Zaveza št. 59

Zaveza št. 59Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 59
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova slovenska zaveza Ljubljana: 2010

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

Izgubila sem nalivnik. So pa še večje skrbi, na primer strah pred koncetracijskim taboriščem.

Irène Nemirovsky, Francoska suita

(Eno leto nato, 1942, je pisatlejica izginila v Auschwitzu)

1.1.2.

Tako zelo, vidite, so stvari, ki se ljudem dogajajo, različne. Nekatere so banalne in se čez dan ali dva pozabijo, druge pa lahko v trenutku spremenijo eno celo življenje. Včasih se torej človeku primeri kaj takega, kar lahko razumemo le, če tisto primerjamo s količino pred matematičnim oklepajem. Če obrazec potem izpeljemo, se členi v oklepaju zelo spremenijo, včasih celo izničijo. Izgubiti nalivnik in biti odpeljan v koncentracijsko taborišče, sta dve tako neenaki stvari, da ju pisateljica gotovo ne bi spravljala skupaj, če ne bi vedela, da bo druga šele ob prvi vstala v vsej velikosti in dokončnosti.

Zgornje vrstice, odlomek iz nekega romana, so takšne, da človeka na pustijo mimo, dokler ne domisli tega in onega. Mi jih bomo uporabili za uvod v razglabljanje o tem, kako nekatere stvari, ki se vrstijo v življenju posameznika ali naroda, izstopajo po tem, da so zaradi njih vse ostale drugačne, kakor bi sicer bile, ali pa sploh šele so. Pri tem pa moramo že na začetku opozoriti na nekatere reči. Čisto lahko je najprej tako, da tistega, kar imamo pozneje za veliko in pomembno, skraja sploh ne vidimo. Šele ko se nečemu – na primer kakemu času – posvečamo dolgo in vztrajno, zagledamo pred sabo nekaj, kar je tako v oči bijoče in izstopajoče, da začutimo, da bi to morali videti že od začetka. To pomeni nič manj kot to, da so nekatere stvari, mogoče najvažnejše, v življenju in zgodovini skrite. Čisto lahko je še tako, da jih odkrijejo samo nekateri, ki imajo potem nemalo muje, da prepričajo tudi druge, ne samo da so, ampak, kar je mnogo teže, da so pomembne ali celo neodložljive. Ena stvar je torej ta, da so nekatere stvari skrite in tistim, ki jih odkrijejo, nalagajo dolžnosti, ki so v tem, da to, kar so odkrili, vzamejo za svojo stvar. Odkritju torej sledi zavezanost, ali bolje, v odkritju je že zavezanost. Druga stvar pa je, da odkritje ne pomeni samo zagledanja nečesa, kar je, ampak tudi zagledanje česa, česar ni. Zagledati je mogoče tudi praznino. Dogodi se namreč, da tudi praznina vpije, mogoče še bolj kot katera od stvari, ki so. Stvari lahko, kot pravijo, kričijo s svojo odsotnostjo. Važno pa je pri vsem še to, da tudi odkritje praznine človeka zavezuje. Človek je torej pod dvojno zavezanostjo: od stvari, ki so, in od stvari, ki jih ni. Ki jih ni, a bi morale biti.

V naslednjem bomo govorili o neki stvari, ki je ni, a bi morala biti prva na programu sedanjega slovenskega in evropskega časa. V Sloveniji in v Evropi je preteklost tako tekla, da so se v njiju mogla zgoditi dejanja, ki so ju usodno razdelila, vsako na svoj način. Usodnost teh delitev je v tem, da v obeh svetovih, slovenskem in evropskem, postaja vedno bolj jasno, da s to razdeljenostjo ne bo mogoče več naprej. In česar ni in kar manjka in kar bi moralo stati tam, kjer je sedaj praznina, je sprava. In čeprav tudi tu, kot smo rekli, praznina kriči in ne bi smeli imeti težav pri njenem odkrivanju, jo je vendar, kot nekaj skritega, težko izslediti. Izslediti in dvigniti in pokazati. Vprašanje namreč ni v tem, da ljudje kričanja te praznine ne bi slišali, vprašanje je v tem, da je nočejo slišati. Njena skritost je posledica izbire. A sedaj k slovenski spravi.

1.1.3. Slovenska sprava

Kakor nam sugerira naš moto, bomo začeli z banalnim primerom. V zvezi z zapletenim sprejemanjem Zakona o RTV Slovenija, že potem ko je po referendumu postalo jasno, da bo v parlamentu sprejeti zakon mogoče uveljaviti, je eden od mlajših sociologov priporočil, naj bi programski svet, ki bo postavljen po določilih novega zakona, deloval v duhu »politične kulture«. Ta misel se mu je zdela tako pomembna, da se je k njej med svojim nastopom še večkrat vrnil, kakor da bi ga gnala neka notranja potreba, ki jo hoče na vsak način izpolniti. Tako važno se mu je zdelo, da bi novo telo delovalo v območju »politične kulture«.

Nam pa je bilo že prvič in potem vsakič vedno bolj jasno, da učeni mladi gospod ne more prav dobro vedeti, v kakšnem duhovnem stanju je Slovenija, če tako nereflektirano – tako brez nadaljnjega – postavlja zahtevo po »politični kulturi«. Ni namreč opazil, da pri nas politične kulture ne more biti, ker smo, kot je zapisala dr. Tamara Griesser Pečar, razdeljen narod. V razdeljenem in razdvojenem narodu pa politične kulture v pravem pomenu besede – kot neposrednega in avtentičnega čutenja narodove duše – ni in ne more biti. Lahko se tu in tam pojavi, a le kot retorična koncesija politične korektnosti. Politična kultura je mogoča tedaj, če je narod do take mere eno, da nobena konkretna teza, ki zadeva na primer nacionalno televizijo, ne more bistveno prizadeti nobenega njegovih delov. Če pa narod ne funkcionira kot duhovna celota, ampak kot zdaj ena zdaj druga od njegovih dveh polovic, je zahteva po politični kulturi slepilo in dokaz nepoznavanja razmer. V takih razmerah je pred vsemi drugimi zahtevami na mestu zahteva po spravi.

Za spravo je najprej treba reči, da je mogoča. Ta trditev predpostavlja samo en pogoj: da obvelja, da stvari, pa naj že mirujejo ali pa se premikajo, obstajajo na en način. Ali drugače povedano, da obstaja v svetu zunaj nas ena sama resnica. Sprava ni nič drugega kot to, da zunanja dejanskost vstopi v nas in postane naša notranja dejanskost. Sprava raste iz priznanja resnice, ne glede na to, ali resnica moje samopojmovanje podpira ali zanika. Za to spoznanje in priznanje pa je potreben tako velik notranji napor, da moramo zgornjemu pogoju dodati še enega: spreobrnitev. Spreobrnitev pa ni nič drugega kot poslušnost notranjemu ukazu, ki človeku spričo njegove osnovne konstitucije ne bi smel biti povsem neznan: živeti v resnici. A da se ta zakon oglasi s primarno silovitostjo, se morajo prej zgoditi še nekatere manj dramatične stvari: uvid v neznosnost stanja, da je to, kar je po naravi eno, sprto s seboj; ali pa, bolj skromno, da v sprtosti preprosto ni mogoče večno živeti. Tudi navadni eksistenčni interes, kot je ta, lahko usmeri človeka na pot k spravi.

Stanje, ki spada pod ingerenco slovenske sprave, je v osnovnih črtah miselno in stvarno tako obvladljivo, da ga je lahko rekonstruirati. Naj nekaj teh črt ponovno potegnemo.

Slovenska medvojna specifičnost je bila ta, da smo poleg okupacije doživeli tudi boljševiško agresijo. To dejstvo moramo imeti za primum movens – za prvi vzrok bistvenega dogajanja v medvojni in povojni Sloveniji. Ko te dodatne komplikacije ne bi bilo, bi Slovenija preživela vojno z izgubami, ki bi jih povzročila rezistenca, vodena in izvajana v okviru evropskih norm, in z izgubami, ki bi jih povzročil okupator s svojim političnim in vojaškim nastopom. Boljševiška agresija, ki si je nadela videz narodnoosvobodilne vojne, za slovenski narod ni imela pozitivnih posledic. Boljševizem je za slovensko zgodovino v celoti negativen pojav. Njegov nastop lahko povzamemo z eno besedo: teror. (Poznavalci pravijo, da splošno sprejete definicije terorja ni. Naj ponovimo enega od poizkusov: »Kdor z grobo silo širi med civilnim prebivalstvom tesnobo in strah in ima pri tem namen, vladam in družbam vsiliti svojo religiozno ali politično voljo, je po zahodno-krščanskem pojmovanju terorist.«) Samo v zadnjem ali tretjem genocidu je bilo pokončanih 12.000 mladih slovenskih vojakov, pa tudi žena in deklet; grožnja tega genocida je pognala v tujino 6.000 Slovencev; po vojni je boljševizem prinesel Slovencem polstoletni totalitarizem, ki v evropskem kontekstu pomeni izstop iz civilizacije. Konkretno pa je totalitarizem pomenil še naslednje: ukinitev človekovih in državljanskih pravic, ukinitev pravne države, ukinitev lastninskega statusa državljanov, tajno policijo in državni sistem ovaduštva. Vse, kar smo Slovenci kdaj prej doživeli, je s tem stanjem neprimerljivo. Torej ponovimo: boljševizem ima v slovenski zgodovini v celoti negativno bilanco. Zaradi njega smo izgubili tudi Trst in tretjino rapallske Slovenije. Tudi to.

Poleg tega pa je državljanska vojna tudi vojna. Zato, po načelu analogije, tudi državljansko vojno presojamo po zakonih, ki jih je mednarodna skupnost sprejela za meddržavne vojne. Na primer po načelih, ki so jih zavezniki 8. avgusta 1945 z Londonskim sporazumom sprejeli za »preganjanje in kaznovanje glavnih vojnih zločincev«. Po teh načelih so tudi boljševiki krivi v vseh treh poglavitnih kategorijah, ki so bile tam postavljene: a) crimes against peace – zločini zoper mir (Slovenci med seboj nismo bili v vojni; vojno, ki je bila napadalna ali agresivna, so sprožili boljševiki); b) war crimes – vojni zločini (tudi boljševiki so plenili javno in zasebno lastnino, tudi boljševiki so zažigali hiše in naselja); c) crimes against humanity – zločini proti človečnosti (tudi boljševiki so delali zločine proti civilnemu prebivalstvu, tudi oni so morili, mučili in iztrebljali posameznike in skupine iz političnih, rasnih in religioznih razlogov).

Mesto – zimsko sonce

Slika 1. Mesto – zimsko sonce Mirko Kambič

Če je, kot smo rekli na začetku, za spravo potrebno spoznanje in priznanje resnice, potem iz povedanega sledi, na kom je onus reconciliandi – spravna naloga: na tistem, ki je koncipiral, vodil in uveljavljal dejanja, ki so pripeljala v sprtost, ki je sedaj predmet spravnih zahtev. Tudi nasprotniki boljševikov so se v vojni, v katero so bili potegnjeni, kdaj pregrešili proti kateremu od določil Londonskega sporazuma, a je bilo število takih dejanj v primerjavi s tistimi, ki so jih zakrivili boljševiki, zanemarljivo, predvsem pa so bila narejena v obrambi. Čeprav to njihovim dejanjem ne jemlje nič od tega, kar so bila, moramo le spomniti na besede Celestina Jelenca, predvojnega predsednika Socialdemokratske stranke in člana medvojne Slovenske zaveze, ki jih je povedal kot odgovor na neko anketo v Buenos Airesu leta 1962: »Tudi na naši strani se je med okupacijo zgodilo nekaj stvari, o katerih bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika pa je v tem: kar je bilo na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen sistem. Vsi smo grešni ljudje, komunisti pa so hudodelci.« Kakor smo rekli, vedno moramo ponavljati te Jelenčeve besede, iz dveh razlogov: zato, ker so resnične, in zato, ker so temeljnega pomena za oceno dogajanja, ki je predmet slovenske sprave.

Kakor ste videli, smo govorili o stvareh, ki so, prvič, elementarne ali prvinske in, drugič, tako trdne, da se jih ne drži nobena nejasnost ali negotovost. Mogoče jih je zanikati, ovreči jih ni mogoče – v diskurzu, ki ga uravnava in vodi razum. Toda politični nasledniki promotorjev in nosilcev boljševiškega totalitarizma so se odločili ravno za to skrajno možnost: za zanikanje. Nad tem smo nemalo začudeni. Samo po sebi bi lahko tudi zmolili politični konfiteor, a bi bilo za to potrebno spreobrnjenje, ki je odprtost duha za resnico. O tem pa tu raje ne bomo govorili. Več bi nam povedala beseda arogantnost, če bi jo dobro razumeli: ne kot kako psihološko posebnost posameznika, ampak kot ontološko izbiro pripadnikov ideologije.

S povedanim smo nekoliko razložili to, kako je mogoče vztrajati v tako nenaravnem položaju. Drugo vprašanje pa je, zakaj so si izbrali tako naporno držo. To so storili zato, ker vedo, da gre tu za oblast. Zavedajo se, bolj kot bi si kdo lahko mislil, da so postavke enobejevskega mita edina reč, ki je po kolapsu ideologije v stanju politično legitimirati njihovo slo po oblasti. Oblast je cilj leninske inspiracije od začetka – oblast nad celim človekom, tudi nad njegovo dušo. Zato so se po polomu, ko so morali zamenjati ideologijo za kapital – to so naredili nonšalantno, kakor da ni nič – potolažili šele potem, ko so videli, da tudi kapital, prav naložen, zagotavlja oblast nad dušami. Toda enobe je ostal zaščitni znak, fetiš, ki brani nepoklicanim, da bi vstopili v rezervat in začeli postavljati vprašanja. Zasvojenost z oblastjo je torej en razlog, da se ne oglasijo na trkanje resnice, drugi razlog pa je jeza, ki izvira iz temeljne zamere nad tem, da jim je zgodovina ukazala oditi, potem ko so v projekt investirali toliko zločinov. Kapital je sicer lepa tolažba, a poraz ostaja poraz in noben cinizem ne more odpraviti njegove grenkobe. Spomnimo se samo na to, koliko onemogle jeze bruha iz tako imenovanih pisem bralcev.

S slovensko spravo je torej tako, da so na potezi ljudje, katerih vlogo smo poizkušali skicirati v nekaj črtah. A te poteze ne bo, ker to niso ljudje, ki bi jo zmogli. Že se sprašujemo, če ni bila na začetku demokratične prenove narejena napaka. Ob tem se nam same od sebe vsiljujejo besede, ki jih je v nekem intervjuju izrekel Zoran Džindžić: »Kot aksiom stoji, da bi 5. oktobru, dnevu pohoda na parlament in zloma Miločševićega režima, moral slediti 6. oktober, dan odprave oblastnih struktur v policiji, v paravojaških posebnih enotah, v tajnih službah, v ministrstvih in v armadi. Tega ni bilo in iz tega izhajajo številne težave, pred katerimi stoji Srbija še danes.« Ali Demos torej ni bil dovolj priseben? Ali mu tega ni dovoljevala njegova sestava? Ali pa je vseeno bolje, da je vse teklo tako, kakor je? Sama neodgovorjena vprašanja. A se vseeno spomnimo na Džindžića in si recimo: Tega ni bilo in iz tega izhajajo številne težave, pred katerimi stoji Slovenija danes.

Začetna devetdeseta leta so bila politična leta in vse, kar se je takrat zgodilo, se je zgodilo v modusu politike ali pa se ni zgodilo. Ko pa so leta, ki so tekla v tem ritmu, minila, je napočil čas kulture: vsa nerešena vprašanja so bila tedaj postavljena na prag kulture. Ta pa je iz totalitarizma povsod prišla bistveno oslabljena. Kolakovski je njeno nemoč takole razložil: »Velika kognitivna zmaga totalitarizma je bila ta, da ga ni bilo mogoče obdolžiti laganja, ker se mu je posrečilo odpraviti idejo resnice.« (Moji pravilni pogledi na vse, str. 70) Bilo je storjeno vse, da so ljudje nazadnje imeli za normalno, da je »preteklost mogoče spremeniti – iz ene resnice v drugo – čez noč«. Posledica je bila ta, da so iz totalitarizma ljudje izšli »duhovno in moralno razlaščeni«. (Prav tam) Prostor posttotalitarne kulture ni razpolagal z avtonomnimi normami, po katerih bi se ravnal. Poglejmo nekaj primerov, kako je tudi kultura najprej izdelovala in potem branila totalitarno resnico.

Prvi primer nam bo pokazal, kako je to šlo v totalitarizmu. Druga knjiga Dokumentov ljudske revolucije (1964) poroča tudi o partijski konferenci na Rogu od 5. do 8. julija 1942. Ker je bila tam omenjena tudi partizanska akcija na Verdu v noči 28./29. junija 1942, so jo uredniki v opombi natančneje opisali: »Po prihodu na osvobojeno ozemlje so se interniranci lahko odločili za vstop v partizanske vrste, za odhod z osvobojenega ozemlja ali pa za vstop v delavski bataljon.« Uredniki, med njimi tudi dr. Tone Ferenc, so pri tem izpustili nekaj zelo važnega. Tistih enajst, ki so se odločili »za odhod z osvobojenega ozemlja« in na tem vztrajali, niso nikoli odšli z osvobojenega ozemlja, ampak so ostali v globinah Krimske jame. Tako se je oblikoval kulturni prostor v času totalitarizma.

Sedaj pa nekaj primerov iz postkomunističnih časov. V sobotni prilogi Dela, 22. oktobra, je Jasna Kontler Salamon poročala o nekem skrivnostnem kongresu (ni povedala, kdo ga je organiziral, ne kje ne kdaj) zgodovinarjev (srednjeevropskih, domnevamo). Izvemo pa, da je od nastopajočih posebno neugoden odmev doživela dr. Jerca Vodušek Starič, »vršilka dolžnosti direktorice INZ«, s svojo tezo, da so bile nekdanje »meščanske stranke prestreljene s Stalinovimi agenti«. S tem v zvezi je omenila dva »cenjena politika« Beneša in Šubašića. Kritikom se je zdelo najbolj nedopustno to, da je Staričeva zgradila svojo tezo na ameriških virih, češ da je slehernemu znano, da »ameriškim virom iz tega časa ni zaupati«. S tem so Staričevi očitali, tacite, da ni upoštevala kritike virov, ki je vsebina enega prvih tečajev, ki jih opravi vsak zgodovinar. Iz poročila ne izhaja, ali so se trije drugi slovenski udeleženci, dr. Zdenko Čepič, dr. Peter Vodopivec, dr. Nevenka Troha, postavili za svojo v. d. direktorico. Imeli pa so o predlagani tezi decidirano (in verjetno negativno) mnenje, saj so o teh stvareh »veliko razmišljali«. Pri vsej zadevi gotovo ni igralo majhne vloge dejstvo, da je ime Šubašić povezano z razpletom državljanske vojne v nekdanji Jugoslaviji!

Mesto – Mladina in skupščina v snegu

Slika 2. Mesto – Mladina in skupščina v snegu Mirko Kambič

Poleg Staričeve je poročevalka posvetila nekoliko več pozornosti še dr. Zdenku Čepiču. Tu se bomo najprej ustavili pri njegovi tožbi, da se je, zlasti po 1995, spet pojavila politizacija zgodovine, res da sedaj »z drugim političnim predznakom«. Zdi se nam pri tem žalostno, da nova demokratična oblast ponavlja totalitarne vzorce vladanja! A bolj zanimiva se zdi njegova druga teza, da zgodovina ne more narediti pravega napredka, ker se zaradi »političnega pritiska« še ni mogoče »pogovarjati zgolj o dejstvih brez vsakega političnega predznaka«. Čeprav pisec tega komentarja ni zgodovinar, je vseeno prebral nekaj zgodovinskih knjig, a se mu zdi, da še ni imel v rokah take, ki bi govorila»zgolj o dejstvih«. Ko zgodovinar odloča, kateremu od dejstev, ki jih ima pred sabo, bo priznal status zgodovinskega dejstva, jih že ocenjuje. Tudi bi si upali trditi, da etični in moralni značaj dejstva koeksistira z njegovim pragmatičnim značajem. Noben človek temu ne more uiti. Čepičeve nečloveške zahteve bi morda še najbolj zadovoljivo razložila naslednja misel: Partijo bi bilo mogoče dekontaminirati tako, da bi njeno zgodovino spremenili v niz »zgolj dejstev«. Na srečo to ni mogoče.

Če kdo nekoliko bolj natančno sledi medijskim storitvam, bo kmalu opazil, da skoraj ne mine dan, da ne bi kdo, hote ali iz navade, skušal normalizirati pretekli totalitarni čas. V času levičarske kampanje zoper predlagani zakon o RTV Slovenija je eden renomiranih novinarjev izjavil, da mu v petintridesetih letih sodelovanja s slovensko nacionalko ni bilo treba niti enkrat česa popravljati ali spreminjati. Občudovanja vredna in pogumna gesta, brez dvoma, saj ni ostalo skrito, da je s tem največ povedal o sebi.

Primeri se vrstijo. Ko je na Liberalni akademiji tekla beseda o predlogu zakona o verskih skupnostih, se je sociolog Marjan Smrke zgrozil nad novim primerom nasilja, ko je predvidel, da bo državni zbor sprejel Šturmov predlog zakona »s preglasovanjem, z argumentom moči«. Hudo pri tem se mu je zdelo predvsem to, da spričo tega ne bo imela nobenih možnosti Guličeva varianta zakona, ki jo poleg vsega priporoča dejstvo, da so jo napisali ljudje, ki so »neobremenjeni s travmami preteklosti«. Sedaj že vemo, kaj ta, ad nauseam ponavljana fraza o neobremenjenosti s preteklostjo pomeni, a predlagamo, da jo vzamemo dobesedno: res niso obremenjeni, a bi morali biti, saj je LDS mitotični delitveni produkt nekdanje partije. (Delo, 26. okt.)

Dragoceni čas enega dne

Slika 3. Dragoceni čas enega dne Mirko Kambič

Včasih se kaj reče ali zapiše zgolj zato, da se določeni ljudje in s tem določene ustanove znajdejo v primerni luči. Ko je Peter Kolšek risal portret Danila Slivnika, je med drugim zapisal: »V njem se je utelesila najtemnejša tranzicijska sla po spremembi družbenih in lastninskih razmerij.« (Delo, 15. okt.) »Najtemnejša tranzicijska sla« je dobra fraza, bi morda rekel Polonij, a pero spretnega časnikarja je ni zapisalo slučajno.

Ena od pogostih zvitosti pri demontiranju starega in nameščanju novega predznaka pred partijskimi dosežki preteklosti, kot bi se morda izrazil dr. Čepič, je tudi trik z zamolčevanjem najbolj naravnih in pričakovanih asociacij. Ko se je poleti v medijih veliko govorilo o Srebrenici, smo vsi pričakovali, da bodo ob tem vedno omenjali tudi Kočevski Rog, ki je metafora za slovenski genocid. Tisočkrat bi se to bilo moralo zgoditi, a se ni niti enkrat. In ljudje so si rekli: Potem pa Kočevski Rog sploh ni to, kar se je govorilo, da je. Potem se pa nima smisla toliko razburjati nad tem, kar naj bi se tam zgodilo. In ko je Komisija za Srebrenico sestavila seznam 19.479 ljudi, ki so sodelovali pri pokolu 10.000 Srebreničanov, so naši mediji to številko nemudoma povzeli in jo sporočili naši javnosti. A se pri tem ni nobeden domislil, da je tudi pri slovenskem genocidu moralo biti udeleženih vsaj kakih 10.000 partizanov – če jih že nekaj odštejemo na račun slovenske srednjeevropske učinkovitosti. Nihče ni tega storil in ljudje so si spet rekli: Potem pa tista reč le ni bila tako velika, saj bi sicer sedaj to vendar kdo omenil. Tudi pripomba bosanske srebreniške komisije, da so številni ljudje s seznama zločincev sedaj na položajih v strukturah oblasti Republike Srbske in države Bosne in Hercegovine, ni povzročila nobenih primerjalnih vzgibov. Če je do sedaj veljalo, da se asociacije sprožajo samodejno, potem odslej velja, da tudi to ne deluje več. Ne deluje seveda takrat, ko se iz ozadja oglasi nekdanji ideološki dril in prekine dotok moralnih energij, ki so za delovanje takega avtomatizma potrebne.

Navedli smo nekaj primerov, za katere slutimo, da so sistemske narave. S tem nočemo reči, da so dirigirani. Včasih si sicer mislimo, da je nemogoče, da ne bi bili, a smo drugič spet bolj naklonjeni misli, da so to spontana dejanja solidarnega spomina ali pa na lepem prebujena zavest duhovnega sorodstva pri novih generacijah. Kako pa bi bilo sicer mogoče, da so, kakor poroča Kolakovski, zahodni levičarji leta 1968 sprejemali češke begunce s transparenti: el fascismo no pasara – fašizem ne bo uspel. Ali pa, da je nekaj časa za fašiste veljala definicija, da so to ljudje, ki so bili v lagerjih katerega od vzhodnih komunističnih imperijev. Kako bi bilo to mogoče, če ne iz občutja postmodernih nihilistov, da spadajo skupaj – da jih nosi ista intuicija. Zato se tudi pri nas dejanjem, ki smo jih nekaj omenili, ne čudimo tako, kadar slutimo, da prihajajo s spominskega otočja preddiluvialnega imperija ali iz slutenj duhovne istorodnosti.

Bolj nas preseneča – v večjo zaskrbljenost nas spravlja – če vidimo, da zelo podobne reči – reči, ki tolčejo v isto končno fakturo – prihajajo iz kvartirjev, kjer se dokazano goji demokratična in humana evropska kultura.

Ko pisatelj Drago Jančar (Delo, 15. okt.) razgrinja pred nami svoja občutja ob branju neke knjige, v kateri sin nacističnega zločinca opisuje usodo svojega očeta, doda nekaj stavkov, ki zadevajo naš ožji svet: »Zdaj toliko teže razumem, kako so se lahko nekateri pogumni partizanski uporniki po končani vojni spremenili v klavce, ki streljajo in mečejo v brezna neoborožene nasprotnike, tudi nedolžne civiliste.« Iz povedanega brez dvoma izhaja globoka prizadetost. Vseeno pa pomislimo: če so ti ljudje po vojni počeli te reči, pa morda nikoli niso bili »pogumni partizanski uporniki«. Kako bi bilo mogoče, da bi se »pogumni partizanski uporniki« spremenili v klavce nedolžnih ljudi? Ali ta metafora le ni malce prestrma za običajno človeško pamet? Saj ni bilo takih samo nekaj sporadičnih primerov, ampak je tu delovala velika in dobro utečena in kompleksna mašinerija. Ali ni tu iz pisca spregovorila neka predodločitev? Katera? Še bolj nenavadno pa je to, kar sledi: »A … ni mogoče pozabiti, da je bil na začetku nacizem. Najprej je bila strašna brutalnost nacizma in potem povojna maščevanja ali hladno načrtovani poboji, na začetku je bil fašizem in potem fojbe.« To se nam zdi preveč enostavno. V začetku ni bil nacizem, na začetku je bil boljševizem, fašizem in nacizem. Pri nas so sodelovali vsi trije in ni še zanesljivo izračunano, kateri je povzročil več slovenskega gorja. Tudi fašizem je bil sicer res prvi, a v fojbah, ki so sledile, niso obležali samo fašisti, ampak tudi Slovenci, ki s fašizmom niso imeli nobene zveze – duhovni nasprotniki novega fašizma, ki se je od premaganega razlikoval v tem, da je narodne sovražnike zamenjal za razredne. Nekateri pravijo, da je slednjih celo več. (Da tega natanko ne vemo, je zaslužen boljševizem, ki je vladal Sloveniji pol stoletja in ni dovolil, da se to razišče, Jančar pa ga v svojem razvidu ideoloških izumov sploh ne omenja.) Na rdeče polje nedovoljenega pa že sega bolj nakazan kot izdelan stavek, da je bila najprej »strašna brutalnost nacizma«, potem pa »hladno načrtovani poboji«. S »hladno načrtovanimi poboji« so lahko mišljeni samo slovenski domobranci, ki so tu prvič označeni za brutalne naciste. A vrnimo se na začetek. Tu imamo »pogumne partizanske upornike« in povojne »klavce«. Ta bipolarna konstrukcija se sklada z najnovejšo redukcijo enobejevskega mita: partija je bila, povojni masakri so bili, a le kot postranski produkt dialektike realnega, nekaj zgodovinsko neresničnega. Primarna reč je bila in ostane enobe – »pogumni partizanski uporniki«.

Kdor je v slovenski duhovni in politični sedanjosti zagledal zijati veliko praznino in doumel, da bi tam, kjer sedaj gospodari nevarni nič, morala stati sprava, temu smo s tem razmišljanjem povedali dve stvari: da bodo nasledniki sil starega reda naredili vse, da sprave ne bo, in da se morajo zato vse ustvarjalne narodove sile združiti v delu za postavitev avtentičnega kulturnega prostora, ki bo blokadi retencijskih sil vzel legitimnost. Kultura mora doseči, da se bodo promotorji slovenskega boljševiškega meddobja zagledali v tem, kar so bili in so. Za to pa niso potrebni nobeni manifesti in deklaracije, ampak samo mirna in zvesta hoja za resnico.

S čim bo prihodnja kultura imela opraviti, naj pokažemo z majhno ilustracijo. Ko je Willy Brandt 8. decembra 1971 obiskal Varšavo, je pokleknil pred spomenikom padlih v uporu varšavskega geta. Pozneje je to pojasnil takole: »Ob breznu nemške zgodovine in pod bremenom milijonov umorjenih sem naredil to, kar naredijo ljudje, ko jezik odpove.« Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan v Kočevskem Rogu 8. julija 1990 ni pokleknil, pač pa je takrat in pozneje veliko govoril. Na to, kar je storil Brandt, še čakamo. Ne smemo obupati, zakaj ta kretnja – v podobi seveda – je nujni pogoj za spravo, ne zato, ker bi jo mi terjali, ampak zato, ker brez tega ni mogoča, po sebi. Če bi bila taka sprava – brez tega temeljnega dejanja – postavljena politično, bi to bilo nasilje; če bi bila, taka, dosežena v civilni družbi, bi bila prazna in votla deklaracija. Bluff.

1.1.4. Evropska sprava

Sprava ni samo urgentna slovenska tema, ampak tudi evropska. Kaj naj bi bila evropska sprava? Katero spravo potrebuje Evropa? Prav gotovo ne potrebujejo sprave narodi in države, ki so se med seboj vojskovale v 2. svetovni vojni. Prav tako z evropsko spravo ne mislimo na moralno zadolženost, ki jo imajo zahodnoevropske države do Srednje in Vzhodne Evrope, ki sta bili leta 1945 izročeni Sovjetski zvezi kot plačilo za njen vojni angažma v zahodnem spopadu s Hitlerjem – velika zadolženost, če jo merimo s prednostjo, politično, gospodarsko, civilizacijsko, ki so jo imele zahodne države. A čeprav ta dolg ni bil ne registriran ne priznan, ne mislimo nanj, ko govorimo o evropski spravi. Evropa bo morala znova razmišljati o neki davni odločitvi.

Posledico tiste davne odločitve je zgoščeno izrazil Leszek Kolakovski: »Odsotnost Boga je odprta, vneta rana evropskega duha.« Jezik humanističnih ved uporablja za stanje, ki ga je definiral Kolakovski, besedo sekularizacija. Preprosto povedano je to zapuščanje Cerkve in krščanstva. To je najpomembnejša transformacija, ki se dogaja – in se je v veliki meri že zgodila – v zgodovini Evrope. V bistvu je to proces redukcije, iz njega izhaja zreduciran človek. Iz nekdanje dvožariščne civilizacije nastaja enosrediščni ali monocentrični družbeni in kulturni kozmos. Človek, ki se je nekoč gibal na dveh ravninah, na transcendentalni in imanentni, se je vedno bolj selil v območje imanence, dokler se ni v celoti in dokončno podredil njenim normam. Duhovne prvine opuščenega središča se pri tem pozabljajo in odpadajo ali pa se prenašajo v drugo žarišče in se pri tem spreminjajo tako, da morejo z njim soobstajati.

Eden od razlogov za odmik od Boga in Cerkve je znanost s svojim zmagovitim pohodom. Toda če bi se njena metoda omejila na izkušani in izračunljivi svet, do velikega premika ne bi prišlo. Do tega premika je prišlo takrat, ko je postalo sprejeto, da ima samo tisto mnenje status resnice, ki ga je potrdila znanost. To je bil svet nove legitimnosti in v njem ni bilo mesta za Boga. A važno je to, da ponovimo s Kolakovskim, da je bila ta nova legitimnost postavljena na nedovoljen način. V sami znanosti ni bilo nobenih notranjih razlogov, da se celota mišljenja in delovanja podredi njenim normam. To je prišlo od drugod. Ljudje, ki so Boga izgnali iz priznanega sveta, so to naredili iz lastne volje. Za vsem je stala neka odločitev, ali kot še pravi Kolakovski, »svojevoljni dekret filozofov«. To je bila odločitev, ki v evropski zgodovini presega vse druge odločitve, najvažnejše pa je to, da ni bila narejena iz nobene nuje, ne notranje ne zunanje, ampak je bila nekaj začetnega in svobodnega: upor, presenetljivo podoben tistemu, o katerem govori 1. Mojzesova knjiga.

Branje

Slika 4. Branje Mirko Kambič

Tu ne moremo, da se ne bi na kratko dotaknili neke zanimive paralele k opisanemu razvoju. Gre za vlogo revolucije v naši civilizaciji. Danes si večina ljudi pod to besedo predstavlja kakršenkoli nasilen ali krvav politični prevrat. Če pa stvar malo natančneje premislimo, ima revolucija samo to vlogo, da uveljavi razum v tisti politični skupnosti, ki ji od nekdaj pravimo država. Pri tem je važno to, da vstop razuma v državo ni vezan na nasilje. Revolucija, ki je uveljavila demokracijo – vlado razuma – v atenski polis, ni bila izpeljana z nasiljem. Angleška revolucija v 17. stoletju in ameriška v 18. stoletju sicer nista minili brez nasilja, a je bilo to nasilje posledica drugih okoliščin. S francosko revolucijo konec 18. stoletja pa je bilo povsem drugače. Bila je izjema. Civilizacijski nameni dogodkov leta 1789 – odprava fevdalizma in uveljavitev pravic človeka in državljana – so bili doseženi v poletnih mesecih istega leta in revolucija bi se takrat lahko končala. A se ni, ker so bili v ozadju ljudje, ki so hoteli več: hoteli so postaviti človeka in človeško družbo na povsem nove, ideološke temelje. V Franciji so se ti ljudje imenovali jakobinci. V Rusiji, dobrih sto let pozneje, pa so bili to Leninovi boljševiki, ki jim tudi ni bilo dovolj to, kar je dosegla februarska revolucija leta 1917 – ki je bila ponovitev francoske revolucije iz leta 1789 in v jedru tudi nenasilna – ampak so z uspelim pučem, ki mu pravimo oktobrska revolucija, postavili povsem novega, ideološko utemeljenega človeka, in povsem novo, ideološko utemeljeno državo. Posledice jakobinskega upora v Franciji in posledice boljševiškega upora v Rusiji so imele zgodovinske razsežnosti. Vso zgodovino Francije od leta 1789 pa prav do današnjega dne je mogoče razumeti kot spopad normalnega človeka, kakor ga je ustvarila civilizacija, s posledicami jakobinskega udara – pa mu je bilo dano uresničiti svoj model za eno samo borno leto – »leto strahote 1793«. V Rusiji pa je realizacija boljševiškega projekta trajala 70 let. Koliko časa pa bo spopad normalnega človeka z ideološkim človekom trajal tukaj?

Branje

Slika 5. Branje Mirko Kambič

A pustimo to, za nas je važno, da nam je politična paralela – zgodba o jakobinizmu in boljševizmu – ki smo jo potegnili k duhovnemu prelomu na začetku novoveške Evrope, neizpodbitno dokazala, da se je po vsaki zablodi, tudi po velikih, tudi po zgodovinskih, treba vračati. Tako imamo sedaj večjo pravico reči, da se bo morala tudi Evropa vrniti k izvornemu dvožariščnemu konceptu človeka in družbe – k večnemu človeku in večni družbi – kjer bo človek spet našel sebe, iščoč ravnotežje med transcendenco in imanenco, in kjer bo družba spet našla svojo mero, iščoč ravnotežje med Cerkvijo in državo. Za francoske jakobince je to že dokazano, za ruske boljševike je to že dokazano. A kaj bo z nami? Za Evropo, kot nosilko edinstvene civilizacije, pa še ne vemo, na katero stran se bo obrnila. Nekoliko nas skrbi misel, da so v politiki možne korekture in vračanja, duhovne odločitve pa so resnejše in morda celo ireverzibilne ali nepovratne.

Toda zadrega je tu in, kakor pravijo nekateri, tudi že slepa ulica. Dr. Robert Spaemann, münchenski profesor, vidi to brezizhodnost v razmerju med človekovim obvladovanjem narave in človekovo svobodo. Za oboje je moderna znanost obljubljala, da se bo vzporedno večalo, a se je izkazalo, da je »vsaka nadaljnja možnost obvladovanja narave tudi nadaljnja možnost obvladovanja človeka. Komaj katero stoletje je bilo bolj prosvetljeno in je več vedelo kot 20. stoletje, a ni bilo še nobeno stoletje bolj ubijalsko in ni z večjim cinizmom obvladovalo človeka« (Razsvetljenstvo danes, str. 232). Stanje, ki je sledilo veliki novoveški odločitvi, je seglo v zadnje temelje človekovega obstajanja. »Ko sta racionalizem in skepsa odstranili božjo oblast in potem še naravno pravo, ki je nadomestek za Boga,« pravi Kolakovski, »je ostalo neodgovorjeno tudi preprosto vprašanje, kako ločiti dobro od slabega« (Moji pravilni pogledi na vse, str. 216).

Izdelovanje

Slika 6. Izdelovanje Mirko Kambič

Odsotnost Boga se je začela kazati tudi v tem, da izginja tisti logos, ki ima ambicijo in zmožnost, da misli celoto. Taka celota je na primer politika, ki ima več podsistemov. Eden od njih je gospodarstvo, za katero se zdi, da že zavzema vlogo svoje nadrejene instance. Glede tega pravi bavarski katoliški sociolog Christian Schwaabe: »Če se bo politika zreducirala na gospodarsko politiko in če bo središčni interes te politike ta, da se prilagodi potrebam globalno delujočih podjetij in finančnih trgov, ne bo mogoče več govoriti o samostojni politiki, ampak o kapitulaciji politike pred trgom. To bo konec politike sploh.« (Transit. 19. str. 36/37). Ta proces z druge strani pospešuje naveličanost do politike, ki dostikrat izhaja iz neverodostojnosti in neučinkovitosti politikov, predvsem pa iz neke druge odsotnosti – iz odsotnosti smisla sploh. (Tudi nova slovenska vlada je zapustila prostor integralne politike. V Sloveniji namreč politika neha biti politika, če ni na njenem programu tranzicije. In zakaj se nova slovenska vlada ni podredila dejstvu, da je tranzicija še vedno prva tema politike? Zato, ker ve, da ji volivci tega ne bi dovolili. Ti so se odpovedali samemu sebi, ambiciji, da bi bili politični ljudje.) To je porazno, če pomislimo, da konstituent demokratične politeje mora biti političen človek.

Poleg tega pa so nastale še druge težave. Po brezumju vojn in totalitarizmov se je že zdelo, da bo v Evropi nastopila doba trajne prosperitete. A so se, ko zaloge upanja še niso čisto pošle, že pojavile nove in nepričakovane ujme: mednarodni terorizem, kriminaliteta, upad natalitete, visokorizične tehnologije, sprememba klime, izguba socialne varnosti. Francijo so zadeli etnosocialni konflikti, Nemčija se duši v strukturnem proračunskem deficitu. Pri vsem pa je vedno večji prepad med volivci in politično elito: vsi vidijo, da so reforme nujne, a nihče ni pripravljen vzeti nase žrtev, ki jih zahtevajo.

Poleg tega pa se zdi, da Evropa izgublja politični kompas. Ker nima svoje identietete – ker jo je zapravila – nima izdelanega odnosa do Amerike, pa tudi ne do sveta. Ne more se odločiti, kaj naj bi bila: gesla, kot so socialna država in človekove pravice, je ne morejo konstituirati v geopolitično silo. Nič manj vpadljivo pa ni, da ne ve niti tega, kaj naj s seboj. To dokazujeta dve propadli konferenci voditeljev petindvajseterice, junija sestanek o finančnem planiranju EZ, oktobra pa sestanek o evropskem gospodarskem in socialnem modelu.

Posebno mesto ima v tem, zanimivo, Francija. Ko se je 27. oktobra po predmestjih francoskih velemest dvignila muslimanska mladina, nismo mogli, da ne bi pomislili na kazen – nemesis. Spomnili smo se na 29. maj, ko je ta država referendumsko zavrnila evropsko ustavno pogodbo, ki jo je, navsezadnje, koncipiral njen človek; spomnili smo se tudi na to, da je veliko naredila, da krščanstvo ne bi imelo mesta v preambuli tega temeljnega dokumenta. Med tem ko njena politična elita še vztraja na zakonu iz leta 1905, ki je dokončno postavil zid med državo in Cerkvijo, je De Villepin v parlamentu izjavil, da je za Francijo prišla »ura resnice«. Kaj je s tem mislil, ne vemo. Vemo pa, da Francija namerava še vedno trdovratno reševati položaj z ukrepi socialnega značaja. Tudi Slovenija tam razen socialnih ne vidi drugih problemov.

Duhovne, kulturne in politične razmere, ki so se po veliki odločitvi na pragu moderne Evrope izostrile do stopnje, ki smo jo nakazovali zgoraj, niso ostale brez odmeva v zavesti duhovne elite sedanjosti. Razsvetljenska zahteva, da resnico kakega mnenja lahko dokažemo samo z uporabo »jasnih in absolutno obveznih matematičnih in empiričnih kriterijev«, je nujno vodila v relativizem na najvažnejših področjih človeškega obstajanja. Tu pa se je uveljavila Spaemannova difinicija človeka: Bit človeka je ta, da ima določeno naravo. Ta »narava« je takšna, da zanjo relativizem ni okolje, v katerem bi mogla obstajati za zmerom. V formulaciji filozofa Kolakovskega se je zgodilo naslednje: »V nasprotju z racionalnimi pričakovanji se je spet pojavilo hrepenenje po samoidentificiranju prek religije. V vsem kaosu in negotovosti današnjega časa se zdi, da naša verska dediščina nudi bolj zanesljivo podporo kot karkoli drugega.«

Dolgoletni dopisnik časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung iz Vatikana Heinz Joachim Fischer je v nekem uvodniku v tem časopisu pred tremi leti zapisal tole: »Srednji vek je Evropejcem zapustil kot dragoceno dediščino dve zlati pravili: eno pravi, da je svetno in duhovno oblast treba ločevati, drugo pa nam naroča, da moramo spraviti vero in razum.« Potem pa še dodaja: »Stari Evropejci bodo postali spet mladi, ko bodo znova vzpostavili ravnotežje med razumom in vero.«

Zdi se, da je z razumom in vero Fischer zadel v sredo stvari. Da ni sam, je potrdil debatni večer, ki sta ga imela 19. januarja lani na Bavarski katoliški akademiji sociolog in filozof Jürgen Habermas in kardinal Joseph Ratzinger, sedaj papež Benedikt XVI. Kar sta povedala ta dva, po svojih miselnih izhodiščih zelo različna gospoda, je založba Herder objavila in izdala v knjižici Dialektika sekularizacije. Čeprav je šlo za to, kako je mogoče v celoti utemeljiti moderno državo, se je izkazalo, da sta morala govoriti predvsem o razumu in veri. Mi se bomo omejili na to, kar je povedal Habermas, ki spada v tradicijo, ki je nekoč absolutizirala um. In glede uma je rekel: »Ko um razmišlja o svojem najglobljem temelju, odkrije svoj izvor v nečem drugem in usodno moč tega drugega mora priznati, če noče izgubiti razumne orientacije v brezpotju hibridne samopolastitve.« Glede praktičnega soobstajanja obeh nazorov, prosvetljenega modernizma in krščanstva, pa tole: »Rešpekt, ki gre z roko v roki s tem kognitivnim odnosom, se utemeljuje na spoštovanju oseb in življenjskih načinov, ki črpajo svojo integriteto in avtonomnost iz verskih prepričanj.« Habermas vidi perspektivo, kot pravi, v učnem procesu med »sekularnim in splošno dostopnim govorom« in med »religioznim, od razodetih resnic odvisnim govorom«. Ko to knjižico preberemo, jo odložimo z upanjem. Začutimo, kako sproščeno in svetlo ozračje ustvarja pogovor dveh ljudi, ki ves čas dopuščata, da je prisoten tretji – resnica.

A če bi hoteli priti do evropske sprave, bi se morda le morala pojaviti zvezda, ki bi množico velikih in majhnih prerokov napotila v Betlehem. Ko pravimo zvezda, mislimo na svetlobo milosti. A da bi jo mogli zagledati, da bi jo razumeli, bi morali prej prebrati, kot nekoč trije modri, »many a volume of forgotten lore« – marsikateri zvezek že pozabljene učenosti.

Naj v oporo te misli navedem daljši odlomek iz romana Evelyna Waugha o življenju sv. Helene, matere Konstantina Velikega in iskalke in najditeljice sv. križa. Odlomek govori o sv. treh kraljih, misli pa na vse ljudi uma in besede:

Zimski sprehod

Slika 7. Zimski sprehod Mirko Kambič

Srebrn zvonček je naznanil prihod treh posebej opravljenih, bradatih menihov, ki so, kakor nekoč stari trije kralji, padli na obraz pred oltarjem. Začela se je dolga liturgija.

Helena ni znala dosti grško in njene misli niso bile ne pri besedah ne pri ničemer drugem v neposrednem prizorišču. Pozabila je na svoje iskanje in bila je gluha za vse razen za davnega otroka v povojih in na tri kraljevske modrece, ki so ga prišli počastit od tako daleč.

To je moj dan, je pomislila. In tile so meni podobni.

Kakor jaz, jim je rekla, tudi vi prihajate pozno. Pastirji so bili tu mnogo pred vami; tudi živina. Preden ste vi odrinili na pot, so se bili oni že zdavnaj pridružili angelskim zborom. Za vas je moral popustiti prastari red neba in nova uporna luč je morala zažareti sredi zmedenih zvezd.

In kako preudarno ste prihajali, po ogledih in izračunih, pastirji pa so pritekli bosi! In kako čudni ste morali biti videti na poti, s tujo služinčadjo, obloženo s smešnimi darili!

Nazadnje ste prišli do končne postaje svojega romanja in velika zvezda se je ustavila nad vami. In kaj ste naredili? Šli ste k Herodu! To je bila pogubna izmenjava daril, s katero se je začela brezkončna vojna drhali in države proti nedolžnim.

A ste nazadnje le prišli in niste bili zavrnjeni. Tudi vi ste našli prostor pred jaslimi. Vaši darovi niso bili potrebni, a so bili sprejeti in skrbno shranjeni; bili so namreč dani iz ljubezni. V redu dobrote, ki je pravkar prišla v življenje, je bil prostor tudi za vas. Niste bili nižji v očeh svete družine, kot sta bila vol in osliček.

Vi ste moji posebni zaščitniki, je rekla Helena, patroni vseh, ki prihajajo pozno, vseh, ki morajo narediti naporno pot do resnice, vseh, ki so zmedeni od znanja in tuhtanja, vseh, ki iz vljudnosti postajajo partnerji v krivdi, vseh, ki so v nevarnosti zaradi razuma in talentov.

Zimska Slovenija

Slika 8. Zimska Slovenija Simon Dan

Dragi prijatelji, molite zame, je rekla Helena, in za mojega ubogega, obloženega sina. Naj tudi on pred koncem najde na slami prostor, kamor bo lahko pokleknil. Molite za velike, da se ne pogubijo povsem. In molite za Laktancija in Marcija in za mlade pesnike v Trieru in za duše mojih slepih, divjih prednikov; za zvijačnega sovražnika Odiseja in za velikega Longina.

Zavoljo njega, ki ni odklonil vaših čudnih daril, vedno molite za vse učene, premaknjene in krhke. Naj ne bodo pred božjim prestolom čisto pozabljeni, ko bodo preprosti vstopali v svoje kraljestvo.

2. Jubilejno leto

2.1. Pogledi Nove Slovenske zaveze na preteklost in sedanjost

2.1.1.

Nekaj vodilnih članov Nove Slovenske zaveze in uredništva Zaveze se je 8. novembra sestalo na sedežu društva, da bi v letošnjem jubilejnem letu oblikovalo svoje poglede na preteklost in sedanjost, v luči tistih vidikov in izhodišč, ki društvo posebej zanimajo. Delo je potekalo v dveh sklopih. V prvem sklopu je vsak udeleženec povedal, kakšno je njegovo osebno videnje treh obdobij obravnavanega časa: dobe med 1941 in 1945, ki jo imamo lahko za epicenter celotnega dogajanja, dobo totalitarne diktature, ki je bila preizkusna komora splošno narodne in posebej katoliške kulture, in dobo od 1990 do danes, ki je čas izhajanja iz totalitarizma in vračanje v območje demokratične kulture. Vsak je poizkušal v sebi poiskati, katerega od momentov, ki sestavljajo ta čas, se mu zdi, da je treba posebej izpostaviti in za katerega bi želel, da postane sestavni del slovenskega spomina. Čeprav je bil ta vir globoko oseben, je pred vse le bilo postavljenih nekaj pilotskih vprašanj, ki naj bi jih vodila. Na primer: Kaj se je z nami pravzaprav zgodilo? V kaj smo bili Slovenci vpleteni? Kako smo se na to, v kar smo bili vpleteni, odzvali? Za kakšen narod smo se izkazali, da smo? Kakšno vlogo je zgodovina v svojem scenariju dodelila katoličanom in kako so jo odigrali?

2.1.2.

Anton Drobnič: Med letoma 1941 in 1945 smo bili Slovenci na narodnem pogorišču zaradi sovražne okupacije na strašni preizkušnji: kot narod, kot kristjani, kot ljudje. Ta preizkušnja se je začela z veliko prevaro Osvobodilne fronte. Nekateri so prevaro hitro spoznali, nekateri so jo odkrili pozno ali prepozno, mnogi pa je niso nikoli prav dojeli. Zato so slovenski katoličani v tem obdobju odigrali dve veliki vlogi: pozitivno vlogo, ko so se popolnoma osamljeni in ponižani odločno uprli boljševiškemu napadu in so ta odpor z besedo in orožjem častno vzdržali do konca vojne. Na drugi strani pa so prav slovenski katoličani, krščanski socialisti, s svojo neomejeno podporo komunistični revoluciji, s prepričanjem, da je revolucionarno nasilje potrebno, da bo to nasilje rodilo novega Slovenca in novega kristjana, omogočili komunistični revoluciji, da je uspela. To obdobje je zato ne samo zgodovina komunistične partije, ampak tudi zgodovina slovenskih katoličanov. Ker je zmaga komunistične revolucije, ki so jo omogočili krščanski socialisti, nazadnje propadla, bo to obdobje v zgodovini slovenskih katoličanov zapisano na eni strani kot čas usodne zmote, na drugi pa kot čas pravega spoznanja in zgodovinske prisebnosti ter častnega katoliškega odpora proti boljševiškemu terorju.

V času od leta 1945–1990 se je življenje odvijalo v znamenju tistega, kar se je zgodilo leta 1945. To je bil čas dozorevanja. Tisti del Slovencev, ki so se uprli nasilju komunistične partije, je bil fizično uničen. Tisti, ki niso bili fizično uničeni, so pod hudim fizičnim in psihičnim terorjem postajali vedno bolj osveščeni nasprotniki boljševizma. Drugi pa so zvesto služili komunističnemu režimu in so kar pozabili, za kakšen režim v resnici gre. Niso hoteli vedeti za strašno nasilje in so s svojim sodelovanjem dajali totalitarnemu nasilju videz demokratičnosti. Zlasti po uvedbi t.i. samoupravljanja so mnogi katoličani kar pozabili, da gre samo za prikrivanje nasilja, in so se brez pomisleka vključili in sodelovali.

Slika 9.

Zadnje obdobje od slovenske osamosvojitve do danes je doba prehoda iz totalitarnega sistema v samostojno in demokratično Slovenijo. Samostojnost smo dosegli nenavadno hitro in učinkovito, ker smo spoznali znamenja časa in bili izredno prisebni. Z demokracijo je drugače. Hitro smo sprejeli samo demokratične družbene oblike, vsebinsko pa smo še daleč od cilja. Le redki so se dejansko znebili komunistične miselnosti, večina se je samo preoblekla in se vpisala v razne demokratične ali kvazidemokratične stranke. Nekdanja totalitarna miselnost se nadaljuje v drugačnih oblikah in z demokratično masko. Bistvene spremembe Slovenci še nismo dosegli. Spoznanje celotne resnice, duhovno očiščenje, sprava in sprostitev nas še čakajo.

Janko Maček: Moj pogled ne seže samo do aprila 1941, ampak tudi na zadnja predvojna leta. Obdobje med obema vojnama, zlasti leta pred drugo svetovno vojno, so odločilno vplivala na oblikovanje naših duhovnih, kulturnih in političnih sil, s katerimi smo potem dočakali usodni vihar vojne in revolucije. Pri tem mislim predvsem na naše podeželje, ki je nosilo velik del tega bremena. Nikakor pa ne verjamem v razdor, o katerem tolikokrat slišimo, in ki naj bi pripeljal kasneje do revolucije in njenih usodnih posledic. Prepričan sem, da so bili Orli in kasneje Zveza fantovskih odsekov ter dekliških krožkov zelo vplivni pri oblikovanju duhovne in kulturne rasti katoliške mladine. Vplivali so tudi združevalno, saj pri delu v društvu ni bilo važno, koliko je kdo imel, ali je bil bogat ali manj bogat, ampak kaj je bil sposoben in voljan narediti. Razlike med tistimi z več zemlje in drugimi z malo ali nič zemlje so se tako manjšale. Nastajale so vezi med mladimi, ki so se počasi širile tudi na odrasle. Mladi so obiskovali razne tečaje, ne samo kmetijske, ampak tudi take o katoliškem pogledu na socialno vprašanje in s tem širili svoje obzorje. Spomnimo se, koliko je na tem področju v Begunjah pri Cerknici naredila učiteljica Drobničeva. In prav po takih so revolucionarji najprej in najbolj udarili. Koliko so jih pomorili že spomladi in poleti 1942, še preden se je začel oborožen odpor proti takemu početju. Seveda niso pobijali samo mladih, ampak tudi starejše, ki so jim bili na poti: župane, duhovnike, celo žene in matere. Veliko vaških stražarjev in domobrancev je bilo iz vrst nekdanjih članov Zveze fantovskih odsekov in drugih katoliških društev in večina od njih je po maju 1945 izginila v Kočevskem Rogu, v opuščenih jaških Hrastniškega hriba in po drugih moriščih širom Slovenije. Ta strašni krvni davek se nam bo še dolgo poznal. Naša dolžnost je, da jim vrnemo dobro ime in ohranimo zgodovinski spomin nanje in na njihov čas, kar je tudi eden glavnih ciljev Nove Slovenske zaveze.

Justin Stanovnik: Čas, o katerem bi danes radi nekaj povedali, je čas, ki posebej zanima Novo Slovensko zavezo. To je bil edinstveni čas. Nikoli prej Slovenci nismo šli skozi kaj takega. Do tedaj so Slovenci doživljali stiske in težave. To so bile stiske, pred katerimi so na procesijah Sv. Rešnjega telesa prosili nebo, naj jih reši: kuga, lakota in vojska. Ta čas je bil vse to, pa še več. Bil je čas, ko smo Slovenci spoznali, kaj je to teror, fizični in politični. Kaj takega še nismo doživeli. To je bil čas, ko so se ljudje bali za svoja življenja. Poleg tega pa je bil to čas odločanja. Ljudje so se morali odločati o bistvenih rečeh. Pred vsakega je bila postavljena nujnost, da se odloči glede tega, kar je bilo v njem shranjeno kot tisočletna kultura. Šlo je za to, ali bo v času, ki je vse stvari postavil na glavo, ohranil normalnost. Ljudje so se v globini odločali, ali bodo to, v kar jih je kultura izučila, ali ne bodo. To se mi zdi, da je za to dobo tako važno.

Druga stvar, ki presega naše védenje o svetu, pa je to, čemur rečemo genocid. V slovenski zgodovini tega časa so bili trije genocidi; prvič genocid posameznih katoliških elitnih ljudi od 1941 do 1942, potem množični genocid slovenskih vaških stražarjev jeseni 1943, po padcu dolenjskih in notranjskih posadk, in genocid junija 1945. Genocid presega ne samo našo skušnjo, ampak tudi zmožnosti jezika, da bi ga izrazil. Nekaj tako nenavadnega in nekaj tako presežnega je to, kar nas je tedaj zadelo. Kar je posebno zanimivo in posebno potrebno povedati je to, da je v ta dejanja – v vsa tri, ne samo v zadnjega – bilo vpletenih nekaj tisoč ljudi in vendar se nihče od teh, ki so genocid organizirali, ki so ga praktično izvajali, ki so opravljali pripravljalna dela in spremna opravila, ni odprl in spregovoril. To je nekaj nenavadnega. Če bi naši instituti raziskovali resnične probleme, potem bi si zastavili vprašanje, kako je mogoče biti prisoten pri takem dejanju in ga odnesti s sabo v grob. Sprašujem se, kaj nosimo Slovenci na ta način naprej v zgodovino? To je ena stvar. Druga stvar, ki se mi zdi zelo nenavadna in poudarka potrebna, pa je naslednja: Revolucija, ki so jo izvedli boljševiki, je povzročila državo, katere osnovna konstitucija je bilo nasilje. Prvič smo Slovenci doživeli politični umor, prvič smo Slovenci, kot sem rekel, doživeli teror, prvič smo Slovenci morali množično hoditi ovajat na policijo, prvič smo se Slovenci bali. Za vse to so bili določeni nosilci. In vendar, ti ljudje še danes hodijo po Ljubljani, kot da se ni nič zgodilo. Sprašujemo se, kako je to mogoče. Ne samo, da hodijo po Ljubljani, da dobivajo oplemenitene pokojnine, ampak oznanjajo da imajo do tega pravico in vsa kultura jih priznava za osvoboditelje. Da se to dogaja, je mogoče samo pod enim pogojem: da je jezik degeneriral. Ker jezik tega v normalnih razmerah ne bi dopuščal. Še ena stvar se mi zdi potrebna, da jo omenim iz te dobe: neko dvojnost. Toliko nasilja je bilo, toliko izstopanj iz območja človeškega, po drugi strani pa toliko čiste in požrtvovalne ljubezni. Takrat, ko sem to doživljal, sem bil seveda še zelo mlad a se spominjam dobro nekega pojava, ki ga ljudje danes ne poznajo. To je t.i. mreža. Takrat ljudje niso nosili stvari v cekarjih ali torbah, ampak so imeli mreže. Ljudje so prihajali z dežele z vlakom, z avtobusom, predvsem z vlakom in vsakdo je nekaj nesel. Spomnim se, da skoraj ni bilo človeka, ki ne bi hodil z mrežo. Tam so bile stvari, ki si se jih je izboril pri svojih sorodnikih na deželi in jih komu nesel. Ljudje so skrbeli drug za drugega. Torej, ta dvojnost časa, strašno nasilje in zlo, na drugi strani pa skrajna človeškost.

Stane Štrbenk: Slovenci smo bili pred vojno in že prej idejno in socialno razdeljeni, kar je v demokratičnem svetu naravno in normalno. Ena stran so bili predvsem liberalci, ki so se prištevali k t.i. svobodomislecem in so bili v glavnem nastrojeni proti Cerkvi, na drugi strani pa so bili zlasti katoliški verniki, ki so ostali zvesti Cerkvi in veri. Vsekakor pa ta delitev ni predstavljala kakega velikega prepada med ljudmi, saj so ti živeli kot dovolj strpna skupnost in sodelovali med seboj. Tej nazorski različnosti ne bi mogli reči narodna razdvojenost, ki je danes pogosta oznaka za opis takratnih nazorskih razlik med Slovenci.

Res pa je, da med Slovenci v mnogih pogledih obstaja velika razdvojenost od jeseni 1941, ko se je v Sloveniji začel projekt komunistične revolucije. Tu je le treba povedati, da so nekje na robu liberalnega tabora kot razred zase obstajali še komunisti, ki so igrali svojo igro. V tej igri je prišlo do izraza načelo volje do moči po vzorcu, ki je bil že prej izdelan in preizkušen v Sovjetski zvezi. Moskva jim je bila šola in zgled uspešne prakse, pomoč in zatočišče.

Katoličani, zlasti mladina, zbrana v katoliških organizacijah, smo prebirali knjige o komunizmu. Tako smo v letu 1941 kar dobro poznali boljševiški komunizem. Vendar se mi danes zdi, da ga katoličani nismo dovolj resno jemali, misleč, kakor je prišel, tako bo tudi odšel. Vsaj jaz sem takrat mislil, da v Sloveniji ne more uspeti in priti na oblast. Komunisti pa so predvojno nazorsko razdeljenost zavestno stopnjevali z neizzvanim fizičnim nasiljem in s številnimi umori slovenskih katoličanov izsilili oborožen odpor. Po mojem mnenje je ta nastal zgolj zaradi samoobrambe, v stiski »biti ali ne biti«, in ne iz idejnih ali verskih razlogov. Besede »jaz se bom branil« utemeljujejo to stališče.

Povojni poboji so bili nadaljevanje revolucije in vsekakor zločin in genocid. Razlog, zakaj so bili tako surovo in nečloveško izvedeni, je silno sovraštvo do nasprotne strani v državljanski vojni, zmagovalno brezumje, predvsem pa načrtno odstranjevanje drugače mislečih v strahu, da partizani ne bi izgubili zločinsko pridobljene oblasti. Zavedali so se, da bodo zmogli vzpostaviti in vzdrževati tako zadrto oblast, kot so jo, le ob odsotnosti tolikih nasprotnih sil. Zavestno so se odločili za že prej preračunano, hladnokrvno in bestialno množično pobijanje vojnih ujetnikov in njihovih svojcev. S tem pa domobranska vojska ni bila premagana, kot govorijo komunisti in njihovi borci, bila je le zločinsko in genocidno umorjena. Tudi ubijalci v odnosu do domobrancev niso zmagovalci, ampak so vojni zločinci.

Če pogledamo obdobje 1945–1990 (obdobje komunističnega totalitarizma), lahko ugotovimo, da se tedaj niso vsi prav dobro zavedali, kaj se je z nami zgodilo. V strahu pred represalijami komunističnih oblasti si večina ljudi ni upala niti razmišljati o tem. Zakopali so se v delo in molčali ter skrbeli le za preživetje, nekateri pa so iz koristoljubja tudi namerno kolaborirali s komunistično oblastjo. Najbolj to zamerim slovenski povojni inteligenci, ki je lahko dojela zločinskost totalitarne oblasti, pa je v velikem številu in brez sramu z njo kolaborirala in ji dajala videz legitimnosti in demokratičnosti.

Med redkimi, ki so zavračali totalitarizem z besedo in dejanji, so bili katoliški dijaki in študenti, ki so se združevali v ilegalnih organizacijah Katoliška demokratska mladina in Zveza demokratske mladine. Spodbujali so mlade k zavračanju komunističnega totalitarizma s študijem, z odvračanjem od udeležbe v komunističnih organizacijah in delovnih brigadah, pa tudi s trosenjem letakov in drugega propagandnega gradiva. Številni, zlasti vidnejši člani so morali v zapor in na prisilno delo, kasneje pa so bili hudo ovirani pri šolanju, izobraževanju in zaposlovanju. Tako vizija o rešitvi izpod komunističnega totalitarizma niti v času najhujšega uveljavljanja revolucionarnih idej med slovensko katoliško mladino le ni zamrla.

