courtois Rusijo, kjer so se »politiki komunistične orientacije, potem ko so se nekaj časa zadrževali v ozadju, spet zmagovito vrnili na oblast«. Tako tudi Ukrajina, Belorusija, Moldavija, pred odhodom Miloševića pa tudi Srbija.

1.1.8. Volja do moči in vera v manipulabilnost sveta

Boljševizem je, kot pravi Courtois, kot politični sistem mrtev, a je vseeno na neki način še tu in se ga ne moremo znebiti. Zakaj je še tu in kako je še tu, sodi med najbolj zanimiva vprašanja, ki si jih misleč Evropejec danes zastavlja. Čeprav je to zelo ambiciozno vprašanje in presega okvir tega razmišljanja in analitični domet njegovega avtorja, smo v teh vrsticah le tvegali in pokazali na nekaj smeri možnega reševanja. Rekli smo najprej, da ena smer kaže na specifično duhovno konstitucijo boljševiškega človeka – na intransigentno kvaliteto njegove snovi. Potem ko sta se jih po vrsti odrekla najprej zgodovina in potem še jezik, smo mislili, da tega človek, kakor se je normalno postavil v civilizaciji, pač ne bi prenesel. Torej, smo sklepali, morajo biti nekaj posebnega. In ta posebnost – ki smo jo bolj predpostavili kot zagledali – ne more biti drugo kot spoj dveh prvin: volje do moči in uvida ali intuicije, da svet nima svoje biti, ampak je do konca in brez ostanka manipulabilen. Obstoj teh dveh prvin – z njuno spojenostjo – je nekaj primarnega in še pred ideologijo. Ideologija je samo prostor srečavanja in identificiranja.

Križni hodnik – Za posvečenje sveta

Slika 6. Križni hodnik – Za posvečenje sveta Mirko Kambič

1.1.9. Levica – obupni poizkus reševanja (2)

Druga stvar, ki jim omogoča, da jim ni treba misliti na odhod, pa je okoliščina, da jih je sprejela v varstvo tradicionalna evropska levica – po dvojnem udarcu, ki so ga doživeli, se zdi, da s posebno ljubeznijo. Usluge, ki jih levica nudi boljševikom, so dvojne. Na eni strani jih brani, ne naravnost, ampak času primerno – tako da relativizira negativne aspekte njihovih nastopov v zgodovini. Na drugi strani pa vzdržuje v družbi nihilistično duhovno klimo in tako postavlja tak kulturni prostor, da se tudi boljševikom v njem ni treba bati radikalnih vprašanj o človeku in svetu.

A se tudi levica tu srečuje z vedno večjimi težavami, zlasti v prvi točki svojega solidarnostnega programa – pri obrambi boljševiškega angažmaja v preteklosti. Težava je ta, da mora pri tem izvajati takšno nasilje nad resničnostjo, da ji jezik odpoveduje pokornost. Notranja poroznost stavkov, ki se pojavljajo v teh poizkusih, je tako očitna, da se v kakem drugem, z višjimi štandardi opremljenem času, z njimi ne bi upali v javnost.

Za ilustracijo teh trditev bomo navedli nekaj primerov in jih, večidel brez pripomb, prepustili bralcem v oceno, vedoč, da jim s tem ne bomo nalagali prehudega opravila, saj so stavki tako narejeni, da se, komaj so zunaj, že obrnejo nazaj proti svojim izdelovalcem, pritožujoč se nad različnimi pomanjkljivostmi.

Ko v opazki Marka Pečauerja (Delo, 6. maja), da se po letu 1990 o polpretekli dobi lahko »dokaj« svobodno pogovarjamo, nas na primer ustavi tisti »dokaj«. Kaj novinarju brani, da se o njej ne bi pogovarjal preprosto svobodno? Zakaj le »dokaj« svobodno? Kaj je tisto, kar ga kontrolira in omejuje? Ker nekoliko poznamo razmere, se nazadnje odločimo, da to ne more biti drugo kot to, da se sedaj včasih pojavljajo tudi mnenja, ki tistim ki jih daje novinar, nasprotna. Samo ta okoliščina nekoliko razloži tisti »dokaj«. Ko bi Marko Pečauer pisal v nekih drugih časih, bi se o naši preteklosti pogovarjal popolnoma svobodno, nemoten od drugih mnenj ali celo ugovorov. Tedaj bi, ne da bi mu kdo ugovarjal – popolnoma svobodno – lahko govoril: »da so domobranci prisegli Hitlerju« in da so bili »domobranci slovenski zavezniki sil Osi«. Taki časi so že bili. In ko Pečauer – da se še nekoliko zadržimo pri tem gospodu – še pravi, da so se domobranci »odločili za vojno s Stalinom (predvsem pa z njegovimi domačimi pomagači)« in da je pri tem šlo za napačne »prioritete«, je tu, zaradi sedanje »nepopolne svobode«, že možno, da se pojavi korekcija: da so se domobranci bojevali samo s Stalinovimi domačimi pomagači in da se za to sploh niso odločili in da tu ni šlo za nobene prioritete, ker so bili domobranci v vse to prisiljeni; ker so jim Stalinovi pomagači napovedali vojno, tako da so iz napadenih po enoletni teroristični uverturi – po nekakšni soloigri Stalinovih pomagačev – nastali domobranci. Da so skratka morali nastati.

Zaradi neke – katere, če ne ideološke – miopije je tu še njegov stavek, da domobranci »k zmagi Slovenije v drugi svetovni vojni niso prispevali ničesar«. Leta 1945 Slovenija ni zmagala, leta 1945 je bila Slovenija premagana in poražena. Tedaj so zmagali boljševiki, ki so Slovenijo napadli – skupaj z domačimi pomagači. Slovenija, pa tudi ostala Evropa, je zmagala leta 1990, ko se je končno vrnila v okvire izvorne evropske demokracije, iz katere jo je vrgel začetek druge svetovne vojne leta 1939. V zmagi leta 1990 pa so domobranci bistveno sodelovali. Zaradi svoje specifične smrti so namreč Slovence tako zavezali za stvar svobode, da je leta 1990 Demos kljub vsemu zmagal. Če te zaveze ne bi bilo, bi tudi tedaj zmagali komunisti. Če bi se to zgodilo, pa bi Pečauer mogoče govoril bolj »svobodno«.

Toda Marko Pečauer je konec koncev novinar in je v službi, kjer ga plačujejo. (Ko sem pred davnimi leti zaradi ne vem česa že ugovarjal neki Delovi novinarki, mi je odgovorila: Gospod, jaz sem v službi.)

Dr. Gabi Čačinovič pa je psihologinja in profesorica na Univerzi. Včasih jo povabijo tudi na televizijo in poprosijo, da da svoje mnenje o tem in onem. Nedavno (Delo, 15. april) je povedala po naši pameti enega najpomembnejših stavkov, ki smo jih na to temo slišali iz teh kvartirjev. Rekla je: »Vedno znova se zavem, da mi je nekdo vzel preteklost, včasih se mi zdi, da z nekaterimi vrstniki nisem živela v isti državi.« Tako občutje dobi, ko »bere časopise« ali pa posluša »nekatere vrstnike«. Nekoč je imela svojo preteklost, potem pa so se pojavili neki glasovi in neka mnenja, ki so dosegla, da njena preteklost ni več to, kar je bila. Dobila je občutek, da ji jo je nekdo »vzel«. Važno pri tem pa je to, da je bila njena preteklost takšna, da je bila lahko taka samo tako, da drugih preteklosti ni bilo. Vse zveni kar malce tragično in lahko bi se nam smilila, a se nam ne. Kako pa je mogoče – kaj je naredila s seboj – da ni opazila, da je bila njena preteklost in preteklost njene skupine takšna, da je ukinjala vse druge preteklosti? Kako to, da se ji ni nikoli odprlo, da je okoli nje vse polno primerov ljudi, ki so jim vzeli preteklost – ne samo preteklosti, ampak tudi življenje? Z veseljem pa smo prebrali enega njenih zaključnih stavkov: »Na kaj naj postavimo svoj razvoj, če ne smemo uporabiti dobrih izkušenj iz lastne preteklosti?« Tako je. Le da ne vemo, če se prav razumemo. Mi mislimo na veliko samospraševanje. V času, ko nismo smeli imeti svoje preteklosti, smo mi, na naši strani, vzeli nekaj tega nase. Še zdaleč ne dovolj mirno in dovolj natančno! Sedaj ima stran gospe Čačinovič priložnost, da razume svoj čas kot čas obiskanja in premisli svojo preteklost. »Partizanske pesmi« pa po našem mnenju ne bodo dosti pomagale. Preveč jih bremeni nedolžna kri.

Gre torej za svobodo, ki se pri ljudeh, o katerih sedaj govorimo, še najbolje počuti v odsotnosti drugega. A je vseeno treba pogledati malo okoli sebe, kjer je mogoče zagledati tudi druge. Ena od »dobrih izkušenj« naše preteklosti, kot bi rekla dr. Čačinovič, je tudi ta, se zdi, da je konec koncev treba imeti do sebe distanco. V Delu 23. marca je Jaka Lucu – po fotografiji sodeč še mlad človek – takole končal svoj poduk o tem, »kako je bilo življenje v resnici zamišljeno«: »Le sebi sledite. Intuiciji in ne Instituciji.« Že, a kaj ko so intuicije tako različne. Eno je imel Avguštin, eno Frančišek Asiški, eno Erazem Roterdamski, eno Adolf Hitler, eno Edvard Kardelj, eno Ivan Maček. Malo je kljub vsemu treba pogledati naokoli in stopiti v distanco do sebe. Tam bomo našli tudi institucije. Ene so nastajale in se preizkušale v civilizaciji, druge pa so nastale samo po intuiciji. Boljševiška komunistična partija je nastala samo po intuiciji. Postavili in uveljavljali so jo ljudje brez distance do sebe.

Ena od intuicij je tudi znanost in ena od znanosti je tudi zgodovinska veda, ki išče, raziskuje, ugotavlja, meri, tehta in tako naprej. V sobotni prilogi Dela (29. aprila) je dr. Oto Luthar označil kolega Jožeta Dežmana za »politikanta in ne zgodovinarja«. Kako naj bo namreč revež zgodovinar, ko pa ne upošteva »dejstev«? »Dejstva«, kot jih je predpisal dr. Luthar, pa so tale: »da je šlo na eni strani za upor proti okupatorju, na drugi strani pa za sodelovanje z njim«. Pika.

Maša na Kočevskem Rogu – Za posvečenje sveta

Slika 7. Maša na Kočevskem Rogu – Za posvečenje sveta Tamino Petelinšek

Ko je ZZB v soboto 29. aprila v Hali Tivoli priredila separatno proslavo Dneva upora, je njen predsednik dr. Janez Stanovnik povzel neke besede, ki jih je dr. France Cukjati povedal na proslavi z istim ciljem, ki jo je priredila država na Nanosu dva dni prej. Cukjati je rekel: »Koliko domobrancev je ob koncu vojne moralo razočarano spoznati, da je njihov upor proti boljševizmu končal v objemu okupatorja.« Kaj je s temi besedami natanko mislil, ne vemo, a Stanovnik jih je povzel tako, »da so domobranci šele ob koncu vojne spoznali, da so bili v objemu okupatorja«. To ni čisto isto, a to ni važno. Važno je in za zmerom bo v slovenskem spominu ostalo nekaj drugega. Ob Stanovnikovih besedah se je vsa dvorana zasmejala. Nekaj tisoč ljudi se je smejalo obupnemu poizkusu ljudi, da preprečijo nastanek države, ki je v svoje temelje vdelala dvesto tisoč ljudi in katere razpad je pogoltnil nadaljnjih dvesto tisoč. To je veliko ljudi in zato je bil ta smeh pobalinski. Pa tudi kljubovalen, pa tudi kljubovalen: čutili smo, da je bil uperjen proti Kočevskemu Rogu. Ljudje te vrste se od nekdaj radi smejejo: od Verhovenskega v Besih pisatelja Dostojevskega, do partijcev v Kočevskem Rogu, ko so izvedeli, da so katoličani prijeli za orožje in da imajo sedaj »izdajalce«. Od kod to nagnjenje do smeha? Na kratko. Ko vidijo, da njihova manipulacija deluje, ne morejo, da se jim to ne bi zdelo smešno. Ne morejo verjeti, da tako gorostasna manipulacija deluje. Zdi se jim smešno. Lahko si mislimo, da so se tudi po letu 1990 veliko smejali.

2. Kako se je začelo

2.1. Ali je bila to skrb za slovenske ljudi

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

Okrog 27. aprila v naših medijih vsako leto znova oživi debata o OF, ki se je leta 1941 do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo imenovala PIF in je bila njen pobudnik komunistična partija. Letos te razprave, v katerih »sodelujejo« ugledni zgodovinarji, pravniki in sociologi, potekajo že nekaj mesecev. Nekateri dokazujejo, da revolucije pri nas sploh ni bilo, drugi jo skušajo prikazati kot nebistven privesek upora proti okupatorju, ki je pa prinesel samo pozitivne rezultate. Kdo je torej pri nas med vojno branil demokracijo in kdo jo je rušil? Zakaj taki oblaki prahu okrog domobranske prisege in kolaboracije, ko so vendar komunisti ves čas kolaborirali z boljševiškim totalitarizmom, kar precej časa pa tudi z nemškim nacionalsocializmom?

Vsa ta vprašanja so izredno važna za jasen pogled na našo polpreteklo zgodovino in prav je, da se z njimi ukvarjajo znanstveniki. Naš Kako se je začelo pa bo ostal pri preprostih zgodbah ljudi, ki so rušenje demokracije in boljševiški totalitarizem občutili že leta 1942 na svoji koži in v vsiljenem samoobrambnem boju nikoli niso videli kolaboracije. Tudi zgodovinarjem in drugim znanstvenikom je za pravo presojo polpreteklih dogodkov potrebna resnica, lahko bi jo pisali z veliko začetnico, ki večkrat »bode v oči«, pa je mnogi kljub temu ne vidijo.

Tudi v tem sestavku se bomo še pomudili v Žireh in okolici, obdelali bomo zgodbo Rada Jurca iz Brekovic, ki je bila delno že objavljena v Žirovskem občasniku (št. 18, 1992). Brekovice so raztresena vas, ki se začne na zahodnem koncu Žirov in se v dolžini 3 km vleče ob cesti Žiri–Rovte tja do Podklanca. V času kraljevine Jugoslavije je bila ta približno 10 km dolga dolina med Žirmi in Rovtami pomembna zaradi mlinov, žag in hidrocentral, ki jih je poganjala rečica Sora, domačini ji pravijo tudi Sovra; med drugo svetovno vojno, ki se ji je kmalu pridružila revolucija, in po njej, pa so začeli ti preprosti obrati izgubljati na pomenu. Odkar je v dolino stopil umor in zasebna lastnina ni bila več varna, so se ljudje odtujili drug drugemu in življenje se je v mnogočem spremenilo.

2.1.2. Jurečeva domačija nekoč

Ko smo v 60. številki Zaveze govorili o Žireh, smo omenili, da cesta Žiri–Rovte – Logatec povezuje Žiri z Notranjsko. To cesto so gradili tik pred prvo svetovno vojno. Razmere so se v nekaj letih toliko spremenile, da je cesta postala važna tudi zaradi bližnje rapalske meje. Ko so logaški lesni trgovci začeli na veliko izvažati les v Italijo, so žirovski »furmani« po tej cesti dan za dnem tovorili to bogastvo naših gozdov, največ na roko stesane trame, na železniško postajo v Logatec. Skoraj na koncu Brekovic, prav blizu Jurečeve domačije, so morali vozniki premagati precej hud klanec. Kdor je tu izpeljal, potem vse do Rovt ni imel več težav.

Rečica Sora oziroma Sovra, ki izvira pod Rovtami, teče precejšen del poti skoraj vzporedno s cesto. Dolina je v prvem delu od Rovt ozka, pri Podklancu se pa že nekoliko razširi. Jurečeva domačija stoji kak kilometer od Podklanca ob cesti proti Žirem. Nekoč se je tu reklo na Pustoti in bili sta dve kmetiji Zgornja in Spodnja Pustota. Posebnost obeh je bila, da dolgo časa niso imeli otrok. Na Zgornji Pustoti se je zadnji sin Matevž rodil leta 1818. Ko se je poročil, je nevesta – Samotorčanova, po domače Možinetova iz Šentjošta – prinesla k hiši veliko doto. To je Matevžu omogočilo, da je kupil še Spodnjo Pustoto. Po njegovem priimku Jurjevčič se je nove, združene kmetije kmalu prijelo ime Pri Jureču. Matevž je na stara leta posvojil ženinega nečaka Matija Novaka, Petračevega od Svetih Treh Kraljev, ki se je izkazal za zelo dobrega gospodarja. Postavil je velik in za tisti čas moderen hlev, obnovil in povečal tudi druga gospodarska poslopja ter se lotil gradnje nove, velike hiše. Toda preden je bila hiša dograjena, mu je umrla žena. Čeprav je bil že pri petdesetih, se je takoj začel razgledovati za drugo. Na kmetiji namreč brez skrbne ženske roke skoraj ni bilo mogoče shajati. Po nekaj neuspelih snubljenjih se je jeseni 1911 vendarle poročil s 26-letno Marijo Kogovšek z Mravljišča v zavraški fari. Že naslednje leto so potem dokončali hišo in v njej odprli gostilno, ki je takoj imela dovolj gostov, zlasti delavcev, ki so gradili novo cesto.

Ker tudi v drugem zakonu ni bilo otrok, je Matija Novak sklenil posvojiti nečaka Matija Jurca, Kendovega iz Opal. Bil je zadovoljen z njim, toda njegovo veselje je bilo kratkotrajno. Po novem letu 1920 je 60-letni gospodar Jurečevine zbolel za pljučnico in umrl. Pri hiši so razen gospodinje ostali sami mladi in en invalid, a delo je kljub temu šlo naprej. Dobro leto po moževi smrti, aprila 1921, se je gospodinja poročila s posvojencem Matijo. Njej je bilo tedaj 36 let, njemu pa 18. 1.10.1921 se je potem pri Jureču po 1o3 letih spet rodil otrok – sin France. Po enem letu sta prvorojencu sledili dvojčici Štefka in Ivanka, nato pa še trije sinovi: Pavel, Vinko in leta 1927 Rado. V letih 1932 do 1936 je bila gospodarska kriza. Jurečeve je poleg krize prizadela tudi izguba denarja; mladi gospodar je dal posojilo za rešitev hidrocentrale na Fužinah, ki ni bilo nikoli vrnjeno, in bil je za poroka sosedu, čigar posestvo je šlo na boben. Precejšnjo vsoto so odnesli tudi tatovi, ki so kmalu po smrti prejšnjega gospodarja prišli po izkupiček za prodani les. Ko so začeli graditi utrdbe Rupnikove linije, so prišli tuji delavci in delo so dobili tudi domačini. To je pripomoglo k dobremu obisku Jurečeve gostilne in družino izvleklo iz gospodarskih težav.

Rado je kot otrok pasel ovce. Imeli so jih okrog 20. Hudo mu je bilo posebno v nedeljo, ko so se drugi otroci igrali, on pa je moral s čredo na pašo. Zgodaj je moral tudi že pomagati v gostilni. Vendar ga je to delo veselilo, saj je bil rad med ljudmi in vedno je zvedel kaj zanimivega.

Aprila 1941 so dolino najprej zasedli Italijani. Niso se ozirali na to, da je bilo precej prebivalcev za Nemce. Posebna delegacija iz Žirov je tedaj šla na Trebijo prosit Nemce, naj zasedejo tudi Žiri. Res so prišli in do 1. oktobra 1941 je bila meja med Nemčijo in Italijo pri Sopovtu, 4 km od Brekovic proti Rovtam. Potem je pa prišlo do spremembe in del Brekovic so spet dobili Italijani. Pri Jureču je bila hiša velika in razmeroma nova, zato so se v njej naselili obmejni karabinjerji in financarji. Že v decembru 1941, ko se je izvedelo za poljansko vstajo na eni strani, na drugi pa za partizanski napad na Lož in Bezuljak, so Italijani začeli utrjevati hišo. Domačim se je zdelo čudno, ko so nosili v sobe kamenje in ga zlagali na okna, da so ostale odprte le strelne line. Italijansko početje so imeli za smešno in neumno, saj niso pričakovali, da bo tudi v njihovi dolini prišlo do vstaje. Jakob Mravlje iz Podklanca, eden prvih žirovskih predvojnih komunistov, je bil že v času, ko je bila nemška meja pri Sopovtu, poslan na delo na Koroško in se ni vrnil. Doma sta ostali njegova žena Marija in hčerka Frančiška, domačini so ji rekli Fanika. Bila je prikupno in živahno dekle, zato ni čudno, da jo je opazil tudi brigadir italijanskih karabinjerjev, ki je tedaj stanoval pri Jureču, komaj 1 km od Mraljetove bajtice v Podklancu. Seveda se ni branila prijaznosti uglajenega, črnolasega tujca. Celo mati verjetno ne bi imela nič proti, če bi se hči poročila s takim gospodom. Verjetno sta se kdaj vprašali, kaj bi na to rekel oče Jakob. Med obema vojnama je nekaj let delal v Franciji in se pri tem navzel naprednih idej. Bil je zelo dober delavec, pravi garač, zato so Jurečevi bili zadovoljni, kadar je prišel na dnino, čeprav so vedeli, da ne mara premožnih. Avtomobil je na primer imel za potraten luksuz in ga ni mogel videti. V Žireh je pred drugo vojno že bilo nekaj avtomobilov. Jakoba je posebno motilo, da ga je imel tudi župnik Pečnik. Nekoč se ni mogel premagati in je župniku zabrusil: »Kako si drzneš voziti se z avtomobilom, ko drugi hodijo peš in niti za kruh nimajo!«

Matija Novak in Marija Kogovšek kmalu po poroki

Slika 8. Matija Novak in Marija Kogovšek kmalu po poroki

2.1.3. V dolini zavladata rop in umor

Odkar je nova meja presekala Brekovice na italijanski in nemški del, so Jurečevi hodili k maši v Zavratec ali v Rovte, včasih pa tudi k Svetim Trem kraljem. V Žireh itak ni bilo duhovnika. Tako je tudi na praznik Svetih treh kraljev 1942 Jurečev najstarejši sin France šel tja. Ko je popoldne prišel domov, je povedal, da se je po maši v samotni hiši nedaleč od cerkve udeležil sestanka, ki ga je menda vodil Stane Kavčič. Beseda je tekla o tem, kako bodo kmalu pregnali Italijane in potem se bodo začeli dobri časi za delavce in kmete. Med udeleženci so bili fantje iz Izgorij in še nekateri, ki jih je poznal. Očetu se je vse to zdelo preuranjeno in je svaril sinove, naj bodo previdni. Vse ob svojem času! – Bilo je že okrog velike noči, ko so »brekoviški« Italijani nenadoma pospravili svoje stvari in se odpeljali v Rovte. Mejni prehod proti Žirem je tako ostal brez italijanske kontrole. V Brekovice so potem prihajale italijanske patrole iz Zavratca ali iz Rovt.

Nekega dne konec aprila ali v začetku maja so se pri Jureču oglasili partizani. Med njimi sta bila Stane Kavčič in Kragulj. Nekaj glavnih je z očetom odšlo v posebno sobo, kjer so se lahko v miru pogovarjali, Rado jim je pa prinašal jedačo in pijačo. Očeta so nagovarjali k sodelovanju. Bil je dovolj previden, da se je z njimi lepo pogovarjal, seveda jim pa ni nič obljubil. Pred odhodom so ga prosili, naj jim kaj da za popotnico. Dal jim je veliko gnjat, mati je pa bila zato slabe volje.

Le nekaj dni po tem obisku – konkretno v četrtek 7. maja – je na vrata Jurečeve hiše zgodaj zjutraj potrkala ženica z vrhovske strani, ki je šla v Sovro, in povedala, da malo nad Podklancem leži na cesti neka ženska. Oče je ukazal Radu, naj vzame kolo in se odpelje pogledat. Ko se je Rado pripeljal na kraj smrti, mu je bilo takoj jasno, da tista ženska ni nihče drug kot Mravljinčeva Fanika. Ležala je skoraj na sredini ceste, oblečena v plašč, ki ga je ob odhodu od doma ogrnila, saj je bil večer v dolini ob Sori kljub maju še svež. Za plaščem je imela zataknjen listič z napisom OF. Kako se je to zgodilo? Tisti večer so partizani prišli k Mravljetovim, po domače Mravljincovim, in ukazali, naj Frančiška gre z njimi. Mati je bila zaskrbljena, hči jo je pa mirila, da se bo kmalu vrnila. Odpeljali so jo po cesti proti Rovtam. Manj kot 1 km od doma so jo ustrelili in pustili ležati sredi ceste. Tako jo je zjutraj našla ženica, ki je slučajno prišla mimo. Sosed Mravljetovih je potem napregel konje in jo šel iskat. V domači hiši so jo položili na pare. Pravijo, da jo je pokropilo le malo ljudi. Rado se spominja, da je od Jureča šla kropit samo mati.

Kaj je ljudi prestrašilo? Karel Leskovec, ki se je nekako ob istem času vključil v logaško partizansko četo, je kasneje v knjigi Križpotja zapisal, da so »partizani konec marca ubili Mravljinčevo hčer s Podklanca. Obdolžili so jo, da je izdajala. Dekle sem dobro poznal in vem samo to, da je rada hodila z italijanskimi oficirji, in ti so jo večkrat odpeljali z avtomobilom kam na zabavo. Da bi kaj vedela o aktivistih Osvobodilne fronte, se ni nikomur sanjalo in tudi verjel ni tega nihče. Ljudje so jo našli v nedeljo zjutraj na sredi ceste mrtvo. Na prsih ji je ležal papir: Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod. Nihče ni povedal ljudem, zakaj so partizani dekle ubili, zato je bil učinek za večino prebivalstva drugačen, kot so pričakovali tisti, ki so to storili. V Rovtah, ob meji, ljudje niso imeli za tak greh, če je kakšno dekle rado hodilo z Italijani. To se je dogajalo že pred vojno.« (Križpotja I, str. 70)

No, Leskovec se je zagotovo zmotil v datumu, saj se umor ni zgodil konec marca ampak v začetku maja in tudi ne v soboto zvečer. Ne vemo, kako je bilo s pismenim sporočilom, da je bila Mravljetova izdajalka. Morda to sploh ni bilo napisano, ampak razširjeno med ljudi kot govorica, ki je prišla tudi do Leskovca in ki je prestrašila ljudi. Ni dvoma, da je bilo zbujanje strahu eden važnih namenov partizanskih umorov spomladi 1942. Tudi Leskovčeva trditev, da je Mravljetova hodila z italijanskimi oficirji, ni verjetna oziroma je napihnjena, saj jih v Podklancu ni bilo, bil je le brigadir pri Jureču. Primer Mravljetove lahko primerjamo z dekleti iz Begunj pri Cerknici, ki so jih leta 1942 skoraj ob istem času vodili v Krimsko jamo, češ da so izdajalke. Morda je bila katera od njih res nekoliko preveč radoživa, toda izdajalka ni mogla biti, saj ni nič vedela niti o OF niti o partizanih. Ali ni bila tudi to ena od krink boja za oblast, ki se je skrival za bojem proti okupatorju. Ljudje so bili vsaj v zadregi, če ne še kaj drugega, saj obnašanja teh deklet tudi sami niso odobravali, saj bi raje videli, da se ne bi družile s tujci. Ko so partizani že tedaj ali nekaj tednov kasneje začeli prave politične umore, so ljudje večkrat podlegli vtisu, da res gre za preprečevanje sodelovanja z okupatorjem. Saj če so bili pri dekletih tako strogi, kako ne bi bili strogi pri političnih zadevah. Laž se je torej splačala, je že obrodila prve sadove.

Pa se vrnimo v Podklanec k mrtvaškemu odru Mravljetove. V normalnih razmerah bi ob nenadni smrti mladega dekleta ljudje kar drli skupaj, tokrat pa je bilo drugače. Le malo jih je prišlo kropit. V Brekovice so se že naslednji dan pripeljali trije kamioni Italijanov. Razkropili so se po okolici in pobirali moške. Vzeli so tudi Jurečevega očeta, nekaj so jih prignali iz Izgorij in nekaj iz Sovre. Okrog 15 so jih odpeljali v Logatec. Tudi po pokojno Faniko so prišli Italijani in jo odpeljali v Rovte in tam je bila pokopana.Od nekod se je zvedelo, da bodo izmed odpeljanih moških izbrali nekaj talcev. Tedaj je rovtarski župnik Zalokar šel v Logatec in prepričal Italijane, da ti ljudje z ubojem Mravljetove niso imeli prav nobene zveze, kajti neznani storilci tega zavrženega dejanja so prišli od drugod. V štirinajstih dneh so se možje in fantje vrnili domov razen treh, ki so jih odpeljali v Gonars. Rado se spominja, da je bil oče še nekaj časa zaskrbljen in kar ni mogel priti k sebi. Ljudje se skoraj niso več družili in pogovarjali, saj je bila vsaka beseda lahko nevarna in se ni vedelo, kdo jo bo prestregel – okupatorji ali partizani. Oče je stalno opozarjal na previdnost.

Jurečeva domačija okrog leta 1930

Slika 9. Jurečeva domačija okrog leta 1930

22. avgusta 1942 so v Brekovice in okoliške vasi ter zaselke prišli vaški stražarji iz Šentjošta oziroma iz Rovt in pobrali večino mlajših mož in fantov. Vključili so jih v svoje enote. Pri Jureču so vzeli samo očeta, ki je bil potem nekaj časa pri vaški straži v Šentjoštu, kasneje pa še v Zaplani. K partizanom so šli s tega konca le redki. Na splošno stražarji pri mobilizaciji niso bili preveč strogi, in če je kdo imel kolikor toliko utemeljene razloge, so ga pustili doma.

Do razpada Italije je potem vladal relativen mir. Po 8. septembru 1943 je veliko moških iz doline prišlo domov. Nekaj jih je ostalo v Rovtah, kjer je vaška straža ostala na svojem mestu. Tisti, ki so prišli domov, so imeli mir do 15. oktobra, ko so jih prišli mobilizirat partizani. Pri Jureču so tedaj vzeli tri sinove in očeta, ki so ga pa kmalu izpustili. 15. novembra 1943 so v dolino pridrli Nemci. Gradnikova brigada je bila tiste dni v Ravnah. Ko so Nemci prišli od Rovt, so Gradnikovci od daleč streljali nanje. En Nemec je pri tem padel, dva sta pa bila ranjena. Nemci so vzeli Jurečevega očeta in nekaj drugih moških, da so jim nosili municijo, ko so šli napadat Ravne. Gradnikovci so prvi napad odbili, drugega pa niso več vzdržali. V teh bojih je padlo osem partizanov, od tistih, ki so jih ujeli oziroma so se predali, so jih pa šest takoj ustrelili, med njimi dve partizanki. Največ partizanov je bilo v tem času zbranih okrog Ledin. Mnogo mobilizirancev je v času nemške hajke pobegnilo od partizanov in so potem pristopili k domobrancem. Med pobeglimi so bili tudi trije Jurečevi fantje, ki so jih potem mobilizirali domobranci.

Oče je bil po teh dogodkih v Rovtah, saj se je bal biti doma. Tudi Rado je bil večinoma pri očetu, le od časa do časa, ko se je zdelo za silo varno, je šel za kak dan domov. Le mati je bila stalno doma in skrbela za vse. 27. decembra 1943 so partizani pri Jureču prvikrat naredili »rekvizicijo«. Vzeli so 6 krav, 3 konje in 3 prašiče, ki so jih kar ustrelili, in vso zalogo prekajenega mesa in druge hrane. Kendova Pavla, sedanja Radova žena, ki je bila takrat pri Jurečevih, se rekvizicije dobro spominja. Domače so nagnali na veliko peč v hiši in jih zastražili, sami pa so se razkropili po vseh prostorih. Pšenico so iz kašče nosili kar s košem in neka partizanka je pri tem pela: »Kmet, spametuj se, spreglej!« Klet za krompir je imela vhod z dvorišča. Ko je Pavla šla tja, da bi pobiralcem odprla vrata, je partizan ustrelil mimo nje in potem kričal: »Ti, ti si streljala!« Pri prvem obisku so za odvzeto živino in drugo blago še dali nekakšno potrdilo, kasneje pa nič več. Oglasili so se še trikrat ali štirikrat. Do spomladi 1944 so odgnali 14 glav živine in v hlevu je ostala samo še ena krava in tele. Pa so Jurečevi kljub temu imeli srečo, da jim je za v lonec ostalo vsaj nekaj krompirja. Pri sosedu Kožuhu, kjer je bila tudi precej velika kmetija, je bila »rekvizicija« tako temeljita, da mati za lačne otroke ni imela ničesar in so prišli k Jureču prosit za nekaj kil krompirja. Tako so takrat osvobajali kmeta oziroma se borili proti kulakom.

Jurečevi leta 1935, Vinko, Ivanka, mama Marija, France, Rado, oče Matija                         in Pavle

Slika 10. Jurečevi leta 1935, Vinko, Ivanka, mama Marija, France, Rado, oče Matija in Pavle

2.1.4. Mati je umrla od žalosti

Najstarejši Jurečev sin France je bil bolehen, pa je kljub temu bil pri domobrancih. Nazadnje je bil na postojanki na Gorah nad Idrijo. 22. decembra 1944 se je oddelek domobrancev z Gor odpravil v Vipavsko dolino, da bi od tam pripeljali nekaj vina. Z njimi je bil tudi France. Ko so se že vračali, so jih nad Budanjami nenadoma napadli Nemci, ki so prišli po vrhpoljski cesti. Nekdo jim je namreč sporočil, da se proti Colu vračajo partizani, ki so v dolini ropali. Franceta je ob tem napadu zadela nemška krogla in bil je takoj mrtev. Prepeljali so ga v Rovte in tam pokopali. Pavle in Vinko sta maja 1945 z drugimi šla na Koroško in bila vrnjena v Teharje. Ostala sta tam kot toliko drugih. Mati se ni mogla sprijazniti z mislijo, da sinov ne bo več nazaj. Le redko se je še lotila kakega dela in vidno je hirala. Ko so se redki po amnestiji vendarle vrnili in so jo nekateri tolažili, da bosta prišla tudi Pavle in Vinko, je to sprejela kot rešilno bilko. V nočeh brez spanja je sredi noči vstajala in v hiši molila ter čakala, da bo zdaj zdaj potrkalo na vrata. Oče Matija in Rado sta vedela, da je njeno upanje popolnoma nerealno, pa ji nista upala povedati, ker sta se bala, da jo bo preveč prizadelo. Pa o tem še kasneje.

Med vojno se je oče Matija v Rovtah včasih pogovarjal z bivšim županom Rožmanom, ki je bil glede politike vedno na tekočem, saj je redno poslušal skriti radio, tudi slovenske oddaje iz Londona. Vedel je, da Angleži podpirajo partizane. Ko sta se sinova pred odhodom na Koroško oglasila doma, da bi se poslovila, oče ni bil tako zelo prepričan, da se bosta v štirinajstih dneh vrnila. On in najmlajši sin sta seveda ostala doma. 12. maja so prišli iz Žirov trije partizani – domačini. Dva sta se spravila nad Rada in ga maltretirala, ne da bi povedala zakaj. 18. maja 1945 so se pa šli javit v Gorenjo vas oziroma v Škofjo Loko. Zbralo se jih je 14 – med njimi tudi oče in Rado. Peljali so se z vozom. Z istim vozom so se pred vojno, ko so romali na Brezje, peljali v Loko na vlak. Najprej so se ustavili v Gorenji vasi pri Kalarju, kjer so obdržali štiri člane skupine: Jerka Seljaka, Ferdinanda Lapajneta, Franca Kogovška iz Izgorij in Janeza Cigaleta. Vsi ostali so se peljali naprej v Loko. Na komandi, kjer so se javili, je imel glavno besedo Maks Oblak, Princ iz Žirov. To se je izkazalo za dobro. Princ se je zavzel zanje in starejši so takoj odšli domov, Rada so pa vtaknili v zaščitno četo komande mesta, ki je štela okrog 80 mož, zvečine novincev, le desetarji in poveljstvo so bili starejši partizani. Štirje pridržani so pešačili dva dni kasneje s spremstvom iz Gorenje vasi v Loko. Vodil jih je domačin, in ko so na Logu počivali, ni dovolil, da bi šli pit vodo.

Mravljišče 1930 – Mamin brat z družino

Slika 11. Mravljišče 1930 – Mamin brat z družino

Rado je potem stražil na raznih točkah v mestu in pri tem marsikaj videl. Videl je, kako so z železniške postaje prignali veliko skupino Hrvatov, med katerimi je bilo skoraj polovica civilistov. Govorilo se je, da je med njimi neki visok oficir, Paveličev sorodnik. Njega in še nekaj višjih so kmalu odpeljali v Zagreb, ostali so pa bili zaprti v nemških barakah pred mestom. Čez nekaj časa je Radovo pozornost pritegnil Poljanškov avtobus, ki je večkrat stal pred barakami. Z njim je Poljanšek že nekaj let pred vojno prevažal potnike na relaciji Žiri–Ljubljana. Klopi so bile še lesene in vstop v vozilo je bil z zadnje strani. V ta avtobus so sedaj partizani v rjavih angleških uniformah pehali Hrvate, in ko so ga napolnili – bil je sorazmerno majhen – je vedno vstopilo še nekaj stražarjev in so se odpeljali. Rado seveda ni vedel kam. Ni bilo treba dolgo čakati, da se je avtobus vrnil, in postopek se je ponovil. Nekoč je imel priliko spregovoriti s šoferjem, ki se je pravkar vrnil s praznim avtobusom. Na vprašanje kje so, je šofer odgovoril: »Vsi so že pri Bogku.«

V ponedeljek, 28. maja, proti večeru je bil spet na straži nedaleč od kapucinskega mostu. Nenadoma je iz smeri železniške postaje zaslišal nenavaden hrup in vpitje. Kar precej časa je trajalo, da se je na cesti pojavila čudna povorka. Partizani z naperjenim orožjem so spet vodili neke ujetnike. Kmalu je ugotovil, da so Slovenci – domobranci. Civilistov ni bilo veliko med njimi, zato mu je še bolj padla v oči Homcova Slavka iz Žirov, ki je s kovčkom v roki stopala med prvimi v dolgi koloni. Ko so šli čez kapucinski most, so nekateri odvrgli v reko ure in druge dragocenosti. Šli so mimo nunske cerkve in po notranjih stopnicah – naravnost na grad. Naslednji dan sta šla Rado in njegov prijatelj iz zaščitne čete na grad, da bi videla, kaj se dogaja. Bila sta oborožena, zato ju nihče ni ustavil. Morda v veži ali nekje na stopnišču sta srečala Franca Mlakarja, Krogarskega iz Opal. Njegov stražar je bil precej zadaj. Fant je Rada, ki ga je poznal, pozdravil in vprašal: »Rado, ali so res tako zmagali?« V tem trenutku je že pristopil stražar in domobranca sunil s puškinim kopitom, da je skoraj padel po tleh. Rado in kolega sta sprevidela, da je njun firbec lahko nevaren in sta se hitro vrnila v četo.

Frančiška Mravlje malo pred umorom

Slika 12. Frančiška Mravlje malo pred umorom

Kmalu po omenjenem dogodku je bil Rado dodeljen za spremstvo skupine 60 nemških ujetnikov, ki so šli v Žiri gradit most. V Škofjo Loko je spet prišel malo pred odpustom iz vojske. Konec julija se je vrnil domov. Od znanca, ki je tudi bil na loškem gradu, je slišal sledeče: Nekega dne so ujetniki čakali v vrsti na kosilo oziroma na ono zajemalko tople, kalne vode. Neki šibek fant, majhne postave, skoraj še otrok, je na brzino posrebal tisto vodo in se drugič postavil v vrsto. Seveda tega ne bi smel narediti in nekdo je opozoril stražarja. Ta ni nič rekel, ampak se samo obrnil in prestopniku spustil rafal v trebuh. Pred smrtjo je deček še nekajkrat poklical mamo.

Že po povratku iz Žirov je Rado na loškem gradu srečal Franca Kogovška, Bogateja iz Izgorij. Bil je eden tistih, ki so jih 18. maja zadržali v Gorenji vasi, star je bil že nad 40 let. Na gradu je pometal dvorišče in hodnike in med tem marsikaj videl in slišal. Ko ga je Rado vprašal, ali bo kmalu šel domov, je možakar zmajal z glavo in žalostno rekel: »Ej, mislim, da bodo vse pobili.« Menda so ga potem iz Loke izpustili, toda na poti domov so ga prestregli domačini in ni ga bilo več. Žena Janeza Cigaleta je bila pred porodom, zato je prosila, da bi moža spustili domov. Ustregli so njeni prošnji, češ naj bo, saj res ni nič naredil. Komaj je prišel domov, so prišli ponj domačini, kot da bi že čakali nanj, in ga odpeljali. Ni ga bilo več nazaj. Na poti iz Loke domov je izginil tudi Zabrdar iz Goropek, ki se je bil tja priženil, doma je pa bil iz Gorenje vasi. Ko se je tedaj vračal iz zapora, se je spotoma ustavil pri materi. Tam se je izgubila sled za njim. Govorilo se je, da se je njegova pot končala v neki gorenjevaški kleti. Seveda to še niso vsi primeri, ki nazorno pričajo, kako malo je bilo tedaj vredno življenje premagancev, kako brezhibno je delovala organizacija zmagovalcev.

Po povratku domov se je Rado o vsem pogovoril z očetom, materi se pa ni upal povedati, kot smo že omenili. Vedno bolj je hirala. 12. marca 1946 sta šla mati in Rado k studencu prat štrene. Sredi dela se je prijela za glavo in omahnila v vodo. Sin jo je dvignil in položil na suho, potem pa odhitel po pomoč. Odnesli so jo domov in poklicali zdravnika, ki je ugotovil možgansko kap in opozoril, naj bodo pripravljeni na vse. Nič več ni govorila, le Pavleta in Vinka je še nekajkrat poklicala. Torej se do konca ni sprijaznila z njuno prezgodnjo in kruto smrtjo. Popoldne ob treh je umrla. Tako komunistično nasilje ni uničilo samo treh sinov, ampak tudi njihovo mater.

2.1.5. Zaključek

Tale zaključek sestavka Kako se je začelo bo nekoliko drugačen kot navadno. Vzrok za to je hrup, ki je nastal okrog letošnjega praznovanja 27. aprila. Ugotovili so, da je predsednik državnega zbora govoril o OF, pa je v celem govoru ni niti enkrat poklical s pravim imenom. Pa nimam namena polemizirirati, ampak bi rad povedal eno svojih doživetij, za katero mislim, da je primerno dopolnilo temu, o čemer smo razmišljali v sestavku.

Ko sem po televiziji spremljal proslavo na Nanosu in se je iz megle izluščila podoba predsednika Zveze združenj borcev in udeležencev NOB s triglavko na glavi, mi je pred oči nenadoma stopil dogodek izpred 64 let. Bilo je 30. julija 1942 okrog štirih popoldne. Sonce je pripekalo in vsaka sapica, ki je zašumela skozi listje velikega oreha pred našo hišo, je bila blagodejna. Mama, stari oče, hlapec in dekla so na precej oddaljeni njivi želi pšenico. Z njimi so bili tudi štirje moji bratje, vsi mlajši od mene, jaz pa sem bil določen, da ostanem doma za varuha tri mesece stari sestrici. Star sem bil malo več kot enajst let. Štirinajst dni pred tem je bila v Šentjoštu ustanovljena vaška straža in bilo je slab teden po napadu nanjo. Oče, ki je od leta 1936 bil šentjoški župan, je seveda bil v postojanki. Naša domačija je od vasi oddaljena komaj 1 km, vendar je vmes hrib, zato se iz vasi ni moglo nič videti, kaj se pri nas dogaja.

Ko je nekoliko močneje potrkalo na mala vrata, ki so vodila naravnost v kuhinjo, sem mislil, da je prišel kdo od domačih. Vesel sem hitel odpirat, toda obstopili so me oboroženi fantje s podobnimi kapami na glavah, kot sem jo videl sedaj, le njihovi obrazi so bili precej mlajši. Brez odlašanja so se zrinili v kuhinjo in se razkropili po hiši – v kaščo, v shrambo in v klet. Nisem še poznal besede rekvizicija, vedel sem pa, da pobirajo živež.

Ne vem, kako sem se znašel pred njihovim komandirjem. Bil je velik in močan – morda se mi je le zdelo tako – zagotovo pa vem, da je imel dolge, temne lase. Bil je razoglav. Stala sva sredi kuhinje in on je držal proti meni veliko pištolo ter me prebadal s svojimi strogimi pogledi. Ne vem, kaj vse me je vprašal, dve zadevi sta mi pa trdno ostali v spominu. Na vprašanje, kje je oče, sem odgovoril, da je šel v Ljubljano in se še ni vrnil. »Smrkavec, lažeš! Vem, kje je! Vem, da čepi tam v cerkvi pri belčkih,« je zagrmel in mi primazal prvo klofuto. Imel je veliko roko, zato je udarec zadel lice in ustnice, ki so mi potem močno zatekle. Imel je pa prav, da sem se mu zlagal. Mama je namreč naročila, naj tako odgovorimo, če bo kak tujec vprašal za očeta. Ime belčki sem tedaj prvič slišal. Skoraj vse šentjoške stražarje sem poznal in vedel sem, da nihče ne čepi v cerkvi. Bil sem namreč ministrant in skoraj vsako jutro sem šel k maši. Drugi udarec, nič manj boleč od prvega, sem dobil, ker sem stegnil jezik, ko bi bil lahko molčal. Fantje s triglavkami na glavah so v glavnem že opravili svoje delo. Pobrali so vse prekajeno meso, zabelo, kruh – mama je ravno tisto dopoldne spekla osem velikih hlebov – žganje in verjetno še kaj. Tedaj je h komandirju pristopil eden od pobiralcev in povedal, da je v sodu v kleti ostalo še nekaj sadjevca. Pogledal sem ga v obraz, ko je poročal, in zdel se mi je čisto normalen, veliko bolj prijazen od komandirja. »Spusti ga po tleh,« je odrezavo odločil glavni. Jaz seveda nisem mogel molčati: »Kaj bomo pa mi imeli?« »Ti smrkavec, ti boš mene učil!« In ponovno sem občutil njegovo močno roko, kot sem že povedal.

Podobno kot pri Kožuhovih, o katerih pripoveduje Rado Jurca, tudi pri nas mama tisti večer ni imela kaj dati v lonec. Pri sosedu smo dobili malo kruha, zvečer smo pa šli v postojanko. Do tedaj smo namreč še spali doma. Naslednji dan smo bili spet doma, spat smo pa šli v vas. No, tisto noč so spet prišli in vse požgali, tudi čebelnjak s čebelami, tudi skladovnice drv v gozdu; odgnali so 10 glav živine, ena krava je pa zgorela v hlevu. Morda je niso mogli odvezati ali pa so nanjo pozabili. Vendar je bilo vse to malenkost napram tistemu, kar se je zgodilo pri naših sosedih, kjer so prav tako vse požgali in pri Bradeškovih ubili očeta in mater, ki je držala v naročju 6 tednov starega sina, pri Jesenovčevih pa tudi očeta in mater, dveletna hčerka je pa zgorela v hiši. Naj dodam, da so tako Jesenovčevi, kjer so imeli tri otroke v starosti od 6 do 2 let, kot Bradeškovi, kjer je bilo pet otrok od 8 let do 6 tednov, živeli zelo skromno in niso imeli prav nobene zveze z vaško stražo. Omenim naj samo še Možinetove iz Potoka, ki so jih odpeljali 30. julija dopoldne. Ti so imeli veliko kmetijo in tu je bil doma duhovnik Roman Malavašič. Odpeljali, pobili in zagrebli v skupnem grobu so osem oseb iz te hiše, toda med njimi sta bila dva dninarja, dva hlapca in dekla, pa samo trije člani domače družine. Seveda ne mislim, da je bilo narobe, če je družina imela kmetijo in sina duhovnika, bi pa rad vedel, kakšen motiv je vodil partizane pri teh pobojih in požigih.

Hitler in Musolini sta Slovence obsodila na smrt, partizanski upor pa je njuno namero preprečil, pravijo, toda zakaj so partizani pobijali Slovence in požigali ter ropali njihove domove. O tem se ni smelo in izgleda, da se še vedno ne sme govoriti. Zakaj so po vojni zapostavljali sirote, ki so jim med vojno pobili starše, nekatere pa tudi prepričevali, da jim staršev niso pobili partizani, ampak Italijani. Kdo je pravzaprav »ustanovil« vaške straže? Kdo je več pripomogel k temu, da so nekateri sprejeli orožje od Italijanov, partija ali Cerkev? Od kod pravica tako zaničevalno govoriti o slovenskem kmetu, ki je bil skozi stoletja steber naroda, ki je prostovoljno in neprostovoljno dal toliko pomoči partizanom – spomnimo se zgodbe o Brekovicah. Prav pri teh vprašanjih se tolikokrat potvarjajo zgodovinska dejstva.

Rovte, december 1944 – France Jurca na mrtvaškem odru

Slika 13. Rovte, december 1944 – France Jurca na mrtvaškem odru

Kdo more padlim vaškim stražarjem očitati, da so dali življenje za Italijane? V Grčaricah, na Turjaku, v Novi vasi, v Pudobu in še kje so partizani septembra 1943 s pomočjo italijanskih topov in topničarjev strli odpor vaških straž. Medtem ko so vsi Italijani, tudi najhujši fašisti, tudi tisti, ki so streljali talce in požigali vasi, lahko odšli domov, so tedaj več sto četnikov in vaških stražarjev postrelili v Mozlju, Grčaricah, Jelendolu, na Travni gori in drugod. Proti komu je bil torej naperjen upor, ki naj bi se začel aprila 1941? Ali ni bilo poleg tega tudi načrtovano, da se prepreči izkrcanje Angležev v Istri, če bi ob kapitulaciji Italije do njega prišlo?