Tine Velikonja: Morda bi se najprej ustavil, podobno kot se je pred menoj Janko, pri času med obema vojnama. Danes pogosto slišimo, kako smo Slovenci v večnem sporu, eni govorijo, da že od Trubarja dalje, drugi od Mahniča, in v njem naj bi bil zametek državljanske vojne. V resnici se v času stare Jugoslavije ni dogajalo nič takega, kar bi napovedovalo krvavi spopad. Socialno stanje se je izboljševalo, nekaj tudi na račun oživljene nemške vojne industrije, tudi kulturni boj med klerikalci in liberalci se je polegel. Seveda smo bili razdeljeni, na eni strani Slovenec, na drugi Jutro, na eni Orli, na drugi Sokoli, vendar ne tako, da bi se začeli med seboj pobijati. Besedi, ki sta delitev označevali, sta bili »farški« in »protifarški«. Da bi poudarili, kako huda je bila delitev, so komunisti izumili besedo »klerofašizem« in z njo kazali na katoliško stran kot na povzročitelja delitve. Slovenski fantje naj bi bili celo zametek paravojaških enot. Govorjenje o klerofašizmu v času med dvema vojnama ni osnovano na dejstvih. Res pa je v času stare Jugoslavije katoliška stran prevladovala, kar se je lepo pokazalo na volitvah leta 1938, vendar ne povsod. Poglejmo samo, kdo je obvladoval industrijo, javne službe in inštitucije. V slovenskih mestih in trgih so imeli glavno besedo liberalci. Samo en podatek: na Univerzi v Ljubljani nisi dobil službe kot predavatelj, če si veljal za deklariranega katoličana. Pa tale zanimivost: ko so začeli graditi Vseučiliško knjižnico, se je javnost zgražala, ker so postavili temeljni kamen in ga ne blagoslovili. Ko se je čez slabih deset let, leta 1944, zaletelo v poslopje nemško lovsko letalo in zažgalo glavno čitalnico s knjigami vred, se je razširil ljudski glas: »Božja kazen, ker hiša ni bila posvečena«. Spor, ki so ga izzvali komunisti, je bil umeten, Slovenci nismo potrebovali državljanske vojne, da bi z njo poravnavali stare račune.

Hočem samo povedati, da je bila katoliška stran daleč od absolutne oblasti. Morda je bilo drugače na deželi, pa še tam sta gospodovala klerikalec župnik in liberalec učitelj, vsak pa je vlekel na svojo stran. Kar zadeva tri obdobja, za katera smo se dogovorili, da bomo o njih razpravljali, ni dvoma, da je bil upor proti komunističnemu terorju v obliki vaških straž življenjska nuja, obenem pa domobranstva ne moremo obravnavati ločeno od teh začetkov. Leta 1941 in 1942 ni šlo samo za komunistični teror, šlo je tudi za slepe povračilne ukrepe okupatorja in za tretjo stvar, za prisilno mobilizacijo v partizansko vojsko. V Ljubljani se je dalo živeti, razmere na deželi pa so postajale nevzdržne. Komunisti so belo gardo željno pričakovali. Napovedovali so jo v krvavih pomladnih in poletnih mesecih leta 1942. Nihče ni dobro vedel, koga s tem mislijo, nazadnje pa je postajalo vedno bolj jasno, da vsakogar, ki ne sodeluje z njimi. Vrhunec pomeni roška ofenziva. V njej so Italijani pokazali pravo barvo. Niso se toliko spravljali na nasprotnika, partizanska vojska jo je odnesla brez večjih žrtev, pač pa na podeželsko civilno ljudstvo, ki s komunisti ni imelo nič. Pišejo in govorijo, da je v roški ofenzivi sodelovala tudi bela garda. Jasno, če ofenzivo raztegnemo na tri mesece. Če pa se omejimo na zadnje tedne julija in avgusta leta 1942, vaške straže v njej niso igrale nobene vloge; bile so šele v zametkih ali pa jih sploh še ni bilo. Ko je italijanska vojska česala po ozemlju Ljubljanske pokrajine, je naletela samo na manjše partizanske enote, ki niso nudile pravega odpora. Samo partizanski streli iz zasede in umik. Italijani so v besu spravili na civilno prebivalstvo. Pobijali so talce, požigali vasi, pobirali po poljih ljudi in jih vozili v internacijo. Partizane je bilo treba ustaviti, dopovedati pa tudi okupatorju, da ne more vseh prebivalcev metati v isti koš. Nastopil je ključni trenutek, ki je seveda potegnil za seboj prav vse, kar se je dogajalo kasneje, tudi povojni poboj domobrancev. Ljudje katoliškega tabora so se zatekli k italijanskemu okupatorju po pomoč in zahtevali od njega orožje, da se bodo branili sami, ker on tega ni zmogel. Niso se uprli toliko zaradi obrambe krščanskih vrednot in za Boga, predvsem so se hoteli zavarovati tako pred partizani kot pred Italijani. Njihov cilj je bil varovanje lastnega življenja in imetja, življenja in imetja svojcev ter celotne soseske. Ne vem, kdo je izrekel stavek: »Komunizmu ni mar za človeško trpljenje«. Tudi takrat ga revolucionarji niso videli in zato beli gardi pripisovali samo ideološko poreklo. Njihova propaganda ji je obesila geslo, ki so ga iznašli sami: »Za pet Kristusovih ran, umre naj partizan!«

Vaške straže so čista zadeva, domobranstvo pa postane problematično, takoj ko ga začnemo obravnavati ločeno od njih. Pri tem mislim na domobransko prisego, na pretirane akcije domobranskih udarnih bataljonov in na neusmiljeno odstranjevanje političnih nasprotnikov v zadnjih mesecih leta 1943 in prvi polovici leta 1944. Slovenski protikomunisti so se iz dogodkov, ki so sledili kapitulaciji Italije 8. septembra 1943, nekaj naučili, če ne drugega to, da s komunisti kompromis ni mogoč. Če se omejim na slovenske katoličane, ki predstavljajo jedro protikomunističnega odpora, so se v času domobranstva učinkovito oborožili, se uspešno bojevali in svoje nasprotnike vojaško prekašali. O tem nam pričajo številke. Ko namreč seštejemo vse med vojno padle in pomorjene vaške stražarje in domobrance, pridemo do številke 2500. Kar visoka številka, a kaj, ko nam na drugi strani ponujajo 27.000 padlih partizanov. Večina naj bi jih padla ravno v spopadih z »domačimi izdajalci«. Italijani in Nemci niso imeli s partizani veliko pravih spopadov, obsežnejše so bile samo roška ofenziva julija in avgusta leta 1942, nemška ofenziva septembra in oktobra 1943 in nemška velikonočna ofenziva leta 1945 v Trnovskem gozdu. Tisto, kar se je dogajalo pri nas, je bila predvsem državljanska vojna. Partizanska vojska se je spravljala skoraj izključno na domačega nasprotnika. Zato se mi zdi visoka številka padlih partizanov sumljiva. Skupina, ki sestavlja seznam, nima toliko padlih partizanov zbranih po imenih, ampak jih je seštevala kar počez na podlagi podatkov v kronikah partizanskih zgodovinarjev. Saj vemo, kako: »Padlo je sto partizanov, dvajset od teh je znanih. Piši sto! Domnevamo, da je bilo mrtvih na nasprotnikovi strani sto. Piši dvesto!«

Povojni poboji so bili opravljeni tako, da z njimi ljudska jeza ni bila pogašena. Izvedli so jih po ustaljeni revolucionarni praksi. Naivna in smešna je razlaga, da so Angleži vrnili domobrance zato, ker zanje niso imeli hrane. Lepo prosim, a Tito in njegovi naj bi jo pa imeli! V resnici so jih vrnili iz čiste navade; tako so se vedno obnašali v zgodovini, samo na ta način so lahko uspešno delovali kot kolonialna sila in obvladovali svoj imperij. Desetkrat manj jih je bilo, pa so kljub temu držali domače prebivalstvo v šahu. Danes je komunistični strani žal, da je do pobojev prišlo. Lahko bi zabrusili Angležem, ko so jim ponujali domobrance, da naj jih imajo kar sami. Vendar so bili željni njihove krvi in celo v zameno zanje brez pomisleka zapustili Koroško. Celo tisti partizani so odšli, ki so vso vojno operirali po hribih južno od Drave. Poboji so bili izpeljani hladnokrvno in sistematično, brez čustev. Dokazujejo izredno organizacijsko sposobnost nove oblasti, pomislimo samo, s kakšno muko so domobrance pripeljali pred kočevska brezna. Vzrok, da so za večji del poti izbrali vlak, je bilo pomanjkanje bencina.

Po vojni, v času totalitarnega režima, so se slovenski katoličani dobro držali. Morda ne aktivistično v obliki disidentstva, ampak pasivno, če ne drugega, so hodili k maši. S tem pa, ko so v nedeljo prikazali v cerkvi, so komunistom povedali vse. Povedali so namreč, da se z njihovo ideologijo ne strinjajo.

Razočaranje pa je ravnanje slovenskih katoličanov po letu 1990, zlasti njihovih političnih voditeljev. Pol stoletja prej je bilo pomorjenih 12.000 slovenskih fantov in mož, 6000 najbolj izobraženih civilnih oseb je odšlo v begunstvo, cvet slovenskega naroda, kar pomeni, da ni ostalo nič. Tisti, ki so kot katoličani leta 1990 vstopali v politiko, so bili surogat, drugorazredni voditelji. Peterle se ne bi imel kaj šopiriti, če bi bili prisotni ljudje takšne sorte, kot so bili Ciril Žebot, Franc Casar, Milan Komar, Jaroslav Kikelj ali Anton Tepež. Večkrat smo se pogovarjali, da je kriza pri katoličanih kriza njihovih politikov. Slovenski krščanski demokrati niso dobili kot na krožniku samo medvojnega protikomunističnega odpora, ampak tudi polstoletno zvestobo krščanske srenje. Res je bila ta zaradi izgubljene državljanske vojne na tleh, kljub temu pa je zmogla vsaj to, da se je zbirala po cerkvah. Ta srenja je padla politikom, ki so se razglašali za krščanske, v roke kot zrela hruška. Brez vsakega truda so dobili na prvih volitvah 10 odstotkov glasov, če bi se bolj potrudili, bi jih dobili 15; iz volitev so izšli kot najmočnejša stranka DEMOS-a.

Po prvem sklopu se je omizje prevesilo v drugega. Ta sklop je potekal tako, da so posamezni člani omizja prispevali svoje razmisleke na vnaprej postavljena vprašanja. Prvo vprašanje je bilo:

Slovenci smo doživeli boljševiško agresijo. Kako smo bili nanjo pripravljeni? Ali smo v resnici vedeli, kaj pomeni? Kako bi označili obe sili, ki sta si v tem spopadu stali nasproti?

Anton Drobnič: Slovenci so leta 1941, ko jih je meseca aprila doletela okupacija in nato po 22. juniju še komunistični napad, boljševizem poznali od daleč, po poročilih o njegovih dejanjih in zločinih v Sovjetski zvezi in v Španiji. Na boljševiški napad na Slovenijo pa niso bili pripravljeni. Niso si predstavljali, da jih bo to strašno zlo zadelo doma, v vsaki hiši in v vsaki družini. Še manj so bili pripravljeni, da jih bo to doletelo v najbolj nesrečnem času, ko bodo brez domače oblasti in varstva, prepuščeni volji sovražnega, prav tako kot boljševizem zlobnega okupatorja. Na to niso bili pripravljeni niti niso mogli biti pripravljeni, saj tako zahrbtnega, nečloveškega in zločinskega napada v času največje narodove stiske res nihče ni mogel pričakovati.

Ko govorimo o pripravljenosti Slovencev na boljševiško agresijo, je treba vedeti tudi to, da so ob pojavu boljševističnega napada možnosti in sredstva nasprotnikov terorizma v primerjavi z napadalci bila zelo omejena. Omejena so bila materialno, zlasti pa moralno in pravno. Protikomunistična stran je spoštovala moralna pravila, zlasti pravilo »ne ubijaj, ne kradi, ne ropaj«, spoštovala je človeško življenje in temeljna pravna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Na drugi strani pa so boljševiški organizatorji in voditelji partizanstva, ki so se šolali v Moskvi, bili popolnoma neomejeni barbari. Delali so, kar so hoteli. Ne samo zato, ker ni bilo nikogar, ki bi jih omejil, ki bi jim uspešno nasprotoval, ampak predvsem zato, ker je takšno bilo njihovo počelo, njihova ideologija: moralno, pravično in resnično je samo to, kar nam koristi, kar je dobro za partijo. Zato je spopad dveh tako različnih sil nujno vodil do politične zmage moralno, politično in pravno neomejenih komunističnih teroristov, čeprav protikomunistična stran vojaško ni bila nikoli premagana.

Italijani, na katerih okupacijskem področju je bilo vodstvo in glavnina partizanov, teh niso preganjali, ti pa niso napadali Italijanov. Njihove praske večinoma niso bile niti simbolične, vojaško pa so bile povsem nepomembne. Njihov edini omembe vreden boj, ki pa mu ne moremo reči bitka, je bilo slučajno srečanje in spopad v Jelenovem žlebu. Zločinsko sožitje okupatorjev in partizanov v napadu na slovenski narod nedvoumno kažejo rezultati: tako okupatorji kot partizani so umorili mnogo več neoboroženih Slovencev, kot so ubili oboroženih nasprotnikov v medsebojnih spopadih. Gre za očitno kolaboracijo pri izvajanju genocida nad Slovenci.

Italijani so prve aretacije in preganjanje neoboroženih Slovencev opravili že pozimi 1941/42. Spomladi 1942, ko so se tedaj še maloštevilni partizani vrnili iz prezimovališč, so se Italijani premaknili v nekatere večje kraje, podeželje pa prepustili partizanom, ki so tako prišli do »osvobojenega« ozemlja. Pobijanje idejnih in političnih nasprotnikov so stopnjevali do grozljivih razsežnosti, revolucionarni teror je postal neznosen. Na pobijanje civilnega prebivalstva je okupator odgovoril z »roško ofenzivo« konec julija in avgusta 1942, v kateri je še sam požigal slovenske vasi, množično streljal neoborožene Slovence ali jih odganjal v internacijo. Boja s partizani ni iskal in ti ne boja z njim. V silni stiski med komunističnim in fašističnim terorjem so Slovenci zahtevali orožje za samoobrambo in ga nekaj malega tudi dobili. Ustanovili so vaške straže, ki so jih Italijani hudo omejevali, na drugi strani pa z orožjem in drugim vojaškim blagom podpirali partizane, dokler jim septembra 1943 niso izročili še težkega orožja. Krog komunistično-fašističnega sožitja je bil sklenjen, ko so Italijani sodelovali pri napadih na Grčarice, Turjak in posadke vaških straž na Notranjskem, partizani pa pustili oditi vse okupatorje s fašisti, generali in drugimi zločinci vred, medtem ko so slovenske nasprotnike pomorili.

Janko Maček: Na vprašanje glede boljševiške agresije bi odgovoril, da nismo bili pripravljeni, čeprav smo imeli Ehrlichove Stražarje, Katoliško akcijo in cel kup društev. To seveda velja za katoličane. Drugi iz vrst slovenskega demokratičnega tabora so bili pripravljeni še manj, zato so mnogi pristopili na stran agresije. O boljševizmu in komunizmu smo imeli dovolj teoretičnega znanja, njegovo bistvo pa smo premalo poznali, celo ob koncu vojne leta 1945. Kakšni sili sta si stali nasproti v tem boju? Na eni strani je bilo omejeno število revolucionarjev, pod vodstvom v Moskvi izučenih teoretikov in v španski državljanski vojni izvežbanih in preizkušenih borcev, ki so bili pripravljeni ubogati partijo na vsak ukaz in slediti njenim ukrepom za spremembo družbenega reda. Delovanja v ilegali so bili že navajeni, zato so se v okupaciji dobro znašli. V mnogih je že zraslo ali bilo vsajeno sovraštvo do nasprotnikov in brezobzirnost pri uporabi sredstev. Druga stran, demokratična – protirevolucionarna stran je bila sestavljena iz raznih strank, ki se med seboj že od prej niso preveč razumele. Katoličani so bili njen najmočnejši del. Vendar so bili tudi razdeljeni: krščanski socialisti so takoj šli v OF, Stražarji in Katoliška akcija se v marsičem niso razumeli, v boj oziroma v samoobrambo so bili vsi skupaj porinjeni, za delo v ilegali niso imeli izkušenj, v nasprotju s komunisti so bili pri delu omejeni z moralnimi in verskimi zadržki in, kar je gotovo zelo važno, manjkalo jim je pravega vodstva.

Justin Stanovnik: Boljševiška partija je bila v razvoju evropske civilizacije nekaj novega. Bila je nekaj absolutno novega. Kaj je tvorilo njeno dušo? Najprej je bila to skrajna organiziranost. Vsakdo je natanko vedel, kaj mora narediti, pa tudi, kaj bo sledilo, če česa ne bo naredil. Torej, skrajna organiziranost. Na drugi strani pa vodstvo. Vodstvo partije je na političnem področju ponovilo strukturo mafije. Vodja je bil obenem gospodar partije in je lahko svojevoljno ukrepal, kar se mu je za obrambo projekta, pa tudi svojega vodilnega položaja zdelo potrebno, ne glede na to, kakšni bodo odzivi članov. Torej, ponovitev mafijskega principa vodenja. Druga stvar, značilna za boljševiško partijo, pa je to, na kar je Leszek Kolakowski mislil, ko je rekel: »Laž je nesmrtna duša komunizma«. Ko ta stavek ponovimo, mu sami ne verjamemo povsem. Kot ljudje si ne moremo predstavljati, da obstajajo človeška bitja, ki namenoma, zavestno in vedno, če je to potrebno, spreobračajo dejstva tako, da iz resnice nastaja laž in iz laži resnica. Manipulacija je duša boljševiške partije. Vsi njeni posegi v katerem koli narodu so bili vodeni po tem, ne principu, ampak instinktu. Dejstvo, da je boljševiška partija izvedla svoje cilje v času, ko je bil narodov obstoj ogrožen, dokazuje vse, kar smo o njej povedali. V resnici je partija združevala predkulturnega in instinktivnega človeka z moderno. To je dela različno od nacistične in fašistične stranke, ki sta izražali predkulturnega instinktivnega človeka, nista pa bili obdarjeni s subjektom moderne. Komunistična partija pa je poosebljala subjekt moderne.

Spopad med katoličani in partijo, to smo tudi že danes slišali, je bil spopad dveh neenakih sil. Na eni strani so bile sile, ki jih je vezala civilizacija s svojimi tradicionalnimi normami, na drugi strani pa samostojen, na nič vezan subjekt moderne.

Stane Štrbenk: Slovenci smo doživeli boljševiško revolucijo. Komunisti so jo pripravljali in se zanjo usposabljali in le čakali ugodno priliko za sprožitev državljanske vojne. Katoličani smo komunizem sicer poznali, pa se nismo pripravljali na konfrontacijo z njim razen v katoliških organizacijah zbrane mladine. Ta je bila pripravljena idejno in organizacijsko, nikakor pa ne za vojaški spopad z revolucionarji. Tudi večina katoličanov ni bila pripravljena za vojaško konfrontacijo. To potrjujejo tudi vaške straže, ki niso bile ustanovljene na ideološki ali programski podlagi, pač pa zgolj zaradi samoobrambe. Tudi slovensko domobranstvo ni bilo ustanovljeno za ideološko konfrontacijo, ni imelo političnega programa, pač pa vsaj ob ustanovitvi samo za samoobrambne namene. Slovenski komunisti so z medvojnimi poboji izsilili oborožen odpor in s tem izzvali državljansko vojno. Med slovenskimi domobranci ni bilo kakšne večje ideološke nabitosti, med domobrance so večinoma šli zaradi obrambe pred partizani. Nedvomno pa so bili v domobranstvu tudi taki, ki so bili idejno osveščeni in so postali njegova gonilna sila. Tako sta si med vojno stali nasproti dve organizirani sili, od katerih je ena preračunano izzvala drugo v obrambo in s tem v naprej programirano bratomorno vojno. Dvom, ali je bil sprejem izziva in organiziranje slovenskega protikomunističnega odpora utemeljeno ali pametno, je odveč. Kot katoličani, ki imamo pravico upreti se nasilju z vsemi zakonitimi sredstvi, menimo, da je bil odpor utemeljen in legitimen.

Tine Velikonja: Morda se ne bi toliko zadrževal pri vprašanju, koliko smo bili pripravljeni na revolucijo. Tega, kar se je zgodilo, se ni dalo predvideti, da bo prišlo namreč v času okupacije do takega brezobzirnega nastopa komunistov. Dalo pa se je računati z okupacijo. Že leta 1933 ob prihodu Hitlerja na oblast, še bolj pa po aneksiji Avstrije leta 1936, ko je Jugoslavija na lepem mejila na Nemčijo, je postalo očitno, da je država ogrožena in da jo bodo Nemci skušali zlepa ali zgrda pridobiti zase. Kar se je vedelo že pet let prej, oziroma se je dalo predvideti, je bila torej nemška okupacija. Komunisti so pravočasno spoznali, da se bliža njihov trenutek. No, saj so se pripravljali in vadili že od leta 1920, namreč za delovanje v ilegali. Čeprav jih ni bilo veliko, so imeli spleteno gosto mrežo. Vsaj leta 1938 po nemški zasedbi Češkoslovaške bi protikomunistična stran morala vedeti, da je nova svetovna vojna neizogibna, v njej pa je Jugoslavija ne bo tako gladko odnesla. Morala bi imeti pripravljen scenarij za izredne razmere, pa naj gre za okupacijo ali za pristop države k trojnemu paktu, nazadnje tudi za komunistično revolucijo. Delati bi morali nekaj takega, kar so komunisti. Poglejte, ti so imeli svoje bunkerje zgrajene že pred letom 1941, prav tako so imeli postavljene tajne radijske postaje in tiskarne. Ob kapitulaciji Jugoslavije so vneto zbirali orožje in strelivo. Demokratična stran tega ni imela, zato je ostala ustanovitev njenih legij samo na papirju. Ni je bilo videti in ne slišati. Komunisti pa so napolnili prostor že takrat, ko se v resnici na njihovi strani še ni dogajalo nič.

Pravijo, da na naši strani ni bilo prave sloge in kažejo s prstom na nesoglasja med Tomčevimi mladci in Stražarji. Eni kot drugi so tekmovali za naklonjenost katoliškega vodstva, zlasti škofa Rožmana. Pri tem so bili mladci bolj uspešni. Ob komunistični agresiji pa se je pokazalo, da so Stražarji veliko bolje pripravljeni in da so se zato tudi bolj zrelo obnašali. Tomec je mladcem prepovedal, da bi šli v vaške straže. Kaj je bil razlog, natanko ne vem. Ko je spomladi leta 1942 nenadoma umrl, so njegovi mladci ostali brez voditelja, med seboj pa niso imeli nikogar, ki bi ga uspešno nadomestil. Ni bilo prave discipline, ljudje, ki so dijaško Katoliško akcijo vodili, niso bili reprezentativni. Pri komunistih ne moremo spregledati njihove izjemne pripravljenosti na okupacijo in se na drugi strani dovolj načuditi slepoti na nasprotni. Komunisti so prav vse izkoristili z namenom priti na oblast. Posluževali so se treh reči, do katerih niso nikdar imeli zadržkov: laži, tatvine in umora. In zdaj se mi sprašujemo: če se ti odločiš za spopad, kje se boš ustavil, kako daleč boš šel, ali boš uporabljal ista sredstva za dosego ciljev kot nasprotnik. Ko zdaj razmišljamo, tako se Stane vprašuje, ali je bil ta upor upravičen, zdaj ni težko biti pameten. Ko sem dal v 1. knjigi farnih spominskih plošč poglavju naslov »Boljše bi bilo, če bi se pustili pobijati«, ste vsi padli po meni. Pa še to, daje se prevelik poudarek Cerkvi. Cerkev je bila prva napadena in bila tista, ki je na svoj način dajala legitimnost protikomunističnemu uporu, res je tudi, da so bili marsikje kleriki – ne toliko župniki kot njihovi kaplani – zelo angažirani, pogosto preveč, skratka, premalo so mislili na to, kam to pelje. Ko se namreč začne, ni več poti nazaj. Recimo, domobranstvo je bilo dedič vaških straž. Izkušnje ob kapitulaciji Italije ob komunističnem pobijanju zajetih vaških stražarjev so bile take, da ni poti nazaj in da bo odslej šlo zob za zob. Ljudje, ki so bili v vaških stražah v razmerah, v katerih so prevladali Nemci, ki so zasedli tudi Ljubljansko pokrajino, ti ljudje niso imeli na razpolago drugega, kot da nadaljujejo tisto, s čimer so začeli. Druge rešitve ne vidim.

V kakšen položaj so bili katoličani potisnjeni? Zakaj slovenski demokrati in katoličani niso organizirali širše rezistence? Zakaj katoličani niso izvedli bojne diferenciacije med vaškimi stražarji?

Anton Drobnič: Po okupaciji Slovenije so se slovenski katoličani morali odločiti, ali naj začnejo vojaški upor proti okupatorju, ali pa se v sodelovanju z jugoslovansko begunsko vlado pripravijo na kasnejši upor ob ugodnem času. Pri oceni možnosti širše demokratične rezistence je treba upoštevati predvsem to, da je bila že tako majhna Slovenija razdeljena kar na tri okupatorje. Že samo to dejstvo je onemogočalo organizacijo enotnega in učinkovitega upora. Druga stvar, ki jo je treba upoštevati, je tedanja vojaška moč okupatorjev. Ta je bila v primerjavi s slovensko tako mogočna, da bi okupatorji lahko mimogrede uničili ne samo vsako slovensko resistenco, ampak z represalijami tudi vse slovensko civilno prebivalstvo, ne da bi bila njihova vojaška moč kaj prizadeta. Spraviti narod v nevarnost takojšnega uničenja bi bil zločin. Zato je prav, da se katoličani niso odločili za takojšno oboroženo rezistenco. Ne bi bila niti mogoča niti uspešna. Pravilno so se odločili za drugo možnost in so že meseca maja 1941, ko še ni bilo niti t.im. Osvobodilne fronte niti partizanov, komunisti pa so bili še Hitlerjevi zavezniki, ustanovili tajno Slovensko legijo. Ta je imela svoje enote in celice po vsej Sloveniji in bila daleč najmočnejša formacija v malo kasneje ustanovljeni Slovenski zavezi.

Očitek komunističnih borcev, da je bilo v gozdovih dovolj prostora za vse, je grda demagogija. Prostor v gozdu je primeren za skrivanje. Ni pa jamstvo za uspešnost upora proti okupatorju. To so dokazali sami partizani. Čeprav so bili v gozdovih kar štiri leta in so povzročili tisoče žrtev in ogromno škodo, okupacije Slovenije niso skrajšali niti za en dan. Nasprotno, zaradi njih je vojna v Sloveniji trajala en teden dalj kot v ostali Evropi in padlo je še nekaj sto Slovencev več. Prostor v gozdu tudi ne zagotavlja preživetja množice ilegalcev. Že maloštevilni partizani so povsem izčrpali možnosti slovenskega podeželja v razmerah vojne in sovražne okupacije.

Partizansko govorjenje, da je v gozdu bilo dovolj prostora za vse, pa je lažno in povsem demagoško zlasti zaradi njihovih lastnih odlokov, sprejetih 16. septembra 1941. Tedaj so za narodnega izdajalca, ki bo kaznovan s smrtjo, razglasili vsakogar, ki bi se proti okupatorju boril samostojno, izven njihove oblasti in nadzora. Ta grožnja je bila podprta s krvavim dejstvom, z 2. avgusta 1941 ustanovljeno Varnostno obveščevalnoi službo – VOS, ki jo je ustanovila komunistična partija sama in je bila sestavljena izključno iz njenih članov. Njena naloga je bila določanje in ubijanje »narodnih izdajalcev«, kar je množično delala. V takšnih razmerah bi bilo sožitje demokratične rezistence v gozdovih poleg zločinske komunistične gverile nemogoče. Partizani bi demokratično rezistenco izven njihove oblasti šteli za narodno izdajo in jo pobijali. Okupatorji bi medsebojno pobijanje z veseljem opazovali in še bolj temeljito izvajali vojaške represalije in pobijali civilno prebivalstvo, ki bi imelo svoje sorodnike in zveze v obeh rezistencah in bi moralo tudi obe preskrbovati in preživljati, ne bi pa imelo nobenega varstva.

Takšna usoda drugih odporniških skupin v gozdovih poleg komunističnih partizanov ni samo domneva ali teoretično sklepanje, ampak je kruto dejstvo. V slovenskih gozdovih so poleg partizanov dejansko bili tudi uporniki organizacije TIGR in vojaki nacionalne ilegale ali slovenski četniki. Prve in druge so partizani preganjali in pobijali prav tako strašno in temeljito kot vse druge Slovence, ki se jim niso hoteli pokoriti, vsekakor pa mnogo bolj vneto, vztrajno in sovražno kot tuje okupatorje.

Ugovor, da so partizanski uporniki v gozdu vzdržali štiri leta, vendar jih okupatorji niso mogli uničiti, je dvakrat neresničen. Predvsem partizani niso bili uporniki proti okupatorjem, ampak predvsem uporniki proti obstoječi družbeni in politični ureditvi, uporniki proti svoji lastni državi in njeni vladi, revolucionarni teroristi proti lastnemu narodu. Upor proti okupatorju je bil zanje samo sredstvo, samo maska za revolucijo in torej postranska stvar. Drugič, ne da okupatorji niso mogli uničiti partizanov, predvsem jih niso hoteli uničiti. Nasprotovali so jim samo toliko, da partizani ne bi mogli resno ogroziti njihovih interesov. Če bi hoteli, bi jih s svojo veliko vojaško silo in s svojimi brutalnimi metodami lahko hitro onemogočili. Vendar zakaj bi jih, če jim niso delali nobene škode, uresničevali pa so njihov cilj: uničiti Slovence. Še posebej to velja za Italijane, ki so partizane odkrito podpirali in jim na koncu izročili tudi težko orožje in svoje zaloge. V zahvalo so jim partizani pomagali, da so septembra 1943 varno odšli domov skupaj z vsemi fašisti, generali in vojnimi zločinci.

Pri vaških stražah pa je treba upoštevati, da so bile od okupatorja izsiljene. Okupator ni ustanovil vaških straž, ampak jih je na zahtevo prebivalcev dovolil. Dovolil pa jih je samo toliko, da je lahko rekel, da je dopustil domače varstvo pred zločinskimi umori, da je zavaroval slovensko prebivalstvo in njegovo premoženje. V resnici pa je vaškim stražarjem dal le malenkost najslabšega orožja: v začetku le po eno staro puško z dvajsetimi naboji v eno vas. Tudi kasneje s starimi francoskimi puškami ni bilo dosti bolje. To je bila vsa legalna oborožitev. Pri tem je okupator strogo pazil, da se posamezne vaške straže ne bi povezale med seboj, kaj šele, da bi dovolil formiranje večjih in učinkovitih enot. Povezave so bile samo tajne v okviru Slovenske legije.

Zaradi slabe oborožitve, majhnih in nepovezanih enot in ostrega nadzora okupatorja so vaške straže res bile samo straže, samo enote za opazovanje in opozarjanje. Celo za golo obrambno delovanje so bile navadno preslabotne, kaj šele da bi mogle delovati napadalno. Zato v večini postojank praktično ni bilo mogoče organizirati bojne diferenciacije med vaškimi stražarji. Takšna diferenciacija je možna predvsem v večjem napadalnem delovanju z vojaško izurjenimi poveljniki, česar pri vaških stražah ni bilo.

Drugo vprašanje pa seveda je, ali ne bi moralo ilegalno vodstvo Slovenske legije več in bolje poskrbeti za tajno organiziranje in urjenje udarnih skupin. Težave pa so bile zelo velike tudi zato, ker je okupator vaške straže le navidezno štel za svoje, v resnici je štel vaške straže za sovražne, za svoje pa je dejansko štel partizane, kot se je dokončno izkazalo septembra 1943, ko je prestopil na njihovo stran.

Janko Maček: Najprej o položaju katoličanov. Medtem, ko so čakali primernega trenutka za rezistenco, so jih prehiteli komunisti, ki so pod masko boja proti okupatorju začeli revolucijo. Demokratična stran je potem le dobila svojo Slovensko zavezo, kjer so glavno breme nosili katoličani. Za protiutež komunistom so tedaj hoteli postaviti svojo rezistenco – nacionalno ilegalo. Kaj hitro se je izkazalo, da je ta vlak že odpeljal, da dve rezistenci nista možni. Tako se je nacionalna ilegala kmalu spremenila v t.i. legijo smrti oz. vaške straže, ki so jih dovolili tudi Italijani. Seveda je na ta način nastalo le nekaj vaških straž na Dolenjskem, večina jih je pa nastala neposredno – kot samoobramba pred komunističnimi poboji in ropi z vednostjo in pomočjo Italijanov. Začelo se je govoriti in pisati o protikomunističnemu odporu. Rezistenca je bila vsaj na videz pozabljena. Vendar je treba vedeti, da je bila v ozadju vaških straž Slovenska legija in da so bile povezane tudi z Jugoslovansko vojsko v domovini. Zakaj tisti čas, od aprila 1941 do poletja 1942, ni bilo nobene konkretne oblike demokratične rezistence? Medtem, ko je osvobodilna fronta na tem področju veliko naredila in odločilno prehitela demokratično stran. Upoštevali so pač načelo, da je treba varovati življenje in premoženje, kar je bilo seveda upravičeno, in čakati na primeren trenutek. Bile pa so v tistem času organizirane legije, Slovenska legija, Sokolska in Narodna legija, v strogi tajnosti, da ne bi izzivale okupatorja ampak se pripravile za kasnejši nastop. Poleg tega so v Ljubljani mislili, da ne smejo nič narediti brez begunske vlade, ki pa se je šele jeseni 1941 oglasila iz Londona. Kot sem že rekel, je medtem OF oz. partija že veliko naredila in septembra 1941 tudi že postavila svoj Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki je izdal Odlok o zaščiti slovenskega naroda. Natlačen pa je medtem sicer dobronamerno, vendar gotovo premalo premišljeno, umazal sebe in druge s sodelovanjem v Sosvetu. Sicer je pa tudi res, tudi to je treba vedeti, da so ob koncu leta 1941 in v začetku 1942 tudi iz Londona še svarili pred prehitrim začetkom rezistence. – K tej točki bi dodal še vprašanje, zakaj slovenska demokratična stran ni takoj v začetku okupacije postavila nekakšnega ilegalnega narodnega predstavništva, kot je baje predlagal dr. Ehrlich takoj po povratku iz Bosne oz. iz Boke Kotorske? Ko se je Natlačen izgovarjal, da bi se bilo treba o tem dogovoriti z vlado v Londonu, je profesor pripomnil, da zveze z njo ni, pa tudi ko bo, je vprašanje, koliko nas bodo razumeli. Bojno diferenciacijo v vaških stražah pa sem jaz razumel malo drugače in bi rekel takole: med člani vaških straž so bili ljudje različnega prepričanja, nekateri so v tem videli najlažji način za preživetje, nastale so zaradi samoobrambe, ponekod se je celo poveljstvo izogibalo spopadom s partizani in seveda pri tem pozabljalo, da oni striktno zasledujejo cilj uničiti nasprotnike in popolnoma prevzeti oblast, to se pravi uvesti nov družbeni red.

Slika 10.

Justin Stanovnik: Katoličani so bili potisnjeni v težak položaj. Predvsem zaradi tega, ker so mislili, da morajo zaščititi slovenski narod. Komunisti so z dvema manevroma prehiteli katoličane. Na eni strani so organizirali enobe in s tem zasedli aspiracije prebivalstva, po drugi strani pa so gverilsko vojno spremenili v predstave frontne vojne. Znani so primeri iz škofjeloškega hribovja in drugod, ki so bili izpeljani, ne glede na žrtve prebivalstva. Na ta način so napravili močan vtis na zaveznike čez nekaj časa in s pomočjo mednarodnih komunističnih zvez. V takem položaju katoličani z nasprotniki niso mogli tekmovati. Edina rešitev zanje bi bila ta, da bi Slovenci bili tako politično zreli, da bi odklonili sodelovanje z boljševiškim projektom. Če bi se celotna slovenska kultura tega zavedela in napravila to gesto, bi to bila edina rešitev, da bi se Slovenci morda rešili polstoletnega komunističnega totalitarizma. Glede rezistence naj ponovim to, da je tudi demokratska in katoliška stran organizirala rezistenco, seveda v okvirih, ki jih je postavljal zahodnoevropski rezon, ne pa v okvirih, ki so jih uveljavili boljševiki. Ko so boljševiki napadli katoličane, so prekinili njene rezistenčne načrte. Ti so morali namreč, v položaju, kakršen je nastal, reševati ljudi. Poleg tega pa je tudi to res, da dveh gveril boljševiki ne bi dopuščali. Njihova nepopustljivost tega ne bi dovoljevala. Znana je izjava, ki mi jo je sporočil neki prebivalec Teharij iz leta 1945, ko mu je nek partizanski politkomisar priznal, da so domobranci s tem, da so reševali položaj, ne pa organizirali svoje rezistence, rešili slovenski narod.

Glede bojne diferenciacije v vaških stražah bi vseeno, čeprav razumem ocene svojih predhodnikov, njeno odsotnost imel za nezadostnost. Dr. Komotar, ki je bil komandant postojanke vaške straže na Drenovem Griču, mi je pripovedoval, da sta junija ali julija 1943 z advokatom Stanetom Zupanom, ki je bil komandant vaške straže na Vrhniki, šla k dr. Šmajdu v Ljubljano in ga opozorila na to, da se bližajo usodni dnevi in da se s takimi vaškimi stražami, kakor empirično so, ne bodo mogli soočiti z izzivom, ki bo takrat nastal. Šmajd se je baje s predlogom, da je treba nekaj napraviti, seveda strinjal – kakor pravi dr. Komotar z velikim obžalovanjem, pa se ni nič zgodilo. Dr. Zupan je predlagal, da bi po tri, štiri, pet ali šest sosednjih vaških straž organizirali pod enotnim ilegalnim poveljstvom, seveda z izborom najelitnejših vojakov. To se ni zgodilo. Res je, da so bili ljudje na strani organiziranega protikomunističnega odpora po duši legalisti; upoštevali so npr. jugoslovanske aktivne častnike. Bila je revolucija, bila je državljanska vojna, a niso tega tako razumeli, da bi izrabili voditeljske talente med preprostimi ljudmi, ki so prav gotovo tudi bili. Kljub temu, da imamo vse razumevanje za zadrege in za težavnost položaja, v katerega so bili porinjeni demokrati, moramo le priznati, da niso razumeli urgentnosti časa. Niso se zavedali, kako intenzivno teče čas.

Stane Štrbenk: Slovenski katoličani so bili po vojaški okupaciji potisnjeni v kritično situacijo. Ali kolaborirati v mejah dovoljenega z okupatorji, ali kolaborirati s partizani, ali organizirati široko rezistenco?

Glede organiziranja širše rezistence med okupacijo Slovenije menim, da je prav, da ni bila udejanjena oz. organizirana. Bila bi neučinkovita in nesmiselna, nesporno porazna za slovenski narod. Množična rezistenca pod tremi okupatorji bi pomenila uničenje ne samo rezistence, ampak tudi ostalega civilnega prebivalstva v veliko večji meri, kot odločitev za odpor proti partizanskemu nasilju. Nemogoča je bila tudi bojna diferenciacija med vaškimi stražarji, med drugim tudi zaradi pomanjkanja sposobnih poveljnikov in zelo slabe oborožitve.

Dvomim, da bi bila v tistih razmerah mogoča bistveno drugačna rešitev. Sodelovanje s partizani ni bilo mogoče, saj so ti zahtevali popolno podreditev komunistom. Pobijali in ustrahovali so nas bolj kot okupatorji in nas v odpor prisilili zaradi obrambe lastnih življenj.

Tine Velikonja: Na vprašanje, zakaj nismo katoličani organizirali množičnega upora proti okupatorju, bi rekel, glede na to, kar danes vemo, da se tega ne dela, ne dela namreč v razmerah, ko je okupator na vrhuncu svoje moči in je sposoben tak upor že v kali zatreti. Postregel bi s šalo, ki nosi v sebi globoko resnico. Na vprašanje, zakaj na Čehoslovaškem ni bilo organiziranega odpora proti okupatorju, sledi odgovor: »Ker je bil ta izrecno prepovedan.« V nasprotnika se ne zaletiš kot bik v rdečo fano, ampak v začetni fazi pleteš mrežo, zbiraš orožje, spodbujaš ljudi k zvestobi, šele proti koncu sledi vojaški poseg. Pariz je bil osvobojen s pomočjo rezistence, Zagreb in Ljubljana pa ne. Tako, kot so se upora lotili komunisti, se ne dela. Kardelj je dejal: »Komu je mar, če gorijo cele vasi!« Da ti svoje ljudi v že tako težkih okupacijskih razmerah izpostavljaš okupatorjevim represalijam, je zločinsko. Zgled, kako se je treba obnašati, je ravnanje primorskih Slovencev v času italijanske fašistične nadvlade, torej ne okupacije, ampak v času obvladovanja slovenskega ozemlja med dvema vojnama. In pokazalo se je kaj? Slovenski katoliški odpor v obliki zelo intenzivnega delovanja duhovnikov, ki so vzdrževali slovensko občutje; samo v cerkvi se je dalo govoriti in peti slovensko. Šlo je za upor, ki je bil zelo učinkovit, čeprav v njem niso pokale puške. Če ste zadnjič poslušali mojega brata Jožeta Velikonjo, je povedal: »Duhovnikom je uspelo ohranjati slovenstvo brez žrtev. Seveda se pri tem vprašujemo, kako dolgo bi to trajalo, ampak dvajset let jim je uspevalo. Liberalna stran take mreže ni imela. Zato se je lotila terorističnih akcij, ki niso imele pravega odmeva, za katere nihče ni vedel, torej akcij, ki jih je opravljal TIGR.« TIGR je postal popularen šele zdaj. Bil je čisti upor, katerega prednost pred partizanstvom je bila seveda, da vanj ni potegnil prebivalstva. Janša postavlja TIGR v prvi plan z namenom, da zmanjša vlogo partizanov, in ima pri tem prav, pri tem pa pozablja na ravnanje slovenskih duhovnikov, ki se je izkazalo za veliko bolj učinkovito. Še enkrat torej: »Upor zaradi upora bi moral biti izrecno prepovedan!«

Partizanski vojaški upor proti okupatorju je bil samo navidezen, praktično ga sploh ni bilo. Kar so počeli partizani, se prav te dni (op. oktober 2005) na neki način dogaja v Parizu. Razgrajanje mladih ljudi, ki zažigajo avtomobile in razbijajo trgovine po pariških ulicah, je najmanj tako učinkovito in odmevno, kot je bilo tisto, kar so počeli partizani. Miniranje mostov ter požig gradov in tovarn ni bila zahtevna naloga, če se na posel spoznaš. Potem je drugo vprašanje, v kakšen položaj so bili slovenski katoličani potisnjeni – kot sem že rekel v svojem uvodu – ker niso bili pripravljeni na razmere pod okupacijo. Niso računali na to in niso zgradili podtalne mreže, navajeni so bili odkritega delovanja in se na začetku posluževali sredstev, ki jih nudi normalna država. Diferenciacija med vaškimi stražarji bi bila nujno potrebna. Včasih rečemo bolj v šali kot zares, da bi morali ravnati podobno kot partizani in vsakih nekaj mesecev počiti pred strojem enega od lastnih falotov, denimo zaradi znašanja nad ujetimi ali mrtvimi partizani, pri tem mislim na plenjenje oblek in obuval, kakor se to sliši radikalno, ampak na ta način se vzdržuje disciplina in ustvarja elita. Danes se v vojski vse bolj gradi na občutku tovarištva, vsi za enega, eden za vse, v ideološko zaostrenih razmerah pa bi morali početi to, kar so partizani. Ni jim bilo težko, elito so spravili v Skoj ali partijo, za diferenciacijo pa je poskrbel politkomisar, ki je imel znatno večja pooblastila kot domobranski vojni kurat.

Zakaj katoličani niso predvideli separatne italijanske kapitulacije in zakaj se niso, če so jo predvideli, nanjo pripravili? Kateri so bili vzroki za poraz vaških straž v jeseni 1943?

Anton Drobnič: Mnenja sem, da so slovenski katoličani separatno italijansko kapitulacijo pričakovali vsaj zadnje tri ali štiri mesece. Nanjo pa niso bili dovolj pripravljeni. Predvsem niso bili pripravljeni organizacijsko. Na kapitulacijo so se odzvali togo, s premajhnim uvidom, premalo premišljeno in kot navadno tudi neenotno. V tem so tudi vzroki za poraz vaških straž jeseni leta 1943. Predvsem so vaške straže po italijanski kapitulaciji še naprej ostale samo straže, čeprav so bile formalno preimenovane v Slovensko narodno vojsko in so imele povelja, kako naj se združijo in kje naj se zberejo. Večinoma to ni bilo izvršeno in še naprej so ostali vaški stražarji tako po miselnosti kot po delovanju. Na Notranjskem so ostali po posameznih vaseh kot v času italijanske okupacije, podobno je bilo tudi v številnih posadkah na Dolenjskem. Le posadke okrog Turjaka so se združile v Turjaškem gradu, vendar tudi te niso imele učinkovitega enotnega poveljstva ali pa ga vsaj niso upoštevale. Tako notranjski kot dolenjski vaški stražarji in niti oni na Turjaku niso računali, da bodo partizani prišli do težkega italijanskega orožja, do topov in tankov, zlasti pa niso upoštevali možnosti, da bodo partizani dobili na razpolago tudi izkušene italijanske oficirje. Pričakovali so samo partizane s puškami in mitraljezi, česar se jim res ne bi bilo treba bati.

Janko Maček: Glede tega, zakaj katoličani niso predvideli separatne italijanske kapitulacije, bi rekel, da so vse preveč čakali na pobudo in navodila od zunaj. Zanašali so se na begunsko vlado in na zahodne zaveznike ter na njihovo pomoč, čeprav zato niso imeli nobenega jamstva. Skratka, niso razumeli, da morajo vse narediti sami. Tudi za slučaj italijanske kapitulacije bi morali biti sami pripravljeni, vedeti bi morali, da se bodo popolnoma sami znašli v tej težavi. Vzroki za poraz jeseni 1943: enotnega vodstva ni bilo, saj je Ljubljana popolnoma odpovedala, posamezne postojanke so bile na ta usodni trenutek nepripravljene in prepuščene samim sebi. V taki situaciji so še bolj prišle do izraza razlike v prepričanju med posameznimi vaškimi stražarji. Že prej smo govorili o tem, da ni bila izvedena bojna diferenciacija. Ker ni bilo enotnega vodstva, so se posamezni poveljniki začeli obnašati nevojaško, pa že tako mnogi med njimi niso bili vojaki. Nekatere posadke so tako razpadle, še preden je sploh prišlo do boja. To, da so Italijani izročili orožje partizanom in jim celo pomagali s topništvom, na primer: Grčarice, Turjak, Nova Vas, Begunje, Pudob, je izredno slabo vplivalo na moralo vseh vaških stražarjev. Torej vse to je potem pripeljalo do poloma. Kjer je pa bilo vsaj nekaj vodstva, npr. novomeška skupina vaških straž z Vukom Rupnikom na čelu, skupina, ki je iz Turjaka odšla na Zapotok in Kurešček, postojanke kot Šentjošt, Rovte in še nekatere druge, so kljub vsemu vzdržali in potem prešli v slovensko domobranstvo.

Justin Stanovnik: Separatna italijanska kapitulacija je bila zelo pomemben moment v slovenski državljanski vojni. Najprej, ali so demokratske in katoliške sile to kapitulacijo predvidele? Ali so tako intenzivno spremljale mednarodno politično življenje, da so vedele, kaj se dogaja? Jaz pravih podatkov o tem nimam, a če so kapitulacijo že pričakovali, gotovo niso izvedli potrebnih dejanj, da bi se z njo lahko soočili. Pravzaprav se je tukaj pokazala poglavitna šibkost vaških straž. To kar smo prej rekli, bojna diferenciacija bi lahko pripomogla. Lahko bi se ustvarila vojska, ki, kakor je rekel Drobnič, ne bi imela pasivnih značilnosti vaških straž.

Da pa so bili dogodki ob italijanski kapitulaciji zelo važni, je mogoče razumeti v luči dejstva, da je bil to odločilen trenutek. Če bi bili demokratični nasprotniki komunizma toliko močni, da bi se lahko enakopravno spopadli s partizanskimi oddelki, bi lahko bilo nadaljevanje državljanske vojne povsem drugačno. Pojavila se je možnost, da bi lahko demokrati, oziroma katoličani, organizirali ilegalno rezistenco. Če bi seveda razumeli čas in vedeli, da je prišlo do odločilnega trenutka, ko je treba, naj stane, kar hoče, izločiti komunistično gverilo. Tega duha ti ljudje niso imeli. Že dejstvo, da so pustili, da so Italijani orožje izročali partizanom, je znak, da niso bili pripravljeni konsekventno izvajati ukazov, ki jih je nastalo stanje dajalo. Orožje, ki so ga Italijani imeli, bi morali ali vzeti ali pa uničiti. Seveda bi bilo za to potrebno nasilje. Tega nasilja pa komandanti vaških straž niso zmogli; niso imeli tega v sebi.

Slika 11.

Še zaradi nečesa je ta čas tako važen. Važen je zato, ker so komunisti dokončno jasno dokazali, kdo je njihov sovražnik. Od septembra 1943 ni bilo nobenega dvoma več, kakšni so bili cilji boljševiške gverile. Dokazali so potem to tudi z zločinskimi sodnimi predstavami v Kočevju, dokazali so to z drugim genocidom, z množičnimi poboji ujetih vaških stražarjev in četnikov. Dokazali so, da kompromis ni možen, da sta dve gverili nemožni. Zdi se mi, da je to bil odločilen trenutek. To je bila neka možnost, da bi demokratski katoliški uporniki dobili superioren položaj. Ko bi se zares do kraja zavedali, za kaj gre! Samo se niso. Po neki stari navadi so računali, da bodo mednarodne sile, Angleži, modri in plemeniti gentlemani, določili, kako in kaj. Saj so.

Stane Štrbenk: Glede italijanske kapitulacije menim, da slovenski katoličani nismo pričakovali, da bo Italija tako hitro separatno kapitulirala. Ker je torej nismo predvidevali, se tudi nismo pripravili nanjo. Ko je ta nastopila, so bile vaške straže neenotne, raztresene in nepovezane, brez pravega vodstva, slabo oborožene in brez pomoči od koderkoli. Prepuščene so bile same sebi. Tako niso bile sposobne ob kapitulaciji razorožiti italijanske vojske in se oborožiti za obrambo pred partizani. Vse te okoliščine so bile vzrok, da so bile vaške straže poražene.

Tine Velikonja: Ko poslušamo tole, nam je vse jasno, ker zdaj vse vemo in bi znali pravilno ukrepati. Zakaj ob italijanski kapitulaciji vaške straže niso bile pripravljene na dogodke, čeprav se jih je dalo predvideti? Eni se izgovarjajo, da nismo imeli vojaških izkušenj. Od konca 1. svetovne vojne je minilo 25 let, torej so bili leta 1943 ljudje, ki so se v njej bojevali, stari 60 let. Res je, da v času 2. svetovne vojne niso nosili orožja, niso šli v vaške straže, bili pa so v vodstvu slovenskega katoliškega upora. Partizani so postavili na vodilna mesta španske borce, katerih orožje se je ohladilo nekaj let prej. Julija 1943 se je vedelo, da bo Italija vsak čas kapitulirala. Takrat je Badoglio napravil svoj puč in odstavil Mussolinija, pet tednov se je vedelo, da bo Italija kapitulirala, saj ni bilo dvoma, da bodo Italijani prestopili k zaveznikom. Zanje je znano, da gredo k tistemu, na katerega stran se nagne bojna sreča, to je v značaju tega naroda. Časa je bilo res samo 6 tednov, ampak v tem času bi se morali ljudje, ki so imeli vojaške izkušnje, pripraviti na dve dejanji: brez pardona razorožiti Italijane in neusmiljeno napasti partizane.

Za taki dejanji ne bi bilo dovolj prisebno vodstvo, ampak bi bila potrebna posebej izvežbana in prisebna vojska. To pa bi imeli samo, če bi izvedli diferenciacijo med vaškimi stražarji. Pravočasno bi morali med njimi zbrati ljudi, morda samo tretjino ali celo četrtino, ki bi bila pripravljena uporabiti skrajno silo in tvegati lastno življenje. Povsod se Italijani ne bi zlahka vdali, a računamo, da bi šlo. Drugo pa je taktika. Ponekod so vaške straže zapustile svoje postojanke in odšle v gozd, Vuk Rupnik, ki je s svojo skupino romal pod Gorjance in proti Krškemu, prav tako četniki in vaški stražarji, ki so se umaknili na Zapotok, z njega pa spustili v dolino in se mimo Želimelj prebili na Barje. Tisto staro in na videz bolj varno, ostati tam, kjer si, čeprav nimaš nobene povezave in ne moreš računati na pomoč, se je izkazalo za usodno. Partizani so se sprehodili od postojanke do postojanke: Grčarice, Bloke, Begunje, Veliki Osolnik in Turjak so padali kot domine. Ob kapitulaciji Italije je bilo partizanov samo 3.000, pol manj kot vaških stražarjev in četnikov. Ob takojšnjem ukrepanju ne bi imeli časa, da se uredijo in namnožijo.

Kakšno je bilo vodstvo? Kaj razumete pod sintagmo kriza vodstva? Kako važna je ta kriza za katoliško politično gibanje nekoč in danes?

Anton Drobnič: Ko govorimo o krizi vodstva protikomunističnega odpora, tako političnega, idejnega, kot vojaškega vodstva, je treba pomisliti predvsem na to, da je bil protikomunistični odpor demokratično gibanje, demokratičen pojav. Žal je demokratično načelo prevladovalo tudi pri vojaškem vodstvu, kjer pa nima ničesar iskati in je samo v pogubo, ker povzroča zmedo in neučinkovitost. Že med samimi katoliškimi politiki in poveljniki ni bilo prave enotnosti in sodelovanja, še hujša pa so bila politična in vojaška trenja med katoličani in liberalci. Vojaško vodstvo protikomunističnega odpora je bolj obvladovala liberalna zavest za razliko od moštva, ki pa je bilo pretežno katoliško. Zato ni bilo pravega razumevanja med vodstvom in moštvom. Morda so bili še drugi vzroki, opozoril bi predvsem na neenotnost, tako politično kot idejno, ki je segala v vojaške vrhove protikomunističnega odpora. Seveda pa kriza vodstva na protikomunistični strani toliko bolj bije v oči, ko jo primerjamo z vodstvom komunistične revolucije. To vodstvo je bilo enotno, prežeto z enotno idejo in enotno ideologijo in s povsem oprijemljivim ciljem: doseči oblast na vsak način in za kakršnokoli ceno.

Kriza vodenja je vidna tudi v današnjem političnem življenju slovenskih katoličanov, ki se ne morejo zediniti niti o temeljnih vprašanjih, npr. prav o tem, o čemer govorimo danes: Kaj se je s slovenskimi katoličani in s slovenskim narodom v resnici zgodilo v letih 1941–1945. Vse kaže, da te enotnosti še ne bomo kmalu dosegli. To je žalostno dejstvo slovenskih katoličanov od leta 1941 naprej.

Janko Maček: Glede vodstva bi si dovolil reči, da slovenski katoličani med vojno in revolucijo nismo imeli dovolj dobrega političnega in prav tako ne vojaškega vodstva v oboroženem protikomunističnem odporu. Izrazit primer za ta problem so npr. Grčarice in Turjak. Major Novak menda zaradi slabe obutve ni mogel v Grčarice. Seveda je tukaj treba vedeti, da so se pa tisti, ki so v Grčaricah bili, vseeno borili in da je bil njihov boj prav zato še težji. Polkovnika Peterlina pa je 1.500 ali več vaških stražarjev zaman pričakovalo na Turjaku. Iz usode prve in druge postojanke lahko plastično vidimo, kaj pomeni kriza vodstva. Seveda gre v teh dveh primerih predvsem za vojaško vodstvo. Je pa to vprašanje širše in bi lahko govorili še o mnogih drugih primerih iz pretekle, zlasti pa polpretekle zgodovine. Ni dvoma, da tudi v sedanjem času nujno potrebujemo primerno vodstvo. Strinjam se z gospodom Drobničem, da imamo katoličani pri tem na političnem področju še vedno velike težave, ki jim kar ni videti konca. Treba bi bilo pošteno razmisliti, kje so njihovi resnični vzroki.

Justin Stanovnik: Mislim, da je snov, ki jo obravnavamo na to vprašanje, izredno važna. Kajti bistvo družbenega življenja, uspešnega družbenega življenja, seveda še posebej političnega, je odvisno od kvalitete elite, ki posamezne segmente družbe vodi. Vse – smo nekje brali – je odvisno od filozofije glave. Od tega, kakšna je glava. Tukaj moram povedati nekaj v zvezi slovenskim tradicionalnim katoliškim vodstvom. Vidite, vodstvo v katoliškem taboru je bilo tako rekoč zagotovljeno. Bilo je nekaj tako naravnega, kot je red v naravi. Voditeljem, politični eliti, se ni bilo treba posebej boriti za to, da so bili voditelji. To je imelo v kritičnem času zelo negativne posledice. Manjkalo je – lahko rečemo – velike odgovornosti. Kar je manjkalo, je bila skrajna odgovornost. Vojni čas je zahteval nadčloveško odgovornost. Tega pa voditelji s tako tradicijo niso imeli v sebi. Povejmo v dveh stavkih, kaj je lastnost voditelja. Lastnost voditelja je, prvič, da razume, kateri so interesi skupine, ki jo vodi, drugič, da razume, v kakšnem odnosu je čas, ki obstaja, v odnosu do teh interesov, in tretjič, da razume, s katerimi sredstvi je mogoče udejaniti te interese. In pa seveda, da je priseben ali pri sebi. Da je pragmatičnega ali operativnega duha. Da ni voditelj v retoriki, ampak voditelj v tistih predvidevanjih, ki jih je lahko vsak trenutek spremeniti v dejanja. Mislim, da je ta preteklost za sedanji čas izredno indikativna. Tudi sedaj in v prihodnosti bomo lahko uspešni, če bomo imeli dobre voditelje. Za voditelja – da še enkrat ponovim – je poglavitna reč spoznanje, vedenje, videnje in seveda velika odgovornost. Za nas je pa – kako bi rekel – važno spoznanje, ki smo ga pravzaprav prinesli iz državljanske vojne in znova videli realiziranega v sedanjem času, da je vodstvenih talentov malo. Vodstveni talenti so zelo dragoceni.

Stane Štrbenk: Za medvojno katoliško gibanje je pomembna kriza vodstva tako na vojaškem polju kot tudi na civilnem in političnem področju. To je tudi razumljivo. Na vojaškem področju v začetku nismo imeli dovolj oficirjev ne drugih voditeljev, ki bi se spoznali na vojskovanje. Poveljniki vaških straž so bili v glavnem vojaško neizkušeni študenti. Kasneje v obdobju domobranstva izrazite krize vojaškega vodenja ni bilo. Slovensko domobranstvo je funkcioniralo enotno, povezano med seboj. Vsaj na terenu ni bilo čutiti kakšnih nasprotnih stališč v vrhu. Slabše je bilo na političnem področju, kjer ni bilo pravega vodstva. To smo čutili celo, če se spomnite, leta 1945 v Vetrinju in Celovcu. Težko rečemo, da je imela Slovenija v tem obdobju sploh kakšne pomembne voditelje, ki bi bili pripravljeni tvegati vse za določeno stvar. Kar jih je bilo, so jih partizani že med vojno likvidirali. Mislim, da resnično lahko govorimo o hudi vodstveni krizi v vojnem času v Sloveniji, zlasti na civilnem področju. Dejansko nikjer ni bilo čutiti, kdo je duša protikomunističnega upora. Pri narodu, ki so ga tlačili trije okupatorji, bi bilo kaj drugega težko pričakovati.

Tine Velikonja: Ko gledamo na vodstvo v okviru katoliškega tabora, ki je bilo obenem jedro protikomunističnega tabora, se je pokazala slaba kadrovska politika v času med dvema vojnama na območju Slovenije. Tisti, ki se spoznajo, vedo povedati, da ni bilo prave demokracije. Pri tem mislim na kadrovsko politiko v Slovenski ljudski stranki. Korošec je bil daleč spredaj, večina pa je imela funkcijo v stranki in bila postavljena na vplivne položaje po poljubnih ali samovoljnih kriterijih. Korošec je umrl leta 1940, Kulovec ob bombardiranju Beograda 6. aprila 1941, Krek je odšel v inozemstvo, Ehrlicha in Natlačena so ubili vosovski morilci. Kar jih je ostalo, so sicer vedeli, kako se morajo obnašati, ne pa kako morajo ukrepati.

Slovenski človek je v stiski gledal župnika in nazadnje je bil Rožman tisti, čeprav po svoji naravi sploh ni bil politik, v katerega so bili uprte vse oči in na katerega je padlo breme odločanja.

Za vojaške kadre pa sem pa že rekel, da so se pri izbiri preveč opirali na tisto, kar so prejeli iz stare Jugoslavije. Na začetku se že dela tako, kasneje pa je treba narediti izbor, upoštevati fizično pripravljenost, zlasti pa seveda psihične lastnosti, zlasti pa hrabrost, spretnost, iznajdljivost, skrb za lastne vojake. Zlasti se dobre lastnosti hitro pokažejo v gverilskem boju na terenu, še prej pa slabe. Domobranskih oficirjev je bilo okoli 400 in od tega dobra polovica še iz časa stare Jugoslavije. Opozoril bi na poveljnike na postojankah vaških straž. Ti so v času domobranstva poveljevali četam. Domobranska četa ni bila kar tako, po številu je bila enakovredna partizanskemu bataljonu, po vojaških kvalitetah pa ga prekašala. Čete so imele dobre poveljnike, ni pa bilo mehanizma, po katerem bi najboljši napredovali in bili privzeti v vodstvo, zanj ni bilo ne volje in ne razumevanja. Preveč so tudi skoparili s čini. Poglejte, kako so bili z generali radodarni partizani, ob koncu vojne so jih imeli najmanj sto, na domobranski strani je bil general samo Rupnik, pa še ta je prejel svoj čin že v stari Jugoslaviji.

V katoliški mladini, so bili, če gledamo z današnjimi očmi, nepojmljivo veliki potenciali. Vprašamo se, ali je bil dan prostor, da se ti potenciali uresničijo? Ali pa je bila ta mladina vzgojena predvsem moralno in duhovno, na račun zgodovinske kompetentnosti in učinkovitosti?

Anton Drobnič: Res so bili v katoliški mladini veliki potenciali in ta mladina je bila zelo dobro organizirana in tudi temeljito vzgojena. Ne samo študentska, tudi delavska in kmečka mladina. Bili so idejno in narodno zavedni, imeli so dobro vzgojo in izobrazbo. Ta mladina pa v razmerah okupacije in revolucije ni dobila prave prilike za uresničenje svojega znanja in sposobnosti. Tudi je res, da so bili dobro vzgojeni in organizirani na škodo zgodovinske občutljivosti in na račun pripravljenosti, da bi v kritičnih trenutkih lahko učinkovito nastopili. Mislim, da je nekaj podobnega tudi danes pri nekaterih med duhovnimi gibanji v Sloveniji, ki jih ni malo. So zelo prizadevna, zelo delovna, dobro organizirana, glede sposobnosti in pripravljenosti za delovanje v viharju in metežu življenja, za nastopanje v javnosti pa bi kakšnemu duhovnemu gibanju bolj pristajalo ime duhovno stanje, saj je za gibanje premalo usposobljeno.

Janko Maček: Iz polpretekle zgodovine, ki je verjetno ne poznamo dovolj, vemo, da smo imeli kar nekaj izredno dobrih in sposobnih mladih ljudi, ki pa jim ni bilo omogočeno, da bi svoje potenciale razvili in jih usposobili v korist naše katoliške skupnosti in celega slovenskega naroda. Vzroki zato so verjetno različni. Vendar jih tu ne bi našteval, ampak bi odgovoril na drugi del vprašanja, ali je bila ta mladina vzgojena predvsem moralno in duhovno, ne pa na račun zgodovinske kompetentnosti in učinkovitosti? Ali je bila ta mladina vzgojena predvsem moralno in duhovno, to se pravi na škodo zgodovinske kompetentnosti in učinkovitosti? Pri mladcih Katoliške akcije, na primer, je verjetno bilo res nekoliko tako. Sicer pa, ali si nismo v Cerkvi in veri vedno želeli predvsem duhovne strani? Dejstvo pa je, da se je premalo razmišljalo o tem, da se katoličani lahko in morajo udejstvovati tudi politično. Torej, da niso samo verniki, ampak da so tudi družbena bitja, da morajo delovati tudi politično. V zadnjem času, to se pravi v času totalitarizma, je to prav gotovo še bolj prišlo do izraza in se nas ta občutek, da politika in vera ne gresta skupaj, še vedno nekoliko drži.

Justin Stanovnik: To vprašanje se mi zdi važno, ne samo z zgodovinskega stališča, ampak tudi s sedanjega, pragmatičnega. Če se spomnim na fante, ki so bili vzgajani v fantovskih organizacijah, moram reči, da moralno in duhovno in humanistično tako vzgojene mladine, kot je bila pri Katoliški akciji in pri Straži in drugih organizacijah, npr. pri Slovenski dijaški zvezi, Slovenci pač ne bomo več imeli. Danes je kar težko mlademu človeku predočiti, koliko ljudi je nekoč bilo v Sloveniji, ki so bili pripravljeni izdelati iz sebe najboljše, kar je bilo v njih. Seveda pa tej mladini ni bilo rečeno, da je nosilec tudi politične prihodnosti; niso ji bili dani instrumenti, da bi se za to svojo vlogo pripravljala. Če pa mislim, recimo, na mladce, pa tudi na stražarje, ki so delovali v domobranskih četah, se sprašujem, kako je bilo to mogoče, da so to bili navadni vojaki brez vsakih večjih funkcij. Pametno vodstvo bi lahko iz teh ljudi napravilo odlične propagandiste, oblikovalce zavesti. Tega pač ni bilo. Res je, da je v katoliški politiki vladalo neko skrito nezaupanje do mladih. Znano je, da je bil jurist Casar star že 30 let in ga vendar niso bili pripravljeni kooptirati v Slovensko zavezo, ker se jim je zdel premlad. Na partizanski strani pa so bili ljudje, ki so bili stari 20, 22 let, pa so bili komandanti brigad in divizij. Mladine niso znali izrabiti. To je eno velikih pomanjkljivosti tega časa in morda tudi današnjega.