So bili povojni poboji tolikih tisočev Slovencev res izključno zadeva Jugoslovanske armade? Z loškega gradu so prav kmalu po prihodu začeli voditi izbrane domobrance na morišča v okolici. Znano je, da je bil tedaj poveljnik gradu zloglasni Miha iz Žirov, ne pa kak srbski oficir. In kakšno povezavo bi lahko imel Beograd s tistimi, ki so jih z gradu ali iz kakega drugega taborišča izpustili, pa so jih na poti domov ali že doma pričakali domači terenci?

Že dolgo vemo, da je pozabiti nemogoče, k odpuščanju nas pa zavezuje tudi naša vera. Lep zgled za to je Jurečeva mati, ki do zadnje ure življenja ni pozabila svojih sinov, je pa gotovo odpustila njihovim morilcem, saj je bila globoko verna in je v nočeh brez spanja neštetokrat molila: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom! V zadnjih dneh smo večkrat slišali rek, da stokrat ponovljena laž postane resnica. Nehote nas zaskrbi, da se je pri nas v nekaterih slučajih to že zgodilo. Iz istega reka sledi, da je treba tudi resnico ponavljati, da ostane resnica. Vemo, da je bilo v polstoletni dobi komunističnega totalitarizma to nemogoče, saj je bilo prepovedano govoriti resnico, zato je ponekod zbledela in postala ranljiva, vendar verjamemo v njeno končno zmago.

3. Pripovedi

3.1. Poboji pod Jelovico

Avtor: Vanja Kržan

3.1.1. Talci na dan osvoboditve

Prvi majski dnevi 1945 so bili za mnoge Radovljičane polni tesnobe, negotovosti in strahu. Zelo dobro se jih spominja tudi gospa Anica Zaletel roj. Resman, ki smo jo predstavili v prejšnji številki Zaveze.

Takole se jih spominja: »Bil je Vnebohod in zjutraj smo šli vsi k prvi jutranji maši. Doma je ostal Janko Zaletel, ki je bil ubežnik iz Dachaua in smo mu med vojno ponudili streho. Tisto jutro je ostal doma s štiriletno deklico Majdo, hčerkico Sodjeve Jožice iz Bohinja.

Že k maši grede smo videli na graščini in mestnih hišah razobešene jugoslovanske zastave z rdečo zvezdo. Ko smo se vračali od maše, jih ni bilo več. Nihče ni vedel, zakaj ta sprememba. Zvezde na zastavi nismo bili vajeni in zazdelo se mi je, da nam naznanja nove čase.

Med mašo smo slišali streljanje. Kljub temu je mama in nekaj drugih po koncu maše odšlo iz cerkve. Večina nas je ostala notri, ker smo se počutili za debelimi zidovi bolj varne. Ko je streljanje utihnilo, smo šli ven še mi. Pred vrati je stal umazan vojak s povaljano obleko, toda z brzostrelko v rokah in bombami okoli pasu. Spustil nas je mimo, a ko smo prišli do železniške postaje, so nas tuji vojaki ustavili in strpali v gostilno Dernič nasproti železniške postaje, mamo in še nekaj drugih pred nami pa v gostilno Avguštin. Vsake toliko časa so nas spustili ven, postrojili v vrsto in stali smo tam kot trop ovac. V grozi smo gledali cevi brzostrelk, naperjene v nas. Mimo nas so hodili Lancovnani k deseti maši in morali so se nam pridružiti še ti. Le tiste, ki so nesli otroke h krstu, so spustili naprej. Med nami sta bila dva drobna Reškova otroka, Lučka in Janez Oblak iz Grabna v Spodnjem Lancovem. Vojaki so jima dali veliko čokolad.

Kmalu se je razvedelo, da so se to jutro nemški vojaki in vlasovci umikali proti Jesenicam na oklopnem vlaku. Videli smo ga pred postajo. Devet partizanov je zjutraj, ko smo bili pri maši, pričelo streljati na stražarje ob vlaku. Nemci so takoj odgovorili z ognjem. Od devetih so bili trije partizani mrtvi, eden pa ranjen. Nas so vlasovci zadrževali kot talce, da nas postrelijo, če bi partizani sprožili le še en strel. Kje so zdaj partizani, da nas rešijo smrtne nevarnosti? Rešil nas je upokojeni višji mornariški oficir Franc Dernič, ki je živel na naši pristavi. Uvidel je nesmiselno in nastopaško početje partizanov, prišel do naših stražarjev in naprej do glavnega nemškega poveljnika. Ta je obljubil, da se nobenemu ne bo nič zgodilo pod pogojem, da partizani niti enkrat več ne ustrelijo. Oficir Dernič je to jamčil in izpustili so nas. Še prej pa so nam zagrozili, da bodo poiskali ostale partizane.

Z mamo in sestro smo hitele domov. Na poti proti pokopališču, nedaleč od postaje, sem videla ležati enega od treh mrtvih partizanov. Pred našo hišo je na cesti ležal še eden. Prepoznale smo ga. Bil je Skirarjev iz Kamne gorice. Najhujše presenečenje nas je pričakalo doma. Takoj, ko nam je Janko odprl vrata, je povedal, da je zjutraj pri zadnjih vratih nekdo nasilno vdrl in se skril na podstrešju. Janko je zaslutil nevarnost. Splazil se je na podstrešje in zagledal neznanega opitega partizana, naslonjenega na dimnik, s puško v roki, naperjeno na stražarja ob oklopnem vlaku. Samo enkrat še bi sprožil in bilo bi po nas, talcih. Janko se je vrgel nanj in ga zbil s puško vred na tla. Tako je tisto dopoldne nevede rešil nas talce.

S pijanim podstrešnim partizanom je bilo še dosti posla in skrbi. Najraje bi kar naprej jurišal. Janko ga je končno le prepričal, da se je preoblekel v obleko hlapca in poslal ga je v hlev, kot da je pri vsakdanjem opravilu. Njegovo puško je zavil v vrečo in skupaj sva skozi naš sadovnjak odšla proti bregu Save. Vrgla sva jo v gosto grmovje in koprive. Če bi naju presenetil kakšen nemški vojak, bi bilo po nama. V kakšno nevarnost nas še naprej spravljajo partizani, vrh vsega še pijani!

Nismo se še umirili, ko je na smrt prestrašena pritekla k nam soseda, Mihova vdova Marica Zalokarjeva s štiriletno hčerkico in povedala, da skriva v stranišču ranjenega partizana. Urno sem odhitela z njo. Rana ni bila huda, hitro sem jo očistila in obvezala. Hujšo nevarnost nam je pomenila krvava sled, ki se je vlekla od ceste čez ves gank do stranišča. Uspelo mi jo je prekriti s kosi trdega papirja iz trgovine, čezenj sem položila še časopis, da je zgledalo, kot da so tla na sveže poribana. Z Marico sva pred straniščna vrata s težavo zrinili omaro in naročili ranjencu naj miruje. Skupaj z nami je bil tudi on zelo prestrašen.

Napeti smo pričakovali nemške vojake. Pa je prišla domačinka, delala je s partizani in se pozanimala, če sem že oskrbela ranjenega partizana. Na hitro sem jo odpravila in ji zagotovila, da je z njim vse v redu.

Radovljica – pogled s Predtrga

Slika 14. Radovljica – pogled s Predtrga

Nenadoma se pri nas pojavijo vlasovci. Čudili smo se njihovi vljudnosti. Vodja je bil mlajši, lep človek v nemški uniformi.Ko je v veži zagledal malo Majdko, jo je vzel v naročje in bridko zajokal: ‘Takole majhno deklico sem zapustil doma, ko so me Nemci prisilno mobilizirali.’ Ne vem od kod je vzel čokolade in jih nasul Majdki v predpasniček. Ona si je po tem dogodku gotovo za vse življenje zapomnila dan osvoboditve. Na kratko sta se pogovorila z očetom, nato pa so odšli, v nobeni hiši nič več preiskovali, še manj delali silo. Popoldne so se z oklopnim vlakom odpeljali, Radovljičani pa močno oddahnili. Pravili so, da so vlak pri Žirovnici zajeli partizani.

Po odhodu vlasovcev je domačin Urhov Matevž, Marabušnekov, pobral mrtva partizana. Naša mama mu je dala sveže rjuhe, da je vanje zavil trupli, pa še konja in voz, da ju je odpeljal. Nobeden od tovarišev partizanov mu ni pomagal. Pokopali pa so jih slovesno. Beltram, partizan s Primorske, je pokopan na radovljiškem pokopališču, Skirarjev Cvetko v Kamni gorici, tretjemu so nabili ploščo na nekdanjo Savnikovo hišo, kjer je danes notariat. Pokopan je v Radovljici ali v Kamni gorici.

Srečno sta ušla tudi skrita partizana, ‘naš’ iz hleva, ‘sosedov’ iz stranišča. Čez nekaj let nas je ‘naš’ partizan obiskal. Bil je že popolnoma zapit in nas je prosil samo za žganje. Koliko tragičnih življenjskih usod je zakrivila komunistična revolucija!

Toda zgodba o vlasovcih zame še ni končana. V enem od naslednjih dni sva šli z gospodinjsko pomočnico Katrco okopavat koruzo na našo Oblo gorico. Njiva je bila za hribom, nasproti današnjega vrtca. Na sedlu hriba so sedeli pijani partizani s steklenicami v rokah. Kričali so nama, naj prideva pit. Ali bo odslej tako, da bodo eni trdo delali, lenuhi pa dobro živeli na naš račun? Oče pa je še pred kratkim naivno mislil, da komunizem zaradi lenuhov ne bo preživel.Tako visoko je cenil delo, da ga je pogojeval z obstojem človeka, družbe in celega naroda.

Ko sva na njivi pričeli z okopavanjem, sem opazila, da manjka nekaj vrst koruze v dolžini enega človeka. Poleg je bil razor, zasut s prstjo. Ne vem kaj me je gnalo, da sem pričela z motiko odkopavati razor. Vedela sem, da me lahko pijana druščina partizanov opazi pri tem početju, a sem vseeno kopala naprej. Tudi pred Katrco sem skušala prekriti razor. Kmalu pod motiko zagledam nemško uniformo z usnjenim pasom in zaponko z napisom: Gott mit uns. Zdaj sem kopala še hitreje, naprej proti glavi. Pridem do vratu, ves krvav je bil, nato previdno razgrebem zemljo še z obraza, lep in čist se mi je prikazal. Saj to je vendar obraz vlasovca, ki je vodil pri nas preiskavo! Nikoli več ne bo vzel v naročje svoje majhne deklice, ki ga doma z mamico pričakujeta! Kako hudo mi je bilo zanj! Kako morejo proslavljati zmago tisti, ki so tolikim hote povzročili trpljenje in prinašali smrt.

Grobišči na Lancovem sta levo pod Boltejevo domačijo

Slika 15. Grobišči na Lancovem sta levo pod Boltejevo domačijo

Urhovemu Matevžu sem obljubila liter žganja, da pokoplje vlasovca v blagoslovljeno zemljo na pokopališču. Pa mu niso dovolili! Kdo pa so, da smejo odločati še o truplih umorjenih? Matevž ga je pokopal zunaj pokopališkega zidu, ob poti, ki vodi na novo pokopališče, pod lepo smreko za Bogatajevo grobnico. Kasneje so to pot razširili v cesto in gotovo našli truplo. Toda kdo bi se zanj menil.

Dan osvoboditve in slovesen prihod partizanov so objavili po vseh hišah šele nekaj dni po Vnebohodu. Vsi smo morali na ulice pričakat osvoboditelje. Bratov ni bilo doma, zato so starši določili mene. Zelo nerada sem odšla. Prav zagotovo me ne bo na Gorenjski cesti, po kateri bodo prikorakali zmagovalci, sem sklenila sama pri sebi. Legla sem v visoko travo pod ciprese za vrtnim zidom naše pristave ob Gorenjski cesti. Zaslišala sem topot konjskih kopit. Bila je šele izvidnica, kontrola, če je dosti dobro pripravljeno za sprejem. Naenkrat tisti s konja zakriči: ‘Čigava je ta hiša! Zastava nima zvezde, takoj dol z njo, drugače bom streljal.’ Pozneje smo zvedeli, da je bil to znani partizan Jule Vobič iz Bele krajine. Po vojni je stanoval v podarjeni vili v Radovljici.

Oče je odločil, da bomo zastavo takoj sneli in nič več obesili. Toda zaman! Prav na vsaki hiši je morala viseti. Jokala sem, ko sem šivala zvezdo, ker so me prisilili v nekaj, s čimer se nisem strinjala. Ko se je sprevod približal, je zastava z zvezdo že visela, jaz pa spet v travi. Poslušala sem navdušeno množico, ki je kričala pozdrave in posipala cvetje na pot osvoboditeljem. Navdajalo me je z veseljem, da Nemcev in njihovega terorja ni več. O prihodnosti pa takrat še nismo premišljevali.

3.1.2. Morija na Lancovem

V drugi polovici maja je Radovljica onemela od groze zaradi pokola na Lancovem, v leščevju nad desnim bregom Save. Tudi nad tem moriščem je zavladal petdesetletni molk. Vendar so se mnogi zavedali, da je bil pokol preveč očiten in da grobišča ne bo mogoče zamolčati, zato so po l. 2000 v medijih pričele curljati posamezne novice o Lancovem. Celo na televiziji je o njem spregovorila domačinka Mila Zupan. Prišli so poizvedovat kriminalisti. Vse to le zato, da se ustvari vtis, da se ‘zadeva’ preiskuje. S tem se ‘problem’ razblini in zbledi ter napetost v ljudeh popusti. To pa je bilo tudi vse.

Naj o teh dogodkih spregovori gospa Anica Zaletel, kar je na lastne oči videla in lastna ušesa slišala. »Pri svoji vesti jamčim, da je čista resnica, kar sem takrat doživela. Ko smo vsi v naši družini spremljali grozodejstva tistih dni, mi je bilo jasno, da jih ne bom nikoli pozabila, pa če bi živela sto let. Takrat sem bila v 24. letu. Morda se mi je zaradi časovne oddaljenosti kakšna stvar zameglila, toda bistveni dogodki ostajajo jasni.

Ne vem koliko dni po osvoboditvi je bilo, ko sva s štirinajstletno sestro Majdo gnali našega konja od pristave proti domu. Bilo je zgodaj popoldne. Ob poti, ki vodi od gostilne Kunstelj navzdol proti železniški postaji, nisva smeli naprej. Pred nama je že stala gruča ljudi. Nekaj časa smo čakali, potem pa zagledamo žalosten sprevod od postaje navzgor. Iz vlaka z živinskimi vagoni so prignali veliko vojakov. Vsi so bili oblečeni v rjasto rjave suknje in neoboroženi. Videti je bilo, da so zelo utrujeni in naveličani. Ob Kovačevi hiši je bila vodovodna cev, iz nje je tekla voda v manjše korito. Eden od vojakov se je ustavil pred menoj, pokazal na čutaro in prosil vode. Stegnila sem roko, da mu nalijem vode. Ob meni sta stali dve znani gospe iz Radovljice. Obe sta v en glas zakričali: ‘Ne, nobenemu nič vode!’ Medtem je spodaj na postaji počil strel.

Mimo nas je odšel zadnji vojak in takrat smo smeli naprej. Vojake so odgnali skozi Radovljico v lesene barake, ki so jih naredili Nemci ob poti, ki vodi v Lesce. Morda še kam drugam, morda tudi na Kopališko 7, kjer je danes zdravstveni dom.

Ko sva šli s sestro čez most nad tiri, pogledam dol in vidim na tirih ležečega vojaka s prestreljeno glavo. Spenjena kri mu je vrela iz glave.Vprašala sem partizana, zadnjega od stražarjev v sprevodu, bil je Slovenec, kaj je storil ustreljeni človek. Pojasnil nama je, da je imel v prežagani čutari za vodo skrito pištolo.

Pred hišo mizarja Zupana ob železniški postaji, so naslednje dni posedale ženske v črnih, plisiranih krilih. Nekaj je bilo tudi mlajših, ki so dojile otroke in so jih radovljiške deklice začudene gledale, ker takih prizorov niso bile vajene. Pravili so, da so banaške Nemke. S seboj so imele kožuhaste plašče, preproge, polne košare in kovčke. Baje so jih odpeljali do Crngroba pri Škofji Loki, skupaj s tri sto drugimi, okradli in pobili. Da so jih pobili, smo sklepali iz dogodka, ki nam ga je mnogo let kasneje zaupal brat Janez.

Dobro se je spominjal, da sta bila nekega dne z obrtnikom, ki bi naj nam popravil streho, dogovorjena, da se snideta v gostilni. Ko je Janez čakal nanj, stopi v lokal moški in veselo ogovori brata: ‘O, ti tukaj.’ Janez je takoj uvidel, da ga je tujec zamenjal za nekoga drugega. Bil je močno okajen in je kar naprej govoril osuplemu Janezu: ‘Mar se ne spominjaš, kako sva partizanila? Ali še veš, kako smo v Crngrobu klali otroke? Kakor odojke!’ Potem pa je malo pomolčal, se zresnil, strmo pogledal brata in rekel: ‘ Saj ti pa nisi pravi. Mislil sem, da si moj tovariš iz partizanov. ‘ Brez besed je sedel k drugi mizi. Brat ga je dobro poznal, saj je bil Radovljičan. Mnogo let kasneje mi je večkrat omenil: ‘Ne morem si predstavljati, kako more ta človek mirno gledati svoje vnuke, ne da bi se spomnil onih nedolžnih otrok, ki jih je poklal kakor odojke.« Po nekaj mučnih trenutkih tišine je gospa Anica nadaljevala z zgodbo.

»Ko sva z Majdo prišli domov, sva povedali o žalostnem sprevodu in mrliču na tračnicah. Ugibali smo, kdo so bili ti ljudje in kam so jih gnali. Vse je zgledalo tako žalostno, a nismo pomislili, da jih utegnejo pobiti. V enem od tistih dni, mislim, da je bilo 15. maja, ko je imela moja sestrična rojstni dan, je šla po cesti mimo naše hiše skupina moških s krampi in lopatami na ramah. Starejša sestra Minka je med njimi razpoznala nekatere Radovljičane.

Nekega večera smo, tako kot vsakič, na kolenih zmolili rožni venec in šli spat. Ne vem, ali sem že spala, ko nas je vse prebudilo strahotno vpitje in kričanje, kot da bi prihajalo z našega dvorišča. V resnici pa so ti strašljivi glasovi prihajali nekje z nasprotnega brega Save in so ponoči tako glasno odmevali. Bila je mesečna noč in zato zelo svetla. V hipu smo bili na nogah. Po cesti mimo hiše je šla procesija ujetnikov in ni bilo slišati, da bi ti kričali. Šli so molče, skoraj dostojanstveno. Ob potki, ki od ceste vodi do naše hiše, je stal križ, ponoči razsvetljen z lučko v laternici z umetniškim okovjem znanega Joža Bertonclja iz Krope. Naslonjen na železno ograjo med cesto in križem je stal človek in udrihal z dolgo palico po mimoidočih trpinih. Mislili smo, da so tepeni zato, ker se morda ozirajo na križ. Toda ne! Drugo jutro smo videli, da so jih pretepali vso pot do Save, ker so na cesti do savskega mostu ležale razcefrane palice in opanke.

Lancovo – Grobišče

Slika 16. Lancovo – Grobišče

Kot prikovana od strahu sem kar stala ob oknu. Štela sem ljudi, kar ni bilo težko, ker so šli disciplinirano v štiristopih. Naštela sem jih približno štiri sto. Verjetno je skušal kakšen zbežati, ker so se slišali streli pa spet grozovito kričanje nekje nižje doli. Ne vem, kako dolgo v noč je to trajalo. Imam v spominu, da se je vse umirilo šele proti jutru.

Naslednji dan nismo bili za nobeno delo. Nočni dogodki so nam legli na srce. Je zdaj to svoboda, ki smo je bili tako veseli? Zvečer je oče odločil: ‘Spat bomo šli in polkna zaprli.’ Je mar slutil, da bomo preživeli še eno strašno noč, ko nas bodo v grozi hromili smrtni kriki pobitih? Jaz sem v svoji sobi pustila polkna priprta. Mesečina je lila skoznje. Ne vem točno kdaj se je spet zaslišalo vpitje in kričanje in spet sem bila takoj pri oknu. Zaslišala sem očeta: ‘Molimo, saj drugače jim ne moremo pomagati.’ ‘Ki je za nas krvavi pot potil,’ sem slišala domače. Kot vedno so molili kleče. Toda nisem odšla k njim, da bi se jim pridružila. Ostala sem v svoji sobi za polkni in kot prejšnjo noč štela nesrečnike v štiristopih. Bili so zvezani in poklapani, nekako vdano so hodili v žalostnem sprevodu. Spet sem jih naštela kakih štiri sto. To, da sem jih štela, se mi je zdelo bolj pomembno, kot da zanje molim. Zavedala sem se, da tako strašna stvar ne sme ostati skrita; zdaj nam je bilo vsem jasno, da jih peljejo pobit. Prišel bo čas, ko bo to treba glasno povedati. Na koncu sprevoda sem čisto razločno videla, da so šle ženske z otroki. Za vedno mi je ostala v spominu mamica, ki je nesla v naročju majhnega otročka, drugega, ki je capljal za njo, je vodila za roko in ni bil večji od prvošolčka.

Ne, resnično ne morem moliti, čeprav še vedno slišim domače. Saj ne bi spravila glasu iz sebe. Ali so v sprevodu tudi moji prijatelji iz Radovljice? Najbolj me je skrbelo za Ivana Hribovška. Vedela sem, da se je s postojanke na Brezjah, kamor so prišli iz Kamne gorice, z domobranci umaknil na Koroško.«

V zadnjih mesecih vojne se jim je pridružil z delom v pisarni, ker ga je sčasoma globoko razočaralo kramarstvo, izdajalstvo in laž partizanstva kot je to sam zapisal v tistih mesecih. Do konca je ostal plemenit, zvest resnici in idealom.

»Nekako dočakamo jutro. Ne čutim samo grenkobe kot prejšnji dan, v notranjosti čutim nek gnev nad tem vnebovpijočim zločinom. Navsezgodaj pride k nam Radovljičan po svoje kolo, ki ga je zvečer prislonil ob hišo. Poznala sem ga, pred vojno smo bili skupaj v prosvetnem domu. Odraščal je brez staršev in postal barabonček, kot smo mu pravili, zato so ga ubijalci pridobili zase. Šele leta kasneje sem sprevidela, da je po srcu dober. »Ti pa gotovo veš, kaj je bilo ponoči in še prejšnjo noč?« ga vprašam naravnost. V svoji nespameti in naivnosti še nisem vedela, da o tem ne bi smela črhniti besede. Oče, ki stoji za njegovim hrbtom, mi svareče kaže, naj molčim. Kasneje mi je razložil, da bi me lahko to vprašanje stalo življenje. Ob grozi minulih dveh noči mi je to postajalo jasno. Ne sprašuj! Ne poizveduj! Bodi tiho!

Možak je prihajal naravnost z morišča. Premeril me je z očmi in strogo vprašal: ‘ Kaj si videla? Ali si kaj slišala?’ Zdaj sem že vedela, da moram molčati in se delati nevedno. ‘Streljanje’, sem kratko odgovorila. ‘ Veš, belčki so nam uhajali iz barake, pa smo jih morali streljati,’ mi je mirno pojasnil. Ker mu ne smem ugovarjati, sem zaprla usta.«

Tako se je torej po vojni s še hujšim terorjem pričela kovati neizpodbitna ‘resnica’ o enobeju, uzakonil molk in razbohotila laž.

Možak je vzel kolo in se odpeljal domov. To je bil Mežnarjev Lojz, ki se je kasneje nekaj zameril komunističnim oblastnikom. Zaprli so ga in poslali na prisilno delo pri gradnji Litostroja.

Jauševčev Ivan, ki je bil doma nekje na Ptujskem polju v družini z več otroki se je v Radovljici izučil za frizerja. Stanoval je kot podnajemnik v hiši blizu župnišča in je zastonj postoril vsa dela svojim stanodajalcem. V nesrečni noči morije na Lancovem, ko je v nočno grozo prisluškovala vsa Radovljica, je tudi on zbegano pritekel h gospodarju in gospodinji. ‘Ali slišite! Kaj je to?’ – ‘Nič ni.’ – ‘Kako nič, če pa slišim!’ – ‘Če pa ti slišiš, vzemi svoje stvari in si poišči drugo stanovanje!’ Oditi je moral še tisto noč.

Na stanovanje ga je vzela 83-letna šivilja Nežka in ker je bila sama, je Ivan lahko ostal pri njej še potem, ko se je poročil z mojo prijateljico Anico. Tudi Ivan se je po vojni znašel kot zapornik na prisilnem delu v Litostroju, istočasno z Mežnarjevim Lojzom. Ivan je bil po postavi droben in nevajen težaškega dela. Z največjo muko je vozil težke samokolnice cementa po ozkih, poševno postavljenih deskah navzgor. To je Lojz opazil. Kadar ni bilo v bližini paznika, je vselej hitro zapeljal še Ivanovo samokolnico. Ko sem to zvedela, sem gledala na Lojza z drugačnimi očmi. Takrat se mi je odkrila njegova srčna dobrota; spoznala sem, da so ga po vojni zapeljali v sodelovanje pri moriji na Lancovem.

Ko se je Lojz tisto žalostno jutro po moriji odpeljal, sta nemir in prizadetost v meni naraščala. Čutila sem, kot da sem dolžna najti kraj, kjer pobiti ležijo. Morda je med njimi tudi Ivan? 4. aprila 1944, enaindvajset let je imel, mi je v pismu zapisal: ‘Sicer danes nisem tako brezupen kot nekoč, ker mi življenje samo po sebi ni absolutna dobrina, ampak hočem vedeti in – hvala Bogu – tudi vem, zakaj živim in za kaj bom padel.’ Ali se je njegova slutnja že uresničila? Kasneje sem zvedela, da je bil z ostalimi vrnjen in ubit neznano kje. Njegove pesmi v rokopisu so dolga leta ostale skrite v našem opuščenem svinjaku, zato so se ohranile in lepega dne spregovorile.

Popoldne sem vzela košarico, kot da grem nabirat gobe. Nekaj v meni me je gnalo na morišče.

Odpravila sem se po isti poti kot so šli nesrečniki prejšnjo noč. Zdelo se mi je, kot da bi šla za njihovim pogrebom. Žive duše nisem srečala. Vedno več opank in razcefranih palic od žamanja je bilo raztresenih po tleh. Na travniku, ob ostrem ovinku ceste zagledam veliko pogorišče, iz njega se je še kadilo. Na njem je bilo vse polno kovinskih vojaških gumbov. Tu so torej sežgali njihovo obleko. Pobijali so jih torej gole, kako grozno! Prav na tem ovinku se odcepi pot, ki pelje na Ravnico. Na levi strani, na ozki, strmi, travni jasi proti Savi, je rasla nizka, skrivenčena hruška, pod njo in okrog nje je v travi ležalo vse polno ogledalc, glavnikov in praznih denarnic. Pa tudi dosti nabožnih podobic. To še vedo takratni lancovški otroci, tudi Marko Ažman, ki so podobice pobirali. Iz spoštovanja do žrtev so jim starši podobice vzeli, verjetno tudi iz strahu.

Oziram se okrog, kje bi utegnila ležati trupla? Malo nazaj, na desni strani poti proti Ravnici, zagledam ogromno gomilo, pokrito s svežo travnato rušo, okrog nje je bila trava vsa pohojena. To je bilo vse, kar so mi v tistih trenutkih izsledile oči. Malo više nad gomilo se je začenjal gozd, ki je bil ob robu poraščen z leščevjem.

Nenadoma zaslišim topot konjskih kopit. Od glavne ceste sem sta prijahala dva partizana v uniformah. Za enega še danes vem, da je imel na ovratniku zlate našitke v obliki trikotnika. Skočila sem v leščevje, ki pa je bilo ob robu zelo redko. Lahko bi me opazila, pa sta bila preveč zaposlena z opazovanjem gomile. Objahala sta jo in obrnila konja nazaj na pot, po kateri sta prišla. Oddahnila sem se, sicer se pa nisem posebno bala, ker sem bila takrat še tako nespametna, da sem mislila, da se bom lahko izgovorila na gobe! Okrog grobišča se je širil oster vonj po karbolu, ki so ga polili po truplih. Še naslednje leto spomladi, ko smo nabirali zvončke, je bližnji potoček ob gomili smrdel po karbolu.

Ko sta partizana odjahala, je spet zavladala smrtna tišina. Takrat druge gomile nisem opazila. Šele kasneje sem zvedela, da sem obiskala gomilo žrtev, ki so jih pokončali prvo noč. Trupla druge noči so ležala v gomili na spodnji levi strani ceste. Zasadili so smreke, ki so danes že visoke. Poleg zasajenih so ene samo potaknili, da so se kmalu posušile, nekaj, ki so rasle v bližini, so posekali in pustili propadati.Tako je dobila gomila videz opustošenega, zanemarjenga kraja in ljudje so vsa leta nosili nanjo vseh vrst odpadke. Kljub temu smo nekateri na skrivaj kdaj pa kdaj na grobišču prižgali svečko. Bali smo se pobijalcev, ki so še živeli. Najbolj redno pa je prižigal svečke Ropotavov ata z Lancovega in tako ostajal zvest spominu pobitih nesrečnikov.

Pravili so, da so bili organizatorji morije v Lancovem domačini. ‘Sodnik’ Nande, kdaj je sodil, ne vem, rekli so, da na morišču, je bil domačin. Morilci so bili domačini, pomagali so jim borci 19. hercegovačke divizije. V našem hlevu so imeli konje, seveda so jih krmili z našim senom. Eden od njih, Žarko mu je bilo ime, je dan po moriji prišel k nam na vrt in si ponosno zavihal rokav. Roka je bila do pazduhe polna ročnih ur. Obema s sestro je ponudil, naj izbirava, katero hočeva imeti. Sestra je zakričala: ‘ Svinja, morilec, poberi se!’ Bil je vsaj toliko uvideven, da se je hitro odstranil.

O obeh nočeh smo se doma kar naprej pogovarjali; ne vem, ali je bilo to za naša srca zdravilno ali pa smo s tem rane še poglabljali. Ženske in otroci na koncu sprevoda mi niso dali miru. Moj stric, mamin brat, inženir agronomije, me je prepričeval, da je nemogoče, da bi morili tudi ženske in otroke. Pa je kmalu sprevidel, da so komunistične metode bolj barbarske, kot si je sploh kdaj mogel predstavljati.

Znamenje na Lancovem

Slika 17. Znamenje na Lancovem

Nekako štirinajst dni ali tri tedne po tej moriji so hišni gospodarji na Lancovem, lastniki konj, dobili poziv, naj se določenega dne javijo s konjem in vozom. Tudi moj stric je sledil ukazu. Vsi so morali voziti prst na veliko gomilo, ker se je zemlja začela posedati. Ob njej je bilo toliko komarjev, da so možje še dolgo časa imeli vse polno gnojnih bul na opikanih mestih. Zvečer je prišel stric k nam domov, sedel za mizo in se zjokal: ‘Anica, prav si povedala. Take majhne rokice,’ je pokazal z rokami, ‘in takele glavice’, je objel z dlanmi, ‘smo zasipali s prstjo.’ Ker so bile ženske z otroki zadnje v sprevodu, so prišli otroci tudi zadnji na vrsto za pobijanje. Morda pa so malčke zmetali kar žive v jamo.

Zakaj sem morala prav jaz toliko grozot videti in slišati?

Kmet Mink, pisal se je Peternel, je tisto poletje pripeljal s svojega travnika blizu grobišča poln voz smrekovih mežljev. Mežlji, pravili smo jim tudi rajkeljni, so bili za žensko laket debele, zgoraj zakrivljene, obsekane smrekove veje, s katerimi smo običajno podkurili. Tisti, ki jih je našel na travniku Mink, so imeli na konceh zabite žeblje. Domnevali smo, da so z rajkeljni ubijalci potolkli uboge ljudi. Streljanja z morišča ni bilo slišati v tistih nočeh.

Gospa Mila Zupan

Slika 18. Gospa Mila Zupan

Poleti 1946 sva s sestro sami prodajali v naši trgovini, ki je bila takrat še v naši lasti. Pogosto sva imeli neobičajnega kupca. V Radovljici v Predtrgu je bila vojašnica in od tam je hodil kar naprej mlad vojak kupovat loščilo za čevlje in vezalke, drugo je bilo vse na nakaznice.

Nekega popoldneva, bili smo sami v trgovini, sva ga v šali pričeli spraševati, zakaj mu toliko vezalk in loščila, saj bo lahko s tem kmalu oskrbel vso vojašnico. Takoj je razumel, da sva pripravljeni na pogovor. Kljub temu se je nezaupljivo ozrl okrog sebe, pogledal na razpelo v kotu trgovine in vprašal: ‘Zakaj imate križ?’ – ‘Zato, ker ga imamo.’ – Pa ga ne boste sneli?’ –’Mi ne.’ –’ In če ga ne? Se ne bojite posledic?’ – ‘Ne’. Zgledalo je, da sva prestali preizkušnjo in nama lahko zaupa. Zresnil se je in vprašal: ‘Ali veste, da so na drugi strani Save grobovi?’ – ‘Kako ne bi vedeli, saj smo dve noči gledali kako so množico ljudi gnali mimo naše hiše in poslušali, ko so jih spodaj pobijali.’ Potem je z nekoliko tišjim glasom povedal: ‘Med tistimi sem bil tudi jaz. ‘ Ostrmeli sva in ga nejeverno gledali. Povedal je, da je bil že slečen in čakal, kdaj pride vrsta nanj, a je v trenutku zbežal, divje tekel in beg mu je uspel. Bil je iz Zagreba in odločil se je, da bo hodil ves čas ob Savi. V bližini Podnarta, to je ugotovil kasneje, ko se je vrnil v Slovenijo, je ob Savi ležal mrtev Nemec. Slekel mu je perilo, da se je oblekel. Podnevi je čakal noči v košatih smrekah, ponoči je hodil naprej proti domu. Veliko bi nama lahko še povedal in midve bi ga lahko marsikaj vprašali, toda zanj je bilo bolj pomembno, da je lahko nekomu o svoji skrivnosti spregovoril. Končal je z ugotovitvijo, da je bil pred enim letom na vrsti, da ga ubijejo, zdaj pa je tu pred nama kot Titov vojak. Zgleda, da se je kasneje zbal, da nama je to zaupal, kajti od takrat ga ni bilo več v trgovino.

Ko se je pred nekaj leti smelo spregovoriti o tem grobišču, je rajni mizar Jaka Ažman stesal za vsako od obeh gomil križ, moj sin pa je nanju vžgal spominsko letnico 1945. Kasneje je nekdo pribil na križa še tablici z napisom: Tudi mi smo umrli za svobodo. Danes grobišči nista pozabljeni. Večkrat gorijo sveče, na praznik Vseh svetih duhovnik opravi molitve za rajne, sledi še kulturni program z govorom mojega nečaka Janeza Resmana. V takih dneh občutim tukaj sveto spokojnost, ki jo siplje na grobišče zlatorumeno listje bukovega gozda. Kot blagoslov z neba, z jesenskim soncem ožarjenega.«

Cesta, ki vodi v Lancovo, se še vedno imenuje Cesta svobode! V hiši št. 12 domuje šestindevetdesetletna gospa Mila Zupan roj. Zalokar, sestra ubitega sodnika Lojza Zalokarja iz Velikih Lašč.Poglejmo še v njene zapiske o strašni noči pokola v Lancovem.

»Najhuje je bilo 18. maja 1945, ko je prišel nazaj v Jugoslavijo transport z našimi ubežniki. Rečeno je bilo, da jih je bilo na vlaku 2000. Vlak je ustavil na pomožni tračnici. Ves ta narod so postrojili na začetku železniškega mostu in peljali mimo železniške postaje po sedanji Cesti svobode preko Linhartovega trga do vojaške baze. Če bi vsega tega ne videla, ne bi mogla napisati. Takrat smo stanovali nasproti železniške postaje pri gospej Anici Mulej.

Prišla je huda noč, zvečer od desete ure in zjutraj do dveh. Ob desetih so pripeljali na hrbtu z žico zvezane ubežnike. Na postaji je neprestano piskala lokomotiva, gotovo več kot pet minut. Zgledalo je tako, kakor da bodo te ljudi odpeljali z vlakom. Dva sta se iztrgala in so jih ustrelili. Ležala sta na gnoju pri Kovaču nasproti kolodvora. Vse druge so ves čas zastražene peljali v Podgrad (včasih je bil to Pusti grad ali Pod Boltarjem). Tam so vse pobili. Dobro se je slišalo. Ob polnoči je šla druga skupina, vse je bilo kot prvič: spet piskanje lokomotive in na hrbtu zvezan narod. Zjutraj ob dveh je šel tretji sprevod. Vse so peljali v Podgrad.

Drugi večer malo pred deseto so spet ob piskanju lokomotive peljali otroke. Videla sem samo na začetku, potem sem dobila šok: v roke in noge me je zgrabil tak krč, da sem se komaj zvalila na posteljo, ki ni bila pol metra od okna. Potem pa spet sprevod ob polnoči in ob dveh zjutraj. Tudi tepli so te uboge ljudi. Ta večer je nekdo pod hišo zavpil: ‘Jože!’ Spet sem bila vsa prestrašena, ker je bil moj mož tudi Jože. Bil je še v vojski, šel je takrat v gmajno, ko je bila mobilizacija. Kljub temu, da je bil bolan na želodcu. Mož je potem, ko je prišel iz vojske pripovedoval, kaj so delali z našimi ljudmi v Kranju in ven iz mesta, ker je bil tam na straži.

Ker v Podgradu gotovo ni bilo več take kotanje, da bi tam pospravili še druge reveže, so jih naslednji dan pripeljali na železniško postajo. Pravili so, da jih je tristo in jih ne morejo likvidirati, zato da jih peljejo v Škofjo Loko. So jih pa tam spravili pod zemljo. Ženske so bile pripeljane in kar lepo oblečene. Za tri dame vem, da so imele s seboj kožnate plašče. Te so potem nosile Radovljičanke. Sem jih sama videla. In tudi obleke od njih so bile nekaterim podarjene.

Še to naj napišem. Ko so drugi večer ob dveh peljali sprevod v Podgrad, so bile ženske v zadnjih dveh vrstah vse enako oblečene v drap kratkih jopicah in drap krilih. Zdelo se mi je, da so medicinske sestre. Sprevod je šel mimo nas res dostojno in brez besed.«

Gospa Mila Zupan v zanjo originalnem načinu govorjenja še doda: »Če bi partizani vedeli, da jaz takrat to morijo gledam pri oknu, bi pa tudi mene vmes dali. Saj mi je mož dostikrat rekel: ‘Tebe bodo v Begunje v zapor peljali.’ Pa Bog vedno enega pusti, da vidi lumparijo in je živa priča.«

* * *

Ob tem pobijanju in pobijalcih v Lancovem (lahko bi pisali kar o klanju in klavcih) se nehote spomnimo mnogih znanih ali manj znanih grobišč, množičnih ali posameznih gomil po vsej Sloveniji. Sam Bog ve, koliko žena, mater, sester in deklet so v letih po vojni kljub smrtni nevarnosti, ki je od vsepovsod prežala nanje, hodile po moriščih, znanih ali domnevnih in iskale svoje drage. Premnoge so tavale in jih obiskovale po moriščih le v bridkih mislih, nekatere pa so njihove kosti dejansko same skrivaj izkopale, jih v smrtnem strahu prinesle v nahrbtniku domov in pokopale v blagoslovljeno zemljo. Ali »neobjokano, nepokopano truplo / leži naj plen ujed, ki nanj preže!« (Sofokles, Antigona.) Resnično so bile kot neustrašne slovenske Antigone, zato si danes nobena druga novodobna gospa ne bi smela samovšečno prisvajati tega vzdevka.

Grobišče na Lancovem in mnoga druga so še danes brez spomenika, čeprav vsako samo zase kriči do nebes po spravnem obelisku v spomin na žrtve, ki so jih kot ovce odpeljali v zakol v majskih in junijskih nočeh leta 1945. Če bodo v senci smrek in bukev njihova grobišča še naprej ostala neopažena, bo zakopana in poteptana tudi sprava med Slovenci. Cesta svobode (dobesedno tako se še vedno imenuje!), ta Via Dolorosa lancovških žrtev, pa kaže sprevrženost takratnih revolucionarjev in njihovih današnjih ideoloških dedičev ter zlaganost prizadevanja za popravo krivic.

V sovraštvu gine sleherna država,

v kateri psi, zveri ali krilate ptice

ostanke trupel pokopavajo,

s trohnobe smradom skrunijo oltarje.

(Sofokles, Antigona.)

Iz obeh pričevanj o Lancovem lahko opazimo, da Radovljičani ne vedo več točno, kateri dve majski noči so revolucionarji posvetili pobijanju. Če se eni spominjajo, da sta bili mesečni, lahko dodamo le, da je bila leta 1945 polna luna 27. maja. Tudi se ne obremenjujejo z vprašanjem, ali so begunce pripeljali s Koroške, ali pa so jih zajeli že v Sloveniji, na poti na Koroško. Tudi ne, kako je bilo s tistimi, ki so jih odpeljali v Crngrob pri Škofji Loki. Kako bi vedeli, saj javno o vsem ni bilo nič povedanega in nič napisanega vse do danes. Ljudje so lahko le molčali, šepetali in ugibali. Ujetnikov v svetlo rjasto rjavih vojaških uniformah niso videli ne prej ne potem. Zato sklepajo, da so bili v Lancovem pobiti hrvaški domobranci, morda tudi srbski dobrovoljci. Na grobišču so kasneje večkrat videli letoviščarje, verjetno hrvaške, ki so skrivaj prižigali svečke.

Sploh pa ne vedo, kdo še vse, razen lancovških žrtev, so bili zaprti v nekdanjih nemških barakah; koliko in kje so jih pobili, koga so zakopali kar ob barakah? Vedo le, da so zelo pozno pričeli na tistem kraju zidati stanovanjsko naselje, ker so našli kosti povsod, kamor je zakopal bager.Kdo so bili zaprti na nekdanji Kopališki 7, kjer je danes zdravstveni dom in kje so jih pobili, ko so izginili kar čez noč? Kdo so bili, ki so jih zasliševali in mučili v zgornjih nadstropjih občine, da so uslužbenci ali mimoidoči slišali krike? Ljudje tudi vedo, da so ob prenavljanju občine nek kletni prostor kar zazidali s kostmi vred. S čigavimi? Ko pa so se o tem širile govorice po Radovljici, so občinski možje prijazno povabili Radovljičane, naj vsak, kdor kaj ve ‘o tem’, pride povedat njim na občino.

Sedi Jožica Žbontar, levo Marinka Resman, desno Anica Resman

Slika 19. Sedi Jožica Žbontar, levo Marinka Resman, desno Anica Resman

Radovljičani, ki ne morejo pozabiti grozot obeh noči v Lancovem, pobijanja v barakah in na občini, še vedno čakajo, kdaj bodo spregovorili verodostojni zgodovinarji iz raznih institucij in arhivov, ali celo še žive priče, ki bodo hoteli dopolniti njihova pričevanja z natančnimi podatki, ki jih ljudje ne vedo. Zgolj ustvarjanje vtisa, da se stvari preiskujejo, pa je huda poniglavost, ki ne bo nikoli pripeljala do sprave, pa najsi bo postavljen sredi Ljubljane še tako veličasten spravni obelisk.

3.1.3. Sopotniki Jezusovega križa

Veliko tragičnih usod je zakrivila revolucija tudi na bohinjski strani Jelovice. Slučajno sem zvedela, kako kruto so se znesli bohinjski terenci in komunisti nad Jožico Sodja roj. Žbontar (2.3.1915).

V prvih letih zakona Janka in Marije Resman iz Radovljice, staršev Anice Zaletel, se je na cesti v Podmestu zgodila nesreča. Mlada dninarica Francka se je preživljala tako, da je hodila na dnino in s seboj jemala dveletno nezakonsko hčerkico Jožico. Bila je pred Fojevo hišo, kjer je stanoval Franc Janc, ko je po klancu navzdol pripeljal avto. Mati Francka je lovila deklico, ki je tekala po cesti (takrat so bili avtomobili velika redkost), a je avto povozil mater.

Deklica je ostala sirota, ker pa ji je bil že pred nesrečo določen za varuha Janko Resman, sta jo zakonca vzela k sebi, še preden sta imela svoje otroke. Kmalu po prihodu Jožice so se pri Resmanovih pričeli rojevati otroci. Najstarejša Minka in sestra Anica do svojega šestnajstega leta nista vedeli, da Jožica ni njuna rodna sestra. Starši med deklicami niso delali prav nobene razlike, Jožica je bila kot njuna rodna sestra. Vsi so ji pravili Pepca. Skupaj so hodili v šolo, v cerkev, z ostalimi dekleti k Marijini družbi, ob nedeljah na izlete, na Jelovico ali na kopanje v Savo. Bila je najstarejša in je zato uživala nekatere privilegije. Lahko si je npr. izbrala barvo nove obleke; le ona je, ko je odrasla, dobila plašč z ovratnikom iz oposuma. Ob poroki sta ji Resmanov oče in mama podarila lepo opravo za spalnico.

Pepca se je poročila s Sodjevim Miklavžem (1908), po domače Skalovčevim iz Bohinjske Bistrice junija 1939. Pri Sodjevih je bilo pet sinov, štirje otroci so umrli že majhni. Sodjeva mama je bila ob Miklavževi poroki že nekaj časa vdova. Imeli so kmetijo in strojarno. Najstarejši Jože je bil elekroinženir, zaposlen v Ljubljani, poročen in oče petih otrok. Ni se zaposlil v svoji stroki, ampak je bil nekaj časa urednik Slovenca. Miklavž je bil po starosti drugi za njim in je vodil doma strojarno, a mu je moral pri tem Jože pomagati; zato se je večkrat pripeljal iz Ljubljane domov. Miklavž je bil po naravi veseljak, družaben in dober pevec. Predvsem pa mamin ljubljenec. Tretji brat Maks se je izučil za mizarja. Imel je delavnico v Bohinju in si ustvaril svojo družino. Mlajši Franc in najmlajši Janez sta po odlično opravljeni maturi v Škofovih zavodih v Šentvidu študirala teologijo. Janez je vstopil k jezuitom, Franc je postal lazarist, ‘ponižni sopotnik Jezusovega križa’, kot je rekel zase, pesnik in mistični pisatelj. Videli bomo, da bi lahko tudi za njegove sorodnike rekli, da so bili sopotniki Jezusovega križa. Posebno še za Jožico in Miklavža Sodjo ter njune otroke.

Pepca je bila pridna in skrbna, vajena vsakega dela in je bila Skalovčevi mami v veliko pomoč. Bila je vesela, da je Miklavž dobil dobro ženo. Otroci Majda (1940), Marija (1942) in Janez (1944) so prihajali drug za drugim. Življenje, čeprav trdo, bi bilo dosti lažje in lepše, če ga ne bi tudi Sodjevim zagrenila nemška okupacija in partizansko nasilje. Njihova družina je bila komunistom in terencem v veliko spotiko že zaradi obeh mlajših sinov; Franc je bil že duhovnik, Janez še bogoslovec. Pri Sodjevih je večkrat prenočeval duhovnik Srečko Huth, kadar je bil na poti na Koprivnik in tudi zaradi tega se je Skalovčevim slabo pisalo. Mnogim ni bilo po volji, da dela v strojarni tudi med vojno ni primanjkovalo, tako da jo je Miklavž lahko s prizidkom povečal in ji dal novo kritino. Mama ga je svarila, naj počaka s prenovitvijo do konca vojne;vedela je namreč, da zavist Bohinjcev lahko postane za Miklavža usodna.

Miklavž in brat Maks sta preudarjala, kako se izogniti nemški mobilizaciji, zapiranju, streljanju talcev in izgonu v internacijo na eni strani, po drugi strani pa nasilju gošarjev in terencev, ki so svobodno pobijali ljudi, ki jim niso bili po volji. Tako so partizani ubili v gošči sosedovega gospodarja Mencingerja, ko jim je ta pripeljal poln voz hrane. Mučili, posiljevali in obglavili so enaindvajsetletno Zoro Žmitek, češ da je švabska kurba in izdajalka, v resnici pa le enega od partizanov ni marala. Prišli so tudi po Miklavža, da ga odpeljejo in likvidirajo, ker naj bi bil organizator bele garde v Bohinju, a se jim je izognil. Spoznal je, da mora zapustiti družino, delo v strojarni in pobegniti. Brat Maks se je 1944 pridružil domobrancem, potem ko je od gošarjev dobil grozilno pismo, Miklavž pa je odšel k stricu, ki je imel v Borovljah na Koroškem puškarno in se pri njem zaposlil.

Kako zelo so se bohinjski komunisti zarotili proti Sodjevim in Miklavžu, lahko nekoliko razberemo iz pisma, ki ga je maja 1973 pisal iz Clevelanda Miklavžev starejši brat Jože. Med drugim piše: »Takoj ob začetku vojske so razni ljudje, predvsem komunisti, poiskali kar hitro zvezo z Nemci. Tako je T. Koder hodil z njimi po vasi in kazal hiše, katerih družine bi bilo treba preseliti. Seveda tudi našo ali bolje, predvsem našo. Ko je prišlo do preloma med Hitlerjem in Stalinom, se je njih delovanje spremenilo. Začeli so takoj pripravljati listo za likvidacijo ljudi. Glavni je bil rajnki Vojvoda, ki je izjavil takoj na začetku: Sodjevi morajo vsi izginiti. Mamo so dali na listo za likvidacijo. To mi je povedal zvest komunist, ki je bil v gozdovih in s katerim sva se znašla skupaj v koncentracijskem taborišču. Pristavil pa je, da se zanje ni treba vač bati, ker so mamo takoj črtali z liste, ko so zvedeli za mojo aretacijo. To mi je potrdil še nek drug bohinjski gošar, ki je bil tudi v koncentracijskem taborišču.

Jožica in Miklavž Sodja ob poroki

Slika 20. Jožica in Miklavž Sodja ob poroki

Najpomembnejše zanje pa je bilo, da uničijo Miklavža in pri tem so se posluževali najpodlejših laži. Ko so ga Nemci že drugič aretirali in ga pripeljali iz Nemčije v Begunje, je bil zaprt z drugimi vred. Med zaporniki je bil tudi neki Lovrenc Rozman po domače Kašarjev s Kamenj v Bohinju. Nemci so zasliševali vsakega posebej in ko je Lovrenc prišel od zaslišanja, ga je Miklavž vprašal, kako je bilo. ‘Slabo,’ je odgovoril Lovrenc. To so bile edine besede, ki sta jih izmenjala. Kmalu so Lovrenca ustrelili kot talca.

Med zaporniki, ki so ostali živi, je bil tudi neki Tržičan, ki so mu komunisti naročili, naj gre v Bohinj h Kašarjevemu Toneju in mu pove, da je njegovega sina Lovrenca ovadil Miklavž in da je bil zaradi tega Lovrenc ustreljen. Vse je tipična podla komunistična taktika. O tem je bil Miklavžev brat Jože trdno prepričan.

Majda in Marija s sestro Nikico

Slika 21. Majda in Marija s sestro Nikico

Miklavžev pobeg na Koroško je izzval gošarje, da so se znesli nad dvema nemočnima ženskama: Skalovčevo mamo in Pepco, pa še nad tremi majhnimi otroki. Neke noči so vdrli v hišo, jo spraznili, najbolj pa shrambo. Ker niso mogli odnesti vsega, so preostale kozarce marmelade in kislih kumaric zmetali na cementna tla, da se je steklo razbilo na drobne kosce. Pobrali so vse plenice dojenčka Janezka, še tiste, ki so se mokre sušile na podstrešju, vso obleko otrok, Pepčina oblačila in šivalni stroj. Tega so še dolga leta po vojni imeli v neki hiši v Bistrici.

Ker niso mogli dobiti Miklavža, so se v svojem maščevalnem besu izživljali nad njegovo ženo. Pepco so postavili ob zid in ji zavezali oči kot so to delali Nemci s talci preden so jih ustrelili. Uspelo jim je, da so jo na smrt prestrašili, kajti prepričana je bila, da jo bodo ubili. Zahtevali so, naj jim pove, kdaj prihaja njen mož Miklavž domov. Domnevali so, da se sestajata. ‘Ne prihaja’, jim je Jožica zatrjevala. ‘Kdaj je bil zadnjikrat doma’, so vztrajali naprej. ‘Nikoli ga ni bilo doma, ‘ je Jožica govorila resnico. Prihajal je namreč le do Radovljice in sta se z Jožico tam sestala, največkrat pa ga je Jožica obiskala v Borovljah. Dolgo so jo mučili z zasliševanjem, zastraševanjem in grožnjami. Na noben način jim ni hotela povedati za Miklavža, kajti potem bi jim morala izdati, kje na Koroškem je njen mož. Gotovo bi ga poiskali in ubili.

Pepca je uvidela, da pred ubijalci tudi ona ni več varna. Takoj naslednje jutro se je še vedno na smrt prestrašena odločila, da se mora iz Bohinja umakniti skupaj z otroki. Dobra soseda ji je posodila plašč in nekaj plenic za Janezka in še isti dan so priromali k Resmanovim v Radovljico. Sprejeli so jih z vso ljubeznijo in jim oskrbeli nekaj obleke. Najeli so šiviljo, parali stare obleke in šivali na novo. Kar nekaj časa je trajalo, da si je Pepca za silo opomogla.

Stare mame v Bohinju ni mogla pustiti same. Zato se je z Janezkom vrnila, čeprav jo je bilo še vedno zelo strah; deklici Majda in Marija pa sta ostali pri Resmanovih. Majda je bila stara štiri leta, Marija pa dobri dve leti. Zelo so ju imeli radi in posebno Minka in Anica sta se veliko ukvarjali z njima, da deklicama ni bilo dolgčas in sta lažje zdržali brez mame. Še danes, v zrelih letih govori Majda le o tetki, saj se matere žal ne spominja. Pepca je bila dobra mamica in imela je zelo rada svoje tri otroke, morda tudi zato, ker je sama tako zgodaj zgubila svojo mamo. Na srečo so pri Sodjevih in pri Resmanovih imeli telefon in so se lahko večkrat slišali. Ko je nekoč klicala Sodjeva mama k Resmanovim, je povedala, da je s Pepco vse v redu, je pa zelo otožna in zaskrbljena. Veliko pestuje Janezka in mu poje žalostno pesmico: Ena lučka mi gori, / druga mi pa sveti, / mene pa srce boli,/ treba bo umreti … Nato pa sta obe, Pepca in Sodjeva mama jokali.

Pri Skalovčevih je bilo leto 1945 zelo žalostno. Vzklila je pomlad z osvoboditvijo in Pepca je spoznala, da v njej raste novo življenje. Kako srečni bi bili, če bi se lahko s Koroške vrnil Miklavž, toda vedel je, da bi mu vrnitev k ženi in otrokom domov prinesla smrt. S težkim srcem je ostal na Koroškem. Bližala se je zima in Jožica se je pripravljala na rojstvo otročka, ki hvala Bogu še prav nič ni vedel, kako hudo je na svetu. 25. novembra je rodila deklico Nikolajo; Nikica so jo klicali, naj nosi ime po očetu.

Sodjevi otroci ob maminem grobu

Slika 22. Sodjevi otroci ob maminem grobu

Nikica je bila drobna, a obe z mamico zdravi. Pepca bi morala že okrevati, pa lepega dne pokliče bohinjska mama k Resmanovim, da je zbolela za krvavo grižo. Čudno se jim je zdelo, saj se ni mogla nikjer okužiti. Takoj so šli do radovljiških zdravnikov dr. Slivnika in dr. Šarca, pa ni bilo nobenega doma. Zato so poklicali na Jesenice znanega in prijaznega dr. Bartola Keržana. Resmanova mama mu je povedala, kako je s porodnico. Dobri zdravnik se je takoj ponudil, da gre v Bohinj. Medtem je Skalovčeva mama ponovno klicala, da je Pepca zelo vroča, ni pa vedela koliko vročine ima. Toplomer ji je namreč odnesla babica Urša, ki je vodila porod, potem pa je ni bilo več blizu. Ni prišla pogledat niti kako je z mamico, niti kako s punčko.

Dr. Keržan je sporočil, da se bo nemudoma odpeljal v Bohinj z rešilcem. Toda kar nekaj časa je trajalo, da se mu je posrečilo dobiti zadosti bencina. Z njim se je odpeljala tudi Resmanova Anica. Pripeljali so se lahko le do podrtega mostu čez Savo Bohinjko, tam pa so že čakali dobri Skalovčevi sosedje, ki so s konjsko vprego pripeljali Pepco. Prenesli so jo čez most in jo odpeljali v žensko bolnico in porodnišnico Leonišče. Tam jo je sprejela odlična in plemenita zdravnica dr. Joža Žitko, ki je takrat v bolnici še lahko ordinirala. Aničina sestra Minka je prišla v Ljubljano naslednji dan in je ostala pri Jožici vse dni; veliko jo je obiskoval tudi Miklavžev brat, lazarist Franc Sodja.

Dr. Žitkova je, tako kot pred njo že dr. Keržan, takoj postavila pravilno diagnozo. Jožica ni zbolela za krvavo grižo, ampak babica po porodu ni oskrbela porodnice in je zaradi neočiščene maternice dobila zastrupitev. Jožičina visoka vročina teden dni po porodu jo je na to opozorila, a ni poklicala bohinjskega zdravnika dr. Wolfa.

Ing. Jože Sodja je v zgoraj omenjenem pismu tudi zapisal o dogodkih po porodu svoje svakinje: »Ko je Jožica rodila Nikico, so komunisti napravili še podlejši načrt, da jo ‘pospravijo’. Drugi ali tretji dan po porodu sta dva pridrvela v hišo in naravnost v gornje prostore, kjer je ležala Jožica. Kričala sta, da hočejo Miklavža, češ da se skriva doma. Jožica se je razburila, vstala in še ona kričala, naj jo pustijo na miru. Erlihova babica je sedela spodaj v kuhinji in bi jima lahko preprečila dostop do porodnice. Ko je dobila Jožica vročino, bi morala poklicati zdravnika, pa tega ni storila, ker je sodelovala s komunisti. Tista dva, ki sta vdrla k Jožici v sobo, sta bila bohinjska komunista, železniški delavec Rant in Anton Rozman, po domače Kašarjev Tonej. Ker Miklavža nista našla, sta odšla.«

Kmalu po sprejetju Jožice v Leonišče je dr. Žitkova vesela povedala, da smo dobili čudežno zdravilo, penicilin. Le to lahko reši mlado mamico pred smrtjo. Mora pa zanj storiti prošnjo na ministrstvo za zdravje. Pri Resmanovih so jo takoj napisali, s potrdilom in žigom sta jo opremila dr. Žitkova in dr. Keržan. Takoj so jo poslali na ministrstvo. Vsi so imeli veliko upanja, da bo čudežno zdravilo rešilo mlado mamico. Tudi dr. Žitkova upanja ni skrivala. Toda dnevi so minevali. Pepco je občasno že zapuščala zavest. Kadar se je prebujala, je bledla: ‘Ne, ne Miklavž, ne smeš priti, te bodo ubili.’ Dr. Žitkova je Minko opozorila na ‘mrtvaške rože’ po Pepčinem telesu. Končno je po mnogih dnevih mučnega čakanja le prišlo sporočilo z ministrstva, ki je prošnjo – zavrnilo. Mamica štirih majhnih otrok je v naslednjih dneh, en mesec po porodu Nikice, 23. 12. 1945 umrla. Če je ušel smrti Miklavž, naj umre njegova žena. Zdelo se je, kot da so tako odločili bohinjski komunisti in nova komunistična oblast na ministrstvu ter jim za štiri majhne otroke ni bilo mar. Na dan pred svetim večerom so zacinjeno krsto s truplom mlade matere pripeljali iz Ljubljane k Sodjevim.

Gospa Majda, takrat petletna deklica, se spominja krste v veži na tleh. Na zgornjem delu krste je bilo stekelce in pod njim mamin mrtvaško bledi obraz. Obe s sestrico Marijo sta hoteli videti mamico. Vsaka z ene strani sta počepnili h krsti. Kako sta jokali, božali steklo in klicali mamico, pa Sodjeva mama in Resmanovi niso mogli nikoli pozabiti. Na srečo takrat deklici še nista razumeli, kaj pomeni ostati brez mame in kakšno življenje čaka štiri sirote. »Vse življenje živijo z menoj ti trenutki,« pravi danes gospa Majda.

Dr. Keržan je bil simpatizer partizanov in komunist, ampak velik poštenjak. Bil je zelo ogorčen, da je babica pustila porodnici maternico neočiščeno in je tudi kasneje ni oskrbela in poklicala zdravnika. Hotela je zatajiti celo njeno visoko vročino in odnesla toplomer. Nekaj dni po pogrebu je prišel k Resmanovi mami v Radovljico in hotel podatke o babici Urši in Pepci. Nameraval je stvar prijaviti oblastem, češ da je bil to naklepni umor, ki ga je babica storila po ukazu nekih izprijenih Bohinjcev. Kljub žalosti v bohinjskem in radovljiškem domu, ga je Resmanova mama zavrnila: ‘Prepustimo to božji sodbi. Pepce nam nihče več ne more oživiti.’

Verjetno je s tem rešila tudi dobrega dr. Keržana, ki bi si s prijavo nakopal pri oblasteh velike sitnosti. Tako kot vsi takratni poštenjaki, je bil tudi on preveč naiven in še ni dodobra poznal vseh komunističnih metod.

Verjetno jih je bolje spoznal bohinjski zdravnik dr. Vladimir Wolf, ki ga je srečno naključje rešilo likvidacije mesec dni po Pepčini smrti. Andrej Bohinjc, ki je bil po vojni sekretar Okrajnega komiteja KP Jesenice, je nehote prišel na sled nekaterim pobojem Udbe, zato so ga l. 1947 aretirali, zaprli in na drugem dachauskem procesu avgusta 1948 obsodili na smrt z ustrelitvijo, a kasneje pomilostili. V Gorenjskem glasu 14. oktobra 1988, ko je bil že na svobodi, je med drugim zapisal o dr. Wolfu : »Mesec dni kasneje« ( po ustrelitvi jeseniškega kaplana dr. Toma in smrti Sodjeve Pepce konec decembra 1945), »pa mi je nekdo iz Bohinja prišel povedat, da bo tisti dan ob enajstih zvečer ubit dr. Wolf, zdravnik v Bohinju. Ubiti so ga nameravali, ker je rekel, da ima preveč poklicnega dela in da izstopa iz partije. Ubil naj bi ga Evstahij Baloh, ki je bil tedaj šef personalne uprave pri gozdni upravi v Bohinju. Da bi preprečil ta umor, sem ga takoj poklical po telefonu, češ naj nujno pride k meni s podatki o sindikalni organizaciji v podjetju. Upiral se je, vendar, ko sem zagrozil, da bom prišel ponj s policijo, je pristal in prišel. Ko sva bila sama v moji pisarni, sem ga razorožil in zahteval, naj pove vse, kar je mislil narediti ta večer ob enajstih. Ko je videl, da nima izhoda, je začel pripovedovati, kako so pobijali.« Tako je dr. Wolf za las ušel smrti. Verjetno ga je partija obsodila na smrt, ker se kot zdravnik, ki mora reševati življenja, ni mogel več slepo pokoravati njenim ukazom in ji služiti.

* * *

Samo bežno si še oglejmo življenje štirih sirot v uničeni družini Pepce in Miklavža Sodje iz Bohinja.

Nebogljenega dojenčka Nikico je vzela k prsim tuja mati, a hvala Bogu, dobra in plemenita Mihavova mama, pri kateri je Nikica kot majhna deklica še nekaj časa živela. Janezek je ostal pri Sodjevi mami v Bohinju, Majda in Marija sta še naprej ostali pri Resmanovih, kjer sta se že udomačili zadnje leto vojne. Minka in Anica sta jima posvečali še več ljubezni, kot da bi jima hoteli nadomestiti mamo in očeta. Toda hitro se je opazilo, da sta deklici že zaznamovani.

Na pomlad, sneg je ležal še povsod, verjetno je bilo februarja, je šla Anica z deklicama k zdravniku v ambulanto. »Srečal nas je starejši mož, čevljar in copatar iz Ljubnega,« se danes spominja gospa Anica. »Pisal se je Bertoncelj in je bil oče partizana Staneta Bertonclja in tast radovljiške aktivistke in partizanke Prešernove brigade Mare Bertoncelj, po domače Fajfarjeve iz Radovljice. Poznali smo se, saj je čevljar Bertoncelj nakupoval v naši trgovini. Tudi Pepco je poznal. Zagledal se je v deklici, obe sta bili oblečeni v kožuščke in imeli črne pentlje v laseh. Pohvalil me je, kako prisrčni deklici imam. Z veseljem sem mu povedala, da sta deklici Pepčini hčerkici. Spremenil se mu je obraz in odurno se je zadrl: ‘Pobijte jih!’ Dobesedno tako! Osupnila sem in mu zabrusila, naj ga bo sram, ker je že star, ves siv, pa tako hudoben!«

Da bomo lažje razumeli zavrženost in zaznamovanost otrok, ki jim je revolucija ubila starše in za vedno vzela dom ter jih pahnila po besedah zgodovinarja Joža Dežmana v ‘partijski pekel’, je treba spomniti, da so otroci partizanskih staršev uživali v ‘partijskih nebesih’. Čevljar Bertoncelj je imel vnučki-dvojčici, ki sta bili hčerkici njegovega sina partizana Staneta in snahe partizanke Mare.

Bertoncljevi deklici sta bili morda kakšno leto starejši od Sodjeve Majde. Ko sta njuna mamica in očka odšla za več kot dve leti v partizane in pustila deklici pri Marini mami, sta bili neizmerno žalostni. Ena od njih je svoje občutke zapuščenosti zapisala v spominih, ki jih je podarila svoji materi – nekdanji partizanki Mari, ob njeni devetdesetletnici.

»Bilo je leto 1943 v Radovljici. Nekega pomladnega dne sva morali ostati čez noč pri starih starših v Predtrgu, čiso blizu našega doma. V njihovi sobi, ki smo ji rekli ‘hiša’, je stalo pohištvo naše spalnice in najina otroška posteljica. Na steni sta viseli sliki najinih angelov varuhov, h katerima sva vsak večer molili in obljubljali, da bova pridni. Nisva hoteli spati, jokali sva, hoteli sva domov k mamici. Klicali sva jo, prosili na kolenih, naj vendar pride. Vsi smo jokali, tudi stara mama in teta Rezka. Stari ata naju je vzel v naročje, posadil vsako na eno koleno in naju z ‘Dirja, dirja kona, v Krana po kostana, v Radolco po kastrolco, v Tržč pa po zvončč’, želel spraviti v dobro voljo. Midve pa sva še vedno jokali. Vse me je stiskalo, zajemala sem sapo,cepetala z nogami in hlipaje klicala svojo mamico. Od onemoglosti sva zaspali. Drugo jutro je bilo še huje. Povsod sva jo iskali. Po klancu navzgor do Žgajnarja, kjer sva bili doma, sva odšli brez vednosti starih staršev. Kljuke hišnih vrat nisva mogli doseči, zato sva sedli na prag in čakali na mamico ter jokali. Po naju je prišel stari ata in naju odnesel nazaj v Fajfarjevo hišo, kot so rekli domu mojih starih staršev … Še dolgo sva uhajali iz najinega novega doma. Posedali sva na pragu Žgajnarjeve hiše in čakali na starše. Nekega dne sva ugotovili, da v hiši živijo drugi ljudje … «

Nikica s staro mamo

Slika 23. Nikica s staro mamo

Zakaj so smeli objokovati ločitev od svojih mamic in očetov le otroci partizanov, pa to ni bila ločitev za vse življenje! Deklici, ki so jima komunisti zakrivili mamino smrt in očeta pregnali z doma, pa naj bosta še sami pobiti!

Bertoncljevi dvojčici sta lahko ob osvoboditvi planili mami in ateku v objem. »Postali sva neučakani. S sestrico sva hodili za staro mamo in spraševali: ‘Ali je danes tisti dan, ko bosta prišla mamica in atek?’ Kadar je stari ata stopil v kuhinjo, sva skočili s klopi in ga pocukali za rokav, še ust nisva odprli, že nama je odgovoril:’ Kmalu bosta prišla.’ …Nekega lepega dopoldneva, ko sva vsaka v svojem naročju nosili polena iz drvarnice v kuhinjo, sva opazili, kako se s hitrimi koraki približujeta po Beki navzdol moški in ženska. Obe sva ju radovedno pogledali in zavpili: ‘Mamica, atek!’ Polena sva spustili na tla in stekli k njima. Zavrtelo se mi je, ko me je oče najprej visoko dvignil nad glavo in nežno objel, nato sem zlezla k mamici in se krepko ovila okrog njenega vratu. To snidenje je ostalo za vedno najlepši trenutek mojega otroštva. Bila sem presrečna – to je bila zame svoboda.«

Za Majdo, Marijo, Janeza in Nikico pa je svoboda pomenila začetek bednega življenja sirot brez doma, brez mamice, brez očeta.

Bertoncljeva družina je dobila novo stanovanje. »Dobili smo veliko stanovanje na Kopališki 7; danes je tam zdravstveni dom. Velika hiša z velikim vrtom … « se še naprej spominja hčerka partizanke Mare in Staneta Bertoncelj. Čez nekaj let so se preselili. »Takrat smo stanovale v Beblerjevi vili … « Pepčini in Miklavževi otroci pa so se selili od ene stare mame do druge: iz Bohinja v Radovljico in nazaj. In kasneje k očetu v daljno Venezuelo, pa se od tam spet vrnili v Bohinj, kjer so bile njihove korenine. Nikica pa je otroštvo preživela pri tuji materi.

Bertoncljevi so bili »v nekoliko privilegiranem položaju, ker je obstajala trgovina za vojaško osebje,« še napiše v svojih spominih hčerka partizanke Mare in partizana Staneta. »Mi smo ji rekli oficirska trgovina. Tu smo dobili na karte nekatere prehrambene izdelke v večjih količinah kot v navadnih trgovinah in tudi vrst ni bilo.« V tej trgovini so dobili tudi belo moko. Ko sta deklici nesli od peka proti domu veliko štruco kruha, sta dobili tudi spremljevalce – lačne otroke. »Kruh je prijetno dišal, skorja je bila zlatorumeno zapečena. Sredica našega kruha je bila bela.«

Sodjeva stara mama pa je morala na kmetiji vsak grižljaj prigarati, pozneje so ji po svojih otroških močeh pomagali Pepčini in Miklavževi otroci. Poznali so le delo in odrekanje, kaj je zabava, igra, kaj brezskrbno otroštvo niso vedeli. Na srečo je ostal pri njih dobri in zvesti hlapec Janez, stric Franc pa jim je oskrbel redovnico s. Agnezijo, da je pomagala ostareli in izčrpani Sodjevi mami. Leta 1956 jo je od vsega prestanega gorja zadel infarkt in komaj živa se je z vlakom pripeljala v jeseniško bolnico. Za take matere kot je bila Sodjeva, takrat ni bilo rešilnih avtomobilov.

Gospa Majda ve povedati vse najlepše in najboljše o Sodjevi mami. Bila je izredno dobra, nobene mržnje ali maščevalnosti ni bilo v njenem srcu, ko je vnukom pripovedovala o vojnih hudodelstvih. Veliko je molila in vsem ljudem delala dobro. Bila je zelo gostoljubna; pri njej je našel prenočišče prav vsak, tudi naključni popotnik ali cigani, ki so smeli prenočevati na senu. Celo zajtrk je zjutraj vsakemu postregla. »Pravila nam je,« se spominja Majda, »da ne more drugače kot delati dobro ljudem, ker ve, koliko ljudi izkazuje dobroto in pomaga njenim petim sinovom, ki so morali po svetu.«

Obenem pa je bila zelo stvarna ženska. Po vojni so Sodjevim zaplenili skoraj vse posestvo. Sodjeva mama je kar naprej hodila na občino, da so jim vrnili toliko polja in pustili nekaj živine, da so lahko preživeli. Jože Sodja je v omenjenem pismu še zapisal, da so jim zaplenili 80% vsega posestva in da so stroje iz strojarne demontirali Vojvodovi fantje; nekdanjo Sodjevo strojarno pa spremenili v varilno delavnico z mnogo hrupa ob spokojni Skalovčevi domačiji na vasi. Razumljivo, da Sodjevi niso dobili od tega ničesar, čeprav bi jim morali novi, samooklicani lastniki delavnice plačevati za poslopje najemnino. Obratovala je, dokler ni pričela propadati in propada še danes. Prav tako je bila zaplenjena hiša in mizarska delavnica Maksa Sodje; tudi ti dve poslopji sta propadli in današnje opustošenje priča o strahotnih krivicah zavistnih komunistov do poštenih ljudi, ki so si z delom ustvarili nekaj premoženja. Razumljivo, tudi Sodjevi so bili za povojno ljudsko oblast narodni izdajalci, belogardisti, kolaboranti in njihovo premoženje je moralo postati last ljudstva.

Vrnimo se zdaj k Sodjevemu Miklavžu. Domači so mu sporočili ženino smrt, toda ženo je lahko objokoval na samem, v tujini. »Miklavža je ta tragedija čisto zmešala in se še zdaj ni uravnovesil,« je leta 1973 pisal njegov brat Jože. Miklavž je otrokom pošiljal lepa in uporabna darila, k sebi na Koroško jih ni mogel vzeti. Še nekaj časa sta bila z bratom Maksom pri stricu v Borovljah. Maks se mu je pridružil potem, ko je z domobranci pribežal na Koroško. Vendar tam nista bila varna. Sčasoma sta se odpravila s trebuhom za kruhom v oddaljeno in zanju tujo Venezuelo. Za Maksom so kasneje prišli žena in otroci, Miklavž pa je otroke zaman vabil, saj so bili še vsi premajhni. Uspelo mu je, da je dobil zaposlitev v strojarni, toda sčasoma je raje odprl svojo pivnico. Žal mu je odslej edinole ta nadomeščala dom in domače. Želja, da pridejo otroci k njemu, ni zamrla. Neprestano jih je vabil. Tudi Sodjeva stara mama jih je k temu nagovarjala: če nimajo več matere, naj bodo vsaj ob očetu. Poznal pa ga ni nihče od otrok.

Majda je do šestnajstega leta živela pri Resmanovih, se izšolala in dobila službo v kmetijski zadrugi v Lescah. Marija je šla domov k stari mami, Janezu in Nikici in se tudi ona s šestnajstimi leti zaposlila in še ne osemnajstletna poročila. Odraščajočemu, rahločutnemu Janezu je postajal svet brez pravega doma, brez matere in očeta vedno bolj krut. Skalovčeva mama iz Bohinja je večkrat klicala k Resmanovim, da Janezu ni več kos, da ga ne more več krotiti in da mora k očetu v Venezuelo. »Pomislite, kaj mi je storil v navalu trme,« je nekoč potarnala. »Potegnil je namizni prt z vazo vred, da se je razbila na drobne koščke, zgrabil prt, ga odnesel ven na gnoj in toliko časa z motiko tolkel po njem, da je vsega razcefral.« Danes psihologi polni razumevanja govorijo o notranjih stiskah, napetostih in travmah današnjih otrok in mladine, sirote po vojni pa so se morale znajti kot so vedeli in znali v ‘peklu’, ki jim ga je dodelila partija.

Oče je še vedno vztrajal, naj pridejo otroci k njemu v Venezuelo. Marija ni hotela, Majda si je predstavljala Ameriko kot Indijo Koromandijo in sedemnajstletna odpotovala k očetu skupaj z dvanajstletnim Janezom. Janeza so pospremili z vlakom do Jesenic vsi sošolci. Spominjajo se, kako je na vlaku nenadoma vstal, se zagledal v Savo in zajokal: ‘ Z Bogom Sava, ali te bom še kdaj videl? ‘ In tudi teta Anica iz Radovljice je skupaj z njim jokala.

Majda se je po mnogih letih težkega dela in revščine razočarana vrnila, Janez se je poročil z domačinko, si ustvaril družino in se ni več vrnil. Domovino in svoj Bohinj bi zdaj večkrat obiskal, pa se boji težkih ločitev od Bohinja, ko bi moral kot pred davnimi leti v otroštvu zajokati: » Z Bogom Sava, nikoli več te ne bom videl!«

Tudi sedemnajstletna Nikica je odšla za nekaj let k očetu, a jo je domotožje prignalo najprej k stricu Janezu v Nemčijo, kjer se je za nekaj časa zaposlila in končno v rodni Bohinj. Poročila se je in na nekdanji Skalovčevi domačiji sta z možem postavila novo hišo. K očetu v Venezuelo ni bilo nikoli nobenega več. Po burnih letih brezciljnega življenja je Miklavž zbolel za rakom, se zdravil v Nemčiji in se v Venezuelo vrnil umret.

Ta bežni vpogled v družino Miklavža in Jožice Sodja nam ponovno odstre podobo ene od premnogih uničenih slovenskih družin, ki jih je nečloveški komunizem načrtno iztrebljal.

Isto lahko trdimo za celotno Sodjevo družino. Sodjeva mama je imela vseh pet sinov raztresenih po svetu in ob smrti ni bilo nobenega ob njej. Do konca življenja se je pehala, s kmetijo in »vnuki na grbi«, kot pravi danes gospa Majda.

Najstarejši Jože je po vojni z družino bežal in živel najprej v Nemčiji in kasneje v Clevelandu in tam umrl. Maks je umrl v Venezueli. Lazarist Franc Sodja je v petih letih trpljenja v komunističnih ječah izkusil vse psihično in fizično trpljenje, kar ge je mogoče prestati. Knjižnim spominom na ta leta je dal naslov ‘Pred vrati pekla’. Končno se je naselil v Kanadi, kjer živi v dvaindevetdesetem letu starosti. A svoboda v tujini tudi zanj ni prava. Vse življenje nosi s seboj naše planine. »Še danes jih nosim v sebi,« je nekje zapisal. »Nepozabno jih nosim: te tihe večere, to tiho molitev bohinjske katedrale, ki si jo je v svojo proslavo ustvaril Bog sam.« Njegova ljubezen, prečiščena v trpljenju, se zliva z Ljubeznijo Križanega. Dobro ve, da se lahko samo s tako ljubeznijo premaguje sovraštvo sveta. Edino za najmlajšega od bratov, jezuita p. Janeza lahko rečemo: ‘Le ena se njemu je želja spolnila.’ Štirinajst dni pred smrtjo se je vrnil iz Nemčije v Bohinj, da je lahko umiral in umrl na planini Krstenica v osrčju bohinjskih planin. Vsaj njemu ‘v zemlji domači zdaj truplo leži’.

3.2. Leta trpljenja in preizkušenj

Avtor: Adolf Malovrh Avtor: Janko Maček

3.2.1.

Samotna Stovnikova domačija je bila v času druge svetovne vojne zatočišče marsikateremu Gorenjcu, ki je pribežal pred Nemci v Ljubljansko pokrajino. Od leta 1922 sta na njej gospodarila Pavel Malovrh, ki se je malo pred tem vrnil iz sedemletnega ruskega ujetništva, in njegova žena Marijana. Rodilo se jima je devet otrok; tri so pobrale otroške bolezni, šest pa nas je odraslo. Le najstarejši brat Albert je bil pri vaški straži in domobrancih.

Maja 1945 je drugi brat Pavel kot voznik domobranskega prateža odšel na Koroško, Albert pa se je s še nekaterimi sovaščani skrival v bližini doma in se jeseni istega leta z njimi umaknil v Italijo. V naslednjih letih je še nekajkrat ilegalno prišel domov, delno v povezavi z Bitenčevo skupino. Ko so januarja 1948 Bitenca v Ljubljani prijeli, je bila v nevarnosti tudi naša družina. Na procesu aprila 1948 je Bitenc nekajkrat omenil Malovrhove iz Šentjošta, zato smo živeli v stalnem strahu in napetosti, kdaj nas bodo prišli iskat. Vendar se do novega leta 1949 ni nič zgodilo.

Usodni 4. januar 1949

Ob novem letu 1949 je umrl očim našega očeta Andrej Tominc. Pokopali smo ga 2. januarja. Komaj smo se po pogrebu nekoliko oddahnili, je pa udarilo. Zdelo se je, da so prav čakali, da bomo pokopali očima. 4. januarja okrog sedmih zvečer smo ravno večerjali, ko se nenadoma odpro hišna vrata in v sobo vstopita dva oborožena miličnika, za njima pa oznovski oficir v usnjenem plašču, ki je takoj vprašal za Pavla Malovrha. Oče je vstal in rekel: »Jaz sem,« vsi drugi smo pa nehote odložili žlice. Poleg očeta in matere sem bil pri mizi še jaz in sestri Pepca in Bernarda, brat Feliks je pa bil na Vrhniki in se od tam vozil v Ljubljano v gimnazijo. Z nami je bila tudi sestrična Ivanka Krušnik, ki je tisti teden pri nas šivala. Oznovec je z nekega papirja prebral naša imena: očeta, mater, mene in starejšo sestro ter ukazal, da moramo biti v petih minutah pripravljeni za odhod. Vzamemo lahko samo najnujnejšo obleko. Nič drugega ne potrebujemo – tudi denarja ne. Odločil je, da mora tudi sestrična iti z nami. Ko smo eden za drugim izstopili iz hiše, je poleg vsakega oziroma za vsakega, saj je bila gaz ozka in ni bilo mogoče hoditi vštric, stopil po en miličnik. Tako smo po temi in snegu v koloni šli proti Kurji vas. V Kurji vasi smo se ustavili pred nekoliko večjim avtomobilom z več kabinami. Odkazali so vsakemu svojo kabino, da smo bili takoj ločeni. Odpeljali smo po cesti proti Ljubljani, toda prav kmalu smo se ustavili. Čeprav nisem nič videl, sem vedel, da smo na Ljubljanici. Sledil je kratek razgovor. Sklepal sem, da govorita oznovec in neki domačin. Nato smo nadaljevali vožnjo in se ustavili šele na dvorišču oznovskih zaporov na Poljanskem nasipu.

Mene so takoj spravili v bunker 2 x 3 m v podzemlju zaporov. Sam beton – le v kotu deska, da sem lahko legel nanjo. Nobene odeje mi niso dali. Obleko sem imel tisto, v kateri šem šel od doma, vzeli pa so mi osebne predmete, pas od hlač, vezalke iz čevljev, skratka vse, kar se ni držalo obleke. Zjutraj se je v celici prižgala luč in paznik mi je izročil hišni red: vstajanje ob šestih, spanje ob devetih zvečer itn. Po tem urniku sem se nekako orientiral, da sem vedel, kdaj je dan in kdaj noč, kajti dnevne svetlobe nisem videl, dokler sem bil v tem bunkerju. Nekakšen zamolkel pisk sirene je zjutraj naznanil čas za vstajanje in prav tak znak je bil zvečer ob devetih. Okrog sedmih zjutraj je bil zajtrk – četrt litra črne vode z okusom po proji in 7 dkg koruznega kruha, med dvanajsto in trinajsto uro sem dobil pol litra neke motne vode, za katero bi težko določil, kaj se je kuhalo v njej. Le tu in tam sem našel v njej kak fižolček ali košček krompirja. Okoli šestih zvečer sem dobil pol litra nekakšne prežganke. Tako hrano sem imel vseh 107 dni v tem prostoru. Luč je gorela dve uri zjutraj, dve uri opoldne in prav tako zvečer, drugače je pa bila popolna tema. Čas se mi je čisto ustavil. Težko je povedati, kako sem se počutil. Vselej, ko se je prižgala luč, so me zabolele oči, ker je bil prehod od popolne teme na svetlobo nenaden in boleč. V sedmih letih zapora so bili ti dnevi v bunkerju zame najtežji.

Na zaslišanje so vedno klicali ponoči med deveto uro zvečer in peto zjutraj. Ko me je paznik vodil na zaslišanje, sva šla po 20 do 30 m dolgem podzemeljskem hodniku, ki je bil slabo osvetljen, da sem komaj videl vrata celic. Čeprav so bile celice polne, nisem nikoli videl nobenega sojetnika. Na prvem zaslišanju me je grob, brutalen oznovec v oficirski uniformi spraševal splošne stvari in že po eni uri pritisnil na gumb, da me je paznik odpeljal nazaj v podzemlje. Pričakoval sem, da me bodo zasliševali o bratu in o Žakljevih. Že pri drugem zaslišanju me je isti oficir spraševal o ljudeh, o katerih nisem imel niti pojma, za katere nisem nikoli v življenju slišal. Zaslišanja so se ponavljala in vlekla cele tri mesece – združena tudi s pretepanjem in grožnjami, da bom ustreljen, moral sem stati pod močnim žarometom itn.. Komaj sem se vrnil v celico in se ulegel, so me klicali ponovno, tudi po trikrat v eni noči. Ko sem potem čez dan zaradi utrujenosti zadremal v času, ki ni bil določen za počitek, so se nenadoma odprla vrata in po meni je pljusknila mrzla voda. Prišlo je tako daleč, da sem želel, da bi se grožnje o ustrelitvi uresničile. Bi bil vsaj rešen tega pekla! Večkrat so me z grožnjami in mučenjem skušali pripraviti, da bi priznal dejanja, ki jih nisem storil, jaz pa sem vztrajal pri svojem.

Stovnikova (Malovrhova) domačija ob začetku druge svetovne vojne

Slika 24. Stovnikova (Malovrhova) domačija ob začetku druge svetovne vojne

Nekoč so v vratih celice spet zaropotali ključi in prižgala se je luč. Zagledal sem več visokih oficirjev. Takih obiskov nisem bil vajen in takoj sem pomislil, da gre sedaj zares. Oficir, ki je stal najbliže meni, je vprašal, koliko časa sem že v tej celici. Ker sem odgovoril, da ne vem, je vprašal, od kdaj sem zaprt. Povedal sem, da od 4. januarja. Spraševal je naprej in med drugim tudi, ali se redno kopam. Ker sem ga le debelo gledal, je ponovil vprašanje. Odgovoril sem, da se nisem kopal, odkar sem tukaj. Ozrl se je po kolegih in namignil enemu od njih: »Zapiši, da se ni kopal.« Na vprašanje, zakaj sem zaprt, sem dejal, da ne vem. Tedaj se je v ozadju oglasil oficir manjše postave: »Boš že še zvedel!« Ko so odšli in je luč spet ugasnila, sem razmišljal, kaj naj bi pomenil ta obisk. Še najbolj verjetno se mi je zdelo, da bom končno ustreljen. V tem razmišljanju me je premagal spanec. Toda spet so zaropotali ključi, prižgala se je luč in paznik mi je z osornim glasom ukazal, naj vzamem vse svoje stvari in grem z njim. Seveda nisem imel ničesar razen obleke, v kateri sem prišel od doma. Ves prestrašen sem stopal pred njim. Ko sva se ustavila v nekem vlažnem prostoru, mi je rekel, naj se do golega slečem. Spet sem pomislil, da se bo zdaj izpolnila tista grožnja. V tem sem pa zaslišal šumenje vode in paznikov ukaz, naj se okopam. Posvetilo se mi je, da me je pripeljal v kopalnico. Bilo je 22. aprila 1949. Voda je bila precej hladna, vendar sem se za silo oprhal. Nato me je peljal v drugo poslopje in me porinil v neko sobo. Ob vstopu sem opazil pred seboj posteljo, na kateri je bila slamarica, pokrita z deko. Čutil sem, da v sobi nisem sam, vendar sem se brez besed vlegel in kmalu zaspal.

Zjutraj ob običajni uri je bilo vstajanje. Toda v sobi je bila dnevna svetloba. Kar nekaj časa sem rabil, da sem se tega navadil. Ugotovil sem, da nas je v sobi osem. Vsevprek so me spraševali, zakaj sem zaprt, koliko časa sem notri in podobno. Ob tem spraševanju sem spoznal, da skoraj ne znam normalno govoriti. Pa se je tudi to kmalu popravilo. Že ta dan so mi prinesli svinčnik in dopisnico, naj pišem domov za perilo in higienski pribor. Ker je ob naši aretaciji doma ostala samo 12-letna sestra, sem pisal bratu na Vrhniko in že po enem tednu dobil želene stvari. V skupni sobi sem se kar dobro počutil in kmalu prišel nekoliko k sebi.

3.2.2. Proces, očetova smrt in premestitev v Maribor

Po nekako štirinajstih dneh je spet prišel paznik in ukazal, naj vzamem svoje stvari. Vodil me je na dvorišče in z marico so me odpeljali na Miklošičevo cesto v sodnijske zapore. V vsem tem času nisem videl nobenega od naših domačih, čeprav so bili vsi zaprti v zaporih Ozne kot jaz. Videli smo se šele na glavni obravnavi.

V sodnijskem zaporu so se pojavile nove težave. V celici velikosti 2 x 3,5 m se nas je gnetlo 11 oseb, naša kibla pa je držala samo 5 l. Kiblanje je bilo sicer zjutraj in zvečer, toda posoda je bila večkrat prepolna in zoprna tekočina je lezla na tla. 10. maja mi je paznik prinesel obtožnico in poziv na razpravo, ki je bila napovedana za 17. maj 1949. Iz obtožnice sem zvedel, da je v naš proces vključenih 11 oseb, od katerih polovico sploh nisem poznal. Kot običajno za tisti čas so bili tudi v naš proces vključeni duhovniki in kulaki. Glavno besedo pri pripravi je imel Mitja Ribičič.

Proces se je začel 17. maja ob devetih dopoldne. Prvoobtoženi je bil Franc Ramšak, župnik na Vrhu sv. Treh Kraljev, drugi Alojzij Tome, župnik v Podlipi, nato naš oče Pavel Malovrh, mati Marjana, jaz in sestra Jožefa – vsi iz Šentjošta 37, dalje profesor Stanko Jeglič, župnik v Rovtah in njegova gospodinja Marija Vrtačnik, Lopoldina Fortuna iz Logatca in še Marija Hladnik ter Anton Mrljak – »kulak« iz Rovt. Obravnava je trajala tri dni in se zaključila 19. maja z obsodbo. Največjo kazen 15 let zapora s prisilnim delom je dobil vrhovski župnik Ramšak, najmanjšo pa moja sestra Jožefa. Šele na sodišču sem zvedel, da imamo zagovornike, ki nam jih je določilo sodišče. Med razpravo se naša obramba sploh ni oglasila. Ko sem v neki točki hotel ugovarjati, da je obtožba neresnična, me je predsednik senata takoj ustavil: »Mir, mi vse vemo.« Predsednik sodnega senata je pri našem procesu bil Ludvik Jezeršek, o katerem se je med zaporniki govorilo, da je bil še pred nedavnim pekovski pomočnik.

Jaz sem bil obsojen na 7 let strogega zapora in na 2 leti odvzema državljanskih pravic po prestani zaporni kazni. Tudi oče je bil obsojen na 7 let zapora, mati na 6 let, sestra pa na eno leto prisilnega dela. Hkrati je bilo zaplenjeno celotno očetovo premoženje – premičnine in nepremičnine. Izgubili smo dom. Za brata Feliksa in sestro Nado, ki je bila ob naši aretaciji stara komaj 12 let, je poskrbela sestrična Jožefa Oblak iz Šentjošta. Zadeva z mladoletnim bratom in sestro izgleda na videz čisto enostavno: dobra sestrična ju je vzela v svojo oskrbo. V resnici je pa bilo posebno pri sestri precej zapleteno. Po naši aretaciji je oblast – verjetno Ozna – odredila, naj gre dekletce na državno posestvo, ki je bilo že organizirano pri Žakljevih in ga je vodil neki upravnik iz Prekmurja, da bo tam imela oskrbo pa tudi nekaj socialistične vzgoje. Šele ko je konec maja prišla iz zapora sestra Pepca, je s pomočjo domačih občinskih oziroma klojevskih mož s težavo dosegla, da se je sestra Nada lahko preselila z državnega posestva k sestrični. Potem sta bili obe pri njej, dokler ni sodišče iz zaplembe izvzelo del rojstne domačije, da sta lahko šli domov.

Po obsodbi sem bil premeščen v tako imenovano skupno sobo. Vsi jetniki v tej sobi smo bili že sojeni. Tu sem po petih mesecih prišel skupaj z očetom; pogovorila sva se o tragičnih dogodkih, ki so zadeli našo družino. Čez nekaj časa sem bil prestavljen v drugi del kaznilnice, ker sem začel delati v pekarni in v kuhinji. V tem času sem dobil pravnomočno sodbo. Moja kazen kot tudi kazni drugih članov naše družine so ostale nespremenjene. Bil sem kar zadovoljen, saj se je večkrat zgodilo, da je bila kazen zvišana. V začetku oktobra sem med običajnim sprehodom po dvorišču srečal očeta. Pozdravila sva se in spregovorila nekaj besed. Prav nič posebnega nisem opazil na njem.

10. oktobra sem bil prestavljen v KPD Maribor. Potoval sem z vlakom, uklenjen in v spremstvu dveh stražarjev. Imeli smo poseben kupe. Na železniški postaji v Mariboru nas je čakala marica in takoj smo se odpeljali v zloglasne mariborske zapore na Pobreški cesti. Močan vtis name so ob prihodu naredila ogromna železna vrata in 4 m visok zid, ki je obkrožal kaznilnico in jo popolnoma ločil od ostalega sveta. 6 tednov sem ostal v karanteni. 11. novembra so me poklicali na upravo kaznilnice, kjer mi je namestnik upravnika povedal, da je prišel telegram s sporočilom o očetovi smrti. Imel sem občutek, da je uradnikov glas prihajal iz daljave. Ko sem se vrnil v sobo in povedal sojetnikom, kaj sem zvedel, so mi svetovali, naj se javim na raport in zaprosim, da bi me pustili na pogreb. Res sem se prijavil in že naslednji dan so me spet klicali na upravo. Sprejel me je komisar Kragelj. Premeril me je z očmi od vrha do tal in vprašal, kaj hočem. Odgovoril sem, da mi je umrl oče in da bi šel rad na pogreb. Skoraj zgrozil se je ob tem: »Ali se sploh zavedate, kje ste in kako ste sojeni? Na strogi zapor in odvzem vseh državljanskih pravic! Vaš oče nima pravice do javnega pokopa, vi pa ne do udeležbe pri pogrebu.« Njegove besede so me postavile v kruto realnost, čeprav že prej nisem imel veliko upanja. Sestra Pepca, brat Feliks in mlajša sestra ter nekaj bližnjih sorodnikov so se pa vendarle udeležili skromnega pogreba na ljubljanskih Žalah. Pokopali so ga zunaj obzidja in šele po dvajsetih letih smo lahko začeli obiskovati njegov grob.

Po tednih karantene sem prišel v trakt C; to je bil del kaznilnice, ki je bil med zavezniškim bombardiranjem Maribora precej poškodovan in potem le za silo popravljen. Moja soba je bila v 3. nadstropju. Zima 1949–1950 je bila zelo hladna, saj se je živo srebro spustilo do minus 25 stopinj. V oknih naših celic so manjkale šipe, bile so nezakurjene, odej nismo imeli. Nekoliko grela nas je le gneča, saj nas je bilo v celicah po 10, čeprav so bile predvidene le za štiri osebe. Preživeli smo zimo, smo pa vsi imeli ozeble prste, nos in ušesa. K temu je pripomogla tudi slaba hrana. Sojetniki, ki so bili preživeli Dachau, so ocenili, da je bilo tam bolje kot v Mariboru. V marcu 1950 sem začel delati v kolarski delavnici. Poleg mene so bili tu še naslednji: Leopold Pišek iz Žažarja – zaprt od 1945 in odsedel 8 let, Viktor Hribar iz Ihana – leta 1945 obsojen na smrt, pomiloščen na 20 let in odslužil 11 let, Franc Dimnik iz Bizovika – obsojen 1945 na 15 let in odsedel 8 let. Našteti sodelavci so tudi »stanovali« v isti sobi kot jaz. Vseh zapornikov v mariborski kaznilnici je bilo tedaj okrog 1500, večinoma političnih, kriminalcev, sojenih nad 5 let, je bilo največ 130 in so bili razporejeni po celi kaznilnici kot »vodilni«, zato so tudi imeli razne ugodnosti. V Mariboru sem bil približno eno leto.

Stovnikova družina ob začetku druge svetovne vojne

Slika 25. Stovnikova družina ob začetku druge svetovne vojne

3.2.3. Medvode, Ferdreng in Borovec

V oktobru 1950 so premestili okrog 300 zapornikov iz Maribora. Nekaj so jih poslali v ljubljanske zapore, nekaj v Novo mesto, spet druge v Škofjo Loko. Jaz sem prišel v taborišče Medvode, kjer nas je bilo od 250 do 300 in smo gradili hidroelektrarno. Največ smo nalagali gramoz na sotočju Sore in Save. Vselej, kadar je voda narasla, je tam pustila velike količine gramoza, ki je bil kot nalašč za betoniranje. Taborišče smo imeli v borovem gozdičku na desnem bregu Save. Med gostilno Na klancu in Zbiljskim gajem tedaj še ni bilo hiš – sedaj je tam skoraj vse pozidano, nekaj tistega gozda je pa ostalo do danes. Taborišče je bilo obdano z bodečo žico in na vsakem vogalu je stal lesen stolp, v njem pa straža. Tri barake so bile namenjene zapornikom, ena pa za upravo, kuhinjo in stražarje. Delali smo v dveh izmenah: od šestih zjutraj do dveh bolj nevarni zaporniki, od dveh popoldne do desetih zvečer pa manj nevarni, tisti z nižjimi kaznimi. Jaz sem delal v dopoldanski izmeni, ki je seveda bila bolj zastražena. Hrana je bila pičla glede na težaško delo. Dnevno smo dobili pol kile koruznega kruha, za zajtrk pol litra projine kave – imeli smo ga že četrt čez pet, kosilo je bilo po povratku z dela, večerja pa ob sedmih zvečer. Ob pol šestih zjutraj smo imeli jutranji apel, razdelili so nas po desetinah in nato smo po posebni poti ob Savi odkorakali na gradilišče. Tako je šlo dan za dnem. Za nameček so vsakih štirinajst dni – vedno v nedeljo, ko je bilo na postaji manj ljudi – pripeljali na medvoško postajo osem do deset vagonov cementa, ki smo ga morali razložiti.