Stane Štrbenk: Nesporno je, da so bili v katoliški mladini veliki potenciali, saj vemo, koliko je bilo organizacij, ki so se ukvarjale z mladino, tako športnih, duhovnih in moralnih. Vendar, vsaj kolikor jaz poznam te razmere, mladi niso mogli priti do veljave, niso se mogli uveljaviti. Uveljavljali so se tam, kjer so sami odločali. Tudi v vojski so si voditelje včasih sami postavljali. Zato je bilo domobransko vodstvo pretežno mlado. Na civilnem področju je pač tako, da se mladi težko uveljavljajo pred starejšimi, ker ti pač menijo, da so mladi še nezreli, nesposobni, pa tudi izpodriniti se ne pustijo. Mislim, da je to bila velika škoda za naše kasnejše politično življenje.

Tine Velikonja: Vprašanje vsebuje dva elementa. Prvi: ali so bili mladi tako vzgajani, da bi bili sposobni v trenutkih odločitve oziroma preizkušnje zasesti odgovorna mesta in ustrezno ukrepati? Torej, ali so bili pripravljeni, če že ne na vojaško, torej operativno delo, pa vsaj za politično delo? Pri Katoliški akciji so nam kar naprej razlagali, da Katoliška akcija ni politična organizacija. Govorili so torej nekaj, kar je bilo v nasprotju z dejanskim stanjem. Neke sorte aktivizem, ki je bil namenjen predvsem samemu sebi, so bili dnevi akcije. Ob vsakem izidu knjige je bil določen dan in imensko zbrani potencialni kupci. Ko je izšla, denimo, nova številka Nove poti ali nekaj takega, je šlo kot namazano. V enem dnevu smo prodali tisoč izvodov in več. Velik uspeh, žal samo navidezen, kajti knjige, ki smo jih ponujali, celo nam samim niso bile všeč. Že na zunaj so bile neprivlačne, obenem pa brez prave vsebine. Skratka, akcija zaradi akcije. Za Slovenčevo knjižnico ni bilo treba nobene propagande. Preprosta prodaja knjig je postala politično dejanje.

Druga stvar pa je, koliko so mlade porabili kasneje, koliko so jim bili starejši pripravljeni odstopiti vodilna mesta. Tega ni bilo na političnem področju, premalo tudi na vojaškem. Slišali smo Staneta, ki smatra, da je v vojski bila odprtost. Kdor se je izkazal za sposobnega, je po vojaški lestvici hitro visoko prilezel. Dogajalo naj bi se nekaj podobnega kot pri partizanih. Po mojem je bilo tega absolutno premalo in v tem je tudi ena od slabosti protikomunističnega gibanja. Mladim ljudem, ki so dozoreli in se izkazali v boju, je bila pot na vodilna mesta zaprta. Zdaj ravno pišem kritiko knjige o Meršolu in obravnavam Vetrinje. V času, ko bi bilo treba pokazati nekaj več kot samo mahati z orožjem, so Krener, Vizjak, Cof in celo Bitenc popolnoma odpovedali. Zakaj niso bili vsaj leta 1945 prevzeli vodstva vojaki takega kova kot so bili Vuk Rupnik, Bogdan Berlot ali Lojze Bastič?

Sprašujemo se tudi, ali smo tisti, ki smo preživeli, razumeli vlogo, ki nam je bila s tem odkazana? Dodajamo še konkretno in parcialno vprašanje, zakaj na primer nismo pisali memoarov?

Anton Drobnič: Pri preživelih moramo upoštevati neko izrazito jasno dejstvo, da smo na protirevolucionarni strani preživeli samo zelo mladi. Starejši niso preživeli, razen tistih, ki so ostali v tujini. Preživeli mladi, zelo malo nas je bilo, smo se razgubili po vsej Sloveniji. Imeli smo zelo malo stikov, saj smo v začetku bili potlačeni zaradi pošastnosti in grozovitosti komunističnega vzpona na oblast. Ta šok nas je precej oviral. Kasneje smo bili razočarani zaradi neobčutljivosti zahodnih demokracij, ki jim je bilo popolnoma vseeno, kaj se je pri nas v resnici zgodilo in kaj se je še dogajalo. Zato smo se čutili precej nemočne. Še kasneje smo bili razočarani nad stanjem evropske filokomunistične inteligence. Nekako po dveh desetletjih totalitarnega režima šele, vsaj kar se mene tiče, sem prišel do trdnega ravnovesja in do resnega zavedanja, da je treba pričakovati padec komunizma in se na to pripraviti. Ne da prej ne bi nič delali, saj smo na primer dijaki že leta 1946 organizirali ilegalno politično organizacijo, ki jo je UDBA leta 1949 odkrila in nas strpala v zapor. Do zrelega in resnega pričakovanja padca komunističnega sistema je vendar prišlo šele kasneje. V prvih letih po vojni torej le nismo dovolj razumeli vloge preživelih, da pričajo, da pišejo spomine in da zapisujejo dogodke in opisujejo življenje v komunistični totalitarni državi.

Janko Maček: Moram priznati, da nekega posebnega poslanstva nisem nikoli čutil. Morda zato, ker sem nekoliko mlajši: med okupacijo sem dokončal dva razreda škofijske klasične gimnazije in leta 1945 sem bil v 15. letu. Neizbrisen pečat so mi vtisnili dogodki, ki sem jih sicer kot otrok, pa vendar zelo intenzivno doživel leta 1942 v Šentjoštu: doma in pri sosedih so partizani vse požgali, pri dveh sosedih tudi ubili očeta in mater, kot ministrant sem bil tisto poletje pri več kot pri dvajsetih pogrebih žrtev partizanskega nasilja. Ko sem po vojni zaradi očetove odsotnosti in težkih razmer doma težko in s presledki študiral, sem bil tesno povezan z domom in domačim izročilom. Morda včasih celo na škodo študija. Kasneje sem bil v službi, ustanavljal družino, zidal hišo in še vedno pomagal na rojstnem domu. Na kakšno pisanje ni bilo časa misliti, nihče me tudi ni na kaj takega opozoril.

Justin Stanovnik: Ko premišljujem usode in obnašanje preživelih domobrancev, ljudi, ki so se vrnili iz Šentvida in Teharij, bi moral reči, da je bilo naše obnašanje dobro. Pohujšljivih primerov skoraj ni bilo. Gotovo so bili, ampak v tistem okolju, ki je bilo meni znano, takih primerov nisem opazil. Seveda niso izstopali z izpadi ali z javnimi manifestacijami svojega prepričanja, niso pa dajali ponižujočih znakov uklanjanja.

A važno je nekaj drugega. Iz branja zgodovinskih knjig mi je jasno, da se vsa velika gibanja, kot je bilo slovensko protikomunistično gibanje, ne končajo abruptno in naenkrat, tudi kadar se zdi, da so premagana za zmeraj, ampak imajo neke vrste odpljuske. Vedno se pojavlja v ljudeh želja, da bi tudi v nemogočih razmerah, kot so bile, recimo, naše, poskušali nadaljevati gibanje, ki so mu nekoč pripadali. Kot je povedal Drobnič, so se tudi pri nas pojavile te ideje in se izrazile v obliki organizacije, mislim, Demokratske mladine Slovenije. Jaz pa sem tudi pripadal družbi, ki ni bila samo soobstajanje krščansko mislečih ljudi, ampak je bilo zavestno ali že kar organizirano soobstajanje. Vidite, žal mi je, da nismo bili modrejši. Seveda smo bili premladi, pa tudi starejši, ki pa so poznali življenje in zgodovino, nam niso bili v pomoč. Jaz sem bil domač na Taboru 12, pri lazaristih. Tam so bili gospodje stari 50, 60, 70 let, pa mi nihče ni priporočil, naj sedaj zapišem stvari, ki jih dobro poznam in jih nekoč pozneje ne bom več. Skratka, niso me seznanili z nekimi dejstvi, za katere jaz nisem vedel. Mislim, da je to kar velika škoda. Po vojni je bil pravi čas za zapisovanje stvari, ki smo jih doživeli, predvsem pa zasledovanje načina, kako zmagovita partija deluje. To bi mi lahko delali, čeprav je jasno bila nevarnost preiskav in podobnih reči, ampak te stvari bi bile uresničljive. Pa se jih nekako nismo zavedali. Zdi se mi, da je to kar škoda. Moram pa še enkrat ponoviti, da so fantje, ki so prišli iz Teharij, pa tudi iz Šentvida, zgledno vzdrževali svojo nekdanjo politično in moralno odločitev.

Stane Štrbenk: Vsaj kar se mene tiče, menim, da sem kot preživeli iz komunistične revolucije pravilno razumel svojo vlogo. Od vsega začetka, ko sem prišel iz zapora v Šentvidu, sem se vključil v ilegalno politično delo. Deloval sem najprej v Katoliški akciji, nato v Zvezi demokratske mladine in v Zvezi krščansko-demokratske mladine. Nadalje sem sodeloval v različnih cerkvenih akcijah in tudi v zaporih aktivno sodeloval v protikomunističnemu odporu, takem ali drugačnem. Da ne govorim o času po ustanovitvi Nove Slovenske zaveze, v katero smo se združili predvsem zato, da dokažemo vso resnico o slovenski državljanski vojni in da operemo nalepljene madeže zločina našim pobitim sobojevnikom. To je bila v meni gonilna sila za vso politično aktivnost. Zakaj nismo pisali memoarov, pa res nimam odgovora. Ne vem, zakaj tega nisem delal, čeprav bi mi danes v marsikateri stvari to zelo, zelo prav prišlo.

Tine Velikonja: Ko sem prišel iz Teharij, sem bil – in tudi moj brat Marijan – na koncu moči. Oba sva prebolevala tifus, po nekaj tednih pa prišla k sebi. Bolezen sva premagala, nastopilo je čudežno obdobje, kot da sva se znašla v obljubljeni deželi, celo belega kruha je bilo na pretek, tako da sva se v enem mesecu pobrala. Šla sva v šolo, kot da se ni nič zgodilo. Pri meni pozaba, ko sem kakor noj vtaknil glavo v pesek, se poslužil torej znanega obrambnega mehanizma. Psihiatri in psihologi dobro vedo, da je to eden od načinov, s katerim skušamo premostiti izgubo tako, da jo potisnemo v pozabo. Na zunaj uspe, v podzavesti pa ostane. Obnašal sem se, kot da se ni nič zgodilo. Nasprotna stran je bila tista, ki mi je odrejala mesto v družbi. Živeli smo normalno, hodili smo k maši, hodili na izlete, lovili punce in podobno. Ampak nasprotna stran nam je videla v srce in vedela, da se nismo spremenili. Zame je bil to, recimo, šok, ko sem prišel avgusta leta 1949 iz Novega Beograda kot brigadir-udarnik in na ministrstvu za kulturo izvedel, da so mi odbili štipendijo. Kot obrazložitev so mi prebrali karakteristiko krajevnega odbora, tako mojo kot bratovo, da so proti, ker sva »sovražnika gradnje socializma na vasi«. Gunclje pri Šentvidu že takrat niso bile vas, ampak delavsko naselje, predmestje Ljubljane, vaški odborniki me sploh niso poznali. Hočem reči, z menoj so ravnali kot z nasprotnikom, čeprav sam tega nisem čutil.

Preživel sem Teharje, tega se ni dalo pozabiti. Kaj je zmaga, čuti premaganec bolj živo kot zmagovalec. Zato mi ni padlo niti na misel, da bi se šel kakšno nasprotno organizacijo. Zdaj smo prišli do podatkov, kako so gledali na Velikonjeve otroke: »So nasprotni, vendar pohlevni in niso nevarni.« Ni bilo govora o kakem disidentstvu, celo medicino sem si izbral zaradi konformizma. Stanovali smo poleg ljubljanske bolnišnice in mi je ostalo v spominu, da me bodo v tem poklicu pustili pri miru, pa še kruha ne bom lačen. Kar se tiče spominov, lahko rečem, da so za mano, ko sem prišel takorekoč umirajoč iz taborišča, ostale samo mračne megle. Zanimivo, sto nas je bilo v sobi, pa nisem navezal stikov z nobenim, samo s tistimi, ki sem jih poznal že od prej. Tam sta bila Justin Stanovnik in Jože Grdadolnik in konec. Vse druge sotrpine sem pozabil, nobenega si nisem zapomnil, ne kako se piše in ne, odkod je doma. Ravno tako za partizanske stražarje in vodstvo taborišča. Nisem vedel za ime niti enega partizanskega oficirja ali vojaka. Celo Tomo – Ivan Jurčec mi je ostal v spominu samo kot zlobna figura s kitajskim obrazom. Šele ko sem začel prebirat literaturo o Teharjah, sem rekel, to je bila ta baraba. Tudi če bi začel takoj pisati spomine, ne verjamem, da bi vedel povedati veliko več kot sedaj.

Z naslednjim vprašanjem se bližamo sedanjemu času. Ali smo predvidevali bankrot totalitarizma in, če smo ga, kako smo se nanj pripravili? Kaj se pravi biti priseben v zgodovini? To je vprašanje, ki se nujno sproža. Ali smo prisebni danes?

Anton Drobnič: V času po letu 1945 oziroma po prihodu na tedanjo rdečo svobodo smo v tistih krogih, kjer sem se gibal vsa ta leta, vsi bili prepričani, da bo komunizem prej ali slej bankrotiral, tako kot smo bili med vojno prepričani, da bosta fašizem in nacizem poražena. Ne vem, da bi kdo v moji bližini dvomil, seveda pa nihče ni predvideval ali se ukvarjal s tem, kdaj bo prišlo do komunističnega poloma. Zato smo v teh skupinah živeli v stalnem uporu proti režimu. Ta upor se je izražal na različne načine: zavračanje odhoda v delovne brigade, odklanjanje članstva v mladinski ali katerikoli drugi dovoljeni organizaciji, stalno javno obiskovanje cerkve in cerkvenih obredov, organiziranje in delovanje v ilegalnih organizacijah, bojkotiranje državnih in vseh drugih volitev. Vse to in še mnogo drugega je bilo znak našega stalnega upora, našega oblastnemu režimu nasprotnega delovanja in pripravljanja na čas, ko bo konec komunizma. Res pa je, da te naše priprave niso bile dovolj učinkovite, saj smo bili pod stalnim nadzorom tajne policije, večkrat tudi aretirani. Zato česa zunanjega in večjega tudi objektivno ni bilo mogoče pričakovati. Na splošno smo bili vsaj duhovno ves čas prisotni in zgodovinsko prisebni, čeprav morda ne dovolj. Tudi danes smo – vsaj pri Novi Slovenski zavezi – zelo prisotni in prisebni, saj se nismo dali zaslepiti niti različnim komunističnim prevaram in sestopom, niti neštetim komunističnim bakladam in obljubam niti vsem mogočim ustrahovanjem in grožnjam. Tudi danes zelo kritično gledamo na dogajanje v slovenskem prostoru in ne nasedamo vsaki bombici, ki jo vrže eden ali drugi, in se ne veselimo vsakega slepega naboja, ki ga izstrelijo bodisi naši prijatelji bodisi naši nekdanji nasprotniki.

Janko Maček: Na to vprašanje bi odgovoril z zgodbico. V 8. razredu gimnazije – pisalo se je leto 1955 – sem moral neko dopoldne na zaslišanje na UDBO. Moj razred je medtem pisal latinsko šolsko nalogo. Ko sem se malo pred poldnevom vrnil na šolo, sem na hodniku trčil na profesorja latinščine. Zelo kritično me je pogledal in takoj ugotovil, da imam težave. Povedal sem mu, kje sem bil. Tedaj je rekel: »Pomirite se, saj ne bo večno trajalo.« Všeč so mi bile te besede, vendar jih nisem vzel tako, kot da je mislil na konec totalitarizma. Niti dvajset let kasneje tega še nisem pričakoval. Večkrat sem se pa spomnil Piškovega očeta iz Šentjošta. Ko sva se nekoč pogovarjala o težavah z obvezno oddajo, me je živo pogledal izpod svojega oguljenega klobuka, ki ni več imel ne barve in ne oblike, in zaupno rekel: »O, saj bo drugače!« – Biti priseben v zgodovini zame pomeni, da imam vedno in povsod svoje mišljenje in presojo, tudi ko to ni moderno ali donosno. Če si pri tem osamljen, je seveda ta prisebnost drugačna, kot če si povezan z društvom, kot je na primer Nova Slovenska zaveza.

Justin Stanovnik: Če po pravici povem, sem imel v prvem desetletju, pa v drugem in v tretjem in v nekem smislu prav do 80-tih let občutek, da totalitarizem, ki ga je ustvarila slovenska boljševiška partija, zelo dobro funkcionira. In zato nisem verjel, nisem predpostavljal te možnosti, da bo v loku mojega življenja prišlo do bistvenih sprememb. Ampak, moram povedati tudi to, da se moj protiboljševizem ni s tem nič zmanjšal in da se moja pripadnost evropski civilizaciji in demokratičnim političnim principom in velikim moralnim zgledom, ki sem jih v literaturi in v življenju našel, ni nič zmanjšala. Tudi če bom do konca moral živeti v tem svetu, sem si rekel, bom ohranil svoje bistvo in temu bistvu in svoji zgodovinski odločitvi iskal filozofske, zgodovinske in politične utemeljitve. Zato sem kar dosti bral, lahko rečem, 30, 40 let sem samo bral. Še danes ne morem prav dobro razumeti, kako to, da mi je sistem, ki je tako za vse vedel, dovoljeval, da sem naročal v tujini knjige, ki so bile direktno naperjene proti njemu. Še danes tega dobro ne razumem, ampak to je bilo. Bil sem naročen na ENCOUNTER, ki je bila vrhunska intelektualna protitotalitarna revija. Leta 1970, torej dve leti po izidu, sem že lahko naročil knjigo Roberta Conquesta The Great Terror, ki razkrinkava, zelo utemeljeno, leninski boljševizem. Moram pa reči, da smo, kot ste povedali, živeli v svetu, v katerem je bilo vse, kar se je javno govorilo, proti nam. Zato, če si hotel ohranjati sebe in v sebi, notranje, stati pokonci, superioren nad svetom, ki se ti vsiljuje, si moral temeljito delati, ne na enem področju, ampak na vseh. Kajti – da ponovim – vse, kar je bilo v časopisih, na TV, v knjigah, vse je bilo proti tebi in če si se hotel spoprijemati s tem, si moral pač veliko delati. To pa seveda pomeni, da smo – zvečine – ostali amaterji, kajti na vseh področjih pač nihče ne more biti temeljit. Bi rekel, da sem ohranil tudi spomin tiste fante, ki so šli pred jame in sicer – kako bi rekel – z rastočo močjo. Ne toliko v petdesetih letih kot v šestdesetih, ne toliko v šestdesetih kot v sedemdesetih in tako dalje. Pravzaprav šele zdaj, ko sem v poznih letih, šele čutim vso strahoto, pa tudi neznanskost tega, kar se je zgodilo.

Stane Štrbenk: Razumljivo je, da smo pričakovali bankrot totalitarizma, vendar – vsaj kar se mene tiče – prav gotovo ne, da bo tako hitro propadel. Zlasti ne brez enega samega strela. Pričakovali smo, vsaj jaz, da bo treba ta sistem fizično potolči. V resnici tega ni bilo treba, skratka, skoraj bi lahko rekli, na čudežen način je komunistični totalitarizem razpadel. Na ta bankrot se zato nismo nič pripravljali, kar je potrdila tudi situacija po tem bankrotu, ko se enostavno nismo znašli, ko nismo pravzaprav vedeli, kaj moramo narediti, kako bi ohranili to, za kar smo se borili. Dobili smo svobodo, pa jo nismo zadržali. Pobrali so nam zmago drugi. Sam imam čisto vest. Bil sem toliko priseben, da nikdar nisem storil nekaj, kar bi bilo v nasprotju z mojo preteklostjo. Tudi to, kar je bilo že rečeno, pred očmi in v zavesti sem vedno imel pobite in vedno sem vedel, kaj smem in kaj moram narediti.

Slika 12.

Tine Velikonja: Ko je moj oče odhajal v smrt, je tolažil sojetnike, da sam sicer ne bo dočakal svobode, oni pa bodo, ker bo komunizem še za časa njihovega življenja bankrotiral. To so mi povedali šele pred nekaj leti. No, leta 1945 je kazalo, da bo komunizem zdržal nekaj stoletij. Moje prepričanje se je še bolj utrdilo potem, ko so Sovjeti izdelali atomsko bombo. Šele ob naftni krizi leta 1972 se je pokazalo, da ne bodo zdržali. Za razliko od držav s kapitalističnim družbenim sistemom se socialistične države in sploh vsi »neuvrščeni« nenadnim spremembam niso znali pravočasno prilagoditi. Škripati je začelo na vseh koncih, česar ni bilo težko ugotoviti. Treba je bilo samo primerjali tisto, kar je bilo dobiti pri nas, z obilico v Trstu ali Celovcu. Celo precenjevali smo, kar smo videli, zlasti če smo se znašli v Londonu ali Parizu. V gimnaziji smo se učili, da je rimsko cesarstvo propadlo šele dvesto let po tem, ko so se pojavile prve razpoke. Sam pri sebi sem si govoril: »Najmanj sto let bo še trajalo, da bo ta stvar razpadla.« Opiral sem se predvsem na Titovo izjemno vojaško silo. Stara Jugoslavija je imela pod orožjem 300.000 vojakov in je bila po številčni moči tretja ali četrta v Evropi, obenem pa prednjačila po politični zadrtosti. Ob gospodarski reformi, leta 1965 ali 1967, sem si govoril: »Tem ljudem bo uspelo.« Potem je prišlo Titovo pismo, mislim da leta 1970, kjer je vse črtal, ponovno potegnil partijo iz predala, spet so samo partijci smeli biti direktorji. Da bo pa res konec, se mi je odprlo šele leta 1987, ko sem bil na obisku v ZDA in tam prebiral ekonomiste, ki so razlagali, da bo SZ zdržala oboroževalno tekmo z ZDA samo še pet let, potem pa bo gospodarsko in politično propadla. Vojska ji bo ostala, a kaj, ko bo ekonomsko na psu. Izkazalo se je, da so imeli prav. Svojo vlogo je pri tem odigral Gorbačov, ki je zame največji politik dvajsetega stoletja. Ranjena žival bi bila zmožna vsaj še nekaj desetletij gristi in otepati na vse strani. Čez tri leta oziroma čez dobri dve leti je prišlo do razpada. A leta 1987, ob tem obisku v Ameriki, moram v svojo sramoto priznati, sem šel v Clevelandu na Pristavo in ob srečanju z rešenci iz kočevskega brezna čutil nelagodje. Fotografirali smo se namreč pred spomeniki z napisi Orlov vrh in Kočevski Rog. Bal sem se, da bodo fotografije objavili v emigrantskem časopisju. Ko so mi čez 14 dni povedali, da se je film pokvaril, se mi je odvalil kamen od srca. Takšni smo, nič ne pomaga. Takrat na meji niso več gledali, kaj tihotapimo, ampak je carinike zanimala sovražna literatura.

Ko je leta 1990 nastopila slovenska pomlad, kaj je bilo značilno zanjo? Kdo je ustanavljal Demosove stranke? V glavnem uredništva, vodstva revij, kjer so imeli ekipe zbrane že nekaj let. Nova revija SDZ, Revija 2000 krščansko demokracijo, Kmečko zvezo Zadružna zveza in Kmečki glas. Kadar torej presojamo ravnanje vodstva Slovenskih krščanskih demokratov in vodstva Slovenske ljudske stranke, ne smemo pozabiti, odkod sta prišla. Prvi izhajajo iz Revije 2000, v kateri so delovale in pisale prodane duše, drugi pa iz Kmečke zveze, tudi iznajdbe Socialistične zveze delovnega ljudstva. Ljudje, ki smo živeli na robu političnega dogajanja, nekdanji domobranci in sploh zavedni slovenski katoličani, smo ugodni trenutek zamudili. Tednik Družina je bil tisti, ki bi lahko kaj ustanovil, zraven je bila tudi Nadškofijska konferenca katoliških izobražencev, vendar tega ni storila.

Torej, Velikonja je že pravzaprav posegel v vprašanje, ki ga zdaj mislimo načeti.

Kakšno je bilo duhovno in kulturno okolje, v katerem je nastopila Nova Slovenska zaveza? Nova Slovenska zaveza je osamljena. Je vedno bila osamljena. Kateri politični, kulturni in duhovni momenti povzročajo njeno osamljenost?Kaj je z njenim klicanjem?

Anton Drobnič: Nova Slovenska zaveza je dejansko nastopila pozimi leta 1989/90, formalno pa je bila ustanovljena meseca maja 1991. V tistem času so bile duhovne in kulturne razmere na Slovenskem skrajno invalidne, povsem enosmerne, zelo nenormalne, niso prinašale življenja. Vse je bilo še v znamenju totalitarne komunistične vladavine, čeprav so se ljudje navduševali nad odhodom iz Jugoslavije. Mi smo mislili naprej. Pri Novi Slovenski zavezi smo razmišljali predvsem o padcu komunizma, o odstranjevanju posledic in usedlin komunističnega sistema in petinštiridesetletne totalitarne oblasti. Javnost, tista nosilna javnost, ki so jo predstavljale zlasti skupine okrog nekaterih revij, pa je bila še globoko v kolaboraciji z nekdanjim komunizmom. Tam ni šlo toliko za nasprotovanje totalitarnemu režimu, zločinski revolucionarni srenji, ki je obvladovala družbo, ampak je šlo predvsem za generacijski spor, za boj med mladimi in starimi. Vsa javnost, tudi nova demokratična javnost pa je bila prepojena z udbovsko agenturo in tudi sicer je razmišljala po starih, priučenih modelih. Zato je bil pojav Nove Slovenske zaveze, zavestne akcije odkrivanja komunističnega zločinskega napada na slovenski narod, odveč enim in drugim. Zločincem in njihovim naslednikom zato, ker je Nova Slovenska zaveza razkrivala resnico o njihovih zločinih z jasnimi besedami in ne s čustvi ali s pretiranimi nastopi. Drugim pa zato, ker so se čutili, da so kolaborirali s tem zločinom, ali pa niso hoteli zavreči čara partizanskih mitov in pravljic. Načelno obsojajo revolucionarno nasilje, vendar zanikajo, da bi takšno nasilje izvajali partizani, kajti t.i. narodnoosvobodilni boj mora ostati popolnoma čist vsaj toliko časa, dokler živijo zločinci, partizani in njihovi svojci pa uživajo materialne in častne privilegije. V takšnih razmerah je Nova Slovenska zaveza preživela petnajst let kot trn v peti mnogim. Celo nekateri cerkveni krogi so se ob naših jasnih besedah včasih počutili nekako nelagodno, malo nerodno jim je bilo, da bi se o njih izjavili.

Po polstoletni komunistični obdelavi slovenska družba ni bila sposobna jasne opredelitve, jasnega odnosa do zločinske preteklosti. Zato je Nova Slovenska zaveza nastala in tudi ostala precej osamljena. Te poteze naše družbe, ki so bile zelo vidne ob našem nastanku, tudi sedaj niso dosti drugačne. Tudi danes se o domobranskem odporu proti komunističnemu nasilju in proti boljševiškemu napadu jasno ne izrekajo niti demokratične politične stranke niti druge organizacije. Če že morajo kaj reči, vsi govorijo le o povojnih pobojih. Prvič zato, ker jih zaradi grozovitega obsega in genocidne narave ne morejo zatajiti, drugič pa zato, ker jih formalno lahko naprtijo vodstvu v Beogradu, kot je to storil predsednik Janez Drnovšek letos na Teharjah. S tem skušajo razbremeniti domače partizane in očistiti domače zločince, v javnosti pa ustvariti vtis, da niti povojni poboji niso prav slovenska zadeva. Zavest o boljševiškem napadu na slovenski narod in o genocidu nad slovenskimi katoličani s tem bledi. Nekateri ga na sramotne načine opravičujejo ali pa kar zanikajo. Vsi pa dosledno molčijo o tem, kaj so komunistični partizani počeli leta 1941 in zlasti 1942 z množičnimi umori civilistov na začetku, preden so naleteli na prvi oborožen odpor. Na vprašanje, kako se je začelo, nočejo odgovarjati, z njim se nočejo ukvarjati. Bilo bi preveč prizadetih, odgovori bi pokazali preveč jasno sliko, drugačno od tiste, ki jo zločinci kažejo od nekdaj. Kako se je začelo, je temeljno vprašanje!

Janko Maček: Res je, da je Nova Slovenska zaveza še vedno zelo osamljena. Glede na delo, ki ga je opravila in ga še opravlja, bi zaslužila večjo pozornost slovenske javnosti pa tudi dela tistih, ki so zaradi komunističnega nasilja sami trpeli med vojno in po vojni. O vzrokih za to je veliko povedal že moj predhodnik. V začetku so nekateri – morda v nekaterih zadevah celo mi sami – pričakovali hitre spremembe in tudi Novo Slovensko zavezo gledali skozi to prizmo. Drugi so bili glede tega skrajno previdni in so še danes. Mnoge odvrača to, da se ukvarjamo z mrtvimi, z grobišči in morišči, z domobranci in kolaboracijo, kar bi lahko ogrozilo njihov ugled, včasih celo kak privilegij. Pred kratkim smo slišali od ugledne osebe iz našega političnega življenja, da ne bo nasedal mitom, ki danes skušajo izpodriniti resnično zgodovino. Glede polpretekle zgodovine je še ogromno nerazčiščenega, zato so naši pogledi za marsikoga moteči. Rad bi pa tu opozoril, da ne smemo pozabiti, da smo pri svojem delu srečali veliko izrednih ljudi. Mnogih ni več med živimi. Osebno sem hvaležen, da sem član Nove Slovenske zaveze in da sem imel in imam priliko tudi na ta način spoznavati polpreteklo zgodovino, medtem ko ima marsikdo na tem področju še danes resne probleme.

Justin Stanovnik: Kakšno je bilo duhovno in kulturno okolje, v katerem je nastopila Nova Slovenska zaveza? Tega še nihče od ljudi, ki bi od njih to pričakovali, ni temeljito, vestno, dosledno analiziral. Kaj so mislili ljudje, ki so demonstrirali 1988 na Roški? Kaj so v resnici mislili ljudje, ki so se v deset tisočih zbirali na Kongresnem trgu in jim je tam deklamiral Tone Pavček? Tega prav dobro ne vemo. Ali so mislili, da je prišel trenutek, da se ločijo od zaostalega Balkana, od tehnološko zaostale družbene ideologije? Ali pa so mislili tudi na kakšno globljo politično in duhovno emancipacijo? Tega v resnici ne vemo. Kot je pokazal poznejši čas, si lahko mislimo, da njihova konverzija ni šla prav globoko. Humus, iz katerega je rasel takratni upor (ki je bil iskren in navdušen in širokopotezen), ta humus je bil zelo tenak. Kmalu se je pokazala podlaga, ki se je ustvarila v času totalitarizma. Ta podlaga pa je govorila, da je odhod totalitarizma slovensko dušo pustil v relativizmu in indiferentnosti. Poleg vsega pa so bile na delu spet manevri kontinuitete. Kontinuiteta se je odločila ne samo, da bo sestopila z oblasti, ampak da bo sama vodila prehod v demokracijo ali tranzicijo. Tako smo bili predmet nove manipulacije, novih lepih besedi, ki so ljudem, razen Novi Slovenski zavezi, zadoščale.

Soočeni smo bili z dvoje vrst ljudmi. Najprej s tistimi, ki so nadaljevali tradicijo starega slovenskega liberalizma izpred 1. in 2. svetovne vojne. To so bili ene vrste ljudje. Druge vrste ljudje, mlajši, pa so predstavljali divji liberalizem, ki so se ga izučili v preddverjih partije. Tako je bilo okolje zaradi duhovne neobčutljivosti zelo neugodno za potrebe, ki jih je imela Nova Slovenska zaveza. Poleg tega ne smemo pozabiti na pohujšanje slovenske katoliške politike. Kajti po toliki smrti, po tolikem trpljenju, po tolikem prenašanju tega pač nismo pričakovali. Konkretno naj omenim še težave, ki jih je Nova Slovenska zaveza imela z Enciklopedijo. Enciklopedija, kakor smo povedali v posebni brošuri, ki smo jo o tej zadevi izdali, je do ene tretjine falsifikat. In čeprav smo zelo argumentirano, z moralno in politično prizadetostjo, apelirali na SAZU, da dvigne svoj glas proti temu nacionalnemu škandalu, ki ni samo škandal, ampak resna ovira, da se slovenska zavest polasti same sebe. To je ena stvar. Poleg tega je pa še neka reč, ki je ne smem pozabiti povedati, po mojem zelo važna. Naši liberalni duhovi, pesniki, pisatelji, muziki, pa tudi ljudje iz medijev in inštitutov, ljudje, ki so sicer proti totalitarizmu, proti nasilju, proti pobojem, proti partiji, so v nekem smislu, čeprav si najbrž tega niti sami ne bi priznali, hvaležni partiji. Zakaj so ji hvaležni? Zato, da je s svojim nastopom spremenila katoliški narod v liberalnega. To, se jim zdi, je treba na vsak način ohraniti. Ti ljudje dokazujejo dan na dan s svojimi nastopi, da tega ne bi hoteli spremeniti.

Stane Štrbenk: Duhovno in kulturno okolje, v katerem je Nova Slovenska zaveza nastopila, njej prav gotovo ni bilo naklonjeno. Osamljenost, ki se je skozi njeno dosedanjo dobo čutila, je bila kar razumljiva, saj bi skoraj lahko rekli, da mnogim ni bila posebno dobrodošla, še posebno pa ne levici, katere je resnično strah pred javno konfrontacijo z njo. Prvi smo bili, ki smo si sploh upali dvigniti glas proti organizirani levici. Na desnici pa smo čutili – tudi pri Cerkvi – izredno previdnost. Vse, kar bi vrglo senco na kogarkoli od prejšnjih, je bilo preslišano. Delo Nove Slovenske zaveze je bilo javno in slišano, a se je vsak, ko je slišal njen glas, malo potegnil nazaj in raje umolknil, kot pa se izjavil. Mislim, da je ta osamljenost škodljiva, čeprav je po svoje še vedno razumljiva. Nova Slovenska zaveza zaradi tega ni nikoli obupavala, kar dokazuje še posebno njeno vztrajno delo pri postavljanju farnih spominskih plošč, kar ji vsi priznajo, da je veliko delo. Kljub temu pa nočejo pristati na resnico, ki izhaja iz teh spominskih plošč. Tako pač je!

Tine Velikonja: Spomnil bi vas samo na razmere, ki so vladale leta 1991 ob ustanovitvi društva Nove slovenske zaveze. Gonja in ustrahovanje, osnovana na laži, naših nasprotnikov, mislim predvsem na Zvezo borcev, Združeno listo in seveda Kučana samega. Podrobnosti jih niso zanimale, niso raziskali ali pregledali našega programa, niso jih zanimali naši cilji, pokopati mrtve in pisati resnico, ampak so tolkli kar počez, prav tako kot so to počeli med vojno. Kaj vse so vedeli povedati o našem prijatelju, ki sedi tule zraven, o Antonu Drobniču, ker je v 1. številki Zaveze napisal prispevek, samo zgodovinsko lekcijo o Slovenski zavezi. Ker je bil na položaju generalnega državnega tožilca, so Milan Kučan, predsednik države, ter celo Demosovi ministri in poslanci od Rupla do Peršaka in Pluta, organizirali pravo gonjo in prišli na dan s peticijo, v kateri so zahtevali prepoved društva in Drobničevo razrešitev. Gonjo je zmotil napad jugoslovanske vojske na Slovenijo. Preizkušena metoda, kako zaleže, če tolčeš vse počez in s tem ustrahuješ, so farne spominske plošče na ljubljanskih Žalah. Stranke slovenske pomladi se jih izogibajo, mogoče še položijo kakšen venec, drugače pa tja ne hodijo. In kdo drug je to naredil kot Spomenka Hribar. Med tisoč imeni na ploščah je izbrskala dve in nanju usmerila denunciantski prst: na Leona Rupnika in Lovra Hacina. Obsojamo njeno dejanje predvsem zato, ker ji je uspelo z njim prestrašiti tudi Cerkev. Ob dnevu mrtvih je bila letos 1. novembra maša na Žalah. Po njej se je nadškof Uran ustavil pri spomeniku padlih za Slovenijo in zadržal pri duhovniških grobovih okrog groba škofa Jegliča, ni pa se odločil za deset korakov, kolikor bi jih potreboval do spomenika, na katerem je napisanih čez 1000 imen, med katerimi so tudi imena svetniškega kandidata Lojzeta Grozdeta, petnajst pričevalcev za vero, nekaj deset duhovnikov z Lambertom Ehrlichom na čelu. In tretja, bi rekel, Moravče. Tja smo hodili in sodelovati v odboru. Borci so takoj začeli z ofenzivo, da morilcev že ne bodo trpeli na njej. V odboru smo se dogovorili za napis: »Žrtve vojne in revolucije Moravške doline«. A razgrajanje je bilo prehudo in demokratična stran z nekdanjo moravško županjo Ljudmilo Novak na čelu je kapitulirala in pristala na napis »Zamolčanim žrtvam«.

Ali je Nova Slovenska zaveza razumno koncipirala svoj angažma? Kako ocenjuje Nova Slovenska zaveza svoj 15-letni obstoj? Kaj lahko rečete o njenih uspehih in neuspehih?

Anton Drobnič: Ko smo ustanavljali Novo Slovensko zavezo, določali njen družbeni status in njen program ter način delovanja, smo pregledali več možnosti in načinov delovanja. Odločiti se je bilo treba predvsem med politično stranko in civilnim društvom. Politična stranka bi vzela vse naše skromne moči za vsakdanje politične zadeve. Zato smo se odločili za društvo, v katerem bomo lahko pričali, raziskovali in razglašali resnico protikomunističnega upora slovenskih katoliških in demokratičnih ljudi zoper boljševiški napad v času druge svetovne vojne in okupacije. To že petnajst let delamo z vso resnostjo, brez čustvenega pretiravanja. Čim bolj objektivno skušamo poiskati bistvena dejstva, če bo kdaj možno, tudi v sodelovanju z nekdanjimi nasprotniki. Tega koncepta se je Nova Slovenska zaveza skušala držati vsa leta svojega delovanja in posebnih odstopanj ni bilo.

Večkrat sem razmišljal, ali smo šli po pravi poti, vendar nisem našel nobenega resnega razloga proti. Zato sem zadovoljen, da smo se tako odločili in da smo kljub neštetim oviram in nasprotovanjem, še posebno zatajevanju in osamljenosti vztrajali in uspeli. Na zunaj se naše delo najbolj izraža na naših velikih slovesnostih, ki jih prirejamo vsako leto v Kočevskem rogu in na Teharjah, in na številnih manjših. Izraža se zlasti v reviji Zaveza, ki je med slovenskimi revijami nedvomno nekaj posebnega, nekaj takega, česar drugod ne najdemo. Trajna posledica našega dela so tudi farne spominske plošče, že blizu dvesto jih je, dve knjigi farnih spominskih plošč in ne nazadnje tudi tisoči popisnih listov, ki so dragoceni dokumenti o žrtvah boljševiškega napada. Tudi mnogo drugih uspehov našega dela se je še nabralo, vidnih in nevidnih.

Ves čas smo skušali delovati pozitivno, objektivno in kulturno. Na žalost pa naši nekdanji nasprotniki ostajajo tudi po šestdesetih letih skrajno sovražni in se tako kot tedaj tudi danes z nami nočejo niti pogovarjati. Morda je ob tej priliki prav, če povem, da je do prvega, čeprav posrednega stika med organizacijo Združenja zvez borcev in Novo Slovensko zavezo prišlo letos julija pri predsedniku Državnega zbora – tudi na njegovo pobudo – na pogovoru o ureditvi prikritih vojnih grobišč. Na začetku dveurnega pogovora med predsednikom DZ dr. Francem Cukjatijem, predsednikom ZZB Janezom Stanovnikom in menoj kot predsednikom NSZ se je Janez Stanovnik obrnil k predsedniku Cukjatiju in pribil: »Nisem se prišel pogovarjat z njimi« – in z roko pokazal proti meni, ne da bi me pogledal – »ampak sem prišel svetovat in pomagat samo vam!«. Po podatkih, ki sem jih dobil, je kasneje svojim borcem tudi zanikal, da sva si ob tem srečanju podala roki. Vzdušje pri nekdanjih nasprotnikih je torej še po šestdesetih letih, ko se je že ves svet spravil, pokopal vse mrtve in pogledal naprej, tako nabito s sovraštvom, tako zadušljivo, da si niti njihov predsednik ne upa priznati, da se je z nasprotnikom normalno srečal in pogovarjal.

Janko Maček: Kot sem že prej omenil, spadam med mlajše pri Novi Slovenski zavezi, zato se ne čutim najbolj poklicanega dajati ocene njenega dela, sem pa prepričan, da je Nova Slovenska zaveza v 15-tih letih opravila izredno veliko delo in da je bil njen program pravilno zastavljen. Seveda, če bi vedeli vnaprej, kako bo teh 15 let potekalo, bi morda to in ono stvar postavili nekoliko drugače. Mislim, da tudi srečanja, ki jih je pravkar opisal gospod Drobnič, potrjujejo, da je delo Nove Slovenske zaveze pravilno, da je treba vztrajati in ga v tej smeri nadaljevati.

Justin Stanovnik: Ko slišim vprašanje, ali je Nova Slovenska zaveza razumno koncipirala svoj angažma, pomislim na nekatere besede, ki so se že pojavile, če ne bi morda bilo bolje, da bi se Nova Slovenska zaveza 1991 leta ustanovila kot politična stranka. Mislim, da je dejstvo, da se ni vdala tej možnosti in vabi, ampak je ostala kulturna zgodovinska organizacija, pametno, ker verjetno ne bi zdržala naporov, ki bi jih obstoj politične stranke zahteval. 15-letni obstoj tudi sam ocenjujem pozitivno. Zdi se mi – kako bi rekel – srečna okoliščina, da nikoli nismo počeli stvari, zaradi katerih nam bi moralo biti nerodno. Ohranjali smo dostojnost in dostojanstvo. V svojem govorjenju se nikoli nismo vdajali histeriji in nismo nikoli nikomur jemali osnovnega dostojanstva. Nas je vodila neka ambicija, ki je nismo nikoli definirali, ampak je bila v nas, v našem duhovnem substratu, da ne povemo ničesar, kar ne bi mislili – po premisleku mislili – da je res. To nas je vodilo in tega smo danes pravzaprav veseli. Čudim se, da kultura, v kateri smo nastopili, ni slišala našega govorjenja. To se mi zdi nenavadno. Pravzaprav nekaj pove o tej kulturi, o neobčutljivosti te kulture in o njeni nepripravljenosti. To, kar je Drobnič prej omenil, kako ZB sovražno gleda na NSZ, h temu stavku, ki je seveda pravilen, bi jaz dodal dve pripombi, zakaj to delajo. Prvič zato, ker jih njihov oblastniški instinkt nezgrešljivo opozarja, da morajo vztrajati na tem, sicer izgubijo oblast. To je vprašanje oblasti. To je ena stvar. Drugič je pa tu jeza. Vsaj jaz opažam v njihovem govorjenju veliko jezo. V čem je ta jeza? Ta jeza raste iz spoznanja, da so zgodovinsko propadli, da jim je zgodovina dala consilium abeundi. Še bolj važno pa je to, da so za to, da so se v zgodovini za pol stoletja uveljavili, napravili toliko zločinov. Zato se jim zdi to, kar je zgodovina z njimi naredila, krivično. Njihova jeza izvira iz tega.

Stane Štrbenk: Za nas ni bilo vprašljivo prav nič, da bi nam oviralo ustanovitev Nove Slovenske zaveze. Vedeli smo, kaj hočemo, in do ustanovitve je hitro prišlo. Tudi ni bilo težko postaviti njen koncept dela, ker smo vsi čutili, kaj potrebujemo, kaj želimo. Tako smo si brez težav postavili svoje programske smernice, postavili smo naloge v pravilih in ne enega in ne drugega v vsem času obstoja nismo v ničemer spremenili. Očitno smo že na začetku postavili prave cilje, prave smernice, prave naloge, torej pravilno usmeritev. Menim, da v času obstoja Nove Slovenske zaveze nismo napravili vsega, kar bi mogoče lahko, vendar pa smo njen program in njene cilje v glavnem vseskozi uresničevali in jih tudi uresničili. Morda bi za neuspeh šteli samo to, da nismo mnogo pomladili naše organizacije, kar je škoda, ki jo bomo težko popravili. Nesporno pa je njen velik uspeh to, da smo vseskozi ostali v javnosti prisotni in vidni, čeprav nas niso ravno glasno priznavali, da ne govorimo o velikem uspehu pri farnih spominskih ploščah. Vsi nam priznajo, farne spominske plošče, naša revija in knjige so dokumenti naše zgodovine, dokumenti, ki jih ne more prezreti nihče, ki se resno ukvarja s slovensko državljansko vojno.

Tine Velikonja: Zgodovina Nove Slovenske zaveze je presenetljiva zgodba o uspehu. Eno redkih društev je, morda celo edino, ki je delovalo izključno s pomočjo lastnega denarja, torej od članarine in naročnine. Seveda so pomagali tudi prijatelji društva tako doma kot po svetu. Revija Zaveza je edina med revijami za zgodovinska in kulturna vprašanja v Sloveniji, ki ni od država prejemala nič, obenem pa revija, ki jo razpošiljamo po svetu v najmanj petsto izvodih vsake številke in katere naklada nikdar ne pade pod 2500 izvodov. Izseljenska matica se sicer hvali z večjo naklado svoje revije, vendar jo deli zastonj, kot bi šlo za reklamo za pralni prašek. Podvig je bil mogoč samo tako, da je bilo vse delo opravljeno prostovoljno. Nova Slovenska zaveza je šele nedavno dobila status društva, ki dela v javno dobro, in upravičeno računa na državni denar.

Slika 13.

Še vedno pa ostaja odprto, kaj bi bilo boljše, društvo ali politična stranka. Tiste tri odstotke bi vedno dobili na volitvah, da bi se zrinili v državni zbor. Uspeh se nam je ponujal zlasti leta 1996 zaradi poniglave vloge krščanske demokracije, ki je do konca mandata vztrajala v španoviji s strankami kontinuitete. Če bi prišli v državni zbor, bi imeli na razpolago javni mikrofon, da bi se nas lahko slišalo v deveto vas. To bi bila prednost, slabost pa drobitev moči. Ni nas namreč veliko in staramo se, le nekaj let imamo še pred seboj, potem pa bomo delo predali mlajšim in drugačnim, ki bodo našli svojo pot in lastni način delovanja.

Kako bi morali razumeti preteklost, da bi iz nje razbrali vodilno moralno in duhovno matrico za nadaljnje obstajanje v zgodovini?

Anton Drobnič: Dogajanje v Sloveniji med drugo svetovno vojno moramo razumeti kot boljševiški napad mednarodnega komunizma na slovenski narod in na njegovo krščansko in evropsko kulturo v času, ko je bil v smrtni stiski zaradi trojne fašistične okupacije. Takšni zlorabi velike narodove nesreče za komunistično revolucijo so se pridružili tudi krščanski socialisti. Večina slovenskih katoličanov pa je – čeprav osamljena – barbarski napad mednarodnega terorizma kljub krinki boja proti okupatorju pravočasno spoznala po njegovih delih in se mu prisebno uprla tako z besedo kot z orožjem ter ga kljub hudim razmeram sovražne okupacije tudi uspešno odbila. Umakniti se je morala šele pred silo redne armade. Ni bila premagana, ampak zločinsko pomorjena.

Slovenski katoličani in drugi demokrati so potem pol stoletja trpeli v komunističnem totalitarnem sistemu laži in stalnega preganjanja. Ves čas pa so vztrajali v duhovnem in tudi fizičnem odporu proti laži in terorju in končno dosegli tako poraz in sesutje komunizma kot narodno osamosvojitev.

Vztrajna zvestoba domu in narodu, krščanski veri in kulturi, zmernost in poštenost na eni strani, na drugi pa čuječnost in prisebnost, zlasti pa dejavna odločnost pri zavračanju spoznanega zla so vrednote, ki so Slovencem omogočile častno preživetje tako sovražne okupacije in revolucionarnega nasilja kot kasnejše totalitarne države. Te vrednote naj bodo vodilo tudi za častno ravnanje in preživetje prihodnjih rodov. Misliti, da bo hoteno zlo prineslo kaj dobrega, pa je zločin.

Janko Maček: Ko se že več let ukvarjam z rubriko Kako se je začelo, imam priliko spoznavati, koliko dobrega je bilo v naši polpretekli zgodovini, seveda je pa bilo tudi veliko zla iz zakladnice dobrega. Gotovo lahko naberemo veliko zgledov za sedanjost, čeprav se zaradi časovne odmaknjenosti morda ne bi mogli uporabiti kot praksa. Mislim, da je zlo vedno treba imenovati s pravim imenom in se truditi, da bi ga čim bolj spoznali. Naša preteklost je sicer težka, vendar tako bogata, da iz nje lahko rastemo v sedanjost in prihodnost.

Stane Štrbenk: Ali smo se slovenski katoličani iz državljanske vojne kaj naučili? Če pravimo, da je bila slovenska družba pred vojno socialno in idejno razdeljena, lahko tudi v tem iščemo vzroke, zaradi katerih so nekateri Slovenci verjeli lažnjivim obljubam komunistov in jim sledili. Socialne krivice in zatiranje lahko potegnejo k uporu, revolucij in nasilju. Glavni vzrok za revolucionarno nasilje v Sloveniji in zlorabo ljudskega zaupanja pa je bila brezobzirna sla mednarodnega in domačega komunizma za razrednim bojem in oblastjo delavskega razreda ali komunistične partije kot njegove avantgarde in ne socialne razmere. To dokazuje dejstvo, da so revolucijo v Sloveniji pripravili, začeli in vodili ter v njej sodelovali in jo podpirali predvsem bogati liberalci in ne ravno revni intelektualci, ne pa reveži in brezdomci. Razmerja med bogatimi in revnimi in socialne razlike v Sloveniji pred vojno vendar niso bile tako velike ali neznosne, da bi same po sebi povzročile upor in nasilje, čeprav so komunisti takšno revolucijo nekajkrat skušali izzvati že pred vojno. Vsekakor pa nas preteklost uči, da kratenje človekovih pravic in nepravične socialne razlike niso v prid družbeni in politični stabilnosti in mirnemu sožitju.

Justin Stanovnik: Če se iz časa, skozi katerega smo Slovenci šli v 20. stoletju, ne bi ničesar naučili, bi to bil izgubljen čas. Saj ni mogoče, da bi ga nam dodelilo slepo naključje, ampak je za njim morala biti neka volja, ki ga je inscenirala, ravno takrat in ravno takega, z nekim namenom. Zato ta čas, če bi ga pustili vnemar in ne bi skušali razbrati skritega besedila, ki utegne biti v njem, ne bi bil samo izgubljen, ampak bi izpričeval tudi našo temeljno neposlušnost, ki bi kdaj pozneje, ko že nihče več ne bi mislil na vse, izstavila svoj račun.

Velikost bolečine, ki so jo morali prenesti posamezniki in cela skupnost, je bila tako neznanska, da bi bilo nemalo čudno, če ne bi dosegla predvsem ene stvari: da se ne bi zavedeli, da smo, da obstajamo. Biti je ena stvar, biti in vedeti, da si, pa druga. Ko se, zaradi česarkoli, zaveš, da si, se že, nujno in samo po sebi, vprašaš ne samo, kaj si, ampak tudi, kaj bi moral biti. Napetost med zavedanjem tega, kar si, in zavedanjem tega, kar bi moral biti, pa proizvaja energijo, ki potiska tako posameznika kot skupnost v stanje zrelosti. Tako bi globina doumetja tega, skozi kar smo v 20. stoletju šli, lahko Slovence pripeljala do tega, da bi dozoreli kot narod. Formalni okvir naše zrelosti je država, ki smo jo dosegli in postavili – v nenavadno naklonjenih okoliščinah, kar bi tudi morali opaziti – njena vsebina pa narodova identiteta in spoznanje, da je zrelost treba uveljaviti v nomosu razuma. In to, kar nas je 20. stoletje naučilo, je ravno to, da se nikoli več ne smemo prepustiti silam, ki delujejo zunaj razuma. Poslušnost razumu je ena zavezanost, ki izhaja iz razumetja preteklosti, druga pa je zvestoba tradiciji, ki v Sloveniji pomeni zvestobo krščanski kulturi. Razum in krščanska kultura predstavljata edino jamstvo za varno plovbo po še ne zarisanih morjih prihodnosti.

Tine Velikonja: Vprašanje ni jasno. Ali so mišljeni Slovenci ali slovenski katoličani? Če so to Slovenci, bi rekel, da gre predvsem za demografsko vprašanje. Besedi moralno in duhovno pomenita notranjo moč, ki se kaže tudi v demografski moči nekega naroda. Anton Trstenjak, ki ga sicer nimam rad in je daleč precenjen, je modro povedal: »Slovenci nimamo dovolj otrok, ker jih nimamo radi.« Ob sedanjem upadanju rojstev nam postaja vedno bolj jasno, kako nepopravljiva rana je bila zadana slovenskemu narodnemu telesu s pomorom 12.000 fantov in mladih mož.

Če so mišljeni slovenski katoličani, pa bi jim naročil, naj živijo avtentično, naj uživajo življenje in ostajajo zvesti Bogu in narodu. Kar se tiče politike, imamo žal po nastopu slovenske pomladi s krščanskimi politiki slabe izkušnje. Saj nastopati še kar znajo in jezik jim dobro teče, oblečeni so vedno praznično in kravato imajo vedno pravilno zavezano, z njihovimi moralnimi kvalitetami pa je bolj tako. Primerjajte med seboj Pučnika in brata Podobnik, da se ne bom zaletaval samo v Peterleta. Prvi liberalec in deklarirani ateist, druga dva pobožna gospoda, ki sta vsako nedeljo pri obhajilu.

3. Kako se je začelo

3.1. Teror zaradi strahu in strah pred terorjem

Avtor: Janko Maček

3.1.1.

Pred nami je zadnja številka Zaveze v letu 2005, ko se je ves svet spominjal konca druge svetovne vojne. Na nekaterih slovesnostih, ki so jih organizirali v ta namen, na primer v Auschwitzu in v Moskvi, so se zbrali državniki z vsega sveta. Posebna pozornost je bila namenjena nekdanjim zapornikom, ki so preživeli holokavst in dočakali tudi 60-letnico konca svojih rabljev.

Pri nas smo se teh slovesnosti ob 60-letnici spominjali z grenkim priokusom, da je bilo prav leto 1945 leto množičnih pobojev, da se je tedaj namesto obljubljene svobode in demokracije začela skoraj polstoletna doba komunističnega totalitarizma. Marsikatera slovenska fara in občina je tedaj izgubila desetine in stotine najboljših sinov in hčera, ki so izginili v raznih breznih in drugih grobiščih širom Slovenije. O tem je zgovorno pričala razstava o prikritih grobiščih v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, ki so jo pred kratkim zaprli. Več kot 400 takih grobišč je do sedaj uradno evidentiranih, pa menda še niso vsa, na primer med njimi ni Blažetove jame nad vasjo Sava pri Litiji. Šestdeset let po koncu vojne še nismo pokopali mrtvih. Dosegli smo osamosvojitev in lastno državo, kot narod pa ostali razdvojeni. Kako bomo ohranili svojo samobitnost v pisani množici Evrope – pod neusmiljenimi pritiski globalizacije?

Kako je z našo spravo? Če smo si nekako edini v tem, da so bili povojni poboji zločin, se razhajamo že ob vprašanju, zakaj je do njih prišlo. Ob spominu na konec druge svetovne vojne se revolucionarna stran ponaša s protifašistično koalicijo in s prstom kaže na kolaboracijo druge strani. Pravijo, da je dejstvo, da so domobranci kolaborirali z okupatorjem in da so povojni poboji tudi dejstvo, ki se ga ne da spremeniti in ne izbrisati. Ker nam je potrebna narodna sprava, je najbolje, da na vse to pozabimo in skrbimo za bodočnost. O revoluciji govore samo protirevolucionarji, ki bi radi opravičili svoje sodelovanje z okupatorjem. Sredi Ljubljane stoji mogočen spomenik revolucije, v arhivih in knjižnicah ležijo kupi dokumentov in knjig o socialistični oziroma ljudski revoluciji na Slovenskem, njeni še živi izvajalci pa so »prepričani«, da je bilo med vojno le nekaj pobojev, toda to so bile pravične kazni za kolaboracioniste ali pa napake nekaterih preveč zagretih borcev za svobodo.

Če je vse to res, zakaj potem tak strah pred revolucionarnim terorjem, zakaj stotine beguncev že med vojno in tisoči ob koncu vojne, ki so se potem razselili na vse strani sveta. O tem nasilju in strahu zaradi njega bi radi nekaj povedali v današnjem Kako se je začelo. Kdor tega ni doživel sam, težko razume težo tistega časa. Zakaj tak strah in groza? Vprašanje ni enostavno, vendar bomo skušali nanj dati vsaj skromen odgovor.

3.1.2. Že v začetku je bilo nasilje

Leta in leta smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve OF, čeprav je bila tedaj ustanovljena Protiimperialistična fronta. Sovjetska zveza je namreč tedaj še imela prijateljske zveze s Hitlerjem, zato je Kominterna svojim članom prepovedala kakršnokoli protinacistično udejstvovanje. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto. Do tedaj so Nemci na Gorenjskem in Štajerskem že preselili precej Slovencev in nobena skrivnost ni, da so jim pri tem asistirali tudi komunisti. Toda Slovenski poročevalec je 11. julija 1941 objavil Kidričev članek K dejanjem, kjer je med drugim rečeno: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije in ki se ji je na temelju popolne enakopravnosti pridružilo vse, kar misli in čuti odkritosrčno slovensko, je zavzela tak razmah, da jo smemo po vsej pravici imenovati edinega slovenskega predstavitelja … Kdor pa bi kakorkoli želel razrušiti sveto in nedotakljivo enotnost Osvobodilne fronte, ta bi se s samim takim dejanjem uvrstil med izdajalske pomočnike fašistovskih zločincev.« Konec avgusta 1941 je Delo prineslo Kidričev članek Izdajstvo reakcionarne buržuazije nad lastnim narodom, kjer ponavlja: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda je vzpostavljena in je danes edini upravičeni narodov predstavnik … Pojem Osvobodilne fronte in pojem slovenskega naroda postajata istovetna. Kdorkoli danes kakorkoli napada Komunistično partijo, vrši protinarodno delo, ta se je znašel na isti liniji z nemškimi in italijanskimi fašisti.«

Divji svet Brezove Rebri

Slika 14. Divji svet Brezove Rebri

15. avgusta 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Varnostno–obveščevalna služba VOS, slovenska čeka, ki je bila podrejena neposredno centralnemu komiteju partije. Na čelu obveščevalne službe je bila Zdenka Kidrič, na čelu varnostne likvidatorske službe pa Franc Ravbar – Vitez. Konec marca 1942, ko so ljubljanski vosovci imeli na vesti že nekaj desetin žrtev, se Kardelj v pismu Titu pohvali, da je OF v Ljubljani postala prava oblast in da »se je vsi bojijo, zlasti po ustrelitvi Praprotnika, največjega slovenskega kapitalista. Vse to bi bilo nerazumljivo brez tako imenovane Varnostne in obveščevalne službe OF in Narodne zaščite. Predvsem je Varnostna služba OF. Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole. Vodstvo je enotno in je sestavljeno iz sekretarjev obeh delov in voditelja celotne službe, ki je direktno vezan na CK. Eksekucijski aparat sestoji iz okrog 50 mož, oboroženih z revolverji in bombami, ki so se dobro izvežbali. Ti fantje delajo vse mogoče stvari … Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične oblasti … Slovenci smo menda edini narod v Evropi, ki ima svoje belo emigracijo že v času, ko je sama na oblasti. Iz Ljubljane namreč vedno pogosteje bežijo v Italijo belogardistični izdajalci itd. Varnostna služba je prišla namreč na tako dober glas, da se tisti, ki ga je vzela na muho, ne more rešiti, zato bežijo, zato se jih je polastila prava panika.« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji I, stran 323)

Tako iz prve roke o tem, kakšna združba je bila VOS in kako je delovala. V času, ko je Kardelj o tem pisal, so se tudi na podeželju že začeli poboji, politični umori. Ker tam VOS v glavnem ni bila organizirana, so to nalogo prevzele kar partizanske enote, v nekaterih slučajih tudi krajevna Narodna zaščita – terenci. Okupatorji so skrajno slabo skrbeli za varnost prebivalstva na zasedenem področju, zato so vosovci in druge teroristične skupine v začetku imeli dokaj lahko delo. Njihove žrtve niso imele nobenega pravega zatočišča. Kdo bi mogel vedeti, kateri od pešcev na ulici je organiziran morilec, ali da duhovnik, ki zvoni pri vratih – Natlačenov umor – ni duhovnik, ampak oborožen izvrševalec komunistične obsodbe. Kaj je mogel storiti kmečki gospodar, ko so sredi noči potrkali na vrata in ga ustrelili kar na hišnem pragu ali pa odpeljali s seboj? Ni čudno, če so se ljudje bali, kot je zapisal Kardelj. Bežali so pa v resnici le redki, saj za to niso imeli možnosti pa tudi ne potrebe, ker se niso počutili krive.

Organizatorji VOS so poskrbeli tudi za njeno »zakonsko utemeljitev«. Ko se je Vrhovni plenum OF 16. septembra 1941 preimenoval v Slovenski narodno osvobodilni odbor, je nemudoma izdal nekaj važnih odlokov, med njimi tistega o zaščiti naroda, ki že določa smrtno kazen za izdajalce. Vsako organiziranje in delovanje izven okvira OF je tako postalo narodno izdajstvo in zanj je bila zagrožena smrt. V odloku je bilo tudi določeno, da osebno zaslišanje obtožencev ni potrebno, da pritožba proti razsodbi posebnega sodišča ni možna. Tako je partija »legalizirala« poboje političnih nasprotnikov, ki jih je začela že prej in se lotila boja za prevzem oblasti. Angela Vode je o tem zapisala, da »je šlo za prevzem oblasti, kjer ne sme biti komunistom nihče na poti, ki bi mislil s svojo glavo, pa tudi korita niso hoteli z nikomer deliti«. (Skriti spomin …, str. 71) Komunisti so tudi poskrbeli, da so svoje žrtve pred pobojem in po njem čimbolj oblatili in tako pred ljudmi opravičili svoje dejanje. Največkrat so jim naprtili sodelovanje z okupatorjem in organiziranje državljanske vojne. Ko so 4. decembra 1941 na Vodnikovi cesti v Ljubljani ustrelili inženirja Emmerja, ga je Slovenski poročevalec označil za voditelja bele garde. Ko na drugi strani še nihče ni mislil na kako obliko oboroženega protirevolucionarnega boja, so že na veliko govorili in pisali o beli gardi in o državljanski vojni.

3.1.3. Zakaj so se ljudje začeli bati VOS-a in partizanov

Kardelj v omenjenem pismu izraža zadovoljstvo, da se ljudje VOS-a boje in da pred njim celo beže v Italijo. Po njegovem je to dokaz, da je OF oziroma partija že postala oblast. Kaj pa pravzaprav pomeni bati se nekoga, kakšen je bil strah, ki smo ga med vojno občutili pred partizani in po vojni pred oznovci in udbo. Naslednja primerjava morda ni čisto dobra, vendar naj jo zapišemo. Na podeželju smo bili otroci nekoč v poletnih mesecih skoraj vedno bosi. Celo v šolo smo šli bosi in učitelji se zaradi tega niso razburjali. Tudi v gozd smo tekli brez čevljev in nobena posebnost ni bila, če smo kdaj videli kačo, ki bi lahko bila strupena. Odrasli so nas vedno opozarjali, da so kače nevarne in naj se jim izogibamo. Zdi se, da so se ta opozorila vsidrala tako globoko v našo zavest, da so se spremenila v strah, da smo se bali tudi slepca na travniku, čeprav smo vedeli, da sploh ni nevaren.