Druščina tedanjih dni, šentjoški fantje in dekleta in vaški stražarji

Slika 26. Druščina tedanjih dni, šentjoški fantje in dekleta in vaški stražarji

Konec avgusta 1951 sem zbolel na želodcu. Peljali so me na pregled v ljubljansko bolnišnico. Ugotovili so mi rano na dvanajsterniku, predpisali dieto in prepovedali težko delo. Potem sem dober mesec preživel v taboriščni ambulanti, dokler me niso poslali v zapore na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Tu sem prišel v prehodno sobo, ki mi je bila znana, saj sem v njej že čakal na premestitev. In res so me 12. oktobra 1951 odpeljali v Ferdreng na Kočevskem. Ta premestitev je bila zaradi moje bolezni. V Ferdrengu sem dobival dnevno pol litra mleka in pol kile kruha iz pšenične moke. V taborišču nas je bilo okrog 350. Obdelovali smo državno posestvo, ki je obsegalo Rajndol z okoliškimi vasmi kot Ferdreng, Pokštajn, Turkova Draga in Škrilj. Tedaj so se tod raztezala prostrana polja in sadovnjaki. Ko sem leta 1992 še strahoma šel pogledat te kraje, jih pa skoraj nisem prepoznal. Pokrajina je bila močno spremenjena, saj je bilo vse zaraščeno z grmovjem. Naše taborišče je bilo tudi tu obdano z bodečo žico in zavarovano s stražnimi stolpi. Dnevni red je bil isti kot po drugih zaporih. Težava je bila v tem, da nismo imeli tekoče vode. Vozili so jo iz Kočevja, zato smo imeli omejeno porabo: 1 liter dnevno na osebo za umivanje in pitje.

Zima 1951–1952 je bila mrzla in zapadlo je preko dva metra snega. Prve dni smo bili samo v taborišču. Odstranjevali smo sneg z barak in ga z golimi rokami spravljali na visoke kupe. Uprava posestva je namreč imela samo 95 lopat. Po enem tednu smo začeli čistiti cesto Ferdreng–Rajndol, ki je bila dolga približno 6 km. Kidali smo v dveh izmenah in po enem tednu smo prodrli do Rajndola. V taborišču je medtem skoraj zmanjkalo hrane. Ko se je debelina snežne odeje nekoliko stisnila, smo začeli hoditi v gozd po drva. Sekali smo suho drevje in na povratku je vsak nesel domov po eno poleno. Tudi ko je sneg odlezel, sem jaz še delal v eni od treh desetin, ki so bile zadolžene za pripravo drv. Pri tem delu sem ostal do maja 1952. Žagali smo vse ročno in norma, ki pa smo jo le redko dosegli, je bila 1,5 m3 na osebo. Nato sem delal pri gradnji ceste od Turkove Drage proti hrvaški meji, dokler v začetku junija nisem bil premeščen v taborišče Borovec – Inlauf pri Kočevski Reki.

Po prihodu v Inlauf sem bil dodeljen v sobo, kjer je ob mojem prihodu že bilo kakih 15 jetnikov. V nekaj dneh se je naše število povečalo na 25. Bili smo z vseh koncev Slovenije. Nobenega dela nam niso dali, zato smo ugibali, kakšen namen imajo z nami. Neko jutro po raportu so bili trije sojetniki klicani na upravo in čez dobre pol ure so se vrnili s šopi papirjev – nekakšnih vprašalnikov. V nekaj dneh smo prišli vsi na vrsto. Jaz sem dobil 40 do 50 strani tipkanih vprašanj, ki so se nanašala na moje domače soseske: Šentjošt, Butajnovo, Planino in Smrečje. Bila so vprašanja za posamezne hiše in osebe: ali je bil pri partizanih, vaški straži, domobrancih, v nemški vojski, v taborišču, ali je pogrešan in od kdaj. Ko sem izpolnil ta obširni vprašalnik, sem ga oddal. Niso ga mi zavrnili kot nekaterim, ki so bili med vojno domobranci in so premalo natančno odgovorili. Povedali so jim, da vse vedo, naj torej ne prikrivajo tega in onega. Zame so vedeli, da sem bil med vojno še otrok, zato me s tem niso gnjavili. Kljub temu sem pa dobil še dodatna vprašanja o nekaterih sovaščanih: ali so bili v boju s partizani v Belški grapi oziroma na Žirovskem vrhu, zlasti pa glede mojega sodelovanja s skrivači. Po tem sem spoznal, kako natančne podatke ima Ozna za vsako vas, bolje rečeno za vsako hišo posebej.

Iz te hiše so 4. januarja 1946 odpeljali Stovnikove

Slika 27. Iz te hiše so 4. januarja 1946 odpeljali Stovnikove

Ko smo končali s tem popisom, so nas razporedili na delo. Mene so dodelili na gradbišče ceste Borovec–Zgornja Briga, kasneje pa na cesto Kočevska Reka–Gotenica. Vmes sem delal v peskokopu Kočevska Reka in pri gradnji hlevov za ekonomijo v Kočevski Reki. Naše taborišče je dajalo delavce za raztovarjanje vagonov, ki so v Kočevje dovažali gradbeni material: cement, opeko in apno in so ga potem s kamioni vozili proti Gotenici. Šoferji teh kamionov so bili udbovci, pa so vendar peljali kamion le do določene postaje, kjer so morali izstopiti in počakati v posebni baraki. Kamion so pregledali, nato pa ga je poseben šofer odpeljal naprej in vrnil praznega. V Kočevju so strogo pazili, da zaporniki, ki smo iztovarjali vagone oziroma pretovarjali material, nismo imeli zveze s šoferji. Kljub temu se je med nami šušljalo, da gre material za gradnjo tajnih bunkerjev. Danes vemo, da je bila to Gotenica.

Inlauf je bila majhna kočevarska vasica, ki so jo Italijani med vojno požgali. Taborišče v njej je menda bilo ustanovljeno leta 1949. Bilo je podobno drugim taboriščem z eno izjemo, da je v ograjenem prostoru imelo cerkvico, ki je med vojno ostala cela. Seveda je bila njena notranjščina popolnoma izropana, ni bilo ne oltarjev, ne slik in ne klopi, samo gole, hladne stene. V njo so zapirali jetnike, ki so naredili kak disciplinski prekršek, torej je služila kot bunker ali samica. Zlasti pozimi je bilo hudo cel teden ležati na golem kamnu. Mislim, da je tudi v Inlaufu bilo 300 do 400 kaznjencev. Hrana je bila tu v primerjavi z drugimi taborišči nekoliko boljša in ob nedeljah smo bili večinoma prosti.

17. oktobra 1953 sem spet dobil ukaz, naj »poberem svoje stvari«. Na hitro sem se poslovil od nekaterih sojetnikov in že sem bil na kamionu, s katerim so me odpeljali na železniško postajo v Kočevje. Z vlakom sem se pripeljal v Ljubljano in spet sem se znašel v sodnijskih zaporih na Miklošičevi cesti. Že po nekaj dneh so me klicali na zaslišanje. Po znanem udbovskem načinu je bilo prvo vprašanje, ali vem, zakaj sem prišel v Ljubljano. Seveda sem odgovoril, da nimam pojma. Toda zasliševalec je nadaljeval z vprašanji, kot da je samo po sebi umevno, da vem, da je bil Jakob Žakelj pred kratkim spet doma, saj se je oglasil pri moji sestri in pri sestrični. Tudi pri naslednjih zaslišanjih je to zgodbo vztrajno ponavljal. Ta mora se je vlekla kakih štirinajst dni. Zastonj sem mu dopovedoval, da sem že štiri leta v zaporu in da zato ne morem vedeti, kaj se dogaja zunaj. Nazadnje je sestavil zapisnik in ga porinil preko mize, naj ga podpišem. Prosil sem, da bi zapisnik prebral. Dovolil je. Ko sem površno preletel vsebino, sem videl priznanje, da sem vedel za nedavni obisk ilegalcev pri moji sestri. Vrnil sem mu zapisnik in odločno povedal, da ga ne bom podpisal. Razburil se je in mi grozil z dodatno kaznijo, ker se norčujem iz uradne osebe. Zavrnil sem ga, da se sploh ne norčujem, ampak res ne morem nič vedeti, ker že štiri leta nimam nobene zveze z zunanjim svetom. Za slovo mi je zagrozil, da bom sedel še štiri leta. Vsa ta zaslišanja so bila ponoči, podnevi pa so me vozili na delo na Vodovodno cesto, kjer so gradili garaže za milico, in na strelišče na Dolenjski cesti.

3.2.4. Ponovno v Maribor in huda bolezen

V novembru 1953, po dobrem mesecu bivanja v Ljubljani, so me spet poslali v KPD Maribor. Bil sem dodeljen v 3 B trakt in hodil delat v pletilnico košar. Spletli smo na tisoče košar iz vrbja. Govorili so, da jih izvažajo. Pri tem delu sem bil dobrih šest mesecev. Medtem sem pa začel hudo kašljati. V začetku sem mislil, da je navaden prehlad, ko pa le ni bilo izboljšanja, sem se javil na »lekarsko«. Dali so mi neke praške proti kašlju, ki pa niso pomagali. Po nasvetu nekdanjega vrhniškega lekarnarja, ki je bil leta 1945 obsojen na smrt, nato pomiloščen na 20 let zapora in je dobro poznal vse predpise, sem zaprosil, naj me pošljejo na pregled pljuč. Res so me odpeljali na pregled v mariborsko bolnišnico, kjer so takoj ugotovili odprto tuberkulozo na pljučih. Zame je bil to velik šok. Še isti dan sem dobil posteljo v kaznilniški ambulanti.

Čez nekaj časa so me poslali v Ljubljano, kjer so v zaporih na Miklošičevi cesti imeli poseben oddelek za pljučne bolnike. Naš zdravnik je bil dr. Jože Benigar. Po natančnih pregledih so ugotovili, da imam rano na levem pljučnem krilu. Potem sem šel na operacijo v vojaško bolnišnico Mladika. Operiral me je vojaški zdravnik dr. Zavrl, h kateremu sem nato do konca zapora hodil na kontrolo. Tri leta po operaciji sem dobival pnevmatoraks in ves ta čas sem bil na posebnem oddelku zapora na Miklošičevi. Bilo nas je okrog 20 bolnikov. Naš hišni red je bil milejši, kot smo ga bili vajeni v zaporu. Ko je prišel v sobo paznik ali kak višji predstojnik, nam ni bilo treba vstajati. Sobo so nam pospravljali zdravi sojetniki. Hrana je bila zadovoljiva in dr. Benigar nas je obiskal enkrat tedensko, po potrebi pa tudi večkrat. Na rentgenske preglede smo hodili v zdravstveni dom na Miklošičevi cesti. Na tem oddelku sem ostal do konca svojega zapora.

Stovnikova mama s sestrama, levo Neža, desno Katarina – Neži so partizani                         ubili pet sinov

Slika 28. Stovnikova mama s sestrama, levo Neža, desno Katarina – Neži so partizani ubili pet sinov

Ko sem zvedel, da sem obsojen na sedem let strogega zapora, se je odprlo vprašanje, kako bom to preživel. Tako moji sotrpini kot jaz smo se v začetku tolažili z lažnim upanjem, da nam ne bo treba prestati cele kazni, ker se bo režim že prej zrušil, bo oblast krepala, kot smo navadno rekli. Čas je pokazal, da smo se zmotili. Vsi, ki smo bili sojeni na več kot dve leti, smo imeli pravico prositi za znižanje kazni oziroma za pomilostitev. Sam sem vsako leto napisal prošnjo za znižanje kazni. Ko sem bil leta 1953 v Inlaufu, so mi neko jutro naročili, naj se javim pri upravniku taborišča. Na poti v pisarno sem razmišljal, kaj sem zagrešil, da me kliče upravnik. No, kmalu sem zvedel, za kaj gre. Upravnik mi je pojasnil, da je moja prošnja za znižanje kazni zavrnjena. Ko sem z grenkobo pripomnil, da me pač nihče ni podprl, mi je pomolil list papirja, kjer sem videl, da je uprava KPD podprla prošnjo, domači KLO ji je pa nasprotoval. Pokazala se je pač moč »ljudske oblasti«.

Stovnikova družina po očetovi smrti in mamini vrnitvi iz zapora

Slika 29. Stovnikova družina po očetovi smrti in mamini vrnitvi iz zapora

V zvezi s tem naj opišem naslednji dogodek. Vsako leto v septembru je KPD oziroma taborišče obiskala posebna republiška komisija, ki so jo navadno sestavljali dr. Turnšek, polkovnik Simčič in še dva oficirja. Spremljal jih je domači upravnik, komandir straže in morda še kdo. Za ta dan smo skrbno vse počistili in tudi hrana je bila nekoliko boljša. Polkovnik Simčič je večino političnih zapornikov poznal. Mene je ob nekem takem obisku vprašal, kdaj bom šel domov. Odgovoril sem mu: »Ko mi boste dali ključ.« Ko sem oktobra 1954 ležal v ambulanti na Miklošičevi cesti v Ljubljani, je zopet prišla komisija. Šli so od postelje do postelje in prišli tudi do mene. Simčič me je spoznal in vprašal, kaj sem ušpičil, da sem spet tukaj. Odgovoril sem, da nisem spet ampak še vedno tukaj. Obrnil se je k načelniku Turnšku, ta pa je samo skomignil z rameni. Polkovnik ga je tedaj resno pogledal in rekel: »Kaj smo se zadnjič glede njega zmenili?« Vsi so molčali. Meni je pa rekel, da bom sedaj šel domov. Spomnil sem se, kako mi je eno leto pred tem napovedal, da bom za novo leto že doma. Vedel sem, da so bili tudi tu vmes prsti domače ljudske oblasti. Pravilnost tega mojega mnenja je potrjevalo dejstvo, da se je podobno zgodilo dvema sovaščanoma, ki sta bila obsojena na pet let in so bile vse njune prošnje za znižanje kazni prav tako odbite.

3.2.5. Zaključek

Končno se je iztekel tudi zadnji dan mojega sedemletnega zapora. Sedem let izgubljene mladosti! Sedem let sem dan za dnem s hrepenenjem in upanjem čakal tega dne. Ko sem potem končno spet stopal po poti proti domu, po isti poti, ki sem jo nazadnje prehodil v zimskem večeru 4. januarja 1949 v spremstvu oznovcev in miličnikov, me je doletelo prvo razočaranje. Poznal sem vsako drevo ob tisti poti, vsako korenino, ki se je razrasla preko poti, in kamen, ob katerega bi se lahko spotaknil. Kolikokrat sem v urah domotožja – v bunkerju oznovskega zapora pa kasneje v mariborski kaznilnici in sredi snežnih zametov v Ferdrengu, zlasti pa v bolniški sobi na Miklošičevi 9 v Ljubljani – v mislih prehodil to pot, otipal vsak kamenček na njej in občudoval drevesa ob njej. Toda sedaj je skoraj nisem več spoznal: marsikaterega drevesa ni bilo več, kamni so bili izruvani, vse je bilo spremenjeno. Zavedel sem se, da sem spremenjen tudi sam, ne samo moja pljuča, ampak vsa moja notranjost, tolikokrat ponižana in ranjena. Spomnil sem se očeta, ki se je nekoč po isti poti vračal iz dolgoletnega ujetništva v daljnji Sibiriji, nazadnje pa je moral umreti kot zapornik in so ga pokopali kot izobčenca za obzidjem ljubljanskih Žal.

Vendar sem bil kljub tem grenkim mislim srečen. Bil sem svoboden, klicalo me je življenje, ki ga niti zapor niti bolezen nista mogla streti, klicala je izropana in opustošena domačija.

Adolfova družina petnajst let po vrnivi iz zapora

Slika 30. Adolfova družina petnajst let po vrnivi iz zapora

3.3. Iz zbirke Himna večeru

Avtor: Ivan Hribovšek

Beseda naša, tvoje razodetje
naj nas pripravljene in zbrane najde
in bodi sonce, ki nič več ne zajde,
in seme svetu, ki zdaj v nas spočet je.
Kot vino posveti prsteno čašo,
tako naj blodnje naše izpolni smisel,
pomagaj nam roditi našo misel,
razkleni, oj beseda, pesem našo.
Ki zanjo se borimo v bolečini,
ponižani, od vseh zasramovani,
izgnanci v razdejani domovini,
mi, v sužnost in sramoto vsi prodani, –
o pesem naša, vstati se ne brani,
ponosna kakor plamen k nebu sini.

3.4. Oficir brez vrtnice

Avtor: Majda Lampič

3.4.1. Spomini na 8. in 9. maj 1945.

Te dni sem gledala v Kinoteki jugoslovanski film Oficir z vrtnico. Znova me je razbičala nenormalnost povojnih razmer, ko naj bi bil človek prvenstveno privržen predvsem kolektivu, ne pa da izgublja energijo za posameznika. In tako je moral oficir skrbno skriti vrtnici za ljubico in zaročenko.

Jaz leta 1945 za partizanskimi uniformami nisem zaslutila nobene vrtnice.

Čeprav sem se kot otrok močno zavedala izrednega življenjskega stanja med vojno, sta me dvanajstletno deklico apokalipsa 8. maja in evforija 9. maja močno pretresli. Kakor sodni dan, kakor izgon iz raja!

»Ali ne boste bežali?« so se nam mnogi čudili. Naš ata je bil nenavadno miren in neomajen. Kot fotograf z mnogimi posnetki italijanskih in nemških okupatorjev ter domobrancev si je nabral dovolj pogubnih dejanj za tisti čas. Odločil se je, da življenje nima več vrednosti, če se ne dá pošteno živeti. In smo ostali tisto zadnjo noč, 8. maja, doma. Ata je s šestilom izrisoval peterokrako zvezdo in se jezil, da ni šesterokraka. Pa je vendar tuhtal dalje in iz čistega veselja, kot vedno, izpeljal, kar je začel. Izrezal jo je iz venozno rdečega papirja, v katerega so bile zavite fotografske plošče; tako je delal iz varčnosti, da se vse porabi. In jo je prilepil na staro slovensko zastavo. Mama je oporekala, da bi morala biti iz blaga in rumeno obrobljena. (Kje je to pobrala?) »Za toliko časa, kolikor tak red lahko traja, bo zdržala,« je pribil. Ni zdržala. Potem smo obešali zvito, brez zvezde, zelo dolgo, predolgo. In navsezadnje smo kupili novo. Poštenjak, ki tvega samostojno obrt in ves dan dela za preživetje! Zvečer kdaj in ob praznikih si lahko kaj privošči: majhne tehnične iznajdbe, igračke … tisto sladko delo iz čistega veselja; to je bil njegov edini dopust. Poznal je zakonitosti gospodarstva in nihče ga ni mogel naplahtati z rajem na zemlji. Med temi nočnimi pripravami za naslednji dan so v našo kuhinjo ob Dunajski vdirali pridušeni glasovi beguncev s ceste, ropot vozov in trušč vse šare, naložene na njih, za nekaj dni, da se uredi ves ta kaos, tako smo vsi mislili …

9. maj! Po isti cesti so se valile nove množice.

Zamudniki so se iz vež usipali med zmagovalce. Zdelo se je, da je ta smer zdaj brez vsakega tveganja. »Zdravo!« je škrtalo od vseh strani. Nič več »Dober dan!« Nikoli si nisem opomogla od tega šoka. Nikoli nisem mogla po novem pozdraviti. Še bolj se mi je zagabilo, ko sem kasneje videla, kako ubogajo tudi tisti, ki so jim po vojni zažgali dom. Kam se je izgubila vsa tista opevana upornost?

In drugo: doživetje oholosti in samopašnosti. Naenkrat se je pojavil Človek, ki vse ve, vse zna, vse sme. Razni pridaniči so vneto razlagali, kako bomo delali vreme, sneg, ustavljali točo … (Ko je Angela Vode napisala pismo Mussoliniju, naj preneha s streljanjem talcev, je to pismo neka aktivistka pokazala Borisu Kidriču; ta pa ni soglašal z vsebino: »Ne prosimo! Zahtevamo!!!«) Nova oblast je takoj pokazala svoj obraz; v našem kraju je padla komanda: »Oddajte vse bicikle!« »Pripeljite oba,« je komandir zabičal atu. »Če pa ti komandiraš, ubogi človek, če pa ni več nobenega Boga, pa tudi jaz, ki sem tudi človek, lahko kaj pokomandiram,« je ata, po logiki, kot vedno, razbral situacijo. In je pripeljal samo en bicikel. Nič ni bilo narobe. Spet smo se spogledali: kakšno brezpravje, kakšna objestnost! To je presegalo vso karlmajevsko domišljijo.

Med vojno se je pri nas doma sproti komentiralo vse javno dogajanje: opažen je bil vsak nenavaden, nenormalen dogodek. Bilo mi je več kot jasno, da v zvezi z NOB ne gre predvsem za narod, sicer bi se morilec Slovenca Natlačena raje oblekel namesto v duhovnika v elegantno damo in ustrelil okupatorja Graziolija. Tega moja pamet že tedaj ni dojela. Ata pa me je s svojim mišljenjem in zgledom naučil, do kam se smem umakniti, da še ostanem človek, kar mi je – dolgoročno, seveda – vedno prav prišlo.

Ta doživetja so me potisnila v tesnobno stanje nekakšne začasnosti. Kakor da čakam na železniški postaji. A vlaka ni. Noben vozni red ne drži. Prehitevanja in zamude so pravilo. Ko sem se nekoč dosti kasneje hotela izvleči iz območja Skadra, so mi turistični delavci svetovali: »Postavite se na most in čakajte, dokler ne pripelje avtobus.« Občutje mi je bilo zelo domače.

Dosti prezgodaj se mi je zganilo in mi nalamljalo peruti v globini prežeče spoznanje, da je sicer tudi brez vsega tega naše bivanje dovolj tragično.

Oficir je izvlekel še drugo vrtnico izpod toge uniforme: ta je imela odlomljen cvet.

4. Iskanja in besede

4.1. O Mati

Avtor: Srečko Kosovel

O mati, ne vem, kako
bi vam rekel in kaj,
kraške stene so me podrle,
pobile do tal.
In mojih sanj rosnobleščeči,
zlati sijaj je v duši stemnel,
na mojih prsih so kraške stene,
ne vem, kako bom živel.
Kot v zlatem ognju gori
okno tvoje sobe v večerno stran,
čutim, kako lije iz srca kri,
čutim brezmoč svoje strte roke,
čutim brezmočnost svojih sanj.
Mati in sin

Slika 31. Mati in sin Mirko Kambič

4.2. Preživeli

Avtor: Terrence Des Pres

4.2.1. O etosu preživetja v skrajnosti

Ko je pred petintridesetimi leti izšel esej mladega harvardskega profesorja Terrenca Des Presa o etiki preživetja v skrajnih razmerah, je nemudoma vzbudil široko zanimanje. Že takrat smo tudi mi pomislili na prevod, a nismo prav vedeli, kje bi ga mogli objaviti. Sedaj pa je to mogoče in mislimo, da je Zaveza zelo primeren kraj za to. Dva razloga imamo v mislih.

Najprej nas navdaja tako nerazložljiv kot tudi neubranljiv občutek, da ta svet ni tako trden, kot se zdi. Njegovo sedanje udobje je tako umetelno zgrajeno, da je potrebna samo razmeroma majhna napaka, da se zruši. Človek se samodejno spomni na začetek neke nemške pesmi: »Ni dolgo več do polnoči / v tišini trdi Babilon leži.« Tedaj bo čisto lahko tako, da bodo obstali samo tisti posamezniki in tisti narodi, ki bodo usposobljeni za življenje v skrajnosti.

Drugič pa so ljudje, ki berejo Zavezo, šli skozi tak čas, da nekoliko vedo, kaj je to skrajnost. Nekoliko ali pa celo zelo dobro – nekateri tako zelo dobro, da se sedaj neverno sprašujejo – če so še živi – ali je to, kar se je z njimi zgodilo, bilo sploh mogoče. Nekemu času, ki človeku ni dopuščal biti človek, so odrekli pokorščino. Vedeli so, kaj hoče, a niso hoteli z njim. Bili so, ne da bi o tem imeli najmanjši pojem, podobni tistim junakom novejših evropskih romanov, na katerih je Des Pres hotel pokazati, kakšnega človeka je zahteval ta specifični čas: ne se vdati in ostati živ, a obenem ne izgubiti svoje nedolžnosti, kar pomeni, ne škoditi bližnjemu. Čas, skozi katerega so šli bralci Zaveze, je dajal veliko možnosti za nastajanje takih ljudi. Nekateri so to storili na tako visok način, da niso mogli da ne bi »drugim dajali misli in navdiha«.

In od kod ti ljudje dobijo moč, da preživijo in, kar je še več, da preživijo na tak način – da po vsem ostanejo čisti? Pisec se varuje, da ne bi uporabil visokih besedi. Pravi, da bi »v kaki drugi dobi« tej sili morda rekli Bog, a se sam tega vzdrži. Pravi le, da to presega razumetje. Tu se z njim ne strinjamo.

V pesmi Termopile je grški pesnik K. P. Kavafis zapel hvalnico tistim, »ki so se v življenju odločili, da bodo stali na Termopilah« Stražiti na Termopilah v sedanjem času pomeni: braniti črto človeške dostojnosti in dostojanstva: biti pravičen in pošten, biti usmiljen in sočuten, »radodaren, če si bogat, in če nisi bogat, radodaren v malem«, govoriti resnico, a ne sovražiti tistih, ki lažejo. Potem pa pesnik, na naše začudenje, na koncu dodaja: »Še večja čast pa gre tistim, ki vidijo naprej – in mnogi vidijo naprej: da bo nazadnje prišel Efialt in da bodo Perzijci končno prodrli.«

Ta misel je mogoče ena od človekovih skušnjav, a se ji, tudi spet za ceno preživetja, ne sme vdati. Če bi videl pred sabo možnosti ali celo verjetnost, da bodo Perzijci nazadnje prodrli, bi redkokdo vzdržal. Če sploh kdo! Gotovo pa ne bi vzdržala nobena kultura.

Des Presov esej bomo objavljali v štirih nadaljevanjih. Bralce prosimo, naj vztrajajo in ne odnehajo. Prepričani smo, da je besedilo takšno, kakor da bi bilo napisano zanje. Z vsakim nadaljevanjem bo njihovo zadovoljstvo večje. Pred njimi je virtuozen prevod. Priskrbela ga je dr. Katarina Bogataj Gradišnik. Lepo, lepo se ji zanj zahvaljujemo.

4.2.2.

GROZA IN DIVJAŠTVO sta znamenji našega časa, mi pa zdaj ob kavi mirno, stvarno, v navzočnosti svojih otrok razpravljamo o verjetnosti, da se bo zgodilo kaj takega, kar se je nekoč zdelo preveč strašno, da bi vzeli zares. Ne moremo vedeti, ali nas čaka kaj hudo usodnega. Ta doba niha med skrajnostma upanja in obupa, domišljija pa, vsaj v svojih literarnih izražanjih, stalno teži k premisleku o temnejših možnostih. Občutje zgoščujoče se teme v modernih klasičnih delih, kakor so Pot k svetilniku, Krik in bes, Čarobna gora in Iskanje izgubljenega časa se v novejšem pripovedništvu oži v posebno zavedanje, tesno povezano s političnim razvojem, da izginjajo znane življenjske razmere in prihajajo razmere, tako skrajne, da bodo ogrozile, če že ne nadaljevanja človeškega rodu, pa zagotovo našo upravičenost, da imamo kot človeška bitja neko vrednost. V romanu Saula Bellowa Planet gospoda Sammlerja (1970) preživeli junak pravi: »Ne vem, ali je to najslabši od vseh časov. Vendar se v zraku čuti, da stvari razpadajo in da me to prizadeva.«

In tako tudi nas vse; in z mesti, razdejanimi od atomske bombe, z uničevalnimi taborišči se nam začenja vsiljevati razkroj vere v civilizacijo in zlom družbenih struktur, vprašanje preživetja, nadaljevanja človeštva. James Dickey v Rešitvi (1970) verjame, da »bodo stroji odpovedali, politični sistemi bodo odpovedali«; in v pričakovanju dogodkov njegov protagonist pravi: »Nič ne bi imel proti, če bi prišlo, in to prav kmalu, do golega preživetja tistega, ki je pripravljen preživeti.« Mejaško izzivalnost lahko odmislimo, vendar problem, ki jo spodbuja, vprašanje preživetja, ni nekaj, kar bi lahko še naprej zanemarjali. Če umirjen humanist, kakršen je Kenneth Clark, sklene svojo Civilizacijo (1969) v udobnostnem tonu, začnemo slutiti, da utegne biti kmalu v nevarnosti veliko in morda vse. Kakor to pove Lord Clark: » … priznati moramo, da prihodnost civilizacije ni videti kdove kako svetla … Človek je lahko optimističen, ne more pa biti ravno vesel spričo tega, kar se nam obeta.«

Vedeti vedno več

Slika 32. Vedeti vedno več Mirko Kambič

V najslabšem primeru ta obet vsebuje nuklearni izbris, ekološki zlom, ali/ali totalitarizma in kaosa – se pravi, katastrofo, ki je po obsegu in posledicah drugačna od kakega lokalnega dogodka, ki morda pokonča kako skupino ali narod, nas ostale pa pušča nedotaknjene. Tu se zdaj ukvarjamo s proti-življenjskimi in proti-človeškimi okoliščinami univerzalnih razsežnosti; z nesrečo, tako velikansko, da bi jo, kakor hitro bi grozila, moglo odvrniti ali se z njo spopasti samo usklajeno prizadevanje velesil. Vendar zgodovina dokazuje, če že nič drugega, da moč nima domišljije, da je sama na sebi razločevalen aparat in da njegovo delovanje samo še povečuje možnost tiste vrste, katere se bojimo. Zares, če pomislimo na tiste, ki obvladujejo našo usodo v večjem merilu, na može, ki so doma v Pentagonu ali v Kremlju, se nas loteva obup; in iz tistega, kar je lahko samo trdoživost življenja samega, se začne prikazovati lik preživelega kot resnična podoba jaza, kot obetavnega nosilca življenja in upanja, če bi katastrofa raztreščila naš človeški svet, kot tip moralne identitete, sorazmerne s temnimi časi, ki se nam zdaj napovedujejo.

VSI LJUDJE SO ŽRTVE – časa, človeške narave, grehov svojih očetov; ali pa ujeti v tiste naključne dni, ko krvoločnost postane norma. Toda kakor pravi Eliot, človeški rod ne prenese veliko resničnosti in ljudje so razvili zapletene rabe mita in obredja, da bi prikrili dejstvo, da je ranljivost eden od pogojev bivanja. Ena od funkcij civilizacije je bila ta, da zagotovi simbolične sisteme, ki odstranjujejo zavest o tistem, kar je strašno, v tem primeru premik žrtvovanosti na določene skupine in posameznike, grešne kozle in žrtvene junake, ki s svojim trpljenjem posvečujejo naše iluzije in občestvu zagotavljajo osvobajajočo milost. Obredno žrtvovanje je praviloma spremljalo vzpon civilizacije in marsikdaj, kakor v primeru grške tragedije, se zdita red in žrtvovanje neločljiva. Toda simbolično manipuliranje z zavestjo ne ustreza več in sčasoma uvidevamo tisto, kar je videl že Aristotel v Poetiki: da je milost začasna, da je predstava o nesreči ves čas z nami.

Če vzamemo za izhodišče razvoj zahodne literature, se zdi, da se je razpon človekovega samozavedanja pomikal od svojih začetkov v identifikaciji z božanskimi junaki skozi stalno pomanjševanje junaškega lika, dokler ni dandanes »junak« v literaturi skoraj samo še

žrtev. V Roževinastih vratih (Gates BF Horn, 1963) Harry Levin ta proces izgubljanja enači z razvojem »realizma« v literaturi: »Tako zgodovina kulture postaja zapovrstje razkrinkanih ideologij in izgubljenih iluzij, zastarelih bajk in popravljenih hipotez, literatura pa o tem poroča in to komentira. Plast za plastjo na človekovem svečanem oblačilu se je obrabila, postalo je krpanka iz cunj, bilo odvrženo, dokler se človekova podoba ni prikazala povsem gola, prepuščena na milost in nemilost sleherni tegobi in vendar odločena preživeti.«

To je vsaj en način, kako brati razvoj v literaturi zadnjega časa, ne samo vznik preživelca, ampak tudi vidno mesto pikaresknih in mičnih junakov, tipov, ki so že v tradiciji utelešali vrednote preživetja. Človek je padel iz milosti v bridko pomanjkanje, tako vsaj naznačuje naša literatura; daje pa tudi slutiti, da človek, obdarjen z robustno nepripravljenostjo umreti ali sprejeti poraz, začenja presegati žrtev kot dokončno upodobitev jaza.

IZ PROMETEJSKEGA TIPA JUNAKA ne moremo črpati energije, to je očitno. Kadar so celi narodi le kmetje v šahovski igri, ki jo igrajo velesile, tedaj so dejanja posameznikov – če merimo junaštvo po učinkovitem delovanju – donkihotska in ganljiva v svoji nebogljenosti. Po drugi strani pa zgled tragičnega junaka, čeprav je vabljiv, nič bolj ne ustreza našim potrebam. Naši najpomembnejši vzorci, tisti, ki so stoletja zbujali ljubezen in posnemanje, zajemajo svojo potrditev in nepremagljivo moč iz smrti. Kristus, Sokrat, tragični junaki od Antigone do Samsona in Becketa, vsi so obredne žrtve, vsi umrejo, da bi razrešili spor, da bi vnovič potrdili višji red, da bi zagotovili, da duh, v imenu katerega govorijo, ne bo zamrl. Elementarna veličina tragične smrti je očitna; njen vzorec je cenjen in znan do tiste stopnje, na kateri se zdi povezava med junaštvom in smrtjo naravna in neogibna.

Toda časi se spreminjajo in v krajini popolne katastrofe, na krajih, kakršni so Auschwitz, Hirošima, zaselki Vietnama, kjer ljudje umirajo v tisočih, kjer stroji skrčijo pogum na nespamet in umiranje na neke vrste zavezništvo z napadalcem, je prav malo smiselno govoriti o dostojanstvu smrti ali o njenem blagru za skupnost. Zdaj potrebujemo junaštvo, sorazmerno z neizmernim obupom našega časa, in spraševati začenjamo, ali se v boju za ohranjanje in nadaljevanje človekovega območja ne bodo morda pojavile okoliščine, v kakršnih je boljše – bolj koristno in pogumno, manj samovšečno – če ostaneš živ, kakor če umreš. Če je prav, da ljudje umirajo za ohranjanje idealov, brez katerih človekova prizadevanja ne bi mogla vzdržati, je res tudi to, kar radi mislijo oblastniki, da je namreč za uboj neke ideje treba kratko malo pobiti tiste, ki jo nosijo. In z izvajanjem te politike, ko sta pri roki ideologija in tehnologija genocida, utegne biti človek, ki preživi, dragocenejši od tisočev, ki umrejo. Tukaj se pokaže bridka modrost diaspore: kadar morajo ljudje živeti v sporu z velikansko premočjo in kadar je smrt položaj, v katerem živijo, kadar je že goli obstoj nekaj čudežnega, tedaj umiranje ni način zmagovanja.

4.2.3. Junaštvo preživetja

»Vsaka stvar,« pravi Spinoza v Etiki, »kolikor je sama po sebi, si prizadeva, da bi vztrajala v svojem obstoju.« O tem aksiomu lahko dvomimo, če gre za zvezde in kamne, ko pa se nanaša na živali in rastline, na družbe in ljudi, je neizpodbiten. Preživetje telesa in njegove blaginje, duha in njegove blaginje (kakor tedaj, ko Nietzsche govori o »samoohranitvi duha«) ima prednost pred vsem drugim, čeprav je ta zapoved presežena in izgubljena iz vida – znamenje človekovega vzpona v svobodo – kadar mehanizem civilizacije deluje tako, kakor bi moral.

V času krize pa se vprašanje preživetja pomakne iz ozadja v središče. Za tiste v koncentracijskem taborišču je sleherna misel in kretnja, vsak odtenek čustva in izraza neposredno zadeva življenja in smrti. Kadar prevlada skrajna sila, vsi ljudje zavestno postanejo preživelci, udeleženi v boju, katerega edini cilj je vzdržati, prebiti. Tukaj pa se pojavi neko razločevanje, saj človek lahko živi na več načinov, ne le na enega, na svoj lastni račun ali na račun drugih. To pomeni, da v skrajni sili preživetje vsebuje moralno izbiro. V Solženicinovem Prvem krogu ima veteran iz taborišč povedati tole: »Volčjak ima prav, ljudožerec pa ne.« Narava z rdečimi zobmi in kremplji ni človekov način. To je tista odločilna razlika in opisati način, kako človek preživi, ne da bi izdal svojo nedolžnost, pomeni opredeliti človeškega preživelca kot nasprotje darvinskemu.

Vedeti vsak dan več

Slika 33. Vedeti vsak dan več Mirko Kambič

DOLOČUJOČA ZNAČILNOST preživelega je ta, da ne preživi samo s telesom, temveč tudi z duhom, ko prenaša protičloveške razmere, ne da bi izgubil voljo, da vzdrži na človeške načine. Aleksander Solženicin je imeniten zgled, človek preskušane človečnosti, ki je preživel rusko fronto, osem let v Stalinovih taboriščih, raka in pred kratkim še zanikovanje istovetnosti kot ruskega pisatelja. Toda če bi tega pogumnega moža naredili za predmet raziskovanja, bi to pomenilo, da ga mitiziramo, da ga oddaljujemo od enkratne strnjenosti dejstva in naključja, ki sestavlja posameznikovo življenje v zgodovini, v nasprotju z brezčasno podobo junaka. Mitu se ni mogoče izogniti, zato je v tem primeru boljše, da se ukvarjamo neposredno z leposlovjem.

Ko se bližamo literaturi na ta način, nam ni treba upoštevati nič bolj težko umljivega, kakor je njena formalna čistost in idealnost njene vsebine. Hrepenimo po neki podobi, katere presojnost bi podelila nekaj jasnine našemu življenju: podobi, popolni sami v sebi in neovirano dostopni domišljiji. Seveda razmerje med podobami in resničnostjo ni preprosto. Tragični junak in mučenec sta idealna tipa, zakoreninjena v mitu in konkretnem človeškem potencialu; vendar tudi tipa, ki se hitro razpršita, kadar analiziramo načine, kako ljudje dejansko umirajo. Vseeno pa pomembno vplivata na samozavedanje ljudi v krizi in deloma se s pomočjo takih podob lahko zatekamo k tistemu, česar v skrajni stiski ne moremo povsem pogrešati – k neki lociranosti imena in drže, ki nam povesta, kaj smo in kako ravnamo znotraj okvira človeškega reda in vrednosti. In ko skrajna stiska kar traja, ko smrt postane življenjska okoliščina, tedaj utegne biti preživelec bolj koristen kakor drugi tipi. Zgodovina poteka, časi se spreminjajo, ljudje se znajdejo izpostavljeni nepričakovanim razmeram. Pojavljajo se položaji, ki jih ni mogoče vzdržati ali preseči, če se zatekamo k modrosti minulih dni, in razen v posebnih primerih sta mučenec in obredna žrtev tipa junaka, ki ga je čas prerasel.

Človekovi dosežki

Slika 34. Človekovi dosežki Mirko Kambič

MED ZGLEDI v pričujočem eseju prva dva (v romanih Camusa in Malamuda) prikazujeta preživetje kot dejanje, ki ima družbeno-politične posledice. Preživelec je tu junak v klasičnem pomenu besede. Je pa še neka druga možnost, najpopolneje opisana v Solženicinovih romanih. Ta preživeli ne spremeni svojega okolja s tem, da ostane živ. Na zunaj je nemočen, v notranjosti pa je silno dejaven in v tem primeru je junaštvo v bojevanju samem, v dejstvu, da tukaj, sredi vsesplošnega ponižanja, biva neko človeško bitje.

V odličnem romanu Ilone Karmel Posestvo spomina (An Estate of Memory 1969)1 se štiri žene bojujejo proti obupu in smrti v nekem koncentracijskem taborišču na Poljskem. Ujete v nečloveške razmere vzdržujejo najmanjšo mero običajnih opravil, človeško dejavnost čutečih stikov. Povežejo se v skupni obrambi, v medsebojni podpori in počasi preraščajo v neke vrste družino z vso napornostjo, ki jo prinaša intimnost – ljubosumje in krivdo, malenkostne prepire in trenutke sebičnosti, pa tudi požrtvovalnost, razumevanje, medsebojno razdajanje, skrbnost in sprejemanje. Obkrožene s smrtjo in grozo tkejo tisto raskavo tkanino ljubezni, da ovijejo vanjo svojo goloto, in to jih podpira v dneh osupljivega dogodka – otrok je rojen in pretihotapljen iz taborišča. Na koncu tri od teh žena umrejo, vendar njihova smrt ni tisto, kar je pomembno. Tisto, kar šteje, je dejstvo, da navadni ljudje, nebogljeni in prisiljeni trpeti brez pomoči, vztrajajo na človeški način. To je dragoceno dejanje samo na sebi, vidno pa postane tedaj, kadar je boj za preživetje priznan tudi kot boj za ohranjanje živega semena za bivanje, vredno človeškega bitja. Junaštvo preživelega je v tem, da ko ostaja živ, postaja učinkovit dejavnik zoper skrajno silo. Prav tako pa je preživeli junak zato, ker je s svojo odločitvijo, ne samo, da bo živel, ampak tudi živel človeštvo, sprejel nase breme izjemnega tveganja, dejanja, ki terja velikansko voljo, pogum, zmožnost prenašati bolečino in neomajno vero v dragocenost življenja in človeške sposobnosti – ki terja dejansko potrjevanje osebnosti, ki bi jo morali po vseh merilih šteti za junaško.

Tragični junak se odloči, da bo našel svojo izpolnitev v smrti, in zato obvladuje pogoje svojega poveličanja. Izbira preživelega pa ni absolutna na tak način. Pogoj za njegovo izpolnitev je, da ostane pri življenju, toda drugače kakor mučenec ali tragični junak – in obdarjen z isto stopnjo poguma – si preživeli ne more zagotoviti uspeha. Solženicinovi zeki (zaporniki) si prizadevajo, da bi ostali živi v sibirskih taboriščih, kjer lahko kateri koli dan skupek stradanja, bolezni in muhavost zlobnega paznika pokonča človeka ne glede na to, kako odločno si želi živeti. Ta omejitev je še ena okoliščina, s katero se mora spoprijeti preživeli. A tudi če umre, je njegov boj za življenje in ne način njegove smrti tisto, kar si zasluži naše spoštovanje. Da sploh preživi, je neke vrste skrivnostna milost. In zmerom je tukaj še to razločevanje: v skrajni sili gola možnost preživetja ne zadostuje. Tisto, kar je potrebno, je premik onkraj obupa in samopomilovanja k tisti siloviti odločenosti, ki jo preživeli pozna bolje kakor drugi. Vzdržati. Ohraniti živo dušo v živem telesu.

Robert Lifton v svoji študiji o preživelih iz Hirošime2 domneva, da so »holokavsti dvajsetega stoletja vsilili etosu preživetja posebno pomembnost in nam vsem naložili celo vrsto potopitev v smrt, ki označujejo naše bivanje.« Biti žrtev pomeni pretrpeti smrt v življenju, in to je tisti položaj, ki naj bi ga preživeli presegal. Opredeljuje se proti razčlovečevalnemu svetu nasilja in proti prevladi »najzmožnejših« – »preživetje najzmožnejših« namreč pomeni tiste, ki ropajo in plenijo naše naravno okolje, tiste, ki upravljajo bombnike v Vietnamu in tanke v Pragi, tiste, ki s silo in z lažjo ohranjajo svet, v katerem je posameznik nemočen in osramočen, svet, v katerem je mogoče skoraj neopaženo odstraniti katerega koli izmed nas ali kateri koli milijon ljudi.

4.2.4. Skrajni položaj

PRVI POGOJ za skrajno stisko je ta, da tu ni nobenega izhoda, nobenega kraja, kamor bi lahko odšli, razen množičnega groba. Je kakor oblegano mesto, Pariz leta 1870, 900 dni v Leningradu, Oran v Kugi (1947): »Kakor hitro pa so se mestna vrata zaprla, je vsak izmed nas spoznal, da smo vsi na istem, in da se bo vsak moral prilagoditi novim življenjskim razmeram.« Tako se začenja gospodovanje smrti v Camusovi alegoriji skrajnega položaja. Nove razmere postajajo »normalne razmere – z drugo besedo, kuga«; in ta je v svoji neizmerni moči kakor »počasno, preudarno prodiranje neke pošastne stvari, ki tepta vse na svoji poti.« Mesto postaja »svet žrtev« in stari red se je preobrazil: šole so preurejene v bolnišnice, stadion v karantensko taborišče, tramvaji v mrliške vozove. To je svet, v katerem življenje in umiranje nista več ločena, v katerem smrt določa oblike življenja.

Smrt čaka doma, na cesti in v gledališču, in življenju sovražne razmere, ker so vsepovsod navzoče in jih v spopadu ni mogoče uravnotežiti, ker jih ni mogoče zastirati z mitom, postajajo sčasom tudi protičloveške. Razčlovečevalne sile strahu in nemočnega čakanja zmagujejo; podvrženi temu pritisku in nezmožni, da bi zajemali spodbudo iz tradicionalnih oblik poguma v stiski, »someščani« v Camusovem romanu kažejo celoten razpon vse preveč človeškega in manj kakor človeškega ravnanja. Postajajo sebični, hudobni, obupani; nočejo se spoprijeti z dejstvi, temveč izkoriščajo drug drugega, da bi vzdrževali iluzijo varnosti. Njihove človeške zmožnosti se skrčijo do te stopnje, ko izginejo, osebnosti se razkrajajo, in na koncu se večina od njih sesede v gmoto enakih »mesečnikov«. Ko se znajdejo pred grozo, ki ji ni videti konca, se skrčijo na bratovščino žrtev, v kateri je vsak z nezaupanjem ločen od svojega soseda, vsak se potegne v zadrto jedro svojega minimalnega jaza in ozaveščenosti.

Ko bi bila mesto napadla kaka stvar v človeškem merilu, recimo vdor sovražnih sosedov, bi se meščani združili za svojo stvar, dali bi svoje življenje, kakor sta to zmerom storila mučenec in domoljub. Toda skrajni položaj ni neki dogodek ne obdobje krize s pravim začetkom, sredino in koncem. To so razmere bivanja, ki trajajo mimo zmožnosti ljudi, da bi jih takoj spremenili ali končali. In ker ni ukrojen po človeški meri, tradicionalne oblike junaštva kot učinkoviti vzorci za dejanja in duhovno oporo odpovedo. Kadar so ljudje hkrati storilci kakor tudi žrtve, kadar lahko izravnavajo svojo viktimizacijo s smiselno (če že ne uspešno) dejavnostjo, tedaj življenju nasprotne razmere ne postanejo hudo razčlovečevalne. Tisto, kar zlomi voljo duha vzdržljivosti, je občutek nemoči, umanjkanje priložnosti za tradicionalno junaštvo in spoznanje, da nisi nič drugega kakor žrtev.

TE VRSTE SKRAJNOST zahteva zadržanje, ki bo ljudem dopuščalo, da bodo delovali, da bodo ostali zvesti sami sebi in tako presegli svojo usodo žrtve. Predvsem torej preživeli ni samo žrtev. Je žrtev, ki svoje viktimizacije ne sprejema v celoti, ki se proti njej bojuje kolikor najbolj more, in ki ne bo, ne z dejanjem ne z držo privolil ne v svojo smrt ne v smrt kogar koli drugega. To pomeni, ne bo sprejel logike položaja, ki mu je bil vsiljen. Razčlovečenje in smrt sta posledica skrajne stiske in to dvoje se utegne zdeti cinizmu in prav tako zdravi pameti razumna ali celo neogibna posledica. Če se sile zanikovanja nadaljujejo in širijo, se utegne zdeti, da so resničnost. Toda preživeli ohranja v sebi življenje in duha in zavoljo golega dejstva, da biva, pozna neko večjo resničnost. Oklepa se svoje vere v vrednost in dostojanstvo živih stvari in se ne bo uklonil uničenju. Dokler je še kakšna pot, ostaja njegova volja dejavna v uporu zoper proti-svet. Če bo mogel, ga bo strmoglavil, v vsakem primeru pa bo z dejstvom, da sam obstaja, zavračal njegove zakonitosti.

Dosežki narave

Slika 35. Dosežki narave Mirko Kambič
Zrelost

Slika 36. Zrelost Tamino Petelinšek

Glede na to najdemo v Kugi dve vrsti ljudi, »someščane« in »prostovoljce«. Oboji se odzivajo na razmere v času kuge, prvi pod njenimi pogoji, drugi pod pogoji, ki jih delno postavljajo oni sami. »Someščani« ostajajo podvrženi sili, v skladu s položajem, ki jih uničuje. »Prostovoljci« pa temu položaju nasprotujejo; upirajo se pogojem, ki so jim bili vsiljeni, reakcijo obrnejo v akcijo, ki jo vodijo sami, in se tako od suženjstva smrti oddaljijo dovolj, da se ohranijo kot človeška bitja nedotaknjeni. Rieux, Tarrou, Grand in njihovi sodelavci se odločijo, da se bodo s svojo sočutnostjo in razumnostjo uprli tiraniji kuge. Skupaj organizirajo higienske programe; strežejo umirajočim; odstranjujejo mrtve.

Delajo štiriindvajset ur na dan sredi zaudarjanja in agonije umirajočih, se razdajajo v tistem brezkončnem in praznem času dan za dnem, ne da bi jih spodbujal kak viden napredek, brez upanja, da bi bil na obzorju kak dober izid, in pri tem ves čas vedo, da njihov boj navsezadnje lahko pretrga smrt. Kljub vsemu vztrajajo, ker »so vedeli, da je to edino, kar je treba narediti.«

Očitno je to stvar človečnosti, ki jo je treba narediti. V normalnih razmerah se varovati žive, pomagati bolnim in pokopavati mrtve zdijo samoumevne temeljne oblike človeške dejavnosti. V času skrajne stiske pa nadaljevati svoj posel kot del človeškega občestva postane tako težavno, da postaja že junaštvo. Vendar Camus vztraja pri tem, da njegovi protagonisti niso junaški v tradicionalnem pomenu besede. Kakor to izrazi Rieux: »Vse to ni vprašanje junaštva. Je stvar običajne sposobnosti … Junaštvo in svetništvo me ne privlačita … To, kar me zanima, je biti človek.« Camus poudarja, da biti človek pod razčlovečevalnim pritiskom zahteva izjemen napor; in da v skrajni sili boj za preživetje in boj, da ostaneš človeški, postaneta eno, na neki način odvisna drug od drugega. »Edini način, da se bojuješ proti kugi, je – običajna spodobnost.« In kakor sklene Rieux: »v tej drži ni bilo nič občudovanja vrednega; bila je samo logična.« Logična, da, vendar hudo težavna. So časi, ko ohranjanje preproste spodobnosti v razmerju do sebe in do drugih ljudi postane dosežek junaških razsežnosti. In Rieuxova značilno preskromna ocena ima namen, da poudarjeno odklanja dramatiziranje, pomeni stvarnost stanovitne ponižnosti, ki je bistvena za junaštvo te vrste.

TRAGIČNI JUNAK najde zmago v smrti. S tem se umešča onkraj kompromisov, postaja del kozmičnega reda in resnica, za katero se je zavzemal, je s to dramo njegove smrti poveličana, vtisnjena globoko v srca njegovih gledalcev. On sam postane na ta način apoteoza junaškega človeka in dokaz za vladavino duha nad telesom. Skratka, tradicionalni junak s smrtjo doseže nesmrtnost in smrt sama postane potrditev veličine.

Vendar ljudem v primežu kuge nič od tega ne pomeni kaj dosti. Za preživelega so vse te reči – on sam, njegova dela, človeški rod – boleče umrljive. Temu dejstvu se postavi po robu, kot udeleženec boja, v katerem se življenje in razumnost nenehno vojskujeta proti uničenju in temi. Živeti v skrajnosti pomeni kljubovati velikanski premoči – zadrega, ki se ji tragični junak izogne tako, da umre; s Hemingwayevim izrekom je »pokončan, vendar ne premagan.« Naloga preživelega pa je težavnejša, ker zanj uničenje in poraz, kakor duša in telo, ne moreta obstajati ločeno.

5. Slovenske teme – Poletje 2006

5.1. Na pravi strani

Avtor: Anton Drobnič

5.1.1.

Proti koncu svoje dvanajstletne vladavine so nasledniki in verniki nekdanjega totalitarnega režima, zavedajoč se nevarnosti izgube oblasti, med drugimi vojnimi zakoni na silo sprejeli tudi Zakon o žrtvah vojnega nasilja, s katerim so državljane Republike Slovenije še enkrat po boljševiško razdelili na prave, naše in na one druge. Za žrtve vojnega nasilja na komunistični strani, ki so bile varovane in zibane že več kot pol stoletja, so uzakonili še nove koristi in odškodnine, neštete žrtve partizanskega nasilja pa so tudi v demokratični Sloveniji še naprej ostale zakonsko zamolčane in brezpravne. Zakon o žrtveh vojnega nasilja, ki naj bi bil socialni zakon, je postal komunistični kazenski zakon ne samo za politične in idejne nasprotnike, ampak tudi za njihove otroke in otrok otroke. Nekoč je zloglasni zakon o zaplembah iz leta 1945 v revolucionarnem 28. členu določal, da je vsakdo, ki so ga partizani ubili, zaprli ali pregnali, vojni zločinec in narodni sovražnik, ki ga je treba kaznovati z zaplembo celotnega premoženja. Ustavno sodišče RS je ta kapitalni teroristični dosežek razveljavilo. Sedanji zakon pa je še bolj sprevržen, saj kazen izgube socialnih pravic za žrtve nasilja razširja še na otroke in druge sorodnike tistih, ki so pred 60 leti po zloglasnem 28. členu veljali za »vojne zločince in narodne sovražnike«.

Nekateri levičarski politiki, ki jih ne vodi samo golo sovraštvo do davnih idejnih in političnih nasprotnikov, so se vendarle zavedli protiustavnosti takšnega zakona, ki žrtve vojnega nasilja politično deli na priznane in nepriznane, na partizanske in nasprotne. Zavedli so se, da bo ustavno sodišče, pri katerem že dolgo ležijo pobude za oceno ustavnosti, tak zakon končno moralo razveljaviti. Spričo te nevarnosti, katere neizbežna uresničitev bi zanje pomenila veliko politično in pravno polomijo, so sklenili pokazati drugačen obraz. Začeli so kritizirati svoj lastni zakon kot diskriminatoren in predlagali so uzakonitev enakih pravic za vse žrtve vojnega nasilja ne glede na nasilnika, torej tudi za žrtve partizanskega nasilja, ali kot se radi nejasno izražajo, za »pieteten odnos« do žrtev nasilja.

Zato je v začetku letošnje pomladi v slovenski politiki zavladalo nekakšno spravno vzdušje, ko so stranke komunističnega nasledstva javno soglašale s predlaganimi spremembami zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki odpravljajo dosedanje neustavno razlikovanje med žrtvami. Nekakšno upanje, da se bliža začetek narodne pomiritve, je vzbujalo tudi dokaj nenavadno dejstvo, da so s takimi spremembami izrecno soglašala celo društva partizanskih borcev, v katerih je bilo ali je še vedno nemalo nekdanjih revolucionarnih nasilnežev. Njihov predsednik se je na sestanku politikov vseh parlamentarnih strank izkazal celo s tem, da je trditev svojega mlajšega političnega sopotnika o tem, da med vojno ni bilo revolucionarnega partizanskega nasilja, glasno in odločno zavrnil, rekoč, da je takšno nasilje med vojno bilo, mnogo hudega nasilja.

Možnost kakršnekoli spremembe ali popuščanja na širnih poljih narodnega sovraštva in političnega izključevanja je silno vznemirila najbolj zagrizene revolucionarje in druge nasilneže, prinašalce prisilne sreče in zagovornike diktirane svobode. Številne prireditve in skoraj vsa javna občila so ječala pod težo in množico njihovih ugovorov, razlag in zaklinjanj. Politiki totalitarnega nasledstva so se ustrašili svojih novih zamisli, partizanski borci so disciplinirali svojega burkastega predsednika in peščico njegovih pristašev. Naglo se je vse vrnilo v stare tire sovraštva, zaničevanja in nedostopnosti za normalen družbeni razgovor ter zaživelo z novo močjo obupancev, katerih izhod je le v nesreči. Upanje mnogih je izginilo kot jutranja rosa v soncu, naše nezaupanje pa se je, žal, potrdilo. Ni politika in ni voditelja levice, ki bi hotel ali mogel preseči davno narodovo nesrečo in uničujoči razdor.

Predsednik države pa se je medtem ukvarjal s Kosovom in Sudanom, z Indijo in Kitajsko, z Bolivijci in Romi, z muslimani, Kovačičem in medvedi, celo s pravičnostjo kar tako. S temeljno slovensko krivico in razdorom pa se ne da motiti. Zopet je zavladalo pravilo, da enaki državljani ne smejo imeti enakih pravic: Tisti, ki so pred več kot 60 leti bili uvrščeni med nasprotnike, vendar ne morejo imeti enakih pravic, čeprav so trpeli enako nasilje. Bili so pač kolaboranti, kolaboracija pa je po oznanilu prejšnjega predsednika Milana Kučana največji zločin, enak zločin kot množični poboji. Tudi novodobni pravičnik Janez Drnovšek se je kar zgrozil ob vprašanju, ali bi kolaboranti, ki so bili žrtve vojnega nasilja, lahko imeli enake pravice kot druge žrtve vojnega nasilja. Seveda ne! Nikakor ne, za njim kričijo Franc Žnidaršič, Cveta Zalokar – Oražem, Jelko Kacin, Miran Potrč in mnoštvo drugih »ljudskih demokratov« z Janezom Stanovnikom na čelu. In vrag je na hitro vzel ves njihov »pietetni odnos« do žrtev nasilja.

Zopet se je pokazalo njihovo slepo sovraštvo in izključevanje idejno ali politično drugačnih. Pri tem jim je vseeno, za kakšno kolaboracijo naj bi v resnici šlo. Ne vidijo, da tudi najhujši zločinci Trobčevega formata najkasneje po 30 letih prestanejo kazen. Pravno povsem neopredeljena kolaboracija pa je zanje tudi po 60 letih neodpustljiv zločin. Fašistični in nacistični okupatorji so jim že dolgo zavezniki in prijatelji, rodni bratje drugačnega prepričanja so jim večni sovragi. Ne gre jim privoščiti niti pogleda in ne podati roke v pozdrav. Če se to le zgodi, je treba dogodek zatajiti kolegom v sovraštvu, kot je nedavno storil eden od mojih sogovornikov.

Svoje neodjenljivo sovraštvo do vseh, ki se jim ne poklonijo, razglašeno že 16. septembra 1941 z zloglasnimi odloki t.im. Osvobodilne fronte, svojo zvišenost nad drugimi in svojo večvrednost razlagajo s trditvijo, da so bili oni v času druge svetovne vojne »na pravi strani«. »Mi smo med vojno bili na pravi strani!«

Kaj pomeni biti med vojno na pravi strani? SSKJ ima za pridevnik »pravi –a –o« več kot eno stran primerov in razlage. Navaja tudi besedno zvezo »prava stran«, n. pr. prava stran blaga, usnja, denarja. Besednega para »prava stran« v zvezi z vojno pa ne pozna, čeprav je bil slovar izdan leta 1979, ko je bila »prava stran« na vrhu svoje moči. Najbolj splošen pomen pridevnika »pravi« po SSKJ je: ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti. Nič objektivnega, označba »pravi« je odvisna od potreb in želja ocenjevalca, torej subjektivna stvar. Trditev o pravi strani je zato zelo nejasna stvar, vsak lahko svojo stran hvali kot pravo. Očitno pa so partizani tudi na pravi strani lahko množično morili neoborožene Slovence tako med vojno kot po vojni.

Naši rdeči borci še pravijo, da so bili na strani protifašistične koalicije. Prava stran v njihovem zaklinjanju naj bi torej bila protihitlerjevsko zavezništvo. Takšna opredelitev prave strani je mnogo bolj jasna. Pristaši Kučanovega nauka o več resnicah in marksistične spoznavne teorije, ki pravi, da je res samo tisto, kar trenutno koristi partiji, so s takšno razlago lahko zadovoljni. Vsi drugi pa imamo resne težave, ko se spomnimo, da so komunisti, ki so ustanovili in vodili t. im. NOB, bili v času 1939–1941 Hitlerjevi pogodbeni zavezniki. Dve leti ali eno tretjino vojnega časa torej niso bili člani protihitlerjevske koalicije, ampak njegovi zavezniki v boju proti imperialistom. Tudi kasneje so Hitlerju ponudili zavezništvo proti zahodnim zaveznikom, če bi se ti skušali izkrcati na jadranski obali, septembra leta 1943 so napadli in pobili četnike v Grčaricah in pripadnike Slovenske narodne vojske na Turjaku, ki so se tam zbrali, da bi zahodnim zaveznikom zavarovali pot od Reke proti Ljubljani in Dunaju, italijanske fašiste pa so prisrčno spremili do meje, ne da bi se komu skrivil las, kot se je pohvalil nedavno umrli rdeči general, ki je drugače pridno pobijal Slovence, z Nemci so jeseni 1944 sklenili sporazum Vilfan – Globotschnig o nenapadanju na Primorskem in jim zagotovili proste prometne poti proti Italiji, pobijali so zavezniške padalce, dajali Italijanom sezname talcev, od njih prejemali orožje in drugo vojaško opremo itd.

Sodelovanje komunističnih partizanov v protihitlerjevski koaliciji je torej, milo rečeno, zelo vprašljivo in čudno. Če je to sodelovanje sinonim za »pravo stran«, potem so partizani bili zelo malo na pravi strani. Seveda pa borčevsko zaklinjanje na pravo stran in protifašistično koalicijo zgubi ves pomen in vsak smisel, če ne podležemo njihovi sedanji laži, da je med drugo svetovno vojno v Sloveniji bil samo boj med hitlerjevsko in protihitlerjevsko koalicijo ter upoštevamo, da je v Sloveniji med vojno tekla predvsem boljševiška revolucija.

V nasprotju s polstoletnim slavljenjem boljševiške revolucije, postavljanjem neštetih spomenikov revoluciji, tvarnih, pravnih in miselnih, ki jih še vedno vidimo na vsakem koraku, so se branilci in uživalci pridobitev revolucije v zadnjih letih zatekli k vsestranskemu zanikanju revolucije. Še posebno ofenzivno in iznajdljivo zanikovalci revolucije nastopajo v zadnjih mesecih. Kučanov vzornik profesor dr. Ljubo Bavcon, ki nikakor ni ignorant, je v DELU to storil s popolnim ignoriranjem bistvenih medvojnih dejstev v Sloveniji. Malo za njim je drugi profesor dr. Ivan Kristan prav tam ubral nasprotno taktiko. Revolucije besedno ne zanika, nasprotno, jo celo zahteva in brani kot nujno in legalno. Povsem pa zanika vsako revolucionarno nasilje in strašni boljševiški teror z deset tisoči umorjenih, sklicujoč se na tretjega profesorja dr. Franceta Bučarja pa revolucijo prikaže kot nedolžno težnjo ljudstva po boljši socialni ureditvi in ustavnih spremembah. Za njega pa ni prav jasno, ali je ignorant ali se iz nas vseh in iz tisočev žrtev samo norčuje.

Misleči ljudje kljub različnim modrovanjem teh profesorjev in drugih manipulantov z zgodovino pač razumejo, da slovenskega narodnega spopada in razdora ni mogoče razumeti samo v ključu druge svetovne vojne, da se je moralo v Sloveniji takrat dogajati še nekaj bistveno drugega: boljševiški napad na okupirani narod in njegova samoobramba. Niso si Slovenci brez pomembnega razloga in kar čez noč postali sovražniki: 15 mesecev so jih partizani vpričo okupatorja neovirano in nekaznovano morili in ropali, šele potem so v popolnem obupu prijeli za puške in se sami branili. O teh strašnih in brezupnih 15 mesecih komunističnega terorja v Ljubljani, na Notranjskem, na Dolenjskem in v Beli krajini niti partizanski borci niti njihovi učeni profesorji ne govorijo. Njihovo sklicevanje na »pravo stran« bi hitro utihnilo.

Požgani Boštanj – Žrtev razrednega sovraštva

Slika 37. Požgani Boštanj – Žrtev razrednega sovraštva Mirko Kambič

Nekaterim sedanjim zagovornikom boljševiškega terorja kot zgolj bojem proti okupatorju je pri sklicevanju na »pravo stran« še posebno všeč trditev, da so bili na strani zmagovalcev. Niti preteklost niti sedanjost ne kažeta, da je biti na zmagoviti strani s stališča pravice in svobode isto kot biti na pravi strani. Če je zmagovita stran prava stran, bi bili italijanski fašisti v Etiopiji na pravi strani, nemški okupatorji na Češkem, na Poljskem, v Jugoslaviji, Grčiji in Franciji pač na pravi strani. Biti na strani zmagovalcev, hvala Bogu, v normalnem svetu ni bilo vedno isto, kot biti na pravi strani, čeprav se je partizanska zmaga šele po 50 letih sesula v zločin.

Vzneseno kričanje Janeza Stanovnika, da so partizani bili na strani zmagovalcev, pa je resnično, čeprav to ni bila vedno prava stran. Dokler je po Evropi šaril fašizem in nacizem so kasnejši voditelji partizanov rušili »imperialistično tvorbo« na Balkanu in bili zavezniki nemških okupatorjev, ko so ti premagali Jugoslavijo. Kot Hitlerjevi zavezniki so bili na strani zmagovalcev, ko so Nemci premagali Poljsko, Češko, Norveško, Nizozemsko, Belgijo in Francijo itd. Vedno so bili na strani zmagovite Sovjetske zveze, ko je premagala Finsko, zasedla del Poljske in tri baltske države, del Romunije, ko je po vojni zasedla pol Evrope in ji vsilila komunistični totalitarizem. Pred koncem vojne so postali celo ministri osovražene jugoslovanske begunske vlade, samo da bi bili pravi čas na strani zmagovalcev.

Da so bili komunisti in njihovi partizani na koncu vojne na strani zmagovalcev, ni ravno častno in spodobno. Za tak uspeh so morali uporabiti mnogo laži in prevar, napraviti mnogo zločinov. Vsekakor pa sklicevanje na zmagovalno stran ne bo ničesar prispevalo k slovenski narodni pomiritvi. Tudi italijanski napadalci in zločinci so bili ob koncu obeh svetovnih vojn na strani zmagovalcev. Prav s takšne pozicije sedaj napadajo Slovenijo in Slovence. Nič čudnega, saj znajo vsi veliki prevaranti v odločilnih trenutkih biti na strani zmagovalcev. Temelj medvojnega boljševiškega napada na slovenski narod pa je bila prevara in laž o boju proti okupatorju. Nadaljevanje te prevare je sedanje zaklinjanje, da partizanskega terorja ni bilo in da so partizani bili na strani zmagovalcev.

Seveda pa sklicevanje na zmago, na argument moči, partizanom pride vedno prav, ko jim zmanjka drugih prepričljivih argumentov, ko se v luči dejstev stopijo njihove druge pravljice. Pol stoletja je njihov zadnji argument bila totalitarna prisila, ob koncu njihovega veka jim je ostalo samo še sklicevanje na moč zmage.

5.2. Sovražni govor

Avtor: Blaža Cedilnik

5.2.1.

To je reč, ki mi že dlje časa leži na duši. To je tako imenovani »sovražni govor«, o katerem teče beseda prav v vseh medijih in ki naj bi se v zadnjem času – po zamenjavi oblasti – silovito razmahnil. Njegovo žarišče naj bi bil predvsem parlament in tudi vlada. Menda se potem zadeva nadaljuje in stopnjuje. Širi se na vse sloje prebivalstva in končno tudi v šole, skratka, vsepovsod.

Naj navedem nekaj primerov. En tak primer je sprejemanje zakona o registracijah ali celo porokah istospolnih partnerjev, ki poteka skoraj istočasno v Sloveniji in na Hrvaškem. Naj povem, da sem imela sodelavca, ki je bil homoseksualec. Ker sva veliko sodelovala, sva se večkrat pogovarjala tudi o rečeh, ki so nama ležale na duši. Ob neki taki priliki mi je to povedal, prej tega nisem vedela, saj te reči ni obešal na veliki zvon. Sama sem mu pošteno povedala, da se mi zdi to nenaravno, da je to deviacija, da pa je seveda njegov problem in ne moj. In prav ta odkrita beseda z obeh strani je povzročila, da sva postala prijatelja. Žal je umrl za aidsom. Zakaj to pripovedujem. Zato, ker so bile in so še prav take besede, kot sem jih sama takrat izrekla, tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem obravnavane kot sovražni govor. Sovražni govor, naperjen proti drugačnim. In kar je najbolj zanimivo, ljudje, ki naj bi uporabljali sovražni govor, so v obeh državah isti. To so ljudje, ki so komunistom ali kakor se ti že danes imenujejo, izpulili oblast iz rok. In mediji tam kot tu prikazujejo komuniste kot strpne in demokratične, njihove nasprotnike pa, čeprav so na oblasti, kot nestrpne, nedemokratične, sovražne do vsega drugačnega. Iz govorov izberejo in iztrgajo za komuniste same lepe in strpne izjave, za druge pa že najdejo kako besedo, ki se jo da s pravim poudarkom razumeti kot sovražno.

Veriga

Slika 38. Veriga Mirko Kambič

Zdaj smo pa tam. Vsepovsod zasledimo obsojanje sovražnega govora, naperjenega proti drugačnim, proti tako imenovanim marginalnim skupinam: proti Romom, tujcem, beguncem, izbrisanim, celo zapornikom, morilcem in pedofilom in še cela vrsta je takšnih skupin. Vsak od nas pozna veliko tako imenovanih izbrisanih, ki so bili prepričani, da bo projekt samostojne Slovenije neslavno propadel in se bomo vsi skupaj po kolenih priplazili nazaj v Jugoslavijo in zato seveda niso urejali svojega statusa. Zdaj pa naj bi jim kar v paketu brez slehernega dokazila, da se jim je zgodila krivica, priznali vse mogoče pravice za nazaj. In te besede so zagotovo sovražni govor. Begunci so imeli boljše pogoje za življenje kot mnogi naši ljudje, ki so za bedne denarje garali od jutra do večera in se obenem tresli, da še tega ne izgubijo. Iz Švice so pripeljali v begunsko taborišče tovornjak rabljenih oblačil, skoraj novih in lepo urejenih, očiščenih, zapakiranih. Begunci jih niso hoteli, ker niso bila nova, ker niso imela tovarniških listkov. Po dolgem pregovarjanju so ta oblačila odnesli v občinsko stavbo in jih ponudili našim ljudem, tistim, ki so v težavah. Nekateri so od veselja jokali. Tudi to je najbrž sovražni govor. V oddaji na televiziji je bilo postavljeno vprašanje, zakaj ne bi bil dostopen seznam pedofilov (tistih seveda, ki jim je bilo takšno dejanje dokazano) vsem tistim organizacijam, ki se ukvarjajo z otroki, da bi tako zaščitili otroke pred zlorabo. Odgovor je bil – ker imajo človekove pravice! Predlog pa je bil obsojen kot sovražni govor. Kje so pa človekove pravice otrok, saj jih takšna zloraba zaznamuje za celo življenje. O tem niti besede.

Torej. Vsepovsod najdemo ostra opozorila, kaj se pri nas dogaja, kako se širi sovražni govor. Prav za pravice prej omenjenih se predvsem bori varuh človekovih pravic. Ne vem, če je kdo mislil, da se bo iz varuha človekovih pravic razvilo nekaj takega. Tisti, ki se jim pa zares godijo krivice, pa zaman trkajo na njegova vrata. Zato najbrž, ker so čisto navadni, normalni ljudje.

Obstajajo pa tudi skupine, ki še zdaleč niso nenaravne ali deviantne. To so predvsem ljudje z drugačnim političnim prepričanjem, kot je vladalo v naši državi, bolje, na našem prostoru »teh naših petdeset let«. To so ljudje, ki mislijo z lastno glavo in uporabljajo lastno pamet. Za te ljudi ni mesta v medijih, ne glede na veličino njihovega dela in njihovih sposobnosti. Še vedno velja: »Kdor ni z nami, je proti nam.« Kar je veljalo med drugo svetovno vojno in vseh »teh naših petdeset let«. Mediji so še vedno v rokah teh istih ljudi in novinarji so kar po večini zastrupljeni ali zaslepljeni. In del teh smo tudi mi. Nihče ni nikoli izjavil, da je npr. izjava: »Še premalo so jih pobili.« ali celo pesem: »Partizane so se vpisali med klavce, a poklali so le izdajalce.« sovražni govor. Nikjer ni nobenega varuha, ki bi dejal, da imajo ti ljudje človekove pravice, da je vsaka taka beseda, naperjena proti njim, sovražni govor.

Pa če je kaj sovražni govor, potem je to to. Ne samo v bivši skupščini, ne samo v medijih, ne samo na različnih mitingih in proslavah, tudi v knjigah, tudi zgodovinskih knjigah in celo šolskih učbenikih še danes kar mrgoli tega sovražnega govora. Da o raznih rubrikah časopisov v stilu »pisma bralcev« ne govorimo. V internetnih klepetalnicah je tovrstnega sovražnega govora v izobilju. Dovolj je, da nekdo omeni vaške stražarje ali domobrance, pa se vsuje ploha obtožb, žaljivk, zmerjanja. Skratka, sovražni govor. Pobožno upam, da bo novi vladi uspelo vsaj malo razbistriti to mlakužo. In poiskati resnico. Bo pa najbrž resnica takoj deklarirana kot sovražni govor.

5.3. Slovenska katoliška identiteta

Avtor: Justin Stanovnik

5.3.1.

Za vse, kar je – za vse, kar na kakršenkoli način obstaja – velja predvsem to, da je. Da ugotovimo, da kaj je, nam zvečine ne dela posebnih težav. Včasih se sicer zgodi, da se za to, da kaka reč je, ne moremo kar tako odločiti, zlasti takrat, kadar nam je mnogo do tega, da se ne bi zmotili, ali pa takrat, kadar preiskujemo kako zelo neulovljivo stvar, za katero ne moremo vedeti, ali ni nemara samo predmet naše domišljije in slepilo. A to, da svet je, ostaja za praktičnega človeka nevprašljiva danost.

Pogosto pa nas že samo zanimanje ali pa kaka nuja napoti naprej do vprašanja, kaj je tisto, kar smo našli, da je, in ugotovili, da obstaja. Tudi s tem vprašanjem se večidel ne zamujamo prav dosti. Dovolj nam je, da vemo, za kaj je kaka stvar koristna in kako jo je treba vzeti v roke, da z njo kaj dosežemo. Tak odnos imamo do večine stvari. Če prav premislimo, je torej tako, da sveta prvenstveno ne spoznavamo, ampak z njim nekaj počnemo. Spoznavamo pa ga v omejenem pogledu: v tem, ali je voljan sodelovati z našimi raznovrstnimi ambicijami. Le kadar se nam upre in nas po kakem neuspehu pošlje nazaj, nas prisili, da si ga pred ponovnim poskusom natančneje ogledamo.

Tudi za slovensko katolištvo seveda predvsem velja, da je. A komaj to izrečemo, že vemo, da je slovensko katolištvo nekaj, za kar je premalo reči, da je. Takoj se zavemo, da niti tega ne moremo reči, ne da bi vsaj nekoliko vedeli, kako je ali na kakšen način je. Lahko bi bilo namreč takšno, da ga v nekem važnem pomenu sploh ne bi bilo. Katolištvo ni nekaj, kar bi bilo lahko na kakršenkoli način. Do tega nas niso pripeljale kake zunanje ambicije, ampak notranje gledanje pojma. Brž ko pravimo katolištvo, se zavemo, da ne more biti brez vrednostnih konotacij. Z vso nujnostjo se torej pred nami pokaže vprašanje: Kaj je slovensko katolištvo? Kaj so slovenski katoličani? Ali: Kaj je slovenska katoliška identiteta? Kaj je identiteta slovenskih katoličanov?

Ko pravimo katolištvo ali katoličani, mislimo predvsem na posebno duhovno obveščenost, vsebina katere je krščanska vera, kakor jo uči in oznanja katoliška Cerkev. Mi v tem razmišljanju prvenstveno ne mislimo na to. Na kar mi prvenstveno mislimo, je, z eno besedo, zgodovina: kakšen pomen ima katolištvo za stanje tistih entitet, v katerih obstaja, in kakšno vlogo imajo katoličani v svojih različnih družbenih okoljih. Z eno besedo, koliko je zaradi katoličanov zgodovina drugačna in kakšna je ta drugačnost. Prvenstveno pravimo zato, da pokažemo na različno orientacijo svojega razmisleka, ne da bi v kateremkoli njegovem delu pozabili na duhovne in energetske izvore, do katerih imajo dostop katoličani. To samo za uvod. Za uvod tudi dve besedi o identiteti. Predvsem o tem, kako obstaja skupinska identiteta. Ali obstaja tudi nezavedno? Zdi se, da, sicer ne bi doživljali tega, da se ljudje v različnih položajih nenadoma zavejo, kaj so. Ko tega, kaj so, na neki način ne bi bilo v njih že prej, se to ne bi moglo zgoditi. A nam gre za zavestno identiteto. Njena prednost je v tem, da se izmika gospostvu slučaja in da zmore registrirati in aktivirati svoje raznovrstne potenciale, predvsem pa se prej ali slej nujno znajde pred vprašanjem, kakšna bi morala biti. Zavest samobitnosti ali istobitnosti ji omogoča, da vzporedi svoje notranje bistvo s parametri družbenega zgodovinskega okolja. Pogosto se trdi – z akcenti, ki jim ne manjka prepričljivosti – da je v resnici potrebna samo ena reč: intenzivno evangelijsko obstajanje in vse drugo bo prišlo samo od sebe. Prepričljiva misel, kot smo rekli, a jo, ne da bi ji nasprotoval, dopolnjuje drug ozir: da je zgodovina toliko avtonomna, da zahteva našo posebno pozornost.

Temno nebo nad Teharjami

Slika 39. Temno nebo nad Teharjami Mirko Kambič

Važno je uvodoma reči tudi to, da si katoličani vprašanja o svoji identiteti ne postavljajo kadarkoli, ampak ravno v tej zgodovini. Postavljamo ga v času, ko imamo posebno močne razloge, da izvemo, kaj smo. To občutje, ki mu ne manjka nujnosti, izhaja iz dveh dejstev. Najprej so v novejši zgodovini katoličani šli skozi čas, kot ga v tisočletnem obstajanju niso doživeli. Bili so napadeni v tem, kar so: kot katoličani. Bili so napadeni od ljudi, ki so sicer izšli iz civilizacije, a so potem, ko so se zagledali, kaj so – ko so se identificirali, ko so dokončno in v celoti pristali na to, v čemer so se zagledali – šli ven iz orbite pridobljene omike, se tam organizirali in napadli tiste, ki so ostali znotraj – na način, ki zanj še živ človek ni slišal, z nadarjenostjo in iznajdljivostjo, ki je presegla vsa pričakovanja. S temi silami so se katoličani morali bojevati, ker se je narod, ki so ga boljševiki napadli, v zgodovini izoblikoval v katoliški narod, pa tudi zato, ker so napadalci vedeli, da morajo, če si hočejo podrediti Slovence, najprej opraviti s katoličani. Tak napad so doživeli katoličani. Bil je, po tem kako je bil koncipiran in voden, zunaj izkušenega. Nič od tega, kar se je človeškega bilo med ljudmi uveljavilo, ni imelo več jamstva nedotakljivosti. Vse je bilo potegnjeno v ples zločina in manipulacije – kaotičnega za tiste, ki so bili zunaj tega rafiniranega in zavratnega načrta.

Skozi tak čas so šli slovenski katoličani. Za kakšne so se izkazali v tistih hudih plavžih? Ali so tam prišli do kakšnih spoznanj in so bili, potem ko se je vse končalo, zaradi njih drugačni? Ali so temelji, na katerih so nekoč stali, bili še trdni in zanesljivi? Ali so v tistem ohranili začetno vero v Boga in človeka? Ali je je v njih potem še bilo toliko, da so jo lahko nesli naprej in od nje živeli? Ali se je njihova identiteta po tem, kar so v tem doživeli, kaj spremenila?

Način, kako so katoličani ta boj sprejeli in bojevali, je pokazal, kaj so. Pokazal je, da so veliki v prenašanju in prestajanju. V deželi je zavladal teror in teror je rodil strah, a se ljudje niso umikali v molk, ampak so svoje osnovno dostojanstvo reševali tako, da so obsodili zlo, ki je vstopalo v njihov svet in ga začelo osvajati. To je bil pogum, a ga je bilo treba plačati, pogosto ne samo z življenjem, ampak z mukami, ki bodo za vedno ostale zunaj našega razumetja. Prišel je čas mučencev in katoličani so ga vzeli nase. To stoji sedaj v njihovih identitetnih papirjih. To so o sebi dokazali: da so pripravljeni plačati ceno, ki se zahteva, da stojijo, v vsakem primeru in vedno, na tem, kar jih duhovno, kulturno in politično konstituira.

Trpnost je torej vrlina, za katero ni bilo nobenega dvoma, da so jo bili katoličani osvojili do take mere, da je prestala tudi največje preizkušnje. Drugače pa je bilo s počelom, ki trpnosti daje mero in človeka, če je v njem tega počela dovolj, usposablja, da svoje življenje usmerja in vodi. Res so bili časi, v katere so bili katoličani vpleteni, protislovni in je vsaka poteza, ki so jo potegnili, že v naslednjem trenutku prešla v svoje nasprotje, vendar je tudi res, da v njih ni bilo tiste suverene volje, ki postavlja zgodovinskega človeka. Niso dovolj jasno vedeli, da je boj, ko so ga enkrat sprejeli, treba tudi bojevati – tako kakor se boji bojujejo. Vemo, da ima vse svoje meje, Božje in človeške, a se pri tem ne sme pozabiti, da je prostor znotraj teh meja izročen človeku in ni nobena vrlina, če z njim ne ravna tako, kakor terja njegova logika. Če človek zaupa v Boga, še ni rečeno, da je odvezan od prisebnega obstajanja v svetu. Če se čas tako zgosti, da ure postanejo dnevi, dnevi meseci in meseci leta, potem se je tako zgoščenemu času treba pokoriti. Katoličani so se v bojih, ki so jih bojevali, zvečina držali uveljavljenih človeških norm, od katerih je bila najbolj pomembna ta, da so varovali količino življenja, svojega in tujega, a je ob tem res tudi to, da so vsako življenje, ki so ga varljivo – včasih tudi neprisebno in celo bojazljivo – upali ohraniti, potem morali plačati stokrat in tisočkrat.

Boj, ki so ga katoličani bojevali zase in za ves narod, se je tako končal – in to je tretja sestavina našega spomina – da je bila njihova vojska genocidno pobita in da je šest do deset tisoč pripadnikov njihove duhovne in politične elite moralo v izgnanstvo za zmerom. To je bila strašna cena, ki so jo morali plačati za svojo odločitev, in ne bi smelo biti slovenskega človeka, ki ne bi začutil, da se mora pri tem prikloniti. Predvsem pa je Zločin, ki je bil nad njimi storjen, postavil te ljudi, ene in druge, na tako visoko mesto, da ga nihče nima pravice ne videti in da pred njim nobena drugačnost, katoliška in nekatoliška, nima argumenta. Krščanska smrt slovenske domobranske vojske in nadomestna domovina, ki so jo zase in za vse svobodne Slovence postavili izgnanci v Argentini in zanjo vemo, da ne bo večna, sta v resnici ena stvar, ki v svoji visokosti in tragičnosti prinaša veliko sporočilo: da moramo vsi spet priti k sebi in postati eno, ne samo vsi katoličani, ampak vsi Slovenci. Kdo bi zmogel v sebi tolikšno arogantnost, da bi se temu uprl?

To je del katoliškega spomina, ki je vsem skupen in nas vse postavlja. Drugi del pa pripoveduje o tem, kako smo katoličani preživljali totalitarni boljševiški čas. Zgodba, ki jo ve povedati ta spomin, je dvojna. Pripoveduje o tem, da smo bili katoličani najbolj izpostavljeni totalitarni represiji, pa tudi o tem, da smo imeli Cerkev, ki je bila konec koncev javna in legalna drugačnost v skrajno nadzorovanem in poenotenem svetu. Obe okoliščini, da smo bili po eni strani predmet posebnega policijskega in ideološkega pritiska, po drugi pa so nam, zaradi naše številčnosti in mednarodnih ozirov, morali dovoljevati, da smo redno in vsem na očeh hodili na določene kraje, kjer so se opravljala dejanja in brala besedila, ki so bila koničasto nasprotna vsemu, kar je prihajalo iz razglasnih postaj totalitarne države – obe okoliščini sta se nazadnje iztekli v to, da je takšno naše obstajanje govorilo o tem, da je možna drugačnost in da smo zaradi duhovne in kulturne pedagogike, ki smo ji bili izpostavljeni, drugačni tudi bili. Čeprav smo svojo drugačnost morali spet zmeraj plačevati, smo bili torej drugačni in bolj kot drugi Slovenci pripomogli h končnemu zlomu totalitarnega sistema. Zlasti pa smo z glasovi, ki smo jih dali avtentični politični demokraciji, preprečili, da bi postkomunistične nasledstvene sile zmagale še tu.

Mislim, da historičnega spektra slovenske katoliške edentitete ne smemo zaključiti, ne da bi registrirali še poglavitni facit specifičnega razvoja v 20. stoletju. Potem ko smo Slovenci tisoč let obstajali na svojem zgodovinskem prostoru kot katoličani, je v tem obdobju prišlo do radikalne spremembe. Iz katoliškega naroda – iz naroda, za katerega je George Rendell, britanski veleposlanik pri begunski vladi v Londonu do jeseni 1943, rekel, da je morda »edini zares katoliški narod v Evropi« – je izšel narod, za katerega ne moremo več kar tako reči, da je katoliški. To je sprememba, ki je gotovo še nihče v celoti ni poskušal razumeti – se pravi, od tistih, ki so jo sploh registrirali. Še manj pa je v naši zavesti jasno profilirana okoliščina, kako se je ta epohalna sprememba zgodila, okoliščina, ki je vsaj tako važna kot sprememba sama. Ta sprememba se ni zgodila zaradi duhovne in intelektualne superiornosti katoliških nasprotnikov – kar bi bilo samo po sebi končno možno – ampak s fizičnim genocidom in političnim nasiljem. Slovenski liberalci so katoliškega nasprotnika ubili – ali bolje, dali ubiti. Ko so se v državljanski vojni pridružili boljševikom, so vedeli, da bodo ti opravili to delo v njihovem imenu. Ko so se neke jesenske nedelje leta 1941 vrhniški sokoli ob kavi v gostilni Pri Nacetu kot društvo – korporativno tako rekoč – odločili, da pristopijo k OF, so vedeli, za kaj gre: da gre proti »farjem«. Boj proti okupatorju tu ni imel druge vloge kot to, da je skrbel za dobro počutje. Če naš zgodovinski spomin te končne bilance ne bi registriral, bi bila identitetna podoba slovenskih katoličanov nedopustno okrnjena.

Na enem listu slovenskega katoliškega identitetnega dokumenta stojijo torej spomini na najnovejšo zgodovino, ki je tekla v tako zahtevnem ključu kot nobena prej. V razmerah, v nobenih slutnjah zagledanih, so morali katoličani dokazati, da so to, za kar se imajo in za kar veljajo. Nikoli prej ni nihče niti za trenutek pomislil, da bo Slovenija, vrt sredi civilizacije, postala mučeniška dežela.

Drugi list tega dokumenta pa je izpisan z ambicijami, ki se nanašajo na vlogo, ki bi jo katoličani, glede na to, kar smo bili in kar smo, mogli imeti v prihodnosti. Dejstvo, da Slovenci nismo več integralno katoliški narod – še vedno ne vemo, kaj natanko to pomeni – nas ne odvezuje od tega, da ne bi bili zanj zavezani s tako skrbjo, kot smo bili nekdaj. Eden od uvidov, ki nam to narekuje, izhaja iz okoliščine, da je slovenskost našega katolištva vezana na obstoj in prosperiteto slovenskega naroda v celoti. Katolištvo, kakor ga uporabljamo v tem razmišljanju, je ravno katolištvo, kakor se je izoblikovalo v kulturni in politični societeti, ki se imenuje slovenski narod. Kot smo že rekli, smo katoličani prebivalci dveh svetov, od katerih je eden katoliška Cerkev, druga pa družbeni, kulturni in politični prostor naroda, ki je v zgodovini obstajal v raznih položajih in asociacijah, danes pa je dosegel status lastnika in upravljavca lastne države. A država je samo zunanja oblika drugega prebivanja katoličanov, njihov avtentični dom je in ostaja narod. Slovenski narod je temeljna referenca naše katoliške vezanosti.

Romarji

Slika 40. Romarji Tamino Petelinšek

Če se za trenutek vrnemo k ugotovitvi, da slovenski narod ni več integralno katoliški narod, se zavemo, da to lahko pomeni marsikaj, gotovo pa to, da za oblikovanje njegove sedanjosti in prihodnosti niso odgovorni samo katoličani, ampak tudi druge sile, pa naj se tega že zavedajo ali ne. Če torej postavimo vprašanje, ali smo danes katoličani integralno odgovorni za slovenski narod, bomo razločili, kar je treba razločiti, in rekli: moralno da, ker je odgovornost notranje neomejena, dejansko pa ne, ker so poleg nas še druge sile, ki jim lahko ali pa moramo pripisati enake dolžnosti. Čeprav se s tem tu ne bomo podrobneje ukvarjali, je vendar pomembno dejstvo, da smo danes katoličani za doseganje družbenih ciljev vezani – bolj kakor kadarkoli do sedaj – na sodelovanje. A vendar že tu lahko povemo, da to pomeni marsikaj. Na primer to, da svoje sodelavce lahko opozorimo na nekatere reči. Dokler so bili katoličani integralno odgovorni za slovenski narod, nad nami ni visela realna možnost, da izginemo. Nekateri (Krek, Natlačen) so sicer kdaj svarili pred odhajanjem v tujino ali upadanjem rojstev, ni pa bilo nikakršnega razloga za splošen preplah. Dejstvo, da umiramo, je očitno povezano s prihodom liberalizma, saj imamo referenčno skupino, ki dokazuje, da je to res. To je slovenska Argentina, ki je kljub močnim asimilizacijskim pritiskom po šestdesetih letih močnejša, kot je bila na začetku., Drugo vprašanje, glede katerega bomo vprašali svoje liberalne prijatelje, kaj mislijo ukreniti, je deprimirajoče dejstvo, kako naši mediji oblikujejo sedanje slovenstvo. Mar ni tako, da vsak dan plane petdeset ljudi na slovensko substanco z instinktom izvežbanih mikrobov za to, kar je na njej še zdravega in normalnega. Saj je umestno vprašanje, mar ne, do kdaj se bo naša človeška snov mogla upirati. Kdo pa ve, kako dolgo morejo ljudje to vzdržati. Kaj pa, če je naša odpornost mnogo manjša, kot si mislimo? Za vse velja, kaj bomo naredili glede tega vprašanja in tisoč drugih. Res, kaj bomo naredili? Prepovedovati danes ni več mogoče; kaj pa nam ostane. Kdaj pa bodo novi ljudje, ki so prevzeli soodgovornost za slovenski narod, končno zavzeli svoja mesta. Kdaj bodo nehali vsaj napadati krščanstvo in katolištvo, ki je ta narod postavilo? Kdaj?

Toda ker smo obljubili, da bomo govorili o katoliški identiteti, se vrnimo k sebi, k temu, kar zmoremo sami. Ena od stvari, ki so v nas na poseben način, je kultura vpraševanja, najprej samospraševanja in potem tudi spraševanja sploh. To posebno kulturo bi lahko izvajali iz svoje krščanske poučenosti, iz zavesti o obstajanju absolutnega kriterija svoje eksistence, a se raje spet vrnimo v zgodovino. Po porazu, ki smo ga doživeli, po uničenju naše duhovne in politične elite, so vprašanja, ki so v nas vstajala, imela to v sebi, da so hotela do zadnjih vzrokov. Hoteli smo razumeti. Hoteli smo slednjič vedeti, zakaj se je vse to zgodilo. Zato so bila naša vprašanja zadnja in nepopustljiva in če pravih odgovorov nismo našli, se z zasilnimi nismo zadovoljili. Šlo nam je zares in hoteli smo razumeti. Od tod izhaja kultura našega vpraševanja. To je v nas kot del naše sedanje katoliške identitete.

Instinkt za prava vprašanja, ki se napaja iz naše katoliške duhovne obveščenosti pa tudi iz prebivanja v skrajnostih, ki nam jih je priredila novejša zgodovina, je ena od stvari, ki nas opremljajo za prihodnost. Zavestno ga moramo investirati v svojo navzočnost v javnosti. Naša vprašanja, če jih bo vodil okus po resničnosti, nas bodo usmerjala k pravim odgovorom in stran od iluzij, obenem pa bodo skrbela za našo kredibilnost v družbi, ker se bo zato končno ponovno izkazalo, da so perspektive, ki jih odpiramo, zanesljive.

To je posebno važno zaradi kriznega značaja sedanjega evropskega časa. Bistvo krize ni v njeni mučnosti, ampak v njeni zahtevnosti, v njeni napetosti in zgoščenosti. Kriza je odločilni čas – to poznamo iz medicine. Med krizo se stvari odločajo za dolgo dobo, mogoče za zmeraj, zato je v takem času potrebna intenzivna navzočnost.

Tu ne moremo naprej, ne da bi rekli dve besedi o tem, kako je do evropske krize prišlo. Do nje je pripeljal neki razvoj, ki ima dobesedno sto obrazov, z eno besedo pa ga ne moremo bolje zajeti kot z besedo levica, če jo razrešimo njene politične vezanosti in z njo pokrijemo tudi širši duhovni, kulturni in politični razvoj. Pravzaprav ne samo razvoj, saj levico v tem pomenu razumemo kot metafizično nastavitev – kot nekaj absolutnega, v naši civilizaciji pralegitimnega. Druga beseda za levico, tako razumljeno, je kritika. Evropska civilizacija je od začetka šla v znamenju dveh temeljnih ravnin: postavljanja in kritike postavljanja. Platonova ideja in sofistična kritika Platonove ideje se je v evropski kulturi na sto in sto različnih načinov ponavljala do zadnjih dveh ali treh stoletij. Tudi še naprej, a je pred dvesto, tristo leti kritika dobila premoč. Posledica je bila ta, da je evropska civilizacija postajala vedno bolj kritiška civilizacija – vedno bolj enostranska. Der Geist steht links – duh stoji na levi – je postajala vedno bolj veljavna sintagma. Bit in skrb za bit se je vedno bolj umikala v ozadje; duhovno sceno, vedno bolj pa tudi družbeno in politično, je bolj in bolj zasedala kritika. Nazadnje se je zgodilo to, da si je kritika uzurpirala mesto in vlogo biti. V tem je kriza evropskega duha – njeno uragansko oko. Njeno akutnost pojasnjuje naslednja okoliščina. Po dvesto ali tristo letih takšnega razvoja, ko ni več veliko dvoma, kakšni so njegovi sadovi, je postalo jasno tudi to, da bi se evropska levica, v vseh svojih aspektih, duhovnih, družbenih in političnih, morala izročiti velikemu zgodovinskemu samospraševanju. Levica ali kritika bi se morali zagledati v svoji prepovedanosti – kot hibris – in ponovno poiskati svojo izhodiščno normo. A ravno te pripravljenosti nikakor ni. V tem je brezizhodna zagatnost te krize.

Toda levica za ta upor že plačuje kazen. Če je svet nekaj in je ta nekaj njegova norma; če je človek nekaj in je ta nekaj človekova norma, potem ta levica ne dosega več ne sveta in ne človeka v njuni normalnosti. Potem ko je, v ambiciji, da postane vse, izstopila s svojega ontološkega ležišča, je levica izgubila jezik, s katerim bi to lahko storila.

To je sedaj stanje, v katero bi lahko vstopila katoliška kultura s svojimi vprašanji, ki bi, če bi jih postavljala zvesto in občutljivo in pogumno – v skladu s svojim izkustvom – utegnila biti rešilna: če bi ta kultura imela to ambicijo, da bi dosegla svet in človeka v tem, kar sta – v njuni normalnosti. Lahko bi tedaj postala »kamen, ki so ga zidarji zavrgli«.

Po nevihti

Slika 41. Po nevihti Mirko Kambič

Nič pretiranega ali celo škandaloznega ni v tem, če rečemo, da je krščanstvo, ki ga predstavlja tudi slovensko katolištvo, rešitev za Evropo. Danes je še tako, da sugestija vrnitve v krščansko Evropo – ne kot klic ali projekt, ampak že kot možnost – povzroča, da si postmoderna levica trga oblačila. A kriza se poglablja in nihče ne more predvideti, do kakšnih obratov lahko pride, preden bodo ljudje dokončno dovolili, da se razreši v katastrofo. Quid vetat? Res, kaj brani, saj je krščanstvo, bolj kot ekonomija in politika, sposobno, da evropskemu človeku zagotovi suverenost nad zgodovino – ne da bi se mu bilo treba zatekati k nasilju nad seboj in drugimi. Krščanstvo je sila, ki mora, kot pravi apostol Janez v pismu, ki so nam ga prebrali na belo nedeljo, premagati svet. A je sila in ne nasilje. Sila je izraz volje, ki je v skladu z normalno konstitucijo sveta, nasilje pa iz normalne konstitucije sveta izstopa in se giblje po orbiti prepovedanega. Veteres iterare cursus – vrniti se na stara pota – kakor priporoča Horac, je za Evropo posebej mogoče tudi zato, ker je odločitev, da jih zapusti, bila, kot pravi Jürgen Habermas, Sonderweg – osamljena pot, od nikogar posnemana. Bila je, bi lahko rekli, upor. Od nobenega razvoja biti nujno povzročen, ampak svobodno dejanje duha in zato reverzibilno kot vsaka zmota, ki jo človek lahko registrira kot zmoto in korigira. Zato obstajajo možnosti, da se Evropa povrne v svojo prvotno duhovno podobo, ki je nekoč že bila njen dom.

V nekem smislu je že sedaj tako. Kadar se s prijatelji vozimo skozi katero od slovenskih vasi, se skoraj vedno najde kdo, ki na glas pove misel, ki je nastala v njem: »Tudi za ta kraj velja, da je bolj kot od učitelja ali zdravnika ali pa od katerega od ljudi, ki po tradiciji dajejo kraju mero, odvisen od duhovnika.« Sam sem nekoč na nekem vaškem zborovanju sedel poleg človeka, ki mi je v pogovoru dejal: »Ne hodim v cerkev, a vam ne morem povedati, kako me veseli, da imamo dobrega duhovnika.« Začutil sem, da mu pomeni nekakšno jamstvo. Da lahko kljub vsemu še reče kot hribovski kmet Voranc po ustih pesnika Daneta Zajca:

Si še?

Se še držiš na svislih hriba?