Znani igralec Boris Kralj je leta 1994 izdal knjigo Bežanja, beganja in iskanja, kjer je popisal spomine na svoje življenje. Že na prvih straneh te knjige opisuje, kako je njegova družina 6. aprila 1941, ko se je zvedelo za začetek vojne, bežala v vasico Beč nad Begunjami. Boris je imel tedaj 12 let, brat Marjan pa 9. Pri Jurentovih v Beču, kjer so Kraljevi preživeli tistih nekaj dni begunstva, so tudi imeli dva nekoliko starejša fanta. Nekega popoldneva so potem vsi štirje odšli do Krimske jame oziroma do previsnih sten, od koder so opazovali Ljubljansko barje, Borovnico in »slavni borovniški most«. Ko so se naveličali pogleda na čudovito pokrajino, so odšli k jami in domačina sta začela vanjo metati kamenje. Borisa je bilo strah in šele po daljšem prigovarjanju se je odločil, da tudi sam vrže kamen. Dolgo je bilo vse tiho, končno so pa le zaslišali zvoke kamna, ki je udarjal ob stene. Kralj pravi, da so vse to počeli z zbranostjo pa tudi z grozo. Ne ve, ali zaradi teme v jami ali zaradi zvoka, ki se je vedno bolj oddaljeval in končno utihnil, ali pa zaradi nečesa četrtega – nepojasnjenega. Otroci z Beča, Župenega in drugih krajev tam blizu so Krimsko jamo poznali, saj so na gozdnih jasah okoli nje pasli živino. Včasih so tudi v nedeljo popoldne pritekli do Strmca. Še jeseni 1941 so tu pasli in se zabavali in prav nič jih ni skrbelo, da bi srečali četnike, o katerih so slišali govoriti odrasle. Niso si predstavljali, da bo čez nekaj mesecev tu zraslo taborišče, kjer bo delovalo revolucijsko sodišče, in da bodo namesto kamenja metali v jamo ljudi, da bo jama nenadoma postala kraj groze in smrti.

Le nekaj mesecev spomladi in poleti 1942 je Krimska jama služila revolucijskemu terorju. Nikoli ne bomo natančno vedeli, koliko žrtev je pogoltnila njena globina, koliko je bilo med njimi rešencev z vlaka, ki so ga partizani v noči na 29. junij 1942 ustavili pri Verdu in proti pričakovanju na njem našli internirance. Kako so pa ljudje teh krajev zvedeli, kaj se dogaja pri Krimski jami? Na Župenem so videli, kako je nekoč patrola vodila proti taborišču več begunjskih deklet. Ko so nekaj dni kasneje vprašali partizana Matizlja, kaj je z njimi, je čudno odgovoril, da so že tri dni tam notri pa se še vedno sliši njihovo javskanje. Družina, ki je zaradi strahu pred partizani prespala noč pri sosedu, je zjutraj doma našla listek s sporočilom: »Nocoj ste pobegnili, toda kmalu se boste znašli v Krimski jami.« Od tedaj so se večkrat pojavile grožnje: »Vedite, da je še dovolj prostora v Krimski jami.«

Ni čudno, če je med ljudmi zavladal strah. Seveda pa je bil pri Krimski jami opravljen le en del nasilja, ki je v tistem času pritisnilo na ljudi teh krajev. V Vidovski fari so 23. aprila na njihovih domovih umorili župana Tekavca, občinskega tajnika Strleta in odbornika Valentina Strleta. V begunjski fari so odpeljali Mira Koširja, nato pa v viharni noči 27. julija na dvorišču domače hiše ustrelili 22-letnega Janeza Hitija, njegovega mlajšega brata Franceta pa odpeljali s seboj in vrgli v Mihcovo brezno. Seveda nismo navedli vseh imen. Vidovskega župnika Žužka so partizani ustrelili malo izven vasi, ko se je z njihovo dovolilnico – tedaj je namreč cela planota spadala k osvobojenemu ozemlju – odpravil v Cerknico. Potem so razširili vest, da so ga morali ustaviti, ker je hotel odnesti Italijanom seznam sodelavcev OF. Ko so se kasneje približali Italijani, so partizani oddali proti njim nekaj strelov in se umaknili. Okupatorska vojska se je strašno znesla nad nič krivimi domačini. 21. julija so v kamnolomu za vasjo ustrelili 20 moških, 14. avgusta pa na Blokah še 12 moških, ki so se jim sami prišli javit. Tudi za Otavčane so bile posledice osvobojenega ozemlja strašne. Italijani so odpeljali vse može in fante, jih postrelili in pustili ležati ob poti proti Stražišču. Prišlo je nekaj Župencev, da so jih pobrali in pokopali na domačem pokopališču. Zvečer po pogrebu pa so prišli partizani in odpeljali 16-letno Pavlo Knap ter njeno mater, češ da sta krivi za pokol mož in fantov, ter ju vrgli v Mihcovo brezno. Kdo bi mogel razumeti to čudno prepletenost dogodkov in ga ob vsem tem ne bi postalo strah!

Če bi kdo pomislil, da je bilo tako hudo samo na Notranjskem, bi se motil. Poglejmo torej na drugi konec Slovenije, v Belo krajino, kjer so partizani 14. maja 1942 odpeljali profesorja in znanega narodnoobrambnega delavca Antona Ovna. O njem smo pisali v 20. številki Zaveze, vendar bomo tu na hitro ponovili njegovo zgodbo. Bil je doma v kmečki družini v Stranski vasi pri Semiču. Študiral je slavistiko v Ljubljani in v Pragi. Leta 1930 je diplomiral in takoj nastopil službo na državi klasični gimnaziji v Mariboru. V začetku šolskega leta 1935/36 je bil prestavljen v Ljubljano. Začel je izdajati nacionalistični listič Mrtva straža, ki ga je sam pisal, urejal in financiral. Pričakovali bi, da ga bodo tudi zato pustili v Ljubljani, toda kmalu je bil spet premeščen v Maribor. Odkar se je vrnil iz Prage, ni več redno hodil v cerkev pa tudi sicer ni skrival naprednih idej, zato so ga nekateri imeli za komunista. Zamerili so mu tudi, da je vztrajal pri razvezi oziroma razveljaviti svoje neuspešne in kratkotrajne zakonske zveze. Aprila 1941 je bil Oven profesor na gimnaziji v Ptuju. V vojsko ni bil vpoklican, ker zaradi rahlega zdravja sploh ni služil vojakov. Vedel je, da ga imajo Nemci na posebnem seznamu in da ga bodo iskali, zato se je kmalu odpravil v svoj rojstni kraj in se nastanil v hiši brata Franceta in njegove žene Slave.

Profesor Oven se je hitro vključil v vsakodnevno življenje v Stranski vasi. Veliko časa je posvetil branju in študiju. V Ljubljano ga ni vleklo, ker je zvedel, da so ga na tamkajšnjem stanovanju iskali gestapovci. Od časa do časa ga je obiskal kdo od učiteljev iz Semiča pa tudi zdravnik dr. Alojz Mihelčič; ta in njegov brat Jože sta bila že pred vojno člana komunistične partije. V začetku septembra 1941 je bil v Ovnovi gostilni ustanovni sestanek OF. Vodil ga je Tone Šušteršič, partijski inštruktor za Belo krajino. Po hudem porazu prve belokranjske čete pri Lazah v začetku novembra 1941 je bil Šušteršič odpoklican in na njegovo mesto v Belo krajino je prišel Ivan Novak – Očka, čevljar po poklicu in preizkušen komunist, znan po veliki brezobzirnosti ne samo do resničnih ali domnevnih nasprotnikov ampak tudi do podrejenih komunistov.

12. aprila 1942 je Očka pri Vražjem kamnu vodil sestanek belokranjskega okrožnega odbora OF, na katerem so kot posebno točko obravnavali Antona Ovna. S čim se je profesor tako zameril Očku in belokranjski partiji? Diagnozo njegove »bolezni« je lahko postavil dr. Mihelčič, saj sta se večkrat pogovarjala. Verjetno je poznal njegovo predvojno delo v Ljubljani in tudi list Mrtva straža ter vedel za njegova občasna potovanja v Ljubljano. Oven je bil namreč še vedno povezan s skupino narodno zavednih študentov, ki so sodelovali z Jugoslovansko vojsko v domovini, verjetno pa je imel stike tudi z dr. Črtomirom Novakom in Staro pravdo. Ko se je 5. januarja 1942 vrnil z nekajdnevnega obiska v Ljubljani, je svakinja opazila, da je vznemirjen. Povedal ji je, da bo pripravil nekaj razglednic z naslovi. Če bi se njemu kaj zgodilo, naj na vsako napiše: Paket odposlan in jih odda na pošto. Res ji je čez nekaj dni izročil več razglednic z naslovi. Zapomnila si je ime pisatelja Matičiča in učiteljice Angele Vode. V knjigi Bela krajina joka, ki je leta 1970 izšla v Buenos Airesu, je objavljeno pričevanje, da je bil spomladi 1942 v okviru Slovenske zaveze ustanovljen protikomunistični odbor, ki so ga sestavljali: profesor Oven, postajenačelnik Derganc in železniški uradnik Bitenc. Profesorjev dnevnik pa o tem ne pove nič oprijemljivega. Naj dodamo, da tudi če je tak odbor res bil, njegov cilj ni bil samo protikomunizem, ampak predvsem združevanje vseh demokratičnih sil za kasnejši nastop proti okupatorju. Seveda so komunisti vsako politično združevanje izven svoje organizacije takoj obsodili kot izdajstvo domovine. To pa je bilo v direktnem nasprotju z načelom, ki ga je Oven zapisal že v 1. številki Mrtve straže: »Monopola na narodno vodstvo ne priznamo nikomur.« Ni dvoma, da je temu načelu ostal zvest do konca. V njegovi beležnici najdemo razne telegrafske notice. Tako je 13. aprila 1942 zapisal: »Komunisti mi groze. Veliki petek. Vodje prvi.« Kljub suhoparnim stavkom začutimo, kako je napetost iz dneva v dan rasla in pritiskala nanj. Nehote se vprašamo, ali je kdaj pomislil, da bi se umaknil. Kam bi se sploh mogel umakniti? Bil je vedno odločen nasprotnik okupatorja. Kako naj bi se sedaj k njemu zatekel po zaščito pred domačimi ljudmi? Morda je še računal na nekakšen sporazum z OF, saj je vendar šlo za temeljna vprašanja slovenskega naroda. Vedel je, da je mrtva straža vedno izpostavljena nevarnosti in ostal je na mrtvi straži.

Poroka Ivanke Škrabec in Franca Novaka – Zadaj dr. Lambert Ehrlich

Slika 15. Poroka Ivanke Škrabec in Franca Novaka – Zadaj dr. Lambert Ehrlich

Takoj po veliki noči 1942 se je začela zbirati nova belokranjska partizanska enota. Po prvem maju je že štela preko trideset mož. Taborišče so si uredili v gozdu pri Dragomlji vasi. O njihovi prvi akciji piše Radko Polič v knjigi Belokranjski odred takole: »Obiskal jih je zdravnik dr. Mihelčič in jim prinesel naročilo okrožnega komiteja za akcijo. Šlo je za aretacijo profesorja Ovna v Stranski vasi, enega pomembnejših belogardističnih zaupnikov v Beli krajini, ki se je doslej vešče prikrival s hlinjenjem pristaštva Osvobodilni fronti, in dveh okupatorskih ovaduhov.« In kako se je te aretacije spominjala njegova sedaj že pokojna svakinja? Na praznik vnebohoda, 14. maja 1942, je profesor po večerji v svoji sobi še poslušal radio. Bila je lepa majska noč. Okrog polnoči je potrkalo na hišna vrata. Svakinja, ki je še pospravljala v gostilni, je šla v vežo. »Odprite, vojska je tukaj!« Ko je odprla, sta vstopila dva partizana in eden je rekel: »Hočemo profesorja Ovna!« Stopila je po stopnicah in ga poklicala. Kmalu je prišel v vežo. »Komanda zahteva, da pridete na teren. Vzemite samo nujne osebne stvari!« Še enkrat je šel v svojo sobo in se hitro vrnil z majhno torbico, daljnogledom in fotoaparatom. Nato so odšli. Domači so že naslednji dan vedeli, da profesorja ni več med živimi. Po hišah v bližini taborišča so tisto noč slišali čudno vpitje, kar bi lahko pomenilo, da so ga pred smrtjo mučili. Prej kot en mesec po smrti so zvedeli tudi za njegov grob, vendar je vaška straža šele 21. decembra šla po njegovo truplo in ga prepeljala v Semič. Ležal je v kapelici sv. Terezije pri farni cerkvi in potem so ga pokopali na pokopališču pri cerkvi sv. Duha. Ljudje so bili pretreseni, marsikdo se je pa bal iti na pogreb. Ženo iz Sodjega vrha, ki je grob v gozdu odkrila, so partizani obtožili vohunstva in obsodili na smrt.

Dr. Tine Debeljak je leta 1954 v Argentini v Koledarju svobodne Slovenije objavil daljši sestavek S spominom na mrtve slovenske pisatelje, kjer je o profesorju Ovnu zapisal sledeče: »Ena prvih, najbolj mučenih žrtev komunizma v Beli krajini je bil profesor Tone Oven, urednik nacionalistične revije Mrtva straža, ki jo je sam pisal in sam izdajal samo iz narodoljubnega navdušenja z veliki osebnimi stroški. Bil je moj slavistični kolega in sodelavec v Jugoslovansko-češki ligi. Po svojem prihodu iz Prage je bil navdušen masarykovec, demokrat in hipernacionalist, ki je videl nemško nevarnost s severa in proti njej postavljal ‘velikoslovanske zahteve’, ne samo etnografske. Ni se priključil komunistom, zato je bil silno mučen. Strli so mu roke in noge, kakor je pokazalo truplo, šele nato so ga ubili. Nekaj tednov pred smrtjo me je še obiskal v uredništvu Slovenca.« – Poglejmo še, kaj je o Antonu Ovnu zapisala Angela Vode, ena tistih, ki so kmalu po njegovi smrti dobili »šifrirano« sporočilo iz Stranske vasi. Takole piše: »Upirale so se mi komunistične metode proti drugače mislečim, pa tudi proti lastnim sopotnikom, ki so si upali misliti po svoje. Vse je bilo preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo, da bo potem delo tem lažje. Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče, zlasti ker so bile često povsem nepremišljene. Potem so pa rekli: pomota – pa je bilo opravljeno. Navadno pa je bil vzrok: izdajstvo lastnih ljudi okupatorju. Zelo me je pretresla vest, na kako grozovit način so umorili profesorja Toneta Ovna iz Bele krajine. Poznala sem ga kot skrajno poštenega človeka, politično pa preveč naivnega. Rekel je, da se ni vključil v OF, ker ga ni nihče povabil, češ da je njegov okraj že domena drugega, dr. Mihelčiča. Toda Oven je bil preveč priljubljen pri ljudeh svojega kraja, zato sem mu svetovala, naj se umakne v Ljubljano, če misli delati v nacionalni smeri, kajti komunist ga ne bo trpel poleg sebe. Ali z njimi ali proti njim! Omenila sem mu, da se igra z glavo, če ostane doli, on pa je začudeno rekel: »Meni da bi kdo storil kaj žalega? Z vsemi se dobro razumem, s komunisti živim v prijateljstvu, samo to jim pravim, da nisem internacionalec! ‘Opozarjam vas, vi, anima candida, da jih ne poznate! ‘Čudim se, da vi tako govorite!

Ni se znašel in je plačal z življenjem.« (Živi spomin … , str. 81)

Zdi se, da so s profesorjem Ovnom hoteli dati opozorilo vsem Belokranjcem. Ko so pa ugotovili, da ljudje še niso dovolj prestrašeni, so z opozorili nadaljevali. Po ustanovitvi belokranjskega bataljona se je njegova prva četa utaborila na pobočju Peščenika pri Brezovi Rebri, druga četa pa je odšla na Mavrlen nad Črnomljem. Kasneje so ustanovili še tretjo ali kleško četo, ki je dobila ime po vasici Kleč pod Planino nad Semičem. Ob vseh teh taboriščih so nastala tudi morišča in grobišča.

Anton Oven z Mrtvaško stražo

Slika 16. Anton Oven z Mrtvaško stražo

Z Brezove Rebri so hodili na pohode tja do Metlike in Radovice na eni in do Semiča na drugi strani. V taborišče so se vračali mimo Malin ali mimo Osojnika. Na povratku so s seboj vodili živino, večkrat pa tudi kakega moškega ali žensko. Začelo se je šušljati, da tiste ljudi pobijajo in imena Brezova Reber se je kmalu prijela groza. 27. maja so prišli na Vinomer po Antona Starca, znanega kmetijskega strokovnjaka in organizatorja Kmečke zveze. Bil je upravitelj tamkajšnjega banovinskega posestva, zato je tam tudi stanoval z ženo in dvema sinovoma, tretji pa je bil rojen po njegovi smrti. – 9. junija ponoči se je patrola z Brezove Rebri pojavila na Krvavčjem Vrhu. Odpeljali so duhovnika Jožeta Kofalta in 41-letnega kmečkega gospodarja Jožeta Pluta ter njegovo ženo Frančiško. Kofalta so Nemci pregnali iz Leskovca pri Krškem, kjer je od nove maše leta 1934 opravljal službo kaplana. Zatekel se je v rojstni kraj in živel v mali hišici pri materi in teti. Kdo bi pričakoval, da bo tu na poti domačim ljudem in da bo prvi belokranjski duhovnik, ki ga bodo umorili. 23-letno Karolino Jakša s Pribišja so prijeli v gozdu, ko je grabila listje, in jo odpeljali v taborišče. Njen greh je bil v tem, da je bila v Ljubljani, kjer je bila zaposlena kot gospodinjska pomočnica, članica Katolišče akcije. Ivana Klobčarja iz Drašičev so odpeljali 22. junija. V svojem kraju in okolici je bil znan kot dober gospodar, zato je bil pred vojno izvoljen za poslanca. Hkrati z gospodarjem so vzeli tudi več glav živine in domačijo izropali. Njemu so naložili težak tovor in ga tako mučili že na poti proti Brezovi Rebri. – Na Osojniku so videli, kako so 21. julija 1942 popoldne tam mimo peljali suhorskega župnika Janeza Raztresena in njegovo kravico. Njegovo smrt je pretresljivo opisal Jože Javoršek v knjigi Spomini na Slovence III. Po znanih pričevanjih so na Brezovi Rebri hudo mučili tudi kmeta Jožeta Lončariča iz Rosalnic, ki so ga ustavili na cesti, ko je peljal pesek za gradnjo hiše. Odgnali so njega in vole. Nekaj tednov kasneje so prišli v Rosalnice in sredi poletnega popoldneva na njivi pri žetvi ustrelili njegovo ženo Marijo in hčerko Anico, druga hčerka Terezija pa je pobegnila. Lahko bi še naštevali, toda naj bo dovolj. Podobno kot Krimska jama je Brezova Reber delovala le nekaj mesecev v letu 1942, vendar je bilo dovolj, da se je za vedno zapisala med kraje groze in smrti.

Suhorski župnik Janez Raztresen

Slika 17. Suhorski župnik Janez Raztresen

Pa poglejmo nekoliko še na Mavrlen – v taborišče 2. čete belokranjskega bataljona. Omenili bomo dva dogodka, ki sta poleti 1942 močno zaznamovala ta kraj. V noči na 7. julij so se oboroženci z Mavrlena nenadoma pojavili v Dragatušu. Spravili so se nad župnišče, ga temeljito izropali, župnika Omahna in kaplana Škerlavaja pa zvezali in odpeljali s seboj. Preden so odšli iz vasi, so h kapelici na hitro segnali nekaj vaščanov. Da bi pred njimi pokazali svojo moč, so za voz privezanega župnika silili, naj vpije: Smrt fašizmu, svoboda narodu, on je pa zaklical: Živel Kristus kralj. Isto noč so izropali tudi Šimčevo domačijo v Podlogu pri Dragatušu in odpeljali gospodarja Matija Šimca ter njegovega 22-letnega sina Franca. Le kaplan Škerlavaj se je čez nekaj časa vrnil, vse ostale so pomorili. Priče so povedale, da so župnika hudo mučili. – V nedeljo 19. julija zgodaj zjutraj je mavrlenska četa obkolila romsko naselje v Kanižarici pri Črnomlju. Prebivalce so izgnali iz hiš, naselje pa zažgali. Nekaj Romov je tedaj pobegnilo, večino pa so odgnali s seboj na Mavrlen. Vse odpeljane so nekaj dni kasneje pobili v bližini taborišča. Njihovo število ne bo nikoli natančno znano. Med njimi je bilo veliko žena in otrok, celo dojenčkov. Poročila o njihovem številu se razlikujejo – od najmanj 60 do okrog 100. Razna pričevanja govorijo, da jih niso pokončali s strelnim orožjem, ampak na druge načine. Ljudje z Dobličke gore, ki so v tistem deževnem jutru videli sprevod prestrašenih, utrujenih in mokrih jetnikov, pravijo, da je bil že ta pogled dovolj pretresljiv. Kaj bi šele rekli, če bi videli njihov genocidni pomor!

Kot spomin na 3. belokranjsko četo so ostali grobovi na Kleču pod Mirno goro. Po imenu bomo omenili samo Marico Nartnik, učiteljico in upraviteljico šole v Rožnem Dolu pri Semiču. Nartnikova ni bila samo učiteljica rožendolskih otrok, skrbela je tudi za bolnike v svojem okolišu, pomagala pri urejanju podružnične cerkve, vodila Dekliški krožek itd. Bila je članica Katoliške akcije za učiteljice, nazadnje tudi voditeljica novomeške skupine. To je menda bil glavni greh, s katerim se je zamerila partizanom, ki so tedaj v Katoliški akciji že videli belo gardo. Na kresni večer, 23. junija 1942, so jo odpeljali na Kleč in obsodili na smrt. Tako sta bili Karolina Jakša in Marica Nartnikova med prvimi belokranjskimi dekleti in ženami, ki so jim »osvoboditelji« nasilno vzeli življenje. Kasneje – v drugi polovici leta 1942, zlasti pa v letu 1943 – je bilo takih primerov še več.

3.1.4. Pred strahom in nasiljem nihče ni bil več varen

Ko se spominjamo učiteljice Nartnikove, ne moremo mimo dveh drugih učiteljic, ki sta že nekaj tednov pred njo postali žrtvi komunistične revolucije. Prva je bila na vrsti Darinka Čebulj, šolska upraviteljica v Hinjah. Odpeljali so jo 29. maja 1942 zgodaj zjutraj – hkrati s kaplanom Henrikom Novakom. Baje sta bila nekaj dni zaprta v samotnem skednju pod Polomom. Za točen kraj in datum njune smrti se ni nikoli zvedelo, čeprav se je o njunem mučenju veliko govorilo. Po pripovedovanju so se kaplanovi kriki tisto noč slišali daleč naokrog. Franc Smrke – Jošt, kronist NOB v Suhi krajini, je v poročilu o kaplanu Novaku in učiteljici Čebuljevi zapisal, da je imel Novak v cerkvenem zvoniku radijsko oddajno postajo in bil tako v stalni zvezi z Ljubljano, Novim mestom pa tudi z bližnjimi italijanskimi postojankami. Dnevno je obveščal o vsem, kar se je zgodilo v Hinjah in okolici. V svojo mrežo je pritegnil tudi Čebuljevo. Bila je dobra sodelavka, ker zaradi prejšnje liberalne usmerjenosti ni bila nikomur sumljiva. Komentar o tej nenavadni laži menda ni potreben, vendar bomo omenili Kocbekove zapiske v Tovarišiji. 11. junija 1942 je Kocbek zabeležil v svoj dnevnik, da je prebral zapisnik o zaslišanju kaplana in učiteljice iz Hinj, ki sta bila »justificirana«. Bil je tedaj nekje v bližini z osrednjim vodstvom partije in OF. Že 27. maja je zvedel za smrt dr. Lamberta Ehrlicha, ki ga je sicer vznemirila, vendar uboja ni obsodil. V nedeljo 31. maja je bil Kocbek v Hinjah. Nekaj dni prej je OF izdala odlok o prevzemu oblasti na osvobojenem ozemlju in o volitvah v narodnoosvobodilne odbore in v zvezi s tem naj bi Hinjcem po maši spregovoril pred cerkvijo. Kmetje niso pokazali navdušenja, ampak so govornika gledali zelo nezaupno. O tem je zapisal sledeče: »Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti, ki je kmetom že tako dana, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega dela domačega kaplana in učiteljice.« (Tovarišija, str. 30) O teh vprašanjih je tiste dni nekajkrat debatiral s Kidričem. Izgleda, da je verjel, da sta kaplan in učiteljica kriva in da je njuno podtalno delo pripomoglo k nezaupnosti kmetov. Kaj pa strah in žalost, ker so ju vzeli in kruto umorili, strah za lastno eksistenco?

28. maja 1942 v jutranjih urah so Italijani v Sodražici nenadoma pobrali svoje stvari in se umaknili v Ribnico. Kmalu po njihovem odhodu so prišli partizani. Vodil jih je Daki, ki je »osvoboditev« Sodražice kasneje opisal v knjigi Najboljši so padli. Sodražica je tako postala del osvobojenega ozemlja. Še tisto popoldne je bilo na trgu zborovanje, na katerem je govoril Janez Hribar, partijski sekretar tega področja. Dobršen del zborovanja je bil namenjen javnemu zaslišanju učiteljice Ivanke Novak. Postavili so jo pred zbrano množico in spraševali, kje je mož France, zakaj sta nasprotovala OF in podobno. Vmes so jo zmerjali in sramotili. Po zborovanju so jo izpustili, naročili pa so, da mora ostati doma, dokler je spet ne pokličejo. Nihče od zborovalcev se ni upal postaviti za učiteljico, ki je v Sodražici naredila veliko dobrega in je bila v zadnjem mesecu nosečnosti.

Naslednji dan so prebivalci Zapotoka in Zamosteca videli, kako so partizani spremljali dva voza Romov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali od Ribnice. Najbrž niso vedeli za osvobojeno ozemlje. Zaslišali so jih in sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem postrelili. Menda jih je bilo šestnajst, večina žensk in otrok. Sodba je bila enaka za vse brez izjeme, tudi za žene, dekleta in dojenčke. Istega dne popoldne je partizanska patrola prišla v Zapotok h Kozinovim. Aretirali so 33-letnega sina Franceta. Tudi njega je »sodišče« v Sodražici obsodilo na smrt in še isto noč so ga odpeljali pod Boncar in ustrelili.

Po učiteljico Ivanko so prišli v noči na 4. junij. Preden so jo odpeljali, so temeljito preiskali in razmetali njeno stanovanje, njo pa medtem zasramovali in pretepali. V gozdu nad Jagerbirtom pri Zamostecu si je morala sama skopati grob. Nič niso zalegle njene prošnje, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bi rodila otroka. Pobili so jo brez strela, zvalili v plitvo jamo in tako površno zagrebli, da je rob plašča še gledal iz zemlje. Nehote se vprašamo, zakaj taka krutost do matere in njenega nerojenega otroka. Morda zato, ker jim je njen mož France Novak uspel pobegniti? Bil je eden vidnih članov Ehrlichovih stražarjev, kar je bilo že več kot dovolj za njegovo obsodbo. Sodraške republike je bilo kmalu konec in tedaj so prišle iz Hrovače pri Ribnici – učiteljica Ivanka je bila namreč Škrabčeva, njen oče Janez je bil nečak znanega frančiškana in jezikoslovca Stanislava Škrabca – Ivankina mama, sestra in soseda. Odkopali so njene posmrtne ostanke, jih prepeljali v Hrovačo in 8. septembra 1942 pokopali v družinski grob Škrabčevih. O tem in o življenju Ivanke Škrabec – Novak so tedaj poročali tudi časopisi.

Ig pri Ljubljani je bil prvič »osvobojen« že 16. oziroma 17. maja 1942. 16. maja so partizani napadli karabinjersko in financarsko postajo na Igu. Niso je zavzeli, ker so Italijani dobili pomoč iz Ljubljane in se nato skupaj z njo umaknili. 17. maja je bila nedelja in na Igu so nameravali imeti birmo, toda namesto sprevoda birmancev so dopoldne skozi vas korakali partizani z rdečo zastavo. Prvi njihov ukrep je bil prepoved zvonjenja. Takoj so prijeli župana Janeza Mrkuna in trgovca Valentina Jenka in ju obsodili na smrt. Ostrigli so več deklet, ki so se menda družila z Italijani. Hudo so se znesli nad Romi. Župnik Klemenčič je o tem zapisal sledeče: »Pod Krimom se je zadrževala večja družba ciganov. Te so 17. maja vse prignali v Iško. Silno vpitje se je slišalo, ko so jih gnali. Na Benkovem travniku so postrelili vse: otroke, mlade, stare, moške in ženske. V skupnem grobu jih leži 43. Smrkavci so se na njih učili streljati s strojnico.« (J. Klemenčič, Revolucija pod Krimom, str. 79) Dr. Ferdo Gestrin omenja ta dogodek v svoji knjigi Svet pod Krimom z dvema stavkoma: »Kot potencialne ovaduhe, kar je kdo med njimi tudi res bil, so v tem času poslali v smrt družine ciganov iz Vrbljen in Podpeči. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile okoli 70 Romov.« (Svet pod Krimom, str.60) Štab Šercerjevega bataljona, ki je v imenu OF prevzel oblast v podkrimskih vaseh, je 19. maja izdal razglas. Podpisala sta ga Tone Vidmar – Luka in Fric Novak. V njem je poudarjeno, da imata edino oblast na osvobojenem ozemlju partizansko poveljstvo in OF oziroma njeni terenski odbori. Razveljavili so vse okupatorske zakone in predpise, hkrati pa razpustili občinsko upravo na Igu in v Tomišlju. Na koncu razglasa je bilo še opozorilo, da bodo vsi prestopki kaznovani po odloku SNOO o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev, po partizanskem zakonu in po posebnem postopku, ki bo določen od primera do primera. (M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, II. knjiga, str. 10) Torej razglas, ki je naknadno »legaliziral« poboje v Iški. Koga bi ne bilo strah pred njegovimi izvajalci.

Šenčurski župan Anton Umnik

Slika 18. Šenčurski župan Anton Umnik

V Grosuplje je že maja 1941 prišel inštruktor centralnega partijskega komiteja Adolf Jakhel. Bil je študent slavistike, vendar je večino svojega časa namenil komunistični organizaciji, katere član je bil od leta 1933. Njegova prva naloga v Grosuplju je bila organizacija partijskih celic. Konec oktobra 1941 je bila ustanovljena grosupeljska partizanska četa, ki je v začetku štela devet mož in sta jo vodila Jakhel kot poveljnik in Rado Polič kot politkomisar. Le dober teden po ustanovitvi, to je 10. novembra 1941, so v tovarni Motvoz ubili vratarja Antona Kneza. Njegov greh je bil v tem, da ni skrival, da ne odobrava vsega, kar se je v tistih mesecih dogajalo v tovarni. Nekaj časa so v Motvozu celo razmnoževali Slovenskega poročevalca in delavci so ga hkrati z drugimi obvestili raznašali v okoliške vasi, od koder so bili doma. Povedati je treba, da do Knezove smrti karabinjerji v tovarni niso delali nobenih težav, kar pomeni, da Knez ni ničesar izdal. Ustrelil ga je sodelavec, ki je bil tedaj že pri partizanih. Vsa tovarna se je udeležila pogreba, uboja pa mnogi niso obsojali.

Osiroteli Bradeškovi otroci s teto Mici pred razvalinami domače hiše

Slika 19. Osiroteli Bradeškovi otroci s teto Mici pred razvalinami domače hiše

Vzdušje v tovarni je ostalo napeto. Kolikor bliže je bila pomlad, toliko bolj pogoste so bile novice, da bo kmalu prišlo do odločilnega spopada in potem bo vojne konec. Agitacija za OF se je začela tudi po vaseh. Ustanavljali so enote Narodne zaščite in jih zaprisegali. Prekopali in zasekali so več cest. Prebudili pa so se tudi Italijani. 16. aprila so iz Št. Jurija in okolice odpeljali okrog 40 moških. OF je nato razširila glas, da bo roka pravice kmalu udarila. In res so 21. aprila ponoči prišli partizani v Ponovo vas in pobili šest članov Jakopinove družine: očeta Jožeta in mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Novica o tem grozljivem dogodku se je v kratkem razširila po vsej okolici in hudo pritisnila na že tako prestrašene ljudi. Mnogi so se spraševali, kaj so zagrešili 44-letni oče Jakopin, njegova 39-letna žena in štirje otroci, ki so bili pravzaprav begunci pred Italijani, saj sta oče in mati z malim sinom leta 1925 pribežala z Unca pri Rakeku. Mar vse to zaradi 15-letnega sina Ivana, ki je nekaj dni pred pokolom šel k Italijanom in se je že govorilo, da je izdajalec? »Ljudje se nas morajo bati. Tudi če je samo en član družine proti našim postavam, je treba likvidirati celo družino.« Sicer pa Jakopinovi niso bili edine žrtve, ki jih je leta 1942 v tej okolici povzročil komunistični terorizem. Naj omenimo vsaj nekatere: Marijo Debelak in organista Antona Kraljiča so ustrelili doma v Št. Juriju, Alojza Šemeta, ki je bil tajnik občine Žalna – Slivnica, na travniku pri sušenju sena, Zofijo Globokar iz Žalne in Ludvika Rosija z Velikega Mlačeva so odpeljali v gozd in se nista vrnila. Prav tako so naredili z Janezom Zavrženom iz Luč in z očetom štirih otrok Janezom Šemetom z Lobčka.

Večkrat slišimo trditve, da so bile medvojne in povojne razprtije med Slovenci samo v Ljubljanski pokrajini, drugod pa so bili ljudje enotni in so sledili OF v boju proti okupatorju. Kako je bilo s tem na Gorenjskem, kjer so Nemci že leta 1941 postrelili okrog 150 talcev? Novica o Dražgošah se je hitro razširila – delno zaradi bitke, še bolj pa zaradi strašne nemške represalije: 41 vaščanov so ustrelili kot talce, poseben minerski vod pa je tako temeljito porušil vas, da res ni ostal kamen na kamnu. Vendar so na Gorenjskem tudi partizani zelo zgodaj začeli s poboji Slovencev. Kot uvod v gorenjsko vstajo so v noči med 1. in 2. decembrom 1941 pobili 10 Slovencev, ki so jih obsodili zaradi tolmačenja in izdajanja. Selški župan Franc Benedik se je januarja 1942 zelo trudil, da bi Nemce prepričal, da vaščani Dražgoš niso nič krivi, naj jim prizanesejo. Kljub temu so ga partizani obtožili kot nemčurja in izdajalca. 23. avgusta 1942 so ga ustrelili iz zasede. Njegova zadnja želja je bila, naj Nemci zaradi njega ne bi streljali talcev. Približno ob istem času so ustrelili še štiri može iz bližnje okolice, češ da so bili županovi sodelavci. Pravi pokol so pa naredili 27. januarja 1943, ko so na Benedikovi žagi v Dolenji vasi ustrelili županovo ženo Ano Benedik, sina Franca, delavca Franca Podreko, gostilničarja Jurija Berganta in Franca Vebra.

2. septembra 1942 je bil blizu Dupelj pri Križah ustreljen kranjski veterinar Vinko Bedenk. Ustrelil ga je partizanski komandir Perko, ki je bil ranjen in ga je Bedenk hodil prevezovat ter mu nosil zdravila, obenem pa v pogovoru z njim izražal odkrit dvom o smiselnosti odpora, ki zahteva toliko žrtev. Naslednji dan, 3. septembra, so Umnikovi, po domače Makovčevi iz Šenčurja, v gozdu pripravljali steljo. Oče Anton Umnik je bil v času znanih šenčurskih dogodkov leta 1932 župan občine Šenčur. Potem je bil deset mesecev zaprt v Beogradu in Sremski Mitrovici skupaj z Janezom Brodarjem in drugimi slovenskimi »republikanci«. Pri volitvah leta 1936 je bil ponovno izvoljen za šenčurskega župana in je na tem položaju ostal do aprila 1941, ko so ga Nemci odstavili in postavili svojega komisarja. Sedaj so ga pri delu v gozdu aretirali partizani kot belogardista in okupatorskega sodelavca. Kar skozi gozd in preko polja so ga odpeljali v približno eno uro oddaljeno Hrastje na dom bivšega poslanca in predsednika Kmečke zveze Janeza Brodarja. Brodarjevi so jih pravočasno opazili, da sta se oče Janez in starejši sin Ivan še lahko skrila. Niso ju našli, čeprav so preiskali celo domačijo. Med preiskavo so seveda pridno polnili nahrbtnike. Umnika in nekaj članov Brodarjeve družine so ves čas stražili v hiši. Ko so se sredi noči pripravljali k odhodu, je poveljnik poklical 18-letnega partizana iz Šenčurja in mu dal kratek ukaz. Fant je pristopil k svojemu nekdanjemu županu in ga hladnokrvno ustrelil. Ni težko uganiti, kaj bi se zgodilo z Janezom Brodarjem in morda tudi s sinom, če bi ju našli. Že naslednje jutro se je Brodar odpravil na Koroško in se več kot dve leti ni vrnil.

V Olševku pri Šenčurju sta na Martinkovi domačiji gospodarila Janez Ferjan in njegova žena Marija, rojena Jagodic. Janez se je posebej ukvarjal z mlekarstvom, zato je bil znan po vsej okolici. Veliko je pomagal pri delu zadruge, pri gradnji prosvetnega doma in vodovoda v Olševku, pri skrbi za olševsko podružnično cerkev. Oba z ženo sta bila navdušena prosvetarja, in ker nista imela otrok, sta se temu konjičku lahko še bolj posvečala. V začetku avgusta 1942 so se pri Martinkovih oglasili »gošarji« in Janezu grozili zaradi bele garde. Ker je dobro poznal veterinarja Bedenka, se je s še nekaj prijatelji kljub nevarnosti udeležil njegovega pogreba v Kranju. Na povratku domov so se ustavili v Šenčurju in kropili Antona Umnika. 5. septembra zvečer so se partizani ponovno pojavili pri Martinkovih. Od Janeza so zahtevali, da jim izroči skrito orožje. Zaman sta jih z ženo prepričevala, da nimata nobenega orožja in da za belo gardo še nikoli nista slišala. Kot nekaj dni prej v Hrastju je poveljnik čez nekaj časa tudi tu dal znak mlademu Beleharju iz Šenčurja in Janez je zadet od dveh strelov omahnil v ženine roke. Ko so napolnili še nahrbtnike, so odšli v noč. Sosed, ki je slišal dva strela, je pomislil, da so z enim pokončali Janeza, z drugim pa ženo Marijo.

Križ v Iški, kjer ležijo pobiti Cigani

Slika 20. Križ v Iški, kjer ležijo pobiti Cigani

21. maja 1941 se je v Hrašah pred hišo smledniškega župana Jožeta Burgarja ustavil črn gestapovski avto. Burgarja so aretirali in odpeljali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Od županstva so ga odstavili že prej. Hkrati z njim so odpeljali smledniškega učitelja, župnika Platišo so pa zaprli že prej. Po nekako petih tednih zapora se je Burgar vrnil domov in se spet vključil v delo, ki ga na veliki kmetiji nikoli ni zmanjkalo. Včasih je šel v Kranj na Kmetijsko zadrugo, s katero je tudi v času okupacije ostal povezan. Ob taki priliki se je sredi poletja 1942 ustavil v Hrastju pri Janezu Brodarju in prvič slišal za seznam za »likvidacijo«, na katerem naj bi bil tudi sam. Novica o smrti Antona Umnika in begu prijatelja Brodarja ga je vznemirila, vendar niti tedaj ni pomislil, da bi se umaknil. Res se še skoraj eno leto ni nič zgodilo, toda 5. avgusta 1943 so ga partizani odpeljali v gozd, ki se vleče od Hraš proti Smledniku. Čeprav se je takoj govorilo, da so ga že po poti mučili, so domači še upali na njegov povratek. 11. septembra so pa zvedeli za njegov grob. Skoraj hkrati s to novico je prišla med ljudi še druga, ki je zvenela kot ukaz. Njeno sporočilo je bilo, da je bil Burgar kaznovan zaradi sodelovanja z okupatorjem, zato naj ne hodijo na njegov pogreb. Kljub temu je veliko ljudi prišlo v Hraše kropit – pa tudi k pogrebu v Smlednik. Še bi lahko naštevali, toda ali ne govorijo že ti primeri dovolj o terorju in strahu, ki so ga komunisti povzročili tudi na Gorenjskem.

Skupina dolenjskih Ciganov – Čez sto takšnih žena in otrok so partizani                         pomorili 1942

Slika 21. Skupina dolenjskih Ciganov – Čez sto takšnih žena in otrok so partizani pomorili 1942

3.1.5. Strah in groza do konca življenja

Ostanimo še malo pri komunističnem terorju in strahu zaradi njega. Čeprav smo nanizali kar nekaj primerov, jih je še mnogo ostalo neomenjenih in bi bilo treba za popolnejši mozaik tistega časa dodati še marsikateri kamen in kamenček.

Leta 1941 in v prvi polovici 1942, ko se dogaja večina naših primerov, so z orožjem nastopali samo okupatorji in partizani oziroma vosovci. Zakaj so Nemci leta 1941 začeli streljati talce? Če bi zelo preprosto odgovorili na to vprašanje, bi rekli: da bi prestrašili ljudi in s tem odvrnili upornike od ponovnih napadov. Dejstvo pa je, da so Nemci že pred tem začeli izvajati načrt ponemčevanja in da so represalije zaradi partizanskih akcij prilagodili temu načrtu, z drugo besedo, dobrodošel jim je bil vsak izgovor za uničevanje slovenskih življenj in premoženja. Na drugi strani pa komunisti zaradi tega niso bili zaskrbljeni, kajti njihov glavni cilj je bil priti na oblast. Ljudje, ki so bili v strahu pred Nemci ali Italijani, so bili bolj naklonjeni sodelovanju s partizani. Za okupatorje je bilo le malo Slovencev, niso pa bili redki, ki se prav tako niso strinjali s komunisti; bili bi za rezistenco, toda ne pod vodstvom komunistov. Take je bilo treba prestrašiti ali celo odstraniti. Tako so začeli moriti župane, duhovnike, učiteljice in druge, za katere ni bilo upanja, da bi stopili na njihovo stran, še druge manj pomembne pa zato, da bi med množico vzbudili strah. Že v začetku je bilo jasno, da vzpon na oblast ne bo mogoč brez odstranitve političnih nasprotnikov in za ta namen so bile vojne razmere naravnost idealne.

Kaj pa mučenje? Nekateri menijo, da partizani svojih žrtev med vojno praviloma niso mučili, da so razni opisi o tem plod nasprotne propagande. Če bi bilo to res, zakaj sta potem o mučenju pisala Kardelj in Kidrič, da ne govorimo o Jožetu Javoršku, ki je na primer opisal muke suhorskega župnika Janeza Raztresena. Boris Kidrič je v poročilu centralnemu komiteju KPJ sredi decembra 1942 zapisal sledeče: »Naši pretiravajo glede likvidacij in predvsem glede načina likvidacij. To se je dogajalo posebno v partizanskih enotah, kjer se je uporabljalo tudi mučenje sumljivih civilistov. Stvari so prišle v javnost in so precej pomagale resnični beli gardi.« (Tone Ferenc, Ljudska oblast.., str.. 367) In kdo so bili sumljivi civilisti? V Beli krajini Anton Oven, Karolina Jakša, Ivan Klobčar, Romi iz Kanižarice in drugi; v Suhi krajini kaplan Novak in učiteljica Čebuljeva, v Sodražici učiteljica Novakova, Franc Kozina in tako dalje. Skratka, vsak, ki ni bil za partijo, je bil lahko sumljiv. – Dušan Pirjevec – Ahac je bil poleti 1942 med belokranjskimi partizani, menda na Mavrlenu, kjer so sredi julija poleg drugega imeli opraviti z Romi iz Kanižarice. Bogve zakaj se je Kardelj v nekem pogovoru z Vladimirom Dedijerom spomnil ravno njega, ko sta se pogovarjala o napakah partizanskih funkcionarjev. Rekel je sledeče: »Tudi pri nas ni manjkalo takih strahot. Pirjevca smo poslali pred partizansko sodišče zaradi sadističnega mučenja ljudi – na žerjavici jih je pekel. On je sicer bil potem oproščen, nekateri drugi pa so bili zaradi takih zločinov ustreljeni.« (Tone Ferenc, Ljudska oblast.., str. 374- 375) Vse skupaj je nekoliko čudno, mar ne, toda jasna je potrditev, da je mučenje bilo. Zdi se, da Angela Vode, ki je dobro poznala marsikaterega funkcionarja partije in OF, ni dvomila, da so profesorja Ovna zares mučili. S tem pa še nimamo odgovora na vprašanje, zakaj mučenje. Mar res zaradi sadističnih nagnjenj posameznikov, kot je razlagal Kardelj svojemu sogovorniku, ali pa tudi in predvsem zaradi vzbujanja strahu pri nasprotnikih in tudi pri svojih.

14. junija 1942 so v Horjulu ubili župana Bastiča in njegovo ženo. Ljudje niso bili prestrašeni le zaradi dejstva, da so ju ubili, ampak predvsem zaradi krutosti tega uboja. Koga ne bi pretresel pokol Jakopinove družine v Ponovi vasi pri Grosuplju! V Šentjoštu nad Horjulom se je pravi terorizem začel po neuspelem napadu na postojanko vaške straže, ki je bila ustanovljena 17. julija 1942. Čeprav je bila ta zgodba že nekajkrat povedana, jo bomo tu delno ponovili in skušali opisati grozo, ki so jo doživeli Bradeškovi otroci ob poboju njihovih staršev.

Bradeškovi so živeli na mali kmetiji približno pol ure hoda od Šentjošta. Njihova skromna domačija je bila na lepem, razglednem kraju, toda tistih nekaj njivic in senožeti je bilo položenih v tako strmino, da je bilo obdelovanje težko. Kljub temu sta oče Franc in mati Ivana z marljivim delom, bolje rečeno garanjem, na njih pridelala dovolj hrane zase in za otroke. Oče je bil med prvo svetovno vojno ujet v Rusiji in je imel priliko v živo videti revolucijo. Ker je bil zgovoren mož, je o tem rad pripovedoval in ni skrival strahu, kaj bo, če se bo tudi pri nas začelo kaj podobnega. To je tudi bila edina »napaka«, ki bi mu jo mogli domači revolucionarji očitati, kajti skrb za družino in domačijo mu ni dovoljevala, da bi se vtikal v kake javne zadeve. Bil je skromen in veren človek, vedno zadovoljen in vesel. Mati Ivana mu je pomagala pri težkem kmečkem delu, predvsem pa skrbela za otroke: najmlajši je bil rojen 15. junija 1942, najstarejši je izpolnil osem let, vmes so pa bile še tri hčere; šestletna Marija, štiriletna Terezija in dveletna Francka.

31. julija zvečer so se Bradeškovi ob običajni uri spravili k počitku. Otroci so kmalu pospali, oče in mati pa sta kljub utrujenosti še bedela. Zlasti oče je bil zaskrbljen. Od napada na Šentjošt je vsako noč prisluškoval pasjemu laježu. Šlo je na polnoč, ko se je v oknih pojavil sij požara. Oče je hitro ugotovil, da gori pri Štantu, približno en kilometer oddaljenem sosedu. Takoj je poklical ženo in skupaj sta dvignila otroke ter poskrbela, da so se za silo oblekli. Mati je nagovarjala očeta, da bi zbežali v gozd. Toda on je okleval: »Zakaj bi se skrival, saj nikomur nisem nič naredil.« Nenadoma je zagorelo še pri bližnjem sosedu Jesenovcu in tudi na strehi domačega kozolca so se pojavili ognjeni zublji. Mati je tedaj držala v eni roki komaj pet tednov starega dojenčka, v drugi pa hlebec kruha. Silovito je zaropotalo in mala vhodna vrata so zletela s tečajev. Več oborožencev se je zrinilo v vežo. Medtem ko se jih je nekaj spravilo nad družino, so drugi hiteli netit ogenj. Pa naj pripoveduje Marija, ki je bila tedaj stara šest let: »Nas otroke so dobesedno zmetali skozi velika vrata. Ko sem se tako znašla zunaj, je oče že ležal blizu praga. Ni čudno, da je bil potem precej ožgan od ognja. Zaslišala sem strel in videla mamo, kako je nekaj korakov od vrat padla na tla in iz rok spustila najmlajšega. Naenkrat sem bila čisto sama. Nič nisem vedela za druge otroke. Ne vem, ali sem videla, da je ‘kuhinjca’ ostala cela, ali zakaj mi je prišlo na pamet, da bi se zatekla tja. (To je bila majhna uta, kjer je oče kuhal žganje.) Ko sem se približala, sem pri vratih zagledala tri partizane in eden se je zadrl: »Izgini, če ne bomo še tebe.« Spet je počilo in v joku sem se premaknila k vodnjaku. Tam sem našla brata Pavleta, ki je neutolažljivo jokal. Bila sva istega mnenja, da je treba bežati. Jaz sem silila k spodnjemu sosedu, kjer je bila naša teta Mici. Spustila sva se kar po strmem bregu, da bi prišla do poti, ki je vodila tja. Ko sva opazila, da po poti gre nekaj partizanov z našimi kravami, sva spremenila smer in kar povprek tekla k drugemu bolj oddaljenemu sosedu. Držala sva se za roke, se spotikala in jokala, da sva bila že kar obnemogla. Ob prihodu v gozd, skozi katerega sva morala iti, sva zagledala pred seboj dve beli postavi. Nisva se jih bala in sva šla za njima. Na koncu gozda, od koder ni bilo več daleč do soseda Pilevca, sta postavi izginili. Pohitela sva do hiše in precej dolgo klicala, da so nama odprli.«

Po opravljenem delu se »osvoboditelji« niso več zadrževali pri Bradeškovih. Že Marija in Pavle sta videla skupino odhajajočih in zato spremenila smer svojega bega. Ob mrtvih starših in gorečem domu so ostali samo mlajši trije: štiriletna Terezija, dveletna Francka in Lojze. Njega je že mati zavila v dekico, sestrici sta ga pa pokrili še z njeno okrvavljeno ruto. Tereziji se je vtisnilo v spomin, kako je Francka ves čas jokala in klicala mamo. Vse prizadevanje, da bi jo potolažila, ni nič pomagalo. – Zgodaj zjutraj so prišli vaški stražarji iz Šentjošta. Med njimi je bil tudi Franc Zorec, ki še živi v Argentini. Ko je bil letos spomladi v domovini, je obiskal Bradeškove in z njimi obudil spomin na žalostno jutro 1. avgusta 1942. Še vedno ima pred očmi sliko, kako se je mala deklica stiskala k mrtvi mami, ki je imela veliko vrezno rano na vratu. Na podoben prizor so naleteli pri Jesenovčevih: nedaleč od požganega doma sta ležala mrtva oče in mati, šestletni Ludvik in štiriletna Julči sta prestrašena ihtela poleg njiju, nekaj ostankov dveletne Milene so pa našli na pogorišču. – Bradeškova Marija se ne spomni, kdaj in kako sta potem z bratom prišla v Šentjošt. Od pogreba staršev, ki se ga spomni zelo medlo, ji je ostala predstava, da so bile krste zbite iz grobih desk in brez okraskov.

Glavno skrb za Bradeškove otroke je prevzela teta Mici. Ni bilo lahko. Na več vrat je morala potrkati in marsikatero grenko požreti, preden je vseh pet sirot končno dobilo zasilen dom. In kako so se počutili otroci? Čeprav so imeli streho nad glavo in niso bili ravno lačni, so pogrešali dom in starše. Noben še tako dober sosed ali sorodnik jim ni mogel nadomestiti materine ljubezni in očetove skrbnosti. Groza tiste zanje tako usodne noči jim je pa za vedno ostala v spominu. Sicer pa so za ohranitev groze poskrbeli tudi drugi. Bilo je že po koncu vojne, menda se je pisalo leto 1947. Marija in Pavle sta hodila v šolo v Šentjošt. Osnovnošolski otroci so bili tedaj razdeljeni na pionirje, ki so bili nekaj več, in vse ostale. Onadva sta seveda spadala k ostalim. Večkrat je prišel v šolo bivši partizan – domačin in jim kaj povedal. Ob nekem takem obisku je poklical Marijo in Pavleta na stran, da drugi ne bi slišali, in jima začel dopovedovati, da so njune starše ubili Italijani. Začudeno sta ga gledala. Ko ju je kasneje spet iskal, sta že vnaprej vedela, kaj bo. Vedno znova pa sta ob tem doživela dogodke tiste noči: smrt staršev, beg po strmem, temnem bregu, grozo in strah. Preveč živi in boleči so bili ti spomini, da bi jih mogla zatajiti. Tudi danes se Bradeškovi – Pavle že več let počiva na pokopališču v Polhovem Gradcu – spominjajo dogodkov izpred več kot šestdeset let in še vedno te spomine spremljata groza in bolečina. Pravijo, da rojstnega doma, ki ima sedaj drugega lastnika, prav zato ne obiskujejo.

S to zgodbo zaključujemo sestavek o terorju in strahu. Ali bi bil veliki ideolog revolucije danes še ponosen na svoj VOS, na svoja navodila za vzbujanje strahu. Morda pa bi tudi njega postalo groza, ko bi videl, kako hude so posledice še po šestdesetih letih?

4. Pripovedi

4.1. Ob truplih še vedno samo ugibanja

Avtor: Vanja Kržan

4.1.1.

V petinpetdeseti številki Zaveze smo se zgrozili ob umoru treh hišnih gospodarjev, mož in očetov s Koroške Bele, ki so jih ponoči, 26. februarja 1944, odgnali z domov in naslednji dan zverinsko pobili nekje v Javorniškem Rovtu.

To so bili Anton Lipovec, Janez Vidic in Vencelj Demšar. Akcijo je vodil dvajsetletni Zvone Ažman – Bogo, nekdanji boksar z Jesenic. Uspešno je izvedel še mnoge druge akcije in bil po vojni odlikovan z medaljo hrabrosti, z redom hrabrosti in z zaslugo za narod 3. stopnje. Akcije, ki so se končale z likvidacijami, sta na Jesenicah in v okoliških krajih vodila Ivan Vovk – Živan in Franc Konobelj – Slovenko. Imena likvidatorjev samih pa največkrat ostanejo neznana, zato v današnjem zarotniškem molku svojci, kolikor jih še živi, le ugibajo o morilcih svojih bližnjih.

Tokrat bomo našteli še nekaj žrtev komunističnega nasilja s Koroške Bele, s Slovenskega Javornika, s Potokov, z Blejske Dobrave, iz Most in z Brega pri Žirovnici.

Pozno jeseni 1943 ubijejo v Mostah pri Žirovnici mlinarja Antona Bizjaka, predvojnega občinskega odbornika na občini Breznica. Bil je zaveden Slovenec, znan javni delavec, priden in podjeten, pošten in ugleden mož, ki ni mogel odobravati komunističnega nasilja nad nedolžnimi ljudmi. »S takim načinom bojevanja ne boste nikoli zmagali,« je rekel nekoč gošarjem, ki so hodili v mlin po moko. Zato je postal še on žrtev »takega načina bojevanja«. Pred očmi nemške straže vderejo komunistični morilci v mlin in ustrelijo poštenjaka. Sin Jože se je pridružil gošarjem, Lojza, ki je ostal gospodar mlina, so po vojni zaprli v Šentvidu, odkoder se ni več vrnil. Njegova žena Lojzka se je nekaj časa sama mučila v mlinu, da je preživila sebe in hčerko Magdo.

4.1.2. Umori delavcev, pristašev socialistične stranke

Zelo nas bodo presenetili umori treh tovarniških delavcev na Javorniku, pristašev socialistične stranke: v spominu vseh, ki so jih poznali, ostajajo še danes veliki poštenjaki, pridni in dobri fantje in možje.

Rudolf Brelih (1907) s Slovenskega Javornika je bil visok, lep mlad mož in oče sinčka Rudija, delavec in pristaš socialistične stranke. Vsi na Javorniku so poznali postavne Brelihove fante, saj je Rudolf imel še tri brate: Francija, Štefana, Tončka in sestro Jerico.

Rudolf je bil zaposlen v tovarni in bil delavski zaupnik. Sodeloval je z gošarji in ker je bil izučen tapetnik, je izdeloval za ranjence nosila. »Ta pa ne bo dolgo sodeloval z njimi, je preveč pošten, ga bodo kmalu ubili,« je prerokoval o njem posestnik z Bele Anton Lipovec. Nekega septembrskega večera 1942. so ga prišli iskat. Prestrašeno ženo je tolažil: »Za božič pa pridem.« Pa ni prišel nikoli več. Nekateri partizanski ujetniki so sami zaupno šepetali, da so Breliha odpeljali v karavanško pogorje in ga v Medjem dolu nad Koroško Belo zakopali do vratu v zemljo, mučili in ga nato ubili. Ali so taka pričevanja resnična, saj so preveč srhljiva, da bi jim lahko verjeli, čeprav vemo, da se je v Rusiji to dogajalo?

Sin Rudi (1940) se spominja, da je srhljiva novica o mučenju in umoru prišla tudi do njegove mame. »Vendar ji do smrti ni bilo razumljivo, zakaj je moral oče umreti in vrh vsega na tako grozovit način. Saj je gošarjem vedno pomagal. Celo po smrti je nekaj od njih prišlo po nosila, ki jih je oče skrival nekje nad svinjakom. Edina možna krivda, ki jo je mama lahko iztuhtala, je bila morda ta, da je šel oče prosit na gestapo na Jesenice za svojo sestro Jerico, por. Noč, ki so jo Nemci skupaj z možem zaprli v begunjskih zaporih.«

Jeričin mož Anton Noč je bil podžupan Koroške Bele in pristaš komunistične stranke. Ker pa je bil preveč pošten, so ga komunisti sami ovadili gestapu in oba z ženo sta se znašla v zaporu. Njega so Nemci ustrelili kot talca v Dragi. Kaj bo z ženo Jerico, materjo dveh majhnih dečkov, ali bosta ostala še brez matere?

Rudi se spominja, kaj mu je mama o tem pripovedovala. Za oba Jeričina fantka je skrbela stara mama, toda kaj bo z Jerico? Vztrajno je prosila sina, Rudijevega očeta, naj se je usmili in gre prosit zanjo Druschkeja. »Oče se je tega grozno otepal, od skrbi ni jedel in spal, smilila se mu je stara mama, smilila sestra Jerica, ni pa mu šlo v račun, da bi šel prosjačit na gestapo.« »Raje bi šel po kolenih na Brezje kot do Druschkeja,« je govoril. Končno se je vdal in odšel na gestapo. Kaj bo rodilo njegovo posredovanje, si ni predstavljal niti v sanjah. Komunisti so ga obtožili izdajalstva, da bi se poštenjaka znebili. Kmalu zatem so ga odpeljali, Jerica pa je bila naslednje dni izpuščena iz zapora. Za umor Rudolfa Breliha so na gestapu zvedeli takoj. Kako drugače, če ne tako, da so komunisti z Nemci najtesneje sodelovali. Jeseničani in okoličani so bili zgroženi, ker so nekateri na gestapu na Bledu videli, da je tamkajšnja uslužbenka Mihela Jelenc, sestra Aleša Jelenca, komandanta Prve jeseniške čete. Pa ne le njo, tudi prvo ženo znanega komunista Osvalda, ki je bil po vojni sojen na dahavskem procesu.

Po Koroški Beli se je o zločinu nad Rudijem Brelihom pričelo takoj šepetati. Lipovčevim je srhljivo novico zašepetala Jerica, ki je skupaj z mamo hodila na dnino k Lipovčevim. Jerica je celo vedela povedati, da je bil ubijalec Franc Konobelj. Če pa je njeno pričevanje neresnično in pričevanja nekaterih drugih, ki jih bomo danes omenili, naj končno že spregovori tov. Konobelj sam, ovrže govorice in izpriča resnico! Svojci ubitih bi mu bili zelo hvaležni. »Tudi govorice o tem, kam so zagrebli očeta, so prišle do mame,« pravi sin. Fotograf Adi Smolej z Jesenic je večkrat omenil, da bi ‘mogoče’, ‘približno’, ‘verjetno’ vedel, kje je očetov grob, pa ga ni nikoli pokazal.

Po vojni ni materi nihče rekel dobre besede. Povsod so ji delali same težave. Pokojnine po očetu ni dobila, saj je bila vendar žena izdajalca. V železarni so ji leta 1947 ponudili službo žerjavovodja enega največjih žerjavov. Kaj je hotela, treba je živeti. Naredila je tečaj za žerjavovodje, vsak dan splezala na žerjav, osem ur premikala ročice in obvladovala železnega velikana. Tako je žena narodnega izdajalca gradila petletko v jeseniški železarni in bila nekega 8. marca celo pohvaljena na televiziji. Pripadala ji je živilska karta ‘težka dodatna’ ali A karta. Joj, kako so ji bili zdaj vsi nevoščljivi! Izšolala me je in zaposlil sem se na Špediciji, kakšnih posebnih težav mi niso delali.«

Drugi iz te trojice je bil mladi Franjo Tominec, tudi proletarec. Na Koroško Belo je prišel iz Kranja, ker je na Beli podedoval hišo. Na Beli nima nobenega sorodnika in danes nihče več ne ve zanj, še manj za letnico njegovega rojstva in smrti. Zaposlil se je v tovarni in postal član komunistične partije, ker je mislil, da bo komunizem izboljšal položaj delavstva. V svojem mladostnem zanosu je nasedel idejam in obljubam revolucionarjev in se jim je pridružil v hosti. Ko pa je zvedel za smrt svojega prijatelja in sodelavca Rudija, je bil ogorčen in glasno povedal, da gošarji niso ravnali prav. Tudi Rudijevi sestri Jerici je povedal isto. Na vsem lepem je izginil. Okoliščine Franjeve smrti bi podobno kot Rudijeve za vedno ostale skrivnostne, če jih ne bi bilo razkrilo golo naključje. Vendar so dolga leta ostale v največji tajnosti, ker se nihče ni upal spregovoriti.

Predel ob Savi, še nižje, kjer sta danes jeklarna in valjarna na Javorniku, se je pred vojno imenoval Struge. Bile so lep naravni park ob bregovih in rokavih Save. Tu so imeli Belani in Javorčani kopališče in strelišče, v okolici se je pasla živina. Mrtvi rokavi reke so jim dajali obilico gline, ki ji na Gorenjskem pravijo glena.

Nekoč sta jo prišla tovorit tudi Lukanov Filip in Smolejev Anton, po domače Čopov. Toda tisti dan sta skupaj z gleno natovorila težko spoznanje, ki ju je zaznamovalo za vse življenje. V zmehčani zemlji med grmičevjem in vrbami so jima lopate zadele v slabo zakopano truplo Franja Tominca. Kaj zdaj, onemita v grozi. V hipu sta bila rešena vseh ugibanj. Kot bi zrasel iz tal, se pred njima pojavi vsem Belanom znani Konobelj. Otrpla od strahu sta od njega sprejela še svojo smrtno obsodbo: »Oba bom ubil in vse vaše domače, če ‘o tem’ komu zineta besedo!« In nista odprla ust, dokler niso pomrli vsi, ki bi jih lahko pobila Konobljeva sovražna maščevalnost. Šele po letu 1956. je eden od njiju pred svojo smrtjo izdal skrivnost.

Konobelj, v svesti si svoje moči in oblasti, je lahko po vojni mirne duše napisal, da je Franjo padel nekje v Dolomitih. Tudi ta njegova trditev bo še naprej ostala zgodovinsko dejstvo, ki je ne bo mogel ovreči noben zgodovinar. Ime Franja Tominca, brez letnic rojstva in smrti, se je zato znašlo celo na spomeniku padlim v borbi in žrtvam fašizma na Slovenskem Javorniku s posvetilom: V spomin trpljenja težkih dni,/ ko je v potokih tekla kri./ V letih poznih pomnil bo zemljan,/ da priboril je svobodo partizan.

Truplo Franja Tominca, ki naj bi trohnelo nekje v Dolomitih, v resnici počiva pod ‘srebrnimi vrbami’ in ‘dehtečim borovjem’ nekje v Strugah, kot jih je opisal Pavle Zidar: »Največji savski meander pa so bile Struge, kjer je bil niz bajarjev, povezanih med sabo z mrzlo nitjo pronicajoče reke, ki je presihala skozi propustni prod. Tod je raslo tudi dehteče borovje na nekaj hektarih, potem jelše in celo gabri. Vrb pa je bilo nepopisno mnogo, kar zasrebrilo se je, ko je potegnila sapa prek njih. Kako so Struge nastale, pravzaprav kdaj, o tem so redki karkoli pomnili. Da so bile deloma prečiščena Sava in deloma lastni izviri, ki so prihajali z dna Stolovega pobočja, ni dvoma, ker sem hodil ta čista vrela pit. Bila so zelena kakor sredica ledu, pa tudi mrzlejša od ledu. Gladina pa se je zgibavala od nenehnega priliva kakor živ hrbet pasoče se živali« (P. Zidar, Okupacija Javornika). Res, čudovite kulise za skriven uboj in grob mladega človeka, ki je ljubil življenje in obsojal nasilno smrt.

Tretji iz te prijateljske druščine poštenjakov in pridnih delavcev je bil Viktor Svetina po domače Mostarjev z Javornika (26. 2. 1908), sin očeta Mihaela in matere Ivanke. Viktor je bil po poklicu ključavničar in vodovodni inštalater, ročen, iznajdljiv in zelo delaven. Zaposlen je bil v tovarni, doma pa je imel majhno ključavničarsko delavnico in Belanom popravljal najrazličnejše stvari, gošarjem pa puške. Med ljudmi je bil priljubljen, tudi zato, ker je bil družaben, rad je igral kitaro in planinaril. Starši in obe mlajši sestri Ljudmila, por. Rinaldo in Ivanka, por. Šoberl so bili zelo navezani nanj. Z zaročenko Radico Bratušek, po rodu iz Tržiča, med vojno pa je živela na Vojniku, se je nameraval poročiti v bližnji prihodnosti. Bil je član delavskega društva Svoboda, partizanom se pa ni nameraval pridružiti, ker je podobno kot prijatelja Rudi in Franjo obsojal pobijanje in krajo. Domači so vedeli, da je hodil na javke v Zabukovje nad Belo in gošarjem nosil nahrbtnike s hrano in z volnenimi nogavicami, kapami, rokavicami in šali. Obe sestri sta pridno pletli in Metka, ena od Viktorjevih nečakinj, se dobro spominja nahrbtnikov ki jih je mama tolikokrat pripravljala za brata Viktorja, da jih odnese na javko.

Metkini najlepši spomini iz otroštva so povezani s Svetinovim domom na Javorniku, s toplo kmečko pečjo v izbi in s srčno dobro staro mamo, ki bi svojim otrokom in vnukom vse razdala, vsem pomagala. Njen plemeniti značaj je v marsičem podedoval njen edini sin Viktor. Nečakinje z njim niso imele veliko stikov, ker je bil vedno pri delu, če ne v delavnici, pa v hlevu ali na njivi. Mostarjeva hišica ob cesti je bila majhna, z ograjenim vrtičkom pred njo, s klopco in vodnjakom. Tudi gospodarsko poslopje za hišo ni bilo veliko.

Viktor Svetina z Javornika

Slika 22. Viktor Svetina z Javornika

Nečakinje, v vojnih letih majhne deklice, hranijo v najlepšem spominu tudi prijazno in prisrčno Radico, ki se je z njimi šalila in igrala, za Miklavža pa jih obdarovala s kakšno knjigo.

Na dan pred svetim večerom leta 1943 se je Viktor kot vsako jutro odpravil v tovarno. Ni še stopil na cesto, ko je v temi planil izza hiše neznanec, ga ustrelil v hrbet in zbežal. To pa je tudi vse, kar domači še danes vedo o njegovi smrti. Radica je na dan pogreba, ko se je oblekla v črnino, poklonila Svetinovim v spomin svojo fotografijo, ki jo Viktorjeva nečakinja še danes hrani.

Ali je bil Viktor žrtev spletkarske zarote med komunističnimi gošarji, ki se jim v svoji poštenosti ni hotel pridružiti, in med črno roko, ki je obsojala njegove zveze z gošarji in pomoč gošarjem? Tega danes nihče ne ve, razen morda Konoblja.

Ena od Viktorjevih sester je slišala govorice, da so nekateri za umor krivili Herija Krena, češ da je pripadnik črne roke. V resnici so Krena očrnili komunisti, ker je bil poročen s hčerko bana Natlačena in sta se z ženo morala vso vojno skrivati, po vojni pa sta bežala. Druga sestra pa je takoj po umoru slišala za Rudolfa Sokliča, ki naj bi bil morilec njenega brata Viktorja in je bil na Bitenčevem procesu, ki so ga po vojni poslušali po radiu, tega umora tudi obtožen. Nekateri Belani in Javorčani še danes obtožujejo Sokliča, da je delal na obe strani, s komunisti in z Nemci, podobno kot je že pred vojno bil podnevi pri sokolih, ponoči pri komunistih. »Niti las se mu ni skrivil med vojno. Samo taki so jo poceni odnesli, medtem ko so nezaščitene pobijali ali Nemci ali komunisti. Sprehajal se je po Javorniku in Beli, kot se sprehajamo danes, v mirnem času,« zaključi svojo sodbo o njem nekdanja Belanka Marica Lukan roj. Lipovec.

Viktor Svetina s sestrama: stoji Ljudmila, sedi Ivanka

Slika 23. Viktor Svetina s sestrama: stoji Ljudmila, sedi Ivanka

Žalostno in sramotno, da še po šestdesetih letih zgodovinska dejstva pobojev temeljijo zgolj na govoricah ljudi, na njihovih čustvenih nagnjenjih in političnih opredelitvah. Vse zato, ker smo še vedno ukleti v zarotniški molk in ostaja to poglavje naše zgodovine še vedno nerazčiščeno. Nihče še nikoli ni zaslišal Franca Konoblja, domačina s Koroške Bele in borca Cankarjeve čete pod Stolom od 5. avgusta 1941. dalje. Z njegovim pričevanjem bi se med drugim lahko razkrilo tudi v molk zavito delovanje črne roke. Poveljnik jeseniškega gestapa Druschke je ob nemotenem odhodu z Jesenic pustil na policiji vso dokumentacijo. Kdo pa je to prevzel? Ali bi morda kaj o tem vedel povedati Konobelj? – Tudi ime Viktorja Svetine je vklesano na partizanskem spomeniku na Javorniku, »v spomin trpljenja težkih dni,/ ko je v potokih tekla kri.«

Zakaj so v Vodičarjevem klancu pod železniško postajo na Javorniku nekega januarskega jutra l. 1944 ustrelili tovarniškega delavca in družinskega očeta Alojzija Cafa (1902)? Kdo je likvidator? Po čigavem naročilu je streljal? Značilno za komunistične likvidacije na javnih mestih je bilo, da so morilci trupla svojih žrtev pustili in zbežali. Tudi Cafovo truplo so ljudje našli na cesti, zjutraj, ko se je vračal z nočnega dela v tovarni. Pritekli so k ženi in edinemu sinu zakoncev Caf Rafaelu (1930): »Vaš ležijo na klancu mrtev,« so jima hiteli govoriti. Žena ni odšla nikamor. Rafko je sam in kar bos pritekel do mrtvega očeta …

Alojzij Caf ni bil nič manjši poštenjak in priden delavec kot druge žrtve. Skrbel je za dom in sina, nikamor ni zahajal, z nobenim se družil. Za zimo si je prislužil drva tako, da je kmetu Lipovcu z Bele očistil gmajno, nasekal zase drva, za Lipovca pa naredil butare. Z delom sta bila oba zadovoljna, Lipovec pa vesel lepo oskrbovanega gozda.

Zakaj pa je moral Caf umreti? Mar zato, ker pravijo, da je bil pri Werkschutzu, katerega člani so imeli nalogo, da so stražili tovarniška poslopja in dvorišča? Kdo ga je ustrelil? To sta žena in sin zvedela šele l. 1946, ko je žena zaprosila za pokojnino. Prošnjo so ji zavrnili, češ da so moža ubili partizani. Na srečo je bila šivilja, da sta s sinom preživela, on pa se je že s šestnajstimi leti zaposlil v tovarni in se kasneje izšolal za varilca.

Z mamo nista nikoli spraševala po morilcu, verjetno pa likvidator sam ne bi vedel, od koga prihaja povelje za umor. Tisti, ki vedo, pa nočejo povedati, trdi sin. Nekateri z Javornika so mu zatrjevali, da ima domačin Leon Šmid kar veliko likvidacij na vesti, zelo verjetno tudi Cafovo. Verjetno … Gotovo pa je eno, da likvidatorjev in naročilcev likvidacij ni manjkalo.

4.1.3. Žrtev na Hitlerjev rojstni dan

Ne le mladi delavci, padali so tudi kmečki sinovi. V zaselku Potoki, na poti proti Žirovnici je bila Olipova kmetija, pisali so s Krevlič. Bili so edini na Potokih, ki se niso strinjali s komunističnim nasiljem, in edini, ki niso nasedali obljubam gošarjev, da se bo po vojni vse delilo. Zato niso bili tako razočarani kot komunistično usmerjeni prevarani kmetje, ko so morali po vojni svoja posestva podariti zadrugi.

Bodoči Olipov gospodar Andrej Krevlič (21. 11. 1919) sin očeta Andreja (1871) in matere Apolonije (1882) je bil edini sin. Imel je še starejši sestri Justino (1913) in Francko (1918) ter mlajšo Ivanko (1922), ki je bila med vojno še neporočena doma. Posestvo je bilo lepo in veliko, s polji in travniki vse do Save in z gozdovi v karavanškem pogorju.

Andrej je bil že mlad fantič zelo priden. Na Beli se ga spominjajo, kako je vozil pesek s Kresa nad vasjo. Obetal je, da postane dober gospodar, če ne bi bilo vojne. Kot šest drugih mladih fantov s Potokov je bil vpoklican v nemško vojsko; precej jih je obležalo na frontah. Andrej je bil iz Leobna poslan v Francijo. 28. marca 1944, prav na dvajseti rojstni dan svojega dekleta Ivice Vengar s Potokov, je prišel domov na dopust. Težka odločitev je visela nad njim. »Ne grem nazaj na fronto, če že padem, naj doma,« je bil Andrej odločen. Toda doma ni bil varen pred nočnimi obiski gošarjev, v glavnem domačinov, zato se jim je pridružil, čeprav zelo nerad. Oče in mama sta se bala za sina in bi raje videla, da se vrne na fronto. Ali sta gojila večje upanje, da preživi na fronti kot v hosti med gošarji? Andrej je velikokrat prenočeval doma, ker so ga iz gozda pošiljali po hrano. Tudi zvečer pred 20. aprilom je prišel. Z njim je bil partizan domačin Franc Ličof, po domače Ramovšov. Toda on ni prihajal po hrano, doma je bila revščina.

Radica Bratušek ob smrti svojega zaročenca Viktorja Svetine

Slika 24. Radica Bratušek ob smrti svojega zaročenca Viktorja Svetine

Andrej je zvečer obiskal Ivico. Danes se spominja, kako je bil obupan: »Spet sem moral priti po hrano,« ji je potožil, »mi gošarji ne dajo miru. Doma pa samo vekajo: vse jim boš znosil.«

Ko se je zjutraj, 20. aprila 1944, vračal v hosto, po vojni v tako opevano »varno zavetje gozdov«, je nenadoma počil strel nekaj metrov od domače hiše, pred grabnom z vodo, ki ga je Andrej ravno hotel preskočiti. Ivanka je takoj planila iz hiše, zagledala brata na travi pod hruško in stekla k njemu. »Kdo te je?« je dahnila vanj. »Čebrov,« je bil odgovor. Čez nekaj trenutkov je bil Andrej mrtev.

Sestra je morala prijaviti na gestapo bratovo smrt. Delala se je čisto nevedno. »Ali ga je morda ubila nemška patrulja?« je spraševala na policiji. Pod zaselkom je bila železniška proga s čuvajnico in nemško patruljo. »Morda pa so bili banditi?« so jo spraševali Nemci. »Ne vem, kako naj vem,« jim je zatrjevala sestra ubitega. Končno je dobila zagotovilo, da ga Nemci niso ubili, zato ga lahko pokopljejo na pokopališču na Koroški Beli. Pred tem so ga prišli domov kropit tudi gošarji. Zbrana je bila vsa soseska. Ozračje se je naelektrilo. Kaj niso bili zapleteni v umor prav gošarji, ki ga zdaj kropijo! Dvema treznima domačinoma Bertlu Lukiču in Tonetu Gerdeju se je posrečilo, da sta umirila prepir. Na dan pogreba je partizan Ličofov Franc spraševal Ivico: »Kdo ga je?« – »Ne vem,« je podobno kot Andrejeva sestra zatrjevala Ivica. Ali mu je bilo ukazano, da prisluhne govoricam na vasi?

Tik pred koncem vojne je moral domačin Berti Lukičev po ukazu partizanov odstranjevati mine v okolici in pri tem ga je razneslo. Zakaj so izbrali prav njega?

Kdo je torej ustrelil Andreja? Pričelo se je šušljati o partizanu, domačinu Ivanu, po domače Čebrovem. Na drugi strani ceste je bil njegov dom. Bil je nezakonski sin matere, ki mu je pri petih letih umrla, očeta ni poznal. Zato ga je vzel k sebi materin sorodnik Jože Kosmač, po domače Čebrov s Potokov. Fant je bil za vse domačine Ivan Koselj (1920), po domače Čebrov. Ko je bil mlajši, so mu otroci nagajali z žaljivko ‘stari Lah’, kar ga je vselej raztogotilo. Ko je odrastel, se je mladim prikupil z radijskim aparatom, da so ga vsi lahko poslušali. Prislužil si ga je na kmetiji v Avstriji, kjer je nekaj časa kot mlad fant delal.

Ob pričetku vojne je takoj prisluhnil propagandi gošarjev, kako se bo po vojni delilo: jemalo posestva tistim, ki imajo preveč, in dajalo onim, ki nimajo. Ivan pa dejansko ni imel nič. Kosmač ga ni niti posvojil, o tem, da bi lahko nasledil njegovo posestvo, je Ivan lahko le sanjal.

Gledal je za Olipovo Ivanko in ji dvoril, ona pa se zanj ni zmenila. Pa ne zato, ker je bil Ivan nezakonski in brez imetja, ampak vse, karkoli je spregovoril, se ji je zdela neumnost ali opolzkost. Sčasoma je uvidel, da ne ostaja le brez imetja, ampak da se mu k Olipovim ne bo mogoče priženiti.

Nič čudnega torej, da ga je komunistična propaganda zaslepila in gošarji osvojili. Pridružil se jim je in na sestankih še naprej poslušal o pravični delitvi po vojni in obljubah, kako bo po zmagi revolucije gospodar na svojem posestvu. Morda celo na Olipovem, toda znebiti se bo treba najprej bodočega gospodarja Andreja …

Družina Krevljič, po domače Olipovi, ob očetu stoji Andrej, ob materi                         Ivanka, za njo Justina in Francka

Slika 25. Družina Krevljič, po domače Olipovi, ob očetu stoji Andrej, ob materi Ivanka, za njo Justina in Francka

Ivan Koselj je 10. marca 1944 postal partizanski intendant. Toda lahko se povzpne še višje. Bliža se Hitlerjev rojstni dan, 20. april. Vsi Hitlerjevi vojaki so sovražniki domovine, izdajalci naroda, tudi Olipov Andrej, ki je služil v Hitlerjevi vojski.

Naj torej umre za pravično stvar, na Hitlerjev rojstni dan. Ali je bil Andrejev umor cena, ki jo je plačal Ivan za svoje napredovanje? Kmalu je bil poslan v Škofjeloško brigado v Selško dolino in tam napredoval. Domačini iz Selške doline vedo povedati, da je bil Ivan Koselj po vojni likvidator v Škofji Loki. Tudi za ta podatek se moramo opirati na domačine, ker so verodostojne priče še vedno uklete v molk. Ko se je Ivan Koselj vrnil na Potoke, stari Čeber nanj ni prepisal posestva, ampak je počakal, da se je Ivanu rodil sin. Se mu je zameril s svojo partizanščino?

Pa se Ivan Koselj danes še spominja Olipovega Andreja iz Potokov? Kako se ga ne bi! »Bil je najboljši fant, kar jih je kdaj bilo!« mi je prostodušno zatrdil, ko sem ga obiskala. Zakaj pa so ga ustrelili? »Zakaj, zakaj, zmeraj ta zakaj?« Postane nemiren, živčen, umika se iz kuhinje, prepira se sam s seboj, z menoj, z vsem svetom. Iz veže gre na dvorišče. Zakaj? Kdaj? »Za Hitlerjev rojstni dan vendar, 20. aprila 1944. je bil ustreljen. Dosti je bilo že govorjenja, preveč nadležnih vprašanj, kako naj človek po vsem tem še trpi ob sebi drugega!« Ostajata samo še mrkost in nemir, sad mučno zatajevane resnice, nikoli izpovedanega priznanja krivde. Mnoge življenjske tragedije nekdanjih partizanov in likvidatorjev so visoka cena za povojno zmago komunizma in dolgoletnega totalitarizma.

4.1.4. Tudi dekletom ni bilo prizaneseno

Že v mnogih člankih smo videli, da fantje ali možje zlahka pobijajo celo dekleta, žene, matere. Na Javorniku in Beli še danes živi spomin na Jožico Kunstelj. Tudi med tistimi, ki je niso poznali. Njeno ime je bilo napisano na spominski plošči, ki je vsa povojna leta bodla v oči s pročelja hiše nekdanjega trgovca, ‘izdajalca’ Rudolfa Planinška in njegove žene (o njima smo pisali v Zavezi št. 51). Na plošči je bilo zapisano, da je bila Jožica mučena in zverinsko ubita v kleti njune hiše. Ta ‘mučilniški bunker’ naj bi imel debela železna vrata, ki so v resnici varovala trgovčevo skladišče. Iz pisanja Franca Konoblja zvemo, da so Jožico mučili in ubili v bunkerju te hiše pripadniki črne roke. Koliko je bil F. Konobelj zapleten v delovanje črne roke, pa verjetno ne bomo zvedeli nikoli.

Ali si lahko predstavljamo, kako prizadeta je bila mama Jožice Kunstelj, ki je morala desetletja po vojni hoditi mimo hiše te zloglasne mučilnice svoje hčerke. Šolarčki so ‘romali’ k tej spominski plošči, polagali cvetje, prižigali svečke in častili spomin na laž. Še danes pa se mnogi spominjajo le groze in strahu, ki jih je navdajala ob razkazovanju ‘mučilniškega bunkerja’ v kleti.

Jožičina mama pa je dobro vedela, kdo je pognal hčerko v smrt, vedela za pritiske, ki so jih komunisti izvajali nad hčerko, in za njene stiske. Vendar je tudi mamo komunistični teror obsodil na dosmrtni molk v javnosti. Ni pa skrivala resnice pred svojimi zaupnimi prijatelji. Vsi so ji verjeli, poznali so mamo in hčer; Kunstljeva mama pa je veljala za enkratno žensko.

Andrej Krevljič – Olipov pred odhodom v nemško vojsko

Slika 26. Andrej Krevljič – Olipov pred odhodom v nemško vojsko

Jožica Kunstelj (1922) je bila izobraženo dekle lepe zunanjosti, ki so jo še poudarjala njena izbrana in okusna oblačila. Pred vojno je bila članica prosvetnega društva in sodelovala pri različnih prireditvah. V službi je bila na občini na Beli. S pričetkom vojne je bila občina ukinjena, zato so jo premestili na občino na Jesenicah. Bila je v vsakodnevnem stiku z županom, ki je bil seveda Nemec.

Z njenim položajem so se pričeli komunisti okoriščati in jo vedno bolj izrabljali za svoje nepoštene posle. Izdajati bi jim morala npr. nakaznice za čevlje in oblačila, tudi takrat, kadar jim to ni pripadalo. Ustregla jim je, če je le mogla, saj je tako kot večina čutila odpor do Nemcev in hotela pomagati svojim ljudem. Njena sestra Marica, por. Dolinar je bila v partizanih.

Toda nekoč so komunistični gošarji od Jožice zahtevali preveč, očitno goljufati pa ni mogla in ni hotela. Gošarjem se je zamerila, postala jim je nekoristna, zato so se je hoteli znebiti. Nekega večera v februarju 1944 so prišli ponjo domov in jo odpeljali. Z izgovorom, da se bo kmalu vrnila, kot so imeli navado reči likdivatorji. Gotovo jo bodo odpeljali v hosto, kjer je že sestra, je pomislila mama in šla v shrambo, da ji odreže kruh. Tedaj šele vidi skozi okno shrambe, da hišo stražijo temne sence črnih mož. V enem prepozna visoko Konobljevo postavo. Čez nekaj dni so našli Jožičino truplo na travniku ob Savi na Potokih, zadavljeno z bakreno žico okrog vratu.

Tudi ime Jožice Kunstelj se je znašlo na spomeniku žrtvam fašističnega nasilja, da »v letih poznih pomnil bo zemljan/, da priboril je svobodo partizan.«

Vzroke in okoliščine Jožičine smrti bi lahko osvetlil in dopolnil edino Konobelj, da ne bi bili odvisni samo od ugibanj. Njena mama ni bila vredna, da bi jo obvestili o hčerini smrti. Pustili so truplo ležati, bo že zvedela … Toda resnice o smrti ni zvedela nikoli. Vedela je le, da je napis na spominski plošči laž.

Plošča je bila na zahtevo Planinškovega sina odstranjena, ko je bila hiša denacionalizirana. Še vedno pa ostajajo grenki spomini in strah, zasejan v srca mnogih povojnih otrok.

4.1.5. Sosedova tajnost

Poglejmo še na nasprotni breg Save, na Blejsko Dobravo, k Dimitriju Kalčiču, pravijo mu Mitja (28. 5. 1942), leto dni mlajša sestra Santina (1943) je že pokojna. Mitja očeta ni poznal, ker še ni imel dveh let, ko so ga komunisti ubili. Njegov oče Bruno Kalčič (1910) se je rodil in odraščal na Reki, družina njegovega očeta pa izhaja z Notranjskega. Postal je zelo uspešen lesni trgovec in izvažal les v Italijo. Na službeni poti po Kozjanskem, imel je tudi svoj avto, je v Podsredi srečal svojo bodočo ženo Tončko Kunšič, ki je bila tam učiteljica. Tončka je bila doma z velike Koničeve kmetije na zgornjem delu Blejske Dobrave. Leta 1935 sta se poročila. Na Blejski Dobravi sta si sezidala lepo in prostorno hišo po načrtih gradbenega mojstra Regovca z Jesenic, za predvojne čase najmodernejšo na Dobravi. Do pričetka vojne so posli Kalčiču cveteli, bil je delaven in podjeten, z vojno se je trgovina z lesom prenehala in Kalčič se je zaposlil v jeseniški železarni. Iz nekdanjega ‘kapitalista’ je postal proletarec, toda za komunistične sosede – brate Kersnik z Dobrave – je bil še vedno kapitalist. Vsi trije bratje Jože, Lado in Stane so že zgodaj ostali brez očeta, zato jih je izšolal župnik, toda v svojem poklicu se ni nihče uveljavil. Njihov vzpon se je pričel šele po zmagi revolucije; Staneta je postavila na položaj upravnika zaporov na Povšetovi.

Lesni trgovec Bruno Kalčič pred vojsko

Slika 27. Lesni trgovec Bruno Kalčič pred vojsko

Val komunističnih pobojev, ki je l. 1944 zajel Gorenjsko, je odnesel tudi Bruna Kalčiča. Zjutraj, 16. februarja 1944, je šel na železniško postajo, da se z vlakom odpelje v službo. Domov se ni nikoli več vrnil. Žena je šla poizvedovat na gestapo na Bled, če so ga morda odpeljali Nemci. Povedali so ji, da bi v roku štiriindvajsetih ur izvedela, če bi ga Nemci odpeljali. »Če niste dobili nobenega sporočila, vprašajte vaše,« so pojasnili ženi. Koga le? Ali naj gre na Hom, kjer so se sprehajali tisti, ki so se imeli za partizane, med njimi tudi Jože Kersnik? In kaj naj jih vpraša? Ali so ga oni odpeljali na silo, če se jim mož ni hotel pridružiti prostovoljno? Da bi ga kar tako brez vzroka ubili, si ni mogla predstavljati.

V mučni negotovosti je dočakala konec vojne. Morda pa se bo zdaj vrnil? Toda moža ni bilo. Pričela je pisati na najrazličnejše urade, tudi na Zvezo borcev, spraševala povsod, kamor so jo napotili, spraševala vsakogar, če je le zaslutila, da bi utegnil kaj vedeti. Če so ga odpeljali partizani, zakaj se ni vrnil? Toda nihče ni nič vedel, od nikoder nobenega pojasnila. Sin Mitja ne ve, kdaj je mama dokončno sprevidela, da se mož ne bo nikoli vrnil. To spoznanje je bilo edino, kar je zvedela do svoje smrti leta 1974, psihično in telesno uničena zaradi notranjega trpljenja, kot je potrdil zdravnik internist v jeseniški bolnici.

Ženo Bruna Kalčiča je bilo treba mučiti še na druge načine, ne le z negotovostjo o moževi smrti, so dobro vedeli na UDBI. Kar naprej so jo klicali in zasliševali. Ni bila le žena narodnega izdajalca, ampak še vedno učiteljica; na njej niso mogli najti nobene krivde, da bi jo odpustili iz službe. Če ne bo pohlevna, ubogljiva, predvsem pa, če ne bo otrok poučevala v duhu revolucionarnih idej, naj ve, da bo vržena s šole brez pokojnine, brez vsakršnih sredstev, da živi otroka. In tako je tudi Tončka Kalčič postala ena od stotisočih sužnjev povojnega ustrahovalnega režima. Če je kdo od njenih učencev hodil k maši, so krivili njo in spet je bila klicana na UDBO. Še predobro je vedela, kaj bi sledilo, če bi njo kdo videl pri maši. Postajala je nezaupljiva in zagrenjena. Družila se je samo še s sorodniki.

Hiša je bila napol porušena od nemškega bombardiranja, tako da nekaj časa niso stanovali v njej. Otroka sta živela pri Koničevih, pri teti in stricu. Toda povsod pričujoča UDBA je izvohala, da Mitja ministrira. Stric je moral prepričati teto, naj Mitju prepove ministriranje, češ: »Če Tončko vržejo iz službe, ali boš ti skrbela za otroka?«

Ko je bila hiša obnovljena, so vzeli na stanovanje domačina Franca Grilca, bivšega partizana, a bil je pošten človek in tudi on je spoznal, da je žena narodnega izdajalca Kalčiča zelo v redu ženska. Od takrat naprej je namreč niso nikoli več klicali na UDBO.

Mitja se je v vajenski šoli na Jesenicah izučil za livarja in zaposlil v železarni. Toda raje je vozil po Jesenicah avtobus, ko se mu je za to ponudila priložnost. Med šoferji je naletel na Filipa Pančurja, bivšega partizana, vendar Mitju ni nikoli omenil očeta.

Mitja je z leti postajal zaradi očetove izgube in materinega trpljenja zelo ranljiv. Že v vajenski šoli je začutil, če je kakšen učitelj delal razlike med partizanskimi sinovi in drugimi vajenci. Na srečo takih učiteljev ni bilo veliko. Prvi večji udarec, ki mu je skoraj spodnesel tla pod nogami, je doživel pri vojakih na letališču v Zemunu. Služil je v gasilski četi, ker je bil že od otroških let pri gasilcih na Dobravi.

Bruno Kalčič z ženo Tončko

Slika 28. Bruno Kalčič z ženo Tončko

Bilo je nekega dne v avgustu, leta 1963, ko je komandant poklical k sebi Mitja in mu povedal, da je dobil njegovo karakteristiko z oceno, da je sin protidržavnega elementa. To je bilo prvikrat, da je nekdo silovito dregnil v Mitjevo bolečo notranjost. Zagovarjal se je, da očeta sploh ni poznal; da je celo tov. Tito izjavil, da otroci ne odgovarjajo za krivdo staršev, in končno, doma ima le nekaj kilometrov do meje in bi bil lahko že zdavnaj pobegnil. Po teh zagotovilih mu je rana, ki je še nihče ni skušal celiti, ampak samo odpirati, ponovno zakrvavela in izbruhnil je: »Ubit ču se, ubit!« Komandant, ki je videl njegovo razburjenje, ga je povabil k sebi v ‘kancelarijo’. Sedla sta za mizo in komandant je spregovoril v čisti slovenščini. Povedal mu je, da je pilot, po rodu iz Maribora, vojni kapetan. V prijateljskem pogovoru z njim je Mitja spoznal, da skuša razumeti njegovo bolečino. Odslej mu ni bilo treba nikoli več na stražo. Približno čez tri mesece ga je komandant ponovno poklical k sebi. Pošten, kot je bil, se ni hotel z mladim človekom igrati nobenih skrivalnic. Povedal je, da je pod karakteristiko podpisan Jože Kersnik. Zabičal pa mu je, da to ostane njuna skrivnost in se zunaj pisarne obnašata, kot da se ne poznata. Mitja mu je za to zaupanje in poštenje še danes hvaležen.

Ime Jožeta Kersnika zanj ni bilo nobeno presenečenje. Ko sta s sestro odraščala, jima je mama kdaj omenila govorice, ki so ji slučajno ali po njenih poizvedovanjih skrajno zaupljivo prišle do ušes. Povedala jima je, da jih je bilo več, ki so odpeljali očeta. Prepričana je bila, da sta imela glavno besedo Jože in Lado Kersnik. Vseh skrivnosti pa jima ni hotela povedati. Šele po njeni smrti so našli med njenimi stvarmi listek s skopim sporočilom: Tovarišica Kalčič Tončka. Važga moža je odpeljal Ambrožič Ludvik po domače Perečnikov. Njega vprašajte. Podpis je zbrisan.

Žena Tončka je po vojni spraševala mnoge ljudi, če kaj vedo o možu. Videli so njeno trpljenje in ji prigovarjali, naj se ne ubija s tem poizvedovanjem. Ko bi le vedeli, da jo ubija prav to, da o očetovi smrti nikoli ni nič zvedela. Pa je spet od nekoga slišala: »Zakaj hodiš okrog? Vprašaj svojo sestrično Kejžarjevo Francko!«

Nekateri očetovi prijatelji so pripovedovali mami, da so po vojni videli nekoga, ki je nosil očetovo omikron uro, in drugega, ki je imel oblečen očetov površnik, ki je bil podložen s pravim krznom.

Mitju se je mama zelo smilila, a trpel je tudi on. Velikokrat se je srečeval z Jožetom Kersnikom, saj je njihov sosed in po isti cesti sta hodila na železniško postajo, se vozila na Jesenice v železarno in vračala domov. Jože je vedno mrko gledal v tla, pozdravljali se niso. Vedeli so, da s seboj nosi pištolo.

»Bilo je ravno na vernih duš dan leta 1965. Zjutraj sem šel na vlak. V cerkvi je zvonilo k molitvi. Dohitel sem Kersnika. Roke sem držal v žepih bunde: ‘Jože, povej, ali ti veš, kje je moj ata pokopan? Mu bom še jaz nesel svečo in rože na grob.’ Brez besed me je z vso silo udaril po ustih, jaz pa sem tako sunkovito potegnil roke iz žepov, da sta se oba strgala. Iz bližnjega plota sem izpulil kol, da bi ga mahnil, toda njega ni bilo nikjer več, tako hitro je stekel naprej. Še pravočasno je ujel vlak, meni pa je ušel. Od takrat ga nisem nikoli več spraševal.

Čez pol leta sem dobil poziv na sodnijo zaradi žaljenja časti tov. Joža Kersnika. Advokata sploh nisem najel, ker so mi vsi pravili, da obtožnica ne bo imela nobenih posledic, ker sem Kersnika samo vprašal. Upoštevali so moja verska čustva, so zapisali, ker je takrat v cerkvi ravno zvonilo. Pogojno sem bil obsojen na tri mesece za dobo pet let, denarna kazen pa je bila velika. Računal sem, kaj vse bi lahko kupil za tisti denar.«

Ko so po mamini smrti našli že omenjeni listek, je bil Ambrožičev Lado Mitjev zadnji up, da končno izve, kje je ata pokopan. Če že mama pred smrtjo tega ni izvedela, bo morda vsaj on. Ambrožič je bil direktor podjetja Cokla na Blejski Dobravi, v lepi novozgrajeni stavbi ob cesti naprej od železniške postaje. V njej je tudi stanoval in se skozi odprto okno velikokrat razgledoval okrog.

Mitja se lepega dne odpravi k njemu. Da ne bi izgubljal besed, mu pomoli listek. Ambrožič ga nekaj časa gleda in molči. Prvi spregovori Mitja: »Nekaj bi te vprašal. Samo to mi povej, kje je ata pokopan. Če mi poveš, bova še naprej ostala kolega. In, zakaj ste ga?« Ambrožič počasi seže v žep srajce po škatlico cigaret in roka se mu trese. Prižge si jo in še vedno molči. Potem vpraša: »In če ne povem?« Mitja grozeče dvigne glas: »Samo enkrat bom po tebi udaril. Drugič mi ne bo treba!« Zdaj zagrozi še Ambrožič: »Jaz imam pištolo!« »Jaz pa kamen!« se Mitja ne ustraši.

Ostalo je samo pri grožnjah. Mitja je sprevidel, da bo moral še naprej živeti v soseščini z ubijalci svojega očeta, od katerih nikoli ne bo zvedel resnice. Svarili so ga, naj jim da mir. »Tebe bodo enkrat ubili,« so mu pravili. Mitja pa danes ugotavlja: »Nje je bolj strah kot mene. Kadar sem šel mimo Cokle in je Ambrožič gledal skozi okno, je v trenutku, ko me je zagledal, zaprl okno in spustil rolete. Dokler je bil živ. Jože Kersnik je vedno hodil po cesti s pištolo. Zdaj je že ves bolan, pa ne more umreti. Vsako noč mu gori luč. In kaj mu pomaga visoka ograja okrog hiše? Saj mu nobeden nič noče. Bela žena pa pride tudi čez najvišjo ograjo. Vsako leto na obletnico atove smrti 16. februarja sem mu poslal atovo fotografijo, tudi Ambrožiču, in zapisal na hrbtno stran: Memento mori.«

Mar je tako ravnanje maščevalnost ali nezmožnost odpuščanja? Ali pa le znamenje še vedno razbolele notranjosti odraslega človeka, ki so ga z umorom očeta prizadeli za vse življenje in je poleg svojega trpljenja gledal še materinega?

Pa mi kdo reče: mar je danes ‘to’ sploh še kaj važno? – Res je vseeno, kam kdo zagrebe svojega poginulega psa, ne more pa biti vseeno, če je to truplo očeta, moža.

Ko so po naši osamosvojitvi ljudje le upali vsaj nekoliko spregovoriti, je sorodnik Mitjeve žene povedal, da mu je njegov oče pred smrtjo zaupal skrivnost, da so Bruna Kalčiča zagrebli v Kocjanovem rovtu na Humu, češ da mu je ta kraj pokazal neki lovec, ki je moral truplo zakopati. Sorodnik Mitjeve žene je približno označil kraj, ki je bil po petdesetih letih sicer zaraščen, vendar lahko poskusijo kopati na površini velikosti njihove bivalne kuhinje. Brez oklevanja se je Mitja lotil kopanja, pomagal mu je tudi prijatelj, vendar nista našla nobenega okostja.

4.1.6. Umori po vojni

Breg pri Žirovnici je danes naselje novih hiš, tako da si človek težko predstavlja, da je bil pred vojno in še nekaj časa po njej majhno, zanemarjeno delavsko-kmečko naselje z nekaj hišami, vrtovi, njivicami in štalami s kakšno glavo živine. Lepo obnovljena starinska cerkvica sv. Radegunde pričuje, da je bil kraj naseljen že zelo zgodaj.

Cerkev se prvič omenja l. 1468, temelji polkrožne romanske apside pa dokazujejo, da je stala že v 12. ali 13. stoletju. Kraj je bil naseljen že v pozni antiki. V neposredni bližini cerkve so bili odkriti ostanki bivališča – polzemljanke iz 6. stoletja.

Največja dragocenost cerkve so freske iz začetka 15. stoletja slikarja, poimenovanega Mojster Žiganje vasi (pri Tržiču). Na freskah sta upodobljena tudi sv. Radegunda in sv. Lovrenc. Glavni, zlati oltar je datiran iz 17. stoletja. Slika Marije dobrega sveta v atiki je nastala po vzoru baročnega slikarja Fortunata Berganta.

Po legendi naj bi bila sv. Radegunda in sv. Lovrenc, ki mu je posvečena cerkvica na Skali nad Žirovnico, sestra in brat. V lepih poletnih nočeh sta si pošiljala pozdrave in takrat so se utrinjale zvezde na nebesnem svodu iznad ene cerkvice do druge.

V julijski noči 1946 se za lepoto zvezdnega neba ni menil nihče. V spokojnost poletne noči je počil strel. Pet fantov iz vasi je sodelovalo pri umoru svojega rojaka Oskarja Maleca z Brega.

Oskarjevi starši so se po prvi svetovni vojni priselili na Breg verjetno s Primorskega in kupili hišo z nekaj zemlje za vrt. Oskar Malec (1919) je bil edini fant v kraju, ki je maturiral na gimnaziji v Kranju. Zaposlil se je v laboratoriju jeseniške tovarne. V prostem času je bil predan ljudskemu odru: bil je režiser, igralec, pevec in organizator veselic. Družabni in lepi fant je bil zelo priljubljen med mladimi.

Oskar Malec

Slika 29. Oskar Malec

Vojna vihra je zaigrala drugačen ples. Vendar ga ni zanesla v hosto, ker se mu je partizanski način ‘bojevanja’ upiral. Raje se je umaknil v Avstrijo, najprej v Judenburg, zatem v Knittelfeld in tam našel zaposlitev.

Po končani vojni se je z veseljem vrnil domov, se javil v službo, a so ga takoj zaprli za osem mesecev. Niso mu mogli dokazati nobene krivde in izpustili so ga. Takoj se je zaposlil v Železarni Jesenice. Njegova največja želja je bila, da ponovno oživi kulturno življenje na vasi. Ljudje, ki jim vojna ni uničila srčne kulture in so si delali utvare, da bodo skupaj z Oskarjem uspeli, so želeli, da postane predsednik njihovega kulturnega društva. Verjetno zagnanemu Oskarju niti ni bilo povsem jasno, da sme organizirati svoja društva samo Titova ‘omladina’ z drugačnimi idejami, kot so bile njegove, in da smejo biti predsedniki novodobnih organizacij le mladinci drugačnega kova, kot je bil Oskar. Iz nekih ženskih ust so takrat padle besede, ki so ponovno zarezale ločnico med predvojno in povojno kulturo na Bregu: »Take svinje je treba vse pobit!« Takrat se je pisalo leto l946.

Medvojni konspirativni duh je takoj oživel. Tajno se je sestalo pet mladih fantov – domačinov in napravili so načrt umora. Izbrali so 28. julij, ko se je Oskar po popoldanski izmeni v tovarni pred enajsto zvečer vračal domov.

Na različnih mestih ga je pričakovalo pet domačih fantov. Prvi, ki ga je zagledal na samotni poti mimo travnikov in njiv daleč od vasi, je Oskarjev prihod sporočil naprej: likvidator, skrit nekje v bližini Oskarjeve domače hiše, mora biti pravočasno pripravljen na strel. Ko je Oskar prišel do doma, ga je pred hišo ustrelil.

V grozo staršev in Oskarjevega brata Borisa pade povelje zločincev, da morajo domači nemudoma zapustiti Breg, drugače bodo na mestu pobili še nje. Popolnoma brez vsega zbežijo od doma, kam, ne vedo, kar ob železniški progi do Vrbe. Nikoli več se niso vrnili domov. Njihov dom so poselili domačini, kar nekaj se jih je izmenjalo.

Štefka Slivnik z Brega, domači so ji pravili kar Anka, se je med vojno preselila na Jesenice in se poročila. Njena znanka pravi, da je bila na Bregu ena najbolj poštenih, pridnih in delavnih deklet. Pa tudi lepa in postavna. Pred vojno je rodila Oskarju sinčka Edija (1940). Dvajsetletni Oskar je očetovstvo priznal, s Štefko pa se ni poročil.

Štefka se še danes spominja nenavadnega videnja, ki ga je imela tisto julijsko noč, ko so umorili Ediju očeta in njej dragega človeka. Zadremala je že, ko se ji nenadoma prikaže s čudovito svetlobo ožarjeno okno, na spodnjem koncu pa je bilo vse polno krvavo rdečih rož. V hipu je bila budna. »Pa ne da se je zgodila kakšna nesreča,« so jo obdale zle slutnje. Takrat so ljudje še vedno živeli pod vtisom vojnih grozot. Že kmalu dopoldne jo je obiskala neka gospa in ji povedala: »Sinoči so ubili vašega ljubčka.« Brez olike, brez sočutja, brez zgroženosti nad nasilno smrtjo.

Takoj sta šla z Edijem kropit. Edi očeta ni poznal, v srcu pa je čutil, da ima svojega očeta rad. Hudobni ljudje so ga ustrelili, mu mati ni prikrivala resnice. »Ali ga je kaj bolelo?« je šestletni deček spraševal mamo. »Ko bom velik, bom vse pobil,« je Edi še naprej pletel svoje misli. Edi se tega pogovora z mamo ne spominja. Verjetno pa je bil to prvi in zadnji pogovor o očetu med Edijem in mamo.

Ko sta prišla na Breg, so jo ženske hitro obvestile o vsem, saj se je v tako majhnem naselju takoj vse zvedelo, tudi poimensko za udeležence umora in likvidatorja. »Če bi tista mati, ki je umivala Oskarja, vedela, da je svojega sina žrtev umivala, ne vem, kako bi ji bilo pri srcu,« so govorile Štefki. Mnogo let kasneje je Slivnikova hotela govoriti z likvidatorjem, ki še danes živi na Bregu, pa je ni hotel poslušati. V odgovor je le nekaj momljal v slušalko. Eden od peterice je sam končal svoje duševno trpljenje in se obesil. Tako kot mnoge ga niso mogli pomiriti niti judeževi zlatniki, ki prenekaterim zločincem še vedno v obilju padajo v malhe. A z njimi si srčnega miru ne morejo kupiti.

Očetova smrt v Ediju ni pretrgala hrepenenja po očetu. Nasprotno, čim bolj je odraščal, tem bolj ga je pogrešal. Če bi oče še živel, bi ga sam poiskal in obiskal na Bregu in verjetno bi postala prijatelja. Tako pa sta mu ostala le materin molk in očimove grobosti. Očim ni bil zrel za zakon z nezakonsko materjo in njenim sinom. Trpela sta oba: ona se je v vsem podredila možu, da je ohranila zakon; svojo materinsko ljubezen do Edija je omejila le na zapovedi, prepovedi in zahteve. Edi je bil le nemočen, a vedno bolj uporen otrok, ki ga nikoli ni potrepljala očetova roka, ki mu očetovska bližina nikoli ni dajala varnosti in zavetja, ki ga pogovor z očetom ni nikoli hrabril. Kaj pomeni biti oče, je lahko spoznaval v drugačnem odnosu očima do njegovega rodnega sina, Edijevega polbrata. Ob tem spoznanju se je počutil še večja sirota.

Vedel je, da nekje v bližini Celja živijo njegovi stari starši in Boris, brat njegovega očeta. Z mamo jih nista nikoli obiskala. Ko je Edi študiral v Mariboru, jih je poiskal sam in navezal stike. Še vedno je iskal izgubljeno očetovo ljubezen in oporo, morda mu bo očeta nekoliko nadomestila ljubezen starih staršev in strica. Žal se njegova pričakovanja niso izpolnila.

Ko so stari starši umrli, je bil poleg strica Borisa – Edi edini zakoniti naslednik njihovega premoženja. Povabili so ga k zapuščinski razpravi. Edi je začutil, da mu nobeno premoženje ne more nadomestiti očetove ljubezni, noben denar zaceliti njegovih ran. Bolj kot denarja bi bil vesel ljubezni in razumevanja starih staršev in strica. Zapuščini po očetu se je zato odrekel.

Feliks Kropivnik z ženo Tončko in hčerkico Judito

Slika 30. Feliks Kropivnik z ženo Tončko in hčerkico Judito

Ko se je zaposlil, se je poročil, imel sina in zgradil hišo. Zakon pa mu je razpadel, ker ga je ženin odnos silil v podrejenost, ki jo je v otroštvu in mladosti boleče izkušal ob materi.

Poročil se je drugič in v zakonu so se mu rodili štirje sinovi. Plemenita in ljubeča Edijeva žena si prizadeva, da so z ženo, sinom in vnukom iz prvega zakona povezani kot v eni družini. Tako lahko Edi bolj v polnosti živi svoje očetovstvo. Za vsakogar, ki ni v otroštvu in mladosti izkusil, kaj pomeni imeti dobrega očeta, je to napor, toliko večji za Edija, ki mu je očeta nadomeščal strogi in neljubeči očim.

Žena mu tudi prigovarja, naj ponovno naveže stike s svojim stricem, če je še živ, naj pokaže večje razumevanje za svojo ostarelo mamo. Morda bi mu to približevanje pomagalo zdraviti še vedno nezaceljene rane.

Spet dokaz več, da žrtve komunističnih krvnikov niso bili le pomorjeni, ampak tudi njihovi otroci, žene, matere.

4.1.7. Še ena žrtev povojnih pobojev

S podobno življenjsko tragedijo kot Edi se je morala spopasti tudi Judita Kropivnik, por. Treven (1934) in njena sestra Jožica (1942). Z očetom Feliksom (1905) in materjo Antonijo, roj. Bizjan so živeli na Koroški Beli. Oče je bil tovarniški uslužbenec na Javorniku.

Ko sem zvedela za izginotje njunega očeta po vojni – v mrliškem listu piše le, da je pogrešan, datum smrti je neznan – sem vprašala Judito, kaj ve o tem. Odkritosrčno mi je odgovorila: »To pa vprašajte Konoblja. On bo najbolje vedel. O atovi smrti ne vem prav ničesar. Tudi mama ni nikoli nič zvedela.«

Očetov prijatelj Tonček Arnež z Javornika, dober in plemenit človek, je odraščajoči Juditi nekoč obljubil, da ji bo kaj več povedal, ko bo odrasla, zdaj še ne bi razumela. Zapomni pa naj si, da je bil oče preveč pošten za komuniste in je o njih preveč vedel. Zato je moral umreti. Ta očetov prijatelj je odnesel s seboj v grob neizpolnjeno obljubo in v skrivnost ovito smrt Juditinega in Jožičinega očeta. Veseli sta bili vsaj drobnih žarkov, ki so osvetljevali podobo njunega ata. »Naš Felče je bil preveč dober, zato je tako drago plačal,« je njegovima hčerkama večkrat povedala teta, atova sestra.

Naivno je mislil, da partizani v gozdu bijejo narodnoosvobodilni boj, zato se jim je pridružil. Judita se spominja atovih ozeblin, modrega in zabuhlega obraza, rok in nog, ko se je nekega zimskega večera zatekel domov. V hosto se ni hotel več vrniti. Ozeblo mu je tudi srce, ki se ni več navduševalo za to, kar je videl, slišal in izkusil v hosti.

Orkester Škofijske klasične gimnazije – V prvi vrsti drugi z leve Tone                         Klinar, četrti z leve Janko Klinar – Peti z desne v drugi vrsti Alojzij                         Šuštar

Slika 31. Orkester Škofijske klasične gimnazije – V prvi vrsti drugi z leve Tone Klinar, četrti z leve Janko Klinar – Peti z desne v drugi vrsti Alojzij Šuštar

Če bi bil ostal doma, bi bili prišli ponj partizani in ga ubili, kot so to naredili z drugimi. Zato je Feliks odšel na delo v Avstrijo. Doma brez sredstev ne bi bili preživeli, zato se je za možem odpravila tudi mama z obema deklicama. Jožica je bila skoraj še dojenček in Judita se spominja, kako so ji z žličko v usta vlivali mleko in jo silili, da je požrla grižljaj hrane, deklica pa se je davila.

Še pred koncem vojne so se vrnili. Če bi bili izseljeni, bi se bili vrnili šele ob koncu vojne kot vsi izseljenci. Jožico so vzeli v oskrbo sorodniki na Dolenjskem, da so doma laže preživeli. Judita se ne spominja, kje je bil medtem ata. Takoj ob koncu vojne so ga aretirali in zaprli, a po nekaj dneh izpustili. Preden je zapustil poslopje zapora, je pri vratih naletel na Konoblja: »Kaj pa ti tukaj? Kam pa greš?« se Konobelj ne more načuditi. »Ti pa kar nazaj!« je atu izrekel smrtno obsodbo. 15. maja 1945 so ga zadnjikrat videli v zaporu. Tako je vedela povedati atova sestra in to danes hčerki vesta o atovi smrti.

Gotovo ni Konobelj edini, ki ve za atovo smrt. Ivan Vovk – Živan, poveljnik VOS-a, se je dobro spominjal svojih žrtev. Po vojni je bil vsa leta sekretar partije v Železarni in imel nadzor nad ljudmi in dogajanji. Ves čas je tudi oprezoval, kako se sorodniki umorjenih žrtev obnašajo do njega. Ko je postala v Železarni uslužbenka še Jožica, ji je nekoč izrekel ‘priznanje’: »Ti pa si do mene bolj prijazna, kot je bila tvoja sestra Judita. Videl sem, da me ne mara.«

Kmalu po vojni se je za mamo in deklici pričelo novo, še večje trpljenje. Bolj se ga spominjata in podoživljata kot medvojnega. Mama se je 1947 poročila z več kot deset let mlajšim Primorcem, ki se je zaposlil v Železarni. Kasneje je svoji prijateljici Lipovčevi mami zaupala: »Moj Feliks je bil tako dober, zato sem mislila, da bo tudi bodoči mož tak.« Pa se je bridko zmotila. Prevaral jih je. Ni jih maral. Bil je pijanec in je deklici pretepal. Kolikokrat je zvečer trinajstletna Judita v sami kombinežici trepetajoča stala pred njim in čakala na udarce, če ni prej pobegnila v drvarnico in tam prespala. Celo njegovi pivski kolegi, ki so se vračali z njim domov – v njihov dom, ki jim ga je ustvaril oče – so prosili zanju, naj ju pusti pri miru, saj mu nista nič storili.

Nazadnje je Judita pobegnila zdoma in živela pri različnih ljudeh na Beli in Javorniku. Pazila je otroke, pomagala pri gospodinjskih delih in tako zaslužila večerjo in prenočišče. Trinajstletna se je zaposlila kot vajenka v trgovini. Drobna in majhna deklica je komaj videla izza pulta. Zaslužila ni kaj več kot za kruh. Srečala je tudi dobre ljudi, ki so ji omogočili, da se je sčasoma izšolala in se zaposlila v knjigovodstvu Železarne.

Tudi življenje njene matere je bilo eno samo trpljenje. Zakaj le je moral njen dobri Feliks umreti?

4.1.8. Vzornika iz Škofijskih zavodov

Brata Janez (1919) in Tone Klinar (1921) s Slovenskega Javornika sta bila dijaka Škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu. Mnogi dijaki, ne le njuni sošolci, se strinjajo, da sta bila vzornika skoraj vseh tedanjih dijakov gimnazije. Oba sta igrala v šolskem orkestru, Janez prvo violino, Tonček violo. Orkester je vodil Vojteh Hybašek, nato prof. Venčeslav Snoj.

V spominu pa jim najbolj ostaja Janez, ker je bil odličen atlet. Pravijo, da je bil tudi po postavi lik klasičnega grškega metalca diska. Leta 1939 je postal celo balkanski juniorski prvak v deseteroboju. Od leta 1937 je bil član športnega društva Planina, ki so ga leta 1935 ustanovili nekdanji vodilni člani prisilno razpuščene telovadne organizacije Orel. Tone pa se je raje ukvarjal z mladci, saj je bil član gimnazijske Katoliške akcije.

V razredu so se zelo dobro razumeli in so vedno ‘držali skupaj’, tudi če so se ideološko razhajali. Ko so se sošolci po vojni ponovno zbrali na obletnici mature, jih je od tridesetih maturantov prišlo samo petnajst. Nekaj jih je emigriralo, nekaj je bilo že mrtvih. Tudi Janez in Tone.

Še danes ugibajo, kje in kako se je končala njuna življenjska pot. Znano je, da je Janez do pričetka vojne obiskoval fakulteto za fizkulturo v Beogradu, ko se je pričela vojna, se je vrnil domov in se zaposlil v tovarni. Tone je na Dunaju študiral medicino. V zadnjem pogovoru z njim leta 1942 ali 1943 je sošolec zaupal Tonetu, da gre raje v hosto kot v nemško vojsko. Pa ga je Tone vprašal, ali mar ne ve, da imajo v hosti vse komunisti v rokah. Sošolec se je kljub temu odločil za hosto, Tone pa za domobrance. Po vojni se je skupaj z njimi umaknil na Koroško. Tudi Janezu ni preostalo drugega, saj je v letih vojne lahko spoznal, kaj prinaša komunizem. Do Ljubelja ga je spremljala mama, tam je omagala in se vrnila domov.

Sinova se nista vrnila. Zaman je poizvedovala za njima. Kdaj in kako je zvedela, da sta bila oba ubita verjetno v Kočevskem Rogu, ni znano. Na prvi obletnici mature po vojni sta bila ob tej novici pretresena tudi dva sošolca, zdravnika, bivša partizana. Obžalovala sta, da za njuno smrt nista vedela. Morda bi Janeza in Toneta lahko pravočasno rešila?

Enemu od gimnazijcev in občudovalcev obeh bratov je mnogo let kasneje prišla v roke Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora, ki jo je izdal Tabor v ZDA leta 1985; v njej so zapisana imena vseh, ki so jih Angleži vrnili s Koroškega. Tam se je lahko na lastne oči prepričal, da sta bila med gorenjskimi domobranci vrnjena tudi brata Janez in Anton Klinar z Javornika pri Jesenicah.

Sprehodili smo se po majhnem delčku Gorenjske, pa smo se tako rekoč spotikali ob trupla, ki so bili nekomu mož, oče, sin, hčerka. Kako dolgo še, da bodo njihova imena napisana na spomenikih žrtev komunističnega nasilja?

4.2. Spomini Ljudmile Drobnič na požig Spodnje Slivnice in odhod iz domovine

Avtor: Ivanka Kozlevčar

4.2.1.

Letos je bila na obisku v Sloveniji gospa Ljudmila Drobnič, por. Rebozov, s svojim možem Brankom. Imela sem priložnost, da sem jo obiskala v njeni rojstni vasi Spodnji Slivnici pri Grosuplju. V tej vasi še nisem bila, čeprav živi v mojem spominu že od otroških let, ko smo poleti 1942 z našega hriba ob nemški okupacijski meji gledali, kako je gorela. Še se spominjam stavka: To bo Slivnica, Slivnica gori, in strahu, kaj bo, če se kaj takega zgodi nam, saj je v tistem času kar naprej gorela kaka vas. Želela sem zvedeti zgodbo gospe Ljudmile, ki je kljub nevarnostim pogumno šla ilegalno čez mejo za svojim fantom, česar si marsikatero dekle iz različnih razlogov ni upalo ali pa mu tak podvig ni uspel in je ostalo doma s svojo bolečino. Seveda pa sem na tihem mislila tudi na tisti požig, ki se ga spominjam. V Enciklopediji Slovenije nisem našla nikakršnih podatkov o Spodnji Slivnici, v Krajevnem leksikonu Slovenije II pa je na strani 149 podatek, da so Italijani 9. 6. 1942 ustrelili nekaj ljudi, 29. 6. 1942 pa vas požgali. V publikaciji Dogodki in ljudje, Spodnja Slivnica 2004, ki govori zlasti o gasilstvu v tem kraju, lahko zvemo samo to, da je bila vas med vojno požgana. V knjigi Pomniki NOB v občini Grosuplje, Grosuplje 1987, je na strani 166 fotografija spomenika padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja, navedeni pa so tudi naslednji podatki: da je bila na Slivnici in nato zaradi partizanskih napadov na Slivniškem hribu italijanska postojanka, da so jo junija partizani napadli in je bil pri tem ubit italijanski oficir in so zato ustrelili dva vaščana, da so konec julija napadli italijanske tovornjake, po napadu pa da so italijanski vojaki odpeljali moške na hrib, večino izpustili, enega ubili, nekaj pa jih poslali v internacijo, da so julija vas požgali in je bila potem nekaj mesecev skoraj prazna. Podobni so tudi podatki v publikaciji Ljudje in dogodki, Št. Jurij pri Grosupljem 1941–1942, Društvo za ureditev zamolčanih grobov 2000, str. 31. V prvem napadu na posadko v vasi naj bi bil ubit italijanski oficir in zato naj bi Italijani ubili dva domačina, po napadu na vozila pa naj bi ubili enega domačina in iz zaporov naj bi odbrali 4 talce. Na spomeniku v vasi sta med žrtvami fašističnega nasilja iz leta 1942 dve imeni, Franc Hribar in Albin Šeme. Ker so navedeni podatki neenotni, sem upala, da bom zvedela kaj več tudi o tem dogodku.

Gospa Ljudmila in njen mož sta me prijazno sprejela. Bila je pripravljena, da pove svojo zgodbo, in kar hitro je začela.

Rodila sem se v tej hiši leta 1927. Naša družina je imela 9 članov: oče, mati in sedem otrok: Vera, Ani, ki živi tukaj zraven, Milka (to sem jaz), Franc, ki si je naredil hišo pri gasilskem domu, zdaj že pokojni Roman, Marica in Rajko, ki je domačo hišo predelal v vikend, v katerem smo zdajle. Oče je bil kovač. Bil je zelo bister, iznajdljiv in kulturen in tudi občinski odbornik. Imel je majhno kmetijo, zemljo je dokupil, tako da smo redili dva prašiča in tri krave. Obrt je zaradi bolezni vrnil (Opomba. Samostojno obrt je opravljal od 1924 do 1933; po knjigi Dogodki in ljudje, ki so zaznamovali čas, Spodnja Slivnica 2004, str. 53.), zato smo morali za preživetje čim več iztisniti iz zemlje. Zelo smo delali in varčevali, tako da se brat spominja, da je bila skleda navadno kar prehitro prazna za lačna mlada usta in je mama prej nehala jesti, da je za otroke več ostalo.

Osnovno šolo sem obiskovala na Spodnji Slivnici. Šola stoji blizu naše hiše, samo čez cesto, bili smo si tako rekoč sosedje. Učila me je Nuška (Ana) Jakličeva, hči pisatelja Frana Jakliča. Bila je odlična učiteljica. O njej sem brala članek v Zavezi. (Opomba. O tej izjemni osebi, njeni krščanski, človeški in poklicni ozaveščenosti in drži govori Justin Stanovnik v članku Učiteljica Nuša Jaklič, Zaveza, št. 32, str. 30. Zanimivo, da v knjigi Dogodki in ljudje, Sp. Slivnica, do leta 2004 pri učiteljih ni navedena.) V njem je omenjen tudi moj oče, češ da je pobiral podpise, da bi jo premestili. Stvar je bila taka: moj oče je bil napreden človek in je hotel imeti za učitelja moškega, da bi zastopal vas. Ona je pa skrbela samo za šolo in cerkev, v vas se ni vtikala, to pa mojemu očetu ni bilo všeč. Seveda so bili naši starši verni; na Slivnici so bile mogoče tri hiše, kjer so bili drugačnih nazorov in so postali kasneje komunisti. Jedro vasi je bilo kmečko, nekaj je bilo pa tudi delavskih družin.Vsi smo šli vsako nedeljo k maši ali v Šentjurij ali na Kopanj, pa tudi na Grosuplje, ampak spadali smo pod Kopanj. S Kopanja nas je hodil župnik Kogovšek ob sredah učit verouk.

Na Slivnico sem hodila v šolo tri leta. Bila sem zelo uspešna, imela sem same petice, zato je učiteljica rekla, naj bi šla študirat. Oče je soglašal, zato sem šla v četrti razred na Grosuplje, ker se z naše šole ni dalo iti naprej, nato sem šla pa v Ljubljano; to je bilo 1938. leta.

V meščanski šoli sem bila najmlajša v razredu, ker so vsi drugi prišli po petem razredu. Vozila sem se z vlakom, zjutraj je šel z Grosupljega ob šestih. Vstala sem pred peto uro, pet pa četrt sem šla od doma peš do postaje. Bila sem zelo drobčkana in majhna in pozimi, ko je zapadel sneg, sem morala iti od doma še prej in včasih v cel sneg. Moški, ki so hodili delat, so šli kasneje, a jaz nisem mogla hoditi tako hitro kot oni. Ob sedmih smo prišli v Ljubljano in smo šli spet peš z Rakovnika v šolo pri Sv. Jakobu.

Tudi med vojno sem se v začetku vozila. Ob koncu četrtega letnika sem pa že stanovala v Ljubljani, saj je bila vožnja vse bolj tvegana. Junija 1942 sem zadnji razred že naredila in ostala mi je le še mala matura, ko sem konec meseca šla domov. O sv. Petru in Pavlu je namreč na Spodnji Slivnici žegnanje. Takoj po tem pa bi morala zaradi male mature nazaj v Ljubljano. Na praznik sv. Petra in Pavla (29.6.1942), ki je bil na nedeljo, je bil ubit italijanski vojak, ki je šel s kanglo po mleko k Bubenčevim. Za vogalom te hiše ga je pričakal partizan in ga ustrelil iz neposredne bližine. Zaradi tega so nekaj vaščanov aretirali in poslali v internacijo. Naslednjo nedeljo (6. 7.) pa se je zgodilo nekaj tako hudega, da je pretreslo vso vas in se tega ne morem spomniti, ne da bi jokala. Slivnica je bila porušena in požgana, ljudje pa so se za tri mesece in več razbežali. To pa se je zgodilo takole.

V Spodnji Slivnici je bila zaradi strateškega položaja že zelo zgodaj italijanska postojanka. Najprej je bila posadka nastanjena v gasilskem domu v vasi, vendar so jo tam partizani že zgodaj spomladi 1942 ponoči napadli in takrat je pogorel leseni stolp in sosednja stavba – Špančev pod. Uvideli so, da je lokacija sredi vasi med hišami težko ubranljiva. Po tem dogodku so se umaknili na Slivniški hrib, to je nekakšen pomol v smeri proti Grosuplju, ob katerem je speljana železniška proga proti Kočevju, ki je bila tedaj strateško pomembna. Ta svet je bil lepo obdelan in brez hiš, zato so si postavili barake in jih utrdili, hrano in vodo pa so posadki vsak dan vozili z Grosuplja skozi vas. Od tam so patruljirali po vasi, hodili pa so tudi po mleko in jajca. V nedeljo 6. 7. 1942 popoldne je prišla v vas manjša skupina partizanov. Opozorili so vaščane, naj gredo domov, ker bodo napadli vračajoči se vozili. Pri pokopališkem zidu in sosednjih hišah so naredili zasedo. Tovornjak s cisterno za vodo in džip s hrano in vojaki so spustili skozi vas, ob povratku pa jih napadli. Italijani so bili presenečeni in so se na napad slabo odzvali. Ubili so oficirja in enega vojaka, nekaj italijanskih vojakov je bilo pa ranjenih. Ob strelih so prihrumeli vojaki s Slivniškega hriba, pobrali svoja mrtva in ranjence, vozili pa spravili iz vasi. Iz bližnje hiše so iz kleti potegnili in ubili dvajsetletnega fanta Franca Gruma – Streškovega in težko ranili Alojza Zupančiča – Valentinovega, za katerega so mislili, da je mrtev. Ob napadu sta bila ranjena še Ivan Starin (lažje) in Francka Hribar. Ko so se umaknili iz vasi, so jo začeli obstreljevati z Grosuplja s topovi. Mi smo se zatekli v klet, samo oče je ostal v izbi, ker je bil pred tem na operaciji želodca. Z nami je bilo še kakih pet drugih ljudi, ki so se takrat mudili v bližini naše hiše, na travnikih pod hišo so sušili seno. Na hišo so padle tri granate, vendar nobena ni popolnoma prebila stropa, ena pa je s strani priletela v klet, prebila 45 cm debelo steno in eksplodirala. Na srečo smo se tiščali daleč stran za predelno steno, kjer je bil navadno krompir. Bil strašen pok, prah in dim. Dušili smo se, molili smo, molili in ostali živi.

Ljudmila Drobnič

Slika 32. Ljudmila Drobnič

Ko je bilo konec obstreljevanja, so prišli vojaki, kraljevi grenadirji (rdeče kravate smo jim rekli), nas nagnali ven in nas razvrstili pred hišo, moške posebej. Namerili so v nas strojnice. Ženske, moški in otroci, vsi smo klečali in prosili usmiljenja. Italijani so vpili: Tutti banditi. Prišel je oficir, nas nagnal v hišo in zaklenil. Bili smo v šoku. Bali smo se, da nas bodo zažgali ali pa nametali v hišo bombe, vendar se je vrnil in nas nagnal na sredo vasi, kjer je prej stala kapelica sv. Petra in Pavla, zdaj je bila pa popolnoma razrušena. Tudi lipa nasproti nje je bila okleščena. Od obstreljevanja so bile hiše zelo prizadete. Zagrozili so nam, da bodo vas požgali in ustrelili vsakogar, ki ga dobijo v vasi, ker podpiramo bandite. Mi smo hoteli prenočiti pri starem očetu v kleti, ker je imel hišo bolj sredi vasi in se nam je zdelo bolj varno. Ko se je stemnilo, je pričelo pokati. Vas je zagorela kot bakla, okrog 70 poslopij je gorelo, mi pa smo brez vsega zbežali v kilometer oddaljeni Zavrh, kjer je bila Lazarinijeva pristava. Gledali smo gorečo vas in poslušali mukanje živine. Grozno je bilo. Težko si predstavljate, dokler tega ne doživite.