O še prižigaš luč v glavi hriba,

še je mirno moje srce …

Ob tem se človek skoraj nujno vpraša, ali se slovenska Cerkev dovolj zaveda, koliko ljudi je, ne glede na razne ankete, odvisnih od tistih, ki jih k njim pošilja. A to nasploh, posebej pa v tem razmišljanju, ni naša stvar.

Zrelo klasje

Slika 42. Zrelo klasje Mirko Kambič

Naša stvar je slovenska katoliška identiteta. Na kar smo spomnili v uvodu – da ni dovolj, če obstaja kot nekaj, kar zgolj je – bi radi sedaj ponovili: to ni dovolj nikoli, zlasti pa ne v času, ki mu ne moremo odmisliti kriznosti. V takem času moramo na vsak način dognati, ne samo, kaj smo, ampak tudi, kaj bi mogli oziroma morali biti: kakšne nas zahteva katoliška duhovna obveščenost, nič manj pa tisti prostor v narodovi zgodovini, ki pričakuje, da se ta obveščenost uveljavi v modusu zgodovine. Zdi se zato, da čas, ki ga živimo, malokatero stvar bolj priporoča kot velikopotezno raziskavo slovenske katoliške identitete ali identitete slovenskih katoličanov.

Po naši misli bi takšno veliko podjetje moglo izpeljati samo gibanje, ki bi imelo to ambicijo, da bi se izteklo v slovenski katoliški shod. Rekli smo gibanje, ker mislimo, da bi priprave na to dejanje morale biti dolg proces, v katerem bi bilo zajeto vse: od utemeljevanja njegove priporočljivosti in nujnosti, do registriranja dejstev naše preteklosti in sedanjosti, do pričakovanj, ki jih imamo do prihodnosti. Nobenemu vprašanju se pri tem ne bi smeli izogibati, nobene zadrege ne bi smeli dušiti, videti bi morali tudi vse visokosti, ki so jih nekateri dosegli in z njimi dokazali, kako »zelo človek presega človeka«.

Dve stvari bi se morali zgoditi, da bi bil uvid v slovensko katoliško samobitnost ali istobitnost dosežen v merah, ki bi mu lahko zagotovili značaj zgodovinske pridobitve – kot nekaj, kar bi bilo tako solidno, da bi ostalo. Najprej bi vodstvo Cerkve moralo zagledati umestnost projekta, ki bi se mu lahko reklo slovenski katoliški shod. Umestnost je skromna beseda, mogoče bi morali reči neogibnost ali celo urgentnost. Iz svojega superiornega in obdarjenega mesta bi to vodstvo moralo oceniti vrednost, pomen in oportunost nečesa, kar je tu zgolj misel ali kvečjemu pobuda. Drugi pogoj je ta, da bi se za tako idejo ogrelo nekaj deset mladih slovenskih katoliških laikov, ki bi bili pripravljeni investirati svoj čas – veliko časa – v to, da bi si pridobili eksaktno, zanesljivo in uporabno védenje, kaj slovenski katoličani ta čas smo: kaj smo v stanju narediti in kaj ljudje od nas lahko pričakujejo. Kar bi ti mladi ljudje morali imeti, je veselje do misli. V misli bi morali videti redko razkošje. Poleg tega pa bi jih moralo nekaj gnati. Na primer ljubezen – do ljudi, do slovenske Cerkve, do naroda, ki se sedaj še imenuje slovenski, a se morda čez sto let ne bo več mogel. To bi morali biti ljudje, za katere bi bila ta misel neznosna.

6. Šestnajsti Občni zbor Nove Slovenske zaveze

6.1. Razmišljanje urednika revije Zaveza

Avtor: Justin Stanovnik

6.1.1.

Štula, 1. april 2006

Ko sem oni dan šel mimo Maximarketa, sem v izložbi zagledal eno svojih nekdanjih učenk, ki je tam sedaj vodja aranžerske skupine. Ker se še poznava, sem se, kot vsakič, ustavil in vprašal: Ali ste še tukaj? Da, je rekla. Kaj pa vi? Jaz sem tudi še tukaj.

Ker na vsakem občnem zboru veseli ugotavljamo, da smo še tukaj, bi se ob tem lahko vprašali, ali to kaj pomeni. In ker sem jaz ta stavek naredil za izhodišče svojega razmišljanja, je sedaj na meni, da poskrbim za odgovor. Ne bom si ga izmislil, skušal ga bom najti in odkriti. Vidite, iz tega, da smo še tukaj, izhaja tudi to – ali predvsem to – da nekatere stvari ne samo bolj vemo, ampak tudi bolj razumemo. Vedeli smo že prej za veliko reči, sedaj pa je med njimi vedno več tudi takih, za katere upravičeno mislimo, da jih tudi razumemo. Vsi vemo, da je med vedeti in razumeti dolga razdalja. Poznamo ljudi, ki o kaki stvari vse vedo, a jih imamo rahlo na sumu, da jih ne razumejo prav dobro. Stvari razumeti pa je človekova želja in izpopolnitev in mogoče tudi sreča. Šele ko razumemo, postanemo ljudje odgovorni in za narod moramo reči, da šele potem, ko razume, kaj se je z njim dogajalo, postane zgodovinski narod. Veliko ljudi nas s svojim obnašanjem in govorjenjem prepričuje, da Slovenci kot celota tega stanja še nismo dosegli. Ne vemo, kaj se je z nami v resnici dogajalo v zadnjih sto letih; ne vemo, v pomenu, da ne razumemo.

Tudi mi, ki smo se pridružili Novi Slovenski zavezi, leta 1990 k pripravam zanjo, leta 1991 pa že k njeni organizaciji, čutimo, da je naše védenje v teh letih potem rastlo in vse bolj tudi preraščalo v razumetje. Dovolite mi, da razvijem sedaj pred vami, zelo shematično, razvid stvari, za katere sedaj dobro vemo, da so bile in da so, v določeni meri pa jih tudi razumemo, kar je nemajhna stvar. Tudi če se drugi s tem, kar mi vemo, ne strinjajo, nas to v zadnji globini ne moti, ker vemo, da stojijo in so. Torej.

1. Vemo, kaj je bila prva svetovna vojna. Vemo, da je bila veliko zgodovinsko pohujšanje. Omajala je zaupanje evropskega človeka v normalnost sveta. Ljudje niso vedeli, zakaj se bojujejo. Skozi štiri leta je vsak dan v povprečju padlo pet tisoč vojakov, a nihče ni vedel, zakaj. Zaradi nadutosti, predvsem nemške nadutosti, a pustimo sedaj to. Za nas je važno samo, da so ljudje izgubili zaupanje v politiko – v tiste, ki so si lastili pravico, da svet vodijo. To je poglavitni vzrok, da so se ljudje podredili ideologijam, ki so obljubljale, da bodo postavile drugačen svet. To je bil boljševizem leta 1917, fašizem leta 1922 in nacizem leta 1933. A to, kar so obljubljale, je bilo zunaj razumnega in skušenega. Sile, ki so priznavale prosti pad, in sile, ki ga niso priznavale, niso mogle soobstajati. Vojna je bila nujna.

2. Druga svetovna vojna je torej za razliko od prve imela svoj cilj. Ta cilj je izhajal iz civilizacije same in je hotel doseči uničenje vseh totalitarizmov. Druga svetovna vojna je torej imela svoj cilj: vrnitev Evrope v normalnost, kot se je razvila v zgodovini civilizacije. Druga svetovna vojna je imela svoj zgodovinski smoter in je bila nujna. To je za nas zelo važno.

Nova Slovenska zaveza

Slika 43. Nova Slovenska zaveza Tine Velikonja

3. Druga svetovna vojna, katere integralni cilj je bil, kot smo rekli, odstranitev totalitarnih ideologij in njihovih političnih konceptov, je trajala od 1. septembra 1939 do 11. novembra 1989 – od napada Nemčije na Poljsko pa do padca Berlinskega zidu. Poraz nacifašizma maja 1945 ni konec druge svetovne vojne, ampak etapni dogodek v njenem integralnem poteku, ki je bil dopolnjen koncem osemdesetih let s sesutjem totalitarnega boljševiškega komunizma. Tudi to je za nas zelo važno.

4. Slovenci smo bili vpleteni v drugo svetovno vojno tako kakor drugi evropski narodi, a s pomembno razliko. Drugače kot ostali narodi, z izjemo morda Poljske in Baltika, smo domala hkrati doživeli agresijo vseh treh totalitarizmov: 6. aprila 1941 fašizma in nacizma, 22. junija 1941 pa še boljševizma. Nobenega od njih nismo mi napadli, bili smo od njih napadeni – od vseh treh. Ker se je boljševiška agresija začela z enoletno teroristično uverturo, je nujno prišlo do odpora, ki je prerastel v državljansko vojno. Slovenska specifičnost je bila torej v tem, da se je hladna vojna, ki pa ne pomeni nič drugega kot boj za uničenje zadnjega od totalitarizmov, pri nas začela že poleti 1941 in ne šele maja 1945 kot drugod po Evropi in svetu. Tudi to je za nas zelo važno.

5. Tudi to je za nas zelo važno, ker potrjuje dejstvo, da smo se slovenski katoličani bojevali v moralni in politični logiki druge svetovne vojne, katere osnovni moralni smoter je bil, kot rečeno, uničenje vseh totalitarizmov. Zakaj pravimo slovenski katoličani? Zato, ker smo bili iz zgodovinskih razlogov odgovorni za to, da slovenski narod ostane v parametrih civilizacije, in zato, ker je bila boljševiška agresija, prav zaradi tega dejstva, prvenstveno naperjena proti nam.

To točko pa moramo opremiti s pripombo. Zaradi neposredne teroristične agresije so slovenski katoličani morali svoj protiboljševiški obrambni boj legalizirati pri italijanskem in nemškem okupatorju, od katerih sta oba bila nosilca vsak svojega totalitarizma. V tem bi kdo mogel videti protislovje. Toda to navidezno protislovje razrešuje dejstvo, da so bili zahodni zavezniki v analognem položaju z nami. Tudi oni so se, že poleti 1941, povezali s totalitarno Sovjetsko zvezo. Analogija med slovenskimi katoličani in zahodnimi zavezniki pa je bila tudi v tem, da se zapadne demokracije niso povezale s Sovjetsko zvezo kot nosilko totalitarizma, kar je bila, ampak z državo Sovjetsko zvezo. Tako kot se slovenski katoličani niso povezali z italijanskim fašizmom in nemškim nacizmom, ampak z obema zasedbenima oblastema. Tudi to je za nas zelo važno dejstvo.

6. Glede državljanske vojne med slovenskimi katoličani in slovenskimi boljševiki je treba vedeti tri stvari – tri zelo važne stvari:

Predsedništvo občnega zbora

Slika 44. Predsedništvo občnega zbora Tine Velikonja

a) Boljševiška partija je državljansko vojno, ki jo je izsilila, vodila tako, da se je hote in zavestno obremenila z vsemi tremi kategorijami zločinov, ki jih je mednarodno pravo postavilo za drugo svetovno vojno.

b) Boljševiški angažma v slovenski državljanski vojni ni bil samo zločinski, ampak tudi ni omogočil iz sebe nove zgodovine, kot so jo omogočile tiste državljanske vojne drugod, ki so bile v funkciji zgodovine. Boljševiška intervencija v slovenski zgodovini je bila abortus. Ko je boljševiška partija ob sesutju evropskega boljševiškega commonwealtha leta 1989 oklicala bankrot svoje projekta, se je slovenski narod moral vrniti v civilizacijske okvire pred boljševiško agresijo in državljansko vojno.

c) Zaradi genocidnega uničenja vojaških in političnih sil slovenskega katolištva ob bankrotu totalitarne države in partije leta 1990 ni bilo nikogar, ki bi izterjal moralno in politično zadolženost boljševikov pred narodovo zgodovino. Zgodilo se je, nasprotno, nekaj nezaslišanega. Obremenjeni z genocidom in polstoletnim totalitarnim nasiljem so obstajali še naprej v vseh sferah nacionalnega duhovnega, kulturnega, gospodarskega in političnega življenja. Posledica je ta, da je še sedaj v sredi slovenskega naroda – v njegovem telesu – zločinska količina, ki povzroča njegovo obolelost. Ne vemo še, če ta obolelost ni za smrt.

7. Sumaričen sklep, ki iz tega sledi z zgodovinsko urgentnostjo in skrajno moralno preciznostjo, se tedaj glasi: Vsak Slovenec, ponavljamo, vsak Slovenec, ki mu je mar prihodnost narodove samobitnosti, bo storil vse, kar je v njegovi moči, da iz mnogih majhnih posegov, dejanskih in miselnih, nastane silovita in neustavljiva zahteva, da se končno napiše in podpiše mirovna pogodba po državljanski vojni, v kateri bo zgodovina stala tako, kakor se je zgodila. Samo to.

Udeleženci občnega zbora – Člani NSZ

Slika 45. Udeleženci občnega zbora – Člani NSZ Tine Velikonja

Te stvari, prikazane v shematski obliki, torej vemo in nekatere tudi razumemo. Vsi, ki ste me poslušali, tudi veste, da si jih NSZ ni izmislila, ampak da so vse bile najdene: da so tu in stojijo. Mogoče jih ne bodo vsi sprejeli, mogoče jih nobeden zunaj ne bo sprejel, tudi tisti ne, ki bi jih morali in ki od njih to pričakujemo. A to ni najvažnejše. Važna je samo ena reč: da so tu in da stojijo. Nekoč bo, je rekel Zorko Simčič za Kočevski Rog. Nekoč bodo vsi zagledali njihovo resničnost. Tudi če NSZ kdaj ne bi bilo več, bo spregovorila njihova velikost. Prevelike so, da jih nekoč vsi ne bi zagledali. Za sedaj pa je važno samo to, da so in da so bile najdene.

Nazadnje se vse razkrije. Sedaj tudi že vemo, zakaj se je komunistična Evropa leta 1989 vdala. Zakaj ni priredila zadnjega krvavega pohoda? Zakaj se ni odločila, kot stoji v njeni himni, »za boj naš poslednji«? Zakaj se je vdala? Vidite, zakaj se je vdala: bila je notranje izvotljena in prazna. Od česa izvotljena in prazna? Voditelji svetovnega gibanja, ki je nekoč izzvala zahod na »tekmo sistemov«, so sedaj opazili nekaj resnično poraznega: videli so, da niso več nobena alternativa in da živijo, kolikor živijo, samo od tega, da skrivaj posnemajo sistem, ki so ga nekoč izzvali na tekmo. To jih je uničilo. Videli so, da jih je zavrgla zgodovina.

Vse to so stvari, ki jih vedno bolj razumemo. Nekaterih reči pa ne razumemo. Ali naj jih nekaj naštejem?

Ne moremo razumeti, da so ljudje krvavih rok – ne redki posamezniki, ki jih prešteješ na prste ene roke, ampak v tisočih – hodili po slovenskih mestih deset, dvajset, trideset, štirideset, petdeset let in nonšalantno sedali na prva mesta. Ne razumemo ljudi, ki so govorili stvari, za katere so vedeli, da niso resnične. Ne samo, da niso resnične, ampak da ubijajo – še enkrat ubijajo tiste, ki so bili že pobiti. In kdo so to bili? Pesniki, pisatelji, zgodovinarji, igralci, režiserji, novinarji. Ne samo udbovci in oznovci, ampak tudi ti. Kako je mogoče, da je gospa, ki je bila šestindvajset let članica boljševiške partije, šla preko tega, kot da ni bilo nič. Saj biti član boljševiške partije ni tako kot je biti član nevladne organizacije za urejanje gornjesavskih vodotokov! Kako pa so ti ljudje vplivali na nas?

Ali naj vam povem, kaj sem doživel minuli ponedeljek? V Cankarjevem domu so se zbrali prisilni mobiliziranci v nemško vojsko. Linhartova dvorana je bila nabito polna. Za uvod je nekaj besedi povedal direktor muzeja novejše revolucije Jože Dežman, ki je eden redkih ljudi, ki vse, kar vzame v roke, postavi v širše kulturno in človeško okolje. Pravzaprav me je bridko opozoril, da tega skoraj ni več. Potem so zavrteli film, za katerega je poskrbela Monika Kokalj. Dvainštirideset Slovencev v nemških uniformah je uro in pol pripovedovalo svoje pretresljive zgodbe. To je bilo res nekaj posebnega: dvainštirideset obrazov, različnih, kakor je katerega naredilo življenje, je govorilo o sebi in o položajih, za katere bi človek rekel, da niso možni. Upam, da bo direktor Dežman dosegel, da film pride na televizijo.

Uvodničarka občnega zbora Marija Zgonc

Slika 46. Uvodničarka občnega zbora Marija Zgonc Tine Velikonja

Dvorana, nabita, kot sem rekel, je napeto poslušala. Na koncu pa se je zgodilo naslednje. Ljudje, ki so prireditev vodili, so prosili navzoče – same nekdanje vojake – naj to, kar so videli, povežejo s svojimi izkušnjami in film tako dopolnijo. A ne. Vsi, ki so vstajali, so govorili samo o tem, da ničesar ne dobijo. Seveda jih je treba razumeti, a vendar. Vsi samo o veliki krivici, da ob tem, kar so prestali, nič nimajo. Petnajsttisoč jih je obležalo na Kareliji, pred Murmanskom, na Krimu, na Kavkazu, pred Tobrukom – kakšna grozotna setev smrti – toda niti eden se jih niti z eno besedo ni spomnil! Še več. Ko je vstal neki mladenič in začel s tem, kakšni ljudje so petdeset let po vojni odločali o njihovi usodi, so mnogi začeli vstajati in vpiti: To je politika! Vse je politika, sem rekel nekomu, ki je šel mimo mene. Bogve kaj si je mislil.

Potem pa je prišlo za mano. Vse to ni samo od sebe. Vse to je posledica velikega pohujšanja. Petdeset let so gledali, kako si partizani dajo mastno plačevati svojo službo domovini. Ali bo kdaj prišla vlada, ki bo razgalila ta škandal in to pohujšanje! Ta absurd! Da je bil nekoč narod, ki je ljudi, ki so ga osvobodili tako, da so mu vzeli človekove pravice, nagrajeval tako, da jim je odobril večne privilegije. Ki so ga osvobodili tako, da je to moral delati!

A med tem gre stvar naprej. Ko sem zgrožen gledal, kar se je v ponedeljek dogajalo v CD, so mi prihajali pred oči še drugi prizori. Zagledal sem pred seboj zdravnike, ki hočejo več in zmeraj več, in sodnike, ki hočejo tudi zmeraj več. Pred oči mi je stopila dvorana, polna sodnikov – pazite, ljudi, ki sodijo. Videl sem, kako vpijejo na oba ministra, ki jim hočeta nekaj povedati. Pri tem sem se spomnil: petintrideset let sem bil učitelj, pa se nikoli noben razred ni tako obnašal do mene. Nič od tega ni prišlo samo od sebe. Vse to – in še tisoč drugih reči – ima korenine v velikem pohujšanju.

Predsednik NSZ Anton Drobnič

Slika 47. Predsednik NSZ Anton Drobnič Tine Velikonja
Tajnik NSZ Stane Štrbenk

Slika 48. Tajnik NSZ Stane Štrbenk Tine Velikonja

Po bitki pri Waterlooju junija 1815 je vojvoda Wellington baje izrekel besede, ki so se pozneje veliko ponavljale. Rekel je: Samo ena stvar je bolj grenka od zmage – biti poražen. Nekoliko vemo, kaj je Wellington mislil. Za vsako zmago je tudi mnogo smrti. Ko smo mi leta 1989 zmagali, v naši zmagi ni bilo nobene grenkobe, ker ni zahtevala niti ene same smrti. Leta 1945 pa smo spili toliko grenkobe, da je čudež, da je človek toliko prenese. Pred zgodovino smo zato čisti; ne pred Bogom, pred zgodovino pa smo čisti. Podoba je, in upam, da ni preveč domišljavo tako reči, a podoba je, kakor da smo bili pripravljeni za neko opravilo, sicer bi bil absurd prevelik. Na kaj mislim?

Če se ozremo na sile, ki danes tekmujejo za vpliv nad Evropo, ostane nazadnje pred nami samo krščanstvo kot nekaj gotovega in zanesljivega. Ne bom tega natančneje raziskoval in ostanimo pri tem. Mogoče je tako, da so slovenski katoličani šli skozi tako zgodovino, kot so šli, zato, da bi v veliki krizi, ki je zajela kontinent, odigrali neko vlogo. Toda če bodo kdaj prišli k sebi in zavestno prevzeli to vlogo, bodo morali nekatere stvari dobro vedeti: kaj so, s čim razpolagajo, kaj lahko svetu ponudijo, kako so se izkazali v preteklosti, koliko pohujšanja so naredili in koliko mučeniških referenc je zapisanih v njihovih papirjih, kaj mislijo o umetnosti in politiki in gospodarstvu in sploh o življenju – ali je mogoče v njem videti smisel ali ne. Vse to bi lahko povedala samo neka prireditev, ki bi imela v sebi toliko samozavesti, da bi se imenovala slovenski katoliški shod.

Če bi Nova Slovenska zaveza pred svojim dokončnim odhodom uspela v tem, da bi vzbudila dovolj zanimanja za slovenski katoliški shod – sama seveda ne more nič – bi smiselno zaključila svoje nekdanje in sedanje delo. Seveda bo škofovska konferenca morala to pobudo zagledati v moči svojega védenja, ki je drugačno od našega. Pred vsem in nad vsem pa se bo moralo najti dvajset ali trideset mladih katoličanov, ki bi bili sposobni in pripravljeni vse aspekte sedanjega katolištva formulirati v njihovi žariščni vrednosti; ki bi mogli po nekaj letih zvestega in vztrajnega dela priti pred slovensko javnost s tako dognanimi besedili, da bi v njih vsak stavek stal v dokončni veljavnosti. Tudi to misel predlagamo, da vzamemo v svoj program – dokler smo še tukaj.

Podpredsednik NSZ

Slika 49. Podpredsednik NSZ Tine Velikonja

7. Skupaj ležimo pobiti

7.1. Komu je posvečen temni monolit pri jami Pod Krenom

Avtor: Tine Velikonja

7.1.1.

Živimo v času kratkih informacij, če se le da slikovnih. Ne prenaša dolgotrajnega opisovanja, naštevanja, razlag, razprav ali dokumentiranj. Ne zanima ga preteklost. Z dogodki, ki so se odvijali pred sto leti, naj se ukvarjajo zgodovinarji. V šoli nam sicer nekaj solate o nekdanjih časih vbijajo v glavo, pa gre skozi eno uho noter in drugo ven. Morda imajo nekaj veljave knežji kamen, Prešeren in Cankar. Vedno bolj očitno zato postaja, da bo šla v pozabo tudi 2. svetovna vojna in dogodki v zvezi z njo. Komunistična stran je skrbno gradila svojo ikonografijo, nam skušala vtisniti v trajni spomin svoje svete kraje in junake ter vpeljala mogočne rituale, pa ji zdaj poka po vseh šivih. Preoblečena v zagovornika narodnih interesov se ne more sprijazniti z dejstvom, da njena pravda zanima čedalje manj ljudi, in ogorčeno protestira, ker hočejo njeno resnico prevrednotiti. Pol stoletja je imela proste roke pri njenem iskanju in razlaganju, zdaj pa se pojavljajo dvomljivci, ki po njenem ne verjamejo ne v boga, ne v hudiča. Obnoviti skuša spomin na nekdanje dogodke, zdaj v prenovljeni obliki, denimo, namesto pohoda okrog okupirane Ljubljane imamo tek po zelenem obroču mesta. A nič ne pomaga, zgodovina ima svoje zakonitosti in samo vprašanje časa je, kdaj bodo pohod ob žici, Titov napis na Sabotinu in partizanski golaž izginili v pozabo. Vsak od nas ve za piramide, pa že manj za Akropolo in Stonehenge, podobno nam je iz časov naše državljanske vojne obsedelo v možganih samo nekaj imen, pa še zanje bomo pri mladih z začudenjem ugotovili, da so zanje morda slišali, ne vedo pa, kaj pomenijo: Tone Tomšič, Osankarica, Bolnica Franja, Pohorski bataljon, Jelenov Žleb, Sutjeska, Ajdovec, Turjak, Sv. Urh, Draga, Vetrinj, Teharje, Stari Hrastnik, Škofovi zavodi, Kočevski Rog, Tezenski gozd, Trnovski gozd … Tudi za udeležence spopadov na ozemlju nekdanje Jugoslavije v 2. svetovni vojni uporabljamo poenostavljene pojme, tako so Nemci nacisti ali esesovci, Italijani fašisti, vojaki komunistične strani partizani, vojaki hrvaške vojske, pa naj gre za domobrane ali elitnejše enote, ustaši, srbski vojaki so četniki, slovenski protikomunisti so »ta beli, belogardisti ali domobranci«, slovenski vojaki kraljeve vojske v domovini so »ta plavi ali četniki«.

V Srbiji se niso na protikomunistični strani borili samo četniki, ampak še dve večji skupini. Kot odgovor na partizansko nasilje so namreč septembra 1941 postavili na noge Srbsko državno stražo, ki naj bi skrbela za red in mir v državi. V ožji Srbiji je bila kar uspešna. Podrobneje se bomo danes posvetili drugi skupini, Srbskemu prostovoljskemu korpusu, ker je tesno povezana s Kočevskim Rogom. Domnevamo namreč, da kar polovica njegovih vojakov počiva prav v Jami pod Krenom. Na tem kraju je septembra 2005 skupina preživelih prostovoljcev postavila spomenik iz črnega granita z napisom v njihovo slavo. Poleg Straže so bili namreč v Srbiji, kot piše Boris Mlakar v Slovenski enciklopediji (12, 243–244) »ustanovljeni tudi prvi prostovoljski odredi; vanje so vstopali predvsem člani in somišljeniki Jugoslovanskega nacionalnega gibanja Zbor. Vodja in ideolog Dimitrije Ljotić je bil vseskozi vrhovna in moralna avtoriteta zanje. Decembra 1942 je iz dvanajstih odredov nastal Srbski prostovoljski korpus, poveljeval mu je polkovnik (pozneje general) Kosta Mušicki«. Avtorji srbskega učbenika zgodovine za 3. razred gimnazije (Beograd, 2002, 173) kažejo izrazite simpatije do Mihajlovićevih četnikov, za prostovoljce pa so napisali, da » so bili pod direktnim nemškim poveljstvom in se z podobno ihto bojevali proti partizanom kot proti Mihajlovićevim četnikom«, iz 6. in 7. številke Slovenskega domobranstva pa, da je tem enotam za razliko od domobranskih v Sloveniji, »uspelo v Srbiji zatreti komunizem«.

Boris Mlakar nadaljuje: »Pred partizansko in sovjetsko vojsko se je moral korpus skupaj z drugimi srbskimi protipartizanskimi enotami sredi oktobra 1944 umakniti iz Srbije v Slovenijo. Nemške oblasti so mu dodelile operativno območje na južnem Primorskem, kamor je prispel v začetku decembra. Poveljstvo korpusa je bilo v Postojni, pet polkov ter druge službe so bile nastanjene v Prestranku, Pivki, Klani, Ilirski Bristrici, Mučićih in Logatcu.« Srbski prostovoljci so torej obvladovali prostor med Reko in Razdrtim. Prvotno so pisali, da jih je bilo nad 10 000, danes sodimo, da jih je bilo manj. V Slovenijo jih je prišlo okrog 6000, pet polkov po tisoč vojakov in poveljstvo s pomožnimi službami. Če vemo, da je takrat IX. korpus z obema divizijama in šestimi brigadami štel komaj 2000 vojakov, znatno več pa seveda aktivistov in simpatizerjev, je očitno, da je šlo pri srbskih prostovoljcih za veliko enoto, ki je popolnoma obvladovala svoj prostor. Še bolj zahodno, predvsem v Vipavski dolini, so se namestili vojaki kraljeve vojske v domovini, četniki iz Hercegovine in Krajine. Teh naj bi bilo okrog 10 000, zelo verjetno pa precej manj. Srbski prostovoljci so bili disciplinirana elitna vojska, primerjali bi jih lahko s slovenskimi domobranci v udarnih bataljonih. Na drugi strani pa so bili hercegovski in krajiški četniki, kot jih je ocenil moj brat Jože, takrat domobranski poročnik v Ajdovščini, »neurejena razbojniška banda«. Bolj se z njimi pohvalijo vaščani Sv. Križa, zdaj Vipavskega Križa. Pravijo, da niso imeli med vojno nikoli takega miru, kot so ga imeli v času njihove zasedbe. Nekaj postojank so držali tudi primorski domobranci, predvsem v Postojni, Ilirski Bistrici in Ajdovščini. Politični vodja Srbskih prostovoljcev Dimitrije Ljotić se je 23. aprila smrtno ponesrečil. Domači terenci so namreč pri Dobravljah prekopali cesto Ajdovščina – Gorica. Ponoči se ni videlo in neprevidni šofer je zapeljal v jamo. Morda zanimivost, da so Ljotića pokopali v grobnico goriških grofov v Gorici, kjer počiva še danes.

Srbski prostovoljci korakajo po beograjskih ulicah

Slika 50. Srbski prostovoljci korakajo po beograjskih ulicah

Vsa vojska se je v ponedeljek 30. aprila 1945 prebila skozi partizanske zasede pri Gorici in rešila v Furlansko nižino, kjer se je čez nekaj dni predala Angležem. Rešila se je tudi Nedićeva državna straža, kolikor ji je uspelo priti v Slovenijo. S Srbskim prostovoljskim korpusom pa se je zgodilo drugače. Dobra dva tedna prej, 12. aprila 1945, so približno pol korpusa poslali na Kolpo. V njem so bili 2. polk z vojaki iz Šumadije, 3. polk z vojaki iz Podrinja in 4. polk z vojaki iz južne Srbije, skupaj 3000 po številu. Poveljeval jim je polkovnik Ratko Tatalović. Z njimi je šla tudi brigada krajiških četnikov pod poveljstvom vojvode Djujića, pa se na poti premislila in se vrnila. Hiteli naj bi na pomoč črnogorskosrbski četniški skupini vojakov in civilistov pod poveljstvom vojvode Pavla Djurišića, ki je štela na začetku umika 20 000 ljudi. V tem času je bil Djurišić že mrtev, ker so ga med potjo ubili ustaši, šele 6. maja so Slovenijo dosegle razbite skupine, katerih število se je na dolgi poti in prebijanju skozi partizanske in ustaške zasede osulo na manj kot 15 000 ljudi. Bili so na koncu svojih moči. Dve skupini sta se že 9. maja predali partizanom pri Radečah in Rimskih Toplicah, vsi moški, starejši kot 18 let, 2500 po številu, so bili pobiti na Starem Hrastniku. Večja skupina, v kateri je bil tudi črnogorskoprimorski metropolit Joanikije Lipovac in 76 njegovih duhovnikov, je po Tuhinjski dolini dosegla Kamnik in se 12. maja predala partizanom. Večina je bila pobita v Kamniški Bistrici. Največja skupina, ki je štela okrog 5000 ljudi, se je skupaj s Hrvati prebila na Libuško gmajno pri Pliberku, kjer se je 15. maja 1945 pod pritiskom Britancev in silo partizanskih strojnic vdala. Pobita je bila na Pohorju.

Blagoslovitev spomenika Srbskim prostovoljcem na grobišču pod Krenom

Slika 51. Blagoslovitev spomenika Srbskim prostovoljcem na grobišču pod Krenom

Srbski prostovoljci Djurišićeve skupine niso dosegli. Ko so se odpravili na pomoč, je bila ta šele pri Okučanih, 150 km pred Zagrebom. Vse kaže, da so imeli Nemci s srbskimi vojaki druge načrte. S pretvezo, da gredo pomagat bratom v stiski, so jih, podobno kot slovenske domobrance, vključili v zaključne boje. Tako so se 20. aprila znašli na bojni črti Livold –Morava–Banja Loka in se postavili v bran partizanskim enotam, ki so le nekaj dni prej prekoračile Kolpo pri Vinici. Prostovoljci so se nato umikali ob Kolpi in po snežniških gozdovih, pokritih s snegom, 29. aprila neuspešno napadali Prezid, se 1. in 2. maja povlekli skozi Loško in Cerkniško dolino in za teden dni zasedli bojno črto na robu Polhograjskih Dolomitov. Nato so se 10. maja skupaj z Nemci in slovenskimi domobranci umikali čez Kranj, Tržič in prišli do Ljubelja. Prav vojaki tega korpusa so bili tisti, ki so se 11. maja zjutraj znašli pred zastraženim ljubeljskim predorom. Spravili so se na Nemce, ki so odganjali begunce in jih pošiljali čez prelaz, in ustrelili poveljnika njihove straže. Pot skozi predor je bila odprta. Končno so 12. maja z glavnino beguncev prišli v Vetrinj.

Povelje za premik v Italijo so prejeli 23. maja in šli na pot 24. in 25. maja, vsak dan ešalon s 1500 vojaki. Znašli so se v Škofovih zavodih v Šentvidu. Bili so prvi, ki so jih vozili v Kočevski Rog. Na vlak so se povzpeli že 29. maja, nato vsak dan do 2. junija, vsak dan okrog 750. Šlo je seveda za zapleten postopek: z vlakom iz Šentvida do ljubljanske klavnice, peš čez most za pešce čez Gruberjev prekop, ponovno na vlak do Kočevja, peš skozi Kočevje do Marijinega doma (zdaj občina) in gimnazije, po skupinah peš do Doma slepih, kjer so jih vezali z žico in nalagali na tovornjake. Šele pred nekaj leti smo izvedeli od preživelega ing. Milana Djordjevića, ki živi v Nemčiji, da jih je s prvega transporta 30. maja kar 36 ušlo: med vožnjo na poti do morišča so nekje med Žejnami in Kojskim na poti do morišča pobili štiri spremljevalce in se rešili. Zdaj torej zanesljivo vemo, da so bile prve žrtve v Rogu srbski prostovoljci, že dolgo tudi, da so jih pobijali partizani Dubajićeve dalmatinske brigade pod nadzorom rdeče komisarke Milke Planinc. Začeli so torej 30. maja in nehali 2. junija, skupno število srbskih žrtev se giblje okrog števila 3000. Seveda je omenjena partizanska enota morila še naprej, zdaj slovenske domobrance. Čez nekaj dni so jo zamenjali partizani Gubčeve brigade, ki so bili zdaj že v sklopu II. in III. divizije KNOJ-a.

V torek 6. maja 2005 je skupina nekdanjih srbskih prostovoljcev postavila mrtvim rojakom ploščo iz črnega granita z napisom, na kateri piše sledeče:

Slovenska solza

Slika 52. Slovenska solza

Z VERO V BOGA ZA KRALJA IN DOMOVINO – PROSTOVOLJCI

V TEH JAMAH, V SKUPNI MNOŽIČNI GROBNICI ZDRUŽENIH NARODNIH SIL SLOVENCEV, SRBOV IN HRVATOV POČIVA VOJSKA DRUGEGA, TRETJEGA IN ČETRTEGA POLKA SRBSKIH PROSTOVOLJCEV, ČEZ TRITISOČ KOT SONCE SVETLIH MLADENIČEV, POLNIH NEUKLONJIVEGA VITEŠKEGA DUHA IN VOJAŠKIH VRLIN, KOT TUDI DVATISOČ JUNAKOV, ČRNOGORSKIH ČETNIKOV VOJVODE PAVLA DJURIŠIĆA, OD BRITANCEV MAJA 1945 TITOVIM PARTIZANOM IZ KOROŠKE VEROLOMNO PREDANIH IN NA TEH MORIŠČIH ZLOČINSKO POKONČANIH.
SLAVA IN HVALA TER VEČNI POKOJ V NESKONČNEM KRISTUSOVEM KRALJESTVU!
POČIVAJTE BRATJE V MIRU
MI NADALJUJEMO VAŠE DELO

ZDRUŽENJE SRBSKIH PROSTOVOLJCEV

Napis na plošči ni zgodovinski dokument, »v teh jamah ni Hrvatov in tudi ne dvatisoč črnogorskih četnikov, ni dvoma pa, da štiri do pettisoč Slovencev. O tem nam pripoveduje Slovenska solza, ki je bila postavljena leta 2002:

NA TEM KRAJU
LEŽI ŠTIRI DO PET TISOČ
VOJAKOV
SLOVENSKE NARODNE VOJSKE
OD ANGLEŽEV VRNJENIH
IN OD KOMMUNISTOV POBITIH
V PRVIH DESETIH JUNIJSKIH DNEH
1945
NJIHOVA IMENA NISO ZNANA
TUDI NE ČETE IN BATALJONI
V KATERIH SO SE TRI LETA
BOJEVALI ZA SVOBODO DOMOVINE
PADALI SO V TO JAMO
KJER JE ŽE LEŽALO VEČ TISOČ VOJAKOV
SRBSKE IN HRVAŠKE VOJSKE
VSEM NAJ DA BOG
VEČNI MIR
IN
POKOJ

POSTAVILA NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
9. JUNIJA 2002

Prej ali slej bo treba opraviti krščansko dolžnost, pobrati kosti pomorjenih iz jam, ugotoviti, komu pripadajo, potem pa pokopati na božji njivi. Naj počivajo v miru!

7.1.2. Nikolai Tolstoy se je v pismu uredniku Zaveze takole zahvalil za medaljo:

S to listino je Nova slovenska zaveza podelila Nikolaju Tolstoju Teharsko                         medaljo

Slika 53. S to listino je Nova slovenska zaveza podelila Nikolaju Tolstoju Teharsko medaljo

Dragi Justin! Court Close

23. april 2006

Pravkar sem se vrnil domov in našel vašo sijajno listino, s katero mi podeljujete čudovito medaljo v spomin na uboge žrtve, pomorjene v Teharjah. Da ste me na tak način počastili, me je ganilo bolj, kot to lahko izrazim z besedami. Oboje bom s ponosom hranil in prepričan sem, da bo po moji morebitni smrti to storila tudi moja družina.

Veseli me, da je bilo toliko narejenega, da se ohrani spomin na tiste, ki so trpeli, pa tudi na zločine tistih, ki so bili za to odgovorni. Sram me je, da sam v zadnjih letih nisem več prispeval k temu. Neprijetno mi je, ampak v zadnjih letih mi je bilo zmeraj težje pisati; bojim se, da zato, ker mi je bilo to tako dolgo prepovedano. Vendar pa si prizadevam in upam, da mi bo morebiti uspelo.

Na novo moram napisati knjigo o repatriacijah v letu 1945; odkar je izšla knjiga Minister in pokoli (The Minister and the Massacres), sem zbral toliko dragocenega gradiva, da lahko napišem popolnoma novo zgodbo, mnogo popolnejšo in mnogo bolj uničujočo. Skoraj vse, o čemer sem v svoji prejšnji knjigi lahko samo sklepal, je sedaj obilno potrjeno z neposrednimi dokumenti ali s pričanjem očividcev. V britanskih zakonih ni ničesar več, kar bi mi branilo knjigo napisati, vendar pa sem moral pisati o drugih stvareh, kar me je žal nekaj časa zaposlovalo. Toda prepričan sem, da se mi bo ponudila priložnost, in upam, da jo bom kmalu lahko napisal, saj imam vse gradivo zanjo skrbno zbrano in urejeno v računalniku.

Pogosto misliva z ženo na srečne ure v lepi Sloveniji in v dnevni sobi imava nekaj prekrasnih knjig o njej, da naju in najine prijatelje spominjajo na tamkajšnje obiske. Upam, da se je politični položaj izboljšal; upiralo se mi je, ko sem videl, kako podlo so komunisti spremenili barvo in znova prišli na oblast. Enako se je zgodilo v Rusiji, toda leta minevajo in ti strašni ljudje se starajo in hvala bogu odhajajo, tako da se veselim lepših časov v najinih deželah.

Georgina je z menoj vred zelo ponosna na imenitno priznanje, ki ste mi ga podelili, in se pridružuje mojim najprisrčnejšim voščilom. Nikoli ne bova pozabila Slovenije in najinih čudovitih slovenskih prijateljev.

Prav lepa hvala za ljubko velikonočno voščilnico. Danes je pravoslavna velika noč in vračava tvoja ljubezniva voščila.

Vedno tvoj

Nikolaj

8. Škofovi zavodi poleti 1945

8.1. Uvod

8.1.1.

V Zavezi št. 56 (str. 51-63) je Jože Kočar objavil svoj dnevnik iz leta 1945: Trnova pot iz Vetrinja in Šentvida, kjer je preživel dneve od 15. junija do 18. avgusta.

Drugačne vrste je spominski zapis istih tednov v šentviškem zavodu, kakor ga je pred leti zapisal dr. Anton Pirc in ga tokrat objavljamo. Časovno se skoraj ujema s Kočarjevim. Iz domžalskega zapora so ga konec junija prepeljali v taborišče v bivših Škofovih zavodih, izpuščen pa je bil 9. avgusta. Objavljeno besedilo je le majhen del obsežnih Spominov, ki so bili doslej večkrat kopirani. V lektoriranem izvodu je na straneh 341-357.

Vsaj na kratko je treba avtorja predstaviti bralcem Zaveze: Doma je v vasi Podrečje, župnija Dob pri Domžalah. Rodil se je 13. junija 1928 gostilničarju Karlu in materi Ani v številni družini. V šolo je hodil najprej v Dobu, nato na klasično gimnazijo v Ljubljani, kamor je mogel leta 1941 še dvakrat prek nemško-italijanske meje, ki so jo nato nepredušno zaprli. Poleti 1941 je moral obiskovati nemški tečaj v dobski osnovni šoli, kjer sva bila sošolca. Jeseni 1941 je začel hoditi v meščansko šolo v Domžalah. Obiskoval jo je do leta 1944, bil dober učenec, in kot vsi, tudi član Hitlerjeve mladine. Med počitnicami je mladostniško delal načrte za potovanja v tuje dežele, veliko bral, tudi predvojne knjige, ki so jih Nemci vozili v papirnico na Količevem, ljudje pa so jih »reševali«. Med njimi je bila tudi knjiga Frana Erjavca o sovjetskem komunizmu, ki mu je pozneje, ko se je zaradi splošnega odpora proti Nemcem 18. avgusta 1944 pridružil partizanom, odpirala oči za razumevanje zločinskega ravnanja, ubijanja in drugih krivic, saj je bil celo skojevec in nekaj časa vojak Vojske državne varnosti. S Pohorja je že septembra 1944 pobegnil domov, se nekaj mesecev skrival, 22. februarja 1945 pa se je javil domžalskim domobrancem. Na zaslišanju pred Gestapom v Kamniku je bil postavljen pred izbiro: ali taborišče v Nemčiji ali vključitev k domobrancem. Ker je nekaj teh poznal, se jim je pridružil in z njihovimi patruljami hodil po bližnjih vaseh. Tik pred koncem vojne je tudi od njih pobegnil in s partizani sodeloval pri napadu na Nemce v tovarni v Jaršah. Po koncu vojne so ga v domačem kraju zaprli kot belogardista. Najprej je bil zaprt v Kamniku, nato pa v Domžalah v kleti bivše domobranske postojanke. Tam je doživel majske eksplozije v Ljubljani, ne da bi kdo vedel, kaj se tam dogaja. Konec junija so zapornike prepeljali v Šentvid, tam pa ga spremljamo v objavljenem odlomku.

Po amnestiji najprej ni smel nadaljevati gimnazijskega študija, nato pa je postal medicinec stomatolog in je kot zobozdravnik služboval v Kočevju, Rogaški Slatini in do upokojitve v domačih Domžalah.

Avtor: Marijan Smolik

8.2. Spomini na šentviško taborišče poleti 1945

Avtor: Anton Pirc

8.2.1.

Nekega večera je začelo nekje daleč strašno pokati. To so bile lahko samo granate, bombe in podobne reči. Čeprav se je dogajanje zdelo daleč, se je čutilo drhtenje zemlje in tistih nekaj šip v majhnih oknih. Iz katere smeri prihaja bobnenje, se ni dalo ugotoviti, a vseeno smo podzavestno pomislili na Ljubljano. Bojni hrum je trajal že dalj kot eno uro. Spogledovali smo se in eden drugemu brali misli. To ne more biti vaja, to je resen spopad. Morda prihajajo Amerikanci od italijanske strani ali pa so se partizani udarili med seboj … Po nekaj urah je grmenje začelo ponehavati in je končno utihnilo. Razočarani smo še dolgo premišljevali, kaj bi to moglo biti. Čez nekaj dni je tudi v našo klet prodrla vest, da se je na ljubljanskem kolodvoru vnel vlak, natovorjen z municijo …

Bilo je že proti koncu junija, in ko smo naslednje jutro iz domžalskega zapora prišli na dvorišče , smo tam zagledali kamion, pokrit s cerado, ki je bila zadaj dvignjena. Na kamion je bila naslonjena široka, močna deska, okrog njega pa so postopali trije, štirje zelo mladi, z brzostrelkami oboroženi vojaki zlega videza.

Na dvorišču sta se pojavila Skok in njegova senca Jur. Začelo se je klicanje po imenih. Poklicani je moral po deski na kamion, pri čemer so mu mladi zlikovci izdatno pomagali z brcami. Na kamionu je bilo treba poklekniti in gledati naprej v kabino. Ko sem prišel na vrsto, sem bil, podkrepljen z nekaj brcami, hitro na svojem mestu. Po vkrcavanju so cerado zadaj spustili in dva smrkavca sta se z nemškima brzostrelkama utaborila vsak v svoj kot. Z eno roko sta se držala za drog, na katerega je bila pripeta cerada, z drugo pa sta z brzostrelkama strahovala tiste, ki sta jih dosegla. Motor je zarohnel in odpeljali smo se v neznano.

Na mah se je v nas spet podrlo vse tisto krhko upanje, ki nam je v Domžalah, kjer smo se imeli razmeroma dobro, kakor drobna cvetka vzbrstelo v srcih. Postopki in psovanje tistih dveh stražarjev ni obetalo nič dobrega. Le kam nas peljejo? Cerada je bila tako tesno zaprta, da se ni videlo nobene špranje. Poleg tega sta stražarja grozila s takojšnjim streljanjem, če se bo kdo skušal kamorkoli ozirati. Za seboj sem slišal tope udarce in ječanje nekega starejšega možaka. Ker se nisem upal obrniti, da bi videl, kaj se dogaja, sem šele kasneje izvedel, da ga je stražar z muho na brzostrelkini cevi tolkel po pleši, da je bil po temenu in čelu ves krvav.

Že med vožnjo sem pomislil, da nas peljejo proti Ljubljani. To se mi je zdelo najbolj verjetno. Zato mi je kar kri zledenela v žilah, ko so po ceradi začele praskati drevesne veje in je kamion začel voziti čisto počasi. Nekdo je ob meni ves prestrašen izustil isto misel, ki je vrtala tudi v moji glavi:

»V gmajno smo prišli! To pa ne bo dobro … «

Potem se je avto ustavil, nekajkrat zapeljal še naprej in nazaj in končno obstal. Zlikovca sta dvignila cerado in odpela zadnjo stranico kamiona. S kričanjem in brcami sta nas začela »iztovarjati«.

Še preden sem prišel s tovornjaka, sem zagledal nekakšno avlo velikega poslopja. Mislim, da so se videle tudi stopnice. Avto je bil z zadnjim delom skoraj pritisnjen ob velika vrata, tako da smo skakali neposredno v poslopje. Ne vem, na podlagi česa sem takrat podzavestno pomislil, da smo v Šentvidu nad Ljubljano. Pred nekaj leti sem bil prvič in zadnjič s tistim Jožkom na sprehodu do glavnega vhoda v Zavod sv. Stanislava. Komaj da sem se spomnil kakšne podrobnosti, saj sva prišla samo do železne ograje. Še najbolj so se mi v spomin vtisnila velika drevesa v drevoredih okrog ogromne stavbe.

Ko smo torej poskakali z avtomobila, so nas takoj obkolili preklinjajoči mladi vojaki. Sledil je spet tak postopek, kot pred tedni v Kamniku. Odvzeli so nam vse, tudi robce in vezalke za čevlje. Tudi tu so vse popisali in spravili v škatle.

Potem so nas pognali po stopnicah navzgor. Ker smo nekateri nosili hlače tako rekoč v rokah in ker so tudi čevlji brez vezalk bili marsikomu preveliki, smo se po stopnicah kljub kričanju priganjačev pomikali prepočasi. Zato je eden od stražarjev sprožil cel rafal. Kam je streljal, mi ni znano, a takrat smo se v strahu pognali navzgor kot mladi gamsi na planinskih strminah. Marsikateri čevelj je ostal na stopnicah, za nami pa se je razlegal krohot posurovelih stražarjev.

Pritekli smo v drugo nadstropje in potem do konca, kjer je hodnik zavil v levo. Tam so nas nagnali v veliko vogalno sobo, ki je imela okna na dveh stenah. Že bežen pogled skozi okna mi je potrdil mojo domnevo, da smo v Šentvidu. V daljavi sem spoznal dobro znane obrise hribov nad Črnučami, bolj na desni pa Ljubljano.

Za razgledovanje seveda ni bilo veliko časa. Postaviti smo se morali v vrsto in nato so nas mladi partizani, ki so se kar na lepem znašli v sobi, začeli ogledovati od vseh strani kakor nekoč kupci sužnje na trgu. Mislil sem, da med nami iščejo kakšne znane hudodelce, da bi obračunali z njimi. A se je izkazalo, da imajo fantje drugačne račune. Zdaj ta, zdaj oni izmed nas je moral sezuti ali čevlje ali bluzo, mogoče hlače in celo srajco. V zameno je lahko dobil nekaj slabšega ali pa tudi nič. Tudi mene je z očmi premeril mlad fantalin in oči so mu padle na mojo svileno srajco, ki je kukala izpod bluze.