Sama sem bila v hudi stiski. Drugi dan bi morala priti na malo maturo. Nisem imela izbire. Tekla sem z Zavrha skozi gozd in nato oprezno šla skozi požgano vas od hiše do hiše. Nikjer ni bilo žive duše, dim in smrad po ožganem, po dvoriščih so skakali osmojeni zajci in kure, mukala je prestrašena in lačna živina. Srečno sem prišla na Grosuplje na vlak in še pravočasno na maturo. Tako zelo se mi je zdela pomembna, da sem to zmogla. Naredila sem jo. Vidite, tako globoko je vse to v človeku zakopano, da ne morem, da ne bi jokala, ko se vsega tega spominjam.

Naši so se zatekli najprej k stari mami v Predole, kamor je prišla tudi stričeva družina. Za tri družine je bilo premalo prostora, zato so šli k drugim sorodnikom v Zagradec v hišo Jožeta Moharja, kjer so ostali kake tri mesece.

Sprva ni bilo varno domov. Hribarjev oče, ki je peljal ranjeno hčer in Zupančiča še pred požigom na Grosuplje in tam prespal, ni vedel za grožnjo, da bodo ubili vsakega, ki ga bodo dobili v vasi. Ko se je drugi dan vrnil domov, so ga Italijani, ki so prišli v patrulji, ustrelili. Ker je bila vas zapuščena, sta oba ubita, Hribar, oče sedmih otrok, in že prej ubiti mladi fant, dva dni ležala na vročem soncu. Mrtvih si niso upali pokopati. Po dveh dneh sta ju pokopala v skupni grob učiteljica Jakličeva in pater Pintarič, ki sta prišla iz Grosuplja. (Opomba. V zgoraj navedenem članku o Nuši Jakličevi Justin Stanovnik pravi, da je v družini Jakličevih bilo izročilo o tem njunem dejanju.) Ko sem prišla po maturi na počitnice, nisem vedela, kje bom dobila domače. Doma je bilo dosti ruševin in vse izropano. Brat mi je kasneje pripovedoval, kako ga je mama prosila in mu za nagrado dala košček kruha, da je skrivaj šel po kravo in nato še po drugo, da kravi ne bi od vsega hudega poginili in da bi imeli vsaj mleko. Od strahu sta bili čisto pohlevni. Eno so vzeli Italijani.

Domače sem našla v Zagradcu, kjer smo ostali kake tri mesece. Ko smo se vrnili, so hišo za silo popravili, živež pa sta oče in brat naprosila po okoliških vaseh. V pozni jeseni so se italijanski vojaki zopet naselili v vasi, v šoli in v hiši mojega strica Alojza Drobniča, ki se je moral preseliti. Zazidali so okna in se ogradili z bodečo žica, na dohode v vas pa postavili španske jezdece. V naši opuščeni kovačnici so imeli šest mul in včasih so kakšno balo sena dali tudi za naše krave. Bilo je malo več miru in imeli smo redno preskrbo na karte.

Po italijanski kapitulaciji so prišli partizani in velikokrat minirali progo pod našo vasjo, zato so vas obstreljevali z oklopnika, ki je vozil po progi. Cele noči so naši preždeli v kleti. Bili so zopet hudi časi. Ponoči so bili v vasi partizani, podnevi pa so prihajali domobranci in Nemci. Ker se je miniranje ponavljalo, so neko popoldne v začetku marca 1944 Nemci bombardirali Slivnico, Zagradec in Žalno. Spet smo se stiskali v kleti in molili. Bombardiranje se je naslednji dan ob sedmih zjutraj ponovilo. Ko so letala odletela, so naši zapregli kravi, naložili najnujnejše na voz in odpeljali na Malo Mlačevo k Šipeljnu, kjer so bili 3 tedne. Za silo obnovljena vas je bila ponovno porušena, več ljudi je bilo ranjenih, v Žalni pa sedem mrtvih. Vse te tegobe so se ponavljale do konca vojne.

Septembra nisem mogla v Ljubljano. Šla sem dva meseca pozneje peš, naredila izpite in bila sprejeta na učiteljišče. Domov se ne bi mogla več voziti, ker Dolenjska ni več imela redne povezave, zato sem stanovala v Ljubljani.

Ob osvoboditvi sem bila v tretjem letniku, ki sem ga tudi končala. Morali bi iti vsi delat, ker je primanjkovalo učiteljev, jaz pa se nisem hotela zaposliti. Med počitnicami sem privatno naredila zadnji letnik in dobila diplomo.

Na ministrstvu sem bila označena kot politično nezanesljiva. Noben naših ni bil pri domobrancih ali kaj takega, saj so bili na srečo vsi premladi, verjetno je tako mnenje prišlo z učiteljišča ali s terena. Naša družina je bila pobožna, morda je bil to vzrok. Res pa je tudi, da so nas partizanski poboji odvrnili od začetnega simpatiziranja s partizani, z lahkomiselnimi napadi pa so nam povzročili tudi dosti nepotrebnega trpljenja. Moram pa reči, da mi je bilo hudo, če so pripovedovali, da so Italijani ali Nemci pobili partizane. Bili so vendar Slovenci, mi pa smo bili narodno zelo zavedni.

Kapelica, uničena ob italijanskem obstreljevanju 6. 7. 1942, zraven                         nekdanja Drobničeva in Hribarjeva hiša, v ozadju desno gasilski dom

Slika 33. Kapelica, uničena ob italijanskem obstreljevanju 6. 7. 1942, zraven nekdanja Drobničeva in Hribarjeva hiša, v ozadju desno gasilski dom (Dogodki in ljudje, Sp. Slivnica 2004)

Moje prvo službeno mesto je bilo Videm v Dobrepolju. Ravnatelj je bil Ludvik Andolšek. Bili sta še dve drugi učiteljici, ki pa nista učili. Ena menda sploh ni hotela. (Opomba. O razmerah na tej šoli nekaj izvemo iz članka Justina Stanovnika Odločitev – Učiteljska zgodba iz leta 1945, Zaveza št. 23, str. 44, kjer navaja opombo v šolski kroniki, da sta učiteljici Ivana Pucelj in Karolina Križaj podali ostavko na državno službo 2. junija 1945 s tem, da nista hoteli izpolniti prijave za državno službo.) Zelo dobro smo se razumeli. Nadzornik me je ocenil zmeraj prav dobro, kakšnih drugih pritiskov pa nisem čutila. Takrat smo hodili še k maši v Videm. Križev v razredih ni bilo več in tudi pred poukom nismo več molili. Na Slivnici smo pri Jakličevi pred poukom molili pa tudi peli, npr. Slomškove pesmi Preljubo veselje pa še druge. Jakličeva je rada pela, kar mi je bilo pri njej zelo všeč. V Dobrem polju jaz najbrž nisem marsičesa vedela, bila sem zelo neizkušena. Kontrola je bila pa kar huda. Poštarica mi je povedala, da vsa moja pisma odprejo in preberejo. Pisal mi je moj fant, ki je bil domobranec in je šel 7. maja iz Ljubljane na Koroško, vendar so pisma prihajala preko Francije.

Drugo leto sem bila prestavljena v Karlovico pri Velikih Laščah na dvorazrednico kot politično nezanesljiva. Tu je živel z ženo in učil Vinko Guna. (Opomba. O njem piše v Zavezi št. 27, str. 24 J. Stanovnik v članku Učitelj Vinko Guna, kjer prikazuje moralno čistost in poglobljenost tega človeka.) Tam sem bila samo 14 dni. Ko sem se odločila, da grem za fantom, sem mu povedala, da mislim pobegniti čez mejo. On ni bil za komuniste, to sem vedela, ker smo imeli učiteljske sestanke, na katerih je bil tako označen. Drugi dan mi je rekel: Zakaj si mi povedala! Meni je bilo hudo, ker sem dojela, kako težko se bo zagovarjal, ker bo moral lagati, to pa ni bilo v njegovi naravi. Prosila sem ga za dopust, da bi šla k zdravniku v Ljubljano, in takrat sem mislila pobegniti. Bila sem mlada in premalo premišljena, pa sem ga obremenila. Laže je bilo mojemu očetu, ki ni nič vedel in se je tako tudi zagovarjal, doma sem namreč povedala samo najstarejši sestri Veri. Ona je kasneje povedala mami, ki jo je zelo skrbelo.

Glavni motiv za pobeg je bil ta, da sem imela svojega fanta rada in sem mu zaupala. Branko je bil na Grosupljem pri domobrancih. Prvič sva se opazila, ko je prišel 1944 na pogreb nekega domobranca (Opomba. Verjetno Ivana Bavdka) s Slivnice. Videla sem ga že prej na vlaku. Poizvedel je, čigava sem, in je prišel k nam na obisk. Sedel je na klopi pri peči. Takrat smo bili prvič tako skupaj. V Ljubljani sva šla po tem včasih v kino, a se nisva mogla dosti dobivati. Ko je odšel z domobranci v Vetrinj, se na srečo ni vrnil, ker je verjel svojemu prijatelju, ki je pobegnil s transporta, da jih vračajo v Jugoslavijo. S prijatelji je pobegnil v Italijo in začela sva si dopisovati preko Pariza, kjer je imel njegov prijatelj sorodnico. Branko je doma iz Sevnice, vendar je bil med vojno kot študent na Rakovniku, saj zaradi nemške okupacije ni mogel iti domov. Leta 1943 so dijake v počitnicah poslali v Kočevje delat na posestvo. Tam so ga zajeli partizani, parkrat je pobegnil, pa so ga spet dobili, potem pa je prišel do Ljubljane in se pridružil domobrancem. Maja je šel z domobranci na Koroško.

Ko sem bila na Karlovici, mi je pisal, da bodo šli v kratkem v Argentino. Morala bi priti k njemu, ker v Argentino sama ne bi mogla za njim, čez morje bi bilo veliko težje. V počitnicah sem govorila z učiteljico Gabrovo z Velikega Mlačeva. Njen mož je šel tudi čez mejo, hotela je za njim, pa so jo dobili, jo strašno pretepali in zaprli za dve leti. Kljub temu se nisem hotela vdati. Branko mi je pisal, da ima gospa (mama njegovega prijatelja), ki je imela sorodnike v Franciji, v Ratečah sorodnika, ki bi me morda lahko spravil čez mejo. Šla sem k tej gospe v Ljubljano. Iz Karlovice sem odšla zjutraj, zvečer sem prenočila pri njej. Spomnim se, da mi je za večerjo dala ocvrto jajce, ki ga nisem mogla jesti. Rekla mi je, da je na meji zelo strogo in da se njen brat ne upa početi česa takega. Drugo jutro sem kljub vsemu šla. Posodila mi je dežnik. Bilo je 27. septembra 1947, cel dan je deževalo. Do Rateč sem šla z vlakom. Na vlaku sem se slučajno srečala s stricem, ki je bil sprevodnik. Seveda mu nisem nič povedala, rekla sem mu, da grem obiskat kolegico. V Ratečah se mi res niso upali pomagati, zato sem mislila nazaj v Ljubljano in sem se že pripeljala do Jesenic. Pa mi ni dalo miru. Na Jesenicah sem izstopila in sem šla na drug vlak za Rateče. V Ratečah sem si na postaji dobro ogledala zemljevid, kako gresta cesta in železnica in v katero smer je sploh Italija. Šla sem po cesti, videla sem stražnico in rampe, potem sem se pa vrnila in vstopila v bližnji hotel pri postaji. Morala sem napisati na list svoje podatke, ki so bili pravi, samo priimek sem malo spremenila tako, da se je dal spremeniti tudi na osebni izkaznici. Potem sem šla pa v sobo v prvo nadstropje. Tista ura je bila zame zelo huda, ura dokončne odločitve. Ob devetih zvečer pa sem zapustila sobo. S stopnic se je videlo v kuhinjo in v jedilnico. Notri je bilo par miličnikov pri večerji. Sobo sem zaklenila, ključ pa pustila malo skrit, da me ne bi našli tako hitro, če bi me iskali. Odšla sem po stopnicah, počasi in potihoma. Prej sem si pa že ogledala pot. Morala sem čez travnik, potem čez železnico in potem v strm gozdnat hrib. V hrib sem šla na slepo, vedno z eno roko naprej, ker je bil dež, tema, pa smreke, da se ne bi v kaj zaletela, v drugi sem pa nosila kovček. Šla sem kar na čez, najprej navzgor, potem sem se pa obrnila proti meji. Ne vem, koliko sem šla navzgor, morda 100 metrov. Tema je bila popolna, lase sem imela pomešane s smrekovimi iglicami, smolnate in mokre od dežja. Od časa do časa sem slekla plašč, ga ovila pa spet oblekla. Roča na kovčku se mi je strgala od razmočenosti. Kovček sem zvezala z nogavicami, da sem ga lahko nosila. Od časa do časa sem padla, pa sem se podrsala navzdol, saj veste, kako je, če je strmo pa razmočeno, in sem se ustavila pri kakšnem štoru. Tam ob meji je bilo drevje posekano, jaz mislim, da je bila to meja. Smreke in veje so ležale kar tako navzkriž, tako da sem marsikdaj padla globoko med veje in sem komaj zlezla ven. Še ponoči sem na neki jasi zagledala luči, bila je razsvetljena stavba. Tako lahkomiselna sem bila, da sem šla do nje, v njej je igrala tiha muzika, drugače je bilo pa vse tiho. Potem me je pa nekaj obšlo in sem se hitro oddaljila. To je bila gotovo vojaška postojanka, ne vem pa, ali slovenska ali italijanska. Proti jutru je že bilo, ko sem od utrujenosti sedla pod dežnik in malo zaprla oči.

Zjutraj se je zjasnilo. Ko sem prišla s hriba in iz gozda v ravnino, je bila tam neka požgana hiša brez strehe, samo stene so stale. Tam sem se malo uredila. Zopet sem ovila plašč in si na rame podložila nekaj suhega. Potem sem šla proti Trbižu. Čez kake dve uri sta prišla dva karabinjerja in me ustavila. Povedala sem jima vse po pravici, kaj pa sem hotela. Prijazno sta me pustila naprej. Hodila sem skozi peš do Trbiža. Še vedno sem nosila kovček. V Trbižu sem šla v salon, da so mi umili glavo, saj se nisem mogla niti počesati, ker je bilo v laseh toliko smole in iglic. S seboj sem imela nekaj lir. V Trbižu sem eno noč prespala v hotelu v podstrešni sobici, ker sem bila zelo utrujena, in kupila sem si karto za vlak do Udin. Drugi dan sem šla na vlak proti Trstu. Malo za Udinami sta prišla sprevodnik in angleška policija. Ker nisem imela dovoljenja, sta me vzela s seboj v prvi vagon. V Trstu so me odpeljali na policijo in tam sem spet povedala vse po pravici. Poslali so me v internacionalni kamp v Trstu. Tam so bili tudi Slovenci. Drugi dan sem poslala domov telegram, ki ga niso nikoli dobili. Zelo lahkoverno. Iz tega kampa so me poslali v Balogne, kjer je bilo več Slovencev, in tam sem bila nekaj dni. Zaprosila sem za Senigallio. Tja pa so me peljali z džipom že Slovenci, ki so opravljali razna oskrbovalna dela. Ko sem prišla na vrata kampa, sem povedala, kdo sem in da iščem Branka, in tam sva se srečala. To je bilo 4. oktobra, 27. septembra sem pa zapustila Slovenijo. Sprva sem bila skupaj z Galetovimi z Grosuplja, tako nisem bila med tujimi. Prvega januarja 1948 sva se poročila; poročil naju je Brankov prijatelj gospod Snoj.

Proga proti Kočevju, v ozadju Slivnica, desno Slivniški hrib

Slika 34. Proga proti Kočevju, v ozadju Slivnica, desno Slivniški hrib

Doma so medtem učiteljico Pucljevo v Dobrem Polju zaprli zaradi mene za en teden. Kako se je izgovoril moj ravnatelj na Karlovici, ne vem. Mojega očeta so tudi zaprli, pa so ga po enem tednu izpustili. Žal mi je, da so imeli težave.

Marca smo šli iz Senigallije v Bagnioli, to je blizu Napolija. Tam smo bili 3 tedne. Iz Bagniolija smo se marca 1948 peljali z vlakom v Bremenhaven. Tam smo bili spet tri tedne in šele tam smo šli na ladje. Naša ladja se je imenovala General Stewart. Bila je nova vojaška ladja, na prvi vožnji. Vse je bilo lepo. Moški so spali vsi skupaj kot vojaki, ženske smo bile pa v oficirskih kabinah. Hrana je bila dobra. Veliko jih je prvi dan zbolelo, ker so se preveč najedli. Hrana v taboriščih je bila zastonj, a slaba. Tudi na ladji sta bila prevoz in hrana zastonj. Vse stroške je plačala UNRA. Če kdo ni imel obleke, jo je dobil tudi zastonj.

Svojo 21-letnico sem praznovala prav na ekvatorju, to je bilo 14. maja 1948, 21. maja smo prišli pa v Argentino. Zavetje smo dobili v emigrantskem hotelu v Buenos Airesu. Sem so hodili iz mesta ljudje, ki so iskali delavce. Naju je najel neki Žid. Mož je delal v skladišču, jaz sem pa varovala njihovega otroka. Vzdržal je samo 14 dni, ker je bilo delo zelo naporno in vse se je moralo posipati z DDT. Nato sva iskala drugo delo po časopisih. Pri nekem Italijanu iz Udin sem varovala dva otroka, stanovanje je mož dobil v njihovi prazni hiši v mestu, da jo je varoval, službo pa je dobil na ministrstvu javnih del v pisarni. Živela sva šest mesecev narazen, mož v tisti hiši, jaz pa pri njih doma. Mož je iskal stanovanje, da bi živela skupaj. V neki ulici je od obupa jokal. Pa je zagledal ljudi, ki so govorili slovensko, bili so Primorci. Našli so hišico v San Isidro, pa niso imeli dovolj denarja za najemnino. Midva sva imela denar in smo šli skupaj stanovat v hišico. Dve sobici je imela pa dnevno sobo in smo živeli vsak v eni sobici. Za stanovanje smo morali dati pol plače. V tej hišici smo živeli 6 let. Potem je mož dobil službo v nekem filmskem podjetju. Delal je nadure in smo lahko kupili zemljo, hišico smo naredili s kreditom. Kasneje smo jo prodali in kupili večjo v bližini. Do 1972. leta sem bila doma. Imela sva majhne otroke, takrat so pa že toliko odrasli, da sem lahko odprla trgovino, butik, mož pa se je ukvarjal s trgovino z nepremičninami. Pri dveh dohodkih smo si gmotno opomogli. Hišo smo prezidali, da je zdaj dom za stare, ki ga vodi naša hči. Midva pa živiva v stanovanju in imava zelo lep pogled proti Srebrni reki.

Za pokopališkim zidom in okoliškimi stavbami je bila partizanska zaseda

Slika 35. Za pokopališkim zidom in okoliškimi stavbami je bila partizanska zaseda

Zadovoljni smo. Imamo štiri otroke: dve dekleti pa dva fanta. Vsi so že zdavnaj pri kruhu. Dva sta zdravnika, ena je psihologinja, eden pa ekonomist. Ekonomist pride vsako leto v Slovenijo, je znan v Argentini, znan in priznan pa tudi v drugih državah Južne Amerike. Dela načrte in svetuje, kako se spraviti iz krize, tako je delal npr. za Nikaraguo.

S svojo družino nimava problemov, otroci so v redu in tudi zdravi. Meni niti na misel ni nikoli prišlo, da bi se pokesala za svojo odločitev. Imam dobrega moža in urejeno življenje. Šele pozneje sem dojela, kako tvegana je bila. Bila sem mlada in zaljubljena in navajena trdega življenja, pa se je z nemalo sreče vse izšlo, hvala Bogu.

Domovino smo pogrešali. Jaz in moj mož se čutiva Slovenca, najino čutenje je slovensko, sin pa je rekel: Jaz se čutim pol Slovenca in pol Argentinca (solze). Dva otroka nista poročena, dva pa sta poročena z Argentinci. Moramo biti tam, kjer so naši otroci. Če bi bila sama, bi se takoj preselila sem. Vendar mi je več družina in ne bi mogla pustiti otrok.

Prisedel je še njen mož. Malo smo še poklepetali, zraven sem pogledovala na množico slik okoli, ki jih gospa slika v prostem času. Vidi se, da ne zapravlja časa, tako je bila pač navajena od mladosti. Nobene razvajenosti, nič samopomilovanja, zavest izpolnjenosti, veselje nad vsem lepim in pripravljenost na vsakršne težave. Dobro mi je dela njena vdanost družini, ki jo je pri nas vse manj, saj se ljudje vse bolj egoistično bojijo podariti malo sebe drugim, kot da ne bi vedeli, da je takšno življenje nerodovitno.

Pomirjena sem odhajala. Prav je, da bo zapisana zgodba tega pogumnega in nadarjenega dekleta, sem si mislila, naj bo vsaj katera, saj jih bo toliko ušlo spominu. Prav je tudi, da je vsaj malo posvetila v gorje vasi, ki je zaradi svojega strateškega položaja toliko pretrpela zaradi neznosne brezobzirnosti partizanskega draženja prav v vasi. To res ni bila taktika, da bi ljudi pridobili, je bila preveč nerazsodna, samo v obup so jih spravljali. Ko sem ponovno prebirala Poličevo Čudežno pomlad, Ambrožičevo Gubčevo brigado in drugo, da bi našla kaj podatkov o Slivnici, me je prav presenetilo, da o tem ni govora, vsaj jaz nisem našla nič. Je bilo preveč trpljenja ljudi morda? Na drugi strani pa me je prav prizadela površnost mišljenja. Nič skrbi za ljudi, samo kaj bi se dalo iz njih iztisniti za politične in vojaške cilje, ne glede na žrtve. Kaj pa je bilo lepega v tisti čudežni pomladi za navadne ljudi na tako imenovanem (pol)svobodnem ozemlju? Niso imeli nobene oskrbe, imeli so popolno kontrolo nad njihovimi dobrinami in vse so jim lahko pobrali, kadar so hoteli, moški so morali neoboroženi prisilno hoditi na tvegane akcije, kjer bi jih Italijani lahko pobili kot zajce. Če kdo iz kakšnih razlogov v kaki zadevi ni hotel sodelovati ali je premalo skrival svoje nezadovoljstvo, je bil lahko proglašen za izdajalca in likvidiran oziroma pospravljen, kot so umor začeli imenovati tudi ljudje. Na sestankih so jim vsiljevali svojo ideologijo in pričakovali, da bodo vsi nad njo navdušeni. Zraven pa še italijanske represalije, o katerih se je po pobotanju 1943 vse manj govorilo, kar je pri ljudeh vzbujalo začudenje in zgražanje. Vse je bilo odpuščeno v hipu, ko so jim pomagali streti odpor vaških straž, s katerimi pa ne bi pristali na nikakršen kompromis. Ko sem brala spomine Alberta Svetina, me je zelo presenetilo, da ni bil sposoben nobene misli in spoznanja, ko se je ob italijanski kapitulaciji srečal z italijansko-partizanskim sodelovanjem, čeprav je bil osveščen protifašist. Koliko slepote zaradi ideologije. V našem času pa spet novi nauki. Kako naj bi Slovenci obstali, če bi upoštevali nasvet univerzitetnega profesorja Cerkvi, naj vse proda, pa se bosta dve generaciji duhovnikov imeli dobro. Laični Slovenci praktično to že počno in bojimo se, da tudi država, brez misli, kaj bo potem. Morda je to tudi zato, ker nam manjka pametne in dobrotne ljubezni do cele družine Slovencev in skrbi za njeno bodočnost.

Senigallija, januar 1948 – Spredaj z leve: gospod Snoj, nevesta Ljudmila,                         ženin Branko, Marko Rot (župan v Laščah), pesnik Franc Papež

Slika 36. Senigallija, januar 1948 – Spredaj z leve: gospod Snoj, nevesta Ljudmila, ženin Branko, Marko Rot (župan v Laščah), pesnik Franc Papež

5. Iskanja in besede

5.1. Kruh

Avtor: France Papež

Toliko let sem delal
za kruh
in zdaj vem: kruh je
– kakor voda, zemlja in zrak –
prvina življenja, ne snov.
Mislim,
kruh v rokah otrokovih
in kruh na oltarju,
kruh na mizi domači.
Ampak kruh je tudi beseda,
srečanje in pozdrav,
rodno razmerje v tem svetu.
O, da bi imel vedno tega kruha!
Kruh je tudi beseda

Slika 37. Kruh je tudi beseda Mirko Kambič

5.2. Brat

Avtor: p. Bazilij

5.2.1.

Življenje gre svojo pot, ne ustavlja se – ne zavoljo krivic, ne zavoljo smrti. Celi narodi so izginili iz zgodovine, svet je stal naprej in čas se ni ustavil. Toda na eno ne pozabimo: večnost utripa od vekomaj do vekomaj in v tej večnosti je ohranjeno vse, kar je v času izginilo in v času umrlo. Mislimo na to, ko v duhu obiskujemo prah teh, ki so bili nekoč z nami. V teharskih grobeh raste nad njimi trava in žito, po gmajnah robida in srobot, toda ta prah je poleg dobrih ljudi doma edino, kar domačo zemljo še posvečuje.

5.2.2.

Nikoli ne bom pozabil tistih tihih blagoslovljenih večerov v Tirolah, ko se je srce kljub tujini umirilo in pozabilo na prestano gorje. V cerkvici na skali se je oglasil edini zvonček, da je prijetno domače odjeknilo med visokimi smrekami. Nekje na Burgu so zateglo mukale krave. Na vso dolino je legala rahla meglena koprena in ovijala v hrib potisnjene kmetije. Kristeinbach je v večernem miru močneje zašumel po skalah proti dolini. Toda njegova pesem me ni motila, ampak uspavala.

Sleherni večer sem presedel na klopci ob križu ter gledal v okna mičnih tirolskih hišic, ki so se druga za drugim prižigala v bregu. Kakor bi veselo mežikala, ker so prehitela zvezde na večernem nebu, ki je počasi temnelo.

Ob takih trenutkih je v meni vedno utihnil vihar, da sem se znova in znova čudil, kako je to sploh mogoče. Odkod neskončni mir daleč od rodne grude in svojih, ko me vse dni razjedajo moreči dvomi in krvavi vetrinjski spomini?

Da, tirolski večeri so mi vselej prinesli mir.

Vselej? Ne! Eden izmed njih, večer devetega junija leta Gospodovega obiskanja tisoč devetsto petinštiridesetega me je zopet spomnil, da je domovina daleč.

Sedel sem kot navadno na klopci ob križu in gledal po Kristeinu, ki se je vedno bolj pogrezal v molk noči. Poleg mene je ležala kitara. Matilda, domače dekle, je igrala, predno je stekla z bratcem domov.

Po poti iz Rieda so odjeknili koraki. Po obrisih sloke postave sem že od daleč spoznal, kdo prihaja. Kozak mojih let, v ruskih vojaških hlačah in strganem tirolskem suknjiču, ki je večkrat poprosil pri mojem krušnem očetu. Bil je eden tistih, ki so jih hoteli vrniti Rusom, a je srečno ušel iz peggeškega taborišča. Skrival se je v gorah – kakor sto in sto drugih – in prihajal h kmetom po živež. Edino orožje, ki je ostalo molčečemu, vase zaprtemu fantu, je bilo bodalo, katerega ročaj je gledal izza desnega škornja.

Večkrat sva se videla pri Oberwasserlechnerju, si izmenjala pozdrave in šla vsaksebi. Gotovo je vedel, da sem begunec, kakor sem poznal tudi jaz njega. Toda vsak je imel svoje misli in čeprav sva si bila blizu po skupni usodi, so naju ločili jezik, narodnost in vera. Bil je preveč vase zaprt in nezaupljiv, da bi silil vanj.

Tudi oni večer sva se pozdravila in fant je hitel mračno mimo mene. Toda njegove oči so zagledale kitaro, ki je počivala na klopi. Zažarele so od hrepenenja in ustnice so se mu rahlo premaknile. Obstal je za trenutek, kakor bi se ne mogel prav odločiti. Morda je zgubil vero v dobre ljudi in se je bal, da bo hladno odbit.

»Ali smem?« je končno tiho poprosil v ruščini.

Pokimal sem.

Takoj je pristopil in segel po kitari. Dvignil jo je rahlo, kot bi se bal, da bi jo zabolelo. Otožen smehljaj mu je pričaral jamice na lica, ko je sedel poleg mene in nastavil prste na strune.

Zavzeto sem ga gledal. Saj ni upal začeti. Zrl je nekam v hrib na drugo stran potoka in se boril sam s seboj. Kakor bi vedel, da ga bo pesem preveč prevzela, a ne bi rad pred tujcem kazal svojih čustev.

Razumel sem ga in mu rahlo položil roko na ramo. Hvaležno me je pogledal in njegovi prsti so začeli živčno božati strune. Sprva nežno, da so me že prvi, komaj slišni zvoki prevzeli. Nisem še slišal tako igrati. Glasovi so se prelivali v en sam spev ranjenega srca in prav zato prodirali v mojo notranjost ter me odeli v mehko otožnost. Bol in hrepenenje so izražali akordi, ki so postajali vedno močnejši. Končno so zadoneli, kakor bi hoteli prevpiti vihar krivic, ki se je tako neusmiljeno razbesnel nad Kozakom in menoj in milijoni brezdomcev.

Mir tirolskih večerov je zginjal iz moje duše.

Tujec je pozabil, da sedim poleg njega. Zaprl je veke, izpod njih pa je začela drseti solza za solzo. Ni jih zadrževal. Polzele so po mladem, skoraj dekliškem licu, ki mu je komaj pognal prvi puh, pa ga že neusmiljeno bičajo viharji. Ustnice so mu drgetale. Nič več ni mogel obvladati boli, ki mu je divjala v prsih; zlil jo je iz sebe v nežni ruski pesmi, da sem ginjen poslušal njegov čisti tenor. O daljni domovini širnih step ob tihem Donu, kjer stoji njegov dom in njegova mati zaman hodi na prag, kdaj bo zaslišala peket konjskih kopit in zagledala sina Kozaka. O grudi zemljice, ki so mu jo vzeli, o kosu domačega kruha, o šopku s sosedovega vrta.

Kje si, mir? Z vsakim jekom strun, z vsakim tonom glasu je bila v meni močnejša zavest, da sem na tujem, da ne bom v Tirolah nikoli doma. Mir je izginil, kot bi ga vzel večerni veter. V meni je zadivjal vihar tujine; v hipu so stale pred menoj vse krivice, ki spremljajo brezdomce. O, vi, od Boga samega stokrat prekleti, kdo vam je dovolil krasti domove? Kdo vam daje pravico nad našimi življenji? Rablji, rablji!

Oni trenutek je neznanega otroka širnih ruskih step zbližal s sinom slovenske zemlje. V Kozakovo pesem se je prikradla z njegovo tudi moja usoda. Roka je tesneje objela njegova ramena, desnica pa se je sama sprožila in poiskala njegovo.

»Hvala ti, brat!«

Umolknil je in me gledal, kakor bi se sramoval solza. Toda verjetno je opazil, da se svetijo tudi moje oči, kajti šepetaje mi je vrnil isto besedo: »Brat!« Morda je prvič v tujini občutil, da nekdo z njim deli trpljenje.

Nato so njegovi prsti zopet poiskali strune. A zdaj nič več rahlo in obzirno. Strastno so udarili po njih. Spomini na dom so izvabili iz fantovega srca divjo kozaško pesem, v kateri je hotel zadušiti svojo bol. Zdelo se mi je, da gleda v duhu pred seboj hrzajoče konje v krvavem metežu za svobodo doma. Kot bi stal ob bregovih Dona in se čudil njegovim valovom …

»Hej, naš očka, tihi Don!

Hej, pokaj, moj tihi Don, tak kalen se vališ?

Hej, zakaj rdeč kot kri tja v dalj hitiš?«

Pesem hrepenenja, ljubezni in sovraštva obenem, zaupanja in obupa.

»Hej, naš očka, tihi Don!«

Posebni akordi. Dlan je v trenutku umirila brneče strune in odrinila kitaro od sebe. Zdelo se mi je, da jo je zasovražil, ker mu je vzpodbudila domotožje. Tudi jaz sem jo. Kozakova glava pa je kakor mrtva omahnila na prsi. Zaihtel je na glas.

Ne vem več, kako dolgo sva sedela na klopi ob križu. Povedala sva si, kdo sva in od kod, šepetala sva si o domovini, kot bi se poznala že od rane mladosti. Razumela sva se. Dečko z ruskih step je bil prvi v tujem svetu, ki sem mu potožil svojo bol. In vem, da sem bil prvi, ki je poslušal njegovo zgodbo. Postala sva si brata.

»Bog s teboj, Vasilij!« sem se poslovil.

»Do svidanja, Vasja!« mi je krepko stisnil desnico.

Tisti večer dolgo nisem mogel zaspati. Tujina je kot težka skala ležala na mojih prsih. Daleč, daleč nekje za gorami sem čul utripati srce domovine.

Naslednji večer sem Vasja zaman pričakoval; ni ga bilo v Kristein. Nikoli več. Dopoldne so bili pri nas Angleži s tankom in kamionom. Lovili so ubegle Kozake in se fantu verjetno ni zdelo varno priti.

Čez štiri dni pa sva se srečala drugje.

Z izposojenim kolesom sem se peljal v Lienz. V Thalu so me ustavili vojaki in zahtevali papirje. Star oguljen kolar mi je pomagal, da mi niso delali prevelikih sitnosti.

Ko sem zopet sedel na kolo in nadaljeval pot, je za mano privozil kamion. Sovražil sem to enakomerno brnenje in vsak vojaški avto me je spomnil brezkončnih vrst vetrinjskih transportov, ki so vozili smeh naših fantov in od skrbi zorane obraze naših mož v smrt ter bi moral z njimi skoraj tudi sam v naročje kočevskih jam.

Ognil sem se s ceste, da me je prehitel.

Kaj se morda varam? O Bog!

Nisem se motil. Na odprtem avtomobilu so med oboroženimi vojaki sedele štiri osebe. Prvi pogled mi je povedal, da je dekle Rusinja. V enem izmed moških pa sem spoznal Vasja.

»Vasja, Vasja!« se je utrgalo iz mene. Hitreje sem pognal kolo.

Brat me je slišal. Ozrl se je in me spoznal. Otožno se je nasmehnil, nato pa dvignil desnico in mi zamahnil v poslednji pozdrav. Vojaki so se malomarno okrenili in brez srca gledali, komu velja.

Kamion se je med ropotom oddaljeval. Mene pa je grenko stisnilo v grlu: Vasja je kriv samo to, da je Kozak. Vlečete ga rabljem, kakor tisoče naših. Kakor živino nas prodajate.

Sredi ceste sem stopil s kolesa in gledal za avtomobilom, dokler ni izginil za ovinkom.

»Do svidanja, Vasja!«

Ko sem nekaj mesecev kasneje v poznem popoldnevu iz lienškega begunskega taborišča odšel proti Dolsachu, da bi pri dobrih ljudeh poprosil grižljaj kruha, sem čisto slučajno obstal pred grobom. Za cestnim jarkom je bila gomila zemlje s pravoslavnim križem, zbitim na hitro roko in brez orodja. Z njega pa so nemo strmele vame razmetane črke: Vasja Ivanov, VI. 1945.

Pa ne da bi?

Streslo me je. Morda je pokopan on, moj brat. Mesec se ujema. Ime prav tako, za rodbinsko ime žal nisem vedel. Če so ga peljali s kamionom in je hotel pobegniti, so za njim streljali.

Mnogo sličnih ruskih grobov je bilo ob glavni cesti in za Dravo iz tistih žalostnih dni. Prijatelji, ki so se skrivali po okolici, so na tihem pokopavali prestreljena telesa, za katera se nihče ni menil.

Sam ne vem zakaj, toda domala sem se prepričal, da stojim pred grobom svojega ruskega brata. Tistega svetlolasega Vasja, ki so ga oropali vsega in ne bo videl nikoli več svojega doma. Tudi mati ga zaman pričakuje na pragu kozaške domačije na Donu.

Veter je zašuštel med jelšami ob cesti in zdelo se mi je, da slišim Vasjevo pesem: »Hej, pokaj, moj tihi Don, tak kalen se vališ?«

Potem sem – ne da bi komu pravil – večkrat obiskal samotni grob ob cesti pred Dolsachom. Gomilo sem očedil plevela in jo okrasil s cvetjem. Tako lepo je bilo sedeti ob njej in poslušati v vetru spev ruskega brata. A v njegovi pesmi ni bilo več sovraštva in obupa: bilo je odpuščanje in mir.

Mir večnosti, ki ga tudi tujina ne more vzeti.

6. Slovenske teme – december 2005

6.1. Odprava krivičnih sodb

Avtor: Anton Drobnič

6.1.1.

Po koncu druge svetovne vojne in zmagi revolucije so partizanska sodišča v Sloveniji v revolucionarnih kazenskih postopkih obsodila tisoče Slovencev, nasprotnikov boljševiškega terorja, na stroge kazni, mnoge tudi na smrt, ki jih je vedno spremljala tudi kazen zaplembe premoženja, včasih tudi premoženja drugih oseb in ne samo premoženja obsojencev. Tako so bili nekateri predstojniki redovnih skupnosti obsojeni tudi na zaplembo premoženja, ki je pripadalo redovni skupnosti ali neki drugi osebi in ne obsojenemu predstojniku. Predstojnik jezuitov v Ljubljani je bil obsojen na zaplembo jezuitskega samostana in tudi cerkve sv. Jožefa v Ljubljani, čeprav ta ni bila last niti obsojenca niti jezuitskega reda, ampak je bila last ljubljanske škofije.

Eden najvišjih voditeljev OZNE – komunistične tajne politične policije major Mitja Ribičič – Ciril, ki je bil podpisnik številnih ovadb, na podlagi katerih so nato javni tožilci pisali skonstruirane obtožnice in sodniki krivične sodbe, se je pred leti izgovarjal in zatrjeval, da je delal v skladu s tedaj veljavnimi zakoni. V resnici je bilo povsem drugače. Tedanji revolucionarni zakoni so bili že sami po sebi v nasprotju z ustavo, z mednarodnimi konvencijami in s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, torej barbarski in hudo krivični. Zato po takšnih zakonih sploh ne bi smeli delati.

Revolucionarna policija in komunistično pravosodje pa je hudo kršilo tudi svoje lastne zakone in tedanje ovadbe, obtožnice in sodbe so bile čisti konstrukti partizanske propagande in povsem političnega pravosodja. OZNA je ovadbe pisala po revolucionarnih potrebah in ne glede na zakone, javni tožilci so politične ovadbe prepisovali v obtožnice in sodniki v sodbe. Pravih obrazložitev sodbe sploh niso imele. Tako je v sodbi, s katero je bilo po polurnem postopku brez izvedbe kakršnega koli dokaza obsojenih 17 obdolžencev, ki so bili brez zagovornikov, na dolge zaporne kazni in zaplembo premoženja, eden celo na smrtno kazen, nekaj vrstic obrazložitve samo za obsodbo na smrt. Za obsodbo drugih 16 obdolžencev ni nobene obrazložitve. V sodbi, s katero so bili trije obdolženci obsojeni na smrt in trije na dolge zaporne kazni, vsi pa na zaplembo premoženja, je izrek tako hudih kazni »obrazložen« z enim samim stavkom: »Izrečena kazen je primerna njihovi krivdi.« Toliko je bilo tedaj vredno človeško življenje!

Po padcu komunizma in osamosvojitvi Slovenije je Vrhovno sodišče RS na zahtevo državnega tožilstva v postopku za varstvo zakonitosti obravnavalo in preizkusilo čez tisoč nekdanjih revolucionarnih sodb. Čeprav ni bilo nobene lustracije in so v sodišču ostali prejšnji vrhovni sodniki, med njimi tudi nekdanji komunisti in pristaši totalitarnega sistema, niti ti niso mogli mimo kričečih zlorab kazenskega prava in pravosodja. Vsaj 90 % izpodbijanih sodb iz revolucionarnega obdobja so spoznali za nezakonite in krivične. Ugotovili so, da so neštete sodbe bile v nasprotju tudi z revolucionarnimi zakoni, na katere so se sklicevale. Zato so jih morali spremeniti ali razveljaviti. Trditev Mitje Ribičiča, da OZNA ni delala nezakonito, ampak v skladu s tedanjimi zakoni, je torej dokazano neresnična: Mitja Ribičič in njegovi tovariši na policiji, tožilstvih in sodiščih niso delali niti po tedaj veljavnih krivičnih zakonih. Delali so povsem samovoljno in zgolj po marksističnem načelu, da je resnično in pravično samo tisto, kar koristi komunistični pariji. Tako smo dobili gore krivičnih sodb in tisoče krivično obsojenih, kar komunistični prvaki še danes opravičujejo s smešno trditvijo o več resnicah.

Po slovenski osamosvojitvi je krivične sodbe pri Vrhovnem sodišču RS z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe, lahko izpodbijalo samo vrhovno državno tožilstvo. Prvo tako zahtevo je vložilo prvi dan samostojnosti, kar je bil tudi prvi uradni akt samostojnega državnega tožilstva na področju, ki je bilo do tedaj v pristojnosti zveznega tožilstva v Beogradu. Kasneje je tožilstvo vložilo zahteve za varstvo zakonitosti še zoper številne krivične sodbe.

Rehabilitacija in razveljavitev krivične sodbe po slovenski ustavi spada med človekove pravice. Zato je novi zakon o kazenskem postopku iz leta 1994 (ZKP) določil, da smejo poleg državnega tožilca zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno kazensko sodbo v treh mesecih vložiti tudi sam obsojenec, njegov zagovornik in njegovi sorodniki v ravni vrsti ter bratje in sestre. Takšna določba pa je uporabna samo za nove sodbe in ne za nazaj. Zato je zakon v prehodnih določbah takšno pravico obsojencem in sorodnikom podelil tudi za nazaj (559. člen ZKP), vendar jo je bilo mogoče uveljaviti samo v roku dveh let po uveljavitvi zakona, t.j. od 1. 1. 1995 do 31. 12. 1996.

Kasneje je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je dveletni rok prekratek in ni v skladu z ustavo. Državnemu zboru je naročilo, naj podaljša rok za vložitev zahteve. Če pa bi vrhovno sodišče pred podaljšanjem roka kakšno zahtevo zavrnilo kot prepozno, bo ustavno sodišče zadevo obravnavalo v postopku ustavne pritožbe. Vrhovno sodišče je več zahtev zavrnilo kot prepozne, vloženih je bilo nekaj ustavnih pritožb, ni pa znano, da bi ustavno sodišče katero že obravnavalo in o njej odločilo. Po letu 1996 so bili zato krivično obsojeni zopet odvisni od volje vrhovnega državnega tožilstva, ki pa jim pod novim vodstvom ni bilo več naklonjeno in številni obsojenci niso mogli uresničiti ustavne pravice do rehabilitacije.

Zato je državni zbor v novi sestavi konec oktobra sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-G, Ur. l. RS št. 101/05), ki je začel veljati 26. novembra. S tem zakonom je zakonodajalec izpolnil naročilo ustavnega sodišča in v 20. členu določil, da obsojenec ali njegovi sorodniki zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vložijo do 31. 12. 2008. V primerjavi s prejšnjim dveletnim rokom pa je v zakonu nekaj pomembnih razlik tako v korist kot v škodo krivično obsojenih.

V prejšnjem dveletnem roku je bilo zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zoper vse kazenske sodbe, ki so postale pravnomočne pred 1.1.1995, ne glede na to, za kakšno kaznivo dejanje je bil kdo obsojen. V novem triletnem roku se zahteva lahko vloži samo zoper sodbo zaradi kaznivih dejanj iz Uredbe o vojaških sodiščih, Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije …, Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine …, Zakona o kaznivih dejanjih zoper splošno ljudsko premoženje …, Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper narodno čast, Zakona o konfiskaciji imovine …, Zakona o zaplembi premoženja … in zaradi nekaterih posebej navedenih kaznivih dejanj iz kasnejših kazenskih predpisov vse do leta 1990.

V novem zakonu je tudi določeno, da po smrti obsojenca zahtevo lahko vložijo tudi sorodniki v stranski vrsti do tretjega kolena (nečaki in nečakinje), zoper obsodbe duhovnikov in redovnikov ali redovnic pa tudi zakoniti zastopniki registriranih verskih skupnosti. Zahtevo lahko ponovno vložijo tudi obsojenci, katerim je bila prva zahteva zavržena kot prepozna zaradi izteka roka iz 559. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti se po zakonu lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ali zaradi zmotne uporabe kazenskega zakona, skratka zaradi kršitve zakona. Zoper sodbo, v kateri so navedena neresnična dejstva, v kateri je zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa – razen izjemoma – ni zahteve za varstvo zakonitosti, ampak je možna samo obnova kazenskega postopka. Za obnovo pa so potrebna zlasti nova dejstva ali novi dokazi, ki v prvem postopku sodišču niso bili znani. Po smrti obsojenca tudi obnovo lahko zahtevajo sorodniki v ravni vrsti ter bratje in sestre. Za obnovo ni predpisan noben rok in jo je mogoče tudi sedaj predlagati zoper povojne revolucionarne sodbe.

Varstvo zakonitosti ali obnovo postopka je pred slovenskimi sodišči mogoče zahtevati zoper sodbe sodišč v Sloveniji. Zoper sodbo vojaškega sodišča pa lahko slovenski državljan vloži zahtevo za varstvo zakonitosti ali za obnovo postopka ne glede na to, kje in katero vojaško sodišče jo je izreklo. Zoper sodbo vojaškega sodišča v Sloveniji se zahteva vloži pri sodišču, ki bi bilo sedaj pristojno za sojenje, zoper sodbe drugih vojaških sodišč pa je treba zahtevo vložiti pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

Nekatere krivične kazenske sodbe je mogoče do 31.12.2007 izpodbijati tudi z revizijo po Zakonu o popravi krivic (ZPKri-UPB2, Ur. l. RS 70/05). V zakonu je določeno proti katerim sodbam se lahko vloži revizija, iz katerih razlogov se sme vložiti, kakšen je postopek revizije in kakšne posledice ima sprememba sodbe v revizijskem postopku.

Mnogi so bili na zaplembo premoženja »obsojeni« tudi brez kazenskega postopka in sodbe. Po določbi 28. člena Zakona o zaplembi in izvajanju zaplembe (ZZIZ) je bilo namreč treba premoženje zapleniti vsakemu, ki so ga partizani umorili ali je pred njimi pobegnil. Vsak, ki so ga partizani umorili ali je pred njimi pobegnil, je po zakonu veljal za obsojenega vojnega zločinca. Gre za sprevrženo boljševiško miselnost partizanskih oblastnikov. V pravu civiliziranih narodov velja, da sodišče ugotovi zločin, zločinca obsodi in izvrši izrečeno kazen. Partizani so ljudi najprej umorili, nato pa ubite z zakonom določili za zločince, ki jim je treba zapleniti premoženje. Zaplembo premoženja so določali krajevni ljudski odbori brez kakršnega koli postopka. Odločitve ljudskega odbora ni bilo mogoče izpodbijati, tudi sodišče je ni smelo preizkusiti, ampak jo je moralo samo izvršiti.

Ustavno sodišče RS je določbo 28. člena ZZIZ spoznalo za nasprotno temeljnim pravnim načelom, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Odločilo je, da je zaplembo premoženja na podlagi barbarske določbe 28. člena ZZIZ mogoče izpodbijati z zahtevo za spremembo pravnomočne sodne odločbe po 416. člena ZKP, kakor velja za kazensko sodbo zaradi vojnega zločina. Sodišča takšne zahteve rešujejo zelo hitro in preprosto, kot je treba, saj gre samo za formalno odločbo, sodišče v Kranju pa je iz tega naredilo celo »znanost« in stvari zaradi nerazumevanja prignalo do absurda. Zahteva za razveljavitev odločbe po 416. členu ZKP ni vezana na noben rok in zato časovno ni omejena.

Krivične kazenske sodbe in njihove nadomestke je torej mogoče razveljaviti v različnih postopkih. Obnova postopka in zahteva po 416. členu ZKP nista časovno omejeni, revizijo po Zakonu o popravi krivic je mogoče vložiti do 31.12.2007, zahtevo za varstvo zakonitosti pa do 31.12.2008. Treba je torej pohiteti. Državno tožilstvo pa lahko vlaga zahteve za varstvo zakonitosti brez časovne omejitve.

Prav bi bilo, da bi razveljavitev krivičnih sodb zahtevali vsi obsojenci oziroma njihovi svojci in bi bila ta sramota slovenskega naroda in pravosodja čimbolj in čimprej odpravljena.

6.2. Topla greda nekoč in danes

Avtor: Blaža Cedilnik

6.2.1.

Bilo je davnega leta 1964, ko so v gledališču uprizorili Toplo gredo Marjana Rožanca. Šlo je za kritično obravnavo tedanje družbene ureditve, predvsem kmetijstva. Seveda je bilo v tistih časih kakršno koli kritiziranje milo rečeno neprimerno. Ker pa je bila v deželi »demokracija« in »vladavina ljudstva«, dela niso preprosto prepovedali, ampak so napolnili dvorano z delavci Kmetijske zadruge Grosuplje, ki so najprej z medklici motili predstavo, potem pa so jo zaradi neznosnega hrupa v dvorani prekinili in tako je zmagala volja »ljudstva«, ki ji dogajanje na odru ni bilo povšeči. Čez nekaj dni smo izvedeli, da bodo predstavo izvedli v študentskem naselju. Seveda smo bili vsi navdušeni in smo sklenili, da si predstavo ogledamo. Midva z možem sva takrat stanovala v Rožni dolini in ko sva se proti večeru vračala domov, sva morala iti mimo študentskega naselja. Na najino veliko začudenje sva skoraj v vseh stranskih ulicah opazila »marice« in veliko število policajev okoli njih. Na prostoru pred dvorano pa so, najbrž študentje, kurili ognje in peli puntarske pesmi. Ozračje je bilo naelektreno in sklenila sva, da v tej godlji ne bova sodelovala in sva odšla domov. Pozneje sva izvedela, da je bila predstava dokončno odpovedana. Medtem je izhajalo študentsko glasilo Tribuna in prinašalo različne komentarje na temo Tople grede. Večinoma so bile kozerije, pamfleti in zelo veliko epigramov na temo Tople grede in delavcev, ki so prekinili predstavo v gledališču. V spomin se mi je najbolj vtisnil tale epigram: »Slovenec bi se za pol litra vina podelal še na sredo Titove ceste, kaj se ne bi na sredo tople grede.« Tribuno smo redno prebirali po dolgem in počez in se pošteno nasmejali. Žal pa so kmalu zamenjali uredništvo in potem je postala dolgočasno, neužitno branje.

Velikokrat sem že napisala, da se stvari ponavljajo, ne v vseh podrobnostih, ampak v svojem bistvu. Kaj se je torej takega zgodilo, da se mi je v misli prikradla zgornja štorija? Najbrž ste že sami ugotovili, da je bil to sindikalni protest proti vladnim reformam. Ko sem gledala dogajanje po televiziji, sem takoj opazila podobnosti z dogodkom v gledališču. Vse te protestnike so pripeljali brezplačno v Ljubljano, jih odeli v sindikalne vetrovke, jih oskrbeli s hrano in pijačo, predvsem pa pošteno zmanipulirali. V glavo so jim vtepli, da se jim bodo zmanjšale plače in pokojnine in celo brezposelnim se bodo zmanjšale podpore. Za to so morali sindikati odšteti zajeten kupček denarja. Pa saj ga imajo. Posebej tako imenovani Svobodni sindikati, ki so poverbali vse premoženje, ki je bilo last sindikata v prejšnji državi in smo ga vsa leta vsi plačevali, saj so nam sindikalno članarino kar odtrgali od plače. Sama sem bila nekaj časa predsednica samostojnega sindikata v naši ustanovi in sem se borila za delež v tem sindikalnem premoženju, seveda brez uspeha. Svobodni sindikati pa so lepo oddajali prostore in iz tega naslova imeli denar, da so plačevali pravnike in celo vrsto uslužbencev, medtem ko smo mi delali v svojem prostem času brez kakršnega koli plačila ali nagrade.

Gotovo ste gledali na televiziji različne oddaje, kjer je bilo govora o vladnih reformah in so v njih nastopali tudi ali predvsem sindikalni voditelji. Največ je povedal odgovor na vprašanje o njihovih plačah. Na vse kriplje so si prizadevali, da bi jih obdržali v tajnosti in to jim je tudi uspelo. Nismo zvedeli, kolikšne plače imajo. Ker jih tako zelo skrivajo, pomeni, da so zelo visoke. In to na račun delavcev, ki s tisto mizerijo, ki jo dobijo vsak mesec (če jo sploh dobijo), komaj zvežejo konec s koncem. Vprašanje je, kako bi reagirali delavci, če bi izvedeli kako drago plačujejo svoje sindikalne voditelje. Spomnimo se samo Rdečega križa, Živalskega vrta in podobnih zadev, ki so nam razjedale jetra v zadnjih letih.

Zanimiva pa je vloga medijev in novinarjev ob teh dogodkih. Zakaj ni novinar, ko ni dobil odgovora na vprašanje o plačah sindikalnih voditeljev, ponovil vprašanja in insistiral, da dobi odgovor. Ali pa vsaj zaključil debato tako, da bi rekel, da mora biti njegova plača že zelo visoka, da jo tako skriva. Ali kaj podobnega. Sicer pa tako vidimo vsak dan, da novinarji in mediji napadajo vlado, kar je po svoje prav. Problem je le v tem (kar vsi prav dobro vemo), da so prej napadali opozicijo. Torej ne gre za napad na vlado, ampak za napad na določeno politično opcijo. Prav neverjetno je, kako se trudijo, da bi sprli Janšo in Bajuka. Upam, da jim ne bo uspelo. Joj, tega ne bi smela napisati. Še kadar sem kaj takega napisala, je bilo kaj narobe. Držimo pesti, da tokrat ne bo. Da bo prevladala pamet, da lahko samo združeni izpeljejo program, za katerega smo jim volivci podelili mandat.

Ob vsem tem je treba omeniti še to, da stranka LDS razpada. V opoziciji se ne znajde in izgleda, da imajo različne struje različne koncepte, kaj pravzaprav storiti in kako naprej, kaj ponuditi volivcem, da bi na naslednjih volitvah spet močno zmagala. LDS je stranka kapitala, v evropskem smislu desna stranka, čeprav se pri nas deklarira za sredinsko. Močna in enotna je bila tako dolgo, dokler je vladala in upravljala s kapitalom in seveda z veliko pomočjo medijev. Vladala je dolgo, predolgo. Upam, da bo sedanji vladi uspelo, da bo pretrgala mreže, ki jih je LDS stkala, da je povezala vse vzvode moči in se sama trdno zasidrala v vseh treh vejah oblasti in v medijih. Nova vlada trga te mreže, a tega je toliko, da zlepa ne bo vse delo opravljeno. Razen tega pa je še problem koalicije, ki ni enotna pri tem opravilu. Morda tej vladi ne bo uspelo tako, kot bi bilo treba. Morda bodo na naslednjih volitvah karte bolj ugodno premešane. Ali pa bomo padli nazaj pod komsomolsko vladavino in novo tkanje mrež in še bolj sofisticirano udbomafijo. Kakorkoli že. Ko pa bodo in če bodo te mreže preteklost, se nam bo pa zagotovo bolje pisalo. To bo velik korak v smeri pravne države in upam, da tudi v smeri transparentnosti dogajanj v vseh segmentih naše mlade države. Zares bom vesela, ko bom zagledala svetlobo na koncu tunela. Tako svetlobo, kot smo jo videli takrat, ko smo zaživeli v samostojni državi. Prepričana sem, da bo takrat resnica dobila svojo pravo veljavo in potem tudi sprava ne bo več daleč.

7. Teharje 2005

7.1. Šestdeset let po tem

Avtor: Tine Velikonja

7.1.1.

Danes bo lepo vreme. Res je, da dež, ki pokvari še tako pripravljeno gasilsko veselico, našim obletnim slovesnostim ne pride do živega. Teharje so celo bolj trpežne kot Kočevski Rog. Na obeh slovesnostih leta 1990 julija in oktobra je bilo nebo jasno in je sonce žgalo, za kasneje pa smo računali, da je vedno ne bomo odnesli tako gladko. Vemo, koliko zaleže moliti za dež in kaj pomeni zvoniti po toči, prej ali slej nas bo doletelo, lilo bo kot iz škafa in kot žabe bomo čofotali po lužah. Za letos smo prosili nebo, naj nam bo naklonjeno, in bili uslišani.

Posebne načrte imamo, jubilejno leto je, 60 let od takrat in celo dojenčki, ki so jih spravili v dečji dom, in drugi otroci, ki so jih naselili pri Petričku, so stari najmanj toliko. Za mladoletne domobrance pa velja, da smo 76-letniki pravi mladeniči. Če bo deževalo, se bomo posvetili mrtvim, če pa bo lepo vreme, se bomo razživeli tudi preživeli. Nova Slovenska zaveza je pripravila protokol, po katerem bodo podeljevali priznanja, ne toliko zato, ker smo šli skozi trnje in šibje, ampak ker smo ostali zvesti. Dela smo se lotili z zamudo in zato seznam ljudi ni popoln. Zaškripalo bo, prav bojim se, da bo vsega zmanjkalo. Če bi se odločili za značko, bi bilo najbolj preprosto, a značka je ena figa. Si jo boš zataknil za klobuk ali kaj? Če že, naj bo plaketa, okrogla, velika, pozlačena, s slovensko zastavo, ki so jo nosili domobranci, in napisom TEHARJE 1945-2005. Članov Nove Slovenske zaveze je med nekdanjimi taboriščniki Teharij največ šestdeset, vseh skupaj jih ne more biti več kot sto, na slovesnost itak ne bodo prišli vsi. Stroški bodo, z denarjem pa še nikoli nismo bili tako na tesnem. Kočevski križ nam je pobral zadnje fičnike. Ameriški mecen, ki nam je obljubljal polovico denarja, nas je zadnji hip pustil na cedilu. Sto plaket bo moralo biti dovolj, listin pa lahko naštancamo, kolikor se nam bo zljubilo. Danes pa smo v zadregi, saj se je pokazalo, da smo se uračunali. Zvečer smo zadnjikrat preverili seznam in črtali vse, ki nam niso naknadno potrdili, da bodo prišli na Teharje. Danes smo v hudi zadregi, saj se je pokazalo, da smo se ušteli. Morda bodo celo tisti, ki bodo prisotni, ostali praznih rok.

Da se slovesnost ne bi preveč zavlekla, smo sklenili, da slavnostna podelitev ne bo po maši, ampak bomo plakete in diplome izročali pri kapelici na vhodu v slavnostni prostor že ob prihodu. Drobničeva Mateja suvereno obvladuje skupino petnajstih mladih, ki skrbijo za hitri potek. Z Justinom sva nekje spredaj, ker sotrpine najbolje poznava. Iz množice, ki se zliva proti spomeniku, jih pobirava in usmerjava k mizi, na kateri imamo razstavljena priznanja. Izmenjamo nekaj besed in že k naslednjemu. Sošolcu ing. Francetu Hočevarju se mudi, ker bo pomagal pri maši. Edini še živi ministrant starega kova je in brez njega ni nobenega berila. Ing. Jože Gorjup nikoli ne manjka, pa naj gre za naše svečanosti in izlete ali razpošiljanje Zaveze. Marija Verbič iz vasi Pako pri Borovnici, takrat stara 16 let, je vodila postavitev farne plošče v Borovnici. Brez nje bi bili še danes brez, podobno kot v Podlipi ali Grahovem. Fani Božič iz Bizovika in njen mož Stane, zdaj iz Škofje Loke, sta čuden par. Fani krhka, da skoznjo vidiš, Stane pokončen in krepak, le zadnje čase ga vleče navzdol in se opira na palico. Bil je prisilni mobiliziranec v nemško vojsko in se po čudnem spletu okoliščin znašel v teharskem taborišču. On je bil tisti, ki nam je nalival rjavkasto tekočino za zajtrk in čorbo z lističi pesinega perja za kosilo. Zadnja od treh gracij je Francka Vreg, zdaj Ljubljančanka, sicer pa Komidarjeva iz Nadleska v Loški dolini. Sedemnajstletno sestro Megico so za Silvestra 1944 sredi vasi skupaj s še dvema dekletoma iz Podcerkve kot talko ustrelili partizani. V taborišče je prišla z dvema bratoma, domov pa odšla sama. Kar pet bratov Mivšek iz Hlevnega Vrha pri Sv. Treh Kraljih se je 1. junija 1945 znašlo na Teharjah, domov pa se je vrnil samo Jakob. Vsako leto prihaja in se jih spomni, tudi letos nanje ni pozabil. Oba Jožeta iz Radeljskega polja pri Grosupljem, tako Podržajev kot Palčarjev, nista več tako urna, še vedno pa zgovorna. Podržaju, mojemu sošolcu iz škofijske gimnazije, so vrnili vseh 50 hektarjev gozda, poleg živahnih hčera in sina roji okrog njega kar 21 vnukov, pa sploh še ni izrekel zadnje besede, bo še! Ko se je vrnil iz taborišča, ga je čakala izropana domačija in teta kot skrbnica. Adijo šola! Daljni sosed Franc Doblekar iz Št. Jurija pri Grosupljem se je podobno kot Jože rešil, oba pa sta izgubila po dva brata, Jože enega na Turjaku in drugega na Teharjah, France oba na Turjaku. Anton Kavčič, Anton Koščak, Anton Meden in Alojz Švigelj, vsi z Menišije, Ivan Ileršič z Rakeka, Janez Korošec iz Jeršanovega in Franc Ravšelj z Viševka pri Starem trgu, nekdanji vojaki Rupnikovega bataljona, so kerlci, ki nič ne kažejo, da bi jih načenjala rja. Pogrešamo Fani Bonač – Žarnič, ki je tudi iz Notranjske in nikoli ne manjka. Marija Ladiha, tudi taboriščnica, nam pove, da je zbolela, vendar Fanči upa, da ne bo ostala praznih rok. O vraga, tole pa je Zdešarjev Janez, najslavnejši teharski taboriščnik, eden štirih, ki jim je 21. junija 1945 posrečilo pobegniti iz taborišča! Odkod se je le vzel! Presneta Marina, njegova sestra, zatrjevala nam je, da ga ne bo. Pa smo ga črtali s seznama. Ivan Korošec, ki je z Zdešarjem pobegnil iz taborišča, se drži resno in mu ni do klepeta. Alojz Tekavec, sin leta 1942 umorjenega vidovskega župana, z nasmejanimi usti in sijem v očeh krepko stisne roko, da boli. Pozna se mu, da ima grunt trdno v rokah. Ludvik Srnel, ki je tudi od tam, je resen in kot vedno, tudi danes tih. Anton Urbas z Blok je zgovoren in šegav, podobno kot meni se tudi njemu pozna, da ga je srknil kozarček ali dva. Pri Alojzu Strletu iz Gradeža pri Turjaku sploh ni videti, da je preživel oboje, Turjak in Teharje, penzion pa si prislužil s trdim delom na železnici. Čeprav je doma komaj pet minut od turjaškega gradu, se je tja vrnil šele zaradi svečanosti ob 50-letnici njegovega padca. Ing. Nace Miklavčič prihaja s Prevalj na Koroškem, pa pride vedno zraven, kot da mu je treba samo skočiti čez cesto. Sošolec iz gimnazije ing. Franc Čandek, za katerega sploh nisem vedel, da je bil moj sotrpin, prihaja iz Postojne, dr. med. Lojze Boh, moj stanovski kolega, iz Novega mesta. Če želite vedeti kaj več o gobah, se spomnite nanj! Marjan Bone je doktor za dvigala, trdi, da ni v najboljši formi. V taborišču smo bili v isti sobi. Spominjam se, da je imel vnetje grla in ga je hotelo zadušiti. Potem je teden dni pljuval kri in gnoj ter zadihal. Stanko Gorenc z Rake pri Krškem in njegovih pet velikanov zakriva sonce. Kadar me vprašujejo, kakšne ljudi so ubijali v povojnih pobojih, pokažem nanj in na njegovo spremstvo: »Takele, poglejte! Če bi jih pustili živeti, bi bilo Slovencev dovolj!« Izseljenski škof Janez Pucelj pelje na invalidskem vozičku svojo mater, 90-letno Pavlo Pucelj iz Goriče vasi pri Ribnici. Že leta 1945 je na Teharjah spadala med stare, od takrat pa je minilo 60 let. Prof. in akademski slikar Marijan Tršar se je prav s teharskimi risbami zapisal med nesmrtnike. Šentjernejčana Stanko Jurečič in Polde Švalj sta imela vražjo srečo, da sta ostala živa; po svoje smo jo imeli vsi, a tadva prav posebej. Stanko se ni odzval, ko so popisovali mladoletne Šentjernejčane. Te so še istega dne pobili, pri tem sploh niso bili izbirčni, saj so pobrali prav vse, ki so bili doma iz naselij med Novim mestom in Brežicami. Ker je bil Stanko iz Velikega Mraševa, ta pa spada pod Sv. Križ, se ni javil in se tako rešil. Poldeta pa so dobili v pest, ko se je vračal domov iz taborišča in ga že peljali na morišče. Večine drugih po imenu ne poznam, samo po obrazu.

Teharje 2005

Slika 38. Teharje 2005 Tine Velikonja

Za koga bi rekel, da ga pogrešam. Predvsem Vinka Udovča, ki se že nekaj let otepa namišljenih in pravih bolezni, ki niso ne tič ne miš, dr. Jožeta Marolta, mojega zdravniškega kolega, pravnika Marjana Lavriča. Praznina je pred nekaj leti zazijala s smrtjo Jožeta Grdadolnika, našega sobnega starešine. Z lekarniško natančnostjo in horjulsko poštenostjo nam je rezal vsakdanji kruh, tistih 60 gramov, ki so nas ohranjali pri življenju. Silvestrsko noč ob vstopu v leto 2000 smo preživeli skupaj; z vasi Koreno nad Horjulom smo pričakali tretji milenij: Horjul pod nami je pošiljal rakete skoraj do nas, Vrhnika je zagorela, kot da jo oblegajo Turki, z ljubljanske strani se je za hribi bliskalo kot ob hudi uri. Takrat še čil, čez pol leta ob blagoslovitvi križa na Vranjih pečinah pri Zaplani pa je že lovil sapo. Srce! Vrhovčev Janez, njegov sosed, zdravnik v Celju, je umrl lani. Rak na pljučih, kajenje. Edini greh, za katerega nam ne bo treba delati pokore, zanj smo kaznovani že na tem svetu. Ne morem pozabiti sošolcev, vseh starih okrog 16 let, Aljoše Basaja, Lojzeta Lesarja in Francija Jakliča, ki so prav na tem kraju pustili mlada življenja.

Slavljence prevzemajo mladi; z iskanjem listin ni težav, plakete pa so tako ali tako enake. Priznanja podeljuje predsednik Nove Slovenske zaveze, Anton Drobnič. Vse poteka slovesno, kot da smo na avdienci pri papežu. Stisk roke, predaja listine in plakete, nekaj besed. Vsak želi govoriti z njim, ga kaj vprašati ali mu povedati, kar je več kot pol stoletja nosil v sebi. Vrsta se daljša in tako ne bomo prišli nikamor. Posežem vmes in zahtevam red. Samo nekaj besed in naprej! Vsak čas se bo začela maša, mi smo pa komaj na polovici.

Mojca Velikonja bere imena prejemnikov Teharskega znaka

Slika 39. Mojca Velikonja bere imena prejemnikov Teharskega znaka Tine Velikonja

Pustim vse skupaj in se odpravim proti oltarju. Ljudstvo se je zgrnilo preblizu oltarja, nekateri so zasedli sedeže, prihranjene za slavljence. Predsednik državnega zbora dr. France Cukjati in minister ing. Janez Drobnič iščeta, kje bi bilo zanju še kaj prostora, pa nič. Pošljemo ju pod oltar, tam bosta pač stala, kaj hočemo. Če ni, še vojska ne vzame, in stolov ni!

Mašo vodi mariborski pomožni škof dr. Anton Stres. Pojejo celjski cerkveni zbori. Povzpnem se na smetišče nad spomenikom in poslušam pridigo.

7.1.2.

Pridiga-anton stres

Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, spoštovani gospod minister, spoštovane gospe in gospodje poslanke in poslanci Državnega zbora, gospod župan, spoštovani nekdanji taboriščniki, dragi svojci in sorodniki vseh tistih, ki so tukaj ali od tukaj naprej izgubili svoje življenje, dragi sobratje, spoštovani gospod opat, spoštovani gospod vojaški vikar, dragi sobratje duhovniki, drage sestre in dragi bratje!

Že nekaj let se vsako prvo nedeljo v oktobru zberemo na tem kraju žalostnega spomina, kjer nam vedno znova zastaja dih. Letos še posebej, saj je poteklo natanko 60 let, odkar se je tod na poseben način ponavljala zgodba o Kajnu in Abelu, ki smo jo slišali v prvem berilu in pred čimer nas še posebej svari apostol v drugem berilu. Tukaj se je o življenju in smrti soljudi odločalo na osnovi sovraštva, maščevalnosti, laži in ideološke zaslepljenosti. Nad zemljo, na kateri se take stvari dogajajo, visi prekletstvo, smo slišali v prvem berilu. Naša molitev, združena z molitvijo tistih, ki so tukaj molili pred odhodom v smrt, naj to prekletstvo spremeni v spravo in odpuščanje.

Slika 40.

Zgroženi smo ob vedno novih poročilih, kako so zmagovalci surovo in množično pobijali vse, kar so dosegli na strani poražencev: ne samo vojake, temveč tudi žene, otroke in ostarele, ker so po srcu in mišljenju pripadali poraženi strani. O ničemer drugem se tukaj ni spraševalo, nobeno drugo dejstvo ni štelo. Resnično je šlo za genocid, za množično pobijanje ljudi samo zato, ker so pripadali skupini ljudi, ki jo je bilo treba uničiti in iztrebiti.

Vse to nas napolnjuje z žalostjo in sramoto. Z žalostjo nad neizmernim trpljenjem in krivico, s sramoto zaradi brezmejne surovosti in zločina, ki so ga tukaj zagrešili ljudje, ki so bili ljudje, kakor smo mi vsi. To taborišče tukaj in na stotine morišč na naših tleh nas soočajo z grozljivostjo naše preteklosti. Toda velik del naših ljudi in naše javnosti – tako se vsaj zdi – še vedno ni prav doumel, kako grozljivo in nesprejemljivo je vse to, kar se je dogajalo. Pričakovali bi več skupne in nedeljene politične volje, da izrečemo nedvoumno besedo o obdobju revolucije in o žrtvah, ki jih ima ona na vesti; vsem žrtvam na ozemlju naše domovine pa je treba dovoliti, da bodo pokopane tako, kot zahteva njihovo človeško dostojanstvo. Nimamo pravice vsega tega potisniti v pozabo, še manj pa ima kdo pravico iskanje resnice o vsem tem podcenjevalno označiti kot nepotrebno »preštevanje kosti«.

Tega, kar se je pred 60 leti dogajalo po moriščih naše domovine, niso delale tuje zločinske tolpe. To so delali ljudje, ki jih z njihovimi žrtvami ni povezoval samo skupen materni jezik, ampak tudi skupna vzgoja v šoli, največkrat celo podobna verska vzgoja po domačih družinah in pri verouku. Eni in drugi, rablji in njihove žrtve, so prebirali istega Gregorčiča in Cankarja, prepevali in znali iste pesmi, pogosto hodili k istim mašam, poznali isto svetopisemsko zgodbo o Kajnu in Abelu, znali na pamet iste stihe iz Prešernovega Krsta pri Savici – »Slovenec že mori Slovenca brata, kako strašna slepota je človeka«. Ljudje, ki so to počeli, so imeli doma žene in otroke in so jih imeli radi, so za božič postavili božično drevo in mogoče celo jaslice pod njim. Po kulturi bi storilce in žrtve v večini primerov komaj razlikovali, še manj po barvi kože ali po potezah obrazov. Bojna črta med dobrim in zlom je takrat potekala po sredi našega ljudstva, velikokrat celo po sredi sosesk in družin.

Koliko je bilo med njimi ljudi, ki bi se bili zlahka znašli tudi na drugi strani! Kako malo je včasih treba, da se človek znajde tam, kjer ne bi nikoli mislil, da se bo. Človek navadno krene na napačno pot zločina s komaj opaznimi koraki. Ko danes ponovno zgroženi stojimo na tem nesrečnem kraju, se še bolj zavedamo lastne in splošne človeške slabosti in moralne krhkosti. Kako malo je včasih potrebno, da nas zmedejo čustva, da nas omreži strast, da nas zasvoji sovraštvo, da nas prepriča lažniva propaganda. Kako močno je zlo in kako šibek je človek v odporu proti njemu! Kako hitro lahko odpade od Boga Ljubezni in Življenja! Že jutri bi se lahko vse to, nad čimer smo danes zgroženi, spet ponovilo v komaj kaj drugačni preobleki.

Zato naše vsakoletno bogoslužje na tem kraju pomeni, da se ne vdajamo brezbrižnosti do teh dejanj in si ne prikrivamo več zgodovine, tudi tiste ne, na katero ne moremo biti ponosni. Kajti na pozabo so vedno računali vsi veliki zločinci. Znano je, da je Hitler moralne dvome o svojem uničevalnem pohodu proti Judom in slovanskim narodom odstranil z besedami: »Kdo se pa še danes spominja Armencev?« Mislil je na armensko tragedijo v letih 1915–1916, ko so Turki pobili milijon in pol Armencev. Menil je, da je ta genocid že prerasel mah pozabe. Iz navidezne pozabe in brezbrižnosti svetovne javnosti so poznejše diktature – tudi komunistična – izvajale strašen sklep, da je mogoče ljudi množično pobijati, ker se da vse skriti in zamolčati. Vse prizadevanje po drugi svetovni vojni je šlo pri nas v tej smeri. Toda ravno danes je po 90 letih genocid nad Armenci spet v ospredju evropske pozornosti, po 60 letih genocida, ki je potekal v Sloveniji, pa so prav tako obsojeni na neuspeh vsi poskusi, da bi našo pozornost od njega odvrnili, in tiste, ki so zanj odgovorni, zaščitili pred javno in pravnomočno obsodbo. Človeški zakonodajalec sicer lahko določi, da bo kakšen zakonski prestopek po določenem času zastaral, Bog in človeška moralna vest pa ne dopuščata, da bi kdaj zločin nehal biti zločin.

Ko smo soočeni z velikimi zločini in grozotami, ki so jih zagrešili ljudje, smo navadno ogorčeni. Ta ogorčenost je razumljiva in upravičena, ne sme pa se sprevreči v sovraštvo in maščevalnost. Tudi zahteva po jasni obsodbi zločincev ne izhaja iz sovraštva ali maščevalnosti, temveč samo iz potrebe po tem, da se moralni in pravni pravični red, ki je bil z zločinom poteptan, zopet vzpostavi in da zopet dobijo vso svojo veljavo sveta moralna načela pravičnosti, človekovega dostojanstva in človekoljubja.

Zgroženi smo in ogorčeni nad zločinom, sočutni z žrtvami, pa tudi zgroženi in žalostni ob spoznanju, kaj lahko ljudje postanemo in kakšnih grozodejstev smo zmožni. Kot pravi Khalil Gibran v svojem Preroku: »Kot se svetnik in pravičnik ne moreta dvigniti nad to, kar je najbolj vzvišenega v vsakem izmed vas, tako zlobnež in slabič ne moreta pasti niže od tega, kar je najnižjega v vas … In ko pade eden izmed vas, pade za te, ki stopajo za njim, in jih opozarja na kamen spotike.« Ko pomislimo na to, kako malo je včasih treba, da človek zaide zelo daleč in se pogrezne v hud zločin, nas to pretrese in zamaje v naših navideznih gotovostih. Zato je apostol Pavel lepo opozoril: »Kdor misli, da stoji, naj gleda, da ne pade.« Jezus pa nas uči, naj bo sestavni del vsake naše molitve tudi prošnja: »Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.« Potrebna nam je Božja pomoč, nase se ne moremo zanesti.

Tudi to je smisel naših spominskih slovesnosti. Mrtvih, ki so od tukaj odhajali v krivično in prerano smrt, ne moremo več priklicati nazaj v življenje. Prepuščamo jih Božji Ljubezni in njegovemu neizmernemu sočutju. Zato smo danes zbrani pri tej sveti maši, ki jo darujemo za vse rajne, rajne, katerih pot v smrt se je začela tukaj, za vse rajne v drugi svetovni vojni in po njej. Bog, ki ničesar ne pozabi in pri katerem ni nič izgubljeno, nobena solza in nobeno trpljenje, jih je v svoji zvestobi bogato odškodoval. Pač pa lahko in tudi moramo okrepiti v sebi zavzetost in pripadnost človekoljubnosti, pravičnosti in ljubezni in našo prošnjo Bogu, naj nas varuje. Znan je rek starih modrijanov – ki so ga povzeli tudi krščanski misleci – da ni najbolj nesrečen tisti, ki krivico trpi, temveč tisti, ki krivico dela. Tudi zločinec je predvsem nesrečnik. To je sočutno spoznanje, kakor ga ima Bog do nas grešnikov. To sočutje seveda ni potuha in nima nič opraviti s kakim omalovaževanjem človeške krivde. Če bi Bog našo človeško krivdo omalovaževal, nas ne bi prišel od nje odrešit za tako ceno: za ceno smrti svojega Sina na križu. Toda Bog ima z nami grešniki sočutje. Zato se nas usmili in nam odpušča. Njegov Sin je postal človek in se uvrstil med grešnike, ki so se spokorjeni in s priznavanjem svoje krivde dajali krstiti Janezu Krstniku v Jordanu. Šel je končno v našo spravo na križ namesto nas vseh. To je Božje sočutje z nami in to sočutje obhajamo pri vsaki sveti maši, tudi danes tukaj. Našim mrtvim naj prinese mir in srečo pri Bogu, nam vsem pa odpuščanje, spravo in odrešenje. Amen.

7.1.3.

V kulturnem delu po nastopu pevskega zbora zapoje Marko Fink pesem »Mati svetle bolečine«. Od prvega dne bi obiskovalci teharskega taborišča želeli Sočutno, Marijo z mrtvim Jezusom v naročju, pa je zaenkrat nismo dočakali. Vsi prisluhnemo, pesem je posvečena mrtvim sestram in bratom. Na vrsti je naša Mojca. Brala bo imena. Vadila sva in skrbno si je zapisala poudarke, denimo, da je pri Velike, Veliki, Veliko naglašen prvi zlog, i pa se skoraj ne izgovori, pri Štepanji vasi naglas na e, da se Begunje izgovorijo Begnje z naglasom na e, Pustnice imajo naglas na u, Ponikve na i, Petkovec na o, Volčje se izgovarjajo Voučje, Andolšek na o, Jurečič na u, Bone na e, Homovec na prvi o, Komidar na i, Koščak na a, Ladiha na i, Lovše na e, Ponikvar na o, Tivadar na i, Franc Čandek je treba izgovoriti tako, da se c in č slišita vsak zase in tako dalje:

7.1.4.

1. Marija Andolšek, Velike Lašče

2. Ivan Anžlovar, Ivančna Gorica

3. Rezka Anžlovar, Ljubljana

4. Alojz Boh, Novo mesto

5. Marjan Bone, Domžale

6. Fani Božič, Škofja Loka

7. Stane Božič, Škofja Loka

8. Franc Čandek, Postojna

9. Jožefa Dežman, Ljubljana-Štepanja vas

10. Franc Doblekar, Št. Jurij pri Grosupljem

11. Stanko Gorenc, Raka pri Krškem

12. Jože Gorjup, Ljubljana

13. Janez Habe, Laško

14. Franc Hiti, Unec

15. Franc Hočevar, Log pri Brezovici

16. Mirko Homovec, Ljubljana

17. Stane Hren, Ponikve, Dobrepolje

18. Ivan Ileršič, Rakek

19. Franc Jurca, Petkovec, Rovte

20. Stanko Jurečič, Veliko Mraševo, Sv. Križ-Podbočje

21. Anton Kavčič, Begunje pri Cerknici

22. Marija Kavčič, Grosuplje

23. Francka Klinc – Sever, Videm-Dobrepolje

24. Franc Kocjančič, Ljubljana-Polje

25. Anton Kočevar, Lož

26. Bogomir Komidar, Nadlesk, Stari trg pri Ložu

27. Alojz Korošec, Jeršanovo, Sv. Trojica na Blokah

28. Ivan Korošec, Ljubljana

29. Nada Korošec, Begunje pri Cerknici

30. Peter Kostelec, Gabrje, Ivančna Gorica

31. Anton Koščak, Begunje pri Cerknici

32. Ivan Kovačič, Št. Vid pri Stični

33. Lado Kovačič, Velike Lašče

34. Franc Koželj, Reva na Dobrniški planoti

35. Bernard Kraševec, Postojna

36. Janez Kraševec, Jeršanovo, Sv. Trojica na Blokah

37. Marija Ladiha, Ljubljana

38. Andrej Loštrek, Rovte

39. Janez Lovše, Ljubljana

40. Jože Lukančič, Rovtarske Žibrše

41. Jože Marolt, Ljubljana

42. Jože Marolt, Veliki Vrh, Nova vas na Blokah

43. Anton Meden, Kržišče, Cerknica

44. Jože Meden, Begunje pri Cerknici

45. France Merzel, Novo mesto

46. Ignac Miklavčič, Prevalje na Koroškem

47. Jakob Mivšek, Hlevni vrh, Vrh pri Sv. Treh kraljih

48. Marjan Močnik, Mengeš

49. Viktor Mulec, Stari trg pri Ložu

50. Marija Nadlišek, Vrhnika

51. Stane Novak, Grosuplje

52. Vida Oberstar, Prigorica pri Ribnici

53. Jože Palčar, Velika Račna pri Kopanju

54. Ciril Papež, Podtiskavec, Struge

55. Anton Pečjak, Cvibelj pri Žužemberku

56. Ciril Petan, Muljava

57. Jože Podržaj, Čušperk pri Kopanju

58. Angela Ponikvar, Nova vas na Blokah

59. Anton Potokar, Luče pri Grosupljem

60. Pavla Pucelj, Goriča vas pri Ribnici

61. Valči Pušlar, Ljubljana

62. Franc Ravšelj, Viševek, Stari trg pri Ložu

63. Terezija Rožanc, Begunje pri Cerknici

64. Vinko Rupnik, Rovte

65. Franc Rus, Dob, Ivančna Gorica

66. Cvetka Rusec, Velike Lašče

67. Ludvik Sernel, Sv. Vid na Vidovski planoti

68. Tone Skušek, Bistrica, Šentrupert

69. Franc Skvarča, Ljubljana

70. Pavle Slabe, Žažar pri Horjulu

71. Franc Slana, Ljubljana

72. Stane Smolič, Ljubljana

73. Alojz Stanonik, Pustnice pri Vodicah

74. Justin Stanovnik, Ljubljana

75. Kristina Sterle, Stari trg pri Ložu

76. Alojz Strle, Gradež pri Turjaku

77. Anton Štrus, Dob, Šentvid pri Stični

78. Franc Šuštar, Zagorica, Videm-Dobrepolje

79. Stanko Šušteršič, Ljubljana

80. Leopold Švalj, Šentjernej

81. Alojz Švigelj, Begunje pri Cerknici

82. Alojz Tekavec, Tavžlje na Vidovski planoti

83. Francka Tivadar, Ljubljana

84. Jože Treven, Rovte

85. Ludvik Treven, Radovljica

86. Ludvik Treven, Rovte

87. Marijan Tršar, Ljubljana

88. Ana Turšič, Kožljek, Begunje pri Cerknici

89. Anton Urbas, Volčje, Nova vas na Blokah

90. Tine Velikonja, Ljubljana

91. Marija Verbič, Pako pri Borovnici

92. Miro Vratarič, Topol, Nova vas na Blokah

93. Francka Vreg, Ljubljana

94. Franc Zakrajšek, Hudi Vrh, Nova vas na Blokah

95. Anton Zalar, Župeno, Begunje pri Cerknici

96. Ciril Zavodnik, Trebnja Gorica, Krka

97. Andrej Zrnec, Orle, Škofljica

98. Fanči Žarnič, Ljubljana

99. Viktor Žnidaršič, Ljubljana-Črnuče

100. Leopold Žust, Vrh pri Sv. Treh kraljih

Šlo je kot namazano. Kljub vsemu pa smo nerodni. Vsaj tiste bi še lahko dali na seznam, ki so prisotni, tako pa smo izpustili celo Zdešarja, čeprav je somaševal. Kaj moremo, mislimo, da ne kažemo let, a takole se pokaže, da smo trdi v glavo. Vsi pričakujemo, kaj bo povedal Justin Stanovnik.

Prejemniki Teharskega znaka

Slika 41. Prejemniki Teharskega znaka Tine Velikonja

7.1.5.

Avtor justin

Dragi prijatelji!

Čutim, da moram tako reči vsem, ki ste na to nedeljo prišli na ta kraj. Nihče vas ni k temu silil, nobenega dobička ne boste imeli od tega. Neka misel nas je vse pripeljala in zaradi te misli, ki je v vsakem od nas, si pravimo med sabo in jaz sedaj pravim vam: dragi prijatelji. Posebej pozdravljam seveda tiste, ki so dobili priznanje in listino, v kateri piše, zakaj jim to priznanje pripada. Poglavitno je to, kar velja za vse. Vsi smo prišli na ta kraj zato, ker vemo, kaj pomeni.

Letos je minilo šestdeset let od takrat, ko so Teharje dobile pomen, ki ga bodo imele v slovenski zgodovini. Šestdeset let je dolga doba in marsikaj se je zgubilo, a poglavitne reči so ostale.

Zgornji del tega taborišča, prve tri barake od tu, kjer smo sedaj, se je napolnil v dveh dneh, zadnji dan maja in prvi dan junija 1945. Napolnili so ga domobranci, vojaki slovenske narodne vojske, in civilisti, ki so se v Vetrinju odločili, da gredo z njimi. Vseh je bilo 4.500 ali nekaj več, zato je bil prostor natlačen. Prvega dne, ko je prišel del II. polka z Rupnikovim bataljonom, še ne, drugega dne, ko so prišli še nekateri bataljoni III, IV. in zvečer I. polka, pa so bile barake in dvorišča med njimi tako polna, da se ni dalo več premikati. V petek, 1. junija, so jih tudi že začeli voziti na morišče. Janez Zdešar, ki mu je treba verjeti, ker je svoje spomine, edini, pisal že leto za temi dogodki, pravi, da se je to potem dogajalo vsako noč dvakrat, enkrat ob 11h in potem še enkrat ob 2h. Domobrance iz moje doline so odpeljali v nedeljo, 3. junija, ob 11h zvečer. Vsakič je prišlo šest do osem tovornjakov, vse do 9. junija, ko so jih potrebovali drugod. Vmes so dvakrat odpeljali tudi dekleta in žene, enkrat so jih na slepo ločili petdeset od neke večje skupine, drugič pa so jih, spet petdeset, odbirali na različne načine, tudi tako, da so jih klicali po imenu. Tistih šeststo domobrancev, ki so ostali po prekinitvi 9. junija in ves čas ležali na gramozu med barakama dve in tri, pa so zvozili na morišče po velikem begu v noči med 20. in 21. junijem. Potem so odpeljavali še dvakrat: konec julija so odpeljali 150 domobrancev, ki še niso dopolnili osemnajst let, a so nosili uniforme eno leto ali več, potem pa, že po amnestiji, še 50 mladoletnih domobrancev, v glavnem tistih, ki so nekoliko več hodili v šolo. V taborišču samem, odnosno v njegovi okolici, pa so umorili še tri petnajstletne domobrance. Ker je to bila izjema, jih poznam po imenu: France Jaklič, Aljoša Basaj, Lojz Lesar. Kakor ste videli, smo morali pogosto rabiti okrogle številke, ker so partizani uničili arhive. Hoteli so, da bi bil zločin, ki so ga naredili, popoln.

V tistih treh mesecih leta 1945, maja, junija in julija, so bili v Teharjih dvoji ljudje: eni so ubijali, drugi so bili ubijani. Med njimi je tekla črta, ki je nobeden ni mogel in ne hotel prestopiti. Oboji, tisti na eni kot tisti na drugi strani, so imeli za sabo neko pot, ki se je tukaj končala in jih za zmerom naredila takšne, kakršni bodo v zgodovini tega naroda, dokler bo obstajal.

Teharska listina

Slika 42. Teharska listina Henrik Krnec – Justin Stanovnik
Teharski znak

Slika 43. Teharski znak Henrik Krnec – Erik Brinar

Najprej nekaj o tistih, ki so tukaj rutinsko, slepo in predano morili. Kakšno pot so prehodili in kakšno Slovenijo so postavili? Pot, ki so jo prehodili, je bila takšna, da po takšni nobeni slovenski ljudje še nikoli niso hodili; in Slovenija, ki so jo postavili, je bila takšna, da v takšni Slovenci še nikoli niso živeli. Do tega časa najprej nismo vedeli, kaj je politični umor. Sedaj pa nas je takorekoč preplavil. Ni čudno, da so se koordinate sveta porušile. S političnim umorom je prihajal teror. Bilo je tako, da je vsaka noč prinesla nov strah. To je bil fizični strah, s katerim je operirala revolucija. Ko pa so komunistični gverilci ustanovili partijsko državo, je fizični strah začel preraščati v političnega. Tako je prišlo do tega, da smo se Slovenci prvič v zgodovini bali. Nikoli prej ni bilo tako z nami. Vse do leta 1990 smo se tako bali, da smo se bali še potem, ko se nam ne bi bilo več treba.

Druga reč, ki so nam jo prinesli ti ljudje, je bila ta, da nismo bili več lastniki. Kaj to pomeni, se nam počasi odkriva, ko nas kdaj zaloti slutnja, da ne znamo prav postaviti države. Tedaj pomislimo, da je morda to zato, ker smo se, razlaščenci, odvadili biti politični ljudje. Ti ljudje so uvedli tudi to novost, da je deset tisoč ljudi moralo hoditi na policijo ovajat. Še nikoli nismo videli kaj takega. Kar so s tem uničili, je bilo prijateljstvo in zaupanje, ki delata življenje varno in zanesljivo. Takšen svet so postavili tisti, ki so delovali tukaj pred šestdesetimi leti. Tu so polagali zadnje izpite. Tu so se zavezovali na način, ki ni dajal nobenih možnosti, da bi se spet razvezali in rešili. Ali poznate koga, ki je spregovoril? Ali ni to čudno? Kako zelo so se morali zavezati!

Ali naj se letos, ko je okroglih šestdeset let po tem, dotaknemo še tega, kako jim je to uspelo? To jim je uspelo zato, ker so se zapisali ideologiji, ki je delovala po načelu totalne manipulacije. Večina od nas, ki danes tukaj stojimo, smo doživeli, kaj je to manipulacija. Manipulirati pomeni investirati ljudi v svoje namene na način trika. Preletimo na hitrico ta del kariere boljševiške partije.

Do sedaj smo doživeli štiri njene manipulativne postopke: dva med vojno in dva po letu 1990. Ko je boljševiška komunistična partija sklenila, da bo vojno izkoristila za revolucijo, je vedela, da jo mora ogrniti v plašč rezistence, upora proti okupatorju, boja za narodovo svobodo ali enobeja. In ljudje so zagrabili. Tako moč so imele te besede, da se jim niso mogli upirati. To je bila ena stvar. Druga reč pa je bilo tako imenovano načelo bojevanja. Boljševiki so vedeli, da morajo rezistenco, ki so se je polastili, tako pilotirati, da bodo sprejeti od Zaveznikov. Gverilsko vojno so, ne meneč se za trpljenje ljudi in izgubo življenja, spremenili v frontno vojno. Tudi s tem manevrom so, s pomočjo mednarodnih komunističnih zvez, uspeli. To je bilo med vojno.

Leta 1990, ko je spet šlo za obstoj, pa so komunisti ponovili to, kar so naredili med vojno: izumili so scenarij za dve novi veliki manipulaciji. Prva je bila prevzem vodstva prehoda iz totalitarizma v demokracijo. Komunisti so že kmalu po začetku osemdesetih let spoznali, da njihov sistem ne more več nositi življenja, in da bo slej ali prej konec totalitarne igre. In ker so videli, da je prehod nujen, so naredili genialno potezo. Odločili so se, da ga bodo vzeli v roke in ga izpeljali sami. Sedaj ne morem govoriti o tem, kako so to naredili, opozoril bi le na to, da je v tem razlog, da imamo demokracijo, kakršno imamo.

Drugi manipulativni poseg komunistov v slovenske zadeve pa spada v naš živi sedanji čas. Okoli leta 2000 ali pa že kako leto prej, jih je prešinilo drugo temeljno spoznanje. Uvideli so, da genocidnega krvavega nasilja nad svojim narodom ne bo mogoče prikrivati večno. Spoznali so predvsem to, da bo veliki povojni umor prej ali slej, ali pa že prav kmalu, postal velika slovenska tema. Odločili so se, da bodo partijsko revolucionarno nasilje, predvsem pa, kot smo rekli, genocidni umor slovenske narodne vojske, raziskali sami. To pa se pravi: predstavili, interpretirali, raztolmačili, tako da ga bomo razumeli in vedeli, zakaj je do njega moralo priti. Zato iz tega, kar je začel policist Pavle Jamnik ni bilo nič in nikoli ne bo nič; zato iz tega, kar je začel dr. Mitja Ferenc, ni bilo nič in nikoli ne bo nič; zato iz Slovenske Bistrice ni bilo nič. Povsod bo tako, da se bo zdelo, kakor da nekaj je, v resnici pa ne bo nič. Spomnite se samo tega, kako je organizacija partizanskih veteranov po Slovenski Bistrici izrazila popolno zaupanje v policijske in pravosodne organe in kako zlovešče je zato zvenelo zaupanje, ki ga je ista organizacija izrazila v policijo in sodstvo po Mitju Ribičiču. Zato tudi iz tega ne bo nič. Če kdo tej analizi ne verjame, naj se seznani z govorom, ki ga je imela dr. Hribarjeva ob ljubljanski otvoritvi celjske razstave prikritih partizanskih zločinov. Storila je to tako, da je obsodila domobrance in Cerkev – dve veliki žrtvi nasilja – in pozvala k razumevanju tistega, ki je to nasilje izvrševal. Situacija je pokala od absurda. Bilo je tako, kakor da bi iz advokatske pisarne, ki zagovarja zločinca, poslali nekoga, da bi imel govor na grobu njegove žrtve. Iz vsega je sledilo, da taka in podobna izkopavanja odslej ne bodo smela prestopiti okvira običajne arheologije. Vse to je bilo zunaj razuma, a vendar ni bilo nikogar, ki bi hotel to opaziti. V Ljubljani, v središču Slovenije, skoraj ne mine teden, da ne bi nagrajevali ljudi tenke vesti, finega duha, ostre in prodorne misli; v Sloveniji nekaj sto ljudi prejema odebeljene pokojnine, ki naj bi bile oddolžitev za dela, s katerimi so v življenju izostrovali občutljivost nacionalne kulture. Kako to, da se ta kultura ne odzove, ko se v njej dogajajo stvari, ki jo arogantno izzivajo? To je zato, ker je ta kultura takega duha, da se odzove samo v dveh primerih: kadar gre za sindikalni interes njenih nosilcev ali kadar so ogroženi interesi finančne oligarhije, v katero je permutirala nekdanja avantgarda proletariata. Če boste to nekoliko premislili, boste rekli: Res, to ni politika, to je teater absurda.

Slika 44.

In sedaj, kako to, da je vse to mogoče? Spomnil vas bom na dva dogodka. Ko je duhovnik Ignacij Nadrah na Žalah 31. maja 1942 pokopaval Lamberta Ehrlicha, je rekel, da polovica Ljubljane, morda dve tretjini, govorita, da je njegova smrt – navajam dobesedno: »zaslužena kazen«. In druga stvar. Ko sta si aprila 1990 stala nasproti predsedniška kandidata Milan Kučan in Jože Pučnik, je partija vrgla parolo, da Pučnik ne more biti predsednik, ker je bil zaprt. Tedaj so ljudje ponavljali: »Če je bil zaprt, se ve, da ne more biti predsednik.« In ni bil. Kučan, ki ni bil zaprt, je dobil 59 %, Pučnik, ki pa je bil zaprt, jih je dobil 41 %. Tako, vidite, grejo stvari v Sloveniji. To je razlog, ki daje, kot pravi Hamlet, »polomiji tako dolgo življenje«. Razlog, ki se na koncu izteče v neusmiljeno vprašanje: Ali smo sploh političen narod?

Ljudje, ki so jih pred šestdesetimi leti od tod s tovornjaki vozili na morišča, pa so imeli to posebnost, da so bili politični ljudje – bili so politična substanca naroda. Partija je zato iz narodovega telesa morala izrezati tkivo, ki je nosilo avtentično politično misel, in narediti prostor za svojo ideologijo – se pravi: za samo sebe.

Da pa so mogli ubijati dan za dnem, da so mogli voziti na morišče dan za dnem, da so mogli z leščerbami razsvetljevati nočne orgije noč za nočjo – za tem je moralo biti nekaj drugega. Tega ne bi mogli početi, če jih za to ne bi izučevali, v teoriji in praksi, štiri leta. Nekatere pa so že prej poslali na prakso v inozemstvo – v Španijo. Ti, nad katerimi so sedaj udejanjali svojo mrko umetelnost, pa so dokazali svojo politično polnoletnost s tem, da so predvideli, kaj čaka Slovenijo, če bo zmagala ideologija, ki je povzročila smrt, kot je izračunal Stephane Courtois, sto milijonov človeških življenj.

Neminljiva slava ljudi, ki so jih, zvezane in nemočne, tu morili, je v tem, da so v nekem poblaznelem času ohranili normalnost, ki je človekova večna mera, ki pravi, da človek nekaj je in ima to v sebi, da tega, kar je, ne sme zatajiti. To je normalnost. Zato hodimo sem, od koder so jih vozili v zunanjo temo, da bi občudovali njihovo normalnost in se je naučili sami. Pa tudi zato, ker so svojo duhovno in politično prisebnost morali tako drago plačati. Tudi v tem so pred nami kot zgled: da mora biti človek pripravljen, da svojo človeško vrednost plača, pa naj bo cena na trgu še tako visoka.

Ob takih priložnostih kot je tale sedaj, govorniki radi vzklikajo: »Da se nikoli ne bi ponovilo!« To ni dovolj. Gre pa za nekaj drugega. Prav sedajle – prav sedajle, ko to govorimo – se lahko nekje koti misel, ki ni nič podobna tej, ki je pripeljala do tega tu, a bo požrla še neprimerno več ljudi tudi tako, da jim bo vzela dušo. Kaj pravite, koliko člankov je v tednu, ki je pravkar minil, bilo nehote – pa tudi hote – napisanih tako, da bi človeku vzeli dušo? Ali ste se že kdaj vprašali, koliko pa mora biti takih člankov, da se bo to končno zgodilo? Pa tudi: kako bomo živeli, ko bomo ugotovili, da duše nimamo več. V Evropi, v globaliziranem svetu, da se omejim samo na to, moramo biti prisebni in ne neumni. Danes smo nekdanji prebivalci tega kraja dobili spominska priznanja. Izročila nam jih je Nova Slovenska zaveza, da bi nam dala priznanje za to, da smo šestdeset let bili zvesti spominu na to, kar smo tukaj videli.

A se mora vseeno vsak vprašati, kako je stal. Življenje, ki nam je bilo tukaj ponovno dano, nam ni bilo dano, da bi ga imeli samo zase. In na kar tu naravno mislimo, je ravno življenje. Če pomislimo na razuzdane orgije, v katerih so tu življenje uničevali, se zasveti pred nami v svoji skrivnostni lepoti in sijaju. V Homerjevi Iliadi, ki stoji na začetku evropske literature, tri tisoč let stare, se desetkrat in desetkrat ponavlja: »In vzel mu je ljubo življenje.« Ko tu rečemo življenje, tega ne moremo storiti brez ganjenosti in usmiljenja. To lahko naredimo samo v strahospoštovanju. V povprečju so bili stari 22 ali 23 let, fantje in dekleta. In bilo jih je nekaj tisoč in še nekaj sto.

Zato se nam zdi ne samo naravno, ampak tudi kot nekakšna spopolnitev, da ste se dekleta in fantje odločili, da boste stali za nami, ko bomo sprejemali ta priznanja. Pred nekaj tedni sem govoril z dekletom, ki je končalo pogovor samozavestno: »Mi smo nova generacija.« Povzemamo to besedo in jo spreminjamo v naročilo: »Bodite nova generacija!« Pred vami se že izpisuje veliki ukaz prihodnosti: Postavite Slovenijo! In če hočete postaviti Slovenijo, novo Slovenijo, morate biti nova generacija. Zavestno morate to biti.

Sedaj pa predvsem zahvaljeni, da ste prišli in da ste bili tukaj. Zahvaljeni tudi vsi drugi in Bog vas živi!

7.1.6.

Andreja Zakonjšek zapoje »Pojdem v Rute«, nato pa skupaj z Markom »Nocoj pa, oh nocoj!«. Slovenske vojaške pesmi so vse po vrsti žalostne. Z vojaško službo Slovenci nismo imeli lepih izkušenj. Edino »Delaj delaj, dekle pušeljc!«, vse druge pa pojejo o krogli in ranah, smrti, mrtvaškem odru, črnem gvantu, o pokopu, o dolgih sedmih letih. Na Rogu in Teharjah zvenijo prav posebej. Čeprav so pesmi žalostne, mi v srcu igra, tako čista in tako bogata glasova; kakšen čudež je tak glas, samo ubogi glasilki, nekaj tkivnih vlaken v grlu, pa takšna moč. Hvala Andreja, hvala Marko!

Na koncu nam Šentjernejčani pod vodstvom Poldeta Švala zapojejo Mojo domovino. Celjski zbor se je odločil, da bo pel samo cerkvene pesmi, ne pa državnih in ne vojaških himen. Zato za slovo nastopijo Šentjernejčani in zapojejo »Mojo domovino«. Ne gremo še domov. Sonce je začelo greti, polni smo notranjega ognja, nekdanji taboriščniki si podajamo roke in se trepljamo po ramenih. Skupinska fotografija.

Vsi so že odšli, duhovniki s škofom, nekdanji taboriščniki in člani izvršilnega odbora NSZ pa še ostajamo pri spomeniku in se nam nikamor ne mudi. Arhitekt Marko Mušič stoji ob strani in pri priči se spravim nanj. Blaža Cedilnik mi asistira. Spomenik je lep, ni mu kaj reči, vendar ljudje pogrešajo križ. Tisti križec nad kostnico ni nič, mora biti križ s Kristusom, velik, da ga bo daleč videti. Morda nekaj podobnega, kot je njegov križ na Novih Žalah, posvečen padlim za Slovenijo. Ni treba, da je čisto zraven oltarja, spet pa ne more bi zgubljen nekje pri zemeljski pregradi. Arhitekt se strinja in obljubi, da nas bo ubogal. Minister Drobnič je že odšel, drugače bi ga takoj popadli. Obljubil je spominski park, podrtje ograje in združitev sedanjega prostora z igriščem za golf. Na križ ne bomo smeli pozabiti in ne na Sočutno. Potem bomo potešeni in srečni.

Kosilo za nastopajoče in sodelavce naj bi bilo pri Štormanu v Šempetru, a tam vse polno. Pokaže se gospodar in potožimo mu o naši stiski. Tleskne s prsti in v četrt ure se prikaže Mizica pogrni se in petnajst stolov. Naročimo eno od pripravljenih kosil in pijačo. Zame seveda terapevtsko dozo belega. Marija Zgonc se končno ogreje in sveti z očmi, tudi Mojčini prsti niso več tako ledeni. France Ložar z ženo je imel dobro prodajo in je zadovoljen. Žena Iga odide med čakanjem na hrano na obisk h gospodarjevi ženi Milici, s katero sta bili sošolki. Vezana je na posteljo zaradi komplikacije po operaciji kile. Kako krhko je naše življenje. Končno smo nasičeni in napojeni. Kar obsedeli bi in govorili po sv. Pismu stare zaveze: »Tukaj nam je dobro biti, postavimo si tri šotore!«. Marko bi nam odpel še nekaj opernih arij, zaključili pa bi vsi z »Oj zdaj gremo!«. Res bo treba domov. Še račun, 36 jurjev; zaslužili so jih. »Vzamete kartico?«. Šmentani župnik, tudi letos nam je pobral ves denar od nabirke. Moja žena se bo spet jezila, na srečo ne samo name, ampak tudi nanj; pa nič zato, ne bo ne prvič in ne zadnjič.

8. Po branju

8.1. Ob pravem času na pravem mestu

Avtor: Tine Velikonja

8.1.1.

Janko Moder, Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2005

8.1.2.

Knjiga o primariju dr. Valentinu Meršolu pripoveduje na 408 straneh o zdravniku infektologu in mikrobiologu, ki je bil v času med dvema vojnama med najbolj znanimi ljubljanskimi zdravniki, istega ranga kot kirurga Oton Bajc in Robert Blumauer, urolog Slavko Rakovec, pediater Bogdan Derč, internist Ljudevit Merčun, anatom Janez Plečnik, otorinolog Janko Pompe, porodničar Alojz Zalokar, stomatolog Jože Rant in mestni fizik Franta Mis. V Ljubljani smo vsi vedeli zanje, prav tako znani so bili kot večji trgovci, operni pevci ali dramski igralci. Meršol je prišel k nam samo takrat, ko je sestra Mija zbolela za davico. Vsem drugim boleznim, ki so se nas lotevale, kot so angina, škrlatinka, gripa, prehlad, driska, gliste, je bila naša mama sama kos. Diagnoze ji niso delale preglavic, tudi davico je pogruntala ona, antibiotikov in kemoterapevtikov ni bilo, tudi zdravniki so se držali preprostih pravil, denimo tistega, da je za bolezni nad popkom aspirin, pod popkom pa ricinus, no, naša mama pa je poleg tega vedela, da so prava zdravila proti vsem telesnim tegobam ribje olje, železno vino in česen, proti vročini pa lipov čaj, aspirin in postelja.

Če bi se Meršol med 2. svetovno vojno postavil na pravo stran, kot temu rečemo še sedaj, bi ostal doma, postal univerzitetni profesor, slovenska enciklopedija pa bi mu kot pomembnemu infektologu in bakteriologu posvetila najmanj enkrat več prostora, kot ga je sedaj. Njegovi vlogi na Koroškem je stanovski kolega dr. Zvone Šušteršič namenil suhoparni stavek: »Pri angleški vojaški upravi se je zavzemal za ustavitev repatriacije jsl. beguncev« (ES 7, 1993, 78). Še leta 1993 se je smelo grdobiji, ki so jo zakuhali Angleži in ki je povzročila smrt 10.000 Slovencev, reči repatriacija, in še za ta ubogi stavek se moramo zahvaliti slovenski pomladi. Meršol zasluži, da bi o njem pisalo kaj več, stolpič, ki mu je posvečen, je golo naštevanje njegovih služb in funkcij. Tisto več pa bi bila seveda razlaga in pripoved, kakšna je bila tako imenovana »repatriacija«, kako je bila »ustavljena« in kaj je to pomenilo za 6000 slovenskih civilnih beguncev. Meršol med Slovenci ne bo nikdar pozabljen, ravno tako ne kot general Rudolf Maister ali škof Martin Slomšek. Podobno kot ta dva se je v pravem času pojavil kot pravi človek na pravem mestu. Povzpel se je prav na vrh izjemnih ljudi, ki so morali maja 1945 zapustiti domovino, pri tem pa odnesli s seboj samo pridne roke in zdravo pamet ter se v skrajno neugodnih razmerah na novo uveljavili. Kot Feniks so po uvedbi parlamentarne demokracije v Sloveniji vstali iz pozabe, o njih pišejo debele knjige in jim postavljajo spomenike. Njihova glorija bo samo rasla: ravnatelj slovenske gimnazije Marko Bajuk, slavist dr. Tine Debeljak, kipar France Gorše, zdravnik dr. Janez Janež, pesnik Vladimir Kos, politik dr. Miha Krek, pisatelj Mirko Kunčič, narodopisec in arheolog dr. Rajko Ložar, pisatelj Karel Mauser, zdravnik dr. Valentin Meršol, pesnik Franci Papež in škof dr. Gregorij Rožman. A potem, ko sem skrbno in z velikim zanimanjem prebral Modrovo knjigo, so se me ob Meršolovih podvigih polotili dvomi in me oblegajo vedno nova vprašanja.

Pisali smo že, da se je domobranska vojska na svojem umiku na Koroško razmeroma dobro držala. Žal je vodstvo poskrbelo predvsem za vojake, skoraj nič pa za civiliste. Ti so bili zvečine prepuščeni usodi na milost in nemilost. Ne izvemo, zakaj se je Meršol z vso družino pridružil reki beguncev, saj se med vojno ni preveč izpostavljal. Res je vladala med civilisti splošna zmeda, odločitev ostati doma ali odpraviti se na pot je pogosto padla zadnji hip zaradi govoric. Po Dolenjskem in Notranjskem naj bi jih širili terenci in aktivisti OF, najbolj vztrajna je bila grožnja, da partizani ne bodo obračunali samo z belogardisti, ampak z vsemi, ki so »se pregrešili zoper narod«, torej tudi z njihovimi svojci. Vseeno pa Meršolovim ne bi bilo treba bežati in tudi meni ne.

8.1.3. Na vlaku z ranjenci

Poglavje zase je zgodba o ranjencih. Meče temno luč na partizane, pa tudi na slovenski protikomunistični odpor, saj nam ne pripoveduje samo o nesposobnosti in brezglavosti, ampak tudi o naivnosti in malomarnosti, predvsem pa o pomanjkanju poguma. Pri pogumu mislim predvsem na naš odnos do Nemcev. Ti so zadnje dni vsepovsod izsiljevali prednost, se dogovarjali s partizani in z njimi sklepali kravje kupčije. Žal je tudi res, da je bilo 3. maja 1945, ko so na Taboru v Ljubljani ustoličili Slovenski narodni odbor, že vse zamujeno. Kljub temu bi morali Nemcem vsaj tiste dni, ki so ostali do konca vojne, pokazati, kdo je gospodar v hiši. Če ne bi šlo drugače, bi bilo treba uporabiti orožje.

Majski dnevi 1945

Slika 45. Majski dnevi 1945

Omejil se bom na sanitetne vlake proti Koroški in opisal, kakšne so bile vojaške razmere v krajih, mimo katerih so vozili. Najprej bi vas spomnil datumov. Z njimi je križ predvsem zaradi piscev, ki se lotevajo spominov petdeset let po dogodkih. Veliko prepisujejo in vpletajo v svoje zgodbe spomine drugih (Korošec, Bajt, Eiletz, Ott). Ravno zaradi zmede, ki so jo napravili s svojim pisanjem, je moral dr. Lovro Šturm vložiti toliko truda, preden mu je uspelo sestaviti vozni red vlakov, ki so prevažali ranjence (Brez milosti, Nova revija, Ljubljana 2000, 25–41). Zdaj imamo napisan urnik tudi za druge dogodke. Zato vsaj za obdobje od 28. aprila 1945 dalje vemo za vsak dan, kaj se je zgodilo.

Pozornost so mi zbudili trije datumi, ki jih pogosto napačno citirajo: bitka za Borovlje in Dravo ni bila 11. maja, kot kategorično trdijo partizani, saj bi se jim s popravkom v kronikah njihovih brigad podrl ves koledar, pa tudi Marku Kremžarju (218) in Marijanu Eiletzu (Moje domobranstvo in pregnanstvo, str. 157). Dan prej je bila, na vnebohod v četrtek 10. maja z začetkom ob petih popoldne; čez Dravo so nas začeli spuščati čez dva dni, torej 12. maja; eksplozija v Ljubljani, ki je opustošila glavni kolodvor in njegovo okolico, ni bila 8. junija, ampak dan kasneje, na večer otvoritve 2. kongresa AFŽ. Istega dne, samo nekaj ur prej, je skozi Ljubljano nemoteno peljal v Kočevje zadnji vlak z domobranci, namenjen na morišča v Kočevskem Rogu. Janko Moder je star maček, zato je skrajno previden pri datumih in strog pri izbiri gradiva. Delo mu je olajšala Mlakarjeva knjiga Slovensko domobranstvo (Boris Mlakar, Slovenska matica v Ljubljani, 2003). Ne skriva, da se je pri pisanju pogosto opiral nanjo.

V petek 4. maja so partizani Kokrškega odreda po pogajanjih osvobodili zapornike v Begunjah, naslednje dni zlezli čez Karavanke, v ponedeljek 7. maja dopoldne zasedli Bistrico v Rožu in tam ustavili vlak, ki je peljal iz Jesenic v Celovec, že istega dne zvečer so prišli v Borovlje in zasedli oba mostova čez Dravo, s tem pa beguncem, ki so bežali pred partizani z ljubljanske strani, zaprli pot do zaveznikov. Popolna nemška kapitulacija je bila sicer podpisana že 7. maja, veljati pa začela 9. maja 1945 minuto po polnoči. Takrat je bila pestra množica vojaških in civilnih beguncev še vsa na gorenjski strani Karavank. Trije sanitetni vlaki so nihali na progi med Kranjem in Otočami, zadnji vlak pa sploh še ni odpeljal iz Ljubljane. Nemci so bili samo še vojska, ki se je predala. Nanje ni bilo mogoče računati. Radovljico so partizani zasedli 9. maja, Jesenice 10. maja, oboje s srednje močnimi enotami. Vojaško pomembna bi bila 29. hercegovska divizija, ta pa je 9. maja prišla komaj do Ljubljane in se šele čez dan ali dva odpravila na Gorenjsko. Vse se je dogajalo v času, v katerem se je vlak z Meršolom nič hudega sluteč bližal Jesenicam. Ves čas bo govor samo o tem vlaku. Nastal je tako, da so prejšnjega dne v Podnartu dva sanitetna vlaka združili v enega. Imel je kar 60 vagonov (Šturm, 32). V sprednji polovici kompozicije so bili nemški ranjenci, v zadnji slovenski. Potem, ko so ga 10. maja zapustili zdravniki in večina spremljevalcev, lažji ranjenci in civilisti, se je vrnil na postajo v Lescah, kjer so ga pričakali partizani in pospremili na Jesenice. Vagone z domobranskimi ranjenci so odklopili, sprednji polovici kompozicije z nemškimi ranjenci so dovolili, da je odpeljala naprej, zadnjo polovico pa napotili na postajo na Blejski Dobravi. V knjigi se namreč Meršol sprašuje, kaj je bilo z nemškimi ranjenci (195).

Brezglavost na kvadrat. Res je, da slovenskega političnega vodstva ni bilo več v Ljubljani. Rupnik se je s svojimi odpeljal na Koroško v soboto 5. maja, Rožman tudi, prav tako je odšla na pot večina članov Slovenskega narodnega sveta. A ostalo je tako nemško kot domobransko vojaško vodstvo. Nemško poveljstvo je imelo radijsko povezavo, v Modrovi knjigi izvemo, da so jo imeli tudi domobranci, saj so radijski oddajnik pripeljali celo na Vetrinjsko polje (243). Morali bi vedeti, da se okrog gorenjske proge nemoteno gibljejo partizanske enote in da ni varna. Kljub temu so spustili nanjo vse štiri sanitetne vlake, ne da bi poskrbeli za njihovo zaščito. Zadoščalo bi malo močnejše vojaško spremstvo. Samo spomnite se, kako je Rupnikov bataljon 10. maja, torej istega dne, ko je nedaleč od Lesc obstal naš vlak, v Borovljah v eni uri opravil z dvema bataljonoma Bračičeve brigade in Koroškim odredom. Za prosto pot bi moral skrbeti eden od preostalih udarnih bataljonov, oklepni vlak spredaj in drugi zadaj. Saj enega od oklepnih vlakov so uporabili, vendar prepozno. Ta je 9. maja dopoldne, ko so po ljubljanskih ulicah že korakale partizanske brigade, pripeljal z domžalske strani na glavni kolodvor. Priključili so mu vagone z ranjenci, potem pa naprej na Gorenjsko. Obtičal je pri Otočah (Šturm, 40–41). Torej je obstajal tudi četrti vlak z ranjenci, čeprav Moder vanj ne verjame (211). Nič ne vemo, kako bi se bilo izteklo, morda tudi oboroženo spremstvo ne bi bilo zaleglo, partizani bi lahko porušili enega od mostov čez Savo, a v uteho bi nam bilo, da smo naredili vse, kar se je dalo.

Ni dvoma, da je Meršola pekla vest, ker je pustil ranjence na cedilu, saj so v knjigi objavljene kar štiri njegove inačice, v katerih pojasnjuje in se opravičuje, kako je bilo z vlakom (186–194). Pri vsej zgovornosti pa je ljudem, ki so ostali na njem, namenil samo tale stavek: »V vlaku je ostalo na mojo žalost 82 težko ranjenih domobrancev, en duhovnik, štiri bolničarke … « (193). Ni se mu zdelo vredno napisati, za katerega duhovnika je šlo, niti se ni pozanimal za imena drugih, čeprav je imel v taborišču na Koroškem kar nekaj let časa, da bi to storil. Celo Moder, ki ne more skriti, kako neskončno Meršola občuduje, takole nadaljuje: » … in tudi če njegovo opravičilo objektivno gledano ni posebno zgledno in ugledno … « (205–206). Res pa je, da vam bo vsak pravnik ali zdravnik razsodil Meršolu v prid. Očitek o prelomljeni Hipokratovi prisegi je neosnovan. Ta namreč določa, da mora zdravnik pri obravnavi bolnika »ravnati po svoji sposobnosti in razumnosti« (206). V tisti stiski je bilo edino razumno dejanje beg. V naših genih je zapisano, živčni in hormonalni sistem sta v celoti tako naravnana, da ima reševanje lastnega življenja in življenja bližnjih prednost pred vsem. Na izbiro pa sta samo dve možnosti, boj ali beg.

Meršol je bil med redkimi, ki je med vožnjo proti Jesenicam ohranil prisebnost. Kraje ob gorenjski progi je dobro poznal, saj je bil tam blizu doma. Pravočasno je prišel na sled nenapisanemu dogovoru med Nemci in partizani. Z odločnim nastopom mu je uspelo prisiliti strojevodjo in nemškega poveljnika transporta, da sta vlak zapeljala nazaj proti Lescam. Tako so se rešili vsaj tisti, ki so lahko hodili. Sporno pa je, da zdravniki niso poskrbeli vsaj za tiste ranjence, ki so mimo Brezij in Tržiča bežali z njimi. Moder sicer piše, da je bil umik ranjencev iz Lesc do Tržiča organiziran, »kako je vse te ali vsaj njihovo prvo skupino vodil poročnik Ivan Korošec« (208). Korošcu sta nasedla tako Griesser–Pečarjeva (Razdvojeni narod, MK 2004, Ljubljana, 462) kot Lovro Šturm (Brez milosti, 33). Kako da se nista vprašala, komu je padlo na um poveriti tako zahtevno nalogo dvajsetletnemu fantu iz Bizovika, ki kraja sploh ni poznal, in ne Meršolu, ki je bil od tam doma. Seveda se kaj takega ni zgodilo. V Zavezi sem objavil pripoved Lojzeta Zrimška, ki je bil na istem vlaku (41, 2001, 89): »Zapustili smo vagone in šli neurejeno kot ovce nekam proti Brezjam. Sam sem podpiral ranjenca, tako da sva šele po nekaj urah pritavala na Brezje. Šel sem okrog Marijinega oltarja in naletel na znanca, kasnejšega salezijanca, Staneta Okorna, ki je bil pri gorenjskih domobrancih. Od nekod se je prikazal tudi Korošec. S skupnimi močmi smo poiskali nekaj kmečkih voz, naložili ranjence, bilo jih je kakih deset, in proti Tržiču.« Nobenega vodstva, vse je bilo odvisno od posameznikov! Zanimivo je, da je tudi Stane Okorn v svojih spominih pomešal datume (V znamenju polarnega sija, Ljubljana, Salve, 2005), srečanja z ranjenci ne omenja, se pa je kot begunec tiste dni ustavil na Brezjah.

Pred Ljubeljem

Slika 46. Pred Ljubeljem Janko Tavčar

8.1.4. Vračanje domobrancev

Sam sem bil v Vetrinju in lahko povem, da vodstva, ki naj bi usklajevalo življenje v taborišču, ni bilo čutiti. No, vojaško poveljstvo se je vsaj toliko zganilo, da so sredi polja uredili latrino: izkopali so jame in okrog zapičili zelene veje. Obveščevalna služba je odpovedala na vsej črti, neurejena je bila tudi preskrba. Nekatere enote so prišle v taborišče brez vsega in so njihovi vojaki trpeli pravo lakoto. Nikomur ni bilo mar zanje. Midva, jaz in brat Marijan, sva bila kot vojaka Dopolnilne čete iz Dravelj dobro spravljena, hrano smo pripeljali s seboj in nismo bili lačni. Z namenom, da bi prebili čas, smo se šli vojaške vežbe v korakanju in orientaciji po karti. Vsi vojaki smo se zbrali samo pri slovesni maši v nedeljo 27. maja. Moder nam pove, da so Narodnemu odboru očitali ravno to, da sploh ni imel pravih stikov s taboriščem. Res je, da so si njegovi člani »našli zatočišče na Koroškem zunaj skupinskih taborišč« (255). Z menoj je bil Aljoša Basaj in se ne spominjam, da bi ga v tem času kdaj obiskal oče, pa je odboru predsedoval. Baje je v taborišču ostal France Kremžar, ki pa je imel, kot kaže, preveč opravka s seboj in svojimi, da bi se brigal za druge.

Vetrinjsko polje

Slika 47. Vetrinjsko polje Janko Tavčar

Angleži so že prve dni po zasedbi Koroške v pripravi na morebitni spopad s Titovo vojsko podrli železniški most čez Veliko Suho v Rožu, s tem pa pretrgali zvezo med Jesenicami in Celovcem; podobno so načeli tudi progo med Podrožco in Beljakom. Domobrance so zato vozili na pomožno postajo v Podgorju ali glavno postajo na Podrožci. Ko smo se 29. maja vzpenjali na tovornjake, smo sveto verjeli, da bomo čez nekaj ur v sončni Italiji. Midva, pa tudi najine sestre, ki so bile v civilnem taborišču, nismo vedeli nič, ni nas dosegla še tako skromna vest, da imajo Angleži z nami drugačne račune. Zanesljivo ni tega vedel dr. Joža Basaj, saj je dopustil, da so 29. maja skupaj z menoj in bratom vrnili prek Pliberka sina Aljošo, skozi karavanški predor pa sina Volodjo; tega tudi ni vedel polkovnik Vuk Rupnik, ko je v sredo 30. maja pred odhodom postrojil svoj bataljon, prav tako nihče drug od slovenskega vojaškega ali političnega vodstva. Od prvega dne, kar sem ju spoznal ali slišal zanju, pa mi je jasno, da sta John Corsellis in Paul H. Barre vedela. V redu, šlo je za vojno tajno, vendar tudi kasneje nista o tem spregovorila. Janko Moder ni od muh in pikro citira Franceta Krištofa, »da major Barre nikoli ni razodel argumentov, ki so se hranili tedaj v štabni konferenčni sobi v Celovcu. Niti svojih, niti argumentov tistih oficirjev, ki jih grof Tolstoy v svojem spisu imenuje »The Klagenfurt conspiracy« (323). Še več, ko so po taborišču začele krožiti vesti o vračanju v Jugoslavijo, je »major Barre naročil, da je treba vsakogar, ki bi širil omenjene govorice, izročiti angleškim oblastem, da ga bo angleško vojno sodišče kaznovalo» (268). Corsellis v svoji knjigi, ki je pravkar izšla v Angliji, odkriva dogajanja okrog 31. maja 1945, v katerih je imel odločilno vlogo John Selby – Bigge, pomemben predstavnik angleškega Rdečega križa (J. Corsellis, M.Ferrar, SLOVENIA 1945, Tavris, London, New York, 2005). Na str. 58 izvemo, da Corsellis ni vedel, kaj se dogaja, kar je težko verjeti.

Pričakoval sem, da bom knjigo preletel brez posebnega vznemirjenja. Pripovedovala naj bi o rečeh, ki so mi bile dobro poznane. Na lepem pa nam, ko smo že čez polovico knjige, začne Janko Moder ponujati čudne zaključke. Do njih naj bi prišel po napornem razmišljanju. Trdi namreč, da je Meršol vedel za vračanje domobrancev Titu, izvedel pa posredno od Angležev samih. Moder nas že na koncu poglavja o Vetrinju (249) spravi v zadrego s skrivnostnim stavkom, kot da si ga je izposodil iz Stare zaveze, »saj je čar spovedne molčečnosti zdržal več kot teden dni kot s sedmimi pečati zaprta knjiga«. Kdo bi ga znal razvozlati? Rešitev uganke je na 261. strani. Tam najprej izvemo, da je Meršol prvi ali drugi dan vračanja opozoril Krenerja, »da ni nekaj jasno in naj pazi, kam pošiljajo domobrance«. General ga nahruli, naj se briga zase. Zdaj pa Moder: »Tako je dr. Valentinu Meršolu gladko spodletelo resno opozorilo, tisto, kar je bilo takrat po njegovem mogoče največ, kar si je mogel dovoliti, ne da bi prelomil prisego, s katero se je najbrž kot prevajalec obvezal pred vojaško oblastjo, da ne bo izdal nobene stvari, ki jo zve ob prevajanju, torej tudi ne pravega cilja domobranskih transportov.« Bosa je ta, bi rekel Martin Krpan. Do pravih dokumentov Meršol vendar ni mogel priti, šlo je za strogo varovano vojno tajno. Angleži niso bili tako neumni in malomarni, da bi kaj takega dopustili. Prisega gor ali dol, če bi Meršol iz uradnih dokumentov izvedel, da domobrance vračajo v Jugoslavijo, in ne bi o tem obvestil slovenskega vodstva, je njegove slave konec!

Dogodkov 30. maja, ko se je razvedelo za angleško prevaro, Moder ne problematizira, pa bi jih moral. Izvemo sicer za odločnost in prisebnost nekaterih oficirjev (Božo Berlot, Jože Mejač), ne pa, zakaj ni bil razglašen splošni preplah: preoblecite se, lahko v navadne cunje, samo da so civilne, najdite zavetje pri svojcih ali znancih, bežite v gozdove! Meršol piše, kako je Slovenski narodni odbor sicer sklenil, da bo o prevari takoj obvestil domobrance, ki so čakali na Vetrinjskem polju, »tem pa je bilo potem dano na voljo, naj napravijo, kakor hočejo«( 284). Nobene besede o načrtih, po katerih bi organizirali njihov množični upor ali pomagali pri njihovem begu v gozdove. Za 31. maj nam postreže Meršol z naslednjim ocvirkom: »Dne 31. maja, na dan svetega Rešnjega telesa, ob drugi uri popoldne smo se major Barre, gospodična Balding, šofer in jaz odpeljali z avtom v Podljubelj, kjer je bila začasna ženska bolnišnica … « Meršol se pri tem niti z eno besedo ne spomni domobrancev, ki so jih ravno takrat v Podgorju, petnajst kilometrov proti zahodu, predajali Titovim partizanom.

8.1.5. Reševanje civilistov

Sledijo dnevi, zaradi katerih bo ostal Meršol zapisan za vedno. Za vodjo taborišča je bil postavljen 24. maja. Njegova velika prednost je bila v tem, da je bil civilist in zraven še zdravnik. Znal je javno nastopati, se olikano vesti, ohraniti mirno kri in hladno glavo. Uspel mu je veliki met, za katerega drugi ne bi bili sposobni. Pokazalo se je, kako pomembno je znanje tujih jezikov. Pisali smo že, da bi morali domobranci računati s tem, da bodo imeli ob koncu vojne opravka z zahodnimi zavezniki. Z njimi se bodo prisiljeni pogajati in jim razlagati, kdo so in kaj bi radi. Že leto ali dve prej bi bilo treba poskrbeti, da bi se nekaj deset mladih ljudi naučilo angleškega jezika.

In tako se je zgodilo, da sta se 31. maja proti večeru, ko se je že razvedelo, kam so odšli domobranci, Meršol in Barre znašla v pisarni poveljnika vojaškega taborišča poročnika Amsa. Ta je vzel v roke neki dopis in rekel: »Imam odlok za majorja Barreja, da mora drugi dan, 1. junija 1945 ob petih zjutraj pripraviti na transport iz taborišča 6000 slovenskih civilnih beguncev, žen, otrok, starih mož, in sicer polovico čez postajo Podgorje (Maria Elend), pol za Pliberk. Pripravljeni morajo biti že ob petih zjutraj za odhod. Odpeljani bodo na kamionih na imenovani postaji, kjer jih čaka vlak« (289).

Sledila so pregovarjanja, Meršolovo zaklinjanje, cingljanje telefonov, pot v Celovec na vojaško poveljstvo, tam naprej Barre, spet telefoni, v čakalnici Meršol in Krištof, čez pol ure pa nastop angleškega oficirja: »Jaz sem major Johnson. Sklenili smo, da civilnih beguncev ne bomo izročali v Jugoslavijo proti njihovi volji« (291). Sledi opis srečanja med Meršolom in feldmaršalom Haroldom Alexandrom 4. junija 1945 s slavno fotografijo (296–297), še isti večer pa povelje: »Noben Jugoslovan ne bo proti svoji volji vrnjen v Jugoslavijo ali izročen jugoslovanskim četam« (301).

Na mračno zgodbo, ki se je na Koroškem začela razpletati 12. in 13. maja 1945 z oddajo orožja pri dravskem mostu pri Borovljah in končala z zadnjim transportom domobrancev 31. maja 1945, je spet posijalo sonce. Tako bleščeče je bilo in je še vedno, da je oslepilo vse, predvsem pa tiste, ki so sestavili napis za stranski oltar s Sočutno v cerkvi nekdanjega samostana v Vetrinju. Iz njega izvemo marsikaj o slovenskem spominu in značaju. Oglejmo si ga!