»Tole sleci, bova zamenjala!« in že si je odpenjal bluzo.

V zameno sem dobil umazano, debelo in grobo srajco, narejeno verjetno iz posteljne rjuhe ali nečesa podobnega. Potem sem moral z drugim zamenjati še čevlje. Po njegovih žilah se je verjetno pretakala modra kri, ker sem mu moral odvezati tudi njegove raztrgane čevlje, mu obuti svoje in mu jih lepo zavezati. »Plemenitašu« se ni bilo treba niti pripogniti, samo malo je pobrcal z nogama, da se je znebil starih čevljev, pa je že imel dobro obutev. Takrat sem se nehote spomnil svojih partizanskih izkušenj s čevlji.

Ko so mrhovinarji končali s svojim poslom, smo doživeli še en svojevrsten obred. V sobi se je pojavila majhna temnopolta partizanka, napravljena v angleško uniformo. Imela je do ramen segajoče črne in čisto gladke lase, ki so bili spodaj ravno pristriženi. V njeni pojavi je bilo nekaj cigansko-južnjaškega. Stopila je do prvega v naši vrsti, se povzpela na prste in mu brez besed z vsake strani prisolila po eno zaušnico. To je potem z obredno resnostjo storila z vsakim po vrsti. Tudi jaz sem dobil svoj par zaušnic. Ne bi mogel trditi, da me je kaj bolelo; bolj me je poniževalo, a mi je vseeno šlo na smeh, tako komično je prizor deloval.

Leta 1953 sem služil orožne vaje v Kandiji pri Novem mestu. Ker sem se hranil v oficirski menzi v mestu, sem šel vsak dan trikrat po cesti, ki pelje od bolnišnice ob Krki proti mostu. Nekega dne sem med vrati neke stare hiše zagledal tisto partizanko. Še vedno je nosila angleško uniformo. Nad vrati je bil napis: Dežnikarstvo. V tistih časih ni bilo umestno brskati po takih stvareh, zato sem žensko pustil pri miru, čeprav sem jo še velikokrat videl. Ko pa sem več let kasneje ob nekem obisku v Novem mestu le začel povpraševati po njej, se je že nekam odselila, sosedje pa so jo pozabili ali se tudi preselili.

Recepcijski postopki so bili s tem obredom končani in spet so nas nagnali na hodnik. Sedaj pa ni bilo treba iti daleč. Odprli so sosednja vrata in nas strpali v veliko, že skoraj popolnoma polno sobo. Drug drugega smo prestrašeno gledali in nekaj časa ni nihče govoril. Ko sem se malo razgledal, sem pri vratih opazil majhno mizico, okrog katere se je vrtel starejši suh možakar, za katerega sem, ne vem zakaj, takoj pomislil, da je sposoben trgovec. Kasneje sem videl, da je naš sobni »kapo«, ki je imel od sile važno nalogo, da je vsakič, ko je v sobo stopila kakšna večja »živina«, na ves glas zakričal: »Mirno!« Mogoče je imel poleg tega še kakšne druge, meni neznane posle.

V sobi je bilo zelo vroče od velike množice ljudi (ocenjujem, da nas je bilo 70 do 80, število pa se je velikokrat spreminjalo) in od sonca, ki je pripekalo skozi pet oken. Vsa okna so bila zaprta, in ko je nekaj naših stopilo bližje, da bi pogledali ven ali odprli okna, so jih drugi jetniki strahoma potegnili nazaj in nam povedali, da stražarji od spodaj takoj streljajo na vsakega, ki ga opazijo v bližini okna. Še tisti dan so v sosednji sobi res nekoga ustrelili v glavo, da se je mrtev zgrudil na tla.

Tako so se nam počasi razvozlali jeziki. Sedaj sem prvič slišal drugačno slovensko govorico. Bila je bolj zategla in pojoča, nekoliko podobna ribniški, ki sem jo včasih slišal v radiu v kakšni humoristični oddaji. Naši predhodniki v sobi so bili namreč po večini Notranjci iz Loža, Cerknice, z Rakeka in iz Starega trga. Njihova pojoča govorica se mi je zdela v začetku težko razumljiva, ko pa se je uho malo privadilo, se mi je celo priljubila. Zdela se mi je melodična kot pesem.

Naslovnica knjige Franca Erjevca (1937), ki je močno vplivala na                         avtorjevo politično prepričanje

Slika 54. Naslovnica knjige Franca Erjevca (1937), ki je močno vplivala na avtorjevo politično prepričanje

Dobro uro po našem prihodu so se vrata spet na stežaj odprla in v že močno natrpano sobo so pognali še eno skupino. Spet so bili Domžalčani. Med njimi sem zagledal Klopčičevega Frenka, ki se je takoj prerinil do mene. Zamere iz Domžal sva že pozabila in od takrat sva bila v sobi spet soseda. Od drugih se najbolj spominjam Jerneja Sojerja in Markiča, ki je pri domobrancih spal na pogradu pod menoj.

Že v Domžalah sem slišal, da se je v začetku maja tudi on umikal z domobranci na Koroško in da je takrat vzel s seboj tudi mojo odejo. Kako se je potem znašel v ujetništvu, mi ni znano. Vsekakor s Koroškega ni bil vrnjen, zato sklepam, da so ga ujeli ali pa se je predal še na naši strani. Nekoč sem ga vprašal, kaj je bilo z mojo odejo, in mi je povedal, da je ostala nekje pri Brnikih. Med Domžalčani sem pogrešil Končanovega, Kralja in tudi vse Nemce, ki so bili zaprti z menoj, pa še več drugih, katerih imen se ne spominjam več. Očitno so jih razmestili tudi po drugih sobah.

S Frenkom sva si izsilila prostor pod enim od oken in tam sva ostala potem ves mesec. Gneča v sobi je bila nepopisna. Vsi naenkrat nismo mogli ležati. Na tleh je bil gol parket, tako kot v Kamniku. Razmere v sobi je poslabšalo še sonce, ki je skoraj od jutra do večera neusmiljeno žgalo skozi okenska stekla. Ker je bilo odpiranje oken najstrožje prepovedano in tudi smrtno nevarno, je soba postala prava zaprta topla greda. Slekli smo bluze, nekateri tudi srajce, pa vse skupaj ni dosti zaleglo. Zrak je bil zadušljiv, poln vlage od izhlapevajočega znoja. Nekoliko na boljšem so bili tisti, ki so ležali ob steni, paralelni s hodnikom. Tam od desete pa do pete ure popoldne ni bilo direktnega sonca. Mi, ki smo ležali tik pod okni, pa smo prav v teh urah najbolj trpeli.

Natlačenost v sobi je močno pospešila medsebojno spoznavanje, saj se skoraj ni bilo mogoče obrniti ali pretegniti, ne da bi pri tem dregnil v vsaj dva soseda. Tako je prišlo do opravičevanja, potem pa je beseda dala besedo in pogovori so stekli.

Na moji levici je »stanoval« visok, vitek fant, nekaj let starejši od mene. Imel je lepe košate lase in domobransko uniformo. Prijetno sem bil presenečen, ko je povedal, da je še pred nekaj meseci hodil v osmi razred klasične gimnazije v Ljubljani. Z veseljem sem mu povedal, da sem tudi jaz skoraj eno leto hodil v isto šolo.

Od njega sem izvedel, da je moj bivši razrednik prof. Tomec že umrl. On ga je zelo cenil, ne samo kot profesorja, ampak tudi kot politika. To je bilo zame nekaj novega, saj sploh nisem vedel, da je bil prof. Tomec med najaktivnejšimi nasprotniki komunizma. Študent, katerega ime in priimek sem žal pozabil, a zdi se mi , da je bil Marjan, mi je pomenil pravo odkritje. Intelektualno me je močno prekašal in šele tam, v zaporu, sem spoznal, zakaj smo morali v gimnaziji osmošolce nagovarjati z »gospod«. Ker je poznal tudi vse moje bivše profesorje, sva imela ogromno snovi za pogovore. Imel sem občutek, da sem tudi jaz nanj naredil dober vtis, saj se je z opaznim veseljem spuščal v pogovore z menoj.

Veliko sva govorila tudi o političnih rečeh. Bil je prepričan antikomunist in je komunizem smatral za največjo nesrečo, ki lahko doleti Slovence. V tem pogledu me je močno spominjal na mojo teto. Ni mogel razumeti, zakaj sem bil pri partizanih. Ko sem mu razlagal, da OF vendarle ni čisto komunistična, čeprav je res, da imajo v njej komunisti glavno besedo in da bodo kmalu volitve, na katerih se bodo ljudje sami odločili, kdo naj jim vlada, je rekel, da sem popoln naivnež. Če bi le malo poznal komuniste, ne bi govoril takih neumnosti. Komunisti ne bodo šli na volitve prej, dokler ne pobijejo vseh, ki jim nasprotujejo. Rekel mi je:

»Kar poslušaj zvečer, ko se bo stemnilo, kako vozijo dan za dnem svoje žrtve iz Šentvida. Ko boš slišal tisto rjovenje in udarce, ti bo marsikaj, česar sedaj ne razumeš, postalo jasno. Za sebe stoodstotno vem, da ne bom dočakal tistih volitev. Ko pridem na vrsto, me bodo ubili!«

Taki pogovori so mi spet priklicali v spomin stvari, o katerih sem bral v romanu »Lenin« in v Erjavčevi knjigi o komunizmu v Rusiji. Stari dvomi in črne slutnje so se mi spet počasi plazile v srce.

Frenka so najini pogovori dolgočasili. Šola in ideološke diskusije so mu bile »španska vas«, zato se je navadno obrnil na drugo stran in dremal ali pa je našel kakšnega drugega sobesednika.

Včasih sem prisluhnil tudi pogovorom bližnjih notranjskih sosedov in tako sem izvedel mnogo zanimivega o življenju v notranjskih gozdovih. Veliko jetnikov je bilo namreč gozdnih delavcev, ki sploh niso bili domobranci. Med njimi je bil tudi nekdo, ki je bil ranjen. Krogla mu je na nadlakti prerezala kožo, da so se v široko zevajoči rani videle gole mišice. Ker ga že več kot teden dni niso hoteli obvezati, si je roko obesil na pestovalko, ki jo je naredil iz odtrganega srajčnega rokava.

Proti večeru prvega dne so prinesli v sobo velike kartonske škatle, polne praznih pločevink od nemških mesnih konzerv. Znotraj so bile lakirane, da niso rjavele, ker so bile narejene iz navadne železne pločevine. Iz njih se je še vedno širil dobro znan vonj, podoben tistemu od salam, in nam vzbujal upanje na boljšo hrano v sicer prenatrpanem novem »hotelu«. Konzervnih škatel se je večinoma držal še ne popolnoma odrezan pokrov, ki je sedaj služil kot priročen ročaj.

Sedaj, ko so nas opremili z jedilnim priborom, smo seveda željno čakali, da nam bodo prinesli tudi kaj otipljivega za pod zob. Tisti, ki so že dalj časa uživali gostoljubje komunističnega aresta, so nas svarili, naj ne pričakujemo preveč, da ne bomo prehudo razočarani. Naši lačni želodci pa so kar svoje zahtevali in pričakovali prijetnih presenečenj. A dolgo ni bilo nič. Prišel je večer, znočilo se je, večerje pa ni bilo od nikoder. Kdor je mogel, se je ulegel in mnogi so že smrčali. Tudi jaz sem misel na hrano že preložil na drugi dan. Takrat so se od zunaj zaslišali avtomobilski motorji. Sosed Marjan me je dregnil z roko in šepnil:

»Sedaj pa poslušaj!«

Napeto sem vlekel na ušesa. Najprej je bilo slišati samo brnenje motorja, kmalu pa se je oglasilo kričanje in preklinjanje, vmes pa vpitje, ki je paralo živce. Čeprav sem mogel razumeti samo redko katero besedo, ni bilo nobenega dvoma, da tam spodaj vsevprek mlatijo po nesrečnih človeških bitjih in jih zganjajo na kamione. V sobi, kjer je sicer vedno šumelo kot v čebelnem panju, je postalo tiho, da bi se slišala celo miš. Vsi so napeto prisluškovali nečloveškemu vpitju spodaj pri vratih. Tudi ko so kamioni končno odpeljali, je bilo v sobi nekaj časa še mrtvaško tiho. Na srca nam je legla težka mora negotove usode in vsak zase je tiho nosil breme črnih misli. Taki večeri so se potem še nekajkrat ponovili.

Ko nas je po večini že premagal spanec in je bila ura verjetno že okrog polnoči, so se odprla vrata in v sobo se je zrinila zanimiva procesija. Dva možakarja sta na drogovih prinesla velik kotel, za njima pa je nekdo drug mahal z veliko zajemalko. Zraven je bila tudi straža. Spanec nas je hitro zapustil in zrinili smo se v vijugasto kačo, ki se je začela pomikati proti kotlu. Ko sem prišel na vrsto, sem dobil v svojo škatlo dobrega pol litra svetlo rjave, bistre tekočine, podobne pivu, v kateri je bilo zakuhano zelenkasto rjavo listje. Dolga leta sem mislil, da smo takrat jedli narezane porove liste, pred nedavnim pa sem nekje prebral, da so bili tisto posušeni listi čebule. Vmes je bilo nekaj tankih rezin krompirja. Bila je torej bistra zelenjavna juha, še kar dobrega okusa in tudi primerno slana. O maščobah in mesu pa ni bilo ne duha ne sluha.

Ker nisem imel žlice, najprej nisem vedel, kako naj se stvari lotim. Posnemati sem začel tiste, ki so imeli s tem že dosti izkušenj in najprej popil tekočino. Listje in krompirjeve rezinice sem pa moral kar s prsti pobrati iz škatle. Ker je bila škatla ozka, njeni robovi pa zaradi odrezanega pokrova ostri, to ni bilo ravno lahko delo. No, časa je bilo dovolj, pa sem tudi to končno uspel narediti. A da ne bo pomote: tistega listja in krompirja je bilo mogoče vsega skupaj za dve žlici, vse drugo je bila voda, zato naši želodci sploh še niso bili potolaženi. V Domžalah so se nam prebavila že precej razvadila, zato je moralo preteči kar nekaj časa, da smo se navadili na novo mero, ki je bila predpisana za naš oddelek komunističnega raja na zemlji.

Posode in rok seveda ni bilo nikjer mogoče pomiti ali obrisati. Tudi v tem oziru sem posnemal bolj izkušene in škatlo poveznil na tla, da je iz nje odteklo vse, kar bi tam še utegnilo ostati. Roke smo enostavno obrisali ob hlače in bluze.

Klet v Domžalah, kjer je bil avtor zaprt pred prevozom v Šentvid

Slika 55. Klet v Domžalah, kjer je bil avtor zaprt pred prevozom v Šentvid

Po »imenitni« večerji sem se prepustil dobrodejnemu spancu. Že čez nekaj ur pa se je pojavil nov zahrbten sovražnik. Zbudilo me je zoprno gomazenje, ki se je sprehajalo z enega dela telesa na drugega. Uši, stare znanke iz partizanskih časov, so se očitno naselile v mojem perilu. Pri partizanih sem to nadlego lažje prenašal, ker sem zaradi stalne velike utrujenosti spal kot ubit in nisem čutil, da mi siva golazen vrta luknje v kožo. V sedanjih okoliščinah pa o utrujenosti ni bilo nobenega sledu, zato je zadostovalo, da se je nekaj uši podalo na patrolo pod gatami ali srajco in že je bilo s spanjem konec. Uši sem dobil verjetno s srajco, ki mi jo je tako velikodušno »podaril« partizanček ob našem prihodu v Šentvid.

Ponoči sem se nekajkrat zbudil tudi zaradi vztrajnega trkanja na sobna vrata. Po njih so s pestmi tolkli tisti, ki so hoteli na stranišče. V sobi namreč ni bilo »kible«. Razbijanje po vratih je trajalo včasih zelo dolgo, kar je bilo odvisno od dobre volje stražarja, ki je sedel pred vrati na hodniku. Nekaterim se ni dalo, da bi odpirali vrata kar takole za vsako scanje in so milostno odprli šele, ko se je pred vrati nabralo več kandidatov. No, vsi niso bili taki in resnici na ljubo moram reči, da sam nisem nikoli dolgo čakal. Na stranišče pa sem skupaj še z nekaterimi moral iti že naslednje jutro.

Stranišče je bilo tik ob stopnišču, po katerem smo prejšnji dan pritekli v naše nadstropje. Stene so bile vsaj delno obložene s keramičnimi ploščicami. Videlo se je, da so bile vse pipe, pisoarji in školjke nasilno iztrgane, tako da so iz sten moleli samo še ostanki svinčenih cevi. To »delo« so menda opravili Nemci ob svojem umiku. Oni so Škofove zavode že leta 1941 spremenili v koncentracijsko taborišče za tiste, ki so jih takrat izganjali v Srbijo in na Hrvaško. Komunisti so namesto uničenih školjk v prostor postavili kakšen meter visoko leseno kad, ki je včasih služila verjetno za kisanje zelja. Tako sem vsaj slišal od nekaterih bolj poučenih jetnikov. Okrog kadi je bila nameščena klop iz surovih desk. Tja je bilo treba stopiti, da si se potem lahko usedel na rob kadi. Tistikrat, ko sem prvič uporabil »stranišče«, je bila kad do ene pedi pod vrhom polna iztrebkov. Še danes mi je uganka, kako so do vrha polno kad spravili po stopnicah iz drugega nadstropja. Samo po sebi se razume, da tudi tu ni bilo mogoče umiti rok niti se s čim obrisati …

Ko sem se počasi vračal proti naši sobi, sem se prvič malo razgledal okrog sebe. Ugotovil sem, da smo nameščeni v veliki stavbi kvadrataste oblike. V sredini je kvadratno dvorišče, obdano s hodniki, iz katerih se pride v nekdanje učilnice. Pred vsakimi vrati je sedel oborožen stražar. Kaj več tisti dan nisem mogel ugotoviti.

Dopoldne so nam prinesli zajtrk. Bil je tak kot v Kamniku: zajemalka črne kave, komaj komaj malo sladke. Ta dan in enkrat spet nekaj dni kasneje smo zraven dobili še dobrodošel priboljšek: drobno kartonsko škatlico z napisom »Vollkornbrot«, v kateri so bile štiri tanke ploščice zelo trdega prepečenca. Nekateri so trde ploščice namakali v kavi, meni pa je bolj ugajalo počasno grizenje ploščice, ki sicer ni imela nobenega pravega okusa, a je le dajala občutek, da imam spet nekaj solidnega med zobmi. Škatlico iz tankega kartona pa sem porabil v prav posebne namene.

Tisti dan in naslednje dni sva se z mojim levim sosedom spet pogovarjala o klasični gimnaziji. Rekel je, da je bilo škoda, da so v prvem letniku francoščino zamenjali z nemščino. Takrat sem mu povedal, da imam doma nekaj francoskih učbenikov in kako sem prišel do njih. Tudi francoski »tečaj« pri Tonetovih sem mu omenil. Začel je malo tipati po mojem znanju in seveda takoj ugotovil, da ne znam nič. Potem sva se domenila, da bova imela nekakšen mini tečajček francoščine. Saj sva vedela, da se ne bo mogoče kaj posebnega naučiti, a čas nama bo le tekel nekoliko hitreje in misli se ne bodo vrtele samo v začaranem krogu naše nesreče. On je imel v žepu kakšna dva centimetra dolg košček svinčnika, ki ga je uspel prinesti s seboj in z njim sem potem z zelo majhnimi črkami pisal na kartonček od prepečenca. Začela sva s spreganjem pomožnega glagola »biti«. Najina šola, ki mi je zelo popestrila enolično življenje, je trajala samo nekaj dni. Nekoč so ga s še dvema drugima poklicali na hodnik. Videl ga nisem nikoli več. Tiste kartončke pa sem še dolgo hranil v žepu in velikokrat ponavljal »lekcije«.

Hrano so nosili, kakor je naneslo: enkrat popoldne, drugič zjutraj pa spet celo ponoči. Nobenega reda ni bilo in niti približno se ni dalo misliti, kdaj nam bodo kaj prinesli. Jedača je bila do onemoglosti enolična: črna kava in zelenjavna juha. Zelenjave, se pravi posušenega listja in posušenih krompirjevih rezancev je bilo včasih samo za vzorec, včasih pa kar preveč, ker se mi je tisto listje že upiralo. Prepečenec pa sem dobil samo dvakrat.

Nekaj dni po našem prihodu v taborišče je neki večer, še preden se je popolnoma stemnilo, začel skozi zaprta okna prihajati nenavaden šum. Bilo je kot bučanje oddaljenega morja. Čeprav je bilo gledanje skozi okna prepovedano in nevarno, smo vendarle skušali ugotoviti, kaj se dogaja zunaj. Ob mraku, ko je bilo v sobi že skoraj temno, zunaj pa se je še precej dobro videlo, smo tik ob oknu previdno pogledovali ven. Bilo je kaj videti! Ves vrt, od južne stene poslopja do železne ograje, je bil nabito poln razcapanih ljudi. Eni so sedeli, drugi stali ali ležali na tleh. Od vrha se nam je v večernem mraku videlo, da so zamazani, kot da bi jih potegnili iz gostega blata. Vse skupaj je bilo podobno srednjeveškemu sejmu, na katerem se preriva tlačanska revščina. Nemogoče je bilo ugotoviti, koliko ljudi je bilo tam natrpanih, vendar mislim, da se ne motim preveč, če rečem, da vsaj tisoč. Čudni gosti so ostali tam nekaj dni, potem so neko noč izginili, ne da bi mi kaj opazili. Nekdo je kasneje nekje slišal, da so bili italijanski ujetniki, ki so se iz Nemčije vračali domov.

Omenil sem že, da je bil pri vratih na hodniku vedno stražar. Opazil sem, da se med zaporniki in nekaterimi stražarji razvija svojevrstna trgovina. Med nami je bilo veliko kadilcev, mislim, da vsaj tri četrtine. Zaporniki so bili po večini že starejši možje, samo nekaj nas je bilo zelo mladih. Nekateri so bili še otroci. V tistih letih sem se tudi jaz že spogledoval s cigaretami, a na srečo me nikotin še ni zapredel v svoje mreže. Sedaj sem imel priložnost videti, kako so stari kadilci, ki že dolgo niso dobili tobaka, pri vratih moledovali stražarje za napol pokajene čike.

Nekateri med stražarji niso bili dovzetni za take prošnje, drugi pa bolj. Včasih sem videl, kako je kdo od njih, ko smo šli iz stranišča ali ko so delili hrano, kakor slučajno spustil na tla pol pokajene cigarete, da so jo najbližji lahko pobrali. Zanimivo jih je bilo gledati, kako so potem z izrazom nepopisnega zadovoljstva vlekli čik in ga dajali eden drugemu, dokler jih ni začel žgati v ustnice. Pa tudi takrat čik še ni do konca opravil svojega poslanstva. Odstranili so mu papir in tobak potem sušili na tleh na soncu. Ko se je nabralo tobaka od več čikov, so zvili novo cigareto. Pri tem poslu je navadno sodelovalo po več kadilcev skupaj in so noč in dan skrbno bedeli nad kupčkom tobaka na tleh, da jim ga ne bi kdo izmaknil. Zavili so ga navadno v časopisni papir, ki je verjetno po isti poti prišel v sobo. Ko so cigareto z obredno resnostjo kadili, so eden drugemu šteli »dime« in gorje tistemu, ki bi si drznil pokaditi več, kot mu je pripadalo. Včasih je prišlo do bolj ali manj resnih prepirov in celo manjših pretepov.

Dalj ko smo bili zaprti, hujša je bila lakota po tobaku. To so dobro vedeli tudi stražarji. Nekateri med zaporniki so uspeli ob prihodu pretihotapiti v sobo kakšno drobno dragocenost: zlat prstan, verižico in podobno. Tako se je pri vratih razvila skrivna trgovina, ko so stražarji zamenjavali dve ali tri cigarete za zlat poročni prstan, uhan, uro. Sam sem bil vsaj dvakrat priča taki zamenjavi. Pretihotapljene cigarete seveda niso mogle zadovoljiti velike množice strastnih kadilcev v sobi. Tobakov vonj jih je še bolj razdražil in zato so začeli iskati še druge načine, da bi pomirili svojo slo.

Nekomu je prišlo na misel, da bi se dalo kaditi tudi tisto črno usedlino, ki je ostala v naših škatlah, ko smo popili črno kavo. Kmalu je bilo po tleh polno kupčkov kavne usedline, ki so jo začeli sušiti na soncu. Sedaj se je bilo še težje premikati po sobi. Razen na roke in noge sosedov je bilo treba paziti še na kavne kupčke, ki so jih lastniki z veliko ljubeznijo s prsti razgrinjali in spet grabili skupaj, dokler jih ni ljubo sonce posušilo. Križi in težave so sedaj nastopile zaradi papirja. Ta je postal skoraj bolj iskan kakor tobak. Na kakšen način je v sobo prišel kar cel list časopisa, mi ni znano. Gotovo ga je za dobro plačilo prinesel kakšen stražar. Tudi čike so jim prižigali stražarji. Če je gorel eden, se to skoraj ni opazilo. Sedaj pa so množično začeli kaditi kavno usedlino. Tega so se ustrašili tudi stražarji, saj je bila soba že kar zakajena, zato nekaj dni ni nihče več hotel prižigati »cigaret«. No, tudi navdušenje nad tobakovim nadomestkom se je kmalu ohladilo.

Kadilci so kar po vrsti začeli ugotavljati, da od tistega »kofeta« nimajo nič, samo po ustih jih peče. Tako se je spet vse umirilo, le trgovanje pri vratih se je še nadaljevalo in čikom je cena vztrajno rasla. Iz vsega, kar sem imel priliko videti, sem že takrat potegnil zaključek in sam sebi svetoval: fant, če imaš kaj pameti v glavi, se izogibaj tobaku! Nasveta sem se držal do danes.

Od časa do časa so včasih iz sobe klicali posameznike, včasih pa skupine po več zapornikov. Posamezniki so se praviloma vračali čez nekaj ur, skupine pa nikoli. Kadar se je kateri vrnil, smo ga navadno spraševali, kaj je bilo. Večina od njih ni hotela ničesar povedati. Tiho so se pogovorili samo s svojimi znanci ali pa še to ne. Nekateri pa so bili bolj zgovorni. Tako smo izvedeli, da jih kličejo na zaslišanje, in včasih tudi, česa jih dolžijo. Prav po teh, ki so se vračali od zaslišanj, je včasih v sobo prišla tudi kakšna vest iz drugih delov ogromne stavbe in celo iz zunanjega sveta. Tako smo že takrat izvedeli, da zapornike po sodbah, ki so praviloma zelo hude, govorilo se je o 12 do 18–letnem prisilnem delu, vozijo v Kočevje. Kaj naj bi tam delali, ni vedel nihče povedati. Na splošno smo mislili, da jih vozijo na delo v rudnik ali v gozdove.

Potem ko je iz sobe odšel moj levi sosed, sva se spet bolj zbližala s Klopčičevim Frenkom. Nekaj dni pred tem mi je ponovno očital, da sem jaz kriv, da sediva v arestu. Če bi ga takrat v Domžalah ubogal, bi bila lahko že v Avstriji. Dopovedoval sem mu, da je bil njegov načrt na robu zločina in da ne bi imela nikoli več mirne vesti, če bi ga izvedla. Nisem imel občutka, da sem ga prepričal, vendar sva potem spet skupaj snovala nove naklepe za beg. Oba sva bila mnenja, da iz Šentvida ni mogoče pobegniti. Straž v poslopju je bilo preveč pa še okrog poslopja so krožile patrole. Iz sredine sobe smo jih lahko gledali, kako hodijo ob ograji, ki je obdajala obsežno zemljišče. Več priložnosti bo v Kočevju.

Po najinem prepričanju je bil tisti rudnik že zdavnaj poln, zato bova gotovo razporejena na delo v gozdovih. O teh pa sem imel zelo meglene predstave. V šoli smo se učili, da so tam pragozdovi, v katerih živijo volkovi, risi in medvedi. Kako izgleda pragozd, sem vedel iz knjig, ki sem jih včasih bral pri teti. Tam sem našel mnogo zgodb iz indijskih in afriških pragozdov. V Kočevju seveda ne bo palm, lijan in drugega tropskega drevja, zato pa toliko več smrek, borovcev in bukev ogromnih razsežnosti, tako na gosto raščenih, da se človek komaj lahko premika med njimi. Vse bo prepleteno z bršljanom in srobrotom. Tam bo tudi polno ogromnih skal, jam in prepadov. Na takem terenu bo nešteto možnosti za beg. Prepričana sva bila, da ne bova mogla pobegniti skupaj, razen če bi delala na istem delovnem mestu. To se je zdelo malo verjetno, zato sva se zmenila, kako se bova po pobegu spet sešla.

Frenkov predlog je bil takle: oba bi hodila samo ponoči, in sicer v smeri proti domu. Tisti ki bo pobegnil prvi, naj na list papirja napiše, kje se bo skril. List naj zapre v steklenico, to pa zakoplje pod smreko, ki sva jo oba dobro poznala. Rasla je na Goltnarjevem hribu (Tičnici), tik nad starim mostom na Rači. Tam je bila v hribu nad skalami nekakšna polica, na njej pa vrsta petih debelih smrek. Prva od njih je bila določena kot mesto, kjer naj bi tisti, ki bo pobegnil prvi, zakopal steklenico s sporočilom. Drugi jo bo potem izkopal in tako izvedel, kje ga prvi čaka.

Frenk, ki ga tu zadnjič omenjam, ni nikoli ušel iz zapora, tako kot tudi meni ni bilo treba. Obsojen je bil kasneje kot jaz in ni bil deležen amnestije. Kje vse je bil zaprt, ne vem. Domov na Vir je prišel leta 1946. Takrat sem ga šel obiskat. Pripovedoval mi je, da so ga obsodili zato, ker ga je nekdo zatožil, da je nekoč pri domobrancih zarezoval jeklene srajčice na kroglah za puško. Nič ni pomagalo, ko jim je dopovedoval, da v času, ko je bil pri domobrancih, ni bil ubit ali ranjen noben partizan. Tistikrat sta se z mamo nekaj sprla, zato sem se že po zelo kratkem času poslovil in odšel domov.

Frenk je po vrnitvi iskal službo, a so mu metali polena pod noge in mu stalno očitali zapor. Verjetno je spet pomišljal na beg čez mejo. Nekoč se je zapletel v prepir z nekim miličnikom, prišel pa je tudi do pištole, zato so ga ponovno zaprli. Ko so ga privedli domov, da bi jim izročil pištolo, je skočil skozi okno na podstrešju in jim ušel. Nanj je v Ljubljani naletel njegov prijatelj in moj nekdanji sošolec Franci Vehovec z Vira, ki je bil takrat miličnik, in se je potegoval za istega dekleta kot Frenk. Z brzostrelko ga je težko ranil v prsi in Frenk je čez nekaj dni v bolnišnici umrl.

Včasih, ko so nam prinesli hrano ali ko niso takoj našli tistih, ki so jih peljali na zaslišanje, so bila vrata v sobo dalj časa odprta. Takrat se je naše obzorje malo razširilo. Ob eni od takih priložnosti sem nekoč videl, kako je šel mimo naše sobe čuden sprevod. Dva zapornika sta po hodniku vodila, ali bolje rečeno, vlekla tretjega, ki se očitno ni mogel več držati na nogah. Takoj za njimi je šla po hodniku še ena taka trojka. Za njimi se je po tleh vlekla krvava sled. Ko so potem nekateri iz naše sobe šli na stranišče, so pripovedovali, da je tudi na stranišču vse krvavo. Naslednji dan sem to videl tudi sam. Kasneje smo take prizore videli še nekajkrat. Danes vem, da so reveži imeli krvavo grižo ali disenterijo.

Poslabšalo se je tudi tistemu zaporniku v naši sobi, ki je bil ranjen v roko in sem ga že enkrat omenil. Njegova rana je začela naenkrat čudno smrdeti, njega pa tresti mrzlica, da je šklepetal z zobmi. Osladen smrad se je začel širiti po vsej sobi. Drugi dan so ga odpeljali iz sobe in ga nismo nikoli več videli.

Ko sem bil že kakšnih štirinajst dni v Šentvidu, se je pri naših vratih kot stražar pojavil moj nekdanji sošolec iz osnovne šole, Lojze Birk iz Doba. Zelo sem se razveselil, saj sem pričakoval, da bom z njegovo pomočjo lahko dobil kakšne stike z domačimi. Z Birkom nisva bila nikoli velika prijatelja, a tudi sovražnika ne. Rekel bi, da sva bila dobra znanca, ki sva si ob srečanjih vedno izmenjala kako prijazno besedo. Tokrat je bilo drugače. Takoj mi je dal vedeti, da z menoj noče imeti nobenega opravka. Kolikor sem ga poznal iz prejšnjih let, politično ni bil tako zadrt, verjetno pa so stražarjem strogo prepovedali imeti kakršnekoli stike z zaporniki. No, tega so se eni bolj, drugi pa manj držali.

Poleg lakote, hude vročine, velike natrpanosti in psihičnih muk, ki jih je vsakdo med nami prestajal zaradi negotove usode, so nas vedno bolj trpinčile tudi uši. Z vsakim dnem jih je bilo več. Nič ni pomagalo, da smo vedno več belega dne porabili za pobijanje golazni in da so nam bili nohti in prsti včasih že kar sluzasti od krvave nesnage. Množile so se hitreje, kot smo jih mi uspevali pobijati. Že podnevi so bile nadležne, ponoči pa prava muka. Kamor si segel, so lezle uši. Ljudje so tudi zaradi njih postajali vedno bolj razdražljivi in običajni razgovori, ki so se navadno spet vračali k hrani, so vedno pogosteje končevali s prepiri. Življenje v zaporu je postajalo mali pekel.

V to mračno brezizhodnost je nekega julijskega večera kakor žarek v temni noči posvetil za naše razmere popolnoma nenavaden dogodek. Bila je že trda tema, ko je nenadoma nekje zunaj zadonela pesem. Bil je čudovit bariton, jasen in močan, kot da poje tik ob našem oknu. Pevec, kakršnega do tedaj še nisem slišal, je pel tisto narodno: Lunca je videla, mamca pa ne … V sobi je nastala grobna tišina. Celo dih smo zadrževali, da ne bi preslišali kakšne besede. Zunaj se je z manjšimi presledki zvrstilo še nekaj pesmi. Vmes je bilo slišati celo nekaj ploskanja. Dogodek nam je segel tako globoko v srca, da se je še dolgo po tem, ko je pevec že utihnil, slišalo v sobi pritajeno smrkanje in mnogi smo si brisali solze. Rekel pa ni nihče nič. Zdelo se je, da bi vsaka beseda takoj podrla čar, ki je kakor iz nekega davnega, drugega sveta kakor po čudežu zašel v naše bedno življenje.

Zavodi Sv. Stanislava v Šentvidu – 1) Vhod, kjer so nas iztovorili s                         kamiona, 2) Soba, v kateri so potekali recepcijski postopki, 3) Soba, v                         kateri sem preživel tedne pred sojenjem

Slika 56. Zavodi Sv. Stanislava v Šentvidu – 1) Vhod, kjer so nas iztovorili s kamiona, 2) Soba, v kateri so potekali recepcijski postopki, 3) Soba, v kateri sem preživel tedne pred sojenjem

Po vojni sem velikokrat ugibal, kdo bi mogel biti tisti pevec. Nekoč sem slišal, da je imel svojevrstne težave s komunističnimi oblastniki tudi tenorist Rudolf Francl, zato sem nekaj časa mislil, da smo takrat poslušali njega. Kaj je tenor in kaj bariton takrat, ko sem bil zaprt, še nisem dobro razlikoval. Pred nekaj leti pa je v »Slovencu« izhajal podlistek »Orli pod Triglavom« Franca Grmeka, ki je bil kot nekdanji četnik tistikrat prav tako zaprt v Škofovih zavodih. Ta je zapisal:

»Na dvorišče so pripeljali le enega, gotovo velezločinca. Močan, mišičast možak v beli raztrgani srajci se je postavil na sredo dvorišča med štiri visoke zidove in začel peti: Vsi so prihajali, njega ni blo, jaz pa sem čakala, jaz pa sem čakala … Pel je z močnim glasom v lepem baritonu, da so se tresle šipe v oknih: – sama doma … O, ti globoka slovenska pesem! Vedno si lepa in segaš v srce. Prizor je bil čudovit! Visoke stene v četverokotniku so ponazarjale ječe. Stotine bledih obrazov, ki so moleli iz številnih balkonov, so najbolje predstavljale jetnike. In stražarji, osorni in naduti, so predstavljali žandarje. Ni pa bilo vidno gorje, trpljenje in smrt, ki jih je povzročila tisočem in tisočem nova oblast, kakor tudi ni bilo videti sladkih upov in sanj, ki jih je ubila. Pozneje sem izvedel, da je bilo temu pevcu ime Orel in da je pel v dunajski Operi. Njegova pregreha je bila, da je pel za okupatorja. Ne vem, ali ga je ljubezen, ki ji je pel, dočakala, da je prišel ven. Povsem mogoče je, da ga je vzela ječa. Res, škoda takega pevca!«

Pomanjkanje gibanja in vse prej kot zadostna hrana sta tudi v Šentvidu imela svoje posledice. Pojav, ki sem mu bil priča že po nekajdnevnem bivanju v taborišču, mi je bil čisto neznan in sem si ga znal pravilno razložiti šele po vojni, ko sem hodil v medicinske šole. Povedal sem že, da je naš sobni starešina, ki je »kraljeval« pri vratih, vedno, kadar je prišel v sobo kakšen oficir, zakričal: »Mirno!« Takrat smo morali vsi planiti pokonci in stati mirno. No, dve, tri sekunde po tem pa so nekateri začeli kot spodrezani padati na tla. Na srečo nas je bilo v sobi toliko, da skoraj nihče ni mogel pasti neposredno na parket, ampak se je bolj ali manj podrsal po svojih sosedih, kar je precej ublažilo padec. Najprej sem mislil, da je ljudem postalo slabo ali da jih meče božjast.

Čez kakšnih štirinajst dni se je to začelo dogajati tudi meni. Ko sem na povelje skočil pokonci, se mi je pred očmi najprej naredilo čisto rdeče in nisem nič videl. Ko pa sem spet zagledal svet okrog sebe, sem ležal na tleh. Samega padca se nisem nikoli spominjal, kar pomeni, da sem bil v tistem trenutku v nezavesti. To se mi je dogodilo nekajkrat.

Danes vem, da se take stvari dogajajo ljudem z nizkim krvnim pritiskom. Takrat nam je zaradi dolgotrajnega poležavanja in lakote oslabela srčna mišica, ki ob hitri spremembi iz vodoravnega v vertikalni položaj ni mogla možganov zadosti hitro oskrbeti s kisikom. Očesna mrežnica in možgani sta namreč organa, ki sta za pomanjkanje kisika izredno občutljiva. Vsaj v naši sobi take padajoče »figure« niso imele nobenih posledic. Nekateri so se celo zabavali ob začudenih pogledih »padlih«, ko so ti po padcu hitro prišli k sebi in v prvih trenutkih niso mogli razumeti, kaj delajo na tleh.

Med redke dogodke, ki so nas razveselili, lahko uvrstim tistega, ko so nam razdelili dopisnice in nam rekli, da smemo pisati domov. Vsebina je morala biti zelo kratka in so nam jo skoraj narekovali: da smo v Šentvidu, smo živi in zdravi, hrana je dobra … Če bo kdo pisaril kaj dosti več ali dvoumno, mu dopisnice ne bodo oddali. Dali so nam svinčnik in potem smo se veselo lotili posla. Nekateri so menili, da se iz nas norčujejo in da dopisnic ne bodo nikoli oddali, da je to samo sleparija. No, naši so mojo dobili.

V bližini taborišča je že več dni trajala prava kanonada. Od zgodnjega jutra je vsakih nekaj deset minut zagrmela močna eksplozija. Iz sredine sobe smo skušali ugotoviti, kaj in kje tako poka pa nismo videli ničesar. Kmalu pa smo izvedeli, da razstreljujejo mine na bivši nemško-italijanski meji. To je bilo verjetno res, ker se je pokanje potem začelo vedno bolj oddaljevati in je čez nekaj dni popolnoma prenehalo.

Do nas so, posebno zvečer, začeli prihajati tudi drugačni glasovi. Nekje v stavbi so pele številne ženske. Podnevi se je komaj kdaj slabo slišala kakšna pesem, zvečer, ko se je šum v sobi za silo polegel, smo pa razločno slišali otožno petje. Mislim, da so največkrat pele tisto znano: Ko dan se zaznava, danica priplava, se sliši zvonjenje čez hrib in čez plan. Zvonovi zvonite, na delo budite, saj naše življenje le kratek je dan. Tudi te pesmi so naredile na naše duše močan vtis, posebno še, ker smo včasih slišali tudi jok majhnih otrok in smo tako vedeli, da poleg nas v taborišču trpijo tudi ženske in otroci.

Po vojni sem bral, da so te ženske in otroke skupaj z domobranci Angleži vrnili s Koroškega in so jih partizani po opravljenem velikem zločinu v Teharjah in Kočevskem Rogu skoncentrirali v taborišču Šentvid. Prav pred nedavnim pa sem čisto po naključju srečal gospo Mileno Ahčin, roj. Jerebič. Ona je takrat v Šentvidu organizirala tisti ženski pevski zbor. Zaprte so bile v pritličju točno pod našo sobo. Gospa Ahčinova je hčerka četniškega komandanta Jerebiča, ki je padel v Zalogu pri Komendi. Sedaj živi v Buenos Airesu.

Življenje mi je začela greniti še ena, že poznana nadloga. Na bokih so me spet začele boleti kosti, tako kot pred časom v Kamniku. Ponoči sem si slekel hlače in si z njimi »postlal«, iz bluze pa sem naredil »blazino« za pod glavo. Oboje pa ni dosti zaleglo, zato sem se zaradi bolečin vso noč prekladal z levega na desni bok in obratno. Tudi drugi so imeli podobne težave, saj smo iz dneva v dan postajali vse bolj suhi.

Nekoč, mislim, da je bilo že v drugi polovici julija, so nas naši »gostitelji« tako presenetili, da lastnim očem nismo mogli verjeti. V sobo so nam namesto običajne zelenjavne juhe prinesli skoraj čisto pravi goveji golaž. Omamni vonj se je razširil po vsej sobi, v ustih pa se je nabralo toliko sline, da sem jo komaj sproti požiral. Nastalo je tako razpoloženje, kot bi bili na ohceti. »Morala« je bila na višku, bi rekli v partizanih. Od stražarjev smo izvedeli, da je do preobrata v prehrani prišlo zaradi obiska generala Mačka. Takrat nisem še nič vedel, kakšen stric je to. Mislil sem, da si je takšno mačje ime pač nekdo izbral za svoje ilegalno ime, saj je bilo znano, da smo imeli pri partizanih vse: od Tigrov pa do boginje Atene.

Že kmalu po slavnostnem kosilu, pri katerem smo imeli razen užitka tudi obilico težav s tem, kako golaž brez žlic iz ozkih škatel spraviti v lačna usta, so res prišli. Spet smo na komando planili pokonci in spet se jih je kakšnih deset zvrnilo po tleh. Ker sem bil precej oddaljen od vrat, najprej nisem videl drugega kot štiri ali pet partizanskih kap z zvezdami. Razvrstiti smo se morali v vrsto, ki se je kot kača v cik-caku vijugala po sobi. Potem se je začel obhod Mačkove patrole. Tu in tam so se ustavili, s tem in onim spregovorili po kakšno besedo in šli spet naprej. Končno so prišli tudi do mene. Prvi je bil možakar manjše rasti, komaj kaj večji od mene. Podolgovat obraz in nekoliko poudarjena brada in čelo je vse, kar mi je ostalo v spominu. Zapičil je hladne oči vame in me vprašal, koliko sem star. Povedal sem mu, da sem pravkar dopolnil sedemnajst let. Na vprašanje, zakaj sem zaprt, sem mu rekel, da sem bil nekaj tednov pri domobrancih, pred tem pa pri partizanih.

»V kateri edinici?« je hotel vedeti.

»Najprej v Šlandrovi brigadi, potem pa v VDV,« sem po pravici povedal.

Takrat me je še bolj mrzlo pogledal in šel brez besed naprej. Za njim je šlo še nekaj oficirjev. Vsi so nosili uniforme iz angleškega blaga. Maček je takrat poslal na hodnik tri mlade fantiče, skoraj še otroke, ki so bili zaprti v naši sobi. Proti večeru tistega dne so nekateri videli majhno skupino izpuščenih, ki so šli od izhodnih vrat proti cesti. Med njimi so spoznali tudi tiste tri, ki so bili v naši sobi.

Šele po vojni sem o Mačku zvedel marsikaj. Med drugim tudi to, da je prav on, ki bi mu lahko rekli kar partizanski Himmler in Berija v eni osebi, v začetku marca 1944 načrtoval in izvedel organizacijo OZNE in VDV. Vse kaže, da so tudi množične poboje domobrancev takoj po vojni izvedli pod njegovo taktirko. Kakor je bilo v najnovejšem času mogoče prebrati v časopisih, je bila žalostna tudi usoda mladeničev, ki jih je takrat izpuščal iz zapora. V bližini Rakeka na Notranjskem so iz Šentvida izpuščene mladoletnike v zasedi pričakali domači terenci in jih pobili, še preden so prišli domov. Ni izključeno, da so bili med njimi tudi tisti trije iz naše sobe, saj je bilo med nami največ Notranjcev.

Že tisti dan proti večeru smo krepko občutili še stranski učinek Mačkovega obiska. Veliko nas je dobilo drisko, da je kar letelo iz nas. Naše črevesje se je očitno že popolnoma odvadilo prebavljati meso, maščobe in papriko. Drugi dan se je hrana »normalizirala« in z zelenjavno juho smo spet lahko pomili naše konzervne škatle.

Število zapornikov se je v sobi počasi a vztrajno zmanjševalo. Vsakih nekaj dni je kdo odšel in se ni več vrnil, novih pa že dalj časa niso privedli. Zato me je toliko bolj presenetilo, ko so nekoč, sredi julija, porinili v sobo nekaj novincev in sem med njimi zagledal Franceta Štefančiča s Podrečja. Ker sem vedel, da se je z domobranci umaknil na Koroško, si nisem mogel misliti, kako se je znašel v Šentvidu. Spraševal sem ga o tem, a se je vztrajno izmikal vsakemu pogovoru. Šele drugi dan sem s težavo izvlekel iz njega, da je prišel iz Teharij pri Celju. Kako je prišel v Teharje, če so šli na Koroško, pa spet ni bil pripravljen pojasniti. Na splošno je bil videti čisto spremenjen in močno prestrašen. Še kakšen dan kasneje sem skozi odprta vrata na hodniku videl majhno skupino zapornikov, ki so jih nekam gnali. Med njimi je bil tudi moj domobranski vodnik Pirnat iz Jarš, ki je bil po poklicu tiskar. To mi je spet vlilo malo upanja. Mislil sem si: če niti oficirjev niso pobili, pa tudi mene ne bodo in spet se je dalo nekoliko lažje živeti.

V drugi polovici julija so se dogodki vrstili bolj živahno kot do tedaj. Nekega večera so me poklicali na hodnik. Na tihem sem upal, da me bodo izpustili. Mislil sem si, da so končno o meni dobili iz Domžal dobro mnenje in bom šel domov. No, stražar, ki je prišel pome, me je vodil po dolgih hodnikih in stopnicah, da sem popolnoma izgubil orientacijo. Nazadnje sva se ustavila pred nekimi vrati in po kratkem čakanju me je potisnil v sobo. Bila je skoraj pol manjša od tiste, v kateri sem bil zaprt. V nasprotnem kotu je stala pisalna miza, ob njej pa je sedel moški srednjih let, njemu nasproti pa mlajša ženska za pisalnim strojem. Mislim, da sta bila oba v civilni obleki.

»Torej končno zaslišanje!« se mi je posvetilo v glavi.

Tokrat se nisem zmotil. Preiskovalec me je prijazno pozval naj sedem in mi ponudil cigareto, ki sem jo seveda odklonil. Potem ko sta ugotovila, kdo sem, se je začelo izpraševanje. Vse od začetka, od otroških let, šolanja, statusa staršev in najbližjih sorodnikov, posebno natančno pa od okupacije naprej. Pripovedoval sem, kolikor sem mogel, le tu in tam me je preiskovalec prekinil s kakšnim dodatnim vprašanjem. Vmes je ženski narekoval, kaj naj napiše v zapisnik. Do bega s Pohorja mi ni bilo potrebno dosti prikrivati. Zamolčal sem samo tisto, kar sem bral o Leninu in ruskem komunizmu pa razgovor z neznancem na Vrhpoljah. Odhod iz VDV sem opisal tako, da sem se na Pohorju izgubil in se potem vrnil v Gornji Grad. Tam pa sem zbolel in potem so me poslali domov na okrevanje. Po novem letu bi se moral javiti najbližji edinici, a je bilo to zaradi ofenzive nemogoče, zato sem ostal še naprej doma. Potem me je nekdo izdal in domobranci so me aretirali. Da sem se izognil Nemcem, sem ostal pri njih, dokler se mi ni ponudila priložnost za beg.

Preiskovalec me je zelo podrobno izpraševal o vsem, kar smo počeli pri domobrancih. Pripovedoval sem mu seveda skoraj o vsem, saj razen nekaj stvari ni bilo treba nič skrivati. Omenil sem tudi tisto partizanko, ki smo jo našli mrtvo pri Dupeljnah. Povedal sem mu, da so takrat nekateri govorili, da jo je ustrelil Jernej Sojer, ki je zaprt v isti sobi kot jaz. Iz vprašanj, ki mi jih je zastavljal, sem videl, da mu je ta stvar že znana in da mu nisem povedal nič novega. Na vprašanje, kaj o tem mislim jaz, sem mu rekel, da se meni to ne zdi verjetno, ker je bila partizanka takrat že čisto mrzla. Zasliševanje se je vleklo kakšni dve uri.

Na koncu mi je zasliševalec dal prebrati zapisnik, ki je obsegal eno gosto natipkano stran normalnega formata. Vse najvažnejše je bilo korektno napisano, zato sem ga brez pripomb podpisal. Stražar me je potem peljal nazaj v sobo, kjer dolgo nisem mogel zaspati. Spoznal sem, da o meni niso imeli prav nobenih obvestil in me bodo sodili samo na podlagi mojih izjav. Lahko bi povedal mnogo manj, kot sem, in marsikaj bi se dalo pokazati v še lepši luči. Toda sedaj je, kar je, in po toči zvoniti je prepozno.

Nekaj dni kasneje so klicali na zaslišanje tudi Jerneja Sojerja. Ko je prišel nazaj, je bil videti slabe volje. Vprašal sem ga, kako je bilo in mi je povedal, da ga dolžijo za uboj tiste partizanke. No, kolikor vem, se je potem vse dobro izteklo in Sojer je prišel živ iz Šentvida.

Uši, ki so se zastrašujoče razmnožile, so končno prisilile tudi naše gospodarje, da so začeli ukrepati. Prvo dejanje v tej smeri je bilo striženje las. Nekega dne se je v sobi pojavil možak z »mašinco« v roki in potem smo se eden za drugim zvrstili na stolu blizu vrat. Najprej nam je naredil rez od čela do zatilja, potem je sledilo še nekaj potez križem kražem po glavi in las na glavi ni bilo več. »Mašinca« je delala brezhibno, saj je bila dobro podmazana od obilice uši in njihovih gnid. Smejali smo se, ko smo se ogledovali, saj smo se komaj prepoznavali, tako smo bili brez las spremenjeni. Pogled na množico shujšanih ljudi v razcapanih cunjah in z ostriženimi lasmi je bil res čisto dachauski.

Ko smo bili vsi ostriženi, so nas pognali na hodnik in po stopnicah ven iz stavbe. Po dolgem času sem spet zadihal svež zrak in videl nebo nad seboj. Peljali so nas na prostor vzhodno od zavodovih stavb. Tam smo se morali do golega sleči in svoja oblačila dati na nekakšne obešalnike. V bližini je stala velika na novo sezidana peč oziroma komora, v katero so obesili naše obleke. Pod komoro so kurili, verjetno z nafto.

Medtem ko so naše uši v komori uživale v »prijetni« toploti, smo mi kakšno uro goli stali ali sedeli v bližini in se smejali eden drugemu. Shujšani, beli kot apno in ostriženi na balin smo bili prava podoba človeške revščine. Nekateri so si z rokami sramežljivo zakrivali svoje borno »premoženje«, drugi so nemoteno pohajali okrog, kot da je to najnovejša moda.

Največ pozornosti pa je bil deležen neki že starejši mož, ki je hodil okrog s pravim pravcatim predpasnikom iz lastne kože. Ta mu je spredaj segal do srede beder in mu je skrival vse, kar so drugi zakrivali z rokami. Kaj takega še nisem videl. Vse moje takratno znanje, s kemijo in Karlom Mayem vred, mi ni nič pomagalo; tega si nisem znal razložiti. Drugi dan, ko smo se v sobi spet o tem pogovarjali, pa nam je nekdo, ki je preživel že tudi neko italijansko taborišče, razložil, kako nastane tak predpasnik. Mož je bil ob koncu vojne dobro rejen in je imel lepo razvit »predsodek«, kot nekateri zlobno rečejo lepo zaobljenemu trebuhu. Pravkar priborjena »svoboda« in imenitna komunistična hrana sta mu trebuh na hitro odpravila, koža pa taki naglici ni bila kos in se je samo povesila, zato jo sedaj lahko s pridom uporablja kot predpasnik.

No, ko smo takrat končno dobili nazaj še precej vroče obleke in se oblekli, so nas spet napodili v sobe. Med tem so jih že pometli, tako da o naših laseh ni bilo nobenega sledu več.

Po poti z dvorišča v sobo sem tisti dan prišel do pomembne pridobitve. Zunaj sem na tleh zagledal kakšnih petnajst centimetrov dolgo in precej močno trsko. V hipu se mi je posvetilo, za kaj bi se jo dalo uporabiti. Hitro in neopazno sem se sklonil, jo pobral, skril v žep in srečno prinesel v sobo. Tu sem se nemudoma lotil dela. Od konzervne škatle, ki je bila sicer že popolnoma zarjavela, sem odtrgal pokrov, ki mi je doslej služil za ročaj. Okrogli kos pločevine sem s pomočjo pete na čevlju pritrdil na trsko in tako je nastala trikotna lopatica, ki mi je vse do konca bivanja v taborišču imenitno služila za žlico. Sedaj mi ni bilo več treba z umazanimi prsti segati v škatlo po hrano in jo nositi v usta. Mnogi so mi to pridobitev zavidali, nekaterim pa se je posrečilo, da so me kasneje posnemali. »Žlico« sem prinesel domov in jo več kot dvajset let hranil za spomin. Izgubila se je ob zadnji selitvi.

Komaj smo si od Mačkovega golaža in razuševanja dobro opomogli, že smo bili priče novemu presenečenju. Nekoč so se odprla vrata in padlo je povelje:

»Vsi na hodnik!«

Kot čredo so nas zapodili po hodniku naravnost pa na levo in po stopnicah navzdol. Še v našem nadstropju smo tekli mimo neke odprte sobe. Po tleh je bila nastlana slama, na kateri je ležalo nekaj shujšanih mož. V sobi sem opazil moškega v beli halji, po hodniku pa je zoprno smrdelo po lizolu. Očitno smo šli mimo taboriščne ambulante. Nas so gnali v pritličje, mogoče celo v kletne prostore. V ogromni stavbi sem ob priganjanju stražarjev hitro izgubil orientacijo.

Ustavili smo se v velikem prostoru, kjer je bilo na stropu veliko šob za tuširanje. Torej se bom po dolgih treh mesecih spet lahko pošteno umil. Morali smo se sleči in obleko zložiti ob zid in potem je res pritekla voda. Bila je mrzla, a smo se hitro privadili nanjo in se začeli drgniti. Mila seveda ni bilo nobenega in tudi časa zelo malo. Komaj smo se dobro namočili, že so nas začeli priganjati, naj se oblečemo, ker morajo priti tudi drugi na vrsto. Ker nismo imeli nobenih brisač, je bilo oblačenje na mokro kožo zelo težavno. Pomagati smo morali eden drugemu. Nekaj dni sem se potem počutil kot prenovljen. Posebno sem bil zadovoljen, ker sem si končno lahko umil roke, ki so bile od pobijanja uši in hrane že popolnoma zapacane. Z drugo stranjo trske, ki mi je služila za žlico, sem si lahko čistil tudi nohte. Porezati jih seveda nisem mogel, ampak smo si za to pomagali z zobmi.

Na kopanje so nas peljali še enkrat, a se ne spominjam, ali je bilo pred sojenjem ali po njem. Pač pa mi je od drugega kopanja ostalo v spominu, da smo na nekem hodniku naleteli na nekaj metrov dolgo progo razsutega koruznega zrnja. Koruze ni bilo veliko, mogoče za pol litra, in je bila že pohojena in precej zdrobljena. Ne glede na vpitje stražarjev smo se vrgli nanjo in je skoraj v trenutku izginila. Dobil sem nekaj zrn, ki sem jih potem zobal kot najboljše bonbone.

Pri tem kopanju sem tudi opazil, da imam na obeh bokih majhne rane.

Mislim, da še ni minilo teden dni, odkar so nam razušili obleko, ko so nekateri spet opazili sivo golazen. Kmalu smo neprijetne goste dobili tudi drugi. Vendar pa tako huda ta nadloga ni bila več. Z rednim vsakodnevnim pobijanjem smo jih sedaj uspeli držati na znosnem številu.

Nekaj dni so nam dajali majhne hlebčke koruznega kruha. Po dva jetnika sta dobila za otroško pest velik hlebček. Kruh je bil dvakrat zlat: prvič zaradi barve, ker je bil iz čiste koruzne moke, in drugič zaradi naše lakote. Toda lakota po tobaku je bila pri nekaterih še večja in tako se je spet začelo trgovanje. Stražarji so še vedno od časa do časa spuščali na tla ogorke od cigaret, ki so bili zelo iskano blago, za katero so bili nekateri pripravljeni dati svojo polovičko hlebčka. Ljudje so si še ta borni kruhek pritrgavali od ust, da so potem lahko potegnili dva ali tri »dime«. Zazdelo se mi je, da bi mogoče tudi jaz lahko prišel do kakšne pol cigarete, ki bi jo potem zamenjal za hlebček. In kje le bi jaz prišel do kakšnega čika, če ne pri sošolcu Birku, ki je od časa do časa še vedno stražil pri naših vratih. Ko sem šel neki dan s stranišča, sem torej spet poskusil srečo. No, spet sem naletel na gluha ušesa. Zaradi cigaret se on že ne bo izpostavljal. Že drugi dan pa so tudi koruzne hlebčke prenehali deliti.

Avtor je bil izpuščen 9. avgusta 1945

Slika 57. Avtor je bil izpuščen 9. avgusta 1945

Po mojem spominu je moralo biti pozno zvečer 31. julija 1945, ko so me še z nekom odpeljali iz sobe. Slutil sem, kaj bo, zato sem se v naglici poslovil od najbolj znanih in od Frenka ter mu rekel, naj ne pozabi, kar sva se dogovorila. Stražar naju je peljal v meni še nepoznani del poslopja. Danes vem, da smo prišli nekam nad glavni vhod v zavod. Tam je pred zaprtimi vrati na tleh sedela skupina kakšnih petih zapornikov, pozneje pa so jih prignali še nekaj, tako da nas je bilo dvanajst. Tistega ki je sedel poleg mene, sem tiho vprašal, če kaj ve, kaj bo sedaj.

»Sodba!« mi je zašepetal.

In potem so se začele verjetno najtežje minute v mojem življenju. Strašna negotovost je z vso silo pritisnila na dušo. V mislih sem preletel vse, kar sem počel v zadnjih letih in kar naenkrat se mi je vse zazdelo strašno narobe. Tisto, kar sem včasih imel za pametna dejanja, potrebna za obrambo domovine, boj proti okupatorju, moje zvijače z domobranci, ko sem mislil, da ravnam nadvse modro in rešujem svojo glavo, se mi je sedaj slepeče jasno pokazalo kot velika in nepotrebna polomija. Kaj mi je bilo vsega tega treba! Ali ne bi bilo bolje, da sem, tako kot mnogi drugi, vse skupaj prepustil odraslim, sam pa dobil puško 9. maja, ko ni bilo nobenega tveganja več. Take in podobne misli so se mi v tistih neskončno jasnih trenutkih podile skozi možgane. Pri tem je bilo mogoče še najtežje to, da sem bil sam, čisto sam. Nikomur nisem mogel potožiti, nikogar vprašati ali od koga slišati tolažilne besede. Tudi tedaj so bili okrog mene ljudje, a čutil sem, da je vsak od njih sedaj, tako kot jaz, čisto sam. Smrtna tišina je jasno govorila, da tudi oni delajo obračune sami s seboj.

Ne spominjam se, kako dolgo smo sedeli ob steni na tleh. Ko so se vrata v sobo končno odprla, je iz nje, sklonjenih glav prišla prav taka skupina jetnikov. Molče so v spremstvu stražarjev odšli po hodniku, medtem pa so nas pozvali v sobo. V njej sem najprej zagledal dolgo mizo, podobno tistim, ki smo jih imeli doma v gostilniški sobi. Ob njej je sedelo pet oficirjev, na koncu pa ženska za pisalnim strojem. Njim nasproti je bila dolga improvizirana klop, kamor smo morali sesti. Za hrbte so se nam postavili stražarji. Potem se je začelo.

Najprej so preverili, kdo smo, potem pa je vojaški tožilec začel brati obtožnice. Ne vem več, ali so nas obravnavali vse skupaj ali vsakega posameznega. Dolžili so nas hudih stvari: narodnega izdajstva, ovaduštva, ubojev, dezerterstva, služenja okupatorju, skratka, naprtili so nam skoraj celoten spisek hudodelstev, rezerviranih za razredne sovražnike. Spet smo bili deležni neštetih vzdevkov, le da so nam jih servirali na nekoliko bolj civiliziran način in brez pljuvanja.

Meni je bilo očitano dezerterstvo in služenje v sovražnih enotah. Niti z besedo pa niso omenili mojega skoraj štiriletnega sodelovanja z njimi. Takoj sem spoznal, da me sodijo samo na podlagi mojih izjav na zaslišanju. V rokah niso imeli res nič drugega kot to, kar sem jim sam povedal. Ko je tožilec končal, smo dobili besedo mi.

O kakšnem zagovorniku ni bilo ne sluha ne duha. Nekateri so zelo ostro nasprotovali obtožnici, češ da je namerno zlagana in da ni nobena reč dokazana. Nekaj se jih sploh ni hotelo zagovarjati. Rekli so, da je brez pomena, ker je tako ali tako že vse vnaprej sklenjeno. Jaz sem jim s precej tresočim glasom, skoraj mi je šlo na jok, skušal dopovedati, da se nisem mogel braniti, ko so me aretirali domobranci, ker nisem imel orožja pri sebi. Tudi dezerterstvo sem poskušal zanikati, in ko sem hotel ponoviti tisto zgodbico s Pohorja, me je nekdo grobo prekinil in zelo avtoritativno povedal, da so imeli še mlajše heroje, ki so si raje glavo razbili ob zid, kot pa se predali sovražniku. Ob takem »argumentu« seveda nisem imel več kaj reči. Ali naj bi jim razlagal, da pravzaprav nisem bil nikoli čisto na jasnem, kdo nam je bil bolj nevaren: Nemci, komunisti ali domobranci.

Po končanem postopku smo šli na hodnik, kjer smo spet preživljali težke, neskončno dolge minute. Vedeli smo, da se sedaj za temi vrati kuje naša dokončna usoda. Te občutke je nemogoče opisati, treba jih je doživeti. Zdelo se je, da je minila že cela večnost, ko so nas spet poklicali v sobo. Spet smo sedli na klop, a so nas takoj pozvali, naj vstanemo. Eden od oficirjev je začel brati sodbo. »V imenu ljudstva« so padale težke besede: 20 let prisilnega dela, 12 let prisilnega dela, smrt z ustrelitvijo, 18 let prisilnega dela, smrt z ustrelitvijo … Kot v sanjah sem zaslišal svoje ime in potem sodbo: dve leti prisilnega dela. Upoštevana je bila moja mladost in neizkušenost. Nekomu je bila sodba zaradi pomanjkanja dokazov preložena. Na smrt obsojeni so imeli možnost pisno zaprositi za pomilostitev.

Po izrečenih sodbah smo šli vsi, razen na smrt obsojenih, v drug del stavbe. Spet smo bili v drugem nadstropju. Režim pa je bil mnogo lažji. V sobah smo imeli pograde, vendar brez slamaric. Kmalu se je pokazalo, da to ni nobena prednost v primeri s parketom. Ker se deske na pogradih niso tesno stikale, so bili med njimi večji in manjši presledki z ostrimi robovi, ki so bili do mojih kosti še bolj neprijazni kot trdi, vendar vsaj gladki parket. V sobah nas je bilo mnogo manj kot prej, zato je bil tudi zrak boljši. Tudi sonce ni več žgalo od jutra pa skoraj do večera, ker je imela soba drugačno lego. Najbolj pa mi je bilo všeč, da vrata niso bila več zastražena in smo lahko hodili iz sobe v sobo pa tudi na stranišče. Spet smo lahko gledali skozi okna. Stražar je bil samo še na koncu hodnika, kjer se je prišlo na stopnišče.

Naslednji dan sem iz neke sobe videl kuhinjo našega rdečega »hotela«. Na enem od dvorišč je bila narejena zasilna streha iz desk in pod njo so v velikih kotlih noč in dan kuhali našo zelenjavno pičo. Sedaj sem lahko videl, da so pri kuhanju delali tudi prežganje in pri tem uporabljali olje. No, ko je jed prišla do moje zarjavele škatle, se to ni poznalo niti po videzu niti po okusu. Posušeno listje in krompirjeve rezinice so vsipali v kotle iz velikih papirnatih vreč, podobnih tistim od cementa. Hrana je tudi v novem »stanovanju« ostala taka kot prej.

Med sojetniki sem že od prej samo po videzu poznal dva ali tri. Ker z njimi prej nisem nikoli govoril, tudi sedaj nisem navezoval novih poznanstev. Sploh pa so bili ljudje na splošno malo razpoloženi za pogovore. Vsak za sebe je premleval svoje probleme in se za težave drugih ni dosti menil. Sedaj je bilo moreče negotovosti konec in vsak je vedel, kaj ga čaka. Pred sodbo smo nihali med upanjem in strahom in tako je bilo tudi naše razpoloženje: zdaj veselo, zdaj žalostno. Po sodbi, ko je vsak vedel, koliko let bo nekje garal, je prevladovala žalost; tudi pri meni.

Čeprav sem dobil samo dve leti, sem se vseeno spraševal, če je to pravično. Zaradi mene in mojega nespametnega početja se ni nikomur skrivil niti las na glavi. Nihče ni bil zaradi mojih dejanj kakorkoli oškodovan ali za karkoli prikrajšan, pa vseeno bom za dve leti izobčen iz družbe. Spet sem razmišljal o vsem, kar sem med vojno bral o komunizmu, Leninu in Rusiji. Takrat so me še obletavali dvomi, če je vse tisto tudi res. Sedaj pa se mi je vedno bolj utrjevalo prepričanje, da so imeli prav tisti, ki so svarili pred komunizmom. Verjetno so podobno razmišljali tudi moji sojetniki, le da so bile njihove misli še bolj turobne, saj so jim naprtili pet- do desetkrat višje kazni kot meni.

Morda nekaj dni po sodbi, mogoče pa tudi že pred njo, so tri, med njimi tudi mene, odvedli v prvo nadstropje. Posamično so nas klicali v sobo in nas fotografirali od spredaj, od leve in od desne strani. Pri tem so nam na bluzo pripeli tablico s številko. Dozdeva se mi, da sem imel številko 353 ali pa morda 535. Vsekakor sta bili prva in zadnja številka enaki. Po fotografiranju so nam ob neki veliki mizi kakor čisto pravim zločincem vzeli vseh deset prstnih odtisov.

Dopoldne 5. avgusta so nas vse iz naše sobe postavili v vrsto na hodniku. Morali smo sleči bluze in si zavihati rokav na srajci. To je bil dovolj zgovoren znak, da nas bodo cepili. Takrat sem slišal omenjati tifus. Po hodniku je res kmalu prišel v belo haljo oblečen mlad fant, za njim pa še nekaj drugih in cepljenje se je začelo. Bolelo ni nič, kakšnih drugih posebnosti pa se v zvezi s tem ne spominjam.

Leta 1946 sem bil v mladinski delovni brigadi v Gradacu v Beli krajini. Tam smo imeli tudi ambulanto. V njej je delal mlad medicinec, v katerem sem prepoznal tistega fanta, ki me je cepil v Šentvidu. To je bil kasneje zelo poznan kirurg dr. Borut Kocijančič.

Dan ali dva po cepljenju se je po sobah razširila novica o amnestiji. Najprej nisem vedel, kaj ta izraz pomeni, ker sem ga slišal prvič. Ko so mi drugi razložili, da bodo nekateri izpuščeni, mi je spet zasvetil slab žarek upanja. Tokrat je bil res zelo slab. Prevečkrat sem bil že razočaran, ko sem veliko pričakoval. Drugi dan smo dobili v sobo Slovenskega poročevalca, v katerem je bil objavljen sklep o amnestiji. Šel je iz rok v roke in dobil sem ga tudi jaz. Ko sem članek prebral, sem bil še bolj negotov kot pred tem. Paragrafarsko zavite formulacije mi niso povedale dosti. S takim jezikom sem imel vse premalo izkušenj. Pravzaprav sem se takrat prvič srečal s pravniškim načinom pisanja.

Isti dan sem na hodniku srečal dobrega znanca iz predvojnih časov. Nasproti mi je prišel Matičičev Marko iz Doba, brat mojega nekdanjega sošolca Branka. Vedel sem, da se je Matičičevim, ki so jih Nemci 1941. leta izgnali v Srbijo, posrečilo priti v Ljubljansko pokrajino. Zelo pa me je začudilo, da so Marka sedaj rdeči zaprli.

Ko smo še vedno premlevali novico o amnestiji in ko so se že širile vesti, da so nekateri že odšli domov, se mi je nenadoma uprla hrana. Izgubil sem ves apetit in že samo misel na tisto zelenkasto juho mi je bila odvratna. S težavo sem popil samo vodo, da bi pojedel tisto listje pa ni bilo niti govora. Kljub lakoti, ki nas je tedne dolgo pestila, sem sedaj hrano zlival na stranišče ali pa je sploh nisem hotel vzeti. Ker drugih težav nisem zaznaval, še nisem pomislil, da bi utegnil biti bolan.

9. avgusta okrog druge ure popoldne je nastal na hodniku velik nemir. Iz sosednjih sob so po imenih klicali zapornike in jih na hodniku uvrščali v kolono. Prišli so tudi v našo sobo in kmalu sem bil poklican tudi jaz. Slišal sem govoriti, da bomo šli domov, pa nisem bil preveč prepričan, da bo res tako. Sploh sem bil skoraj neprizadet, da se je še meni čudno zdelo.

Odgnali so nas v pritličje, na eno od kvadratnih dvorišč. Na sredi dvorišča je stala miza, mi pa smo se morali stisniti v enega od kotov. V prvem nadstropju so na vseh štirih vogalih stali stražarji z mitraljezi, kar je vzbujalo zlovešče misli. Ko smo že dolgo stali v kotu, so končno prišli trije oficirji in začeli posameznike klicati k mizi. Vsak, ki je bil poklican, je pri mizi dobil list papirja, nato pa je moral oditi v nam nasprotni kot. Ko sem se tudi jaz znašel pri mizi, sem dobil listek, ki ga hranim še sedaj. V nasprotnem kotu sem ga prebral. Na njem je črno na belem pisalo, da me izpuščajo iz taborišča Šentvid.

Ko so vsi dobili listke, se nam je približal eden od oficirjev in stresel na nas kopico besed, mešanico zmerjanja na račun naših grehov, ki da smo jih zagrešili proti narodu, domovini in partiji, ter hvale le-te in maršala Tita, ki nam za hudo vrača dobro in nas spušča domov. Nekdo je zavpil:

»Živel maršal Tito!«

Nekaj glasov se je polglasno odzvalo z »Živel!«. Mojega ni bilo med njimi. Prevevalo me je čudno razpoloženje, mešanica nenavadne otopelosti in veselja. Včasih sem si ta trenutek predstavljal čisto drugače. Sedaj, ko je bil tu, pa nisem vedel, kaj početi z njim.

Z dvorišča smo šli spet v zgradbo in zdi se mi, da v prav tisti prostor, kamor so nas tako rekoč stresli s kamiona, ko so nas pred mesecem in pol pripeljali iz Domžal. Spet smo po spisku dobili nazaj naše »bogastvo« in potem sem skozi široka vrata stopil v svobodo – točno po enaindevetdesetih dneh. Skozi drevored in železna vrata sem šel na cesto.

Tam je stala precejšna skupina ljudi, ki so čakali na svoje drage, zaprte v Škofovih zavodih. Usedel sem se na tla ob cesti in začel v čevlje vpeljavati vezalke, ki sem jih pravkar dobil nazaj, ko je k meni pristopila neka ženska in vprašala, če nisem mogoče Korlnov s Podrečja. Povedala je, da je Matičičeva iz Doba in da je prišla čakat Marka, ki pa ga danes očitno še ne bodo izpustili. Ponudila mi je majhen zavitek:

»Na, pa ti pojej tole, da ne bom nosila nazaj domov!«

Vesel sem bil darila, še bolj pa prijazne besede, ki sem jo po dolgem času spet slišal. V zavitku je bilo nekaj koščkov ocvrtega piščanca in kruh. Kakšna dobrota! Ocvrt piščanec je bil tudi pri nas doma velika redkost, ki se je samo nekajkrat na leto pojavila na mizi. Kakšne sline smo še pred nekaj dnevi požirali, ko je kdo od zapornikov omenil, da bo pojedel celega piščanca, ko bo prišel domov! A glej ga, šmenta! Ko sem brez posebnega navdušenja ugriznil v slastno jed, ta ni imela nobenega pravega okusa. Takrat sem prvič pomislil, da je z menoj nekaj narobe. Po sili sem pospravil nekaj kruha in cvrtje ter se odpravil proti Črnučam.

Ker tu nisem še nikoli hodil, me je skrbelo, da bom zašel. Ko pa sem prišel na tako imenovano nemško cesto, sem moral že počivati. Do Črnuč sem hodil zelo dolgo in vsakih nekaj sto metrov sem moral nabirati novih moči. Prvič, odkar sem bil v zaporu, sem začutil žejo, ki je bila z vsakim kilometrom hujša. Na Črnučah sem pri neki hiši prosil za vodo. Prijazna ženska mi je prinesla lonček hladne vode, ki se mi je zdela kot rajska pijača. Vprašala me je, kam grem. Od kod prihajam, je že vedela. Tam mimo so v zadnjih dneh šli že mnogi meni podobni.

Počasi sem šel naprej, a hodil sem vedno težje. Bilo je že pozno popoldne, ko sem nekje v sredini med Črnučami in Trzinom spoznal, da ne morem nikamor več naprej, da sem s svojimi silami pri kraju. Usedel sem se ob cesto in tam zaspal ali pa mogoče izgubil zavest. K sebi sem prišel, ko sta me starejša moški in ženska stresala in skušala zbuditi. Pomagala sta mi zlesti na njun voz in bila tako dobra, da sta me pripeljala do doma. Žal mi je spomin tu zatajil, mislim pa, da sta bila doma s Škrjančevega pri Radomljah.

Domači so bili presrečni, ko so me spet videli doma.

9. Zavezina pošta

9.1. Pritožno pismo urednika Zaveze Ministrstvu za kulturo RS

9.1.1. Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije

Izjasnitev o predlogu strokovne komisije in strokovne službe MK o sofinanciranju kulturnih projektov za leto 2006

Spoštovani!

Preko seznama sprejetih in zavrnjenih vlog za sofinanciranje kulturnih projektov za leto 2006 ste nam sporočili, da sta oba strokovna organa MK, komisija in služba, zavrgla našo vlogo za podporo MK pri izdajanju Zaveze.

Vaša gesta nas je nemalo začudila. Pričakovali smo, da delate organizirano: da imate za vsako področje svojega poročevalca in da zato nekoliko veste, kaj je revija Zaveza – kakšna je njena kvaliteta, predvsem pa, kakšna je njena kulturna in zgodovinska vloga. Ali smo že tako daleč v postmodernem času, da se je država odrekla senzibilnosti, s katero je zavezana za področja, ki po ustavi in zakonih spadajo v njeno kompetenco? Ali je nekomu, ki revije ne pozna, sploh mogoče dokazati njeno kvaliteto? Ali je funkcionalna pismenost v državi Slovenija že tako nizka, da je to sploh potrebno?

Da »revija ne vključuje znanstvenih prispevkov s področja humanistike«? Menda je tudi v strokovne organe MK že prodrl pojem »oral history«, ki je že desetletja etablirana akademska metoda zgodovinskega raziskovanja? V šestdesetih številkah naše revije, ki so izšle v šestnajstih letih njenega izhajanja, je bilo objavljenih čez tristo takih dokumentiranih zapisov. Ne bi jih bilo, če jih ne bi ujele občutljive antene te revije: dokumenti ostajajo, ljudje pa, kot je znano, umirajo. To je znanstvena vrednost teh zapisov, kaj pa njihova človeška vrednost? Ali je postmoderni čas dosegel tudi to, da se ne ve več, od kod prihaja beseda humanistika? Tako pretresljivih besedil, kot so povedana tukaj, v Sloveniji še ni bilo povedanih. Ubinam gentium sumus! Najprej je bilo treba pobiti ljudi, potem je bilo treba še petdeset let ubijati njihov spomin, nazadnje pa z arogantno gesto odriniti z mize še tistih nekaj listov, ki so slučajno zašli tja. Ubinam gentium sumus!

V vsaki od šestdesetih številk boste našli tudi poglobljene refleksije o stanju duha v narodu po izkušnji, ki presega vsako drugo izkušnjo v njegovi zgodovini. Da so to kompetentna besedila, vam lahko jamčimo, lahko pa bi vedeli tudi sami, če bi malo bolje poznali področje, ki ga obeta pokrivati ime vaše ustanove. In kako bi bilo mogoče, da napor po razumetju ne bi bil stvar ministrstva za kulturo? Mar ni tako, da vsa tako imenovana humanistika ni nič, če ni v njej vzgona po razumetju – po premagovanju neznanske razdalje, ki je med védenjem in razumetjem? Kaj pa bo z nami, ko ne bomo ničesar več razumeli – ko bomo vse vedeli in ničesar razumeli?

V šestnajstih letih izhajanja smo objavili čez tisoč člankov, esejev in razprav, honorirali jih nismo več kot pet. Agenture nasledstvenih sil so nam preprečile vsak dostop do kakršnih koli subvencij. Tudi do tega, da bi se pojavili v javnosti. To je zato, ker smo – edini – govorili stvari, ki bi utegnile škoditi organiziranemu nasilju. Ali gre stvar naprej? Quousque tandem?

Iz priloženega lista boste videli, da gre – čeprav naša naklada zaradi starosti naših bralcev pada – še vedno 320 izvodov v prekomorske dežele, 88 pa poleg tega izven domovine v Evropo. Koliko slovenskih revij pa ima še ta domet?

Kako to, se nazadnje sprašujemo, da nobeden od gornjih momentov ni našel odziva v katerem od »prednostnih kriterijev«, o katerih govorite? Samo to, da naša »revija ne ustreza področju razpisa«. Toda ta razpis je vendar objavilo ministrstvo za kulturo! Katero ministrstvo pa potem ponuja »področje razpisa«, ki mu bo mogla ustrezati Zaveza?

Uredništvo Zaveze

Justin Stanovnik

9.2. Pokol repatriiranih slovenskih vojakov leta 1945

Avtor: John Austin

9.2.1.

Uredništvo Zaveze je prejelo naslednje besedilo, ki ga je skupina britanskih parlamentarcev predložila spodnjemu domu britanskega parlamenta.

Ta hiša naj z obžalovanjem ugotovi, da je prisilna repatriacija razoroženih slovenskih vojakov ob koncu druge svetovne vojne pripeljala do brezsodnega pokola mnogih od njih, pobili so jih njihovi politični sovražniki v domovini; uvidi, da so britanske oblasti naredile napako, ki je povzročila izgubo okrog 12.000 življenj; ugotovi, da tega obžalovanja vrednega dejanja, ki se je sicer zgodilo v času določene zmede in kaosa v južni Avstriji v maju 1945, vlada Združenega kraljestva ni nikoli javno priznala; uvidi, da je čas, da smo, kot prispevek k povojni spravi, tudi v tej zadevi pošteni in odkriti do Slovenije, ki je sedaj partnerica v EU in zaveznica v NATO, in tako prispevamo k mirovnemu prizadevanju v mnogih delih sveta ter delimo splošne vrednote demokracije in transparentnosti; in pozove vlado ter zunanje ministrstvo, naj zaradi storjene napake uradno izrazita svoje iskreno obžalovanje, kot sta ga izrazila sorodnikom žrtev, umorjenih v Srebrenici.

John Austin

9.2.2.

Uredništvo Zaveze misli, da je k zgornjemu besedilu treba pripomniti naslednje:

1. Dejstvo, da se je skupina poslancev britanskega parlamenta odločila, da zahteva od vlade, da opravi določena dejanja moralne in politične narave v zvezi z lobističnim sodelovanjem britanske armade in vlade pri umoru 12.000 vojakov slovenske narodne vojske in njihovih spremljevalcev in spremljevalk, je razveseljivo.

2. Besedilo zahteve, ki jo je, s prvopodpisanim Johnom Austinom, vložila skupina britanskih parlamentarcev, pa v nekaterih vidikih kaže na to, da zavest, iz katere je zahteva nastala, ne dosega velikosti dogodkov, ki jim je namenjena:

a) Sodelovanje britanske armade pri umoru slovenske domobranske narodne vojske je neresno odpraviti z besedo napaka. Za taka dejanja civilizirani evropski idiom daje drugačne možnosti in postavlja drugačne jezikovne norme.

b) Izgovarjanje na »zmedo in kaos«, ki naj bi takrat vladal v južni Avstriji, ni brez osnove, a nikakor ni opravičujoča okoliščina. Slovenska narodna vojska, častniki in vojaki, so bili skrajno disciplinirani in kooperativni in niso predstavljali absolutno nobenih težav. Tudi je bilo britanski armadi in vladi zelo dobro znano, kdo je kdo, za čem kdo stoji in kakšno politično kulturo kdo predstavlja.

c) Sprašujem se, kakšna miselnost stoji za podpisniki zahteve, če se v njej trdi, da mora biti britanska vlada »poštena in odkrita« do Slovenije, ker je danes članica EU in NATA. Mislimo, da bi Britanija morala biti »poštena in odkrita« do Slovenije v vsakem primeru, in ne samo danes, šestdeset let po tem, ampak prav tako tudi leta 1945 in v času zlonosnih Churchillovih balkanskih intrig.

d) Na koncu apeliramo na britanski parlament, da prosi zunanje ministrstvo, da poizve pri svojem veleposlaništvu v Ljubljani, zakaj je dosedaj arogantno ignoriralo vsa besedila, ki mu jih je pošiljala Nova Slovenska zaveza glede britanske vpletenosti v vetrinjske dogodke leta 1945.

e) Ker so v Republiki Sloveniji postkomunistične nasledstvene sile do sedaj preprečevale vsak dogovor v državljanski vojni sprtih strani, bodisi na državni ravni bodisi na ravni civilne družbe, zaradi česar mirovna pogodba po državljanski vojni še ni bila podpisana, in državljanska vojna še traja, predlagamo, da vlada Velike Britanije, v polni zavesti, da je sokriva za tak izid državljanske vojne v nekdanji Jugoslaviji, da so v njej zmagale sile, ki so postavile boljševiško totalitarno državo, z vsemi legitimnimi sredstvi moralnega vplivanja doseže pri vladi Republike Slovenije, da omogoči in doseže tak politični dogovor, ki bo pomenil pravičen konec notranje vojne.

Za uredništvo Zaveze

Justin Stanovnik

10. Refleksija

10.1. Clevelandska spominjanja

Avtor: Milan Pavlovčič

10.1.1.

Pred približno pol stoletja se je naša begunska skupnost naselila v tem mestu. Zapolnili smo vrzeli, ki so se v slovenskih naselbinah že začele kazati, okrepili slovenske fare in razgibali slovenski živelj. Prijetno so se nas dotaknili dokazali slovenske prisotnosti, ki smo nanje naleteli na vsakem voglu, čeprav je bilo to že ameriško slovenstvo. Dobro nam je dela vsaka naklonjenost, globoko pa nas je prizadelo sovraštvo, ki je sikalo na nas s tako imenovane prosvetljene, progresivne strani. Ta je slepo sledila zablodi, ki je njihove vzornike v domovini privedla v razčlovečenje in eno samo grozodejstvo. Spomin na to in na izgubljeno domovino pa je bil tisto, kar smo pogrešali in kar je iskalo poti, da se izrazi. Našli smo odgovor. Pred štiridesetimi leti je veliko zemljišče zunaj na deželi z nakupom prišlo v slovensko last. To nam je bilo zdaj skupna domačija, naša zemlja, simbol domovine, mala Slovenija: hribček in dolinice, travnik, gozd, vinograd, reka …

Ko smo begunci šli v širni svet, je bil v borni culi grenkih spominov, ki smo jo nosili s seboj, najbridkejši in najgrenkejši spomin na tisoče in tisoče pobitih najboljših. Njih, ki so jim brezna in jame postale zadnje prebivališče. Ko smo prišli sem v to naše mesto, smo želeli, da bi vsaj spomin njih smrti prenesli na blagoslovljeno zemljo. Iz ljubezni vseh je zrasla spominska kapelica. Zdaj spomini niso več begali in blodili v daljavo, iščoč sredi neprehodnih goščav brezna, zasute jarke in rudniške jaške: poromali so na griček na koščku naše zemlje med nami. Tam je ljubezen čistila in izravnavala, sadila in plela, da je iz zemlje priklila božja rast, iz katere diha njih pričujočnost, veselo zmagoslavje mučenih. V svetlih nočeh gredo na dolgo pot. Prihajajo vasovat iz mračnih gozdnih samot na to zemljo, ki je posebej zanje blagoslovljena, kjer se s trnovega venca, spletenega krog Kristusove glave, utrinjajo v noč kakor plamenčki spomini njih mučeništva, vpleteni v odrešujoče trpljenje Gospoda. Da, s svojo žrtvijo, ki jo je Gospod od njih, čeprav tako nepopolnih, sprejel, skupaj z Njim odrešujejo one v domovini in nas, ki se ne moremo iztrgati iz zablod in smo se ponovno ujeli v zanke sveta …

Zdaj se vsa ta leta, ko se lipe pripravljajo, da odpro svoje cvetove in da zavijejo griček v opoj sladko medenega vonja, zbiramo pred spominsko kapelico, da smo ob sveti daritvi združeni s tisoči, ki so umrli z Božjim Sinom med razbojnike pribiti na križu, in mi, ki smo bili na poti na Kalvarijo zasramovani in opljuvani, po božji volji rešeni in poslani v svet, da pričujemo o strašni resnici. Da se ne bi sčasoma utrudili, je posegel vmes božji prst. Iz daljne Mehike je preko širne Amerike poslal na romarsko pot k nam našo milostno brezjansko Marijo Pomagaj, vtisnjeno v keramične ploščice, da zdaj v kapelici na gričku čuje nad spominom naših pobitih. Je vsa milostna kot na samih Brezjah, le njen pogled je skrivnosten. Zadnjič, ko sem stal pred njo, vanjo zazrt, se mi je odkrilo. Njen pogled senči neka otožnost, odsev bolečine. Na misel so mi prišle Kajfove besede: “Bolje je, da umrje en človek za ljudstvo, kot da propade ves narod.” Tisti, ki so narod upravljali v imenu Jahveja, so Sina Božjega, ki ga je Bog Jahve čudežno obudil v njej, Bogu in postavam vdani mladi deklici, da bi mu bila mati, prva varna zibelka, izročili v smrt. Kolikšna bolečina! Toda z njegovim vstajenjem je bolečina prešla kot svetla meglica rose. Tudi na izvirni brezjanski podobi ni sledu žalosti, oči ljubeče vabijo. Kakšna otožnost ji je zasenčila pogled, zakaj žalost? Boleče se je oglasilo v srcu spoznanje: zaradi njih, ki je, božjepotnice, niso sprejeli, ki se ji izogibajo za ceno praznih izgovorov. Koliko časa še?

Ta naša skupna posest, kjer se zbiramo, je za nas simbol izgubljene domovine, naš dom v tujem svetu. To je naša zemlja, v katere valovanju je domotožje in so sanje, ki rišejo podobe domačega kraja, skrite ljubezni srca. Z Župančičem, tistim, ki še ni globoko zabredel, pojemo “Sveta si zemlja …” Sveta, ker nam v svojem naročju ljubeče pestuješ spomine, sveta, ker na tvojem gričku kapelica, posvečena spominu mučenih in pobitih, kaže v nebo ter v votlini pod oltarjem hrani vrč z zemljo iz Kočevskega Roga. In glej, zdaj so tudi doma vključili v rast Cerkve dotik svetosti mučeniškega obdobja. V temelje nove cerkve, ki jo gradijo v Podutiku, so vzidali zemljo iz Brezarjevega brezna.

In naj povem še redkim znano zgodbo te naše svete zemlje. Clevelandski romar v Kočevski Rog je v žrelu jame Pod Krenom izgrebel koščico enega tisočev tam ubitih in zasutih. Z vso spoštljivostjo jo je prinesel in relikvijo skrivaj zakopal na gričku s kapelico. Tako je ta skromna kapelica postala veličastno svetišče tisočerih mučencev.

In naši pričevalci. V času prihoda novega tisočletja je sveti oče pred Kolosejem, kjer so umirali prvi mučenci, razglasil pričevalce zadnjega stoletja. Med drugimi številnimi žrtvami je bilo na seznamu tudi 214 slovenskih pričevalcev za Kristusa. Tudi ti pričevalci, katerih imena so bila prebrana v Kočevskem Rogu, imajo svoj edini domicil med nami, pri naši spominski kapelici. Ob steni, zaznamovani s črnimi ranami naše domovine, so zdaj v našem spominu z zlatimi črkami izpisana imena tistih, o katerih je Cerkev razglasila, da so s svojim življenjem in s svojo smrtjo pričali za Kristusa.

Tako so ti pričevalci in vsi drugi tisoči pomorjenih prisotni, ko se ob spominskem bogoslužju zberemo na tem posvečenem kraju. Naj se nam v teh tihih srečanjih razkrije tisto, na kar ne pomislimo; to je, da ima med mučenci vsaka naša družina, vsak rod krvne sorodnike, svoje zaščitnike in priprošnjike. Pogovorimo se na tem kraju z njimi in jim potožimo svoje težave in tudi skupne skrbi in nevarnosti, da bi omagali v stanovitnosti. Res se naše vrste redčijo in so načrti, da bi nas utišali, vendar nič še ni prepozno. To se je pokazalo čisto pred kratkim pred Univerzo. Prižgala se je iskra prebujenja. Pol stoletja smo vzdrževali slovenstvo sami z bogato razvejano kulturno dejavnostjo. Nekaj tega se ohranja v mladem rodu. Toda zdaj stopa pri našem slovenstvu vedno bolj v ospredje njegova duhovna vsebina, ki odpira možnost, da v mladini, rojeni že tu, postane s svojo trajno vrednostjo tudi okrepitev slovenstva samega. S tisoči naših mučencev je slovenstvo dobilo svojo odrešilno razsežnost, ki je vpeta v koordinate večnosti. Slovensko izročilo, nabito zdaj s to duhovno energijo, ki je vsrkalo in požlahtnilo vsa dosedanja prizadevanja, pa je edino, ki ima privlačno moč, ker je usmerjeno v prihodnost in jasni obzorja.

Ne vdajajmo se malodušju! In kadar smo na koščku te naše zemlje, ne pozabimo in vselej obiščimo našo zavetnico Marijo Pomagaj, ki je Kraljica slovenskih mučencev. Ostanimo zvesti našim bratom, da ne bomo osramočeni pred njimi, ko jih bomo ob snidenju zagledali v božji slavi.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Kočevski Rog 2006

Letošnja vseslovenska spominska slovesnost v Kočevskem Rogu bo
11. junija ob 11. uri.

KOČEVSKI ROG POSTAJA VSESLOVENSKI ROMARSKI KRAJ – VSAKO LETO GA OBIŠČE NAD DVAJSET TISOČ LJUDI – TISTI, KI HODIJO SEM SO ZAČUTILI, DA IZ NJEGA PRITEKAJO ENERGIJE, KI SO POTREBNE ZA NAŠ SEDANJI IN PRIHODNJI OBSTOJ – ŽRTEV JUNAKOV, KI LEŽIJO V ROGU, BO POSTALA TEMELJ ZA NOVO POSTAVITEV SLOVENSTVA

Dodatek A.2 Doumeti Rog

Dodatek A.2.1

Rog bi namreč v tem, da se nam zdi nedosegljiv za besedo, imel očiščujočo vlogo za jezik v polju dosegljivega. Če namreč Rog v svoji globini, v tem, kar v resnici je, presega jezik, potem je tu možnost, da ob tej presežnosti izpeljemo naslednjo misel: Če imamo stvari, ki jih z besedo ni mogoče zajeti, če so stvari, za katere vemo, da so naša zadeva, vendar nekako ne moremo do njih, ali ne bi bilo razumno reči, kot nekakšen moralni kolorar k gornji ugotovitvi, da moramo na področju, na katerem čutimo, da pa so besede kompetentne, z njimi ravnati, prav ob spoznanju, da so prostori, kamor ne morejo in morda ne smejo, natančno in odgovorno, pametno in modro. Tako da jih ne bomo silili, da govorijo o stvareh, ki v njih niso; tako da jim pustimo živeti njihovo naravno življenje, ki je v tem, da so hkrati proizvod duha in njegov kriterij. Da pustimo, da nas vodijo po hiši vsega in vsakega bivajočega in nam pripovedujejo o stvareh in njihovem življenju, in da s tem, ki jih kličemo v življenje, zahtevamo, da o njih govorijo. Ko se torej vračamo iz Roga z občutkom, da smo bili na kraju nedosegljive presežnosti, čutimo, da moramo tu, v »teh kraljestvih«, z govorom, ki nam je dan, ravnati odgovorno. V tem bi Rog lahko bil dragoceno in potrebno zdravilo.

(Iz eseja Doumeti Rog, Zaveza 2)

Dodatek A.2.2

S pobojem, ki se je zgodil v tako imenovani krvavi slovenski pomladi leta petinštiridesetega, se je zgodovinsko izkustvo slovenskega naroda povečalo za neko prvino, ki je bila nova v posebnem pomenu te besede. To, kar se je zgodilo, ni bilo novo v pomenu drugačnega, ni bilo samo nova različica v vrsti analognih pojavov, ampak je bilo novo v pomenu neznanega, še ne slišanega, še ne usmišljenega, torej niti v domišljiji spočetega, kaj šele v resničnosti udejanjenega. Lahko bi rekli, da je to bil ontološki novum. Ničesar si ne moremo zamisliti, kar bi bilo bolj novo, kakor je bilo to, kar je jezik poimenoval z besedo Rog.

(Zaveza št. 2, 1991)

Dodatek A.2.3

Ne moremo se dovolj načuditi, a je vseeno res, da fenomen Roga še ni začel svoje poti v slovensko refleksijo. Ne moremo se dovolj načuditi, pravim, ker je Rog nekaj, kar je nad vsem narodovim zgodovinskim izkustvom, nekaj, kar bi moglo postati gravitacijsko središče narodove politične, moralne in estetske misli, in ne samo misli, ampak najpreprostejšega občutja. Tu je nekaj, kar bi moglo prikovati nase ustvarjalno fantazijo.

* * *

Ali je petdesetletno komunistično duhovno nasilje res pustilo tako pogubne posledice na odzivni moči naroda? Ali so se kulturne in znanstvene institucije res tako zelo odpovedale svojemu naravnemu smotru, da identificirajo poglavitne narodove postaje skozi čas in jim posvetijo svoje miselne in umetniške energije? Ali so se res tako do kraja in brez ostanka vdale v odkazano vlogo? Ali je bila ideološka travestija središčnih dogodkov narodove zgodovine in kulture res tako uspešna, da se je senzorski sistem njegove duše usodno zmedel? Na ta vprašanja so možni različni odgovori, za nas pa je važno predvsem spoznanje, da je do tistega rodovitnega molka še daleč.

Če pa bi se iz kateregakoli vzroka zgodilo, da tega odziva v nobeni prihodnji mladini ne bi bilo in bi se Rog s svojimi moralnimi, političnimi in duhovnimi energijami izgubil v mutastih zakotjih zgodovine, potem bi imeli razlog, da se bojimo za preživetje tega ljudstva.

(Zaveza št. 2, 1991)

Dodatek A.2.4

V tej svetlobi pa se nam Rog pokaže najprej in predvsem kot zlo. Tam, kjer se je ideja Roga spočela, in tam, kjer se je uresničila, so stali ljudje, ki se niso čutili vezane po nobeni zapovedi, ki sicer postavljajo meje človekovim dejanjem. Čutili so se nad Zakonom, ali drugače, postavili so se na njegovo mesto in bili zakon. Bili so nekakšni bogovi in, ko človek postane bog, je tudi že pošast. Natanko to se je zgodilo z njimi. Za to mislijo bo treba še malo stopiti, ogledati si bomo morali kaj je stalo za njimi, da se nam odkrije zadovoljivejša slika njihovega dejanja.

(Zaveza št. 2, 1991)

Dodatek A.2.5

Duha naroda jim, kakor vemo, ni uspelo ubiti, a kako hudo so ga ranili, vidi vsak, ki ima za to oči. Po Rogu se je ubijanje seveda še nadaljevalo. Sedaj ne več fizično, ampak duhovno, s sredstvi ideološkega posega in kontrole. V tem ni samo akt vseprisotne volje. V komunizmu samem je namreč že smrt, v najlonski kvaliteti njegovih idejnih vlaken se razumljivo nikoli ne more naseliti življenje; ker je njegova osnovna resnica ta, da je umeten, od življenja in narave odtrgan konstrukt, je smrtonosen že njegov dotik. Komunizem in življenje sta sprta od začetka: od ubojev dvainštiridesetega, preko infernalnega izbruha na Rogu, skozi leta graditve nove družbe, ki je pomenila postopno izrinjanje naravnega življenja.

(Zaveza št. 2, 1991)

Opombe
1.

Ilona Karmel, An Estate of Memory (Houghton Mifflin, 1969).
2.

Robert Lifton, Death in Life (Weidenfeld Nicolson, 1968).
Datum: 2010-11-17

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.