»Naša rešitev, o Marija, je v tvojih rokah!« so molili v junijskih dneh 1945 slovenski begunci v tem svetišču. Njihova prošnja je bila uslišana. Zdravnik dr. Valentin Meršol je v sodelovanju s kanadskim majorjem Paulom H. Barrejem 4. junija 1945 na Vetrinjskem polju preprečil, da bi britanske vojaške oblasti izročile okrog 6000 civilnih beguncev njihovim zasledovalcem in jih tako obvaroval gotove smrti. Preživeli begunci in njihovi potomci izrekajo Mariji srčno zahvalo za rešitev in se hvaležno spominjajo rešiteljev. (371).

Avtorji napisa niso izkoristili edinstvene prilike, da bi bilo tudi na Vetrinjskem polju zabeleženo, kaj se je na njem in v bližnjem samostanu dogajalo maja in junija 1945. Domobrance in njihovo usodo so zatajili. Nanje spominja samo latinski napis na skromni plošči ob desni strani oltarja. Nihče ga ne bere, še manj razume.

Napis na oltarju Sočutne pa je potvorba in norčevanje. Slovenski civilni begunci se tiste dni niso zgrinjali v cerkvi zato, ker bi se zbali za svojo usodo, saj sploh niso vedeli, da so zdaj oni na vrsti. K Mariji so se trumoma zatekli, takoj ko so izvedeli, da domobranci in njihovi spremljevalci niso šli v Italijo, ampak so bili izročeni Titu. Z glasno in vročo molitvijo so prosili za pomoč. Med poslanimi v smrt so bili njihovi sinovi in hčere, možje in žene, bratje in sestre, znanci in prijatelji. Njim so bile namenjene solze, ki so jim drle po licih. Pri Mariji so iskali tolažbo, prosili pa so jo tudi za milost. Čudna so pota božje previdnosti in vse, kar se zgodi, naj bi imelo smisel. A ob zahvalah Mariji, napisanih na plošči v vetrinjski cerkvi, bi dejal, da kar je preveč, je pa preveč! Tudi trditev na napisu, da je bilo 6000 civilnih beguncev obvarovanih gotove smrti, je prehuda. Danes namreč vemo, da tudi če ne bi bilo Meršola in Barreja, vseh beguncev ne bi bili vrnili. Moder nam postreže s podatkom, za katerega smo izvedeli šele pred desetimi leti, da so za rešitev civilnih beguncev vsaj toliko kot omenjena dva zaslužni predstavniki angleške kvekerske organizacije, zlasti John Selby – Bigge, funkcionar angleškega Rdečega križa in hkrati komisar vojaške uprave. Še v času vračanja vojakov je zaradi tega protestiral pri poveljniku 8. armade v Vidmu in poslal poročilo svojemu komisarju v Rim. Povelje o vračanju civilnih beguncev je bilo v bistvu preklicano že 31. maja 1945, nekaj ur prej, preden sta se Meršol in Barre znašla s svojimi zahtevami v Celovcu (304–306).

Vseeno je možno, da bi se angleški vojaki zaradi inercije spravili nanje. Vendar ne verjamem, da bi bili šli ti tako vdano na tovornjake, kot so to počeli domobranci. Z njimi so bili otroci, laže bi se bili skrili kot vojaki, laže bi se bili razbežali. Danes vemo, da Angleži proti njim, če bi se bili uprli in se protestno polegli po polju, ne bi bili uporabili sile. In prav nazadnje partizani vseh vrnjenih civilistov ne bi bili pobili. Ravnali bi podobno kot so s tistimi, ki so prišli na Teharje in v Šentvid skupaj z vojaki. Računamo namreč, da je v roke partizanov padlo, če prištejemo še zajete v Borovljah 6. in 7. maja, okrog 1000 civilnih beguncev, pomorjenih pa jih je bilo približno 200. Priznam, izključno domneve, samo bi in bi, za katere boste rekli, da ne vodijo nikamor.

8.1.6. Peggez pri Lienzu in Spittal

Slabo spremljam literaturo o taboriščih v Avstriji in Italiji, v katerih so bili slovenski begunci. Dvema, pri Lienzu in Spittalu, je v Modrovi knjigi posvečenih samo petnajst strani (325-339). Ker so bile v njih tudi moje tri sestre, vem iz prve roke, kako se jim je godilo. Res je bilo življenje kar se da razgibano, knjiga nam ponuja podatke o razvejenem šolstvu in pestrem družbeno kulturnem življenju, nič pa o tem, kar je taboriščnike najbolj pestilo, namreč o pomanjkanju hrane. UNRRA je bila skopa mati. Nekaj mesecev so jedli samo grah v vodi, po tistem je razsajala epidemija infekcijske zlatenice. Tolažili so jih, da je kriv grah, in so jim ga nehali kuhati.Ves čas je vladala lakota. Tega v italijanskih taboriščih ni bilo. Angleži niso skrivali, da hočejo begunce čimprej spraviti nazaj domov. Ker ni šlo zlepa, so skušali zgrda. Pred leti sem o tem vpraševal Corsellisa, ki je bil upravnik taborišča, zakaj namreč tak stradež, so morda Angleži hrano kradli in prodajali na črni borzi, pa mi ni vedel odgovoriti. Bolj je zgovoren v svoji knjigi (Slovenia 1945, 120), kjer izvemo naslednje: »Obroki hrane so se drastično zmanjšali, padli so na 400 kalorij na dan, kar ni bilo veliko nad mejo lakote. Marsikje v Evropi je takrat primanjkovalo hrane. V povojnih taboriščih, ki so bila pod vojaškim poveljstvom, je bil položaj ugodnejši in ni dnevna količina nikdar padla pod 850 kalorij dnevno. Za primerjavo je bil v Nemčiji vso vojno, prav do zime 1944-1945, dnevni obrok hrane vsaj 1800 kalorij.« Toliko Corsellis. Dodal bi, da za normalno življenje in delo potrebujemo okrog 2300 kalorij dnevno, za bazalni metabolizem, torej za delovanje življenjsko pomembnih organov pa 1500 kalorij. Od Corsellisa izvemo, da so nemški vojaki kot vojni ujetniki dobivali 950 kalorij dnevno, kar je tretjino premalo. Znanstveniki so dokazali, da je ob tej nizkokalorični dieti mogoče preživeti nekaj let. Taka je namreč dieta za dolgo življenje. Organizem se prilagodi zmanjšanim obrokom in zniža potrebe, tudi srce bije počasneje. Zgodba o milijonu nemških vojnih ujetnikov, ki so po koncu vojne pomrli v zavezniških taboriščih v Franciji, je izmišljotina; res jih je umrlo nekaj desettisoč zaradi bolezni, zanje pa so bile krive slabe higienske razmere. Če zdaj nadaljujemo s stradanjem, naletimo pri Corsellisu na 400 kalorij dnevno, ki naj bi jih dobivali slovenski begunci v Avstriji. To pa je seveda že količina, ki pomeni telesno propadanje, zmanjšano odpornost za okužbe in smrt v nekaj mesecih. Begunci bi pomrli od lakote, če si ne bi poiskali dodatne hrane. O tem pišem, ker bi vam želel predvsem predočiti, kako malo je bila vredna hrana, ki smo jo na Teharjah dobivali mladoletni domobranci in civilisti: samo 60 gramov kruha, kar pomeni 150 kalorij dnevno; desetkrat manj, kot potrebuje organizem za golo življenje. Če grem še dalje, so domobranci, ki so bili v tem taborišču dodeljeni v skupino C, prejemali samo rjavkasto tekočino za zajtrk, za kosilo pa juho iz pesinega perja, njuna kalorična vrednost pa je bila nič! Ob taki »hrani« odrasli človek povprečne teže živi 70 dni, potem neizogibno sledi smrt. Angleško poveljstvo je begunce kaznovalo s stradanjem, »bilo je hujše kot v Gonarsu« (Davorin Kahne, Spomini), ker je ugotovilo, da se jih malo odloča za vrnitev v Jugoslavijo, in sumilo, da je odpor organiziran. Corsellis je pisal vloge in proteste, vendar neuspešno.

Druga mora so bila vmešavanja jugoslovanskih oblasti. Njihovi preiskovalci so smeli nemoteno obiskovati taborišča in iskati v njih »vojne zločince«. Položaj se je kasneje še poslabšal: »Posebej neprijetne tovrstne posledice je imel med drugim sporazum med Anglijo in Titom o vračanju beguncev, sklenjen na Bledu 8. septembra 1947« (333-334). Angleži so pozabili, da so Slovencem nekaj dolžni, in začeli znova s preizkušenimi kolonialnimi manirami: zapiranje, prisilno vračanje, deportacije, šest profesorjev so odstavili, čez nekaj mescev na zahtevo jugoslovanske vlade pa še izgnali iz taborišča … Na Meršola se je spravilo vse; leta 1946 je bil nevarno poškodovan ob avtomobilski nezgodi, žena Milka je zbolela za rakavo boleznijo in bila operirana.

8.1.7. Zdravnik

Najšibkejša so v knjigi poglavja o medicini, zlasti tista, ki nas skušajo seznaniti z Meršolom kot zdravnikom. Očitno je, da Moder v medicinski stroki ni preveč doma. Vse, kar je Meršol počel, je zanj čudež. Preden je v 1. svetovni vojni padel v ujetništvo, je opravil komaj dva semestra medicine, kljub temu pa se je kot ujetnik šel zdravnika. Na enoletnem študiju v Ameriki je pridobil največ s tem, da je spoznal svet in se naučil angleščine. Po končanem izpopolnjevanju je namreč prejel samo naziv zdravnika splošne prakse. Ker je knjiga namenjena Meršolu, bi nas bolj podrobno zanimalo, kakšno je bilo njegovo strokovno delo, kako je bil vpet v zdravniško srenjo med dvema vojnama, ne samo stanovsko, izvedeli smo predvsem, kako so mu naprtili neštete funkcije, skoraj nič pa o delovanju med 2. svetovno vojno, nič o stikih z drugimi slovenskimi zdravniki, premalo o Leonišču. Znano je, da so bili zdravniki, ki so bili zaposleni v splošni bolnišnici, pretežno liberalno usmerjeni. Podobno je bilo tudi s študenti medicine. Delitev je bila ostra. V času preizkušnje so večino pritegnili komunisti, zlasti po kapitulaciji Italije je odšlo v partizane veliko zdravnikov in študentov. Ne izvemo, kakšne stike je imel z njimi Meršol, kaže pa, da se je prav zaradi nesporazumov z njimi odločil za beg na Koroško. Ne izvemo tudi, kako je bilo z njegovo znanstveno kariero. Moder nam sicer ponuja fantastično zgodbo, da je Meršol na podlagi izkušenj ljudske medicine delal poskuse s plesnimi, ker je skušal odkriti, zakaj pajčevine z debelo plastjo plesni spodbujajo celjenje ran. Kar je Meršol iskal z veliko muko, do tega se je dokopal Aleksander Fleming naključno (87). Fleming naj bi Meršolu takorekoč z mize snel eno najvažnejših odkritij 20. stoletja. Kje je Moder pobral to raco, ne izvemo. Ne razume, da je znanstveno raziskovanje tekma. Samo enemu je dano. Na tisoče raziskovalcev se je trudilo, da bi razvozlalo skrivnost. Nazadnje pa je bilo prav Flemingu dano, da je slučajno naletel na spopad med zlatim stafilokokom in plesnijo Penicillium notatum ter odkril penicilin.

8.1.8. Zaključek

Moder je mojster slovenske besede. Tudi zato se mu je posrečilo tako vsestransko predstaviti pomembnega človeka. Skuša biti objektiven. Samo včasih ga zanese in se prepušča čustvom; ne more skriti, kako rad je imel Meršola in ga ima še vedno, kako ga ceni in spoštuje. Njegova ljubezen ni slepa, z ostrim očesom in peresom brska po podatkih. Iz njih izvemo, da Meršol vseeno ni bil tako velik. Večina knjige tako in tako ni posvečena njemu, ampak Sloveniji v času 2. svetovne vojne in velikemu tednu od nedelje 27. maja do ponedeljka 4. junija 1945. Pri tem nam Moder postreže s številnimi podatki in nas vsestransko seznani z zanimivimi dogodki in žalostnimi usodami.

Vetrinjsko polje

Slika 48. Vetrinjsko polje Janko Tavčar

Zdaj pa zadnja beseda. Modru zamerim, ker nam ni jasno povedal, zakaj se je 31. maja 1945 kar 1500 domobrancev prostovoljno odločilo za povratek in smrt. Po 60 letih bi se spodobilo, da pride resnica na dan. Zanjo vemo kar nekaj časa, a se kljub temu vrtimo okrog nje kot mačka okrog vrele kaše. Moder bi bil pravi človek za to nalogo. Prevzeti bi moral vlogo arbitra, zamera gor ali dol, in z njemu lastno natančnostjo in resnicoljubnostjo povedati, kaj se je zgodilo v resnici. Zakaj tega ni storil, ne vemo. Prva možnost je, da je o tem premalo razmišljal, druga pa, da se je ustrašil, saj kaša je res vroča in se ni želel opeči z njo. Veliko ve, pozna življenje in človeško naravo, zato ne verjamemo, da nam ne bi znal razložiti, kaj se skriva za usodno trmo ubogih fantov, zlasti pa, kje so pobrali nori stavek, po katerem so se ravnali: »Kamor so šli drugi, gremo še mi!« Tako so res govorili, ne pa bedastih besed, ki jim jih na jezik polaga Meršol: »Če Bog od nas zahteva žrtev, bomo tudi mi šli tja, kamor so šli naši bratje in prijatelji, pa četudi v smrt. Zdaj je že tako vse izgubljeno. Za resnico smo pripravljeni umreti« (284). Preprosti ljudje vendar ne govorijo tako! Nad absurdnim dogajanjem je ogorčen tudi Moder, vendar vali krivdo predvsem na vojake same, imenuje jih »ideološki samomorilski blazneži«, na silo bi jih pometal s kamionov, zvezal bi jih in privezal, dokler jih ne bi spet srečala pamet (284-285).

Kakšno vlogo je igral polkovnik Emil Cof, komandant 1. polka slovenske narodne vojske, katerega vojaki so še edini ostali na Vetrinjskem polju in čakali na transport v Titovo Jugoslavijo? Čeprav je še živ in ga bo naše pisanje prizadelo, ga ne moremo obiti. Še leta 1944 je bil stotnik: do svojega čina je prišel z opravljeno vojaško akademijo v Beogradu. Kasneje se je ukvarjal s šolanjem policistov. O njem je pravil domobranski narednik Davorin Kahne, oficir za zvezo med 16. četo slovenskega domobranstva in Cofovim poveljstvom v Stični. Izvedeli smo naslednje: »Čine so dobivali tisti, ki so bili pri koritu, in ne tisti, ki bi bili zaslužni. Nekateri so napredovali kar za dva čina; Cof je s tem, da je postal polkovnik, preskočil kar tri. Nič dobrega vam ne bom povedal o njem. Bil je jugoslovanski administrativni oficir, dober za vodenje policijske šole, a kar sem ga jaz videl na terenu, je bil revček. Daleč zadaj je capljal za Bogdanom Berlotom, kadar smo šli v napad, vodil je Berlot in ne Cof.«

Nevarne razmere 30. maja 1945 so Cofa našle nepripravljenega. Samo njegov polk je še ostal in on je bil tisti, ki bi moral po Krenerjevem begu organizirati umik preostalih domobrancev. V Svobodni Sloveniji (Vojni spomini, 9. 10. 2003, str. 4, in 16. 10. 2003, str. 4) piše naslednje:

»30. 5. 1945: Jaz sem okrog 17. ure dobil od Krenerja – ne spomnim se, po kakšni poti, verjetno po kurirju – povelje, naj zvečer sporočim podrejenim resnico in dam navodila, naj se posamično rešijo. Ob 19. sem zbral poveljnike bataljonov in čet, jim objasnil položaj in ukazal, da morajo v teku noči izginiti iz taborišča vsi častniki, podčastniki in bivši vaški stražarji in vsi oni, ki mislijo, da bi jih partizani pobili. Odredil sem tudi, da to mora izvršiti 1. bataljon do 22. ure, 2. med 22. in 23. uro in 3. od 23. do 24. ure. Dal sem navodila za kretanje proti zahodu, preko Drave v Ziljsko dolino in od tam preko Alp v Italijo v Palmanovo, kjer so po podatkih, ki sta jih prinesla pater Prešeren in župnik Žerjal, boljše razmere. Ponoči sem se tudi jaz skupaj s Stanetom Bitencem, poveljnikom 1. bataljona, umaknil iz taborišča v Celovec.«

Datumu 31.5.1945 sledi lakonično sporočilo:

»Okrog 500 domobrancev 1. polka se je odločilo za vrnitev v Slovenijo z besedami: »Kamor so odšli drugi, gremo tudi mi. Napisanega v gornjem odstavku se dobro spominjam, ker sem ga napisal že junija 1948 v pisni izjavi, podani v Buenos Airesu gospodu Milošu Staretu, predsedniku Društva Slovencev takoj po prihodu v Argentino. Poročilo se nahaja v arhivu ZS.«

Corsellis (Slovenija 1945, 223-224) poroča, kako je leta 2002 obiskal Cofa v Buenos Airesu: »Takoj ko je izvedel, da domobrance vračajo, je general Krener zapustil taborišče. Poveljstvo nad njimi je prevzel polkovnik Cof. Izdal je povelje, naj se domobranci razidejo.

Žal si je polkovnik Cof zgodbo izmislil. Še je čas in spodobilo bi se, da bi jo preklical. Resnica je taka, da Krener ni dal nobenih navodil, ampak se je v sredo 30. maja 1945 popoldne, takoj ko je izvedel, da domobrance in njihove svojce vračajo Titu, preoblekel v civilno obleko, se usedel v avto in brez besed v največji naglici zapustil taborišče. Cof je morda res imel namen sklicati oficirski zbor, vendar se je preveč obiral in so mu oficirji prej ušli. Od častnikov je poznal četne poveljnike svojega bataljona, druge enote so bile razmetane po taborišču, kakor so se namestile ob prihodu. Nerazumljivo je tudi, zakaj ne bi vojakov obvestili takoj, ampak bi čakati do večera, torej do teme, v taborišču pa ni bilo elektrike. Vemo tudi, da se je že popoldne pripravljala nevihta, ki se je prvo polovico noči do konca razdivjala. Tudi p. Jožeta Prešerna in župnika Stanka Žerjala 30. maja še ni bilo v taborišču, prišla sta nekaj dni kasneje, izvedela za žalostno novico in postregla z napotki, kako priti v Italijo. Cof je v svoji izjavi uporabil izkušnje Berlotove skupine in se zato čez tri leta spomnil Ziljske doline, Alp in Stanka Žerjala. Zdrava pamet je seveda govorila, da je treba proti zahodu in v Italijo čimdlje od zakletega taborišča, pri tem pa ni jasno, zakaj naj bi bila Ziljska dolina bolj pripravna kot Kanalska? Pa še tista, da je šlo nazaj samo 500 vojakov, vsi drugi pa so se rešili. V resnici je bilo obratno, skozi karavanški predor je bilo tega dne vrnjenih okrog 1000, čez Pliberk pa 600 domobrancev, skupaj torej 1600, v taborišču pa jih je ostalo največ 500 z oficirji vred. Cof torej sploh ni počakal do naslednjega dne, da bi preveril, ali ga bo vojska ubogala, ampak je že ponoči skočil v civilno obleko in se zatekel na varno. Pa še to, s seboj je vzel stotnika Staneta Bitenca, poveljnika 1. bataljona, torej stiškega! Kaj se tako izpelje zahtevna akcija? Tudi Corsellis je v svoji knjigi Cofu nasedel in nam ponuja njegov izračun: 500 se jih je odločilo za vrnitev v Jugoslavijo, 500 se jih je rešilo (Slovenija 1945, 223-224).

Cof nam tudi ne zna prepričljivo razložiti, zakaj so vodilni prepustili vojakom, da so sami odločali o življenju in smrti? Saj je vendar znano, da usposabljanje navadnih vojakov ne temelji na pameti, ampak na dresuri: preseli jih v tuji kraj, iztrgaj jim orožje, pusti jih brez vodstva, pa bodo šli kot ovce za prvim v tropu. Prav to se je zgodilo: »Kamor so šli drugi …«

Da bi se z vojaki dalo drugače, je dokazal stotnik Božo Berlot. Napravil je tisto, kar bi moral storiti njegov poveljnik Cof. Usodnega 30. maja je še pred mrakom postrojil svojo četo, 16. četo slovenskega domobranstva, pojasnil, kaj se dogaja, in izjavil, da bo bežal. Sledilo je najvažnejše, vojakom je razložil svoj načrt in jih pozval, naj se mu pridružijo: »Vse bom storil, da vas popeljem na varno!« Polovica vojakov je šla z njim, drugi so se razgubili po svoje. Tudi Jože Mejač, čeprav je bil samo domobranski kurat in v tistem bataljonu komaj nekaj dni, je zgodaj zjutraj 31. maja sklical vojake, jim razložil, kaj se dogaja, in jih rotil, naj bežijo.

Upam, da slutite, kako blizu smo resnici. Še malo igre »hladno, vroče, vroče«, pa jo bomo imeli v pesti. Takole bi nadaljeval: na Vetrinjskem polju je čakalo na zadnji transport veliko častnikov, ne samo tisti po enotah, ampak kompletni štab Slovenske narodne vojske in vsa politična policija. Vseh častnikov je moralo biti najmanj sto. Zakaj niso vojakov nagnali v gozd, jim dopovedali ali jih prisilili s pištolami, naj za nekaj dni izginejo in se skrijejo, šele nato pa poskrbeli zase? Zgodilo se je celo, da je stotnik Ivan Boh priganjal vojake, naj se čim hitreje povzpnejo na tovornjak, potem pa še sam zlezel gor in nemo obsedel. Ko je vozilo že peljalo, so ga potegnili dol. Andrej Zorec ga je čez nekaj let vpraševal, kaj ga je takrat prijelo: »Ne vem, bilo je kot v sanjah.« Ni šlo za zaroto, za temne sile, za vražjo kupčijo, ampak za podzavestno dejanje. Treba je bilo samo dvigniti roke in se oddaljiti, drugo se je odvijalo samo od sebe; k še večji zmedi je svoje prispevala tudi nevihta.

Častniki so se obotavljali in preložili breme odločitve na vojake, ker so se bali. Bali namreč, da bi se Angleži, če bi proti njim organizirali množični upor ali beg, znesli nad njimi, spustili nanje svojo policijo in vojsko, jih do zadnjega polovili in brez obotavljanja izročili Titu. Vrnjeni vojaki so bili žrtveni dar, odkupnina za lastno varnost in mir. Taka je resnica in od Modra smo pričakovali, da nam bo nalil čistega vina! Potrdil nam jo je V. Z., v Clevelandu živeči nekdanji član domobranske politične policije. Niso bili junaki. Izbrali so lažjo pot. Če bi razsojali po strožjih kriterijih, tudi Gregorij Rožman ne bi bil smel bežati na Koroško, ostati bi moral pri svoji čredi, Valentin Meršol ne bi bil smel zapustiti ranjencev v Lescah, Vuk Rupnik bi bil moral na železniški postaji v Pliberku umreti kot vojak, ne pa, da je zapustil potapljajočo se ladjo s posadko vred. A razumemo jih, saj poznamo njihovo stisko. Ne more pa seveda prejeti odveze general Franc Krener in zaradi izmišljij tudi ne polkovnik Emil Cof.

Nekaj pa jih je bilo, za katere bi lahko rekli, da se niso odločali po človeški pameti. Zanje smo izvedeli tudi iz Modrove knjige. Preprosto misleči bi njihovi odločitvi rekli neumnost, učeni bi jo ocenili za masohizem, prav globoko v srcu in duši pa ne dvomimo, da smo na sledi pravemu junaštvu in resnični svetosti. Hote so izbrali težavnejšo pot, za katero so lahko slutili, da bo zanje pogubna: mednje spadajo štirje domobranci, ki so 10. maja 1945 ostali na vlaku z ranjenci pri Lescah, potem ko so ga zapustili prav vsi zdravniki: kurat Janez Jenko in trije bogoslovci – bolničarji – Franc Mikunda, Marjan Pavlovčič in Feliks Zajec. Od njih je ostal živ samo Zajec. Še nekaj jih je ostalo. Čast zaslužijo Božo Berlot, povedal sem, zakaj; stotnik Lojze Bastič, ki bi iz kolone, ki so jo gnali ponoči skozi Hudo Luknjo, lahko pobegnil, pa je sklenil, da svojih vojakov ne bo zapustil, in nazadnje tudi moj oče. Poskrbel je, da smo otroci odšli na varno, tako je vsaj upal, sam pa se odločil za težjo pot. Ostal je v Ljubljani, čeprav je moral računati, da zmagovalci z njim ne bodo delali v rokavicah.

9. Brez milosti

9.1. Hipokratova prisega

Avtor: Tine Velikonja

9.1.1.

Brez milosti (uredil Lovro Šturm, Nova revija, Ljubljana 2000) je plod večletnega zavzetega in skrbnega dela mnogih ljudi in nam je za zgled, kako je treba obravnavati izbrano snov. Izvemo, kako je komunistična oblast pobila nekaj sto ranjencev nasprotne strani po prevzemu oblasti 9. 5. 1945, dejansko skoraj vse, ki so ji padli v roke. Snov je podana na videz neprizadeto, kar ji je v prid, saj je sama po sebi tako pretresljiva, da ne potrebuje dodatnih poudarkov in ocen. Seveda pa mora bralec vztrajati in se potrpežljivo prebijati skozi na videz suho in razmetano zgodbo. Ni šlo za evforijo zmagovalcev, ampak za sistematično in sadistično dejanje, skrbno načrtovano in izpeljano, zato tudi tako dolgo prikrito. Tako skrito, da se je prej vedelo samo za Brezarjevo brezno pri Podutiku. Na osnovi podatkov, s katerimi nam postreže knjiga, pa je skoraj zanesljivo, da v tem breznu oz. bližnji dolini, kamor so kasneje pomorjene prenesli in pokopali, domobranskih ranjencev ni. Na tak ali drugačen način so prišli ranjenci v stik tudi s partizanskim zdravstvenim osebjem, v vsej knjigi pa ne zasledimo nobenih podatkov ali namigov, da bi kdo od vodilnih zdravnikov skušal preprečiti zločin. Edini, ki naj bi se uprl Mačkovemu ukazu, je bil načelnik Ozne za Ljubljano Dušan Borštnar in naj bi ga zato premestili (233). Kakšni so bili zdravniki, ki so po 9. maju prišli v Ljubljano in prevzeli vodstvo nad slovenskim zdravstvom? Kako so gledali na Hipokratovo prisego in ženevske konvencije ter kaj je bilo z njihovo medicinsko etiko? Beda! Poudaril bi, da tudi po izidu knjige Zdravstveni vestnik, glasilo zdravniškega društva, in ISIS, glasilo zdravniške zbornice, o njej nista poročala, čeprav beremo sicer tam ocene vsake, še tako nepomembne publikacije, če le piše o zdravstvu in zdravstvenih delavcih. Kako je s tem?

Pred drugo svetovno vojno se je v Ljubljani vedelo, da je največ komunistično usmerjenih študentov ravno na medicinski fakulteti. Kasneje se je položaj spremenil, saj nas je rinilo na medicino veliko takih, ki smo računali, da v šolstvu in pravu ne bomo imeli miru, da pa so medicina in tehnične vede področja, kamor se politika ne bo vtikala.

Medicina je pred vojno veljala za elitni poklic. Študirat so jo šli iz dobro stoječih družin, predvsem otroci zdravnikov, trgovcev, učiteljev, gostilničarjev. Od doma so bili liberalno in s tem protiklerikalno usmerjeni. Ravno zaradi te druge značilnosti slovenskega liberalizma so bili naklonjeni komunizmu. Ker je bila v partizanih velika potreba po zdravstvenih delavcih, predvsem zdravnikih, je bil večji tudi pritisk nanje, naj se čimprej odločijo. Največ zdravnikov in medicincev je šlo v partizane po kapitulaciji Italije. Izkazali so se, po zmagi pa niso šli v politiko, kjer jih je čakala kariera, ampak ostali zvesti stroki. V njej so nekateri zasedli vodilne položaje, niso pa bili deležni politične slave. So tudi izjeme, denimo Sergej Kraigher, ki mu je kot medicincu manjkalo še dobro leto študija. Med vojno se ni ukvarjal s partizanskimi ranjenci, ampak deloval kot partijski funkcionar, pri tem pa se zvečine skrival. Kljub temu je v nasprotju z zdravniki, ki so prenašali vso težo gverilskega boja in njegovih posledic, pa od tega niso imeli veliko ali nič, prilezel na sam vrh. Kot paradoks bi omenil, da je dr. Janez Milčinski, kasnejši predsednik Slovenske akademije itd., ki se je v partizanih šel kirurga, hotel po vojni specializirati kirurgijo, pa mu je dr. Božidar Lavrič to odsvetoval, češ da je neroden in naj si raje poišče varnejšo službo.

Slovenska partizanska saniteta je bila nekaj izjemnega. Odločila se je, da bo spoštovala osnovni princip vojaške medicine, da je treba ranjenca čimprej oskrbeti, nato pa spraviti v bolnišnico, kjer bo imel mir. V Sloveniji se ranjenci niso pomikali skupaj z enotami, zato ni bilo nobene Neretve ali Sutjeske in tudi ne proslavljenih bitk za ranjence. Kot vemo, so se te zanje nesrečno končale. Seveda pa je tak način s postavljanjem mreže stalnih zdravstvenih ustanov in postojank zahteval dobro organizacijo; pomislimo samo na preskrbo, transport z ranjenci in skrajno konspiracijo. Partizansko zdravstvo zaseda izjemen položaj v partizanskem zgodovinopisju, tako kar se tiče strokovnosti, sposobnosti in zvestobe etičnim principom. Tako naj bi Unesco bolnico Franjo sprejel in dal na seznam svetovne dediščine ne toliko kot avtentični spomenik, ampak kot hvalnico človečnosti. V njej je namreč le malo prvotnega. Ko so jo po 9. maju izpraznili, so nanjo pozabili. Bila je izropana in prepuščena na milost in nemilost naravnim ujmam. Zdravnikom so tudi gledali skozi prste. Za zgled bi omenil ravnanje dr. Aleksandra Gala – Petra, ki je ob roški ofenzivi zapustil ranjence v kraški votlini Ogenjci in se skril. Skrb zanje je prepustil dekletu, ki je bila v partizanih komaj nekaj tednov in o medicini ni imela pojma. Zato je prišlo do znane tragedije, ko je bolničarki eden od ranjencev ušel in jih izdal Italijanom, sama pa je potem raje postrelila ranjence in nato ustrelila še sebe, kot da bi se predala. Še več, priča smo bili predlogu, naj bi njeno ravnanje postavili za zgled vsem medicinskim sestram, pa se je uprl dr. Karel Milavec, ki je bil med vojno Petrov predpostavljeni, da kar je preveč, je pa preveč.

Marija Kršmanc - s. Jedert (1903-1950)

Slika 49. Marija Kršmanc – s. Jedert (1903-1950)

Skratka, partizanska medicina spada na sam vrh upora proti okupatorju. Spominjam se zbornika Poslanstvo slovenskega zdravnika, v katerem so dejanja opisana in hvaljena. Potem pa dr. Lovro Šturm izda knjigo, ki nam precizno in dokumentirano prikaže, kaj se je dogajalo z ranjenci nasprotne strani v državljanski vojni. Izvemo, da je knojevskim morilcem sekundirala tudi toliko opevana partizanska saniteta. Nihče se ni uprl Mačkovim poveljem. Skrb za ranjene je veljala samo za lastne, drugi so zaslužili uničenje.

Znano je, da padli v boju ne predstavljajo posebnega bremena, hudo je s preživelimi ranjenci. Za ranjence nasprotne strani je zlasti v gverilski vojni najbolj preprosto, da jih pustiš tam, kjer so obležali, potem pa bo kar bo. Medtem ko so domobranci ravnali različno, velikokrat so partizanske ranjence prevažali v bolnišnice, so partizani ranjence nasprotne strani striktno pobijali. Prvo bolj množično dejanje je bil poboj ranjencev na Turjaku 20. septembra 1943. V brigadah, ki so napadale Turjak, je bilo zanesljivo vsaj nekaj zdravnikov. Ko so borci Prešernove brigade in drugih enot 19. septembra popoldne s svojimi ujetniki zapuščali kraj in se odpravili v Velike Lašče, so ranjence pustili na grajski pristavi. Na videz so jih zapustili, saj so zanje skrbeli domačini, med njimi je bilo celo nekaj svojcev. Domači terenci in vosovci pa so bili tisti, ki so naslednjega dne izvedli morijo. Devetindvajset ranjencev so privlekli do vhoda ali so tja prišli sami, tam pa so drugega za drugim ustrelili v tilnik. Nič o kaki saniteti, ki bi se dejanju uprla, ne duha in sluha o Rdečem križu.

Druga skupina ranjencev so bili vojaki kraljeve vojske, zajeti 12. septembra 1943 v Grčaricah. Ohranil se je dokument F.359/II/4, na roko napisano sporočilo dr. Rudolfu Obračunču – Cedriku, sanitetnemu referentu glavnega štaba, z dne 29. septembra 1943. Sporočilo, ki ga je podpisal Simc ali Sily, se glasi:

»Prosim, povej mi, kaj naj naredimo z ujetimi plavogardisti. Po večini so nepokretni in teže ranjeni (4 fracture complicate). Oni porabijo ogromno materiala. Svetuj mi, ali naj se jih rešimo ali kaj. Jaz sam ne vem, kaj naj naredim z njimi. Vseh skupaj jih je 14. To se že nekaj pozna. Prosim te, da pošlješ direktive ekspresno.« Kaže, da Obračunč ni okleval, saj so večino ranjencev kmalu po tistem postrelili. Dr. Tone Ferenc nam odkriva (Dies irae, 633-634, Modrijan, Ljubljana, 2002), da so bili 22. oktobra živi samo še trije. Te naj bi odpeljali v Grčarice. Kraj, kjer so jih skupaj z drugimi ujetniki postrelili, se imenuje Bavdlje, vsega skupaj 23 ujetnikov. Poleti 1944 so bila njihova trupla izkopana in zvečine prepeljana na pokopališče v Hrovači.

Dr. Rudolf Obračunč se je leta 1960 pojavil v Sloveniji kot predsednik Slovenskega zdravniškega društva. Dajal je vtis zagovednega in grobega človeka, bilo je očitno, da si zdravniki z njim ne bomo veliko pomagali. Ostal je samo en mandat, potem pa ga je spet zmanjkalo.

9.1.2. Eliksirji sestre Jedert in Tavčarjevi dnevi

Ranjenci, zajeti na Turjaku in v Grčaricah, niso preživeli. Domobransko vodstvo bi se moralo zavedati, da se bo nekaj podobnega zgodilo ob koncu vojne leta 1945. Če ne drugega, bi morale vlake z ranjenci varovati močne vojaške enote.

V Šturmovi knjigi nastopajo ljudje, ki sem jih poznal. Zaposleni so bili v tedanji Splošni bolnišnici v Ljubljani, ki je bila leta 1961, ko sem nastopil specializacijo iz kirurgije, ravno taka kot petnajst let prej. Ustavil se bom pri dveh dokumentih, ki nas seznanjajo o tem. Na str. 52-54 izvemo za Marijo Kršmanc, usmiljenko, sestro Jedert, ki je skrila prvi dokument. Bila je glavna sestra II. kirurškega oddelka. To je bila tista sestra, ki je med vojno skrivala ranjenega zavezniškega padalca Brasha, zato so jo preganjali Nemci, po vojni pa je skrbela tudi zame. Ko sem bil 8. avgusta 1945 izpuščen iz teharskega taborišča, me je še kuhala tifusna vročica, pri bratu Marijanu pa so se pokazali znaki na dan, ko sva prišla domov. Sprejele so naju sestre usmiljenke v zavetišče na Vidovdanski ulici. Sestra Jedert nama je dajala vitaminske injekcije in pripravila celo infuzije rdečkastega eliksirja. Poznalo se ji je, da obvlada svoj poklic. V tistem bledežu nama je vlivala upanje in kmalu sva se postavila na noge. Večkrat po vojni sem mislil nanjo. Ko sem nastopil službo v ljubljanski bolnišnici, sem vpraševal po njej, pa mi niso vedeli povedati, kje je. Šele sedaj sem izvedel, da je bila leta 1948 tako kot večina sester usmiljenk pregnana iz bolnišnice, zatekla se je v Makedonijo in delovala v Bitoli. No, sestra Jedert je izmaknila dragoceni seznam 65 ranjencev z dne 8. junija 1945, pa tudi potrdilo z lastoročnim podpisom predstojnika v funkciji delegata ministra za narod dr. Igorja Tavčarja, ki nosi tri dni starejši datum. Preberemo stavek, ki napoveduje, kakšna bo končna usoda ranjencev: »Za spremstvo pri prevozu težko bolnih pacijentov sta potrebni dve sestri, kar potrjuje in dovoljuje podpisani.« Poudarjam, da je šlo zvečine za najtežje ranjence, take s poškodbami glave, z amputiranimi udi, hudimi zlomi in ohromele. Iz pisanja Anice Kovačič (283-284) je razvidno, da so prav ti ležali »na travmi v veliki moški sobi« v 1. nastropju stare kirurgije. V njej je bilo prostora za približno 40 postelj in istim namenom je služila še celih 25 let, dokler ni bil zgrajen sedanji Klinični center. Izvemo, da vstop v to sobano ni bil dovoljen. Ranjence so prevzele partizanke in si lahko mislimo, kako so skrbele zanje. Sledili so Centralni zapori Ozne na Poljanski cesti, kamor so jih premestili kasneje. Morda še to iz pisanja Jožice Ojstršek (229) naj bi bila takrat, ko so odvažali ranjence, dežurna dr. Martin Benedik in dr. Miro Košak. Nemočno sta gledala, kaj se dogaja. Košak še živi in bi morda tudi on povedal, kako je kot mlad specializant doživljal tisti čas.

Prof. dr. Igor Tavčar je torej dobro vedel, kakšna usoda čaka ranjence, privolil je v njihovo »premestitev«, zato sta bili po njegovem za spremstvo dovolj dve sestri. Kasneje je dosegel vse časti, ki jih je lahko deležen zdravnik, postal je celo redni član Slovenske akademije, vsako leto prirejajo slovenski internisti strokovni simpozij njemu v čast, imenujejo jih Tavčarjevi dnevi. A omenjeni dokument ga hudo obremenjuje.

9.1.3. Božena Ravnihar – Nataša in Anica Kožar

V knjigi se na več mestih pojavlja dr. Božena Ravnihar. Leta 2000, ko je knjiga izšla, je še živela, žal pogrešamo tudi njeno verzijo zgodbe o ranjencih. Ni nam znano, če so avtorji knjige skušali priti z njo v stik. Kaže, da se novopečena zdravnica, promovirala je leta 1940, v partizanih ni ukvarjala z ranjenci, ampak z organizacijo. Tako beremo (62), da je bil ob koncu vojne načelnik sanitetnega oddelka IV. armade dr. France Novak, kasnejši mož Vide Tomšič. Bil je previsoko, da bi se ukvarjal s podrobnostmi, pač pa se je temu posvečala šefinja personalno-organizacijskega odseka Ravniharjeva. Vitka resna gospa, prvič sem jo opazil na predavanjih njenega predhodnika dr. Leona Šavnika, na katerih je sama sedela v prvi vrsti. Vprašal sem: »Kdo pa je ta?« Pa so mi povedali:« Ah, ena partizanka.« Kasneje je postala predstojnica Onkološkega inštituta v Ljubljani.

Ravniharjevo sem omenil kot nasprotje tistih ljudi, ki so 10. maja 1945, ko se je vlak ustavil v Lescah, ostali pri ranjencih. Njihova odločitev je bila nevarna in so jo nekateri plačali z življenjem: kurat Janez Jenko in bolničarja – bogoslovca – Franc Mikunda in Marijan Pavločič (novejša verzija Pavlovčič). V Škofovih zavodih so jih še videli, potem ne več. Šturmova knjiga objavlja podrobna pričevanja preživelih. Ob branju razmišljamo o junaštvu in svetništvu.

Skupinska slika usmiljenk, doma iz Bevk, posneta pred drugo svetovno                         vojno. S. Jedert sedi na desni, njena sestra Marjanca pa stoji skrajno levo.

Slika 50. Skupinska slika usmiljenk, doma iz Bevk, posneta pred drugo svetovno vojno. S. Jedert sedi na desni, njena sestra Marjanca pa stoji skrajno levo.

V prilogi Zaveze (55/5) uredništvo vprašuje, kakšna je bila usoda medicinskih sester Marije Popit in Anice Kožar. Izvedeli smo, da sta obe preživeli, Popitova je pred leti umrla, Anica Kožar pa še živi. Stanuje na Bledu. Zdaj ni več A.K. ampak A. P. Ko smo jo prosili, da bi povedala še več o sebi, ne samo tisto, kar je objavljeno v knjigi (203-205), nam je odvrnila, da hoče imeti mir. Morda bo spregovorila kdaj kasneje, zdaj po njenem še ni pravi čas. Pa vendar je bilo njeno dejanje tako junaško in drzno, da bi zaslužila vso zemeljsko slavo. Njo bi si lahko izbrale medicinske sestre za zgled, kako je treba opravljati svoj poklic. Pri tem bi vseeno izpostavil ravnanje domobranskih zdravnikov. Na tem vlaku je bil tudi moj kasnejši predstojnik dr. Oskar Končan. Knjiga ga omenja samo enkrat. Po vojni nam je pravil, kako je pri Lescah zapustil vlak z ranjenci in da je šlo za las, kako so prišli na Ljubelj, na mostu pri Borovljah je celo naletel na svojega sošolca – partizana. Dr. Končan je bil v oficirski uniformi podobno kot dr. Janez Janež. Po svoje razumemo, da sta odšla, saj sta bila ogrožena. Vlak je zapustil tudi dr. Valentin Meršol, ki je bil kot civilist skupaj z družino. Medtem ko so kurat, bolničarja, medicinski sestri in negovalke ostale, so zdravniki odšli svojo pot. Reševali so svoja življenja, junaki pa nikakor niso bili.

Omenil sem že, da v knjigi o Rdečem križu ne izvemo nič. Njegovo vodstvo so partizani zamenjali, brž ko so prišli v Ljubljano, nasledniki so ga prevzeli in zastopali parcialne cilje. Komisije Rdečega križa niso prihajale v bolnišnice, da bi si ogledale ranjene ujetnike, nismo jih videli na Teharjah, da bi preverile, kako ravnanjo z ujetniki, še leta po vojni jih za nasprotno stran ni bilo. Naša družina je živela brez dohodkov, od čiste beračije in pomoči takih, ki so imeli komaj nekaj več kot mi, pa ni niti enkrat potrkal na vrata kdo od rdečekrižarskih aktivistov in se pozanimal, kako živimo.

Skratka, knjigo je treba brati. Zasluži, da zasede častno mesto v naših domačih knjižnicah.

9.2. Ali je bilo to, skozi kar smo šli, za življenje ali za smrt

Avtor: Justin Stanovnik

9.2.1. Izdaja, smrt in izgnanstvo

Letošnja jesen nam je prinesla novo knjigo o nasilni smrti slovenskih domobrancev in življenju njihovih spremljevalcev najprej v avstrijskih taboriščih, potem pa v izseljenstvu po raznih deželah in kontinentih sveta. Knjiga ima naslov Slovenia 1945, zato je letos, šestdeset let po tem, izšla v primernem času. Napisala sta jo John Corsellis in Marcus Ferrar in jo je zaenkrat dobiti samo v angleškem izvirniku. Slovenski prevod lahko pričakujemo naslednjo pomlad. To je razlog, da bo pričujoči zapis bolj opozorilo, da je knjiga izšla, kot pa resnejši preudarek o njenih ciljih in dosežkih. Ko bo knjiga dostopna tudi v slovenščini, se bo med bralci, zlasti med tistimi, ki so čas, ki ga knjiga opisuje, skušali kdaj v mislih podoživeti ali pa so ga celo sami prepotovali kot živi in resnični ljudje, gotovo našel kdo, ki bo hotel o knjigi kaj več povedati. Tudi kaj trdnejšega kot je tole tu.

Naslov Slovenia 1945 ne izčrpa celotne vsebine knjige. Usodo ljudi, ki jih opisuje, zasleduje skozi vso drugo svetovno vojno, prek njenega konca in vse povojno obdobje prav do današnjih dni. Avtorstvo Johna Corsellisa in Marcusa Ferrara je deljeno in različno. Corsellis, ki ga prizadeta, pa tudi širša Slovenija pozna, saj je do pomladi 1947 kot civilni uslužbenec britanske armade skrbel za slovenska taborišča na Koroškem, je prispeval svoje izkušnje in vtise, ki jih je pri tem poslu dobil, celotno zgodbo pa je organiziral in napisal Ferrar, ki je mlajši človek in je o vsem izvedel šele iz pripovedovanja Corsellisa, ki ga je tudi izbral za pripovedovalca. Verjetno zato, ker je bil kot novinar vešč pisanja. V nekem smislu sta torej avtorja res dva, a je Corsellis, poleg tega da je prispeval svoje spomine in svoj osebni arhiv, bil predvsem pobudnik. Zgodbo, kakršna je pred nami, je izdelal Ferrar, zato bom v naslednjem o njem govoril kot o avtorju.

V knjigi, kakor je napisana, se kaže simpatija do slovenskih beguncev. Ta je izhajala iz tega, da so bili begunci, predvsem pa iz rešpekta do njihovega vedénja in zadržanja. V skrajni bedi in pomanjkanju so z nečloveškimi napori in odpovedovanjem vzdrževali osnovno dostojanstvo. Tista štiri koroška leta, od 1945 do 1949, so bila poleg vsega drugega tudi demonstracija slovenske kulture, ki so jo begunci prinesli s seboj. (To bi moralo stati v slovenskih učbenikih.) V Vetrinju so bili begunci na prostem in samo v maju petinštiridesetega je zdržema deževalo štirinajst dni! In, glejte, kaj je Corsellis pisal o njihovi nedelji: »Ti ljudje so bili zelo verni in so bili v nedeljo oblečeni praznično: ženske so nosile dolga krila in moški so bili v belih srajcah. Kje so vse to vzeli, zlikali in očistili, ne vem.« Že drugi dan po prihodu v Vetrinj so začeli z osnovno šolo. Nekaj dni za tem tudi z gimnazijo. Ko je ravnatelj Marko Bajuk pred maturo zahteval inšpektorja iz Celovca, je ta v poročilu zapisal: »V velikih težavah vzdržuje šola najboljše tradicije evropske izobrazbe in kulture.« Ko je Corsellis kritiziral visokostni odnos Unrrinih uradnikov do beguncev, je dodal: »In vendar ti presegajo njihovo osebje po sposobnosti, inteligenci, manirah, kulturi, poštenosti in morali.« Ko je, spet Corsellis, že avgusta 1945 zahteval za Slovence poseben tretma, je to utemeljil takole: »Pokazali so veliko nagnjenost in sposobnost za demokratične metode. Njihovi voditelji se zelo trudijo za tiste, ki so v potrebi, in so proti vsaki prednosti zase in za svoje prijatelje.« Nekje drugod je zapisal: »V primeri z drugimi so Slovenci ideal.« In ko je France Pernišek pred odhodom v Argentino januarja 1949 v železarni v Spittalu nekaj nakupoval, mu je trgovec rekel: »Pogrešali vas bomo. Bili ste delavni in pošteni ljudje, pripravljeni ste bili delati po domovih, lahko smo vas puščali same, bili ste pošteni in nezahtevni. Že začenjam čutiti žalost ob vašem odhodu. Želim vam varno pot; vem, da vam bo šlo dobro, ker ste marljivi, sposobni, nadarjeni, pošteni in verni.« Res so bili verni. Corsellis je nekje zapisal: »Če ni cerkve, si jo Slovenci zgradijo.« V Perniškovem dnevniku za 24. 10. 1948 stoji tole: »Praznik nadangela Rafaela, začitnika izseljencev. Mnogo se jih je udeležilo celonočne vigilije v kapeli pred Presvetim zakramentom.« Kot odmev na vse to beremo besede, ki jih je v Argentini govoril Božidar Bajuk na smrtni postelji svojim otrokom: »Zmagal sem. Ohranil sem vero in svobodo. Predvsem pa sem vse te vrednote izročil vam, moji otroci. Naj bo zahvaljen Bog.«

In kako so Britanci ravnali spričo tega s Slovenci, ki so pred Titovimi balkanskimi divizijami pribežali na Koroško, ki jo je zasedel 5. korpus britanske 8. armade. Zgodili sta se dve stvari. Najprej so s prevaro pripravili domobrance, da so stopali na kamione, ki so jih potem vozili do Pliberka in Podrožice, kjer so jih izročali komunističnim partizanom. Ti so jih v naslednjih desetih dneh pobili. Kdo je bil kriv za to brezumno, sramotno in zločinsko dejanje? Ko je bila leta 1989 v procesu proti Tolstoyu postavljena britanska vojska na zatožno klop, je sodstvo skupaj z mediji in javnostjo blokiralo napore obtoženca, da se resnica razkrije. To poročilo ne daje prostora za podrobnejšo analizo takratnega dogajanja, zato lahko povem samo to, kar je važno in kar nazadnje ostane: dokler Velika Britanija na zadovoljiv način ne razloži, kako se je to zgodilo – kako se je to moglo zgoditi – leži krivda na njej. Kriv ni samo 5. korpus in njegovi generali, Low, Keihgtley in Murray, kriv je tudi odgovorni minister britanske vlade za Sredozemlje Harold Macmillan, kriv je tudi feldmaršal Alexander. Krivi so vsi ti ali pa so tudi vsi ti nedolžni. Vsekakor pa je kriva Britanija, ki tega ne razišče. Ta dolg stoji zapisan v slovenskem spominu in ne bo pozabljen. To, kar sedaj sledi, pa je, ne za slovensko usodo, ampak za težo britanske krivde, še bolj obtožujoče.

V Vetrinj 1945

Slika 51. V Vetrinj 1945 Janko Tavčar

Potem ko se je izvedelo za pokol domobrancev in se tudi Britanci niso mogli več sprenevedati, v njih ni bilo normalnih človeških vzgibov in niso skušali na teh, ki so ostali, popraviti tega, kar so storili. Namesto tega so še štiri nadaljnja leta mučili in šikanirali uboge ljudi, ki so žalovali ob toliki smrti. Njihova tedanja arogantnost je hkrati najboljša razlaga za začetni zločin, ki so ga zagrešili v Vetrinju.

Nekje je bila namreč sprejeta politika, da je treba življenje beguncem tako otežiti, da se bodo vrnili v Jugoslavijo. Z drugimi sredstvi in na drug način naj bi se ponovil Vetrinj. V ozadju je bilo očitno kolaboriranje britanske vlade s komunistično Jugoslavijo. Sodelovanje obeh sil je bilo formalizirano s tako imenovanim Blejskim sporazumom. Britanska vlada je obljubila, da bo Ozni omogočila kontrolo nad slovenskimi taborišči v Avstriji. Begunci tako niso nikoli vedeli, kdaj se bodo v taborišču pojavili oznovci z zasliševanji, poljubnimi obtožbami in aretacijami. Britanci so tudi sami, očitno na zahtevo Ozne, prispevali k zastraševanju. Za Veliko noč leta 1946 je britanska vojaška policija obkolila taborišče Spittal in objavila, da išče »vojne zločince, politične kriminalce, kolaborante , kvizlinge in esesovce«. Za vse Svete 1947 je France Pernišek zapisal v dnevnik: »Jugoslovanski agenti hodijo po taborišču, grozijo in vabijo. Ljudje so na dnu obupa.« Možje in fantje so noči preživljali po bližnjih gozdovih, včasih tudi po 150. Za uresničevanje Blejskega sporazuma je Britanija ustanovila posebno komisijo, ki ji je načeloval Fitzroy Maclean, zloglasni arhitekt Churchillovega prestopa od Mihajlovića k Titu. Kot poroča Pernišek, je hodil po taborišču in spraševal moške, če so bili pri domobrancih; če so rekli, da ne, jih je potem vprašal, če so protikomunisti, in če so rekli, da so, jih je sedaj vprašal, zakaj potem niso bili pri domobrancih. Tako se je norčeval iz ljudi. Po vsem, kar se je bilo zgodilo!

Vetrinjsko polje 1945

Slika 52. Vetrinjsko polje 1945 Janko Tavčar

V ta načrt se je vključila tudi Unrra in poleti 1946 uvedla režim stradanja. Begunci so sedaj dobivali po 400 kalorij na dan. Jeseni 1946 se je Unrra odločila, da taborišče Lienz preseli v Spittal. Po Corsellisovih besedah je to bilo najboljše taborišče v Avstriji, a »so ga ukinili, da begunci ne bi imeli preveč udobnega življenja«. Ko je komandant taborišča Spittal sprejel novince, jim je zabičal, da se vzdržijo vsake politične dejavnosti, vsake kritike razmer v katerikoli državi, vsakega vplivanja na ljudi, ki bi se želeli vrniti. Ni čudno, da je Pernišek ob tem času zapisal v dnevnik: »Kaj smo zagrešili, da smo zaslužili to usodo?« Za Božič leta 1947 pa tole: »Preživel sem za nekaj žalostnih Božičev, a je bil ta najhujši. Žena in hčerka sta cel večer jokali v mrzli sobi.«

Takšna je bila, nakazana v skromnih črtah, izkušnja, ki smo jo Slovenci imeli z Britanci. Vso smo povzeli po Ferrarovi pripovedi. Ko beremo, imamo vtis, da ni ničesar zamolčal. Njegova velika odlika je ta, da je tudi svoje ljudi obdržal v svetlobi, v kateri jih je zagledal in v katero so jih postavili begunci. Raziskoval je njihovo življenje tudi potem, ko so po letu 1948 razselili po raznih državah in kontinentih. Povsod je, raziskujoč, hodil za njimi, vedno s srcem in mislijo. Zaradi te empatije – vživljanja v usodo ljudi, s katerimi ni imel nič – mu tudi ne moremo zameriti stvari, ki jih kot tujec ni mogel razumeti ali ni imel časa, da bi jih dognal in premislil. Tako se ni dokopal do spoznanja, da v Sloveniji kolaboracije – merjene s tem, kar se je dogajalo v Franciji, Belgiji, Danskem, da ne govorimo o Norveški – ni bilo. »In kolaboracija je jedro vsega problema.« Tudi ni prav dobro razločil političnih in moralnih konfrontacij v Ljubljanski pokrajini pod italijansko okupacijo. Tudi ni zagledal razlike med državljansko vojno in med meddržavnimi vojnami v 2. svetovni vojni: ni videl daljnosežne razlike med eno in drugo. Nekoliko začudeni smo se tudi ustavili pred njegovo začetno maksimo, da se ne bo opredelil in da bo vedno iskal ravnotežje. Sprašujemo se, ali je to mogoče, ali je to normalno. Če ni nevtralen do nacizma, zakaj bi bil nevtralen do boljševizma? A mi mu vsega tega ne moremo zameriti, brž ko pomislimo, kako veliko in pomembno knjigo za Slovence je napisal. Predvsem pa, koliko dela je bilo vanjo vloženega: koliko poti, koliko branja virov in spominske literature, koliko intervjujev, koliko brskanja po arhivih! Slovenski zgodbi, predvsem pa zgodbi slovenskih katoličanov – v zvezi z medvojnimi konfrontacijami kar naprej govori o »slovenskih katoličanih« in jim priznava glavno vlogo – je odprl vrata do svetovnega bralstva. Mislim, da moramo to imeti za veliko uslugo. Le nečesa ne moremo razumeti.

Škofjeloški domobranci na Vetrinjskem polju

Slika 53. Škofjeloški domobranci na Vetrinjskem polju Janko Tavčar

Ne tega, da citira kot ideološko neoporečne pisce Berta Pribaca ali dr. Boža Repeta, ampak da ni videl, koga ima pred seboj, ko je govoril z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom. Za zelo mnogo Slovencev – morda res še ne za večino – je Kučan kot predsednik imel en sam cilj: prepeljati partijo iz obnebja ideologije v obnebje kapitala in zaščititi posadko nekdanje partijske barke pred pravnimi in političnimi ustanovami demokratske države. Čudimo se, da tako ostročuten bralec, poslušalec in razbiralec, kot je Ferrar, tu tako zelo odpove. Tako zelo se čudimo, da nas navda nejevernost. Tu mora biti nekaj drugega, si pravimo.

Kučanovo vlogo Ferrar opiše takole: »Svoj položaj kot šef slovenske Zveze komunistov je izkoristil za to, da je uvedel takšno demokracijo, ki jo je njegova stranka zavračala, in da je vodil spremembe v gospodarstvu, ki je prineslo njegovim ljudem mnogo več dobrega kot državno kontroliran sistem, ki ga je branil prej.« In še: »Kot Gorbačov v Sovjetski zvezi, je bil tudi tu potreben komunistični voditelj, ki je zlomil represivno moč komunistične partije.« Za Kučanov govor na Kočevskem Rogu julija 1990 beremo: »Govor je bil iskren, čeprav poln eliptičnih splošnosti.« Iz Kučanovega poslovilnega govora po dvanajstih letih vladanja Ferrar navaja tole: »Skušal sem biti predsednik vseh Slovencev. Nekateri se mogoče ne strinjajo, da sem to dosegel, toda želim, da vedo, da sem vse spoštoval.« Ko to preberemo, si pravimo: In vendar take žalitve Slovenci še nismo slišali. Takega norčevanja.

Ko je pisec v povojnem stanju v Sloveniji le pokazal na nasprotje, ki obstaja med dejstvom, da je bilo »po vojni mnogo ljudi sojenih in kaznovanih za prestopke proti komunizmu« in dejstvom, da »se zdi, kakor da 12.000 domobrancev ni nihče pobil«, vseeno dostavlja: »Naravno je gledati naprej.« Gledati naprej, pa pomeni – zelo smo navajeni na to frazo – tudi pozabiti. In za vzor je tu spet Kučan: »V svojem dvanajstletnem vladanju je Kučan pogosto rekel svojim rojakom, da je sprava predpogoj za narodovo zrelost.« Tu imamo torej naslednjo enačbo: Pozabljenje je zrelost. Skoraj orwellovsko, bi človek rekel.

A pisateljema moramo nazadnje in kljub vsemu dati to, kar najgloblje čutimo: priznanje in zahvalo. Corsellisu za to, da so se mu pred šestdesetimi leti zasmilili neki begunci v svoji revščini in zapuščenosti, Ferraru pa za to, da je svojo, s simpatijo in razumetjem povedano zgodbo izročil svetu in prihodnosti.

Vetrinjsko polje 1945

Slika 54. Vetrinjsko polje 1945 Janko Tavčar

A kaj bomo rekli mi? Kaj je na nas vrsta, da si pravimo? Ali je zgodba, ki je shranjena v tej knjigi, zgodba o življenju ali o smrti? Ali še drugače: Ali je ta zgodba za življenje ali za smrt?

Če se spomnimo besedi, ki jih je Božidar Bajuk v Argentini na smrtni postelji govoril tem, ki jih je zapuščal, svojim štirim otrokom in osemnajstim vnukom, potem je to zgodba o življenju: »Zmagal sem. Ohranil sem vero in svobodo.« Če pa pomislimo na Julijo Bohinc, pa že nismo več tako gotovi. V Spittalu je maturirala na Bajukovi gimnaziji in v Argentini bi rada nadaljevala študij, a nikakor ni bilo mogoče. Potem pa so se stvari obrnile in že se je zdelo, da ji bo uspelo. Toda nekega dne je oče, ki je sedaj dobil službo nočnega čuvaja, prej pa je pri 65 letih začel kot zidarski pomočnik in hodil na delo dve do tri ure daleč, prišel z dela, legel v posteljo in se ni več prebudil. »Tistega dne, ko smo ga pokopali, sem tudi jaz pokopala svoje načrte.« To pa je že nekakšna smrt. Če pa pomislimo še na tiste, ki ležijo v jamah na Kočevskem Rogu, na Hrastniškem hribu in v Kucji dolini, potem je težko govoriti o čem drugem kot o smrti. O veliki in neznanski smrti.

O življenju tu, bi človek rekel na prvi pogled, ni mogoče govoriti. Razen v tem primeru, če se je ta smrt zgodila zato, da nam nekaj pove; razen če je tem ljudem bilo ukazano, da grejo skozi svoje različne smrti zato, da nam sporočijo nekaj, kar bo za življenje. Nekaj, od česar bomo v času, ki bo prišel, mogli živeti. In kakšno sporočilo naj bi to bilo?

Morda je tako, da življenje ni to, za kar se je danes svet odločil, da bo: hortus deliciarum –vrt slasti – ampak je mogoče nekaj drugega, nekaj, čemur bi lahko rekli biti v službi. Da živeti pomeni biti v službi. Danes bi vas večina ljudi, če bi tako govorili, pogledala s pomilovanjem: ker ne vejo, da takrat, kadar so pravi ljudje, že tako delajo; zlasti pa ker ne vedo, da utegne kmalu priti čas, ko bodo samo tisti živeli, ki bodo to znali in zmogli.

V neki stari molitvi k Sv. Duhu stoji tudi prošnja, »da bi po Sv. Duhu spoznali, kaj je prav, in se vedno veselili Njegove tolažbe«. V tej prošnji sta dve misli: da človek, sam, težko spozna, kaj je prav; še važnejša pa je ta, da je tisto, kar je prav, takšne narave, da je človek ob tem potreben tolažbe.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Dodatek

Dodatek A.1.1

Spričo stanja, v katerem se je znašla LDS bralcem Zaveze morda ne bo odveč, če jih spomnimo na nekaj stavkov, ki jih je o tej politični skupini napisal urednik te revije pred približno enim letom:

Dodatek A.1.2

Za LDS se je izkazalo ne samo to, da je v krizi, ampak tudi to, zakaj je v krizi. V trenutku, ko je bila poražena – njen poraz je bila izguba prvega mesta – se je pokazalo, da sploh ni stranka in da stranka ni zato, ker nima avtentičnega in integralnega programa. Izkazalo se je, da ta stranka ni nič – da je samo skupina, ki ji je postkomunistični duhovni vakuum omogočil politično obstajanje. Z naučenostjo, ki so jo pridobili med učno dobo v partijskih preddverjih, so ti mladinci stopili v praznino, ki je nastala po odhodu komunistov, in začeli politiko brez politike. Od tod permanentni značaj krize te stranke. Da je to res, je pokazal nedavni njihov kongres na Bledu. Obe dejstvi, konec Kučanove ere in razkritje nihilistične breztemeljnosti mladih postkomunistov, sta razveseljivi samo, če ju ocenjujemo v okviru specifično slovenskih razmer. V normalni demokratični politeji pa takšna razkritja prinašajo samo žalost nad izgubljenim časom.

Dodatek A.1.3

V zvezi s teharsko spominsko slovesnostjo je uredništvo Zaveze prosilo uredništvo Dela, da objavi naslednje pismo:

V Delu 3. oktobra smo prebrali minuciozno poročilce o spominski teharski slovesnosti v nedeljo, 2. oktobra. Sprva nas je njegova nesorazmernost z velikostjo in značajem dogodka presenetila, potem pa smo le razumeli, da je bila za vsem čista in plemenita misel. Na slovesnosti je bilo med drugim rečeno, da so bili na Teharjah leta 1945 dvoji ljudje, eni so ubijali, drugi so bili ubijani. Uvideli smo, da so se Delovi ljudje sklenili bolj razpisati, ko bodo imeli naslednjo slovesnost prvi. Mislimo, da so se prav odločili, ko so se dali voditi čutu, ki jim je povedal, kdo potrebuje duhovno nego in tolažbo.

Ljubljana, Beethovnova 5, 4. oktobra 2005

Justin Stanovnik

Urednik Zaveze

Delo poslanega pisma ni objavilo.

Dodatek A.1.4

V Zgodbi o ljubljanskem gradu (Karantanija 2005) je avtorica Vera Šenica Pavletič omenila tudi pokopališče slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu. Pri tem nam je odkrila, da je »povojna oblast dala te grobove leta 1946 po pietetnih pravilih prekopati in prenesti na Žale.« Upamo, da nam bo širokogrudno tudi odkrila, katerim pietetnim pravilom je povojna oblast pri tem sledila, predvsem pa, kje na Žalah ostanki pokojnih domobrancev ležijo. Upamo tudi, da nam ne bo treba nadlegovati policista Pavleta Jamnika, da nam preskrbi te, za nas tako dragocene informacije.

Dodatek B Voščilo

Dodatek B.1 Voščilo

Dodatek B.1.1

Prihod svetih treh kraljev

Prihod svetih treh kraljev Jelka Rechman

Vsem bralcem Zaveze
prijateljem Nove slovenske zaveze
vsem slovenskim ljudem dobre volje
blizu in daleč
v domovini in za morji in oceani
vesel božič
in srečno novo leto!
Bog vas živi!

Dodatek C Na platnicah

Slovenija 1945

Slovenija 1945 John Corsellis Marcus Ferrar
Datum: 2010-11-17

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.